Prvi aplavz
Dve majhni slovesnosti v vzg ojno-varstvenem zavodu Prule
Pred komaj štirimi meseci je upraviteljstvo prulskega vrtca, v dogovoru z DPM sprejelo nove izredne gojence, ki sicer niso redno vključeni v zavod. Otroci so bili razdeljenl v dve skupini, x skupino učencev male šole in v skupino udeležencev Ciciba-novih uric. Občasna vzgoja je bila le dvakrat tedenska, po dve uri, 12. maja je bil zaključek Male šole tch izrednih učencev, 13. maja pa so se do jeseni poslovili od vrtca tudi otroci iz te manjše skupine, iz oddelka Cicibanovih uric.
Nastop obeh skupin je bil ganljiv in še" posebej prese-netljiv. če so bili mlajši polni prisrine zagnanosti in hkrati prikupne nerodnosti so večji, tisti iz male šole, čeprav je bil »pouk« več kot kratkotra-jen, pokazali toliko znanja in spretnosti, da je neka mamica upravičeno vzkliknila, da je to, kar so se v tem kratkem času naučili, zares pravi 6udež, — Otroci so izpotajevali teste li-ste in prvo zadrego, ob pogle-du na številne poslušalce, saj so preizkusu znanja prisostvo-vali vsi starSi, je vzgojiteljica, s svojo milino in hkrati nepo-pustljivo doslednostjo, v hipu pregnala iz otroških oči. Otro-oi so se sprostili. Gledali so vzgojiteljico, testne Iiste, ku-kali drug k drugemu in že so vprašanja deževala iz vseh strani. Vzgojiteljica pa se je samo smehljala in govorila:
»Pomislite malo! Sami po-mislite in izpolnite. Tako. Prav ... Pssst... Zdaj zaprimo usta. Vsi zaprimo usta, sicer ne bomo mogli delati.«
Deček z veliko uro na roki je grizel svinčnik in razmišljal. Nenadoma je vprašal:
»Ali tudi žabo lahko poje-mo?«
Vprašanje je veljalo testu in vzgojiteljica se ni zasmejala. Resno je odgovorila: »Seveda, nekateri imajo radi tudi žabe.«
»Kaj pa psička? Ali psička tudi lahko pojemo?«
»Psička? Ali bi ti pojedel psička?«
»Neeee...«
In glavice s kratkimi in dol-gimi, s svetlimi in s temnimi lasmi, so se spet sklonile, ko se je nekje ob oknu zaslišal kle-pet. Vzgojiteljica je z narejeno resnostjo prisluhnila in rekla:
»Psst, nekdo govori. Govori svinčnik? Mi ne govorimo ...«
Testi so bili uspešno rešeni. Sledila je slovesna podelitev prvih »spričeval.« Vzgojiteljica je vsakemu gojencu, hkrati s spričevalom, podarila tudi prvi »maturantski cvet«. Otroci so si jih sveoano pripenjali na ov-ratnike srejc in jopic. In že je bila tu proslava, ki je presene-čala bolj in bolj. Mali »matu-ranti« so peli, plesali, spet pell, se spreminjali v zajčke, v medvede, v žabe in račke in kdo ve v kaj še vse: Zaključna pesem »šolski zvonec glasno kliče« je bila polna ognja in sotnca, polna smeha in sijočih oči. Mamice so po torbicah iskale rotoce in tudi očetje so
bili ganjeni, ko so mali »matu-ranti« s pesmijo odhajali z od-ra in z dvignjenimi rokami, ki so mahale in pozdravljale.
In spet se je oglasila ena izmed mamic:
»Neverjetno! Saj ne morem verjeti. Nisem v službi. Svoje-mu sinu sem se zelo veliko po-svečala in vendar, priznam, v vseh letih mi ni uspelo dose-či tega, kar so v vrtcu dosegli v teh nekaj urah. V kratkih štirih mesecih.«
Vzgojiteljice s svojo priza-devno ravnateljico Deso Mu-šičevo prav gotovo zaslužijo vse priznanje. V tako kratkem času so zares, kot je rekla ne-ka mamica, ustvarile pravi ču-dež. Hkrati pa je ta čudež, ta uspeh ponovno opozoril na iz-reden pomen, ki ga imajo vrtoi pri vzgoji najmlajših. Še tako ljubeča in skrbna družinska nega otroku ne more nuditl tega, kar mu lahko nudi kolek-tivna in načrtna vzgoja, kjer se otroci navadijo samostojno-sti, tovarištva, discipline, kjer izgubijo strah pred tujimi ljud-mi in se neopazno, brez bole-čin vključijo v druzbo, kjer igraje osvajaj.o delovne navade, kjer doživljajo tisoč drobnih in nepozabnih radosti svojega detinstva, ki jih spremljajo sko-zi vse življenje. Kako žalostna je bila mala Ina, kako nesrečna, ker zavoljo mavca ni mogla ¦nastopiti s svojiml vrstniki. In ali niso prav te njene žalostne ooi zgovorno potrdile za koliko lepih trenutkov so prikrajšani otroci, ki tega družbenega živ-Ijenja med svojimi malimi prl-jatelji, iz takega ali drugačne-ga vzroka, ne okusijo in jim je zato prehod iz toplega doma-čega gnezda naravnost v šolo, toliko težji.
Prisrčni slovesnosti malih »maturantov« sta se zaključili z majhno pojedino; mamice in očetje pa so medtem ob kavi poklepetali o svojih otrocih, o nastopu, o novem vrtcu, ki ga bo končno dobila tudi Stara Ljubljana, pa o načrtih Dru-štva prijateljev mladine in še in še.
Nasmejani starši so odhajali s svojimd srečnimi otroci, na mizi v vrtcu pa je ostala gora cvetja in zdelo se je, kot da bi iz slehernega cveta odmevala vesela otroSka pesem teh ma-lih prvih »maturantov«:
»še sonce se smeji, ko v šo-lo bomo šll...«
Marta Grom