ZALOG
Naša tovarišica Boža
Učiieljica Božena Stojanovič, naša dolgoletna kolegica na OS Adolfa Jakhla, odhaja v zasluženi pokoj.
Spoznala sem jo pred osrnimi leti, ko sem začela učiti v Zalogu. Nisem mogla verjeti, da je tovari-šica Boža že tako rekoč pred po-kojem, kajti njena osebnost še danes ne kaže, da je preživela to-liko (35!) let med šolskim živ — žavom, od teh kar 31 v Zalogu.
Vsako leto prihajajo v naš ko-lektiv mlade tovarišice, vendar je tovarišca Boža z nami vsemi še vedno mlada in ne čutimo, da imamo med sabo takšno jubi-lantko.
Kar jo poznam, še ni bila od-sotna z dela. Po pripovedovanju pa tudi prejšnja leta ne. Nikoli ne toži o pomanjkanju časa, kar tar-namo že vsi.po vrsti. Vedno pa hiti. Po službi ima malokdaj čas posedeti z nami, ker hiti k vnu-kom, ki jih čuvazveliko ljubezni-jo.
Poleg obveznosti pa še vedno najde čas za svojega »konjička«. Kadar se katera od nas loti plete-
nja, je naša najboljša svetoval-ka. Seveda pa ne samo pri plete-nju. Ima veliko izkušenj na ra-zličnih področjih. Zanimiva so njena pripovedovanja o NOB in o njenih delovnih letih — začela je poučevati takoj po vojni.
Da je živela s šolo, dokazuje t u-di prenašanje tradicije učitelja v svojo družino, saj ena njenih dveh hčera z enko Ijubeznijo že nekaj let uči v naši šoli. Potihoma si mislim: Bo morda njena vnuki-nja, ki hodi letos v drugi razred, tudi šla po poti svoje mamice in babice?
Mislim, da poznajo tovarišico Božo vsi sedanji Založani. Novi pa jo bodo hitro spoznali po ži-vahni hoji, ko hiti po opravkih, pa po njenem skrbno urejenem vrtu, kjer vedno kaj presaja ali ureja.
Letošnji 2.c je njena zadnja ge-neradja učencev. Verjetno pa bi morala tovarišica Boža precej pomisliti, kateri učend so bili njeni prvi malčki.
ANICA DEBELEC OŠ ADOLFA JAKHLA