— 123 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi  futura v slovenskem jeziku Martina Orožen Šišenska cesta 2, SI 1000 Ljubljana, martina_orozen@t-2.net Razprava predstavlja poglede slovenskih jezikoslovcev (Valentin Vodnik, Jernej Kopitar, Fran Metelko, Ivan Navratil, Franc Miklošič, Janez Šolar,  Anton Janežič, Stanislav Škrabec, Viktor Bežek) na rabo prihodnjika v slo- venskem jeziku 18. in 19. stoletja. Vprašanja futuralno-modalnih izraznih  možnosti v slovenskem knjižnem jeziku niso celostno obravnavali, zato je  potrebno pojasniti razvoj opozicij futuralno-modalnih oblik v zgodovinskem  razvoju knjižne slovenščine in jih obravnavati hierarhično kot (1) futuralno  gramatično obliko, (2) dovršni sedanjik in (3) modalne in druge nedoločniške  zveze. The discussion presents  the views of Slovene linguists (Valentin Vodnik,  Jernej Kopitar, Fran Metelko, Ivan Navratil, Franc Miklošič, Janez Šolar,  Anton Janežič, Stanislav Škrabec, Viktor Bežek) on the use of the future  tense in the Slovene language of the 18th and 19th centuries. All questions  regarding futural and modal possibilities of expression in the Slovene liter- ary language have not been comprehensively addressed, so it  is necessary  to explain the development of oppositions to futural and modal forms in the  historical development of literary Slovene language and treat them hierarchi- cally as (1) a futural grammatical form, (2) a perfect present tense, and (3)  modal and other indefinite conjunctions. Ključne besede: slovenski jezikoslovci, razvoj slovenskega jezika, glagol, glagolski vid, dovršni sedanjik, futur Key words: Slovene linguists, development of the Slovene language, verb,  verb aspect, perfect present tense, future tense Doba razsvetljenstva je vzbudila med Slovenci poleg drugih narodno-kulturnih  idej predvsem živahno zanimanje za jezik. Takratni vidnejši kulturni delavci so  študirali slovanske jezike in se z ganljivim romantičnim zanosom poglabljali  v gramatično zgradbo slovenskega jezika. Njihova raziskovanja so bila v ve- liki meri usmerjena v besedni zaklad, na drugi strani pa jih je težilo dejstvo,  da je knjižna slovenščina neenotna in neizdelana. Razmere so jih spodbujale,  da so ob koncu 18. stoletja poskušali uzakoniti slovenski knjižni jezik tudi v  1.01 Izvirni znanstveni članek – 1.01 Original Scientific Article — 124 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen slovnicah – Pohlin, Kumerdej, Japelj, Vodnik –, njihovo delo pa je bilo izhodišče  za slovenske jezikoslovce 19. stoletja. Kopitarjeva slovnica Prvo slovensko znanstveno slovnico je leta 1808 napisal Jernej Kopitar. Zave- dal se  je, da  je slovničar samo zapisovalec, ne pa zakonodajalec  jezikovnega  stanja. To ga označuje kot znanstvenika, ki si je na podlagi takratnega stanja  jezikoslovne vede v  skladu  z  idejnostjo dobe  izoblikoval  tudi  določeno kon- cepcijo o normi knjižnega  jezika;  razvil  jo  je v  svoji  slovnici. Zaradi  strogo  protinemškega purističnega načela (zanimivo, da se ni bal latinskega ali slovan- skega vpliva na slovenski knjižni jezik) in prepričanja, da je ljudstvo mogoče  izobraževati samo v narodnem jeziku, je zahteval v knjižnem jeziku dejansko  uresničitev »narodnega jezika« s prečiščeno leksiko na podlagi stare cerkvene  slovanščine in slovanskih jezikov ter ohranitvijo posebnosti, ki so značilne za  posamezne  slovenske dialekte. Ostro  je odklanjal  jezikovne  težnje posamez- nikov,  ki  so  se  izobraževali  in  oblikovali  pod vplivom nemškega  jezikovno- kulturnega območja, poznali pa so le slovenščino, kakršna se je oblikovala v  kulturno-administrativno-upravnih središčih. Ves študij  je bil  torej usmerjen  v raziskovanje nedvomnih domačih gramatičnih oblik, ki so bile kot  izvorne  oblike izpričane v stari cerkveni slovanščini, oziroma so bile značilnost drugih  slovanskih jezikov. Izhodišča so bila, razumljivo, strogo formalna. Tako si je  primerjalna jezikoslovna znanost začela ustvarjati svojo metodo. Kopitar je med  drugimi problemi pri raziskovanju slovenskega jezika odkril tudi gramatično  kategorijo,  ki  po  svoji  tvorbi  in  funkciji  odlikuje  slovanske  jezike  pred  dru- gimi  indoevropskimi  jeziki, namreč glagolski vid. S  tem je predstavil važne  zakonitosti  in  izrazne možnosti slovenskega glagola. Mislil pa  je, da dovršni  glagoli v slovenščini izražajo samo gotovost ali izvršitev dejanja, zato dovršnim  glagolom ni priznaval futuralne pomenske vrednosti, ki mu je bila sicer znana  iz ostalih slovanskih jezikov. Njegov nazor o funkciji dovršnega sedanjika je  zelo značilen. Kot Gorenjec ni imel občutka za futuralno funkcijo in je prizna- val dovršni sedanjik samo v efektivni / izvršilni funkciji (punktualni prezent  / trenutno dovršni sedanjik): […] so sind – odgovorí, omolzhé, osdrávi, póshle – eben so viele Präsentia von Ver- bis perfectivis, und den Krainer muß es befremden, wenn er hört, dass z. B. strelím, skózhim, vsdignem, vmerjem, oblézhem se, vmíem; poklízhem, svéshem, pokashem; sturím, vjámem, vdarim, vershem bei den Böhmen, Russen u. a. Mit-Slaven eben so viele  Futura sind: ich werde (einmahl) schiessen, springen, heben, sterben, mich ankleiden, waschen, rufen, binden, zeigen, thun, fangen, schlagen, werfen. Bei uns (Krainer) sind  das  lauter  Präsentia  (freilich  perfectiver Bedeutung,  da  es  Präsentia  von  dieser Art  Verbis sind), und bedeuten ich schiesse (einmahl), springe, hebe, sterbe etc. und machen  ihr eigentliches Futurum mit (bóm) bódem, wie die Verba imperfectiva, nämlich bóm  strelíl, bom skòzhil, vsdignil, vmèrl, se bom oblékel ich werde schiessen, springen u.  s. f. (Kopitar 1808: 310–311) — 125 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Iz tega je razvidno, da je »kranjsko« stanje posplošil in priznaval v slovenščini  samo perifrastično gramatično  formo  futura  in  po  vsej  verjetnosti  ni  opazil  ali  ni  hotel  opaziti  oziroma priznati  futuralne  funkcije  dovršnega  sedanjika  v  takratnem oziroma  starejšem knjižnem  jeziku. Kot  lingvistična  avtoriteta  svojega časa pa je vplival na sodobnike, ki so vsaj še petdeset  let v glavnem  ponavljali njegovo ugotovitev. Vodnikova slovnica Nekaj več je o futuralni funkciji dovršnega sedanjika in o njegovih funkcijah  pravzaprav mimogrede povedal v svoji slovnici Valentin Vodnik (1811), pred  njim pa  že Ožbalt Gutsmann  (1777). Vodnik  je  začel pisati  slovnico že pred  Kopitarjem, vendar je izšla kasneje. Seveda je ne odlikujeta znanstvena preciz- nost in avtoritativnost, ki sta značilni za Kopitarja, ima pa svoj koncept – to je  prva sinhrona slovnica za praktične šolske potrebe, pisana v slovenskem jeziku.  Prinaša  zanimiva  opažanja,  posebno  zanimivo  pa  je  jezikovno  gradivo,  saj  med drugim pri sintaktičnih posebnostih navaja historični infinitiv, omenja pa  tudi prve intonacije v slovenščini. Pozna glagolski vid kot slovansko glagolsko  posebnost in analizira njegovo notranjo pomensko členitev: Nashi glagoli snajo poméniti al délo al sturjenje ali zélo dopolnenje, ako jih enmajhino  spremenjash. Postavim: gìbam, pìkam, sédam, ganem, piknem, sédem, kriknem; gónim,  pìzhim,  sedim, krizhím. Tukaj vidish glagole, kteri  imajo  trojno podobo,  s  ‘majhino  premémbo njih glasov ali zherk; pa tudi imajo trojno nótrino (Vodnik 1811: 68–69). Pri oblikovni analizi časov mimogrede pri futuralni formi dovršnih glagolov  navaja tudi futuralni pomen dovršnega sedanjika: […] nashi glagoli sami na sebi v’ svoji podobi imajo en sam sgolni to je nesloshèn zhas,  ino ta je sdajni zhas. Drugi zhasi so al slosheni is pomoshnega glagola ino is deléshja, al  so vseti is sgor rezhenih podób, kakor: sim zhul, bom zhul; gibaj terdovràtnika, kolkor  hozhesh, vuner vém de ga ne ganesh namest: da ga ne bosh ganil. (Vodnik 1811: 70) Ta pripomba je zelo zanimiva. Nikjer kasneje v slovnici posebej ne govori o  futuralnem pomenu dovršnega sedanjika. Da je to rabo v omejenih pozicijah  sicer poznal, nam itak dokazuje že njegov jezik v slovnici. Vodnik tako dejansko  izpopolnjuje Kopitarjeve  ugotovitve  o  funkcijah  dovršnega  sedanjika  na  po- dlagi analize takratne knjižne jezikovne konvencije. Futuralni pomen je opazil  pri dovršnikih, ki mu po zgledu grške slovnice v slovenščini pomenijo aorist: Sturivna podoba je neokonzhavniga pomena, ktiriga Gerki aorist klizhejo, to je, nam  ne okonzha, kdaj je rezh sturjena, tedaj slushi sa vse tri zhase. Sdajniga zhasa je, ako  rezhem ravno sdaj pridem is Gorize ino ti pernesem to pismo. Pretekliga zhasa pomen  ima in je navadna v’perpovdávnimu govorjenju, postavim: glej kaj se mi undan sgodi! pred shest tedni pridem is ptujih deshel k’svojmu bratu, ga priasno posdravim, mu pismu  pernesem,  ino prasham, zhe me posná. Rezhe, de ne. Tedaj ga objamem rekozh: moj — 126 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen brat! kaj me ne posnash vezh? mene tvojga brata, ktirga tolko lét pogreshash. Prihodniga  zhasa je, postavim: rezi tvoji sestri, de jutri k’vam pridem. Prihodniga pogajivniga je,  postavim: zhe k’nam pridesh, mi bo lubo. (Vodnik 1811: 129–130)) V teh primerih je veliko gradiva, ki je bilo kasneje predmet sporov. Popolno- ma mirno Vodnik navaja dovršni sedanjik (Ravno sdaj pridem is Gorize in ti pernesem to pismo) v  funkciji nedovršnega sedanjika.  Iz  tega  je  razvidno,  da je bila taka raba dovršnega sedanjika, ki so jo kasneje pripisali nemškemu  vplivu, zelo zakoreninjena, saj se je Vodnik ne boji pisati. Prav tako je nekoliko  sumljiva raba historičnega sedanjika – kasneje se tudi Škrabec ni ogreval zanjo,  ko je obravnaval pomenske funkcije dovršnega sedanjika v slovenščini, saj se  mu je zdelo, da je germanizem. Primera, ki ju Vodnik navaja za futur, sta zelo značilna. Prvi (Jutri k vam pridem) dokazuje, da je bila Vodniku futuralna funkcija dovršnega sedanjika  znana ob adverbih, drugi primer pa priča  (zhe pridesh, mi bo lubo), da  je  to  funkcijo opazil (in rabil) tudi v pogojnih stavkih. Futuralni pomen dovršnega  sedanjika je zanj združljiv samo s pojmom aorista, kar dokazuje še naslednje  njegovo pojasnilo: Tako  snamo  rezhi  po  vsih  zhasih:  ti  pergovarjam  sastojn,  nizh  te  ne  gane.  She  lani  obsorej pridem k’tebi sa samero prosit, te prosim, tolashim ino se vse persadevam; al  nizh te ne gane. Zhe te vsaj jutri ne ganem, ne pridem nizh vezh. (Vodnik 1811: 130) Res je, oblika dovršnega sedanjika je v vseh treh (oziroma dveh!) časih možna,  a je razumljiva in komunikativna samo ob določenem kontekstu, ki je tudi v teh  treh primerih prisoten. Tako Vodnik prvi nakazuje rabo dovršnega sedanjika  v takratni knjižni slovenščini. Očividno o drugih pomenskih funkcijah (možnost, pripravljenost, namera)  ni razmišljal. V zvezi z glagolskim vidom ga je zanimala, kakor tudi vse druge  slovničarje tiste dobe, npr. Kopitarja, Metelka, formalna, besedotvorna zgradba  glagolskega aspekta. Kadar pa v  slovnici omenja  formo prihodnjega časa,  je  razumljivo, da navaja samo perifrastično formo pri obeh glagolskih vidih. Tako  npr.  pri  spregatvi  pomožnega  glagola  navaja  za  futur  obe  fonetični  varianti  (bom, bodem) in ju upošteva pri vsaki tvorbi perifrastične forme futura. Glagole  obravnava po sedanjiških priponah. Med dovršniki je izločil že iz Gutsmannove  slovnice znano semantično skupino, ki v takratni knjižni slovenščini, zlasti v  gorenjščini in koroščini, izraža futur. Izrecno poudarja: Nektiri glagoli imajo svoj posebni prihodni zhas s’predstavkam predloga po, ti so: pobésim  ponésem podirjam  popelám pojdem  poshènem pojésdim  potezhem poléshem  povlézhem poletím  porèzhem rasun porezhem vsi drugi poménio gibanje od nékod nékam. (Vodnik 1811: 80) — 127 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Razen podirjam, pojdem, pojésdim, poletim, so vsi drugi izpričani že v Guts- manovi slovnici. V  zvezi  z  dovršnimi  glagoli  je Vodnik  opazil  še  eno  zanimivost. Govori  namreč o pogosti rabi te oblike, a ne razmišlja, kaj pravzaprav povzroča tako  visoko  frekvenco  dovršnega  sedanjika  v  tekstih. O  značilni  rabi  dovršnega  sedanjika v svojem času je zapisal:  Tedaj kakshin sovét bomo dali ptujzam, ktiri se hozhejo vuzhiti nasho besedo? – Jes jim  porezhem: Nar várnejshi délate, ako se dershite vdarja v’pervimu lizu, ino ga prestavite  tam, kèr smo per vpregah pokasáli, da prestópa. (Vodnik 1811: 79) Za izražanje neposredne prihodnosti oziroma brezčasnosti rabi dovršne glagole  in tako stanje se je v pogovornem, živem jeziku ohranilo. Metelkova slovnica Nekaj  let  kasneje  je  izšla Metelkova  slovnica,  ki  se  v  znanstvenem pogledu  odlikuje. Kakšne novosti prinaša o tvorbi futura v slovenščini? O glagolskem  vidu in o oblikovanju prihodnjega časa v bistvu sprejema in navaja Kopitarjeve  ugotovitve. Vendar že do neke mere skuša razložiti pomen dovršnega sedanjika.  Pojasni punktualni prezent, tako da Kopitarjevim trditvam dodaja: Dessenungeachtet liegt in dvígnem, umərjem, se oblezhem, umijem, poklizhem, zve- shem, pokashem, u. s. w. der Begriff des Futurums nicht, wie bei den Böhmen, Russen  und einigen andern Mitslawen, sondern vielmehr des Präsens. Freilich könnten uns dies  fragen: Wie kann denn bei euch das Zeitwort welches den Begriff der Dauer oder der  Währung der Handlung nicht enthält, eine gegenwärtige Zeit haben? Ohne uns hierüber  in die Folgerungen einzulassen, sagen wir nur: Inssofern, als man sich den Ausgang der  Handlung gegenwärtig denkt, hat es bei uns eine gegenwärtige Zeit. (Metelko 1825: 130) Razvidno je, da v tem primeru mislita s Kopitarjem na efektivni sedanjik (Me- telko precizira njegovo rabo), ki je bil v knjižni slovenščini starejših razdobij  pogost  zlasti  v  tekstih  slovesne  vsebine  –  izražal  je  obljubo,  prisego  itd. Ta  pomenska funkcija dovršnega sedanjika se je posebno v knjižni slovenščini 18.  stoletja razširila tudi v pozicije, kjer je bil upravičen samo nedovršni sedanjik,  to pomeni, da je v določenih situacijah izražala pravi prezent. Važna je tudi Metelkova pripomba o možnostnem sedanjiku (tj. brezčasni  sedanjik), ki jo navaja v zvezi z definicijo nedovršnika v slovenščini. Die Werba  imperfectiva  enthalten  also  den Begriff  der Dauer  oder Währung  der  Handlung durch die ganze Conjugation ohne den Nebenbegriff  der Vollendung oder  des Ausganges derselben; daher kann man die Frage: was wettest du, dass ich diesen Stein hebe? nicht mit dem imperfectiven dvigam stellen, noch beantworten, sondern,  weil man hier den Ausgang, den wirklichen Erfolg der Handlung zu bezeichnen hat,  mit dem perfectiven: kaj stavəsh de ta kamən dvignem? So auch: warte, dass ich diese  Last hebe, zhakaj, de to tesho dvígnem. Auf die Frage hingegen: was machst du? folgt  — 128 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen allezeit die Antwort in der imperfectiven Bedeutung: dvigam, wofür man in Oberkrain  lieber  in  der Zusammensetzung  und mit Elidirung  des v oder d zdvígam, vzdígam, auch vzigam, und der perfectiven Bedeutung zdvignem, vzdígnem und vzignem sagt.  (Metelko 1825: 130–131) Poglavje Bildung des Futurums  (Metelko 1825: 135) ne prinaša o načinu  iz- ražanja futura v slovenščini nič novega. Navaja perifrastično obliko pri obeh  glagolskih vidih in že znane dovršnike s predpono po-. Upošteva tudi pasivni  futur: bom + part. pasivi. Tudi sicer je Metelko opazil dovršni sedanjik v funk- ciji  futura,  le da  ta pojav  razlaga s  transpozicijo. Tako kot historični prezent  izraža živahno dogajanje v preteklosti, lahko tudi dovršni sedanjik opravlja v  futuru analogno funkcijo: In einem lebhaften Erzählungstone, wo man die Facta gleichsam vergegenwärtiget und  vor die Augen wahlt, bedient man sich auch gern des Präsens der Perfectiva anstatt des  Futurums:  jutri gre služit, če mu služba ne bo všeč,  jo pustí,  in pride domú, morgen  geht er dienen, sollte ihm der dienst nicht anständig sehn, so wird er ihn lassen, und  nach Hause kommen. (Metelko 1825: 231). Kljub temu da so v tem času slovenski jezikoslovci navajali samo perifrastično  formo futura v slovenskem jeziku, pogostnosti dovršnega sedanjika v futuralni  funkciji le niso mogli prezreti. Seveda dovršnega sedanjika v tem pomenu niso  priznali  za  enakovrednega  (pravilno!)  perifrastični  gramatični  formi  futura,  ker še niso podrobno poznali vseh njegovih pomenskih funkcij sploh, in ker je  bilo njihovo izhodišče predvsem formalno. Tako nekatere funkcije dovršnega  sedanjika in njegove pozicije v stavku pojasnjujejo na različne načine. Vodnik  vidi možnost za izražanje futura v »brezčasnosti« dovršne oblike, Metelko pa  vidi razlog za futuralni pomen te forme v neposrednosti izražanja. Taki so bili  prvi poskusi razčlenitve pomenskih funkcij dovršnega sedanjika. Navratilova razprava o pomenskih funkcijah dovršnega sedanjika Jezikovna praksa je v rabi omenjenih form šla svojo pot vse do srede 19. stoletja.  V tem času pa je problem funkcij in distribucije dovršnega sedanjika postal nov  predmet obravnav – Franc Miklošič je medtem izoblikoval svojo jezikoslovno  šolo in njegovi učenci so se začeli z novim strokovnim obzorjem poglabljati v  probleme knjižnega jezika oziroma knjižne norme. Prvo znanstveno razpravo,  ki opozarja na vse funkcijske možnosti dovršnega sedanjika v slovenščini, je  napisal Ivan Navratil (1856). K tej obdelavi ga je, kot pravi v uvodu, prisilila  pogostnost rabe dovršnega sedanjika v pomenu pravega sedanjega časa, kar ni  v skladu z normo slovanskih jezikov. Navratil je opazoval in analiziral dovršni  sedanjik v stavčni poziciji. Pozoren je bil na leksikalni in sintaktični kontekst,  k  obravnavi  je  pritegnil  tudi  druge  slovanske  jezike.  Preverjal  je  jezikovno  historično gradivo različnih slovenskih avtorjev, sodobno stanje in tako iskal  prave kriterije za upravičenost oziroma neupravičenost dovršnega sedanjika v  — 129 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku določeni pomenski funkciji. Upoštevati pa je treba pri njem še en moment. V  skladu z  idejnostjo dobe  je bil zelo kritično razpoložen do gramatičnih form  in  funkcij,  ki  so  se  v  slovenščini  19.  stoletja  res  širile  v  slabih,  dobesednih  prevodih iz nemškega jezika. Razumljivo je, da so bili slovenski slovničarji in  jezikoslovci 19. stoletja zelo narodno zavedni in so zato posebno pri praktičnih  jezikoslovnih vprašanjih razvijali hud purizem. Prav ta idejno politični nazor  jim je do neke mere jemal možnost globljega objektivnega strokovnega pogleda  na jezikovni razvoj in jih je od sinhronega sistema odmikal v historicizem in slovanjenje. To se danes, ko obstoj našega jezika ni ogrožen, seveda zdi pretira- no, vendar pa jasno govori o krizi in brezizhodnosti slovenskega intelektualca,  ki je moral iskati oporo za upravičenost svojega obstoja v idealizaciji zgodovine  in panslavistični ideji dobe. Prvo vprašanje, ki ga je pojasnjeval Navratil, je bil t. i. punktualni prezent,  ki  je  izpričan že v Brižinskih spomenikih. Raba se  je verjetno v slovenščini  ustalila v prevodnih tekstih iz latinščine in nemščine. V 19. stoletju se je širila  s  povečano knjižno produkcijo  in  je  preplavljala  zlasti  časopisje. Navratil  ni  mogel skriti veselja, da je on prvi začel podrobno razmišljati o funkcijah do- vršnega sedanjika v slovenščini. Poudaril je, da niti Kopitar niti Metelko nista  opazila  te zanimivosti  in pojasnil, da  ima o funkcijah dovršnega sedanjika v  slovenščini enako mnenje tudi Miklošič v svoji primerjalni slovanski slovnici  (Formenlehre III): Im slovenischen wird das Futur bezeichnet: a) durch das praes. einiger mit po zusam- mengesetzter, eine bewegung anzeigender verba perfect: pobežim, povlečem, podirjam,  poženem,  pojdem,  polezem,  poletím  /  poletím  na  široko  polje,  tam  se  nazobam  –  volks lieder v. Vraz 140., ponesem, popeljem, potečem, so auch porečem und bódem.  (Miklošič 1856: 218) Vse te glagole navajajo že Gutsman, Vodnik in Metelko. Dass  nicht  alle  verba  pf.  durch  ihr  praes.  das  fut.  bezeichnen,  ist  dem einflusse  des  deutchen zuzuschreiben, welcher sich in 16. jahrh. selbst bei den so arg und meist ohne  not germanisierenden schriftstellern jener zeit noch nicht so geltend machte, wie heut- zutafe. Krell sagt: ti boš počela inu porodiš; Trub.: kako jest to sposnam; […] (sciam)  sv. duh pride v té ino (ta) moč tebe obsenči […] (superveniet, obumbrabit); der einfluss  des deutchen ist auch bei den ungr. Slovenen nicht so massgebend als  im westen des  sprachgebietes, wie aus einer vergleichung des ersten cap. des evang. Luc. bei Küzmič  und Trubar hervorgeht: Küzmič  sagt:  žena  tvoja porodi  sina  tebi; Trubar:  tvoja žena  bode tebi rodila etc. (Miklošič 1856: 218). Pri tem pa niti Navratil niti Miklošič nista pomislila, da je tako stanje v preteklo- sti lahko upravičeno iz dveh razlogov, in sicer (1) da gre pri Trubarju že za načet  sistem rabe dovršnega sedanjika v futuralnem pomenu in v jezik protestantov  vedno pogosteje prodira po nedovršni perifrastični futuralni formi tvorjena ana- logična dovršna perifrastična futuralna forma, in (2) da je pri Števanu Küzmiču  ta prvotni sistem rabe futura še ohranjen oziroma dovršna gramatična forma  za  izražanje  futura  ni  perifrastična.  Pri Küzmiču dovršni  sedanjik  dosledno  — 130 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen izraža dovršeno dejanje v prihodnosti; perifrastična forma futura je izpričana  samo pri nedovršnikih. Zato pa  tudi pri njem ni  izpričan dovršni  sedanjik v  sedanjiškem nedovršnem pomenu, kar  je že opazil  tudi Navratil. Bil  je  sicer  blizu navedene ugotovitve, vendar ga je zavedel neki odstavek iz Miklošičeve  slovnice. V svoji razpravi se opira na zmotno Miklošičevo teorijo o nastanku  perifrastične futuralne forme v slovenščini. Daraus  ist  zu  ersehen,  dass  die  Slovenen  (gleich  den Ober-  und Niederserben)  ge- genwärtig  das  eigentliche  fut.  nicht mehr  durchgehends  nach  altslov. Art.  durch  das  praesens der v. pf., sondern (besonders in unabhängigen Sätzen) sowohl bei perfectiven  als impf. Zeitwörtern mittels bódem o. bom und das part. praet. act. II. (die Ober- und  Niederserben aber durch Verbindung des budu mit dem inf.) ganz nach deutscher Art  bezeichnen  (mit  der  kleinen Abweichung,  dass  die  Slovenen  statt  des  inf.  das  part.  praet. act, II. gebrauchen), dass aber im Slovenischen (so wie im Ober- und Niederserb.)  altslov. futurums der v. perf. erhalten, und dass insbesondere die ungar. Slov. dasselbe  ziemlich ungeschmälert bewahrt haben. (Navratil 1856: 83–84) Navratil očitno v celoti sprejema navedeni Miklošičev nazor, dodaja pa še za- nimiv podatek o izražanju futura v zahodnih slovenskih dialektih. To njegovo  trditev potrjujejo še v 90. letih 19. stoletja dopisniki Edinosti v Trstu, ki se v  svojih  polemikah  s  Škrabcem opirajo  na  zmotno Miklošičevo  trditev,  da  je  tvorba futura z bom germanizem,  in hočejo v slovenščini dovršni sedanjik v  funkciji  futura. Tudi Miklošičevo stališče  je razumljivo iz dveh razlogov: (1)  tvorbe futura bodo + infinitiv ali particip so v stari cerkveni slovanščini tako  redko izpričane, da na kasnejši produktivnejši razvoj te forme ni mislil; (2) tudi  za  češko,  poljsko  in  rusko varianto perifrastičnega  futura  (bom + nedovršni infinitiv) je veljalo mnenje, da je nastala pod nemškim vplivom. Šele Křížková  (1960)  je  dokazala,  da  je  ta  tvorba v  zahodnoslovanskih  jezikih  in v  ruščini  rezultat lastnega jezikovnega razvoja. Ustalila se je iz lastnih potreb jezika, ko  je dovršni sedanjik v celoti prevzel gramatično funkcijo za izražanje dovršnega  dejanja v prihodnosti. Navratil dodaja k Miklošičevim ugotovitvam: Ich habe hier noch beizufügen, dass dasselbe auch im Görzergebiet (namentlich in der  3½ Stunde von Triest entfernten Ortschaft Temnice) noch fortlebt, wo, so wie in den  nordslavischen Dialekten, das praes. der v. pf. noch (wenn auch nicht ganz ausnahmslos)  das futur. bildet, und nur das fut. der v. impf, mittels bódem (bom) zusammengesetzt  wird,  obwol  diess  zuweilen  auch  dem v.  pf.  passirt. Nach Versicherung  eines  ganz  glaubwürdigen Sachverständigen,  dem  ich  obige  interessante Mittheilung  verdanke,  die  auch öffentliche Bestätigung  (S. Novice 1855  s.  62)  gefunden hat,  pflegt man  in  seinem Geburtsorte Temnice die Krainer mit dem den Einwohnern von Temnice affektirt  vorkommenden »bom prišel« zu necken, da diese dafür »pridem« (ich werde kommen)  sprechen und folgerichtig auch: pošljem (ich werde schicken), povem (ich werde sagen),  dam (ich werde geben); hingegen: pošiljal bom, prihajal bom etc. nach nordslavischer  Weise. Die Bildung des  fut. aller verba nach deutscher Art  (mit werde) ging  im Slo- ven. von Krain aus, wo die erste Bibelübersetzung nach Luthers Bibel durch Trubar  stattfand, der sich gegen den Geist der slov. Sprache überhaupt so sehr versündigt hat,  […]. (Navratil 1856: 84–85) — 131 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Do teh zaključkov ga je privedla primerjava rabe dovršnega sedanjika pri Pri- možu Trubarju, Juriju Dalmatinu, Juriju Japlju in Števanu Küzmiču v funkciji  pravega prezenta (nedovršni sedanji čas) in v funkciji futura. Posebno zanimivi  so primeri, kjer dokazuje neupravičenost omenjene oblike s pomočjo gradiva iz  ostalih slovanskih jezikov, kjer je na istem mestu izpričan nedovršni sedanjik.  Na  tak način  je dokazal v slovenskem jeziku starejših razdobij neupravičeno  dovršni  sedanjik na  štirinajstih mestih  in  je  to dejstvo pripisal  izključno ne- pazljivosti prevajalcev. Zanimivo, da je opazil  tudi v Trubarjevih originalnih  uvodih »/v/erbesserung der gröbern Germanismen«, zato npr. navaja: Sv. P. se sam v letem listu za velikega grešnika očito »(vunkaj!) daje« (Vorrede II. Th.  n. Test., str. 15). Lete besede sv. Pv. letako izlaga, ker pravi […] (ibd. str. 18).  Ta (tj. sv. Duh) razžiga in od dne do dne […] vero in ljubezen […] vekšo dela in »poterjuje« (ibd. str. 16). Druge  vrste  primerjava  (dovršni  sedanjik  v  funkciji  futura,  gledano  s  slovanskega  stališča)  naj  bi  dokazala  še  drugačen  nemški  vpliv,  tj.  tvorbo  perifrastične  forme dovršnega  futura  v  slovenščini  (bom + dovršni particip namesto dovršnega sedanjika, ki sicer izraža dovršni futur v večini slovanskih  jezikov). Spet se je izkazalo, da je Števan Küzmič ohranil rabo, ki se sklada z  zahodno- in severnoslovanskim časovno vidskim sistemom. Dovršni  sedanjik  v  pomenu  pravega  sedanjega  časa  se  je  v  slovenščini  moral že zelo zgodaj ustaliti, in sicer verjetno res pod tujim vplivom. V sta- rih molitvenih obrazcih je namreč pogost, izpričan pa je že tudi v Brižinskih  spomenikih. Neprekinjen nemški jezikovni vpliv je obseg prvotnih glagolov  v  tej  funkciji polagoma frekvenčno ojačil. Prevajalci  so nemške predponske  glagole prevajali z dovršnim glagolskim vidom, ne da bi premislili  funkcijo  oblike  v  originalu  in  njeno  funkcijsko  ustreznost  v  prevodih. To  napako  so  lahko delali še iz enega razloga. V dani jezikovni konvenciji je že bila izobli- kovana gramatična  forma  futura bom + nedovršni in dovršni particip, zato dovršni sedanjik ni bil načelno občuten kot pravi futur. Tako je tudi razumljivo,  zakaj pri Števanu Küzmiču ni te »napake«. V njegovem jezikovnem sistemu  dovršni sedanjik izraža futur kot gramatična forma in ga sploh ni mogel rabiti  za izražanje prave sedanjosti. Ker sta tako Miklošič kot Navratil videla v sodobni jezikovni praksi močan  nemški  vpliv,  sta  sklepala,  da  je  vzroke  za  tak  razvoj  in  izbor  perifrastične  futuralne forme v slovenščini treba iskati v nemščini. Nista pomislila, da je to  lahko samo mlajša, po preteklem času analogična inovacija v osrednjesloven- skem jeziku, kakor je to kasneje dokazoval Škrabec. V zvezi z rabo dovršnega sedanjika v takratnem knjižnem jeziku so važne  še druge podrobnejše Navratilove ugotovitve. Opredelil je posamezne pomenske  funkcije dovršnega sedanjika – tako historični, gnomični in efektivni prezent,  najvažnejše pa je dejstvo, da je opazil sistemsko razliko pri izražanju futura v  slovenskih obrobnih dialektih. Ker je iskal kriterij za upravičenost rabe dovrš- nega sedanjika predvsem v slovanskih jezikih, je razumljivo, da je sprejemal  za knjižni jezik kot pravilno samo rabo v »slovanskem duhu«. Ne glede na to  — 132 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen pa  je  ugotovil  določene  zakonitosti  rabe  dovršnega  sedanjika  v  slovenskem  knjižnem jeziku in podal njegovo izčrpno semantično analizo: Wenn wir das Sloven. mit den übrigen Dialekten vergleichen, so finden wir, dass im  Slov. (in Krain, Kärnten und Steierm.) so wie im Serb. etc. das futur. durch das praes.  der  verba  perf. meist  in  abhängigen Sätzen bezeichnet wird;  doch  ist  der Gebrauch,  hierin, so wie überhaupt, im Slov. ausgedehnter. (Navratil 1856: 85) O rabi dovršnega sedanjika s prefiksom po- pripominja, da v Beli krajini ne  izraža futura (razen pojdem): »/P/orečem aber kommt bei ihnen gar nicht und  bei den and. Südslaven in anderen Bedeutungen vor.« Hier trage ich nach, dass das praes. der drei verba pf. bodem (bom), pojdem u. porečem im Slov. (da bei den Slovenen nur diesen drei praes. von perf. Zeitwörtern ausschliesslich  der Begriff der  reinen Zukunft  auch  in unabhängigen Sätzen anklebt), nie  als praes.  historicum angewendet wird, obwohl diess im Serb. wie bei allen v. perf., so auch bei  pojdem (= podjem) u. budem der Fall ist. (Navratil 1856: 86) Možnostni sedanjik je označil takole: In Bezug auf die Handlung, die der zu den sogenannten unvollständigen Zeitwörtern  (können,  vermögen, müssen,  dürfen,  sollen, wollen, willens  sein)  gehörige  Inf.  au- sdrückt, kann man ebenfalls sagen, dass die Handlung oft künftig ist, wesshalb sie in  mehren Sprachen wirklich durch das fut. und im Slav. somit oft nur durch das praes.  eines  v.  pf.  bezeichnet wird:  kannst  du  dieses Eisen  aufheben?  (slov.  vzdigneš li to železo?). (Navratil 1856: 86) Celo v nemščini to pomensko kategorijo pogosto izraža futuralna gramatična  forma, Navratil pa jo navaja tudi za srbohrvaščino. Navratil  ni  prezrl modalnega  futura,  ki  ga  izraža  infinitivna  zveza  s  pomožnim glagolom: »iti mi  je  spat,  iti  je meni večerje pripravljat; meni  je  govoriti,  tebi pa poslušati.« Tako  jo pojasnjuje: »Es wird also auf diese Art  wie durch moram das  fut. der Notwendigkeit ausgedrückt.«  (Navratil 1856:  88) in navaja to možnost že iz Brižinskih spomenikov. Pomen ‘pripravljenost’,  ‘namera’, ki ju lahko izraža tudi dovršni sedanjik, je opazil v slovenščini in  drugih  slovanskih  jezikih  v  nikalnih  stavkih:  »Die  future Bedeutung  des  praes. derv. pf. hat sich in der Negation in allen slav. Dial. auch in unabhäng.  Sätzen erhalten  somit  auch  im slov.: ne dam  ti palice.«  (Navratil 1856: 88).  Opozarja pa, da  je za ugotovitev semantične vrednosti dovršnega sedanjika  treba upoštevati kontekst in prav to dejstvo dokazuje, kako se polagoma odkri- vajo novi vidiki, ki omogočajo poglobljeno analizo že obravnavanih vprašanj  in  privedejo  do  popolnejših  ugotovitev  in  zaključkov. Zanimive  so  njegove  ugotovitve o rabi futura exactuma. Pravi, da je ta forma ustaljena predvsem  v temporalnih in pogojnih stavkih. Pripominja, da slovenščina za ta futuralni  pomen ni  razvila posebne gramatične oblike. Zveza bodo + part. praet. II, ki  naj  bi  po Miklošiču  v  stari  cerkveni  slovanščini  izražala  ta  pomen,  po  njegovem mnenju ni več živa: — 133 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Die lebenden Dialekte besitzen dies nicht mehr. Sie kommt zwar z. B. im Slov., Kroat.,  Ober- und Niederserb. noch vor, allein nicht mehr als fut. exact., sondern als gewöhnl.  fut., obwohl dieses oft wie im Deutschen auch fur jenes steht (B f.). Die lebenden Di- alekte gebrauchen  je nachdem sie die künftigvergangene Thätigkeit  in Momente des  Eintrittes oder der Vollendung auffassen, das perfective fut. rspve. das praes. der v. pf.  oder das imperfective fut. (Navratil 1856: 91–92) V novejši  strokovni  literaturi  je  izrečenih  precej  kritičnih  pripomb  ravno  o  starocerkvenoslovanski obliki futurum exactum. Křížková ugotavlja, da je to  funkcijo v stcsl. besedilih opravljal dovršni sedanjik. Tako stanje potrjujejo vsi  sodobni južnoslovanski jeziki. Navratilovo delo je vzbudilo pri sodobnikih pozornost in vsa ta vprašanja  so  bila med  slovenskimi  jezikoslovci  nadalje  predmet  obravnav. Navratil  je  teoretično opredelil posamezne funkcije dovršnega sedanjika in se na podlagi  analize slovanskega stanja tudi v slovenščini opredelil za »slovanski« princip  rabe. Seveda ni prezrl dejanskega stanja v  slovenskem  jeziku  in  je  s  svojimi  pripombami  o  neupravičeni  rabi  dovršnega  sedanjika  v  določenih  pozicijah  pripomogel  k  izoblikovanju  normativnega  stališča  do  te  sedanjiške  oblike  v  slovenskem knjižnem jeziku. Šolarjevo raziskovanje časovnih in modalnih oblik Šolarjeva razprava (1858) ni tako teoretičnega značaja. Pri analizi upošteva sa- mo sinhrono knjižno slovenščino in sodobno splošno pogovorno rabo. Gradivo  dopolnjuje in potrjuje Navratilove ugotovitve. Izbral je deskriptivno metodo –  ob klasičnih jezikih in nemščini je raziskoval funkcije časovnih in modalnih  gramatičnih  oblik  ter  njihovo  distribucijo. Mešal  je  formalni,  semantični  in  sintaktični  princip  rabe,  čeprav  je  gradivo  razdelil  v  dva  dela. V  drugem,  sintaktičnem delu  je  pokazal  razporeditev  teh  oblik  v  posledičnih,  vzročnih  in  oziralnih  stavkih  (te  pojmuje  kot  določeno pomensko  celoto),  v  pogojnih,  hipotetičnih časovno-oziralnih in namernih stavkih ter pri premem in odvisnem  govoru. Razprava  je  prinesla  veliko  drobnih  zanimivosti. Vprašanje,  kakšne  so  zakonitosti  rabe  dovršnega  sedanjika  in  dovršne  perifrastične  futuralne  forme oziroma njihova razporeditev v navedenih stavčnih tipih, je bilo gotovo  napredek glede na tedanje stanje jezikoslovne teorije. Tudi Miklošič  je kasneje v svoji  sintaksi  (1869–1874) upošteval Šolarjevo  gradivo, vendar je avtor predstavil premalo sinhronega jezikovnega gradiva, da  bi  prišla  do  izraza  vsa  raznovrstnost,  ki  bi  omogočala  ugotovitev  vseh  zakonitosti rabe dovršnega sedanjika in dovršne perifrastične forme. Načelno  je  sicer  znano,  kako  se  lahko  ti  dve  formi  zamenjujeta  glede  na  semantično  enakovrednost, vendar pa o  izboru ene ali druge  forme odločajo še kontekst  (semantični in sintaktični), tematika in ekspresivnost podajanja. Tako je izbor  ene  ali  druge  forme  podrejen  razmeroma  subjektivnim kriterijem. Vsak,  ki  pripoveduje,  ima  kljub  objektivnim  težnjam  subjektivni  odnos  do  vsebine,  — 134 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen ki  jo  izraža. Sled  tega  se odraža v  izboru  leksikalnih  jezikovnih  sredstev  in  izboru gramatične forme (npr. razni sufiksi pri samostalnikih), stavčnih tipov,  besednega reda in stavčne intonacije. Težko pa je v jeziku najti logične kriterije  za rabo sinonimnih oziroma homonimnih gramatičnih form, kar v veliki meri  velja za izražanje dovršnega futura v slovenščini. Na podlagi  gradiva,  ki  ga  navaja Šolar,  je mogoče  zaključiti,  da  je  dovr- šni  sedanjik najbolj  regularen v namernih odvisnikih. Dovršni  sedanjik  je  v  futuralni  funkciji  izpričan v glavnih  in odvisnih stavkih,  razumljivo, da  je v  odvisnikih pogostejši. Pojavlja se torej predvsem v naslednjih stavčnih tipih: (1)  v pogojnih odvisnikih, kjer je poudarjeno in izraženo dejstvo izvršitve ne glede  na čas (atemporalna funkcija);  (2) v namernih odvisnikih, kjer pripravljenost  oziroma namera vodita  implicite v  futur  in  je  sedanjik v  tej poziciji načelno  zamenljiv s perifrastično formo (dovršno) futura; (3) v časovnih odvisnikih, kjer  časovno pomensko funkcijo dejansko izraža kontekst. V navedenem gradivu je  dovršni sedanjik časovno-gramatično indiferenten, njegove semantične funkcije  zagotavlja predvsem kontekst. Rezultati vseh omenjenih strokovnih prizadevanj, da se na vseh področjih  knjižne dejavnosti (literarna ustvarjalnost, prevodna književnost, novinarstvo)  utrdi in ustali raba dovršnega sedanjika v »slovanskem duhu«, so bili že spre- jeti v normativno slovnico. Tako je Janežič (1863) svojo slovnico, zlasti drugo  izdajo, tudi v tem pogledu izpopolnil na podlagi takratnih novih znanstvenih  dosežkov: Služila  so mi pri  izdelavi  razna veča dela  jezikoznanska,  sosebno Miklošičeva »Ver- gleichende Grammatik  der  slavischen Sprachen«, Metelkovo  »Lehrgebäude  der  slo- venischen Sprache«, Navratilov  »Beitrag  zum Studium des  slavischen Zeitwortes«,  Veberjeva  »Skladnja  ilirskoga  jezika«, Čelakovskega  »Čteni  o  srovnávací mluvnici  slovanské«, Zikmundova »Skladba jazyka českého« itd.; skerbno sem pa tudi porabil  manjše slovniške preiskave o posameznih predelih naše slovnice, raztresene po Novicah in po drugih tipkopisih. (Janežič 1863: 4) Janežič si je pri oblikovanju normativnih stališč slovenskega knjižnega jezika  izhodiščno pomagal s teoretičnimi jezikoslovnimi deli takratne dobe. Vendar je kljub tem prizadevanjem v praktični rabi futuralnih form v slo- venskem časopisju in v prevodni literaturi še nadalje prevladovala zmeda vse  do devetdesetih  let 19.  stoletja. Posredno  je  to povzročil  sam Miklošič, ki  je  menil, da  je perifrastični  futur v  slovenščini germanizem, ni pa podrobnega  razvoja futuralnih form v slovenščini posebej raziskoval. Zlasti ljubitelji jezika  so to trditev zelo ozko pojmovali in v knjižni praksi ponovno delali napake, ki  sta jih v slovenskem knjižnem jeziku dokazovala in preprečevala Miklošič in  Navratil, zato ker so se hoteli  izogniti perifrastičnemu izražanju futura. Širil  se je spet nedovršni sedanjik v neupravičenih pozicijah (v pomenu sedanjega  časa), obenem je postala aktualna  tudi primorska raba, na katero  je opozoril  Navratil. Razumljivo, da so jezikovno ogroženi slovenski Tržačani hoteli, da  se v knjižni  jezik sprejme njihova razporeditev futuralnih gramatičnih form,  — 135 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku ker se ujema z drugimi slovanskimi jeziki. Iz teh razlogov je za praktične je- zikovne potrebe postala nujna ponovna raziskava o upravičenosti ene ali druge  futuralne gramatične forme (dovršne) v slovenskem jeziku. Devetdeseta leta 19. stoletja in Bežkova polemika Ta vprašanja je dokončno razčistil Škrabec – in kar je najbolj zanimivo – na  podlagi  zmotne Miklošičeve  domneve,  da  je  stara  cerkvena  slovanščina  po- znala  formo futurum exactum za  izražanje preddobnosti v prihodnosti  (bom + dovršni particip). Novejša  raziskovanja  te  funkcije  za  perifrastično  formo  bom + dov. particip ne potrjujejo, pravilna pa je Škrabčeva trditev, da je so- dobna perifrastična dovršna futuralna forma v slovenščini mlajša analogična  tvorba,  le  da  je  analogija  prodirala  iz  nedovršne  perifrastične  forme  futura.  Za izražanje dovršenega dejanja v prihodnosti je tudi za prvotno slovenščino  treba predpostavljati predvsem dovršni sedanjik, kot ga izpričujejo tudi nekateri  sodobni slovanski jeziki. Škrabec je v slovenski mlajši, novi analogični formi  futura (pri obeh glagolskih vidih) videl kontinuacijo tako imenovanega staro- cerkvenoslovanskega futura exactum, ki se je v slovenščini razširila na račun  gramatičnega paralelizma (analogično po perifrastični formi za pretekli čas). V devetdesetih  letih 19. stoletja  je spet  izpričano razdobje ostrih polemik  o funkcijah in distribuciji dovršnega sedanjika, ki so končno privedle do po- zitivnega  rezultata  –  do  sodobne  knjižne  norme v  teoriji  in  praksi. Urednik  Ljubljanskega Zvona, Viktor Bežek, je skozi vse leto 1891 objavljal v centralni  literarni reviji tudi svoje Slovniške pogovore polemičnega značaja. Razmišljal  je predvsem o rabi dovršnega sedanjika in njegovih funkcij v knjižnem jeziku.  Luka Pintar je v Zvonu (1890) objavil kritiko monografije Ravnikarjevih Sgodb sv. pisma za mlade ljudi  in  načel  vprašanje  rabe  tujk  oziroma  izposojenk  v  slovenščini,  kar  ga  je  nujno  privedlo  na  »glagolsko  področje«. Ni  se mogel  sprijazniti z derivacijo nekaterih iterativov in je predlagal v takih primerih raje dovršni sedanjik. Kot je razvidno iz Bežkovega odgovora, jo je pojmoval preši- roko. S tem v zvezi je Bežek ponovno pretresel vse te probleme v slovenskem  jezikoslovju na podlagi Miklošičeve sintakse in obenem izražal zelo zanimive  načelne poglede o jeziku sploh. Pintar je trdil, da ima slovenščina prave seda- njike z golim dejanskim pomenom, v teh nam pa služijo tudi »perfektivniki«.  Pintar je očitno mislil na zapisni sedanjik, ki še ni bil upoštevan pri pomenskih  funkcijah  dovršnega  sedanjika  (npr.:  sodnik obsodi krivca). Trdi  namreč,  da  »je ločiti (namreč v slovenščini) sedanjik z durativnim pomenom od sedanjika  z golim faktiškim pomenom in v zadnjem slučaju so tudi perfektivni glagoli  dovoljeni, časih edino pravi«. S tem pa se je Bežek le delno strinjal. Priznava  v slovenščini že ustaljeno rabo efektivnega sedanjika, ki jo kasneje podrobno  razčlenjuje, odločno pa zanikava drugo možnost, češ da bi slovenščina ali sploh  kateri indoevropski jezik, »izimši« morda grščino in nemščino, res kaj vedel o  (pravem) sedanjiku (ne aoristovem) z »golim faktiškim« pomenom: »Bodimo  — 136 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen odkriti  in  ne  skušajmo  izneslovenelo  svoje mišljenje  tajiti  in  je  zakrivati  z  novo izumljenimi slovniškimi kategorijami.« (Bežek 1891: 312) V zvezi z že  ustaljenim dovršnim  sedanjikom v  pomenu  sedanjega  časa  izraža  zanimive  poglede: »Priznavamo, da je raba v pravem ali durativnem sedanjiku nemče- valna; vendar kaj zato? Nemčizna je, toda izmed tistih, s katerimi mora brez  ugovora računati celo knjižna slovenščina«. Ta »okvara« z ozirom na teritorij  nikakor  ni  razširjena  tako  hudo,  kakor  bi morda  kdo mislil  na  prvi  pogled:  »Nemčevalni rabi dovršnikov v pravem sedanjiku je i izvora i središča iskati  na Gorenjskem, preko katerega tudi dan danes ta okvara ne seza daleč.« Tudi  število dovršnikov, ki opravljajo funkcijo pravega sedanjika, se mu zdi skromno.  Navaja jih (dam, podam, svet dam, dovolim, zvem, povem, odpovem se, zapovem, obljubim, opazim, opozorim, poučim, pohvalim, potrdim, poročim, priporočim, naročim, izročim, prisežem, priznam, pridem, razsodim, rečem, zagotovim, sklenem, ukažem) in dodaja: »Kdor bi po L. Pintarju sodil, da smejo prav kakor  v nemščini rabiti vsi dovršniki v pravem sedanjiku, ljuto bi se varal.« (Bežek  1891: 370) Podrobnosti v zvezi z nadaljnjimi problemi tega značaja niso toliko  bistvene,  treba pa je ob tej »kategoriji« pomisliti na dejstvo, da je na sloven- skem bilingvističnem ozemlju verjetno nemški glagolski princip »Akzionsart«  načel slovensko kategorijo glagolskega vida in širša raba te »kategorije« je iz  knjižnega  jezika  izginila po zaslugi pazljivih  jezikoslovcev. Morda  je  tudi  to  razlog, da je šel razvoj futuralne forme v slovenščini po analogični poti (bom + dov. particip), ker taki dovršniki sami na sebi niso izražali prihodnjega časa  (tako je že pri Kopitarju). Bežek je skušal upravičenost rabe teh glagolov pojasniti v duhu »slovanske- ga« občutka. Pravi, da se je nemška raba (predvsem v mlajši dobi) dovršnikov v  pravem sedanjiku začela pri »prefiksovanih durativnikih«, ki so ali goli prevodi  ali pa posnetki nemških izrazov, torej kalki: »Zakaj nedvojbeno je, da so bili  vsi  ti prefiksovani durativniki  iz prva po pravilu dovršni, a kot dovršniki so  se jeli krivo proti duhu slovenščine rabiti v pravem sedanjiku, naposled pa so  se zbok dolgotrajne krive rabe v pravem sedanjiku izpremenili v nedovršnike.« »Durativniki«, oblikovani po nemških glagolih, so: prodam, opazim, opozo- rim, pohvalim, potrdim, poročim, izročim, priznam, pridem, razsodim, zagoto- vim, sklenem. Taka raba se je po analogiji širila, zato Bežek navedene glagole  v  slovenskem vidskem sistemu uvršča med nedovršnike. Sodobno  jezikovno  stanje tega ne potrjuje. Slovenskim pisateljem Bežek priporoča rabo futuralnih  form, ki  je znana  in razširjena na Goriškem ali pa v primerih, ko  je dovršni  sedanjik dovolj točno označen s prislovi ali drugimi leksikalnimi določili, ki  zagotavljajo  njegov  futuralni  pomen. Torej  v  slovenskem  jeziku  priznava  in  priporoča predvsem »kontekstualni« dovršni sedanjik v funkciji futura, glavni  kriterij rabe pa naj bi bila razumljivost konteksta. — 137 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Škrabec o sodobni perifrastični dovršni futuralni obliki v slovenščini Sodobno normativno stališče pa  je dokončno  izoblikoval Škrabec. Leta 1892  je v Cvetju (XI/2, XI/3) dokazoval upravičenost opisne dovršne forme futura v  slovenščini ter ovrgel zmotno Miklošičevo mnenje. Toda zadeva s tem ni bila  končana, ker so tržaški pisatelji zahtevali  in zagovarjali dovršni sedanjik na- mesto perifrastične dovršne forme futura v vsaki poziciji ne glede na kontekst. Leta 1895 je v tržaški Edinosti objavljal svoje članke v obrambo dovršne- ga  sedanjika  kot  regularne  futuralne  gramatične  forme Lamurskij  (Bogdan  Trnovec). Odlikuje ga ganljiva narodna zavest in sploh slovanska zanesenost.  Jasno predstavo  o  ideji  njegove  razpravice,  ki  nikakor  ni  strokovna,  daje  že  sam moto Koseskega: Jezik očistite peg, opilite gladko mu rijo, kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj. Dodaja pa še značilen podnaslov: Odgovor na razpravo V. Bežka, odličnega jezikoslovca (LZ 1891). Že takoj na začetku se »trka na prsi«, češ da »/o/gromna  večina naših književnikov, in zlasti naši časniki, izimši Slovanski svet, Edinost, Soča s Primorcem vred pišo slovenski, ki ni drugo nego nemščina slovenskimi  besedami pokrita«. Med drugim napada tudi knjižno rabo futuralne forme: Najkosmatši  greh,  da  nam  rabi  v  izražanje  bodočega  dejanja  a)  ali  nedovršnik  brez  pomožnega glagola biti b) ali pa dovršnik s pomožnim glagolom biti. Nadalje prikazuje  stanje futuralnih form tudi v nekaterih literarnih delih posameznih avtorjev – iz drugih  slovanskih jezikov. (Lamurskij 1895) Ob to nestrokovno razpravljanje se je hudomušno spotaknil že Bežek v Zvonu (1896: 252). Zavrnil je predvsem »statične« jezikoslovne nazore Lamurskega,  ki si  je predstavljal staroslovensko ali  staroslovansko  jezikovno dobo kot za- konito, normativno, nedotakljivo, od katere bi pomenil greh vsak odstop, ali  celo individualni jezikovni razvoj: Mi smo, v soglasju s H. Pavlom, te misli, da so živi jeziki liki živalstvo in rastlinstvo  v vednem  razvitku, v nepretrganem  izpreminjanju  in  razcepljanju, proti  kateremu  je  knjižni  jezik samo umetno, dasi potrebno sredstvo kot splošno občilo celega naroda.  (Bežek 1896: 252) Te misli so zelo značilne, ker je takoj jasno, kam Bežek meri. Kot je razvidno  iz  njegove  kasnejše  izjave,  ga  je Škrabec  v Cvetju (Bom!… 1892 XI/1,  2,  3)  prepričal  o  upravičenosti  perifrastične  dovršne  forme  futura  v  slovenskem  knjižnem  jeziku,  zato  je Škrabčeve ugotovitve  sprejel  in  jih  v  reviji  popula- riziral. Razumljivo  je,  da  je  s  tem Škrabčevo  stališče  zmagalo.  Jezikoslovni  nazori narodnjakov niso vzdržali strokovne razprave, Bežek pa je zato ironično  posnemal tudi slog Lamurskega: — 138 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen Toda celo smešno je, da so nekateri Slovenci rojeni v krajih presrečnih, kjer se še ne  bombikuje,  strašno ponosni na svoje prirojeno  jim »nebombikanje«  ter pomilujejo  in  zaničujejo one svoje nesrečne brate na Kranjskem in Štajerskem, katere je že do kosti  oglodal bombikovalni črv (bombyx carniolie). (Bežek 1896) Slovenska  javnost  je  polemiko  živahno  spremljala,  kot  je  navada  ob  vsaki  pravopisni reformi. Bežek je bil jasen: Tudi križarske vojske proti rabi historičnega sedanjika v živahni pripovedi ne odobruje- mo docela in popolnoma pritrjujemo dokazilom o. Škrabca (na mestu rečenem), češ da  v živahnem pripovedovanju izvrstno služi kratki sedanjik namesto nevkretne zložene  oblike preteklega časa […] (Bežek 1896) Nasprotuje pa rabi dovršnega sedanjika v pomenu pravega perfekta in pravi: To  ti  je grd  in preprostega Slovenca ušesom celo neumeven germanizem (npr.:  jedva pričeto knjižno delo prestane naenkrat. Zlasti so prežali na knjige protestantske. Pridno se zbirajo in sežigajo; še celo nedolžnim se ne prizanaša itd.). V takih primerih bi bil  seveda edino pravilen pretekli čas. (Bežek 1896) Tako je iz Bežkovega razsodnega ravnanja razumljivo, da je Ljubljanski Zvon res v tem pogledu reprezentiral sistem, značilen za osrednjeslovenski jezikovni  razvoj. Urednik je v reviji realiziral normo, ki je bila rezultat znanstvenih do- sežkov tiste dobe, in sta jo oblikovala predvsem dva kriterija. Logično-formalni  kriterij jo je usmerjal v zgodovino jezika, v staro cerkveno slovanščino (odmev  Miklošičeve »panonske teorije«), panslavistična nacionalno-politična ideja pa  v slovanjenje. Obe skrajnosti, ki sta se skušali uveljaviti, pa sta bili obsojeni  na propad, saj je bila tradicija knjižnega jezika na podlagi dveh osrednjih slo- venskih dialektov tudi takrat prestižna. Škrabčeva razprava Pobomkajmo se malo še enkrat Strokovno  je Lamurskemu o  futuru  še  posebej  odgovoril  Škrabec  v Cvetju, in sicer v razpravi Pobomkajmo se malo še enkrat,  kjer  ponovno  dokazuje  zmotno Miklošičevo  trditev,  ki  je  povzročila  preplah med  zavednimi  narod- njaki. Lamurskij  je  v  zvezi  s  tem objavil  v Edinosti svoj  zagovor  (1896),  ki  je posnetek vseh razpravljanj Škrabca in Bežka, obenem pa navaja definicije  o  rabi  dovršnega  sedanjika  oziroma  futura  večine  slovenskih  in  slovanskih  slovničarjev.  Toda  važnejša  je  izjava,  ki  dokazuje,  da  gre  v  teh  polemikah  za dve načelni stališči o slovenskem knjižnem jeziku, namreč za politično in  strokovno, znanstveno. Razumljivo, da sta bila Bežek in Škrabec nasprotnika  misli o skupnem slovanskem knjižnem jeziku, ker sta poznala slovenski knjižni  razvoj in pri normiranju izhajala iz domačega jezikovnega gradiva. Lamurskij  pa se je skliceval na avtoriteto nasprotnega mnenja, na Hostnika, s katerim je  Škrabec kasneje prav žolčno polemiziral: — 139 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Iz naroda, iz žive naše govorice zbirajmo, tako pravi Slavjanski naš Martin Matvejevič  Hostnik, le one besede, ki so obče vsem, ali vsaj gromadnej večini slovanskih plemen;  opuščajmo pa vse one, ki pomenjajo čisto kaj druzega v druzih slovanskih jezikih in  tako, ne da bi čutili, bližali se bomo drug drugemu postepeno bolj in bolj. (Lamurskij  1896: 11–12) Bežek je to stališče takoj zavrnil in poudaril, da se »upiramo načinu, po kate- rem naj bi se po g. Lamurskega misli zvršilo zbližanje slovanskih narodov ali  bolje njihovih knjižnih  jezikov«. Zavrača  tudi misel o dveh  jezikih  (en  jezik  za preprost narod, drugi za »razumništvo«, kot  se  je Lamurskij zaradi  svoje  rabe zagovarjal) za Slovence: No, ta bi pa bila lepa! Že itak smo preveč vsaksebi razumništvo in preprosti narod po  visokih pregradah, po katerih nas žalibog razkraja obstoječi socialni ustroj, a mi naj  bi še sami pospeševali to razkrojitev z umetnim razlikovanjem v skladnji in spregi, ki  bodi druga narodu, druga razumništvu?! Ne,  trikrat ne! Jezik je Slovencem, ki so že  tako prehudo  razcepljeni,  edina edinstvena vez  in  tudi  razumništvu naj  služi  le  živa  govorica kot prava in jedinstveno pristna in dostoverna slovnica. (Bežek 1896) Iz tega je razvidno, kako načelne probleme je sprožilo vprašanje rabe slovenskih  futuralnih  form, ki ni bila na vsem slovenskem ozemlju enotna. Na obrobne  jezikovne posebnosti je bila torej delno oprta koncepcija o skupnem slovanskem  knjižnem  jeziku  in  tako  so  seveda  razumljive  še nadaljnje Škrabčeve žolčne  polemike  in  prizadevanja,  da  bi  dokazal  upravičenost  dovršne  perifrastične  forme futura na podlagi slovenskega jezikovnega razvoja, na podlagi slovenske  pismene tradicije in sinhroničnega stanja. Prav ta Škrabčeva, za slovenski in- dividualni knjižni jezik tako važna prizadevanja, so ostala v zgodovini knjižne  norme razmeroma neopažena in neocenjena. Kaj je Škrabec dognal novega o  razvoju in funkcijah futuralnih form v slovenskem knjižnem jeziku? Sodobno  normativno stališče o rabi futuralnih form pravi, da futur izražata perifrastični  formi obeh glagolskih vidov ter dovršni sedanjik, kadar gre za dovršeno deja- nje. Dovršeno dejanje v prihodnosti izražata torej dve možnosti, ki sta načelno  zamenljivi. To stališče je postavil že Škrabec v polemičnih razpravah v Cvetju.  Iz njegovih  razprav  je  razvidno, da  sta bili gramatični  formi  futura  le delno  pravilno razloženi. Na podlagi analize historičnega in sodobnega jezikovnega  gradiva je Škrabec ovrgel napačno Miklošičevo trditev, da je forma bom + par- ticip II (obeh glagolskih vidov) v slovenščini germanizem. Bomkarska pravda  med Škrabcem  in Edinostjo v Trstu  (v Ljubljanskem Zvonu je vanjo posegal Bežek) je trajala šest let. Zmagal je Škrabec in usmeril normo v knjižnem jeziku,  kot se realizira še danes v slovnici  in delno v  jezikovni praksi. Lamurskij  je  hotel, da se v knjižni jezik dosledno uvede dovršni sedanjik v funkciji futura,  ker  je  to  značilnost Beneških  Slovencev,  Prekmurcev  in  drugih  slovanskih  jezikov. S tem je napravil več škode kot koristi, tako mu očita Škrabec, ker je  ljudi postalo strah »germanskega bomkanja« in se je dovršni sedanjik v pomenu  pravega sedanjega časa ponovno začel širiti – kar pa je v resnici germanizem.  Škrabec pa se upravičeno bori tudi za »prastarino, nekdaj občeslovenski dovršni  — 140 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen bodočnik (futurum exactum) in ne bi radi, da bi nam ga popolnoma izpodrinili  goriški in teržaški pisatelji se surogatom, brezčasnim doveršnikom, češ ker ga  oni več nimajo in mnogi drugi Sloveni zdaj tudi ne« (Cvetje XV/2). Škrabec  nikakor  ni  nasprotnik  »neoboroženega  doveršnika«  v  pomenu  dovršenega dejanja v prihodnosti (futur II). Celo priporočal ga je, in sicer »se  stilističnega stališča – kjer se da, rajši rabiti kratki lepoglasni sedanjik (aorist),  kaker pa ne vedno prijetni prihodnjik ali to le, kjer se da, ne da bi jasnost iz- ražanja trpela in zaradi spremembe.« Priporoča ga torej iz estetskih razlogov,  kolikor  to dopušča  razumljivost  teksta. Perifrastična dovršna  forma pa  je na  slovenskih tleh upravičena, ker je izpričana v vseh tekstih od Trubarja dalje in  tudi v slovanskih jezikih. To je, pravi Škrabec, futurum exactum, ki je zrasel na  domačih tleh in se je v slovenščini razširil tudi na nedovršne glagole (obratno);  je nekaj posebnega, česar nimajo drugi jeziki in že zato se ni moglo delati po  tujih zgledih (nemška tvorba je drugačna: werden + infinitiv): Ako se je moglo reči v pervotni slovenščini jesmь dałь in beahь dałь, se je moglo reči  z enako pravico bǫdǫ dałь  (futuralno  perifrastično  dovršno  formo  razlaga  torej  po  analogiji forme za dovršni pretekli čas). Doveršni sedanjik pa sam na sebi ni bodočnik,  naj se še tolikokrat rabi zanj. To so Južni Slovani pokazali menda zadosti jasno, ker ga  vsi (bodočnik) opisujejo pri doveršnikih in nedoveršnikih (Kad budete mislili, da ste  mirni i sigurni, ugrabiće vas iznenada smrt). (Škrabec XI/2) Iz  teh  Škrabčecih  ugotovitev,  ki  jih  v  sodobnem  času  novejša  raziskovanja  večinoma potrjujejo, je razvidno, da je Škrabec dobro razlikoval vidsko in vid- sko-časovno funkcijo dovršnega sedanjika in samo časovnopomensko funkcijo  dovršne  in  nedovršne  perifrastične  forme  futura. Obe  ti možnosti  podrobno  analizira,  upošteva  tudi  kajkavščino  in  zaključuje,  da  je  dovršni  sedanjik  v  slovenskem knjižnem  jeziku  praviloma  v  kondicionalnih  in  kondicionalno- -temporalnih stavkih (Če se na glavo postaviš, jaz ti ne dovolim tega! Jaz se ne vdam, dokler me ne prepričate z dokazi.), pa  še v  teh primerih bi bilo  treba rabiti pravi prihodnjik, ako smo prepričani, da se bo kondicija izpolnila  (Kukavica skliče nas na planino, ko zemljo odel bo mili rožni cvet in pomlad zbudila studence spet). Osnovno funkcijo dovršnega sedanjika vidi samo še v  pomenu pravega aorista, v primerih tipa Kaplja izvotli kamen, ne ko dvakrat kane, temveč ko dostikrat in v pomenu efektivnega sedanjika: kupim, obljubim, pohvalim, priporočim se. Tudi tovrstne primere je sicer obsodil kot germanizme  oziroma latinizme, vendar se je vdal zaradi logike, ker tega pomena ni mogoče  v jeziku drugače izraziti z nedovršnikom. V vseh Škrabčevih razpravah o teh vprašanjih je vidno formalno-logično iz- hodišče, ki ga je uveljavljal pri oblikovanju slovenske knjižne norme. Na po dlagi  analize  zgodovinskega  in  sodobnega  jezikovnega gradiva  je  postavil  trditev,  da »doveršni sedanjik – sam na sebi ne označa bodočnika v gromadnej večini  Slovencev«  (torej  ni  enakopravna  gramatična  forma)  in  da  »trajno  bomkajo  vsi Slovenci razen napol pomadžarjenih Prekmurcev in izgubljenih Beneških  Slovencev!« Pri takratnem stanju jezikoslovne znanosti še ni mogel pomisliti,  — 141 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku da gre za periferne arhaizme, ki kažejo na zvezo z zahodnoslovansko jezikovno  skupino, centralni slovenski dialekti pa izpričujejo mlajši analogični razvoj. Škrabec v slovenskem jeziku ni prezrl še ene možnosti. Namreč tudi nedo- vršni sedanjik je izpričan v futuralnem pomenu tako v slovenščini kot tudi v  drugih slovanskih jezikih: V  zvezi  z  besedo,  ki  natančneje  določuje  čas  v  prihodnjosti,  se  nedoveršni  sedanjik  zadosti pogostoma sliši namesto prihodnjika tudi od ljudi, ki jim nemščina nič ne meša  govorjenja: Jutri kosimo, žanjemo itd. Jaz v takih primerih ne čutim germanizma, kako  daleč pa bi smela ta raba, ne gre, mislim določevati tolikajn gramatiki koliker stilistiki.  (Škrabec XVI/11) Njegovo stališče je v tem primeru še manj kritično, kot stališče sodobne nor- mativne slovnice, ki to možnost za izražanje futura prepoveduje. Lamurskemu pa, ki je menil, da so z njegovim delom »našemu bomkanju  podsečene nje korenike in presečene so mu vse koreninčice«, Škrabec odgo- varja, »da bodo naši Slovenci še bomkali in bomkali, kaker zdaj bomkajo, ko  bodo naju obeh kosti že davno strohnele!« Škrabec v  tej  zvezi ni obravnaval  še drugih problemov, ki  so povezani  z  izražanjem futura v slovenščini. Ni upošteval modalnih zvez, celo ne imam + infinitiv, ki  jo sam uporablja. Zveza bom + particip je nadomestila staro ne- rodno opisovanje »kosti hote, načno ali imajo trohneti«, obravnaval pa je vse  probleme dovršnega sedanjika, ki jih je bilo treba rešiti v knjižni normi. Da pa  je bilo že samo v pogledu rabe gramatičnih futuralnih form v nekaterih dialek- tih stanje drugačno, pričajo Goričani  in Tržačani, ki so se upirali  formi bom + dov. particip delno zaradi zmotne Miklošičeve  trditve, da  je germanizem,  predvsem pa zato, ker je v svojem govornem območju niso imeli. Iz Škrabčevih  prizadevanj je razvidno, kako je bilo zaradi močne dialektološke razčlenjenosti  slovenskega jezika težko oblikovati skupno knjižno normo tako v teoriji kot v  praksi. Posamezni dialektološki futuralno-modalni sistemi, ki so rezultat raz- ličnega prvotnega izbora danih možnosti v jezikovni diahroniji, si nasprotujejo.  Razumljivo je torej, da je bilo stanje pred Škrabcem precej zamotano, ker se  je v tekstih realizirala individualna raba, ki je še posebno v starejših razdobjih  (npr. Števan Küzmič, ValentinVodnik, Matevž Ravnikar, Peter Dajnko, Anton  Martin Slomšek) izrazito dialektična. Tudi sodobno (normativno) stanje v knjiž- nem jeziku je le navidezno enotno, kar ne bo v nasprotju s Škrabcem, ki je s  svojo polemiko hotel doseči dvoje: (1) dokazati morfologizacijo sintagme bom + nedov. in dov. particip (tip bom pisal – bom napisal) v slovenskem jeziku  in  jo  normativno upravičiti;  (2)  ustaviti  rabo dovršnega  sedanjika  v  pomenu  pravega sedanjega in preteklega časa (tip že pridem v pomenu že prihajam in tip: Stritar obračuna z nasprotniki v pomenu je obračunal oziroma obračunava),  ki se je dejansko širila v slabih prevodih iz nemščine. — 142 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen Razvoj futuralno-modalnih oblik Iz  dosedanjih  razprav  o  rabi  futuralne  oblike  v  slovenščini  je  razvidno,  da  celotna obsežna problematika futuralno-modalnih izraznih možnosti še ni bila  obravnavana. Potrebno je prikazati in pojasniti razvoj oziroma sistem opozicij  futuralno-modalnih  oblik  v  zgodovinskem  razvoju  knjižne  slovenščine. Ne- enotnost rabe v starejših knjižnih tekstih tako obravnavo nakazuje in dokazuje,  da so tudi v zvezi z omenjenimi oblikami po dialektih nastajali sistemi kot pri  drugih glasoslovnih in morfoloških pojavih. Določena sprememba v sistemu modalnih sintagem (npr. prehod sintagme  imam + infinitiv  v perifrastično konstrukcijo:  imam + iti > bom šel;  prehod  sintagme hočo + infinitiv v perifrastično konstrukcijo: hočo ti dati > dal ti bom)  je  izzvala  spremembo v  celotnem  sistemu  in  vplivala  na  razporeditev  drugih  futuralno-modalnih  izraznih možnosti  v  stavku. Prav  zato  je  treba  z  morfološkega vidika vsa ta sredstva raziskovati v širšem stavčnem kontekstu. Šele  tako  je mogoče  zasledovati  in  pojasnjevati  distribucijo  in  delno  tu- di  spremembo  funkcij  vseh  futuralno-modalnih možnosti,  ki  se  odvisno  od  frekvence v posameznih  tekstih spreminja. Teksti v zgodovinskem knjižnem  razvoju po svoji tematiki in stilni plasti niso enotni; kot gradivo služijo nabož- na literatura, zapiski uradniškega jezika in kasneje zapisana ljudska tvornost.  Stilnim momentom se pridružuje še neprestano prisoten teritorialno-jezikovni  vidik,  saj  starejši pisci niso vsi pripadali osrednjemu knjižnemu žarišču,  če- prav so se večinoma trudili, da bi pisali, »kakor je na krajnskem v navadi«. V  posameznih podrobnostih so prihajale do izraza njihove lokalne značilnosti. Bistven  preobrat  v  futuralno-modalnem  sistemu  je  izpričan  v  dobi  raz- svetljenstva ob koncu 18.  stoletja, ko se začne oblikovati  slovenska posvetna  književnost,  tj.  utilitarna  in  umetniška  proza,  poezija  in  dramatika. Vse  te  nove zvrsti okrepijo sinhronično jezikovno »infiltracijo«. Prihaja do izmenjave  arhaičnega besedja in do izmenjave arhaičnih gramatičnih oblik. Dialog izka- zuje v pogledu rabe futuralno-modalnih sredstev zanimivosti, ki so značilne  za pogovorni, konsituacijski način izražanja, v pesniškem jeziku pa o izboru  futuralne gramatične forme (posebno v zvezi z oblikovnimi sinonimi) odločajo  tudi zakonitosti verza. Predvsem je zanimiva sorodnost rabe modalnih sinta- gem pri  avtorjih 16.  in 18.  stoletja,  raba 17.  stoletja  pa  je  presenetljivo blizu  današnjemu knjižnemu stanju. Posamezne kategorije, ki jih je treba pri analizi futuralno-modalnega sistema  upoštevati, so razmeroma številne in obsegajo celotno modalno in temporalno  pomensko-oblikovno območje. Pri vsaki možnosti je treba upoštevati osnovno  pomensko funkcijo, ki izhaja iz gramatične oblike same na sebi, njeno kontek- stualno pomensko vrednost in sintaktično funkcijo. — 143 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Sklep Široka sintaktična uporabnost, v stavkih so možne najrazličnejše kombinacije  futuralno-modalnih možnosti, zahteva obravnavo teh vprašanj po naslednjem  hierarhičnem vidiku: (1) Futuralna gramatična forma: (a) perifrastična oblika bom + nedov. particip II (tip: bom pisal); (b) perifrastična oblika bom + dov. part. II (tip: bom napisal);  (c) pasivni futur bom + part. pas. (tip: bom pohvaljen); (d) futuralne nominalne  zveze (tip: bo zdravnik; bo dober; bo moj; bo prvi; bo veselo; bo veselje itd.). Razporeditev navedenih možnosti v stavku vpliva na razporeditev dovršnega  sedanjika; to je kategorija, ki glede na izražanje futura v slovenskem jezikovnem  razvoju ne kaže niti časovno niti teritorialno enakih rezultatov. Ob leksikalnem  in sintaktičnem kontekstu je treba razčleniti vse njegove semantične funkcije. (2) Dovršni sedanjik: (a) dovršni in nedovršni sedanjik – futur (prisoten adver- bialni kontekst: jutri kosimo, nocoj grem, kmalu odpotujem, drevi pridem itd.);  (b) dovršni sedanjik – futur (sintaktični kontekst: imperativ, pogojni in časovni  odvisni stavki, npr.: pridi in dobiš; počakaj, da napišem; če prideš, ti napišem;  ko končaš, se dobimo; ko boš videl, mi poveš itd.); (c) efektivni sedanjik (tip:  to ti obljubim;  temu se odpovem itd.); (d) zapisni sedanjik (tip: sodnik obsodi krivca; Nesrečni Absalon se spunta zoper očeta, pa Davidova vojska ga zmaga (Novice 1858)); (e) namerni sedanjik (tip: segel je po palico, da jo zažene; knjigo ti že posodim, dam ne itd.); (f) možnostni sedanjik (tip: Kdo vrže ta kamen čez vodo?);  (g)  izkustveni  sedanjik  (tip:  zrela hruška sama pade;  kaplja izvotli kamen ne ko enkrat kane, ampak tisočkrat itd.); (h) pripovedni sedanjik (tip:  Po nebu priplava ptičica, neznana drobna pevčica; Matjaž jo ugleda, ostrmi, mu trikrat šotor obleti, na zlatem jabku obsedi, zažvrgoli, zagostoli). Podrobna analiza dovršnega sedanjika pokaže njegovo samostojno oziroma  nesamostojno  (gramatikalno)  futuralno  funkcijo,  kar  je  važno glede  na  dru- ge  slovanske  jezike. V nekaterih  starejših  tekstih,  kakor  še  tudi  v  zahodnih  slovenskih  narečjih,  se  pojavlja  dovršni  sedanjik  kot  eksplicitna  gramatična  forma za izražanje dovršene prihodnosti. v zgodovinskih tekstih in v sodobni  knjižni normi pa večinoma nastopa kot stilsko označena varianta perifrastične  oblike bom + dov. part. I (pridem : bom prišel) ter izraža vse zgoraj navedene  pomenske funkcije. Prav  tako podrobna analiza pomenskih  in  sintaktičnih  funkcij  je nujna v  pomenskem območju modalnosti. Modalne  zveze  izpričujejo  v  slovenskem  diahroničnem razvoju zanimive pomenske premike, ki so bili odvisni od osnov- ne ustalitve  futuralnih gramatičnih oblik. V knjižnem jeziku se  je dokončno  izkristaliziral modalni pomenski odtenek. (3) Modalne  in  druge  infinitivne  sintagme:  (a)  leksikalna  sintagma  imam + infinitiv – futur (tip: satu is nih sadou imate nee sposnati;  Trubar, Novi  — 144 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen Testament: 25); (b) leksikalna sintagma imam + infinitiv – nujnost (tip: Nima biti kdo drugi, kakor učenik, saj ima danes priti); (c) leksikalna sintagma hočem + infinitiv – futur (tip: medve ga hočva plačat; Jest hozho tebi dosti reue dati kadar bosh nosezha; Trubar, Chatehismus: 13); (d) leksikalna sintagma hočem + infinitiv – hotenje (tip: vse hoče sam napraviti; kaj se hoče;  treba je samo hoteti itd.); (e) leksikalna sintagma moram + infinitiv – nujnost (tip: moraš mi pomagati; tako mora biti; moram ti nekaj povedati itd.); (f) leksikalna sintagma  morem + infinitiv – možnost  (tip: kaj mi more?; Kako moreš vedno v knjige gledati!);  (g)  kontekstualne  infinitivne  zveze  oziroma  nestalne  infinitivne  zveze s pomenskimi odtenki: ‘nujnost’ (treba je delati), ‘namera’ (nameravam delati),  ‘želja’  (želim počivati),  ‘možnost’  (lahko je govoriti)  in  ‘dopustnost’  (smem prositi?); (h) stilistične posebnosti (izpad infinitiva, npr. tip: žal mi je, da ne morem z vami v mesto…). Tako obsežna analiza jezikovnega gradiva od 16. do 19. stoletja nam v okviru  razvoja v drugih slovanskih jezikih posreduje jasnejšo sliko o individualnem  razvoju  futuralne  gramatične  forme  in  drugih modalnih možnosti  v  knjižni  slovenščini. LITERATURA Viktor BEŽEK, 1891: Slovniški  razgovori. Ljubljanski zvon 11/1. Dostop 31. 8. 2021  na https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-87VUWMDN/f0563ba2-d824-4e2c- 8902-0313b6aa94e1/PDF. Ožbalt GUTSMAN,  1777: Windische Sprachlehre. Klagenfurt:  gedruckt  bey  Ignaz  Aloys Kleinmayer. Anton  JANEŽIČ, 1863: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. V Celovcu:  J.  Leon. Eleonora KERNEC, 1933: Levstikov odnos do Kopitarja  in Vuka. Levstikov zbornik.  Ur. Janez Logar, Anton Ocvirk. Ljubljana: Slavistični klub na Univerzi. 353–362. Jernej KOPITAR,  1808: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach: bey Wilhelm Heinrich Korn. Helena KŘÍŽKOVÁ,  1960: Vývoj opisného futura v jazycích slovankých, zvláště v ruštině. Praha: Státní pedagogické nakladatelství. Matej Andrejevič LAMURSKIJ (= Bogdan Ternovec), 1895: Čuvajmo svoje prastarine.  Trst: Dolenčeva tiskarna. – –, 1896: V izjasnenje in utrjenje. Trst. Franc MIKLOŠIČ, 1856: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Formen- lehre. Wien: W. Braumüller. Franc METELKO,  1825: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen: nach dem Lehrgebäude der böhm. Spra- che des Hrn. Abbé Dobrowsky / von Franz Seraph. Metelko. Laibach:  gedruckt  bey  Leopold Eger. — 145 — Ugotovitve slovenskih jezikoslovcev o gramatični formi futura v slovenskem jeziku Ivan NAVRATIL, 1856: Beitrag zum Studium des slavischen Zeitwortes aller Dialekt.  Wien: Mechitharisten-Congreg.-Buchdruckerei. Stanislav  ŠKRABEC,  1892–1898: Bom.  Pobomkajmo  se malo  še  enkrat.  Futurum  exactum, aoristus gnomicus, alia. V odgovor gosp. M. M. Hostniku v Moskvi. Odgovor  na odgovor na odgovor. Boj z učeno senco. Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. Ur. p. Stanislav  Škrabec. V Gorici: E. Ozimek. – –, 1896: Cvetje z vrtov sv. Frančiška. XV, 2. in 4. zvezek. Janez ŠOLAR,  1858: Die Tempora und modi in Slovenischen mit Rüksicht auf das Deutche und die classischen Sprachen. Görz: s. n. Valentin VODNIK, 1811: Pismenost ali Gramatika sa perve Shole. V’Lublani: natisnil  Leopold Eger; na prodaj v’sholah. FINDINGS OF SLOVENE LINGUISTS ON THE GRAMMATICAL FORM OF  THE FUTURE TENSE IN THE SLOVENE LANGUAGE Slovenian linguists (first Valentin Vodnik, then Jernej Kopitar and later Franc Miklošič,  and also Franc Metelko, Ivan Navratil, Janez Šolar, Anton Janežič, Stanislav Škrabec,  Viktor Bežek) did not comprehensively address the question regarding futural and modal  expressive possibilities of the Slovene language – the use in earlier literary texts is also  inconsistent, and individual Slovene dialects do not have the same systemic solutions. The  findings of linguists show that it is necessary to show the development of non-uniform  use and to explain the system of oppositions to futural and modal forms in the historical  development of literary Slovene language. The grammatical form, its syntactic functions  and intertextual semantic values must be taken into account. The future tense consists of the compound verb form (1) of an auxiliary verb and the  descriptive participle: (1.1) bom + imperfect descriptive participle (bom pisal), (1.2) bom + perfect descriptive participle (bom napisal), (2) passive form of the future tense: bom + passive participle with -n/-t (bom pohvaljen), (3) future nominal phrases bo zdravnik, bo dober, bo moj, bo prvi, bo veselo, bo veselje etc.). The perfect present has several semantic functions, namely the future is expressed with (4) perfect and imperfect pre- sent in an adverbial phrase ( jutri kosimo, nocoj grem, kmalu odpotujem, drevi pridem etc.),  (5) perfect present  tense  in a syntactic mood  in  the  imperative, conditional, and  temporal dependent clausepridi in dobiš; počakaj, da napišem; če prideš, ti napišem; ko končaš, se dobimo; ko boš videl, mi poveš etc.), (6) action present tense (to ti oblju- bim, temu se odpovem  etc.),  (7)  recording  present  tense  (type:  sodnik obsodi krivca; nesrečni Absalon se spunta zoper očeta, pa Davidova vojska ga zmaga, (8) intentional  present tense (segel je po palico, da jo zažene; knjigo ti že posodim, dam ne etc.),  (9)  possibility present tense (kdo vrže ta kamen čez vodo?), (10) experiential present tense  (zrela hruška sama pade; kaplja izvotli kamen ne ko enkrat kane, ampak tisočkrat etc.);  (11) narrative present tense (po nebu priplava ptičica, neznana drobna pevčica; Matjaž jo ugleda, ostrmi, mu trikrat šotor obleti, na zlatem jabku obsedi, zažvrgoli, zagostoli)  (12) a stylistic version of the descriptive form bom + perfect descriptive participle with  -l (pridem : bom prišel). Modal and other  indefinite conjunctions are:  (13)  the  phrase imam +  indefinite – future (satu is nih sadou imate nee sposnati; Trubar Novi Testament, p. 25), (14) phrase imam + indefinite – necessity (nima biti kdo drugi, kakor učenik, saj ima danes priti); (15) phrase hočem + infinitive – future (medve ga hočva — 146 — Slavia Centralis 2/2021 Martina Orožen plačat; jest hozho tebi dosti reue dati kadar bosh nosezha; Trubar Chatechismus, p. 13),  (16) phrase hočem + infinitive – wanting (vse hoče sam napraviti; kaj se hoče; treba je samo hoteti etc.); (17) phrase moram + infinitive – necessity (moraš mi pomagati; tako mora biti; moram ti nekaj povedati etc.); (18) phrase morem + infinitive – possibility (kaj mi more? kako moreš vedno v knjige gledati!), (19) intertextual indefinite conjunctions  and non-permanent indefinite conjunctions with semantic nuances ‘necessity’ (treba je delati),  ‘intention’  (nameravam delati),  ‘wish’  (želim počivati),  ‘possibility’  (lahko je govoriti) and ‘permissibility’ (smem prositi?), (20) stylistic exceptions (omission of the  indefinite, e.g. žal mi je, da ne morem z vami v mesto).