G-lejmo vendar na mejo! Kamor se ozre, toliko narodnega dela, ki čaka krepke volje, da človek ne v6, česar bi se naj lotil najprej. Kako bi pa tudi drugače bilo! Sovražnikov, in sicer mnogo močnejših od nas, nebroj, v nas samih pa vkljub tolikim bridkim izkušnjam in od dne do dne rastoči nevarnosti za naš obstanek še vedno preveč brezbrižnosti in malomarnosti! 0 slovenske lahkomiselnosti! Citajočim v tujih nam nesovražnih knjigah, da smo Slovenci dobrosrčno veselo ljudstvo, nam taka sodba dopada in nas napolnjuje ponosom, ali ne mamimo se sami, marveč zavedajmo se, da smo lahkomiselni, ter spoznajmo, da* nam je sodec le hotel biti mil. Lahkomiselnost ie menda naš najhuji greh, in na to stran, na katero grešimo največ, imamo paziti najbolje. Kaj nam je dalo povod k tej jeremijadi ? Ako se ozremo iz mariborskega raesta proti severu in severozahodu, gledamo sicer prijazne Slovenske gorice in zeleni Kozjak, ali iz te zale podobe krili grozno žalostno očitanje, ki velja nam, ker smo te kraje precej zanemarjali, ne brigaje se za duševno blaginjo ljudstva, ki v njih biva. V raislih imamo, kar je slovenskega nad Dravo in zahodno od južne železnice; iare: Maribor, Spodnja in Zgornja Sv. Jungerta, Sv. Jurij, Svičina, Luče, Sv. Diib, Sv. Križ, Kapla i. t. d. Šole so v teh krajih deloma trdo nemške, deloraa dvojezične, ker pa je razumeti tako, da je učni jezik le v prvih treh letih slovenski. Stariši še govor6 med seboj slovenski, z otroki pa že samo ali vendar najraje nemški, to pa le vsled zaslepljenosti, in ker otroci nemški raje govorč nego slovenski. Mnogi otroci slovenskih starišev pa že slovenski več ne znajo, ker jih stariši niso marali učiti. Ti-le pravijo : «Cemu bo otroku slovenski jezik, če pa jaz v uradu in pri gospodi ž njim nič ne opravim!* Zanimivo, a seveda žalostno je po teh krajih hoditi zlasti tedaj, kadar so otroci na potu v šolo. Tam prihaja krdeloe otrok s slovenske strani. Prijazno je ogovoriš, a slovenski; otroci te začujeni gledajo, pogledavajo sebe, se počasi odmikajo, potem pa grohotom spuste v beg, kakor plaha divjačina. Kateremu Slovencu bi ne stopile solze v oči! Na svoji zemlji, med svojci si, in ne razumejo te, in otročadi je iezik starišev, jezik slovenski v zasmeh! Tu imamo zastaviti vse moči, da se to predrugači; kar je našega, mora v istini biti, ali postati naše, naj velja, kar hoče. Zadnji čas je, in velik trud bode stalo, da izderemo iz krempljev sovražnikovih našo lastnino. Vrhu tega se gre za mejo, velik kos meje; če ne storimo nič, izgubili smo ves Kozjak, lep del Slovenskih goric in okoli 20.000 duš. Kako pa tem razmeram priti do živega ? Le dvoje imamo: berilo in živo besedo. Po naših mislih bi, začeti z bralnimi društvi, bilo brezuspešno. Ljudje ne marajo in ne vedo slovenski čitati; družba sv. Mohorja šteje v teh krajib neznatno število udov. Mogoče, da, recimo gotovo, da bi še marsikateri Cital, ko bi ga čtivo ne stalo denar; o političnem gibanju Slovencev, o naših težnjah pa tukaj ni duha ni sluha. Vrednost ima le nemščina in po gostilnah in hišah imovitejših nahajajo se nemški časniki najbolj strupene vrste, kakor: »Tagespost, Grazer Tagblatt, Marburger Zeitung»; «Slov. Gospodarja» iščeš zastonj. A kako potreben bi bil; ne poznamo berila, na koje bi smeli staviti toliko upanja, kakor na ta časnik; ali ponujati bi se moral ljudem zastonj, potem bi ga brali. Dovoljujemo se predlagati to-le misel oziroma prošnjo: Mnogo naročnikov dobiva «Slov. Gospodarja» že v petek; kaj, ko bi ti, prečitavši ga, ga ne polagali na stran, da ga jame pokrivati večni prah, ampak pošiljali v kraje, kjer je huda narodna suša. Da pa bodo blagi rodoljubi vedeli kam pošiljati in da ne bode prišlo v ta kraj preveč, v drugega pa nič, naj blagovolijo uredništvu po dopisnici naznaniti, da dajo svojo številko «Slov. Gospodarja» na razpolago. Uredništvo se bode prihodnje dni v dotičnih farah pobrigalo za hvaležne odjemalce in vsakemu rodoljubu po jeden naslov naznanilo. To bi bilo potera že nekaj, ali za te kraje ne dovolj. Tukaj je treba vsekako še žive besede in sicer, da jo slišijo opet in opet; čim trše železo, tem huje ga je kovati. Na vsak način se mora za mariborski okraj osnovati politično društvo, katero se bo imelo v svoiem delokrogu z vso vnemo oprijeti misijonarskega posla. Vun, mariborski gospodje, vun med ljudstvo! Kurja polt bode vas že minola, kadar ste v vodi, ali le va-njo! Kako vam bode postalo toplo in pregrelo vse kosti! Osnujmo torej politično društvo za mariborski okraj, ki bod« pridno prirejalo shode v najnevarniših krajih. Pa ne čakati! Kako dolgo Se naj oprezujemo ? Da bo prepozno ? To bo kmalu, če po nekod že ni. Rešimo torej, kar se še rešiti da!