RAZGLEDI
TIN  UJE VIĆ
(1891—1955)
V mračnih novembrskih dneh je umrl na neki zagrebški kliniki po dolgih mukah karcinomskega razpadanja pesnik Tin Ujevič. Z njim je preminil eden redkih, ki so preživeli dobršen del svojega življenja v namišljeni romantični deželi murgerovske Boheme, ne meneč se za suho stvarnost nepoetičuega časa. Tin Ujevič je tudi v letih, ko družba ni uravnavala razmerja med založniki in avtorji, živel od svojih stihov, člankov in prevodov. Njegove bohemske navade, v katerih so mnogi videli samo izzivanje malomeščanov, so dve desetletji in nemara še dlje vzbujale večjo pozornost kakor njegove pesniške zbirke. Medtem ko je beograjski založnik Cvijanovič prodal v štirinajstih mesecih nekaj manj kot 400 izvodov Ujevičeve prve pesniške knjige »Lelck sebra« (1920), je leta 1924 pisal Rastko Petrovič o'njegovem življenju v Beogradu: »Ali umniji od svih tih čudnih, zanesenih ljudi, Ujevič koji u zimske večeri još, odeven u radničko odelo, spava svoje noči u Točideru noseči potom na svom odelu kroz ulice četinarske iglice, taj Ujevič koji se hteo izdržavati dajuči časove iz muzike, koju bi imao najpre i sam da nauči, iscrpeni, bolni, gospo^dstvcni Ujevič, dao nam je iznad svili ostalih dokaz bezbrižnosti i slo-bode kroz život.« Medtem ko so celo ljudje, ki bi sicer morali dogledati pod zanemarjeno zunanjostjo tega poeta-bohema notranjo dramo neprilagodljivosti in trpljenja za iluzije, ali vsaj posledico družbene neurejenosti, besedičili o tem najizrazitejšem bohemu kot »zgledu svobode«, je bulvarski tisk pisal z umazanimi poudarki bolj o Ujevičevem življenju, kakor pa o njegovih nič kaj lahko razumljivih stihih.
Že leta 1922 je Ujevič v članku »Mrsko ja« (Kritika, Zagreb) napisal svojo avtobiografsko izpoved in pesniško profession de foi. Kakor pozneje v pesmi »Pobratimstvo lica u svemiru«, je že tu odklonil individualistični solipsizem, in če v pesmi vzklika človeku: »Ne gordi se! tvoje misli nisu samo tvoje! one u drugima žive«, je v izpovednem članku takole označil pomen pesnika v družbi: »Pesnik je simbol, on je izrazilac, valjda u jedinstvenome obliku, težnja, želja i strepnja koju su, možda, univerzalne.« Njegov duh je bil na tej razvojni stopnji »očaran idealom objektivne umetnosti«. Svoj razvoj je prikazal takole: »Prošavši kroz ceste simbolizma i ekspresionizma, po kojima me u glavnome javnost poznaje, sutra ču biti, ako još budem pisao, pristaša objektivnog naturalizma i, stvarno, da tako kažem, neofuturista.« Odklanjajoč brezbrežni subjektivizem in neodgovorni individualizem celo v liričnem snovanju, je hotel ustvariti poezijo, ki bi bila v najzahtevnejšem smislu besede preprosta kakor objektivnost, in vendar po izrazu daleč od ponavljajoče se vsakdanjosti. »Tuizam je moja Muza,« pravi v navedenem sestavku. »To znači: ja sam ski-nuo sa sebe svc maske, uleteo sam u čistu dušu, utopio sam beznadno u sve-tlosnu i duboku Ijudsku jednodušnost i bezimenost.« Čeprav je imel kot človek dovolj subjektivnih vzrokov za melanholične, elegične izlive svojih čustev, je našel v tej spojitvi z brezličnostjo revnih in preprostih ljudi sozvočje z njihovimi majhnimi radostmi in z njihovim malone animaličnim uživanjem tega,
1122
da so, to je z brezpogojnim priznanjem biti (esse). »Meni sveta je tuga, ali svetlija radost,« vzklika v pesmi »Orfika«. Ta odnos do življenja in do vsega človeškega mu je ostal do zadnjih let. Vsa Ujevičeva poezija od »Leleka sebra« do nedavno izšle zbirke »Žedan kamen na studencu« je stala v znamenju iskanja objektivnih vrednot v pesniški emocionalnosti in napornega, malone znanstvenega prodiranja v strukturalne probleme jezika, v semantiko besed, v melodijsko uglašanje vokalov in konzonantov, v možnosti skrajnega razširjenja in poglobitve pesniškega izraza. Ni opazil, da se v tem prizadevanju znova srečuje s simbolisti in subjektivisti.
Tin Ujevič je bil izmed vseh jugoslovanskih pesnikov najizrazitejši učenec novih pesniških šol Pariza. Izmed simbolistov mu je bil Rimbaud bližji od Verlaina. Rimbaudovo je tisto prizadevanje, da bi skozi skrajno subjektivnost izraza obvladal in osvojil objektivnost poezije. Po Rimbaudu ima simpatije do semantičnih poizkusov z jezikom in do igre z glasbenimi ali celo barvnimi učinki vokalov. Čeprav je sicer bil po stilu svojega življenja podobnejši Verlainu kakor Rimbaudu, je čar »violons d'automne« prenašal v verze, ki so manj muzikalni, kakor n. pr. Matoševi ali Wiesnerjevi, zato pa polni nečesa na pol temnega in zabrisano vizionarnega kakor zora med oblaki. Prevladujočo barvo Ujevičeve poezije bi lahko imenovali clair-obscur. Njegovi pejsaži so sivi kakor slikarski motivi Emanuela Vidoviča. Od Rimbauda je šla Uje-vičeva pot k Apollinairu in nekoliko morda k Paulu Valeryju. Če je tu našel zadnje stolpe svoje pesniške miselnosti in je skozi njihove line gledal svet, se je od tod samo spogledoval s futurizmom in nadrealizmom. Nedvomno je Andre Breton prehodno vplival na Ujevičevo iskanje novega pesniškega jezika. Toda ni se docela podredil ne njemu ne kateri drugi smeri. Štel se je celo med njegove predhodnike. V svojem eseju »Kod g. Andre Bretona« (v knjigi »Ljudi za vratima gostionice«, str. 109—123) pravi o tem: »Ono što primamo u Bretona, to je ono što nije nadrealistično, ono što hoče ili barem kuša da živi. Ja sam bio na trenutke nadrealist, skoro deset godina ranije nego se taj pokret po-javio, samo u nekim padljivim fragmentima moje prolazne lirike, u krizi raštenja.« Na nadaljnjih straneh tega eseja o Bretonu in nadrealizmu izpoveduje Tin Ujevič svoje iskanje samoniklega pesniškega izraza na poteh tuje, večidel francoske pesniške izkušenosti. Književnost po skupinah ali šolah, I^ravi Ujevič proti koncu svojega sestavka, ni zadeva okusa, marveč volje, »partiprisa«. Tudi nesmisli utegnejo kaj pomeniti v slovstvu. Toda iz tega ne sledi, da morajo drugega prepričati, da morajo iti s časom ali pred njim. In izbira pravega programa je zadeva pravilne orientacije, odkritja lasne smeri. Ujevič je sicer že v zbirki »Lelek sebra« našel nekako podlago svoje smeri; potem je izpopolnil avtonomnost svoje poetike v »Kolajni« in morda še bolj v najboljši zbirki »Ojadjeno zvono«; celo v knjigi, ki je izšla necelo leto pred njegovo smrtjo, v »Žednem kamenu na studencu«, je dostavil tem odkritjem svojega ustvarjalnega vida marsikateri nov odtenek, vendar pa je v bistvu bil in ostal izrazit rimbaudovski alkemik, eden redkih te vrste v hrvatski in srbski poeziji in hkrati eden največjih pozitivnih eksperimentatorjev v vsej jugoslovanski pesniški literaturi. To eksperimentiranje, ta alkemija iskanja, kako pretopiti preprosto snov v zlato poezije, ni nastajala samo iz individualne potrebe Ujevičevega pesniškega nagnjenja, marveč je obenem pomenila poizkus, spojiti v neko novo, balkansko poetiko dosežke zahodnega pesniškega razvoja in južnoslovanske estetske kulture, izvirajoče iz srbskih srednjeveških
¦!¦'                                                           1123
ficsk prav tako kakor iz dalmatinskih odmevov italijanske renesanse, iz narodne pesmi in njene orientalsko melanholične melodike prav tako kakor iz vseh poetičnih dosežkov od Vraza in Radičeviča do novejše poezije hrvatskih in srbskih modernistov. V tem prizadevanju po balkanskem pesniškem modernizmu, ki bo izražal v novih formah življenjsko občutje južnoslovanskega človeka, je Dalmatinec Ujevič zrasel preko vseh medsebojnih ograj srbstva in hrvatstva. Njegove zbirke so izhajale v cirilici ali v latinici, v njegovi prozi se je ijekavščina menjavala z ekavščino. Kljub vsem človeškim padcem in vsej zapletenosti svojega vnanjega življenja je bil Ujevič bolj jugoslovanski kakor pa regionaljio hrvatski pesnik. Tudi tu je bil soroden Matošu, svojemu prvemu učitelju v lirični umetnosti, in Andričn, ki je z Ujevičem vred nastopil v pomembnem, a danes po ki'ivici pozabljenem pesniškem zborniku »Hrvatska )n]ada lirika«.
Že Prohaska (Srbocharvatska literatura. Praha 1928) je videl v Tinu Uje-viču »prvega jugoslovanskega lirika povojne Moderne«, dasi mu je v marsičem ugovarjal. Eno izmed prvih mest mu je ostalo vse do smrti. Čeprav utegne v prihodnosti kakor orumenelo listje z živega drevesa odpasti to, kar je nastalo iz same želje po pesniški alkemiji, iz kljubovanja času in družbi, bo vendar ostala za Tiuom Ujevičem jasna in čista sled. Za njo nam dajejo poroštvo pesmi, v katerih se je izrazila ne samo pesnikova samostojna osebnost, marveč tudi nekaj, kar bi lahko imenovali plemenska samosvojost naroda, iz katerega je potekel; ostali bodo izrazi njegovega zlitja z ljudstvom, z množicami, z brezličnimi, ki obračajo kolesa zgodovine: ostale bodo pesmi, v katerih je prišla do izraza krepka emocialnost sodobnega človeka in ki so prežete z močno refleksivno vsebino. Naposled bo ostalo Ujeviču daleč vidno mesto v razvoju srbskohrvatskega pesniškega jezika, za katerega je poleg tankega sluha za stil in lepoto uporabljal široko, malone eruditsko znanje.
Božidar Borko
1124