Politiški oddelek.
Celjsko vprašanje in ustava.
Nemški liberalci se kaj radi bahajo s tem, da so varuhi avstrijske ustave. Kdor bi ne poznal razmer, bi zares mislil, da imamo za vse ustavne svobodščine zahvaliti liberalne Nemce in da le ti najbolje stražijo, da razni nadzadnjaški življi ne proglase zopet absolutizma. V resnici je pa stvar precej drugačna. Nemški liberalci gotovo niso bili boljši zagovorniki ustavnih svobodščin, nego so konservativci, ako niso bili morda še slabiš. Kako lepo govori ustava glede društvene, zborovalne in tiskovne svobode. Če pa primerjamo tem določbam društveni in tiskovni zakon, pa vidimo, kako ju prešinja ves drugačni duh. Rodila sta se pa oba ta dva [zakona pod vlado nemškega liberalizma, prvi je izdan pod Schmerlingovim centralizmom, drugi pa, ko so bili po Belcredijevi dobi liberalci zopet prišli do veljave. Liberalci so pozneje tudi še toliko časa vladali, da bi bili ta dva zakona lahko preustrojili po novodobnih zahtevah. Tega niso storili, ker sta jim ta dva nazadnjaška zakona jako ugajala. Tudi konfiskacije niso nikdar tako cvetele, kakor pod liberalnimi vladami. Pri volitvah se je pritiskalo, da lahko rečemo, da nobene volitve tedaj niso izražale pravega mnenja naroda. Ko je šlo za razširjenje volilne pravice, so se liberalni Nemci vedno ustavljali, dasi ustava tako rekoč določa, da ima slednji polnoletni državljan volilno pravico in je samo državno*borski volilni red bil izključil večino državljanov cd volitve. Konservativna večina je bila proti volji nemških liberalcev razširila volilno pravico na petakarje in tudi zadnje razširjenje volilne pravice se ni izvršilo prav po volji levičarjev. Glasovali so pač za Badenijevo volilno reformo, a le za to, ker so se bali, da sicer pride kaka radikalnejša.
Časniški kolek in prepoved kolportaže sta tudi v liberalcih bila našla dobre zagovornike. Posebno sta dr. Herbst in dr. Wasser v tem oziru pridobila take za-
sluge, da jih ne bode smel pozabiti, kdor bode pisal zgodovino avstrijskega parlamentarnega delovanja.
Ustava zagotovlja popolno narodno jednakopravnost. In ta dolučba je   pa našla vedno   najhujši upor pri liberalnih  prijateljih ustave.    Ostala je v mnogem oziru do dandanes samo na papirju.   Iz povedanega je pač vidno, kakšni prijatelji in varuhi ustave so nemški liberalci. Ko je nedavno finančni minister trdil, da vlada sme časniški kolek tudi dalje pobirati, ko bi ga tudi odklonil državni zbor, se  mej  liberalci   ni   nikdo  našel,   ki bi bil   temu oporekal, temveč pogumno so ministru časniški kolek tudi za  tekoče   leto   dovolili,   da  si   so   poprej   stavili   neki predlog, da se odpravi. Samo v jednem slučaju so nemški liberalci jako  občutni  za  ustavo in pravico  parlamenta. Če vlada celjske dvojezične gimnazije ne odpravi, zatrjujejo,  da bi bilo to  grozno  kršenje  ustave in  parlamentarnih pravic. Seveda strogo parlamentarno bi to ne bilo, a   pomisliti  je  pa,  da  skiep  sam  na sebi   ni v smislu ustave.    Po ustavi se morajo  tudi  za Slovence  osnovati vse potrebne učilnice, a ta sklep pa nam odreka gimnazijo, s katero se je vsaj deloma hotelo Slovencem pripomoči do jedne ustavne pravice. S tem, da se Nemci upirajo celjski dvojezični gimnaziji, so le še pridejali mnogim njih prejšnjim  dejstvom še jedno   novo, ki dokazuje, da so največji  nasprotniki  ustavnih  pravic.    Popolnoma  po krivici   hočejo veljati za čuvaje ustavnih pravic.    Ker je dr. Gauč  neki v proračunskem  odseku  gospodske  zbornice se izrekel, da se letos  celjska dvojezična  gimnazija še ohrani, so takoj   sklenili  ga zaradi tega  interpelovati v zbornici  poslancev.    Čudno,  da ne  predlagajo,  naj se ministerstvo  kar zaradi  tega  rušenja  ustave  postavi na zatožno klop.   Dosledno bi od njih  pač bilo.   Seveda toliko poguma nemški liberalci nimajo,  ker bi sicer vlada utegnila ž njimi popolnoma pomesti pri volitvah.
Nove volitve bodo liberalno stranko gotovo močno pomanjšale, ako je ne uničijo. Liberalni listi že zdihu-jejo, da so zaradi tega ustavne svobodščine v nevarnosti. Iz povedanega je pa jasno, da je baš v interesu ustave, da ta  stranka  popolnoma izgine.    Ne  vemo,  kakšni možje
vse pridejo za njo, a bolje bodo gotovo spoštovali ustavo, kot so jo nemški liberalci, če tudi je morda ne bodo vedno na jeziku nosili. Samo v jednem slučaju so se potegovali zares za ustavne pravice, a še takrat jako pristranski. Če se je kje kakemu zidu kak las skrivil, so takoj se oglasili, da so po ustavi židje popolnoma jednakopravni državljani, če je pa bilo treba braniti pravice kristijanov proti zidom, so pa tudi na to pozabili.
Mi mislimo, da so pač že redki ljudje, ki bi še ve-rovali v liberalno ustavovernost. Zato pa liberalcem vse kričanje o tem, da jje v nevarnosti ustava, ne bode nič pomagalo, kajti njim že nikdo več ne verjame. Vsi avstrijski narodi se bodo oddahnili, ko se otresejo nemško-liberalne more, ko jih je tlačila nad 30 let in zlasti ovirala vsak kulturni razvoj nenemških narodov v Avstriji. Od nove zbornice, ko v njej ne bode več ta stranka igrala take uloge, pričakujemo, da bode tudi za Slovane pravičnejša in pomore ustavi zares do veljave.
32