slavista,   se   kljub   ponovnemu    vabilu   nista marala  odzvati.    Zato  je  pričakovati,  da  bo list, pa čeprav bi ta družba dobila dovoljenje za   izdajanje,   v   kratkem   radi   pomanjkanja tehtnih   prispevkov   izgubil    na    interesu    in bo  zopet  prenehal.   Kar  se  pa  tiče  tiskarja in urednika lista »Laibacher Zeitung«, Karla pl. Kleinmayrja,   le-ta  predlaganega   tednika ne mara prej tiskati, dokler mu ne predložijo rednega načrta, ki bo iz njega mogel vsaj z verjetnostjo računati na daljše življenje nameravanega časopisa. Na koncu svojega poročila   je   ljubljanski   policijski   ravnatelj   še pripomnil,    da   se   pri    lastnostih   pisateljev >Slavinje«    vobče   ne   more   pričakovati   niti ozira   vreden  literaren  dobiček  niti  zadovoljitev   zabave   občinstva. — Naravno,   da   je Sedlnitzky po tem in po drugih sličnih »priporočilih«  tisk   »Sla vin je«  odklonil, Par let kesneje   srečamo   med   uradnimi   spisi tudi misijonarja Fricl. Barago. Škof Wolf poroča (26. avg. 1829) ljubljanskemu guberniju,7 da se je Baraga z ozirom na opozoritve nove Leopoldinske ustanove za širjenje katoliških misijonov v Sev. Ameriki odločil, da gre za misijonarja.   Škof  Wolf,   ki   poudarja,   da  se je B. odpovedal v korist svoje starejše sestre očetni dediščini in opustil pravne študije ter se posvetil teologiji, pravi dalje, da je tudi v dušnem pastirovanju kazal vseskozi in včasih že prenapeto vnemo. Njemu samemu je že pred   par leti  izrazil  željo  po  misijonarstvu. Pri  njegovi   ne   vedno  urejeni   vnemi  ga  je bilo treba pogosto zavirati in zadrževati, vendar pa se  zdi,  da vsa njegova  prizadevanja izvirajo  iz   pobožnega  duha.  ker  živi  vedno vzpodbudno  in  porabi  vse,  kar  zasluži,  zelo nesebično  v  pobožne namene.   Po  vsern  tem je  ordinarij  z vso nedvomnostjo sklepal, da žene Barago duh pobožnosti v severnoameriške misijone. Bil je tudi prepričan, da bo pri svojih   32   letih   in    pri    znanju    francoščine in deloma angleščine tam zelo koristen in je zato podpiral njegovo prošnjo, da se mu dovoli  odhod v škofijo Cincinati, pristavljajoč željo, da bi mu tudi dunajska centralna  direkcija Leopoldinske  ustanove  pomagala,  da bo mogel v Ameriki delovati za njene lastne cilje.  — Na Dunaju   so mu  nato  5. oktobra 1829 dovolili izselitev, odpovedati se je moral fe   menzalni   pravici,   če   mu   jo  je   garantira! verski zaklad.
Ko je hotel Baraga  v Ljubljani natisniti svoj molitvenik v jeziku Otawa Indijancev, je bil
7  Predsedstveni spisi ilir. guberuija   v  muzejskem arhivu, št. 2238  de a.   1829.
Jož. vitez Schmidburg, avstrijski ilirski guverner
ta rokopis po Pavškovem posredovanju privatno poslan na Dunaj. Ker tam nikdo ni znal jezika, je Sedlnitzky 50. decembra 1841 vrnil delo v Ljubljano, češ, da bodo tam (Pavšek, Blasnik) Baragove razmere bolje poznali in naj mu potem poročajo, če je B. res avstrijski podanik, kakšno je bilo njegovo prejšnje in kakšno je njegovo sedanje zadržanje ter kakšno je jamstvo, da je spis neoporečen. Kajti brez vsake garancije, da rokopis ustreza cenzurnim predpisom, na Dunaju ne morejo dati dovoljenja za tisk. jubljanski ordinariat je podal o B. kar najugodnejše spričevalo in pravi, da je molitvenik pisan v zmislu čistega krščansko-kato-liškega nauka in se zato more brez pomisleka izdati tiskovno dovoljenje, kateremu predlogu je pritegnil tudi ilirski gubernij.8 o je Fr. Pire želel iti za Baragom in je prosil. da mu dovolijo izselitev v škofijo Detroit in je za ta primer resigniral na podbrezniško far o, je gubernij njegovo prošnjo priporočal, ker da je Pire izza 1. 1813. v popolno zado-voljnost služboval kot dušni pastir in se je vedno pravilno vedel.9 Ko se je malo prej Pire poganjal za razpisano stolico poljedelstva in prirodoslovja na ljubljanskem lice ju, je   škof   Wolf   (24.  jan. 1834)   poročal   ljub-
8  Predsedstveni spisi 'ilir. guberuija v muzejskem arhivu,  št. 70 in  116 de a. 1842.
9  Ibid.,  št. 2040 de a.   1834.
293