Knjizna recenzija 
Prejeto 19. septembra 2024, sprejeto 26. september 2024 
doi: 10.51741/sd.2024.63.1-2.147-149 

Sandi Horvat (2024) 
Beli Rom: Navdihujoca zgodba ujetih sanj 
Trbovlje, Založba 5ka, Katapult, 222 strani ISBN 978-961-7198-28-7 
Navdihujoca zgodba ujetih sanj tudi s tem podnaslovom povzema sporocilo knjige Beli Rom oziroma usmerja bralca, kako naj jo bere in razume. Lahko je navdih, da ne recem navodilo, za ljudi, ki se znajdejo v podobnih življenjskih okolišcinah. Torej kot primer dobre prakse. Ceprav je tre­ba takoj reci, da je avtor poseben zaradi najrazlicnejših razlogov, od katerih bom vsaj nekatere še navajal. Njegova zgodba ni znacilna. Kljub temu pa jo lahko, ce ab-strahiramo njegovo življenjsko zgodbo, ce jo torej vzamemo kot ponazoritev neka­terih bolj arhetipskih vidikov, uporabimo kot pripomocek, kot vodilo. Je zgodba na delu, kot bi rekla Mojca Urek.
Zacel bom s tistim, kar je zame kljuc­no: vprašanje znanja, izobrazbe, kultur­nega kapitala. Sandi Horvatna vec mestih piše o pomenu znanja, o pomenu izobrazbe v najširšem pomenu, od formalne do neformalne. Na enem mestu posebej poudarja, da je bila izobrazba zanj v casu odrašcanja in šolanja edina stvar, s katero se je lahko pohvalil: »[…] bila je moj ponos in orodje, ki bi meni in staršema v prihodnosti prineslo boljše življenje, dalec stran od ekonomske bede, ki smo jo doživljali in preživljali v tistih casih« (str. 143). 
Torej izobrazba kot orodje za prebijanje zacaranega kroga revšcine, za koncanje prenašanja ekonomske bede iz generacije v generacijo. Eno skle­pnih poglavij ima naslov »Znanje odpira vrata v svet«. Ni nakljucje, da ima zadnje poglavje, ki sledi malo pozneje, naslov »Ponosen Rom«. O romski kulturi piše tudi iz omenjene perspektive. Ko se sprašuje, kakšna je romska kultura, kaj so njene znacilnosti, se vpraša tudi, »kako izobrazba vpliva na ohranjanje romske kulture in obratno« (str. 217). Ob tem ugotavlja, da je edi­ni element romske kulture, za katerega res lahko potrdi, da je del romske kulture, romski jezik. In kdo ga dandanes še ohranja?Tisti Romi, ki so visoko izobraženi, pravi, se sicerzavedajo pomena ohranjanja jezika, vendar ga ne govorijo in ga ne prenašajo na mlajše generacije. Govorijo ga le še starejši in manj izobraženi, ki vecino casa preživijo doma. To pa še povecuje njihovo odrinjenost na obrobje. 

Ob tem omenja razlike med »Romi na Dolenjskem, kamor so se iz Hrva­ške preselili pred osemdesetimi, devetdesetimi leti, ki so že tako osiromašili romski jezik« (str. 218), veliko bolj kot Romi v Prekmurju … Mimogrede, sam se je nacrtno odlocil, da »še vedno bogatim svoj besedni zaklad v romšci­ni, spoznavam tudi njeno slovnico, baje sem osvojil tudi že melodijo jezika.« Vse to tudi zato, »da me sošolci ne bi zbadali, se me izogibali, se norcevali iz mene« (str. 217).
Po zaslugi zgodbe Sandija Horvata dobimo vpogled v še vec okolišcin, ki so dodatno opredelile, tudi obremenile njegov življenjski potek. Bolezen in smrt oceta, ki je družino potisnila na rob revšcine in vanjo. Bolezen je bila sprožilec vec dogodkov, med drugim spoznanja o etnicni pripadnosti enega od staršev. Tu se zacnejo nizati pomenljivi, tudi presenetljivi vidiki.
Sandi Horvat popiše prelomne dogodke ob bolezni oceta, ko izve, da je oce Rom. Potem sledimo bliskoviti preobrazbi samopodobe, samodojema­nja osebe, ki ponotranja simbolizirana sporocila pomembnih in posplošenih drugih iz okolja. Na tej podlagi si je ustvarila lastno interpretacijo o tem, kdo je, kam spada in podobno. 
S tem razlagalnim aparatom si lažje pojasnimo nekaj avtorjevih na videz iracionalnih razmišljanj. Recimo to, kako se je spremenilo njegovo dojema­nje samega sebe, ko je pri trinajstih letih izvedel, da je njegov oce pripadnik romske etnicne skupnosti. To si je razlagalkot dejstvo, da je tudi on sam Rom ali vsaj napol Rom, ki »do trinajstega leta sploh nisem vedel, da sem tudi Rom« (str. 217). Po tem razkritju se je zacel spraševati, kaj si ljudje mislijo ali bodo mislili o njem, ko bodo izvedeli, da je Rom. Še posebej pomenljivo je to vprašanje, ce upoštevamo podatek, ki ga Sandi Horvatnavaja na vec mestih, z njim pa je opremil tudi naslov knjige. Namrec, da s svojim videzom ni zna-cilen ali, bi kdo rekel, stereotipen Rom. Je beli Rom. 
Seveda pomislimo na študije položaja temnopoltih, lastnega dojemanja tega položaja in strategij preživetja, ki so jih razvijali temnopolti v ZDA sredi in v drugi polovici 20. stoletja. Tudi ameriški temnopolti so prehodili dolgo, mucno in naporno pot, da so lahko konec sedemdesetih let zaceli razglašati, da so ponosni: »I'm Black and I'm Proud.« Kot zapiše Sandi Horvatna koncu knjige, je »ponosen Rom« (str. 215). Primerov drugih diskriminiranih in mar-ginaliziranih etnicnih skupin v podobnih kontekstih je v zgodovini še veliko. 
Tisto avtorjevo razmišljanje, ki mu ne moremo reci iracionalno, saj v clo­veškem svetu nic ni iracionalnega, ki me je posebej presenetilo, pa je bilo to, kako je tako rekoc cez noc spremenil samopodobo. Pri tem razbiramo vec sporocil, med katerimi je gotovo eno kljucnih, da je nekdo z romsko identi­teto diskriminiran, marginaliziran, omalovaževan, zanicevan, stigmatiziran. Stigma se je zarezala tudi v sicer belo kožo nekoga, ki se je identificiral»tudi za napol Roma«. Samodojemanje se je spremenilo. Celo tako zelo, da so se zaceli pojavljati panicni napadi.
Na zacetku predstavitve knjige Sandija Horvata sem omenil, da je avtor s svojo življenjsko zgodbo poseben zaradi razlicnih razlogov. Recimo: njegova pripoved »iz domacinskega zornega kota« ni v celoti avtohtona, še manj obi­cajna. »Domacin«, pripadnik romske etnicne skupnosti, postane šele s trinaj­stimi leti. Tako se naknadno vkljucuje v svet, za katerega zacne sam takrat, ko izve, da je njegov oce Rom, meniti, da mu pripada. Še vec, da ga dobesedno usodno doloca. Ni se namrec rodil, temvec je šele postal»tudi Rom«. Poleg tega je imel jasen nacrt delati v medijih, ker si je to že kot mlad clovek dolocil kot vodilo in cilj. Ujete sanje, kot pravi. Tega gotovo nima vsakdo. Ob tem se je nacrtno izobraževalin tudi napisalmagistrsko delo o tem, »kako izobrazba vpliva na ohranjanje romske kulture in obratno« (str. 217). 
Njegovo pripoved sem tako braltudi kot napisano izzornega kota nekoga, ki je napol od zunaj, ki se je moralpravzaprav šele pouciti o kulturi, za katero je ugotovil, da ji pripada. Da ji (tudi) pripada, pa je ugotovil, natancneje, si je ustvaril (skonstruiral) predstavo o tem, v najstniških letih. Vprelomnem, kljucnem obdobju socializacije in inkulturacije. V razvojnem obdobju, ko si zacnemo vse bolj ustvarjati idejo o tem, kdo smo in kam sodimo, ali se vsaj trudimo, da bi cim samostojneje našli svoje mesto pod soncem, da bi pripa­dali, hkrati pa bi ostali neponovljivi. 
Vnekaterih drugih življenjskih potekih lahko mlada oseba išce odgovore v okviru tako imenovanih mladinskih subkultur. VSandijevem življenju so se takratnakopicili še drugi dejavniki tveganja, od že omenjene bolezni in nato smrti oceta, na to navezanega zdrsa v revšcino in podobno. Sandi se je s svojo proaktivnostjo, samoiniciativnostjo, odlocnostjo, kot pravi na vec mestih v knjigi, spopadal s težavami in jih poskušalreševati. Reševaljih je tudi s pomocjo podpornih socialnih mrež, vecinoma neformalnih, delno tudi formalnih. Recimo delo najprej na lokalnih, nato tudi na nacionalnem mediju z romsko tematiko. 
Knjiga obravnava še vec drugih tematik, pomembnih za družboslovje na sploh in socialno delo posebej, a v tej skromni knjižni recenziji ne morem razpravljati o njih, saj so preobsežne in pregloboke. Predvsem zato, da smi­selno sklenem, si pomagam z zadnjim odstavkom samega avtorja: 
Toda pot do sem ni bila lahka, je bila pa zagotovo vredna vsakega narejenega koraka. Tudi kdaj v napacno smer, ki mi je prinesla novo znanje in spoznanje 
o tem, kdo sem v resnici in kakšen je moj smisel v življenju. In moja zgodba se tukaj ne konca. To je šele njen zacetek. 
Ne dvomim, da bomo brali tudi nadaljevanje. 
Milko Poštrak