275
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
Tonekda stopaje po mariborskem sprehajališču z najis-krenejšim prijateljem in premodrim učnikom, da bi se o ne-kterih vedinih rečeh po domače pogovorila, je on ozrevši se po zelenih hribčkih in rumenih poljanah žalostnega serca rekel: Oj! da za kakih 30—50 let bodo na teh lepih gričih gosposke pristave in poletne stanišča ponosno se po ptujskem polji ozirale in ti prekrasni kraji se bodo v sto letih poptujili!" Al tega vendar ne morem verjeti, ker dobili smo svojega vladika, slovensko vladikovino, ki gotovo bode zajezila šiloma nas topeče valove; zavedili se smo; tudi imamo naši narodnosti primerjenih gimnazij pričakovati, česar nas je presveta cesarjeva beseda že lani zagotovila; rešeni smo. Hvala Bogu, dendeneši več ne dremljemo pogubnega in za-dušljivega spanja,  v kterem bi nas sovražnik mogel nepri-
     pravljene  napasti;   ni  treba  se  več  toliko  bati za domače ognjišče,   ki nam ga je  težko   kladivo dosti odkerhalo, — postave nam je branijo.    O tej   priliki   so me   preletele besede, ktere je dr. Schreiner zapisal: „ . . . . Marburg und Pettau, die sich als Sprachinseln darstellen".   Kako pač je      to mogoče, ker skoro vsak domač meščan, čeravno so nje-     govi očetje priseljenci bili, slovenski ume in govori z ljudstvom ; greš li v kakoršno koli štacuno, povsod se pogovar-    jajo tergovci s priprostimi  našinci po domače;   v saboto na sejmu malo drugih besed čuješ kakor naše; celo gospodične s francozkimi obroči ograjene in turškimi koprenami zager-njene kramljajo z maslarkami , mlekarcami itd. prav gladko po slovensko;   v slovenski   cerkvi,   pri sv. Alojziji,  pri sv. Magdaleni  je  zadosti   polno,  akoravno  se  v našem jezika Božja beseda razlaga;  v stolni cerkvi je pri rani propovedi (pridigi) največ ljudi,   ki oboji jezik  govorijo;  uredniki so večidel naši ljudje, tedaj umejo naš govor in umeti ga jim je treba.    Kdo pa   sedaj   še  ostane?    Učniki   na rečnici iti nekteri na gimnazii, ki   se jim neče   prileči   rimljanska izreka:   „Si es Romae"   itd., —   kak  v miru   živeč   častnik, nekteri merjaši,   nekaj   detičev in postopačev,   po kterih se ne sme za mesto   znanost narodnega govora soditi.    Ce pa s tujci in   nevedneži   naše besede neslovenski govorimo, se godi to za prijaznosti in  njihovega ubožtva delo. Kako nek bi govoril s človekom, ki drugega jezika ne razume kakor nemškega? Taki nasledniki Adamovi lahko ugledajo „Sprach-inselu,   ker se ž njimi po njihovem golči (govori),  vsaj je na Laškem ne iščejo.    Nemška   pridiga   v slovenski   cerkvi ob ednajstih je   že   slovo vzela,   ker ni poslušavcov;   tako smo si bili po priliki pred letom dni mislili, ker veliki gospodje razun nekterih in višji vojščaki   navadoma ne hodijo Božje besede poslušat;   menda ne utegnejo.    Te  dni sta se dva   gospoda   nekde   po   naše   pomenkovala:   Slovenec   in Nemec iz daljnega nemškega kraja,   ki je   pa naučil se do dobrega   Laški.    Tretji   gospod   poleg  sede je  poslednjega vprašal,   kaj govorita.   Ta pa   ga je mahoma popital:   „kaj tega ne umete;   kde  pa živite   in služite?"   5)„Tu v Mari-boruau.   „Kako pa je mogoče,   da slovenski ne razumete? Tu je treba pred slovenski   znati   kakor laški in francozki ; vsaj jaz pridši iz daljne Nemčije sem si najprej preskerbel, da slovenski znam. Tako se spodobi poštenemu človeku, ne reči za nevednosti voljo prezirati".
To bodi mnogim na vzgled! Ako pa se jih dosti rajše po tuje meni, so okolnosti krive. — O bregušarskem Ptuji res ni treba besed gubiti; ondi le kak prenapet nasprotnik naš nahaja nemško „Sprachinsel", kakor gospod Raffelsperger, ki je začertal okoli Ljubljane veliki prostor nemške zemlje. Takim krivicam se posebno ustavljamo, kakor onim zobavcom, ki vse, kar tudi nemški govori, drugemu narodu prištevajo. To več ne sme biti; to je strašna pregreha zoper pravičnost Božjo, ki nikjer ne veleva, naj bi narodi se poptujevali.   Toliko od te plati o Mariboru.
Odtod po koroški cesti proti   Kamci   (iz „Ka menca" nemški Gams) ugiedaš   za   kako četvert ure price^tno deščico samo z nemškim napisom, kjer se bere okraj, soseska in kraj po nemškem   za Slovence,   ravno tako prej- ved, da se navzdol ne sme naglo voziti; celo v nemškem Cmu-reku se vidi poleg mosta slovenski napis,   kako se je voznikom treba zogibati; pri Ernoži je poleg železnice slovenski brati, da je prepovedano po železnici hoditi. Na Slovenskem se res razne dogodbe naključujo.   V Kamci se je leta 48 zagnjezdilo neko „nemško katolištvo" v dveh ali treh hramih, kjer so  gospodarji   časnik   „Urchristenthumu   prebirali,   namesto da bi bili boljše na gospodarstvo gledali. Hvala Bogu, da se naših slovenskih ljudi  ta  gnjusoba in strupna pošast ni lotila,  slava   slava,   nam!    Tu   bi  sploh   zlo   bilo   želeti boljše narodne učilnice, ktero čuvajo duhovniki, ki dobro vejo, kaj pomeni ovce pasti,   ki   so   v več   ozirih v nevarnosti pred  sovražnikom.    Ni  zadosti,   da   duhovnik more z dohodki izhajati;   se ve,   da  je  to tudi  potrebno;   al prava
276
naloga je sovsema druga; duhovniki so naroda vzgledi in likavci, njihova dolžnost je narod iz kaluže nevednosti izvleci, ali, če se je krivih mnenj nasesal, jih odrinuti in blagih vcepiti in sicer na najlepši podlagi svete vere in narodnosti, ki se ujemate kakor zrak in življenje. Le tako narodu koristimo; inaci smo najemniki; volk prilomastivši pobere ovčice in se ž njimi pogosti. Vselej nam bodi geslo: rvera in narodnost".
Iz Kamce se pride v dveh urah v Selnico, kteri se po nemško pravi „Zellniz" ; Nemci namreč radi s v c spremenjajo na začetku kakega imena: „ZmolIniggu, ,,Zlap" po naše „SmoInika, „Slapu. Tu so res kaki trije naseljenci, ki hočejo celo župo po svojem kopitu oberniti. Čeravno tudi ti znajo z družino po naše govoriti, se vendar ponašajo kakor bi jih bil kdo navlašč poslal sejat tujstvo po naši zemlji. Calarno je, kar smo tu zvedili, da namreč odbor, v kterem sta bila dva Nemca na čelu, drugi (bilo jih je okoli 20) pa hribarji, ne vede jih največ ne brati ne pisati, ne nemški, je prišel prosit vladika, ki so ondi birmali, da bi učilnica po nemško osnovana bila!! Ravno tu bi tudi treba bilo še druge razmere odpraviti. Vračnikom (zdravnikom) je menda treba, ako hočejo ljudem pomagati, njihov jezik znati, da bolnika, bolezen razkladajočega, razumejo in mu pomagati morejo, ue pa jih nemštva siliti; koliko nesreče se lahko po nerazumljivosti pripeti! Tedaj bi treba bilo, da vračnik dobro ljudi razume tudi v Selnici. Gospodje kaplani, naši možje, se trudijo tu živo našo reč braniti in ohraniti. Solnce, sijaj pred njihove vrata!           (Dal. si.)
t
285
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Dalje.)
Hote ob ednajstih ponoči poštni voz s pajdašem zasesti sem poprašal v naši besedi, je li voz poln? in mahoma se mi je odgovorilo: wItali sumus, imus ad st. Andream", to je, „Lahi smo potujoči k sv. Audreju". Oho, sem nagloma pomislil, Lahi in sv. Andrej na Koroškem v labodski dolini, kako se pa to sklada, ker Lahi malokda po naših dolinah in planinah kruha iščejo, najmanje pa na Koroškem, ki se sama za se ne more prerediti; Sieiljska je nekda žituica bila Laškemu. Dom zapustivši si indi stroška išejo. Pa kaj senjarim! Vsak človek ima načela, po kterih dela. Nehotoma meje spreletela misel: povsodniki (kosmopoliti) so; povsodništvo so nekteri modrijani najvišje čislali, za največjo krepost imeli; pa povsodnik opustivši najperve, najbližuje, najpotrebnejše dolžnosti ter opijanjen za neko občno blagost, ki se samo nekako težavno misliti da, zanemari sveto nalogo ter blodi po svetu brez podlage; vsej vsako pravo versvto se opira na kak narod in je le blažilo za-nj. Res je Gospod rekel: „Idite po vsem svetu oznanjevat blagovestja", pa doma je treba bilo to delo najpervlje doveršiti, iu potem darove raznih jezikov dobivši so šli njegovi učenci k narodom blaživuo besedo Gospodovo razlagat.
Tu tudi nesem opustil poprašati iz važnega vzroka, je li v Brezji kaj Nemcov, in reklo se je, da so sami Slovenci; tedaj, sem si mislil, je dosti lažljivega, kar so ljudje govorili ali včasih pisali. Kako uro verh Selnice se kaže tekoča žila, kteri Drava pravimo, kakih 13 sežnjev samo široka; tako jo gorovje od obeh krajev stiska; pri Mariboru pa je železničin most prek nje že 90 sežnjev dolg. Tudi Evini sinovi so včasih po posebnih prigodkili in razmerah navzgor ozki, sključeni in stisnjeni, da skoro duške ne zmagajo, navzdol pa razgernjeni, širokoustni, in bi rekel, skoro neomejeni; al veličestna in blagonosua Drava! pri-zanesi moji derznosti in nespretnosti. da sem tvoj kip za resnitev tako nepriličnih dogodeb rabil; spoštujem te iskreno kakor zemljo, po kteri šumljaš.
Proti sv. Ožvaldu se derdraje sem pogledal na uro, in ravno je kazavnik premahal polnoči od 7. na 8. velikega serpana; tema je nastajala kakor testo gosta; grom je bobnal in pokal, kakor bi namenil konec svetu biti, bliskalo in blisketalo se je, da so oči onemagale, in potem je liti jelo, kakor bi Perun bil dežju dna odvečil, spomnil sem se vihte na gori Sinajski, kjer je Gospod med gromom in bliskom Izraeljcom imenitne zapovedi podaril. Vse to menda kako pseben pomen ima, in res — zmislil sem se lanskega 8. vel. serpana, ko so tudi za nas koristne postave razglašene bile, in danes je letnica, zdelo se mi je, da nas Bog svari, da se v teh važnih rečeh ni ničesar storilo.
Okoli 6 ur od Selnice nad sv. Ožvaldom in Brezjem proti Koroškemu je na veliki cesti terg z imenom Mar-berg ali Mahrenberg, dosti snažen in precej dolg. Ko sva s predragim tovaršem B — skim do cerkve prišla, še se je vidil od birme ostavši napis na pricestni tabli „Hochge-lobt" itd. Potie v cerkvo gledat grede sem se čudil na križepotnih skrižaljkah viditi slovenske napise. Prišedši k duhovnemu gospodu S. sem ga poprašal, kakošna razmera je tu med slovenskimi in nemškimi bivavci, in zvedil sem, da po tergu stanuje okoli tisoč ljudi, ki večidel vsi nemški znajo (več je preterdih Nemcov), dosti pa tudi slovenski, česar sem se sam prepričal; 1400 pa jih po okolici in gorah živi, ki so zvečega Slovenci; Božja služba je enok slovenska, enok pa nemška. Kaj pa mislite, odkod je to ponemčevanje? Nek duhovnik B., ki je leta 1849 v Soboti se v večnost preselil, je bivši tu kaplan pred kakimi 40 leti počel nektere teržljane brati in pisati učiti po nemški, in tako je podlago položil nemški učilnici; potle se je učilnica osnovala ravno tako, to je tuja, in bil je dosle ter šče deudenešnji učnik ne vede slovenski; po takem je otrokom vselej po nemški krožil in mladež res ponemčil. Gorjani nočejo detec v učilnico pošiljati, in zato se veda zaostajajo v omiki; pa dajte jim slovensko učilišče ter jim njega korist razložite , gotovo se branili ne bodo. Je li taka naredba pravična bila, in so li učiliščni ogledniki svojo dolžnost spolnjevali? Nekde sem bral: »Počemilo mu lice, kdor dom iu rod zatira!a Pravilo se nam je tudi, da se namerava marberžki učnik zameniti z nekim slovenskim; Bog daj! pa berže bolje, ker vsak hip je velika zguba za nas.
Drugi vzrok je, da se včasih terdi Nemci iz nemškega kraja tam ženijo in tako postanejo otroci v takih učilnicah nemški*; tretji in zelo terden vzrok je cesta iz Ivnika v Marberg, po kteri se nemštvo v naše kraje zavaža; visoke gore in reke uavadoma deržijo, pa kaka dnika ali most strašno tujita. Srečajoči učenčki so naji po nemški pozdravljali in vprašaje: je li bi tudi po slovenski ne vedili govoriti? so nama nekteri veleli: „veršte niks bindiš". Ko sva se dalje ž njimi mudila, sva spoznala, da tudi slovenski razumejo, pa skoro se sramujejo golčati. Dotle smo že! In po takem se res ni treba čuditi, da so Marberščani celo pri vladištvu tožili zavoljo slovenskih napisov na križepotnih skrižaljkah, iu da bi menda radi samo nemške prepovedi. Pa se jim je tudi odgovorilo, kakor so si ti prederzneži zaslužili.
286
Grede proti Mu ti sva po priliki ondi, kjer se cesta iz Ivnika s Koroško veže, ali malo više prašala nektere ljudi: Kako se oni vesnici pravi; razumeli naji so, pa toliko bistrega jim ni bilo zročeno, da bi bili mogli ta nordijski vozel razvozljati. Pustivša te siroteje sva neko žensko na gumni slamo stepljočo poprašala za taisto reč; ta je hitro rekla: „veršte bindiš niks". Taka je! Tu so mi se nehote vrinuie neumne misli nekega neslovenskega gospoda, ki je več let na mariborski gimnazii učil in sedaj ga že slovenska zemlja pokriva. Ta bivši naravstvenik je nekde menil ali zasledil, da je človek nastal kakor merčesi ali červiči v kaki mlaki ali kaluži. Moj Bog, odpusti mi! Vsej si nisem sam rad teh bedastih misel v pamet poklical. Svete nebesa! varujte nas take omike, pa tudi takih ljudi, ki tako blodijo.                                                          (Dal. si.)
300
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Dalje).
Iz misli si izbivša te bebce sva gledala cerkvico na prece visokoj gori, ki se ji pravi: „Sv. trije kralji," ponosni mejnik proti tujemu življu, hajdo že cvetočo in kalno Dravo, kako je skalovje opolinavala, bi rekel, serde se na krivične zgodbe, ktere Podravljane tepejo, kar naji sreča neka starka s sinčekom; ona je na slovensko pitanje nemški odgovorila; poprašavši jo, zakaj na slovensko vprašanje (kakor je nekterih navada) po nemški odgovarja, je rekla: „Jaz sem Nemica iz visoke Koroške, žive že nekoliko let v Dravberzi; prestara sem že, da bi se dobro slovenski govoriti naučila, sinček pa vama jo gladko reže naučivši se je v učilnici" — in res, taka je bila. Bog daj, da povsodi po naših krajih dobimo slovenske narodne učnike, nikar najemnikov več.
V kratkem sva se pripotila na Mu t o. Mu ta je boren teržeč na lepem kolmu,   cerkev veličestno stoluje na njem,
čeravno je znotra prece borno opravljena; župnikov hram rebra moli imaje podobo kake zapuščene pojate. Po cerkvi in župnikovem hramu sode se zdi, da župljanom ni zelo mar ne za uno ne za to. Ljudje tu oboji jezik govore; okolica je slovenska, samo kovačnice spoder na Bistrici potoku imajo večidel neslovenske delavce. Take kovačnice so sicer potrebne, pa grozna nesreča za človeštvo, kar sem že davno cul; oča celi dan s kladivom maha, mati od ranega jutra težaško delo opravlja, otroci pa ves mili den sami čepijo v kolibicah iz potočnega vlažnega kamenja, skoro nikamor ne hode, temoč pri skleduri sede, in to je krivo, da postajajo trepavci, bolezljivi; želve je rade mučijo. Učilnica je čista nemška, skoro še nevarnejša ko-vačnica, kakor una za naše ljudi, ker tu se prav za prav iz nedolžnih Slovenčkov Nemčoni kujejo. Oh učilniško ogledstvo preteklih let! čemu bi tvojo pravičnost in ker-ščanstvo primerjal? Božja služba je slovenska in nemška, akoravno je dosti več Slovencov. Dalje grede sva srečala dečka kakih 15 let — meršavega, perstene kože. Na pervo vprašanje je odgovoril, da po naše ne ve, da ne zna brati, ne pisati, da je črevljar pri imenovanih kovačnicah; na drugo več ni mogel odgovarjati glede kakor zaboden vol; sedaj šče sem le bil močno prepričan, da ondi učilnica ima namen, ki sem ga zgore naznanil. Nasproti so nama prihajali naši ljudje iz Kortine, vesnice proti Koroškoj, zdrave pameti in lepe postave; spotoma se nama je onkraj Drave kazala Vuzen i ca, kjer je tudi nekda bila propoved v obeh jezikih,  sedaj pa ne več.
Od Kortine je cesta tesno kraj Drave, na obeh krajih stermo gorovje, onkraj nekaj napravljena, namesteh samo načertana železnica, kjer bo se kmalo po vihtah, vremenu in času razsulo, kar je bankovec in žul zgotovil.
Tako premišljuje in oziraje se sva že bila na zahodnem robu Stirske. Od nje slovo vzemši kakor Jurček grede na tuje, sem se derznii na zemljo za nas v zgodovinskem oziru prevažno pervokrat stopiti pervlje se pokrižavši, duhtal sem žaluje, da nekda skoro vsa naša, kar šče njene imena dnes glasno govorijo, je samo tretjina Slovence ohranila, mahoma sem se spomnil kuežkega stola, kjer so slovenski vojvodi narodu prisegali zvestobo in pravičnost; spreletele so me važne besede, ktere je kmet, sede na prestolu, bližajočemu se vojvodu govoril:
Ali je za deželo skerben oče?
Ali pravičen sodnik? varuje blagost
In svobodo svojih deželanov?
Ima „sveti veri,"   ali jo brani?
Brani pravdo vdove? Knez.
Zarotitn se Bogu vsevedočem:
Bramba,   var in oče svojem ljudstvu
Biti, zvest ostati sveti veri
Pravdo branit vdove, zdaj obljubim;
S'rotam pomagati, če hitijo
K men' od vseh strani; jaz knez in skala.
Biti hočem ljudstvu gorotanskem'.
Za resnico se na to zarotim,
Tak mi Bog pomagaj! Narod.
Amen. oče!
Herder je to povest z naslovom „Furstenstein" pope-val prištevaje jo nemškim pravlicam. Da je pa izvirno slovenska bila, in šče le po oblasti nemških vojvodov in po razvadi nemška postala, očitno kaže zgodovina in slovenski napis na kamenem prestolu gosposvetskega polja. Želel sem, da bi kralju Mat j asu brada že bila zadnjokrat okoli mize zrastla; mislil sem, da Korošci imajo dva slovenska časopisa, mi pa na Stirskem ne enega, akoravno nas je po številu skoro trikrat več  itd.
Mnogo inači se kaže dosti reči kakor pri nas: miljski kameni so pri nas dolgi, debeli in butasti, ondi pa drob-nejši, krajši in zaljši; ženske tudi delajoče na njivi ali travniku glavico z nizkim klobučecem prece široke krajce imajočim  pokrivljejo   kakor   platničkarji.    Pri teh nikjer ne
301
sem opazil, da bi kde bile svoj domači govor zatajevale, čeravno tudi nekoliko po tujem čebernkniti vedo, kakor štirske Slovenke; sram je bodi! ako so le nekoliko med neslovenskimi ljudmi. Po takem se ne smejo čuditi, da je domačini zaničujo, tujci pa posmehujo vele: „Beba je na Slovenskem doma, pa nanje slovenski ne zna;u vsej tudi ker-sčanstvo pri takih bitjih ni najmočnejša krepost. Tako se praviloma godi, da, kdor se je narodu izneveril, je pozabil tudi dolžnosti do onega, ki nam je narodnost in vero podaril. Nikomur se ni treba sramovati, če dva ali več jezikov govori; pravični in pošteni ljudje take vsele bolje čislajo in je rajši imajo že za koristi delo, pokaj bi tedaj naše deklice indi si kruh služeče.se neumnejše delale kakor so! Nekega pastirčka cokljaša popitavši, kje je doma, mi je rekel vv Dravberzi," tedaj šče v koroškem govoru sprehaja g v z pred e-i, toisto se je poresnilo v besedi Kinberg, v Kinberzi.                                   (Dal. si.)
309
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Dalje).
Pred lepi terg Dravberg prispevši sva same domače glasove v krepkem in jedernem koroškem narečji slišala, kar je serce na drugo plat ganilo kakor prihod v Marberg. Teržani se ne sramujejo po domače kramljati, tudi pervaki po časti in premoženji ne, kakor se drugej rado godi. Naj jim ta kraj bode v izgledi Samo na enega človeka sva zadela, ki ni slovenski razumel; povesmo je tolkel, zakaj? nisem se trudil razvozlati; kako pa je, sem vprašal, da slovenski ne znate? Odgovoril je, nemška mati me je rodila na Nemškem; še komaj deset let sem tu. No, sem si mislil, šče le deset let! pa ne moreš na najmanjše in najležejše vprašanje odgovora dati; z umnostjo res nisi preveč obsut. Naši mladenči, vojaki postavši, se za leto dni laškega gladko za svojo potrebo naučijo, ali dekline služeče pri neslovenskih družinah v kratkem urno njihov govor govorijo. Vidil sem dostikrat na tergu v Mariboru, da so dekle ali keršence tolmačile gospe'm, gospačam in gospodičnam, ki umejo na glasovir berhko igrati, s pozlačenimi nitkami našivavati, četverko plesati, nektere tudi malo po francozko zavijati; če pa se jim veli: idi na terg živeža kupovat, zelja kuhat, žgankov mešat, kruha peč itd., se pa ponašajo kakor žaba pri lešnjiku. Taka omika naduva sedašnje meščanke in pomeščanke večidel; priprosta dekla pa mora prav za prav njih um biti v potrebnih rečeh. Bog varuj naše krasotice tako neprimerne omike! Mladost zna lepo po naše, ker — čast in slava g. učniku, belo lice duhovnikom — v učilnici se slovenski učijo, kakor je pravo in pošteno. Božja služba je pre od Jožefovega do Miholja za teržke uglednike vsako nedeljo po enok nemško, kar bi se menda tudi lahko brez kvara opustilo, kakor mi se zdi po razmerah, ki sem je zvedel; sicer pa nečem in ne smem
o tem soditi. — Veselega serca in blagega spomina zapu-stivši koroški Dravberg sva hlepno želela, da bi tudi pri nas tako pametno in pravično narodne učilnice urejene bile ali se konci sedaj uredile, in potem sva jeia malo po malo na stermo in blizo 5000 čevljev visoko Gorico riti.
Sope zavoljo pripekajočega solnca in stermine sva dospela do nekegav starčeka gorsko, ki je cesto popravljal in je bil po rodu Ceh; vendar je govoril slovenski razve h namesto g in naglasa v nekih besedah; cokle se mu niso prilegle, ampak le usnjati škornji. Nekoliko više sva našla pasterico, ki je pasla koze in ovce; res bi jo smel cice-ronko po onem krajiči po pravici nazvati; tekla ji je domača neskvarjena beseda ko maslo; vse ondašnje razmere je do pičice vedila povedati, da je kaj, bistrega in zdravega razuma je bila, čeravno nikoli ni učiliščne klopi gledala, lehkič ni vidila; kazala nama je unkraj Drave na poljani prece visoke gore udobno sedečo Strojno, poleg reke v dolu Lebličje, tujci mu pravijo Laiifling; na go-ričnem podnožji dve uri verh Dravberga Labod. Popra-šavši, koliko hoda odtod je v Labod, je deklica urno povedala: „Do Labodi odtod ste dve uri, odonod sem pa tri, ker pot je celo sterm, tedaj ondi Labod, i.
V Labodi kakor tudi pri sv. Lavrencu je Božja služba na dvoje, to je, slovenska in nemška, ker onkraj po in proti labodski dolini so že ponemčeni Korošci, takraj slovenski, ki šče navadoma ne znajo drugači ko po naše govoriti. Sliše, da nepopačeno koroško ljudstvo govori le Labod, nikar Lavamund; ne morem jasno razumeti in spreviditi vzroka , pokaj bi se naša lepa slovenska vladiko-vina po naše tudi imenovala lavantska, in zakaj ne la-bodska; menda za nosnika an = 6 dela, spremenjenega b v v in terjega t namesto d, kakor tujci delajo. Menim, da se naše slovenske imena poprek ne bi smele prestavljati, kakor pa se ruske, francozke itd. ne prestavljajo; zlo neumno in krivično se mi zdi lepe imena: Za verh, Sinarovci, Stročja ves, Ključarovci, lluneč itd. kvariti v „Sauerberg, Schvveindorf, Schiitzendorf, Schliis-seldorf, Rundsberg" ; jaz vsele resnim vrednost srbske po-slovice: ;?kakor pravo, tako zdravo".
Više proti grebenu kimaje sva zagledala pri nekem verhovcu, kteremu „Mongus" (tedaj šče ime na-us) pravijo, obilo črešenj, drobnic, nektere so bile 9. vel. serpana šče čisto zelene, nektere erdeče, druge tudi čeme; žejna in nekoliko že skoro upešana sva gospodarja prosila, da bi nama nekaj črešenj prodal, kar je rad storil. Vsipavši je na ledinico sva zobala ko nekda pastirja; spominjal sem se blagih, srečnih in mirnih dni brez spletek, grenkosti in prepirov, ne znaje, kako hudobno lehko postane človeštvo, čeravno se je dosti učilo, obilo knjig pozobalo, pa tudi strasti gojilo, ki navadama um v kremplje dobivše ga zaslepijo. Na neki vejici prek plota viseči vide cel kup čreš-njic sem jo utergal, rekši tovaršu: Veš li, kako se temu veli? Odgovoril je, pri nas vsekdar „kozura"; menda je ta beseda iz teiste korenike ko ;,kozačaa; mi ji na malem Štirskem pravimo „kučka", kar se lepo da razklasti. Ondi se je tudi jara rež kazala šče le cveteča, ki jo indi že okoli 15. malega serpana žanjejo; tu se mi niso več htele prilagati pesnikove besede: „Prid' verh planin, nižave sin!" Kake pol urice odtod sva jo pririvala srečaje dosti vozov z ogljem do neke borne kerčmice, kjer se nama je slabega virica in suhega kruhca podalo; od sira, mesa in drugih jedil ni bilo ne duha ne sluha; ubožtvo je toliko, da se mu na oba kraja rebra vidijo. Edino, kar se mi je dopadlo, je bilo, da sem redarske postave vidil na steni pribite v lepi in čisti slovenščini in ime c. k. namestnika horvaškega po slovenskem podpisano. Oh moj Bog, sem si mislil, povsod se pravica deli; le mi je ne dobimo, pri nas so take reči vse po tuje, kamor koli greš ali se ozreš; smo li nevredni, smo se li mi ali morebiti že naši prededi v preteklih casovih strašno pregrešili,   in   kazen šče  bije vnuke
310
in prevnuke. Pa tudi o tem pravi sv. pismo, da kazen seže samo do tretjega ali četertega rodii. Kolikor mi je Kliona iz svojih listov povedala, ne morem zasačiti v naši zgodovini peg, madežev in grehov, ki bi take nasledke nam delili; morebiti je višja osoda določila nas tepsti, pa pravična previdnost grešnike in krivičnike preteplje, pravičnike le skusavlje v čednosti in stalnosti, zato pa je plačilo toliko večje. — Ljudje so tu slovenski, ne vede tujega, in pravijo takim,   kterim je prirodnost dušne darove skerčila „sirote".
Primahavšima skoro na greben visoke Gorice se je razgernil razgled širokega obzorja. Ponosno je molela nama nasproti sv. Uršula, po kteri so se vidile velike „frate", ki jim Štirci velimo ,.kerč" ali „kerčevina"; na severni strani je prece posekana in riže pričajo, kako so debele stebla in krili v globočino bobotali; više nje gizdava Peca, ktera je odtod na verhu sedlasta viditi, čemur se „Ovčje jasli" pravi; prece dalje šterli veličestni Obir na verhu v meglo zavit, na čegar podnožji Cel o vec miruje. Poprek se vidi lepo koroško gorovje, čegar grebeni šče sodeloma ohranili našo narodnost, deloma pa so morali se vihru proti nam silečemu prikloniti in znižati, čeravno so skale in pečevje. Na južni ali južno-zapadni plati se kopičijo celjske gore odtod glede v modrem in černem obleči; zakaj pa v modrem?  Zato, ker ložnate gore iz daleč se navadama take
v
kažejo; ali šče je menda kak drug vzrok, da so modre? Šče drug, — modrina je tudi znamenje pokore; černina pa žalosti; neka novejša nenavadna zgodba je celjske gore, ki imajo naše ljudi, s Celjem vred pomodrila. Čudne reči! pred nekimi leti je huda sapa valove proti jugu šiloma gnala, sedaj pa vzpet proti severju in severu-zapadu; vsej ni čmergnili ne bi, ako bi pravi naš živelj bil; v teh okol-nostih pa se vendar oglasiti derznemo, vsej vsaka revna ptičica brani in skerbi za svoje gnjezdo, mi pa bi vnemar puščali svoje ognjišče? Velika kapa, ki je temen pohorskega gorovja in se tu Golica pravi, se je pred nama nekoliko znižala. Spotoma sva tergala močnice celo k zemlji pritisnjene in drobičke černice, posebno rada sva gledala neko drevo, ki nosi ime „jerebikau, ter je različno od meprike ali metprike. Na goričinem temenu blizo pota sva zvedila zercalnico, pa ne imaje ondi ničesa opraviti nisva tje šla. Z grebena navzdol proti Stirskemu grede sva bila, bi rekel, v pervotnem smrečji in borovji, pa proti grabi pervotnost pohaja, ter velikanske smreke in borovi spreo-bernivši se na kopah, to je, ogljenicah v oglevje se vozijo globoko na Koroško zapustivši velike rečine in kerčeve; steklarna na Ditmanovih berdah je zrušena ustopila mesto kopam.                                                                      (Dal. si.)
317
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Dalje).
Tu skori ni druzcga ptica slišati kakor regetajočo žolno na starih in sperhnelih drevesih in sternadke, ki čisto krotke kraj pota čivkajo. V kratkem sva jo spet pririla do meje, ktero nek potočič med Koroškim in Stirskim kaže, povsod šče slovenske ljudi nahajaje; slovo vzemša od Koroške sva jo napela po globelih in sterminah prek potoka Bistrice, ki pri Muti v Dravo sega, proti Soboti. V jamah, iz kterih se res težavno peš pride, stebla na deske režejo, in zdi se mi, da je človeške pleča morajo na vozno cesto nositi. V sobotski fari vide nekega pastirčka v coklje obutega in pogovarjaje se ž njim sva opazila, da šče tu ljudje
močno in prece gladko slovenščino govore; dalje glede sva nekega dečka črešnje zbirajočega prašala, je li po našem ve, in rekel je, da ne, ^Popotnik" se piše; pri sosedu pa so nama povedali, da pri Popotnikovih tudi slovenski gol-čijo. Tak pojem je dečku gotovo učilnica vcepila. Razve tega in nekega siroteja v koroškem pomenu nisva na nikogar do cerkve zadela, ki ne bi po domače bil znal govoriti. Učeni možje menijo, da je beseda „Sobotaa nastala iz „zavodjeu, ker je za Bistrico in Krumbahom; drugi, da se na basenstvo opira; meni pa se gotovo zdi, da, kakor grič ima ime „Ponedeljeka pri Svetinjah blizo Ljutomera, kakor sta kraja Podsreda, Podčetertek, je tudi temu kraju ime „Sobota44, in res je za nas sobota, to je, skrajdnja fara proti Koroškemu, meja proti Nemškemu, poprej meja sekovske, sedaj pa labodske vladikovine. Cerkev sv. Jakoba v Soboti na visoki gori veličestno gleda prek globoke grabe na koroške logove v dravski dol, in prek njega lesnato Pohorje; v njeni okolici je samo župnikov hram, učilnica in koča nekega slovenskega kmeta. Sobota je pred več leti skoro vsa bila slovenska, pa župnik B., umerši leta 1849, po rodu od sv. Jurja v Slovenskih goricah, je pomogel jo jako po-nemčiti. Ondi župnik postavši je našel božjo službo menda na dvoje; to se mu je nekoliko neprilično zdelo, zato, druže se rad z nemškimi steklarničarji in jim ugoditi hote je počel praviloma nemški propovedati; je li tudi kda in koliko slovenski, ne vem. Za tega delo so preresnične besede našega gospod dr. Muršeca, ki je leta 1847 obiskuje te kraje v potniški imenik med drugim tudi tako-le zapisal: „.... al žalibože tudi spoznal, da bode vendar čez nekih 10—20 let slovenska Sobota vsa nemška". Je li se to pravi po načelu Kristove vere ovčice pasti, za njih dušno srečo skerbeti, ne verjamem. Kaj pa je duhovska oblast na to rekla? Ničesa! Je li ji to po volji bilo ali ne, ne gre meni sodbo izreči. Res je, da je osnoval reven rastlinjak, ki ga je naslednik dal zasuti, ker se z dohodki ne sklada, in krasen cvetličnjak, kjer mu je slana rada cvetlice morila; pa to ni pastirstvo. Grob tega gospoda sva vidila na pri-prostem pokojišču obžalovaje tako nesrečne misli človeške.
Sedašnji župnik gosp. D. se trudi, kolikor je le moči, rešiti, kar šče ni zgubljenega; ljudem rad pripoveda po domače in oni željno prihajajo k slovenski propovedi in nauku, ker materna beseda vsele ostane mila in ljuba; njegov pogovor z ljudmi, ki so slavini sinovi, bodi si ogljarji ali boljšega stanu.
Tu se mi prilično zdi povedati, da med našimi gospodi duhovniki je šče jako in prejako družtveni pogovor neslo-vensk, kar neko gnjusno in nesramno ter krivično zanič-ljivost domačega jezika in narodnosti ovaja; če me je Iju-beznjiva mamica na persih naših glasov naučila, bi ji H smel nezvest biti, njeni nauk zaničevati ter Judovo izdajstvo in bezznačajnost obleči? Vsej se drugi narodi tudi po svoje pogovarjajo, nikdar po tuje, razve z ljudmi, ki njihove besede ne vejo. Tujega ali tujih jezikov se učimo, da zamoremo z ljudmi govoriti, ki niso našega rodu, in kadar po drugih krajevih potujemo, da dobre knjige v njem prebiramo in, če koristne reči obsegajo, v svoj ograd presajamo, nikdar pa, da bi, hote se spametnejše in omikanejše kazati, narod zapuščali in po tujem hlepeli kakor otrok šče razuma ne imaje po morivnem nožu, ž njim se goltiti in daviti; po takem bi nas svobodno vsak tujec zasmehoval, vsej si tudi zaslužimo. Misliš, da se Francozi ali Lahi, če bi tudi vedili kak drug jezik, med seboj v tujem pomenj-kajo? Bog ne daj! Ali šče namenimo na dolže po tujem hvastati in segati, ter sebi sovražniki ostati? Tudi omenim, da, ako bi čestiti starec, gosp. J. Grimm čul, kako nespodobno so nemščina pri dostih gospodih lomi in muči, ki se ravno nekak slovenščine ogibljejo ter se ji upirajo, bi mu to lahko smertni udarec vzrokovalo. Pustimo jim tedaj, kar je njihovega, ter gojimo svoje; čeravno ti menda šče gladko ne teče beseda,   nič ne (leno;   vsej vaja krepi.    Ker pa se
v
318
radi ogibljemo, med seboj po domače se pogovarjati, nas težko stane oznanujoče besedo Gospodovo; ti pa se spodobi lepa, čista, snažna, gladka in neskvarjena obleka; vsej pri-prosti kmet, želar, verhovec ali viničar hote k meši iti, si vsele čisto in snažno opravo ogerne, dobro vede, da ima v cerkvi, to je, v hramu Gospodovem z Gospodom vseh gospodov govoriti, tedaj čednost; duhovnik pa razkladaje najsvetejši in najblagši nauk bi krožil in brodil v gerdi, nesnažni obliki! Bog nas varuj take derznosti in nespodobnosti! Tedaj sčednimo se vendar; vsej je že doba ustati iz nesrečnega, pogubnega dremanja in na delo iti, ki nam donese lik, cest in poštenje. Ne mešajmo v propoved nepotrebno tujih besed: bodite „aufrichtigu! v tem „augenblickuc; itd., vsej narod bolje razume, ako mu se veli: bodite odkritega serca, v tem hipu itd.; kako pa bi se Nemcom zdelo, ako bi njihov govornik propovedujoč rekel: „seidtt odkritega serca; „in diesem" hipu? Gotovo bi rekli, ne ve nemški, pa nas šče hoče učiti, ali pa, da so mu možgani nekoliko poškodovani. Ne kvarimo si mi razumniki svojega lepega jezika, vsej nam se od drugih krajev zadosti pači, gerdi, sprevrača; glejmo rajši, da bo skladba lepa sloveuska in govor poprek čeden. Nehotoma se mi je posilila v misel velikanska nespodobnost in neumnost, ki je menda samo pri nas doma, da namreč nekteri gospodje (žalibog duhovniki!) in celo bogoslovci na slovenski nagovor ali vprašanje po neslovenski odgovarjajo. Tako ponašanje sem nedavno opazil pri neki natakarici, ki bivša tujka šče ni se prav privadila slovenščine; omikanemu gospodu ali omikovavcu samemu se to ne pristaja. Taka nespretnost pojdi rakom žvižgat!                                                                    (Dal. s!.)
329
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Dalje).
Gospod župnik neko opravilo imaje so nama prinesli potniški imenik, to je, knjigo, v ktero potnik po vseh krajih hode svoje ime zapise, in včasih šče kako posebno kratko-časnico začerkne; bilo je dosti imen v raznih jezikih: v slovenskem, češkem, madžarskem, nemškem itd. s smešnimi pa tudi resnimi pristavki. Med vsemi pa so venec besede, ktere so letos naš prevzvišeni vladika ondi birmaje zapisati račili tako-le: „Došel sem tretjokrat v prijazne Sobote; našel stari kraj, pa ne starih znancov in prijateljev; tudi stari jezik slovenski v teh planinah umira.... Ljubimo jezik materni, ljubimo domovino drago; pa nebes ne pozabimo, ki so naš pravi dom''. Tako važne, moram reči, svete besede se ondi berejo. Oh, da jih nikdar ne zabimo! „Lju-bimo jezik materni, ljubimo domovino dragoIa Shranimo si je v pošteno serce do hladne gomile. Blagega sobotskega župnika bi si res treba bilo za vzvor vzeti, kako rad se po naše pogovarja; pravili nama so, kako ljudje, ki so šče
naši, radi po domače osujejo, to je, se pogovarjajo, ker ondi se pravi oso vati — pogovarjati se. Takih jezikovih dragin bi ondi skerben in pazljiv nabirač šče menda več našel. Ljudje šče umejo slovenski razve onih na severni in se-verno-vzhodni strani, ktere so že tuji valovi poplavili; naši so bili, pa — niso več. Učilnica je bila dolge leta vsa nemška, učnik je vlekel na ono stran; sedaj je sicer učnik po rodu Slovenec, pa s tujimi pomiselmi; nekteri se tudi učijo slovenski brati in kerščanskega nauka, kakor je pravično in pošteno, ter edino zasluga gosp. župnika. Zadosti nam jih je že rakova pot požerla, sedaj je treba bolno mesto izrezati in ne puščati za čertico dalje jesti, — ostani nam Sobota mejnik! Odtod se pride v kakih treh urah prek strašnega brezdna in stermine k sv. Arneju na Radon i, kakor je na okrajni deski napisano. Prav je menda R a-dolna, po nemški se veli Rothvvein, čeravno v tem kraji ni od tersa ne duha ne sluha, tedaj ne raste ne černo ne belo vino. Iz tega se vidi, kako neumno je slovenske krajne imena prestavljati; šče sadno drevje nima pravega odrastka; pikinjske drevesa ponosno domujo; dve tako velikanske lipi sva vidila, kakor šče nikoli, češ, da bi jez bile proti tujemu življu.
Pri sv. Arneji je vsako četerto nedeljo nemška prepoved, inda pa slovenska. Kakih pet kmetov je na severni plati nemških, drugi so naši. Učilnice nimajo nikake, tedaj je cerkev ediuo omikališče tem ljudem; verlemu župniku pri sv. meši hlapec streže, ker ni šolskih dečecev.
Proti Koroškemu šče je Pernica v naši vladikovini čisto slovenska. Slovenska meja teče po gori Jezerci; Nemci jo Seeberg zovejo, in odtod takraj sv. Lovrenca po cesti  verh sv. Antona, ki se mu veli nemški sv. Anton.
Sv. Trem kraljem nasproti, ti so šče na Slovenskem v marberžki fari, potem se dalje vali po radeljnovem grebenu memo sv. Ponkraca, po meji remšniške župe, grabi celo kopeljsko in šče nektere hrame armežke po robu, in od ondod memo Mlačja nad Luče. Remšnik v labodski in Kopija v sekovski vladikovini imata samo slovensko Božjo službo. Učilnica v slovenski Kopiji je, žalibog! vsa nemška; ne besede domače ni. Ali je to pravično? Pravilo se mi je, da ondešnji gosp. župnik povabljen nekamor slovenski pro-povedat (pridigovat), je dobil v roke slovenski evangelj, pa ne može prelahko brati je prosil za nemške, ker ložej mu gre prestava iz nemščine kakor slovenski evangelj prebirati. Oj čudne reči! Zelo vajen mora biti, kdor tako delo v lepem slogu poskusi; kako Božjo besedo pa rodi glava ne znajoča slovenskih čerk, si lahko misliš! Tako naši ljudje sami sebe in poslušavce trapijo. Radi smo culi, da so obče ljubljeni vladika sekovski obljubili Kopijo, sv. Duh in Novo cerkev, to je Marijo snežniško šče La-boščanom izročiti za slovenskega jezika voljo. Res kervava sila je, inači se v kratkem potujijo!
Pridši od sv. Arneja proti severu in severo-vzhodu na cesto, ki pelja na Mu to, zagledaš široko obzorje, iz daleč Sokol in pod njim nemški Gradec, iz bliža lepe kraje nekaj ravne, nekaj gričaste, kterih veliko so šče pred sto in več leti slovenske roke obdelovale, kjer so slovenski glasovi milo odmevali; sedaj se namestih samo slovenske imena nahajajo. Serce bi ti lahko žalosti počilo premišljuje take zgodbe, pa ni drugači, — minulo je.
Na meji marberžkega okraja hote se posloviti s svojoj zemljo šče vidiš mejni napis slovenski, in malo niže že na nemški zemlji je cerkev sv. Lovrenca, kder se šče slovenski propoveda, kadar sta zaporedoma dva praznika in kadar je shod, inda pa nikoli več. To bo menda šče kake leta ostalo; potle pa z Bogom! slovenstvo, kar se je že na več krajih pripetilo. Nekteri hrami so na zahodni in južni strani šče slovenski, in več družine našega narečja. Šče ni zelo dolgo, kar je propoved in učilnica te ljudi potujila; dva ali trije župniki in toliko nenarodnih učnikov je zadosti,  da  se  fara   narodnosti  znebi.    Take ljudi  smo  ondi
330
imeli, ali pravejše: take so nam na jezikovo mejo postavljali, da so nam narodnost dušili. Ravno na osvetek sv, Lovrenca sva ondi bila; ljudje, s kterimi sva govorila, so naji večidel razumeli; menda jih je več bilo iz druzih krajev. S te višine se lepo vidi Zeleni travnik (sedaj nemški „Wies") in Ivnik na radeljnovem podnožji. V Iv-niku (iz iva ali iba, odtod „Eibiswaldu po pravi ali krivi prestavi), prece snažnem tergu, ki je leta 1854 pogorel in sedaj se prenareja, so ljudje prijazni, pohlevni in pošteni, ne ovajaje nikakega napuha in prederznosti, kakor kde indi, ljubeznjivi so tudi gosp. uredniki v premožišču in cesarski kovačnici, kjer para kladivo vzdiguje kuje in zdeluje iz grodlja rabljivo železo. Tu memo teče potok Sagava, odkod tudi dol ima ime Saga v s k i dol; glagol saga ti šče pri nas poznamo in govorimo: „plameu saga", to je, iskre razkraplje, potem tudi pomeni viti se; v ta potok se steka jarek Volgica, nemški Vugitz. Po totih krajih šče vse mergoli slovenskih krajnih in mestnih imen, kakor na gornjem Stirskem. Služebništva se šče tu tudi nekoliko slovenskega nahaja.
Armež je prav čeden terg, kjer se za jako malo ceno v gostivnici obeduje, češ, da se tode železna kača ne vije, pa v drugih krajih tudi ne, kjer je velika dragina. Tu se zdaj že samo vsak Marijin praznik slovenski propoveda; pred več leti se je šče vsako mlado nedeljo po našem tudi Božja beseda razlagala; biagovestje se vsako nedeljo in praznik pri poznem opravilu tudi slovenski prebira. Po se-dašnjih naredbah sode mora tudi to v kratkem minuti, Po remšnikovem robu šče je v toti fari nekaj Slovencov ter več družine. Potok Pesnica bistro v Jagovo hiti; ta Pesnica je ravno nasprotna oni, ki dole po Slovenskih goricah opolinava, malo niže Luč je razvodje med murinim in dravinim koritom. Moj nekdašnji součenec, ki tu že več let kaplanuje, mi je pravil, da izperva skoro ni mogel teh ljudi slovenski govorečih razumeti. Kako pa je to mogoče? yyVidiš prijatel, mi je djal, zapustivši graško semenišče sem se zmiraj po Nemškem klatil, in tako se beseda spozabi'1. ;,Za Božji čas! kako pa? Vsej smo se v bogoslovnici nekoliko vadili; vse med saboj se po domače pogovarjali, ?)Novice" si prebirali, in šče menda jih do denešnjega dne nisi zapustil?" Lice ga je ovadilo, da v poslednjem oziru ni tako. Žalostno je, da nekteri možje in gospodje svete domače reči in dom vnemar puščajo! Pri bčelah, ptičih in drugih živalih tega ne nahajaš, človek pa bi hotel nehva-ležnejši biti materi, ki ga je pod svojim sercom nosila, in zemlji, kjer je beli svet zagledal! Vsej vem obilo naših tovaršev, ki deluje in služe po drugih krajinah šče vendar naši ostanejo.                                                           (Dal. si.)
336
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Dalje).
Vsej poznam obilo naših tovaršev, kteri delajo in služijo po drugih krajih, pa šče vendar naši ostanejo; radi prebirajo „Noviceu in tudi jim dopisujejo. O tej priliki poprek serčno priporočamo našincom ta blagi časopis, da se besede vadijo, okolnosti in domače razmere spoznavajo; vsej je prijetno vediti, kar se doma godi, akoravno bi se po potnih ameriških logovih klatil; kaj bi v sosedstvu za svoje gnjezdo ne skerbeli! Sila potrebno bi bilo, da bi vsaka ves-nica ?5Novice" imela, in da bi se ljudem v nedeljo po ker-ščanskem nauku namesto dolgega časa ali praznega kvan-tanja lepe in koristne reči iz njih prebirale, ter pravo domačo omiko in zavednost jim delile; vsej je v njih za vsakega kaj koristnega najti. Zakaj bi svojih drobtinčic ne podpirali, če že za druge nepotrebne tiskopise, časopise in narodnost nam kvarivne knižure peneze in čas zapravljamo !
Odtod proti Lučarn je kraj ceste ves Mlačje, ktera je šče pred 50 leti slovenska bila, sedaj pa edin človek ondi živi, ki slovenski zna; starci so pomerli, mladost pa so učilnice potujile. Z gore Remšnika pelje jezikova meja navzdol niže Mlačja proti Berdam, odonod nad sosesko Krajine v gomiljsko faro. Luče, ali kakor tudi pravimo Lučane so terg, kjer se slovenski in nemški go-
337
vori, kakor je po tergih navadama; fara je lepa, sicer nekoliko gorata, pa občine so bogate; dve tretjini šče ste slovenske, Berde (Eichberg) so že nemške; starcev šče več zna slovenski, kerščanski nauk je pa v tej vesnici nemški; krajine so pomešane, vendar na naš kraj prignene imajo kerščanski nauk slovenski; druge vesnice, na priliko Beže itd. so slovenske, Božja služba je slovenska in nemška; gospoda kaplana sta verla našinca, naše časopise rada prebirata, govore navadama po naše in prav lepo, kakor se omikanemu možaku sploh spodobi. Luče so v sekovski vladikovini; učilnica je sovsema nemška in če se v kratkem odkod ne pomore, gotovo za kakih 20 let Lu-eane zadene, kar se je že toliko in toliko faram zgodilo; ali pa to pravičnost veleva, je drugo vprašanje; zakaj bi se, kjer je toliko slovenskih otrok, tudi slovenski ne učilo? Vsej primernih knjig obilo imamo. Siroteki Slovenci! je li to naša dedina? Mislim, da se nikomur krivica ne bi godila, marveč bi le pravično in pošteno bilo, ako bi se Luče labodski vladikovini pridružile; vsej s tem uikdor kvara ne bo terpel; v Gradcu že pohaja bogoslovcev, pri nas pa bo jih dolže več, kakor razmere svedočijo. Treba je šče omeniti, da je Kovačičev Martin, bivši tu kaplan leta 1851, učil mladenče že vsakdenji školi odrastle po naše brati, pisati in popevati; radi so domačo hrano uživali ter lepo napredovali, pa po njegovem odhodu je žalibog! to spet zadremalo.
S Krajin pelje meja nad Se novce, kjer šče nekoliko Slovencov domuje, po Kamniku, ki ima v dolu Nemce, na hribu pa Slovence, v Race, kjer so večidel našinči, Belič ima po svičinski meji naše ljudi; po fari tudi živi več Slovencev. V Gomiljci je vsako mlado nedeljo slovenska propoved in vsele o shodu, pri pozni Božji službi se blagovestje tudi slovenski prebira; učilnica pa je, kakor indi v takih okoljnostih sovsema nemška. Oj! ravnopravnost, da se Bogu smili. Popolnoma po jezikovi meji bi treba bilo vladikovini določiti, ne pa naših ljudi zastran narodnosti prepadu izročevati; vsej se je ločitev za jezika voljo zgodila.
V Ernožu niže Gomiljce pri železni cesti se je pred 50 leti enako po nemški in slovenski propovedovalo, sedaj pa je že mnogo let župnik, ki nanjč slovenski ne zna, čeravno šče dosti slovenskih ljudi ima.   Tako naglo tujstvo lomasti!
Iz gomiljske fare vodi dalje jezikova meja pod S p i e 1-feldom, ki ima po jeziku precej pomešane ljudi, več Slovencev po Eviči, Oboku, Kresnici, vendar je B. služba nemška, samo o shodih slovenska. Odtod Mura jezik deli tijam do Frattenberg-a Cmureku nasproti. Onkraj Mure je dendenešnji vse nemško, samo služečki ljudje šče se nahajajo iz naših krajev; imena resnijo nek-dašnjo našo domovino, in vesnice imajo, bi rekel, horvatsko podobo.                                                                  (Dal. si.)
345
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Dalje).
Cmurek gotovo med najlepšimi in največjimi tergi na spodnjem Stirskem ima stanovnike, to je, posestnike nemške, služebništvo in mlatce najmenje do polovice slovenske, Božjo službo nemško, samo vsak 4. teden je v Poukračevi kapeli slovenska propoved, in pri pozui meši se blagovestje tudi slovenski bere; ljudje radi hodijo k Marii Snežnici, ali pa ostajajo brez Božje besede. V učilnici se pre tudi nektere čerke slovenski učijo. Ta fara globoko te-kraj Mure sega v griče, ki so vsi naši bili, sedaj pa se je že nemščina prek mosta precej daleč med naše hribe zavozila. Taka je; mostovi so na mejah za našo narodnost kače klopotače, ki jo trujo. Vesnica Tra ttend orf nima ne imena ne ljudi slovenskih več; menda se je nekda Trati na zvala, kar ljudje ondi okoli živeči menijo; Tratten-berg ima šče nektere viuičarje slovenske.
Eno uro hoda od cmureškega mosta proti sv. Ani je vesnica Lukavec, nemški Lu ga t z; tudi ta je že ponem-čena, le malokdo išče slovenski zna, otroci so sami Nemci, čeravno je oča terd Slovenec, in le kako besedo zna po tuje zlomiti. Nemški se govori v takem narečji, da Sakson sem pridši ne bi vedil, je li ta govor njegovega rodu; tudi gospodje uaučivši se nemški na dunajskem vseučilišču pri pokojnem dr. Hahn-u so belo gledali sliše take prikazni; poprek tu nisem opazil tiste naravne nežnosti pri ženah, kakor pri naših Slovenkah, razumnosti po malem; v Wie-senbach-u je govor pomešan, jalov Rožnigrund je v novejši dobi nekoliko naseljencov dobil. Siissenberg in Rabendorf v cmureški fari sta slovenske vesnici, vendar tudi nekteri ljudje, na pr., gospodarji, nemški znajo. Kakor smo zvedili, je volja prevzišenega vladika sekovskega, da bi se slovenske vesnice labodski vladikovini pridružile, pa zavori se kde indi nahajajo. Ne davno je bilo po-verenstvo zavoljo teh dveh vesnic, bi li se k Novi cerkvi pridružile ali v cmureški fari ostale; pa vesčanje, kakor ee je povedalo, pregovorjeni so za poslednjo glasovali. Poprej so ti bivavci hodili prosit, da bi je Novi cerkvi prištevali, in sedaj že spet hodijo, ker deca, hote v učilnico hoditi, se mora prek Mure voziti, kar večkrat ovira, in tako je ne morejo redovno obiskavati; kerščanski nauk je berž enok ondi na leto; po takem se lehko razume, da tako zanemarjeni stanovniki prav ne razločujejo, kaj je „naše", kaj pa „vašea. Kocka je padla, inv kakor dosti drugih so tudi najberže za nas zgubljeni. Ze na kope smo takih zgodb preboleli; moramo šče tudi to. — Bog je na nebesu! Nova cerkev je sicer v sekovski vladikovini, pa snova se menda, da se labodski pridruži. Vapačka fara, skoz ktero  cesta  iz Cmureka  v Radgono pelja,  je  v sekovsko
vladikovino, čeravno takraj Mure in 6—800 Slovencev ima. Po cmureškem mostu se je nemštvo sem zaplodilo. Nektere vesnice so slovenske in vkljub tolikim Slovencom je propoved v naši besedi samo vsako četerto nedeljo ; učilnica je sovsema nemška; odtod tudi prihaja, da noben človek ne zna slovenski nanjč brati, zato se verli gosp. kaplan K. J. trudi posamne možake sam brati naučiti, da morejo po ves-nicah kerščanski nauk ljudem prebirati in učiti. Žalostna je osoda slovenskih Vapačanov, pa nišče se jih ne usmili; zakaj pa se, ako šče pravica kako veljavnost ima, te vesnice ne bi slovenskim fara m pridružile, ali pa naj se tudi pravično na njihov jezik v učilnici gleda? Ali se za to smejo naši ljudje nemarnosti in neomikanosti zročevati, ker so Slovenci? Res ne morem razumeti, da se ta napaka že davno popravila ni; gospodje, čijih delo je to, kje je rahla vest? Sv. petrovska fara ima slovensko Božjo službo in obsega razun več vesnic tudi radgonsko predmestje takraj Mure. Po takem ste na tej strani nemške dve dobre tretjini vapačke fare in dve vesnici ter edin verh.
V Maribor se pripeljavši sem sopet našel neke posebnosti, ktere je treba občinstvu naznaniti. Menda 19. velikega serpana pred poldnem je bila skušnja pri sv. Magdaleni v onkrajnem mariborskem predmestji. Sliše že mnogo grajati ono učilnico sem pri priliki se hotel sam prepričati, je li tako neredno, kakor se govori. Sv. Magdalena je cerkev mariborskega predmestja onkraj Drave; Božja služba je vsele samo slovenska, ker predmeščani in veščani so domačini. Po tem sode bi mislil, da je učilnica tudi tem primerna; poslušaj! Ko smo pridši v pervi razred se razpro-stavili, so gospod dekan neke pozdravivne besede otrokom povedali in potle se je molilo po nemški, česar dve tretjini niste razumele, za tega del tudi narobe izgovarjale. Gosp. župnik počenši kerščanski nauk izpitavati je poskusil najprej pri majhnih deklinicah, ki šče skoro glavice niso mogle verh klopi moliti, iz raznih proti Pohorju sočih vesi, in sicer po nemški; navadama ni pravega odgovora dobil, razun od takih, ki so v predmestji doma in tudi nemški umejo. Na vprašanje: „Wie viel Gott haben wir" (sic) je po dolgem izpraševanji sem in tam vendar neka učenčica milo rekla: „eins". Oho, sem si mislil, terdo Nemico se sirotče ovajaš! itd. Dolgo se je napredovalo v takem načinu, kteri Bogu gotovo nikdar ni po volji bil, pa tudi ljudem se mora res prečuden zdeti, dokler niso gospod dekan veleli: „sedaj pa šče nekoliko po slovenski povejte, vsej ste Slovenci, in uče se po naše kerščanski nauk, bote mogli tudi propoved in kerščanski nauk v cerkvi umeti". Slabo se je odgovarjalo, ker se menda učili niso, in največ še slovenskih bukev nima. Tako se je ljuba dečica trudila in nepotrebno mučila leto dni ali šče dalje, in ne verujem, da bi kak jasen pojem imela o tem, kar se je namenila naučiti, ker borila se je s samimi ovirami, ne da bi se pametno blaživnega nauka bila učila. Vse drugo se je večidel opravljalo po nemško; računiti bi se bilo moralo na-pamet po nemško, pa ni moči bilo, zato je učni pomočnik neke naloge dal hrastovo slovenski govore, pa otroci so malo vedili; poklicalo se jih je nekaj k černi deski, da bi ondi pismeno računili, pa tudi to kakor vse drugo je bilo težavno; nekako so napisali številke in soštelo se je, poskus, je li prav, naj bi se bil napravil de ve trii; al deca tega ni mogla, zato je gosp. dekan velel učniku razložiti, kako se ta novina godi; misliš, da bi bil znal? odgovoril je namreč, kakor nekdo vprašan, kaj je marela? „marela je, ako dež gre". S kratkim: v celem razredu je vse bilo, kakor ne bi smelo biti, pa ne samo letos, temoč gotovo, kar je sedajšnji gosp. školnik ondi. To ni učilnica, ampak mučivnica; jaz ne bi dopustil učencom mimo nje hoditi, ne da bi v nji klopi glodali, obleko tergali, ter toliko zlatega časa potratili. Tako delaje šče hočemo in iščemo pohvalo; ako bi nalogo imeli bistre glavice topiti, bi že bilo zaslu-ženje. Čudim se, kako porodniki to prenašajo.  Hote učence
nemščine   vaditi  je   drug:   pot,  so   druge   knjige   in drugi učniki.                                                               (Kon. si.)
346
351
Potnikove misli in opazke
hode iz Maribora po ovinkih v Maribor.
(Konec).
Poglejmo šče malo v učilnico v graškem predmestji, da se po nasprotji reč jasnejše razvidi. Tisti den popoldne je   tudi   bil   izpit   v   učilnici   slovenske  cerkve;   vse   inači.
Učencov je tretjina iz predmestja in neki celo iz mesta, drugi pa iz okolice; učilnica v pervem razredu je res tako nadeta bila, da so morali dečeci in deklince okoli klopi stati. Izpraševalo se je pametno, odgovarjalo gladko, lepo po knjigah slovensko-nemških; vsak učenec je vedil taisto poved po slovenski in nemški povedati ter njeni pomen razložiti, bodi si Slovenec ali Nemec, ravno tako gladko je teklo računstvo slovenski pri slovenskih in nemški pri nemških; petja se je mladost tudi prav dobro navadila, peli so nedolžni otročiči kakor angelji pred jagnetovim prestolom; vsej je Slovencu petje prirojeno, zakaj bi ne pel?
Po tem, kar jaz premorem razsoditi, je poduk tako dobro osnovan, kakor se le misliti da, in taka bi naj bila vsaka predmestna učilnica po sedajšnjih okoinostih, tedaj gotovo vzorna predmestna učilnica. Zato se ni treba čuditi, da pametni gospodje nemški tudi otroke v predmestje pošiljajo se slovenščine učit. Občna in očitna hvala bodi vam darilo, premili gosp. Ferk, ki tako jasno svojo nalogo umete! Bog nam daj več tako modrih učnikov, nikar muč-nikov, kakor jih polne koše imamo! Drugi razred je tudi dobro ustrojen, samo nekoliko preveč šče po tuje zavit; postavimo : računili bi učenci slovenski naj po domačem, nemški pa po svoje, ker dosti leži tako oboje stane, hitreje se naučijo; vsej vsak otrok v materinščini najleži misli, ne pozabijo tako naglo, in tako le morejo korist žeti pohajaje štiri ali pet let. S tujimi narekbami za naše ljubljenčke se ne morem sporazumeti; prava pisava se po takem ne pripravi ter uma ne bistri; to se naj nadalje za slovenske učence opusti. Otroci morajo sami pisati slovenske sostav-čice, čijih snovo je treba pervlje razložiti in obliko povedati, po kteri se naj ravnajo; gradivo bodi vselej tako, čegar obseg jim je znan. Na koncu se je v lepem govoru deklica zahvalila za dušne darove, ki so jim se celo leto delili; tekla ji je sladka domača besedica kakor bister po-točič po cvetoči tratici. — Tako ste dve učilnici četert ure narazen obe v mariborskih predmestjih različne kaker noč in dan ! Treba se je živo truditi, da bodo naše učilnice vse skoz in skoz narodne omikavnice, nikar več mučivnice in tujivnice.
Pečaje se s tem neugodnim delom omenim tudi slovenščine na glavni učilnici. Tu ste slovenskemu jeziku dve uri nameujene po razredu; nekoliko se na-nj gleda, pa vender šče dosle učenci štertega razreda pridsi v gimnazijo niso znali vsi slovenski brati; zato se derzuemo ponižno poprositi ogledništvo narodnih učilnic, naj se v rečenih dveh urah res slovenščina uči; vsej se tudi letos v gimnazij v pervem razredu vsi učijo, in težavno bi bilo sče le z abecejem početi, napredek drugih bi se zelo oviral. Ukazano je, da se v tej učilnici slovenski uči, pa prigodno po-gledavši letos spričevalo nekega slovenskega dečka, ki je privatno skušnjo napravil, sem opazil, da šče vedno predel: ;,Slovenische Sprache" ima dolg potez, to je, da se iz tega ni izpitavalo. Tako se godi za ravnateljstva glavne učilnice v Mariboru! Vr rečnico se posojuje učnik za slovenščino iz glavne učilnice, tedaj je posojivni učnik. O veliki noči se tu iz slovenskega jezika ni izpraševalo pri skušnji, je li na koncu leta, ne vem.
Bravci naših „Novicu vejo, da smo od visokega pope-čiteljstva letos razpis dobili z vprašajem, kako bi se dobro v slovenščini in nemščini moglo napredovati. Povedali smo svoje mnenje odkrito ter brez strahu, kakor so ga po priliki ^Novice" v slovenski prestavi razglasile, pa tudi za to posvarilo na laket dolgo dobili, ktero bomo o svoji dobi razglasili. Visoko popečiteljstvo je 9. rožnika določilo, da so vwi slovenski učenci dolžni se svojega jezika učiti (Jo je že pri nas poprej bilo), da red iz slovenščine ima tako moč na občni red, kakor drugih predmetov (tudi to za nas ni nikaka novost, kar imeniki jasno svedočijo) in da se ne bodo lahko neslovenski učenci upraščali od učenja slovenskega jezika;   ravnopravnost!   Pravico upraščati je namest-
352
ništvo zročilo ravnateljstvu. Ime sme vsak po slovenski si pisati, samo v imenike in spričevala se zapiše, kakor je v kerstnem listu. Učniki so razun treh in verskega učnika sami Neslovenci, čeravno naših rojakov dosti po raznih der-žavnih pokrajinah životari, smo vendar letos spet namesto svojih tuje dobili. To krivico premišljuje sem ravno zadel na besede Njeg. Veličestva v „Wien. Ztg.: „Auf den Grund-lagen der wahren Freiheit, auf den Grundlagen der Gleich-berechtigung alier Volker des Reiches und der Gleichheit aller Staatsbiirger vor dem Gesetze wird das Vaterland neu erstehen in alter Grosse, aber iu verjiinster Kraft". Tudi gospod grof Rechberg je 22. kimovca rekel, da naj se vsem narodnostim pravica zgodi in njih terjatve spolnijo. — Preteklo šolsko leto smo naročito napisali v učnem uačertu in debelo podbrisali, da se je naš jezik v domači besedi po vseh razredih učil, pa slavnemu ravnateljstvu   se je račilo to opazko opustiti, — zakaj  pa?
Sče nekaj čudnega. Za kavano pri gledališču plačuje naročnino na „Novice" nek domorodec, nikar kavanar; nedavno se je zgodilo, da je nekdo iz njih list izderi, kjer je bil konec sostavka ^Slovenstvo na Goriškem" in pervi odlomek: »Potnikove misli in opazke" itd., drugokrat pa odnesel list. S takim orožjem se borijo naši nasprotniki ali bolje tlačivniki naših svetih pravic; te bitja got<»vo ne vedo, kar je v sedmi Božji zapovedi prepovedano. Ce vam je na čast, le po njem; pošten človek pošteno ravna!
Mili slovenski bratje, pokazal sem vam kervave rane, ki mamijo uašo narodnost iu še grozijo veče nastajati ter hujše skeleti, ako se jim s krepkim zdravilom ne pomore, da se učiujene posušijo, nove pa več ne urezavajo. Odšle nam gerdi kampuš ne sme več lipe podjedati; paziti hočemo na svoje sveto blago, na svojo narodnost. Delajmo krepko in ueprestrašeno na domačem vertu, naslanjajmo se na postavnost; krivica in nepostavnost se mora zrušiti, propasti, razdreti.
Zdravo, prijazni Maribor! srečno, mili slovenski prijatelji in tovarši! Bog daj, da minujo spletke, ki tlačijo pravice narodnega jezika v šolah naših!                         R. B.