UNIVERZA KRALJA ALEKSANDRA PRVEGA V LJUBLJANI ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV IX. LETNIK 1932-33 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE POSVEČEN SPOMINU DANILA MAJARONA V LJUBLJANI 1933 NATISNILA TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI Znanstvene razprave, objavljene v Zbornikih I.-VIII.: 1. Pravnozgodovinske: Prof. DOLENC: a) Pravosodstvo pri novomeškem inkorpori-ranem uradu nemškega viteškega reda v letih 1721 do 1772 (Zb. I); b) Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja (Zb. III); c) Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja (Zb. V); č) Pravni institut »Klausel des allgemeinen Landschadenbundes« v slovenskih deželah (Zb. VII). Prof. JASINSKI: a) Kaj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino? (Zb. I); b) Kada i na koji način je bio sastavljen kastavski statut? (Zb. III); c) Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu (Zb. IV); č) Zakoni grada Veprinca (statut Veprinački) (Zb. V); d) Iz istorije Kastavskog statuta (Zb. VI Prof. KOP u. i-T'. ,:u, jLaT-TZl i pravne zbirke (K Bo VI 3) (Z Prof KREI Prof. POL lah od 16. do 2. Cerkven Prof. KUŠ cerkev in drž« polju patronat državi de lege stenca pri mešj pravu (Zb. V) dobi (Zb. VII). 3. Kazensk Prof. DOL njega odstavki izvrševanja k£ Slovencev (Zb šanju o smotr« Prof. MAK edinstveni kaz vencev (Zb. VI); i sedaj (Zb. I). >venskih deže- gov pomen za preobrata na čna vez v naši i) Pasivna asi-em katoliškem avo v povojni !>■ določil zad-b) Problem tv, Hrvatov in Prinos k vpra- »st v načrtu za rvatov in Slo- b) Osebnost zločinca v modernem kazenskem pravu s posebnim ozirom na kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije (Zb. VII). 4. Državljanskopravni: Prof. LAPAJNE: a) Današnje kondikcije (Zb. V); b) Spori o osnovnih pojmih prava zastaranja (Zb. VII), 5. Negmotnopravni: Prof. ŠKERLJ: a) Uredba o zaščiti industrijske svojine (Zb. I); b) O izumu, stvorjenem v »službi« (Zb. V). UNIVERZA KRALJA ALEKSANDRA PRVEGA V LJUBLJANI ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV IX. LETNIK 1932-33 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE POSVEČEN SPOMINU DANILA MAJARONA V LJUBLJANI 1933 l'ISKARNA - SLOVENIJA \ I JI HI JANI PHKDSTAVMK A. KOIAIAN Danilo Majaron je dne 6. avgusta 1931. sklenil svoje življenje, bogato truda in uspehov. Prežet z idealizmom dobe narodovega, preporoda, je bil kot politik in pravnik pol stoletja neustrašen branilec narodovih pravic in snovalec njegovih kulturnih dobrin. Od, narave obdarovan s tenkim čutom za lepoto, čistost in skladnost naše govorice, je bil kot urednik »Slovenskega Pravnika« skozi tri desetletja oblikovalec našega pravniškega jezika in sloga. Venec nevenljivih zaslug pa si je spletel za ustanovitev naše univerze in njene pravne fakultete. Izza leta. 1H9H je s klasično obrazloženo spomenico, s svojo vplivno besedo in uglajenim nastopom, neumorno prepričeval takrat vladajoče naše nasprotnike o potrebi slovenskega, vseučilišča, in zlasti pravne fakultete; navduševal je svoje rojake za to veliko zamisel; predvsem pa zbiral sposobne mlade pravnike, jih bodril in navajal k znanstvenemu delu. In ko seje iz krvi svetovne vojne porodita narod,na država, je stopil Danilo M a j a r o n na čelo Vseučiliške komisij e. S plamtečim, vse ovire zmagujočim, solrudnike navdušujočim ognjem svoje čiste domovinske ljubezni, s svojo preudarnostjo, podprt od naših najboljših mož in oprt na neomejeno narodovo zaupanje, je pripravil v malo mesecih v vseh podrobnostih ustanovitev univerze s petimi fakultetami.' Posebno je pa izoblikoval pravni fakulteti z osnovanjem njenega ustroja in, sestavo profesorskega zbora njen prvi obraz. Ostal ji je do zadnjega diha najzvestejši svetovalec, goreč zagovornik, najboljši prijatelj. V znak neizbrisne hvaležnosti in ljubezni posvečuje profesorski zbor pravne fakultete ta Zbornik, spominu Danila Majarona. Kazali — Table des matieres Slika .............................— Posvetitev.....................— Univ. prof. dr. Metod Dolenc: Opredelitev kriminalne in civilne prevare.............. 1 Priv. doc. dr. Boris Furlan: Problem realnosti prava . 41 Univ doc. dr. Joso Jurkovič: Javni interes.................85 Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Regresni zahtevki našega državljanskega prava ... 98 Univ.prof. Aleksander Maklecov: Pravna narava odredb zoper otroke in mlajše inaloletnike v kazenskem pravu kraljevine Jugoslavije....................130 Kontr. univ. prof. dr. Evgen Spektorskij: Usoda ideje naravnih zakonov v socijalni filozofiji . . 159 Univ. prof. dr. Janko Polec: O odpravi nevoljništva na Kranjskem........................188 Univ. prof. dr. Viktor Korošec: Usoda rimskega prava v Angliji ............................208 Portrait.........................— Dedication................. . — Univ. prof. dr. Metod Dolenc: Discernement de la fraude criminelle et de la fraude du droit civil..................... 1 Priv. doc. dr. Boris Furlan: Le probleme de la realite du droit......................41 Univ. doc. dr. Joso Jurkovič: L’ utilite publique .... 85 Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Les pretentiones en recours du notre droit civil ... 98 Univ. prof. Aleksander Maklecov: Caractere juridique des me-sures concernant les enfants et mineurs dans le droit penal de la Yougoslavie 130 Kontr. univ. prof. dr. Evgen Spektorskij: Les destinees des lois natu-relles dans la philosophie sociale...........................159 Univ. prof. dr. Janko Polec: Abolition du servage des pajsans en Carniole . . . 188 Univ. prof. dr. Viktor Korošec: La destinee du droit roinain en Angleterre..................208 . Opredelitev kriminalne in civilne prevare. I. Uvod. 1. Večkrat se je že pisalo o našem problemu In vendar kaže. da se nanj povrnemo. Naj pridejo pri tem tudi določbe novega kazenskega zakonika kraljevine Jugoslavije do upoštevanja!’ Vprašanja, ki se tičejo meja med civilno in kriminalno prevaro, niso zgolj teoretično zanimiva; tudi v praktičnem pravosodstvu se pojavljajo neredkokrat prilike, da se mora o njih razpravljati.2 Vobče se izteče stvar v praksi pač največkrat tako, da sodišče, ki je imelo rešiti obtožbo zaradi kriminalne prevare, stvar odpravi z več ali manj kratko utemeljitvijo, da gre v tem primeru samo za civilno prevaro. Če bi bila ta dva pojma, civilna in kriminalna prevara, zakonito povsem opredeljena, bi bila stvar v redu. Videli pa bomo, da je opredelitev baš z ozirom na ideologijo sedajšnjega kazenskega zakonika zelo težka, na vsak način pa takšna, da se ne da kratkomalo razbrati in posneti iz dotičnili norm. In vendar pri očitkih prevare, ki se v kazenski praksi neredko dogajajo, zavisi od opredelitve med kriminalno in civilno prevaro n. pr. tudi rešitev vprašanja, da-li mora obdolženec, ako hoče doseči oprostitev od obtožbe, dokazali resničnost svoje trditve s pravnomočno obsodbo ali pa — kako drugače (§ 311., odst. 2.. k. z.). Načelna opredelitev civilne in kriminalne prevare zdi se nam celo za 1 Kolikor vidimo, je o tem med nami doslej pisal samo R. Vukčevič: »Granice izmed ju krivične i gradjanske prevare« v Pravo-sudju, 1932, str. 486. nasl., 546. nasl. Razprava ni prišla do točnih izsledkov, dasi je po svoji tendenci pravilno zamišljena. 2 Pobuda, da napišemo to razpravo, je izšla baš iz vrst praktičnih pravnikov. nekakšen preizkus, ali sta civilno in kazensko pravo tudi v tem pogledu harmonični sestavini pravnega reda, ki vzdržuje ravnovesje med interesno sfero države in njenih državljanov. 2. Dejstvo je, da govori o. d. z.s sam naravnost o »prevari« (Betrug)* v § 542. (»kdor je ... zapustnika ... zapeljal na prevaren način ...«), dalje § 770., ker citira prej navedeno določbo; dalje je govora o zvijačah v § 345. (»ako se kdo v posest... utihotapi z zvijačo...«), v §§ 866. in 874. (»kdor zvi jačno trdi. . .« in »ki je povzročil pogodbo z zvijačo«); v novel. § 875. (»ako je bil pogodnik od tretje osebe z zvi jačo... k pogodbi zaveden ali v zmotno izjavo zapeljan«). Določba § 878. je govorila pred novelizaci jo o. d. z.: »kdor drugega vara (tauscht) s takšnimi obetanji«. Ni več v veljavnosti določba § 592. o. d. z. (po noveli L), ki se je glasila: »Kdor je bil obsojen zaradi hudodelstva goljufije ali drugega hudodelstva iz ko n.stol j ubija, ne more biti priča« (scilicet: »poslednje volje«). Dalje govori avstr, trgovinski zakonik naravnost o prevari (gol jufi ji) brez dal j n jega pristavka v svojima čl. 350. in 386.6 Na drugi strani pa imamo v kazenskem pravu predvsem splošne določbe o prevari v §§ 334. do 338. k. z., posebno pa v § 335., šl. 1.. k. z., kjer se označuje za prevaro dejanje stranke, ki je sklenila pogodbo samo kot sredstvo za prevaro in je drugo stranko dejansko oškodovala na imovini. Razen tega pa je še na drugih mestih govora o »preslepitvah« (§§ 119., 335., 362., 375. k. z.); o »zvijači« v § 142. k. z.; o prijavi terjatve z »vednostjo«, da je »lažna«, v § 73. zak. o prisil, poravnavi izven stečaja. Podobno imamo določbe: v zakonu o pobijanju nedovoljene konkurence iz 1. 1931. o * Oziramo sc samo na o. (1. z., ki velja v Sloveniji in Dalmaciji. Ostali državljanski zakoniki v Jugoslaviji so mu sorodni, v pogledu našega problema v bistvu enaki, samo da § 555. srb. o. d. z. navaja izvestne primere »civilnih prevar«. 4 Terminologijo posnemamo po R e g a 1 i - B c ž k o v e m prevodu, ki rabi za Bctrui postavili tretjo osebo kot pro-vzročiteljico zmote, bi bil položaj tak. kakor je bilo ravnokar pred tem navedeno). Drugič: Namen (Absicht) mora biti takšen, da naj nekomu drugemu na njegovi lastnini ali drugih pravicah nastane škoda. Nastanek resnične škode ni bila sestavina prevare, l ega § 17(>. k. z. iz 1. 1803. 14 Cl. Zeiller, loc. cit., JI. zvez., str. 97., 111. svež., str. 23. 15 »Cum e st aliud simulatum, aliud actum«, kot pravi Aquilius. Citat je iz: J e 11 u 11. Das oesterr. Kriminalreclit, TI., str. 354. sicer ni naravnost rekel, vendar je to nujno sledilo iz besedila »durch ivelchen Jem.and . . . Schaden Leiden soli«. 4. Kazenski zakonik iz I. 1803. se je umaknil onemu z dne 27. junija 1852.. ali o. d. z. je ostal dotlej in še desetletja pozneje popolnoma neizpremenjen. Kakšne posledice je imelo to dejstvo z ozirom na naš problem? Ugotavljamo, da je besedilo § 197. k. z. iz lela 1852. bolj precizno kot ono v § 176. k. z. iz I. 1803. Pojem objekta zločina kot oškodovanca, ki se izraža v § 176. z besedo: »Je-mand«, je bil razširjen z dostavkom »bodisi država, kakšna občina ali druga oseba«. Dalje je bilo za besedami »in dieser Absicht« pridodano »und auf die obenenvahnte Art« — »ali na ravno omenjeni način«, kar je vsekakor bistvenega pomena. Na koncu pa je prišlo do celega novega stavka, ki pa ni bil nič drugega nego pleonastično razlaganje »namena« v pogledu na nagibe, iz katerih je nastal. Ta stavek je dejal, da je enako, ali je storilca prevare — k temu zapeljala samopridnost (Eigennutz), strast (Leidenschaft), namemba, komu protizakonito iti na roko (ZU begilnstigen), ali kakršnakoli druga postranska nakana (Nebenabsicht). Poslednje navedeni novi stavek nas sili k razmišljanju, ali je bil s tein pojem »dolus«-a v k. z. iz I. 1852. napram onemu v k. z. iz 1. 1803. v kakršnemkoli pogledu izpreme-njen.17 Po tej strani se lahko izrazimo tako, kot je to storil H. H ii g e I ,'8 da je bilo besedilo o hudobnem naklepu po k. z. iz 1. 1803. tudi za k. z. iz I. 1852. pridržano.10 Razlike torej ni bilo glede osnovnega pojma »hudobnega naklepa«, ki je bil bistveno potreben za vsako zločinstvo (hudodelstvo). Kar je dodal mlajši zakon kot mogoč nagib, to je bilo stranskega ali eksempliTikativnega pomena. Glavno je bilo. da vsebuje »hudobni naklep namen, prizadeti škodo.20 17 Prim. J c n n 1 1 , loc. cit., I. (1808), str. 125—127. Gl. II či gel, Gescliiclite des oesterr. Strafrechts, T. H., str. I4‘). 10 V resnici so obstojale male diference v pravopisu, važnejša razlika pa je bila v besedilu, da je stalo v S 1. k. z. i/ 1. 1803: »Fallt niclit nur dann zur Schuld, wann ..v besedilu S 1. k. z. iz 1. 1852 pa namesto »wann« — »wenn«. Gl. S t o o s s - K U n s s b e r g : Allgem. Bestim-mungen des oesterr. Strafgesetzb. 1768—1852., str. 29. 20 Gl. F r ii h w a 1 d , Handbuoli des oesterr. Strafrechtes (1852), str. 153.; Merbst, Ilandbuch des oesterr. Strafrechtes 1. (1865), str. 400. Če se po ieh ugotovitvah povrnemo k vprašanju, kakšne posledice je imelo dejstvo izpremembe k. z. iz l. 1852. za razlago pojmov »goljufija« (prevara) in »zvijačno prigovarjanje« (predstavljanje), moramo reči, da de facto prav nobenih. ker so vsi ti pojmi ostali identični z onimi po k. z. iz 1. 1803.21 Na doslej pridobljeni podlagi smemo sedaj razpravljati. ali in, eventualno, kako je bila kriminalna prevara oddvojena od civilne za časa hkratne veljavnosti o. d. z. iu k. z. iz 1. 1852. Že po razlagi pod 2. izhaja, da pomenjata civilnopravna pojma »goljuf«, »goljufija« več kot storilec zločinstva (hudodelstva) goljufije, pa tudi, seveda, prekrška »goljufije«.22 Samo posebi umevno se za civilnopravni pojem goljufije ni mogla zahtevati obsodba vprav radi zločinstva goljufije.23 Baš tako samo po sebi razumljivo je, da je bilo dejanje, ki se je značilo po k. z. iz 1. 1852. za goljufijo, tudi po o. d. z. civilna gol jufija. V naslednjih vrsticah pa hočemo podati analizo sestavin kriminalne goljufije, da skušamo ob njih določiti, kje pride lahko do civilne goljufije, dasi kriminalne ni. Takoj pa moramo poudariti, da je zakonodajalec v § 201. k. z. iz 1. 1852. sam izjavil, da se »vrste 21 Prim. S t u b c n r a u c h . Kommentnr /.um oest. allg. biirgerlichen Geselzbuche, 7. izd., str. 828. 22 Razlikovanje mod hudodelstvom (Verbrechen) in prekrškom (Ubertretung) goljufije praktično pač ni prišlo v poštev. Pri dediščinah izpod vrednosti: 25 fl, odnosno od lex Ofncr /. dne 9. aprila 1010, dalje: 200 K, odnosno po jugoslov. zakonu z dne 30. jan. 1922, Sl. N. št. 142., dalje: 4000 K, ni bilo baš povoda za goljufije. Teoretično pa so bili sto- rilci prekrška po § 461. k. z. iz l. 1852, kakor to pravi k. z., goljufi, pa jih vendar niso zadele posledice § 592. k. z. iz 1. 1852. 28 Celo za predpis § 592. o. d. z., ki je bil razveljavljen z novelo T„ § 57., je bilo dvomljivo, ali ne bi zadostovalo, da je goljufivi dejanski stan ugotovljen po svojem zunanjem obeležju, torej ne glede na subjektivno plat storitve. Za našo razlago bi govorila paralela določbe § 2., št. c., k. z. iz 1. 1852: »Pijanost gre kaznovati, če je pijani nekaj storil, kar bi se mu bilo, da ni bil pijan, za hudodelstvo štelo«. Če storilec pripravi v pijanosti z zvijačnim prigovarjanjem zapustnika, da testira drugače, kakor bi sam hotel, govori pač objektivna pravičnost, l)ie Allgemeinheit der ge-setzliehen Begriffsbestimmung zieht ferner (lic Notwendigkeit nach sich, bei jedem einzelnen Falle das Vorliandensein der gesetzlichen Erfor-deruisse des Betruges in ihrem inneren Zusammeiiliange um so genauer in Erwagung zu ziehen, als bei oberflachlicher Wiirdigung Handlungen, weil anscheinend unter den Buchstaben des § 197. passend, nur allzu-leicht fiir Betrug erklart werden, die nach deni Geiste des Gesetzes niclit der Amtshandlung des Strafrichters anheimfallen, sondern nur privalroehlliehe Folgen nach sich ziehen kiinnen uud sollen.« Prim. pa dalje: J a n k a - II u 1 f , Das oesterr. Strafrecht (1894), str. 262: :>Feste grundsatzliche Scheidung des kriminellen u n d des Zivilbetruges ist eben unmoglicht. tečo mu škoclo, ki je ni sam zakrivil. Pač pa utegne biti dana civilna prevara, če storilec na označeni način n. pr. izvabi dokazno sredstvo,26 seveda, če že ni bilo skupno v smislu c. pr. r. Za ostale tu navedene primere veljajo temeljna načela zgoraj pod 5. a). c) V isti zvezi: Kriminalne prevare ni bilo, če je storilec hotel, da naj odide tretji osebi, izbrani žrtvi, pričakovani dobiček (lucrum cessans); marveč zahtevi S 197. k. z. iz 1. 1852. je bilo ustreženo samo, če naj bi tretjo osebo zadela resnična š k o d a (damnum emergens).'1' O resnični škodi pa ni moglo biti govora, če je storilec z zvitim prigovarjanjem ali dejanjem nameraval že z drugim zločinom provzročeno škodo prikriti.28 Dalje ni bilo resnične škode, če dogovor ni vedel do takšne pogodbe, ki jo zakon ščiti, kakor n. pr. če nasnovatelj morilca že vnaprej ni imel namena plačati mezde za umor, ali če pri-ležnik že v naprej ni imel namena plačati priležnici pri-ležnino i. pod.29 Na vprašanje, ali je bila v teh-le, baš obravnavanih primerih, ko kriminalna prevara ne obstoja, vsaj civilna prevara dana. ne moremo dati enotnega odgovora. Po našem mnenju je bila tudi civilna prevara izključena, kjer je bilo oškodovanje pravno nemogoče. Samo če je bilo oškodovanje pravno mogoče, je prišlo lehko do civilne prevare, toda morali so biti izpolnjeni gori pod 5. a) navedeni temeljni pogoji. Fo nas navaja na kontraverzo, ki je obstojala in še vedno obstoja v avstrijski književnosti o prevari po § 197. k. z. iz l. 1852.; namreč: ali je treba pojem škode razlagati kot g o s p o d a r s k o zmanjšanje i m o v i n e (tako stalna praksa avstrijskega kasacijskega sodišča), ali pa kot p ravno zmanjšanje i m o v i n e (n. pr. pri zvi jačno doseženi ekspropriaciji).'v’ Mi smo se, kakor prej povedano, 2fi Gl. Herbst, loc. cit., str. 401. 27 Gl. Friihwald, loc. cit., str. 153. 28 Gl. Herbst, loc. cit., str. 400. 29 Gl. F i n g e r , loc. cit., str. 571.: prim. II i 111 e r , loc. cit., str. 307., ki dodaje, da namen obogatitve sicer ni potreben, da pa je pač važen indic pri ugotovitvi oškodovalnega namena. 30 Mišljena je legalna polna odškodnina za ekspropriirano blago. Prim. Finger, loc. cit., str. 568.: in zlasti Binding, Lehrbuch des odločili za to. da za kriminalno prevaro zadostuje, da tvori škoda pravno zmanjšanje imovine. Stvar je za prakso velikega pomena. Kdor se je odločil po zvijačnem prigovarjanju, da je vzel drugo stvar namesto dolgovane, ali pa kdor je kupil stvar, ki nima zvijačno predstavljanih posebnih lastnosti, pa je vendar le dobil primerno protivrednost za kupnino; ali je bil prevaran na kazniv način? Mislimo. da; saj je disponiral s svojo imovino na način, kakor ob dejansko obstoječih pravnih razmerah ne bi bil nikdar hotel. S tem je bil vsaj na svoji pravici do polnega izrabljanja svojih imovinskih pravic oškodovan. Seveda, kdor na takšno argumentacijo ne hi pristal, mora v poslednje navedenih dejanjih na vsak način zazreti civilno prevaro! d) Kriminalnopravno ni bilo relevantno, ali se je nanašal hudobni naklep prevare (goljufije) v smislu S 197. k. z. iz I. 1852. na čin oškodovanja neposredno izbrane žrtve ali pa tretje osebe. Samo posebi se razume, da je morala obstojati med dejanjem storilca in oškodovanjem osebe, ki je bila spravljena ali ki je sama prišla v zmoto, neposredna vzročna zveza, če naj je bilo dejanje kriminalna prevara."1 Kjer vzročna zveza ni nujna ali kjer ni bila v naklepu naravnost vključena, pa bi utegnila vendarle obstojati civilna prevara. Če si ogledamo n. pr. določbo § 542. o. d. z. in se vprašamo quid iuris, če je daljni sorodnik pravil tretji osebi o zapustniku, da je njegov ljubljeni nečak umrl v vojski, pa je ta tretja oseba o tem obvestila zapustnika, ki je vsled tega napravil poslednjo voljo v korist prej mišljenega sorodnika; ali je šlo tu za goljufa, nevrednega dediščinske pravice? Kriminalna goljufija to ni bila. če je sorodnik govoril samo to. kar je od drugih zvedel in verjel: pa tudi ne. če bi si bil sam izmislil govorico, pa ne bi bil imel na- Gemeinen deutschen Strafrechts (1902, 1904), T., str. 343.. ki izvajata teorijo pravnega pojmovanja, (ločim stojita Rittlcr, loc.. str. 308, in J a k o I) v Komen tar j n »mn oesterr. Strafrccht« (1928), str. 549. na stanji šf n gospodarskega pojmovanja. 81 Prim. Rittler, loc. cit. str. 305.: »...— es muss — nocli ciri ursiichlicher Zusammenhang zwischen der Tiitigkeit des Bcitriigers and der Entsteliuug oder dem Fortbestande jenes Irrtums liinzukommen, infolge dessen er die schžidigende Handlung vornimmt.c mena in prepričanja, da izve zapustnik po tretji osebi za ta moment, ki pripravi zapustnika do odreditve poslednje volje na napačni osnovi. V civilnopravnem smislu pa je takšen sorodnik vendarle povzročil poslednjo voljo na način. ki po pravnem čutu ne sme obveljati. Če tega ne priznamo. bi poslednja volja obveljala, a pravo regulirajoči moment bi postalo — naključje, dasi se ni pripetilo v imo-vini ali osebi prizadetega nečaka. e) Drugo vprašanje bi bilo po besedilu § l()7. k. z. iz 1. 1832.. kaj naj spada pod določbo, da gre za oškodovalo i naklep na njegovi lastnini ali drugih pravicah (»an seinem, Eigentume oder anderen Rechten«). V okviru naše razprave ne kaže odgrinjati pestre slike vseh mogočih pravic, zlasti ne onih po rodbinskem in javnem pravu, ki jih je utegnila zadeti ustrezna določba po i? \97. k. z. iz 1. 1832. Naj zadostuje samo konstatacija, da so se morale pod »drugimi pravicami«, ki se stavljajo nasproti lastninski pravici, razumevati seveda vsako jake imovinske pravice, poleg tega pa tudi še individualne osebne in celo politične pravice. Vprašanje ali spada med politične pravice države, ki je takisto lehko oškodovana, tudi pravica do »udejstvovanja pravilnega pravosodstva«, je bilo rešiti pod vidikom, da n a m e n oškodovan j a p o menja nekaj čist o d ruge g a kot n a m e n v a r a n j a (spravljanja v zmoto i. t. d.) in dasta morala biti ugotovljena oba momenta vsak za-se. če naj je bilo govora o kriminalni prevari. Civilna prevara pa je mogoča tudi tedaj, če oba momenta koincidirata.'12 Predpisi po o. d. z. in trgov, zak. merijo na splošno obeležje prevare. fj Nagib k hudobnemu naklepu povzročiti škodo je bil po k. z. iz I. 1832. i r r e I e v a n t e n , pač pa je moral biti v zvezi s predmetom pravnega posla. Koristoljubnost ni bila potrebna. Za civilno prevaro ni da bi moralo veljali isto: pri prevarah po smislu trgov. zak. prihaja samo pač 82 Napačna .je odločba bivšega avstr. kaz. sod. z dne 27. jan. 1879., gl. Kavčič, Kazenski zakon (1889.) str. 83.: »Kaznivost krivega pričevanja se opira na nevarnost, ki izvira iz njega za državno pravosodje; ni pa treba, da se je s tem tudi res na kako gotovo sodnijsko razsodbo vplivalo«. Ali je dano varanje, ali oškodovanje, obojih momentov ni! ta namen v poštev, da se sopogodniku prepreči pravočasno izvajanje grajalne pravice ob dobavi blaga. g) Zvijačno prigovarjanje (predstavljanje) in dejan je, ki iz njega nastane zmota ali uporaba zmote, je bilo po § 197. k. z. iz I. 1852. tisto sredstvo, po katerem naj bi postal naklep oškodovanja kriminalna prevara. Predvsem treba glede pojma zmote, ki je že nastala, pa naj se izkoristi, dodati, da je spadala v isto vrsto tudi nevednost v širšem smislu besede, torej tudi neizkušenost, nerodnost i. pod. Določba § 201. b). k. z. iz 1. 1852. je govorila celo o »slaboumnosti, ki se zlorablja«. Zmota sama kot psihična činjenica še ni mogla škode povzročiti, ona se je morala v zunanjem ponašanju v zmoti se nahajajoče osebe pojaviti tako, da je škodovala. Določba § 201. d) k. z. iz 1. 1852. je točno odrejala, da zakrivi goljufijo: »Kdor je koga k škodljivim dejanjem zavedel, v katera bi se ne bil vdal. da ni bil goljufan«. Zmota pri goljufiji (prevari) pa se je lehko nanašala, — ker zakonska norma ni v tem oziru ničesar odredila — na činjenice, ki spadajo preteklosti, sedanjosti ali bodočnosti, poslednje zlasti pri kreditni prevari.33 Tu se pojavlja vprašanje, ali so se smele šteti k »zvijačnim dejanjem« tudi opustitve (ommissiones). N. pr.: Dolžnik je sklenil splošno poravnavo po § 1389. o. d. z. in dosegel, izkoriščaj e nevednost ali pozabljivost misprotnega kontrahenta o neki terjatvi, boljše pogoje, kakor bi jih smel po pravici pričakovati. Ali: dolžnik ni plačal dediču dolga, ker ta ni vedel za dolg ali ker je bil mnenja, da je dolg že davno plačan. Ali je spadala taka opustitev tudi v okvir »dejanj« po smislu § 197. k. /.. iz 1. 1852.? Pravilno je. da je šlo za quaestio factV* Kjer obstoja dolžnost govoriti (prvi primer) ali se izjaviti, se mora smatrati opustitev te dolž- 1,3 CM. L a m m a s c h - R i 111 e r , loe. cit., sir. 306.; Jakob, loc. cit., str. 545. 34 V književnosti se zastopajo različna mnenja: Herbst, loc. cit., str. 398., da opustitve niso sredstvo, sposobno za kriminalno prevaro: Rittler, loc. cit., str. 304.. se mn pridružuje z rezervo, da mora biti opustitev čista (vrine,s Ommissivdelikt). Srednjo pot je ubral Stooss, loc. cit., str. 350. Njemu slede F i n jr e r , loc. cit., TT., str. 562. in Jakob \ najnovejšem komentarju avstr. k. z. iz 1. 1<>28.. str. 542. nosti za pozitivno kršitev te dolžnosti, torej za pozitivno dejan je (contra - »jubere«); k jer take dolžnosti ni bilo (drugi primer), je šlo za čisto opustitev fcontra,-»vetare«). Ipak taka čista opustitev ni smela stati v nujni zvezi s predidočim pozitivnim dejanjem kot njegov zaključek. Kriminalno prevaro bi bilo n. pr. zazreti v naslednjem ravnanju: Zlatar predloži pristne in nepristne prstane kupcu; ta meni. da so vsi pristni, in ponudi za nepristen prstan ceno, ki bi veljala za pristui; zlatar sprejme to ponudbo, ne omenivši, da gre baš za nepristen prstan. Tu bi bilo vse postopanje zlatarja enotno oceniti kot eno pozitivno dejanje. njegov molk je tvoril samo zadnji člen v nizu drugih pozitivnih dejanj. Vsekale o pa je morala obveljati, da so bile vsakojake opustitve, ki zavajajo v zmoto in imajo oškodovalni namen, čeprav ne kriminalne prevare, pa vendar civilne prevare. li) Sporno je bilo vprašanje, ali naj bi ustrezalo »zvijačno prigovarjanje« (predstavljanje) ali »dejanje šele tedaj pogojem § 197. k. z. iz 1. 1852.. če se pokaže, da je — kakor pravi H e r b s t" — izvršeno s posebnim trudom in umetnostjo. V tem pogledu je treba naglasiti, da gre za psihološke pojave, torej za vplivanje na osebe: t. zv. goljufija na avtomatih torej ni goljufija, ampak tatvina, storjeno s posebne vrste Vetrihom.™ Kjer pa je v govoru oseba, človek, tam se pa pač ne sme zahtevati, da naj bi bilo dejanje s posebnim trudom in umetnostjo storjeno; te atribute treba pač pridržati za pojem spletk« (»Ranke«, § 109. k. z. f. k. z. iz 1. 1852.), kjer imajo svojo posebno vlogo rafinirane zvijače. Na vsak način pa gre pri prigovarjanju ali dejanju, ki na j b o /. v i j a čno. za zavestno neresnične izjave ali dejanja. Dalje pa je bilo treba za pojem zvijačnosti zahtevati: po vsebini: da je objektivno sposobno pro-vzroči (i. da v konkretnem primeru nastane zmota ali da se izkoristi nastala zmota ali nevednost, po obliki pa: psihološki način oživotvoritve, ki naj vpliva na drugo osebo kot resna in določna opora ar’ loc. cit., str. 399. ati Gl. Ri 11 le r, loc. cit., str. 304.: Finger, loc. cit., II., str. 561. za zaupanje v resničnost dejstva, ki objektivno ni resnično. V prvem pogledu (vsebina) torej n. pr. ni kriminalne prevare. če stranka v procesnem spisu citira določbe, o katerih nepravilnosti se vsakdo lehko takoj prepriča; v drugem {»ogledu (oblika) pa takisto ne, če hvali 11. pr. prodajalec svoje blago, uporabljaje neresnične trditve, o katerih vsakdo ve, da so samo drzka reklama.87 Kjer strožji pogoji za kriminalno prevaro niso bili doseženi, tam utegne storilec ipak zagrešiti civilno prevaro, toda. samo po sebi razumljivo le tedaj, če so izpolnjeni temeljni pogoji v smislu naših izvajanj pod 5. a). Po pravnem stanju izza dobe hkratne veljavnosti o. d. z. in trg. zak. ter kaz. zak. iz I. 1852. je bila baš opredelitev pojma zvijačnosti, preslepitve, varalnih navedb i. pod. v pogledu ua kvalifikacijo kot pogoj za kriminalno ali civilno goljufijo (prevara) pač generalno določena, vendar tako, da so se meje šele v poedinili primerili po konkretnih razmerah ustanavljale. 6. V dobi. preden je stopil jugoslovanski enotni kaz. zakon v veljavnost, sta veljala še srbski kazenski zakonik z dne 29. marca 1860. v Srbiji in pa ogerski kazenski zakonik (zak. čl. 1878.)38 v Vojvodini. Ne kaže. da bi se spuščali v tako podrobno analizo pojmovne opredelitve kriminalne prevare, kakor za § 197. k. z. iz I. 1852., ker bi se morali preveč ponavljati. Samo tiste markantne momente naj pokažemo, ob katerih se pokažejo večje razlike. Pri tem se hočemo posluževati istega reda. ki smo ga imeli pri analizi avstr. k. z. iz 1. 1852. <0 Glavni sestavini hudobnega naklepa kriminalne prevare sta bili v srbskem in v ogerskem kaz. zak. identični 37 Prim. Janka-Rulf, loc. cit., str. 262., ki zahteva »arglistiges Verhalten«; nasprotno Rittler, loc. cit., str. 304., Stooss, loc. cit., str. 350., F i n g e r, loc. cit.. IT., str. 560., ki so mu pridružuje v polni meri J a k o I), loc. cit., str. 544., pa pravi pravilno: Blossc Beniitzung der Unvvissenlieit, Unkenntnis eines anderen geniigt nicht /um Betruge«. Zato »slopi pa.sažir v vlaku ne zagreši prevare po kazenskem zakoniku, pač pa po o. d. z.! 38 Ni treba šele poudarjati, da se je naslanjal kazenski zakonik za Bosno in Hercegovino z dne 26. junija 1879. na avstrijski k. z., kazenski zakonik zn Črnogoro z due 23. febr. 006. pa na srbijanski k. z. z onima v avstr. k. z. iz 1. 1852. Vendar je bilo koristoljubje na strani storilca bistven element nagiba k hudobnemu naklepu. b) Pojem škode je bil v srb. in oger. k. z. identičen z onim v avstr. k. z. c) Po srb. kaz. zak. je za pojem škode zadostovalo, da je prišlo do izgube odišlega dobička (lucrum cessans); po oger. kaz. zak. pa ne. d) V pogledu na čin oškodovanja je bila določba srb. kaz. zak. ožja: samo tista oseba, ki je prišla v zmoto ali čije nevednost se je izkoristila, je morala biti oškodovana; tretje osebe zakon ni vzel v misel.80 Po oger. kaz. zak. pa je bilo pojmovno enako, ali je bila oškodovana oseba ista, ki je bila v zmoto pripravljena, ali pa tretja oseba. e) Predmet oškodovanja je bil v srb. in v oger. kaz. zak. samo imovina. Razmišljanja o oškodovanju državne pravice do izvrševan ja pravosodstva niso bila niti mogoča, ker sta oba navedena zakonika ustanovila v tem pogledu, čisto pravilno, delictum sui generis. f) Nagib je bil v srb. in oger. kaz. zak. utesnjen edino le na koristoljubje; prevara je bila v obeh zakonih čisti imovinski delikt. g) Po besedilu § 25. srb. kaz. zak. (»lukavo i lažno predstavljanje ili izopačavanje i prikrivanje istine«) ali § 379. (ozir. § 50. novele) ogerskega kaz. zak. (»varanje s spletkami ali vzdržavanje zmote«) je zadostovalo tudi zgolj omisivno ravnanje, če je bilo kvalificirano po tej določbi. Po srbskem kaz. zak. iz 1. 1860. se je sredstvo prevare lehko tikalo česarkoli, a ne samo činjenic.40 h) Sredstvo varanja je bilo po oger. kaz. zak. precizneje ustanovljeno, namreč, da je potrebno spletkarjenje; po srbskem kaz. zak. pa je bilo v prejšnji točki navedeno 30 Toda Subotič D. je pisal (»Projekat i motivi kaznenog zakonika za kraljevimi Srbijut Beograd, 1910., na str. 662.), da po srb. k. z. iz 1. 1860. :?izgleda na prvi mah, kao da to ne mogli biti dva lica, jer se govori o navedenom, koji urini nešto na uštrb svog imanja. Ali u praksi ovo gledištc n i je usvojeno, več prvo, čijem usvajanju ne stoji ipak na smetnji zakonski tekst.« 40 Gl. T. Živanovič, Osnovi krivičnog pravn, posebni deo, str. 33.: »oa šta tvrdi.. .< besedilo za primer sklepanja pogodbe legalno interpretirano, tako da je prevara storjena tudi, ako je nasprotna stranka podvrgla drug predmet manjše vrednosti ali vobče njegovo vrednost zmanjšala ali predrugačila; ali ako je stranka svojo obveznost celoma ali deloma prerekala, pa bi se na sodišču naravnost nasprotno dokazalo; ali ako je bil kdo glasom listine že poplačan, pa je zahteval vnovično poplačilo (§ 253. srb. k. z.). — Če te diferencialne momente odmislimo, ostane ipak za civilno prevaro v območju srb. in oger. kaz. zak. gori pod h) opetovano omenjeno načelo, da je civilna prevara podana, če gre za to, da nekdo spravi v namenu, drugega oškodovati, le-tega v zmoto ali če v istem namenu izkoristi njegovo nevednost, na način, da svojo namero na zunaj udejstvuje, dasi je eden ali drugi za kriminalno prevaro specifično potreben element vendar le izostal. III. Sodobni pravni položaj. 7. Do veljavnosti enotnega kaz. zak. iz l. 1929. za vso državo je prišlo dne 1. januarja 1930.. občni državljanski zakoni, ki so veljali dotlej, pa so ostali tudi poslej v moči. Zopet so bile meje med kriminalno in civilno prevaro premaknjene. toda kakor sledi že iz naših doslejšnjih izvajanj, še vedno samo tako. da je večji krog civilnih prevar ostal isti kakor prej, a konture manjšega kroga kriminalnih prevar so se izpremenil e.41 Če hočemo te izpremembe pravilno spoznati, moramo se predvsem ozreti po določbah novega kaz. zak. iz 1. 1929. Te pa bomo spoznali najbolje, ako pokažemo njihov razvoj ob bistvenih elementih. »Projekat i motivi kaznenog zakonika za kraljevimi R. V « k čevič (loc. cit., str. 550., gl. prip. 1) toži: »...kod od-redjivaiija granica izmedju grudjanske i krivične prevare uloga sudije je teška i puna odgovornosti. Ovu teškoču stvorio je s jedne strani* zakonodavac sain u nejasnom i suviše opštem odred ji vanju granica, a s druge straue ta teškoča proističe iz izuzetne prirode sumog dela prevare.« Srbiju« iz 1. 1910.42 so se jasno izražali, tla smatrajo pojmovanje prevare po srb. k. z. iz 1. 1860. vobče za dobro, samo določbe naj bi se bolje stilizirale, da postane prevara čisti delikt zoper imovino. To se je zgodilo in je dobil ustrezni § 300. sledeče besedilo: »Ko u nameri, da sebi ili drugome pribavi kakvu protivpravnu korist, lažnim predstavljanjem ili prikrivanjem ili izopačavanjem istine, dovede koga u zabludu, ili ga održava u zabludi u ko jo j se nalazi, i time ga navede, da o vaj na štetu svoga imanja, ili imanja lica čiji je punomočnik, nešto uči ni ili ne učini, kazniče se zbog prevare ...« »Ako je ovo uradjeno brez namere pribavljanja koristi, učinilac če se kazniti...« Naslednji § 301. pa se je glasil: »Pri ugovorima smatrače se da je prevara učinjena, iako nema sva obeležja iz pret-hodnog naredjenja. i učinilac če se kazniti po prethodnom paragrafu u ovim slučajevima: 1. ako je jedna strana zaključila ugovor samo kao sredstvo za prevaru i drugu stranu u imanju stvarno ošteti la: 2. ako je na mesto ugovorenog predmeta drugi predmet manje vrednosti ili drugog svojstva podmetnila ili vrednost ugovorenog predmeta umalila; 3. ako je obmamila drugu stranu o prirodi i bitnim osobinama ili o sastavu i količini korisnih delova kakve robe; 4. ako je obmanula drugu stranu o vrsti ili njenom poreklu, pod pretpostavkom, da je oznaka vrste robe i nje-nog porekla, koji je robi lažno |jridavata, bitni uslov za prodaju.«43 Na tem besedilu je »Projekat kaznenog zakonika za 42 Službeno izdanje ministarstva pravde. Poglavje XXVII. o »prevari« je bilo redigirano po komisiji M. Gjuričie, Boža Markovič, M. Miljkovič in Duš. Subotič, motive o »prevari« je izdelal D. Subotič. 48 Pripomni se, da je Topalovič-Landsbergova izdaja projekta iz 1. (910. (Guttentagova zbirka inozemskih kazenskih zakonikov, št. 32) prinesla točen prevod SS 300., 301. po gorejšnjem besedilu, dasi je inače v občnem delu že upoštevala izvestne izpremembe. ki jih je napravila »širša komisija« v I. 1911. Topalovič-Landsberg sta prevedla srbski izraz: »namera« v »Absicht«. kraljevimi Srba, Hrvata i Slovenaca«,44 ki se je že oziral na švicarski prednačrt iz 1. 1918., izpremenil samo tole: Pred besedo »korist« v prvem (finalnem) stavku je bila nrinjena beseda »imovinsku«, namesto besede »istine« je prišla beseda »činjenica«. V drugem finalnem stavku je bil tekst dopolnjen, da se je glasil: »da ovaj na štetu svoga imanja ili svojih imovinskih interesa...« V drugem odstavku je bilo dodano za »bez namere pribavljanja imovinske koristi« še »več samo u nameri oštecenja drugog«. V naslednjem paragrafu je bilo črtano besedilo prvega stavka »i ako nema sva obeležja iz prethodnog naredjenja«. — V projektu iz 1922. sta dobila paragrafa novo številko, § 300. proj. iz 1910. je postal § 349., § 300. pa § 350. O vzrokih ali svrhi izpremembe besedila »kratko objašnjenje« projekta iz 1. 1922. ni prineslo niti besedice. Naslednji osnutek za enotni kazenski zakonik, t. zv. Gjuričičev projekt (iz 1. 1926.) je prinesel v svojem § 327. že tisto besedilo, ki je danes v § 334. k. z. uzakonjeno. Izpale so torej besede »ili imanja lica, čiji je punomočnik«, a namesto tega se je glasil neposredno prejšnji stavek: »navede, da ovaj na štetu svoga imanja ili tudjeg imanja ili svojih ili tudjih interesa«. V drugem odstavku § 3-34. je bil napravljen samo nek redakcijski popravek, novo pridodani odstavek, tretji, pa je penaliziral tudi poskus. Glede pogodbenih prevar je ostalo v bistvu vse pri prejšnjem besedilu. Ekspoze vladnega poverjenika ni omenil glede določb o prevari ničesar.46 V narodni skupščini (sekciji) se je vršilo pretresanje o teh določbah, ali izpremembe ni bilo nobene. Samo radi popolnosti, da se vidi, kako se je uzakonjenje dalje vršilo, naj omenjamo, da je t. zv. Subotičev predlog, ki je bil predložen narodni skupščini 1. 1927., sprejel besedilo obeh navedenih paragrafov z določbami o prevari iz Gjuričičevega predloga, dostavil pa je drugonavedenemn še novo (5.) točko, ki naj bi krimina-lizirala posredovanja, da se pogodba z državo ali samo- 44 Službeno izdanje Ministarstva Pravde, Beograd, 1922. 45 Gl. Ekspoze g. dr. Dušana Subotiča... o predlogu kaznenog zakona — održan u sednici sekcije zakonodavnog odbora 27. aprila 1926., str. 12. upravnim telesom izvrši ali ne izvrši. Ta določba pa je v veljajočem § 334. k. z. iz I. 1929. zopet izpala, a namesto nje je prišla določba novega § 335., ki strožje penalizira prevare pri državnih nabavah.40 Na j nove jše besedilo vel ja jočega § 334. k. z., izpreme-njeno po noveli kaz. zak. iz 1. 1931.,47 se bistvenih sestavin pojma prevare v nobenem pogledu ni dotaknila. 8. Če upoštevamo zgodovinski razvoj kazenskopravnega pojmovanja prevare, zlasti pa postanek sedaj veljajočega besedila ustreznih določb kazenskega zakonika, vidimo po eni strani, da se je kriminalna prevara usmerila docela kot čist delikt zoper i mo vin o.48 Na tem ne more motiti niti izraz »tud j ih imo vinskih interesa«.40 ker kaže pridevnik »imovinski«, da mora biti v govoru imovin-ska vrednost, ali, gospodarsko povedano, vrednost, ki se da v denarju oceniti. Na drugi strani pa vidimo, da za-konodajec, vendar ni ustanovil prevare kot čisto koristoljuben delikt. Tudi brez namere, priba viti si kakšno imo-vinsko korist, se more zagrešiti delikt, ki ga zakonodajec kaznuje celo, če je dejanje samo poskušeno. vendar se kaznuje prevara brez koristoljubne namere blažje.50 Vprašanje pa nastane, ali se kaznuje prevara pri državnih nabavah (§ 336.) in pri obrtoma izvrševani prevari (§ 337.) s tako strogimi kaznimi, kakor jih zagrožati te dve določbi, tudi če n e gre za koristoljubno namero storilca? Vsekako osupne, da se v 2. odstavku § 334. k. z. delikt, storjen brez koristoljubne namere, privilegira tako 40 V proj. I. (1910.) je bila kazen za obrtoma izvršeno prevaro v enem paragrafu (§ 302.) izjednačena glede kazni s »prevaro izvršeno pri vojnim i državnim liferaeijama« (robija do 10 let). 47 Zakon o izmenama i dopunaina u krivičnom zakoniku, zakoniki! o sudskom krivičnom postupku, zakonu o štampi i zakonu o izvr-šivanju kazni lišenja slobode z dne 9. okt. 1931., Sl. N., br. 245—LXXV. 48 Gl. projekat iz 1. 1910., str. 659.: »...namera koristi, koji element, u vezi sa oštečenjem imovine »sled obmane, daje obmani značaj krivičnog dela protiv imovine.« 40 Tujka »interese ni baš na mestu, pomenja pa tu pač — po Karadžiču — fruclus (Nutzen) ali lucrum (dobit, Geivinn). 50 S tem je opuščeno stališče srb. kaz. zak. iz leta 1860. (5 251.), odnosno tudi kaz. zak. za Nemško državo iz 1. 1870. (§ 263.), da mora biti nagib naklepa koristoljublje. glede vrste kazni kakor tudi glede posledice izgube častnih pravic, a v §§ 336., 337. k. z. se je zakonodajec postavil na stališče, da v teh primerih ne daje nobenega privilegija. To poinenja: Če storilec prevari brez koristoljubne namere, pač pa v nameri prizadejan j a škode. n. pr. iz mržnje, zavisti, zlobe, osvetoželjnosti in pod. (vendar ne »iz nuje«) privatno osebo in jo oškoduje za 50 Din, je zagrožena kazen na prostosti zapor do 1 leta ali denarna kazen, če pa isti delikt izvrši z isto minimalno škodo pri državni nabavi, znaša zagrožena kazen na prostosti od 3 let do 20 let robije in poleg tega zadene storilca še denarna kazen.51 Navzlic tem pomislekom moramo vendar le na stavljeno vprašanje odgovoriti, da spada v obseg §§ 336., 337. k. z. — prav tako kakor pri § 338. k. z. (prevara iz nuje) — vendar tudi dejanje storjeno po 2. odst. § 334. k. z., torej brez koristoljubne namere, ker je lex itd SCTipta! Vsaj se pričenja ta drugi odstavek § 334. k. z. z besedami »če je t o storjeno z namero« itd., a pod »t o« moramo razumevati vse tisto, kar navaja prvi odstavek, ki pa pravi, da se storilec kaznuj »z b o g prevar e«. Ta konstatacija se nam zdi zelo važna za opredelitev pojma kriminalne in civilne prevare. Sicer smo izvajali zgoraj pod 3., oziraje se na Zeiller-jevo tolmačenje, da ni, da bi morala biti civilna prevara istovetna s prevaro po kazenskem zakoniku. Tu pa vidimo, da po sedaj veljajočem pravu ni, da bi smeli zahtevati za civilno prevaro moment koristoljubja, ko tega niti za kriminalno prevaro ni potreba. 9. Kriminalna prevara, kot čisto imovinski delikt, ki se more storiti tudi brez koristoljubne namere, je kazniva samo. če gre storilcu na rovaš takšen naklep, kot je določen v definiciji § 334. k. z. Zgoraj pod II., 5. a) smo govorili o »hudobnem naklepu« po smislu § 1. k. z. iz 1. 1852. (odn. 1803.); tu govorimo o 51 Čubinski M., Naučili i praktični komentar krivičnog zakonika kraljevine Jugoslavije, str. 312., pravi, na eni strani, da »je na taj način ovo delo suviše privilegisanoc; mi pa, na drugi strani, mislimo, da je pri I 336. k. z. pretirano strogo kaznovano. »naklepu« po smislu š 16. k. z. iz 1. 1929., ki pa združuje obliki neposrednega naklepa (»dolus directus«) in posrednega naklepa (»dolus eventualis«). Ni, da bi na tem mestu široko razlagali razlike pojmovanja dolus-a po ravnokar citiranih kazenskih zakonikih. Samo to naj navedemo, da je bil poudarek hudobnosti naklepa po § 1. k. z. iz leta 1852. izražen v tem, da je storilec »zlo, s hudodelstvom združeno, naravnost premislil in sklenil«, dočim za dolus po § 16. k. z. iz 1. 1929. ni potrebno nič več, nego da storilec ob dejanju ve za posledice kazenskopravno zabranjenega dejanja in da hoče da iste z njegovim dejanjem nastopijo.52 V tem pogledu so se torej meje civilne prevare toliko premaknile, da bo tudi za njo zadostovala sedajšnja manj težka oblika dolus-a kriminalne prevare po že ugotovljenem načelu, da je vse tisto tudi civilna prevara, kar je kriminalna. Drugo vprašanje pa je, ali zadostuje posredni naklep (dolus eventualis) za kriminalno prevaro in kakšen vpliv ima rešitev tega vprašanja na opredelitev kriminalne od civilne prevare.53 Mi smatramo, da za kriminalno prevaro posredni naklep ni izključen, dasi zahteva § 3-34. k. z. v obeh odstavkih, prvem in drugem, da se mora dejanje storiti z namero. Pojem namere se da samo tako ideologično uvrstiti v zgradbo enotnega kazenskega zakonika, da se opredeli kot dolus, ki ima za vsebino animum nocendi, laedendi, offendendi i. pod.54 Torej naj ustreza nameri po § 334. k. z. samo dolus, ki ima za vsebino oškodovalni namen (animus nocendi) ? Določba § 16. k. z. pravi, da zadostuje tudi drugačen uaklep: vedenje -f hotenje uspevka, samo, da je storilec nanj pristal, pred ali ob početku dejanja, prav kakor na prvi uspevek. Če n. pr. presumptivni dedič zvijačno 62 Gl. naš Tolmač h kaz. zak. kraljevine Jugoslavije, str. 49. nasl. r’8 Književnost se glede tega vprašanja razhaja: Čubinski, loc. cit., 11. str. 310., zanika, da bi za § 334. k. z. zadostoval dolus eventualis, Šilovič-Frank, Krivični zakonik za kraljevimi Srba, Hrvata i Slovenaca, str. 236., smatrata, da zadostuje tudi dolus eventualis, češ »umišljaj sadržaje i. (...2) svijest, da se oštečuje imovinu«. 64 Gl. naš Tolmač itd., str. 51., Čubinski, loc. cit., II. del, str. 383., pravi, da jc »namera želja upravljena na posledična. pripravi starca-sorodnika, ki se nahaja v denarnih neprili-kah, do tega, da mu verjame. I0. je zastopal isto stališče, dasi po besedilu zakonske določbe projekta tega ne bi mogli pričakovati. kjer je oškodovanje, čeprav v najširšem smislu besede, pravno brez zaščite. Tu sem spada vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za kriminalno prevaro, če je tisti, ki je kot prevaranec utrpel škodo, sam zagrešil kaznivo dejanje; n. pr. on ve. da je prstan ukraden, pa ga. prevarjen, da je zlat, kupi za pretirano ceno. Njegov pravni interes izvira iz delikta in ne more biti kazensko pravno zaščiten.59 Spričo določbe i? 334. k. z., da se oškodovanje tiče lehko »svojega ali tujega imetka ali svojih ali tujih imovinskih koristi« (= v orig. »interesa«), moremo na vprašanje, ali naj gre za »gospodarsko« ali za »pravno« zmanjšanje imovine, odgovoriti le tako. da ima zakonodajalec vsako pravno zmanjšanje ali utesnenje pravic ob razpolaganju z imovino ali imovinskimi koristmi v mislih.00 Na la način vidimo, da ima kriminalna prevara danes v tem pogledu večji obseg kot pod veljavnostjo § 197. k. z. iz I. 1852. Besedilo § 335., št. 1., ki se glasi, da se kaznuje radi prevare stranka, ki »je sklenila pogodbo samo kot sredstvo za prevaro ter je drugo stranko dejanski (»stvarno« v originalu!) oškodovala v imetku«, bi utegnilo zavajati, da gre tu samo za damnum emergens.61 Tu pa je treba uvaževati zgodovinski postanek te določbe. Po projektu iz 1. 1910. je bilo dejanje iz ustreznega paragrafa (301.. št. 1.), danes § 335., št. 1., kaznivo kot prevara, »i ako nema sva obeležja iz prethodnog naredje-nja«; zato je bila tam kriminalnopolitično potrebna nekakšna utesnitev. Ko pa je hi baš navedena, de lege fe7'enda gotovo nesmotrena določba odpala, ostalo je besedilo, ki popolnoma izjednačuje elemente prevare po § 334. k. z. in po § 335. k. z. Beseda »stvarna« (škoda) ali »dejansko« (oškodovanje) mora torej danes pomeniti vsako oškodo- 69 U r o š e v i č , loc. cit., IT., str. 496., smatra, kakor mi, da ni kriminalno prevare; Č n b i n s k i, loc. cit., II., str. 314., pa. da je kriminalna prevara dana, toda to zakonodajčevo stališče da je de lena ferevda izgrešeno. 50 Ur o še vic, loc. cit., str. 495., je nazora, da ni kriminalna prevara mogoča, če dobi v zmoto pripravl jeni polno vrednost za svojo imovino. Temu nasproti pravijo motivi v proj. iz 1. 1910.. da je dovoljno, če stori v zmoto pripravljena oseba »izvesnu štetnu imovnopravnu dispoziciji! «. r>1 Tako Čubinski, loc. cit., str. 313. vanje, samo da se je ali naj bi se res pripetilo. Tekmec proda pisaJni stroj, ki ga nasprotna stranka (tekmec prve) nujno potrebuje radi nakopičenega dela, katerega pa prvi tekmec sploh nima, pa trdi v oskodovalni nameri, da je tisti pisalni stroj skoraj nov, neobrabljen, čeprav ve, da je v resnici samo /a silo popravljen. Nasprotna stranka pride s tem o kvaliteti stroja v zmoto in v tej zmoti kupi stroj, toda za ceno, ki ustreza resnični vrednosti stroja. Če se pa tako kupljeni stroj že prvi dan do nerabnosti pokvari in kupec ne more ž njim kar nič delati in zaslužiti, ali naj to ne bo po § 335., št. 1., k. z. prevara, dasi so dana vsa obeležja po § 334. k. z.?a' Pravilno bo tudi tu, da se mora takšno dejanje obsoditi kol prevara, inače bi bilo nekaznivo. Saj se mora kaznovati tudi poskus dejanja po § 334., št. 1., k. z., dasi ni nobena škoda nastala! d) Oseba oškodovanca. Brez pomena je, ali zadene oškodovanje osebo, ki je v zmoti, ali tretjo osebo. N. pr. pri sodni cenitvi postane žrtev prevare izvedenec, izvršilni organ, sodnik, a škoda zadene — stranko. Stališče projekta iz 1. 1910., da mora biti ta prevarana oseba samo »punomočnik« oškodovanca, je opuščeno. Ni pa opuščena logična zahteva, da mora biti za kriminalno prevaro oškodovanje tretje osebe v najbližji vzročni zvezi s storilčevim dejanjem. Po dejanju storilca pride do zmote, zmota pa provzroči preko osebe, ki je v zmoti, škodo neposredno ali njej ali tretji osebi. Če bi prišlo šele posredno do škode tako, da bi sodelovale še četrta, peta oseba pri provzročitvi škode, to ne bi bila kriminalna prevara, utegnila bi pa ostati civilna. e) V 1 o g a zmote. Zmota je tisti činitelj, ki provzroči, da je disponiranje z imovino ali imovinskim interesom škodljivo. Že samo to uvaževanje, da gre za dvoje momentov, a) provzročitev zmote, b) provzročitev škode, nas vede do razlage, da morata bili ta dva momenta dana vsak zase, drug poleg drugega. To potrjuje tudi dikcija *? 335. k. z., ki razlikuje vseskozi točno oba momenta. Seveda to razlikovanje nima več tistega pomena, o katerem smo govorili zgoraj Mnenju, ki smo ga zastopali v našem Tolmaču str. 510., da se izključuje lucrum eessans, ne vzdržujemo. pod II., 5. e), ker je zakonodajec »pravico države do udejstvovanja pravilnega pravosodstva«, ki seveda ni vedno imovinski, ampak mnogokrat samo javnopravni interes, zaščitil na posebnem mestu med »kaznivimi dejanji zoper pravosodje« (§§ 144. nasl. k. z.). Stek med deliktom prevare in deliktom lažne prisege je izključen.08 Samo navidezno manjka »provzročitev zmote« v primerih. ko storilec prevare samo »molči«, a že provzroči škodo. Molk pomenja tedaj poseben čin provzročitve zmote, kadar gre za storilčevo pravno dolžnost, da govori. Zato »slepi potnik«, ki se utihotapi v potni vlak ali gledalec, ki se prikrade med gledalce v gledišču, ne stori prevare, kajti on nima dolžnosti govoriti, da ni kupil vozovnice ali gledališčne vstopnice."4 Seveda pa ostane tako dejanje vsekakor civilna prevara. Poudariti je, da falzifikacije osebnih legitimacijskih papirjev ne spadajo same po sebi med prevare (gl. § 222. k. z.). f) Nagib. Že iz naših izvajanj o »naklepu« in »nameri« zgoraj pod 9. izhaja, da zadostuje za kriminalno prevaro vsak nagib, samo da je v njem tudi animus nocendi itd. Torej: zakaj želi. kakor sploh, ali želi storilec škodo, je neodločilno. zadošča da ve in hoče, da gre za oškodovanje. O tem, kakšno vlogo ima nagib obogatenja, je bilo že govora (gl. zg. pod 10., b). Idejno spada sicer vsaka kriminalna prevara v obseg, civilnih prevar, toda za civilno prevaro treba tam. kjer jo zakon uvaja kot poseben pojem, specifičnega nagiba, ki je v zvezi s pravnim poslom, za katerega civilnopravni zakon odreja posebne določbe.65 G8 Tu gre za nepravo konkurenco materialnopravnih kazenskih določb; gl. naš Tolmač, str. 133.. 134. 64 Gl. Šilovič-F r a n k . loc. cit., str. 245. Predlog' zakona o prekrških iz 1. 1927. pa je imel določbo S 147.: »Ko neovlaščeno udje v prostore, za koje se plača ulazuica, kazniče sc zatvorom do dva dana ili novčano do 60 dinara«. Po § 542. o. d. z. mora biti nagib, da zapustnik s poslednjo voljo odredi nekaj drugega, nego bi bilo pričakovati. Za § 770. o. d. z. velja isto. Za § 345. o. d. z. mora biti zvijača pohlep po posesti. Za § 877. in § 874., 875. o. d. z. je pohlep po dobičku ali koristi ali želja po ubranitvi pričakovane škode. Čl. 350. trgov. zak. misli na pohlep prodajalca, da pride do neupravičenega dobička ali pa da povzroči kupcu blaga ne- e) Sredstvo prevare v o 1) č e. Besedilo § 334. k. z. je v tem pogledu malce nejasno, ker stoji pridevnik »lažen« neposredno v zvezi samo s samostalnikom »predstavljanje«, ne pa tudi s »prikrivanjem činjenic«. Toda na pravem smislu določbe o sredstvu prevare že zaradi tega ne bi bilo mogoče dvomiti, ker gre za svrho, da se doseže ali vzdržuje zmoia ali tudi nevednost: gl. zgoraj pod a).6'1 Dejstvo pa je. da govori besedilo S 334. k. z. jasno o lažnem predstavljanju ali prikrivanju ali potvarjanju činjenic, do-čim i? 197. k. z. iz l. 1852. o lem ni ničesar navajal. Projekat iz 1. 1910. pa je določeval, da naj gre za lažno predstavljanje itd. »istine«. Zgodovinski postanek sedaj veljajoče določbe je torej pokazal jasno smer za rešitev vprašanj, «) ali spadajo med omenjena sredstva tudi »omissiones«, ali se štejejo tudi mnenja, obečanja in pod. kot sredstva, ki so sposobna za storitev prevare. K «). Predstavljanja, prikrivanja ali potvarjanja, ki naj vplivajo na zunaj, so čini aklivnega delovanja. Pasivno zadržanje, molk. nima tega obeležja. Zahtevati je treba za sredstvo, s katerim se naj doseže zmota ali vzdrževanje zmote (nevednosti) v smislu § 334. k. z., več kot samo molčanje ali nedelavnost, torej pozitivno delovanje.07 Ko je molk kršenje pravne dolžnosti, da mora nekdo govoriti, pomenja prekršitev te dolžnosti vendar le pozitivno delo- priiike. Čl. 386. trgov. zak. vsebuje pohlep špediterja, da pride do neopravičenega dobička ali pa da povzroči neprilike imetniku blaga. (iu Motivi iz Projekta iz 1. 1910., ki so pa govorili o »lukavom i lažnom predstavljanju in o »izopačavanju i prikrivanju istine« (str. 661.). so bili v tern pogledu še medlejši. — Ni vsako predstavljanje a priori »lažno : zakonodajec navaja n. pr. v § 169. »opasna ili vrlo teška predstavljanja«, ki niso lažna, pač pa neutemeljena. 67 Gl. Gub inski, loc. cit., str. 308.: »Svaka obmana, koja ni prosta laž, več s a d r ž i v sebi i z o p a č a n j e stvarnih č i n j e n i c a u kojoj bilo formi i na taj način stvara štetu za drugu stranu ..., mora se smatrati i kazniti kao prevara«. Prim. Uroševi č, loc. cit., str. 493.: »treba radnje«. Mi bi dostavili, da more biti tudi pasivnost že »radnja« v širšem smislu besede. N. pr. kdor pride v gostilno in si naroči imenitno kosilo, ne da bi navedel, da nima v žepu niti beliča, da torej nečc plačati, ta je navzlic »pasivnosti« gostilniške organe preslepil, da je plačila zmožen in voljan in to v oškodovalni nameri. Torej stori prevaro. Nekateri inozemski zakoni kaznujejo tako dejanje kot poseben delikt opeharjenja (Zecliprellerei) in mileje. van je (fizično zadržavanje notranjih gonilnih sil, da izpolni storilec dolžnost oddati izjavo i. pod.). Til postane indiferentni molk z dejanjem podkrepljena zavestna laž in to zadostuje.08 Samo kot primeri pozitivnega delovanja se dajo zamisliti v § 334. k. z. »lažno predstavljanje, prikrivanje, potvarjanje«, v § 335. k. z. »podvrženje nepravega ali manj vrednega pogodbenega predmeta«, »preslepitev«. Vse to so opredelitve na pozitivno stran. Na negativno stran pa se mora zahtevati samo to, da sredstvo za storitev ne sme biti sredstvo za storitev kakšnega drugega zločina, kakor n. pr. napravljanja lažnih listin ali mer. Ako so v nekem konkretnem dejanju združeni vsi pogoji hkratu za več vrst zločinov (n. pr.: s potvorjeno listino se spravi nekdo v zmoto, a uporaba potvorjene listine je takšna, da nasprotna oseba pride sama po svojem delovanju v škodo) gre za stek kaznivih dejanj v smislu § 61.. 1. odst., k. z. K p). Besedilo § 334. k. z. zahteva, da se mora lažno predstavljanje, prikrivanje ali potvarjanje nanašati na »činjeniee«, ne pa kakor je stalo v prof. iz I. 1910. na »resnico« (»istinu«). Ali naj zazremo v tej izpremenitvi besedila napram določbam S 197. k. z. iz 1. 1852. napredek? Ustanovljeno je razmerje med vzrokom zmote in vzrokom škode, tako. da mora biti zasnovano na »činjenicah«. Čin jenica pa mora biti samo to. kar se da (se je dalo) zaznati s čutili (vid. sluh itd.), kar je pripadalo preteklosti ali pripada sedaj-nosti. Kar je prihranjeno bodočnosti, se še ne da zaznati s čutili, ampak o tem se da samo sklepati z razumom, z miselnim procesom. Kdor nekaj obeča ali oddaja mnenje o nečemu, kar se naj zgodi šele v bodočnosti, ta ne izjavlja činjeniee. niti ne daje mnenja o »činjenicah«, ampak o še ne dospelih spoznavah. Pod pojem činjenie spadajo liisto-rijski dogodki, dejansko že nastale lastnosti, bilo stvarne, bilo pravne (rodbinsko stanje), bilo psihične narave, strah, upanje, dvom in pod. Seveda je mogoče, da se nanašajo lažna predstavljanja, prikrivanja, potvarjanja na dogodke ali lastnosti, ki še nastanejo v bodočnosti, pa vendar le ustrezajo zahlevam S 334. k. z., če so namreč zasnovane že na ,iH Gl. U r o š e v i d, loc. cit., 11., str. 493.; Silovit-- F ra n k, loc. cit., str. 235. eksistentnili dogodkih, lastnostih, skratka činjenicah, kakor n. pr. če se hipoteka predstavlja kot sigurna (v bodočnosti), ker je bilo zemljišče kupljeno za dvojno, trojno ceno (v preteklosti) ali, ker je zemljišče tako izborno, da je vredno dvakrat, trikrat toliko kot hipotecirani dolg (v sedajnosti), a so baš te činjenice izmišljene.69 V obče pa je po našem pravnem čutu resno in odločno obečauje, da bo hipoteka varna na zemljišču, tudi brez posebnih, s činjenicami podprtimi navedbami, sposobno sredstvo za preslepitev nasprotne stranke, da zaupa storilcu posojilo kot varno. Če je pa bilo obečanje vseskozi a priori\lažno, zakaj naj bi ne bilo storilčevo dejanje kriminalna prevara? Saj pravi § 335., št 3. k. z., da se kaznuje storilec, ki je s pogodbo preslepil drugo stranko o bistvenih lastnostih kakšnega blaga, radi prevare! Naše mnenje je, da je bila utesnitev lažnega predstavi jan j a itd. na »činjenice de lege ferenda nepotrebna,70 de lege lata pa je seveda kriminalna prevara samo ono, če se nanaša lažno predstavljanje itd. na činjenice iz preteklosti ali sedajnosti. Kajpada ostane, če so ostali potrebni pogoji izpolnjeni, dejanje storjeno z lažnim predstavljanjem razmer v bodočnosti, še vedno lahko civilna prevara. Obseg kriminalne prevare je v primeri v. onim po !? 197. k. z. iz 1. 1852. utesnen, obseg civilne prevare razširjen. 60 Gl. Čub inski, loc. cit., str. 310.; Š i l o v i č - F r a n k : loc. cit., str. 234. 70 Takšno določbe nima čl. 640. italj. k. /.. z dne 19. oktobra 1930., niti ne § 324. načrta /a k. z. /a Čehoslovaško republiko iz 1. 1926.; v naj-novejšem kazen, zakoniku za Polsko republiko z dne 26. julija 1932., art. 264., § 1., ne stoji nobena navedba, na kaj naj se nanaša zmota, ipak razlaga J. Maka r e \v i c z , Kodeks karny s komentarzem, str. 316., da se tiče samo preteklosti ali sedajnosti, ne pa bodočnosti. Za primer navaja: Lažna trditev, da so neke mobilije iz XVIII. veka in da je zato njihova visoka cena upravičena, je sestavina prevare, trditev, da bodo neke mobilije čez 10 let veliko vredne, pa ne. ker storilec tega sam ne more predvideti. Mi pa mislimo, da bi taku trditev od strani osebe, ki vel ja vobče za izvrstnega strokovnjaka in zna dobro porast, cen skalku-lirati, pa se baš v danem primeru iz škodoželjnosti zlaže, de lege ferenda morala biti sestavina prevare. Pravilno je označil na podlagi določbe § 197. k. z. iz I. 1852. ta moment Stooss, loc. cit., str. 349.: VVas Gegenstand der Irrefuhrung soi, beslimmt das Gesetz nicht; doch handelt es sicli vvesentlicli um Irrtnm oder Unwissenlie.it iiber einen Sachverhalt.« li) Sredstvo prevare glede kakovosti. — »Predstavl janje, prikrivanje ali potvar janje činjenic« mora biti v smislu § 334. k. z. »lažno«. Laž je zavestna trditev neresnice. Vprašanje, ki smo ga stavili že zgoraj pod II. 5. h), kjer je šlo za pojem zvijačnosti, namreč, ali zadostuje prosta laž, ali je treba, da se storilec posluži posebnega truda in umetnosti, mora dobiti navzlic varianti »lažan«, namesto »zvijačen«, isti odgovor. Pretesna je zveza pridevnika lažen s pojmi: predstavljanje, prikrivanje, potvarjanje činjenic, da bi mogli mislili na kakšno drugačno opredelitev. V svoji skupnosti pomenja pač »lažno predstavljanje« ali »lažno prikrivanje« itd. neko aktivno delovanje, pri katerem storilec navaja nekaj, s čimer opisuje ali razlaga svojo zavestno neresnično trdilev tako, da se vidi v očeh njegove žrtve za verjetno. Samo prosta laž ni dovoljna, treba je lažnega predstavljanja.71 inače ni mogoče delovanje karak-terizirati za tako, ki je sposobno provzročiti ali vzdržati zmoto. Take sposobnosti pa redovito pri pretiranih trgovskih hvalah z reklamo ne bo.72 Kar smo izvajali gori pod Tl. 5.. glede raziuejičenja kriminalne od civilne prevare, velja torej tudi za sedaj šn ji pravni položaj, vendar z dodatkom, ki sledi iz zakona o pobijanju nedovoljene konkurence iz 1. 1931., da je krimi-nalizirano »javno zavajanje s takšnimi stvarmi, ki utegnejo izzivati zmoto«. To pa ni več prevara, ampak delictum sui generis. IV. Posnetki za prakso. II. Zgodovinska in dogmatična razmotrivanja o problemu opredelitve kriminalne in civilne prevare so nam jasno pokazala, da je obseg civilne prevare širši od onega kriminalne prevare.73 Zato se moramo vendar le še povrniti 71 Gl. Č m h i ii s k i, loc. cit., str. 308. nasl. 72 Prim. Uroše vic, loc. cit., str. 493.: »Fakta i činjenice primaju se nu veru te za to ne smiju biti lažni, a mišljenja se ne primaju na vem. a za to se moraju proverovati.c 7a Prim. Franz W ii c h t c r v Handw6rterbuch der Kriminologie (1932.), str. 152.. 153.: »Nur muli man daran denken, dali die Vorstellung iiber Betrug im Volke sich nicht immer mit dem strafreehtlichen Betrug na definici jo civilne prevare in za tem tudi zvijače, preslepitve itd. v smislu civilnega prava. Prevara v o b č e je po pravilih za razlago v duhu o. d. z. (gl. zgoraj 3.) ravnanje ali zadržanje neke osebe, ki zavestuo kot tako i z -bavi ali vzdržuje zmoto ali nevednost, iz katere pride do dejanja, ki ga stori v zmoti se nahajajoča oseba sama, a iz njega nastane škoda. Ni dovolj, da tiči v ravnanju neka krivda v obče;74 ne gre za »?'?? fraudem legis agere«,75 niti ne s a m o za ravnanje »zoper vero in poštenje« ali »zoper dobre šege«; ampak gre za svojevrstno civilnopravno deliktično dejanje z bistvenima sestavinama zavestne provzročitve ali vzdrža-nja zmote in pa oškodovanja po dejanju osebe, ki je bila v zmoti (nevednosti). To je prevara v obče, ki ostane zgolj civilna prevara vsedotlej, da obe navedeni sestavini ne dosežeta kakovosti po vsebini definicije kazenskega zakonika. Ta deckt viele Haudlungen werden von Laien als Betrug empfunden, dic kein Betrug im strafrechtlichen Sinne sind —, und dass ferner der Betriiger in vielen Fallen bestrebt sein wird, durch die Maschen des Gesetzes zu schliipfen«. Mi bi pristavili, da je zaščita v civilnopravnem smislu zoper prevare, pa bilo kriminalne ali civilne, praktično zelo problematična, ker gre skoraj vedno za ncimovite ljudi, saj je prevara delikt zoper imovino! Odtod velika nebrižnost za civilne prevare, a zanimanje za kriminalne, ki nudi vsaj nekakšno etično zadoščenje, ko pride do kazni. 74 Prim. Schmidt j.-Ch., Fante civile et Faute penale (1928.), str. 190.: »Faute civile et faute penale ont pu se confondre en un temps ou peine et reparation netuient qu’une seule et meme chose... II n’en reste pas moins vrai, qu’ en droit... actuel, faute civile et faute penale doivent etre dissociees; seule cette distinction repond aux besoins de la pratique et concilie les necessites de la repression avec les droits de la pai'tie civile.« 75 Gl. Vetsch j., Die Umgehung' des Gesetzes (in fraudem legis Ufjere), str. 12.: »Umgehung des Gesetzes ist ein Vorgehen, das nicht direkt gegen eine gesetzliche Bestimmung verstofit, aber docli den Zweck einer solchen vereitelt«. Pri civilni prevari pa ne gre niti za napačno razlago zakona, niti za prikrivanje ali popačenje zakonitega dejanskega stana, ampak za napad na pravno dobrino, ki je zaščitena po civilnopravni normi. Prim. še L i g e r o p o u 1 o A.: Le probleme de la Fraudea la loi (1928.) in sicer za »loi en droit prive interne«, str. 186. nasl. 'i' tako blizka sorodnost civilne in kriminalne prevare je morala lebdeti Z e i 1 1 e r-ju pred očmi, ko je pri razlagi § 542. o. d. z. identificiral kriminalno s civilno prevaro. Enaka razlaga je očividno zavedla vrliovno sodišče na Dunaju k odločbi, ki zastopa mnenje, da je treba za pojem prevare po čl. 350. trgov. zak. kriminalne prevare (gl. zgoraj op. 13.). V resnici pa je o. d. z. zahteval kriminalno prevaro kot izpolnitev pogoja prevare samo v § 592. o. d. z., drugod pa ne: prav tako se nikakor ne da trditi, da je prevara v občnem smislu besede vedno le kriminalna prevara. Saj govori tudi narod o opeharjenju, o sleparstvu, goljufiji, »pretentanju« i. pod., pa ne misli samo na kriminalno prevaro. V tem tiči »lastni« pomen besede »prevara« (§ 6. o. d. z.), pa tudi »ozir na podobne v zakonih določno odločne primere« (gl. § 592.. o. d. z. po prvotnem tekstu) in na »razloge drugih sorodnih zakonov« (scil. kaz. zakonika!). Kar pa velja za prevaro kot zaokroženo celoto dejanj, velja tudi za uporabo zvijače kot del te celote. Tudi tu bomo morali pristati na to, da so pojmi »zvijača«, »preslepitev«, »zavajanje«, »izzvanje zmote« v civilnopravnem smislu širšega obsega kot kriminalnopravnem,70 a vendar v najbližjem sorodstvu s kriminalno zvijačo. Zato smo zgoraj pod <0. e) celo goli molk morali proglasiti kot mogoče sredstvo civilne prevare. Sestavine civilne in kriminalne prevare stoje torej v sledečem razmer ju: Kriminalna prevara: Civilna prevara: 76 Glede utihotupljenja z zvijačo pri § 345. o. d. z. prim. Ran da, Der Besitz, str. 216. nasl., ki pa polaga tolikanj važnosti na »utihotap-ljenje«, da do razlage »zvijače« ni prišel. A. Sredstvo dejanja: Lažno aktivno predstavljanje, prikrivanje, potvarjanje činjenic (iz preteklosti in sedanjosti). Zvijača v obče, tudi s pasivnim zadržanjem, ki se tiče kakršnegakoli stvarnega položaja (tudi za bodočnost). B. Vsebina dejanja: n) Izrabi jetije7' /mote ali v/držanje zmote (tudi nevednosti); I?) Namera (vedenje + hotenje z animus nocendi združeno). da naj zbog tega nastopi oškodovanje neke osebe, ki pa mora biti dana pred ali oh začetku dejanja ad «). «) Izba vi j en j e" zmote ali vzdržanje zmote ali nevednosti koga drugega; l?) Zavestno dajanje povoda, da zbog tega nastopi oškodovanje neke osebe, čeprav med dejanjem ad «) zasnovano. C. Posledica dejanja: V zmoto prišla ali v n jej se nahajajoča oseba stori sama nek čin, s katerim di-sponira z imovino ali imo-vinskimi interesi. V zmoto prišla ali v njej se nahajajoča oseba stori sama nek čin. s katerim disponira z imovino ali kakršnimikoli pravicami. I). Predmet dejanja: Napad na i m o v i no ali imovinske koristi prevarane ali tretje osebe, ki naj trpi škodo po dispoziciji prevarane osebe (darn-num emergens in lucrvm cessans). Koristoljubje storilca za prevaro ni bistveno, pač pa kaznivost povišujoč moment. Napad na kakršnekoli pravice prevarane ali tretje ali še nadaljne osebe, ki naj trpi škodo po dispoziciji prevarane osebe (dam-num emergens in lucrum cessans). Koristoljubje storilca ni bisiveni moment. ’’ Gl. naš Tolmač, str. 508.: »Glavno je, as ete exacte. D’ores et deja il est montre que la definition de la fraude du droit civile est d’une etendue beaucoup plus ample en compa-raison avec celle de la fraude criminelle. Pareillement les rema-niements que le Code penale avait subis, ('11 l’an 1852 en Autriche et en 1’an 1929 dans la Yougoslavie, sont discutes en rapport avec les dispositions du Code civil qui, a l’cxception d’uue modifica-tion par la troisieme nouvelle. est reste presque uon altere. L’analyse detaillee des dispositions legales paralleles conduit dans le domain de la loi en vigueur dans la Yougoslavie aux resultats que voiei: Fraude criminelle: Fraude d’apres le Code civil: A. Perpetration du delit: ldees menteuses actives, ima- Russes en general, aussi passi- ginations, supressions, altera- ves; en questions de genre tious des faits du passe et du quelconque, aussi par rapport present. au futur contingent. B. Contenu d’un fait: a) On se sert d’une erreur a) Production 011 maintien ou d’une ignorance 011 l*on les d’une erreur ou d’une igno- maintient; ranče; b) rintention (»savoir« et 1>) causer un dommage »sei- aussi »vouloir«) qui avait exi- emment«, ce qui peut aussi ste deja avant la perpetration advenir au cours de la pcrpe- du delit. tration du delit mentionne sous a). C. Consequences: La personne qui se trouve La persoime qui se trouve en erreur, entreprend elle-me- en erreur, entreprend elle- me un fait par lequel el le dis- meine un fait par lequel clle pose des biens 011 des interets. dispose des biens ou des in- terets. D. L’objet de fait: L’attaque est dirigee contre Attaque contre un droit les biens on les interets de for- quelconque de la personne tune de la personne trompee trompee ou d’un tiers qui doit ou d’un tiers qui a subi du subir du dommage (»dainuum dommage (»damnuin emer- emergens« ou »lucrum ces- gens« ou »lucrum cessans«) sans«) par la personne trom- par une disposition de la per- pee. sonne trompee. L’interet per-sonnel de 1’auteur n’est pas essentiellement necessaire, mais il constitue en element aggravant la peine. E. Sanctions: Peine et conseqnences selon Devoir a reparer les dom- les dispositions du droit civil mages; perte de la capacite (en procedure d’adhesion). d’agir comme temoin du te- stament, etc. D’apres cette enquete cliaque fraude criminelle peut et doit comprendre les caracteristiques de la fraude civile, mais il n’est pas ainsi dans les sens envers. Ce 11’est qu’en cas de coincidence des marques speciales et propres a la fraude criminelle que la fraude du droit civile se transforme dans la fraude criminelle. En fin les resultats ci-dessus sont examines quant a leurs effets dans les cas ou 1’ac.cuse fut condamne conditionnellement ou gracie ou atteint du reproche de fraude (»exceptio veritatis«). Les dispositions des lois en vigueur reglant la fraude du droit civil et la fraude criminelle sont determinees comme des normes qui servent a garantir l’ordre legal et sont entre eux en parfaite harmonie. Priv. doc. dr. Boris Furlan: Problem realnosti prava. Uvod. Teorija spoznavanja se bavi s proučevanjem odnosov med subjektom in objektom. Običajno pojmujemo subjekt kot bitje, k i spoznava, objekt pa kot predmet, katerega to bitje spoznava. To razlikovanje pa ni povsem točno, ker je tudi subjekt lahko predmet spoznavanja, torej objekt. Bolj se približamo točnosti, če pojmujemo subjekt kot duhovni proces spoznavanja, objekt pa kot vse tisto, kar se od tega duhovnega procesa razliku je in tvori njegov predmet. Ker pa je akt spoznavanja vedno navezan na neko empirično bit je, lahko govorimo kratkomalo o subjektu spoznavanja, pri čemer ne leži poudarek na bitju, ki spoznava, marveč na spoznavnem aktu tega bitja. Tega običajnega izražanja se bomo tudi mi v naslednjem posluževali, ko bomo razpravljali o razmerju med subjektom in objektom. Gnozeološki problem o odnosu med subjektom in objektom se pojavlja z vprašanjem, ali naše predstave o predmetih ustrezajo predmetom samim. Z vprašanjem je postavljen tudi problem različnosti med predstavo in predmetom. Predstava drevesa kot laka n. pr. sama po sebi ni identična z drevesom v naravi. Če se predstava sklada s predmetom, jo imenujemo resnično, sicer — napačno. Ako poglobimo opredelitev resničnosti kot skladnosti predstave s predmetom (conformitas intellecius cognoscentis cum re cognita), se pokaže, da je prikrojena predvsem za spoznavanje fizičnega sveta. Nadalje, da se z različnostjo med predstavo in predmetom postavlja tudi neodvisnost predmeta od predstave. Vendar pa je jasno, da pri nefizičnih predmetih ne moremo govoriti o skladnosti v istem smislu kakor pri fizičnih predmetih. Zahteva, da naj moja predstava o drevesu ustreza drevesu samemu, kakršno je v naravi, je razumljiva, ni pa že samo po sebi jasno, kakšnemu predmetu naj ustrezajo moje predstave o lepoti, dobroti itd. Jz tega sledi, da se je pri raziskovanju razmerja med subjektom in objektom treba ozirati tudi na specifična svojstva predmeta. K predmetom, ki ne pripadajo fizičnemu svetu, prištevamo tudi pravo. Proučevanje odnosa med spoznavnim subjektom in pravom kot objektom je posebna panoga pravne filozofije kot pravne gnozeologi je. Teza naše razprave je, da lahko postavimo popolno analogijo med raznimi sistemi, ki nam t o 1 m a-č i j o odnos subjekta do fizičnih predmetov, in različnimi načini, s pomočjo katerih si lahko razlagamo razmerje subjekta do prava. Kot kriterij za opredelitev posameznih gno-zeoloških teorij nam bo služil pojem odvisnosti oziroma neodvisnosti predstave od predmeta. S pomočjo tega kriteri ja bo prišla tudi sporednost v odnosu subjekta do fizičnih predmetov na eni in do prava na drugi strani do posebne veljave. Kakor so n. pr. po enem naziranju fizični predmeti (svet, ki nas obdaja, narava) neodvisni od človeškega duha, tako smatrajo nekateri, da ima slično neodvisno eksistenco tildi pravo. In kakor so drugi zopet mnenja, da eksistira vsa narava le kot konstrukcija človeškega duha, tako se lahko priznava tudi pravn bitnost le kot tvorbi človeške duhovnosti. Analogijo bomo izvedli na ta način, da podamo v prvem poglavju pod A. najprej kratek pregled gnozeoloških smeri: 1. naivnega realizma. 2. filozofskega realizma. 3. subjektivnega ali psihološkega idealizma in 4. transcendentalnega idealizma. Temu pregledu, ki se omejuje na osnovne in po našem mnenju bistvene značilnosti, sledijo pod B. nekatera kritična razmišljanja. V drugem poglavju bomo raziskovali razmerje med subjektom i n pravom v istem vrstnem redu kakor v prvem delu pod A., pri čemer izločimo samo pravni nazor psihološkega idealizma, kateremu se približuje pisec in ki je bolj obširno obravnavan v tretjem poglavju. Izvajanja drugega poglavja bomo podprli s kratkim zgodovinskim ekskurzom. v katerem ne stremimo po izčrpnem nanizanju historične snovi, ker bi to daleč presegalo meje tega dela, marveč skušamo le podati bistvo onih teorij, ki so v raznih časih in krajih nastopale pod imenom naravnega prava. "V tretjem poglavju bomo skušali naposled rešiti problem odnosa med subjektom in pravom na način, ki po našem mnenju najbolj ustreza bistvu prava. Prvo poglavje. A. i. Naivni realizem. Večina ljudi s takozvano »zdravo ali domačo pametjo« je mnenja, da je narava, ki nas obdaja, neodvisna od človeškega duha in da je zunanji svet v resnici tak, kakor se nam kaže. Ta nazor je v filozofiji znan pod imenom naivnega realizma. Naiven se ta realizem imenuje baš radi tega, ker ne skuša prodreti v globino stvari, marveč se zadovoljuje z videzom. Po tem naziranju je spoznavanje le posnetek ali odtis neke objektivne, izven nas stoječe narave. Ta narava je nekak izvirnik, ki ga naše spoznavanje nikoli ne doseže. Svet nam je dan in je v svoji samobitnosti obstajal že zdavnaj, preden smo ga spoznali, in bo še trajal, ko našega subjektivnega spoznavanja več ne bo. Julijske alpe so n. pr. eksistirale že davno, preden smo zanje zvedeli, in bodo obstajale tudi potem, ko naše spoznavanje ugasne. Julijskim alpam na sebi ne morejo naše subjektivne predstave ničesar pridati ali vzeti: njih objektivna bit in bitnost se v ničemer ne izpremeni, pa naj so naše predstave o njih še tako pravilne ali napačne. Vsi znaki, ki jih sprejemamo v predstavo o Julijskih alpah. so že prej eksistirali, in mi jih moremo le odkriti in spoznati kot nekaj, kar je neod visno od nas. Naše znanje, zmotno ali resnično, je brez vsakega upliva na to objektivno bitnost, kakor je naše poznanje zakonov gravitacije irelevantno za padanje teles. Na tem objektivnem svetu merimo po naziranju naivnega realizma resničnost naših idej. Če se naše ideje z objektom strinjajo, so resnične, sicer so napačne. Na predmetih, ki eksistirajo izven nas in neodvisno od nas. moramo kontrolirati pravilnost naših idej, jih vedno z nova popravljati, izpopolnjevati ali celo menjati in nadomeščati, da dosežemo skladnost naše duhovnosti z zunanjo realnostjo (adecfiiatio intellectus et rei, eonformitas intellectns ati rem). Objektivna realnost odloča neizprosno o naših idejah in predstavah, s katerimi jo skušamo doumeti, ona je neodvisna od naših stremljenj in želja. Ona je, ki učinkuje na našo duhovnost, ne pa da bi naša duhovnost uplivala nanjo in jo oblikovala. Dogajanje zunanjega sveta je tako neodvisno od človeškega duha, kakor plove n. pr. parobrod na morju neodvisno od gledalca, ki ga opazuje. Da se približamo realnosti, mora naš duh sprejeti vase čim več objektivnosti, ker samo ta je merilo resničnosti. Ta ob jektivnost ali danost ni posredovana po človeškemu duhu, marveč se mu vsiljuje in mu je nadrejena. 2. Filozofski realizem. V kolikor predpostavlja naivni realizem, da so predmeti v resnici (objektivno) taki, kakor jih z našimi čuti zaznavamo, se njegova nevzdržnost pokaže že na razmeroma zgodnji stopnji človeškega spoznavanja. Čutno zaznavanje je izpostavljeno raznim prevaram. Zaradi tega čutom ne gre brezpogojna vera. Palica v vodi se nam vidi n. pr. loml jena, čeprav vemo. da je cela. To dejstvo, da vidimo palico lomljeno, imenujemo prikazen, ki je resnična le kot subjektivni psihični doživljaj. Tej subjektivni resničnosti pa ne odgovarja vedno objektivni red stvari (objektivna resničnost). Zaradi tega moramo nesoglasja med subjektivnimi predstavami in objektivnim redom stvari popravljati. To delamo, če podvržemo čutno zaznavanje razumski kritiki. Če nam naš vid prikaže luno na horizontu večjo nego na nebu, nam razum dokaže, da mora imeti luna vedno isti premer. S tem je tudi že podano vrednotenje čutnega zaznavanja in razumskega spoznavanja. Čutno zaznavanje, podvrženo prevaram, se nam dozdeva spoznavanje nižje vrste. Nad njim stoji razumsko spoznavanje. Čuti zaznavajo le minljive in begotne Fenomene, razum pa spoznava, kar je trajno in stalno, kar se ne izpreminja v večnem valovanju prikazni. Razum popravlja prevare čutov, razum meri in presoja resničnost čutnega zaznavanja. Red. ki ga zaznavajo čuti. ima le subjektivno veljavo, red. ki ga spoznava razum, pa je objektivno resničen. Iz te antiteze nastaja predstava, da se za fenomeni skriva višji in čutom nedostopni red stvari. To je objektivna realnost, ki stoji nad fenomeni in se odkriva le višjemu spoznavanju. Nazor, ki išče pravo bit stvari v objektivnem nadfeno-menalnem redu in za katerega imajo čutne zaznave le veljavo kot subjektivne prikazni, se imenuje filozofski realizem. Ta se v enem oziru od naivnega realizma razlikuje. v drugem pa z njim soglaša. Razlika je v tem. da obstane naivni realizem pri fenomenih in smatra, da so predmeti tudi objektivno taki, kakor se prikazujejo našim čutom. Filozofski realizem pa išče »jedro« vseh stvari v biti, ki stoji za in nad fenomeni: pojavi kažejo na nekaj, kar se v njih pojavlja. »Jedro« vseh stvari je skrito, treba ga je šele poiskati. Ko ga pa »odkrijemo«, spoznamo, da je v tej enotni višji bit-nosti adekvatno izražena vsa likovna mnogobrojnost fenomenov. Glede odnosa subjekta do objekta se pa oba nauka k r i j e t a. Naivni in filozofski realizem predpostavljata olm neki objektivni red. ki je od subjekta neodvisen, neko objektivno stvarnost, ki eksistira neodvisno od človeškega duha. Če naj bo resnično, se mora spoznavanje usmeriti po stvarnosti, ne pa stvarnost po spoznavanju. V zatrjevanju odvisnosti subjekta od objekta torej ni razlike med naivnim in filozofskim realizmom. Pri obeh gre za neko stvarnost, ki jo človeški duh ne ustvarja, marveč le spoznava in ugotavlja takšno, kakršna je. Ta stvarnost obstoji sama zase in se v našem spoznavanju le »zrcali«. Spoznanje je le reprodukcija ali posnetek, in spoznavanje s a m o nikakor n e u p 1 i v a ali u č i n k u je na objektivni red s t v a r i. Odvisnost subjekta od objekta se ne izpremeni. če vidimo realnost kratkomalo v čutnem svetu pojavov ali pa v nadčutnih realnostih, kot n. pr. v »brezmejnosti« Anaksimandra, v »nespremenljivi bitnosti« eleatov, v Demokritovih ali Fpikurovih »atomih«, v »praenosti« Plotina ali pa v Spinozovi »enotni božji naravi«. Najbolj veličasten izraz je temu nauku dal Platon. »Ideje« so vzvišene nad čutnim svetom individualnih pojavov. Le ideje so resnične (ontos on) in pravzor (paradeigma. exemplar) vseh slvari. Fenomeni so le sence idej, njih od- sev in odmev. Čutni svet eksistira sploh le, kolikor je deležen (meteksis, participatio) prave bitnosti idej. 3. Subjektivni idealizem. Idealizem se na splošno imenuje ona filozofska smer, za katero je eksistenca zunanjega sveta odvisna od človeškega duha. Dočim poudarjajo vse realistične smeri odvisnost subjekta od objekta, postavlja idealizem baš nasprotno tezo, da je objekt odvisen od subjekta. Po realizmn se subjekt reducira na objekt, ki predstavlja pravo, samo zase obstoječo realnost, po idealizmu pa se objekt reducira na subjekt. Kaj je ta subjekt, ki postavlja ali celo ustvarja predmete? Ali je to moj individualni duh, moja subjektivna zavest, ali je to neka nadindividualna in le v višjem smislu subjektivna zavest, neki splošni, od psihološkega jaza različni jaz? Prvo je teza subjektivnega, drugo pa transcendentalnega ali kritičnega idealizma. Subjektivni idealizem smatra, da je eksistenca zunanjega sveta odvisna od individualnega duha. Realni so le misleči subjekti, realnost predmetov pa je v tem, da si jih moj subjektivni duh predstavlja. O objektih, ki bi bili izven individualnega duha, ne vemo ničesar. Predmeti so le vsebina našega subjektivnega duha, ki je vseprisoten in izven katerega ne moremo. Ni predmeta, katerega bi mogli postaviti, ne da bi istočasno postavili tudi našega duha. Svojega duhovnega jaza se ne moremo nikoli osvoboditi. Teza subjektivnega idealizma, da je eksistenca predmetov odvisna od našega subjektivnega duha. je nekam paradoksna in vsekakor v op reki z »zdravo domačo pametjo«. Podoba je, da ostanejo Julijske alpe, kar so bile, tudi če nanje ne mislimo in tudi če bi sploh ne bile objekt človeškega zaznavanja ali spoznavanja. \sak trenutek odkrivamo stvari, o katerih nismo doslej ničesar vedeli in za katere ni morda nihče na svetu znal. l i predmeti so eksistirali neodvisno od našega duha in ne kot njegov del, sicer bi morali predpostavljati, da ima naš duh ustvarjajočo silo, ki je enaka Božji. Če smatramo, kot n. pr. Berkeley, da eksistirajo zgolj duhovi in da so predmeti le. v kolikor jih zaznavamo (esse est percipi), bi morali v nadaljni konsekvenci kakor Berkelev postaviti Boga za direkten vzrok tega zaznavanja. 4. Transcendentalni idealizem. Če bi morali torej pod subjektom razumeti le individualnega duha, bi bil primat subjekta nad objektom nevzdržen. Subjektivnega idealizma morda ni mogoče s teoretičnimi dokazi ovreči, praktično pa je vsakomur evidentno, da z zaznavanjem ne ustvarjamo fizičnih predmetov in da je naše spoznavanje le del onega, kar bi lahko spoznali. Naš jaz je del sveta in ne obratno. Kakor del ne obsega celote, tako tudi naš jaz ne more vsebovati sveta. Psihološkemu idealizmu bi lahko dejali s 1 lamletom: »There are more things in heaven and earth,......... » I han are dreamt of in your philosophy. Idealizem, ki zanika realnost predmetov onkraj subjektivne predstave, vede torej do zaključkov, ki so v opreki z vsakodnevno izkušnjo. Kako pa ohraniti osnovno misel idealizma, da ni objekta izven subjekta in da eksistira spoznani objekt samo za spoznavni subjekt, a se obenem izogniti protislovjem, ki nastanejo iz istovetenja subjektivnega spoznavanja z realnostjo sploh? Dozdevno vede k rešitvi te antinomi je le ena pot. Težave izvirajo predvsem iz pojma individualnega psihičnega subjekta, ki je v svojem spoznavanju omejen. Če bi se dala v subjektu eliminirati njegova individualnost, ki je vedno relativna, in če bi lahko postavili neki nadosebni subjekt, ki bi ne bil le subjekt tega ali onega posameznika, marveč subjekt sploh, bi odpadli glavni pomisleki proti istovetenju spoznavanja z realnostjo. To pot je ubral Kant. Njegov »transcendentalni subjekt« se ne sme zamenjati z realnim, časovno in krajevno omejenim empiričnim subjektom. Enačba »spoznavanje je realnost« velja le za nadčasovni in brezprostorni subjekt, ki ga Kant imenuje »subjekt sploh« (»Bewusstsein iiber-haupt«).1 Le od transcendentalnega subjekta je ob jekt nujno odvisen, samo za ta nadempirični subjekt velja stavek, da ni objekta izven subjekta, da vsak spoznani objekt predpostavlja spoznavni subjekt. 1 Prolegomena zn einer jeden kiinftigen Methaphysik, ed. Cas-sirer, IV, 50 in nasl. Za empirični subjekt pa uvaja Kant pojem m o g o č e g a i z k n s t v a (mogliche Erfahrung)2 uprav z namenom ogniti se težkočam subjektivnega idealizma. Pojem mogočega izkustva predpostavlja, da morajo vsi predmeti skozi rešeto duha. Predmeti so laki in ne drugačni le zaradi določenih kategorij razuma, ki jim vtisnejo svoj neizbrisni pečat. Pri tem je vseeno, ali gre za aktualno spoznavanje konkretnega subjekta ali pa le za potencijalnost spoznavanja. Mislim, da podamo Kantovski pojem mogočega izkustva precej točno z naslednjo prispodobo. Duha primerjamo z žarometom v temni noči. Kamor pade žarek spoznanja, se nam prikažejo predmeti v določeni obliki le zaradi tega, ker jih razsvetljujemo na neki način. Ves prostor, ki je aktualno nerazsvetljen, pripada sferi mogočega izkustva. Sferi aktualnega in mogočega izkustva sta obe podrejeni kategorijam duha. izven katerih ne moremo. Transcendentalni idealizem prihaja torej do enačbe »spoznanje je realnost« s pomočjo pojmov »transcendentalnega subjekta« in »možnega izkustva«. Samo za transcendenci ni subjekt ali »subjekt sploh« ni bitnosti izven subjekta ali neodvisno od njega, samo zanj sta subjekt in objekt nedeljivo združena v istočasnem aktu. s katerim subjekt postavlja objekt. B. V primeri z realizmom poudarja idealizem aktivno ulogo duha. Duh ni pasiven in ne sprejema resnice od zunaj, marveč jo sam ustvarja. Realnost ni izven nas. ona se ne »zrcali« v nas ali pa »vtisne« duhu kakor pečat voščeni plošči. Duhu ni nič danega, česar bi sam ne ustvarjal. Objekt ni subjektu dan, marveč je tvorba ustvarjajoče sinteze duha. Narava ni neodvisna od subjekta, marveč je kozmos urejen po likih duha. Naziranju. ki tako dosledno poudarja primat duha nad materijo, subjekta nad objektom, ni moči zanikati veličastnosti in vzvišenosti. Vprašanje pa je. ali ni bolj stvar vere nego empiričnega spoznavanja. Kakor obrazloženo, sloni transcendentalni ali kritični - Kiitik der reinen Vernunft, ed. Cassirer, pasnim. idealizem predvsem na teoriji o transcendentalnem subjektu. lega transcendentalnega subjekta ne smemo zamenjati z individualnim psihičnim subjektom, sicer postane ves razvoj kritičnega idealizma od Kanta preko Fichteja in Schellinga do Hegla povsem nerazumljiv. V vsej tej filozofski smeri individualni subjekt sploh ne prihaja v poštev v tem, kar ima specifično individualnega, marveč le kolikor se v njem odražajo nadosebni zakoni spoznavanja sploh. Z ozirom na ta odnos med spoznavajočim subjektom in spoznanim objektom ne more torej biti govora o bitnostih, ki bi eksistirale neodvisno od »subjekta sploh«. Težišče stvarnosti je prenešeno od objekta na subjekt, a poslednji se nekako sam objektivira, ker odloži vse kontingentnosti empiričnega subjekta iti pridrži le one znake, ki so skupni vsem subjektom. Od individualnosti subjektivnega duha se abstrahirajo prav one posebnosti, ki tvorijo njegovo individualnost, tako da od subjektivnega duha ne ostane nič drugega kakor objektivni, v vseh posameznikih identični proces spoznavanja. Navzlic množici svojevrstnih duševnosti se v vseh ozirih odigrava eden in isti logični proces spoznavanja, tako da eksistira v resnici le spoznavanje »subjekta sploh« ali »abstraktnega subjekta«. Kakor vidimo, je transcendentalni idealizem bore malo subjektiven v onem pomenu, ki ga običajno označujemo s to besedo. S subjektivnostjo konkretnega psihičnega subjekta ni subjektivnost kritičnega idealizma v nobeni zvezi. Subjekt transcendentalnega idealizma hoče biti prav tako objektiven in splošnoveljaven kot vsaka druga realnost, ki jo postavlja n. pr. filozofski realizem. Zaradi tega je očitek subjektivnosti, ki se je že svojčas dvignil proti Fichteju in ki se še danes mnogokrat ponavlja proti kritičnemu idealizmu, povsem neupravičen. Subjekt, ki predpisuje zakone vesoljstvu, ni naš empirični, marveč neki transcendentalni snbjekt sploh. Kant sam je sicer govoril o koperniškem pre-okretu, katerega je v filozofiji povzročil transcendentalni idealizem.3 Nam pa se ta preokret vidi naravnost p roti-koperniški. Kakor je po Koperniku zemlja prenehala biti središče vesoljstva in postala le planet v solnčnem se- 8 Kritik der reinen Vernunft, ed. cit., 17 in nasl. stavu, tako je v sistemu transcendentalnega idealizma tudi konkretni psihofizični subjekt doigral svojo vlogo in postal le moment v objektivnem, nujnem procesu logičnega »subjekta sploh«. Glavni prigovor proti transcendentalnemu idealizmu je pač ta, da nam empirično ni prav ničesar znanega o nekem »subjektu sploh«, ki bi predpisoval zakone vesoljstvu. Za pravilnost spoznavanja je tudi povsem irelevantno, ali se konstitutivnih kategorij tega transcendentalnega subjekta zavedamo ali ne. Če eksistirajo transcendentalne kategori je, so prav tako neodvisne od našega empiričnega subjekta kakor vsaka druga realnost. Teh kategorij empirični subjekt ne ustvarja, marveč jih le odkriva take kot so. n e da bi mogle biti t u d i d rugačn e. Za konkretni psihofizični subjekt je »subjekt sploh« prav tako objekt kakor vsak drugi predmet narave, če predpostavimo, da more sploh postati predmet empiričnega spoznavanja. Transcendentalni idealizem priznava torej isto nujno stvarnost kakor naivni ali filozofski realizem. Njegova realnost se imenu je »sidijekt sploh« in je prav tako oddaljena od empiričnega subjekta kakor od vseh empiričnih objektov. Problem spoznavanja se zdi torej nerešljiv. Teorije, ki smo jih našteli, so se zaporedoma izkazale kot nevzdržne. A čeprav ne moremo zaradi posebnega smotra tega dela posvetiti problemu one pažnje, ki jo zasluži v sistemu teoretske filozofije, hočemo vsaj na kratko naznačiti, kako si to rešitev predstavljamo. Kakor odklanjamo tezo transcendentalnega idealizma o odvisnosti objektov od »subjekta sploh«, ker je ta le abstraktna konstrukcija, lako se nam zdi odvisnost objekta od individualnega (subjektivnega) duha sama po sebi evidentna. Ta odvisnost pa potrebuje pojasnila ravno zaradi protislovij, v katera se zapleta subjektivni idealizem. Glavna težava poslednjega je. da subjektivni duh nikoli ne obseže vesoljstva in da eksistira več stvari na svetu, nego jih more subjektivni jaz doumeti. Vendar pa mislimo, da subjektivni idealizem ne vodi nujno do solipsizma in da se lahko okoristi s Kaniovim naukom o »možnem izkustvu«. Stavek, da je esse enak percipi, je napačen, če pojmu jemo percipi kot aktualno zaznavanje ali spoznavanje. Čim ga pa razširimo na možno izkustvo, odpadejo vsa protislovja (glej gornji primer o žarometu). Tudi bi se ne moglo trditi, da je zaradi odvisnosti objektov od individualnega subjekta naše spoznavanje subjektivno v tem smislu, da mu ne bi mogli pripisati nobene stvarne veljavnosti. Odnos naših predstav do predmetov nalikuje razmerju manj popolnega zemljevida do popolnejšega. Mi nikoli ne primerjamo predstav s predmetom samim, marveč le eno predstavo z drugo predstavo. Zaradi tega ne bi smeli govoriti o direktni skladnosti predstave s predmetom samim, marveč le o skladnosti dveh predstav, ki se nanašajo na isti predmet, odnosno na isto predstavo o predmetu in tako dalje v neskončnost, ker »predmet na sebi« ni nič konkretnega, marveč samo mejni pojem, s katerim označujemo le stremljenje po vedno toč-nejšili predstavah. V tej regresiji do »predmeta na sebi« se ustavimo, ko ga iz praktičnih razlogov kratko-malo istovetimo s predstavo, ki vsaj začasno zaključuje ta proces. Tn to zadnjo predstavo imenujemo predmet. Naj si bo ta osnovna predstava neposredni doživljaj ali pa neko nazorno gledanje, smo vendar v stanu, da po njej presodimo skladnost vseh predstav, ki so na konkretnih znakih vsebinsko bolj uboge in pomanjkljive nego je osnovna predstava sama. v vsej svoji pestri raznolikosti. Analogija predstave z geografsko karto se nam zdi popolna: v poslednji je mnogo manj konkretnih znakov nego jih vidimo v naravi, in čeprav je tudi ta narava le naša predstava, preizkusimo na njej pravilnost zemljevida. Čeprav niso znamenja na karii podobna predmetom v naravi, jim vendar v nekem smislu ustrezajo, ker se s pomočjo teh znamenj in simbolov v naravi lahko spoznamo in ori jentiramo. Ko pa primerjamo geografsko karto z naravo in jo preizkušamo glede na njeno točnost, primerjamo v bistvu dva zemljevida med seboj. V tem smislu bo resničnost spoznavanja ostala vedno neka conformitas ali adaequatio. kakor to pravilno poudarja realizem. Narava ali fizični svet nista torej dana neodvisno od duha, marveč sta produkt zelo kompliciranih individualno-psihičnih procesov. V predmetu predstave, ki jo imenujemo Julijske alpe, ni torej nič manj duhovne konstrukcije kakor v raznih zemljevidih Julijskih alp. Vprašanje, kaj so Julijske alpe na sebi, neglede na konstruktivno aktivnost duha, pa je po našem mnenju napačno postavljeno, ker tudi o Julijskih alpali na sebi govorimo le, kolikor jih naš duh obsega in kolikor so možen objekt nekemu subjektu. V relaciji jaz-Julijske alpe so poslednje po naši duhovnosti sami determinirane kot oni predmet, ki ga imenujemo Julijske alpe z vsemi atributi stvarnosti, ki so svojstvene materiji in ki jih z ozirom na določeni smoter našega duha konstruiramo. Ne eksistira torej neka stvarnost, ki bi ne bila konstruirana: objekt ni dan, marveč zgrajen in ustvarjen v konkretnem procesu našega duha. Drugo poglavje. Če povzamemo gornja izvajanja, lahko strnemo razna naziranja o odnosu subjekta do fizičnih predmetov v naslednji pregled: Primat objekta: 1. naivni realizem | odvisnost subjekta 2. filozofski realizem J od objekta. Primat subjekta: 1. subjektivni idealizem \ odvisnost objekta 2. transcendentalni idealizem ) od subjekta. Po istih vidikih, ki veljajo za razmerje med subjektom in fizičnimi objekti, pa tudi lahko opredelimo odnos subjekta do prava. Pri tem bomo ugotovili, da je odnos subjekta do prava ali tak kakor do fizičnih predmetov, ali pa različen. Mogoče je namreč, da si predstavljam razmerje med subjektom in fizičnim predmetom na isti način kakor n. pr. odnos subjekta do prava. Kakor je po enem naziranju drevo povsem neodvisno od subjekta, tako ima slično neodvisno bitnost tudi pravo. Prav tako je seveda mogoče, da smo enega naziranja glede odnosa subjekta do prava, drugega pa glede odnosa do fizičnih predmetov. Lahko n. pr. smatramo, da je drevo od subjekta neodvisno, pravo pa odvisno. V enem primeru bo torej obveljalo monistično, v drugem dualistično naziranje. Poslednje bomo ugotovili pri naivnem realizmu, dočim sta filozofski realizem in transcendentalni idealizem monistično usmerjena. Naposled nam bo kratek zgodovinski pregled pokazal, da se pravni nazor filozofskega realizma povsem ujema s pravnim nazorom transcendentalnega idealizma in da obema ustreza ona smer, ki je znana pod imenom naravnega prava. Kakor je bilo rečeno že v uvodu, je v naslednjem pregledu izpuščen pravni nazor psihološkega idealizma, ki je bolj obširno obrazložen v tretjem poglavju. 1. Naivni realizem stoji glede odnosa subjekta do prava na povsem nasprotnem stališču kakor glede razmerja subjekta do fizičnega sveta. Kakor so predmeti zunanjega sveta neodvisni od subjekta, tako je pravo le delo človeka in njegovega ustvarjanja. Človeku z »zdravo domačo pametjo« sploh ne pride na um, da bi videl v pravnih normah nekaj, kar eksistira neodvisno od subjektivnega duha. Prav tako ne išče neke višje bitnosti prava, ki bi se skrivala z a pravnimi fenomeni in bi jim bila nadrejena. Pravo je kratko-malo tako, kakor se nam kaže v raznih njegovih pojavih (n. pr. v običajnem, zakonskem pravu itd.). Neodvisno eksistenco prava, ki bi jo bilo treba samo ugotavljati ali proglašati, ne pa ustvarjati, zavrača »normalni« ali »povprečni« človek kot metafizično sanjarijo, o kateri nam v vsakdanjem izkustvu ni ničesar znanega. Če pa priznava neko višjo, objektivno pravičnost, ki veže mogotce tega sveta, jo priznava kot razodetje, ki je stvar vere, ne razuma. Pravni nazor naivnega realizma je torej dualističen, ker priznava v odnosu do prava primat subjekta, v odnosu do fizičnih predmetov pa primat objekta. 2. Filozofski realizem konstruira med pravom in subjektom isto razmerje kakor med subjektom in predmeti fizičnega sveta. Kakor resnična bit stvari (n. pr. atomi, praenost itd.) eksistira ali velja tudi pravo povsem neodvisno od subjektov. Pravo ima objektivno bitnost, je objektivna vrednota. Spoznavanje prava je le ugotavljanje nečesa, kar je. In to pravo, ki je, velja neglede na to, ali ga spoznavamo ali ne. Tudi v pravu je spoznavanje le posnetek nečesa, kar je izven nas, tudi v pravu merimo resničnost posnetka po njegovi skladnosti z vzorcem. Odpreti moramo takorekoč okna in duri subjektivnega duha ua stežaj, da sprejmemo vase čim več objektivnih vrednot. Po teh objektivnih vzorcih (eksemplar) moramo potem presojati in ocenjevati pravilnost ali napačnost naše dejavnosti. Povsem dosledno zanika ta nazor vsako ustvarjanje prava po človeku. Kar je, lega ne ustvarjamo. Kar je eksistiralo ali veljalo že pred subjektom, je odtegnjeno njegovemu prizadevanju. Kakor ne ustvarja človek atomov, tako tudi prava ne ustvarja, marveč ga le spoznava in ugotavlja kot nekaj, kar je neodvisno od njega. Človeško ustvarjanje je lažna prevara. Le subjektivno si domišljamo, da nekaj ustvarjamo. Vse naše prizadevanje gre za tem, da se čim bolj približamo nekemu vzorcu. Kakor ne ustvarja kopija umetnine novih estetskih vrednot, tako je tudi naša praktična dejavnost le posnetek nekega izvirnika, ki eksistira neodvisno od nas. Filozofski realizem torej razširja omejenost subjektivnega ustvarjanja na človeško ustvarjanje sploh: Pravnih vrednot ni ustvaril človek v sedanjosti, tudi niso bile ustvarjene v preteklosti in nam predane od izročila, marveč so in bodo veljale večno in neodvisno od vsakega človeškega spoznavanja in hotenja. 3. Transcendentalni idealizem. Skladnost v razmerju subjekta do fizičnih predmetov in do prava, katero smo iigotovili pri filozofskem realizmu, velja v polni meri tudi za transcendentalni idealizem. V obeh naukih je način gledanja na vse objekte, fizične in nefizične, enotno izveden. Ker pa prenaša transcendentalni idealizem težišče od objekta na »subjekt sploh«, mora tudi pravo biti odvisno od njega. Pravo ni neka sama v sebi obstoječa vrednota, kakor je filozofskemu realizmu, marveč je le objekt za »s p 1 o š-n i« subjekt. V negativnem oziru se nauka strinjata tudi v tem, da zatrjujeta oba neodvisnost prava od vseh empiričnih subjektov. Po transcendentalnem idealizmu je namreč »subjekt sploh« nekaj drugega kakor vsota vseh empiričnih subjektov. »Subjekt sploh« bi prav tako eksistiral, tudi če bi ne bilo empiričnih subjektov, in za ta splošni subjekt bi objektivno pravo ravno tako veljalo, tudi če bi ga empirični subjekti ne spoznavali in ne uporabljali. Empirični subjekt mora Je ugotavljati obče vrednote, ki veljajo za splošni subjekt. Ugotovitev pa pomeni tudi priznavanje obveznosti: absolutne vrednote se spoznavanju empiričnega subjekta vsiljujejo tako. da jih ne more ne priznati. Naposled zanikata oba. filozofski realizem in transcendentalni idealizem, ustvarjajočo silo empiričnega subjektivnega duha. Kjer veljajo objektivne vrednote neodvisno od vsakega subjekta, ni mesta za samoniklo ustvarjanje. S stališča konkretnega posameznika je pač vseeno, ali veljajo objektivne vrednote prava same po sebi ali jih je ustvaril »subjekt sploh«. Važno je predvsem, da po tezi obeh naukov empirični človek teh vrednot ne ustvarja, marveč jih le spoznava, ugotavlja in proglaša. Zgodovinski ekskurz. Priznanje objektivnih pravnih vrednot, ki so nam nadrejene in katerih ne moremo ne priznati, so že staro izročilo one smeri, ki je znana pod imenom naravnega prava. Na tem mestu nam je nemogoče, podati pa bodisi da le v velikih obrisih njegovo zgodovino. "V zgodovinskem razvoju hočemo le poudariti in podčrtati neke posebnosti, ki se nam vidijo bistvene in ki se v najrazličnejših inačicah ponavljajo od početka do današnjega takoimenovanega pravnega objektivizma. Kakor smo že prej naglasili, se filozofski realizem in transcendentalni idealizem strinjata v priznanju objektivnih pravnih vrednot, ki so neodvisne od človeka. Iz tega izhaja, da soglaša naravno pravo v bistvu tudi z naukom transcendentalnega idealizma. Razlikuje se od filozofskega realizma le v gnozeološki utemeljitvi pravnih vrednot. Zaradi tega se nam zdi napačno pripisovati transcendentalnemu idealizmu zaslugo, da je dokončno premagal naravno pravo. Posebno novejša nemška pravna filozofija to »zaslugo« kaj rada naglasa. Po našem mnenju pa je sploh neumestno govoriti o »zmagi« nad takim duhovnim gibanjem, ki se lahko ponaša s častitljivim večtisočletnim izročilom. Naravno pravo predpostavlja, da je bistvo ali najgloblji temelj prava vzvišen nad kategorijami historije. V zgo- dovini je človeška dejavnost relativna, ker je vezana na kraj in čas. V naravnem pravu pa se razodevajo one objektivne norme, ki se odtegujejo človeškemu hotenju in učinkovanju. Kakor naravni zakon je tudi naravno pravo večno in bi prav tako veljalo, tudi če bi ga nihče ne spoznal in ne priznal. Človeška dejavnost ne ustvarja tega prava, marveč ga le razodeva. Naravno pravo, to so »nepisani in stalni zakoni bogov, ki niso od danes in ne od včeraj, marveč so od vekomaj v moči, in nihče ne ve, od kedaj so«, kakor pravi Antigona. Etični zakon je enak fizičnemu, nravni naravnemu. Tak naravoslovni smisel leži v prvotnem pomenu besede »themis«.4 V pseudoplatonovem dialogu Minosu5 pravi Sokrat, »da zakon ni sklep, ki bi izhajal od države, marveč odkritje tega. kar je povsem neodvisno od našega spoznanja in hotenja«. Ljudje se ravnajo po različnih zakonih le zaradi tega, ker ne morejo vedno »najti tega. kar j e«.° Razlika v zakonih posameznih držav izvira torej le iz človeške slabosti in omejenosti, ki ne more vedno odkriti prave bitnosti ali »tega, kar je«. Kar odgovarja tej bit-nosti, je zakon, drugo ni zakon. Nadaljna posledica tega na-ziranja je, da so le one človeške postave obvezne, ki so v skladu s »pravo bitnostjo«. Le ta je vzvišena nad prostorom in časom. Bitnost človeške postave ni samobitnost, marveč le »esse per participationem«: zakon je le toliko zakon, kolikor je »deležen« višje realnosti, kolikor na tej realnosti »participira«. Pri Ciceronu se objektivna realnost prava izraža v absolutnem zakonu, ki ga ni iznašel človeški razum in ki ne izvira iz mnenja ljudstev, marveč je nekaj večnega (aeternum quiddam). To je »večna postava«, orta simul cum mente divina, ki vlada nad vsem vesoljstvom. Pravičnost je absolutna »po naravi«, ali pa je sploh ni. Kajti ona pravičnost, ki jo ustvarja korist, jo korist tudi uniči.7 Edinstveni zakon pravičnosti, ki je sam po sebi ali pa ga sploh ni, je po sv. Pavlu »pisan ne s črni- 4 Weiss, Griechisches Privatreclit, 1923, I, 20. r’ Platon, Werke prev. IT. Miillcr, 1866, VIII, 315 A. « 1. c. 317 C. ^ De legibus, II, IV, I, XV. lom, ampak z Duhom živega Boga, ne na kamenitih plo-čah, ampak na mesenih pločah srca«. Sv. Pavel izoblikuje s čudovito silo in jasnostjo ona motiva, ki sta igrala tako važno ulogo v poznejšem razvoju evropske miselnosti. To sta motiva »zagrinjala« in »zrcala«. Človeško spoznavanje je po izvirnem grehn kalno in omejeno, ker »sami po sebi nismo zmožni misliti kaj kakor sami iz sebe, temveč naša zmožnost je od Boga«. Kadar se pa zgodi izpreobrnjenje k Bogu, »se sname zagrinjalo«, ki je do tedaj oviralo naše spoznanje, in mi izpregledamo in spoznamo božji zakon. »A mi vsi, ki z odkritim obličjem odsevamo kot zrcalo slavo Gospodovo, se premenjujemo v isto podobo od slave v slavo, kakor od Gospodovega duha.«8 Sv. Avguštin govori o Božji luči, ki se zrcali v človeškem spoznavanju, ki je refleks božjega spoznavanja.0 Lex aeterna, identična z božjim svetovnim načrtom in vir naravnega etičnega zakona, je »vtisnjena« (»impressa«) naravnemu razumu.10 Norme naravnega etičnega zakona so vsakomur že po sebi jasne, razumen človek jih najde že kot dane in izgotovljene. Človeku ni treba etičnih norm šele ustvarjati. Naše spoznavanje ne more temu viru, ki je že popoln, izgotovljen, zaključen in pripravljen za praktično uporabo, ničesar pridati in ničesar vzeti. Gre le za subjektivni proces spoznavanja, za vedno bolj jasno zavedanje nečesa, kar je in kar ostane v sebi prav tako popolno, naj se ga zavedamo ali ne. Ne gre za ustvarjajoče spoznavanje, marveč za »odkrivanje« nečesa, kar je, ali v Sokratovi terminologiji za »reminiscenco«. Kakor je že Aristotel označil kot naravno ono pravo, ki ima povsod enak in od človeške volje neodvisen pomen, tako se v sholastiki poudarja, da Božji zakon »nec ponitur nec deponitur« in da je »exemplar legum omnium«.11 Človeški zakoni morejo biti le posnetek večnega za- 8 II, Korinčanom 3. 9 Schilling, Die Rechtsphilosophie bei (len Kirchenvatern; Archiv fiir Rec.hts- und Wirtschaftsphilosophie, XVI, 3. 10 Grabmann, Das Naturrecht der Scholastik von Gratian bis Thomas von Acquin, Archiv fiir Reclits- und Wirtschaftsphilosophie, XVT, 23. 11 Grabmann, 1. c. 33. kona; skladnost z njim odloča o njihovi pravičnosti. »In Jege temporali« ni pravičnosti, ki bi ne izvirala »ex lege aeterna«,11’ vpisane »in cordibus hominmn«.13 Poudarja se vedno z nova, da tega zakona ni ustvarilo mnenje: »Natura jus est. quod non opinio genuit, sed quaedam innata vis in-seruit«." Kakor se nam z dviganjem zastora odpira nov pogled, tako prihaja po sv. Tomažu18 naše spoznavanje »gra-datim ab imperfecto ad perfectum«. Kot umna bitja smo po naravnem zakonu deležni1'1 večnega zakona, ki je »scrip-tura extra homines existens«. Človeški zakoni sicer vsebujejo naravno pravo, a ga ne ustvarjajo. Večni zakon, C 'iceronova »vera lex, recta ratio, naturae congruens diffusa in omnes, constans sempiterna«17 eksistira izven človeštva, pred njim in nad njim. Slično pravi Calvin, da je božji zakon »vpisan in takorekoč vtisnjen« v človeška srca.18 Navzlic izvirnemu grehu nam je vsajena neuničljiva »semence de droicture«,10 ki je priča (testimonium) od Boga danega naravnega etičnega zakona. Calvin primerja Sveto pismo (les Ecritures) povečalnemu steklu, ki nam omogoča razbrati Božje razodetje, ki je vpisano v naravi in katere pisavo je greli izbrisal (Choisy, 1. c. 523). Postati moramo glasniki, »tolmači teh božjih zakonov«, kakor je oznanjeval Epiktet,2" naša naloga je le spoznanje tega, kar je že ustvarjeno v vsej svoji popolnosti, ne pa samobitno ustvarjanje nove postave? Ker človek le ugotavlja in proglaša resnico, ki je izven njega in ki mu je dana od zunaj, ne pa od znotraj v samo- 12 Avguštin, De libero arbitrio, I, c. 6; (Jodl, Geschichte der Ethik, 1920, I, 575). 13 Augustin, Confess, II, 4 (Jodl 1. c.). 14 Do diversis quacstionibus, 31; Triiltscli, Die Sociallehrcn der cliristlichen Kirchen, 1912, 161. 1B Suma lil 2ae qu. 97a 3. 10 »lex naturalis« je »participatio legis aeternae in rationali creatura«, qu. 91.a 3. n de Rep. III, 17. 18 Triiltscli. I. c. 659; Clioisy, L’j£tat Chretien Calviniste a Geneve un teinps de Tlieodor de Beze, Geneve (Egimann & Cie), 184: »ordon-nance de Dieu engravče au coeur de tcius les hoinmes.« 19 Beyerhaus, Studien zur Staatsanscliauung Calvins, 1910. 67. 20 disc. IV. 3, 12. bitni tvornosti njegove duhovnosti, ne more biti avtonomnega človeškega ustvarjanja. Kurkoli bi človek postavil »tesei«, more biti le bolj ali manj točen posnetek iega. kar je »fisei«. Lex aeterna bi tudi brez našega sodelovanja ustvarila harmonijo vesoljstva. A tudi pred Bogom samim se problem ustvarjanja ne ustavi in odtod vprašanje, ali je vse. kar Bog hoče, dobro in pravično samo zaradi tega. ker Bog tako hoče, ali hoče Bog nekaj zaradi tega, ker je dobro in pravično. Star spor srednjeveške socijalne filozofije je bil. ali je naravno pravo akt Božjega razuma ali Njegove volje. Dočim so iz Duns Scotovega nominalizina izvajali, da ni zakona nad Bogom, je realizem smatral naravno postavo kot Božji »actus intel-lectus«, ki ga ne more spremeniti niti Bog sam. Nominalizem predstavlja voluntaristično, realizem pa intelektualistično smer srednjeveške socijalne filozofije. Po prvem naziranju je pravo »lex praeceptiva«, po drugem pa »lex indicativa«.21 Realisti so med drugim Grotius in Leibniz. Po Grotiju je naravno pravo tako nespremenljivo, »utne a Deo quidem mutari queat ... sicut ... ut bis dno non sint cjuatuor ne a Deo quidam potest effici«.22 Po Leibnitzu ni pravičnost odvisna od volje, marveč je osnovana »v nujnih in večnih resnicah narave stvari, kakor številke in relacije«.23 Če bi pravičnost izvirala iz volje, bi se Bog ne razlikoval od hudiča. Pravoslovje pa pripada onim vedam, ki ne izhajajo iz izkustva, marveč iz definicij, ki so odvisne od racijoualnih, ne od čutnih dokazov, in pri katerih gre za vprašanje veljavnosti, ne pa faktičnega obstoja (qui sunt ut ita dicani. juriš non facti). Ker obstoji pravičnost v nekem soglasju in razmerju, se da njen pomen ugotoviti neodvisno od tega, ali se sploh kdo ravna po načelih pravičnosti, kakor bi ostali odnosi števil tudi tedaj resnični, a k o bi 11 e bilo nikogar, ki bi štel, in ničesar, kar bi se štelo. 21 (jierko, Althusius, 1929, 73; Beyerhaus, Studien zur Staatsan-scliauung Calvins, 1910, 62. 22 De jure belli ac pacis, 1, 10. 28 Leibniz, Meditations sur In notion commune de la justice, ed. Meiuer, II, 511. Še manj kakor Bog- pa more biti stvarnik pravičnosti človek. Kakor smo videli, poudarjajo v naravno pravo usmerjeni filozofi in juristi vedno znova, da mora človek poiskati in proglasiti ono pravičnost, ki je izven njega in nad njim. Pravičnost se najde, ne pa ustvarja. Zaradi tega je tudi pozitivna zakonodaja le proglašanje višjega prava. Vsi človeški zakoni so v bistvu le deklarativni, ne pa preceptivni. Zakoni so že ustvarjeni »par la main de celui qui crča les droits et les devoires« in morejo biti le »des actes declaratoires«24. Poglavje Quesnayevih »Emphemerides« je naslovljeno: »Les lois constitutives de la societe ne sont pas d’institution humaine«.25 V priznanju prava, ki je odtegnjeno človeškemu uplivu, sta se strinjala tudi največja kodifikatorja preteklega stoletja. Kantovsko usmerjeni Zeiler pravi, da ni pravo nikak »Machwerk der Menschen, und die Machthaber seien keine Rechtschopfer, keine Rechtsgeber, sondern alle Rechte gebe urspriinglich die Vernunft«.2" Isto pomeni slavni Portalisov rek, da »les Codes des peuples se font avec le temps, mais, a proprement parler, on ne les faii pa s«.27 Portalis je tudi redigi-ral čl. 1. uvodnih določb k projektu Code civila 24. messi-dora leta VIII., ki proglaša objektivno, od vsega človeškega prizadevanja in od vsake zakonodaje neodvisno pravo: »II existe un droit universel et immuable, source des toutes les lois positives: il n’est qne la raison naturelle, en tant qu’elle gouverne tous les hommes.«28 Po Schopenhauerju so pojmi pravice in krivice povsem neodvisni od pozitivne zakonodaje, zaradi česar eksistira tudi čisto etično ali naravno pravo, neodvisno od vsake 2* Daire, Physiocrates I, 347; Hasbach, Die allgemeinen philosophi-sehen Grundlagen der von Frangois Quesnay und Adam Smith be-griindeten politischen Okonomie, 1890, 66; Spektorskij, Zgodovina soci-jalne filozofije, 1932, I, 224, 243. 25 Oeuvres economiques et philosophiques de F. Quesnay, ed. Oucken, 1888, 642. 26 Commentar. Vorkenntnisse, § 1. 27 Discours, rapports, et travaus inedicts sur le Code civil, par I. E. M. Portalis, publiee par lc vicomte Frederic Portalis, Pariš, 1844,306. 28 1. c. 306. Člen je bil pozneje črtan. pozitivne postave.29 Pozitivne postave so resnično pozitivno pravo le tedaj, če soglašajo s tem etičnim pravom. Le tedaj je država »ein rechtlicher Verein ... eine moralisch zulassige, nicht unmoralische Anstalt«.30 Nima mnogo smisla nadaljevati s citati, ki dokazujejo pri vseh zastopnikih naravnega prava isti osnovni postulat, da je pravičnost neodvisna od človeškega duha in da človek ni njen stvarnik. Le zavoljo značilnosti te skupne osnove pri možeh, ki so sicer svetovno-nazorno zelo različno usmerjeni, naj navedemo še Tauliera, po katerem ni pravo »une creation arbitraire de l’homme«,!1 Ahrensa. ki postulira neko »višje pravo«, neodvisno »von willkiirlichen »Satzungen,32 Lassona, za katerega velja pravičnost »unabhangig von aller menschlichen Meinung und Willkiir«.83 Y najnovejšem času nadaljuje izročilo naravnega prava takozvana objektivistična smer v pravoslovju, katere najuglednejši pristaši v Franciji so Geny, Le Fur in Hauriou (k tej smeri ne smemo prištevati Duguita, čeprav se to mnogokrat dogaja. Duguit poudarja vezanost zakonodajalca le na tiste norme, ki žive v socijalnem organizmu. Glede na to se njegov nazor strinja z onimi stremljenji modernega pravoslovja. ki nastopajo proti dogmi o vsemogočnosti zakonodavca. Povsem tuje pa je Duguit ju kot pozitivistu, ki izhaja iz Comteove filozofije, da bi priznal eksistenco ali veljavnost takega prava, ki bi bilo od človeške družbe neodvisno. Jedro problema pa je ravno v tem). Po Genyju je objektivno pravo »preexisfant .. . aux arrangements humains et les regissant eux-memes«.34 Vzrok za veljavnost in obveznost prava ne leži v državi, marveč »dans ces puissanc.es superieures, revelees par la conscience, qui imposent le devoir, et notammant le devoir social«.85 29 Die beiden Grundprobleme der Ethik, II: Ueber das Fuudament der Moral, S. W. ed. Deussen, 1912, 688 (218). 30 Schopenhauer, die Wolt als Wille und Vorstellung S. W. ed. Deussen, 1911, 409. 31 Bonnecase, L’ecole de l’excgese, 163/164. 32 Naturrecht, 6 izd., § 1. 33 System der Reclitsphilosopbie, 1882, 37. 34 Geny, La notion de droil en France, v Arcliives de Philosophie du droit et de Sociologie juridique, 1931, 1/2, 19. Sf> I. c. 18. Naravno pravo, ki izvira iz same narave stvari in se vsiljuje človeku, je »donne«, in pravnik ga more le ugotavljati (»il ne peut que le constater on le pressentir«),80 ker je »un droit de type superieur, avant un fondement objectif et sur dans la nature meme des choses«.37 Vsebina tega objektivnega prava je lahko sporna, a njegova eksistenca je nujna, ker vlada nad usodo človeških družb.38 Čeprav mu manjka faktična pozitivnost, ima vendarle objektivno bit-nost.89 Ne gre za norme, ki jih ustvarjamo, marveč za prototip vsega prava, za neki »ordre mysterieux cjue nous con-statons«.10 Ta višji red se pa omejuje le na nekatera osnovna načela, ki zaradi prevelike splošnosti še niso sama po sebi praktično uporabljiva. Principa objektivne pravičnosti »daj vsakomur, kar mu gre« in »ne žali nikogar« je treba šele natančneje določiti in izpopolniti.11 V to svrho služijo Genyju neka vmesna načela (»principes intermediaires«), ki posredujejo med absolutnostjo naravnega prava in relativnostjo človeškega prizadevanja. Z večjo preciznostjo pa se zmanjša objektivna veljavnost: kar izgube višji principi prava na evidentnosti. pridobe na konkretni določnosti. In tako pridemo od naravnega prava, ki je »donne«, polagoma k pozitivnemu pravu, ki je »construit«, umetno zgrajeno in ki bi bilo lahko tudi drugačno. Razlikovanje med pri rodno danim in umetno zgrajenim je bistveno za Genvjevo pravno filozofijo. Pri rodno dani so najvišji principi, umetno zgrajeno pa je pozitivno pravo. »Donne« je. kar ne more biti drugačno, »construit« pa, kar bi lahko bilo drugačno. Tako prihaja Geny do opredelitve pozitivnega prava, kakršno je postavil že Aristotel. Primat pripada seveda danosti, od katere je vsaka človeška zgradba v večji ali manjši meri odvisna. Viri pozitivnega prava so le kanali, po katerih prehaja transcendentalno pravo v pozitivno pravo.4' Kakor izvirajo v Plotinovi filo- 3« 1. c. 21. 87 Geny, Science et techniqne en droit prive positil', (1924) IV, 231. ™ 1. c. 265. I. c. 216. 4° I. c. 217. 41 I. c. II (1927), 380 in nnsl. 42 Geny, La notion de droit, I. c. 1‘). Zofiji manj realne bitnosti iz popolnosti prabitja ali prvotne enote (hen). tako so Genyju človeški zakoni itd. le »certains nioyens de determination et de precision«, potom katerih prehaja naravno pravo »dans la vie de 1’ humanite«.43 Tudi država je le sredstvo za ostvaritev tega objektivnega prava: država ne nudi pravu drugega nego »un milieu pro-piee d’existence et de developpement.44 Le Fur razume pod naravnim, racijonalnim ali znanstvenim pravom skupino objektivnih norm, ki so »anterieurs a la volonte de l’homme et s’imposant a elle, constates et n on crees par la raiso n«.45 Poslednja osnova prava leži v nadnaravnem redu: »ce droit s'impose a Phomme ... parce q’il emane d ime sagesse et d une volonte superieures que Phomme doit respecter«.40 Tako se nam odkriva objektivna pravičnost, ki je »independente de 1’homme«.47 Tudi pri Le Furju se nespremenjen ponavlja Aristotelov motiv, ker pravo ni »une notion arbitraire cree par la libre volonte de Phomme«.48 Naš razum ni poklican, da bi pravo ustvarjal, marveč je le sredstvo, s pomočjo katerega se povzpnemo do spoznavan ja: ».. . le droit.. . decoule de la nature des eho-ses: la raison humaine ... le constate par ses constitutions et ses lois. elle ne le cree pas«.49 Kakor drugi slično usmerjeni avtorji poudarja tudi Le Fur vedno z nova. da človek ne ustvarja pravnih vrednot, marveč jih le ugotavlja. Te vrednote eksistirajo pred človeško voljo in neodvisno od nje, usiljujejo se kot objektivni red. katerega ne moremo priznati. Celo stilistično se definicije tega objektivnega prava ponavljajo skoro vedno v isti obliki.50 43 Geny, 1. c. 18. 44 Geny, ibid. 4r’ Le droit naturel et le droit rationnel ou scientifique. Revne de droit international, 1927 (T), 661; podčrtal jaz. 43 1. c. 670. 4? 1. c. 689. 48 La theorie du droit naturel depuis le XVII siecle et la doctrine moderne, v Recueil des cours, 1927 (III) 303. 49 I. c. 303. 50 Primerjaj s prejšnjo ono v delu »La theorie itd., 353: »...un ensemble de regdes objectives, anterieures a la volonte de Phomme et s’imposant ii elle, constatees et non creees par la raison.c A tudi Le Farju ni naravno ali objektivno pravo sistem, ki bi bil v podrobnosti izdelan. Kakor Geny omejuje tudi Le Fur večni element v pravu le na nekatere osnovne principe.51 V tem vidita Le Fur in Geny glavno razliko nove objektivistične šole od naravnega prava 17. in 18. stoletja, ki je hotelo s pomočjo razuma rešiti tudi najbolj podrobna vprašanja po enem kopitu. Osnovna in po naravi dana principa vsega kazenskega in civilnega prava sta po Le Fur ju izpolnitev svobodno prevzetih obveznosti in povrnitev po krivdi prizadejane škode. Oba principa izvirata direktno iz ideje pravičnosti in se prav za prav lahko reducirata na eno osnovno načelo.52 Tretji reprezentativni predstavnik objektivizma, Hau-riou, je osno vatel j pravne teorije, iz katere zvenijo osnovni motivi srednjeveškega realizma. Tdeje eksistirajo objektivno, t. j. neodvisno od vseh subjektov. Te objektivne ideje se v nekem trenotku polaščajo ljudi, ki so le organi v službi idej. Ideja je, ki ostvarja svoj smoter potom človeka, ne pa človek, ki bi ustvarjal ideje. To je smisel teorije o instituciji, ki jo je Hauriou razvil v svojem znamenitem članku »La theorie de l’institution et de la fonda-tion«.03 Čeprav je njegovo delo torso, ker je podal le nekatere poglede na institucije-osebe (institutions-personnes) in ni prišel do tega, da bi izdelal tudi instituci je-stvari (insti-tutions-clioses), in čeprav so njegova izvajanja mnogokrat zavita v naravnost obupno meglo, je izhodišče teorije o institucijah povsem jasno. Ločiti je treba idejo nekega podjetja od subjektivnih predstav, ki si jih stvorimo o tej ideji. Zbog svoje objektivne in neodvisne bitnosti lahko ideja organizira posameznike v svoji službi in ostvari namen podjetja. Če bi ideje bile tvorbe individualnega duha, bi ne mogle nikoli doseči one objektivnosti, ki jim omogoča prehod iz ene duhovnosti v drugo. Dejstvo, da se ta prehod vrši, je za Haurioua dokaz, da imajo ideje že od vsega početka objektivno bitnost. T e h idej pa mi ne ustvarjamo, marveč odkri- 31 1. c. 393: »le droit naturel -- ne pose que les principes abso- liiment gen6raux.< 62 1. c. 389. 53 V Cahiers de la nouvelle journee, 1925. ! varno in ugotavljamo: »En realite, il n’y a pas de createurs d’idees, il y a seulement des t r o u v e u r s. Un trouvere, un poete inspire rencontre une idee a la fagon dont un mineur rencontre un diamant: les idees objectives existent d’avance dans le vaste monde, incorporees aux choses qui nous entourent; dans des moments d’inspiration, iious les trouvons et les debarrassons de leur gauge«.54 Objektivizem prehaja tako v pravni univerzalizem. Čeprav bomo šele pozneje utemeljili svoje naziranje, ki se z objektivizmom ne strinja, hočemo že sedaj opozoriti na pravilno jedro Hauriouovega nauka. To jedro je po našem mnenju v tem, da ostanejo abstraktna pravila vedno le mrtvo gradivo, če jih ne združimo v enotni sintezi ustvarjajočega akta naše duhovnosti. Kopičenje posameznosti je vedno le priprava za oni edinstveni akt. ki ga je Bergson imenoval intuicijo in ki nam omogoča prodiranje v globine problemov. Sinteza je vedno delo te čudežne iskre, brez katere ostane še tako obsežno znanje brezplodno. Ta fenomen, ki ga lahko opazujemo v vseli področjih človeške dejavnosti, velja v polni meri tudi v pravu. Čisto izkustveno lahko ugotovimo, da izhajamo pri rešitvi vsakega pravnega problema najprej iz neke nedoločne in bolj slutene vodilne ideje, katero postopno izpopolnjujemo in utemeljujemo. Da je ta prvotna intuicija mogoča, je potreba veliko truda-polnih priprav, mnogo študija in razmišljanja. Brez tega znanja bi bila intuicija gola fantazija. V tem smislu je povsem pravilno, če trdimo, da nam n. pr. osnovna ideja lastnine omogoča razumevanje vseli podrobnih določil o lastnini itd. Pravni instituti ne žive v nas kot aritmetična suma abstraktnih pravil, marveč kot neka enotna podoba. To resnico so oblikovali že rimski juristi: Regula est, cpiae rern, quae est. breviter enarrat. Non ex regula jus summa-tur, sed ex jure, quod est, regula fiat.56 Isto je oznanjeval Portalis, ko je poudarjal, da »le droit ne nait pas des regle-ments, mais les reglements doivent naitre du droit«, in Sa-vignv, ko je opozarjal na organično enotnost pravnih institutov : »D ieGestalt aber, in welcher dasRecht M 1. c. 15/16: podčrtal jaz. 55 1. 1. Dig. 50, 17. in dem g e m e i n s a m e n BewuBtsein d e s V o 1 k s lebt, ist nicht die der abstracten R e g e 1, sondern die 1 e b e n d i g e Anschauung der Rechtsinstitute in ihrem organischen Z u -s a m m e n h a n g.«50 Enotne podobe pa, pod katero živijo v naši duhovnosti pravne institucije, ne smemo hipostazirati. Če nočemo prekoračiti meja izkustva, ne smemo psihičnih podob pretvar jati v samostojne bitnosti. Geny, Le Fur in Hauriou so misleci, ki prav gotovo ne izhajajo iz Kantove filozofije. Najlaže jih uvrstimo med predstavnike filozofskega in v nekem oziru celo naivnega realizma. V spoznavno-leoretskem delu smo pokazali na neke skupne osnove realizma in transcendentalnega idealizma. V dokaz naše trditve, da vodi tudi transcendentalni idealizem do naravnega prava, navajamo še A. Reinachovo teorijo prava. Reinach zastopa takozvano fenomenološko smer pravne filozofi je in je s posebno odločnostjo poudarjal neodvisnost pravnih norm od človeškega duha. Postulat Reinachovega nauka je pravo, ki eksistira ne le neodvisno od vsega pozitivnega prava, marveč tudi od človeške duhovnosti sploh. Reinach hoče dokazati, »dafi die Gebilde. welche man allgemein als spezifisch rechtliche bezeichnet, ein Sein besitzen, so gut wie Zahlen. Baume oder Hauser«. Bil tega prava je povsem neodvisna od tega, »ob e s M e n s c h e n e r f a R e n oder nicht«. Posebno pa je neodvisna od vsega pozitivnega prava.57 Objektivni pravni pojmi se nekako prelivajo v pozitivno pravo. Pozitivno pravo najde te objektivne pravne pojme, a jih ne ustvar ja (»e s erzeugt sie mit n i c h t e n«).5S »Die sog. spe-zifisch-rechtlichen Grundbegriffe haben ein auRerpositiv-reclitliches Sein, genau so wie die Zahlen ein Sein unab-hangig von der matematischen Wissenschaft besitzen. Das positive Recht mag sie ausgestalten und umgestalten, wie es will: sie selbst werden von ihm vorgefunden, nicht 56 System des heutigon Romischen Rcchts 1842, I, 16; podčrtal jaz. 67 A. Reinach, Die apriorischen Grundlagen des biirgerlichen Rcchts. 2. ponatis, 1922, 688. 58 H,id. 600. erzeugt.«60 Za pravo veljajo po Reinachu apriorni principi, ki so sami po sebi evidentni, »u n a b h a n g i g v o n a 11 e m erfafienden Bewufitsei n«. Pri tem pa dopušča seveda tildi Reinach možnost, da se pozitivno pravo lahko oddalji od svojega prototipa, s čemer se pa v tej zvezi ne moremo podrobneje baviti. Reinachovo teorijo prava smo prikazali, ker se nam zdi značilna za vso smer. ki je izšla iz Kantovega transcendentalnega idealizma. Neglede na cepljenje v razne struje je ta smer po svojem bistvu objektivistična in soglaša z osnovnim postulatom realizma, da je realnost dana. ne pa po človeku ustvarjena. Po zatrjevanju njegovih zastopnikov se objektivizem razlikuje od starega naravnega prava predvsem v tem, da se omejuje na nekatere splošne principe. To razlikovanje ni posebnost naše dobe. Srečavamo ga od Aristotela skozi vso zgodovino socijalne filozofije. Njegov pomen je dvojen. Čim bolj se naravno pravo vzdržuje podrobnega normiranja, tem lažje se obvaruje nesoglasij. Čim bolj je vzvišeno nad dnevnimi spori, tem lažje doseže oni consensus gentium, v katerem vidijo nekateri poslednji in zadostni razlog za veljavnost nekega pravila. Po drugi strani je pa tudi človeško ustvarjanje dejstvo, ki je že po sebi tako evidentno, da ga je treba do neke mere priznati. Omejitev naravnega prava na naj višje principe pravičnosti ustreza navidezno obema zahtevama. V okviru danosti, v mejah »tega, kar je« pride tudi človeško ustvarjanje do veljave. To človeško ustvarjanje je seveda podrejeno najvišjim principom prava, ki so dani. Ne nanaša se na bit in bitnost prava, ki sta vzvišeni nad človeškim učinkovanjem. Človeškemu ustvarjanju je dana prostost le v mejah, ki jih določa naravno pravo. V preteklem stoletju je to naziranje zastopal n. pr. Stahl. Predmet prava so mu institucije Božjega kozmičnega reda,80 ki je pravzor vse pozitivnopravne tvornosti. Ljudje niso tvorci, marveč le sredstvo ali organi, potom katerih se 59 1. c. 69(). 60 Stahl, Die Philosophie des Rechts, nova izd. 1926, 70. javlja ono pravo, ki eksistira neodvisno od ljudi.61 Le v okvirju božjega načrta priznava Stalil samostojnost človeškega ustvarjanja.92 Vendar se nam dozdeva, da priznavanje samobitnega človeškega ustvarjanja ni v skladu z vodilno mislijo naravnega ali objektivnega prava. Kakor je eksistenca dveh pra-bitnosti druga poleg druge protislovna, tako tudi poleg božjega ustvarjanja ni mesta za izvirno človeško ustvarjanje. Človeško ustvarjanje more biti le iluzija: človek si le domišlja, da ustvarja, v resnici pa je njegova dejavnost le izvajanje božjega ali naravnega zakona. Ta osnovni motiv je izrazil teoretik restavracije De Maistre z besedami: »1’homme peut tout modifier dans la sphere de son activite, mais il ne cree rien: telle est sa loi, au physique comme au moral«.03 Če pa človek res ničesar ne ustvarja, marveč le odkriva, kar eksistira neodvisno od njega, prestane pravo kot problem ravnanja in postane samo problem bolj ali manj jasnega spoznavanja. Z razvojem pameti bi se pravno spoznavanje moralo dvigati k objektivnemu svetu realnosti in se mu vedno bolj približevati; mu postati celo adekvatno. Človek bi bil le gledalec višjega redu, spoznavec, ne pa tvorec človeškega redu. Kakor se sliši paradoksno, vendar je Nelson iz tega stališča povsem dosledno zanikal eksistenco pozitivnega prava. In kakor ni pozitivnega prava, ki bi nastajalo in minevalo, tako po Nelsonu tudi ni pravnih virov, ni pravnega ustvarjanja in ni pravno-tvornih dejstev.04 Do skrajnih posledic p riti rano naravno pravo doseže tako vrhunec. Zanika se celo obstoj pozitivnega prava, samobitnost njegovega izvora in dejstvo njegovih prememb. V tem se nam odkriva nazor naravnega prava tak, kakršen v resnici je, namreč kot pravni eleatizem. Stahl, 1. c. 89—90. 62 1. c. 63. 63 Considerations sur lu France, ch. VI. ,i4 Nelson, Systein der philosophischen Rechtslehre und Politik, brez letnico, 10/11. Tretje poglavje. Raziskovanje posameznih gnozeoloških smeri nam je pokazalo, da priznavata filozofski realizem in iranscenden-talni idealizem naravno pravo ali pravne vrednote, ki so od človeštva neodvisne. Z gnozeološko obrazložitvijo pa še ni rešeno vprašanje o eksistenci ali veljavnosti naravnega prava. Kritično analizo tega problema nameravamo izvesti v treh smereh. V prvem odstavku se bomo ukvarjali z vprašanjem, ali je sploh mogoče govoriti o normah, ki bi bile od človeštva neodvisne, istočasno pa tudi pravne. Prišli bomo do zaključka, da je predpostavljanje takih pravnih norm contradictio in termi nis. V drugem in tretjem odstavku pa bomo raziskovali nekatera svojstva pravne fenomenologije, ki se često navajajo v dokaz za eksistenco naravnega prava. 1. Kot splošno priznano predpostavljamo, da eksistira poleg fizičnega sveta še psihična dejavnost, ki je v vsakem posamezniku svojevrstna. Ta svojevrstnost pa ni nikoli tako izrazita, da bi smeli govoriti o absolutno različnih psihičnih dogajanjih, ki bi ne imeli vsaj nekaterih skupnosti: absolutno drugorodni psihični proces bi ne mogel nikdar postati aktivni del naše duhovnosti. Vzlic različnosti in svojevrst-nosti psihičnih dogajanj moramo torej predpostavljati neko na sličnosti skonstruirano skupno osnovo, ki omogoča medsebojno razumevanje in s tem zbližuje posameznike. Ta sličnost se pa nikoli ne stopnjuje do identičnosti in zaradi tega je popolno razumevanje drugega psihičnega procesa nemogoče. To nam na žalost izpričuje dnevna izkušnja: človek ni sposoben niti samega sebe pravilno razumeti, kaj šele, da bi se popolnoma vživel v drugo psiho! Brez skupne osnove, ki sloni na sličnosti, pa bi bil svet socijalnosti povsem nemogoč: eksistirali bi samo v sebi zaključene monade, »brez oken in vrat«, brez medsebojnega odnosa. Zvezo med posameznimi, krajevno in časovno ločenimi psihičnimi procesi posreduje človeško izražanje v najširšem pomenu (jezik, muzika itd.). To sredstvo ni za vse človeštvo eno in isto. marveč različno po krajih in časih, ki imajo vsak svoj poseben način izražanja. Skupnost onega, kar posreduje sporazumevanje, je treba torej reducirati na določen kraj in čas in na posamezne družbene skupine. A tudi v teh ni skupna osnova nekaj, kar eksistira samo zase in ločeno od individualnih psihičnih aktov. Samo poslednji so realni, vse drugo pa je abstraktna konstrukcija našega duha brez bitnosti. Sknpna osnova neke družbe je sestavljena iz neomejenega števila posameznih dejavnosti, a vsaki izmed teh pripisujemo približno isti smisel. Tudi če bi predpostavljali, da ima n. pr. neka beseda ali stavek le en smisel, bi ga izkustveno ne mogli ugotoviti. Realno eksistirajo le konkretni smisli individualnega psihičnega dogajanja, ki so si v nekem oziru slični, v nekem pa različni. Hipoteza o edinstvenem smislu, ki bi eksistiral kot neodvisna, zaključena in vedno sebi enaka bitnost, je pa tudi praktično nepotrebna. V življenju je dovolj, če si ljudje pod istimi besedami, stavki ali dejanji predstavljajo vsaj približno isto. V nekem pravnem poslu se bodo dejanja ujemala, tudi če gledata n. pr. kupec in prodajalec vsak po svoje na denar in na blago. V praksi sploh ne prihaja v poštev identičnost smisla, marveč le približno soustre-zajoča usmer jenost. Kakor se n. pr. hoja posameznega vojaka navzlic svojevrstnosti u jema z enotnim maršem odreda, tako je za družbo važna predvsem približna sličnost usmerjenosti, ne pa identičnost. Čim večja je sličnost, tem večje je razumevanje, tem skladnejše ravnanje. Realni so torej svojevrstni, nikoli povsem enaki, a tudi nikoli povsem drugo-rodni psihični procesi, edinstvenost in samostojnost smisla pa je le abstrakten lik, ki ga tvori naš razum iz izkustvenega doživljanja. V skladu s tem tudi pri pravnih normah ne moremo govoriti o nekem identičnem smislu, ki bi bil neodvisen od subjektov. V pravu gre predvsem za približno isto usmerjenost dejavnosti na osnovi neke norme. Važno je, da se dejanja, ki jih norma predpisuje, do neke mere ujemajo, ne pa, da bi bila identična. Ker pa izzove neka pravna norma običajno dejanja, ki si v bistvu nalikujejo, sklepamo iz sličnosti dejanj, da mora imeti vsaka norma le en smisel, ki je edinsiven in neodvisen od načina, kako se v posameznikih odraža. A ta edinstveni smisel je le psihološka fikcija, ki nima prave realnosti. Fizični gibi, s katerimi n. pr. odštevamo denar, so lahko naj različnejši, a vsi se bodo ujemali v tem, da gre neka vsota denarja iz mojega žepa v tuji. Kakor pa ne eksistira plačevanje kot tako, ločeno od konkretnih aktov, s katerimi se izvrši, tako tudi ne eksistira edinstveni, identični smisel norme, ločen od konkretne psihične dejavnosti, v kateri se izraža. Kakor pa je za neko plačilo vseeno, ali potegnem denar iz levega ali desnega žepa, tako je za praktični smoter norme svojevrstnost vsakega psihičnega akta dojemanja irelevantna, dokler si pod vsebino norme predstavljamo vsaj približno isto dejanje. Kakor ne eksistira samostojni smisel norme, ločen od smisla, katerega mu posamezniki pripisujejo, tako tudi norme sploh ne eksistirajo, preden niso bile od kogarkoli ustvarjene. Če pogledamo na razvoj človeštva in na one spremembe, ki se imenujejo napredek v kulturi in civilizaciji, vidimo, da izvirajo iz empirično ugotovljivih, ustvarjajočih aktov znanih ali anonimnih osebnosti. Zaman bi se trudili, če bi hoteli dokazovati od vsake subjektivne duhovnosti neodvisni obstoj norm. Norme mora naš razum najprej postaviti, to se pravi, ustvariti, ker jih nikjer ne najde že pripravljene za uporabo. Šele potem, ko je bila norma po človeku ustvarjena, lahko trdimo, da velja, tudi če je ta ali oni ne pozna ali prizna, kakor eksistirajo fizični predmeti, tudi če subjektivno o njih ničesar ne vemo. Šele po tem ustvarjajočem aktu človeške duhovnosti lahko govorimo o veljavnosti norm neglede na psihično dojemanje po posameznikih. Tako veljajo tudi pozitivni zakoni neke države, čeprav jih večina državljanov gotovo ne pozna. Iz tega pa ne moremo sklepati, da ti zakoni niso bili ustvarjeni po človeku. Govoriti o vel javnosti pravne postave, še preden jo je kdo postavil, je nekaj. kar presega izkustvo. Prvi, ki je izdelal n. pr. pravila bančnega akreditiva, jih ni našel nikjer že izgotovljena in pripravljena. Le po metafori lahko rečemo, da poiščemo neko pravilo, ker smo vajeni, da mislimo v prispodobah, ki se nanašajo na materijalni svet. Kakor običajno predpostavi jamo, da eksistirajo fizični predmeti neodvisno od nas in da jih le poiščemo in na jdemo, tako govorimo tudi o duhovnih relacijah. Zavedati pa bi se morali, da eksistira duh le kot ustvarjajoča aktivnost. Analogija s svetom materije odreče tu popolnoma. Kakor ni »besede neizrečene«, preden jo je človek ustvaril, kakor ne eksistira jezik izven onih, ki mislijo in govore, tako moremo tudi pravne norme razumeti le iz ustvarjajočega procesa človeškega duha. Govoriti o »odkritju« norm ima isti smisel kakor govoriti o odkritju besed mesto o njih ustvarjanju. Pravo je torej umotvor človeškega duha. Dozdevno priznava to tudi transcendentalni idealizem, ki poudar ja aktivnost subjekta. V resnici pa je to samo videz, kajti po transcendentalnem idealizmu je samo »subjekt sploh« ustvarjajoč, ne pa empirični človek. Sub jektivno ne moremo na tem ustvarjanju ničesar izpremeniti, kakor ni v naši moči, da bi 7+5 ne bilo 12. Naša subjektivna zavest ne more ne-pri-znati nujne zakonitosti »subjekta sploh«. Čeprav je n. pr. zakon o vzročnosti ustvarjen po transcendentalnem subjektu, je vendar tudi kritičnemu idealistu jasno, da ta zakon ni odvisen od empiričnega subjekta in od njegovega spoznavanja. Le »subjekt sploh« je normativen za naravo. Ta normativnost pa bi ostala ista, tudi če bi ne vedeli zan jo in če bi se je ne zavedali. Kantova tabla kategorij (kvalitete, kvantitete, relacije in modalitete) hoče veljati za vse subjekte, tudi za one. ki niso nikoli filozofirali ali čitali Kanta. Ko spoznamo konstitutivno funkcijo teh kategorij, se bomo kvečjemu začudili kakor gospod Jourdain, ko mu nekega dne njegov profesor filozofije pojasni, da že štirideset let »il fait de la prose sans le savoir«. Ako pripisujemo torej po tezi transcendentalnega idealizma spoznavanju ustvarjajočo silo, si moramo biti na jasnem, da gre za ustvarjanje čisto posebne vrste, in da človek ustvarja nekaj, česar ne more ne-ustvariti. V nasprotju s tem pa predpostavlja pravni red, da je bil zavestno ustvarjen po empiričnih subjektih. Pravo je raci jonalen red, po katerem zavestno usmerjamo dejavnost in jo zavestno presojamo. Česar se nihče ne zaveda, ne eksistira kot zapoved ali prepoved prava. Zaradi tega bi norme, ki bi izvirale od nekega transcendentalnega ali višjega subjekta, ne mogle biti pravne, dokler bi se jih empirični subjekt ne zavedal. Na meji racionalnosti empiričnega subjekta preneha tudi oblast prava. Za svet prava bi lahko postavili kot aksijom: quod non est in ratione, non est in jure. S tem ne nameravamo podcenjevati ali celo zanikati vloge podzavestnosti v individualnem in socijalnem življenju. Gotovo je človek le v mali meri racijonalno bitje. A samo v tej meri je mogoče tudi pravo. In kakor ne izčrpa racijonalnost vsega življenja, tako ne smemo staviti pretiranih zahtev na pravo, ki deli usodo vsega, kar človek zavestno ustvarja. Prihajamo torej do zaključka, da ni pravnih norm, ki bi veljale neodvisno od empiričnih subjektov, ali da vsaj kot pravniki o njih ničesar ne vemo. Zaradi tega je tudi pojem naravnega prava že v sebi protisloven, ker ni mogoče, da bi nekaj bilo dano po naravi, obenem pa zavestno ustvarjeno. Naravno pravo bi moglo veljati kot pravo le. kolikor bi ga zavestno postavljali, torej baš toliko, kolikor bi ne bilo »naravno«. V antitezi z naravnimi zakoni je bit pravnih postav odvisna od zavesti, in sicer ne od neke transcendentne ali transcendentalne zavesti, marveč od empirične zavesti članov neke družbe. Naravno pravo je v bistvu nauk o absolutni pravičnosti. Če ni naravnega prava, tudi absolutne pravičnosti ne more biti. V skladu s prejšnjimi izvajanji smo mnenja, da pravo ne predpostavlja absolutne pravičnosti. Pravo se zadovoljuje z relativno pravičnostjo, z neko abstraktno skonstruirano povprečnostjo ali normalnostjo, ki se po kraju in času spreminja. Empirično lahko ugotovimo le individualne sodbe o pravičnosti ali nepravičnosti neke norme ali nekega ravnanja. Na sličnost posameznih sodb gradimo neko povprečnost, ki nam služi kot merilo za presojanje dejavnosti. Ta povprečnost ali normalnost pa ni samostojna realnost, marveč le abstraktna podoba, praktično koristna in potrebna. Povprečnost je le destilat onega, kar smatra neka skupina za veljavno in pravilno. To merilo ni absolutno. Tudi če postavimo neki ideal, ii kateremu naj stremi vse človeštvo, n. pr. spoštovanje človeškega dostojanstva, je ta ideal vendar samo človeški, to je relativen.'15 Navzlic spoznanju njegove relativnosti pa lahko po njem usmerjamo našo dejavnost in se celo moramo po njem ravnati, če verujemo v njegovo upravičenost. V borbi za ideal odloča vera, ne pa razumski dokazi. 2. Da bi dokazali obstoj naravnega ali objektivnega prava, se njegovi predstavniki često sklicujejo na zakono-davno dejavnost. V zgodovinskem ekskurzu smo že poudarili antitezo med »ustvarjanjem« in »ugotavljanjem«. Naravnega prava človek ne ustvarja, marveč ga le »poišče, najde, ugotavlja in proglaša«. Če bi torej v pozitivnem pravu lahko izsledili fenomene »ugotavljanja«, bi človeško »ustvarjanje« ne bilo edini ali vsaj glavni vir prava. Trditev, da zakonodavec prava ne ustvarja, marveč ga le ugotavlja in proglaša, se v novejši literaturi vedno z nova ponavlja. Pri predstavnikih te posebno v Franciji zelo ugledne struje naletimo na vedno isti stereotipni stavek: »Le legislateur ne cree pas le droit. il le constate.« Neki nemški avtor je celo strnil svoja izvajanja v naslednji stavek: »Die Gesetze werden gemacht, das Recht dagegen nicht. Das Recht wird nicht gemacht. sondern gefunden.«"0 Vendar se nam dozdeva, da se iz zakonodavne dejavnosti same ne morejo izvajati zaključki, ki naj bi veljali za pravno dejavnost vobče. Zakonodavna dejavnost bi lahko imela značaj ugotavljanja, druge pravne dejavnosti bi pa mogle biti navzlic temu ustvarjajoče. Neglede na to pa lahko govorimo o »ugotavljanju« prava po zakonodavcu le v nekem posebnem, bolj metaforičnem smislu. Če raziskujemo vprašanje, odkod črpa zakonodavec snov za svoje zakone, lahko rečemo, da so skoro edini njegov vir norme, ki so v bistvu eksistirale in se uveljavljale v socijalnem življenju že pred uzakonitvijo. Jasno je, da si zakonodavec ne more poljubno izmišljati 66 Za razmerje med pozitivnim in naravnim pravom prim. Tnsic, II diritto positivo come valore e il diritto naturale, v Riv. Int. di Fil. d. diritto 1930, 687—720; G. Kušej, Sodobno prirodno in pozitivno pravo itd., Cas, 1. XXVI. 06 Darmstaedter, Recht und Rechtsordnnng, 1925. predgovor. načinov socijalne ureditve in samovoljno ustvarjati norm, ki bi v vsem nasprotovale socijalnemu izročilu, to je onemu kompleksu sprejetih naziranj. ki prehajajo iz roda v rod in so nekako že sami po sebi osnova naše dejavnosti. Ta naziranja sprejemamo po večini nekritično in ne da bi dolgo o njih razmišljevali. So to verovanja, bolj ali manj upravičena, nastala v dolgem historičnem razvoju družbe, ki se seveda razlikujejo po razmerah časa in kraja, v katerih družba živi. Tako je n. pr. institut lastnine v podrobni ureditvi posameznih držav različen, vendar pa si noben zako-nodavec ni samovoljno izmislil lastnine kot take. marveč jo je že našel kot kompleks bolj ali man j izdelanih norm. V izdelavi zakonodavca pa se te norme do neke meje vedno izpreminjajo: zakonodavec začrta in podčrta smernice razvoja in skuša v dani družbi neka nagnjenja pospeševati, druga pa zadržavati. V institutu lastnine bo zakonodavec n. pr. lahko poudarjal in ščitil kolektivistično ali individualistično smer. Kako globoko lahko posega s svojo ureditvijo v obstoječe socijalne odnošaje, zavisi pač od opore in priznanja, ki ga najde njegovo prizadevanje v družbi. Moč zakonodavca se zlomi na onih izročenih naziranj ih, ki so v neki družbi splošno sprejeta kot najbolj elementarni postulati sožitja, tako da jih zakonodavec mora priznati, ako se hoče izogniti odkritemu boju z družbo. Narava teh postulatov (n. pr. versko prepričanje, narodnost, ekonomične tendence itd.) zavisi večinoma od konkretnih razmer, v katerih se neka družba nahaja. Rek, da zmore angleški parlament vse, da pa ne more spremeniti ženske v moškega, pomeni več nego golo omejitev zakonodavca po fizičnih dejstvih. Običajno je zakonodavec kot član neke družbe, v kateri se je rodil in v katero je vrastel, prav tako podvržen historičnemu izročilu, kakor ostali člani družbe. Razlika med tem. kar smatra povprečna večina kot pravilno in praktično in pa reformatorskimi težnjami zakonodavca ne bo tako velika, da bi se morala smatrati za prelom s preteklostjo. Socijalni odnošaji kot produkt dolgega historičnega razvoja niso torej nikoli brezoblična snov, katero bi zakonodavec lahko pregnetel v poljubno obliko. Zakonodavec, ki ne pozna teh naravnih mej svoje dejavnosti, ali pa jih namenoma ignorira, bo doživel »neizbežen fiasko«, kakor pravi Petražicky.87 Zakonodavec se torej pri ureditvi socijalnih odnošajev potom zakonov nanaša vedno na že obstoječi družabni red, katerega pa nikoli ne sprejme v celoti, takega kot je, torej neizpremenjenega, marveč ga skuša vedno po nekih smernicah bolj ali manj preoblikovati, kolikor je pač v njegovi moči, ali pa se mu zdi pravilno in pravično. Kot posebno zanimiv primer za ugotavljajočo funkcijo zakonodavca bi lahko služil prehod od ustnega običajnega prava k pisanim zakonom, kakor se jasno in lepo kaže v srednjeveških statutih naših mest.68 Isti razlogi kakor za zapisovanje nepisanega običajnega prava veljajo tudi za kodifikacijo. Nebroj posameznih zakonov, ki si često nasprotujejo, pravna razcepljenost in negotovost, katera postavna določila so še v veljavi in katera ne, nezanesljivost učene interpretaci je, ki sčasoma narašča na multorum came-lorum onus, vse to ustvari neko kaotično pravno stanje, iz katerega ni druge rešitve nego poenostavljanje obstoječega historičnega materijala. Obstoječe pravo je treba spraviti v sklad z aktualnimi družbenimi potrebami. Materijalno torej kodeksi nikoli ne kršijo kontinuitete pravnega razvoja, marveč so ali hočejo biti sinteza in izbor najboljšega, kar je družba v preteklosti ustvarila. Tako so izsledki učene interpretacije rimskih in cerkvenih tekstov prešli v Code Napoleon. O svojem kodeksu pravi Portalis: »Uredniki niso zavrgli bogate dedščine, ki jo je narod sprejel od prednikov. Nasprotno pa so si nadeli sveto nalogo skrbno izbrati v starih zakonikih vse, kar se Uihko prilagodi našim šegam in sedanjemu redu stvari.«69 Tako je bil tudi avstrijski državljanski zakonik »sinteza prava, ki je pred zakonikom veljalo v avstrijskih deželah«.70 Zakonodavec se glede tega 67 Teoriju prava i gosudarstvu, 1910, II, 522. 68 Jasinski: Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana, IV. 69 1. c. 68. 70 Tiltsch, Z. BI. XXIX, 490 in nasl. Schey v Klang, Kommentar zum ABGB, 1927, I, 4. pač skoro vedno drži pravila, ki ga je tako točno označil Bacon.71 Tudi formalno ne pomeni kodifikacija že sama po sebi preloma s preteklostjo. Kakor ne pričara zakonodavec ma-terijalno novih norm ex nihilo, tako lahko razlikujemo razne tipe kodeksov po njihovih odnosih do drugih pravnih virov. Da hi kodeks že po svojem bistvu izključeval vse druge pravne vire, kratkomalo ni res. Kodeks ali zakonik je sistematična zbirka norm iz nekega pravnega področja. Niti državna sankcija niti izključitev vseh drugih pravnih virov nista bistvena za pojem zakonika. »Častni kodeksi« ne samo da nimajo državne sankcije, marveč celo predpisujejo dejanja, ki so po državnih zakonih kazniva (n. pr. dvoboj). Zaradi tega je treba pojmovno prištevati h kodeksom tudi one privatne zbirke zakonov, ki sistematično urejajo neko pravno snov, čeprav se v novejšem času nagibljemo k naziranju, da je državna sankcija neizbežna. Da pa to ni absolutno nujno, kaže dejstvo, da so dobile nekatere privatne zbirke značaj splošnoveljavnih zakonov,72 n. pr. Saksonsko zrcalo, Talmud itd. Ta pojav imenuje Petražicky »književno pravo«.73 Pojavi zapisovanja in kodifikacije kažejo torej, da gre res do neke mere za ugotavl janje prava, ki je eksistiralo kot tako že pred tem ugotavl jan jem. da pa se to ugotavljanje ne vrši nikoli čisio mehanično, marveč da je vedno združeno z bolj ali manj znatnimi premembami v obstoječem pravnem stanju. Norme, ki so se do tedaj udejstvovale v socialnih skupinah, se do neke mere preoblikujejo. S tem se pri-lagodavajo aktualnim potrebam družbe. Mnogokrat zatrjuje zakonodavec nalašč, da novi zakonik ne izpreminja obstoječega pravnega stanja, in sicer samo za to, da lažje uveljavi nove določbe, češ, da gre za že priznane stare običaje prednikov. Ta fenomen, ki ga je Petražicky krstil »tihotapstvo zakonodavčevega prava«,74 gotovo ni redek, posebno če pomislimo, da si pravni inštituti sličijo le, ako jih 71 Bacon, De Fontibus juriš, aphor. 64. 72 Dolenc, Dušanov zakonik. 1025. 10. 7S IVtražiekv, Teorija pravu i gosudarstva, 1910, 578. 74 I. c. 528. primerjamo »na debelo«, dočim se pri točnejši analizi pokažejo prav znatne razlike. 1 n prav te razlike in posebnosti odločujejo v praktičnem življenju, ker se spori ne rešujejo na osnovi splošnih principov, marveč s pomočjo konkretnih določb. Konkretnemu primeru da včasih ena sama beseda čisto drugo lice in to je v jurisprudenci odločilno, ne pa kaka splošna ugotovitev, na primer ta, da eksistira pri vseh narodih institut lastnine v eni ali drugi obliki. Konkretni lastninski spori se rešujejo po konkretnih normah, ki pridejo v nekem primeru v poštev, ne pa s pomočjo instituta lastnine kot takega. »Ugotavljanje« prava po zakonodavcu ali potom zapisovanja ima torej svojevrsten značaj, v katerem sta neraz-družljivo spojena dva elementa: ponavljanje in ustvarjanje. Po kontingentnih razmerah kraja in časa bo prevladoval eden ali drugi element, vsekakor pa nimamo nikjer ne ustvarjanja iz ničesa. ne golega ponavljanja. Ugotavljanje se pa nanaša vedno na že obstoječe in v družbi dejstvujoče norme, torej na empirične fenomene, ki jih moremo zaznati takorekoč z našimi čuti. Ugotavljajo se šege in značaji prednikov, ugotavlja se izročilo sodstva, ugotavljajo se pravila, izdelana v nauku, torej empirična dejstva, ki so se pojavila certo tempore et loco v vidnem svetu, ne pa transcendentne, nadempirične norme, ki bi jih skušali preliti v pozitivno zakonodajo. Zji vsebino norme kot povelja je povsem irelevantno, ali vemo za njen formalni izvor ali ne (kakor pri običajnem pravu). Razlika med običajnim pravom in zakonom je ista kakor med umetno pesmi jo, pri kateri poznamo avtorja, in l judsko pesmijo, pri kateri ostane avtor nepoznan. Samo za praktično učinkovitost je lahko vprašan je po izvoru norme važno. Zakon ima samo to značilnost, da ga postavlja — vsaj po moderni terminologiji — pristojna državna oblast, sicer se po nobenem drugem svojstvu ne loči od pravnih norm, ki izvirajo 11. pr. iz sodne prakse, iz običaja ali iz nauka. Ena in ista norma je lahko izdelana po vedi ali sprejeta kot usus fori, ali pa postavljena kot običaj ali zakon. Materijalno je torej za svojstvo norme kot take vprašanje izvora povsem irelevantno. Ugotavljajoča funkcija zakonodavca se torej nanaša vedno le na norme, ki so prav tako postavljene, to je pozitivno izdelane, kakor zakonodav-čeve, samo po drugih družabnih organih. Ali postavlja normo imperator ali kaka skupščina ali izvira iz dogovora med kraljem in narodom itd., ni važno za njeno bitnost, marveč samo za politično vprašanje, kdo je v neki družbi upravičen z obvezno močjo postavljati pravila ravnanja. Na osnovi zgodovinske izkušnje lahko postavimo neko razvojno črto. ki se navadno končava z zakonodavno dejavnostjo.™ Skoro pri vseh narodih se ponavlja razvojni proces, ki se pričenja z listnim običajnim pravom. To pravo se zapisuje. Tretja stopnja so pisani zakoni in njih zbiranje v privatnih ali javnih zbirkah. Zaključena faza je kodifikacija. Čeprav je ta razvojna črta le približna in vse prej nego nujna, sledi že iz dejstva, da predstavlja zakonodavna dejavnost poslednjo, morda najvišjo fazo razvoja, tudi potreba, da se zakonodavec ozira na prejšnje razvojne momente in jih absorbira in premaga v končni sintezi. Skrčen na prave meje je torej smisel teze o »ugotavljanju« prava po zakonodavcu predvsem ta, da zanika njegovo neomejeno oblast, ga opozarja na meje njegovih možnosti in zmožnosti, in da poudarja kontinuiteto historičnega razvoja. Nikakor pa ne sledi iz tega »ugotavljanja«, da bi pravo sploh ne bilo postavljeno po človeški dejavnosti. 3. V naravno pravo usmerjeni teoretiki kaj radi pripisujejo pozitivistični šoli naziranje, da istoveti pravo z zakonom in da s pomočjo te enačbe »pravo je zakon« prisvaja monopol ustvarjanja prava državi. Tako pravi n. pr. Roger Bonard:™ »Le positivisme juridique ... continue a n’admettre comme droit reel et existant que le droit positif. c ’ e s t - a -d i r e77 ce droit formule et sanctionne par 1’fitat«. V istem smislu trdi Le Fur:78 »Pour les formalistes il n’existe qu’un seul droit. le droit positif, c’est-a-dire la volonte du legisla-teur. parceque la sanction est de 1’esence du droit. 11 n’y a pas 75 Prim. Krek, Pomen rimskega prava, 1921, 64/65. 76 Droit naturel et droit positif v Revne internationale de la tlieo-rie du droit, III, 1. 77 podčrtal jaz. 78 Le droit naturel et le droit rationnel on scientifique v Revne de droit international, I (1927). 676. de droit en dehors d un ordre emane du legislateur; pour eux, le droit se confond done avec la loi«. Na slične trditve naletimo pri Gčnyju in drugih. Proti tej namenoma ustvarjeni premisi nato dokazujejo, da pravo ni istovetno z zakonom in da eksistira izven zakonov še drugo pravo, ki naj bi bilo naravno, objektivno ali racijonalno. Sofizem je v vseh teh primerih prozoren; glavna pažuja je obrnjena na dokaz, da eksistira pravo, ki ni postavljeno od države, in je odvrn jena od osnovne točke, ki bi se ravno morala dokazati, namreč, da to objektivno ali naravno pravo ne le da ni postavljeno od države, marveč sploh ne od človeških bitij. Izvzemši trditve pa. da je to pravo dano (»donne« je zato stereotipen izraz, ki se vedno ponavlja) iščemo zaman po dokazih, ki bi bili osnovani na dejstvih razuma, ne pa na postulatih vere. Če izhajamo iz enačbe »pravo je zakon« in smatramo, da eksistira samo eno pravo, to je pozitivno, po zakono-davcu ustanovljeno pravo, in da ne spada v pravo, kar ni zapisano v zakonskih tekstih, je kaj lahko dokazati, da je okvir zakonskega prava preozek in da poka na vseh straneh. Trditev, da vsebuje zakon vse pravo, nasprotuje preveč oči-vidno resničnemu življen ju, da bi se mogla ob točnejši analizi vzdržati. Sicer pa se ta trditev ni nikoli postavila kot skupna dogma pozitivistične šole, zaradi česar sploh ni mogoče govoriti o taki enotni usmerjenosti. Kolikor pa je svojčas prevladovalo naziranje, da je vsa pravna dejavnost izčrpana v zakonodavni, lahko danes ugotovimo, da se je po prizadevanju novih, posebno socijoloških smeri umaknilo realnejšemu pojmovanju pravnega življnja. Že zgodovinska šola70 je poudarjala, da obstoji mnogo več pozitivnega prava nego ga vsebu jejo zakoni in da je zakonodavec vezan na pravo, ki ga je zgodovinski razvoj ustvaril neodvisno od njega. V recenziji Gonnerjeve knjige »Uber Gesetzgebung und Rechtswissenschaft«80 je naglašal Savigny, da morajo zakonodavci, če hočejo pravilno uporabljati svojo oblast, spoznavati in proglašati ono 79 In šp pred njo Hugo, Zur zivvilistischen Biicherkenntnis, 1, 209 (1790). Prim. tudi Landsberg, Geschichte der deutschen Rechtswissen-schaft, Zweiter Halband, Text 19, Noten 6.—7. so V Zeitschrift fiir geschichtliche Rechtswissenschaft, I, 1815, 384. pravo, ki obstoji neodvisno od njih (das unabhangig von ihuen seiende Reclit). Zakonodavec. bi se izneveril svojemu poslanstvu, če bi namesto tega prava postavil samovoljo. Vse pravo nastane po Savignyju »durch innere, still\vir-kende Krafte, nicht durch die Willkiir des Gesetzgebers.81 Da se v vsej socijološki šoli v nasprotju z državno zakono-davno funkcijo poudarja družbeni moment pri ustvarjanju prava, je tako splošno znano, da je povsem nerazumljivo, kako je mogoče podtikati pozitivistični šoli, da istoveti pravo z zakonom, ki ga ustvarja država. Iz primata p r a v n e organizacije nad državo pa še dolgo 11 e sledi, da bi se morala tudi pravna organizacija sama transcendentno utemeljiti. Gotovo je država le del družabne organizacije in je daleč od tega, da bi izčrpavala vso raznolikost sooijalnega življenja. Smatrati, da je država isto kot prvobitna socijalna skupnost, se pravi, zamenjati del s celoto. Zaradi tega stojijo pravne norme, ki so se že s početka razvijale v socijalnih skupinah in ki jih država kot izvestna oblika socijalne organizacije najde že izgotovljene, seveda nad državo kot neko višje pravo, ki ga mora vsaka državna uprava spoštovati. Te norme pa niso transcendentnega izvora in niso odtegnjene izkustvu, marveč so izdelane in oblikovane v historičnem razvoju. V zgodovini človeštva so se polagoma ustanovila neka relativno-splošna pravila, ki si sicer ne morejo prisvajati absolutne veljavnosti, a nam vendar nudijo kolikor toliko enotno merilo za presojanje človeške dejavnosti. * Prihajamo torej do zaključka, da se pravičnost ne more transcendentno utemeljiti in da ne obstoji neka pravna reaU nost. ki bi bila vzvišena nad subjektivnim človeškim ustvarjanjem in neodvisna od historičnega razvoja. Ali smo zaradi tega izročeni samovolji zakonodavcev? Ali nam je morda odtegnjeno vsako merilo za presojo člo- Kl V0111 Beruf unscrer Zcit fiir Gesetzgebung und R.echtswissen-schaft, 8/9: ibid. Erstc Beylagt: 101. Primerjaj tudi Svstom des heutigeu romischen Rechts, 1840, I, 14, 15. veške dejavnosti, ki bi bilo vzvišeno nad samovoljo posameznika in neodvisno od slučajnega dnevnega razpoloženja? Ali nam je radi tega morda zabranjeno »d elever le regarde vers ces regions sublimes, qui ouvrent a tous les perspecfi-ves de la justice immanente«?82 Mnenja smo, da ne. Če nam je tretje kraljestvo absolutne pravičnosti nedostopno, eksistira vendar konkretna, certo tempore et loeo veljavna pravičnost kot rezultat historičnega razvoja. Ideja pravičnosti je tvorba razuma, je per-tinens ad rationem, kakor je dejal Sv. Tomaž. Razum pa ni eden, večen in nespremenljiv. Na delu vidimo le razume konkretnih posameznikov, ne pa neki absolutni in vedno sebi enaki razum, ki bi ustvarjal nadčasovne in za vse kraje veljavne norme. S tem konkretnim, individualnim razumom presojamo človeško dejavnost in primerjamo to. kar je, s tem. kar naj bo. Kakor pa zanikamo absolutnost razuma, tako moramo vztrajati na individualnem razumu kot tvorcu pravnih norm. Iz empirične neu gotovi j ivosti večnega razuma še nikakor ne sledi samovolja ali pa pomanjkanje raci-jonalnosti sploh. Svet prava leži nekako v sredi med večnim razumom in popolnim brezumjem, v katerem bi utonilo tudi pravo kot relativno - raci jonalna vrednota. Če pravu ni dana absolutna raci jonalnost, mu je tembolj potrebna neka relativna, po kraju in času omejena razumnost. Ta razumnost pa ne eksistira nikjer, preden je človek ne ustvari. O kakem pravu višjega reda, brezčasno veljavnem in ne po človeku ustvarjenem — ne vemo ničesar. Ker je pravo ustvarjeno po človeku in za človeka, ne more biti govora o samobitnosti pravnili vrednot, ki bi veljale neodvisno od človeka. Na koncu moramo še poudariti, da je naša kritika namenjena predvsem teoretski osnovi naravnega ali objektivnega prava, ne pa vsebini principov, ki jih je oznanjevalo. Naravno pravo si je steklo brezdvomnih zaslug za ostvar-janje pravičnejšega družabnega reda. Navzlic njegovi vzvišenosti pa vidimo v naravnem pravu le tvorbo historičnega razvoja, o katerem ne moremo trdit i, da bi ne mogel biti tudi drugačen. Tudi v pravu absolutnost ni od tega sveta. 82 C.env. Scicnce et technique, IV. 214. Naši zaključki se gibljejo torej v smeri pravnega relativizma. Tudi ta se lahko, kakor naravno pravo, sklicuje na staro in častitljivo izročilo. V evropski kulturi so sofisti prvi osporovali transcendentnost pravičnosti in njeno objektivno osnovo. Preko Aristipa in Epikura, preko Montaig-nea in Pascala sega to izročilo do današnje pozitivistične in socijološke šole. V primeru z universalizmom naravnega prava pa se nam zdi nominalizem pozitivizma bolj v skladu z ono specifično realnostjo, v kateri se izživlja pravna dejavnost. Le probleme de la realite du droit. L’auteur examine les divers courants du realisme et de l’ide-alisme du point de vue de la theorie de la connaissance. Les rapports entre le sujet de la connaissance et les etres pliysiques d’une part et les rapports entre ce meine sujet et le droit d’autre part, sont susceptibles de deux etudes paralelles. Selon l’une ou Tantre conception, 011 peni concevoir l’existence d’un arbre p. e. ainsi que l’existance du droit comme dependante ou independante de 1’esprit humain. Ce n’est que 1’idealisme psychologique qui con^oit tout objet — physique ou moral — comme une creation du sujet einpirique. L’idealisme critique de Kant et les ecoles postkantiennes soutienent aussi la dependance de 1’objet par rapport au sujet de la connaissance; cependant, celui-ci n'est pas le sujet empirique, mais un etre abstrait que l’on definit comme sujet transcendentni. A 1’egard du sujet empirique, le sujet trans-cendeutal est tout aussi independant que Test p. e. la nature pour le realisme naif: 1’houime concret ne peut, d’aucune maniere, avoir prise sur ce sujet transcendental. En effet, 1’idealisme cri-tique arrive done a la meme conclusion que le realisme platoni-cien. c’est-n-dire qu'il admet l’existence d’un etre independant de l’esprit humain. Par consequent, les deux doctrines sont aussi d’accord pour admettre un droit qui serait independant de l’hom-me. Cest la notion de droit naturel. L’idealisme critique est done loin d avoir infirme la notion de droit naturel comme le pretendent certains neocriticistes. D’apres la doctrine du droit naturel, 1’homme ne c r e e pas le droit, mais illedecovre et le con-state. Les theories recentes du droit objectif ou rationnel de Hauriou et de M. M. Geny et Le Fur se rattachent aussi a cette tradition ancienne du droit naturel, que 1’auteur examine dans un aper^u liistorique. Or, suivant 1’auteur, il est impossible dadmettre qu'uu drnii puisse exister independamment de 1’homme. La notion du droit natur el, rationnel ou objectif est contradicloire. Le droit est, en premier lieu, une regle d’action. Cest pourquoi il doit exister dans l esprit des etres humains; autrement, on ne pourrait se conformer a son imperatif ni juger d’apres lui les actions liuinai-nes. Ce qui n’est connu d’aucuu esprit humain, ne peut exister comme regle de droit. Ce n’est qu’apres l’acte createur de 1’hoinme qu’une regle dc droit peut devenir obligatoire, tout en n’etant pas connue de tous les membres d’un groupe. A cet acte createur nous ramene tout ce que nous connaissons de differentes sources du droit, comme p. e. la coutume, la legislation, le droit scienti-fique et judicaire etc. etc. II s’ensuit que le droit ne peut etre »constate«, mais seulement crce, et que avant cet acte il n’existe nulle part. Comme toute creation humaine, le droit ne peut pre-tendre ii etre absolu. et la justice ne saurait ecliapper a la con-tingence. Une justice absolue ne pourrait exister que pour \in esprit absolu. Mais le droit ne presuppose meme pas une telle rationalite. II est situe entre celle-ci et le pur irrationel, c’est-a-dire qu’il presuppose une raison contingente qui n’est pas tou-jours et ))artout la meme. Cette rationalite contingente a elabore. au cours tle l’evolution de Thumante, des principes et des regles, qui, tout en n’etant pas absolues, peuvent guider nos actions en s’inspirant d’un ideal social eleve. Univ. doc. dr. Joso Jurkovič: Javni interes. Izraz »javni interes«, »javni oziri«, »obča korist« je v javnem, zlasti upravnem pravu, jako pogost. Tako določa n. pr. 3. odst. § 136. zakona o upravnem postopku, da se mora izvesti izvršba odločbe uradoma, če je izvršba v javnem interesu; v zmislu 2. odst. § 128. istega zakona sme tudi oblastvo uradoma obnoviti postopanje, kadar gre za javne interese; 2. odst. čl. 36. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih določa, da sme odgoditi upravno oblastvo na prošnjo tožilca izvršbo upravnega akta do končne sodne rešitve, če to dopušča javni interes. Vendar ni izraz samo pogost, ampak tudi dokaj važen za javno pravo. Tako sme upravno oblastvo na podlagi 2. odst. § 119. zakona o upravnem postopku izjemoma brez ozira na pritožbo izvršiti upravno odločbo, če je to neizogibno potrebno v javnem interesu; v zmislu 1. odst. § 134. istega zakona sme najvišje oblastvo, ki je pristojno odločati o kakem predmetu, v svrho zaščite javnega interesa v potrebnem obsegu razveljaviti ali spremeniti pravnomočno odločbo; 3. odst. čl. 22. ustave določa, da je dopustna razlastitev privatne lastnine v občo korist. Tej pogostosti in važnosti izraza pa ne odgovarja določnost glede pojmovanja izraza. Eni pravijo, da je pojem javnega interesa nedoločen,1 drugi, da je brez vsake vsebine,2 tretji so mnenj ti, da sploh ni mogoče pojma tako opredeliti, da bi bil vporaben za vse posamezne konkretne 1 Layer, Prinzipien des Enteignungsrechtes, str. 180: »In An-betracht der niclit zu leugnenden Unbestimmtlieit des Begriffes.. .« 2 Merki, Allgemeines Verwaltungsrecht, str. 115: »... weil das oeffentliche Wohl, das oeffentliche Interesse, oder wie man diesen Wegw-eiser des Organliandelns nennen mag, eine so inhaltsleere For-inel ist.. .< primere.3 Te kritike bi se dale morda zvesti na ugotovitev, da izrazu »javni interes« ne odgovarja noben pojem, ali pa da mu odgovarja več pojmov. Kaj je vzrok na eni strani tej pogostosti in na drugi tej nedoločnosti izraza? Preden poskusimo odgovoriti na to vprašanje, moramo odgovoriti na drugo, in sicer: ali je pojem »javnega interesa« sploh juridičen pojem? Ali spada opredelitev tega pojma v juridično vedo? Na videz pojem gotovo ni juridičen. Po svoji obliki je to političen ali kvečjemu sociološki pojem, zato bi ga morali analizirati politična veda ali sociologija. Vendar ta sklep ni nujen. Tudi pojem »nalezljive bolezni« ali »rudnine« ni primarno juridičen. S tem pa, da je prevzelo pravo te pojme v svoj sestav, so postali pravni ali vsaj tudi pravni. Res pa je, da je v samem juridičnem sestavu razlika med pojmom »javnega interesa« in pojmom »nalezljive bolezni«. Dočim je namreč pojem »nalezljive bolezni« v medicini določen in ni potrebno niti mogoče pravniku, da bi ga sam opredeljeval, pa pojem »javnega interesa« v politični vedi ali sociologiji ni opredeljen, ali vsaj ni opredeljen tako, da bi bila ta opredelitev sprejemljiva za pravnika. I. Izraz »javni interes« je sestavljen. Zato moramo poskusiti najprej, da opredelimo eno sestavino, in sicer sestavino »interes«. Še-le, če ugotovimo, kaj pomeni izraz »interes« v obče, se lahko vprašamo, kaj je » javni interes«, torej nek poseben interes. Tukaj pa se takoj pokaže, da se vporablja izraz »interes« v različnih pomenih, da odgovarja izrazu več pojmov. Najprej pomeni »interes« nek odnos kakega subjekta do kake stvari.4 V tem zmislu govorimo, da ima kdo interes za svoj poklic, za literaturo, za znanost itd. V drugem po- 8 Fleiner, Institiitionen des deutschen Venvaltungsrechts, 8. predelana izdaja, 1928, str. 143, opomba: »Es wird nie gelingen, den Be-griff des „oeffentlichen Interesses" in ein System zn bringen.« 4 Staatslexikon, hrsgb. v Sacher, 5. popolnoma predelana izdaja, 1927, str. 1506: »Allgemein wird darunter ein Tcilnehmen, ein Be-gehren — etwa ein sinnlichcs Gefallen, ein sittliches Streben, eine in-telektuelle Neigung verstandcn.« menu vporabljamo izraz interes takrat, ko govorimo, da je to in to v interesu tega in tega. Tukaj pomeni interes, da ima, bo ali bi imel kdo od kake stvari kako korist, neglede na to, ali se dotični te koristi zaveda ali ne.5 Tretjič pomeni interes skupnost vseh stremljenj, potoni katerih si skuša pridobiti poedinec razne materielne in iinaterielne dobrine.6 Nadalje govorimo, da je to in to v interesu kmetijstva, obrti, trgovine itd. in mislimo s tem na pospeševanje teh panog. Poleg tega pravimo, da pozna ta in ta samo svoje interese in razumemo pod tem, da mu je lastna korist prvo. Če pregledamo te pojme interesa, vidimo, da se nanašajo vsi na zasebni interes. Sedaj se moramo vprašati, kateri pojem zasebnega interesa naj vzamemo za osnovo pri analiziranju javnega interesa. Ker ne vemo točno, kaj je javni interes, nam ne preostane drugega, kakor da preskusimo empirično, kateri pojem privatnega interesa odgovarja občemu pojmovanju javnega interesa. V to svrho vzemimo razlastitev privatne lastnine. Takoj vidimo, da je najbolje združljiv pojem razlastitve s tistim pojmom privatnega interesa, ko imenujemo interes nekoga neko stvar v najširšem pomenu, od katere ima. bo ali bi imel koristi. Razlastitev v javnem interesu bi pomenila torej, da ima, bo ali bi imela javnost od razlastitve koristi. Pri opredelitvi javnega interesa bomo vzeli torej za podlago ta v obče največ vporabljani pojem privatnega interesa. Pri tem je seveda mogoče, da se bo izkazal kot neraben tudi ta pojem, ker sta morda pojem zasebnega in javnega interesa sploh različno zgrajena in sta samo na videz enaka. Pri tem moramo vsaj mimogrede pokazati tukaj na problematiko privatnega interesa, kakor smo ga vzeli za pod- 5 Komer, /ur Frage (les oeffentlichen Interesses, Zeitsclirift fiir Verwaltung, 55. letnik, 1921, 7. zv. str. 176: »Das Reagieren des Subjekte* deutet normalervveise auf eine Forderung hin, die das Individuum durcli den Gegenstand des Interesses erfahrt, und zwar auch dunn erfiilirt, vvenn es die Forderung gar uiclit kenut oder niolit schatzt.« 6 Pareto, Trakte de sociologie generale, TT. zv. 1917, str. 1280: »Les individus et les eollectivites sont poussčs par 1'instinct et par la raison a s’approprier les biens materiels utiles, ou seulement ugrčables ii la vie, aussi qua rechercher de la consideration et des lionneurs: On peut donner le nom d’ i n t e r e t s a 1’ensemble de ces tendences.« lago. Rekli smo, da imenujemo privatni interes kako stvar, ki je komu koristna, neglecle na to, ali se dotičnik te koristi zaveda ali ne. Če se zaveda te koristi, se vprašamo, kje ima merilo, kriierij za to koristnost? Če je namreč merilo samo njegovo subjektivno prepričanje, je jako lahko mogoče, da je to prepričanje zmotno, da torej njegov interes ni pravi interes. Če pa se koristi ne zaveda, ampak so samo drugi prepričani, da je to njegov interes, potem je sicer kriterij za njegovo korist izven njega, vendar ni ta kriterij nič manj subjektiven kakor njegov. Iz tega se vidi, da kakšnega absolutnega kriterija za privatni interes ni. II. Kaj pomeni »javen«? Odst. 2. § 1. zakona o državnih cestah pravi: »Javne so tiste ceste, ki so vsakemu dostopne za promet in vporabo v obsegu, ki ga dopušča svrha ceste.« In za javni zavod smatrajo kot značilno, da je pod enakimi pogoji vsem enako dostopen.7 Tukaj pomeni javnost vse tiste osebe, ki vporabljajo kako napravo; naprava dobi Označbo od onih. ki jo ukoriščajo. Vendar se vporablja izraz »javen« tudi še v drugem pomenu. Tako imenujemo javne združbe tiste juridične osebe, ki vrše javno upravo; in javne stvari so tiste, ki so trajno namenjene za svrhe javne uprave. Tukaj pomeni javnost teritorialno ali poklicno združeno množino oseb, ki se upravlja po svojih zastopnikih. Bistvene razlike med obema pojmoma ni. To je samo gledanje na množino oseb z dveh različnih vidikov. Enkrat gledamo na množico kot organizirano, enkrat kot neorganizirano. Kajti tudi javna združba kot organizacija dobi svoj znak javnosti od množine oseb in so na drugi strani osebe, ki uporabljajo javni zavod, organizirane v javne združbe: občino, banovino, državo. Če vzamemo še poleg tega pojem javnega prava, tudi 7 Krhek, Upravno prnvo, IT. knjiga, str. 48: »No najvažnija je pojava kod javnih ustanova što su one dužne pružati svim uživaociina uz jcdnake uslove, i jednako uživanje.« ne pridemo do drugačnega rezultata, javno pravo ločijo od privatnega po interesu ali po subjektu. Po interesni teoriji naj bi šlo v javnem pravu za skupnostni, v privatnem za poedini interes. S to teorijo si ne moremo pomagati, ker šele iščemo, kaj je skupnostni, javni interes. Po subjektivni teoriji pa bi šlo v javnem pravu za odnos podrejenosti po-edinca naprain javnemu oblastvu, v privatnem pravu pa za prirejenost poedincev. Ta subjektivna teorija je bila v absolutistični državi gotovo pravilna, danes pa je toliko pravilna, kolikor je ni prehitel čas, to se pravi: kolikor ne obstojajo subjektivne javne pravice. Ker se ne moremo tukaj podrobneje pečati s to teorijo, naj zadostuje par primerov. Po § 13. zakona o državljanstvu imajo osebe, ki izpolnju jejo pogoje za pridobitev državljanstva in ki bivajo poleg tega pri nas nepretrgoma 30 let in niso izpolnjevale zadnjih 10 let nobenih obvez napram svoji dotedanji domovini (otadž-bini). pravico na naše državljanstvo. Tukaj oblastvo nima svobodnega prevdarka, ali dotičnemu da državljanstvo ali ne. ampak mu ga mora dati. sicer bo dotičnik lahko tožil pri državnem svetu. Po domovinskem zakonu ima vsakdo pravico na nemoteno bivanje in ubožno preskrbo v občini, po ustavi se ne sme nihče izgnati iz države. V vseh teh primerih, ki bi se dali poljubno pomnožiti, je prav za prav vprašanje, kdo je nadrejen ali podrejen. V bistvu vsakega prava pa je, da se lahko izvrši s silo. Zato je razumljivo, da razpolaga javno pravo, ki je del prava, s silo. Sila ali nadrejenost oblastva torej ni nekaj stvojstvenega samo javnemu pravu, ta svojstvenost je kvečjemu v tem. da upošteva javno pravo vobče bolj skupine, ali z drugimi besedami. da se nanaša pretežno na množine oseb. Če se sedaj vprašamo kaj je javni interes, bi rekli, da je javni interes korist, ki jo ima množina oseb od kake stvari. Kakšne so te koristi? Najrazličnejše, tako. da jih je mogoče označiti zopet samo z izrazi, ki so sami potrebni opredelitve. Tako določa n. pr. § 134. zakona o upravnem postopku, da sme najvišje upravno oblastvo, ki je obenem instanca za kak predmet, v svrho zaščite javnega interesa v potrebnem obsegu razveljaviti ali spremeniti pravnomočno odločbo, kolikor je to neizogibno potrebno, »da se odvrne silna nevarnost za življenje in zdravje l judi, za državno varnost, za javni mir in red, za javno varnost ali moralo ali za narodno gospodarstvo.« Čl. 65. zakona o notranji upravi določa, da so oblastva obče uprave v prvi vrsti poklicana, da varujejo javne interese in skrbe za občo korist. V zmislu čl. 66. istega zakona skrbe v to svrho »za javni mir, varnost, red, varnost prometa, zdravje ljudi in živine, javno moralo in za pospeševanje narodnega gospodarstva, preprečujejo ogrožanja vsake vrste v te j smeri in odstranjujejo nastale zapreke s podvzemanji nujnih ukrepov«. Že ti primeri kažejo, da je javni interes nekaj labilnega, relativnega. Kar je danes javni interes, jutri lahko ni, in obratno. Danes je n. pr. marsikaj javni interes, kar ni bil javni interes v liberalistični državi. Ali pa je mogoče kak kriterij za to, kdaj lahko govorimo o množini oseb. ali kratko o družbi, katere interesi so višji od interesov posameznika, tako da se morajo v konfliktu med privatnimi interesi in interesi te družbe privatni interesi umakniti? Mislim, da je tnkaj kako objekivno merilo nemogoče. Lahko je nekaj subjektivni interes milijona ljudi, pa ni javni interes, lahko pa je eventualno interes samo par ljudi, pa je javen interes. Kako je to mogoče, bo razvidno iz nadaljnjih izvajanj. III. Rekli smo, da je privatni interes korist, ki jo ima ali bi jo imel privatnik od kake stvari, ne glede na to, ali se te koristi zaveda ali ne. Tako se nam kaže privatni interes v dveh oblikah: enkrat odloča o interesu poedinec sam, drugič odloča o poedinčevem interesu nekdo drugi. Če pravimo, da je javni interes korist kake skupine, se moramo vprašati: ali je interes to, kar smatra skupina sama za koristno, ali pa je njen interes samo to, kar smatra nekdo izven te skupine kot koristno? To bo najbolj razvidno na primeru. Občani kake občine imajo velik interes na gradnji občinskega vodovoda. Ali je ta interes s tem že javen interes? Brezdvomno ne. Tukaj manjka še organ občine, občinski odbor, ki mora odločati o tem, ali je vodovod potreben, to se pravi, ali je gradnja vodovoda v javnem interesu. Samo, kar smatra občinski odbor kot koristno za občino, to je v občinskem interesu. Tukaj nas ne zanima vprašanje, ali ni občinski odbor moralno primoran, smatrati nekaj za občinski interes, kar je v korist občanov. Tako vidimo, da ne odločajo o svojem interesu občani sami, ampak odloča o njihovem interesu njihov zakoniti predstavnik kot organ javne uprave. Vendar ni nujno, da bi bila ta odločba definitivna. Če je treba namreč razlastiti za ta vodovod kako privatno zemljišče, bo izvršilo razlastitev državno oblastvo. Pred razlastitvijo pa bo odločalo o tem, ali je vodovod, ki ga je sklenil občinski odbor, v javnem interesu ali ne. Interes občanov bo iorej to, kar je smatral za njih interes občinski odbor in organ državne uprave. Zato bi lahko rekli: neposreden interes kake skupine postane lahko javen samo takrat, če ga smatrajo za javnega organi upravne edinice, v katero je skupina vključena, in eventualno še organi kake višje upravne edinice. Če pravimo, da morajo usvojiti interes nižje edinice, da postane javen, poleg organov te edinice eventualno še organi višje edinice. velja ta eventualnost samo za razmerje samoupravnih edinic napram državnim upravnim edinicam. Če pa gre samo za državne upravne edinice, mora usvojiti interes nižje edinice poleg tega organ višje edinice. To nam kažejo že pozitivna zakonska določila. Po § 134. zakona o upravnem postopku sploh lahko razveljavi ali spremeni iz javnih interesov pravnomočno npravno odločbo samo najvišje oblastvo, ki je obenem instanca za dotični predmet, ne more pa je razveljaviti ali spremeniti oblastvo, ki je odločbo izdalo, torej organ edinice, katere interesi pridejo verjetno pač najprej v poštev. Tukaj je teoretično možno, na kar smo že opozorili, da namreč najvišje oblastvo razveljavi odločbo, katere razveljavljenje je v interesu samo par poedincev, da postane torej interes samo par poedincev javni interes, da pa ne razveljavi odločbe, katere razveljavljenje bi bilo v interesu, recimo, tisoč ljudi, da torej interes tisoč ljudi ni javen interes. Ali se to godi ali vsaj zgodi v praksi, nas tukaj ne zanima. Isto osvojitev interesa po organu višje edinice vidimo pri naredbah, ki se izdajajo na podlagi čl. 67—71 zakona o notranji upravi. Ti členi govore o naredbah, ki se izdajajo v svrho zaščite javnih interesov, kakor jih navaja čl. 66. istega zakona. Ia tukaj določa 2. odst. čl. 67., da je treba za naredbe, ki jih izdajajo prvostopna oblastva obče uprave, pribaviti pristanek bana; samo v neodložno nujnih slučajih se lahko izda naredba tudi brez banovega pristanka, vendar se mora takoj zaprositi za pristanek. In 2. odst. čl. 71. določa, da mora oblastvo. ki je na-redbo izdalo, poslati naredbo v ireh izvodih nadrejenemu oblastvu z naznačen jem. kdaj in kako je bila uredba objavljena. Vse to kaže čisto jasno, da je tukaj odobritev po organu višje edinice potrebna. Vendar so navedeni primeri samo podrobnejša obrazložitev splošnega pravila, ki daje specifičen značaj vsej upravi. To pravilo, ki je pozitivno normirano, določa, da sme višji organ dajati nižjemu službene naloge. In naj je javni interes na videz v konkretnem primeru bolj ali manj določen, vendar ni dvoma, da je pod vržena presoja o tem, ali naj ta interes res postane javen, svobodnemu preudarku organa dotične edinice in s tem svobodnemu preudarku organa višje edinice. Organ višje edinice pa eventualno ne bo presojal samo o tem, ali je nektij v interesu nižje edinice pa morda proti interesom višje, lahko bo nekaj v interesu nižje in višje edinice in vendar višji organ tega ne bo smatral za javni interes, ker se mu zdi neoportuno, neprimerno za najvišjo edinico. Normalno je nekaj, kar je neoportuno za kako edi-nico, obenem škodljivo zanjo, tako da se tukaj enostavno nižji javni interes umakne višjemu; možno pa je vendar, da oportunost ne odgovarja interesu nobene edinice, ampak odgovarja samo interesu poedinca ali par poedincev, tako, da je v teh primerih interes poedinca nad interesom skupine ali z drugimi besedami, da je interes poedinca javni interes. Vprašanje pa se komplicira še bolj. Vobče se poudarja, da so javni interesi trajni. Kaj pomeni to? To pomeni, da tukaj ne gre samo za interese sedanjih prebivalcev edinic, ampak da gre tudi za koristi bodočih pokolenj edinic. Torej je lahko nekaj, kar je naravnost nasprotno koristim sedanjih prebivalcev edinic, v interesu teh edinic. Tukaj se pridruži torej še moment bodoče koristi, zato postane kriterij javnega interesa še bol j subjektiven. Dasi se vidi iz teh razčlenitev pojma javnega interesa, da bo večkrat težko reči v konkretnem primeru, ali so mišljeni interesi višje ali nižje edinice, ali sedanji ali bodoči interesi, vendar se lahko vsaj reče: normalno gre za interese večine ali točnejše: za interese, ki jih usvoji tudi večina, iz česar sledi, da se morajo interesi nižje edinice umakniti interesom višje, večje. Ali pa je pravilen sklep, da so interesi večine vedno javni interesi? Brezdvomno ne. Kajti naj znaša večina enainpetdeset ali devetdeset odstotkov, vedno je to samo večinski interes, ni pa še to občni, javni interes. Zato je tukaj glavno vprašanje, kako bomo prišli do tega, da bo interes, recimo devetdesetih odstotkov, torej večine, obči, javni interes? Tukaj se spomnimo znane Rousseaujeve dedukcije, ki se zdi zofizem. namreč, da narod pri glasovanju o kaki zadevi ne izraža svojih osebnih želj, ampak svoje mnenje glede obče volje: in manjšina, ki glasuje proti večini, se je zmotila v svojem mnenju glede skupne, obče volje. Kaj pomeni ia obča volja? Ta obča volja pomeni sledeče: če hočejo tvoriti ljudje kako združbo, recimo državo, mora vladati med njimi molče ali izrecno soglasje glede tega. kako bo ta združba izražala svojo voljo, kratko: na kak način bo delovala. In ena točka tega soglasja je tudi ta, da se manjšina podvrže večini, oziroma da sprejme manjšina sklepe večine za svoje. Samo na ta način si lahko razlagamo, zakaj se smatra kot obvezen zakon, proti kateremu je glasovalo devetinštirideset odstotkov poslancev. Če apliciramo to na naš primer javnega interesa, bomo rekli: že iz obstoja države, ki mora delovati potom svojih organov, sledi, da moramo sprejeti kot javni interes to, kar smatrajo za javni interes javni organi. Kaj pa smatrajo za javni interes javni organi? Oni bodo skušali na nek način ustreči zahtevam vsakokratne družbe, kajti to je legitimacija njihovega obstoja kot organov. In ker je današnja družba pač ustrojena tako, da gredo interesi večine pred interesi manjšine, je razumljivo, da bodo normalno smatrali organi kot javni interes, interes večine. Iz vseh dosedanjih dedukcij pa je razvidno, da imata zasebni in javni interes prav za prav jako malo skupnega: dočim je zasebni interes lahko vse, kar ni proti pravnemu redu, je javni interes lahko samo nekaj, kar smatra kot javni interes pravni red. Kajti pravni red, ki delegira organa, da določa o javnem interesu, sprejme s tem odločbo organa kot pravno normo. Kakor pa je težko reči, kakšno normo bo izdal za kak primer zakonodajalec, tako je težko reči, kaj bo smatral konkretno organ za javni interes. V. Če smo rekli, da se pri javnem interesu suponira, da sprejme manjšina večinski interes, tako, da postane interes večine obči interes, so s tem obenem dane meje javnemu interesu. Kajti ni vedno tako, da bi manjšina sprejela interes večine kot svoj interes. Nasprotno, manjšina se bo večkrat branila in protestirala proti temu, da bi se smatral interes večine tudi za njen interes. Tukaj potem ni občega in s tem javnega interesa. Manjšina ne bo priznala, da se sme v javnem interesu izgnati iz države državljan, ki je neljub večini, da se sme kršiti manjšini svoboda vere in vesti, da smejo izrekati sodišča nad manjšino kazni, ki niso ustanovljene v zakonu itd. Iz tega pa se vidi, da kakor so javni interesi lahko važni, da pa so vendar dobrine, ki se ne smejo kršiti v javnem interesu. Katere so te dobrine, se ne da matematično določiti, splošno bi se morda lahko reklo, da se ne sme posegati v javnem interesu v svetovno nazi-ranje posameznika. Kajti temeljne pravice, kakor jih danes navajajo ustave, bi lahko mogoče nazvali svetovno nazira-nje današnje družbe. Kaj je razlog, da se ta precej nejasni pojem javnega interesa uporablja tako pogosto v javnem pravu? Razlog je v pravu samem. Pravni red je proces, ki se konkretizira od ustave preko zakona in uredbe do konkretnega akta. Ker pa so v javnem pravu odnosi še posebno komplicirani, da jih ni mogoče konkretizirati v zakonu, delegira zakonodajalec upravo, da splošno določbo »javni interes« konkretizira, prilagodi posamezni situaciji. Ta zadrega zakonodajalca je velike važnosti za upravo. Dasi sicer ne sme iti pri javnem interesu za najvišje dobrine, torej za take, da manjšina ne bi mogla sprejeti odločbe organa, gre vendarle za važne koristi. In tukaj si pridrži centralna uprava končno odločitev v teli važnih zadevali. To se zgodi, kakor smo videli, na ta način, da potom službenega naloga lahko predpiše niž ji stopnji, kako mora odločiti v konkretnem primeru, kdaj naj smatra kaj za javen interes. Kakor hitro bi bila odločitev normirana v zakonu, bi bila s tem izločena maskirana kompetenca centralnega oblastva. Da si želi pridržati centralno oblastvo odločanje o važnih zadevah na vseh stopnjah, je v moderni državi še posebno razumljivo. Kajti če je naloga modernih parlamentov poleg zakonodaje kontrola uprave, je razumljivo, da morajo centralna oblastva, ki nosijo pred parlamentom odgovornost za upravo, imeti sredstva, da vplivajo na celotno upravo. In eno teh sredstev je službeni nalog. VI. Tukaj se moramo dotakniti še s par besedami vprašanja, v kakšnem odnosu je > javni interes« do pravne države. Pravna država se namreč smatra danes kot kriterij, s katerega se mora ocenjati vsak pravni pojav. Če pa hočemo oceniti javni interes s stališča pravne države, si moramo biti na jasnem, kaj hočemo razumeti pod pravno državo. Kajti tudi izraz Spravna država« se uporablja v približno tolikih primerih kakor izraz »interes«. Najprej imamo pravno državo v formalnem zmislu. V tem zmislu je vsaka država pravna, kakor je matematika matematična. Ker je država združba, je jasno, da deluje lahko samo potom norm, ki jih izvršujejo njeni organi. Da so te norme pravo in po čem se loči jo te norme od nepravnih norm, nas tukaj ne zanima. Vendar se ta formalna pravna država ni nikdar imenovala pravna država v pristnem zmislu. Da imenujemo kako državo pravno, mora imeti neke materielne znake. Zato so zahtevali eni od pravne države, da mora skrbeti za varnost od zunaj ter mir in red v notranjosti, da se zagotovi nemoteno gospodarsko življenje. Drugi so zopet imenovali pravno državo tisto, kjer so zajamčene temeljne pravice, tretji tisto, kjer je možno poseganje v lastnino in svobodo državljanov samo na podlagi zakona. Nekateri so videli bistvo pravne države v tem, da je zakonodajalec vezan na ustavo, danes pa je splošno mnenje, da je pravna država tista, kjer stoji uprava pod zakoni, kjer je uprava istovetna z izvrševanjem zakona. Vendar ni dovolj, da stoji uprava samo pod zakoni. Kajti možni so tudi zakoni, ki bi bili samo kompetentne norme, tako da bi bilo vse upravno delovanje prepuščeno svobodnemu preudarku organov. I)a se lahko torej govori o pravni državi, zahtevajo, da morajo bili zakoni podrobni, tako da je izključen čim bolj svobodni preudarek. K temu se pridruži še zahteva po upravnih sodiščih, ki naj bi laliko preskusila vsak akt upravnega oblastva. Če stavimo tako stroge pogoje na pravno državo, je gotovo, da ni bila nikdar ostvarjena in bo najbrže vedno manj. Da hi namreč mogel dati kdaj zakonodajalec tako podrobne norme, da bi lahko izločil svobodni prevdarek izvršilnih oblasti, je pač malo verjetno. In javni interes pomeni. kakor smo videli, svoboden preudarek. Kjer pa je svoboden preudarek, je navadno izključena kompetenca upravnih sodišč. Zato moramo reči. da javni interes ni združljiv s tem strogim pojmovanjem pravne države. Vendar se je pojmovanje o tem, kaj je pravna država, spreminjalo historično in ni bilo enotno niti ob istem času. Kako se je to pojmovanje spreminjalo, nam kaže primer delitve oblasti. Dočim je bila delitev in nezavisnost teh oblasti začetek. je popolna podreditev uprave in sodstva pod zakonodajo trenotni konec tega razvoja. Pravimo trenotni. Kajti država prevzema vedno več agend v svoj delokrog, neposredna uprava se vedno bolj širi. vedno večja so področja, kjer se uveljavlja svobodni preudarek in kjer javni interes izpodriva interes poedinca. Vse to mora nujno vplivati na pojmovanje pravne države in prilagoditi to pojmovanje razmeram. kar pomeni, da bomo morali imenovati pravno državo tudi tisto, ki ima v svojem pravnem sistemu javni interes. Kajti »javni interes« je do neke mere imanenten pravu in je v skladu z organizacijo in tendencami moderne uprave, dasi res pomeni maskirano delegacijo zakonodajne oblasti na upravo. Resume. Apres avoir demontre a la base de quelques dispositions du droit positif yougoslave 1’importance de la notion de 1’utilite pu-blique pour ce droit, 1’auteur fait l’analyse de cette notion meme. D’apres lui 011 peut parler de l’utilite publique seulement dans le cas oii les organes des services publics administratifs constatent que le cas est un c^s d’utilite publique. Quant a cette consta-tation, la decision des organes superieurs prevaut sur celle des organes inferieurs. Uauteur souligne ensuite 1’importance et la fonction que la notion de 1’utilite publique joue dans le droit public et la relation qui existe entre 1’utilite publique et 1’Etat de droit. Red. prof. dr. Stanko Lapajne: Regresni zahtevki našega državljanskega prava. O. d. z. ne pozna naziva »regresni zahtevek«, ki ga uvajajo šele mlajši postranski zakoni. Slovstvo k o. d. z.-u pa se ga poslužuje že dolgo, a često v netočnem in preširokem smislu. Ako se drži na pr. upnik, ki ni dobil plačila od glavnega dolžnika, poroka, ne uveljavlja proti njemu regresa, kakor se govori, ampak poroštveno zavezo (regres nastane plačujočemu poroku proti glavnemu dolžniku). Ako se izkaže cedirana terjatev za neresnično ali neizterljivo, uveljavlja cesijonar proti cedentu jamčevalni zahtevek, ne regresnega. Pooblastitelj, na čegar škodo se poslužuje pooblaščenec že opozvanega pooblastila, uveljavlja odškodninski zahtevek in sl. Regresni zahtevki v znanstveno porabnem in tu rabljenem smislu so zahtevki, ki nastajajo plačnikom m a -terijalno tujih dolgov proti liberiranim dolžnikom na nadoknadenje plačilnih sredstev. V tej razpravi se bom omejil na zakonite, t. j. ex lege nastajajoče regresne zahtevke našega državljanskega prava in ne bom govoril o pogodbenih: zgled zadnjih bi bil tzv. odškodninsko poroštvo (§ 1348.). 1. Uzakonjeni primeri regresnih zahtevkov in njih vrste. Prehajajoč k navedbi v našem državljanskopravnem sistemu uzakonjenih regresnih zahtevkov, jih hkratu razvrščam po pravno najpomembnejših vidikih. Predvsem imamo: A. regresne zahtevke, ki nastajajo iz plačila materi j a 1 n o tujega, formalno lastnega (plačni- kovega) dolga, in take, ki nastajajo iz plačila materi-jalno in formalno tujega dolga; B. polne in delne regresne zahtevke, po tem, je-li plačnik upravičen, da se mu nadoknadijo vsa potrošena plačilna sredstva ali le njili del. Delne regresne zahtevke imenujemo z drugim nazivom razstavne. Iz plačila formalno lastnega, materi jalno tujega dolga nastane po o. d. z.-u: a) polni regres: 1. Plačujočemu poroku ali zastavnemu dolžniku (sploh osebi, ki odgovarja za tuj dolg osebno ali z določenimi imovinskimi komadi) proti liberira-nemu glavnemu dolžniku (§ 1358.). 2. Osebi, ki je izjemoma odgovorna za plačilo škode iz tujega protipravnega dejanja, proti liberiranemu krivcu (§ 1313. st. 2.). b) delni regres: 1. Plačujočemu soporoku proti liberiranim ostalim soporokom (§ 1359.). Ta delni regres pa ne izključuje polnega regresa proti liberiranemu glavnemu dolžniku po določbi § 1358. 2. Plačujočemu sodelikventu proti liberiranim ostalim sodelikventom, ako je bila škoda prizadejana naklepoma, ali kadar se deleži sodelikventov na škodi ne dajo ugotoviti (§ 1302.). 3. Plačujočemu, nerazdelno zavezanemu sodolžniku proti liberiranim ostalim so-dolžnikom (§ 896. st. 1.). 4. Sodediču, prijavivšemu se k dediščini brez pravne dobrote popisa, ako plača sam zapuščinskega upnika ali volilojemnika. proti liberiranim ostalim sodedičem (§ 820.). 5. Končno sovaruhu iz plačila varovancu nastale škode, proti liberiranim ostalim sovaruhom, ako jim je bilo naročeno, naj upravljajo varovančevo imovino skupaj, ali če so si razdelili upravo med seboj brez sodnega odobrenja (§ 210. st. 2.). V vseh teh primerih k a) in b) so bili regresanti formalno zavezani plačati, torej niso plačali prostovoljno, ampak po sili zakona. — V primerih delnega regresa ni treba, da jim nastane regresni zahtevek proti vsem regresatom v enaki višini, kakor na pr. po določbah §§ 1359., 1302. in 210., ampak jim more nastati v neenaki višini na pr. po § 820. v razmerju dednih delov. Iz plačila formalno in materij alno tujega dolga nastaneta po o. d. z.-u dva regresna zahtevka: 1. Po § 1422. regres osebe, ki je plačala tuj dolg, ne da bi bila zanj v smislu § 1358. zavezana, proti liberiranemu dolžniku »ako je zahtevala pred ali ob plačilu od upnika odstop njegovih pravic«. Za dopustnost takega plačila potrebuje ne-dolžnik po § 1423. ali privolitev dolžnika (potom vsili plačilo upniku) ali privolitev upnika (potom vsili liberiranje dolžniku). 2. Po določbi § 462., po kateri je pred dražbo nepremičnine dopuščeno vsakemu, na nepremičnini (pred ali za zahtevajočim upnikom) vknjiženemu upniku, da plača tisto terjatev, za katero je dražba določena (brez privolitve bodisi zahtevajočega upnika, bodisi zavezanca): Regres pla-čujočega hipotečnega upnika proti liberiranemu hipotečnemu dolžniku. V obeh primerih plača regresant prostovoljno, ne po sili zakona. §§ 1422. in 462. nazivata tako prostovoljno plačilo tujega dolga »izrešitev« (Einldsung) ali bolje »odkup« terjatve. Regres je v obeh primerih poln. Postranski zakoni našega državljanskega prava poznajo še dolgo vrsto nadaljnjih regresnih zahtevkov: 1. § 25. zak. o sodnikih rednih sodišč: Regres države proti sodniku, ki je zanj poravnala škodo, napravljeno stranki ob izvrševanju službenih dolžnosti. — 2. § 26. zak. o zavarovalni pogodbi: Regres zastavnega upnika ali koristnika iz /h ijenske police, ki sta plačala na mestu premijskega dolžnika zapadlo premijo ali kako drugo terjatev zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, proti liberiranemu dolžniku. (Zavarovalnica je, kakor zahtevajoči upnik po določbi § 462., dolžna, sprejeti tako plačilo od nedolžnika.) — 3. Po !? 27. istega zakona more zavarovalnica zapadlo premijo ali kako drugo terjatev iz zavarovalne pogodbe odtegniti od čiuitve. ki jo zadene na podlagi zavarovalne pogodbe, dasi bi činitve ne dolgovala sklenitelju-dolžniku, temveč drugi osebi-nedolž-niku; zlasti je zavarovalnica k tej odtegnitvi upravičena napram zavarovancu iz zavarovanja na tu j račun (§ 69.. odstavek 3.) in napram koristniku iz življenjskega ali nezgodnega zavarovanja (§§ 132. odst. 1.. 157.). Obema nastane regres proti sklenitelju. — 4. Po nadaljnji določbi § 62. odst. 1. istega zakona nastane regresni zahtevek zavarovalnici, ki je morala plačati zavarovano škodo, proti osebi, ki je škodo zakrivila. Slično uzakonjujeta §§ 76. in 106. »prehod« zastavne terjatve ozir. jamčevalnega zahtevka na plačujočo za- varovalnico. — 5. Po § 17. spodb. zak. se oprosti spodbija-tel j ev protivnik spodbojnega zahtevka s tem, da poravna spodbi jateljevo terjatev proti dolžniku. Iz te poravnave mu nastane regres proti oproščenemu dolžniku (kakor v pri-merih § 462. o. d. z in § 26. zak. o zavarovalni pogodbi, mora upnik tudi to plačilo sprejeti brez vsaktere privolitve, lastne ali dolžnikove). — 6. Po § 200. št. 2 i. r. (§ 165. št. 2 enot. i. z.) nastane regres zahtevajočemu upniku, ki je vršil izvršbo v nepremičnino za svojo osebno terjatev in odkupil terjatve vseh drugih zahtevajočih upnikov (ustavivši hkratu lastno izvršbo), proti liberiranemu zavezancu. — 7. Končno izhajajo regresni zahtevki iz več določb stečajnega zakona: a) Po otvoritvi stečaja smejo stečajnikovi sozavezanci odkupiti terjatev od upnika ali vsakega naslednika, ki bi utegnil vršiti regres proti njim. (S tem izločijo upnika iz vrste glasovalnih upravičencev.) Regres jim nastane proti stečajnemu dolžniku (§ 16., odst. 3.). b) Upnik, ki mu je za isto terjatev nerazdelno odgovornih več insolventnih oseb. more prijaviti terjatev v polnem obsegu v stečaj vsakega dolžnika. Ako se pa po n jegovi polni zadostiivi pojavi presežek, nastane do višine tega presežka regresmi pravica po občnih zakonskih predpisih (§ 17., odst. 2.: Regres med stečajnimi masami nerazdelno zavezanih stečajnih dolžnikov). Obe določbi § 16. in 17. sta uporabni tudi v poravnalnem postopanju (po določbi § 33. zakona o prisilni poravnavi izven stečaja), c) Stečajnikove stvari, nepremične ali premične (zadnje v nasprotju k § 462. o. d. z.), na katerih obstoji zastavna pravica, sme upravitelj stečajne mase vsak čas izrešiti (§ 132., odst. 1.). Pri nepremičninah stopi s plačilom zastavnega dolga v zastavno pravico, č) Kadar se vrši delitev skupička posebne stečajne mase še po razdelitvi občne mase. in se pokaže, da je odločitveni upnik prejel iz občne mase več, nego bi mu šlo po tistem primanjkljaju, ki ga dejanski utrpi ob delitvi skupička posebne mase, se mora presežek povrniti neposredno iz posebne mase (§ 144., odst. 2.: Regres občne stečajne mase proti posebni). — 8. K regresnim zahtevkom je po njih bistvu šteti še tzv. izravnalne zahtevke (nemški državljanski zakonik imenuje »izravnalne« vse delne regrese). Pri nas nastaneta izravnalna zahtevka zlasti po določbah § 222. i. r. (§ 185. enotn. i. z.) in po § 54. zak. o zavarovalni pogodbi: a) Ako simultanski zavarovani hipotečni upnik ne išče svojega kritja iz vseh sozastavljenih nepremičnin ali ga ne išče iz njih v tistem razmerju, kakršno pričakuje od njega zakonodajalec v interesu drugih udeležencev (po določbi odstavka 2. § 222.), in ako se s tem oškodu jejo postlocirani upniki, dobijo ti upniki nastalo škodo nadoknadeno iz skupičkov za druge nepremičnine; če pa te ne pridejo na dražbo, iz tzv. nadomestnih hipotek (§ 222. cit.), b) V primeru dvojnega zavarovanja so zavarovalnice med seboj zavezane k izravnavi plačane zavarovalnine v tistem razmerju, v katerem stoje zneski, h katerih plačilu so se zavezale po svojih pogodbah napram sklenitelju (§ 54. cit.). Pri vseh teh regresnih zahtevkih iz postranskih zakonov ni bilo potrebno razlikovati, kdaj je plačal regre-sant tuji dolg prostovoljno (n. pr. po § 26. zak. o zav. pog.), kdaj po sili zakona (n. pr. v primerih, ko je morala plačati zavarovalnica na podlagi zavarovalne pogodbe); dalje nisem razlikoval, kdaj je nastal regresantu delni regres, kdaj polni; delni regres je preprosta posledica okolnosti, da plačani dolg deloma ni bil tuj dolg, ampak plačnikov. Regresni zahtevki bi se dali razvrstiti še po številnih drugih vidikih, n. pr. a) je-li bil poravnani dolg denaren ali nedenaren; b) genus- ali species-dolg; c) je-li pripadal zasebnemu ali javnemu pravu; č) je-li izviral iz pravnega posla, delikta ali neposredno iz zakona. (Od tega vidika je razlikovati že znane primere, ko plača plačnik na podlagi lastne zaveze n. pr. porok ali radi delikta n. pr. sodelikvent ali neposredno na podlagi zakona n. pr. nepogojno prijavljeni sodedič); d) je-li bil tuji dolg poravnan s plačilom ali z drugo vrsto spolnitve, n. pr. s pobotanjem; e) je-li bilo plačilo opravljeno prostovoljno ali prisilno (v izvršbi). Včasih nastane regres celo brez vsakega regresantovega spolnit-venega dejanja, n. pr. po sodni odredbi (§ 144., odst. 2. steč. zak.) ali po dogodku. — Pri normah, ki jih bomo spoznali za posamezne regresne zahtevke, se bo videlo, v katerih pogledih utegne postati pravne važnosti eden ali drug teh razlikovalnih vidikov. II. Regresni zahtevki praeter legem. Kljub obilici uzakonjenih regresnih zahtevkov je občutila in še občuti judikatura potrebo, ustvarjati nove primere, izhajajoč z osnovne pravne misli, da se morajo plačniku materijalno tujega dolga od liberi ranega dolžnika povrniti potrošena plačilna sredstva. Taki, od judikatnre praeter legem priznani regresni zahtevki bi bili zlasti: 1. Regres prodajalca posestva iz plačila prenosnine. ki bi jo po dogovoru moral plačati kupec. Če ni bilo nobenega dogovora v pogledu plačila, trpita vsak polovico, in ima tisti, ki je plačal vso prenosnino, delen regres proti drugemu. 2. Regres tabularnega posestnika iz plačila zemljarine proti naturalnemu posestniku. 3. Regres prodajalca posestva iz preplačila zemljarine, ki je bila odobrena kupcu. 4. Regres lastnika zemljišča, ki je plačal (dasi ni bil oseben dolžnik) na zemljišču zastavnopravno zavarovano terjatev, proti osebnemu dolžniku. 5. Če bi bil lastnik zemljišča prevzel hipoteko v lastno plačilo, in bi upnik iskal plačilo pri osebnem dolžniku (na mesto pri prevzemalcu hipoteke), bi nastal regres osebnemu dolžniku. 6. Regres na dražbi propadlih upnikov proti zdražitelju, ki je dal amortizirati in izbrisati postavko, odkazano na najvišji ponudek. Zanimivo je in za naše nadaljnje raziskovanje pomembno, na katerem mestu o. d. z.-a citira Schey, urednik Man-zove izdaje, te praeter legem od j udi kat ure ustvarjene regresne zahtevke. Citira jih skoro vse, pri določbi § 1042. kot primere verzijskega zahtevka, a primer ad 5. hkra-tu pri § 1042. in 1358., torej hkratu kot verzijski in regresni zahtevek. Po določbi § 1042. ima tisti, ki napravi za drugega potrošek, ki bi ga bil moral napraviti po zakonu ta sam, pravico, zahtevati od njega nadoknadenje. Dejanski stan § 1042. se razlikuje od onega § 1422. le po tem. da mora v primeru § 1042. poravnani dolg izvirati ex lege, kar pri dejanskem stanu § 1422 ni nujno, a tudi ni izključeno. Dejanski stan § 1358. je bil citiran zgoraj: zanj je značilno, da je plačnik materijalno tujega dolga k plačilu formalno zavezan. A taka zavezanost tudi pri dejanskem stanu § 1042. ni izključena: Oče, ki skrbi za ozdravljenje po železnici poškodovanega otroka, ima regres po § 1042., dasi je bil ex lege zavezan, skrbeti za otrokovo ozdravljenje. Iz povedanega vidimo, da se data iz istega dejanskega stanu konstruirati i regresni i verzi jski zahtevek. — Tudi verzijski zahtevek § 1043. sloni na pravni misli regresnega po S 1359.: Kakor soporok, tako naj dobi reše-vatelj iz skupne nevarnosti za žrtvovano lastnino delno odškodnino. — Prave razlike končno ni med regresnimi in gesti jski mi zahtevki, ker morejo imeti tudi ti zadnji poravnavo tujih dolgov (nujno ali koristno) za podlago. Zato podvaja praksa cesto en in isti dejanski stan enkrai določbi § 1036. (1037.), drugič določbi § 1422. Še en regresni zahtevek je, ki ga priznavata sodstvo in slovstvo, in ki naj ne ostane neomenjen, dasi more slediti utemeljitev njegove upravičenosti šele kasneje: Porok ima regres tudi proti lastniku zastave, s katero je bil zavarovan plačani glavni dolg; celo tedaj, kadar je bila zastavodaja mlajša, nego prevzem poroštva. Da bomo mogli pravilno določiti pravno naravo regresnega zahtevka, se ozrimo končno na tiste judikatc. ki zanikujejo nastanek regresnih zahtevkov: 1. Nobenega regresa nima plačujoči zastavni dolžnik proti poroka liberi-ranega glavnega dolžnika. 2. Porokov regres proti glavnemu dolžniku lahko odpade radi notranjega razmerja med njima, na pr. če je bil glavni dolg najet za porokov račun ali če je bil poplačan z dolžnikovimi sredstvi, (lasi od poroka. 3. Noben regresni zahtevek ne nastane soprogu iz plačila dolgov drugega soproga, s kaierim živita v imovinski skupnosti. 4. Prav tako ne dolžniku proti spolnitvenemu prevzemniku (v smislu § 1404.), ako je plačal upnika sam. 5. Končno ne v dražbenem postopanju propalemu hipotečnemu upniku proti osebnemu dolžniku iz krite predlocirane postavke. — Po izrečnih zakonskih določbah nimajo regresov: po § 168. steč. zak. in § 59. zak. o izvenstečajni poravnavi poroki in garanti dolžnika, ki se je izven stečaja sodno poravnal, ako so morali plačati zanj nekriti ostanek, in po določbi § 1352. o. d. z. porok, ki je prevzel poroštvo za osebo, ki se iz osebnih lastnosti ni mogla sama zavezati. Sporno je, da-li nastane delni regres (sličen regresu med soporoki) med simultanski zavezanimi hipotečnimi dolžniki. ako plača eden iz njih ves dolg pri upniku in oprosti s Lem ostale? Bežek, Ehrenzvveig in judikat, citiran k § 1422. št. 4 Manzove izdaje o. d. z., potrjujejo to vprašanje in so, kar se tiče obsega posameznih regresnih zahtevkov, mnenja, naj plačujoči hipotečni dolžnik razdeli znesek ugasle simultanske hipoteke po razmerju vrednosti sozaveza-nih nepremičnin. Z drugimi besedami: Določba § 222. i. r. naj ne velja samo ob izvršbeno izterjanem, ampak analogno ob prostovoljnem plačilu simultanske hipoteke. Manj praktičen je isti spor za primer, da so bile simultanski zastavljene premičnine, in da je bil dolg prostovoljno poravnan od enega samega zastavnih dolžnikov ali prisilno izterjan iz ene same sozastavljene premičnine. — Sploh manjka soglasja na načelno vprašanje, je-li priznavati samo tiste regresne zahtevke, ki so po kaki zakonski določbi izrečno predvideni ali ki se dajo s pomočjo analogije razširiti na druge primere, ali pa je priznavati splošen regresni zahtevek, nastajajoč plačniku vselej, ko je plačal materijalno tuj dolg? III. Pravne konstrukcije regresnega zahtevka. O. d. z. ne pozna enotne konstrukcije nastanka regresnega zahtevka, ampak trojno, dve z deri vati vnim. eno z originarnim nastankom: a) kdor plača po § 1358. materijalno tuji, formalno lastni dolg, »vstopi v pravice upnika in je upravičen, terjati od dolžnika nadoknadenje plačanega zneska«; b) kdor plača po § 1422. materijalno in formalno tuji dolg, »more ... zahtevati od upnika odstop njegovih pravic«; c) nerazdelno zavezani sodolžnik, ki je plačal ves dolg iz svojega, je po § 896. »upravičen, dasi ni bila odstopljena pravica (auch ohne geschehene Rechts-abtretung), terjati od ostalih nadoknadenje«. Regres po § 1358., nastajajoč regresantn iz plačila po sili zakona, je konstruiran, kakor vidimo, s pomočjo zakonitega prehoda upnikovih pravic na plačnika (cessio legalis, gesetzliche Einlosung oder Subrogation). Regres po § 1422., nastajajoč regresantu iz prostovoljnega plačila, je konstruiran s pomočjo zahtevanega in (v primeru zahteve) dolž- nega odstopu upnikovih pravic (cessio necessaria, erklarte Einlosung oder Subrogation). Končno regres po § S96. (in po številnih določbah, ki se sklicujejo na § 896.) brez prehoda stare plačane terjatve, torej originarno, ne derivati v no, kakor regresa po §§ 1358. in 1422. jasno je, da oboje vrst konstrukcij nastanka regresnega zahtevka, derivativna in originarna, ne moreta biti pravilni, ker si med seboj nasprotujeta. Tudi poddelitev derivativne konstrukcije na cessio legalis in cesio necessaria vzbuja pomisleke. Pravilna in enotna konstrukcija nastanka regresnega zahtevka nam je tembolj potrebna, ker poznajo o. d. z. in postranski zakoni vse polno regresnih zahtevkov, pri katerih o načinu nastanka sploh molčijo. Le izjemoma najdemo njih nastanek (s pomočjo legalne cesije) uzakonjen še v določbah §§ 62., 86. in 106. zak. o zav. pog., po katerih »prehajajo« (ex lege, brez zahteve) na zavarovalnico odškodninski zahtevek odnosno zastavna terjatev in jamčevalni zahtevek. Iz zgodovine postanka citiranih določb o. d. z. vemo, da je bila konstrukcija § 896 vnesena v besedilo zakonika v zadnjem trenutku (med tiskom), in da sta današnji, gori-citirani besedili §§ 1358. in 1422. prišli v zakonik šele po tretji delni noveli. Novelirano besedilo §§ 1358. in 1422. in ž njim razlikovanje med nastankom regresnega zahtevka s pomočjo cessio legalis in cessio necessaria je nastalo pod vplivom referenta Schey-a, ki se je s to pravno tvarino spe-cijalno bavil (»Regressrecht bei Rezahlung fremder Schuld« iz 1. 1891.). Staro besedilo S 1358. je govorilo čisto splošno o plačevanju dolgov drugega, in ni razlikovalo, je-li bil plačnik zavezan k plačilu ali ne. tako da je vladal spor za odmejitev področij §§ 1358. in 1422. Schey je povzročil danes uzakonjeno razlikovanje in je je zagovarjal predvsem historično (iz beneficija cedendarum actionum, ki so ga od nekdaj uživali poroki), dalje s potrebo, naj se poroki in zastavni dolžniki z ipso iure — prehodom plačanih terjatev privilegirajo pred tistimi, ki plačujejo tuje dolgove prostovoljno. Končno s pozivanjem na romanske zakonodaje, ki tudi razlikujejo med pavement avec subroga-tion conventionelle in avec subrogation legale (čl. 1249. do 1251. code civil in čl. 1251. do 1252. codice civile). A že večina Scliey-eve komisije je bila mnenja, naj bi se regresna pravica o. d. z. poenostavila, češ da v dejanskih stanih §§ 1358. in 1422. ni povoda za dve različni konstrukciji njih nastanka; pravna posledica plačila po § 1358., t. j. cessio legalis naj bi veljala tudi ob plačilu po § 1422. Od drugih inozemskih zakonikov poznata enotno konstrukcijo nastanka regresnega zahtevka (potom legalne cesije) § 505. švic. civ. zak. in §§ 426., 774. nem. drž. zak. — Pred tretjo novelo je že Strohal tolmačil stari besedili §§ 1358. in 1422. v enotnem smislu ipso iure — prehoda plačane terjatve na plačnika in nastopal zoper staro Julijanovo idejo, da veljaj vsako plačilo kot odkup terjatve (»tlberl ragung und Bela-stung der Hypotliek nacli osterreichischem Recht«, Griin-huts Zeitschrift iz 1. 1882.). Nasprotno se je vnemal Exner za pravilnost konstrukcije § 1422. proti oni § 1358. Krasuo-polski je sledil Strohalu: V besedah § 1358. »Ersatz der bezahlten Schuld« da ni uzakonjen pravni razlog, ampak le obseg regresnega zahtevka; pravni razlog, da se mora posneti besedam »tritt in die Rechte des Gliiubigers« (»Er-orterungen aus dem osterreichischen Hypothekenrecht«. Griinhuts Zeitschrift iz 1. 1884.). Kakor vidimo, se vrti ves spor najpriznanejših poznavalcev našega državljanskega prava za konstrukcijo regresa s pomočjo zakonite ali zahtevane cesije. Ta spor je izza tretje novele rešen v tem smislu, da nastane regres po § 1358. na podlagi zakonite, po § 1422. na podlagi zahtevane cesije. Vendar je ta rešitev dvomljive vrednosti, ker za razlikovanje med zakonito cesijo ob dolžnem plačilu tujega dolga in med zahtevano cesijo ob prostovoljnem plačilu ni utemeljene ratio legis. Po m. m. se to razlikovanje celo protivi duhu o. d. z., ki liberalnega postopanja nikjer ne domneva in ga tudi ne sme domnevati o tistem plačniku, ki plačuje prostovoljno; naj plača po sili zakona ali prostovoljno, je do protidokaza smatrati, da reflektira plačnik na nadoknadenje plačilnih sredstev. Seveda ni izključeno, da plača v konkretnem primeru animo liberali. A animo liberali more plačati ne le prostovoljni plačnik, ampak tudi plačnik po sili zakona, n. pr. porok. Ni torej podlage za odreditev, naj prehaja plačana terjatev na zadn jega ex lege, na prvega le na zahtevo. A osnovna pogreška v konstrukcijah nastanka regresnega zahtevka po m. m. ni v razlikovanju med obema vrstama derivativnega (cesijskega, subrogacijskega) njegovega nastanka, temveč v derivativni konstrukciji sami. Regresni zahtevek more že po o. d. z. samem nastati ne le derivativno, ampak tudi originarno »brez odstopa (stare) terjatve«, in sicer na samo v primeru !? 896.. ampak tudi v onih številnih primerih, ki se sklicujejo na § 896. Obe konstrukciji, deri-vativna in originarna. sta med seboj v takem protislovju, da more biti pravilna le ena ali druga. IV. Argumenti zoper derivativni (cesijski, subrogacijski) nastanek regresnega zahtevka. 1. Regres predpostavlja plačilo materijalno tujega dolga. Čim je tak tuj dolg plačan, ugasne plačanemu dolgu ustrezajoča terjatev, ki po svoji ugasnitvi ne more biti več predmet prenašanja (ne zakonitega po i? 1358., ne zahtevanega po § 1422.). Zoper to primitivno pravno logiko se brezuspešno borita dva ugledna civilista s skoro fantastičnimi protiizvajanji. Ehrenzweig pravi, da je »izrešena terjatev hkratu ugasnila in ni ugasnila: ugasnila je za prvotnega upnika, a ni ugasnila za plačnika«. Planck trdi, »da porok ne plača dolga glavnega dolžnika, ampak svoj lastni dolg, in da zato glavni dolg s plačilom ne ugasne«. A že Unger je opozarjal v članku »Fragmente aus dem System des osterreichisclien Obligationen-rechtes« (Griinhuts Zeitschrift iz 1. 1888.) na nepravilnost konstrukcije derivativnega nastanka regresnega zahtevka z navzočnim argumentom: »Kdor opira regresni zahtevek na ipso iure — prehod plačane terjatve, prihaja v notranje nasprotje, ker opira ta zahtevek na prestanek dolga, a mu dolg vendar ne prestane, ampak menja zgolj svojega upnika.« 2. Po S 1422. mora prostovoljni plačnik tujega dolga, če želi regresni zahtevek, odstop plačane terjatve zahtevati pred ali ob plačilu. Zadnje je impossibile, ker nobena terjatev ne more biti v istem trenutku predmet ugašanja in prenašanja. Prvo je možno, a kadar zahteva bodoči plačnik pred plačilom od upnika, naj mu terjatev odstopi, ter pristane upnik na njegovo zahtevo, imamo opravka s preprosto cesijo. Ta je že urejena po § 1392. sled. in ne potrebuje ponovne ureditve v § 1422. V praktičnem življenju se resnično in ponovno pripeti, da intervenijenti /a tuje dolžnike dolga ne plačajo, ampak da si dajo cedirati dolgu ustrezajočo terjatev in da poravnajo cesijsko valuto. Upniki se ne branijo te vrste gospodarske poravnave dolga, niti ne proti takim interveni jentom, ki so formalno zavezani, plačati tuji dolg (porokom, zastavnim dolžnikom). A to so cesije, čisto drug pravni individuum, nego plačilo tujih dolgov, in njih učinki dalekosežnejši. nego učinki plačil, zlasti, ker prehaja na cesijonarje polna stara terjatev ne glede na višino plačane cesijske valute. 3. Regresni zahtevek ne mora biti niti po svojem obsegu, niti po svoji vsebini identičen z obsegom in vsebino plačanega tujega dolga. — Kar se tiče obsega, določa § 1358., da more plačnik tujega blaga »terjati nadoknadenje plačanega dolga« (»Ersatz der bezahlten Schuld«), torej le povračilo potrošenih plačilnih sredstev, ne polnega plačanemu dolgu ustrezajočega terjatvenega zneska. Prav tako prehaja po § 62. zak. o zav. pog. odškodninski zahtevek, ki ga ima sklenitelj proti tretji osebi, na zavarovalnico le v toliko, »kolikor povrne sklenitelju škodo«, ali po § 86. cit. zastavna terjatev le v toliko, »kolikor poplača zavarovalnica .. . zastavnega upnika«, ali končno po S 106. cit. jamčevalni zahtevek radi napak zavarovane živine v toliko, »kolikor poravna sklenitelju po napaki povzročeno škodo«. Z deri-vativnim nastankom regresnega zahtevka se ta neidentičnost ne da spraviti v sklad. Zelo zanimivo je. da tolmačita Eliren-zweig in Sedlaček tudi novelirani § 1422. že danes tako. da tuji plačnik ne dobi z odstopom terjatve same. ampak le povračilo svojih izdatkov v okviru odstopljene terjatve. — 'Tudi kar se tiče vsebine obeh obligacij, regresnega zahtevka in stare plačane terjatve, se da lahko zamisliti primer ne-identičnosti: kdor poravna na pr. alimente, ki bi jih moral poravnati nekdo drugi, temu nastane proti oproščenemu dolžniku denarni regresni zahtevek, dasi je prestiral alimente in natura. Vsebinska neidentičnost obeh terjatev je uzakonjena dalje v določbi § 222. i. r. (§ 185. enotn. i. z.) odstavek 4.. po kateri se na propalega hipotečnega upnika ne sme prenesti stara simultanska hipoteka, ampak se mora simultanska hipoteka izbrisati, in v njenem vrstnem redu vknjižiti nova nadomestna hipoteka za izravnalni zahtevek propalega hipotečnega upnika. Ob cesijskem nastanku izravnalnega (regresnega) zahtevka bi bila tudi ta odredba § 222. cit. nerazumljiva. 4. Vemo, da neke terjatve izjemoma ne morejo, druge da ne smejo biti predmet cesije (prve radi svoje samo-osebne narave, druge po odredbi zakonodajalca ali po dogovoru med dolžnikom in upnikom). Če pa poravna takim terjatvam ustrezajoči dolg tuja oseba, ji nastane regresni zahtevek proti oproščenemu dolžniku kljub neinožnosti oziroma nedopustnosti cesije. Torej mora izvirati regresni zahtevek iz druge pravne podlage, nego iz cesije stare terjatve. 5. Po §§ 896. in 1363. sme upnik posameznega sodolžnika oziroma soporoka odpustiti, kar pa ne škoduje regresnim zahtevkom, tako, da se more držati plačujoči sodolžnik oziroma soporok v regresu tudi odpuščenega bivšega druga. Ob cesijskem nastanku regresa bi bila tudi ta norma ne-možna. ker upnik po odpustu sodolžnika (soporoka) nima ničesar več, kar bi mogel na njiju breme cedirati plačniku. Ta argument naj velja zlasti proti subrogacijski konstrukciji frc. in ital., dalje švic. in nem. civilnega prava, dočim nastaja po naših §§ 896.. 1359.. 1363. (zadnja dva se sklicujeta na § 896.) regresni zahtevek plačujočega sodolžnika (soporoka) proti ostalim sodolžnikom in soporokom »brez odstopa pravice«. — Mutatis mutandis velja ista nemožnost cesijskega nastanka regresnega zahtevka ob kon fuziji sodolžnikove ali soporokove zaveze z upnikovo terjatvijo na pr. če podeduje eden sodolžnikov ali soporokov upnika. Če plača novega upnika (dediča, bivšega sozavezanca) v polnem obsegu eden ostalih sodolžnikov ali soporokov, mu nastane delni regres proti vsem bivšim dolžnikom (soporokom), tudi proti sedanjemu upniku (na katerega odpadajoči regresni znesek si ob plačilu odtegne). Tudi konstrukcija tega regresa ni mogoča iz prehoda plačane terjatve na plačnika, ker bi predmet prehajanja bila terjatev, ki bi jo imel upnik proti sebi samemu. 6. Zagovorniki cesijskega nastanka regresnega zahtevka soglašajo s tem, da za to posebno vrsto cesije ni jamčevalne dolžnosti, kakršna je pri drugih cesijali v smislu § 1397. sled. Razlagajo si to izjemo z utemeljevanjem, da se od cedenta, ki odstopa ex lege ali prisiljen, ne more zahtevati, naj odgovarja še za resnični obstoj in izterljivost cedirane terjatve. To utemeljevanje prav nič ne prepričuje, ker je jamčevanje institut, ki spremlja vsak odmenski posel, in ker so cesije odmenske, naj izhajajo iz pogodbe ali zakona, iz prostovoljnega ali prisilnega akta. Razlog je čisto drug: ker regres sploh ne nastane iz cesije. — Sicer pa ni res, da je plačani upnik brez vsake odgovornosti napram plačniku: če bi si dal plačati neobstoječ dolg, bi nastal plačniku proti njemu kondikcijski zahtevek (Sedlaček). 7. Zagovorniki cesijskega nastanka regresnega zahtevka ne priznavajo samostojnega zastaranja teh zahtevkov, ampak pripuščajo, da teče naprej zastaranje stare terjatve. To je za regresanta silno nevarno, ker more poteči zastaranje že nekaj dni po prehodu terjatve (po plačilu). Ob originar-nem nastanku regresnega zahtevka prične teči samostojno zastaranje, in sicer šele s plačilom tujega dolga, tako da odpade ta nevarnost. 8. Radi notranjega razmerja med porokom-plačnikom in glavnim dolžnikom se pripeti, da prvemu kljub plačilu regresni zahtevek ne nastane, ker porok ni plačal materi-jalno tujega, ampak svoj lastni dolg na pr. če je bilo posojilo najeto za njegovo korist, tako, da je figuriral le na zunaj kot porok, v resnici bil glavni dolžnik. Ob cesijskem nastanku regresnega zahtevka bi morali kljub temu dopustiti, da nastane regresni zahtevek plačuj očemu poroku, in prepxistiti glavnemu dolžniku, da se brani proti event. uveljavljenju regresnega zahtevka excipiendo z dokazovanjem notranjega razmerja. Ob pravilni originarni konstrukciji regresni zahtevek sploh ne nastane, in odpade za glavnega dolžnika breme in riziko takega dokazovanja. — Ako plača obratno v istem primeru glavni dolžnik, mora radi notranjega razmerja nastati njemu regresni zahtevek proti poroku. Ob cesijskem nastanku ta regresni zahtevek ne more nastati, ker plačani upnik ne more prevesti terjatve, ki jo ima proti glavnemu dolžniku, na tega samega. 9. Ako bi regresni zahtevki nastajali iz cesije, bi mogli regresanti, ki imajo o opravljenem plačilu javno ali javno poverjeno listino, po določbi § 9. i. r. (§ 14. enotn. i. z.) že na podlagi proti njim izposlovanega izvršilnega naslova vršiti proti regresatom izvršbo, ne da bi jih morali posebe tožiti in izposlovati proti njim poseben izvršilni naslov. Da pravnomočnost prvega izvršilnega naslova ne sega tako daleč, je splošno mnenje. — Dalje bi. če bi prehajala plačana stara terjatev od upnika na plačnika, v primeru, ko je plačal terjatev eden solidarno zavezanih sodolžnikov. plačnik mogel vršiti regres zoper oproščene sodolžnike in soli-dum. A tak regres in solidum obstoji po splošnem mnenju le tedaj, kadar plača solidarni dolg kaka druga, izven zaveze stoječa oseba, ne tudi, kadar ga plača eden sodolžnikov. Vsi ti argumenti, pa tudi vsak posamezen nas prepričujejo. da cesijski nastanek regresnega zahtevka ni pravilen. Prav je imel Kremer. ko je trdil, da je »subrogacija eden na j nesrečnejših institutov, kar so jih kdaj ustvarili zakonodaj alci«. V. Argumenti za originarni (reparacijski) nastanek regresnega zahtevka. Zakonski argument za originarni nastanek regresnega zahtevka so mi v prvi vrsti večkrat citirane besede § 896.: »auch ohne geschehene Rechtsabtretung«. Pri tem me prav nič ne moti, da urejuje I? 896. le delni regres, dočim se utemeljuje polni regres v §!? 1358. in 1422. s cesijo. Regres po § 896. je delen samo radi tega, ker plačuje sozavezanec deloma svoj lastni dolg in mu torej po obsegu zadnjega regresni zahtevek ne more nastati; v kolikor mu nastane, je tudi njegov regres polen. Zato ni nobene načelne, za konstrukcijo nastanka regresnega zahtevka važne razlike med dejanskima stanoma § 896. na eni in §§ 1358. in 1422. na drugi strani. Seveda je z besedami »auch ohne geschehene Rechtsabtretung« nastanek regresnega zahtevka pojasnjen samo negativno. Pozitivno si ga tolmačim na sledeči način: Čim plačata prostovoljni ali po zakonu siljeni intervenijent materijalno tuj dolg, ju zadene škoda. Na drugi strani opro- stita s svojim plačilom dolžnika njegovega dolga, in nastane temu neopravičena korist (obogatba). Zakonodajalec ne more obdržati v veljavi tako motenega gospodarskega ravnovesja in daje za odstranitev motitve oškodovanemu plač-uiku proti obogatenemu dolžniku korektiv, ki ga nazivamo regres. Regres nastane torej radi škode na eni in radi neopravičene obogatbe na drugi strani. Nastanek zehtevkov iz te pravne misli našemu državijansko-pravnemu sistemu ni neznan. Na enak način nastajajo zahtevki gerentov iz koristnih gestij, vertentov iz verzij in mnogi drugi. Za nemško pravo utemeljuje nastanek regresnih zahtevkov s to pravno mislijo Schulz (»Riickgriff und VVeitergriff« iz leta 1907.): »Die Gedanken. die zur allgemeinen Zidassung des Regresses driingen, sind also im Grunde dieselben. die zur Aufstellung der Bereicherungsklage und der negotiorum gestio gefiihrt haben.« Naj utemeljim še, zakaj nazivam nastanek regresnega zahtevka v naslovu hkratu originarni in reparacijski. Po § 859. od. z. nastajajo terjatve neposredno iz zakona, iz pravnega posla ali iz prizadejane poškodbe. Iz prizadejane poškodbe nastajajo pred vsem deliktni in quasideliktni zahtevki, a iz zgodovine redakcije § 859. vemo, da so se redaktorji namenoma odločili za široki izraz »erlittene Be-schadigung« v svrho, da bo ž njim poleg deliktnih in quasi-deliktnih zahtevkov krita še vrsta drugih odškodninskih zahtevkov, ki niso urejeni v 30. poglavju, temveč raztreseno po raznih poglavjih o. d. z-a. K takim zahtevkom spadajo kondikcijski, spodbijalni. opozivui. jamčevalni, gestijski, verzijski. impenzni in odvzetni (jus tollendi). T ukaj njim pridružim še regresne zahtevke. Slabo je, če nazivajo vse te zahtevke romanske zakonodaje (frc., ital.) po rimskemu uzoru še vedno »quasikontraktualne«, ker zanje ne veljajo norme pogodbenega, ampak odškodninskega prava. Da pa jih razlikujemo od deliktnih in cjuasideliktnih zahtevkov, priporočam zanje novi naziv »civilnopravne reparacije«. Tudi regresni zahtevki so takega repa raci j skega značaja. Posebno razveseljivo je, da velja tukaj zagovarjana konstrukci ja originarnega (reparaci jskega) nastanka regresnega zahtevka za vse njegove primere: za regrese iz plačila po sili zakona in iz prostovoljnega plačila, za polne in delne regrese. Plačane in s plačilom ugasle terjatve imm ni treba obujati nazaj v pravno življenje. Plačnik postane regresant brez vsake cesije, legalne ali zahtevane (zahtevane pred ali ob plačilu), ker mu nastane regres ex lege. kakor vsakemu drugemu odškodninskemu upravičencu. Vendar nikdar proti njegovi volji. Zato ne dobi regresa plačnik, ki je plačal animo liberali, bodisi prostovoljno (najčešče) ali po sili zakona (izjemoma). Ker je regresni zahtevek nov zahtevek, tudi ni treba, da bi bil po obsegu in vsebini identičen s staro terjatvijo, kakor pri cesiji. Iz istega razloga odpadejo jamčevalne norme (a kondikcijske veljajo po splošnih določbah). Kot nov more nastati regresni zahtevek tudi iz plačila neodstopnih terjatev, a delni regres tudi proti takim so-dolžnikom (soporokom), ki jih je upnik odpustil iz zaveze, ali takim, ki so podedovali za njim njegovo terjatev. Kot nov zahtevek more končno imeti samostojen pričetek toka zastaranja itd., itd. Tako odpadejo ob originarni (reparacijski) konstrukciji regresnega zahtevka drug za drugim vsi argumenti, ki govore zgoraj zoper njegov derivativni (cesijski, subroga-cijski) nastanek. Od konstrukcij o. d. z-a je pravilna le ona § 896., nepravilni sta konstrukciji §§ 1358. in 1422. Plačujo-čemu poroku nastane regres zoper glavnega dolžnika prav tako originarno, kakor po določbi § 1359. (ki se poziva na § 896.) regres plačujočega soporoka zoper ostale soporoke. VI. Dejanski stan skupen vsem regresnim zahtevkom. Vsem regresnim zahtevkom je po gornjem dognanju skupen sledeč dejanski stan: 1. Plačilo materijalno tujega dolga (plačilo v najširšem smislu vsake poravnave dolga iz regresantovih imovinskih sredstev; niti ni treba, da bi poravnava bila pravni posel). 2. Škoda plačnika iz takega plačila (torej povzročna vez med plačilom in škodo, ki ni vedno podana, zlasti ne, če plača intervenijent animo liberali). 3. Neopravičena obogatba liberiranega dolžnika (tudi ta obogatba ni vedno podana, je n. pr. ni na strani glavnega dolžnika, oproščenega po poroku, če je bil dolg najet za porokovo korist). Kar je sicer razlik med dejanskimi stani posameznih regresnih zahtevkov, so brez pravne relevance. K 1. Kadar nastane škoda na eni strani in neopravičena obogatba na drugi ne iz plačila tu jega dolga, ampak na kak drug način, imamo opravka s katerim drugih reparacijskih zahtevkov, ne z regresnim. Ali radi slabe pozitivno-pravne razmejitve področij posameznih reparacijskih zahtevkov nastajajo v praksi številni spori, kedaj gre za ene, kedaj za druge. Ti spori so najčešče neplodni, ker gre pri vseh reparacijskih zahtevkih za isti pravni lek in v splošnem za enake norme. K 2. Razen plačnika, ki je plačal animo liberali, ne zadene nobena škoda iz plačila tujega dolga v višjeomenjenih primerih judikature: a) soproga, živečega v imovinski skupnosti s soprogo, ker se. plačujoč od žene kontrahirani dolg, oprosti lastnega dolga; b) dolžnika, ki si je priskrbel spol-nitvenega prevzemalca v smislu § 1404., a plačal osebno, ker plača tudi on svoj lastni dolg; c) poroka, ki je plačal dolg, najet od glavnega dolžnika za njegov, porokov, račun. V tem zadnjem primeru ni, kakor smo že ugotovili, obogatbe na strani glavnega dolžnika, a tudi ni škode na porokovi strani. Nasprotno pa bi bil v istem primeru oškodovan glavni dolžnik ter bi dobil regres proti poroku, če bi se upnik držal za plačilo njega, č) Povzročne vezi med plačilom in škodo ni bilo v tistem primeru judikature, ko je iskal v dražbenem postopan ju propadli hipotečni upnik odškodnino pri osebnem dolžniku iz predlocirane pokrite postavke: propast v dražbenem postopanju je bila posledica neugodnega vrstnega reda postlocirane postavke, liberiranje osebnega dolžnika posledica ugodnega vrstnega reda predlocirane hipoteke. d) Zakaj da ima plačujoči porok regres proti zastavnemu dolžniku, a ne obratno plačujoči zastavni dolžnik proti poroku, obrazložim pod VIT. št. 10. K 3. a) Nobene koristi od plačila svojih dolgov nimajo nedoletniki, ker niso zavezani p ravno vel javno (§ 1352.). b) Iz istega razloga nimajo koristi nezreli ali duševno alte-rirani, katerih škodo so poravnale po določbi § 1309. osebe, ki so zanemarile nadzorstvo nad njimi. Obogatene pa postanejo te zadnjenavedene osebe (in s tem regresati) v slučaju. da se drži oškodovanec radi odškodnine po določbi s: § 1,310. nezrele uli duševno alterirane osebe, c) Kar se tiče stečajnih ozir. za stečaj zrelih dolžnikov, ki se poravnajo s svojimi upniki sodno izven stečaja, je bil namen zakonodajalca, naj postanejo v pogledu odpuščene njim kvote oproščeni svojega dolga na vse strani, ne le proti svojim upnikom. Zato tudi teh dolžnikov v pogledu nekritega ostanka, ki ga morajo plačati zanje poroki in garanti, ni smatrati za obogatene v pravnem smislu (§ 168. odst. 2. steč. zak. in § 59. odstv. 2. zak. o izven steč. por.). Ugotovitev vsem regresnim zahtevkom skupnega de janskega stanu daje hkratu odgovor na vprašanje, pozna li naš državljanskopravni sistem splošni regresni zahtevek ali le tiste, ki jih izrečno uzakonjuje (in njim analogne). Logični odgovor se glasi: Regresni zahtevek je podan vselej, ko se obistinijo uvodoma navedene tri sestavine dejanskega stanu. V o. d. z. in postranskih zakonih uzakonjeni regresni zahtevki so torej samo zgledi splošnega regresnega zahtevka. Dosledno je tudi izravnalne zahtevke priznavati v širšem obsegu, nego so uzakonjeni v § 222 i. r. (§ 185. enotn. i. z.), namreč tudi v primerih prostovoljno opravljenega plačila simultanske hipoteke in prostovoljnega ali po izvršbi doseženega plačila na več premičninah zastavnopravno zavarovane terjatve. VII. Norme skupne vsem regresnim zahtevkom. Ker nimamo v pravnem sistemu predvidenega splošnega regresnega zahtevka, tudi nimamo predvidenih splošnih norm zanj. A večina norm. ki jih potrebujemo, izhaja iz dognanega odškodninskega značaja regresnega zahtevka in soglaša z normami za druge reparacije, deloma tudi z onimi za delikte in quasidelikte. Iledke pozitivnopravne norme, ki jih imamo uzakonjene za posamezne regresne zahtevke, podpirajo vseskoz originarni in reparacijski nastanek regresnih zahtevkov (ne cesijskega), tako da tvori jo nadaljnji argument za pravilnost prvonavedene ozir. za nepravilnost drugonavedene konstrukcije. Nekaj je v regresnem pravu tudi še vrzeli, ki jih izpolnjuje judikatura praeter legem s težavo. Vsem regresnim zahtevkom skupne bi bile sledeče norme: 1. Aktivno legitimirana iz regresnega zahtevka (regresant) je oseba, ki je poravnala sama ali je bil iz njenih imovinskih sredstev poravnan tuj dolg, čim je iz poravnave utrpela škodo. — Pasivno legitimiran (regresat) je liberirani dolžnik, čim je s poravnavo dolga postal neopravičeno obogaten. Obe legitimaciji prehajata na dediče. — Če je bil poravnan nerazdelen (korealen ali solidaren) dolg od osebe, ki zanj ni bila sozavezana. ji odgovarjajo sodolžniki tudi kot regresati nerazdelno; kajti regresant je oprostil vsakega posameznega vsega dolga. V tem pravilnem smislu je izšlo več konformnih razsodb, citiranih k § 1042. 2. Obseg regresnega zahtevka se ravna po obsegu potrošenih plačilnih sredstev. Regresant ne more terjati (v nasprotju k cesijonarju) od regresata več, nego je plačal tujemu upniku. Če se je upnik zadovoljil z manj, nego je bil regresat dolžan (pogost primer!), ne sme izterjati od regresata razlike. To normo uzakonjuje § 135S. izrečno in je v nespravljivem nasprotju s prav tam uzakonjenim ce-sijskim nastankom regresnega zahtevka. V obratnem primeru. da je plačal regresant več, nego je bil upnik upravičen terjati od regresanta, nastane regres le do višine resničnega dolga, ker regresat od preplačane razlike ni na koristi. 3. Tudi vsebina (predmet) regresnega zahtevka se ravna po vsebini (predmetu) opravljenega plačila, ker bi sicer regresantova škoda ne bila poravnana. Ker 'upnik po določbi § 1412. ni dolžan sprejeti v plačilo kaj drugega, nego mu je dolžnik dolžan, je vsebina regresnega zahtevka praviloma enaka vsebini poravnane terjatve. Če pa sprejme upnik dationem in solutum, obstoji regresni zahtevek iz predmeta dationis in solutum, ne iz onega dolžne terjatve. Vendar ne sme v nobenem primeru predmet regresnega zahtevka regresata bolj obremenjevati, nego ga je prvotni dolg, ker bi v toliko ne bilo obogatbe na njegovi strani. Izključena pa ni. kakor smo videli, neidentičnost med predmetoma plačila in regresa, zlasti ne, kadar pride do veljave določba § 1323.. po kateri stopi često na mesto na- turalne restitucije civilna; zato ima n. pr. intervenijent, ki je prestiral za drugega alimente in natura, pravico, zahtevati denarno restitucijo. 4. Sporno vprašanje, more li zahtevati regresant od potrošenih plačilnih sredstev obresti, se pravilno rešuje od sodstva in slovstva v negativnem smislu, razen kadar bi bil podan za tak obrestni zahtevek poseben pravni naslov n. pr. zamuda, ali kadar je plačilo trgovski posel; v takih izjemnih primerih dobi regresant obresti v zakonito določeni višini. Do baš nasprotnega, nepravilnega rezultata vodi konstrukcija cesijskega nastanka regresnega zahtevka. Po njej bi moral dobiti regresant obresti vselej, kadar so se plačevale od plačanega dolga, in sicer ne v zakonito določeni, ampak v tisti višini, v kateri so se plačevale. Opozarjam k temu vprašanju še, da je bil predmetni obrestni zahtevek od redakcijske komisije za zapadnogališki o. d. z. izrečno odklonjen (gl. posvetovanja k § 511.). 5. Sličen je spor, in slična mora biti rešitev v pogledu stroškov, brez katerih skoro ni nikdar poravnava tujih dolgov, in ki jih žele regresanti dobiti povrnjene od re-gresatov. Tudi tej želji ni možno ustreči, razen, če bi bil podan za nadoknadenje stroškov kak poseben pravni naslov (naročilo, nujna ali koristna gesti ja). 6. Spolnitveni čas in kraj regresnega zahtevka bi se morala ravnati po določbah 17. poglavja (§§ 904. in 905.) z vidika, da gre za nov, ex lege nastali zahtevek. Zato bi mogel regresant uveljavljati svoj regres takoj po nastanku ter v splošnem na regresatovem domovališču. Za pravilnost te norme govori med drugim določba § 51. enotn. men. zak. ki se tolmači od Škerljevega komentarja (glej opombo 3. k § 51.) tako, da je plačilni kraj povratne menice »pravo prebivališče retrasata«. Vendar potrebuje ta pravilna norma omejitve. Upoštevati je, da nastane regresni zahtevek le v toliko, kolikor je regresat na koristi. Zato regresant ne more uveljavljati proti njemu regresa pred tistim trenutkom, ko bi bil dospel v plačilo prvotni dolg, in ne na kraju, ki bi bil za regresata manj ugoden, nego je bil plačilni kraj prvotnega dolga. — Ob cesijskem nastanku regresnega zahtevka bi morala ostati v veljavi i stari spolnitveni čas i stari spolnitveni kraj. To zadnje bi bilo cesto enako neugodno za regresanta, kakor za regre-sata, zlasti tedaj, kadar si je prvotni upnik izgovoril plačilo na lastnem domovališeu, ki ni ne regresantovo, ne re-gresatovo. 7. Tudi vprašanje zastaranja je presojati z vidika, da gre za nov zahtevek: Regresni zahtevek je podvržen samostojnemu zastaranju, ne zastaranju plačane terjatve. Na nevarne posledice, če bi teklo naprej staro zastaranje, sem opozoril že zgoraj. Novo zastaranje prične teči actione nata t. j. s plačilom tujega dolga oziroma z regresatovim opominom (§ 1334.) in poteče v zakoniti zastaralni dobi. — Katera je ta zakonita zastaralna doba? Za specijalne regresne zahtevke je prav kratka: po § 78. men. zak. traja za regresne zahtevke meničnih regresantov samo šest mesecev, po čl. 25. zak. o sodnikih rednih sodišč za regresni zahtevek države proti sodniku tri leta. Za ostale regresne zahtevke sta sodstvo in slovstvo mnen ja, da velja 30 letna splošna zastaralna doba. Ta dolgost je zelo neprimerna, ter opozarjam v tem pogledu na moderno švicarsko zakonodajo, po kateri se morajo uveljavljati obogatbeni zahtevki v kratki dobi enega leta. Po m. m. je izza dognanja, da so regresni zahtevki odškodninskega značaja, dopustno, uporabljati na njih zastaranje trileino dobo !? 14S9. — Če poteče zastaralna doba prvotnega dolga pred potekom te dobe, ta okolnost regresatu ne morekoristiii. (Nov argument zoper cesijski nastanek regresnega zahtevka). 8. Brezdvomno so akcesorne pravice, ki so služile v zavarovanje prvotnega plačanega dolga, regresantu enako potrebne, kakor so bile staremu upniku. Zlasti velja to za poroštvene, zastavne, retencijske in fiduciae causa prepuščane pravice. Če bi te akcesorne pravice ne prehajale na regresanta, bi se prostovoljni plačniki tujih dolgov oglašali dosti redkeje. — Lahko stališče za utemeljitev prehoda akcesornih pravic na regresanta imajo zagovorniki cesijskega nastanka regresnega zahtevka, ker se morejo sklicevati na določbo § 1394. A pri tem se vpraša, čemu je o. d. z., če je prehod akcesornih pravic utemeljen že v določbi § 1394., ta prehod še posebej uzakonil v določbi § 1358.? Ta posebna odreditev se da tolmačiti v tem smislu, da prehod akcesornih pravic na regresanta ni nujno pogojen in vezan na prehod stare lerjatve. — Sicer pa opravičujem prehod akcesornih pravic na regresanta brez ozira na posebno odreditev določbe § 1358. s sledečim argumentom: Kakor bi bil brez nastanka regresa neopravičeno obogaten glavni dolžnik in oškodovan plačnik tujega dolga, tako bi bili na škodo tega zadnjega neopravičeno obogateni akce-sorni dolžniki (zlasti poroki in zastavni dolžniki), ki računajo in morajo računati ob prevzemu poroštva oziroma ob zastavitvi z možnostjo, da se bo držal upnik radi plačila njih. Zato sem mnenja, da so akcesorni dolžniki zavezani regresantu iz istega obogatbenega (reparacijskega) pravnega naslova, kakor regresati. — Naj potrdi pravilnost te utemeljitve sledeči zgled iz vsakdanjega življenja: Če je prevzel poroštvo t. zv. porok ali plačnik po določbi § 1-357. sta odgovorna upniku glavni dolžnik in porok nerazdelno. Če plača tako zaArarovani dolg tuja, izven zaveze stoječa oseba, ji nastane, ker je bil poravnan nerazdelen tuji dolg, regresni zahtevek in solidum proti obema oproščenima zavezancema (glavnemu dolžniku in poroku in plačniku) tako, da more vršiti regres proti enemu ali drugemu za vsa potrošena plačilna sredstva. Običajni porok se razlikuje od poroka in plačnika le po tem, da mora upnik, preden se drži poroka, glavnega dolžnika opominjati (§ 1355.). Iz te razlike sledi v eno roko, da mora tudi tuji plačnik, preden uveljavlja regresni zahtevek proti poroku, glavnega dolžnika opominjati, v drugo roko, da prehajajo nanj vse pravice iz poroštva, čim je storil svojo opominjevalno dolžnost. — Našo utemeljitev podpira tudi dejstvo, da je uzakonjenih v našem pravnem sistemu že več izrečnih primerov prehajanja akcesornih pravic na regresante (§ 86. zak. o zav. pog., § 132. steč. zak.. § 46. zem. knj. z.). 9. Kar velja za akcesorne pravice, mora veljati za razne prednosti, ki jih uživajo terjatve v stečajnem, poravnalnem, izvršbenem i. dr. postopanjih. Če plača take terjatve nezavezana oseba, uživa ob uveljavljanju regresnega zahtevka te prednosti ona na mestu starega upnika. Če bi ne bilo tako. bi tudi v teh primerih bil oškodovan upnik, a neopravičeno obogaten nekdo drugi. Zgled: Po določbi § 50. št. 1 steč. zak. morajo upniki drugega in tretjega razreda trpeti, da se krijejo pogrebni stroški za stečajnikom. ki je umrl pred stečajem, prednostno pred njih terjatvami. Ako takih pogrebnih stroškov ni plačal stečajni upravitelj, ker jih je n. pr. že plačala druga nezavezana oseba, potem je nu jno, da uživa ta oseba kot plačnik prednostno kritje po citirani določbi § 50. št. 1. Drugače bi dobila kot stečajni upnik tretjega razreda samo kvoto potrošenih sredstev, in bi bili neopravičeno obogateni stečajni upniki drugega in tretjega razreda, ker bi odpadla ter jatev prvega razreda. Ta rešitev je bila svojčas sporna, a je danes izrečno uzakonjena v § 53. odst. 2. novega stečajnega zakona, ki se glasi: »Terjatve, s katerimi se zahteva nadoknadenje onega, kar se je dalo za poravnavo kakega stečajnikovega dolga, spadajo v isti razred, v katerega bi spadal poravnani dolg.« Določbo § 53. odst. 2. cit. je uporabljati tudi v poravnalnem postopanju (§ 33. zak. o izvensteč. por.). — Kar velja za prednosti, ki jih uživajo neke terjatve v navedenih posipanjih, velja z druge strani za privilegia odiosa (ne da bi bil steč. zak. to normo izrečno uzakonil): Ako plača nezavezana oseba katero po določbi § 56. steč. zak. zapostavljenih terjatev, mora biti zapostavljen tudi regresni zahtevek iz takega plačila (ki se sploh ne da uveljavljati, ker se ni dala uveljavljati plačana zapostavljena terjatev). Prav tako se more dolžniku nevtožnega dolga prigovarjati ta uevtožnost. — Vse drugače je s prednostmi (ev. z zapostavi jen ji), ki jih uživajo neke terjatve, ne radi svoje lastne. ampak radi privilegiranosti osebe svojega upnika na pr. davčne in alimentne terjatve; takih prednosti tuji plačnik ne more uveljavljati na svojo korist (gl. razsodbe k § 1042.). 10. Proti komu nastane regres iz plačila dolga, zavarovanega kumulativno s poroštvom in zastavo? Če plača tak dolg nezavezana oseba, se more držati v regresu vseh treh: glavnega dolžnika, poroka in zastavnega dolžnika. To smo že ugotovili. Spor nastane, če plača tak dolg porok ali zastavni dolžnik. Ali nastane v prvem primeru regres plaču-jočemu poroku (razen proti glavnemu dolžniku) proti oproščenemu zastavnemu dolžniku, in v drugem primeru plačn-jočemu zastavnemu dolžniku regres (razen proti glavnemu dolžniku) proti oproščenemu poroku? Ali njima nastane poln ali delen regres, v zadnjem primeru po kakem ključu? Vse to so vprašanja, ki še niso rešena niti pri nas. niti v mlajših zakonikih n. pr. nemškem in švicarskem in ki se dajo zadovoljivo rešiti samo z odločitvijo zakonodajalca. Spor seveda ni praktičen, dokler je upanje, da bo plačujo-čega poroka ali zastavnega dolžnika odškodoval glavni dolžnik. Kadar pa (navadno) takega upanja ni, se mora zakonodajalec odločiti, ali naprti definitivno škodo, t. j. brez dopustitve nadaljnjega regresa poroku, zastavnemu dolžniku, ali obema; v zadnjem primeru, v kakem razmerju? Za naš o. d. z. zanikuje praeter legem Strohal regresni zahtevek plačujočega zastavnega dolžnika proti poroku, dovoljuje ga pa plačujočemu poroku proti zastavnemu dolžniku, z utemeljitvijo, da je dal zastavni dolžnik upniku specialno kritje (zastavo), porok le generalno (»Der gesetz-liche Ubergang der Sicherungsrechte des Glaubigers auf den zahlenden Burger in neuer Beleuchtung«, Iherings Jabrb. iz 1. 1912.). Strohalu se pridružuje Ehrenzweig. Nekaj zakonske opore ima mnenje obeh v določbi § 1360., po kateri se upnik v interesu poroka in njegovega regresa ne sme znebiti prejete zastave. Vendar § 1360. ne velja za vse zastave, ampak le za one. ki jih je upnik prejel pred ali sočasno s poroštvom. Zato je Sedlaček za naš o. d. z. (drugega) mnenja, naj trpi definitivno škodo tisti sozavezancev, porok ali zastavni dolžnik, ki se je zavezal časovno pred drugim (ki je akcediral prvi in s tem več riskiral). Schulz zopet nasvetuje sorazmerno kritje (delitev definitivne škode po obeh), in sicer po vrednosti njiju zavez (poroštva oz. zastave); kadar se vrednosti ne dajo primerjati, po glavah; čas, v katerem je bila osnovana ena ali druga zaveza, naj po Schulzu ne odločuje. Kakor vidimo, gre in concreto za eno tistih vrzeli regresnega prava, ki jih more zadovoljivo izpolniti samo zakonodajalec. 11. Prigovarjati more regresat regresantu vse, kar bi mogel prigovarjati prvotnemu upniku, ker se njegov položaj radi plačilne intervencije (ki se mu more tudi vsiliti) ne sme poslabšati; zlasti more prigovarjati, da je regresant plačal upniku preveč, prezgodaj itd. Ta norma je uzakonjena v našem pravnem sistemu na več mestih n. pr. pri § 1361. za regres poroka proti glavnemu dolžniku, v čl. 25. zak. o sodnikih rednih sodiščih za regres države proti sodniku in dr. Norma je pravilna tako ob cesijskern kakor ob reparacijskem nastanku regresnega zahtevka. Kajti, v kolikor je imel regresat utemeljene prigovore proti prvotnem upniku s plačilom dolga po regresatu ni bil obogaten. Zato se priporoča, da se informira vsak plačnik tujega dolga o ev. dolžnikovih prigovorih. Dalje se priporoča, da obvesti regresant regresata o opravljenem plačilu, kajti, kakor debitor cessus, bi mogel tudi neobveščeni regresat učinkovito plačati starega upnika ponovno. 12. Nemo subrogat c o n t r a se. To, že splošnemu pravu znano pravno pravilo je pri nas uzakonjeno zaenkrat na treh mestih zak. o zav. pog. (§§ 62., 86., 106.), a velja splošno za vse regresne zahtevke (Sedlaček). Cit. § 62. odreja: »Če je zavarovalnica povrnila (sklenitelju) samo del škode, potem ne sme uveljavljati zahtevka, ki preide nanjo zoper tretjo osebo (ki je škodo zakrivila), na škodo sklenitelja.« Analogni odredbi vsebujeta §§ 86. in 106. cit. Po-splošnjena se glasi ta norma takole: Kadar se poravna materij alno tuj dolg deloma, tako da postane dolžnik regresat samo deloma, deloma pa ostane dolžnik prvotnega upnika, tedaj ima pri kritju iz regresatove imovine stari upnik prednost pred regresantom. V smislu subrogacijske konstrukcije nastanka regresnega zahtevka bi se norma glasila: Upnik, ki vzame delno plačilo od tuje osebe in ji odstopi ustrezajoči del terjatve, ne stori tega na lastno škodo (contra se). Nemški državljanski zakonik uzakonjuje na-vzočno normo za primera delnega plačila po poroku (§ 774.) ali po sodolžniku (§ 426.). Tudi ta norma se da navajati v podporo originalnega nastanka regresnega zahtevka. Kajti lažje je zakonodajalcu odrediti, da imej stari, najčešče pogodbeni upnik prednost pred novim iz regresa, nego upnik iz enega dela terjatve pred upnikom (cesijonarjem) iz drugega dela iste terjatve. Na več mestih sem omenil, in mnogi citiranih judikatov potrjujejo, da se da subsumirati isti dejanski stan često pod regresni, verzijski, gestijski in morda še pod kak drug reparacijski dejanski stan. Z legislativno tehniškega stališča predstavlja taka možnost nepotrebno razkošje, ki se sicer ne da opravičiti, a razlagati iz slabe razmejitve področij posameznih reparacijskih zahtevkov v našem, kakor v tujih državljanskih zakonikih. Stvarne škode pa ni. ako oškodo- vanec v takih primerih med pravnimi leki izbira; saj lečijo vsi isto bolezen s polnim uspehom. Schey, zagovornik cesijskega nastanka regresa, pa je odločno zoper dopustnost take izbire. Po njem ne more porokovo plačilo nikdar utemeljevati verzijskega zahtevka; šele, če bi izterjevanje ex lege cedirane stare terjatve ne povedlo do uspeha, bi po Schey-u postal glavni dolžnik neopravičeno obogaten na škodo poroka, in bi bil podan dejanski stan § 1042. Ta dvojna, sukcesivno plačujočemu poroku nastajajoča upravičenost, h kateri zapeljuje Schey-a cesijska konstrukcija regresnega zahtevka, je zame nov dokaz, da nastaja regres originarno. ne derivativno. VIII. Nova (reparacijska) konstrukcija v odnosu k lex lata in lex ferenda. V §§ 1358. in 1422. uzakonjeni cesijski nastanek regresnega zahtevka se ne bo dal s tu zastopanim originarnim in reparacijskim nikdar spraviti v sklad. Vendar to praksi ne sme škodovati. Pred vsem je pomisliti, da so pravne konstrukcije teorija, ki ne spada v zakonodajo, katere izključni predmeti naj bodo norme. Norme o. d. z. v pogledu regresnega zahtevka, zlasti ona § 1358., pa podpirajo veliko bolj njegov originarni, nego derivativni nastanek. Spominjam ponovno na določbo, da sme izterjati regresant od regre-sata le toliko, kolikor je sam potrošil s plačilno intervencijo, ne starega terjatvenega zneska. V pogledu novelirane določbe § 1422., kara tudi Ehrenzweig, dasi zastopnik cesijskega nastanka regresnega zahtevka (System iz 1. 1928., str. 316., obligacijskega dela) rabo besed »odstop pravic« (»Abtretung der Rechte«). Tudi po njem, Ehrenzweigu, nastane, če je bil odstop pravic od plačnika zahtevan in od prvotnega upnika privoljen, preprosta cesija; zato se v pogledu § 1422. zadovoljuje, da zahteva plačnik odstop upnikovih pravic molče, ne izrečno(?!) Tako svobodno tolmačenje noveliranega § 1422. pa vodi do enakega rezultata, kakor naša konstrukcija originarnega nastanka, namreč, da nastane regres ex lege vselej, razen, če se mu plačnik odreče. Nobenih težav ne povzroča konstrukcija originarnega nastanka regresnih zahtevkov v onih številnih primerih, ko je v našem pravnem sistemu uzakonjen zgolj fakt nastanka regresnega zahtevka, a vlada molk o načinu tega nastanka in o normah za regresni zahtevek. Če si predočimo še določbo § 896., ki uzakonjuje izrečno, da more nastati regres tudi brez odstopa pravice, nas pravno nevzdržna in določbi § 896. nasprotujoča trditev §§ 1358. in 1422. o cesijskem nastanku regresnega zahtevka ne sme več spraviti s pravega pota. Zato priporočam de lege ferenda: 1. Naj se uzakoni splošni regresni zahtevek z dejanskim stanom pod VI. 2. Naj se uzakonijo za ta splošni regresni zahtevek norme pod VII. Čim bomo imeli uzakonjene dejanski stan in norme za splošni regresni zahtevek, jih ne bo treba ponavljati pri posameznih regresnih primerih, kakor se to godi deloma po današn jih zakonodajah, a vselej fragmentarno. Zadostovala bo na posameznih pravnih področjih (poroštvenem, plačilnem, zavarovalnem, stečajnem in dr.) gola odreditev zakonodajalca, da regresni zahtevek nastane. 3. Splošni regresni zahtevek se naj uzakoni med reparacij skimi. a zadnji v odškodninskem pravu, pri nas v 30. poglavju drugega dela o. d. z.-a. Z delikti in quasidelikti, ki so tam že urejeni, imajo regresni zahtevki skupno najbistvenejšo predpostavko, t. j. škodo. Nadpis 30. poglavja ne moti, ker govori o vsaki »pravici do odškodnine in zadoščenja«. Donekle bo priporočilom pod I. 1.—3. ustregel načrt čsl. o. d. z. (1931.), katerega § 941. (novelirani § 1042.) se bo glasil: »Kdor napravi kak potrošek za drugega, ki bi ga bil moral napraviti ta sam, je upravičen, da terja nadokna-denje.« Iz starega besedila bodo torej izostale besede »po zakonu« (»nach dem Gesetze«). Pod ta novi § 941. se bo dal v bodoče subsumirati vsak regresni zahtevek, ker je »potrošek za drugega« tudi vsako plačilo tujega dolga. Da bo regresni zahtevek hkratu verzijski, ne bo motilo, ker so verzije širši pojem, obsegajoč tudi regrese. — Nesoglasje med sedanjima konstrukcijama § 896. in §§ 1358., 1422. na- merava čsl. načrt odpraviti na ta način, da bodo izpadle iz § 896. (čsl. 808.) besede »tudi brez odstopa pravice«. S tem pa se bo po m. m. o. d. z. prej poslabšal, nego izboljšal. 4. V plačilno pravo 3. poglavja tretjega dela o. d. z.-a spadajo od sedanjih norm §§ 1422. in 1423. (ki sta oba z njimi preobložena do nejasnosti) samo sledeče: a) Upnik sme vedno vzeti plačilo dolga od nedolžnika in s tem oprostiti dolžnika od prvotnega ter mu vsiliti novega upnika, b) Upnik mora privoliti v plačilo dolga po nedolžniku in si s tem dati plačilo vsiliti, čim ponudi plačilo nedolžnik v sporazumu z dolžnikom, c) Brez vsaktere privolitve, lastne ali dolžnikove, pa upnik ni dolžan sprejeti plačilo od nedolžnika, razen v posebnih primerih, predvidenih od zakonodajalca. 5. Med cesijo in regresom kot dvema heterogonima civilnopravnima institutoma naj preneha vsaka vez. Cesija je pogodba (akcesorna, premenilna), ki izvira iz volje dveh strank, starega in novega upnika. Regres nasprotno nastane iz zakona, brez povzročitve po starem ali novem upniku. Novi upnik se le more nastalemu regresu odreči. Subrogacija, odkup, izrešitev so sami nejasni in hkratu nepotrebni pojmi. S tem ni rečeno, niti odsvetovano, naj se prostovoljni plačniki tujega blaga ogibljejo instituta cesije. Nasprotno, poslužujejo se ga naj. kadar njim ne zadostujejo učinki ex lege nastajajočega regresa in si žele učinkov cesije. Ugotovili smo, da prehaja na cesijonarja stara plačana terjatev v polnem obsegu (ne glede na višino cesijske valute), dočim more iskati regresant samo povračilo potrošenih plačilnih sredstev: dalje, da tečejo po cesiji obresti stare terjatve na korist cesijonarja naprej, dočim ne tečejo na korist regresanta načeloma nobene obresti, le iz posebnega naslova in še tedaj nizke zakonite obresti: končno, da jamči cedent za obstoj in izterljivost cedirane terjatve, dočim regresant slične jamčevalne pravice nima. Največja prednost nove ureditve regresnega zahtevka pred sedanjo bo obstajala v njegovem poenostavljenju in poenotenju. Na mesto današnje dvojne in trojne konstrukcije njegovega nastanka in na mesto raztresenih današnjih norm zanj, ki ne harmonirajo niti med seboj, bo stopila enotna originarna in reparacijska konstrukcija z enotnimi normami za vse primere regresnih zahtevkov. IX. Iz zgodovine regresnega zahtevka. Prvotni rimskopravni porok (sponsor) je imel po lex Publilia (najbrž iz šestega stoletja pred Kristom) proti glavnemu dolžniku, katerega dolg je plačal, t. zv. actio depensi. ki se je glasila na dvojni plačani znesek in imela deliktni značaj. Mlajši rimskopravni porok (fidejussor) je mogel opreti svoj regresni zahtevek tudi na actio mandati contra-ria, kadar je bil k prevzemu poroštva od glavnega dolžnika pozvan, ali na negotiorum gestio, če je bil podan gestijski dejanski stan. Šele juristi iz cesarske dobe so smatrali v svrho boljšega zasiguranja regresnega zahtevka za potrebno, priznati plačujočemu poroku t. zv. beneficium cedendarum actionum (zibelko subrogacije). Zahtevali so, naj odstopi plačani upnik akcije, katerih sam več ne potrebuje, plačujočemu poroku, ki jih potrebuje. Proti takemu prisilnemu cediranju akcij so se pojavili pomisleki že pri rimskih juristih: Kako siliti upnika, ki ne dobi več, nego plačilo, da se spusti v cesijski posel, ki zanj ni brez obveznosti? Kako dopustiti cesijo plačane terjatve, ki je s plačilom ugasnila? Te pomisleke so zagovorniki beneficija premagali z argumentom, da bi upnik, ki bi se obotavljal odstopiti akcije, ki so mu postale nepotrebne, ravnal dolo malo (?). Še manj prepričujoč je njih drugi argument: Vsaka terjatev se more prodati. Ni ovire, da se proda dolžniku samemu(?), med katere spada tudi porok. Torej se more prodati terjatev plačujočemu poroku, a prodane terjatve ne ugašajo, temveč prehajajo na kupca (in concreto na plačujočega poroka). Že Modestinus je pobijal take argumente in bil pravilnega mnenja, da je cesi ja možna le, če se izvrši ali vsaj dogovori pred spolnitvijo terjatve (D 46, 3 de solu 76). Ta spor za dopustnost ali nedopustnost beneficija cedendarum actionum ima polno sličnosti z modernim sporom za ali zoper subrogacijski nastanek regresnega zahtevka. Tudi svrha sporov je ostala ista: Rimljani so se potegovali za beneficij, in moderni se potegujejo za sub- rogacijo pred vsem za to, da osigurajo plačilnemu inter-venijentu kritje iz akcesornih pravic. Do reparacijske ideje nismo poznali sigurnosti takega kritja, a reparacijska ideja, ki odpravlja vsako neopravičeno obogatenje enega državljana na škodo drugega, preprečuje tudi, da bi se liberirani akcesorni dolžniki (poroki, zastavni dolžniki in dr.) neopravičeno okoristili ob regresantovi .škodi. Zato priteguje poleg glavnega dolžnika tudi akcesorne med regresate. Odslej more zato odpasti nevzdržna subrogacijska konstrukcija regresnega zahtevka. Že actio depensi je bila modernega odškodninskega značaja, torej pravilna, le prestroga (delikt na mestu reparacije) in preslabo razvita. Les pretentiones en recours du notre droit civil. Resiime. 1 n t i' o d u c t i o n : Les loi« du droit civil slovene-dalmatien (c. a d. du droit en vigueur en Slovenje el Dalmatie yougo-slaves), excepte celles recemment edictees, n’emploient pas en-eore la denomination »les pretentions en recours« (Regressan-spriiche, regresni zahtevki), bien qu’on y trouve de telles pretentions nombreuses. H y s’agit des pretentions (actions) qui naissent au profit de ceux, qui ont pave des clettes matierellement etran-geres, qu’elles soient formellement propres on etrangeres. I. L’auteur passe en revne (et arrange par categories) les pretentions en recours, reglees par le droit positif slovene-dal-matien, notaminent par le Code civil (autrichien) du 1811; en partant des recours (anciennement con nas) que le garant et le debiteur livpothecaire payants obtiennent contre le debiteur principal libere (le plein recours) resp. des recours que l(> code-biteur payant obtient centre l('s autres codebiteurs (les recours partiels) — jusq’aux recours les plus modernes d n domaine de droit d’assu ranče et de faillite. II. L anteur expose ensuite les pretentions en recours cpii ne sont pas reglees par la legislation, inais cjni sont reconnnes (prae-ter legem) par la jurisprudence et par bi doctrine. Enf.in. 1’auteur s’occupe des pretentions en recours controversees. III. La plupart des dispositions legales considere cpie la pre-tention en recours se forme de la maniere derivalive par le moyen de la cessio lega lis (p. ex. § 1358), autrefois moyennant de la cessio necessaria (i). ex. § 1422). C’est la disposition du § 8% seule qui forme la preleni ion en recours Dr. Metod Dolenc. Tolmač h k. z. L j. 1929. Str. 83. 7 Dr. B. Markovič. Udžbenik sudskog krivičnog postupka. Beograd. 1930. Str. 629. 8 Dr. Vinko Žganec i Pet ar Z o r ž. Tumačenje krivičnog zakonika zii Kraljevimi SHS 1 (Opšti deo). Sombor. 1929. Str. 79. 9 D j. K a r a j o v a n o v i č. Komentar opšteg krivičnog zakonika. 1930. Str. 34, 35. 10 D r. Ivan Jančič. Mladinsko sodstvo. »Slovenski Pravnik-. 1931. Si. I 2. Str. 1, 2. ,0a D. M. Lazič. Krivični zakonik. I. knjiga. 1932. Str. 66. Kritično oceno naziranj naših kriminalistov o značaju ukrepov napram otrokom in mlajšim maloletnikom bomo razporedili po istih vidikih, ki smo jih navedli pod I—III. K J. Prof. Čubinski utemeljuje kvalifikacijo ukrepov zoper zrele mlajše maloletnike kot specialnih glavnih kazni, sklicujoč se na 1. odst. § 27. k. z.: mlajši maloletnik se ne sme kaznovati, če ni mogel pojmovati narave in pomena svojega dejanja ali ravnati po tem pojmovanju. Iz tega izvaja avtor, da se zreli (vračunljivi) mlajši inalo-letniki smejo kaznovati, dasi s specialnimi kaznimi. Uporaba argumenti a contrario se nam v tem primeru ne zdi prepričevalna. Določba § 27., odst. 1. k. z. pomeni, da se ne vračunljivi mlajši maloletnik ne sme kaznovati v nobenem primeru, niti tedaj, če je dovršil 15 let ter je storil v zavodu za vzgajanje ali v zavodu za poboljševanje ali izven zavoda zločinstvo. (§ 28., odst. 7. k. z.) Kjer gre za določitev kazni, se poslužuje k. z. izrazov: »se kaznuje storilec« (gl. posebni del k. z. passirn), »se odredi kazen« (§ 61. k. z.), »se obsodi na kazen« (§ 62., odst. 1.), »se izreče strožja vrsta kazni« (§ 74.) in pod. Povsem drugače je oblikovana določba o odgovornosti zrelih mlajših maloletnikov: če je mlajši maloletnik toliko zrel, da je mogel pojmovati naravo in pomen svojega dejanja ter po tem pojmovanju ravnati, se mu izreče ukor ali odpust na preskušnjo ali oddaja v zavod za vzgajanje ali v zavod za poboljševanje mlajših maloletnikov (§ 28., odst. 1. k. z.). O kazni in o kaznovanju tu vobče ni govora. V pogledu mlajših maloletnikov je izraz: »se kaznuje« v smislu kriminalne, a ne disciplinske kazni, uporabljen edinole v prvem stavku 7. odst. § 28. k. z. Tu pa gre v resnici za kaznovanje mlajših maloletnikov, ki so dovršili 15 let, po predpisu § 30. k. z., t. j. kot starejših maloletnikov. Niti to nas ne sme motiti, da se mlajši maloletniki, obsojeni po § 28. k. z. na poboljševanje, oddajajo začasno v posebne oddelke sodnih zaporov, odnosno kazenskih zavodov. Ti oddelki se nazivljajo »zavodi za poboljševanje mlajših maloletnikov«. Vsi podrejeni pravosodni organi se morajo strogo držati omenjenih nazivov ter se v vseh aktih, zlasti pa v osebnih seznamkih maloletnikov, vedno in brez- pogojno izogibati i m e n u in nazivu kazenskega zavoda ali sodnega zapora (t. IV. razporeda za oddajanje maloletnikov, maloletnic) v zavode za vzgajanje in poboljševanje z dne 31. decembra 1929 (Sl. N. z dne 9. januarja 1930. št. 5/1). Naša zakonodaja uveljavlja splošno priznano načelo »nulla poena sine lege« (§ 1. k. z.). Ustava ga smatra celo kot osnovno državljansko pravico: kazen se sme ustanoviti samo z zakonom in uporabiti edino na dejanja, o katerih je zakon vnaprej rekel, da se kaznujejo s to kaznijo (čl. 8. II. oddelka ustave: osnovne državljanske pravice in dolžnosti). Seznam glavnih in stranskih kazni v § 35. k. z. je taksativen. Omenimo ob tej priliki, da je označil načrt zakona o prekrških iz 1. 1927. v nasprotj u s k. z. ukor za kazen, toda v skladu s tem uvršča ukor v taksativen seznam kazni (§ 13. cit. načrta). Če hoče torej zakonodajec kvalificirati kak ukrep kot kazen, stori to z izrečno in nedvoumno določbo. Vse to govori proti mnenju Čubinskega, češ da so ukrepi zoper zrele mlajše maloletnike specialne glavne kazni. Zaključki Uroševiča glede pravne narave odredb zoper mlajše maloletnike temeljijo na očitnem nesporazumljenju. Gre pred vsem za zamenjavo pojmov tzv. kriminalnih in disciplinskih kazni (ukor po z. o uradnikih, domače in šolsko kaznovanje po k. z., disciplinsko kaznovanje med vzgajanjem in poboljševanjem po § 28., odst. 7. k. z. in fine), ki jih je treba strogo ločiti. Na drugi strani dejstvo, da utegne trajati prisilna vzgoja, odnosno pobol jševanje mlajših maloletnikov leta in leta, še ne pretvarja teh vzgojnih sredstev v časni kazni na prostosti. Za njih pravno naravo je odločilna zakonodaj če va vodilna k r i m i n a l n o - p o 1 i -t i č n a ideja, po kateri se morajo vzgojna in poboljševalna sredstva razlikovati od kazni po svoji vsebini, nalogah, načinu izvrševanja in pravnih posledicah. K II. Kvalifikacija ukrepov proti mlajšim maloletnikom kot očuvalnih odredb ima vsaj na prvi pogled večjo zaslombo v pozitivnem zakonu. K. p. v svojih uvodnih odredbah omenja le kazni in očuvalne odredbe, ne pa vzgojnih odredb: za kazniva dejanja po občnem k. z. kakor tudi po posebnih zakonih sme izreči kazen in očuvalne od- redbe samo pristojno sodišče na podstavi kazenskega postopanja, pokrenjenega in izvedenega po tem zakonu. Kratka obrazložitev II. n. k. z. iz I. 1922. imenuje oddajo v zavod za vzgajanje in v zavod za poboljševanje očuvalno sredstvo: »Za decu i mladje maloletnike se u §§ 20., 21. i 22. predvidja kao mera bezbednosti upučivanje u zavode za vaspitanje ali u zavode za popravljanje«. Omenili smo še preje, da rabi isti izraz za označbo odredb proti mlajšim maloletnikom tudi Expoze dr. Dušana M. Subotiča. Končno se je poslužil iste označbe načrt zakona o prekrških: »Ako se po nahod j en ju vlasti ima izreči up učiva je u zavod za vaspitanje po § 10. i 11. ovog zakona ali ko j a druga mera bezbednosti, nadležan je za postupak i donošenje odluke starateljski sudija« (§ 204., odst. 2. cit. načrta: primerj. tudi § 210. istega načrta). Iz tega, kar smo pravkar navedli, bi bilo vendar napačno sklepati, da smatra naša pozitivna kazenska zakonodaja odredbe zoper otroke in mlajše maloletnike kot neko vrsto očuvalnili odredb. Radi večje jasnosti bi bilo sicer treba omeniti posebej vzgojne odredbe v § 1., odst. 1. k. p. Iz tega, da jih ne omenja, pa bi bilo prenagljeno izvajati, da jih ima za očuvalne odredbe. V svojih določbah o pristojnosti sodišč v zadevah mlajših maloletnikov k. p. izrečno pravi, da se to postopanje vrši po posebnih odredbah tega zakona (§§ 433. do 454.), (§§ 9., odst. 1. in 10., odst. 1., t. 1. k. p.). Postopanje zoper mlajše maloletnike je uvrščeno v XXIV. poglavje k. p. (§§ 433. do 454.), ki ima naslov: posebne vrste postopanja. V teh posebnih odredbah k. p. (§§ 433. do 454.) so predvidena tudi posebna sredstva, ki so specifična zgolj za področje mladinskega prava kot juriš specialis, in to so vzgojne odredbe. V nobenem primeru k. p. ne imenuje vzgojnih odredb »očuvalne«, temveč uporablja izraze: »odredbe, ukre-njene zoper mlajše maloletnike« (naslov 2. oddelka XXIV. p. k. p.) »sredstva, ki so določena v tem oddelku« (§ 438., odst. 3. k. p.), »sredstva, določena za maloletnike«, (§ 438., odst. 4. k. p.), »vzgojno sredstvo« (§ 442., odst. 3. k. p.), »sredstva za skrb in nadzor glede mlajšega maloletnika« (§ 442., odst. 4.), »odredbe« (§§ 443.. 445., odst. 4.). »vzgojne odredbe« (§§ 446., odst. I.. 2. k. p.).11 A § 50. k. z. so oči i val ne odredbe navedene taksativno (primerj. tndi §§ I. in 49. ur. o izv. oč. odr.). Uv. zak. kaz. zak. izrečno razlikuje zavode za vzgajanje in pobol j sevanje od zavodov za izvrševanje očuvalnih odredb. Za ustanavljanje in delovanje državnih zavodov za vzgajanje in po~ boljševanje otrok in mlajših maloletnikov veljata posebna uredba in poseben razpored. Glede kaz. vpisnika vsebuje § 48. uredbe o posl. redu za drž. tožiteljstva to-le določbo: »Če so izrečene poleg kazni tudi očuvalne odredile« (§ 50. k. z. in nas 1.). se tudi to navede u razpredelu »Beležke«. Res je sicer, da se vzgojna sredstva v teoriji neredko subsumirajo pod generični pojem očuvalnih sredstev.12 V prvem razvojnem stadiju tega instituta je ta konstrukcija bila tudi pojmljiva. V času, ko je ideja novega instituta šele prodrla in ko je bil vsled tega omajan prejšni monopol kazni, je nastala preprosta antiteza: kazni in oču-valna sredstva. Sredstva, ki niso imela značaja kazni, so pisatelji uvrščali v generični pojem očuvalnih sredstev. V pogledu vzgojnih sredstev je bilo to tein bolj umljivo, ker ta sredstva stoje vsekakor bližje pojmu očuvalnih sred- 11 O pravni naravi zaščitnega nadzora gl. našo razpravo »Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava«. »Slovenski Pravnik«. 1932, St. 3—4, str. 79, 80. 12 Gl. n. pr. Carl S t o o s. Die Beurteilung von Jugendlichen. iSckweiz. Z. fiir Strafrecht«. 42. Jg. 1929, str. 32). K x n e r. Theorie der Sicherungsmittel. 1914. Exner uvršča med očuvalna sredstva tudi »staat-lich geregelte Erziehung« (str. 107.), toda hkrati priznava, da »Voraus-setzung dieser Sicherungsmittel ist lediglich die Erzieliungs-bediirftigkeit«. (Str. 91.) Motivi nemškega nkz. iz 1. 1927 govore le o paralelizmu, ne pa o istovetnosti vzgojnih in očuvalnih odredi): »So wie beim jugendlichen Rechtsbrechcr die Strafe unter Umstanden durch Erziehungsmassregeln ergiiuzt oder ersetzt werden muss, so bediirfen auch bcstimmte Gruppen der erwuchseneu Verbrecher neben oder statt der Slrafe einer besondercn Behandlung, die auf Bestiiu-mung ihres Fiir die Gesellschaft gefahrlichen Zustandes abzielt und die erst abgeschlossen werden darf, wenn das Ziel erreiclit ist.« Entwurf eines Allgenieinen Deutschcn Strnfgesetzbuchs. 1927. Begriindung. Str. 43. štev. koi pa kazni. Uvrstitev nekaterih odredb zoper mlajše maloletnike med očuvalne odredbe v motivih fl. n. k. z. in v načrtu zakona o prekrških priča o tem. da so se avtorji načrtov nagibali k ideji o dualizmu sankcij (kazni in očuvalne odredbe), ki jo brani v svojih številnih spisih dr. Toma Živanovič.1" Razvoj instituta očuvalnih sredstev pa na teni ni obstal. Pričela se je nadaljna diferenciacija. Nemški načrti k. z. so vpeljali pojem »Mafiregeln der Besserung und Sicherung«. Švicarski osnutek iz I. 1931. formalno loči določbe o kaznih in očuvalnih sredstvih (III. Absclinitt: Strafen, sichernde und andere Mafinahmen) od določb o vzgojnih sredstvih. (IV. Ab-schnitt: Behandlung der Kinder und der Jugendlichen.) 7 uveljavljenjem posebnih zakonov o odgovornosti malo-letnikov in o mladinskem sodstvu (na Hrvaškem, v Nemčiji, Avstriji, na Čehoslovaškem in drugod) je bil značaj vzgojnih sredstev kot sredstev sni generis še bolj povdarjen. Na mesto nekdanjega monizma sankcij (kazni), odnosno dualizma sankcij (kazni in očuvalna sredstva), postopoma prihaja do veljave s i s t e m t r i a 1 i z m a sankcij: kazni, očuvalna sredstva in vzgojna sredstva. Ta razvojna tendenca ni sicer povsod enako jasno izražena, usmer jena pa je vsekakor v začrtanem praven. K III. V našem pozitivnem pravu je načelna ločitev kazni, očuvalnih sredstev in vzgojnih sredstev v glavnem že izvedena. Tudi tisti, ki so mnenja, da so vzgojne odredbe s teoretskega stališča le posebna vrsta očuvalnih odredb, morajo pač priznati, da jih naše pozitivno pravo ne kvalificira kot očuvalne odredbe. (Podr. gl. v naši razpravi »Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava«. »Slovenski Pravnik« 1932.. št. 3.—4.. str. 76. in nasl.) Samostojna pravna narava vzgojnih odredb je dobila priznanje tudi v enem delu našega strokovnega slovstva in v judikaturi.13* V na- 18 Dr. Tomu Zivanovie je bil tudi avtor onega dela kratke obrazložitve II. nkz., ki vsebuje omenjeno konstrukcijo. Gl. kratko objašnje-nje projekta, str. 83. is« Primerj. odi. Beogr. kasač, sodišča z dne 7. maja 1930, št. 6005 (»Branič« 1931, S 14, sir. 206): »Prvostepeni sud je pogrešio, što je upu-<'enje 11 zavod za vaspitunje izrekao kao kazmi, dok je ovo samo daljnjih izvajanjih bomo skušali utemeljiti to pravno n d^-ziranje, ki ga smatramo kot eminentno važno tudi s kriminal no-političnega stališča. § 2. Vzgojne odredbe kot vrsta kazenskopravnih sankcij. Kljub različnosti pravne narave kazni, očuvalnih sred stev in vzgojnih sredstev spadajo vsi ti ukrepi vendar pod višji generični pojem kazenskopravnih sankcij. Te sankci je pojmujemo kot pravne posledice kaznivih dejanj, ki se določajo radi zaščite pravnega reda pred zločinstvenostjo. Predpogoj za določitev vseli omenjenih sankcij je storitev kaznivega dejanja, odnosno dejanja, ki ustreza vsaj objektivnim znakom kaznivega dejanja. Skupni znak vseh kazenskopravnih sankcij je nadalje v tem, da so predvidene v kazenskem zakonu. V tem smislu spada v pojem sankci j celo prisilno vzgajanje zanemarjenih ali moralno pokvarjenih delinkventov otrok, ki se sicer ne smejo ne preganjati ne kaznovati. Njih odreditev je prepuščena varstvenemu sodišču (§ 26., odst. 4.), toda n jih vsebino in trajanje določa kazenski zakonik (istotam). § 3. Posebnosti pravne narave vzgojnih odredb v kazenskem pravu. 1. Značaj mladinske zločinstvenosti. Potreba, da se uvedejo vzgojna sredstva kot samostojna vrsta kazenskopravnih sankcij, je utemeljena v posebnem značaju mladinske zločinstvenosti in v svojstvih osebnosti maloletnega storilca. Moderna pravna zavest je upravičeno zavrgla preje zelo razšir jeno naziranje: malitia supplet aeta-tein. Psihološka, pedagoška in sociološka poglobitev v problem kriminalitete mladostnikov in njenih vzrokov je utrla pot spoznanju, da se zločinstvenost mladostnikov bistveno jedna specialna mera, predvidjena po § 28 iiovog kr. zak., prema čemu i nije kazna, niti se za takvn može smatrati. S toga je prvostepeni sud pogrešio, sto je optuženom vreme, provedeno u pri-tvoru uračunao u smislu S 77 kriv. zak., jer je ovaj pritvor. koji se po njem računava samo prilikom izricanja kakve kazne a ne i kuda je u pitanju jedna od mera, predvidjenih u § 2R novog kriv. zak.« razlikuje od zločinstvenosti odraslih ter da se vsaj v večini primerov da razložiti s pomanjkljivo vzgojo.14 To spoznanje je prišlo do izraza tudi v uradnih motivih novejših zakonov o odgovornosti maloletnih. V obrazložitvi avstr, zakona o mladinskem sodstvu z dne 18. julija 1928. beremo to-le: »Kazniva dejanja otrok in maloletnikov gredo v 90. primerih od 100 na račun slabe vzgoje. Najenostavnejše, najnaravnejše in na j učinkovitejše sredstvo, da se prepreči povratek, obstoji torej v tem, da se mlademu kršilcu zakona zasigura vzgoja, da se nadoknadi ono, kar so bili zanemarili sorodniki.« (Str. 15, 16.)15 Skoro dobesedno isto pravijo poluradni motivi našega k. p.: »Uzrok tonie, što su mladenačka lica pala u zlo, jeste n jihova zapuštenost, pomanjkanje uzgoja, koje imade izvor svoj u nesretnim socialnim prilikama. Ovdje mora država da nadoknadi ono, što niso uči n i I i roditelji, mora da mesto kazni stupi zaštitni odgoj.«10 Mladostniki, ki niso slaboumni ali psihopatični, kažejo neprimerno večjo vzgojno sposobnost kot odrasle osebe z izoblikovanim značajem. Z druge strani je pravni red za mladostnika nekaj tujega, on se mora šele uživeti vanj. Odraslega zločinca hočemo pred vsem prisiliti, da občuti posledice svojega dejanja kot zasluženo povračilo za storjeno zlo. Na mladostnika pa moramo najpreje vplivati z vzgojnimi in poboljševalnimi sredstvi. Le kot skrajnje sredstvo, kot ultiina ratio proti bolj zrelim maloletnikom naj služi kazen in to le tedaj, če se vzgojno-poboljševalni ukrepi niso obnesli. Vpraša se, ali imajo vse odredbe, predvidene v §§ 26. do 28. k. z. odst. 6., vzgojni značaj. Pomisleke utegne povzročiti § 28., 4. odst. k. z., po katerem se izrečeta ukor ali 14 Podr. gl. v miših razpravah: a) Zaščita dece kot problem kriminalne in socialne politike. »Slovenski Pravnik«. 1926, št. 1. — b) Kriini-nalno-pedagoški smotri v mladinskem pravu. Tbid. 1929, št. 1—6. c) Država in družba v borbi zoper zločinstvenost mladine. »Naša doba«. 1930, št. 10. 15 Citiramo po Prof. Dr. F. K a d e 6 k a. Das osterreicliische Jugendgerichtsgesetz mit den Motiven. Wien. 1929. 16 Novi krivični sudski postupak. »Pravni Pregled«. Knjiga IT. Beograd. 1922. Str. 124. odpust na preskušnjo, »če ni potrebno ne vzgajanje ne p oboi j sevanj e«. Pravi smisel te določbe, ki je precej nerodno oblikovana, nam postane jasen šele, če se ozremo na zgodovino njenega nastanka. I. n. k. z. je predvidel za zrele mlajše maloletnike poleg drugih ukrepov tudi zapor: »Maloletnik če se osuditi na zatvor, ko ji ue može biti krači od tri dana niti duži od dva meseca, ako mu nije potrebno ni vaspitanje ni popravljanje.« Motivi I. n. k. z. dajejo k temu naslednje pojasnilo: »Na zatvor če mladič biti osudjen onda. ako se utvrdi, da mu nije potrebno ni vaspitanje ni popravljanje. To če biti slučaj naročito kad su izvršeni prestupi i lakši zločini. U ovakvim slučajevima ne treba preduzimati naročite mere za vaspitanje, jer bi one bile bezciljne. Sve što je ovde potrebno, jeste energična opomena, da se ono. što je učinjeno, ne sme više činiti. Usamljeni zatvor, najduži od dva meseca, najpogodnija je opomena za nepokvarenog mladiča. Naravno, da bi se u najviše slučajeva izricale uslovne osude, koje bi odista predstavljale ozbiljnu opomenu.« (Str. 179.) Kot zgled je bila srbskemu načrtu določba čl. 10., § 2. švic. osnutka iz 1. 1896.: »B e d a r f er- (der jugendliche J iiter) e i n e r a n d a u e r n d e n stre n gen Z u c h t nicht. so bestraft ihn der Richter mit Yerweis oder mit Einzelhaft bis 3 Monaten«. Formula švicarskega osnutka se je odlikovala z mnogo večjo jasnostjo kot pa formula L srbskega n. k. z. iz 1. 1910. Slednja pa je ostala neizpreme-njena tudi potem, ko sta na mesto zapora v poznejših osnutkih in v končno veljavnem besedilu našega k. z. bila uvedena ukor in odpust na preskušnjo. Formulo: »če ni potrebno ne vzgajanje ne poboljševanje« v § 28., 4. odst. k. z. torej ni razlagati v tem smislu, da ukor in odpust na preskušnjo nista vzgojna ukrepa, temveč, da prideta do uporabe pod pogoji § 28., odst. 2. in 3. samo, če niso potrebni trajnejši in učinkovitejši ukrepi vzgo jno-poboljševalnega značaja kakor oddaja v zavod za vzgajanje ali poboljše-van j e.17 17 Primerj. motive I. uk/.., str. 179: Čim je ovome npučivanju cilj popravljanjc, onda ono ima da traje sve donde dok se popravljanje ne postigne.« II. T e 111 e 1 j n i kriterij za določitev v z g o j n i h o d red h. Vse vzgojne odredbe morajo biti v korist d u š e v -n e m u in moralnemu razvoju m a 1 o 1 e t n i k o v (§ 443., odst. t.; § 445., odst. 4.: § 449.. odst. 2.. k. p.). To je osnovni kriterij za uporabo vzgojnih odredb, (ločini je osnovni kriterij za določitev očuvalnili odredb »korist javne varnosti«. Očuvalne odredbe so prikrojene praviloma za nevarne odrasle osebe z izoblikovanim kriminalnim značajem. Vzgojne odredbe pa se morajo prilagojevati plastični obrazovalni sposobnosti otrok in mlajših maloletnikov ter služiti njihovi »trajni preobrazbi in poboljšan ju« (§ 453. k. p.). lil. P o m e n de j a n j a i n o s e b n osti storilca p r i določitvi v z g o j n i li o d r e d b. Poglejmo sedaj, kakšen pomen pri določitvi vzgojnih sredstev ima dejanje otroka, odnosno mlajšega maloletnika na eni strani in svojstva storilčeve osebnosti na drugi strani. Pogoj za uporabo vzgojnih odredb napram otrokom je storitev dejanja, za katero predpisuje kazenski zakon kazen. Ker se otrok smatra za absolutno nevraeunljivega in kazensko neodgovornega (§ 26., odst. 1. k. z.), kvalifikacija dejanja kot taka v tem primeru formalno nima pomena. Utegne pa imeti pomen kot simptom otrokove zanemarjenosti ali moralne pokvarjenosti. Kot pogoj za določitev ostrejših vzgojnih ukrepov (prisilno vzgajanje) služita zanemarjenost ali moralna pokvarjenost otroka, a ne svojstvo storjenega dejanja kot tako. Isto velja tudi za mlajše maloletnike, ki niso mogli pojmovati narave in pomena svojega dejanja ali ravnati po tem pojmovanju (§ 27. k. z.). Pri zrelih mlajših maloletnikih (§ 28. k. z.) ima svojstvo dejanja večji pomen. Naša kazenska zakonodaja se poslužuje pri tem teh-le izrazov: »kaznivo dejanje bolj neznatne narave« (§ 28., odst. 2. k. z.), »neznatno kaznivo dejanje« (§ 442.. odst. 2.), »povsem neznatno kaznivo dejanje« (§ 443., odst. 1., t. 1.: § 449.. odst. 2. k. p.), »lažje kaznivo dejanje« (§ 452.. odst. 3. k. p.), kaznivo dejanje »težje narave« (§ 28.. odst. 3. k. z.). »težje kaznivo dejanje« (S 451., odst. 3. k. p.). To delitev ni istovetiti s posebno lahkimi (§ 73. k. z.) in posebno težkimi (§ 75. k. z.) primeri, o katerih govori k. z. v poglavju VIII. o odmerjanju kazni.18 Svojstvo dejanja, t. j. da je dejanje objektivno bolj neznatne ali objektivno bol j težje narave, ima ceteris paribus pomen za izbero med vzgojnima sredstvoma ukora ali odpusta na preskušnjo v primerih, kjer je dejanje zrelega mlajšega maloletnika nastalo iz očividne nepremišljenosti ali lahkomiselnosti (§ 28., odst. 2. in 3. k. z.), to se pravi, kjer tako dejanje še ne razodeva maloletnikove zanemarjenosti ali moralne pokvarjenosti.10 Storitev povsem neznatnega kaznivega dejanja med preskušnjo izključuje uporabo osirejšili odredb le tedaj, če Posebno važno je, ila-li kaže dejanje mlajšega maloletnika na njegovo akutno ali na kronično kriminalnost. V tem smislu Gleispach, ki šteje med neznatna dejanja »ausschliesslich Fiille der akuten Kriminalitet..., in welchen der Jugendliche einen rechten Jugendstreich aus den der Jugend tvpischen Motiven lierans begangen hat, wobei er ein durchaus gvit gearteter Menseli ist«. Graf von Gl ei sp a eh. Straf-und Erziehungsmittel v »Verhandlungen der III. deutschen Jugend-gericlitstages«. Str. 60. V jugoslovanskem slovstvu naglasa D. Stankovič, da »kriterij za razlikovanje „lakših“ in „težih“ krivičnih dela ne treba tražiti u njihovoj podeli na zločine i prestupe, več u opasnosti po društvo, koju je izvršilne vršenjem krivičnog dela manifestovao D. Stankovič. Odgovornost deee i mladjih maloletnika po krivičnom zakoniku. »Branič«. 1932, br. 2. Str. 91. O pojmu težjega kaznivega dejanja mlajšega maloletnika gl. odi. Beogr. kasač, sodišča z dne 30. aprila 1931, št. 5913. s B ra nič«. 1931, št. 9. Str. 46+. 10 Sem spada znatni del deliktov mladine, po mnenju nekaterih pisateljev celo njih pretežna večina: »VVenn man die Einzelfiille einer naheren Betrachtung unterzielit, dann findet man, dafl die iibervvie-gende Mehrzahl der Straftaten Jugendlicher sich als Buben- oder Mad-ehenstreiche darstellen, auch wenn sie nach dem Gesetze unter die Straftaten gegen die Sittlichkeit, die korperliche Sicherheit oder das Eigentuni fullen. Dr. Ilugo lloegel. Die Einteilung der Ver-brecher in Klassen. Leipzig. 1908. Str. 100. Po drugi strani pa, kakor pravilno naglasa Walter Hoffmanu aus den kleinen Unbotmiissigkeiten, Nascliereien, Scliwindeleien, woinit sich das Kind gelegentlich Vorteile zn schaffen gewufit hat, entwickeln sich nach dem Gesetze der seeli-schen Resonanz und des Pendelganges lustbetonte Erlebnisse allmah-lich nnsoziale Neignngen gefiihrlieher Ar!.. Dr. W a I t e r II o f f-m a n n. Die Reifezeit. Leipzig. 1922. Str. 181. misli sodnik, da take odredbe niso niti umestne niti potrebne v korist maloletnikovemu duševnemu in moralnemu razvoju (§ 449., odst. 2. k. p.). Težišče se torej prenaša na oceno celotne storilčeve individualnosti. Objektivna neznatnost kaznivega dejanja ima nadalje pomen kot pogoj za odstop državnega tožilca od pregona (§ 442., odst. 3. k. z. in fine) in za ustavitev postopanja zoper mlajšega inaloletnika brez ugotavljanja krivde (§ 443.. odst. 1.. t. 1. k. p.). Kot dopolnilni kriterij v prvem izmed teh primerov služi spoznanje, da ni pregon zbog takega neznatnega dejanja ne v korist javnosti ne v korist prihodnjemu vedenju in moralnemu razvoju mlajšega maloletnika (§ 442.. odst. 3.. in fine). Iz navedenega sledi, da tudi takrat, ko upošteva naša kazenska zakonodaja objektiven pomen maloletnikovega dejanja, ga vendar spravlja v zvezo: a) z občnim značajem osebnosti maloletnega storilca (n. pr. nepremišljenost ali lahkomiselnost kot svojstva. ki so posebno tipična za mladostnike) in b) z vzgojnimi nalogami, zlasti z interesi nemotenega duševnega in moralnega razvoja mlajšega maloletnika. Vidimo torej, da ima kaznivo dejanje kot kriterij za določitev vzgojnih odredb bistveno drugačen pomen kot pri določitvi kazni. Posebni del k. z. in vobče predpisi o poe-dinih dejanskih stanih pri mlajših maloletnikih ne pridejo do veljave. Njih mesto zavzema dovolj raztegljiv kriterij kaznivega dejanja bolj neznatne narave, težje narave in pod. Kaznivo dejanje mlajšega maloletnika ima potemtakem pramloma pomen ne samo zase, temveč pred vsem kot simptom, storilčevega stanja ali značaja, od česa odvisi navsezadnje uporaba milejših ali ostrejših vzgojnih odredb proti mlajšim maloletnikom. Formalna delitev kaznivih dejanj v zločinstva in prestopke (§ 15. k. z.) pride v poštev le v pogledu zrelih mlajših maloletnikov, ki so že dovršili 15 let, in to samo glede onili mlajših maloletnikov te starostne skupine, ki store kazniva dejauja med vzgajanjem in poboljševanjem. t. j. v zavodu za vzgajanje ali za poboljševanje, odnosno na pogojnem odpustu ali na delu izven zavoda. Če zagreši namreč tak maloletnik pod navedenimi pogoji zločinstvo, se kaznuje po predpisu § 30. k. z. kol starejši maloletnik. Dejstvo, da se kazen sme izreči proti mlajšemu maloletniku samo v primeru, če so se vzgo j no-pobo 1 j še valni ukrepi izkazali kot brezuspešne, kaže s posebno jasnostjo na esencialno razliko med temi ukrepi in kaznijo. Zaradi drugega kaznivega dejanja (prestopka, prekrška), storjenega med vzgajanjem in poboljševanjem, se tak mlajši maloletnik, kaznuje disciplinski (§ 28., odst. 7. k. z.; § 451., odst. 5. k. p.).ao Mnogo večji pomen kot dejanje imajo za določitev vzgojnih odredb proti otrokom in mlajšim maloletnikom njihovo stanje in svojstva njih osebnosti. Stanje mladostnikov, ki razodeva potrebo po učinkovitejših vzgojnih ukrepih, je njih zanemar jenost. Izraz »stanje« je najbolj primeren za karakterizacijo dejstva, da je mladostnik prepuščen samemu sebi ali slučajnemu vplivu okolice, da ostaja brez potrebnega nadzora od strani staršev in pod. Zanemarjenost je objektivna, če tiči njen vzrok v zunanjih okolnostih, n. pr. če mladostnik nima staršev, odnosno če sta oba siromašna roditelja primorana iskati zaslužek izven doma. So tudi številni primeri, v katerih so zanemarjenosti krivi starši, varuhi itd.21 20 S tein ni v skladu odredba § 452, odst. 3 k. p. in fine, da je postopati po § 451, odst. 5. k. p. (kaznovanje po § 30 k. z.), če stori tak mlajši maloletnik v zavodu za pobolj še vanje ali izven zavoda tudi lažje kaznivo d e j a n j e. Striktna razlaga te določbe bi privedla do paradoksnega zaključka, da je kazenski zakon napram mlajšim maloletnikom, oddanim v zavod za poboljševanje, strožji kot napram starejšim osebam (starejšim maloletnikom in odraslim), ki prestajajo kazen na prostosti, odnosno katerim je vzeta prostost zbog izvrševanja kakšne očuvalne odredbe (§ 69, odst. t in 2 k. z.). Kajti te osebe se kaznujejo disciplinski vsaj za prestopke, za katere predpisuje z.ikon strogi zapor ali zapor do enega leta ali denarno kazen. § 452, odst. 3 k. p. pa ne vsebuje niti te omejitve. Mnenja smo, da ima vsekakor prednost določba materialnega kazenskega zakonika, po kateri se mlajši maloletnik za vsa kazniva dejanja, storjena med vzgajanjem in po bol j sevanjem, ki niso zločinstva, kaznuje le disciplinski (§ 28, odst. 7 in fine). V istem smislu tudi Dr. Ivan Janci č. Mladinsko sodstvo. »Slov. Pravnik«. 1931. št. 1—2, str. 6. Primerjaj tudi Dr. Metod Dolenc. Sodni kazenski postopnik kraljevine Jugoslavije. 1932. Str. 448. 21 Preozka se nam zdi opredelbn zanemarjenosti, ki jo predlaga Gregor: ITnter Verwahrlosung ist ein moraliseh abvvegiges Verhalten Vsekakor zanemarjenost sama ob sebi še ne označuje otroka ali mlajšega maloletnika kot manj vrednega, temveč karakterizira njegov položaj v socialni okolici, njegovo stanje (pomanjkanje prave vzgoje, »Erziehungsnotstand«), ki se je obelodanilo v izvršitvi dejanja, za katero predpisuje kazenski zakon kazen. (Primerj. zlasti § 443.. odst. 3.. I. 1. k. p.: »ali da se je po pravici bati. da se bo v d o s e -d a n ji sv o ji okolici pokvari 1«.) Drug moment, ki se neposredno tiče svojstev osebnosti maloletnega delinkventa, je njegova m o r a 1 n a po k var-j e n o s t. Moralna pokvarjenost je najpogosteje rezultat maloletnikove zanemarjenosti. Včasih pa tiči vzrok take pokvarjenosti v endogenih bioloških činiteljili (podedovana s voj st va. degenerac ija itd.). Dočim govori naša kazenska zakonodaja z ozirom na odrasle zločince o zločinski nagnjenosti (§§ 70.. 52.. odst. 2. k. z.), o storilčevem hudobnem značaju (§ 74. k. z., $ 281.. odsi. 3. k. p.), o nenavadno močni in zavržni volji (§ 75.. odst. 2. k. z.), uporablja v pogledu otrok in mlajših malo-leinikov kriterij moralne pokvarjenosti (§ 2(>.. odst. 3.: § 27.. odst. 3.: § 28.. odst. 5. in 6. k. 443.. odst. I.. t. 3.; § 44f).. odst. 2. k. p.). To je povsem umljivo, kajti volja, nagnjenje in značaj osebe, ki se nahaja v stadiju naravne nepopolnosti duševnega in nravnega razvoja, še niso izoblikovani. Znake moralne pokvarjenosti označuje naša kazenska zakonodaja bolj konkretno, ko omenja posebno pijančevanje, nemoralno ali vlačugarsko življenje, znake malovrednosti in pod. (S 449.. odst. 2. k. p.). K. z. razlikuje pri mlajših maloletnikih tudi stopnje moralne pokvarjenosti. Posebna pokvarjenost se razodeva v nevarnosti, da utegne pokvarjeni mlajši maloletnik slabo /n verstehen, (lic mis oigenen Kriillen dcs Imlividiiums nicht mehr korrigierbar ist, \veil os bereits (lip Korin tl os Gevvohulieitsmassigen angcnommen liat. Gregor. Vor\valirlosiing, e). v >Encyklopadisehos I landbueli des Kinderschutzes imd Jngendfiirsorge«. 2-te Ailfl. 1030. Sir. 829. Vprašanje o zanemarjenosti podrobno obravmna Dr. II cin- 1- i t* li Ttib bo n. Dio J ugendvervva lir losu ng imd ilire Bekampfung. 2-te Anfl. Miiuster. 1927. A jugoslovanskem slovstvu gl. Dr. Šesta n K a j k o. O sucu za mlajše malolctnikc i o njegovom radu oko vaspi-tunja i popravljanja posrnulili maloljefnika. Mjesečnik . 193), br. S. str. 3r>7. vplivati na svoje tovariše v vzgojnem zavodu: »če je toliko pokvarjen, da ne more biti sprejet v zavod za vzgajanje« (8 28., odst. 6. k. z.).22 O tej vrsti korigendov bomo imeli priliko govoriti podrobneje pri presoji pojmov vzgajanja in poboljševanja. O svojevrstnem značaju ukrepov proti mlajšim malo-letnikom priča med drugim tudi to, da zasledujejo skrbstvene smotre celo začasne odredbe proti mlajšim maloletnikom med postopanjem. Dočim so pri odreditvi pripora in preiskovalnega zapora proti odraslim merodajni razlogi zasiguranja kazenskega postopanja in izvršitve kazni, imajo začasne odredbe proti mlajšim maloletnikom v vidu vsaj v prvi vrsti skrb in zaščito maloletnika. njegovo izločitev iz neprimerne okolice in pod. (§ 4()l„ odst. 4. k. p.). O ločenem čuvanju mlajših maloletnikov gl. § 438., odst. 2. in 8 441., odst. 5. k. p. IV. V z g a j a n j e i n p o b o I j š e v a n j e. Za pravilno pojmovanje pravne narave odredb proti otrokom in mlajšim maloletnikom treba je nadalje ugotoviti razmerje med pojmoma vzgajanja in poboljševanja. Proti zanemarjenim ali moralno pokvarjenim otrokom' se uporablja le vzgajanje v obliki izročitve zavodu za vzgajanje ali primerni rodbini, kjer ostane otrok naj dalj e do dovršenega 17. leta (§ 20.. odst. 3. k. z.). Oddajo otrok primerni rodbini ali zavodu za vzgajanje, ki ga odreja varstveno sodišče, imenuje k. /.. prisilno vzgajanje (!? 26., odst. 4. k. /..). Za vzgajanje otrok so določeni posebni zavodi (čl. 5. uredbe o ustanavljanju in delovanju državnih zavodov za vzgajanje in poboljševanje otrok in mlajših maloletnikov). Izraz prisilno vzgajanje« teori ja pod vplivom pedagoških idej ne smatra več za primernega."3 -- Nuš k/. je imel tildi tu kol zgled švic. uk/., ki razlikuje: a) sil-tlicli venvahrloste oder sittlicli verdorbene oder gefuhrdete Jngend-liclie (adoleseents rnoralement abandonnes. morulement pervertis on en danprer do 1’etre) in h) sitllieli stavk verdorbene Jugendliche (adoleseents Fončleremont perveilis). \ orenhvm-f zn einem Selnveizeriselien Stral-gesetzbnch. 1'Hfi. (M. 01 in (>2). -■'* >Sflion dns AVort ..Xwari{'serziehiuijj“ vere\vipt i miner nocli den alten Irrtuni, dufi der entarteto Wille vor allem von aullen niederge- Novejši zakoni drugih držav so nadomestili izraz »Zvangserziehnng« z izrazi »Fiirsorgeerziehungodnosno • staatlicli iibervvachte Erzielmng«, češki: oelmimtu vvcho- va< (S 12. čsl. zak. z dne 11. marca 1931.). Pri mlajših maloletnikih razlikuje naša kazenska zakonodaja vzgajanje in poboljševanje.24 Predpogoj za oddajo mlajšega maloletnika primerni rodbini ali zavodu za vzgajanje je njegova zanemarjenost ali moralna pokvarjenost (§ 27., odst. 3.: § 28.. odst. 5. k. z.). V zavode za poboljševanje pa se oddajajo mlajši mulolet-niki. ki so tako pokvarjeni, da ne morejo biti sprejeti v zavode za vzgajanje (§ 28., odst. 6. k. z.). Oddaja v zavod za vzgajanje je dopustna tako proti zrelim mlajšim malolet-nikoni (§ 28.. odst. 5. k. z.), kakor tudi proti nezrelim (§ 27.. odst. 3. k. dočim se oddaja v zavod za poboljševanje sme izreči le proti zrelim mlajšim maloletnikom (§ 28.. odst. 6. k. z.). Doba bivanja v zavodu za vzgajanje traja najmanj eno leto in najdalje do dovršenega 21. leta (§ 2i.. odst. 3.: S 28.. odst. 5. k. z.), pridrževanje v zavodu za poboljševanje pa traja najmanj 3 leta in najdlje 10 let (5? 28.. odst. 6. k. z.). Obsodba mlajšega maloletnika za oddajo v zavod za poboljševanje se izvršuje v posebnem d rža v n e m zavodu (§ 452.. •odst. I. k. p.),20 vzgajanje pa se izvršuje pod nadzorom hnlten iind umgebogcn werden miisse. Es ist dies grundfalsch.« F r. W. F ii r s t e r. Sctiuld und Siihne. 3-te Anfl. Miinclicn. 1920. Ste. 133. Glej i ud j |)r. A p p e I i n s. l)io Behundlung jugcndlicher Verbrecher und vcrwahrloster Kinder. Berlin. 1892. Str. 02, 63. -* Čl. I cit. uredbe govori o zavodih, v katerih se vrši prisilno vzgajanje in poboljševanje otrok in mlajših malolet-n i k o v. -r’ Opozoriti je ob tej priliki, da se po k. p. sme nezreli mlajši nialoletnik izročiti le zasebnemu zavodu za vzgajanje (š 443, odst. I. t. 3 k. p.), doeim se proti zrelemu mlajšemu maloletniku odreja oddaja v državni zavod za vzgajanje. (§§ 446. odst. 1, t. i k. p.) K. z. te razlike ne pozna. Po uredbi o ustanavljanju in delovanju državnih zavodov za vzgajanje in poboljševanje otrok in mlajših mnlo-letnikov morajo hiti zasebni zavodi organizirani po zgledu državnih zavodov. (Čl. 4. odst. t uredbe.) 2li Čl. I uredbe o delovanju in načinu vzgajanja v državnih zavodih za poboljševanje mlajših maloletnikov z dne 7. novembra 1930. št. 107.34 (Sl. N. št. 271/XXI11. Sl. I.. 45/284) pa pravi: zavodi. \ katerih sc vrši poboljševanje mlajših maloletnikov, so ali državni ali zasebni (?) javnih oblastev v primernih rodbinah in zasebnih zavodih za vzgajanje (§ 451., odst. 1. k. p.) (gl. tudi čl. 1—7 uredbe o ustanavljanju in delovanju drž. zavodov za vzgajanje in poboljševanje mlajših maloletnikov). Pogojni odpust iz zavoda za vzgajanje dovoljuje sodnik za mlajše maloletnike (S 451.. odst. 3. k. p.), pogojni odpust iz zavoda za poboljševan je pa minister pravde (§ 452.. odst. 2. k. p.). V svojih določbah glede vzgajanja in poboljševan ja mlajših maloletnikov se naša zakonodaja naslanja na švic. n. k. z., ki isto tako razlikuje oddajo maloletnika v zavod za vzgajanje (Fiirsorgeerziehungsanstalt, ime maison d edu-cation discipliuaire; v novejših švic. osnutkih se ta zavod imenuje »Rettungsanstalt«) ali v zavod za poboljševanje (»Korrektionsanstalt fiir Jugendliche«, »une maison de oor-rection pour adoleseentes«) ter določa za oddajo v la ali drug zavod slične pogoje, kakor naš k. z.27 S stališča naše zakonodaje je glav na razlika med v zgajanjem in poboljševan jem v tem, da je vzgajanje v zavodih namenjeno zanemarjenim in manj pokvarjenim mladostnikom. poboljševanje pa ima v vidu bolj pokvarjene mladeniče. odnosno mladenke. Končni smoter vzgajanja in poboljševan ja pa je v bistvu ali drugi javni (občinski, banovinski itd.) /uvodi, kolikor ne predpisuje zakon, da se mora vršiti poboljševanje mlajših maloletnikov samo v državnih zavodih. O pomenu razlikovanja med državnimi in zasebnimi /uvodi za vzgajanje in poboljševanje s procesualnegu stališča gl. S 44S. odst. I. kp. Motivi š\ie. nkz. iz I. I‘)I8 utemeljujejo razliko med vzgajanjem in pobol jšcvniijcm 1uk.o-.lc: Die Ycrwalirlo.su ng ruft der Kr/icliung in einer Rcttungsanstalt odi'r einer Kamiliencrziehung miter Aufsicht... Uiugekeh rt gibi es Tit ter. deren Verdorbenlieit, insbesondere in gc-sehleehllicher Bcziehimg, bei Kitnveisung in eine Kclluiigsnustalt eine groHc Ciefaltr Fiir andere Ziiglinge herbeifiiliren \\iirde. I)i<'se Vcrdor-beiten situl dalter in Korrcktionsanstaltcn abznsondern tind einer slren-gern Zueht und Ordntmg z it untervscrlen. Botschalt des Bundesra tes an die Bundcsversummlting /.ti c in cm Gesct/esciitwm,f entlialtcnd da s Sc:lm eizcrischc St ra fffesetzb ticli (vom juli 1 I S). Str. O n<>- vejšem stanju tega vprašanja \ Švici gl. Paul Logo/. .Les Cham-lircs fčdčralcs et les mineurs delinquants. Revne 1’enale Suisse. 1932, 4.. str. iti nasl. Gl. tudi Nelnveizerisches Strafgesetzbncli. Antriigc der Kommission tles Stiinderats vom 14. Januar I*):!! (čl. 8S). isli. To se vidi zlasti iz čl. 2. cit. uredbe: namen državnih (vzgojnih in poboljševalnih) zavodov je s poukom, vzgajanjem, strogostjo in redom, kakor tudi z navajanjem na delavnost poboljšati svoje gojence ter jih izobraziti, da postanejo koristni člani človeške družbe (primerjaj tudi 451. in 452. k. p., ter čl. 2. uredbe o načinu vzgajanja v zavodih za vzgajanje otrok in mlajših maloletnikov z dne 24. aprila 1930, štev. 39.300. Sl. N. 105/XXXIX. Sl. L. 1930. 34/200). S svoje strani čl. 3 uredbe o delovanju in načinu vzgajanja v drž. zavodih za poboljševanje mlajših maloletnikov z dne 7. novembra 1930 vidi namen zavoda za poboljševanje v tem, da pobol jša je svoje gojence z vzg o j n i m i .s r e d s t v i in da jih usposobi za samostojno delo in pošten način življenja, ko zapuste zavod. O kakšni absolutni ločitvi pojmov vzgajanja in pobolj-ševanja je težko govoriti že zaradi tega. ker uporablja naša zakonodaja ponekod te pojme promiscue.28 Tako celo uredba o k a z n o v a n j n mlajših in starejših maloletnikov (§ 28.. odst. 7. in § 30. k. z.) se imenuje uredba o v z g a j a n j ii in p o b o 1 j š e v a n j u starejših maloletnikov. obsojenih na kazen na prostosti. Poboljševanje mlajših maloletnikov v smislu i? 28.. odst. 5. k. z. in § 452 k. p. je pojmovati le kot strožji i n trajnejši način v z g o je poseb n o p okvar jeli i h m ladeničev, odnos n o m l a d e n k.20 /lasti jasno sledi to iz določbe § 453. k. p., ki dopušča 28 2e prof. Čubinski jo opozoril na to, da »ponekad sc termini ..vuspitanje" in ..popravljanje" upotrebljavajn kao termini istog smisla.« Komentar, opšti deo, str. ()2. 29 sKako sc ovde pokuznje veča potreba za popravljanjem, to je zu to potrebno i duže vreme.« Motivi 1. likz., str. 179. Strožji način vzgajanja v zavodih zu poboljševanje mlajših maloletnikov se kaže tudi v tem, da se gojenci delijo v tri oddelke: v prvem (preskusnem) in v drugem oddelku se izvaja strogo nadzorstvo. Tretji oddelek pa je urejen povsem tako, kakor oddelki v zavodih za vzgajanje mlajših maloletnikov (gl. el. 4—10 uredbe o delovanju in načinu vzgajanja v drž. zavodih za poboljševanje mlajših maloletnikov z dne 7. novembru 1930). Glasom čl. 38 iste uredbe se morajo gojenci teh zavodov uvajali postopoma tudi v težja dela. da bi občutili breme svojega položaja. Vendar je treba vse to izvesti postopoma in blago in je pri tem posebno paziti na to, da se pri gojencih ne izzove nezadovoljstvo ali kaka motnja v delu z njihove strani. odstop od pridrževanja maloletnika v zavodu za poboljševa-nje in njegovo izročitev v zavod zti vzgajanje, če j«' treba za njegovo trajno preobrazbo in poboljšan je kakor tudi za njegovo nadaljnje pošteno življenje samo vzgajanja. Vsekakor pa oddajo maloletnikov v zavod za poboljsevanje ni moči smatrali za neko posebno glavno kazen za mlajše malolet nike. ^ . Kriterij duševne in moralne z r el osti. Dočim so otroci po našem k. z. absolutno kazensko neodgovorni (§ 2(>.. odst. I. k. z.), se mlajši maloletniki smatrajo kot relativno kazensko nedorasle. Uporaba tega ali onega vzgojnega sredstva, a eventualno tudi kazni (§ 28, odst. 7. k. z.), je poleg drugih pogojev odvisna od tega, da-1 i je mogel mlajši maloletnik pojmovali naravo in pomen svojega dejanja ter po tem pojmovanju ravnati. Navedena formula vsebuje torej isti psihološki kriterij sposobnosti za vraču-nanje kot S 22.. odst. 1. k. z. Kakšno pa je razmerje med določbo § 22. odst. 1. k. z. in določbami o vračunljivosti v poglav ju o odgovornosti maloletnikov? Važno je predvsem ugotoviti, da S 27., odst. 1. in § 28.. odst. I. in 7. ne ponavljajo, temveč smiselno dopolnjujejo § 22. k. z... in sicer z ozirom na biološki kriterij vraču ni j ivosti. Specialni razlog za izključitev vračun-ljivosti pri mlajših maloletnikih ne liči v bolezenskih pojavih. kakor duševni razstroj. skaljena zavest, duševna nerazvitost ali slaboumnost, temveč v eventualni duševni in m o r a 1 n i nezrelosti mlajšega maloletnika. Moderna psihologija in pedagogika sle dognali, da živi mladostnik v starosti dozorevanja v stanju negotovosti, neuravnovešenosti. v stanju socialno-biologične krize. V njegovi duševnosti sc domišl jija čestokrat meša z resničnostjo.30 Maloletniki se ne razvijajo v duševnem in moralnem oziru povsem enako. Psihijatrija razlikuje pri maloletnikih različne tipe razvoja.” 30 Gl. miš cit. članek Država in družba v borbi zoper zločinstve-nost mladine«;. 81 Verzdgerti' mul verspiitote, bcschleiinigtc mi d vorzeitige, ge-storto iind abgebroehene Kntvvicklmiff.« Anglist Horabiirger. Yor- To nepobitno dejstvo so upoštevali že motivi I. n. k. z.: -kako je ovaj stadium prelazni. lo s»i i mladiči u ovoin dobii individualno vrlo različiti. Potrebno je, dakle, da se svaki ponaosob ocenju je, da bi se za svakog mogao odrediti i načiu postupanja.« (Str. 177.) Zavol jo tega stavi naša kazenska zakonodaja izbero milejšega ali ostrejšega vzgojnega sredstva, odnosno tudi kazni. v odvisnost od zrelosti mlajšega maloletnika (§ 28., odst. 1 .in 7. k. z.: § 446.. odst. 1. t. I. in 2. k. p.). K. p. pa nalaga sodniku za mlajše maloletnike dolžnost, da poizve poleg dejanja in stanja stvari vse, česar je treba za oceno individualnosti mlajšega maloletnika in stopnje njegove duševne in m o r a I n e zrelosti (§ 441.. odstavek I. k. p.). Zrelost je torej specifič n o m e -rilo, ki velja s a m o za področje mladinske-g a prav a. Naša preosnovana kazenska zakonodaja je vpeljala merilo duševne in moralne zrelosti na mesto kriterija »raz-bora« (Unterscheidungsvermogen. diseernement), ki gaje rabil v sličnih primerih b. srb. k. z. iz I. 1860. (§ 56.. in § 57. srb. k. z.) Motivi 1. n. k. z. so naglašali, da »razbor« predstavlja samo intelekiualnu stranu. »Za potpunu zrelost pored umne razvijenosti (raži se naročilo i zrelost karaktera: potrebno je. dakle. da je volja u toj meri razvijena, da se mladič može, da odupre nagonu, koji ga goni na zlo.« (Sir. 178.) Kriterij zrelosti vendar ne izkl jučuje uporabe S 22. k. z.. ki določa splošne pogoje nevračunljivosti (duševni razstroj, skaljena zavest, duševna nerazvitost in slaboumnost), tudi glede mlajših maloletnikov. V tem oziru se nam zdi bolj posrečen sistem švicarskega osnutka iz I. 1931.. ki vsebuje za primere bolezenskega stanja maloletnih delinkventov posebno določbo, ki se glasi: »Erfordert der Zustand des Ju-gendlichen eine besondere Behandlung. ist er insbesondere iesungen iiber Psvcliopathologie des Kindersalters. Berlin. 1926. Str. -t. Prinierj. tudi D r. m e d. M a x Lev y - S n li I. Dic Priifung der sittlicher Heife jugendlicher Angeklagter. Stuttgart. 1 oi2. in cit. knjigo W. Hoffman na (poglavje VI: Die sociale Reifung, str. 166—227). Dr. Karol Ozwald. Duševna rast otroka in mladostnika. Ljubljana. 1930 (passim). geisteskrank. schvvachsinnig. blind, taubstumin, epilepiisch, trunksiichtig, oder ist er iti seiner geistigen oder sittliehen Eutvvicklung ungevvohnlieh zuriickgeblieben, so ordnet die zustiindige Behorde die Behandlung an. die der Zustand der Jugendlichen erfordert.« (§ 92. švic. n. k. z.; glede otrok primerjaj § 83. istega osnutka.) Vprašanje, kako je treba ravnati, kadar gre za duševno bolne, psihopatične in slaboumne mlajše maloletnike, v naši zakonodaji prav za prav ni urejeno. Če so psihični nedo-statki relativno neznatni, se je mogoče omejiti na splošne odredbe, zlasti če bodo zavodi za vzgajanje in poboljševanje razpolagali s potrebnim zdravniškim, posebno pa s psihija-tričnim osobjem. V najtežjih primerih duševnega razstroja, slaboumnosti in pod. pa je neizbežna oddaja maloletnih v zavod za zdravljenje. Vsled pomanjkanja specialnega predpisa o tem predmetu ni zaenkrat drugega izhoda, kakor uporabili očuvalno sredstvo iz § 53.. odst. 2. k. z., ki govori o oddaji v zavod za zdravljenje, če spozna sodišče, da je to v korist zdrav j u nev računi ji ve osebe same ali onega, čigar vračunl j ivost je zmanjšana.112 Prepričani smo. da bo praksa že v najbližjem času pokazala, da so v to svrho nujno potrebni posebni z a v o -d i za mlade psihopate in vobče za psihično-defektne mladostnike (otroke in mlajše maloletnike). !!2 Mislimo tu samo na primere, kjer je v interesu mlajšega malo-letnika potrebno bolj ali manj trajno zdravniško negovanje. Sicer pa se mlajši malolctnik, ki je storil kaznivo dejanje v stanju nevračunlji-vosti v smislu § 22, odst. 1 kz„ mora oprostiti obtožbe (S 44h. odst. I. t. I kp.). Uporaba vzgojnih odredb, označenih v S 443, t. 2 in 3 k|>.. je v tem primeru zgolj fakultativna (§ 44(>, odst. I. t. 2 kp.). V nemškem slovstvu pravi dr. Hnmmerschlag o teli primerih naslednje: »Das simi keine Zustande, die, vvie der Mangel an sittlicher und geistiger Reife, im Wege der Erzieluing behoben vverden kiinnen.« Dr. Heinz Erieh H a m m e r s c h 1 a g. Die Erziehungsmaflregelii im Jugendgerichtsge-setz. Breslau. 1927. Str. 33. K temu vprašanju gl. tudi Dr. Ernst von Diiring. Erkennung und erziehliclie Behandlung psyhischer Grenz-zustiiude bei Kindern und Jugendlichen. Karlsruhe. 1028. — D. L j. P r o t i c. Krivieno-pravni položaj maloletnika i kriminalno-politieke mere za suzbijanje lnaloletničkog kriminaliteta. Beograd. 1924. Str. 58. VI. N e o p o r e č e n o si mlajšega m a I o I e t n i k a . zoper k a i e r e g u so bite uk c e n j e n e v z g o j ti e odre cl h e. Posebna pravna narava vzgojnih odredb se očituje (udi \ tein. (hi s temi odredbami niso združene nikakršne druge pravne posledice. Mlajši maloletnik. zoper katerega so bile te odredbe ukrenjene. se smatra za neoporečenega (§ 2(>. k. ■/..).M Motivi II. n. k. z. utemeljujejo to določbo z naslednjimi razlogi: »Htelo se je izbeči rdjavo dejstvovanje kažnjenja na njihovo moralno razviče, koje potice oiuda. što. jednom kažnjeni. ostaju uvek žigosani kao krivci ... Ova težnja je uaglašena izrično u i? 23.. (sedanji § 29.). gde se veli. da se mladji maloletnik. proti v kojega su one mere S 22.. (sedanji 5 28.). odredjene. smatra. . . neporočniin.« (Str. 90.) § 29. k. z. je oblikovan morda celo preveč kategorično, kajti nekatere pravne posledice vendarle izvirajo že iz dejstva, da je mlajši maloletnik zagrešil dejanje, za katero zakon predpisuje kazen. To velja predvsem za obligationes ex delicto. S 44!.. odst. 6. k. p. pravi le. da je za ustvarjanje zasebnopravnih zahtevkov (§ 295.) napotiti oškodovanca na civilno pravdo, če bi se z njih razpravljanjem zadrževalo postopanje zoper mlajšega maloletnika. Čubinski glede § 29. k. z. pravilno naglaša. da »pre svega zakon ima tu u vidu posledice krivic n o - pravne periode«.34 Iz določbe S 29. k. z. sledi: a) da se ukrenitev vzgojnih odredb zoper mlajšega maloletnika ne smatra kot relevanten pogoj za povratek (§ 7(). k. z.), kakor tudi ne zn težjo kvalifikacijo dejanja v tako zvanem ponovnem primeru (§ 315.. § 317. in dr. k. z.); b) da z vzgojnimi odredbami ni združljiva nobena slran-ska kazen, niti dodatek h kazni v obliki prisilne objave sodbe (argumentum a maiore ad minus iz § 445. odst. 1. k. p.); c) da ukrenitev vzgojnih odredb načelno ne more ovirati osebo v izvrševanju javnih funkcij v bodočnosti. O oporečenosti otrok, ki stoje tnko rekoč izven območju kazenskega prava, vobče ne more biti govora. C n b i n s k i. Komentar, opšti deo. Str. I<)s. Bolj sporno je vprašanje, da-li se dejstvo. da je bila proti mlajšemu maloletniku svojčas izrečena vzgojna odredba. sme upoštevati v primerih, kjer se mora sodišče ozirati na prejšnje življenje in ponašanje obsojenčevo (n. pr. pri dovolitvi pogojne obsodbe po S 65.. odst. 2. k. z., pri odmerjanju kazni po § 70.. odst. 2. k. z.), odnosno kjer se mora odločiti o vprašanju, ali je oseba nagnjena na izvrševanje kaznivih dejanj (S 70. k. z. in določbe o osebnih očuvalnih odredbah). V našem strokovnem slovstvu tega vprašanja in to le deloma sta se dotaknila komentarja žganca-žorža iit IJroševiča. »Kad je proti v mladjeg maloletnika od red jena kojči od gornjih »mera« neče to vplivati na odmetavanje kazne za njegova kasnija krivična dela.« (Žganec. - Žorž. str. 79.) V istem smislu pravi Uroše vi e. da so odredbe iz 5 28., odst. 1. k. z.... »niti su razlog uzimanja postojanja otežavne okolnosti«. (Uroševič, str. 52.) Dejstvo samo, da so proti osebi za časa njene malolet-nosti bile ukrenjene vzgojne odredbe, seveda še ni moči smatrati kot obtežil no okolnost. Po drugi strani pa tudi ni mogoče absolutno izključiti iz presoje sodišča tistega, kar je služilo kot stvarna podlaga za določitev te ali one vzgojne odredbe (n. pr. huda moralna pokvarjenost, ponavljanje deliktov iste vrste, preklic pogojnega odpusta i/. zavoda za vzgajanje ali poboljševanje. zlasti če, kakor pravi § 452., odst. 3. k. p., ni upanja za njegovo (maloletnikovo) pošteno življenje, in pod.). Osnovni socialni smisel določbe § 29. k. z. vidimo pač v tem, da se mlajšemu maloletniku. ki kaže znake p o b o 1 j š a n j a . olajša borba za obstanek, da se ne ovira njegova družabna reklasacija. Mlajši maloletnik, zoper katerega so bile ukren jene vzgojne odredbe, se smatra za neoporečenega. S tem je zakonodaj ec posebno jasno označil bistveno razliko med kaznijo in vzgojnimi odredbami: v nasprotju s kaznijo uporaba vzgojne odredbe sama ob sebi ne pomeni socialne diskvalifikacije, nobenega žigosanja osebe kot socialno manj vredne ali nedostojne zaupanja."5 85 Glede kazenskega listu in kazenskega vpisnika primerj. cit. razpravo D r. I v a u u J a n č i e u , str. 16. S 4. Zaključ ki. Skušali smo v svojih doslejšnjih izvajanjih pokazati, . XXXII. 16. II). XXXIV. 29. zrcalili božanski zakoni. Poslej pa zakon ni bil drugega kakor določba komicij, communis rei publicae sponsio. Postal je lex rogata namesto lex lata. Po Tiberiju se pojavi lex data. Prineeps daje zakone, ki prejemajo moč od impera-torskega bleska, ab imperiali splendore. Potreba, dati temu blesku mistično avtoriteto, je privedla do bogotvoritve Cezarjev. In tedaj je cezar postal »vtelešeni zakon«, lex animata. Prvotni pomen zakona potemtakem ni indikativen, marveč imperativen. Zakon je zapoved, in sicer božja ali človeška. Ali je bil tak zakon nekaka formula trajnosti in ali se je nanašal tudi na naravo? Po pojmih stare zaveze zakon božji ni podrejen izpreminjanju. In red človeškega življenja mora biti ž njim v skladu. Redu fizične narave niso smatrali za nekaj slučajnega, kratko malo zato ne, ker stara hebrejščina sploh ni imela besede slučaj, kakor je ugotovil Mendelssohn. Toda TeichmUller" je pokazal, da so smatrali ta red za nekaj pogojnega in odvisnega od tega, ali ljudje izpolnjujejo nravni zakon ali ga ne izpolnjujejo. Stari Grki pa so nasprotno smatrali prirodo za neomajno in nespremenljivo. Ko je zakon izpremenil svoj prvobitni pomen »kralja vseh smrtnih in nesmrtnih« (Pindar). so ga smatrali za relativno in celo samovoljno ustanovo. Zaradi tega so zoperstavljali prirodo in zakon. Hippias je govoril o zakonu, da je tiran, ki sili ljudi živeti zoper naravo. Pri takem pojmovanju Grkom resnica ni pomenila skladnosti z zakonom. In če je na primer Natorp7 pripisal Platonu stremljenje po objektivnem spoznanju s pomočjo zakonov, se ni posluževal izvirnih Platonovih izrazov, kar je razvidno tudi iz virov, ki jih navaja, marveč svojih lastnih, novokantovskih. Pri Grkih tudi ni bilo govora o naravnih zakonih. Aristotel je samo enkrat, in sicer samo govoreč o Pitagorejcih, opomnil »nekako o naravnih zakonih«.8 Navzlic temu pa se je že v antičnem svetu pojavila ideja naravnega zakona, toda ne v ontološkem, marveč v deonto- 6 Teichmiiller, Neue Studien zur Geschichte der Begriffe, II Heft, Gotha, 1878, 61. Deuteron. XI, 13, 14, 17. — 7 Platos Ideenlehre, Zweite Auflage, 1921. — 8 Ch. Huit, La philosophie de la nature chez les anciens, Pariš, 1901, 427. loškem smislu, lo se je zgodilo zaradi tega, ker se je za antične narode božanstvo v nasprotju z Izraelci razodevalo v naravi in ne v zgodovini. Izmed treh mogočih metafizičnih orientacij: Boga, prirode in človeka — se je pokazala njim najbolj primerna druga. Naravo so pojmovali kot božansko mater, ki svojim otrokom skrbno kaže pot pravilnega življenja. Zaradi tega so za pravo resnico smatrali prirodno resnico in za resnično pravo — prirod 110 pravo. Aristotel je opravičeval eksistenco države in suženjstva z nameni narave in je od umetnosti zahteval, naj posnema naravo. Vzor nravnega življenja je bilo življenje v skladu z naravo. Resničen zakon pa nenapisani zakon, ki ga predpisuje kraljevska mati narava. I ako se je izvršilo zbližanje narave z zakonom. Hri-zipova knjiga o zakonu se je pričenjala s trditvijo, da je zakon kralj vseh božjih in človeških stvari.9 V opreki z zofisti, ki so zakon zoperstavljali naravi, ga je Hrizip izvajal iz narave: physei nomos.10 Pri tem pa je zakon pojmoval deontološko: to je vladar in voditelj, kanon pravičnega in nepravičnega.11 Cicero je združeval z naravnim zakonom trajnost in nespremenljivost: una lex et sempi-terna et immutabilis.12 Tak zakon pa ne opisuje, marveč predpisuje. To je božanski imperativ. Toda stojiki se s tem niso zadovoljili. Prepletli so deontologijo naravnega zakona z ontološkim fatalizmom. Jeli so trditi, da so dogodki na usoden način vnaprej določeni po fatumu: fato omnia fiunt.13 In Hrizip ga je opredelil kot nekako večno in neizbežno zaporednost stvari in kot verigo, ki vleče sama sebe.14 Toda zdaj se je pojavila težkoča: kako zvezati nravno svobodo in človeško odgovornost s fatumom? Temu vprašanju je Cicero posvetil posebno raziskovanje De fato: naravni vzroki, je razlagal, povzročajo grehote; napor volje pa jih lahko iztrebi.15 Antinomija usodne opre- “ Ioannes ab Arnim, Stoicorum veterum fragmenta, Ilf, Lipsiae, 1903, 77. — 19 Ib. II, 1923, 169; III, 76. — 11 Ib. III, 77. — 12 De republica, III, 33. — 19 Cicero, De fato, 20. — 14 Arnim, II, 293: Fatimi est sempi-terna cpiaedain et indeclinabilis series rerum et catena, volvens semet-ipsa sese. — 15 De fato, II: ex naturalibus causis vitia nasci possunt, extirpare autem et fnnditus tolli non est id positum in naturalibus causis, sed in voluntate, studio, disciplina. deljenosti in nravnih dolžnosti je zelo zaposlevala stojike. Po pričevanju Avguštinovem so skušali »vzroke stvari razlikovati na ta način, da bi nekatere izvzeli, druge pa podredili neizogibnosti«.18 V svojih eklektičnih razglabljanjih ali sanjah, kakor se je izrazil Cicero,17 so stojiki zmedli pojem prirode, ki so jo kedaj pojmovali še kot nekak »tehnični ogenj«.18 In že Cicero se je pritoževal, da je težko opredeliti naravo.10 V splošnosti je pa tudi med njimi prevladovalo pojmovanje narave kot božanske sile, ki dejstvuje v velikodržavnem kozmosu, obsegajočem bogove in ljudi. Ona Arede tiste, ki hočejo, in tira tiste, ki se upirajo. Zaradi tega mora modrec živeti v skladu z naravo. Če pa mu narava zadaja udarce, jih mora potrpežljivo prenašati in se zavedati, da ne prihajajo od slepega, mehaničnega elementa, marveč od previdnosti. Hrizip je istovetil usodo, prirodo in razum z božanstvom.20 Seneca pa je vzkliknil: »mar ne vemo, da izrekamo ime božje, če govorimo o naravi? kaj pa je narava drugega kot Bog? — quid enim aliud est natura quam Deus?«21 II. Srednji vek se pričenja z dvema knjigama, z Avguštinovo De civitate Dei in s Salvianovo De gubernatione Dei, ki ugotavljata gospodstvo transcendentnega nebeškega Kralja nad svetom. On je zakonodavec, vladar in sodnik.22 Edinstvo Boga je zahtevalo združitev teh treh oblasti, ne njihove ločitve. Jo je bilo doseženo s priznavanjem zako-nodavne oblasti za prevladujočo oblast. Božje sodišče so smatrali za odloženo do drugega prihoda Kristusovega. Božje vladanje so delili na previdnost (providentia) in upravljanje (gubernatio). Upravljanje so pojmovali kot izpolnjevanje večnih zaključkov previdnosti ali večnega »redu stvari v Bogu«. Ta red pa so istovetili z večnim zakonom božjim. Zaradi tega dejstvuje Bog, kot je razlagal Avguštin, zoper navadni tek narave, nikakor pa ne dejstvuje zop6r višji zakon, 16 De civitatfi Dei, V, 10. — 17 De natura deorum, I, 15, 39. — 18 Ib. II, 57: ignis artificioSus; Arnim, II, 273. — 10 De inventione, I, 24: naturam ipsam definire difficile est. — 20 Arnim, II, 273. — 21 De bene-ficiis, IV, 7. — 33 Isaija, XXXIII, 22. kajti Bog ne dejstvuje zoper samega sebe. Na ta način je bilo edinstvo božje oblasti spravljeno v sklad z besedami apostola Jakoba: unus est legislator.2'1 In sholastika je začela izdelavati nauk o zakonu. Za osnovni zakon je smatrala večni zakon. Dostopen je človeškemu razumu samo posredno, po časnih zakonih. Ti časni zakoni so se delili na naravne in pozitivne, pozitivni zakon pa zopet na božjega in človeškega. Možnost in neobhodnost pozitivnega človeškega zakona so izvajali iz tega, da je Kristus dal samo »ceremonijalne« in »moralne« zakone, »judicijalne« pa je v nasprotju z Mojzesom prepustil cerkveni in posvetni zakonodaji. Naravni zakon, ki so ga pojmovali deontološko, pa so deloma videli napisan v človeških srcih,24 deloma in večinoma pa so ga izvajali iz Mojzesovih desetih zapovedi. Tridentski cerkveni zbor je potrdil, da se deset zapovedi nanaša tudi na kristjane. In glede na to se protestanti niso ločili od katoličanov.2" Melanchthon je istovetil naravni zakon z Mojzesovimi zapovedmi.26 Oldendorp jih je imenoval zakone narave: lms esse naturae leges.27 Mojzesove zapovedi, ta večni edikt večnega pretorja,28 so tudi'vsebina Hemmingove knjige »O naravnem zakonu«.20 In prav tako je bila Cumberlandova knjiga »O naravnih zakonih«, ki je izšla v XVII. stoletju traktat o nravni deontologiji. Tako se je naravni zakon po prejšnji tradiciji še vedno pojmoval imperativno in ne indikativno. La Fontaine je pisal: il se fant entr’aider, c’est la loi naturelle. III. V XVI. stoletju se pričenja pomemben prevrat v pojmovanju zakona sploh in še posebej naravnega, prevrat, ki se 23 Jacobi epistula, IV, 12. — 21 Epistula ail Roma nos, JI, 14, 15, - 25 E. Spektorski, Jestestvenoje pravo u protestantskih avtorov XVI voka, 1914. — 26 Ethicae doctrinae elementa, Witebergae, 1586, 97. — 27’Lexicon juriš, Lugduni, 1549, 239. — 28 Heresbach, Christianae ju- risprudentiae epitome, Neostadii in Palatinatu, 1586, 3: placet haec Deealogi praecepta Edicta perpetna appellare... In Decalogo lioc, veliiti brevi iieterni Praetoris albo. — 2" Nicolai Hemmingii Opuscula thcologica, Genevne, 1654, De lege naturae apodietica metliodus, 295: Lex Dei, quein usitate Decalogum appellamus, dicitur legis naturae epitome. zaključi v XVII. stoletju. Človeške in celo božje predpise so pričeli smatrati za relativne. In pričeli so verjeti v trajnost in neomajnost naravnega redu, za katerega so jeli uporabljati stari pojem zakona, toda že brez njegovega deontološkega pomena. Začeli so verovati v absolutno pri-rodoslovje in so žrtvovali svobodo in dolžnost. Naravni zakon je postal formula ontološkega determinizma. Pri tem so jenjali razglabljati o naravi ex analogia liominis in so jeli nasprotno razglabljati o človeku ex analogia universi. Red, po Bossuetovih besedah, ta drug razuma in njegov lastni predmet, so istovetili z redom fizičnih stvari. Strnili so Galileijeva opazovanja o padu zemeljskih teles s Keplerjevo razlago o gibanju nebesnih teles in so poenostavili naravo.30 Vsaka rastlina in slednja žival se je spremenila v nekak mehanizem, machinamentum quod-dam.81 Človek je postal delček prirode, particula naturae. In so pričeli raziskovati ne in genere morum, marveč in genere naturae ne samo njegovo telesno življenje, marveč tudi duševno. Smatrali so ga za nekak duhoven avtomat,32 v katerem krožijo strasti (Descartes) ali afekti (Spinoza). Njegovo svobodo so priznali za dozdevno, kakršna je svoboda padajočega kamna (Spinoza) ali svoboda sukajoče se vrtavke (Hobbes). Na ta način so etiko reducirali na psihologijo, psihologijo pa na mehaniko. Nadaljujoč v tem duhu, je Hobbes zgradil mehaniko notranjedržavnih in meddržavnih odnosov. Zaradi tega je bila njegova Philosophia civilis, ki je analogna Newtonovi Philosophia naturalis, prvi poizkus socialne fizike.33. Na ta način je človek jenjal predstavljati državo v državi. Bil je brez ostanka vključen v mehanizem prirode. V ta mehanizem so vključili tudi Boga. Deus sive natura. Bog ali narava, to ni važno. Važno je to, da je vse mehanično. V skladu s tem se je spoznanje česar koli sprevrglo v ■10 Joannis Kepleri astronomi opera omnia, edidit Ch. Frisch, I, 337: natura simplicitatem amat; Newton: natura enim simplex est. — 31 Descartes; Leibnitz, Monadologie, 64: les Machines de la Nature, c’est a dire les corps vivants. — 32 Spinoza, Traetatus de intellectus emendntione: secundum certas leges et quasi aliquod automa spirituale. — 33 E. Spektorski, Problema socialnoj fiziki v XVII. stoletji, 1910—1916. spoznanje naravnih zakonov prirode,34 prepuščene same sebi.35 Ti zakoni opredeljujejo brez izjeme vse dogodke v prirodi. Splošno in individualno je determinirano ad eerto modo existendum et operandom. Če v prirodi živi dvajset ljudi, je razlagal Spinoza, tedaj je neobhodno, da jih mora biti ravno dvajset.80 Če človek dejslvuje. dejstvuje po zakonih mehanike. To ni dejstvovanje, marveč gibanje. Kjer pa je gibanje, je tudi geometrija in je matematika s svojimi enačbami. Očistili so pojem vzročnosti od vsakega sledu krivde (aitia) in so skušali zadosten razlog reducirati na identičnost, kajti kjer je identičnost, tam je tudi enačba. Staro načelo: causa est potior causato so nadomestili z novim: causa aequat effectum.87 Sledeč Newtonu, ki je skušal phaenomena naturae ad leges mathematicas revocare. so odeli — če ne dejansko, pa vsaj principijalno — prirodno zakonitost v matematično obliko. Priznali so matematiko za vsesplošno aksiomatiko. In za ideal znanosti je bila proglašena Mathesis universalis.38 »Če bi ljudje jasno poznali ves prirodni red. — je pisal Spinoza, — bi videli, da je vse tako neizogibno, kakor vse tisto, kar se razpravlja v matematiki.«30 Za človeški svet res niso našli matematičnih formul, kakor se je posrečilo Newtonu za mehanizem privlačnosti. Toda to jih ni zmedlo. Zadovoljevali so se kakor Spinoza z geometrično metodo in so menili, da z deduciranjem zakonov spoznavamo resničnost. V skladu s tem je Erhard 3' Spinoza, Ethica, 111, Prooemium: Una eademque... debet esse ratio rerum qualiumcunque naturam intelligendi, nempe per leges et regulas Naturae universales. — 36 Natura sibi relicta. Corporis Pan- sophici Pantologia, Autore Erhardo Weigelio, Jenae, 19. — 36 Ethica, Pars 1, Propositio VIII, Seholium II. — 37 Leibnitz, Werke, Gerhardt, III, 45: Je crois qu’on pourrait establir line... Loy de la nature que je tiens la plus universelle et la plus inviolable, s^avoir qu’il y a tous- jours une parfaite Equation cntrc la cause pleine et 1’effect entier. Cf. Cassirer, Leibniz’ System in seinen wissenschaftlichen Grundlagen, Marburg, 1902, 310, 320; Couturat, La logique de Leibniz d’apres des documents inedits, Pariš, 1901, X, Opuscules et fragments inedits de Leibniz, Pariš, 1903. — 33 Descartes, Regulae ad directionem ingenii: Generalem quamdam esse debere scientiain ... eamdeimjue ... Mathesim universalein nominari. — 30 Cogitata metaphysica, Pars II, Cap. IX. Weigel zaznal v nji »realni silogizem«,40 Amos Komenski pa »realne aksiome«.41 Tako je nastal v XVII. stoletju naturalistični nauk o naravni zakonitosti vsega bitja. Problem bivanja ali zgodovina pri tem ni povzročal komplikacij, kajti sveta niso pojmovali kot zgodovino, marveč kot sistem, zgrajen na identiteti in samoolirani: omnis natura est conservatrix sui.42 V sistemu sveta se ne vrši evolucija, marveč gibanje, to se pravi premikanje. Pascal je pisal, da »narava stalno obnavlja ene in iste stvari«. Leibnitz se ni zadovoljil s tem. Imel je nejasno pred očmi razvoj. Ni pa še zanj eksistiral problem o naravni zakonitosti zgodovine,. In zgodovinske zakone je imenoval le pravila dokumentarne kritike.43 Bolj pa je ljudi vznemirjal problem dolgovanja. Da li se more zadovoljiti z ugotovitvijo, da je red sveta zgolj mehaničen: und Ordnung iiberall, aucli wo die Tugend weint? Zakaj je Spinoza imenoval knjigo, ki je proglašala mehanični determinizem in izganjala »predsodek dobrega in zlega, zasluge in greha, pohvale in zanikanja«44 — Etiko? Ali se je sam popolnoma otresel tega predsodka? Ali se je resnično njegov um radoval celo pri gledanju na sovraštvo, gnev, zavist, častihlepnost, kakor je zahteval od svojih bralcev?45 Ali ni pet delov njegove Etike pet dejanj drame, v kateri se zavest nravne svobode in človeške odgovornosti uporno bori z mehaničnim determinizmom? Vznemirjala je tudi raztvoritev nadprirodnega Boga v imanentnem »kozmičnem mehanizmu«40 ali velikem avto- 40 Analysis Aristotelica ex Euclide restituta, Jenae, 1658, 146: Res per causam scibilis cum illa causa Syllogismo reali semper cohaeret, etiam nullo intcllectu de eo cogitante. — 41 Pansophiae Prodromus, Lugduni Batavorum, 1644, 78: generalia Pansophiae praecepta nihil sint, nisi axiomata realia. — 42 Boyle, Tractatus de ipsa natura, Genevae, 1688, 75; Spinoza, Principia philosophiae Cartesianae, Pars II, Prop. XIV; Ethica, Pars III, Prop. VI: suuin esse conservare; in suo esse per-severare. — 43 Codex juriš gentium diplomaticus, Werke, Klopp, VI, 460. — 44 Ethica, Pars I, Appendix. — 4r’ Tractatus politicus, Cap. I, § 4. 4,1 Boyle, Tractatus de ipsa natura, 22: Generalem itaque Naturam, Cosmicum voco Mechanismum. matu, ki je sestavljen iz majhnih avtomatov.47 Lami48 in Bayle4U sta eden z ogorčenjem, drugi z zlobnim veseljem dokazovala, do kakih nemožnosti vodi zlivanje vseh življenjskih protislovij v brezbrižnem Bogu-prirodi. Toda kocka je padla. In človek se je odrekel Bogu in samemu sebi zaradi mehanične prirode. IV. Osemnajsti vek je podedoval idejo o mehanični zakonitosti vsega bitnega. To ali zakonitost konservativnega in statičnega sistema, po Montesquieujevi formuli — chacpie diversite est uniformite, chacpie changement est constance,50 ali pa zakonitost razvoja, kot naravno neizogibnega procesa po Condorcetovi formuli. Toda tudi v tem je XVIII. stoletje pokazalo nedoslednost, ki je tako značilna zanj. In to je dalo Helvetiju povod za pritožbo, da sta fizika in morala kakor dva ločena stolpca, ki ju bo strnilo šele prihodnje poglavje.51 Rousseau je pisal: mais qu’est-ce done enfin qu’une loi? Tant qu’on se contentera de n attacher a ce mot que des idees metaphysiques, on continuera de rai-sonner sans s’entendre, et quand on aura dit ce que c’est cju une loi de la nature, on n eii saura pas mieux ce que c est qu’une loi de 1’fitat (Contrat social, Livre II, Cliap. V). Trdili so, da je vse eksistentno zakonito. Montesquieu je pisal: »Božanstvo ima svoje zakone, materijalni svet ima svoje, duhovna bitja, ki so vzvišena nad človekom, zopet svoje, živali — svoje, in človek — svoje.«r’“ Goethe je trdil: »tudi protinaruvno je priroda; njenim zakonom se pokoriš, ,7 Ib., 24: Magnum Mundi... Automatura intueor, tunquam... machinum, quae... varias alias minores in se compleetatur machinas; Descartes, Principorum philosophiae Pars IV, LXXXVIir. — 4N Monstra-euse divinite... lnfame divinite qui par une de ses parties se plonge dans les plus basses ordures; pendant que par Tantre elle contemple les plus sublimes veritez (Franz Erhardt, Die Philosophie des Spinoza im Lichte der Kritik, Leipzig, 1908, 30). — 4“ Dieu se huit lui-meme; il se demande des graces ii lui-meme, et se les reftisc; il se persecute, il se tue, il se mange, il se calomnie etc. (Dictionnaire historique et critique, Pariš, 1820, XIII, 444). — n" De 1’esprit des lois, Livre I, Cliap. I. — 01 Helvetius, 1909, 275. — 52 De l’esprit des lois, I, 1. tudi kadar se jim zoperstavljaš; in delaš v njenem smislu tudi takrat, ko hočeš ravnati zoper njo«.53 Kant, ki je dal v »Kritiki čistega razuma« tako rekoč kongenijalno recenzijo mehaničnega svetovnega nazora, je istovetil ves svet s »tako imenovano prirodo«54 in je podredil njenim zakonom ne le fizične pojave, marveč tudi »vsa dejanja razumnih bitij, kolikor so pojavi«. Navzlic temu je bilo malo takih, ki se ne bi bili vznemirili pri branju Lamettrijeve knjige »Lhomme machine«. Ljudje XVIII. stoletja so se dušili v kleščah ontološkega determinizma. Montesquieu se je pritoževal: »jaz kratko malo ne vem več, kje naj znova iščem tisti jaz, ki me je tolikanj zanimal«.55 Za časa lisabonskega potresa je Voltaire godrnjal zoper »nespremenljive zakone neobhodnosti« in jih je imenoval sanjske prikazni učenjakov in himere.50 Jakobi se je skušal pognati iz sistema zakonite ontologije, pa četudi v umstvenem salto mortale.57 Deisti so pomaknili iz njenih mej Boga, ki so ga naredili transcendentnega kot njenega tvorca, ne pa kot vladarja. Kant je postuliral, to se pravi zahteval transcendentnega Boga. Prav tako je pomaknil izven meja sistema tudi človeka, vsaj noumenal-nega, če že ne fenomenalnega. Tak človek je popolnoma osvobojen ontološkega determinizma. Zato pa je podrejen deontološkemu determinizmu z njegovo, po Kantovem mnenju matematično formulo kategoričnega imperativa. Na tak način je Kant prišel do dualizma avtomata in avtonoma. Razen tega je prenesel mehanični determinizem iz objektivne ontologije stvari samih na sebi. ki ostaja zmeraj nekak incognito, v subjektivno, čeprav transcendentalno gno-zeologijo. Zakonitost bivanja torej ni toliko ratio essendi, n3 Werke, herausgegeben von F. Schultz, XL1I, 59 sq. — r>1 Die Welt uls eigentlich sogenannte Natur (Ober den Gebrauch teleologischer Principien in der Philosophie, Werke, Rosenkranz, VI, 357). — 611 Pcn-sčes ct fragments inedits, Bordeaux, 1899—1901, I, 394. — 118 Non! ne presentez plus a inon coeur agite Ces immuables lois de la necessite, Cette chaine des corps, des esprits et des mondes. O reves de savants! o cliimeres profondcs. 57 Werke, IV, I, 59. kolikor ratio cognoscendi; razum je zakonodaja prirode, to se pravi, brez razuma bi priroda sploh ne bila priroda.58 Naposled pa tudi juridično pojmovanje zakona ni bilo odstranjeno. In izven meja sistema o naravni zakonitosti je bila pomaknjena tudi zakonodajniška umetnost. Nauk o lege ferenda se je celo spremenil v posebno vedo. Imenovali so jo zakonodavno znanost. Ta znanost je temeljila na docela nenaturalistični veri v čudotvorno moč zakonodavca, ki je po Helvetijevem zatrjevanju delal vse.59 Zanj, je pisal Filangieri, ni nemogoče stvari. Zaradi tega. je razlagul Montescpiieu, lahko spremeni žival v človeka in človeka v žival."0 Celo Rousseau je trdil, da zakonodavec kreta politično telo in mu daje voljo, rodi nravi in tako rekoč spreminja človeško naravo.01 V prevodu v jezik poezije nastane iz tega marki Poza, ki kralju predlaga, naj z eno potezo svojega peresa na novo ustvari svet. Znanost o zakonodaji je dovoljevala in celo zahtevala, naj bo zakonodavec despotski. Toda stavila je pogoj, da bodi ta despotizem očividen, tako da bo sličil Evklidovi geometriji, in legalen.02 Njegove zapovedi naj ustanove, ali kakor so se pogosteje izražali, vzpostavijo »naravni in bistveni« red sožitja. Po tej poti je tudi zakonodavna znanost prišla do naravnih zakonov. Toda tu so jih pojmovali kot idealne ali normalne prototipe socijalnega življenja. Za tak prototip je Quesnay priznal »fizijokratijo«, ki je po Strmvejevi03 pripombi predstavljala moralizem v naturalistični obleki, Adam Smith — sistem naravne svobode, na kateri temelji narava narodnih bogastev, Bentham pa aritmetiko preračunljivega egoizma. V tem smislu je Dijonska akademija predlagala temo o izvoru neenakosti med ljudmi in vpraševala, ali ima ta neenakost svoje opravičilo v naravnem zakonu. Ker je imel v misli take idealne prototipe, je Quesnay priznal za nalogo kodifikacije samo »deklaracijo naravnih zakonov«.04 On in Dupont de Demours sta r’8 Kritik der reinen Vernunft, Kehrbach, 135. — r’“ Helvctius, 286. — 110 Esprit des lois. — 01 Contrat social, Livrc II, Cliap. VII. — 62 Mer-cier dc la Riviere, L’ordrc naturel et essentiel des societes politiijues. Londres, 1767, 137. — °'1 ITozjajstvo i cena, 1, 1013, 49. — 64 Oeuvres economiques et philosophiques, 1888, 376. Solone in Likurge XVIII. stoletja opozarjala na etimologijo besedi: zakononosec in zakonodavec.05 V vsem tem ni bilo prav nobenega naturalizma. Navzlic temu mu je tudi XVIII. stoletje plačalo svoj tribut, in sicer bolj ali manj v takem smislu kakor stojiki. To je delalo s tem, da je nadaljevalo tradicijo Spinozove natura naturans, in s tem, da je svojo potrebo po absolutnem bolj ali manj emocijonalno usmerilo k naravi, ne pa k Bogu in ne k človeku. Pri tem pa je naravo poosebljalo in bogo-tvorilo. Kant je pisal o namenih prirode.00 Condillac je trdil, da nas narava vara v našo korist."7 Holbach pa je v knjigi, naslovljeni »Sistem prirode, ali zakoni fizičnega in moralnega sveia«, kazal blodnim smrtnikom, tem »stvorom narave«, k altarjem dejavne prirode, tega fizičnega boga,08 in se je obračal do vladarice vseh bitij z molitvijo, naj postane naše edino božanstvo ter pokaže človeku pot sreče.09 V. Prav v početku XIX. stoletja so nastali ugodni pogoji za razcvit vere v naravne zakone človeške družbe. Pred vsem so se bodisi konservativci bodisi liberali bali jakobinskega privida in so trdili, da eksistirajo naravni, to se pravi, normalni zakoni juridičnega, političnega in gospo- \ darskega življenja, ki jih ni mogoče kršiti brez kazni. Tako je razsojal zakonodavski Fabij Cunctator, Savigny, ko je obsojal fabrikacijo umetnih zakonov.70 Tako je sodil francoski Savigny, Portalis, ki je prepričeval, da se kodeksi ne “r> Collections dcs principaux cconomistes, Les physiocrutes, Pariš, 1846, I, 348, 390. — ““ Idce zu einer allgemeinen Geschiclitc in welt-biirgerlichen Absicht (Rosenkranz, Vlil), 318: cine Naturabsicht; 320: die Natur Hat gevvollt; 323: aber die Natur weiss besser, was fiir seine Gattung gut ist: sie wi!l Zwietracht. Prolegomena (Rosenkranz, III, lil): ich wiinsche daher, dass dcr kritische Leser sich mit dicser Antinomie hauptsiichlich beschiiftige, weil die Natur selbst sie aufgestellt zu haben scheint, um die Vernunft in ihren dreisten Anmassungen stutzig zu machen uiid zur Selbstpriifung zu nothigen. — 67 Ouvres philosophiques, 1753, I, Anti- Seneijue ou discours sur le bonheur, 21. — 0R Systeme de la nature. Ou des Loix du Monde Physique et du Monde Moral, Londres, 1770, II, 186, 188, 182. — ““ Ib., 411. — 70 Voin Beruf unserer Zeit fiir Gesetzgebung und Rechtswissenschaft, zweite Auflage, 1828, 110, 148. delajo.71 Tako so sodili tudi ekonomisti klasične šole. Toda če vzamemo tudi kakega Ricarda ali Jeana Baptista Saya, ki je trdil, da je ekonomika znanost o naravnih zakonih, ki upravljajo bogastvo, — ni mogoče drugače, kakor pritrditi Schumpetru, ki pravi, da nujno pojmovanje zakona ne vsebuje nobenega naturalizma.72 Ravno tako ni načelnega naturalizma niti pri Bonaldu niti pri de Maistru, ki razpravljata o naravnih zakonih. Proglašajoč umetne zakone za »javne deklaracije nestrpnosti«, je Bonald trdil, da je monarh, ki daje zakone, »samo tajnik prirode in da je dolžan pisati samo po njenem narekovanju«.73 Prvi in edini zakonodavec družbe je priroda.74 Njeni zakoni so neizogibni in naravni odnosi, ki eksistirajo v družbi,78 in tvorijo normalni prototip socijalnega življenja. Toda ti zakoni niso neodvisni. Njih tvorec je Bog.70 Zato je Bonald proglasil »deklaracijo božjih pravic«. In de Maistre je pripisoval »najkovarnejši poizkus, ki se lahko predstavi človeškemu duhu: namreč vero v neizpremenljive naravne zakone«77 teofobiji78 in želji, odpraviti slednjo molitev, ki je »dinamika poverjena človeku«.70 Navzlic temu pa je pri Bonaldu in pri de Maistru zaslediti relativni determinizem prirode. De Maistre je priznaval nekako omejeno naravno zakonitost. Razlagal je: Bog je nedvomno vsesplošno gibalo. Toda vsako bitje se giblje v skladu z naravo, ki jo je prejelo. Zaradi tega »ne bomo molili, da bi oljka rasla v Sibiriji, mahovnica pa v Provenci; marveč bomo molili, da bi oljka ne pomrznila in da bi mahovnici ne bilo prevroče«.80 Opazujoč revolucijo, je prišel de Maistre do zaključka, da je celo voditelje »prej vodila ona. nego da bi oni vodili njo«. Bonald je pisal: 71 I. G. Locre, Esprit du Code Nupoleon, J, Pariš, 1807, 137. — 7a J. Schumpeter, Dogmen- und Methodengesehichte, 66. — 7:1 Oeuvres completes de M. de Bonald, 1, Pariš, 186-1, Theoric du pouvoir politique et religicux dans la societe civile, 393. — 74 Ib., 542; Essai anulytique sur les lois naturelles de l’ordre social, Oeuvres, I, 1017. — 76 Oeuvres, II, 52, Du divo,rce: la loi est done 1’enonce des rapports naturels entre les personnes; I, 996, Essai unalytique: Les rapports entre les etres sont en eux-memes et independuinment de la connaissance que nous en avons... Alors ils s’appellent lois. — 7" Oeuvres, I, 1219, Legislation primitive: loi est done la volonte de Dieu. — 77 Les soirees de Saint- Pčtersbourg, I, 193. — 7S lb., 259. — 70 Ib., 258. — 80 Ib., 202. »revolucija ima svoje zakone kakor komet svojo orbito. Ia prvi izmed vseli teh zakonov je ta, da tisti, ki se smatrajo za njene voditelje, niso nič več nego njeno orodje«. Isti Bonald je v svojem »Analitskem poizkusu o naravnih zakonih socijalnega reda« te zakone prispodabljal tistim, ki sta jih odkrila Kepler in Newton. Izpovedujoč ta nazor, je Bonald podlegel maniji privlačnosti in new tonske fiksne ideje, kakor jo je nekoliko nergaško nazval Diihring,81 ki je obvladovala umove v prvih desetletjih. In ta sugestija je vnašala v pojmovanje naravnih zakonov človeške družbe naturalistični determinizem. Comte je izjavil, da »bi bil pozitivni sistem popoln, če bi si bilo mogoče vse najrazličnejše, opazovanju dostopne pojave predstavljati kot posamezne primere enega samega splošnega dejstva, na primer privlačnosti«.82 Če bi bilo to dosegljivo, bi imeli svetovni integral ali formulo, o kateri je sanjal Laplace. Glede na gospodarstvo se je za »veliki zakon molekularne privlačnosti« navduševal Carey.83 V odnosu do vsega človeškega sveta, brez ostanka, bi po Comto-vem mnenju to nalogo morala izpolniti socijologija ali soci-jalna fizika. Socijologija, je dejal, zaključuje naposled sistem naravnih znanosti8* v duhu pozitivne filozofije, katere osnovno svojstvo je, raziskovati vse pojave kot podrejene nespremenljivim naravnim zakonom. Ih bilo je odločno izrečeno, da je socijalna znanost znanost o naravnih zakonih, ali pa sploh ni znanost, marveč metafizika in celo teologija. Comte pa se je sam izneveril svojemu programu. Pripel je. kakor je dejal Littre, pozitivni glavi svoje doktrine metafizični rep. Prebiti pa ni mogel niti brez teologije, kajti pričel je propovedovati socijolatrijo in je samega sebe proglasil za najvišjega svečenika vsega človeštva. Toda imel je naslednike, ki so rej) odsekali in upali, da bodo ohranili glavo pri življenju. Preplavili so socijo-logijo s prirodoznanskimi, termini in so jeli trditi, da žive človeške družbe po lastnih naravnih zakonih. Nl Kritische Geschichte der Nationulokonomie unH (les Sozialismus, Dritte Auflage, Leipzig, 1870, 275. — 1,2 Cours de philosophie positive, cinquieme edition, I, 1907. 3. — s3 Piti rim .Sorokin, Contemporury so- ciological Theories, 1928, 13. — 84 Cours,II. 13. La fondation de phy-sique sociale complčtant enfin le systeme des scienees naturelles. Ta trditev je bila do neke meje utemeljena. V XIX. stoletju se je pojavil nov znanstveni predmet, namreč družba. Kakor je opomnil Bonald. so prejšnjemu nazoru, da dela človek samega sebe in družbo, zoperstavili nov nazor, da družba dela samo sebe in človeka. Z drugimi besedami, priznali so. da je družba popolnoma avtonomna. Da živi po lastnih, elementarnih, naravnih zakonih, ne pa po umetnih predpisih zakonodavcev. Kategorični socijalni indikativ je izpodrinil kategorični socijalni imperativ. Problem zakonitosti je postal problem avtonomnega socijalnega avtomata. Demokracija ni obudila v življenje samo demografije, marveč tudi demologijo, katere zakoni so demokratični. Ti zakoni izravnavajo vse in izključujejo sleherno izjemo in sleherno predpravico. Zanimivo je, da je Nietzsche tako izo-nomijo razširil tudi na determinizem naravnih zakonov. Naravoslovci, je pisal, skušajo biti na uslugo sodobnemu demokratičnemu nagonu: »povsod enakost pred zakonom — v naravi to ni ne drugače ne bolje kakor pri nas .. . Ne Boga ne gospoda, in zato: živel pri rodni zakon«.85 Po Comtu je postala socijologija velika moda, dasi niti ni utegnila postati resnična znanost in dasi je spominjala na Faustovega homunkula, ki žalostno cvili v retorti. Pritegnila ni le zanimanja resnih znanstvenikov, marveč tudi znanstvenih conquistadorjev, kakor se je izrazil Tarde. In vdrl je vanjo po mnenju Jellineka demi monde. Po krivdi tega sta se v socijološki literaturi pojavila diletantizem in celo lahkomiselnost. Ne da bi s potrebno gnozeološko strogostjo razjasnili sam pojem družbe, so se zadovoljevali z njenimi simbolnimi podobami, za katero so si gradivo izposojali pri naravi. Ena izmed teh prispodob je družba kot telo ali družba kot stvar. Takemu chosismu, kakor ga imenujejo Francozi, je podlegel tudi Durkheim, ko je pravila socijološke metode reduciral na raziskovanje socijalnih stvari.80 Od starih fizikov so si izposodili nazor, da je na s;i Jenseits von Gut und Biisc, 22. — 80 Regles de la mčthode sociologique, preface de la 2« edition: les faits sociaux... sont des choses an metne titre tjuc les choses materielles. Cf. R. Lacombe, La methode sociologique de Durkheim, Pariš, 1926, 2: la sociologie ne petit dcvenir unc Science vraiment digne de ce nom si elle reste la »chosc« de 1’ecole durkheimienne. Ib., 89: Derriere une fa?ade qui semble stvari mogoče vplivali samo s sunkom, per solarn corporum pulsionem.87 Zaradi tega so problem socijalne zakonitosti reducirali na tako imenovane faktorje, to je na činitelje, ki mehanično poganjajo inertne socijalne stvari. To pojmovanje je prodrlo celo v kriminalno vedo. ki se je pričela ukvarjati s faktorji zločinstvenosti. Drugi simbol je družba kot organizem. Sociologus nemo. nisi biologus.88 In preplavili so socijologijo s slutvobijološkimi zakoni. Tretji simbol je družba kot gospodarstvo. In jeli so jo smatrati za osobito podrejeno naravnim zakonom. Pri tem se navadno sklicujejo na Marksa. ki je v predgovoru k prvi izdaji Kapitala govoril o naravnih zakonih, delujočih z železno neizogibnostjo80 in je imenoval normativne zakone »iluzije pravnikov«.00 Kako pa so odkrivali vse te naravne zakone? Eni so jih odkrivali apriorno in deduktivno. Čim je zakon bolj ali manj Laplaceovskega tipa odkrit, je znanost opravila svoj posel. Treba je samo še spraviti ž njim v sklad pretekla dejstva in vnaprej videti bodoča dejstva, po Comtovi formuli: science d ou prevoyance.01 In pričelo se je med socijo-logi tekmovanje: kdo bo prej odkril čim večje število zakonov. Drugi socijologi so bili skromnejši. Zatekli so se k induktivni metodi. In so v veri v zakonitost sveta, ki jo je izpovedoval in propovedoval Mili, upali, da se bodo po tej poti dokopali do zakonov. Namestu zakonov pa so dobili samo posplošitve dejstev. Bilo so koristne znanosti, kakor vsaka posplošitev. Toda naravni zakoni niso bile nikakor. Navzlic temu pa so verovali, da je človeška družba, prav tako kakor narava, podrejena »večnim, železnim, velikim naravnim zakonom«, kakor je trdil Haeckel. Ta vera živi do dandanes v prenekaterem družboslovcu. Toda danes je že anahronistična, kajti pojem naravnega zakona je že zdavnaj izgubil svoj absolutni smisel. donner ii la sociologie la rignem- (les autres sciences se masque un procede qui ne permet d"aboutir qn'a des resultats contestables et de-nues de valeur scientifique. H7 Tschirnhaus, Medicina mentis, Lipsiae, 1695, i'i. — 88 P. Lilienfeld, Zur Verteidigung der organischen Methode in der Soziologie, Berlin, 1898, 9. — 80 Das Kapital, Vorvvort: Die Naturgesetze der kapitalisti-schen Produktion. — lb., I. Band, 1928, 552. — gl Cours, I, 35. Pričelo se je s Queteletom. Trdil je, da zakoni, ki zadevajo eksistenco družbenega telesa, v bistvu niso neizpre-menljivi.02 Osnova za raziskovanje naravnih zakonov ni neobhodnost, marveč verjetnost.” Pako je bil probabilizem, ki so ga v XVI. stoletju vnesli v moralno deontologijo, prenesen v socijalno ontologijo. Quetelet ne priznava absolutnega, marveč prizna relativni determinizem. Relativen je v dveh ozirih. Prvič, to ni determinizem zaključenega in dovršenega sistema vsega bitnega, kakor pri Spinozi, ki je determinizem zamenjaval s fatalizmom. To je determinizem ločenih serij ali vrst. Drugič, pa je to determinizem, ki ne izvaja posledic in vzrokov, marveč se registrira, sešteva in posplošuje posamezna dejstva, ki so sama zase svobodna. »Individualne volje se nevtralizirajo sredi splošnih volj.«94 Hkratu s Tocquevillom, ki je pokazal, da se v demokraciji individualne razlike izravnavajo, je vzel Quetelet za predmet svojega raziskovanja povprečnega človeka."5 »Tak človek ali, če hočete, fiktivno bitje,«00 ravno je predmet soei-jalne fizike. Eno izmed odkritij te fizike, ki je vzbudilo mnogo hrupa, je bila Queteletova izjava o regularnem zločinu. Njegovi učenci so jo tolmačili v fatalističnem smislu. 'Poda kakor Marx ni hotel biti marksist in Tolstoj ne tolsto-jevec, tako tudi Quetelet ni hotel biti queteletist. Njegova izjava o proračunu zločinstva se zaključuje s trditvijo, da človek razpolaga z moralnimi silami, ki mu dajejo možnost, spreminjati naravne zakone, ki ga zadevajo.07 Tako se je socijalna zakonitost spremenila v statistično.'1" Ta se pa lahko popolnoma sklada z indeterminiz-mom. Po terminologiji Bernullija, ki jo je obnovil L. Bort-kievvicz, je ta zakonitost stohastična.00 Kakor je dokazoval A. A. Čuprov, nima nomografskega značaja, marveč idio-grafski značaj.100 Namestu funkcijonalne odvisnosti samo "2 Physique socialo 011 essai sur le developpement (les facultes de 1'hoinme, 1, 1869, 128. — ll:' II).. 133. — “4 Ib., 100. — 05 Ib., 147. — 1,6 Ib., 149. — 07 Ib., 99. — "" Aussi est-elle (la statistique) la methode sociologique par excellence (G. Tarde, Lois de 1’imitation, 113). — Al. Bilimovič, Nauk o konjunkturah, Ljubljana, 1931, 83. — 100 Očerki po teoriji statistiki, 1910, 45 sq. ko relacijska. In namestil neizogibnosti samo stabilnost,101 ki ne izključuje niti disperzije. Svet je diskreten. Kjer pa je diskretnost, tam je tudi verjetnost.102 Stvar, ki jo je začel Quetelet, je nadaljeval in poglobil Cournot. Osvobajal ni samo duhovnega in duševnega sveta, marveč tudi fizično naravo od fatalistično pojmovanega determinizma. Lotil se je raziskovanja slučajnih pojavov, ki so bili po okazionalistih XVII. stoletja potisnjeni v stran. V opreki z Humom in Laplaceom, ki sta slučaj pojmovala kot pojav, katerega vzrok nam ni znan, je Cournot dokazoval, da ima slučaj svojo utemeljitev v naravi103 in da ne izvira samo iz slabosti človeškega duha. Slučajni so dogodki, ki nastajajo potem križanja ali sovpadanja dveh vrst pojavov,104 na primer: opeka prileti na glavo mimoidočega. Iz tega razloga je zakonitost sveta samo verjetnostna. Verjetnost ni samo gnozeološki, marveč tudi ontološki pojem. Ker je svet poln slučajnosti, to je dogodkov, ne predstavlja sistema, marveč tvori zgodovino. Zaradi tega je tudi znanost o prirodi prirodna zgodovina, ki jo je razumeti kot meno individualnih in ne ponavljajočih se dogodkov. Pripravljajoč Rickerta, je Cournot pisal: »veliki objekti v naravi, pojavi fizičnega reda dopuščajo v masi slučajev kronologijo, anale, zgodovinsko zaporednost. Možno je na primer sestaviti zgodovino vulkana, čisto kakor zgodovino nekega mesta.«105 Cournotove misli, da se zgodovina ne ulega v okvir naravnih zakonov, so našle svoje nadaljevanje pri Navillu, Diltheyju, Rtimelinu, Windelbandu in Rickertu. Njegove misli o slučajnosti na sploh, pa je poglobil E. Boutroux. Naville se je jel ukvarjati z logiko hipoteze šestindvajset let pred izidom IT. Poincarejeve knjige »La Science et I hvpothese« v letu 1880. Ugotovil je pričujočnost hipoteze v vseh elementih znanosti brez izjeme.100 Trdil je, da se naše znanstvene ideje, ne izvzemši niti zakonov, pričenjajo s 101 Lexis, Gesctz (IIandworterbuch der Staatsvvisseuschaften, IV, 1927, 882). — 102 E. Čepurkovski, Mir kak verojatnost, Harbin, 1929, 392. — 1,1:1 Essai sur les fondements de nos connaissances et sur les caracteres de la criti(|iie phiIosopliique, nouvelle editiou, Pariš, 1912, 460. — 101 Ib., 37. — 105 Ib., 44,r>. — 100 La logique de l’hypothese, Pariš, 1880, VI. predpostavljanjem. In ugotovil je tri spoznavne tipe, ki jih ni mogoče reducirati na enega samega: zgodovino, teore-matiko in regulativne znanosti. Zgodovina s svojimi dogodki ne pozna teorematike. A teorematika s svojimi zakoni ne pozna zgodovine. V svoji knjigi »Uvod v znanosti o duhu«, ki je bila zamišljena kot kritika historičnega razuma, je Dilthey dokazoval, da znanost s ponosnim imenom socijologija sploh ni znanost,107 prvič, ker meni, da je duhovno resničnost mogoče spoznati s pomočjo pri rodoznan-skih pojmov, drugič pa. ker skuša sirovo materijo singularnega alkimistično pretvoriti v čisto zlato abstraktnega.108 G. Riimelin je trdil, da navzlic dolgoletnemu raziskovanju ni mogel odkriti niti enega zgodovinskega zakona. Windel-band109 je ločil naravoslovje od zgodovine. Prvo se ukvarja z nomotetiko, to je z zakonodajo, druga pa z idijografijo, to je z opisovanjem individualnega in enkratnega. Naravoslovje s svojimi zakoni ni konkretno, marveč abstraktno, kajti odmišljajoč od resničnosti, ustvarja sistem odmišlje-nih ali abstraktnih pojmov. Zgodovinska znanost, ki se ne ulega v okvir zakonov, pa je znanost o dejanski, faktični resničnosti. Rickert je dokazoval, da tvori naravoslovni tvornosti pojmov mejo realno resničnost. Raziskovati resničnost je mogoče samo zgodovinsko.110 In ker v nji ni nič splošnega, marveč je vse samo enkratno, je ni mogoče proučevati s pomočjo zakonov. Zgodovinski zakon je contra-dictio in adjecto.111 Človek kot predmet zgodovine je individualnost, ki sodeluje pri ustvarjanju kulturnih vrednot. In te se vrednotijo po tem, koliko ustrezajo temu ali onemu idealu. Razvijajoč te misli dalje, je Stammler pričel trditi, da naravni zakoni niso nič drugega kakor »združujoče opredelitve našega dojemanja«.112 Glede na socijalno življenje pa zakonitost, to se pravi, »v temelju ležeča enotnost«,113 107 Einleitung in die Geistesvvissenschaften, 1, Leipzig, 1883, 108. — 108 Ib., 115. — 109 Pruludien, II, Geschichte und Naturwissenschaft. — 110 Die Grenzen der naturwissenschaftlichen Begriffsbildung, I, 1896, 227. — 111 Ib., 258; Cf. II, 1902, 413: Kausalitat und Naturgesetzlichkeit miissen also geschieden werden. — 112 Theorie der Rechtswissenschaft, Halle, 1911, 50. — 113 Wirtschaft und Reclit nacli der materialistischen Geschichtsauffassung, Dritte Auflagc, Leipzig, 1914, 331. ne leži v elementarnih vzrokih, marveč v smotru in v končnem idealu.114 Mutatis mutandis, Stammler se je vrnil k tradiciji Platonovi, ki je trdil, »da ima krepost eno podobo, y.lo pa jih ima neskončno«116 in še k tradiciji Avguštinovi, ki je mnogo pred Kantom ugotavljal absolutni determinizem (non posse peccare) nravne popolnosti.110 Stammler uči, •da zakonitost sovpada s telesom. »Socijalni dogodek je zakonit po svoji vsebini, kadar je resnično sredstvo za osnovni smoter.117 Tako se teleologija vrača v družboslovje in Aristotelove eausae findles se nanovo prebujajo. Hkratu s tem daje Stammler zakonu zopet njegov normativni juridični pomen: zakoniti smotri, trdi Stammler, se nahajajo v območju pravne ureditve družabnega življenja; njihov vrhunec pa je princip pravilnega prava.118 Leta 1879. je izšla knjiga Emila Boutrouxa »O slučajnosti prirodnih zakonov«. Kakor v nji, tako izdeluje Bou-troux tudi v drugih svojih knjigah, zlasti pa v knjigi »Ideja naravnega zakona v sodobni znanosti in filozofiji« — tri misli. Prvič, v tako imenovanih prirodnih zakonih je mnogo subjektivne relativnosti: »zakoni, ki jih podaja znanost, iso in ostanejo ne absolutne trditve, temveč vprašanja, ki jih eksperimentator zadaja naravi in katerih izraz je voljan spremeniti, če se jim narava noče prilagoditi«.119 Drugič, univerzalnih zakonov bitja ni, so samo posebni in drug od drugega neodvisni zakoni posameznih pojavnih skupin. Matematični zakoni se ne dajo reducirati na logične zakone, zakoni fizike ne na matematične; biološki zakoni ne na zakone fizike in psihološki ne na zakone biologije itd.12" Stvar ni taka, kakor je trdil Comte, da imamo povsod opravka z eno samo, nepretrgano, le vedno bolj in bolj komplicirano vodo o telesih. Marveč je stvar taka, da je resničnost 1M ib., 565 sq. — llr’ Respublica, 445. C. Cf. Aristoteles, Ethica, U, 5. — 118 De corruptione et gratiu, XII: prima ergo libertas volun-talis orat, posse non peccare; novissima crit multo major, non posse peccare. Cf. France Veber, Sv. Avguštin, 1931, 85. — 117 Reclitsphilo-sophische Abhandlungen nnd Vortrage, I, 1923, Die Geset/.miissigkeit in Rechtsordnung und Volkswirtschaft, 179. — 118 Ib., 180. — 119 Science I7—20. 7. la’ De 1'idoo de loi naturelle. — rjr' De la contingence, 170: Le triomphe complet du hion et du l>eau forait disparaitrc les lois de la nature proprcinent dite el les remplacerait par le libre essor des volontes vers la perfection, par la libre hierarchie des nmes. — rM Ainsi cnvisagee, rovolution apparait comme s’accomplissant par sauts bruscpies (Les deux sourees de la morale et de la religiori, septieme edition. Pariš, l')32). Kakor je opomnil Poineare, Bergsonov svet nima zakonov.1-7 Po nekoliko mehkejši formulaciji W. Sterna je zakonit vsak dogodek, samo zakonit pa nobeden.128 James je naturalističnemu determinizmu zoperstavil pogled na človeka kot bitje, ki v spoznavnem redu »brzda čuvstveno realnost« s pomočjo svojih konceptov.12" v redu dejavnosti pa predstavlja »kodeterminanto Božanstva« pri opredeljevanju bodoče usode sveta.130 1'ako se je filozofija odrekla še v XVII. stoletju proglašeni veri v absolutno vedo z dokončnimi in izčrpnimi formulami bitja, ki bi jih bilo v skladu Laplaceovim idealom mogoče strniti v eno samo formulo. Namestu tega je proglasila relativnost našega znanja, za katero zakoni niso drugega kakor hipoteze ali celo fikcije, kakor je zagotavljal Vaihinger. Trdil je. da so vsi naravni zakoni le fikcije131 in da evolucija idej obstoji v prehodu od dogem k hipotezam in od hipotez k fikcijam.1"3 Absolutnost je bila vrnjena religiji. Človek pa je sprejel spet svojo svobodo, iz katere izvira njegova pravica do teleologije in tvornosti. Trditvam, da je podrejen zakonom narave, je bilo zoperstavljeno ironično vprašanje: kakšna ženska je to? Metafizična karijera naravnih zakonov je bila končana. Veličini je sledil padec. In njihovo usodo je mogoče označiti z Balfourjevo besedo o zgodovini misli sploh: skupek opuščenih teorij. VII. Tako je novejša filozofija pokazala, kako pogojni in relativni so zaključki zakonodajnih znanosti in kako enostranska je trditev: vere scire est per leges scire. četudi načelno ne zametava takih znanosti. Tn ta svoja izvajanja v veliki meri gradi na velikem prevratu, ki se v sedanjem času vrši v naravoslovju, l am je zelo opešal nomotropizem, da ga tako imenujemo, to se pravi, stremljenje po spoznavanju zakonov. V začetku XIX. stoletja so smatrali za ideal naravoslovja zakon, in sicer še bolj univerzalen zakon, kakor je Nevvto- Deriiieres pensčes, 31. I2" Person mul Saclie, I. Band, zweite Auflagc. I<(-;i 375: Geset/.iniissig ist jedes Geschehen, nur gesetzmassig ist kcin Geschnlinn. — m Some Problems of Philosopliy, TV. — 130 Ih., XIV. — 131 l)ic Philosopliio des Als Oh. Leipzig, 1920, 417. — 133 Ib.. 219. nova privlačnost. In tak zakon so pojmovali kot mehanično formulo. V njenem imenu so priznavali za možno in zji neob-hodno, reducirati vse komplicirano na preprosto in vse višje pojave na nižje. Odstranili so, kakor je dejal Laplace, hipotezo Boga, ker jim je bila nepotrebna. Duhovnega človeka so razlagali z duševnim, duševnega s telesnim. Organski svet so izvajali iz neorganskega, neorganskega pa iz matematičnih količin. Thomson (lord Kelvin) je trdil, da pojav razumemo šele tedaj, ko ga izrazimo s števili. Tolikanj poenostavljeni svet je bilo tem laglje razlagati nomologično. ker so ga navzlic njegovi neskončnosti smatrali za zaključen — il mondo e pocco — in konservativen sistem, v katerem se ponavlja eno in isto nekomplicirano gibanje. Ta konserva-tizem je dobil zaveznika v osebi Roberta Maver j a in v njegovem nauku o enakosti vzroka in učinka kot delavnih ekvivalentov,138 ki je omogočil na mesto kalejdoskopa pojavov postaviti trajnost količine.111 Aliter, sed eadem. Ali kakor se je izrazil Poincarč. il y a quelque chose qui demeure con- -stant. Zdelo se je. da se že bližamo Laplaceovi formuli in da bomo z njeno pomočjo lahko nezmotljivo določili, kakor se je izrazil Dubois Reymond, celo osebnost Železne Maske in čas, ko bo na Aji Zofiji zopet zablestel grški križ in ko bo Anglija požgala zadnje ostanke svojega premoga. Toda vera v vsevednost s pomočjo determinirujočih naravnih zakonov je bila omajana. To kar je glede na soci-jalno fiziko storil Quetelet, sta glede na mehanično naravo dovršila Maxwell. zlasti pa Boltzmann. Spremenil je drugi zakon termodinamike v statistično in verjetnostno posplo-šitev pojava, ki se izvrši pri trčenju molekularne mase.11,5 V enakem duhu so bili razloženi tudi biološki zakoni. Galton je uvedel v biologijo metode varijacijske statistike. Odločni nasprotnik mehaničnega monizma. Dennert, je izjavil, da protoplazma dejstvuje po zakonih verjetnosti. Izčrpni determinizem naravnih zakonov je bil omajan z mutacijo, z ektropizmom življenja (Auerbach). s porastom, 133 j Weyraucli, Robert Muyer, der Entdecker des Princips von der Erhaltung der Encrgie, Stuttgart, 1890, 35. — m A. Riclil, Zur Ein- fiihrung in dio Philosophie der Gogcnwnrt, zweite Auflngc, Leipzig, 1904, 152 sq. — m Hans Reichenbaeli, Atom und Kosmos, Berlin, 1930, (HO. Cf. II. Poineare, Dernieres pensees, 168: L’6qnilil)re st, 19<)h, 5. naturae, marveč celo honio s upe ra uh naturam. Prelevil se je iz kozmičnega Fakta v kozmični faktor. Driesch piše: ;>Max-wellovi demoni eksistirajo, to smo mi sami«.142 Posebno zanimiva so novejša dela o človeku kot geološkem Faktor ju.14:1 ki mutatis mutandis poglabljajo misel pozabljenega Francoskega samouka XVIII-ega stoletja. Castela.141 Toda s tem stvar še ni zaključena. Pokazalo se je. da pridemo pri razlaganju višjega, to je psihičnega, z nižjim, to je z biološkim, — do obscurum per obscurius ali celo do clarum per obscurum; dočim obratni postopek prinaša nekoliko jasnosti v skrivnost življenja. Zaradi tega je na primer Driescli uvedel v biologijo pojem psihoida.140 Louis de Broglie je šel še dalje in je pri elementih energije govoril o svobodni samovolji narave, libre arbitre de la nature.1411 V bitje in zgradbo narave vnašajo indeterminizem. ali kakor ga imenuje N. Losskij. arbitrarizem.147 Po vsem tem se v sodobni filozofiji ni čuditi novemu prebujenju problematike o osebnosti. Pri tem pojmuje W. Štern hierarhijo zakonov tako široko, da smatra število zakonov za enako številu osebnosti.148 Vse to pa nikakor ne izključuje in ne onemogoča iskanja naravnih zakonov v sodobnem naravoznanstvu. In prav je imel Helinholz, ki je svaril, da jih ni smeti zamenjati z mitično fantazijo in metafizično spekulacijo. Toda naravni zakoni imajo sedaj dosti bolj skromen in relativen pomen, kar je v zvezi z vsesplošnim relativizmom, ki je tako tipičen za novejše naravoznanstvo.14” Nekateri, kakor Kirchhoff. so mnenja, da zakoni opisujejo, a ničesar ne pojasnjujejo. Drugi, na primer Vervvorn s svojim conditionismom. mislijo, da ne izražajo vzrokov, marveč pogoje. Tret j i jih. kakor Driesch. ne smatrajo za kaj drugega kakor za plod k lasi f i - 112 Pliilosophie dos Organischon, 456. — "!l W. Vernadsky, La Geochimie, l‘»124-, 306. lM K. Spektorskij, Zgodovinu socijnlne filozofije, I, 1932, 246. Mr' Pliilosophie des Organischcn, 357. 11(1 L. Lavcllc, Do Democrito a M. Louis do Broglie (Lo Tcmps, 16/11 1930). Cf. Fčlix. ■Lo Dantec, [)o I Ilomnic a In Scionco, Pariš, 1919. 189: Dans lo langage do la mecanicpie univorsollo. dotorniinismo ot fatalisme sont synonymos - "7 Svoboda volji, 124. 1151 Person und Sache, III, 1924. 238. I4“ Lucien 1'abro, Uno notivello figure du mondc. 1921, 116. kacije in indukcije. Klasseninduktorische Satzungen.15" četrti. kakor Huxley in Louis de Broglie v nasprol j 11 z Millen mislijo, da opisujejo naravni zakoni samo preteklost, ne dajejo pa nobenega jamstva za predvidevanje bodočnosti. Peti smatrajo fizične zakone za predmet vere, kakor na primer profesor fizike v Sorboni E. Bouty.,Bl l)a se onemogoči sleherno nesporazumi jenje, je potrebno kategorično izjavili, da vse to ne priča o obubožanju znanosti in o njeni bankerotnosti, marveč nasprotno, o njeni ogromni obogatitvi. V njeno območje vstopa širok in drveč potok novih dejstev. Razkrivajo se ji docela novi. ogromni horizonti. Toda prav zaradi tega postaja ozki in abstraktni determinizem tradicionalne naravoslovne nomotetike nezadosten in neustrezajoč veličini problemov, ki stoje pred sodobnim naravoznanstvom. Vlil. In to naj bo navodilo tudi za družboslovce. Dolgo so jadrali s tujo zastavo naturalističnega determinizma. Toda s tem so malo pridobili in zelo veliko izgubili. Nekoč je neki državni tožilec Kirchmann obtožil jurisprudenco, da kot znanost nima nobene vrednosti in da gredo pri izdan j u novih zakonov cele juridične biblioteke med makulaturo.1"2 Toda še več makulature so vrgle grmade knjig, ki so ugotavljale take »zakone« socijalnega življenja, ki jih danes nihče več ne pomni, razen morda ljubiteljev bibliografskih zanimivosti. Posebno občutno je družbenim znanostim škodilo naturalistično in materijalistično pojmovanje naravne zakonitosti. Zavedlo je socijalno gnozeologijo do lega. da ni stvorila lastnih, specifično socijalnih pojmov. Pokvarilo je .s svojo tujevrstno in temno frazeologijo terminologijo moralnih in socijalnih znanosti, ki je bila nekoč, kakor je zagotavljal Hemsterhuis, prav tako jasna kakor ideji trikotnika in kroga. Isto pojmovanje naravne zakonitosti je kompromitiralo tudi soeijologijo in zmedlo lake znanosti, kakor Ordmingslehrc, Jena, 1923, 173. — ,5' La verite scientifique, sa poursuite, Pariš, 1916, 88. — ,r,;l Die Werthlosigkeil der lurisprudcn/ nls Wisscnschaft, Berlin. 1848, 2'.i. sta kriminalnu veda151 in ekonomika.134 Navzlic temu pa veliko družboslovcev še vedno ne vpošteva Baconovega svarila veritas citius ex errore emergit, quam ex eonfusione in se navdušuje za dogme naturalizma. Pri tem se jim zdi, da se opirajo na naravoznanstvo, kot na vedo, ki je tudi za socijalne vede temeljna znanost (Grundvvissensehaft) in da stoje na višku prave znanstvene filozofije. V resnici pa ravno s tem zaostajajo za filozofijo znanosti in za novejšimi smermi v naravoznanstvu, v razmerju do katerega so, kakor se pravi, plus royalistes que le roi. Čas je. da družboslovci store vse gnozeološke. ontološke in etične zaključke, ki slede iz dejstva, da je pojem naravnih zakonov relativen in da njihova problematika nikakor ne zahteva vere v naturalistično metafiziko. Tedaj bo odpadel marsikak nesporazum. Tedaj bo lažje uporabljati delavno hipotezo zakonitega redu — kakor pri problemih bitja, tako tudi pri problemih nastajanja in pri problemih dolgovanja v družabnem življenju. To bo privedlo do ostvaritve Helvetijeve sanje, toda ne v smislu naturalističnega monizma, marveč prej v smislu antične delitve edinstvene filozofije na logiko, liziko in etiko. Splošno gno-zeološko poglavje bo združilo liziko in etiko kakor dva stolpca. Toda to bosta dva drug od drugega ločena stolpca. Etika ne nadomesti fizike. 'Toda tudi fizika ne nadomesti etike. F. v. Liszt je ponovno nuglašal, da je zašlo sodobno kazensko pravo v slepo ulico. — lr’* J. Dobretsberger, Die Gesetzmassigkeit in der Wirtsc.haft, Wien, 1927, 7: ... naclulem die naturwissenschaftlichen Analogicn (ahnlich wie in der Soziologie und Staatslehre) fnst ein Jabr-liundcrt hindiirch die bkonoinishen Probleme durcli die Hcrrschaft bildlichcr Ausdriicke — litinfig cine ITerrschaft des Wortes — in eine Sackgasse gefiihrt haben. Cf. Adolf VVeber. Einleitnng in das Studium der Volks\virtschaftslehre, 1932, 26: es giebt kcine wirtschaftlichen Gesetze gleich unentrinnbnrcn Naturgcsetzen; Rodbertus je pisal: Wie soli Natur sein, was klar wic die Sonne nur das Produkt jahrtausende-langer mcnsehlichcr Gesetzgebung ist. (P. Momberl, Gescliichte der Nationaldkonomic, Jena, 1927, 392). Les destinees (les lois naturelles dans lu pliilosophie sociale. Kesu me. La eoiiccption de lu loi en general et celle de la loi naturelle en particulier fut, pendant longtemps, »imperative« et »deontolo-gique« et non »indicative« et »ontologique«. Telle elle fut dans la philosophic des stoiciens qui la compliquerent par leur fatalisme. Encore au XVII-e siecle, les livres de »De legibus natnrae« tiai-taient des problemes ethiques et non physiques. Mais ce meme siecle vit se produire un grami changement dans les idees: la deontologie fut reconnue relative et 1'ontologie — absolue. Les sciences naturelles sassimilerent et meme sapproprierent lidee de la loi. Elle devint n ne formule de determinisme mecauique mele de fatalisme. Le monde fut eonsidere eomme un svsteme sta-bilise des processus toujours les memes se renouvelant mecani-cpiement. llobbes et surtout Spinoza appliquerent cette nonvelle conception a la vie sociale. Ainsi naquit 1’idee de la physique sociale. Au XVII 1-e siecle, 011 considera le ])lus souvent la loi naturelle comme un prototype normal qu"une interveution mala-droite peut alterer. L iclee de la physique sociale reapparut au cours de la premiere moitie du XlX-e siecle et, avec elle, les lois naturelles con^ues, a la maniere des naturalistes, comme une sorte de fatalite. Mais on se mit a demolir cet edifice de determinisme meeanique. Quetelet reduisit la physique sociale a un ensemhle statistique des phenomenes probables et des actes lihres. Cournot et E. Boutroux approfondirent encore davantage ce qu’il y avait de fortuit et de relatif dans les lois naturelles. Naville, VVindel-band, H. Rickert et d’autres delivrerent 1’histoire du joug du determinisme. Bergson decouvrit, dans le processus de l’evolution, la creation et 1’elan. James reconnut dans 1’homme un »codeter-minant« de Dieu, dans la consommatiou des destinees du monde. E11 meme temps, une revolution se fit dans la philosophie des sciences naturelles. Le systeme classique statique et couservateur du monde fut declare insuffisant. Boltzmann, Driesch et d autres cliangerent U\s lois de la nature en 1111 ensemble statistique des processus probables. Les lois furent considerees comme relatives pt applicables seulement a 1’etude du maerocosme. Quant au mi-crocosme, Louis de Broglie y vit le regne d’une sorte de libre arbitre de la nature. Vu cet etat du probleme des lois de la nature, il est temps et lieu de faire une revision des tlogmes de determinisme naturaliste qui regnent encore dans les sciences so-ciales. Cette revision ne peut que leur etre uti le car ces dogmes entravent 1’evolution des sciences de 1’homme et de la societe et sont cause de pas mal de confusions. Red. univ. prof. dr. Janko Polec: 0 odpravi nevoljništva na Kranjskem. 1. Slovenci so bili v preteklosti narod kmetov brez domačega plemstva in dolgo tudi brez domačega meščanstva. Naravno je zato pravni in socijalni položaj kmeta centralni problem naše pravne, gospodarske in socijalne zgodovine. Vendar je ostalo to glavno vprašanje v našem znanstvu dolgo nedotaknjeno. Šele prvi poklicni naš pravni in gospodarski zgodovinar Vladimir Levec je načel problem naše agrarne z godov in e. Navzlic svoji mladosti in kljub temu, da je tako zgodnja smrt prekinila njegovo delo. je v svojih »Pettauer Studien«1 tako globoko zajel, da vodi od teh razprav ravna črta preko Dopschove: »Die altere Sozial- und Wirt-schaftsverfassung der Alpenslaven« (1909), ki se skoro izključno bavi z Levčevimi trditvami, in razprave Ljudmila Hauptmanna: »Das Schoffentum auf slov. Boden«2 do lepih raziskav Frana V ti t o v c a'1 in Pavla B 1 a z n i k a4 iz historične šole ljubljanske modroslovne fakultete. Zelo pomembna za zgodovino pravnega razmerja kmeta do zemljišča v starejši dobi je razprava Ljudmila II a up t -man n a : »liber den Ursprung von Erbleihen in Osterreich, Steiermark und Karnten.«r’ Zlasti je pa v preteklem desetletju neutrudni Melod 1 Mitteilungen der Anthropolog. Gesellsch. in Wien. XXV III.. XXIX. und XXXV. Bd., I<)|<>, 1809, 1905. s Ztsclift. des hist. Ver. f. Steiermnrk. 1912. * Fr. Vatovec, k starejši upravni in gospodarski zgodovini luškega okraja. 1927. 4 Pavle Blaznik, Kolonizacija Selške doline, 1928. r' Forscbungen /.. Verfass. n. Verwaltgsgesch. d. Steiermark, VIII Bd. 4. Ilft. 1913. Dolenc s svojimi mnogoštevilnimi razpravami," ki jih je, vsaj prvotno, nanizal okrog problema vinogorskih zborov im Dolenjskem, zarezal globoke brazde v dotlej tako malo obdelano ledino kmetskih pravnih odnošajev. Veličine in pomena tega dela se sodobniki komaj zavedamo in je jedva zadosti cenimo. Ali te dragocene osnovne raziskave se tičejo, vsaj po večini, pravnih razmer naših kmetov med seboj, slovenskega običajnega zasebnega in kazenskega prava, predvsem na Dolenjskem. Prav v zadnjem času odkriva Rudolf A n d r e j k a7 v 6 Razprave prof. Metoda Dolenca o kmetskih pravirih razmerah pri Slovencih: Pravosodstvo Kostnnjeviške opatije v letih 1631 do 1655. ČZN \ L I‘J 14, str. 33—67; Von der Strafgerichtsbarkeit inneroster. Taidinge im 17. Jlult. v »Archiv f. Kriminalanthropologie n Kriminali-stik«, 1014. Bd. 30. str. 34')- 359; Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona. ČJkZ II.. 1920, str. 72—91: Pravosodstvo pri novomeškem in-korporiranem uradu nemškega viteškega reda v letih 1721 do 1772, ZZR I., 1921, str. 22—100: Pravosodstvo cistereienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca IS. stoletja. ZZR III., 1924. str. 1 — I IH: Do kedaj so veljale gorske bukve na Slovenskem, ČZN XX., 1925. str. 113—119; Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja. ZZR V.. 1926. str. 152 - 247: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev. ČZN XXII., 1927. str. I 45: Odkod — vsobenjki?, OZN XXXIII., 1928, str. 165—176 in XXIV., 1929. str. I 5: Valvasor in slov. ljudska sodišča. G M D IX.. 1928. str. 9S 106: l)ie niedere Volksgerichtsburkeit unter den Sloven«‘n von Kndc (les 16. I>is Anfang des 19. Jlult. v Jalir-biicher fiir Kultur u. Ceschichle der Slaven . NF. Bd. V., Ileft III., 1929. str. 299—368; Prispevek k zgodovini zelenaštva« med Slovenci, šišičev Zbornik . 1929. str. 201 210; Slov. ljudska sodišča v dobi od 16. do (8. stoletja. Rad Jugosl. akademije, knjiga 239, 1930. str. I—55; Slov. Volksgerichte in der Zeit vom 16. bis /mn 18. Jlult., Auszug aus >Rad«. Bd. 239, Bn I leti n international de 1'Academie Vougoslave. Livre 4 (1931), str. 38—52; Ljudsko pravo pod žu/.emperško in sotesko gorsko gosposko od začetka 17. do začetka 19. stoletja. ('ZN \X\.. 1930, st. I 88: |)ie Rechlsidee des Kollektivismus im slov. Volksrechte. Prze\vodnik histo-ryczno-pra\vny III.. 1931. str. 93—107. Prim. še tudi: Slov. ljudstvo na Dolenjskem pred dvema, tremi stoletji. I Z XI,IV.. 1924. str. 47. III. 177. 244; O streljanju na Slovenskem. Cruda I.. 1924. str. 115—118. 144—149: Dolenjsko vinogradništvo \ 18. stoletju. Gruda I.. 1924. str. 241—249; Naše vinogradništvo \ luči pravne zgodovine. Gruda II.. 1925, str. 197, 225. 261. 296. 388. (Kratice po Slov. biogr. leksikonu.) 7 Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka, 1932 in Zemljiške razmere v Selški dolini v začetku 18. stol.. Glasnik Muz. društva za Slovenijo, 1932, XIII.. str. 44—53. ozkem, pa lepo zaokroženem okviru loške gosposke marsikaj zanimivega tudi za kmetske zasebno- in javnopravne razmere in opozarja s svojim delom na neupoštevane pravne vire zastavnih knjig, zbirk pogodb, ki v javnih in v vedno redkejših grajskih arhivih in sodnih registraturah prav tako željno čakajo raziskovalcev kakor urbarji gosposk. Toda za celotne iz bistveno privatno-pravnega odnošaja med podložnim kmetom in zemljiškim gospodom nastale, po današnjem pojmovanju javno-pravne razmere, ki so dosegle v velikih preosnovali v drugi polovici IH. stoletja svoj razvojni višek, a tudi začetek razveze, imamo le delo Antona M e 1 1 a" za Štajersko brez posebnega ozira na njen slovenski del. Delo Mellovo je izšlo idejno iz šole Georga Friedricha K n a p p a , ki je položil s svojimi študijami. zlasti s svojim delom: »Die Bauernbefreiung und der Ursprung der Landarbeiier in den iilteren Theilen PreuBens« temelj za raziskavo osvoboditve kmetskega stanu in celotnega razvoja kmetskih razmer izza 15. stolet ja, ne le za Nemčijo, ampak skoro za celo Srednjo in Severno Evropo. V Avstriji je Knappu svoj čas prvi sledil njegov učenec Karl Griinberg z velikim delom: »Die Bauernbefreiung und die Auflosung des gutsherrlich-bauerlichen Verhiilt-nisses in Bohmen, Miihren und Schlesien.« 1894. Na tem delu temelji v glavnem tudi Mell. Za ostale po Slovencih poseljene dežele, zlasti za nekdanje Kranjsko nimamo še nobenih takih raziskav. Bile so pa zemljiške razmere posebno v podrobnostih za vsako deželo različne. Zato menim, tla ni odveč, če izberem eno od doslej neobdelanih vprašanj te dobe iz zgodovinskega gradiva, ki sem je svojčas zbral za zgodovino osvoboditve kmeta na Kranjskem koncem IS. stolet ja v arhivu bivšega ministrstva za notranje stvari na Dunaju še pred požarom 15. julija leta 1927. Morda tudi ni neprimerno, da uvrstim ta zelo skromni prispevek k zgodovini teh velikih preosnov, ki se tako po- 8 Glavno delo Mellovo: »Die Anfiinge der Bauernbefreiung in Steiermurk miter Maria Theresiu und Josef II.« v Forschungen /. Verlass. ii. Vervvalfgsgescli. der Steiennark, V. Bd., 1. ITeft, 1901. membno odražajo v naših gospodarskih, socijalnih in pravnih razmerah te dobe. v Zbornik, ki je posvečen spominu posebno spoštovanega in nepozabnega mi mentorja dr. Danila Majarona, ki si je sicer pridobil največje zasluge s svojim politično-kulturnim delom, a se je zlasti v mlajših letih tudi marljivo udejstvoval za povzdigo gospodarskih in soci jalnih razmer našega naroda. * 2. Kmetsko podložništvo je imelo dvojno stran: stvarno in osebno. Stvarna, realna, se kaže v užitni pravici na podložnem zemljišču, osebna v stanovski lastnosti. Stvarna, užitna pravica pa je različna po različnosti posesti na podložnem zemljišču: po tem je-li to kupno (emfi-tevtično, Kaufreclit) ali pa zakupno (Mietgrund, Freistift). Podložništvo kot osebna, stanovska lastnost se izraža v t. zv. nexus subditelae. nexus ad glebam, glebae adscriptio. Po tej zvezi z zemljiščem so bili podložniki obvezani k zvestobi in poslušnosti napram zemljiški gosposki, niso se smeli svobodno preseljevati, smeli so se poročiti le s privoljenjem zemljiške gosposke, ponekod so bili prisiljeni k služabništvu na gosposkinem gradu (Zwangsgesindedienste, Hofdienste) in so bili omejeni v pravici testiranja in zadolževanja.0 Na ureditvi stvarnega razmerja podložništva se je delalo že dolga stoletja, z večjo ali manjšo vnemo, v glavnem v primerih konkretnih pritožb. Zlasti so se poskušale take ureditve in olajšave položaja podložnikov na kame-ralnih in zastavljenih gosposkah (Pfandschillingsherrschaf-ten). Sem spada zlasti stalno prizadevanje, spremeniti čim več zakupnih zemljišč v kupna. Izza vlade Marije Terezi je so se preosnove v uredbah stvarne strani podložništva sistematično začele in izvedle pod vlado Jožefa II. Niso se nadaljevala le prejšnja prizadevanja, da se čimprej spremene zakupna zemljišča v kupna, marveč so se uredile tudi primščine (laudemium), razne vrste drugih pristojbin, posebno pa tlaka. “Anton Mcll: Din Anfiinge der Bauernbefreiung in Stcicr-murk, str. 18. 3. Glede o s e 1) 11 e strani ni bilo kakih bistvenih pre-osnov do Jožefa II. Tedaj so populacijonistične teorije 18. stoletja, po katerih naj bi država stremela za čim večjim zvišanjem števila prebivalstva, povzročile, da se je začela le-ta prizadevati, kako bi čimbolj olajšala ženitve podložnikov. Pa tudi prepoved preseljevanja ni bila več v skladu s časovnim stremljenjem po razširjenju svobode. 4. Pod vplivom teh idej je Jožef II. proti volji deželnih stanov izdal patent o odpravi nevoljništva (»Leibeigen-schaft«) v čeških deželah z dne 1. novembra 1871. Uvodoma poudarja v patentu vladar izrecno, da govori za njegovo odločbo nada, da bo ta najkoristnejše vplivala na zboljšanje poljedelstva in industrije, da pa govori za njo i razum in človekoljubje (»Vernunft und Menschenliebe«). V svojem dispozitivnem delu določa patent v šestih točkah: 1. podložniki se smejo poročiti, le da to prej gosposki naznanijo; 2. preseljevanje je svobodno, upoštevaje le vojaške predpise. Vendar morajo izseljeniki vzeti od gosposke brezplačni odpustni list (EntlaRschein), s katerim se prijavijo novi gosposki; 3. podložniki se smejo prosto učiti rokodelstva in umetnosti ter iskati svoj kruh, ne da bi jim bilo treba odpustnic (1 .osbriefe); 4. tako zvane »dvorne službe« se ukinejo; pač pa so 5. oni otroci podložnikov, ki so brez staršev, obvezani, da za brezplačno opravljanje nadvaruških poslov odslužijo gosposki običa jna tri sirotinska leta (Waisenjahre); 6. na podložnih zemljiščih bremeneče vsakovrstne dajatve ostanejo še dalje v veljavi. 5. V začetku tega patenta za češke dežele izraža cesar Jožef II. namero, da nadomesti nevoljništvo z zmernim pod-ložništvom (gemaRigte Untertanigkeit), kakor to velja v njegovih dednih deželah. Na drugi strani pa si je cesarska vlada takoj, čim je izšel navedeni patent za češke dežele, zopet prizadevala, da uvede v patentu izražena načela tudi v avstrijskih dednih deželah. To stremljenje je izhajalo zgolj i/, načel jožefinske vlade brez pobude iz posameznih dežel. Že dekret dvorne pisarne z dne 19. novembra 1781. je sporočil notranje-avstrijskemii gubernij n. da se je vladar odločil, da splošno odpravi doslej obstoječe nevoljništvo. Zato pošilja guberniju za češke dežele izdani patent o odpravi nevoljništva in istočasni patent o podelitvi lastnine na zakupnih zemljiščih. Naroča mu. da se po zaslišanju štajerskih deželnih stanov čimprej izjavi, če se more na Štajerskem, ako so tudi tukaj nevoljniški podložniki, na enak ali na drug način postopati.10 6. Za Kranjsko je podobno naročilo izšlo morda nekoliko kesneje. Ohranjeno nam ni direktno. Vendar moremo iz poročila deželnih stanov kranjskih z dne 30. maja I782.u s precejšnjo gotovostjo sklepati na njegovo vsebino, ki se je ujemala z naročilom, ki so ga dobili štajerski stanovi. Stanovi poročajo, da je od obeh patentov — o odpravi nevoljništva in o spremembi zakupnih zemljišč — dospel stanovom le po en izvod. Ker se pa stanovskim članom na njihovo zahtevo ni moglo odreči, da ne l>i vsak član patenta prebral, se je slednjič zgodilo, da sta se celo izgubila. Stanovi so sicer v svojih poročilih z dne 12. februarja in 19. marca 1782. povedali že tako izčrpno svoje mnenje, da hi se mogli na n ju zgolj sklicevati. Ker pa zahteva novi dekret dvorne pisarne z dne 3. marca odgovor od točke do točke obeh patentov, in sili na to deželno glavarstvo vnovič s pozivom z dne 30. aprila, so morali stanovi zaprositi za oba patenta z Dunaja. Zategadelj morejo šele sedaj odgovoriti na vprašanja — ki se povsem skladajo z onimi, na katere so morali odgovoriti štajerski stanovi — namreč: je-li tudi na Kranjskem podlaga, ki jo predpostavljata patenta za češke dežele: naj se li ukrene isto kakor tam ali pa nekaj, kar bi bilo primerno kranjski deželni ustavi. 7. Poročila z dne 12. februarja in 19. marca 1782., na katera se kranjski deželni stanovi v svojem končnem poročilu z dne 30. maja sklicujejo, nam sicer niso ohranjena. 10 Anton Mell, prav lam. sir. 174.. 11 Arhiv bivšega nolr. min. na Dunaju, ad Nr. 27 ex Ang. I7S2. (Prepis v moji posesti.) Iz vloge z dne 4. junija 1782..Vi s katero spremlja kranjsko deželno glavarstvo poročilo deželnih stanov, izvemo, da je stanovski odbor v svojem poročilu z dne 12. februarja dokazoval, da na Kranjskem ni najti nevolj ništva, marveč le rojenjaštvo (Erbholdsohaft) ali samo nexus ad glebam. Zato na Kranjskem ni treba razglasiti patenta o odpravi nevolj ništva. V svojem končnem poročilu z dne 30. maja pa stanovski odbor tega razloga ne uveljavlja več. Sklicuje se marveč le splošno na svojo izjavo z dne 12. februarja in se slednjič po tolikih zavlačevanjih izjavlja, kakor mu je bilo naročeno. le k posameznim točkam za češke dežele izdanih patentov. Nas zanima tukaj le patent o odpravi nevoljništva. 8. K prvi točki patenta, da bodi vsak podložnik upravičen, poročiti se, ne da bi bilo treba drugega, nego da se pred poroko prijavi gosposki in dobi brezplačno zglasil-nico. ugotavlja stanovski odbor, da na Kranjskem niti moški niti ženske niso bili nikdar ovirani, da se poroče.18 To z ozirom na pravno stanje v sosednih deželah zelo zanimivo ugotovitev bi bilo treba še preiskati na njeno resničnost v tej splošnosti (»niemalen«!). kakor je bila izrečena. zlasti pa o vzrokih tega pojava na Kranjskem. Kajti v tem pogledu je bilo n. pr. tudi na sosednjem Štajerskem drugače.14 Tukaj je bilo potrebno gosposkino privoljenje, čeprav je bila po Mellu v novejšem času (18. stol.) omejitev le formalna. Gosposke so po tem času dovoljevale podložnikom ženitve, če so le dokazali, da se morejo preživljati. L. 1782. so mogli že tudi štajerski stanovi poročati, da velja pravilo, da se more vsak podložnik poljubno poročiti, za vse gosposke v deželi. Ali 1. 1781. so še pobirali visoke pristojbine za poročna dovoljenja.15 9. Toda odločno se izreka kranjski stanovski odbor proti načelu, izraženemu v točki 2. češkega nevoljniškega patenta, ki določa svobodno preseljevanje podložnikov. 12 Arhiv bivšega notr. min. na Dnnuju, ud Nr. 27 ox Aug. 1782. 18 »Ist Ilirlandes weder dem Mann, noch weiblichen Gesclileeht sirli imeli Gefnllen zn verheiraten. niemalen gehindort wordcn.< 11 Anton Moll, prav tam, str. I<). 73. 15 Prav tam, str. 20. Izvajanja, s katerimi podpirajo stanovi svoje stališče, :st> zelo zanimiva in važna za našo gospodarsko zgodovino. Poročilo pravi namreč, da bo največ ji del te dežele, posebno Dolenjsko, kaj kmalu puščobno (»verodet«) in bodo ostala zemljišča brez posestnikov, čim se dovoli svobodno preseljevanje. Meni, da so stanovi že v svojih predhodnih poročilih (z dne 12. febr. in 19. marca 1782.) zadostno dokazali potrebo vezanosti podložnikov z zemljo. Na Dolenjskem so zemljišča večinoma zakupna in taka, da podložnikov ni mogoče privesti do tega, da jih vzamejo v last, niti zastonj ne, razen, ako bi se hotela zemljiška gosposka odreči vsem svojim pravicam, kakor primščini, tlaki itd. Izvzemši te pravice zemljiške gosposke itak nimajo nobenih koristi od podložnikov. Prejemki zemljiških gosposk so od prve odredbe vedno isli. Od pamtiveka se niso niti povečali ali povišali. Pač pa so se deželnoknežje redne in izredne davščine, zlasti izza zadnjih let, pomnožile in narasle. Če postajajo obremenitve kmetom preobčutne, tega gotovo niso krive zemljiške gosposke. One same trpijo ob tem stanju. Marsikatera gosposka ima petdeset in več kmetij (hub) nezasedenih. Od teh mora plačevati tako dominikalno kakor rustikalno kontribuci jo.10 Ako hi tedaj prenehal nexus ad glebam. ki edino še drži ostale podložnike na •svojih zemljiščih, je predvidevati, da bi se večina rojenja-Tcov razkropila v bližn jo Hrvatsko ali celo v Benečijo. 10. Tudi proti točki 3. patenta se izrekajo deželni stanovi. Po njihovem naziranju. ki so ga izrazili že v prejšnjih poročilih.'7 potrebuje poljedelstvo, zlasti na Dolenjskem in Notranjskem, kjer mora dajati podložnik iste dajatve od različno donosnih kmetij, mnogo bolj spodbude nego zanemarjenja. Če se bo pa prepustilo podložnikom, da volijo med samo po sebi že trdim plugom in mnogo udobnejšimi rokodelstvi in umetnostmi, ni težko predvideti, kam se 16 Davek, ki ga je morala plačevati gosposka od svojih prejemkov. se imenuje dominikalnu, oni od podložniškili zemljišč pa rustikalna kontrilniciju (Moll, str. 51): prim. tudi: Johann Tseliinkowit/„ Darstellung des polit. Verhiiltnisses d. verschiedenen Gattungen von 'tlerrschaften. Graz, 1827, str. 18. 17 Navajajo poročila z dne 0. marca 1773, 20. oktobra 1780, 26. ju-aiija 1781, 12. februarja in 19. marca 1782. odločijo. Doslej so rojenjaštvo in otežkujoče odkupnine ohranile podložnika pri poklicu, ki mu ga je določil Stvarnik. S tein se je ohranilo poljedelstvo, brez katerega bi kmalu propadla rokodelstva in umetnosti. Če pa obvelja določilo točke 3. so odprta vrata, da zapuste podložniki plug. Nexus ad glebam se imenuje na Kranjskem rojenjaštvo in tvori bistveni del lastninske pravice zemljiških gosposk. Od početka so to pravico potrdili vsi deželni knezi po vrsti in je ostala doslej neokrnjena, l ak pravni naslov pa se ne spoštuje le med narodi in zasebniki, marveč tudi med svetovnimi vladarji medsebojno in tvori najvarnejšo vez človeške družbe. 11. Točka 4. patenta za češke dežele določa, da podložniki odslej niso več dolžni opravljati posebnih služb na dvoru gosposke (Hofdienste). laka obveznost je bila običajna zlasti v čeških deželah. Po tej so morali za službo sposobni, še v oskrbi in oblasti staršev živeči otroci podložnikov na zahtevo gosposke stopiti v njihovo službo in opravljati posle služinčadi (Zvvangsgesindedienst).18 Na Kranjskem (in tudi na Štajerskem) ni bilo take obveznosti. S lo ugotovitvijo prehaja stanovsko poročilo preko točke 4. 12. Isto velja tudi za točko 5. patenta Po lej so oni podložniki, ki so brez staršev, pa tudi le tam. kjer je taka navada, dolžni, da za izvrševanje nadvaruštva, služijo gosposki na gradu običajna sirolinska leta. ki pa ne smejo nikjer presegati (reli let. Stanovski odbor kranjski pripominja k temu členu, da na Kranjskem1" o takih sirotinskih letih ni nič znanega. Če ima varovanec kaj imovine. opravlja gosposka nad varuške posle brezplačno. 13. § 6. češkega patenta določa: Ker so vse druge na podložnih zemljiščih bremeneče tlake, naturalne in denarne dajatve, h katerim ostanejo podložniki tudi še po ,N Karl Griinberft. Die Bauernbefreiunp in Bohmen. Miihren mul Selilesicn«, 1894. sir. 13: Ford. Kdler von llauer, Pruktischc Darstellung des in Osterreich u. d. Enns f. d. Unterthansfac.li bestehendcii Gesetze, 2, Aufl. v. Job. Gottfried R. v. Rodlcr, I. Bd., str. 109 sl. 19 Drugače na /pornjeni Štajerskem, Mell, sa polagajo svojo usodo in svoj obstoj v roke vladarja. 14. Iz j avo deželnih stanov z dne 30. maja 1782. je predložilo deželno glavarstvo dvorni pisarni s poročilom z dne 4. junija. To poročilo ugovarja najprvo trditvi deželnih stanov, da na Kranjskem ni nevoljništva. V tem pogledu je treba namreč preudariti, kaj je bilo bistvo nevoljništva, ki se je odpravilo v čeških deželah. Tukaj pa je to učinkovalo tako, da je bil podložni nevoljnik tako dolgo odvisen od gosposke in vezan na svoje podložno zemljišče, da se ni pogodil s svojo gosposko radi odpusta v drugo podložništvo ali pa v prostost o odpust-nini. ki bi jo imel plačati gosposki. Prav enako pa učinkuje kot nexus ad glebam za podložništvo na Kranjskem obstoječe rojenjaštvo. Vsled teh enakih učinkov je treba tudi na Kranjskem zagotoviti podložniku osebno svobodo na podoben način kakor v čeških deželah.-0 15. K posameznim točkam patenta in k opazkam kranjskih deželnih stanov pa deželno glavarstvo pristavlja: Ker 2U O nenavadnosti naziva »Leibeigenscliaft« tudi v zakonodajstvu ■čeških dežel do patenta z t. novembra 1781 in njegovi upravičenosti gl.: Griinberg I. e. str. 1, 284, 373., Za Štajersko prim.: Mell 1. c. str. 176. Zanimiv je odstavek v odločbi cesarja Jožefa K. o štajerskem nevoljni-škem patentu: »So viel es aber den Inhalt des Patentes selbst betrifft, -lieim etc. Erzherzog zu Oester-reicli, Herzog zu Burgund, uiul Lothringen etc. etc. etc. Entbieten Unseren treugelior-samsten Standen, grundobrig-keitlicheu Beamten, Orthsrich-teru, und sammcntliclien Unter-tliuuen in Krain Unsero Gnade. Da die Landes-Cultur und Emsigkeit sich mir unter dem giinstigen Einflusse eiuer anstiin-digen Freylieit empor sckvvin-gcn kiinnen; So finden Wir Uns bevvogen, zu Begiinstigung der-selben nacli dem Bevspiele Uu-serer iibrigeu Erbliinder auch in dem Herzogthum Krain eine ge-massigte Untertluinigkeit einzu-fiihren, und in dieser Absicht folgendes festzusetzen. Mi Joseph In Drugi, skus Boshjo Milost isvolen Rimski Zesar, vselej Povikshalnik tiga Zesarstva, K ral v’ Nemsliki, Ogerski, inu Polimski Desheli &c. Vikslii Vaj vod v’ Oester-rcichu, Vajvod v' Burgundie, inu l.otharingic &c. &c. &c. Perpovimo liashim svesto-po-kornim stanovam, Gospodskim slishabnikam, mejstnini sodni-kam, inu vsim podloslinim na Kranjskim naslio milost. Ker se semle-obdelanje, inu pridnost le pod dobrotlivini viit-jem ene spodobne slobodnosti (frajasti) na kvishku vsdignit morta; toku se Mi pervoleni snajdemo: k’ povikshanju teli jisteh, koker je she v’ drugeli nasheli verbneh deslielah, tudi na Kranjskim eno obmerje:io podloslinost notri-vpiiljuti, inu savol tega leto, kar sdej pride, terdnu postaviti. 28 Prim. tudi za štajerski patent: Me 11, str. 183. — Glede Linharta gl. spis ad Nr. 4 ex Julio 1788, arhiv notr. min. -7 Glavna vsebina v jTiandbucli aller unter der Regierung des Kaisers Josef IT. fiir die k. k. Erbliinder ergangenen Vorordmnigen und Gesetze in einer sistematisclien Verbindung. Entlialt die Verordnungen und Gesetze vom J. 1780—1784.« Bd. I. Wien, 1785., str. 77. Dvojezično besedilo v zbirkah patentov v arhivu muzeja v Ljubljani ter v spisu ad Nr. 27 ex Aug. 1782 v arhivu notr. min. na Dunaju. — V »Hand-bucli-u« str. 77 se naziva patent »Unterthans-Rcgulativ fiir Krain«. ttens: Hat cs in Anseliung der Vereheligungen der Unter-tlianen, welcho bishcr in Krain oline allc Einschriinkung ge-slatt('t worden sind, boy der dermaligen Verfassung ant h noch fcrners /u verbleiben. 2tens: Stolit jedem frey. miter Beobaclitnng dessen, was das Werbbezirks-System vor-schreibt, aueh von der Ilerr-schaft hinvvegzuziehen, und in-nerhalb des Landes sieli nie-derzulassen, oder Dienste zu suelien. Nur liaben diejenigen, die von iliren Herrscliaften \veg-ziehen, nnd sich anderswo ein 1 lit us ankaufen, oder als Invvoh-ner niederlassen vvollen, eben-falls den nnentgeltlichen Ent-lasschein zu begehren, nnd da-durcli, dass sie von der vorigen obrigkeitlichen Pflicht entlassen sind, zu bewiihren. Damit jedoeh die Griinde /mn Naebtheil des allgemeinen Feldbaues nicht un-bestellt bleiben, so ist den ange-sessenen Untertliane der Abzug nicbt eber gestattet, h is er einen andern tauglichen Landvvirtb auf seinen Grnnd gestellet bat. 3tens: Wollen Wir jenen Ob-rigkeiten, welehe bishero be-rechtiget waren, nebst der Ab-gabe fiir die aus der Leibeigen-scbaft getrettene Person von dem mit sieli nebmenden Ver-mogen das Abkaufgeld ab/.uucb-men, diese Abnabme noch fer-ner gestatten, jedoeh zur Ver-liiitung der aus dieser vorber ivillkiibrlichen Abnabin entste-lien konnenden Bedriiekungen gesetzmiissig anordnen, dass es niemals iiber p r o C' c n t o Pervizb: Kar to v’ sakon stoplenje tili podloshnicli, kalem sa sdej na Kranjskim bres vsiga sadersbka je perpuslienu bilu, iiz.be; jima tudi per sedaj ni sestavi sbe na dalje obstati. Drugizh: vsakterimu. de se ie ))o tem sadersbi, kar ta slaga soldashkih popisanih stanov naprej pislie, slobodnu (frej) stoji: tudi spod Gospodske prožil potegniti, iu u notrej dt-sbele se vsedsti, al slushbe j iskati. Samu morjo ti j isti. kateri spod svo-jeli Gospodsk prozli potegniti, in u druge j si enu pohishtvu kupiti, al koker gostazhi se vsedsti v/.hjo: tudi la sabstojn dani odpustni list terjati, imi s’ tem skasati, de so oni od perve gospodskene dolshnosti odvesani. De pak vendar semle, kmetiji zlies inu zbes k' shkodi, ne ostanejo bres obdelunja, toku sclich-liimu podloshnimu lo prozli po-tegnenje ni popred periiushenu, dokler de je on eniga perprav-niga obdeluiku na svoj grunt postavil. Tretizli: Ozlitno Mi tem jistem Gospodskam, katere so sa do-sehmalu smele sravn tiga davka sa glavo, katera is sushnosti vrni stopi, tudi od premoshenja, ka-teru se seboj vsame. ta odkupni dnar prozli odvseti, leta odvse-tik sbe dal e j perpustiti; ven-der k’ odvernenju tiga stiskanju, kateru bi is takega popred sasdevniga odvsetka vstati rao-glu, kokr eno postavo naprei-pisuti, de st; nikoli leto zhes p e j t od stu tiga is 11 jeli ob- 22—1931 (nekateri zvezki že v četrti in peti izdaji); Maitland-Pollock, Tlie llistorv of Knglisli Law Before tlie Time of Kdvvard I.. I—II, Cambridge, IS*).-«; ]>lucknett, A Concise ilistory of tlie Coinmon Law, New York, 1929; Jenks, A Sliort llistorv of Knglisli Law, 4. izd., London. 1928: Maitlaud (-Montague-Colby), A Sketh of Knglisli Legal History, London-New York. 1915: Potter, An lntroduction to tlie llistorv of Knglisli Law, 2. izd.. London, 1926; IIoldswortli, Sources and Literature of Knglisli Kaw, Oxford, 1928: lIoldsworth, Tlie Historians of Anglo-American Law, New York, 1928: IToldswortli, An Historični lntroduction to tlie Land Law, Oxford, 1927. Pregledno podaja zgodovino sodišč: Carter, A Hi-storv of tlie Knglisli Comts. 5. izd., London. 1927. - ustavno zgodovino: Taswell-Langniead, Knglisli Constitutional llistorv, 9. izd.. London, 1929. Priročno zbirko gradiva za starejšo dobo vsebuje: Stubbs, Select Cliarters and Otlier Illustrations of Knglisli Constitutional llistorv, Oxford 1921. — b) Sistemi: Stephen’s Commentaries on tlie Laws of Kugland, I—IV. 19. izd., London, t928: Das Zivilreclit Knglands iu Kinzel-darstellungen (avtorji A. B. Sclnvarz, S. Goldsclnnidt, Schmitz, Sclnvartz-koppen. 11. Goldsclnnidt. l.ungenbach. Dčille, Kolilmann, Pringsheim) v zbirki Zivilgesetze der (Icgomvart. I. del, Mannlieim-Berlin-Leipzig, 1931; Curti, Knglands Privat- und I landelsreclit. I —II. Berlin. 1927; krajše delo: Jenks, The Book of Knglisli Luvv, London, 1928. — Lep uvod nudi tudi Celila rt (-Holdsworth), Elements of English Law, 2. izd., London, 1931. evropskih prav. Za moderno angleško zasebno pravo je v lem oziru značilno zlasii troje: ni kodificirano; ne temelji pretežno na rimskem pravu, ker v Angliji rimsko pravo ni bilo recipirano; sodbe, izrečene v posameznih pravdah, so pravni vir (Case law). Anglosaško pravo velja razen v Angliji, tudi v večjem delu Zedinjenih držav Severne Amerike ter v delu angleškega imperija1 in tako obsega teritorij, ki se more po velikosti vzporejati s teritorijem zasebnih prav, ki temelje na rimskem pravu. Že pred svetovno vojno je v raznih delih evropskega kontinenta stalno naraščalo zanimanje za angleško zasebno pravo. Po pobudi mednarodne zveze za primerjalno pravo-znanstvo in narodnogospodarsko vedo (Internationale Ver-einigung fiir vergleichende Rechtsvvissenschaft und Volks-wirtschaftslehre) v Berlinu je nastal prvi znanstveni osnutek kodifikacije angleškega zasebnega prava: Jenksov Digest.2 Angleški pravniki tradicijonalno odklanjajo zahtevo po kodifikaciji; radi njihovega odpora so ostale brez uspeha vse take zahteve in pobude, ki so se pojavljale v preteklem stoletju.3 Zato ni čudno, da so tudi omenjeno Jenksovo delo sprejeli zelo hladno in da tako le-to vrši svojo nalogo kot spoznavni vir angleškega zasebnega prava predvsem izven Anglije.4 Po vojni se je zanimanje za zasebno angleško pravo 1 Točen pregled podaja Schlegelberger, Rechtsvergleichendes Hnndw6rterbuch fiir das Živil- und Handelsrecht des In- und Aus-lmides, I., Landerberichte, Berlin 1929, str. 91 s. 2 Jenks, A Digest of English Civil Law (avtorji: Jenks, Geldart, lloldsvvorth, Lee in Miles), 2. izd., London, 1921. — Delo je prevedeno v francoščino; v nemškem jeziku izhaja k delu obširen komentar Schirrmeister-Prochovvnick, Das Biirgerliche Reclit Englands, Berlin, 1906—1929 (doslej §§ 1—706 od skupno 2223 §§). — Delo je urejeno po sistemu nemškega državljanskega zakonika. 3 Zagovarjal jo je zlasti J. Bentham; o poskusili in literaturi prim. Schvvarz, Zivilrecht Englands, str. 7, op. 12; IIeymann, Oberblick iiber das englische Privatreeht, str. 293. 4 Delo je radi obširne, zlasti zemljiškopravne zakonodaje (Law of Property Aet, 1925, s kesnejšimi dodatki, Land Registration Act, 1925, Land Charges Act, 1925, Settled Land Act, 1925, Trustee Act, 1925, Administration of Estates Act, 1925, Universities and Colleges Estates Act, 1925) že deloma zastarelo. še povečalo. Upoštevati ga je morala vedno bolj tudi kontinentalna praksa, ne le vsled tesnejših gospodarskih odno-šajev, ampak zlasti tudi radi poslovanja novih mednarodnih mešanih razsodišč. Kako je narastel pomen angleškega prava, razvidimo tudi iz dejstva, da so 1. 1929. ustanovljeno banko za mednarodna plačila (Banque des reglements internatio-naux) v Bazlu zamislili kot »irustee« udeleženih držav" in tako uporabili načela »trust-a«, tipičnega anglosaškega pravnega instituta. Nikakor ni presenetljivo, da srečujemo med najagilnej-šiini proučevatelji angleškega zasebnega prava odlične romaniste.8 Zakaj vprav vsled relativne neodvisnosti od rimskega prava, je študij angleškega prava za romanista posebno zanimiv. Predvsem najdemo v razvoju obeh prav nekaj zelo nenavadnih paralelizmov. Angleško in rimsko pravo sta produkt približno tisočletnega razvoja, tekom katerega se odklanja misel kodifikacije: pri obeh je sistematika le malo razvita. Rim pozmi le eno domačo, zelo primitivno kodifikacijo: zakonik XII plošč: po pomenu bi vsaj deloma mogli vsporejati z njim anglosaške zakonike (Aefhelbert [596] prvi zakonodajalec, zadnji Knut 11016—1036]),7 ki so v norman-ski dobi postali8 izhodišče za nadaljnji pravni razvoj. Rimsko civilno pravo je imelo le dva sistematika: Q. Muci j a Scevolo in Mas uri ja Sabina, prav tako angleško zasebno pravo: Bratton-a (Bracton) v XIII. in Blackstone-a v XVIII. stoletju; kar je tem zanimivejše, oba sta bila romanistično izobražena. Oba pravna sistema, rimski in angleški, sta v vsem svojem razvoju izredno konservativna. Tako n. pr. je ohranilo angleško pravo še iz normanske dobe normo, da je angleški kralj edini lastnik (owner) angleške zemlje, dasi 6 Prim. Ricderer, Das ABC (los Youngplans, Berlin, 1930, str. 261: Reparationsbank (Halin in dr.) Frankfurt, 1929, zlasti str. 29 ss., 56. — Besedilo Youngovega načrta in statutov banke mi /al ni bilo dostopno. B A. B. Schwarz, Pringsheim i. dr. 7 Objavljeni v delu Liebermann, Die Geset/.e der Angelsachsen, T—III, Halle, 1903, 1906, 1912, 1916; prim. Tloldsvvorth, Historv 11, 19—21. 8 Prim. str. 219. nima ta norma dandanes nikakih praktičnih posledic več." V rimskem in angleškem pravu pogosto srečujemo pojav, da se potrebne pravne reforme ne izvrše z razveljavljenjem veljavnih pravnih norm. ki bi se nadomestile z novimi, marveč tako. da se uvede poleg stare ureditve, ki velja še nadalje, nova; življenjsko izkustvo naj končno oboje preizkusi in eventualno zastarele pravne norme ukine. Na tem načelu sloni večina pretorjevih10 reform ter celotni razvoj civilnega pravdnega postopanja. Isto načelo je pogosto uveljavljeno v angleškem pravu. Najlepši primer za to je delovanje kaneelarjevega sodišča, ke-to je tekom stoletij izoblikovalo tkzv. Ecpiitv. t. j. skupino pravnih pravil. ki obstojajo poleg občega prava (Common law),u podobno kakor je v Rimu obstojalo honorarno pravo poleg civilnega. Kot je v Rimu pretor s svojim honorarnim pravom pomagal strankam, kadar jim civilno pravo ni nudilo primerne rešitve, tako je angleški kancelar skušal pomagati stranki, ki ga je zaprosila pomoči »for the love of God and in the way of charity«.12 Stranka je utemeljevala svojo prošnjo, češ, da pred občepravnim sodiščem za svojo pravico ali sploh ne najde pravdne zaščite (trust), ali pa le nepopolno (zahtevati ne more izpolnitve pogodbe, ampak le odškodnino radi neizpolnitve), ali pa da bi bilo krivično, če bi prosilčev nasprotnik smel svojo zahtevo uveljavljati pred občepravnim sodiščem, oz. če bi smel zahtevati izvršbo 0 Prim. Stephens Commentaries, II, 57: Onlv a purist vili hesitaie to talk of the »ovnership« of land, for though the theorv of the law imdoubtedly stili is that every aere of land is held by the Crown, ; prim. tudi Cheshire, The Modem Lav of Real Property, 2. izd., London, 1927, str. 7 ss.; I loldsvorth. Historical Introduction to the Land Lav, str. 21 et passim; Fifoot, English Lav and Its Background, London, 1932, str. 33. 10 Na paralelizein med pretorjevimi in kancelarjevimi reformami opozarja že Blackstone, Commentaries on the Lavs of England, III, (15. izd., London, 1809), str. 49 |50]. it Prim. zlasti: Maitland, Equity, 1. izd. 1909, 6. izd. Cambridge, 1920; lloldsvorth, History I, str. 394 ss., V, 278 ss., VI, 640 ss.; Schvarz, Das cnglische Recht und seine Quellen; Equity; oboje v zbirki Zivil-recht Englands, str. 1—100; str. 101—162; Buckland, Equity in Roman Lav, London, 1911. i2 Maitland, Equity, str. 5. na podlagi tam dosežene sodbe. V prvih dveh primerih je kancelar nudil pravdno zaščito v svojem sodišču, v zadnjem primeru pa je pozval prosilčevega nasprotnika pred svoje sodišče in mu tu s tkzv. injunction prepovedal, da bi vložil tožbo oz. da bi zahteval izvršbo. Podobno kakor pretor ni razveljavljal civilnopravnih norm, tako tudi kancelar ni razveljavljal sodb občepravnega sodišča, marveč je skušal le vplivati na prosilčevega nasprotnika v smislu načel, ki jih je vsebovala Equity. Kakor je honorarno pravo uveljavilo posebno pretorsko (bonitarno) lastnino, dedovanje (bonorum possessio), pravdno postopanje i. sl., je tudi angleško Equity-pravo ustvarilo svojo posebno lastnino (equitable ownership), uvedlo nove pravne institute (trust), imelo svoje lastno sodstvo (Court of Chaneery), svoje pravdne zastopnike, ki so dosegli svojo pravniško izobrazbo v posebnih Tnns of Chancery18 in ne v obče-pravnih Inns of Court, in imelo tudi svoje »reports« (zbirke sodb). Spojitev leta 1875. znači za Equity najbrže nekaj sličnega, kar je značila Julijanova redakcija pretorjevega edikta za njegov nadaljnji razvoj. Zakon, ki je uvedel sodno reformo, je sicer izrecno določil, naj v dvomu obvelja norma, ki jo vsebuje Equity (the rules of equity shall prevail),14 vendar pa je gotovo, da v nekdanjem obsegu nadaljnji razvoj tega prava, ki je ravno od konca XVIII. stoletja dalje zavzemalo vedno manj arbitrarne in vedno bolj striktno juridične oblike, ni več lahko mogoč. Dalje je značilno, da kažeta tako sfaro rimsko kakor tudi moderno angleško pravo izredno zaupanje do poedinca. V obeh pravih vidimo, da načeloma sodi sodnik poedinec, v Rimu od strank izbrani iudex unus, v Angliji poklicni 1!* Sclnvarz, Equity, str. 112; Holdsworth, H, 493 ss. 14 The Supreme Court of Judicature Act, 1873, s. 25, subs. II: sedaj veljavni Supreme Court of Judicature (Consolidation) Act, 1925 vsebuje zadevno določilo v sect. 44: Subject to the express provisions of any otlier Act, in questions relating to the custody und education of infants and generally, in ali maters not particularly mentioned in tliis Act, in which there was formerly or is any conflict or variance betvveen the rules of equity and the rules of the common law witli reference to the same matter, the rules of equity shall prevail in ali courts whatsoever in England so far as the matters to which those rules relate are cognizable by those courts. sodnik, ki pa ima večkrat ob strani poroto. Predpostavljanje dobrih strani v individuu je ustvarilo v rimskem pravu več bistveno neodplatnih kontraktov (n. pr. mandatum, commodatum, depositum), (ločim vzbuja v angleškem zasebnem pravu upravičeno občudovanje »trust«,15 ki je — kot zasebni trust150 — prav tako načelno neodplaten. Končno kažeta oba pravna sistema neko aristokratič-nost. Tako se je teritori j, na katerem je veljalo rimsko pravo, do 1.212. po Kr. le počasi večal,10 zlasti ako izvzamemo razširjenje po zavezniški vojni (91—88 pr. Kr.). Da Karakala, ki je bil rodom Semit, ni bil več tako rezerviran, je lažje razumljivo. Pač pa najdemo podobno rezerviranost zopet v angleškem pravu. V osvojenem Walesu je Edvard I. že 1. 1284. s posebnim zakonom načeloma uvedel angleško pravo,17 dočim ga je Irska dobila po dolgotrajnih prošnjah šele od Jakoba I.s torej čez skoro 450 let, odkar je prišla pod angleško nadoblast.1* Še vedno pa ne velja angleško zasebno pravo na Škotskem10 (unija 1707), na otoku Manu20 in na malih kanalskih otokih (Jersey, Guernsey in Alderney).21 Poleg manj simpatične zavesti o superiornosti domačega prava je za tako rezervirano zakonodajno politiko merodajno tudi prepričanje, da je vsak dober pravni sistem tako 13 Prim. Kohlmann, Trusts, v Zivilrecht Englands, str. 545—626. — P. Lepaul, Trusts en droit interne, en droit fiscal et en droit inter- national, Pariš, 1932. in« velja pa to za tkzv. Public Trustee. — Prim. Kohlmann, o. c., str. 593. Pač pa ustanovitelj lahko določi nagrado; prim. Steplien’s Commentaries, II, 316 s. 10 Prim. Wenger, Das Recht der Griechen und Romer (v Kultur der Gegenwart II, VII, 1), str. 156. 17 Holdsvvorth, llistory II, 300; Tasvvell-Langmead, English Const. llistory, str. 344. 18 Joyce, A Concise History of Ireland, Dublin-London, str. 99, 184, 189. 10 Prim. str. 229, op. 65. 20 Oton Man ima svoje pravo, ki temelji pretežno na nordijskem običajnem pravu. — Prim. Stephen’s Commentaries IV, str. 560; Chal-mers-Asquith, Outlines of Constitutional I.,aw, 4. izd., London, 1930, str. 465 s.; Schlegelberger, Rechtsvergl. llaiuhvorterbuch, I, 88. 21 Pravo temelji na starem normanskem običajnem pravu. — Prim. Steplien’s Commentaries IV, 561; Chalmers-Asquith, o. c., str. 464 s.; Schlegelberger, 1. c. tesno spojen s posebnimi gospodarskimi in družabnimi razmerami, v katerih je nastal, da ga ni mogoče uspešno uveljaviti v drugačnih razmerah. IT. Predaleč bi zašli, ako bi hoteli ugotoviti vse parale-lizme, ki obstojajo med rimskim in angleškim zasebnim pravom. Tudi gre interes, ki ga ima romanist pri proučevanju angleškega prava, mnogo dalje. Kakor že omenjeno, Anglija ni recipirala rimskega prava. Zato nudi njeno zasebno pravo naravnost edinstveno priliko za pravilno presojanje resničnih vrednot, ki jih ima recepcija rimskega prava za moderno zasebno pravo kontinentalne Evrope. Ali je današnje angleško zasebno pravo boljše, naprednejše, socialnejše, kakor pa pravni sistemi, ki temelje na rimskem pravu? Okvir navzoče razpravice bi daleč prekoračili, ako bi skušali vsaj v najbolj splošnih potezah odgovoriti na to vprašanje. Dotakniti se hočemo drugega vprašanja, ki pa ima za prvo prej udici jelen pomen: Ali je rimsko pravo, dasi ni bilo v Angliji nikoli recipirano, morda vendar v večji ali manjši meri vplivalo na razvoj angleškega zasebnega prava?1 Tudi v tem vprašanju se moramo omejiti tako, da bomo v okviru skrajno sumaričnega očrta angleške pravne zgodovine skušali ugotoviti zunanje vplivanje rimskega prava na angleško, dočim moramo povsem opustiti ugotavljanje notranjih vplivov; razsežnost v poštev prihajajočega gradiva (ca 2500 zakonov od 20.000 izda- 1 Literatura: Vinogradoff, Roman Law in Medievul Europe, 2. izd. (oskrbel De Zulueta), Oxford, 1929, str. 97—118; Scrutton, The Influence of the Roman Law on the Law of England, Cambridge, 1885; lioldsvvorth, History, II, str. 13, 133-137, 176-178, 191-192, 202-206, 252 254, 267—286; IV, 217—293 et passim; VVilke, Riimischrechtliche Einfliisse anf die Rechtsentvvicklung im britischen VVeltreich, v Archiv f. Rechts- nnd VVirtschaftsphilosophie, XX (1927), str. 293—312; Krek, Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj, v Zborniku znanstvenih razprav, L, str. 116 ss., zlasti str. 124 op., 130 op. 8., 160 op. 32 a. — Za nadaljnjo literaturo prim. Vinogradoff, o. c., str. 118, nih,2 skoro nepregledna množina sodnih reportov ter vsa pravniška literatura) to zaenkrat onemogoča. a) Rimska d o b a. Prvi hip se zdi najbolj presenetljivo dejstvo, da rimsko pravo ni zapustilo trajnih sledov iz dobe, ko je bila Britanija rimska provinca in je — vsaj od Karakalove konstitucije (212):1 dalje pa do odhoda Rimljanov (410) — v njej splošno veljalo rimsko pravo. Toda upoštevati moramo različne neugodne okolnosti, ki so bistveno otežkočale ukoreni-njenje rimskega prava: periferna lega te province, primeroma kratka doba dveh stoletij, pomanjkanje priročne pravne zbirke. Ne smemo namreč prezreti, da se je umik Rimljanov iz Britanije izvršil ne le približno sto let pred Justinijanovo kodifikacijo in pred Lex Romana Visigothorum ter Lex Romana Burgundionum, temveč celo desetletja pred zakonom o navajanju (426) in Teodozijevim kodeksom (438). Da ni imelo rimsko pravo, ki je bilo deloma raztreseno po raznih pravniških spisih — v daljni Britaniji pač težko dostopnih — za katerih uporabljanje je tudi manjkalo enotnih smernic, deloma vsebovano v številnih cesarskih konstitucijah, napram osvojevalcem večje odporne sile, iz navedenih razlogov ni presenetljivo. Kakor pa so po eni strani najbrže bližje resnici oni pravni historiki (Maitland, Pollock, Holdsworth, Scrutton in Briinner),4 ki zastopajo naziranje, da rimska doba ni zapustila v Angliji jasnih zasebno-pravnih sledov, vendar po drugi strani tudi ne smemo prezreti,5 da je po umiku Rimljanov ostala tu vsaj ideja pravne kulture, ki se je v anglosaški dobi ob prvi ugodni priliki, po pokristjanjenju kentskega kralja Aethel- 2 Prim. Curti, Englamls Privat- und Ilandelsrecht, I, str. 11 s. !! Njen pomen se splošno prezre, prim. VVinfield, Ckief Sources, str. 55; Holds\vorth, II, 3; De Montmorency, The Legal System of England, London 1928, str. 6. 4 Prim. Holdsworth, II, 12 ss.; Scrutton, Influence of the Roman Law, zlasti str. 65 ss., 194. — Nasprotno naziranje zastopajo Erle, Seebohm, deloma tudi Potter, History, str. 247 ss. B Slično mnenje zastopa De Montmorency, The Legal System of England, str. 6. berta (596) naenkrat zopet uveljavila in privedla do prvega domačega zakonika, napisanega v anglosaškem jeziku. b) Anglosaška dob a. Anglosaško gospodstvo (po I. 449) je germaniziralo Anglijo kulturno in pravno. Zakoniki,0 sestavljeni v anglosaškem jeziku, to najočitneje kažejo. Daši trdi kronist Beda Venerabilis,' da je Aethelbert izdal svoj zakonik iuxta exempla Romanorum, kaže vendar njegova vsebina, da kentski kralj nikakor ni hotel uzakoniti rimskega prava, temveč da je holel svojemu kraljestvu dati zakonodajno zbirko, kakor so jih v latinskem jeziku imele druge evropske države (Justinijanova kodifikacija, različne Leges Bar-barorum i. sl.). Zunanji povod za to je dalo pokristjanjenje, kar kaže že zakonikova vsebina, pričenši s prvo določbo" in kar izrecno naglasa tudi kronist Beda.0 Vprav dejstvo, da je zakonik neposredno sledil pokristjanjenju, je tudi preprečilo, da bi se mogli polagoma zopet uveljaviti rimsko-pravni vplivi. Tudi vladarji drugih kraljestev anglosaške heptarhije in kesneje enotnega angleškega kraljestva (od leta 827. dalje) so sledili Aetlielbertovemu vzgledu. V njihovih zakonikih se vpliv rimskega prava ne pojavlja v bistveno večji meri.10 Ne smemo namreč prezreti, da je to doba preseljevanja narodov, hkrati pa tudi čas, ko je rimskemu pravu še manjkalo znanstvenega žarišča. Slednje je nastalo šele koncem enajstega stoletja v Bologni. Za ume- 6 Prim. str. 210, op. 7. 7 Baedae Historia Ecclesiastica Gentis Anglorum, izšlo v The Loeb Classical Library, London, New York, 1930, II. lih., c. V, (str. 226): Qui (sc. rex Aedilberct) inter cetera bona, quae genti suae consulendo conferebat, etiam decreta illi iudiciorum, iuxta exempla Romanorum, cum consilio sapientium constituit... 8 Prim. Stubbs, Sel. Charters, str. 66; Liebermann, Gesetze der Angclsachsen, I, str. 3 ss. 9 Baeda Venerabilis (glej op. 7), II, 5 (str. 226): ...in cjuibus (sc. v zakoniku) primitus posuit, qualiter id emendare deberet, qui aliquid rerum vel ecclesiae, vel episcopi, vel reliquorum ordinum furto auferret: volens scilicet tuitionem eis, quos et c]iiorum doctrinam susce-perat, praestare. 1(> Prim. Holdsworth, Ilistory II, 19—21, 3, 8, 10, 11, 13, 14, 43, 77, 80, 85. vanje nadaljnje usode rimskega prava v Angliji moramo tudi vpoštevati, da se je vpričo vsestranskega vpliva cerkve moglo uspešno uveljavljati le, kadar je bilo od njenih organov favorizirano. Navedeni okolnosti nam olajšala odgovor na vprašanje, zakaj ni prišlo rimsko pravo do večjega vpliva v Angliji v naslednji normanski dobi, ko so bile razmere še najbolj ugodne za to. c) N o r m a n s k a dob a. Normanska osvojitev, ki je sledila zmagi normanskega vojvode Viljema Bastarda pri Hastingsu (1066), ni le zadnja nasilna osvojitev Anglije, marveč z njo se pričenja tudi razvoj modernega angleškega zasebnega prava. Po svoji gospodarski strukturi je bila tedanja Anglija povsem agrarna država z zaključenim vaškim gospodarstvom.'1 V zasebnopravnem pogledu se je delila v tri dele12: območje danskega, Mercijškega in Wessex-škega prava; toda tudi v navedenih teritorijih samih zasebno pravo ni bilo popolnoma enotno. Vsled svojih dalekosežnih in radikalno izvedenih reform velja normanska osvojitev za najbolj težko izmed vseh, kar jih je doživela Anglija. Kulturno pa je njena največja zasluga v tem. da je zbližala Anglijo z ostalo Evropo. Tekom poldrugega stoletja, odkar so se bili Normani naselili v Franciji, so se povsem romanizirali. V svojem malem vojvodstvu so si ustvarili upravno in finančno organizacijo, ki je bila najbolj dovršena v tedanji Evropi. Tudi fevdalizem je bil pri njih že mnogo bolj razvit kakor v Angliji. Niso pa imeli Normani svojega zakonika, marveč je veljalo pri njih običajno pravo (Coutumes). Vse to moramo upoštevati, ako hočemo razumeti nor-manslco zasebnopravno politiko. Prezreti tudi ne smemo, da je Viljem E (1066—1087) spojil v svojem vladanju dve n Prim. Bradsliaw, A Social llistory of England, 2. izd., London, 1921; Fifoot, English Law and Its Background, London, 1932, str. 33 ss. — Temeljni deli je napisal Vinogradoff: The Grovvth of the Manor, 1905, ter English Society .in the Eleventh Century, Oxford 1908 (prim. zlasti str. 303 ss.). 12 lIoldsworth I, 3; II, 154. nasprotujoči si vlogi: kot osvojitelj je po svoji oblasti presegal vse svoje prednike in mogel uveljaviti dalekosežne reforme; hotel pa je veljati tudi za zakonitega naslednika anglosaških kraljev in tako skušal povsem konservativno ohraniti obstoječe stanje v stvareh, ki niso neposredno tangirale njegovih interesov. V agrarni državi je bila ureditev zemljiškega prava najvažnejša zadeva. Kraljevske domene, obsežne razlastitve pristašev nesrečnega kralja Harolda (1066) in kesnejših upornikov13 so mu omogočile, da je ustanovil več tisoč fevd ov, ki so bili poruzdeljeni po vsej Angliji in postali važna opora njegove oblasti. Ker so tudi mnogi Angleži sprejeli od njega svojo zemljo v fevd, je vedno bolj prodiralo prepričanje, da je le kralj lastnik vse angleške zemlje, dočim jo more podanik imeti le direktno ali indirektno od kralja (lenet terram de domino rege).14 Ko je pod drugim Viljemovim naslednikom Henrikom 1. (1100 — 1133) popolnoma prodrl fevdalizem,15 je postala la norma splošno priznana. Novo spoznanje je že jasno uveljavljeno v tkzv. Domesday Book (1086),10 ki je pravo mojstrsko delo normanske fiskalne birokracije. Presenetljivo hitro je bil izvršen podroben popis vseh kmetij skoro cele Anglije, pri čemur se je celo točno navedlo število domače živine, prav tako seveda različne javne dajatve. Kajti prvotni namen tega ogromnega dela je bil fiskalen; nudil naj bi potrebni davčni seznam oseb in imovine za čim uspešnejše pobiranje novega davka, ki pa je imel stari naziv »danegeld«.17 Uspeli normanskega fiskalizma se je pokazal v dejstvu, da je 13 Prim. Trevelyan, History of England, 6. izd., London, 1928, str. 119, 122. 14 l5rim. Holdsvvorth II, 199 s. 15 Taswell-Langmead, English Constit. History, str. 42. 16 Izvirnik je shranjen v Public Record Office Museuin v Londonu. — Ime (»knjiga sodnega dne«) je nadel ljudski dovtip popisu, radi njegove rigorozne natančnosti. (Holdsworth, History II, 163). — Prim. Maitland. Doinesday Book and Beyond, Cambridge, 1907 (posebno znan je njegov izrek, str. 3: »If English history is to be undcrstood, the la\v of Domesday Book niust be mastered.«); Holdsworth, II, 155 ss. — Nekaj odlomkov pri Stubbs, Sel. Charters, str. 101 ss. 17 Holdsworth, History II, 155 s. veljal Viljem I. po svojih dohodkih za naj bogatejšega krščanskega vladarja svoje dobe.18 Za svoje normansko vojvodstvo je ostal Viljem I. še vedno francoski vazal in kot tak temeljito poznal senčne strani fevdalizma. Prav zato pa je bil odločen, da že v naprej zatre škodljive sredobežne elemente fevdalizma v Angliji; storil je (o, ko si je dal I. 1086. v Salisburyški ravnini priseči zvestobo od vseh zemljiških gospodov, ne le od svojih neposrednih vazalov. Med zgodovinarji obstoja spor glede pomena te prisege.18" Za zasebno pravo pa lahko ugotovimo, da je s tem Viljem I. zagotovil angleškemu zasebnemu pravu vsaj za dolgo dobo fevdalni značaj in ga tako odtegnil vplivu rimskega prava. Zakaj navzlic različnim zakonodajnim reformam, izvršenim za Edvarda 1. (1272 —1307). Henrika Vlil. (1509—1547), Cromwella (1649—1658), zlasti pa z najnovejšo zakonodajo (Real Property Act, 1925),18b vendar moderno angleško zemljiško pravo brez uvaževanja fevdalnih temeljev ni razumljivo. Glede ostalega zasebnega prava pa se je postavil Viljem I. na povsem konservativno stališče: naj velja še nadalje pravo, ki je veljalo za vlade Edvarda Spoznavavea (1042—1066) seveda z morebitnimi Viljemovimi dodatki vred.1" Isto načelo je ponovil njegov drugi naslednik Henrik I.2" (1100). Tako je Viljem v vprašanju, ki zanj ni bilo ne politično, ne fiskalno važno, kot zakoniti naslednik anglosaških vladarjev ohranil pravno kontinuiteto s prejšnjo dobo; stari anglosaški zakoni, ki so jih sedaj marljivo prepisovali, prevajali in kompilirali,21 so tako postali osnova, na kateri se je pričelo razvijati novo angleško pravo. 18 Taswell-Longmead, English Const. History, str. 62. 1Sa Taswell-Langmead, English Const. JIistory, str. 46 in op. x. lHb prim. stf, 209, op. -1. 19 Stubbs, Sel. Charters, str. 99: 7. Hoc quoque praeeipio et volo, ut omnes habeant ct teneant legein Eadvvardi regis in terris ct in omnibus rebus, aduuctis iis quae constitui ad utilitatem populi Anglorum. isto načelo jo posebej proglasil za London (Stubbs, i. e., str. 97). 20 Stubbs, Sel. Charters, str. 119: 13. Lagam Eadwardi regis vobis rcddo cuni illis emendationibus quibus pater meus (i. c. Viljem I.) eam emendavit consilio baronum suorum. -1 Holdsworth, History II, 152 ss. Zakaj se je Viljem I. odločil za staro anglosaško in ne morda za rimsko pravo? Vprašanje je upravičeno, ker je vobče za normansko gospodstvo v Angliji značilna romanizacija vsega javnega življenja. Dotlej uporabljani anglosaški jezik sta v zakonodaji in pred sodišči izpodrinili latinščina in normanska francoščina (Law Frencli); sodni zapisniki, (tkzv. records), so se odslej sestavljali v latinščini prav do 1. 1731.-“ Tudi najožji svetovalec Viljemov, nadškof Lanfranc,2" ki je bil najpreje pravnik, izšolan v Paviji, bi razširjenju rimskega prava v Angliji gotovo ne bil nenaklonjen. Ne smemo pa prezreti, da je pričel Irnerij v Bologni učiti šele 22 let po bitki pri Hastingsu in da tudi Normani sami niso imeli svojega pisanega prava24 ter končno, da je za takratno gospodarsko stanje anglosaško pravo še zadoščalo. Tako je povsem slučajna, neugodna časovna porazdelitev posameznih važnih dogodkov, odločila tudi tokrat usodo rimskega prava v Angliji v negativnem smislu. Morda ne bo preveč drzna domneva, da bi bil rezultat najbrže drugačen, če bi bili osvojili Normani Anglijo sto let kesneje in bi bil Lanfranc študiral že v Bologni mesto v Paviji. Vendar pa je Viljem prepustil kanonskemu in rimskemu pravu za skoro osemsto let vsaj v zakonskem in dednem pravu odločilen vpliv. Uzakonil je namreč ločitev svetnega in cerkvenega sodstva ter podredil slednjemu zadeve, »quae ad regimen animarum pertinent«.26 Ker so po takratni razlagi šteli semkaj navedene zadeve, so sodila cerkvena sodišča o njih do 1. 1857. in uporabljala — kolikor niso imela na razpolago uzakonjenega prava — po kanonskem in po rimskem pravu. Uradni naziv tretjega oddelka sedanjega Visokega sodišča za pravosodje (Uigh Court of Justice) v Londonu namreč »Probate, Divorce and Admiralty Divi-sion«, še spominja na ta razvoj, ki je bil posledica Viljemove ločitve sodstva. 22 Prim. Maitland, Sketch, str. 32 ss. 23 Hol(ls\vortli, 1Iistory II, 147. 24 Maitland-Pollock (citat pri Holdsvvorthu, IIistory II, 146) navajata, da je najstarejša normanska pravna knjiga šele izza konca XII. stoletja. 25 Tekst v Stubbs, Sel. Charters, str. 99. Pri Viljemovem delu smo se nekoliko dalje pomudili, ker je z njim določena smer vsemu nadaljnjemu razvoju, hkrati pa tudi odločena končna usoda rimskega prava v Angliji; kesnejši razvoj je to odločitev le periodično nekoliko modificiral. d) P o s I a 11 e k o b č e p r a v n i h sodiš č. Tekom naslednjih dveh stoletij je anglosaški element povsem absorbiral tanko plast normanskih osvojiteljev in se z njimi neločljivo spojil v en narod.20 Istočasno pa je nastajalo novo: obče pravo (Comnion law). Največ zaslug ima pri tem kraljevo sodišče. Kot »vir pravice« (fountain of justice)27 je pošiljal kralj, prvotno v izjemnih primerih, od Henrika 11. (1154—1189) dalje pa redno v določenih razdobjih po deželi potujoče sodnike28 (itinerant justices). Slednji so ustvarjali novo enotno pravo. Prihajali so s kraljevega dvora in tako več ali manj enotno odločali, kateri običaji posameznih pokrajin še veljajo in kateri ne. Praksa osrednjega kraljevega sodišča in tradicijonalna angleška konservativnost sta preprečevali, da se ni uveljavljala prevelika samovolja. Fiskalna donosnost sodstva in njegov pomen za utrditev osrednje oblasti sta nagibala kralja, da mu je posvečal veliko pozornost. S posebnimi brevia (writs)2J je 2»! To sc lepo kuže v razvoju tkzv. Presentment of Englishrv. Viljem I. j«' določil za umor kakega Normana, ki je bil prišel v Anglijo po osvojitvi, mnogo višjo kazen (46 mark srebra) kakor pa za umor kakega Angleža (tekst v Stubbs, Sel. Cliurters, 98, S 3). Zato je bilo vsakokrat treba dokazati, da umorjeni ni Norman. — Dialogus de Scac- cario. ki ga je napisal 1. 1177. Richard Fitz Nigel, pa že pripoveduje, da jo postalo nemogoče razlikovati med svobodnjaki, kdo je Anglež in kdo Norman (cohabituntibus Anglicis et Normannis, et alterutrum uxorcs ducentibus vel nubentibus, sic permixtae sunt nationes, ut vix decerni possit hodie, de liberis locpior, cpiis Anglicus quis Normannus sit genere...; Stubbs, I. c., str. 219); Taswell-Langmead, English Const. History, str. 58. 27 Prim. Iloldsvvorth, Historv lil, 459: Stubbs, Sel. Charters, str. 17: Wbite, The Muking of thc English Constitution, 2. izd., London, 1925, str. 115. 28 Tasvvell-Langinead, English Const. Historv, 78, 130; Stubbs, Sel. Charters, str. 23. 29 Kot primer naj navedemo po Glanvilu, De legibus Angliae, 1. 1, c. 6 (Stubbs, Sel. Charters, str. 190) writ Praecipe: Rex vicecomiti kraljevo sodišče dovoljevalo pravdno zaščito — podobno kakor nekoč pretor z novimi formulami — za dotlej pravno nezaščitene interese. Korak dalje je napravil Henrik 11., ko je 1. 1178. poveril petim sodnikom30 — dvema klerikoma in trem lajikom — sodstvo v novem stalnem sodišču: Court of Common Pleas, ki naj bi bilo pristojno za pravde med državljani. Kolik pomen je kmalu zadobilo novo sodišče, razvidimo iz določbe Magnae Chartae (1215), naj ima to sodišče svoj stalni sedež na določenem kraju;31 kot tak kraj je obveljal \Vestminster v Londonu.32 Že preje pa se je osamosvojilo posebno sodišče, nazvano Exchequer,33 ki je bilo pristojno predvsem za fiskalne pravde. Skoro sto let kesneje (1268) pa je bil imenovan Robert de Brus »ad pla-cita coram rege tenenda«, kar je polagoma vedlo do osamosvojitve tretjega sodišča: Court of King s Bencli. Tako se je nazivalo. ker je tja do štirinajstega stoletja večkrat prisostvoval njegovim razpravam kralj sam84 ter je bilo pristojno tudi za spore, v katerih je bila udeležena krona.35 Navedena sodišča, ki so od I. 1880. dalje združena v prvem oddelku »King s Bencli Division« Visokega sodišča za pravosodje (High Court of Justice) v Londonu, so bila od vsega početka najvažnejša opora, čuvar in glasnik občega prava (Common law). Brez njihovega delovanja si končne salutem. Pruccipe A. <|uod sino dilatione rcddat li. ( tožitelju, pctcntu) imam hidam tcrrue in viliu illa unde ideni B. queritur quod praedictns A. oi dcforceat: et nisi fccerit sinnmone eum ...quod sit il)i coram mc vel jnstitiariis meis in... (datum) ... ostcnsurus quure non feccrit... P roko šerifa (vicecomes) ukazuje kralj v posebni, s kraljevim pečatom opremljeni, listini petentoveinu nasprotniku, naj ali restituira odvzeto zemljo pctcntu ali pa naj sc spusti v pravdo pred kraljevim sodiščem. !i0 Prim. lloldsworth, 11 i s to r y, I, 51 ss.; Taswell-Langmead, Englisli Const. Historv, str. 127 s. 31 c. 17: Communia placita (= Common Pleas) non sequantur curiam nostram sed tencantur in aliquo loeo eerto. (Stubbs, Sel. Cliarters, str. 295.). 32 Prim. Holdsworth. IIistory I, 196 s„ ki navaja tudi štiri zasedanja, ki so se izjemoma vršila drugod. 88 Holdsworth, Historv I, 231 ss. 34 Holdsvvorth, llistory I, 204 ss.; Tasvvell-Langmead, Englisli Const. Historv, str. 120 s., 128. 35 Holdsvvorth, History I, 212. zmage in popolnega uveljavljenja angleškega občega prava ne moremo zamisliti. Nujno so bila občepravna sodišča tudi najodločnejši nasprotnik uveljavljenja rimskega prava; pri tem so jim boj znatno olajšale razne ovire in zapreke, na katere je zadelo rimsko pravo vprav v dvanajstem in trinajstem stoletju. e) Rimsko pravo v Angliji v XII. in XIII. stoletju. Procvit glosatorske šole v Bologni ni ostal brez vpliva na Anglijo. Okrog 1. 1145. je canterburyški nadškof Theo-bald sprejel na svoj dvor mladega Lombarda, ki je bil študiral rimsko pravo v Bologni: ime mu je bilo magister Vacarius.80 V Canterburyj u in najbrže tudi v Oxfordu je Vacarius predaval rimsko pravo in. predvsem za revne dijake. sestavil 1. 1149. učbenik Liber Pauperum. Kmalu nato pa je prepovedal kralj Štefan (1135—1154) — najbrže iz osebnih političnih razlogov — študij rimskega prava in tako onemogočil magistru delovanje vsaj za nekaj let. S svojim nastopom je Vacarius dosegel, da se rimsko pravo odtlej predava na univerzah v Oxfordu in Cambridge-u.37 Nov hud udarec je zadel rimskopravna stremljenja, ko je 1. 1234. kralj Henrik III. prepovedal poučevanje vsakega tujega prava v Londonu.38 Najbrže so pri tem vplivale nanj različne podobne prepovedi papežev (n. pr. bula Hono-rija III. Super Specula iz 1. 1219. za Pariš).3” Vsled Henrikove prepovedi rimsko pravo ni moglo več direktno vplivati na pravnike, ki so delovali pri vvestminstrskem sodišču. Tem usodneje pa je postalo to dejstvo radi tega, 38 Biografske podatke povzemam po F. de Zulueta, The Liber Pauperum of Vacarius (Public, of the Selden Society XLIV). London, 1927, str. XIII—XXIII. — Prim. tudi F. de Zulueta, William of Drogheda, v Melanges Cornil, 11. Gand 1926, str. 639 ss. 37 Prim. Vinogradoff, Roman Law in Medieval Europe, 2. izd., str. 98. 38 Besedilo ima Holdsvvortb, History, II, 227, op. 8 (...ne aliquis Seliolas regens de Legibus in eadem civitate de caetero ibidem Leges doceat...). 39 Prim. Vinogradoff, 1. e., str. 97 s.; Rashdall, The Universities of Europe in the Middle Ages, Oxford, 1895, I, 323 s., II, 740. ker so istodobno zavzemali sodniška mesta vedno bolj la j i ki namesto klerikov, izobraženih v kanonskem in rimskem pravu; po I. 1316. ni bil — z eno samo izjemo — noben klerik več postavljen za sodnika."’ Prepuščeni samim sebi so se občepravni juristi odslej vedno bolj organizirali v posebnih Inns of Court41 in tu gojili angleško obče pravo, ki se je poleg zakonov opiralo predvsem na starejše razsodbe (precedents — ('ase law). Da pa se je to pretežno kazuistično pravo moglo razviti v pravni sistem, sposoben za nadaljnji razvoj, je bistveno pripomoglo rimsko pravo samo. Zgodilo se je to z dvema spisoma: I ractatus de legibus et consuetudinibus regni Angliae. ki se navadno naziva po Glanvilu, ter Brattonovim De legibus et consuetudinibus Angliae. f) CM a 11 v i 1 in B r a t t o n. KanulF Glanvil42 je bil j usticijar43 Henrika II. Njemu pripisovani traktat je bil najbrže napisan pod njegovim nadzorstvom okoli 1. 1187. Podali hoče pravo, kakor je veljalo pred kraljevim sodiščem in se posebno bavi z novimi tožbe-nimi oblikami (brevia — writs), ki jih je kraljevo sodišče uvajalo. Večkrat poseže tudi na materialno pravo in uvaja (zlasti za nazive kontraktov) precej rimskopravne terminologije. — Kak ugled je uživalo delo. razvidimo najbolje iz dejstva, da je bilo v prvi polovici trinajstega stoletja uvedeno na Škotskem, kjer se citira kot Regiam Maiestatem. Bratton44 (f 1268) je bil dalje časa sodnik kraljevskega sodišča. Njegovo delo, ki ga je izpopolnjeval najbrže do I. 1256.. je ostalo nedovršeno. Maitland ga je nazval »krono in cvet angleškega srednjeveškega pravoznanstva«;44“ 40 IToIdsvvorth, History, T, 197. 41 Prim. IIoldsworth, Ilistory IT, 4<)3 ss. 42 Holdsvvorth, History 11, (80 ss.; Hol(lsworth, Sourccs, str. 25 ss.; delo je izdal Rayner 1. 1780. 43 Prim. Tasvvell-Langmead, English Const. IIistory, str. 61, 121. 44 Pravilno avtorjevo ime je Bratton ali Bretton, dočim ga navadno nazivajo Bracton; prim. Holdsworth, History II, 232 ss., Sources, str. 27 ss. 44“Citirano v Potter, Introduction to thc History of English Lavv, str. 33. o njegovi veliki popularnosti priča veliko število ohranjenih rokopisov (48 ali 49), ki so vsi iz dobe pred 1400. Brattonov traktat je prvi sistem angleškega zasebnega prava. V njeni pa je dosegel tudi vpliv rimskega prava na angleško svoj vrhunec. O Brattonovem delu je nastala cela literatura, ki je skušala podrobneje določiti njegov odnos do rimskega in do angleškega prava.40 V svojem traktatu je hotel Brat-ton podati sistem tedanjega angleškega zasebnega prava. Težave, na katere je pri lem naletel, je skušal premagati s tem, da je za terminologijo, deloma pa tudi v materialnem pogledu uporabljal rimsko pravo, po večini na podlagi Azovih del. Rimskopravnim vplivom je pripisovati, da je obravnaval tudi nekatere pravne institute (accessio, speci-ficatio, confusio),1" ki niso imeli za takratno prakso pomena. Toda ravno s tem je avtor dalekovidno utiral pot bodočemu pravu, kakor so ga zahtevale naprednejše gospodarske razmere mnogo stoletij kesneje. O tem priča razsodba v pravdi Coggs v. Bernard,47 kjer je 1. 1704. sodnik uporabil rimsko-pravna načela, kakor jih je bil razvil Bratton. Vsebina traktata pa jasno dokazuje, da je hotel avtor napisati sistem angleškega in ne rimskega prava. Kakor Glanvil posveča tudi Bratton svojo glavno pozornost pravdanju pred kraljevskim sodiščem (brevia — writs). V traktat je že spre- jel načelo, da je treba upoštevati starejše razsodbe (si si-milia evenerint, per simile iudicentur).48 Korak dalje je napravil s tem, da je zbral v svojem Note Book kakih 2000 dotedanjih razsodb.40 — Navzlic vsemu temu pa je gotovo, da si brez rimskega prava ne moremo misliti Brattonovega traktata.50 Po njem je rimsko pravo vplivalo na razvoj ob- 45 Holdsvvortb, History II, 267 ss. •|(i Holdsvvprth, History II, 286. 47 Holdsvvortb, lIistory II, 289; sodba Coggs v. Bernard jc natisnjena tudi v Smith, Leading Cases (11. izd., 1903: I, 173; najnovejša izdaja mi v Ljubljani ni dostopna). 48 f Ib; citat pri Holdsworthu, History II, 243, op. 4. 40 Note Book je našel Vinogradoff med rokopisi Britanskega muzeja v Londonu in 1. 1884. spoznal, da gre za Brattonovo delo. — Izdal je Note Book 1. 1887. Maitland. 50 Kritično izdajo je pričel izdajati Woodbine; Bracton, De Le- gibus et Consuetudinibus Angliac, vol. I, 1915, vol. II, 1922, New Havcn. čega angleškega prava in omogočilo njegovo osamosvojitev.'1 Usoda Brationovega iraktaia je simptomatična za nadaljnjo usodo rimskega prava v Angliji. Ugled dela je koncem XIV. in tekom XV. stoletja vedno bolj padal,62 kar je nesporen dokaz naraščajočega odpora zastopnikov angleškega občega prava zoper rimsko, ki ga tudi po večini niso temeljito poznali.53 Jzpremenilo se je pa to naziranje v XVI. in XVII. stoletju po končni zmagi občega prava. Odtlej je Brattonovo delo nesporna »authority«, ki ga navajajo sodniki, kadar nimajo na razpolago kakega mlajšega vira/'4 g) Končna zmaga C o m m o n L a w - a. Še prej pa se je pokazala volja, da se ohrani domače obče pravo (Common law) drugod. V tem pogledu je značilen odgovor angleških baronov v Mertonskem parlamentu (l. 1234.), ki so se na neki konkretni predlog škofov soglasno izrekli, »quod nolunt leges Angliae mutare cjuae usitatae sunt et approbatae.«66 Za razvoj občega prava je bilo zelo pomembno, da je vprav za Edvarda I. (1272—1307), ki ga večkrat nazivajo angleškega Justinijana, pričela živahna državna zakonodaja, ki je z nekaterimi zakoni (Quia Emptores 1290, De Doniš 1285) krepko posegla tudi v razvoj zemljiškega prava. Istočasno se je baza angleškega parlamenta razširila tako, da so mu od leta 1295. dalje pripadali tudi zastopniki grofij, mest in okrajev (borough).50 Poleg parlamentarne zakono- 61 Prim. Maitlandov izrek (English Law, s. v. v Encyclopaedia Britannica, 14. izd., 1929, str. 565): Bracton introduced just enough of Roman law and Bolognese method to savc tlic law of England from tlie fatc tliat avvaitcd German Iaw in Germany. — Podobno se i/.raža Liebermann, Gesetze der Angelsachsen, I, str. XLIH: der kriiftige Trunk, den Bracton zur rechten Zeit gerade aus der romischen Quelle geschopft Iiatte. — Podobno Holdsworth, History IT, 289, IV, 285 (tu govori naravnost o recepciji v XII. in XIII. stoletju). 152 Prim. Holdsvvorth, History II, 287—289. 53 Primere navaja Holdsvvorth, II, 287, op. 4. 54 Prim. Holdsvvorth II, 289, op. 6. 50 Citat pri Iloldsvvorthu, History II, 218, op. 1. BG Tasvvell-Langmead, English Const, History, str. 217. tlaje pa je posredovala neposreden stik med občim pravom in narodom, za katerega je veljalo, tudi porota, ki se prvič omenja v Clarendonskili konstitucijah (1. 1164.).67 Tako so postali konservativni angleški narod in pravniki, vzgojeni v Inns of Court, ter šolani le v občem pravu (Common law) čuvarji in nositelji samostojnega občega prava. Za Henrika VIII. (1509—1547) se je ponudila zadnja prilika za recepcijo rimskega prava. Maitland68 trdi naravnost, da je bilo takrat obče pravo (Common law) ogroženo v svojem obstoju; dočim je Holdsworth najbrže bližje resnici, ko meni, da je bilo ogroženo le prvenstvo občega prava.50 Ako si predočimo, da je v tem času prodrla recepcija rimskega prava v velikem delu evropske celine in da je 1. 1532. napravila tudi Škotska zlasti z ustanovitvijo vrhovnega sodišča (Court of Session)00 odločilen korak v tej smeri, tedaj ni čudno, da so se tudi v Angliji pojavile slične težnje. Posebno odločno je zagovarjal recepcijo kes-nejši kardinal Reginald Pole.'11 Plenrik VIII. morda prvotno tej misli res ni bil nenaklonjen, saj je vprav on ustanovil po eno profesuro (Regii professores) za rimsko pravo v Oxfordu in Cambridge-u. Vendar pa je lahko umljivo, da recepcija rimskega prava ne bi bila v skladu s temeljno smerjo njegove politike, inavgurirane z reformacijo. Na stališče rimskega prava v Angliji je vplival neugodno tudi poseben psihološki moment: izključeno iz sodišč občega prava se je uporabljalo predvsem v sodstvu, ki je temeljilo na kraljevi prerogativi. Tako ni presenetljivo, da se je vzporedno z ustavnim razvojem vedno bolj krčilo področje sodstva, v katerem se je v večjem ali manjšem obsegu uporabljalo rimsko pravo. Semkaj so spadala sodišča Court of Star Chamber, Court of Requests, Court of Adiniralty, Court of Chancery, sodišči obeh uni- 67 Tasvvell-Langmead, o. c., str. 136. F. W. Maitland, English Law and Renaissance (The Rede Lecture for 1901), Cambridge, 1901, str. 70. BU lloldsvvorth, History IV, 217—293, zlasti 285 ss. B0 Irvine v Green, Encyclopaedia of tlie Laws of Scotland, vol. XIII., 3. izd. 1932, s. v. Roman Law (str. 59—79), str. 76 ss. 01 Maitland, English Law and Renaissance, str. 7 in op. 11, zlasti str. 42 ss. verz, cerkvena sodišča in vojaško sodišče Court of the Con-stable and Marshall.02 Prvi dve sodišči sta prenehali 1. 1641., vojaško 1. (689., cerkvena 1. 1857. Povsod drugod pa je obče pravo polagoma vedno bolj izpodrivalo rimsko, tako je sodna reforma 1. 1875., ki je združila celokupno sodstvo, v lem oziru samo posvedočila stanje, kakor ga je dotedanji razvoj ustvaril. Pri tem pa ne smemo prezreti, da je bilo to absorbiranje večkrat le zunanje in tako je obče pravo s povečanjem svoje pristojnosti prevzemalo tudi rimskopravne elemente. Za io vprašanje pa bi bilo Ireba še podrobnega študija. Dasi ne moremo v okviru današnje razpravice zasledo-dovati, kako je Brallonovo delo vplivalo na kesnejšo angleško pravniško literaturo (Klela. Britton, i. dr.), v koliki meri je rimskopravna izobrazba omogočala Hale-u, Mait-landu in drugim mnogo uspešnejše delovanje, moramo vsaj omeniti še drugi sistem angleškega zasebnega prava, ki ga je napisal Blackstone. h) Blackstone. Blackstone (1723—1780),'1:' profesor in kesneje sodnik, je v svojih, štiri knjige obsegajočih Commentaries on the Laws of England (1. izd. 1765) napisal sistem angleškega prava, kakor je veljalo v njegovi dobi. Zanimivo je pač dejstvo, da je delo sestavil mož, ki je bil 1. 1753. najbolje kvalificirani kandidat za rimskopravno profesuro v Oxfordu. Kakor se je bilo rimsko pravo v trinajstem stoletju osamosvojilo ob Brattonovem traktatu, tako je z Blackstonovimi komentarji postalo skupno pravo anglosaškega sveta in to ostalo tudi po odcepitvi Zedinjenih držav Severne Amerike (1783).U1 02 Holdsvvorth, History, IV, 238; prim. Krek, Pomen rimskega prava, Zbornik 1, str. 124 op. 63 Holdsvvorth, Some Aspects of Blackstone and Ilis Comincn-taries, v Cambridge Lavv Journal, 1932, str. 261—285. — Za separatni odtisek se imam zahvaliti ljubeznivosti prijatelja g. prof. F. de Zulueto v Oxfordu. — Holdsvvorth, Sources, str. 155 ss.: Holdsvvorth, The Histo-rians of Anglo-American Lavv, Nevv Jork, 1 ‘>28, str. 54 ss., zlasti str. 5S; Birkenliead, Fourteen English Judges, London, 1026, str. 107 ss. 1)4 Holdsvvorth, Sources, str. 159. i) Škotsko zasebno pravo. Presenetljivo je dejstvo, da je razvoj škotskega"5 zasebnega prava ubiral tekom zgodovine večkrat pota. ki so !>ila dijametralno nasprotna angleškemu. V rimski dobi v večjem delu Škotske rimsko pravo ni veljalo. Za recepcije Glanvilovega traktata (Regiam Maiestatem) večje razlike med angleškim in škotskim pravom niso znane. Rimsko-pravni vpliv, ki je se je uveljavil v Angliji preko Brat-tonovega dela. je na Škotskem izostal, zato pa je postala kesneje recepcija rimskega prava neizbežna. Na zunaj je prišla do izraza z ustanovitvijo vrhovnega sodišča Court of Session (1532), kjer je polovica sodnikov morala biti vzeta iz vrst klerikov. Proti koncu XVII. stoletju se je pa tudi v škotskem pravu pričelo uveljavljati načelo, da so sodbe pravni vir. Jako je postalo škotsko zasebno pravo produkt rimskih in angleških vplivov. Ker je zbornica lordov vrhovno prizivno sodišče za Škotsko, prihaja v prizivih zoper škotsko apelacijsko sodišče v poštev lahko še vedno rimsko pravo; podobno se le-to uporablja v tajnem svetu (Privy Council) kot vrhovni apelacijski instanci zoper sodbe dominijonalnih in kolonijalnih sodišč, ako velja v dotičnem teritoriju rimsko pravo. j) Sodo b 11 i po m en rimskega prav a. I oda tudi za angleška sodišča sama velja rimsko pravo kot spoznavni vir, če ne obstoja zakonska norma, niti ne nudi potrebnega precedenčnega primera Case law; zlasti so taki primeri aktualni v pogodbenem pravu. Pomen rim- 05 Irvine v Green, Encyclopaedia of tlic Luws of Scotluiul, 3. izd., XIII, Edinburgh, 1932, s. v. Roman Law, str. 59—79; Goudy, Fate of the Roman Lavv North and South of the Tvveed, London, 1894; David B. Smith, Sir Thomas Craig, Feudalist, v Scottish Historical Review (Glas-govv, 1915), XII, str. 271—302. — /a moderno škotsko pravo podaja kratek pregled najvažnejših razlik napram angleškemu pravu Gloag, s. v. Scots Lavv v Encyclopaedia Britannica. — Obširneje: Gloag and Hudson, lntroduction to the Luw of Scotland, 1927; Gloag, The Lavv of Contract, 2. izd., Edinburgh, 1929: izmed starejše literature: Erskine, Principles of the Lavv of Scotland, 21. izd., Edinburgh, 1911. skega pravu za moderno angleško obče pravo je preciziral sodnik Tindal v pravdi Acton v. Blundell (1843).”“ V najsplošnejših potezah smo si ogledali razvoj zunanjih odnosov med rimskim in angleškim pravom. Dasi Anglija ni recipirala rimskega prava, vendar lahko ugotovimo s Holdsworthom, da je njen »dolg v tem oziru znatno večji, kakor se vobče misli, naj upoštevamo katerokoli dobo, naj motrimo to vprašanje s praktičnega ali teoretičnega stališča«.117 Prim. David T. Oliver, Roman Law in Modern Cases in English Conrts, v Cambridge Legal Essays, 1926, str. 242, zlasti str. 246 ss. 07 lloldsvvorth, Sources, str. 234 ss.; IIistory IV, 292 s.; slično Allen, Law in the Making, Oxford, 1930, str. 161: There is stili mucli work to be done in investigating the influence of the Corpus Juriš upon the general development of our law: but it seems certain tliat that influence lias been povverful and continuous from the earliest times, even though there was never any actual »reception«. Resume. Although there has never been a universal reception of Roman law in England, the study of English private law is very attraetive to the modern Roman lawyer, and this for many reasons. To begin with, there are many remarkable parallelisms betvveen the two legal systems. As sneli the author gives a few instances. For the Roman and the English law are characteristic: both are exceedingly conservative in their evolution, both show a constant aversion to the codifieation and have had but few systematists (Q. Mucius Scaevola and Massurius Sabinus in Rome, Bratton and Blackstone in England). The two legal systems put great faith in the individual, in both vvk' can observe a certain aristocratic reserve as to the enlargement of their territory within their respective Empires. Finally in each of tliem we can notice an ingenious method of introducing the necessary reforms in an indirect way: namely by the pretorian las Honorarium and the Equity, created in the Conrt of Chancery. VVhat is more, English law offers us a unique opportunity for the right valuation as to the merits or deficiencics of the Re- ception of Roman la\v in different Enropean countries. Bul beforc this, another question 111 ust be cleared up, as to whether there liavc been any influences of Roman law upon Englisli law at ali. and wliy there was no Reception in England. For thc period of Roman Britain tlie author generally follovvs Prof. Holdsworth’s doctrine that there were not any considerable remains of Roman law left after thc Roman retreat. This strange result the author tries to explain by various adverse circum-stances: the situation of Britain at the periphery of the Roman Empire; the comparatively short period of Roman law being generally in force there (from 212 A. D. [Constitutio Antoniniana] to 410 A. D.); and. last not least, the very unsatisfactory condition ol the different Roman legal sources at the beginning of the fifth century — decennaries before the »Law of Citation« (426) and the Theodosian Code (438), aboul a century before the Lcges Romanae Barbarorum and Justinian’s codification. Tt is obvious that, owing to the latter unpleasant condition, the resistancc of Roman law against the laws of the Anglo-Saxon conquerors was essentially weakened. Nevertheless the idea of a legal cidture survived and re-appeared for the first time in Aethelbert’s ('ode. But, however, du ring the Anglo-Saxon period the Roman legal influence was by no means considerable. O11 the contrary, after the Norman Conquest Roman law got a better chance of being re-introduced in England. Unhappily the Conquest occurred 22 years before Trnerius started teaching Roman law in Bologna. r| herefore, while the legal language in England became romanized, William 1 feudalized the land law and thus withdrew the most important matter from the Roman influence for ever. During the 12 tli and 13 th centuries the growth of the Com-mon law courts began, vvhereas the Itinerant Justices were working 011 thc new Common law. At the same time the study of Roman law also spread to England, but here it met with severe difficulties. The prohibition, issued by King Stephen, interrupted the successful activity of Vacarius for some years, another, issued by King Henry TTT, banished the teaching of Roman law out of London and in-directly compelled the Westminster lawyers to create in their Inns of Con rt new centres of study. of coursc, 011 Common law. For the further development of the latter, Roman law itself was helpful and this by the two treatises: of Glanvil and of Bratton. As at the same time the Merton Parliament (1234) expressed its strong feeling against any alteration of Common law by introdu-ction of foreign elements, and when few decennaries later Edward I’s active legislation secured a further evolution of the Common law, the fate of Roman law in England was decided. The author holds to Prof. Iloldsworth's opinion that Common lavv was not roally endangered under Henry VIII. During the following evolution tlie Common law courts suc-ceeded in supplanting Roman law in the various special courts, vvhere it was stili in use. But, in spite of their formal victory, there stili remained considerablc material influences of Roman lavv in England. Blackstone, himself a profound scholar in Roman lavv, luis by h is Commentaries on the Laws of England, preserved the common legal basis betvvecn the USA and England. In a few sentences the author tries to show, how in different periods the evolution of Scols law was j ust opposite to that of English lavv. Finally he mentions the importance of Roman law in England in our days (Acton v. Blundell) and concludes with reference to Sir Holdsworth: »VVhether we look at medieval law, at the law ol the sixteenth eentury, or at the law of our days; whether we look at the lavv from the point of view of the practitioner, or the teacher; the debt of English law to the civilians is much more considerable than a modern lawyer \vould suppose« (Sources, P]). 234 fol 1.). Popravki: Na strani 4., vrsta 22 od zgor , naj se črta podpičje; „ 13., » 20. „ „ pride za besedo „vprašanje“ — vejica „ „ 21.. 7. „ „ naj se čita: »dotaknilo11; n „ 25, „ 15. „ „ pride za besedo „zmoti“ — podpičje; „ »» 27., „ 6. „ zdol. naj se čita ,!0) namesto50); „ „ 32., N 9. „ zgor. „podprtih navedb“; „ 9 32., M 17 „ „ . , „dana“ (ne „ono“); „ 39., 12. „ zdol. „ „suppressions“; ,, „ 39., 13. „ „ „ „Ruses“; « ” 62., » 2. „transcendentno“ namesto „trascendentalno" „ „ 79., „ 13. » zgor., ,,zaključna“ namesto ..zaključena"; „ „ 83., „ 5. „ zdol „decouvre“ namesto „decovre“; „ M 87, opomba 6., vrsta 2. od spodaj: „ainsi“ namesto „aussi“; n M 89., vrsta 14. od spod „s vojstvenega“ namesto „stvojstvenega“ „ „ 98., „ 9. „ ,, „bi!o“ namesto „bil“; „ 117., M 17. M H „regresata“ namesto „regresanta“; „ 123., „ 3. zgor. „prvotnemu“ namesto „prvotnem“; *» 123., .. 3. M » „regresantu“ namesto „regresatu"; N 123., H 13. It spod. „originarnega“ namesto »originalnega'* n 126., » 16. n „ ,,dolga“ namesto „blaga“; „ »» 189., * 14. „ zgor. „u.“ namesto „u"; »* 189., „ 24. „ „CZN XXIII“ namesto „ČZN XXXIII" » 193., » 10. „ spod. „katera“ namesto „katere“; *» n 194., M 5. „ zgor. odpade beseda „samo“; „ 195., » 3. H „ je čitati „dežele“ namesto „te dežele"; „ 208., » 17. „ „ naj se čita „Sketch“ namesto »Sketh“; H 210., „ 7. M za „držav“ 5 namesto6; » 218., 19. n - , . „ ,,pojmo vanje“ namesto „spoznanje“ H n 220., „ 9. n spod. pride za ..Londonu" — vejica; M » 227., *» 5. H zgor. za „law)“ pride vejica.