Še danes Cukrarna
Tam ob Ljubljanici, na Po-ljanskem nasipu, stoji hiša, ki jo še danes imenujemo »Cuk-rarna«, čeprav je njeno urad-no ime Zavod sprejemni cen-ter — Prenočišoa.
Ime je ostalo še iz leta 1830, ko je tu stala tovarna slad-korja, last angleških kapitali-stov. Potem jo je uničil požar, tovarnarja pa sta odšla...
Ostala je hiša, ki so jo re-novriali in preuredili v pre-hodno vojašnico. Leta 1895 je hud ljubljanski potres uničil veliko stavb. Toda »Cukrame« ni. Tako je po potresu dobila nov pomen: postala je pribe-žališče brezdomcev, beračev ...
Po drugi svetovni vojni pa je spet sprejela pod svo.jo stre-
ho številne socialno šibke lju-di .Postala je nefce vrste pre-hodni dom.
Sedaj je ta Cukrama preure-jena. Njene sobe so skrorrme, a zelo čiste. In kot pravi di-rektorica zavoda (Cukrarne) Ivica Zupan: »Zalo skrbimo za red in sinago. Pri nas spdjo delavci raznih gradbenih pod-jeitj, ki nimajo svojega sam-skega doma v Ljubljani. Po-tem so socialni varovanci (al-koholiki predvsem). In veliko dela imamo. Pri nas je zapo-alenih 28 ljudi, ki se stakio ubadajo s problemi v domu, zdravstvenim stanjeni socia!-nih varovancev. Tu prenočuje-jo tudi drugi prehodni gostje. To so predvsem prodajalci z ljubljanske  tržnice,  ki   so   do-
ma iz MakediOo.ije, Srbije..,«
Cukrarna je preurejena. Nje-ne sobe so čiste, čeprav se ču-td sfcarast hiše, kd nekako diha z zidov in visokih stropov. »Za zunanje preurejanje ni-mamo denarja,« pravi tovari-šica ZupaiiOTa, »toda skrbimo; za notranjost. Ker smo odvis-ni sami od sebe in naših noč-nin smo preuredili tisto, kar je bilo potrebno. Sobe imajo nova stranišča, tuše, posteljni-no. Tako da je primerno c&ni, ki jo zahtevamo za rročenje, ta se giblje od 30 do 53 dinar-jev. Vsako leto prespi v naših poseljah, ki jih imamo 400, okoli 140 tisofi Ijudi. To ni ta-ko majhna številka, zato si lahko predstavljate, koliko de-la imajo naše snažilke«
Ko sva se sprefrodili po »stari velikanki«, je Zupanova dejala: »Skrbimo za naše sta-novalce. Imamo majhno toplo kuhinjo in bife, kjer lahko do-bijo onolončnico. To je pred-vsem za delavce in socialne varovance. Vsak dan je fropla hrana ... Mislim, da so se pri nas stvari zelospremenile. In vse tiste zgodbe, ki so nekoč in še včasih daii«s krožile in krožijo o Cukrarni, so neres-nične. Govorili so, da pri nas kar bolhe in uši padajo sstro-pa. Vsakdo ,se lahko prepriča, da to ni res. Smo soliden za-vod. In še nekaj moram pou-dariti, da pri nas ne prenoču-jejo berači In potepuhi, kot je bilo to včasih, tnorda po prvi svetovni vojni. Danes tega ni. Toda nekaj pa moram prizna-ti: včasih se k nam zatečejo matere z dojenoki, ki nimajo svajega doma. No, tak primer imamo trenutno v hiši in že sedaj skrbim, kdo bo porav-nal stroške za njeno bivanje. Kajti, po 14 dnevih bivanja za dvoposteljno sobo pride zne-sek 1400 dinarjev. Včasih pri de tudi do kakšnih imciden-tov, ampak to pravočasno pre-preči stalna patrola ljudske milice, ki je »redni obiskova-lec« in varovalec miru v na-Si hiši. O novem zavodu pa še ni govora... Ne vem, kdo bo dal toliko denarja, da bi ga postavili?
.....---------.....Ana Marjanović