Listek.
573
kore niso potrebni, tako vzbuja i nam omenjeni veseli prevrat večjo radost nego slučajna nepotrebnost njegova. O drugih »Jezičnikovih« letnikih smo z zadovoljnostjo poudarjali, da so prosti tiskarskih pomot. Tega o zadnjem ne moremo trditi; kajti kazi ga več po-greškov, med kojimi nekateri zelo motijo; (prim. str. 91: »Der Aufmerksame v Gradci 1.   1820 Nr.  45  in 1.   1881«  mesto   18^1).
Konečno toplo priporočamo najnovejše to delo trudoljubivega g. strokovnjaka vsem prijateljem slovenske knjige; našli bode v njem marsikaj zanimljivega in poučnega.
Fr.   Wiesthaler.
Wolfova slavnost v Idriji se je dne 14. t. m. zvršila po vsporedu, natisnenem v zadnji številki našega lista. Vsi ljubljanski udeleženci so polni hvale, kako prijazno, kako gostoljubno jih je sprejela narodna Idrija. Bil je lep narodni praznik! — Spominska plošča ima nastopni napis:
» V Idriji je bil rojen 14. rožnika 1782
ANTON ALOJZ/J W0LF,
knezoskof ljubljanski.
Bil je preblag mecen kranjske dežele, ustanovitelj Alojzijevišča, svojenm narodu
je podaril sveto pismo in slovarja in Idrije bil je največji dobrotnik.
Umrl v Ljubljani 7. svečana 1859. leta.
V hvaležni spomin postavili sorojaki 1886.«.
»Cuore«. — V letošnjem »Ljubljanskem Zvonu« na 203. strani je gospod Stritar nekoliko kratkih, a lepih besed izpregovoril o zlati knjigi »Cuore«, gorko jo priporočuje' mladeničem in odrašcencim. Da ta knjiga De Amicisova resnično zaslužuje zarad svoje izvrstnosti občno priznanje, o tem pričajo obilne kritike imenitnih mož, objavljene ne samo v italijanskih, nego tudi v drugih inostranih listih. Vseh vkup je 72, ki soglasno priznavajo vrednost  —   »Srca«.  —
Na mrzlem severu v St. Peterburgu, v vroči južni Ameriki v Buenos-Airesu, na Nemškem, Francoskem in Srbskem, — pa tudi v središči cesarstva našega — na Dunaji —  poveličujejo zlato knjigo  —   »Cuore«.
Bodi nam dovoljeno samo na kratko omeniti nekatere izmed obilnih kritik. Tako piše 11. pr. »Corriere della Sera« v Milanu: »Te knjige ni spisal učitelj po zvanji, niti ne šolski nadzornik, niti slaven pedagog, ampak — umetnik, zato živi in govori njegov svet, njegovo srce bije in poučuje brez vsake dijalektike in katedrske učenosti. Protagonist v tej knjigi živi jedno leto v šoli s petdesetimi, večinoma dobrimi, pa tudi slabimi součenci. Nad njimi je učitelj, blaga duša, okoli njega so učiteljice, učiteljski pomočniki, pravi mučeniki, velikani v potrpežljivosti in zatajevanji. — In odrasli ljudje ne nahajajo li ničesar v tej knjigi? Oni jo bodo čitali, da še jedenkrat prežive ona srečna leta prve mladosti, da se spominjajo zopet izgubljenih in pozabljenih prijateljev; tudi tiste vsako-mesečne povesti utegnejo marsikoga zanimati..........Ta knjiga bode vendar povzdignila jeden, skoraj bi rekel zaničevan stan — in pokazala njegovo vrednost, izpričala bode, koliko trpe in vendar toliko dobrega sejejo v mlada srca  — učitelji.«
„Fanfulla della Domenica" v Rimu piše: »De Amicis govori z otroki, kakor do zdaj še nihče ni govoril ž njimi; vedno kaže vzglede, ki so resnični, polni ljubezni do bližnjega, navdušuje bralca za domovino, uči spoštovanje do roditeljev in starejših lju-dij . . . Kdo neki ne vidi vsak dan teh živih, veselih, malih dečkov? Kdo jih ne srečuje vsako jutro po ulicah, kadar gredo v šolo in kakor nam jih kaže De Amicis? Nekatere zavite v prevelike suknje, druge zopet oblečene po najnovejši šegi; roke imajo ozeble in lica bleda .... V tem stoletji se človeku že gnusi realizma in radi čitamo knjigo idejalno-sentimentalno.« — „77 Pensiero" v Nizzi govori tako: »Skratka, vsa knjiga je lepo zbrana vrsta dobrih vzgledov,  da jih posnemamo,  — modrih naukov,  da se po njih  rav-
5 74                                                           Listek.
namo, — plemenitih žrtev, da jih doprinašamo — velikih in blagih krepostij, da jih izpolnujemo; vsa knjiga je poveličevanje vsega dobrega, lepega, blagega. Ni boljše knjige, ki bi jo mogli dati mladim otrokom v roko.« — „L' Ordine" v Antoni piše: »Tudi mi odrasli se navdušujemo in se jokamo, ¦— zakaj bi to tajili? — in blagoslavljamo onega moža, ki zna tako dobro pisati za naše sinove, ki nam je podaril ne samo lepo, ampak tudi dobro knjigo.« — ,,Napoli letteraria" piše med drugim v svojem članku: »Ne mislite, da -»Cuore«, akoravno je knjiga za mladino, ne bode koristila tudi odraslim ljudem. Le berite, berite jo vsi in gotovo se naučite mnogo rečij. Roditelji se navadijo spoštovati in ljubiti učitelje, ki se tako trudijo in mučijo ž njih otroki; učitelji ljubiti šolarčke in imeti ž njimi potrpljenje, in mnogi roditelji se naučili izpolnovati dolžnost do otrok, — žal, tolikokrat zanemarjeno — privadijo se vedno in povsod nanje misliti, nadzorovati jih ter pomagati njim in pomagati ¦— učiteljem.« —
Znani nemški pisatelj Marko Landau je spisal v ,,Berliner Nationalzeitung" o tej knjig, izvrsten podlistek (dne II. novembra 1. 1886.), v katerem pravi med drugim: »Osemnajst tisoč eksemplarov prodanih v jednem meseci, to se še ni zgodilo v Italiji. »Za mladino je najboljša stvar komaj dosti dobra« — pravi znan pregovor. Redkokrat se zgodi, da bi slaven pisatelj spisal kaj za otroke, in ako tudi kaj spiše, ne pogodi zmerom pravega. Kdor zna zanimati odrasle ljudi, mora šele iskati pravi način pripovedovanja za otroke. De Amicis, slavni pisatelj, spisal je knjigo, ki je interesantnejša, nego njegove novele in potopisne črtice, ki so tudi jako zanimive; on je znal ustvariti delo, ki ga ne bodo samo čitali naši otroci v sobici, ampak ki je tudi za nas tako poučno, da provzrokuje občudovanje in navdušenje. De Amicis je pridno opazoval otroke, obiskd-val je mnoge ljudske šole, bil je pri poučevanji in pri izpitih, in je mnogo občeval z učitelji. — Za nas inostrance ima knjiga tudi to prednost, da iz nje zvedamo mnoge * stvari italijanskega življenja, nekatera posebna svojstva italijanskega značaja, katerih bi gotovo ne zvedeli niti iz romanov niti iz potopisnih črtic«  —
V znanem listu »Die Volksschule«, ki izhaja na Dunaji, piše profesor Katschischka: ¦»Cuore«. je knjiga, kakeršnih imamo le malo. Ker so si po omikanih deželah ljudje in tedaj tudi otroci več ali menj jednaki, ker pisatelj pozna do dna otroško srce, in ker so osebe v knjigi, — ako ne šteješ nekaterih idejalističnih, — prav iz živega življenja risane, najde čitatelj  pri otrokih tam naslikanih podobe iz svojih mladih let.
Kdor je moral kakor pisatelj teh vrstic, brati o pregledovanji šolskih knjižnic toliko ih toliko neslanih in slabih nemških knjig za mladino — ta mi gotovo pritrdi, da je večinoma teh knjig strahovito dolgočasna. Kakšen pa je Cuore! Vsaka povest je pravi demant in ako najdeš možd ali otroka, katerega ta knjiga ne gane, ali vsaj ne zanima, le reci mu:  »Nimaš srca! —«  —
Naj še omenim, da je učakala ta knjiga v dveh letih jo izdav. Prva izdava je od dne" 15. oktobra 1886, petdeseta do dne 15. majnika 1. 1887. Preložena je že na osem jezikov: na nemški, angleški, francoski, španski, portugiški, poljski, hrvaški in madjarski jezik, in zdaj se prelaga tudi na slovenski.                                                        Jos. Borghi.
Dodatek k Erjavčevemu životopisu. V 7. št. svojega lista smo priobčili životo-pis pokojnega profesorja Erjavca s prijazno prošnjo, da bi nam blagoizvolili tisti, ki vedd o njem kakšne nove podatke, priobčeni životopis popolniti ali v zmotnih stvareh popraviti. Na to smo prejeli od gospoda vseučiliškega profesorja Spiridiona Brusine nastopno pismo:                                             »Veleštovani gospodine !
Veoma sam rado čitao životopis pokojnoga prijatelja Erjavca, što ste ga napisali i priobčili (»Zvon«), • jer i ja moram sastaviti životopis E. po nalogu jugoslav. akademije, ali žalibog mogu govoriti samo za ono vrieme, što smo skupa u Zagrebu bili, naime od 1868  do  1871.