Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 3. 8. marca 1938. 34. letnik
MARIJIN LIST
marijin list
Pobožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. DrUžini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikln Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na sküpni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1939 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v »Seraphinskom dobrodelnom drüstyi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: K L E K L JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
DARI.
Na Dom sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v Din. sledeči: Horvat Alojz, Kruplivnik. iz Francije, 3'50, Bertalanič Mihal, Krajna, 46, Ži-lavec Rupert, Vadarci, v Franciji, 2 50, Balažic Lujza, D. Bistrica, 1, Vučko Marija, D. Bistrica, 1, Prša Štefan, iz Poiane v Franciji, 10, Marič Katarina, iz Vančavesi v Franciji, 5, Hozjan Treza, Žižki, prosi pomoč sv. Antona, 5, K. F. Martinje, 20, N. N. v zahvalo sv. Antoni, 10, Vegič Mihal, iz Odranec v Franciji, 15, Prepis Zadruž, Zveze, 7000, Žalig Jožef, V. Polana, iz Francije, 50, Vučko Agata, Sr. Bistrica, iz Francije, v zahvalo sv. J. Treziki i sv. Antoni, ka njej roka ozdravila, 15, Oominko Matjaž, D. Bistrica, na čast BI. D. Mariji po obliibi, 100, Tivadar Barica, Lipa v Franciji, 1215, Hozjan Matjaž, Črensovci, od stolice, 20, obresti 6990-90, Jeneš Marija, Odranci v Franciji, 10, Prša Frančiška, Francija, 5625, Plej Verona, renda za 1936 I, 400, Knez Janoš, Žebnik, p., Radeče, 10, Moršič Frančiška, Francija, 50 30, Švarda Franjo, iz V. Poiane v Franciji, 5, Oysenjak Ludvik, Mlaitinci, 30, Horvat Marija, Lipovci, iz Francije, 13-20, N. Sv. Jürij, 10, Horvat Ilona, G. Bistrica, iz Franciji, 26 40, Doma Štefan, Trnje, prepis 2-50, Dr. Kočar Jožef, Zagreb, 50, Ošlaj Barica, Francija, 10 60, Šimonka Margita, Francija, 11, KoImanAna, Kolman Veronika, Grebenar Vilmoš, Grebenar Štefan, vsi iz Trdkove, vsaki 0-50, Vinče Martin, Trnje, 10, N. Sr. Bistrica, v zahvalo za dobleno zdravje, 10, Smodiš Marija, Ižakovci, iz Francije, 8 50, Obresti v lendavskoj posojilnici za 1937 1. 22, Dr. Kejžar Mirko, sodnik, Maribor, 60, Žižek Veronika, Ljutomer, nabrala 130, Ritlop Terezija, Črensovci, iz Francije, 5, Šabjan Barica, Bo-gojina, iz Francije, 7-50, N. G. Bistrica, naj se počasti sv. Anton, 50, Kolenc Geta, Gomilice, naj sv. Frančišek vòdi deco, 10, Geder Kristina z Francije,
LETO 34.
8. MARCA 1938.
ŠTEV. 3
„I prikazalo se je veliko znamenje na nebi: žena, obdana z suncom, i pod njenimi nogami mesec i na njenoj glavi venec iz dvanajstih zvezdu. (Razodetje, 12. 1.)
3. Zvezda.
Tretja zvezda, ki blišči se z glave tvoje dol na nas,
Lübav je, Marija ti, Boga ki išče vsaki čas . . .
Samo za Njega živela, si trpela, skrvavela v dtiši vsa,
Naj se dika, slava s častjov razodeva zvišena,
Den za dnevom v vsakom kraji, v vsakom časi v vseh liidej,
Da do diiše mogle davat, spevat Njemi jo hitrej,
Da de mogeo On prebivat v vsakom srci, v dtiši vsoj,
Zato goro, zato molo neprestano düh je tvoj . . .
Drtige žele nesi mela, kak jo meo je dober Bog,
Drüge misli ne gojila, kak silile v njegov krog,
Lačna ne za drtigo bila, kak pravico Njegovo,
Tvoje srce pa žejalo, samo Njega istinsko,
Oči upirla v reči, v šteri najšla si Boga,
Samo Njemi ti spevlo vüsta, za driigoga ne glasa,
Kajkol slišiš, kajkol čliješ, te zanima samo On,
Tvoje mesto, kde se siičeš, je na zemli, Boži tron . . .
Samo i jedino Njega, Boga svojga iščeš ti . . .
Samo i jedino Njem' sčeš ti verno sliižiti . . ,
Samo i samerno sunce, — tvoje čisto je srce,
V šterom sunci neizmerna lübav do Boga žare . , .
Ta žareča tvoja zvezda naj nam v diiši vsem vužge
Ogenj lübavi Božanske, v šterom telò naj vmerje.
Srčen,
HVAR.
Na spomin osloboditve H vara izpod tüje oblasti, so H varani zasadili veliki park i so ga imeniivali po pokojnom krali Aleksandri: Park Krala Aleksandra, nad šterim ponosno gleda dol v morje trdnjava Aleksandrovec. Te park je nekaj veličast-noga. Obsega 132 hektarov zemle i 10 kilometrov obsegajočo šetališče ga obkroži. Med rožmarinom, kaktusami, alojami, pomarančami i driigim jiižnim drevjom v cvetji najlepših rožic gda hodi potnik v senci zelenoga borovja i gleda dol na gda mirno, gda zburkano morje, si živo predstavla v tom parki ne samo Hvarovo, nego tiidi svoje diiše zgodovino. Borba je človeče živlenje na zemli, nam že sveti Job naglašiije z rečmi svetoga Diiha. Borba je naše živlenje v mladosti, borba v zreloj dobi, borba ešče v starosti, a zmage roža, zmage sad nas obkroža kak mirno morje te lepi park, gda strasti nemajo več moči, kda z zahvalnim srcom gledamo proti sivoj nebi, ki se tak lepo gleda v zelenom morji, pa šepečemo dobromiBogi: večna hvala ti bodi za zmago, moje jakosti so trdne i z tvojov miloščov ostanejo tak nepremeklive, kak te pečine kre morja. Valovi se toti zaganjajo v nje, a driigo kak oprati je ne morejo. Skiišnjave v starosti so tiidi ne driigo, kak valovje, šteri samo čistijo i spopolnjavajo našo diišo, ka očiščena, kak roža po dežji, hitrej razcvete za nebeški piingrad.
Hvar ma krasne cerkve i lepe stare zidine. To pa zato, ar je vnoga stoletja pod vogrskov i beneškov oblastjov vživao popolno samoupravo, ali aotonomijo. Meo je svojiva dva zbora, potem lüdsko spravišče i s tem v zvezi vsa oblastva tak politična kak samoupravna. Pod samoupravov se je Hvar zdigavao v verskom, političnom, prosvetnom i socialnom pogledi vsik-dar više i dosegno tisto višino kulture, kakšo dnesden teško dosegne pokrajina od H vara še vekša.
Hvar je meo že 1. 1420. šolo, pa ne samo edno. V 16. stoletji mata stolna i frančiškanska cerkev že orgole. V 15. stoletji so meli dominikanci krasno knižnico i v 17. stoletji je bila osnovana kaptolska knižnica, štera je edna najvekših v celoj Jugoslaviji. Leta 1608. je bila zidana že prva bolnica i 1. 1612. je zidano prvo gledališče na H vari i je najstarejše v celoj Jugoslaviji, Hvar je meo svojega kneza z krasnov knežjov palačov, štera pa dnesden več ne stoji. Kak v srednjem veki po čelom sveti, tak tiidi na Hvari so meli vso oblast v rokaj plemiči, ne-mešnjaki. Ločili so se tej povsod od prostoga človeka, ešče v cerkvi. Pri Frančiškanaj se lepo vidi ešče dnesden v cerkvi, kak so bili ločeni plemiči i prosti. Od velkoga oltara do sred cerkve so sedeli v krasnih klopej plemiči, v zadnjem deli cerkve pa so sestiskavali kmetje. Oba dela cerkve je ločila stena, štera je mela samo na sredini odprtino, da je en deo kmetov tiidi lejko
gledao na veliki oltar. To zapostavlanje kak po čelom sveti, je tüdi na Hvari zbudilo kmečki punt. Kmetje so se spuntali proti plemičov i zvün ednoga vse namestnike spoklali. Te je vujšeo na drügi kraj Dalmacije i sledkar se je vrno kak prijateo kmetov. Borba kmetov je trpela 4 leta, od 1. 1510 do 1514 i je bila s porazom kmetov dokončana. Premagao je kmete beneški vojskovodja Kapela. Te je dao dvajseti kmetov voditelov obesiti na klün svoje ladje. Vodo je pa kmete v borbi proti krivicam plemičov dühovnik, ki je sledkar zblojen postao v pameti. V teh časaj se je v ednoj hvarskoj hiši dogodo zvünredni slučaj: križ je krvaveo v betežnikovoj sobi. Vido sem to zgradbo. Spomin
toga dogodka je ostao ešče dendenešnji, ar se tisti den zbira dosta faranov v procesijo.
Če človek hodi po krasnih cerkvaj na otoki Hvari, najde v vsakoj, posebno pa v stolnoj i frančiškanskoj grobe p!emičov. Nekdašnji velikani spijo vu grobiščaj, nad njihovim prahom i pepelom pa se zdigava kamena tabla, štera pove več-stoletno zgodovino njihovo. Po teh tablaj, àr so cerkveni podi ž njimi posipani, hodijo lüdje i z nogami tlačijo nekdašnjo slavo i oblast plemičov. A pri toj hoji se njim ponovi v diiši jedina pravica na zemli: „Prah si i v prah se spremeniš". Te table pa tüdi nekaj drügoga povejo. Oltar v stolnici jasno pove, da je Stolnica na Hvari.	graditeo oltara toga zato
postavo, naj njemi Bog bo smileni, ar kda je šo od zdavanja z driigov ženov domo, te je na poti vmoro svojo lastno hčer iz prvogä zakona. Tak se glasi tüdi zgodba nekda lepe križne poti pred frančiškanskov cerkev-- jov, štera je pa dnesden naprava za süSenje ribniških ladij, da je to križno pot plemič mož dao postaviti, naj njemi Bog bo smileni, ar je svojo ženo zaklao. V srednjeveško svetlost sega velika kmica. Dosta lepoga se je te dovršavalo, a greh tüdi kra-lüvao, a toga je pokrivala plemiška čast i oblast s posebnimi pravicami. Zato je Bog dao zbrisati plemstvo, naj mislimo na njegovo bože plemstvo, ki nikdar ne postara i nikdar ne zgübi svoje valanosti, ni lepote, naj mislimo na plemstvo milošče
posvečujoče. V njej smo vsikdar bogati, vsikdar plemeniti, vsik-dar na oblasti, vsikdar lepi i izobraženi, ar smo vsikdar v Božoj bližini.
Hvar ma dnesden komaj okoli 3000 stanovnikov, a cerkvi pa vnogo. Vse svedočijo od stare slave Hvara, ar so vse v sta-rom časi bile zidane, kda je na Hvari cvelo versko i politično živlenje. Oboje so te zdriižavali po čelom sveti. Vera je globoko segala v vso živlenje ^ pokrajin, i je bila najvernejša prijatelica na oblasti sedečih. Če se je tii pa tam šteri oblastik spozabo z svoje dužnosti i delao krivico, je bila samo izjema, oživlala je vera vse, vso ravnanje pokrajine. Cerkve na Hvari so sledeče: Stolna, frančiškanska, sv. Marka, štere pa samo tiirem stoji, I. 1807. je poriišena i dominikanci so se ž nje odselili pred francoskimi napadi, cerkev svetoga Dii-ha, cerkev Bedediktink, cerkev Gospe Anunciate, sv. Kuzma i Damjana pa ostanki cerkve sv. Venerande, štera je sliižila za pravoslavne grčke mornare, kda je Hvar bio pod beneškov oblastjov. Stolna cerkev je zidana v 16. stoletji po načrti, izdelanom 1.1549. Deset oltarov iz mramora jo krasi, štere venčajo najlepše slike raznih talijanskih slikarov. Tabernakel je delo Viciani Lovrenca iz 1. 1700. Nekaj zviinredno lepoga. Človek se čuti v bližini Boga, kda se zgledne na to sijajno delo. Lepiva sta dva velikiva posvečnjeka iz 1.1674. Najlepše i dragocenejše reči se pa hranijo v segeštiji, štere nam je s prijatelom pokazao i razložo ravniteo pisarne pobožnoga škofa Pušiča. Tii sva vidila piišpekoyo zlato palico, štera je delana 1. 1509. V tistom časi, kda ešče ne bilo elektrike, ne ma-šinov, kak dnesden, kak je mogo izrezati takrekoč celo sveto Pismo na te mali falaček zlata, to je 72 podob iz Staroga i No-voga zakona, nam je mogoče samo tak razložiti, če pomislimo, ka je to delala diiša, štera je bila puna gorečnosti i zato je s vsov potrplivostjov rezala podobe duga leta gor na to zlato palico. Razlagač je mišlenja, da je palico delao redovnik frančiškanski, ovak, pravi, ne bi bila gor podoba svetoga Frančiška.
Frančiškanska cerkev i samostan na'Hvari
Podobe so tak lepo narejene, kak da bi žive bile. I ravno v tom je od vere oživlena umetnost, da v tak maloj formi se vendar pokaže veliki diih tistih svetih oseb, ki se predstavlajo. Tti sva vidila s prijatelom poprsje sv. Števana, ki je patron Hvara, kelih hvarskoga škofa Tomasin Tomaža, ki je bio Odposlanec pape Eugena IV. pri bosanskih kraiaj TomaŠevič Tomaži i Števani, monstranca istoga škofa Tomasin Tomaža, ki je vladao na Hvari od letä 1438 do 1466. Potem plašč iz 15. stoletja i kaptolski križ, pa plašč slednjega beneškoga dožeja, šteri je predelan za cerkveni plašč za rabo pri večernicaj. Pokazao nama je dober gospod ravniteo škofovske pisarne tak lepe stare mešne obleke, da sva z zahvalnim srcom zdigavala svoj pogled proti nebi za tisto liibezen, ž šterov so diiše leta i letä pri slabom posveti izdevale Bogi na čast te lepote. O kak lepe so mogle še biti tiste diiše, ki so setkavale, prešivlavale i krasile te mešne obleke.
Cerkev Frančiškanska z samostanom je osnovana leta 1461. Stoji tik pri morji v velikom zavetji, zato je pripraven te samostan, da niidi pravi počitek okrevajočim. Cerkev ma sedem olta-rov, eden lepših od driigoga. Veliki, svetoznani umetniki so pustili v toj cerkvi svoja glasovita dela. Törk jo je večkrat šteo oropati, lüknjice od sovražnih krugeo se ešče dnesden dobro poznajo na stenaj, a premagana ne bila ta cerkev nikdar, kak ne nikdar tista dobra nebeška Mati, štere slika je nad vhodom i je delo brščas slavnoga della Robia, kak eden najlepši relief na sveti iz tiste dobe. Prva stran Marijinoga Lista nam kaže spodobnost te lepe Marijine slike s tem razločkom, da je naše slike obraz vse načiši, kak tiste na Hvari pri Frančiškana j. Kak nam je dober Paveo Miličič razlagao, je med sedmimi oltari cerkve najlepši i najdragocenejši s slikov svetoga Križa, štero v tom snopiči pokažemo našim čtevcom.	(Dale.)
Skrivnost nesreče.
Skrivnost nesreče je greh. Nesreča je posledica greha. Mala poželivost v raji je eno edino jaboko vtrgnola i iz toga edinoga greha je prišla nesreča, da je ves človeči rod zgübo na zemli raj. Hipno vživanje i kratko žadoščenje niidi greh, duga je pa pokora za njim. Bridko je diiši, če zapiisti svojega Boga.
Vsikdar se maščiije, če človek zlorabla svoje zmožnosti. Tak je že na zemli. Greh v svojoj utrobi nosi nesrečo. Za vse se moramo pokoriti. Ne je potrebna posebna kaštiga, zadostujejo posledice greha, pač moramo pojesti, ka smo skiihali. Posledice greha preidejo na pokolenja, na driižino, na driižbo, na narod. Pomislimo na grozno spolno bolezen. Skiipna odgovornost je dokaz skiipnosti. Je skrivnost kak izvirni greh.
Po grehi je srce nemirno, okus po grehi je bridek. Kačo smo segrevali z grehom, s strahom smo to spoznali. Z grehom smo vidili sladke reči, a prišla je pekočina vesti. Glejmo kazen
nešternih glavnih grehov: Gizda rodi nepokojnost, smo po njej kak včžmeknjena citrona. Po nevoščenosti pride žuti beteg i diiša se po njem siiši. Nezmernost rodi poželivost, praznoto i samomorilne misli. Nečistost zamaže domišlijo, zbiija mržnjo i ogabnost.
To je živlenje greha: vedna nesreča. Pa konec je tiidi nesreča. Greh se liibi, strah se biidi, grozna je miseo na smrt. Smrtna vöra se bliža. Betegi se pojavlajo, prijatelje grešnika ostavijo. Pa je vredno zavolo liidi grešiti? Skiišnjave obvüpanja ga mučijo, boji se, da ne more zadostiti za včinjene grehe. Pa če obviipa, je še vekši grešnik. Vrag njemi je prie šepetao, da
zavolo velikih grehov. Kakša bo če je pràv meo sv. Ivan Krstiteo? Ka pa, če je sekira že položena na to grešno drevo, da se poseče? Kak de pa odgovarjäo za pajdaše, štere je na greh napelao, za spa-ko, štero je včino?
Pred oči njemi pride, kakši konec de meo. Mesto bliščečih oči, votline, napunjene s črvmi, obraz posiišen, zagniljen, lobanja režeča, prhnoba povsod. Vse beži pred njim. Za cvetlico je bio stvorjen, ki bi mogla na oltari povehnoti, pa povehne na smetišči. Zagrezne se, zača jokati, misli, da za njega ne pomoči, zato se vrže znova v nasladnosti, da si spravi še vekše moke.
Določen je bio za večno diko, spisan je bio v knigo živlenja, zbrisan je iz nje. Bog se je obrno od njega i ga sovraži. Skrivnost zavrženosti. V globoki pekeo je prišo, te se je določo za pekeo, gda se ie grehi v naroče podao. Tak je Bog ràzodeo sv. Tereziji, da bi se ž njov zgodilo, če ne bi spremenila živlenja.
Gda vdarijo te nesreče na grešnika? Taki po smrti! Bog njemi zakriči: Odhajaj, odtrgaj se od mene na večne čase. A grešnik Ga neskončno žele. Prokleti bodi, njemi pravi Bog, to je: Vsa nesreča naj te dosegne, na veke bodi zavrženi, večni ogenj naj te žge. Tvoje strasti naj ga netijo. Diišna vest naj ti ne da mirii. Napuni naj te nevoščenost, vrag naj Ti bo tovariš.
Ka ti pravi diišnavest? Si jo zamazao gda bar z ednim smrtnim grehom? Vsa nesreča je prišla nad tebe. O, da bar nikdar ne bi grešio! Pa viipanje v Jezušovo sladko Srce, ne zgfibim, smili se me!
so to male reči, zdaj ga saga bodočnost grešnikova? Ka pa,
Križ Gospodov v Frančiškanskoj Cerkvi na Hvari.
in Sv. Ivan bosko.
Don Bosko je spo-znao novi tok časa. Spoznao je, da trbe tisto, ka te novi čas ma dobroga, priznati i sprejeti potrplivo pa zadržavati, ka je bilo slaboga. Prevido je, da bo sila revolucije postala tak strašna, ka bo podrla vsako ovi-
je HRH^^^^^^^^^BHH' po človečem nemo-goče i brezuspešno, H celo škodlivo, narav- I noč se proti postav-lati. Zato se je z veli- H kov previdnostjov po-stavo ob strani i se triidio, da bi rešo ko-liko največ mogoče ■
nesrečnikov, ki so se ^^H^^^^^^^^^B^^Ih^H že	v vrtinec, I^^^^HHHII^IHHII^I^H'
ali da bi odvrno tiste,
ki so se s prevelkov drznostjov vdajali novotarijam.
„Ves svet" — je ponavlao — „je postavleni v hlidobijo. Vsikdar je bilo tak — kak svet postaja starejši, tak je božnejši. Zato moramo prijeti lüdi pa razmere ne kakši bi mogli biti, nego kakši so v istini i se zavzeti, da je popravimo i približamo k dobromi na kakšo koli formo."
Nekoč je bio pri obedi z liidmi najrazličnejših strank. Pri napitnicah so edni proslavlali krala Viktora Emanuela, edni ministra Kavura, drugi slobodo i Garibaldija. Tiidi njega so povabili naj napije. — Čisto mirno stane i napije: „Živijo kral Viktor Emanuel i Kavur i Garibaldi, vsi pod papovov zastavov, da se morejo zveličati." Vsi so njemi ploskali povdarjajoč: Don Bosko zaistino nikomi ne žele, da bi se pogübo. — „Istina" — doda eden — „celo hiidobci bi se Don Bosko odkrio pa ga pozdravo, naj ga samo piisti naprej rešavati diiše."
Bog njemi je dao bister razum, izredno dober spomin, čii-doyito pamet, kak tiidi silno telovno moč. Vse te zmožnosti je Don Bosko posveto Bogi.
S svojim bistrim razumom bi se lehko vrgeo na včenje te ali one znanosti. Popunoma je obvladao latinščino i grščino, znao je židovski jezik, govoro francoski i driige jezike. Razpravlao
ò teologiji, filozofiji, zgodovini itd. s takšov gotovostjov, da šd se njemi čiidili najvekši vučenjaki.
Njegov spomin je bio čiidoviti. Če je samo ednok prečteo kakšo knigo, jo je popunoma obvladao. Posebno kak dijak i v prvih letih diihovništva je prečteo nebrojno knig: znanstvenih, zgodovinskih i leposlovnih. To je bilo v veliko pomoč njegovim duhovnikom, gda so se pripravlali za izpite, za predge ali za kaj driigo. Da si prihranijo triid z iskanjom i pozvedovanjom, so šli lepo k Don Boski. On jim je natenko označo vse, jim podao imena pisatelov i jim tiidi povedao, kak naj to i ono uporabijo. Kak klerik je prečteo Jožefa Flavija „Zgodovino hebrejskoga liidstva" i je znao iz te knige vsako poglavje, vsaki dogodek i odstavek.
Pokojni vrhovni predstojnik salezijancov Mihael Rua je pravo: „Zaistino čiidno se vidi vsem, da Don Bosko, ki ma toliko posla, je neprenehoma med liidmi, omenja i navaja dobesedno najlepše odlomke iz grčkih, latinskih i taijanskih pisatelov." Pesmi slavnoga pesnika Danteja je znao na pamet po cele speve i je pripovedavao družbi v zabavo. Gda je 1. 1870 pisao knižico „Apeninska sirota," je ednoga poslao po knigo pisatela Berka-stla. Prie pa je že povedao, na šteroj strani je pripovest od pirenejske samotarke. Poiskali so knigo i najšli tisto pripovest na označenoj strani. Pa je gvišno Don Bosko čteo Berkastlovo knigo pred vnogimi leti, gda je bio ešče klerik. Kesnej ne več.
Kak jakost diiha, tak velika je bila tiidi moč njegovoga tela. Hodo je v gimnazijo, Na poti njemi štirje njegovi tovarišje nepričakiivano skočijo na rame. Dopüsti jim to šalo. Gda so pa že vsi na njegovih ramah, prime roke zadnjega, še jih oklene tak, da povije tiidi driige tri pa tak vse štiri prinese na dvorišče gimnazije, na velikih smeh profesorov i tovarišov. Bio je že dii-hovnik, gda po turinskih vulicah naleti na dva strašniva psa, ki sta bila strah vseh mimoidočih. Zgragi ednoga za krbet, ga zdigne v zrak i ga dugo drži. Zaman se živao zvija v cvili i laja. L. 1883. je bio v Parizi pri obedi odlične driižine. Gda so prinesli orehe, je Don Bosko, mirno nadaliijov razgovor, tro orehe med dvema prstoma i jih podajao driigim v veliko začudenje vseh. V starosti 69 leta je betežen ležao na posteli. Zdravnik je želo znati, koliko moči ma, zato ga prosi, naj njemi stisne roko kak najbole more. Don Bosko stisne. Zdravnik je ves iz sebe. Skuze njemi silijo v oči i ar je bilo zaistina preveč, zaječi od bolečine. Te sproba njegovo moč z dinamometrom. Prvi stisne dinamometer zdravnik sam. Kazao je 45 stopinj. Nato proba Don Boskov tajnik, ki pokaže samo 43 stopinj. Slednjič prime Don Bosko i zdravniško orodje je pokazalo najvišjo točko, 60 stopinj.
Čiravno je bio tak jako močen, ga je itak mučilo dosta te-lovnih neprilik. V prvih letih diihovništva je večkrat metao krv. L. 1841 so njemi otekle noge. Bolečine so 1. 1853 tak narasle, da je teško hodo. To oteklino je veselo zvao svoj vsakdenešnji križ. Istočasno so ga začele skrbeti oči. To pa je prišlo od vno-
goga dela kesno v noč, od pisanja i čtenja. Nazadnje njemi jé desno oko popunoma odpovedalo. Preveč rada ga je bolela glava pa tak močno, da se njemi je včasi vidilo, je pravo, kak da bi se njemi razširila. Po več tjednov nepretrgano ga je pa mučo zobobol. Gele noči je ne mogeo zatisnoti oči. Tiidi srce njemi je delalo težave. Dostakrat njemi je tak močno bilo, da je komaj dihao. Od leta 1872. so se starim betegom pridriižili novi. Napadnola ga je mrzlica, vzrastek divjega mesa ga je mantrao, da je težko sedo. Nikomi se je pa od toga nepritožo i je vsikdar rabo navadni trdi stolec. Na zadnje ga je oslabelost v hrbtenici prisilila, da je hodo skliičeni pod težinov svojih križov.
„Poleg vseh teh nevol pa ne nikdar popiisto pri svojem raznovrstnom i napornom delovanji, inači, kak, gda ga je bolezen prisilila na posteo. Njegovo delo je bilo tolikajšno, da se bo potomcom vidilo skoro neverjetno. Spovedavao je jako dosta, predgao, sprejemao obiske, po največkrat celi den, večkrat tiidi na potüvanji i kesno v noč. Spisao je nebroj knig, nadzirao svoje dečke, skrbo za njihovo prehrano, se vrgeo na velikanska podjetja pa je vzdržavao. Dopisiivao je z vsemi svojimi zavodi i z najbole različnimi liidmi. Pa vse to je vršo mirno, ne da bi se gda tožo nad svojimi bolečinami i nadlogami. Nasprotno, bio je vseskozi veseli, tak, da je s svojim vedrim obrazom vle-vao veselje tiidi drugim. Med tolikim delom se je zdeo najbole miren človek na tom sveti. Gda je meo obiske, nikdar ne kazao neprijaznosti. Potrplivo je posliišao vsakšega, kak da ne bi meo nikšega dela. Ne sam mogeo razmiti, ,kak je D. Bosko mogeo vse to delo vršiti tak mirno pa pri vsem tom ostati vsikdar zdriižen z Bogom". Tak pravi g. Mihael Rua.	(Dale.)
Zgled svetoga Jožefa.
Najvekši kinč kat. Matercerkve je sv. hoštija v tabernakli, je Jezuš, boži Sin pod podobov kriiha v Olt. Svestvi. I te najvekši kinč čuva za nas sv. Jožef. I za te najvekši kinč sveta čuva naše diiše, ka do ga vredne zadobiti i vekomaj vživati, sv. Jožef. Takše časti nema nišče na sveti. Ta visoka čast odkriva velikost Jožefove diiše. I prišo je do te velike časti i oblasti po tom, ka je k sebi obimo križ v živlenji, šteroga njemi je Gospod poslao.
Zaročo si je Devico Marijo, ki njemi je povedala pri za-ročkaj i sklenitvi zakona, da ma zaoblübo devištva i ka de v zakoni v popolnoj deviškoj čistosti živela. On njej odkrije spodobno zaoblübo. Zdala sta se na deviški zakon. Verno drži Jožef svoje devištvo. Je bio, kak v litanijaj molimo: Jožef najčistejši. Pri svojoj ženi BI. D. Mariji pa opazi, da je noseča. Neskončna žalost ga obide. Skrivnosti ne razmi, da je Dev. Marija po čiidnoj poti brez vsakoga stvorenja zanosila Sina božega, zato se ga loti strašen sum i grozna pobitost. Kde je tisti mož
ila sveti, lei ne bi meo kak morje globoko žalost v srci, Ce zvè, da je njegovo žena vernost prelomila i postala nepoštena zako-nolomka! Kde je na sveti mož, ki ne bi trpo noč i den v duši i teli najvekše moke, če bi svet zvedo, ka je njegova žena navadna vlačiiga, kakša pa gotovo ne bi bila, če bi on pošten bio? Kde je na sveti mož, koga ta krivična sodba sveta ne bi potrla? Kde je mož, ki se ne bi s potrtim srcom ločo od žene, ki jo je liibo, ar jo je meo za pošteno i bi jo zavolo zakono-lomstva mogo ostaviti? Vidite, vse te žalosti, vse te brige, vse te bolečine brez mere i meje je mogo vse poslciisiti sv. Jožef, ar ne poznao skrivnosti vtelovlenja Sina Božega. Pa meo je ešče edno posebno žalost. Po starom zakoni se je mogla vsaka žena kamenjati, štera je zakon prelomila. Kak najvišiša gora je legla
ta strašna kaštiga na njegovo srce i stiskala bridke skuze ž njegovih oči, kda si je na svojo sveto za-ročnico zmislo, štere svetost je vido vervao, a štere blagoslovlenoga stana si je ne mogo razložiti.
I dragi krščeniki, zdaj pride junaška potrplivost i junaška liibe-zen do bližnjega na den pri sv. Jožefi nam na zgled. V toj velikoj žalosti ka dela sv. Jožef? Sv. Pismo nam pravi sledeče: ,Ar je bio Jo-ief, njeni mol pravičen i je ne Meo osramotiti, jo je skleno skrivoma odsloviti..." (Mat. I. 19-20), Šteo jo kak nedužno zapiistiti i sam oditi v tiijino, naj ne trpi njena čast. Vse bolečine je zakopao v svoje srce i je šteo nositi v tiijini, kam se je napoto i z tem namenom je legeo dol zadnjo noč na siromaško ležišče, da driigi den samo odide, ka nišče ne de zanao za njega. Ne tožari, ne raznaša žene, je nepre-se pijači, mirno nosi svoj veliki križ i ga zroči dobromi Bogi. I od toga pride tiidi pomoč. Zadnjo noč, gda je šteo Marijo zapiistiti, se njemi prikaže, kak pravi reč boža, sv. Pismo, angeo Gospodov, pa njemi pravi: „Joief, sin Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje iene, ka je najmre poprijela, je od Sv. Diiha. Rodila bo sina, ki njemi daj ime Jezuš, ar on bo relo svoje liidstvo njegovih grehov". (Mat. I. 20-22).
Pa če je v začetki hišnoga zakona mogo sv. Jožef že tak teški križ nositi, ne mislimo, ka ga je v poznejših letaj ne. Vsik-dar ga je, to pa zato, naj Bog po njem pokaže, ka je to živlenje. jako kratko, samo edno megnjenje, ki pa sliiži večno veselje. Zato je ne dobo mesta nigde ne v Betlehemi, gda je je iskao za
Sveti Jožef, sprosi nam od Jezušeka potrplivost.
klinja, ne pobijava, ne vda
Mater božo porodnico i Zveličitela sveta, nego v Stalo se je mogo potegnoti. Razjokao se je, a junaško zatrpo to ponižanje i nezahvalnost i razdreto, zamazano štalico je očisto za mesto rojstva Sina Božega. — Sledkar je mogo s krvavečim srcom obrezati Bože Dete i čiiti z viist sv. Simeona, ka do tomi Deteti protigučali i ka Marijino srce meč prebodne. Mogo je spuniti teško velenje bože, dano po angeli v noči, ki se glasilo: „Vstani, vzemi Dete i njegovo mater i beli v Egipt, i bodi tam, dokei, ti ne povem, Herod bo najmre dete iskao, da bi je pogiìbò". (Mat. 2, 13-14). V tiijo deželo je mogo oditi, tii petlati živež, dokeč ne dobo dela i s trdim delom preživlati v tujini svojo driižino. I gda se je po božem velenji nazaj vrno v domovino, ga je veliki strah obišo, kak pravi sv. Pismo, ar so sovražniki Jezušovi živeli i se je mogo skritiv za vrženo Galilejo v siromaški Nazaret. Tü pa ne samo, ka je trpo pomenkanje i delao noč na den, da prehrani driižino, nego doletela ga je dvoja prevelika žalost, zgübo je Jezušeka i ga tri dni jočič iskao; driiga pa, da je mogo prie vmreti, kak bi dočakào rešenje sveta po Jezušovoj srmti i njegovom odičenom vstanenji. Povsod i v čelom žitki terši sv. Jožefa križ, a nikde ne greha. Verno je čuvao Jezuša na zemli, zato je dobo najvekšo čast, da do konca sveta je varivač Jezušov v Oltarskom Svestvi i vseh nas, naj po njegovom zgledi svoj križ mirno nosimo i po kratkom živlenji vživamo večno veselje.
Tiidi se ne nišče čiidivao, da je bio evangelij Jkniga lübezni i lübezen kniga zveličanja. Jezuši je ne trbelo stvarjati niti lübezni niti čistosti, samo nazaj nam je dao te bože dare, šteri so bili z grehom za nas zgübleni. On je znova lübo s takšov lübeznijov, kak je nišče več ne lübo. Njegovo prijatelstvo si bomo poglednoli i spoznali bomo, da pred njim takšega prija-telstva ne najti, ar je komaj on znova odpro pot do skrivnosti prave lübezni i pravoga prijatelstva.
Kristuš je lübo düSe i to lübezen, ki je fundament krščanstva, je zročo nam. Niti eden istinsko krščanski človek nemre biti popunoma brez te lübezni, štera se, kak krv samoga Zveličitela, pretače po naših žilah.
Gda mi lübimo, pa naj bo to v našoj mladosti ali pa V seroj starosti, pa Če je to lübezen oCé, ali moža, ali sina, ali matere, ali pa prijatela, vsigdar želemo diiši, štero liibimo, večno zveličanje, to se pravi, ščemo njoj za ceno lastnoga živlenja dati istino vere, jakost bože milošče i mir zveličanja, ščemo njoj dati Boga samoga, Boga, kak ga spoznavamo, liibimo i molimo.
To je liibezen do diiš. Ta se pridriiži vsakšoj driigoj lübezni, jo visiko povzdigne, jo oplemeniti, da dobi višiši, nadze-melski pomen, čeravno je sama na sebi ščista naravna.
Takša lübezen pripela düSe do prijatelstva.
Če se na priliko zgodi, da što nesrečno človeče bitje pripela k svetlosti istine i vere, če njemi odpre pogled v njegovo stanje i ga znova vzdigne k milosti živlenja, podeli ta jakostna rešitev obema düSama nepopisno lepoto i mičnost, obe zableščita v krasoti; prva, ar je podarila srečo, drüga ar je srečo zadobila.
Če se tomi občfltji, šteroga pošlejo nebesa, pridruži šče naravno nagnenje, nastane v obema srcoma pod vplivom božega delovanja tisti čfit lübezni, ki na zemli ne bi meo imena, če ne bi pravo Kristuš svojim apoštolom: „Zvao sem vas za svoje prijatele." Ar samo to je istinsko prijatelstvo, štero je moglo nastanoti samo v Bogi, ki je za svoje prijatele človek postano i je za nje vmro na križi.
A tüdi med dušami, ki so s Kristušom živele i vmrle, so ništerne v posebnoj meri vživale njegovo lübezen. Liibo je vse, a ništerne je prav posebno lübo. V Kristušovoj lübezni vidimo za te svet višek vsake človeče i bože lübezni: človeštvo pa za to nikaj ne moglo doprinesti, vse je prineseo Bog sam z nebes. Takše lübezni, v tak velkoj meri, kak jo je Kristuš noso v svojem srci do düS, pa nišče več ne bo najšeo, niti v najčistejšem i v najbole izvišenom prijatelstvi; vsaka lübezen bo samo podoba tiste neskončne Kristušove lübezni, s šterov je lübo zgü-bleno človeštvo.
Drügö poglavje.
Jezušovo prijatelstvo v Betaniji.
Sveti Janoš je evangelist božanstva Jezuša Kristuša. On je njegovo božansko naravo najbole globoko spoznao. Nišče drugi je ne mogeo lepše povedati, ka je Sin človeči od Sina božega razodeo lüdem, i nišče je ne v lastnom spoznanji v tak velkoj meri kak on pritrdo vsemi, ka je čUo.
Če čtemo njegov evangelij, se moremo čiidUvati, kak je bilo mogoče, da je nastao arijanizem, ki je Kristošovo božanstvo zatajo, ve se nam tak jasno na vsakšoj strani toga evangelija pokaže večna edinost Reči z Bogom, Sina z Očom.
Poleg toga pa je sv. Janoš tüdi evangelist Srca Jezušovoga. Ar je bio sam prav posebno deležen Jezušove velke lübezni, nam jo je na poseben način opisao. Jako genlive i prevzemajoče so poteze njegovoga opisovanja v Cüdovitoj zgodbi Jezušovoga živlenja, štero nam je on kak štrti evangelist zapüsto.
Poglednimo, kak sv. Janoš začne edenajsto poglavje svojega evangelija:
1.	Lazar iz Betatnije, iz vesi, gde sta živeli njegovivi sestri Marta i Marija, je bio betežen.
2.	To je bila tista Marija, ki je Gospoda z dišečim oljom mazilila i njegove noge s svojimi vlasmi brisala. Njeni brat Lazar je bio betežen.
3.	Obe sestri sta poslali po Jezuša i sta njemi veleli po-povedati: „Gospod, gledaj, tisti, šteroga liibiš, je zbetežao".
4.	Gda je Jezuš to čiio, je pravo: „Te beteg je ne za smrt, nega za slavo božo, da se s tem Sin boži poveliča".
5.	Čeravno je Jezuš Marto i njeno sestro Marijo i Lazara lübo.
6.	je le ostao, gda je zvedo za njegov beteg, šče dva dni v kraji, gde je bio.
7.	Nato je pravo svojim vučenikom: „Idimo nazaj v Judejo".
8.	Vučenicje so njemi pravili: „Gospod, Judje so te šteli kamenüvati, pa ti le ščeš znova ta iti?"
9.	Jezuš njim je odgovoro: „Ali nema den dvanajst vör? Što hodi podnevi, se ne spotekne, ar vidi svetlost toga sveta.
10.	Što pa hodi ponoči, se spotekne, ar pri njem nega svetlosti".
11.	Gda je to povedao, njim je pravo: „Lazar, naš prijateo, spi; idem pa, da ga zbiidim".
12.	Nato so pravili njegovi vučenicje: „Gospod, če spi, bo ozdravo.
13.	Gučao pa je Jezuš to od njegove smrti, tej pa so mislili, da guči od navadnoga spanja.
14.	Zato njim je naravnost povedao: „Lazar je vmro".
15.	I zavolo vas se veselim, da ne sem bio tam, da bo-dete vervali".
16.	Tomaž, ki se zove Dvojček, je nato pravo drügim vučenikom: „Idimo tiidi mi, da ž njim merjemo.
17.	Gda pa je Jezuš prišeo, je Lazar bio že štiri dni v grobi.
18.	Betanija je bila bliizi Jeružalema, oddaljena kakših petnajst štadijov.*
19.	Zato je k Marti i Mariji prišlo vnogo Judov, da bi jivi tolažili zavolo smrti njevih brata.
20.	Gda je zdaj Marta čiila, da Jezuš ide, njemi je bežala naproti, Marija pa je ostanola doma.
21.	Marta je pràvila Jezuši: Gospod, če bi bio ti tii, moj brat ne bi vmro.
22.	A tüdi zdaj znam, da ti bo Bog dao, kajkoli ga boš proso".
23.	Jezuš njoj je pravo: „Tvoj brat bo vstano".
24.	Marta njemi je odgovorila: „Znam, da bo vstano ob vstajenji, na sodni den".	(Dale).
* Stadij = 200 m; 15 štadijov = 3 km.
iÌNRZfìj v NAROČJE
tebe cm m.
IVAN VERKADE.
Dostakrat pravijo, da slikarska umetnost (t. j. zvedenost tistih lüdi, šteri slikajo na platno i na stene po svojoj zamisli pa s prostov rokov, ne kak naši „malarje", šteri slikajo s papirami) nema nikaj skiipnoga z verov pa z Bogom. Vsakši pravi umetnik pa je osvedočeni, da je umetnost ne samo za nemarnjake, gde bi pasli svoje oči, liki ona sliiži za to, da nam od Boga pozvani umetniki pokažejo lepše, višiše pa plemenitejše živlenje v tak živih barvaj, da nas včasih proti našoj voli pogled na to zdigne bliže k pošte-nejšemi živlenji.
Vsi takši pravi umetniki so sprevidili, čitiidi po dugih blodnjaj, da je umetnost tesno navezana na vero, na krščanstvo, štero je zvišeno nad vsakšo spremembo mišlenja.
Gda so spoznali istinitost katoličanske Cerkve, te so se povrnoli v njeno naročje.
Med temi je bio tiidi Ivan Verkade, šteri je bio po svojem zvanji na daleč poznani slikar i ga je ravno slikarska umetnost pripelala v pravo Cerkev. Doma je bio v Holandiji, v državi, štera leži severno od Francije pa Belgije. Njegovi starši so pripadali med tiste verske razkol-nike, ki zametavlejo krst dece.
Gda je bio star 15 let, so ga poslali v Pariz, da se izobrazi v slikarskoj umetnosti. V
tom brezvernom Parizi je mladoga neizkušenoga Verkade-a zajelo nepokvarjeno živlenje. V teh letaj ne več hodo v cerkev i zgübo je vero v Boga. Njegova „boža hiža", kak je sam pravo, je bio Louvre (Luvr), t. j. velka, glasovita palača v Parizi, gde so zbrane najdragše starinske slike od najvekših slikarov ce-loga sveta.
Ali vsakikrat, gda je obiskao to palačo i gledao slike, se njemi čiduže bole vsiljavala miseo, da nega brez vere prave, velke umetnosti, ar vsa umetnost stoji v sliižbi vere.
Da si razširi obzorje, se je napoto v Bretagne (Bretanj). v tisto pokraiino v zapadnom deli francoske države, gde živijo najbole verni pa pobožni lüdje. Neizbrisen vtis je napravila na njega vesela i mehka pobožnost teh liidi. Ta podoba se njetni je globoko zarisala v dušo.
—	Pa, — tak piše sam, — bio sam šče pregizdavi, da bi s temi lüdmi vügno svoje koleno pa molo Boga; ne sam znao kama.
Ali vtis teh lüdl je bio močnejši i začno je hoditi k meši. Konči ga je vsa lepota meše, cerkve i spevanje tak prevzelo, da je pri podigavanji spadno na kolena.
—	Jaz sam bio že napou katoličanec. Moja gizdost je bila streta: poklekno sam, — piše sam. Velki je mogeo biti boj v njegovoj düSi prie kak je prišeo do toga.
V Parizi njemi je eden njegov prijateo podaro živlenje sve-cov pa eden mali katekizmuš.
Gda je čteo katekizmuš, je, ka sam piše: „zrasla pred me-nov v najpreprostejšoj podobi čudovita zidina katoličanske Cerkve... Prečteo sam celo knigo, bio sam srečen, kak tisti, ki je najšeo najvekšo vrednost. Čiravno sam šče ne vervao, sam denok bio veseli, da sam bar nekelko spoznao katoličansko Cerkev, štera se mi je pokazala dosta bole razumna, kak sam si prie mislo".
Gda pa je zbetežao i tak bio priklenjeni na posteo, je začno čteti sv. pismo Novoga zakona. Tak je prišeo do pravih vretin katoličanskih istin. V tom časi je telko napredüvao v ver-skom živlenji, da je v svojoj dfiši obCüto blaženi mir.
—	Vsikdi sam zvüna katol. Cerkve najšeo prevelko razdvojenost pa razceplenost, da bi mogeo tam najti svojo srečo... Či postanem krščenik, ščem biti v vsakšem pogledi celi kršče-nik — to se pravi po mojem katoličanec.
Ščista dobro pa je spoznavao, da se ne bo mogeo z las-tivnimi močmi dokopati do prave istine, liki njemi more priti vekivečna Istina na pomoč. Te se njemi je odtrgala iz dUše prisrčna molitev i splavala proti nebi, da bi ga Bog razsveto i njemi dao dobroga voditela na pomoč.
I resan se je namero na ednoga dobroga jezuita, šteri njemi je stopaj za stopajom razlagao katoličanske istine. Njegov
razum je tak pomali čiduže bole spoznavao vse to ali vola je šče bila slaba. Bojao se je dužnosli, štere bi s tem mogeo vzeti na sebe. Pa tiidi vervati šče ne mogeo vsega toga, ka njemi je jezuit povedao. Toda tomi se ne čiiditi, ar tistomi, ki šče ne krščeni, menkajo posebne bože jakosti (vera, viipanje, liibezen). S krstom se vsakšemi človeki vlije jakost vere, šteri šče pa ne krščeni, tisti nema te posebne milošče.
.— Gda te ednok krščeni, — ga je tolažo jezuit, — se vam bo vse vidilo tak istinsko, kak tistomi Amerikanci — konvertiti, šteroga so pred krstom strašili vsi mogoči zgovori pa verske dvojbe. Po krsti pa ne bilo srečnejšega človeka kak je bio on: vse dvojbe so preminole.
Te reči so se njemi globoko zarezale v srce. Stiha si je želo, da bi prijao sv. krst.
Ali vola šče ne bila trdna, ne šče mogeo pretrgati z do-zdajšnjim živlenjom.
Ešče ga je zadržavala miseo, ka do pa driigi pravili. Konči pa se je li odločo za krst.
I leta 1892. ga je vidilo mesto Vannes, kak je Verkade v jezuitskoj kapeli sprijao sv. krst i nato pobožno prvo sv. pre-čiščavanje.
— Po krsti, — piše sam, — sam postao popunoma srečen: vervao sam. Moje omahovanje pa dvojbe so preminole. Sv. 01-tarsko Svestvo je zadobilo velko privlačno silo za mene. Veselio sam se prvoga sv. prečiščavanja ... Med sv. mešov i po pre-čiščavanji sam se potopo v prisrčno molitev. Tak se mi je vidilo, kak da bi prebolo nevaren beteg ... Čiito sam, da je vtišena moja diiša, da sam poboušani pa pun miline i člove-čega veselja.
Nekaj let petom je stopo Verkade v benediktinski samostan.
I ti dragi krščenik, ki čteš te reči, ali se držiš trdno tistih istin, štere nam je Bog nazvesto i spunjavleš to, ka ti po svojoj Cerkvi zapovedavle vervati? I či gda zavrneš na krivo pot ali se spotekneš na trdi kamen svoje grešne narave, posliišaj svojo dušno vest, ki ti jo je Bog vsado v srce, i ta te pripela na lepšo i varnejšo pot.
Ednok je Jezuš svojim vučenikom povedao to priliko: „Pole nekšega bogatoga človeka je dosta obrodilo. Pa je sam pri sebi premišlavao rekoč: Ka naj napravim, ar nem am kam bi spravo svoje pridelke? Pa je djao: Etak bom napravo: po-derem svoje granare pa vekše postavim; v te potem spravim vse, ka mi je zraslo i vse blago. Nato povem svojoj diiši : Diiša, dosta blaga maš spravlenoga za duga leta; počivaj, jej, pij pa bodi dobre vole. Bog njemi je pa pravo: Nespameten, to noč bodo tvojo diišo terjali od tebe, ka si pa spravo, čido bo? Tak je s tistim, ki si nabira bogastvo pa je ne bogat pri Bogi." (Luk. 12. 16-21).