283
Obrnili so težki voz. Spremljevavci so morali ostati daleč zadaj, da so stražili hrbet.
„Kaj vam dam za plačilo?" popraša trgovec Radovana.
„Da te smeva spremljati v Bizanc. Tja sva namenjena."
„Dobro, do Bizanca z mano, potem pa k meni. Velike bodo slavnosti, tesna bo za prenočišče. Pri meni pa bosta vidva v gostih."
Radovan je pomežiknil Iztoku, ki ni vedel, zakaj. Ali razumel je, da sta dobro opravila.
„Se nekaj, gospod. Ko bi smel prisesti k vozniku. Tako sem truden!"
Epafrodit mu je velel na voz.
Konji so udarili ob cesto, kolesa so zaropotala, voz je zagrnil oblak prahu ...
Tisto  noč  še se  je  vrnil Balambak  do Tunjuša.
„Glavo?"   je zarenčal poglavar.
„Vzemi   mojo!   Slovena  sta  nas  izdala. Epafrodit se je vrnil v Bizanc."
Tunjuš je zaškripal.
„Kdo je razodel nakano tem psom? Naj pogine takoj!"
„Balambak,   tvoj hlapec,   ti  pravi:   Vino razodeva skrivnosti!"
„Naj pogine, kakor sem rekel!"
Balambak je šel in prerezal vse mehove, da je vino izteklo na zemljo.
Tunjuš je pa prisegal pri zlati krsti Ati-lovi  in pri   najlepši  njegovi ženi Kerki, da mora teči v potokih kri Slovenov. (DALJE).
GRIŠA:
STOPILA JE STARKA ČEZ BREG
Otopila je starka čez breg in dalje po belih stezah  — in nekaj je vzdihnilo bolno na njenih srebrnih rokah:
In kakor polnočni vihar, kot solnca plamteči žar je planil na polje junak in klical je v mrzli mrak
Kam dalje pod zimsko  nebo, kam neseš me v noč in temo? molčalo je polje in breg, srebril se pod mescem je sneg
Kaj trepetaš pred nočjo, kaj zdvajaš nad svojo močjo ? Na svidenje zima in mraz, na svidenje črni obraz !
In planil je vranec čez pot, čez polje kot divji orkan, in starke je bilo strah in zrla je v tisto stran . . .