PLANINSKI VESTNI K 11 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE letnik lxxix 1979 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Beseda na Boču 729 Doc. dr. Zvone Naš zimski turizem 730 šušteršič Borut Korun Acheloos, Arathos in Acheron 737 Iz ohranjenega dnevnika zadnjega upravnika bolnice »Celje« na Trački planini pod Komnom 74G Miran Mihelič O Bovcu in Kranjski gori 746 Razširitev planinskega doma na Kredarici s prizidkom in gradnjo ustrezne tovorne žičnice 747 Slavko Tuta Bivak v Rušju 748 Dr. Lev Svetek Podoživetje partizanskega Triglava 753 Milan Vošank Zgodba 762 Janez Dolenc Moja hoja na Tolminski Triglav 766 Andrej in Janko Naramarsko popotovanje prek Pleterski Vercorsa in Cevennov 772 Nada Kostanjevic V dežju smo se šli sindikaliste — namesto planince ... 782 Ančka Tomšič Zapisi iz evropske peš poti 787 Društvene novice 794 Alpinistične novice 802 Varstvo narave 803 Iz planinske literature 804 Razgled po svetu 807 Naslovna stran: Črni teloh (Helleborus niger), eden največjih lepotcev našega gorskega, hribovskega sveta — Foto dr. Matjaž Kmecl Notranja priloga: 1 Skuta z Rinkami — Foto Ferdo Lah. Suhadole 2 Kosmati in gladki vrh Ratitovca — Foto Vojko Bizjak Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38. odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik. Franci Savenc, Franc Vogelnik, dr. Tone VVraber, ing. Albert Sušnik, ing. Janez Bizjak — Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana. Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 312-553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 200 din, plačljiva tudi v dveh obrokih, za inozemstvo 360 din (20 US S). Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič. v Ljubljani LETO LXXIX ŠT. 11 LJUBLJANA NOVEMBER 1979 Glasilo Planinske zveze Slovenije »Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 80-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki Kttltt SLOVENSKE KONJICE TONETA MELIVE 3 v svojih TOZD proizvaja: vse vrste usnja, usnjeno in krzneno konfekcijo, lahko obutev, umetno usnje CELTEX in KONIT, opetnice, strojno jermenje EXTRAMULTUS, filtre za čiščenje zraka, oljne filtre, maske kofil, strojne dele iz visokokvalitetno plastike KOTERM. Svoje izdelke iskreno priporočamo! BESEDA NA BOČU Andrej Marine, član predsedstva CK ZKJ, je na Dnevu planincev na Boču 1. IX. 1979 med drugim dejal: »Tovariš Edvard Kardelj, politik, mislec in velik ljubitelj gora in narave, je ob lanski proslavi prvega vzpona na naš Triglav poudaril veliki pomen planinstva, njegove zasluge in naloge. Narodno prebujenje in boj z nemškim nacionalizmom sta v preteklosti zajemala različna področja. Planinstvo je odigralo kot sestavni del prizadevanj naših ljudi pomembno vlogo pri ohranitvi slovenske podobe naših krajev, gora, jezika, navad in kulture.« »Planinstvo in še nekatere druge oblike združevanja in delovanja občanov in delovnih ljudi vse bolj cenimo kot nepogrešljiv člen v prizadevanjih, da izgradimo in če bo treba obranimo našo družbo kot globoko humano, demokratično, samoupravno socialistično skupnost. Za planince letošnja akcija ,Nič nas ne sme presenetiti' ni le akcija, ampak je in bo to še bolj postala vsebina našega delovanja.« »Vzgoja zdravega, kulturnega in humanega človeka je smoter naše dejavnosti. Skrajševanje delovnega časa in naraščajoča urbanizacija še posebej postavljata pred organizacije občanov aktualna in vprašanje o vsebini njihovega delovanja. Res ni čudno, da v naši deželi izjemno naraščajo organizirane interesne dejavnosti. Planinska organizacija in dejavnost je univerzalnejša kot posamezne organizacije ... Predvsem postaja interes najširšega kroga naših delovnih ljudi, kajti naše gore so dejansko družbene — ljudske. Zato je tudi naša odgovornost za ohranitev njihove podobe, za ravnovesje naravnih zakonitosti, ki tu vladajo in jih ljudska roka lahko poruši ali ohranja, še kako pomembna.« »Slovenski planinci se zato pridružujemo iniciativam, da del znamenitega gorskega sveta ohranimo v njegovi prvobitnosti... Poleg doline Sedmerih triglavskih jezer imamo še štiri območja, ki so proglašena za krajinske parke, in devet območij kot naravne rezervate. Vsega je tako 0,4 % ozemlja Slovenije zavarovano, vendar pa nas tu čaka še veliko dela, saj je kar 11 o/n našega ozemlja evidentirano in bi potrebovalo določeno stopnjo zaščite. Osrednje mesto v teh prizadevanjih pa ima Triglavsko pogorje (Triglavski narodni park) in čas je, da pospešimo in dogradimo zakonodajo, ki naj opredeli načela, kriterije in organizacijo. Slovenska planinska organizacija je zavzela svoja stališča, ki so razumna in zaslužijo splošno podporo. Zagotavljajo, da pogorja ohranijo svojo prvobitnost. Toda tam, kjer je gorski svet primeren, je potrebno zagotoviti tudi množično rekreacijsko in športno udejstvovanje. Sodobna tehnična sredstva je mogoče uporabiti tako, da ne rušijo ravnotežja v naravi in ohranjajo lepoto pokrajine.« »Visokogorskih postojank ni mogoče vzdrževati zgolj po čisti gospodarski računici. Pred leti sklenjeni družbeni dogovor ne rešuje v celoti tega materialnega vprašanja. Po mojem mnenju je potrebno v celoti uveljaviti predloge o področnih dogovorih in zagotoviti posamezne ali kolektivne patronate nad posameznimi visokogorskimi objekti. Sindikati kot najširša politična organizacija delavcev pa bi morali pomagati planinski organizaciji, da se uresniči dogovorjena ideja.« »Demokratičnost planinske organizacije ima že dolgo tradicijo. Zato je vsebina Titove ideje o demokratizaciji odnosov v vseh organizacijah ter ideje o izpopolnitvi celotnega političnega in delegatskega sistema in njegove demokratične vsebine posebej dobrodošla tudi v planinski organizaciji in vseh njenih dejavnostih. To ni kritika obstoječega, je le opozorilo, ki smo ga sprejeli v naši družbi, da ni nič zastavljeno tako, da ne bi moglo biti še bolje. Bolj povezati planinsko dejavnost s temeljnimi oblikami organiziranosti naših ljudi pomeni še bolj razširiti, podružbiti in demokratizirati našo dejavnost. Ne nazadnje je od tega odvisno tudi reševanje materialnih problemov planinske organizacije >in vseh njenih dejavnosti.« NAŠ ZIMSKI TURIZEM DOC. DR. ZVONE ŠUŠTERŠIČ Članek doc. dr. Zvonimlra šušteršiča objavljamo v celoti, čeprav na prvi pogled obravnava problematiko zunaj naše planinske organizacije. Turistična eksploatacija gorske narave pa je seveda tesno povezana s planinstvom. Kjerkoli se je lotimo, ne moremo mimo moderne turistične industrije, ki tako ali drugače, bolj ali manj spreminja prvobitno podobo gora. Ker je našega gorstva malo, je vsak večji poseg toliko bolj očiten. Prav zato ga je treba dobro premisliti z enega samega stališča: da bi našemu človeku in življenju čim več dal, gorski naravi pa čim manj škodil. Ne glede na to načelo pa na Slovenskem že imamo nekaj poskusov v zimski turistični eksploataciji gora, ob katerih je tudi nam planincem težko pri srcu. Milijarde so vložene na Kaninu, na Pohorju, na Golteh — in še kje. Dolžni smo, da razpravljamo, kaj je pri vlaganju velikanskih sredstev prav, kaj pa ne. „ Op. uredništva Uvod Pod pojmom zimski turizem zajemamo v glavnem smučanje ob žičnicah. To je površna, žal pa za naše turistične delavce in projektante že zadostna definicija. Ko načrtujemo neko zimsko športno središče, bi morali upoštevati še mnoge druge parametre, da bi zimska turistična središča res ustrezala funkcionalno in ekonomsko. Poleg smučanja, ki je za zimski turizem najvažnejše, morajo biti na voljo še druge dopolnilne in nadomestne športne naprave, kot so plavalni bazeni, drsališča, sprehajalne steze in steze za turno smuko ipd. Mislim na dopolnilne in nadomestne športe. Plavanje je koristno vsakodnevno dopolnilo za razrahljanje in sprostitev mišic, ki so bile štiri, pet ali celo več ur pod nenormalno, do neke mere nefiziolosko napetostjo, ko je smučar skoraj brez oddiha drsel ob vlečnici navzgor in vijugal po strmini navzdol. Plavanje, daljši sprehodi, telovadnica oziroma dvorana za razne športne igre ob vremenu, ki je za smuko neugodno, so turistu tudi nadomestilo, kadar se ne more smučati. Strokovnjaki vedo, da je za netreniranega smučarja škodljivo in tudi nevarno, če si po dveh ali treh dneh napornega smučanja ob vlečnici ne dovoli kak dan počitka. Ta počitek naj ne bo poležavanje ali posedanje v gostinskih lokalih, temveč tudi aktivno športno udejstvovanje, vendar ves dan brez smuči. Zimska turistična središča, ki nimajo poleg ustreznih smučišč še drugih objektov za aktivno rekreacijo, ne ustrezajo niti s turističnega niti z medicinskega gledišča. V svetu že dolgo vedo, da človeški organizem potrebuje daljši oddih najmanj dvakrat, bolje trikrat letno. V Franciji npr. imajo delavci pri rentgenu 8 tednov obveznega dopusta. Morajo pa ga, najmanj tretjino, izkoristiti pozimi. V nekaterih deželah je šolsko, in posredno tudi delovno leto, razdeljeno na trimestre. In vsake počitnice posvečajo aktivni rekreaciji. Od tod veliko vandranje turistov v Alpe okrog božiča in v drugi polovici aprila. Nekaj jih pride tudi k nam, vendar ne tisti zahtevnejši in petič-nejši. K nam jih privabijo ugodnejše cene in skromnejše zahteve. Naša skromnejša ponudba jih morda zadovolji tudi zato, ker so premalo razgledani. Kaj pa vikend smučanje? Vemo, da je za rekreacijo in vzdrževanje kondicije treba najmanj dvakrat na teden nekaj ur posvetiti tej biološki potrebi. Aktivna rekreacija je lahko na trimski stezi, v bazenu, v telovadnici, na krajši turi, na turni smuki in še kje. Vendar nas v zimskem času najbolj mikajo smučišča ob žičnicah. Na njih doživimo poleg telesne rekreacije tudi psihično sprostitev. Uveljavljamo se v svoji smučarski spretnosti, uživamo v okolju zunaj betonske džungle. Dobršen del naših »smučarjev« zadovolji tudi svoji snobistični sli. Pri tem pa je važno, da je tedenska smuka zares rekreativna. To pa prav gotovo ni, če se voziš ure daleč do žičnic, kjer čakaš v vrstah debele ure, da se moreš ves dan vsega nekajkrat spustiti po smučišču, ki komaj zasluži to ime. Zvečer se nejevoljen voziš domov v koloni uro ali več, kar ti požre spet dobršen del živčne kapacitete. To ni sprostitev, temveč obremenitev. Po teh razmišljanjih lahko sklenemo: Sodobno zimsko-turistično središče mora imeti dovolj številna, dobro urejena, dovolj dolga in raznovrstna smučišča, ki omogočajo vremenu in letnemu času primerno smuko, pozimi niže, spomladi više. Smučišča morajo tudi po zahtevnosti biti dovolj raznolika, da zadovoljijo vrhunskega in poprečnega smučarja. Smučišče, ki ni 2 km dolgo z višinsko razliko vsaj 200 m, po današnjih zahtevah ni ustrezno. Žičnic in vlečnic mora biti toliko, da je čakanje v vrstah skrajšano na nepomemben čas. Poleg smučišč za odrasle mora biti tudi smučišče za otroke, kjer malrlfp i.t f vzgojitelji m smuški učitelji, katerim starši prepuščajo svoje S Je.cent,e.r "cenjen daljšemu zimskemu oddihu, mora biti poleg smučišča tudi otroški vrtec, k. prevzame otroke v oskrbo za ves dan. Vrtec skrbi, da ima otrok poleg hrane tudi ustrezen dnevni počitek. Le tako so starši res razbremenjeni in se morejo v polni meri rekreirati. Otroci pa se v družbi drugih otrok bolje zabavajo in igraje naučijo smučarskih spretnosti. 1 Prava zimska središča morajo imeti na prvem mestu zimske bazene. Pod bazenom razumemo plavalisce. ki mora biti dovolj razsežno, da se v njih turist razplava, ne pa namaka. V njih mora biti možno plavanje najmanj nekaj sto metrov, če pa nai bo plavanje nadomestilo za smuko, pa še nekajkrat več. Razume se da so potrebni tudi ustrezni gostinski objekti. Prav v tem pri nas največ grešimo Mestni človek se želi vsaj za krajši čas, umakniti iz blokov in stolpnic in priti v okolje, ki ga sprosti. Tako okolje pa prav gotovo niso gostinski objekti s sto in vec posteljami, se manj pa izolirani hoteli, ki lahko dajejo le hrano in stanovanje V zamejstvu so ze zdavnaj ugotovili, da je treba vse hotele in penzione namestiti skupaj v dolini Le tako se zbere v enem okolišu več tisoč turistov in to jim omoaoči da gostom poleg smučišč postavijo še ostalo, kar je potrebno turistom za dopolnilo Lokacija teh sredisc mora biti ustrezna tudi za poletni turizem. S tem se rentabilnost investicij odločilno poveča. Taka središča spodbujajo tudi razvoj kmečkega turizma in zelo zazelenih majhnih penzionov. To slednje tudi petične velemestne ljudi bolj mika kot brezdušni gostinski velikani. Turist — tako smučar kot oni na poletnem oddihu — si zeli prijetno bivališče, ki mu omogoča čim več raznovrstne rekreacije. Zato zajemajo slovita turistična središča okoliše v premeru po 20 in več kilometrov. Za primer-innsbrusko zimsko turistično središče zajema kotlino, ki jo obrobljajo Stubaiske Zil-lerske Alpe m grebeni Karwendela na severu. To je podolgem in počez najmanj po 30 kilometrov Zimski turist v Innsbruški kotlini se v enem tednu ali več lahko smuča vsak dan na drugem smučišču. Isto velja za Val Gardeno, za Davos, za Badgastein in za druge. Povsod so hoteli in gostišča strnjeni v dolini, na višinskih smučiščih pa imaš le bistroje ali samopostrežne restavracije brez ležišč oziroma le z zasilnimi prenočišči, ce vreme ne dopušča spusta v dolino. Važno je, še_ posebej za vikend smučišča, da so lahko dostopna ne le z osebnimi vozili, temveč predvsem z javnimi prometnimi sredstvi. Od teh je prav gotovo najprimernejši vlak. Vsekakor pa morajo smučarska središča imeti zadostno gravitacijsko območje ce želimo, da bodo živela tudi kot vikend smučišča, saj je prav to za žičnice najrentabilnejse Tisoč nedeljskih smučarjev prinese v enem dnevu 100 000 din prihodka, dvajset takih vikendov pa 2 000 000 din, kar je prav gotovo več kot vsi turisti za daljšo dobo. To velja seveda za žičnice, ne pa za gostinska podjetja, katere danes vsaj po mojem mnenju, preveč razvijamo. Kako je pri nas? V P°d"ožiu Alp in drugega hribovja, najpomemb-nejse. K temu je smuka ob zicmcah postala velika moda. žal pa je prav smučanje 1 l1^-?3."; n-a8,h Smučiščih komai zadovoljivo. Naša smučišč ne more o s2hv® deset tlS0c smučarjem. Več kot polovica žičnic in smučišč v Slovenij e smučišča ,mam° Snega J 23 VZ0r6C ali Pa 80 taka' da komaj zaslužii° ¡me Območja, ki po višini in razmerah res ustrezajo zimskemu turizmu, bi mogli našteti Ja ,P£te. roke- To so Gornja Savska dolina s središčem v Kranjski gori, Spodnja Savska dolina s srediscem v Bohinju. Triglavsko pogorje, Krvavec in Kanin. Pri tem menim, da so Gornja Savska dolina, Triglavsko pogorje in Bohinjska kotlina skupaj eno sirse sredisce ki ga moremo z žičnicami spoiti v obsežen center, kot so oni v zamejstvu npr. okrog Innsbrucka, v francoskih Alpah, okrog Marmolade in Val Gar-denei ter podobno. Res je naš alpski svet v poprečju za 500 metrov prenizek in oblika naših gora po večini za smuko ni najprikladnejša. Strma pobočja se spuščajo v ozke doline, v višinah pa so ostri grebeni in stenoviti vrhovi. Prav to, kar daje našim goram čudovite lepote, je za smuko manj prikladno. Zato si moramo za smučarska središča poiskati okoliše, ki so primerni in ki imajo ustrezne vremenske razmere-v zimah snega vsaj za 4 mesece smučanja, čeprav razmeroma nizke pa imajo naše gore obilo snega. V Bohinjskih Spodnjih gorah, od Ratitovca pa tja do Bogatina qa zapade vsako zimo po štiri in več metrov. Na severnih pobočjih teh gora obleži sneg vse do poletja. Vogel in Komna imata do višine Rjave skale, Pogačnikove skale in Bremza za smuko dovolj snega vse do maja, pa čeprav v teh gorah dosti poqo-steje pritisne jug kot severno od Triglava. V Gornji Savski dolini in na severnih pobočjih njenih gora so zime stanovitnejše, žal pa tu izkoriščamo le dolinska smučišča okrog Kranjske gore, v Bohinju pa razen Koble le Vogel in še tega le v miniaturi Svet od Gornje Krme do Staničeve koče in Kredarice, čez Konjsko sedlo, v Ve'^o dolino čez Hribarice v dolino Jezer in od tod tja do Komne. omogoča cudovito visokogorsko smučanje, vendar je z izjemo turnega smučanja popolnoma neizkoriščen Podobno je s smučišči okrog Vršiča in Mojstrovke, ki b. zimsko sezono v gornjesavskem središču podaljšala od novembra pa tja do konca maja. Posebno alpsko smučišče je Krvavec. Ta ima glede na b iz.no Ljubljane Kranja in drugih krajev izjemno lego. Na to središče gravitira tretjina Slovenije. Zmogljivost smučišč bi zadoščala vsaj za 10 000 smučarjev, ce sedanjim smuciscem dodamo vlečnice Zvoh in še dalje vse do Kalškega Grebena. So pa to izrazito visokogorska smučišča namenjena prvenstveno enodnevnemu smučanju. Večji gostinski objekti, IS in drugo so tu komaj potrebni. Tudi letni turizem je tu mam. pomemben. Kaninški masiv je bolj problematičen. Za nedeljske smučarje je predaleč zajamsto turiste pa ima premalo pestrosti. Le dva al. tri smucisca postanejo dolgočasna. V dolini (Bovcu) razen enega hotela za turista ni skoraj ničesar. Ce bi to' območje hoteli usposobiti za res ustrezen center, bi bile potrebne zelo velike investicije. Nedeljski turist pa se bo komaj odločil za tako oddaljena smucisca. _ Vsa druga moramo oceniti le kot sredogorska smučišča s krajšo smučarsko. sezona V to skupino spadajo Zatrnik, Velika planina, Golte, Pohorska smucisca in druga manjša Izjemen med temi je Zatrnik, ki ima tri do štiri mesece smučarske sezone n je bHzu velSkfh središč, kar mu daje gravitacijski okoliš več sto tisoc prebivalce^ To zagotavlja dober smučarski obisk ob koncu tedna, k temu pa je Zatrnik tudidobo dopolnilo blejskemu poletnemu turizmu, ki je v Sloveniji prav gotovo na prvem mestu. Bohinj in njegove vrednosti Prišli smo do tistega, čemer je ta sestavek p^enstveno namenjen: t0 j® ^inj. Melik meni da zajema pojem Bohinj vse povirje Save Bohinjke od Savice do boteske ■K gore k" to območje obkrožajo: od sredine Jelovice in Soriške planine, po grebemh Spodnjih gora tja do Bogatina.' dalje grebene do Triglava in nato po Zgornj.h gorah prek Tošca vse do Draškega in Lipanjskega vrha, nato prek Pokljuke na Sotesko V premeru bi to v smeri vzhod-zahod znašalo okrog 25, v smer. sever—jug pa do 20 kilometrov Whovi Spodnjih gora so v poprečju do 2000 metrov visoki, Zgornje gore pa so okroa 500 metrov više. Vsa Bohinjska kotlina s čudovitim jezerom, ki se ga, sod ob n^ uničujoči ui^arlizem hi projektantizem k sreči še ni dotaknil, je ena od najlepših alpskih kraiin To sem slišal tudi iz ust številnih tu cev, ki poznajo alpski svet od vzhoda do zahoda. V^ Bohinj na oddih prihajamo nad trideset let. In kadar se p^ehemo v Sotesko, pravimo: Pa smo v koncu sveta. In res: v Bohinju se t. zdi da je konec sodobne civilizacijske mrzlice, da tu zaživiš z neokrnjeno naravo -in vse tegobe modernega življenja ostanejo za teboj. Da je res tako, pove tudi Bohinjec, ko prav. ze na Bledu »Grem noter,« če gre v Bohinj. Že Melik je pred 25 leti napisal: »Turistična funkcija Bohinja bi nepopravljivo trpela, če bi s projektiranim tunelom za pretok jezera v Soško dolino uničili ta biser Slovenije in Jugoslavije.« Imejmo to pred očmi! Bodočnost Bohinja je v izkoriščanju njegovih naravnih lepot in pogojev za turizem. Kakršnakoli industrija bi to izjemno pokrajino nepopravljivo oskrunila. Res je treoa Bohinjcem najti možnosti za zaposlitev in napredek. To pa jim v enak. mer kot industrija, za katero se nekateri spet navdušujejo (glej »Delo« sred. julija 1979) lahko da turizem in to v mnogo trajnejši in stabilnejši obliki. Teqa se z Bohinjci vred vse premalo zavedamo. Svoje naravno bogastvo vse premalo izkoriščamo Še posebej to velja za zimski turizem. Bohinjci so usmerjeni predvsem v poletno sezono, ki pa je kaj skopo odmerjena: pravo poletje traja največ dva meseca. Koliko več bi Bohinju dal zimski turizem! Zimska sezona bi po ustrezni ureditvi potrebnih objektov bila dva ali celo trikrat daljša. K temu je vreme pozimi in prvi polovic, pomladi v Bohinju običajno stabilnejše. Snega je, kolikor se spominjam desetletja nazaj, v bohinjskih hribih vedno dovolj. To pišem sredi poletja. In če se ozrem na veriao Spodnjih gora, vidim na njihovih pobočjih še v tem času obsežna snezisca V zadnjih zimah so bila smučišča tudi v Kranjski gori, na Krvavcu in v¡Zatrniku za božične počitnice, ko prihajajo tujci, še gola. In kam smo vozili goste? Na Vogel! Tu res m ne vem kakšnih smučišč, toda smuka z Orlovih glav in od lani s Storec vrha je od novembra pa do maja možna. To pa zadošča vsaj toliko, da si smučar »piko odere«. Bohini kot celota ima vse naravne pogoje, da zgradi pravi zimski turistični center ki more ponuditi vse, kar turist danes hoče. Potrebno pa je, da se ta center projektira in zaradi kompleksno, kot celota, ki zajema ves Bohinj. Posamični lokalisticm projekti •in objekti brez povezave so koristni, ne bodo pa nikoli zadostili pogojem pravega zim-sko-turističnega centra. Danes imamo v Bohinju dve skupini zicnic: Vogel in Kobla In nobena od teh ni dokončana. Kobla ima lepa smucisca, se_ pravi res taka, ki ustrezajo sodobnemu turistu-smučarju. Ima tudi manjše smucisce za začetnike in Dom Savico BOH.:JEZERCI BLED KONJSKA RAVEN 1200 GLAVE —f- A/W obst. sedežnica predi, sedežnica gondo/ska žičnica smučarska vlečnica smučišče Hotel Zlatorog 18281 GLOBOKO A1922 VOGEL Skica k članku dr. Z. šušteršiča A1800 VISOKI ORLOV ROB , A1880 SUA otroke. Vse pa je v višini od 600 do 1100 metrov, torej dolinsko smučišče, ki ima sneg le tri, največ štiri mesece. Če bodo zgradili še zgornji del sedežnice, bo smučišče segalo do 1500 metrov višine in s tem bo sezona podaljšana za en mesec. Smučarska proga, ki je že sedaj med najboljšimi po dolžini, strmini, širini in po vzdrževanju, bo znatno pridobila in postala verjetno najlepša pri nas. Tudi dostop je odličen. Poleg ceste je tu še železnica, ki pripelje smučarje z Gorenjske in s Primorske v neposredno bližino — kolodvor je le 10 minut od smučišča. Vse to so pogoji za prvovrstno nedeljsko smučarijo. Ima pa eno pomanjkljivost: Kapaciteto. Zdaj so, poleg otroške, le tri žičnice, ob katerih se brez večjih zastankov lahko smuča okrog tisoč smučarjev, pa se to le, če so vse proge uporabne. Za konec tedna pa se smučarjev nabere dva ali večkrat toliko. Za daljši zimski oddih Kobla ni ustrezna. Ima le par smučišč, ki postanejo turistu kaj kmalu dolgočasna. Drugih, dopolnilnih športnih objektov tu sploh ni. Vogel ima smučišča v višini med 1500 in 1800 metri. .Spusta skozi Žagarjev graben ne moremo upoštevati, ker ta za poprečnega turista ni primeren in je v celoti prevozen največ dva meseca v letu. Nekateri zahtevni, k temu še slabo vzdrževani odseki proge, so za večino turistov neprimerni, da ne rečem nevarni. Na Voglu imamo v resnici le 6 smuških prog in žičnic. Najdaljši spust s Šije (z Orlovega roba) v Konto ima višinsko razliko komaj 200 metrov; znaten odsek te proge je tako položen, da komaj drsiš do naslednje strmine. Dobršen del sezone sedežnica na Orlov rob (Sija) in vlec-nica na Kratke plaze zaradi vremenskih in snežnih razmer ne obratuje. Kapaciteta smučišč na Voglu je najbrž celo pod ono na Kobli. Za ta smučišča je gondolska zmogljivost s 350 smučarji na uro kar primerna. Če bi hoteli gondolske zmogljivosti Vogla podvojiti ali celo potrojiti, bi morali urediti nova smučišča in zmogljivost njihovih vlečnic vsaj potrojiti. In vendar načrtujejo novo gondolo, ki bi povečala zmogljivost sedanje na skoraj trikratno vrednost. Vprašam se, kje bodo ti tisoči smučarjev na Voglu smučali. S temi ugotovitvami ne želim zanikati izjemnih možnosti za smuški turizem na Voglu. Hočem le opozoriti, da je treba ta smučarski center dograditi in na njem izkoristiti tista najlepša smučišča, ki so danes neizrabljena. Med prvo in verjetno najlepše smučišče bi uvrstil ono s pobočij Šije po dovolj širokem grabnu, ki poteka od sedla med Orlovim robom in Šijo do Zadnjega Vogla, natančneje do mesta, kjer se Konjska Ravan prevali v strmine in ožine Žagarjevega grabna. Ta spust bi bil med 1700 in 1300 metri višine in to po idealnem smučarskem svetu, kjer je snega dovolj vse do srede maja. Nevarnosti plazov tu ni, razen ob izjemnem vremenu. Takrat pa tudi smuka ni možna. Že prvotni projekt je računal z žičnico, ki bi tekla nekje od Zadnjega Vogla (1400 metrov) na Orlove glave. Niso je zgradili ne le zaradi finančnih problemov, temveč predvsem zaradi neustrezne lokacije. Vremenski pogoji so na trasi, kjer je načrtovana, neugodni, in njeno obratovanje bi bilo v večjem delu sezone nemogoče. To pa prav gotovo ne bi veljalo za žičnico, ki bi tekla tako, kot gre spust od Kriza do Zadnjega Vogla. Vsa proga je v gozdu, je položna, nikjer je ne ogroža veter ali plazovi. Po vsej progi prav gotovo ni problemov za vzdrževanje ne za smuske proge in ne za žičnice. Obstajajo pa še druge, na skici prikazane boljše možnosti, ki bi z razmeroma nizkimi stroški odprle ves neizkoriščeni smuški svet okrog Zadnjega Vogla. Kazalo bi zgraditi sedežnlco po zahodnem, vseskozi gozdnatem pobočju Žagarjevega grabna do roba Konjske Ravni. Spodnja postaja žičnice bi bila nekje na ravnici južno od ceste k Savici, skoraj tam, kjer se neha zadnja strmina sedanje smučarske proge po Žagarjevem grabnu (600—700 metrov nadmorske višine). Od ceste pa do tja je dovolj položnega sveta, da bi na njem mogli urediti parkirišče za sto in več avtomobilov in avtobusov. Zgornjo postajo bi postavili na robu, kjer se prevesi Konjska Raven v strmine in ožine Žagarjevega grabna (1200—1300 metrov nadmorske višine). Tu blizu bi bilo izhodišče zatri ali štiri žičnice, ki bi odprle smučarjem najlepša smučišča, kar jih je v tem območju. To bi bila smučišča z višinsko razliko 300 do 500 metrov in vsako bi imelo nekaj tisoč metrov dolžine, primeren nagib in zadostno širino na terenih, ki jih ne ogrožajo plazovi in niso izpostavljeni hujšim sunkom vetra. Žično vozlišče, ki bi zajemalo gornjo postajo sedežnice skozi Žagarjev graben iz doline in vse tri ali štiri spodnje postaje žičnic, ki bi od tu vozile dalje, bi mogli razporediti v premeru nekaj sto metrov. Prva od teh žičnic bi tekla po trasi, ki ima smer sedanje smuške proge, nekje do postaje Križ, kjer se začne sedanji spust v Žagarjev graben. Druga bi bila speljana do sedla med Orlovim robom in Šijo in tretja po dolini zahodno od Konjskega vrha nekam na pobočje kote Globoko (1828 m) morda do višine 1600 ali 1700 metrov. Vsaj dve od teh bi lahko bili vlečnici, kar bi investicijo že znatno pocenilo. Ker so pogoji za že projektirano žičnico Zadnji Vogel—Orlove glave neustrezni, bi jo kazalo opustiti. Vemo, da je sedežnica Orlove glave — Orlov rob speljana po izpostavljenem grebenu in zato dostikrat ne vozi zaradi vremenskih nevšečnosti. Spoj žičniškega vozlišča pod Zadnjim Voglom z Orlo-vimi glavami bi kvečjemu razbremenil sedežnico od hotela do Orlovih glav in le deloma smučarjem, ki bi smučali na lepi progi Orlove glave—Zadnji Vogel—Konjska ravan ali še dalje po Žagarjevem grabnu. Kakšne prednosti daje sedežnica ali morda štirisedežna gondolska žičnica, kot je ona na Krvavcu, od ceste k Savici skozi Žagarjev graben? — Sprosti gondolo; gradnja še ene gondole na Vogel, ki bi bila dražja tako v investiciji kot v vzdrževanju, odpade. — Od pre smučarjem najlepše in neizkoriščene smuške terene nad Žagarjevim grabnom: do Globokega, Šije, Orlovih glav in Ski hotela. — Z dvosedežno sedežnico ali štirisedežno gondolsko žičnico, ki se na pobočjih Žagarjevega grabna ne bi nikjer vzdignila na nedopustne oddaljenosti od tal, dosežemo kapaciteto 600 ali več smučarjev na uro. To skupaj s sedanjo gondolo omogoča kapaciteto 1000 smučarjev na uro. To pa je meja, ki jo predlagana nova smučišča na Voglu dopuščajo. — Uredimo spust po Žagarjevem grabnu brez večjih stroškov, če so tu že stroji in delavci, bi ureditev smučišča bila znatno cenejša. Če bi to progo razširili, zgladili in najstrmejše odseke napravili položnejše, bi že nekaj deset centimetrska snežna odeja zadoščala za prijetno smuko in vzdrževanje proge sploh ne bi bilo zahtevno. Tako bi dobili najdaljšo smučarsko progo pri nas: imela bi okroglo 1000 metrov višinske razlike in bi bila uporabna najmanj 3 mesece na leto. Ob njej bi tekla vlečnica, ki bi v poznih sezonskih mesecih, ko je spodnji del proge kopen, omogočila smučarjem sestop v dolino od meje snega pa vse do parkirišča. Ta prva faza ureditve Bohinja seveda še ni vse. Za smučarje bi kazalo odpreti še Komno, ki ima po moji oceni še lepša smučišča kot Vogel. Omenimo le spuste s Kukovega sedla, Bogatina in Lanševice, pa spust po mulatieri vse do Savice, kjer bi bila spodnja postaja gondolske žičnice. Za začetek bi kazalo na Komni urediti vsaj nekatera od naštetih smučišč in jih spojiti s kratkimi vlečnicami do Vogla in na drugo stran z dolino Triglavskih jezer. Od tu pa se odpre naš najlepši in najvišji svet: Triglavsko pogorje. Žičnica na Hribarice po dolini Triglavskih jezer in iz Velške doline na Konjsko sedlo bi spojila Bohinjski in Gornjesavski smuški center. Tako bi dobili sistem žičnic in smučišč, ki bi konkurirala največjim zamejskim zimsko turističnim središčem. Seveda pa bi morali urediti še marsikaj v dolinah. Bohinj ima danes za turiste okrog 800 postelj v hotelih in 1000 pri privatnikih. Od tega se uporabljata za zimski turizem morda dve tretjini hotelskih in komaj tretjina privatnih sob. Ob konicah je v Bohinju največ tisoč zimskih turistov. To pa je premalo, da bi se mogli spustiti v velike investicije, kot so zimski bazen, umetno drsališče, telovadnice in podobno. Bohinjci ne urejajo niti sprehajališč za zimske turiste. Ponudbe so razcepljene. Celo Vogel in Kobla nista pod isto upravo, tako da tedenska karta velja le za eno ali drugo smučišče. V zamejstvu, npr. Franciji, Italiji in Švici imajo dogovore, da ena vozovnica velja za vse tri države. Tako more smučar, ki si kupi dnevno karto v Švici, z njo presmučati krožno progo, ki gre prek treh državnih meja, brez kakršnihkoli doplačil. Ali ni smešno, da pri nas, kjer združevanje podjetij priporočamo in usmerjamo in kjer je večina žičnic nerentabilnih, ne najdemo ustreznih prijemov za skupno ponudbo. Turist, ki gre za en teden v Bohinj, dobi tedensko karto za Vogel ali pa za Koblo. Za obe smučišči, ki se že sedaj dopolnjujeta in ponudbo popestrujeta, pa ne. Turist si želi spremembe, saj je tudi to del rekreacije. Od slovenskih gostinskih podjetij in žičnic so nekatera združena v Alpeturu, druga v Kompasu, tretja Viatorju, četrta v gostinskih podjetjih Gorenjske, peta v Turistu in kaj vem kje še. Kako naj potem združimo že itak skromna sredstva za skupne smotre naložbe v ustrezna središča? Kdo naj v Bohinju zgradi objekte, s katerimi bi ostvarili res pravo turistično središče? Bohinj bo zaživel, kadar bodo v dolini združeni poleg gostinskih tudi vsi dopolnilni športno-rekreacijski objekti in ko bodo združena in razširjena vsa tako dolinska kot gorska smučišča, urejena pa tako, da bo spust po njih res zadovoljiv, čakanje ob žičnicah pa skrajšano na nepomemben čas. Tako bomo dobili turistični center, ki bo v zimski in letni sezoni pritegnil po več tisoč turistov hkrati in jih v obeh sezonah zadovoljil ne le z naravnimi lepotami temveč z vsem, kar zahteva sodobni turist. Ko so planirali investicije v Bohinju, prav gotovo niso imeli vedno srečne roke. Ski hotel, ki je brez vode in povezan z dolino le z gondolo, je gotovo ponesrečen. Že pozimi gostu ni prijeten. Tudi smučar gre rajši v brunarico. Poleti in še bolj zunaj sezonskih obdobij pa mora biti bivanje v njem, milo rečeno, skrajno dolgočasno. Lokacija je arhitektonsko morda zanimiva. Hotel na robu stene, viden vse od Nomna tja do Ukanca je na pogled atraktiven. Za smučarja in turista pa prav gotovo ta položaj ne ustreza. Prostora okrog hotela niti za majhna športna igrišča ni. Še mize za namizni tenis tu ne moreš postaviti. Hotel ni na točki, kjer naj bi se stekale žičnice. Dokaz za to je že sedežnica, dolga 600 metrov, ki teče skoraj horizontalno, da spoji postajo Rjava Skala (1535 metrov s postajo Križ (1516 metrov). Za smučarje, ki se smučajo po Žagarjevem grabnu je gondola oddaljena dober kilometer teka po ravnini. Koliko bolj bi bil Ski hotel izkoriščen v dolini, tako poleti kot pozimi! Bohinj je imel po Meliku 1953. leta 5000 prebivalcev. Do danes se je njihovo število podvojilo. To terja nove 735 zaposlitve. In središče z nekaj tisoč turisti bi prav gotovo domačine zaposlilo. V pomislek Med Slovenci je na desettisoče smučarjev. In če prištejemo še one, ki si le parkrat na leto pripnejo smuči, bi morali uporabiti za vse kar šestmestno številko. Naša dežela ima verjetno sto ali več žičnic in smučišč. Od teh pa je le majhen del takih, da so uporabna v času, ko so najbolj potrebna: v zimskih počitnicah (naših in zamejskih) in pa ob koncu tedna. K temu bi mogli na prste našteti tista, ki so taka, da jim pripada izraz smučišče. Ni čudno, da naši smučarji trumoma odhajajo na zimske počitnice in dostikrat tudi za vikend na boljša in manj natrpana zamejska smučišča. To je velikanski devizni odliv, ki ga bo treba prej ali slej omejiti. To pa bo možno le, če bomo doma uredili in izkoristili zimska turistična območja, ki so nam na voljo. Takih območij je malo, našteli smo jih zgoraj. In še za usposobitev teh so razne ovire. Naj omenim glavne: — Nesmotrno načrtovanje je povzročilo že mnogo glavobola. Botrujejo mu pomanjkljiva razgledanost, da ne rečem neznanje, verjetno pa tudi lokalistični in včasih tudi osebni interesi. Povrh pa noben projekt ni izpeljan in dovršen. Najhujša napaka je v tem, da glavnina tistih, ki odločajo, meni, da je prvo in najvažnejše gostinski obrat, vse drugo pa je sekundarno. Gostinci menijo, da dobra hotelska oskrba in lepa narava turista zadovoljita; in če dodaš še kakšno plesno, folklorno in podobno prireditev, ki še dodatno polni gostinske blagajne, je zanje že vsemu zadoščeno. Aktivna rekreacija, ki je modernemu človeku najpotrebnejša, je gostincem komaj v mislih. Ne zavedajo se, da prihajajo gosti prav zaradi nje. Zato bi jo morali prav gostinci podpirati in razvijati. Odmerjajo pa ji le drobtinice. — Pomanjkanje in drobljenje sredstev. Prav gotovo je mnogo drugih bolj važnih investicij. Če pa bi zbrali del denarja, ki ga naši turisti tako zimski kot letni znosijo v tujino in namesto neprimernih središč (graditi bi kazalo le tisto, kar je perspektivno), bi danes imeli dograjena vsaj dva, če ne več centrov. In vloženi denar bi se hitro amortiziral, seveda le ob popolni ponudbi (urejenosti in opremljenosti središč). — Nesmotrnosti v organizaciji našega turizma. Slovenija ima ljudi komaj za eno velemesto. Dežela meri podolgem in počez komaj po 200 kilometrov. In vendar smo razcepili naš turizem in gostinstvo na nerazumljivo število samostojnih in ločenih podjetij. Naša razdrobljena podjetja ne »najdejo skupnega jezika«, med seboj si konkurirajo, namesto da bi se dopolnjevala. — Nemajhno nasprotovanje čuvarjev okolja gradnji velikih in sodobnih smučarskih središč; menijo, da bi ta oskrunila naravo. Tudi jaz sem z vsem srcem za to, da jo varujemo in da pri gradnji kakršnihkoli objektov pazimo, da to ne bo v škodo okolju. V zadnjih dvajsetih letih je bila pri tem napravljena verjetno nepopravljiva škoda. Razvoj industrije, ki se ni menila za uničevanje okolja in za zakonske predpise, je povzročil, da so skoraj vse naše reke po odplakah oskrunjene, če ne uničene. Potrošnja vode je tolikšna, da je talnica, vir pitne vode, znižana za četrtino ali več. Zrak je v naseljih zastrupljen nad dopustno mero. Dovoljujejo nenačrtno gradnjo stanovanjskih hiš, vikendov ipd. Slovenija se spreminja v dolgo vas, ki zajema večino dežele. Če se pelješ po katerikoli od glavnih cest (izjema so hitre ceste), boš našel le malo odsekov, ob katerih v razdalji 100 metrov ne bi bilo hiše. Ne le večja mesta, temveč tudi vsak manjši kraj ima že stolpnico, ki naj kaže, da tudi tu gredo s časom. To je tisto, kar kvari in uničuje okolje. Ureditev smučišč in smučarskih središč za okolje, celo' za divjad, ni pomembno. Gamsi, ki jih vidiš ob žičnici na Vogel in kozorogi ob cesti na Ljubelj, to dokazujejo. Trume turistov, ki vsako poletje vandrajo po Dolini jezer niso pregnale gamsov, in verjetno ni turista, ki jih ne bi na tej poti opazil. Se manj pa bi favni, flori in vsej naravi nasploh škodila urejena zimska turistična središča. Žičnice in smučišča ob njih so le ozki pasovi, okolju neškodljivi. Smučar se drži teh prog, tako pri vožnji navzgor kot drsenju in vijuganju navzdol. Sporna bi lahko bila žičnica po dolini Triglavskih jezer, kjer je Triglavski narodni park. Temu se izognemo, če iz Voj potegnemo žičnico do Velega polja in od tam drugo do Konjskega sedla. — Če zgradimo smuški center Bohinj, moramo poskrbeti za redni prevoz z majhnimi avtobusi od železniške postaje Bistrica mimo Koble in Vogla, če bo vključena še Komna; pa tja do Savice. Le tako bo povezan celotni center v zaključeno enoto. To vse sem napisal, ko sem slišal in čital o raznih načrtih, kaj bi bilo v Bohinju potrebno. In vse, kar sem zvedel, bi bilo zelo drago in komaj koristno, v širšem pogledu pa bi za vso Slovenijo pomenilo nepopravljivo škodo. Pri tem pisanju sem se opiral največ na lastno oceno in svoje izkušnje, pomagali pa so mi razgovori z znanci, ki poznajo Bohinj in njegove gore. Manj sem imel na voljo pismenih virov. Zato jih ne naštevam. Upam, da bo ta prispevek tega ali onega od odločujočih le spodbudil, da se bo poglobil v vso to problematiko in poiskal prave rešitve: biti morajo smotrne in kompleksne, ne smejo pa biti parcialne in lokalistične. ACHELOOS, ARATHOS IN ACHERON BORUT KORUN Tri skoraj vzporedno usmerjene plave črte se vijugajo po zemljevidu Grčije, skozi pokrajino, kjer je s temnorjavo barvo označeno gorovje Pindos. Za prvi dve sem v kajakaški literaturi dobil nekaj kratkih opisov. Obetali so vožnjo po divjih soteskah, po komaj obljudenih predelih, skratka skozi pokrajino, ki se je skoraj niso dotaknili človekovi uničevalni posegi. Pravim skoraj, kajti v spodnjem toku Acheloosa se je pregrada dotedanje divje soteske spremenila v veliko in razčlenjeno jezero. Kljub temu je ostalo še 70 km nedotaknjene reke. Opis Arathosa je obetal 40 km še bolj divje in nedostopne pokrajine. Kot (deloma) Acheloos teče tudi Arathos skozi deželo Epir, ki leži na skrajnem severozahodu Grčije. Tu padavine niso tako redke kot v drugih grških pokrajinah. Ime Acheron pa mi je zbujalo čisto drugačne občutke. Tudi ta rečica teče po Epiru in se izliva v Jonsko morje. Na zemljevidu je videti manjša in krajša kot oni dve. Na neko večjo množino vode poleti ni bilo misliti. Niti pojma nisem imel, če je sploh uporabna za kajakaštvo. Njena nenavadnost, ki je vzbudila mojo pozornost, je bila v nečem drugem. O tem pa raje pozneje. Od razgledovanja po zemljevidu do odločitve ni dolga pot. Konec junija smo bili v Grčiji. Veliki vvartburg — karavan je brzel skozi razbeljeno ozračje v okolici Kalabake. Mi, to se pravi šofer in kajakaš Marjan, njegova žena Anica, sin Boštjan in jaz, smo si ta dan že ogledali slovite samostane nad vasjo Kastraki. Domačini jim pravijo »Ta meteora manastiria« — v nebu lebdeči samostani. Popolnoma navpične in gladke osamele skale, na vrhovih, kot gnezda ptic roparic, pa čepe stisnjene zgradbe. Stene so verjetno precej težka preizkušnja za še tako dobre alpiniste. Meni pa je pogled na zlizane stene vzbudil misel o tem, kakšen je moral biti takratni čas, kako drugačna je Gardikion Foto Borut Korun morala biti takratna duhovna atmosfera, ki je toliko ljudi pognala v absolutno samoto, da so se odtujili od ljudi in se odrekli vsemu posvetnemu. Mi, ki smo nekaj ur za tem sedeli v razgretem avtomobilu, smo se pa izrekli za tostranstvo, za odkrivanje zadnjih nedotaknjenih predelov v Evropi. Toda kaj bo prinesla prihodnost? Za kaj se bodo izrekali nemirni duhovi naslednjih generacij, ko ne bo več ne samote ne divjine, ko bo ves svet prenaseljen, umazan, itd. Prečkali smo Pinios, ki ga je poletna vročina skoraj že posušila. Le ozek in plitek tok je šumljal pod mostom, kar nekam Izgubljen sredi široke struge. Kmalu za mostom smo zavili levo proti gorovju. Nekaj časa smo vozili po asfaltu, potem pa se je zdajci za nami vzdignil oblak cestnega prahu. Senco znajo resnično ceniti le na jugu, kjer sonce poleti pripeka z vso ihto. V orientalskih pripovedkah je polno opisov rajsko lepih prostorčkov v senci košatih dreves, kjer žubore potočki in dehte cvetlice. Tudi Homer v Odiseji ne skopari z opisi podobnih mest, ki se odkrivajo utrujenim pustolovskim pomorščakom. Torej se ne čudimo, če je tudi dandanes na grškem podeželju ohranjena navada postavljati gostilnice v prijetno senco. Poleti marsikateri domačin moškega spola preživi večji del dneva ob kavici in cigaretah v gostilni in je zato skrb za prijetno okolje seveda povsem razumljiva. (Resnici na ljubo je treba povedati, da je to zelo enostranska ocena tujca, ki seveda ne vidi domačinov, ko odhajajo na delo na polja ali po drugih opravkih že ob treh ali štirih zjutraj.) Gostilnica, kjer smo se ustavili in si privoščili požirek osvežujoče pijače, bi bila vredna še tako vznesenega opisa. Zelena gorska pobočja so se nam tu že čisto približala in poleg goste sence pod ogromnimi platanami je naša razgreta čutila prijetno božalo šumljanje potočka, ki si je z gorskih pobočij utiral pot proti lenemu Piniosu. Piko na i je postavila gostoljubna prijaznost domačinov, s katero se Grčija lahko ponaša in bi ji težko našel enako, čeprav smo si pri pogovorih z domačini morali največ pomagati z rokami, smo tudi obisk v tej gostilni končali s skupinsko sliko in z obljubo, da pošljemo fotografije. Težko obložen avto se je kmalu moral spoprijeti s prašno cesto, ki se je zvijala po širnih oblih pobočjih Pindosa. Na strehi sta bila dva kajaka z vso opremo. V prtljažniku so se gnetli pripomočki za taborjenje in osebna prtljaga. Strmi klanec, vroče ozračje in tovor, vse to je pognalo kazalec, ki je meril temperaturo hladilne tekočine, na rdeče polje. Kratek počitek, namenjen motorju, smo izkoristili za pripravljanje kosila in ogledovanje okolice. Pobočjem, ki so jih sedaj skoraj suhi potoki razrezali, ni bilo videti konca. Na severu in jugu so se nizale temne kopaste gore, za nami pa je v poldnevni soparici izginjala žitorodna, valovita Tesallja. Z njo nas je povezovala le bela prašna proga, ki se je vila in vila po temnih pobočjih, pokritih z grmovjem in redkim gozdom. Očiten je bil razloček med tem ogromnim, zelo plitvo razrezanim gorskim masivom in našimi Alpami, ki so zaradi mnogih in globokih dolin razmeroma lahko prehodne. Zavoljo tega so Alpe komaj kdaj bile velika ovira za promet, za selitev narodov ali za bojne pohode. Za Pindos to nikakor ne bi mogli trditi. Žal smo se do tega spoznanja dokopali šele tam. Na sedlu, kjer se je pobočje prevesilo na drugo stran, so nas pozdravile prve smreke. Kmalu smo se vozili skozi temne smrekove gozdove, ki so dajali tem pobočjem čisto drugačen videz in ki so pričali o večji množini padavin z zahodne strani, z Jonskega morja. Spuščali smo se v ozko dolinico, po kateri se je vil vodnat potok, pritok Acheloosa. Na drugi strani so seveda spet kipela pobočja. Čim bolj smo se bližali glavni dolini, tem bolj so se višala, bolj so bila strma. Počasi se mi je izoblikovala podoba o konfiguraciji tega preklicanega Pindosa, ki na zemljevidu sploh ni bil videti nič posebnega. Edina dolina, ki je rezala na tem mestu gorovje, je bila soteska, ki jo je v milijonih letih izdolbel Acheloos in nekaj pritokov. Razen tega ni bilo nobenih stranskih prečnih dolin. Acheloos je v pravem pomenu besede tekel skozi osrčje gorovja Pindos. Rezal ga je po dolgem na dvoje in bil skrit v njegovi divji notranjosti. In v to nepristopno notranjost smo po vedno slabši cesti prodirali tudi mi. Prvi kraj se je imenoval Tria Potamia (tri reke). Razen barake z nekaj prijaznimi domačini nI bilo videti ničesar. Potok, ki smo mu sledili, se tukaj izliva v Acheloos. Slednjega tudi ni bilo več kot za obilen potok. Letošnja suša nama ni bila preveč naklonjena. Za tak primer je Hans Matz v »Alpinismusu« morebitnim izkuševalcem Acheloosa svetoval, naj se spustijo niže, kjer se v Acheloos z leve zliva vodnati Kamnajltikos. V bližini sotočja nekoliko proč od vode naj bi bila vasica Gardikion. čez neštete jamaste grebene smo napredovali le počasi. Kje je neki ta Gardikion! Za mostom je pritekel z desne še en pritok. Važnejše pa je bilo, da se je cesta razcepila. Tisti njen del za vodo je kmalu izginil v reki. (Še sreča, da je tako, sem pomislil, saj je tu cesta menda še za traktor komaj prevozna.) Treba se je bilo obrniti v hrib. Za ovinkom smo trčili na vasico, ki je čepela na strmem pobočju. »Mogoče je to Gardikion,« je dejal Marjan. »Ne verjamem, v vodiču piše, da prihaja Kamnajitikos 738 Goriš« O rogima S •.{".'¿Yn \v 28 Man. Meteor a Vostcriisi Jfr o •rorncfi /v. J/ ^OMelsa»«- ff/' ~il*M£TSGBON v«/'// • o*-. KMtaaiasr \ \fCacrrattd V f Ptfiskri V^' * • i' iS ileftcr/f(>i 0 i ■' istrakl/faojod*, Riioraa atjiiltofaoi ¡ranton 43 JOAHHINfl i lOANNiNA Paliopjrso» i) ^KalerrjfU ~>" 'i »Filial« cJt»*5!; fciiii»>4vO ¿SM-ita VOAv' \ 0\-S-,fuvm Hn>YMBisTr£.i'Zl 11Mtawiwi MesSalkoi ^ •!>v>. ■"»■ i i "*„TS aasvs- e V loanini smo naieli hntPki™ u cenili m zaspanih -s T Jpa> d0,90časi,i- S^o»^ ~ vrstile Pripekala in uicesobHeS''^^' ,ja2' Bil ¿S pJldan^kea^ Streho sed^ ceste, pomahal. Spr^a sem h i Tedai mi je nekd^k P9lPw°ftka-JVro6ina Je 'e 'ahko poznal tu v loanTni? ?n?an' da P^dlav ni bil ram-niS8' na- dru9'' strani da sem čisto po naklS? ¿a,?k primer Pa sem £ sSSJi?£ men'" Kdo bi me Seveda! Bil je ArisSfi *,b,al to smer. še enkrat 1 n u',ze ln se delal, kot £ fcffit - -sr O mraku smo bili že sp6t Dr, . * 88 namerava" «Ma« « «- Pozdrav,,, godcem in še zabrundal 5°*™' Aris^teles, ki je neS n P.ra2n?va,i Paznik Petra vesela. Sedla sva in poLll5^ ,ahko vleče iso nočT mli^lP0^ P«3 svojim instrumentom,Pv?onna kitaHnaJiadni' Starinsk' i'?, bi,a..^be bolj o častitljivi starosti in Si •'la, Verjetno zelo drzna in Zn pogr®bom v čast v čast in sebi J UL P kl vsebini plesov, ki Z1' Prve snežinke, ki so se gostile. Kako človeka pobije tak snežni metež, \a ° S6kaj0 ^"t'6, X.e ,le ,tistii ki J'e t0 Preživel. Naša punca se je pričela bati. Od mraza in groze je pričela dreveneti. Kazno je bilo, da bi se rešili le, če bi se bila ledena ihta umirila. V skalo sem zabil dva karabina, da smo bili pritrjeni. Vsaj ni bilo nevarnosti, da nas veter spodnese. Enako sta naredila tovariša, ki sta ste nam pridružila. Slutili smo, da se premikamo nad previso. Ko ne vidi človek, kje je si predstavlja vse strašnejše, kot je v resnici. Ko pa je megla gosta, se negotovost kaj lahko JTTSIm SMah,-V .trePet'.Plovek ni več pri sebi. To ni nič novega. Dekle je prišlo v ta stadij Masaža ji ni me pomagala. Prav nič ji ni pomagalo, vse je bilo zaman 7hT£ 70" i ki vHre sef b0|j- Vihar ^ je krepil in proti polnoči je dekle izdihnilo. Zdaj je začel blazneti se profesor, zarocenec našega dekleta. Ista tolažba, isti postopek Vedno manj je bilo življenja v njem In proti jutru je vzelo tudi njega. Oba smo privezali k skali Sele proti zon se je začelo čistiti. Sneg je sicer prekrival vsako polico Bilo ga je do kolen in se vec, kot ga je pač nanosilo. Ko se je zdanilo, smo se v moji navezi spravili na vrh ki ni bil niti tako daleč, da bi ga ne bili dosegli, če bi v nas ne bilo nekaj odpovedalo Nepojmljivo. Tudi v meni. Oblezel sem neverjetne stene in vodil po previsnih stenah tudi manj vešče plezalce, kot sta bila pokojna tovariša 752 Nekaj podobnega se mi ni nikoli pripetilo. Najhujše pri tem zadnjem plezanju je bilo to, da smo izgubili smisel za orientacijo. Dve žrtvi! In to se zgodi meni, ki ne poznam Sk1onine°giavo, da ga nismo videli v oči. Morda se je, silaku, utrnila solza. Tudi to se lahko zgodi. Človeško je. Gornik je tak. Naš položaj je s tem tragičnim dogodkom postal res kočljiv. Marsikdo se bo vprašal zakaj? Tisti pa, ki ve, da se politični sovražniki fašizma in seveda njegovih varnostnih organov niso smeli družiti, bo pa verjel, da to pomeni zapor, če ne se kaj s absega in trajnejšega. S Sardočem sva bila vendar oba »zaščitena« po vseh diktatorskih pravilih Zdaj pa sva bila na vsem lepem tu med gorami, v bližini meje. Saj tu ahko z dru-qimi podobnimi »izvržki«, morda emigranti, naklepata nevarne podvige. Vpisali se nismo, saj se to takrat ni delalo. Italijanska oblast, ki se bo kaj kmalu pojavila v koci zaradi nesreče, nas ne sme videti. Takoj smo se odpravili čez sedlo na Belopeško stran, kot je bilo v načrtu. Nic drugače bi ne bilo tudi, če bi bil v načrtu sestop v Log, kajti od tam bo prišla oblast. Naprosen je bil dr. Sardoč, naj telegrafira v Beljak o nesreči. Mi tedaj dol, oblast pa gor. Kot smo pozneje brali v časopisih, je trajal prenos dveh žrtev v dolino 111 cez mejo z vsemi formalnostmi vred kar nekaj dni. Birokracija ima svoje zahteve in v tem se do danes ni nič premaknilo. _ Ko je bilo na pošti v Beli peči, prav za prav v Fužinah, vse opravljeno, smo pešačili proti Trbižu, a že na poti nas je ustavil avtomobilist, ko nas je videl v gorniški opremi. Pobaral nas je, odkod prihajamo. Povedali smo mu in izvedeli, da je brat tistega silaka, ki je vodil vzpon. Dorče mu je tudi povedal za telegram, ki ga je oddal. Avstrijec je v upanju, da prestreže sporočilo, ki bi ga mati gotovo ne sprejela mirno, odpeljal k pošti. V tistem gostem rušju pod Kaninom, se je shladilo. Treslo me je, pa se ni bilo treba bati da bi me mraz spodnesel. S koprivo ne gre tako. Zvezde so počasi temnele druga za drugo, kot bi jim bil kdo naročil, zarja pa je pulila iz mračnih višin obrise gora v tisti medli, skoraj negotovo obarvani rožnati barvi, ki spominja na večerne zarje. Tisto tiho jutro med rušjem, ki postaja vedno bolj zeleno, tisti smolnati vonj, ki po m ozračje in se ga ne moreš naužiti! Le divjadi ni bilo. Ni je več. Človek zasmradi okolje z železjem. Uniči naravo, divjad se premakne drugam. Zdaj je bilo jutro in sled do tistega agregata ni bila lahka zadeva v zelenem morju naso- pirjenega rušja. , , , . , „ ... , , . Kanin je visok. Da pripešačiš do njegovih podov, ehej, bos premočil debelo majico. Nekoč, ko sva s Kugyjem sedela v njegovi dnevni sobi in sem se posvetoval z njim, kako naj se lotim Kaninskega pogorja, mi je rekel: »Nič lepšega si ne morete izbirati kot poti od Babe do Prestreljenika. Bivakirati boste morali nekje, ker je pot v dolino zaradi prenočevanja predolga in še bolj je zamudna vrnitev. Toda bivakiranje ima svoj čar.« Tako mi je rekel. Mislil je na one police med Laško planjo in Črnim voglom, kjer je on sam doživljal čar bivakiranja. Meni to ni bilo dano. Šele v poznih letih sem se znašel v temni noči sam in že v letih v osrčju Kaninskega pogorja. Bivakiral sem, toda ne načrtno — in le v rušju. PODOŽIVETJE PARTIZANSKEGA TRIGLAVA (Ob 35. obletnici enega od partizanskih vzponov na Triglav) DR. LEV SVETEK Ribčev laz v Bohinju, 26. julija 1979 Sedim ob vznožju spomenika štirim srčnim možem — prvim triglavskim pristopnikom v Ribčevem lazu v Bohinju in občudujem čudovito silhueto Triglava, naše najvišje gore, gore-simbola, kakor smo ga poimenovali lansko leto ob 200-letnici prvega pristopa nanj. Dopoldne sem se vrnil z njegovega temena, na katerem sem stal včeraj, v sredo, 25 julija 1979 ob 15. uri popoldne. Sedaj, proti večeru, pa sem prišel semkaj, da bi se enkrat zrl v to goro, ki prav sedajle žari v večerni zarji. Počutim se res prijetno utrujen, pa tudi notranje zadovoljen, saj praznujem prav te dni majhen jubilej: petintridesetletmco svoieaa in mojih partizanskih tovarišev vzpona na Triglav v okoliščinah osvobodilnega boja Bilo je to prav tako v sredo, vendar 2. avgusta 1944, ko smo se štirje partizani iz IX korpusa NOV in POJ in dva aktivista iz Bovškega povzpeli iz Trente skozi dolino Zadnjice po Komarjevi stezi in prek Doliča na Triglav in še isto popoldne sestopili nazaj v Trento.1 Tudi danes — prav tako kakor pred 35 leti — se blešči Triglav v zadnjih žarkih zahajajočega sonca obdan s svojimi ponosnimi dvorjani, kakor da bi bil odet v zlato-rdeč kraljevski škrlat. Triglav, gora nad gorami, simbol slovenstva in priča neuklonljivega, upornega duha ponosnega ljudstva, ki živi več kot celo tisočletje pod njim razgibano, burno in sedaj spet svobodno življenje. Dvoje čustev mi ta hip napolnjuje srce: čustvo prekipevajoče radosti, da sem po tolikih letih ponovno doživel Triglav, tokrat v miru in svobodi, in drugo, tesnobno čustvo, koliko časa mi bo dobrotljiva usoda še dovoljevala pohajanje po naših prelepih planinah, kolikokrat bom še lahko obiskal Triglav, ki je bil včeraj ponovno — kakor je zakrožil Jakob Aljaž pred več kot sto leti — tudi moj dom ... Še en pogled na žareči vrh Triglava, preden se vrnem v lično brunarico v gozdu za hotelom Jezero, ki je sicer ta čas moj bohinjski dom. 2e včeraj sem visoko zgoraj ob Aljaževem stolpu sklenil, oživiti svoje vtise ob ponovnem obisku Triglava skupaj s spomini na partizanski vzpon v avgustu 1944 na papirju in s tem zaključiti opise partizanskih gorskih romanj po naših planinah na Primorskem, v Reziji in Beneški Sloveniji v tistem velikem, nepozabnem času.2 Prelepi so bili dnevi zadnjega tedna v juliju 1979 po tisti deževni nedelji, 22. julija, ko je ves dan lilo kakor iz škafa (v Bohinju ima dež mlade, pravijo vrli Bohinjci). A v ponedeljek, 23. julija, so vstale bohinjske planine kakor umite v vsem svojem sijaju, med njimi najvišji in najbolj odmaknjen, pa vseeno dosegljiv prostemu očesu — očak Triglav! Vreme je kazalo, da se bo ustalilo, in tisti hip se je v meni porodil sklep, da obiščem Triglav ponovno po 35 letih in obudim hkrati spomine na tisti nepozabni vzpon v pogojih narodnoosvobodilnega boja, ki mi je ostal in mi bo tudi ostal zapisan v srcu do mojega zadnjega dne. Seveda nisem bil telesno kdo ve kaj pripravljen za naporno triglavsko turo: delovne dolžnosti in obveznosti mi niso po vojni dopuščale intenzivnejšega planinskega, kaj šele alpinističnega delovanja kakor v predvojnih študentskih letih, ko smo kakor za šalo premagovali najbolj strme stene in si privoščili tudi nekaj prvenstvenih vzponov. V povojnem času sem se omejil večinoma na manj zahtevne, več ali manj srednjegorske ture, pa še to bolj kot nedeljski izletnik in ne kot zagnan osvajalec planin. Le vsakoletne kratko odmerjene dopustne dni v Bohinju sem namenil tudi visokogorskim turam po prelepih bohinjsko-tolminskih planinah, vendar je vedno naneslo tako, da Triglava nisem in nisem mogel zajeti v ta planinska romanja. Letos pa se moram povzpeti nanj, naj stane kar hoče — sem trmoglavi! v brunarici in skušal pridobiti za triglavski vzpon vsaj nekoga od svojih tovarišev, ki so prav tako preživljali del svojega dopusta v Bohinju. Nisem uspel niti z najlepšimi besedami. Tako sem se odločil povzpeti se na Triglav kar sam, saj sem tudi sicer vnet samohodec. Rad uživam planine in naravo brez hrupne druščine in posebej še kričavih planincev, ki jim pritiče že ustaljeni naziv »homo alpinus ululans«.3 Da bi pridobil za triglavsko turo vsaj nekaj prepotrebne kondlcije, sem poprej v nekaj zaporednih dneh opravil nekatere manj zahtevne ture: prvi dan na Komno, kočo pri Triglavskih jezerih in čez Komarčo nazaj v Ribčev laz; drugi dan na Vogar in Pršivec [1673 m) in nazaj skozi Staro Fužino, tretji dan spet na Vogar, mimo koče Planina-Jezero in po poti ob Suhi, ki so jo prav tedaj popravljali, v dolino Voje in spet nazaj skozi Staro Fužino v Ribčev laz. Tako sem se čutil dovolj pripravljen za triglavsko turo, ki bi jo opravil četrti dan, to je 25. julija. Smer naj bi bila: planina Uskovnica—Vodnikova koča—Planika—Triglav, nazaj pa, kakor bo kazalo. S seboj vzamem samo najpotrebnejšo planinsko opremo in seveda neogibni fotografski aparat. Pri tem sem odklonil misel, da bi se na Rudno polje potegnil z avtomobilom, kajti po mojem globokem prepričanju avtomobil s svojim ropotom in plini ne sodi v gore, še najmanj pa v Triglavsko kraljestvo! Zasvitalo se je jutro 25. julija, a bohinjsko kotlino je prekrivala gosta megla. Vremenska napoved, ki sem jo ujel ob 4. uri zjutraj, je bila kar dobra. Na hitro sem se opravil in tiho, da ne bi zbudil drugih prebivalcev brunarice, okoli pete ure zjutraj zapustil njeno varno naročje. Ker sem bil sam, sem si tudi prosto uravnaval tempo hoje. ki naj bi me še danes pripeljala na vrh Triglava in po možnosti do noči spet nazaj v dolino Ako ne bom mogel celotne ture dokončati v enem dnevu, bom prenoči! v eni od triglavskih koč: Vodnikovi, Planiki ali Kredarici. Saj vendar nisem več mlad. da bi se moral 1 Ta vzpon sem prvič opisal v partizanski zbirki reportaž »Po Reziji In Slovenski Benečiji«, ki jo je natisnila partizanska tiskarna Andrej na Primorskem še v letu 1944 (brošuro hrani med drugim tudi Muzej ljudske revolucije v Ljubljani), nadrobneje pa v planinski brošuri »Gore in ljudje«, št. 6—12 iz leta 1946 1 Glej sestavke »Spet ob Krnskem jezeru« (PV št. 11/76), »Partizanski vzpon na Kanin« (PV št. 10/77), »Na Krnu v vojnem letu 1944« (PV št. 9/78), »Matajur, beneški Doberdob« (PV št. 9/79), in »Na Triqlavu v narodnoosvobodilni vojni« (Triglavski zbornik, ciklostil, 1978). _ . 3 Vreščeči alpinski človek. (Po Mlakarju.) 754 po vsej sili — tako kot smo to turo v letu 1944 igraje opravili partizani v enem samem dnevu — še isti dan vrniti v dolino, ne glede na to, da planinski dirkači od se tako lepe ture ne odnesejo prav ničesar. Tako sem torej brez trdnega načrta vzel pot pod noge in mimo spomenika štirim srčnim bohinjskim možem zavil čez most pri Janezovi cerkvi proti Stari Fužini. Ze sem pred znamenitim Hudičevim mostom pred njim pa zavijem na desno naravnost navzgor proti planini Blatce pod Studorjem. Kar dobro me je zagrela strma pot in me prisilila, da sem pričel odlagati toplejše kose obleke v nahrbtnik kljub megli, ki je še vedno lebdela nad Bohinjskim jezerom. Vendar se je meglena tančica na kolovozu, ki pripelje iz vasi Studorja proti Uskovnici, pričela razblinjati in nekoliko pod planino se je ze odprl prekrasen razgled na celotno verigo bohinjsko-tolminskih gora, nekdanje meje s sosednjo Italijo. Nisem si mogel kaj, da ne bi posnel na barvni film te veličastne panorame in čez nekaj minut sem že pri prijetnem planinskem domu na planini Uskovnici. V koči ob tej uri — bilo je okoli sedme ure zjutraj — ni bilo veliko ljudi, sicer pa se glavni naval na Triglav očitno še ni pričel! Nisem se dosti mudil v koči, saj sem se bil namenil napraviti danes čim več poti, vsekakor pa stopiti mu še danes na teme. Nekaj časa sem se držal neke dokaj glasne primorske planinske druščine, bili pa so prepočasni in podvizal sem se sam naprej. Že zunaj vasi srečam gozdarja in ga vprašam, koliko imam do Vodnikove koče na Velem polju. Namuzajoč se, mi je rekel: »Takšnile turisti hodijo običajno tudi pet ur, lahko pa se pride tudi v treh ali še prej.« No, lep, prav pitijski odgovor si_ mislim. Nemara bo resnica kar nekje v sredini (to se je pozneje tudi pokazalo). In ze spem naprej mimo bistrega, žuborečega potočka, iz katerega zajamem sem in tja osvežujoč požirek Ko ga prečkam po drsnem mostiču, mi spodrsne, padem v vodo in si s tem pridobim na nogi lep ožiljek, ki še sedaj ni izginil, ko pripravljam tale danek za »Planinski Vestnik«. Pot pelje naprej skozi sveže zelene gozdiče in cez opuščeno planino Konjščico navzgor v amf¡teatralno kotanjo, kjer se prvič oddahnem in si privoščim tudi skromen prigrizek. Okolica, bližnja in daljna, kar sili k fotografiranju, planinsko cvetje dehti okoli mene v najlepšem razcvetu, tako da fotografiram se in se, (o, da ne bi kajti, kakor bomo še videli, mi je prav za zmagoslavni posnetek vrh Triglava, pozneje zmanjkalo filma!). Popolnoma sam sem tu v prelepem planinskem svetu in prav nic mi ni žal, da sem v tem gorskem raju samoten popotnik, saj tako lahko doživljam prvobitno prirodo veliko globlje in neposredneje. Za sabo imam že kar dober kos poti, pred menoj se upre precejšnja strmina, ki drži iz amfiteatralno zaokrožene kotanje na zgornji rob in potem naprej proti Velemu polju. Ključi do zgornjega roba se kar nočejo pa nočejo nehati in me prisilijo da tu in tam ponovno duškam. Morda so bile moje priprave za triglavski vzpon le malo prenaporne, kajti pričele so se oglašati mišice in me opominjati k pocasnejsi, ne vec tako zagnani ho i. Vendar, že sem na zgornjem robu amfiteatra, pot se preves, najprej nekoliko navzdol, nato pa zavije v velikem loku skoraj po ravnem proti Velemu polju. To je seveda dobrodošla sprememba. Kri hitreje zapolje po žilah korak se raztegne m pohiti utrujenost polagoma izginja. Pod mogočno steno drz. sedaj pot, strmina se preves na levi strani poti v globel. Tu je že sloviti dvojni viharnik, nemara najbolj fotografirani objekt na tej poti (poleg Aljaževega stolpa, seveda!), saj je videti, kakor da bi se oba viharnika objemala na prepadnem robu planinske steze Še nekaj korakov in pot se mota skozi skale in grmičevje na piano. Glej: že kipi pred mano v sinje višine™gocm vršac Triglava z vsem svojim spremstvom, še vedno daleč in hkrati blizu. Odbija in hkrati vabi! Tudi ta prizor je vreden posnetka. Nato pa še tistih nekaj minut do Vodnikove koče, kjer še vedno gospodinji prijazna oskrbnica Angelca, nasa planinska veteranka. Še bežen pogled na uro: proti enajstim gre — čas je za nekoliko daljši počitek v gostoljubni Vodnikovi koči. Solidna in lepo oskrbovana je Vodnikova koča na Velem polju. Prvič sem v njej, kajti prvič sem šel na Triglav v letu 1932, še mlad gimnazijec, iz Vrat. Partizanski vzpon leta 1944 pa se je začel v Trenti. V koči ni veliko turistov. To kaže na to, da je glavna pot na Triglav še vedno iz doline Vrat. Poleg dveh slovenskih družb so tu se francosko govoreči Švicarji, fantje in dekleta s katerimi se kmalu zapletem v živahen pogovor. Vsi sodijo, da je Slovenija mala Švica, da so ljudje izredno prijazni, da je pri nas hudo poceni in da bodo še prišli. Čas kar divja, kmalu bo poldne, torej čas za kosilo. »Ali je mogoče dobiti prave žgance s planinskim mlekom?« pobaram. Angelca pa: »Ne, zdaj še ne, ampak če se oglasite proti večeru nazaj grede, bodo!« »Poskusi bom.« odvrnem in se zadovoljim z enolončnico, ki mi je seveda prav tako teknila. Obljubljeni žaanci s planinskim mlekom pa so mi zadišali in sklenil sem da se s Triglava vrnem po isti poti, mimo Planike na Velo polje in naravnost na Vodnikovo koco. Rad imam to pristno slovensko jed in še posebej planinsko poslastico. In tako se okoli poldne odpravim naprej proti Planiki. Vse polno snežišč prekriva od časa do časa ozko stezo posledice letošnje muhaste zime in spremenljive pomladi. 755 Malo me zaskrbi, kako bo v samem ostenju Triglava, saj sem brez cepina in derez, imam pa narezane gumijaste podplate. K temu me je ustrašila še oskrbnica Angelca, češ, kako da se podajam na Triglav popolnoma sam! Da sem star, uhojen planinec, jI povem, da imam v mladosti za seboj tudi nekaj prvenstvenih vzponov, da je torej odveč, skrbeti zame. Z novimi močmi spem proti koči Planiki, ki jo videvam dokaj visoko nad seboj. Danes bom prvikrat užival njeno gostoljubje. Ko smo se takrat, 2. avgusta 1944, vzpenjali partizani na Triglav s trentarske strani, smo se Planike (tedaj še Aleksandrov dom) raje ognili, saj je bila v njej utaborjena močna nemška posadka, ki naj bi preprečevala partizanskim kurirjem prehajanje iz Kredarice na Planiko in s tem iz Savske v Soško dolino in obratno. Že sem na prostranem snežišču pod kočo, ki se nadaljuje, kakor vidim, visoko gori v Mali Triglav. Potrebna bo torej dobršna mera previdnosti, da se ne zapeljem po snežišču globoko dol med ostre skale in robati grušč. Tu je končno Planika, lična planinska koča. Kar poka od navala turistov! Dan se je že nagnil na popoldne, velika večina turistov, ki so bili prenočili v tej koči, se je že vrnila z vrha Triglava. V koči ostanem le toliko, da se vpišem v vpisno knjigo in pritisnem štampiljko na razglednice, ki sem jih bil prinesel s seboj in jih nekaj še dokupil. Nato oprtam na hrbet vso opremo po stari dobri partizanski navadi, kar se m[ bo — to bomo še videli — poplačalo ob sestopu s Triglava. Zavijem v zasneženo južno stran Malega Triglava. Korak nekoliko spodleti v zdrsljivem snegu, ki je bil to pomlad tako bogato obdaril triglavsko pogorje. Še srečujem številne turiste, ki se vračajo s Triglava, nikogar pa ni, ki bi bil ob tej uri namenjen navzgor, na teme Triglava. Pač, visoko nad mano motovili v skalah starejša hrvatska druščina, ki ji očitno dela težave gladko snežišče. Ko jo dohitim, se mi umaknejo: »Pustite dečka, nek prodje'« Res jih prehitim in čim višje sem, toliko bolj se mi pogled ustavlja na južnem triglavskem ostenju, po katerem smo stopili na Triglav pred petintridesetimi leti. Po sicer jasnem^ nebu se podijo zavese oblakov in od časa do časa zagrnejo vrh Velikega Triglava, ki štrli še visoko nad mano v širno nebesno prostranstvo. Že sem na Malem Triglavu. Privoščim si kratek počitek, da bi si dodobra ogledal mogočno južno steno Velikega Triglava. V duhu pa se mi prikaže podoba izpred petintridesetih let: daleč tam spodaj, pod strmim triglavskim ostenjem, vidim šesterico drobnih, drobnih postav, ki se ženejo po triglavskih podih proti Velikemu Triglavu, s prostim očesom lahko ocenim, kako blizu smo bili takrat slovenski partizani in aktivisti nemški posadki v koči, ki je danes naravnost pod mano. Kako lahko bi nas obsula z ognjem z brzostrelnega orožja! Vendar — nič kaj takega se ni zgodilo in še danes ne vem, ali so bili nemški vojaki tedaj v patroli tam nekje okoli Kredarice ali so se raje potuhnili v varno zavetje svoje postojanke. Eno drži: niti na poti navzgor na Triglav niti na sestopu v dolino Trente nas niso vznemirjali, čeprav smo jim bili v zelo dosegljivi strelni razdalji in torej kar vabljiv cilj. Spomin mi še naprej oživlja tedanje dogodke. Vidim, kako se je partizanska skupina pred južno steno Velikega Triglava razdelila: peterica z obema aktivistoma je krenila na desno, da bi po popolnejši poti čez Mali Triglav dosegla Aljažev stolp, sam pa sem se odločil, splezati po južni steni Velikega Triglava, naravnost na njegov vrh. Ponudila se mi je namreč nepričakovana priložnost, preskusiti v teh posebnih okolnostih plezalne sposobnosti iz predvojnih časov, čeprav tokrat ni šlo za pravo plezarijo, temveč za precej strm direkten vzpon po južni triglavski steni na vrh Triglava. Spominjam se, da mi je bila pri tem v pomoč na nekaterih krajih dotrajana, zarjavela žica. Ko sem se je na nekem nekoliko bolj izpostavljenem mestu oprijel, se mi je utrgala in tako sem se popeljal nekaj metrov navzdol po skalah, k sreči brez težjih posledic. Ko v duhu spremljam še naprej svoj tedanji vzpon po južni triglavski steni se sprasujem, zakaj nisem tudi jaz takrat ubral zložnejše poti čez Mali Triglav skupaj s partizanskimi tovariši. Kaj lahko bi se bila moja trmoglava zagnanost končala tudi kako drugače posebno spričo težke vojaške opreme, z brzostrelko in municijo, pa še s težkimi podkovanimi škornji, ki so bili primerni za vse druqo, le ne za takšno plezarijo ... Še bi sanjaril na vrhu Malega Triglava, pa je bilo treba iti naprej po grebenu med obema Triglavoma. Dokaj močan veter buta vame, nemo strme vame spominske plošče postavljene na tej izpostavljeni poti planincem, žrtvam smrtonosne strele. Znamenje' da njegovo veličanstvo Triglav ni vedno pri volji sprejemati obiske svojih podložnikov. Tudi mirni čas terja torej v hribih mnogo žrtev, čeprav še zdaleč ne tako številnih niti tako usodnih, kakor jih je terjal neusmiljeni vojni čas ... Ura je natanko tri popoldne, ko premagam še zadnjo vzpetino Velikega Triglava- pred menoj zraste ta hip moj današnji cilj, Aljažev stolp! Vidim že od daleč, da sta na vrhu dve skupim planincev: skupina mladih čeških turistov in turistk, po vsem sodeč študentov, ki se ob Aljaževem stolpu pravkar vneto fotografirajo. Druga skupina pa — ali je to mogoče! Drugo skupino vodi sam — sedaj častni — predsednik Planinske zveze Slovenije, dr. Miha Potočnik, član nekdanje slovite »zlate naveze« in moj partizanski bojni tovariš. S seboj ima snaho in tri vnučke, v starosti kakih desetih do 756 štirinajstih let: same mlade korenjake. Morda bodo prav tako odlični alpinisti kakor njihov vzornik. Čim me Miha zagleda, postroji svoje tri junake ob Aljaževem stolpu in jim odpredava: »Poglejte, tale tovariš, ki je pravkar prišel, se imenuje s partizanskim imenom Zorin in je prav tako jezični dohtar kakor vaš deda. Bil pa je že v partizanskih časih kljub nemškim zasedam prav tako na vrhu Triglava in je razvil na Aljaževem stolpu našo slovensko zastavo. V vpisno knjigo pa je vpisal na vprašanje ,Kam potuje' samo tri besede: V nove zarje! In vidite, po tolikih, kar petintridesetih letih, je ponovno prišel na ta vrh, ki ga je skupaj s svojimi partizanskimi tovariši osvojil v času najhujše vojne vihre!« Najbrže nisem bil tisti hip najbolj ugledne zunanjosti po desetih urah hoje od Bohinjskega jezera (523 m) do vrha Triglava (2863 m), potem ko sem moral premagati takorekoč v enem maršu 2340 metrov višinske razlike. Vendar ne bom svoj živ dan pozabil široko odprtih, občudujočih otroških oči, ki so verjetno v duhu videle okoli Triglava Nemcev kakor listja in trave, vmes pa malo četico hrabrih partizanov, ki se sredi peklenskega ognja, bomb in granat prebijajo proti vrhu Triglava. Nočem jim podreti njihove predstave in jim razložim, da so bili prav v tisti koči pod nami v resnici Nemci, da pa si niso upali napasti pogumnih partizanov, še to jim povem, zakaj sem kot smer odhoda napisal v vpisno knjigo: V nove zarje. To je bil namreč naslov neke moje partizanske pesmi, ki sem jo napisal proti koncu leta 1943 v hrvatskem Gorskem kotarju. Tam se je takrat zadrževala moja Ljubljanska partizanska brigada. Govorim, da poje pesem o tem, kako gredo partizani naprej kot silen vihar v široka, svobodna obzorja, tja prek gora in prek voda vse dalje do našega morja.4 In še jim odgovorim na vprašanje, zakaj sem si bil izbral partizansko ime Zorin: to je bil junak znanega romana mojega starega strica Josipa Stritarja, s katerim sem se skušal poistovetiti kot mlad šolar, podobno kakor se današnja mladina mnogokrat poistoveti z današnjimi junaki filma ln športa: Johnom Travolto, Nickyjem Laudo in podobnimi. Ob takšnih in podobnih razlagah je čas bliskovito potekal in Miha Potočnik je spet navezal svoje nadobudne vnuke na zanesljivo plezalno vrv in se pričel z njimi spuščati nazaj proti Kredarici, odkoder so bili prišli. Poslovili so se tudi češki študentje: Na shledanou, do svidenja morda tudi z vami, občudovalci naših planin in naše Jugoslavije! Tako ostanem sam ob Aljaževem stolpu in se lahko spet pogreznem v spomine na dogodke pred petintridesetimi leti. Glej, prav tule ob tem istem stolpu smo se združili vsi člani naše partizanske skupine, stopili smo skupaj in zapeli iz polnih grl udarno »Od Urala do Triglava«, da je odmevalo daleč naokrog po širnem triglavskem kraljestvu in prineslo odmev prav gotovo tudi do nemške posadke spodaj v koči. Tule za stolpom pa je stal zajetni mejni steber, ki so ga postavili nemški in italijanski okupatorji kot mejo med Hitlerjevo Nemčijo in Mussolinijevo Italijo in tako hoteli za vse večne čase zbrisati s sveta Slovenijo in Jugoslavijo. Prevzela nas je sveta jeza nad tolikšno predrznostjo: izpodkopali smo steber na severni strani, se z vsemi silami uprli vanj in ga strmoglavili čez prepadna pobočja Velikega Triglava, da se je raztreščil globoko nekje spodaj v dolini Vrat.5 Nikoli več ne bo ta nakaza kazila in onečaščala našega Triglava, simbola bojev in svobode ljudstva ob njegovem vznožju, ljudstva z neuklonljivo voljo,' da si uredi življenje po lastni volji in lastnih zamislih. Skoraj fizično podoživljam strahoviti trušč, s katerim se je valil sramotni steber z vrha Triglava v neznane globine, dokler nam ni izginil izpred oči. Glej, prav tu smo se vpisovali v vpisno knjigo — kje neki je sedaj — in sicer s pravimi in s partizanskimi imeni: Danilo Turk-Joco, Jožko Erjavec, Jože Šebenik, Tilka Domev-šček, Herman Srebrnič-Soški Trentar in nazadnje tudi jaz pritaknem polnemu imenu še partizansko ime Zorin. S toplo mislijo se spomnim vseh teh tovarišev, s katerimi sem tedaj, 2. avgusta 1944, delil radost partizanskih pristopnikov na vrh Triglava. Kje so sedaj, kaj delajo? Danilo Turk-Joco je postal iskan dramski in filmski igralec v svojem Trstu, Jože Šebenik kmetuje, kakor je kmetoval že pred vojno, še naprej v Lazah pri Planini na Notranjskem, Tilka Domevšček, poročena Lojk, dela na občini v Kopru, Herman Srebrnič župnikuje v Tomaju na Krasu, Joško Erjavec, po rodu Novomeščan,' je tragično preminil po vojni. In jaz? Ubadam se že dolgo vrsto let z varstvom naših ljudi v tujini in bdim nad spoštovanjem njihovih pravic iz mednarodnih sporazumov o socialni varnosti. Lepa in hvaležna naloga — vendar kdo bi si takrat, v narodnoosvobodilnem boju mislil, da bo toliko naših ljudi odhajalo z rodne grude na tuje, veliko celo v deželo naših tedanjih najhujših sovražnikov, nemških okupatorjev! Ura se je ta čas pomaknila proti štirim popoldne in treba je bilo misliti na sestop. Vpišem se v vpisno knjigo in ne pozabim pristaviti pripisa o pomenu današnjega triglavskega vzpona zame in za moje partizanske tovariše. Radost, ki me preveva ob tem, pa se kmalu skali spričo dvoje neprijetnih presenečenj, ki sta me čakali na vrhu ' Pesem je bila objavljena v partizanski pesniški zbirki »Pesmi naših borcev«, ki je izšla leta 1944 ob triletnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda na svobodnem ozemlju (uredil Mile Klopčič). 5 Dogodek je prav tako opisan v zbirki partizanskih reportaž .Po Reziji in Slovenski Benečiji« (prim. op. 1). Triglava. Seveda sem hotel napraviti — s samosprožilcem — spominsko sliko ob samem Aljaževem stolpu, saj sem prav zato tovoril s seboj fotografski aparat s stojalom vred kar mi je močno oteževalo nahrbtnik. Postavim stojalo, nasadim nanj fotografski aparat, uravnam ustrezno osvetlitev, razdaljo in vse, kar spada zraven. Ko pa hočem sprožiti samosprožilec, se mi ta upre: s pretiranim fotografiranjem med potio na Trialav sem namreč porabil film do konca in tako mi je aparat zatajil prav v odločilnem trenutku, ko bi se bil moral ovekovečiti za svoj jubilej na vrhu Triglava! Kako nai sedaj dokažem nevernim Tomažem v Bohinju in v Ljubljani, da sem bil prav zares na vrhu Triglava? No, k sreči imam s seboj zajeten šop razglednic iz vseh triglavskih postojank, ki sem jih bil minil med potjo na Triglav: nanje pritisnem triglavsko štampiljko in dokaz o triglavskem vzponu je tu! Vendar ne — tu me čaka drugo razočaranje! Na kamnitem podstavku je res blazinica in lesena dela obeh triglavskih štampiljk sta vestno pritrjena na mocm verižici, vendar na nobenem od njih ni štampiljke: obe si je prisvojil neznan planinski vandal in ju kot trofeji odnesel kdo ve kam! Žalost mi napolni srce: kaj res niso prav vsi Planine plemenitega srca in čiste misli? Kako da se tudi med njimi najdejo se vedno skrunilci planinskih emblemov pa tudi planinske narave, favne in flore? Za je včasih se vedno tako in moji vzneseni občutki pred nekaj minutami se za hip umaknejo tihi resignaciji. Vendar ne! Ogromna večina planincev je vendarle privržena čisti planinski etiki, varstvu narave in čuvanju s težko muko pridobljenega planinskega inventarja. Drugi bodo sčasoma odpadli, saj nimajo česa iskati v (še) deviškem, nedotaknjenem planinskem svetu! Tako torej ostanem brez vidnega, otipljivega dokazila o svojem jubilejnem triglavskem pristopu. Tedaj se domislim: saj imam vendarle živo pričo, ki je hkrati tudi daleč najverodostojnejša, v osebi samega predsednika dr. Mihe Potočnika! Naj mi spostovani predsednik ne zameri, ako bi se kak neverni Tomaž v resnici kdaj pozanimal pri njem o tem nenavadnem srečanju dveh slovenskih partizanov, od katerih se je eden bojeval na Gorenjskem, drugi pa je posvetil svoje partizansko delovanje Primorski in obema najskrajnejšima slovenskima pokrajinama Reziji in Beneški Sloveniji. O srečanju prav na vrhu Triglava 25. julija 1979. Še malo, malo naj posanjarim ... Krog mene se podijo triglavske megle in občasno zastro pogled z najvišjega vrha slovenske in jugoslovanske zemlje. Priprem oci in se v duhu spet prenesem nazaj: spet vidim partizansko šesterico, kako se po enournem postanku na vrhu Triglava odpravlja nazaj v dolino Trente, kjer jo že zveper istega dne čaka miting, na katerem se bodo zbrali Trentarji od Bovca do izvira Soče Sajje glas o mladih partizanih, ki tako lepo govorijo in pojejo in imajo poleg tega s seboj se pravo pravcato muziko, segel do zadnjih zatrepov te prelepe alpske doline. Dobro se spominjam, da smo tisti dan, 2. avgusta 1944, odšli iz Trente ob četrti uri zjutraj in bi i na vrhu Trialava ob enajsti uri dopoldne, da smo odšli s Trig ava opoldne in bili nekaj pred šesto uro zvečer spet v dolini. Seveda se nismo držali položne italijanske »mulatiere«, temveč smo jo udrli kar naravnost navzdol po vseh mogočih in nemo-qočih bližnjicah, dokler nismo po Komarjevi stezi in skozi dolino Zadnjice spet dosegli našeaa izhodišča nekje pri sedanjem hotelu. Ozrli smo se še poslednjič na mogočni stožec Triglava, ki je plamtel visoko, visoko nad nami v zlatordeci zarji zahajajočega sonca Na svidenje — smo se takrat poslovili od kralja naših gora — na svidenje v svobodi, ko nihče ne bo več oviral pohajanja po naših planinah in po nasi lepi domovini, ki jo bomo osvobodili prav do zadnjih njenih meja! Nisem si bil mislil takrat, da bo preteklo toliko let do mojega ponovnega obiska Triglava, ki sedaj svoboden kraljuje nad svobodno slovensko zemljo. Vendar danes, čeravno pozno, izpolnjujem svojo takratno obljubo, v svojem imenu in v imenu mojih takratnih tovarišev, s toplo mislijo v srcu in s hvaležnostjo usodi, ki mi je naklonila svoje najlepše darilo, podoživeti spet enkrat tisti veliki, nepozabni dan... Zdrznem se iz sanjarij, kajti tik pod seboj začujem glasove planinske skupine, ki se počasi pomika proti Aljaževem stolpu: očitno je to druščina, ki sem jo bil_ zapustil v prvih strminah Malega Triglava. Ne bi rad delil s komer koli intimnih doživetij, ki so me preplavljala ob ponovnem obisku Triglava, in tudi ura mi pokaže, da je ze štiri preč in da bom moral pošteno pohiteti, če hočem še nocoj v Bohinj. Zato se podvizam navzdol — »do vidjenja iduče godine opet na Triglavu«, se pozdravim z vrlimi Zagrebčani, ki bodo vendarle stopili vsak čas na vrh Triglava. Pod seboj vidim sestopati počasi in previdno češke študente in jim nehote sledim po ostenju Malega Triglava. Sedaj se moram tudi jaz odločiti za smer sestopa: najbolj vabljiva bi bila sicer tista čez Hribarice in po dolini Sedmerih jezer pa čez Komarčo v Bohinj, vendar mi je ta pot predolga, pa tudi poznam jo še iz študentovskih let. Zato se odločim za sestop na Kredarico, odtod bi šel na Planiko in nato na Velo polje, odkoder sem bil tudi prišel. Na Kredarici se še enkrat poslovim od Mihe Potočnika in njegovih; naroči mi pozdrave za oskrbnico Angelco v Vodnikovem domu in mi zaželi srečen sestop v dolino. Isto zaželim tudi jaz njemu: Naj bi naš zaslužni predsednik tudi v novi funkciji še dolgo deloval v korist naših planincev, planinskih poti in planinskih postojank, za krepitev in še večjo množičnost planinstva! Ura je sedaj blizu petih popoldne. Odločim se prečiti pod ostenjem Malega Triglava do Planike in nato sestopiti nazaj na Velo polje oziroma do Vodnikove koče. Toda glej _ že takoj na začetku poti proti Planiki me zaustavi tabla z napisom »Prehod na Planiko prepovedan!« Povedo mi, da sta nedavno dva planinca zdrsnila pod strmem in dolgem snežišču, ki vseskozi prekriva to pot, in se pošteno potolkla. Zato so to pot začasno zaprli. Tako mi ne preostane nič drugega, kot da se spustim s Kredarice naravnost navzdol proti Vodnikovi koči: to pot opravim v manj ko dveh urah. Okoli pol sedmih zvečer sem spet pod varno streho te vzorno oskrbovane koče in seveda tudi pod varuštvom prizadevne in zveste oskrbnice Angelce. »Vidite, držal sem besedo in se vrnil s Triglava nazaj v vašo kočo,« jo pozdravim. »In kako je z žganci in mlekom?« »Tudi jaz držim besedo,« mi odvrne. In ko ji še sporočim pozdrave predsednika Mihe Potočnika z obljubo, da jo kmalu — verjetno že v mesecu septembru — obišče v njenem velopoljskem kraljestvu, mi nasuje na krožnik celo goro dišečih žgancev, zalitih z latvico sladkega planinskega mleka. Skrbna oskrbnica mi odsvetuje, da bi se spustil še nocoj nazaj v dolino, saj bo čez kaki dve uri že trda tema, v koči pa je tudi se dovolj prostora zaprenočišče. »Triglavskih obiskovalcev zdaj še ni veliko, glavni naval pričakujemo v avgustu in septembru, ko se bo pričelo množično romanje na Triglav in bodo zagnani častilci Triglava ležali kar na klopeh, na mizah, na tleh ...« Seveda sem se dal prepričati. Ni mi žal, da sem ostal v Vodnikovi koči in preživel nepozabni večer v prijetni planinski postojanki in še prijetnejši planinski družbi ob iskrivih šalah, planinskih zgodbah in planinski pesmi. Posebno živahna je bila francosko-švicarska družba tam v kotu, ki se ni bila povzpela na Triglav, temveč je raje pokušala domače žganje in tudi močni, zapeljivi merlot. Ko zakrožijo tisti slavni šanson nepozabne temnopolte Josephine Baker »J'ai deux amours, mon pays et Paris«,6 si ne morem kaj, da ne bi še jaz pritegnil tej, svojčas tudi pri nas zelo znani francoski popevki... S tem se moj opis podoživljenega partizanskega Triglava pravzaprav lahko konča. V Vodnikovi koči sem tisto noč spal globoko spanje pravičnega, drugo jutro pa sem se navsezgodaj poslovi! od gostoljubne oskrbnice Angelce in dveh njenih sodelavk, ki sta ji v pomoč. Nato sem se spustil po najkrajši poti na planino Uskovnico in tam povasoval še pri violinskem virtuozu Dejanu Bravničarju in njegovi simpatični soprogi, ki sta v svojem planinskem Tusculu počivala v mirnem, poživljajočem okolju pred naporno sezono. Še predpoldnem sem bil spet v brunarici v Ribčevem lazu. Sedaj sedim tu pred Batičevimi štirimi srčnimi možmi, ki so pred dobrimi dvesto leti opravili, seveda v povsem drugačnih okolnostih, takrat težaven vzpon, podobno turo, kakršna je pravkar za mano. Še vedno se v meni prepletajo vtisi s ponovnega obiska Triglava s spomini na triglavski vzpon v letu 1944. Svoje vtise in svoje spomine sem še isti večer zaupal papirju, tako da je bil pozno ponoči pred menoj opis mojih doživetij ob ponovni vrnitvi v prelestno triglavsko kraljestvo in na vrh Triglava, kralja naših gora. Ta opis, preprost in neposreden, posredujem sedaj tako, kakor sem ga bil napisal v tisti neprespani noči v brunarici v Ribčevem lazu, tudi bralcem Planinskega Vestnika. Moj sestavek se seveda ne more primerjati z duhovitimi opisi triglavskih tur in vzponov drugih bolj znamenitih piscev, od planinskega esteta dr. Juliusa Kugyja prek humorista Janka Mlakarja do naših sodobnikov Marjana ipovška, Staneta Hribarja, Evgena Lovšina in dr. Mihe Potočnika, ki so svoja triglavska in druga planinska doživetja in podvige strnili v zajetne, umetniško zasnovane knjige. Še veliko bolj zbledi moj opis v primerjavi z opisi nedavnega podviga naših vrhunskih alpinistov, ki so v maju tega leta zavzeli vrh Čomolungme, gore orkanskih vetrov, najvišjega vrha naše zemeljske oble Vendar je zame ponovni obisk Triglava po tolikih letih, ki sestavljajo pravzaprav polovico človekovega življenja, prepreden s tolikimi in tako močnimi spomini na triglavski vzpon med narodnoosvobodilnim bojem, posebno doživetje, zdruzeno s po-doživetjem tistega že tako daljnega, vendar nepozabnega dne. S tem posredujem svoje vtise in svoje spomine tako starejši generaciji slovenskih planincev ki so sodoživljali tisti veliki čas, in mlajšim in najmlajšim generacijam kot skromen prispevek k drugim, veliko važnejšim jubilejem, ki se prav tako navezujejo na velike dogodke pred petintridesetimi leti, seveda s pristavkom: si licet parva com-ponere magnis .. ? ncn 6 Imam dvoje ljubezni: mojo deželo in Pariz. /oy 7 če smemo majhno (sploh) primerjati z velikim . . . KeoFič*a neiže VVIK a A 2095 <909 A 2550 OOC/O o smer pohoda i—i prenočišče XXHLPARTIZANSKI MARŠ PTT PLANINCEV JUGOSLAVIJE LJUBNO RADUHA SOLČAVA 31.8.-1.9. 1979 433 LJUBNO U2J .■ '.GttONAT tfGfOHAr "••. Ourpe ,!fc<> '-••"i Idoha,.-- A...' 062 M A 1-0«A '5* ^'vpavnik cgolte) ZGODBA MILAN VOŠANK Okrog mene se nemirno podi rahel, hladen veter. Ledenika na obeh straneh moje smeri se venomer oglašata s svojimi gromkimi poki. Z bližnjih skalnih grebenov rožlja kamenje, vmes pa pošumevajo oddaljeni slapovi. Med vsem tem pišem pismo v razcefrano beležnico. Velika gora. Dru. Najraje bi te preklel. Nekam strah me je, ko te gledam. Čim bolj se sonce bliža zatonu, čim bližja je noč, tem bolj me stiska neznana tesnoba tvoje navzočnosti. »Kamenje brez prestanka seka na ledenik,« pišem, »zjutraj pa, okrog druge ure, ko bova odrinila, bo vse primrznjeno, mirno, varno.« Nebo postaja temnoplavo, zahodna obzorja se pobarvajo z vijugam! rdečih valov. Videti je, kot bi nekdo zamahnil z velikanskim čopičem čez nebesno stran. Doline spodaj so že temne, vrh Druja pa se zavija v prozorno meglo. »Te dni sem praznoval rojstni dan. Če bi bil tam, bi bilo vse drugače, tako pa je jubilej minil skoraj neopazno. Tam, morda na osamljenih morskih plažah ali na umirjenih gozdnatih hribovjih,« se izpovedujem v enem od stavkov. Preplezati to veliko steno, to ne more biti ambicioznost, lahko je samo ideja, želja po gori, stara dve leti. Takrat, ko sem prvič videl ta vrh, ko sem prebral prve zapise o njem, lansko leto, ko sem ostal sam, brez prijatelja, in je vse ostalo le pri besedah, da, takrat se je v meni odločilo. Čudno. Čemu prav ta gora? Zato, ker se mi zdi njena podoba edinstvena in imam doma na steni njeno podobo. Ali zato, ker je pač tam. Kjer je! Hm, kdo je že tako govoril? Vprašujem se, ali megla vrh Druja res oznanja, da bo še naprej lepo vreme. Ponoči se bo verjetno razcefrala in kamniti orjak bo nemo štrlel v zvezdnato nebo. Mnogi hribovci, ki jih vidim v steni, na stezah, nekaj jih je šlo tudi mimo naju, potrjujejo barometre v Chamonixu, ki govore, da bo vročega sonca še dovolj. Z Davorinom bi se rada umaknila kamnitim plazovom v kuloarju, čakanju na stojiščih, strelam, sodri in snegu: Vsemu temu, kar nama danes nakopava vir tesnobe v glavo in srce. Doma sem prebral vse zapise o tej gori: Šravfove, Tinetove, pa Vikijeve in Ivčeve. Ista gora, pa tako različna doživljanja. Morebiti se bo spletla še ena zgodba. Aiguille du Dru (3784 m), spodaj Mer de Glace To je najina druga tura. Pred dnevi sva odšla na kočo ob ledeniku Argentiere. Vse tam je bilo tako prijetno. Z mladimi nasmejanimi oskrbnicami sem se moral pogovarjati kar po ure, da smo se sporazumeli. Pa mednarodna hribovska druščina, sonce in večerni beli oblaki. Na drugi strani ledenika pa vrsta gora: Verte, Les Courtes Les uroites, globoko v zatrepu doline Argentiere, vmes pa najin Triolet. Lepa dolina, ki sem jo bežno spoznal že lansko leto, je zame najlepši predel tamkajšnjih Alp. Iz zelenih travnikov in reber preide v konce jezikov razbitega ledenika, dokler vise zgoraj ne vzkipe granitni, večni beli vrhovi z mnogimi ozebniki in stebri. Dolina ki me v mislih venomer spominja na domači Tamar. Kmalu po polnoči sva odšla po grušču na ledenik. Lučke številnih sopotnikov so se počasi izgubile v nemirnem spancu na premehkih posteljah. Z nočjo se je vse umirilo. Oblaki so se umaknili zvezdam in veselo razpoloženje se ie porazgubilo in ostala sva sama. Ogromen ozebnik, čigar celotno podobo sva si nekajkrat ogledovala že včeraj od koče je deloval moreče. Pokanje serakov, plaz nekje med bližnjimi vrhovi in velika, tiha samota, vse se je spajalo v nekakšen čuden krog, iz katerega se je potihoma Izvilo dobro znano pričakovanje, ki naju je spremljalo in priganjalo iz doline. Preplezati ledno steno, čisto sama, brez tujih stopinj, v trdem ledu in snegu, v veliki strmini, v velikem, dolgem in visokem ozebniku. Ne vem. zakaj je bila ideja o taki dogodivščini v meni tako močna. Zaradi slabega spomina na množični Tour Ronde ali zaradi umika pred metežem in plazovi iz Les Courtes lansko leto? Pričakovanje le preplavljalo strah. Vse to sva doživela v tistem ozebniku, najprej ob soju baterij in nato v slepeči sončni svetlobi. Že na samem začetku sva morala čez navpični ledeni odlom, da sva lahko začela z mnogimi raztežaji premagovati trdi, zledeneli sneg. S prvo svetlobo sva prišla pod orjaški serak. Sneg se je sprevrgel v še trd, a krhek led ki se je lomil pod udarci. Obenem se je strmina močno uprla. Besede so nama pošle, pričelo se je dejanje: vsenaokoli globoka tišina, globoko napeto dihanje, moč, ravnotežje — vse sem srečno odigral do konca, do sveta, ki se je za spoznanje nagnil' Potem je sledila pot med umetelno oblikovanimi seraki, dokler naju ni pod zadnjo strmino ustavil nov ledni prag. Spet je dejanje v igri dobilo močnejši poudarek in se je nazadnje sprevrglo v monotone, sončne raztežaje proti vedno bližjemu skalnemu vršnemu grebenu. Takoj za bliskom je usekalo. Verjetno nekam v vrh gore. Rahlo me je streslo, da sem se hitro odmaknil od stene na rob ozke police. Kapo, kapuco, bivak vrečo, vse sem potegnil čez glavo, blisk pa predira vase. Grmi in treska, blizu pa spet nekje daleč. Ko se premaknem, čutim, kako zdrsne z mene plast sodre Zdajci se zavem, da sem že ves posut z njo, da me pravzaprav zasipava. Premaknem se in jo sesipam nekam v prazno. Davorin ob meni je miren, pravzaprav pa sploh ne vem, kaj počne. Spet trešči, močno in sunkovito, oba vzklikneva, da je šlo tudi skozi naju. Nekajkrat pomislim na Ivča. Vanjo, Hanza in Vikija. V še mnogo hujšem neurju so bili pod vrhom gore. Prekleta gora! Zakaj je moralo tudi naju doleteti. Pa tako je bilo vse lepo. Potem pa tisti preveč bledi sončni zahod, vlažna megla in sivi oblaki. Prav takrat sva prišla po izstopni polici iz stebra v smer normalnega vzpona in se pričela spuščati z vrvjo. Sprva je šlo hitro, z nočjo pa se je vrv zataknila in ko jo je Davorin hotel rešiti, so usekale prve strele. Na bližnjem skalnem grebenu sem ugledal šop isker ki so glasno »brenčale«. Bil je tisti značilni, srhljivi in nevarni šum. Zdajci se je prijatelj spustil nazaj na polico. Zmetala sva vse kovinsko s sebe in se pokrila z najlonom Nevihta se je umaknila. Kratka je bila, na srečo. Odgrnem se in se zazrem v obličje goste sive megle. Iz neba le še narahlo prši. Nekje slišim govorjenje. Premražena drgetava, vendar bi rad ob svitu baterij naprej. Zgoraj se pojavi anqleška naveza, ki nama reši vrv. Sprva se spuščam v globino z občutkom, da drsim v sivi svet brez dna, pa se hitro privadim. Nad Chamonixom se odpira in zapira megla, da vedno znova ugledava tokrat tako vabljive razsvetljene ulice. Drsiva ob vrvi brez prestanka v vse redkejšo in vse bolj svetlo meglo novega dne. Železne lestve z ledenika Mer de Glace, se mi zde danes strašansko dolge in naporne. Vsenaokrog je polno ljudi, glasnih in veselih, da so ujeli tu zgoraj lep sončen dan, poln razgleda. Nedaleč od naju se ves čas vzpenja prikupno kodrolaso dekle. Večkrat naju pogleda in se prijazno nasmehne. Morda sluti, od kod prihajava. Ali se to vidi na nama. Ob takih ljudeh se napori kar pozabljajo. Spominjam se, kako je bilo takrat, ko sva se vračala iz Trioleta. Bila sva kar zdelana, pa vseeno še vedra. Polna volje sva z očmi že iskala novo turo: Grandes Jorasses ali Dru. Okamnelo ojstrico »kopja« gledam danes z Izmučenimi očmi napol izpod cela. Sploh še ne morem prav dojeti, da nama je vendarle uspelo preplezati njen vitki steber. Nekje pod vrhom stebra je bilo. Na stojiščih se mi je bledlo od žeje. Vsak nov raztežaj me je toliko zaposlil, da mi je vsaj za nekaj časa odpodil misli na vodo. Takrat se je v meni porajala odločitev, da se po tem vzponu vrnem spet v nase kraje. Na domače dvorišče, na travnike pokošene otave, v udobje pred večerni televizor. In potem, cez teden ali dva, v Julijce. Duševna obremenitev in utrujenost sta me pregovarjala, da je zaenkrat tujine dovolj. Naletel sem na krpo snega. Najprej sem ga samo gledal. Tako nemogoč se mi je zdel v tej navpični puščavi. Nato pa sem zaril roke v njegov hlad in si ga metai v usta, v obraz, za srajco, iz posušenega grla pa so mi vreli nerazumljivi kriki. Zadoščenja? Sreče? Zahvale? Ne vem. „ . Nekoč sem se ukvarjal s tole trditvijo: Da nekaj dobiš in dosežeš, tvegaš trpi s m sovražiš. Takrat, tam zgoraj, sem se spomnil teh besed, ko sem Preklinjal od sonca ožarjeni granit. Nekje daleč, daleč od trenutne zavesti, pa je bilo skrito veselje, da se je vse skupaj sploh pričelo in se dogajalo. _ Boqve kaj je v tistih urah doživljal Davorin. Nisva dosti govorila, ko sva nizala raztezaj za raztežajem. Bral sem mu na gibih in na obrazu prav tisto, kar je on na meni. Še v očeh je bil venomer isti blesk. Z zadnjim večernim avtobusom odpotujeva v Aosto na vlak. Hodim po Chamonixu. Od bazena do drsališča. Tje grem poslusat glasbo. Mimo knjižnice in ENSA skozi park, kjer med drevjem sedi meni nekam podobnih samotariev. Ob reki se ustavim. Razburkana in hitra je. Izvira nekje pod ledeniki in odnaša svojo sivino na juq. Zazdi se mi, kakor da valovi prinašajo in odnašajo spomine. V sončnem popoldnevu, ko sva odhajala na turo, je bil tabor skoraj prazen Le Janez je ždel ob svojem velikem šotoru in vlekel pipo, sivi dim se mu je kadil skoz. črno brado in črne lase. Po taboru se je plazila glasba Cata Stevensa. Vedno sem ga rad poslušal. Doma imam njegovo ploščo. Prejšnji večer sva z Janezom sedela na pločniku pred barom »Nationale«, ki je staro gnezdo hribovcev, in p. a pivo »Nimata se kaj bati. Steber je verjetno podoben Lahovi v Vežici, le da je precej višji. Zagotovo zelo nabita in varna smer«, so mi ostale v spominu njegove ^sede Stevensova glasba je prešla v počasne klavirske balade, ko sva s. nadela nahrbtn.ke in odšla na vroči asfalt. Stekel sem tja dol, tako čudno sem se počutil, da bi se lahko S,A v Dru? Pa srečno!«, sta naju pozdravili dekleti iz sosednjega šotora. Nekako takole je vprašal Luka: »A v Dru gresta?« »Ja ..., če bo vreme držalo!« »V Bonattija?« »Mislim da!« »Pozdravita ga!« . Odtrgam pogled od valov in se napotim proti izlozbam v »Hotel Alpin«. S police vzamem sliko Druja. Vse se vidi. Travnata morena pod steno, kjer sva prvič bivakirala, je videti kakor zeleni otok sredi belega morja. Vstopni ozebnik sploh ni videti tako dolg in razvit, kakor je v resnici bil. Okrog tretje ure zjutraj sva se lotila prvih skal v njem. Kar hitro je šlo. Odkrivala sva stare slabo zabite kline in zanke na spuščanje. Bilo je precej krušljivo. Ob svitu sva morala ponekod prestopiti v crn, nenavadno trd led. Sonce je kmalu obudilo primrznjeni grusc nekje zgoraj, kamenje se je pričelo vneto valiti navzdol. Krepko sva si oddahnila, ko sva po dolg. precn.ci ob robu kuloarja v družbi francoske naveze prišla pod steber. Steber je na sliki tako izrazit, da kar sili v oči. Velika zareza v spodnjem delu bo verjetno terasa, kjer sva drugič bivakirala. Za nama sta priplezala do nje dva Nemca. Počem sva se hitro privadila, čeprav jih je bilo nekaj brez pravega varovanja. Teze je bilo s tehniko, ko je sredi ozke poči zmanjkalo železja, ali pa so bile tam stare, ze dolgo neuporabljene zagozde in sva morala nadaljevati z zatici. Zavita v obilico puha sva noč udobno prespala. Stena naju je presenetila s svojo višino Skorajda ves drugi dan je trajalo, da sva prišla na izstopne police. Kamini, zajede, qladke, nabite plati, previsi. Vsega je bilo na kupu. Celo manjša nihajna prečka. Prav čutila sva, kako se pomikava navzgor. Smer se je mojstrsko vila vedno lenavzgor, brez nepotrebnih ovinkov. Najprej se nama je skril izpred oci dostopni kuloar, takoj zatem sva se vzdignila nad sosednji nazobčani greben in še sva ugledala vrhove Jorasses in masiv Mt. Blanca. Nedolgo zatem sva odkrila Chamoniške igle in nazadnje vso zeleno dolino s čudovito oblikovanimi gorami na drugi strani. Stena pa je kipela v nebo. Že sva mislila, da sva v lažjem svetu, ko sva obstala pod novo galerijo klinov. Na bližnjem grebenu sva opazila vrsto plezalcev, ki so drseli navzdol ob vrvi. Vedela sva takrat, da vrh ne more biti več daleč. Do zadnjega raztežaja, na potrditev še mokrega in s previsom, je smer obdržala svoje enakomerno razporejene težave. Vrnem sliko na polico in se potopim v vrvež glasne ulice. Prši rahel dež, med vrhovi se podi megla. Vse tam zgoraj je v podivjanem elementu oblakov, megle, vetra in vmes se celo bledega sonca. Izza vogala ugledam za zelenim grebenom vrh Druja. Le za trenutek ga megla pokaže morebitnim radovednežem. Trioleta ne more ugledati, predaleč je, skrit za mnogimi vrhovi. Zaman iščem razglednico z njegovo podobo. Ob najini vrnitvi s ture nama je precej prijateljev stisnilo roke in razpletal se je pogovor, na visoki strokovni ravni seveda. »Zelo dobro, Davorin, prvič v Chamu pa kar dve lepi turi,« je bil prijatelj deležen še posebnih čestitk. »Saj je vse lepo in veliko,« se razgovori Janez, »Bonatti je dobra stvar in bo to za vselej ostal. Ampak nekdo tam bo morda imel pomisleke, če je temu danes še tako. Recimo, sredi sestdesetih let bi takle vzpon izzvenel drugače. No, upam. tako bodo morda rekli tisti, ki to ocenjujejo. Vzpon po direktni v les Droites je bil pred leti nekaj zelo velikega, danes ne glede na težave med poznavalci ni več tisto. Splezale so se se težje stvari, čeprav se sliši nemogoče.« Priključim se pogovoru: »Uspeti tako, da delaš res vrhunsko in je tvoje delo tudi kot tako priznano in potrjeno, to so v vsej svoji dejavnosti zmožni le zelo redki Kar poglej, tu je denar, cas, vreme, volja, da ne rečem trening na profesionalni ravni in ne nazadnje zelo pomembna psihična stran. Vsi vemo, kako je s tem'« »V Alpah je pravzaprav danes to že zelo težko,« nadaljuje Janez. »Ne vem, popoln uspeh bi bil tu mogoč le s prvimi ponovitvami, Grossove v Druju ali kaj takeaa v Jorasses. Pa pozimi ali več zaporednih težkih vzponov. Malo jih je, ki to delajo« Meni se zdi Bonatti kljub »starosti« še vedno smer nekje z vrha. Pričakoval sem, da bo precej bolj nabita kot je. Vse bolj se uporabljajo zatiči, saj stare zagozde izpadajo klinov pa tudi nobeden več ne zabija. Prav tako mislim, da bodo težke ledne smeri vedno v vrhu Saj so zmeraj enake, ne glede na število ponovitev. To kar smo mi letos preplezali v Les Droites, v Les Courtes. v Verte, v Trioletu in Mont Blanc de Taculu, spada prav gotovo tja. Pri tem mi je vseeno, kako bo nekdo tam naše delo ocenjeval Plezam zato, ker mi je to početje všeč, torej predvsem in najprej zase, zaradi sebe in ko temu ne bo več tako, bom prenehal,« pribijem jaz Grem po ulicah in pogovor mi počasi uhaja iz misli, še lovi spomin nekatere besede, dokler se tudi te ne izgube in me potegne za sabo hrupno življenje turističnega mesta. Dobri stari Cham poje svojo večno pesem. Zbirališče gornikov, hipijev in gosposkih turistov. Nasprotja na vsakem koraku, z visokimi petami ali s kvedrovci, na finem ali zgubanem, od sonca in vetra ožganem obrazu. Na vso to zmešnjavo pa se neprizadeto ozirajo gore. Eni jih gledamo s strahom in željami, drugi mimogrede, tretji jih sploh ne opazijo. 1 ^ Ogromni cvetlični lonci sredi ceste me spomnijo na dogodek, zdaj je že leto dni od tega. Ob rožah so se ustavili trije mladi fantje s kitaro, bendžom in violino. Zaiqrali so ljudsko glasbo. Poezija ljudstva me je vodila po osamljenih planinah in kmetijah, po dolinah velikih rek in med vrhovi snega, granita in ledu. Odkrivala mi je življenje te navidez prebogate dežele. Življenje povezano z revnimi polji, travniki, aozdovi in gorami, šele takrat sem začutil utrip tega dela sveta. Glasba mi je bila vedno podlaga in vodilo k razmišljanju. Pesem te dežele mi je odkrila njeno bit se drugače: povezala mi jo je s potjo vsakega gornika posebej, bredi ulice, ob rožah, sem znova doživljal in doumeval bojazen pred živimi ledeniki trhlimi mostovi čez razpoke, strah pred drsečim snegom, pred kanonadami v ozebnikih' pred grebenskimi strelami in nepregledno meglo, še bolj pa sem občutil okus tiste sreče pri plezanju. po plezanju na vrhovih ali ob sestopu v dolino, ki je lahko ob vsem drugem samo trenutna, pa tedaj bolj polna in pristna. V spominih vedno poslušam to pesem s hribov. V zvezi z dvema vzponoma: — klasična, direktna smer po ozebniku severne stene Trioleta (54—60°, tri mesta 70 do 80°, 800 m); plezala 25. julija 1979, — Bonattijev steber v Druju (dostopni kuloar dolg 400 m, kombiniran, črn led, 40—50° naklonine, skala III—V; steber: VI A2, 600 m); plezala 28. in 29. julija 1979 Davorin 'ou žagar in Milan Vošank. MOJA HOJA NA TOLMINSKI TRIGLAV JANEZ DOLENC V triglavskem letu 1978 smo se ob proslavljanju našega očaka Tolminci spomnili tudi na skromnega domačega soimenjaka, ki je bil doslej malo znan in obiskan. Na občnem zboru PD Tolmin v marcu je bila sprejeta v načrt dela ureditev in označitev poti na Tolminski Triglav. Ta sklep so pridni planinci spomladi tudi uresničili v okviru tolminske šolske planinske poti, o kateri bo treba kdaj še posebej kaj napisati. Če Tolminski Triglav gledamo iz Tolmina, vidimo kopast, poraščen hrib s senožetjo tik pod vrhom. Na levi ga omejuje sedlo Jalovnik od Žabijskega vrha, nižjega hriba nad Žabčami, na desni pa dolina Godiče. Kar strmo se vzpenja nad poljubinjskim poljem 980 m visoko in ob njegovem vznožju so se zbrale tolminske tovarne. Ob deževju zašumita po pobočju hudournika Ježnik in Perobnica in ustvarjata slapove, lepo vidne iz Tolmina. Zanimivo je, da omenjena višina ni najvišja točka našega Triglava; le-ta se skriva na grebenu, nevidnem s tolminske strani, 1141 m visoko. Kot za gorenjski najbrž tudi za Tolminski Triglav velja ugotovitev jezikoslovcev, da ime ni v zvezi s tremi glavami ali vrhovi, ampak z mogočnim božanstvom, ki »tre glave«.* Na Žabijskem vrhu ali po starem Šenpavu so še sledovi stare cerkve svetega Pavla, ki je bila mogoče nadaljevanje predkrščanskega kulta boga Triglava. Te kraje so Slovenci zgodaj poselili in dali značilna slovanska imena krajem v bližini, npr. Ljubinj, Podljubinj, Žabče itd. Prvi organizirani pohod planincev in planinskega naraščaja po novi šolski poti na Tolminski Triglav v počastitev 200-letnice triglavskega jubileja je bil konec junija 1978. Zaradi dela na šoli se ga nisem utegnil udeležiti, pa tudi vreme pohodnikom ni bilo posebno naklonjeno. Pot na vrh je kljub oblačnosti bila še prijetna in imeli so namero po triglavskem običaju na vrhu krstiti z vrvjo po zadnji plati vse prvohodce in prvo-hodke. Dež, ki jih je spremljal potem še na sestopu čez Podljubinjske Ravne in Ljubinj, jim je sicer preprečil te nakane, vendar jim ni vzel dobre volje. Pravo turo na Tolminski Triglav po šolski poti gori in nazaj sem pravzaprav opravil šele letos v sončnem nedeljskem popoldnevu 15. julija. Do sedla sta me spremljali žena in hčerka Jana, vneta risarka. Iz naše Grajske ulice smo se podali mimo Kašarja v Zalog in na mostu čez Tolminko občudovali ribe v neverjetno čisti vodi. Tolminka je res pravi biser med našimi vodami! Nato smo po bližnjici krenili v Žabče in tam poiskali markirani začetek šolske poti. Kmalu smo jo našli in po njej zavili na Krnice mimo ruševin cerkvice svetega Marka in nato na mulatiero, ki drži proti sedlu in so jo med vojnama zgradili italijanski vojaki. Ta pot je ena najprijetnejših za poldnevno planinsko turo. Kljub strmemu pobočju zaradi mnogih serpentin ni strma in skoraj ves čas drži skozi gozd, tako da tudi v pripeki, kot je bila ta dan, človek ne trpi. Ko smo med veselim pogovorom obrali večino ovinkov, smo prišli nad strme peči in naprej v grapo, kjer nas je odžejala hladna vodica Podveba. Kmalu smo se znašli pri staji kmeta Dolenca iz Žabč, ki nas je kar slepila z novo bleščečo se streho. Na novo so jo prekrili s pocinkano pločevino. Iz nje je pokukala radovedna kravica na nas pohajače. Nad stajo je kažipot na desno na Tolminski Triglav, a mi smo jo mahnili na levo v grapo in iz nje na sedlo Jalovnik. Odprl se nam je lep razgled v dolino Zadlaščice in gore nad njo, vse od Migovca do Tolminskega Kuka. Na sedlu je lepa jasa in okrog nje naravni park: macesni, smreke, breze, lipe in divje češnje. Sedli smo pod skupino treh brez, jedli in kramljali. Po dveh urah hoje se je počitek na mehki travi kar prilegel. Žena je počivala, Jana pa si je na skicirki zamislila staroslovanski obred na tej jasi, nekoliko tudi pod vplivom Finžgarjevega romana »Pod svobodnim soncem«, ki ga je nedavno brala. Jaz sem ju zapustil, se vrnil k razpotju in potem sam nadaljeval pot na vrh Tolminskega Triglava. Tudi naprej je bilo prijetno hoditi v zložnem vzponu skozi gozd. Ob stezi sta dva senika, nekoč krita s slamo, sedaj kazala gola rebra. In takih je tu okrog gotovo še ducat! Trave tu nihče več ne kosi in senožeti se hitro zaraščajo, seniki razpadajo in kažejo žalostno podobo teh sprememb v naših hribih. Srečal sem planinca in dve starejši planinki — kaže, da je ta sedaj dobro markirana pot postala kar prometna. Nenadno sem stopil na trd predmet, pokrit z bukovim listjem: bil je zarjavel krivač ali »renčejl« po tolminsko. Kdo ve, kdaj ga je nekdo tu izgubil. Vzel sem ga s seboj za spomin kot etnografsko značilen predmet teh krajev, ki tudi vedno bolj izginja. Po polurni hoji po stezi, ki prečka zahodno pobočje Triglava, sem prispel do grebena, po katerem pride steza iz Poljubinja. Obe stezi se tu združita v »avstrijsko« pot, ker jo je zgradila avstrijska vojska v prvi vojni; pravzaprav so delali ruski vojni ujetniki. • Po Brezniku: »trinog« ni spak s tremi nogami, temveč okrutnež, ki »tare noge«. — Op. ured. Tolminski Triglav iz Tolmina, v vznožju nova tovarna Metalflex Foto Janez Dolenc Še četrt ure in že sem pri kamnu z napisom Vrh Tolm. Triglav 980 Malo pod vrhom so planinci celo naredili klopco. Lepo se je tu usesti in se razgledali po tolminski kotlini in še naprej gori ob Soči vse do kobariškega Stola. _ Na klopci sede sem razmišljal, kolikokrat je ta lepa dolina ze trpela zaradi hudih potresov. 25. januarja 1348 se je zaradi potresa zrušil grad na Kozlovem rob", kar se je ponovilo spet 26. marca 1511. Potem so pa še pretirane zahteve grofa Neuhauserja do podložnikov pri obnovi gradu povzročile celo kmečki upor 1513. Prilastil s. je les ki so ga kmetje pripravili za obnovo svojih hiš, in jim vzel seno za prehrano grajske živine in konj, ker je ta krma na gradu ob potresu propadla. Sam pa sem doživel potres 6. maja 1976 — dan, ki ga ne bomo Tolminci nikoli pozabili. Spominjam se, da je bilo tistega usodnega dne zelo lepo vreme, top o in m no Izredno žive barve v naravi so me zvabile ven s fotoaparatom in naredil sem nekaj uspelih barvnih posnetkov Tolmina in okolice. Kdo je tedaj slutil, da se v zemlji poraja taka napetost! Zvečer smo po TV oddaji o mladem Garibaldiju ravno izbirali razglednice z motivi planinskega cvetja, ki jih je Jana rabila za šolo. Žena je začutila ze prvi šibkejši sunek in na njeno željo smo se iz kabineta umaknili na vrh stopnisca pred hišo — za vsak primer. Razglednice smo vzeli s seboj in jih naprej izbirali pod stop-niščno svetilko. Nenadoma je završalo drevje v Kozlovem robu, iz dalje je prihajalo vedno močnejše bobnenje in že nas je streslo. Tisti hip je ugasnila luc in v temi nas je prevzela še hujša groza. Stekli smo navzdol po stopnicah, ki pa so nam kar uhajale izpod nog. Naši najmlajši osemletni Mojci, so od strahu odpovedale noge in se je kar sesedla. V temi jo je prva pogrešila žena in skočila nazaj ponjo, potem sva jo oba skoraj nesla na vrt, stran od majajoče se hiše. Takrat smo imeli občutek, da se bo vse zrušilo, vendar je nova hiša dobila le nekaj razpok v podstrešni sobi in razmaja a sta se dimnika. Bili smo že v kotu vrta, ko se je šele nehalo tresti in je spet posvetila luč. Mojca se je še vsa bleda stiskala k nama in čutil sem, kako silno ji bije srce V hišo smo se potem upali samo še po odeje za spanje pod milim nebom. Po stopnicah smo pobirali razglednice, ki smo jih raztresli v potresni sili. Ljudska pesnica Pavla Leban iz Poljubinja je o tem večeru zapisala verze: V tihi majski večer kot bi rjovela zver je zemlja v osrčju zatrepetala, v potresu domove razdejala od Karnijskih Alp, Furlanije, Rezije in Benečije preko tolminskih grap do Triglava ... Ponoči je še večkrat zabobnelo in se streslo. Po neprespani noči smo zjutraj kot druge dni prišli v staro stavbo gimnazije. Kakšna slika! Stene vse razpokane, omet po tleh, korci razmetani, dimnik zrušen. Razpokal je celo meter debel zid v ucilnicah, ki smo jih tedaj imeli v nekdanji Coroninijevi graščini. Še huje je bilo z osnovno solo, kjer se je zaradi slabih temeljev nagnilo nekaj sten in so v njej pouk sploh prepovedali. Nekateri učenci so bili seveda razočarani, ker se ni do tal podrla. , . , Dijaki so hodili le spraševat, ali bo pouk. Zvedeli so, da začasno ne bo pouka in da bodo obveščeni o začetku po radiu. Tisti iz dijaškega doma so pravili, da je tam nastala panika. V dvorani je bil običajni četrtkov interni ples. Ob plesu so bila zaklenjena vhodna vrata, da ne bi vdirali v dom nepoklicani. Ko se je začelo tresti, so sprva mislili, da se parket trese zaradi poskakovanja plesalcev. Šele ko je zmanjkalo toka, so plesalci spoznali, da je nekaj hujšega, in drli k izhodu. Ker so pa bila vrata zaklenjena, so razbili stekla na vratih in oknih ter skakali ven. Potem so pritekli iz spalnic še osnovnošolci in jokali, tako da jih je osebje le s težavo pomirilo. Končno so si vsi postlali v domskem parku in zakurili nekaj ognjev. Dijaki iz vasi. posebno iz breginjskega kota, so pravili, kako so se z vseh pobočij valile skale, kako je padala opeka in se rušili dimniki. Govorilo se je to in ono: da se je nad Vrsnom valil dim iz neke jame, da je slap Boka med potresom usahnil, namesto vode pa sta iz zemlje bruhnila ogenj in para. Ljudje niso mogli razumeti, da je zemlja, doslej naša trdna opora, lahko tako nezanesljiva in nevarna. Tudi Pavla Leban vprašuje: Zemlja domača, ti moj mali svet, povej, kaj ti je storil naš tolminski kmet? Mar nisem ljubil te dovolj, da zdaj pod nami kakor zver rohniš, stresaš temelje naših domov, ^gg s svojih nedri nas podiš? Kal na Nemcovi planini, kjer se z vzhodne strani prične greben Tolminskega Triglava. Dijaki tolminske gimnazije na poti mimo Kala Foto Janez Dolenc Prvi so prizadetim pomagali vojaki in taborniki. Potem je prišla širša družbena pomoč in po jesenski ponovitvi potresa tudi velika gradbena akcija. Iz vse republike in tudi države so pomagali ljudje z denarjem, blagom in udarniškim delom. Že četrtič so letos prišle pomagat mladinske delovne brigade. Potresna obnova je bila velika izkušnja naše solidarnosti. Sedaj po treh letih obnove je res veliko narejenega; ne samo v najhuje prizadetih krajih, kot so Breginj, Podbela, Ladra, Žaga, ampak tudi v samem Tolminu. Tu z vrha je ko na dlani videti novi moderni šolski center Vojvodina, ki je zrasel s pomočjo avtonomne pokrajine Vojvodine, takoj zraven pa še novi dijaški dom Svetozar Marko-vič, sezidan s pomočjo republike Srbije. Dokončan je lepi novi dom počitka, zgrajena avtobusna postaja. V gradnji je nova blagovnica Alpkomerca, ki zbuja pozornost zaradi zunanje podobe: ima obliko gore, podobne Tolminskemu Triglavu. Videti je še gradnjo novih stavb banke, knjižnice in pekarne. Obnavljajo in povečujejo se hotel Krn, posebna šola in vrtec, rastejo novi bloki in družinske hiše, načrtuje se nova pošta in kopalni bazen ... skratka, v Tolminu in na Tolminskem se še nikoli ni toliko gradilo. Dovolj je teh potresnih misli, treba se je vrniti po isti poti na sedlo, kjer sta žena In Jana s končano risbo že nestrpni. Tu smo še malo posedali ob starem, s slamo kritem seniku, se fotografirali, potem pa stopili domov dobro razpoloženi zaradi lepo preživetega nedeljskega popoldneva. Tole seveda ni bila moja prva hoja na Tolminski Triglav. S prvo hojo nanj sem po svoje počastil triglavski jubilej teden dni pred glavnim slavjem v Bohinju, na prelepo ne-769 deljo. 20. avgusta 1978. Nisem si pa izbral šolske poti, temveč že omenjeno stezo iz Poljubinja, ki je zarisana tudi na zemljevidu PZS Julijske Alpe. V Poljubinj sem prišel okoli šestih zjutraj in naletel na priletnega vaščana, ki se je vračal z brento na hrbtu iz vaške mlekarne. Povedal je, da je tu samo zbiralnica in hladilnica mleka, ki ga potem vozijo v kobariško Planiko. Pokazal mi je začetek te nemarkirane steze pri Bibelnovi hiši in dejal, da ji pravijo »pot čez Kàtu« (Kotel) in da jo je včasih večkrat prehodil; odkar je cesta na Lom planino, pa ne več. Da se ne hodi več po tej stezi, se vidi po koprivah, ki jo preraščajo že na začetku. Povedal je tudi, da so Poljubinjci imeli nekdaj več senikov nad Kotlom in so po tej stezi na vlačih spravljali v vas seno. Ta pot je bolj strma kot šolska, vendar tudi vsa v gozdnem hladu in za čuda dobro ohranjena. Kmalu me pripelje nad Kotel, globel hudournika Godiča, v kateri šumi velik slap; s steze ga zaradi goščave ni moč videti, dobro pa ga je slišati. Po majskem potresu so pripovedovali, da je tako strahovito grmelo rušeče se kamenje v Kotel, da so celo iz Tolmina prišli gledat, kaj se je zgodilo. Nad Kotlom se odcepi lovska steza na planino Stador, a najbrž nihče več ne hodi po njej, saj je že na začetku precej zasuta in nezavarovana pelje nad prepadi Kotla. Steza na Tolminski Triglav pa se lepo vije naprej in navzgor, ni nevarna in je dovolj široka, da so mogli po njej vlačiti seno. Kmalu je videti tudi zarasle senožeti in zapuščene senike, ki se sesedajo — že kar običajna slika s tolminskih planin. Mnogokrat so bili ti seniki edino zavetje partizanom. Izza Kobilje glave že greje sonce, a gozd me brani pred pekočimi žarki. Steza se vzpenja sedaj po grebenu v globoki zajedi, v kateri se nabira odpadlo listje; zdi se mi, kot da bi hodil po debeli preprogi. In že sem na šolski poti, ki prihaja z desne. Prehoditi je treba še serpentine avstrijske poti In vrh je dosežen. Počijem na klopci, pospravljam velik »panin« (tolminska sposojenka za sendvič) in se oziram po tolminski kotlini. Tolmin je kot na dlani in razločno vidim našo hišo, od koder sem tolikokrat gledal na ta vrh. Po oddihu jo mahnem kar naprej po avstrijski poti za dolgim grebenom Triglava, ki se polagoma vzpenja proti Nemcovi planini. Pot se skriva za grebenom najbrž zato, da med prvo vojno avstrijski vojaški tovorniki niso bili na očeh Italijanom na drugem bregu Soče. Kmalu pridem do lèse, ki zapira pašnik. Tu pase kmet Nemec iz Poljubinja v pašni pred- in posezoni (junij in september) okrog 25 govedi. V glavni sezoni ima živino na planini Razor. Staja je na sedlu, kjer je tudi kal (napajalo za živino). Povzpnem se na najvišjo točko Tolminskega Triglava, do koder sega tudi ograja te planine. Od tu je kar mogočen razgled na verigo gora od Krna čez Mrzli vrh in Rdeči rob do Rodice. Lepo je videti Tolminske Ravne, ki so kot na polici pod Migovcem. Čisto blizu sta Kobilja glava (1475 m) in Vrh Klonic (1343 m), čez njuna pobočja pa se vleče tenka črta — cesta na Lom planino. Ker je tam dobra voda, se napotim še tja. Kot na Nemcovi tudi tu sedaj ni živine, dan poprej so jo gnali na planino Kuk, da se tukajšnja paša malo opomore — tako mi je povedal mož, ki se je pripeljal z mopedom iz Poljubinja. Posedel sem med grmiči sleča, se napil vodé in vrnil na Nemcovo planino. Nisem se maral vračati po isti poti, na že omenjenem zemljevidu sem našel označeno steno, ki se spušča od Nemcove staje v zadlaško grapo; nekje v sredini se odcepi od nje lovska steza čez severovzhodno pobočje Tolminskega Triglava in pripelje na sedlo Jalovnik. Ko bi bil le malo slutil, se ne bi bil podal nanjo. Ni markirana in že spust proti Zadlazu se izgublja v gosti travi, že več let nepokošeni. Tudi tu so že razpadli seniki. Lovska steza proti sedlu je bila nekdaj čisto v redu, toda plazovi zadnjih bolj snežnih zim so jo hudo prizadeli. Dokler gre čez senožeti, je kar v redu; nekdo je celo travo pokosil po njej. V gozdu pa se prično strmine in drče. Ob neki taki drči sem se moral ustaviti; bila je vsa zdrsana od plazov, o kakšni stezi niti sledu ni bilo več. Niže doli je bil še precej visok previs — če bi tu zdrsnil, bi bil lahko ob življenje. Kar vroče mi je postalo, vendar se vrniti nisem hotel. Domislim se: dol gorske čevlje in nogavice pa plezat čez! S prsti na rokah in nogah sem našel toliko opore v skalah, da sem srečno prišel čez nevarno mesto. Obul sem se in naprej! Kmalu sem se bližal drugi drči, ki pa je stezo ohranila. Nenadoma je više gori zabobnelo kamenje, tik pred mano je zgrmel kamenit plaz po drči navzdol in me hudo prestrašil. Šele ko se je vse umirilo, sem se upal naprej in kmalu dosegel sedlo; od veselja zaradi srečno prestanih nevarnosti sem zabrundal tisto znano: Kje so tiste stezice ... Stopil sem še na šenpav, kjer je v goščavi še nekaj sledov stare cerkve. Od tu sem se po bližnjici spustil na šolsko pot in bil kmalu v Žabčah. Tu sem pogrešal nekdanjo gostilno pri Luku. Treba je bilo še dvajset minut hoditi v hudi pripeki in žeji do Podšolarja v Tolminu, kjer sem na dušek zvrnil vrč točenega piva in z njim izplaknil tegobe današnje naporne poti — skoraj bolj naporne in nevarne kot na gorenjski, pravi Triglav. Zgodilo pa se je, da sva se še istega leta spet srečala s Tolminskim Triglavom. 15. september 1978 so v Šolskem centru Vojvodina določili za šolski planinski športni dan. Na šolski konferenci smo sklenili, da vsi štirje tretji letniki srednjih šol gredo 770 čez Ljubinj na Lom planino in se vrnejo po šolski poti čez Tolminski Trialav in ?ahnP zavil, po viseči brvi čez Tolminko in potem po cesti Tolmin-Mos? na Soči do odceoa hi mp hV.0CK-r wes fa je takoj zaviiaI- a če se ¡az ne bi bil hitro vrgel vstran s ceste bi me bil zbil. Vrgel sem se pa tako nerodno na desnico, da se mi je Izpahnlla v ko molcu Kc,so m, dijakinje pomagale pokonci, sem začutil hLdo bolečinov roki a k sreči je tedaj, ko sem roko iztegnil, podlaket sama skočila nazaj v komolčni zglob Voznik na je bil vsaj toliko obziren, da je čakal in se pozanimal, če je potrebna pomoč oz Drevo7 v ambulanto Ker se je roka izravnala, to ni bilo potrebno in krenili smo na stransko cesto proti Prapetnu. Vedel pa sem, da mi bo zaradi udarca in pretegnjenih mi! c ioka zatekla m me vedno bolj bolela, a sklenil sem potrpeti in opraviti svojo dolžnost rKa°zmiTna|SPalf il G HZnUsnZ asff,ti.rani ,cestl na Ljubinj, sem pestoval bolečo roko in eod i , hJianas!ja ™torizac|Ja ™6je zlo ali večje dobro. Tehtanje je ostalo aotovn mnrain hit^ RniT c ^ V°ZI'1 sk°raj ,ne bi m09'i več živeti. Poklicni vozniki gotovo morajo biti. Bolj sem dvomil za voznike amaterje, ko premalo izkušeni oreveč lzn','n njeni fivjaj° P° naših cestah i n po vz ročaj ™ t raged! je. Pr etre se mntn Sm ®itOVOpJO °tr.°ka ali pa~ če tragično konča cela družina. Dejstvi je tudi, da Kftn^ Ta1- tlrU?JLZ-ak,/0VZr0^ hr.?p in je kriv' da se 'judie premalo telesno Sil KSlra nVlLSk0d-Uje zdrayjH- Marsik°Sa avt0 sili tudi v pretirano nadurno delo, vni iS iT K-PkMaba 9°"Va Pa„.s,ab®a ravnovesje naše plačilne bilance. Ko bi le iznašl vozilo, k. bi bilo varnejše in čistejše pa vezano na domačo pogonsko silo. npr. elektriko Po slabi uri hoje smo prispeli na Ljubinj in se ločili od ceste, ki se z Ljubinja potem E,na Knezo v Baski grapi. Ljubinj je lepa vas ob tej stari, nekoč silno S Ki nntfS! 'ZD^Ur[amj? na Kranjsko. Na Lom planino je od tu mogoče priti po mar- ctiTp^MoUbu^5ea.jSVne ^ P,anin° St3d0r V dV6h Urah" h°ja PO-a^damskl Sin/ii^T p°čitkuJe .? razred izbral bližjo, a slabšo pot, večina pa se nas je odločila za udobnejšo, četudi daljšo pot po cesti, ki se v serpentinah vzpenja nad S rSL^ TJoo Kobale,I preŠek? P°bočje Kobilje glave in skozi Klonice pripelje na Lom planino 1029 m visoko. Zanimivo je, da domačini govore »Lom planina« in ne »planina Lom«. In Nnil° P I - si krajsali s pogovori in šalami, da sem na bolečo roko kar pozabil. iM7nal nfpnmm i i takale pot, da z dijakom oz. dijakinjo pokramljaš in mimogrede spoznaš njegovo življenje in njegove probleme. Tako lahko marsikomu pomagaš ali qa vsaj razumeš. Nobena razredna ura ne odtehta takih sproščenih pogovorov v hribih hi?™1??™ fcin"n.aS je Že n.ekaJ'časa čakal kolega Jernej z dijaki, ki so si bili izbrali bhznj.co Odtescali smo se in odžejali, se fotografirali in potem napotili po šolski pot proti Tolminskemu Triglavu Le-ta se z vzhodne strani pričenja na sedlu Nemcove nL t^oio 1SG je uP6t Pasla z,ivina,iri začudeno gledala našo dolgo procesijo. Hoja iJ i .9r6llenU Pa SeJar Vleče' saj Je od sedla Pa d0 vrha dober kilometer nfnS KI — sm0 !f USu?] V travo in,si °9|edali s Pti5ie perspektive naš šolski center z bleščečimi svetlarniki (strešnimi okni). Pri spustu z vrha Tolminskega Triglava pa neugnana mladina ni poiskala markirane steze, temveč se je kar po zaraslih senožetih zagnala proti sedlu Jalovniku. Ni je motilo, da je včasih slo bolj po zadnjici kot po nogah! Tudi s sedla proti Žabčam so se raje spustili po stari strmi stezi kot po mulatieri. »Tovariši« smo seveda zaostali in ostali sarm, kar pravzaprav ni v skladu s šolskimi predpisi. Na odcepu stare steze smo malo počili tu sem odložil in v skladu s profesorsko tradicijo tudi pozabil fotoaparat. Daleč doli sem ga šele pogrešil. Kolega Danilo, moj nekdanji dijak, je bil tako ljubezniv, da je z urnimi koraki pohitel nazaj in ga tudi kmalu ves preznojen prinesel. Oddolžil sem se mu le z vrčkom piva v Tolminu, kjer smo pošteno utrujeni zaključili nas planinski športni dan. J Podlaket mi je zatekel, naslednjega dne sem moral v ambulanto in bil kregan, ker sem s tako roko hodil okrog, še štirinajst dni sem jo pestoval in mazal s heptalinom, da se je pozdravila. Kljub vsemu mi ni bilo žal za to kolektivno »triglavsko« turo. Tako naj še Tolminski Triglav dobi svoji skromni delež v planinski pisani besedi. Bohinjski modrijan Janez Mencinger pa naj mi ne zameri sposojo naslova! NARAMARSKO POPOTOVANJE PREK VERCORSA IN CEVENNOV ANDREJ IN JANKO PLETERSKI Francija je v obsežnih svojih delih pravi raj za planince in popotnike. O alpinistični Franciji smo v PV že marsikaj prebrali, o planinski malo, o popotniski menda ničesar. Že teden v Pirenejih leta 1969 in vračanje po južni Franciji sta me zavdala z zeljo, da bi se še vrnil. Bogato ilustrirani vodnik po francoskih naravnih znamenitostih — taksno knjigo bi v naši komaj odkrivajoči se Jugoslaviji krvavo potrebovali — je nemir se bolj razpihal. Medtem sva na popotovanjih s sinom Andrejem po Jugoslaviji oba postala privrženca tistega najbolj svobodnega razgledovanja po svetu; človeku se to odpre, ko se opre samo na lastne moči, ko si zadega na rame nahrbtnik s šotorom in vsem drugim potrebnim, ko postane »naramar«, ko se odpravi na »naramarsko« popotovanje ali naramanje (backpacking). Opis takega naramanja po Vercorsu in čez Cevenne piševa skupno. Skupaj sva hodila, skupaj pisala dnevnik, skupaj sporočava. Namen nama je bil prehoditi košček francoskega dela evropske pešpoti E-4. Ta pot-daljnica drži od Nežiderskega jezera (Neusiedlersee) na madžarsko-avstnjski meji prek švicarske Jure do Pirenejev na francosko-španski meji, v celem 2150 km. Ud francoskega državnega odbora za steze-daljnice GR (Comité nationa des sentiers de qrande randonnée) sva z obratno pošto dobila prospekt o mreži vseh francoskih daljnic, na katerem je moči razbrati tudi potek E-4. Iz priloženega obsežnega seznama vodnikov je razvidno, da enotnega francoskega vodnika za francoski del E-4 ni. Morala pi naročiti »ta mal tucat« knjig, če bi hotela »pokriti vsaj najzanimivejše odseke. Nosnja take knjižnice pa za naramarja, ki potézka vsak gram, ne pride v poštev. Omejila sva se na informacije, ki jih je najti v znanih zelenih Michelinovih vodnikih za avtomobilske turiste (zvezki »Alpes, Savoie-Dauphiné«, »Provence« in pa »Causses, Cevennes-Bas Languedoc«). Vse sva dobila v Ljubljani. Michelinove avto-karte v merilu : 200 000, ki obstajajo za celotno ozemlje Francije, Imajo zarisane tudi steze GR. Naši zalozmki avto-kart bi morali to posnemati, ne pa zanemarjati. Z najnovejšega zemljevida AMZb »Avtokarta Slovenije z Istro in Hrvatskim Primorjem« (1 : 350 000), ki je glede reliefa manj nazoren In podroben od Selanovega zemljevida (baje že premalo modernega?), sta izginili obe do zdaj vrisani planinski transverzali. Razume se, avtorji potem se pomislili niso, da bi vrisali takšno pomembno novost za Slovenijo, kot je evropska pešpot Milana Ciglarja E-6. O avto-kartah za Jugoslavijo je bolje molčati saj obstajajo le v tako grobih merilih, da je na njih prostora le za mrežo pomembnejših cest. Kar zadeva francoski del E-4, pa lahko rečeva, da jo naša pot Milana Ciglarja E-6 daleč prekaša, saj tam poti niso enotno zaznamovali niti posebej kaj trasiraii. lo je le povezava že obstoječih steza in nima posebne markacije, temveč le splosno: belo-rdečo iz dveh vodoravnih črt. Le na dan ali dva naletiš na majhno belo tablico »E-4« in še redkeje na večjo tablico z napisom »Neusiedlersee—Jura—Pyrennees«, da vidiš, da E-4 ni le podoba iz sanj. Kako pravzaprav E-4 poteka, se da približno videti iz zemljevida »France Sentiers de grande randonnée« (1 : 1 000 000), v nadrobnostih pa jo je treba po pameti izmotati iz tu pa tam precej goste štrene splošnih steza GR (tudi te so oštevilčene) Marsikaj postane jasno šele na terenu. Ali je enako na drugih francoskih delih omrežja evropskih daljnic, ne veva (skozi Francijo držita še E-2 Holandija—Sredozemlje In E-3 Šumava (Bôhmerwald—Ardenni—Atlantik). Druqace pa je treba reči, da so steze večidel dobro markirane, čeprav nekolikanj dru-qače kot pri nas. Zelo koristno je posebno znamenje, ki opozarja na spremembo smeri (tri črte namesto običajnih dveh) in morda še bolj koristno znamenje za napačno smer, česar pri nas nimamo (prekrižana običajna markacija). Malo se cudis, ko vidiš belo-rdeče pobarvane konzervne škatle, nataknjene na vejo kot markacije. Dobro te zbodejo v oči. Namernega uničevanja markacij je malo, zelo pogostoma pa izginevajo zlasti v dolinskih legah, ker se modernizirajo ceste, spreminjajo steze in kolovozi v ceste, se postavljajo ali opuščajo plotovi itn. V dolinah med naseljenimi kraji je orientacija zato marsikdaj otežkočena. Načrt ie bil, začeti popotovanje v Grenoblu in nato po E-4 proti jugozahodu, kolikor daleč naju bo prineslo v treh tednih. Dejansko sva prispela do mesteca Le Vigan ob južnem ¡^spomladi 'Ï9793 jflzše. ^NemlufSenTodnik za E-4 (Europalscher Fernwanderweg E-4. Deutscher y72 Wanderverlag Dr. Mair et Schnabel et C., Stuttgart). vznožju Cevennov. A to sva »preskočila« z avtobusom. Steze so ovinkaste, nikakršne bližnjice, ne ozirajo se kaj dosti na vzpone in nima preveč smisla računati jih v kilometrih. Pa vendar, prehodila sva dobrih 300 km, ne računaje avtobus. V bistvu je bilo to popotovanje po dveh krajinskih naravnih parkih, tj. po regionalnem naravnem parku Vercors in po državnem parku Cévennes. Oba povezuje od severa proti jugu dolina reke Rhône, antičnega Rhodana. Vercors poznamo tudi pri nas. Ne sicer toliko kot za planince in smučarje zanimivo gorsko pokrajino, temveč bolj kot znamenito središče protihitlerjevskega odporništva v zasedeni Franciji v letih 1942—1944. Resnično je to prava gorska trdnjava, obsežen srednje — deloma visokogorski ravnik, na vse strani obrobljen z navpičnimi skalnimi stenami, visokimi 200 do 300 m in v skupnem obsegu nad 120 km. Poglavitna vrzel v tem velikanskem zidovju je štiri kilometre pobočij pri vasi St. Nizier neposredno nad Gre-noblom. In prav tu čez so pritisnili Nemci in vdrli 15. junija 1944, po tridnevnem boju z 250 branilci, v gorsko trdnjavo. Tu čez se tudi povzpne smer E-4, ko mine Grenoble. Na Vercors drži še sedem drugih cest, ki pa je vse lažje braniti, saj se vijejo po globokih ozkih soteskah in so večkrat prav vratolomno vsekane v živo skalo. Tudi znotraj je ravnik razčlenjen z mnogimi vzporednimi slemeni in dolinami, presekan z globokimi rečnimi soteskami, večidel pokrit z gostimi gozdovi. Poprečna višina Ver-corsa je 1200 m, najvišja vzpetina, Grand Veymont, doseže 2341 m. Tod živijo gorjanci, kmetje in gozdni delavci, ki so s svojimi izkušnjami in s svojim skromnim gospodarstvom pomenili močno oporo francoskim partizanom ali »makijevcem« (maquisards). O Vercorsu kot odporniški trdnjavi je bilo veliko napisanega. V St. Nizieru kupiva brošuro z opisi bojev. Požrtvovalnost in hrabrost tukajšnjih bojevnikov ne zaostaja za podobnimi drugod. Od blizu 4000, kolikor se jih je zbralo tukaj, jih je padlo več kot 700. Zamisel tega odporništva pa se močno razlikuje od naše narodnoosvobodilne vojne. Odporniške enote so se ustanavljale kot del redne francoske vojske, navezane na poveljstvo generala de Gaulla, ki je bilo pri zahodnih zaveznikih. Razlikuje se tudi v vojaško operativnem smislu. Poglavitni namen je bil pripraviti v tem osamljenem področju, na skritih vežbališčih številne enote, ki bi udarile po sovražniku na dan zavezniške invazije v Francijo. Dejansko so se makijevci tu zbirali in urili v številnih skritih taboriščih od zime I. 1942. naprej. Po mnogih protislovnih poveljih iz zavezniške tujine so borci na Vercorsu stopili v boj 10. junija 1944, ko se je invazija že začela — v daljni Normandiji. Kot že omenjeno, je sovražnik sredi junija zasedel St. Nizier in ga požgal. Pravi napad na Vercors pa je začel 21. julija s tremi divizijami, ki so napadale z vseh strani in tudi iz zraka. Pritisk je bil nevzdržen in 23. julija je makijevsko poveljstvo ukazalo razpršitev. Začela se je drobna gverila, ki je trajala do umika sovražnika 19. avgusta, ko so se približale ameriške in francoske enote, izkrcane na sredozemski obali. Vmes so nemški vojaki 27. julija odkrili blizu 50 ranjencev, ki so jih Francozi umaknili v kraško jamo Luire. Negibljive ranjence so pobili takoj, druge odpeljali in deloma postrelili v dolini, sedem bolničark odvlekli v koncentracijsko taborišče Raven-sbrück, oba zdravnika in bolniškega duhovna pa ustrelili v Grenoblu. Luirsko tragedijo imenujejo Francozi ta žalostni, a žal nikakor osamljeni dogodek. Slavna odporniška zgodovina pomeni danes dodatno turistično privlačnost za Vercors, ki so ga zaradi naravnih lepot zaščitili kot regionalni naravni park. Področje parka meri 135 000 ha in pripada 53 občinam. V mnogem spominja s svojimi vasmi, pašniki in gozdovi na Gornjo Savsko dolino nad Jesenicami. Seveda so hiše drugače zidane. Kamnite so, večkrat neometane; dvokapne strehe slone na podolžnih tramovih, položenih skoncema na sprednje in zadnje trikotno pročelje, stopničasti robovi pročelij segajo nad strešno površino in vsaka teh stopnic je pokrita z veliko štirikotno kamnito ploščo. Ti značilni slogovni elementi so posrečeno uporabljeni tudi za spominska znamenja padlim makijevcem. Cevenni, drugo veliko področje pohoda, so staro skrilasto in granitno gorovje. To je jugovzhodni in hkrati najvišji del srednjega gorskega ravnika Francije, imenovanega Massif Central. Tu ni kakega izrazitega gorskega grebena. Druga nad drugo in druga ob drugi se vzdigujejo in razprostirajo gorske planote, zbite v dve veliki gmoti, Mont Lozère (1699 m) na severu in Mont Aigoual (1567 m) na jugu. V neposredni sosescim na zahodu so obsežne apnenčaste gorske ravnine, zakrasele in gole, imenovane Causses, raj za ovce in jamarje. Celotni Cevenni so bili svoj čas poletni pašniki za ovčje črede iz provansalske nižine. Sto in stotisoči ovac so do golega popasli tisto kar so od bujnih bukovih gozdov pustili oglarji, ki so preskrbovali številne glažute. Se danes je v vsem tem ovčarskem območju blizu 680 000 ovac (to mogočno število pa je sele 7% celotne franconske ovčje črede!). Dajejo ne le volno in meso, temveč tudi znameniti »roquefort«. Toda poglavitni ponos današnjih Cevennov je stoletno pogozdovanje. Leta 1875 ga je v velikem obsegu organiziral na Mont Aigoualu gozdarski nadzornik George Fabre Obnovljeni deloma že stoletni gozdovi pokrivajo danes blizu 14 000 ha in se se širijo. Medtem ko so v začetku sadili predvsem listavce, sade danes predvsem iglavce. Ovčji Paniki 773 so omejeni, množične pomladanske in jesenske selitve čred po prastarih poteh, ob katerih je daleč naokrog bilo vse objedeno do zadnje bilke, je popolnoma prenehalo. Danes prevažajo črede s tovornjaki. Od leta 1970. so Cevenni državni naravni park, največji od petih v Franciji. Ožje področje parka meri 84 200 ha, obrobni, zunanji pas pa 236 000 ha. Drugi štirje državni parki so sredozemski otoček Port-Cros, pirenejski park ob španski meji (dolžina širšega območja S '«ST'XÎS <- ? 1-5km^' v A|Pah Vanoise (celotni obseg 200 193 ha) in Ecrins (celotni nrtp nL j iCe Prištejemo k temu še površino dvanajstih regionalnih parkov (1 305 240 ha, dobimo ozemlje kakih 21 000 km2, za dobro SR Slovenijo! Prav zares moremo Francijo imenovati deželo naravnih parkov. Seveda je le del teqa Remija zaščiten v strogem smislu. V celem gre za pokrajinsko zaščito, ne da bi izključil ljudi, gospodarsko dejavnost in turizem. Vse to ne gre brez političnih problemov. Velika večina tako izvzetih področij leži v južnem delu Francijfe, ki se po domačem jeziku (langue d oc) razlikuje od severne. Tu se vztrajno pojavlja »okcltansko« avtono-misticno gibanje Okcitanci očitajo »pravim« Francozom, da jih kolonialistično izkoriščajo in ovirajo skladen razvoj južne Francije ali Okcitanije. Eden izmed očitkov leti tudi na ustanavljanje tako obširnih krajinskih parkov, ki da so del te »kolonialne« politike To vidijo Okcitanci v zvezi s širjenjem severnega kapitala v turistični industriji, ki je pokupila velikanska zemljišča ob sredozemski obali. Neštevilna množica turistov prihaja na jug, mnogi si tukaj kupujejo zemljišča in postavljajo počitniške hiše, in v tem vidi o Okcitanci dodatno nevarnost za svojo deželo. Na tem ozadju je šele mogoče razumeti nenavadna gesla, napisana po zidovih: »Turisti! Grdobe ste!« al! »Turisti! Poberite se domov!« To je politični odpor, ne osebna sovražnost do turistov. Te nisva nikjer niti najmanj čutila. Nasprotno! Seveda, kolikor je pri takšnem množičnem turizmu osebni stik z domačim človekom sploh še možen. O teh očitkih in še o mnogem drugem glede okcitanizma sva prebrala v brošuri »Occitanisme — qu'es aequo?« A dajmo besedo dnevniku! MH^L-^r lnn.°ï?da! Poprav noč, saj odpelje vlak iz Ljubljane ob »Matjaževi un sred noči«, opolnoči — m se stir.deset minut. Sediva v vagonu, ki vozi naravnost v Turin. Dremljeva do Furlan.je, potem pa napolnijo vlak nedeljski, praznično oblečeni potniki, namenjeni na družinske obiske. Zapomniva si skupino, ki vstopi v Milanu- mati z dvema hcerema in z moškim, ki je zet, mož in svak vsaki posebej, a vsem trem — preziran postrescek, nevreden besede. One regljajo !n se hihitajo, on pa se stisne v kot in vztrajno bere_ časopis. Ko mu v Turinu pomagava pri prtljagi, naju hvaležno pogleda z utrujenim očesom, a očitno mu izraz mednarodne moške solidarnosti dobro de Na zelezniski menjalnici v Turinu, ki je sicer odprta, zviška odklonijo dinarje. Samo v banki pravijo. Da je nedelja in banka zaprta, jih ne moti. Pojeva zadnje kruhke in popi-jeva zadnji sok iz »bifeja aktovka« in počakava na vlak, ki ob 18. uri odpelje v Francijo To je italijanski poletni čas uro pred sončnim. In ko pri Modanu prispeva v Francijo izveva, da je tukaj ura enaka kot v Italiji, kar pa za Francijo pomeni že dve uri pred sončnim časom! In tako se prepeljeva skozi srčiko Alp še v soju večernega sonca čeprav se ura nagiba ze cez deveto. Sijajni beli in rožnati so snežni vrhovi Vanoise' pusta je po ostareli industriji razdejana dolina. V Chamberixu prestopiva na motorko polno mednarodne mladezl na počitniškem potepu. Najina velika naramarska nahrbtnika se izgubita med njihovimi »stoparskimi«. Razlikujemo se le po obutali, teqa pa ne nEao'o ,Vna|- Zat° naju "]°5akar naL železniški postaji v Grenoblu, kamor prispemo ob 22.30 le osine s pogledom In brez pomisleka napoti v — najcenejši hotel blizu postaje. Pa se prav nama je saj frankov v žepu ni dosti več kot za cingljanje. »Hotel des Gourmets« (hotel dobrojedcev) je prijazno ime za najine prazne želodce. A najvišje razkošje, k. ga omogoča ob tej pozni nedeljski uri, je pogreta borna »pizza«, komaj vredna svojega imena. Važno je, da sva kmalu v jaslicah In povrhu tega še ^ s3 spalnih vrečah. Za vsak primer. J 3~ AU,It deVJeti U-rl spi Andrej še trdno sPanje pravičnega dvajstnika ko se »sef ekspedic.je« odpravi v mesto oskrbet se z živili, zemljevidi in informacijami Prva 'zkSa-.n® Pohajaj v Francijo v ponedeljek dopoldne, kajti vse trgovine (do malega) Arfhaud ^ tr,90Vini Z Zem,jevidi in vodniki "Didier &Richard«g?n t,ir£m«¿p? nln i° Pi 6 vell,caftn?.l reprezentančna »Maison du tourisme« (dom turizma, kjer oko kaj kmalu zagleda lično stojnico z napisom »Cimes et sent ers« fÏ"n rP/imern0JiČn? obvefčevalko. Vsa začudena Izve mladenka da vod sk(?z' a'< mimo (to smo hoteli izvedeti) Grenobla. Verjame pa šele, ko j^ vidi na prospektu črno na belem oziroma zeleno na pisanem. Vidno je obnovljena n ena poklicna samozavest, ko lahko ponudi dober zemljevid Vercorsa in nasvet da je tla na^e prit. z, avtobusom čez St. NIzier. Ekspedlcljski šef pa postane dob e volje sele ko končno najde, po mnogem spraševanju, odprto pekarno in nato še samopostreznico. - Po obilnem opoldanskem zajtrku v hotelski sobi se odpraviva na avtobusno postajo, tik zelezniske. Sedeč v avtobusu korajžno naskočiva Vercors. Ura je u.ju. Razgledna cesta se v številnih ključih hitro vzpenja. Na dlani leži Grenoble sredi sotočja rek Isere in Drac, na stiku obeh dolin istega imena. Približamo se obrobnemu pecevju Vercorsa in za kratke trenutke lahko iz avtobusa občudujemo znamenito skupino skalnih igel »Les trois pucelles« (tri device). St. Nizier, danes prava turistična vas, ima ponosen prilastek: balkon francoskih Alp. In res: z razgledišča se odpira siren razgled v jedro gorovja. Precej oblačno je in meglene krpe zakrivajo posamezne dele obzorja. Pa vendar vidiva v daljavi njegovega kralja — Mont Blanc. V bližini so spet tri »Tri device«, vendar se odtod vidijo že od strani, tako da vitkost igel ni več opazna. V vasi nobenega sledu za markacijo E-4. Skleneva jo mahniti kar po cesti proti jugu, dokler ne naletiva na njo. Andrej ima smolo: ko natakava vodo, se mu izmuzne litrska plastenka in poči. V bližnji gostilni ne najdeva nič boljšega kot navadno buteljko, ki njen dolgi vrat nerodno štrli iz nahrbtnika. Cesta drži po pobočju lepe travnate, z gozdovi obrobljene doline. Že na prvem koraku se srečava z značilnostjo francoske pokrajine, ki naju bo spremljala do konca poti: neštete tablice, ki opozarjajo, da je zemljišče privatno in dostop nanj ni dovoljen. Celo s hudimi psi grozijo nekatere med njimi. Mnogo sveta je tudi ograjenega. Hitro vidiva, da razglasitev Vercorsa za regionalni naravni park pravzaprav pomeni le pokrajinsko zaščito, ne pa možnost proste hoje po njem. Taborjenje je v Franciji prosto (tako zagotavljajo priročniki), vendar to pomeni le, da ga občine ne prepovedujejo na zasebnih terenih. Potrebno pa je lastnikovo dovoljenje. Vendar stvar ni tako natančna, zlasti ne v odljudnih krajih, saj je Francija res dežela tabornikov. Dolina se počasi spušča, dno je vse bolj močvirno, vsi kotički so polni počitniških hišic. Prideva do prvega večjega kraja, Lans en Vercors, za njim še kak kilometer in končno se ponudi priložnost za tabor. Brez težav nam to dovoli kmet, ki je ravno pospravil seno s prijazne košenine. S prsti nagrabiva sena še dovolj, da je ležišče mehko in suho. Onkraj široke doline se nad gozdom vzdigujejo skalna in ruševnata pobočja robnega gorskega grebena z vrhovi blizu 2000 metrov. Gorska ubranost je »popravljena« s širokimi pasovi smučišč, ki razkrivajo gorski drob. Zvečer naju obišče dež. 4. julij. — Proti jutru postane dež bolj odločen in vztrajen. Ravnava se po preizkušenem naramarskem pravilu: če zjutraj dežuje, se obrni na drugo stran in spi naprej. Morda medtem preneha. Končno naju narava le nažene v mokro zunanjščino. Stvar ne mine brez dogodkov. Janka preseneti v trenutku največje zbranosti pastir s čredico krav. Možakar, vajen neresnih vprašanj, zagotavlja, da bo dež enkrat zagotovo minil. Andreju spodleti na mokri travi in v spodnjicah se zapelje po pobočju. Dež se uliva kakor izpod kapa. Krepkeje napneva vrhnjo ponjavo, da se ne stika z notranjim šotorom in ne kaplja. V duhu se zahvaljujeva najini ženki in mami, ki je v daljnji Ljubljani šotor tako mojstrsko sešila. Poldne je že in skrajni čas za zajtrk. Medtem ko kuhava čaj, dež ponehuje. Polna upov pospraviva vso ropotijo in ob 15. sva spet na pohodu. Dež tudi. Gost je, da komaj kaj vidiva, pomaga mu krepak veter, dopolnjuje ga pršeč mimo drvečih avtomobilov. Nič ne pomaga, naprej morava. Precej bolj mokra kot suha prikoračiva v Villard de Lans, ki je malo mestece. Pustiva ga ob strani in na razpotju jo mahneva na desno proti soteski reke Bourne. še naprej se drživa ceste, saj v tem dežju ne kaže iskati stezic po mokrotnih goščavah. V najini smeri je prometa malo manj, srečujeva tudi letoviščarje, ki se sprehajajo z dežniki. Pred vhodom v sotesko dež poneha in prikaže se celo sonce. Predah izkoristiva za malico. Še preden sva jo požvečila, že se spet ulije. Soteska Bourne je vredna ogleda. Skalne stene na obeh straneh so tako navpične, da je velik del ceste vsekan v skalo, višina in globina pa je takšna, da pri nas česa podobnega nimamo. Dež še krepi občutek, da se razpenjena Bourne in skala stapljata v eno. Srečava skupino jamarjev, blatnih, čeladastih. Zbirajo se ob kombiju in nama prijazno odzdravljajo. Dolga je ta soteska. Na koncu se razširi, ko se sreča s prečno dolino. Tukaj je vasica La Balme. Odločiva se za starinski kamniti hotel sredi nje. Edina gosta sva, zakurjeno je, soba prijazna, prha vroča. Zvečer okušava domače dobrote, mesno pašteto, postrvi, krompir s smetano z imenitnim imenom »grattinee dauphinoise« in svetemu Marcelinu posvečeni sir iz kravjega in kozjega mleka. Andrej gasi svojo radovednost z rdečim beaujolalsom, popularnim francoskim sirom. 5. julij. — Naprej ob Bourni. Soteska se spreminja v koritasto dolino, a vrhnji robovi pobočij so še vedno navpične pečine. Globoko pod sabo zagledava majhno elektrarno, navzgor se odcepi cesta k jami Grottes de Choranche. Srečava se s daljnico GR 9, za katero slutiva, da se prepleta z najino E-4. O evropski markaciji ni sledu. Poskusiva po GR 9, ki drži po pobočju nad cesto mimo osamljenih gorskih kmetij. Kmalu sva spet na cesti in v kraju Choranche. Čredica belih koz se nama ogne, še preden jo ujameva na film. Ob izhodu iz doline naju pričaka slikovito mestece Pont en Royans. Južnjaško stisnjeno leži na strmi skali nad Bourne. Zidovje hiš ob reki se zliva s skalno steno, obsijano je od sonca, ki je medtem predrlo oblake in se odraža v razgibani rečni gladini. Kupiva jabolk in kozjega sira. Andreju, ki mu je cela poldrugolitrska steklenica slatine preveč in bi rad manjšo, pokaže trgovka s široko kretnjo na vodnjak ob cesti. Napijeva se studenčnice, saj je medtem postalo že pošteno vroče. Posloviva se od Bourne in kreneva na jug k St. Eulalie en Royans, kjer zagotovo najdeva najino^ E-4 Tla so se že toliko osušila, da se za Eulalie zvrneva na travo Privezeva s. dušo m počivava. Zares najdeva kmalu potem daljnico GR 9, ki velja tudi za E-4. Usmeriva se po njej k St. Laurent en Royans. Drži naju po prijaznem pobočju mimo kmetij, mimo starih kostanjev, mimo sadovnjakov, nato pa po zaraščenem svetu. V en. uri dvakrat zaideva, prerivava se na vse načine skozi goščavo. Njena posebnost je v tem da je podrast iz gostega pušpana. Končno prispeva do zazelenega kr.z.sca nad St.Lauren-tom Izkaže se, da je križišče tudi brezpotje. Dobro uro kroz.va v vedno večjih krog h n ščeva stezo, pa čeprav najdeva tablico z oznako GR 9, steze ne, moreva odkrit. Ker veva, da morava na prelaz les Pas, se odloc.va za ^l^^0^ P° ^i'*' naj bi bila — po zemljevidu — sicer markirana, v resnici pa ni. Kar lepo se. vzpenja skozi grmovje do roba planote nato še nekaj časa po gozdu v dnu strme doline, nato pa izgine v goščavi leščevja in mladih smrek. Potem rljeva skoz. goščo, pri čemer nama najina visoka nahrbtnika seveda vse prej kot pomagata Andrej, k. ima vec sape vodi. Visoko qori končno naletiva spet na stezo in prideva do gozdarske hise, zarisane na zemljevidu. Preživele pa so še le razvaline. Gozdna jasa, ki naj bi se — po zemljevidu - razprostirala ob njej, je gosto zasajena z mladimi smrekami. Ob razvalini pa se izteka nova gozdna cesta, ki prihaja od nekod iz doline. Najdeva koscek travnatega ravnega sveta in se utaboriva. »Oblakov vojska« zakrije sonce in ker sva skoraj brez vode, se Andrej domisli: razpneva plastične ponče, da bi lovila deževnico. Vsak na svoj način. Ob desetih se stemni. Čim leževa, začne deževati. Le naj, saj nama polni cisterno! 6 iulii — Zjutraj vstajava v soncu, vode imava poldrug liter. Dobre volje se odpraviva, a že ob prvih korakih se vlije ploha. Po kolovozu prideva skozi mokro travo na gozdno cesto. Dež in megla. Na prelazu Pas naletiva na široko avtomobilsko cesto v gradnji. Naletiva na gozdnega delavca, ki popravlja traktor. Varuje ga velik pes. Potrd. nama, da sva na pravi poti do Col de la Machine. To je star cestni preval, ob njem gost. na. Baje tudi lep razgled, a megla je neizprosna. Pošteno Premj;azena stopiva. v gost.lno ki bolj spominja na kavarnico. Ker ni prava ura, n. mogoče dob.t. tople hrane Dobiva sendviče s pršutom, pijeva čaj in mleko. Bele francoske štruce spominjajo pod zobom bolj na papir kot na kruh. V vetru in dežju ter megli nama ne kaze drugega, kot da nadaljujeva pot po cesti v smeri proti Leoncelu. To je turistična, razgledna cesta, kj teče po robu visoke planote, pokrita z državnimi gozdovi, ves čas po visim nad tisoč metrov. Tu pa tam zaslutiva pogled v dolino Bouvente, a že naslednji hip se megla zopet zgosti. Glavno pa je, da je dež ponehal. Na cesti ni žive duše. Pod večer se utaboriva pod starimi jelkami v gozdu Malatra. Pojeva preostale »papirnate« sendviče, čaja pa ne skuhava, ker je veter prehud. Ponoči je pošteno mraz, dežuje, piha. 7 ju|n _ Zbudiva se še kar spočita, zadovoljna, da dež ponehuje. Le veter je še močnejši in še bolj mrzel. Tudi za zajtrk ni čaja. Pospraviva šila in kopita, se vzpneva nazaj na cesto in korakava naprej. Čez čas prideva na jaso z velikim spomenikom prvemu taboru makijevcev iz leta 1942. V bližini je baraka. Tu najdeva zavetje, da končno skuhava čaj. Imava sicer dobre vetrovke, a ker je vse top o oblačilo spravljeno v nahrbtniku, imava gola kolena. Prav dobro razumeva zdaj, da lahko človek podleže mrazu tudi sredi poletja. V megli doseževa najvišji vzpon ceste, Col de la Bataille (1318 m), kjer je cestni predor. Srečava delavce, ki nama povedo, da ime ni v zvezi s kako bitko iz časov 2. svetovne vojne, marveč spomin na nek spopad pastirjev iz raznih dolin v davnih časih. Cesta se počasi spušča in končno prideva pod meglo. Naletiva na prazno smučarsko zavetišče, odprta je le zimska soba. Pojeva zadnjo pašteto in zadnji krajec kruha. Kajti Leoncel ni več daleč. Skleneva končati v tem kraju najino popotovanje po Vercorsu in preskočiti bolj na jug, v toplejše kraje. Leoncel leži v lepi samotni dolini. Tukaj je bil v starih časih cistercijanski samostan za katerim pa ni več sledu, razen lepe starinske romanske cerkve. Tišči se je nekaj h.s, kjer domujejo logarji. Je tudi gostilna z lepo restavracijsko dvorano, a ker ura n. prava, za pod zob ni ničesar razen sendvičev. Vedno ista pesem. Avtobusa ni in edini izhod iz te samote je štopanje. Avtomobilov je malo, a vendar nama kmalu ustavi ženska v golfu z belgijsko registracijo. Ni sama. Še predno se zbaševa v voz, pribrenci po cesti nazaj motorist na hondi. Izkaže se, da je to njen mož, ki ga zena spremlja z avtom. Vračata se iz Lyona in potujeta po stranskih cestah proti Niči. Kmalu se razklepečemo in pove nama, da je ustavila samo zato, ker imava tako resnično športni videz (»un aspect tellement sportif«)! Kdo se ne bi napihnil? Imajo počitniško hišo ob Sinji obali, vendar letos zaradi močnega mrzlega mistrala ni kopanja, morje ima komaj 14°. Izstopiva v Créstu. Tu najdeva avtobus, ki pelje v Valence. Mesto lezi ob Rodanu malo nižje od izliva Isère, reke, ki sva jo zapustila v Grénoblu. V hotelu si ^ predvsem sušiva mokre plahte. 8. ijulij. — Bolj slabo sva spala zaradi silnega hrupa s ceste. Z lokalnim avtobusom se prepeljeva cez Rodan na desni breg v St. Peray. Tu je postaja stranske železniške proge, ki naju naj pripelje v bližino Cevenov. Izveva, da potniški promet opravljajo kar z avtobusi. In res pripelje kmalu železniški avtobus, s katerim se po slikoviti dolini Rodana odpeljeva proti jugu do Pont St. Esprit. Mesto ima ime po starinskem mostu iz 13. st. To je bil eden izmed štirih mostov, ki so v srednjem veku med Lyonom in morjem povezovali bregova Rodana. Na osrednji široki cesti vlada sejmarski vrvež, saj je sobota dopoldne. Hitiva nakupovat, kar potrebujeva. Z veliko težavo najdeva v neki kramarski drogeriji eno samo škatlico suhega špirita. Danes sva v restavraciji ob pravem času. Naročiva kotlet s »provansalsko zelenjavo«. Kaj neki bo to? Končno zagledava pred seboj zrezek z ocvrtim krompirjem ... V majhni papirnici najdeva celo zemljevid (državni geografski institut je izdal za vso Francijo turistične specialke v merilu 1 : 100 000, na katerih so zarisane tudi pešpoti, meje naravnih parkov in druge za popotnika važne podrobnosti). Na sejmu dobiva kmečki rženi kruh (pain de seigle) ki ga sicer po pekarijah zelo težko dobiš. Znamenite tenke in dolge francoske štruce so namreč za nahrbtnik skrajno neprimerne, vrhu tega pa se drobe in so nekam papirnate, da jih kupujeva le v sili. Med domačini se po sejmišču prerivajo nešteti turisti vseh narodnosti zahodne Evrope. Zagledava mlad angleški par: fant nosi natanko tak nahrbtnik (karrimor kot Andrej. Kjer je množica najgostejša, tam so cigani z lajno in godbo na pihala. Kar težko se znajdeva po samotnih dnevih na Vercorsu. A poglavitna sprememba je — vročina. Odslej naju žge južno sonce z vedrega neba, poleg tega nama »sladi« pot zelo vroč, suh zrak. Od Pont St. Esprita do Villeforta ob vznožju Cevenov je komaj 60 km zračne razdalje. Pot se vije po mnogih ovinkih čez hribe in doline, vzela nama je štiri dni in petega pol. Odpravila sva se v popoldanskem času in hodila po prijaznih poljskih poteh mimo St. Juliensa proti Aiguese. Poglavitna značilnost rahlo razgibane ravnine so vinogradi in velikanski nasadi zorečih breskev. Ustaviva se pri hiši in kupiva kupček tega vabljivega sadja. Zapleteva se v prijazen pogovor z gospodarjem, ki nama pove, da so vsi kmetje organizirani v vinarskih in sadjarskih zadrugah, da je tisto, kar proda na domu, le malenkosten del vsega sadja, ki ga zadruga spravi na tržišče. Ob odhodu nama podari dve posebno lepi breskvi. Pred sabo zagledava angleški par z »bratcem« Andrejevega nahrbtnika. Kar urno jo režeta. Sonce je še precej visoko na nebu, ko prispeva do reke Ardeche. Malo spominja na Krko v zgornjem toku. le da je dosti večja, pokrajina pa bolj kraška in južnjaška. Prav tukaj se končuje znamenita soteska te reke, ki pomeni posebno turistično privlačnost Francije. V časopisu sva brala, kak silovit naval turistov pritiska v to dolino. Kar vidiva, ije podobno savskemu bregu na Ježici v najbolj vročih dneh. Midva pa se ne spustiva k vodi, marveč zavijeva levo navzgor po bregu in kmalu sva na robu navpičnih sten rečne soteske. Pogledi so zares imenitni. Pod nama leži St. Martin d'Ardeche, poln turističnega vrveža. Pred nama je prilepljen na navpične pečine nad reko Aiguese. Vas je srednjeveška utrdba, obdana s stolpiči in obzidjem. Zavarovana je v vsej svoji slikovitosti. Res mikavna za turiste. Na prijaznem trgu je gostilna, ki obljublja dobrote z ražnja, a ker ura ni prava, si natočiva le vode pri vodnjaku in se odpraviva naprej, še kako uro se vzpenjava na hrib, pokrit z ostro, bodečo makijo. Minejo zadnji vrtovi in nasadi. Za ovinkom zagledava oba Angleža. Fant je zaripel in zasopel, kot da bo ta hip izpustil dušo. Malo prehitro sta se gnala, nahrbtnika pa sta tudi pritisnila. Londonski tlak je daleč, v drugem svetu. Zapustiva ju in po dolgem prerivanju skozi ostro bodičevje le najdeva v skriti dolinici na zapuščeni terasasti njivici toliko trave, da lahko razpneva šotor. Noge imava vse razpraskane. Zrak diši po južnem rastlinju. Obeta se romantična noč. 9. julij. — Naprej čez goro mimo starinske cisterne, kjer so sledovi popotnih taborov. Makija se sprevrže v lep gozd. Na senčni ravnici zagledava logarnico. Naprej po deloma zaraščenih stezah v dolino. Vročina je pasja. V zapuščeni kamniti mediteranski vasici Crottes vabi improviziran bife s hladnimi pijačami in šopki dišečih zelišč. Prava odrešitev! K oranžadi hrustava redkvice. Drugega za pod zob ni. Spet naprej v goščavo in končno do vasi Labastide de Virac, od daleč podobni utrjenemu gradu. Obdajajo jo vinogradi. To je otok sredi zaraščenih gričev. Še dve uri poti skozi goščavo, nato se steza strmo spusti v strnjeno in nekoč utrjeno naselbino Salavas. Ponašiva jo v Zalo vas. Zopet nemudoma k vodnjaku in potem naprej po cesti. Pošteno sva že zdelana. Vročina. Žeja. Brez dolgega iskanja se odločiva za tabor ob robu njive malo stran od ceste. Dolina je samotna, na nasprotni strani kipe navpične pečine z ravno vršno teraso. Spiva brez vreče in uživava, ko naju začne zebsti. 10. julij. — Po nekaj ovinkih v breg zavijeva s ceste. Pred bližnjo hišo naju sprejmejo trije psi z neverjetno ubranim zavijanjem v tercetu. Bogata melodija, polna nepričakovanih variacij, če bi jo slišal posneto na plošči, bi ne verjel, da gre za čisto navadne kužke. Naletiva na njivo cvetoče sivke in zagledana vanjo zgrešiva markacijo. To sva spoznala šele potem, ko sva že debeli dve uri brodila po vse bolj divji in strmi gori, po kateri bi naj — po zemljevidu — držala najina pot. Se sreča, da sva pri tem naletela na dva potoka, v katerih sva se ohladila in napila. Visoko v bregu sva ze, ko se odločiva za vrnitev Zopet sva pri sivki in nedaleč naju potuhnjeno čaka markacija. Prava pot qre čisto drugače, kot je zarisano na zemljevidu. V najhujši pripeki stopava po strmi stezi čez goro. Na drugi strani grebena gre pot po plastnici in najde se tudi senca za počitek. Lotiva se suhih marelic. Janku nenadoma zarožlja v ustih: lepljiva marelica je izpulila plombo, še sreča, da zob ne boli. Pot še dolgo tece skozi lepe gozdove, tudi po ravnem, nato se spusti v dolino v vas Comps Ni gostilne ne vodnjaka. Pri letoviščarski družini, ki si peče klobasice na žaru, dobiva vodo Hitro zbez.va pred mamljivimi duhovi. Zakoračiva čez polja ob reki Chassezac, pritoku Ardeche Ustaviva se pri starejšem zakonskem paru. Obirata maline. Dobiva dovoljenje za tabor pod češnjami za malinovim nasadom. Kupiva si dva kilograma sveže nabranega blagoslova, nakar sledi malinova gostija. 11 julij. — Zbudi naju streljanje brez konca. Nekdo se uri. Naletiva na kmetijo z domačo trgovino za letoviščarje. Kupiva breskve in melono. Nato do reke Chassezac Naslednja ura je posvečena higieni. Voda teče čez stopničaste kamnite plosce, vmes so kotanje, naravne kopalne kadi. Prideva do soteske, steza se vzpne na rob navpičnih skalnih skladov nad reko, včasih je prav vrtoglava. Potem spet drz. skozi pravcat vraz^ vrtec, labirint skal in dreves. Posamezne skale so fantastično oblikovane Med raznimi podobami najdeva tudi Prešerna. Malo pred 16. uro sva v mestecu Les Vans. Iztakneva pekarno z rženim kruhom, Andrej nakupi hrane. Najde tudi kondenzirano mleko Zadovoljna odrineva strmo v hrib in po mnogih ključih doseževa vas Brahic na pobočju gore Serre de la Barre (909 m). Serre to je ime za grebenaste gore, razširjene v tem delu Francije. Steza se vzpenja strmo navzgor in čeprav je ura ze bolj pozna, naju vročina zdeluje, saj sonce še vedno pripeka. Prispeva na pobočje kjer je požar uničil borov in kostanjev gozd. Kmalu sva črna kot dimnikarja. Pa vendar je novo življenje tukaj že pognalo in ko prideva na primerno ravninico, najdeva dovolj zelenih kostanjevih vejic, da si posteljeva v tisti črnini. 12 julij — Prilezeva na razdrapani greben Serre de la Barre. Izpod travnate ruše pogledujejo črne skale, na vse strani se širi neomejen razgled Na zahodu vidiva ze visoki hrbet Cevenov. Ko počivava na razgledišču, naju dohitita dva belgijska planinca. Televizijska oddaja ju je zvabila, da tudi onadva poskušata koscek gorske daljnice GR 4. Naprej na grebenu srečava celo trumo izletnikov, ki že vedo, da sva iz Jugoslavije in kaj tukaj počneva. Povedala sta jim Belgijca, ki sta hodila pred nama. Opoldne je napornega grebena konec, znajdeva se ob gozdni cesti sredi visokih smrek. Skupina qozdnih delavcev ravno počiva in zatrjuje, da v bližini ni nobenega studenca. Andrej napne svoje gozdovniške sposobnosti, spusti se v neko grapo in najde vodo Ne bova torej žejna počivala. Popoldne hodiva po lepih borovih hostah in ze enih pobočjih mimo dveh samotnih kmetij. Navsezadnje prekoračiva na grebenu asfaltno cesto ki drži v Villefort. Najina pot pelje na severno pobočje, pokrito z lepim gozdom. Hodiva po malo zvoženi gozdni cesti, ki se konča pred podrtim starinskim, kamnitim mosticem. V qrapi prav blizu izvira studenček. To je Truc du Samblonnet. Težko bi našla lepši prostor za čez noč. Studenček nama da pijačo in ponudi higienske usluge. Opereva srajce, nogavice. Ob cesti so skale razgrete kot peč in na njih se tudi volna hitro posuši. V tej gorkoti ne postaviva šotora, razgrneva stvari kar po tleh. 13. julij. — Po gozdnih poteh in cestah se spuščava v bližnji Villefort. Ob poti zagledava zanimivo oblikovan kamen: velika kamnita plošča (konglomerat na kamnitem stebru) Podobno starogalskemu dolmenu, a vsekakor naravna tvorba. Mestece lezi v tesni dolini, vse je zbrano ob poglavitni podolžnl ulici. Ne veva, kako je z oskrbo v gorah, zato nakupiva hrane in kruha za štiri dni. Imava srečo: stakneva pekarno z rzenim kruhom. Tudi vode vzameva več s seboj, Andrej nosi kar 4 litre. Saj vročina^ naju neusmiljeno izžema. Najeva se breskev in tudi pošto opraviva vestno. Ne da bi čakala »prave ure«, jo mahneva pred kosilom težko obložena navkreber. Končno so pod nogami pravi Cevenil Najprej po zložni gozdni cesti, ki pripelje na rob planote in nato se ostro navzgor na vrh slemena. Pregreta duškava v senci in opazujeva turiste kako sopihajo mimo. Eden izmed njih zapazi napis »Ljubljana« na Jankovem nahrbtniku, obstane in naju nagovori po srbski. Živi v Parizu, rojen je v Italiji. Ne more se nacuditi, kako sva, Jugoslovana, prišla sem. Saj nas je dosti po Parizu in na Ažurni obali, toda v Cevenih ni še nikoli srečal nobenega. Srbski Parižan je tukaj s skupino prijateljev. V načrtu imajo turo, ki se nekaj časa ujema z najino potjo. Vsi naju prijazno sprejmejo in poslej se na poti večkrat najdemo. Steza teče prav po gorskem hrbtu, pokritem z resju podobnim, rumeno cvetočim grmičevjem, s travo in s posameznimi pritlikavimi bukvami Iz oblih zelenih površin gledajo slikovite grmade granitnih balvanov, ki se izkažejo, ko se jim približaš, kot pravi orjaki. V eni teh »granitnih« senc prebijeva najbolj vroče urice. Seveda se lotiva prinesenih dobrot in odkrijeva, da sva namesto trdega sira kupila »plavega«, to je s plesnijo cepljenega. Tak sir je pač dober prigrizek v hladu k vinu, tu gori v hudi vročini pa je kaj neprijeten. Kupovanje sira v Franciji je umetnost, ki je v najinem kratkem popotovanju nisva obvladala. Še bistven vzpon skozi smrekov gozd na vrhnjo planoto Cevenov, katerih gmota se tukaj imenuje Mont Lozère. Tako obširnih gora v Sloveniji nimamo, po oblikah pa so Cevem podobni Pohorju ali Menini. Vrhovi so neizraziti, da jih je sploh težko zagledati. blutis jih tam, kjer se bleščijo še ostanki snega. Obširne vršne planote so deloma pod gozdom, večidel pa prostrani pašniki. Nad vsem pa se boči temnomodro južno nebo. Vode ne manjka. Proti večeru prispeva v lepe gozdove, ki obdajajo prelep raven planinski pašnik s premerom več kot kilometer. Tukaj je gozdarska in planinska postojanka Mas de la Barque. Mas pomeni toliko kot pri nas koča. Vse je zaprto Naju to ne prizadene, ker prenočujeva v šotoru, skupino najinega srbskega parižana pa stvar tudi m preveč vznemirila. Odločili so se za bivakiranje. Nimajo šotorov, imajo pa spalne vreče in polivinilaste plahte. Očitno so francoski planinci mnogo manj navajeni na komfort v gorah kot pri nas na Slovenskem. Midva se utaboriva malo dlje med bukvami in smrekami. Idila bi bila popolna, če ne bi bilo komarjev in mušic. Spravljajo naju v obup. Zakuriva ogenj, polagava nanj šope trave, prekadila sva se kot kranjski klobasi, a vse skupaj kaj malo pomaga. Čimprej zbeživa v šotor in se zadelava na vse strani. 14._ julij. — Zjutraj vse pospraviva kar najhitreje, kajti mušja nadloga je še vedno vec kot tečna. Spet srečava najine Francoze, jima omeniva komarje in mušice, oni pa veselo odvrnejo: »Mi smo pa mislili, da so se vsi komarji zbrali ravno pri nas!« — Na drevesu visi obvestilo popotnikom po GR 7 (to sva tudi midva), da je steza čez Montagne du Bougés uničena, to je, spremenjena v asfaltno cesto. Priporočajo izbrati kako drugo smer. Odločiva se mahniti jo čez Pont de Montvert. Korakava po prostranih planjavah na zahod, proti pastirski vasi Bellecoste. Zdaleč zagledava sive kamnite hiše, zraven njih pa veliko belo površino. Ali je sneg? Neverjetno, saj je višina le nekaj nad 1300 m. Daljnogled nama pokaže, da so ovce. Prva velika čreda ovac, ki jo srečava v Cevenih. Kmalu se začne premikati in se zliva po gričih in dolinicah kot počasi tekoče mleko. Srečava tudi pastirja, mladega človeka, ki prijazno odzdravi in nama pokaže pot. Iz bližine se pokaže, da je vas do tričetrt zapuščena, mnoge hiše brez strehe. Zidane pa so v malodane megalitski tehniki, iz velikih, a vendar nepravilno pa na zahod, do zapuščenega Hôpitala. Spotoma se odžejava in ohladiva v gorskem oblikovanh okroglastih kamnov, brez malte. Pariški planinci zavijejo proti severu, midva potoku, ki priteče izpod snežišč in ki naju potem s svojim šumenjem globoko v grapi spremlja vse v dolino. To je Tarn. Pri Hôpitalu se začenja cestica. Ko zapusti rob planote, v mnogih ključih pripelje v dno ozke doline. Tu leži mestece Pont de Montvert. Ko se mu približava, je kot na dlani. Opaziva pisano šotorišče. Kot nalašč za daljši počitek. Vročina je neznanska, asfalt se vdaja pod nogo. Postaviva šotor na tleh, razgretih kot peč. »šef« ostane v bazi, Andrej pa se ne da ugnati in jo mahne proti 14 km oddaljenemu zaselku Veissière, kjer je nahajališče menhirjev. Janko se medtem vda kopanju v tolmunih Tarna pod šotoriščem in bere o zanimivi zgodovini kraja. V Pont de Montvertu se je leta 1702 začel znameniti punt protestantskih camisardov proti katoliškemu kraljevskemu absolutizmu in centralizmu. Puntarje so imenovali camisarde po besedi camiso, kar pomeni v okcitanskem jeziku srajco. To so bili kmetje in pastirji, ki so krenili v boj z vilami in kosami. Osvajali so gradove in se postopoma bolje oboroževali. Prebivalstvo jih je podpiralo. Njihovo število je naraslo na približno 5000. Punt je trajal dve leti. In šele ko se je zbralo 30 000 kraljevih vojakov, je bilo poleti 1704. leta camisardsko gibanje zatrto, šele velika francoska revolucija je prinesla versko svobodo. Danes se spomin na camisarde vidno pojavlja na razglednicah, v imenu domačega žganja, politično pa goji spomin na ta punt okcitansko gibanje, ki ga prikazuje kot narodnostni odpor proti pofrancozenju. Proti večeru se vrne Andrej in pripoveduje: »Brez nahrbtnika na plečih me je kar vznašalo, a kljub temu sem se oziral za avtom, ki bi me popeljal. Končno mi ustavita dva jamarja v spačku. Težava je v tem, da nihče ne ve, kje iskana vasica je, pa me končno odložita dva kilometra predaleč. Zdaj me pobereta dva mlada Lyoncana. Na moje presenečenje fant na pojasnilo da sem iz Jugoslavije, čisto vsakdanje odvrne: »Ja, vem, iz Ljubljane.« Zazijal sem, à po vsem spraševanju se mi ni posrečilo pojasniti, kako je uganil moje rodno mesto. Mistiki bi to logično povezali z bližino skrivnostnih menhirjev. Končno smo pri komaj opazni gručici hiš. To je Veissière. Na vprašanje, kje da so menhirji, mi neka ženska pokaže zelen pašnik v dolinici za vasjo, kjer je videti nekaj krav. Pot tja drži čez žičnate ograje in moja Lyoncana znanstvena radovednost kmalu zapusti in obrneta se nazaj. Čez bodeče žice se približam — kravam. Menhirjev nikjer? Le bliže, le bliže! še okrog ene njivice in zagledam ga: ves siv, lep, debel In ploščat leži v senci na robu travnika. Menhir! Malo naprej še drugi! Nekatere grejejo pre- žvekujoče krave s svojimi vampi. Drugi se kažejo izza travnatih šopov. Zazdi se mi, da na vsakem koraku rinejo iz zemlje. Menhirji so značilen spomenik megalitske kulture, najbolj znane po svetiscu bto-nehenqe v Angliji. Njeni začetki se izgubljajo v davnini tretjega tisočletja pr. n. s. Meqalit pomeni velik kamen in menhir to v resnici tudi je. Dolg kake štiri metre, ploščato stožčaste oblike. V Franciji jih je na tisoče in so — skupaj z dolmen. — simbol njene davnine. Stojijo največkrat v skupinah, cela polja menhirjev. Največje je v Carnacu v Bretoniji, kilometre na daleč. Polje pred menoj je majhno, a vendar obsega kakih sto teh kamnitih klad. Žal tukaj menhirji ne stoje pokonci .temveč eze podrti po tleh, več ali manj vgreznjeni v zemljo. Nekaj je "zkopamh dase v.d.jo v celoti Njihove oblike so tako naravne, da je en sam menhir le težko ločiti od kake podobne skale. Šele množičnost jim zagotovo opredeli značaj. Menhir je zagotovo menhir le med menhirji. . Preden sem se vrnil iz zatopijenosti, preden sem posnel, kar se je dalo je sonce zdrsnilo že globoko na večerno stran. Pot nazaj je minila brez posebnost, izstopil sem iz gostoljubnega avta pri kamnitem mostu, po katerem ima Pont de Montvert svoje Francozi slave danes državni praznik, posvečen spominu na veliko revolucijo. Ljudstvo je razigrano, od vseh strani je slišati glasbo in petje, zvečer se z vseh> okoliških vzpetin oglašajo streli. Razpoloženje kot na partizanskem mitingu. V hotelu okrog Tarna poje znamenit pevec ljudskih pesmi. Ploskanje in navdušenje je pristno. Vso noc je počitka bolj malo, rajanje in streljanje traja do zgodnjih jutranjih ur. 15 julij — Dopoldne posvečeno lenarjenju in kopanju. Sosedje pripovedujejo, kako se ljudstvo na bližnjih gorskih planotah (Causses) upira velikim razlastitvam zemljišč za potrebe vojaških sil NATO. Ljudje zemljišča postopoma zopet zasedajo. — Zraven tabori tudi družina z dvema malima deklicama. Oče jima za zabavo zaigra s'asno gévaudansko zver (bête de Gévaudan), ki je v starih cas.h v cevenolsk. deze i vec let napadala živino in ljudi. Požrla je baje kar 50 J udi predvsem m adenk V kavarn.c prodajajo razglednico s sliko zveri in s pripovedjo, kako je »dobri kralj Ludvik A v« poslal lovca, da jo je pokončal... _ Danes končno dočakala »pravi čas« za kosilo v hotelu. V menu je vključen za oba kar cel liter močnega južnega vina! Lahko obsediva kar v Montvertu! Andrej ga vendarle pokuša, Janko pa svoj delež zabaranta za dodatno porcijo so ate. Ob 17., ko se najhujša pripeka ublaži, jo mahneva naprej po cesti proti St. Julienu. Uesta se vzpenja na prelaz ob gorski gmoti Montagne du Bougés (1308 m), znameniti po uspesni poqozditvi. Pot je samotna, vse naokrog diše borovi gozdovi. Naletiva na tablico z napisom: »Borovnice so zakupljene, nabiranje prepovedano!« Utaboriva se na prijaznem prostoru ob potoku. 16 julij — Ponjava vsa mokra od močne rose. Dobro znamenje. Nadaljujeva pot po qozdni cesti. Cez čas se zadaj odpre pogled na Mont Lozère Veličastno gmoto do-jameš šele iz daljave. Na prevalu Sapinet se gozd umakne pašnikom razgled se odpre na vse strani. Oko ujame pokončno postavljen vitek kamen, ki bi lahko bil tudi menhir. Zlezeva prek ograje in zavzameva ob njem pozo za fotografiranje. Od prevala proti vzhodu se vzdiguje gozdnata Montagne du Bougés, na jugu pa se ze kažejo obrjsi Mont Aiqouala ki ga morava doseči. Pot se spušča v dolino potoka Mimente, doseže jo pri vasi St. Julien d'Arpaon. Tu je gostilna z izvirno opremoj mize so hrastovi panji, na katerih slone velike skrilaste plošče. Po stenah visi domače kmečko orodje Posebnost so grablje, prirejene za delo v strminah: zobje so obrnjeni navzgor in navzdol, greben pa nasajen na grabljišče pošev; prilagajajo se strmini na to ali ono stran. — gostilna ponuja le pijače in konzerve. Prijazna gospodinja naju posadi za hiso, visoko nad cesto, pod velikanske košate kostanje. Izročava se senci in šumenju zelenih vej. Čredica belih koz nepričakovano zavije izpred foto aparata v hlev. Spet nic! Pred odhodom vzameva pijačo iz vodnjaka ob cesti. Na njem piše, da je privatna last in da je umivanje prepovedano. Malo naprej je cerkev in gruča starih kmečkih his skratka, starodavna qorska vas. Napis pred cerkvijo opozarja, da je obred protestantski. Zdaj zavije pot — kmalu je to že zopet steza GR 72 — po nasprotnem bregu navzgor na preval Colde THoumenet (902 m). Še en pogled na zdaj ze zelo oddaljeni Mont Lozere in na širno Montagne du Bougés. Mont Aigoual zakrivajo vzpetine nad naseljem Barre des Cévennes, ki se mu hočeva še danes približati. Pot pelje cez obširne pašnike Le Balme. Odpirava in zapirava številne lese. Malo pred Barre se utaboriva v borovem gaju. Soparno je. 17 juin _ Toplo jutro brez rose. Ali se vreme spreminja? V pol urice sva v slikoviti strnjeni obcestni vas Barre des Cévennes. Starinske hiše ko kamnite in stoje druga ob druqi kot na Starem trgu v Ljubljani. Kraj obvladuje poti na vse strani m je bil pomembna obrambna postojanka v camisardskem puntu. Tu je trgovina s svežim kru- i™ hom. Vidiva tudi tablico zavetišča za popotnike, ali po francosko za »randonneurje« (prenočišče stane 5 frankov). Zajtrkujeva na terasi kavarne s sijajnim pogledom na Aigoual. Približal se je že na doseg. Njegov gozdnati hrbet zapira dobršen del obzorja, opaziva tudi ze najvišjo vzpetino s televizijskim stolpom. Gorska pokrajina pred njim spominja s svojimi obsežnimi vodoravnmi skladi na šolski relief s plastnicami Med domačimi in številnimi turisti stopa po ulici tudi žalostna družina bedno oblečenih Vietnamcev. Steza pelje zložno po plastnici in se kmalu priključi razgledni cesti prek Corniche des Cevennes (Cevenske police). Kmalu sva pri zaselku Hospitalet. Tu je gostilna, a ura za kosilo ni prava. V neposredni bližini stoje slikovite in neštetokrat slikane skale, ki spominjajo na ogromne kamnite hraste: ostanki vodoravnih skladov leze na vitkejših kamnih. Velikanske pečine na kurji nožicil Z roba »police« se odpre pogled v veliko dolino, po kateri se vije cesta. Onstran doline je rob znamenitih Causses. Kolovoz in steza pripeljeta na povezovalne gorske grebene. Na najnižjem mestu prekriža cesto, ki se čez greben prebije skozi predor (Tunel du Marquaires, 961 m). Nato spet navzgor. Malo pred koncem vzpona naju vročina prisili k počitku. Zatečeva se v gosto senco smrek, na mehko travo. Obišče naju čredica ovac. Nadaljnja pot je čisto planinska, po razglednih grebenih, s pogledom v slikovite doline in na ostre, nazobčane »serre«. Najprej presedlaj Col Salides, nato pa že začetek zadnjega vzpona. Se dobro uro po smrekovih in bukovih gozdovih in že smo na jasi Aire de Côte. Nekakšen mladinski počitniški dom je tukaj, ob njem dosti prepevajoče in na kitare brenkajoče mladine. Je tudi majhna »buvette« (točilnica), na kateri piše, da so jo postavili domači pastirji. Poleg pijače ponuja tudi »crêpes« ali po naše palačinke. Pojeva vsak dve. Jajca so videle bolj od daleč, zato pa je dosti marmelade. Nenavadno nama obteže želodec. Na Aire de Côte drži tudi turistična jezdna pot. Vidiva nekakšnega kavboja, bolj žalostne zunanjščine. Pelje konja v stajo. Piha močan veter. Točaj pripoveduje, da so tukaj večkrat hude nevihte, dež lije v potokih. Podatek se ujema s tistim, kar je moč prebrati v turističnih vodnikih o Mont Aigoualu. Ta najvišja vzpetina južnega dela Cévennov (1567 m) ima namreč edinstven položaj: neposredno je izpostavljena vetrovom tako z Atlantika na zahodu kot s Sredozemskega morja na jugu. Oboji se ob njej zgoščajo v oblake, iz teh pa lije dež kot iz škafa. Bohinjec bi dejal, da Ima tukaj »pjova« dvakrat mlade. Od tod tudi ime gore Aiqualis — Aigoual, kar pomeni vodnat, deževen. Kljub svoji razmeroma skromni višini je Aigoual edinstven tudi po razgledu. Poleg neposredne okolice se vidi na jugu provan-salska ravan vse do Sredozemskega morja, na vzhodu Alpe, na zahodu Pireneji. To je razgledišče, od koder je baje možno, v izjemno čistem ozračju, zagledati hkrati Mont Blanc in Maladetto, najvišji vrh Pirenejev, že onstran francosko-španske meje. Veter piha vse bolj, kaj če nama odpihne razgled? Poiščeva zaveten prostor v gozdu in se utaboriva. Ponoči grmi, dež se ponuja. 18. julij. — Dan vzpona na Aigoual. Po vseh teh dolgih vročih in vedrih dnevih zagleda-va oblačno jutro, Aigoual pa na pol zavit v megle. Proti vrhu drži lepa pot spet po gozdu. Na golem grebenu naju zajame ne le megla, temveč tudi leden veter. Umakneva se na južno stran po Sentier des botanistes (stezi botanikov mimo znamenitega arboretuma L'Hort de Dieu (Božji vrt). V megli žal ni kaj videti. Namen tega nasada je bil ustvariti nekakšen gorski laboratorij za pogozdovanje. V ledenem pišu in megli po_ grebenu greva do vrha, kjer je poslopje nekdanje gozdarske uprave, sedaj metereo-loška opazovalnica z razglednim stolpom. Množica ljudi se stiska v majhnem gostinskem prostoru. Tu dobiš toplo pijačo in juho. Andrej se povzpne na razgledni stolp in si ogleda vso panoramo od Alp do Pirenejev — na orientacijski plošči. Naglo se spustiva z gore, ki ji zazeliva še mnogo vedrih dni, po južni strani proti Col de la Sereyrede. Danes cestno križišče, v drugi svetovni vojni pa pomembna baza makijevcev katerim je Aigoual dajal zavetje. Še malo naprej in že sva na l'Espérou, veliki jasi sredi gozdov. Ze sva pod meglo, ki se zdaj trga tudi že na vrhu gore. Veter pa še kar naprej vleče. L'Espérou je pomemben turistični center s številnimi počitniškimi domovi, hoteli in letoviškimi hišami. Po naključju je pravi čas za kosilo. Zavijeva v privlačno restavracijo z gorjanskim videzom. Kosiva drago in malo. Naprej drži pot po lepih travnikih v idilično dolinico med gozdovi: Sredi travnatega dna bel prod in potoček Medtem ko se cediva, prisije sonce. Po krepčilnem spancu nadaljujeva po zelo mikavni samotni, gozdnati gorski ravni. Studenci niso redki, saj je Aigoual granitna gora in vodo »drži«. V dolinah, ki se spuščajo z njega, tečejo potoki, med njimi najbolj znan Hérault z znamenitim slapom. Z roba gozdnate ravni še malo sestopiva in znajdeva se na cestnem križišču, kjer markacije izginejo. Poskusiva po novorazkopani gozdni poti, ki se kmalu spremeni v zaraščen in malo zvožen kolovoz po strmem pobočju. Čez kake pol ure naju pripelje do velike, častitljive logarnice s spomenikom začetniku pogozdovanja pred sto leti Georgeu Fabru. Pri hiši naletiva na gozdarja, ki nama na vprašanje, kje bi lahko postavila šotor, zgroženo odvrne, da je to tukaj prepovedano. Tudi midva sva začudena nad takšnim gostoljubjem. Poveva, odkod sva In kod sva že vse hodila. Možakar nama nato pokaže skrit prostorček pod velikanskimi stoletnimi bori eksotičnega izvora, s stu-denčkom v neposredni bližni. Torej popolno udobje! Mož se poslovi, midva pa se lotiva urejanja zadnjega tabora na najinem popotovanju. Veter, ki ne ponehuje ze ves dan, je vse hujši, zato utrdiva šotor z dodatnimi vrvicami. 19. julij. — Šotor se je dobro držal in mraza ni bilo. Padlo je nekaj kapelj. Videti je špranjo jasnega neba, a kmalu se vse spet zastre s sivimi meglami. Dokončava kon-denzirano mleko in kar je še drugega takega blaga. Odpraviva se kar moči hitro. Čaka naju Le Vigan, kraj, kjer sva sklenila končati najino romanje. Spustiva se na cesto in, ker ne najdeva markacij, jo mahneva kar po njej do gruče hiš, imenovane Cravate. Od tod po markirani stezi strmo navzdol po že mediteransko golem in kamnitem pobočju. Ob vznožju leži, kot nekakšna trdnjava, vas Aulas, obdana s kvadratnim obzidjem. Med kratkim počitkom na klopi naju povoha prijazen pes. Pot drži čez hribček v sosednjo dolino, kjer leži najin Le Vigan. Prva stvar je poiskati zeieznisko postajo. Imava srečo: eden izmed redkih železniških avtobusov pelje v Nimes čez dobro uro. Tako nama ne kaže kaj dosti sprehajati se po mestu, čeprav je slikovito in ima zanimiv srednjeveški kamnit most, ki spominja na mostarskega. Ob 11. naju odpelje avtobus v Nîmes, kjer prav kmalu ujameva brzec iz Pariza v Marseille. Že ob 5. popoldan se izpred marseillske železniške postaje ozirava na morsko plan. Stopila sva v nov svet, za nama so tihe steze in samotne gore. Kako se sprehajaš v gorskih čevljih in v pumparicah po vročem poletnem Marseillu, ne bova opisovala. Tudi ne vožnje z vlakom čez Genovo in Milan v Trst. In nato še zadnji skok domov. Lepo je bilo in želji je zadoščeno. Kaj bi mogel zahtevati še več? V DEŽJU SMO SE ŠLI SINDIKALISTE - NAMESTO PLANINCE... NADA KOSTANJEVIC Nebo se nas ni hotelo usmiliti. Megla, dež, po obronkih Čavna celo sneg — mi pa se odpravljamo na Velebit. To je le nam podobno ... Čakali smo prav zadnja dva od šestih prvomajskih dni, da bi se odpravili na pot — a kaj bolj prijazna nista bila... »Ur'ca štiri je odbila, sonca nI nikjer še blo,« mi pa smo se spravljali v ropotuljo, ki NEZAKONIT VZPON V JUŽNI STENI ČO OJU (8153 m) Nekaj časa se je o tem vzponu samo šušljalo, potem pa je človeška nečimrnost zmagala ¡n _ spregovorila: Najprej na predavanjih, ki niso bila objavljena v časopisih, nato je kontrabandski vzpon prodrl v letno poročilo neke sekcije ČAV — zelo na kratko: »dva naša člana sta dosegla markantno višino čez 8000 m«, nato je o tem pisal »Alpi-nismus« (1979, str. 50), še pred njim pa je stvar prišla v močno luč v »Salzburger Nachrichten« (20. I. 79): celostranski članek z naslovom »Osemtisocak v turističnem rangu«. Nikjer ni bilo zabeleženo, da je bil vzpon ilegalen, le »Alpimsmus« je skromno pripomnil nekaj »o lepotni napaki«. Gre za prvenstveni vzpon 3000 m visoke, v gornjem delu do 70° nagnjene južne stene Čo Oju (8153 m). Preplezali so jo trije munchenski in dva linška plezalca: V treh tednih: od tega so si steno en teden ogledovali. Brez višinskih nosačev, brez umetnega kisika, od Goxya dalje brez nosačev in jakov. Pravzaprav fantastično, če bi to bilo nekje drugod. Čo Oju je nepalska gora, blizu kitajske meje. Že 15 let Nepal Čo Oju šteje za zaprto goro, »permita« zanj ni. V Nepalu je »alpinizem« državna zadeva, v Himalaji so dovoljeni le »trekkingi« pod nepalskim nadzorstvom; vsi vrhovi nad 6000 m so zaprti, zanje pa je treba dobiti od državne uprave dovoljenje. Vsem je znano, kaj to pomeni: Izgubljen čas, denar, negotovost, pota itd. , „ Pri vsem tem se je v Himalaji zgodilo nekaj, kar spodnasa — hote ali nehote — dosedanji himalajski način vzpenjanja na najvišje vrhove. Odkar sta Messner in Habeler »stekla« na Hidden Peak, je v mnogih navezah po vsem svetu vzklilo novo stremljenje je tokrat bila vsaj avtobusu podobna. Florjan, naša »triglavska« žrtev jo je vižal, njega je vižala njegova soproga, jaz vse skupaj — vsi skupaj pa smo bili deževna samoupravna skupnost, kdo vse ji je pripadal, boste zvedeli, če se ne boste naveličali prebirati. Do Parga (poskusite se spomniti, kje je to!) je šlo še v redu, če izvzamemo kolektivno kihanje vse navzoče mladine. Dan pred prvim majem so namreč vztrajali pri tem, da so po dežju kresovali in se prekajevali na vlažen način na Starem Gradu. Florjan mi je tiho priznal, da ga vrag nikoli ni nesel tja, kamor smo namenjeni — a kdor vpraša, daleč pride... le da marsikaterikrat v teh dveh dneh nismo imeli koga vprašati. Torej do Parga je bila cesta popolnoma cesti podobna, svetovala sem, naj gremo proti Gerovem, a nas je presenetila avtostradi podobna cesta proti čabru. Poskušati, pravijo ni greh — neumnost pa je. Čudovite ceste je bilo brez slehernega opozorila po dveh kilometrih konec, na to smo se prebijali skozi gradbišče — kako, raje ne povem, še manj pa, kaj smo govorili. Ko je bilo gradbišča konec, smo se znašli v Čabru, iz njega pa ne prideš, če ne skozi ono ozko glisto pod Kuželjskimi stenami ... Delnice so še spale, ko smo prišli tja, samo godbeniki, ki so si po budnici privoščili šilce v gostilni, so nam pokazali, kod naj bi šli na Petehovac. Prav vse je res, kar ste o njem prebrali v turističnih prospektih — lepi smučarski tereni, čudoviti gozdovi, razgledne točke, žičnica, zelo lep urejen planinski dom — ampak od tega vsega smo videli le meglo in prijazno planinsko kočo, kjer so nas pogreli s čajem, in kjer smo si — namesto razgleda — omislili razglednice! Obredli smo vse zaznamovane in nezaznamovane razgledne točke okrog doma, In videli z vseh povsod enako meglo. Ker ni kazalo, da jo bo konec, smo se spravili s Petehovca — šli naj bi do Ogulina, in od tam na Klek — in sicer čez Ravno Goro — najvišje naselje na Hrvaškem. Doživeli smo tam nenavadno čast. Ko smo se z petehovške ceste hoteli vriniti v promet na magistrali, smo zabredli v sredo nekakšnega avtomobilskega sprevoda nekakšnega lokalnega AMD. Avtomobili pred nami in za nami so trobili, piskali, igrali na harmonike, zastave so plapolale, mi smo začeli tudi razgrajati, tako da so prebivalci v vaseh bili prepričani, da spadamo zraven. Bili pa smo priča čudni »reviji«. Sprevod je bil očitno nenajavljen, na okna in na cesto je vsak pritekel tak, kot je bil. Videli smo pač vse vrste ljudi in žensk v pižamah in spalnih srajcah, ki so iz spanja skočili na okna, drugi so zopet pritekli na vrata hlevov z golidami ali vilami v rokah. Vsi pa smo ploskali. Prav kmalu smo se znašli v Ogulinu, in od tja zdrseli po lepi asfaltni cesti do vasi Bjelsko — izhodišče vzponov na Klek. Klek je nekakšen simbol hrvaškega planinstva in alpinistike. Avtobus pustimo v vasi, nekaj ljudi ostane, da bi se sprehajalo med prijaznimi čredicami ovčic, ki pozvanjajo z velikimi zvonci. Drugi gremo po markirani stezi. Zložna je n lepo speljana, a kaj nam pomaga, ko je megla in dež tudi tam. Ko pridemo do gozdne meje začne razsajati še močan južni veter. Tam nas dočaka zanimiv slavolok — med dvema drevesoma privezana deska, na njej brezova metla in napis-»Dobrodošli u carstvu klečkih vještical« (Dobrodošli v cesarstvu čarovnic s Kleka j Nekaj korakov od slavoloka je ličen planinski domek. Oskrbujeta ga zakonca iz Ogulina. Ponavadi imajo za prvi maj vse polno alpinistov, ki se radi poskušajo v Klekovih trdnih — priti tja gor brez tega in onega, na nov, sodoben način. In ta želja klije in se razrašča po vseh celinah in velja za vsa visokogorstva. Nepal o tem »tihotapskem« Čo Oju še ni izrekel svoje besede, pričakujejo pa, da jo bo. Nepal je revna dežela. V zunanji politiki vzdržuje kočljivo ravnovesje v odnosih s Kitajsko, Indijo, SZ in ZDA. Previdnost je upravičena, čeprav bi morda kdo mislil, da gre Nepalu samo za prodajanje vzponov. Najbrž pa gre tudi za evidenco nad tujci in njihovim gibanjem v deželi. T. O. PLEZANJE A. F. Kratici a. f. sta angleški: all free = vse prosto, plezanje »af« se odpoveduje vsem pomožnim sredstvom (klinom, zagozdam, pritrjenim vrvem itd.), seveda za vzpon. Varovalni klini še ostanejo. Če pa jih je preveč, se niža športna vrednost vzpona. Švicar Howald o tej stvari piše v »Les Alpes« 1979/8 in prilaga seznam plezalnih vzponov, ki jih je splezala ožja družba v Švici po načelu af. Vse ture, ki so jih plezali, imajo dosedanjo — konvencionalno oceno od V -f-, A, do VI A2, ena Ima oceno VII A, (Bernske Alpe, Ueschinen, Vektor, plezala sta v. Känel in Müller). Te konvencionalne ocene pri af seveda zrastejo na VI do VII + (VII + je ena sama in sicer zahod, greben Salbitschijena). Howald plezanje af povezuje s tradicijo v Elbsandsteingebirge, o čemer smo že pisali. Howald trdi, da je ta stil Fritz Wiessner prenesel v ZDA. F. Wiessner in vedno kopnih skalah - danes je tu le nekaj ljudi Prijazno in veselo nas sprejmejo. Koča je topla, zelo snažna, čaj je vedno na voljo, skromna hrana in dosti prenočišč Oskrbnik je med tednom zaposlen v Ogulinu, žena pa pride vselej, ce je treba ob nedeljah pa oba. Povesta iskreno: »Volimo mir, volimo pnrodu, vo imo planine, pa nam nije teško ...« Nekaj najbolj divjih naših ljudi gre celo na vrh. A kaj mu morem, ko je megla tam gor ravno tako gosta, dež pa ravno tako moker. Spustimo se do avtobusa, in gremo proti Gospiču kjer smo .namenjeni prenočiti Samo smo seveda hoteli priti tja po neki bližji poti, po kateri - vsaj tJPJ^zg; vid ... je le nekaj kilometrov makadama. Asfalt je bil res le na zemljevidu. Cez Plaski in Saborsko. Potem smo prišli v divji in samoten kraj, majhno. ,sk,rom,no/.as^° sp.sper skromnejšim imenom Blata. Ob njej pa je čudovito, gotovo kak kvadratni kilometer veZTezem BegovTc. Kristalno čisto je. čudno temne barve v tem oblačnem dnevu z zahodne strani segajo do obale gosti gozdovi Male Kapele. Ob njem nobene.gost Ine, nobenega čolnička, ničesar, čeprav je le streljaj od oba|e ^lezn^ka ¿^f "«ga Snušramo se oroti Kusliu, in v tej povsem majhni vasi — k er je težko zgrešiti KarKoi _ se ¡rnam pos eeno zgrešiti edino uporabno pot. Znašli smo se na kolovozu sred. gozda, pred nama pa v avtu zaljubljenca. Morali smo ponoviti vse nase razgrajanje, da smo jih spravili s poti in h pameti... Ko smo z gozda končno zagledali nič več in nič manj ^t Pl.tv.cka Jezerasmo se znašli na neki stezi, po kateri bi še pešec težko sestopil. Sestopil, smo pac -- kar z avtobusom. Za ravnotežje sta poskrbela Florjan in njegova boljša polovica - _oni je potihem preklinjal, ona pa molila - in končno smo se - fizično,leposkodovan i. P®'™no pa krepko načeti, znašli na mednarodni asfaltni cest. ob Plitvicah. Glede na dez m meglo smo se zarekli, da ne pojdemo občudovat nobene vode vec — se zastonj ne, kaj šele za denar. , . „ , , ___ Ko smo se oddaljili od jezer, smo odkrili nekje ob poti nekakšno narod no-zabavno restavracijo v polnem pomenu besede. Ozaljšana je bila z iskimi narodnimi nošam , namesto stolov so bili leseni »čoki«, voda je poganjala raznje s prašički m jagenjčku natakarice so bile v narodnih nošah, pri mizah pa so si razne godbe, ki so zjutraj igrale budnice po vaseh, privoščile počitek s tem, da so ponavljale ves svoj program — vse istočasno Ko sem jih prosila, naj obmolknejo vsaj toliko, da natakarica slisi naša naročila, so to ustrežljivo naredili. Še več! Začeli sp potem prepevat, v povsem neuporabni slovenščini. Da smo jim odgovorili s hrvaškim, ljudskim, pesmimi, ki jih ne znamo, je jasno. Bratsko in veselo smo se drli, med tem pa pospravil. J CB jadran n. sol. o. sežana tozd zunanja trgovina E sežana n. sub. o. sežana uvoz, izvoz, zastopstvo tujih firm KOMPAS JUGOSLAVIJA P Smi ttOOSitOČODD Turistična in gostinska delovna organizacija »Kompas Jugoslavija« z nad 1700 zaposlenimi v štirinajstih temeljnih organizacijah in delovni skupnosti skupnih služb s skupno vrednostjo osnovnih sredstev nad eno milijardo novih din in s skupnimi ustvarjenimi prihodki 3,6 milijarde novih dinarjev v letu 1978, si nenehno prizadeva, da bi opravičila vaše zaupanje. Kompas razpolaga danes z dvainosemdesetimi poslovalnicami, lastno floto modernih avtobusov, dobro organizirano mrežo izposojevalnic z nad tisoč osebnimi vozili, lastnimi hoteli in dobro organizacijo sodelovanja z vsemi pomembnejšimi hoteli in drugimi dejavniki turistične ponudbe. Kot zastopnik največjega svetovnega sistema kreditnih kartic Eurocard je v Jugoslaviji razvil nad tisoč prodajnih mest, kjer lahko plačujejo poslovni ljudje in turisti storitve in blago s to priznano kartico. Kompasova široka razvejanost dejavnosti omogoča, da dobijo vsi poslovni ljudje in turisti čimveč uslug na enem mestu. Najlaže bi povedali vse kar v enem stavku: Kompas za vaša poslovna in turistična potovanja ter za oddih so poslovalnice KOMPAS JUGOSLAVIJA! KOTO o koteks tobus • n. sol. o. 61000 Ljubljana, Miklošičeva 5 je eno izmed vodilnih specializiranih proizvodno-trgovskih podjetij v SFR Jugoslaviji na področju kož, usnja in usnjenih izdelkov, industrijskih surovin živalskega izvora ter reprodukcijskih materialov in naprav za usnjarsko-predelovalno industrijo Slovenijašport Export-Import p. o. Ljubljana Yugoslavia pr ineke 01 OZD - TOVARNA DOKUMENTNEGA IN KARTNEGA PAPIRJA RADEČE Proizvaja vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov specialne papirje bankpost »»Radeče« in xerox papir premazne kartone surovi heliografski, paus papir, kartografski, specialni risalni »Radeče«, platnine samolepilne materiale — papir, PVC, svila poliester folije — montažne in risalne magnetne konto kartice specialne impregnirane papirje — silikonizirani, gumirani in drugi premazi m papirnica | muflon 61433 RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU Telefon: (061) 819 302 Telex: 35136 yu pap