dan veselja to je zame, nehal vriskati ne bom. (Začnejo plesati.)
Gornik.
Kaj počnete, kaj norite? Pri bogovih, prosim vas, ne uničite mi s plesom dela lepega, možje!
Zbor,
Jaz plesati vendar nočem, jaz ne gibljemi svojih nog, taka jih navdaja radost, da se same dvigajo.
Gornik.
No, sedaj dovolj naj bode, nehaj, nehaj plesati!
Zbor.
Al ne vidiš, da sem nehal?
Gornik.
Praviš, a ne nehaš še.
Zbor.
Enkrat naj samo še skočim, pusti me, potem ne več!
Gornik.
Naj bo torej, samo enkrat, a potem ne pleši več!
Zbor
(ne neha še plesati),
Saj gotovo ne bi plesal, ko bi ti koristil s tem.
Gornik.
No, poglej, še vedno plešeš!
Zbor.
Daj dovoli vendar mi, da se z desno zavrtim še, koj ustavim se potem.
Gornik.
Naj bo, to vam še dovolim, a ne žalite me več!
Zbor.
Toda tudi leve noge
zanemariti ne smem,
335                od veselja in radosti
skačem, plešem, se smejim, Sem li starost s sebe vrgel? Ne, z ramen sem vrgel ščit.
Gornik.
Ne veseli se sedaj že,
ker gotovo ni še nič!
Ko pa mir dosegli bomo,
takrat veselite se:
vriskaj radostno in smej se! 340                Vse sedaj storiti moreš:
ladjaj, ljubi, spi, ostani,
k slavnostnim predstavam hodi,
gosti se in pij za stavo
ter zapravljaj, 345                kriči juh, juhu, juhu!
Zbor.
O ko to bi se zgodilo, da bi videl oni dan! Nosil bi               lahko bol,
trdno spal           tudi na tleh
kot nekoč           Formion.1
In nikoli kot sodnik več strog ne bil bi in surov
350                in nikoli ne bi videl
trdega me kakor prej, krotek bolj,       bolj bi mil, mnogo bolj         mlad bi bil,
ko bi boja          prost postal.
Saj dovolj           dolgo že
355                nas more,           čutimo pest,
ko preteči          nam je pot
iz Likeja2 spet v Likejon, v desni kopje, v levi ščit. Zdaj povej,        kaj bi rad, da ti storim,      kar želiš, ker ti sam          si gospod,
360                kakor dan          srečni ta     nam veli.
1  Formion,  atenski poveljnik  na morju.
2  Telovadnica v Atenah.