JANEZ DOLENC Dr. Gregor Krek na vrhuncu svojega ustvarjanja kot redni profesor na Graški univerzi Dr. Gregor Krek piše Miklošiču iz Gradca 12. januarja 1875 zaskrbljeno pismo. Opravičuje se, cla se za poslane Miklošičeve knjige še ni zahvalil. Želel je to storiti osebno, saj je pričakoval, cla bo imenovan za ordinarija (rednega profesorja) še pred koncem leta 1874 in takrat bi prišel na Dunaj. Imenovanje naj bi mu bilo obljubljeno za poletje 1874. zato je tudi povabili > na zagrebško univerzo odklonil. Vložil je več urgenc na ministrstvo, a brez uspeha. Ker se zadeva vleče že eno leto, je slabe volje. Priporoča se Miklošiču, da bi še on interveniral na ministrstvu. Šele IS. maja je prišel z Dunaja dekret št. 7123, ki postavlja dr. Kreka za ordinari ja na graški slavistiki. Letna plača se mu poviša na 1800 goldinarjev in zraven dobi še poseben dodatek 480 goldinarjev. Dol žan je pa vsak teden 5 ur predavati iz svoje stroke, vsak tretji semester pa mora imeti še dodatna specialna predavanja. Dober mesec dni po tem imenovanju, 27. junija 1875, se mu je rodil drugi sin, Gojmir. ki je kasneje postal pomemben pravnik in je sodeloval pri polaganju temeljev ljubljanske univerze. Tako je iz revnega bajtarskega otroka iz odmaknjene gorske vasice postal s svojo pridnostjo in sposobnostjo že v starosti Dekret ministrstva za kulturo in šolstvo na Dunaju 15. maja 1875. da Gregor Krek napreduje v rednega profesorja 77 LOŠKI RAZGLEDI 50 35 let redni profesor univerze, z objavo svojega znanstvenega dela pa mednarodno priznan učenjak. Na družbeni lestvici meščanske družbe je dosegel vrh, imel je lepo in izobraženo soprogo in dva sinova. Usoda, ki ga je tako tepla v mladosti, mu je sedaj postala izredno naklonjena. V zimskem semestru 1875 76 je predaval staro cerkveno slovanščino in starejša obdobja slovanske književnosti. Za novo leto 1876 je voščil prijatelju Cimpermanu in se zahvalil za njegove dobre želje ter dodal: »Akopo naključju z mojo nekdanjo gospodi)! jo goi 'orite, sporočite ji. da bode gotoi 'o dobila od mene žel/eno fotograf)jo, a mahoma njeni želji ne morem ustreči, saj so mi vse fotografije pošle. Precej ko se dam zopet poobraziti. dobi tudi ona eno fotografijo. Ona je bila redno skrbna in rad se spominjam onih časov, ko sem na Poljanah v podstrešni prijazni izbici marljivo študiral in zraven buden marsikaj potrebnega in nepotrebnega sanjal. Tudi v bolezni, sila nevarni, ki me je bila zadela pomladi 1860. mi je bila post režiji va in skrbela, da je bilo moje stanje laže. jaz marljivo rijem po starih knjigah in knjižurah. Delo je v marsikakem oziru hvaležno, zasledi se tu in tam kaj zanimivega, kar trud v izobilji poplača in k uadalj- nemn delovanju spodbuja. Kvarje samo. da pri tem druge stvari zanemarjam, osobito pa novejše slovansko lepoznansko slovstvo. Vendar porabljam letošnje počitnice za to. da prebiram, kar je v omenjenem oziru doneslo leto. Prečita! sem češke časopise I.umir in Svetozor. zdaj sem pri hrvatskem Viencn in v kakih treh dneh pride naša Zora na vrsto in drugi enaki slovanski časopisi zaporedoma. Ob vsem delam precej natančne kritične in estetične opazke in vlegne se v nekterili letih gradivo vendar tako razrasti, da se bode dala spisati mala knjiga o sočasni sloi rtuski beletrisliki.« Zima pa mu je prinesla mnogo težav. 18. marca 1876 toži Cimpermanu v pismu: «... Nismo bili nič kaj zdravi in ravno isto slišim iz svojega rojstnega kraja od svojih. Pomagam jim. kolikor morem, da jim olajšam trpljenje, tako očetu Jerneju kot bratu Jožetu, kise je ves mesec januar v Ljubljani zdravil. Včeraj sem moral kuharico izročiti bolnišnici, ker je čisto obnemogla. Vidite tedaj, da mi letošnja zima ne bode ostala v dobrem spominu. V nekaj dneh bodem končal svoja predavanja in potem uajbrže odpotoval v Dalmacijo za dva tedna, če ne pride kaj vmes. Delal bi rad za svoj drugi zvezek v biblioteki frančiškanski v Dubrovniku.« Povedal je tudi mnenje o tedanjih obeh revijah: »Zora se je zadnji čas v marsičem precej popravila. Zvon pa za prvim letnikom vidno zaostaja. Koliko prisiljenega, pustega, afekt i ranega je v njem! Vedno isti Tout comprendre c' est lotit pardonuer. a vedno zbadanje in celo zaničevanje drugih. ljudje, ki tako ravnajo, morajo imeli vse druge duševne sposobnosti v sebi. kot so one. ki jih v Zvonovih proizvodih nahajamo...« Krekova nejevolja nad Stritarjem in njegovim Zvonom je razumljiva, če pomislimo, da je zoper njegovo poezijo nastopil v Kritičnih pismih v Slovenskem Glasniku 1867, leta 1869 je naperil vanj zbadljivi sonet Pevcu -jezikoslovcu, leta 1870 pa ga je osmešil v svojem Zvonu s satiro v dramski obliki Pri Kritonu. Iz Petrograda so ga prosili, naj napiše nekoliko člankov za »Slavjanski zbornik« o naših razmerah, slovstvenih in političnih. »Najbrže bom nekaj napisal, ko druga opravila opravim.« Ali je res kaj napisal in objavil, bo treba še preveriti. V istem pismu še potoži: »Žal mi je vedno, da nimamo Slovenci znanstvenega glasila; pisal 78 DR. GREGOR KREK NA VRHUNCU SVOJEGA USTVARJANJA KOT REDNI PROFESOR NA GRAŠKI UNIVERZI bi marsikaj slovenski, kar zdaj pišem nemški. Da sem se odločil biti tudi sodelavec Jagičevega Archiva ftir slavisehe Philologie, vam utegne že znano biti. Malica bi lahko izdajala enak časopis, a...» Res je vjagičevem Archivu izšla 1876 Krekova razprava Beitrdge zur slavisehen Mytliologie (Veles. Volos in Blasins).' To je kar 18 strani obsežna, zelo učena razprava. A ker je v tej reviji prevladala antimitološka smer, nenaklonjena Kreku, ni v to revijo ničesar več poslal, kar potrjuje samjagič v Krekovem nekrologu 1905.- Tu je govor o bogu Velesn, izpričanem iz ruskih virov, znan v ljudski obliki Volos, ki naj bi nastal iz krščanskega Blasiusa. Tega leta je poslal Josipu Jurčiču, uredniku Slovenskega naroda, ki je bil napisal tako ugodno oceno Krekove knjige, članek s spremnim pismom, ki se glasi: »Dragi prijatelj/ Blagovolite med domače stvari uvrstiti priložen izkaz. - Kadar malo delo poleže. Vam hodem nekoliko stvari poslal za Listek, med drugim, če bog da. tudi obširniše naznanila o Vaše j izborile/tragediji, ktero v brezposelnih urah zopet in zopet prebi ram ter se na njenej krasoti v pravem smislu naslajujem. Da more sploh naša mala literatura kaj enacega ustvariti, je dovolj pogoj njene svetlejše bodočnosti. Prav srčno se \ am priporoča Vaš stari prijatelj Krek« Torej sta si bila z Jurčičem prijatelja, mogoče sta si še kaj več dopisovala. V poletnem semestru 1876 je predaval o tujih elementih v slovanskih povedkah in Slovo o polku Igorjevem. Imel je tudi dve uri liloloških vaj. V zimskem semestru 1876 pa je predaval o slovanski samostalniški skladnji. V tem semestru je imel mnogo skrbi zaradi bolezni otrok. 3. januarja 1877 piše Cimpermanu: »Moj Bogomil mi je bil na šolskih počitnicah hudo zbolel in je šele pred nekterimi tedni čisto okreval: bilje skoro tri mesece bolan injako smo se bali za njegovo življenje. Dečko je do zdaj bil Jako marljiv in v šoli vedno prvi: mnogo se nadjam od njega in oko bode mogoče, ga bodem napeljeval, da postane, kar sem jaz - se ve da silil ga ne bodem. Lahko bi mu bilo, ko bi imel v meni svojega učitelja in po svojej smrti bi mu jaz tudi lahko zapustil, kar učenjak najbolje potrebuje, t. j. dobro urejeno in s težkim denarjem kupljeno knjižnico. Toda to je vse v božjih rokah in skoraj nespametno, da o tej kočljivi stvari tukaj govorim...« Ko je Cimpermanu za Jožefovo 18. marca voščil za god, je spet potožil: »S to zimo nisem bil nič zadovoljen. Sicer sem bil sam, hvala Bogu, dosti trden, ali Bogomila smo imeli čez deset tednov silno bolnega - da, večkrat na smrt bolnega. Okreval je zopet in že s tem moremo prav zadovoljni biti. Koliko sem v tem času prestal! jelica nam je bila umrla, zdaj pak še Bogomil? Strašna misel, katera meje trpinčila noč in dan. Dečko je jako marljiv in kakor se kaže. tudi nadarjen, tedaj bojazen še tem veča. Zdaj je izven vsake nevarnosti in nadejati se je. da mu bo zdravje stanovit- niše, kot mu je bilo osobito v zadnjem času ...« 79 LOŠKI RAZGLEDI 50 Tedaj mu je v Selcih umrl oče Jernej in zato piše: »21. t. m. bi moral biti pri neki obravnavi v Loki. Neodločen sem še. ali pojdem tja ali ne. Rad bi za svojega brata kaj storil, če bi bilo mogoče. On je namreč v očetovi oporoki čisto bil pozab/jen in vsa očetova imovina je zdaj lastnina mačehina. Žalostne razmere, sila žalostne.« Z novim šolskim letom 1877/78 je bil izvoljen za dekana filozofske fakultete, kar ni bila majhna čast. V zimskem semestru je predaval o glagolu v slovanskih jezikih ter o slovanski arheologiji in etnografiji. V pismu Cimpermanu 20. oktobra 1877 pošilja svojo fotografijo za svojo nekdanjo gospodinjo Kunsteljnovo in toži. da ima veliko dela na dekanatu. To poudarja tudi v pismu za božič: »Moje delo je zadnji čas čisto zaostalo. Ne morem se ukvarjati z njim. dasi bi sila rad: drugih opravil imam letos toliko, da ni mislili na literarno zgodovino slovansko. Drugo izda/o prvega zvezka bi tudi Irebalo. a še za to mi ni nikakor misliti zaradiprepičlega časa.« Proti koncu semestra je po prejemu čestitke za god v pismu Cimpermanu 1-t. marca 1878 zapisal: »Veselilo me je izvedeti, da sle literarno marljivo delavni in da osobito poslovenjevanje Fausla dobro napreduje, jaz se letos ne morem dosla genoti. ker imam precej posla, kakršnega druga leta ni bilo. Vendar pa včasi precej storim tudi za linguislicis. dasi nikakor ne v tem obsegu, kakor bi sam rad« Nadalje piše še o tem. kako so ga že skoraj pokopali: »Za god mi je čestital kakor vsako leto tudi moj brat Jože. Vesel sem bil njegovih vrstic, a bile so tako pisane, kakor bi prav ne vedel, ali sem še med živimi. Kakor v pismu sloji, raznesla seje bila />o loških hribih novica, da sem težko in na smrt obolel...« V poletnem semestru 1878 je poleg dela na dekanatu predaval konzonantizem slo vanskih jezikov. Ko se je rešil dekanstva. se je pa vedno bolj vključeval v podporno društvo slovenskih visokošolcev, saj je sam izkusil študentsko revščino. Hodil je tudi na zbore visokošolskih društev, npr. v društvo Triglav. Vedno več je bilo imenovanj za častnega člana učenih akademij. V zimskem semestru 1878/79 je predaval o slovan skem vokalizmu in o lingvistični paleontologiji. Dela je imel čez glavo, Cimpermanu piše po novem letu 1879: »Pisal bi vam bil že preje, ali toliko posla imam zadnje mesece, da mi ne preostaja prostega časa prav nič: Tudi sem se o vseh svetih preselil v novo stanovanje in to mi je naredilo celo prekucijo v mojem redu: biblioteke še zdaj nisem čisto uredil in to mi dela tudi dosti sitnosti« Zima je prinesla spet bolezni. Cimpermanu ob voščilih za god 17. marca 1979 piše: »Huda je bila ta zima zame in za moje. Najprej je bil zbolel manjši dečko Gojmir. potem si je bil zlomil Bogomil srednji prst desne roke in dasi je bilo slednje že pred šestimi tedni, vendar pravi zdravnik, da pred enim mesecem ne bo mogel roke še rabiti. To vam je strašna nesreča, ker seje bati. da bode leto zgubil in šole ne dovršil. V prvem tečaju je bil 6. med 56-imi učenci, kakopak bode v drugem tečaji? - To je, kar me skrbi iti zopet skrbi. Za Bogomilom prišla je bolezen nad ženo in slednjič sem se moral tudi jaz uleči in le počasi okrevam. Prava bolnica je v hiši in želim samo. da bi se barem bolezen enkrat poslovila od nas. drugo se bode sčasoma že zopet popravilo. -Da mi na literarno delovanje ni kmalu misliti, se razume samo ob sebi. in tudi to me peče, ker vem, koliko v nekaj tednih zamudim.« Tako smo zvedeli za vzrok, zakaj v tem času ni nič publiciral. 80 V poletnem semestru 1879 je predaval o ljudski epiki Slovanov. Blizu Gradca so Krekovi poleti 1879 kupili čisto majhno posestvo z malo bajto za bivanje o počitnicah. Zato je preživel poletne počitnice z. družino tu in ni šel v svojo domovino, čeprav si je želel. \ zimskem semestru 1879 80 je predaval o slovanski sintaksi in nadaljeval preda vanja o slovanski ljudski epiki. Na Cimpermanovo novoletno voščilo odgovarja 3- januarja 1880 med drugim, da je bil za božič v svoji počitniški hišici, da bi po mnogih letih spet videl, kako je o božiču na kmetih. Potem pa sporoča še o svojem delu: »Prašate me, kako je z mojim s/ovstvo- vanjem? Reči moram, da sem zadnja leta prav mnogo študiral, a malo pisal. Zdaj zopet pak se utegne učenje pisanju umakniti in je tudi že zadnji čas. da ustrežen/ željam in rednemu priganjanju založnika, ki bi drugo izdajo nuje slovanske lite rarne zgodovine rad videl že skoraj natisu/eno. Prvo izdanje je že zdavno [H>ŠI<> in poi prašuje seprai' zelo po knjigi ...« No. do ponovne izdaje »Einleitung ...» je še daleč, blizu pa je Krekova dejavnost ob reviji Kres, ki je v pripravi. V istem pismu pove tudi svoje mnenje o Slovenski Matici: 'Karpišete o delovanju Slov. Matice in osobito ogosp. Cigaletu in \ 'rhovcii me je razvedrilo. Da hi le Cigale nikdar ne bi bil imel nesrečne ideje izdavauja atlasov in da lii mu odborniki ne bili v tem nikdar pritrdili. Stvar je stala mnogo materialnih žrtev, a ni dosti vredna in kar je več. skoro čisto nepotrebna. Kolika bi se bilo dalo potrebnega in koristuišega za to sroto spraviti med slovenski čitajoči svet.« In še nekaj družinskih zadev: »Hvala bogu! Zdravi smo bili zadnje mesece Se precej, naj l>i l)il< i to tudi i < prihodnje! Moj i včji dečko je zdaj t • 2. latinski šoli. mali pa utegne oktobra meseca pričeti z abecednico. če ne pride kaj vmes.« V pismu Cimpermanu za god pa poleg voščila še tole: »Letos upam zopet enkrat priti v svojo ljubljeno domovino, klere že več let nisem videl. Ako ne pride kaj vmes. pripeljem tudi svojega starejšega sinu Bogomila, s sabo: popeljem ga tudi v loške hribe v mojo rojstno vas. ki mi tolikratprihaja vspomin ...» V poletnem semestru 1880 je predaval starejša obdobja slovanskih književnosti. Konec maja 18 sprašuje o Kresu: »Kaj je pa z naročniki? Po \ ašem pisanju sklepam, da se listu gmotno slabo godi. To me skrbi, kajti žalostno bi bilo. ko bi morali zaradi preslabe podpore občinstva list celo ustaviti. Koliko je naročnikov?...« 85 LOŠKI RAZGLEDI 50 Ravno mesec dni kasneje. 10. junija, sporoča Cimpermanu, cla mu je gospa Razla- gova prepustila vse bratove pesmi, ki so še v tiskarni. Potem se opravičuje, zakaj ga ni v Ljubljano: »V Ljubljano se spravljam že nekaj let. ali vedno pride kaj vmes. da ne pridem do lega. O veliki noči je bilo vremepregrdo in sem se moral odpeljati v Ptuj zaradi Miklošičei v sla vnosi i. O Dnlioi >em'' bil sem tudi že precej blizu, ali t •eudar ni šlo zaradi drugih vzrokov. Morda pa vendar še pred velikimi počitnicami pridem ... Moja stara bolezen je vedna selitev, od leta 1880 sem se selil trikrat; letos je bilo to boš mej velikonočnimi počitnicami in tudi to je potovanje oviralo. Pri vsaki selitvi pa pridem zopet oh kakih pet do šest tednov, ker mi je treba knjižnico urejati in druge ropotije v red spraviti ...<• Čez dobra dva tedna. 27. junija 1883. se mu spet oglaša: »Kolikor mi prostega časa preostaja, ga vsega porabim za učenje. Omislil sem si zopet celi sklad novih knjig in bi samo želel, da bi jih mogel tako prebirati, kakor bi rad. Le tu pa tam kaj dostavljam prvemu zvezku literarne zgodovine slovanske in sčasoma utegne iz teh malenkosti narasti obširna knjiga. Kadar pak odložim dekanslvo. bom tudi pisanje energične/epoprijel, se ve da. ako mi ostane zdravje in veselje do dela ...» Slavni jezikoslovec dr. Franc Miklošič, začetnik slavistike na dunajski univerzi, je bil rojen 20. novembra 1813 v Radomer.ščaku pri Ljutomeru. Bližala se je njegova 70-letnica in štajerski rojaki so jo sklenili proslaviti, čeprav se je bolehni jubilant ne bo mogel udeležiti. Predsednik pripravljalnega odbora je bil dr. Gregor Krek in v počit nicah 1883 je bil preobložen z delom in skrbmi za izvedbo te proslave, predvidene za nedeljo. 2. septembra 1883, v Ljutomeru. Odbor je pripravil in razposlal vabila z naslednjim sporedom: 1. Svečani prihod iz Kamenščaka v Ljutomer ob 10. uri, kjer ljutomerski župan pozdravi goste. 2. Sve čana maša, ki jo bo ob 11. uri bral gospod profesor in zlatomašnik dr. Josip Muršec iz Gradca. 3- Po maši bo slovesnost na glavnem trgu v Ljutomeru. LJvodni pesmi Molitev (D.Jenko) sledi pozdrav gospoda profesorja dr. Gregorja Kreka. Zbor nato zapoje pesem Lepa naša domovina (Lichtenegger) in Jadransko morje (Hajdrih). Slavnostni govor govori gospod župnik Božidar Raič. Za zaključek zbor zapoje še Mili kraj (Nedved). 4. Skupni obed pri gosp. Vaupotiču. Med obedom zbor zapoje še pet pesmi. 5. Na večer sledi še veselica. Med točkami igra domača godba. Slovenski narod sporoča 3. septembra da se je slavnosti udeležilo 5000 ljudi. 4. septembra pa, da je prvi govoril gosp. dr. Gregor Krek iz Gradca in v izvrstnem, krepkem govoru narisal delovanje in zasluge slavljenika. Ker bo gosp. Krek dal na voljo svoj govor za objavo (objavljen je bil 10. septembra), naj danes omenimo samo to. da je bil govor sprejet s tisočerimi navdušenimi živio klici. V Kresu IV je Krek nadaljeval Razne malenkosti. V 14. številki Slovana je Fran Brunet objavil uvodni članek Dr. Gregor Krek" s portretom. Poleg podatkov o živ ljenju in delu poudari še njegovo skrb za vseučiliško mladino: » ...On ne navaja učencev samo do više vede, temveč je v vseh okolnostih njih svetovalec in vodnik. S pravo požrtvovalnostjo oskrbljuje predsedništvo Podporne zaloge, skrbi za dijake ter jih podpira; a na drugi strani zanima se z isto ljubeznijo za njihovo društveno življenje. Vsako priliko porablja, da jih s svojo navzočnostjo in gorko besedo, naj bo v navadnih shodih dijaških društev ali pri njihovih veselicah, navdušuje za vedo, 86 DR. GREGOR KREK NA VRHUNCU SVOJEGA USTVARJANJA KOT REDNI PROFESOR NA GRAŠKI UNIVERZI posebno pa za ljubezen do domovine in svojega jezika.« V letu 188-4 je manj predaval in objav ljal, ker je intenzivno delal za novci izdajo svoje temeljne knjige. Pač pa je v gra- škem časniku Siidsteirische Post objavil tri članke s področja slovstvene folklore sin Bogomil, potem pa še pripravil prvo vseslovensko zbirko slovenskih ljudskih pravljic in povedk, ki je izšla v dveh sno pičih pri Ljudski knjižnici v Mariboru pod naslovom Slovenske narodne prav ljice in pripovedke" in šteje 55 besedil, že doslej objavljenih v raznih listih in časni kih. Zbirka je gotovo nastala na pobudo in s pomočjo očeta Gregorja, predvsem pa s pomočjo njegove bogate knjižnice. Tako je vse kazalo, da bo Bogomil šel po očetovih stopinjah, a 1886 se je vpisal na pravo in postal advokat na Dunaju in v Gradcu, kjer je umrl leta 1927. Y Kresu V je objavil članek Še enkrat nemška pesem o Hildebrandu in njene Prva stran revije Slovan J. aprila 1884 sestre slovenske." Tu že drugič dopol- sportretom dr Gregorja Kreka njuje Hubadov članek (prvič v Kresu III, Razne malenkosti št. 5) o motivu boja med bratoma ali med očetom in sinom, ne da bi to bojevnika vedela. Tu objavlja varianto o boju med Kraljevičem Markom in njegovim očetom, ki je bila objavljena nedavno v dubrovniškem Slovincu, zapisana pa ob Neretvi. O delu za svojo knjigo zvemo iz novoletnega voščila 1886: »O velikih počitnicah bil sem na jug namenjen, kakor že več let zapored, in tudi letos je moje potovanje ostalo želja in Bog ve. kdaj hodem zopet stopil na gorenjska tla, ktera sem prej obiskoval vsako leto. Zdaj me zadržuje neko silno težavno delo, vkterim se trudim že nekaj let. dasi ne neprenehoma. Ako bodem do julija stvar dovršil, otresel bodem mestni prah. vzel popotni les v roko in potem hajdi v domovino za nektere tedne s sinom Bogomilam, ki bode to šolsko leto srednjo šolo. ako Bog da in sreča junaška, končal.« V Kresu VI je Krekov zadnji prispevek Češki Trutpa slovenski Trot. r Avtor tu še v trdni veri v pristnost Zelengorskega rokopisa, v katerem je omenjeno bajno bitje Trut, le-tega vzporeja s Trotom iz slovenskega bajeslovja. - Zaradi dela pri svoji knjigi je to leto le malo napisal za Kres, ki je kot znanstveni list hiral in izhiral. Za Gregorjevo 1886 je Krek še dobil pismo starega prijatelja Cimpermana. V svojem odgovoru, voščilu za jožefovo, piše: »V moji rodbini mlajši sinek vedno boleha, dasi je sicer krepke postave. Dela mi mnogo skrbi, ker je še v nevarnih letih mladosti, to je onih, ko mladine mnogo pomije. Bogomilpak je letos že osmošolec in pride ta mesec tudi na 87 LOŠKI RAZGLEDI 50 novačenje. Me hodem prav nič žalosten, ciko ga ne obdržijo. Ako ga utegne kaj rešiti, je zgnij slab pogled, drugače je gotovo sposoben za vojaški stan. ki je nam Slovencem že vzel mnogo mlade inteligence. ljudje, ki po prašnih šolskih klopeh tiče, niso dosta žilavi in vstrajni pri vojacih in jih vsled tega smrtna kosa mnogo pokosi. Zato sem tudi za Bogo mila v skrbeh, ako ga bodo vzeli. Letos utegnem iskati po več letih zopet velike šolske počitnice, kajti upam. da bode do avgusta meseca nuja knjiga dot iskana." V zimskem .semestru 1886 87 je pre daval o sintaksi jugoslovanskih jezikov in o začetkih slovanskih literatur. Poleg predavanj je pridno delal pri rokopisu knjige in ga. kot vidimo iz uvoda k drugi izdaji, dokončal za božič 1886 ter ga izročil založnici, univerzitetni knjigarni Leuschner 8t Lubenskv. Kot prvo je tudi drugo izdajo tiskal B. G. Teubner v Leip zigu. O poteku tiskanja ne vemo nič. ker si s Cimpermanom ni več veliko dopisoval. V letvi 188~ je < >stalo samo še pri konvencio- nalnem voščilu 1-t. marca za god ob jožefovem: »Dragi prijatelj/ Hvala \'am na Vašem prijaznem spominu in željah o priliki mojega godu. Res je tudi Vaš god blizu, sprejmite isto tako tudi moja voščila z istim blagim namenom, kakor so bila vaša. Osobito \'am pa še želim, da bi se zdravje Vaše popolnoma utrdilo, kajti brez zdravja jedva pol življenja..." Gotovo je imel še ogromno dela s korekturami. Jeseni je končno le izšel Uvod v slovansko literarno zgodovino (Einleitung in die slavisehe Literaturgeschichte). Akademska predavanja, študije in ogledi od dr. Gregorja Kreka, rednega profesorja slovanske biologije c. kr. Karl-Franzeve univerze v Gradcu, dopisnega člana češke akademije znanosti v Pragi in srbskega znanstvenega društva v Beogradu. Druga, popolnoma na novo predelana in razširjena izdaja. Gradec 1887. Založba Leuschner & Lubenskv, univerzitetna knjigarna. Str. XI + 887. Ta knjiga je žlahtni sad velikanskega truda, znanja in ljubezni clo slovanstva in slovenstva. Impozantna je po obsegu in zelo zahtevna, opombe so namreč daljše od teksta samega, kar ugotavlja tudi Damjan Ovsec v svoji Slovanski mitologiji.1" Delo je zastarelo tam, kjer Krek navaja nekatere spomenike, ki so se izkazali za apokrifne. Ovsec tudi ugotavlja, da Krek kritično gleda na romantični zanos in iskanje mito loškega za vsako ceno pri Rusu Famincinu v delu Božanstva starih Slovanov iz leta 1884, zato so podobni očitki Krekovi knjigi neutemeljeni in zlonamerni. 88 naslovna stran Krekovega zivljetiskega dela Einleitimg in die slavisehe Literatur- gesehichte, Gradec 1887 DR. GREGOR KREK NA VRHUNCU SVOJEGA USTVARJANJA KOT REDNI PROFESOR NA GRAŠKI UNIVERZI Gregor Krek seje z družino veliko selil po mesti/ Gradec; za dalj časa seje ustalil na Villefortgasse 11 v prvem nadstropju. (Foto Janez Dolenc) V svojem predgovoru k drugi izdaji pripominja: »Pri svojem prvem izidu ta spis ni samo v slovanskih deželah, ampak tudi v Nemčiji, Angliji in Franciji s strani kritike doživel nadvse prijazen sprejem. Tej okoliščini je pač pripisati, da se je že po pre teku malo let pokazala potreba nove izdaje. Zaradi v toliki meri izrečenega priznanja se mislim najbolje oddolžiti tako, da sem ga v vseh delih na novo predelal in razširil, pri čemer se je prvotni obseg približno potrojil. Z majhno prostovoljno prekinitvijo sem ves od poklicnega dela preostali čas zadnjih šest let posvetil izključno temu delu in pri tem dokončal posamezne dele po vrstnem redu. določenem v knjigi ... Naj poudarim, da so posamezni večji deli prve izdaje te knjige ponatisnjeni skoraj dobesedno, ne da bi bilo to posebej označeno. Korekturi sem posvečal nejvečjo skrb. posebno ker pri knjigi kot je ta, mnogo zavisi od pravilnosti tiska ... Naj knjiga najde tudi v novi obdelavi tako simpatičen sprejem kot ob prvem natisu, potem bi bil jaz za trud in skrb dovolj poplačan.« Pod črto ima obsežne opombe, ki odkrivajo Krekovo veliko znanje in razgleda nost; pozna ljudsko slovstvo ne samo pri evropskih, ampak tudi pri izvenev ropskih narodih, obvlada vse slovenske in svetovne jezike itd. Posebno so aktualne navedbe naslovov in datumov objav vseh do tedaj izišlih zbirk slovanskih bajk, pravljic, povedk, basni, šaljivih zgodb, pregovorov, ugank, pesmi in šeg. Te izdaje je zbiral ne samo za seminarsko knjižnico na univerzi, ampak tudi za svojo zasebno knjižnico. O tej bogati knjižnici pripoveduje tudi njegov sin. pravnik in skladatelj Gojmir v Obiskih Izidorja Cankarja. Cena knjige je bila 12 goldinarjev, za tiste čase kar velik denar, če pomislimo, da je kmečka dekla za celoletno delo zaslužila 15 do 20 goldinarjev. 89 LOŠKI RAZGLEDI 50 Avtor Registra, zadnjih 20 strani v knjigi, je bil Krekov učenec, profesor Franc Hubad, ki je že ob koncu leta 1886 naznanil v LZ novo Krekovo knjigo.1 po izidu pa v LZ napi sal obsežno predstavitev knjige,-" s katero je učeno delo približal tudi preprostemu bralcu. Naj citiram samo odlomek Hubadovega spisa: »Drugo izdanje Krekove knjige se odlikuje od prvega že po svojem obsegu, knjiga se je razširila več kot za polovico. Trebalo je namreč povedati o marsičem kaj natančnejšega in obširnejšega, tu in tam je veljalo spregovoriti o kakem mnenju drugih učenjakov, ki so krenili na druga pota, skratka, trebalo je vzeti v poštev vso literaturo zadnjih let in prerešetavati posebno stare izvirnike za slovansko zgodovino ...« V Blatter fur literarische Unterhaltung je 27. oktobra 1887, v št. 43 izšla ocena Fraugott Pech na 6 straneh pod naslovom Zur slavischen Literatur. - Daljšo kritiko je napisal berlinski slavist Aleksander Briickner in jo objavil v Deutsche Literatur- zeitung 1888 na str. S2. Kot Jagič je bil tudi ta nasprotnik mitološke struje. Jagič je šele ob Krekovi smrti mimogrede ošvrknil to njegovo življenjsko delo, da je že ob izidu tu in tam zaostajalo za najnovejšimi stališči slavistične vede.'1 Ta najnovejša stališča pa so začela predvsem zapostavljati slovstveno folkloristiko. Po Kreku sta jo na graški univerzi še gojila dr. Karel Štrekelj in dr. Matija Murko, toda na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi sta profesorja dr. Franc Kidrič in dr. Ivan Prijatelj prezrla to poglavje slavistike. Če bi uspelo priti na univerzo dr. Ivanu Grafenauerju, bi bilo najbrž drugače. Tudi po drugi vojni se ljudska književnost ni uvrstila med pre davanja. Prof. Slodnjak je sicer nagovarjal Ivana Grafenauerja, vendar se je le-ta počutil že prestar in ni sprejel. Šele nedavno je dr. Mariji Stanonik uspelo, da so sprejeli njena predavanja iz slovstvene folklore na ljubljanski in mariborski univerzi. OPOMBE: Archivfur slavische Philologie I, 1876, str. 134-151. ' On je bil iz znanstvenega prepričanju velik častilec mitologije, kar je šlo pri njem tako daleč, da je sam prekinil sodelovanje z našim glasilom, ker so v njem sodelovali predstavniki antimitološkc struje: Al. Wesselotsky. A. Bruckner in jaz (Jagič). ArchivfiirslavischePhilologieXXVII, 1905, str. 633. 1 Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolitiina in slovstvena zgodovina VI., 37-39, 1985. 1 Isti, str. 44. Isti. str. 55. " Kresi, 1881. str. 49-61. ' Kresi, 1881.str. 117-125. " Kresi, 1881. str. 173-190. " Kresi, 1881, str. 345-354. "' Kresi, 1881, str. 360-364. " KresII, 1882, str. 42-52. 103-115. 155-174. u Kres II, 1882, str. 442-445. 11 Duhovo, praznik sv. Duha. binkošti. " Slovani, 1884,str. 105-106. ' B. Krek. Slovenske narodne pravljice in pripovedke. Maribor 1885. "' Kres V, 1885, str. 104-112. '" Kres VI, 1886. str. 183-185. '* Damjan J. Ovsec. Slovanska mitologija in verovanja. Domus, Ljubljana 1991, str. 59-60. ''' Franc Hubad, Nova knjiga. Ljubljanski zvon 1866. str. 570. '" Fr. Hubad. Imenitna knjiga. Ljubljanski zvon 1887, str. 121-123. 181-183. 309-311. 374-376, 436-440. -'' Arcliiv fiir slavische Philologie XXVII. 1905. str. 633. 90 DR. GREGOR KREK NA VRHUNCU SVOJEGA USTVARJANJA KOT REDNI PROFESOR NA GRAŠKI UNIVERZI ZUSAMMENFASSUNG Gregor Krek auf der Hohe seines Schaffens als Ordinarius an der Grazer Universitat Dr. Gregor Krek hat ;im 15. Mai lM-^ endlich schon das lange ervvartende Dekret erhalten. womil er zum Ordinarius an der Grazer Slawistik berufen wurde. Seine Pflicht war, 5 Stunden pro VCoche sein Fach vorzulesen. Jedes dritte Semester nnisste er noch Sondervorlesungen hal- ten. H.ikl hat er noch ein freudiges Ereignis erlebl: ani 27. Juni wurde sein zweiter Solin Gojmir geboren, der sieh spater alsjurist und Musikpublizist durchgesetzt hat Dr. Krek hatte die ganze Zeit vor den Augcn. die Fortsetzung seiner Einleitung in die slowenische Literaturgeschichte schreiben /u tiuisscn. Aber bis 1880 haben ihn Krankheiten in seiner Familie und Pflichten an der Philosophischen Fakultat behindert. Erst im Jahre 1881 hat er sieh neben seinen Vorlesnngen noch auf zwei Gebieten an die Arbeit gemacht. Er ist Mitarbeiter und Mitredakteur der neuen literarisehen und vvissenschaftlichen slovvenischen Zeitschrift Kres geworden. In den Jahren ihres Erseheinens bis 1886 hat er ziemlich viele Beitrage veroffentlicht, gleichzeitig hat er die Fortsetzung seines Grundwerkes Einleitung geschrieben.ini Jahre 188" hat er endlich sein I.ebensuerk Einleitung in die slawische Literaturgeschichte veroffenlicht. Das \Verk umfasst 88" Seiten.VCertvoll sind seine genaue Bemerkungen unter dem Strieh. Mit seineni Werk hat er die Hohe seines Schaffens erreicht. 91