"2 Naa sodobnost
1137
GLEDALIČE
JU KOZAK, BALADA O ULICI
Tisti dovolj znani in e bolj trdni in prepričljivi argumenti o nepotrebnosti in nesmiselnosti odrskih predelav znanih proznih del se zde na prvi videz ob primeru »Balade o ulici«1 skoraj brez prave veljave: dramatizator Mirko Mahnič namreč ni nasilno hromil in utesnjeval Kozakovega pripovednega toka v formalno zaključena dejanja, ampak se je podredil avtorjevi umetniki besedi in skual z modernimi dramaturkimi prijemi poustvariti celotno vzduje Kozakovega dela. K trezneji in preudarneji interpretaciji
1 Ju Kozak, Balada o ulici. Dramatizacija: Mirko Mahnič; scena inenir arh. Viktor Molka; glasba Marijan Vodopivec. Uprizoritev Mestnega gledaliča v Ljubljani.
ga je nedvomno vodila gledalika praksa, mimo tega pa je tekst take narave, da pravzaprav izključuje konvencionalne dramatizacijske prijeme. Kljub tej previdnosti pa ni zaslediti v priredbi tistega svojevrstnega fluida Kozakovega umetnitva; e več, v njej se porajajo nekatere neskladnosti. Vzroki le-teh so tako rekoč na dlani: prastare in neizpodbitne razlike v zakonitostih dramskega in proznega snovanja.
Bilo bi seveda nesmiselno zanikati očitno dejstvo, da namreč lahko tudi iz pripovednega tkiva »Balade« brez posebnega nasilja izlučimo temeljno misel, sentenco o večnem in po svoje tragičnem nasprotju med zamirajočim in pa nenehno klijočim ivljenjem. Vendar se ta misel ne kae v drzno zasnovanih spopadih, ampak zveni predvsem iz otonega in sem pa tja morda malce sentimentalno obarvanega podteksta. Zakaj treba si je biti na jasnem: »Balada« je v bistvu le mozaik drobnih dogodkov (kot je e zapisala naa literarna kritika). Ti dogodki se resda razpletajo ob usodi ostarelega Mohorja, so pa v sebi zaključeni, povsem samostojni in brez kakrne koli globlje organske povezave. V dramaturkem pogledu je ta okoličina dovolj pomembna: glavnega junaka dogodki intimno niti ne prizadevajo niti ne pretresajo, e manj preoblikujejo; ob druinskih spopadih, sporih in spoznanjih vseh teh Pikurjevih, Hrenovih, Prislanovih in drugih duhovno niti ne raste uiti ne pada. In prav tako obratno: Mohorjevi osebni problemi in starčevska dognanja v ničemer ne spreminjajo ivljenja ulice, njegov finale ne daje sredini nobenih akcijskih impulzov. Toda vtem ko epika dopuča oblikovanje večjih snovnih ploskev, saj je ena izmed njenih bistvenih črt prav iroka drubena panorama, je v teatru dejanje brez notranje vzročne povezave (najsi e tako rahle in zabrisane) in medsebojnega učinkovanja ivljenjskih pojavov navkljub vsem krčevitim uporom modernih dramaturkih doktrin e v načelu obsojeno na neuspeh. Kozakova »Balada o ulici« je vzlic snovni heterogenosti vendarle kompaktna in notranje uravnoteena, v dramatizaciji pa neusmiljeno razpade v dva nasprotujoča si pola, ki nasilno ivotarita drug ob drugem: v individualno dramo človeko sicer potenega, a zgreenega ivljenja novinarja Mohorja in v splet ivljenjskih pojavov ulice. V dolgem zaporedju si slede nerodne in mučne situacije, ko je junak; fizično prisoten pri dogodkih, kjer po logiki dejanja in prostora sploh ne more biti (in pri Kozaku tudi ni); iz tega nenaravnega in prisiljenega poloaja pa se skua reevati z meditacijo.
Sploh je teiče prav na meditaciji; Kozakova pozornost namreč velja prav finemu čustvenemu valovanju in drobnim, ne kdo ve kaj izvirnim, a človeko dragocenim in plemenitim spoznanjem. Protagonist ni človek, ki bi aktivno posegal v ivljenje, se določenim drubenim in ivljenjskim principom zoperstavljal in skual uveljavljati svoje poglede in načela; ne, on le mirno rezonira in si gradi lastno filozofijo o vsem dejanju in nehanju človekega. Tak značaj utegne biti v prozi hvaleen predmet umetnike obdelave, na odru pa je nujno nezanimiv in dolgočasen. Vodilni agens lei prav na samo-govorih tega do kraja pasivnega junaka in, dasi ne odklanjam iz apriorne nestrpnosti monologa niti pri dramah z realistično fakturo, ugovarjam taki »akciji«.
Ahilovo točko dramatizacije je povzročila tudi posebna narava Kozakovega snovanja, ki se zrcali v pogostni menjavi časovnih perspektiv: se-
1138
danjost mu cesto oivlja burne strani preteklosti in vzroki v daljni minulosti zapletajo sedanjost. Res je v »Baladi« tovrstno sprepletanje skromneje kot v drugih tekstih, vendar prav nenehne interpolacije razbijajo časovno kontinuiteto, strnjenost in preglednost.
Spričo tega je razumljivo, da v odrski trainspoziciji ni zaslediti tistega za Kozaka tolikanj značilnega genii loei, ki daje tako bogat nadih njegovim stvaritvam. Lokalni kolorit naj bi menda pričarala dialektična obarvanost in niansiranost izreke; ta naj bi kazala tudi stanovsko pripadnost posameznih oseb. Označevati na tak način in posebej e brez prave mere njihovo razredno in krajevno pripadnost je odveč in nepotrebno: dober pisatelj opredeli osebe z individualno dikcijo, ne pa z narečnim spakovanjem. Zatorej ta pot ne vodi nikamor.
Reiji Mirka Mahniča se je navkljub vsemu posrečilo nekaj, česar ne bi pričakovali: dramatizaciji je vtisnil nekaj notranjega tempa in do neke meje zabrisal dramaturke nerodnosti. Nekateri prizori so bili ustvarjeni s pravo inveneijo, naj omenim le predpustne prizore; v njih je izza grotesknega spektakla močno zaizvemevala tragična nota. Do izraza je prila ubrana in uglaena psiholoka kolektivna igra; iz na videz nasprotujočih si psiholokih situacij je bilo poustvarjeno enotno vzduje. Seveda uspeha Večera v čitalnici (ki je prav tako njegova adaptacija) Mahnič ni mogel doseči; vzrok je pač v različni naravi obeh predlog. Motile pa so pri »Baladi« zamisli in poskusi z magnetofonskimi trako-vi; po zvočnikovem fortissimu je igralčev glas kaj prazno in klavrno zazvenel v prostor.
K relativni pronosti in gibkosti dejanja je nedvomno močno pripomogla imaginarno zasnovana scena ing. arh. Viktorja Molke; le-ta je v zunanjih prizorih večinoma navkljub filmskim projekcijam odpovedala, medtem ko je v notranjih bila funkcionalna in estetska,. Vsiljuje pa se tale dovolj tehten načelni pomislek in ugovor: čeprav je resda spričo nenehne menjave prizoriča praktično skoraj nemogoče najti delu primernejo scensko reitev, vendarle realističnemu značaju »Balade« nikakor ne ustreza moderna abstraktna stilizaeija. Tudi to neogibno nesoglasje je med drugim zgovoren dokaz malce hlastave nepremiljenosti dramatizacije.
urnalista Mohorja je upodobil Janez Presetnik s čustvenimi poudarki in prelivi in je bil prepričljiv zlasti v prizorih drobnih ivljenjskih radosti (prihod pomladi); zdi pa se, da je bila včasih njegova igra malce preveč patetično privzdignjena. Slavka Glavnikova k. g. je posredovala Zlato z igralsko kulturo; bila je lepa in eterično neopredeljiva, kot si jo je elel avtor, za kaj več pa ni imela opore v Kozakovem liku, ki je meglena inkar-nacija nekam čudno pojmovanje idealne in harmonične ene. Igralci manjih vlog so sugestivno in prepričevalno poustvarili nekatere prizore, med njimi zlasti norčavo pustno atmosfero. V drugih prizorih pa je bilo spet opaziti, da so bile nekatere manje vloge odigrane brez prave oblikovalne sile in brez zadostne govorne kulture; temu bo moralo umetniko vodstvo gledaliča v bodoče vsekakor posvetiti več skrbi.
Marjan Brezovar
1139
72*
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si