LjuBljana /967 Leto XIV. številka 1 OHK - GeoSrafija III B 21 6E06R. OBZORNIK /19B7 1 49096700362,1 49096700362,1 te-i^ GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Kokole, dr. Avguštin Lah, T. Oblak, Mara Radinja. Urednik Mara Radinja, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Cita Marjetic. Za člane GDS je letna naročnina 8 N dinarjev, za nečlane in ustanove 10 N dinarjev. Naročajte in vplačujte na naslov: „Geografski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva cesta 12. Stev. tek. rač.: 501-8-288-1. Za vsebino člankov so odgovorni avtorji sami. VSEBINA ČLANKI: •^Igor Vrišcr, 0 nekaterih problemih sodobne demogeografije 1 Mirko Pak, Nekaj geografskih opažanj iz zahodne okolice Splita (z eno sliko)............. 8 »^Avguštin Lah, Sodobna Etiopija........... 12 «✓Tatjana Šifrcr, Varšava............. 22 '-Ivan Gams, Tcrmokras (z eno ilustracijo)....... 24 Jtobert kump, Revolucija Zemlje (z eno ilustracijo) . . . 27 KNJIŽEVNOST: Igor Vrišer, Osnove geografskega dela (M. Natek) . . . . 31 DROBNE NOVICE: Jugoslavija sprejeta v GATT; Naftovod Bakar—Sisak (S. Košnik) . . .............. 32 Zaposlenost v Jugoslaviji; 0 turističnem prometu v Jugoslaviji; Ukinjene železniške proge v Sloveniji (M. Natek)........."....... 33 Nekaj kmetijskih problemov na Kubi (Jelka Kunaver) . . 35 DRUŠTVENE VESTI: Občni zbor Ljubljanskega aktiva GDS (F. L.) ...... 36 Slika na naslovni strani: Zelenica pozimi Tiskala: Tiskarna šolskih delavnic tehniških šol v Ljubljani. Geografski obzornik leto xiv - štev. 1 _ Časopis za geografsko vzgojo in izodrazdo 196 7 Igor Vrišer 0 nekaterih problemih sodobne demogeografije* Na kratko je skorajda nemogoče prikazati vse probleme in naloge sodobne demogeografije. Zato se bom v tem članku zadržal le pri določenih vprašanjih, ki jim posvečajo demogeografi veliko pozornosti. Preden se lotimo obravnavanja nekaterih konkretnih demogeografsfcih problemov, bo nemara koristno, če si ogledamo dosedanji razvoj demo-geografske misli. Prebivalstvo kot pojav obravnava predvsem demogeografija, veda, ki se je izoblikovala v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Sprva so jo uvrščali v statistiko, pozneje pa v sociologijo. Njen namen je zbirati in urejati podatke o prebivalstvu in njegovih lastnostih ter raziskovati vzroke za nastanek in razvoj različnih populacijskih pojavov. S prebivalstvom se razen sociologije ukvarja še etnologija, antropologija, zgodovina in ne nazadnje tudi geografija. Geografsko stališče je nekoliko svojstveno. Prebivalstvo nam ne pomeni objekta proučevanja kot zgoraj navedenim vedam, temveč je to le eden od pojavov v pokrajini, ki jo raziskujemo. Toda populacija sodi med zelo pomembne cinitelje. saj bolj kot katerikoli drugi faktor spreminja podobo našega zemeljskega površja. Cela vrsta demogeo-grafskih učinkov na pokrajino nima svojega izvora zgolj v proizvajalni dejavnosti ljudi, kar nas tu ne zanima in sodi v ekonomsko geografijo, temveč v dinamiki in določenih svojstvih prebivalstva. Ne preseneča nas torej, če se je v sklopu geografije zaradi tega izoblikovala posebna stroka — demogeografija, ki skuša raziskovati odnose med prebivalstvom in geografskim okoljem oziroma obravnava prebivalstvo kot geografski pojav in faktor. V dosedanjem razvoju demogeografije zaznamujemo nekako tri razvojna obdobja. Najstarejša razvojna stopnja — zasnovala sta jo še nemška geografa Ritter in Ratzel — je predvsem poudarjala za-risnost človeške družbe od narave. Podčr-tavala je različna biološka svojstva človeštva (na primer rasno sestavo) in pripadnost k tako imenovanim kulturnim krogom. Močno se je naslanjala na antropološke in etnološke izsledke. Veliko manj pozornosti je posvečali! ekonomski dejavnosti in sociološki zgradbi človeške družbe. * Članek je prirejen po predavanju, ki ga je imel avtor septembra 1966 na seminarju Zavoda za prosvetno-[>edago-ško službo I. v iLjubljani. Zaradi takšnega ozkega pojmovanja so njeni predstavniki nemalokrat zašli v determinizem in v različne idealistične nazorske trditve. Do preobrata je prišlo v medvojni dobi, ko so se v demografiji in demogeografiji pod vplivom francoskih sociologov pričela v veliko večji meri upoštevati spoznanja o sociološki zgradbi in o odvisnosti razvoja človeške družice od miselne in ekonomske razvojne stopnje. Ta tako imenovana socialno-ekonomska smer v populaiijskifi proučevanjih (njen najbolj znani predstavnik je na primer Sauvy) je naletela na izredno širok odziv in njen vpliv še sedaj ni pojenjal. Danes ji kljub priznanjem o pozitivnem vplivu kaj radi očitajo, da je vendarle nekoliko preveč zapostavila biološke. psihološke in druge aspekte, ki so v demografskem razvoju prav tako pomembni. Upravičen je tudi očitek, da so njena izvajanja pogosto preveč pozitivistična (seveda v negativnem smislu). V času med obema vojnama se je v demografiji in tudi v demogeografiji močno razširil pragmatizem, ki je z različnimi znanstveno nevzdržnimi trditvami podpiral imperialistično geopoli-tiko nekaterih držav (tipičen primer je bila nacistična Nemčija). Te idejne zablode tudi v povojnem času niso izginile in jih od časa do časa srečujemo v novih preoblekah (na primer trditve o zgodovinskih in nezgodovinskih narodih, o kulturni prevladi belcev nad črnskim prebivalstvom). Moderni demografiji je dala močan pečat tudi ameriška sociološka šola. a ne toliko po idejni strani kakor po izpopolnjenih metodah in tehniki proučevanja, ki se v čedalje večji meri uporabljajo tudi drugod po svetu. Tretja razvojna stopnja v demografiji se je izoblikovala pod vplivom dialektičnega materi-alizma. Njegova zasluga je v tem. da se je pričelo demografske procese v večji meri kot doslej proučevati na podlagi družbeno-razvojnih in ekonomskih zakonitosti. Marksizem je podvrgel kritiki različne malthluzijanske, neomalthuzijanskc in druge idealistične nazore. Po njegovi zaslugi so se demografi začeli zanimati za populacijske razmere v nerazvitih azijskih, afriških in latinskoame-riških deželah, kar prej ni bil primer, saj se je obravnavalo predvsem demografske razmere v razvitih kapitalističnih državah. Zal dosežki marksizma na področju demografije pa še zdaleč niso takšni, kot bi lahko bili ali kot bi jih želeli. Velik del krivde za to pade na obdobje stalinizma, ki jc 1 sociološke in demografske raziskave imel za nepotrebne in odvečne, največkrat z obrazložitvijo, da so ti problemi v socialističnih deželah že urejeni. To ozkosrčno in birokratsko stališče je našlo svoj odmev tudi v demogeografiji in tako na primer v sovjetski geografski literaturi še vedno pogrešamo tov rstnih del. Sele zadnje čase čitamo \ časopisih, da tudi za te znanstvene naloge narašča interes in da se jim odpirajo nove možnosti. * * • Med vsemi demografskimi dogajanji vzbuja še vedno, vsaj zadnjih dve sto let. največ pozornosti izredno naglo večanje prebivalstva po svetu. Ta tako imenovana ..demografska eksplozija" zavzema neverjeten obseg in presega še tako optimi- stične napovedi. Svetovno prebivalstvo se povečuje vsako leto (med leti 1950—1962" za približno 55.590.000 ljudi ali v povprečju za 2,25<>/o. Povprečni relativni koeficient rasti znaša za to obdobje 1.027o/o. Po zadnjih cenitvah šteje svet že okoli 3.220.000.000 ljudi. Ker v številnih deželah še vedno niso izvedli popisov prebivalstva, temveč v najboljšem primeru le ocene, so seveda vse te številke, ki nam jih prinašajo bilteni Združenih narodov. le bolj ali manj verjetna ocena. Razvoj prebivalstva ima nekatere posebnosti. Prva ugotovitev opozarja, da je absolutna rast sicer velika, vendar tudi relativna rast še vedno na peša. To je prav lepo razvidno iz tabele, ki nam prikazuje demografski razvoj za poslednjih tri sto let: 1. Razvoj svetovnega prebivalstva: Leto 1650 1750 1800 1850 1900 1950 1964 Število prebivalstva v milijonih 545 728 906 1171 1608 2483 3220 Indeks rasti 100 132 166 215 295 455 591 Verižni indeks 132 124 129 137 154 130 Svetovno prebivalstvo se je. z drugimi besedami, med leti 1650 in 1850 podvojilo. Zato je potrebovalo dve sto let. Podvojilo pa se je tudi med leti 1850. in 1950, za kar je potrebovalo komaj sto let. Ob tem tempu naraščanja lahko pričakujemo, da se bo podvojilo tudi med leti 1900 in 1963. za kar bo potrebnih le še dobrih 60 let. Ni čudno, če ta skokovita in nad vsa pri- čakovanja velika rast vzbuja pomisleke, skrb ali celo grozo pri politikih in gospodarstvenikih. Druga ugotovitev o svetovni rasti prebivalstva se nanaša na regionalne spremembe. Težišče rasti se je v zadnjih sto letih prestavilo iz Evrope na druge kontinente. Prebivalstvo Evrope izkazuje čedalje močnejše upadanje relativne rasti, zaradi česar se delež te celine zmanjšuje v korist drugih kontinentov. Tabela št. 2 to dobro ilustrira: 2. Gibanje prebivalstva po kontinentih in njihov delež v svetovni populaciji: Leto Evropa A: iija Afrika Amerika Svet 1650 100 18,4 330 60.5 100 18,3 13 2,2 545 100,0 1750 140 19,2 479 65.9 95 13,1 12 1,7 728 100,0 1800 187 20,7 602 66.4 90 9,9 25 2,7 906 100,0 1850 266 22,7 749 63,9 95 7,7 59 5,1 1171 100,0 1900 401 24,9 937 58.3 120 7,5 140 8,9 1602 100,0 1950 529 21,3 1413 56,9 198 8,0 330 13,3 2483 100,0 1964 669 20,6 1783 55,2 303 9,3 448 13,9 3220 100,0 Zanimivo pa je, da se zmanjšuje tudi delež Azije, čeprav prebivalstvo te celine še vedno absolutno kot relativno raste. Vsi ti premiki so se izvršili v korist Latinske in Anglosaške Amerike. Afrike in določenih predelov Azije (glej tabelo št. 3). 3. Razvoj prebivalstva po regionalnih enotah meti letoma 1900 in 1960: Število prebivalstva Regionalna enota v milijonih Povečanje spremembe leta 1900 leta 1960 v ° o v n n deležu Evropa (brez ZSSR) 293,8 415,9 41,6 - 3,9 ZSSR 121,7 200,2 64,5 — 0.6 Anglosaška Amerika 81,9 188,9 130,7 + 1,6 Srednja Amerika 24.8 60,7 144,0 + 2,4 Južna Amerika 43,9 129,7 218.0 + M Avstralija in Oceanija 6,9 14,5 110,0 + 0,3 Kitajska 400,0 684,1 71,0 - i.o 2 Japonska 46,6 Indolrina in Indonezija 66,4 Indija in Pakistan 302,5 Prednja Azija 38,0 Severna Afrika 24,5 Srednja in južna Afrika 114,6 Svet 1565,6 Tretja ugotovitev o tej izredno nagli rasti pvetovnega prebivalstva se nanaša na vzroke. Le-ti so danes več ali manj poznani. Poglavitni učinek so imeli sanitarni in higienski ukrepi, ki so pripomogli k hitremu in učinkovitemu zmanjšanju smrtnosti. Vloga natalitete je bila pri tem veliko manj pomembna. Se več, zanjo lahko ugotavljamo, da ni le v Evropi, temveč tudi drugod po svetu v počasnem absolutnem in relativnem nazadovanju. Ta ugotovitev se z našimi vsakdanjimi predstavami ne skla,i 4- 5,3 171,7 157,2 -{- 2,0 511,6 69,1 — 0,9 84,1 121,0 -j- 0,8 48,6 98,2 -f 0,8 181,5 58,1 — 1,0 2728,9 77,8 -f- 0,0 jetnost trajanja življenja je majhna in ne presega 40 let. Starostna piramida je nizka in spodaj zelo široka, a se proti vrhu ¡naglo oži. Režim je izreibio neracionalen in ekonomsko škodljiv, saj umirajo ljudje v najbolj produktivni dobi. Srečujemo ga pri starih agrarnih civilizacijah monsunske Azije, v Arabskem svetu in v Afriki ter ponekod v Latinski Ameriki. Mladi demografski režim je s svojo relativno visoko rodnostjo (22 do 30°/00) in nizko umrljivostjo (8 do 10°/00) tipičen za mlade, pozno kolonizirane dežele, ki pa doživljajo gospodarski razmah in imajo visok življenjski standard. Prirodni prirastek je velik in znaša 13 do 26°/00. Starostna piramida je pravibia, saj je veliko mladih ljudi, pa tudi verjetnost življenja je zelo dolgotrajna. Ta režim obstaja v ZDA, Kanadi, Venezueli, Argentini, Avstraliji itd. Po zadnji vojni bi tudi velik del Sov jetske zveze prav lahko uvrstih sem. Zreb demografski režim kaže že prve znake staranja prebivalstva, zaradi česar je dolgost življenja velika, smrtnost še nizka (10°/00), toda rodnost ne presega več 20°/00. Starostna piramida je v spodnjem delu že ožja. Ker srečujemo ta tip v južni in vzhodni Evropi, so opazne tudi zajede obeh vojn. Prirodni prirastek znaša torej le še 11 do 17°/00. Pri starem demografskem režimu je že opazno prevladovanje starih prebivalcev, zaradi česar je starostna piramida v spodnjem delu ozka, rodnost je nizkii (15 do 20°/oo), smrtnost pa glede na velik delež starih ljudi precej visoka (10—13°/00). Ta demografski režim zato izkazuje najnižji prirodni prirastek na svetu (5—8°/00). Razširjen je v zahodni, srednji in severni Evropi. Shemo demografskih režimov je treba uporabljati s premislekom in upoštevati regionalne razlike v posamezni pokrajini. Razen tega kažejo skušnje, da prebivalstvo ne doživlja saino procesa staranja, da se pogosto tudi regenerira (povojna Francija in ZDA). Kot primer regionalnih razlik lahko uporabimo našo domovino. Tu izkazujejo severne republike že izrazite poteze zrelega režima, južne republike pa značilnosti mladega demografskega režima (Bosna in Hercegovina, Makedonija ui Črna gora) oziroma celo primitivnega režima (Kosmet). * * » Razvoj populacije določene regionalne enote je pogosto rezultat ne samo prirodne rasti, temveč tudi mehanskega gibanja prebivalstva, to je migracij. Saldo med imigracijo in emigracijo je odločilnega pomena za marsikatero deželo. Spo- 3 rrinimo s£ samo na pozitivne in negativne posledice migracij. Za dežele dodeljevanja velja, da tu prevladujejo mladi in podjetni ljudje, da imajo ugodno starostno sestavo prebivalstva, da doteka veliko izuoene delovne sile itd. V deželah odseljevanja pa opažamo, tla odhaja delovna sila, v katero so vložili veliko denarja, nastajajo družinski problemi, v agrarno prenaseljenih deželah obstaja občutek določenega olajšanja itd. V povojni dobi smo zaznamovali razen rednih ekonomskih migracij tudi nekaj selitev iz političnih razlogov. Bile so kratkotrajne, toda zajele so zelo veliko prebivalstva in bistveno spremenile etnično podobo nekaterih dežel. Omeniti je treba preseljevanje Nemcev (tako imenovanih Volks-dcutscherjev) iz vzhodnoevropskih držav, ki se jih je preselilo okoli 9,670.000. Pozneje se je v Zahodno Nemčijo dodatno priselilo še 3,029.000 ljudi. Iz Sovjetske zveze se je odselilo 1,500.000 Poljakov in Zidov, [>oljsko ozemlje pa je zapustilo približno 500.000 Litvanoev, Ukrajicev in Belo-rusov. Tudi Italijani so se preseljevali v matično državo iz bivših kolonij, Egejskih otokov in iz Julijske krajine, skupaj približno 450.000. Ob nemški okupaciji Poljske je to državo zapustilo približno 1,2 milijona ljudi, od teh se jih je slaba polovica [X» vojni vrnila domov. Po zadnji vojni je tudi približno 485.000 Fincev zapustilo Kare-lijo. Po sporazumu med liolgarijo in Turčijo je zapustilo Bolgarijo približno 154.000 Turkov Povsem nemogoče je oceniti, koliko ljudi je spremenilo svoje bivališče zaradi nacističnih depor-tacij. Nekateri navajajo številko 20 milijonov. Po vojni je prišlo tudi okoli milijon Zidov v Izrael, obenem je zaradi palestinske vojne zapustilo to ozemlje okoli 960.000 arabskih beguncev, izredno obsežni so bili premiki prebivalstva ob razmejitvi Indije. Približno 8,400.000 Indijcev je zapustilo pakistansko ozemlje in okoli 8,850.000 Pakistan-cev indijsko republiko. V resnici izmenjava prebivalstva na tem o.jnočju še sedaj ni prenehala. Repatriacija Japoncev s Koreje, Sahalina, iz Mandžurije, Tajvana itd. je zajela približno 3 milijone 178.000 civilnih in okoli 3,106.000 vojaških oseb. Bilteni Združenih narodov poročajo, da je korejska vojna povzročila preselitev približno 2,5 milijona ljudi in jih je okoli 810.000 zapustilo Severno ter se preselilo v Južno Korejo. Koliko jih je odšlo v nasprotno smer, ne vemo. Razen tega moramo upoštevati, da je po koncu zadnje svetovne vojne bilo na Korejo repatriiranih okoli 3,000.000 Korejcev iz raznih predelov Azije. Se veliko teže je soditi o obsegu kitajske emigracije prek Hong-Konga (približno 1,300.000), o vietnamskih migracijah po razdelitvi Indokine iti po izbruhu vietnamske vojne (cenijo, da je prišlo iz Severnega v Južni Vietnam okoli milijon beguncev, podatkov o nasprotnem toku nimamo). Podatki o ekonomski migraciji za povojna leta (1946—1957) kažejo drugačno podobo, kakor smo je bili vajeni preti II. in zlasti pred I. svetovno vojno. V ZDA se je v tem času priselilo komaj 2,415.000 oseb, od tega največ emigrantov nem- škega (20%), britanskega (19T>/o) in italijanskega porekla (11,2 o/o). Veliko jih je tudi bilo iz vzhodne Evrope, okoli 30o/o. Ta številka je v bistvu majhna, če jo primerjamo z razdobjem 1880— 1914, ko je prišlo v ZDA kar 22 mibjonov ljudi, ali pa z razdobjem 1880—1930, ko naj bi v to deželo imigriralo kar 34 milijonov ljudi. Očitno je, da od leta 1930 ZDA niso več prava imigra-cijska dežela. V Kanado se je priselilo po vojni 1,669.300 oseb, od tega največ Angležev, Nemcev, Italijanov in vzhodnih Evropejcev. Argentina je sprejela 614.400 doseljencev, največ Italijanov in Špancev. Glede na to, da je bila pred vojno Argentina na drugem mestu po številu doseljencev, je ta imigracijska kvota silno majhna. Doseljeva-nje v Brazilijo je prav tako oslabelo. Prišlo je 569.500 ljudi, pretežno Portugalcev. Pač pa je veliko doseljencev sprejela Venezuela, 301.000. Pomembni imigracijski deželi sta v povojnem obdobju postali Avstralija (930.000 imigrantov, po večini Angležev, Italijanov, Grkov in vzhodnih Evropejcev) in Nova Zelandija (143.800). Zaradi ekonomske prosperitete v nekaterih zahodno-evropskih državah se je okrepilo preseljevanje znotraj evropske celine. Ti emigranti, največ Italijani, Španci, Grki, Jugoslovani in Turki, se zaposlujejo največ v Veliki Britaniji (246 tisoč), Franciji (604 tisoč), Švici (690 tisoč), Švedski (200 tisoč), Belgiji (184 tisoč) in Zahodni Nemčiji. Seveda je pogosto v statistikah prav težko ločiti ekonomske in politične emigrante ali razlikovati stalne od sezonskih ali začasnih izseljencev. Takšna diferenciacija je še toliko težja, ker izkazuje svetovno prebivalstvo čedalje večjo mobilnost. V Jugoslaviji na primer je po letu 1940 menjalo svoje bivališče 37o/o prebivalcev. Še večji so ti premiki v gospodarsko razvitih deželah. Na Poljskem pride na 1000 prebivalcev 55,4 migracij, na Norveškem 45, v ZDA čez 60 itd. Ti notranji premiki imajo predvsem dve obliki: dnevno odhajanje na delo in doseljevanje v mesta. Napredujoča urbanizacija in industrializacija vključujeta čedalje več ljudi v neagrame poklice. Pogosto se sploh ne zavedamo, koliko ljudi dnevno potuje na progi stanovanje — delovno mesto in narobe. Nekatere proučitve kažejo, da približno 25—35 o/o vseli zaposlenih v industriji ali mestih potuje na razdaljah, ki presegajo 30 minut. Šele ontran časovne meje 1.30 do 2 ur se množičnost vozaoev občutno zmanjša. Dnevna migracija delovne sile je dejstvo, s katerim moramo račiuiati v prihodnosti, ne glede ali imamo njene posledice za negativne ali ne. Ves sedanji razvoj v razvitih in nerazvitih deželah podpira večanje migracije in števila vozačev. Kje je meja, kako zaustaviti ta proces, kako preoblikovati mesta in industrijske centre, da se bosta ogromna izguba časa in preobremenjenost prometnega omrežja zaradi ,.pendlerjev" zmanjšali, je posta bi ena od ključnih nalog sodobnega urbanizma pa tudi naše civilizacije. i • » ♦ 4 NiČ manj pomemben ni stalni proces urbanizacije, ti pa doživlja sedanji svet. Bolj kot kdajkoli v svetovni zgodovini se je težišče človeštva prestavilo v velike mestne aglomeracije. Naj za boljše razumevanje tega dogajanja navedemo nekaj številk. Okoli leta 1900 je živelo v mestih z nad 500.000 prebivalcev približno 5o-java so skušali to medsebojno razmerje določiti tudi s kvantitativnimi kazalci. Za primerjavo so vzeli deleže v industriji zaposlenega prebivalstva, narodni dohodek na prebivalca in delež urbanega prebivalstva po raznih deželah. Pokazalo se je, da takšne mejne vrednosti obstajajo. Kjer pa to medsebojno razmerje ni usklajeno, je upravičen sum, da v dosedanjem družbenem razvoju dežele nekaj ni bilo v redu. 5. Stopnja urbanizacije glede na narodni dohodek: Države s povprečnim narodnim dohodkom na prebivalca Povprečni % delež urbanega prebivalstva v celotnem prebivalstvu Povprečni o/o delež prebivalcev velikih mest v celotnem prebivalstvu Manj od 100 US dolarjev 100— 300 US dolarjev 300— 700 US dolarjev 700 — 1500 L S dolarjev 1500 in več US dolarjev 15 42 53 70 70 7 22 34 36 49 Ce te podatke apliciramo na Jugoslavijo, lahko kaj hitro ugotovimo, da so pri nas disproporci med industrializacijo in urbanizacijo precejšnji. Medtem ko smo v industrializaciji napravili velike korake, in smo se glede na narodni dohodek po prebivalcu uvrstili v skupino 300—700 US dolarjev na prebivalca, smo glede urbanizacije ostali za razred niže. to je v skupini 100—300 US dolarjev. Delež urbanega prebivalstva bi moral biti pri nas okoli 50o/0. a je komaj 28o/0. Poseben problem v procesu urbanizacije je rast velikih mest. Sedaj si noben urbanist ali 885 regionalni planer ne deTa več iTtmj. da je rast velemest večino izraz uspešnega družbenega razvoja. Nasprotno, pretirana koncentracija lahko pomeni neurejeno strukturo hierarhije naselij in je zatorej izraz neurejenosti v regionalnem razvoju (primeri manj razvitih držav z več milijonskimi mesti). Tudi za velika mesta velja, da morajo biti usklajena s stopnjo industrializacije in urbanizacije, ki jo je dosegla dežela. Za naše razmere je značilno, da je pri nas. kot v mnogih manj razvitih deželah, premalo majhnih in srednjih mest. in da se njihova vloga v družbenem življenju premalo občuti. Za ilustracijo navajam deleže urbanega prebivalstva in prebivalstva velikih mest po svetu in v nekaterih državah: (i. Stopnja urbanizacije in stopnja koncentracije prebivalstva v mestih z nad 100.000 prebivalci (po OZN leta 1961): Področje o/o urbanega prebivalstva o/o prebivalstva živečega v mestih z nad 100.000 prebivalci Vzhodna in južna F.vropa 42 21 Zahodna in srednja Evropa 67 33 Severna Amerika 69 51 Srednja Amerika 43 33 •lužna Amerika 48 27 Azija 19 14 Severna Afrika 34 21 Suhsaharska Afrika 13 5 Oceanija 70 50 ZSSR 45 27 Ne glede na ta razmišljanja o urbanizaciji, Lahko ugotovimo, da prinaša koncentracija prebivalstva v mestih razen ugodnosti, med katere štejemo predvsem l>oljšo delitev dela in večjo storilnost, tudi številne težave, ki se zrcalijo predvsem v tako imenovani ..eksploziji mest", to je v nebrzdanem širjenju mest. v socialnih problemih. odmiranju nekaterih mestnih četrti in pomanjkanju sredstev za njihovo regeneracijo, v težavah v prometu in opremi s komunalnimi napravami in tako naprej. Proces populacijske koncentracije v mestih je tako značilen in tipičen, da so ga skušali nekateri raziskovalci prikazati tudi v obliki preproste sheme s petimi razvojnimi stopnjami: 1. mesta se formirajo, rast podeželskega prebivalstva presega rast mestne populacije ali je enaka njeni rasti: 2. procentualni porast urbanega prebivalstva preseže rast podeželskega prebivalstva, sproži se prvi val doseljevanja v mesta: 3. podeželsko prebivalstvo se prične tudi absolutno zmanjševati; 4. prebivalstvo malih mest prične absolutno nazadovati v korist velikih mest; 5. prevelika koncentracija prebivalstva v velikih mestih povzroči, da se prebivalstvo znova raz-seljujc v širšo okolico mestnih aglomeracij in da zaradi tega nastane znova bolj enakomerna poselitev in enakomernejša gostota prebivalstva. (Samo ob sebi je umevno, da razvoj pogost«) tem razvojnim stopnjam ne sledi povsem, temveč lahko nekatere izostanejo.) Za našo civilizacijo je vsekakor najbolj zanimivo vprašanje, ali je takšna pretirana koncentracija smiselna in ali nova porazdelitev prebivalstva, ki sledi razseljevanju mest in povzroča nastanek nekakšnih ..megalopoUsovne prinaša bistveno novih kvalitet v pokrajino. Zaenkrat lahko le potrdimo, da se ob tem prooesu povečujejo razlike med razvitimi in nerazvitimi pokrajinami in da različne, do sedaj veljavne krajevne skupnosti (ekonomskega, socialnega in etničnega značaja) izgubljajo na svojem pomenu ali celo izginjajo. Ob tem se moramo nehote zamisliti nad prihodnostjo vseh malih narodov, med katere sodi tudi slovenski. * * * Historični razvoj, čedalje večja migracijska mobilnost in komunikativnost svetovne populacije ter vse tesnejša prometna povezanost so pripeljali do naglega izoblikovanja novih ljudskih skupnosti. Nekatere med njimi so bolj t rud o poznane, čeprav število pripadnikov le-teli neprenehoma raste. Vse premalo se jih zavedamo in vse premalo jih jemljemo v obzir. V mislih imam nastajanje rasno in etnično mešanih skujmosti, ki jih zaradi zares temeljitega stapljanja ni mogoče uvrstiti v nolieno od do sedaj obstoječih formacij. Dober primer dežele, kjer je do takšne demografske združitve prišlo, je brazilski severovzhod. Vendar |x>znamo še druge primere: Karibski otoki, andinske in ccntralnoameriške države, nekateri tihooceanski otoki itd. Rasna premešanost in etnično stapljanje sta dosegla tolikšno stopnjo, da je kakršnakoli delitev [>o ustaljenih pojmih povsem absurdna. Značilno je. da prav zaradi tega rasni in tlrugi predsodki nimajo več tolikšne veljave. Nastajajo nove, mlade in izredno vitalne skupnosti, ki jih ne pestijo rasni problemi, kot jih poznamo na primer v ZDA ali v JAR. S tem sicer nočem trditi, da teh problemov ni več. Vendar kolikor 6 bo. so predvsem premoženjskega izvora. KTaširnega rasizma (eolour Fiar je vse manj. Glede na dejstvo, da odpade, na rasne mešance med belci in Indijanci, helei in črnci ter črnci in Indijanci v teh deželah že nad polovico prebivalstva in da bo te skupine najbolj vitalna populacija z najmočnejšo prirodno rastjo, kar jih poznamo na svetu, bodo tudi omenjene rasno pogojene socialne razlike slejkoprej morale izginiti. 7,c po predvojnih cenitvah je v Latinski Ameriki odpadlo na mestice približno ."¡Oo/o vsega prebivalstva, na muíate pa približno lOo/o. Ta čas je ta ,.melting pot" deloval dalje in uspešno stapljal prebivalstvo. Za ilustracijo teh navedb navajam nekaj številk, ki liaj prikažejo pestro rasno in etnično sestavo v Venezueli (belci 12"o/o. mešanci 73<>/o. Indijanci 7o/o. črnci H0/n) jn v Braziliji (belci 63°o, mešanci 20o/0j Indijanci 2 to pripeljalo, ali je ta rast smiselna ali ne in kako uskladiti porast števila ljudi s p re h ran i tvenim i možnostmi našega planeta, iz umljivih razlogov čedalje bolj množe. Tudi na zadnji svetovni konferenci o prebivalstvu, ki je bila v minulem letu pod okriljem OZN v Beogradu, se je o tem veliko razpravljalo. Na Zahodu so zaradi nagle rasti predvsem nehelega prebivalstva marsikje dvignili plat zvona. Prišlo je do prave poplave bolj ali manj resnih demografskih publikacij. Znova so oživele malthuzijan-ske ideje o koristnosti vojn. epidemij in lakot kot regulatorjev demografskega razvoj». Na Kitajskem. kjer prebiva največja svetovna aglomeracija prebivalstva, so v zadnjih dvajsetih letih večkrat bistveno spremenili demografsko politiko: od priporočil, imeti malo otrok, do razglasitev, da velik prirodmi prirastek me more biti ovira revoluciji in napredku Kitajske. S tem problemom se je ukvarjal tudi vatikanski koncil, vendar brez jasnega sklepa. Čedalje pogosteje se svetuje uvajanje kontracepcije kot regulatorja rodnosti. Razni mračnjaki iz razvitih kapitalističnih držav pri|)oročajo kot edino rešitev — atomsko bombo in podobno. Skratka, svet. vodilni (vditiki. ekonomisti. demografi in drugi so se znašli pred problemom. za katerega se zdi. da mm ni mogoče najti prave rešitve in da položaju zaradi tega nismo več kos. Zato nemara ne ho odveč, če se na kratko ozremo tudi na ta ključni problem demografije in sedan jega sveta. Dejstvo je. da se svetovno pr hivalstvo veča z dvema procentoma letnega prirastka precej podobno, kakor narašča vrednost v obrestno obrestnem računu. Po projekcijah OZN bo štel svet leta 2000 nekaj manj kot 6 milijard (5.965.000.000), od tega bi odpadla na razvita področja I milijarda 266 milijonov, na manj razvita pa 4 milijarde 699 milijonov ljudi. Pri tak» velikih številkah niso posebno pomembne razlike v progmozah, računane z maksimalnimi ali minimalnimi variantami. Prav tako ni mogoče zanikati ugotovitve, da v manj razvitih deželah z velikim številom prebivalstva postaja že tako nizki standard čedalje slabši, nižji od stanja na primer pred minulo svetovno vojno (Indija), da investicije ne dosegajo niti vrednosti demografskih investicij, ki so nujne, da obdržimo zaradi rasti prebivalstva nacionalni dohodek na isti višini in da postajata lakota in podhranjenost stalni spremljevalki teh narodov. Razkorak med razvitimi, ki štejejo sedaj eno tretjino svetovnega prebivalstva, a produci-rajo dve tretjini hrane. ¡11 nerazvitimi, ki jih je dve tretjini, se na ta način tudi na demografskem področju poglablja in dobiva razen ekonomskega čedalje bolj tudi politični pomen. Predlogi za reševanje tega problema si zelo nasprotni je jo. Na Zahodu so najbolj številni tisti, ki svetujejo uvajanje kontrole rojstev, to je uporabo kontracepcije. S tem. da bi se zmanjšala na-taliteta. bi se zmanjšal prirodmi prirastek in bi rast prebivalstva ujela korak z rastjo ekonomskih virov. Za zgled navajajo zahodne države in Japonsko. kjer tega problema ni več. Nasprotno temu je katoliška cerkvena doktrina doslej a priori odklanjala vsako misel na umetno preprečevanje rodnosti. Tega aksioma .niti poslednji koncil ni povsem omajal. V svojih prvih diskusijah so sovjetski demografi zavzemali dokaj enostransko stališče in so povsem negirali potrebo po kontroli rojstev. Naglašali so. da je prenaseljenost rezultat kapitalističnega sistema in da v socialističnih deželah ni nobenih ovir za neprenehno rast prebivalstva. Prav tega stališča pa so se oprijeli po nekaterih kolehanjih tudi kitajski politiki. V zadnjem času sovjetski demografi vendarle priznavajo. da problem usklajene rasti prebivalstva in ekonomike le ni tako preprost in da je treba tudi razvoju prebivalstva [«»staviti določene meje. Kako gleda marksistična znanost na obravnavani problem? Povsem upravičeno opozarja, da predlogi za reševanje problema s kontrolo rojstev ali kontracepcije nikakor ne morejo dokončno popraviti obstoječega stanja, Lahko ga le olajšajo, vendar jedra vprašanja ne rešujejo. Osnovni problem tiči v gospodarski nerazvitosti dežel, ki doživljajo ..demografsko eksplozijo". Edino gospodarski vzpon lahko odpravi diskrepaneo med pretirano rastjo prebivalstva in nerazvito ekonomiko. to se pravi, da utrdi nizko umrljivost in obenem z gospodarskim in družbenim dvigom sproži postopno zniževanja natalitete. Prav isto se je zgodilo v 19. stoletju v Evropi in pozneje v drugih deželah, ki so šle po poti gospodarskega napredka. Samo osveščen prebivalec lahko presoja utcmeljeaiost kontrole rojstev i.11 svojo voljo svobodno podreja ali usklaja z gospodarskim stanjem dežele. Zato nerazvite države upravičeno odklanjajo reševanje tega problema zgolj po ..demografski poti". To je lahko le ena od komponent, drugo in bistveno je ..ekonomski razvoj". Njihovo stališče moremo podkrepiti še z nekaterimi drj-stvi: Večina nerazvitih dežel je pretežno agrarnih (delež agrarnega prebivalstva znaša 70—80°/o). 887 Prebivalci so v velikem številu še nepismeni in jim primanjkuje osnovne izobrazbe (tudi pojmov o razmnoževanju), industrija v teli deže'ah je nesposobna nuditi agrarnemu gospodarstvu proizvode. s katerimi bi povečali proizvodnjo brane (gnojila, stroji), in ne more zaposliti novih delovnih moči. Akumulacija kapitala je premajhna, da bi financirala gospodarski razvoj. Konec koncev prizadete države sploh niso krive težke situacije, v kateri so se znašle. Poglavitne vzroke je treba iskati v do nedavni politični podrejenosti, v še vedno trajajoči ekonomski eksploataciji. v žalostni vlogi dobavitelja surovin industrijsko razvitim državam itd. Zaradi tega je mogoče te probleme razrešiti šele s pravilnejšo delitvijo ustvarjenega dohodka in s pravičnejšimi gospodarskimi odnosi med razvitimi in revnimi. Edino po tej poti bodo revne držav e prišle d > sredstev , s katerimi bodo pospešile svoj gospodarski razvoj, razgibale in prosvetlile svoje ljudske množice in postopoma uskladile razvoj prirodnega prirastka z ekonomskim stanjem. Gledano s stališč, ki edina zagotavljajo dejansko ureditev demografskih problemov, ni niti pomembno, koliko milijard ljudi bo zemlja lahko preživljala. Doslej so se vse napovedi izkazale kot preskromne in prognostiki pred sto ali petdesetimi leti si sploh niso mogli predstavljati, da bo človeštvo v tako kratkem času doseglo taksne dimenzije. Napredek tehnologije in agronomije nam bosta prav gotovo pomagala, da bomo v prihodnosti lahko še Uspešneje reševali težave s prehrano, kot smo jih doslej. Znanost nam že sedaj zagotavlja, da problem ni v povečanju proizvodnje hrane, ampak v pravičnejši razdelitvi proizvajalnih sredstev in proizvedenih dobrin. Mirko Pak Nekaj geografskih opažanj iz zahodne okolice Splita V drugi številki Geografskega obzornika za leto 1966 sem podal kratek pregled rezultatov terenskega proučevanja slušateljev geografije iz Zagreba in Ljubljane v okolici Novske. Dve leti kasneje, leta 1965. smo prav tako skupno proučevali področje v Hrvatski in sicer v Kaštelanskem primorju. Rezultati tega dela so zaradi intenzivnosti |>osameznih procesov celo bolj pestri kakor oni iz okolice Novske. Njihov prikaz nam bo omogačil vpogled v dogajanja, ki spreminjajo podobo kmetijske in turistične pokrajine ob morju Vzroki intenzivne ekonomske in s tem tudi populacijske ter fiziogtnomske spremembe niso samo znotraj tega področja, pač pa so predvsem posledica zunanjih vplivov — položaja tega (naročja v ožji in širši regiji ter njegove |>o\ezave s sosednjimi področji. Kaste lansko primorje se vleče v ozkem, pretežno 1 do 2 km širokem pasu v smeri Z—V. Na njegovem vzhodnem koncu leži Split, ki je primarni in najmočnejši izvor procesov v tej pokrajini. Na drugi strani pa imamo severno od tod Hrvatsko Zagoro, reliefno ostro ločeno pokrajino, ki pa je gospodarsko močno povezana s Kašteli. V želji, da bi spoznali pestro geografsko problematiko teh |xidročij in ju medsebojno primerjali, smo naredili profil od obale na Zagoro ter tako zajeli v naše delo tri katastrske občine — Kaštel Stari. Kaštel Novi v Kaštelanskem primorju in Radošič na Hrvatski Zagori.* Področje treh raziskanih katastrskih občin obsega zaradi povprečne lege na eeomorfološko zgradbo morfološko različno zemljišče. Na jugu se * Radošič je skupno ime katastrske občine za naselja in zaselke Bejiči. Rraliči. D/.irliči. Gačiči, Galiči, Kapitano-viči. Kozlice. Raičiči, Skopeljanci in Vlastclice. v lahnem loku vleče od zahoda proti vzhodu nizek obrežni pas — Kaštelansko primorje, ki se prav v tem delu najbolj razširi v vsej svoji dolžini na nekaj čez 2 km. Na oddaljenosti do 300 metrov od morja se zemljišče polagoma vzpenja, severneje pa nadmorska višina hitreje narašča in tloseže ob železniški postaji Kaštel Stari že okrog 80 metrov. Tu smo že skoraj na vznožju Kozjaka, otl koder se zemljišče strmo vzpne v okrog 600 metrov visoki greben Kozjaka in se nato ponovno spusti v razgibano zemljišoe Hrvatske Zagore, kjer se v tem delu menjavajo višine od 230 do prek 360 metrov. Greben Kozjaka. ki zapira Kaštelansko primorje v vsej njegovi dolžini, je ostra meja med ozkim obalnim pasom in notranjostjo. Ze iz samega prikaza višinskih razlik moremo ugotoviti, da poteka tukaj tudi gradbena meja. Vse področje katastrske občine Radošič je iz krednega apnenca, enako tudi Kozjak sam do višine 250 m na jugu. Zemljišče poti to višino je iz oligocenskega fliša. ki se razprostira skoraj do obale, k jer prihaja ponekod zopet na dan apnenec. Vsa kotlinica. v kateri leži zemljišče katastrske občine Radošič. je do višine okrog 300 ni prekrita s kvartarnimi sedimenti. enako kot -nižji deli flišinega zemljišča na jugu. Poleg naštetih zgrad-I>enih enot se v pokrajini prav lepo kaže tudi sloj grušča, ki prekriva apnenec na pobočjih Kozjaka v višini med 250 in 350 metrov ter dela le nekoliko zložnejši prehod med strmo steno Kozjaka in položnim flišem. Na opisane morfološke oblike se vežejo tudi klimatske in hidrografske razmere tega področja. Opazovalna postaja v Kaštekl Starem beleži zaradi neposredne bližine Kozjaka prek 100 mm več padavin kakor Split, še več jih pa namerijo na Radošicu. Medtem ko je v FCaštelih sneg redkost, S padejo v lladošiču pozimi vse padavine v obliki »nega. ki obleži včasih tudi do aprila. \ trinajstletnem razdobju je padlo v Kaštelu Starem povprečno 100,'} mm padavin letno, medtem ko jih je padlo v Lečevici (¡naselje leži okrog 5 lan severno od Radošiča) v devetletnem obdobju 1408 mm. Večina padavin pade pozimi z ¡maksimumom meseca decembra, medtem ko je minimum v avgustu. Še večje razlike so v temperaturi obeh področij. \ lladošiču je poljedelstvo zaradi nizke temperature omejeno na določene kulture, prav tako tukaj kljub majhni oddaljenosti od morja ne uspevajo oljka, mandeljni, nekatere vrste sadja itd., v Ivaštelu Starem pa beležimo v osmih letih najnižjo povprečno mesečno temperaturo februarja. -(- 8.1" C. kar dopušča gojenje raznih vrtnin. Povprečna letna temperatura v omenjenem obdobju je znašala v Kaštelu Starem 1.1.8" C, z maksimumom v mesec-i avgustu 25.3° C. Za gospodarstvo tega področja je tudi voda prav tako važna kakor so zgradba, relief in klinu. \ Radošiču nadzemno tekoče vode ni. prav tako ni izvirov. Zato uporabljajo za domače potrebe kapnico, medtem ko napajajo živino v redkih lokvah. Voda prihaja na dan šele na južni strani kozjaka, na meji med apnencem in iiišem. Takšni vodotoki so svoje struge vrezali globoko v Hišno podlago. Razen za domače potrebe je ta voda izredne važnosti za kmetijstv o, saj ne usahne tudi v največji vročini. Samo z namakanjem, ki izredno poveča vrednost zemljišču, je možno gojiti zgodnje povrtnine. Leta 1961 je bilo število prebivalstva v posameznih katastrskih občinah ta ko-le: v kaštelu Novem 1789, v Kaštelu Starem 1992 in v Radošiču 860. Od leta 1857 pa vse do leta 1931 opažamo v vseh treh katastrskih občinah naraščanje števila prebivalstva. Po tem letu je število prebivalstva v obeh kaštelih še ¡naprej naraščalo. Prebivalstvo se je z vsega področja vedno odseljevalo, prvič najmočneje v sredini prejšnjega stoletja ob propadu jadrnic. Drugo močnejše odseljevanje je sprožil propad vinogradov. Na delo so odhajali prek morja, največ v obe Ameriki. Avstralijo in Novo Zelandijo. Odseljevanje v kaštelih pa ni povzročilo nazadovanja števila prebivalstva, ker se je sem istočasno doseljevalo prebivalstvo iz notranjosti, je pa zaradi tega zmanjšan absolutni prirastek. Posebno močno je bilo odseljevanje po letu 1945. njegovi tokovi pa so vodili predvsem v Split. Indeks rasti prebivalstva je znašal v primerjavi z letom 1948 v kaštelu Novem leta 1953 123 in leta 1961 144. v Kaštelu Starem pa 111 in 131. Mošne selitve nam potrdi tudi prikaz porekla prebivalstva v letu 1961. Tega leta je bilo v Kaštelu Novem samo 42 o/o domačega prebivalstva. 17,5 o/o priseljenega iz iste občine in kar 36o/0 priseljenih iz drugih krajev Hrvatske. Podobno je tudi v kaštelu Starem, kjer je domačega prebivalstva 39 o/o. iz iste občine priseljenega 15,5o/o in kar 39.1 o/o iz ostalih krajev republike. V Kaštele so se v velikem številu selili zlasti prebivalci najbližjih naselij na Za- gori, med njimi Radošiča. kjer se kaže že po letu 1931 depopulacija. Število prebivalstva je padlo od 1091 leta 1931 na 860 leta 1961. Posamezniki in cele družine se selijo predvsem v bližino železnice. od koder ima jo močno skrajšano pot na delo, Poreklo prebivalstva je zato tukaj povsem drugačno kakor v kaštelih. Domačega prebivalstva je 89,4o/o, iz drugih krajev iste občine 2.9o/o in 7,7o/o od drugod. Menjava prebivalstva med notranjostjo in Primorjeni je vse bolj intenzivna, pogojema s poklicno prekvalifikacijo prebivalstva. \ povojnih letih se je prebivalstvo Kaštelov odseljevalo predvsem v Split, saj je bilo v prvih letih vezano predvsem na dve gospodarski panogi. Naselje priseljencev ¡7. Ituilnšiča. oli železniški pu>laji v kaštelu Starem kmetijstvo in industrijo, kasneje pa se je temu pridružil še turizem. Povečala se je dnevna migracija delovne sile (v Kaštelu Novem je doma zaposlenih 1961. leta 50.3o/0 aktivnega prebivalstva, v Kaštelu Starem pa 53,7o/0), zmanjšalo se je odseljevanje, kar je povzročilo hitrejšo rast prebivalstva po letu 1953. V obmorskih naseljih ni bilo prostora, zato si priseljenci postavljajo domove izven naselja na kmečkem zemljišču ali še više na stiku fliša in apnenca. Takšno preseljevanje prebivalstva iz notranjosti v Primorje spremljajo določene gospodarske spremembe, ki se najmočneje kažejo v izkoriščanju zemlje. Poklicna struktura prebivalstva se hitro spreminja tako v Primorju kakor na Zagori. Prav v tem delu Kaštelov ugotav ljamo močno udeležbo istih družin v treh gospodarskih panogah. Delež v primarnih dejavnostih zaposlenih se je zmanjšal od 53,9~o/o leta 1953 v kaštelu Novem na 35,4o/o leta 1961 in v Kaštelu Starem od 42.3o/o na 29.6o/o. vendar je veliko prekv alifieiranega prebivalstva ostalo zaposlenega tudi v kmetijstvu povsod tam. kjer je zaradi vodotokov možno intenzivno vrtnarjenje. Takšni ¡>osestniki poskušajo v kratkem času iztisniti iz zemlje čim več ter nato vložiti denar v izgradnjo hiše s sobami za tujce. ZaposUtev v treh gospodarskih panogah 9 '¿morejo predvsem mladi prebivalci, medtem ko je starejše kmečko prebivalstvo vezano na dve gospodarski j>an<>gi. na kmetijstvo (predvsem vinogradništvo) in na turizem, mlajše nekmečko pa na delo izven kmetijstva in na turizem. Prekvalifikacija je povzročila povečanje deleža zaposlenih v sekundarnih dejavnostih od 19,5 odstotkov leta 1953 na 37,9"o/0 leta 19G1 v Ka-štelu Novem in v Kaštelu Starem od 18.4o/o na 32,3o/o. Cim bolj proti Splitu gremo, tem večji je delež le-teh, v Kaštelu Sučurcu pa doseže že 74.1 odstotek. Medtem delež v terciarnih in kvartarnih dejavnostih stagnira ali celo nazaduje med obema štetjema, v Kaštelu Novem od 12,5o/o na 11,5o/0 v terciarjn ter od 14,1 o/0 na 12,2o/o v kvartarju, v Kaštelu Starem pa od 23,9"o/0 na 23,2 o/0 v ter-ciarju in od 15,4 o/0 na l4,9'o/o v kvartarju. Z izboljšanjem ceste p» letu 1953 in z uvedbo dnevne avtobusne zveze se je tudi v Radošiču zmanjšal delež v primarjiu zaposlenih od 93,5o/o na 65 o/o med zadnjima dvema štetjema, močno na raste I pa js delež v terciarju zaposlenih od 0.9 o/o na 5,5 o/0. Podobo povezave prebivalstva z zemljo nam bo dopolnil tudi pregled poklicne strukture družin in njihove ¡»ovezave z zemljo. V" Kaštelu Novem je bilo leta 1961 145 čistih kmečkih družin (27.8 odstotkov), od tega več kakor polovica z manj kot 2 ha zemlje in samjo 4 družine z nad 5 ha zemlje. Podobno je bilo stanje v Kaštelu Starem, kjer je bilo družin z manj kot 2 ha zemlje več kakor dve tretjini in prav tako samo 4 družine z več kot 5 ha zemlje. Večji delež kmečkih družin je seveda ostal v Radošiču in to 34,2o/o (66) takih, ki so imele skoraj vse več kot 5 ha zemlje zaradi velikih pašnih in gozdnih površin. Vrednost njihove posesti seveda ne moremo primerjati z onimi v Primorju, ne moremo primerjati niti njivske površine. Delež mešanih družin je v Kaštelu Novem 20,3 o/o, v Kaštelu Starem 27,6o/o, največji pa je v o1k*Ii naseljih delež čistili nekmečkih družin, okrog 50o/o, od katerih ima samo okrog 20o/o do 2 ha zemlje. Močim deagrarizacija v Radošiču se kaže prav v največjem številu mešanih družin. Teh je 101 ali 52,3o/o, se pa po velikosti zemljišč ne razlikujejo od čistih kmečkih. Prav zanimiv pa je pojav čistih nekmečkih družin (13,5o/0), kar kaže na močno padanje vrednosti zemljišča. V Kaštelanskem primorju je bila v prejšnjih stoletjih osnovna gospodarska panoga kmetijstvo, predvsem pašna živinoreja. Kaštelani niso bili ribiči, manjše pristanišče je bilo samo v Kaštelu Starem. Obsežne površine na 1'Iišu so nudile živini dobro pašo. Že v prejšnjem stoletju pa so to zemljišče Kaštelani spremenili v polja. Leta 1883 je bilo v obeh Kaštelih 44o/0 zemljišča pod vinogradi. Ob propadu vinogradov ¡na začetku 20. stoletja so se površine le-teh močno skrčile, že nekaj let pred prvo svetovno vojno pa so Kaštelani vinograde obnovili. Tako je leta 1910 bilo pod vinogradi v Kaštelu Novem 71,2o/o (379 ha) obdelovalnega zemljišča, v Kaštelu Starem pa celo 72°/o (348 ha). Ako se vzpenjamo od samih Ka- štelov proti železnici, srečujemo povsod velikfi parcele nizkih teras, kajti močna erozija ne dovoljuje nagnjenih parcel. Nad železnico, kjer se zemljišče prične močneje vzpenjati, so parcele v strmih terasah. Močno navezanost Kaštelanov na izkoriščanje zemlje nam kaže tudi kategorizacija zemljišča leta 1900. Razen že omenjenih površin vinogradov je bilo takrat v Kaštelu Novem 32 ha njiv in 1 12 ha vrtov, v Kaštelu Starem pa 22 ha njiv in 113 ha vrtov. Takšino razmerje velikosti vrtov je po vsej verjetnosti pretirano, kaže pa na rodovitnost flišnega zemljišča. Povsod, kjer je možno namakanje iz potokov , ki pritečejo na dan ob meji apnenca in fhša pod Kozjakom, je pridelek izredno visok, možno pa je zaradi visokih temperatur gojiti tudi zgodnje vrtnine. Od potokov oddaljene parcele, kl jih ni bilo možno namakati, so zasadili v vinogradi, v višjih legah pa je bilo veliko pašnikov (102 ha v Kaštelu Novem in 66 ha v Kaštelu Starem leta 1961) ter še več gozda. Razen vinogradov in intenzivno obdelanih njivskih površin so Kaštelani gojili tudi veliko oliv (skupaj 9007 dreves), sniokev (1913 dreves), mandljev (679 dreves), a manj sadja. Na intenzivno kmetijstvo se je vezala reja živine. Medtem ko je bilo v prejšnjem stoletju tukaj še veliko drobnice, se je njeno število z razvojem poljedelstv a močno skrčilo, napredovalo pa je število konj bi goveda. Leta 1900 je bilo v Kaštelu Novem 54 konj, do leta 1910 pa je njih število narastlo na 87, prav tako v Kaštelu Starem od 43 na 60. Zaradi slabe paše je bilo manj govedi (v Kaštelu Novem leta 1900 65, leta 1910 118 ter v Kaštelu Starem 53 in 72), zato so mleko dajale koze. Več je bilo v teh letih še ovac, saj so bili borni pašniki na apniškem grušču ali kar na apnencu in erodlranem flišu zanje najbolj primerni. Več sprememb v kmetovanje ¡na flišnem Kaštelanskem primorju je prinesla železnica leta 1925, betoniranje ceste Trogir—Split in s tem močnejši razvoj turizma v Splitu samem ter cementarna v Kaštelu Sučurcu leta 1912. Cementarna, ki izkorišča bogata ležišča lapornatega apnenca, je uničila s svojim dimom kmetijstvu v Kaštelu Sučurcu in okolici. Zemljišče je za kmetijstvo izgubilo veljavo, pa so tu nastala nova naselja individualnih hiš zaposlenih v Splitu, predvsem pa v cementarni in tovarni Jugovinil. Popolnoma drugačen je bil gospodarski razvoj na področju zahodno od tod, med drugim tudi v Kaštelu Novem in Kaštelu Starem. Prebivalstvo se je pričelo odseljevati v Split, po letu 1945 pa se v vedno večjem številu za|x>sluje v Industriji Splita in Kaštela Sučurca, na drugi strani pa usmerja svojo dejavnost v turizem. Zlasti močno se je to razmahnilo po letu 1950. Takšna poklicna prekvalifikacija prebivalstva je našla še poseben izraz v kmetovanju. Ze površen pogled na pokrajino nas opozori na številne opuščene parcele, zlasti veliko jih je tam, kjer namakanje ni možno. Močno se je zmanjšalo število kmečkega prebivalstva. Leta 10 ga je bito V Kaštelu Novem Se 28,5o/0 (oiO) in v Kaštelu Starem 21,5o/o (429). do danes se je to število zmanjšalo za več kakor polovico. Kmetje so ostali samo starejši ljudje, ki vse zemlje ne morejo več obdelovati, niti nimajo za to potrebe. Svojo proizvodnjo so specializirali v dve smeri — vinogradništvo in .sadjarstvo. Oboje je možno dobro prodati, sadje, predvsem češnje in breskve gredo zaradi ugodnega podnebja že zelo zgodaj na trg, predvsem v večja mesta Slovenije in Hrvatske. Na drugi strani pa postaja poljedelstvo vse liolj ekstenzivno, del zemljišča ostaja neobdelan. Spreminja se način obdelovanja. Po žetvi pšenice sejejo na njivi deteljo ali lucerno. Ker te ne sejejo vsako leto, se zaraste s travo in oboje kosijo nekaj let, dokler po potrebi parcele ponovno ne preorjejo. Zato izkazuje popis leta 1961 kar 72 ha lucerne v Kaštelu Novem in 57 ha v Kaštelu Starem. Nekdaj velike pov ršine žitaric so se močno skrčile. Medtem ko zasledujemo na že omenjenem zemljišču ekstenzifikacijo poljedelstva, pa srečamo povsod tam, kjer je možnost namakanja, izredno intenzivno obdelano zemljo. Ob potokih so napeljani številni jarki, ki vodo nenehno dovajajo na zemljišče, posajeno z vrtninami. Največ gojijo solato, papriko in druge zgodnje vrtnine, v enem letu pa lahko dobijo tri pridelke. Več parcel je posajenih z nageljni, ki jih je zlasti veliko v okolici Splita. Pasovi intenzivno obdelanega zemljišča se lepo ¡ujemiajjo s pokrajino, se zlasti zato, ker se vežejo nanje tudi gospodarske in stanovanjske zgradbe obdelovalcev. Takšna obdelava zaposluje veliko delovne sile, saj je potrebno pridelke hitro pripraviti za transport, veliko dela pa terja tudi namakanje, intenzivno obdelano zemljišče srečamo še ob hišah priseljencev iz bolj oddaljenih krajev. Povsem drugačni so pogoji za kmetovanje v Radošiču. Obdelovalno zemljišče leži med naselji na južnem delu polja in naselji na severnem delu, kjer se svet že nekoliko dvigne. Leta 1900 je bilo od obdelovalne zemlje tukaj največ njiv, na katerih so gojili predvsem žitarice, krompir in zelje in to na 181 na. Omenjenega leta je bilo tukaj nekaj vinogradov (4,13 ha), ki so služili izključno domači porabi. Večina zemljišča te katastrske občine je bila v pašnikih (645 ha), ki so bili izključno na apnencu in zaradi tega predvsem primerni za ovoe, ki jih je bilo 617. Ovčereja in dokajšnje število goveda sta zahtevala več trave, kakor je je lahko dajalo zemljišče katastrske občine same. Kmetje so se zato pozimi posluževali za pašo travnih površin v Kaštelih, medtem ko so poleti gnali živino za nekaj časa tudi na oddaljene pašnike v notranjost Hrvatske Zagore. Za pašo so služili tudi hrastovi gozdovi (165 ha), iz katerih so tovorili v Primorje les za kurivo. Les in mlečni izdelki so bili v tem času edini tržni produkti prebivalcev zaselkov v Radošiču. Prve večje spremembe v gospodarstvo tega dela Zagorja je prinesla železnica. Po skoraj dve urni pes lioji so se predvsem mlajši vozili dnevhi) na delo v Split ali v cementarno. Dnevna migracija se je močno povečala po letu 1945, po tem letu pa se je okrepilo tudi odseljevanje v zaposlitveni center, kar je vplivalo tudi na kmetovanje. Vedno več njiv prerašča trava. Leta 1961 je bilo v Radošiču še 326 ha njiv, ki ležijo večinoma na srednjem delu polja. Zelene površine se širijo zlasti okrog naselij na severu, predvsem pa n letu 1961 povzročilo še močnejše opuščanje obdelave zemljišča in zmanjšanje števila živine, zlasti ovac. Tudi leta-1961 je največ zeml jišča katastrske občine Radošič pod pašniki (460 ha), kar gre predvsem na račun gozda (40 ha), medtem ko je bilo vinogradov še 35 hektarov. V Radošiču je še do danes edina gospidarska panoga kmetijstvo, ki je močno v upadanju zaradi izredno slabih prirodnih pogojev in pod v plivom populacijskih sprememb. V gospodarstv u , Kaste lov pa se prepletajo ekonomski vplivi treh gospodarskih panog, kmetijstva, industrije in turizma. Na eni strani kmetijstvo upada, na drugi strani pa se ob določenih pogojih močno intenzi-ficira in specializira, kar je do določene inere odvisno od drugih gospodarskih panog. Po letu 1925, ko so zgradili železniško progo do Splita, se je pričela tudi v tem področju živahnejša turistična dejavnost, ki je dosegla leta 1938 višek med olienia vojnama. Večje število turistov pa prihaja po osvoboditvi, v prvih povojnih letih predvsem s sindikalnim turizmom, v zadnjih letih pa vse/ bolj z individualnim domačim in tujim turizmom. Močno se je podaljšala turistična sezona, od 34 dni leta 1938 na 84 dni leta 1954. Oil leta 1960 pa do danes je bilo v Kaštelih domačih turistov samo enkrat več kot inozemskih, kar štirikrat več pa je bilo nočitev domačih turistov. Poleg gostinskih podjetij in domov raznih tipov so doslej vodili turizem predvsem zemljiški posestniki, ki so nudili turistom dokaj skromne pogoje. Predvsem so bili udeleženi pri prodaji svojih produktov turistom, zlasti vina, manj pri oddajanju postelj. Leta 1962 je bilo v turizmu zaposlenih v sezoni v vseh Dolnjih Kaštelih 672 ljudi. Šele v ,zadnjih treh letih se opaža tudi v ,tej smeri živahnejša dejavnost. Vse novogradnje, predvsem nekmetov, imajo v zgornjem nadstropju sobe za tujce. Samo tako se bo hitreje povečalo 11 število turistov in nočitev, saj so se le-te povečale v letih 1961—65 samo za okrog H o/o. V Kašte lanskem primorju ribištvo ni bilo nikoli močneje razvito, (v ribištvu je zaposlen okrog 1 o/o aktivnih prebivalcev), temveč je bila osnovna gospodarska panoga kmetijstvo. Nastanek prvotnih naselij se veže na izvire potokov na meji med apnencem in flišem. Taka lega naselij je pomenila tudi lego ob stiku dveh kulturnih kategorij, njiv in vinogradov na jugu ter travnega sveta v višjih legah, kar nam še potrjuje močno orientacijo prebivalstva v kmetijstvo. Šele v dobi najmočnejših turških vpadov v XV. in X\T. stoletju so fev dalci zgradili ob obali utrdlje, da bi zaščitili posestva in kolone. Sem so se priselili prebivalci sevemeje ležečih naselij, pridružili pa so se jim tudi številni priseljenci iz notranjosti. S tem se je položaj naselij glede na obdelovalno zemljišče spremenil, saj so le-ta ležala na njegovi periferiji. Kasneje je sledilo ponovno razseljevanje, posamezni kmetje so se naselili ob svojem zemljišču, večina kmečkega prebivalstva pa je ostala v obmorskih naseljih. Nove spremembe v zazidalno strukturo področja je prinesel gospodarski razvoj po drugi svetovni vojni. Ze pred to vojno, zlasti pa po njej, so domačini zidali hiše ob cesti Trogir—-Split in ob večjih poteh, ki vodijo od te ceste na sever. Večje prazne prostore med posameznimi naselji pa so zapolnili turistični objekti. V zadnjih letih opažamo zlasti v obravnavanih Kaštelih dve novi smeri zazidave. Domačini gradijo hiše severno od omenjene ceste, kjer je dovolj zemljišča za zazidavo in to eno ali celo dvonadstropne hiše. Vse zgornje nadstropje je namenjeno turistom. V teh primerili odpade povezava kmetijstvo — turizem, saj so ti zaposleni v neagramih gospodarskih panogah, zaradi česar nastopa nova povezava zaposlitve v industriji in turizmu. Drugo [>odročje zazidave je nekoliko širše od prvega. Hiše gradijo priseljenci s Hrvatske Zago-re, v največjem številu iz Radošiča. V kolikor imajo priseljenci možnost, kupijo tudi obdelovalno zemljišče in na njem intenzivno kmetujejo. Njihove hiše s pripadajočimi gospodarskimi poslopji so pritlične. Drugi priseljenci, ki možnost nakupa zemlje nimajo, pa si postavijo samo skromno bivališče ob železniški postaji tukaj v Kaštelu Starem, brez prif»adajočega zemljišča. Prav ob tej postaji zasledimo že celo naselje ta- kih hiš, manjše skupine pa vidimo še na opuščenem zemljišču v isti višini, kakor j« postaja. Se mnogo bolj intenzivno je priseljevanje v Kaštel Sueurac in v druga naselja v bližini industriji. Tam je pravzaprav V9e zemljišče že pozidano z enodružinskimi hišami. Podoba obravnavanega predela Kaštelanskega primorja ne hi bila zaokrožena brez omembe njegove prometne povezanosti. Na severni strani samih naselij Kaštelov vodi stara pot med Trogi-rom in Splitom. Ta je po betoniranju dobro služila vse do pred nekaj leti, ko se je izredno razmahnil avtomobilski turistični promet. Leta 1964 je med to cesto in železnico na severu stekla nova avtomobilska cesta, ki je na polovico prerezala obdelovalno zemljišče. Podvozov na vsem tem področju ni, zato je prevoz po tej cesti za tamkajšnje prebivalstvo v turistični sezoni izredno velik problem. Pred štirimi leti je bila popravljena cesta iz Kaštelov na Radošič, kar je tem naseljem odprlo možnost dnevne migracije zaposlenih ob kolikor toliko normalnih pogojih. Do uvedbe j>ogostih avtobusnih zvez med Trogiroin in Splitom je bila tudi za potniški promet najvažnejša železnica. Na postaji Kaštel Stari so vstopali delavci za Split in cementarno, zlasti pa je odšlo s te postaje veliko kaštelanskega vina. Danes prihajajo z v lakom sem turisti, na delo se z vlakom vozijo delavci z Zagore. medtem ko je trgov ina z vinom usmerjena z avtomobili na domače tržišče. LITERATURA IN VIRI 1. Milojevič Z. Borivoje: Dinarsko priniorje i ostrva. Beograd 1933. 2. Kos Lucijan: Pomorska privreda splitskog kotara. Anali Jadranskog instituta, svczak 2. Zagreb 1958. 3. Štahou Josip: Turizam i ugostiteljstvo na podnirju severne i srednje Dalmacije. Anali Jadranskog instituta, sveža k 2. Zagreb 1958. 4. Juras Ivo: Kaštela u godinama rata. Split 1920. 5. Regionalno prostorni plan kotara Split. Split 1964. 6. Popis stanovnistva 1961. Knjiga XVI. (V eličina i izvor prihoda domačinstava). Beograd 1965. 7. Popis stanovnistva 1961. Knjiga XIV. (Stanovništvo prema aktivnosti i delatnosti). Beograd 1965. «I. Popis stanovnistva 1961. Knjiga XII. Migraeiona obeležja stanovnistva). Beograd 1965. 9. Popis stanovnistva 1953. (Stanovnistvo prema delatnosti). Avguštin Lah Sodobna Etiopija Etiopija je med najstarejšimi samostojnimi afriškimi državami. Celo najstarejša je glede na 2500-letno neprekinjeno neodvisnost in samostojnost razvoja, ki ga je pretrgala samo petletna fašistična okupacija med drugo svetovno vojno. Na visoki planoti, obdana s puščavami in tropskimi gozdovi, je bila kot nedosegljiv otok svo- bodnega sveta sredi kolonialnega sistema. Ohranila je mnoge zgodov inske karakteristike in staro kulturo. Med to pa se meša marsikaj novega, modernega in tako postaja dežela, kjer ..trinajst mesecev na leto sije sonce", še bolj zanimiva. O Etiopiji je pri nas malo zapisanega. \ tej prijateljski dežieli, s katero imamo razvite gospo- 12 rlarske, kulturne in politične stike, dela že vrsto let večja skupina naših strokovnjakov raznih strok. Leta 1965 sta mi republiški in zvezni sekretariat za prosveto in kulturo omogočila, da sem v okviru s kulturno konvencijo določenih stikov obiskal to deželo ,.na afriški strehi" in jo precejšen del prepotoval. Za to izredno možnost se jima najlepše zahvaljujem. Barvni diafilm 7. izvirnimi motivi, ki ga je založil Sava film. nam lahko koristi, da bo podoba Etiopije v tej monografiji še stvarnejša in več dimenzionaIna. L TZ ZGODOVINE ETIOPIJE Čeravno se nahaja Etiopija v visoki in odmaknjeni vzhodni Afriki, so njeni prebivalci že v starem veku vzdrževali stike s sosednjimi narodi. Homer je o starem ljudstvu Etiopije zapisal, da so ..nedolžno pleme ... ogorele polti". Hesoid je Etiopce štel za „visoko čustveno" ljudstvo, Herodot pa za ..najbolj pravično". Etiopija se večkrat omienja v delih antičnih piscev in tudi v stari zavezi svetega pisma. Etiopci so trgovali s Feničani, z Grki, Egipčani in drugimi ljudstvi Sredozemlja ali Bližnjega vzhoda. Etiopijo so v Irfiavni preteklosti imienovali Kuš fCush), Kušč fl\iushy), Aitopia ali Aitopis. Vse kaže, da so Etiopci tedaj bivali tudi v pokrajinah severneje od sedanjega ozemlja države. Od 7. stol. pne. so se med polnomadske pastirje in primitivne poljedelce začeli naseljevati Semiti z južnega dela Arabskega polotoka (iz .Temena). Ti priseljenci so se imenovali „flašahat" in sodijo, da iz tega imena izvira tudi staro ime ,.Abesinija" (ki ga Etiopci ne uporabljajo za imenovanje svoje dežele). Nekako v 3. stol. pne. se je razvilo novo središče države — Axum; grški zapiski iz 1. stol. opisujejo, da je bilo ..Eritrejsko morje" jiomembna trgovska smer, Axum pa je — odmaknjen okoli 300 km od morja — postal zbirališče slenove kosti za širšo afriško notranjost. Axuui se je razvil v središče velikega kraljestva. Iz tistih časov so se ohranili spomeniki: obiskovalec Aksuma lahko občuduje 21 m visok kamnit obelisk v spomin kraljice Sabe, ki je izklesan iz enega samega kosa, ob njegovem v znožju pa leži drugi, žal, razbit, ki je bil visok 53 m. Enega pa so odpeljali Italijani. V Aksumu se je razvil tudi stari etiopski jezik ge*t?z; v vsakdanji rabi so ga opustili že pred dobrim stoletjem, ohranil pa se je v verski literaturi in v cerkveni rabi. podobno kot latinski v Evropi. Etiopska zgodovina povezuje razvoj dežele z zgodovino dinastije. Etionska kraljica Saba se je zvezala z jeruzalemskim kraljem Salomonom (980 pne); njun prvi potomec je bil Menelik T. Sedanji cesar Haile Selassiie (roj. 1892, cesar od 1930) je potomec kralja Sahle Selassie in je 255. vladar iz potomstva Salomona in Sabe. (Vmes so vladarji izhajali tudi iz drugih dinastij ali družin.) Do začetka 4. stol. so pogansko ljudstvo te dežele v dobršni meri pokristjanili. To je okre- pilo vplive, ki so prihajali s severa. Tudi aksum-ska literatura (cerkve, obeliski) kaže značilnosti arabske arhitekture. Vendar je pokristjanjevanje, ki ni bilo povsod enako intenzivno, povzročilo bistvene razlike v pojmovanju in celo v življenju ljudi. V 6. stol. so se Jemeniti začeli upirati pritisku krščanstva v svoji deželi. Aksumski kralj Kaleh je z vojstko sicer obnovil oblast nad to deželo, vendar ne za dolgo. Eden etiopskih guvernerjev, Abreha. je organiziral pohod na Meko (vojna slona), toda posledice so bile prav nasprotne od tega kar je pričakoval. Razvijajoči se islam je združil Arabce, ki so v odločnem boju zmagali. Rdeče morje je odtlej ločnica dveh ljudstev in dveh kultur. .Muslimanska ekspanzija v arabskem svetu je s severa, zahoda in vzhoda zasenčila Etiopijo in o mas'ednjih stoletjih etiopska zgodovina malo govori. Kaj več je znanega le o razvoju dinastije in o veliki vlogi Aksuma, kjer so kronali vladarje. Šele v srednjem veku so portugalski pomorščaki in vojaki, ki so vzpostavili tudi oporišča v Somaliji, ponesli v svet nove vesti o Etiopiji. Portugalski poskus podrediti si to deželo (v 16. stol.) ni uspel. Etiopija je ostala neodvisna tudi pozneje, ko so kolonialisti osvajali kos za kosom Afrike. V 19. stol. je propadla vrsta osvajalnih poskusov. Britanci so že leta 1840 začeli prodirati v Somalijo, in medtem ko jim je do leta 1888 uspelo vzpostaviti protektorat nad to deže'o, so Etiopci zavrnili njihov pritisk. Uprli so se tudi Egipčanom. V tem delu Afrike so osv ajali tudi Italijani. Leta 1881 so zavzeli Assab v Eritreji in štiri leta pozneje Massavvo. Toda leta 1886 jih je etiopski vladar Menelik II, s številno vojsko pri Adovvi odločno porazil in tako preprečil njihovo nadaljnje prodiranje v Etiopijo. Italija je tedaj ob Rdečem morju osnovala kolonijo Eritrejo. Leta 1894 so 1950 do 1960 deželo dala pod skrbniško upravo Italije. Leta 1954 so vrnili Etiopiji jugovzhodno provinco, ki so jo leta 1942 po vojnem dogovoru prevzeli v upravo Britanci. Etiopija dovoljuje po posebnem sporazumu, da somalijski pastirji hodijo določeno letno dobo past živino v obmejno etiopsko pokrajino. Sredi 1960 je Somalija postala neodvisna in so jo razglasili za republiko. Razmejitev med Somalijo in Etiopijo pa je ostala vzrok incidentov in sporov med deželama. Ti so bili posebno močni v letih 1962 do 1964. ko so prerasli celo v širši obmejni spopad. Spomladi 1964 je posredovala Organizacija afriške enotnosti in spor uredila, ni pa mogla preprečiti vzrokov. V etiopski vzhodini provinci Harar namreč živi precej Somalijcev. Vprašanje združitve Somalijcev (tistih, ki žive v samostojni državi, v Etiopiji in v Keniji) je bilo na konferenci vlad afriških držav v Addis Ababa maja 1963: Somalija je odstopila od ozemeljskih zahtev, terjala pa je ustrezno avtonomno rešitev za Somalijce. Etiopija je zagovarjala ustvarjanje afliške enotnosti kot jiodlago za odstranjevanje razlik in neskladnih razmejitev. Konferenca OAE je leta 1964 po daljših razpravah sprejela resolucijo o nespremenljivosti mej. Neodvisnosti pa še ni dobila francoska Somalija (22 tisoč km2 z 8T tisoč prebivalci, od katerih je 32.000 Danakilcev, to je Etiopoev, 21.000 pa Somalijcev), za kar se potegujeta obe državi. Džibuti je tudi končna postaja za etiopsko železnico in pomembno izhodišče na morje. Etiopija je dala konkretne predloge Franciji. Tako spremljajo sodobni razvoj Etiopije jKisIedioe razlikovanja in razmejevanja, ki jih je zasejal kolonializem na obrobju te tra-dicionabio neodvisne dežele. rr. ETTOPSKA POKRAJINA Etiopija privablja vedno več obiskovalcev, ker je pokrajina svojevrstno lepa in tropska klima zaradi nadmorske višine v večjem delu države ugodno modificirana. Osrednji del države je 2000 in več metrov visoko nad morsko gladino, glavni vrhovi pa sežejo tudi čez 4000 metrov visoko (Ras Dašan na SZ 4620 m). Velik tektonski jarek, ki se kot nadaljevanje globeli Rdečega morja sprva široko, skozi glavni del gorovij pa kot globoka prepoka zajeda s severovzhodne smeri, deli to višavje na dva dela; glavni severozahodni del je Etiopsko, jugovzhodni del pa Somalijsko višavje. V ožjem jugovzhodnem delu tektonskega jarka je v rsta velikih jezer, ker vode nimajo pravega odtoka. Jezero Avvasa, na primer, leži v kraterju ugaslega vulkana, ki je deloval v tej veliki tektonski prepoki. Ta jezera z okolico so pravi čudoviti naravni rezervati bujnega rastja in živalstva. Številne reke, posebno Modri Nil s pritoki, so gorsko planoto močno razrezale in izoblikovale gloIw>ke doline, vrhovi pa so marsikje ploski ali le blago zaobljeni in kažejo na prvotno obliko visoke planote. Osnova skladov teh gmot je krista-linska, nanjo pa so številni, zdaj že ugasli vulkani nabruhali plasti vulkanskega gradiva. Zato se v pokrajini, kjer prevladuje rumenkasti izprani Ia-terit (v pogojih tropske klime iz vsakršne petro-grafske osnove v daljši dobi nastanejo Iateritne prsti), vrstijo področja s črno vulkansko prstjo, ki je ohranila svojo izvirno strukturo. Poletne izdatne padavine odplakujejo rodovitno prst s površja in vode jo v ogromnih količinah odnašajo proti puščavskemu svetu, ki obdaja višavje (Modri Nil in druge reke). Z osrednje visoke planote obeh višavij se svet spušča na vse strani, posebno strmo seve ob tektonskih prelomih proti Danakilski planoti. Severni, zahodni, osrednji in južni deli Etiopije so gorati, jugovzhodni in vzhodni del pa sta pusti Ogadenska in Danakilska planota. Etiopija (z Eritrejo) meri 1,222.900 km2 in se ob 960 km dolgi obali odpira proti Rdečemu morju. Izhodišča na morje so Massavva, Assah in v francoski Somaliji Džibuti. Dolge meje povezujejo Etiopijo s Somalijo, Kenijo in Sudanom. Težko je na kratko opisati krajinsko podobo tako velike in raznolike dežele. Prevladuje savana z nizkimi vrstami trav in savanska bosta s skro- 14 mhim drevjem, Bujna in živo zelena v deževni ter skromna in rumenkasta v sušni dobi. Pokrajina nad 2000 m nad morjem je vse do planot v v išini 3000 m dokaj gosto poseljena: to so pašna področja, kjer gojijo veliko živine. Gozdne pokrajine so v južnih in jugozahodnih delili države: raste različno tropsko drevje, toda bujnih gozdov ("prave džungle) je malo. Naj dodamo, da v tem delu, predvsem v provinci Kaffa. samorodno raste kavovee. Potovanje po Etiopiji je zelo zanimivo. Zdaj imajo že nekaj dobrih cest, ki povezujejo Addis Ababo z razininii pokrajinami, čeprav se v deževni dobi s prometnimi sredstvi v marsikateri del države ne da priti. V sušni dobi je savana videti zelo skromna, marsikje domala gola in odkriva erodirane komplekse. Savana je podobna stepi, v kateri se med obsežnimi pašnimi površinami vrste polja. Vmes so vasi z okroglimi ali k vadrata-stimi, s slamo in ponekod s pločevino kritimi ..tukuli", kakor imenujejo preproste etiopske hiše. Zgrajene so iz drobnega lesa (ogrodje) in obložene z blatom. Posamezne družine imajo ločena bivališča. Tukuli so v nokrajini dostikrat razporejeni brez reda, gničasto. Takšne pa so tudi zgradlie šol in prodajaln. Gospodarskih jioslopij v pomenu samostojnih zgradb je malo: prebivalci pasejo živino okoli vasi, vsa druga gospodinjska opravila pa so preprosta in tako mletje (drobljenje) žita ali klanja živine opravijo kar na prostem. Naseljena je tudi savanska hosta. Vasi so navadno kot majhni otoki v takšni nokrajini. Drevje je zelo različno — od visokih drevesnih kaktej, ki ob jezeru Langano predstavljajo pravcati gozd, do goste grmičaste vcgetaciie ali običajnega znanega drevja. Takšni so tudi gozdovi, ki so jih nekoč že izkrčili ah požgali, pa so se gozdine površine spet same zarasle. Marsikje je taka bosta podobina podrastjo tropske džungle brez mogočnih dreves. To podobo pa dopolnjuje zelo pisano živalstvo: oh cesti srečaš trope opic. gazele pa tudi zveri in mrhovinarje. Domačini prodajajo strojene opičje in druge kože ter razne obrtne izdelke, ki jih tujci radi kupujejo, i S to slikovitostjo pokraiine se ujema tudi ugodna klima. Čeprav leži Etiopija v tropskem plasu, je "večji osrednji del dovolj visoko nad morjem, da je klima zmerna, podobna večni pomladi. Glavne kontraste predstavljajo amplitude med dnevnimi maksimalnimi in nočnimi minimalnimi temperaturami ter razlike med sušnimi in deževnimi dobami (predvsem od VI—IX). Domačini so te temperaturnim razlikam prilagodili: naj bodo moški ali ženske, čez obleko nosijo belo platneno ogrinjalo, ki si ga zavijejo tudi čez glavo in se tako zav arujejo pred vročino ali pred mrazom in pri tem tudi čuvajo obleko. Po deževju obdelujejo polja, do februarja pa imajo že prvo žetev. Po kratki (mah) deževni dobi (v času naše zgodnje spomladih pa je druga kmetijska sezona, ki traja do poletja. Tako pridelajo tudi dve žetvi. Klima je v večjem delu države ugodna za dobro počutje in ohranitev zdravja, zlasti ker je veliko sončnih dni. Po taksni kTimi slovi predvsem Addis AbaKa, ki je okoli 2500 metrov nad morjem in ima do 1500 mm padavin. Drugačne pa so razmere v niže ležečih pokrajinah, kjer pride do veljave tropska vročina. V vzhodnem delu je prav malo padavin, zato savana preide v polpuščavski in puščavski svet Danakilske kotline in Ogadenske planote. V jugozahodnem delu je padavin več in zato te omogočajo rast bujnejše vegetacije. < Koristni vplivi podnebja, ki smo ga opisali, so pomembni tudi za sosednje dežele. Obilne padavine v deževni dobi dovajajo vodo v Modri Nil in druge reke. ki napajajo puščavske afriške predele ter spreminjajo doline rek v rodovitne oaze, kjer si veliko afriškega prebivalstva zagotavlja kruh. Nil prinaša blagodati z višavja vzhodne Afrike. Med etiopskimi jezeri je največje jezero Tarna. Ni glolwiko. je pa slikovito in ob njegovem vzhodnem obrežju nameravajo zgraditi novo etiopsko središče. Prebivalci se prevažajo po njem s čolni iz papirusa. Iz jezera Tana odteka Modri Nil in se nekaj desetin km proč preliva prek mogočne stopnice v čudovit slap. III. PREBIVALSTVO ETTOPI.IE IN NJEGOVE NAVADE V Etiopiji še ni bilo popisa prebivalstva, temveč so opravljene samo cenitve: leta 1958 1964 1965 milijonov 20,0 22.2 22,6 To kaže, da je naraščanje prebivalstva na svetovni ravni: 1.7 do 1.8o/o letno, vendar ima Etiopija mlad populacijski režim s precejšnjo rodnostjo in tudi precejšnjo smrtnostjo. Povprečna življenjska doba ni daljša od 45 let. Po podatkih sovjetske akademije znanosti (Atlas narodov mira, Moskva 1964. str. 170 in karta 81) pa je nacionalna struktura takale (v tisočih): ti semitsko-hamitska skupina Sem iti: Amharci Tigrai Gurage Tigre Arabci in drugi Kušiti: Galla Somalijci Sidamo Danakilci drugi (Sahu, Agau. Bedža) 200 pilotska skupina 91 vzhodnosudanski narodi 130 indoev ropska skupina 17 drugi 37 vseh prebivalcev Etiopije 22,500 100o/o 22,225 99o/o 10.950 49o/o 2.070 9 o/« 510 460 90 5.200 23o/o 1.650 7 o/o 735 360 15 Etiopci so antropološko staro ljudstvo, ki je asimiliralo tudi Nubijce. Feničane. Semite in druge. Vse to je prispevalo k oblikovanju sedanje strukture in etiopske kulture. Seveda je v pogojih redkejše naseljenosti v goratih pokrajinah ohranjenih mnogo posebnosti in v takšnih okoliščinah so se razvile tudi različne plemenske skupine. Polovica prebivalcev so Amharci, ki žive na visoki planoti od Addis Ababe do najvišje gore Ras DaŠan. Pleme Galla živi zahodno in jugovzhodno otl Addis Ababe in šteje pičlo četrtino prebivalstva. Somalijci žive v vzhodnih niže ležečih pokrajinah. Etiopijci so skronuii in iskreni ljudje. 95o/o prebivalstva je nepismenega. Zato prenašajo izkušnje in spoznanja iz generacije v generacijo po izročilu, v* navadah in z religioznimi pojmovanji. Na približno 20 prebivalcev pride en svečenik. Po ustavi je pripadnost veri svobodna, vendar prisojajo etiopski koptski (ortodoksni krščanski) cerkvi precejšen pomen. To je monofizitska zgod-njekrščanska sekta, ki pojmuje boga samo v božji, ne pa tudi v človeški podobi. To pojmovanje so na haloedonskem ekumcnskem koncilu obsodili, vendar se je v tej in še nekaterih drugih deželah ohranilo. Ta religija je razširjena med Amharci in večjim delom drugih semitskih ljudstev. Ga-llasi so v glavnem muslimani, prav tako Somalijci in Danakilci. V zahodnem in južnem delu pa je še precej poganskih verskih pojmovanj. Vsaka narodnost ima svoje običaje, pa tudi jeziki se razlikujejo, kar nain predstavlja Etiopijo kot mnogonacionalno skupnost. Toda ni federativno zasnovana: uradni jezik je amhareki, v koptski cerkvi pa je v rabi staroetiopski že davno izumrli jezik ge'ez. Družbiene razmere v deželi nam kaže tudi lastništvo zemlje, ki je glavno proizvajalno sredstvo in daje skoraj tri četrtine nacionalnega dohodka: 40 o/o jo je v lasti cesarske hiše in rafov, 20 o/o jo imajo fevdalci in 15 o/o cerkev, dajejo pa jo v najem obdelovalcem. Le četrtino zemlje imajo kmetje (ali vaške skupnosti), ki imajo odločno večino med prebivalci. Sedanji vladar je v deželi uvedel ustavni in pravni sistem, ki jamčita prebivalcem državljanske pravice in način za njihovo uveljav ljenje. To je velik napredek za Etiopijo, kjer so tradicije še močno žive. V Etiopiji so ohranili julijanski koledar; njihovo leto se začenja septembra, štetje pa je za 7 let in 8 mesecev za našim koledarjem. IV. KMETIJSTVO IN GOZDNO GOSPODARSTVO Etiopija je kmetijska dežela. Pridelujejo kavo, bombaž, žito, zelenjavo, oljna semena in sadje, ki dajejo glavne izvozne presežke: 50o/o kava, 13 odstotkov oljna semena itd. Obdelujejo 11,5 mili j. hektarov površin, kar je 9,7o/o ozemlja države, pašne površine znašajo 57°/o, neizkoriščenih in neproduktivnih tal je 29,lo/o, gozdov pa 4,2o/o. Kmetijstvo je zelo odvisno od narav nih pogojev. V nižinah do 1800 m nm (kola), ki so slabo obljudene, pridelujejo v pogojih tropske klime (vroče, deloma vlažno) koruzo, bombaž, tobak, vendar še to bolj v manjših kompleksih. Glavna kmetijska proizvodnja je v nadmorskih višinah 1800 do 2400 m (voina dega), kjer je tudi naselitev na ¡gostejša. Tam pridelujejo proso (vrsta ..tef"), pšenico in druge vrste žita, sadje, vrtnine in hkrati goje veliko živine. V pokrajinah Kaffa (.IZ), Sidamo (J) in Ilarar (V od Addis Ababe) je glavni tržni pridelek kava. Kavovec, grmičasta ali nizkodrevesna rastlina, raste samorodno in je v tej deželi doma (Kaffa). Goje jo tudi plantažno. Za pridelovanje kave izkoriščajo 3,7o/o površin. V višjih legah (nad 2400 m, dega) so tudi še posamezna obdelana polja, vendar prevladuje živinoreja. Naseljenost se z višino redči. Poljedelstvo je še tehnično nerazvito; polja obdelujejo z motikami in drugim ročnim orodjem. Živine večinoma ne izkoriščajo niti za obdelavo polj. ne za tovorjenje ali vprego, pa tudi gnojenja skoraj ni, ker se živina pase po savani v okolici naselij in nimajo hlevov ali ograjenih pašnikov. Napredek v obdelavi ovira odvisnost >d uvoza tehničnih in kemičnih sredstev, a tudi družbeni odnosi. Najemniki zemlje, ki morajo oddajati zemljiškim lastnikom znaten del pridelka, niso zainteresirani za večjo proizvodnjo od tiste, ki ustreza njihovim minimalnim potrebam. Največ se jejo žito; iz tefa (prosa) izdelujejo nekvašen, po obliki debelim omletam podoben kruh „ind-žiro", ki ga jedo tako, da ga pomakajo v doma pripravljen rastlinski sok. V dveh mesecih, ko se iz verskih razlogov postijo (marca in aprila okoli 60% prebivalcev koptske vere ne uživa nobene hrane živalskega porekla), je to njihova skoraj edina hrana. Precej sadd tudi fižola, graha in soje. Ponekod imajo ob hišah nasade posebne vrste banan (pravijo: neprava banana); ta ima odebe-ljeno korenino, katere meso je sladko in sočno, zato [>o potrebi odkopljejo prst ob korenini, jo del odkrhnejo in tako dobe hrano, ki daje tudi dovolj soka. Žito sejejo na štirih petinah njiv — proso, pseinico, durro, ječmen, koruzo idr. Pridelek se giblje od 7 do 8 q/ha, kar je posledica skromne obdelave in še vedno nerazvitega kolobarjenja, predvsem pa pomanjkanja gnojenja, ki bi na izpranih prsteh bilo zelo koristno. Kljub vsemu v Etiopiji na obsežnih površinah pridelajo skupno 5 do 7 milijonov ton žita (koruze okoli 700.000 t, ječmena pa še za 10 o/o več). Med poljedelskimi kulturami je važen še lan (v višjih legali, 106.000 hektarov, 54.000 ton semena), bombaž (v sub-tropskih področjih. 25.000 ha), sladkorni trs, krompir, fižol, ricinus, arašidi, sezam idr. Oljnih semen — zanje izkoristijo 6 o/o orne zemlje — pridelajo letno 350 do 400 tisoč ton. Produkcija kave se giblje od 88.000 (1958) do 134.000 ton (1964), vendar pomeni glavno izvozno blago in dohodek Etiopije. 16 Živinoreja je po številu živine videti kot močna kmetijska stroka, kar pa v ekonomskem pomenu ni. Je izrazito ekstenzivna, pašna. Goje govedo vrste zebu in druge domače živali; goveda okoli 25.3 milijona glav, blizu 25 milijonov ovac, 18 milijonov koz, 1,3 milijona konj, 4,3 milijona mul, 3,7 milijona oslov, 1 milijon kamel ter dokaj perutnine. V deževni periodi in neposredno po njej je živina primerno hranjena, v sušni dobi pa izgubi znaten del teže. Manjka vode za napajanje. Gov edo je majhne rasti. Kravje okoli 8 milijonov, a dajejo malo mleka. Mesa jedo domačini zelo malo. predvsem ob praznikih, v glavnem kar presno neposredno po klanju, ki je v vasi pravcati obred. V" modernih klavnicah koljejo živino za izvoz. Ribe love predvsem v Rdečem morju, ki pa je znano po številnih vrstah in sorazmerno majhnih količinah rib. Predelov alnice so v Assabu in v Massawi. Riba se še ni uveljavila niti v izvozu niti v prehrani prebivalstva, vendar so leta 1962 iztržili za predelane ribe 13 milijonov etiopskih dolarjev. Gozdov in grmičevja je v Etiopiji 4.2 milijona hektarov ali v celem 3,4o/o (statistike variirajo do 4,2 o/o po raznih virih). Omenili smo že, da so predvsem v vlažnem južnem, jugozahodnem in zahodnem delu države. V njih rastejo številne vrste drev ja komercialnega pomena. Leta 1963 so se žaga I i 23,1 milij. m3 lesa, od tega 1.1 milij. m3 iglavcev. Les je tudi glavno gorivo. Gospodarjenje z Jgozdovi ni urejeno, zato so marsikje izsekali preveč drevja. Nasprotno v okolici Addis Ababe pogozdujejo z evkaliptom. V gozdovih jn gozdnih savanah živi zelo pisano živalstvo, ki je za tuje turiste svojevrstna atrakcija. Ne pravijo zastonj, da je Etiopija velik naravni park. V reki Awash žive nilski konji, v Nilu krokodili, zelo veliko je pisanih ptičev. Sicer pa živijo poleg levov (lev je etiopski simbol), leopardov, divjih mačfc in slonov še divje koze, antilope, gazele, zebre in raznovrstne opice. V. IZKORIŠČANJE NARAVNIH BOGASTEV Za Etiopijo velja značilnost velikega dela Afrike: nedvomno ima pomembna naravna bogastva, kar pričajo kristalinski skladi, ¡ugasli vulkani in že odkrita nahajališča, vendar je vse še premalo raziskano in izkoriščeno. V zadnjem desetletju delajo v Etiopiji številne ekipe geologov V Etiopiji so tudi za sadjarstvo dobri pogoji. Uspevajo banane, agrumi. ananas, samorodne olive, maingova drevesa in drugo drevje. Precej sadja tudi izvozijo. Toda tudi v etiopskem kmetijstvu je opaziti napredek. Postavili so nekaj eksperimentalnih postaj — na primer J od glavnega mesta pri Debre Zeit ter v okolici jezera Avvasa. Tam so pri urejanju novih kmetijskih obratov sodelovali tudi naši kmetijski strokovnjaki. V središču pokrajine Kaffa, v Jimmi, deluje kmetijska šola. v Alamavi višja kmetijska šola. Osnovali so okoli 40 zglednih postaj, ki širijo spoznanje o tehničnem napredku. Urejajo moderne plantaže. Naj navedem še uradne podatke o rasti kmetijske proizvodnje; izhodiščni indeks 100 je povprečje za leta od 1952 do 1957: 1963/64 126 128 1963 8-900 in rudarjev, med katerimi so tudi mnogi naši strokovnjaki. Najdragocenejši etiopski vir je zlato, ki ga pridobivajo (kopljejo ali izpirajo iz peska rek) že več stoletij. Nahajališča in rudniki so kar v ]>etili provincah, glavni pa je v Adoli (Kibre Mengist, kakih 470 km južno od glavnega mesta). Vrednost proizvodnje je presegla že 5 milij. etiopskih dolarjev. Pri Akobo (JZ od A. A.) je poleg zlata tudi baker. Dragoceno bakrovo rudo so odkrili v šestih provincah. Pri Viubdo (Z) že tri desetletja obratuje rudnik platine, ki so jo odkrili še v provincah Gojjam in Sidamo (JZ). Etiopija ima tudi nikel. svinec in kositer. V štirih provincah so odkrili železo (lateriti). Ni pa premoga, zlasti ne za koksiranje, temveč le nekaj nahajališč lignita. Od nekovinskih rudnin pa »o pomembni skladi apnenca, soli, gline, nitratov, fosfatov. Zadnjih deset let so dali precej sredstev za raziskovanje naftonosnih plasti v pokrajinah ob Rdečem morju ter v provinci Ogaden (V). Leta 1959 so sklenili pogodl>o z nemško naftno družbo, leta 1963 pa so obnovili pogodbo z Mobil Petroleumom Co. Etiopija tudi sama investira. Težke industrije nimajo, rudarstvo pa je šele v prvi fazi razvoja. Zaradi nerazvitega transporta — je praktično le hararsko rudarsko in kmetijsko področje povezano z železnico do morja. Rude še ne prinašajo dohodka, uvažajo pa naftne derivate, nekovinske rudnine, železo in jeklo, steklo in kemikalije poleg finalnih proizvodov. Načrtujejo razvoj proizvodnje umetnih gnojil (fosfati, nitrati), sode, žvepla in žveplene kisline, železa itd. Za to je pogoj razvoj energetike; leta 1963 so imeli instaliranih 111.100 k\V (64.000 k\V proizvodnja hrane celotna agrarna proizvodnja 11 kmetijstvu Ta pa že nekaj podatki o ulovu leto 1959 ulov rib ton 34.700 1960/61 1961/62 1962/63 115 121 124 116 122 125 navadno štejemo tudi ribolov, let nazaduje, kakor to kažejo rib: 1960 1961 1962 19.100 17.200 14.000 17 hidroenergetskih), proizvedli pa so 177 milijonov kWh. Glavna HE je Koka na reki Avvasli; s francoskimi podjetji so se dogovorili za gradnjo še dveh 11E na tej reki. VL INDUSTRIALIZACIJA ETIOPIJE Dele/, industrije je znašal v bruto dohodku leta 1957 1,3o/o in leta 1965 okob 5«/o. Leta 1962 je bilo v Etiopiji 164 podjetij s pet in več zaposlenimi. v katerih je delalo 32.600 ljudi. Skupna vrednost proizvodnje je znašala 128,9 milijonov etiopskih dolarjev. V teh podatkih niso zajeti mlini, v katerih koristniki meljejo sami, niti čistilnice kave in žita niti čevljarstva in krojaštva. Leta 1964 so namleli strojno le 23.000 ton moke. proizvedli 68.000 ton sladkorja in melase, piva (1963) 98.000 hI. 390 mibjonov cigaret. V predilnicah so imeli 115.000 vreten, proizvodnja je znašala 5.500 ton liombažne preje. Tkalnice so imele okoli 2000 statev. Hlodovine so nažagali 44.000 m3. Proizvodnja cementa je znašala leta 1964 44.000 ton. Največ industrije je v Addis A l>a hi in v Asmari. Podatki kažejo začetno stopnjo industrializacije dežele, kjer sta glavni tekstilna in živilska industrija. Vse stroje in naprave uvažajo, prav tako vozila, surovine in tekstil za okoli 20 milij. USA dolarjev. Od celotnega uvoza leta 1959 je znašala vrednost strojev in orodja 7 75 milijonov USA dolarjev ab 9.4o/o, kovinski in elektro material je bil udeležen s 6,8o/0, vozila in deli z ll,6"/o, uvažali pa so še cement, steklo, kemikalije. instrumente in veliko vrst potrošnega blaga. Razvoj industrije nameravajo opreti na izkoriščanje naravnih bogastev, zato intenzivno raziskujejo geološko strukturo in nahajališča rud. S kredite mi in ob pomoči ZSSR so z zgraditvijo rafinerije nafte (ka|»aciteta 0,5 mibjonov ton) predvideli zadovoljitev vseh domačih potreb bencina. plinskega olja in gospodinjskega goriva. Razvijajo steklarstvo, imajo že osnovo sodobne papirne industrije, izdelujejo vžigabce (v Asmari), cement (v Addis Ahabi in v Dire Davvi) itd. Industrializacija terja načrtnost v gradnji in razmeščanju objektov za izkoriščanje naravnih bogastev. Zato so izdelali 20-letni program razvoja za dobo 1963—1982. po katerem bi ob 4,3 do 5,8 letni stopnji razvoja v začetku .devetdesetih let dosegli 2.65 kratno povečanje brutto proizvodnje. Prvo planirano razvojno obdobje je trajalo od leta 1957 do 1961; tedaj so zastavib novo <1oIm> razvoja dežele. V drugem petletnem planskem obdobju (1963—67) so namenih za razvoj industrije 22.2o/0 investicijskih skladov, za kmetijstvo 2l.3o/o. za lov. ribolov in rudarstvo 4,5<>/o, za transport in komunikacije 14,7%, za stanovanjsko graditev 15,3o/o, investicijska rezerva je leto 1948 1958 v milij. etiop. dolarjev uvoz 112.5 187,5 izvoz 82,5 157,5 bita odmerjena s 6,^0/0. V petih letih so za invA-4 sticije namenili okoli 580 milij dolarjev USA. Pri tem sodelujeta domači in tuji kapital. S kreditno politiko spodbujajo tudi naložbe privatnega kapitala; tako je oproščen carine uvoz industrijske ui kmetijske tehnike, spodbujajo razširjeno reprodukcijo s sodelovanjem tujih investitorjev, dovoljujejo nakup in posest zemlje za industrijske namene, dajejo ugodne srednje in dolgoročne kredite (Etiopska banka za razvoj), etiopska ustava ne določa nacionabzacije. Ive ta 1963 so sprejeli zakon, ki tuji kapital za prvih 5 let oprošča vsakršnih dajatev. Etiopija in ZDA sta sklenib sporazum o investiranju, ki določa možnosti privatnega investiranja na osnovi državnih programov Etiopije. Tako je Etiopija postala intere-santna za tuji kapital, pa tudi za strokovnjake in znanstvenike, ki sodelujejo pri uresničevanju tega programa. Prvi kooperacijski projekt s tujim kapitalom je bila francosko etiopska železnica Džibuti — Addis Ababa. Zdaj dela v tej deželi vrsta tujih družb in podjetij, med njimi letalske in pomorske, zavarovalnice, banke, petrolejske in druge. Mednarodno strukturo kapitala ima sladkorna tovarna v \V011ji, cementarna v Dire Davvi, tekstilna industrija v Rahar Daru in Addisu, Paste-urjev institut. Od ZDA in mednarodne banke je Etiopija dobila v obdobju 1951 do 1960 okoli 22 niibj. USA dolarjev pomoči za razvoj prosvete, zdravstva in drugih služb. ZDA so glavni zunanji partner v Etiopiji — pri razvoju in v trgovini (18 0/0 etiopskega uvoza, 39"0/0 etiopskega izvoza), pri kartiranju dežele, pri šolanju kadrov itd. Pomembno pomoč dobiva Etiopija tudi od Jugoslavije in Sovjetske zveze. Jugoslavija je ineil drugim dala težko opremo za rudnik zlata v Adoli in opremo za cementarno v Addisu. Drugi partnerji so še ZR Nemčija, Itahja, Izrael, Francija, Velika Britanija, Švedska in druge dežele, tudi socialistične. Vse več je pogodb na osnovi enakopravne dehtve dela in sodelovanja. Do leta 1963 je Etiopija dobila od svetovne banke 83,25 inibj. dolarjev posojila za gradnjo modernih cest. VII. TRANSPORT IN TRGOVINA V etiopskem gospodarstvu, zlasti v kmetijstvu prevladuje naturahia sanioprehranitvena proizvodnja. Etiopci so skromni pri hrani, obleki in drugih zahtevah. Toda napredek spodbuja razvoj blagovne proizvodnje, delitve in menjave, povezovanje Etiopije z drugimi deželami in razvoj zunanje trgovine. Postala je nujnost za etiopsko gospodarstvo, ki se je začelo razvijati in obeta nove možnosti za sodelovanje z drugimi deželami. Zato zadnjih 20 let zaznamujejo dinamičen razvoj izvoza in uvoza: 1961 224,1 188,6 1962 257,0 199,6 1963 275,7 222,2 1964 307,1 262,6 ia Ivoiikor uspešnejši so bili pri izvozu primernih proizvodov, toliko večji je mogel biti uvoz; razliko so krili s krediti in pomočjo. Etiopija pa je že v začetni fazi industrializacije naredila nekatere strukturne spremembe v uvozu, zdaj sama proizvaja sladkor, cement, bombažno prejo in druge proizvode, ki jih je pred leti uvažala. Ne gre pa za velikanske količine teh proizvodov. Med uvoženim blagom prevladuje tekstil. Leta 1954 je znašala potrošnja 54 milij. kv. jardov (okoli 45 milij. m2); zdaj eno desetino potreb krijejo z lastno proizvodnjo. 70o/0 količine uvoženih vrst blaga dobijo iz ZDA, Italije, Japonske, ZR Nemčije, VeUke Rritanije in Indije. Pozitivno zunanjetrgovinsko bilanco ima med temi deželami Etiopija samo z ZDA (1962: uvoz 46,8, izvoz 78,5 milij. et. dolarjev). Japonska, ZR Nemčija in Indija malo uvažajo iz Etiopije. Na afriški celini kupuje Etiopija določeno blago le v ZAR, Sudanu in Keniji. Med izvoznim blagom Etiopije je na prvem mestu kava: leta 1963 je njena vrednost predstavljala 49,7 o/o izvoza in se giblje že vrsto let okoli polovice vrednosti izvoza. Pomembnejše izvozno blago so oljna semena (12,7o/o) in stročnice (7,4o/o), kože drobnice in drugih živali, zmrznjeno in konzervirano meso in različno sadje, sicer pa je izvozni seznam blaga še bolj dolg in v njeni prevladujejo primarni proizvodi. Četrtino izvožene kave prodajo v ZDA, okoU 30o/o v dežele Bližnjega vzhoda in 30o/0 v Evropo. Struktura zunanje trgovine se bo nedvomno še spreminjala, kajti že v tem j>etletnem planu obetajo nadaljnje povečanje industrijske proizvodnje. Napredek blagovne proizvodnje terja razvijanje transporta in komunikacij. Etiopija ima zelo pomanjkljivo železniško mrežo (1092 km); glavna proga veže Addis Ababo in Džibuti, od /84 km proge je speljane po etiopskem ozem Iju 694 km. Drugi del mreže pa so proge v Eritreji: Massavva—Asmara (118 km) in Keren—Agordat (190 km). Od Massavve do Asmare je speljana žična železnica, ki se na 75 km dolžine vzpne za 2326 m. Veliko večjo vlogo kot v potniškem imajo te železnice v tovornem prometu. Cest je v Etiopiji 22.354 km, vendar je le okoli 7000 km uporabnih v vseh sezonah za prevoz, ostale pa samo v sušni dobi. Asfaltiranih cest je okoli 800 km, toda to mrežo vsako leto širijo. Od Addis Ababe vodijo stalne ceste le do Massavve — 1166 km (mimo jezera Tana, skozi Gondar, Aksum in Asinaro, pa tudi direktno v poldnev-mški smeri po vzhodnem robu višav ja čez Dese) in do Assaba — 861 km. V nobeno drugo smer nimajo vse leto uporabnih cest, po katerih bi mogli potovati do etiopskih meja. Od Addisa do zahodne meje popelje cesta le do pol pota (Le-komt 331 km, Jimma 335 km), na jug pa tudi približno tako (Kibra inengist ali Adola okoli 470 km), na vzhod pelje vse leto le železnica. Razdalje premagujejo z razvito notranjo letalsko mrežo do vseh lokalnih središč. Motorizacija je še slabo razvita. Leta 1956 so imeli le 8.000 motornih vozil, leta 1964 pa 14 tisoč osebnih in 6.600 drugih vrst avtomobilov. V etiopskih lokah je leta 1963 pristalo 3.120 ladij, ki so pripeljale 300.000 ton, naložile pa 394.000 ton blaga. VIII. IZOBBA2EVANJE, KULTURA. ZDRAVSTVO To poglavje le redko vključimo v družbeno geografski opis dežele, vendar je za poznavanje Etiopije zelo koristno. Začnimo s statistikami o šolah (podatki za leto 1963): Vrsta šol Število šol Učiteljev Učencev Opomba osnovne 1.466 7.006 338.361 (88.670 deklic) srednje 62 1.831 11.927 (1.638 deklet) tehnične 21 292 5.497 učiteljišča 9 69 1.344 visokih šol 7 178 1.626 (80 deklet) specialnih šol 14 85 2.269 (805) Podatki očitno govore: sedaj je pismenega okoli 5 do 6o/o prebivalstva (1.3 milijona), zato štejemo število učencev osnovnih šol za sorazmerno majhno (v Jugoslaviji, ki ima desetino manj prebivalstva od Etiopije, imamo v osnovnih šolah 3 milijone učencev; upoštevati seveda moramo tudi daljšo dobo šolanja). Osnovnošolsko mrežo bodo morali v Etiopiji še podeseteriti in vse to je odvisno od gospodarskega napredka. Navedeno število tudi ni popolno, ker prirejajo osnovne tečaje tudi cerkvene organizacije; teh šol je več sto. Druga značilnost je majhno število deklic v šolah in nerazvitost srednjega šolstva. Vendar je vse to, kar Etiopija že ima, uspeh razvoja v najnovejši dobi; kakšen pomen pripi- sujejo napredku na tem področju, kaže tudi, tla vodi v vladi resor izobraževanja cesar osebno. Njegova zasluga je tudi, da je Addis Ababa dobila leta 1961 univerzo in tla okoli 2.000 študentov iz Etiopije študira na univerzah v tujini. Razvoj šolstva ovira pomanjkanje učnega kadra, zato v Etiopiji pomaga več sto tujih učiteljev. Leta 1964 je v Etiopiji izhajalo 9 časnikov; pet glavnih je imelo naklado 34.000 izvodov. Leta 1962 so imeli 150.000 radijskih sprejemnikov. V Etiopiji so začeli prizadevno razvijati tudi zdravstveno službo. Leta 1961 so imeli 230 zdravnikov — enega na 96.000 prebivalcev, dentistov 14, 49 medicinskih sester in 52 farmacevtov. Zato so prijateljske dežele priskočile Etiopiji na 19 pomoč e svojimi zdravstvenimi delavci in opremo. V Addis Ahabi deluje bolnišnica, ki jo je zgradila, opremila in ji dala na voljo zdravstveni kader Sovjetska zveza, sodelujejo pa v Etiopiji med drugimi tudi jugoslovanski zdravniki in drugo zdravstveno osebje. IX. ADDIS ABABA — RDEČI CVET V začetku tega desetletja je bila Addis Ababa sicer glavno mesto, a na pogled le velikansko naselje, zdaj pa se izredno naglo razvija v moderno mesto z lepimi zgradbami. Arhitektonsko najlepše so zgradbe mestnega sveta, organizacije afriške enotnosti, zunanjega ministrstva, državne banke, gospodarske zbornice, bolnišnice in druge. Addis Ababa šteje okoU pol milijona prebivalcev. Kot v vseh deželah z intenzivno preobrazbo tudi tu mesta, poselwio Addis Ababa, rastejo zelo hitro. Etiopija pri tem izkorišča dosežke sodobne urbanizacije, arhitekture in načrtovanja. Addis Ababa — ime v amharščini pomeni ,,rdeči cvet" — leži 2500 m nad morjem in ima čudovito klimo. Mesto večne pomladi ima le do 137 deževnih dni, toda tudi večino teh dni posije sonce, ki sioer triplo greje. V prejšnjih dobah so etiopski vladarji živeli v Aksumu, Lallibelli, Gondarju, Ankoberu, Debre Berhamu. Vara J i batu in drugod. Prvotno ime Addisa je bilo „Phinphinnie". Menelik II. je po bitki pri Adowi prenesel vladarski sedež na M. Entoto, od tam pa v Addis Ababo. Zaradi naraščanja mesta in nenačrtnega gospodarjenja z gozdovi, so veliko drevja v okolici izsekali, pa so že razmišljali o preselitvi prestolnice. Tedaj so na predlog francoskega strokovnjaka začeli v okolici nasajati evkalipt, ki dobro uspeva in obeta spet prijetno ozelenitev ter v sušni dobi osvežitev okolice mesta. Obstajajo pa načrti o gradnji novega glavnega (upravnega) inesta ob jezeru Tana. Addis Ababa bi potem postala pomembno gospodarsko središče, kar je za Etiopijo že sedaj. Hkrati je Addis tudi afriško središče, saj je v njem sedež Organizacije afriške enotnosti. X. SODOBNA ETIOPIJA Etiopija je svoje največje razvojne korake napravila v najnovejši dobi. V letih pred italijansko okupacijo (1931 do 1935) je dobila prvo ustav o in osnovo pravnega sistema, zasnovo upravne ureditve in parlament. Čeprav so pri snovanju tega sistema upoštevali izkušnje buržoaznega demokratičnega sistema, so hib ti elementi v tej deželi šibki. Vsi ti dokutnenti so mogli brez resničnih družbenih sprememb, brez delavskega in kmečkega gibanja ter ustreznih političnih organizacij, brez lastnega aparata in organizma za uresničevanje teh načel v deželi imeti predvsem deklarativno veljavo. Toda ne gre zanemarjati njihovega pomena: nakazo vab so nov razvoj v dežeb tradicij, ki si mi dala svoje samostojnosti ovirati s kolonialistično intervencijo. Pred drugo svetovnd vojlno se je celo to zgodilo. Italijanska okupacija je prekinila razvoj, toda hkrati je spodbudilo notranje sile, da so doumele nujnost preobrazbe in tesnejše povezave z zunanjim svetom, ki jo je snoval tudi vladar v pregnanstvu. Etiopija je med velikimi afriškimi državami (le Nigerija in ZAR imata več prebivalstva). Zato je napredek v tej dežeb toliko pomembnejši. Zanimivo je, da je med glavnimi pobudniki tega razvoja poglavar države; njegova svetovljanska izobrazba in orientacija, zaupanje v napredne težnje in v sodolmi razvoj znanosti so še bolj utrdili ugled in položaj vladarja v deželi. Socialna struktura prebivalstva ni raziskana, a delež mestnega prebivalstva je majhen in v nekmetijskih dejavnostih je zaposlenih le nekaj desettisoč prebivalcev. Zato smemo sklepati, da je okoli 90 o/o prebivalstva kmečkega (ta podatek uporabljajo tudi sovjetski strokovni viri, prim. Ežegodnik BSE 1962, str. 405). Ce ob tem upoštevamo še značilno lastniško strukturo zemlje, je podoba razmer dokaj kompletna. Novo v etiopski družbi lahko prinese le socialna preobrazba, ki jo odpirajo elektrifikacija in industrializacija, modernizacija kmetijstva in transporta ter druge oblike preobrazbe, kakršno doživljajo dežele v razvoju. Napredek nacionalnega gospodarstva in njegovo vključevanje v mednarodno integracijo na svetovnem trgu, razvoj odnosov z drugimi deželami in presnavijanje družbene strukture pa seveda terjajo ustrezen razvoj demokratičnega sistema. Vse to se dogaja v Etiopiji v zadnjih 25 letih. Etiopija nima političnih strank. Obstajajo le nekatere sindikalne organizacije, nacionalno pa-triotično združenje (1934) in združenje etiopskih žena (1935). Najbolj so od tega življenja odmaknjene kmečke množice. Zato je bil dogodek 25. februarja 1965 v Addis Ababi presenetljiv. Zadnji dan bivanja v tem lepem mestu sem imel programiran razgovor na univerzi, do katerega pa ni prišlo, ker so ta dan študentje in profesorji priredili politično zborovanje pred parlamentom. Od univerze se je napotilo v dolgi koloni kakih dva tisoč študentov, profesorjev im nekaterih drugih prebivalcev glavnega mesta proti parlamentu. Sli so pojoč s transparenti in so skandirali zahteve, naj parlament izvede v deželi agrarno reformo. To je bil edinstven dogodek v etiopski zgodovini, ki je ostal brez rezultata. Parlament ima dva doma: v predstavniškem domu je 251 poslancev, izvoljenih na splošnih volitvah, v senatu pa 120 senatorjev, ki jih imenuje cesar. V glavnem prevladujejo v parlamentu predstavniki sloja, ki poseduje največ zemlje in ki ni za takšne sprememlte. Agrarna reforma bi začela v Etiopiji presnovo družbenih odnosov, hkrati pa bi se morali lotiti velike akcije za naložbo zemljiškega katastra, ki bi registriral nove lastniške odnose, kategorije in boniteto zemljišč. Lahko bi seve organizirab proizvodnjo po sodobnih kooperacij-skih načelih, toda tudi za to morajo delovati or- 20 v ganizirane iti strokovno sposobne sile. Tako je ostalo vse pri starem. Na poti po Etiopiji, pravzaprav v glavnem mestu, sem srečal precej tujih strokovnjakov, ki so tam zaposlejni. Američani (armada) vršijo terensko in zračno snemanje ozemlja, kar je podlaga za izdelavo prvega točnega zemljevida Etiopije. V Addis Ababi' so zgradili moderno poslopje za geografski in kartografski institut, kjer nato zbirajo, urejajo in obdelujejo podatke, institut sodeluje tudi pri programiranju razvoja. V Addisu sem videl zanimivo metodo, katere avtor uporablja velike programske panoje s kartami in shemami, na teh strokovnjaki obdelujejo podatke in elemente konceptov razvoja posameznih panog gospodarstva ah družbenih služb. V dveh pogledih so bile te študije prepričljive: nastajale so na osnovi kompleksne analize vseh elementov (preprosta družbena struktura te analize ne komph-cira) in nobena shema, karta ali program ni nastajal brez kompleksne geografske analize, ki upošteva vse vplivne faktorje ter možne posledice. Vsako shemo, program ali obdelavo določene panoge, stroke ali regije nato pred velikim panojem proučijo in vsestransko pretehtajo — najprej skupine specializiranih strokovnjakov ter naposled skupina strokovnjakov in družbenih delavcev skupaj. Tako izkoriščajo znanje domačih in tujih kadrov, ta metoda pa nadomešča tisto, kar v razvitejših deželah opravijo tudi z nacionalnimi atlasi. Res je. da je takšno delo zelo centralizirano (in bi v razviti strukturi bilo teže uresničljivo), je pa kompleksno in odgovorno (glede na sredstva in interese dežele). Na osnovi takšnih programov nato predlagajo interesentom za investiranje ali drugim deželam, s katerimi sklepajo bilateralne dogovore, kaj in kje želijo graditi. Smotri 20-letnega programa razvoja Etiopije so naslednji: — povečati proizvodne kapacitete, — modernizirati proizvajalno tehniko v obstoječih podjetjih. — izboljšati standard prebivalstva (leta 1956 je znašal narodni dohodek na prebivalca 30 dolarjev USA letno), — razviti socialno, zdravstveno in prosvetno službo, — zagotoviti enake možnosti napredovanja vsem prebivalcem, — zagotoviti trdnejšo osnovo za obrambo in varnost. Planski razvoj gospodarstva kažejo naslednji podatki: Leto Investicije Btto proizvodnja milij. et. konec obdobja dolarjev milij. et. dolarjev Stopnja rasti 1957—1961 1963—1967 1968—1972 1973—1978 1978—1982 673 1.690 2.410 3.516 5.050 839,6 3.310 4.270 5.650 4,3 4.7 5,2 5.8 Dve tretjini investicijskih kreditov in naložb bo zagotovila Etiopija iz lastnih virov (državne in zasebne naložbe), tretjino sredstev pa naj bi zagotovil tuji kapital. V industriji namerava Etiopija investirati predvsem v barvno metalurgijo, v predelavo nekovinskih mineralov, v kemično in živilsko industrijo ter v stroke, ki proizvajajo številne po-trošme izdelke, ki jih sedaj uvažajo. Zato nameravajo povečati izkoriščanje naravnih bogastev pa tudi povečati izvoz, kajti napredek predelovalne industrije terja tudi vse več reprodukcijskega materiala. Mimo tega so glavne perspektive etiopskega gospodarstva v načrtnem pogozdovanju, urejanju modernih plantaž ter uvajanju sodobne tehnike v kmetijstvu. To pa je seve vprašanje, kako se liodo spreminjah pogoji, kajti sedanja lastniška osnova ne stimubra kmetov k napredku, a tudi sredstev za investiranje nimajo. Velik problem je v Etiopiji pitna voda. V Addis Ababi je oskrbljenih s pitno vodo tri četrtine hiš, elektriko pa ima 60'o/o hiš. Podobne razmere so samo še v nekaterih mestih, zlasti v Eritreji je opazen napredek. Večina kmečkega prebivalstva na podeželju pa ima zelo slabe možnosti. Uživajo vodo iz potokov, ki niti v deževni niti v sušni dobi ni primerna. Na kilometre ui kilometre daleč nosijo vodo za potrebe gospodinjstva žene in otroci vsak dan na hrbtu v velikih prstenih vrčih. Problem je tudi z napajanjem živine v sušni dobi. Prav tako je pomanjkanje vode faktor, ki določa razmestitev industrije in razvoj transporta. Potrošnja električne energije (1963) je znašala 7 k\Vh (na prebivalca. V potrošnji energije je Etiopija na dnu svetovne lestvice, saj je leta 1963 znašala — če seštejemo kalorično vrednost vseh vrst energije in jo spremenimo v črni premog — okoli 10 kg črnega premoga na prebivalca (ZAR 303, Sudan 58, Jugoslavija 1028). Čeprav je agrarna proizvodnja poglavitni vir dohodka in prinaša Etiopiji kava polovico vsega dohodka iz zunanjetrgovinske menjave, je v produkciji kave na desetem mestu na svetu, v govedoreji pa na devetem mestu. Etiopija vztraja na enakopravnosti v odnosih med deželami, pri pospeševanju priliva tujega kapitala, zato določa primerno mejo, kajti sam kapital tudi pomeni vpliv. Z drugimi deželami je sklenila vrsto prijateljskih, gospodarskih in kulturnih dogovorov (na primer z ZDA, Japonsko, ZSSR, Jugoslavijo). Etiopska neodvisnost se je gradila v odporu proti kolonializmu in imperializmu ter ima zgodovinski pečat. Etiopija ni bila. kot to velja za velik del Afrike, „partner" industrijske Evrope in si po svojih interesih zagotav- (.••/* v gradivu Ethiopia, Plartning, iz gradiva odd. za tisk ministrstva za informacije v A. A. je naveden podatek 4.132,5 milij. dolarjev, vendar bodo tak btto proizvod dosegli šele v prihodnjem desetletju. Na osnovi indeksa lahko ocenimo vrednost btto prod. na 2.560 milij. et. dolarjev.} 21 I Ija mesto v svetovnem gospodarstvu. Prav to jo spodbuja k napredku in iskanju smotrnih rešitev, ki ustrezajo tradicijam in sodobni perspektivi hkrati. i GLAVNA LITERATURA POLEG LASTNIH ZAPISKOV — G. W. B. Huntingford, The Kingdom of Axum. The Dawn of African History, Oxford University Press, 1961. — Edward Ullendorf, The Ethiopians, Oxford University Press. 1962. — David Buxton, Travels in Ethiopia, London 1957. — Ethiopian Observer, 1956—1964, jtiourual of independent opinion, economics, history and the arts. — Z. S. Zorin, V deželi Sabske kraljice, Ljubljana 1959. — Institut Afriki, Akademija nauk SSSR, Nezavisiniije strani Afriki, Moskva 1965. — Razne publikacije etiopske vlade in informacijske službe, družliena geografija Etiopije itd. Tatjana Sifrer VA R Š AVA Ko smo se jiu|nija letos mudili v Varšavi, so nas številni napisi opozarjali, tla praznuje prestolnica 700-letnico svojega obstoja. In vendar vsepovsod na novo začrtane ulice, nove stavbe, v starem delu mesta po uničenju v zadnji vojni z največjo pieteto obnovljene v starem stilu, vsepovsod lahko slutiš močan utrip mesta, ki je ponovno vstalo, čeprav še ni dokončno izoblikovalo svoje nove podobe. Varšava leži v tako imenovani Varšavski kotlini, ki pa je le del velike postglacialne prado-line Visle. Središče te kotline je le 30 km severne je od mesta ob sotočju Visle z rekama Bug oz. Narevv. S severa, vzhoda in jugozahoda jo obkrožajo planote, pokrite z ledeniškinu odkladninami. V kotlini lahko ločimo tri terase. Najnižjo med njimi, v višini 60 do 80 m nad morjem, še dose-zajo povodnji, sicer pa je pokrita z zelo rodovitno prstjo. Druga terasa je nekaj višja, peščena, pokrita s sipinami in se v območju Varšave zelo približa Visli z desne strani. Posebno markantna v podobi samega mesta pa je najvišja, tretja terasa, ki se na levi strani z 20 do 30 m visoko ježo strmo spušča k reki; na njej stoji največji del poljske prestolnice. Pogled na mesto z nasprotnega, desnega brega Visle je res nepozaben! In prav tam, kjer se ta visoka terasa aiajbolj približa reki in je zato tudi prehod preko nje tukaj najlažji, je nastalo prvo srednjeveško mestno naselje. Bližnji okoliš Varšave je bil poseljen že pred nastankom mestne naselbine. Tako vemo, da je že v 10. stoletju stal na desni strani Visle v Starem Brodnu grad, ki pa je kmalu propadel. V 12. in 13. stoletju je bilo v tem območju več obrtniških in trgovskih naselij (Kamion na desni in Soleč na levi strani Visle), ki so stala na področju današnjega mesta. Tudi Varšava sama je prevzela ime od starejše vasi. Mestne pravice pa si je pridobila šele na prehodu iz 13. v 14. stoletje (okoli leta 1285). Bila je zgrajena po vzoru mest v vzhodnem delu Srednje Evrope: sredi ulic, ki so se pravilno križale pod pravim kotom^ se je razprostiral pravokoten tržni prostor (,,Starv Rvnek"). Mesto so postopno z vsen strani obdali 2 obzidjem. Poudariti moramo, da je ležala Varšava v času svojega nastanka v primerjavi z ostalimi poljskimi mesti povsem periferno, zato njeno srednjeveško mesto ni veliko. Prestolnica poljske države je bila tedaj še južneje ležeči Krakov. V sredini 14. stoletja postane Varšava prestolnica mazovskih knezov, ki so vladali nad pokrajinami v porečju Visle, Buga, Narevva in rečice \Vkra. V plivno področje Varšave se je tako znatno [m»večalo. Mesto, ki je bilo prvotno naseljeno s tujimi doseljenci, se je vse l»olj razraščalo tudi izven obzidja. Nastala so prva predmestja, predvsem tako imenovana „Novve miasto" in južneje ležeče ,,Krakowskie przedmiescie". Priključitev Mazovske k poljskemu kraljestvu v začetku 16. stoletja in s tem izguba nekaterih osrednjih funkcij pa Varšave ni kdo ve koliko prizadela. V 15. in 16. stoletju doživdja namreč vsa dežela gospodarski razmah, ki so ga bila deležna seveda tudi mesta. Pripravljale pa so se tudi pomembne politične spremembe. Poljska je tedaj vse bolj odrivala oblast nemškega viteškega reda na Baltiku in navezovala prijateljske stike s sosednjo Litvo, ki je tedaj obsegala ogromen teritorij od Litve preko Belorusije tja v Ukrajino. Lublinska unija leta 1569 je to zvezo dokončno utrdila. Težišče v tej novi situaciji prehaja sedaj iz stare prestolnice Krakov v nekdaj periferni, vzhodni del države, ki je tako postal osrednji prostor nove državne tvorbe. Pri izbiranju nove prestolnice je poleg Varšave, tedaj vendar še neznatnega trgovskega naselja, priliajalo v poštev pomembnejše staro upravno in trgovsko mesto Plock, ležeče sevemeje ob Visli. Izbor je padel na Varšavo zaradi njenih ugodnejših zvez z vzhodom predvsem po vodni poti (Visla—Narevv—zveza na Njemen, V isla—Bug—zveza proti Dnjepru). Tako je Varšava leta 1569 dokončno prevzela funkcije glavnega mesta nove države. Postala je glavno prometno središče, kar je dobilo svoj izraz v gradnji prvega stalnega mostu prek Visle. Tudi trgovina se je živahno razvijala, mestno plemstvo (meščani so tedaj se slaI)o zastopani) je vse bolj Itogatelo in pozidavalo mesto predvsem v južni smeri ob Vish, tudi s 5-nadstropnimi stavbami. Ta živahna gradbena dejavnost je privabila v Varšavo številne tuje arhitekte, slikarje in obrtnike. Po sliki Bernarda Belotta, ki je upodobil \ aršavo 18. stoletja, so po drugi svetovni vojni izvedb rekonstrukcijo povsem porušenega starega dela mesta. Živahen razvoj Varšave v tej dobi (ob koncu republike je mesto štelo že 100.000 prebivalcev) je močno povezan s ftuikcijo prestolnice, saj ostala (»oljska mesta tedaj bolj ali manj životarijo v zatišju. Zato je izguba poljske neodvisnosti ob dehtvi Poljske v drugi polovici 18. stoletja mesto tem bolj prizadela, tako da je okoli leta 1800 štelo le še 63.000 prebivalcev. Nekaj svojih osrednjih funkcij je Varšava dobila nazaj v času tako imenovanega „Varšavskega vojvodstva" (1. 1807—1815). ki ga je Poljski naklonil Napoleon, in tudi v dobi tako imenovane „Kongresne Poljske'- (l. 1815—1830), ko se je oživljeno gospodarstvo pokazalo v ponovni grad-eni dejavnosti. V drugi polovici 19. stoletja pa se začenja za Varšavo doba močnega kapitalističnega razvoja. Varšava je doslej izstopala predvsem kot vodilno politično-upravno in trgovsko središče, z zgraditvijo železnic v sredini 19. stoletja pa se vedno bolj razvija tudi kot industrijski center. Kljub pomanjkanju lastnih surovin in neugodni energetski osnovi se varšavska industrija hitro razvija, za kar se mora zahvaliti predvsem svoji ugodni prometni legi, že stari obrtni tradiciji in predvsem možnosti prodaje svojih s carino zaščitenih industrijskih izdelkov .na obsežnem, še povsem neindustrializiranem ruskem tržišču. Odprava tlačamstva v Rusiji je preskrbela industriji »odi potrebno delovno silo. Osrednja področja 'oljske so v tem času kljub pohtični odvisnosti doživljala velik gospodarski razmah, zaradi svoje večje gospodarske razvitosti v primerjavi z ostalimi področji Rusije. V relativno kratkem času je prebivalstvo Varšave porastlo na 643.000 ljudi leta 1897 (oziroma na 884.000 ljudi leta 1914). od tega pa jih je bilo le 52 o/o rojenih v Varšavi, ostalo je odpadlo na doseljence (v predmestjih je ta odstotek znašal le 44o/o). Število tovarn je hitro rastlo. V letih 1892— 1904—1913 se je povečalo od 374 preko 452 na 595 obratov, število v industriji zaposlenih pa se je v istem času dvignilo od 17.000 na 32.000 oz. 42.000. Poleg tega je bilo tik pred prvo svetovno vojno v Varšavi tudi približno 20.000 obrtnikov, prav toliko oseb pa je bilo zaposlenih tudi v trgovini, industrija se je koncentrirala predvsem vzdolž železniške proge zahodno od mesta (\Vola), ob Visli (Povvisle), kot tudi na desni obali reke v Pragi, ki je postala pravo delavsko predmestje Varšave. Med industrijskimi panogami sta bili najbolj zastopani živilska in kovinska. Ko je po prvi svetovni vojni Varšava zopet postala prestolnica neodvisne Poljske, so se zanjo znova odprle nove razvojne možnosti. Industrija je sicer izgubila svoja tržišča na vzhodu, kljub temu pa se je še naprej razvijala, tako da je leta 1931 preživljala že 43_°/o prebivalstva. Mesto se je tudi teritorialno vse bolj širilo. Stare utrdbe na periferiji mesta se rušijo in prepuščajo prostor novim stanovanjskim naseljem (Mokotovv, Ochota, Zoliborz, Bielany, Kolo). Razraščajo pa se tudi predmestja na desni strani Visle (leta 1938 živi tam že 19~o/o prebivalstva): poleg delavske Prage še ,,vilska četrt" Saška Kepa. Napredujejo tudi bolj periferna naselja vzdolž železniških prog, danes že skoraj vsa vključena v mesto samo. Druga svetovna vojna je prinesla Varšavi ogromno razdejanje. Ob bombardiranju, Bkvi-daciji židovskega prebivalstva v Gbettu leta 1943 in ob vstaji leta 1944 je bil tako rekoč uničen ves osrednji del Varšave na levem bregu Visle z izjemo bolj perifernih mestnih delov, ostale pa so mestne četrti na desnem bregu. Skupaj je bilo porušenih 70o/0 vseh stanovanj, 70o/o šol in znanstvenih institucij, 90o/o bolnic, 95 o/o gledahšč in kinematografov, 90o/o tovarniških poslopij in vsi mostovi čez Vislo. Na srečo so bile komunalne naprave le manj poškodovane. Število prebivalstva, ki je tik pred drugo svetovno vojno doseglo že številko 1.300.000. je do začetka leta 1945 padlo na 162.000 ljudi in še ti so po veliki večini prebivali vzhodno od reke. Takoj po osvoboditvi 17. januarja 1945. pa so se začeli ljudje ponovno zgrinjati v svoje porušeno mesto, tako da je Varšava že ob koncu istega leta štela zopet pol milijona ljudi. Leta 1950 je bilo po statistiki 77 odstotkov prebivalstva še predvojnega, ostalo je od pati lo na doseljence predvsem iz varšavskega vojvodstva. V letih 1955—1963 se je doselilo še 117.000 ljudi, prirodni prirastek pa je v istem obdobju znašal le 90.000 novih prebivalcev. Talni načrt mesta se v središču po obnovi ni veliko spremenil in je ostal zvest sistemu pravokotno se križajočih ulic. Tri glavne prometne arterije smeri zahod—vzhod se prek mostov nad Vislo nadaljujejo na desnem bregu. V smeri Sever—Jug poteka skozi središče mesta znana trgovska ulica Marszalkovvska, zahodno od nje pa so zgradili še dve veliki prometnici iste smeri. Nastaja pa tudi sistem obkrožnih ulic, h katerim lahko prištevamo tudi nove bulvarje ob Visli. Na periferiji mesta so zrastli ogromni novi stanovanjski bloki z vsemi ugodnostmi modernega stanovanja. Stanovanjski fond Varšave j« danes nedvomno večji in boljši kot pred vojno (leta 1962 je imelo inesto 762.000 stanovanjskih prostorov, leta 1939 pa le 595.000), čeprav je še vedno 25 odstotkov vseh stanovanj le enosobnih (leta 1939 — 42o/o) in je položaj teh stanovalcev gotovo na j I ki I j kritičen. industrija se je po zadnji vojni obnovila, nastala pa so tudi številna nova podjetja. Leta 1962 je bilo v industriji oz. obrti zaposlenih 31o/0 aktivnega prebivalstva, oe prištejemo še gradbeništvo (15 o/o), je ta odstotek znašal kar 46o/0. I veta 1963 je bilo v industriji zaposlenih 203.000 oseb (leta 1937 približno 100.000). Najpomembnejši sta še vedno kovinska in strojna industrija (63.000 zaposlenih), dalje elektrotehniška (40.000) in živilska industrija (18.000). Velik del težje 23 1 industrije se je skoncentriral ob Visli severno od mesta. Na levem bregu (MIoeiny) proizvajajo plemenita jekla, na desni strani reke (Zeran) pa se je razvila avtomobilska industrija, industrija gradlienega materiala, farmacevtska industrija, nova elektrarna in druga. Zgraditi nameravajo tudi novo rečno pristanišče na Visli. Promet po njej naj bi se sploh aktiviral, reka pa naj bi se s kanalom povezala z Bugom, ki naj bi tudi postal pomembna plovna [>ot. Lahka industrija se je osredotočila južno (Sluzevviec) hi vzhodno od mesta (Targovvek). V stari industrijski četrti Wola na zahodu so našle svoj prostor predvsem tiste panoge, ki zahtevajo bolj kvalificirano delovno silo: elektrotehniška, kovinska, precizna mehanika, grafična. Na desni strani Visle vzhodno od Prage (Kamionek) pa dela oblačilna, živilska, elektrotehnična in avtomobilska industrija. Varšava je kot prestolnica Poljske in središče varšavskega vojvodstva tudi pomembno politično-upravno in kultumo-znanstveno središče (32o/o aktivnega prebivalstva leta 1962). Zanimivo je pri tem poudariti, da je Varšava dobila svoje iirve visoke šole šele ob koncu 18. stoletja (Jage-onska univerza v Krakovu je bila osnovana leta 1364) in da je v tem pogledu prekosila dotlej pomembnejši Krakov šele v dobi med obema vojnama. Svoje kulturno poslanstvo posreduje Varšava predvsem osrednji in severovzhodni Poljski medtem ko na jugu in zahodu to funkcijo opravljajo Krakov, NVroclavv in Poznan. V Varšavi so leta 1962 našteli 18o/o vseh visokih šol v deželi, 27o/o vseh študentov, 200/0 gledališč, pa tudi 70 do 80"/o vseh knjig, časopisov in časnikov izide v prestolnici. Varšavi pripada tudi pomembna prometna funkcija (80/0 aktivnega prebivalstva), saj je križišče velikih mednarodnih železniških in letalskih linij. Poleg tega sprejmejo varšavske postaje vsak dan tudi okoli 150.000 delavcev in uslužbencev, ki se vozijo v mesto na delo. Ta visoki odstotek vozačev nam pove še nekaj več o Varšavi. Ze v prvih povojnih letih se je zaradi pomanjkanja stanovanj v mestu samem trunogo ljudi naselilo v bližnjih krajih, ki so imela prvotno pogosto le letoviški značaj, pa so ee sčasoma razvila v stalna naselja. Njihov razvoj sta še pospešila omejitev dotoka novih prebivalcev v prestolnico in elektrifikacija železnic, ki omogoča hiter prihod na delovno mesto. Zato sO se mnoga teh naselij že močno razvila in imajo nekatera tudi že svojo industrijo. Ta „obmestna zona", ki jo nekako omejuje izohrona 45 minutne oddaljenosti od središča mesta, ima poleg svoje stanovanjske funkcije tudi zelo razvito speeiali-zirano kmetijstvo, ki oskrbuje Varšavo s sadjem, zelenjavo in mlekom. Zelenjava in sadje prihajata predvsem iz jugozahodnega dela te zone, ki je znana po rodovitni prsti, medtem ko se je mlečna živinoreja razvila na inokrotnih travnikih severovzhodno od mesta. V celoti pokriva ob-mestje 2250 km2 in kaže veliko razvojno dinamiko. Leta 1960 je Varšava štela 1,136.000. ob-mestje pa 491.000 prebivalcev . Indeks rasti prebivalstva v letih 1921 — 1960 (le:a 1921 — 100) pa je v Varšavi znašal le 116, v „obmestni zoni" pa kar 238, kar potrjuje močan razvojni tempo teh predelov. Urbanistične načrte za celotno Veliko Varšavo (vključno obmestje), ki so po svojem konceptu različni, združuje vendarle skupna tendenca: omejiti rast glavnega mesta, ki ne sme preseči 1.700.000 prebivalcev (pri višjem stanovanjskem standardu bi smelo imeti oelo le 1,400.000 ljudi) in zgraditi v bližnji okolici tako imenovane „razbremenilne centre" z lastno industrijo ter z okoli 100.000 stanovalci. Ta nova središča bi ležala vzdolž Visle na primer Gora Kalvvaria južno od Varšave in Novvy Dvvor severno od nje na sotočju Visle z Bugom. Po drugem načrtu naj bi mesto povezovali z zaledjem radialno potekajoči pasovi, katerih prometne linije bi bile sposobne posredovati hitro zvezo s središčem mesta. Neodvisno od tega naj bi se v manj razvitih jiod-ročjih Mazovske, ki ekonomsko še vsa teži k Varšavi, razvili lokalni industrijski centri (Oslro-leka, Siedloe, Plock) in tako doma zaposlili odvečno delovno silo. LITERATURA 1. I/eszck Kosinki: \Varsehau — Geographisehe Hundsrlinu 1965: 7. 2. Dzievvonski Kazimierz: Varšava — Voprosi geografii «b. 38. 3. ltogie Vel j ko: Promjenc u strukturi poljske urbane mreže — Geogr. horizont 1963 : 4. Ivan Gams TERMOKRAS Termin termokras je v tuji geomorfološki literaturi znan komaj nekaj desetletij in o njem pri nas le malo vemo. Človek je celo v dvomu, kal ■co bi ga zapisal. V tuji literaturi se je uveljavilo ime termokarst. Narodi, ki imajo opravka s tem pojavom, poznajo namreč termin karst (Rusi, Angloameričani, Skandinavci). Zato so po njem naredili izpeljanko termokarst. Ker pravimo Slo- venci kras, zato termokras. Čeprav nam je prijetno, da je naš (Tržaški) Kras izvor dveh mednarodnih geomorfoloških terminov, moramo vendar priznati, tla imata oba pojava le malo skupnega in da bi termokraške pojave lahko imenovali tudi kako drugače. Skupno jima je le neravno, z depresijami posejano zemeljsko površje. Povsem pa se razlikujeta po nastanku. Kras nastaja zaradi 24 kemičnega razkrajanja kamenine in navpičnega vodnega odtekanja, termokras pa zaradi talnih toplotnih (termičnih) sprememb. Poznavanje termokrasa nam ni potrebno samo zaradi zanimivega termina, temveč tudi zaradi razumevanja narave subpolamih pokrajin. Termokras se javlja na 48o/o ozemlja Sovjetske zveze, v večjem delu Kanade, na severu Aljaske, oazno pa tudi v Skandinaviji, na Ognjeni zemlji in na višjih masivnih gorah. Ce poznamo termo-kraške procese, laže razumemo talne pojave na naših tleh. ki jih imenujemo krioturbatne. kot so zvijugane ilovnate plasti, zemeljski klini, žepi ipd. Termokras je omejen na ozemlje, kjer so v globini tla stalno zmrznjena* (rusko merzlota. skandinavsko tjiile, anglosaško permafrost), in kjer se vrhnji sloji sezonsko odtajajo. Ker zavzame voda za 9"o/o manjšo prostornino kot led. ki se stali v odtajanih tleh. pride do premikanja kla-stičnih sed imen tov, ki so med ledom ali nad njim. Ta premikanja imenujemo termokraški proces. Krajevne razlike različnega izvora povzročajo, da tajanje in zmrzovanje tal ne potekata enako hitro in v enakem obsegu. Vse to se kaže na površju, ki se nad mesti hitrejšega in intenzivnejšega od-tajanja poseda. Pomembno vlogo imata tudi kakovost in oblika talnega ledu. ki je lahko v obliki klinov, leč, žil ali je disperzen. Oblika ledu vpliva na obliko posedanja. Nastale vdolbine so podobne našim kraškim ugrezom, kotličem, kotanjam, vrtačam, širokim in plitvim ulegninam itd. Kjer so sedimenti oziroma talni led razvrščeni v pasovih, so v črtah razmeščeni tudi termokraški pojavi. Nekateri so pravilnih oblik. Termokraška literatura deli termokraške pojave v razne kategorije. Ker je v klimi, v kateri nastopajo termokraški pojavi, letnih padavin navadno več kot znaša izhlapevanje, se nastale depresije navadno napolnijo z vodo. Ker pa voda akumtdira 15 do 20-krat več sončne energije kot mineralna tla, termokraška jezerca, ki so tako značilna za jezerske tundre, posiiešujejo odtajanje merzlote in s tem posedanje. Javljajo se navadno množično. V nižinah ob Indigirki zavzema vodna površina ter-mokraških jezerc 20—50o/0 površine. Na letalskih posnetkih jezerske tundre v severni Kanadi je videti ponekod poleti več vode kot mineralnih tal. Jezerca imajo navadno le nekaj metrov premera in so zelo plitva. Poročajo pa tudi o takih, ki so do 9 mil j dolga, 4 milje široka in od 0,6 do 6 metrov globoka. Glede na stabilnost klimatskih razmer moremo termokras deliti na tri pasove: a) južni pas. kjer povzroča otoplitev zadnjih desetletij degradacijo merzlote. Njegova južna meja se ujema z južno mejo merzlote. Ob njegovi severni meji znašajo pedotemperature v globini letnega kolebanja okoli — 1° C; * Pas sta'no zmrznjenih tal — tako imenovana geo-krioeona — zavzema okoli 26 o/o vse kopne zemlje. Globina mrzlote narašča proti poloma. V severovzhodni Sibiriji do 600 nj, v Kanadj do 400 m globoko. b) severni pas, ki sega na severu do Severnega ledenega morja, na jugu pa do srednje letne pedotemperature — 3° C v coni letnega kolebanja. Termokras ne kaže degradacije permafrosta: » * c) vmesni pas. Termokras delijo tudi na cono. kjer izvirajo krajevne razlike v sezonskem odtajanju iz površinske vode (to je cona jezerske tundre), in na južnejšo cono, kjer povzroča razlike sončna ra-diacija neposredno. Nekdaj so nekateri geomorfologi menili, da je ves termokras posledica sodobne klimatske otoplitve. Čeprav so to mnenje zavrgli, se večina strinja s tem. da obstaja ob južnem kraju geo-kriocone (na severni poluti) cona fosilnega termo-krasa, ki je ostanek iz zadnje ledene dobe. Vendar je klima samo okvir, v katerem nastopajo termokraški pojavi. Da pa v tem okviru resnično pride do termokrasa. so potrebni prav [»osebni pogoji, ki so največkrat petrografskega značaja. Na skalnih tleh se termokras ne javlja. Na Kredarici (2515 metrov) znaša letna temperatura okoli —1.7° C, v Breznih na Triglavskih podili sega led do 200 metrov globoko (Brezno pri totalizatorju) ali pa celo do 280 metrov globoko. (Triglavsko brezno). Tu skalnati kras izključuje termokras. Jezerca na Pokljuki in na vrhov ili Pohorja so sicer zelo podobna termokraški m. vendar so barjanskega tipa in ni nobenega dokaza, da bi bila fosilne termokraške tvorbe. Termokraški pojavi se v pretežni meri javljajo na kvartarnih klastičnih sedimentih in na ravninah, ki so tako pogost pojav na obrežjih Severnega ledenega oceana. Pogosti s« na rečnih in jezerskih terasah in na mladih jezerskih in morskih sedimentih, pri katerih prevladujejo gline, ilovice in peski. Na evropskem severu je največ termokrasa na Iede-niških kvartarnih sedimentih in to tako na morenah kot tudi na organogenih barjanskih tleh. Ugotovili so, da je termokras bolj razvit na drob-nozrnatih sedimentih, ki morejo hraniti več talne vode. Cim hitreje se tla v navpični in vodoravni smeri spreminjajo, tem boljši so pogoji za termokras. Grahulacijske razmere vplivajo tudi na globino sezonskega odjajanja. Ob severni Leni se je na raziskovalnem poligonu šota sezonsko odta-jala od 0,2 do 0.4 m, glina od 0,»7 do 1,0 m in peščeni sedimenti od 1,2 do 1,6 m globoko. Na globino odtajanja vpliva tudi debelina snežne odeje, ker je pod debelejšo odejo pedotcinpera-tura višja. Ugodni za razvoj termokrasa so puh-lični in puhličasti (to je puhlici podobnih sedimenti. Eolskih puhlic je v polarnih predelih sicer manj, več pa je takih puhličastih peskov, ki so nastali zaradi erozije in akumulacije v vodi in soliflukcije. Ugodno je tudi, če so drobne frakcije na vrhu in debelejše spodaj. Vse te zakonitosti lahko opazimo tudi pri študiju krioturbatnih pojavov na slovenskih tleh. Zal pri nas nismo sistematično zbirali podatkov o krioturbatnih žepih in klinih in zveriženih plasteh, ki so se odkrili v glinokopih, gradnji cest, jarkov itd. Vtis pa jej da jih najdemo skoraj samo M B mmmsm ~ ■■' '.'i iivn i'-''j'-"'•'■ - MM* 177^1 UD]]2rZ]3[S4L9J5 02 mi 3 v glinah in peskih in skoraj nič v kvartarnih prodih. Ni dvoma namreč, da so bili ob višku ledenih dob celinski predeli Slovenije v območju merzlote. Depresije na zemeljskem površju pa niso edini termokraški pojav. S premikanjem in rahljanjem talnih plasti pospešujejo termokraški procesi tudi erozijo, abrazijo, soliflukcijo, sufozijske pojave (nastale s kemičnimi spremembami v talni osnovi, največkrat z izluževanjem soli) in drugimi preoblikovalnimi procesi. Termokraška jezerca, reke in morja delujejo na obale in v Sibiriji govorijo o posebni termokraški eroziji in termokraški abraziji. Obrežja rek in morij pa se rada posipajo tudi samo zaradi termokraških procesov. V deželah, kjer vlada tennokras, zlasti v Sibiriji, kjer zavzema merzlota večino ozemlja severno od transsibirske železnice, je poznavanje termokraških procesov in svojstva merzlote potrebno ne le zaradi znanosti, temveč tudi zaradi gospodarstva. Termokras in merzlota sta namreč za gospodarstvo znatna ovira. V stalno zamrzlih tleh ni izvirkov globinskih voda, in termokraška jezera so ponekod edini vir pitne vode. Termokras ogroža vse gradnje. Kurjenje stavb pospešuje globinsko odtajanje. Zato se stavbe ugrezajo. Tudi pri nekurjenih hišah zidovi radi razpokajo. Vodne in plinske cevi morajo v merzloti vložiti Y še ene večje. Ceste spreminjajo ta bi toplotni režim. Zgodilo se je že. da je iz cestišča nastalo rečno korito. Ni čudno, da imajo Sibirci v Jakut-sku poseben inštitut za raziskovanje merzlote. Matični inštitut za raziskovanje merzlote pa je v Moskvi. 1 A — t — 2 _ 3 — 4 — B — 1 — 2 — 3 — C — 1 — 2 _ 3 — 4 — 5 — TEKST K ILUSTRACIJI Shematični presek sezonsko in trajno zamrznjenih tal oh poldnevniku od juga proti severu: Sloj sezonsko zmrznjenih tal. Sloj sezonskega odtajanja. Trajno zamrzli sloj. Globinski trajno nezatnrzli sloji. Ledene žile in plasti. Temperatura tal. (Po knjigi S. P. Kačurin, Termokarst na territorii SSSR, Moskva, 1961.) Shema posedanja tal zaradi tajanja klinastega ledu na Alaski v treh fazah (po Hopkinsu, 1949): Sota. Drobnozrnata tla. Ledeni klini. Shema posedanja tal pri tajanjn ledenega klina v treh fazah (po S. P. Kačurinu. o. c.): Sloj sezonskega odtajanja. Trajno zamrzla tla. Leča žilnega ledu. Voda. Temperatura sloja. 2ti OŠ i±!£n Z z < 0 ^ N uj uj X cn olj preprost. Najenostavnejša je točna določitev točk ekvinokcijev in solsticijev ob nekonvenciouabiem prikazu revolucije Zemlje v prostoru, če se poslužujemo globusa s pokončno osjo. Tir Zemlje je sedaj nagnjen proti horizontalni, z ekvatorjem vzporedni ravnini za 231/2°. Pri enkratnem obkroženju Sonca je Zemlja za opazovalca ob ekvi-nokcijih v isti višini s Soncem, ob poletnem sol-sticiju je na svojem tiru najniže pod Soncem, ob zimskem solsticiju pa najviše nad Soncem. Pri nekonvencionalni simbolični projekciji pa se poslužujemo kombinacije dveh projekcij, katerih opazovališči sta (med seboj) oddaljeni za 90°. Vsak opazovalec stoji na ekvatorju vzporedni ravnini skozi središče Sonca. (Glej skico levo zgoraj. Prvo opazovališče s položaji Zemlje 1, 2, 3", 4. Drugo opazovališče s položaji Zemlje 1', Prvo opazovališče: Opazovalec stoji na ekvatorju vzporedni ravnini skozi središče Sonca, vzporedno z ztemeljsko osjo in gleda v smeri preseka ekliptične ravnine z ekvatorsko — torej v smeri ekvinokcijev. Iz te prve projekcije vzamemo najnižjo (2) in najvišjo (h) lego Zemlje nasproti Soncu, ker nam Zemlja v teh položajih omogoča opazovanje odklona središčnega sončnega žarka za 231/2° od ekvatorja in za isto število stopinj senčnega kroga od zemeljskih polov. Drugo opazovališče: Opazovalec stoji na ekvatorju vzporedni ravnini skozi središče Sonca, vzporedno z zemeljsko osjo in gleda pravokotno na presek ekliptične ravnine z ekvatorsko (smer ekvinokcijev) — torej v smeri solsticijev. Iz te druge projekcije vzamemo položaje Zemlje, ko je za opazovalce v isti višini s Soncem v smeri navzdol (1') in v smeri navzgor (3'), ker nam ta dva položaja Zemlje omogočata opazovanje središčnega sončnega žarka, ki drsi po ekvatorju, ter senčnega kroga, ki poteka preko obeh zemeljskih polov. Ti dve projekciji nam torej omogočata ne-konvencionalno kombinirano simbolično projekcijo 1', 2, 3', 4, ki nam v vseh štirih položajih daje jasno sliko ekvinokcijev in solsticijev ter nihanje središčnega sončnega žarka in z njim vsega snopa vzporednih sončnih žarkov okoli ekvatorja ter s tem povezano nihanje senčnega kroga okoli polov. Točke na tiru so točno določene brez uporabe pomožne osno-sončne ravnine, ki nam pri konvencionalni simbolični projekciji edina lahko to omogoči, 907 V teh oslužujemo globusa s poševno osjo. Sedaj pa si oglejmo še razlago, pri kateri je dominantna ekvatorska ravnina — pri pouku pa bi se za praktičen prikaz posluževali globusa s pokončno osjo. Pomanjkljivost te razlage bi bila predvsem v tem, da se tu poslužujemo pojmov kot so zgoraj — spodaj, visoko — globoko, navzgor — navzdol, torej pojmov, ki so v zvezi z občutkom gravitacije. Toda tudi temu se lahko vsaj na višji stopnji izognemo: skozi Sonce položimo ekvatorju vzporedno ravnino. Na presečišču te sončne ekvatorske ravnine (ki je v bistvu ravnina nebesnega ekvatorja) z Zemljinim tirom sta točki ekvinokcijev — pravokottnica na zveznico obeh ekvinokcijev skozi središče Sonca v ekliptični ravnini pa preseka tir v točkah solsticijev . Brez uporabe te pravokotnice pa lahko rečemo, da so solsticijske točke na tiru tiste, ki imajo od obeh ekvinokcijskih točk enako razdaljo. Lahko pa pojme zgoraj, spodaj ■— opravičimo s tem, da stojimo kot opazovalci v nekem gravitacijskem polju pravokotno na ekvatorski ravnini vzporedno z zemeljsko osjo in se podredimo našemu položaju — torej nad nami visoko sever (nebesni severni pol), pod nami globoko jug (nebesni južni pol). Popolnoma pa bi se lahko izognili temu problemu izražanja — oe bi dijake prej seznanili s svetovno osjo in nebesnimi poli ter z nebesnim ekvatorjem — torej z osnovami orientacije na nebesni krogli. Po tem predhodnem znanju bi lahko označili položaje ekvinokcijev s presekom ekhptikc in nebesnega ekvatorja in enako oddaljenostjo od obeh nebesnih polov — solsticije pa z oddaljevanjem in približev anjem nebesnima poloma s te»n, da je Sonce v središču nebesne krogle. Ker pa bi tak opis zahteval od učencev že znanje na višji stopnji, lwmo v nadaljnjem obdržali pojme opazovalca, ki stoji v vesoljnem pro- 28 'nx'zz I ' * i * . ' . II »toru Vzporedno z zemeljsko osjo — torej njegovo višino in globino. Iver na nižji stopnji lahko zanemarimo eliptično pot Zemlje (perihel in afel), seznanimo učence s tem, da kroži Zemlja okoli Sonca po skoraj pravi krožnici s povprečnim polmerom. Ker pa kroži v poševni ravnini, je Zemlja enkrat najniže pod Soncem, enkrat najviše, dvakrat pa je z njim v isti višini. S tem pa smo že dobili jasno določene točke na Zemljinem tiru — kje so (►o loža j i ekvinokcijev in solsticijev. Ti so torej točno določeni na preprost in nazoren način — kar pri konvencionalni razlagi ni mogoče. To je torej predvsem odlika tega načina razlage. Pri konvencionalni razlagi pravimo: Ob poletnem sol-sticiju je severni pol obrnjen k Soncu, južni pa od Sonca proč — tu pa bi rekli: Ko je Zemlja najgloblje [x>d Soncem, sije Sonce na Zemljo od zgoraj navzdol in obseva samo severni pol do severnega polarnega kroga, južni p>I pa je do južnega polarnega kroga ves v senci. Nasprotno je seveda za zunski solsticij. Ob ekvinokcijih je konvencionalna razlaga najbolj nejasna, kot je bilo že prej utemeljeno. Popolnoma nekaj drugega pa je, če postavimo Zemljo ali globus s pokončno osjo v isto višino s Soncem. Ker je ta položaj v naši razlagi dosleden, je šele sedaj otipljivo in nazorno pravokotno upadanje sončnih žarkov na zemeljsko os in istočasno obsevanje obeh polov. Nadaljnja odlika razlage gibanja Zemlje okoli Sonca v poševni ravnini bi bila pri praktičnem pouku ta, da lahko učenec z globusom obkroži Sonce in mu pri tem ni treba prav nič paziti na to, da bi bila zemeljska os vzporedna sama s seboj. Po svojem občutku drži Zemljo vedno pokonci in s tem je že sama po sebi nastala para-lelnost osi v vseh položajih. Pri tem tudi ne bo prav nič zmeden, ko bo določal položaj ekvinokcijev in solsticijev, kot smo že preje utemeljili, ampak bo z lahkoto določil solsticije v najvišji in najnižji točki tira ter ekvinokcije v isti višini s Soncem. < j ( Preti seboj imamo torej dve razlagi za revolucijo Zemlje z vsemi njunimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Obe razlagi sta odvisni od naše odločitve, katera ravnina bo za nas kot opazovalce primernejša. Res je ekhptična ravnina povezana s tiri planetov in s prečeši jo Zemlje. Dejstvo, da se v enem platonskem letu ekvatorska ravnina enkrat zavrti okoli ekliptične osi. pač govori za to, da je ekvatorska ravnina podrejena ekliptični. Vendar ostane še vedno vseeno, katero od obeh položi opazovalec v svojo horizontalno ravnino pri obravnavanju revolucije Zemlje v svetovnem prostoru. Kajti tako ekliptična kot ekvatorska ravnina sta pri našem obravnavanju ravnini ekliptike in nel>esnega ekvatorja, torej dveh glavnih krogov na nebesni krogli. Ekliptika je samo projekcija navideznega gibanja Sonca z Zemlje na daljnjo neliesuo kroglo, medtem ko v središču ne!tesne krogle ravnine Zemljinega tira kol take sploh ni, ampak se zaradi gihanja sonč- nega sistema proti ozvezdju Iferkula spremeni V širok vijačni trak, ki ga okoli enega roba skozi središče Sonca riše središčni sončni žarek. — Nel>esni ekvator pa je razširjena ravnina zemeljskega ekvatorja na daljnjo neliesno kroglo, in če si predstavljamo Sonce v središču nebesne krogle, gre ravnina nel>esnega ekvatorja skozi središče Sonca. Ker izvira ekvatorska ravnina iz Zemlje in njenega vrtenja okoli osi, je ta ravnina tudi v središču nel>esne krogle realna in se stalno krije z ravnino nebesnega ekvatorja. Predvsem pa je Zemlja človekovo opazovališče, okoli katerega se navidezno vrti ves svet. nebesna krogla, vesolj-stvo. Vsak dan se zendja zavrti okoli svoje osi od zahoda proti vzhodu in vsak dan se nebesna krogla navidezno zavrti od vzhoda proti zahodu z ekliptiko vred, tako da ekliptika in njena ravnina stalno spreminjata svojo lego za opazovalca z Zemlje. Ekvatorska ravnina pa je stalna, vsa nebesna telesa krožijo navidezno po krožilicah, katere ravnine so pravokotne na vrtilno zemeljsko in svetovno os ter vzporedne z ekvatorsko in po nebesnem ekvatorju, ki je glavni krog nebesne krogle s središčem kateregakoli opazovalca na Zemlji. Vsak trenutek, podnevi in ponoči, lahko opazovalec določi ravnino nebesnega ekvatorja. AU ni torej s stališča opazovalca Zemlje ekvatorska ravnina prevladujoča nad ekliptično? Ali ni torej predvsem s tega stališča upravičeno, da se človek kot opazovalec postavi v svetovni prostor tako, tla kroži Zemlja okoli Sonca v poševni rav-ktini s pokončno osjo — vsi vzporedniki, nebesni in zemeljski so v tem slučaju vzporedni z vodoravno linijo oči opazovalca? Tako smo v glavnem obdelali in pregledali stvari, ki govore za eno ali za drugo predstavo o revoluciji Zemlje. Za boljše razumevanje obeh pa je nujno učenca predhodno seznaniti z geometrijo krogle, z orientacijo na vrteči se krogli, z zemljepisno širino in dolžino v središču Zemlje, z višino sonca na poljubnem opazovališču ter z vpadom vzporednega snopa žarkov na kroglo, s središčnim žarkom in senčnim krogom. Ker večina mladincev zaključi svoje obvezno šolanje na nižji stopnji, je naš namen, da dobe harmonično zaključeno izobrazi». Tako izobrazbo pa bi v resnici dosegli šele takrat, če bi bila glavna teža pouka v zadnjem razredu enakomerno porazdeljena na tri glavne smeri: 1. Nauk o svetu. 2. Nauk o človeku. 3. Nauk o družbi. V tem primeru bi morali torej (»dati snov astronomske geografije kot [»oseben predmet, ki bi obravnaval orientacijo človeka v vesoljstvu. To se pravi, da je mladincu, ki bo za vedno zapustil šolo, in to še celo v današnjem času, potrebna astronomija v primerni obliki, pa naj se kot predmet imenuje kakorkoli. Selc na ta način bi bila vzgoja našega obveznega šolstva res sodobna ter harmonično zaključena ter bi lahko pozitivno vplivala na svetovni nazor razvijajočega se mladega človeka v naši družbi. aq KNJIŽEVNOST IGOR VRIšER: OSNOVE GEOGRAFSKEGA DELA1 V letu 1%0 je. prinesla reforma univerzitetnega študija tmli novo razvejanost v učni načrt in program študija geografije. Najrazličnejšim (tobudam za reorganizacijo študija. ki so prihajale od vsepovsod, je sledila okvirna zasnova stopenjskega študija geografije, ki se še vedno iz|M»|>oliijuje.- V takih okoliščinah se je rodil tudi nov učni predmet „osnove geografskega dela", ki je v formalnem pogledu zamenjal nekdanji ..uvod v geografijo". Njegov poglavitni namen je, da slušateljem geografije predoči vsebino. cilje, ustroj in razvoj geografske znanosti, kakor tudi, da jih vsestransko seznani z metodami in tehniko geografskega proučevanja. Po vsebini je ruzdelil avtor skripta — „Osnove geografskega dela" — v tri obsežna |>oglavja: L Osnovni pojmi geografije. II. Zgodovina geografije in III. Osnove geografskega delu. V tako širokem obsegu zastavljenu vprašanja iu nakazana problemutiku vzbuja v nas vseh ne le radovednost |>o spoznanju uveljavljanju različnih konceptov geografije v sodobnem svetu, temveč predvsem potreba po nenehnem iz|>o|>olnjcvunju v svoji osnovni strokovni dejuvnosti. In ker skripta univ. doc. dr. 1. Vrišerja po svojem vsebinskem konceptu niso le začetni nu|>otki zu študij geografije, temveč tudi nadvse potreben in koristen priročnik skoraj slehernemu geografu v šoli ali na katerem koli drugem strokovnem delovnem mestu, smo se od ločili, da bralce GO seznanimo z vsebino „Osnov geografskega dela". V uvodnem |>oglavju — osnovni pojmi o geografiji (str. 5—34) — so osvetljeni z najrazličnejših vidikov: pojem, razvoj, predmet in naloge današnje geografije. Avtor nas ne seznanja samo z nekaterimi opredelitvami geografije, temveč že tudi očrtuje geografsko okolje in najrazličnejše pojave v njem, utemeljuje potrebo po spoznavanju oziroma odkrivanju procesov in zakonitosti med |H»javi iu procesi; [>oudurja zahtevo |>o celovitem preučevanju geografskega okolja kakor tudi pri spoznavanju njegovih |H>samcznih oblik (|»ojavov), ker je mogoče samo tako spoznati vzročnost in vzajemnost dejavnikov pri oblikovanju (preobrazbi) |iokrajine. V drugem razdelku prvega |>ogIavja je prikazan sistem geografske vede. Za opredelitvijo nalog splošne (ali obče) iu regionalne geografije še |>odaja shematski prikaz razdelitve fizične geografije (z opredelitvami in obsegom preučevanja njenih posameznih vej: geomorfologije. kliinatologijc, hidrogeografije, biogeografije in pedogeografije) in družbene do nedavna še tako imenovane aiitropogeogrufije) geografije (demogeografija. ekonomska geografija, geografija naselij, politična geografija). Drugi del Osnov geografskega dela je pregled zgodovine geografije (str. 35—79), ki je v glavnem |H>vzetek. prirejen po skriptih prof. dr. S. llešiča (gl. op. na str. 79).3 Pregled, ki je zasnovnn po temeljnih zgodovinskih obdobjih (1. preduntičnu in untičuu doba. 2. srednjeveška doba, 3. doba velikih odkritij do zasnutkov moderne geografije in 4. razvoj geografije v 19. in 20. stoletju ter 5. razvoj slovenske geografije), podaja v osnovnih |>otczah miselne tokove, ki so se porajali ob spoznavanju in odkrivanju zemeljskega površja od davnine pa vse do današnjih dni. Ob današnjem dojemanju geografske znanosti ne sme ostati nenaglašeno S|>oznanje, ki se nam venomer rojeva ob prebiranju literature o preteklosti naše stroke, kako so pravzaprav tudi v preteklosti goli eksistenčni interesi vodili ljudi v neznana prostranstva sveta ali pa v poglabljanja v že znane predele kopnih ali vodnih širjav. Saj je prav v tem zakoreninjeno bistvo človekovega odnosa do sveta iri s takimi s|>oznunji je pričel človek ne le iskati, marveč tudi bolj vsestransko domnevati svoje mesto in svoj položaj v naši naravi. Tretji del, ki je tudi |x> obsegu najobsežnejši (str. 80—252), pa zajema osnove geografskega dela. V tem poglavju je bolj ali manj zajeta vsesplošna vsebina celokupnega geografskega dela, pa naj bodo to preprosta opazovanja (Kikrajine, razčlenjevanje njenih posameznih pojavnih oblik, iskanje učinkov |>oedinih dejavnikov ali odkrivanje soodvisnosti med njimi. V prvem razdelku tega poglavja nas seznanja dr. I. Vrišer z načelnimi, teoretsko dovolj razbistrenimi in utemeljenimi |>ojmovanji o geografskem razglabljanju in raziskovanju. Tu je v širokem raz-|H>nu |>odana miselna celovitost ideologije, v kateri temeljijo stebri sodobne geografije. V njej so zasnovani vsi tisti poglavitni atributi, ki opredeljujejo moderno geografijo in se že v osnovi ločujejo od geografij preteklih razdobij. Danes se v geografiji ne moremo več zadovoljevati samo s spoznavanjem in preučevanjem povezanosti in vzročnosti med pojavi, temveč vedno bolj stopajo v ospredje tudi njihove prostorske in časovne dimenzije. Zanemarjati ne smemo spoznavanja istočasnega obojestranskega soueinkova-nja dveh |>ojavov; z analizo ugotavljamo dominantne in |Mxlrejene |>ojave in zveze med njimi, S|>oznavamo zakonitosti med |>ojavi, nujnosti in slučajnosti. Poglabljanja v vse bistvene ali nebistvene |>ojave v ¡»krajini nam l>o razodevalo nenehna spreminjanja in razvoj, kar daje ne|K»sredno gradivo za sj>oznavanjc procesov. Ker je bilo v različnih dobah tmli zelo različno vrednotenje genetičnosti in funkcionalnosti geografskega okolja ter njegovega procesa, se jc na konkretnih sjioziianjih rodil geografski materializein (geografski determinizem), indeterminizem. pozitivizem, pragmatizem itd. V drugem delu tretjega ]>oglavja nas avtor seznanja z ii|>oral>o in vrednostjo različnih virov v geografiji (rokopisi, publicistični viri, podobe in fotografije, statistični viri idr.). Ze v naslednjem delu se spoznamo z glavno domačo in tujo literaturo, obenem pa tudi z njeno uporabnostjo pri vsakdanjem delu. Terensko proučevanje, ki je uajpoglavitnejši vir za čr|>anje vsakdanjih informacij o pokrajini, jc naslov razdelku, v katerem se seznanimo z glavnimi pri|>omočki, ki jih uporabljamo pri terenskih proučevanjih ali obhodih, kakor tudi s splošnimi navodili ter s pogluvitnimi postopki pri terenskem delu. Dobršen del poglavja še zajemajo osnovni pojmi o uporabi nekaterih statističnih metod v različnih vejah geografije. Vsebinsko zelo bogat ter s praktičnimi napotki oprtmljen je šesti razdelek tretjega poglavju z naslovom: Osnove kartografije. Številni i>ojavi v geografskem okolju so ponazorjeni z najrazličnejšimi kartografskimi metodami, kar daje celotnemu delu še posebno veljavnost. Tu niso zgolj zajeti napotki za sestavo kart ali drugih grafičnih pona zoril, s kakršnimi so v vedno večjem številu opremljeni elaborati študijskih obveznosti slušateljev geografije, temveč je podan tudi uvod v umevanje izdelovanja ali reprodukcijo geografskih kart. Sedmi razdelek tretjega poglavja obsega napotke za sestavljanje geografskega elalmrata. Na zaključku vsakega poglavja je še seznam temeljne literature, medtem ko je obsežnejši izbor vse pomembnejše domače in tuje geografske literature priložen na koncu tekstnega dela skript (str. 253—279). Vrišerjeve Osnove geografskega dela nam narekujejo, da moremo o njih zapisati naslednje ugotovitve: 1. Osnove geografskega dela so prvi domači učni prij>omoček. ki so ga dobili slušatelji geografije na 1. stopnji po študijski reformi. In prepričan sem. da pravzaprav šele tako |>ostanc posamezni predmet študija geografije tudi javen, ko moremo dobiti kar vsi najboljši vpogled v vsebino predavanj, ki so strnjena v |>oedinem predmetu. 2. Posebno odliko dajejo delu od vsepovsod zbrani teoretični in idejni koncepti sodobne geografije, ki pa jih je avtor preuredil v smiselno cnovitost. Tako bodo imeli študenti geografije kol ludi drugi uporabniki skript možnosti, da se seznanijo z današnjimi miselnimi tokovi, v katerih temelji in iz katerih poganjata smoter in smisel sodobne geografske vede. 3. Zaradi tega in spričo dejstva, da je dobršen del vsebine skript odmerjen nekaterim osnovnim pojmovanjem kartografije ler ponazorilom. presegajo Osnove geografskega dela v marsičem svojo izključno namembnost samo slušateljem geografije, temveč Ikmiio po njih segali s koristnostjo vsi. ki se ukvarjamo s ¡icdagoško. strokovno pa tudi z znanstveno dejavnostjo v geografiji. Nekateri na|>otki se mi zde vsebinsko tako obsežni, da jim bodo mogli z dokajšnjo mero pozornosti prisluliiiiti tudi strokovnjaki z mejnih področij geografije. Kljub vsemu le ne morem mimo nekaterih pripomb, ki naj jih tudi zapišem. Nekatere formulacije oziroma opredelitve posameznih |>ojmov se mi zde še premah» eksaklne. Tako na primer bi bilo treba jasneje očrtali I Iuni)>oldtov teoretični koncept geografije ter prikazati razločke, s katerimi se pravzaprav razlikuje od današnjih načelnih | »ogledov na geografijo (gl. str. 63—64). Prav tako nerodno je formulirano naslednje stališče: „ ... geografija proučuje materialno stvarnost in je zaradi lega geografsko pojmovanje nujno materialistično..." (str. 82 in *J4). Toda pregled zgodovine geografske znanosti nam potrjuje prav nasprotna pojmovanja. Ob vsem tem pre- mišljevanju se mi odpira še dvoje vprašanj: Ali so nam že dovolj evidentne osnovne geografske zakonitosti, in kako jih pojmujemo (gl. str. 85—86)? Kaj je pravzaprav geografski proces, o katerem toliko pišemo in govorimo? Ce pravilno pojmujem dr. kokoletov diskusijski prispevek na simpoziju o agrarni geografiji v Mariboru (5. XII. 1964), ko se je v razpravi postavil na stališče, da geografskega procesa samega zase ni. Sleherno pokrajino zajemu vsesplošni razvoj, iz katerega moramo izluščiti tisle komponente, ki so karakteristične in lastne geografskemu preučevanju. V vsebinskem pogledu pa se mi zdi le malo preskromen odstavek (deloma ludi upravičeno), ki obsega navodila za sestavljanje geografskih clal>oratov. Hcs pa je. da je težko »lajali kakršna koli vsesplošna navodila za sestavo geografskih študij oziroma del, saj so v tem primeru vsi hapotki le abstraktni in načelni kar je seveda že ludi zajeto v vsej vsebini skript . Morda bi kazalo razmisliti o tem, da bi avtor v tem poglavju opozoril bralce na najrazličnejše reprezentativne študije domače in tuje; » posameznih področij gi-ografije. katere se prvenstveno odlikujejo z \zorno izdelano metodologijo! Vse zapisane pripombe so le obrobnega značaja, in nikakor ne morejo na kakršen koli način zmanjšati vsebinske vrednosti Osnov geografskega dela. Obžalujemo lahko samo lo. da so bila skripta, ki jih je okusno opremil kartograf Marko Zcrovnik. natisnjena samo v nakladi 300 izvodov, in da bodo spričo svoje vsebinske aktualnosti najbrž ludi kar prekmalu pošle. OPOMBE: 1 Igor Vrišer: „Osnove geografskega dela". Izdala filozof- ska fakulteta univerze v I.jubljaui, Ljubljana 1966, str. 284 -j- 34 strani grafičnih prilog in z dvema kartama v prilogi. 2 Darko Radinja: Reformirani študij geografije na univerzi. Geografski obzornik IX.. štev. 3—4, str. 39—43, Ljubljana 1962. Problematika o izhodišču univerzitetnega študija geografije na prvi stopnji. Geografski obzornik IX.. štev. 3—4. str. 30—36. Ljubljana 1962. 3 Svetozar llešlč: Zgodovina geografije. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1950. MILAN NATEK DROBNE NOVICE JUGOSLAVIJA SPREJETA V GATT Gatt ali angleško General Agreement on Tarifs and Trade je sporazum, namenjen boljšemu trgovanju med državami članicami. S sporazumom, ki je bil podpisan leta !1947 v Ženevi, se je 23 takratnih držav obvezalo, da bodo spoštovale določene principe trgovinske politike. Do danes se je v Gatt vključilo že okoli sedemdeset držav. V glavnem gre tukaj za klavzulo največjih ugodnosti. Ta multilateralni sjKirazum je izpolnjen s celo vrsto bilateralnih doeovorov o znižanju carin. Čeprav je bil Gatt ustanovljen kot zatasna organizacija, ga stalno obnavljajo in izpopol- njujejo. saj ima namen odstraniti vse omejitve v mednarodnem blagovnem prometu. Namen pa ima tudi preprečiti vse diskriminaeijske pojave v mednarodni trgovini. Jugoslavija prva leta ni sodelovala. Sodelovati je začela šele leta 1959. Prilagodila je svoj zunanjetrgovinski sistem tako, kakor je to zahteval raz\oj njenega gospodarstva in močnejšega vključevanja v mednarodno delitev dela. Leta 1960, 1961 in 1962 so bile objavljene konsultacije med Gattom in našo državo. Obravnavali so naš zunanjetrgovinski in devizni režim, poleg tega pa še razvoj zunanjetrgovinskih odnosov med člani te organizacije in Jugoslavijo. Oktobra 1962. po triletnem preizkusnem obdobju, imo dosegli z evolucijo našega gospodarstva pogoje in 13. novembra 1962 postali začasni član. To izredno članstvo bi moralo preteči konec leta 1965, toda bilo je sporazumno podaljšano za pol leta. da bi se še uredila nekatera ver ali manj formalna vprašanja. V tem času so bila v zveznem sekretariatu za zunanjo trgovino carinska pogajanja s šestnajstimi in kasneje še s petimi državami (Avstralijo. Novo Zelandijo. Veliko Britanijo. Dansko. Norveško. Indijo. CSSR, Kanado itd.). Treba w je bilo zbližati in izenačiti s pogoji drugih članic. Tukaj ne gre r.n znižanje carin na blago, ki ga bo Jugoslavija uvažala, marveč za ustalitev že veljavnih carin kot poglavitnega in edinega instrumenta zaščite jugoslovanskih proizvajalcev. Država pa se je |>ogajala tudi s Skupnim evropskim trgom (in Avstrijo) zaradi carinskih olajšav vseh šestih včlanjenih držav, ki nastopajo skupno kot en partner. Vse to je bilo potrebno opraviti do 30. junija 1966. V pogajanjih s partnerji Gatt »o določili 197 carinskih postavk, (čeprav je vseh skupaj 4500), ki veljajo v glavnem za industrijsko blago, reprodukcijski material, ki ga Jugoslavija redno uvaža, da bi krila potrebe v industrijski proizvodnji ter za opremo in blago za široko |>otrošnjo. Jugoslavija ni mogla ugoditi vsem zahtevam partnerjev. Težila je za tem. da bi obveljale že veljavne jugoslovanske carinske tarife, glede na to. da imamo kot država v razvoju pravico zaščititi tisto industrijo, ki je še v razvojni fazi. To pomeni, da se jugoslovanske carinske tarife s pristo|K>m v polnopravno članstvo Gatt ne bodo bistveno spremenile, ker smo spremenili carinske stopnje in zunanjetrgovinski režim v okviru gos|>odarskc reforme. Carinske stopnje IxkI<> torej ostale na isti ravni. Kot članica Gatt bo morala Jugoslavija med drugim v prihodnje utrditi carine za določeno število proizvodov. Teh carin ne bo smela enostavno spreminjati. Pravila predpisujejo, da morajo |M>tcin. ko so rešena vsa vprašanja, članice pismeno glasovati. Za sprejem mora biti najmanj dve tretjini članic. Jugoslavija je vložila ponudim generalnemu ravnatelju Gatt. da uvede ¡>osto|>ck za njen pristop, ko so rešili še nekatera carinska vprašanja, so naši predstavniki \ Ženevi 26. julija 1966 podpisali enakopravno članstvo naše države v tej organizaciji. Sporazum je začel veljati 26. avgusta /1966. Protokol so podpisali |>otem. ko se je 45 držav članic, ki sestavljajo potrebno dvotretjinsko večino, s posameznimi pismenimi glasovanji izreklo za sprejem. Vse države članice morajo sedaj (od 26. avgusta 1966) v trgovini z našo državo brez diskriminacije izvajati klavzulo o največjih ugodnostih. Carina bo ostala kot edini varstveni instrument jugoslovanske industrije. Jugoslavijo so lahko sprejeli v Gatt zaradi tch-le pogojev: Presegla je že 500 dolarjev narodnega dohodka na prebivalca. S tem je dosegla raven, ki ji omogoča hitrejše vključevanje v mednarodno delitev dela in svetovno tržišče. Nadalje bomo po srednje ročnem planu do leta 1970 izvozili okoli 18 odstotkov svoje proizvodnje. Sedaj izvažamo samo II odstotkov, kar je izredno malo. saj druge države članice izvažajo do 30 odstotkov ali pa še več. Ce sedaj izvažamo nekaj nad štirideset dolarjev na prebivalca, potem izvažajo Madžari trikrat, Avstrijci štirikrat in Belgijci trinajstkrat več. Jugoslavija je tudi znižala 23 odstotne povprečne carine na 11 odstotne. Uvedla je enoten tečaj dinarja nasproti dolarju in ostalim valutam. Subvencije za izvoz bo bile skoraj ukinjene. Najav ljeui so bili ukrepi za sprostitev uvoza v skladu s sedanjimi možnostmi jugoslovanske plačilne bilance. Ker imajo članice te organizacije v rokah večino svetovne trgovine in ker številna naša podjetja izvažajo na konvertibilna |>odročja. lahko trdimo, da se našemu industrijskemu izvozu odpirajo ugodnejše perspektive. Da si je Jugoslavija prizadevala postati članica Gatta. je razumljivo, saj 70 do 75 odstotkov vse jugoslovanske trgovine poteka med temi članicami in do 80 odstotkov vse svetovne trgovine odpade na člane Gatta. Članstvo v tej organizaciji je za našo državo prva stopnja v Kcnnedv-jevo rundo pri mednarodnih |>ogajanjih o znižanju carin in mogoče celo tudi pot do vstopa v EFTO. NAFTOVOD BAKAR—SISAK Potrošnja nafte povaod hitro napreduje. Leta 1965 so naše rafinerije predelale tri milijone ton nafte. Od tega je dva milijona ton odpadlo na lastno nafto, ostalo pa na Uvoženo. I^cta 1970 bo Jugoslavija potrcliovala »edem, deset let pozneje pa že 17 milijonov ton nafte. Zato bo tudi uvoz vedno večji. Predvidevamo, da bomo morali leta 1980 uvoziti okoli deset milijonov ton nafte. Pojarilo se je vprašanje cenenega prevoza (glej GO. leto X., št. 3—4) nafte. Verjetno jo bomo še vedno največ, uvažali iz Sovjetske zveze. Alžirije. Venezuele, Iraka itd. Zato bomo morali zgraditi naftovod iz enega izmed jugoslovanskih pristanišč do naših rafinerij. Najugodnejša je verjetno trasa Bakar—Sisak. ki je dolga 176 km in teče dve tretjini po ravnini. Nekateri so celo zagovarjali gradnjo naftovoda od Ploč prek Jablaniee do Bosanskega Broda 328 km). Ta naftovod bi bil seveda precej daljši od prejšnjega in hi ga dve tretjini potekalo po hribovitem svetu, kar seveda ogromno podraži gradbene stroške. Gradnja po ravnini je dva do trikrat cenejša kot gradnja po hribovitem svetu. Ta razlog je torej narekoval traso Bakar—Sisak. Poleg tega je morje v Bakarskem zalivu dovolj globoko tudi za večje tankerje in še to. da imamo pri Urinju potrebne naprave. Premer cevi bo 510 mm. Od Siska bo potekal en krak do Botova (107 km! na madžarski meji, drugi pa ob Savi do Bosanskega Broda in bo dolg 135 km. S. KOSNIK ZAPOSLENOST V JUGOSLAVIJI Jugoslavijo uvrščajo v skupino držav, v katerih je stopnja industrijskega razvoja najintenzivnejša. Samo od leta 1958 pa do danes se je pri nas industrijska proizvodnja več kot podvojila, in v tem prekašajo stopnjo naše industrijske proizvodnje le še nekatere države, kot so: Japonska (indeks |>orasta industrijske proizvodnje znaša 248 . Izrael (220), Bolgarija (219), Romunija (216), Jugoslavija je z indeksom 201 na petem mestu. Stopnja porasta industrijske proizvodnje ,pri nas pa ni bila v vsem vzporedna z rastjo produktivnosti dela, temveč se je dvigala predvsem na račun na novo zaposlenega prebivalstva. Saj se je v tem razdobju (1958—64, povečalo število zafioslenih za več kot 42",o. V letu 1965 je imela Jugoslavija 3.661.900 zaposlenih oseb, (to so vse zaposlene osebe, ki so sklenile z delovno organizacijo ali zasebnim delodajalcem delovno razmerje ne glede na vrsto delovnega razmerja, ki je lahko »talno, k zon« ko aH začasno, in jim j« to edini in glavni poklic). 83,60/0 zaposlencev je vključenih v gospodarstvo, ostali, to je 16,4o/o pa delajo v kulturno-prosvetnih in zdravstvenih zavodih ter v družbeno-političnih organizacijah in v državni upravi. V zadnjih letih se tudi pri nas vedno močneje razširja razkorak med številom prostih delovnih mest in ljudmi, ki iščejo zaposlitev. V tem pogledu je bilo najbolj kritično obdobje v letih 1961—1962, ko so prišli kar trije prosilci na dve delovni mesti. In prav zato so se mnogi v tem času odločili za začasno zaposlitev v tujini, še posebno zato, ker je tudi pri nas nenehno naraščala nezaposlenost. Največje število nezaposlenih je bilo v letu 1962 (237 tis.) in v letu 1963 (230 tis.), a se je nezaposlenost v naslednjih letih zaradi možnosti regularnega za|>os!ovanja v tujini že zmanjšala. (Statistički godišnjak SFRJ 1966, XIII, Beograd 1966.) NEKATERI INDIKATORJI TURISTIČNEGA PROMETA V JUGOSLAVIJI V LETU 196". Zadnja leta tudi Jugoslavija zaznamuje izredno zvečanje turističnega prometa. V razdobju 1953—60 se je povečalo število turistov za 630/0, a v letih 1960—65 pa kar za 53o/o. V zadnjem šestletnem obdobju (1960—65) se je povečalo število tujih turistov v Jugoslaviji za 204 o o (od 873.140 na 2,657.239), medtem ko se je število domačih zvečalo samo za 22,1 o/0. Tako močno naraščanje tujih turistov ima za posledico, da se v naših letovišeorskih krajih nenehno zmanjšuje delež domačinov na račun tujcev, ki so v lehi 1965 šteli že 33.4o/o obiskovalcev. Vzporedno z naraščanjem števila obiskovalcev se je tudi dvigalo število nočitev v naših turističnih predelih. Od leta 1953 do 1960 so se [»večale nočitve za 152o/o, v letih 1960—65 pa samo za 42o/o. Torej obstajajo razlike v hitrosti naraščanja števila turističnih nočitev: medtiem ko število tujih nočitev v Jugoslaviji skokovito narašča (od leta 1953—60 za 311o/0, 1960—65 za 220o/0), pa je pri domačinih zelo zmerno (1953—60 za 136o/o in v letih 1960—65 100/0). Ce se je v teh dveh obdobjih, ki jih primerjamo, tudi znižalo povprečno število nočitev na enega turista (od 4,4 na 4,1 dan), gre ta pojemajoča tendenca predvsem na račun krajšega bivanja domačih turistov (od 4,53 na 4,05 dneva), medtem ko se ras bivanja tujcev \ naših turističnih krajih polagoma |>odaljšuje (leta 1960 4.02 dni. 1965 že 4.24 dni). K nam je usmerjen najmočnejši dotok tujih turistov iz Zli Nemčije (21.1o/0). Avstrije (13.6o0). Italije (ll,4«/0), Velike Britanije (7,9o/0), Francije (8«o), CSSR. Nizozemske itd. Kakor pri domačih tako je tudi pri tujih turistih usmerjen glavni tok proti morju, kjer preživi počitnice oziroma dopust blizu 53o/0 domačih in 610/0 tujih turistov. Mnogo manj turistov je namenjenih v naše toplice in v planinska območja. Okvirno začrtane |M>teze v razvoju našega turizma dajo slutiti, da se tudi Jugoslavija vse močneje vključuje v evropske turistične tokove, ki so usmerjeni od severa proti jugu ter od zahoda proti vzhodu. Ob spoznanju splošnih tendenc v razvoju našega turizma, ki smo jih zgoraj očr-tali, stopajo pred nas tudi tale vprašanja: Doklej bodo naša turistična področja konkurirala drugim evropskim turističnim središčem? Ali ni največja ovira za hitrejšo rast tujskega prometa pri nas slal>o cestno omrežje, še posebno v i?R Sloveniji, ki postaja takorekoč prometni otok v zatišju? In ali ni za prihodnost vse preveč tvegana naša turistična propaganda, ki predvsem privablja tujce, medtem ko so danes domačinom, občanom SFRJ. mnogi predeli ob morju kakor tudi drugod težko dostopni? (Statistički godišnjak SFll.I 1966. XIIL Beograd 1966. UKINJENE ŽELEZNIŠKE PROGE V SR SLOVENIJI V LETU 1966 V začetku leta 1966 je prenehal promet na štirih železniških progah v SR Sloveniji. S tem se je tudi zmanjšala dolžina slovenskih železnic od 1285 km na 1227 km ali za 4,5o/o. Po letu 1962, ko je bila ukinjena tudi proga Poljčane—Zreče, v Sloveniji nimamo več nobene ozkotirne železniške proge. Osnovne karakteristike ukinjenih železniških prog: Dolžina: Proga: Zgrajena in izročena v promet: U kin jena: 1. Poljčane —Zreče 21 km Poljčane—SI. Konjice. 1892 SI. Konjice—Zreče, 1921 1962. leta 2. Jesenice—Rateče 27 km (Lj.)—Jesenice—Rateče—(Trbiž), 1870 1966. leta 3. Kranj—Tržič 16 km 1908 1966. leta 4. Brezovica—Vrhnika 13 km 1899 1966. leta 5. Tržišče—Krmelj 2 km (Trebnje)—Tržišče—Krmelj. 1908 (Krmelj)—Tržišče—Sevnica, 1938 1966. leta Čeprav nobena od ukinjenih železniških prog ni dosegla niti stoletnice svojega obstoja, pa vseeno velja opozoriti na njihov velikanski pomen pri preobrazbi pokrajin. Saj se je z zgraditvijo železniških prog samo okrepil in dopolnjeval gospodarski utrip predelov, ki so bili povezani z novim komunikacijskim sredstvom — železnico. Od svojega postanka pa vse tja do petdesetih let našega stoletja so pomenile železnice pri nas najvišji vzpon v gospodarstvu, ki je 1 industrializacijo prinašalo posa- meznim pokrajinam urbanizacijo. Mnogokrat so bile prav železnice tisti faktor, ki je vplival na spremcml>e številnih socialno-ekonomskih področij. Ob njih oziroma ob železniških postajali se je zgoščevala naseljenost, drobila se je zemljiška posest, temeljito se je tudi spremenila [»oklicna struktura prebivalstva itd., a sveža obeležja vseh teh procesov odkrivamo v številnih naseljih ob železnicah. Toda v zadnjem desetletju,, ko je pričel tudi pri nas kamionski tovorni promet vse bolj izpodrivati železniškega (še posebqq 34 n* IcrnjSih relacijah ali pri prevozu hitro pokvarljive;;» hlapa!), postajajo številni 9transki izrastki železniškega omrežja v računiri našega gos|>ooslopja se je naselil obrat Metalne iz Maribora z nad 300 za]H>slenimi), različna širina železniških tirov je zaradi prekladanja lovora dražila prevozne stroške, pa tudi sam značaj industrije (na Vrhniki in Tržiču) je narekoval v današnjih dneh pri dovozu surovin kakor pri odvozu izdelkov, preusmeritev na cestni promet. V tem pogledu pa je |>osebna izjema ukinitev železniške proge Jesenice—Rateče (Planica). 2e od vsega začetka je bila zgrajena kot železnica interregionalnega |k>-Imena. saj se je s povezavo v ILjuhljani naslanjala na južno, obalpsko železnico, na zahodu pa je bila prek Trbiža spet jiovezana s Trstom. Sele |M) prvi svetovni vojni, ko so potegnili državno mejo po rateškem razvodju, je postal odsek proge od Jesenic do Rateč pravi slepi izrastek gorenjske železnice in prav zato le še lokalnega pomena. Navkljub vsemu pa je vse do nedavna prav železnica še največ pripomogla, da so postale Julijske Alpe dostopnejše širokemu krogu ljubiteljev planinstva in alpinfema. Tudi vsa dolinska naselja od Mojstrane navzgor so doživljala zgodnjo urbanizacijo ter močan razvoj zimskega in jioletnega turizma, ki se je že trdno zakoreninil s tradicijo in z več desetletnimi izkušnjami. Železniški promet je nasledil avtomobilizem. Naša skrb pa naj bo tudi posvečena spoznavanju razlik, ki jih vnaša v pokrajini |>osamczno prometno sredstvo v različnih časih. M. NATEK NEKAJ KMETIJSKIH PROBLEMOV NA KUBI Pred sedmimi leti, ko je stopila Kuba na pot socialističnega razvoja, se je v marsičem spremenilo tudi njeno gospodarstvo. Pred revolucijo je bila država v polkolonialni odvisnosti od ZDA. sedaj pa ubira novo pot, in to tako, da je v interesu kubanskega naroda in da istočasno Kubo vključuje v sistem mednarodne delitve dela. Kljub temu, da je revolucija temeljito spremenila socialne osnove gospodarstva, pa se osnovna specializacija v gospodarstvu ni bistveno spremenila. Sladkor še vedno zavzema velik delež kmetijske proizvodnje kakor tudi izvoza. Odkar so v 16. stoletju prinesli Spanci na otok prve sadike sladkornega trsa, 9e je gojenje te kulture silno razmahnilo, posebno ker sta rdeča prst in podnebje izredno ugodna za njeno rast. Kljuh temu. da je Kuha ena prvih proizvajalk sladkorja na svetu, pa je bil zaradi ekstenzivne obdelave nasadov do nedavnega hektarski donos izredno nizek. Do revolucije je Kuba proizvajala letno povprečno 5 do 5,5 milij. ton sladkorja. Prva leta po revoluciji se je proizvodnja celo dvignila, saj je leta 1961 znašala letna produkcija 6,3 milij. ton. Nato pa je padla, kajti nasadi sladkornega trsa so bili potrebni obnove. Sladkorni trs je namreč večletna rastlina, ki daje pridelek 20 do 25 let, vendar je treba za boljšo rodnost nasade obnavljati vsakih 10 let. Da bi se zvišal hektarski donos te kulture, za katero je na svetovnem trgu vedno večje povpraševanje, in bi bilo mogoče do leta 1970 zvišati proizvodnjo na predvidenih 10 milijonov ton, nameravajo na Kubi obnavljati sladkorne plantaže vsakih pet let. Prav tako skušajo s poskusi ugotoviti sorto, ki bi bila najprimernejša in najbolj donosna. V skladu s predvidenimi agrotehničnimi izboljšavami in mehanizacijo proizvodnje so se že leta 1964 pojavili na plantažah posebni kombajni, ki sladkorni trs sekajo, zlagajo, vežejo in ga pripravljajo za prevoz v predeloval-niče. Na ta način so rešili problem pomanjkanje delovne sile in sedaj lahko |>ospravijo s polj ves pridelek se pred začetkom deževne dobe, kar je bilo prej večkrat nemogoče. Prav tako kot proizvodnja sladkornega trsa se bo po načrtu do leta 1970 |>ovcčala tudi zmogljivost predelovanja sladkorja na 10 milijonov ton letno. Vedno bolj se tudi razvija kemična industrija, ki bo predelovala vse stranske produkte pri proizvodnji sladkorja. Sedanja zmogljivost vseh 160 prcdelovalnic, kolikor jih je bilo na Kubi leta 1965. je 7.5 milij. ton sladkorja. Marsikatera od predelo-valnic pa je nujno potrebna rekonstrukcije. Po revoluciji se država in novi lastniki, ki so dobili zemljo z »agrarno reformo, poleg vsega trudijo, da hi kmetijsko gospodarstvo ne bilo več tako enostransko kot doslej. Do revolucije so na Kubo hrano večinoma uvažali in so v ta namen letno porabili precejšen del deviz, ki so jih dobili za prodani sladkor. Sedaj se večajo |>ov ršine zasajene s koruzo, močno pa se |>ovcčuje tudi pridelek riža. fižola, batat in drugih kultur za domačo prehrano. Proizvodnja paradižnikov je na primer že tako velika, da lahko presežek že izvažajo. Podobno tudi razne subtropskc in tropske sadeže. Pred revolucijo je bila velik problem tudi preskrba z maščobami, ki so jih morali v celoti uvažati. V zadnjih letih uporabljajo vedno več domačih rastlinskih maščob in so v ta namen precejšnje površine namenjene arašidom. sezamu, soji, sončnicam in kokosovim palmam. Drug problem, ki ga občuti kubansko kmetijstvo, pa je kljub dobrim |>ogojcm nezadostno razvita živinoreja. Kuba namreč razpolaga z velikimi rezervami pašnih in travniških površin, saj te zavzemajo eno tretjino za obdelovanje primerne zemlje. Sele pred nekaj leti so začeli s košnjo trave in siliranjem krme. Do nedavnega je poleti v sušnem obdobju še primanjkovalo krme in živina je propadala. Sedaj pa se izboljšuje tudi pašništvo, ker izbirajo pri načrtnem gojenju travnikov travne vrste z največjo krmno vrednostjo. Namen imajo, da bi do leta 1970 podvojili sedanje število (6 milijonov glav) goveje živine in si tako zagotovili vso proizvodnjo mesa in mleka za domačo potrošnjo. (Vir: Izvestja VGO, 1965) JELKA KUNAVER DRUŠTVENE VESTI OBČNI ZBOR LJUBLJANSKEGA AKTIVA GDS Aktiv ljubljanskih geografov je imel letošnji obrni zl>or i), marca v prostorih Oddelka za geografijo filozofske fakultete. Kljub temu, da so bila val>ila za občni zbor razposlana štirinajst dni prej, je bilo udeležencev malo. Po (Miročilu predsednika, tajnika in blagajnika se je razvila razprava o delu aktiva in o bodoči aktivnosti ljubljanskih geografov. Iz poročil je razvidno, da je glavna dejavnost aktiva 1)ila v (organizaciji predavanj. V treh letih Be jih je zvrstilo enaindvajset. Potopisnih je bilo deset, splošno geografskih in iz aktualne problematike Slovenije je bilo šest. pet pa je bilo jioročil iz mednarodnih geografskih srečanj. Sestava predavanj je bila torej precej raznolika. Vendar so nekatera predavanja, ki so bila zelo zanimiva, pritegnila le malo poslušalcev. Povprečno število prisotnih je bilo sedemnajst, od tega |»olovica z univerze. Zaradi tako slal>ega obiska »o nekateri predavatelji odpovedali nadaljnje sodelovanje. Zlasti slab je bil odziv med geografi — šolniki. To je obžalovati, kajti zanimiva vsehina predavanj je nudila obilo gradiva za vsakdanje šolsko delo. V preteklih treh letih je aktiv organiziral ekskurzijo na Bistriško ravnino, obenem so bila še predavanja v Mengšu in Kamniku. Poleg tega so člani aktiva sodelovali tudi pri pripravi velenjskega in novogoriškega zborovanja slovenskih geografov. Tudi v bodoče lx> glavno delo aktiva v organizaciji predavanj in ekskurzij. Oglašanje predavanj, ki je bilo dolgo časa le v dnevnem tisku je žal, zaradi finanšnih težav prenehalo. Ostalo pa l>o obveščanje po radiu in z vabili, ki jih pošiljata oba ljubljanska zavoda za prosvetno pedagoško službo neposredno na šole. Na občnem zboru je bilo sklenjeno, da IhhIo predavanja vedno prvi četrtek v mesecu ob 18.30 uri v prostorih Oddelka za geografijo. S tem terminom so torej predavanja točno določena in bodo odpadli očitki o slabem obveščanju. Na zboru je bil tudi [MMlan razjKired predavanj za letos: 6. april: predavanja v okviru proslave Melikovega večera. 4. maj: doc. dr. J. Medved in as. B. Ingolič: Po Porcnju, Porurju in |«> južni Nemčiji (z barvnimi diapozitivi). 14. septembra: dr. L Gams: S prosvetnimi delavci z ladjo na Bližnji Vzhod (z barvnimi diapozitivi). Za 5. oktober, 2. noveml>er in 7. december bodo predavanja javljena kasneje. Izven terminska predavanja pa bodo javljena v radiu. Kkskurzije bo aktiv priredil po zgledu sorodnih društev, to je z uporabo rednih prometnih zvez do dogovorjenega kraja, od koder l>odo udeleženci |>od strokovnim vodstvom nadaljevali pot. Aktiv si je zadal tudi nalogo, da organizira seminar za geografe — šolnike ljubljanskega aktiva in da še naprej izdaja Bilten. Občni zbor aktiva ljubljanskih geografov je pokazal, da bi morali geografi bolj skrbeti za lastno strokovno izpopolnjevanje, saj bi s tem mnogo pripomogli k višji ravni naše stroke in s Uejm tudi k njenemu bolj ustreznemu položaju v naši družbi. F. L. Keramična industrija LIBOJE Celje POŠTA PETROVCE proizvaja: gospodinjsko in dekorativno keramiko, grafitne lonce in vse \Tste opečnih izdelkov Za kvaliteto jamči dolgoletna tradicija! ZDRAVILIŠKO GOSTINSKO PODJETJE ROGAŠKA SLATINA s svojimi vrelci: !—! D O N A T !—! !—! S T Y R 1 A !—! !—! T E M P E L !—! uspešno zdravi bolezni jeter, žolča, prebavil in p resna \ Ijanja 1 ] 815 1 K! IL 965 150 LETNICA * 36; GRAFIČNO PODJETJE CELJSKI TISK C E L] E TRG V. KONGRESA 5, telefon 23-72 izdeluje: • knjige, • brošure, • časopise, • tiskovine, • prospekte, • kataloge, • plakate. • knjigoveško-galanterijske izdelke. • razno kartonsko embalažo. • črtne in raster klišeje za enostavni in večbarvni tisk. S kvalitetnimi izdelki in solidnimi cenami skuša delovni kolektiv podjetja zadovoljiti vsakogar! TRGOVSKO PODJETJE S TEKSTILOM na veliko in malo TKANINA-GALANTERIJA CELJE STANETOVA ULICA Telefon: 31-35 in 31-36 vam nudi : v veliki izbiri in po konkurečnih cenah najrazličnejše tekstilno in galanterijsko blago Obiščite našo veleblagovnico „LJUDSKI MAGAZIN" TRGOVSKO PODJETJE „Moda" - Celje s svojimi poslovalnicami: VOLNA, VESNA, MANUFAKTURA, SOLČAVA, DROGERIJA, BABY, j TORBICA, STARI TRG, nudi razno tekstilno blago po konkurenčnih cenah! Se priporoča delovni kolektiv Trgovskega podjetja „MODA", CELJE „Klima INDUSTRIJA AEROTERMICNIII NAPRAV CELJE VODNIKOVA ULICA 6 Telefon 21-56 izdelujemo in montiramo ventilacijske, ekshaustorske, klimatske in hladilne naprave, sušilnice za opekarne ter vršimo še inštalacije vodovoda in vseh vrst centralnih kurjav. OBRTNI CENTER rr • « arja ŽALEC s c priporoča s svojimi uslugami v obratih: — Elektro-instalatersjvo — Radio — TV servis — Ključavničarstvo — Lesna galanterija — Mizarstvo — Steklarstvo — Pleskarstvo — Kroj a št vo — Reklam-servis in Foto _ ELEKTRARNA / Trbovlje p r o i z v a j a ELEKTRIČNO ENERGIJO in • priporoča GRADITELJEM HIS uporabo cenjenih ter kvalitetnih elektrofilterskih zidakov iz svojega obrata Lesno industrijski kombinat „LIK" Savinja - Celje VAM NUDI PO ZELO UGODNIH CENAII VSE VRSTE MEHKEGA IN TRDEGA LESA, VSE VRSTE EMBALAŽE, LESNE VOLNE, PLEMENITE FUBNIBJE, PABKET IN EMBALAŽNI PAPIB Za cenjena naročila se priporoča delovni kolektiv! ELEKTRARNA "U- ŠOŠTANJ se priporoča cenjenim odjemalcem v tuzemstvu ter v inozemstvu za odjem električne energije! KOMUNALNO PODJETJE Ceste - kanalizacija, Celje - * izvršuje \sa dela nizkih gradenj, polaga lite asfalte in druge asfalte, gradi javno kanalizacijo in urejuje komunalno mestna zemljišča. Za cenjena naročila se priporoča kolektiv podjetja! „LIBELA" - tovarna tehtnic - Celje MARIBORSKA CESTA 1 Poštni predal 48 Telegram: Libela, Celje Telefon: h. c. direktor 21-41 prodaja 29-27 servis 32-30 nabava 29-15 Ustanovljena leta 1894 Proizvaja vse vrste tehtnic za potrebe industrije, trgovine, transporta in široke potrošnje Se posebej opozarjamo na naš novi proizvod namizne tehtnice za trgovine tipa MAXIMA, nosilnost 10 kg in kuhinjske tehtnioe tipa PR IMA in DE LUXE Zahtevajte prospekte in ponudbe! Za vse tehtnioe dajemo enoletno garancijo! Odlike novih proizvodov so: točnost, trajnost in sigurnost! NAJNOVEJŠI PROIZVOD SOBNA PEC na olje EMO-5, kapacitete 5000 kcal/h je sodobne oblike, eniajlirana v prijetnih barvah. Sobna peč na olje EMO-5 je ekonomična. Poraba olja je od 0,24 do 0,63 kg/h in prijetni» ogreje prostor do 90 m3. Dobite jo lahko v vseh specialnih trgovinah! Pri uporabi peči skrbno prečitajte navodila in preglejte tesnost oljnih vodov. IZDELUJE EMO E M A J L I R N I C A METALNA INDUSTRIJA ORODJARNA CELJE AVTOTURISTICNO PODJETJE f i ZLETNIK" - Celje O nudi ugoden in varen prevoz s sodobnimi avtobusi na rednih progah, vrši vse turistične usluge ter organizira izlete in potovanja po domovini in inozemstvu. Potovanja v inozemstvo vrši v sodelovanju s „PUTNIKOM", Beograd. Poslužujte se uslug pri turistični pisarni CELJE, Titov trg 3 in v poslovalnicah VELENJE, MOZIRJE, KRAPINA, KRŠKO in HRASTNIK. GOSTINSKO PODJETJE 0] STRICA -Celle LJUBLJANSKA CESTA 5, telefon 29-66 Gostišče .,RIBIC", Celje, Zidanškova 22 telefon 29-47 Gostišče ,,BIZELJCAN", štore Gostišče .,TURIST'', Erankolovo Bife ,>OTOK", Celje, Trubarjeva 55 \ * t C*) \ / r— CEIOFAHSEI PROZORNI LEPILNI TRAE , i __ TOVARNA AERO CELJE Rudnik rjavega premoga TRBOVLJE-HRASTNIK PROIZVAJA NASLEDNJE VRSTE PREMOGA: —! K O S O V E C !—! —! K O C K O V E C !—! —! O R E II O V E C !—! —! GRAHOVEC !—! —! Z D R O B !—! —I P R A II !—! ZA INDUSTRIJO IN ŠIROKO POTROŠNJO!