Počtnma plačana v gotovini.
Štev. 12
Posebna izdaja
V Ljubljani, dne 25. novembra 1958
XVIII. leto,
UOJNI INUflUD
GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI
List izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din.
—	Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo.
—	Nefrankirana pisma se ne sprejemajo — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št Peterska
vojašnica.


Sporočilo in zahvala
Oblastnega odbora Udruženja yo, za Slovenijo
Ko nam je naš Središnji odbor Udruženja vojnih invalidov Jugoslavije iz Heogra-da službeno sporočil, da je invalidski zakon iz leta 1029. ukinjen in da je prenehala njegova trdosrčnost, ter da je uzakonjena Uredba MHHBf j o vojnih invalidih in ostalih žrtvah vojne, smo se sestali dne 22. novembra 1938 k svoji svečani izredni seji.
Konstatirali smo, da je Uredba izdana in uzakonjena s sodelovanjem in s pristankom U družen ja vojnih invalidov, da odgovarja našim zahtevam kakor v socijalnem, tako v nacionalnem smislu ter da je v ugled naši državi Jugoslaviji. Uspeh borbe Udruženja vojnih invalidov za rešitev tega perečega invalidskega problema je kronan s svetlo točko dostojanstva
jmovanjem o
Vse priznanje in prisrčna bojevniška zahvala pa gre našemu prv oborit el ju, predsedniku Sred. odbora Udruženja vojnih invalidov kraljevine Jugoslaviji, tov. Kožida-ru D j. Nediču; g. predsedniku kralj, vlade, dr. Milanu Stojadino-viču in našemu invalidskemu ministru, g. Dragisi Cvetkoviču.
Oblastni odbor Udruženja vojnih invalidov kraljevine Jugoslavi-je za Slovenijo, zbran na svoji izredni svečani seji, izreka v imenu svojem in v imenu dosedaj pozabljenih in zapostavljenih vojnih žrtev Slovenije vsem, ki ste nas v tem boju za pravično, socijalno in nacionalno
š^i!,,^skkr&e.i,U90s,a''iie
položenih žrtvah na polju časti in slave za domovino in z ublažitvijo trpečih, do danes zapuščenih in pozabljenih junakov, s krvjo, z življenji in s kostmi katerih so začrtane in titr-jene meje naše nacionalne države. Zasluga tega uspeha gre našim organizacijam in članstvu, ki je strnjeno in odločno vztrajalo vsa dolga leta borbe. Zasluga tudi vsem bratskim bojevniškim in drugim organizacijam, društvom, korporacijam, ki so stale solidarno za naše zahteve pri vseh mogočih prilikah z nami. Zasluga za ta uspeh vsem gospodom županom in gospodom občinskim svetnikom vseh slovenskih občin in njihovi Županski zvezi, ki so naše zahteve osvojili kot svoje, ter jih odločno in vztrajno zagovarjali.	lltfll vsem!




[
£
stvar podpirali, nam pomagali, da 8e. 'je uresničila, svojo bo j e v -niško toplo zahvalo z vzklikom:
ČUVAJMO JUGOSUAV1JO!
Oblastni odbor UVI kralj. Jugoslavije za Slovenijo v Ljubljani
r__
Novi invalidski zakon
je bil 20. novembra 1938 podpisan in uveljavljen kot
Uredba o vojnih invalidih in ostalih vojnih žrtvah
Uredba je stopila takoj v veljavo. Z izplačevanjem invalidnine po tej uredbi pa se bo začelo s prihodnjim budžetskim letom, to je s I. aprilom 1939. Do tedaj bodo po veliki večini izvršene vse prevedbe in priznanja.
Vse vojne žrtve pozivamo, naj zdaj mirno čakajo odredb, navodil Oblastnega odbora Udruženja v Ljubljani.
Nobene nestrpnosti ne sme biti, nobene nervoznosti. Nikdo ne sme sprejemati od nikogar kakršnih koli nasvetov, kakršnih koli dopisov, brošur itd., kakor samo od Oblastnega odbora Udruženja v Ljubljani. Disciplina mora biti bojevniška v vsakem pogledu. Krajevni odbori imajo korespondirati samo z Oblastnim odborom v Ljubljani, člani pa biti v stiku s svojimi Krajevnimi odbori!
OBLASTNI ODBOR UDRUŽENJA VOJNIH INVALIDOV, Ljubljana.
Priznanje komur gre
Prvega decembra 1918 so se prvič v zgodovini našli Srbi, Hrvati in Slovenci v bratski skupnosti. Akt prvega decembra 1918 je bil veliki demokratski in nacionalni akt v duhu tradicij Južnih Slovenov in v njih stremljenjih osamosvojitve tostran in onostran Save. Ta akt prvega decembra je formalno ustvaril državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je pozneje dobila ime: Jugoslavija.
Poleg tega, ker je ustvaril prvi december formalno zvezo, je ustvaril s tem skupnost Srbov, Hrvatov in Slovencev, ustvaril moč in silo Južnih Slovenov — ustvaril narod s političnim in državnim imenom — Jugoslovene, ki premaguje vse težave. Skupno pod eno streho, svoboden, išče in ustvarja ta narod vedno boljše življenjske pogoje na zunaj in znotraj.
Ta misel in ta značaj prvega decembra 1918 naj bi v nadaljnjih 20 letih rodila še idealnejšo skupnost in napredek Srbov, Hrvatov in Slovencev — Jugoslovenov in naj bi ta skupnost prinesla in utrdila bratski mir duhov, zadušila vplive, ki so jih vcepljali tujci dolga stoletja, da bo Jugoslavija reprezentativen in mogočen slovanski Balkan, pod slavno in junaško Kara-djordjevičevo dinastijo z Nj. Vel. kraljem Petrom II. kot vladarjem na čelu.
Mi, vojne žrtve, to smo s krvjo in življenji izkrčili cesto, da je lahko nastal «prvi (december 1918, dielamo na tem z vso vnemo, akoravno se nas je vsepovsod dosedaj pozabljalo, odrivalo in gledalo na nas kot nekak balast v narodnem gospodarstvu, katerega bi zopet brez naših življenj in krvi ne bilo. Danes po 20 letih, k dvajsetletnici tega velikega dogodka čutimo, ker se nas je vendarle začelo priznavati, da nismo brez pomena. Uredba novega invalidskega zakona popravlja to, kar so zagrešile nad nami temne sile. Mnogo napora je bilo potrebno, kajti vojno zabušantstvo je še močno, vendar, ponavljamo, dnevi se jasne. Zato bo letošnji prvi december tudi med nami vojnimi žrtvami praznovan svetlejše in bodrejše od prejšnjih.
Število vojnih žrtev, ki jih je priznaval invalidski zakon 1929, je bilo:
vojnih (invalidov .... 17.252 vdov in staršev .... 47.989 otrok živih voj. invalidov .	3.000
otrok umrlih voj. invalidov 618 žen umrlih voj. invalidov .	1.200
Vseh skupaj . . . 70.059.
Invalidski zakon 1929 je torej priznaval vsega samo 70.059 vojnih žrtev v vsej Jugoslaviji.
. Nova Uredba priznava vojne žrtve, med njimi mnoge, ki po zakonu 1929 niso bile priznane. In to:
vojnih invalidov .... 31.891 vojnih vdov in staršev . . 117.754 otrok živih voj. invalidov .	4.421
otrok mrtvih voj. invalidov 3.856 žen živih voj. invalidov .	4.355
Vseh skupaj . . . 162.277
Nova uredba torej priznava 162.277 oseb, kar pomeni, da je priznala 92.218 oseb več kakor pa invalidski zakon iz leta 1929. In če pomislimo, koliko revščine je bilo pri teh 92.218 vojnih nepriznanih žrtvah celih 9 let, si pač lahko jasno predočimo, da je nova Uredba velik socialni in državnoobrambni čin. Tem bolj, kar je med temi nepriznanimi 92.218 dve tretjini vdov in onemoglih staršev, kočarjev, viničark — ki takorekoč niso imele kam bi svo-
Po dvajsetih letih, kar je končana svetovna vojna, je bila v Jugoslaviji vlada, ki je razumela in čutila, kakšno strašno življenje životarijo vojne žrtve kraljevine Jugoslavije in koliko trpe radi nerazumevanja tistih, ki so vedrili in oblačili v državi in ki bi lahko, če bi le hoteli, olajšali trpljenje svojih naj-zasluženejših državljanov — vojnih žrtev.
Vse heroične in slavne pesmi stare srbske zgodovine so bile v teh letih pozabljene, simbol Majke Jugovičev, žene Jug Bogdana, Kosovke devojke — vse je bilo zagrnjeno s črno nepirodirno kopreno. Vojne žrtve so bile le nekak balast, nepotrebni ostanki nečesa, kar niJ imelo po njih dejanju nobene cene.
Menjale so se vlade in režimi. Veliko se je kričalo o jugoislovenstvu in naciji. Ali nikdo se ni poglobil v invalidski problem naše države, akoravno so vse ostale države svoje žrtve vojne iz svetovnega klanja smatrale kot bistvo svoje državnosti. Edino vlada dr. Milana Stojadinoviča in njen minister socialne politike Dragiša Cvetkovič, edino ta vlada je zgrabila ta problem globlje. Invalidski problem ni bil samo problem materijelne prirode, ampak so isocialne in moralne zahteve silile, da se reši pravično, socialno in patriotski.
jo glavo položile. In to, ponavljamo, celih 9 let.
Po statistiki finančnega ministra je po invalidskem zakonu 1929 prejemalo invalidnino:
vojni invalidi . . 33,418.693 Din,
vdove in starši . 58,594.190 Din,
Skupaj . . . 92,012.793 Din.
Ker je ta zakon priznaval samo 70.059 oseb, katerim je država izplačevala 92,012.793 dinarjev, je vsaka vojna žrtev povprečno dobila na leto 1314 Din ali mesečno 110 Din.
Nova Uredba pa bo za 162.277 oseb letno izdala 240,210.411 Din, torej za vsako osebo letno povprečno okrog 1480 Din. Torej letno več za 166 Din in to kljub temu, da jih je 162.277 oseb.
Poleg invalidnine pa bodo dobivali vojni invalidi še specijelne doklade, osebne doklade in doklade za ženo in otroke. Torej bo vsak vojni invalid letno prejemal povprečno vzeto okrog 2509.— Din.
Specijelne dodatke bodo prejemali tudi rezervni oficirji svobodne profesije in tudi njihove vdove. In to v I. draginjskem razredu po 30 Din dnevno, v II. po 20 Din in v III. po 10 Din dnevno.
Za vdove in starše nova uredba v svojih §§ 52, 53, 55 in 56 daje povprečno mesečno 112 Din ali letno 1345 Din.
In zahvaljujoči se današnji vladi, predvsem ministru Cvetkoviču in ministrskemu predsedniku dr. Stojadinoviču, je ta problem v resnici rešen. Če morda ta ali ona malenkost še leži odprta, je tako majhna, da se niti iz celote ne opazi. Ni pa vseh dni konec in hrast ne pade z enim zamahom. Kar še ni, se lahko zgodi — to se lahko mirno upa pri državnikih, ki stvar razumejo in ise v njo poglobijo.
Težko je biti vojni invalid. To ve samo tisti, ki je ležal v strelskih jarkih in ki ima srce v prsih. Mnogokrat je bilo človeka sram, da je moral reči: invalid sem. Kajti o nas se je govorilo tako, kakor da smo krivi, da smo pohabljeni za slavo domovine. A tisti gospodje, ki so bili lepo oblečeni, isiti, imeli lepe položaje in oblast v rokah, so se nas ogibali in jih je bilo sram imeti kakršenkoli stik z nami. Če so le mogli, so nam kratili celo privilegije, ki jih je na papirju določal invalidski zakon 1929.
Danes je, hvala Bogu, tega konec. Danes vsaki invalid naše države lahko s ponosom reče: invalid sem. In zato najlepša hvala dr. Milanu Stojadinoviču in še posebno našemu ministru socialne politike, Dragiši Cvetkoviču.
H koncu naj omenimo še to, da je v državnem budžetu za leto 1938-39 predvideno za vojne žrtve po invalidskem zakonu 1929, 103,490.850 Din, a po budžetu za 1939-40 bo predvideno 244,863.996 Din.
Takšna je razlika med »Invalidskim Kosovim« (1929) in med sedanjo Uredbo. Za 136,729.561 Din več kakor prej.
To je rezultat energičnega, načrtnega dela Udruženja v zadnjih šestih letih. In to naporno delo je rodilo lep sad. Članom in članicam, ki so bili ves ta čas zvesti in požrtvovalni, vkljub svoji bedi in pomanjkanju, vsa čast! Lahko so ponosni na to svoje — naše skupno organizirano in zares konstruktivno bojevniško delo.
»Naš Rod«, 3. zvezek, je posvečen Ivanu Cankarju — spominu 20 letnice njegove smrti. Uvodnik je pisan nežno in tako, da prime človeka — posebno zgodbica o desetici, ki mu jo je poslala kot študentu mati. Tudi Cvetko Golarjev spomin »Na sprehodu s Cankarjem« je poln lepote Cankarjevega jaza — nehote močno vzgojno otroku, še bolj pa odraslemu, če je le nekoliko v njem človeka. Tudi drugi spisi in povestice so prvovrstne, ilustracije prikladne. Istotako pesmice, zanimivosti itd. Vredno je vzeti v roke »Naš Rod« — bogastva in duše je mnogo v njem.	-g,-
Skladatelj Ivan Rozman je zložil in uglasbil slavnostni napev za moški zbor, bariton solo in klavir »Jugoslavija«. Priporočamo skladbo pevskim zborom.
Pismo predsednika Središ, odbora Udruženja voj. invalidov, vdov in (irot vsem vojnim žrtvam!
Invalidski zakon 1929 je mrtev! Vojne žrtve zdaj nismo več pastorke svoje domovine, zdaj smo njeni pravi sinovi in državljani. Uredba o vojnih invalidih in osthlih vojnih žrtvah je uzakonjena.
Invalidski zakon iz leta 1929 je priznal samo 70.000 vojnih žrtev. Nova uredba — novi zakon priznava zdaj 94.000 vojnih žrtev več, skupaj torej vseh 164.000 vojnih žrtev.
Vi, tovariši in vse vojne žrtve, imate poleg invalidnine v letnem iznosu 240 milijonov dinarjev (mesto dosedanjih 103 milijonov), še vse druge raznovrstne pravice, ki Vam jih daje pravkar uzakonjena Uredba.
Vse te pravice Vam je Uredba tudi zasigurala. Uredba ni več mrtva črka na papirju, kakor je bil v vseh preteklih 9 letih invalidski zakon 1929. Uredba je zdaj živa moč Vaših pravic.
Zapomnite to, tovariši moji: Nikdo Vam več teh pravic ne more odvzeti!
Bodimo iskreni in pošteno priznajmo: Komu se imamo zahvaliti za to priznanje?
Gospodu Dragiši Cvetkoviču, ministru socialne politike in narodnega zdravja, ki je bil duša vsega gibanja in se je držal svojih danih obljub. A potem tudi vladi gospoda dr. Milana Stojadinoviča, to je uredbo sankcionirala.
To Vam sporočam kot Vaš predsednik, ki je skupno z ostalimi tovariši Središnjega odbora in z vso organizacijo vodil boj. Sporočam Vam to V vednost, in naj Vas hudobni ljudje ne varajo, kakor so delali to vsa poslednja tri leta, odkar sem na tem svojem mestu delal.
Obenem s tem, ker sem delal na tem, da se Vam vrnejo Vaše pravice, ki so Vam bile tako nasilno odvzete, sem istočasno delal tudi organizato-rično v organizaciji in naredil vse, kar sem obljubil. Tako sem Vam dal:
Invalidsko zastavo blagopokojne-ga kralja Aleksandra.
Znak in invalidsko knjižico S kartotekami.
Dom vojnih invalidov v Beogradu.
Zdravljenje v toplicah.
Azil invalidov v Beogradu.
Penzionat za invalidske otroke v Beogradu.
Uredbo o priznanju in vrnitvi vseh Vaših pravic.
Materijelno zasiguranje Udruženja, in
veliko in močno organizacijo, ki šteje danes 88.000 članov, a po 6 mesecih bo štela 160.000 članov.
In vse dokler sem s svojimi tovariši delal v Središnjem odboru, ves ta čas sem bil izpostavljen besnim napadom hudobnih tovarišev, katerim ni bilo nič svetega, ne naša skupna stvar in borba, ne naš uspeh. Hoteli so me ovirati v borbi za invalidske pravice. Zato niso izbirali sredstev, ampak mi metali pod noge najpodlejše izmišljotine in obrekovanja, samo da bi me tako prisilili h kapitulaciji.
AH v tej borbi sem vzdržal in zmagal!
Zdaj mi je na tem, da ohranim pridobljeno!
Hvala Vam za zaupanje, hvala Vam, da ste me poslušali in niste dovoljevali, da bi Vas kdo zapeljal v napačne sme-' ri. V tem Vašem zaupanju je ležala naša sila in moč in nam omogočala naš skupen uspeh! Hvala Vam! Onim drugim pa odpuščam!
Bodite srečni z novo Uredbo in naj se začne za nas novo, človeka dostojno življenje!
V tem svetem trenutku Vam pošiljam (svoje srčne tovariške pozdrave in želim vsem najboljše Vam in vsem vojnim žrtvam Jugoslavije.
Vaš udani tovariš
Božidar Dj. Nedič,
predsednik Središnjega odbora Udruženja vojnih invalidov.
Kakšen je razloček med novo Uredbo in med umrlim invalidskim zakonom
iz leta 1929?
Izvolitev francoskega neznanega vojaka
Ganljiva zgodovinska svečanost 10. novembra 1920 v provizorični kapelici verdunske trdnjave
Misel častitve groba Neznanega junaka je simbolična in vzvišena, kajti s tem se časte vse žrtve vojne v znanih in neznanih grobovih svetovnega bojišča.
Kralj Mučenik, Aleksander I. je temu spominu posvečal največje spoštovanje. Celi breg znamenite Avale pri Beogradu je dal preurediti spominu Neznanega junaka. Mogočna, monumentalna
stavba iz hercegovskega granita iz Jablanice je menda ena najimpozantnejših spomenikov cele Evrope. Tam so bloki granita z 12 tonami, posamezni kamni ob stopnicah pa eno in pol tone. Opisati se takorekoč ne da, to treba samo videti, posebno zvečer v morju luči.
V sredo, 16. novembra 1938, je dopotovala iz Pariza grška delegacija bojevnikov, ki se je udeležila tam svečanosti 20 letnice zaključenega premirja. Prinesla je s seboj našim bojevnikom plamen z groba francoskega Neznanega junaka.
Naši bojevniki zastopniki: Udruženje vojnih invalidov, Udruženje rezervnih oficirjev in bojevnikov, Savez vojnih do-brovoljcev ter zastopnik Fidaka so z grškimi zastopniki bojevnikov prižgali s prinesenim ognjeni iz Pariza našo plamenico ter jo odnesli na Avalo in jo zasadili v grob Jugoslovenskega Neznanega junaka. Pri zažiganju naše plamenice je četa vojakov v šlemih oddala vojaške časti.
*
Naj pri tem nekoliko opišemo ginljivo svečanost, ki je bila 10. novembra 1920 v provizorični kapeli verdunske trdnjave.
Naše življenje
(Dopis.)
Bil je zimski čas. Ležal sem bolan v postelji. Pride starček-berač. Videč moje siromaštvo, pravi:
»Samo malo pogret sem se prišel! Zunaj je mraz!«
Pogleda me in vpraša:
»Ste bolan?«
»Da, bolan.«
»Kaj pa vam je?«
»Ste vojni invalid?«
»Da, sem, 20%,.«
»Kaj? Samo 20°/o? Pa ste ves sključen?«
»Revmatizem iz strelskih jarkov. Pa so rekli, da ni nič hudega, dovolj je 20%!«
»Dobivate kaj?«
»Nič. 20% invalidov ne priznavajo.«
»Eh, potem ste pa res revež,« je zmajal z glavo starček-berač. Nato pa vprašal: »Ali kadite?«
»Nimam kaj.«
»Bom pa jaz dal,« je rekel in mi dal dve cigareti.
V sobo je stopila moja 11-letna hčerka.
»Atek je bolan,« je rekel. »Ali ti je hudo?«
Tedaj je bil izvoljen junaški prostovoljec 234. pešpolka, priprost vojak Avgust Thina, da izvoli neznanega narodnega junaka, ki naj bo pokopan pod slavolokom zmage v Parizu. Avgust Thina se je boril v Champagni, v Elzaški, v Flandriji in pred Verdunom. Bil je eden redkih vojakov tega polka, ki so preživeli krvave bitke svetovne vojne.
»Slovenski Narod« od 17. novembra 1.1. poroča o tej svečanosti:
Svečanost izvolitve Neznanega junaka je bila v kazematah nezasedene verdunske trdnjave, izpremenjenih v kapelico, okrašeno s slavnimi vojnimi zastavami, kakor piše general Weygand v svoji knjigi »Enajsti november«. Osem krst, v katerih je snivalo svoj večni sen osem neznanih vojakov, izkopanih iz zemlje, namočene in posvečene s krvjo na osmih sektorjih fronte:	Alzaške, Champagne,
Chemin des Dames, Ile de France, Somme, Artois, Flandry in Verdun, — je bilo po vojaško postavljenih v dve vrsti, na vsaki francoska zastava in palma. Od ranega jutra do ene ponoči pred dnem izvolitve Neznanega vojaka so romali tisoči Francozov mimo krst osmih junakov, stoječih sredi plapolajočih sveč in častne straže 132. pešpolka posadke verdunske trdnjave.
Tej pomembni patriotični svečanosti, tej lepi manifestaciji spoštovanja in ljubezni, je predsedoval vojni minister Andre Maginot, ki se je junaško boril med svetovno vojno kot podčastnik pred Verdunom, kjer je bil težko ranjen. Polkovnik verdnilskega polka je izbral za častno nalogo volilca že omenjenega hrabre-
»Pa še kako,« je rekla vsa žalostna.
»No, le pridna bodi in Boga moli, pa bo atek zopet zdrav,« je rekel, ji dal en dinar in odšel.
•
Z reveži invalidi imajo sočutje berači. Boljši ljudje, ki se jim pravi »gospodje«, pa žive v razkošnih palačah, jedo z bo-gnto obloženih miz, so zdravi in veseli. Kdor je pa sit, ne ve, kaj je lakota in beda. Ali tako je, če bi ne bilo nas, revežev vojnih invalidov, bi ne bilo tudi teh bogatih in sitih gospodov. Bog jim odpusti grehe.
»
Pred nekaj dnevi sem bil v pisarni Krajevnega odbora Udruženja vojnih invalidov v Ptuju. Bilo je tam še 12 tovarišev vojnih invalidov. Oh, kakšne pokveke so to! Enemu letijo roke kot bi jih stresala elektrika. Drugi ima jamo Rot kak prepad tam, kjer bi moralo bleščati oko. Tretji ima v suknjin žep potlačen prazen rokav. Četrtemu mahedra prazna hlačnica okrog nekakšnega dro-t,8' Peti ima grozno skrotovičeno roko. Sesti je popolnoma slep. In tako dalje.
o bi opisoval. Telesa so upognjena, izmučeni so obrazi, izžeti, pogledi žalostni in obupni naravnost žive mumije.
ga vojaka, prostovoljca A. Thina iz Caena, ki je bil dodeljen njegovenmu polku iz malone iztrebljenega slavnega 234. pešpolka. Sotrudnik pariškega tednika »Yu« je poselil pred letošnjo obletnico bivšega vojaka Thina, zdaj ravnatelja družbe Nugentu nad Marno in prosil ga je. naj pripoveduje svoje spomine na ganljivi obred v mračni verdunski kapelici, zlasti pa naj mu pove, zakaj se je odločil vprav za šesto krsto v vrsti osmih in tako povišal v nji večni sen snivajo-čega vojaka v Neznanega junaka Francije.
Bivši vojak izpred Verduna je nekaj časa okleval, potem je pa jel pripovedovati, kako ga je eno uro pred svečano izvolitvijo poklical polkovnik in mu sporočil, da bo moral izbrati izmed osmih Neznanega junaka Francije. Ob štirih popoldne je prikorakal izbrani volilec v novi modri uniformi s častnim spremstvom v trdnjavo, kjer so že bili zbrani visoki vojaški dostojanstveniki z ver-dunskim škofom. Zadoneli so v črno oviti bobni in prišel je vojni minister Magi-not, ki je takoj vprašal po vojaku, določenem za izvolitev Neznanega junaka. Vojni minister je dejal vojaku Thinu:
»Vojak, tu je šopek rož, natrganih na verdunskem bojišču med grobovi junakov, padlih za domovino in narod. Položite ga na eno teh osmih krst, ki bo potem krsta Neznanega vojaka, katerega bo francosko ljudstvo jutri spremilo v Pariz pod Slavolok zmage.«
Minister je izročil vojaku šopek na-geljčkov. »Drhtel sem, ko se je približal veliki trenutek izvolitve,« je pripovedoval Thin. »Ničesar nisem videl okrog sebe v tem napetem trenutku. Katerega izmed teh osmih, ki so predstavljali 1 milijon 500.000 padlih Francozov, naj izberem? O nobenem nisem ničesar vedel.
I oda že ko sem se oblačil, sem razmišljal o tem in prišlo mi je na misel, da pripadam 6. armadnemu zboru in da dobim številko 6 tudi če seštejem številke svojega sedanjega polka 132. In tako sem se odločil za šesto krsto.«
S šopkom nageljčkov v roki je stopal prostovoljec Thin s častnim spremstvom ob krstah in prešteval na tihem krste, ker je bil tako razburjen, da se je večkrat zmotil. Ustavil se je pred šesto krsto, položil na njo šopek in salutiral. General Boichut je z drhtečim glasom zapovedal, naj navzoči počaste spomin Neznanega vojaka, padlega za Francijo. Zadoneli so bobni, žena s črnim pajčolanom se je prerinila h krsti, jo objela in poljubila, potem se je pa zjokala. In vsi navzoči so zaplakati.
Tako je opisal glavni udeleženec ganljivi obred izvolitve Neznanega junaka Francije, ki je bil 10. novembra v I ranciji v trdnjavi slavnega Verduna.
Tako spoštovanje uživajo bivši bojevniki v Franciji. Tako razume in pojmuje velik narod, civiliziran in kulturen, žrtve, prinešene za blagor in veličino domovine.	»
Vsaka žrtev volne mora biti član Udruženja!
»Ali smo res bili nekoč fantje in možje, vojaki, močni in krepki?« vprašam.
»O, bili smo, bili smo vojaki, bojevniki,« odgovarjajo. »Danes pa smo zavržene ničle. Kdor ima kaj zemlje, je reduciran radi predpisanega davka — naj grize zemljo. Kruha z nje itak ne more pridelati. Drugi je reduciran, ker je pomotoma bil vpisan na napačno hišno številko nekega posestnika, pa je zato proglašen kot nesiromašen, akoravno je brez vsega. Popraviti napake niso hoteli, zaboj —• kaj komu mar pohabljenec. Tretji je reduciran, ker je božjasten. Zasula ga je granata. Premalo je bil junak, da ga je to pretreslo — zato ni priznan. Četrtemu so premalo vidne poškodbe krogle in ima zato samo 20%, čeprav je tak kakor gnila goba. Peti je reduciran, ker ... no, pri vsakem je tisti prokleti »ker« iz nesrečnega invalidskega zakona 1929.
*
Strašno, če vse to gledam in premišljujem, še strašnejše, ker sam doživljam. Gospod vojskinih trum, udari hudiče, ki so naredili to zlo!
Filip Lončarič, invalid iz Majšperga.
»Vojni invalid«
v borbi za invalidske pravice
Ne moremo si kaj in dolžnost nam veleva, da danes, ko smo izvojevaii novi invalidski zakon, vseeno četudi v obliki Uredbe, ki odgovarja našim zahtevam, — akoravno ne popolnoma v celoti, ali vendar v veliki večini, — ko vemo, da brez boja ne gre nič in da to, kar še ni doseženo, še bomo dosegli, danes torej se moramo nekoliko pomuditi tudi pri našem li-stu-bojevniku »Vojnem Invalidu«.
Skoraj bo dvajset let, odkar izhaja naš list. Za vsa ta leta je bil pravi borec in iskren prijatelj vojnih žrtev. Iskreno in borbeno se je izpostavljal za pravice vojnih žrtev. Bil je zato večkrat posvarjen
ali glave ni klonil. Od dneva pa, ko smo začeli odločno borbo za novi invalidst» zakon in z zahtevo, da se »Invalidsko Kosovo« vrže v pozabnost, od tega dneva je »Vojni Invalid« prinašal pritožbe, krike članov Udruženja, zahteve, sporočal je javnosti in državnikom ter drugim odločujočim faktorjem, kakšna krivica se godi vojnim žrtvam, žrtvam, ki so zarisale meje Jugoslavije in jih utrdile s svojo krvjo in kostmi. Bil je prijateljska, tovariška vez med svojimi čitatelji in člani, bil krik velikana, ki je oznanjal svetu krivice, bil je gromovnik, ki je bičal vojne zabušante in škodljivce vojnih žrtev — kolikor je pač smel v tesnobi ozračja, v kateri je dihal.
Ta krik »Vojnega Invali-te njegove obtožbe, nje-gove zahteve, niso bile glas vpijočega v puščavi. S ponosom lahko reče danes, da je tudi on prinesel kamen, precej debel in težak granitni kvader k uspehu, ki ga beleži danes Udruženje z uzakoni-tvijo novega invalidskega za-kona — Uredbe. 7000 glasov je zbežalo in odhitelo vsak mesec po vsej Sloveniji, po Jugoslaviji in tudi v Bolga-rijo, Češkoslovaško, v Francijo ...	7000 čitatel jev-na-
rocnikov ga je pozdravilo vsak mesec kot tovariša-pri-jatelja, da jim je povedal kako in kaj, da jih je tudi malo pozabaval, jim kaj pripovedoval in zopet potem bodril, naj vztrajajo in bodo močni.
Danes, ko je boj izvojevan, danes stopa »Vojni Invalid« k Vam s častilkami in z veselim pozdravom, želeč Vam sreče in zadovoljstva. Upamo, da ga boste z radostjo sprejeli in da mu boste se v naprej, po dobljeni zmagi ostali prijatelj in težko pričakovali vsak mesec njegovega prihoda. Brez »Vojnega Invalida« ne boste mogli popolnoma uživati Uredbe. Vedno boste potrebovali njegovega nasveta in bodrila. Zato mu ostanite zvesti kakor dosedaj, čitajte ga še veselejše kakor ste ga dose-tlaj. To mu bo v nagrado in priznanje. ,
Pozdravlja Vas Vaš
»VOJNI INVALID«.
Decembrska številka »Vojnega Invalida« izide nekako sredi decembra 1938, na vsak način pa pred Božičem. Prinesla bo že razna navodila in izvlečke iz Uredbe o invalidninah in dokladah ter drugo.
Slavolok zmage v Parizu
Naše gibanje
VIŠNJA GORA. Seja Krajevnega odbora je sklenila, da morajo priti dne 3. in 8. decembra 1938, ves dan kadarkoli, vsi člani in članice, ki še dolgujejo, v Višnjo goro k blagajniku tov. Alojziju Zupančiču (Pri Kamenčanu) in poiravnati naročnino in članarino za leto 1938. Ako ne, bodo izbrisani iz članstva.
Sporočamo nadalje, da sme sprejemati članarino in naročnino samo blagajnik tov. Alojzij Zupančič in nihče drugi.
Torej, 3. in 8. decembra 1938 pridite in plačajte! 41 Vas je, ki dolgujete.
KRAJ. ODBOR TRŽIČ poziva svoje člane in članice, naj poravnajo članarino in naročnino, ker gre leto h kraju. Plačajo naj čimprej, da ne bodo izbrisani.
Krajevni odbor U. V. I. v Kranju opozarja vse svoje člane, kateri še niso poravnali članarino za leto 1938. Med člani in članicami je še večje število onih, ki nimajo poravnane članarine. Pri razdelitvi božičnice se bodo upoštevali oni člani in članice, ki imajo poravnano članarino za celo leto. Zaradi tega je dolžnost vsakega člana in članice^ da prej ko mogoče poravna članarino pri društvenem
Čigava je naša zemlja?
»Delavska Politika« od 30. maja 1938 piše:
Kdor misli, da smo bili s prevratom res osvobojeni, je v veliki zmoti, če pogledamo kjerkoli
Skoraj nič, ali vsaj neskončno malo se je v tej smeri slovenski narod otresel Najbolj seve čuti to na svoji koži delovno ljudstvo. Ravno, ker mora to ljudstvo garati istim tujim gospodarjem še naprej za beraško mezdo, raste v neskončnosit tuje premoženje in naš človek vedno bolj propada zaradi pomanjkanja.
Kaj predstavlja rodbina Hutter iz Ptuja? Razen v Ptuju, ima tovarnar Franc Hutter, ki izdeluje v Ptuju žganje, na severni meji na Plaču ogromna vinogradna posestva, kjer hlapčujejo naši ljudje, nič manje kot 11 viničarskih rodbin. Samo krasnih, donosnih vinogradov -ima ta tovarnar Hutter iz Ptuja tik ob meji 11, skupno pa 155 parcel, ki merijo 113 ha in ležijo v občinah Plač, Ciringa, Podigrac in Zg. Kungota.
Nekoč je tu domovala slovenska rodbina Jurija Dobaja od leta 1850 do 1896, nato rodbina Jožefa Dreisibnerja, tudi še slovenska rodbina, a od nje je kupil g. Hutter v vojnih letih, ko je naš kmet krvavel na bojnih poljanah, vseh gornjih 155 parcel, 113 ha najrodovitnejše zemlje za golih 190.000 kron.
Čez 20 let je ta zemlja toliko zrasla v vrednosti, da je dobil g. Hutter z vknjižbo na te parcele od »Mestne hranilnice« v Mariboru 250.000 din in od ptujskega »Predujemnega društva« din 750.000, torej cel milijon obratnega kapitala za svoje podjetje in sicer v letih 1931 in 1933. Seve je tudi to naš slovenski denar.
In na takih milijonskih vrednostih je naš človek še samo viničar, ki zasluži največ 3 din na dan.
Ali niso to krvave tragedije slovenskega ljudstva? In koliko je takšnih, ena za drugo, ena poleg druge!
In rešitev? Ali ne kriči vse to po najostrejšem boju socialne zaščite našega človeka? Kakor po tovarnah, je tudi po teh vinogradih socialno vprašanje narodna bol. Narodno vprašanje je socialno!
Mi, bivši bojevniki, moramo posvetiti tudi temu vprašanju bojevniško pozornost.
Čuvajmo Jugoslavijo!
blagajniku ali tajniku. Pri razdelitvi božičnice se prošnje članov in članic ne bodo upoštevale, ker bo vsak odbornik iz svojega kraja predlagal, kateri so potrebni božičnice, zato ne pošiljajte pismenih prošenj na tukajšnji odbor.
Sevnica. Tukajšnji K. O. javlja vsem članom, da naj se v vseh zadevah zgla-šajo pri tajništvu kolikor le mogoče le ob sobotah med 9. in 11. uro. Le v nujnih primerih tudi druge dneve. Ob nedeljah in praznikih pa v nobenem primeru ne. — Člani iz poverjeništva Planine, ki hodite k poverjeništvu plačevat članarino, prinesite vselej člansko knjižico s seboj, da se vam prilepijo markice. Poverjenik Preskar se namreč pritožuje, da nihče, ko pride plačevat članarino, ne prinese članske knjižice s seboj.
Slovenska Bistrica. Dne 3i. oktobra t.
1.	je umrl tukajšnji član našega udruženja Šrot Franc iz Spodnjih Poljčan. Pričakoval je željno uzakonitve novega načrta invalidskega zakona, kar mu pa žal ni bilo izpolnjeno. Poklical ga je Bog k sebi, kateri mu naj da boljše plačilo, kot ga je dobil od nehvaležnega sveta. Ostalim domačim naše sožalje.
Kočevje. Naš Krajevni odbor je imel
2.	okt. 1938 svojo redno sejo. Sklenil je, da se bodo odslej vršile redne odborove seje vsako prvo nedeljo v mesecu. Vsi člani in članice se naprošajo, če kaj potrebujejo, kak nasvet, kakšno intervencijo itd., naj se zglasijo pri tov. Karlu Er-karju, ki bo potem vse uredil. Vsi dopisi in spisi se morajo pošiljati Krajevnemu odboru, kjer jih vidirata in shranjujeta samo predsednik in tajnik. Spise smeta podpisovati samo predsednik in tajnik.
VSEMU ČLANSTVU UDRUŽENJA VOJNIH INVALIDOV!
Nova uredba je postala zakon. Invalidski zakon — »Invalidsko Kosovo«, je prenehal živeti!
Vse vojne žrtve pozivamo in prosimo, naj zdaj potrpežljivo, kakor so dosedaj, čakajo odredb in navodil, ki jih bo v kratkem dal Oblastni odbor Udruženja v Ljubljani svojim Krajevnim odborom.
Naj ne bo nobenih nestrpnosti, nobene nervoznosti, ker se bo vse lepo v redu in točno delalo in naredilo do 1. aprila 1939, ko se bo začela po novi Uredbi izplačevati invalidnina.
Vse, kako se naj začnejo prijavljati ti ali oni, kaj naj nairede, kje se naj zglase itd., vse to bo sporočil Oblastni odbor Krajevnim odborom in tudi v številki »Vojnega Invalida« opisal.
Če ste bili disciplinirani ves čas, ko je bila najhujša borba, ali bo Uredba ali ne bo, boste pač lahko tudi zdaj, ko veste, da je Uredba zakon in da se bo začela finančno izvrševati 1. aprila 1939, in torej ni več nobenega dvoma, ali bo ali ne bo.
Udruženje je zdaj obvezna organizacija, poloficijelna. In vsak, kdor bo hotel uživati dobrine Uredbe, bo moral biti član. Zato naj se zdaj takoj vsi tisti, ki še niso člani, a so čakali, kdaj se zakliče: »Mizica, pogrni se« in se je ista pogrnila, včlanijo. Kdor ne bo član, se njegovih prošenj, vlog itd., ne bo sprejemalo.
Na III. plenarni seji Središnjega odbora, ki je bila v Beogradu, je bilo sklenjeno, da kakor hitro se izdelajo nova pravila Udruženja, ki se morajo prilagoditi novi Uredbi, se bo takoj sklicala iziredna plenarna seja, ki bo pravila pregledala, jih sprejela in odredila reorganizacijo Udruženja. Do tedaj pa Udruženje s svojimi Oblastnimi in Krajevnimi odbori vrši svoje posle po sedanjih pravilih.
Uredbo, ki bo uradno prevedena v slovenščino — upamo, da se bo to kmalu zgodilo — bomo natisnili v posebni brošuri. Dobro bi bilo, če nam Krajevni odbori že zdaj javijo število brošur, ki jih bodo naročili, da se vemo ravnati glede tiska. Koliko bo stal izvod, trenutno še ne moremo povedati, ali dražji od 8.— Din gotovo ne bo. Prej manj kakor več.
Nova pravila, ko bodo tiskana, bodo dobili Krajevni odbori brezplačno.
v slučaju odsotnosti tajnika pa tov. Avgust Müller. V blagajniško' knjigo vknji-ževati in izknjiževati ter izplačevati ima pravico samo blagajnik in nihče drugi. Če kdo želi kakšno posojilo od K. O., mora o tem sklepati ves odbor. Tajniške posle bo odslej opravljal tov. Rus s pomočjo tov. Gruma. Podpisovati sme samo tov. Rus, v odsotnosti pa Avgust Müller.
Krajevni odbor UVI Ptuj poziva vse one člane in članice, ki še svojih organizacijskih obveznosti do konca leta 1938. niso poravnali, naj to store zanesljivo do 15. novembra t. 1.
Nadalje pozivamo vse one člane, ki že posedujejo nove železniške legitimacije, da jih prinesejo v našo pisarno zanesljivo do 15. januarja 1939 radi podaljšanja njih veljavnosti. Ta rok velja tudi za one, kateri si želijo nabaviti nove železniške legitimacije. Prošnjam, za nabavo novih železniških legitimacij, je potreben prepis rešenja, overjen pri okrajnem sodišču, nova slika 6X9 cm in 20 Din gotovine.
Naročnina za list »Vojni Invalid« se v bodoče mora poravnati najmanje polletno v naprej, najdalje pa do 15. januarja 1939, a članarina pa v prvih mesecih vsaj za prvo polletje.
Vsaka sprememba, preselitev iz občine ali smrt člana, se mora takoj javiti tukajšnjemu odboru.
Uradne ure za stranke so v torek, sredo in petek od 8. do 12. ure.
Šmarje pri Jelšah. Vsi tisti, ki še do sedaj niso plačali članarine, naj to storijo čimprej, ker leto gre h koncu in da tajnik ne bo imel po nepotrebnem dela z opomini in pa tudi stroškov. Zato naj nikar nihče ne odlaša. Kdor pa ne bo storil svoje dolžnosti, ga bomo črtali in naj potem to pripiše samemu sebi.
Vse druge tiskovine in obrazce, ki bodo potrebni za to ali ono reč v smislu Uredbe, bodo Krajevni odbori takoj, kakor hitro jih dobimo od Središnjega odbora, prejeli od Oblastnega odbora. Naj nikdo ne pozabi, poudarjamo še enkrat, da za vse, kar se tiče vojnih žrtev, za vse to nosi odgovornost Udruženje, v Sloveniji Oblastni odbor s svojimi Krajevnimi odbori in zato se držite disciplinirano. Udruženje jamči, da bo vsak dobil pravice, ki mu gredo po Uredbi.
Prvikrat v življenju, odkar obstoja Jugoslavija, je država usodo vojnih žrtev zaupala nam samim, to je naši skupnosti, organizaciji, Udruženju vojnih invalidov. Pokažimo torej, da smo dostojni samega sebe in tega zaupanja, ki nam ga izkazuje država. Duh bojevniški mora biti v nas na celi črti. Naj svet vidi, da so vojne žrtve v resnici najbolj konstruktivni element v državi in da je samo zloba in vojno zabušant-stvo krivo, da te .svoje konstruktivnosti doslej nismo mogli v praksi pokazati in dokazati. Dokazali bomo, da smo sposobni upravljati s svojo lastno usodo in sicer tako, da bomo čuvali svoje interese in s tem čuvanjem svojih interesov bomo čuvali tudi svete interese naše skupne nacionalne države. Izrabljanja invalidskih kreditov zdaj ne bomo dopustili ne trpeli.
Potrpljenje, strpnost im mir naročamo v imenu vrhovne naše organizacije, da bo tako v tem novem delu, ki bo naporno, red. Ko organizacija garantira vsem njihove pravice, ki jim gredo po Uredbi, ima tudi pravico, da zahteva bojevniškega duha in bojevniške discipline in da se njene naredbe izvršujejo. Vse bo narejeno o pravem času, zato vsem našim članom in članicam, Krajevnim odborom in vsem vojnim žrtvam, ki so dobre volje
naš tovariško-bojevniški pozdrav!
Oblastni odbor
Udruženja vojnih invalidov v Ljubljani.
VSEM KRAJ. ODBOROM V VEDNOST
Kakor smo zvedeli od nekaterih naših Krajevnih odborov, da vojne invalide sreska načelstva obveščajo, da morajo prinesti eno sliko v velikosti, kakor jih imate v sedanjih članskih knjigah. Baje vam hočejo izdati posebne knjižice in naj vsak vojni inva-
lid plača 5 Din. S seboj mora prinesti tudi rešenje. Knjižice se bodo baje izdajale takoj po novem letu.
Opozarjamo, da Oblastni odbor Udruženja v Ljubljani o tem nič ne ve. Zato naj se Krajevni odbori, ki bi dobili kak poziv od sreskega načelstva, natančno informirajo, kdo to odreja in zakaj izdaja nekakšne legitimacije za vojne invalide ter še celo za ceno 5 Din?
Nam pa nemudoma o tem sporočite!
Vse vojne žrtve so člani Udruženja in po novi Uredbi, ki je že dobila zakonsko moč, imajo članske knjižice. Kdor še do danes ni organiziran, bo moral biti in mu bo knjižico-legitima-cijo izstavilo Udruženje, — pa nihče drugi.
Kar se tiče legitimacije za polovično vožnjo na železnicah, pa govori § 117 Uredbe:
1.	Vsaki član Udruženja vojnih invalidov dobi od svojega odbora invalidsko knjižico z njegovo sliko in osebnimi podatki.
2.	V knjižici bodo zabeležene vse pravice, ki mu pripadajo po novi uredbi in vpisane vse podpore, ki jih bo prejel od strani oblasti, udruženja, ustanov in dobrotnikov.
3.	Invalidska knjižica služi kot legitimacija za znižano vožnjo po odobritvi ministra za promet brez kakršnekoli takse in brezplačno.
Zato poudarjamo: Od nikogar, razen od Oblastnega odbora ne sme nihče prejemati in izvrševati kakršnihkoli navodil itd. Pojasnite to vsakomur in tudi sreskim načelstvom ter občinam.
Čakajte navodil!
NALOGE UDRUŽENJA PO NOVI UREDBI
Da ne bo že takoj v začetku nespo-razumevanj in zmešnjave, priobčujemo § 91 nove Uredbe, ki govori o nalogah in sodelovanju Udruženja. Udruženje je zdaj poloficijelna organizacija in brez njenega soglasja in pristanka ne sme nikdo dajati kakšnih odredb ali navodil, tičočih se dolžnosti in pravic vojnih žrtev, zagarantiranih v Uredbi.
§ 91.
1.	Ministrstva, bani, upravnik mesta Beograda, sreski načelniki in občine, preden izdajo važnejše odredbe o skupnih pravicah in privilegijih oseb, zaščitenih po tej Uredbi, se predhodno morajo bodisi ustmeno ali pismeno pogovoriti in dobiti mišljenje Udruženja vojnih invalidov v svojem področju.
2.	To velja posebno za izdelavo pravilnikov za ustanovitev in upravljanje raznih invalidskih zavodov, za gospodarsko krepitev in za socialno skrb oseb, ki so zaščitene po tej Uredbi.
3.	Poleg tega se v sporazumu s Središnjim odborom Udruženja vojnih invalidov dajejo njegovim Oblastnim in Krajevnim ali Sreskim odborom sledeče naloge:
a)	zbiranje statističnih podatkov o družinskih, moralnih, kulturnih, zdravstvenih, prosvetnih, gospodarskih in socijalnih razmerah vseh, ki žive na njihovem področju in so zaščiteni po tej Uredbi;
b)	zbiranje in čuvanje od pozabljenja imen, del, slik in drugih podatkov oseb, ki so umrle ali se onesposobile v službi domovine v osvobodilnih vojnah od 1912 do 1918 in tudi preje in pozneje;
c)	pisanje, sprejemanje, pošiljanje in odpravljanje na pristojna mesta prijav, prošenj, rešitev, odlokov, sporočil, pritožb in drugih reči o pridobivanju, uživanju ali izgubi raznih pravic, popustov in podpor, ki se nanašajo na posamezne osebe, ki so zaščitene po tej UredbL
Dalje: f) Zbiranje vseh podatkov, dokazov, uverenj itd., pri vseh javnih oblastih, ki so potrebni, da se pridobi pravica, popust ali pomoč po tej Uredbi:
g) da vrše vse ostale posle, ki jim jih naroče javne oblasti ali Uprava narodnega invalidskega fonda.
Toliko sedaj v vednost, da ne bo nesporazumevanj. Poročajte takoj o vsem, da bomo vedno točno in hitro o vsem informirani.
Prihodnja številka bo izšla kot redna decembrska nekako sredi decembra, na vsak način pa pred Božičem. V nji bodo že razna navodila.
Izdaja Udruženje vojnih invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak,
Miklošičeva c. 13. Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik Albert Kolman.)
Službeni del 00UVI