IZZVENELE PESMI.
Andante:
Klavir zveni,
vijolin ihti,
in v hčerin nežno se topeči glas
pomešal se je rezko resni bas.
Adaggio — Allegro:
In starec sluša: — smeh in stok vijolina morje glasov se v dušo mu preliva; in starec sanja: — dlan oči zakriva, odjadral duh na čolnu je spomina v deželo bajno mladih želj in snov, v deželo neizsanjanih čarov.
In spet hiti korak po tratah cvetnih mladostne vesne bujne, solnčnojasne, v pokoj dremotni, ko noči poletnih lil slavec tožbe je čarobnokrasne,
žareli mladih so stremljenj vrhovi, kipeli v zrak ponosnih sanj gradovi.
In kot nekdanje dni, sluh zopet pije besed medenih nepozabni slaj, in v mračno dušo prav kot nekdaj sije kras dragih slik — ljubezni prve maj.
Presto — Apassionato:
Klavir grmi,
akord kipi,
in v vrisku gosli, v stokanju godal
za gradom grad se v meglo je razpal.
Grave — Consolante:
Izpod dlani tedaj na bleda lica vela je starcu nema, nema solza pripolzela.
Kaj vstalo mu iz srčnih je globin? Vampir že davno mrtvega gorja? Je blisnil v duši diven li spomin? Obsinil jo mladostnih soj zvezda?
A tiho že prihaja tolažnica, da pot v kraljestvo luči mu odpre, kjer mir tišin zjasnil bo trudna lica, kjer večni čar bo sanjalo srce.
Finale:
Kot da nevidne so roke
ljubeče v večno ga slovo objele,
vzdrhtelo trudno je srce
v odmevih zadnjih pesmi izzvenele.
Milan Kmet.
PESEM.
Moja misel te išče, brodi kri, žalostna se vrača: ga ni, ga ni.
Pri misli,  da te objamem v daljave, so moje roke krvave, krvave.
Plakam, a vse solze niso močne dovolj, da operem si misel krvavo, krvave roke.
Ivan Dobravec.
84