IZZVENELE PESMI. Andante: Klavir zveni, vijolin ihti, in v hčerin nežno se topeči glas pomešal se je rezko resni bas. Adaggio — Allegro: In starec sluša: — smeh in stok vijolina morje glasov se v dušo mu preliva; in starec sanja: — dlan oči zakriva, odjadral duh na čolnu je spomina v deželo bajno mladih želj in snov, v deželo neizsanjanih čarov. In spet hiti korak po tratah cvetnih mladostne vesne bujne, solnčnojasne, v pokoj dremotni, ko noči poletnih lil slavec tožbe je čarobnokrasne, žareli mladih so stremljenj vrhovi, kipeli v zrak ponosnih sanj gradovi. In kot nekdanje dni, sluh zopet pije besed medenih nepozabni slaj, in v mračno dušo prav kot nekdaj sije kras dragih slik — ljubezni prve maj. Presto — Apassionato: Klavir grmi, akord kipi, in v vrisku gosli, v stokanju godal za gradom grad se v meglo je razpal. Grave — Consolante: Izpod dlani tedaj na bleda lica vela je starcu nema, nema solza pripolzela. Kaj vstalo mu iz srčnih je globin? Vampir že davno mrtvega gorja? Je blisnil v duši diven li spomin? Obsinil jo mladostnih soj zvezda? A tiho že prihaja tolažnica, da pot v kraljestvo luči mu odpre, kjer mir tišin zjasnil bo trudna lica, kjer večni čar bo sanjalo srce. Finale: Kot da nevidne so roke ljubeče v večno ga slovo objele, vzdrhtelo trudno je srce v odmevih zadnjih pesmi izzvenele. Milan Kmet. PESEM. Moja misel te išče, brodi kri, žalostna se vrača: ga ni, ga ni. Pri misli, da te objamem v daljave, so moje roke krvave, krvave. Plakam, a vse solze niso močne dovolj, da operem si misel krvavo, krvave roke. Ivan Dobravec. 84