351
Junakova prošnja.*)
Zapisal A. D.
V  ovoj črnoj gori                          Nek me konjič žali Žarki ogenj gori.                            Kad me draga neče.
Mimo njega jaše                            Draga bi žal vala
Trideset junakov,                          Kad bi ona znala ,
Trideset junakov                            Da sem se oženil
Na izbor soldatov.                          U to črno zemljo.
Jeden je med njimi                        Bratec, j a te prosim
Grozovitno ranjen.                          Kada pojdes mimo,
Za Boga! vas prosim                     Najavi se dragoj,
Draga bratjo moja!                        pak joj pripovedaj:
Ne puščajte mene                          Da je moja žena
V  ovoj črnoj gori,                         Leta črna zemlja;
Nego me peljajte                            Moji svatje bili
V  ono ravno polj«?.                         So ti drobni črvi;
Jamo mi kopajte                            Moji godci bili
Pri svetem Ivanu,                          Leti drobni ptiči.
Na puško globoko                          I še to vas prosim
Na sabljo široko.                            Draga bratjo moja!
Noter pogrnite                                 Zdenec mi kopajte
Mojo kabanico,                              pri grobu mojem;
Noter položite                                 Kdor bo iŠel žeden
Moje grešno telo.                            Neka se napije.
V  eni mi pustite                             Klopi mi delajte Mojo desno roko.                              pri grobu mojem,
Va-njo mi denite                            Kdor bo išel truden
Kito rožmarina.                              Neka se počine.
Za-njo mi privežte                         Rože mi sadite
Moj ga konj ca vranca.                    Pri grobu mojem,
Kdor bo iŠel gizdav Nek si rožo vtrga.
*) Tako se ta pesem v Crnomlji popeva. Napev je Še dosti lep. — Naj pri tej priliki omenim silne potrebe novega izdanja slov. narodnih pesem, kajti Koritkove „Pesmi slovenskega naroda" so se že davno preživele. Med njimi je vse polno čisto praznih, ki niso ne piškovega oreha vredne; druge so preko-smate in nepristojne; tretje so sicer lepe, ali večidel nepopolne, nepravilne (tako na pr. stoji ravno v pričujoči pesmi: gibani ca rr Kuchen mesto kabanica zzz. plašč), in tako pokvarjene, da so komaj senca od pravih narodnih, ki so se poslednje leta na svetlo spravile in ki se po raznih časopisih in knjigah
352
raztresene nahajajo. Razun tega, Bog ve, koliko jih je se med narodom skritih, nam neznanih, ki nam bodo za vselej izgubljene , ako jih kak slovensk Vuk Stefanovič ne poišče in na svetlo no spravi. Bože daj, da bi se to kaj skoro zgodilo! Da bi se spečati ne mogle, ni se bati, ker vse jih bi hotlo imeti, posebno ako bi se najlepšim tudi napevi pridjali bodi si stari, narodni ali novi v narodnem duhu skovani. Kaj bi na priliko veljale pesmi od mlade Brede, od Pegama in Lamberga itd., ako bi se popevale. Zdaj pa so, dasiravno narodne, narodu večidel neznane in v zemljo zakopanemu zakladu podobne. Res je lepo in veselo, da nam je novi čas toliko krasnih domorod-nih pesem prinesel; lepo in veselo je, da so te pesmice večidel pri gosposkih mizah zložene, kjer so se nekdaj domačih glasov sramovali; ali gospoda naša, ako hoče poravnati, kar je ona zakrivila, morala bi tudi skrbeti, da bi narodno blago, ki je od gosposkih sukenj prezirano in zaničevano dozdaj konec jemalo, iznova se oživilo, povsod razširilo in tako sopet občena-rodno postalo. Morda bi to k utrjenji narodnosti naše še več pripomoglo, ko slovenske pri gosposkih mizah skovane pesmi. To pa ni mogoče brez novega izdanja narodnih pesem naših z jiapevi vred.   Toraj na svetlo ž njimi!                                 Pis.