T
DE LAV
r

ENOTNO
-
g|ggB
@3	..."
Četrtek, 24. februarja 1966
št. 7, leto XXH
— Pravite, da ne Naš dosedanji direktor
veste, če boste lahko dober direktor, ker to še nikoli niste bili. pa ima vsaj to prednost, da je že dolgo let na tem stolčku!
I
Karikatura: ANDREJ NOVAK
SEJA PREDSEDSTVA REPUBLIŠKEGA SVETA ZVEZE SINDTKATOV SLOVENIJE
Pokojnine morajo realno kupno
Na seji predsedstva Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki je bila minuli četrtek, so člani obravnavali predvidene spremembe temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, predlagani zakon o bonificiranem delovnem stažu in ocenili aktivnost sindikatov v javni razpravi o osnutku zveznega zakona o izobraževanju in vzgoji. Razen tega so razpravljali še o zaposlovanju naših delavcev v tujini.
Poglavitna slabost predlaga-ln sprememb v pokojninskem *konu je v tem, da zmanjšuje-s liste samoupravne pravice, ki q bile doslej že dane, so pou-Ser‘U 'člani predsedstva. Niso jj, strinjali s predlaganimi spre-r^fnbami, po katerih bi uzako-centralistične tendence in Cg zožili samoupravne pravi-j, republiških skupščin skup-
socialnega zavarovanja, njihovem mnenju mora iti
razvoj čimprej v nadaljnje poglabljanje samouprave, s tem, da bo TZPZ vsebolj dobival pomen temeljnega zakona, ki bo zagotavljal samo enotnost sistema, sicer pa naj bi zavarovanci čimbolj neposredno odločali o pravicah in dolžnostih v okviru možnosti.
Predlagane spremembe . in dopolnitve TZPZ so take narave, da jih je treba obravnavati z dveh ločenih vidikov. V
■ ■
i
I
I
:
t
I
5
s
i
!
l
s
i
l
Dogaja se, da imajo sindikati v delovnih organizacijah o posameznih vprašanjih drugačno stališče, kot ga imajo drugi činitelji v teh organizacijah; to isto se dogaja tudi na ravni občin, pa tudi republik in federacije. In dogaja *e> da sindikatom to očitajo in da jih zlepa ali pa zgrda želijo prisiliti, da svoja stališča uskladijo s stališči drugih dejavnikov našega družbenopolitičnega življenja. Ne tako redko pa se tudi dogaja, da sindikalne organizacije svoja stališča smatrajo kot »edino zveličavna« in se užaljeno odmaknejo v pasivno opazovanje dogodkov, če njihova stališča niso sprejeta.
Kako je torej s stališči sindikatov in kako naj se borimo za njihovo uveljavljanje?
Kot vsaka družba je pač tudi naša družba obremenje-
Moč
argumentov
7,0 z raznimi protislovji, ki jih razrešuje več ali manj UsPešno v odvisnosti od svojih materialnih možnosti, se-Veda pa tudi v odvisnosti od stopnje družbene zavesti, od močnejšega ali šibkejšega vpliva zavestnih političnih sil, ki usmerjajo naš razvoj.
Sindikati so nedvomno ena izmed najvažnejših poltenih sil naše družbene skupnosti, dejstvo pa, da delujejo sredi vsakodnevnih problemov ljudi v njihovih delovnih °JQanizacijah, jim daje možnost, da te probleme opazujejo clsto od blizu in da jih morda prav zaradi tega tudi hitro razumejo in lahko predlagajo ustrezne načine za njihovo ^reševanje.
Kot polnopraven sogovornik v družbeni razpravi o naj-azličnejših problemih današnjega in jutrišnjega dne ima-1° sindikati seveda tudi polno pravico povedati svoje stališče o zadevi, o kateri razpravljajo. Ali bo to aiisče tudi sprejeto, pa je odvisno predvsem od njegove ameljenosti, od njegove prepričljivosti, seveda pa tudi
sposobnosti sindikatov, da za to stališče pridobijo čim-
J in v čimvečji meri tudi druge dejavnike našega družnega življenja.
star~~ ^ot P°samezniki želimo, da drugi spoštujejo naša dru^u’ potem se moramo tudi sami obnašati do stališč To tak°, kot želimo, da se drugi obnašajo do naših. Kot-i y.e^? tu<ii za organizacije, torej tudi za sindikat. Tirm,-ni sindikata, kot sindikalna organizacija imamo meu]co do sv°jih. stališč, lahko ta stališča branimo in ute-w	pri vsem tem pa moramo spoštovati tudi dru-
način sta\išča in polemizirati z njimi na širok, toleranten ne B in to na podlagi dobro pretehtanih argumentov, naših Podlagi jezljive, ozkosrčne nepopustljivosti. Mol nos t; . . ltšč je pač lahko samo v njihovi temeljiti prouče-skuonr,1 ,.e hkrati tudi najboljše izglede za sporazum za akcijo.
akcijQV Za to P? sm° najbolj zainteresirani: za skupno janje ’ z°:.jnobHizacijo čimvečjega števila ljudi za izva-sP°znani j C in zaključkov, ki smo jih sprejeli. Ideje in rialna Ji’’ katerimi stojijo množice, postanejo mate-do teg ®> ki se jim nič ne more upreti. Če nam je torej se mora™ bodo naša stališča tudi stališča množic, potem nike v ri,,° zanje, boriti in pridobivati zanje naše sogovor-tzrih utovl”?.'attčni razpravi na podlagi argumentov, ka-nieljenosti ne bo moč izpodbijati.
MILAN POGAČNIK
S
:
■
■
s
■
■ '
S
■
■
s
■
■
■
■
I
m
E
■
■
S
■
■
:
■
S
5
:
■
s
ohraniti
moč
prvo skupino sodijo vprašanja dopolnjevanja oziroma nadaljnjega izgrajevanja pokojninskega sistema, v drugo pa nujni popravki nekaterih določil TZPZ, ki neposredno zadevajo materialni položaj upokojencev in skupin delavcev, ki se sedaj upokojujejo.
Prva skupina problemov, v katero sodijo vprašanja vzajemnosti, samouprave zavarovancev in njihove pristojnosti, je po mnenju članov izredno pomembna, ker gre za nadaljnji proces deetatizacije in poglabljanja samouprave ter uveljavitve načela, da je pokojnina odvisna od vloženega dela. To pa so vprašanja, ki niti strokovno niti politično niso še dovolj proučena, da bi od danes na jutri spreminjali že sprejeta zakonska določila in tako z delnimi rešitvami popačili celoten sistem. Zakon bo tako postal zakon izjem, ne bo pa urejal problemov vseh delovnih ljudi. Takega zakona ne potrebujemo, so menili člani predsedstva v razpravi ob predlaganih spremembah, ki zadevajo le določene kategorije zavarovancev (vojsko, določene službe notranje uprave itd.) in ki bi porušile že osvojena temeljna načela TZPZ. Vse,' ki objektivno potrebujejo izjemen položaj, naj se izloči iz sedanjega pokojninskega sistema in naj se zanje sprejme poseben popoln zakon, ki bo tudi preciziral, kdo nosi stroške za ugodnosti. To bi bila za sedaj verjetno edina možna rešitev, čeprav bi bilo bolj normalno, da se tako vojaški zavarovanci kot tudi drugi, ki zahtevajo sedaj izjemen položaj, vključujejo v enoten sistem.
Na seji predsedstva so se člani zlasti zavzemali za to, da mora v pokojninskem sistemu dobiti pravo veljavo nagrajeva-
(Nadaljevanje na 2. strani)
TRIJE ANHOVSKI VELIKANI
Str. 2:
SAMOUPRAVNA ZAKONODAJA NI FORMALNOST
Str. 3:
TERJAMO VEG IN BOLJŠE!
Str. 4:
NA GLAVNEM TIRU
FOTO SLUŽBA DE
Str 5 •
SINDIKALNE AKCIJE
Str. 6:
DIAGNOZA IN ZDRAVILO Str. 7:
SAMOIZOBRAŽEVA-NJE - DOKAZ DELOVNE
RAZGOVOR Z DRAGOM DOLINŠKOM, PREDSEDNIKOM GOSPODARSKE ZBORNICE SRS
Vloga in delo poslovnih združenj
Praksa opozarja, da se delo zborničnih organov in raznih poslovnih združenj v nekem smislu prepleta, To je koristno in potrebno, če in kadar ne vodi v dvo-tirnost in še v drugo skrajnost, da namreč zaradi takega načina dela tako zbor* nični organi, kakor tudi poslovna združenja enostavno pozabljajo na druge naloge, ki so prav tako v njihovi pristojnosti.
Gospodarska reforma je sprožila tudi zahtevo, da se — ob vsem drugem — raz« čistijo in uredijo tudi ti odnosi. Ker se je prav v teh dneh na republiški gospodarski zbornici zvrstila vrsta posvetov s predstavniki raznih poslovnih združenj, smo zaprosili za razgovor predsednika zbornice tovariša Draga Dolinška.
»■Kako si Gospodarska zbornica zamišlja vlogo poslovnih združenj?« je bilo prvo vprašanje.
V odgovoru je tovariš Dolinšek najprej navedel nekaj vzrokov (predvsem s področja zakonodaje in »tradicije’- nekdanjih strokovnih združenj), ki preprečujejo, da bi naše gospodarstvo doseglo tisto stopnjo
(Nadaljevanje na 6. strani)
VITALNOSTI
Str. 8 in 9:
POSEBNA IZDAJA DELAVSKE ENOTNOSTI Str. 10:
„l\r A 7 A T
V PLANINSKI RAJ -ZAKAJ NAZAJ?«
♦
t
♦
l

VELENJSKA ZDRAVSTVENA SLUŽBA NA PERSPEKTIVNI POTI
LEK ZA TRDOVRATNO »BOLEZEN«
V prvem polletju lanskega leta je imel Zdravstveni dom Velenje 100 milijonov starih dinarjev primanjkljaja. Vzrok za nenormalno visoke izdatke in tako tudi za primanjkljaj je bil visok bolniški stalež. Od januarja do konca maja je stalež nihal med 6 in 7 %. Vendar je uspelo zdravstvenim delavcem v drugi polovici leta stalež zmanjšati na 4 %. Kako so to dosegli in kakšne so bile posledice?
Uspehi Zdravstvenega doma, ki jih občutijo razen občanov zlasti delovni kolektivi, so nedvomno zasluga velenjskih zdravstvenih delavcev. Junija so začeli temeljito spreminjati organizacijo zdravstvene službe.
Med temeljne spremembe organizacije zdravstvene službe sodi ponovna razdelitev ambulant na posamezne delovne organizacije. Ta ukrep je imel kmalu zdravilni učinek. Če je prišel delavec med delovnim časom v ambulanto in je zdravnik ugotovil, da je sposoben za
Nekdaj so ljudje spravljali skromne prihranke za primer bolezni. In mnogokje v svetu je še danes tako.
Nam je sistem zdravstvenega zavarovanja prihranil te skrbi. S sredstvi, ki jih ustvarjamo, uravnavamo tudi potrebe zdravstvenega zavarovanja. Pri tem pa smo pozabili, da ima tudi ta skleda dno. V velenjskem zdravstvenem domu so se tega zavedeli lani ob polletju, ko je v skladu zazijala »praznina«. Vendar so v pol leta z boljšo organizacijo in z umnejšim gospodarjenjem s sredstvi postavili zdravstveno službo spet na čvrsta tla.
delo, ga je napotil v drugo izmeno. Takšni »bolniki« so kmalu spoznali, da jim delo ne uide, če jim zdravnik ne prizna sta-leža.
Velenjski zdravniki poznajo delovne organizacije in delovni proces, zato tudi lahko presodijo, na katero delovno mesto lahko napotijo lažje bolnike. Pravijo, da zaradi tega delavci
ne negodujejo, kajti tudi na drugem delovnem mestu niso prikrajšani za prejšnji osebni dohodek. Če gre za' kratkotrajno spremembo, uravnajo razliko v delovnih organizacijah, sicer pa zavod za socialno zavarovanje. , Na ta način so velenjski zdravniki prihranili znatna sredstva tako delovnim organizacijam in zavodu.
S tako čvrsto povezavo zdravstvene službe z delovnimi organizacijami je bolezenski stalež presenetljivo upadel. Upadle so pa tudi nezgode pri delu. V januarju je pri rudniku, kjer je morda največ možnosti za nezgode, obolelo zaradi nezgod pri delu le 0,9 %, izven dela pa 0.2 odstotka delavcev. Poudariti sicer velja, da ima velenjski rudnik boljše delovne pogoje kot podobne gospodarske organizacije pri nas. V Velenju so posebej opozorili na kolektiv »Gorenje«, kjer so v glavnem zaposlene ženske. Pogosto sodimo napak, da izostajajo z dela, zaradi bolezni in nege družinskega člana, najpogosteje ženske, V »Gorenju« ni tako. Po številu bolnikov nikakor ne presegajo občinskega povprečja.
Direktorju zdravstvenega doma dr. Lojzetu Fijavžu predložijo zdravniki vsako jutro spisek svojih bolnikov. Pri tem ne gre za nezaupanje in nepotreb-(Nadaljevanje na 4. strani)

7 dni v sindihatih-
• ZASAVJE:
Zaključni
računi
naj
postanejo
potokaz
£
E
E
B
g
Sprejemanje zaključnih računov dobiva v delovnih kolektivih spričo gospodarske reforme prav poseben pomen. — To so med .drugim ugotovitve nekaterih sindikalnih organizacij v Zasavju, ki se prav te dni pripravljajo na razprave o rezultatih gospodarjenja v minulem letu.
I
Ko so lansko pomlad občinski sindikalni sveti analizirali razprave o zaključnih računih delovnih organizacij, so med drugim ugotovili, da so marsikje zelo poenostavili' te razprave. V resnici v mnogih delovnih kolektivih niti niso razprav j ali, pač pa so sprejemanje zaključnih računov spremenili v novo »formalnost«. Namesto da bi bila to osrednja priložnost za celovit pregled enoletnega gospodarjenja in poslovanja, so marsikje nabili posamezna določila zaključnega računa na oglasne deske v prepričanju, da so s tem zadostili vsem potrebam In zahtevam demokracije.
, Videti je, da bo letos bistveno drugače. Celo v nekaterih manjših delovnih organizacijah, kjer so že razpravljali o zaključnih računih, kaže, da se neposredni proizvajalci močno zanimajo za gospodarjenje svojih podjetij, obratov in enot posebej. Prav zato ni dvoma, da bodo'tudi v večjih delovnih organizacijah zanimive obravnave, pri katerih bo sodelovalo veliko število delavcev. Samoupravni organi V nekaterih podjetjih pa so šli še dlje, ko so zahtevali preprosto napisane izvlečke iz zaključnih računov, da bi lahko vsak proizvajalec realno ocenil poslovanje in gospodarjenje v svoji delovni organizaciji za minulo leto.
Očitno pa je, da bodo v mnogih, če ne v vseh delovnih organizacijah izkoristili razpravo o zaključnih računih za pomenke o delovnih načrtih za letošnje leto. V mnogih kolektivih so se že na pragu
leta znašli v težavah. Povsod tam, kjer so pred nedavnim
imeli zbore delovnih skupnosti, so ugotovili, da bo v novih pogojih toliko bolj od vsakega posameznika odvisen položaj podjetja in bržčas bodo zagotovo tudi zdaj ob razpravljanju o zaključnih računih ugotovili, kje škriplje, kaj ni bilo dobro in čemu velja posvetiti izdatnejšo skrb in pozornost. Sindikalne organizacije menijo, da se šele zdaj* začne proces samoupravljanja, ki se ne zožuje več na samoupravne organe, pač pa na vsakega neposrednega proizvajalca. Očitno je, da proces naj neposredne j šega samoupravljanja terja prav zdaj mnogo več organiziranih razprav. Zaradi teh vidikov bodo tudi sedanje razprave ob sprejemanju zaključnih računov pokazale zrelost neposrednih proizvajalcev, zlasti če bodo sindikalne organizacije opravile vse priprave, kot so to obljubile na zadnjih sindikalnih konferencah in sestankih.
M .V.
DELAVSKA
-EJNTOTNOST
Glasilo Repuhl16n^i-y -vera Z«J za slovenijo Izdaja CZP Delavska enotnost v Ljubljani. List )e ustanovljen to novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni ln odgovorni urednik
MILAN POGAČNIK
Naslov uredništva ln uprave: Ljubljana, Dalmatinova ul. 4, poštni predal 313/VI, telefon uredništva 31 66 72.	31	24 02 In
31 00 33, uprave 31 00 33. Račun pri Narodni banki v Ljubljani, št. NB 501-1-365 — Posamezna številka stane N. 501 par — 50 starih din — Naročnina je četrtletna N. 6,50 din — 650 starih din — polletna N. 13 din — 1300 starih din ln letna N. 26 din — 2600 starih din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk in klišeji CZP »Ljudska pravica« Ljubljana
DRAGO LUPSINA, PREDSEDNIK OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA SEVNICA
Ne le direktorjeva dolžnost
Čeprav to ni bila osnovna tema na občnem zboru občinskega sindikalnega sveta v Sevnici, so delegati vnovič postavljali vprašanja:
»Kdaj bo zgrajena sodobna cesta skozi Sevnico, ki bo ta predel povezala z ostalimi prometnimi žilami Slovenije?«
V Sevnico se zdaj lahko pride le z vlakom. Ceste, ki peljejo v Sevnico, so nemogoče. O tem sem se sam prepričal. Sevničani so ceste tudi to pot postavili na dnevni red sindikalnega občnega zbora zaradi razvoja sevniškega gospodarstva.
NO C JE BILA USPEŠNA ZA PIRANSKE RIBIČE
FOTO SLUŽBA DE
ZAPISEK IZ SLOVENJ GRADCA
»Stroški gospodarjenja bi se v mnogočem zmanjšali, če bi imeli dobre ceste in še boljše prometne zveze,« je v najinem razgovoru rekel predsednik občinskega sindikalnega sveta Sevnica Drago Lupšina. »Sevničani upravičeno zahtevajo, da bi zgradili cesto tudi skozi naš kraj. Saj prevoz blaga iz sev-niške in okoliških tovarn ni
« Iz razprave na občnem zboru pa je po pripovedovanju predsednika sevniških sindikatov še izzvenelo, da v tistih podjetjih, kjer so reformo pričakali razmeroma dobro pripravljeni, pri delavcih upada zanimanje za upravljanje in gospodarjenje * ustvarjenim dohodkom.
»Kako to mislite, da pri delavcih ni zanimanja za gospo-
SAMOUPRAVNA ZAKONODAJA NI FORMALNOST
zmeraj najboljši in najhitrejši po železnici. V Sevnici se ne ustavi skoraj noben avtobus, za težka tovorna vozila, ki naj bi z njimi prevažali blago in re-
— če nam uspe urediti notranje zakonodaje, potem bo v slovenjgraških delovnih organizacijah mnogo manj problemov, kot pa jih imamo sedaj!
To izjavo Slavka Grosa, predsednika ObSS v Slovenj Gradcu, sem podčrtal v svoji novinarski beležnici, saj pa je tudi bila tista rdeča nit, ki je povezovala ves razgovor d uspehih in težavah slovenjgraških sindikatov.
»Dejstvo je, da smo na področju notranje zakonodaje dosegli kvaliteten napredek, vendar pa Skrb za samoupravne a kite še vedno marsikje pojmujejo le kot formalnost oz. le kot kampanjsko akcijo. To je — med drugim — bil prav gotovo eden izmed glavnih vzrokov, da sta dobri dve tretjini slovenjgraških delavnih organizacij zamudili rok za: dopolnitev njihovih statutov, ki je potekel zadnji dan lanskega leta.
če so statuti napačno postavljeni, potem seveda tudi z raznimi praznimi pravilniki ni bolje. Tako imamo sedaj Skoraj v vseh delovnih organiza-. cijiah kaj slabo izdelane samoupravne akte o delovnih razmerjih. Marsikje so enostavno prepisali pravilnik o delovnih razmerjih iz nekega večjega podjetja, ne da bi pri tem upoštevali posebnosti svojega podjetja. Ne kaže nam niič drugega, ’ kot da vfee skupaj naredimo vnovič.«
»Kaj pa je občinski sindikalni svet s svoje strani ukrenil za dobro samoupravno zakonodajo na svojem področju?«
»Po približni oceni poteka priprav za izdelavo interne zakonodaje smo že leta 1964 ustanovili posebno komisijo za pomoč pri izdelavi statutov m drugih samoupravnih aktov, ki naj bi jo nudila ptedvsem
. organov, ti pa kažejo zanjo premalo zanimanja. Razpravljajo predvsem o tekočih zadevah poslovanja svojih delovnih organizacij, kaj malo pa si prizadevajo za programiranje svojega dela in za razpravljanje o zadevah, ki zahtevajo temeljite priprave. Zato ni čudno, da imajo v podjetjih stvari v rokah vodilni ljudje, ne pa samoupravni organi. Pobuda je v rokah »vrhušk« in raznih aktivov, ki jiih sestavlja peščica ljudi, in zato so tudi različni problemi urejeni v glavnem tako, kot ustreza tem vodilnim ljudem.
In ker je tako, kot sem pravkar dejal, je tudi ..vzdušje v delovnih kolektivih temu primerno. Lani smo sindikati skupaj z občinsko skupščino izvedli v deloniih organizacijah anketo z željo, da dobimo vsaj približno sliko, kako poslujejo. Naj s tem v zvezi omenim samo to, da je kakih 70 odbtotkov anketirancev izjavilo, da pri njih ni »zdravo« kritizirati vodilnih ljudi...«
»Kakšna pa sta pri tem mesto in vloga sindikalnih organizacij v delovnih organizacijah?«
»Aktivnost sindikalnih organizacij pri urejanju interne zakonodaje je bila doslej šibka, njihovo članstvo pa je pokazalo premalo pobude in odgovornosti za ureditev tega pomembnega
področja. Izjema so le podružnice splošne bolnišnice, Tovarne meril in Tovarne usnja, kjer imajo- ustrezni program dela, se redno Sestajajo in aktivno sodelujejo pri urejevanju raznih problemov teh delovnih organizacij. V večini podružnic pa je delo kampanjsko, brez programov, aktivnost pa se nanaša le na občasne naloge pa še te imajo pogosto prizvok urejanja socialnih problemov njihovega članstva. Tu nas torej čaka mnogo dela, smernice za to delo pa nam je dal naš zadnji občni zbor.
Ne bi pa bilo prav, če glede dela naših sindikalnih podružnic ne bi povedal tudi tega, da sio skoraj vse zelo aktivne pri delavsko-športnih igrah, ki jih naš Sindikalni svet organizira kontinuirano že štiri leta in za katere je res veliko zanimanja, pa je tudi udeležba na teh igrah zato visoka. Vsako leto tekmuje v različnih športnih panogah (smučanje, keglanje na ledu, Sankanje, odbojka, šah, mali nogomet itd.) približno 600 udeležencev. Za ta tekmovanja vsi udeleženci pridno trenirajo. V ta namen dajemo tudii sorazmerno visoka sredstva (lani 450.000 starih dinarjev), ki jih porabimo v glavnem za kritje stroškov organizacije teh tekmovanj in za pokale in male praktične na-gčade tekmovalcem. Menim, da se glede organizacije teh iger res lahko pohvalimo in da fcmo z njimi uspeli vključiti v športno udejstvovanje izredno širok krog neposrednih proizvajalcev, to se pravi prav tistih, katerim je tovrstna rekreacija najbolj potrebna in koristna.« mp
produkcijski material za naše tovarne pa je cesta preozka, največkrat podobna razorani njivi.«
■l.	- v-,u.)Yi£iIy.,.»;'!'-
Ko sva se s predsednikom pogovarjaj o čem so delegati še govorili na občnem zboru sevniških sindikatov4 mi je rekel:
»Na občnem zboru so delegati največ govorili o aktivnosti sindikalnih podružnic po uveljavitvi gospodarske reforme. Mnogi delegati so ugotavljali, da podružnice niso dovolj aktivno seznanjale delavcev s ukrepi, ki smo jih sprejeli v okviru gospodarske reforme. A ne samo sindikalne podružnice, tudi samoupravni organi in vodilni uslužbenci v nekaterih gospodarskih organizacijah niso dovolj seznanjili delavcev, v kakšnih pogojih bomo poslej gospodarili.«
mianjšiim delovnim organizacijam, kjer nimajo kadrov, ki bi to delo lahko zadovoljivo opravili. Lahko rečem? da je bila ta komisija v vsem tem času aktivna in da je dobro opravljala svoje delo, pri čemer ni slamo dajala nasvetov, temveč je večkrat skupaj s1 posameznimi kolektivi delala tudi osnutke pravilnikov. Mimo tega smo problematiki Sestavljanja in sprejemanja samoupravnih aiktov posvetili dva plenuma, prirejali pa smo tudi seminarje o tej problema tiM* zraven pa smo delovne organizacije stalno obveščali o novitetah s tega področja, da bi j ih lahko upoštevale pri svojem delu. Skratka, naš sindikalni svet je — če lahko tako rečem — jahal na notranji zakonodaji, saj je jasno da bi v naših delovnih organizacijah imeli mnogo manj problemov, kot jih imamo sedaj, če bi notranja zakonodaja podjetij bila dobro urejena.«
»Ali morda zamuda pri Izpopolnjevanju notranje zakonodaje izvira odtod, ker vodilni ljudje v podjetjih kažejo premalo zanimanja zanjo?«
»Ta pomislek je bilo večkrat slišati tudi v razpravi na našem občnem zboru, ki smo ga imeli 23. januarja letpis. Res je, da je strokovno znanje marsikaterega našega »strokovnjaka« precej pomanjkljivo in da ob svojem rednem delu res ne kažejo posebnega zanimanja še za notranjo zakonodajo v svojih podjetjih, vendar pa vSe težave na tem področju nikakor ne moremo pripisati samo n,a njihov rovaš. Dejstvo je namreč, da bi notranja zakonodaja morala biti predvsem skrb samoupravnih
Pokojnine morajo ohraniti realno kupno moč
(Nadaljevanje s 1. strani)
nje po delu. S tem v zvezi so načeli limitiranje najvišje pokojninske osnove, ki je bilo sprejeto kot prehoden ukrep, dokler ne bo stopilo v veljavo določilo zakona, po katerem se uveljavljajo pokojninske osnove po tri do petletnem povprečju osebnega dohodka. Argument za limit so bile tudi anomalije v osebnih dohodkih, ki so bili izredno visoki in so cesto vzbujali dvom, da so rezultat dela. Člani predsedstva so menili, da neskladij v osebnih , dohodkih ne more reševati pokojninski sistem, temveč samo sistem delitve v delovnih organizacijah. Je pa seveda taka delitev osebnih dohodkov, kot jo ponekod še imamo, in enoletno povprečje kot osnova za pokojnino (določila za prehodno obdobje — enoletno povprečje OD) v praksi tudi pripomogla, da je limitiranje z zakonom obveljalo.
Doslej so najvišji znesek pokojninske osnove, tako imenovane limite, sprejemale republiške skupščine zavarovancev glede na višino povprečnih osebnih dohodkov v republiki, ki so bili odraz produktivnosti. Predlagane spremembe zakonskih določil pa to pristojnost skupščinam jemljejo in jo dajejo zvezni skupščini socialnega zavarovanja, ki naj bi določila enotn' najvišji znesek pokojninske osnove za vso Jugoslavijo. Člani predsedstva so poudarili, da je določanje meje najvišjega zneska osebnega dohodka, od
katerega se odmerja pokojnina, v nasprotju s sistemom nagrajevanja po delu in da je to določilo treba čimprej odpraviti.
Če pa se zaradi nekaterih pomanjkljivosti v sistemu nagrajevanja ne moremo odločiti za to takoj, naj vsekakor določanje limita ostane v pristojnosti Skupščine republiške skupnosti socialnega zavarovanja, kot je to že določeno v 31. členu TZPZ.
V drugo skupino problemov ki zahtevajo takojšnjo rešitev, so člani predsedstva opredelili tudi valorizacijo osebnih dohodkov in pokojnin ter vse popravke za prevedbo upokojencev. Zlasti so se zavzeli za to, da se popravijo razlike med upokojenci, ki so bili upokojeni v letih 1958 do 1964, in tistimi, ki so bili upokojeni pred letom 1958. Prav tako je treba ustrezno urediti pokojnine udeležencem I. svetovne vojne in Maistrovim borcem.
Predsedstvo sindikatov meni, naj bi povprečne jugoslovanske količnike jz 218. člena TZPZ nadomestili z republiškimi količniki, ker bi bili le-ti realnejši odraz gibanja in višine osebnih dohodkov posameznih republik v preteklem obdobju. Enotni jugoslovanski prevedbeni količniki namreč ne upoštevajo že v preteklosti dosežene produktivnosti in osebnega dohodka. Prav zaradi, tega so pri prevedbah upokojenci v Sloveniji najslabše »odrezali«. Na osnovi strokovnih analiz je treba v zakonu čimprej odpraviti vsa tista protislovna določila, ki zanikajo načelo pokojnine po vloženem de-
lu in ki povzročajo, da je danes tako veliko upokojencev, ki so na tisti skrajni meji, ko bi morali, ne glede na to, da so delali 35 ali 40 let, prejemati varstveni dodatek. Valorizacijski količniki za usklajevanje pokojnin z življenjskimi stroški naj bodo taki, so poudarili člani predsedstva, da bo pokojnina ohranjala vrednost, to je kupno moč v realnem razmerju.
Glede varstvenega dodatka so si bili na seji enotnega mnenja, da imajo upokojenci, ki so delali 35 oz. 40 let, pravico do pokojnine v višini 85 odstotkov od mejnega zneska osebnih dohodkov, od katerih se določa najnižja pokojnina, ne glede na to, kakšno je njihovo imovinsko stanje. Odpadejo naj vsa potrdila in izjave o premoženjskem stanju, kajti pokojnina je rezultat dela in upokojenci niso sami krivi, če je zaradi napak v zakonu njihovo delo tako slabo ovrednoteno, da vrednost ne dosega niti minimalne pokojninske osnove.
Predsedstvo je na koncu svoje seje sprejelo poročilo o sodelovanju naših in avstrijskih sindikatov v zvezi s problemi, ki se pojavljajo z zaposlovanjem naših delavcev v Avstriji.
Poročilo je podal Branko Babič, predsednik komisije za mednarodne zveze pri RS ZSS, ki je dejal, da je med našimi ljudmi, ki odhajajo na delo v tujino, največ takih, ki se zaposlujejo v Avstriji. Lani je na primer napotilo za zaposlitev v Avstriji dobilo več kot 5.700 naših delavcev, predvsem iz Prek-
dikatom, ki želijo probleme
o organizaciji kulturnih P
ditev za naše delavce itd.
V že*
iji, da bi čim uspešneje Po:
gali pri urejanju raznih ’	........ —trti =.<•
lemov naših ljudi, so avstru ^ sindikati predlagali, da KS
pošilja občasno na njihove
ške v Avstrijo enega
J0*e;

darjenje z ustvarjenim dohodkom?«
»Delavci, na primer v konfekciji Lisca, ali v Kopitarni, menijo, da je zdaj najpomembnejše veliko in kvalitetno proizvajati ter si samo s tem zagotoviti primerne osebne dohodke. Manj ali pa skoraj nič pa se delavci v omenjenih in tudi drugih podjetjih ne zanimajo za gospodarjenje z ustvarjenim dohodkom. Pravijo, naj' bo skrb za dobro gospodarjenje stvar vodilnih uslužbencev in strokovnjakov ... Menim pa — in tako stališče je zavzel tudi občni zbor sevniških sindikatov, da dobro gospodarjenje ni samo direktorjeva stvar in še nekaterih strokovnjakov, marveč tudi neposrednih proizvajalcev. To pa, da se delavci ne zanimajo za gospodarjenje v svojih podjetjih, je nedvomno tudi odraz neaktivnosti sindikalnih podružnic.«
»In vendar, če se ozremo p® gospodarskih rezultatih sevniških podjetijj tl le niso tako slabi?«
»Seveda ob tej kritiki ne smemo zanikati celo izrednih gospodarskih uspehov nekaterih podjetij v naši občini. V Kop|* tamf so že predlanskim tzobM-vali nova merila nagrajevanj3-
izpopolnili organizacijo dela 'n ekonomskih enot ter še bolj začeli izkoriščati proizvodne zmogljivosti. Vse to jim je omogočilo boljše gospodarjenje. Lani so ob manjšem številu zaposlenih kar za desetkrat povečali sklade, in sicer od 12 milijonov starih dinarjev, na nekaj mani kot 140 milijonov starih dinarjev. V Lisci so prav na pobudo sindikata izoblikovali v vseh obratih delovne enote in skladno s tem tudi merila' nagrajevanja za zaposlene v upravno tehnični službi podjetja, lani pa dosegli lepe gospodarske rezultate-Podobne uspehe so zabeležil' tudi v Jutranjki, Metalni Krmelju, Mizarski zadrugi itd.4
murja in mariborskega bazen3^ Večina njih slabo obvlada nem' ščino, mimo tega pa so slab^ informirani tudi o svojih prav' cah ter o razmerah v Avstri) sploh. To povzroča težave tak^ njim kakor tudi avstrijskim sin*

• ti
pravice naših delavcev urejaj čimbolj enako, kot urejajo Pr3l vice avstrijskih delavcev. PoS0-za to pa je seveda včlanjevanj naših ljudi v avstrijske sindik3 te, ki doslej ni potekalo ravtj uspešno (le kakih 40 odistotk0 naših delavcev v Avstriji je b'j doslej včlanjenih v tamkaj sni sindikat).
O teh problemih so se Pr®° sitavniki naših in avstrijskih siIj dikatov menili že lani polet' Mariboru, letos — 3. in 4. feb'"0 arja — pa v Gradcu in Cekjj cu. Dosegli so soglasje o poti® v vključevanja naših delavcev g avstrijske sindikate (OGB). u njihovem boljšem informiranj o pravicah iz delovnih razm® in o razmerah v Avstriji sP:°—
rire"
m3*
ir op:
predstavnika, ki bi skupaj, predstavniki avstrijskih sini®*.,)
tov obiskoval naše delavce jim pomagal pri urejanju 'j hovih pravic. Za to nalog0 ^
predsedstvo določilo . Plevnika, sekretarja komis') mednarodne zveze RS ZSS-N. I*
7 dni v sindikatih
PRED OBČNIM ZBOROM CELJSKIH SINDIKATOV
Demantirano
nezaupanje
Na nedavnem posvetu predstavnikov vojvodinskih sindikatov v Novem Sadu je bila vnovič izrečena ugotovitev, da v številnih kolektivih decentralizacija upravljanja zastaja predvsem zaradi bojazni, »da bi člani delovnih enot ne bili dovolj zreli za smotrno razdeljevanje sredstev na sklade in na osebne dohodke.« Tako v podjetju Sever iz Subotice: »Ne smemo povedati delavcem, da mora ena delovna enota izdvajati za sklade 15, medtem ko druga, recimo, samo 5 Vo ustvarjenega Hohodka. Zavest delavcev še ni dovolj razvita, da bi lahko razumeli, zakaj so potrebne te razlike.« In v podjetju Ivo Lola Ribar iz Odžakov: »Mnogi člani kolektiva, še posebej pa nekvalificirani delavci, sploh ne vedo, kaj je to delitev in kaj so skladi. Na delovne enote je sicer treba prenesti nekatere pristojnosti, nikakor pa jim ne moremo prepustiti politike razdeljevanja dohodka.«
Skratka, niso zreli za neposredno upravljanje. Pa je to tudi res? V lesnem kombinatu v Sremski Mitroviči in novosadskem podjetju 27. marec že leta izdvajajo kolektivi delovnih enot sredstva za rekonstrukcijo, čeprav so njihovi osebni dohodki znatno nižji kot v okoliških kolektivih. Prav tako je bila prenesena delitev dohodka na delovne enote v kmetijskih gospodarstvih Vršački ritovi iz Vrščca in Srem, iz Indjije, pa vendar so v teh delovnih organizacijah skladi znatno večji kot kdaj koli poprej, a tudi osebni dohodki so se bistveno povečali.
mmmtm
Eden
namesto
desetih
Sindikati v Črni gori so se z vso odločnostjo spoprijeli s Problemom, ki mu po navadi pravimo kar funkcionarska bolezen. Ugotavljajo namreč, da za večino sindikalnih delavcev velja, da morajo opravljati številne funkcije v družbeno političnem življenju. Tako je na primer na zadnji seji predsedstva občinskega sindikalnega sveta v Titogradu eden izmed članov predsedstva naštel več kot deset svojih funkcij, razen tega pa je še redno zaposlen kot pravnik v eni od delovnih organizacij.
Spričo tega se je republiški sindikalni svet v Črni gori odločno zavzel, da bi se sindikalni delavci razbremenili teh funkcij in vsa svoja prizadevanja resnično posvetili enemu samemu področju dela. Delo v sindikatih namreč zaradi tolikšne obremenjenosti sindikalnih delavcev precej trpi.
Razbremenitev in nov problem
V Beogradu, Zagrebu in Ljubljani so telefonistke na med-krajevnih linijah že zamenjale avtomatske telefonske centrala. Zdaj je na pohodu avtomatizacija tudi v sarajevskem PTT Podjetju. In ob koncu letošnjega leta bodo tudi Sarajevčani lahko klicali druga večja mesta v državi brez posredništva telefonistk.
Kolikšna je danadnes obremenitev sarajevskih telefo-JfistJc, je moč razbrati iz podatkov, da je v Sa.rajevu vsak d0 2200 medkrajevnih in mednarodnih telefonskih raz-0°Vorov, če pa upoštevamo še naročila za pogovore s Sara-Jfvom, potem je treba vsak dan najmanj 4000-lcrat priključiti zvezo. Avomatizacija pa bo število teh razgovorov ne le Povečala, temveč tudi pocenila stroške. Tako bo do konca leta °dveč kakih 60 telefonistk,, v telefonski centrali pa bo od sedanjih 80 telefonistk ostala na svojem delovnem mestu le Psaka peta. A kot ima ta avtomatizacija svojo svetlo plat, ‘ako ima za sarajevsko PTT podjetje tudi temnejšo. Ze zdaj Panireč postaja aktualno vprašanje, kam z odvečnimi telefonistkami? V podjetju že razmišljajo, da bi jih prekvalifi-Clrali za druga opravila, kar bi pomenilo, da večini od njih ne bi bilo treba zapustiti kolektiva.
Ni vsaka
zamuda
objektivna
j P ladjedelnici Tretji maj iz Reke imajo velike težave za.mudami. In seveda tudi z dohodkom, ki jim zaradi teh cJffnd uhaja izpod prstov. Penali za zamude so namreč pre-800	2000 dolarjev za vsak zamujeni dan. In
^bližno mesec dni zamude so računali tudi pri izdelavi tan-
l£ria Pavel Dibljenko za Sovjetsko zvezo. Toda v septembru pj1* so se samoupravni organi vendarle poskušali izogniti p nalom. Materialno so vezali strokovne službe za pravočas-s 0 nabavo materiala in za ažurno organizacijo dela, nepo-
le ^ne proizvajalce pa so začeli nagrajevati po akordu, razen Sfi9«/ *>° ie bilo sklenjeno, da bo vsak član kolektiva dobil še (j.j mesečnega osebnega dohodka, če bo tanker pravočasno ■ c°nčan. In rezultat? Ladjedelnica je izročila naročniku
»Terjamo več in boljše!«
Celjski sindikati se že nekaj mesecev pripravljajo na svoj občni zbor ® Kaj sta povedala delegata iz Obnove in ZLera © V železarni štore: graditi moramo oboje, upravljanje in upravljavca
Celjski sindikati so z letošnjimi večmesečnimi pripravami na občni zbor prelomili z dosedanjim načinom in metodami dela v sindikalnih organizacijah. Vodstvom sindikalnih podružnic so predlagali, da na svojih občnih zborih razpravljajo zlasti O nalogah sindikatov pri uresničevanju gospodarske reforme, o nadaljnjem razvoju samoupravljanja v delovnih organizacijah in o oblikah in metodah delovanja sindikatov. Iz teh razprav, v katerih je sodelovalo veliko število članov sindikata, so odbrali na ObSS tista vprašanja, o katerih so v delovnih kolektivih največ govorili in ki bi jim kazalo prav zato na letošnjem občnem zboru posvetiti največjo pozornost.
tanke
r Pavel Dibljenko natanko za Silvestra minulega leta. ===
Iz izkušenj pa vemo, da na občnih zborih, četudi so najbolj skrbno pripravljeni, vselej zmanjka časa za temeljit pogovor in dogovor. Takšne izkušnje imajo tudi celjski sindikati. Zato bo letošnji občni zbor, za razliko od dosedanjih, Samo zaključni delovni dogovor in bo resnični rezultat večmesečne aktivnosti vsega članstva. Kajti delegati razpravljajo že nekaj popoldnevov na sestankih o naslednjih vprašanjih: oblike to metode dela v sindikalnih organizacijah, nagrajevanje po delu, delovni pogoji, zunanji činitelji, ki vplivajo na proizvodnjo in naloge sindikatov pri nadaljnjem razvijanju sam oupravlj anja.
Zadnji tak sestanek je bil pred dobrim tednom. Delegati so razpravljali o vlogi in nalogah (sindikatov pri nadaljnjem razvijanju samoupravljanja.
Na tem sestanku smo prisluhnili posebno trem delegatom treh delovnih kolektivov. Njihovih razprav ne moremo posplošiti na vse celjske kolektive. Iz izkušenj v svojih delovnih kolektivih pa so vendarle opozorili ha nekatere značilne ovire, hkrati pa na spodbudne primere samoupravljanja.
X »TROJICE« KRATIJO PRAVICE UPRAVLJALCEV
Pogosto so primeri, da krojijo življenje v delovnih kolektivih skupine »trojice«, »četverice« vodilnih delavcev. Tako se je zgodilo v Obnovi, ko je prav takšna skupina hotela vsiliti samoupravnim organom neutemeljeno to nepreštudirano združitev, čemur pa so se samoupravni organi in sindikat postavili po robu. Delegat iz Obnove je zato poudaril, da se kolektiv upira vsiljevanju to odklanja vse, kar ni v njegovem interesu. Kaj pomaga potem vsa demokracija v kolektivu, številne delovne enote, ki jih v Obnovi imajo, ko pa Se nekateri še vedno nočejo sprijazniti z odločitvijo kolektiva. Tako ravnanje vodstva ima lahko posledice za ves kolektiv: rahlja medsebojne odnose in seje malodušje. »Zakaj se odpravljajo iz Obnove najboljši delavci,« se je vprašal delegat iz Obnove. »Zakaj zamahnejo proizvajalci z roko, če jih vabiš na sestanek in ti pri tem porečejo: Kaj bom hodil, saj so že ,drugi’ po svoje naredili! Kaj boš storil, ko zavrne
vodilni delavec Sindikalne delavce, ki terjajo razlago o tem in onem: »Vi, sindikati skrbite za produktivnost, drugega nimate kaj govoriti, najmanj pa odločati!« »Vem, kaj boste' porekli,« je rekel predstavnik Obnove in pogledal po omizju: »Zahtevajte, postavite se odločno po robu takšnim metodam.« Toda, tovariši, veste, ni dobro če se zameriš vodilnemu.«
Podobno je razpravljal tudi delegat iz Aera: »Imamo najboljše pogoje za razvoj delovnih enot,« je dejal. »Dosegamo dobre gospodarske uspehe 450 delavcev ustvari 5 milijard bruto produkta letno, kar ni malo. In vendar ne moremo uvesti delovnih enot, da bi lahko najbolj neposredno gospodarili s
sredstvi, ki smo jih ustvarili. Nekoč sem na seji delavskega sveta vprašal, čemu ne bi pri nas uvedli delovnih enot. Nič hujšega ne bi smel reči! Kot da bi povedal smešnico. Sam predsednik delavskega sveta me je zavrnil: ,Kako moreš kaj takš-hega predlagati, ko pa vendar drugod opuščajo delovne enote.’
O samoupravljanju in odločanju vemo povedati pri nas malo. Narobe je že, če pogledaš v plačilni seznam, koliko je npr. kdo zaslužil. V naše podjetje ne dobimo strokovnjakov, inženirji nočejo priti, ker vsi vedo, da odločata v tovarni dva. Sindikalno vodstvo ali samoupravni organi ne morejo zahtevati od strokovnih služb podatkov in analiz, ker jim jih razen direktorja ne Sme nihče dajati.«
NIČESAR
MIMO VOLJE KOLEKTIVA
Značilen primer za dobro upravljanje v celjskih kolektivih bi nedvomno našli v Železarni Store.
»Pri nas dobro upravljamo v delovnih enotah« je dejal delegat železarne. »Nič v kolektivu se ne zgodi mimo samoupravnih organov. Delovne enote lahko razpravljajo, pri dosedanjih pristojnostih, o planu, o nagrajevanju in o vseh' mate-
rialnih zadevah enote. Čutimo pa, da je to premalo. PR nas vidimo razvoj samoupravljanja v takšnih delovnih enotah, ki bodo razpolagale z večjim delom sredstev. Le tako bomo vzpodbudili proizvajalce za boljše gospodarjenje, ker ne bodo videli svojih pravic samo v delu, ampak tudi v pravici odločanja z ustvarjenimi sredstvi. Za takšno upravljanje pa smo premalo usposobljeni. Ne bi govoril o šolski izobrazbi, ta je slaba. Temu vprašanju bomo morali posvetiti posebno Skrb. Vzporedno s splošnim izobraževanjem moramo mnogo izdatneje kot doslej skrbeti tudi za ekonomsko — družbeno vzgojo. Upravljavca moramo naučiti osnovnih ekonomskih reSnic. Zato smo zaenkrat organizirali dva tečaja o ekonomskih vprašanjih. V oba je sindikat kadroval bodoče kandidate za samoupravne organe. Menim, da je prav sindikat dolžan poskrbeti za boljše znanje upravljavcev. Sicer bodo večno nasedali »trojki«, »četvorki«, ali kolikor že šteje skupina, ki kroji življenje v nekaterih kolektivih. Graditi moramo oboje: upravljanje in upravljavce. Potem ne bomo nikdar zadovoljni s tem, kar imamo, ampak bomo terjali vedno več in boljše.« /
I. VRHOVCAK
Ob robu osemnajstih let
Na nedavnem plenumu republiškega sindikalnega sveta je bil tovariš France Borštnik razrešen dolžnosti tajnika republiškega sveta, ker je odšel na novo delovno dolžnost.
Delovna soba direktorja Av-tomontaže. France Borštnik, od nedavnega direktor tega ljubljanskega podjetja, pravi: »Kaj bi pisal o meni. Zadnjih osemnajst let sem delal v sindikatih. Piši torej — o sindikatih.«
Bilo je maja 1947. Obdobje obnove še ni bilo končano. Skupščina pa je že sklepala o prvi petletki. Na delovnih mestih smo tekmovali, kdo bo več naredit. Potem smo hodili na prostovoljno delo.
Takrat je France Borštnik prišel na republiški odbor sindikata železničarjev in začel delati kot referent za tarife in tekmovanja.
Zdaj pripoveduje:
»Trudili smo se,, da bi čimbolj e organizirali vse tisto hotenje ljudi in njih delovno pripravljenost, skušali smo čimbolj pravično urediti nagrajevanje, ker pa je bilo sredstev premalo, je bilo dobro delo nagrajevano z moralnim priznanjem, s prehodnimi zastavicami, diplomami...«
Od tedaj je minilo dobrih 18 let.
Tovariš Borštnik, železostru-gar z delovodsko šolo, referent na republiškem odboru sindikata železničarjev, je postal tajnik, potem pa še predsednik mestnega in okrajnega sindikalnega sveta v Ljubljani in končno tajnik republiškega sveta.
»Spominjam se vsega, kar sem delal in doživel v sindikatih, najbolj živo pa mi je ostalo v spominu prizadevanje za uvedbo delitve dohodka po delu. Poprej smo namreč predvsem skrbeli za jutrišnji dan. Kaj vse bomo storili, da bi v bodoče več proizvajali in bolje živeli. Manj pa za to, da bi delavec — v okviru objektivnih možnosti, ki jih danes ima — že takoj več storil in bolje živel.«
Tako se je veri v jutrišnji dan postopoma pridruževalo tudi spoznanje, kako in na kakšen način je treba razreševati zamotane probleme vsakdanjosti in prihodnosti.
»Brez direktiv od zgoraj, z željo, da bi sleherni proizvajalec, aktivist, vsaka družbena in delovna organizacija V okvi-
ru samoupravnega sistema kar najbolj samostojno, preudarno in odgovorno urejala svoje zadeve«
To pove s prav takšno zavzetostjo, s kakršno je pred osemnajstimi leti prišel v sindikate.
»Prišel sem samo z željo, da bi nekaj storil za delavsko stvar, v sindikatih pa sem se navadil, kako naj to željo uresničim.
Pred dnevi sem se poslovil, toda le od delovnega mesta na sindikatih, ne pa tudi od sindikatov. Kako bi se le mogel.«
Tovariša direktorja kličejo na sestanek delavskega sveta.
»Veš, ves čas — že od tedaj, ko sem se učil za kovinostrugarja — sem intimno želel, da bi postal dober strokovnjak svojega poklica. No, zdaj imam možnost, da res postanem.«
J. V.
Xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxv<xxxxv
36- VPRAŠANJE:
XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX'^XXXXXXV<XXXXXXX'XXXXX>XxXXXXXXXX^XXXXXXXXXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX'XXXXXXXXXXXXXXXXXX-XXV
terr|| e°vna skupnost mi je s sklepom odpovedala delo. Proti pre(, sklepu sem ugovarjal in nato s tožbo sprožil delovni spor k°ris«reC*n“n soc*‘ščem. Ta je biRpravnomočno končan v mojo je jj j" V° katerih kriterijih in na podlagi katerih predpisov mi jo ^ iovna skupnost dolžna povrniti izgubo na zaslužku, ki sem deia trpel v času, ko nisem delal zaradi nezakonite odpovedi
B. I. — LJUBLJANA
o ® Pravnomočno sodno odločbo je bilo ugotovljeno, da je sklep Zato Prenehanju dela v nasprotju z zakonitimi določili in hega ‘ veljaven. Delovna skupnost je po splošnih načelih civil-lle2ako‘>'a oc*S°vorna za vso škodo, ki nastane zaradi njenega tudj v .ga — krivdnega ravnanja. Delovna skupnost je torej je nastti S6m Pr*meru odškodninsko odgovorna za škodo, ki vam delov s tem, ko vam je bilo onemogočeno delati na vašem 8a imelj m„estu- Ta škoda je enaka osebnemu dohodku, ki bi dgotoV]ipV c.asu’ ko vam je bilo onemogočeno delati. Od tako Istein	škode pa ste dolžni odšteti vse zneske, ki ste jih v
v^dobin SU,P?'eieli v zvezi s kakršnim koli drugim delom v tem Ukor dein 1 nad°meštilo za čas začasne brezposelnosti. Ko-
SkllDnOSt. CiHlrlnnio rx1 n ni "I n olz-rv-I o Iri tram io
?*ščern ’ K0 uveljav/ljBte odškodnino s tožbo pred rednim soroda nasta? te-rjatev zastara v treh letih od dneva, ko vam je 1 Pizacije v?’ . °?im. zastarajo terjatve delavca do delovne or-tel.), po'1 ’ i/1 lzvirajo iz delovnega razmerja (osebni dohodek
v Apoizair	ueiovnega razmerja toseom aonoaeit
Sake'terjatveU ° zastaranju terjatev v dveh letih od vročitve
tve.
p yPRA§ANJE:
» 37,
Pred
M. KNAFELJC
upokojitvijo v letu 1963 sem imel zaradi nepravilne
ocenitve delovnega mesta znatno manjše osebne dohodke od dohodkov delavcev z enako kvalifikacijo in delovno dobo v drugih podjetjih. Zato sem prikrajšan pri pokojnini. Ali lahko sedaj zahtevam plačilo tistega dela osebnih dohodkov, ki bi mi pripadali v primeru pravilne ocenitve delovnega mesta. Ali bi to moglo vplivati na ponovno odmero pokojnine?
F. P. — KAMNIK
Izplačila dela osebnih dohodkov, ki bi vam po vašem mnenju pripadal, vendar ga niste prejeli v času, ko ste še delali, zaradi napačne ocenitve delovnega mesta, ne morete več z uspehom terjati od delovne organizacije, ker je vaš zahtevek zastaran. Po zakonu o zastaranju terjatev namreč le-ti zastarajo v dveh letih, če te terjatve izvirajo iz delovnega razmerja. Pokojninska osnova je odvisna le od tistega osebnega dohodka, ki ste ga prejeli dejansko izplačanega in ne tudi od morebitne razlike, do katere bi sicer morda imeli pravico, a vam ga delovna organizacija ne izplača, ker je med tem nastopilo zastaranje.
M. KNAFELJC
e 38. VPRAŠANJE:
V postopku zaradi ugotavljanja kršitev delovnih dolžnosti mi je organ, pristojen za vodenje postopka izrekanja ukrepov izrekel javen opomin. Proti temu sem se pritožil na delavski svet delovne organizacije, a je bila moja pritožba zavrnjena. Mnenja sem, da kršitve delovne dolžnosti, ki mi jih očitajo, nisem kriv in da se mi godi krivica. Kaj lahko storim?
Z. T. — MARIBOR
Po splošn.em določilu 120 čl. temeljnega zakona o delovnih razmerjih lahko delavec, ki meni, da mu je z dokončno odločbo
delovne organizacije kršena neka pravica, to uveljavlja s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti. Poglavje temeljnega zakona o delovnih razmerjih, v katerem je obdelana odgovornost delavca delovni supnosti, pa vsebuje specialno določbo glede izpodbijanja dokončnih odločb delovne skupnosti v zadevah kršitev delovnih dolžnosti. Delavec lahko sproži delovni spor z vložitvijo tožbe pred sodiščem splošne pristojnosti le glede sklepa delovne organizacije, s katerim je izrečena izključitev iz delovne skupnosti zaradi ugotovljene hujše kršitve delovne dolžnosti. Iz pravilne razlage zakonskega besedila torej sledi, da ni mogoč delovni spor proti dokončni odločbi delovne skupnosti, s katero je bil delavcu izrečen zaradi storitve kršitve delovne dolžnosti opomin, javen opomin ali zadnji javen opomin. Ti ukrepi zoper delavca imajo značaj moralnih kazni' O teh dokončno odloča delovna skupnost sama ali po svojih organih, katerih dolžnost je, da v takšnih primerih, ko ni kontrole pravilnosti odločitve izven delovne organizacije, da odločajo objektivno in ob pravilni uporabi zakonitih določil ter splošnih pravnih načel.	M. KNAFELJC
Iz naše družbe
Na glavnem tiru
® V počitniškem domu tovarne aluminijevih izdelkov "IMPOL« Slovenska Bistrica ter še v šestih drugih letoviščih, s katerimi zamenjujejo prosta ležišča, je lani letovalo 500 delavcev izmed 1360-članskega kolektiva, družinski člani v tej številki niso všteti.
•	Izven kraja stalnega bivališča je dopust izkoristilo približno enako število delavcev. Z drugimi besedami povedano: »zares« letovalo je več kot 70 % vseh zaposlenih.
•	In zdaj, ko so vozne olajšave ukinjene, ko delovne organizacije v celoti sprejemajo skrb in odgovornost za oddih in rekreacijo svojih članov? Bodo ugotovitve ob letu enake, slabše ali boljše?
@ Še preden odgovorimo na to vprašanje, bi navedli nekaj podatkov o dosedanji skrbi za oddih in rekreacijo, bolje rečeno o načinu, kako so jo uveljavljali.
Vsak član tega kolektiva, ki je dopustoval v počitniškem domu, ki ga imajo v -Malem Lošinju (70 ležišč), v planinski postojanki pri Treh kraljih na Pohorju ali v letoviščih, s katerimi so pogodbeno sodelovali pri zamenjavi prostih ležišč, je dobil regres: 400 do 600 dinarjev dnevno (od visno od višine osebnega dohodka), vendar največ za 14 dni. Pravico do regresa so imeli tudi najožji družinski člani, to je žena in mož (če ni oii zaposlen) v celotnem znesku, otroci pa polovico. S tem regresom, s prispevkom v enakem dnevnem znesku v korist počitniškega doma ter z dota-:ijo počitniškemu domu (okoli 3 milijone dinarjev) so dosegli, da je bil dom stalno ►razprodan« in da ob letu ni izkazal izgube. Najvažnejše pa ie pač to, da so članom kolektiva omogočili cenen oddih. Ta skrb za oddih jih je veljala skupno 7 milijonov dinarjev (izdatki za regrese in do-taciju počitniškemu domu).
Prav v teh dneh pa so člani koletiva na množičnih' sestankih vseh desetih -sindikalnih odborov izrekli svoja mnenja o tem, kako naj bi za letos in v prihodnje poskrbeli, da bi navzlic ukinitvi K-15 vendar še lahko hodili na dopuste.
»Pogovarjali smo se pravzaprav o dveh stvareh,« pri-povedujer tovariš Ivan Frangež, predsednik izvršnega odbora sindikalne podružnice. »Eno je bila razprava o tem, kako porabiti sredstva, ki kolektivu ostajajo na račun odstopljenega 1,5 odstotnega prispevka od bruto osebnih dohodkov. In drugo: ali in kako v prihodnje materialno podpreti delavce, da bi zares odšli nf dopust.
Mnenja so bila zelo različna. V bistvu pa so se izoblikovala tri stališča. Nekako 70 odstotkov članov kolektiva je bilo za to, da odstopnjenih 1,5 odst. sredstev od bruto osebnih dohodkov razdelimo med vse, ki so bili upravičeni za K-15 vozovnice, torej med člane kolektiva in njihove najožje svojce. V tem primeru bi vsakdo	dobil,	ko bi	odšel	na
dopust,	nekako 7.500	starih	dinarjev.	Nekaj	manj	kot	tri-
deset odstotkov naših ljudi meni, da bi ta depar razdelili samo med člane kolektiva. V tem primeru bi vsakdo dobil sedemnajst »starih jurjev«. V enem izmed obratov (80 delavcev) pa se je izoblikovalo kompromisno stališče, naj bi namreč družinskim članom priznali polovičen ■ regres. S temi predlogi	bomo	zdaj	se-
znanili delavski svet, ki bo dokončno odločil.
O ostalem pa se je kolektiv v glavnem strinjal, naj bi zaposlenim ob nastopu dopusta (vseeno kje bi ga preživeli) izplačali 20 do 30 tisoč starih dinarjev, odvisno od razpolož-. ljivih sredstev v skladu skupne porabe. In razen tega: naj bi počitniškemu domu tudi za letos priznali dotacijo v dosedanji višini, to je 3 milijone dinarjev. Bila so sicer mnenja, naj bi ga prodali (v dveh ekonomskih enotah) in izkupiček vložili v razširitev sedanjega rekreacijskega središča pri Treh kraljih. Večina pa je menila, da bi dom obdržali, ker podobnega — čeprav je sedanji na Lošinju precej oddaljen — najbrž zlepa ne bi več dobili. Člani kolektiva so tudi predlagali, da bi ob izmenah poskrbeli tudi za avtobusni prevoz na Lošinj, da bi tudi po tej poti zmanjšali stroške. Tudi o teh stališčih bo delavski svet razpravljal in odločal« je zaključil tovariš Frangež.
V razpravi pa so bila izrečena še druga mnenja. Tovariš Oto Nekrep, predsednik sindikalnega odbora žičnega
obrata tovarne »IMPOL« je povedal, da se kolektiv tega obrata zavzema za to, da bi regres priznali samo članom kolektiva, »počitniška plača« pa naj bi bila višja: povrečni osebni dohodek v tovarni v zadnjih šestih mesecih. (Letno povprečje je 68.711 starih dinarjev, op. pisca). Tako bi se izognili vsakoletnim razpravam o višini regresa, kajti tak sklep bi veljal tudi v prihodnje in ne samo letos. Taka politika bi po mnenju tovariša Nekrepa pomenila nadaljnje uveljavljanje delitve dohodka po delu, čeprav se v nekem smislu od tega načela odmika, kajti »počitniško plačo« bi razdelili glede na povprečni zaslužek v tovarni in ne glede na osebni dohodek slehernega -posameznika. In še zanimivost: skoraj vsi člani te enote so poročeni, pa so vseeno proti temu, da bi regres dajali tudi družinskim članom.
»Vseeno pa se mi zdi čisto človeško, da večina naših ljudi meni, da je najbolj prav, če so regresa iz naslova odstopljenega prispevka od osebnih dohodkov deležni tudi družinski člani,« je dodal tovariš Jože Kovač, predsednik upravnega odbora. »Težko si zamislimo, da bi poterfi hodili na dopuste samo člani kolektiva, družino pa puščali doma. V tem primeru bi lahko naredili križ čez' dopuste. Po poti, ki jo predlaga sindikat, pa bi po mojem dosegli, da se razmere ne bi poslabšale ampak ravno nasprotno. Osebno se mi zdi prav tudi to, da bi »regres« dobivali vsi dosedanji upravičenci »sindikalnih kart«, pa najsi gredo na dopust ali ne.«
»Kako pa na te probleme gledajo samoupravni organi?«
»Po mojem bodo prisluhnili predlogom, ki jih zagovarja večina kolektiva, upoštevaje razpoložljiva sredstva v skladu skupne porabe. Rekel bi celo, da sploh ni bojazni, da predlogi — takšni, kot so — ne bi bili sprejeti,« je odgovoril tovariš Kovač.
Skrbi za oddih članov kolektiva v »Impolu« torej ne odrivajo na stranski, ampak ji, nasprotno, namenjajo enega glavnih tirov njihove politike gospodarjenja. In še nekaj, kar tudi ni nevažno: prav nič ne odlašajo in nič se ne izgovarjajo. Če bi se izkazalo, da so se zmotili, bo še zmeraj dovolj časa, da morebitne napake tudi popravijo.
M. GOVEKAR
a
O
o
O
©
O
43
O
m
o
45
O
43
O
43
O
43
O
o
S
p
o
43
O
e
o
d
43
O
O
e
»Časi se spreminjajo, mi smo prvič videli morje šele v zrelih letih, naši otroci pa ga ze
DOBRO POZNAJO,« POVEDO DELAVCI V PODJETJU IMPOL.
Lek za trdovratno »bolezen«
(Nadaljevanje s 1. strani) no kontrolo. Spiski in odstotki pomenijo barometer za uspehe zdravstvene službe. Kadar na primer nezgode porastejo, skuša zdravnik takoj ugotoviti vzroke, če ne gre morebiti za pomankljivo higiensko tehnično varstvo. In če je tako, potem opozori neposrednega organizatorja proizvodnje, kaj je potrebno storiti, da se ne bi nezgode ponavljale. Vsakih deset dni seznanja zdravstveni dom delovne organizacije z natančnim spiskom o bolezenskem sta-ležu. Tako so samoupravni organi v delovnih organizacijah na tekočem z izdatki za del zdravstvenega varstva in lahko sproti po svoje vplivajo na zmanjšanje stroškov.
Pri sedanjem številu bolnikov opravi zdravnik v sedemurnem delovnem času 45 do 50 pregledov. Število pregledov se je tako v primerjavi z lanskim prvim polletjem zmanjšalo skoraj za polovico. Manj bolnikov v ambulantah pa omogoča zdrafni-kom hkrati temeljitejše in učinkovitejše delo. V zdravstvenem domu ugotavljajo, da so prav zato uspeli zmanjšali število specialističnih internih zdravstvenih storitev v minulem letu za 33 % v primerjavi z letom 1964. Splošni zdravniki so pozdravili tako marsikaterega bolnika sami. Takšni uspehi nedvomno dvigajo ugled splošnih zdravnikov. Prav tako so uspeli zmanjšati število ponovnih pregledov za 2 % v primerjavi z letom 1964, čeprav je medtem število zavarovancev poraslo. Med pomembne uspehe prištevajo tudi to, da so napotili lani približno tisoč bolnikov manj v bolnišnico. To je nedvomno rezultat razmeroma dobro urejene specialistične službe. Posegli pa so tudi v stroške za, kopališko in klimatsko zdravljenje. Lani so imeli na tem področju precejšen nered, saj se je zdravilo v prvem polletju v zdraviliščih trikrat več bolnikov kot leta 1964. Zato so lani junija, sporazumno z zavodom za socialno zavarovanje, ponovno uvedli interne komisi ie. Poslej hodijo na zdravljenje-te bolniki, ki so takšnega zdravljenja resnično potrebni.
Nedvomno hi pa lahko glavne zasluge za izboljšanje zdravstvene službe pripisali spodbud-nejšemu nagrajevanju zdrav-
stvenih delavcev. Vse do lanskega junija so bili njihovi dohodki odvisni o tl števila storitev. Velenjski zdravniki priznavajo, da bi bila vsa prizadevanja za zmanjšanje staleža zaman, če ne bi najprej opustili tega kriterija. Le kateri zdravnik ne bi želel na račun večjega števila storitev več zaslužiti? Kljub temu pa so bili za redni delovni čas njihovi dohodki nizki. Sorazmerno skromni zaslužki jih niso vezali na boljše delo v zdravstvenem domu.
Novega pravilnika še niso sprejeli. V osnutku, o katerem še razpravljajo in ga dopolnjujejo, pa so poudarili dv^ kriterija, ki naj oblikujeta njihov osebni dohodek:	zdravstveno
stanje občanov in gospodarno trošenje s sredstvi. Po novefti bo predvidoma zdravnik zaslužil 180.000 do 200.000 starih dinarjev. Tak dohodek pa bo lahko obdržal le, če kvaliteta storitev ne bo upadla in če bo
varčno gospodaril s sredstvi. Poudariti namreč velja, da so velenjski zdravniki spoznali, da lahko bistveno vplivajo na sredstva zdravstvenega zavarovanja, saj je glavni potrošnik teh sredstev zdravstvena služba. Pri dohodkih poldruge milijarde »gospodari« tako vsak zdravnik posredno s 150 milijoni dinarjev!
Z zavodom za socialno zavarovanje so se sporazumeli, da se njihov dohodek zaradi varčnejšega gospodarjenja in manjšega štex’ila bolnikov ne bo /manjšal. Za zdaj so našli kompromisno rešitev v tem, da bo zavod njihove storitve ocenil zato više. Trenutno je to rešitev, kot je poudaril direktor zdravstvenega doma dr. Alojz Fijavž: »Zavod za, sociblno zavarovanje bi moral odmerjati dohodek na osnovi programa, potrdilo kvalitete dela zdravstvene službe pa bi bilo zdravje občanov.«	I. V.
Kamniški občani, ki imajo čut za družbeno lastnino, bodo bojda 1. aprila objavili oglas z naslednjo vsebino:
»Iščemo strokovnjaka, ki bi večjo zgradbo splavil na kolesja in jo usposobil za daljši prevoz,«
Oglas bo objavljen le v primeru, če se do napovedanega časa ne javi lastnik kamniškega kulturnega doma, ki je med brati še vedno vreden kakih 56 milijonov starih oziroma 560.00(/ novih dinarjev.
Dokazano je, da ga je gradilo Podjetje Kamnik. Zavoljo splošnih družbenih potreb po prostorih, kjer bi si Kamničani tešili kulturno in prosvetno žejo, je tovarniški kolektiv odstopil dom krajevni skupnosti, ta kasneje občinski skupščini in občinska skupščina delavski univerzi. Kdo je lastnik zgradbe, pa se ne ve, ker je krajevna skupnost izgubila pogodbo, sklenjeno s Podjetjem Kamnik in ker
vprašanja lastništva do zdaj ni nihče načenjal. Niti tega, kdo je dolžan dom vzdrževati, popravljati ...
Zob časa pa zaradi teh nerešenih zadev domu ni prizanašal. Preluknjal je streho na več koncih, tako da je začelo gledalcem med kino predstavami kapljati na nos, pokvaril peči in morje radiatorjev ... Javno kopališče v kletnih prostorih, edino v Kamniku, so morali zapreti.. . Pravijo, da bi popravila stala nič več in nič manj kot 20 milijonov starih oziroma 200.000 novih dinarjev. Zaradi teh neizbežnih stroškov zdaj‘nihče ne priznava lastništva doma.
Delavska univerza je sicer s svojim dohodkom za silo zamašila največje luknje na strehi, ne sprijazni pa se s tem, da bi celoten zaslužek od izobraževanja žrtvovala za popravilo radiatorjev, peči- in strehe. Amortizacije doslej namreč ni nihče odvajal.
Že avgusta je delavska univerza zahtevala, da na občini razčistijo lastništvo' in povedo, kdo je dolžan dom vzdrževati, razčiščeno pa še zdaj ni.
M. K.
NAČELA zakona
IN NORME SPLOŠNIH AKTOV
I
"ITT porabnost in učinkovitost splošnih aktov, statutov in pravilnikov je odvisna od konkretnosti, jasnosti in | preglednosti ter razumljivosti njihovih tekstov. Zakoni, ^ statuti in pravilniki sestavljajo med seboj dopolnjujočo se celoto, ki pravno ureja organizacijo, poslovanje, upravljanje in medsebojna razmerja v delovnih organizacijah. Toda medtem ko vsebuje zakon načelne določbe in splošna načela, veljavna za vse ali vrsto delovnih organizacij, so samoupravne norme statutov in drugih splošnih aktov lahko samo podrobna in konkretna določila o organizaciji, upravljanju in odnosih določene delovne organizacije, skladna z načeli zakona, uporabna praviloma samo v tej delovni organizaciji, ne pa ponavljanje, dobesedno ali rahlo bolj preprosto, tega, kar je zapisano v zakonu.
Vsega tega ne bi kazalo ponavljati, če ne bi pregledovanje in ocenjevanje nekaterih osnutkov pravilnikov o delovnih razmerjih in tistih poglavjih v statutih, ki obravnavajo temeljne določbe o delovnih razmerjih (temeljne določbe, o čemer govori čl. 3 TZDR kot o obvezni vsebini statutov, pa je razumeti kot »temeljne« za določeno delovno
organizacijo, ne pa kot temeljna načela nasploh) pokazalo, da se tisti, ki so pripravljali tekste splošnih aktov, v veliki večini niso mogli otresti težnje, da ne bi čim več zakona kar prepisali.
To prepisovanje pa se ne omejuje samo na tiste določbe zakona, ki že same po sebi odmerjajo določeno pravico in dolžnost (kot npr.: delavec ima
v teku dnevnega dela z enkratnim polnim delovnim časom pravico do tridesetminutnega odmora, ali: za nosečnost in porod ima delavka pravico do porodniškega dopusta, ki traja brez presledka 133 dni ipd.), temveč tudi na temeljna načela, ki so npr. vsebina prvega dela TZDR (čl. 1—17) in v katerih so povzete ustavne določbe o delu in pravicah iz dela in načela ter načelne določbe, ki so v zakonu in s katerimi se urejtijo še druga vprašanja, ne samo tista, ki so temelj za samoupravno urejanje delovnih odnosov v delovnih skupnostih (kot npr. kaj je delovna knjižica in kdo jo izda, kaj ugotavlja sodišče v delovnem sporu, kakšne so pristojnosti in pooblastila občinskih upravnih organov, če se obme nanje delavec, ker so mu bile kršene pravice, določene v zakonu in samoupravnih aktih ipd.).
Med vzroke takega prevzemanja in prepisovanja zakonskih norm v tekste splošnih aktov sodi predvsem zakoreninjenost v praksi sestavljanja pravilnikov po prejšnjem zakonu, ko pravilniki zaradi podrobnosti zakonskiii norm niti niso mogli biti kaj več kot prepisan' zakon. Zdi se, da je po sredi tudi pojmovanje, da bo splošni akt bolj zakonit, če bo vseboval kar največ določb iz samega zakona. Končno so med vzroki tudi razni vzorci in recepti, ki direktno navajajo k pre-obremenjevanju splošnih aktov s temeljnimi načeli, splošnimi in uvodnimi določbami in predstavljajo ponavljanje načel ter določanje splošnih in uvodnih določb kot pogoj za popolnost in zakonitost splošnega akta. (Npr. teze za pravilnike o delovnih razmerjih, objavljene v Informatorjevem priročniku za kadre etev. 8/9 iz leta 1965, pa tudi osnutki vzornih pravilnikov v drugih podobnih publikacijah.) Kot razlog za prepisovanje zakona se pogosto navaja tudi potreba.* naj bi bil pravilnik zbirka '7roh državnih in samoupravni m, ki nhi naval o pravice in dolžnosti, pravna
S kladivom ...
Strokovnjak »izgradnje« se je leta 1962 invalidsko upokojil. Da se bomo razumeli, strokovnjak ni gradbenik, temveč strokovnjak v izgradnji, organizator in vse, kar k temu sodi. Čeprav so ga invalidsko upokojili, ni bil toliko bolan, da ne bi mogel še, naprej pomagati Z nasveti tistim, ki so želeli graditi. No, ker pa je že bil svetovalec, zakaj bi drobil svoje sile. Kmalu po upokojitvi se je ponovno zaposlil in postal direktor v »izgradnji«. Dobival je redne osebne dohodke in obdržal še naprej inrkilidsko pokojnino. Izgradnjo so načrtovali, izgrajevali s svinčniki in papirji, brez lopat, buldožerjev, brez vsega, kar bi dalo slutiti, da se je gradnja dejansko že začela. Res, potrebne so priprgve, vendar so počasi postajali nervozni tisti, ki so vedeli, da je čimprejšnja izgradnja nujno potrebna. Pritisk je kalil mir tudi tistirji, ki so imeli gradnjo posebno na skrbi (na vesti). Skoraj so že »zasadili« lopate, ko je prišla reforma. Z njo pa težave za vse gradnje, tudi za to, ki jo je vodil direktor v »izgradnji«. Ne* da gradnja ne bi bila potrebna, pa še kako, le »špaga«, ki ji pravimo sredstva, je bila prekratka. Tisto, kar so imeli zbranega, so domala vse »požrli« načrti, priprave itd. Torej za gradnjo je zmanjkalo sredstev, ko je bilo zanjo že vse drugo pripravljeno. Po tolikem času in tolikih mukah ...
Za direktorja v »izgradnji* je bila »špaga« ves čas dolga vrv. Ker pa se je začela vozlati, je, preden bi se dokončno zavozlala in skrajšala, direktor za-. prosil lani za redno upokojitev. Moral je izkoristiti ugodnost enoletnega povprečja, da mu na starost ne bo pretrda predla. Odmerili so mu 187.000 dinarjev mesečne pokojnine, od osnove, ki jo je zbral z enoletnim povprečjem!
To pa še ni konec zgodbe. Ko so direktorju v »izgradnji« odmerjali pokojnino, so ugotoviti da je dobival invalidsko pokojnino in redno »plačo«. Sešteli so vse neupravičene invalidske prejemke in izdali razen upokojitvene še eno odločbo: direktor mora povrniti invalidskemu skladu okrog milijon in pol sta* rih dinarjev, sicer ...
Ta »sicer« je nagnal strah V kosti prizadetemu. Telefoni so (množično) zabrneli. Izterjevalec je ostal neizprosen. Pa so uredili tako, da je »volk sit in kozo cela«.' Zadevo so uredili organi upravljanja v instituciji, ki ie v izgradnji. Izterjevalcu so poslali zahtevani znesek s pripombo, da je to razlika v osebnih dohodkih direktorja v »izgradnji«. In kdo je v tem primeru volk? Direktor, koza pa institu-' cija v izgradnji, ki je veselo< da je direktor šel v težko zasluženi pokoj Kladivo je resnično prelahko, da bi vsi, ki zaslužij°> dobili z njim...
. po prstih
sredstva in postopke v zvezi j? delovnim razmerjem, ker y jako delavcu olajšali orientacd 'glede njegovih pravic in nosti in mu omogočali najbo J uspešno uveljavljanje teh Pr®j vic. kadar so mu kršene, ker h pričakovati, da bi vsak delav poznal tudi zakonite predpise-
Iz vseh teh razlogov v glaVd nem velik del statutov, P°^e” tistih vprašanj, ki morajo bl po TZDR zapisana v sta tu ^ (organi, ki odločajo o pravic® in dolžnostih iz delovnih razu? ' rij, primeri internega razglas nja prostih delovnih mest, v ^ dilna delovna mesta, postop in organi razpisa, primeri in P goji dela preko polnega de10 nega časa, čas, ko mora delav kj želi izstopiti iz delovne skuj nosti še ostati na delu ll ^ ponavlja pred tem ustavna zakonska načela o delovnih r'^ merjih, nekateri od njih pod P sebnim naslovom »temeljna nj,| čela«. Niso pa redki statuti. . se omejujejo samo na ta sp' ^ na »temeljna načela«, meoj^
pa vprašanj, ki bi jih Pa L konu morali urejati, ne ure J jo, temve« prepuščajo to v vilnikom. Taki statuti P°
A
Y
Z
Iz naše družbe --------
Mlllllllllllllliilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Pogovori z upravljavci » Pogovori z upravljavci «|||[|||||||||||||||||||||||||||IWiiilll||l!li|lill||||||||||||||||||i||||||||M...........................................................................................................................................................................................................................................Illlill...Illlllllllllli

Analize -
o je doštudiral ekonomijo je bil nekaj let analitik v gradbenem podjetju »Konstruktor« Maribor. Tokrat sem ga našel v istem podjetju za vrati, na katerih piše: direktor gospodarsko računskega sektorja.
Pišem o Leonu Repovžu, ki se je — razen zadnje leto, ko je bil štipendist svojega sedanjega podjetja — sam »živel« kot član raznih glasbenih ansamblov in ki zdaj čaka dan, ko bo zagovarjal magistrsko disertacijo na temo: problem izbora optimalnega asortimenta pri maloserijski proizvodnji z gledišča relativno fiksnih stroškov.
Star je šele 29 let... Analize pomenijo njegovo dolžnost in konjiček.
»Poglejmo samo nas gradbince,« pravi. »Ko je še bila konjuktura, na licitacijah ni bilo dosti konkurentov. Takrat smo še lahko licitirali »na okroglo«, kakor pravimo mi gradbinci. Zdaj se licitacij
t
dolžnost in
udeležuje po deset in več podjetij. Kar tako »na pamet« pri ceni ne moreš popustiti, ne da bi vedel, kako boš pokril razliko.«
S pogledom preleti skladovnico papirjev, ki se nanašajo na isto gradnjo. Številke, številke — nekatere prečrtane in znova napisane z rdečim črnilom. »Tukaj smo zniževali, ker...« Iz predala izvleče spet drugo mapo s papirji in številkami. » ... ker imamo še tele podatke, ki nam dovoljujejo, da smo vseeno prevzeli delo, o katerem se pogovarjava, ne da bi delali z izgubo. Vzemimo spet naše podjetje, našega »Konstruktorja«. Ob osnovnih sredstvih v vrednosti 600 milijonov starih dinarjev (po nabavni ceni) in 950 zaposlenih so fiksni stroški relativno visoki. Na trgu zato ne moremo biti tako elastični kot kako drugo podjetje, ki ima manj mehanizacije in veliko več delavcev. Delavcev namreč nismo in ne bomo od-
konjiček
puščali, ker mehanizacija končno nič ne pomeni, če ni ljudi, ki bi z njo delali. Tako smo lani, ko je prišla reforma, začasno poskusili $ kalkulacijami po mejnih stroških. To je opravičljivo na kratke roke. Rezultat? Obseg del na zaposlenega se ni zmanjšal. Delež sredstev za poslovni sklad je navzlic reformi relativno in absolutno večjf kot v letu 1964. Osebni dohodki (ob skrajšanem delavniku!) so se v enem letu v povprečju dvignili od 45.300 na 58.500 din. Zadnje mesece pa so zaslužki, razumljivo, vse višji. Novembra fmo imeli povprečje 67 tisoč dinarjev, decembra 72.500 dinarjev, januarja — ko je bilo manj dela — pa so bili dohodki enaki novembrskim. Zdaj bomo prejemke še valorizirali, kajti dosedanja zvišanja so samo rezultat dela in pa vpliv zmanjšanih družbenih dajatev, kar smo tudi prenesli na osebne dohodke. Z zvišanjem zaslužkov za 15 do
20 odstotkov želimo, razen drugega, urediti tudi razmerja v delitvi, da bi tudi strokovnjaki bili bolj stimulirani za delo, ki ga opravljajo.
V rokah ima spet novo mapo s podatki. »Veste, sami zase spremljamo gibanje osebnih dohodkov, produktivnosti in življenjskih stroškov. Koliko
m
se pri tem lahko zanesemo na statistične podatke, zdaj ni važno. Podatki, kakršni že so, pa vendar povedo, da osebni dohodki šele od novembra naprej spet pokrivajo zvišane življenjske stroške, za nazaj — mislim na prve mesece po reformi — pa smo globoko v minusu. Z valorizacijo bomo tudi to krivico vsaj malo omilili.«
Našteva podrobnosti, kako bodo pokrivali zvišane osebne dohodke ob nespremenjeni delitvi dohodka na sklade in osebne dohodke. »Plana še nikoli nismo tako natančno preštudirali kot letos, še nikoli ga nismo tako razčlenjevali na elemente in še nikoli se nismo toliko pogovarjali o elementih, kjer so ali bi lahko bile rezerve. Pokazalo se je, da vse možnosti rentabilnejše-ga gospodarjenja še zdaleč niso izčrpane. Morali pa bomo delati, dosti bolj se bo treba truditi, da bi dosegli tisto, kar želimo- in hočemo, to je: najmanj takšno realizacijo kot v minulem letu,« je zaključil Leon Repovž.
-mG
BBillM
iiliiiiilillll
lllllliliiiiiill
IIIIIIIIIIIIIIBIII«llllllll!IBIIIIIIIIIIIIIII!llllllllllllllllllllilli!!lSiili!i:i!j!3niillillllllllllllllllllli:ill!llllllllillli!mill!ll!llll!l!iillllllllllll!ll!llllilllliO^
S I G N AL I
Ni prepozno
■ Mojstri in skupinovodje ljubljanskih Gradisovih kovinskih obratov so v teh dneh končali seminar iz higiensko tehničnih varnosti. Pobudo zanj je dalo vodstvo kovinskih obratov. Ko je izobraževalni center pri Gradisu za pobudo »zagrabil«, so seveda mnogi čudno pogledali, da bodo morali celo pri petih križih v šolo. Posebnih težav pa s šolarji kljub temu ni bilo, ker so se kmalu sporazumeli »da za učenje ni nikdar prepozno.«
Kaj je napotilo kovinske obrate, da so se odločili za tak seminar? Predvsem to, da je število nesreč pri delu in vse posledice, ki jih nezgode zapuščajo, čedalje večje, neposredni organizatorji proizvodnje pa zelo malo vedo o higiensko tehnični varnosti, da bi lahko vplivali na zmanjšanje nesreč. Eden izmed udeležencev seminarja, mojster mehanične delavnice, je povedal po končanem seminarju tole:
Ma temo REFORMA so rekli
•	PETAH STAMBOLIČ, predsednik zveznega izvršnega sveta, v aktualnih pogovorih v oddaji beograjske televizije 17. februarja*
»Novi sistem razširjene reprodukcije terja svobodno gibanje kapitala, To je treba nujno zagotoviti, ker brez tega ni enotnega tržišča. Najvažnejše je, da ustvarimo pogoje za svobodno kroženje sredstev in to kar najširše in brez vsakih predsodkov. To je razumeti tako, da mora biti vsakemu podjetju, ki je pripravljeno vložiti svoj dinar zunaj podjetja, popolnoma zagotovljeno, da tega dinarja ne bo v nobeni priložnosti izgubilo, da ga rte bo inflacija realno razvrednotila. Ekonomska politika mora’ zagotoviti stabilnost, tako da bo imel Posojilodajalec zadostna jamstva, da ne bo oškodovan. Naloga sistema pa je, da jasno in razločno prizna, da mora vsak dinar, ki ga kak kolektiv vloži v drugo podjetje, prinašati določeno korist.«
•	JANKO SMOLE, predsednik republiškega izvršnega sveta, na zasedanju skupščine SRS 16. februarja:
»V letu 1960 je bil razpon med osebnimi dohodki med nekvalificiranimi in visokokvalificiranimi delavci 1 :2,3, v letu 1964 pa le še 1 :1,86. Številne informacije nakazujejo, da Osebni dohodki nekvalificiranih delavcev naraščajo po re-tpnmi skoraj za dvakrat toliko kot osebni dohodki visokokvalificiranih delavcev. Take težnje so zavirale uveljavljanje doslednejše delitve po delu in zmanjševale predvsem prizadevanja kvalificiranih delavcev in strokovnjakov za racionalizacijo proizvodnje na sodobnih ekonomskih in tehnoloških osnovah, da ne omenim drugih posledic in vseh vrst težav. Pri miti vistične, uravnilovske težnje, ki se sklicujejo samo na enakost in' pravičnost, ne da bi upoštevale delo in delovno Produktivnost, lahko v naših sedanjih razmerah objektivno Pomenijo samo delovanje zoper reformo, zoper njene smotre.«
•	MAKS JAMŠEK iz sindikalne podružnice Dramag Rad-Ije» na občnem zboru občinskega sindikalnega sveta Radlje °b Dravi:
»Z ustavo smo uzakonili, da se delovnim organizacijam ne sme odvzemati njihovega dohodka v obliki različnih prispevkov, toda državni sekretar lahko predpiše ali s kakršnimkoli že državnim aktom naloži delovnim organizacijam delo, ki požira dohodek. Konkreten primer: ko je bilo treba prebosti davek iz proizvodnje v trgovino, smo dobili nalog, naj Popišemo zaloge. Navodilo, kako jih je treba popisati, in obrazci sami so bili tako nestrokovno izdelani, da bi jih najbrž osemletkarji sestavili bolje, kot pa so jih avtorji. Zaradi nestrokovne priprave popisa je stala predreformna inven-pbra državo sigurno za 800 milijonov dinarjev več, kot pa bi popis zalog veljal, če bi se nanj dobro pripravili. Ali pa am prenos davka: v Uradnem listu številka 39/1965 je izšel b tem prvi predpis, v naslednji številki prvi popravek, v šte-j dki 42 drugi popravek itd. Zaradi širokih pooblastil, ki jih baa državna uprava in ki jih izkorišča nestrokovno, je do-odek gospodarskih organizacij občutno manjši, kot bi bil, k® bilo delo državne uprave racionalno, strokovno in učin-
POSVETOVANJE O INTERNI ZAKONODAJI DELOVNIH ORGANIZACIJ V/OBCINI LJUELJANA-CENTER___________
%
Ni vzrokov za počasnost
Te dni je občinski sindikalni svet Ljubljana-Center organiziral posvetovanje o interni zakonodaji delovnih organizacij in o programih za prehod na 42-urni delovni teden. Razen predstavnikov sindikata so se posvetovanja udeležili tudi člani občinske skupščine Ljubljana-Center, delavske univerze Boris Kidrič ter predstavniki
poslovnih združenj v občini Center.
\
Na posvetovanju so prisotni ugotavljali, da je statutarna komisija pri občinski skupščini Ljubljana-Center do 11. februarja prejela 124 dopolnjenih osnutkov statutov delovnih organizacij s področja gospodarstva. Kljub nekaterim pomanjkljivostim v dopolnjenih statutih so gospodarske organizacije naredile od statutov, sprejetih ponovi ustavi, pa do izpopolnjenih, precejšen kvalitetni premik. Re-. šitve v statutih dokazujejo zrelost delovnih skupnosti, ki se odražajo v naporih vsega kolektiva in ne več le posameznikov.
Precej kritični pa so bili udeleženci posvetovanja do izdelave pravilnikov o delovnih razmerjih, saj razen štirih delovnih organizacij v občini Ljubljana-Center, še nihče nima izdelanih omenjenih pravilnikov. Kij vib priporočilom občinskega sindikalnega sveta in skupščine, naj
delovne organizacije takoj po izidu temeljnega zakona o delovnih razmerjih uredijo delovna razmerja z začasnimi sklepi samoupravnih organov, oziroma naj čimprej izdelajo tudi pravilnike; v delovnih organizacijah tega niso resno upoštevali. Res je, da po omenjenem priporočilu občinska skupščina delovnih organizacij ni več opozarjala na usklajevanje splošnih aktov s temeljnim zakonom o delovnih razmerjih, je pa zato
občinski sindikalni svet, razen priporočila, posredoval delovnim organizacijam ustrezne materiale, ki so jih izdelali strokovnjaki s področja delovnega prava. Omenimo naj še, da je občinski sindikalni svet Ljubljana-Center v okviru delavske univerze Boris Kidrič organiziral tudi posebne seminarje. In kljub prizadevanju sindikatov v , večini delovnih organizacij ljubljanske občine Center normativnih aktov še niso sprejeli.
V zvezi z izdelavo programov za prehod na 42-urni delovni temen, so se pristojni na posvetovanju zavzeli, da je treba pomagati zlasti manjšim delovnim organizacijam, imenovali so tudi dve komisiji, prvo, ki naj bi spremljala izdelavo pravilnikov o delovnih razmerjih ter drugih aktov interne zakonodaje v delovnih organizacijah, in drugo komisijo, ki bo pomagala delovnim organizacijam pri programih za prehod na 42-urni delovni teden. ,	M. Z.
»Denar, ki smo ga porabili za seminar, smo dobro naložili. Morda je sprva marsikdo med nami podvomil v pomembnost tečaja, zdaj pa le vidimo, celo starejši mojstri, da smo se naučili marsičesa novega. Predavatelj pa je bil tak, da bi kar naprej poslušal. Vse, kar moramo vedeti o higiensko tehnični varnosti, nam je razložil jasno, tako po domače, da smo ga lahko prav vsi razumeli!«
Gradisovi kovinarji so s svojo idiciativo pobudili tudi druge obrate in v izobraževalnem centru pravijo, da bodo preko podobnih seminarjev izšolali vse mojstre in oddelko-vodje.
m
Beto vrana %
H Mariborska tovarna iLilet izdeluje večidel modno žensko obutev, ki je več kot polovico izvaža. Skrb kolektiva, da bi šel v korak s Parizom, se vidi na izdelkih, še bolj pa je razvidna iz tega, da je nedavno poslal svoje modelarje za štirinajst dni v Francijo.
Druge naše tovarne čevljev opravičujejo majhen izbor modne obutve s premajhno, administrativno določeno razliko med prodajnimi cenami klasične in modne obutve. Mogoče bi jim v Liletu brezplačno zaupali skrivnost, kako se brez zgube izdeluje tudi modna obutev?
r
alno pravni plati seveda niso skladu z zakonom, t V vseh pravilnikih se nato ta v Jheljna načela statutov (pre-Zeta iz ustave in zakona) uvo-g5»ma zopet dobesedno ali v raz-,-Denem obsegu ponavljajo.
ko se zlasti člen 10. Ustave, KpKgovori o vzpostavljanju med-, oojnih delovnih razmerij in T7tvo v bistvu povzema čl. 1 panavlja še v statutih in ncno v pravilnikih. Podobno nim°gaj? tudi z drugimi temelj-iniai na®eR: nekateri pravilniki bi-ir- j ,uvodoma prepisan ves Pol’df ?ZDR fod 1—17. člena), lenih ’G" načel, vseh ali neka-spinx’ pa je v uvodnem ali kovnf111 deIu mnogih pravilni-pravi d ovodnem mestu vsebina s4ud *a -(kar določa že tudi Pravic ilac?la ° uveljavljanju štet,- Uc?red sodiščem, kaj je bravnJ3’ p°S°dbeno oz. civilno ga riAli,fazimerje ipd. ter še dru-tafeo „„®torna načela. Prav 'kostomeh k° uv°doma določajo ?Pr©memK^Za , sprejemanje in le Do ™ko splošnih aktov, kar
kina statuta111 ° Podjedih vse-
S splošnhtr?anost splošnih aktov •ti sannin^l11 temeljnimi načeli njihova formalna tem-

več tudi vsebinska hiba. Splošni akti so po ustavi zbir konkretnih samoupravnih norm, katerih izhodišče in temelj so po eni strani ustavna načela o delovnem razmerju in zakonske določbe o medsebojnih pravicah in dolžnostih iz skupnega dela, po drugi pa dogovor delovne skupnosti, kaj je v določeni delovni skupnosti pravica in dolžnost in kako se medsebojna razmerja, ki jih delovni ljudje vzpostavljajo v delovni organizaciji, samoupravno urejajo. Skladnost z zakonom in konkretnost v določanju medsebojnih pravic in dolžnosti je pogoj učinkovitosti in uporabnosti samoupravnega akta v vsaki situaciji.
Ponavljanje splošno veljavnih načel ustave ali zakona daje samoupravnim aktom značaj de-klaratornosti in programatično-sti, ki je zlasti ob pomanjkanju jasno in razumljivo določenih dolžnosti, odgovornosti in pravic, neučinkovito. Razen tega ustvarja takšno prepisovanje zakonskih norm v tekste splošnih aktov obšimost in nepreglednost teh aktov. V njih se prave samoupravne norme v množici besed in prevzetih
pravnih formulacij porazgube, kar ima za posledico bistveno zmanjšano razumljivost in uporabnost samoupravnih aktov. Če pa še izvirne samoupravne norme niso konkretne in precizne in so po številu v manjšini, postane praktična uporabnost takih aktov minimalna. Ker morajo biti po Ustavi in zakonu samoupravne norme konkretne, postane tudi zakonitost takih aktov, čeprav pretežno slede besedilu zakona, vprašljiva. Končno ni namen samoupravnih aktov, da so kodeks vseh pravic delovnega človeka in nekakšen njegov pripočnik, temveč samo kodeks pravic in dolžnosti iz (Močenega delovnega razmerja. Glede drugih pravic, poti in sredstev, ki jih lahko delavec uporabi, pa mu je delovna organizacija dolžna po zakonu omogočiti potrebno orientacijo in informacije.
Črtanje in »čiščenje« samoupravnih aktov vseh tistih določb, ki so zapisane že v zakonu in ki zaradi svoje splošnosti tja ne spadajo, lahko samo dviga kvaliteto in funkcionalnost , samoupravnih aktov.	1
VLADO VODOPIVEC
I
I
I
1
g
I
S
I
I
I
I
p
oprosil sem predsednika izvršnega odbora sindikalne podružnice obrtnega podjetja »Združeno čevljarstvo«, naj našim bral« cem pove, s čim se je v zadnjih nekaj mesecih najbolj ukvarjal njihov sindikat.
Predsednik je dejal:
»Odkar smo spoznali, kakšne so intencije reforme, se zlasti ukvarjamo s problemi proizvodnje in produktivnosti.«
»Bi lahko bili bolj konkretni?« ■
»Vzemimo na primer problem klincev. Poprej smo uporabljali klince, ki jih proizvaja podjetje ,Les‘ iz Podgore, ki pa so bili tako slabi, da smo jih porabili trikrat več, kot je lukenj v podplatu. Zaradi tega smo imeli dvojno škodo. Pri klincih in pri času. Pa sem na seji kolegija v imenu sindikata predlagal, da začnemo kupovati klince pri podjetju ,Les‘ iz Podgozda, ki so boljši in porabiš jih le dvakrat več, kot je lukenj v podplatu. Kolegij je moj predlog sprejel.«
»Dovolite, tovariš predsednik, že res, ta problem je zanimiv, toda...«
»Saj ni šlo samo za klince. V tem času smo reševali tudi problem opetnikov. Prej smo uporabljali zanje dobro in drago usnje, ki ga je primanjkovalo, to dejstvo pa je zaviralo našo proizvodnjo. Analiziral sem ta problem in na seji kolegija v imenu sindikata predlagal, naj poslej uporabljamo za opetnike špolt, kot to že zdavnaj delajo v industrijsko razvitih zahodnih deželah.
Spolta pa je dovolj in poceni je. Tudi ta predlog je kolegij sprejel.«
»Verjamem vam, zakaj ga ne bi sprejel, ampak jaz...«
»Vas skrbi kvaliteta novih opetnikov? Kar dobri so. Tudi mi smo bili spočetka zaskrbljeni. Je žk tako, da smo vsi nekoliko konservativni in da se težko odločimo za sleherno noviteto. Enako je bilo s problemom lepila; drago je bilo,
obrtno podjetje, toda proizvodnjo imamo sodobno organizirano. Delamo po tekočem traku. In če pri eni delovni operaciji pride do zastoja, se to pozna pri vseh naslednjih fazah proizvodnje. Saj je vendar jasno. Če so denimo šila slabaln se lomijo, tega ne občuti samo delavec, ki šiva z dreto, pač pa vsi delavci, ki delajo naslednja dela. Ko bi le vedeli, koliko težav smo imeli,
t
I
!
I
pa prehitro se je sušilo — že takrat, ko si ga mazal. Dogajalo se je, da si prst dobesedno pripopal na podplat. Pa se nihče ni spomnil, da bi šel na kemični inštitut in tamkajšnjim strokovnjakom predlagal, naj najdejo formulo za proizvodnjo takega lepila, ki bi ga lahko delali kar v delavnicah in bi bilo cenejše in boljše. Jaz pa sem se spomnil, o tem sem govoril na sestanku kolegija, ki je mojo pobudo sprejel, inštitut nam je pomagal in tako smo problem lepila enkrat za vselej črtali z dnevnega reda«
»Lepo prosim, tovariš predsednik, pustiva za zdaj klince, opetnike in lepilo...«
»Toda to so bili vendar naši osnovni problemi. Lahko bi jih imenoval tudi ozka grla v naši proizvodnji. Mi smo sicer
preden smo našli takšna šila, ki se ne zlomijo tako kmalu. Najmanj štirikrat sem na kolegiju govoril o tem problemu. In tudi ta problem je zdaj rešen.«
»Oprostite, tovariš predsednik, toda jaz bi res rad slišal, kaj je v minulih nekaj mesecih delal sindikat. Mislim sindikalna organizacija, Njen izvršni odbm. Člani kolektiva. Kaj ste' storili kot organizirana politična sila?«
Predsednik se je zamislil in dejal:
»Veste, tovariš, s političnim delom imamo velike težave. Članov sindikata ne dobiš na sestanek, pa jih lahko še tako prepričuješ. Se niso dovolj zreli. Ne razumejo današnjega časa. Saj še članarino neradi plačujejo.«
JANEZ VOLJČ
h i
I
I
I
I
I
I
I
■Mako gospodarimo-
Intervju s predsednikom. republiške gospodarske zbornice
Zastarela in toga zakone«' ja zadržuje ekonomiko zares utemeljeno povezovanje in sodelovanje delovnih organizacij O Gospodarska reforma terja kar naj-večjo poslovno učinkovitost v takšnih odnosih, da hi lahko temeljito izkoristili tudi »zunanjo rezerve«, to je kooperacijo, specializacijo in druge oblike delitve dela
i
F (Nadaljevanje s 1. strani)
organiziranosti, kakršno želimo. Potem pa je dejal:
— Nadaljnja bistvena ovira za uveljavljanje poslovnih združenj je v tem, da smejo poslovati samo s tujimi sredstvi. Lastnih sredstev ne morejo ustvarjati, pa čeprav bi se člani sporazumeli o tem. Zato se dogaja, da zavoljo poenostavitve ob koncu leta prenesejo ves preostanek dohodka na enega samega člana, ta pa ga daje v naslednjem -letu na razpolago združenju. Temu primerno obravnavajo banke kreditno sposobnost poslovnih združenj. Čeprav zakon jasno ureja jamstva za obveznosti združenj s strani članov, banke vendarle terjajo v kreditnih pogodbah podpise vsakega člana združenja posebej. Pri združenjih z velikim številom članov je to zelo zamudno.
Čeprav naj bi združenja ustanavljali zlasti »za skupno proizvodnjo in predelavo določenih proizvodov,« kakor se začenja čl. UO omenjenega zakona, je ’ vendarle to praktično neizvedljivo. Ker je združenje lahko samo komisionar, ne more organizirati proizvodnje in predelave v svojem obratu, temveč lahko samo sodeluje pri ■ ustanovitvi novega podjetja. Ustanovitelj pa lahko obveže to podjetje, da mora preskrbovati predvsem njegove člane s svojimi proizvodi ali storitvami. Po petih letih pa se takšno podjetje lahko že povsem odreče tej obveznosti. .Ista negotovost nastopa tudi, če se podjetja zunaj združenja odločijo za ustanovitev novega »skupnega« obrata.
Takšna »zagotovitev koristi« pač ne more spodbujati gospodarske organizacije, da bi ustanavljale skupne obrate in tako združeno vlagale svoja sredstva. Raje se odločajo, da ustanavljajo vsaka zase svoj lastni obrat. Tudi to vodi v drobitev sredstev ter zmogljivosti iri v
KONTROLA KVALITETE BLAGA V NOVOTEKSU
FOTO SLUŽBA DE
VLOGA IN DELO
POSLOVNIH ZDRUŽENJ
neučinkovitost vlaganj. Pretakanje sredstev med gospodarskimi organizacijami, med gospodarskimi strokami in metr geografskimi področji je na ta način zavrto. Delovni kolektivi ostajajo zgolj nosilci razširjene reprodukcije v svojem zaprtem krogu, niso pa nosilci razširjene družbene reprodukcije, nosilci vlaganj sredstev tja, kjer bodo omogočala ustvariti največji dohodek in s tem na j večje materialne koristi za kolektiv in družbeno skupnost.
Menim, da je treba delovne kolektive zelo otipljivo, vzpodbuditi, da ne bodo več dejavni samo v lastni proizvodnji, temveč da bodo svoja sredstva vlagali tudi v drugo proizvodnjo in se pri tem povezovali s kolektivi, ki imajo enake interese, povezovali bodisi preko bank, poslovnih združenj ali pa neposredno. To velja zlasti za dejavnosti, ki se med seboj dopolnjujejo.
Najbolj otipljivo vzpodbudo za takšno ravnanje kolektivov vidimo v zagotovitvi materialne koristi, ki bo v svojem rezultatu večja, kakor bi bila, če bi vlagali svoja sredstva v lastno proizvodnjo. To, kar omogočamo v okviru sedanjega bančnega sistema posredno (plačilo obresti na ustanoviteljske deleže in določena udeležba na čistem dc^ hodku), bi bilo po našem mnenju potrebno zagotoviti tudi neposredno, kadar gre za skupne poslovne akcije več organizacij, bodisi v okviru poslovnega združenja ali pa mimo njega. To pomeni, da bi člani združenja, ki več vlagajo v skupen posel, imeli tudi ustrezen delež v delitvi ostanka čistega dohodka.
Menimo, da bi na ta način odprli možnost za uresničevanje teze, ki je bila izrečena v zvezi z ureditvijo .našega bančnega in kreditnega sistema, da so delovne organizacije in njihova poslovna združenja osnovni nosilci družbene razširjene reprodukcije.
Poslovna združenja bodo s tem našla veliko bolj vsebinsko področje dela kot doslej. Omogočiti jim je treba polnopravno opravilno sposobnost tako v formalnem, kakor tudi v materialnem smislu. Kako daleč bodo člani to sposobnost širili ali omejevali, naj bo odvisno od konkretnih pogojev in odločitev članov v okviru skupne pogodbe o poslovnem sodelovanju ali ustanovitvi poslovnega združenja.
Tudi zbornica bo lahko mno-
Ati vrne
... da je znašal delež investicij za osnovna sredstva od celotnih razpoložljivih sredstev v letu 1963 35,2 odst., v letu 1964 33 odst., lani pa le še 25,5 odst., kar je vsekakor pripomoglo, še posebno v času reforme, k stabilnejšim odnosom na trgu in dinamičnemu naraščanju menjave s tujino;
... da zajema kooperacija v Sloveniji samo 12 odst. vse kmetijske proizvodnje in še to na področju blagovnega prometa, medtem ko bi bilo treba, če hočemo doseči hitrejšo kmetijsko rast, kooperacijo
usmeriti na področje primarne proizvodnje in predelave;
... da je razpolagala republika še lani s sredstvi za investicije v višini kakih 20 milijard starih dinarjev, letos pa razpolaga le z , anuitetami družbeno investicijskih skladov, ki bodo znašale le nekaj več kot 5 milijonov starih dinarjev;
.. da so se izdatki za socialno zavarovanje v Sloveniji v zadnjih letih ogromno povečale. V letu 1962 so znašali še 65 milijonov starih dinarjev, letos pa naj bi že 170 milijonov dinarjev. Delež sredstev socialnega zavarovanja v narodnem dohodku se je tako dvignil v tem razdobju od 11,4 odstotka na skoraj 14,1 odst.
go bolj učinkovita pri iskanju možnosti za takšno poslovno Sodelovanje tako doma, Čpt med republikami in s tujino; učinkoviteje bo prispevala k razpletanju neštetih ovir, ki že leta in leta obstajajo na tem , področju, pa jih ni bilo mogoče razrešiti navzlic precejšnjim subjektivnim prizadevanjem (»Iskra, R. Čajevac, RIZ; dvojne neracionalne zmogljivosti, avtarkija v okviru podjetij in' podobno). Gospodarska reforma, ki bistveno doprinaša k decentralizaciji sredstev na delovne kolektive, terja zato kar največjo gospodarsko učinkovitost v takšnih odnosih, da bi področje »zunanjih rezerv« zares temeljito izkoristili.
»Kako zagotoviti prenos stališč zbornice na poslovna združenja in od združenj na delavne organizacije ter obratno, kako prenašati stališča podjetij na združenja in od združenj na zbornico: skratka, kako po tej poti doseči, da bi zbornica dejansko predstavljala stališča in težnje gospodarstva,« se je glasilo drugo vprašanje.
— V odnosih med podjetji, poslovnimi združenji in gospodarskimi zbornicami ne gre za neko prenašanje stališč navzgor ali navzdol. Gospodarska zbor-
nica so vendar njeni člani; gospodarske organizacije pa tudi •poslovna združenja so člani zbornice, pri čemer se razlikujejo v tem, da so prve za sedaj obvezni člani, druga pa prostovoljni. Stališča zbornice potemtakem oblikujejo njeni člani v zborih svetov in drugih organih v zbornici, v njenem upravnem odboru in skupščini, ki je njen najvišji organ. Zelo narobe bi bilo, če bi hoteli poslovnim združenjem kot izrazito gospodarsko poslovnim dejavnikom naprtiti kakršne koli zborniške naloge, ki naj bi jih prenašala od članov v zbornico ali obratno. To bi zares popačilo smisel delovanja zbornice, v kateri naj se razrešujejo nešteti gospodarski problemi ne le s stališča posameznih članov in njihovih strok, temveč zlasti s stališča vsega gospodarstva. Pri tem je zbornica obrnjena predvsem k svojim članom, da pospešuje napredna prizadevanja v njihovi gospodarski dejavnosti, obrnjena pa je tudi k družbeno političnim skupnostim in njihovim organom, da vzpodbuja in prispeva k vzpostavljanju takšnih pogojev gospodarjenja, ki bodo omogočali večjo gospodarsko učinkovitost njenih članov, je zaključil tovariš Dolinšek.
-mG
llllllllllllllllllllllllllllllllllffllllllllllllllllffllllllllfflllllllllll*
[j ~f7~ o poslušaš razgovore o tem, kako uresničujemo re- g 3	ZV formo, pa naj jih poslušaš na kateri koli ravni že,	g
U	-Z.V. v skupščinskih odborih, na sindikatih ali kje drugje,	g
se ne moreš znebiti vtisa, da bolezenske znake na- j I šega gospodarstva še vedno, kljub reformi le opisujemo, g M namesto da bi začeli gospodarstvo bolj energično zdraviti. g S V razpravi na zasedanju skupščine SRS o letošnjem na- g 3 Črtu gospodarskega razvoja so tako spet poudarili, da sta g g obseg in struktura investicij najbolj občutljivi točki v ce- g J lotni ekonomski politiki ter da investicijska mrzlica, s g J katero smo imeli opraviti v preteklosti, še vedno ni v g jj celoti obvladana in predstavlja tudi najbolj ranljivo točko g % reforme.
To dejstvo, ki smo ga povzeli iz skupščinske razpra- J
■	ve, je resnično in ga ni treba posebej utemeljevati. 2e na g
j zadnjem plenumu republiškega sindikalnega sveta smo g jj slišali, da se je vrednost osnovnih sredstev v izgradnji g 1 povečala od konca leta 1962 do konca septembra lani od j 1	37,9 milijarde na 95,2 milijarde starih dinarjev ter da za- g
| Diagnozam zdravilo j
H radi zamude v investicijski gradnji naše gospodarstvo ne jj M ustvarilo kar 27,9 milijarde starih dinarjev predvidenega g jj dohodka. Ta podatek je skupščinska razprava dopolnila še jj jj s podatkom, da bi bila lahko ob nespremenjenem obsegu g jj vlaganj v osnovna sredstva stopnja rasti družbenega pro- g jj izvoda za približno četrtino večja od dejansko dosežene, g 1 če bi v letih 1963 do 1965 zadržali takšno razmerje med § jj aktiviranimi in neaktiviranimi investicijami, kot smo ga. g P imeli v letu 1962.
Ti podatki o gospodarski škodljivosti ekstenzivnega g jj širjenja obsega investicijske gradnje in strukturne ne- jj jj usklajenosti investicij so tako zgovorni, da jih ni treba J jj posebej komentirati.
jj	Toda praksa kaže, da se ljudje in organi, ki še vedno g
jj odločajo o politiki financiranja razširjene reprodukcije jj jj (tržne zakonitosti niso še niti začele vplivati na usmerja- g jj nje naložb v razširjeno reprodukcijo niti nimajo delovni g 1 kolektivi tolikšne materialne osnove, da bi imela njihova jj jj beseda odločilno veljavo), ob teh številkah še vedno niso g jj resno zamislili, sicer bi ne dovolili denarnim zavodom, g M naj odobravajo sredstva za dokončanje investicijskih jj E del v približno enakih odstotkih, ne glede na to. katere g
■	objekte naše gospodarstvo bolj potrebuje in gradnjo ka- g H terih bi kazalo zaradi težav, ki smo vanje zašli pred re- g g formo, začasno ustaviti in odložiti. Ob tej ugotovitvi se g jj logično zastavlja vprašanje, kje je vzrok, da naša in- g B vesticijska politika tudi v času reforme ni postala selek- g jj tivna, da tudi v času reforme nasprotuje njenemu osnov- jj jj nemu cilju: uravnovesiti gospodarstvo in pospešiti gospo- g 1 darsko rast.
Slovenski sindikati so že pred meseci zahtevali, naj g H odgovorni organi in denarni zavodi jasno povedo, katere g jj investicijske objekte velja hitro dograditi in gradnjo ka- g 1 terih povsem zaustaviti, saj lahko le jasna beseda o in- g M vesticijski politiki, ki je tako zelo povezana z uresničitvi- g jj jo gospodarske reforme, zagotov tudi uspeh reforme. Toda % jj na to zahtevo ni bilo nobenega pravega odmeva. Zato je jj 1 Republiški svet sindikatov na svoji zadnji plenarni seji g m ponovno oblikoval stališče, da je treba pospešeno zaklju- g 1 čiti tiste investicije, ki bodo hitro vrnile vložena sredstva. g jj in povečale naš narodni dohodek, tako da bi lahko več % jjj narodnega dohodka namenili za zaključek ostalih inve- g jj sticijskih del in za modernizacijo našega gospodarstva. Na jj S odmev tako oblikovanega stališča zdaj čakamo.	jj
m	Odpira se torej vprašanje, kdo je odgovoren, da tudi Jj
m v Sloveniji ne uresničujemo dovolj odločno osnovne lia- j j loge reforme: uskladiti strukturo in obseg investicij z J jj realnimi možnostmi gospodarstva. Na to vprašanje je težko jj 3 odgovoriti na kratko, ker je odgovornost družbeno poli- g 1 tičnih skupnosti težko opredeliti. Lahko pa že danes z jj jj vso gotovostjo rečemo: nihče drug kot tisti organi in % m ljudje, ki so tako v času reforme kot pred njo dejansko J:	odločali o investicijski politiki in o razširjeni reprodukciji. |
1 Večina delovnih kolektivov ni!
|	VINKO BLATNIK
fill!llllllltlIIIIIII!lllllllillIII!llllllllllblilll(lliIllllllliiiilllHllllllllll!lllllllltlllIlilllllilblllillllHlllllil[ltl)IIHii)lfllllllllll!iUiUliUIHiltiii!iIIHIIIIfUiliillUillililli!ilUiiiiiill!iilI!till!ilIi ID
NA ROB POSVETOVANJA KOVAŠKIH PODJETIJ SLOVENIJE V ZREČAH
Vsak zase ali vsi skupaj
Morda najbolj dragocena ugotovitev s posvetovanja kovaških podjetij Slovenije, ki je bilo pred dnevi v Zrečah, je, da delitev dela v slovenskem, še raje in bolje pa v jugoslovanskem gospodarskem prostoru, pomeni pravzaprav edino pot, da se kovaškadhdustrija vendarle že skoplje na zeleno vejo.
O tem se (slovenska) podjetja v načelu zdaj strinjajo, kakor obenem obžalujejo, da so prvit po vojni, torej v dvajsetih letih, šele zdaj sedli za isto mizo in spregovorili o skupnih problemih predstavniki kovaških podjetij v naši republiki.
Po tej strani sodeč je bilo posvetovanje — pripravila sta ga Gospodarska zbornica SRS in republiški odbor sindikata delavcev industrije in rudarstva — potrebno, koristno in tudi uspešno.
(in na novo!) v proizvodnjo kos ter drugega poljedelskega orodja, ki je na trgu deficitarno, kar s pridom izkoriščajo proizvajalci teh vrst izdelkov. Tako se razkraja delna specializacija, pogojena z dogovori v okviru poslovnega združenja Fužinar, ki združuje večino tovrstnih podjetij.
Predstavniki kovaških podjetij poudarjajo, da so znotraj panoge sicer še velike rezerve
—	predvsem v tehnologiji in delitvi dela, da pa bi bilo v sedanjih razmerah najbolj prav, če bi jim dovolili takšno zvišanje cen, s katerimi bi pokrili stroške zaradi dražjih surovin.
S takšnim predlogom, oziroma zahtevo — kakor pač hočete razumeti — se lahko strinjamo samo v tem, da bi bilo nemara res koristno in potrebno znova proučiti položaj posemeznih gospodarskih dejavnosti, ki naj bi
—	v načelu — z reformo pridobile enake pogoje gospodarje-
Spregovoriti pa velja še o drugih stvareh, ki so na videz drugačnega pomena, pa prav zato, ker gre za nerazčiščena stališča in tradicionalno »prakso«, vnašajo v življenje teh kolektivov negotovost, težave in zmedo. »Krivec« — čeprav nanj ne pokažemo ravno s prstom — naj bi bila gospodarska reforma.
V kovaških podjetjih na primer ugotavljajo, da so se v času po reformi surovine podražile za 35 do 50 odstotkov. Zaradi tega se je akumulacija podjetij te stroke zmanjšala za eno tretjino. Najbolj so prizadeti proizvajalci polizdelov, na primer odkovkov za /notorno industrijo, ki so v zadnjih dveh letih pred reformo celo znižali cene. Pri tem jih je »ujela« reforma, cen niso mogli zvišati (ukinjeni prispevek iz dohodka te razlike tudi ne pokriva) in zdaj se že pojavljajo težnje, da bi se vsaj delno usmerili nazaj
n j a. Če bi se pokazala prevelika neskladja (zdaj je še prezgodaj, da bi to trdili z vso gotovostjo), potem bodo spremembe nujne na področju cen. Več kot gotovo pa je, da rešitev trajnejšega pomena tiči drugje. Na posvetovanju v Zrečah so jo tudi nakazali: v večji delitvi dela v okvirih slovenskega in jugoslovanskega gospodarskega prostora. To bi pomenilo specializacijo proizvodnje, velike serije, nižje stroške in s tem možnost naglej-še modernizacije ob večji konkurenčni sposobnosti. Če bi dosegli to, potem ne bi ugotavljali tako neprijetnih dejstev, kot je na primer upadanje stopnje izkoriščenosti zmogljivosti:	leta
1961 — 81,5 odstotka, leta 1963 — 67,5 odstotka, lani kakih 55 odstotkov. Pri tem se — z izjemo kovaške industrije v Zrečah in tovarne kos v Lovrencu na Pohorju — nobeno podjetje bistveno ni moderniziralo ali rekonstruiralo. Manj kot deset ali celo manj kot pet let stare naprave pomenijo »belo vrano«, na splošno pa se vrti starost strojev ter druge opreme tam nekje med 40 in 60 leti. Ob tako zastarelih zmogljivostih in razdrobljeni proizvodnji vsa prizadevnost in tudi znanje proizvajalcev ne morejo kljubovati tehničnemu napredku, razvitejši tovrstni industriji v drugih državah in sodobneje opremljenim novim tovarnam v drugih republikah.
Za izhod iz težav so slovenski »kovači« predlagali torej dva alternativna predloga: načelno in perspektivno — večjo delitev dela, čimprej pa zvišanje cen. Ni
M
og^ 1;o6
razčiščevanje stališč v ra^P1.^ o predlogu razvoja specialk3 kovaške industrije, ki ga ie pravila republiška gospoda1"^, zbornica, bo prav gotovo prineslo svoj delež, da bi Pgve do odgovora, kaj je za kolesji teh strok bolje: da nastopajo,, skupaj ali pa drug proti gemu in vsak zase.	„
MILAN GOVEKAR
težko uganiti, da to slednje P°' tiska na stranski tir tisto prvo, prav gotovo edino učinkovito i'e' šitev. Bili bi utopisti, če bi vel' jeli, da bi se kovaška industrij — ob morebitnih odobrenih viS' jih cenah — zagnala v razres®' vanje lastnih problemov s ta>' šno vnemo in nujo, kakor se •J' na srečo — zaganja zdaj. T3A. so se dogovorili, da bodo v okv ^ ru gospodarske zbornice uga_ novili posebno sekcijo za vaštvo, ki naj bi proučevala 1 pospeševala proizvodnjo in P° slovno sodelovanje na osnovi 1 meljitejše proučitve tržišč, 113 rebitno sodelovanje v skupn®-, poslovnem združenju, naposl®^
pa tudi strokovno sodelovanja
okviru Zveze društev inženiri in tehnikov.
Mnenja so torej enotna, . bi bila delitev dela v prOizv nji koristna in potrebna, da D, bi bila delitev dela v proizv°se lahko zvišali cene rre da 01 vprašali, ali bi trg to pren6'^ Čas bo pokazal, ali bodo v * lektivih največ pozornosti menili rešitvam dolgoročnejša^,, pomena, ali pa bodo zagovaf drugo varianto, ki je mnr' kar pogodu zaradi sedanje - aSt junkture na trgu poljedelska^ in drugega orodja. Nadah ,j
Financiranje izobraževanja:
Prepočasi podpisujejo pogodbe
Trx redsedstvu RS ZSJ za Slovenijo je bila na zadnji seji predložena informacija o tem, kako so se sin--oL dihati vključili v javno razpravo o osnutku sploš-v nega zakona o financiranju izobraževanja in vzgoje ter kako si prizadevajo pomagati urediti financiranje drugostopenjskih strokovnih šol v času do uveljavitve novega zveznega in novega republiškega zakona. Predsednik začasne komisije za obranavanje sistema in financiranje izobraževanja tovariš Marjan Jenko je seznanil predsedstvo s stališči komisije, ki jih je predsedstvo tudi osvojilo kot nadaljnjo orientacijo sindikatov, zlasti odborov strokovnih sindikatov, ki bi morali prevzeti odslej več iniciative.
Glede splošnega zakona o financiranju izobraževanja in .vzgoje so ugotovili, da so v javno obravnavo vključeni več ali manj vsi občinski sindikalni sveti, manj pa sindikalne podružnice, !d’a so v glavnem pod-
prli stališča predsedstva republiškega sveta, a le maloštevilni občinski sveti so poslali tudi svoje pripombe - pristojnim orga-. nom. Zato bo predsedstvo RS ponovno opozorilo pristojne organe na svoja stališča iz no-
vembra 1965. leta, zlasti glede virov, skladov,in izobraževalnih skupnosti (novi osnutek ne navaja več zgornje meje sredstev, ki naj bi se zbirala iz delovnih organizacij). Poleg tega bodo s svojimi stališči seznanili tudi poslance republiškega in zveznega prosvetno- kulturnega zbora, ki naj bi si prizadevali, da bi sprejeta dikcija zakona kar najbolj ustrezala predlaganim rešitvam.
Ker bo moral spričo sploš-nosti zveznega zakona republiški zakon kar najkonkretneje urejati celotno problematiko, so predlagali, da bi sindikat čim-prej organiziral širše razprave o posameznih rešitvah. Strokovni sindikati skupno z zbornicami in združenji delovnih organiza-
IV. festival amaterskega filma Slovenije
X J Klubu poslancev v Ljubljani so 12; februarja prl-V kazati od 66 prijavljenih 9 izbranih filmov — nagra-" jencev TV festivala amaterskega filma Slovenije.
IV. festivala amaterskega
Prireditelji so poskrbeli za zunanji vtis in pokazali, da se zavedajo pomena, ki ga ima slovenski amaterski n.m v odnosu do slovenskega filma. Otvoritev in projekcija nagrajenih filmov sta odražala atmosfero, ki je bila vec kot vzorna v primerjavi s premierami slovenskih profesionalnih filmov.
JP
%
/ f \
Filmi, ki so bili predstavljeni in nagrajeni, dokazujejo; da izhajajo iz smeri, ki je nujna za razvoj vsakega amaterskega filma in sloni v inozemstvu že na utrjenih zahtevah:	da mora
vsak amaterski film pokazati homogeno celoto štirih osnovnih sestavin filmskega ustvarjanja (scenarij, režija, kamera, montaža) in- obvladanje sodobne amaterske tehnike, piri čemer hioira biti zagotovljena enakopravnost in svobodna izbira vsebine In zvrsti. Vsel devet filmov Poskuša zadostiti tem zahtevam. Sest filmov je delo samorastni-sMh amaterjev, ki imajo na vo-
'J&m
preprosto kamero, osemimili-^etrski trak in tisto, kar nosijo ' sebi velikega ali majhnega in sili, da bi se izpovedali, iz-i?21!! Drugo polovico pa sestavijo trije filmi (Velika čarovni-*£> Ariei, Iluzija) kot produkt, ki o imel na voljo večja tehnična
kamero. Žanrski film »POSLEDNJI WEEKEND« Našita Križnarja, Kino klub Kranj (bronasta medalja), je literarno jasen, a filmsko nevaren izlet v avtorju neznana področja filmskega izraza, kjer začno zlepljeni kadri razmišljati mimo avtorja. Amater na tal: način najlažje za zmerom izgubi stik s prvinami in se za zmerom izgubi v lažeh. Anti-film je čisto nekaj drugega.
Dokumentarna filma »VELIKA ČAROVNIJA«, ARIEL in film »ILUZIJA« pa so že profesionalni filmi po izvedbi in tehničnih možnostih! Žanrski film ILUZIJA Fe. dorja Remsa in Marjana Cilarja, Kino klub Unikal studio Ljubljana (zlata medalja), zadovolji kot tehnični dosežek (triki), po obliki pa se zgleduje po plesnih točkah na TV, v barvni kompoziciji pa na ameriške revijske filme. Idejni klicaj na koncu moti. ARIEL Marjana Cilarja, Kino klub Unikal, Ljubljana (zlata medalja), dokumentarni film o Izraelu, je bolj filmski esej, v katerem se avter bori z reportažno osnovo naročenega filma. Siguren, samozavesten je v formalni izvedbi. VELIKA ČAROVNIJA Slavka Jančarja, Kino klub Unikal, Ljubljana (zlata medalja), pa stopa v vrsto slovenskih filmov z etnografsko tematiko in jih vse preseže, kajti Jančar se je osvobodil golega etnografskega zapisu in razširil staroslovenski obred v slavospev slovenski zemlji in delovnemu človeku,. VELIKA ČAROVNIJA pa je tudi odraz režiserjeve vere v zmago življenja nad smrtjo. Eden najimenitnejših trenutkov — in teh ni malo, če gledalec zna ali hoče prisluhniti — je tisti, ko Jančar zavestno pretrga slavospev in se vrne v realnost, v kmečko hišo, v prizor, ki spominja po situaciji, barvi in kompoziciji na Petkovškovo sliko.
Na festivalu so bile podeljene še posebne nagrade avtorjem: zlata medalja za najboljši scenarij
Marjanu Cilarju (Velika čarovnija), za najboljšo kamero Fedorju Remsu (Iluzija), za najboljšo montažo Slavku Jančarju (Velika čarovnija). Posebno pohvalo za glasbeno opremo sta. dobila Slavko Jančar (Velika čarovnija, Iluzija in Ariei) in Vlado Modic (Nevarnost). Nagrado najbolj uspešnemu klubu, ki je sodeloval na festivalu, je žirija podelila Kino klubu Unikal stujiio Ljubljana. Pokal Triglav filma za najboljši film festivala Je prejel Slavko Jančar za film Velika čarovnija.
IV. festival slovenskega amaterskega filma pomeni uspeh in opozorilo slovenskemu filmu.
VOJKO DULETIČ
cij bi si morali še celo prizadevati spodbuditi tistointerese delovnih organizacij, zaradi katerih bi se le-te zavzemale za čim tesnejšo povezavo med izobraževalnimi institucijami in proizvodno sfero. Se precej močna je namreč miselnost, da je potrebna čim večja centralizacija sredstev (a to pomeni odtujevanje sredstev gospodarstvu), pa tudi miselnost, da je boljši proračun kot kakršnakoli zveza s proizvodnjo (zaradi neizpolnjevanja sprejetih obveznosti s strani gospodarstva), nadalje izgovarjanje gospodarstva, da bo že poskrbelo za lastne šole, drugo pa ga nič ne briga itd. Iz nadaljnjih razprav bi morali izključiti tudi medsebojna obtoževanja šol In, gospodarstva in poiskati skupne interese ter zlasti delovnim organizacijam odpreti možnost vpogleda, v kakšne namene se bodo trošila njihova sredstva.
Najmočneje so se doslej sindikati angažirali pri reševanju trenutnih problemov financiranja drugostopenjskega strokovnega šolstva. Ugotovitev, da so bili doseženi mnogi koristni sporazumi med delovnimi organizacijami in občinskimi skupščinami, je spodbudna, obenem pa opozarja, da bi morali ti politični dogovori čimprej dobiti čvrstejšo osnovo v podpisovanju ustreznih pogodb. Delovne organizacije se vse predolgo obotavljajo z realizacijo svojih obljub. Od obljube, da bodo prispevale od 1 do 1,5 °/o od bruto osebnih dohodkov, se ne da živeti, če denar ne priteka v sklade. Sindikati pa tudi obsojajo težnje tistih občinskih skupščin, ki hočejo te sporazume z delovnimi organizacijami izkoristiti za to, da bi se razbremenile lastnega prispevka temu šolstvu, ali da bi zbrana sredstva od delovnih organizacij uporabile mimo namena — za osnovno šolo.
S. G.
Z^1
l^_yVico odsevata iz obraza te žene, ene izmed figur iz križevpotnih kapel pri Sv. Roku nad Šmarjem. Kapele sodijo med vrhunske dosežke slovenskega baroka, zato jih je Zavod za spomeniško varstvo Celje pričel obnavljati v minulem letu. Pri tem ga je finančno podprl tudi sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS. Akcija je široko zastavljena, saj gre tako za obnovo propadajoče arhitekture kot tudi za restavracijo dragocenih plastik in fresk. Ko bodo obnovitvena dela končana, se bo naša umetnostna posest spet obogatila za pomembni spomeniški objekt. Celjski spomeniški zavod pa bo tako znova upravičil svoj obstoj, ki je prav v zadnjem času ogrožen zaradi premajhnega razumevanja pristojnih činiteljev
domačih občin.
Foto: Viktor Berk
(Nejkulturni Celjani?
rt
Lf 7
i eljani se lahko bahajo z bogastvom kulturnih ustanov, saj imajo: gledališče, dva muzeja, Studijsko in mestno knjižnico, koncertno poslovalnico, likovni salon, zavod za spomeniško varstvo, po-
ob tem so se zamislili celjski sindikati. Med proizvajalci je mnogo takšnih, ki še niso videli gledališke predstave, slišali koncerta ali.videli kakšno kulturno in zgodovinsko bogastvo skrivajo celjski muzeji
krajinski arhiv, delavski oder... Celjani itd. itd. Podobno je z izobraževanjem. Po
lllllllllllilll!!lllllll!lllllllil!l!lllllllllllll!l!illllllllE;illll
vanje in kulturo — strnili. Imenovali so posebno komisijo, ki bo poslej skrbela za izobraževanje in kulturno življenje sindikalnega članstva. Veliko izkušenj pri tem delu nimajo. Menili so, da bi skupno s predstavniki izvršnih odborov sindikalnih podružnic večjih delovnih kolektivov lažje našli način dela na področju izobraževanja in kulture. Tako je pred dnevi komisija pri ObSS Celje povabila na sestanek 35 predstavnikov izvršnih odborov sindikalnih
v primerjavi z mnogimi »meceni« v drugih krajih tudi lepo skrbijo za te ustanove, čeprav se nekaterim ustanovam od časa do časa le omajajo tla pod nogami.
Nekaj pa vendar s Celjani ni v redu: premalo in malokdaj pogledajo v notranjost vseh teh kulturnih ustanov. In prav
nekaterih podatkih 70 odstotkov celjskih podružnic industrijskih delovnih kolekti-
iiiiiiimii
lllll!!!
proizvajalcev nima osnovnošolske izobrazbe. Istim proizvajalcem pa nalagamo poleg proizvodnih nalog vedno pomembnejše samoupravne naloge, ki jim pa pogosto zavoljo pomanjkljivega znanja niso kos. Celjski sindikati so oboji — izobraže-
....................
vov. Ob napovedani uri pa sva v sejni j sobi obsedela za dolgo mizo s predsedni- g kom komisije sama. Na sestanek ni prišel ji niti en ^kulturni« odposlanec izvršnega g odbora sindikalne podružnice.
I. V.
IIIBIIIIIHIItllillllllillBnillBiHItHIIIHHlIilltollliianBIIIHIlIfiHliiilllllltillllltlinmfliltllltlllllliailinilllinillimilliUIIBfflmm
■J industrijskega sveta
jv denarna sredstva, večje iz- S j^nje in večjo izrazno moč in j j,. Prestopil mejo amaterskega jj bia in postal že profesionalen n letopi izraza, predvsem pa « J/ tehnični izdelek. Vsi fiilmi tl /a So avtorski po Izhodišču: av- g 0,r3i razmišljajo o sebi In svetu 3 njih in se izražajo zavest- @ pa jih sili k temu nuja „
^ozavesti.	f
1>tSc,j<Umcntarni film LONČENE “ Uroša Kreka iz Ljub- S le jr (bronasta medalja) noče biti S te>riV,05Ument o obrti, ki izumira, sti. ^	razmišljati o minljivo- •£?
biey Preprostim izrazom išče od- £ ba r, v gledalcu in želi opozoriti s ke. p^tekst, ki je položen pod sli- ^ fcoini m°S izraza je v montaži. —
film
»bkaževauk v železarni mmmm v urnam.
& izkušnje iz modernega industrijskega sveta g Izkušnje iz moder«
VI,T*.?,ntarnl »Im NAVADNO Zl-Vinka Rozmana, Kino la^lL.Jjdnbljana (bronasta medalja), Ea v	° Pomenu življenja, ujete-
*PtifiV!akflanjost, ko ga gleda iz koznia perspektive malega mesta, ibarsii . ujame s svojo kamero !>'>.. ‘-'utri trenutek resnice. Iz 8tane tZnih situacij pa mu ne na-toiM-, ~®> kar misli, ker še ne ob-»ta.v0 montaže kot sredstva za se-flitri JmlPovedi in vtisov. Igrani Uia,	KAJ SEDAJ?« Zmaga Je-
£>eaan,!no k,ub Maribor (srebrna 'Zel razmišlja o odtujenosti. PU m'),! , flvc situaciji: on in ona
)» 'V flnvrs?ostel')i- Jcraj se i6 Prija in meveškemu obrazu do deta j-v Prod««*- maral zapustiti. Hotel / statiir. 1 v,anJ do mikromimike. ],a> atmnrf mizanscene izbiro izre-v a osebo« ° , osvetHtve ga je si-
j.a r'zm?rianV,nost' a naSel pra" naz«Je ,, ,n ravnotežje, kar do-S, kar a Iel, ka' hoče in zna ?e,Vna Šibka tn-1 tudi Izraziti. Os-xz v	tMKa, ki ga izdala, Je
vl^,1' Jaranl »Im »NEVAR-tu*Sah (brooa ?Io<,iea iz Šmarja pri EMla mert a*K medalia), ie le si-ct„sb'ienim vl.ak-m’ kl Prihaja, in *ehi'tam otroškim voziRkom z
i- rejšnji mesec je bila skupina direktorjev delavskih univerz iz Slovenije na obisku pri neka-* terih LU v Zahodni Nemčiji. V razmeroma skopo odmerjenem času smo se lahko dodobra seznanili z bogatimi izkušnjami LU, ki imajo za skandinavskimi najdaljšo tradicijo v sistematičnem in vsestranskem izobraževanju odraslih. Če bi iz množice vtisov in zanimivosti izbrali osrednje, za naše delo najpomembnejše spoznanje, potem bi morali nčdvomno na prvem mestu omeniti vlogo, ki jo imata vzgoja in izobrazba v gospodarskem razvoju dežele.
do 170 vajencev. Vsi mladi delavci, ki se zaposle v tovarni in se žele izučiti kakršnegakoli poklica od priučenega do kvalificiranega delavca, strugarja, rezkarja ali industrijskega trgovca, morajo absolviraiti določen program osnovnega, splošnega in strokovnega izobraževanja. Le-to poteka delno v izobraževalnem centru v podjetju, 1 do 2-krat tedensko pa v mestni poklicni šoli. Pred začetkom učne dobe organizirajo za vse novince enotedenski uvajalni seminar v kakem zavodu na podeželju, kjer se mladi med seboj in z bodočimi vzgojitelji spo-
široko splošno in strokovno izobrazbo ter šele nato ožjo specializacijo. To je -po njihovem mnenju nujnost, kajti v moderni industrijski proizvodnji se pogoji dela in delovna mesta hitro menjajo — zato so potrebne pogoste prekvalifikacije in dokvalifikacije. Te pa so možne in uspešne le, če imajo zaposleni dovolj široko splošno in strokovno izobrazbo, da se lahko hitro in uspešno prilagajajo novim razmeram. Pri splošnem izobraževanju uvajajo mlade delavce v posamezna poklicna področja — ob tem ugotavljajo njihova nagnjenja in sposobno-
SAMOIZOBRAŽEVANJE
— dokaz delovne vitalnosti
(Ing .le "a oarrti progi. Samemu P°s'" “r "a Krob način odprl ■hpc paralelne montaže.
15gy» na
-•**£» nfžnafuporabiirv«
ž”nrskl fiTm"»FAN-
$$$»»; Varka
" e>"- v sia« -na medalja), kaže vtisi 1^ rt n„ mmtjivosti. Neu-in šotora predloga pred
ti
" Moderna industrijska proiz-u vodnja sama zahteva vse višji j0 splošno in tehnično izobrazbo — večje umske in fizične sposobnosti zaposlenih — terja pa tudi trajno izpopolnjevanje le-teh sočasno z razvojem znanosti in tehnike ter hitrimi spremembami v tehnološkem procesu. Kdor ne sledi temu razvoju, pa naj bo to posameznik ali kolektiv, zaostane v konkurenčni tekmi in slej ko prej obstane na robu propada. V hudem konkurenčnem boju, ko znotraj podjetij neprenehoma staro, zastarelo opremo zamenjujejo z novo, sodobnejšo, postaja skrb
za razvoj človekovih umskih in fizičnih sposobnosti ekonomska nujnost. To nalogo gospodarstvo rešuje v dveh smereh:
—	s široko zasnovano in temeljito izobrazbo mladih delavcev ob vstopu na delo in
—	s stimuliranjem stalnega izobraževanja ob delu.
V ilustracijo prizadevanj za vzgojo delavskega naraščaja naj opišem sistem izobraževanja mladih delavcev v železarni VVuppermann v Leverkusnu, ki zaposluje okoli 2.500 delavcev. Podjetje ima že nekaj desetletij izobraževalni center, v katerem se stalno izobražuje 150
znajo, dobijo tudi prve informacije o podjetju, delu, HTV itd. Z raznimi oblikami kultur-no-umetniškega delovanja jih uvajajo v svet umetnosti ter razne načine koristnega preživljanja prostega časa. Učna doba je različna — odvisna od poklica, ki si ga kdo izbere in od sposobnosti mladih delavcev. Tako lahko nekdo po enem in pol letu postane priučen delavec pri stroju ali pa po 3 do 3 in pol letih kvalificiran delavec v enem od poklicev kovinske stroke. Osnovno izhodišče pri izobraževanju mladih delavcev je, da dobe vsi najprej
sti ter jih tako usmerjajo v tiste poklice, ki najbolj ustrezajo njihovim umskim in fizičnim sposobnostim. Po končani učni dobi — ko iz učenca postane KV delavec, učitelji še vedno spremljajo njihov razvoj. Ob vsaki premestitvi iz enega na drugo delovno mesto se obvezno posvetujejo z vzgojitelji, prav tako tudi takrat, ko se posamezniki odločajo za nadaljnje izobraževanje ob delu. S takim izobraževalnim sistemom in sipinim spremljanjem delavcev od vstopa na delo do njegove nadaljnje rasti podjetje zagotavlja, da vsak lahko napreduje po spo-
sobnostih in da-zaseda tisto delovno mesto, ki najbolj ustreza njegovim sposobnostim in nagnjenjem. Dosežena pa je tudi tesna povezanost proizvodnje in izobraževanja.
Podjetja pa so vedno bolj zainteresirana za 'to, da delavci v svojem znanju in razvoju ne stagnirajo, temveč, da tudi sami skrbe za svojo splošno kulturno in strokovno rast. Mnogi delavci posečajo večerne šole, v katerih si pridobivajo znanja za industrijske mojstre ali za obratne inženirje.
V zadnjem času pa so tudi na LU začeli' razmišljati o tem, -da bi za obiskovanje raznih tečajev in seminarjev izdajali potrdila, ki sicer nimajo javnega priznanja, služijo pa posamezniku kot dokaz, da skrbi za svoj lasten razvoj. Kadrovske službe v posameznih podjetjih namreč pri izbiri kandidatov za prosta delovna mesta med kriterije vse pogosteje uvrščajo tudi prizadevanja za samoizobraževanje. To jim služi kot dokazilo vitalnosti in delovne sposobnosti človeka, kajti tisti ki zanemarja svoj lasten razvoj, ne more biti ustvarjalen pri delu. Stagnacija in samozadovoljstvo pri delu in lastnem izgrajevanju pa pomeni nazadovanje in končno propadanje.
Permanentno, izobraževanje vseh zaposlenih postaja vse bolj imperativ razvoja sodobne industrijske proizvodnje. Zato se temu povsod po svetu posveča toliko skrbi in sredstev.
TILKA BLAHA
POSEBNA IZDAJA V ILIRSKI BISTRICI
..................................
| SREDI MINULEGA TEDNA JE BIL V ILIRSKI BISTRICI POSVET O NE- j | KATERIH NAJBOLJ PEREČIH EKONOMSKIH IN DRUŽBENIH PROBLE- j | MIH V NADALJNJEM URESNIČEVANJU GOSPODARSKE REFORME. RA- | | ZEN PREDSTAVNIKOV SOCIALISTIČNE ZVEZE, OBČINSKEGA KOMITE- j 1 JA ZK IN PLENUMA OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA, SO SE PO- | 1 SVETA UDELEŽILI TUDI ČLANI ZBORA DELOVNIH SKUPNOSTI TER j 1 PREDSTAVNIKI SAMOUPRAVNIH ORGANOV VEČINE DELOVNIH KO- | | LEKTIVOV V OBČINI. ČEPRAV NAS PROSTOR OMEJUJE IN ZATO VE- j 1 MO, DA NE BO MOGOČE NA DVEH STRANEH V CELOTI OSVETLITI PRI- § | ZADEVANJA PROIZVAJALCEV IN DRUŽBENO POLITIČNIH ORGANIZA- | 1 CIJ V KOMUNI, DA BI KAR NAJBOLJ POSPEŠILI PROCES INTENZIFI- | | KACIJE GOSPODARJENJA, PA VENDARLE MISLIMO, DA JE NAŠIM NO- | 1 VINARJEM USPELO OSVETLITI VSAJ NAJPOMEMBNEJŠE PROBLEME j
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiffl
Tr? n bi kdo povprašal za glavne značilnosti gospo-JL\.darjenja v delovnih kolektivih bistriške komu-%e v minulem poslovnem letu, bi pravzaprav naletel na dve resnici. Pa da ne bi predolgo ovinkarili, kar takoj povejmo, za kaj pravzaprav gre.
PRVA RESNICA: po podatkih gospodarskih organizacij je bilo v minulem letu samo v družbenem sektorju go-
Dve resnici in ena perspektiva
spodarstva bistriške komune nekaj več kot 16 milijard celotnega dohodka, kar pomeni v primerjavi z letom 1964 približno 15-odstotno povečanje. To pa spet pomeni, da se je obseg proizvodnje povečal v minulem letu nekje med 9 in 10 %, v primerjavi s predlanskim letom. In če gremo v tej analizi statističnih podatkov še za korak dlje, potem je treba še dodati, da je to povečanje obsega proizvodnje nastalo kot posledica za 3 % povečanega števila zaposlenih in približno za 6 odstotkov porasle produktivnosti dela. Spričo zadreg z reprodukcijskim materialom, energijo, spričo pretesov na tržišču so to vsekakor pozitivni rezultati. Se toliko bolj, ker ti odstotki uvrščajo bistriško komuno celo nad slovensko povprečje, za katerega ugotavljamo, da se je obseg proizvodnje povečal za dobre 4 odstotke, ob približno 1 % povečanju števila zaposlenih in ob približno 3 ‘7o povečanju produktivnosti dela.
DRUGA RESNICA: in vendar so ti uspehi delovnih organizacij v Ilirski Bistrici precej pod tistim, kar so lani v marcu napovedovale in same sebi zadajale kot osnovno nalogo v svojih proizvodnih m poslovnih prizadevanjih. In medtem ko je za slovensko gospodarstvo značilno v minulem letu intenzivnejše vključevanje v mednarodno delitev dela, kar izpričuje tudi več kot 20 % povečanje izvoza, pa so se delovne organizacije iz Ilirske Bistrice začele v minulem letu umikati s tujih tržišč. A da bo trditev tudi dokazana, tole: izvoz je upadel skoraj za 6 %. A pustimo zdaj 50 strani polemiko in prerekanje o tem., kje so globlji vzroki za te dobre in za te slabše rezultate. Vzrokov je bržčas veliko, objektivnih, manj objektivnih in ne nazadnje tudi povsem subjektivnih.
IN PERSPEKTIVA: ta je pravzaprav ena sama. Lahko bi jo tudi strnili v vprašanje, kako bodo v delovnih kolektivih realizirali svoje letošnje gospodarske prognoze. Gre namreč za to, da bi uresničenje teh napovedi pomenilo ob koncu leta za polovico večja, sredstva delovnih organizacij, ta poldruga milijarda ustvarjenih sredstev pa hkrati tudi pomeni dovolj trdno materialno bazo za pospešenejši gospodarski in družbeni razvoj celotne ilirskobistriške komune. Zato pa so v tem trenutku toliko odločilnejšega pomena ukrepi delovnih organizacij za nadaljnjo intenzifikacijo gospodarjenja in za čim intenzivnejše vključevanje v mednarodno delitev dela. S. B.
Gospodarijo naj vsi
IZ NOVEGA OBRATA TOVARNE ORGANSKIH KISLIN
FOTO SLUŽBA DE
NA RELACIJI: DELITEV - OSEBNI DOHODKI - ŽIVLJENJSKA RAVEN
BOGASTVO NEKATERIH IN UBOŽNOST DRUGIH

V Ilirski Bistrici ugotavljajo, da sta ekonomičnost in rentabilnost poslovanja kaj različni v delovnih organizacijah. Razlika med posameznimi organizacijami, merjena z ustvarjenim dohodkom za delitev, je bila v minulem letu več kakor 1 proti 3. To pa pomeni, da če bi nekatere gospodarske organizacije, ki ne dosegajo v osebnih dohodkih občinskega povprečja, hotele izenačiti dohodke zaposlenih, bi ostale brez dinarja v skladih.
Niso ravno redki primeri, ko posamezni proizvajalci negodujejo nad svojimi osebnimi dohodki. Skoraj vse te kritične pripombe pa bi mogli pravzaprav strniti v eno samo: »Zakaj toliko manj kot eno preko ceste, čeprav opravljava oba enako delo.« In v resnici analize izpričujejo precejšnje razlike v osebnih dohodkih med delovnimi organizacijami v Ilirski Bistrici. Naj nekatere od teh oštevilčenih podatkov kar naštejemo. Ena izmed delovnih organizacij je ob koncu minulega leta dosegla povprečje v osebnih dohodkih kar 131.875, druga 92.175 in tretja 77.675 starih dinarjev. Temu nasprotno veliko slabši osebni dohodki v nekaterih drugih delovnih kolektivih: v enem so dosegli povprečje 49.575 in v drugem cžio 47.107 starih dinarjev.
Razlike so še veliko bolj zaznavne, če upoštevamo osebne dohodke enako strokovno usposobljenih delavcev, ki pa so zaposleni v različnih delovnih organizacijah. Tako se na primer razlika za nekvalificirane delavce giblje od 37.000 do 67.000 starih dinarjev, za kvalificirane delavce od 46.000 do 92.000 starih dinarjev, za visokokvalificirane delavce pa od 56.000 do 120.000 starih dinarjev. A kot so po eni plati te občutne razlike za marsikoga nerazumljive, tako so po drugi strani spet upravičene spričo kaj različnih stopenj akumulacije posameznih delovnih organizacij. In če smo že v našem družbenem in ekonomskem življenju priznali načelo dohodka, potem bi se navsezadnje vendarle morali sprijazniti s tolikšnimi razlikami v osebnih dohodkih, še posebej, če jih priznamo tudi znotraj »svoje hiše«, kot temu po navadi pravimo. In če se v nekaterih delovnih organizacijah borijo z velikimi materialnimi težavami in ustvarjajo le skromna sredstva za sklade, pa v nekaterih drugih kolektivih kljub nadpovprečno visokim osebnim dohodkom ustvarjajo celo do 2 milijona starih dinarjev skladov na zaposlenega.
Vendar je razumljiva težnja po odpravi tako velikih razlik v osebnih dohodkih. In tudi upravičena, v kolikor ne gre seveda za izrazito mezdna gibanja, ki ne povezujejo višjih osebnih dohodkov z večjimi delovnimi rezultati in boljšim gospodarjenjem.
Prav gotovo so tolikšni razponi v osebnih dohodkih zaposlenih in sploh v stopnji aku-mulativnosti posameznih delovnih organizacij še vedno posledica — čeprav že znatno v manjši meri — ne povsem izenačenih pogojev poslovanja in še vedno močno neizrazitega delovanja tržnih zakonitosti. Vendar pa se po drugi strani spet razkriva znotraj kolektiva pisana paleta globljih vzrokov za zmanjšano rentabilnost in s tem za veliko manjše osebne dohodke. Tako so ponekod močno zastareli proizvodni postopki, drugje se še vedno oklepajo širokih proizvodnih programov in nizkih serij, s tem pa bredejo po izredno visokih proizvodnih in ' poslovnih stroških. Drugje spet nimajo strokovnega kadra, ki bi jim pomagal prebroditi težave. Skratka, zares pisana paleta vzrokov.
In vendar je minuli posvet političnega aktiva bistriške občine opozoril še na enega od teh vzrokov, nič manj pomembnega od poprejšnjih, čeprav prav nanj v marsikaterem kolektivu vse preradi pozabljajo. Ni namreč naključje, kot so ugotavljali v razpravi člani sindikatov, Zveze komunistov in Socialistične zveze, da imajo najslabše osebne dohodke v tistih delovnih organizacijah, kjer so tudi delitev in sistem nagrajevanja najmanj razvili. In spet nasprotno, stalno izpopolnjevanje sistema delitve po delu je v marsikaterem od kolektivov vzpodbudilo proizvajalce, da so v zadnjih letih bistveno povečali produktivnost svojega dela, začeli veliko smotrneje gospodariti in s tem tudi sami sebi ustvarjati pogoje za zviševanje
osebnih dohodkov. Zato je tudi po mnenju udeležencev v tej razpravi dolžnost družbeno političnih organizacij in zlasti sindikatov v delovnih organizacijah, da preko samoupravnih organov uveljavijo v kolektivih učinkovite sisteme delitve sredstev za osebne dohodke. Samo po tej poti namreč lahko dobe težnje po zmanjšanju razlik v osebnih dohodkih med posameznimi delovnimi mesti in posameznimi delovnimi organizacijami realne osnove in lahko tudi v resnici privedejo do porasta življenjske ravni zaposlenega.
Brez dvoma pa velja upoštevati še neki drug predlog. Tega namreč, da bi veljalo tudi z občinskega aspekta proučiti pogoje za nadaljnji razvoj vseh tistih delovnih organizacij, ki so se znašle na meji rentabilnosti. In seveda nato tudi v družbenem planu komune predvideti ukrepe, ki naj bi tem delovnim kolektivom zagotovili normalnejši razvoj, jim sploh odkrili perspektivo in s tem tudi možnost povečanja osebnih dohodkov in zviševanja življenjske ravni.
S. B.
Brez dvoma se je samoupravljanje v slehernem kolektivu močno razvilo. Tega nikakor ne kaže prezreti. Vendar pa se hkrati poraja še neko drugo vprašanje: ali pa je tudi razvoj samoupravnih odnosov v kolektivih dovolj intenziven, kot to terjajo ekonomski in družbeni procesi?
Odgovor, ki so si ga na tako zastavljeno vprašanje izoblikovali v svoji razpravi predstavniki sindikatov, delovnih kolektivov, Socialistične zveze in Zveze komunistov v bistriški občini, ni bil ravno prenapet v samohvali. Vzrokov za to je več. Predvsem pa še vedno nekateri vse preveč odločajo in gospodarijo v imenu drugih, so menili ^Udeleženci posveta. Tako so pristojnosti delovnih enot v marsikaterem kolektivu še vedno močno deklarativne. Spričo tega tudi ne more biti naključje, da marsikdaj proizvodni in poslovni programi, celo okvirni koncepti nadaljnjega razvoja obveljajo, ne da bi o njih izrekali svoje mnenje tudi neposredni proizvajalci.
Vsa ta protislovja v razvoju samoupravnih odnosov pa se ne odražajo samo v slabših proizvodnih in poslovnih rezultatih, kot pa bi lahko v marsikaterem delovnem kolektivu bili, v občutno manjši prizadetosti proizvajalcev za hitrejšo rast delovne organizacije, razkrivajo se tudi v odnosih'v širšem prostoru, v komuni. Gospodarske organizacije ostajajo tako največkrat zaprte vase in v svoje probleme, čeprav so očitni razlogi za medsebojno povezovanje in sodelovanje, za skupno reševanje problemov. Tako ni naključje, da na področju terciarnih dejavnosti predstavniki kolektivov še vedno ne morejo doseči soglasja o nadaljnjem razvoju posameznih organizacij in dejavnosti spričo potreb v ko-,muni. Bila je celo imenovana komisija, ki naj bi proučila možnosti sodelovanja med tovrstnimi kolektivi, ki naj bi proučila perspektive teh dejavnosti — toda to, da se je ta komisija formirala, je bilo tudi vse. Podobno v lesni industriji, kjer je že dolgo očitna potreba po skupnem programiranju nadaljnjega razvoja, po medsebojni uskladitvi proizvodnih programov, ki pa se doslej še nikoli ni razvila v kaj drugega kot v načelno ugotavljanje potrebe po sodelovanju.
Se in še bi lahko naštevali protislovja, ki se porajajo v razvoju samoupravnih odnosov znotraj slehernega kolektiva. Pa ne gre za to, da bi samo naštevali. Namesto tega raje povzemimo neko drugo ugotovitev s tega posveta političnega aktiva v Ilirski Bistrici. In če jo v nekoliko poenostavljeni obliki po-
sredujemo, potem tole: uresničevanje gospodarske reforme in prehod na intenzivno gospodarjenje bi bilo treba uveljaviti predvsem preko nenehno razvijajočih se samoupravnih odnosov, kajti izkušnje izpričujejo, da bomo le tako dosegli tudi najboljše ekonomske rezultate. Zato pa je v tem času še posebej pomembno, da v delovnih kolektivih prevrednotijo svoje sisteme formiranja in delitve dohodka ter da v in terni zakonodaji izoblikujejo in uzakonijo svoj samoupravni mehanizem. Prav to področje pa je eno izmed tistih, kjer je v večini delovnih kolektivov zaostanek najbolj očiten in kjer že tako neizoblikovani samoupravni mehanizem in odnosi dobivajo samo še novo deformacijo. -an. * v
Skozi oblake v stratosfero
Morda je veljala včasih, zdaj pa že zdavnaj ne drži več tista o ubogi učiteljski pari. Vsaj za bistriško občino jo je treba v celoti demantirati. Učitelji, ravnatelji, profesorji in kolikor je že prosvetnih delavcev, so se v osebnih dohodkih že izenačili z drugimi enako strokovno usposobljenimi v družbenih službah, marsikoga iz sfere gospodarstva pa celo pustili daleč za seboj.
V Ilirski Bistrici pa vedo povedati, da bi nekateri prosvetni delavci hoteli še v stratosfero. S svojimi osebnimi dohodki namreč Tako so si nekateri ravnatelji na -podeželskih šolah za letos naračunali fiksne plače tam nekje med 140 in 160 starimi jurji. Pa to še ni vse, ker jih njihovo rav-nateljevanje — tega seveda uradno nikoli ne oznanijo — ne obremenjuje več kot približno polovico delovnega časa, si bodo svoje osebne dohodke v rednem delovnem času še nekoliko popravili navzgor s kakšno nadurico. Kot bodo pač Prj volji in kot bo pač kazal družinski proračun.
Pa da jim ne bi kdo očital prevelike zagretosti dvig kvalitete pouka in P°' vezoval njihove osebne dohodke z boljšimi učnim* rezultati! To z njihovo pla' čo in naduricami nima prav nobene zveze.
MARIN

Zvedeli srn
mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmrnm
iiiBiiii®1111!
... da so zaloge izdelkov narasle v delovnih organizacijah ob koncu minulega leta za približno 60 %> nad tovrstne zaloge ob koncu poprejšnjega leta. Za približno četrtino so se povečale tudi terjatve kupcev. Eno z drugim pa je razumljivo, da se v nekaterih kolektivih bistriške komune resno spoprijemajo z vprašanjem, kako bi spet postali likvidni;
... da je s spremenjenimi delitvenimi razmerji med gospodarskimi organizacijami in družbo ostalo samo v zadnjih petih mesecih delovnim kolektivom bistriške občine za približno 300 milijonov več sredstev. Večino teh sredstev so kolektivi porabili za povečanje osebnih dohodkov,
manjši del pa so naložili v svoje sklade;
... da je bil povprečni osebni dohodek na zaposlenega v gospodarstvu občine Ilirska Bistrica v času po uveljavitvi reforme 65.809 dinarjev, v negospodarskih dejavnostih pa 79.903 dinarje. Povprečni osebni dohodki so se v minulem letu dvignili v celotni občini za 29,4 %>, in sicer v gospodarstvu za 27,9 %>, v negospodarskih dejavnostih pa za 40,9 °/o. In ker so v tem času v komuni porasli življenjski stroški za kakih 31 °/o, je očitno, da je najbolj občutno poskrbelo za revalorizacijo osebnih dohodkov negospodarstvo;
... da je morala občinska skupščina zaradi neporavnanih obvez gospodarskih
organizacij do strokovnega šolstva druge stopnje od plačanih 19 milijonov založiti medobčinskemu skladu iz svojega sklada za šolstvo kar 12 milijonov starih dinarjev. Da so bile zaradi tega prikrajšane pri sredstvih — najbrž tudi še bodo nekaj časa — osnovne šole, menda res ni treba še posebej dokazovati;
... da se je v Ilirski Bistrici povečalo število n3 novo zaposlenih v minulem letu za približno 3 "/•. Tudi
v letošnjem letu predvidevajo povečanje števila zaposlenih v enakem obsegu-Kljub temu pa bi nadaljnja stagnacija obrtnih i° komunalnih dejavnosti, trgovine in gostinstva, turizma bistveno vplivala ua porast števila nezaposlenih v komuni.
IlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllM
IIIIIIIH111111
TEMA ČASA SE IMENUJE: KAKO PLANIRATI PRORAČUNSKO POTROŠNJO
Priprte škarje
Nasploh je značilna za letošnje razprave zadrega, kako planirati proračunsko in splošno potrošnjo spričo bistvenega zmanjšanja proračunskih sredstev. Pipico teh sredstev je namreč gospodarska reforma prip-' na prispevek iz osebnega dohodka, prometni davi iz potrošnje in katastrski dohodek. Še posebej pa postaja aktualno to vprašanje v gospodarsko manj razvitih komunah. Ena izmed njih je tudi bistriška občina.
V občinskem proračunu le toliko sredstev kot v minulem letu ® Z manj sredstvi bo treba opraviti naloge vsaj tako kvalitetno kot doslej © V zadovoljevanju skupnih potreb naj sodelujejo tudi delovne organizacije in občani
/\AAAAAAAAAA^AATVWWWWWW\A
IVERI

VSAK ZASE ALI VSI SKUPAJ
j a jo s komunalnimi zadevami se združili v kombinat tovarna layska univerza že dolgo otepa v občini, povezali v eno samo organskih kislin, transportno s finančnimi tegobami. Ne za-.	. delovno organizacijo, pa naj podjetje in kmetijska zadruga, voljo tega, ker bi ji občinski
... Stanovanjska gradnja je v fc. ge poslej že im6novala sta- Poslej so bili KIK, kmetijsko možje odrekli del sredstev iz Ilirski Bistrici zašla v zagato. novanjsko podjetje ali kako industrijski kombinat. In vsak občinskega proračuna. Tudi Ne samo zaradi sredstev, ki ^rugage	od trojice je prinesel pod zaradi svoje nedelavnosti ali
jih je vse premalo, temveč tu-	Vendar dlje od teh delje- skupno streho toliko dote, da slabega programa ne. Pač pa
di zavoljo tega, ker se prebi-	mnenj za zcjaj v ilirski Bi- so se napovedi o uspešni inte- zavoljo tega, ker ne more do-
valci ne morejo sporazumeti, strici še njso prigii. a kaj ko graciji utegnile uresničiti. In biti plačnikov za svoj izobra-koliko bodo imeli v prihodnje ge prjzadeti vendarle nekje res so tako združena sredstva ževalni program, čeprav za
stanovanjskih podjetij. V Le-	^	—	-	....	...	,	----■
sonitu so se namreč samoupravni organi odločili, da bodo osnovali samostojno podjetje za stanovanjsko izgradnjo. V občini pa pristavljajo, da bi dve podjetji, občinsko in Lesonitovo, pomenili ne le
sešli za okroglo mizo in drug omogočila, da se je obnovil marsikatero od delovnih orga-drugega prepričali o najboljši vozni park podjetja, da so nizacij velja, da v minulem
zgradili tudi novo proizvodno jetu sploh ni izkoristila svojih dvorano za citronsko kislino, sredstev za izobraževanje ka-Toda ko naj bi prišlo na vrsto drov Tako so te nadloge pre-kmetijstvo, je KIK na vsem
rešitvi.
BOG JE NAJPREJ SEBI BRADO USTVARIL
drobljenje stanovanjskega fon-
da in sredstev, temveč da bi delovanja ne moremo kdo ve pomenili samo še novo obre- kako ponašati. Včasih si telo menitev sredstev za stanova- kar po svoje razložimo inte
tretji prav tako, samo da bo- Na tako tenek led pa seveda gatejši za precej drago izkuš- ni lahko spraviti novega en-njo.	tuziasta. Bojevanje z mlini na
veter je bilo usodno še za Don
nja z administrativnimi stro- gracijske procese .in zato še g DIREKTOR SE NAVELIČA Kihota pa bi ne bilo za take-ški. Zato naj bi celo po pred- bolj po svoje ukrepamo. Tako	_ . a’ 1	,	, ,	, „ ,	.
logu nekaterih tudi sedanje tudi v Ilirski Bistrici. Da bi V Ilirski Bistrici vedo po- S3*6 upravnika delavske um-tri organizacije, ki se ukvar- bili bolj učinkoviti na tržišču, so vedati, da se tamkajšnja de- verze!
PRIMANJKLJAJ V OBČINSKEM PRORAČUNU... napovedujejo v Ilirski Bistrici. Spri- . čo nerazvitega gospodarstva imajo namreč v tej komuni velik primanjkljaj lastnih proračunskih dohodkov. Zavoljo Tega že republika odstopa ves svoj delež-pri proračunskih sredstvih in razen tega je bistriška komuna še posebej subvencionirana s 85 milijoni starih dinarjev. Eno z drugim, tja do konca leta naj bi se nateklo v občinsko blagajno kakih 757 milijonov starih dinarjev, kar pomeni približno toliko kot lanski proračun, ki so ga nekje na sredi minulega leta že znižali za 3 ”/o.
Potrebe občanov pa zavoljo tega niso prav nič manjše. Zato postaja aktualno vprašanje, kako tudi letos uspešno zadovoljevati skupne potrebe občanov in kako zagotoviti kontinuiran in z razvojem gospodarstva uravnovešen porast proračunske in splošne potrošnje.
ZA SPLOŠNO VARČEVANJE S PRORAČUNSKIMI SREDSTVI... so se odločili v Ilirski Bistrici. Pa saj jim kaj drugega niti ne preostane. Zato So se pri sestavi družbenega plaha občine trezno odločili, da naj Proračunski dohodki v prihodke služijo le tistim dejavnostiip, <i si. s svojim delom ne morejo Zagotoviti potrebnega dohodkii, ki pa so obenem rlujrio 'jSotreb-, he za občane. Sem pa sodi socialna dejavnost, osnovno šolstvo, občinska uprava, sodišče in delno tudi družbene dejavnosti m družbeno-politične organiza-. cije. Bržčas tudi ne b0 moč opustiti obveznosti za izgradnjo nekaterih družbenih objektov, če-toav bo tudi te bistveno bolj Zožena, kot je bna doslej.
Tak je okviren predlog. Konkretizirala pa naj bi proračunsko potrošnjo v letošnjem letu lavna razprava na zborih volivcev. Odločili naj bi o prioriteti ,h dokončni višini sredstev, ki ■*h bodo namenili posameznim ^javnostim za zadovoljevanje skupnih potreb. Skratka, sami ?“čani naj razmislijo, kako z f nj sredstvi opraviti naloge tako kvalitetno kot po-Prejšnja leta.
(.proračunska sredstva NE BI SMELA BITI JfINl VIR .,. pristavljajo v Sofistični zvezi, Zvezi korpuni-,t°v in v sindikatih bistriške fmune. V financiranje kultur-J in izobraževalne dejavnosti v °cini bi morali veliko odločil-ele kot doslej poseči delovni
kolektivi sami, saj gre navsezadnje vendarle za zadovoljevanje potreb njihovih proizvajalcev. Tako tudi na področju telesne kulture, rekreacije, otroškega varstva. V nekaterih primerih pa bi kazalo preko krajevnega samoprispevka angažirati tudi sredstva občanov. Vaščani Velikega brda, Ostrožnega brda, Pregarij in Topole so že doslej prispevali sredstva za gradnjo ceste. Posebno na področju komunalnih ureditev bodo namreč) v letošnjem letu močno / presahli viri proračunskih sredstev. Pot nazaj, v zbiranje sredstev preko različnih .oblik splošnih davkov, ni več možna. Zato je toliko bolj odvisno od delovnih kolektivov samih, od proizvajalcev in občanov kolikšna sredstva bodo zbrali in seveda s tem, katerim svojim skupnim potrebam bodo zadostili.
In vedar velja pritrditi tudi pomisleku nekoga, ki je dejal, da bi se bilo slednjič le dobro pogovoriti tudi o delitvi na relacijah komuna-republika-zve-za. Še posebej, če komuna prevzema nase vedno več nalog s področja družbenega standarda . v najširšem pomenu besede in če se pri tem škarje za tisti del sredstev,. ki v občini ..ostajajo, čedalje .'ladij zapirajo.
ZAPIS O PRIPRAVAH DELOVNIH KOLEKTIVOV ILIRSKE BISTRICE NA REELEKCIJO________________
Nepotrebno zavlačevanje
8 __
*	TV
o
•	A J
Treba je začeti s pripravami na reelekcijo vsega vodilnega kadra • Neuspehov ni več možno skrivati pod plaščem kolektivne odgovornosti
Ko so predstavniki političnega aktiva na svojem nedavnem posvetu ocenjevali priprave delovnih kolektivov na reelekcijo, so bile njihove ugotovitve precej kritične. Nepotrebno zavlačevanje je eden izmed splošnih pojavov v teh pripravah, k temu pa še marsikdaj bojazen vodilnih, da bi podali obračun svojega dosedanjega dela, in omalovaževanje samoupravnih organov.
hovo prihodnostjo — očitno izpričujejo, da bo moral priti na ta delovna mesta bolj sposoben kader.
Toda eno so ugotovitve, drugo to, kar je. Za večino delovnih kolektivov namreč velja, da z reelekcijo vodilnega kadra odlašajo, da samoupravni organi ne terjajo od teh organizatorjev
olitični aktiv v ' občini Ilirska Bistrica ugotavlja, da so v delovnih organizacijah že začutili | potrebo po visoko strokovno “ usposobljenem kadru, ki naj g gospodarstvu komune zagoto-vi čimprejšnji prehod na in-
•	tenzivnejše gospodarjenje. Ne-g posredno dokazujejo to ugoto-
2	vitev tudi podatki o porastu e števila štipendistov in nara-0 ščanje števila izrednih sluša-8 teljev na višjih in visokih šolah. Z enotno akcijo vseh da-
*	jalcev štipendij v komuni, da o prilagodijo višino štipendij
porastu življenjskih stroškov
3	in sploh stroškov izobraževa-c nja, so tudi sicer izoblikovani
•	'pogoji, da gospodarstvo čim 0 prej pride do tega visoko stro-=• kovno usposobljenega kadra.
g A kot pri vsaki stvari, tudi g pri tej denar še ne pomeni vsega. Politika štipendiranja
*	namreč še vedno šepa na eno § nogo. Za tole gre namreč: ves M čas šolanja so bodoči strokovnjaki tako rekoč brez vsake
RvJv n
-jan
Bolj kot reelekcija direktorjev je po mnenju političnega aktiva bistriške občine pomembna reelekcija drugega vodilnega kadra v delovnih organizacijah, to je vodij splošnih sektorjev, računovodij, vodij kadrovskih in komercialnih služb, vodij oddelkov in obratov. Še posebej zavoljo tega, ker je prav od tega operativnega vodstvenega ka-
dra najbolj odvisno, kako bodo v delovnih organizacijah zasnovali svoje ukrepe za intenzifi-kacijo gospodarjenja. In tudi zavoljo tega, ker slabši rezultati gospodarjenja v nekaterih delovnih organizacijah — zlasti manjših, ki so v času po reformi zašle na mejo rentabilnega poslovanj a in tako da marsikdaj celo visi vprašaj nad nji-
■o
O
Na eno nogo hroma
■M
MEHANIZIRANO OBREZOVANJE PLOŠČ V BISTRISK EM LESONITU
proizvodnje obračuna doseda- % ^vg z matičnimi podjetji, njega dela in dosedanje uspeš- s In namesto da bi tedaj, ko se nosti poslovanja in gospodarje- g nja. In čeprav bi zaključni računi o poslovanju v minulem letu, ali pa vsaj razprava o le- q tošnjih proizvodnih poslovnih programih, morali služiti tudi za % osnovo pri odločitvah, komu iz- 2 reči zaupnico in komu nezaup- » nico, pa vendar teče življenje © kar po starem. Zato za prene- # kateri od delovnih kolektivov 3 velja, da se bo ob koncu leta ■§ boril z enakimi težavami kot se ~ zdaj, da bo še manj vedel za izhod iz zagate, kot ve zanj zdaj.
Spričo nekaterih zelo konkretnih rezultatov slabega gospodarjenja v minulem letu in spričo obsežnih nalog v letošnjem letu, se je tudi politični aktiv bistriške občine zavzel, naj bi v delovnih organizacijah ne čakali več na z zakonom predpisani skrajni rok za reelekcijo vsega vodilnega kadra.
Ze zdaj naj bi na široko zasnovali javno razpravo o uspešnosti dosedanjega gospodarjenja in o perspektivah, ki se pred njimi razkrivajo. To pa naj bi bila tudi priložnost, da povedo zahteve do vodilnih strokovnih kadrov. In od uresničitve teh zahtev naj bi bila odvisna ponovna izbira slehernega na vodilnem delovnem mestu, kajti neuspehov in slabih rešitev res ne kaže več prikrivati s kolektivno odgovornostjo, saj tudi tržišče pozna eno samo — ekonomsko odgovornost.
FOTO SLUŽBA DE
£la>lBBBBBBEBSBBBEBBBBBBflBBBBBBBBE......................■■■■> BBBESSEBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBIIBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBIBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB
j
i
s
5
j
j
s
I
| s
1 8 g
I
6
Na stežaj odprta vrata
V Ilirski Bistrici ugotavljajo, da je veliko možnosti za proizvodno in tehnično sodelovanje med delovnimi kolektivi. Seveda preko večje delitve dela, preko specializacije, predvsem pa je pogoj za to sodelovanje načrtnejše planiranje celotnega gospodarskega in družbenega razvoja občine. In če so še do nedavna bili taki in podobni integracijski procesi precej pod vplivom nezaupanja posameznih vodstev delovnih organizacij, pod vplivom konjunkturnih in izjemnih pogojev v Proizvodnji in poslovanju, pa postajajo sedaj ti procesi prava ekonomska nuja.
Razmisleka pa je vredna še neka druga ideja, ki se je rodila v Ilirski Bistrici. Ideja, ki jo bo treba še temeljito proučiti in tudi dokončno izoblikovati, da jo bo moč uresničiti. Pa vendar...
Po predvidevanjih letošnjih Planov delovnih organizacij bi lani ustvarjeni dohodek Posegal v družbenem gospodarstvu komune dobro mili-terdo starih dinarjev. Nekate-,e analize tudi izpričujejo, da 1 bilo možno od te skupne sate izdvojiti nekaj več kot milijarde starih dinarjev va f ošnje povečevanje proiz-odnih zmogljivosti, za izbolj-Ve v proizvodnih procesih in fPravo ozkih grl. i . kratka, obeta se aa letošnje siwi Približno pol milijarde ustev za investicije v pove-
čevanje produktivnosti dela. Vsekakor upoštevanja vredna vsota.
Vendar pa je treba z rezervo sprejeti to računico. Tiste pol milijarde sredstev, ld bi jih bilo možno naložiti v takojšnjo intenzifikacijo gospodarjenja, je namreč le mehaničen seštevek sredstev, ki so sicer razdrobljena po delovnih organizacijah. S tem pa postajajo ta sredstva veliko manj učinkovita, kot so se morda v prvem trenutku komu zdela. Analize namreč spet izpričujejo, da posameznim delovnim
organizacijam primanjkuje za izvedbo programov o modernizaciji tehnoloških procesov za povečevanje obsega proizvodnje praviloma dvakrat do petkrat toliko sredstev, kot jih lahko vsako leto ustvarijo in razporedijo na svoje sklade.
Tako se je gospodarstvo bistriške komune znašlo v kaj čudnem nasprotju. Sredstev za intenzifikacijo gospodarjenja, če bi seveda upoštevali celotno vsoto, ki se bo iz leta v leto stekala na sklade v gospodarstvu, je razmeroma veliko. In
če bi se vsa ta sredstva delovnih kolektivov stekala v en sam sklad celotnega gospodarstva, potem bi bilo možno uresničiti vse načrte delovnih organizacij nekje med petimi in desetimi leti. Ker pa so ta sredstva razdrobljena po kolektivih, se bo za večino delovnih organizacij razpotegnila ta doba z desetih na petnajst ali pa morda na celo več let.
In prav v tem nasprotju se je rodila ideja, o kateri je bilo prej govora. Za tole gre:
Koncentracija kapitala v okviru občine bi omogočila razmeroma hitro, predvsem pa načrtno intenzifikacijo celotnega gospodarstva bistriške komune. S tako skoncentriranimi sredstvi bi namreč lahko že takoj v prvem letu podprli prizadevanja nekaterih delovnih organizacij, ki imajo največ možnosti za takojšnjo intenzifikacijo proizvodnje in vključitev v mednarodno delitev dela, ki pa bi prav zaradi prepočasnega ustvarjanja lastnih sredstev uresničile te svoje načrte šele v nekaj letih.
In tako z združenimi močmi naprej, po podrobno pretehtanem in po zares perspektivnem programu.
Prednosti takšne koncentracije kapitala v občinskem prostoru so očitne. Privlačne tudi zavoljo tega, ker bi taka pospešena intenzifikacija gospodarjenja zagotavljala tudi vse večja sredstva za izvedbo podobnih programov drugih kolektivov. Ciklus modernizacije bi se tako bistveno skrajšal, izvedba programov pa bi postala cenejša. Dokončnp uresničenje te ideje pa je seveda odvisno od teg^, kako bodo znali gospodarstveniki poiskati najbolj učinkovite ukrepe in zasnovati nadaljnji razvoj na že obstoječih prednostih posameznih delovnih organizacij v komuni. In še od nečesa drugega je odvisno to uresničevanje: od tega, ali bo taka koncentracija kapitala res pomenila enakopraven dogovor vseh proizvajalcev.
Rokavica je tako vržena. C as je izzivalec. Jo bo kdo pobral?	S. B.

■■■■■■■■■■■■««■■■■■■■■■»■■	*ieaaiEBHieBE*iBeeiBaEe*EsjpEiiigine
• zaposle v podjetjih, ki so jim o študij praktično omogočila, že o poznali proizvodne in poslov-^ ne procese, ko bi že lahko o uspešno posegli vanje, pa se A pravzaprav šele začenjajo seznanjati s svojim bodočim delom. Tu so tudi ponavadi globlji vzroki za konflikte, ki se porode med podjetjem in mladim diplomantom. Od tod tudi stališče političnega aktiva na nedavnem posvetu, da bi morali tako v delovnih organizacijah kot v klubu študentov razviti trdnejše vezi med mladimi strokovnjaki in sredino, v kateri se bodo že čez leto ali dve zaposlili.
Poseben problem na področju izobraževanja strokovnega kadra pa So močno presahli viri za financiranje strokovnih šol druge stopnje. Dogovor med desetimi primorskimi občinami je v minulem letu obvezoval kolektive bistriške občine, da namenijo 1,2 % sredstev od bruto osebnih dohodkov za potrebe strokovnega šolstva. Toda čeprav podpisana, ta pogodba ni bila nikoli v celoti uresničena. Tako občina še za minulo leto dolguje medobčinskemu skladu za financiranje strokovnega šolstva kakih 5 milijonov dinarjev. In k tem starim dolgovom še letošnje obveznosti, pravzaprav še nerazrešeno vprašanje, kje sploh dobiti sredstva za financiranje strokovnega šolstva do časa, ko bo novi zakon zagotovil stabilnejše vire.
Zato je bilo tudi stališče posveta političnega aktiva bistriške občine, naj bi samoupravni organi delovnih organizacij poravnali svoje obveznosti iz minulega leta do strokovnega šolstva druge stopnje, hkrati pa naj bi za premostitev letošnje finančne zadrege izdvojili v ta namen sredstva v višini najmanj 1,2 odstotka od bruto osebnih dohodkov. Kajti tako kot ima gospodarstvo svoje obveznosti do osnovnošolskega izobraževanja, do izobraževanja visoko strokovno usposobljenih kadrov, tako ima svoje obveznosti tudi do strokovnega šolstva druge stopnje.
-an
O
ti
O
ti
o
ti
O
p
o
ti
O
3
c
ti
O
FARMACEVTSKA INDUSTRIJA IN UVOZ ZDRAVIL NA TRHLIH NOGAH
PRED VEČ KOT DVEMA LETOMA SMO ZAPISALI: ZDRAVIL PRIMANJKUJE. TISTI, KI SO JIH ISKALI OD LEKARNE DO LEKARNE, JIH NAROČALI IZ TUJINE PO SORODNIKIH IN ZNANCIH, SO TO VEDELI ŽE PREJ. TUDI TO SMO ZAPISALI: STORITI MORAMO VSE, DA BO PRESKRBA Z ZDRAVILI REDNA IN ZAGOTOVLJENA. KO JE BILO POMANJKANJE ZDRAVIL TUDI »URADNO« UGOTOVLJENO IN ZAPISANO, SE JE V SRCIH VSEH, KI SO JIM ZDRAVILA ŽIVLJENJSKA BILKA, PORODILO UPANJE: BOLJE BO, SLABŠE NIKAKOR
: :
Sodobna medicina brez zdravil # Preskrba s zdravili je sestavni del zdravstvenega varstva ® Kaj pcmaga diagnostika brez terapije ® Zdraviti samo z bančnimi predpisi ni mogoče © »Nimamo zdravil« - pesem brez konca ® Imamo pa registriranih 28 tovarn za izdelavo tega, kar medicina potrebuje © Imamo tudi 18 tovarn zdravil!
im
-m sr inevali so meseci, leta, \\ /H »Moramo« je postal re-I v H Ven neizpete pesmi z JL t JbL naslovom »Nimamo«. Število tistih, ki so iskali zdravila, se, je večalo. Ne zato, ker bi ljudje občutno več obolevali, temveč zato, ker je v lekarnah začelo primanjkovati vseh vrst zdravil. Tudi takih, ki so za življenje nujno potrebna. Na vse mogoče načine so si pomagali zdravstveni delavci, iskali »nadomestke«, dajali zdravila s podobnimi učinki, ki so bila še na voljo, kombinirali. Hkrati so opozarjali na kritično pomanjkanje, ki bi znalo ogroziti kvaliteto in učinkovitost zdravljenja, kar pomeni v skrajni meri tudi nevarnost za bolnike.
Od časa do časa so se sestajali forumi, ugotavljali, grajali, predlagali... Več niso mogli, to presega republiške pristojnosti. Najti krivca v verigi tistih, ki bi morali skrbeti za zdravila, pomeni šele prvi korak. In vsa ta leta smo šele pri prvem koraku. Pa tudi ta ne pomaga. Preskrba z zdravili je otrok, ki nikakor ne more shoditi. Tudi njemu so potrebha zdravila, »široko 'spektralna«, zdravila s širokim učinkom. Njihov naslov: PREPIH PREDPISOV.
Porabimo preveč zdravil
Je vzrok za pomanjkanje zdravil v tem, da smo postali Slovenci »tabletomani«? Hočemo preveč zdravil ali Pa smo zadnje čase tako bolni, da naša farmacevtska industrija ne more sproti izdelati toliko zdravil, kolikor jih potrebujemo? Se vedno velja, da smo »klen« narod in tudi »tabletomanija« se nas še ni prijela v toliki meri, da bi bila vzrok za pomanjkanje zdravil. Po porabi zdravil na prebivalca smo približno na ravni s sosednjo Avstrijo, precej pred Španijo, močno pa zaostajamo za drugimi razvitimi državami.	/
Vzrok pomanjkanja zdravil se začenja pri tem, ker je naša farmacevtska industrija neposredno vezana na uvoz, saj 70 odstotkov njene proizvodnje izvira iz uvoženih surovin, le 30 odstotkov surovin pa lahko oskrbi domača bazična kemična industrija.
To dejstvo pomeni samo začetek težav in samo po sebi še ne bi bilo nič hudega. Tudi drugod po svetu farmacevtska industrija uvaža določene surovine, čeprav manj kot pri nas. Zajec je skrit v grmu administracije, ki ureja uvoz in v dejstvu, da:
Trdna valuta rahlja zdravje
Farmacevtska industrija se je do lani oskrbovala z bazičnimi surovinami, tako da je v okviru takrat veljavnih bančnih predpisov dobivala kontingente deviznih sredstev. Razdelilnik kontingentov, če bi ga tako ime-
novali, in vsesplošno pomanjkanje deviz je povzročilo, da smo v Sloveniji, kjer je zdravstvena služba med najbolj razvitimi, bolj občutili pomanjkanje zdravil kot v drugih republikah. Smotrnega plana za redno dobavo surovin iz uvoza, ki jih potrebuje farmacevtska industrija, ni bilo mogoče sestaviti. Za tak plan so potrebni osnovni elementi: koliko deviz in pa kdaj? Tega pa farmacevtska industrija ni mogla nikdar dobiti od zveznih forumov. Tudi letos ne. Devize kapljajo in farmacevtska industrija maši luknje. Največkrat ne po potrebah, temveč jo priganjajo roki, da bi kvota, ki so jo dobili, ne zapadla; tako naročajo tisto, kar lahko najhitreje dobe.
Lani so se stvari še bolj zamotale. Farmacevtska industrija lahko dobi devize kot druge proizvodne delovne organizacije. Za uvoz mora ustvariti devize z izvozom svojih izdelkov v razmerju 1:1. To pa v sedanjih razmerah ni mogoče. Žaradi nerazvitosti domače bazične kemične industrije in zaradi neusklajenih programov ima farmacevtska industrija, ki je pri nas šele v razvoju, minimalne možnosti izvoza. Patentov, ki bi bili priznani v tujini, skorajda nimamo. Od vseh toyarn zdravil, ki jih imamo v Jugoslaviji lf!, bi bile le tri sposobne Zadostiti sedanjim izvozno-uvoznim pogojem. Vsa druga podjetja se ukvarjajo le s čisto farmacevtsko konfekcijo — se pravi »sestavljajo« tisto, kar dobe iz uvo-m. Njihova proizvodnja je v celoti odvisna od uvoženega reprodukcijskega materiala. Praktično nimajo možnosti, da bi uspela v sedanjem izvozno-uvoznem »režimu«. Da pa ne bi bilo treba »zapreti vrat«, izvažajo tisto in toliko, kar inozemski trg sprejme. Bolje povedano, prodajajo tisto, česar se inozemski farmacevtski industriji ne splača delati, ker je ceneje kupiti od Jugoslovanov.
Posledice »ekonomike« za vsako cono
Vse to je povzročilo, da se je v letu 1965 preskrba z zdravili še bolj zaostrila. Od 1200 - registriranih domačih preparatov jih stalno primanjkuje do 400, v nekaterih obdobjih pa tudi več. Tako smo se končno znašli pred dejstvom, da praktično nimamo nobenih zalog zdravil ter da bodo skromne rezerve, ki jih imamo, zadostovale komaj do letošnjega aprila. Če pa bi prišlo do kakršnih koli epidemij, naj si bo tudi samo epidemija gripe, bomo ostali še prej brez potrebnih zdravil.
Podvojene težave povzroča farmacevtski industriji še neredna in pomanjkljiva dobava domačih surovin. Tudi kemična bazična industrija mora za tistih 30 % surovin, ki naj bi jih dajala farmacevtski industriji, uvoziti 15 °/o substanc, da bi lahko izpolnila naročila. Uvoz
mora pokriti z izvozom, To pa ne velja samo za tistih 15% substanc, ki jih potrebuje za farmacevtsko industrijo, temveč tudi za uvoz drugih stvari, ki so naši mladi kemični industriji nujno potrebne kot na primer mleko in vitamini dojenčku. Kemična industrija to ve in usmerila se je v izvoz. Izvaža pa tisto, kar lahko najhitreje in po najbolj ugodni ceni proda. Tako primanjkuje bizmutovih soli iz rudnika Trepča, živega srebra iz Idrije, surovin iz Makedonije, Bosne itd. Kemiki izvažajo, farmacevti pa to spet uvažajo. Ta klobčič pa še ni do kraja zavit...
Licenca in perspektiva Eta tujki v proizvodnji zdravil
Domača industrija se usmerja po . »liniji najmanjšega odpora«. Proizvaja tisto, kar je najhitreje in najlaže. Registracija proizvoda ni problem. Dobiti ali kupiti je treba samo elaborat o tem, kako se posamezno zdravilo izdeluje, in kupiti ali dopolniti stroje, pa se proizvodnja začne. Nič V.ato, če take preparate delajo že druge naše tovarne. Nikogar tudi ne moti, če kapacitete niso izkoriščene. Proizvodnja vendar teče! V farmacevtski industriji so na primer kapacitete za aspirin izkoriščene le 30 °/o — zdravilo ni življenjsko pomembno, je pa zdravilo široke potrošnje, pa ga je pred nedavnim začela izdelovati še tovarna v Bosni.
Stvari gredo mimo naših prizadevanj, bi lahko rekli tisti, ki so že večkrat načeli ta vprašanja. Vedno so si bili enotnega mnenja, da je treba medicinsko oskrbovanje obravnavati kot sestavni del učinkovitega zdravstvenega varstva.
Prav gotovo proizvodnja zdravil ni le zadeva proizvajalcev in njihove svobodne volje pri izbiri asortimentov in kakovosti medicinskih preparatov. Celotna proizvodnja zdravil bi morala temeljiti na vnaprej določenih in dogovorjenih smernicah, koliko farmacevtskih podjetij bi naj bilo pri nas, kakšna naj bi bila in kaj naj bi izdelovala. Tako se ne bi dogajalo, da imamo 28 raznih tovarn zdravil in medicinskih preparatov, ki preplavljajo trg z enakimi izdelki, ob tem pa je čedalje bolj čutiti pomanjkanje važnih zdravil in instrumentov.
V ospredje stopa problem nadaljenjega razvoja in perspektive domače farmacevtske industrije. Pri nas je šel razvoj te industrije v drugi smeri kot v svetu, kjer je farmacevtska industrija najtesneje povezana z bazično kemično industrijo. Množica naših samostojnih farmacevtskih tovarn se je specializirala le na osnovno proizvodnjo, ki je najlažja, ne pa na »farmacevtske specialitete«. In
vendar je perspektiva naše farmacevtske industrije, če hoče tudi izvažati, samo v tem, da bo razširila kapacitete za sintezo farmacevtskih surovin in se usmerila v drobno sintezo, to je v dejavnost, ki zahteva velik delež umskega dela. Tega pa ne bo mogoče razviti brez znanstveno raziskovalnih institucij in kadrov, ki jih sedaj pri nas praktično nimamo. Seveda pa je ves ta razvoj farmacevtske industrije pogojen tudi z večjo proizvodnjo farmacevtskih surovin, ki naj bi jih dajala bazična kemična industrija.
Lepotiia imajo prednost
Eden ključnih problemov za preskrbovanje tega z zdravili je tudi uvoz »gotovih« zdravil. To so »specialitete«, ki jih pri nas ne moremo izdelovati in ki jih moderna medicina vse bolj potrebuje. Uvoz je še vedno urejen po sistemu kontingentirane-ga dodeljevanja deviz. Devizna sredstva za uvoz zdravil pa gredo iz kontingenta deviz za široko potrošnjo. Višina teh sredstev je odvisna od trenutnega stanja 'trgovinske bilance. Prioritete pa zdravila in sanitetni material nimajo pred predmeti široke potrošnje.
Ko je »global« razpoložljivih deviz že usvojen, se prične razdeljevanje po republikah. Vse to opravi Zvezna uprava za farmacevtsko službo in medicinsko preskrbo. Eden poglavitnih kriterijev za višino deviz je število prebivalcev. Ni važno, so te »glave« zdrave ali bolne, tudi ni odločilno, do kakšne mere je razvita zdravstvena služba in ali bo zahtevala medicina določenega področja več ali manj »specialitete«, potrebnih za razvito specialistično medicino. Zdravil je tako ali tako vedno premalo in kontingent deviz zanje je najbolje matematično razrezati — tako meni administracija. Ne pa tisti, ki znajo z zdravili ravnati in tudi tisti ne, ki so jim zdravila potrebna.
»Takoj«
pomeni pet mesecev
Kljub tolikšnemu pomanjkanju deviz in zdravil pa, žal, uvažamo tudi talca zdravila, ki jih ne bi bilo treba. Za uvoz velja posebna procedura. Najprej je potrebna registracija zdravil, ki naj bi jih uvozili. Predloge dajejo klinike, ki zdravila tudi preizkušajo, mnenja republiške strokovne komisije, ki pa se sestanejo največkrat samo enkrat na leto, dokončni spisek pa naredi Zvezna uprava za farmacevtsko službo in medicinsko preskrbo. Ta posluje počasi in največkrat se prav nič ne ozira na strokovna mnenja. Postopek za registracijo zdravil traja dve
leti! In to ne samo za zdravila, za katera je treba dobiti natančne medicinske in kemično analitične rezultate — slednjih pri nas nihče ne ugotavlja — temveč tudi za, zdravila, ki so > že medicinsko preizkušena in ki bi edina lahko rešila življenja, če bi jih zdravniki imeli takoj pri roki. Največkrat zdravilo pride takrat, ko je že prepozno.
Ko pa zdravilo slednjič pride na spisek registriranih zdravil, ga po inerciji uvažajo kar naprej, pa čeprav ga je tuja medicina že opustila, ker so dobili boljšega, s hitrejšim učinkom-Drugod v svetu proizvodnjo slabših zdravil opuščajo, so pa še tovarne, ki izdelujejo nekatere artikle samo še za Jugoslavijo!
Zdravila uvažamo, da se razumemo, če imamo devize. Kajti s tem, ko je zdravilo registrirano, še ni rečeno, da ga bo zdravstvena služba tudi dobila. Treba ga je uokviriti v kvoto deviz-Postopek od trenutka odobritve deviz do uvoza pa traja štiri do pet mesecev, če je jiri prošnji za zdravilo zraven pripisano: »ta- -koj«. Toliko časa traja »tehnič no poslovanje« Jugobanke ...
Tri variante na isti imenovalec - devize
Povrnimo se še k »zdravilnim« devizam. Več rešitev so predlagali republiški forumi-Po prvi naj bi dobila farmacevtska industrija potrebne devize brez pogodbene vezave na izvoz. Če pa uvoz že mora bti vezan na izvoz, naj bi ta industrija vendarle dobila več deviz, kot pa bi jih sama ustva' rila. Po drugem predlogu na) bi dobila farmacevtska industri' ja polovico potrebnih deviz, V bi jih porabila izključno z9 zdravila, s katerimi bi oskrbela domače tržišče, druga polovic9 pa naj bi bila vezana na izvoz-In še tretja varianta, nemara najbolj perspektivna. Po te) farmacevtske industrije ne h’ izvzeli iz splošnih pogojev S0'. spodarjenja. Zagotovili pa devize za nakup zdravil in drU' gega materiala, ki ga na trži' šču primanjkuje, v tako imen®' vanih intervencijskih devizni® kvotah. Kajti če uspemo inter' venirati, kadar zmanjka kron1' pirja, jabolk paradižnika itd.. 5 bodo morda našla tudi sredstv9 za zdravila, ki so življenjsko P0'.
membna. Z intervencijski!®.
kvotami bi dosegli, da bi dob® na trgu zdravila, ki so potrebo9; a jih ne proizvajamo doma, f9^ macevtsko industrijo pa bi Pr* silili, da bi začela poslovati P rentabilnostnem računu s tisj* mi proizvodi, s katerimi lab* '
Rešitev je morda še več, b°~ ali manj uspešnih. Treba Pa L ukrepati hitro in najti tako, bo v sedanjih razmerah najbo* , ša, kajti težko si je predstav1^ ti, da bo moderna medic,nž uspešno zdravila samo zdravilnimi zelišči-
n. luža*1
AAAWArAAA^7'v\AAČVWW\AAyWNAAAAAAAAAAAAAAAA/yV\/WWWSAAAA Ayv^V^ZV^/^V^V^V^/V^ZVVV^V^^>^AyV\A/\/^/^/^yV,V^/^/^ZV\V\/^V^/^A✓V^Z\V^^
V korak z modo-v korak s časom-kdor obiskuje...
'PRODAJNI SERVIS^
LJUBLJANA vM ARIBOR,
DELOVNIM, DRUŽBENO POLITIČNIM IN DRUGIM ORGANIZACIJAM, PREDVSEM PA
OBČINSKIM IN SINDIKALNIM SVETOM DELAVSKIM UNIVERZAM
je namenjena nova brošura žepnega formata, ld jo je tQf dni do-tiskalo ČZP »Delavska enotnost«.
Brošura vsebuje:
aktualni temi, ki sta ju na seminarju za vodilne gospodarske in samoupravne kadre Gorenjske podala:
Brošuro lahko naročite pri ČZP »Delavska enotnost« Ljubljana, Dalmatinova 4, ali po telefonu 310-033 int. 271.
SVETO KOBAL (sekretar republiškega sekretariata za gospodarstvo)
— Ocena obdobja po reformi s poudarkom na ekonomska gibanja in problemi ter naloge družbe pri uresničevanju gospodarske reforme v letu 1966 )n
RUDI VIDETIČ (strokovni sodelavec gospodarske zbornice SR Slovenije)
— Regionalne grupacije, GATT in naš izvoz
£
0
1 S
0
p*
<
s
<c
1 S
Cena izvodu je 2,80 N. din.
Uprava
rv-VVAVVNAV-VV^VNAV-V-VVvV^VV-v-^V-v-^V-V-V-V-^^VNAAVVVSAAZVVVVVVVVVVVVNAZ	*WS/WWW\A/WWVWWN/WWWW*.AAA/*V\A/WWWWW////-/NA>W\/%/WC/W\/WVW .
/■JWVWA/WV^AAW7\A»A/WyWW«'»»»/'^