MOJ SLOVENSKI NAROD! Koliko si trpel, moj Bog, kdo toliko! Točili so ti ognja in strupa, ti pa si pil kakor žlahtno vino in še smehljal si se, ko ti je gorel drob. Gore se odpirajo in rušijo grmeč, morja se razlivajo čez bregove, svetovi se podirajo ... in ti, ubogo zrno v pesku, ti se smehljaš! Kako le moreš, kako ti srce da . . . Kaj te ni prav nič izučilo tisočletno hlapčevanje sebi in vsem. ■ Ivan Cankar tOk A FREE SLOVENIA NAROČILO Na delo tedaj! ... A do konca značajni, namenov poštenih, a bolj še dejanj, v borbi za dom, neustrašeni, vztrajni, do zadnjega diha trudeči se zanj, za narod živeči, goreči, trpeči, a sluge nikomur kot narodni sreči! Simon Gregorčič LETNIK XXX. - VOLUME XXX. Avg. - Sept. 1979. Published monthly by: Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave., Toronto, Ont., Canada M6G 2T5. Stev. 8. - 9 No. 8. - 9 Zakaj Slovenska Država Pogled v zgodovino slovenskega naroda jasno kaže, da je bilo v slovenskem narodu od prihoda do danes vedno trdno hotenje po samostojnem narodovem življenju: Karantanija, Kmečki upori, Združena Slovenija (1848(, Majska Deklaracija (1917), Koroški plebiscit in dogodki ob nenadnem razpadu Jugoslavije 1941 so jasni dokazi, da je slovenski narod vedno jasno klical, da hoče živeti svoje lastno življenje. Danes vemo, da niti kraljeva niti Titova Jugoslavija nista zavarovali slovenskih interesov in uresničili upov slovenskega naroda. Vedno nas je bolelo, ko je oficielna Jugoslavija tako malo storila za obrambo mej na Koroškem in Primorskem. V zadnjih 40 letih (1940-1980) Problemi našega obstoja. Danes v Sloveniji mnogo govorijo in razpravljajo, vendar pa prav malo pišejo o važnem problemu, ki je tesno povezan z bodočnostjo naše zemlje. Tujci z juga prihajajo v vedno večjem številu v Slovenijo, tam ostanejo, se naselijo, ohranijo svoj jezik in kulturo ter smatrajo to zemljo kot svojo. Na vlakih, avtobusih, po mestih, v Ljubljani, v Novi Gorici, Celju slišiš govorico, ki je preje tam ni bilo. Gledaš obraze in se sprašuješ: kje pa smo? V Banja Luki, Prištini ali Skopju. Ko greš na sprehod zgodaj zjutraj v Tivoli, spet glej, mestni pometači govore srbsko! Pa jih najdeš ne le v mestih in industri- postaja bolj in bolj glasna sloven- >kih centrih- cel° na deželi in P° ska zahteva (vkljub zamašenim ustom), da slovenski narod nastopi med drugimi evropskimi narodi kot enakovredna pravna enota tako pred političnim kot gospodarskim forumom. Celo slovenska KP je imela v svojem prvem programu v načrtu samostojno Slovenijo, pa so se morali pozneje ukloniti centralni KP. Marinko je zahteval samostojno slovensko vojsko, in vsa povelja naj bi bila v slovenskem jeziku. Pred 30 leti smo bili osamljeni danes pa gibanju .a samostojno Slovensko Državo raste in živi v mnogih slovenskih srcih v domovini in zdomstvu. naših gorskih kočah. Povsod jih je polno. Hočejo svoja posebna naselja, svoje stolpnice, svoje šole, hočejo, da se jim sezidajo mošeje in kafane in da vsakdo z njimi po njihovo govori, ker slovensko nočejo razumeti. Slovenci, ki prihajajo domov v svojo domovino na obisk se čudijo, razveljavljajo določbe London-se ozirajo okrog, so žalostni in skega sporazuma, ki je priznal Tine Krašovec ni bilo nobenega dvoma že po Lon donskem sporazumu 1954. Ali mar niso že tedaj izrecno izjavile Velika Britanija in USA, da je sporazum glede teh mej dokončen. Temu, se je takoj pridružila Francija in malo pozneje tudi Sovjetska Zveza. Če je bila cona B dana Jugoslaviji po Londonskem sporazumu 1954. in je bilo to jasno tako Italijanom kot Jugoslovanom, se sprašujemo, ali so bile korekture v pasu dveh kilometrov res nujne in to na škodo Slovencev. Campbell je izdal knjigo "Suc-cesful Negotiations", Trieste 1954., kjer podaja svoje razgovore z glavnimi udeleženci Londonskega Sporazuma. Iz te knjige je razvidno, da sta tako italijanski predstavnik Brosio kot jugoslovanski Velebit razumela Londonski sporazum glede državnih mej za dokončen. Zakaj ponovna korektura in čemu posebna in dustrijska cona na Krasu, ki je del Osimovskega sporazuma. Cemu nove Osimovske določbe, ki Počastitev slovenskega nadškofa v Innsbrucku Univerza v Innsbrucku je na posebni slovesnosti obnovila doktorske diplome, ki so jih tam pred 50 leti prejeli takratni doktoranti. Med slavljenci je bil tudi ljubljanski nadškof, metropolit dr. Jožef Pogačnik, ki je v Innsbrucku študiral bogoslovje in leta 1929 dosegel doktorat iz Teologije. Izmed trideset še živih doktorjev, jih je prišlo na to slovesnost dvajset. Profesor teološke fakultete dr. Otto Muck je številnim povabljenim gostom predstavil ljubljanskega metropolita dr. Pogačnika, ki se je na to zahvalil za počastitev v imenu vseh "zlatih" doktorjev. Izrazil je priznanje Innsbruški zaskrbljeni: Kam plovemo? Slovenski kmetje, ki so tisočletja branili svojo zemljo in se pravdali za vsako ped zemlje iščejo delo v mestih in tovarnah ali pa razočarani odhajajo v tujino. Kjer je slovenski kmet imel svoj grunt, tam je bila Slovenija, tam je bil trden branik zemlje, kulture, slovenske tradicije: slovenska vas s slovenskim srcem in zdravjem. Ce pa so le visoki davki, čfjjpodpore od nikoder, slovenski kmet zapušča svojo domačijo in se udinja za delavca v tovarnah, njegovo zemljo pa kupujejo tujci, se na njej naselijo, osirotela Slovenija pa joka otroci: ni jih več. gotove pravice slovenski manjšini; čemu prav na tem ozemlju ustanavljanje nove industrijske cone? Londonski» sporazum je točno določil pravice, ki jih mora uživati slovenska manjšina v Italiji. Te določbe obravnavajo manjšinske pravice do vseh podrobnosti in so zato važne za Slovence na Krasu. Tam so naštete vse slovenske šole od otroških vrtcev do liceja in drugih višjih srednjih šol. Mešana stalna italijansko-jugoslovanska komisija, ki je nadzorovala izvrševanje teh manjšinskih pravic, je lahko ukinila ali odobrila kako v za svojimi pogodbi izrecno navedeno šolo. Italijanske oblasti same tega niso Kako hitro se širi ta izdaja smele storiti, čeprav bi se število slovenske zemlje, kako številno je to tuje naseljevanje, kako uradno podporo uživa, kaj se skriva za tem raznarodovanjem, se žalostni sprašujemo. To raznarodovanje slovenske zemlje se tako hitro širi, ali je še čas, da se proces ustavi? Kako dolgo bomo še lahko govorili o slovenski zemlji? Ali se voditelji pogodbi v Osimo izpuste, da slovenske KP zavedajo, da uničujejo svoj narod in umetno ustvarjajo jugoslovenski teritorij, novo Bosno. Enkrat naša kmetija izdana, prodana in oskrunjena, ni univerzi in ji želel nadaljnjega raz- več naša, ni več sveta voja in uspehov. _ Mednarodna Atlantska poletna šola in festival glasbe Letošnje poletje nudi obiskovalcem Halifaxa v Novi Škotski poseben umetniški užitek. Slovencev Branko Mizerit, sin slovenskega glasbenika in dirigenta Klara Mizerita, je ustanovil ter vodi kot dirigent in glasbeni direktor Mednarodno poletno šolo in festival glasbe, za katera upa, da bosta postala vsakoletna počitniška ustanova. Letošnji program obsega komorne in simfonične koncerte, opero ter balet. Koncerti so večinoma na prostem in dostopni občinstvu brez vstopnine, Operne in baletne predstave pa so v Umetnostnem centru Dalhousie vseučilišča. Program je osredotočen na čas od sredine julija do sredine avgusta. • V Tiskovni sklad Mirka Geratiča so darovali: K.L. 100 dol., N.N. 60 dol., in dr, Rudolf Cuješ $20. Naj navedemo le en primer, kaj se dela z našo zemljo. Kot je znano sta se v Osimskem sporeizumu ("Osimo") sporazumeli jugoslovanska in italijanska vlada o dveh važnih vprašanjih: od Koroške do morja je sedaj potegnjena dokončna državna meja med Italijo in Jugoslavijo. Ta meja gre od severa do juga v pasu dveh kilometrov, pri tem pa trpi slovenska zemlja, ker izgubimo vzdolž meje lepo število kvadratnih kilometrov, kar je Italija priključila svojemu ozemlju. Nikjer širša slovenska javnost o tej izgubi slovenske zemlje ni bila obveščena, le naši ljudje na starih mejah so z nezadovoljstvom spreminjali državne mejnike. Vse to se je zgodilo zato, ker so Jugoslovani ugodili Italijanom in jim dali koncesije na slovenski račun, da bi Italija uradno priznala bivšo cono B Jugoslaviji, to je Svobodno Tržaško Ozemlje, ki smo ga praktično imeli v rokah že od leta 1945 dalje. Italijani so sedaj legalno priznali, da cona B uradno učencev v šoli znižalo pod deset. Iz zgoraj navedenih Campbellovih razgovorov je razvidno, da so se Italijani zelo upirali sprejeti te detajlirane manjšinske pravice sprejete v Londonskem sporazumu 1954. Ali niso imeli Italijani velik interes na tem, da se v novi uradni izostanejo te manjšinske določbe. To bi bilo samo njim v korist. In tako se je tudi zgodilo. Te določbe, važne za nas Slovence, so izostale na veliko škodo Slovencev živečih ob meji. Kako je tu roka roko umila? Da so Italijani to dosegli, so morali nuditi Jugoslaviji nekaj v odškodnino. Priznali so Jugoslaviji cono B Svobodnega Tržaškega Ozemlja, vendar smo Slovenci zjiova zopet izgubili nekaj narodnega ozemlja in velika izguba za nas je tudi ustanovitev takozvane "industrijske cone" na Krasu Ta cona naj bi služila jugoslovanskim koristim, ne pa slovenskim. Naredili so na našem narodnem telesu rakovo rano. Čeprav danes ljubljansko vodstvo dobro ve, da Kraška "industrijska cona" ni v korist Sloveniji, vendar to cono na ves glas hvalijo in hočejo prepričati Slovence, kake velike koristi bo to za nje. To morajo pisati, da se ne zamerijo centralni beograjski oblasti. Da so se te škode zavedali "ljubljanski gospodje" kaže izrek v Sodobnosti, ki pravi: "Slišimo, da se zopet pogajajo za našo zemljo. Upamo, da bodo zraven vsaj slovenski šoferji, ki vozijo jugoslovensko delegacijo okoli". Vedno bolj nam postaja jasno, da pripada Jugoslaviji. Vendar o tem sc bodo v največji meri okoristila z novo "kraško industrijsko cono" predvsem centralistična jugoslovanska podjetja in delavci z juga. Ta cona bi omogočila izvoz jugoslovanskih proizvodov na skupni evropski trg. Ker Jugoslavija ni članica tega evropskega trga, zato sama tja ne more izvažati. Vendar ta cona na meji, ji bo tak izvoz omogočila s pomočjo Italije. Seveda nekaj koristi bo imela tudi Slovenija, vendar negativni efekti so mnogo bolj nevarni in v škodo naši zemlji in našemu narodu. Oglejmo si podrobneje te negativne posledice. Industrijska cona se bo raztezala vzhodno od Sežanskega prehoda državne meje in zapadno od Bazovice. Polovica cone bo na jugoslovanskem ozemlju in druga polovica v Italiji. Vsa cona pa leži na čisto slovenskem ozemlju, na slovenskem Krasu, in postane tako neke vrste internacionalno ozemlje. Kot internacionalna cona pa je iztrgana iz slovenske zemlje. V to cono se bo vselila tako jugoslovanska kot italijanska industrija. Upravljala bo to cono ne slovenska vlada, temveč federalna Jugoslovanska centralna vlada, češ, federalno centralno vodstvo bo lažje prcmvstiio težave, ki bi izhajale iz slovenskih gospodarskih interesov ali pa iz slovenskih narodnih zahtev. Najhujši udarec za slovenske narodne interese pa je grozeča nevarnost balkanizacije slovenskega Krasa. | Nova delovna sila za to industrijsko področje je predvidena z juga Jugoslavije, da se tam očisti srbska zemlja. Naj imajo Slovenci te Šiftarje. V tej coni nameravajo naseliti 50,000 tujerodnih delavcev z družinami: to bodo cela mesta in naselja s svojimi šolami in moše-jami. Tako bo v kratkem času na naši zamlji naseljenih za stalno 200,000 tujcev. Tuja tvorba na slovenskem telesu, česar bi nobena vlada v Evropi ne dopustila na svojem ozemlju. Samo Slovencem se lahko vrine krivica, ne da bi protestirali ali sploh kaj rekli. Staro hlapčestvo! Slovenska republika je bila do sedaj v narodnostnem pogledu najbolj čista od vseh jugoslovanskih republik. Vsiljevanje in naseljevanje tujcev z juga je namerno dejanje centralne vlade in centralnega komunističnega komiteja: Naredimo Slovenijo jugoslovansko in balkansko. Tako bomo Balkan razširili do Karavank in štrli slovenski ponos kulturnega naroda. Rešitev Slovenstva je le v suvereni Slovenski državi, ki kot enakopravna članica v družbi evropskih narodov brani svoje lastne narodne in gospodarske | toristi. Sami si bomo postavljali svojo lestvico vrednot za reševanje naših problemov in se nam ne bo treba tresti pred kako balkansko vlado, ki nas stalno ožigosa kot separatiste, nacionaliste in puntar-je. Samo v lastni državi je za nas rešitev. Kultura ■ Ljubljanska Drama gostuje na Dunaju. Letošnjega oktobra bo v dunajskem Burgtheatru gostovala ljubljanska Drama s tremi deli: Jovanovičevo dramo "Osvoboditev Skopja", dramo "Mali Eyolf" Henrika Ibsena in Miroslava Krleža delom "Gospoda Glembajevi". Dunajski Burgtheater pa bo vrnil obisk Ljubljani meseca aprila 1980 tudi s tremi uprizoritvami. V okviru dogovora med dunajskim in ljubljanskim gledališčem so v načrtu še druge oblike sodelovanja na področju gledališlega ustvarjanja. ■ Slovenska Filharmonija na Dunaju. V okviru Dunajskega glasbenega festivala je gostovala v Konzerthausu Slovenska filharmonija, ki je dosegla lep uspeh. Dirigiral je Anton Nanut, kot solistka pa se je uveljavila Dubravka Tomšič. Župančičeve kulturne nagrade. Nagrade za najboljše kulturne dosežke, ki jih podeljuje Ljubljan ska kulturna skupnost, so letos prejeli igralka Iva Zupančič, Mestno gledališče ljubljansko, oboist Drago Golob, Akademska folklor na skupina France Marolt, kipar Zdenko Kalin, Kolektiv Pionirske knjižnice, pesniški kritik dr. Joža Mahnič ter ustvarjalci knjige "Zakladi Slovenije". i The Language Programs Branch, Dept. Secretary of State (Ottawa, KlA 0M5) nudi vsem in-teresirancem seznam tečajev, ki jih nudijo kanadske vzgodnje ustanove odraslim, da izpopolnijo svoje znanje angleščine ali francoščine. Seznam vsebuje tudi naslove oseb, ki so v z vezi s tečaji — poleg opisa tečaja, časa in kraja ter koliko stane. Mednarodni grafični bienale. Na letošnjem Grafičnem bienalu, ki bo odprt do 15. septembra, sodeluje 476 razstavljalcev iz 58 držav. Med glavnimi nagrajenci so Ronald Rauschenberg (ZDA), driana Maraž (Slovenija) in Michelangelo Pistoletti (Italija). Na mednarodnem mladinskem pevskem festivalu v Celju je nastopilo 76 mladinskih pevskih zborov iz vseh delov Jugoslavije, nekaj pa tudi iz drugih držav. Skupno je sodelovalo 4000 pevcev Med inozemskimi gosti so bili nagrajeni zbori iz Avstrije, Madžarske, Bolgarije, Češkoslovaške in Poljske. Maribor dobi novo gledališče. Slovensko narodno gledališče v Mariboru bo letošnjo jesen slavilo 60-letnico dela sredi ruševin, kajti staro, odsluženo stavbo so že začeli podirati. Podiranje in gradnja nove gledališke hiše je projektirana v več etapah. Do leta 1981 naj bi zgradili prvi del, drugo pa po letu 81 z obnovo starega odra in kazinske stavbe, leta 1985 pa naj bi bila dograjena tudi nova, velika dvorana s 1000 sedeži. Stara 400 sedežna dvorana bo ohranjena. Celovška Mohorjeva družba bo v redno knjižno zbirko za leto 1980 uvrstila tudi prvo knjigo Karla Mauserja Izbrano delo (urednik dr. Tine Debeljak) in zbirko Pesmi Marjana Jakopiča (uredil dr. Milan Pavlovčič, Cleveland). Dr. Bogdan Erjavec žrtev avtomobilske nesreče V Weymouthu, Novi Škotski, se ie med nevihto na vožnji v solnišnico smrtno ponesrečil zdravnik dr. Bogdan Erjavec, sin znanega zgodovinarja Frana Erjavca, star šele 57 let. Med vojno je bil v kraljevi vojski, po 1. 1945 pa v zavezniški vojski. Med tem je začel medicinske študije, ki jih je končal v Parizu na Sorbonni. Ker ni bil francoski državljan, so priznali njegov doktorat samo, če se je javil za Andriena Simotova (CSSR), An- šluzbo v kolonijah. Tako je preživel Spremenjeno ozračje v podjetjih Vseučilišče Michigan v ZDA je ugotovilo v obsežni študiji, ki jo je organiziralo 1. 1977, da se je ozračje v podjetjih v ZDA močno spremenilo v zadnjih letih. Odstotek, delavcev, ki nima zaupanja v vodstvo pojetja, se je zvišalo od 30% 1. 1968 na 70% 1. 1977. Večina mladih delavcev je izjavila, da ne smatrajo za potrebno, da bi izpolnili povelje predpostavljen jenega, če ne soglašajo z 7 let na Madagaskarju z ženo Bar baro Ahačič v zelo težkih razmerah (eden njegovih spremljevalcev v džungli je bil morilec!). Zgradil je bolnišnico s 60 posteljami, ustanovil in vodil kolonijo za gobavce, in ustanovil 14 zdravniških postojank za pleme Baru (kakih 20.000 oseb). V Kanado je prišel 1. 1957. Za kratek čas je deloval v Chicoutimi-ju, Halifaxu in Grand Fallsu, a še isto leto se je ustalil v Louisdalu v Novi Škotski, kjer živi mnogo Akadijcev. Ti so si želeli zdravnika, ki bi govoril francosko. L 1963 je prevzel zdravniško mesto v Weymouthu, v zapadnem delu Nove Škotske, kjer je tudi veliko francosko govorečih prebivalcev. Poleg navezanosti na naravo (ni bilo nič nenavadnega, če je bil že ob 5h zjutraj na vrtu) in glasbo (njegova družina je bila nekaj časa tudi glasbeni ansamble, ki je igral celo v Halifaxu in nastopil v slovenskih narodnih nošah tudi na televiziji) se je udejstvoval tudi v krajevnih kulturnih organizacijah Dober teden pred njegovo smrtjo se je poročila hčerka Maja s Kanadčanom irskega rodu in oče gospe Barbare je tudi hudo bolan, kar je še povečalo osebno tragedijo družine. Poleg žene Barbare in hčerke Maje zapušča še tri sinove, Miklavža, Mateja in Luka. V Ljubljani živi njegov brat dr. Marjan Erjavec. Kljub temu, da je živel ves šas v krajih, kjer ni bilo drugih Slovencev, je Erjavečev dom vedno izžareval slovenskega duha tako po duhu kot po opremi. njim. Pred 10 leti je 70% delavcev sprejelo odločbo brez pomisleka. Število študentov, ki so mnenja, da vodi trdo delo do uspeha, pa se je znižalo od 69% 1. 1967 na 25% 1. 1975. 54% delavcev je prepričanih, da imajo pravico do soodločbe v zadevah, k jer je prizadeto njihovo Maša zadušnica za •dr. Erjavca Prebivalci Louisdalea, kjer je pok. dr. Erjavec deloval nekaj let po naselitvi v Kanado, ga še vedno niso pozabili, čeprav je že 15 let, odkar se je bil preselil v Weymouth. 17. oktobra so naročili zadurno mašo, ki se je ude,p*'!o veliko število ljudi. Maševali so trije duhovniki in krajevna legija se je udeležila maše v uniformah. Pred zaključkom maše je spregovorila ga. Landry in orisala na kratko delo pok, dr. Erjavca v tej okolici. Med drugim je omenila, da je bil prvi predsednik društva za zgradbo boljše bolnišnice. Prav sedaj se njegova ideja uresničuje. V novi bolnišnici bo vzidana spominska plošča v počastitev dr. Erjavca. Izročila je miniaturno ploščo gospe Barbari Erjavec, ki se je udeležila maše zadušnice s sinovoma Matjažem in Lukom. Številčno stanje zadružništva po svetu Po statistikah, ki jih je objavila Mednarodna zadružna zveza (večinoma se nanašajo na 1. 1976), predstavlja zadružno gibanje pomembno silo v sodobnem svetu. Vrste Število % zadrug zadrug poljedelske 259.702 35.95 potrošne 62.630 8.67 kreditne 241.611 33.45 ribiške 17.257 2.39 stanovanjske 62.662 8.68 proizvajalne 44.953 6.22 razne 33.535 4.64 skupno 722.350 100.00 Vrste Število % zadrug članov poljedelske 64,847.570 18.71 potrošne 129,943.990 37.49 kreditne 117,562.025 33.92 ribiške 2,116.103 0.61 stanovanjske 13,035.954 3.76 proizvajalne 5,709.852 1.65 razne 13,376.329 3.86 skupno 346,591.823 100.00 • Zadruge v Saskatchevvanu bodo sodelovale z vlado in zasebnimi in-vestorji v poskusni vzpostavitvi kabelskega televizijskega omrežja, ki bo nudilo, med drugim, zadružnikom finančne in druge služnosti kar na dom. delo (med mlajšimi je odstotek višji: 62% (. I VSF. PRAVNE ZADF.VE Member ol C E.P.F. FOR A FREE SLOVENIA Subscription rates $6.00 per year; 50« single issue. Advertising 1 column x 1" $4.20 Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Ave., Toronto SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu. Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado $6- z; Argentino 375 pezov, za Brasilijo 90 kruzeirov, za Anglijo 30 šilingov, za Avstrijo 80 šilingov, za Avstralijo 375 avstr. £., za Italijo in Trst 1.200 lir, za Francijo 900 frankov. J Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišlie-njem uredništva in izdajatelja. CARL VIPAVEC SLOVENSKI ODVETNIK IN NOTAR Sil PRIPOttOčA / Simpson Towers 401 Bay St. Suite 20D0 — EM4-4004 - Podružnica: 770 Brovvns Line — Nevv Toronto j_Tel.: 255-7500_ J Theodor Veiter o Slovencih na Koroškem \Knjige in revije Jože Javoršek Nevarna razmerja -Maribor 1979 Knjiga opisuje medvojne izgovarja, češ, naj bi se dobila kje politično-kulturne kroge in sega v na deželi, da ja ne bi padlo v oči. prva povojna leta, ko se je sloven- ska revolucija umirjala, pa zopet da ne more pisati svobodno • Diplomirali so: Na univerzi v Waterloo sta diplomirala: Thomas F. Kukovica, chem.eng. (with special award for academic achievement) in Frank J. Strle, chem. eng. Na Univerzi v Toronto pa sta diplomirala: , Rosemarie Susteršič iz Stoney Creek (Political Science - vvith Honours) in Michael Opara, Political Economy (with distinction) Želimo jim mnogo sreče v bodočem življenju in jim doseženemu uspehu iskreno čestitamo. Obenem pa naprošamo še druge diplomirance, da nam javijo svoja Imena, če smo jih če se jih bo še dosti prijavilo bi bile | dobro, če bi naročili še en avtobus I • V Evanstonu Illinois je naš dobro poznani bivši čikaščan g. Stanko Mašič praznoval ta mesec svoj 92 letni rojstni dan. Iskrene čestitke! Pri stricu g. Antonu Gabru st. je na obisku nečakinja Anica Settler z družino iz Floride Pepca M okorel pa je dobila obisk iz Jarš v Sloveniji, svojo sestro hčerko. Upamo, da se boste dobre počutili med nami prišla iz koncepta zaradi komin forme. Prijatelj in mentor autorja prof E. Kocbek je deležen najhujše obtožbe. Opisuje važno sejo OF, - v času med zadnjo vojno, ki je bila v Autor ponovno trdi na več krajih, prostoru nad ječo, kjer je bila isti stare Avstrije in prve Jugoslavijo, moment zaprta grupa krščanskih socialistov. Kocbek je za to vedel in za premnogo drugih medvojnih grozodejstev, pa protestirati. Iz spravil kak medel protest v smislu, ako kdo sreča leva pa mu reče: "ti si pa hud, kajne; saj me ne boš požrl". Najhuje je seveda, ko trdi, koledar za 1. 1980. Koledar bo imel 4 barvaste slike in stane $2.-Stevilo članov Baragovega društva julija t.I. je znašalo 2.271. Društvo si je zastavilo za cilj, da dvigne število članov do 3.000 pred koncem tega leta. Letna članarina je $5.-, pod- prezrli, da nedostatek popravimo. P0ra,.$10' ^nstvo • Prpvaialni (poedmci m družine) $50, ustanove pa $100. Člani dobivajo list The Baraga Bulletin štirikrat na leto ter koledar. Bishop Baraga Association (239 Baraga Ave., Marquette, Mi 49855 da mu je decembra 1946 P™esel vse dokaze o domobrancev, ZDA) bo izdala ponovno stenski • Prevajalni urad ontarijske vlade se je preseli v nove prostore: 8 York Street, Toronto. Urad je zmožen prestavljati dokumenter priporočilna pisma in prošnje v 18 jezikih in opravlja to službo za prebivalce Ontarija brezplačno. Chicago • Kot je bilo ie poročano, je umrl naš župnik p. Klavij Okorn, tako smo sedaj pri sv. Štefanu v Chicago brez župnika, tudi pomožni župnik p. Kalist Langerholc je trenutno na počitnicah. Kot. sem videl zadnjo nedeljo 5. avgusta je tu p. Anastazij iz Lemonta, mi farani pa težko čakamo na glas iz Lemonta od slov. Frančiškanov na imenovanje novega župnika pri sv. Štefanu. Ko omenjam našo faro, moram tudi, žalj, omeniti, da tudi edina slov. maša ob nedeljah ob 10 uri ni nasilni smrti pa ni Kocbek spravil od sebe nobenega glasu ali novi Sloveniji! Preseneča protesta. Očividec Javoršek pravi, da si je Kocbek tiščal ušesa SFNR in kljub temu, da je sedel toliko let po nedolžnem v zaporu imenuje Jugoslavijo eno najbolj svobodnih dežel in'to celo v primerjavi z Italijo in Avstrijo. Vsi ljudje, celo oni, ki še živijo pod vtisom V okviru vseučilišča Prince Ed-ward Islanda (Charlottetovvn, P.E.I., Kanada) izhaja znanstvena revija Canadian Review of Studies in Nationalism, ki prinaša raz prave v glavnem v angleščini in francoščini, bolj poredko pa tudi v nemščini in španščini. Pomladanska številka letošnjega letnika (L.6, št.l, 1979) prinaša med drugim razpravo avstrijskega strokovnjaka za etnična vprašanja Theodorja Veiterja. Naslov razprave je: Die Uberlebungschancen f1'T slowenischen Volksgruppe in Karnten seit dem Volksgrup-pengesetz (Verjetnost preživetja slovenske etnične skupine na Koroškem po zakonu o etničnih skupinah). Dr. Veiter poda najprej nekaj zgodovinskega ozadja o Slovencih na Koroškem. Avstrijsko prenapetost, zlasti na Koroškem, skuša razložiti kot izraz prastrahu" (Urangst), ki ga imajo, ker se boje, da bi Slovenci (iz so srečni, socialno zavarovani in vsi nosijo denar v banko. Autor je tesno povezan s problemom ni nikdar upal številnih samomorov, zaradi sina sebe je samo Svita, še ne 21 let star, napravi samomor. Po zadnjih podadkih smo v SRS dosegli preko 600 samomorov na leto, večinoma mladi moški in smo v svetovnem merilu za Madžari na drugem mestu . To dejstvo meče čudno luč na trditev autorja o sreči ljudi v me predvse točna Sloveniji obema rokama, ko mu je serviral družbena zavest. Pred vojno smo imeli lep Vsak demokratski volilni sestav ima določene prednosti, pa tudi senčne strani. Večinski princip, ki je v veljavi v Kanadi, ima za posledico, da je izvoljen za poslanca kandidat, ki ima en glas več kot njegov najbližji nasprotnik. Tako je mogoče, da je izvoljen kandidat, ki ima manj kot polovico oddanih glasoy, če se poteguje za mesto več kot dve stranki. Posebno v okrožjih, kjer sta dve stranki približno enako močni, nima podlegla stranka od svojih glasov nič koristi. Enako nimajo nobenega praktičnega pomena za izvolitev glasovi, kjer dobi en poslanec veliko večino glasov. Tako se je primerilo pri zadnjih federalnih volitvah v Kanadi, da je imela liberalna stranka večino, če sešte tudi v drugih letnih časih bi bila lahko večja udeležba pri slov. maši ob 10 uri. Naš bivši župnik p. Tomaž nam je večkrat rekel, sv. Štefan bo toliko časa slovenski, dokler se bodo slovenski rojaki udeleževali slovenske službe božje. Saj razumemo, družine, ki so se pred leti izselile iz svetoštefanske zadovoljivo obiskana. Se razume, jemo vse glasove v državi, toda je sedaj je poletje in čas počitnic, paj zaradi velikih večin, ki jih je nabrala v provinci QUebec, ki je dejansko dobila v celo državi manj glasov kot liberalna. V mnogih evropskih državah se določa število poslancev po celotnem Številu glasov, ki jih stranka dobi v celi državi. To pa vodi do druge nevšečnosti: nekateri okraji so zastopani po kandidatih, ki so tozadevna pričevanja; napravil pa ni Kocbek ničesar, ker je takrat telovadna še ščitil svoj ministrski stolček. Tako Javoršek, - ki pa seveda tudi sam ni nikdar protestiral proti komisarskim in drugim ekscesom slovenske KP. Pisatelj trdi za slovenske otroci obiskujejo katoliško šolo vpisati v faro kamor so se selili in tudi to faro finančno podpirati. Nekateri bivši farani ki so se tudi izselili pa niso imeli teh problemov pa tudi ne obiskujejo več sv Štefana. Pravijo: "Maša je maša pa naj bo v slovenskem ali angleškem jeziku." • V nedeljo 5. avgusta smo se v do viška svojih zmožnosti in sposobnosti za časa revolucije, ko sta jih Kardelj in Kidrič nagnala v partizanske vrste. Danes pa slovenska umetnost ne ve prave poti, - ne puste je na miru, da bi se posvetila sama sebi, lastnim navdihom; dočim zahtevi, naj doprinese svoj delež socializmu, pa streže brez pravega navdiha in zato tudi brez pravega uspeha. Javoršek je po vrnitvi iz partizanov nekaj časa vodil ljubljan-sk6 radijsko postajo, potem pa je po intervenciji najvišjega foruma SRS dobil potni list za Francijo. Študiral je na Sorboni brez uspešnega zaključka, občasno delal na ambasadi SFRJ in dobil za nalogo nagovorjati nesrečne slovenske izseljence, naj se vrnejo domov. Izgleda, da se je ukvarjal tudi z idejo ostati zunaj, ker je odvrgel jugoslovanski potni list in se uradno zapisal med begunce, četudi sam to tolmači, da zato, da bi se izognil zasledovanju fran coske policije kot rdeči agent. Po vrnitvi domov je bil nenadoma zaprt prav v dobi konflikta kominformo. Krivi svojega ne trditev, da se razvija nikaka družabni društva, krog, kot ali druge kulturne aktivnosti,ki so ustvarjale svoje krožke, - da ne govorimo o različnih drugih političnih profesionalnih poklicnih družbah. Danes deluje v SRS vsak zase. Kvečjemu obstoja kaka šahovska druščina, a (lavnih časov. Med vojno je Kreft namesto v gozd raje odšel v Italijo. Ko se je prve dni po vojni pojavil pred njim v radiu, z željo da bi pozdravil novo oblast javno preko radia, ga je Javoršek z užitkom vrgel ven. Težko je napadel tudi Borisa Pahorja, češ da se iznever-ja revoluciji in mu očita delikatno zadevo materijalne podpore Matice in še na Tarasa Ker-maunerja, češ da objavlja stvari v inozemstvu, za kar bi njega, Javorška, takoj dali za rešetke! Takih napadov je v knjigi cel kup in v tem se vidi globok padec slovenskih kulturnikov, ki na ta način skušajo odrivati kolega od razpoložljivih stolčkov. Po drugi strani se čuti prilizovanje in hlapčevski odnos do autoritet kot so J. Vidmar in seveda Kardelj in Kidrič. Iz knjige odseva veliko pro- Ljubljane) zopet zasedli Koroško Pri označevanju Ljubljane, kot središče slovenskega nacionaliz ma seveda pozabi omeniti, da je bil Celovec mnogo prej središče slovenskega kulturnega življenja kot pa Ljubljana. Članek glavnem odkrito poroča o avstrijskem zatiranju slovenstva, ki ni bilo omejeno samo na nacistično dobo. O novem zakonu, o etničnih skupinah pravi, da ima sicer visoke moralne principe, toda pravi napredek je samo v tem, da ne govori več o manjšinah, marveč bolj sociološko o etničnih skupinah Zakon te etnične skupine samo tolerira, namesto da bi jih podpiral v njihovem strmljenju po lastnem razvoju. Sicer, pravi Veiter, ni mogoče trditi, da izvaja Avstrija nad Slovenci etnocid (ali genocid). Njeno ravnanje bi odgovarjalo definiciji, ki jo je dal Francoz Michel Rimet besedi etnoliza. "Dejansko imajo postranska in izvršilna določila zakona o etničnih skupinah za posledico, da polagoma reducirajo manjšino, jo medsebojno razbijejo in odpravijo .. . Slovenci na Koroškem so prav zdaj podvrženi tej razredčitvi substance" (87). Veiter obsoja tudi avstrijski privolitev na dvojezične napise v nekaj manjših in odročnih krajih, kot samo pesek v oči mednarodni javnosti, dočim jih ne dovolijo v večjih krajih, kjer Slovenci dejansko žive v zadostnem številu, da bi morali uživati pravico do dvojezičnih napisov. Ti so dobili za Slovence na Koroškem simbolični pomen. Dr. Veiter je mnenja, da bi bilo mogoče rešiti problem Slovencev na Koroškem z nekaj spremembami zakona. Seveda bi morali priznati, tudi Slovence na Koroškem za državljane, ki imajo na Koroškem domovinsko pravico in ne samo tistim, ki so se ponemčili. Od Slovencev pa zahteva, da se odrečejo sprejemanju direktiv iz Jugoslavije. kulturne delavce, da so se dvignili, še to vse silno na tihem, ker pač svobodnega razmaha biti ne more Neusmiljeno se spravi na kolege, recimo na dr. Bratke Krefta, staštvo v besedah in mišljenju, Najhujše psovke, žalitev verskih čustev, odklon vseh vrednot, ki si jih je narod v teku svoje zgodovine ustvaril, je nekaj običajnega. Materializem, ki ga nova družba znanega slovenskega levičarja od^agovarja, kulturniki ne znajo in nočejo zaviti, vsaj do neke mere, v plašč dostojnosti in finese. Pijančevanje, pretepanje in zmerjanje autor predstavlja kot nekaj primernega, kot znak nove svobode. Ko danes opazuješ novo slovensko družbo tudi v inozemstvu, kaj šele doma, vse te lastnosti izstopajo na dan ne malo po zaslugi kulturnikov. V celi knjigi ni niti besede, ki bi cenila primerne družinske odnose, da o kaki ljubezni niti ne govorimo. Odnos do žensk je opisan povsod in vedno kot odnos človeka — živali brez vsakega duševnega občutka. V oči bije pisateljeva prizadetost glede mrtvega sina. Knjiga nima velike literarne vrednosti, je pa zanimiva, ker podaja sociološko politično sliko revolucije v njenih kritičnih letih. Na žalost autor samo nakazuje, recimo komisarske ekscese, ker se očito ne upa z dejstvi na dan. Med drugim je bil on seveda samo ob robu dogajanj izven ozkega kroga funkcionarjev KP, od katerih še danes nimamo pravih podatkov o slovenski revoluciii. Peter Urbane • Provincialna vlada Quebeca bo dala na razpolago kanadskim in mednarodnim zadružnim organizacijam $110.000, da bodo organizirale v Panami zadružni center za informacijo in šolanje. Tehnično znanje in pomoč bosta nudili Mednarodna družba za regionalni razvoj, ki je ustanova Zveze kreditnih zvez Desjardins v Quebecu ter COLAC, federacija zadrug Latinske Amerike. mm BLOOD DONOR! Srn**"' okolice ter imele šolo obvezne okraju samem dobili manj glasov f 'mi."t0rm0'. "»vi svojega otroke so, če so hoteli, da njihovi kot njihovi tekmeci, ki panisofTf*11!**™™™ aostali poslanci. • Amnesty International se je zavzela za dr. Veselina zdravnika za ženske v Brčkem, ki ga je obsodilo sodišče v Tuzli na 6 let zapora, češ da je širil sovražno propagando v svojem stanovanju in v hišah svojih prijateljev • Peta številka STIKA, glasila Lemontu udeležili dneva in piknika kreditne zadruge Sloga v Buenos KSKJ za državo Illinois. Udeležba Airesu, je posvečena 25letnici obstoja zadruge. Med drugim je omenjeno, "da je skoraj 40% je bila zelo dobra, žalj, da je zvečer nastala precej huda nevihta. V nedeljo 26. avg. se bomo zopet članstva iz mladih vrst". Obletnico zbrali na Lemontskem gričku ko bo tja romanje fare sv. Štefana v Chicago in sv. Jurija iz južnega Chicaga. Ta nedelja bo tudi Lemontski Baragov dan. • Pripravljamo se tudi na roma nje v Cleveland za Baragov dan prvega in drugega septembra. Kol sem zadnjo nedeljo slišal, je že dovolj pripravljenih za en avtobus, bodo praznovali z vrsto gospodarskih večerov, kjer bodo predavatelji razpravljali o raznih gospodarskih vprašanjih; polletni sestanek z žrebanjem; risarski natečaj za osnovnošolske otroke. Na pobudo Sloga pripravljajo tudi razstavo slovenske podjetnosti v Argentini - EXPOSLOV 79 (od. 9.-18. novembra v Slovenski hiši). je bil gorak. Nazorno opisuje popolnoma stalinistične metode \ ječi, - zasliševanje pod reflektor Masiča, jem, nesmiselne obtožbe poniževanje. Formalno je bil ob tožen sodelovanja z francosko policijo, sokriv umora neke partizanske ljubice, nemorale, - vključno orgije med partizani. Poskušal je napraviti samomor v ječi, vendar brez uspeha. Sociološko utemeljeno dobro opisuje, kako je bil v tej dobi zapuščen tudi od svojih bivših gozdnih tovarišev, manj pa, ko pravi da se je po izpustitvi iz zapora še komaj ubranil žensk, ki jih naj bi privabil njegov glas ženskarja. Znano je, da so se ljudje izogibali dolgo časa po vojni politično nezanesljivih ljudi, kaj šele bivšega zapornika. Zanimivo je, kar pravijo najnovejši obiskovalci Slovenije, da se ta doba zopet vrača; srečaš znanca, ga povabiš v gostilno, pa se ta Prvega julija 1979 vpeljane nekatere izpre-membe, ki se tičejo brezposelnega zavarovanja (Unemployment Insurance) Če lani niste bili zaposljeni vsaj 20 tednov, je možno, da se te izpre-membe tičejo tudi vas V decembru 1978 je parlament spremenil program brezposelnega zavarovanja. Izpremembe, ki stopijo v veljavo 1. julija pomenijo, da bodo morali nekateri posamezniki biti zaposljeni dalj časa predno bodo imeli pravico do brezposelne zavarovalnine. Ste bili v lanskem letu zaposljeni 20 tednov ali več? Ce je tako, potem se to sporočilo vas ne tiče. Po zaposljenju ki traja dvajset tednov, imate pravico do rednih prednosti brezposelnega zavarovanja, kot tudi za UI prednosti v primeru bolezni, poroda in enkratnega plačila pri 65 letu starosti. Je to vaše p zaposljenje ali pa se vračate na delo? Običajno, če ste prvič zaposljeni, ali če ste se vrnili na delo po več kot enem letu, morate biti zaposljeni najmanj 20 tednov predno postanete upravičeni za sprejemanje UI prednosti. Pri tem 20-tedenskem pravilu je nekaj izjem, kar pa odvisi od značaja vašega dela v tem času. rvo Ste prejemali UI prednosti lansko leto? Ce ste lani prejemali prednosti brez poselnega zavarovanja, je možno, da se nekatera nova pravila tičejo vas — razen v področjih kjer razmerje brezposelnosti znaša več kot 11.5%. V svrho upravičenja do brezposelne zavarovalnine morate biti zaposljeni ne več kot 20 tednov, ne glede na to koliko tednov ste prejemali UI zavarovalnine. Kanadski program za brezposelno zavarovanje Delamo z ljudmi, ki hočejo delati. ■ ^ Employm»nt and ■ w Immlgratlon Canada Emploi at Immlgratlon Canada Honourabla Ron Atkay L honorabla Ron Atkay Minister Ministra Canada AVGUST - SEPTEMBER 1979 ,S? 3VENSKA DRŽAVA" - TORONTO - KANADA SLOVENCI SMO PREMALO ZAVEDEN NAROD Slovenci se imamo za zelo / zaveden narod. Pri tem se sklicujemo na visoko raven izobrazbe pri našem ljudstvu, na dejstvo, da skoraj nismo imeli nepismenih — zadnji čas se sicer nepismenost v Sloveniji v skladu z Balkanom, kateremu smo priključeni, spet veča —, na visoko število knjig in časnikov ter revij — a tudi to spada v preteklost — na ljubezen do našega jezika itd. Toda pod zaveda nostjo pojmujemo predvsem jezikovno, ne pa narodno in politično zavednost. Slovenec se ima za zavednega, če mu je kaj do ohranitve slovenskega jezika in če ga je pripravljen braniti proti pritiskom, ki bi nas hoteli jezikov no raznaroditi. Malokdo pa se zaveda, da spada k narodni zavednosti tudi politična zavednost. Poznam mnogo ljudi, ki so v jezikovnem pogledu pravi fanatiki, a so popolnoma brezbrižni za politično usodo svojega naroda in nočejo o tem niti razpravljati. Po njihovih pojmih je dovolj, da so slovenski narod ohrani svoj jezik. Ni pa jim mar, če ima svojo državo ali ne, če uživa politično in kulturno svobodo ali ne, če je gospodarsko in socialno svoboden ali ne. Svobodna uporaba slovenskega jezika v Jugoslaviji jim pomeni že tudi narodno svobodo sploh. To pojmovanje je tako globoko in trdno zasidrano v naši široki jav nosti, da ga je skoro nemogoče izkoreniniti in prepričati ljudi, da spada k narodni svobodi še neka več, namreč tudi lastna država in demokracija, to je pravica do lastnega svetovnega nazora in političnega prepričanja ter delovanja. Mnogokrat je slišati pritožbe, da nam je bila usoda krivična, da so nas drugi "tlačili", "stiskali" in podobno, a le malokdo je analiziral zgodovinske vzroke za to. Ce bi bil to storil, bi bil prišel do spoznanja, da smo bili v veliki meri sami krivi krivic, ki smo jih bili deležni. Ved no smo se upirali samo jezikovnemu, zatiranju, nikoli pa naša politična plast ni imela poguma, da bi se bila uprla političnemu zatiranju in zapostavljanju. Nikoli si nismo izdelali programa narodne osvoboditve in si določili narodnega političnega cilja narodne neodvisnosti v lastni državi in življenja v demokraciji. Za cilj smo si postavljali vedno le jezikovno enakopravnost, kar je nekaj čisto drugega in mnogo bol; malenkostnega, kot narodna svoboda. Tudi tako imenovana "Zedinjena Slovenija" je čisto nekaj drugega kot svobodna in neodvisna SLovenija. Nekateri še posebno radi govore o "zedinjeni Sloveniji", da jim ni treba govoriti o neodvisni, ali če hočemo, svobodni Sloveniji. Toda "zedinjena Slovenija" pomeni samo upravno združitev dežel, v katerih živimo Slovenci na strnjenem ozemlju, ne pomeni pa ta izraz tudi svobodne Slovenije, svobodne in demokratične slovenske države. Tej zmedi pojmov, ki jo nekateri politiki in publicisti nedvomno še nalašč večajo, da jim ni treba jasno govoriti in pisati, je kriva prav politična nezavednost slovenskega ljudstva. Vse preteklo in tudi sedanje stoletje so v naših ljudeh vedno vzbujali samo zavest, da je narodna zavednost samo zavest o pripadnosti slovenskemu ljudstvu oziroma slovenstvu, pod tem pa so pojmovali vedno in dosledno samo slovensko govoreče jezikovno občestvo. Bili so občutljivi za krivice, ki so se nam dogajale v jezikovnem pogledu z nemške italijanske in tudi madžarske strani, le malokoga pa so skrbele tudi krivice, ki so se nam dogajale s srbske oziroma srbsko-hrvaške strani. V srbščini ali v širšem smislu v srbo-hrvaščini so videli samo nekako "razširjeno" slovenščino. To je isto, kot če bi videli npr. Norvežani svojega narodnega zatiravca samo -recimo v Rusih, ne pa v nemških nacistih, ker govorijo Rusi slovanski jezik, medtem ko govorijo nemški nacisti "germanski", njihovemu jeziku bolj ali manj soroden jezik. Vemo pa, da Norvežani niso tako gledali na problem svoje svobode in neodvisnosti in da niso nič dali na to, da je nemščina njihovemu soroden jezik. V okupatorju so videli pač samo okupatorja in jih ni brigalo, kak jezik ta govori. Ni jih prevaril dozdevno rasno ali jezikovno sorodnostjo. Mi Slovenci pa se damo kaj lahko FRANC JEZA prevariti od take dozdevne sorodnosti, zato smo tiho in pohlevno prenašamo, ko se šopiri v naši deželi srbski okupator. Vse na ljubo "sorodnosti" slovenskega in srbskega jezika. Vemo celo, da so živeli svoje čas med nami ljudje, ki so sicer strastno sovražili Nemce zaradi poskusa ponemčevanja na Koroškem in Štajerskem, hkrati pa so se sami trudili, kolikor so mogli, da bi pripravili Slovence do tega, da bi nehali pisati svoj jezik in da bi ga zamenjali s srbohrvaščino ali bolje rečeno Karadžičevo srbščino. Vse to in še marsikaj drugega dokazuje, da Slovenci v resnici še nismo politično-narodno zaveden narod, ampak da je naša zavednost omejena, v kolikor sploh obstaja, samo na jezikovno, literarno-kulturno področje, kjer pa se vse do danes pojavljajo poskusi jezikovne asimilacije Srbom brez prave, energične zavrnitve. Nismo pa se še prikopali do resnične narodno-politične zavednosti. V tem pogledu so zanimivi Primorci, ki ivi za vse pojave jezikovnega zapostavljanja na Tržaškem, Koroškem in v Slovenski Benečiji, a so popolnoma brezbrižni za podrejeni položa slovenščine v Jugoslaviji in bi najbrž kar mirno prenesli, če bi bila slovenščina lepega dne izrinjena iz uradov in šol v Sloveniji in bi morala napraviti prostor srbščini. Medtem ko vidimo, da se npr. Baskiji vnemajo za narodno politično svobodo in neodvisnost tudi taki ljudje, ki sploh ne znajo več baskovskega jezika, se dogaja v Sloveniji obratno, da so namreč popolnoma brezbrižni za vprašanje politično-narodne svobode ljudje, ki bodo razburjeno skočili pokonci vsakokrat, kadar se bo kje na Koroškem ali v Slovenski Benečiji zgodila krivica slovenščini, mirno in celo brez brižno pa prenašajo politično podrejenost in zatiranje slovenskega naroda. Za ta čudni, čisto abnormalni pojav se imamo zahvaliti vplivu, ki so ga imele na slovenski narod in zlasti na slovenske izobražence in polizobražence razne "slovanske" ideologije, ilirska, slavjanska, jugoslovanska in danes, jugoslovansko-komunistična, ki so enačile slovenščino in "slovanščino", slovenstvo in "slovanstvo", narodno svobodo in jezikovno svobodo. Tako smo postali Slovenci politično skopljen, nezaveden narod. Občutljivi smo samo za jezik, a še tu ne vemo ali vsaj dolgo nismo vedeli, ali nam gre za slovenski ali nek "slovanski" jezik. Svoj jezik smo slovanili" s hrvaškimi", srbskimi, češkimi, ruskimi in ukrajinskimi besedami in slovni čnimi oblikami. O slovenski državi si ni upal ali ni hotel sploh nihče govoriti, ker to se je zdelo v nasprotju z ljubeznijo do raznih 'slovanskih bratov". To je bil glavni vzrok naše pustolovske in nestvarne politike, ki je peljala v tem stoletju zato iz katastrofe v katastrofo, kajti nikdar ni stremela po slovenskih narodnih, ampak po nekih meglenih in zmedenih "slovanskih" interesih. Danes moramo zato opravljati težko nalogo, da politično šele prebujamo slovenski narod, zlasti izobražensko in polizobražensko plast, ki je v preteklosti najbolj podlegala propagandi "slovanstva" in "jugoslovanstva" in se odtujila takim abstraktnim pojmom in mitom na ljubo resničnemu slovenstvu, celo do take mere, da je sovražila in obrekovala tiste, ki so hoteli ostati zvesti resničnemu slovenstvu in so imeli v mislih slovensko državo. Treba je politično dramiti slovenski narod, zlasti v Sloveniji sami, da se bo končno zavedel, da zanj ni drugačne svobode, kot v lastni, slovenski, neodvisni državi, in v nobenem drugem sistemu kot v demokraciji. Oba pojma, neoeh visnost in demokracija, sta za Slovence neločljivo povezana. Kdor noče enega, noče niti drugega. Tega nas je — ali bi nas vsaj bila morala — zgodovina že temeljito in ne pomeni drugega kakor voljo in delovanje za resnično pluralistično demokracijo v neodvisni slovenski državi. Kdor je neobčutljiv za to ali se temu celo odkrito ali prikrito protivi, se ne sme imeti za zavednega Slovenca. Dejansko je narodno neprebujen ali renegat. Glede tega si ne smemo več delati nobenih iluzij. I"Nadaljevanje dr. C. Žebotovega članka:® Razmišljanje ob žari Edvarda Kardelja vi |Prihodnji številki! Urednik J Resnično krščanstvo j pri nas danes j in jutri Franc Rode To izredno globoko predavanje je bilo na teološki fakulteti ljubljanske univerze, namenjeni predvsem laični mladini. Predavatelj je upravitelj lazarističnega reda v Ljubljani. Režim in cerkev sta dosegla zaenkrat tak kompromis in to pod grožnjo sodnijskega procesa, da predavanja proti običaju niso pustili objaviti. Našim čitateljem posredujemo samo neka dela tega nenavadnega govora, kar se nam je posrečilo dobiti v roko. Predavanje odkriva neizpodbitno resnično stanje današnjega kristjana v Sloveniji, ki je vse drugo kot lahko. UVOD: Težko je govoriti o resničnem krščanstvu. Prvič, ker krščanstva ni mogoče popolnoma uresničit in drugič, ker se uresničuje na duhovni ravni, kar je v veliki meri nevidno. Naš vzor je najvišji: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." Krščanstvo se v bistvu uresničuje v nadnaravni sferi in to, Jtar se vidi, je le del celote. Koliko je zunanjih uspehov, ki pred Bogom morda ne tehtajo dosti, in koliko je navideznih porazov, ki so v resnici zmage. VČERAJ IN DANES: JANEZ PAVEL II Čustveno navdušenje nad ime-Jrežimov. Težko je verjeti, da bi novanjem prvega papeža slovan-povi papež napravil usodno napako skega porekla je minilo. Novi sveti oče je sedaj že precej določno nakazal smernice, ki se jih misli držati. Pija XII, ki je sicer skrivaj in privatno za časa fašizma in nacizma veliko pomagal Izraelcem, ni pa smatral za umestno ali ni imel Italjanski narod, ki je v začetku z poguma javno in glasno obsoditi nesigurnostjo ali celo neugodjem sprejel na znanje zaton njihovega monopola na ta položaj, je sedaj že prebrodil to krizo in je novega papeža sprejel z veseljem. Zunanja slika novega položaja kaže na takorekoč samo pozitivne strani te menjave. Novi vladar cerkve je do italjanske države bolj objektiven in neprimerno lažje ostaja nevtralen do strank. Ta zdravi odnos do italjanskega političnega življenja je prišel do izraza pri zadnjih volitvah; cerkev ni intervenirala. Zanimivo pa je, da je kljub nevtralnosti ali pa mogoče prav zato KPI pri zadnjih volitvah zgubila 4% glasov. Rim je pod Janezom Pavlom II postal zopet priljubljen kraj romanja za številne množice kristjanov. Javne audience so zaradi prevelikega števila na odprtem, tako da so lahko prisotni vsi romarji in turisti. V zunanji politiki je novi papež jasen. Ni dvoma, da je že v premnogih primerih točno in jasno povedal, da se bo cerkev postavila na stran preganjanih, še posebej, ako bo šlo za velike krivice proti pravicam človeka, kar se v novem času številnih diktatur premnogokrat dogaja. Po dosedanjih izjavah je tudi nedvomo, da bo prva večja konfrontacija prišla na red v odnosih cerkve do komunističnih obeh režimov. Sebe in cerkev bi s tem izpostavil trenutno nevarnosti in celo preganjanju, toda rezultat bi bil končno le tak, da bi ta pogum, kot v časih mučencev, rodil premnoge sadove in bi poživil življenje cerkve v veliki meri. Cerkev bi prav s takim nastopom dobila tisti polet, ki ji je zadnjih 30 in več let manjkal. Simpatični Janez XXIII s svojo dobroto in dobrosrčnostjo na nepravem mestu, ni živel v pravem času. Naš narod je zaradi fašizma in nacizma veliko trpel, naš obstoj je bil ogrožen in bi šotorov in to v katoliški Italiji. jih jemlje cerkvdsimbol vesoljštva" V verskih zadevah je novi papež Italijani imajo še danes monopol v osvežujoče konservativen. Duhov-ldiplomatski službi kljub temu, da niki bodo imeli sedaj lažje delo vjje splošno znano, da imajo Italijani smislu, da je cerkev spregovorila in si ne bo moral vsak zase ustvar jati smernice in pravila. Duhovniki naj bodo ponosni na svoj zvišeni stan, na svojo obleko, ki jih loči od laikov. Težko je recimo razumeti vsakoletni sprejem slovenske duhovščine pri slovenski vladi, ko vsi duhovniki na tak uraden dogodek prihajajo v civilni obleki s častno izjemo nadškofa dr. J. Pogačnika in patra dr. R. Tomin ca. V nasprotju s tolikimi pozitivnimi dejstvi, ki se zaznavajo pod novim vladarjem cerkve, pa čudno in nelogično zveni imenovanje Msgr. Agostina Casaroli-ja za kardinala in ponovnega usmerjevalca vatikanske zunanje politike. Kot nadpovprečni talent za petje, -umetnost, nikakor pa ne za jezike. Slovenski narod je imel dosedaj samo enega kardinala in bi morali priti na vrsto že zdavnaj tako po našem številu in po naši zvestobi cerkvi. Ako mogoče med škofi danes nimamo primernega kandidata, ga imamo med monsignori. Naši sosedje v Venezia Giulia imajo dva kardinala, pa jih je samo miljon in nedeljnikov komaj 10%! ? Kako da nas vedno prezro, celo sedaj, ko je 130 kardinalov in ko je nekako moda, da so v kar-dinalskem zbori zastopani vsi narodi? odločnost Vatikana to trpljenje vemo, je Casaroli poznan kot sim ublažila. Spomnimo se protesta jugoslovanskih škofov v Vatikanu zaradi preganjanja Slovencev in Hrvatov pod Italijo in še protesta škofa G. Rožman-a v isti zadevi; vse to je bilo odklonjeno v Vatikanu, češ, ne da se nič napraviti, fašizem je preoster in naj se škof Rožman raje briga za svojo škofijo. Med to zadnjo vojno so Italjani imeli taborišča, ki niso bila mnogo boljša od Dachaua. Na Rabu je umrlo do 40% slovenskih taboriščnikov. Vatikan je bil zaprošen za intervencije, pa razen obiska kardinala v taboriščih odločnejših korakov ni bilo zaznati. Tako so umirali tisoči naših nedolžnih rojakov zaradi pomanjkanja hrane in neprimernih bol taktiziranja v različnih pogajanjih in pogodbah s komunističnimi režimi in to v obliki stalnega popuščanja. Vsa njegova politika je šla za tem, da se ohrani možnost formalnega obstoja katoliški cerkvi v teh diktaturah, vendar to za ceno zelo omejene svobodne kristjanov. Danes vemo, da je bil rezultat teh pogodb porazen in se kaže v močnem odmiranju krščanstva. Imenovanje novih kardinalov je začudilo katoliški svet, ker je bilo imenovano 6 Italijanov in samo 8 kardinalov drugih narodnosti. S takim razmerjem se ne menja kar-dinalski zbor, kjer bodo imeli Italijani še vedno relativno večino in s | tem vpliv, ki presega objektivnost Ta boj (medvojni) je pri nas vodila KP s svojim krščanstvu tujim svetovnim nazorom. V bistvu je bil to ideološki boj med dvema nasprotnima svetovnima nazoroma. Stališče Cerkve je bilo različno v raznih slovenskih pokrajinah, predvsem zaradi različnega gledanja na revolucionarji boj, pa tudi zaradi različne stopnje ideološke zavesti. Vsekakor se je boj najbolj zaostril v Ljubljani, od nekdaj najbolj zideologiziranem slovenskem mestu. (op. por. tu predavatelj pozablja, da gorenjske in štajerske duhovščine med vojno sploh ni bilo, ker so jih Nemci kompaktno odstranili, torej je argu ment kdo je bil bolj zaveden itd brezpredmeten) Po zmagi revolucije se je Cerkev znašla zelo težkem položaju. Zgubila je mnogo svojih sinov (op. por. da bilo 70 umorjenih in skoraj 200 v imigracijo, tega ni mogel tvegati) mnogi pa so jo v tej preizkušnji zapustili. Več kot polovica duhovnikov je šla skozi ječe, temnice in prisilno delo. Danes Cerkvi ni mogoče očitati, da izkorišča ljudstvo, da brani kak družbeni red, ker ima od njega koristi. CerkeV ni povezana z bogatimi in tudi sama ni bogata. Živi med ljudstvom in od ljudstva. Ce je bliže komu, je bliže manj privilegiranim. Naša Cerkev je proletarska in kristjani smo pro-letarci socializma. Beseda evangelija je tako bolj čista. Za njo jljudje ne sumijo kakšnih sebičnih namenov. To stanje je brez dvoma milost za slovensko Cerkev. Obiščena v preizkušnji, materialno 'domneva da to ljudstvo v resnici noče biti krščansko, da ga je treba k temu siliti, da ga je treba k tem s silo držati. Zato tako malo rasnično velikih, izvirnih, samosvojih osebnosti v naši Cerkvi. Tu so domovali predvsem pridni, zlikani, usahli. Svobodni duhovi, ki so si upali misliti s svojo glavo, so uhajali ven ali pa so živeli ob robu in niso prišli do veljave, (op.por. predavatelj krasno opisuje posledico tisočletnega robstva Avstriji, vendar iz te okorele pozicije bi se cerkev dvignila tudi brez krvavega preganjanja in revolucije). Povojni režim je izvedel tudi ločitev Cerkve in države. To ni tip ločitve kot v zahodnih demokracijah. Tu gre pravzaprav za IZLOČITEV CERKVE IZ DRUŽBENEGA ŽIVLJENJA. Cerkev je v tem strukturiranem organizmu tujec, ostanek iz pretekla, premaganega in zavrženega sveta. Napovedujejo ji gotovi konec. Vendar so "preroki" glede tega danes nekoliko bolj diskretni. Tisočletna povezanost med državno oblastjo in Cerkvijo je ustvarila v nas globoke reflekse. Kot nekaj samo po sebi umevnega smo sprejemali, da je Cerkev privilegirana. Tega je sedaj konec. Tem bolje. To ni samo negativno. S tem smo dobili neodvisnost. Se več, treba je reči, da ne bi hoteli nazaj. Zahtevamo samo to, kar je nakazal Janez Pavel II20. Okt 1978 v govoru diplomatom: "Da bi se mogli kristjani brez posebnih privilegijev, vendar v vsej pravičnosti vzgajati v veri, obhajati verske obrede in imeti kot strankami op. por.) Toda KP ima za svetovni nazor marksistični ateizem. Ateizem je tako v premoči nad slehernim drugačnim naziranjem, ima vse prednosti uradne ideologije. Ta ideologija prepaja vse ozračje in zavzema ves javni prostor. Po njej se oblikuje življenje, pod njenim strogim vodstvom vzgajajo mladino. Kot logična posledica je krščanstvo porinjeno ob rob, ignorirano, diskvalificirano kot opij, ki po njem segajo slabotni. Dokler bo ateizem uradna dogma vladajoče stranke, se verni ne bomo počutili enakopravni. Tudi ustavno načelo o religiji kot "zasebni zadevi" ustvarja pomisleke. Ko bi partija privatizirala ateizem, kot je privatizirala religijo, ne bi bilo problema. Toda pri nas ima samo ateizem pravico javnosti, je edina veljava n zakonita ideologija. Tu gre za IDEOLOŠKO DISKRIMINACIJO. Zaradi načela o religiji kot "zasebno zadevi" se med nami ustvarja ozračje neiskrenosti in potuhnjenosti, ki gotovo ni v prid narodnemu značaju. Ustvarja se dvojnost med zasebnim in javnim. Kristjani ne smemo privoliti v to razklanost. Premagati moramo dvojnost zasebnega in javnega. V svojem vedenju moramo biti usklajeni in celoviti. Kar smo v srcu in v družinskem krogu, to moramo biti tudi v javnosti, (op. por. tu predavatelj verjetno misli na veliko število kristjanov, ki veliko zakramentov sprejemajo skrivaj kot poroke, krsti in še tiste, ki hodijo k maši izven svojega delokroga). Kakšnega kristjana oblikovati danes? Ker za vernike ni predvidenega mesta v tej družbi, ker imamo rezerviran samo začasni prostor, v prihodnji komunistični družbi nismo na programu — kakšnega vernika tedaj vzgajati? Vzgajati ljudi za mučeništvo? V smislu "Tvegaj vse za vero. Ne boj se trpeti krivice in zapostavljanja." Lahko je to govoriti. Toda ljudje z mučeniškim poklicem niso množica. To je lahko ! stališče posameznika, množica ga ni sposobna. Kristjani smo del družbe. Družba, ki v njej živimo, in problemi, ki jih srečujemo, nam narekujejo poslanstvo in temu se ne smemo izneveriti. Nikoli ni bilo lahko, biti zares kristjan. Bog je hotel da živimo v tem političnem okviru. Tu moramo delati, to moramo opraviti poslanstvo, ki nam je zaupano. Ena pomembnih nalog sloven- pošteni državljani enakopraven jskih kristjanov danes je boj za svobodo. Slovenska Cerkev bi položaj v družbi. Ko danes Cerkev nagovarja človeka, lahko potrka na to, kar je v njem najboljšega, na njegovo svobodo, na njegovo religiozno odločitev. Cerkev nagovarja človeka v središču, v njegovi vesti, tam, kjer se svobodno odloča. Človeka vabi k uresničenju idealov, poziva ga k pravičnosti, iskrenosti, k poštenosti, pogumu, ljubezni. Sredi moralne puščave, ki v njej živimo, sredi vsakdanjega nihilizma, ki se v njim gibljemo, je to za Cerkev izredna milost. uboga, odmaknjena od bojev je Cerkev poziva človeka k treznosti, danes Cerkev notranje mnogo bolj svobodna. Cerkev ima to veliko prednost, da so vsi ali vsaj večina njenih članov svobodno njeni Vatikan se vedno čaka z lm-,, .... ., ,. Vprašanje je, ce so vsi, ki so zunaj, enovanjem novega stalnega škofa , , J .. _ _ .. svobodno ne njeni. SKORAJ NI v Mariboru. Dr. V. Grmič ne more OT . * ,„ . . ,. .. . SLOVENCA, KI MU V DOLOCE- vec predstavljati nobenega pro-! ___ .. „ . . . . . 6 V NEM TRENUTKU NE BI OMO- blema, ker pri njem sploh ne moreL,-„„ ________ .... »».;,.. , GOCILI, PONUDILI, PRIGOVAR-biti vec vprašanje, da bi poŠta .... ' T _ ' ^ F JALI NAJ SE ODDALJI OD CERKVE, (op. por. za SRS porazna, toda kako resnična dejstvo!). Prednosti takega koraka so na dlani. Tisti, ki ostane kristjan, pa se onemogoči, da bi prišel v ospredje, in se dejansko uvrsti MED DRUGORAZREDNE DRŽAVLJANE. To ustvarja v naši Cerkvi posebno ozračje — ozračje svobode in jasnosti. V tem, se mi zdi, je velik bi Slomškov naslednik, ampak kvečjemu, kako bi ga kot predstavnika cerkve postavili na mrtvi tir. Njegove izjave, kot recimo, da je cerkev v Sloveniji svobodna v celoti, da izseljenci "brodolomci" motimo odnose med cerkvijo in državo in naj jim duhovniki po možnosti zaprejo usta, - da se naj mladi vpišejo v partijo, ako jim bo to pomagalo v njihovi karieri, njegova hvala Kardelja, socializ „ ..i ,, . ... napredek v primeriavi s ma in "komunizma" dovolj jasno ,, . H J , . ■ , , . . ,., preteklostjo. Imam vtis, da je bila kazpin Ha tu nf» crrp vp? 7a talrfitn r J ' J naša Cerkev sila avtoritarna, da je kažejo, da tu ne gre več za taktiko, nego že popolnoma določen in iskren namen delovati v korist diktature. Peter Urbane bil naš duhovnik rad oblasten, da je med nami vladalo ozračje prisiljenosti in nesvobode. Kot da je našo duhovščino obhajala temna samostojnosti, k svobodi. Tako je sredi ideološke monolitnosti edini prostor svobode, edini prostor, kjer lahko Slovenec sliši drugačne besede, besede o drugih stvareh. Kristjani ne pričakujemo vrnitve ničesar, nobene klerikalne Slovenije. Sprejemamo sedajnost in ji skušamo prispevati svoj delež. Da sprejemamo sedajnost. Vendar ne brez pomislekov, ne brez zadržanosti. In ne brezpogojno. Zastavljajo se namreč vprašanja mimo katerih ne moremo iti. Ali smo sprejeti kot kristjani? Ali ta družba daje zadosti prostora in sonca za normalno rast naše vere? Med stvarmi, ki kristjanom otežujejo vključevanje v družbeno življenje je najprej vodilna vloga komunistične partije. Kristjan kot kristjan nima nič proti tej vodilni vlogi, kolikor partija skrbi za skupno blaginjo in zagotavlja splošne človeške pravice, (predavatelj tU misli verjetno dejansko stanje vodilne vloge KP ne pa za kake privilegije pred drugimi morala bolj zavestno in odločno stati na strani svobode. Ne zato, da bi si s tem pridobila popularnost, temveč zato, ker je svoboda od Boga. Ko brani svobodo brani božjo pravico. Kristjani se moramo boriti za SVOBODNO PLURALISTIČNO DRUŽBO IN PROTI TOTALITARNI NEVARNOSTI, KI TEŽI K PRIVILEGIRANJU DOLOČENE IDEOLOGIJE. Ne sme nas preslepiti razglašanje, da je med Cerkvijo in državo vse v najlepšem redu. Tudi to slišimo pogosto. Dokler ne bomo imeli dostopa do vseh sredstev javnega obveščanja, dokler bomo kristjani ali nekomunisti zapostavljeni, dokler nam bodo cela področja družbenega življenja zaprta, dokler ne bo svobodne šole, šole brez vsakršnih misijonskih namenov, dokler nam ne bodo dali možnost, da bi obhajali VSAJ EN KRŠČANSKI PRAZNIK1 - BOŽIČ — dokler bo oblast vsiljevala svojo ideologijo vernim, dokler ne bomo imeli sami možnosti, da javno povemo, kako se imamo NAMESTO DA NAM DRUGI DOPOVEDUJEJO, DA SE IMAMO DOBRO, vse dotlej ne moremo govoriti O SVOBODNI DRUŽBI, O UPOŠTEVANJU ČLOVEŠKIH PRAVIC, NITI NE O SOCIALIZMU. Kot v prvih stoletjih moramo kristjani nastopiti zopet PROTI MITOM. V rimskem cesarstvu so kristjani kdaj pa kdaj veljali za ateiste, ker so zavračali mitične (VAt~7£ A/A A/a S ^ DA// STMU/) / Od zaključku lista smo Izvedeli.... Škof grmič obtožen klsrikalizma Dr, Peter UrDanc lz Toronta Je poslal Kardinalu Casarollju prošnjo, naj uvede preiskavo glede pisanja mariborskega pomožnega škofa dr. V. Grmiča. Dr. Urbane navaja izrecno njegov prispevek v reviji Znamenje, zv. 6, 1978 in priporočilo v Družini, da mladina vstopa v komunistično stranko I ob 30.letnici OF ). Dr. Urbane je mnenja, da zlorablja dr. Grmič svoj položaj v cerkveni hierarhiji in Je tako kriv klerikalizma, kar je obenem tudi kršitev beograjskega protokola. Obtožnica vseouje naslednje točke: Dr. Grmič , a.) poskusa preprečiti pravico svobodnega izra-zanja vključno kritiko novega političnega reda; b.) sramoti slovenske izseljence z ""brodolomci"; c.) skuša nagovarjati verske skupnosti, da se uprejo takim kritikam in obljublja takim skupnostim vladne ^privilegi Je; d.) skusa pridobivati nove člane za komunistično partijo. -JO- Z nekaj poznavalci razmer v Sloveniji smo pripravili za naše bralce tale razgovor. • Kako bi kratko označiti slovenski trenutek v prvi polovici leta 1979? Tvegano in težko je označiti sedanji slovenski trenutek, ker je tako zapleten. Morda bi ga izrazili z dvema besedama: brezglavost in otopelost. • Ali bi lahko našteli nekaj vzrokov za takšno občutje? Glavni vzroki so trije: družbeni, narodnostni in gospodarski. O Najprej so torej družbeni vzroki. Na kaj pri tem mislite? Komunistični režim je vsak dan bolj negotov. Titova navzočnost, za Delavska strokovna organizacija bodočnosti? V severni Ameriki so izjema delavske strokovne organizacije, ki bi se vezale na kak svetovni nazor. Provinca Quebec je bila nekaj časa izjema, ker je imela krščansko strokovno organizacijo, toda tudi ta je pred nekaj leti slekla svoj svetovnonazorski plašč. Kljub niča delavstva. Ontarijski odbor za delavske odnose je odklonil priznanje, češ da organizacija diskriminira, ker se sklicuje v svoji ustavi na družbeni načeli pravičnosti in ljubezni kot jo uči sv. pismo. Na pritožbo je nato sodnik ontarijskega vrhovnega sodišča McRuer odločil, da je bila temu pa imajo v glavnem vse ^^ Qdbora vičena strokovne organ.zacije bolj ali Med drugim je razsodil, da bi manj splošno pr.znano in morali odkIoniU priznanje tudJ uveljavljeno ideologijo: sprejema- strokovnim organizacijam, ki navajajo Marža ali pojejo na svojih sestankih internacionalo. jo kapitalistični sestav in celo degradacijo dela na blago. Odgovornost za uspeh podjetja prepuščajo podjetnikom, interese delavcev pa ščitijo z organizacijo, ki ima možnost, da odreče podjetniku delo. Razmerje med podjetnikom in delavstvom je zgrajeno na načelu nasprotovanja (adversary principle). Naraščajoče težave gospodarskega sestava sodobne industri- . , ... . • • u • oi organizacij, ki mnogokrat uspejo, jske družbe začenjajo vzbujati .... ..... ' . J ida dosežejo v svojih delovnih Po tej odločitvi organizacija ni imela več težav dobiti potrebno uradno priznanje, če je v kakem podjetju organizirala zadostno število delavcev. Trenutno zastopa delavce v kakih 250 podjetjih, večinoma v gradbeni stroki. Težave pa ima sedaj zaradi velikih severno ameriških delavskih dvome ne samo v primernost1 ,, , ... , ' . , . pogodbah obljubo podjetnikov, da gospodarskega sestava samega, ampak tudi v možnost vztrajanja na načelu nasprotovanja med vodstvom podjetja in delavci ter njihovo organizacijo. Samovoljnost podjetnikov je danes že močno omejena delno po moči strokovnih organizacij, delno pa po zakonodaji (n pr. minimalna plača, predpisi za zagotovitev varnosti in za odpravo okoliščin na delovnem mestu, ki bi ogrožale zdravje delavcev, itd.). V mnogih državah imajo delavci priznano pravico do soodločanja ne samo v zadevah delovnega procesa, marveč v tudi celotnem vodstvu podjetja. Taka pritegnitev delavstva preko izvoljenih zastopnikov v vodstvu podjetja (kot tudi primeri, v katerih so delavci poleg redne plače nagrajeni tudi z deležem na dobičku podjetja) se težko sklada z načelom nasprotovanja. Kolikor bolj bodo postali taki in podobni programi vsakdanji v vedno večjem številu podjetij, bodo morale strokovne organizacije varovati koristi svojih članov na bolj pozitiven način — ne samo boriti se za kar največji kos pogače, marveč tudi aktivno pomagati, da bo pogača kar se da velika. Javnosti manj znano je, da obstoja v Kanadi delavska organizacija že od 1. 1952, ki poudarja sodelovanje med podjetnikom in delavstvom. Imenuje se Christian Labour Organization of Canada. Poleg načela sodelovanja poudarja tudi pomen vere za vsakdanje življenje. Organizacija je imela sprva težave zaradi Driznanja kot zakonita predstav- ne bodo dali nobenega dela podjet jem, v katerih je delavstvo organiziranov kaki strokovni organizaciji, ki ni član njihove federacije. Na ta način so podjetja, katerih delavci pripadajo Krščanskemu delavskemu družtvu Kanade, izključena od mnogih velikih gradbenih del. Kot kaže izkušnja Krščanskega delavskega društva, poznajo velike strokovne organizacije Severne Amerike svobodo in pravico izbire samo, dokler je njim v prid, niso pa pripravljene priznati pravice do svobodne izbira brez škodljivih posledic delavski organizaciji, ki je mnogo bolj v skladu z naravo razmerja med podjetnikom in delavstvom in ki že sedaj priznava načelo sodelovanja in soodločanja, ki bo moralo postati prej ali slej priznano za celotno gospodarsko področje (in tudi za temeljno potezo celotne kulture), če hočemo prepričiti popolni gospodarski polom — ali pa odpreti vrata diktaturi. p.s. Za tiste, ki se za to organizacijo zanimajo, navajamo njen naslov in tudi publikacij: The Christian Labour Association of Canada, 1036 Weston Rd. Toronto, Ont., M6N 3S2. Beyond the Adverdsary System (1976); The H Guide (1977); E. Vanderkloet, Industrial Con-flict: A Christian Perspective (1976). Wedge Publishing Co. v Torontu je izdala delo "A Christian Union in Labour's Wasteland", ki ga je uredil E. Vanderkloet. iv.!.,;«okj-g.t 'i lo.v.-t A. V .buC. 1.28,-fit.G, j u t, i j 1 JVJ, 32- >/j.. sedanji slovenski trenutek Titu? Točno. Nihče prav ne ve. kakšer jutri nas čaka. Dokler živi Tito. je družba na zunaj in na znotraj vsa navidez trdna Kaj bo po njegov Rusi je v Sloveniji velik, upanje na demokratizacijo in sproščanje tudi skromno navzoče. Čeprav je med 'judmi precejšnje nezadovoljstvo s komunističnim režimom, se ven dar io nezadovoljstvo ne - izraza v kakšnem dejanskem, organizira nem, nasprotnem načrtu. Politične opozicije, ki bi imela jasne pred- BREZ KOMENTARJA • "Ljubljanska univerza je danes na svečanem zboru razglasila, da bo poslej nosila ime po velikem slovenskem sinu, revolucionarju in mislecu Edvardu Kardelju". Delo, 19. aprila 1979. • "Ob prezgodnji smrti velikega Slovenca, revolucionarja, humanista, razviti svojo osebnost ob spoštovanju pravic in svobode drugih." Franc Plemenitaš, Znamenje IX/2. str. 90. • "Zavzeli smo grad Turjak (po 9. sept. 1943), v katerega se je zateklo okrog 700 zagrizenih belogardistov . . . Razdraženi smrti? Velika uganka. Strah predjmarksističnega teoretika, globokega|zaradi naših izgub in nepoboljšlji- neumornega delavca in oblikovalca humane družbe, se z vsem spoštovanjem klanjamo njegovemu spominu, ki nas zavezuje, da zastavimo vse svoje sile, da kot verniki in člani samoupravne socialistične družbe katerega nihče prav ne ve, koliko " ,. v pnnoonost. se ni je še oblastveno učinkovit, vedno K°" lako nePriP'avljen kot danes stave, ki bi si postavljala določne pomagamo uresničiti Kardeljevo silje za dan X, ko se bo verjetno Ihumano vizijo družbe, v kateri bo aonovno odločala usoda sloven- , . , . . fckpna ,, en vsak človek mogel v polni skega naroda, ni. Verjetno ni bilLjjja slovenski narod na morebitne usod-^^ še ni- » meri vosti belogardistov ob času narodnega veselja zaradi padca Italije so pobili partizani vse ujetnike, ki so jih zajeli na Turjaku. "Ob neki priliki sem vprašal Kardelja: 'A zakaj ste morali vse pobiti?' " 'To naj bi jim vzelo pogum', je odgovoril Kardelj s pretkanim nasmehom." Milovan Djilas, Wartime, str. 338. bolj hromi normalno delovanje po- litičnega stroja. Njegovo navzoč-brezglavosti in otopelosti v Slove RESNIČNO KRŠČANSTVO-... (SAM&VAVJeS Pieim os zgodbe o bogovih ker niso privolili v MITIZACIJO VLADARJA, ker niso sprejemali mitičnega pojmovanja narave in zgodovine Temeljne strukture naše družbe so izrazito mitične. To usmerja ljudstvo v preteklost in ga blokira. Madžarski zgodovinar Ferenc Fe-jto pravi o Marxu: "Mara ta veliki demistifikator, je postal eden naj večjih mistifikatorjev moderne dobe, O, ki je hotel uničiti vse mesi-janske in eshatološke iluzije, je postal proizvajalec iluzij. Socialistična družba temelj na mitih, živi v značilni mitični atmosferi. Recimo mit o odrešenjski vlogi proletariata, mit o revoluciji kot svetem boju med izvoljenimi in zavrženimi, mit o diktaturi proletariata, mit o zlati dobi ali polpolni socialistični družbi (op por: dodajmo še mit o junaških partizanih, ki so celo v svojih napakah bili svetniki in mit o domobrancih, med katerimi so celo svetniki izdajalci). Zadnje utelešenje zla sta kapitalist in fašist. Potem pa se pojavi junaška^v,av„ vUU!„„,, M Uo-i imel do,|W°- ne ugonablja. «^roduj%,*aP08,av,,an,e S,owen,|e lahko v tem izjema, nihče ne verjame. premaga sile zla in spremeni svet. Vse je obnovljeno, sveže in novo. _ , . . ... . j • Lahko bi torej skrčili negoto-Povsod vlada pravičnost, svoboda, vost režima w vprašanje: Kaj bo p0 enakost. Revolucionarni boj, ki spremeni svet v temeljih, je nujen in ni podvržen nobenim moralnim normam,- Vse, kar je v prid temu boju, je upravičeno. Ta boj je sveta nedotakljiva zgodovina. Ta boj je vir vseh pravic in vse slave. Ker je to boj svetlobe s temo, nasprotniki niso samo politično drugače usmerjeni, ampak zavezniki teme, izdajalci, (od. por. podano kot da vzeto iz Kocbekove Tovarišije) Revolucije je nedotakljiva. Tako smo obrjeni nazaj. V prihodnjtjsti se ne bo in se ne sme zgoditi nič, kar ne bilo podaljšek revolucije. Kot da je čas zastal. Med našim svetom in tem starim svetom ni nobene kontinuitete. In čim manj stikov. Iz teh mitov izhaja dualistična zavest. In taka je zavest, ki jo skušajo oblikovati v šoli. Zavest o dveh nasprotnih taborih, ki sta med seboj nespravljiva. TO JE DOKAJ PRIMITIVNA ZAVEST. Ob tej mitizaciji zgodovine in družbe, ob tem nekoliko arhaičnem ozračju, ki ga ustvarjajo miti (op. por. mitičnim partizanom so postavili v SRS že preko 6000 spomenikov, na Hrvaškem ko mitiziram nekaj zemeljskega — človeka ali revolucijo — sem v njegovi službi, sem njegov suženj. Kristjan ne bo podlegel tem mitom. Ne bo zanikal junaštva, kjer je junaštvo, ne bo prizanašal krivici, kjer je krivica, ne bo zanikal, da so spremembe nujne in ne bo tajil, da so prinesle marsikaj dobrega. Vendar vsega tega ne bo mitiziral, kajti ko začneš mitizirati stvari, tudi dobre stvari, le-te postanejo nasilne in te znova vklenejo. Človek je v svojem bistvu popotnik. Najglobja zahteva njegovega bitja je, iti naprej. Človek je statično bitje. Dokler se pred njim odpira pot, dokler ima pred seboj prihodnost, je zdrav. Človek, ki je prispel do bronastega zidu, prek katerega ne more je bolan, zavrt, blokiran. Človek je zdrav, dokler ima pred seboj nova obzorja, dokler je v njem neskončnost. Dostojevski pravi: "Ce bi ljudem vzeli neskončnost, ne bi hoteli več živeti, umrli bi od obupa. Se isti pisatelj opisuje v romanu Mladostnik ateiste, ki se nenadoma zadevo, v kakšni pra-bodo letos samo v eni pokrajini iznoti -živijo. Končno se med nje Ex-amba«»ador Young, th« PLO'a Arafat: good Intantlons can maka bad dlpk>macy gospodarstvo, so najbolj očitne težave v temeljnih gospodarskih panogah: slabe ceste, slabe železnice in katastrofalno slaba telefonija. Ravno na področjih, na katerih je komunizem najostreje napadal „sta-ro kapitalistično" ureditev, se je pokazalo, da sam še zdaleč ni dorastel nalogam, pred katere ga postavlja sodobno gospodarstvo nalogam, ki jih sodobni kapitalizem rešuje precej učinkoviteje kot komunizem. • Prej sle omenili gospodarsko pod posrednim ali neposrednim nadzorstvom beograjske ceptrale, ki ovira gospodarsko pobudo Slovencev, kjer le more Strojni park hiki? Pri uničevanju slovenske narodne zavesti je marljiva tudi partija. Ob Kardeljevi smrti so npr. tahko televizijski poslušalci ure in ure dolgo poslušali Kardeljevo pripovedovanje o svojem življenju in delu in o jugoslovanski partiji vi jeziku, ki ni ne slovenščina ne hr-|6)0 v Srb,i'' tudl ,am- kier iih n,li vaščina, ne srbščina, marveč ne.uPrav|tat' "e znajo, kakšna polomljena in spakedrana« Kaj pa položaj ^ovenske Cer-srbščina iz Beograda. Na prvomaj-|*ve v današnji »samoupravni socia-skih partijskih proslavah v Bohinj-listični" družbi?' Ne gre torej pri ski Bistrici so govorniki govorili vtem vprašanju za notranje življenje srbščini, tudi Stane Dolanc inslovenske Cerkve, ampak za to, ka-Franc Popit. Tudi drugi slovenskih ravna s Cerkvijo rsžim politik, govorijo v skupščini in vj Pri svojem ravnan,u s Cerkvijo drugih organizacijah v Beograduizhaja režim iz osnovne resnice spakedrano srbohrvaščino, čepravkomunističnega katekizma da je hi nn ?3l/Ann lohi/n n/M.A»!i: i________1 treba vse vere uničiti. Ali jih sku reviji veliko škodo za slovensko Cerkev. 0 Režim doma hoče izvesti tudi popolno ateizacijo. Kje in v čem je to opaziti? Partija skuša izpodrezati Cerkvi korenine tudi tako, da si vedno bolj načrtno prizadeva za ateizacijo vzgoje otrok, začenši pri otroških vrtcih, prek osnovne in srednje šole, pa vse do visokih šol in univerze. Ne štedi z napori, kako bi mladega človeka odtegnila vplivu Cerkve*-ateizacijo uvaja sedči/Te tudr 1£)i... ,, y niVAtfrPt uvaja celodnevn^ šolo, Ja, zelo opazno je, da Slovenija stalno poudarja v šoli. da je mark-vse občutneje zaostaja za gospo- sizem znanstven, vera pa proti-darskim razvojem južnih republik, znanstvena... 2al je treba prizna-Celotno slovensko gospodarstvo je ti. da ima partija pri tem uspeh: Nastaja mladi rod, ki ne raste več iz trdne krščanske zakoreninjenosti staršev, rod. ki je izpostavljen nenehnemu ateističnemu pritisku šo- postavili po £0 spomenikov naenkrat), ob tej malce otročji psihologiji, ki se oblikuje v tej atmosferi, vidimo kaj krščanstvo pomeni za človeka in družbo. Najprej realizem, ki drži človeka v stvarnem času in mu brani, da bi uhajal v mitični nerealni čas. Brž vrne Kristus "Približal se jim je, stegnil k njim roke in obrazov je padlo nekakšno zagrinjalo in zadonela je svečana pesem novega in dokončnega vstajenja." Da bi se Kristus tako vrnil tudi v laš svet. Mar nismo za to odgovor-ii tudi mi? bi po zakonu lahko govorili slovensko. Med sedanjimi slovenskimi komunističnimi veljaki je čut za ša uničiti v rokavicah ali s preganjanjem. to je vprašanje metode, ki slovenski jezik popolnoma zakrnel. jo narekuje edinole uvid, na kateri Pa še neko cisto drugo vprašanje, način bodo vere prej uničene Reki kaze na skrb" režima za slo-žirn v Sloveniji načrtno uničuje ve-venstvo. kako je to. da dobi Priš-jro od zunaj m od znotraj: od zu-lz "bra,ske' republike v Slove- naj s skrbnim partijskim nadzor- mji stanovanje razmeroma brž in brez posebnih težav, medtem ko mora nanj Slovenec čakati leta in leta? • Tretji vzrok današnjega nemirnega trenutka v Sloveniji je gospodarstvo. Kaj bi o tem povedali? Režim se mora soočiti z vednonažno dejavnost Tajništvo za not večjimi gospodarskimi težavami.fanje zadeve oziroma Uprava jav-Kardeljev delegatski sistem je vjne varnosti postavi duhovnika, ki tako imenovano samoupravno druž-^a zalotijo pri kakšnem resničnem beno in gospodarsko ureditev vnesel še večji nered. Storilnost dela je nizka, odgovornost zabrisana, nepravilnosti vse bolj pogoste, bi rokratizem raste. Lansko leto je tako prišlo do več stavk ali, kakor doma temu sramežljivo - pravijo ..prekinitev dela". Sistem, kakor si ga je zamislil Kardelj, kaže poleg vseh dobrih namenov neučinkovitost. Ni dneva, da ne bi dnevno časopisje in druga sredstva javnega obveščanja tožila nad skrajno neurejenimi razmerami v gospodarstvu. Poleg vseh drugih hib, ki jih kaže slovensko in jugoslovansko1 in tovarne v Sloveniji so zastarelejle in neslovenske okolice, ki ni inajbolj moderne naprave pa kupu- krščanska. Kristjani postajamo manjšina. S tem se bo treba sprijazniti. Krščanstvu iz navade so ure štete, v prihodnosti bo vzdržalo le še krščanstvo maloštevilnih, a osebno zares prepričanih kristjanov. Trenutno ateizacija družbe nezadržno napreduje. • Kaj pravijo k temu slovenski škofje? O slovenskih škofih kot o celoti ni mogoče govoriti, ker je ta celota okrnjena: v Mariboru že eno leto čakajo na imenovanje rednega škofa, ljubljanski nadškof je že pred dvema letoma papežu ponudil odstop, ker je dopolnil 75 let. Da bi škofje ne ocenjevali sedanjega položaja slovenske Cerkve, kot dejansko je, bi si bilo težko misliti. A naj nam bo kot članom te Cerkve dovoljeno povedati, v čem vidimo nalogo slovenskih škofov danes. Najprej naj bi se škofje zavedali, da ima komunizem voljo in načrt uresničiti ateizacijo in da se je treba temu načrtno upreti. Ne moremo računati, da bo komunizem jutri propadel. Treba je izdelati dolgoročni n ičrt, kajti samo reševanje iz ene zadrege v drugo, improvizacija vsakdanja, to ne bo ni-čes.ar rešilo. Škofje bi morali jasno povedati, kakšno mesto ima Cerkev v vsaki družbi: ne sme se izenačiti z nobenim političnim sistemom, v vsakem pa se mora bojevati za vse človekove pravice vseh članov družbe (ne le za pravico vere in vernih). To ni poseganje v politiko, klerikalizem, marveč samo vršitev njihovega evangeljskega poslanstva, pričevanje vere. stvom Cerkve, od znotraj z dosledno ateizacijo. • Kaj je reči glede partijskega nadzorstva Cerkve? Partija si zagotavlja neposredni uvid v življenju Cerkve z nenehnim vključevanjem duhovnikov v špijo- ali izmišljenem prestopku (npr. av tomobilska nesreča, vožnja v vinjenem stanju, dvomljiv odnos do žensk) pred izbiro: ali v zapor ali sodelovanje z organi za notranje zadeve. Nekateri duhovniki klonijo in se dajo ujeti v mreže, iz katerih se ni lahko rešiti. Mnoge zdomce obiskujejo ob njihovem prihodu domov na obisk agentje Tajništva za notranje zadeve. Kje vsepovsod ima partija, boljše njen organ, policija, v Cerkvi nastavljene „svo-je" ljudi, je težko reči z gotovost- jo Znanih primerov, da je" skušala: J2?6'?1',13' bil° ,reba načrt- kako se upirati režimski vedno bolj vsiljivi in organizirani UDBA duhovnike na različne načine narediti za svoje agente, je pro cej. • Kaj pa tako neobičajno ravna-ije ljudi okrog revi|e Znamen|e? Zakaj in čemu so se nekateri člani te skupine tako tesno povezali ateizaciji. Proti načrtu na dolgo roko se je možno upirati le z nasprotnim načrtom na dolgo roko. Poleg tega bi bilo treba biti stalno navzoč pri vsem dogajanju, analizirati primere zapostavljanja ver- 7 režimom, na to no ve nihče pra-nih oziroma vsiljevanje ateizma in vega odgovora Tudi ni odgovornpblasti. stalno opozarjati, da to in na vprašanje, kdo je resnični du- 0 ni v skladu z ustavo s Sploš-,vodi,eli ,e sktJPine So Pri-ho deklaracijo o človekovih pravi-....... k0 'e dobila Par"ia podatkescah, s helsinško listino o slovonski Cerkvi iz tega kroga Tudi če pišejo v Znamenje vsi so-jemndst med škof delavci z najčistejšimi nameni, pomeni vseeno marsikakšen zapis v Da je popolna solidarnost, vza- i samimi samo »o sebi umevna, o tem ne kaže izgubljati besed. Iz slovenske zgodovine. NASTANEK IMENA KOSEZ BOGDAN NOVAK SLOVENSKA NEDRŽAVOTVORIMOST Ves sko mil današnji prispevek še vedno obravnava hrvat-teorijo, ki jo je postavil zgodovinar Hauotmann. Ljud- Da so Hrvatje ustanovili Slovencem prvo državo, ni nič nenavadnega. Tudi ostalim Slovanom naj bi se godilo slično Saj so že drugi zgodovinarji opozorili, da Slovani niso bili državotvorni element, temveč so jim Neslovani ustanovili prve države. Oglejmo si, kako Haupt-mann razvija to svojo misel. "Z ozirom na važno vlogo, ki so jo odigrali hrvatski kosezi pri nastanku karantanske države, lahko tudi spoznamo vso politično nemoč slovenskega naroda. Osvežimo si spomin: leta 629 so se Alpski Slovani rešili obrske nadoblasti:' leta 631 so jih, po naročilu Dagoberta, že premagali Langobordi in deloma verjetno tudi podjarmili; okoli leta 650 pa že najdemo med njimi Hrvate, ki so položili temelj njihovemu državnemu življenju in njihovi samostojnosti. Ce si skušamo razložiti zaporednost teh dogotkov, postanemo skoraj prepričani, da so Slovenci, nezmožni, da si ohranijo svobodo z lastnimi močmi, poklicali v deželo Hrvate, kot zaščitnike in organizatorje, ali so jih vsaj voljno sprejeli, slično, kot so pozneje sprejeli mezijski Slovani bolgarsko pleme kot svoje gospodarje, ali Rusi pustolovske Varijage." ("Politische Umwalzungen . . .", v Mit teilungen ..., let. 36; 1915, str. 265-66.) Ravno tako mu je sumljiv nastanek velikomoravske države Neki arabski geograf, Svetopolkov sobodnik, namreč poroča, da je Svetopolk redil kobile, katerih mleko je bila njegova edina hrana, in da je delil oblast z vizirjem subandž-em (morda županom?), slično kot jo je delil obrski kagan z jugurjem, ali kazarski kan begom. "Ali naj bi bil torej Svetopolk na koncu koncev le poslovanjen Turkotatar?" se vprašuje Hauptmann. ("Die Herkunft der Karntner Edlinge", v Vierteljahrschrifi . . ., let. 21; 1928, str. 249-50; glej tudi "Dolazak Hrvata", Zbornik kralja Tomislava; 1925, str. 113.) Po Hauptmannu vzbuja pozornost tudi začetek poljske države. Po poročilu Ibrahima ibn Jakuba je slonela Miezkova (Miješkova) oblast na njegovem oboroženem spremstvu treh tisočev oklepnih jezdecev. Od teh je sto zaleglo toliko kakor desettisoč drugih Plačeval jih je mesečno s kovanci; ki jih je izžel iz ljudstva, ter jim dajal oblačil, konjev, orožja in vsega, kar so rabili. Ce se je kateremu izmed njih rodil otrok, je velel takoj, da se mu nakaže plača, kajti bil jim,/je ljubezniv in dobrohoten oče. Ta opis človeka nehote spomni na prestolice varjaških knezov Rusiji in na njihove družine, pripominja Hauptmann. In resnici, rodbinska imena poljskega plemstva in njihovi grbi nas vodijo na sever. Vsa ta dejstva pa nas navajajo na to, da si skušamo razložiti nastanek poljske države z vdorom tujega zmagovitega ljudstva, ki je zavladalo nad tamošnjimi Slovani. Tako Haupt mann. Ker vemo iz Nestorjeve kronike (ali bolje Povest vremenih let), da so ruski Slovani povabili Rurika in njegovo spremstvo iz Skandinavije, da napravi med njimi red in jim vlada kot pravični vladar, zato namiguje Hauptmann, da se je zgodilo tudi na Poljskem neka; sličnega. Kakor nam dokumenti potrjujejo, nadaljuje Hauptmann, da so skandinavski Varijagi ustanovili rusko državo, tako nam listine pričajo, da so Beli Hrvatje ustanovili državo Slovanom ob Jadranskem morju in Bulgari mezijskim Slovanom. Nezmožnost da ustanove državo iz lastne moči se vidi posebno pri Cehih. Tem je Frank Samo ustanovil državo, pa je Cehi vendar niso bili sami zmožni obdržati po njegovi smrti Samova država je razpadla na mnogo malih enot in Češka, čeprav naravno-zamljepisna celota je bila še v devetem stoletju razdeljena na štirinajst kneževin. Navedena nezmožnost starih Slovanov, da si organizirajo lastne države, je Hauptmannu dokaz, da je isto moralo veljati tudi za Karantanijo. Visoko starost karantanske države je možno razložiti samo s hrvatsko teorijo. Po Hauptmannu so bili Hrvatje tako držav-notvorno, torej neslovansko ljudstvo (nekaj časa je mislil na njihovo kavkaško poreklo), ki je ustvarilo dalmatinskim Slovanom njihovo lastno državo in ji dalo tudi svoje ime, ravno tako pa so isti" Hrvatje ustanovili Karantanijo. Okoli leta 650 so postavili Valuka, enega izmed svoje srede, za prvega karantaskega kneza. (Die Herkunft, str. 250-51). S svojo hrvatsko teorijo je Hauptmann samo prenesel teorije Ceha Jana Peiskerja o dvoslojnosti slovanske družbe na slovenske in hrvatske razmere. Oprt na dela Augusta Meitzena in Richarda Hildebranda, kakor še drugih socialno-gospodarskih zgodovinarjev, je Peisker prišel do zaključka, da najdemo pri Slovanih tujo, turkotatarsko, gospodujočo plast in njej podložno slovansko ljudstvo. Iz štajerskega deželnega urbarja iz druge polovice trinajstega stoletja je skušal dokazati to dvoslojnost tudi pri Slovencih. Na eni strani je našel župane-pastirje, naslednike, nekdanjih turkotatarov (Obrov), na drugi pa podložnike-poljedelce, nekdanje slovansko ljudstvo. Hauptmann je Piskerja nekoliko dopolnil, ko je dvoslojnost sicer sprejel, zamenjal pa turkotatare s Hrvati. Iz tega pa naj bi sledilo, da so bili Hrvatje karan-tanska vodilna plast, pozneje pravi Hauptmann, da so tvorili karan-tansko pra-plemstvo, dočim so bili Slovenci njihovi podložniki. Slovenci so imenovali svoje nove gospodarje koseze. Tako pride Hauptmann do enačice, Hrvat je kosez, kosez je Hrvat. Pa povrnimo se k Hauptmannovim dokazom hrvatske teorije. Tudi kar se tiče imena kosez je Hauptmann spremenil svoje prvot no mnenje, ostal pa je vedno pri tem, da kosez, ali kot piše on, kasaz, pomeni isto kot hrvatski vladajoči sloj. Hauptmann sam pravi, da je postal pozoren na besedo kosez in njen pomen, ko sta s profesorjem A. Kaspretom urejala arhiv kneza Auersperga v Losensteinleitenu leta 1907 ter je v urbarjih žužemberške gospoščine iz šestnajstega stoletja naletel na kmete, ki so se imenovali "Edl-inger" ali "Kassess" (Starosloven-ska družba, str. 75). Leta 1913 je Primus Lessiak poskušal razložiti besedo kosez iz turškotatarske besede quazaqu (qazaq — kazak), ki v modernih turških jezikih še vedno pomeni svobodnjaka. Po Lessiaku so besedo prevzeli tudi Ukrajinci, kjer pomeni beseda kdzak svobodnega kmeta, pa tudi junaka. Do sem se Hauptmann strinja z Lessiakovo razlago, ne strinja pa se z nadaljno izpeljavo, da je namreč v zgodnjem srednjem veku pomenila popolna svoboda tudi plemenitost ter naj bi bil pomen besede kosez isti kot Edlinger (plemič), ali vsaj temu zelo blizu. "Ali z drugimi besedami, skoro izgleda, kot da Lessiak smatra Edking kot pravilno prestavo za besedo kosez," zaključuje Hauptmann ("Politische Umwalzungen", str. 261-62). Ker se ni strinjal z Lessiakom, je leta 1915 Hauptmann razvil svojo lastno razlago o besedi Edlinger Na Koroškem je moralo ime Edlin ger nastati tako, da je Nemec — v nasprotju s Karantancem, ki je kot nekdanji "obrski suženj" pozdravljal svoje nove gospodarje DOKAZI HRVATSKE TEORIJE Kot smo že videli se je Hauptmann pri dokazovanju svoje hrvatske teorije oprl na poročilo Konstantina VIL Porfirogeneta o prihodu Hrvatov v Dalmacijo. Hauptmannova najbolj sporna točka je bila njegovo tolmačenje Konstantinove vesti, da se je del Hrvatov nato naselil tudi v Iliriji, Hauptmann pa je temu dodal, da je treba pod Ilirijo razumeti Norik, to je Karantanijo. Radi močnih pro-tidokazov je moral to enačico, II-irik je Norik, umakniti, vendar je vztrajal, da ne najdemo nikjer na Balkanu zunaj Hrvatske krajevnih imen Hrvat razen v Karantaniji. Oglejmo si še nekatere druge Hauptmannove dokaze. Koroško ustoličevanje je primerjal s "sličnim" obredom v vaseh blizu Bihača. Tudi to trditev je pozneje opustil, vztrajal pa je pri tem, da so Hrvate, ki so bili vodilni sloj v stari Hrvatski imenovali "plemeniti ljudi", enako pa so se Hrvate imenovali tudi v Karantaniji. To se vidi iz tega, ker so Bavarci in Franki prevedli te "plemenite ljudi" v "Edlinger", kar je pomenilo isto. Vodilno vlogo Hrvatov naj bi potrjeval tudi grški naziv "sklabarhontes" ^vladarji Slovanov), ki ga je dal Hrvatom cesar Konstantin VII. Por-firogenet. Čeprav je v poznejših razpravah Hauptmann opustil večino gornjih dokazov, je vztrajal pri svojem prvem, pri krajevnih imenih nastalih iz imena Hrvat, katera je odkril po Slovenskem, in ki so ga po njegovi lastni izjavi pripeljala do tega, da je razvil hrvatsko teorijo. Se več, mnogokrat so taka krajevna imena blizu krajev, ki se imenujejo Edi ing ali Edlingen (Koseze), kar naj bi ponovno potrjevalo, da so bili Hrvatje isto kot edlingi ali kosezi. V starih listinah in v krajevnih leksikonih je Hauptmann odkril na .današnjem slovenskem Stajer skem Chravvate pri Konjicah, na Srednjem Štajerskem pa Krowot pri Weizu, Krabaten, Krabaterberg in Krabersdorf vzhodno od Leibnize pri Gleichenbergu in Kraubat severno od Leibnize pri VVildonu. Na Zgornjem Štajerskem ob reki Muri pri Leobnu je Kraubat, starejša oblika pa je bila Chrowat. Stra pra-fara sv. Mihaela ob rečici Liesing zgornji Murski dolini naj bi nekoč sovpadala s hrvatskim okrajem. Na Dolenjskem pri Ribnici je Hrvača, ki se omenja že leta 1241 kot Chrawaczah, na Primorskem pa naletimo na Hrvatine. Sedež vse hrvatske moči pa naj bi bila breška (Friesach) grofija Čeprav je Hauptmann vedel, da so zgodovinarji (August Jaksch, Georg Graber, M. Felicetti in drugi) omejili v virih omenjeni "pagus Chrouuati" na ozek pas blizu St. -Vida ob reki Glini, je vseeno vztrajal do konca pri svoji trditvi, da naj bi "pagus Chrouuati" obsegal vso breško grofijo, če ne še veš. Dokaz za to so mu prav kraji Krabatten pri Glanegg-u, Krautkogel med Gospo sveto in Timenico, Krabathen pri Pokrčah in Krabathen vzhodno od Otmanj, ki vsi leže izven v listini omenjenga "pugus Chrouuati". V breški grofiji naj bi bila zbrana staro turškotatarsko sposojenko "kases" (kosez) — prestavil njihov naslov (plemeniti ljudi) dobesedno in jih klical "Edlinger"-je. Zato je Hrvat in edlinger prvotno pomenilo isto. Po imenovali hoba bavarica (bavar- preteku nekaj časa je gornja enačica izginila, ker so se pač številčno šibki Hrvatje zlili s slovensko množico. S tem pa je izginila tudi njihova lastna oznaka "plemeniti ljudi". Zadušila jo je dosti bolj pogosto rabljena beseda "kases" (kosez). Le v nemški besedi edlinger se je še ohranil prastari in obenem stanovski pomen hrvatske besede. Ne da bi pomislili, kaj pravzaprav pomeni, so Nemci iz gole navade, še kar naprej uporabljali besedo edlinger za neplemenite svobodnjake. Kadar pa so morali pomisliti, kaj edlinger v resnici označuje, so ga popolnoma pravilno prevedli z latinsko besedo libertus, kar jej pomenilo kmeta-svobodnjaka Tako sta nastali za Hrvate dve besedi, slovenska kases (kosez) in nemška edlinger. (Ibid., str 264-65.) Iz zgornjega izvajanja je Hauptmann potegnil dva zaključka. Prvič, da je prvotno Hrvat, kases in edlinger pomenilo isto. Drugič, da so Karantanci nazivali Hrvate, kakor preje Obre, z besedo "kases", to je svobodnjak, kar pa je pomenilo, da sami niso bili svobodni. Pozneje skuša to trditev še podkrepiti s svojim odkritjem, da Bavarci označujejo slovensko hubo (polno kmetijo) z latinskim imenom hoba servilis, kar pomeni hlapčevska ali nesvobodna huba. Bavarci so namreč poznali doma dve hubi, izvaja Hauptmann. Hoba libera (svobodna huba) je obsegala petnajst hektarjev, hoba servilis pa dvanajst. Ko so prišli Bavarci v Karantanijo, so uvedli tudi tukaj obe hubi. Prvo, ki so jo imeli bavarski kolonisti in je tudi tukaj merila petnajst hektarjev, so ska huba) ter je odgovorjala doma na Bavarskem hobi liberi, drugo manjšo so obdelovali Slovenci in se je imenovala hoba sclavonica (slovanska ali slovenska huba) ter je po merilu odgovorjala bavarski hobi servilis. Na tej podlagi je napravil Hauptmann enačico, hoba sclavonica je hoba servilis, kar naj bi okrepilo njegovo gornjo trditev, da Slovenci niso bili svobodni, temveč le hlapci Obrov, nato Hrvatov in končno Bavarcev in Nemcev. ("Herkunft", str. 271.) Povrnimo se k Hauptmannovim pojasnilom, kako je nastala beseda kosez. Leta 1925 in ponovno leta 1928 se je oprl na izvajanja Karla Oštirja, da prihaja beseda kosez (kasak — kasedz) od osebnega imena Kosentzes (Kosenc), ki ga Konstantin Porfirogenet navaja kot enega izmed hrvatskih voditeljev, ki so pripeljali Hrvate na Balkan. To ime voditelja je lahko prešlo na ves rod, ki se je imenoval po njem in nato zavladal nad Karantanci. ("Karantanska Hrvatska", str. 299; "Herkunft", str. 273.) Leta 1935 je Hauptmann izvajal koseze iz kavkaškega rodu kasogov, ali Kasigov, vendar je to opustil in leta 1954 le pribil, da je kaseg - kasaz hrvatsko ime in se je treba s tem pač sprijazniti. "Dokler se torej ne najdejo novi dokazi ni mogoče ugovarjati hrvatstvu kasazov, kvečjemu kasaštvu Hrvatov." (Starosioven-ska družba, str. 119-20.) KOSEZI KOT SLOJ moč Hrvatov, pozneje edlingov ali kosezov, ker je bil tukaj pač sedež vse karantanske oblasti s knezom načelu. Vsi ti pa so bili prvotno Hrvatje. Hauptmann sicer pri znava, da je bilo Hrvatov le malo po številu in še ti so se kmalu utopili v slovenskem morju, ter se poslovenili. Med nje pa je bilo pozneje sprejetih nekaj pravih Slovencev in nekaj tujcev; in ti so tvorili pozneje koseze. Čeprav je Hauptmann mnogo svojih dokazov sčasoma ominil ali čisto opustil, je vendar vztrajal do konca, da so ta hrvatska krajevna imena in z njimi ozko povezana naselja kosezov, dovolj prepričljiv dokaz, da so Hrvatje nekoč vladali Slovencem. Na Koroškem so seveda bili najmočnejši, ker je bil tukaj sedež kneza, raztreseni pa so bili tudi po ostalih delih ozemlja, kjer so nekoč živeli Slovenci in tam, kjer žive še danes. Tako naj bi bil poseben hrvatski okraj ob zgornji Muri, hrvatska krajevna imena pa po drugih delih Slovenije. Na Slovensko Štajersko, na Kranjsko in Primorsko naj bi prišli Hrvatje po letu 7%, po skupni zmagi s Franki nad Obri. Takrat so se Hrvatji naselili tudi po teh od Obrov osvobojenih krajih. Da zadnji Hauptmann dokaz prav tako ne drži, posebno kar se tiče enačice Hrvat je kosez in "pagus Chrouuati" je breška grofija, je dokazal že Milko Koš, o čemer pa bomo razpravljali pozneje. (Glede Hauptmannovih krajevnih imen glej: "Politische Umwalzungen", str. 259-60; "Die HErkunft", str. 265-71; in "Karantanska Hrvatska", str. 315-316.) Tudi kar se tiče socialnega položaja kosezov je Hauptmann spremenil svoje prvotno mnenje. V svoji prvi razpravi o kosezih ("Politische Umvvalzungen") leta 1915 trdi Hauptmann, da so bili kosezi po poreklu sicer Hrvatje, vendar po socialni lestvici so bili le svobodni kmetje. V istem članku tudi zavrača domnevo Paula Punt-scharta, da nemško ime za koseze — Edlinger — kaže na to, da je ta sloj moral biti nekoč plemenitega porekla. V podčrtovanju , da so kosezi bili le svobodni kmetje, se Hauptmann sklicuje celo na Janeza Vetrinjskega, češ, da v svojem delu imenuje ustoličevalca svobodnega kmeta ("rusticus libertus"). V razpravi "Karantan ska Hrvatska" je prišel deset let pozneje na podlagi novih raziskovanj do nasprotnega zaključka: kosezi (Hrvatje) so bili slovensko praplemstvo. Priznava sicer še vedno, da se je številčno mala skupina hrvatskih Kasegov pozneje zlila s slovensko večino in sprejela medse tudi Nemce. Oglejmo si Hauptmannovo razvojno pot in kako utemeljuje plemstvo kosezov. Pri podrobnem pretresu žužemberškega urbarja za leta od 1506 do 12547 je ugotovil, da je bil pravi kosez tega gospostva v začetku šestnajstega stoletja le še kmet, ki je živel na svoji koseščini, bil prost tlake in je plačeval le malenkostno dajatev svojemu zemljiškemu gospodu. Opravljal pa je za svojega gospoda neke vrste policijsko službo; straži ti in prehranjevati je moral ujete zločince. Gornja ugotovitev je napotila Hauptmanna k nadaljni preiskavi starih listin in urbarjev za kraje, za katere se je vedelo, da so v njih živeli kosezi, kot v Teharjih pri Celju, v Zagorju, Tihaboju in Orehovci na Kranjskem ter v Možbergu na Koroškem. Raziskovanje ga je privedlo do dveh zaključkov: Prvič, da je v vseh slučajih obstajala očividna razlika med kosezi in ostalimi podložniki, in drugič, da so se tudi kosezi različnih gospoščin razlikovali med seboj. Vsi kosezi so živeli na koseščini ("edelthumb") in plačevali male, včasih le simbolične dajatve Nekateri so delali tudi simbolično tlako in izvrševali nekatera posebna opravila za svojega zemljiškega gospoda. Zagorski, teharski in možberški kosezi so imeli svoje lastno nižje sodstvo z izvoljenim sodnikom, česar žužemberški niso imeli. Zagorske koseščine so se lahko svobodno prodajale, zastavljale ali zamenjavale. Koroški kosezi pa so lahko nosili oržje in jih je to ločilo od podložnikov tlačanov. Dočim so teharski kosezi morali v času nevarnosti braniti celjski zgornji grad, se zagorski kosezi, kar se Vse te pravice že na prvi pogled ločijo koseza od drugih podložnikov. Glavna razlika pa je v tem, da ima podložnik navadno hubo, kosez pa koseščino Edelthumb"); od hube pa je treba plačevati večje dajatve. Podložnik ne-kosez si sicer lahko pridobi koseščino, vendar jo v tem primeru začno v urbarju označevati s hubo, ter se tudi dajatve temu primeru zvišajo. Ako si je tako izgubljeno koseščino ponovno pridobil nek kosez, je ta ostala še nadalje samo huba in je tudi kosez moral od nje plačevati nove in večje dajatve. Hauptmann imenuje ta propad proletarizacijo koseščin. Prav ta razlika med kosezi samimi in dejstvo, da so bili v 16. stoletju samo še podložniki, načenja novo vprašanje: Ali niso postali kosezi bivši tlačani in drugi podložniki s tem, da so jih njihovi deželni knezi ali zemljiški gospodje oprostili s posebnimi priviligeji večine podložniških dajatev, namesto teh pa so jim naložili nove in bolj odlične dolžnosti. Hauptmann, ki si zastavlja to vprašanje, v glavnem zato, da lahko pozneje zavrne svoje kritike, posebno Mala, priznava, da bi se ravno ta različnost olajšav in pravic, ki jih uživajo zgoraj omenjeni kosezi na Kranjskem, Štajerskem in tiče nošnje orožja,se ne razlikujejo Koroškem, kakor tudi različnost njihovih dolžnosti, lahko tolmačila kot pritrdilen odgovor na njegovo gornje vprašanje. Vendar temu ni tako, kar bo pokazala natančnejša raziskava kosežke zgodovine, pristavlja Hauptmann. od tlačanov. Žužmberški kosezi sicer nimajo svojega lastnega sodstva, so pa prosti tlake, dočim jo morajo drugi opravljati, pa čeprav le en dan in navadno na javnih delih. Smuči in filozofija Poljaki izdajajo ilustrirano revijo Poljska, ki je namenjena pred vsem tujini in Poljakom, ki žive izven Poljske. Izdaja jo poljska agencija Interpress v poljščini angleščini, francoščini, nemščini španščini ter svedščini. V letošnji februarski številki (1979/2 - 294) prinaša več slik ter sastavkov c papežu Janezu Pavlu II. Revija objavlja besedilo čestitke poljske vlade papežu ob izvolitvi ter njegovo zahvaler. Dr. Andrej Poltavvki (Akademija katoliške teologije v Varšavi) podaje "Skico portreta mislečega moža", v kateri opiše osrednjo usmerjenost sedanjega papeža, kakor se kaže že v njegovih delih. Njegovo delo "Oseba in dejanje" (1969) bo po navedbi pisca izšlo kmalu v drugi povečani izdaji v angleščini. Profesor Jerzy Janik, dopisni član Poljske Akademije znanosti opisuje, kako je nekdanji duhovnik pri sv. Florianu v Krakovu, prebil mnoge ure z manjšo skupino skupaj na smučih, kolesu, pa tudi pešačenju ne samo v športu, marveč tudi v filozofskih diskusijah. To navado je ohranil tudi pozneje, ko je napredoval v duhovniški karieri. Ko je postal krakovski metropolit, je z njegovim posredovanjem svoje razgovore še razširil na razne skupine znanstvenikov ter umetnikov, ki so se shajali večinoma v Janikovem domu. Igralka Danuta Michalowska opisuje dobo, ko je mladi študent Kari deklamiral svoje pesmi v "Modri sobi" takratnega Katoliškega doma (sedaj Krakovska Philharmonija) in pozneje aktivno sodeloval pri podtalni igralski družini. Med drugim omenja, da se je na poti iz Rima v Varšavo, ko je bil imenovan za krakovskega nadškofa, ustavil na Osojah na Koroškem, kjer je daroval mašo za pokoj kralja Boleslava (Mutec Ojoski), morilca škofa Stanislava. Ta številka vsebuje tudi kratek opis z lepimi ilustracijami (črno-belimi in barvastimi) krakovske katedrale. Poziv zadružnikom za 57. mednarodni zadružni dan Zadružniki v Severni Ameriki praznujejo zadružni mesec vsako leto oktobra in kreditne zadruge mednarodni dan kreditnih zadrug 3. četrtek v oktobru. Mednarodna zadružna zveza pa praznuje mednarodni zadružni dan vsako leto julija. Za letošnji zadružni dan je izdal ravnatelj Mednarodne zadružne Zveze S.K. Saxena poziv zadružnikom, ki vsebuje naslednje glavne točke: Zadružniki naj vplivajo na svoje vlade, da bodo podpirale stremljenja UNO za vzpostavitev miru po celem svetu in ostvaritev pogojev, ki bodo omogočili vsakomur človeka dostojen gospodarski in družbeni razvoj. Zadružniki naj podpirajo z vsemi močmi kot prispevek k letu otroka program za zagotovitev zdrave vode za vsakogar. Zagotove naj, da bodo njihovi predstavniki v Mednarodni zadružni zvezi aktivno sodelovali pri izdelavi za prispevek zadružništva pametni izrabi prostega časa. Zadružniki naj se pripravljajo na temo "Zadruge v letu 2000", ki bo osrednja tema kongresa 1. 1980. • Kreditne zveze v Ontariju bodo imele na vedno dobro obiskani letni raztavi Canadian National Ex-hibition v Torontu letos svojo "vesoljsko ladjo" z geslom "Close Encounters of the Best Kind — Join Us Today" in stroj, ki avtomatično deli denar. Tak stroj bi v resnici izplačeval gotovino samo pod pogojem, da ima član naložen denar v hranilnici. Uporabljajo ga že v nekaterih večjih hranilnicah za člane, ki pridejo v pisarno samo dvignit svoj lastni denar, kar dovoli uslužbencem več časa za druge člane, ki zahtevajo kake druge služnosti. • Petdesetletna pravoslavna bile po podpisu Helsinške redovica Valerija Makejeva, ki se je morala vrniti domov, ko so Sovjeti v šestdesetih letih zaprli veliko število cerkva in redovnih hiš, se je preživljala s prodajanjem ročnih del. Sovjetske oblasti so jo poslale v umobolnico, ker se je ukvarjala s prepovedano obrtjo. Obdolžili so jo, da je vpletala v platene pasove, ki jih je prodajala kristjanom, besede devetdesega psa Ima. Ze I. 1972 je morala preživeti umobolnici 7 mesecev, ker je prodajala molitvenike. • Po poročilu Amnesty International je preseglo število oseb, ki so konference (1975) obsojene na ječo, izgon ali podobne omejitev svobode kot tudi nasilno poslani v umobolnice zaradi uveljavljanja po konvenciji priznanih človečanskih pravic v SSSR 321. Vključene niso osebe, ki so zaprte, pa še niso bile sojene. Med obsojenimi je tudi 11 oseb, ki so poročale o kršenju človečanskih pravic v SSSR. • Vseučilišče York v Torontu sačenja jeseni nov program, ki bo yodil do M.A. diplome v zadružni idministraciji. Program bo vključen v fakulteti za študij okolja Faculty of Environmental Studies). Program traja dve leti. Prvih osem mesecev morajo biti študentje na univerzi in se udeleževati predavanj (eno predavanje bo družboslovje zadružništva - prof. J.G. Craig), drugo leto pa bodo zaposleni v svoji lastni zadrugi in bodo morali pripraviti razpravo kot delno kvalifikacijo za diplomo. Kdor nima predpisane predizobrazbe, se more kljub temu vpisati v program, če ima že praktične izkušnje v upravljanju zadrug. IBeseda o Slovenski izseljeniški matici Goriški "Katoliški glas" je objavil zanimiv članek o delovanju Slov. iz-seljeniške matice, ki ga je napisal K. H. ♦ f Ljubljani je bil občni zbor Slovenske izseljeriiške matice. Ob tej priložnosti so bila ppdana številna poročila, pregledano delo te ustanove in pa izvoljen nov odbor. Za predsednika so izvolili Staneta Kolmana, ki je hkrati predsednik Komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi. Izvolitev novega predsednika gotovo ni bila: naključna, temveč so imeli pred očmi dejstvo, da v tujini deluje med izseljenci večje število duhovnikov, s katerimi niso Odnosi Matice najboljši. Morda želijo, da bi se izboljšali. Ce je ta želja resnična, potem izboljšanje ne zavisi od duhovnikov med izseljenci, temveč od Matice oz. od oblasti v Sloveniji. Ti bi morali spremeniti odnos do duhovnikov v izseljens tvu. Predvsem je razlik ovanje med duhovniki "emigranti" in duhovniki iz domovine nekaj nedopustnega. Ali pomeni to razlikovanje, da so duhovniki iz domovine, ki so prišli med izseljence v zadnjih letih, "režimski duhovniki"? Slovenske oblasti vzbujajo tak' sum, ko delajo] razliko med izseljenskimi duhovniki, kot je bilo slišati naj občnem afeoru Matice v Ljubljani in kot je slišati tudi med izseljenci samimi. To bi bil najgrši madež na izseljenskih duhovnikih, pred katerim je treba slovenske duhovnike v tujini z vso silo varovati. Druga točka je očitanje "klerikalizma" raznim emigrantskim duhovnikom. Ti so prišli med slovenske ljudi v tujini v najtežjih 'časih po vojni in ostali med njimi v najtežjih pogojih. Videl sem, kako divje življenje živijo nekateri, sami, brež lastnega gospodinjstva, večno na poti, brez reda, brez počitka, vedno vsem na uslugo. In čemu? Zato, da bolrtim rojakom prinašajo Kristusa v sv. popotnici, otrokom pri prvem sv. obhajilu; da oznanjajo Kristusa pri nedeljskih mašah, ki jih imajo desetine kilometrov narazen; da učijo verouk otroke in odrasle; da jih učijo tudi materino besedo in da jim hranijo spomin na domovino. Potem je tu še skrb za socialne potrebe naših ljudi. Posebno prvih 20 let so bili največkrat izseljenski duhovniki edini, ki so se brigali za slovenske ljudi v e-migraciji. Ali bo kdo zbral in opisal vse to, kar so takrat naredili slovenski duhovniki slovenske izseljence pod vodstvom škofa Rozmana? In za vse to delo, žrtev in e.ud morajo sedaj požirati o- čitek, da uganjajo "klerikalizem". To jim očitajo tisti, ki so za vsak svoj korak plača-, ni. • Tretja stvar je pa nastopanje Slovenske izseljeniške matice same." Kaj nudi ta slovenskim ljudem v tujini? Jim prinaša domovino ali jim prinaša partijske direktive? Naj v Ljubljani ne pozabijo, da v zapadnem svetu, kjer živijo slovenski izseljenci, imamo demokratični družbeni red; da smo politično in svetovnonazorsko pluralistično opredeljeni, glede domovine pa smo si edini tako zamejci kot izseljenci. Domovina nam je še vedno tisti ideal, ki-ga je za vse čase upodobil Ivan Cankar. Od ljudi, ki prihajajo iz domovine, pričakujemo, d£ nam prinašajo spomin nanjo, da nam nudijo domače vrednote, domačo kulturo, domače pesmi, domačo besedo, partijsko politiko naj pustijo v Ljubljani. Matica pa tega ne dela. Njej je prvenstveno na tem, da izvaža partijsko ideologi-jo; preoblečeno magari v kranjske klobase. V tujini so ljddje zelo občutljivi za to V poročilu v Ljubljani je bilo npr. rečeno, da "so bili v Clevelandu nosilci ostre akcije proti Golarjevi "Vdovi Rošlinki" nekateri duhovniki in najvišji politični emigranti". Resnici na ljubi je treba povedati, da je bil nastop ljubljanskih igralcev ob tisti priložnosti zelo neprimeren in še bolj neprimerno poročanje v Delu. Ko smo taill na turneji v Clevelandu, smo'še vedno slišali odmeve na' tisto' gostovanje, ker so bili clevelandski Slovenci po pravici užaljeni. S takšnim postopanjem si Matica zapira vrata do demokratičnih Slovencev, ki si ne želijo in ne pustijo, da bi jim kdor koli vsiljeval neko politično prepričanje, ki pa sprejemajo in želijo sprejemati slovensko kulturo v vseh razsežnostih. To sta obe goriški kulturni skupini doživeli na svojem gostovanju tako v Clevelandu kot v Nevy Vprku in Fairfieldu. O tem obisku piše profesor B. P. iz Clevelanda: "Petje in igra sta nam bili zelo všeč in naši otroci so bolje razumeli važnost slovenskega jezika in kulture. Vaš obisk jim je bil v veliko pobudo, da se raje zanimajo za slovenske vrednote." Mitja Ribičič je v jubilejni številki Našega tednika izjavil: "Trditev o izvozu naše revolucije, našega samoupravnega sistema ali neuvrščenosti je tuja značaju jugoslovanske notranje in zunanje politike, bila pa bi tudi zelo kratkovidna in neumna politika, skregana z evropsko resničnostjo." Se bojj pa z ameriško in avstralsko, bi dodali mi. , Teh navodil naj bi se Slovenska izseljeniška matica držala, pa bi bilo njeno delo v resnično korist slovenskim ljudem v tujini. Toda sme kaj takega? K. H. SECTION HVfc—U THE PlAIN DcALER, SUNDAV, AUGUST 5, 1979 — Slovenian historian clarifies issue Košir ivented the »tamp. By Stephea G. Esrati Tvro veeks ago, this column asked: "Did another man 'father* the sttmp?" A new Austrian stamp honoring Laurenz Koschier, who proposed K>stage stamps several years before Sir Rowland Hill did, had raised the questlon This column said Koschier was from Slovenia. Prof. Edward Gobetz, director of the Slovenian Research Center of America in Willoughby Hills, has irovided more facts about Koschier, whose name, birthplace and other incidentals were spelled here as the German-speaking Austrians woukL What are the facts?" Dr. Gobetz asks. "First of ali, Laurenz Koschier was Slovenian and the Slovenian spelling of his name is Lovrenc (or Lovro) Košir (pronounced Ko BSHEER)." In Slovenian, there is a diacritical mark over the "s" of Košir. "He was born, in 1804, in the village of Spodnje Luse, near Skof ja Loka, Slovenia." The German forms of these names are Unterluscha and Bischoflack. "By 1835, his ideas on the postage stamp and other reforms, having been widely publicized in various articles, were, obviously, public enough to be known to anyone interested in postal reforms. "As several writers (Including myself in tbe book This is Slovenia, 1958, pages 142-3), have pointed out, Kosir's ideas were also known, througb public articles and peršonal discussions, to an English commercial agent, Galway, with whom Košir had discussed the postage stamp and other reforms in Ljubljana, the capital of Slovenia, lo&g before Sir Rowland Hill's breakthrough." Prof. Gobetz adds: "We think that Lovro Košir, the son of the small Slovenian nation, also deserves universal recogaltion and gratitude as one of the world's foremost postal reformers and as the father (or at least the co-inventor with Hill) of the postage stamps. "We also hope that Kosir's ezample will help to make the world a little bit more aware of the fact, amply documented by thousands of archives collected hy our center, that numerous impres-sive contributions of Slovenians (and of many other ethnic and na-tionality groups) have yet to be fully recognized by America £nd the world." Dr. Gobetz sent the illustration of the 1948 Yugoslav airmail stamp showing Košir and the house in which he was born. It was issued for the 80th aryiiversary of his death. ZNOVA STRAH PRED ..KLERIKALIZMOM (f V slovenski javnosti je zadnji mesec nepotrebna pravda okrog nekega predavanja dr. Franca Rodeta, profesorja na teološki fakulteti v Ljubljani, Ta profesor je lani v okviru teološkega tečaja, ki ga vsako leta prireja teološka fakulte ta, imel predavanje z naslovom "Resnično krščanstvo pri nas danes in jutri". Vsa pre davanja, M so jih imeli predavatelji na tečaju, so pred nekaj tedni izšla v posebni knjigi; v njej pa manjka predavanje dr. Rodeta. Pri nas v zamejstvu je na to prvi opozoril Novi list, ko je prinesel vest o izidu knjige. Skoraj istočasno se je v Ljubljani o-glasil sekretar CK ZSK Franc Šetinc in po radiu napadel dr. Rodeta, češ da uganja "klerikalizem". Takoj za Šetincem je skoraj iste misli ponovil v ljubljanskem Delu časnikar Lojze Javornik . v članku z naslovom "Nihče nima monopola nad višjimi vrednotami" (Delo, 8. junija). Dr. Franc Rode se je pred javno kritiko hotel javno braniti, kot je njegova pravica in dolžnost. Poslal je pismo ljubljanskemu Delu, v katerem pojasnjuje misli, ki jih je izrekel v svojem predavanju. Toda glavni urednik Dela mu je pismo vrnil, češ da je "ne' stvarno, enostransko in pavšalno". Ker Delo ni hotelo objaviti njegovega članka, se je prof. Rode obrnil na Družino. Ta ga je objavila 15! julija 1979 na 6. strani, , , Povejmo'še to, da je preda vanje bilo že postavljeno v knjigi in bi imelo iziti na str. 247- do 267, ko so nastale težave z oblastjo, ki je prepovedala izid predavanja. Dr. Rode se je vdal, da predavanje ne izide, ker bi sicer celo knjigo zaplenili. Kljub temu so potem sledili napadi na radiu in v Delu. Prof. Rode v zagovoru pravi: "Ko je bilo v zadnjem hipu doseženo, da se predavanje) ne objavi in sporazumno sklenjeno, da o stvari 1 ne govorimo več, so se naenkrat pojavili avtorizirani kritiki; kdo z živo besedo pred poslušalci, kdo po radiu, kdo v časopisu." ■ ; • Komaj že izšel Rodetov dopis v Družini, sta se v sobotnem Delu (14. julija) že oglasila Mitja Ribičič in.: Franc Šetinc. Posebno ta slednji je kot tajnik ZK Slovenije in njen ideolog posvetil Rodeto-vemu članku celo stran v De lu. Vendar ne pove nič nove- ga. Vztraja pri običajnih trditvah. "V verskih pravicah načelno ni omejevanj, zato verniki ne potrebujejo nikogar, da bi jim jih posredniško branil," ^rdi Šetinc. Ppsebno zameri Rodetu in tu^i . Družini, češ da delata za neko "spravaštvo". To se pravi za neko spravo, za neko novo gledanje na preteklost med vojno, ki naj bi privedlo do tega, da bi pozabili, kar je bilo, in bi rajši gledali naprej v nove čase. Tega seveda partija ne more dopustiti, ker njej je revolucija "mit", neka bajka, kot očita tudi prof. Rode v svojem članku.. Nad vsem pa vlada paničen strah pred "klerikalizmom". S tem strahom je partija v Sloveniji naravnost obsedena. To je videti tudi v šetinče-vem članku v Delu; Toda vprašanje je, ali je ta strah resničen ali pa je samo umetno narejen zato, da morejo porezati vršiče tistim, ki hočejo kaj več kot samo moliti v cerkvi in hvaliti odlične odnose med oblastjo in verskimi skupnostmi v Sloveniji. Spominjam se, kako so pri nas na Primorskem v neki dobi začeli govoriti o "beli gardi", ko mi o njej še nismo nič vedeli, vsaj na deželi ne. Pa vendar so že ožigosali nekatere za "belo gardo". Tako se mi zdi, da delajo danes c klerikalizmom. Kdor si upa kaj povedati poleg hvale, je klerikalec. V Sloveniji je danes isto kot med vojno "bela garda". Na to opozarja Franc Šetinc, ko piše: "Odnosi so (med Cerkvijo in oblastjo) splošno dobri, so pa posamezniki in skupinice, ki bi jih radi skalili in pokvarili. Tega ne bomo dovolili. Zaostrovanje odnosov in kvarjenje ugodnega ozračja je gotovo predvsem v škodo Cerkvi sami. Tega bi se morali zavedati tudi posamezniki, zlasti tisti, ki delujejo sovražno, protidržavno in Se pri tem povezujejo z reakcionarnimi silami in institucijami v svetu." Ce imaš torej kritične pripombe o "dobrih odnosih" med Cerkvijo in državo v Sloveniji, če imaš kako željo, npr. naj bi Božič bil tudi državni praznik, kot želi dr. Rode, potem se pazi, kajti to je že protidržavno! "Državno" je samo, da hvališ in se prilizuješ. To je smisel vse te nepotrebne polemike in vsega "klerikalizma": "Kat. gl^s" We quote . 34 The Toronto Sun, Friday August 10,1979 FBI PROBES SPY REPORT LEAK 'Foreign assassins allovved free rein' VVASHINGTON (UPI) — Tlife Carter adminstration yesterday launched a probe into tbe leak of a secret Senate report on how the spies of five foreign countries sys-tematically harassed — and some-times murdered — opponents in the U.S. "We deplore the leak of this draft report and we and other agencies have started an investigation on how it was leaked," the State Department said. But spokesman Tom Reston flatly ! denied one of the study's major charges — that the state depart-I ment tried to impede investigations ' into the activities of foreign spies in the U.S. The White House, while eriti-cizlng "violations of the law by foreign intelligence agencies," said the FBI has also been ordered to investigate the leak. The VVashington Post published details of the still-classifled report after, portions vvere made public last week by columnist Jack Anderson. The study — prepared by the staff of the Senate Foreign Relations Committee's subcommittee on government operations — report-edly identified the five countries as Iran, the Philippines, Taiwan, Chile and Yugoslavia. The published account said the now-exiled shah of Iran had threa-tened to expel CIA agents from his country if America moved against Iranian secret agents operating the U.S. It said the shah conveyed the warnings to the ambassadors rep-resenting the past two U.S. admin-istrations in Tehran, Richard Helms and VVilliam Sullivan. The account said state depart- ment actively discouraged FBI probes of possible erimes com-mitted in the U.S. by agents of SAVAK, the once-dreaded Iranian secret police. The published account said Taiwan's spies prepared to go "underground" in the U.S. when VVashington established relations with Peking, and drew up plans to reeruit Chinese-Americans to travel to China to spy for Talwan. It said "extensive" Yugoslav intelligence operations in the U.S. included the assassination in Chicago of Serbian emigre Dragista Kashikovice and the killing of a 10-year-old girl said to have wit-nessed the murder. The report said Philippine spies began infiltrating the U.S. in 1973, to neutralize political opponents of President Ferdinand Marcos. iDRAGA l ■ ! i ■ i 1979 Ne maramo prazne rasne nacionalnosti in tudi ne materialistične kolektivnosti, čeprav bi bila slovansko pobarvana. FRANCE KOBLAR (Bohinjski teden 1939, str. 32) Letošnji 14. študijski dnevi DRAGA '79 1. in 2. septembra so imeli naslednji spored: Petek, 31. avgusta 1979, ob 18. uri: DVORANA DRUŠTVA SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV TRST, Donizettijeva ulica 3 PREDSTAVITEV sodelujočih na letošnji DRAGI zastopnikom javnih občil In Javnosti. PARK FIN2GARJEVEGA DOMA, Opčine, Narodna ulica štev 89 | Sobota, 1. septembra 1979, ob 1G.30: L SLOVESNI ZAČETEK z nastopi javnih predstavnikov, _______ BOHINJ: OB 40-LETNICI NEKE VIZIJE To Je bila vizija, ki Jo je tik pred svetovnim viharjem 1939 razgrnila v Bohinju plejada slovenskih katoliških kulturnikov od Finžgarja do Kocbeka, od Janžekoviča do Koblarja in Šolarja: vizija zvestobe slovenstvu In krščanstvu, v odprtosti človeku in času. Nedelja, 2. septembra 1979, ob 9. uri: SLUŽBA BOŽJA na prostem v parku. Celebrant mons. Lorenzo Bellomi tržaški škof, Ob 10. uri drugo predavanje: NARODNOST V TEOLOGIJI IN CERKVI PROTI LETU 2000 Kakšna se napoveduje vloga narodnosti v teološki špekulaciji in v verskem občutju na pragu 3. tisočletja? Bo narodnost čedalje bolj ugašala v nekakšen krščanski kozmopolitizem ali pa se bo nasprotno izčiščevala v nezamenljivo sestavino krščanske izbire? Ob 16. uri tretje predavanje: SLOVENSKI MATIČNI, ZAMEJSKI IN ZDOMSKI TRENUTEK Matica, zamejstvo, zdomstvo: troje ravni, ha katerih se danes izraža slovensko bivanje, v različnih političnih, socioloških, kulturnih in psiholoških pogojih. ■ I ■ I \U ■ ■ 10 The Toronto Sun, Wednesday, August 29, 1979 Soviet humanity Once again, the flight of one of its privileged minority reveals the Soviet system for what it is — a repressive police state vvhich makes captives of its citizens. ThedefectionofBolshoiballet star Aleksandre Godunov is dramatic enough. But the 73-hour airport interlude whereby the Americans refused to let his ballerina wife, Ludmilla Vla-sova, be taken back to Moscow vvithout first convincing Americans she vvanted to return, added splce to the drama. After nearly three days alone with her it is hardly sur-prising that Soviets convinced Ludmilla šhe should return "home." Pity she couldn't decide for herself without official "encouragement!" In 1970 the Soviets were permitted to board an American Coast Guard vessel to capture, beat and reclaim Lithuanian seaman Simas Kurdika vvho sought asylum. That vvas an appalling misjudgment and the U.S. officers responsible vvere subsequently fired. And rightly so. The U.S vvanted no repeat vvith Ludmilla. Regardless, it is the Soviet system vvhich stands con-demned. And while "officially" Ludmilla is a Soviet heroine (for coming home!), chances are remote that she vvill ever travel or be seen in the VVest again. By not informing on hubby (presuming she knew his plans to defect) puts her in "enemy of the people" category, forever suspect. Despite detente and the Helsinki Accords, the Soviet beast has not changed its spots. It stili violates vvith impunity every principle of the UN Human Rights Charter. We in the flaccid VVest issue stern vvarnings and trade sanetions against regimes like fthodesia, South Africa, Chile, but we ignore human rights violations by the Soviet Union. Why, South Africa even has blacks from neighboring countries clamoring to come in and vvork! No one clamors to enter the USSR, not even citizens! Usually people cannot travel abroad unless relatives remain behind as hostages. The USSR is knovvn as the prison of natlonalities, surrounding itself vvUh barbed wire, guard dogs, minefields and soldiers. Hovv can vve deplore any country's civil liberties, vvhen we tolerate Soviet indignities? As long as citizens are considered state property, they vvill periodically try to escape. Pity the Kremlin won't loosen the chains. , Urednik našega lista g Vladimir MAUKO. DARUJTE V TISKOVNI SKLAD NAŠEGA USTA! PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO I