LJUBISAV MARKOVIĆ: Tečaj politične ekonomije, IL del
Značaj dela blagovnega proizvajalca
(Nadaij evanj e)
Loudje torej ne spravljajo svojih izdelkov v vzajamno raamepje kot vrednosti zato, ker vidijo v teh stvareh prave materialne ovoje
iKtovrstoega človeškega dela. Nasprotno. S tem ko v postopku zameejave izenačujejo svoje raznovrs-tne izdelke encga z drugim Kot vrednosti, jzenačujejo tudi svoja različna dela eao z drugim kot človeško de»!o, Tega ne ve-do. toda delajo tako. Torej vrednost; nj na-pisaiio na čelu, kaj je. Vrednost prav na-sprotno spramlnoa vsak iadelek dela v druž-beei hieroglif (.. ¦ ugarrko — Lj. M.) (Marx: Kapital  I. str. 37 in 38.)
Vrednost je tista bitna lastnost. ki na-pravi iedelek za biago. U.poralbna vrednost ima tu podrejano vlogo. faprav si brez nje ne moremo zamnisTiti nobenega bl&ga. Je no-silec vrednosti. Prav zato pa je mea njima tudi nasprotje. Kakor je tudi enotnost. Enot-nost v tem. ker sta uiparabna vrednost in vrednost nekičljiva dela tega. ka.r Imenuje-jo blago. Da bi pa mogla biti uporabna vrednost potrje-na kot taka, mora bn: prad-hodno potrjena kot Viredaiost. Iti mc>r& siko-zi zamenjavo, biti mora prodana. Lahko je upo-rabna vredinoet naobalj&h kakovosti. toda če jineuspe prefmešatj se skozi družbetno retofto zamein,jave... ne b0 našla svoje poti do po-tražjije. Prapadda bo. Vseeno je, da je edina resniena prvina materiainega bogastva druAbe.
Na osnovi blagovne praizvodnje. to je za-radi nasprotij med osebnim in diružbenim de]om. pa se t0 neizogiibno dogaja z množico uporabnih vredinosti. V kapitalitzmu t&liko več zaradi splošnosti prolzvodnje blaga. sploš-nosti anarhije, ki v ngej vlada. in zaradi posebne vloge, ki jo blago ima. — TeCaj ni samo vredoost, temveč vredrnost. ki vsebuje presežno vrednost. Ta presežna vrednost mo-ra biti s pirodajo blaga ostvajnjena za kapita-lista. To poos-lruje pogoj potrditve uporabne vredraosti, komiplicira njeino pot v človeško p&trošnjo. Nazorno pa se to pokaže v kapi-taJističnih gospodarskjl) arizah. Sicer pa se nam za to nj potrebno obračat; k pretek-losti. Velika množina kmetijsfeih dobrin — pa tudi di-ugih — leži po Stevilnih skiadi-šfih ZDA. Kot breme tlačj vse gospodarstvo Samo stroškj za njihovo hrambo presegajo miiijon dolarjev na dan. Kljub temu pa de'. uporabne vred-nosti propade . .. ujet v skla-diščih... čeprav ga v mnogih krajih sveta zelo primanjikuije. Verjetoo pa bi tudi v Eamth ZDA našli veiiko potr&šniikov teh dobrin. Potrebno pa jei da so najiprej pro-dane. da so potrjene kot vrednost — čeiprav sanio detoo. ker nosi država »kolektivni ka-pitalist« de] stroSkov — da bi mogl<» biti ostvarjene kot uporabne vrednosti. Ne zdi se pa. da bi zato bile možnostt.
Enotaost in nasprotje uporabne vrednost; jm vrednosti ima že eno stran. Vsaka pooseb-Ija dirugo. Na tleh blagovne proizvodin(ie po-oseblja u/porabna vrednostt kot tak-a svoje blagovno blstvo, vrednost. Po drugi etrani tudi vrednost kot t&ka pooseiblja Tiiporatmo vrednost in je nekako njen pokaza.telj. Vs.aka nasprotna stran blaga prehaga v drugo. Ka-kor pa amo ra^loiili, se pa vsndar bitno raz-lifcujeta. Ena (upoi-abna vredncst) vsebuje materialne določenostj izdelka. Druga (vred-nost) vsebuie družbeno določenost izdelka,
3.   Dvojni   značaj   dela
Delo blagovmega proizvajalca ima dvojni značaj.  To  določa   njegov  položaj   v  proiz-
vodinjj in zato družbena vloga njegovega iz-delka bot blaga. 2ialo mora njegovo delo — in to kot družberio delo — vsebovati dve strani. Ena je . . . da j'e koristna proizvodna dejavnost. koristaa za družbo. Da audi ta dejavnost izdelek papolnoma določene oblike in ma:teriainih lastnosti, ke-r lahko samo v 4em prinveru najde koristno uporabo, je družbeno koristen. Da ustvarja družbeno upo-rabne vrednosti. Da pa je to". mora delo tega proiavajalca dobiti popolnoma določeno, kon-kretno obUko uveljavljanja. Biti mora kon-kretno delo.
Setev. negovanje posevkov. hramiba pori-delkov. predelava žita. sadja. vrtnio, rega živtoe razne dejavnosti v zvezi z izdelova-njem tka-nin. obieke :in drugega, izdelava sta-novanja. opreme, pohlžtva. pr&voz, kopanje rud. topitev. stiiskanj« kovim in drugo, izde-lava r&Kiih deiovnih sredstev. iedelava na-ki.ta jtd- kajti vse to gre dames v nešteto oblik in dejavnostj — vse to so konkretna dela. Kon-kretna deia blagovnih proizvajalcev ustvairjajo uporabne vrednosti za potrebe družbe.
Toda — rekli sm0 — uporabne v;rednosti tudj tvorijo materialno boga&tvo družbe v pravem pomeinu. Torej je tudi komkretno del0 tista prava osnova vsaike človeške dnuž-be. njen ve^ni pcgoj. Je c5a — ker ostaja narava mati vsega — vsega človežkega mate-rialnega bogastva.
V družbi blagovnih proizvEjalcev — vsee-no jt. kakžni proizvajalci so — se predstavlja stvamo bogastvo, vsota upoTabnih vrednosti, kot vrednost, kot seštevek blaga. vrednost:-To doloiajo razmere. v katerth ti proizva-jalci »dxužbeno« delajo in živijo. Zato pa tudi komkretaa dela, kj ustvarjajo bogastvo te dru2be. dobijo sivojo družbeno dotofenost na pos«ben način. To je . .. da so kot druž-beno delo. kot členi družbemega dela med-seboj popolnotna enaki.
Izenačenje konkretnih del v nekao istega, kot je družbeno delo, se dogaja posred.no. Po izdelJcih. blagu. Izdelujejo uporabne vred-nosti. tod.a predvsem vrednosti . •. ali upo-rabne vrcdnosti kot vrednosti. Vsekakor ni mogoče napraviti nič drugega kakor neko uiporabno vrednost. Blagovni proizvajalec pa resniino izdeiuje Uiporaibne vrednosti le. 5e jih kot take družba tudi prizna, ob zamenja-vl. Vsak. čepirav izd-eluje uporabne vredno-stl. ustvarja po svojl stran! to-rej nekaj ena-kega, nekaj enak&ga z vsako drugo uporabno vrednostoo — enakega kot jajoe ]a]cu — vrednost.
Toda kaj se do-gada z uporabnimi vred-r.ostmi zaradi tega sikrčeoja na neKaj eno drugemu enako. Izgublja se kot uiporatma vrednost, ieguiblja se vsaka njena konk.re.tiTia lastnost. vsaka njena materialna oznaka. za-radi kate.re Je koristna. zaradi katere tudi je uporabna vrednost. Njihovo izenaievanje ... je njih popol.no zar.eman-janje ko<t uiporaibnlh vrednooti zainemarien^e njihov:h razlikvma-terialnjh lastnostih. Kaj pa tedaj od njih ostane. »Edino. kar je od njih preastalo. je ista pošaetna predmefnost. preprosia zmes n&različnega človeškega dela. to je. pctrožka floveške delovne sile ne glede na obliko nje-rjega trošenja. Te stvari predstavljajo Se samo to. da je bila za naihovo izdelavo po-rabljena človeška delovna sila. da je v n,jih nakopičemo člov&Sko delo.« (Marx: KapMal I, afr. 6). Toda. »če izgine koriis'tni značai iz-delkov dela. je Izginil tudj kortstni znafaj del. ki jjh predsfavljajo. tore^ so se tagubile
tudi razl?tne konkreine določene oblike teh del, ne razlikujeio se več, temveč so vse skupaj skrčene na enako abstraktno vzeto č!ove5kc deJo-« (Marx: Kapital I, str. 6).
Abstraktno dclo tv&ri drugo stran konkret-nega dela blagovnega proizvajalca. To jo njegova bitaa, na zgodovinske pogoje vezana pla+. Ti pogojj tudi povaročajo nujnost osa-mosvajanja ekonomsko-sestavniih delov druž-beme pro!zvodnje. citod pa tnodj potrebo, da se za nazaj, po Izmenjavi blaga izrazi njena enotnos-t im družtoeni  značaj.
Abstraktno delo je zato zgodovinsk; po-jav. Po njeim L« po ovinkih oeitno kaže druž-beni znaičaj dfila. Kako. Tako, da po-stane iz-delek blago, poosebljenje vrednosti. Predmet-nos^t t6 vred-nosti — ob vsej njeni tajinstve-nosti — pa ni nič drugega kako.r materiali-zirano člo-vešlto delo v splošnem pcmenu. J©.-. opredimeteno delo. ki velja kot potro-šek možganov, živcev in mišic. materije, ki se troši vselej, kadar neka d«lovna sila dela, neglede na to kako dela. to je, ali 1<ke ali brusi demante. Ta materija pa. ki tvori predmetnost blag&vne vredmostl v tem pome-nu, velja za delec skupne človcške delovne sile, ki Jo družba troši v materialni proiz-vodnji, delec skupne potroSnje človeških možganov. miižic in žjvcev v ofoliki številnih dejavnosti. Ta kortkretna dela pa je mogoč? potrdrti kot družbena, fusdi po tej stirani kot vsa istc kakov&sti, če popolnoma aibstrahi-ramo vse tisto, kar jih napravlja za konkre^-ne. Če vse zaTadi tega skrčimo na potrošek človeške delovne sile kot take — na Po-tro-šek možganov. mišic, živcev — na ab-straktno delo. Tedaj pa se to abstraktno delo predistavlja kot predmetnost blagovne vredno-sti. kot nekaj objekti-vnega. kar dremlje v vsakem blago\Tiem telesu, kot njena vred-nost.
»Neka uiporabna vr«dsnost ali dobrina ima torej vrednost samo zato. ker je v njej opred-meteao ali materializirano abstrak|no člove-ško delo« (Marx: Kapital I, str. 6) »Enakost različnih del... (v veakem pogledu) je l&hkn jamo v abstrahiranju njihove stvarne neena-kosti, skrčenju na skuipni značaj. ki ga imaj«j kot trošen,je človcške delovne sile, kot ab-straktno vzeto človeško delo. Možgani pri-vatnih proizvajaileev pa odsevajo ta dvojni družbeni značaj njihovili privatnih del v tej' obliki, ker mora izdelek dela biti koriisten, in to za druoe. družbeni značaj enakosti raz-novrstnih del pa v obliki skaipnega vredno-stnega karakterja teh materialno različniih stvari. Izd-elkov dela.« (Marx: Kapital I. str. 38).
Delo blagovnega proizvajalca ima dvojno naravo. Je komkretao delo. hkrati — kolikor je priznano kot družbeno koristn0 — je tudi abstraktno delo. Abstraktno delo je no-tranja \rsebiiia tega dela. Je načim uveljavljainja di-užbene doioeenosti njihovega dela. Ta do-ločenost se javlja kot lastnost izdelka. kot opredmeteno abstraktno delo> kot njegova vrednost. Pa prav zato, ker gre za družbeno vsebino dela. kl kot taka ni daoa vnaprej — vsak proizvajalec je formalno samOiSto^en — ni mogoče abstraktnega dela. niti vrednosti za kar koli prijeti. N:ti Joi ni mogoče otipati. Nfimata neke svoje materialne narsve razffl te diružbeme lastnosti- Njiuna narava Je -.. po-(Nadaljevanje na 16. straril
NAŠA SKUPNOST        26. I. 1957
stran    4 C
LJUBISflV MARKOVIC: Tečaj poHtične dtamtmHje, H. dei
(Nadaljevanje s 15. strand)
ša&tna  i>redinetnost  nera-riičnega  Cloveškega
dela. Mogoče jo je &amo znanstveno odkriU, eeprav v praksi vlada — tako nad konkret-aim delom kakor nad uporabno vrednostJo — kot pooeeblj enj e pren«oči družbene proizvod-nje ia njene povezaaosti ob vsej individual-nosti samostojnili  proizvajalcev.
Abstraktno delo, Jcakor amo ga zgoraj razložili, aam predstavlja potrošnjo čtove-škega deia sploli torej trošenje možganov, mišic in živcev. Na to srno sk.rčiii vse, kar je iz 61ovei&kega deia. Sedaj moraino napna-vi4j še en korak v abstrahiran,ju. Kafcovost trošenja možgatnov, mišic in žAvcev namreč n-; enaika prl vseh ljudsikih d&lih, celo tud-l v aplošnem pomenu ne. Ena je pv{ kGnstruk-torjih raznih motorjev, ladij itd. Druga je pri izdeJavi ure. Tretja pr.; sodobnem tlcanju. Cetrta, če z ročrumi naipravamj čiiatijo ulace. In tafto dalje. Obstaija cela mnogovrstna lesbvica, k; se i"azlikuije od države do držav« v ottvtsnosta od s^topnje gospodarsike-ga raavoga. Vsa ta dela pa lahko kttnčno skrčiino na eno njihovo osnovno prvino. Ta je. .. preprosto delo, tisto, ki ga lah-ko i.manio za določeno dobo tn družbeno skap-nast za naiibal) p,repixwtega, k; ga lahko opravlja vsaka nav-ad-na delovna sila brez poprejšnje priprave. Prot; tem.u preprastemu delu veljajo vsa draaga deia za sesitavLjena dela. Veljatjo rnam kot ne>ki zmnožek prepro-stega deJa. Kolikšen je ta zmnožeik, je od-visno od stopnje poprejšnj«ga dala, s kate-riiin se posameznik iisposablja za določeno vrsto dela. Urar ali mehanik inora potroši^i vcliko dela, da si pridobi apretnožt, kvaiili-kaci|o za d-elo, ki ga opravlia kot urar aW mehamiik. Se več je potrebno deia, da se nekdo znansdveno izobrazi za inžeainja. Ro-eebno pa že- 6e hoče biti sipecialigt. konstruk-tor itd. Zato nam ura dela neikega inžeainja ni preprosto »traSenjo možganov, miišic in živcev« v teku ene ure. Proiti e-niournemu trošenju »možganov. mišic in živcev« pomeni inžeia.rjeiva delovna ura mnogo vei. V njej s<j vsebovane jn družbeno potrjene tu<Ji tifite šte<viibiie ure, ki so biile ¦potretone, da je ta posam«2niik napredoval od preprostega do inženLrskega d«la. Njegova delovna ura velja zato z.a potencirano, za pomnožcno uro pirappoetega dela. Ko't multiplidrano prejMiosto deto. Zaito se tudi op.redme.ti v večje vrednosti kakor preprosto del0 v istem času.
Ta nadjailunda stopnd.a abstoakcije P" sk.rčenij.u družbenega dela na nefcaj enakega. se podzavestnio opravlja v sami blaigovni proJzvodnji. »Izkiušnija kaže, da se to redu-ciranje, to sikrčevanje stalno opna/vilja. Ne.ko blago je lahko "Izdedok tudi najiboilj zsemo-tanega dela. njena vredmost jo Izenatuje z dzdeiikiom p.reiprostega deila, zsto pa tudi saoma predstavlja samo določeno Tcoliei-no prepro-stega dela. RaziHična so-rarame.rja, v katerih se raalitne virate dela sprevajatjio na pre-pnosto deilo kot na svojo mersko enoto, ®e ugtotavljajo z družbenim positoipikoin za hrb-tom proizvagailcev...« (Mutx: Kapirtal I, str. 12.)
Družbeno dalo toort abstratotno dedo ee re. ducira  na  to mersko   enoto . . .   abstraktno
preprosto delo. Kot rez.ultat skupinoeti za-menjavrniih odinošajev in gibarnja zamanuaive. Abatiraikitno delo ikot uatvairuai«c Viredaosti nam b,o v nadalgmji raziagi poimenJilo v tem pomeau. preiproisto abstraktno dek>. IV) napravJJa razlago bolj preprosto. po dnuigi strani pa obdrži tisto. kar je bifaio, fear iina objetalavaaii dTUibieei pomen.
4,  Dtružbeno  potrebni  delovnj  čas
Sedaj moramo Ugotovitd, kaij dodoča velikost vredinostj. Od česa je odivlstta. ta veliaooat.
Subataflco bJagoivae Vircdaas.lii ali niien majteirial tvoiri abatrafctno v nijej vsebova/no človeško deilo. Tarej je tudi velikost te vredaosti dalodena s fcalifiino te substamce, s količino človeškega dela. In dejansk« vprašamo prj vrednosti ..  koliko?
Me.ra je tu deio aii čas, v katerem je deio teklo, dedovni 6as. Ta deiliavni čas moramo sedaj blitže določiti.
Veimo, da je mogoče, da se detlo nekega potsameznega proizvadalca sploh ne prizna tat di-užbeno d«lo. Celo če tudi izdeduje uporaboe vrednosti. Ce pa jiih druižba ne potrebuje če najde za svoje potrebo na drugj strani zadosti uporabnih vrednooti te vrste, cedo še boij&h, je bUo delo tega pro-lavajalca zaman potrošeno. Njegova dobra nam«xa tu nič ne pomaga. Za druiho je rnjeigovo dedo popoinioima nekorisitno. Ni družbeno delo. Ne usrtvarja vrednosti, ne opredmeti se v blagovnem tstesu kot abstrakttto  dedo.
Mniožlci pjMizvaijalcev pa dr.užba, to je t>-žišče pi-iznava izdeike kot hlago, fcoct družbeae uporabne vrednosti, v katerih je vaebovana vrednost. Njiliovo delo je imalo značaj družbenega - abstraktnega dela. No, ne popolnoma, ne v tist; količimi, k; so ga dojanako potrošiii. Deiovnj čas vsakega po-sameznika — čeprav je bilo delo trožeino v obliki, k; je koristna za družbo — se ne pri-znava v celoti kot družbeni delovni čas.
Med proizvaijalci so razlike v trosMlju delovnega časa za enako blago. Na 1io vpliva vrsta okalnoati. To so tiste okolnosti, ki smo 3'ih razitožili v aveza z vprašanjem delovne stortlnosti. Nekd0 je torej iznajdlji-ve(jši, boije orgainiziina deilo, v delovnih ope-racijah j« apretneijš; 4n boij smotra itd. Pri druigem tega ni. Nato gre tudii za raziltko v obsegu i.n tv-arno&tj orodija, s katerim deJata. Končno pnoiizvaja eden kat posameznite, drug; pa v okviiru kakSne tooaperadje dn izikorišča prednosti in imi skupnega deda. In tako daljje. Vse to povzroča razliiike v posameznem potroskiu delovnega 6asa za proizvodnjo ena-kega tdaiga..
V praksd se tako dogaja. da blago poea-raeznih pTX3Q2ivaoailceiv vsebuje razne koliiSaae posamezoostnega dela. AiH kaikor tupatam prav; Marx . .. vseftcuje raane posameznostae vrednosti. V zamenjavi pa se vsemn blagu enake vrste prizna saino družbeno potrebna količina dela... ali drnžbena vrednost blasa.   '
To je splošni zakon. V praksi se potrjuje kot težnja giibanja, teinja, fci reducira raizne
odstopke pri potrotiniji data na družbeno povprei^je, aa nakio povpirečno ineino. Zato ioatDudeimo včasaib. d.nužtoeiao potrebni deSov-nj čas, ki merd vdikost biagoviae vrednosti, veOaaoasit a.bstEafctoega deia v ndem, povpireičai potoetMVi detovmi  čas.
> ... delo, kii seatavlja sub&tanoo vred-naea, je enafco lou^o deito, po.troše.k je enake človeške dekwne sBe. Vsa druztoeiaa ded<wiia sila. ki prade do isaraaa v vsej vrednosti blagovnega sveta velja tukaj kot enia in ista aiaveška deloiviia afla. čeprav je seatavijeana iz. neštertdh posam«ano3trtih delovnih sil, Vsaka izined teh posameznost-niii delovnih sil je ista fcafaar vsaika druga 6kwežka delovna siia, koda&or lma znataj družbeno 'povprečne delovne aiile, kialiiikor učiinteuje kiot tafca diruž'beaa dalovna siAa, pa toreo tudi kolitoor ji je za izdelavo doUo-čenega blaga potreben sa^-o povprečao potrebni ali družben« potrebni delovtti 6as. Družbeno potrebni delovni čas je tfisti delov-n; čas, ki se zahteva, da se ob oibstoo&tiih noranaln.ili potgojšh proizvodaje in ob po-vpre&rki stapnji spretnosti in intenzivoosti dela izdela katera koli uporabna vrednost.« (Marx: Kapital I, str. 7.)
Družbeno potrebni detovaj čaa je mera veliikoati vrodnosti nekega blaga; to je mera substance njene vrednogti. koiičine abstira^kit-nega deJa. Te pa ni mogoče ugotovitj me-ttani)čn.o. Nd je mogoče prikazaiti s prcprositiin računom. Običaijno pa se tako pcstopa — pri ustnem pouku in v učbeaiikih poliitične ekanomige. Družbeno potrebai delovni Las je, kakor smo pripamniili. težnoa, ki se ostvarja sredi neštetih odstopkov in nafclju-6ij. Je temelj mreogega. vendar se ce sklada s posameznJTO. Morebitnj ra^un lahko samo delno ilustirira težnjo, ob potpe.btvih pridrž-!cih, ki jih moramo napraviti.
Na primer. Vzemimo izdrfavo čevljev. Ves izdalek je družbeno potreben. Vse delo, ki je rvotrošeno z iadelavo, je torej (iružbeno koriistno delo. In kot del skupne Sloveške deJiOvne siile. ki je biia v po.tre.bni koli&ni poitrošena za proizvodnjc čovld«v, velja kot abstraktno delo, kot vrednost. Toda kaj je z dielom števtidrai.h po?aimezni.ktxv, čeivljaTJev. Ali je vsak dajal družbeno potrebno količino dela?  Ni.
Zaradi preprostosti sterčicmo vs© Sevljairje na tri sfcupime:
I. sikup___
II. sHsup.... III. skup___
potioši
12 ur dela za par čevUev,
10 ur dela za par tevtoov,
8 ur deia za par ieviijev.
Kaj je sediaj družbaao {»otrebni deiaviii čas? 10 nr... praviao takoj omenjeni učbenifci politične efaMKMHije. Jemilti^jo me-haoičao sredino brez vsake rezerve. Toda ... 10 ur ... . kot družbeno poirebmi deitovni čas... je &sino ena iemed n«štetiii mažnosti. P.raviitni odgovor ne sme biti kaiteig«>ri.&en ... 10 vr. Je neikije med 8 in 12 uramd deda. Toda J5je, na katdrj ravrii?
(Nadaijevamje     stedi.)
Izdaja Socialistična iveia delovnega ljndstva Jug»slavije. — Urejuje uredniški odbor. — Dredništvo in trpraTa: Beograd, Dečanska 35. — Telefoni: centrala 20-061, sekretariat redakcije 20-118, nprava 21-169. — Tekoči ¦¦ačun 10-KB-32-Z-349. — tiiednlški odbor in dopisništvo za Slovenijo, Ljubljana, Ulica Toncta TomšiSa 5/11, telefon 21-605. — Uprava »Naše skupnosti« za Slovenijo, Ljubljana, ITIica Toneta Tomšiča štev. 1/11, telefon 21-832, poštni predal 29, tekoči račun pri Komunalni banki v LjuMjani 60-KB-5-Z-367, s posebno oznako »Za NaSo sknpnost«
Natisnila tiskaraa »Toaeta Tomšiča* v Ljubljaoi