I
156
Kaj pa je bilo?
Večjih prijateljic ni bilo, kakor so bile Reparjeva Milka, Dobretova Anica in Logarjeva Pepica. Zmerom so bile skupaj; še ponoči v sanjah so se skupaj igrale in pogovarjalc.
Tako je bilo tudi tistega dne, ko se je tolc zgodilo.
»Kaj bomo pa dan.es delale?«
»Oh, moja punčka ima vso oblekco tako umazano. Pojdimo jo oprat.«
»Moja tudi, moja tudi!«
»Pojdimo, pojdimo!«
Naenkrat so imele vse punčke umazano obleko. Perila je bilo za nekaj časa dovolj. Obleko deklice lepo namočijo, pripravijo jo za pranje, potem pa hajd k vodi.   Delo jim je šlo od rok kakor za stavo.
»Kam pa sedaj?« povprašuje Anica, ko je bilo pranje končano.
»Včeraj sem gledala,« pravi Milka, kakor bi bila kdove kakšna po-sestnica, »kako je naša njiva polna plevela.   Saj ne more na nji nič rasti.«
»Naša je tudi taka, da ne vidiš drugega kot plevel,«
»Naša pa tudi,« pristavljata obe, Anica in Pepica, kar hkratu ena za drugo.
Na koncu Reparjeve hiše so bile tiste njive. Niso ravno velike tiste njive. Da jih pregledaš od enega konca do drugega, ti ni treba ravno izgubiti oči. Stori par korakov, pa si vse njive prehodil. Tamle spomladi, ko so mame delale njivice na vrtih, kamor so vsejale ¦ ¦solato in drugo drobnarijo, so pa hotele tudi punčke imeti svoje njive.
»Pa jih imejte no, tamle v kotu,« so dejale mamice.
Tako so nastale tiste njivice.  Rodovitne so bilc za plevel, prav res.
Tja torej, vsaka na svoje posestvo, da oplevejo svoje njivice. Bodo vsaj rožice rastle ia lepše cvetele!
No dobro!
Kar naenkrat pa zakliče Milka: »Poglej no!«
»Oh, pa res!«
»Bežimo!«
Kakor bi pihnil veter, stečejo vse tri. Tresk! zaprejo se velika vrata in zopet — tresk! — tudi hišna vrata morajo biti zaprta. Potem pa vse tri v najtemnejši kot noter pod klop. Nobena ne zine besedice. Vse tiho, da bi sc miška slišala.   Čudno!   Kaj pa to?
»Kaj pa je?« poizvedujejo mama.
Komaj komaj dobi ena toliko poguma, da s težavo izpove: »ŽanSar je šel.«
Žandar! To je bil tisti strah. Seveda včasih celo kakšnega človeka vzame in ga potem dolgo časa ne da nazaj...   Zato!
Ker žandarja le ni bilo okrog hiše, grcdo mama vun in ga najdejo na pragu.
»Ali se vam kaj čudno zdi, kcr so sc vam duri pred nosom zaprle?«
»O nič. Saj sem že navajen takih reči. Veste, mati, nas se marsikdo
'                       157
boji.   Če je pa kdo priden in rad uboga, takemu pa nič nočemo.   Ali so
Ivaši otroci pridni?« »Pridni, pridni,« se oglasi izpod klopi. »Potem se pa ni treba nič bati,« dostavi žandar.   Mama pokličejo vse tri plašljivke v vežo.  Počasi pridejo, ena za drugo, in še vedno boječe pogiedujejo na moža s puško in z bajonetom,   Ker so mama zraven, se pa vendar nobcna ne boji kaj hudega.
Žandar se nasmehne in odide. Deklice pa zopet vsaka na svojo njivo. Prva izpregovori Anica: »Oh, to je dobro, da rade ubogamo. Za-naprej bomo pa še bolj!   Kje bi drugače zdajle že bile-------«
Res je to.   Pokorščina nikomur ne škoduje.
J. E. Bogomil   .