SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Vilko Novak, Trubarjeva in Dalmatinova besedila v Martjânski pesmarici I............................................................................................267 Jože Toporišič, Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar ................................................................................................................................................................277 Franc Zadravec, Poetika in gnoza romana Romanje za Animo........................................................................................................................................293 Robert Hammel, Werner Lehfeldt, Sestav tvorbe sedanjiških oblik v slovenščini..........................................................................303 Miran Hladnik, Količinske in empirične raziskave literature............................................................................................................................................319 Primož Jakopin, Nekaj številk iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika ..........................................................................................................341 Miran Košuta, Sodobno slovensko slovstvo v Italiji........................................................................................................................................................................377 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Monika Kalin Golob, Monografija o purizmu ........................................................................................................................................................................................403 Paul Robert Magocsi, Rodil se je nov slovanski jezik....................................................................................................................................................................408 CONTENTS ARTICLES Vilko Novak, The texts of Trubar and Dalmatin in the Murtjanci Hymnal....................................................................................................267 Jože Toporišič, PleterSnik's Slovene-German Dictionary........................................................................................................................................................277 Franc Zadravec, The Poetics and Gnosis of the Novel Romanje za Animo..................................................................................................293 Robert Hammel, Werner Lehfeldt, The System of Slovene Present Tense Formation..............................................................303 Miran Hladnik, Quantitative and Empirical Literary Analysis........................................................................................................................................319 Primož Jakopin, Some Numbers from the Slovar slovenskega knjižnega jezika....................................................................................341 Miran Košuta, Contemporary Slovene Literature in Trieste................................................................................................................................................377 REWIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS Monika Kalin Golob, A Monograph on Purism.......................................................................................... 403 Paul Robert Magocsi, A New Slavic Language is Bom ............................................................................... 408 Uredniški odbor-Edltorlal Hoard: France Bernik, Varja Cvetko - Orešnik, Aleksandra Derganc, Miran Hladnik, Tomo Korošec, Janko Kos, Boris Paternu (Klavni urednik za literarne vede-Editor in Chief for Literary Sciences), Aleksander Skaza. Jože Toporišič (Klavni urednik za jezikoslovje-Kditor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec (odgovorni urcdnik-Executive Kditor). Tehnični urednik-Tehnical Kditor: Vojko Gorjanc. Časopisni svet-Advlsory Council: Mirek Čejka (Brno), Zdzislaw Darasz (Katowice), Gerhard Giesemann (Gießen), Franc Jakopin (Ljubljana), Rado L. Lenček (New York), Juraj Martinovič (Sarajevo), Klaus Detlef-Olof (Celovec), Marija Pirjevec (Trst), Jože Pogačnik (Maribor), Erich Prunč (Gradec), Adam E. Suprun (Minsk), Jože Sifrer (predsednik-President). Naslov u re d niš t v а -Л d d ress : Slavistična revija, Aškerčeva 2/11, 61000 Ljubljana, Slovenija. Žiroračun pri Slavističnem društvu Slovenije: 50100-678-45265 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 1400 SIT, za študente 900 SIT, za inštilucije 1800 SIT, za knjigarne 1000 SIT (minus 25-odstotni rabat). - Price of yearly subscription for foreign countries 38 USA $. Natisnil-Printed by: PLANPRINT, d. о. o., Ljubljana. Naklada-Circulation: 1150 izvodov - 1150 copies. ISSN 0350-6894 Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-12/92, 24. 4. 1992) šteje Slavistična revija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa. UDK 245(497.12)" 1640" Vilko Novak Ljubljana TRUBARJEVA IN DALMATINOVA BESEDILA V MARTJÂNSKI PESMARICI I V rokopisni, delno v kajkavščini delno v prekmurščini pisani Martjdnski pesmarici /, ki vsebuje po večini liturgične pesmi in izvira iz 16. in 17. stoletja, je tudi nekaj Trubarjevih in Dalmatinovih cerkvenih pesmi iz Ta celi catehismus (Wittemberg 1574), prirejenih v jeziku te pesmarice. In the manuscript of the Martjanci Hymnal, written partly in Kajkavian and partly in Prekmurje Slovene and containing largely liturgical hymns from the 16th and 17th centuries, there are some hymns by Trubar and Dalmatin from Ta celi catehismus (Wittemberg 1574), adapted to the language of the Hymnal. Rokopisno pesmarico, ki jo po vpisani dataciji imenujemo Martjânska pesmarica I - poleg nje je prav tam nastala tudi mlajša pesmarica -je avtor pričujočega spisa že večkrat predstavil ali v celoti glede njene sestave in vsebine, starosti, zapisovalcev, prevajalcev, njenih virov - večinoma je prevedena iz madžarskih pesmaric -, sorodstva s kajkavskimi rokopisnimi pesmaricami ter njenega jezikovnega značaja pa tudi nadrobneje glede njenih madžarskih virov,2 delnih objav iz nje v hrvaških časopisih ter njenega uvrščanja v hrvaško slovstveno zgodovino.3 Zavoljo vseh teh značilnosti, svoje starosti - njen manjši del postavljamo v 16. stoletje, večji pa v 17., - obsežnosti, zelo raznolike vsebine - vsebuje tudi svetna besedila - jezikovnega in kulturnozgodovinskega značaja, saj je bila prepisovana in delno tudi ponatiskovana do 20. stoletja, povezana pa je z madžarsko, hrvaško, nemško, kajkavsko in osredjeslovensko slovstveno tvornostjo v 16. stoletju, bi jo bili morali pri nas že davno natisniti in v celoti komentirati ter obdelati. Žal se to kljub mojim tiskanim in ustnim pozivom ni zgodilo ter se to odmika v čas, ko zavoljo pomanjkanja usposobljenih raziskovalcev take 'V. novak, Prekmurske rokopisne pesmarice. Jezik in slovstvo XIX, 1973/74, 212-217. ISTI, Prekmurske rokopisne pesmarice od 16. do sredine 18. stoletja, Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana, 1989), 109-119. Isti, Prekmurska Martjânska pesmarica I, Kaj XXI, III-IV, Zagreb 1988, 3-18. 2V. Novak, Madžarski viri Martjanskc pesmarice I, Jezik in slovstvo XXVII, 1981/82». 12-7-131. 'V. Novak, Še o prekmurskih pesmaricah, Jezik in slovstvo XXII, 1976/77, 51-54. Isti, Stare prekmursko-kajkavske povezave v cerkveni pesmi, Traditiones 14, Ljubljana 1985 5-169. У izdaje vsaj na Slovenskem ne bomo zmogli. Pesmarico si bodo dokončno prisvojili -drugi. Ena od sestavin, ki govori za slovenski značaj Martjanske pesmarice I, je tudi prevzem Trubarjevih in Dalmatinovih besedil vanjo, mogoče že v 16. stoletju, ko je verjetno nastala njena prekmurska predloga - kar dokazuje tudi njen ohranjeni četrti del, ki po mnenju poznavavcev izvira iz 16. stoletja, ali pa so jih - z drugimi osrednjeslovenskimi protestantskimi deli, predvsem z Dalmatinovo Biblijo - vsaj poznali že tedaj, mogoče po protestantskih beguncih, ki so prihajali na bližnje Petanjce. V svojih dosedanjih splošnih poročilih o tej pesmarici sem ta njen delež le nepopolno omenil (delno z napačnimi stranmi v prepisu),4 samo en primer pa je poznan iz članka J. Koruze.5 Tu jih morem le kratko primerjati s predlogami v pesmarici Ta celi catehismus (v'Bitembergi, 1574, faksimile v Ljubljani 1984). Mogli pa so jih prevzeti tudi iz F. Trubarja pesmarice 1595. Prva pesem v MP I, ki je prirejena po besedilu slovenskih protestantov, je v njenem prvem delu začetna pesem v skupini božičnih pesmi z začetkom: Od Nebe/z prido Angyelye na str. 65-66 in je vidno razdeljena na osem kitic. Kaj-kavsko-prekmurska priredba je zelo tesno naslonjena na besedilo: Ena druga boshizhna Pejffen, od Lukesha Klinza tolmazhena (TCC, str. 117-119). Razlike med besediloma ne spreminjajo njegovega pomena, marveč z narečnim izrazom le jasneje približajo umevanje novemu, obrobnemu prejemniku vsebino pesmi. V prvi kitici je pravili umljivo tudi prekmurskemu poslušalcu, toda nadomestilo na/zveifztili zveni bolj slovesno in je bilo že udomačeno v evangeljskem besedilu in drugih podobnih pesmih. Zavoljo jasnosti sije prireditelj dovolil tudi tako zamenjavo: namesto v'enih IaJlih te/hku - bolj konkretno: vjednih te/znih jaJzlaih. Miha je nadomestil z Miheâs, latinsko obliko s pomadžarjenim izgovorom (-Š, kot tudi Jeremiaš itd.), udomačeno v kajkavskem cerkvenem jeziku. Odré/henik je zamenjal ohranyenik. Spremenil je /jjravil v zmiril, ker ima prva drug pomen, docela drugače pa je povedal sledečo misel: ..Je Stvarnik ... v'drushy - .. Jze /ztvoriteo rodi ... — Smèrt je nadomestil z vrag, kadar z da(=gda=ko). Tudi Hudizh je Vrag ... —nesapu/ti je nadomeščeno: ...vaJz nescse o/ztaviti, najn sane/ti pa: vu nyem vupati ... -.Nadloge ... so nevole ... -Satu kir /te v'shlahti njega je bilo v Prekmurju neumljivo, zato je povedal: Tako /zte vi nyega roda ... - nečitljiva naslednja beseda za veden je najbrž: z/aJ"to, dopolnil je Jdu/sno cse/zt in obla/st nadomestil najbrž z nečitljivo: d(ika). 4 Kaj XXI, 1988, 16inČZ/V61, 1990,77-78. SJ. KORUZA, Stara božična pesem v prekmurski inačici, Jezik in slovstvo XIX, 1973/74,269-271. Med mnogimi adventnimi in božičnimi pesmimi je v prvem delu rokopisa na str. 98 in 99 besedilo pesmi: Toje te dén vefzéli: ..., v kateri je na str. 99 nekoliko spremenjena kitica iz naslednje pesmi: Kako csreJz Jzvetlo Jzuncze Jzvov Jzvet-loscsov Preide, te Jze /zteklo ne/ztere ... Sledeča pesem na str. 100 do 102 pa je Eté dén je v/zega ve/zelja ..., ki je le z malenkostnimi spremembami prevzeta Trubarjeve priredbe »Ta stara boshizhna Pejffen...« (T CC, str. 113-114) - Dies est laetitiae. Prekmursko-kajkavsko besedilo se vsebinsko docela sklada s Trubarjevim besedilom, le daje prvo nadomestilo nekatere izraze z ustreznimi iz svojega narečnega območja, včasih vsebinsko drugačnimi, npr. (na prvem mestu so Trubarjeve oblike): Diviza -Devicza, Deiva; - Odrefhenika - ohranitela; -isvo-lena - obrana; gnado - milo/zt; refhil od Pekla - pekla mentuval; - Hvalo Bogu dajmo -boidi Bogu hvala; - Sonce -fzuncze; -Skus glash -csre/z/zteklo; -fe neresbye -fze Jzteklo nefztere (današnja prekmurščina pozna le glas ); - luzh od luzhi -fzvetlofzt od/zvetlo/zti; -vezhnu - v/zegdar. -Trubarjev près je tudi v MP I prez (živo: brezi, brez); nam. zhaftimo - hvalimo. Nagovor: Hvala tebi Bug Ozha ... je postavljen v tretjo osebo: Hvala boidi oczu Bogu ... in: refhil nas od Hudizhaje podomačen z: od vraga mentuval... Namesto: zhaftiti je hvaleni in za vezhni leben je: Nebe/zki orszag. S to kitico se je ukvarjal že Jože Koruza, žal je v njegovi navedbi dokaj črkopisnih in jezikovnih napak: pri / manjka z, tudi druge črke so narobe in manjka vrstica fzuncze Pufzti fzvetloszt fze-be. J. Koruza je dokazoval z metrično analizo te kitice v Trubarjevi in prekmursko-kajkavski obliki, daje isto besedilo prešlo iz slovenske protestantske pesmarice (najprej v Ene duhoune peisni, nato v Ta celi catehismus) v kajkavske, predvsem v tim. Pavlinsko pesmarico, sedaj natisnjeno kot Pavlinski zbornik 1664 (HAZU, tiskano v Ljubljani 1991) verjetno s posredovanjem MP I ali njene predhodnice. J. Koruza pravilno sklepa o starejši različici MP I, saj nas na to navaja njen starejši, peti del, kije mogel biti organski del celote tudi s starejšimi, že v 16. stoletju nastalimi prvimi deli, bodisi da so vsebinsko ustrezali današnjim štirim delom, bodisi da so se kaj razlikovali od njih. Tako bi bile že vse pesmi slovenskih protestantov prirejene zanjo v 16. stoletju, kar je zelo verjetno. Samo še beseda o kajkavski različici obravnavane Trubarjeve kitice, ki jo najdemo danes v Pavlinskem zborniku 1664 (1991), v pesmi pod naslovom Den je denes z veseljem, str. 122-124, ki se sicer s svojimi ostalimi sedmimi kiticami docela razlikuje od besedila v MP I - so pa v njej vrstice, ki jih najdemo v drugih pesmih MP I. Tudi v obravnavani kitici - ki je v PZ dobeseden prevod latinskega besedila na str. 125 - je le prva vrstica besedno sorodna vrstici v MP: Kak se steklo ne stere sunčenem odbleskom, (v latinski: Ut vitrum non laeditur sole penetrante ... ) //tako ne be vrazena porodivši kralja, //blažena je ta Mati... Naslednja v MP I, str. 114-116, z začetkom: Alia Pomeridiana - Denesz je Jesus nam rodjen ... je dobesedno prirejena, predvsem jezikovno, po: Ta boshizhna Peissen: Puer natus, skusi I. Dalmatina v TCC, str. 122-126 z začetkom: Danas je Jesus nam rojen ... Razlika je predvsem ta, da Dalmatinov pripev: Halle. Hal-leluja dosledno prevaja: Dika Bogu, Dika, Dika Bogu - tako le prvič, nato pa krajša: D. - Dobesedno piše po Dalmatinu tudi izraze, kijih ima narečje drugače: oblubil; sahvalimo -nyega ... zahvalimo; nosfil -noszil; fe rodil -szeje rodil... itn. Včasih prireditelj ni razumel predloge: vbufhtvu -Boystvo; sdajci - itak. Oblikovno je premenil 3. os. mn.: sahvalio ... resglafujo - v 1. os. mn.: zahvalimo ... razglaszimo', obdržal je: offrovali z domačim cerkvenim: ojfrali; ... Veroh je nadomestil z udomačeno madžarsko sposojenko: temjan{zivo: temén, madž. tômjén) ... Pres je tudi tu ohranil kot: Presz .... /trup je nadomestil s csemer in ga neof trupi - ga ne odeméri, kar so poznejši prepisovavci pesmaric nadomestili z bolj razumljivim: ne fkoudi. - Po me/i je nam glih po/tal je ponašeno: V Teili fze je knam priglihal. -h'trofhtu -kvefzelju in leben -Jitek. Se bolj samostojno je prirejeno: Sam febi fturil tamkaj glih - Vjedinal fze je z oczom Bogom', dodano pa je: Na/z obdelil fzvom miloschom ... /el/tvu je pustil kot zelfztvo ... - Glede oblike bi le pripomnili, daje prireditelj prezrl Dalmatinove dvovrstične kitice slovenskega besedila in pisal svoje besedilo tekoče brez presledka. Besedilo, ki je na poseben način povezano z Dalmatinovo Ta hvaleshna boshizhna Peiffen, a solis ortus cardine, &c, Slovetifki, fkusi I. Dalmatina ... (TCC str. 126-128), je v MP I z začetkom: Od fzuncsenoga fzhajanya ..., str. 1 32-134. Skoro dobesedno in do črke enaka je v kajkavskem Pavlinskem zborniku 1664 (str. 128-129) pod naslovom A solis ortus cardine, Od sunčnoga ishoda (v transkripciji), kjer pa v opombi ni omenjeno, dajo najdemo tudi v PP I, čeprav je le-ta bila ponovno obravnavana tudi v hrvaških publikacijah (Fancev, O. Šojat, V. Novak i. dr.) Toda ti dve besedili, kiju vsebuje tudi za Prekmurje pomembna Citharci octochorda, uradna pesmarica zagrejbške škofije v treh izdajah od 1701 do 1757 in se vsaj naslanjata na cerkveno himno iz 5. stoletja, se bistveno razlikujeta od Dalmatinovega, čeprav najdemo v njih tudi enaka mesta. Vsako besedilo je moralo nastati iz druge različice izvirnika, ki seje zelo spreminjal, kot vidimo iz opombe k pesmi v Pavlinskem zborniku 1664„str. 387. V prvi Dalmatinovi kitici je ista le misel, v drugi pa je podobno, a z drugimi besedami izražena vsebina: V'hlapzhjo fhtalt fe je k'nam puftil, De bi Meffu s'Meiffom refhil - MP I: fzlusbeno Teilo na fze vzel // Da bije v Teili odkupil... — D: V'zhifto divizo fe flyla. De ona Criftufa nofsy - vCsifzte Devicze utmbi// Nebefzke milofzti puna // Devicza gaje nofzila ... Tudi v 4. kitici je primera Bosliji Tempel -- Pravo je bosi fztan bilo. V sledeči: je njej osnanjen bil, Od Gabriela - Koga Gabriel nazveifztil; enako je omenjen Karftnik Jansh - Szveti Ivanus. Tudi so omenjene jasli in S'malim mlekom -malim je mleikom ... Različna je predzadnja, podobna pa zadnja kitica. Zadnja pesem v skupini adventnih in božičnih: Hvalimo mi dene/z Boga, tefze ve/želimo ... MP I, 169-170 se dobesedno sklada s prvo božično v TCC: In die natali Christi Cantilena, per Truberum - Na boshizhni dan, od CriftuSeviga Roj/tva ena Pejffen (str. 109-112). Po enakem začetku, kjer je le Inu nadomeščeno s te, je v naslednjem zhaf timo nadomeščeno s hvalimo; Be/feda, ki se kajkavski im prekmurski glasi le: reič -je tu MP I: befzeida; Zhlovezhtva je cslove/ztva, perdrushila - priglihala, - smyrila - zmirila. — V drugi kitici se befzeida ponovi, rifniza - pravicza, - rizhy -fztvari, -Hudizha - vraga; v naslednjem je edino od te shlahte povedano uporabnikom umljivo: od kervi Davidove; rata je izpuščeno, oftane je povedano: ofzta ...; - glih po/tane: fzpodoben po/zta ...; fvetimu Bogaftvu je razumel kot: fzvetomu Bojftvo ...; v'kupe ... pèr-drushiti - vkupa fzpraviti, nakar je izpustil vse sledeče besede te kitice ter vso sklepno kitico s sklepnimi besedami: zado/zta vcsiniti. Amen. Teh petero besedil božičnih pesmi slovenskih protestantov je postalo sestavni del ne le prekmurske rokopisne starejše Martjânske pesmarice I iz 16. in 17. stoletja, katere velik del vsebuje starejše katoliške pesmi, marveč so s prepisi v mlajše pesmarice 18. in 19. stoletja, ki so jih prirejali tudi katoličani, prešle tudi v njihov repertoar ter so jih uporabljali v katoliških prekmurskih cerkvah, kar je doslej neznan in enkraten paradoks v zgodovini slovenske protestantske pesmi 16. stoletja - vzporeden z uporabo Dalmatinovega prevoda Biblije v katoliških cerkvah in prevodih sv. pisma. V drugem delu MP I, ki vsebuje 41 postnih in vélikonocnih pesmi (kazalo na koncu: Index Cantionum Quadragesimalium et Paschalium) je že prva: Passio Succinta, z začetkom O greisni Cslovik vfzâki csafz ... (str. 1-15) v petnajstih kiticah dobesedno povzeta po: Passion is vseh shtirih Evangelistov, vtej vishi, kakor osgoraj ta Pejffen: Sveti Paul v'enim lyfti, fkusi lurja Dalmatina (ТСС, 129— 140). Tudi to pesnitev so prepisali poznejši katoliški organisti, tako v gorenje-seniški pesmarici iz 1780 v celoti, pertočka (verjetno ok. 1800) skrajšano, četrta pertočka pa v celoti. Vsebujejo tudi Martjanska pesmarica II iz 18. stoletja. Prireditelj je nadomestil izraze kot: prizhujo -fzvedocsio, Martre - moke, Iogre -Vucsenike, Iudou -Sidovov, raj tinge narejat - reicsi govoriti, Farjom - popom, ferata -proda; ob Velikinozhi - na Vuzmene godi, Getfemane Olfke gore -Gec-samane olike gore; -Iogri -Apoftolje, - ni razumel: zhuli (bedeli) in je priredil: csuvali (prav bilo: verostiivali)\ - še: keliha prof t biti moli je enako prepisal, le: molil-, - tudi: kervau put piše: kervavi pot (nam. znoj !) ga poleja; -pèrtezhe -pritecse (nam. pribiiiali pod.); - ni razumel: s'kufhom (=prekm. kiišonl) in piše narobe: Szkusàvanyem (= preskušanjem ali skušnjavo!); -je osdravil -je zavrâc-sil (prekm. zvraču), - tudi volnu je napak umel: zvolju (ali -o?); -vifhi Far - glaviti Pop; - pustil je - rotil, česar Panonec ne razume; - tudi: reka l - rekel (nam. pravil); - značilna razlika je: Na de/ni te mozhi - vjednoj velikoj cséfzti; - Vi/hi Far - Poglavnik pop; - Greh sgreval -fzo mu greihi nyega sal, -Tempel - (madž.) Templom (tudi eden jezikovnih dokazov za prekmurski nastanek MP I); -Rifznizhnu - presenetljivo refznicza nam. pričakovanega istina; - Martrat - muc-siti; -пери/tili - pufztuli(\ z napako nam. -ili); -... od Ri/nize prizhujem -praviczo fzvedocsim\ - mogoče je površno branje: I udje рак nef o rodili -1 udje (!) pa neifo marali; - zajhnou fturil -nei csudécs vcsinii, -od D. je prevzel: sâl djâlo, ospotal, gvant na nyega djâl, pofzlal, priatel pofztàl... Sholzh je povedal: fzolczo (danes: žiič). Kot dokaz za prekmurski izvir in značaj pesmarice le še tri madžarske izraze: za D. Shaharja -Tolvaja in Firang v'Templi - Carpit v Tem-plomi; -Altman-Hadnagy. - Zadnjega Hudizha- je pustil: hudics. Kar velja v glavnem za vso pesmarico, to posebej občutimo v tej priredbi: ob presenetljivem prevzemu mnogih Dalmatinovih besed in oblik ter kajkavskem izraznem temelju, da so uveljavljene v besedilu najznačilnejše prekmurske glasovne posebnosti: dvoglasnik ei, ou, skoro dosledna raba znaka za dolžino na â in é ter soglasnik gy. Neposredno za tem pasijonom sledi v MP I, str. 15-18 z navodilom: Alia od. cant. Notam, in z začetkom: Szvéti Pavel vjednom Lifzti ino ti Evangelij te, prirejena dobesedno po: Od te vezherie ali prave Malhe lesufove, gdu inu koku je to i/to poftavil, ino koku fe ima dèrshati, skufi Primosha Truberja, objavljena že v Cathechismu 1550, v TCC pa na str. 72-76 (začetek z notami). Glavne jezikovne razlike so zopet v slovenjenju (tudi v kajkavski knjižni obliki) germanizmov, kot so.fratan -preodati, martro -fzmert, Iogri -Vucseniczi, Martre - moke, trofhtal - vefzelil, Spishajte fe -hranite fze, - Glih je ohranil; -te moje nove fhafti -Nova Testamentoma; - Misi -fztoli; - merkati je ohranjeno; -Mafhovati -Meffuvati; - sapuftil - zapovedal; -Prydigo- kaj k. Prodeftva; - lakotnovo -lacsno fédno; -fpishati -hranimo, - fe ... boje - je ostalo v krajši obliki: fze boje, čeprav se v prekmurščini rabi le: bojijo; - pravice - hiilofzti pravicze; - refhil od Hudizha - odkupil nâfz od fzmert i; - fe je nas oblaftil - na/z je ofzlobodil; -s 'martro - Jzmertyom; -dobrute dileshni - dobrote delniczje; - Od njega fmerti pravimo -Jnyega fze fzmerti fzpomnimo; - prihod - prifefztye; - brumni -dobri, - lsvabit fe greha - Ofztaviti greihe\ - skoro enako je pustil: Kir рак drugazhi Mafhujo - Ki рак drugacsi Mesfujo; - Stoje v 'falfh Veri - Sto je (v ?) zle Vöre; -fovrafhtvi je napak povedano: v bolvânfztvi (= malikovanju); -v'shu/htvi -kajk.-prekm. vprâznofzti; - v'golufftvi -vjale ... vpiânfztvi - Ту vsamo na fe ferd Boshji - te fzo vBosjoi fzerditofzti. V naslednjem ni razumel, da je Jesu/ovi da-jalnik in je priredil kot pridevnik: ... nebo du/nik Jesusfevoj (namreč: kervi). Kakor v skupini božičnih pesmi, tako je tudi med vélikonoènimi prireditelj tega razdelka prevzel iz TCC najznamenitejšo, še srednjeveško cerkveno pesem: Ta stara velikanozhna pejffen, v'nekuliku mejftih popraulena, na mnogitero visho (TCC 148-151). V MP I, str. 109-114 je ta pesem prirejena pod naslovom: Cantio Pomeridiana ...? in z začetkom: Jesus nam je odfzmerti vfztal, pridmo hvâlmo Boga ... Ta odpev je okrajšan na koncu vsake vrstice kot: P. h. B. - Protestantska prireditev je prirejena v celoti, razlike so majhne. Jezikovno so tudi tu germanizmi nadomeščeni: britke Martre -velike moke; - Namfe je vef eliti je nadomeščeno s: Zato fze mi vefzelimo\ - nam. vrstice: Nam hozhe h 'trofhtu biti je: Te Boga mi zahvalimo; - ohranjen je pogojnik: Da bi ne bil od fzmerti fztâi, -ni pa razumel: vusûlni Sveit in je zapisal: Vefz fzvetli fzveit in enako v naslednji kitici; bi konèz vsel - je v MP I nadomeščeno: bi fzkvarjen bil... in nadaljuje z dvanajstimi vrsticami, ki jih v TCC ni in tudi v nobeni drugi znani nam različici; tudi ne v Pavlinskem zborniku: Izda bi vfzi greisni bili Boga nigdâr ne vidili. Zato da je рак gori vfztal Vrâgu je vfzo glavo potrel Tako je naf z zBogom zmiril Nebefzki orfzâg vfzem dobil. Tem vrsticam sledijo štiri vrstice, ki jih le malo drugačne najdemo v tim. Muzejskem rokopisu,6 le daje martjanski prireditelj ali napak razumel ali nalašč spremenil smisel: Vragu je bil csloveifztvo vzél - v MR: Hudič je bil človeštvu vzel, - Szobom je je vpékli dersâl V pékli je dugo plâkalo Bosje milofzti csakalo. Muzejski rokopis pa ima: Hudič je bil človeštvu vzel, s sabo je je v peku zajev, ondije milu plakalu, božje milosti čakalu. Naslednjih dveh vrstic ni v nobeni znani različici: Da bi zgora po nâfz prišel Te nâf z iz pekla vun fzpelal. ki je tretja kitica v TTC in sledijo vrstice, ki jih ima Alasia in TKP 1574: Na to je Bogh milofztiv bil Szvega fzina med nâf z puf ztil Od Marie je rodjen bil л1. Grafenauer, 'Ta stara velikonočna pejsen' in še kaj, Čas 36 (1942), 89-138. Vefz fzvetli fzveit obefzelil. Tudi v tej zvezi je Vusulni Svejt povedal: fzvetli fzveit. Šele nato nadaljuje s tretjo kitico iz TCC dobesedno: Na to je Bog milofztiv bil ... in dalje skoro dobesedno, le s takimi spremembami: le jel lüde ... - Zacsel Si-dove\ - nam. Le Bogu prou flushiti - Da bi fteli dobri biti. Tu je vrinil kar dve vrstici: Te z Chriftuffem vNébo poiti... vBosjoi milofzti Siveti... - Za refpeli dodaja MP I še: Szternyem/-am koronom koronili //Zocztom csemerom napunili. // Schavli fzo ga prikovali //Szolinczom ( = sulico) fzo ga preboli. V peti kitici v TCC je MP I ohranila ... Szmert podjel izraz, ki se večkrat ponavlja v njenih vélikonocnih pesmih! Joseph ga je doloka vzél... - Maria prejemala - ga preimala; -ostalo je kuf uvala. - Spremenjeno je: lesusje bil pokopan -Mertev obvit vgrob polosen// Te velik kamen navaljen ... Izpuščeni sta naslednji vrstici o peklu in hudičevi moči; vsa sedma kitica o prikazanju ženam je povzeta v eni vrstici: Angyel je kzsenam govoril, vstajenje je omenjeno v vrstici: Da je Jesus od szmert i sztal... Nadaljuje z osmo kitico, toda izpusti zadnji dve vrstici ter namesto njih doda štiri nove: Te je v Galilaeo poisel // Tam je Vucsenike naisel // Nye v je vöri poterdjuval //Szvojom miloscsom daruval... Deveto kitico je ohranil vso, četrto vrstico: Stvarnika Nebefkiga je nadomestil z: Odkupitela naffega ... V naslednji kitici je neveren nadomestil: je neiftel vöruvati//Chrifztuffevomu vfztanenyu ... Enajsto kitico je izpustil, vsebino dvanajste pa povedal po svoje: Gda ga je paki poznal bil // Szvedofztvo je s-nyega csinil // VeJzel je Boga zahvalil // Da je Jesus odfzmerti fztdl... - Tudi naslednjo kitico je vzel po vrsticah na str. 147: logri, Preroki pravio, De ty kir Grehe shalujo, inu verujo v'lesufa, Prido gvifhnu v'ta Nebeffa, ... iz pesmi Jesus je od Smèrti vftal ... - Vszi Evangeliste govore // Da vfzi ki falûjo greihe // Ino vdrujo v Xtuffi, II Ti pridejo v ta Nebéfza ... Zadnji kitici je MP I povzela z novo, kjer je izpustil Marijo in združil v Szveto Trojyfztvo vse tri božje osebe. < Da so prireditelji MP 1 jemali posamezne vrstice iz različnih pesmi in v raznih jezikih, dokazuje npr. naslednja pesem: Christus je dnefska gori vfztal... Surrexit Christus hodie ..., ki jo je prireditelj prevedel iz madžarščine (Kâjoni, n. d. 272 vsaj začetek),7 v kateri je vrstica: Szmertjom je greihe vfze platil, kar je skoro dobesedno po: ... nafhe Grehe s'Martro platil iz: Ena druga velikanozhna pridna Pejffen ... (TCC str. 155); podobno je tudi: na/h Greh plazha fmertjo fvojo ... v pesmi: lesus ta je od Smèrti vftal... (str. 146). V pesmi De resurrectione Domini - Szpomenisze kerscsenik zte Christuff eve szmerti ... (91-98) so vrstice: ... fzmert, pekel tve obladanye ... //1 csudno voju- 7J. KÂJONI, Cantionale Catholicum (Csi'ksomlyo, 1676). vanye, bé megy /itkom i fzmrtyom, kai one dva tak mocsno, Ižilno vkupa vdari/zta ... // Voiszke takve nei bilô, ga //Christus szvojom szmertyom, to vecsno szmert zadavi... - nedvomno povzemajo - mogoče po drugem viru? - besede iz Ena druga velikanozhna ...: Smèrt, Leben /ta fe fhtritala, zhudnu vkupe voj/kovala (n. d. 155). Prevzem treh Trubarjevih, treh Dalmatinovih, ene Klinčeve in anonimne stare vélikonocne pesmi ter delno Ene druge vélikonocne pesmi iz repertoarja slovenskih protestantov 16. stoletja v Martjânsko pesmarico I, obenem pa v vrsto njenih prepisov za uporabo v evangeličanskih in katoliških prekmurskih cerkvah ni le izreden dokaz kulturnih stikov geografsko in političnoupravno ter kulturno tako zelo ločenih dveh dežel slovenskega etničnega ozemlja, marveč tudi eden temeljnih dokazov za slovenski značaj Martjânske pesmarice I ter vseh njenih prepisov in priredb - delno pa tudi natisov - do 20. stoletja. Njen temeljni jezikovni značaj je sicer zavoljo cerkvene pripadnosti prekmurskih Slovencev zagrebški škofiji od konca 11. do konca 18. stoletja kajkavski, toda v njej so se uveljavile že tako pomembne in številne glasovne ter oblikovne in leksikalne značilnosti prekmurščine, da tudi s tega vidika ni dvoma o njeni pripadnosti slovenskemu slovstvu, poleg vseh vsebinskih in zgodovinskih dejstev, ki jih vsebuje. Summary The fact that three hymns each of Trubar and Dalmatin, one of Klinec's, an anonymous old Easter hymn and a part of Ena druga vélikonocna pesem from the repertoire of the 16th-century Slovene Protestants, appear in the Martjanci Hymnal I, as well as in a number of copies of it for use in Protestant and Catholic churches in Prekmurje, is an outstanding piece of evidence that there existed cultural intercourse between the two geographically and politically separate parts of the Slovene ethnic territory, as well as a piece of fundamental evidence attesting to the Slovene character of the Martjanci Hymnal I and its later copies and redactions (and, to some extent, its later printings) up to the 20th century. Because the Prekmurje Slovenes belonged to the Zagreb Bishopric from the end of the 11th to the 18th century, the basic linguistic character of the text is Kajkavian. However, many important phonological, morphological, and lexical characteristics of Prekmurje Slovene appear in it, proving its place in Slovene literature in addition to all of the historical facts and matters of content that it contains. UDK 808.63-3=30:929 Pleteršnik M. Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani PLETERŠNIKOV SLOVENSKO-NEMŠK1 SLOVAR] Srednješolski profesor Maks Pleteršnik je po 12 letih izdelave in tiska ravno pred enim stoletjem dal Slovencem skoraj za sto let najboljši slovar slovenskega jezika, t. i. Wolfov Slovensko-nemški slovar. Poleg nemških ustreznic in drugih pomenskih določitev je izbranim iztočnicam v moderni knjižni slovenščini določil pisavo in oblikoglasno podobo, oblikoslovno in tonemsko naglasno tipiko, podal zanesljivo stilno zaznamovanost in do neke mere tudi frazeologijo. Zelo pomembne so tudi njegove potrditvene oznake besedja glede zemljepisnega in avtorskega nanašanja. Skoraj sto let slovenskega slovaropisja se opira na njegovo delo, v nemali meri tudi slovarji Slovenskega pravopisa in SSKJ. A century ago, after twelve years of preparation, a high-school teacher, Maks Pleteršnik, delivered to Slovenes the lexicographical work known as Wolf's Slovene-German Dictionary, which turned out to be the best Slovene dictionary for (almost) the next 100 years. Not only did he give German correspondences and other semantic definitions to the entry words in contemporary literary Slovene, but also determined their orthographic and morphophonemic form, morphological and tonemic features, stylistic characteristics and, to some extent, phraseology. His information on words with respect to geographic areas and authors is very important as well. Almost a hundred years of lexicographic work, including to a considerable degree the dictionaries to the Slovenski pravopis and the Slovar slovenskega knjižnega jezika, rely on PleterSnik's work. 0 Maksa Pleteršnika, slavista in klasičnega filologa, našega doslej največjega slovaropisca slovenščine, je (3. dec. 1840) rodila štajerska zemlja tu na skoraj skrajnem vzhodnem robu slovenstva, po njegovem v »južnovzhodnem delu slovenskega Štajerskega«, natančneje: v »vzhodnem delu brežiškega okraja«, kakor o tem sam piše v svojem slovarju.2 Ne ravno daleč od tod,1 pri Brestanici, se nam je rodil tudi prvi slovenski slovničar, Adam Bohorič, sredi prve polovice 16. stoletja. In spet blizu tukaj, vendar na kranjski strani Save, v Krškem, se je ' Slavnostni govor ob odprtju prenovljene Pleteršnikove hiše, v Pišecah 17. septembra 1994, z dodanim znanstvenim aparatom. г Prim. Slovensko-nemški slovar (dalje S-NS) I, str. XIV: »j vzhŠt. južnovzhodni del slov. Štajerskega, zlasti vzhodni del brežiškega okraja«. 'Nekje v zaledju Brestanice na Štajerskem (prim. Slovenski biografski leksikon /dalje SBL/ 1 (1925), str. 49. Po M. Ruplu (Slovenski protestantski pisci, Druga, dopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, str. 36) pa naj bi bil Bohorič rojen okrog 1. 1520. okoli 1. 1547 rodil tudi prvi prevajalec celotnega svetega pisma, Jurij Dalmatin. Tako ima ta trikot, kakor gaje imenoval Milko Kos, med Savo, Sotlo in Orlico prav trdno pomembno mesto v zgodovini naše duhovnosti - vendar žal ne tudi v splošni zavesti Slovencev. Prav je torej, da mi sami, ki izhajamo od tod, storimo vse, da bi bila ta naša slavna imena primerno prisotna v slovenski duhovni skupnosti. Danes smo se po zaslugi krajevne pobude Pišečanov zbrali tukaj kot častilci človeka, ki je slovenskemu narodu - in svetu - odkril bogastvo in lepoto besedja njegovega jezika in s tem hkrati podal pričevanje stvariteljske moči enega njegovih velikih sinov. Pleteršnikovo največje delo, za katerega kakor daje bil poslan na ta svet, je Slovensko-nemški slovar v dveh zvezkih s skupaj malo manj kot 1900 stranmi besedila, kar je že samo po sebi velik opus. To besedilo je sestavil in natisnil v 12 letih, v naponu svojih moških let (od 1883 do 1895).4 - Kako je bilo to mogoče, ko pa je znano dejstvo, da seje prej tak večji, vendar nemško-slovenski slovar trudil izdelati in izdati že Valentin Vodnik5 na začetku 19. stoletja? Z ene strani je temu gotovo pripomogel pomemben razvoj slovenskega slovaropisja po Vodniku. Nosilci te rasti so Anton Tomaž Murko (1833), zlasti pa Anton Janežič (1850 oz. 1851 in nadaljnje njegove izdaje vse v naše stoletje) ter Matej Cigale (I860).6 Njihovo delo je dospevalo do stanja tiskanosti, neprestano naraščajoč v obsegu in globini slovničnega in pomenskega zajetja. Toda ta razvoj in napredek slovenskega slovaropija je bil očiten tudi drugim Slovencem, pa so to delo, kakor vemo iz zgodovine nastanka slovarja prav tudi izpod Pleteršnikovega peresa, zaman poizkušali uresničiti.7 Pleteršnik edini, se zdi, je bil takrat mož, ki 4»Prva tri leta mi je pri izdelovanju slovarja pomagal takratni profesorski kandidat A. Mikuš« (str. V), oz. (str. X): »/M/i je še prijetna dolžnost svojo iskreno zahvalo izreči gospodu kolegu A. Bartelu, ki mi ni samo ves čas pomagal popravljati tiskovne pole, ampak meje tudi izdatno podpiral pri določevanju naglasa in izreke posameznih besed.« ^Otem gl. v mojem delu sestavka Vodnik Valentin (SBL, 14. zv., 1986), razdelek Jezikoslovec, str. 519-526, razdelek Bescdoslovjc na str. 519-521; prim, še op. 6. ''Pleteršnikov S-SN je rezultat iste pobude, kot je bila za Cigaletov Deutsch=Slo-venisches Wörterbuch, Herausgegeben auf Kosten des'Hochwürdigen Herrn Fürstbischofes von Laibach, Anton Alois Wolf/.../, Erster Theil, A-L, Laibach 1860, Gedruckt bei Jo/ef Blasnik, XIV + 984 str. - Zweiter Theil, M-Z, 995-2012 str. Slovar ima na začetku Predgovor (Vorwort) (VI—XIII) in Erklärung der Abkürzungen und Zeichcn/Кај pomenijo kratice in nekterc znamenja (XIV). V 1. delu je Cigale lepo predstavil naše dotlejšnje slovaropisje. Prim, še S. Suhadolnik, Cigaletov besednjak, J iS 5( 1959/60), 225-230 z dodatno literaturo. 7Prim. S-NS I, str. III—VI. je to zmogel. 1 Kot slovaropisec seje udejanjal že ob svojem velikem učitelju Francu Miklošiču na Dunaju: pomagal mu je pri tisku »velikega staroslovenskega Leksikona staroslovensko-grško-latinskega (Dunaj 1862-1865)«; za tem je v 80. letih »sodeloval pri prireditvi /.../ Rožkovega lat/insko/-slov/enskega/ slovnika za 3. in 4. gimn/azijski/ razred« (izšel 1882), kjer je »obdelal /.../ več kot petino dela, ter pregledal in za tisk priredil cel rokopis«.8 Bil je tudi (beremo prav tam) med pripravljavci slov.-nem. dela t. i. Wolfovega slovarja, »dokler se niso zedinili na njega kot edinega delavca in 22. febr. 1883 je prevzel uredništvo nabranega gradiva«. Maks Pleteršnik je torej slovar izdelal v 12 letih. (Samo dve leti od tega je bil povsem oproščen profesorskega dela na ljubljanski gimnaziji, ves preostali čas pa je imel zmanjšan obseg učnih ur - sprva 5, proti koncu 8 ali 9 ur tedensko -, občasno pa je imel tudi pomočnike. To veliko delo je torej opravil kot srednješolski profesor. Slovensko besedje, ki gaje imel obdelati slovaropisno, je bilo v veliki meri zbrano tudi v rokopisnem slovarskem gradivu Oroslava Cafa (1814-1874), Frana Miklošiča ( 1813-1891 ) in Janeza Zalokarja ( 1792-1872), vendar si ga je z branjem del v slovenščini in o njej tudi sam množil, enako z nabiranjem od zavednih razumnikov po vsej Sloveniji.9 2 Kot edini urednik novega slovarja seje Pleteršnik neoviran odločal o načelih svoje obdelave besedja.10 Ta načela so dveh vrst: A - kaj od nabranega besedja v slovar sploh sprejeti in В - kako izbrano besedje v slovarju predstaviti. 2.1 Glede tega, katere besede sploh pridejo v slovar, pri njem beremo: »V obče je veljalo vodilo: sprejeti, kar se v literaturi nahaja in kar narod govori. Toda oboje je moralo imeti svoje meje. Ako so slovarjepisci napačno in brez potrebe za * Po sestavku A.Breznika Pleteršnik Maks v SBL, 7. zv. ( 1949), str. 381 -384. 'Oceno od drugih nabranega slovarskega gradiva do njegovega nastopa za S-NS podaja Pleteršnik v S-NS 1, str. VI-VII. Prim, tudi navedeno delo S. Suhadolnika. '"Na str. VII S-NS Pleteršnik omenja pomoč, ki je je bil deležen od drugih: »Nekoliko gospodov je bilo celo toliko požrtvovalnih, da so se redoma ob določenih večerih z menoj shajali na razgovor in posvetovanje o slovarskih stvareh.« In tu v opombi: »Bodi v tem oziru iskrena hvala izrečena gg. kolegom A. Pavlinu, M. Petelinu, S. Rutarju, potem gg. A. Mikušu, dr. J. Staretu in Fr. Uršiču, posebno pa gg. kolegoma A. Hartelu in A. Tavčarju ter gosp. arhivarju deželnega muzeja A. Koblarju, ki so me do konca na ta način pri mojem delu požrtvovalno podpirali.« slovar kovali besede /.../, ali ako so pisatelji napačno narejene ali brez potrebe iz drugih slovanskih jezikov vzete besede kje kedaj rabili, katere si v knjigi niso nobene veljave pridobile, ako jih je gradivo ponujalo, ni kazalo sprejemati. Prav tako se tudi ni sprejemala večina takih tujih, katere prosti narod sicer pogostoma pa brez potrebe rabi, kadar za dotične pojme tudi dobre domače besede še krepko živijo med narodom. Pa takih besed tako ni bilo veliko med gradivom«; »mnogo seje moralo prepustiti subjektivnemu razsodku. Mnogokrat n. pr. seje sprejela katera beseda, dasi tuja in redka, ker je za jezikoslovca zanimiva«.11 In glede kajkavskih besed: »Kajkavščine je sploh primerno malo sprejeto v ta slovar. Caf, ki si je prizadeval kolikor moči vso ogrsko slovenščino spraviti v slovarsko gradivo, oziral seje manj na kajkavščino. Nekoliko seje dalo iz Miklošičevih knjig in iz Valjavčeve razprave o slovenskem naglasu v 'Radu ju-gosl. akademije' nabrati; pa je vse to le malo in nikakor ne obsega vse kajkavščine.«12 Glede tega je A. Breznik (SBL, 383) zapisal: »lile, z veliko znanstveno natančnostjo odbiral gradivo, izločal slabe skovanke in neknjižne izposojenke, ki so jih bili polni starejši besednjaki.« In (n. d., 384): »/J/e organiziral nabiranje živega besednega zaklada po narečjih, s čimer je vknjižil velik del narečnega blaga, ki ga s pridom porabljajo vse znanstvene in tehnične stroke.«13 2.2 In kako je to gradivo obdelal slovarsko? 2.2.1 Iztočnice slovarja so posamezne besede, ne tudi besedne zveze. T. i. reke (frazeologeme), najsi gre za besednozvezne (rekla) ali povedne (rečenice), je podajal v razlagi in jih tudi večinoma »prevajal«, npr. pri iztočnici glava: 1) glavo pokonci nositi 'den Kopf hochtragen'; /K/olikor glav, toliko misli 'viel Köpfe, viel Sinn'. Vendar Pleteršniku ni vsaka beseda tudi iztočnica. Za primer: v istem slovar- '1S-SN I, str. VII. Po S. Suhadolniku ima slovar 110 000 izjočnic s 150 000 pomeni. l2S-NSI,str. VIII. "Kdo vse je pošiljal »zbirke« besedja, je Pleteršnik zapisal v S-NS I na str. VII: »Obširne zbirke« je imel »z Goriških Brd in Črnič«, »z vzhodnega Štajerskega« (2 X) »iz Savinske doline«, »s Štajerskega«, »iz Pol janske doline na Gorenjskem«, »iz raznih krajev kranjskih«, »iz krajev okoli Kamnika in Litije«, »iz Kranjske Gore in okolice«, »iz belokranjskih krajev«. »/M/anjše zbirke« pa »z Dolenjskega« (še trikrat), »z Notranjskega« (še dvakrat), »z Gorenjskega« (še šestkrat), »iz Cirkniške okolice na Notranjskem«, »z Notranjskega in Goriškega«, »iz gor. Savinske doline«, »s Štajerskega« (še dvakrat), »s Pohorja« (še enkrat), »z Gorenjskega in Notranjskega«, »iz raznih krajev kranjskih«, »z vzhodnega Štajerskega«, »iz Savinske doline«, »s Krasa«, »s Koroškega«, »z zapadnega Štajerskega«. Gradivo so mu poslali »še nekateri drugi rodoljubi, katerih imen pa žalibog nimam zapisanih«. skem sestavku, npr. pri pridevniku lep, je poleg pridevnika samega obravnaval tudi prislov (lepo ravnati s kom), pa tudi posamostaljeno (z lepo 'in Güte'). Večkrat je v istem sestavku navajal tudi primernik (comp, lepši), vendar je primernik mlajši tudi kot iztočnica. Podobno je imel v istem sestavku tudi prislov in enakoglasni predlog oz. predpono (nàd: I. praep., II. adv., III. praef.). Pri tem je zanimivo, da ne navaja »predpone« samostalniških in pridevniških tvorjenk iz predložne podstave, pač pa pri glagolu (podkovati, podložiti, podpisati). 2.2.2 Katere osnovne oblike pa je navajal v glavi slovarskega sestavka? Tu je bil zelo gospodaren, bolj, kakor smo danes. Pisal je npr. samo imeno-valniško obliko samostalniške oz. pridevniške besede, če je sklonljivost oz. pregibnost idr. bila predvidljiva; pri sam. npr. abecçda, admirai, pri pridevniku samo moško obliko: admiralski, tak.H Pri glagolu je bila dvooblikovnost tako rekoč naravna danost: brâti, bérem; bâsati, bašem; tiskati, am. Po več oblik je nakazoval tudi pri imenskih besedah, ko je šlo za kakršne koli premene: bràt, bràta; jézik, îka; star, stâra; débel, debçla; mlad, mlada. S tega stališča je čuden zapis samostalniških, npr. osebnih zaimkov za 1. in 2. os., namreč le z im.yàz15 ali tî\ ali nekaj ali kddo, kjer pa je nasproti siceršnjemu le pron. vendar dodano še in-terr., da se loči od kddo indef. (v istem sestavku) in od iztočničnega Kador z oznako pron. rel. Pač pa ima vendar dn ôna ono (ôno) in nič, gen nicçsar. Posebno pri zaimkih seje torej močno zanašal na slovnico, saj jim ni zaznamoval niti spola (in to je takö tudi v SSKJ). 2.2.3 Redno je zaznamovana b e s ed n a vrsta, npr. adj., pron., num., vb., adv., conj., praep., interj., le samostalnike je besedovrstno zaznamoval s posrednimi oznakami za spol (m., f., п.), kakor je še sedaj npr. v SSKJ.16 Oznake so mu, kakor Cigaletu, čisto latinske. Besednovrstnim oznakam je dodajal razločevalne oznake, tako pri vb. še pf., oziroma impf., pri adv. še interr., pri števniku num. ord. ali distr. Tudi kako drugo slovnično lastnost je zaznamoval latinsko, tako npr. praep. z oznako c. + sklon, npr. praep. c. gen. Pojmovanje besednih vrst je pri Pleteršniku tradicionalno, v primeri z danes pa so mu lastnostni zaimki pridevniki: tâk adj. proti katçri pron. oziroma kdkšan adj.: I. pron. interr., II. indef., III. rel. = kakršon na vzhodu. Tudi množilni števniki so mu samo pridevniki: cetvçran, -ma adj. Tako je tudi v SSKJ, še prej pri Ci- 14 Podobno je ravnal tudi Cigale v D=SW, npr.: Eifer, der; Eigen, adj. '^EnakoCigale, п. d.: Ich, pron. oziroma Er, pron. "'Oznake m, f, n ustrezajo C i galeto v i m der, die, das, sicer pa ima tudi Cigale latinsko besednovrstno izrazje, npr. adj., adv., pron., num., praep., pron. adj., conj., int., pri glagolu pa v. a. (tvorni glagol), v. n. (Eilen) ipd. npr. še num. card, za vier, medtem ko mu je vrstilni Vierte adj. in enako Viererlei četveri, Vierfach četveren - proti viermal adv. štirikrat. galetu. Da ni zaznamoval sprevržnosti (konverzije), se da lepo prikazati tudi z besedo nekaj: pron. etwas: zvedel sem za nekaj novega /kar je res samostalniško/; -etwas, ein wenig /.../; einige; nekaj vojakov; nekaj grošev /kar je pridevniško?/; -zdaj je nekaj boljši, jetzt ist er etwas besser /kar je prislov/; —nekaj - nekaj, theils -theils /kar je nekaka vezniška vloga/; —tudi: nekaj, etwas, Cv.« V tem zaostaja za Cigaletom.17 Pri samostalniških zaimkih ne pozna (kot rečeno) spola - to so prevzeli tudi v SSKJ -, čeprav ga skladnja seveda dokazuje: Nekaj je bilo narobe - torej je nekaj srednjega spola in je edninska beseda, nima pa seveda spolskosti kot pridevniška beseda in sploh v vseh preostalih svojih svojstvih. Pleteršnikova besednovrstnost seje neokrnjena ohranila tudi v SSKJ, le slovnične oznake so poslovenili (ne pa tudi oznak za strokovno besedje): m, ž, s; prid.; dov. -nedov.; prisl., vez., predi, (z rodilnikom), medm., zaim.; četveren prid., pač pa kakšen zaim. Tudi v SSKJ so samostalniški zaimki brezspolski: kdo koga zaim. Le členek je to, kar je pri Pleteršniku kar besedica (prim, le: (brezna-glasna besedica)). Prim, še: nékaj necésa zaim. /.../: nekaj ga moti /.../; nekaj prisl. nekaj dni /.../ /to je v resnici pridevniško/, nekaj dolga /to je v resnici samostalniško/, nekaj pred praznikom /res prislov/. Pleteršniku je sprevržni samostalnik iz pridevnika iztočnica v primeru npr. duhoven, -vna m. pogl. duhovni,18 ali pa je navedeno za pomišljajem pri isti iztočnici, npr. stàr, stara, adj. - stari, die Alten, kar pa ni ločeno od določne rabe tipa stari oče, stara mati, za čimer pa se spet povrne sprevžno staro in mlado. Enako je v SSKJ prikazano sprevrženje pridevniške besede v samostalniško, čeprav ne zmeraj idealno (ker pri posamostaljenem, ki ni iztočnica, zmeraj nakazujejo trospolskost, čeprav je zmeraj ne potrjujejo za vse tri spole). 2.2.4 Naglas. Znano je, da je Pleteršnik - v nasprotju s Cigaletom - slovenskim besedam prvič zapisoval naglas (jih onaglaševal), drugič pa onaglaševal tonemsko, tj. tako, kakor slovensko govori večji del Çolenjske (z delom Notranjske) in Gorenjske, pa zahodna (danes avstrijska) polovica Koroške in srednji del Beneške Slovenije ter zgornje Posočje navzdol do pred Tolminom.'9 To na-glaševanje - odkril ga je javnosti Vodnik 1811 - je prav tudi še v času nastajanja 17 % Podobno žc C i ga le, prim. Etwas pron. u. adv., ki pa zato števniške rabe sploh nima. '*Za täko je imel oporo žc pri C i ga letu, kjer je poleg Geistlich adj. iztočnica Geistlich, der prevedeno z duhoven, duhovni, duhovnik. Podobno pri Alter-Alte, der. "O tem Pleteršnik v S-NS I, str. IX: »Razločuje se v tem slovarju potisnjen i in potegnjeni (zategnjen) naglas, toda smo pri dolgih zlogih/./« Izraza za tonemski naglas sta Skrabčeva, kot naglasni znamenji zanju pa »sta sprejeta znaka, ki ju rabijo Hrvati in Srbi po zgledu Vukovega srbskega rječnika«. Pleteršnikovega slovarja, tj. v letih 1878-1895, raziskoval (zlasti za gorenjsko stran) Matija Valjavec, živeč v Zagrebu, po svoje pa oče Stanislav Škrabec, prvič že 1870 v Novem mestu, predvsem za sistematičen slovnični prikaz prav v letih 1894-1895.20 Pleteršnik je bil tako pogumen, daje to naglaševanje prevzel v svoj slovar,21 za tem le še Breznik v Slovensko-srbohrvatskem slovarju (1950), na mojo pobudo pa je prevzet tudi v SSKJ (zborovanje slavistov 1960 v Piranu). Tudi pri zaznamovanju naglasa je Pleteršnik zelo gospodaren, in je naglasne tipe pregibnih besed zapisoval skrajno napeto, tj. tako, da so bili naglasni tipi zajeti le slovaroslovno (pridevnik npr. največ z dvema oblikama), celotni naglasni vzorec pa si je bralec slovarja lahko vzpostavil le na podlagi slovničnih naglasnih tipov. Ponazorimo za a-jevsko sklanjatev: hruška, hvala, noga (nepremični na osnovi), meglà è (končniški), glâva glâve/glavç (mešani), kçpel pçli (premični -poimenovanja za naglasne tipe so naša). Celotne tipe je Škrabec podal (za tem) prav šele v 90. letih v svojem Cvetju (pri čemer je svoje naglase lahko že primerjal z Valjavčevimi.22 Podobno so zajeti naglasni tipi tudi pri pridevniku: I -stàr stâra, II - débet debçla, III - madàl, IV - mehak hkà oz. mlad mlada. In tako še pri glagolu: I -bljuvkati am, tiskati am, meriti mërim, II - nositi nçsim, tçziti im, 2"0 tem Pleteršnik v S-NS I, str. IX skoraj nekoliko podcenjevalno o Škrabcu: »Kateri zlog je treba naglašati pri posameznih besedah in kako, to uči sestavno dozdaj samo razprava Valjavčeva, ki v 'Radu jugoslavenske akademije' od leta 1878 pod naslovom: 'Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku' hodi na svetlo. Nekoliko kažejo naglas slovenskih besed tudi razpravice Skrabčeve na platnicah »Cvetja iz vrtov sv. Frančiška« v Gorici (od 1. 1880).« Torej kakor da Pleteršnik ni vedel za Škrabčevo razpravo O glasu in naglasu /.../ iz 1. 1870. - Res je pa, daje Škrabčevo naglasoslovje predvsem slovnično in besedotvorno tipološko, poleg tega še zgodovinsko razvojno, kar pa za Pleteršnika ni bilo toliko uporabno. 2'Glede normativnosti naglasa pri Pleteršniku prim. S-NS I, str. IX: »Izmed slovarjev zaznamujeta naglas Murkov in Janežičev, pa le nepopolnoma in tudi ne po določenih pravilih, in njiju naglaševanje se ne vjema zmerom s kranjskim, zlasti dolenjskim naglaševanjem, katero mora biti temelj in podstava naglasnim pravilom, kakor seje pravilni književni jezik razvil iz kranjskih narečij, zlasti dolenjščine. Po teh edinih virih /.../ in po ustnih poizvedbah od veščakov, dobro poznavajočih kranjski in posebno dolenjski naglas, se ravna naglaševanje v tem slovarju.« Tu je Škrabec moral biti zadovoljen. Na koncu (п. т., X) Pleteršnik upravičeno sklepa: »Naj se torej pomni, da je to prvi poskus po pravilih določili natančnejše naglaševanje vsemu slovenskemu besedju. Prihodnje preiskave bodo popravljale, kar je tu še nedostatnega.« 22Prim. CF 13 (1894), 5, b-12, c; 14 (1895), 1, b, 3, b-5, č, čemur je takoj sledil sestavek »Valjavčev 'Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku' in prihodnja slovenska slovnica«, CF 14 (1895), 7, b-č in nadalje, kar pa je gotovo bilo že skoraj prepozno za Pleteršnikov Slovar. O njem je Škrabec izrecno pisal v CF 14 (1895), 11, b-č in 12, č. III - magUti im, moriti im, težiti im, cediti im, podtip ležati -im. Mešani naglasni tip je Pleteršnik kar malo zapostavljal, zlasti pri prislovu iz pridevnika, kar si lahko ogledamo ob pridevniku lahâk hkà adj. pogl lehak, kjer zvemo, daje od tega navadnejše lâhek, pri tem pa se prislov (oz. povedkovnik) naglasno ravna kar po lâhek hka. Pri iztočnici Içp mešani naglasni tip razberemo le na podlagi zapisa Içp lépa, kar velja tudi za povedkovnik lepo (in enako se glaseči prislov). Ta gospodarnost je izhajala iz Pleteršnikovega trdnega nazora o slovaropisju, kakor vidimo iz njegove ocene Pajkovega rokopisa Slovensko-nemškega slovarja (črka A): »/L/e kjer je količkaj nepravilnosti, naj bi bilo /v slovarskem sestavku/ vse obširneje zaznamovano: - tako kakor je v Vukovem rečniku. ~«23 Povejmo še, da Pleteršnik v Slovarju naglašuje tudi naslonske besede, npr. veznike in predloge (dà I. conj., tudi kot interj.; do praep., tudi kot predpona). Tu naj bi torej slovnica naglasnost ukinjala.24 So pa v Slovarju tudi nenaglašene besede, vendar le zaradi tega, ker jim Pleteršnik ni vedel naglasa, npr. pripogniv, čebra, če, čel, ali pa ko je bralca pošiljal k drugi iztočnici, npr. faloti, f. pl. = faloge. Primer za nenaglašeno domačo besedo je primernik mehkejši pri mehek. Kakor znano, je Pleteršnik med znamenji nad samoglasniki (in r) imel tudi vodoravno črtico, ki je nakazovala »samo dolgost zloga: e in б imata čisti glas kakor v tujih jezikih«, črtico pa da piše »skoro le v tujih besedah knjižnega jezika«.25 (To o posebnem e v prevzetih besedah se je vleklo še precej časa naprej.)26 Napačno pa bi bilo misliti, da imajo vse »tuje besede« tako črtico, ali vsaj tiste grško-rimskega izvora: res jo imata npr. alddij in alodijälen (zelo pametna rešitev glede pisanja govorjenega medsamoglasniškega j),21 medtem ko imata antikrist *'ln Vuku je tudi to stran njegovih slovarskih sestavkov določil pač Jernej Kopitar, kakor mu je tudi sicer veliko pomagal. 24Naslonke je dobro obdelal Š k r a b e с (CF 14 /1895/*, 3, b-5, č: p г о к I i t i k e - stari predlogi, novejši predlogi, ne in pre, veznice, »neketeri kazalni in vprašalni zaimki, ad verbiji, števniki, pridevniki in celo samostalniki«; e n к I i t i к с - oblike glagola hiti -sem, zaimki. - Podobno kot Pleteršnik sem naslonkam tudi jaz zapisoval »naglas«, ki se pokaže zlasti le pri poudarjanju (prim. Slovenski jezik, 196 L slovarček). 2,S-NS I, str. XI. Seveda je lažje povedati, kdaj so naslonkc vendarle naglašenc oz. poudarjene. 2,'Mišljena so dela t. i. čitankarjev. "7Tega je po nepotrebnem odpravil SP 1935, prim. npr. socialen. Prim, upravičene ugovore proti tej rešitvi via facti pri J . G 1 o n a rj u (Slovar slovenskega jezika, V Ljubljani 1936, str. IX-X): »Da moramo v slovenščini pisati socijalist, in zakaj, je žc pred leti obširno razložil in utemeljil Štrekelj v 'Ljubljanskem zvonu' (1911,483-4), in v svoji knjižici 'O Levčevem pravopisu in njega kritikah' (str. 144 i. d.), brez dvoma mož, ki mu ali aloptija cirkumfleks, amortizacija, akcija, akacija akut (ne pa tudi apeläcija). Pri družini baron ima črtico samo baronësa. (Ali je res imela »čisti e« (tj. pač srednji?)? Na podlagi svojega pišeškega narečja, kije v bistvu tudi moščansko, bi ga res lahko imela.28) 2.2.5 Za zapisovanje slovenskih glasov v besedah sije Pleteršnik priredil tudi pisavo. O tem2'' piše tako: »Nedoločni glasnik (polglasnik) je dobil svoj posebni znak; /.../ za /, ki se kakor и izgovarja, pa je sprejet poljski t. /.../ Dozdaj /se pa nista/ dalje razločevala ozki e in o, kakor se razločujeta v tem slovarju,30 ker je le na Dolenjskem in Notranjskem prav tako slišati glasove. Vendar mislim, da se imajo ti razločki smatrati za bistvene razločke slovenskega jezika, ki se bolj ali manj, če tudi ne na enak način, široko po Slovenskem kažejo 2); zato se njih zaznamenjevanje ni moglo lehko opustiti.«31 3 In kakšen je Pleteršnikov razlagalni del slovarskega sestavka? 3.1 Mislili bi, da sestoji iz samih nemških prevedkov. Pa poglejmo pri iztočnici glava, ki ima kar 8 pomenov. Pomen 1) je res podan s prevodom der Kopf, das Haupt (des Menschen); že pomen 2) pa je deloma pomenskosestavin-ski: der Kopf als Sitz der geistigen Tätigkeit /glava kot sedež duhovne dejavnosti/; pomen 3) je kar der Tierkopf /živalska glava/, 4) pa je spet pomenskosestavinski: etwas Kopfähnliches /nekaj glavi podobnega/, 5) je podan s slovensko sopomenko: = poglavje in s prevodnim ustreznikom das Hauptstück, das Capitel /glavni del, poglavje/.32 Pri pridevniku si pri sprevrženkah pomaga kar s prevodi in torej ne zaznamuje spremenjenega slovničnega statusa enot, npr. pri Içp lépa adj.: prvi primer je kar lepo ga je videti in takoj nato lepo dišati, lep duh, kjer je beseda prvič rabljena kot povedkovnik, drugič kot prislov in šele tretjič kot pridevnik, samostalniško pa je gre v tej reči pač nekaj več besede, ko ljudem, proti katerim je v teh spisih polemiziral. /.../ Ko seje SP odločil za socialista, se ni mogel sklicevati ne na znanstvene razloge, ne na tradicijo«; pisave »socialist/.../ je kriva samo optična tradicija tuje, v prvi vrsti latinske pisave, torej nekaj, kar za slovenski pravopis ne more biti odločujoče.« 2H Prim, na Mostecu: têta, kmèt ï dçnis - klarinçt. 24S-NS I, str. X. ^"Zaznamujejo jih »razločevalna ali diakritična znamenja« (S-NS I, str. X): »Zaradi preglednosti je kazalo prostor nad samoglasniki pustiti naglasnim znamenjem, diakritična znamenja, piko in ključico, pa staviti pod nje.« Opomba k2) se glasi: »Prim. Škrabec, 'Cvetje' (V. 2, XII. 11.)«. Za primerjavo si lahko ogledamo Cigaletovo iztočnico Kopf: glava, gl. tudi Haupt; kjer ima Cigale v nemški predlogi tudi bogato t. i. frazeologijo, jo prevodno podaja tudi on. Prim. tudi iztočnico glava v SSKJ. na lepem vas bodo posvarili. Pri pridevniku ima, kot deloma že nakazano, izkazane primernike: méhak hka /.../ compar. mçcji, mehkejši; mgkši, C. ogr.33 3.2 Pomembno se zdi omeniti tu še naslednje Pleteršnikovo stališče: »Kar se je nepotrebno zdelo, to seje opuščalo. Tako si npr. vsakdo iz vsakega samostalnika, ki pomenja osebo, lahko sam napravi svojilni prilog na ov ali in /.../. Pri ne-dovršnih glagolih razlaga ni vselej tako popolna; naj se torej vselej primerja pripadajoča dovršena oblika. Isto tako se naj primerjajo pri glagolskih samostalnikih dotični glagoli.«34 3.3 In še o etimološki sestavini razlag: »Etimološkega razlaganja nima ta slovar veliko. /.../ Samo le pri tujkah, ki jih je narod prejel iz sosednjih jezikov ter so se že davno pri nas udomačile, dodajala so se, kjer je bilo mogoče, kratka pojasnila, primerjajoča one besede tujih jezikov, iz katerih so nastale ali s katerimi so v besednem sorodstvu. V tem oziru seje najbolj porabilo, kar je najti v Miklošičevih delih in Strekljevih spisih« (ne pa pri Cafu ali Levstiku, pri katerih gre za »le poskusno preiskovanje in študije«).35 3.4 Frazeologeme ima Pleteršnik rad »prevedene«, navaja pa jih pri ustreznih pomenskih razdelkih, npr. za iztočnico glava: glavo si beliti s čim - sich mit etwas den Kopf zerbrechen /razbijati si glavo s čim/; marsikaj pa je povedano tudi samo v slovenščini, npr.: občina ima na svoji glavi siromake = na skrbi, Levst. (Nauk.); skrbi si na glavo vteči, Erj. (Izb. sp.); ta človek mi je ves dan na glavi -ist mir auf dem Nacken, Cig. (kar /mi je na tilniku/.36 3.5 Za splošno oznako Pleteršnikovega slovarja navedimo sodbo A. Breznika (SBL, 1949, 384): »V slovarju je hotel uresničiti vse zahteve sočasnega jezikoslovja, zato je z velikim trudom in preiskovanjem določil izreko, glasove in naglas pismenega jezika. Najtežje stališče je imel pri določevanju pravopisa. /Top.: oblikoglasja./ P. je s srečno roko strnil tradicijo pred Levstikom z novim počasi prodirajočim pravopisom Škrabčevim, ki je slonel na zgodovinski podlagi in živem ljudskem govoru. Tako je postal slovar tudi zakonik sedanjega pravopisja "Zanimivo je, da Pleteršn i k ne pozna besede тек, prim. Mostec: v mèk kuhanu jäjce. 14S-NS I, str. IX. is * ' S-NS, str. IX: fant /.../ iz it. fante, C., Mik. (Et.); burkle /.../ prim. lat. furcula, furca, Gabel; aldomaš, mein Geschenk /.../ iz magy. âldomâS, Miki. (Et.); prim, likof. Ponekod pri Trub., Daim., Krclju pa je dodajal tudi »nemškega izvirnika besedilo« (r. t.), npr. »še za svojega života noch zuscinen Lebzeiten, Daim. "'Cigale je navajal še primere iz slovanskih jezikov, prim. D=SW I, str. X: »Pri svojem delu sem se držal stališča p r i m e r j a n j a vseh slovanskih narečij/./« »Pogostim navedkom iz d ru g i h n areč i j je namen, da pri odsotnosti primernega slovenskega izraza navedem kot predlog ustreznega iz tega ali onega slovanskega narečja. in pravorečja.« 4 Pleteršnikov slovarje dokončno izšel 1. 1895. Njegov avtor seje tudi po tem času še trudil z njim, bogateč ga z novimi slovarskimi enotami, mestoma pa je to in ono tudi popravil. Deloma je to storil že v Dodatkih in popravkih na koncu II. dela svojega slovarja (str. I-IX), kjer je največkrat navajal Cv, tj. Škrabca.) Teh dodatkov in popravkov v posebnem izvodu Pleteršnikovega Pleteršnika (hranijo ga v NUK-u) je menda kar 9000, izpisane pa jih imajo v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU. Za primer popravkov: krès krésa —» krçsa; krapina —» krapina', za dodatke: lâhcdn dem. od lahek', k nadevati — krstna imena, pri nas navadno nadevana so ta: Janez, Jožef itd. Cvetje XXIX. 1; k pominati se: ein Gespräch führen, sprechen Hal., ogr. -C., jvzhSt.; kaj se to pominaš! was dir nicht einfällt! /kaj ti pride na pamet/jvzhSt. Kakor smo videli, je nepotrebno prevzete besede Pleteršnik zavračal, tako npr. tudi ahtati se, glede katere je še v oceni Pajkovega slovarja črke A zapisal: »pomeni v Pišecah tudi podvizati se, n. pr. le pojdi pa se ahtaj nazaj! 5 Poglejmo še nekatere stvari Pleteršnikovega slovarja. 5.1 V Dodatkih in popravkih je Pleteršnik dodal tudi oznako »stil. = stilistica (spada v stilistiko)«, ki jo je bol pozabil navesti pri »kraticah« na začetku svojega I. zvezka. Tam se od te vrste oznak navajajo še dem. = /.../ pomanjševalna beseda; dial. = v dialektu, v narečju ali v narečjih;/ig. = figuraliter, v prenesenem pomenu, v podobi rečeno; germ. = germanizem; gramm. = grammatica, slovnica (spada v slovnico); preti. = v prenesenem pomenu, prim. fig.-, prim. = primeri (zvrača na besede podobnega pomena, ali na besede, ki pojasnjujejo dotično besedo ali na tuje besede, iz katerih so dotične slovenske nastale). Pomembna oznaka mu je - navedena v 2. delu Kratic »nk.: ta kratica je zelo obširnega pomena in obsega vse knjištvo in posebno vse časopisje novejše dobe, kolikor ga ni s posebnimi kraticami omenjenega«. Kljub popravku to še ni vse o oznakah, saj Pleteršnik opozarja včasih tudi na protipomenke (opp. = oppositum, beseda "Cigale (D=SW, str. X): »/I/z tujega vpliva izhajajoči izrastki, ki jih je treba, če nasprotujejo slovanskemu jezikovnemu zakonu, k 1 j u b rabi med ljudstvom iztrebiti.« Pri Pleteršniku, S-NS I, str. VII: »Prav tako se tudi ni sprejemala večina takih tujih besed, katere prosti narod sicer pogostoma pa brez potrebe rabi, ker za dotične pojme tudi dobre domače besede še krepko živijo med narodom. - V posameznih slučajih pa je bilo težko določiti mejo med tem, kar se ima sprejeti in kar ne, in mnogo seje moralo prepustiti subjektivnemu razsodku. Mnogokrat n. pr. seje sprejela katera beseda, dasi tuja in redka, ker je za jezikoslovce zanimiva.« nasprotnega pomena). 5 temi oznakami je Pleteršnik gotovo imel veliko skrbi in sitnosti, saj je tako za jezikoslovje še zdaj dokaj trd oreh.38 5.2 Veliko lažje je bilo Pleteršniku dodajati narečnostne oznake. Pozna naslednje. Ben., ВlKr., Cirk. BdC, Dol, Fr. (Caf), GBrda, Gor., Goriš., Hal, Ig, Ip„ 1st., jvzhSt., Kor., Kr., KrGora, Lašče, Ljub., Notr., ogr., Poh., Polj., Prim., Rez., Rib., Rož (Scheinigg), S К г., SIGor., SIGradec, Sčav., St., Tolm., vzhSt., zapSt., Zilj.39 To kaže primerjati z mesti, od koder so mu posamezniki pošiljali besedje, ne nazadnje z ljudmi, ki so to delali. Naj med njimi omenim »T. Porekarja (z vzhodnega Štajerskega)«. VII. Sicer je bilo največ prispevalcev besedja s Štajerskega (12), pa z Gorenjskega (11) itd. Poznavalec slovenskega narečjeslovja za temi oznakami vidi tudi slovenske narečjeslovce in razprave, ki so jih objavljali. 5.3 In še opozorila na jezike: češ., fr., furl., got., hs., it., kor.-nem., madž., polj., rus., srlat., srvn., stsl. (= staroslovensko), stvn., švic., tirol.-nem., tur.w 5.4 Izrazita skupina so tudi posamezniki jezikoslovci: Alas., Baud., Blc, Boh., C(af), Cig., Dan., Danj., Erj., Frey, Gutsm., Habd., Hip., Hlad., Jan., Jam., Josch, Kl(odič), Кор., Krelj, Levst., M(iklošič), Meg., Met., Mik., Mur., Navr., Pohl., Raič, (Scheinigg), Slom., Škrab., Skrb., Šol., Štrek., Trumm., Tuš., V.-Cig., Valj., (Vod.), Z(alokar).4] 5.5 Strokovnih oznak ima Pleteršnik 21: arch., astr., bot., ehem., geogr., geol., hist., math., mech., mere., mil., min., mont., mus., phil., phys., stat., techn., typ., zool,42 5.6 Omenimo še, katere tuje slovarje omenja Pleteršnik. V uvodu le »Heinsijev nemški slovar, ker je znano, daje bil Cigalejevemu v podstavo« (IX), omenjen je tudi Vukov Rječnik. V slovarskih sestavkih je takih slovanskih navedb seveda veliko več. Po Brezniku (SBL II, 384): Miklošič, Rječnik, Dalj, Rank 1863 + Jungmann itd. - Povejmo še, da posebej navaja Murkov in Janežičev slovensko-nemški slovar, ker imata na slovenskih iztočnicah zaznamovan naglas. 6 Če bi hoteli na kratko označiti pomen Pleteršnikovega slovarja, moramo *Pri C i galc t u v D^SW I (XIV) so take oznake/ij?(iirlich) /likovno/, t neu /novo/, ♦fremd /tuje/, = gleich /enako/. wCigale, n. m. XIV ima le: Kr. Krain, U. Kr. Unter=Krain, Kk Kärnten, St. Steiermark, Küst. Küstenland, Istr. Istricn. 4"Cigalc, n. d., str. XIV: russ., poln., böhm., serh., kroat., altsl., ital., giech., schwedr, od dežel pa Böhm., Mähr., Preuß., Schles., Ung., Dalm. 41 Cigale, p. t.: Dr. ß/(eiwcis), Dalm(aùn), Dež(man) itd. 42Cigalc: geom., geol., waidm. /pastirsko/, Jiig., mont., mere., mineral, jur., milit. Od splošnih oznak ima še besedotvorni coll., pa fig., germ., dim., fig., euph. reči, da pomeni velikanski osebni dosežek slovenskega jezikoslovca in jezikoslovja. Glede na slovenski del besedja se lahko meri z Miklošičevimi slovarji -sicer pa je bil Pleteršnik njegov učenec. Doslej je Pleteršnikov slovar v nekaterih - ne vseh - ozirih presežen le SSKJ v 5 knjigah, ki pa ima dostikrat tudi kaj balasta, kar je za Pleteršnikov slovar komaj mogoče reči. SSKJ-ju celo marsikaj, kar je Pleteršnik že imel, manjka. Tako označevanje glagolske prehodnosti (vezljivosti sploh), kakor jo imamo npr. nazorno pred očmi pri glagolih bati se in dati, kjer je pri Pleteršniku takoj za prvim prevodom navedena zveza b. se koga, česa, pri dati pa d. komu kaj. Ali če primerjamo Pleteršnika, ki loči t. i. osebne in neosebne glagole, ko prve podaja s tipom dâti dâm, druge z deževdti пje, medtem ko ima SSKJ tudi v drugem primeru ob nedoločniku kot drugo obliko naveden se-danjik v 1. os. ednine. Tudi to rešitev bi bili pri SSKJ mirno lahko sprejeli po Pleteršniku. Torej: Pleteršnik velik slovaropisec in slovaroslovec. Gotovo si - komaj eno leto po smrti - nikakor ni zaslužil izjave J. Glonarja, celo v jezikoslovnem časopisu (ČJKZ 4 /1924/): Pleteršnikov »Pleteršnik«, 169-171): »/K/njižna slovenščina kot stvar na sebi in kot leksikografski problem je bilo nekaj, kar je bilo Pleteršniku samo od daleč znano.« In nato v zadnji povedi odstavku: »Med slovenskimi slavisti dvajsetega stoletja je bil prav to, kar med pisatelji zakesneli Jurčičevi epigoni.« (N. m., 171.) - Cisto nasprotnega mnenja je bil I. C. (mislim, daje to bil Izidor Cankar): »Deloval je leposlovno in znanstveno, zlasti pa zbral in uredil velik slovensko-nemški slovar, najlepšo in najzanimivejši knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote.« (DS 1911, 39: Sedemdesetletnica prof. Maksa Pleteršnika, n. m. 39-40.) In Avgust Pirjevec (LZ 1923, Maks Pleteršnik, 240-271): »Iz kaotičnega gradiva je zgradil Pleteršnik harmonično stavbo in ji vdahnil življenje.« (368) In: »/Z/ zaznamovanjem naglasa in izgovora je dvignil slovar visoko nad vsakdanjo praktično uporabljivost in mu dal znanstveno vrednost.« (369) In še: »/S/mo dobili slovar, ki odgovarja znanstvenim zahtevam, slovar, kije eminentno pripomogel našemu znanju o slovanski akcentologiji /.../. /Pleteršnik/ je dovršil stavbo, katero so gradile generacije slovenskega rodu in kronal delo neštetih slovenskih rok.« (271) A. Brezniku je bil Pleteršnikov slovar sploh največji dosežek slovenskega znan-stva (tako v sestavku o Pleteršniku v SBL). Kot slovaropisec je torej Pleteršnik velik. S svojim Slovensko-nemškim slovarjem je postavil, sebi in slovenstvu, trajni spomenik, »trdnejši od brona« »in velik del /Pleteršnika/« seje /s tem delom/ »izognil boginji smrti«. Hvala in slava mu za to veliko dejanje; dejanje posameznika: saj je v kulturnem in znanstvenem prizadevanju v bistvu ves napredek temeljen prav na vélikem hotenju posameznika, najsi to delo izvrši sam ali pa ima pri skupinskem vodilno vlogo. Na koncu naj mi bo dovoljeno reči še to, da sem tudi kot Pleteršnikov sopri- padnik istemu narečju zelo vesel, ker mu priznanje izreka tudi slovenska država (predsednik častnega odbora za proslavitev 100-letnice dokončanja velikega slovarja je predsednik sedanje Republike Slovenije), kakor sem vesel ljudske pobudnosti, ki je spoznala, da ima, je imela med seboj »preroka«, in tako ni dopustila veljati latinskemu pregovoru, da v svoji domovini, tj. doma, nihče prerok biti ne more. Summary The Slovene-German Dictionary by Maks Pleteršnik in many ways is an unsurpassed masterpiece of Slovene lexicography. Its author comes from SE Styria, from the same general area as the authors of the first Slovene translation of the entire Bible and the first Slovene grammar. Pleteršnik prepared the manuscript and had it printed in 12 years, at the height of his productive life (1883-1895). He received some of his lexicographic training from his professor, Miklošič, and practical experience by working on a Latin-Slovene dictionary (after 1895 he worked on the unabridged Latin dictionary as well). Based on previously collected material for the Slovene-German dictionary and the material he collected himself or organized the collection of, he made the selection of Slovene entries (with a few Kajkavian exceptions); besides literary lexical items he included dialectal and historical (or of historical interest) material in literary form. -In morphonology and morphonography he successfully combined the linguistic tradition of the first half of the 19th c., i.e., before Slavization (Levstik and others), with the contemporary literary orthography and orthoepy, based on linguistic reality as put forward by S. Škrabec (on whom Pleteršnik heavily relied and whom he frequently quoted). The basic forms of the articles are given economically, i.e., typologically, so that almost all other grammatical forms, i.e., with grammatical or inflectional morphemes, can be derived from them, e.g., nositi nosim, mlâd mlada. The words are tonemic accent marked (based on Valjevec's and Skrabec's research), which enables the user to easily determine quantitative accent. The Dictionary was not surpassed by SSKJ from the standpoint of the treatment of parts of speech, but from the standpoint of modern linguistic theory. Pleteršnik has relatively well-developed system of several groups of functional and stylistic qualifiers, e.g., »novoknjižno« or »stilistično«. Pleteršnik was the first to clearly present the polysémie character of individual Slovene words. He listed the meanings with short translations in German, as well as with units of meaning (e.g., glava) and in some other ways. Particularly in borrowed words, he added etymologies; in some cases the etymological origin was confirmed by the examples from dialects (e.g., vek). The Dictionary is characterized by clearly-specified valency, particularly in verbs, the difference in person, e.g., delati -am - deževati -uje and explicit government, e.g., dati dam komu kaj. The illustrative material is derived from stylistically very heterogeneous texts. The dictionary is also important for its wealth of idioms which are usually translated into German. However, Pleteršnik is conservative in terminology; he uses mostly Latin terms, which makes them accessible exclusively to linguists. He worked on the dictionary even after its publication; in his specially-bound personal copy there are approximately 9,000 additional entries. Pleteršnik realized this enormous achievement of Slovene linguistics as a high-school teacher. (He was excused from his teaching duties for two years; the rest of the time his teaching load was from 6 to 9 hours per week.) The reaction to the Slovene-German dictionary has been positive by true experts and dictionary users; rare criticism is mostly not well-conceived or even unfair (J. Glonar). UDK 886.3.09 Uršič: Romanje za Animo Franc Zadravec Filozofska fakulteta v Ljubljani POETIKA IN GNOZA ROMANA ROMANJE ZA ANIMO Gnostični roman - obstaja kaj takega? Osnovna refleksivna drža v prozi Romanje za Animo Marka Uršiča je kritični vdor v »Resnice« o človeku, svetu in onstranstvu, kakor jih opisujejo »svete knjige«, apokrifi in marksizem. Ta vdor je znamenje sodobnega gnostika, ki brani subjektivno zavest pred vsakršno dogmo in ki »dušo« šteje za izključno osebno stvar, duša je le drug izraz za DA SEM. Filozofsko zgodbo romana dopolnjujeta še ljubezenska in pisateljsko avtorefleksivna, vpraševanje o besedi in resničnosti ter umetnosti in resničnosti. Vseh troje se dogaja in prepleta kot proza, esej, pesem in citat. Does the gnostic novel exist? The basic reflexive principle in the prose of Marko Ušič's Romanje za Animo is the critical penetration of »truths« about man, the world, and the afterlife, as they are depicted in the »holy books,« the Apocrypha and Marxism. This penetration is the hallmark of a modern gnostic who defends the subjective consciousness against any kind of dogma, and considers the »soul« an exclusively personal matter-the soul is merely another expression for I AM. The philosophical plot of the novel are supplemented by the writer's erotic and professional self-reflection, and inquiry about the word and truth as well as art and truth. All three occur and are woven into the text as prose, essays, poems, and citations. Roman Romanje za Animo je literarni dnevnik duhovnega popotnika, ki išče dušo ali svoj SEM.' Epski junak, pripovedovalec v prvi osebi, se na poti iz Indije v Slovenijo ustavi v Jeruzalemu, ker živi tukaj njegovo dekle arabsko-židovskega rodu Anima, ker so tu »Božji grob pa Hram na Skali pa Zid žalovanja« oziroma se stikajo trije načini iskanja in razlaganja duše in resnice, in ker se tu ustavljajo bo-goiskalci in »iskalci sebe (kakršen sem jaz)...« Tu bo kritično razmišljal o vrsti pojmov in resnic krščanstva in drugih azijskih religij pa o marksizmu, tukaj bo pisal gnostični »roman-dnevnik« oziroma bo »modrost gnoze zaznamoval z bo-hemsko poetičnostjo«. Če bi pisal v Ljubljani, bi moral pisati zgolj »potopis z daljnega vzhoda«, saj opisi zunanjega sveta in življenja eksotičnih dežela bolj privlačijo bralca, kakor pa kritični pogledi naondotne modrosti in blodnje o človeku in svetu. Povrh ga od Ljubljane odvračata tudi manj primeren družbeni red in slovenski ženski mit. Od obeh se ironično razmejuje zlasti zaradi Anime: ta se pač ne bi znala prilagoditi »lokalno obarvani tragikomediji: samoupravljanju namesto lokalkomunizmu, pa Titu na bankovcih namesto Mojzesu, pa kralju 1Romanje za Animo. Roman-dnevnik po Anonimusovih »Zapiskih s poti« za tisk pripravil Marko Uršič. Ljubljana, 1988. Matjažu v vlogi Mesije ...« Predvsem pa Ljubljana zanjo ni ugodna zato, ker so Slovenci »preveč zagledani v svoje sramežljive primadone, v Primičevo Julijo, Miklovo Zalo, Lepo Vido in njim podobne«. Ironija pač, ki pa ne zakriva glavnega vzroka za izbor dogajalnega prostora: avtorjeve lastne iskateljske drže ali hoje za dušo, za Animo, ki jo »Ijubi(m) bolj ko domovino - njo, mojo Dušo«. Iskati jo mora in hoče v prostoru, kjer se krešejo skrivnostne predstave o bitnosti, tam kjer so gnostiki popravljali krščansko »Resnico« in kjer se »Resnice« različnih verskih sistemov med seboj izključujejo. Avtor napoveduje filozofsko in ljubezensko zgodbo, prepletal ju bo od prvega zapisa v dnevnik do njegove poslednje pike. Toda kdo že bo pisal to dvojno-eno-jno zgodbo, predvsem pa - ali se bo s sredstvom, kakršna sta beseda in jezik, lahko dotipal do bistva, do duše, do Anime, do resnice? A. Popotnik - pripovedovalec določi najprej avtorstvo teksta. Sprva se ima za urednika šefovega dnevnika, urediti mu je tuje »zapiske s poti«, šef hoče ostati Anonimus. Kmalu pa se zave, da je Anonimus le njegov »drugi jaz«, »moj popolni dvojnik«, da mora torej urediti lastne zapiske. V poglavju »O zaslišanju« označuje avtorstvo z nepreklicnimi sintagmami »iz mojih zapiskov, iz mojega dnevnika«, v sklepnem poglavju »Namesto epiloga« pa avtorstvo zacementira z izjavo: »Sem avtor teh zapiskov resnično - jaz sam.« Potem ko sprva menda z dnevnikom premaguje dolgčas, mu zapisovanje kmalu pomeni estetsko ugodje in poglablja bivanjski smisel: »Literarnost je tista, zaradi katere se ob svojem pisanju ne dolgočasim.« In dnevnik je oblika, ki omogoča estetsko-pisne samogovore tudi v posili-osamljenosti, npr. v ječi, in je obenem tudi oblika dialoškosti z nenavzočim, z »notranjo pričo«, s prihodnjim možnim bralcem. Pisec vse do konca vztraja pri sintagmi »zapiski s poti«, vendar poudarja, da ne dela niti potopisa niti kakšne kronike. Dvomesečno prijateljevanje z Animo ni veliko dogajanje, ni niti gfadivo niti dober okvir za kroniko. Še manj so ti zapiski kakšen veliki citat, pa čeprav je prav citat iz »svetih knjig« zelo opazna prvina pripovedi. Pri oblikovanju svoje duhovne zgodbe rabi poleg običajnega proznega besedila tudi esej, pismo, pesem in citat. Pisma stavlja seveda na mesta, kamor vsebinsko sodijo. Pisma Anime potrjujejo njeno ljubezen, govorijo pa tudi o palestinski odporniški organizaciji, kije marksistično usmerjena. Pripovedovalčeva pisma iz zapora izražajo ljubezensko čustvo in duhovno iskateljstvo. Obojna potemtakem sooblikujejo intimno zgodbo in naravo palestinskega konflikta. Citati iz Biblije, Kur'ana, Talmuda, iz apokrifov Nove zaveze ter iz indijskih Dhamma-pade in Bhagaradgote so razpeljani po vsem besedilu, so trdna oporišča na iskateljskih poteh. Pesemski vložki vnašajo v roman lirske tone in povečujejo že sam po sebi stopnjevani ritem dnevnih zapisov. Pripovedovalec potemtakem veliko premišlja tehniko svoje pripovedi. Še posebej pa ga zaposluje vprašanje, ali svojo zgodbo sploh lahko zapiše v besede oziroma kaj sploh je tisto, kar zapisuje. Ali je lastno zgodbo moč zapisati takšno, kakršna je, ali pa je moč napraviti le njen bolj ali manj površen povzetek. Kajti: živeti in zapisovati se ne godita istočasno, zaradi cesarje tudi lastno zgodbo mogoče zapisati le post festum. Seveda se kaj dogaja tudi med pisanjem, zapisati je moč npr. »kje sem«, »kod me nosi reka trajanja«, torej trenutna stanja. Skratka, pisati/zapisati lastno zgodbo terja podoben časovni zamik, kakor ga terja snov sanj. Romanesknega zapisa pa avtor ne problematizira le z razdaljo med doga-jalno/zgoditvenim in zapisnim časom, ampak ga stavi pod vprašaj tudi kot besedno tvorbo, kot sestavljenca iz besed, iz jezika. Izhaja iz poznane misli, da so »meje mojega jezika meje mojega sveta«, daje osebni slovar omejen. Vprašuje se tudi, kakšno količino »jaza« je moč z besedami izraziti ter koliko predmetne in druge stvarnosti se da vpisati v besede. Natančno ve le to, da se literatura dogaja v jeziku, ki obsega več resničnosti, kot jih lahko obseže »empirični jaz« in da prav obsežnost jezika pisatelju omogoča spremljati epskega junaka iz ene resničnosti v drugo resničnost. Pisateljeva beseda pa kljub tej možnosti vzpostavi le svet, ki daje slutiti, da onkraj njega obstaja še podaljšek, mogoče resnična bit sveta, ali kakor pove avtor: »Besede kažejo čezse, tja, kjer ni več besed.« Pripovedovalec si dovoli še hudomušno digresijo vase. Kakor se namreč jezik v pisateljskem procesu »razplasti na - kakor pravijo filozofi -objekt-jezik, meta-jezik, meta-meta-jezik itd.«, tako je razplasten tudi pisatelj sam. Avtor Romanja za Animo je razplasten na kar štiri »jaze«. Tretji piše zgodbo o prvih dveh, četrti pa »v Sloveniji piše zgodbo o meni, tretjem jazu«. In katera sta prvi in drugi? Drugi se igra radoživo nočno svatovščino in je obenem tudi prvi jaz, ker ugotavlja, daje med svati prav on ženin: »Jaz sem ženin in moja nevesta je smrt.« Gre za četverno-enojni jaz ali za duhoviteža na šahovnici življenja in smrti. Pripovedovalec se ob tej igri nagajivo posmeje, njegova razcepljenost na več jazov je namreč le metafora, le literarno-filozofski trik, ko pa je le shizofrenik dejanski razcepljenec. Pa vendar: če je psihomagija, po kateri astralni jaz gleda telesnega, zgolj čarovnija, doživlja pisatelj dejanski premik perspektive. Njegova duša se namreč rada naseli v »astralnih telesih« svojih literarnih junakov, in epska oseba potem ni več »objektivni« ta in ta, ampak le še odsev pisateljeve duše. V poglavju »Nesporazumi« Anima npr. ugovarja, da podoba v Animusovem dnevniku ni njena podoba, da avtor te podobe ljubi le »svojo podobo« Anime, »svojo dušo ali celo svojo literarno figuro, ki jo vidi(š) v njej (v meni) kot v kakšnem zrcalu«. Avtor pa se za povrh skorajda resno vpraša, ali nazadnje ni tudi telesna Anima »zgolj odsev njega (mene) samega?« Pač staro vprašanje o razmerju med objektivnim in subjektivnim v umetnini, med modelom in umetniško podobo, o katerem razpravljata tudi slikar in upodobljenka v Cankarjevi noveli Melitta (1911). Cankarjev umetnik in Uršičev dnevnikopisec poskušata v Melitti/Animi spoznati tudi sebe, ter prestopiti mejo med življenjem in podobo. Premišljevanj o jazu, duši, resničnosti in pesništvu tukaj še ni konec. Avtor se mora odločati npr. o tem, ali duša je ali je ni in če je, kdo in kaj je duša. O duši hoče pisati znanstveno, objektivno, iz samega sebe. Ve, da so o njej pisali Aristotel, Platon, Avguštin, Tomaž Akvinski, Descartes in Pascal in da so drug za drugim ostali brez zadostnega odgovora. V Kur'anu jo jamči Gospodar, budizem je ne priznava, skratka, v verskih in miselnih sistemih obstaja ena sama sitnost o tem, kaj je duša. Toda naj so vsa ta modrovanja in vprašanja nemara »v božjih očeh nespamet«, dvom o duši pač obstaja. In kod drži edina zanesljiva pot iz dvoma? Ta, edina tudi znanstvena pot do duše je zavest o samem sebi: to, da občutim, da SEM, je ta pot. Če pa DA SEM ni duša, kaj potem sploh je? Uršič/avtor se odloča za sklep: »Edino to DA SEM« je moja duša. In tisto, da nekoč vstanemo »v nekih drugih, tujih likih« kot nekakšna astralna telesa, je popolnoma nemogoča in nesmiselna pot iz dvoma, kajti vsakdo hoče »vstati« v svojem sedanjem liku, ravnati torej sv. Pavlu navkljub, ko v Prvem pismu Korinčanom napoveduje spremembo človeka v astralno telo. Avtor si ob Pavlu privošči ironično vzporednico s hirošimskim dogodkom, ko so ljudje 6. avgusta 1945 ob 8. uri v hipu izpareli v eter. Na eksistencialni točki DA SEM se pripovedovalec vrne k vprašanju o umetnosti in resničnosti. Da bi napravil vtis na bralce, si je nekoč za svoj prvi roman »izmislil napeto zgodbo«, pa so mu potem ugovarjali, naj bi pisal le to, »kar mu (mi) resnično leži na duši«, ker samo to bo umetniško učinkovito in resnično. Zdaj piše roman o Animi po resnici, vendar je tudi prvega pisal po resnici, in kakor si je takrat moral izmišljati, si mora izmišljati tudi tokrat, nujno tudi izmišljati, saj obakrat piše svoj roman, svoj DA SEM. Da vsakdo piše in naj piše svoj roman, mu dokazuje tudi opomin v sveti knjigi EÎif Lam Mim, da bo »težko tistim, ki s svojimi rokami pišejo knjige, potem pa govorijo: 'Glej, to je od Al-laha!'« Ob premisleku, kaj in kdo je duša, pripovedovalec potemtakem sklepa, daje resnica umetnine subjektivna, daje izraz duše/subjekta. Daje enako subjektivna, kakor je subjektivna tudi biblijska in talmudska resnica o onostranstvu; tudi skrivnostno onostranstvo je le človekova resnica, je z njegovimi rokami napisana knjiga. S stališča DA SEM se ozre še po vprašanju, ali je moč opisati »kar seje resnično zgodilo« v okolju, v »zgodovini«. Odgovarja si, da spet ne more drugega dati, kakor svoj »opis okrnjene resnice«, ker če bi tako hotel »pisati, kar se je resnično zgodilo«, bi bilo tisto v zapisani obliki »spet samo zgodba«. To pa seveda nikakor ne pomeni, da umetniški subjektivizem izključuje resnico o drugem človeku in zgodovini, marveč prav nasprotno: človek piše »zgodbe, ki naj bi z drugačnimi besedami, v drugih prostorih in časih povedale tisto bistveno, kar človek doživlja na poti svojega življenja« (Intermezzo). Z drugo besedo: tudi Romanje za Animo ima svoje splošnočloveške razsežnosti. B. Po tem obrisu poetiške in estetiške zgodbe romana poglejmo še njegovo filozofsko zgodbo, poglede na kategorije: najvišje, popolno, sreča, resnica, tujost, večnost in druge. Misel, da seje bolje predati ženski, »kot pa da se daš zapeljati kakemu zaslepljenemu fanatiku, kakšnemu lažnemu preroku ali celo partijskemu sekretarju«, je prav trdna podlaga za avtorjevo presojo različnih verskih in filozofskih pogledov na življenje in svet. Pozna verske pripovedke o džennetskih, »rajskih vrtovih«, pripovedke o najvišjem, o popolni sreči in nesreči, pozna tudi marksistično razlago resnice. Kritično jih premišlja sam, ali pa jih presojata skupaj z Animo. V nekem pogovoru pravi Anima, daje vera »opij za ljudstvo«, duša pa je samo beseda in nič drugega. In bogovi? Kar jih je, nobeden ni etičen, kajti reveže sicer ljubijo, zanje pa ne poskrbijo. Biblijske resnice ima za enake anekdote, kakršna je tista o »pravem križu«. Pozna šale, ki jih je Boccaccio stresal na račun nadangela Gabriela in device Marije. Pripovedovalec se z njo strinja pač toliko, da mu je »Bog stanje duha«, ne pa tisti »malik«, kakor ga slikajo Cerkve. Soglašata, daje »na tem svetu vse nepopolno« in so zato nepopolne tudi predstave, dogme, resnice o bogu, o večnem in o popolnem. Da ne ostane ujetnik logicistične mreže, si avtor pomaga tudi z orientalsko pripovedko o Abdulu, ki ga »žeja po popolnem in večnem« in ki se odpravi iskat »džennetske vrtove«, kakor jih obljublja »Allah dželle -šanuhu, Gospodar sveta«. Toda, mar Kur'an zares pelje »po edini pravi poti« in zares pripelje v rajske vrtove? Ne, tudi Kur'an ne: žejni Abdul pogleda na zadnji romarski postaji v vodnjak in pade v temino: »utopil seje v črni vodi«. Pripovedko je moč strniti v spoznanje: rajski vrtovi so NIČ. Na ravni besede obstajajo le kot pravljica in prevara, na ravni duševnosti so sanjska fantastika, ali kakor Abdulovo zgodbo ublažuje Anima, ko jo konča: Abdul je namreč opravil le sanjsko potovanje. Opravil gaje zato, daje spoznal paradoks, da »človek mora iskati popolnost, da bi spoznal, da je ni«. Zgodb o rajskih vrtovih je seveda veliko in so plod tavtološkega dokazovanja resnice: »Ergo: da na zemlji sploh lahko govorimo o rajskih vrtovih, morajo rajski vrtovi obstajati, ker pa ne obstajajo nikjer na zemlji in tertium non datur, obstajajo v nebesih«. Pripovedovalcu ostaja kajpada le nasmeh ob glumaškem logizmu, da kar obstaja kot pojem, kot predstava, mora biti tudi resnično. Kot gnostik se pripovedovalec temperamentno razživi v »negativni teologiji«, še posebej v poglavju »Steze, ki se cepijo, vaja iz eksegeze«, v katerem raziskuje najvišjo »Resnico« tako, da vzporeja razlage evangelijev o stvarjenju sveta in nebeškega kraljestva in odkriva bistvene razlike med njimi. Kaj je vzrok različnosti teh razlag, je nemara ta vzrok različnost ljudi, razlagalcev? Prav mogoče si je misliti, da si je različne resnice namislil človek, in še, daje zato nebeško kraljestvo v - človeku, v DA SEM. Proglasiti človeka za nosilca/imetnika božjega kraljestva pa ni v interesu Cerkve, »ki si lasti v svojem zakupu Resnico in se smatra za edino pravo naslednico Kristusovega evangelija, se ima za duhovno središče sveta ...« A prav krščanski evangelij tej edini lastnici jemlje zakup, zlasti nasprotje med Tomaževo in Lukovo razlago in umestitvijo božjega kraljestva ji močno maje tla. Zato da ostane lastnica edine resnice, Cerkev od obeh razlag namreč kanonizira - Lukovo. Evangelistovi razlagi sta asimetrični. Tomaževa pravi, »daje kraljestvo Očeta razprostrto po zemlji«, Lukova pa, »daje kraljestvo Božje sredi vas« (novejši prevod »med vami«). Prva teza vodi v gnostično, mistično razlago, »namreč da smo vsi božji sinovi tukaj in zdaj«, Kristus pa je zgolj paradigma odrešenika, le nekakšen Prometej. Krščanski oziroma »Bog« sploh za avtorja in za Animo ni sporen, v nekaj morata verjeti (poglavje »Skušnjave«), Toda verjeti Lukovi razlagi pomeni za gnostika/mistika zgolj biti poslušen Cerkvi ali Državi ali Partiji, dogmatični instituciji, »Resnici Gospodarja«, ki vselej ostro ločuje »dženennet od džennehema« (nebesa od pekla). Pisec se odloči za Tomažev obrazec, za kraljestvo, ki je razprostrto tudi v duši posameznika in ki v njem obstaja kot svoboda in pekel, odloča se za brezno duše in sveta, v katerem ni trdno oprijemljive točke, kot je povedal tudi Dostojevski v Bratih Karamazovih. Ko nasprotuje eni »Resnici« oziroma ne priznava »takšne Resnice, ki bi brez vsakega dvoma začrtala ločnico med dobrim in zlim, med izvoljenimi in zavrženimi ...«, je kakor Indijec Suban, je »list na gladini« deroče reke. Ko namreč mladi Suban izgubi moč odločanja, ga preplavi žalost in se vprašuje po »pravem domu«. Oče ga pomirja in spravi s karmo, z »občutkom večne tujosti«, občutkom smrti. Spomni ga na versko pesem, ki opisuje usodo vseh zemeljskih bitij: »Vsa bitja so nevidna pred rojstvom in po smrti so zopet nevidna. Vidna so med dvema nevidnima svetovoma. Zakaj naj bi potem občutili žalost?« Suban zdaj ve, daje »na brodu ... ve za večno neodrešljivo samoto, odsotnost, tujost vsega sveta, za zgubljenost, brezdomskost«, zdaj ve, da pravega doma ni nikjer. Tudi naš samohodec za Animo ve za brezizhodnost svojega popotovanja in vpraševanja: morda »nikoli ne pridem do tja ... onstran« in bo »vedno tako, kot je zdaj«, ker »zakaj bi bilo drugače«. Eno pa ostaja pomembno: hoditi, iskati, ne se pokoriti dogmi, pa čeprav človek ve, da ne ve, ali pa ne ve, da ve, kdo/kaj je in kje je Anima in kaj je on sam. Gnostična drža iskalcu v romanu zadošča, zadošča mu »biti svoboden sredi sveta« ali pa »nekje na robu«, biti svoboden in nikoli najti »dna« (Ivan Cankar). Potem ko opravi s teološko eksegezo najvišje resnice, postavi pod lečo še sebe, saj mu Anima očita, da hoče tudi sam biti razlagalec resnice. V »Zgodbi o razlagalcu in angeliki« pa resnico ironično izroči še politično ideološkim arhon-tom, najvišjim državnim dostojanstvenikom. Kakor ima Cerkev razlagalce, si izberejo tudi oni razlagalca resnice in določijo njegovo telefonsko klicno številko, ali v citatu: »... so se v centralnem uradu arhonti posvetovali med seboj in sklenili, da uvedejo za javno rabo telefonsko številko pod šifro 'Razlagalec'«. Radijska napovedovalka prebere osmrtnico s poudarkom na nesmrtnosti »tovariša arhonta S -«, ki menda »ne bo nikoli preminil zaradi Duha svojega, ki prebiva v vas«. Napovedovalka postane v hipu nesrečna, ker ne razume »besed o nesmrtnosti Duha tovariša arhonta S.« v družbi, kjer sta Cerkev in država ločeni in misli, daje on »Duh, ki prebiva«, daje on »Bivajoči Duh«, ko je tisto »nebeško bitje« vendar nevidno. Zmedena vprašuje vsepočez, dokler ne zaprosi Razlagalca, naj ji pojasni pojme bivajoči duh - nesmrtni Duh. Razlagalec ji napol pitij-sko obljubi »se bova že še videla«. Njo pa prešine privid angela - angelike in zblazni. Pač ironični primer, kako človeka sfanatizirajo, da verjame v »Duha«, ki gani. Tako je sfanatiziran tudi Animin brat Ahimed, vojak džihada, ki verjame, daje služabnik svete vojne in kot terorist ve, da mu je vse odpuščeno po Kur'anovem geslu: »Vi jih niste ubijali, temveč Allah —«. Tudi stražarja utegneta biti fanatika in verjameta v »idejo svetovnega komunizma«, morda se jima Komunizem svetlika kot džennet v višavi«. Žid Jaakov, pripovedovalcev stanodajalec, pa pozna qumramski rokopis sekte esenov z obal Mrtvega morja, v katerem piše, da je »mladim mogoče fanatizem oprostiti, starim pa ne«. Še najmanj pa je fanatizem oprostljiv razumniku, prosvetljencu. Ta se pač ne more strinjati s palestinskim terorizmom, še manj z izraelskim nasiljem do Palestincev. Še najmanj pa sme razumnik pristajati na moralno zmoto in slepilo, ki a priori odvzema krivdo, pristajati na slepilo: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. To je vaša stvar.« Uršičeva »gnoza« potemtakem v nobenem primeru ne odstopa od - subjekta. Njegova gnoza ni v skladu s tem, kar so v drugem stoletju hoteli gnostiki, namreč narediti krščanstvo za absolutno in hkrati za svetovno verstvo in ga skušali s poduhovljenjem, s skrivnostno in fantastično teozofijo, ki vsebuje drobce helen-ske vere misterijev in modrost orientalskih kultov, povzdigniti nad vero Stare zaveze in nezadovoljivo verovanje verne skupnosti.2 Njegov problem je v pre- 2 Karl VORLÄNDER, Zgodovina filozofije /. Gnosticizem. ( Ljubljana, 1968), 196. magovanju protislovja, daje svet ustvaril dobrotni »Bog«, in prepričanjem/spoznanjem, da mora biti taisti svet šele odrešen in da ga lahko odreši samo človek. S svojo gnozo krščanstva ne zanika, pa tudi drugih verstev ne. Je krščanski modernist, ki najvišjo Inštanco premešča iz ustanove in dogme v subjekt, ravna podobno, kakor krščanski pesniki ekspresionisti, ki so se borili z bogom za boga. C. Stil romana Romanje za Animo je zmes realistične pripovedi, prepletene s fantastičnimi vložki, esejem in močno poetiziranimi sekvencami z deloma psal-mistično ritmično podlago. Duhovna in ljubezenska zgodba se odvijata v sklenjenih dnevniških zapisih, ki jih je petdeset v razponu od 29. maja do 20. julija 198.. Na dvestodesetih straneh besedila šteje najdaljše poglavje dvajset strani, najkrajše, »Memento«, pa ima le štiri proste verze. Med epskimi osebami sta pripovedovalec in Anima v popolnem ospredju, ob njiju pa vstopijo in, ko opravijo svojo nalogo, brž tudi izstopijo pripovedovalcev stanodajalec in posojevalec svetih knjig Jaakov, Animin molčeči brat Ahimed, ki se skriva pri pripovedovalcu, policijski agenti in stražarja. Te osebe skupaj z Animo pokrivajo arabsko-židovski spor, ki zapečati tudi usodo obeh protagonistov. Pripovedovalec in Anima vnašata v sorazmerno realistično zgodbo sanjsko in versko fantastiko, idealne in katastrofične pripetljaje in »doživetja« iz sanj in z meje zavesti. V indijski pripovedki rišejo sanje Abdulu rajske vrtove, lepotno očarljive in srhljive podobe in impresije, npr. predirljivi glas »stražarja sna, na meji dveh svetov«. Učinkovita je sanjsko groteskna svatovščina pripovedovalca in Anime, ki se končuje z baladno pesmijo »Beli stolpi«. Naša junaka poroča Jaakov na pokopališču, Anima gleda grobove »od vzhoda do zahoda«, priči sta vaški muzikant in žena, ki roti umrle; pred svetiščem se začuje »predirljiv, smrtni krik« in angela prineseta mrtvo jagnje na oltar. V razigrane svatovske pesmi se hipoma zareže balada o ženinu in nevesti na »črnem vrancu« in kako »v grobu ležijo objete kosti, / ženin z nevesto v večnosti spi, / pad njima zgolj šekina bedi«. Pripovedovalec pripoveduje tudi svoje tri v »verigo med seboj povezane sanje« (Tri poročila za analizo). Njegovo je tudi »videnje v snu« ali vdor šakalov in njihovega divjega plesa okrog njega, pač groteskna stilizacija videnja, ki jo je moč navesti kot enega od številnih slikovitih opisov: - In glej, tedaj začno iz jam, iz razpok med kamni in peskom, lesti roke, noge, boki, vse polno jih je, kakor živi ognji se plazijo iz zemlje, in tudi glave vznikajo iz tal, oči, ušesa, nosovi, le obrazov ne morem prepoznati, in tam so lakti, meča, hrbti, in mnogi prsti tipljejo po pesku, iščoč opore, ko pa se zmuznejo na plan, telesa gola zvijajo se kakor kače, reči hočem deli teles, saj vsak del živi zase, noga, trebuh, rama, rit, vse več jih je, teh spak, ki plešejo pod črnim nebom in me vabijo k sebi, božajo me prsti, grabijo me roke, dražijo me boki, gledajo me oči kot hurije razprto, objemajo me prsi mameče vabeče, ogromna živa vulva izvija se iz tal, da kriknem v grozi nemi, prihajajo že v trumah, divjajo v norem plesu, zvijajo se vase, se žrejo kot zveri, in zdaj - nikar! - uzrem, da m o j a roka pleše z njimi, že moja noga s hurijo odhaja, ledja izginjajo v jamo puščavsko, oko se kotali po vrelem pesku! - Blizu sanjske fantastike so hipni prividi z meje zavednega. Pripovedovalca presune v ječi močna svetloba, glas angela svetlobe, ki sporoča »Pojdi, sin človekov, svoboden si! Toda pot k meni gre skozi smrt.« V najdaljšem delu besedila, v »Sekini« (spletu norosti in izmišljije) sta fantastično »bitje svetlobe« in Anima isto bitje. Je bil svetlobni motiv v ječi parapsihološki učinek, je bil znamenje Animine bližine? Pripovedovalcu se vsekakor zazdi, »kakor da ga(me) je ona obiskala tisto noč«. Kot filozofski erudit naniza ob svojem videnju še »razodetje« iz Pascalovega »Spominka«, biblijski motiv »videl sem Njegovo obličje« in še motiv »Oče velike svetlobe« v Kur'anu. Stil gnostičnega romana označuje tudi občutna ritmizacija vseh njegovih delov. Najvišje se ritmični valovi poženejo v pesmih, v anaforičnih naštevanjih in v območju citatov, kjer se oglasijo slovesni psalmitistični toni. 29. maja vpiše pesem v obliki carmen figurate. Od dvozložne vrstice »Draga« se do pete vsaka podaljša za nekaj zlogov, zadnje štiri pa se druga za drugo spet krajšajo do iztočne besede »Draga«. Na tej točki avtor brani svoje pesemske vložke, saj sliši bralcev ugovor, da pesem ne spada med dnevniško zapisovanje. Posmehne se z Baudelairovimi zaničljivimi verzi: »ce monstre délicat, / hypocrite lecteur / mon semblable« (ta rahločutna pošast, licemerski bralec, moj bližnjik ... Cvetje zla). Kako mestoma sledi psalmističnim ritmom in dikciji, pokaže primerjava med biblijskim motivom in ljubezenskim motivom: In prvi kerub reče: ne boj se, človek, saj duša tvoja živi v regratovi lučki! ... In drugi kerub reče: Ne boj se, človek, saj duša tvoja živi v listju drobnem šelestečem ... Enako slovesno anaforično kliče ljubimec Animo: Zdaj vem: Ti si ogenj na oltarju, v katerem gorim! Zdaj vem: Ti si to - ANIMA! Zdaj vem, zakaj je Rubezhan iz Širaza v svojem dnevniku zapisal: »Iščem zatočišče pred Tabo v Tebi.« Kakor v takih primerih, tudi sicer večkrat postavlja odnosnico za subjekt ali objekt in dobiva slovesen ton: »In premišljevanje na ležišču mojem in prikazni glave moje so me plašile.« Zanosnejši ritem ustvarja tudi s ponavljanjem rotitvenih in drugačnih besed in povedi: »Pridi Anima - pridi, pridi, pridi!« »O, Anima! Prehodil bom vso deželo, iskal te bom, iskal, iskal, ljubezen moja!« In še: »Ponavljam si: vse bo še dobro, vse bo še dobro ... Besede bodo naju, draga, preživele. Odrešujoče besede.« V romanu je obilica besed iz azijskih jezikov, iz svetih knjig in živih govorov. Pisec jih sproti razloži in pomensko poveže s sobesedilom, kar je tudi edino smiselno (torej brez slovarskega dodatka). Enako sproti in logično vključuje citate, le da zanje dodaja še bibliografijo. Zusammenfassung Marko Uršičs gnostischer Roman ist ein ästhetisch erfolgreiches Pilgern, ein Wandern durch das Labyrinth existentieller Fragen. Der Autor reflektiert die eigene Unvollkommenheit und Imperfektabilität sowie das Unvollständige von all dessen, was aus menschlichen Vorstellungen und Gedanken quillt. Obgleich er Aussagen »heiliger Bücher« zitiert, steht er deren »Wahrheiten« über den Menschen und die Welt kritisch gegenüber und macht auf ihre widersprüchlichen Antworten auf die gleichen mystischen Fragen aufmerksam. Ihre Wahrheiten seien das Produkt menschlicher Unvollkommenheit und sonst gar nichts, darin komme lediglich der Mensch zum Ausdruck, der die Überwindung des Widerspruchs auf sich geladen hat, daß die Welt von einem gütigen Gott geschaffen wurde, sie und der Mensch jedoch erst erlöst werden müsse. Der Erzähler leugnet nicht die Gnostiken des Christentums und anderer Glaubensbekenntnisse, indes erkennt er als höchstes geistiges Schiedsgericht keine Institutionen und Dogmen an, sondern sein Subjekt, sein »daß ich bin«. In dieses existentielle DASS ICH BIN spannt er auch seine Philosophie der Kunst, der Autorschaft und des Kunstwerks, des Wortes und des Ich, der Sprache und der Wirklichkeit. Obwohl sich das Ich und die objektive Realität im Kunstwerk nicht vollends bestätigen/ausdrücken, da weder das Subjekt über alle Wörter verfügt, noch die Sprache die Wirklichkeit deckt, ist das Kunstwerk dennoch ein entschiedenes Zeichen der »Seele«, Zeichen eines DASS ICH BIN. Der Stil des Buches Romanje za Animo ist eine Mischung aus realistischer Erzählung, orientalischer religiöser Geschichten und Traumphantastik, aus Essays und Zitaten. Die Gesichte und die vielen psalmodierend gestalteten Sätze und Absätze intensivieren den poetischen Eindruck des Erzähltexts. UDK 808.63-55 Robert Hammel in Werner Lehfeldt Univerza v Göttingenu SESTAV TVORBE SEDANJIŠKIH OBLIK V SLOVENŠČINI V pričujočem prispevku gre za odgovor na vprašanje, v kolikšni meri so v slovenskem knjižnem jeziku posamezne sestavine sistema tvorbe sedanjiških oblik -pregibalne končnice, oblikoglasne premene in naglas - med seboj povezane. Izhaja se od predstave, daje sedanjiški vzorec vsakega slovenskega glagola rezultat povezave določene podstavne oblike tega glagola z določenim razredom pregibalnih končnic, oblikoglasnih premen in tudi določene naglasne uvrstitve. Cilj raziskave je poleg tega primerjava slovenske tvorbe sedanjika s tvorbo sedanjika v drugih slovanskih jezikih. The present study attempts to answer the question to what degree the elements in the system of Slovene present tense formation, i.e., inflectional endings, morphonological alternations and stress, are interrelated. The underlying assumption is that every Slovene verb's present tense pattern is the result of a connection between its base form and a certain class of inflectional endings, morphophonemic changes and accentological type. Another goal of the study is a comparison of the Slovene present tense formation with the present tense formation in other Slavic languages. 1 Uvod: Cilj in metodična načela To delo ima za cilj opisati sestav tvorbe sedanjika v modernem slovenskem knjižnem jeziku, po možnosti popolno. Ker so temu področju tvarine že posvečene številne raziskave (prim. npr. Breznik 1911; Lenček 1966; Lunt 1966; Paternost 1963; Svane 1958, 71-81; Stankiewicz 1993, 73-95; Toporišič 1978, 186-195; 1991, 282-342) in ker se ne potegujeva za to, da bi podala kakšna nova jezikovna dejstva, je opravičilo za ponovno razčlembo tvorbe slovenskega sedanjika lahko le posebni cilj in s tem povezana metoda. Cilj te raziskave je, da bi slovensko tvorbo sedanjika - natančneje rečeno: tvorbo določnih oblik sedanjika - vključili v tipološko primerjano tvorbo sedanjika vseh drugih slovanskih knjižnih jezikov. Namen, da bi glede tega primerjali slovanske knjižne jezike, je s svoje strani del obširnejšega projekta, v katerega okvirju naj bi bili raziskani in med seboj primerjani tudi preostali sestavi obliko-tvorja, da bi tako končno dosegli tipologijo oblikotvornih sestavov slovanskih knjižnih jezikov. Tipološka primerjava tvorbe sedanjiških oblik v slovanskih jezikih, h kateri s tem delom prispevava, meri na odgovor na vprašanje, v koliki meri so posamezne sestavine sistema tvorbe sedanjiških oblik - pregibalne končnice, oblikoglasne premene, kakor tudi v mnogih jezikih naglas - med seboj povezane, tj. katera im-plikacijska razmerja so med njimi. Za ta namen je zgrajeno tipološko merilo, ki za določen jezik prejme določeno vrednost, ki jo je mogoče neposredno primerjati z drugimi jeziki. Tukaj - seveda le prav splošno nakazana -tipološka usmerjenost najinega namena (k podrobnostim prim, enoto 4) dela potreben poseben opisni nastavek. Da stopnjo sovisnosti med posameznimi sestavinami tvorbe sedanjiških oblik lahko določamo, jih moramo najprej opisati osamljeno in zase. To se bo tu zgodilo v razdelku 3.2, potem ko bodo pred tem v razdelku 3.1 podana pravila, s katerih pomočjo se za vsak glagol lahko določi nanašalna točka za opis vseh sestavin. V razdelku 4 bo uresničen tipološko zastavljeni cilj. Opis oblikoglasnih premen, ki jih je mogoče opaziti pri tvorbi sedanjiških oblik, nam nalaga, da si za zapis besednih oblik, ki naj jih raziščemo, izberemo način prikaza, ki zagotavlja zajetje vseh ustreznih fonemskih premen. To pa vsekakor ne pomeni, da bi bilo treba imeti za naše delo vseskozi fonološki prepis. Z drugimi besedami: pri tem se v veliki meri lahko držimo sredstev slovenskega pravopisa. Od tega se moramo odmakniti tam, kjer se v slovenskem pravopisu za nas važne fonološke zadeve zakrivajo. O tem v naslednjem razdelku. Ta raziskava je del cikla razprav, v katerega okviru so bile doslej že obdelane tvorbe sedanjiških oblik in deloma tudi struktura drugih področij tvorbe glagol-skih oblik naslednjih slovanskih jezikov: ruščine (prim. Lehfeldt 1978; 1993; Berger 1981a), ukrajinščine (prim. Lehfeldt 1983; 1985), beloruščine (prim. Kempgen 1986), češčine (prim. Berger 1981b), slovaščine (prim. Lehfeldt 1979), srbohrvaščine (prim. Lehfeldt, Kempgen 1978), bolgarščine (Kaltwasser, Kempgen 1981), makedonščine (prim. Kempgen 1979). Namera je, da se zadelajo še doslej obstoječe vrzeli - poljščina in lužiška srbščina, čim prej bo mogoče. Doslej najobsežnejši opis nastavka, ki se tu uporablja za opis slovenskega jezika, imamo v monografiji W. Lehfeldta (1985) o spreganju ukrajinščine (prim, o tem tudi obsežno recenzijo A. L. Ščarandina in S. I. Alatorceve (1989) kakor tudi Muravyc'ke (1991)). Tudi v preostalih zgoraj imenovanih delih se to pojmovanje zmeraj bolj izčrpno pojasnjuje, tako da tu ni treba predstaviti vseh podrobnosti. To posebej velja za konstrukcijo tipološkega merila. 2 K zapisovanju slovenskih besednih oblik Kakor že pokazano v 1. razdelku, je v okviru te raziskave treba zapisati zani-majoče nas glagolske oblike tako, da lahko zajamemo vse oblikoglasne premene tvorbe sedanjika. Zato je sedaj treba skratka razložiti fonemski sistem slovenskega knjižnega jezika, da bi potem na podlagi te razlage lahko razvili načela zapisovanja glagolskih oblik. Po podatkih Toporišiča ( 1978, 19; 1991, 68-69), Nartnika ( 1972/73) ter Pravopisa (1990) ima slovenščina naslednje soglasniške foneme: /p-b, d-t, g-k, z-s, ž-š, dž-č, f, c, h, m-n, r-1/. V naslednjem bomo pri zaznamovanju teh soglasniških fonemov uporabljali ustrezne grafeme. Pri fonološki razlagi slovenskega konzonantizma znanstvena literatura izkazuje komaj katere sporne točke. Omeniti je tu le s strani Toporišiča 1. 1978 še zastopano mnenje, daje treba nastaviti tudi fonema /17 in /n'/ (prim. Toporišič 1978, 19). Toporišič je takrat ta fonema predvideval med drugim na podlagi minimalnih dvojic kot pol -polj in ban - banj, je pa sam priznaval, da gre pri izgovoru palataliziranih /n'/ oz. /17 v teh primerih za idealiziran izgovor. Pri Toporišiču (1991, 68) beremo: »Namesto palataliziranega n v knjižnem jeziku navadno govorimo navadnega zobnega ali mehkonebnega (tega v primeru kot manjka).« Podobno je pri palataliziranem /17: »Vendar namesto palataliziranega / v knjižnem jeziku običajno govorimo navadnega« (69). Pri glagolih kot svaljkâti, manjkati, pOdSljšati, tanjšati, pOnEdEljkOvâti (k O in EgI. nižje) in nekaterih drugih se zato postavlja vprašanje fonološke razlage teh glasov, zlasti ker dvočrkji Ij in nj ne ustrezata fonetičnim danostim. - Pri manjkati je idealizirani izgovor [mânkati], navadno pa je po Toporišiču (1991, 68) pač treba nastaviti [mânkati] ali [mâr)kati], pri boljšati v idealnem primeru [ЬбГ/ati], v resnici pa [bSl/ati]. Torej smo upravičeni izpostavljati na ustreznih mestih fonema /1/ in /n/. Ker Toporišič ( 1991, 68 in dalje) in Pravopis ( 1990) fonemov /17 in /n7 sploh več ne omenjata - očitno posledica ravnokar opisanih fonetičnih danosti - se odločamo za naslednji način pisanja: Glagoli kot manjkati in pOdaljšati podajava kot man0kati in pOdal0šati, pri čemer 0 naznanja, daje fonološki prikaz ustreznega glagola različen glede na ustrezno grafemsko podobo. Zlogotvorni 1x1, kakor ga imamo npr. v sedanjiku glagola vreči - prim. vržem -, Toporišič (1991, 86) vrednoti dvofonemsko, tj. kot /э + г/. V najinem delu so te zveze fonemov grafično podajane z r. Slovensko pravorečje dopušča tako jakostni kakor tudi tonemski naglas (prim. npr. Rigler 1968). Pri tem slovenske slovnice uporabljajo deloma prekrivna ločevalna znamenja za označevanje tako jakostnega kakor tudi tonemskega naglasa. Jakostni naglas: ' (ostrivec) zaznamuje naglasno mesto, dolžino in ozka e in о, л (strešica) naglasno mesto in širino dolgega e ali o in 4 (krativec) naglasno mesto, kračino in širino e in o. —Tonemski naglas: ' (akut) označuje naglasno mesto, nizki ton (naslednji nenaglašeni zlog je visok), " (cirkumfleks) označuje mesto naglasa, dolžino, visoki ton (naslednji nenaglašeni zlog nizek),4 (brevis) označuje mesto naglasa, kračino, nizki ton (naslednji nenaglašeni zlog visok), ~ (dvojni brevis) označuje naglasno mesto, visoki ton (naslednji nenaglašeni zlog nizek). — Pri zaznamovanju tonemskega naglasa se ozka e in o navadno zaznamujeta s piko spodaj: e, o. Oznaka vlog " in ~ je po Toporišiču (1991, 66). Ta seje lotil določanja pro-zodičnega naglasa v slovenščini stavčnofonetično (prim. 1978, 263-299), potem ko je dotlejšnje poskuse določitve slovenske prozodije kritiziral kot nezadostne (1978, 223-265). Ker tu upoštevamo tonemski naglas, bodo tu uporabljena ustrezna tradicionalna ločevalna znamenja, vključno z zaznamovanjem ozkega e in o s piko pod njima. Da se izognemo nesporazumom, pa pri označevanju jakost-nega naglasa uporabljamo naslednje vrste zapisa: Tonemski naglas Jakostni naglas prEgnésti prEgn'e:sti Oglušeti Ogluš'e:ti Odtisniti, Odtisnem Odt'i:sniti, Odt'i:snem prEsôjati prEs'o:jati m6či m'o:či Na večje težave zadenemo pri zapisovanju slovenskih glagolov glede fonološke razlage samoglasniških fonemov. Samoglasniški sestav se da deliti na tri podsestave: 1. Dolgi samoglasniki, ki se pojavljajo le naglašeni: /i:/, /e:/, /e:/, /a:/, /o:/, /o:/, /u:/. 2. Kratki naglašeni samoglasniki, tu najprej v fonetičnem prikazu: [i], [e], [а], [о], [u], [э]. Če to razlagamo fonološko, vidimo, da gre za nasprotje v odprtostni stopnji pri /e:/ in /e:/ oz. /o:/ in /o:/, ki se pri kratkih samoglasnikih nevtralizira. Toporišič (1978, 19) to predstavlja kot: /i/, /e-e/, /а/, /o-o/, /u/, /э/. 3. Kratki nenaglašeni samoglasniki fonetično: [i], [е], [а], [э], [u], [з], torej enako kot pri kratkih naglašenih, in ista je tudi fonološka razlaga: /i/, /e-e/, /a/, /o-o/, /u/, Ы. Glede na pri 2. in 3. opisane razmere iz pravopisnega prikaza ni mogoče ugotoviti, za kateri fonem gre. Prim, glagol npr. zatogotiti se, od katerega si oglejmo varianto z akutiranim tematičnim samoglasnikom v nedoločniku, tj. fonetično (zatogotiti se]. Tu se ne da določiti, ali je [о] alofoij /o:/-ja ali /o:/-ja. Primeri kot peljciti, fonetično [pelj'a:ti|, fonološko (po Toporišiču, glej zgoraj) /p(e-e)lj'a:ti/, 1. os. ed. sed. /p'e:lj(e-e)m/, toda velelnik /p'e:lji/ in deležnik /p'e:ljal/, ali hotéti, fonetično [hot'e:ti), fonološko /h(o-o)t'e:ti/, 1. os. ed. sed. /h'o:č(e-e)m/, toda vel. /h'o:ti/, kažejo, da ni mogoče na podlagi e in o velelnika ali sedanjika sklepati o ustreznem fonemu v nedoločniku. Čisto enako iz oblike velelnika /b'oj/ ne moremo glede o v 1. os. ed. sed. /b(o-o)j'ini/ odkriti, ker, kot ponazarjajo naši primeri, od vzorca do vzorca lahko pride do premen fonemov. Z naslonitvijo na nekatere zastopnike moskovske fonološke šole, ki vzpostavljajo t. i. nadfonem, če se na podlagi absolutne fonološke nevtralizacije ustrezni fonem ne more določiti, bomo za nevtralizacijo e- in o- fonemov v slovenščini nastavili nadfoneme E in О. V bistvu gre tu za grafično konvencijo: lahko bi jih po Toporišiču tudi zapisovali kot /e-e/ oz. /o-o/ ali pa na kak drug način. Stankiewicz je 1. 1959 ugotovil, daje nasprotje med ozkimi in širokimi samoglasniki pri cirkumflektiranih samoglasnikih odpravljeno (prim. Stankiewicz 1986, 86). To, na Skrabca opirajočo se ugotovitev, prevzema tudi Paternost (1963, 18), medtem ko Toporišič nazadnje (1991, 65) б in ê navaja kot foneme. Dejstvo je pač, da sta o in e v slovenskem knjižnem jeziku razmeroma redka (prim. pripombo Priestlyja 1993, 390), okoliščina, utemeljena zgodovinsko. Nanju naletimo npr. v or. ed. ženskih samostalnikov (npr. nogo nasproti nogo) ali pri prevzetih glagolih pogovornega ali ljudskojezikovnega značaja, prim. pokam 'pakiram' nasproti pokam 'počim'. Za to delo je vprašanje o fonemih /6/ in /e/ v zvezi z oblikoglasnimi in naglasnimi premenami pomembno (gl. 3.2.2). Za /э/ v slovenščini ni posebne črke, navadno se zapisuje z е. V tem delu pa bomo uporabljali jasnejši simbol э, razen pri zložnem r, fonološko /эг/, ki ga bomo kot prikazano pisali z r. Podatki o naglasu slovenskih glagolov so iz SSKJ. Pri naglasnih variantah -kot prim. npr. kupiti, kupiti in kupiti - določamo za vsako varianto samostojno podstavno obliko. Kar se tiče variant sedanjiške spregatve, kot npr. glodam in glçjem, bomo ustrezni podstavni obliki pripisali samostojne izrazne vzorce. 3 Razčlembeni del 3.1 Določitev podstavnih oblik Vsak sedanjiški vzorec slovenskega glagola si na izrazni strani lahko mislimo kot rezultat povezave določene podstavne oblike z določenim razredom končnic (prim. 3.2.1), oblikoglasnih premen podstave (prim. 3.2.2) kakor tudi določene naglasne uvrstitve (prim. 3.2.3). To so sestavine tvorbe sedanjika, o katerih je bil govor v razdelku 1. Za vsak glagol potrebujemo podstavno obliko (PO), tj. tako obliko, na katero se mora nanašati opis izraznih sredstev tvorbe sedanjiških oblik. Za to je potrebno najprej podati pravila, po katerih določamo podstavne oblike. Izhodiščna ugotovitev podstavne oblike glagola je zmeraj nedoločnik, tj. oblika iz slovarjev in slovnic. Pravila za to ugotavljanje so: 1. Če se ned. oblika končuje na -Vti, se podstavna oblika dobi s črtanjem -ti. 2. Pri drugih oblikah je podstavna oblika tista iz 3. os. ed. pred končnico: k 1. Nedoločnik PO Nedoločnik PO . Nedoločnik PO lOvfti lOvf- pritEgniti pritEgnf- venčati venča- lOvîti lOvî- pritEgnîti pritEgnî- venčati venča- tabOrfti tabOrf- gOréti gOré- blEbEtâti blEbEtâ- tabOnti tabOri- kipeti kipé- ObiskOvâti ObiskOvd- mOtiti mOti- gledati gléda- pOspEšEvdti pOspEšEvd- mOtîti mOtî- glodati glôda- Obuti Obu- motiti môti- glödati glöda- su ti SÜ- dvfgniti dvfgni- mîgati mîga- Odpluti Odplu- pritegniti pritégni- brbati brba- Nedoločnik 3.0S. ed. PO Nedoločnik 3.os.ed. PO blésti blédE bléd- grébsti grébE gréb- cvasti cvatè cvat- dôlbsti dôlbE dôlb- cvésti cvétE cvét- skubsti skubE skub- gristi grfzE gnz- zébsti zébE zéb- lésti lêzE lêz- leči ležE lež- mésti médE méd- m6či môrE môr- mésti médE méd- seči sečE seč- nâjti nâjdE nâjd- seči sežE sež- nésti nésE nés- Obstaja omejeno, čeprav ne neznatno število glagolov, katerih nedoločniška oblika se sicer končuje na - Vti, pri katerih pa se podstavna oblika vendarle določa po pravilu 2. Prim, listo teh glagolov, vendar brez predponskih: Nedoločnik 3.0S. ed. PO Nedoločnik 3. os. ed. PO bâtisE bOjisE bOj-sE pléti plévE plév- brati bérE bér- pluti plövE pl6v- deti dénE dén- pOvédati pOvé pOv- dreti dérE dér- prâti pérE pér- gnâti žčnE žčn- rjuti rjövE rj6v- fti gré/grè gr-/gr- sluti sl6v- slöv- - pôjdE pçjd- stati stOji' stOj- jéti jâmE jäm- stlâti stéljE stélj- klâti kôljE kôlj- treti târE târ- kléti kôlnE kôln- vreči vržE vrž- méti mdnE mân- vzéti vzâmE vzâm- mléti méljE mélj- začeti začne začn- peti šE pnè sE pn- sE -zvâti z6vE z6v- peti рбјЕ p6j- zvâti zôvE zôv- plati pôljE Polj- žeti žinjE ždnj- 3.2 Opis izraznih podvzorcev 3.2.1 Opis pregibnostnih podvzorcev Za izražanje slovničnega pomena tistih besednih oblik, ki sestavljajo vzorec sedanjika, ima slovenščina na razpolago tri razrede pregjbnostnih končajev, ki se deloma razlikujejo. Te razrede zaznamujemo s Fi, F2 in F3: -am. -aš, -a -em. -eš, -e Fi: -ava, -ata, -ata F2: -eva, -eta, -eta -amO, -atE, -ajO -emO, -etE, -ejO -im, -ig. -i F3: -iva, -ita, -ita -imO, -itE, -ijO Pri F2 ni določeno, za kateri izmed fonemov /e:/, /e:/ ali /E/ gre, se pravi, da e predstavlja vse tri možnosti. Da lahko določimo ustrezno možnost, uporabljamo naslednje pravilo: Če je samoglasnik e v vseh končajih sedanjika ali akutiran ali cirkumflektiran, gre za fonem /e:/. Če je v edini /e/, sicer pa /e/, gre za fonem /e:/. V vseh drugih primerih, tj. pri nenaglašenem lel v končnici gre za/E/. Ta opis ima prednost, daje število pregibnostnih podvzorcev mogoče omejiti na minimum. Ta prednost pa je dosežena za ceno, daje zgoraj postavljena zahteva, v skladu s katero morajo biti različna oblikotvorna sredstva opisljiva neodvisno od drugega, deloma prekršena, saj je F2 odvisna od naglasnih podvzorcev (prim. razdelek 3.2.3). Da se temu izognemo, podvzorce F2 razdelimo na F2a: -em,..., Fît,: -em,... in F2C: -Em,... Pri taki razdelitvi pregibnostnega podvzorca F2 se ne moremo nanašati na naglasne podvzorce, tako da se zdi, daje zahteva po neodvisnem opisu različnih sredstev izražanja sedanjika izpolnjena. Vendar je ta opis deloma preobilnosten, ker je npr. podvzorec F2C mogoč le, če sedanjik ni na-glašen na končaju, obratno sta F2a in F2b mogoča le, ko je sedanjik naglašen na končaju. Z drugimi besedami, tudi pri razdelitvi podvzorca F2 na tri variante ne moremo ustrezati zahtevi po neodvisnem opisu. Zaradi tega bomo pri opisu uporabili le tri podvzorce. Pri F2 v 3. os. mn. ima lahko poleg -ejO tudi knjižno obarvano varianto -o, npr. nésti - 3. os. mn. nésEjO in nesô\ biti - 3. os. mn. bijEjO in bijô. Podobno je pri F3 -ijO tudi -é, npr. kaditi - 3. os. mn. kadijO in kade. Obe varianti sta akutirani. Pri t. i. atematskih glagolih so končaji -asta in -astE oz. -esta in -estE (nedol. jesti, dati, (ti, grem, vedEti, vem in predponski glagoli iz njih, npr. snésti, pOvedati itn.). 3. os. mn. ima fakultativno -do nam. -jO, pri čemer je -do akutiran. Toporišič (1991, 307) glede pogostnosti daje prednost obliki dâjO, medtem ko ima pri sestavljenkah z dati končnice -ta, -tE in -jO za »skoraj bolj navadne« (r. t.). 3.2.2 Oblikoglasni podvzorci Za izražanje slovničnega pomena sedanjika ima slovenščina na razpolago oblikoslovja oblikoglasnih premen, kijih imenujemo oblikoglasne podvzorce: (a) Podstavni obliki se dodaja soglasnik -j-: gre'—> grej-. (b) Samoglasnik podstavne oblike se krne: klama—> klam-; kadi —> kad-; plača—> plač-; uspe—» usp-. (c) -Ova-, -uva-, -Eva- se v izglasju zamenjuje z -u-, npr. zavarOvâ—» zavarû-. (č) Soglasnik ali soglasniški par izglasja podstavne oblike ali tudi zaradi samoglasniške krnitve okrajšana podstavna oblika se zamenjuje z drugim soglas-nikom ali soglasniškim sklopom: b—»bij d— z—»ž p-»pij t—>č s —>š m—>mlj v—»vlj g-)ž sk->šč k—»č si —> šlj h—»š č—>k Da bi vsakemu glagolu lahko pripisali oblikoglasni vzorec, moramo obliko-glasne premene pojmovati tako široko, da se da razložiti tudi tip kot brâti s pod-stavno obliko bér-, ki se pri nobeni sedanjiški obliki ne spreminja. Sedaj lahko opišemo oblikoglasne sedanjiške podvzorce: Mi Če se podstavna oblika končuje na samoglasnik, se ta krni. Soglasnik v izglasju podstavne oblike oziroma s krnitvijo samoglasnika okrajšana podstavna oblika ostaneta nespremenjena. M2 Samoglasnik na koncu podstavne oblike se krni. Samoglasnik ali samo-glasniški sklop v izglasju se zamenjuje z drugim soglasnikom. M3 Podstavna oblika se razširja z -j-. Če se -j- dodaja na -Ova-, uva- oz. -Eva-, se ta premenjuje z -u-. Če ima korenski morfem podstavne oblike nadfonemov /E/ ali /O/, se /E/ premenjuje /e:/ oz. z /e:/, /O/ z /э:/ oz. z /o:/, če naglas pride nanju. Premena /E/ z /8/ oz. /O/ z /б/je zelo neverjetna, saj nismo mogli najti nobenih takih primerov. Ker je vsaj teoretično mogoča, bomo vedno naznačevali, s katerimi fonemi se hiper-fonema /E/ in /O/ premenjujeta. Primeri: Mi: smuča- smuč-am bér- bér-Em (P) mOtî- môt-im (0) prEpOgni- prEpögn-Em (?) vlEpî- vlép-im (e) prEgnî- prégn-Em M2: kâpa- kâpIj-Em (e) plEsâ- pleš-Em (e) jEmâ- jčmlj-Em (9) pOslä- pošlj-Еш Mi: gré- grêj-Em zavarOvâ- zavaruj-Em lOCEvâ- 10čuj-Em Opljuva- Opljûj-Em (9) Orâ- ôrj-Em (0) Ord- 6ij-Em 3.2.3 Naglasni podvzorci Slovenski knjižni jezik pozna v sedanjiku šest tipov naglaševanja; imenuje jih naglasne podvzorce in zaznamujemo z A\, Аг itn. Ai V vseh oblikah naglas kakor v podstavni obliki. A2 V vseh oblikah je prvi oz. edini zlog končaja akutiran. A3 V vseh oblikah je prvi oz. edini zlog končaja cirkumflektiran. A4 V oblikah ednine so končaji kratki naglašeni, v vseh preostalih oblikah pa je prvi zlog končaja akutiran. A5 Nasproti podstavni obliki se naglas v vseh oblikah sedanjika premika za en zlog proti začetku besede. V vseh oblikah je naglašeni zlog akutiran. A6 Nasproti podstavni obliki se naglas v vseh oblikah sedanjika premika za en zlog proti začetku besede. V vseh oblikah je naglašeni zlog cirkumflektiran. Če v podstavni obliki tak premik naglasa ni mogoč, prihaja do metatonije, in to sicer v naslednjih primerih: (i) Podstavna oblika je na-glašena na začetnem zlogu ali na prvem zlogu, ki sledi predponi oz. predponam; (ii) podstavna oblika ima brez predpon(e) najmanj tri zloge in poleg tega ni na-glašena na začetnem zlogu. To pomeni, da se (a) v slovenščini naglas ne more premikati na predpono; da se (b) v večzložnem korenu naglas ne more premikati; in daje (c) premik naglasa mogoč le tedaj, če je podstavna oblika naglašena na tematičnem vokalu. Primeri: Ai: ščipa- ščfp-am As: plačž- plžč-am zov- zôv-Em (9) krOži- krož-im rîsa- nš-Em A6: lOčEvi- 10čuj-Em bér- bér-Em ljubî- ljub-im A 2: trpé- trp-i'm (i) déla- dêl-am lOvî- lOv-im OdpOči-sE OdpOčij-EmsE A3: kOnčd- kOnč-am iznakâzi- iznakâz-im A4: žgž- žg-em,... žg-čva (■i) pOlOviči- pOlOvič-im dajâ- daj-êm,.. .daj-éva pOkaträni- pOkatrân-im začn- začn-em, ... začn-čva,... 4 Sintetični del: zgradba in struktura izraznih podvzorcev Iz dosedanjega obravnavanja sledi, da ima slovenščina za tvorbo sedanjiških oblik na razpolago tri pregibnostne, tri oblikoglasne in šest naglasnih podvzorcev. Vsakemu konkretnemu sedanjiškemu vzorcu katerega koli glagola z ustrezno podstavno obliko lahko pripišemo kombinacijo enega pregibnostnega, enega oblikoglasnega in enega naglasnega podvzorca tipa (Fj, Mj, Ak), pri čemer je i = 1, 2, 3; j = 1, 2, 3; k = 1, 2, 3, 4, 5, 6. Vzorec sedanjika glagola kOnčati s podstavno obliko kOnča- npr. ima podobo: konč-am, -aš, -5, itn., je torej kombinacija Fi, Mi in A3. Seveda nas zanima vprašanje, koliko takih kombinacij se v sodobnem sloven- skem knjižnem jeziku dejansko uresničuje. Preden se lotimo te empirične raziskave, je smotrno ugotoviti število teoretično mogočih kombinacij. Rešitev te kombinatorične naloge ni težka, če upoštevamo, da nobena kombinatorično mogočih kombinacij a priori ni izključena. Pod pogojem, da se vsak podvzorec danega razreda lahko kombinira z vsakim podvzorcem preostalih dveh razredov, je število kombinacij 3 x 3 x 6 = 54 možnosti. V maksimalnem primeru ima torej slovenščina lahko 54 sedanjiških izraznih vzorcev. To maksimalno število zaznamujemo s K™*. Seveda je Kmax le teoretična veličina, saj ni pričakovati, da se vse mogoče kombinacije dejansko uresničujejo. Vendarle je Kmax za nas pomemben, saj število dejansko uresničenih sedanjiških izraznih vzorcev lahko ocenimo le, če ga primerjamo s številom teoretično mogočih vzorcev. Če bi bilo res uresničenih vseh 54 teoretično mogočih izraznih vzorcev, med posameznimi pregibnostnimi, oblikoglasnimi oz. naglasnimi podvzorci, ne bi bilo mogoče ugotoviti nobenih povezav. Če npr. dani glagol svoje sedanjiške oblike tvori s pomočjo F2, v tem primeru ne bi bilo mogoče »napovedovati« ustreznega oblikoglasnega ali pa na-glasnega podvzorca ali vsaj omejiti števila možnosti. Obratno velja: čim manj izraznih vzorcev se uresničuje, tem lažje je na podlagi določenega podvzorca napovedovati preostala dva podvzorca ali pa najmanj omejiti število možnosti. Kolikor število uresničenih izraznih vzorcev upada, toliko »povezanost« oblikoslovnega sestava raste. Dosega maksimum, če število uresničenih izraznih vzorcev sovpada s teoretičnim minimumom. Tole minimalno število je enako številu podvzorcev v najobsežnejšem razredu podvzorcev. To sledi iz dejstva, da mora vsak podvzorec nastopati v najmanj enem izraznem vzorcu - drugače ne bi obstajal. Minimalno število izraznih vzorcev, tj. kombinacij tipa (Fj, Mj, Ak) zaznamujemo z Kmi„. V pričujočem primeru je К,шП = 6, torej enako številu naglasnih podvzorcev. Tipološka naloga našega obravnavanja sedaj sestoji v natančni določitvi mesta, ki ga slovenski knjižni jezik zavzema med obema ekstremoma, tj. med popolno nepovezanostjo na eni in popolno povezanostjo na drugi strani. Najprej naštevamo vse podvzorce, ki so v sodobni knjižni slovenščini uresničeni: (Fi,Mi,Ai) naStéva- naštev-am (FI,MI,A2) dä- d-dm (FI,MI,A3) sval0kü- sva!0k-Sm (Fi, Mi, As) (9) kOpâ- kôp-am (Fi.Mi.Ab) skuha- skuhani (F2,M|,A|) strež- strež-Em (F2.M1.A2) pOv- pOv-ém (F2.M1.A3) smç- sm-çm (F2.M1.A4) vpn- vpn-èm (F2.M1.As) (?) smEjâ- sE smçj-EmsE (F2,MI,A6) (e) pEljâ- pêlj-Em dvfgn- dvîgn-Em (F2, M2,AI) ščipa- šči'plj-Em (F2,M2,A5) (e) ščEbEtš- ščEbeč-Em (F2,M2,A6) ubrisa- ubnšEm (F2,M3,Ai) kli- klij-Em (F2,M3,A5) kOvâ- kuj-Em (F2,M3,A6) prEprEčEva- prEprEčuj-Em nabî- nabîj-Em (F3,MI,AI) loti- lot-im (F3,Mi,A2) prEkadi- prEkad-im (F3,Mi,A5) krstî- krst-im (F3,Mi,A6) (0) skOči- skoč-im pOsndži- posnaž-im Naslednji glagoli se iz različnih razlogov v okviru pričujočega nastavka ne dajo opisati, zato jih obravnavamo kot izjeme: 1. Glagol iti s podstavno obliko gr- ima tri knjižne oblike, od katerih imata dve izrazna vzorca (F2, Мь A2): gr-em, gr-eš, itn. oz. (F2, M,, A4): gr-êm, ... gr-éva, itn. V naslednji varianti je zadnji zlog povsod naglašen, okoliščina, ki se s pomočjo navedenih izraznih vzorcev ne da opisati; prim.: gr-êm, gr-eva, gr-emo, itn. 2. Sedanjik glagola umeti s podstavno obliko ume'- se oblikuje navadno v skladu z izraznim vzorcem (F2, Mi, A3), prim.: um-em, um-eš, itn. V SSKJ najdemo poleg tega tudi varianto z izraznim vzorcem (F2, Mi, A5), prim.: um-Em, йт-Eš, itn. Poleg teh dveh variant navaja SSKJ še naslednjo, označeno kot redkejša: umej-Em, umej-Eš, itn. Te oblike imajo izrazni vzorec (F2, M3, Аб). »Izjema« je v tem, da tu prihaja do metatonije, čeprav bi se naglas v skladu z A6 moral premakniti. Breznik (1911, 426) navaja še več glagolov tipa uméti, umëjem iz slovenskih narečij. 3. Sedanjik glagola biti je v vsakem pogledu »izjema«, prim. sšm, si, je, sva, stâ, stâ, smo, stê, so. 4. Pregibnostni vzorec prihodnika biti se ne sklada z nobenim naših izraznih vzorcev: b-dm, h-oš, b-б, b-çva, b-çsta, b-çmO, b-ôstE, b-ôdO/b-çjo. Zgodovinsko gledano so te oblike ali skrčki oblik bddEm/bodEm, bodEš/bodEš, itn. (PO bdd-/bod-), ki se tvorijo po (F2, Mi, Ai), ali pa so nastali po naliki. Da vse odnose med izraznimi podvzorci pregledno predstavimo, sedaj vsakemu podvzorcu priredimo po en graf, v katerem puščice od danega podvzorca, ki je na levi strani, vodijo do tistih podvzorcev, s katerimo oblikuje izrazni vzorec: Kakor vidimo, je od 54 teoretično mogočih kombinacij uresničeno 21. Na podlagi tega števila sedaj lahko izračunamo vrednost t. i. mere povezanosti tvorbe slovenskih sedanjiških oblik, s katero lahko označimo sedanjiški oblikotvorni sistem v celoti. V splošni obliki to mero takole pišemo (za njeno izpeljavo gl. Lehfeldt 1985, 58 si.): Kot vidimo, je vrednost te mere v mejah intervala <0;1>. S pomočjo te mere torej lahko primerjamo različne slovanske jezike med seboj. V primeru knjižne slovenščine s Kmax = 54, Kmjn = 6 in Kreai = 21 dobimo: V primerjavi s preostalimi južnoslovanskimi jeziki - prim. M(V)Boig = M(VW = 1, M(V)skr = 0,719 - je torej povezanost sedanjiškega oblikotvornega sestava slovenskega knjižnega jezika najnižja. To pomeni, daje v knjižni slovenščini relativno manj pogosto mogoče od enega izraznega podvzorca sklepati na drugega ali pa najmanj omejiti število možnosti. Kot kažejo risbe, je v sedmih primerih od enega razreda izraznih podvzorcev mogoče enoznačno sklepati na drugi, Fi in F2 implicirata Mi, od M2 in Мз lahko sklepamo enoznačno na F2, medtem ko A2, A3 in A4 implicirajo Mi. Le v enem primeru lahko na podlagi enega izraznega podvzorca ugotovimo ves preostali izrazni vzorec: A^ implicira ne samo Mi, temveč tudi F2. Najbližja je glede povezanosti knjižna slovenščina slovaščini z M(V)Sik = 0,667. Se nižji sta meri za ukrajinščino in beloruščino -0,645 oz. 0,600. Zelo nizka je mera za ruščino: 0,440 (gl. Lehfeldt 1993), medtem ko se češki t. i. minimalni sistem (prim. Berger 1981b) približuje bolgarskemu in makedonskemu ek-stremu maksimalne povezanosti. Za češčino je bila izračunana mera 0,850. Za poljščino in lužiško srbščino raziskavi še manjkata. Seveda moramo na navedene številke gledati z zadržanostjo: imajo samo tolikšno obvestilnost, kolikor je analiza pravilna in popolna. Kar se tiče popolnosti, bi se lahko vrednost mere povezanosti značiJno spremenila, če bi se izkazalo, da v ustreznem jeziku kakršen koli izrazni vzorec, za katerega seje doslej menilo, da ni uresničen, vendarle obstaja. Pri kvantitativni raziskavi, upoštevajoči tudi sistemsko ali pa pragmatično pogostnost izraznih vzorcev, tak doslej neopazen izrazni vzorec, ki se le redko uresničuje, ne bi imel tako velike teže. Kvantitativna raziskava je za knjižno slovenščino predvidena. Ne glede na zgornje pridržke moramo vendarle ugotoviti, da je mera povezanosti pomemben tipološki parameter, ki bi se moral postopno določiti za vsa področja oblikoslovja tako slovenščine kot tudi drugih slovanskih jezikov. M(V)L = 54-21 M(V)siov = ^^ = 0,688 Navedenke Tiltnan Berger, 1981a: The Formation of the Imperative in Modern Russian. Russian Linguistics 6, 65-80. — 1981b: Die Präsensformenbildung der tschechischen Schrift- und Umgangssprache. Kwartalnik Neofilologiczny 1, 55-83. Anton Breznik, 1911: Die Betonungstypen des slavischen Verbums. Archiv für slavische Philologie 32, 399-454. Jörg Kaltwasser, Sebastian Kempgen, 1981: Die Präsensflexion im Bulgarischen. Die Welt der Slaven 26 (N. F. 5), 285-309. Sebastian KEMPGEN 1979: Die Formenbildung des Präsens im Makedonischen. Die Welt der Slaven 24 (N. F. 3), 55-65. — 1986: Das Präsens im Weißrussischen. Zeitschrift für slavische Philologie 45, 349-75. Werner lehfeldt, 1978: Formenbildung des russischen Verbs - Versuch einer ana- lytisch-synthetisch-funktionellen Beschreibung der Präsens- und der Präteritumflexion. München: Otto Sagner. — 1979: Das System der Präsensformenbildung im Slovakischen. Die Welt der Slaven 24 (N. F. 3), 380-404. — 1983: Das System der Präsensformenbildung in der modernen ukrainischen Litera- tursprache (im Vergleich mit anderen slavischen Sprachen). Slavistische Studien zum IX. Internationalen Slavistenkongreß in Kiev 1983, hrsg. von Reinhold Olesch. Köln-Wien: Böhlau, 317-28. — 1985: Спряжение украинского глагола, München: Otto Sagner. — 1993: Русское глагольное словоизменение, Göttingen (razmnoženi rokopis). Werner Lehfeldt, Sebastian kempgen, 1978: Das System der Präsensformenbildung im Serbokroatischen. Folia Linguistica 12, 137-63. Rado L. LENČEK, 1966: The Verb Pattern of Contemporary Standard Slovene. Wiesbaden: Otto Harrasowitz. Horace G. LUNT, 1966: Attempt at a Generative Description of the Slovene Verb. V: Lenčck 1966,133-187. Vlado Nartnik, 1972/73: Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema. Jezik in slovstvo 17,81-91. Marharyta muravyc'ka 1991: Rccenzija knjige (Lehfeldt 1985). Мовознанство 5, 76-78. Jože paternost, 1963: The Slovenian Verbal System: Morphophonemics and Variations. Ann Arbor (Diss. Indiana University). Pravopis, 1990: Slovenski pravopis. 1. Pravila. Ljubljana: DZS. J. Toporišič et al. Tom M. S. Priestly, 1993: 'Slovene'. Bernard Comrie, Grcville G. Corbett, cds. The Slavonic Languages. London-New York: Routledge. 388-451. Jakob Rigler, 1968: Problematika naglaševanja v slovenskem knjižnem jeziku. Jezik in slovstvo 13, 192-199. Sskj, 1970-1991: Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5. Ljubljana: DZS. Edward STANKIEWICZ, 1986: The Vocalic System of Modern Standard Slovene. The Slavic Languages. Unity in Diversity. Berlin-New York-Amsterdam: Mouton de Gruyter, 85-91. — 1993: The Accentual Patterns of the Slavic Languages. Stanford, California: Stanford University Press. Gunnar O. svane, 1958: Grammatik der slovenischen Schriftsprache. Kopenhagen: Rosenkilde und Bagger. A. L. ščarandin, S. I. Alatorceva, 1989: Recenzija knjige (Lehfeldt 1985). Zeitschrift für slavische Philologie 49, 419^127. Jože TOPORIŠIČ, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Ljubljana: Obzorja. — 1991: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Zusammenfassung Das System der Präsensbildung in der slowenischen Schriftsprache auf der Grundlage des sogenannten »analytisch-synthetischen funktionellen Ansatzes« ermöglicht den Vergleich der Bildung von Gegenwartsformen slawischer Sprachen auf eine genaue, d.h. numerische Art und Weise. Die Präsensform in einer slawischen Sprache kann beschrieben werden als Verbindung der sogenannten »Basisform« des Verbs mit einer bestimmten Endungsgruppe, dem formenlautlichen Wandel und in vielen Sprachen auch dem Akzentwechsel. Zuerst wird für jedes Verb die Basisform bestimmt, die im Falle der slowenischen Schriftsprache aus dem Infinitiv bzw. der 3. Person Sing, abgeleitet wird. Danach werden die einzelnen Klassen der Ausdrucksmittel des Präsens, jede für sich, beschrieben ~ die Endungen, der formenlautlichen Wandel und die Akzentwechsel. Diese Klassen werden als »Ausdrucksuntermuster« bezeichnet. Der nächste Schritt eruiert, welche der theoretisch möglichen Kombinationen verschiedener Flexions-, Akzent- sowie formenlautlicher Untermuster sich in der zeitgenössischen slowenischen Schriftsprache verwirklichen. Diese Kombinationen einzelner Ausdrucksuntermuster nennen wir »Ausdrucksmuster«. Der Vergleich der Zahl der realisierten Ausdrucksmuster mit dem theoretischen Maximum und Minimum in der Zahl der Ausdrucksmittel zeigt an, wie stark die sogenannte »Verbundenheit« im System der Präsensformenbildung ausgeprägt ist. Je kleiner etwa die Zahl der realisierten Ausdrucksmittel, umso stärker ist die Systemverbundenheit, d.h. umso leichter lassen sich auf der Grundlage eines Ausdrucksuntermusters die übrigen zwei »vorauszusagen«. Die Werte des Maßes an Verbundenheit einzelner slawischer Sprachen sind direkt vergleichbar. Das Slowenische erweist sich innerhalb der südslawischen Sprachen als die Einheit mit dem niedrigsten Wert dieses Maßes. UDK 82.0.001.36 Miran Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani KOLIČINSKE IN EMPIRIČNE RAZISKAVE LITERATURE Kvantitativne in empirične raziskave, kakršne nastajajo v okviru družbenih ved, so v opreki s tradicionalnim humanističnim pristopom k literaturi, ki se je utemeljeval v interesu za posamično in omejeval na besedilo. Nehermenevtičnim metodam je literarnost kognitivni fenomen in so zato pozorne na cel literarni sistem, zlasti pa na bralca. Tudi če literarna veda prevzame metode družbenih ved, se bo od njih še vedno razlikovala po izjemnem pomenu, ki ga pripisuje zgodovinski dimenziji svojega predmeta. Razprava predstavlja poskuse, meje in perspektive računalniškega in empiričnega pristopa k literaturi v okviru kognitivne znanosti. Kako bodo komunikacijske tehnologije vplivale na ohranitev nacionalnih jezikov in literatur, še ni jasno. Quantitative and empirical research, which is a product of the social sciences, runs counter to traditional humanistic approaches to literature, which are based on an interest in the particular and concentrated on the textual features. Literariness is a cognitive phenomenon for non-hermeneutic methods and they thus pay attention to the entire literary system, especially to the reader, and not only to the text. Even if literary scholarship takes on the methods of the social sciences, it would still differ from them in the exceptional importance that it attributes to the historical dimension of its subject. The paper presents attempts, boundaries and possibilities for a computer-based and empirical approach to literature in the framework of cognitive science. How new communication technology will influence the retention of national languages and literatures remains, as yet, unknown. Humanistika in socialne znanosti Siegfried J. Schmidt je leta 1992 v reviji Poetics napovedal, da bo literarna veda v devetdesetih letih postala del empiričnih kulturnih študij ali pa se bo popolnoma marginalizirala. Z drugimi besedami: literarna veda v okviru humani-stike, ki je v krizi, nima nobene perspektive več, zato se mora čim prej prilagoditi normam, ki veljajo za socialne znanosti. Še drugače povedano: dosedanje literarne študije so se osmišljale v sistemu nacionalne zgodovine, umetnosti in kulture, za naprej pa se bodo morale osmišljati v mednarodnem sistemu znanosti. Napoved se zdi malo pretirana, ker je tradicionalna humanistična aktivnost sredi 90. let še vedno zelo živa in ne kaže prehude zaskrbljenosti, čeprav ji Razprava je nastala v okviru raziskovalnega projekta o metodoloških vprašan jih kvantitativnih in empiričnih analiz literature, ki ga je s štipednijo omogočil ameriški Fulhrightov sklad, s študijskim dopustom pa moja domača ustanova. nekatere države navkljub razraslosti področja in njegovi politični organiziranosti v okviru t. i. skrite univerze močno omejujejo financiranje. Humanistične raziskave se financirajo skozi stranska vrata iz proračunskih sredstev za šolstvo in v bistvu parazitirajo na opremi, namenjeni pouku. Do neke mere je povezava hu-manistike s sistemom izobraževanja sicer razumljiva, ker je bila humanistična kombinacija poučevanja in raziskovanja od prejšnjega stoletja dalje celo hum-boldtovski univerzitetni ideal, zaskrbljujoče pa je, daje izobraževanje postalo edino opravičilo humanistike (Denley 1990). Humanistika je bila v preteklosti privilegirana v razmerju do znanosti, zato je lahko prakticirala in zagovarjala avtonomijo znanja, tj. vednost zaradi vednosti same; znanosti so bile bolj pragmatično povezane s tehnologijo, kije aplicirala in tudi financirala znanstvene izume (Goudsblom 1990). Danes je položaj obrnjen: družbeno so privilegirane znanosti in si smejo privoščiti avtonomne raziskave, humanistika, ki nima nobenega družbenega vpliva več, pa se mora prodajati na prostem trgu. Prisiljena je posegati po lokalnih virih financiranja, ti pa zahtevajo od nje takojšnjo aplika-tivnost, to je uporabo rezultatov v učenju, kar seveda pomeni redukcijo stroke. Humanistika je v obrambni poziciji. Izhod iz nje vidijo hermenevtiki v tem, da se v smislu Diltheyeve opozicije med duhovnozgodovinskimi in naravoslovnimi vedami določi humanistiki poseben položaj v sistemu človekove vednosti, drugačen od položaja rivalske znanosti. Pri nas je temu predlogu sorodno popularno sklicevanje na poseben nacionalni pomen humanističnih disciplin in njihova mobilizacija pod novim imenom nacionalne vede. Zlasti v severni Ameriki je misel na kakršno koli poenotenje znanstvene metodologije tuja; od 60. let dalje zahtevajo celo od socialnih ved vrnitev k starim humanističnim metodam. -Drugačna rešitev se ponuja humanistiki, če svojo metodologijo prilagodi znanstvenim standardom, kakor so to že storile panoge v okviru osamosvojenih socialnih znanosti. Tudi ta rešitev zahteva od humanistike, da se odpove svojemu imenu: na empirične metode v humanistiki naj bi kazalo novo ime kulturne vede ali kulturologija. Posledica te možnosti je sprijaznjenje z večjo stopnjo koristnosti in aplikativnosti znanja; zgled soji lahko socialne vede, ki se po desetletjih znanstvene »objektivnosti« in akademske inštitucionaliziranosti ter socialno neangažiranega profesionalizma spet utemeljujejo v reševanju socialnih problemov, zaradi česar so se ob prelomu stoletja pravzaprav tudi osamosvojile od tedaj socialno neangažirane humanistike. Humanistika je izurjena v spraševanju o smislu vseh stvari na svetu, svoje lastne smiselnosti pa vendarle ne zna prepričljivo dokazati inštitucijam, ki ji zagotavljajo eksistenco. Zaveda se, da ne prispeva veliko k splošnemu družbenemu blagostanju: lingvistika npr. ne uči lepega izražanja in sama ne razvija jezika in literarna veda ne uči pisanja dobre literature. Tudi kot način zapolnjevanja prostega časa je ni mogoče utemeljiti , humanistika je v tem smislu veliko manj primerna kot npr. zbiranje znamk. Rada se upravičuje s splošnimi frazami o tem, da razvija duha, osmišlja življenje, daje široko izobrazbo, ki je vrednota sama na sebi (Den-ley 1990), spreminja naš pogled nase in na svet in se zavzema za humanizacijo družbe. V nekoliko boljšem položaju kot humanistika so umetnosti; na voljo je cela vrsta razlogov za obstoj lepih umetnosti in slovstva. Paradoksalno je, da prav te razloge našteva tudi humanistika za svoj obstoj in tako smiselnost ved o umetnosti izvaja iz pomembnosti njihovega predmeta. Za Fokkemo ( 1990, 146) je literatura nekakšen laboratorij oziroma poligon, kjer se bolj sproščeno kot kje drugje (sproščeno zato, ker bralca zaradi fikcijskega značaja neposredno ne zavezuje za akcijo) iščejo alternativne rešitve človeškim problemom. Artikulira teme in vprašanja, na katere še ni inštitucionalnih odgovorov (romani Dostojevskega so npr. anticipacija kasnejše psihiatrije, znanstvena fantastika je obstajala pred vesoljsko znanostjo, literatura je prva načenjala vroče javne teme od homoseksualnosti do vojnih zločinov), in nam pomaga do premišljenih odločitev v zasebnem in javnem življenju. Da bi literatura lahko opravljala svojo regulativno vlogo, jo je treba prav brati in razumeti: tega nas uči literarna veda in zato je literarni študij smiseln in potreben.' Praktična razlika med tradicionalno humanistiko in socialnimi vedami je v dejstvu, daje humanistika samorefleksivna, da boij razmišlja o svojem lastnem smislu, skratka - izraženo z jezikom ljudstva - da »filozofira«, medtem ko socialni znanstveniki »opravljajo svoj posel«, to je zbirajo in urejajo velike količine podatkov, popisujejo in katalogizirajo socialne in kulturne pojave z metodami, ki so v stroki standardne, in dejstva po trdnejših pravilih tudi interpretirajo. Humanist vidi svoje poslanstvo v ohranjanju in osveževanju kulturne vednosti, znanstveniku naj bi šlo v prvi vrsti za analizo te vednosti. Slednja razlika je v veliki meri le načelne narave. Nekaj časa seje zdelo, da so socialne vede zaradi objektivnih empiričnih metod imune pred vplivom ideologij in socialnih interesov, vendar danes ni nobenega dvoma o tem, da jih oboje določa na enak način če ne še bolj odkrito kot humanistiko. Rituali primitivnih ljudstev so v antropologiji popularni menda zato, ker naši kulturi manjka ritualnosti, ženske študije so priložnost za uveljavitev ženskih socialnih interesov, študij nacionalne kulture ima v temelj vgrajeno potrebo po ohranjanju te kulture. Empirično literarno vedo moti staro humanistično prizadevanje, naj bi vsaka razprava predstavila popolnoma novo, svežo, drugačno interpretacijo pojavov; to je samo odmev romantičnega estetskega postulata izvirnosti, ki je naložen literarnim besedilom, in dodatno priča o odvisnosti literarnih študij od njihovega pred- ' Podobno tudi ZWAAN ( 1993): Bran je je spretnost, brez katere ni mogoče doseči načitanosti; načitanost pa v zahodni civilizaciji pomembno prispeva k harmoničnosti in trdnosti bivanja. meta.2 Humanistika seje tradicionalno posvečala formuliranju definicij in teorij, ki so bile praviloma kratke veljavnosti (Fokkema 1990). Nove humanistične teorije niso rasle iz predhodnih, ampak so nastajale polemično proti predhodnim teorijam. Izrekali so jih razne umetnostne šole, nazorska in socialna gibanja in skupine, ki so s pomočjo novega, drugačnega pogleda na stvari običajno le artikulirali svoje posebne socialne interese. Za znanstveni pristop je bolj kot deklarativno izrekanje resnic značilna previdna empirična metoda poskusov in odpravljanja napak. Humanistika je mednarodno neodmevna.3 Eden izmed razlogov za neod-mevnost humanistike je tudi hipertrofija objav, ki jo povzroča tekmovalnost v stroki. Akademiki raje objavljajo, kot da bi učili, ker to morajo, če žele obdržati svoje pozicije tudi kot raziskovalci in ne le kot učitelji. Izračun pokaže (Kenny 1991), daje posledica preveč produktivnega pisateljevanja in prevelikega števila objav dejstvo, da dokaj razprav preberejo samo urednik, lektor in korektor. Humanistični članek ima povprečno tako skromno število bralcev, da se njegov natis ne izplača. Za razliko od naravoslovja so v humanistiki raziskovalci večinoma individualisé in so inštitucionalno nepovezani. Ker se ne poznajo, se ne prebirajo, in ker se ne prebirajo, pogosto na novo odkrivajo Ameriko. Elektronske objave -članki bodo dostopni v mreži - bodo za naprej verjetno močno omejile objave v revijah in, upajmo, okrepile komunikacijo med strokovnjaki. Humanist posveča pozornost odkrivanju in poznavalstvu posamičnega, specifičnega in drugačnega, socialni znanstvenik pa ima za nalogo formalizacijo ter posplošitev vednosti. Nizozemski literarni teoretik Douwe Fokkema (1990: 243) trdi, da posameznih pojavov znanstveno ni mogoče opisati - znanstveno pristopimo k njim šele takrat, ko jim pripišemo splošne aspekte; samo tako lahko namreč pridemo do intersubjektivnih spoznanj in jih oblikujemo v pravila. Neznano spoznamo tedaj, ko ga priličimo znanemu, ko torej izgubi svojo enkrat-nost. Humanistične študije se razlikujejo od drugih disciplin po velikem pomenu, ki ga pripisujejo zgodovini kulturnih, političnih, literarnih in umetnostnih pojavov. Vsi zgodovinski pojavi so enkratni, zato mora zgodovinska razlaga, če hoče biti znanstvena, iskati skupne, splošne poteze v seriji posameznih pojavov; dokler le uživa v pripovedi o enkratnih zgodovinskih dogodkih, v znanost ne sodi.4 2 Northrop FRYE ( 1991 ) se je zavzemal, naj bi bila litcrarnovedna doktorska teza raje dokument o kandidatovem pridobivanju vednosti kot izumljanje za vsako ceno sveže interpretacije. 'O razlogih za nacionalno zaprtost humanistike pišem v članku Evropa in Amerika pa literarna veda, SSJLK 31 (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1995), 111-121. 4 Položaj pisanja t) literaturi je v tem smislu primerljiv položaju zgodovinopisja. Obe dejavnosti sta se poznanstvih šele konec 19. stoletja, prej pa sta sodili med obrtniške spretnosti. Preštevalne in empirične metode so način za ugotavljanje skupnih lastnosti in zato pot, po kateri se literarne študije lahko preselijo iz humanistike med socialne vede. Morda je k osamosvojitvi socialnih in kulturnih ved iz humanistike res prispeval tudi interes za pojave neelitne kulture; ko predmet raziskav niso bile več le spoštovanje vzbujajoče vrhunske umetnine, seje šele odprla možnost statističnega pristopa, ki je rodil novo hierarhijo strok. V praksi vendar hierarhije strok ne povzročajo toliko vsebinski razlogi oz. notranja struktura področja, kot je to vprašanje socialne moči: osamosvajajo se uspešne, razvijajoče se, finančno krepke stroke. Ker denar, družbena moč, vpliv in ugled bežijo stran od humanistike, bodo tu ostale le bolj zaspane stroke, ki jim ne bo uspelo najti novih virov financiranja. Ker se humanistiki namenjajo večinoma le sredstva, ki ne grejo kaj dosti čez plačo učiteljem in raziskovalcem ter njihovih potreb po knjigah, se sposobni dijaki vedno bolj odločajo za študij družbeno uglednejših in donosnejših smeri. Na področju empiričnih raziskav se discipline zlivajo med seboj, probleme z njihovim ločevanjem si delajo samo še bibliotekarji in državna ter univerzitetna administracija. Kognitivna znanost npr. združuje spoznanja jezikoslovja, psihologije, filozofije, antropologije in računalništva. Nekdaj seje podoben konglomerat strok, zaposlenih z raziskavo besedila, imenoval diskurzivna analiza in seje imel za del semiotike. Psihologija in arheologija sodita obenem v naravoslovje, socialne in kulturne vede, tudi zgodovina je dveh vrst, pripovedna in statistična, jezikoslovje se povezuje s sociologijo in računalništvom. Ne gre za enostransko prilagajanje humanističnih disciplin znanosti, vplivi gredo v obe smeri: znanost je začela priznavati subjektivnost lastnega opazovanja, humanistika pa se vedno pogosteje oprijema empiričnih metod. Cilj zbliževanja je boljše razumevanje človeške pameti v imenu človekovega obvladovanja sveta. - Zunaj empiričnih raziskav je interdisciplinarnost manj zavezujoč pojem, saj se za interdisciplinaren razglaša že kongres, simpozij in seminar, na katerem se srečajo predstavniki različnih strok in pripovedujejo vsak o svojem predmetu. Prostor je odprt le soočanju, ni pa želje po kaki koreniti preobrazbi strok v metodološkem pogledu.5 Poleg interdisciplinarnosti določa obnašanje empiričnih strok še geslo kolabo-racija,6 ki pomeni skupinsko delo strokovnjakov iz različnih disciplin, dol- s Precej zloglasna resnica je, da znotraj kake discipline dosežejo avtorji odmevnost tako, da si sposodijo metode in ideje s sosednjih področij; najpopularnejša dela na področju zgodovine in sociologije pišejo danes neprofcsionalci, publicisti, ki znajo sveže interpretirati znanstveno nabrano gradivo. Zvvaan (1993) vendarle meni, da gre za pravo interdisciplinarnost le takrat, kadar rezultati raziskav koristijo več strokam hkrati. goročne projekte in politični angažma: socialni znanstvenik in kulturolog, ki sta do zdaj raziskovala iz gole želje po kopičenju vednosti, naj delata v dobrobit svojega raziskovalnega predmeta, npr. govorcev kakega izumirajočega jezika. Humanistika je danes zastarel pojem; vrsta njenih disciplin se že nahaja v novem okviru kulturnih ved oz. kulturologije. Novo ime naj bi pomenilo nove metode, enake tistim v socialnih vedah. V čem je potem razlika med kulturnimi in socialnimi vedami? Razlika je v zgodovini, kategoriji, kije posebej pomembna za humanistiko in je ni mogoče obravnavati eksperimentalno tako kot druge pojave. Čeprav radi pravimo, da se zgodovina ponavlja, podoben zgodovinski dogodek, npr. naslednja vojna, nikoli nima statusa ponovljenega eksperimenta, ker pogoji zgodovinskih dogodkov nikoli niso enaki. Strukturalistična 70. in 80. leta so proizvajala dolge naratološke analize in zanemarjala zgodovinski pristop k literaturi. Danes si zgodovinske dimenzije kulturnih pojavov ne upa zaobiti nihče; literarna zgodovina je postala spet paradigma literarne vede. Z naratološkimi in estetskorecepcijskimi analizami sicer ne ve početi nič, pač pa koristno uporablja rezultate empiričnih recepcijskih raziskav, ki temeljijo v glavnem na analizi sočasne literarne kritike. To je še najprimernejša osnova nove literarne zgodovine, ki ne bo več zgrajena na periodizacijskem konceptu. Trenutno literarno zgodovino zanima prej vloga posameznih besedil in avtorjev pri formiranju nacije, torej je še vedno pretežno hermenevtične in ne empirične narave. Kronologija znanstvenega ukvarjanja z literaturo Do zdaj je bila v zvezi z znanstvenostjo večkrat omenjena beseda empiričen ('povezan s človeško izkušnjo'), ki v ožjem smislu pomeni metodo poskusov (eksperimentov) in odpravljanja napak. Ker je v praksi literarnovednih raziskav eksperiment redka metoda, govorimo o znanstvenosti že ob vsakem na gradivo oprtem poskusu kvantifikacije, formalizacije, generalizacije in sistematizacije li-terarnovednega znanja in tedaj, ko nam pri teh poskusih pomaga tehnologija, zlasti računalniška. Tehnologija (izvirni pomen besede je 'veda o proizvajanju') je obveljala danes za pogoj prave znanosti. Po izročilu naj bi bila znanost manj zainteresirana za praktično izrabo izumov - le-ta naj bi bila v domeni tehnologije -, v praksi pa med znanostjo in tehnologijo ni jasnih meja z izjemo onih inšti-tucionalne narave. V splošnem se tehnologiji pripisuje večja moč in vpliv, vendar manj samorefleksije in odgovornosti. V zvezi z literaturo in literarno vedo mislimo na komunikacijske in računalniške tehnologije zadnjih nekaj desetletij, ki so Zanimivo je, kako besede kolaboracija, kooperacija in timsko delo vedno bolj simbolizirajo uspeh zahodnega sistema in počasi nadomeščajo popolnoma nasprotno geslo tekmovalnost, ki je do nedavnega simboliziralo uspeh kapitalizma v razmerju do vzhodnega socializma. se začele zlivati v eno. Z novo tehnologijo podprte metode znanstvenega dela na področju humanistike so šle skozi razvojne stopnje: 60. leta - stilometrija, konkordance in ugotavljanje avtorstva; 70. leta - ustanovitev humanističnih računalniških centrov v Oxfordu, Liègu, Tiibingenu, popularni komercialni statistični programi in programi za specializirane podatkovne zbirke (SPSS in clio)\ 80. leta - velike podatkovne zbirke na CD-ROM-ih (Kenny 1992). 90. leta so že v znamenju komunikacije in pridobivanja informacije v globalni računalniški mreži in združitve medijev: digitalne televizije, CD-tehnologije, telefona in računalnika; ključna beseda 90. let so multimediji oz. hipermediji, ki pomenijo kombinacijo besedilne, slikovne in zvočne informacije. Po napovedih strokovnjakov z Inštituta za tehnologijo v Massachusettsu (MIT) se bo do konca tisočletja tehnologija komuniciranja radikalno spremenila in individualizirala. V tradiciji literarnih raziskav so bila nekatera področja že prej blizu znanstveni eksaktnosti, npr. obravnava in kritično izdajanje starih besedil, raziskave verza, folkloristična katalogizacija tem ljudske (ustne) književnosti ipd. V Nemčiji so formalni postopki z besedili v okviru filologije dobili celo samostojno ime Textwissenschaft. Za začetnike znanstvene literarne vede so obveljali ruski formalisti v 20. letih, čeprav so bili raziskovalci obenem tudi pesniki in kritiki, torej z eno nogo še vedno del sistema kulture. Razlog je v tem, da so raziskave razširili tudi na sodobno literaturo, da so oblikovali primerno teoretsko osnovo in poskrbeli za sistematične definicije literarnih pojavov. Zaradi odpora proti sočasnemu pozitivizmu so se sicer odpovedovali psihološkemu in sociološkemu pristopu, vendar so jima bili metodološko blizu. Sistematičnost razpravljanja, teoretični koncept in usmerjenost h generalizaciji vednosti so značilni tudi za fenomenologijo Romana Ingardna, strukturalizem Jana Mukarovskega, recepcij-sko teorijo Hansa Roberta Jaußa in druge, vendar znanstveno dimenzijo motijo njihov izrecen odpor do empiričnih raziskav, vrednostna ali ideološka izhodišča ter socialna angažiranost. V angleščino so bili ruski formalisti in Mukarovsky pozno prevedeni in so šele po drugi svetovni vojni lahko vplivali na angleško in ameriško literarno vedo. Današnje empirične in metodološke raziskave se razglašajo za neposredno dediščino ruskega formalizma in češkega strukturalizma (npr. Zwaan 1993). Skušajo odgovoriti namreč na isto temeljno vprašanje: kaj je literatura in kaj je literarnost. Siegfried J. Schmidt definira literaturo na prav domač način: od nelite-rarnih besedil jo ločujeta večpomenskost in fiktivnost. Razlika med starimi in novimi definicijami je v tem, daje bila literarnost nekdaj stvar jezika in besedila, danes pa je v prvi vrsti kognitivni fenomen, je torej stvar spoznavnih procesov in bralca. Empirične analize potrjujejo, da besedila, kijih imamo za literaturo, beremo drugače kot neliterarna, čeprav se slučajno formalno ne bi razlikovala med seboj. Za vsak tip besedil obstaja poseben spoznavni kontrolni sistem, ki vodi razumevanje: v novicah smo bolj pozorni na situacijo in dogodke, v leposlovju in v pravnih besedilih pa na način formulacije, na formo. V Ameriki seje od t. i. literarnega kriticizma najprej ločil Kanadčan Northrop Frye s knjigo Anatomija kritike (1957) in svoje sistematsko in eksaktno ukvarjanje z literaturo za razliko od vrednostno ali ideološko (marksistično, tomistično, freudistično) zainteresirane tradicije označil kot znanost. Kot spodbudo za svoj novi pristop je navedel razmah medijev oziroma provokativno spoznanje, da sta sporočilo in zgodba strukturirana enako ne glede na medij, v katerem se nahajata.7 Današnje stanje v ameriški literarni vedi ne kaže kaj prida Fryevega vpliva. Večina literarnovednih šol (feministična, črnska, marksistična, dekonstruktivistična, lacanovska, derridajevska, novohistoricistična...) vidi svojo glavno nalogo v kritiki rivalskih ideologij. Izhajajo iz nekoherentnih teorij in so socialno angažirane v okviru t. i. skrite univerze: hočejo spreminjati svet. Vztrajnost teh šol je slab dokaz za pravilnost Schmidtovih zločestih napovedi o usodi neempiričnih literarnih študij. Literarne raziskave zunaj literarne vede Velik del empiričnih raziskav literature seje dogajal in se še dogaja zunaj tradicionalne literarne vede. Opus Jurija M. Lotmana, ki je združeval metode ruskega formalizma, informacijske vede in kibernetike, sodi npr. v semiotiko; njeni novi koncepti so bili znak, označeno, tvorec, sprejemnik, hoteni in nehoteni pomen, kod - to je konvencija, ki podeljuje znakom pomen. Tudi naratologija, ki seje navdihovala pri besedilni slovnici (Claude Bremond, Gérard Genot, Algir-das J. Greimas, Gerald Prince, Mieke Bal, Shlomith Rimmon-Kenan), je semiotična disciplina, ker se ne omejuje le na literarne pripovedne strukture. Znanosti in tehnologija so se začele ukvarjati z jezikom in literaturo tako intenzivno, da se govori že o jezikovni industriji, ki je izrazito konkurenčna tradicionalni humanistiki - pomislimo samo na računalniške programe za pisanje besedil, tiskanje, izdajanje, stilno analizo, za prevajanje itd. Rivalstvo je postalo nevarno v trenutku, ko je tehnologija sklenila, da hoče streči istemu aspektu kot humanistika, to je večjezikovnosti in ohranjanju nacionalne ter kulturne identitete, pri čemer je seveda v veliki materialni prednosti (Kenny 1992, 18). Z literaturo se danes tehnološko, to je izrecno znanstveno, ukvarjajo štiri stroke: empirična literarna veda, literarno računalništvo, raziskave umetne inteligence in kognitivna psihologija (Zwaan in Meutsch 1990). Tradicionalno literar- 7Tr?ß 65-96 : RBCDEFGHIJKLMN0PQRSTUVUXYZC\]A_4 97-127: abcdefghijklmnopqrstuvwxyz{I}~д 128-154: ÇûéââàâçêëèïîiRRÉaE&ôooûùyGÛ 155-181: C£¥|3faiounNČčššŽžČčDdFlI]00s(E 182-189: JI-0 j nn n Л л * У / n r> ПП ГЛ rs ГЧ f-\ XX XX XX XX XX ЧХ — — — — — — — — 19G-214: eoraeeigouraeiouaaeeioour 215-225: арХбст^Лтшы 226-252: ° •и^<<>>1зааћтт'5пуП2222ттгшГ 258-281: 0û§sssZ.Î---- Vsi znaki na papirju niso bili vidni - tiste s kodami od 0 do 12 in od 182 do 188 je imel urejevalnik za lastno uporabo; znaki od 29 do 32 so različno široki presledki: prvi trije so skrbeli za to, daje bil prazen prostor med besedami pri poravnavi desnega roba čim enakomerneje razporejen, 32 pa je navadni presledek. Posebne pozornosti so vredni znaki od 13 do 28, ki so določali spremembe tiska -iztočnice so bile recimo tiskane krepko, podiztočnice polkrepko, razlage v ležečem tisku, stranske razlage v drobnem ležečem, kvalifikatorji in dodatna slovnična opozorila v drobnem tisku, ponazarjalno gradivo v navadnem tisku (glej tudi SSKJ 94, str. XLIII): rùjen -jna -O prid. (0) ekspr. 1. v zvezi z vino dober, plemenit: kozarec rujnega vina 2. knjiž. zlato rumen: rujna zarja • knjiž. dekle z rujnimi lici rdečimi Gornje besedilo je bilo v računalniku shranjeno nekoliko drugače: grüjeng -jna -o »prid.$ (П) »ekspr.i gl.g »v zvezi z| š'vina$ j;dober, plemenit:$ kozarec rujnega vina fUknjiž.$ {;zlato rumen:# rujna zarja • ^knjiž.l dekle z rujnimi lici KrdečimiH Spremembe vrste tiska, označene s kodami od 13 do 29, so delale pri prenosu slovarja v računalniško obliko tudi največ težav. Bilo jih je veliko, iz preglednice 1 vidimo, da kar 1.223.000 ali skoraj 700 na stran, in prav pri njih so že gotovi programi za strojno razpoznavanje besedila, s katerimi so bili napravljeni začetni poskusi (OmniPage, Lecturus), najbolj šepali. Ni šlo drugače, program za razpoznavanje, po meri slovarja, je bilo treba šele napraviti. Znaki s kodami od 33 do 127 so velike in male črke angleške abecede, številke ter ločila po ameriškem standardu ASCII. Znaki od 128 do 181 so samoglasniki z naglasi in druge posebne črke, ki so v rabi v abecedah zahodne in severozahodne Evrope (t. i. razporeditev IBM), nekaj valutnih simbolov, proti koncu pa še sičnike in šumevce, ki so v rabi pri nas in pri naših vzhodnih sosedih. Od 182 do 1 89 najdemo spet nekaj znakov, ki jih potrebuje urejevalnik zase ter simbol za oznako avtorskih pravic. Sledijo znaki za izgovarjavo, od 215 do 225 pa tiste grške črke, ki so se pojavile v SSKJ. Od 226 do 281 najdemo tudi oznake za izgovarjavo, nekaj ločil, npr. veliko in malo izrazijsko (terminološko) in frazeološko gnezdo, dvojni vprašaj, kije pri strojnem prepoznavanju označeval neznano črko, stopinje Celzija in stopnje grafičnih formatov z zelo podobnim znakom, pa tudi simbola, ki ju je uporabil F. Prešeren v znameniti slovničarski zbadljivki, pri tem, kako se pravilno piše kaša. Kot je videti, si znaki nekako od kode 190 naprej sledijo brez pravega reda - v nabor znakov, ki prej ni bil točno znan, so prihajali sproti. Za naborom znakov si oglejmo besedne vrste iztočnic. Preglednica 3: Besedne vrste gesel Samostalnik 51448 m: 21823 m: 21676, med. in dv.: 8, mmn.: 49, m neskl.: 84, med. neskl: 1, m mn. neskl.: 2, m neskl. in ž neskl.: 3 ž: 21427 ž:21204,žim.intož.ed.: l,žmn.: 181,žneskl.:37,žed. neskl.: l,žmn.neskl.:3 s: 8198 s: 8155,smn.:42,sneskl.: 1 Pridevnik 21516 prid.: 21456, prid. neskl.: 60 Glagol 16479 dov.: 9270 dov.: 8569, dov. in nedov.: 701 nedov.: 7209 nedov. : 6537, nedov. in dov. : 672 Zaimek 130 zaim.: 125 zaim. neskl.: 5 Stevnik 122 štev.: 90 štev. neskl.: 32 Prislov 1325 Predlog 115 Veznik 76 Medmet 615 Člen in členek 9 člen: 1 členek: 8 Predpone 406 predpona: 19, predpona v im. sestav, in prislovih: 1, predpona v sestavljenkah: 58,« prvi del zloženk: 326, prvi del zvez: 2 Druge oznake 910 gl.: 835, prim: 2, neskl. prit.: 67, opisni deležnik od: 1, prihodnji čas od: l,rod.,tož. od: l,rod.,tož. mn.od: 1, tož.od: l.velelni naklon od: 1 Kakor je bilo pričakovati, med iztočnicami prevladujejo samostalniki, moških je za malenkost več kot ženskih, za njimi pridejo pridevniki in glagoli, drugih besednih vrst pa je bistveno manj. Kot zanimivost velja tu omeniti, da iz 54.522 samostalnikov (iztočnice, dvojnice, podiztočnice) po pregibanju dobimo 468.281 besednih oblik, iz 22.861 pridevnikov pa 277.831; pri tem so oblike, ki so sicer iz istih črk in se razlikujejo samo po naglasu, štete kot različne. Dolžina razlag: večina iztočnic ima nekaj vrstic dolgo razlago, nekatere prav kratko, nekaj pa se jih je sestavljalcem slovarja zdelo ali tako težkih ali tako zanimivih, da so jim posvetili kar po nekaj strani. Naslednji podatek in slika 1 sta vsak po svoje zgovorna: 241 črk - povprečna dolžina razlage iztočnic (v črkah) Slika 1 : Porazdelitev dolžin razlag iztočnic p.* "J ТТГГГТГП MIM....................- 20406080 20 60 4» 240 Л0 320 360 400 440 480 522 571 625 6«5 750 822 909 1010 1140 1340 1600 2060 3000 > 100 140 180 220 260 300 340 380 420 460 500 546 598 655 715 784 860 958 1070 1230 1450 1800 2450 4000 Iz histograma, kjer so pod stolpci napisane zgornje meje razredov, ugotovimo, daje povprečje zelo varljivo. Dolžine razlag so neenakomerno porazdeljene -največ iztočnic, skoraj 14%, ima razlage dolge od 81 do 100 črk, razred s povprečjem, zgornjo mejo 240 črk je pa že precej nizko na strmini. Rep je dolg in razredi na njem zato od 500 naprej tudi niso več enako veliki: v zadnjem so iztočnice, ki imajo razlage daljše od 4000 znakov. V naslednji preglednici so navedene iztočnice, ki imajo najdaljše razlage - te so spet napisane za vsako iztočnico in pomenijo dolžino razlage v črkah, mednje pa so šteti tudi presledki in ločila: Preglednica 4: 20 iztočnic z najdaljšimi razlagami priti 19.507 pâsti 10.761 iti 17.398 za 10.479 takö 15.958 око 9.919 vzéti 12.105 rôka 9.776 iméti 12.056 držati 9.499 reči 11.684 ujéti 9.389 jêzik 11.448 glâva 9.346 ta 11.375 dober 9.336 odpréti 10.936 t§žek 9.055 dâti 10.801 beséda 9.054 Glagolov je tu kar 10, 5 samostalnikov, samo 2 pridevnika ter po 1 prislov, zaimek in predlog. Oglejmo si še dolžine iztočnic: Slika 2: Dolžine iztočnic Pa% 16 15 — 14 13 12 U 10 9 8 7 6 5 4 3 2 1 2 3 4 б 6 7 8 9 10 U 12 13 14 16 16 17 18 19 20 21 22 23 24 26 26 d Povprečna dolžina znaša 8.7 črke, največ, 14.849 ali skoraj 16% je dolgih 8 črk, od 20 črk naprej jih je pa že zelo malo. Podrobneje si podatke iz histograma lahko pogledamo še v preglednici, kjer pogostnosti niso v odstotkih, ampak absolutne: Preglednica 5: Dolžine gesel 1 54 6 8790 11 8806 16 465 21 12 2 166 7 12552 12 5872 17 229 22 8 3 1029 8 14849 13 3528 Î8 114 23 1 4 2313 9 14126 14 1917 19 53 24 3 5 5490 10 11791 15 951 20 31 25 1 Od najkrajših iztočnic so zanimive dve črki dolge, različno pisane so v preglednici 6, pri najdaljših, 57 je dolgih 20 črk ali več, pa v preglednici 7 vidimo, daje kar 41 pridevniških zloženk, le 12 samostalnikov in štirje glagoli: Preglednica 6: Iztočnice, dolge 2 črki ùd às br Č5 do es gô hm in kä kö Ii mm nî öh 6r pf ré s6 št tk TV um XY àh äu bü če èh fä hä h6 iz ka ks mà mû no öj 6s pk Rh st tä t6 üd üp za àj âv bù čl čj fc hč hö jâ kh lâ ma na nö 61 öv pö -t su tà ts ùf uš zk äk bà bz dà èn ff hf hü jà ki là mê nâ nù om pa po -ž šc ta tt ùh vé zz âr bê cl da čp ga hi ill jo ko le mh nà ob ön pd pš se Sè tè tù ùj vf lé âs bi ck d6 ês gd hk fl јб кб lè mf nè od бр ph pù si ŠŠ tf tu ûk vš Preglednica 7: Iztočn anarhoindividualfstičen anarhosindikalističen buržoaznodemokratičen buržožznonacionalističen deprofesionalizâcija dialčktičnomaterialističen disproporcioniranost drobnokapitalističen držžvnoadministrativen držšvnokapitalističen držšvnomonopolističen državnosocialističen eléktroinStalacijski eléktroinStalatêrski eléktroluminiscénéen eléktroluminiscénten gospodarskopolitičen ht'persenzibilizâcija institucionalizirati dolge 20 črk ali več intemacionalfstičen internacionalizacija internacionalizirati kôntrarevolucionâren krscânskodemokrâtski krščanskosocialfstičen literârnozgodovinski marksistično-lenimstičen meščanskodemokratičen nacionalsocialističen otorinolaringologfja pétinsédemdesetlétnica političnoteritorialen p6stimpresiomstičen primerjâlnozgodovi'nski privatnokapitalističen protiimperialističen psévdorevolucionâren quantité négligeable sâmozadovoljevâtise skonvencionalizirati slôvstvenozgodovi'nski sociâlnodemokrâticen sociâlnorevolucionâren splošnoizobraževalen stârocerkvénoslovânski stârocerkvénoslovânscina stêreofotogrametrij a têrtiumcomparatiônis turfsticnopropagânden ûltranacionalfsticen umétnostnogeogrâfski umétnostnozgodovi'nski vsèzavérodômcesârjevstvo zgôdnjebronastodôben zgôdnjekapitalisticen znanstvenoraziskovalen živflskopredelovalen Oglejmo si še statistiko črk (preglednica 8). Ta spada med enostavnejše in bolj klasične postopke, pa vendar o besedilih marsikaj pove. Preglednica 8: Pogostnosti črk v slovarju in v iztočnicah, v odstotkih Vse črke Vse črke Prve črke Zadnje črke slovarja iztočnic iztočnic iztočnic a 10.7 10.6 2.8 17.6 a b 1.6 1.6 4.2 0.2 b с 0.8 1.6 1.3 3.8 с č 1.6 1.7 1.3 1.0 č d 3.3 2.5 5.1 0.8 d e 9.8 9.4 1.3 .5 e Г 0.2 0.5 1.5 0.2 f g 1.6 1.3 2.8 0.5 g h 0.8 0.7 1.8 0.3 h i 9.2 10.2 3.4 23.3 i j 3.9 3.1 1.1 0.4 j k 3.9 4.3 6.5 5.4 k 1 4.6 4.3 2.2 0.9 1 m 2.7 2.1 4.3 1.2 m n 6.7 7.1 6.2 13.8 n 0 8.9 7.6 5.9 2.8 0 P 3.6 3.4 15.7 0.4 P r 5.7 6.6 4.9 3.1 r s 5.1 4.8 8.9 0.9 s š 0.9 1.1 1.9 0.2 š t 5.1 7.2 3.8 9.6 t u 1.8 1.6 2.0 0.1 u v 4.1 3.7 4.2 3.4 v z 2.5 2.2 5.5 0.2 z ž 0.9 0.7 1.0 0.7 ž Preglednico 8, ki je sicer bolj natančna, zato pa manj pregledna, dopolnjujejo štirje histogrami (slike 3,4,5 in 6). Pri črkah v slovarju in v iztočnicah prevladuje črka a, kar je tudi sicer značilno za slovenski jezik (v angleškem je npr. najpogostejša črka e). Druga najpogostejša črka pri slovarju je e, kar se tudi ujema s slovenskimi besedili, pri iztočnicah pa i. To lahko pripišemo predvsem glagolom, ki so v iztočnicah v nedoločniku, ter pridevnikom na -ski in -ški. Več kot v besedilu je v iztočnicah še črk t, r, с in/, manj pa o-jev in j-jev. Pri prvih in zadnjih črkah iztočnic so razlike še dosti izrazitejše: pri prvih je premočno, skoraj s 16%, na prvem mestu p (strah in trepet vseh, ki berejo korekture slovarjev), na drugem je s. Pri zadnjih črkah so že omenjeni glagoli in pridevniki pomagali i-ju do skoraj četrtinskega deleža, samostalniki ž. spola a-ju na drugo mesto, tretji je n (pridevniki na -en, -an, -In), četrti t (samostalniki ž. spola in pridevniki), peti pa e (sam. s. spola). Še več o začetkih in koncih iztočnic odkrivata preglednici 9 in 10. Slika 3: Pogostnosti vseh črk v slovarju Slika 4: Pogostnosti vseh črk v iztočnicah - и i HT i i тгГ if " -à Slika 5: Prve črke v iztočnicah Slika 6: Zadnje črke v iztočnicah Preglednica 9: Pogostnosti začetnih črk, dvojčic ... sedmerčic pri iztočnicah 1. p- 14604 pr- 6306 pre- 3206 pred- 483 proti- 207 elektr- 113 elektro- 91 2. s- 8331 po- 5006 raz- 1836 samo- 443 nepre- 140 široko- 52 četvero- 36 3. k- 6080 za- 3173 pri- 1685 brez- 408 elekt- 115 kontra- 50 antropo- 26 4. n- 5785 ne- 2857 pro- 821 pres- 328 inter- 104 kratko- 49 dvanajs- 25 5. o- 5472 ra- 2409 pod- 753 razp- 294 štiri- 100 četver- 47 general- 21 6. z- 5166 na- 2283 pol- 645 prep- 283 prest- 99 debelo- 41 pripove- 21 7. d- 4793 ko- 1933 pos- 573 prot- 278 dolgo- 98 gospod- 39 srednje- 20 8. r- 4592 iz- 1927 str- 532 nepr- 272 debel- 96 samoza- 37 priprav- 18 9. m- 4006 st- 1461 kon- 517 prek- 250 razpo- 90 visoko- 37 harmoni- 17 10. V- 3901 de- 1270 nep- 499 pris- 245 nepri- 86 prosto- 36 kristal- 17 11. b- 3896 tr- 1264 bre- 494 prev- 226 neraz- 84 prestr- 35 nasprot- 17 12. t- 3583 ka- 1233 sam- 482 prem- 212 razpr- 75 sladko- 35 oblikov- 17 13. i- 3207 do- 1201 zas- 401 pret- 186 preob- 74 veliko- 34 predsta- 17 14. g- 2636 kr- 1156 pra- 379 nepo- 182 mnogo 71 zastav- 32 zgodnje- 17 15. a- 2406 od- 1156 spo- 352 prip- 175 staro- 71 social- 31 elektri- 16 16. 1- 2024 br- 1133 izp- 342 razk- 166 prist- 70 drobno- 29 gospoda- 16 17. u- 1886 ma- 1118 zap- 340 spre- 166 blago- 69 antrop- 26 prosvet- 16 18. 5- 1800 ob- 1116 dvo- 333 razs- 163 hidro- 67 genera- 26 razkroj- 16 19. h- 1654 re- 1103 pot- 327 inte- 158 pripo- 67 prista- 26 razstav- 16 20. e- 1445 sp- 1014 sta- 310 razv- 157 predp- 65 stereo- 26 razsvet- 16 21. f- 1390 pa- 938 pla- 298 poli- 149 kontr- 62 straho- 26 steklen- 16 22. č- 1255 me- 913 kol- 297 avto- 144 prepo- 62 svetlo- 26 alkohol- 15 23. c- 1190 sa- 845 pom- 297 post- 136 prena- 61 svobod- 26 dvajset- 15 24. j- 1057 so- 791 zak- 296 priv- 135 prepr- 61 dvanaj- 25 preobra- 15 25. ž- 955 ve- 782 nad- 290 svet- 135 deset- 60 instru- 25 prestre- 15 26. w- 26 se- 774 spr- 288 zast- 133 preds- 60 predpo- 25 socialn- 15 27. y- 5 gr- 747 neo- 281 preg- 130 trans- 60 predst- 25 special- 15 28. q- 4 te- 742 tri- 276 stra- 130 premo- 59 presta- 25 Sestero- 15 29. X- 2 rao- 740 par- 274 neiz- 129 radio- 59 protis- 25 zelenja- 15 30. pe- 735 pov- 274 pren- 129 preve- 58 politi- 24 dokumen- 14 31. dr- 730 nas- 273 prim- 129 psiho- 58 srednj- 24 domiîlj- 14 32. pl- 721 kom- 271 anti- 128 razkr- 58 interp- 23 instrum- 14 33. sk- 700 pop- 261 prik- 127 prekr- 55 magnel- 23 plemeni- 14 34. go- 694 zav- 260 nedo- 126 prcte- 55 poslov- 23 pregled- 14 35. ba- 688 nap- 257 star- 126 dobro- 54 postav- 23 preskrb- 14 36. in- 657 nes- 257 preb- 124 gospo- 54 presto- 23 radiole- 14 37. di- 593 sla- 255 pros- 123 samoo 54 protip- 23 razstre- 14 38. bo- 586 tra- 253 izpo- 118 drobn- 53 razstr- 23 sladkos- 14 39. sl- 566 eks- 250 elek- 116 izpod- 53 knjigo- 22 zavarov- 14 40. op- 561 kri- 242 preo- 116 prekl- 53 neprcm- 22 zdravil- 14 41. kl- 554 tro- 239 prid- 115 prost- 53 prepre- 22 cvetlič- 13 42. os- 550 pok- 238 razm- 115 samos 53 pristo- 22 čeljust- 13 43. si- 550 gra- 236 prit- 113 sveto- 53 razkro- 22 deseter- 13 44. ro- 530 sto- 232 kont- 111 Jirok- 53 razpre- 22 dialekt- 13 45. le- 524 kra- 231 razb- 111 premi- 51 razred- 22 ekonomi- 13 46. mi- 497 por- 230 neza- 109 razve- 50 samopo- 22 germani- 13 47. vr- 492 ste- 224 stre- 109 kralk- 49 sestav- 22 intema- 13 48. be- 489 obr- 223 dolg- 108 mikro- 49 svetov- 22 izposoj- 13 49. (0- 488 zam- 223 štir- 108 razst- 49 intern- 21 konstru- 13 50. la- 478 POg" 221 drob- 107 prese- 48 obliko- 21 mravlji- 13 51. vi- 476 kor- 213 prav- 107 četve- 47 organi- 21 naciona- 13 52. VZ- 452 int- 210 vele- 106 samop 47 preobr- 21 organiz- 13 53. pi- 438 dol- 208 prer- 105 zelen- 47 pripov- 21 pridobi- 13 54. ta- 429 vel- 208 razd- 104 preko- 46 pripra- 21 protina- 13 55. VO- 420 kar- 203 razt- 104 velik- 46 razdel- 21 razgled- 13 56. dv- 411 zad- 201 spod- 104 zasta- 46 razpor- 21 razporc- 13 57. je- 406 ple- 200 pove- 103 brezp- 45 Sester- 21 reprezc- 13 58. an- 398 ncz- 196 para- 102 predi- 45 zemlje- 21 sporazu- 13 59. če- 392 neu- 194 nera- 101 razte- 44 bistro- 20 strahop- 13 60. bi- 388 pon- 194 razg- 100 posla- 43 brezve- 20 svobodo- 13 61. li- 385 nar- 193 dcbe- 99 razpl- 43 debelu- 20 univerz- 13 62. SV- 383 mar- 191 malo- 95 samoz 43 ekstra- 20 central- 12 Preglednica 10: Pogostnosti končnih črk, dvojčic ... sedmerčic pri iztočnicah 1. -i 21549 -ti 15385 -ati 9132 -nost 3328 -irati 1744 -ati se 580 -ističen 352 2. -a 16269 -en 10836 -iti 4855 -anje 3192 -tise 1226 -iranje 575 -ljivost 340 3. -n 12779 -st 6488 -ost 4478 -vati 2063 -vanje 999 -iti se 551 -izirati 335 4. -t 8879 -je 5472 -ski 4282 -rati 2014 -acija 810 -evanje 423 -acijski 248 5. -e 7895 -ki 5271 -nje 4268 -niča 1906 -evati 759 -stičen 403 -izacija 229 6. -k 5017 -ca 3685 -ica 3463 -ičen 1460 -tičen 735 -zirati 367 -ologija 176 7. -c 3486 -ec 3321 -ija 2245 -jati 1249 -enost 686 -cijski 352 -jevanje 166 8. -v 3112 -ka 3299 -čen 2102 -niti 1246 -ovati 671 -jenost 346 -ljenost 125 9. -r 2835 -ja 2941 -nik 1885 -i se 1235 -ljati 630 -ovanje 345 -vati se 121 10. -0 2622 -ik 2207 -len 1769 -nski 1175 -ranje 624 -jivost 345 -njenost 104 11. -j 1316 -na 1912 -ten 1597 -alen 1147 -ijski 591 -arstvo 304 -niti se 103 12. -111 1142 -ek 1817 -ina 1439 -enje 1037 -avati 506 -tirati 267 -tiranje 102 13. -č 914 -vo 1452 -tvo 1385 -cija 1034 -janje 495 -zacija 240 -ziranje 97 14. -1 862 -ar 1349 -ast 1340 -stvo 1027 -arski 442 -jevati 232 -avljati 94 15. -s 822 -se 1252 - se 1236 -rs ki 927 -jenje 424 -ičnost 221 -čevanje 93 16. -d 704 -iv 1035 -ven 1131 -kati 891 -rstvo 409 -evalen 204 -jati se 92 17. -i 612 -ev 1018 -eti 995 -jski 864 -niški 395 -ljanje 203 -ljevati 88 18. -g 437 -an 830 -Ski 947 -ljiv 856 -čnost 378 -ništvo 189 -iranost 88 14. 413 -er 790 -nec 886 -itev 705 -ivost 375 -alnica 184 -jevalen 81 20. -P 367 -at 778 -jiv 866 -alec 598 -anost 365 -logija 182 -valnica 80 21. -h 274 -em 730 -lec 837 -izem 587 -valen 361 -Ijenje 176 -tivnost 80 22. -z 211 -ta 643 -vec 796 -vost 570 -inski 343 -evalec 173 -tičnost 78 23. -š 195 -lo 611 -ren 763 -čiti 558 -anski 341 -al nost 169 -grafija 77 24. -b 152 -ov 583 -tev 744 -riti 541 -valeč 334 •nirati 164 -vljanje 77 25. -f 150 -ak 563 -ček 734 -tati 517 -Inica 326 -avanje 163 -icirati 73 26. -u 81 -ra 552 -den 734 -iški 494 -tnost 326 -čevati 163 -njevati 73 27. -y 44 -če 516 -zem 602 -išče 454 -lnost 280 -kovati 150 -jevalec 72 28. -X 5 -ež 513 -nka 585 -ilen 450 -ari ti 258 -ovalec 138 -onirati 71 29. -w 4 -or 505 -ist 538 -sten 437 -vnost 251 -rirati 138 -ikacija 70 30. - 2 -av 461 -jen 522 -liti 404 -ovski 247 -lirati 126 -kovanje 70 31. -q 1 -in 440 -ika 511 -enec 390 -kniti 242 -ranost 126 -arjenje 70 32. -on 433 -vka 465 -vski 378 -tnica 238 -ološki 123 -kati se 69 33. -it 418 -Sče 459 -tili 374 -onski 235 -ovalen 122 -čiti se 60 34. ... 413 -lka 415 -anec 360 -arica 234 -čenost 119 -grafski 58 35. -ač 411 413 -štvo 357 -nstvo 225 -ativen 116 -matičen 58 36. -la 410 -sen 393 -lnik 350 -tiven 223 -anstvo 116 -titi se 57 37. 407 -žen 385 -rica 344 -kanje 222 -cirati 115 -čevalec 56 38. -da 382 -elj 359 -diti 339 -enski 211 -ališče 113 -čevalen 56 39. -va 379 -zen 357 -nina 331 -dnost 211 -vljati 113 -tati se 55 40 -ba 377 -než 348 -iven 314 -jenec 203 -nosten 110 -liti se 55 41. -nt 359 -rka 336 -čati 310 -ištvo 2Q3 -rjenje 109 -riti se 55 42. -et 357 -sti 315 -eten 309 -čenje 201 -ivnost 109 -alorski 55 43. -el 353 -tka 303 -ovec 306 -ovina 199 -atičen 108 -karstvo 55 44. -ma 348 -jak 302 -vina 303 -ščina 197 -ajanje 107 -inirati 53 45. -aj 343 -nja 296 -alka 299 -ničen 196 -ilnica 103 -ulirati 52 46. -ji 315 -ter 295 -tski 283 -alnik 193 -njenje 101 -ntirati 52 47. -za 290 -ben 290 -tnik 278 -čnica 192 -racija 99 -oslovje 49 ■IS. -ie 279 -tor 286 -rija 266 -rnost 192- -torski 98 -ionalen 49 ■ 1') -Ü 274 -ilo 281 -čina 266 -ogija 184 -dirati 94 -teljica 48 50. -ča 241 -vje 273 -0... 260 -avost 183 -tacija 91 -niranje 48 51. -al 231 -Ije 261 -lski 260 -mica 178 -alizem 91 -rati se 48 52. -og 224 -nat 240 -gali 252 -ajati 178 -kacija 90 -ulacija 46 53. -ga 218 -alo 229 -avec 251 -njati 175 -Ijenec 89 -dovanje 46 54. -ce 203 -kar 224 -pati 251 -elati 175 -bljati 83 -vališče 43 55. -či 189 -ava 223 -viti 246 -osten 169 -lacija 82 -ri ranje 43 56. -ok 189 -men 221 -anka 232 -orski 166 -kljati 82 -rje nost 43 57. -us 180 -Sen 215 -aren 230 -erski 145 -pljati 80 -Sevanje 42 58. -is 169 -čar 212 -tika 229 -ikati 144 -kavati 80 -diti se 42 59. -ed 167 -eta 209 -aven 227 -nitev 143 -rafija 79 -liranje 41 60. -ot 160 -rat 195 -čnik 218 -vnica 142 -istika 77 -kcijski 41 61. -op 151 -tek 187 -enka 217 -liSče 141 -tavati 77 -narstvo 41 62. -od 149 -ran 180 -gija 216 -dnica 139 -etnica 76 -ciranje 40 V preglednici 9 vidimo, kako zelo se poveča razgibanost besed po tretji črki -če bi se najpogostejša dvojčica in trojčica še uvrstili na tretje mesto med enojčice oziroma dvojčice, bi se prva četverčica pri trojčicah komaj na dvanajsto in pe-terčica med četverčice na trinajsto. Zanimivo je tudi gibanje najpogostejše sed-merčice, elektro-, katere prvi predhodnik, elek-, se pojavi šele med četverčicami, na 39. mestu, med peterčicami je elekt- že tretja, med šesterčicami pa elektr- prva. V nasprotju s tem so predhodniki prve končne sedmerčice (-ističen iz preglednice 10) ves čas pri vrhu. Tudi sicer med najpogostejšimi začetnimi in končnimi n-terčicami po pričakovanju najdemo predvsem predpone in pripone, oziroma natančneje (npr. po (Toporišič 1994)) predponska in priponska obrazila. Hitrost povečevanja števila n-terčic na začetkih in koncih iztočnic kaže tudi preglednica (Končno število je manjše kot 93.151, ker se preglednica nanaša na iztočnice brez naglasov). Da se po drugi črki od začetka iztočnice zelo razgibajo, smo iz preglednic 9 in 11 tako na oko že ugotovili; lahko bi rekli, da se količina obvestila (informacije) s tretjo črko močno poveča. Domnevo potrdimo z orodjem iz teorije informacij. Količino obvestila, lahko bi ji rekli obvestilnost, merimo z entropijo - večja ko je neurejenost, večja je entropija kakega sistema, in večjo obvestilnost potrebujemo, da ga opišemo. Entropijo v jeziku je prvi, za angleško besedilo, določil Claude E. Shannon (Shannon 1948), za slovensko besedilo pa je o njej pred kratkim izšel prispevek študentov in učiteljev Fakultete za elektrotehniko in računalništvo (Kristan et al. 1994). Entropija zaporedja dogodkov je v splošnem podana z zvezo: 11. Preglednica 11: Število različnih začetkov in koncev na n-črk v iztočnicah 1 29 31 10 86.216 85.395 19 90.661 90.659 2 445 397 11 88.525 88.238 20 90.662 90.662 3 3.548 2.839 12 89.789 89.541 21 90.662 90.662 4 14.725 10.180 13 90.272 89.564 22 90.662 90.662 5 32.258 22.220 14 90.502 90.165 23 90.662 90.662 6 50.992 37.965 15 90.596 90.430 24 90.662 90.662 7 65.572 55.593 16 90.640 90.564 25 90.662 90.662 8 75.519 70.295 17 90.653 90.634 26 90.662 90.662 9 82.170 80.047 18 90.659 90.652 n (1) kjer je n število vseh različnih dogodkov, p, verjetnost pojavitve i-tega dogodka, log2 pa dvojiški logaritem. Entropija, enota zanjo je bit (od angl. binary digit, po slovensko bi rekli dvojiška števka), je največja, če so vsi dogodki enako verjetni. V našem primeru je najbolj zanimiva pogojna entropija n-te črke v iztočnici, če prejšnjih n-1 črk že poznamo. Označujemo jo z Fn, dobimo pa jo iz povezave: Fn = H„ - H„-i (2) in s privzetkom, daje Fi = Hi. Pri tem je Hn nepogojna entropija vseh n-teric z začetka (ali konca) iztočnice in zanjo, po (Jakopin 1981), zlahka izpeljemo izraz: m H„ = log2N - — ^ fin logzfin (3) i=l kjer je N število vseh n-teric (v našem primeru 93.151), m število vseh različnih n-teric, fin pa frekvenca i-te izmed njih. Povedano preprosteje bi pogojni entropiji Fn rekli mera za verjetnost, da bomo zadeli n-to črko v iztočnici, če prejšnjih n-1 črk že poznamo. Oglejmo si vrednosti Fn za začetne in končne n-terice pri iztočnicah. Preglednica 12: Pogojne entropije začetnih in končnih n-teric pri iztočnicah 1 4.31 3.48 2 2.67 1.77 3 3.13 2.09 4 2.46 2.38 5 1.59 2.27 6 1.00 1.79 7 0.56 1.24 8 0.32 0.74 9 0.19 0.38 10 0.11 0.18 Grafična upodobitev je sicer spet manj natančna, zato pa toliko bolj nazorna (polne pike označujejo vrednosti za začetne n-terice, votle pa za končne). Iz slike vidimo, da se obe pogojni entropiji močno razlikujeta od pogojne entropije v črkah besedila, ki monotono pada - če poznamo več črk besedila, je možnost, da bomo pravilno uganili naslednjo črko, večja kot če jih poznamo manj, entropija n-te črke in z njo količina obvestila pa manjša. Pri začetnih in končnih n-tericah iztočnic začne entropija monotono padati šele od trojčic oziroma četverčic naprej, od n = 2 na n = 3 pa pri obojih beležimo močan vzpon. Verjetnost, da bomo zadeli tretjo črko, če poznamo prvi dve, je torej dosti manjša, kot pa da bomo zadeli drugo, če poznamo prvo. Pri slovenskih besedilih (Kristan et al. 1994) pogojna entropija vseskozi monotono pada, pri imenih in priimkih (Jako- pin 1981) pa: pri imenih tudi, pri priimkih pa, podobno kot pri naših iztočnicah, šele od trojčic naprej. Slika 7: Pogojne entropije začetnih in končnih n-teric pri iztočnicah Pri začetkih je prva pogojna entropija 4.31 bita, kar pomeni, da imamo možnost približno 1 : 20 (2431 = 19.84), da bomo uganili prvo črko naključno izbranega gesla. Pri koncih je možnost večja, že 1 : 11, ker je prva entropija nižja, le 3.48 bita (23 48 = 1 1.16). To tudi ni čudno, če pogledamo sliko 6 - črke i, a in n odnesejo skupaj že več kot polovico iztočniških koncev. Če bi bile črke zastopane enakomerno, bi, s privzetkom, da imamo opravka samo z malimi črkami, ki jih je 25, bili ti možnosti obe 1 : 25. Med začetki pade pogojna entropija na 1 bit (enaka možnost, da bomo zadeli kot tudi, da bomo zgrešili) pri šesterčicah, med konci pa šele pri osmerčicah. V vsakdanjem življenju pridejo bolj kot začetni deli besed v poštev njihovi konci. V vseh pregibnih oblikah jih močno potrebujejo pesniki pri iskanju rim. Slovenci smo tak seznam, Prvi slovenski pesniški priročnik, s podnaslovom Slovar odzadnjih zlogov slovenskih besed (SBD 1993) dobili pred dvema letoma. Izkaže pa se, kot bomo malo kasneje videli, da tudi začetne n-terice niso brez uporabne vrednosti. Oglejmo si zdaj še seznam vseh n-teric, to je takih, ki jih dobimo, če jih ne jemljemo samo od začetka ali s konca temveč tudi iz sredine iztočnic. Teh zaporedij črk je seveda še dosti več; koliko, nam pove preglednica 13. Preglednica 13: Število različnih in vseh n-teric v iztočnicah 1 82 814.490 2 1.471 721.339 3 15.060 628.242 4 63.326 535.311 5 120.787 443.409 6 149.082 353.820 7 148.432 269.721 8 127.880 194.412 9 97.783 131.655 10 67.510 83.746 11 42.629 49.936 12 24.740 27.971 13 14.140 14.785 14 7.228 7.471 15 3.609 3.685 16 1.790 1.816 17 891 898 18 444 445 19 221 221 20 111 111 21 54 54 22 28 28 23 14 14 24 8 8 25 3 3 26 1 1 Največ je vseh enojčic, 814.490, kolikor je črk in ločil v vseh iztočnicah. Število vseh n-terčic potem počasi pada - šestindvajset črk dolga iztočnica je eno sama in je torej toliko tudi vseh in različnih 26-terčic. Število različnih n-terčic se od začetka dviguje in doseže vrh pri šesterčicah in sedmerčicah - kot smo videli na sliki 2, je največ iztočnic dolgih osem črk. Zanimiva je tudi preglednica 14, v kateri najdemo najpogostejše n-terčice za n od 2 do 8 - od dvojčic do osmerčic. Tu lepo vidimo, kako izraziti in visokopo-gostni so konci besed. Med prvimi dvainšestdesetimi osmerčicami najdemo recimo kar 46 takih, ki jih lahko pripišemo bolj koncem iztočnic, od -lizirati do -iologija, ter samo pet takih, ki so jasno prepoznavni začetki: nacional-, gospodar-, zgodovin-, oblikova- in demokrat-. Podobno s primerjavo preglednic 10 in 14 takoj ugotovimo, da so v obeh na prvih treh mestih, od dvojčic do sed-merčic iste n-terčice. Edina izjema je -rati, kije pri vseh n-terčicah tretji, pri končnih pa šele četrti. Kakor na hitro morda ni videti kake splošno koristne uporabe n-terčic, se izkaže, daje z njihovimi pogostnostmi ter z iztočnicami slovarja mogoče sestaviti razmeroma učinkovit algoritem za deljenje besed, en'o od šibkejših točk sodobnega slovenskega trenutka. Osnovna ideja je v tem, da vzamemo najmanjšo skupino črk, ki sega do prvega samoglasnika ali »samoglasniškega« r in potem ta, recimo mu kar zlog, podaljšujemo tako dolgo, dokler najmanjši naslednji zlog nima manjše entropije (se pravi večje pogostnosti). Preglednica 14: Pogostnosti prvih n-terčic - dvojčic do osmerčic pri iztočnicah 1. -ti- 22498 -ati- 10664 -nost- 3506 -irati- 1786 -ati se- 580 -ističen- 352 -lizirati- 110 2. -en-18163 -iti- 5803 -anje- 3314 -ti se- 1226 -iranje- 575 -ljivost- 342 -lističen- 103 3. -st-14916 -ost- 5611 -rati- 2233 -vanje- 1001 -iti se- 551 -izirati- 339 -alizirat- 86 4. -at-13 822 -nje- 4985 -vati- 2225 -acija- 811 -evanje- 423 -acijski- 248 -alističe- 85 5. -ra- 2863 -ski- 4345 -nica- 1915 -evati- 805 -stičen- 403 -izacija- 229 -iziranje- 84 6. -re-10375 -pre- 3963 -irat- 1806 -tičen- 736 -zirati- 373 -ologija- 176 -lizacija- 76 7. -an- 9703 -nos- 3775 -ičen- 1532 -ovati- 716 -cijski- 352 -jevanje- 166 -ografija- 69 8. -je- 9572 -anj- 3679 -niti- 1368 -enost- 707 -ističe- 352 -ljenost- 126 -avljanje- 68 9. -ni- 9306 -ica- 3553 -jati- 1349 -ranje- 680 -jenost- 348 -vati se- 121 -Ijevanje- 66 10. -it- 9074 -ira- 2906 -ljiv- 1328 -ljati- 664 -jivost- 347 -alizira- 111 -alizacij- 63 11. -pr- 8403 -rat- 2855 -ti s- 1249 -ati s- 591 -ovanje 346 -lizirat- 110 -nističen- 62 12. -ka- 8377 -ija- 2675 -! se- 1235 -ijski- 591 -ljivos- 342 -njenost- 104 -tizirati- 59 13. -os- 8144 -čen- 2610 -alen- 1192 -iranj- 575 -izirat- 339 -lističe- 103 -ifikacij- 58 14. -ri- 7876 -vat- 2349 -nski- 1180 -iti s- 563 -arstvo- 304 -niti se- 103 -nizirati- 56 15. -ja- 7737 -raz- 2249 -enje- 1135 -avati- 538 -tirati- 272 -tiranje- 102 -rizirati- 54 16. -po- 7698 -len- 2244 -acij- 1065 -janje- 501 -izacij- 256 -avljati- 98 -ografski- 51 17. -na- 7268 -ast- 2207 -stvo- 1058 -izira- 451 -jevati- 249 -ziranje- 97 -fikacija- 49 18. -ar- 7053 -nik- 2193 -cija- 1055 -arski- 442 -acijsk- 248 -ljevati- 96 -Ficirati- 45 19. -te- 7000 -ten- 2043 -vanj- 1024 -jenje- 433 -zacija- 240 -čevanje- 93 -nizacija- 45 20. -le- 6997 -ale- 2037 -kati- 984 -evanj- 424 -ičnost- 224 -jati se- 92 -evati se- 44 21. -nj- 6912 -ina- 2028 -rski- 927 -rstvo- 409 -evalen-205 -elektro- 91 -njevanje- 42 22. -va- 6799 -pri- 2022 -jski- 865 -stiče- 405 -ljanje- 203 -lizacij- 89 -ificirat- 41 23. -no- 6567 -nic- 1976 -iran- 860 -niški- 395 -ništvo- 189 -iranost- 88 -ovati se- 40 24. -al- 6456 -eva- 1940 -evat- 814 -čnost- 386 -alnica- 184 -alistič- 86 -eljevati- 39 25. -ov- 6316 -ist- 1895 -enos- 756 -valen- 382 -ljenje- 183 -iziranj- 84 -lacijski- 39 26. -sk- 6306 -ova- 1893 -tiče- 755 -evale- 378 -logija- 182 -tivnost- 82 -racijski- 39 27. -in- 6060 -iče- 1827 -ovat- 741 -ivost- 377 -ologij- 179 -jevalen- 81 -rističen- 39 28. -ki- 6010 -nit- 1744 -vale- 740 -zirat- 374 -evalec- 173 -stavlja- 80 - i rati se- 38 29. -ro- 5863 -ran- 1742 -ranj- 719 -anost- 368 -alnost- 171 -valnica- 80 -iteljica- 38 30. -lj- 5782 -Ija- 1723 -itev- 715 -istič- 364 -čevati- 170 -tičnost- 78 -ovalnica- 37 31. -ne- 5704 -jen- 1711 -riti- 696 -ovanj- 355 -nirati- 169 -grafija- 77 -rizacija- 37 32. -la- 5678 -sti- 1674 -Ijat- 689 -cijsk- 352 -jevanj- 166 -vljanje- 77 -tacijski- 37 33. -ko- 5663 -eti- 1654 -ljen- 654 -jenos- 351 -avanje 163 -icirati- 76 -tologija- 37 34. -et- 5491 -Iji- 1589 -tati- 643 -jivos- 347 -kovati- 157 -njevati- 76 -dljivost- 36 35. -li- 5475 -tvo- 1529 -čiti- 621 -anski- 344 -jevale- 153 -onirati- 73 -ativnost- 35 36. -vc- 5394 -str- 1509 -jeva- 620 -inski- 343 -lizira- 148 -jevalec- 72 -rljivost- 35 37. -če- 5370 -ven- 1506 -alec- 598 -ljivo- 343 -rirati- 139 -arjenje- 70 -entirati- 34 38. -av- 5232 -enj- 1454 -izem- 595 -tnost- 342 -ovalec 138 -ikacija- 70 -nacional- 34 39. -ta- 5020 -cij- 1441 -ati - 591 -valec- 334 -elektr- 133 -kovanje- 70 -povedova- 33 40. -er- 4830 -jat- 1421 -ijsk- 591 -lnica- 326 -lirati- 129 -kati se- 69 -tavljati- 33 41. -ol- 4810 -ite- 1392 -vost- 591 -arstv- 319 -ovalen -127 -ografij- 69 -cionalen- 32 42. -lo- 4807 -van- 1389 -pred- 590 -Inost- 287 -ljenos- 126 -avljanj- 68 -zacijski- 32 43. -za- 4796 -ren- 1383 -iti - 563 -tirat- 272 -ranost- 126 -ljevanj- 66 -gospodar- 31 44 -ev- 4773 -val- 1365 -slen- 563 -zacij- 272 -vati s- 124 -alizaci- 63 -nljivost- 31 45. -od- 4743 -jiv- 1354 -i 5če- 562 -vnost 268 -ološki- 123 -nističe- 62 -ostavlja- 31 46. -ik- 4690 -ika- 1346 -liti- 553 -ariti- 267 -aliSče- 120 -čiti se- 60 -tljivost- 31 47. -ОГ- 4624 -slv- 1280 -aval- 548 -ovalc- 265 -cirati- 119 -fikacij- 59 -zgodovin- 31 48. -tr- 4576 -ali- 1265 -isti- 546 -izaci- 256 -čenost 119 -tizirat- 59 -atizirat- 30 49. -vo- 4448 -i s- 1259 -eval- 544 -jevat- 252 -vljati- 118 -grafski- 58 -avati se- 30 50. -ir- 4360 -kal- 1251 -janj- 510 -kniti- 250 -ivnost- 117 -ifikaci- 58 -eljevanj- 30 51. -el- 4305 -ti - 1249 -zira- 509 -acijs- 248 -anstvo -116 -matičen- 58 -evalnica- 30 52. -ek- 4256 -ari- 1246 -iSki- 495 -avlja- 248 -ativen- 116 -titi se- 57 -Ijati se- 30 53. -iz- 4215 -nsk- 1244 -ovan- 488 -ovski 247 -stavlj- 115 -čevalec- 56 -tizacija- 30 54. -ic- 4200 - se- 1235 -evan- 478 -tnica- 238 -čevale 112 -čevalen- 56 -bljenost- 29 55. -se- 4187 -aci- 1218 -sarrio 464 -arica- 237 -iziran- 112 -nizirat- 56 -oblikova- 29 56. -ca- 4172 -nja- 1215 -ilen- 463 -dnosl 235 -alizir- 111 -acional- 55 -acionali- 28 57. -to- 4097 -eno- 1192 -tira- 462 -onski 235 -nosten -110 -atorski- 55 -dcinokrat -28 58. -as- 3996 -sla- 1176 -izir- 454 -ovina 234 -rjenje- 109 -karstvo- 55 -edovanje 28 59. -on- 3927 -ril- 1173 -jenj- 452 -kanje 228 -atičen- 108 -liti se- 55 -istovski- 28 60. -de- 3888 -ler- 1151 -oval- 447 -nstvo 225 -listič- 108 -riti se- 55 -onalnost- 28 (.1 -ij- 3855 -red- 1150 -stič- 447 -ičnos- 224 -ajanje- 107 -tati se- 55 -stavljat- 28 62. -me -3746 -den- 1143 -arsk- 445 -tiven- 223 -niti s- 105 -ificira- 54 -iologija- 27 Vzemimo za primer, kako bi pri iztočnici predčutje poiskali prvo delilno mesto. Prvi najmanjši zlog je pre, p ni samoglasnik, r tudi ni samoglasniški in se zato ustavimo pri e. Pogostnost te trojčice je 3964, pogostnost naslednjega najmanjšega zloga, dču pa samo 3, zato gremo naprej. Dodamo še eno črko: pred ima pogostnost 590, kar je še vedno več kot ču s pogostnostjo 383. Pri predč se pa zadeva ustavi: pogostnost je samo 4, medtem ko ima u, naslednji najmanjši zlog, pogostnost 13306. Ugotovimo, daje zadnji kandidat za prvi zlog, kije imel pogostnost še večjo od naslednjega, pred in za njim delimo. Algoritem ponovimo na nadaljnem zlogu - najmanjši naslednji je ču. Smer je prava, izkaže pa se, da je postopek, če naj bi bili z njim kolikor toliko zadovoljni, potrebno še dopolniti. Okvir in prostor tega prispevka žal ne dopuščata, da bi se spustili malo bolj v širino in v podrobnosti, s katerimi metoda šele dobi pravo težo. Kakorkoli že, postopek (Jakopin 1995) ni ravno zapleten in s pravili v Slovenskem pravopisu (SP 94) se tepe dosti manj kot algoritmi za deljenje angleških, nemških ali italijanskih besed, ki so že vgrajeni v tuje urejevalnike besedil. Za ponazoritev si oglejmo še dobrih sto iztočnic na pred-, deljenih s to metodo. Vzorec je bil med drugim izbran tudi zato, ker je med temi besedami veliko zloženk: pri njih se pojavijo težave pri strojnem ločevanju delov (npr. predelovalen, pre_dahniti proti pred_ahniti ali pred_vojen proti pre_dvojen). V preglednici 15 je z znakom podčrtano (_) označeno mesto, kjer je algoritem našel mejo iz več besed sestavljenega gesla, s pomišljajem (-) pa mesta, ugotovljena z entropijo n-terčic. Preglednica 15: Prvih 105 iztočnic na pred-, deljenih z entropijo n-terčic préd pre_da-nf-ti prèd-dôb-nost pre_de-h'-tev prèd_tïlm pred pre_dâ-nost prčd_dr-žd-ven pre_de-lf-ti pred_g6r-je pred... prèd_a-pnl-ski pred-dûr-je pre_de-lo-vé-lec pred_g6-vor pre-dàh pre_dä-ti pred-dvčr-je pre-del_o-\fa-len prèd_go-vôr-nik pre_dah-nf-ti pre-da-vâ-len prèd_dvôr pre-de-lo-vâl-ni-ca prèd_gré-ti pre-dd-ja pre-da-vdl-ni-ca pred-dv6r-je pre_de-lo-vdn-je prèd_grét-je pre_dd-jan-je pre-dd-van-je pre_de-ba-ti-ra-ti pre_de-lo-vâ-ti prèd_gré-va-ti pre_dd-ja-ti pre-da-vd-telj pre_dê-bel prč-den pred_hi-šen pre-dd-jen pre-da-vâ-te-lji-ca pré-dec pré-de-nast . pred-hfš-je pre-ddl pre-da-vd-tel-jski pre_de-jd-ti pré_den-ce pred_h6-den pre-dd-last pre-dd-va-ti pre-dél prč-den_čast pred-h6d-ni-ca pre-ddl-ce pre_dd-ven pre-dé-la préd_e-ni-ca pred_h6d-nik pre-ddl_čast pred-ba-cf-va-ti pre-dé-la-nost pre-dên-je pred-h6d-niš-tvo pre-ddl-ček prčd_bo-žf-čen pre_dë-la-ti pré-de-no pred-h6d-nost pre-dâl-éen pred_čd-sen pre-de-ld-va pre-de-r6č pre-df-ca pre-dâl-éje pred_éâs-nost pre-de-lâ-van-je pre_de-sti-lf-ra-ti pre-di-d6č pre-dâl-énik prèd_Clo-véS-ki pre-de-liS-va-ti pre-de-sti-nâ-ci-ja prèd_f-gra pre_dâ-leC predJMt-je pre_ddl-ček pre-de-sti-nf-ra-nost pre-dfh pre-dd-len prèd_dé-la-vee pre-dé-lek pre-de-sti-n(-ra-ti pre_df-ha-ti pre-ddl-nik prèd_dé-lav-ka pre_dé-len pre_dé-ti pre_dfh-ni-ti pred_dlp-ski prčd_d6-lo pre_de-li-kâ-ten pre_dé-va-ti pre-di-kdnt Ponazarjalno gradivo Namenimo nekaj pozornosti še najpomembnejšemu delu razlag gesel, ponaz-arjalnemu gradivu. Sem sodijo iztržki in navedki iz razlag, ki so od vsega slovarskega gradiva še najbližji običajnemu besedilu. Vzemimo dva primera: najprej najpomembnejše geslo iz, po Matjažu Kmeclu, edinega slovenskega korena na/-: frfotati -âm tudi -očem nedov. (â â, o) l hitro, slišno mahati s perutmi: obglavljena kokoš je še nekaj časa frfotala; ptica v njegovi roki je silovito frfotala // frfotaje letati: metulji frfotajo; splašena ptica je frfotala nad gnezdom / listje je frfotalo na vse strani; ekspr. gospa je kar frfotala po sobi lahkotno, urno tekala 2. plapolati, vihrati: v vetru so mu frfotali lasje; zastave frfotajo; šal ji je frfotal okrog ram frfotâje: ptiči so se frfotaje razbežali frfotaj6č -a -e: jata frfotajočih ptic; v vetru frfotajoča ženska krila In še eno krajše, pri katerem je naveden tudi avtor navedka: otâvnica -e ž (â) nar. (posušena) trava četrte košnje: Senožet je treba samo malo prekopati .. pa bo arnice, otave in otavnika pa še otavnice, kolikor bo kdo hotel (C. Kosmač) Geslo frfotati, kakor ni prav dolgo, vsebuje štiri krajše ponazarjalne enote, iztržke: metulji frfotajo, zastave frfotajo, jata frfotajočih ptic v vetru frfotajoča ženska krila in osem daljših, navedkov: obglavljena kokošje še nekaj časa frfotala ptica v njegovi roki je silovito frfotala splašena ptica je frfotala nad gnezdom listje je frfotalo na vse strani gospa je kar frfotala po sobi, v vetru so mu frfotali lasje šal ji je frfotal okrog ram, ptiči so se frfotaje razbežali V preglednici 16 si oglejmo najprej nekaj številk o ponazarjalnem gradivu na splošno: Preglednica 16: Ponazarjalno gradivo v SSKJ 399.181 iztržkov in navedkov, 1.616.200 besednih oblik, od tega 222.176 različnih, 10.303.648 znakov Gradivo je približno trikrat večje od vzorca, obdelanega v (Kristan et al. 1994) (3.806.201 znakov), ki obsega predvsem Sveto pismo nove zaveze, sodobno časopisno besedilo (Moj mikro, Dnevnik) in prozo Josipa Jurčiča (Deseti brat), Ivana Cankarja (Moje življenje), Mire Mihelič (Ure mojih dni, Berti), Miloša Mikelna (Veliki voz) ter Iva Zormana (Deklica iz Mihovega mlina). Ker pa se slovar nanaša na tako rekoč vsa področja našega življenja, smemo upati, da bo seznam najpogostejših besed iz ponazarjalnega gradiva zelo zanimiv (preglednici 17 in 18). Zal je ustrezno strojno orodje za lematizacijo besedila, postopek, pri katerem vse besedne oblike v besedilu spremenimo v osnovne, kakršne so npr. iztočnice v slovarju, še kako leto pred nami in v obeh seznamih zato namesto besed nastopajo njihove oblike. Na začetku prve preglednice vidimo, daje malta, ki povezuje nosilce sporočila v besedilu, samostalnike, glagole in pridevnike, veliko manj raznorodna od teh gradnikov in zato njene oblike nastopajo z zelo visokimi pogostnostmi. Prvi nedvoumni samostalnik (v obliki med je prav gotovo veliko več predlogov kot samostalnikov), človek, je šele na 39. mestu. Omenjeni pojav še dosti lepše vidimo iz krivulje rasti, ki kaže, kako hitro se polni kak seznam enot s pogostnostmi. Podana je z zvezo: i Si= i=1'2.....n « (4) j=' kjer je v našem primeru Sj skupna pogostnost do i-te besedne oblike, n število vseh različnih besednih oblik (222.176), N število vseh besednih oblik (1.616.200), fj pa pogostnost j-te oblike v po pogostnostih padajoče urejenem seznamu, kakršen je recimo tisti iz preglednice 17. Preglednica 17: Najpogostejše 504 besedne oblike iz ponazarjalnega gradiva s pogostnostmi je 81145 te 1478 otroka 714 pogled 514 čisto 403 nima 336 peči 294 vreme 263 se 34464 če 1450 misli 713 kdo 510 obleko 403 podjetje 336 smeh 294 govoril 262 v 34067 samo 1412 denar 712 stroj 510 otroke 402 dosti 335 jesti 292 piti 262 so 21898 otrok 1410 govoriti 712 noč 507 pel 400 mati 335 kraj 292 skupina 262 in 21679 veliko 1396 imel 700 hiSa 502 vsako 398 njegovih 334 naredil 292 stara 262 na 20819 komu 1388 jezik 699 narediti 502 svojega 397 zmeraj 334 svetloba 292 vedenje 262 za 14255 ko 1385 bom 691 kmalu 501 tak 396 stran 333 bile 290 luč 261 z 13227 življenje 1385 razvoj 690 mogel 498 zrak 396 vodi 332 eno 290 mizi 261 s 10661 imeti 1259 veler 690 noge 498 misel 394 lase 329 red 289 nova 261 ga 8974 mi 1239 hi Se 673 komaj 495 moč 392 njena 329 močno 286 solze 260 po 8935 oči 1238 ker 672 vas 493 vpraJanje 390 vina 329 svojim 286 velike 260 ne 7774 lega 1235 iti 671 začel 493 hoditi 388 gozd 328 takoj 286 družbe 259 mu 7738 obraz 1213 fant 655 knjiga 490 kom 388 more 328 obrazu 285 nov 259 da 7385 brez 1184 vodo 650 ljubezen 489 konja 386 sebi 328 vlak 285 stoji 259 iz 6828 dan 1147 precej 649 hotel 487 film 383 gledati 326 zato 285 drug 257 ni 6230 njegovo 1134 človeka 639 mesla 486 kruh 383 njeno 326 umetnost 284 konec 257 to 5672 nad 1100 doma 639 nove 486 domov 381 a 325 poslušati 283 skupaj 257 si 4956 svojo 1098 preveč 639 stvari 486 države 379 barve 325 prava 283 vpraSanja i 257 že 4749 besede 1083 delu 636 let 480 leto 379 Sola 325 ravnanje 283 prsti 256 pri 4448 njegova 1050 nas 636 velika 479 nebo 378 celo 324 oblika 282 čevlji 254 od 4429 ves 1036 bodo 634 leh 478 papir 375 ime 324 sobi 279 priSlo 254 бе 4153 ali 1020 pesmi 631 živali 477 avtomobil 374 pismo 324 razmere 278 žena 254 bil 3939 ljudi 1019 njim 628 saj 475 denarja 374 videl 324 bodi 277 okna 253 bi 3621 mesto 1017 hi So 626 pravi 473 svoji 374 zemlje 323 družba 277 dogodek 252 bo 3478 kako 1013 blago 624 dve 470 nam 373 mleko 322 mizo 277 roman 252 kot 3418 jim 1009 srce 624 žival 467 skoraj 372 pol 322 naSe 277 mimo 251 ta 3356 pot 1003 življenja 622 vode 466 zna 372 vzeti 320 postopek 277 sredstva 251 vse 3353 lahko 999 časa 620 prostor 463 rok 369 bolnik 319 popolnoma 276 umetnosti 251 pa 3287 čez 991 glas 617 druge 461 vasi 369 kamen 319 pride 276 določiti 250 kaj 3105 ki 990 svoj 609 niti 461 načrt 368 strah 319 ceste 275 letalo 250 do 3037 skozi 983 velik 607 bolezni 454 sobo 366 telo 319 plačati 275 pravice 250 med 2794 naj 972 lepo 603 vseh 452 voz 365 barva 318 vrat 275 rastlina 250 ob 2697 ljudje 963 roko 603 danes 448 toliko 363 knjigo 318 ženske 275 pesnik 249 ima 2655 nič 960 sonce 603 poti 448 bomo 362 Število 318 cesto 274 država 248 0 2459 kakor 948 obleka 599 tri 446 drevo 362 zanj 318 hodi 274 krilo 248 tako 2371 hitro 918 vsak 595 strani 445 zemlja 362 beseda 317 jezika 274 postati 248 biti 2298 otroci 893 tla 589 dober 441 igrati 358 dovolj 317 odSel 274 reka 248 bilo 2274 dolgo 879 okrog 586 snov 440 priti 358 ura 317 sredi 274 stene 248 človek 2229 njegov 858 sneg 582 bolezen 437 besedo 357 list 316 palico 273 vojaki 248 bila 2140 on 854 ženska 580 slabo 437 sistem 357 rastline 315 pomoč 273 žaiost 248 koga 1977 spet 853 dobiti 571 mestu 436 snovi 356 vsem 315 vam 273 doba 247 pred 1964 dati 832 gre 571 cesti 435 mora 355 smrt 314 deset 272 drevesa 247 zaradi 1932 rad 827 ipd. 565 kupiti 435 dal 351 imeli 312 drugega 272 srca 247 delo 1922 bolj 825 pes 565 oče 435 morje 351 njen 312 kje 272 ostal 246 več 1904 me 820 priSel 565 stvar 435 veje 350 mogoče 310 take 271 drevje 245 ji 1900 roke 805 dekle 564 položaj 433 moral 349 začela 310 način 270 kolo 245 zelo 1882 njegove 804 dva 563 zemljo 429 besed 348 sebe 309 mir 269 tisoč 245 nekaj 1856 niso 794 les 562 res 427 sveta 347 dni 308 pravo 269 ideje 244 kar 1827 vsi 791 sam 561 vsa 425 mož 345 drugo 308 stanovanje 268 njene 244 jo 1777 malo 789 drugi 558 leta 422 nisem 344 gibanje 308 jaz 267 siužbo 244 sla 1755 voda 782 novo 553 njegovi 419 ladja 343 krompir 308 napisati 267 oblast 243 k 1691 čas 775 prav 551 živeti 419 lasje 343 svojih 308 zakon 267 slika 243 dela 1670 smo 775 vso 541 kri 414 cesta 342 takrat 308 odpreti 266 politika 242 ti 1628 treba 774 naprej 538 boj 413 seboj 342 blaga 306 pogovor 266 ampak 241 tem 1615 delali 768 del 537 okoli 412 hiJi 341 glavi 304 začeli 266 delavci 241 dobro 1567 težko 766 pesem 534 Sel 412 njega 341 imela 304 hlače 265 kam 241 pod 1565 bili 757 tu 531 dobil 411 ogenj 341 dež 302 gojili 264 ure 241 jih 1556 zdaj 752 počasi 529 konj 409 njegovega340 skrbi 301 igra 264 dobra 240 ludi 1547 vedno 741 vino 528 prvi 408 očmi 340 nikoli 300 kaže 264 globoko 240 sem 1513 svel 736 tam 525 večkrat 407 postaviti 339 času 299 sadje 264 lesa 240 svoje 1508 glavo 733 tej 520 meso 405 postal 338 daleč 299 visoko 264 uspeh 239 le 1488 vrata 727 knjige 518 imajo 404 okno 337 vsega 298 nihče 263 nanj 238 proti 1480 bo* 717 njem 518 pisatelj 404 dejanje 336 plaSč 295 laka 263 ustnice 238 Preglednica 18: Abecedni seznam najpogostejših 504-ih besednih oblik iz pona-zarjalnega gradiva a 325 dni 308 in 21679 mati 335 noč 507 prav 551 srce 624 večkrat 407 ali 1020 do 3037 ipd. 565 me 820 noge 498 prava 283 sredi 274 vedenje 262 ampak 241 doba 247 iti 671 med 2794 nov 259 pravi 473 sredstva 251 vedno 741 avtomobil374 dober 441 iz 6828 meso 405 nova 261 pravice 250 sta 1755 veje 350 barva 318 dobil 411 jaz 267 mesta 486 nove 486 pravo 269 stanovanje 268 velik 607 barve 325 dobiti 571 je 81145 mesto 1017 novo 553 precej 649 stara 262 velika 479 besed 348 dobra 240 jesti 292 mestu 436 0 2459 pred 1964 stene 248 velike 260 beseda 317 dobro 1567 jezik 699 mi 1239 ob 2697 preveč 639 stoji 259 veliko 1396 besede 1083 dogodek 252 jezika 274 mimo 251 oblast 243 pri 4448 strah 319 ves 1036 besedo 357 dolgo 879 ji 1900 mir 269 obleka 599 pride 276 stran 333 veter 690 bi 3621 določiti 250 jih 1556 misel 394 obleko 403 prišel 565 strani 445 videl 324 bil 3939 doma 639 jim 1009 misli 713 oblika 282 prišlo 254 stroj 510 vina 329 bila 2140 domov 381 jo 1777 mizi 261 obraz 1213 priti 358 stvar 435 vino 528 bile 290 dosti 335 k 1691 mizo 277 obrazu 285 prostor 463 stvari 486 visoko 264 bili 757 dovolj 317 kaj 3105 mleko 322 oče 435 proti 1480 svet 736 vlak 285 bilo 2274 drevesa 247 kako 1013 moč 392 oči 1238 prsti 256 sveta 347 voda 782 biti 2298 drevje 245 kakor 948 močno 286 očmi 340 prvi 408 svetloba 292 vode 466 blaga 306 drevo 362 kam 241 mogel 498 od 4429 rad 827 svoj 609 vodi 332 blago 624 drug 257 kamen 319 mogoče 310 odpreti 266 rastlina 250 svoje 1508 vodo 650 bo 3478 druge 461 kar 1827 mora 355 odšel 274 rastline 315 svojega 397 vojaki 248 bodi 277 drugega 272 kaže 264 moral 349 ogenj 341 ravnanje 283 svoji 374 voz 365 bodo 634 drugi 558 kdo 510 more 328 okna 253 razmere 278 svojih 308 vprašanj a 257 boj 413 drugo 308 ker 672 morje 351 okno 337 razvoj 690 svojim 286 vprašanje 390 bolezen 437 družba 277 ki 990 mož 345 okoli 412 red 289 svojo 1098 vrat 275 bolezni 454 družbe 259 kje 272 mu 7738 okrog 586 reka 248 še 4153 vrata 727 bolj 825 država 248 kmalu 501 na 20819 on 854 res 427 šel 412 vreme 263 bolnik 319 države 379 knjiga 490 način 270 ostal 246 rok 369 šola 325 vsa 425 bom 691 dva 563 knjige 518 načrt 368 otroci 893 roke 805 število 318 vsak 595 bomo 362 dve 470 knjigo 318 nad 1100 otrok 1410 roko 603 ta 3356 vsako 398 boš 717 eno 290 ko 1385 naj 972 otroka 714 roman 252 tak 396 vse 3353 brez 1184 fant 655 koga 1977 nam 373 otroke 402 s 10661 taka 263 vsega 298 celo 324 film 383 kolo 245 nanj 238 pa 3287 sadje 264 take 271 vseh 452 cesta 342 8974 kom 388 napisati 267 palico 273 saj 475 tako 2371 vsem 315 ceste 275 gibanje 308 komaj 495 naprej 538 papir 375 sam 561 takoj 286 vsi 791 cesti 435 glas 617 komu 1388 naredil 292 peči 294 samo 1412 takrat 308 vso 541 cesto 274 glavi 304 konec 257 narediti 502 pes 565 se 14464 tam 525 vzeti 320 (as 775 glavo 733 konj 409 nas 636 pesem 534 sebe 309 te 1478 z 13227 časa 620 gledati 326 konja 386 naše 277 pesmi 631 sebi 328 tega 1235 za 14255 času 299 »loboko 240 kot 3418 ne 7774 pesnik 249 seboj 342 teh 478 začel 493 če 1450 gojiti 264 kraj 292 nebo 378 pet 400 sem 1513 tej 520 začela 310 čevlji 254 govoril 262 kri 414 nekaj 1856 pisatelj 404 si 4956 telo 319 začeli 266 čez 991 govoriti 712 krilo 248 ni 6230 pismo 324 sistem 357 tem 1615 zakon 267 čisto 403 gozd 328 krompir 308 nič 960 piti 262 skoivj 372 težko 766 zanj 318 človek 2229 gre 571 kruh 383 nihče 263 plačati 275 skozi 983 ti 1628 zaradi 1932 človeka 639 hiša 502 kupiti 435 nikoli 300 plašč 295 skrbi 301 tisoč 245 zato 285 da 7385 hi Se 673 ladja 343 nima 336 po 8935 skupaj 257 tla 589 zdaj 752 dal 351 hiSi 341 lahko 999 nisem 344 počasi 529 skupina 262 to 5672 zelo 1882 daleč 299 hišo 626 lase 329 niso 794 pod 1565 slabo 437 toliko 363 zemlja 362 dan 1147 hitro 918 lasje 343 niti 461 podjetje 336 slika 243 treba 774 zemlje 323 danes 448 hlače 265 le 1488 njega 341 pogled 514 službo 244 tri 446 zemljo 429 dati 832 hodi 274 lepo 603 njegov 858 pogovor 266 smeh 294 tu 531 zmeraj 334 dejanje 336 hoditi 388 les 562 njegova 1050 pol 322 smo 775 tudi 1547 zna 372 dekle 564 hotel 487 lesa 240 njegove 804 politika 242 smrt 314 umetnost 284 zrak 396 del 537 deje 244 let 480 njegovega340 položaj 433 sneg 582 umetnosti 251 žalosl 248 dela 1670 gra 264 leta 422 njegovi 419 pomoč 273 snov 440 ura 317 že 4749 delati 768 grati 358 letalo 250 njegovih 334 popolnoma 276 snovi 356 ure 241 žena 254 delavci 241 ma 2655 leto 379 njegovo 1134 poslušati 283 so 21898 uspeh 239 ženska 580 delo 1922 majo 404 list 316 njem 518 postal 338 sobi 279 ustnice 238 ženske 275 delu 636 me 324 ljubezen 489 njen 312 postati 248 sobo 366 v 34067 žival 467 denar 712 mel 700 ljudi 1019 njena 329 postavit 339 solze 260 vam 273 živali 477 denarja 374 mela 304 ljudje 963 njene 244 postopek 277 sonce 603 vas 493 živeti 419 deset 272 meli 312 luč 261 njeno 326 pot 1003 spel 853 vasi 369 življenja 622 dež 302 meti 1259 malo 789 njim 628 poti 448 srca 247 več 1904 življenje 1385 Slika 8: Krivulja rasti za besedne oblike v ponazarjalnem gradivu Diagram je pollogaritemski -ordinatna osje linearna in predstavlja Si iz zveze (4) v odstotkih, abscisa predstavlja pa dvojiški logaritem od i: logi; K na abscisi pomeni 1.024, zaradi krajše pisave. Poskusimo zdaj pike na krivulji razložiti še malo manj zavito. Prva predstavlja najpogostejšo besedno obliko, je, z deležem 5.02% med vsemi (pogostnost 81.145, vseh oblik je pa 1.616.200). Ko mu dodamo še se (2.13% delež), smo že na naslednji piki, ki ima za x 2, za y pa 7.15%. Dodamo še v (2.11% vseh oblik) in so (1.35%), pa smo pri četrti piki (x 4, y pa slabih 11%). Poglejmo še pomembnejše mejnike: s prvimi 49. besednimi oblikami, t. j. z je, se, v, so, in, na, za, z, s, ga, po, ne, mu, da, iz, ni, to, si, že, pri, od, še, bil, bi, bo, kot, ta, vse, pa, kaj, do, med, ob, ima, o, tako, biti, bilo, človek, bila, koga, pred, zaradi, delo, več, ji, zelo, nekaj, kar pokrijemo že četrtino vsega ponazarjal nega gradiva, če jih vzamemo 1.724, dobimo točno polovico gradiva, 17.515 besednih oblik potrebujemo za tri četrtine, 80.185 pa za 90%. Opazimo tudi, da potek krivulje ni regularen - približno pri 62.000 zaniha, nekako pri 90.000-i besedni obliki se pa dokončno zlomi. Pojav kaže na to, da naš vzorec ni zaokrožen, saj se pri večjih besedilih, še posebej v jezikih, ki ne poznajo toliko pregibanja kot slovenski, krivulja asimptotično približuje zgornji vodoravni črti, premici y = 100%. Tak primer so npr. prve tri knjige stare zaveze Svetega pisma, kjer je na 96.474 besednih oblik samo 3.867 različnih (Mejak, Holz 1995) in je razmerje različne : vse oblike kar 1 : 25: Slika 9: Krivulja rasti besednih oblik v delu »The Bible (The Old Testament I-III)« s,* 128 256 512 1024 2K 4K i Pri besednih oblikah v ponazarjalnem gradivu slovarja je to razmerje 1:7. Oblik s pogostnostjo 1 med vsemi različnimi je v prvih treh knjigah stare zaveze v angleščini 34.2%, v ponazarjalnem gradivu pa 55.1%. Poglejmo zdaj še dolžine besed, za vse in za vse različne besede: Slika 10: Dolžine besed v ponazarjalnem gradivu Slika 11: Dolžine različnih besed v gradivu Pa* 20 18 16 14 12 10 8 Pa* 20 18 16 14 12 10 8 6 4 2 4 5 6 7 8 9 10 U 12 13 14 15 16 d 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 d Podatki na sliki 11 se s tistimi s slike 2, kjer je navedena porazdelitev dolžin iztočnic, precej dobro ujemajo. Ustreznih rezultatov v (Kristan et al. 1994) žal ne najdemo, so pa podatki za dolžine vseh besed. Precej dobro se ujemajo s vrednostmi iz slike 10 - le prvi vrh, tudi pri dolžini 2 (besedice je, se, so, in, na, za, ...) je tam še višji, kar 27%, drugi vrh je pri dolžini 5 (v našem primeru 6) in rep histograma je pri nas močnejši. Razlike so, glede na naravo iztržkov, ki so navadno brez pomožnega glagola, v skladu s pričakovanji. Preglednica 19: Najpogostejše črke, dvojčice, trojčice ... sedmerice v ponazarjalnem gradivu, s pogostnostmi 1. 216578 e_ 228853 je 106628 Je_ 77972 aje 15352 _seje 11069 _seje_ 10653 2. a 933068 i_ 212340 Je 85494 _se_ 37615 eje 15071 seje_ 0906 Je_bil 4877 3. e 907798 a_ 203430 ti 84759 ati_ 36708 Je [13750 Je_pr 6456 -gaje_ 3761 4. i 832456 je 181924 po 56096 iti_ 30196 sej 1744 ti_se_ 5961 _muje_ 3628 5. o 823966 _s 165272 pr 54755 _pre 21749 sejel 1330 Je-P° 5779 _so_se_ 3527 6. n 568830 o_ 152498 na 53531 _so_ 21634 anje 10565 njegov 5297 _njegov 3021 7. r 500722 ti 146169 ati 48881 Jn_ 21608 i so 10158 Je_za 4967 Je_pre 2998 8. t 470168 -P 141124 se 46142 nost 17704 i se 9341 Je_bi 4930 _človek 2904 9. s 458010 na 127872 na 44380 -Pri 17501 Je z 8670 je_bil 4883 ati_se_ 2697 10. 1 449646 st 126506 se 41485 anje 17336 lje 8469 gaje_ 4238 življen 2689 11. j 380663 ra 125411 pre 41455 na 17161 o Je_ 8083 -gaje 4004 ivljenj 2670 12. v 372443 ni 108778 i s 39718 je-P 16716 je pr 7645 li_S0- 3985 Je_pri 2537 13. k 323432 po 103985 iti 39698 aje 16715 o se 7285 _muje 3823 iti_se_ 2474 14. p 315980 Pr 103740 nje 38718 eje 16092 vati 7188 irati_ 3745 _življe 2315 15. d 274763 re 101151 ost 37456 ti_s 15624 ati s 6929 ilje_ 3741 1-SeJe 2244 16. m 230817 J 96971 za 36861 nje_ 15366 je po 6891 mu Je_ 3709 a_seje 2223 17. z 220728 en 87466 ni 32223 e_pr12663 ti se 6578 _so_se 3680 zaradi_ 1931 18. u 166752 n 87457 so 29863 _za_ 12605 , da 6541 so_se_ 3562 je_bil_ 1906 19. b 156329 la 84401 e p 29198 e_pol2162 nost_ 6535 je_pre 3427 seje_p 1809 20. g 141884 al 82387 pri 28517 sej 12030 a se 6156 Je_na 3409 bilje_ 1771 21. č 138426 _v 81903 no 28433 i_so 11924 jati 6030 vanje_ 3368 i_so_se 1730 22. S 87790 no 81184 anj 28203 _raz 11188 Je s 6009 človek 3309 seje_z 1707 23. с 80015 ko 80870 v 27524 i_se 10943 Je v 5983 _člove 3236 ali_so_ 1699 24. h 71824 ov 79021 a s 26263 ega_ 10690 uje 5969 _njego 3022 _se_mu_ 1693 25. , 71506 se 77111 i p 24471 je_z10410 Je b5943 ati_se 2959 vljenje 1669 26. ž 69121 an 76178 e s 24361 prav 10253 iti s 5911 ovati_ 2901 _nekaj_ 1555 27. f 17504 at 74048 in 24142 je_s 10154 i Je 5887 vljenj 2886 je_bilo 1550 28. é 2456 Ii 73123 sta 23829 'Lp 9638 Je n5789 alje_ 2878 ovanje_ 1475 29. & 1938 _z 72336 sti 23512 e_za 9568 je_za 5787 je_pri 2867 e_bilo_ 1472 30. . 1763 ri 72197 so 23315 i_pr 9561 e pre 5537 aje_p 2794 _so_ga_ 1459 31. 6 1635 ka 72133 ne 23044 e_na 9529 _ pred 5453 _velik 2778 ti_koga 1429 32. i 1449 ne 71989 raz 22916 i po 9413 njego 5302 ivljen 2744 gospoda 1406 33. ê 1029 ,_ 70659 ko 22783 Ue 9327 jegov 5297 iti_se 2715 njegove 1394 34. è 864 nj 70031 in 22751 ost 9024 vanje 5281 življe 2690 veliko_ 1386 35. S 668 el 69923 ga 22646 ski_ 8949 Je_o5268 ovanje 2659 ospodar 1375 36. ? 644 ja 68407 a p 21860 oje 8828 nosti 5234 _besed 2635 o_seJe 1374 37. P 533 il 67238 o s 21530 i_na 8793 rati 5043 eje_p 2630 je_bila 1365 38. ô 510 za 65009 st 20997 a_po 8699 je_bi 5032 govori 2538 e_bila_ 1352 39. ! 465 va 64363 nos 20454 osti 8673 govor4962 ljati_ 2482 _proti_ 1346 40. : 447 ve 64265 la 20442 _ga_ 8651 e bil 4956 evati_ 2449 Je_raz 1334 41. - 423 _d 64205 a J 18661 pred 8578 svoj 4878 ti_na_ 2436 i_koga_ 1332 42. К 382 le 64129 ova 18627 vati 8525 so s 4835 ljenje 2433 _svoje_ 1320 43. A 375 in 63837 ne 18621 o_se 8235 niti 4698 aviti_ 2382 _veliko 1320 44. ü 375 lo 63742 o p 18516 o_pc 8166 gaje 4621 _življ 2319 ili_so_ 1304 45. J 323 od 62708 li 18307 ska_ 8141 ijn_ 4586 a_sej 2316 aje_pr 1289 46. T 322 os 62645 rav 18266 je_v 8139 je na 4562 1-seJ 2292 eJe_po 1259 47. M 319 le 62574 e z 18259 Ijen 8109 e_pri 4551 laje_ 2281 _daje_ 1258 48. N 314 it 62537 ka 18126 _del 7730 pravi 4516 _otrok 2248 _gospoc 1238 49. r 288 ro 60543 ej 17717 _pos 7729 ati_p 4509 i_so_s 2245 ljenje_ 1234 50. В 275 _k 60250 ko 17624 je_n 7726 irati 4277 eje_z 2095 _da_bi_ 1230 51. L 271 _o 59575 ali 17600 pro 7725 li so 4277 toJe_ 2047 ,_daje 1222 52. à 236 ta 59075 do 17533 ti_k 7632 ti ko 4215 _svoje 2017 eje_pr 1206 53. 1 231 av 57307 jen 17526 vanj 7614 ejn_4191 aradi_ 1932 ti_komu 1196 54. V 220 и 53360 ra 17490 ali_ 7613 e so 4134 zaradi 1932 pravlja 1190 55. 1) 219 ar 52157 e n 17404 _mu 7591 i na 4078 e bil 1923 je,_da_ 1188 56. 1 202 m 51704 ki 17284 a_pr 7587 il Je 4061 _bilo_ 1909 evanje_ 1187 57. 1 192 sk 51110 e v 17283 a se 7585 _gaJ4009 nekaj_ 1838 aJe_po 1186 58. C 181 vo 51013 del 17264 ila_ 7552 ti_na 3985 Je_v_ 1835 e_muje 1170 59. G 176 et 50732 red 17262 cnje 7395 ovanj 3961 atijco 1830 i_komu_ 1159 60. R 169 _i 49927 iz 16717 _bil 7273 muje3927 jenje_ 1827 raviti_ 1153 61. Z 169 me 48404 nik 16421 o pr 7191 ljenj 3907 ali_so 1815 njegovo 1134 62. 0 166 to 47861 il 16217 _da_ 7168 člove 3895 _obraz 1805 jegovo_ 1132 Povprečna dolžina besedne oblike, kjer so upoštevane vse oblike, ne samo vse različne, znaša 5.2 črke, dobre pol črke več kot 4.6, vrednost, izmerjena v že omenjeni raziskavi slovenskih besedil. Zelo zanimive so tudi najpogostejše n-terice, ki so, od enojčic do sedmerčic, prikazane v preglednici 19 (n-terice tu niso razpete samo znotraj besed, ampak tudi čez besedne meje). Zelo pomembne so za določanje obvestilnosti oziroma entropije kakega besedila ali jezika na splošno. V preglednici 19 so presledki označeni z znakom podčrtano. Takoj opazimo, da se kot rdeča nit med najpogostejšimi n-terčicami vlečeta je glagola biti in povratni osebni zaimek se\ druge kratke besedne oblike pa za njima tudi ne zaostajajo dosti. Število različnih n-terčic se od n na n-1 najprej skokovito, potem pa vedno počasneje povečuje, kar lepo kaže preglednica 20. Preglednica 20: Število različnih in vseh n-terčkov v ponazarjalnem gradivu enojčice 106 10.303.648 dvojčice 1.067 9.904.230 trojčice 10.218 9.505.104 četverčice 66.289 9.106.062 peterčice 274.062 8.707.414 šesterčice 777.721 8.309.736 sedmerčice 1.600.735 7.913.616 osmerčice 2.569.124 7.519.853 Ustrezne številke za različne n-terčke v preglednici 5 raziskave (Kristan et al. 1994) so najbližje pri trojčicah (tam 9.477), od tod naprej pa se razlikujejo vedno bolj (osmerčic je bilo 1.670.456). Razliko lahko pripišemo predvsem velikosti vzorca. Pri pogojnih entropijah F„ (glej zvezo (2)), ki povedo, koliko bitov informacije potrebujemo, da bi določili n-ti znak v besedilu, če prejšnjih n-1 znakov že poznamo, ugotovimo, da so v ponazarjalnem gradivu višje kot v približno trikrat manjšem vzorcu omenjene raziskave; razlika je najpomembnejša pri n=7 in n=8: Preglednica 21: Slika 12: Pogojne entropije F„ n Fn razlika 1 4.324 -0.081 F„ 2 3.468 -0.012 5 4' 3 6 1.765 -0.000 2 7 1.467 -0.051 1 8 1.151 -0.090 3 3.067 -0.068 4 2.554 -0.061 5 2.095 -0.005 8 n Da bo ponazarjalno gradivo entropijsko bogatejše od leposlovnih besedil, ni presenetljivo, saj mora na kratkem prostoru učinkovito dopolniti iztočnice; malo gre pa višja entropija, še posebej pri n=8, v prid le na prvi pogled presenetljivi ugotovitvi štirih raziskovalcev, da višje pogojne entropije z naraščanjem vzorca rastejo, ne pa padajo. Res je pa tudi, daje entropija vzorca lahko le približek za entropijo v dejanskem jeziku. Najmanjša zgornja meja za angleški jezik, ki sojo z ustreznim modelom, poiskali IBM-ovi raziskovalci (Brown et al. 1992), vzorec je bil dolg 583 milijonov besed, znaša recimo okrogla dva bita za poljubno dolge nize besedila. Ali, preprosteje povedano, verjetnost da bomo v angleškem besedilu pravilno zadeli naslednji znak, znaša eno četrtino. V ostrejši luči se pokažejo n-terčice še s krivuljo rasti: Slika 13: Krivulja rasti za črke, dvojice, trojčice, četverčice, peterčice, šesterčice, sedmerčice in osmerčice v ponazarjalnem gradivu Potek krivulje pri enojčicah, ki se strmo dvignejo od presledka z 12% vsega gradiva (če mu dodamo še črke a, e in i, zaobsežemo že 37% tega besedila, z osmimi črkami 60%, s šestnajstimi pa že skoraj 90%), je tako pravilen, daje že grd. Tudi dvojčici rastejo zelo hitro, pri trojčicah je potek krivulje na oko nekako najlepši, še sprejemljiv pri četverčicah in peterčicah, pri šesterčicah, sedmerčicah in osmerčicah pa čedalje slabši. Ponazarjalno gradivo je zanje očitno prekratek vzorec. Krivulje šesterčic, sed-merčic in osmerčic proti vrhu slike najprej zanihajo, potem se pa, mesto je označeno s črtkano črto, dokončno zlomijo. Šesterčice pri 96%, sedmerčice pri 89%, osmerčice pa že pri 77.5%. Samo od sebe se vsiljuje vprašanje, kako velik bi moral biti vzorec besedila, da bi tudi zadnje tri n-terčice mehko zmogle pot do vrha. Napravimo v ta namen majhen poskus, s peterčicami, katerih krivulja je bila zadnja še kolikor toliko sprejemljiva. Vzemimo najprej eno stoosemindvajsetino celotnega ponazarjalnega gradiva (to je še vedno 2992 iztržkov in navedkov) in napravimo krivuljo rasti na njene peterčke. Nadaljujmo z eno štiriinšestdesetino, dvaintridesetino, šestnajstino, osmino, četrtino, polovico in na koncu potegnimo krivuljo še za celo gradivo. Dobimo naslednjo sliko: Slika 14: Krivulje rasti peterčkov za dele ponazarjalnega gradiva ÀÀàilHi 2 8 16 32 64 128 256 512 ÏK 2K 4K 8K 16K 32K 256K 512K i Iz slike razberemo, da se krivulja za 128. del gradiva zlomi pri 76%, za 64-ino pri 82%, za 32-ino pri 87%, šestnajstino pri 91%, osmino pri 95%, četrtino pri 97% in polovico pri 99%. Ker se šesterčice zlomijo pri 96%, lahko ocenimo, da bi za ustrezen potek krivulje pri šesterčicah moral biti vzorec velik 55 milijonov znakov, za sedmerčice (89%) 220 milijonov, za osmerčice pa kar 963 milijonov. Ker so IBM-ovi raziskovalci za model angleškega jezika vzeli v markovsko verigo drugega reda sestavljene trojčice - tri zaporedne trojčice, povezane med seboj (kar ustreza eni deveterčici), velikost njihovega vzorca, 583 milijonov besed ali približno 3.2 milijarde znakov, ne zveni več niti megalomansko niti čisto na pamet. Poleg ugotavljanja, kdaj se krivulja zlomi, si lahko pomagamo še z enim kazalcem, ki je z njo v primeru n-terčic v precej pravilni zvezi. Gre za delež tistih n-terčic med vsemi različnimi, ki imajo pogostnost 1 - takih torej, ki se pojavijo samo enkrat. V preglednici 15 vidimo te deleže za n-terčice celega gradiva, v 16 pa za peterčice na posameznih delih: Slika 15: Delež n-terčic s pogostnostjo 1 med vsemi različnimi D(l,n)% 60 50 40 30 20 10 8 n Slika 16: Delež peterčic s pogostnostjo I za dele ponazarjalnega gradiva D0As)% 60 50 40 30 20 1 1 2 i 4 1 8 1_ 16 J_ 32 i 64 Na podlagi slike 15 in 13 lahko sklepamo na ugoden potek krivulje rasti pri n-terčkih, če med njimi takih s pogostnostjo 1 ni več kot petina. Preden se poslovimo od ponazarjalnega gradiva, si oglejmo še seznam najpogostejših parov besed. Na naslednji strani, v preglednici 23, so navedene najpogostejše skupine po dveh, treh, štirih in petih besed. V tem seznamu že brez krivulje rasti takoj ugotovimo, da bi moral biti vzorec z lepo zaokroženim seznamom že, recimo, skupin po pet besed, izredno velik. Zadnji par v prvem stolpcu, da bo, ki ima pogostnost 31 1, bi se v drugem stolpcu uvrstil na tretje mesto, zadnja iz drugega in tretjega stolpca, bi se uvrstila v naslednji stolpec pa že kar na prvo mesto. V vsej množici besed ponazarjalnega gradiva imata najpogostejši skupini po pet besed, ob tej novici se je in tako pa ne bo šlo, komaj pogostnost 10. Tudi med pogostimi skupinami besed, kot že pri n-terčicah, močno prevladujejo kratke besedne oblike, predvsem dve črki dolge. Zelo malo najdemo klasičnih stavčnih gradnikov, recimo povedkovih zvez (npr. videti travo, po (Orešnik 1994)). Drobtinice Ko je glavnina bolj ali manj zanimivih podatkov iz slovarja in njegovih delov za nami, si v preglednici 23 oglejmo še najpogostejše skupine besed (od 2 do 5), v preglednicah 24 in 25 pa seznama oznak (kvalifikatorjev) in navedenih avtorjev. Slovnične oznake za spol: m, ž in s so pisane brez pike, poleg njih pa še in, ali, tudi, redko, nizko, raba narašča in raba peša. Pogostnost oznak je zelo spremenljiva; tisti z višjimi pogostnostmi so navedeni v preglednici 22. Preglednica 22: Najpogostejših dvanajst neslovničnih oznak ekspr. 29.970 pog- 5.276 knjiž. 13.742 zastar. 4.355 in 6.910 nav. 4.153 redko 6.173 nar. 3.658 star. 5.945 publ. 3.628 tudi 5.775 pren. 2.768 Preglednica 23: Pogoste skupine po 2, 3, 4 in 5 besed s pogostnostmi v ponazar- jalnem gradivu seje 10872 se mu je 894 obraz se mu je 39 ob tej novici seje 10 gaje 3982 seje v 435 imeli so ga za 33 tako pa ne bo šlo 10 mu je 3795 so se mu 231 ko je to slišal 33 od časa do časa je 9 so se 3592 da bi se 215 to seje zgodilo 33 izsobeseje slišalo 8 je bil 1966 da seje 201 da se ne bi 29 med njima je prišlo do 8 je v 1843 seje z 194 se mu je zdelo 28 naobrazusemuje 8 se mu 1698 seje in 181 od časa do časa 27 s tem dejanjem sije 8 to je 1663 sejije 179 znanje po svoji 27 v glavi se mu je 8 so ga 1562 seje na 155 v njem seje 26 za to delo je potrebna 8 je bilo 1548 ta človek je 152 kaj seje zgodilo 22 čez sedem let vse prav 7 bilje 1475 seje že 149 s težavo seje 22 dve muhi na en mah 7 je bila 1364 seje s 145 da ga ne bi 21 kako seje to zgodilo 7 da bi 1277 da bi ga 135 seje in se 21 seje vanj in ga 7 daje 1273 seje,da 133 to je storil iz 21 sedem let vse prav pride 7 ježe 1154 ko seje 131 zdelo se mu je 21 so se drug za drugim 7 sije 1090 se gaje 123 s tem dejanjem je 20 to seje zgodilo na 7 somu 962 so ga za 120 seje spremenila v 20 drug za drugim so se 6 jije 937 gaje z 113 se mu je, da 19 enem ušesu mu gre noter 6 da se 911 seje za 106 v njenih očeh je 19 iz sobe je bilo slišati 6 jena 898 na vse strani 102 drug za drugim so 18 ne zna do pet šteti 6 jo je 874 so seji 101 se mu je v 18 pa naj bo po tvojem 6 jez 774 da se ne 99 med njima seje 17 pri enem ušesu mu gre 6 jihje 706 otroci so se 94 seje to zgodilo 17 pri njem nič ne opraviš 6 ježe 690 ljudje so se 84 od hiše do hiše 16 pri tem deluje potrebna 6 eza 637 gaje s 81 pred njim seje 16 rasti in slišati planke žvižgati 6 je zelo 628 seje zgodilo 81 seje spremenil v 16 seje postavil na zadnje 6 je s 599 sejimje 79 v daljavi seje 16 sedeljezamizoin 6 je in 581 v njem je 79 za to delo je 16 teh besedah se mu je 6 nebo 559 gajev 78 za vsako malenkost se 16 tekma seje končala s 6 se ne 542 otrok seje 78 da se mu je 15 travo rasti in slišati planke 6 so bili 519 da ne bi 76 misli so se mu 15 v teh dneh seje 6 ji m je 517 so ga v gaje za 76 na obrazu se mu 15 videti travo rasti in slišati 6 je po 507 75 njegov oče je bil 15 bil je znan po svojem 5 in se 505 so se v 75 od nog do glave 15 boljši je vrabec v roki 5 bise 489 mu je bilo 74 pri padcu sije 15 da bi kaj takega storil ko je 479 seje hitro 74 pri tem deluje 15 da ne zna do pet je, da 468 da se bo 72 ti si pa res 15 da o tem nič ne stase 448 seje začel 72 to je naredil iz 15 da se bo ves svet stem 433 seje po 71 v mestu seje 15 je od časa do časa je vse 416 seje začela 70 v njej seje 15 je od danes do jutri on je 414 to je bilo 70 znašel seje v 15 je od nog do glave seji 406 seje zelo 68 bilje znan kot 14 je vrabec v roki kakor je treba 397 je bil v 67 da seje kar 14 kaj takega pa še ne bila je 388 slišati je bilo 67 izsobeseje 14 kraja ga pa nič ni nebi 384 njegove besede so 66 oči so seji 14 le s težavo seje vtem 360 pa seje 66 odločil seje za 14 misliš, da se bo ves otroci so 359 to je bil 66 pazi, da se ne 14 misliš, da ti bodo tam o te m 342 gaje po 65 polastila .se ga je 14 na levo ne na desno se ni 342 je in se 65 ta človek je pravi 14 na stara leta se je je kot 341 seje vrnil 65 glas se mu je 13 ne na levo ne na je nekaj 341 da gaje 64 kaj bo iz tega 13 njegova življenjska pot ni bila ni mogel 338 drug za drugim 64 kdo hi si mislil 13 o tem ni da bi se bo 335 mu je v 64 njegove besede so bile 13 ob teh besedah gaje je imel 334 da so se 62 ob teh besedah je 13 ob teh besedah se mu dane 330 je prišlo do 62 se mu je zdela 13 okrog kraja ga pa nič so že 328 bilje velik 61 v roki je držal 13 pojesti vso modrost z veliko mi je 325 da ne bo 61 z veje na vejo 13 pred očmi se mu je da so 324 očitali so mu 60 iz dneva v dan 12 pri padcu sije zlomil da ga 319 so se na 60 iz rok v roke 12 roki kakor golob na strehi je le 318 v sobi je 60 je bilo tudi nekaj 12 seje v zadnjem času z njim 318 ne da bi 59 je to slišal, je 12 se mu je zataknila v dabo 311 seje kot 59 njene besede so ga 12 spoštovali so ga zaradi njegove Preglednica 24: Oznake v SSKJ adm. 166 fin. 309 med. 1812 petr. 169 šalj. 354 aer. 119 fiz. 959 medm. 617 pisar. 59 šol. 528 agr. 1301 fot. 213 mest. 120 POg- 5276 šport. 1011 ali 638 friz. 19 metal. 299 polit. 172 št. 10 alp. 263 gastr. 445 meteor. 199 poljud. 139 štev. 123 anat. 718 geod. 39 min. 336 pooseb. 23 teh. 1540 ant. 95 geogr. 408 mitol. 23 predi. 122 tekst. 402 antr. 70 geol. 210 mn. 2181 preg. 508 tisk. 280 arheol. 179 geom. 452 mont. 129 preh. 246 tož. 77 arhit. 199 gl- 859 muz. 821 pren. 2768 trg. 68 astr. 244 gled. 211 nam. 177 prid. 20594 tudi 5775 avt. 248 gost. 40 nar. 3658 pril. 424 tur. 65 bibl. 76 gozd. 262 na v. 4153 prim. 814 um. 456 biblio. 69 grad. 404 nav.mn. 1 prisl. 4916 urb. 59 biol. 751 igr- 130 navt. 400 psih. 176 usnj. 87 bot. 1651 im. 65 nedov. 7995 psiht. 84 var. 12 brezoseb. 718 in 6910 neprav. 31 publ. 3629 vet. 436 čeb. 214 ipd. 602 nepreh. 91 raba narašča 16 vez. 86 čl. 1 iron. 229 neskl. 752 raba peša 336 voj. 604 daj. 86 itd. 7 neskl.pril. 1 rad. 137 vrtn. 351 dov. 10052 jur. 1440 nestrok. 54 redko 6173 vulg. 165 dv. 54 kem. 1013 neustalj. 96 rel. 1024 vznes. 298 ed. 288 knjiž. 13742 nizko 262 rib. 122 zaim. 131 ekon. 637 kor. 39 num. 58 rod. 77 zal. 66 ekspr. 29970 kozm. 51 obl. 75 s 8247 zastar. 4355 elektr. 749 1. r. 1 obrt. 391 sam. 926 zgod. 645 elipt. 368 les. 338 or. 41 slabš. 2182 zool. 1510 etn. 440 lingv. 1248 os. 271 soc. 137 ž 21511 evfem. 341 lit. 584 otr. 119 star. 5945 žarg. 1249 farm. 140 ljubk. 109 pal. 55 stil. 755 žel. 209 filat. 39 lov. 358 papir. 93 stroj n. 417 film. 150 m 21943 ped. 153 strok. 105 filoz. 469 mat. 592 pesn. 289 šah. 249 Preglednica 25: V slovarju navedeni avtorji, s pogostnostmi večjimi od ena L. Andrejev Homer A. Novačan -J. Vidmar - A. Sovre 2 V. Ocvirk A. Aškerc 4 A. Ingolič 4 B. Pahor 7 H. Balzac J. Jalen 11 J. Pahor - O. Zupančič M. Jarc 3 R. Polič F. Bevk 32 S. Jenko I. Potrč 12 M. Bor J. Jurčič 3 I. Pregelj 9 H. Bratož Kajuh 3 F. Prešeren 26 I. Cankar 25 E. Kardelj Prežihov 48 E. Cevc V. Kavčič M. Pugelj J. Conrad B. Kidrič 2 A. Rebula 3 -O.Župančič M. Klopčič 2 E. Rostand D. Debič E. Kocbek -O. Župančič Delo I. Koprivec 11 W. Shakespeare F. Detela C. Kosmač 15 -M.Bor Ch. Dickens S. Kosovel 3 W. Shakespeare -0. Župančič F. Kozak -0. . Župančič 4 D. Druškovič A. Kraigher 2 G. Strniša J. Dular 3 L. Kraigher T. Svetina F. Erjavec 2 M. Kranjec 32 D. Šega L. Fatur B. Kreft 2 L. Skerjanc F. Finžgar 18 F. Levstik 8 I. Šorli N. Gaborovič D. Lokar 5 I. Tavčar 10 J. Galsworthy A. Luther Tito-M. Močnik - O.Župančič 2 -M. Klopčič J. Trdina 4 J. Glazer A. Medved 2 J. Vidmar F. Godina 17 J. Mencinger V. Vodnik P. Golia K. Meško 2 S. Vuga K. Grabeljšek 4 M. Mihelič s. Vuk A. Gradnik 2 Molière P. Zidar 3 S. Gregorčič 7 -J.Vidmar B. Ziherl I. Gruden J. Murn 2 I. Zoreč 9 M. Hus R. Murnik 0. Župančič 25 V zadnji preglednici, nosi številko 26, si v razlagah oglejmo še nekaj letnic: nekatere so bolj znamenite, druge spet manj. Preglednica 26: Letnice v slovarju in njihove pogostnosti: 1830 9 1929 16 1962 10 1848 39 1930 9 1963 7 1861 7 1941 24 1965 15 1900 7 1943 11 1968 7 1917 11 1945 131 1970 7 1918 27 1946 10 1980 20 1919 17 1950 7 1989 8 1920 7 1954 7 1990 11 Sklep Številk je bilo veliko, lahko bi bila kakšna manj, kaka zanimivost je pa gotovo še ušla. Vse navedeno vsekakor utrjuje prepričanje, da je jezik zelo bogat in raznoter in daje tudi na področju, ki se ga loteva prispevek, še dosti raziskovalnega prostora. Predvsem podatki, dobljeni za n-terice in povezane skupine besed, kažejo, da bo treba v bodoče segati po vsaj še za velikostni razred večjih vzorcih besedila. Novi, bistveno hitrejši in zmogljivejši stroji, ki se obetajo že nekaj časa, bodo imeli veliko dela in ne bodo niti prehitri niti preveliki. Naj se ob koncu zahvalim še prof. dr. Jožetu Toporišiču, ki mu ni bilo žal časa in truda, daje prispevek jezikovno popolnejši, bolj gladek in bogatejši za marsikatero besedo, ki seje pisec teh vrstic sam gotovo ne bi mogel spomniti. Navedenke: Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Državna založba Slovenije, Ljubljana. P.F. Brown, V.J. Deila Pietra, S.A. Deila Pietra, J.C. Lai, R.L. Mercer, 1992. An Estimate of an Upper Bound for the Entropy in English. Computational Linguistics, Vol. 18, No. 1, 31 —40. P. Jakopin, 1981. Entropija imen in priimkov v Sloveniji. Magistrsko delo. Zagreb: Sveučilište u Zagrebu. P. Jakopin: Deljenje besed s pomočjo entropije n-terčkov. Rokopis, Ljubljana 1995. B. Kristan, M. Jug, S. Kovačič, L. GyergyéK: Entropija slovenskih besedil. Elektrotehniški vestnik, Vol. 61, št. 4, 171-179, 1994. T. mejak, N. Holz: Statistični prikaz dela The Bible (The Old Testament I-lll). Seminarska naloga pri predmetu »Besedilo in računalnik«, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1995. J. orešnik: Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1994. shannon C.E.: A Mathematical Theory of Communication. Bell Systems Technical Journal, Vol. 27, 379-423, 623-656, 1948. Slovensko bibliofilsko društvo: Slovenski pesniški priročnih. Ljubljana/Kamnik: SBD (spremna beseda Janez Menart), 1993. Slovenski pravopis; Pravila. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1994. J. Toporišič: Slovenski jezik in sporočanje. Maribor: Obzorja, 1994. Summary The Dictionary of the Slovenian Literary Language (SSKJ), produced at the Institute for the Slovenian Language on the Academy of Sciences and Arts, has been published from 1970 to 1991, in five volumes. From 1992 till 1994 it has been, mostly through OCR at the Institute, transferred into electronic form, to be available on CD late in 1995. The author, who has also written the text editor/OCR program used in the project, presents in this paper some quantitative data about the dictionary. The dictionary includes 93,151 word entries with a total of 3,343,700 word forms of which 362,100 are different, all together 23,346,100 bytes long. The character set consists of 281 letters, numbers and special characters. The majority of the 93,151 headwords are nouns (51,448), followed by adjectives (21,516) and verbs (16,479). The twenty longest entries, with their English equivalents, are given below: Table 1: Top 20 words with the lengths of their entries in bytes priti -to come 19,507 pâsti -to fall 10,761 l'ti -togo 17,398 za -for 10,479 takö -so 15,958 oko -eye 9,919 vzéti -to take 12,105 rôka -hand 9,776 iméti -to have 12,056 držati -to hold 9,499 reči -to say 11,684 ujéti -to catch 9,389 jêzik - language 11,448 gläva -head 9,346 ta -this 11,375 döber -good 9,336 odpréti -to open 10,936 težek - heavy 9,055 dati -togive 10,801 beséda -word 9,054 Letter statistics, taken across the whole dictionary, reveal a somewhat different picture from its English counterpart - the most frequent letter is A and F is the least common (frequencies of q, w, x and y are negligible): Figure 1: Distribution of letters in SSKJ p,% — Tf Tb - - л abcčdefghijklmnoprsštuvzž i The distribution of headword letters is not much different, yet the histograms for distributions of first and last headword letters (Figures 2 and 3) bring a very different picture. For the initial letter, p is outstanding (po-, pod-, pri-, pred-), while for the final, verbs which in the infinitive all end with -i (such as videti, to see) have helped i to the first place, feminine nouns have brought a to second place (most end with -a, e.g., raca, the duck) and adjectives n to the third place (such as strahoten, terrible). Figure 2: First keyword letters Figure 3: Last keyword letters Basic statistics on headword letters, lengths and entry lengths are followed by lists of the most common n-tuples, strings of n characters, taken from headwords, their beginnings and endings. Conditional entropies for beginning and ending n-tuples up to n=10 are given, where it is of interest that after the initial fall from values at n=l to values at n=2 both conditional entropies rise at n=3. Use of such n-tuples entropy is demonstrated by a simple, yet fairly effective algorithm for the division of words. In the second half of the paper quotations from headword explanations (1,616,200 words and 10,303,648 bytes) are examined. The 504 words with the highest frequencies are given; the first 21, with approximate English translations, are shown in Table 2. Table 2: Top 21 word forms from headword quotations je = is 81145 z = with 13227 iz = fçom 6828 se = self 34464 s = with 10661 ni = is not 6230 v = in 34067 ga = him 8974 to = this 5672 so = are 21898 po = after 8935 si = self 4956 in = and 21679 ne = not 7774 že = already 4749 na = on 20819 mu = him 7738 pri = at . 4448 za = for 14255 da = that 7385 od = from 4429 N-tuples from the quotations part of the SSKJ, taken across boundaries (including punctuation and the word space), and their measure of information content, are discussed in detail. Growth curves for n-tuples from n=l to n=8 (Figure 4) are shown and evaluated. Such curves, drawn for a list of elements (words, n-tuples) with their frequencies, sorted in descending order, are defined by the expression: Si= J^fj, i = 1,2, ...,n (1) j=i where (in the case of Fig. 4) Si stands for the sum of frequencies up to n-tuple i, n is the number of all different n-tuples, N the number of all n-tuples and fj the frequency of n-tuple j. Figure 4: Growth curves for the n-tuples from n=l to n=8 (quotations): Irregularities in curves of sextets, septets and octets are shown with small dotted lines. It has been demonstrated in the paper that the text sample with a smooth growth curve for octets should have a size in the vicinity of 1 GB (963 megabytes). UDK 886.3(450.36).09 Miran Košuta Trst SODOBNO SLOVENSKO SLOVSTVO V ITALIJI Sodobno leposlovno ustvarjanje v Italiji živečih slovenskih pesnikov, pisateljev in dramatikov je kljub posamičnim avtorskim izjemam v celoti še premalo upoštevano in literarnozgodovinsko raziskano. Pričujoča razprava skuša primakniti analitično zrnce k zapolnjevanju takšne vrzeli z ugotavljanjem nekaterih tipoloških značilnosti, ki oblikujejo specifično regionalno fiziognomijo slovenske manjšinske književnosti v italijanskem zamejstvu. The contemporary literary production of Slovene poets, writers and playwrights living in Italy, has, with some exceptions, not been adequately taken into consideration and analyzed by literary critics. The present study is a small contribution to filling this gap by determining some typological features that form the specific regional physiognomy of Slovene minority literature in Italy. »Ali obstaja danes tržaška literatura? Zdi se mi, da zagotovo. Nismo retorični ali regionalistični, če trdimo, da seje v zadnjih tridesetih letih izoblikovala v Trstu združba pisateljev, pesnikov, prozaistov, ki so med sabo sicer različni, a hkrati po krvi tudi sorodni in skrivnostno uglašeni.«1 Enako kakor je literarni kritik Pietro Pancrazi spraševal leta 1930 po italijanski tržaški književnosti, bi danes lahko ugibali tudi za sodobno slovensko književnost v Italiji: ali obstaja? Ali je leposlovna žetev slovenskih besednih ustvarjalcev iz tržaške, goriške in videmske pokrajine, tekstovni korpus preko dvesto knjig in štiridesetdesettisoč strani poezije, proze ter dramatike, ki gaje deset tu upoštevanih in danes živečih avtorjev prispevalo doslej slovenski literarni zakladnici, kaj več kot le seštevek individualnih poetik, gola biobibliografska rezuitanta?2 Mar bi torej lahko označili slovensko slovstvo v Italiji z literarnoteoretično odnosnico Jakobsona in Tinjanova kot »literarni sistem« ali s prikrojeno, entropirano sintagmo Mukarovskega za »umetniško makrostrukturo«, ki ima svoje specifične tipološke značilnosti, v posamičnih in variabilnih avtorskih estetikah razpoznavne kolektivne, sistemske konstante, v katerih naj bi se zrcalila - če parafraziram Hazarda ali Ocvirka - tista 'Pietro PANCRAZI, Scrittore triestino, Corriere della sera, 16. 6. 1930. V izvirniku: »Esiste oggi una Ietteratura triestina? Mi pare certo. Non si pecca di rettorica o di regionalismo affcrmando che negli ultimi trcnt'anni si č rivelata a Trieste una famiglia di scrittori, poeti с prosatori, diversi ma in qualche modo consanguinei, segretamente intonati tra loro.« 2 Bibliografija sodobnega slovenskega slovstva v Italiji je dodana na koncu razprave. skupna, subjektivna in neponovljiva »zamejska duša«? Zdi se mi, da zagotovo ... Če si odgovorim tako kakor Pancrazi, če z Martinom Jevnikarjem zatrjujem, da »ima danes zamejska literatura ... marsikaj samorod-nega, izvirnega in tipičnega«,3 potem so posledice na dlani: dokazati je treba, kaj pravzaprav konstituira slovensko slovstvo v Italiji, kaj imenski skupek piscev preoblikuje v Barthesov književno-semiološki sistem, katere so tiste samorodne, nikjer drugje ponovljive posebnosti, ki to književnost ločijo od drugih, sosednjih, najprej še od matične, osrednjeslovenske. Poskusu takšne globinske sistemizacije in kategorialne tipologije nudi dosedanja literarnozgodovinska publicistika le malo teoretičnih oprimkov. Se vedno namreč velja Pogačnikova davna, v leto 1972 segajoča ugotovitev, daje tukajšnja slovstvena »dejavnost študijsko slabo obdelana, slovenskemu poprečju pa tudi izredno slabo poznana«.4 Književnozgodovinsko motrenje prostora med Miljami, Rezijo in Žabnicami se - razen redkih izjem (Pogačnik, Kermauner, M. Pirjevec) - omejuje zvečine na seznamsko evidentiranje in pozitivistično bibliografiranje pišočih, ki so v posameznih obravnavah deležni kvečjemu še skopih vrednostnih sodb. Temeljiteje sta raziskana le Pahor in Rebula, vendar bolj z nacionalnega, os-rednjeslovenskega vidika kot pa s stališča njune vraščenosti v tukajšnji bele-tristični mikrokozmos. Ugodna literarnozgodovinska konjunktura, ki poglobljeno in tekoče spremlja slovensko besedno ustvarjanje na avstrijskem Koroškem, se v italijanskem zamejstvu ni udejanila, tako daje postal po Bartolovo marsikdo od tukajšnjih piscev ob pomanjkanju drugih sam »svoj literarni historik«5 (npr. Marko Kravos: Pesniški avtoportret, Zora Tavčar: Delež Primorske v slovenski literaturi). IME ROŽE t Zadrega s slovenskim slovstvom v Italiji pa ni le problemska in raziskovalna, ampak še najprej terminološka. Začenja se pri samem izvoru, besedi, pri -ecovsko rečeno - imenu rože. Kaj je namreč ta Carpenterjeva »stvar«: zamejsko ali tržaško slovstvo? »Obmejna«, »manjšinska«, »nepopolna« ali »majhna« literatura? Nominalna kodifikacija predmeta se ne izkazuje kot zgolj formalistično drobnjakarstvo, saj je v njej vsakič zapopadena tudi izhodiščna teoretična »Lite-raturnaschauung«: če namreč govorimo o »zamejski literaturi«, potem implicite osvajamo centristični point ofwiew, ki nacionalno književnost deli na osrednjo, 'Martin JEVN1KAR, Sodobna slovenska zamejska literatura. Mladika XI/9 (1967), 142. 4 Jože POGAČNIK, Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo (Trst: Zaliv, 1972), 5. s Vladimir Bartol, Mladost pri Svetem Ivanu, III. knjiga, 4. poglavje, feljton št. 103, Primorski dnevnik 1955-56. pred-mejsko in periferno, za-mejsko, pri čemer je takšno pojmovanje v kričečem nesoglasju z upoštevanji policentrizma v sodobni slovstveni zgodovini, ki povsem enakopravno vključuje v nacionalni literarni kontekst tudi izven državnih meja živeče slovenske avtorje. Oznaka »zamejska« za tukajšnjo literaturo je sicer največkrat komodno terminološko zatočišče brez zavestnih manjvrednostnih prizvokov, njeni uporabniki pa so hkrati tudi njeni prvi kritiki, ko priznavajo pojmovno neustaljenost in približnost takega poimenovanja.6 Prav tako, če ne toliko bolj neustrezen je termin »tržaško slovstvo«, ki naj bi se po Pogačnikovem mnenju uveljavil v matici za literarna prizadevanja in dosežke Slovencev, ki žive v vseh treh omenjenih italijanskih pokrajinah. Sam avtor pravi, daje to »termin indikator« in ga kot takega tudi zapisuje med navednicama. Njegova lokalistična obarvanost, omejenost je nemudoma razberljiva: kako naj npr. ob policentričnem kulturnem gravitiranju tukajšnjih Slovencev na Trst, Gorico, Videm, Špeter trdimo, daje za goriške, beneške ali rezijanske slovenske avtorje »Trst... naravno gospodarsko, družbeno in kulturno stikališče, kamor se stekajo moči s celotne dežele«?7 Nič manj nebulozen in nepripraven je tudi definicijski instrumentarij komparativističnih teorij, ki se tako ali drugače ukvarjajo - če naslovim po Wein-reichovo - s književnostmi v stiku, z literarno kontaktologijo: komaj bi npr. lahko pripisali tukajšnjemu slovstvu Flakerjev pojem »obmejne literature«8 ali zagovarjali ob artistični veličini nekaterih ustvarjalcev Kafkovo in Dyserinckovo definicijo »majhne književnosti«.9 Enako problematične, čeprav deloma vendarle produktivne, so oznake kot »drugotna« (Charlier), »kontekstna« (Durišin), »mar-ginalna« (Vajda), »nepopolna« (Tschižewskij)10 ali »manjšinska« literatura. Kako bi torej lahko najustrezneje poimenovali skupek tukajšnjih besed-noumetniških prizadevanj, ta trenutek še hipotetični »zamejski« literarni sistem? Opuščam poetično mikavno, po Tarasu Kermaunerju prikrojeno sintagmo »li- ''Jože POGAČNIK je v uvodu navedenega dela zapisal na str. 5: »Slovstveno ustvarjanje, o katerem govori naslednja knjiga, ponavadi označujemo kot slovensko zamejsko in zdomsko književnost. Oba pojma še nista povsem ustaljena ...« 7 Prav tam, str. 48. "Aleksander FLAKER, Modelle von »Grenzliteraturen«: Zanini und Lipuš, v: Pontes Slavici, Festschrift S. Hafner, Izd. D. Medakovič, J. Jaksche, E. Prunč (Graz 1986), 105-113. ''Prim. Hugo DYSER1NCK, Komparatistik, Eine Einführung, Bonn 1981. '"Prim. Gustave CHARLIER, Le mouvement romantique en Belgique (Bruxelles 1948); Dionyz Durišin, Vergleichende Literaturforschung (Berlin 1976) in Spezifische formen interliterarischer Gemeinschafen, v: Komparatistik, Festschrift Z. Konstantinovič, Izd. F. Rinner in K. Zcrinschek (Heidelberg 1981), 63-70; György M. Vajda, Uvod, v: Komparatistische Hefte (7, 1983, 5-14); Dimitrij Tschižewskij, Vergleichende Geschichte der slawischen Literaturen (Berlin 1968), 156-157. teratura slovenskega zahoda«,11 ker neselektivno zajema tudi matične primorske avtorje, da bi se ob pomanjkanju ustreznejšega omejil na ozemeljsko morda formalističen, a vsebinsko točnejši predlog: slovensko slovstvo v Italiji. Zanj bi bila bržkone še najpripravnejša Strutzova oznaka »regionalna literatura«,12 ker manjšinsko multikulturno specifiko organsko vključuje v medregionalni slovstveni kontekst, v kantoniziran model slovenske književnosti. Če je z imenom rože tako za silo opravljeno, bi se veljalo vprašati še po njenem duhu: katere so tipološke značilnosti, vsebinske in duhovne paradigme, ki nezamenljivo določajo regionalno subjektivnost slovenskega slovstva v Italiji? Kakšen je vonj, ki kraško-primorsko kačjo rožo -Rebulov najnovejši romaneskni simbol - razpoznavno loči od osrednjeslovenske potonike? DUH ROŽE »Tu stvari merimo z drugačnimi merili / človek je v stiski, človek je v sili« toži Miroslav Košuta v svojem pesniškem Pismu Niku GrafenauerjuP Sami književniki se torej prvi zavedajo, da jim izpostavljen bivanjski položaj, manjšinska stiska narekuje drugačna merila, s tem pa tudi posebno in samosvojo umetniško izpoved. Pa vendar: ali je mogoče subjektivnost posamičnih literarnih poetik posplošiti in objektivizirati v vrsto tipoloških izobar, ki naj bi povezovale tukajšnje slovenske avtorje v regionalno specifičen slovstveni sistem? In če: katere naj bi bile te izobarske sorodnosti med njimi? Podobne denimo onim, kijih Pancrazi pripisuje tržaškim italijanskim piscem? Neka skupna »moralna zavzetost«, »naravna dvojezičnost«, »jezikovni trud«? Ob pozornejšem pretresu sočasne slovenske literature v Italiji so kljub njeni generacijski, poetološki ali slogovni raznolikosti, kj se razpenja tja od klasičnega realizma do eksperimentalnega postmodernizma, le razvidne tudi nekatere sin-hrone, nadčasovne stalnice v njeni evolucijski diahroniji, tipološke konstante, ki jih rojeva vrsta usodnih zaznamovanosti. Zdi se mi, da temu avtorskemu Babilonu ne delam prevelike sile, če ga poskusno predalčim v sledečo tipologijo konstitutivnih prafaktorjev slovenskega slovstva v Italiji: -ontološka zaznamovanost; -etična zaznamovanost; - narodnostna zaznamovanost; "Prim. Taras Kermauner, Poezija slovenskega zahoda I—II. del (Maribor: Založba Obzorja, 1990-1991) ter III. del (Ljubljana: Založba Lumi, 1993). 12 Janez STRUTZ, Casarsa, Mat(t)erada, Vogrče/Rinkenberg, Primerjalna književnost (Ljubljana) XIII/1 (1990), 1-14. "Miroslav KOŠUTA, Pesmi (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1978), 77. - prostorska zaznamovanost; -jezikovna zaznamovanost. ONTOLOŠKA ZAZNAMOVANOST Po svoji temeljni naravnanosti je tukajšnja literatura ontološko zaznamovana s poudarjenim antinihilizmom, s sizifovskim vztrajanjem sredi absurdnega in nehumanega sveta, ki je za starejše avtorje najčešče svet barbarskega fašizma in nacizma, za mlajše pa zbirokratizirana in tehnokratska sedanjost, v kateri je nasije nad posameznikom sicer blažje, nefizično, a morda zato nič manj odtu-jujoče in perfidno. Takšno vztrajanje sredi razčlovečene sedanjosti ni nikdar apri-oristično, temveč empirično doživeto ali razumsko utemeljeno ob najrazličnejših eksistencialnih izkustvih: od taborišč in krematorijskih peči pri Pahorju do bolečega razlaščanja slovenske zemlje pri Pangercu. Ontološki antinihilizem te literature je vzročno predvsem dvojne narave: pri krščanskih piscih ga praviloma sproža in utemeljuje religiozno čustvo, vera v božjo transcendenco (Rebula, Sak-sidova, Birtič, Vetrih); pri laičnih avtorjih pa ga motivira zlasti elementarna, naturna človekova upornost in kljubovalnost, racionalna želja po smislu, po urejenem Kaosu, morda srh pred praznino niča - Bartolovim strašnim, režečim se Zmajem. Čeprav se ob asimilacijskem hiranju narodnostnega tkiva neprestano soočajo z nihilističnim brezupom, mu tukajšnji književniki redko zapadajo. V milejši varianti ga sicer deklarirajo, a vselej prizadeto in z bolečino, tako daje slutiti za tem podzavestni odklon, obsodbo, vitalistično zoprstavljanje bivanjskemu nesmislu kakor npr. v Košutovem Odseljenem času: Sredi neprizadetih prič sam, iz niča v nič.14 Pričevanje bi se morda zdelo lapidarno, epigramatično pristajanje na metafizično praznino, Toda Košutove priče so neprizadete, pesnik jih moralno obsoja, ko bralcu med vrsticami sporoča: brezbrižnost, ravnodušnost je greh, ni-hilistično brezno pa pekel, za katerega je vsakdo kriv, če ni do sočloveka solidaren, če mu ne prepreči poti vanj. Enako prizadeto odkriva obstoj nihilistov v de-humanizirani stvarnosti goriški pesnik Jurij Paljk, ko zapisuje, da mu je težko zanje, zaradi česar individualizira, intimizira ter prevzema nase ničejansko metafiziko, zanj očitno neskladno s človekovim ontološkim hrepenenjem: Nihilisti so tisti, ki se obesijo v petek, da jih dobijo domači šele v ponedeljek, ko se vrnejo z vikenda. »Mater so dobri!« reče moj friend. Meni pa je težko zanje. l4Miroslav Košuta, Odseljeni čas (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990), 94. Ker oportunisti rečejo, da nihilistov ni. »Nihilisti so,« pravim jaz. Nihilisti so! Vsak teden se malo obesim. Vsak teden me malo dobijo. Nihilisti so!15 Tudi Aleksij Pregarc se v Temeljih mojega vrta zaveda, da seje svet nihiliziral in da vdira v sodobnega človeka »groznica« nične razpoznave, ko zapisuje: ne vem za klin da bi pritrdil nanj meglic ponjavo da bi pod njo razgalil nič iskani nič ki vzbuja dvom da nič je nič.16 Njegova ontološka držaje torej prav tako aktivistično kljubovalna, saj skuša v nadalnjih pesmih zbirke celo preseči nihilistično tragiko z mitemom humanistične ljubezni ali s hermetično, nadreligiozno metaforo »večnega Neznanca«. V prozi je antinihilistična naravnanost še očitnejša, eksplicite priznana in lite-rarnozgodovinsko zapažena, čeprav se sorazmerno z generacijskim pomlajanjem blaži tudi njena ostrina. Gnus pred ničem je morda najmočneje zakoreninjen v delih Borisa Pahorja in Alojza Rebule: prvi ga najčešče doživlja ob ekstremnih življenskih položajih, ko se kakor v romanu Nekropola znajde s svojimi protagonisti pred smrtnim krematorijskim žrelom. Uničenje živih, prožnih in sočnih teles alzaških deklet, njihovi upepeljeni ostanki mu hipoma opredmetijo jalovi nesmisel življenja, vzbudijo v njem »poplavo niča« in »gluho, negibno napetost«,17 kljubovanje, ki poklanja pisatelju v Jančarjevih očeh nadih »camusovsko upornega človeka«.18 Rebulov »ne« metafizični praznini je nasprotno veliko bolj filozofski kot življenjsko izkustven. V Oblakih Mjchigana je do »vetra niča« drastično neusmiljen: To je veter, ki je udri v zračne praznine, ki jih je najprej pustilo krščanstvo, potem pa marksizem. Veter, umesen iz peloda in stroncija, iz plemenite sle in očitne destrukcije ... Osebno ... po tem vetru ne točim solza. 15 Jurij Paljk, Soba 150 (Gorica: Smrekk, 1986), 98. "'Aleksij pregarc, Temelji mojega vrta (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985), 45. 17 Boris Pahor, Nekropola (Maribor-Trst: Založba Obzorja - Založništvo tržaškega tiska, 1967), 30. '"Drago Jančar, Uporni človek, v: Pahorjev zbornik (Trst: Narodna in študijska knjižnica v Trstu, 1993), 31. "Alojz Rebula, Oblaki Michigana (Celovec-Trst: Mohorjeva družba - Mladika, 1985), 249. Od izrazitega upora bivanjskemu nesmislu prekipeva zato vsa Rebulova literatura kakor ugotavlja npr. Jaka Müller, ko pravi ob analizi Senčnega plesa, da »Re-bulovi liki poznajo nihaje relativizma, toda trajnega stanja ničnosti ali aprior-ističnega nihilizma ne poznajo. Vrednote se jim druga za drugo drobe, ne izginja pa hotenje po vrednotah.«20 Sorodne antinihilistične nastavke bi lahko zapazili tudi v sicer redkejših dramskih besedilih ali v novejših proznih delih mlajših piscev (Jelinčič, Škamperle), kjer Frommov »biti« najčešče osmišlja gorniško samopotrjevanje, alpinistična ekspanzija eksistencialne Wille zur Macht. Tako lahko trdimo: globoko na dnu zamejske književne duše še vedno obstajajo ideali, vrednote, mitemi, ki preprečujejo, da bi ta literatura zašla v skrajnosti kakega neprizadetega reizma ali ontološko indiferentnega modernizma. Če ji takšne eksistencialije onemogočajo po eni strani sprostitev v svobodnejše literarne oblike, kot jih z neženirano dekonstrukcijo sveta dosega osrednjeslovensko leposlovje (za primer le pri Zajcu, Tauferju, Šalamunu, Šeligu, Zagoričniku ali De-beljaku), ji po drugi poklanjajo dragoceno etično zaznamovanost. Katero? ETIČNA ZAZNAMOVANOST Prisluhnimo Nemezijanu iz Rebulovega romana V Sibilinem vetru: Saj končno tudi meni tako svoboda kakor domovina nista bili več kot sredstvo - cilj je bil samo eden, biti človek, čimbolj ...21 Biti človek - to ni le Nemezijanov cilj, ampak stremljenje cele galerije fikcij-skih likov slovenske slovstvene sodobnosti v Italiji. Tak je, če ostanem pri Rebuli, tudi italijanski inženir Amos Borsi, protagonist Kačje rože, pisateljevega najnovejšega pripovednega dela, ki si raje sodi sam kot da bi moralno klonil diktaturi, izdal s preiskavo pri Križnikovih slovenske prijatelje, ljubljeno Natašo in se nenazadnje pregrešil zoper lasten - za avtorja očitno transnacionalni -človečanski etos. Taka je cela vrsta Pahorjevih figur, od Radka Subana do Rudija Lebana, ki onkraj pekla fašističnih in nacističnih grozot odkrijejo ljudi: elementarno sočutje, solidarnost, rimsko pietas, strpnost, spontano pomoč bližnjemu, ateistično ljubezen do sočloveka v svoji najčistejši, altruistični, darovanjski obliki. Biti človek je tudi imperativ nekaterih Beličičevih ali Lipovčevih proznih portretirancev, medtem ko je npr. v Verčevi dramatiki, zlasti v njegovem doslej najpomembnejšem besedilu, Evangeliju po Judi, etična zaznamovanost razber-Ijiva iz cinično ironičnega, a prav zato toliko bolj pretresljivega in protestniškega ""Jaka müller, Izrazna dvojnost Rebulovega Senčnega plesa, Slavistična revija XVIII/1-2(1970), 52. 21 Alojz Rebula, V Sibilinem vetru (Ljubljana: Slovenska matica, 1968), 593. opisa manipulacije z naivnim Kristusom. Z deziluzijo ali zaupanjem, z bolečino ali radostjo, z dvomom ali vero išče pot do človeka tudi tukajšnja poezija. Kravos npr. induktivno, skoz sebe in svojo majhnost: Pred nikomer me ni sram, da sem to jaz, samo jaz: neskončno velik in neskončno majhen, kakor nanese. -Le tak vas morem ljubiti, ljudje.22 Mermolja s sprejemanjem trpljenja in križa, ki ga prinaša noč eksistence, le da bi s pesmijo, z ljubezenskim plesom predramil in odrešil sočloveka: Z ostrim nožem rišem noč v pesek, temno krvavo noč, ko plemena drhtijo od bojnih krikov. Naj pride vame, naj me rani, da bo še pesem, ki ljudi predrami z ljubezenskim plesom.23 Bruna Marija Pertot z nedvoumno bivanjsko-religiozno enačbo v liriki Darujem ti pesem : Ljubiti je Biti.24 Ob slovenskem slovstvu v Italiji bi tako lahko trdili kakor Pogačnik ob analizi Pahorjevega romana Onkraj pekla so ljudje, daje »kategorija ljubezni ... postala primarna funkcija etosa«.25 Bližina fizične smrti, praznine in niča, ki so jo ob holokavstu druge svetovne vojne občutili starejši pisci, seje pri mlajših preoblikovala v razidealjeno sedanjost, manjšinsko utesnjefiost in zatohlost. Oboje je v književnikovi ontološki intinii vzbudilo antinihilistično reakcijo, ki seje opredmetila v osnovno etično zaznamovanost te literature: humanizem. To seveda ni zgolj Maritainov krščanski »humanisme integral« temveč tudi povsem laično in ateistično spoštovanje človekovega dostojanstva, ki korenini v specifičnem zamejskem kronotopu: razumnik, literat, ki živi in ustvarja v multikulturnem o-kolju, človek meje se namreč zaveda, da so humanistične vrednote sožitja, tolerance in dialoga bistvene za njegov obstoj kakor zrak, ki ga diha. Zato ima tu poknjiževnjeni humanizem vselej moralno eshatološko valenco, saj daje smisel "Marko Kravos, Rastoči mesec, v: Rusi most (Ljubljana-Trst: Mladinska knjiga -Založništvo tržaškega tiska, 1967), 135-136. 21 Асе MERMOLJA, Elegije in basni (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1991), 31. 24 Bruna Marija PERTOT, Bodi pesem (Trst: Mladika, 1975), 38. 25 Jože POGAČNIK, nav. delo, 100-101. človekovemu življenju in vztrajanju. Tematološko je humanizem literariziran prek upovedovanja ljubezni, ki je naravna opozicija nihilističnemu tanatosu. Motivna pahljača upovedovanj je pavje mavrična: od ljubezni do boga ali ženske do predanosti zemlji ali narodu. Slednja ljubezen je še posebej zavezujoča, saj etnična narojenost neizogibno žigosa tukajšnjega književnika še z novo, generično zaznamovanostjo: narodnostno. NARODNOSTNA ZAZNAMOVANOST Če je Alojz Rebula v noveli Votel je Kras lahko še zapisal, da »zvestoba narodu sega tja do našega človeškega substrata, tja do erosa«,26 mora njegova hči Alenka Rebula Tuta v Mavričnem ščitu izpesniti, da »nočejo biti / Slovenci kre-meniti«.27 Postaviti se mora ob bok Šalamunu in ironizirati nad etnosom - tem prehlajenim predmetom zgodovine -, podvomiti v narodne vrednote, zavest in ideale sredi plitke, dobičkarske sedanjosti. To seveda še ne pomeni, da na takšno danost pristaja, dajo odobrava. Toda generacijska razlika, povojna demokratizacija eksistencialnih razmer manjšine, napredovanje asimilacije, ki Slovencem v Italiji nažira narodnostno konsistenco - vse to prinaša nova občutenja, nara-tološke razlike med očetom in hčerjo ter vmešča njuno in tukajšnjo literaturo nasploh med dvoje komplementarnih skrajnosti: po eni strani se narodnostna določenost vteleša v potenciran n а с i o n a 1 n i aktivizem, ki morda ni imun pred bakterijami nacionalizma, čeprav le poredko prehaja v koseskijanski spopad s tujstvom; po drugi strani pa sprožata genetična zaznamovanost in pretirana narodnoobrambnost umljiv odpor, kritiko in posledično relativizacijo nacionalnega zlasti v tukajšnji mlajši literaturi. To ni poskus manjšinskega umetnika ubežati svojemu rodu ali odpadniško zamenjati svoje slovenstvo s socialno rentabilnejšim italijanstvom, temveč iskanje načina, kako preseči narodnostno ogroženost in sprejemati svojo rodovno pripadnost karseda naravno, neobremenjeno ter svobodno - poskus torej biti Slovenec brez kompleksov majhnosti in ogroženosti. Neodpadniško zavezanost narodu tukajšnjih mlajših avtorjev potrjuje tudi popolna odsotnost, denimo, na Koroškem (ob Ferku ali Janušu) dobro poznane književniške dileme: biti slovenski ali nemški pesnik, pisatelj, dramatik? Jezikovna izbira v italijanskem zamejstvu ni obratno nikoli na kocki, intimno umetniško izrazilo je še vedno govor srca, materinščina, čeprav poznamo tu ali tam osamljene primere pesnikovanja slovenskih ljudi v italijanščini (npr. Luigi Crociato v preteklosti, današnje tržaške narečne pesmi Borisa Pangerca v zbirki L'incendio bianco ali zaradi izseljenskih razmer italijansko literarno ustvarjanje Benečana Micheleja Obita). Dihotomija aktivizma in relativi- 26 Alojz rebula, Votel je Kras, Razgledi VI/11 (1951), 496. 27 Alenka Rebula Tuta, Mavrični ščit (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983), 8. zacije nacionalnega ostaja torej znotraj istega, kljub pritiskom enovitega in nerazčrepinjenega sistema. Negacije naroda ni. Gre zgolj za dva komplementarna protipola, dva različna književna pogleda na slovenstvo, dva načina dojemanja in ubesedovanja narodnostne zaznamovanosti. Če piše tako Rebula Kermaunerju, da mu je slovenstvo radost in pokoj in raketa, ki ga vleče navzgor, in ozračje, ki ga oživlja, in obzorje, ki je razklenjeno kakor dan po dežju ..., 8 mora Sergej Verč v kriminalnem romanu Rolandov steber, ki je obenem ostra kritika manjšinskega licemerstva in narodnostne getizacije, ugotavljati s Kaz-imirjem Levcem in Benjaminom Perkom: Veste, jaz sem Slovenec, tako kot vi in enako kot vi iz tega ne delam nobene tragedije ali komedije. Kratkomalo sem. Kaj pa morem? Slovenska mat' meje rodila ... kot pravi naša pesem. In s tem je mojega slovenstva tudi konec, pa če je to komu všeč ali ne!29 V poeziji neredko najdevamo oba protipola - up aktivizma in strah nacionalnega relativizma - prešernovsko združena v isti osebi. Irena Žerjal npr. kljub melanholični odčaranosti še verjame kruhu, materi, domu in narodu, ko zapisuje v liriki Stopinje III: in vendar jem ta kruh in pijem čisto vino in še verjamem to je vse kar tu živimo.30 Toda skoraj tri desetletja kasneje mora takšen aktivizem resignirati v pesmi Neznana vrsta v relativizacijo narodnostnega, v zaznamovanost, ki je sredi šovinističnega Trsta prej peza kot olajšanje, prej obžalovanje kot radost. Vse je povzročil strah pred »č«, »ž«, »š« in »nj«, ' saj marsikdo, kijih rabi, je od daleč, je sumljivo rojen, v tem mestu pa so se izogibali celo Stendhalu, iz bogvekatere gline, iz bogvekaterega padlega angela. Zdaj mi je žal, da nisem iz gobca kakega bika in mi je žal, da nisem križanec med krokodilom in levom. Koliko lažje bi bilo.31 Narodnostna skepsa, relativizacija slovenstva nemalokrat prehaja tudi v odprto obsodbo narodoblagrništva, zlaganih »veljakov«, manjšinskih Grozdov in Grudnov, ki manipulirajo z nacionalnimi ideali. Med najizrazitejšimi glasniki Alojz Rebula, Na slovenskem poldnevniku (Maribor: Založba Obzorja, 1991 ), 34. 24 Sergej Verč, Rolandov steber (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1991 ), 71. "'Irena Žerjal, Stopinje III, v: Rusi most, nav izd., 122. 11 Irena žerjal, Neznana vrsta, Dialogi XXIX/6-7 (1993), 45. takšnega družbenokritičnega upovedovanja je nedvomno Marij Čuk z destruktivno demitizacijo nacionalnih svetinj v pesmih kot Razhod (iz najnovejše knjige Sledovi v pesku) ali Ponosa je treba in Nedelja iz zbirke Suho cvetje. Danes je nedelja. Dan počitka in kozjih molitvic. Ob nedeljah so se Slovani brili, umili luleka, pod pipo kadili in modrovali. Pili so medico, se praskali za ušesom metali kamne v okence, se ljubili s telesom. Danes je nedelja, nedelja brez lipe, brez brade, nedelja v avtu in sonce je privezano na blatnik. Ironizacija narodnostnega je tako pri Čuku kot pri drugih mlajših piscih samo dokaz več za njihovo neravnodušnost do nacionalne usode. V razponu od narod-noobrambnega aktivizma do razboljene ironije so torej z narodnostno preoku-pacijo zaznamovani skoraj vsi tukajšnji pisci, najmanj morda tisti neavtohtoni, priseljeni (Hergoldova, Lokatosova, Tavčarjeva). Ker zna biti takšna zaznamovanost za književnika tudi obremenjujoča, so umetniško še najbolj prepričljivi tisti med njimi, »ki so sprejeli nase narodno usodo, a sojo hkrati tudi prerasli ter zavzeli v odnosu do nje tisto razdaljo, kije za vsako pravo umetnost nujno potrebna«.33 PROSTORSKA ZAZNAMOVANOST V najtesnejši zvezi z narodnostno pogojuje, usmerja in razločuje tukajšnje pisce tudi prostorska zaznamovanost, ujetost v primorsko-alpsko pokrajino med Miljami, Gorico, Spetrom, Rezijo in Zabnicami. Enačbeni silogizem je ob negotovih preživetvenih razmerah nedvoumen: samo če imaš zemljo, se lahko ohraniš kot narod. Zato je v literaturi dežele, »kjer Slovenci izgubljajo fizična tla pod nogami« sleherno razzemljevanje po besedah Tarasa Kermaunerja »čezvse problematično«, saj vodi v »direkten narodni samomor«. »Razliko med ljubljan- "Marij čuk, Suho cvetje (Maribor: Založba Obzorja, 1982), 58. '1 Marija plrjevec, Na pretoku dveh literatur (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1992), 10. sko in tržaško varianto razzemljevanja vidimo, če primerjamo Košuto in Grafena-uerja, Kravosa in Šalamuna, Mermoljo in Rudolfa, Čuka in Hlupiča«: »kar je v Ljubljani... evropeizacija«, je na Tržaškem »samoukinjenje«.34 Besedilni concre-tum ponuja v podporo takšni literarnozgodovinski tezi ničkoliko otipljivih primerov. Začenši s prozo jih lahko najdevamo, denimo, v Dolharjevih potopisnih črticah in krokijih, tudi v najnovejših Stezicah, še izrecneje pa v Pangerčevih ek-statično zamaknjenih opisih dolinskega brega in njegovega razlaščanja, ki v imenu tehnološkega »napredka«, industrializacije ter urbanizacije nezadržno spodjeda narodnostno tkivo. Poezija je še eksplicitnejša. Filibert Benedetič brez ovinkarjenja zapiše v pesem Molitev enačbo zemlja je življenje.35 Marij Čuk povsem stvarno, odrezavo in vse prej kot lirično izjavlja v pesmi Moja sveta pravica Dragi, dragi moji, prikovan sem na to zemljo, in to ni retorika.36 Že omenjeni Boris Pangerc gre v zbirki Pesem Brega še dlje, ko svojo prostorsko zaznamovanost prešernovsko metaforizira v ljubezen do zemlje, ki je hkrati sinonim ženske in domovine. Vse moje bogastvo je eno samo veliko in sončno prgišče zemlje, ki ga niti s kamenjanjem ' ne izpleveš. Tu so pisani ogelniki moje trde mladosti, tod se razpredajo viharna polja moje duše, tu bodo pognale trave in rože iz hraniva mojega telesa. Vate - Breg - se zajedajo moje pohlepne korenine, tihe in večne kot smrt.37 14Taras Kermauner, Poezija slovenskega zahoda, II. del (Maribor: Založba Obzorja, 1991), 145. "Filibert Benedetič, Molitev, v: Rusi most, nav. izd., 124. Marij čuk, Šumenje modrega mahu (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974), 23. "Boris Pangerc, Pesem Brega (Koper: Fontana, 1991), 33. Tako vseobsegajoča, erotično-strastna predanost zemlji in njenim čarom, ki bivanjsko osmišljajo celo človekov nacionalni etos, pa se ponekod lahko neplodno ekstremizira v idealizirajoči agrarizem ali esteticistično pejsažnost. Zanjo je često značilen obrabljen večerniški binrizem vas-mesto, domačnost-tujstvo, ljubezen-sovraštvo, življenje-smrt, zoper katerega sta z urbanimi ambientacijami svojih romanov (Senčni ples, Mesto v zalivu) dvignila svoj literarni glas predvsem Rebula in Pahor. Retrogardnosti ljubiteljskega domačijstva v tukajšnjem slovstvu se zavedajo zlasti mlajši prozni pisci, ki vnašajo v svojo izpoved ahasfer-ski motiv svetovnega popotništva (Dušan Jelinčič: Srečanje nikjer, Zvezdnate noči, Biseri pod snegom) ali nemirnega, patološko čudaškega begunstva (Marko Sosič: Rosa na steklu), morda predvsem zato, da bi ubežali prostorskemu magnetizmu zamejstva in zahrepeneli kakor Igor Skamperle v Snegu na zlati veji po preseganju manjšinske majhnosti z odraščanjem v zrelost, ki jo najčešče simbolizira osvojeni gorski vrh. Obmorski Trst, kamniti Kras, zelena Goriška, dolinska Benečija in hribovita Rezija znajo tako najpristneje spregovoriti bralcu takrat, kadar jih leposlovni ustvarjalec jemlje v svoje misli ne kot fizični, ampak kot metafizični, idejno-zgodovinski prostor, kot Slataperjevo varnico narodov in kultur, ki tukajšno literaturo plemeniti z najmanj dvema, osrednji Sloveniji neznanima tipološkima posebnostma: med i teran skos tj o in multikul-turnostjo. Če povem z Matvejevičem, prva ne pomeni zgolj zemljepisne pripadnosti, temveč duhovno specifiko, ki se v literaturi udejanja na najrazličnejše načine: prek motivnega vključevanja tukajšnjega prostora - predvsem obale od Milj do Devina - ali tematološke vpeljave morja, ribičev, njihovih bajk in besedišča v nacionalno literaturo; prek sončne, senzualistične temperamentnosti in ekstroverti-ranosti pišočih, ki redkeje zapadajo temačnim, brezizhodnim razpoloženjem; prek južnjaško brbljave zgovornosti, ki ponekod slogovno prehaja v jezikovni barok; prek bogate metaforike in živahnega narečnega kolorita; morda pa predvsem prek tiste - po Zori Tavčar - »zdrave narativnosti« in »komunikativnosti«/8 ki naj bi tukajšnje pisanje ohranjala v temeljno realističnih mejah, izključevaje tako poudarjeni hermetizem kot prehod v čisto metafikcijo. Miroslav Košuta in Marko Kravos sta morda književniška arhetipa takšne mediteranskosti, ki slovenskemu prostoru provokatorsko dopoveduje, daje »Sredi zemlje - Sredozemlje« ... Slovensko literaturo v Italiji pa svojstveno zaznamuje tudi multikulturnost tega prostora, ki bi ga Lyotard spričo obstoječe italijanske hegemonije težko krstil za politeističnega. Kljub večjidel paralelnemu soživljanju kultur39 je stoletni stik 38 Zora Tavčar, Delež Primorske v slovenski literaturi, Dialogi XXIX/6-7 (1993), 13. ,9Prim. Miran košuta, Bfoi pardlleloi, Sodobnost XXXV11/2 (1989), 161-172. z italijanskim, nemškim, furlanskim jezikom in književnostjo le vmesil tu posebnega, za sosedove literarne vplive občutljivega besednega ustvarjalca. Se več: izoblikoval mu je bržkone tudi specifičen umetniški svet, motiviko, bahti-novski »skaz« ter nenazadnje sintaktično in leksikalno samosvoj leposlovni jezik, ki je zdaj interferenčno kontaminiran, zdaj pa puristično izčiščen in zborno bolj papeški od osrednjeslovenskega. Kako tajiti npr., daje Pahorjeva literatura zrasla ne le ob Kocbekovih, ampak tudi ob Vittorinijevih ali Pavesejevih spodbudah, ali da se je Rebula miselno in stilno oplajal ob Danteju? Kako spregledati, da pogojuje aktivni bilingvizem jezikovno strukturo in formo mentis umetnikove beletrije ob primerih, kakršen je denimo Košutova pesem Jutrišnje tržaško jutro, v kateri se »detto« in »napeto«, »vita« in »zbudita« rimajo v nekakšen italoslovenski esperanto?40 In naposled: ali okrnjena mulitkulturnost tega prostora ni prisilila njegovih avtorjev - Italijanov kot Slovencev - v poostreno skrb za materinščino, v heideggerjansko jezikovno zaznamovanost? JEZIKOVNA ZAZNAMOVANOST Hiša slovenske biti. To je na kratko tukajšnjim piscem jezik. Ne le kraljestvo besed in prostor brezmejne ustvarjalne domišljije, ne le strukturalistično in formalistično sredstvo komunikacije, ne le Jakobsonov semiološki kod, ampak tudi, če ne predvsem Rebulov narodnosti bard, »edino, kar brani manjšini integracijo v večino. V tujem morju je jezik njen edini rešilni splav«.41 Za slovenske pisce italijanskega zamejstva je torej materinščina nosilec globljih, zunajumetnostnih in transestetskih valenc, etičnih in bivanjskih konotacij. Ta občutek jezikovne ogroženosti ima seveda posledice tudi za umetniško besedo. Pesniško bi lahko rekli: »stiska jezika / gore premika« (Košuta: Pismo Niku Grafenauerju). Toda katere in kakšne so v umetnosti te premaknjene gore? Kaj povzroča stiska jezika tukajšnji literaturi? Če morda poenostavljeno strnem, vsaj dvoje: 1. potencirano besedogradništvo, leksikalni aktivizem in pa 2.jezikovno zavrtost, nesproščenost. Čeprav bi Pahorjeva deklica iz Kresa v pristanu danes ne obvisela s kito na obešalniku zaradi v narečju izgovorjenega slovenskega stavka, sili nenehno krčenje jezikovnih pravic manjšine slovenske ustvarjalce v poostreno skrb za jezik, v wittgensteinovsko širjenje njegovih mej in izraznih zmožnosti, v potencirano leksikalno invencijo, ki slogovno nemalokrat rokokojevsko manirizira tukajšno leposlovno slovenščino (Rebula, Pangerc). »Občutek jezikovne ""Miroslav Košuta, Riba kanica (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1991), 42. "Alojz REBULA, Na slovenskem poldnevniku, nav. izd., 125. utesnjenosti sprošča v piscu še večjo dinamiko in slogovno prizadevnost, saj mu beseda pomeni boj za lastno ogroženo identiteto in svobodnost«,42 upravičeno ugotavlja Marija Pirjevec. Takšno besedogradništvo pa nosi v sebi nerazrešljivo tragičen paradoks: pisca odtujuje svojemu naravnemu, čedalje bolj asimiliranemu in jezikovno manj kompetentnemu občestvu bralcev, hkrati pa ga s težavo vključuje v širše slovensko bralsko zaledje, saj ga prav ta njegova (tudi besedna) specifičnost emarginira in osamlja v gluho ložo »folklorno« zamejskega ek-sotizma. Za slovensko slovstvo v Italiji je jezik obenem premočna vrednostna eksistencialna, da bi se lahko sprostil v svobodno in neobremenjeno leksikalno, sintaktično ali semantično eksperimentiranje. Globoko na svojem dnu ostaja etimos še vedno logos: nosilec smisla in sporočila. Tukajšnje sodobno slovstvo se zato praviloma izogiba zvočno ludističnih, dadaističnih, futurističnih ali ohojevskih skrajnosti. Tudi v svojih najdrznejših variantah (v asociativno svobodnih notranjih monologih Ivanke Hergold ali Milana Bufona, v rušilno alogični verzifikaciji Jakoba Renka) jezika ne radikalizira v šalamunovski ludizem, v hipermod-ernizem Tauferjevih Vodenjakov ali v Oswaldovo ironično, larpurlartistično nemško-slovensko zvočnost. Osatja v mejah orfejske »težnosti«, prikrito veruje, da bo lahko z besedo spremenilo, izboljšalo svet okoli sebe. Jezikovna zavrtost ali vsaj delna nesproščenost in okornost te literature pa nam obenem dopoveduje, da je geopolitični položaj italijanskega zamejstva kljub kulturnim prevetritvam z Vzhoda in Zahoda za tukajšnje pisce še zmeraj omejevalen, saj je - rečeno s Paternujem - »jezikovna osvobojenost samo del in znamenje neke globlje os-vobojenosti, predvsem osebne, pa tudi narodne«.43 Jezikovna zaznamovanost književnosti se resnično pluralizira šele na polju so-cialnozvrstnega, kjer v artistično razvitih oblikah soživljata obe izrazni varianti: zborno in narečno slovstvo. V leposlovnem se koda nemalokrat križata in medsebojno oplajata. Zborna književnost zajema iz narečja lekseme, rekla in celo sintaktične, miselno-logične matrice, da bi svojo izpoved razločevalno obarvala in poljudila. Primerov dialek-tizacije zbornega je nič koliko: od narečnih besednjakov, kijih Pangerc prilaga svojim knjigam, do Mermoljevih »paninov« ali Košutovih (tokrat ne Mirosla-vovih ...) »sotarjev«. Obratno tudi narečna književnost s pridom uporablja estetske in poetološke sheme zbornosti, da bi v svoji artistično ambiciozni različici lahko zaobjela čim širši spektrum bivanjskih občutij in položajev. Pisanje v 42Marija Pirjevec, nav.delo, 12. 41 Boris PATERNU, Jezik kot vprašanje svobode, v: Jezik in književnost 2 (Trst: Narodna in študijska knjižnica, 1991), 14. narečju ni namreč le izraz ljubiteljske domačnosti, preproste zabavljaške anek-dotičnosti, kakršno npr. lahko srečamo pri duhovitem Atiliju Kralju (Pogruntane na pisalne mize) ali v dramskih igrah Predana, Clodiga, Chiabudinija, Dorbolo-jeve, Cernetigove idr. za Beneško gledališče. Tudi ni le kantavtorski nasledek nekdanjega igrstva, kot bi lahko mislili ob večjidel uglasbenih besedilih Rezijana Rina Chineseja, ali zgolj sodobna inačica nekdanjega ljudskega bajanja, ki jo v Benečiji gojita npr. Ada Tomasetig in Renzo Goriup. Narečna književnost je predvsem zanimiv, neposreden in artistično razvit modus poetandi, ki je imel do pred nedavnim svoja uveljavljena literarna imena - kot npr. Marijo Mijot (1902-1994) v Trstu ali Rinalda Luščaka (1910-1978) v Hostnem - in ki ga danes uspešno gojijo pisci kot npr. Silvana Paletti ali Renato Quaglia v Reziji. Tematsko, motivno, izrazno nimajo ti avtorji ničesar zavidati zbornim. Njihove stiske in radosti so včasih izražene celo bolj pretanjeno in sveže, vsekakor pa izrazito sorodno ostalim slovenskim ustvarjalcem v Italiji. Ali ni lirski poklon Slavku Skamperlu lani umanjkale Marije Mijot brez ostanka primerljiv npr. z Vencem spominčic možu na grob nedavno preminule goriške pesnice Ljubke Sorli? Ali ne govori rezijanski pesnik in Prešernov nagrajenec Renato Quaglia v jeziku Rebule, Pahorja, Pregarca, Martelanca, Pertotove, Švarove, ko zapisuje Baside so prašušjane Besede so presahnile Pa wodo ne so wslanile še v vodo so nam vrgli sol nu ito ki paš ne kličajo in vsemu temu pravijo zdaj mir zaprow koj krij taknuwamo? v resnici pa je naša kri?44 Ni naključje, da občuti Quaglia enako stisko jezika kot Košuta, ko mora za svojo pesem o svobodi poiskati italijansko tujko »libertat« in ob robu di-daskalično pripomniti: »V rezijanščini ni besede ne pojma svoboda. In ni je zato, ker je nismo nikoli imeli!«45 « SKLEP Naj torej sklenem: v Italiji živeči slovenski pesniki, pisatelji, dramatiki izkazujejo med seboj vrsto tipoloških sorodnosti, izobarskih konstant, ki njihova dela povezujejo v raznolik a enovit »literarni sistem«, le-tega pa subjektivizirajo v regionalno različico nacionalnega slovstva. Njegovi konstitutivni prafaktorji so predvsem ontološka, etična, narodnostna, prostorska in jezikovna zaznamovanost. Vsaka od teh univerzalno splošnih kategorij se in litteris preoblikuje v sprecifičnejše tipološke značilnosti, v razločevalne poteze zamejske književne duše. Antinihilizem, humanizem, nacionalni aktivizem ali relativizem, medite-ranskost in multikulturnost, besedogradništvo ali jezikovna zavrtost seveda ne 44 Renato QUAGLIA, Baside (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1985), 64. 4SPrav tam, 57. izčrpajo seznama temeljnih tipoloških določil tukajšnjega slovstva, kije kot dinamični concretum v nenehno spremenljivem, magmatično evolucijskem stanju. Od leta 1920, ko je rapalska pogodba z zakoličenjem jugoslovansko-italijanske meje formalizirala njegov nastanek, je slovensko slovstvo v Italiji kot dejansko kontinuirani nasledek dotlejšnjih literarnih prizadevanj prehodilo dolgo, vijugasto, a tudi plodno razvojno pot, kije danes literarnovrstno razcepljena v količinsko prevladujočo poezijo, kakovostno priznano prozo in artistično šibkejšo dramatiko. S slednjo so se - zvečine občasno in manj uspešno - spopadli domala vsi vidnejši avtorji: od Rebule, Tavčarjeve, Benedetiča ali Pregarca do Košute, Žerjalove, Hergoldove, Mermolje, Verča ali Čuka. Socialnozvrstno pozna tukajšnje leposlovje tako zborno kot narečno različico, poetološko pa ga odlikuje bahtinovska poliloškost literarnih estetik, ki ustvarjalno dedujejo bodisi pri primorskih in osrednjeslovesnkih kot pri italijanskih in zapadnih evropskih ali svetovnih avtorjih. Z umetelniškim razponom, ki niha od banalnega do vrhunskega, črpajo pesniški in pripovedni postopki tako iz realizma, impresionizma in simbolizma kot iz modernizma ali postmodernizma. Upovedovani svet je najraje de-humanizirana, problematična in asimilacijsko izpostavljena sedanjost brez bogov in idealov, v kateri je narodnoobrambno angažiranost nadomestila resignacija v intimizem ter ironično deziluzijo. Iz zverižene in ubijalske imanence se nekateri pisci rešujejo z vero, drugi pa z laičnim sizifovstvom. Obojim je skupno literarno zastrto hrepenenje po vrednotah in eksistencialnem smislu. Ob ugotovljenem, ob sicer skopih, a nakazanih tipoloških obrisih tukajšnje književnosti bi bil torej odgovor na morebitno Pancrazijevo vprašanje vse prej kot zadregarski. Ali obstaja danes slovesko slovstvo v Italiji? Da, zagotovo! Je roža, ki ima svoje ime in svoj duh. Bibliografija sodobnega slovenskega slovstva v Italiji (do septembra 1995). Milan Lipovec (1912): Ljudje ob cesti, 1961, 1981. — Leseno jadro, 1976. — Slovenci pod jelševo brezo, 1984. Vinko Beličič (1913): Molitev na gori, 1943. — Češminov grm, 1944. — Kačurjev rod, 1952. — Pot iz doline, 1954. — Dokler je dan, 1958. — Nova pesem, 1961. — Gmajna, 1967. — Med mejniki, 1971. — Bližine in daljave, 1973. --Nekje je luč, 1975. — Prelistavanje poldavnine, 1980. — Leto borove grizlice, 1981. — Človek na pragu, 1985. — Pesem je spomin, 1988. — Izbrane pesmi, 1991. — Leto odmrznitve, 1992. — Bližine in daljave, 1993. Boris Pahor (1913): Moj tržaški naslov, 1948. — Vila ob jezeru, 1955, 1993. --Mesto v zalivu, 1955, 1964, 1989. — Nomadi brez oaze, 1956. — Onkraj pekla so ljudje, 1958, 1961. — Kres v pristanu, 1959. — Na sipini, 1960. — Parnik trobi nji, 1964. — Nekropola, 1967. --Odisej ob jamboru, 1969, 1971, 1993. — Skarabej v srcu, 1970. — Grmada v pristanu, 1972. — Varno naročje, 1974. --Zatemnitev, 1975, 1987. — Spopad s pomladjo, 1978. — Tržaški mozaik, 1983. --V labirintu, 1984. — Ta ocean strašno odprt..., 1989. — Žlahtne tranzverzale, 1991. — Napoved nove plovbe, 1992. — Slovenska svatba, 1995. Zora Saksida (1921): Nageljčki, 1946. --Mami, 1965-66. — S račje gnezdo, 1984. — Bela tapiserija, 1986. — Ugašajoča sonca, 1987. Alojz Rebula (1924): Devinski sholar, 1954. — Vinograd rimske cesarice, 1956, 1994. — Klic v Sredozemlje, 1957. — Senčni ples, 1960. — V Sibilinem vetru, 1968. — Gorje zelenemu drevesu, 1971. — Smer - Nova zemlja, 1972. --Divji golob, 1972. — Snegovi Edena, 1977. — - Duh Velikih jezer, 1980. — Zeleno izgnanstvo, 1981. — Hribi, pokrijte nas! Drama. Upriz. 1983. — Savlov demon, 1985. — - Oblaki Michigana, 1985. --Vrt bogov, 1986. — Jutri čez Jordan, 1988. — Na slovenskem poldnevniku, 1991. — Pastir prihodnosti, 1992. — - Operacija Timava. Drama. Upriz. 1993. — Koraki apostolskih sandal, 1993. — Kačja roža, 1994. — Severni križ, 1994. — Skozi prvo zagrinjalo, 1994. — Na prepihu časa, 1995. Zora Tavčar (1928): Aj, kaj je ribič ujel. Mlad. igra. Upriz. 1980. --Veter v laseh, 1982. — Poklical si me po imenu, 1985. — Ob kresu življenja, 1989. — Ptice nočnega vrta, 1992. Albert Miklavec (1928): Prošnja za jutri, 1970. --Prgišče Krasa, 1983, 1987, 1990. Soavtor: Rafko Dolhar. Atilij Kralj (1929): Dlaka v jajcu. Kabaret. Upriz. 1973. Soavtorji: Miroslav Košuta, Adrijan Rustja, Sergej Verč. — Pogruntane na pisalne mize, 1977. — Kdo je na vrsti. Igra. Upriz. 1987. Roman Firmani (1930): Zadnja dolina, 1981. Luciano Chiabudini ( 1931 ): Liepa naša domovina. Skeči. Upriz. 1981. — Same pravce. Igra. Upriz. 1982. — - Preklete grabje. Igra. Upriz. 1984. --Na zdravje. Igra. Upriz. 1988. Izidor Predan (1932): Oj božime, 1966. Soavtor: Anton Birtič. — Mali Tonček noče biti »sclav«, 1971. — - Beneška ojcet. Igra. Upriz. 1975. — Žejni planinci. Skeč. Upriz. 1977. — Pagella. Skeč. Upriz. 1977. — Sardelon. Skeč. Upriz. 1977. — Maturantski izpiti. Skeč. Upriz. 1977. — Emigrant. Igra. Upriz. 1977. — Zganjari. Igra. Upriz. 1978. — Modar hlapac. Igra. Upriz. 1979. — Kaplan Martin Čedermac. Dramatizacija. Upriz. 1980. — Mohor an Fortunat 111.. Kabaret. Upriz. 1983. — Prepoved. Igra. Upriz. 1985. Rafko Dolhar (1933): Pot v planine, 1965. — Človek in cesta, 1971. --Pot iz planin, 1974. — Moji kraški sprehodi, 1980. — Prgišče Krasa, 1983, 1987, 1990. Soavtor: Albert Miklavec. — Vabilo v Julijce, 1984. — Romanje v Julijce, 1991. --Stezice, 1993. — Od Trente do Zajzere, 1994. Saša Martelanc (1934): Melodija, 1984. — Veter iz ljubih daljav, 1987. Filibert Benedetič (1935): Razpoke, 1966. — Ne vedno kakor lastovke. Drama. Upriz. 1967. — Pravila igre, 1972. — Rižarna. Drama. Upriz. 1975. Soavtor: Miroslav Košuta. --Krvava rihta, 1981. Renzo Gariup (1935): Antadà, 1992. Aleksij Pregarc (1936): Poesie-Pesmi, 1974. — Moja pot do tebe, 1982. — Temelji mojega vrta, 1985. — Tri podobe, tri pesmi, 1985. { — Duh po apnencu, 1986. --Jedra, 1987. — Samohodec~ll viandante solitario, 1992. — Črni galebi. Drama. Upriz. 1992. — Božji vitez na slovenski zemlji. Lepljenka. Upriz. 1993. Miroslav Košuta (1936): Morje brez obale, 1963. — Pesmi in zapiski, 1969. — Dlaka v jajcu. Kabaret. Upriz. 1973. Soavtorji: Atilij Kralj, Adrijan Rustja, Sergej Verč. — Štirje fantje muzikantje. Igra. Upriz. 1974. --Pesniški list št. 23, 1974. — Kje stanuješ, mala miška?, 1975. — Rižarna.Drama. Upriz. 1975. Soavtor: Filibert Benedetič. — Pričevanje, 1976. --Selivci, 1977. — Pesmi, 1978. — Zaseda za medveda, 1979. — Abecerime, 1979. — - V(7ez na obisku, 1980. — Tri igre za glas, 1982. — Robidnice in maline, 1983. — Ptička smejalka, 1984. --Prvidan šole, 1987. — Zidamo dan, 1987. — Potem znenada ptica, 1988. — Na Krasu je krasno, 1989. — Odseljeni čas, 1990. --Ribakanica, 1991. — Kavka s Kavkaza, 1992. — Galeb nad žitom, 1995. Bruna Marija Pertot (1937): Moja pomlad, 1961. — Bodi pesem, 1975. — Dokler marelice zorijo, 1981. — Ko se vračajo delfini, 1993. Lidia Zabrieszach (1939): Učera, donas, jutre. Igra. Upriz. 1983. — - Kaki cajti. Igra. Upriz. 1992. Irena Žerjal (1940): Goreče oljke, 1969. — Topli gozdovi, 1972. — Tragedijica na Grobljah, 1973. — Klišama utopičnih idej, 1974. — Morje, ribe, asfalt, 1976. Soavtorica: Marija Mislcj. — Pobegla zvezda, 1977. --Gladež, 1982. --Alabaster, 1984. — Burja in kamni, 1987. Soavtorici: Marija Mislej, Nadja Švara. — Let morske lastovice, 1987. — Magnetofonski trak, 1994. Renato Quaglia (1941): Baside, 1985. Aldo Rupel (1941): Pogledi, 1989. --Bodice iz Gorice, 1990. Filip Fischer (1943): Pesniški list št. 1, 1971. Ivanka Hergold ( 1943): Pasja radost ali karkoli, 1971. --Beli hrib, 1973. — Dido, 1974. — Vse imaš od mene, 1974. — Suha leta. TV-igra, 1975. --Nož in jabolko, 1980. --Pojoči oreh, 1983. — Paracelz. Drama. Upriz. 1984. Marko Kravos (1943): Pesem, 1969. — Trikotno jadro, 1972. — - Pesniški list št. 27, 1976. --Paralele, 1977. --Tretje oko, 1979. — Napisi in nadpisi, 1984. — V znamenju škržata, 1985. --Sredozemlje, 1986, 1989. — Ko so nageljni dišali, 1988. — Tri pravljice: ena sladka, ena rahla, ena skoraj modra, 1991. — Obzorje in sled, 1992. — Sredi zemlje - Sredozemlje, 1992. — Začarani grad, 1993. — Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brvinca, 1994. Aldo Clodig (1945): Nedelja pod lobjo. Igra. Upriz. 1980. — Berite Novi Matajur. Priredba (po Kersniku). Upriz. 1995. Jakob Renko (1946): Pesniški list št. 19, 1974. — Resnica in dež, 1984. — Spirala, 1988. — Zeleni pegaz, 1993. — Spreminjave, 1994. Bruno Dorbolö Strazzolini (1947): Tonina Drejova. Igra. Upriz. 1978. — Ne vič sama doma. Igra. Upriz. 1978. — San zaparla dne vrata, pa druge oprem. Igra. Upriz. 1981. — Benečija. Igra. Upriz. 1984. — Vič ti na poviem. Igra. Upriz. 1985. Silvana Paletti (1947): Rozajanski serčni romonenj. Rrkp. pesniška zbirka, 1977. Sergej Verč (1948): Kocke v kocki. Drama. Upriz. 1967. — Skodelica kave: 600 lir. Drama. Upriz. 1968. — Ko luna škili z desnim očesom in jaše Veliki voz. Drama. Upriz. 1972. --Dlaka v jajcu. Kabaret. Upriz. 1973. Soavtorji: Miroslav Košuta, Adrijan Rustja, Atilij Kralj. — S kakšno pravico ti rečem dober dan ? Igra, Upriz. 1981. Soavtor: Marko Kravos. — Evangelij po Judi. Drama. Obj. 1986. — Samo malo jih zaide v te kraje. Show. Upriz. 1987. — Plesna šola. Igra. Upriz. 1990. — Rolandov steber, 1991. — Samomor kitov. Drama. Upriz. 1995. Tomek Vetrih (1948): Kapljice, 1977. — Zeleni cvet, 1985. Adriano Gariup (1949): Preklet komputer. Igra. Upriz. 1989. Ace Mermolja 1951 : Pesniški list št. 3, 1972. — Nova pesmarica, 1975. — Med kaktusi kuham kavo, 1979. — Pinko Tomažič in tovariši. Lepljenka. Upriz. 1980. — Z zvezdami v žepu, 1982. — - Igra v matu, 1984. Soavtor: Marij Čuk. — Prešeren na obisku. Kabaret. Upriz. 1984. Soavtor: Marij Čuk. — Elegije in basni, 1991. ZlatkaObid Lokatos: (1951): Ob vodiinkruhu, 1987. Marij Čuk (1952): Pesniški list št. 13, 1973. — Šumenje modrega mahu, 1974. — Zakleta dežela, 1975. — Suho cvetje, 1982. — Igra v matu, 1984. Soavtor: Асе Mermolja. — Minuta tišine za vse, kar se tako tragično prepleta. Lepljenka. Upriz. 1985. — Lepo je v naši domovini biti... Farsa. Upriz. 1989. — S trebuhi za kruhi. Igra. Upriz. 1990. --Breg, 1991. — Sledovi v pesku, 1993. Boris Pangerc (1952): Amfora časa, 1972. — Beg pod D agio, 1975. — In legla je tišina - E scese il silenzio, 1981. — Šum vode Glinščice, 1986. — Glas odznotraj, 1990. --Pesem Brega, 1991. — Majenca, 1992. --Bližanje, 1993. Ada Tomasetig ( 1952): Pravce mojga tat an moje mame, 1981. Alenka Rebula Tuta (1953): Mavrični ščit, 1983. Dušan Jelinčič (1955): Srečanje nikjer, 1985. — Zvezdnate noči, 1990. — Biseri pod snegom, 1992. Dario Martinig (1955): Čudne boliezni. Igra. Upriz. 1992. --Varuh. Igra. Upriz. 1994. Jurij Paljk (1957): Soba 150, 1986. --Nemir, 1994. Marko Sosič (1958): Kresna noč. Igra. Upriz. 1986. — Pojdi ne vem kam in prinesi ne vem kaj. Priredba. Upriz. 1989. — Rosa na steklu, 1991. Milan Bufon (1959): Rondo, 1984. Marina Cernetig (1960): Oh judje, pujte tie. Igra. Upriz. 1982. — An setemberja sonce peče. Igra. Upriz. 1989. — Viva Claudia! Igra. Upriz. 1991. — 1st gren gor. Igra. Upriz. 1991. Miran Košuta (1960): Rapsodija v treh stavkih, 1989. Aleksa Šušulič (1961): Kdo mori bajke in druge zgodbe, 1989. Igor Škamperle (1962): Sneg na zlati veji, 1992. Loredana Drecogna (1965): Vsega se ne more požreti. Igra. Upriz. 1993. Nadja Švara (1967): Burja in kamni, 1987. Soavtorici: Marija Mislej, Irena Žerjal. Matejka Grgič (1974): Kratka povets o Eriki. Igra. Upriz. 1995. Viri in literatura Mihail Bahtin: Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982. Štefan Barbarič: Tema morja v novejši slovenski prozi. Jezik in slovstvo XI/3 (1966). 59-67. Roland BARTHES: Književnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit, 1979. Jean François LyöTARD: Das Patchwork der Minderheiten. Für eine herrenlose Politik. Berlin, 1977. Predrag Matvejevič: Breviario mediterraneo. Milano: Hefti Edizioni, 1987. Jan mukaüovsky: Estetske razprave. Ljubljana: Slovenska matica, 1978. Anton OcvtRK: Teorija primerjalne literarne zgodovine. LJubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani, 1936. Boris PATERNU: Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989. Fran petrè: Slovenski tržaški pripovedniki. Jezik in j/ovjfvr>XIII/5 (1968). 137-145. Aleksander SKAZA: Avtorjev odnos do literarnih likov in oblikovanje intelektualne fiziog- nomije v romanu Senčni ples. Jezik in slovstvo Х/8 (1965). 235-241. Aleksander SKAZA: Usoda 'romana' v pripovedništvu Alojza Rebule. Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura (Obdobja 8). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1988. 161-168. Johann STRUTZ: Vorüberlegungen zu einer Typologie der slowenischen Literaturen in Italien und Kärnten. Wiener Slawistischer Almanach 22. Wien, 1988. 199-212. Jurij N. TlNJANOV - Roman Jakobson: Problemy izučenija literatury i jazyka. Texte der russischen Formalisten II. München, 1972. Ruski formalisti. Ur. A. Skaza. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. sommario Il saggio prende in esame la produzione letteraria contemporanea degli oltre quaranta autori sloveni che vivono in Italia nelle province di Trieste, Gorizia e Udine. Malgrado le profonde diversità individuali, appaiono evidenti nella loro scrittura alcune isobare tipologiche che determinano i tratti somatici di una letteratura slovena specifica, différente da quella d'oltreconfine. Tali peculiarità sono soprattutto: sul piano ontologico uno spiccato antinichilismo; su quello etico un umanismo universale, estrinsecato nel letterario da tematiche prevalentemente amorose; nel sentimento nazionale un fervido attivismo, relativizzato e problemtizzato perö dalle generazioni letterarie più giovani; dal punto di vista geografico e storico l'ubicazione frontaliera e i trascorsi mitteleuropei imprimono a questa letteratura caratteri mediterranei e multiculturali; linguisticamente invece essa oscilla tra una potenziata attenzione stilistica e un' arcaica rigidità formale. Dettate dal particolare cronotopo minoritario, queste ed altre caratteristiche tipologiche accomunano gli autori summenzionati in un'eterogenea »macrostruttura artistica« (Mukarovsky), in un vero e proprio »sistema letterario« (Jakobson, Tinjanov), confermando l'esistenza di un'autoctona variante regionale (Strutz) délia letteratura nazionale slovena. Dal 1920 - anno in cui il Trattato di Rapallo formalizzö la sua nascita con la deftnizione del confine italo-jugoslavo - la letteratura slovena in Italia ha percorso sin qui un tormentato ma fruttuoso cammino artistico. Il corpus testuale dei suoi autori contemporanei è oggi quantificabile in oltre 200 libri per complessive 40 mila pagine di prosa, poesia e teatro, scritte e pubblicate sia in dialetto che nella lingua letteraria. Utilizzando poetiche ora tradizionali (realismo, impressionismo, simbolismo) ora innovative (modernismo, postmodernismo), questa variegata produzione dagli altalenanti esiti artistici trae ispirazione soprattutto dai modelli letterari nazionali, evidenziando perö anche importanti influenze italiane, europee e mondiali. Il principale soggetto tematico degli autori sloveni in Italia è una realtà moderna disumana e assimilatrice, senza dei né ideali, in cui l'attivismo nazionale sempre più spesso soccombe a un'intimistica, disillusa e ironica rassegnazione. Narratori e poeti cercano tuttavia di sottrarsi in duplice modo ail' esiziale immanente: se credenti, con l'ausilio délia fede, se atei, con una laica, stoica e caparbia opposizione all'assurdo nichilista. Entrambi anelano nel letterario a valori e ideali nuovi che possano donare un senso ontologico ail' esistenza umana, al destino sloveno individuale e nazionale. itm* OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO MONOGRAFIJA O PURIZMU1 Razprave o tem, ali je purizem pozitivna jezikovnokulturna dejavnost, ki ohranja samobitnost jezika, ali pa je škodljiv, ker zavira njegov razvoj, v Sloveniji še niso končane. Začele so se v Prešernovem in Kopitarjevem času, v prvem jezikovnokulturnem spopadu pri nas, nadaljujejo pa se še danes, ko se nasprotujoča si mnenja razhajajo ob vprašanju, ali je slovenščina ogrožena. Zal nimamo temeljite analize, ki bi vse pojave pu-rizma na Slovenskem razčlenila, ugotovila njegovo zgodovinsko (ne)upravičenost in predlagala model za reševanje podobnih vprašanj v prihodnje. Prav tako monografijo o purizmu pa prinaša delo Georgea Thomasa, predstojnika in profesorja za slovanske študije na Oddelku za sodobne jezike Univerze McMaster v Hamiltonu (Ontario, Kanada). Ta analiza purizma je zanimiva tudi zato, ker prihaja »od zunaj«, iz neslovanskega sveta, o katerem mislimo, da se z vprašanji čiščenja jezika ne ukvarja. Thomas omenja tudi ne-slovanski purizem in postavlja podmeno, »daje purizem splošna družbenostnojeziko-slovna danost«, torej - da ga poznajo vsi jeziki. Thomasova knjiga pri analizi purizma upošteva tako njegov položaj v okviru jezikoslovja (predvsem v teoriji knjižnega jezika) kot tudi v okviru drugih teorij: jezikovnega načrtovanja, družbenostnega jezikoslovja, družbene psihologije jezika, strukturalne antropologije, nacionalizma in narodopisja. Prvo poglavje je kratek opis purizma znotraj jezikoslovja, natančneje znotraj štirih glavnih šol: historicizma, deskriptivizma, funkcionalizma in družbenostnojezikoslovnega empirizma. Za prvi dve šoli Thomas meni, da ne moreta zagotoviti teoretične osnove purizma - prva se zanj preprosto ne zmeni, druga ga izrecno izključuje iz jezikovnega kanona. Šele funkcijski vidik praške jezikoslovne šole (prevzet od Rusov) vsaj zagotavlja teoretični temelj, na katerem lahko razpravljamo o purizmu kot znotrajjezikoslovnem pojavu. Najpomembnejši pa je družbenostnojezikoslovni vidik, ki purizem obravnava kot dejavnik, vključen v dane jezikovne razmere. Tako je omogočen objektivni študij purizma, dan je njegov teoretični okvir, vloga čiščenja jezika pa je utemeljena kot eden izmed ciljev načrtnega jezikovnega posredovanja. Thomas podaja tudi zgodovinski pogled na študije o purizmu in ugotavlja njihovo nedodelanost. Poudarja, da ga ne zanima samo puristična dejavnost v posameznih jezikih, ampak predvsem široki in primerjalni vidiki purizma. Vsako poglavje analizira problem z različnega zornega kota. Drugo poglavje je poskus določitve pojmov čist, čistost, čiščenje, od katerih je odvisna določitev pojma purizem. Teoretični okvir za razumevanje puristične dejavnosti je razčlenjen v tretjem poglavju. Naslednji dve poglavji sta namenjeni klasifikaciji purističnih posegov v jezik, nadaljnja tri pa se ukvarjajo z določevanjem okoliščin, v katerih se purizem pojavlja. Thomas v njih utemeljuje vlogo posameznikov, ustanov in ' George Thomas, Linguistic Purism (New York: Studies in language and linguistics, 1991 ). družbe, posamezne tipe jezikovnega položaja, v katerih se purizem razvije. Obravnava tudi zunajjezikovne dejavnike, ki določajo obliko purističnega poseganja. Spremembe, ki jih to poseganje povzroči, so povzete v 9. in 10. poglavju. Sklepni poglavji sta sinteza argumentov iz prejšnjih poglavij. Thomas v njima podaja definicijo purizma, kar je osnova za več delovnih podmen o purizmu kot dejavniku v človeškem intelektualnem razvoju. Zaključke o purizmu aplicira na teorijo in prakso jezikovnega načrtovanja. Praktičen primer jezikovnega načrtovanja je Thomas prikazal prav na primeru (zdaj že bivše) Jugoslavije. Delovna definicija purizma, iz katere Thomas izhaja, določa purizem kot razmerje do jezika, ki označuje (»etiketira«) določene prvine kot 'čiste' (in zato zaželene) in druge kot 'nečiste' (zato nazaželene). Purist pa je človek, ki ta dvojni pogled na jezik ohranja in ki meni, daje te prvine v danem jeziku sposoben prepoznati, nato pa nezaželene prvine želi odstraniti, pri čemer ga vodi želja, da bi ohranil dani jezik in njegov prestiž. Poimenovanja, s katerimi Thomas določa podobo purista so: mlinar, ki med mletjem iz moke odstranjuje otrobe; vrtnar, ki obrezuje sadno drevo, da vpliva na njegovo rast in plodnost; metalurg, ki pravo podobo jezika odkriva z odstranjevanjem tujih prvin (odstranjuje tuje delce iz kovine); brusilec, s katerim je povezana zgodovina češkega purizma (Jiri Kon-stanc, Brus jazyka českčho, 1674; kasneje ta podoba oživi konec 19. stoletja, ko brušenje postane sopomenka za purizem). Prav zaradi Praškega lingvističnega krožka (20. in 30. leta našega stoletja), ki je odločno nastopil proti takratnemu brušenju jezika, je izraz purizem pri nekaterih dobil negativno konotacijo. Thomas meni, da podoba brusilnega kamna ponazarja kritični odnos do rabe jezika in brušenje sporočevalnega orodja. Hkrati pa neposredno ne omenja odstranjevanja nezaželenih prvin, ampak le izboljšanje obstoječih. Thomas vidi purista tudi kot zdravnika (ki odstranjuje nezdrave dele telesa, da bi preprečil nadaljnjo okužbo in tako spodbujal dobro zdravih delov), kot genealoga in genetika (ki se borita proti bastardizaciji in hibridizaciji jezika) in kot duhovnika (ki je orodje v božjih rokah) - ta podoba je značilna predvsem za čiščenje moderne hebrejščine: Družba čistega jezika. Slovenski puristi so v svojih sestavkih uporabljali enako jzrazje kot Thomas: jezik so čistili smeti, obrezovali drevo sloveščine, brusili, zdravili jezikovni organizem in se borili proti njegovi hibridizaciji. Rudolf Kolarič (1929) npr. piše o »krvavo potrebnem piljenju in čiščenju slovenščine«, splošno znanje Koštialov Brus (1927)... Vsem tem oznakam pa bi lahko za slovenske razmere dodali še eno: kmetovalec. V purističnih razpravah se namreč pogosto govori o jeziku kot o njivi, ki jo je treba očistiti plevela (npr. Glonar 1928), podobno razmišlja Breznik o umetniku, ki ima »vclnico v roki in odpihujc pleve ter spravlja slovenski besedni zaklad v svojo žitnico« (Breznik 1944). Večina slovenske jezikoslovne literature loči negativni in pozitivni oz. skrajni in zmerni purizem. Prvi je pojmovan kot skrajnost, ki jezikovni razvoj v resnici zavira, drugi kot pozitivno prizadevanje za kulturo in samobitnost slovenskega knjižnega jezika. Tudi Thomas loči dva tipa purizma. Prvi je ksenofobični, to je po njegovem mnenju nevtralni, nezaznamovani purizem, kar moramo razumeti, da gre tu za purizem v ožjem pomenu besede, tj. za usmerjenost proti zunanjim tarčam (proti prvinam drugega jezika), njegova merila so apriorna. Drugi tip purizma pa je zaznamovan glede na ksenofobičnega, prilagojen je nekaterim umskim merilom, zato ga moramo obravnavati kot zdravo skrb za prihodnost jezika in njegovo vitalnost. V bistvu gre za kultiviranje jezika. Tako Thomas glede na splošno usmeritev purističnega poseganja loči sedem vrst purizma: arhaizi-rajočega (starinilnega), etnografskega (narodopisnega), elitističnega (odlikovalnega), re-formističnega (prenavljenega), igrivega, ksenofobičnega (tujeplašnega) in antipurizem (protipurizem). Iz obravnave izključuje igrivi purizem (ker je v bistvu le malo več kot estetska ali literarna igra, želi šokirati, zabavati, skratka, gre bolj za stilem kot za pravi purizem) in protipurizem. Razlika med preostalimi petimi je med zunanjo perspektivo (ksenofobični purizem je nezaznamovan) in notranjo (vsi drugi tipi so zaznamovani). Zato je po Thomasu razumljivo, zakaj purizem kot celoto enačijo s ksenofobičnim purizmom, ki je arhetipska puristična usmeritev. Thomas nato s kombiniranjem različnih vrst določa 17 purističnih usmeritev. Ta klasifikacija pokriva vse oblike purizma, opisanega v literaturi. Za pravilno razumevanje purizma je treba poznati jezikovni položaj, v katerem se pojavlja. Teoretično je lahko vsak jezik kadar koli mesto purističnega posredovanja. Tri vrste položajev so, s katerimi je delovanje purizma zelo povezano: standardizacija jezika, jezikovni stik in jezikovne spremembe. 1) Pri standardizaciji jezika je določena stopnja (nezavednega) samocenzurnega purizma najbrž univerzalna. Knjižni jezik je vez, kjer so najbolj operativne tri vloge: razločevalna, vzajemnostna in prestižna, zato je purizem treba jemati kot enega od racionalnih odzivov na ta tri merila. (2) Zapletenejši je položaj pri jezikih v stiku. Tuje treba upoštevati več okoliščin, predvsem, kakšno je razmerje med stičnima jezikoma. Purizem nastopi najpogosteje pri razmerju veliki jezik proti malemu: tako Thomas razlaga tudi slovenski in makedonski purizem nasproti srbohrvatizmom, slovaškega nasproti češkim sposojenkam, protiruskega v Belorusiji in Ukrajini. V vseh teh primerih je purizem nastopil kot sredstvo ohranjanja razločevalne vloge knjižnega jezika, saj je izločeval prav tiste prvine, ki bi lahko podrli mejo med dvema stičnima jezikoma. (3) Jezikovne spremebe Thomas utemeljuje z dvojezičjem (diglosijo) in stilnim registrom. Pri dvojezičju je purizem dejavnik, ki ohranja razlike med bližnjima jezikoma. Zveza jezikovni registri Thomasu pomeni zvrstnost jezika, pri čemer purizem preprečuje vstop nižjepogovornim in drugim neknjižnim prvinam v knjižni jezik. Tako nastaja nasprotje med nevtralno, konvencionalno, formalno rabo, kjer je purizem pomemben sestavnik, in neformalno, spontano rabo, za katero je značilna sprostitev puristične graje. Glede jezikovnega položaja Thomas meni, da je jezikovni stik dvojezičnega tipa ar-hetipski položaj, v katerem se pojavi purizem. Reakcija je krepkejša pri uvajanju prvin iz družbeno-politično prevladujočega jezika kot iz nevtralnega. S tem se seveda lahko strinjamo. Dokaz je lahko slovenski položaj v SFRJ, ko so se pojavljali tipični neracionalni odzivi na vse, kar je domnevno srbohrvaško. Lep zgled za to so Gjurinovi jezikovni kotički (1991): mestoma nazorno kažejo, da tudi jezikoslovec uporablja čustvene argumente namesto jezikoslovnih. Normalno je, daje purizem v obdobju standardizacije najkrepkejši. Torej lahko sem štejemo slovenska prizadevanja od Krelja naprej, vodeča k oblikovanju slovenskega knjižnega jezika, ki ne bi imel toliko iz nemščine prevzetih prvin, samobitnega in sposobnega delovanja na vseh področjih. Zadnje tako prizadevanje pri nas je bilo oblikovanje slovenskega vojaškega izrazja, kjer je purizem deloval v smislu poudarjanja različnosti jezikovnih prvin. Za postandardizacijsko obdobje pa je značilno upadanje intenzitete purizma. Vsak odklon od norm je zato vreden posebne pozornosti. V tem smislu bi morale slovensko jezikoslovno pozornost zbuditi številne razprave o ogroženosti slovenščine, čeprav je prvič postala jezik povsem samostojne države. Glede na raznočasijski vidik, ki ga obravnava vil. poglavju, Thomas loči sedem različnih vzorcev purizma: obrobnega (marginalnega), grajalnega (trimming), razvojnega, nihajočega (oscillatory), stalnega in revolucionarnega. Slovenski purizem Thomas uvršča v razvojni vzorec: zanj je značilno, da kot pojav vrednotenja nastane zelo zgodaj v razvoju knjižnega jezika, ni podvržen korenitim spremembam, svoj vrh doseže med standardizacijo jezika in se lahko sprosti, ko knjižni jezik doseže samostojnost, prestiž in gotovost, da nihče ne ogroža njegovega obstoja. V sklepnem poglavju Thomas ugotavlja, daje še prezgodaj za primerjalno zgodovino purizma. Kljub temu postavlja deset podmen za morebitno raziskovanje v prihodnosti. Omenimo samo nekatere: (1) Purizem je splošna značilnost vseh knjižnih jezikov. (2) Purizem seje razvil sam zase v veliko delih sveta kot odziv na posebne težave, s katerimi seje posamezni jezik soočal. (3) Prevladujoča tarča purizma so besede tujega izvora. (4) Knjižni jeziki so dveh vrst: a) taki, ki v osnovi nasprotujejo bogatitvi iz drugih jezikov; b) taki, ki so na splošno sprejeli in prilagodili tuje prvine. (5) Modernizacija družbe povzroča dve nasprotujoči si usmeritvi: a) umik purizma; b) povečano nasprotovanje prevzetemu. Tomasova knjiga je izpolnila cilje, ki si jih je zadala na začetku: široko in primerjalno je opredelila jezikovni purizem. Celo več, postavila je okvir in podmene za nadaljnje raziskave primerjalne zgodovine purizma. Čeprav bi lahko pričakovali, da bo Thomasov pogled na purizem ožji - ker je pač predstavnik t. i. velikega jezika -, je delo odprto, upošteva vso literaturo, pozna vse primere purizma, tudi v neslovanskih državah. Izhajajoč iz teoretične podlage, ki jo je razvil Praški lingvistični krožek, nadgrajuje razčlembo s teoretičnimi postavkami drugih ved, predvsem družbeijostnega jezikoslovja. Prav družbeni okvir, poznavanje jezikovnega položaja, v katerem se purizem pojavlja, omogoča »pravično presojo« purizma, njegovo pozitivno in negativno vrednotenje v razvoju jezikov. Praški lingvistični krožek je purizem teoretično opredelil in ga popolnoma odklonil. Namesto purističnih meril jezikovne pravilnosti, ki jih je zagovarjal takratni urednik revije Naše reč, J. Haller (to so jezik dobrega avtorja, ljudski jezik, stari jezik) so postavili merilo splošne rabe in primernosti. Glavno načelo je bilo funkcijsko vrednotenje jezikovnih pojavov. Ker je češka teorija nastala kot polemični odziv na domačo sočasno jezikovno prakso, je bila v svojih načelih ponekod tudi skrajna. Slovenski prostor ni mogel nikoli v celoti sprejeti vseh njenih načel, saj je bil slovenski jezik v svojem razvoju ves čas t. i. mali jezik, ki se je bojeval za svoj obstoj v okviru drugih držav. Prav take okoliščine pa upošteva Thomas. Razširitev analize purizma s perspektivo družbenostnega jezikoslovja prinaša tudi za razumevanje slovenskega purizma objeklivnejšo sodbo. Prav upoštevanje dejavnika, da je purizem močnejši, ko se v jezik vnašajo prvine iz politično prevladnega jezika, nekako pomaga razumeti tudi različne skrajnosti, ki so v imenu ohranjanja jezika zavirale njegov razvoj. Tudi na to je opozarjal že Toporišič (1977) ob kritiki Urbančičeve knjige O jezikovni kulturi, kije češko teorijo mehanično prenašala v slovenske jeziko(slo)vne razmere. Leta 1991, ko je izšla Thomasova knjiga, ta vidi rešitev jugoslovanskega primera v jezikovnem načrtovanju, ki naj bi razvilo kompromis med skrajnim purizmom in skrajnim unitarizmom. To pa po Thomasu za nekatere pomeni v osnovi spremeniti odnos do jezika: iz neracionalnega purizma je treba preiti v jezikovno kultiviranje v okviru jezikovnega načrtovanja. (Tako stališče je pri nas ves čas zagovarjal J. Toporišič.) Slovenščina zdaj ni več mali jezik znotraj velike srbohrvaške skupnosti, je pa še vedno mali jezik. Tudi pretirani purizem ima najbrž prav zato še vedno svoje gojitelje. Pravilna jezikovna politika in jezikovna kultura morata skrbeti, da neracionalnih poseganj v razvoj jezika več ne bo. To pa bo mogoče, če bomo to upoštevali še pri temeljih, pri šolskem jezikovnem pouku in jezikovni vzgoji in pri institucionalizaciji jezikovnega načrtovanja. To je dolgotrajen potek, kakršno koli zakonsko varovanje jezika pri nekaterih javnih delavcih zbuja odpor in učinkuje nasprotno od želenega. Kakšen pa je zmerni puristični tip, ki gaje za Slovence znotraj Jugoslavije predlagal Thomas? Imeti bi moral naslednje značilnosti: (1) odprtost do internacionalizmov; (2) pripravljenost, da se ohranijo ustaljene, dobro prilagojene prevzete besede iz katerega koli vira; (3) kalkiranje; (4) sprejem prevzetega iz drugih slovanskih jezikov (tudi jugoslovanskih), vendar je treba ob tem zagotoviti, da to ne bi ogrozilo avtonomije jezika; (5) skepticizem do novotvorb in narečnih izrazov kot novih virov obogatitve besedišča; (6) zavrnitev oživljanja besed, ki niso več v rabi; (7) svoboda osebne izbire v rabi besednih dvojnic, čeprav se ena od njiju uporablja tudi v drugih jugoslovanskih jezikih; (8) dopustitev, da ljudje med dvojnicama svobodno izbirajo. Thomas meni, daje za uresničevanje teh ciljev potrebno dobro jezikovno načrtovanje, ki bo zagotovilo boljše jezikoslovno raziskovanje, izobraževanje in publiciranje. - Pri teh osmih točkah sta zlasti sporni tretja - kalkiranje (prav kalki vplivajo na jezik bolj kot kar koli drugega, povzročijo lahko namreč spremembe v sistemu jezika prejemalca) in odpor do neolo-gizmov. Zakaj ne bi poimenovali s svojimi sredstvi, če jih imamo in če to storimo pravočasno? V kultiviranje jezika sodi tudi oz. predvsem njegovo usposabljanje za vsa področja rabe, zakaj torej npr. ne bi imeli lastnega strokovnega izrazja. Ob koncu lahko ugotovimo, daje knjiga vredna naše pozornosti. Morda prav sedaj, ko se slovenščina prvič razvija v lastni državi, in ko se njeno funkcijsko področje še širi. Seznam navedenk: Anton BREZNIK 1944: Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. Priredil Jakob Šolar. Ljubljana. Velcmir GJURIN 1991 : Slovenščina zdaj. Ljubljana: Art agencija. Joža GLONAR 1928: Mrevarstvo. Slovenec LVI/84. 3-4. Rudolf KOLARIČ 1929-1930: Jezikovno rešeto. Slovenski li.sk I. 32. Jože TOPORIŠIČ 1977: O Urbančičevi jezikoslovni kulturi. Slavistična revija XXV. 359-371. Monika Kalin Golob Fakulteta za družbene vede, Ljubljana RODIL SE JE NOV SLOVANSKI JEZIK »Slovesno proglašamo, da je začenši z današnjim dnem naša rusinščina normativni jezik ... in postaja knjižni jezik Rusinov na Slovaškem«. S temi besedami so predstavniki rusinskega preroda na Slovaškem 27. 1. 1995 proglasili obstajanje novega slovanskega jezika. Gre za jezik, namenjen potrebam Rusinov, ki so od 1. 1991 uradno priznani za posebno narodnost z vsemi zagotovljenimi ustavnimi pravicami vsake narodne manjšine na Slovaškem. Slavnostno dejanje seje dogajalo ob prisotnosti predstavnikov slovaške vlade, civilnih in verskih organizacij in zamejskih uglednih ljudi. Bilo je višek kulturnega preroda, ki se je začel kmalu po revoluciji 1989 in propadu komunistične vladavine v srednji in vzhodni Evropi. Začetna stopnja nastajanja jezika seje uresničila novembra 1992 na prvem kongresu rusinskega jezika ob udeležbi nad 50 rusinskih piscev, novinarjev in strokovnjakov iz vseh držav, kjer živijo Rusini (Ukrajina, Slovaška, Poljska, Madžarska, Jugoslavija). Prvega nastopajočega, profesorja Joshuo Fishmana s Standfordske univerze, ki je govoril o »prvih« jezikovnih kongresih 19 narodov sveta (prvi je bil sredi 19. stoletja), so vprašali, katera so merila za presojo uspešnosti oz. neuspešnosti teh kongresov. Odgovoril je, daje to odvisno v manjši meri od tega, kar se zgodi na prvem kongresu, kot od tega, kar seje zgodilo za tem. Sedaj je očitno, da seje Prvi kongres rusinskega jezika novembra 1992 naknadno izkazal za uspešnega. Že januarja 1993, torej v teku dveh mesecev, je Rusinski prerod ustanovil Inštitut rusinskega jezika in kulture v Prešovu. V naslednjih dveh letih seje majhno število delavcev, na čelu katerih sta bila doc. Vasyf Jabur in doc. Jurij Panko občasno srečevalo z rusinskimi pisci in slovničarji iz drugih držav. Razčlenjevali so splošna jezikoslovna vprašanja in istočasno sodelovali s mestnimi pisci in uredniki ob izdelavi rusinske knjižne norme, posebno za Slovaško. Posledica prizadevanja je bila, da so bila konec 1. 1994«izdana Pravyla rusyn'skoho pravopysu (134 str.), Rusyn'sko-rus'ko-ukrajins'ko-sloven'sko-potskyj slovnyk lingvistič-nych terminiv (230 str.) in Orfograficnyj slovnyk rusyn'skoho jazyka v obsegu 42.000 besed (304 str.). Ta tri dela so skupaj z učbenikom Bukvar pro rusyn 'sky dity in s čitanko Čitanka pro rusyn 'sky dity za osnovne šole, katerih avtorje krajevni učitelj Jan Hryb, dali osnovo za novo rusinsko kodificirano normo. Prvi del slavnostnega dejanja je bila uradna razglasitev kodificiranja rusinskega jezika na Slovaškem; oznanil gaje ravnatelj poklicnega rusinskega gledališča A. Duchnovyča v Prešovu Jaroslav Sisak. Za njim je s pozdravom nastopil dr. Jdn Bobâk iz Matice Slovaške. Sodobno delo rusinskih jezikoslovcev je primerjal s tem, kar je delal Ludovft Štiir za slovaški jezik sredi 19. stoletja. Med mnogimi čestitkami in besedami nadaljnje spodbude so bile tiste, ki jih je poslalo Središče za človeške pravice pri Združenih narodih (Švica), Federalna zveza evropskih narodnostnih manjšin (Nemčija), Evropski urad za manj rabljene jezike (Irska), Evropska federacija Maison des Pays (Francija), Fundacija za medetnične odnose (Nizozemska), Mednarodna pravna skupina za manjšine (Velika Britanija), Združenje za ogrožena ljudstva (Nemčija), veleposlanik ZDA na Slovaškem ter Grškokatoliška in Pravoslavna cerkev na Slovaškem. Bili so tudi pozdravi rusinskih kulturnih organizacij s Poljskega (Stovarysynja Lemkiv), iz Jugoslavije (Ruska matka) in Združenih držav Amerike (Karpatskorusinsko raziskovalno središče). Zadnje imenovana ustanova iz ZDA je Inštitut rusinskega jezika in kulture darovala zbirko mikrofilmov (nad 10.000 okvirčkov) redkih rusinskih časopisov - časnikov, izhajajočih od 1. 1848. V okviru popoldanskega programa je bila znanstvena konferenca, ki ji je prisostvovalo nad 75 kulturnih aktivistov in znanstvenikov z jezikoslovnega, zgodovinskega in etnografskega inštituta SAZ. Na konferenci so bila predstavljena tri predavanja - Kar-patskorusinski jezik v razmerju do sodobnih slovanskih področnih knjižnih jezikov (prof. Alexander Duličenko z Univerze v Tartuju, Estonija), Zgodovina rusinskega jezikovnega vprašanja od 18. stoletja do sodobnosti (prof. Paul Robert Magocsi, Torontska univerza, Kanada) in Zgledi rusinske knjižne norme na Slovaškem (doc. Vasyf Jabur UPJŠ v Prešovu). Besedila vseh treh predavanj kakor tudi druga gradiva s slavnostne prireditve bodo objavljena konec leta 1995 v seriji vzhodnoevropskih monografij, kijih izdaja Kolumbijska univerza v ZDA. Kodificirani rusinski jezik na Slovaškem v bistvu predstavlja drugo izmed štirih rusinskih knjižnih norm. Ena norma - vojvodinska rusinščina - že obstaja in se široko uporablja v Jugoslaviji od 2. svetovne vojne. Slovaški Rusini imajo sedaj svojo normo. Na Rusinih Ukrajine (Zakarpatja) in Poljske (Lemkovsko področje) je, da si ustvarijo lastni normi. Cilj, da bi se ustanovile štiri različne norme in takojšnja njihova raba v objavah in na šolah, temelji na »romskem modelu«, ki je bil sprejet na Prvem rusinskem jezikovnem kongresu novembra 1. 1992. Z drugimi besedami, za vsako izmed štirih držav, v katerih živijo Rusini, se ustvarja posebna norma, hkrati pa bodo rusinski znanstveniki in pisci delali na tem, kar bo dalo »peto normo« ali kojne, in ta se bo na koncu rabila kot skupni knjižni jezik vseh Rusinov. Dejansko je nedavno izdani slovar rusinskega jezikoslovnega izrazja že nasledek sodelovanja rusinskih znanstvenikov in piscev iz vseh štirih držav. Formalni razglasitvi uzakonitve rusinskega jezika so posvetila veliko pozornost občila na Slovaškem in v sosednjih državah ne le pred razglasitvijo ampak tudi po njej. Do tega je prišlo deloma po zaslugi prizadevanja Ukrajincev (natančneje slovaških Rusinov, ki so sprejeli ukrajinsko narodno istovetnost). Ti so se postavili proti uzakonitvenemu poteku, češ daje ta »protiukrajinski«, neznanstven in je nadaljnji korak k asimilaciji s Slovaki. V okviru svoje kampanje proti kodifikaciji rusinskega jezika je ukrajinski tisk na Slovaškem in v sosednji Ukrajini dokazoval, da »rusinščina ni nikoli obstajala in ne bo obstajala«, kar je ironična parafraza besed, ki so jih uporabljali ruski publicisti in oblasti, ki so postavili zunaj zakona maloruščino (= ukrajinščino) v carističnem imperiju 19. stoletja. Kljub tem intervencijam je bila rusinščina na Slovaškem kodificirana. To formalno dejanje ima veliko praktičnih posledic. Medtem ko je bil Rusinski prevod s svojim tednikom Narodny novynky, dvomesečnikom Rusyn in z načrtom izdajanja knjig od leta 1991 podpiran od Ministrstva kulture Slovaške republike, so nadaljnjo rabo jezika zmanjšali vladni birokrati, ki so poudarjali, da mora biti pred vsem nadaljnjim delovanjem knjižna norma. Sedaj, ko seje uresničila formalna uzakonitev, je odprta procedura za stvaritev rusinskega radijskega programa za vzhodno Slovaško in rusinskih jezikovnih tečajev (na začetku 2 uri tedensko), začenši s septembrom 1995 v desetih osnovnih šolah, ki so že zahtevale pouk rusinskega jezika in kulture. Ministrstvo za šolstvo Slovaške republike je priskrbelo denarna sredstva za ustanovitev katedre rusinskega jezika in književnosti na Pedagoški fakulteti univerze v Prešovu, ki bo pripravljala učitelje za novi program. Nova univerzitetna katedra, ki je nadomestila Inštitut rusinskega jezika in kulture pri Rusinskem prerodu, je bila ustanovljena januarja 1995. Slavnostna prilika, s katero seje 27. 1. 1995 razglasila kodifikacija rusinskega jezika na Slovaškem, je bila ne le višek demokratičnega poteka, začetega z revolucijo 1989, ampak tudi važen konkreten korak, ki je ustvaril sredstva za nadaljnje pospeševanje rusinske kulture. Treba je izreči priznanje slovaški vladi za to, da ne le z besedo, ampak tudi z dejanji uresničuje demokratično in humanistično politiko nasproti narodnostnim manjšinam in posebno nasproti bratskemu slovanskemu prebivalstvu -Rusinom, s katerimi so Slovaki stoletja ustvarjali skupno usodo v srcu Evrope. Paul Robert Magocsi Torontska univerza Prispevki za Slavistično revijo so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Avtor odda prispevek enemu od glavnih urednikov v dveh izvodih; na listu naj bo 30 vrstic. Dolžina razprave naj ne presega ene in pol avtorske pole (25 strani, tj. 45.000 znakov), ocene 12 strani (24.000 znakov), poročila 4 strani (8.000 znakov). Rokopis je po možnosti še na PC-jevi ali atarijevi disketi, zapisan v formatu ASCII, v sili tudi v katerem koli od popularnih urejevalnikov besedila, mogoče pa gaje poslati tudi po elektronski pošti na naslov slavistična.revija@uni-lj.si. Besedilo naj ne bo razlomljeno v strani in besede ne deljene. Navodila za tipkanje opomb, ležečega in polkrepkega tiska, vezajev, pomišljajev, narekovajev, naglašenih, nestandardnih znamenj ipd. dobi avtor pri tehničnem uredniku. - Sinopsis naj ne bo daljši od 8 vrstic. Slovenski povzetek, ne daljši od dveh strani, podaja rezultate razprave; uredniku se sporoči želeni jezik za prevod. V neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini. - Avtor naj priloži številko svojega žiro računa, naslov in občino stalnega bivališča, svojo enotno matično številko, ime inštitucije, na kateri dela, in naslov, kamor naj pridejo korekture. Če rokopis ni sprejet, glavni urednik avtorja pismeno obvesti. Ob izidu dobi avtor 20 separatov svoje razprave oziroma 10 primerov ocene. Avtorju se stavijo še naslednje tehnične zahteve. Korekture svojega prispevka opravi v treh dneh. Pri tem in pri prečrkovanju tujih pisav se drži Slovenskega pravopisa 1990. - Slikovni material priloži na posebnih listih, vsako sliko s svojo številko, v rokopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v rokopisu razprave. - Ponazarjalni zgledi se podčrtavajo; polkrepki tisk je rezerviran za podnaslove in je označen z dvojno podčrtavo. Posebni znaki naj bodo označeni z barvnim svinčnikom, ob robu pa razločno izrisani. - Daljši navedki (nad 5 vrstic) naj bodo odstavčno ločeni od drugega besedila (navednice tedaj niso potrebne). Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v poševnem ali oglatem oklepaju; na začetku in na koncu citata so tropičja nepotrebna. - Besedilo opombe naj bo v članku na koncu v enem kosu. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo temu mestu. - Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature ali v seznamu navedenk na koncu razprave. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Breznik 1934: 213), v seznamu navedenk pa navedek razvežemo: Anton Breznik, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Mohorjeva družba. V seznamu literature je letnica neposredno pred navedbo strani. Članek v revi ji se navaja takole: Janko Kos: Problem časa v slovenski liriki. Slavistična revija XXXIX/1 (1991). 1-14. V opombah so enote bibliografske navedbe ločene med seboj z vejicami: 'Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole (Celje: Mohorjeva družba, 1934), 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj so ležeče postavljeni. Zbirka se nahaja v oklepaju tik pred navedbo strani, založba se pri knjigah starejšega datuma opušča, prav tako tudi krajšava str. za stran. Naslovi v stroki znane periodike so okrajšani, täko je lahko tudi avtorjevo ime. Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature ali navedenk namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. Bibliografske navedbe naj bodo enotne. V OCENO SMO PREJELI Lojz TrŠan: OF v Ljubljani. Organiziranost v času italijanske okupacije 1941-1943. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995. 197 str. Vladimir žumer: Valorizacija dokumentarnega gradiva za zgodovino, znanost in kulturo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995. 241 str. Filmska ustvarjalnost Metoda in Milke Badjura 1926-69. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995.91 str. Paul Robert Magocsi: Our People. Carpatho-Rusyns and Their Descendants in North America. Ontario: Multicultural History Society of Ontario, 1994. 219 str. AION-Slavistica 2 (1994). 542 str. Editions Rodopi 2 (1994). 61 str. Vojislav Nikčevič: Črnogorski jezik: Geneza, tipologija, razvoj, strukturne odlike, funkcije. I. del. Cetinje: Matica črnogorska, 1993. 400 str. Vojislav NlKČEVIČ: Piši kao što zboriš: Glavna pravila črnogorskega standardnega jezika. Podgorica: CDNK, 1993. 78 str. Revijo sofinancirajo slovensko Ministrstvo /.a znanost in tehnologijo, Ministrstvo /.a kulturo ter Znanstveni inštitut filozofske fakultete v Ljubljani.