Delirium. Spisal Pr. Merljak. Spal sem pri odprtem oknu. Nekje je zaskovikala 6ova in me zbudila, a ne popolnoma. Dobro se spominjam, da sem napol spal, napol bdel. četudi sera vedel, da ležim doma na postelji ia da aanjam, sem bil vendar popolnoma prepričan, da nimam vizije, marveč da se vse, kar vidim, resnično godi pred menoj . . . Zahotel sem, in nevidna moč me je dvignila iz postelje. Še danes vem natanko, kako sem letel do stropa in potem skozi vrata v drugo sobo, nakar sem se izmuznil na prosto ter zaplaval po zraku v temno noč; kam, ne vem. Morala je pač biti samota, zakaj razen zvezd, ki so čarobno migljale na nebu, nisem zapazil nikjer ničesa. Ni bilo slišati več niti sove niti opaziti kakega čloreškega bivališča niti kake druge luči. Polotila se me je svečanostua groza. Ead bi se bil takoj zopet ?mil v posteljo, toda neznana moč me je zmagovala in drvila dalje, dalje. In zaskelelo me je po vseh udih in mrzlica me je stresla tako, da se mij'e zdelo, kakor da slišim drgetanje kosti. Dolgo, dolgo sem plaval med zemljo in nebom. Slednjič se spustim na tla in se zbudim . . . BHvala Bogu, da so bile le sanje," sem vzkliknil ter se čudil, kako da se že prej nisem tega zavedel. Našel sem se sredi dolge, samotne ceste, na obširni planjavi. Nerazumljiv nagon me je gnal naprej. Noge so mi bile tako lahke, kakor še nikoli poprej, zato uberem čvrste korake Hin grem ter grem brez smotra, misleč si: BNekam že pridem." Dospel sem do obzidanega prostora. Poizkusim preplezati zid, a ni se dalo, bil je previsok. Dolgo sem taval okrog tega prostora in premišljeral, na kak način bi prišel vaDJ. Zdajei opazim napol odprta železna vrata ter vstopim. Toda v istem hipu zabrešči nekaj poleg mene, in zaskokovikala je zopet sova, a na nekem drevesu, ki ga poprej nisem bil opazil, sta udarili dve suhi veji druga ob drugo. Oster piš je zavel po prostoru ter mi prinesel na uho zamolklo bitje stolpne ure. Stel sem posamezne udarce, toda našteti jih nisem mogel, zmotil me je glas, ki je zaklical v bližini: MV mojem kraljestvu je vedno hladno in senčnato." BKdo si in kje, povej!" sem bolj zahropel nego zavpil, in obšel me je nakrat tak strah, da sem se tresel po vsem životu. BGlej me, hahaaan!" mi je odgovorilo, ter zaskovikala je zopet sova in oni dve suhi veji na tistem drevesu, ki ga spočetka nisem bil opazil, sta vnovič tlesknili druga ob drugo. Ozrem se za glasom in zapazim nekoliko korakov proti desni proč od mene človeka, sedečega io naslonjenega s hrbtom ob kamenit steber. Bil je strahovito suh. Po obrazu in po rokah sem mu razločil natančno vsako kost. Na glavi je imel širokokrajen klobuk. Toda spoznal sem takoj, da obseg klobuka ni odgovarjal obsegu lastnikove glave, zakaj silil mu je čez ušesa na oči. Tudi hlače so mu bile predolge in preširoke, zaraditega jih je nosil močno izpodvihnjeue, Takisto mu je silila jopa jako čez ramena in rokava je venomer pehal nazaj proti laktu, sicer bi mu bila zlezla čez koščeni roki. Poleg sebe je imel koso brez kosišča.J Cudno je škilil ta mož vame in se mi režal. Izraz njegovega obraza ter sploh vse njegofe postave ,je spominjal na hudobnegi in škodoželjnega bebca. BHojohoooj," je kriknil, ko sem se mu približal, ter se mi poklonil sede. In zaskovikala je zopet sova ter zahrešžalo je po vsej planjavi, kakor bi kdo prevračal vreče, napolnjene s kostmi, a suhi veji na onem dreresu, ki ga spočetka nisem bil opazil, sta zopet tlesknili druga ob drugo. »Sedi, sedi, sedi, hihiiii, hohojhooooj!" se mi je zarežal v obraz ter mi pripravljal prostor poleg sebe. BNe sedem, strah me je, bojim se te, kdo si ?" odgovorim trepetaje in hočem zbežati. Tcda noge so mi bile odpovedale. Obstal sem kakor bi bil pribit. BVidiš, vidiš, strah te je, pa še bolj se boš bal, hihibiiii," se je mož zopet zarežal škodoželjno in strašno zavijaje. nSedi, moraš sesti! Takole sedeš poleg mene in igrala bova, da veš, igrala. Vidiš, dragi moj, zakaj te pa čakam, hihiii," je rekel nato in ratal ter me poaadil poleg sebe tako, da ava si gledala drug drugemu v oči. Nisem se mogel niti upal ubraniti. Obaedel aem sicer tako, kakor me je bil posadil, toda igrati niaem botel. BPa boš igral", je yzrojil, položivši svoji koščeni nogi na moji. BNesramnež!" zavpijem ia ga pahnem od sebe. BMar miališ, da se te bojim, hihiii," je zopet zarežal in me stresel za prsi, da mi je pohajal dušek. BZakaj te pa čakam? Igrala bova, veš, tako dolgo boya igrala, da izgubiš vse, še sebe boš moral zaigrati, razumeš? In takoj bova začela, dragi, takoj!" BNe znam igrati." nLažeš, prijatelj, lažeš, lažeš! Ti znaš igrati, že večkrat ava igrala skupaj." nNe pozoam te, ne znam igrati," zahropem s težkim glaaom. nZoaš, hihihiiii! Glej jih kvarte, lepe podobice! Vae boš zaigral. še sebe. Začnival" Odrevenele so žile po meni in v trenutku sem izgubil ves pogum. Mehanično sežem po kvartah, ki mi jih je molil ta grozoviti človek pod nos. Začela sva igrati in umolknila. Obeh se je polastila med igranjem taka strast, da aya nevede staknila glavi skupaj ter metala kvarte z neizrečeno naglico, a jaz sem pozabil celo na strah. Izmetala sva jih bila ter končala prro partijo. Moj nasprotoik je pričel nato hlastno prešterati evoje pointe. Štel je: BDeset, dvajset, trideset, štirideaet, štirideset, štirideaet." Zadnje število je izgovarjal vedno bolj hitro in neryozno. Opazil sem, da nima več števnih kvart ter da ga to jezi. nŠtirideset, štirideset, štirideset," je sikal silno saglo in bliskoma premetaral kvarte. Eo se mu je zdelo, da ga ne opazujem, je obrnil, kakor bi trenil srčnega fanta in rekel: BPetdeset, moja je." BLažeš," zavpijem. .slepar! Ti bi me rad ukanil, pa me ne boš. Partija je moja, le štej moje kvarte, jaz imam petdeset pointov. Ni se mi upal vgovarjati. Vdal se je, rekoč: BDobro ! Sedaj mešaš ti, a potem bom zopet jaz. Kdor dobi zadnjo partijo, ta dobi vse, velja?" BVeIja!» BToda zaigrati moraš danes ti. Ti boš zaigral, vež ti, ti, tiii! Vse boš zaigral, celo sebe, razumeš, b.oooj!B se mi je začel zopet režati v obraz in strahovito odpirati koščene čeljusti. BTudi jaz bom neusmiljen, če dobim," odgovorim pikro ter zmešam kvarte. Vrževa jih drugič, a dobil sem zopet jaz. To ga je razjezilo še huje. Zaškripal je z zobmi in mi požugal s koso. BPazi!" je zarohnel, naedaj bova igrala v tretje in v zadDJe. če izgubiš, si ob vae. Daj mi kvarte, da jih zmešam, moja vrsta je!" Zopet me je izpreletela zona, ia kri mi je zavrela po žilah ter mi silila t glaro, da sem bil zdajci ves rdeč in potan. Krčevito sem pograbil odštete mi kvarte ter jih začel metati s tako silo, da so mi odletale nazaj v obraz. Tudi nasprotnik ae je zravnal nervozno bolj pokonci ter podvojil opreznost. Pazila sra drug na drugega kakor dva jastreba. BGe te ukanitn, velja tudi," povzame on. nNaj velja, a tudi, če jaz tebe," odgovorim ter ga lopnem po roki. V iatetn hipu mi je namreč hotel izmakniti križevo desetico. Končala sva zadnjo partijo. nDeset, dvajset, trideset, štirideset, štirideset, štirideset, štirideset," je štel nasprotnik zopet hlastno. In zaskovikala je znovič sova prav za mojim hrbtom, ter zahreščalo je po okolici, kakor bi kdo stresal kosti; in suhi veji na onem drevesu, ki ga prvič niaem bil opazil, sta tleaknili druga ob drugo. } Zdajei se je izprempnil yes prostor v nepregledno pokopališče. Grobišže se je jelo dvigati poleg grobišča, in spomeniki in križi so rasli pred menoj kakor gobe po dežju. In zazvončkalo je tik mene ter prikazal se je duhovnik z baretom na glavi in v kratki beli srajci. Cez ramo mu je visela štola. Skrivnostno se me je dotikal 8 prsti ter delal križe. Nekaj je pri tem izgovarjal; kaj, nisem mogel razumeti, zakaj prevpila sta Jga jok in krik, ki sta se začela razlegati po vsem proatoru. Toda za vse to se nisem zmenil veliko, marveč uprl sem svoj pogied na naaprotnika, ki je še vedno izgovarjal število štirideset. ^Štirideset, štirideset, štirideset." Že vae kvarte je bil prevrgel, a višje ni mogel priti. Zopet jih je vzel v roke ter začel šteti iznova. Zamau! Partija je bila moja. To mi je navdahnilo poguma. . BHihiii, hoooj," sem se zasmejal ia ga začel oponašati. Skočil je na noge in mi treščil kvarte v obraz, zavpivši: BSe že še srečava, a takrat te izplačam." Nato je izginil. Z njim je izginilo tudi pokopališče, in sove ni bilo več slišati, a oni suhi veji sta nehail tleskati druga ob drugo, tudi hreščalo ni nič več po okolici. Tiati hip aem začutil, da me nekdo drži za roko. Neznana teža se je odvalila od mene kakor kaka megla; in y glavi mi je pcstajalo bolj jasno. Izpregledal sem ter opazil, da se šele sedaj popolnoma zavedam in da ležim doma v postelji. Za roko me je še vedno držal nekdo... Bil je zdravnik, ravno se je obrnil proti moji materi, ki je ihte sedela tik moje postelje, ter ji pošepetal : BTyphus abdominalis..."