FRAGMENT TEODOZIJEVEGA
KODEKSA V MINORITSKI
KNJIŽNICI NA PTUJU
p. MARJAN VOGRIN
S pričujočim fragmentom sem se seznanil
ob pripravi na razstavo Zakladi in pričevanja
Ptuja in Ormoža, ki je bila leta 1987 v Lju-
bljani. Fragment sem že takrat predstavil s
kratkim referatom, ki ga na tem mestu povze-
mam.
Pergamentni fragment je danes ovitek knji-
ge Sedeš mateiarum iuris, ki je bila tiskana
leta 1598 v Ambergu. Leta 1632 je bil lastnik
knjige Julijan Lay, kar je izpričano na za-
dnjem notranjem listu knjige, njegov exlibris
pa je tudi na fragmentu. Naslednji exlibris pri-
pada p. Konstantinu Wuttu iz minoritskega
samostana v Mariboru. Po njegovi smrti je
knjižica prešla v minoritsko knjižnico na Ptu-
ju. V katalogu iz letail774je že omenjena, o
čemer priča tudi signatura na prvem notra-
njem listu in prilepljeni listič na hrbtu knjiži-
ce. Prav na hrbtu knjižice je tekst najbolj po-
škodovan, pa tudi robovi ovitka so v slabšem
stanju. Ker je bil fragment zamaščen in delo-
ma nečitljiv, sem ga pred razstavo očistil. To
pa je bilo potrebno tudi zaradi identifikacije
samega teksta.
Fragment meri po dolžini 21 cm in v višino
15,3 cm. Popisan je na obeh straneh (še vedno
je ovitek). Dolžina teksta je 19 cm, med vrsti-,
carni je 8 mm razmaka. Inicialke (I, Q, I) so
obrobljene in zeleno pobarvane, rdeči napis
pa je konec 11. in začetek 12. knjige. Na frag-
mentu sta dva poznejša vpisa: Sum luliani
Lay in gnad dienst.
Ob pogledu na fragment se oči ustavijo na '
črkah v rdeči barvi. Explicit in Incipit, konec ;
in začetek, sta pisana v kapitalni pisavi. Tudi )
uncialna pisava je prisotna na tem malem ;
fragmentu. Najdemo jo v naslovu 12. knjige i
(In titulo de decurionibus), kakor tudi v vrstici
z datumom vil. knjigi. Karakteristične črke
uncialne pisave: d, N in R najdemo v 6. vrsti-
ci. Ostali tekst je pisan v lepi karolinški mi- '[
nuskuli. Že to dejstvo nas postavlja v visoki \
srednji vek. Ko pa se posvetimo posameznim
črkam, se ta ugotovitev samo še potrdi. Zato ;
bom predstavil nekaj črk karolinške pisave.
a - to črko najdemo skoraj v vsaki '
besedi, zato je ne bo težko najti. Poševna črta ;
z dodanim polkrogom. Črka a je najbolj ka- i
rakteristična črka v karolinški minuskuli,
g - na žalost je v tekstu samo ena
črka, pa še ta je slabo vidna (prva vrstica - in-
genui), druga je izbrisana; odprta je spodaj,
kar je karakteristično za karolinško minusku-
lo,
169
r - zgornji del črke ima dolgi rep
(druga vrstica - postulantur),
e - črka je za nianso višja in sxrtico
povezana z naslednjo črko (tretja vrsta - sed
fides).
V tekstu so prisotne tudi ligature. Najbolj
vidna je st (post v prvi vrstici in še druge).
Tudi ae ligatura je na enem mestu lepo vidna
(notitiae - v tretji vrstici). Ligatura je tudi et (v
prvi vrstici, še bolj pa je vidna v 6. vrstici - et
cetera), ki je prešla v današnjo okrajšavo &. V
bistvu je ta okrajšava e in narobe obrnjen t,
kot vidimo v tekstu.
Drugače pa je v samem tekstu malo okraj-
šav, kar je za pravne tekste značilno. Že ob
objavi Teodozijevega kodeksa leta 438 je izšel
zakon, da se ob predpisih ne sme uporabljati
okrajšav, razen seveda standardnih in vsem
razumljivih.
V tekstu so tudi nepravilne okrajšave. Tako
najdemo v začetku 13. vrstice Impp za impe-
rator, moralo bi biti imp. Napaka ali nepra-
vilna okrajšava je tudi v 6. vrstici pri imenu
Teodozija (Theud namesto Thed, kot je zapi-
sano v prvi vrstici). Od okrajšav bi omenil
samo še qm, ki se pojavlja proti koncu 8. sto-
letja, čeprav so uporabljali tudi qum. Tudi
quo je bila okrajšava v 8. in 9. stoletju, pozne-
je pa quom (13. stol.) in qn (15. stol.), vse v
pomenu quoniam.
V tekstu se pojavljajo imena, od katerih
predstavljam le pomembnejša. Honorij (rojen
384. v Carigradu in umrl 423. v Ravenni) je
bil sin Teodozija Velikega (345-395), njegov
naslednik ter prvi zahodnorimski cesar. Teo-
dozij II. (rojen 401. v Carigradu, kjer je tudi
umri 450. leta) je bil sin Arkadija (378-408),
ki je bil prvi vzhodnorimski cesar, in nečak
Teodozija Velikega. Očeta je nasledil kot
cesar v Carigradu. Po njem je dobila pravna
zbirka tudi ime - Codex Theodosianus.
Konstantin Veliki (ok. 280/5 - 337) je znan,
pa ne samo v krščanskem svetu, po tem, da je
izenačil krščansko vero z ostalimi, in tudi za-
radi reform, ki jih je izvedel v upravi rimskega
cesarstva.
Transkribirani tekst se glasi takole:
1. Impp /imperatores/ Honor[ius]et The
[o]d[osius]aa /augusti/ (Caeciliano praefecto)
p[raetori]o. Post alia: Q[uonia]m ingenui te-
stes ad (cau)-
2. sas postulantur alienas, si (socii et pa)r-
ticipes 1 * criminis non dicant(ur),
3. sed fides ab his notitiae postu(letur,in)
exhibitione necessarium personar(um),
4. hoc est testium, talis debet (esse cau)tio
iudicantis, ut his Venturis ad iudi-
5. cium2 per accusatorem aut ab his, p[er]
quos fuerint postulati, sumptus c[on]peten-
6. t[es] dari p [raejcipiat. Et cetera. Dat[u-
m] (X)II K[alendae[ Febr[uarii], Rav[ennae]
llonorio Vili et Theod (osio)3 Illaa /augusti/
7. a nno 9 con s alaris. Int[ér]pr[etatio]:
8. Quicumque testes necessa(rios ha)bet,
dummodo idoneos, qui non sint cau-
9. sae in culpa4 participes, st(udeat), qu-
aliter eos suo suptu,5 ubi causa di-
10. cenda est, debeat exhibere.
11. EXPLICIT LIBER XI INCIPIT LI-
BER XII
12. I. titulo (De) decuri(oni)bus
13. Impp /imperator/ Constantinus a
/augustus/ ad Eva[grium]. Nemo iud[ex] civi-
lium muneru[m] va[ca]-
14. tionem cuiquam praestare curiali co-
netur vel aliquem suo arbi [trio de curia libe-
ret].
1. V tekstu sledi originalna razura
2. V tekstu: iuditium
3. V tekstu: Theudosio
4. V ediciji: aut culpae
5. V tekstu: supmpto
Razlaga v transkribciji:
/ / izpisana okrajšava
[        ] dopolnjena okrajšava
(        ) nečitljivo
Prvi popolni tekst kodeksa je datiran z 21.
januarjem 409 v Raveni, drugi pa je bil izdan
15. marca 313.
Na koncu tega kratkega zapisa pa si mora-
mo postaviti še najtežji vprašanji: kdaj in kje
je nastal pričujoči fragment? Obe vprašanji sta
med seboj povezani, a zaenkrat je težko poda-
ti zadovoljiv odgovor. Glede kraja nastanka bi
bil lahko indie kraj tiskanja knjige in exlibris
Juliana Laya; po vsej verjetnosti ga lahko išče-
mo nekje na Bavarskem ali na Salzburškem.
Prav zaradi te nejasnosti je težko določiti tudi
čas nastanka. Ker pa je tekst pisan v karolin-
ški minuskuli, nas že to postavlja v visoki
srednji vek. Z ozirom na paleografske karakte-
ristike, uvrščam fragment v drugo polovico 9.
stoletja. Kadar bo z gotovostjo mogoče ugoto-
viti kraj nastanka, pa bo lažja tudi časovna
opredelitev. Pričujoči fragment je neprecenlji-
va dragocenost minoritske knjižnice na Ptuju,
na katero sta ponosna samostan in mesto Ptuj.
VIR
Theodosiani libri XVI cum constitutionibus Sir-
mondianis. Uredila in izdala: Th. Mommsen in P.
Mexer, Berlin 1905.
LITERATURA
B. BischofF, Palaeographie des römischen Alter-
tums und des abendländischen Mittelalters. Berlin
1979. — Zapiski predavanj prof. dr. P. Lander (Fri-
bourg).
170