Deželna učiteljska konferencija v Gorici. (Dalje.) *> er je njih morala zložna, se ni ouditi, da so oni doprinašali in še doprinašajo brez strahu, izogibaje se določbam državljanskega zakonika, stvari, ki se zde nara, ki smo vzgojeni na podlagi krščanske morale, neverjetne. Omenili smo že, da v katekizmu teh gospodov nima pomena šesta božja zapoved. Ali je pa to tudi osrečuje? Le berite dotične izjave Gothejeve in mnogih drugih; zadostuje poznati, na kak način so umrli slavni možje, ki so širili ideje, o kteri tu razpravljarao, in v svojo žalost se vsakdo prepriča, da niso bili tako srečni, kakor Beranger, Littre, Zaharia, Werner, Priderik, Schlegel in toliko drugih, ki so se vrnili k Bogu in so potem živeli in virarli srečno in zadovoljno. Ali če taki nauki niso bili sposobni zagotoviti sreče posarneznikom in učenjakom, niso tudi sposobni zagotoviti trdno in nravstveno odgojo učeci se mladini, in to toliko manj, ker jim raanjka, kakor smo dokazali, znaka enote in vesoljnosti. To jasno dokazujejo poskusi s podukom svetne morale, ki so se delali na Francoskem. Kdor bi hotel primerjati različne navode, ki so se izdali glede na poduk svetne morale na Prancoskem po ljudeh, ki so bili v stvari veščaki, najde neštevilno nasprotij med njimi, tako da je nemogooe se * Na str. 345. v 16. vrsti mora stati namesto ,tajiti" pravilno ,gojiti". v njih znajti. Leta 1889. je bilo v rabi nič manj kakor 119 ročnih knjig o svetni morali v javnih šolah na Prancoskem. Navedem naj vsebino najbolj razširjene knjige Laloi-tove, ki ima napis: ,,La primiere annee d'instruction morale et civique". Knjiga ima 180 stranij, kterih sarao osem govori o raorali v ožjem pomenu, to je o dolžnosti ljudij proti sainim sebi in proti bližnjemu. Ostali del knjige govori na široko o družini, o šoli, o človeški družbi, o poklicu, o hranilnicah, o zavarovalnioah, o rokodelstvih, o poljedelstvu, o trgovini, o delu, o službah, o državnih napravah, o dolžnostih in pravicah državljanov. Poglavja, ki govore o dolžnosti do samega sebe, povdarjajo posebno zapovedi o zdravstvu, to je čistobo, prezračevanje sob in sploh prostorov; varovati se prepiha, telovadbo, skrb za razvitek inteligentnosti in boj proti strastim. Kot zadnja sankcija so priložena posameznirn poglavjem dotična besedila kazenskega zakonika. Tedaj se ni čuditi, da je nek ucitelj vskliknil, ko so se razvile ideje o morali na tak način: ,,morala je sarao prodsodek" uvaževaje velike razločke ined posameznimi teksti naukov o morali, ki so se učili po šolah, in z ozirom na to, da je raorala vsled tega jako trpela, je bil prisiljen minister za javni uk, Bourgeois, priznati v nekem govoru, ki ga je imel 4. vel. srpana 1890 v Sorboni, potrebo jedinstvene morale. Ali šolski upravi se nikdar ne posreči jo določiti in bilo bi naravnost izzivanje zdrave patneti, ako bi posveten papež določeval zapovedi rnorale in ob enem tudi pregrehe proti liberalnim načelom. Bila bi v največji zadregi, ako bi dobil nalogo sestaviti tako ročno knjigo, ker bi ne vedel, kake ideje naj stavi za podlago svojemu delu, ker eni se hočejo popolnoma naslanjati na pojem domovine in človekoljubja, tretjim pa ne zadostujete ti temeljni ideji. Kake nasledke prinaša tak poduk morale, kaže jasno vedno množeče se število hudodelstev, statistika kaznjencev, grozna spridenost raladine. In to je pae naravno, kajti brez Boga je nemogoca vzgoja, pokoršeina in celo medsebojno spoštovanje: Initium sapientiae timor domini. Kdor ne veruje teinu napredovanju, naj bere sodbo Durny-jevo o nravstvu francoske mladine, ki hodi v javne šole. A najhujše pri teni je, da ljudstvo, ki bo slišalo, da morala, ako jo spremlja resnica, priganja človeka k čednosti, je začetek omike, zatrjevanje človeške dostojnosti, voditeljica v izvrševanju poklica, da ta morala se določuje po vesti posameznika, bode se čutilo popolnera prosto, da uganja karkoli mu ljubo. Najgrenkejši sad poduka brez verske morale bo tedaj socijalni prevrat. Ako se narareč enkrat prizna načelo, da človek more določiti raoralo, v kterej se iraa vzgajati mladina, brez ozira na vero, odpade morali podlaga, vrednost in sankcija. Ako je človek vir, vodilo in smoter moralnosti; ako ne obsega kršoanstvo večne resnice morale, v kterej je zapopadena društvena morala, tedaj manjka višji princip, ki bi bil sposoben brzdati zmote posameznikov. Potem takem bi bil popolnoraa opravicen revolucijonarni socijalizem, ki hoče uničiti sedanji socijalni red. Potem ne bode mogoče krotiti množice drugače, kakor s surovo silo. Ali rai vprašamo, kdo bode brzdal one, ki irnajo ali predstavljajo silo, ako se spomnijo, da morala ni nič drugega nego predsodek, kakor se je izrazil oni francoski učitelj ? Odgovor na to daje zgodovina poznejšega rimskega cesarstva, zgodovina francoske revolucije rninolega stoletja. Ideja občega blagostanja in zaporednega razvitka človekoljubnosti, kteremu je treba podvreči zasebne koristi, zasebno prepričanje, ne zadostuje pac, da ukroti strast. Ako nočeš poznati Boga kot gospoda nebes in zemlje, prideš dosledno do tega, da ne priznavaš nobene oblasti, nobenega gospodarja: Morala brez Boga, morala brez vere pelje neizogibno k anarhiji na polju morale, politike in socijalnega življenja. Strah obide človeka, ko misli na grozne nasledke takih sistemov. Polen groze pred takimi nauki in iz ljubezni do mladine, ktero bi rad videl rasti v vseh čednostih, mislil sem, da mi je dolžnost, opozoriti vas, častiti odgojitelji, na brezno, h kateremu vodijo ti nauki, in pokazal sem Vam v kratkih besedah njih bistvo, njih vir, razvitek in nasledke. Tu mi pride ravno prav izrek Lambruschinijev, kteri piše: BPodlaga političnemu redu mora biti moralni red, in podlaga moralnemu redu odgoja, ona odgoja, ki odpira in vodi na pravo pot duha; ne ona, ki ga tlači in kvari ali pa unema, ona odgoja, ki združuje spekulativno življenje s praktičnim, mestno življenje z družinskim, življenje na tem revnem svetu z večnim življenjem v nebesih". 0 stvari, katero danes razpravljamo, sodi on tako-le: Je zakon, ki vlada človeškega duha in ga vodi. Ta zakon ga opozarja nase, pa mu vendar daje na prosto, ali se ga hoče držati ali ne. Clovek izve o njem po notranjem glasu svoje vesti, po zunanjem glasu narave in po živej besedi božji. Poznavati in izvrševati ves zakon raorale edino le po vodilih pameti in vesti, bilo je nemogooe tudi nedolžnemu človeku; radi tega bilo je treba božjega razodenja, ktero pojasnjuje in popolnjuje ostali dve manifestaciji moralnega zakona in daje temu znak verskega zakona in zunanjega pozitivnega zakona, in ker se razodeva kot božja volja, ustanavlja dolžnost. Razven tega je človek po svojej naravi nagnjen k družbi in tedaj je treba, da notranji zakon njegovega duha je temu primeren, in da se javi na zunanje in veljavno. Od tod prihaja opravičenost društvene avtoritete, verske avtoritete, družinske avtoritete; vse tri so potrebne za razvitek odgoje človeškega bitja. Oni zakon tedaj, ki vlada človeški duh, ga ne postavlja za svojoga neomejenega gospoda, tako da sam zadostuje svo- jemu srnotru brez tuje poraoči. Zakon posvečuje in varuje nravsko prostost dečka, ali ob enem ga stavi, in to je neizogiben pogoj lastne odgoje, pod avtoriteto Boga, družine, človeške družbe, cerkve. Naj tu še opomnim izrek nekega francoskega akademika: ,,Verski poduk v ljudskej šoli ni saino najvažnejša stran poduka, ampak verski duh ga mora skoz in skoz napajati in biti podlaga morali". In Saint-Marc-Girardin trdi: BEdino le vera je trdna podlaga odgoji. Brez verskega poduka ni mogoč dober sistem odgoje". Meni se je tera bolj zdela dolžnost, opozoriti Vas na te stvari, vredni sodelovalci moji, da boste vedeli, da besni boj med krščanstvom in ateizmom, in ker skušajo tudi pri nas oraajati naravno središče pedagogike, ki je krščanski spiritualizem, ter rabijo filozofijo kot sredstvo, da bi ga preložili v huinanizem. In potem je bila raoja želja, raztolmačiti Vam, kar je rečenega v poglavju, ki sklepa pojasnila pridejana našim učnim načrtora. Ker je prebivalstvo te dežele po vsem vdano krščanskim idejam in se nikakor ne misli od njih ločiti, rastel bode Vaš ugled v onern razmerji, kakor se bode svetila čast Vašega stanu, in da govorim z Lambruschini-jem, v onem razmerji, kakor bode rastla pri Vas samih pametna in znana ljubezen do otrok, katera izvira iz vere, v onem razmerji, kakor boste znali ne sarno z besedami, ampak tudi z zgledom, z neomadeževanim življenjem buditi v svojih gojencih zavest odgovornosti za vsa njihova dejanja, notranja in zunanja, bodisi v domačem, kakor tudi v javnera življenji. Ta stran delovanja učiteljev, ki se nikdar dovolj ne uvažuje, imela bode mnogo vspeha, ako se združi z napori učiteljev verstva, da se pride do tega, da ponesejo gojenci, kakor je rečeno v oraenjenih uavodih, iz šole v praktično življenje razven delavnosti in odločnega nagnjenja izobraziti se v vseh strokah vede, tudi trdno vero v svoj večni poklic. Postavil sem, seveda, v vrsto odgojiteljev učitelje verstva; govoril sem o njih kot o pravih sodelovalcih v šoli. Gorje šoli, v kterej se duhovnik ne zanaša na ucitolje, in kjer se učitelj vede kot tekmec duhovnikov, in se ne smatra kot njega zvesti sodelovalec. Ako bi jaz, kot oseba svetnege stanu, hotel priporočati duhovščini, da naj se žrtvuje z vso gorečnostjo pri podučevanju vere in morale v šolah, ako bi jo hotel priganjati, da naj se pripravljajo z vso marljivostjo za uk, lahko bi se mi očitala v tein smelost. Zato pa tudi ne govorim o svetern in vzvišenem njih poklicu, in sklenem svoj govor z besedami našega Gospoda, ki se bero pri sv. Matevžu: ,,Qui fecerit et docuerit, rnagnus vocabitur in regno coelorum". Konečno izjavljam, da se čutim srečnega, da živimo v državi, kjer še veleva zakon podučevati verstvo, kjer smo pod pokroviteljstvom tako pobožnega vladarja, kakor je naš premilostljivi cesar Franc Jožef L, kteremu želim za svojo osebo, in — mislim, da sem v to pooblaščen — tudi v Vašem irnenu, iz vsega srca, da ga ohrani Bog še mnogo let v blagor narodom, ktere on tako modro vlada in vodi v prid vesoljnemu miru, od katorega ima tudi sola toliko koristi, in imajo narodi toliko neprecenljivih dobrot. WS." (Konec prih.)