Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo.
Izhaja 20. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gld. — polletno 1 gld.
List 11.          V Celovcu SO. norembra 187«.          leto TIII.
Dve ptici se združile.
(Poslovenil J. Carpenter.)
Dvš ptici se združile
Odkar ste se dobile,
Po gozdu leta par vesel;
A vedno sam sem jaz,
Da krajši imam čas,
Si bodem tudi ptičko vjel! —
'->:

Sabinka, slovenska junakinja.
Povest iz začetka XY. stoletja.
(Spisal Andrejčkov Jože.) (Dalje.)
13. Stara pestunja.
Kake dve uri od Radgone poteza se prijetna dolina, katero obgrajajo nizki holmci, dan današnji obsajeni z vinsko terto, takrat pa so bili pokriti še z gostim smrečjem, varno skrivališče divjim živalim in tudi malopridnim ljudem.
Živa duša ni zašla tu sem, razun kacega lovca, ki je prišel zjutraj rano čakat divjega petelina, ko je ta sede na suhej veji že starosti operele smreke pevaje vabil svoje pute k sebi in v svoji strasti ni zapazil sovražnika, ki je nameril vanj smertonosno puščico.
Na severni strani te doline, kjer so se hribje strinjali in delali majhen ovinek, širila se je prijetna tratina, krog in krog obdana z vitkimi jelami, da je človek ni prej zapazil, dokler ni stopil vanjo. Bister potok jo je pretakal vije" se v malih ridab. po peščenem produ med visoko travo, ki ga je tu pa tam čisto prerastla, da je bilo videti, kot bi bil nakrat v zemljo zlezel in se na drugem kraji zopet prikazal.    Ob potoku sredi tratine raslla je  dolgoveja
verba, edino drev6 te baze med jelovjem in smrečjem, kot bi se bila kje sperla s svojimi sestrami ter zašld v to samoto. Silo stara je morala biti, kajti deblo je bilo od verha do tal razpočeno, iz razpokline pa, kjer je les strohnel in se perst nabrala, rastle so inajhine smrekice, kot bi zavidale starki ta prostorček pri potoku in se hotele same ondukaj vgnjezditi.
Tikoma pri verbi je stala koča, — ali prav za prav borna lopa; kajti bila je sestavljena iz okleščenih verhačev, pokrita s smrekovimi kožami, ki so bile samo s tertami privezane in kameni obložene, da jih ni mogel veter tako berž odtergati ali pa solnčna toplota skrivenčiti in izbokniti. Tideti je bilo na pervi mah, da se stavitelj tega pohištva ni dosti pečal za ličnost in priročnost. marveč je skerbel, da je bila baraka le berž gotova in sposobna varovati pred močo in mrazom. Samo tri kole je zabil v tla, četertega pa je nadomestovala verba, na katero je bila koča naslonjena, in to je bil gotovo najmočnejši steber, kajti uni trije so že vsi švedrasto stali in ko ne bi bile obilne podpore strehe deržale, bila bi se že zdavnej zježila in polomila.
Pri vsem tem pa je moralo bivanje v tej samotnej dolini sredi naravine krasote poletni čas jako prijetno biti, ko je bila vsa tratina zelena in z nešte-vilnimi raznobojnimi cvetlicami potrošena, ki so širile svojo vonjavo po okolici. Log je dajal prijetno senco, kamor so vabili ptički s svojim žvergoljenjem, in bister potoček gasil je žejo s svojo hladno vodico gozdnim prebivalcem. Ali ta hip, ko se veršf naša povest, ni bilo ondi najti niti zelene trate, niti pisanih cvetek. Debel sneg je pokrival čez in čez dolino, po drevesnih vejah se je der-žalo ivje v gručah, potok pa je bil premerznjen in s snegom žameten, da se prav nič ni poznalo kod teče.
Drugo jutro po onej strašnej dogodbi v Radgonskem gradu, ko je še gosti mrak pokrival okolico, stopal je naglo v dolg plašč zavit človek proti omenjeni koči. Pod plaščem je nesel nekaj v naročji, in čeravno je imel sneg terdno skorijo, se je gredočemu vendar večkrat vderla stopinja, kar mu je hojo zelo oviralo. — Prišed do koče, ogleda se varno po vseh kr.ijih, potem pa stopi k majhnemu oknicu ter poterka.
„Kedo terka?" čuje se znotraj ženski glas.
„Jaz!" oglasi se zunaj čakajoči.
„Kedo pa je to — jaz? — Sedaj toliko vem, kot prej. Nikomur ne odprem, če se mi po imenu ne razodene."
„Le odpri, Marjana, le boš videla, da bo pra?. Stari znanec je, ki si ga morda že pozabila, on pa te še ni."
Ženska v sobi se je dala preprositi, bodi si. ker jo je ptujec po lastnem imenu nagovoril, toraj jo je moral poznati, ali pa se jej je tudi glas zdel nekoliko znan; odperla mu je vezne duri in možek zgine v hišo.
„Marjana, zakaj nisi zakurila v peči?" nadaljuje potem ptujec, „mraz je v tej bajti, kot v pesjem hlevu. Menil sem se pogreti, pa me tu še bolj zebe, nego zunaj."
„Saj sera sinoči po! štora pomaknila v peč, pa nič ne izdL," zaterjuje go-
175
spodinja prižigajo smolnato tersko. — „Ali povej mi vendar, kedo pa si, da veš moje ime ? Jaz te ne poznam."
Goreča terska je razsvetlila sobo, ki je bila jako siromašno opravljena. Dve dolgi klopi pri peči, na kterih je ležalo nekaj umazanih cap, červiva, polomljena miza in kup slame v kotu mesto postelje, bilo je vse orodje. — Starikava ženska je stala ptujcu nasproti, ki se je vsedel k peči in še vedno deržal nekaj skritega pod plaščem. Bila je borno oblečena, sivi lasje so jej mahali po ramah nepočesani, a gerbasto, vpadlo lice in koščene, vele roke" kazale so, da starka ni imela ravno najslajših ur na svetu. Začudeno je gledala poraščenega moža, ki se jej je poredao režal nasproti.
„Marjana, kaj me res ne poznaš?" pravi jej.
„Za Boga! nikdar te še nisem videla."
„Ali se še spominjaš Kolomana, katerega si kot malega dečka pestovala ? — Vidiš, jaz sem Koloman."
„Za božji čas! ti Koloman?" čudi se žena in sklene roki. „To ni mogoče; Koloman ni bil tako divjega obraza."
„A vendar je Koloman z dušo in telesom, ki ga vidiš pred seboj. Nesrečni Koloman, zapuščen od vsega sveta, izgnanec, ki nema nikjer lastnije. Verjamem ti, da se je moje obličje mnogo spremenilo, postalo divje, kajti serd in želja po maščevanji zamorili ste mi vse človeško čutje v sercu, a postal sem — ne človek — divja zver, ki hrepeni le po kervi. — Ti si bila edina, ki si me ljubila, ko že nisem imel več starišev; ti si poznala moje lastnosti, ti si s prijaznimi besedami krotila razposajenega, divjega dečka, zatorej pa si mi tudi ostala vedno v spominu, in le, kedar se zatopim v otročjo dobo, pozabim nekoliko svoje osode in sem zopet za trenotek srečen. — Pretekla so mnoga leta, ko me ni bilo več v deželi, in ko sem se zopet vernil, jel sem najprej pozvedovati po tebi. Zvedel sem vso tvojo nesrečno osodo, iskal te povsod, dokler nisem slednjič našel svoje nekdanje dobroserčne pestunje. — Marjana, ti si se zelo postarala, zelo, a vendar bi te bil spoznal na pervi mah, ko bi te bil kje srečal." — Pri teh besedah je pobesil Koloman glavo in dolgo sedel molče. Mladostna doba bila mu je zopet živo pred očmi. Vest, ki tudi pri največem hudobnežu nikdar popolnoma ne zamre, temuč se zdaj pa zdaj za trenotek zopet oglasi, zbudila se je tudi v Kolomanovih persih ter mu očitala njegove pregrehe. Želel si je zopet biti otrok in z nova pričeti svoje življenje, ali sedaj je bil že zastareli grešnik, vsa njegova pretečena leta bila so napolnjena z zločinst-vom; zdelo se mu je nemogoče, verniti se na pravo pot. In misel, da njegov nasprotnik še živi, da se ni mogel zmaščevati nad njim, ta mu je razvnela zopet kri ter zamorila zadnjo betvico blazih čutov v sercu, ki jih je še imel.
Tudi stara Marjana je stala molče Kolomanu nasproti: bila je ganjena do solz. Danes je pervikrat zopet videla človeka, ki ga je nekdaj nosila v naročji, ga varovala in mu pripovedala pravljice ter ga učila moliti. Pozneje pa sta delila obadva enako osodo. Ko je Kolomana grajščak spodil od hiše, odpravili so tudi staro pestunjo, kot nepotrebno stvar, iz grada brez vsakoršine podpore. Oddalila se je od ljudi ter se preselila v to samoto, kjer jej je pripustil
*
176
usmiljeni ogljar svojo lopo, da je imela žena na s!are dni vsaj lastni kotiček, da je niso ljudje pehali od hiše do hiše. —
„Koloman povej mi vendar, kako naključje te je zopet prineslo v domači kraj!" preterga žena molk čez nekaj časa. „ Jaz sem vedno dejala: — Nikdar več ga ne bom videla."
„Ti prašaš, kaj me je sem prineslo?" zakrohoče se Koloman tako divje, da je starko groza obšla. „ Vašega grajščaka sem prišel obiskat. Vedel sem, da bi me nemara že rad videl po dolgi ločitvi."
„Sveta božja pomagavka!" pravi žena prestrašena videti Kolomana tako razburjenega, „človek, ti nekaj strašnega namerjaš!"
„Ne namerjam več, temuč sem že poskusil maščevanje. Le škoda, da se mi je tako slabo sponeslo. Mladiča sem dobil v pest, stari lisjak pa jo je odtegnil. Ali tudi njemu ni še odbila maščevalna ura, našel ga bom, če bi šel tudi križem sveta." Kekoč odgerne svoj plašč ter položi na klop malega dečka, ki je bledega obraza in z zapertimi očmi nepremakljivo ležal, kot bi bil mertev. — „Vidiš, to je grajščakov sin!" nasmeje se tolovaj odurno.
„Jezus, Marija!" jekne starka, ter odskoči plaha videti ta strašni prizor. „ Nesrečnež, kaj si storil, nedolžno dete si umoril!"
„Ni mertev ne, samo mraz in strah sta ga prevzela. Le deni ga na gorko, pa bo zopet oživel, kopriva ne pozebe za kar si bodi. Sin je Badgon-skega grajščaka, in takovega zaroda ne popari slana tako berž." —
Ali žena se ne gane z mesta, kot bi bila okamnela. Še cula ni Kolo-manovega povelja, temuč je zerla sterme" na klopi ležeče dete, na katerem se še ni pokazal nikakoršni znak življenja. Koloman vzeme sam otroka, položi ga na slamo ter ga jame dergniti in mu sopsti v obraz. Po dolgem prizadevanji fantič spregleda, začuden se ozira in videti se v rokah tujega moža v umazani koči, jame na glas jokati. „Nič se ne repenči, mala živalica, saj ti ni nobena sila!" godernja Koloman. „Mar hočeš tudi tako ošaben biti, kot je tvoj oče, da se ti gabi v tej koči na slamnatej postelji?"-------
„Hvala Bogu, dete živi!" vzdahne žena, kterej se je odvalil pri tej priči težek kamen s persi. Berž pripravi, kolikor moč, dobro in gorko postelj malemu Vilkotu, streže mu, ter ga jame tešiti, rekoč, da bo kmalo zopet prišel k mami. — „Daj starišem otroka nazaj!" oberne se potem h Kolomanu, ki je z nekakim divjim dopadanjem opazoval svoj plen. „Celo divjo zver je bolje umoriti, nego jej vzeti mladiče, kaj še le čuti ljubeča mati, ako jej iz-tergajo iz naročja dete, ki jej je drajše, nego lastno življenje! Lepo te prosim, imej usmiljenje z ljudmi, da bode Bog imel usmiljenje s teboj!"
„So mar imeli ljudje z menoj usmiljenje?" pravi z zaničljivim posmehom Koloman. „Mar mi niso vzeli, kar je vsakemu človeku najdrajše na svetu — domovino in svobodo? Me li niso pahnili neusmiljeno med svet brez vse pomoči in tolažbe, da sem postal zločinec, katerega ne čaka nič druzega, nego rabeljnov meč ? Da, starka, tudi za me bi bilo bolje, da bi me bili umorili, nego so me pripustili tako strašili osodi! — In jaz bi s takovimi ljudmi imel usmiljenje? — Ta otrok mora biti zanjka.  v katero se bo vjel stari,  kajti
177
prisegel sera, strašno prisegel, da prej ne neham, dokler ne izpolnim maščevanja."
„CIovek ne sme nikdar šiloma segati v božjo pravico. Maščevanje je Bog sam sebi prihranil, in gorje onemu, ki se vdeleži umorstva. Mar si že pozabil čisto kerščanski nauk, ki sem te ga nekdaj učila? Oh Kolo, Kolo poboljšaj se, sicer te bo hudo zadela božja roka. Ubogaj vsaj še enkrat staro ženo, ki ti dobro hoče, boš videl, da bo prav.   Ali boš storil?"
„Ne morem, — ne smem, prepozno je že. Saj se je on tudi pregrešil zoper božjo pravico, ko ni je z lažnjivimi tožbami nakopal nesrečo."
„Ne boj se, tudi njega se ne ogne božja šiba. Prej ali poznej ga doleti kazen. In če bi na tem svetu odšel božjemu serdu, kaj pa ga čaka nekdaj, ko bo stal pred ostrim sodnikom, ki bo sodil krivične in pravične, vsakterega po zasluženji? — Oh Koloman, bolje bi bilo, da ne bi te bila videla, nego da prideš k meni, kot tolovaj, razbojnik."
Britke solze so se vderle starej ženi po velem licu, videti, da se ta človek ne da omečiti, da je hudobija pri njem pognala že preterdne korenine, nego da bi je bilo moč izruvati: in jokala je na glas, kot malo dete.
„Ne joči, Marjana, ne joči!" pravi jej tolovaj. „Koloman ti ne bo več težil serca, ognil se ti bo spoti za vselej. Hotel sem te samo enkrat še obiskati, in to sem izpolnil."
Zdajci se začuje zunaj šunder in po snegu prigazi nekaj možakov.
„Moji tovarši prihajajo," pravi Koloman. „Ne kliči me več po pravem imenu, nihče ne sme vedeti, kedo sem, temuč zovi me, kakor mi drugod pravijo „černi Jurij," veš! Za trenotek posedemo še tvojo kočo, da se okrepčamo, potlej pa gremo v gore, kjer imamo svoje prosto bivališče."
Veža se je kmalo napolnila divjih tolovajskih obrazov, katerim je v gručah viselo ivje po bradah in mustačah, da so bili vsi beli. Koloman jim gre naproti ter jih prijazno pozdravi, potem pa zakurijo na ognjišči velik ogenj in obesijo nadenj okajen kotel.
Marjana se ni ganila iz sobe, sedela je na postelji pri Vilkotu, ki je še vedno jokal klicaje ata in mamo, ter ga tolažila z ljubkajočimi besedami.   —
Tolovaji so urno razsekali seboj prineseno mesenino ter jo pometali v kotel, potem pa so posedli po tleh, vzeli vsak svojo čutaro v roke ter jeli krepko vleči iž njih.
„Le pijmo ga, sej smo ga zaslužili," spominja pervi, »presneto nam je terda pela."
„Ali ste razpostavili straže na okrog, da nas kedo ne zasači?" vpraša Jurij, „grajščak bo gotovo na nogah z vsemi svojimi hlapci."
„Smo, smo, pet jih stoji krog po gričih, brez skerbi smo," odverne drugi.
Jurij je z glavo prikimaje naznanil svojo zadovoljnost ter se vlegel med nje.
»Precej dobro nam je šlo sinoči," prične potem eden tolovajev, „samo to je škoda, da je Konrad padel; bolje bi bilo, ko bi bili tri druge izgubili."
„Kedo pa je bil drugi vzrok, nogo Vid," odverne drugi. „Jaz sem mu rekel,  naj  pri  vas ostane, pa me še slišati ni hotel.   Najpervi je bil v vsaki
178
omari, in odnesel je, kar se je le odtergati dalo. Za krajo je dober, druzega pa ni nič ž njim; če kedo z mokro vejo pride, pa že beži. Jaz ni3em bil nikdar prav zadovoljen, da se je vteknil v našo družbo, pa ker Jurij ni nič rekel, sem pa tudi jaz molčal. Največ je odnesel, storil pa nič. Sedaj sta naenkrat izginila s tistim grajskim hlapcem Lukom, nič ne vemo, kam sta šla. Denar imata, ne bo ju pes vzel."
„Mi smo bili koj v začetku abotni, da smo se mešali v ono neumnost z grajskim valpetom," pravi tretji. „Yalpet bi nam ne bil nič na poti, lehko bi bili vse eno prilomastili v grad. Sedaj pa imamo, ko nas je ta rujavi Vid opeharil. On je meso pojedel, nam pa kosti pustil. Ce ga kedaj dobim, bom mu takovo pritisnil, da bo koj gagnil, in bo; zakaj pa goljufa?"
Jurij ni rekel pri tem besedovanji ni bev ni mev, in ko so plen delili, ni hotel najmanjše stvarice, rekoč, naj le za^e ohranijo, čemur so se roparji jako čudili,  ker je sicer Jurij vselej najboljši kosec izbral in za-se prihranil.
„Jurij je bolan," dejali so nekateri, „vino naj bolj pije, pa bo koj zdrav, in svinjsko meso je." —
Kosilo je bilo kuhano, in roparji so planili po njem, kot gladni volkovi.
„Zakaj pa niste sinoči gradu zažgali, kakor sem vam ukazal," pravi Jurij med jedjo, „vi ste pravi bebci. Ce nisem povsod sam zraven, pa ni nič."
„Jaz sem dvakrat vtikal bakljo pod streho, pa ni hotelo goreti," oglasi se eden roparjev. „Potlej pa videti, da so že vsi drugi zapusiili grad, sem jo pa tudi jaz pobral, kajti mi-dil sem si: Grajščak je ubežal, kedo vč, če ne prižene seboj kardelo kmetov in ti bi me premlatili ter mi preterli ude, da bi nikoli več ne lazil po gradu ni kje drugod."
Tolovaji so bili ravno najbolje volje ter jeli krožiti z neprijetnim glasom ne ravno preveč poštene pesmi, ko prisopiha eden tovarišev, ki je stal na straži, in z vso silo plane v vežo. — „Bežite, — vse černo jih je!" pojema zasopljen.
„Koga je vse černo?" prašajo roparji.
„ Grajskih; kmetje gredo z vilami, motikami in Bog vedi s čem so še oboroženi. Zdaj zdaj bodo na ovinku. Podvizajte se, sicer boste drevi že vsi v kertovi deželi."
Tolovaji popuste v trenutku bajto in se razgube po hosti. Jurij plane v sobo, kjer je ležal deček, bil je čisto pozabil nanj, pa niti stare Marjane, niti dečka ni bilo več ondi.
„Amen je, vse je preč!" kričal je Jurij z zobmi škripaje. „Vse mi je nasprotno, vse me preganja, celo oni so mi nezvesti, ki so me nekdaj ljubili." Potem pa tudi on zbeži najposlednjiši za svojimi tovariši v gore.
14. Hešitev.
Kadgonski grajščak je še tisto jutro zbral celo vojsko skupaj ter jo razposlal na vse kraje, da bi zasačili roparje. — Kmetje s cepci, vilami, in kar je kedo v naglici zgrabil, priderli so v hipu na grajščakovo povelje pred grad, kjer se je zbirala truma.   Glavno četo, ki je obstajala iz domačih hlapcev in
179
meščanov, ki so bili večidel vsi na konjih in dobro oboroženi, vodil je grajščak sam, kmete pa je razdelil Bogomil, kateremu je izročil grajščak poveljstvo, v več oddelkov, ter jih razposlal po raznih potih proti goram, kamor bi jo bili najberž roparji mahnili.
Da je imel Bogomil najteži posel, razume se samo po sebi, kajti kmetje so se zbrali na grajščakov poklic samo zat6, ker so vedeli, da bi jih sicer kaznoval, ko ne bi ubogali, mar pa jim ni bilo dosti iskati tolovajev po gozdih. „Naj grajščak sam lovi tatove," dejali so, „saj ima dosti oboroženih hlapcev. Kaj nam mar, če so oropali njegov grad, ako nas kaka nesreča obišče, nam bodo grajski figo pomagali."
„Preklicana reč, jaz imam otroke doma pa ženo, kedo jih bode redil, ako mi kaki ropar pomakne nož v goltanec, ali pa mi prepara trebuh, da bom imel koj dovelj?" obotavljal se je pervi.
„Kaj še to," ugovarja drugi. „Tolovaji so vsi pesji, ako zvedo, da smo kmetje pomagali grajščaku, prišli bodo in nam vas zažgali, po zimi, potlej se bomo pa pri solncu greli, ne ? Kaj porajta takov človek, ki je že vseh hudobij poln, če tudi siromaka v še večo revščino pripravi."
Tako so godernjali celo pot med seboj, in kedar je kedo mogel, zmuzal se je na stran, bodi si proti domu, ali pa gret se v kako bajto. Bogomil je imel slednjič samo majhino število mož, ki so mu ostali zvesti, in to kardelce je pripeljal v ono dolino, kjer je stala samotna koča.
Po snegu so se poznale stopinje in iz koče se je dvigal dim, Bogomilu se nekoliko razvedri lice, zapove" vsem največo pozornost, potem pa naglo obsujejo kočo od vseh strani. Pa zastonj je bil njegov up. Duri so bile odperte, pohištvo prazno, le na ognjišči je še gorel ogenj in v kotlu vrela voda. Razne, po tleh razmetane reči, ki so jih roparji v naglici popustili, poterdile so popolnoma Bogomilovo mnenje.
„Sled že imamo," pravi mladeneč. „Tukaj so roparji obedovali, le urno za njimi, nemara jih še dohitimo. Daleč še ne morejo biti."
Urno so jo mahnili v hribe, Bogomil je bil vedno najpervi med njimi. Prevelike navdušenosti pozabil je bil čisto svojih spremljevalcev, katerim se menda ni tolikanj mudilo, kot njemu, in ko se že daleč v gozdu ozre po njih, vidi nakrat, da je čisto sam. Nekoliko ga spreleti mraz pomislivši, v kakej nevarnosti je, ko bi ga nakrat zasačili roparji. Klical je večkrat svoje tovarše po imenu, pa nihče se mu ni oglasil, raaun jeka unostran doline. — „Oh, da bi ljubi Bog dal in mamka božja, da bi našli otroka ter ga oteli iz tolovajskih rok!" jame potem na glas moliti. „Kajbo, če ga več ne dobomo! Ostal bole v družbi sirovih ljudi, vzrastel brez vsakoršnega poduka, brez poznanja Boga in njegove sv. vere, in slednjič postal morda sam ropar, ako ga hudobneži ne umore. — Ljubi Bog, dodeli mi, da jaz otmem tega otroka, da omečim potem grajščakovo serce ter ga preprosim, da izpusti iz ječe Ožbeta! Oh, ljubi Oče, le to mi še dodeli na svetu!" — Nekako blago čutilo navdalo je po molitvi mladenčevo serce, čuti se zopet terdnega, neustrašenega, in s terdnim zaupanjem, da ga Bog usliši in mu pomaga, napoti se samši dalje po gošči. —

Globoko v onem  gozdu,  v grozno  puščobni  in do^očasni kotelji,  živel
je takrat star samotarec ali puščavnik. Mož se je odpovedal že v zgodnej mladosti
vsem svetnim veselicam in prijetnemu življenji ter se preselil tu sem, da bi v
miru služil Bogii in se pripravljal na pot v večnost. — Skalnat berlog bilo je
njegovo bivališče, gozdni  mah njegova postelj.    Pred berlogom je bila velika
kamenita plošča — klečalo, —  zgorej pa je bilo zataknjeno v skalnato steno
sveto razpelo,  ki si ga je sam izrezal.-  Ta je   bil  edini  kinč   njegove sobe,
njegovo edino premoženje.    Tukaj je opravljal svojo pobožnost po dnevi in po
noči, tukaj je preklečal  že mnogo  ur vtopljen v svete  misli.    Ni ga strašila
ostra zima,   niti letna vročina,   vse je  radovoljno  preterpel v strahu božjem.
Njegova obleka je bila terda kuta, obuvalo lesene coklje, in velik paternošter
njegovo orožje.   Dolga, že čisto bela brada segala mu je po persih, obraz mu
je ovenel, a vendar so kazale prežive oči, da je njegov duh še vedno krepak.
— Studenec, ki je curljal po gozdu, dajal mu je pijačo, malino germovje in
druge gozdne jagode potrebni živež, po zimi pa je vžival suho sadje, ki si ga
je po leti  naprosil pri  usmiljenih  ljudeh.    Pri  tako  pičli hrani bil je mož
vendar še krepak, čeravno v letih,  kajti njemu ni razjedala nikakoršna strast
telesnih moči. —
(Dalje prihodnjič.)
Kazimir Veliki, kralj kmetov.
(Poslovenil J. Steklasa) (Konec.)
Malo časa je preteklo, ko pride tudi kmetic. Precej so ga odpeljali h kralju, ki je bil še kot lovec oblečen. S strahom je korakal kmetic po marmornih stopnicah ter se ni upal niti ogledati, da vidi pozlačeni strop in naslone. Kralj stopi k njemu ter ga vpraša: „No kaj, je-li mi boš hotel pokazati svojo prošnjo ?" Preplašen kmet ga samo gleda, kajti spoznal je v njem onega, s kojim je prenočil v šumi, ali spomnivši se zopet svaritve svoje žene reče kratko: „Ne, jaz jo hočem dati, ali to samemu kralju." —
Dvorjanci so se na to nasmijali ter mu zastonj pripovedovali, da je ta, ki ž njim govori, kralj sam. Ali on je zopet terdil, da kralj ne bi bil ž njim spal na terdej zemlji, in jedel černega kruha, nego da kralj sedi v svilnej in žametastej obleki na prestolju, z zlato krono na glavi, deržeč žezlo v desnici, a okoli njega da stoje dvorjanci, od kojih eden derži veliki pečat, drugi dolgo batino, tretji sokola, četerti psa na vervi, ter da se mora pred kraljem pasti na kolena. In čeravno je Kazimir merzil oholost iz cele svoje duše, moral se je vendar obleči v svilno in žametasto obleko, dati si krono na glavo, sesti na prestol in poklicati kancelarja s pečatom, maršala s palico, lovca s sokolom itd. Zdaj pripeljejo zopet kmeta, kateri je skoraj od straha umeri, začuvši znani glas že v tretjič. „A zdaj mi boš vendar pokazal tvojo prošnjo ?" Ko bi ga
181
bila strela udarila, ali pa bi ga po golem telesu zima preletela, ne bi se bil tako preplašil in tresel, kakor zdaj. Pade na kolena ter začne bridko jokati. Potolaži ga kralj ter zapove maršalu, da vzame od njega prošnjo in jo prečita. Maršal vzame zares papir od njega, odpre ga pozorno, gleda vanj, kakor da ne zna pet našteti ali pa da ne pozna čerk; a od njega jo prevzame kancelar ter jo tudi on začne pregledavati ali prečitati je ne more; poda jo potem lovcu, a lovec dalje in tako je šla njegova prošnja od rok do rok. Kralju se je to težko zdelo, ter zapove, da jo njemu dajo, govoreč; „Dobro znam, da vi razumite citati prošnje velike gospode, ali ubogih podložnih ne". Dvorjanci zarude od sramote in jeze, a kralj čita: „ Vidim tukaj sedem slogov zelja, in živino na njih, slogovi majhni in kratki, gotovo kmetovi, živina velika , gotovo grajščinska. Dalje vidim dvor z dimniki in velikimi okni, v dvoru klop in na klopi palice." Obernivši se h kmetu reče: „Tebi, siromašni človek, je grajščinska živina zelje pokončala, pa so te za to še pošteno pretepli." „Tako je, milostljivi gospod," reče kmet in pogleda osramotene dvor-janike, a kralj govori na dalje: „tožba siromakova vpije za 03veto pred Bogom, in taka beda in krivica se odbija od mojega prestolja, a narod moj je tako tlačen od vlastelinov in boljarov, ki so tudi iz naroda, odločil sem zato, po-pTOsivši živega Boga v pomoč, da storim konec tej krivici ter kaznim najostreje vse take zloupotrebe. Pokličite mi tedaj beriče, da gred6 po zločinca, ga v žakelj zašijejo ter utope v Visli, da tako pogine telo, ki je toliko krivic storilo mojemu narodu. Hitro so bili beriči na nogah in zajahali berze konje, kmet pa je preplašeno gledal vse to ter se ni mogel dosta načuditi ostrej obsodbi; padel je zatorej pred kralja in poljubljal njegove stopinje ter prosil milosti za svojega tlačitelja.
Zdajci pripeljejo beriči zvezanega gospoda in postavijo ga pred kralja, kateri mu ponovi obsodbo radi storjene krivice siromašnemu kmetu. Bled kakor stena stoji obtoženi pred kraljem, prosi ga milosti ter ponuja za odkup vse svoje premoženje. Ganjen po prošnjah kmeta in svojih dvorjanikov, privoli kralj v to. Ali kmet je imel dobro serce, ter ne bi rad videl, da postane vse premoženje vlastelinovo njegovo, nego poprosi samo, ako je kraljeva volja, da mu da samo gumno, katero se derži njegovega verta. Na to reče razserjeni kralj kmetu, da naj molči in z groznim glasom zavpije krivičnežu: „Solzam in prošnjam tega siromašnega kmeta se imaš zahvaliti, da ostaneš živ, zato ga moraš kleče za odpuščanje prositi; ono vas pa, v katerej je bila storjena kmetu krivica, moraš za vedno odstopiti njemu in njegovim potomcem, potem pa se poberi izpred mojih oči in se zahvali Bogu, da si utekel strogosti zakona."
„Ti pa kmetic, ki si mislil, da je Bog zemljo, zrak in vodo za vse ljudi enako vstvaril, vedi to, da ima v Poljskej samo plemstvo pravico posedovati in uživati zemljo, zrak in vodo. Ako si kmet pridelava na zemlji kruh, je to samo zato, ker mu je dovolil njegov gospod. V vodi mu je svobodno kopati se in jo piti, ker s tem nobeden nič ne dobi niti ne izgubi, ali mlin postaviti to je svobodno samo gospodu, to je njegovo pravo, ravno tako zamoreš zrak svobodno  dihati,   ali veter v veternici  pripada samo tvojemu gospodu.

_182_
Da pa moreš svobolno uživati dano ti zemljo, zrak in vodo, naredim te naj-poprej plemiča, ker v Poljskej treba razun božje volje tudi še privoljenja in dopuščenja kralja. Bodi tedaj plemič in nosi v gerbu znak tvoje tožbe ti in tvoja deca, in bodite višji nad siromašnim kmetom, ker to tako stari običaj zapoveduje; ako ti koga ubiješ, ali kaj ukradeš, ali kaj druzega pregrešiš, takrat ti vzamem plemstvo in še le potem bodeš enak najslavnejemu in naj-poštenejemu kmetu, zdaj pa mu bodeš gospodoval in kdor se bode rodil na tvojej zemlji, bode tvoj podložni, ter ti večno služil in roboval, ako bode pobegnil s tvojega zemljišča, imaš pravo s silo ga nazaj segnati. In ko bi od lakote in revščine ginil s svojo deco in ženo ter te poprosil za pusto in neplodno zemljo, nedonašajočo tebi nobene koristi, on pa bi vendar hotel na njej s trudom in znojem hraniti se in živeti na njej, imaš ti pravico zapovedati mu, da ti robuje za ono neplodno zemljo in daje od nje desetino in gornico, masla in jajc, piščet in kopunov, sira, povesma in olja in desetino, duhovnu pa najlepšo kravo. Sploh: dajem ti pravo plemiča za večne čase do sodnega dne, ako se do takrat slepi narodi ne probuie in ne vidijo krivico, katero jim delajo plemiči, ker jaz kot kralj Poljakov imam to pravo, da ga tebi dam.
Zdaj vzame kralj meč v roke ter se dotakne kmeta in tako postane od kmeta, ubozega tlačana plemič za sto batin, a dvorjanci pa mermrajo med seboj: In govorili so Brodoznaci t. j. oni, ki so imeli v gerbu brod Noeta, v znak, da so bili že za časa Noeta plemiči, in grofovi proizlazeči od Egipčanov, in pravednici na glasu, od Androklefa, kojemu je on potegnil kost iz čeljusti, a kasneje se preselili v Poljsko, in Peterogovi, kojim je dal plemstvo car Antioh. Prejniči,  kojih  praunuk je  ubil  medveda ter  zato junaštvo  postal  plemič,
—  in Kibariči, koji so dobrega soma darovali pervemu služabniku kraljevemu ter zato dobili plemstvo in bogastvo, — in Napiviči, koji so zato dobili plemstvo, ker je eden izmed njih ulovil jelena ter od kralja dobil za pivo, — Niesobiči, kojih pradedje zadel letečega orla v rep, in Poparoni, potomci Kamila, diktatorja rimskega — in Holoboki z ribo v gerbu, ker so umeli nekdaj iz morja skakajoče ribe z verženim toporiščem presekati, — in Veselinoviči, kojih ded je znal dobro jesti in  še  bolje piti,   ter svojega kralja pri obedu razveseljevati.
— Vsi ti so tožili kralju, da jim dela krivico, a ž njimi še mnogi drugi, koji so imeli v gerbih pse in mačke, plug in brano, motike in grablje, oslovske in volovske glave, ter so bili jako nezadovoljni misleži, da je kralj Kazimir njihov sovražnik, kajti on dela iz kmetov plemiče, ker bi nje rad iztrebil ter gospodoval in kraljeval nad kmetom. Zatorej so ga zasmehljivo imenovali kralja kmetov.
Ali vse to jim je bilo zastonj — kmet je postal plemič in potomci njegovi nosijo še dandanes v gerbu klop, sedem slogov zelja in sto šib.
To se je dogodilo za kralja poljskega Kazimira. L. 1848 pa so se potomci tega kmeta najbolj protivili odpuščenju tlake, ker jim je bilo težko dati iz rok šibe, najlepši dar od dedšine svojih pradedov. Oni pa, ki so zaslužili ker-vavo svoje plemstvo so precej popustili, da poklonijo svojim bratom tlako in druga plačila, beržkone zato, ker so čutili v sebi požertvovanje svojih očetov in
183
posvečenje njihovo za svobodo mile svoje domovine, kajti tako požertovanje in sinatranje bližnjega za brata svojega, jednakiga sebi, in imajočega pravo za svobodo, je dedšina vseh pravih sinov Slavije.
Zgodovinske in potopisne čertice.
(Spisuje L. Ferčnik.) (Dalje.)
Ves in postaja: „Hochfilzen" je na visoki planoti, ki dela ob enem tuli razvodje med tremi potoci, ki se pozneje v eno reko stočijo. Zakaj pa je danes na tem osamelem kolodvoru vse tako živo? Moj kupejni tovarš mi to precej razjasni. Novoposvečeni frančiščan P. Eder je danes pel svojo pervo sveto mašo v podružni cerkvici, ktera se vidi ne daleč od kolodvora v polji in k tej slovesnosti je prihitelo mnogo ljudstva od vseh strani. — Kot bi trenil, so bili vsi vagoni prepolnjeni, lahko rečem natlačeni. Vsled vabljenja in prigovarjanja prileze jih tudi v naš kupej toliko, da se komaj ganemo; a ljudje so bili prijazni in prijetni, in ob enem mi je bilo všeč, da sem imel priliko ž njimi se pogovarjati. Vsi so bili dobre volje; v drugem vagonu je celo neki trobentar med vožnjo do druge postaje trobil. Na Tirolskem ima vsaka postranska dolinica svojo posebno nošo, zlasti se razlikujejo v glavinih po-krivalih ali klobucih. Vštric mene je sedela priletna žena, zdravega obraza; široko streho klobuka je imela na spodnji strani podvlečeno z neko rožnato pisano tkanino,  s širjo zlato progo ob krajih, in zlato vervico krog klobuka.
Po razgovorih, ki so ga imeli ljudje med seboj sem zvedel, da je pri tej slovesnosti pridigal P. guardijan „Anižki". Ker so bili ljudje večidel iz okolice, so mi tudi videli odgovarjati na radovedna vprašanja, katera sem jim stavljal; vsako goro, vsak hrib, ce!6 posamezne hiše so mi po imenu povedali. Kazali so mi na goro proti jugu, katero so imenovali „Luder" za to goro je nek jelaninsko jezero. V kupeji je bil tudi kaplan iz „Fieb erbrun-a", ki se je tudi vračal od slovesnosti; ko se peljemo čez visok most, mi pokaže na terg precej globoko pod nami in reče: Tukaj je moje mesto, a zdaj se moram še peljati do postaje in dobre pol ure imam hoditi, da pridem nazaj domu. Železnica se polagoma spušča v dolino. „Fieberbrun," merzlični studenec, to ime me je osupnilo; kaplan pa se precej potegne za čast tega kraja in imena ter pripoveda, da tukaj je studenec zoper merzlico. Bližnjo cerkvico sv. Primoža in Felicijana so zidali ljudje v zahvalo, da so po tem studencu se ozdravili od dolge, hude merzlice; pripoveda se celo, da je ta studenčnica 1. 1354 Marjeti Mavltaški pregnala hudo merzlično bolezen.
Na tej postaji so se vagoni že močno izpraznili, tudi v našem kupeji smo se prosteje gibali. Proti zapadu se vzdiga stermo, visoko, skalnato gorovje, — zemljovid mi pove, da se imenuje: „Kaiser" in „najvišja ostrica" „visoki Kaiser"; —» Tjrolec pa mu reče: ^Koaser"; kdo ima prav?
Bolj proti jugozapadu dviga v zrak svojo visoko glavo „Kitzbiichel - Horn" (6310') blizo tako visok, kakor naš Dobrač, s cerkvico na verhu. Moj sosed v kupeji mi pravi, da njegov brat vsako leto enkrat obišče to kapelo. Pri streljanji si je nek posmodil obraz in se bal, da ne bi oslepil. Takrat obljubi, če se mu ohrani vid, hoče vsako leto romati k tej cerkvici na goro, in svojo obljubo  vsako leto  zvesto derži.   Hvalil je mož posebno razgled s tega hriba.
Proti večeru se je začelo temniti in nebo se je premrežilo z gostimi oblaki, ki so prihajali od jugozapadne strani; to mi ni obetalo dobrega vremena za drugo jutro.
Ob severnem znožji omenjenega hriba: „Kitzbuchel-Horn" je terg in postaja Št. Janj ž. Tudi tukaj je bilo vse živo na kolodvoru, da sem se čudil, kod se vzame toliko ljudi.
Že davno mi je znano, da so Tirolci rojeni kupci; po krajcar gredo na streho, če je treba. Vendar nisem verjel, da so tako skopi, kedar med seboj kupujejo. Beneficiat iz Salfelda je tudi tukaj vabil ljudi v kupej, privabil je med drugimi nekega životnega peka iz Kufštein a. Do vagona pa pride za njim drugi človeče, ki se ne da od njega odgnati, dokler je vlak stal. Pek pravi: veš ti, toliko ti ne morem dati, pri tej kupčiji imam zgubo; človeče zunaj vagona pa ravno tako modruje: „veš za ta kup ne morem dati, imam zgubo."
Ko se vlak že naprej pomika, potegne pek listnico iz žepa, in mu verze desetak s pristavkom „še petdeset." — Uni desetak vjame, a kaj je odgovoril, nisem več slišal. Ko se že par minut vozimo, pek po tirolsko zakolne in reče: „Je to pravi skopec! od jutra do večera se ž njim pogajam in se nisem mogel pogoditi. Ves čas je hodil za menoj, od kupa pa ni hotel odjenjati. Ponudil mi je javore in je hotel zanje 900 gl., jes sem mu ponujal 600 toliko bi bili vredni — zdaj sem mu obljubil 50 gl. več."
Od Št. Janjž-a do postaje „Kitzbiichel" se peljemo po ozki dolinici ob mali rečici. Tu spet vse živo, s streljanjem pozdravijo vlak fantje stoje" na strehah in sukaje bandera; kaj vse to pomenja, nisem mogel natanko zvedeti — pa mislim, da so obhajali cerkveno žegnanje. V okolici kopljejo bakreno rudo, zato toliko stavb in malih hišic za rudarske delalce.
Od ..Kitzbiichel" se oberne železnična proga zopet na zapadno stran memo malega jezera na višo plan do postaje v Kirehberguin dalej v Briksensko dolino.
Za Hopfgarten- o m na severni strani se vzdiga „ Visoka Salva," hrib, sloveč po svojem krasnem razgledu, visok 5760' s cerkvico na verhu, do ktere se more jezditi. Cesarjevič Budolf je bil na tem hribu 6.—7. julija 1872. Do „Worglna" smo se vozili že v somračji; malo je bilo videti in razločiti. Tu se spoji Gizelina proga z Brennersko in stopi v Insko dolino.
Na postaji je nas že čakal dolg vlak; zakasnili smo se bili pol ure. Pri kaši zopet velika goječa. — Med tem je začelo rahlo dežiti, kar me je pa malo kujalo, ker moja vožnja je bila le do Kufstein-a.
185
V Hopfgarten - u sem imel še velik strah zavoljo beneficiata s pohabljeno roko. Vlak je postal le eno minuto. Siromak je pa izstopil, da bi oddal listič na neko osebo v tergu. A predenj to opravi, se začne vlak že pomikati. Brez sape prileti in hoče berž še v kupej priti, z eno roko se prime deržaja, a v drugi roci nima moči; k sreči je bil ravno kondukter blizo, kteri ga od zadi potisne, jes pa za suknjo potegnem, da se kar zvali v kupej. Ko se oddahne in mene strah mine, ga rahlo pokregam, rekoč: „ko bi smel, bi Vam vašo prederznost očital; v takošno nemarnost bi se jaz ne podal."
Na postaji v Worgl-u se posloviva. On je šel obiskat kraje, kjer je prejšnja leta pastiroval, jaz pa dalej proti Kufstein-u.
Predenj se vstavimo v Kufstein-u, ozrimo se še enkrat nazaj po dolini ob Inu; na levi strani pod Brandenbergom je grad „Maria Stein," nekdaj lastnina žlahtne rodovine „Freundsberg-ove", zadnjič pa je prišla v last grofu Pariš Kloc-u. V knjižnici ove grajščine se je hranil oni staroslovenski kodeks iz L 1057, kterega je slavni jezikoslovec Jernej Kopitar 1. 18S6 na svetlo spravil pod naslovom „Glagolita Clozianus".
Zdaj pa le zopet nazaj do Kufsteina-a. Temna noč je že bila, ko jo od kolodvora maham čez most v mesto, tudi deževati je začelo. Moja sreča je bila, da mesto ni daleč od kolodvora in priporočena gostilnica ne daleč od mestnih vrat. Priporočila mi je gostilnico v Avraherjevi pivovarni mlada gospodična iz okolice, rekši: „Idite k Avraherju, ondi najdete prijazne ljudi in dobro postrežbo; na pošti bi bilo tudi pošteno, le poštar je včasih zarobljen." Ubogal sem gospodično in sem dobro zadel. V 2 velikih izbah per-vega nadstropja najdem zbrano  vso odlično gospodo mestno pri pivu in vinu.
(Dalje prihodnjič.)
K tobakovej zgodovini.
(Priobčil Merovčkov Prostoslav.)
Znano je, vsaj nekaterim „Besednikovim" čitateljem, da je Krištof Kolumb, prišed na Kubo, zaukazal dvema svojim ljudem, da naj vsestransko prehodita otok in ga preiščeta. Vernivša se o določenem času, naznanita mu vse, karkoli sta bila videla in cula znamenitega Kolumb sam piše do hi-spanskega dvora tako-le: „Možaka naletela sta na Indijane obojega spola, ki so imeli v ustih goreče netilnice in z radostjo vlekli dim v se, a potem zopet izpuhavali ga." To ni bilo nič druzega nego tobak, kojega so pušili. Pač je smešno, da se je oni običaj zanesel med nas po surovih divjaških Indijanin. S čudno hitrostjo razširil se je po vsej Evropi, vkoreninil se bodi si v krasnej palači, bodi si v bornej bajti beračevej, vgladil si gospodarstvo med vsem olikanim svetom. Bedasta se nam zdi s početka navada, a po večkratnej po-skušnji postane človeku v strast. Tri stoletja po odkritji Amerike po Kolumbu, razširila se je ta navada, a bolje ta razvada, splošno po Evropi.   Sicer terdijo
186
Jutrovci, da so oni v pervo pušili duhan, a manjka jim tehtnih dokazov. Obče je pa tudi znano, da so Perzi in Kitajci stoprav 1. 1599. pervi tobak dobili o i Portugizov. O tem pripoveduje se sledeče: Dve leti po pregnatvi Portugizov iz Perzije dospe karavana s štirdesetimi velbljodi, ki so bili obloženi s tobakom, v Kacbinsko mesto. Voditelj karavane ni še ničesa znal, da so pregnali Portugize, pa razloži svoje blago na tergu. A takoj ga zalotijo Perzi ter ga kaznijo. Porežejo njemu in tovaršein njegovim nosove in ušesa, ter jih z blagom vred sežg6 na javnem tergu, da je tako zamogel narod zastonj sopsti prijetno vonjavo duhanovo, in zabavati se nad smertjo vragov. — Neki zgodovinopisec šestnajstega veka posebej razpravlja pušenje Indijanov; pravi, da se puhaje hudo upijanijo, tako da jih morajo nezavedne odnesti domd; konečno omenja bedarije in pregrešnosti tacih kristijanov, ki s to pohujšljivo razvado in zapeljevanjem posnemajo peklenščeka samega.
V sredini šestnajstega veka poznali so obče tobak v Evropi. — Visoke glave so skrajema protivile se njegovej vpeljavi, a bilo je vse zastonj. — Jean Nicot, francoski poslanik na Portugiškem dvoru, zanesel ga je bil leta 1560. pervi na Francosko, ter podaril ga onda kraljičinej materi, Katarini Medicejski. Po njem nazivali so ga „herba Nicotiana". Kardinal de Sainte Croii, uvel ga je na Laško, kjer so ga po njem zvali „herba de St. Croix". Sir John Howkins spravil ga je na Angleškej med svet, in Sir Wolther Ea-leigh ter Sir Hugo Middlesson bila sta perva, ki sta ga spravila v modo, ter derznila se pušiti na javnem tergu. Akoravno se je to čudno zdelo ljudem, vendar sta našla kmalo dokaj posnemalcev, kajti njih število naraščalo je od dne do dne. Celo lepi spol vdal se je pušenji. Za onih časov osnovali ste se dve stranki, ena za, druga zoper pušenje; celo učeno, teologično se je razpravljalo o tobaku. Nekateri so dejali, da se s pušenjem žali Bog, da je peklenščeku v čestitanje; a drugi terdili so zopet, da je duhanova slast nebeška, da je sredstvo proti vsem boleznim. Strašno je čertil kralj Jakob I. duhan, ter po Dioklecijanovo preganjal tobakarje; povsod drugej bi bil dosegel svoj namen, a pri svobodnih Angležih to ni bilo moč. — Da-si je Amurat IV. zaukažal prebadati nosove tobakarjem, akoravno je nek perzijsk šah velel jim celo do čista porezati jib, — vkljub temu se je krepko širila ta razvada, in dandanes vlada vesoljni svet.
Družba sv. Mohora.
Pisateljem v spodbujo in podporo je razpisal družbini odbor tudi za prihodnje leto več daril. Do 15. t. m. so odboru došli sledeči rokopisi, ki tekmecujejo za razpisana darila:
1.   „ Učitelj Dobrašin" — podučna   povest;   hervatski  spisal Iv.  Trnski in izdalo diuštvo sv. Jeronima v Zagrebu.
2.   Tri povesti: „Goličanova rejenJca," „BebeloglaveC in vGorčni čuvaj".
3.   „FUip Jakob Eafol" — životopis.
187
4.   „ Spomin na Oglej" in 5. „Uoja na Vezuv" — potopisni čertici.
6.   ^Nekoliko besed o sadjoreji."
7.   nPijača in človeško zdravje" in
8.   „Ali bomo Icedaj sežlgali merilce?"
Kokopisi so gg. presojevalcem izročeni; darila se bodo po razsodbi izplačala Vodnikov dan 2. februarja.
Med tem, ko neutrudljivi poverjeniki k pristopu vabijo in nove in stare ude nabirajo, se družbine knjige za prihodnje leto poredno dotiskujejo. Od šestero bukev, ki so udom 1. 1877 namenjene, ste v natisu že skorej dover-šeni: a) „Občna zgodovina" — četerti snopič v 30.000 iztisih. Na pol ednajstih polah obsega povestnico rimskega naroda od dobe deržavljanskih dob do propada rimske vesoljne deržave in do preseljevanja narodov. S tem zvezkom je tedaj končana zgodovina starega veka.
b) „Umni kmetovalec" — obsega v tretjem snopiču na pol devetih polah nauk o lanoreji, o drugih predivuatib in kupčijskih rastlinah in uči umno vertnarstvo in gozdorejo. Sedaj se stavi in tiska zadnji snop č: »Kristusovo življenje," tako, da bode prihodnje leto priljubljena knjiga srečno doveršena.
S posebnim veseljem pa bodo vsi družbeniki sprejeli toliko zaželjeni drugi del molitvene knjige, ki jo spisuje prečast. gosp. Fr. Košar, korar v Mariboru.
Priročno in spretno, kar je le njemu lastno, je preč. gosp. pisatelj tudi v drugi del molitvenima nabral iz sv. pisma, ali iz cerkvenih molitev in pesem ali iz pisem sv. Božjih služebnikov toliko prijetne in vsakoverstne hrane, da se tudi drugi del po vsej pravici imenuje: „Nebeška hrana — bogo-ljubnim dušam dana." Lepo se ujema s pervim delom, ki ga je družba izdala pred dverni leti; lahko pa služi tudi kot za-se obstoječa molitvena knjiga.    Njen obseg je ob kratkem ta-le:
I.  Poglavje. Pobožnosti /;.\ celi mesec: Teineljiten nauk o premišljevanji in v 30 premišljevanjih praktični navod, kako se resnice lehko in hasnito premišljujejo.  .
II.  Poglavje. Pobožnosti za celo leto. Cerkvene molitve in pesmi za razne cerkvene čase in praznike m pri posebnih cerkvenih obredih. V ta oddelek so vpletene dnevnice Marije Dev.
III.  Poglavje. Pobožnosti za razne priložnosti in potrebe: n. pr. molitve pri sv. kerstu, pri sv. birmi, pri poroki, pri vpeljevanji zak. matere;   pri raznih procesijah itd.
IV.  Poglavje. Pobožnosti za bolnike, za umirajoče in za ranjke: Domača meša za bolnike — molitve pri previdenji — opravilo po rajnih.
Že iz tega načerta je razvidno, da tako osnovana knjiga daleč prekosi tudi najboljše molitvene bukve, kar jih Slovenci dosedaj imamo; te so do malega vse po enem kopitu sestavljene — Kosarjev molitvenik pa ima skoz in skoz kaj odličnega, kaj posebnega.
Družbeniki bodo zares imeli nebeško hrano za cerkev in dom, za dni zdravja in veselja, pa tudi za dni žalosti, terpljenja in za smertno uro. Pričakovati tedaj smemo, da bode ravno drugi del „Nebeške hrane" privabil zopet prav obilno število novih družbenikov.   Eesnica je,  da se je 1. 1875,
188
ko je prišel pervi del na svitlo, oglasilo 225G udov na novo.   Naj se zgodi še v prihodnjem letu!
Po občni želji bode odbor skerbel, da se naročeno število molitvenih bukev ob enem v Celovcu dostojno in po najnižji ceni veže. Družbeniki, ki žele vezanih molitvenih knjig, naj letnini priložijo in gospodom poverjenikom izroče 40 kr.                              „^„.,.^,
Kratkočasnice.
(Nabral Lav. Gorenjec — Podgoričan.)
Neki spahija (turšk vlastelin) je bil svojemu kmetu izročil pismo in koš rakov, da je odnese v mestu spahijskemu odvetniku. Kmet rake srečno prinese na pol pota — in da bi nekoliko oddahnil se, sede kraj majhnega in prijetno žuborečega potoka v hlad senčnate lipe — in mirno zaspi. Ko je kmet spal, zverne se koš nekako z raci vred, da je vsa račja družina svojevoljno preselila se v vodo. Po kratkem spanji se izbudi kmet, ter žalosten opazi, da nij rakov v koši, — nu, pa operta prazen koš, dalje odide v mesto in srečno pride k odvetniku, kateremu takoj izroči pismo s praznim košem vred. „Cuj, prijatelj!" — opomni odvetnik, ko pozorno prečita list: „tedaj tu so raci!" — »»Ali so?!"" — začudi se kmet ves potješen, „ „hvala Bogu, ker ste je v pismu našli, kajti iz koša, sam ne znam, kako, pobegnili so mi
bili vsi.""                                          *
*      *
V nekovej druščini so besedo zasuknili na neko jako krasno, a posebno slaboumno gospo — in mnogo družabnikov je milovalo to gospo, zakaj nij tako razumna, kakor je krasna. „Meni pa to nič ne preseda," opomni neki dovtipnik, „jaz je ne poslušam, temuč jaz jo le gledam, kedar govori."
*     *
Nekov ohol mladenič je imel to navado, da je rad ponašal se s svojimi znanostmi — in spravdal se je o priliki o nekovej znanstvenoj točki tudi z nekim veščim, ali jako zbadljivim gospodom. Ker mladenič svoje terditve nij mogel boljše zasloniti, opomnil je: „Oprostite dragi gospod, to znam bolje jaz, nego znate Vi, moj oča nij zastonj v nekoliko letih, ko sem dijakoval, nad 4000 gld. potrosil za moj uk!" — »»Rad verujem to,"" — poterdil je gospod in posmehnilse, „„ko pa bi bil kedo, ki bi Vam le 40 gld. ponudil za Vašo vednost, le prodajte mu jo takoj.""
Duliovske spremembe t Kerški škofiji.
C. g. Krofič Miha, fajmošter v Št. Rupertu blizo Velikovca je poterjen za dekanijskega svetovalca. Č. g. fajmošter v Borovljah Legat Val. je dohil faro Žitaroves. C g. provizor Šercer Ant gre iz Žitarevesi za provizorja v Borovlje. C. g. Šaubach Franc ostane za provizorja v Vašinjah. Č. g Smeričnik Bost., fajmošter na Žihpoljih, je stopil s 1. nov. v stalni pokoj in Žihpoljsko faro osierbuje č. g. Rakeb Jož. provizor na Gol-šovem. — Umeri je dne 3. nov. 6. g Kronik Janez, fajmošter na Ziljski Bistrici. Bistriško faro oskerbuje začasno č. g. Štembal Mart., provizor v Gorjah.
Duhovnije: Bistrica na Žili, Borovlje, Vašinje in Žihpolje so razpisane do 21. dec. 1.1.
Izdajatelj in odgovorni vrednik: J. Gole. —
Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.