Kratki znanstveni prispevek
UDK: 341.645.2:340.114
UPORABA PRAVIČNOSTI V MEDNARODNIH SODNIH SPORIH
Sebastjan Zbičajnik,
univerzitetni diplomirani pravnik, magister pravnih znanosti, odvetnik v Slovenj Gradcu
1. UVOD
Temeljni organ za sodno reševanje sporov Organizacije združenih narodov (OZN) je Mednarodno sodišče (ICJ) s sedežem v Haagu. Člane sodišča po večinskem načelu izbirata Generalna skupščina in Varnostni svet. V sestavi sodišča je petnajst sodnikov. Mandat sodnika je določen za obdobje devetih let ob rotaciji menjave sodnikov vsaka tri leta. Sodniki so pri svojem delu popolnoma neodvisni, vendar podrejeni jurisdikciji sodišča.1 Sodnikov ni mogoče odstaviti brez soglasja sodnega senata, uživajo popolno diplomatsko imuniteto. Stroški sodišča so stroški OZN in se poplačajo iz prispevkov članic in nečlanic (stranke v sporu), drugače nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.2
Meddržavno sodišče v Haagu je bilo ustanovljeno z nalogo, da rešuje spore, ki mu jih sporazumno predložijo države. Pravdne stranke so lahko samo tiste države, ki so stranke Statuta. Statut je sestavni del Ustanovne listine, tako da so vse države članice OZN tudi stranke Statuta. Države, ki niso stranke Statuta, lahko postanejo stranke le tako, da podpišejo izjavo, ki jo predloži Varnostni svet. Stranka sodišča ne more biti mednarodna organizacija ali posameznik.
1 Meddržavno sodišče v Haagu je bilo ustanovljeno na podlagi Pakta iz leta 1920 že v času Društva narodov in je delovalo vse do nemške zasedbe Nizozemske. Z Ustanovno listino OZN je bilo ustanovljeno novo Meddržavno sodišče (Cour internationale de Justice - CIJ, International Court of Justice - ICJ). Generalna skupščina in Varnostni svet smeta zaprositi sodišče za mnenje o vsakem pravnem vprašanju, vse druge organe OZN in specializirane agencije pa za to pooblasti generalna skupščina. Statut zagotavlja materialno in moralno neodvisnost sodnikov.
2 Department of Public Information, Basic facts about the United Nations, United Nations, New York 2000, str. 13-14 in 259-262.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Sebastjan Zbičajnik
Sodišče ima pristojnost le, če se stranke sporazumno podredijo njegovi pristojnosti. To storijo tako, da sklenejo poseben sporazum in ga predložijo sodišču, če tega ne storijo in če ni jurisdikcijskega temelja v kakšni mednarodni pogodbi, sodišče ne mora odločati in ni stvarno pristojno. Vsi proceduralni predpisi delovanja sodišča so vsebovani v Statutu in poslovniku sodišča. Odločba sodišča v konkretnem sporu je dokončna. Statut ne predvideva pravnega sredstva, saj tudi ne obstaja višja instanca, vendar obstaja možnost zahtevati razlago sodbe in revizijo.3 Za izvršitev sodbe je pristojen Varnostni svet (94. člen Ustanovne listine), ki odloča o ukrepih, ki jih je treba uveljaviti, da se sodba izvrši.4
Postopek pred Sodiščem je sestavljen iz pisnega in ustnega dela. Pisni postopek je namenjen predvsem temu, da se pravdne stranke seznanijo z zadevo, podajo možne ugovore ali da sodišče morebiti sprejme kakšne začasne ukrepe. Ustni postopek pa je namenjen temu, da si Sodišče oblikuje mnenje o določeni zadevi, tako da zasliši priče, izvedence in posluša zastopnike strank, pravne svetovalce in odvetnike. Eno temeljnih načel pravičnosti pri razsojanju konkretnega primera je, daje treba pravdne stranke obravnavati enako ter pozneje obravnavati določene okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev. Pravičnost se z načelom enakosti uporabi že na začetku procesa, ko še niso poznani elementi spora, vendar tudi pozneje, ko sta pravdni stranki upravičeni do enake obravnave.
Meddržavno sodišče v Haagu ni edini mednarodni organ, katerega sodniki lahko pri svojem odločanju uporabijo pravičnost. Pravičnost pri svojem odločanju lahko uporabijo in so z njo povezani tudi sodniki in arbitri v najrazličnejših mednarodnih sodnih institucijah, na primer v okviru Sveta Evrope, Evropske unije, mednarodnega sodišča za pomorsko pravo in različnih ad hoc arbitraž.
Večinoma se uporaba notranje (akcesorne) in zunanje (abstraktne)5 pravičnosti pri reševanju sodnih sporov nanaša na sodnika, ki vodi posamezni primer. Sodnik mora ne glede na svoje počutje in interese najti pošteno in pravično rešitev. Pravičnost in poštenost sta velikokrat sopomenki. Če se pokaže problem
3 Glej spletno stran in v nadaljevanju »basic documents - Statute of the Court«.
4 Skrajni ukrep Varnostnega sveta je uporaba sile, vendar mora za uporabo sile Varnostni svet spoštovati 39. in 94. člen Ustanovne listine, predvsem pa ugotoviti obstoj pogojev za uporabo sile.
5 Abstraktna ali zunanja pravičnost je od obstoječega prava neodvisna in ni del pozitivnega prava. Mednarodna sodna praksa sodniku ne dovoljuje, da uporabi zunanjo oziroma abstraktno pravičnost. Izjema je mogoča, če se stranki v sporu dogovorita in sprejmeta sojenje po načelu ex aequo et bono.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Uporaba pravičnosti v mednarodnih sodnih sporih
oziroma navzkrižje interesov strank in pozitivno pravo napotuje na uporabo pravičnosti, je treba sprejeti razumno in pošteno odločitev glede na standarde odločanja in glede na to, kaj si stranke zaslužijo. Odgovor na vprašanje, kaj si stranke zaslužijo in kakšna merila in načela je treba uporabiti za pravično sodno odločbo, zahteva od posameznega sodnika poznavanje meril pravičnosti, tako v subjektivnem kot objektivnem smislu.6
Pravičnost lahko deluje na različne načine v vsakem posameznem primeru, zato je uporaba pravičnosti v mednarodnih sporih zelo pogosta. Uporabo pravičnosti je mogoče razčleniti oziroma klasificirati tudi po Oscarju Schachter-ju. Njegove metode se lahko dopolnjujejo z drugimi metodami pravičnosti.7 Uporaba pravičnosti pomeni, da sodišče predlaga konkretne metode v konkretnem primeru. Pravičnost ne zmanjšuje drugih pravic, ampak le bogati pravice strank z upoštevanjem zgodovinskih, geografskih in drugih okoliščin. V mnogih sporih je potrebna individualna obravnava. V mnogih primerih tako pravičnost ne pride v nasprotje z mednarodnimi pravnimi pravili, temveč jih dopolnjuje.
2. KONCEPT PRAVIČNOSTI
Uporaba pravičnosti v mednarodnih sodnih sporih med državami je naletela na različne odzive pravosodnih in akademskih krogov. Uporaba pravičnosti se za rešitev posameznega spora ne šteje vedno za nekaj samoumevnega. Vendar je treba kljub skepticizmu ugotoviti, da je pravičnost del mednarodnega javnega prava, njena uporaba potrebna in koristna, ob upoštevanju negotovosti opredelitve in pomanjkanja metodologije pravičnosti.
Nekateri mednarodni pravni teoretiki pravičnosti ne prepisujejo posebnega pomena, razen vpliva pravičnosti na splošna načela, ali pa štejejo načelo pravičnosti za načelo morale in nikakor ne kot del pozitivne zakonodaje.8 Nejasnost pojma pravičnosti v sodni praksi vzbuja tudi pomisleke o subjektivni in samovoljni oceni sodnikov, namesto reševanja sporov po uveljavljenih splošnih načelih in pravilih mednarodnega prava. Drugi spet opisujejo pravičnost kot uganko, zavito v skrivnost znotraj uganke, kot paradoksalno in brez natančne opredelitve. Na splošni ravni pa je pravičnost vendarle obravnavana kot vir, ki je potreben za razvoj pravne znanosti. Ugledni komparativist
6 Že stari Grki so izoblikovali temeljna merila pravičnosti, kot so načelo siuim cuique ali vsakomur svoje, načelo enakosti, načelo vsakomur tisto, kar mu gre, itd., ki so se pozneje dopolnjevala in oblikovala v skladu s potrebami sodobnega časa.
7 Razčlenitev po Oscarju Schachterju, glej tudi pri R. Lapidoth, nav. delo, str. 2.
8 G. Ripert, nav. delo, str. 575.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Sebastjan Zbičajnik
Puig Brutau je napisal, »da je pravičnost eno od imen, pod katerimi se skriva ustvarjalna sila, ki animira pravno življenje«.9 Na ravni mednarodnega prava se ustvarjalnost pravičnosti ponazori v pastulatih mednarodnega prava, kot so: dobra vera, pacta surid servanda, ius cogens, neupravičena obogatitev, rebus sic stantibus itd. Tako ni dvoma, da pravičnost igra ključno ustvarjalno vlogo pri razvoju mednarodnega prava.
Pravičnost lahko štejemo kot vir mednarodnega prava. Lahko je izražena v pravni normi v pravu samem, lahko pa je zunaj prava in ni del pozitivnega prava.10 Z obema vrstama pravičnosti je povezan tudi sodnik Meddržavnega sodišča in dober sodnik bi moral upoštevati obe vrsti pravičnosti, čeprav na zunanjo pravičnost ni vezan, ker ni del pozitivnega prava, na notranjo pravičnost pa ga ni treba posebej opozarjati, saj mora pravne norme poznati in jih upoštevati. Sodnik pri razsojanju nekega konkretnega primera zmeraj tehta in presoja, kaj je prav in kaj ni.
2.1. Procesna - postopkovna pravičnost
Kot pri večini drugih področij prava lahko tudi pravičnost pojmujemo vsebinsko ali postopkovno. Uporaba pravičnosti v postopkih preiskave posameznega predmeta spora je pomemben del pravičnosti. Postopkovna pravičnost v najširši obliki pravičnosti zagotavlja, da stranke v procesu preiskave in pozneje do odločitve sodišča uživajo popolno in pošteno predstavitev svojih primerov na sodišču. S procesnega vidika ima pravičnost starodavni izvor in je zakoreninjena v sedanjem konceptu uporabe pravičnosti.11
Skrb za procesno poštenost pomeni, da so v posameznem primeru vključene vse pomembne okoliščine odločanja. Sodišče mora pred izdajo sodbe in v sodbi paziti na številne dejavnike, kot so: praksa držav, ravnanje strank, gospodarski dejavniki in tudi druge okoliščine (ekonomske, kulturne itd.) posameznega primera. Vsak dejavnik mora sodišče skrbno oceniti in presoditi. To še posebej velja ob upoštevanju enkratnosti vsakega primera posebej in dejstva, da lahko sodišče upošteva nekatera dejstva in okoliščine, ki do takrat nikoli niso bila del sodne prakse. Posebnosti dejavnikov določenega primera in upoštevanje
9 P. Brutan, nav. delo, str. 82-84.
10 J. Andrassy, B. Bakotič in B. Vukas, nav. delo, str. 27, in D. Türk, nav. delo, str. 61-62.
11 Za primer lahko vzamemo latinsko pravilo audi alteram partem, kar dobesedno pomeni slišati drugo stran. Izraz se najpogosteje navezuje na načelo pravičnosti sojenja na pravico stranke, da se lahko odzove na dokaze proti njej, da stranka dobi pošteno priložnost, da izpodbija dokaze. Audi alteram partem velja kot načelo pravičnosti v večini pravnih sistemov. Drugo načelo pravičnosti je nemo iudex v causa sua, ki pomeni, da nihče ne sme biti sodnik v lastni stvari. To pomeni, da nihče ne sme biti sodnik takrat, ko ima v sodnem primeru svoj lastni interes. Izključi se pristranskost sojenja.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Uporaba pravičnosti v mednarodnih sodnih sporih
najpomembnejših meril lahko prinese rezultate, ki niso skladni z zakonom. Sodišče mora upoštevati vsak primer posebej in njegove posebne lastnosti. Ne obstajajo pravne omejitve razmišljanja strank postopka z namenom zagotoviti uporabo enakih postopkov.12
Sodišče upošteva določene okoliščine glede na posamezne vrste sporov. Na primer v sporih glede določanja meje obstaja cela vrsta geografskih, zgodovinskih, političnih in drugih meril, pa vendarle se pri razmejitvi pomorskih prostorov v večini primerov upoštevajo samo geografske okoliščine, medtem ko drugi dejavniki igrajo le vlogo korektiva mejne črte, se pa pomen različnih okoliščin spreminja od primera do primera.
Proces sojenja vseh sodišč mora biti pošten, to pomeni, pravičen v vseh zadevah (civilnih, kazenskih in drugih), le tako se zagotovi pošteno sodno varstvo. Delovanje sodnega organa je treba razumeti z dveh vidikov, institucionalnega, ki pogojuje neodvisnost in nepristranskost sodišča, in procesnega, ki teži k pravični obravnavi posameznega primera. Načelo poštenega sojenja je sestavljeno iz vrste posameznih pravic, ki zagotavljajo pravično sojenje.
V kazenskih primerih od suma do izvršitve kazni in v drugih zadevah od predložitve zadeve sodišču do odločitve in izvršitve. V kazenskih zadevah so standardi poštenega sojenja še posebej razdelani, da se zaščitijo minimalne pravice obtoženega. V mnogih državah skušajo obiti minimalne standarde, tako da ustanovijo posebna (npr. vojaška) sodišča, s posebnimi predpisi delovanja. Minimalni standardi, ki naj bi veljali za vsakega obtoženega, so: vsi ljudje so enaki pred zakonom in sodiščem, podeljene so minimalne pravice do poštenega sojenja, vsakdo ima pravico do pravičnega pravnega sredstva, sodi naj neodvisno in nepristransko sodišče (sodnik), ki je ustanovljeno po zakonu, pravica do pravičnega in javnega zaslišanja, sojenje v razumnem roku itd.13 Minimalni standardi naj bi veljali za vsa dosedanja mednarodna sodišča, omenjeni pa še posebej za v letu 2002 ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče (ICC).14
12 Glej spletno stran in v nadaljevanju »basic documents - Rules of Court«.
13 Minimalni standardi sojenja so del glavnih mednarodnopravnih dokumentov, sprejetih v okviru OZN, npr. v Splošni deklaraciji človekovih pravic iz 1948. leta, členi 6-11, v Ameriški deklaraciji o pravicah in dolžnostih iz leta 1948 v členu XXVI, v Ženevski konvenciji o ravnanju z zaporniki v času vojne iz 1949. leta v 17. in 82.-88. členu, v Evropski konvenciji zaščite človekovih pravic in osnovnih svoboščin iz leta 1950 v 6. in 7. členu, v Mednarodnem paktu državljanskih in političnih pravic iz leta 1966 v 9., 11., 14.-16. in 26. členu, v Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979 v 15 členu, v Konvenciji proti mučenju in drugih oblik krutega, nehumanega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984 v 15. členu, v Arabski listini človekovih pravic iz leta 1994 v 6.-10., 16. in 18. členu itd.
14 Rules of Procedure and Evidence, adopted by the Assembly of States Parties First session, New York, 3-10 September 2002, Official Records ICC-ASP/1/3.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Sebastjan Zbičajnik
Minimalna procesna jamstva v kazenskih postopkih so vključena v vse statute vseh mednarodnih kazenskih sodišč.15
2.2. Pravičen rezultat
S primerno uporabo pravičnih načel, metod16 in postopka sodišče pride do pravične odločitve. Uporaba načel pravičnosti, metod in postopka so le sredstvo za dosego pravičnega rezultata. Cilj vsakega sodnega postopka je zmeraj pravičen rezultat in dosega tega cilja mora biti temeljno vodilo vsakega sodnika, ki odloča v določenem sporu.
Sodišče v obrazložitvi sodbe praviloma uporabi številne reference za dosego pravičnega rezultata. Sodišče mora voditi težnja po presoji vseh okoliščin in pravnih virov, saj le to omogoči dosego pravičnega rezultata. Tudi Konvencija o pravu morja iz leta 1982 v prvem odstavku 74. in 83. člena poudarja, da je pomembno doseči pravično rešitev.17 Primer je lahko tudi sodni primer Gulf of Maine,18 v katerem se je pravičen rezultat dosegel ob upoštevanju različnih okoliščin, tudi ob upoštevanje razlike dolžine obale, in se je zavrnila uporaba načela sredinske črte.
Skrb za pravičen rezultat, kljub uporabi načel, metod in pravičnega postopka, je utemeljena v sodni praksi sodišča. Namen načela pravičnosti je pridobitev pravičnega rezultata, vendar pa ni nujno, da načelo pravičnosti privede do pravičnega rezultata, kot je dokazano z uporabo načela enake razdalje dveh obal, ki se močno razlikujeta po dolžini. Sodišče je že podalo svoje mnenje, da izraza pravično načelo ni mogoče razlagati abstraktno, ampak napotuje na načelo in pravila, ki so ustrezna za dosego pravičnega rezultata.19
15 Rome Statute of International Criminal Court; dostopno na (še posebej drugi odstavek 64. člena (»pravica do pravične in hitre obravnave«), 66. in 67. člen), Statute of International court of the former Yugoslavia, dostopno na , Statute of International Criminal court for Rwanda, dostopno na in Statute for the Special court of Sierra Leone, dostopno na .
16 Metode različnega reševanja sporov zajemajo različne ugotovitve v posameznem primeru, na primer glede določitve sporne meje v zalivu, kjer se kot izhodišče vzame sredinska črta, vendar pa se pozneje lahko upošteva tudi sezonsko gibanje rib ali enakovreden dostop do ribolovnih virov itd. V literaturi se pojavljajo različni predlogi, ki so lahko opisani kot metode in izhajajo iz pravičnih ugotovitev. Tudi pri uporabi ustrezne metode pravičnosti je vsak spor specifičen. Kot primer glej tudi pri J. I. Charney, nav. delo, str. 597.
17 Konvencija o pravu morja iz leta 1982 in še posebej njen 15. člen opozarja na načelo pravičnosti oziroma uporabo posebnih okoliščin pri razmejitvi teritorialnega morja med dvema državama.
18 J. Schneider, nav. delo, str. 539.
19 Continental Shelf (Tunizija/Libija), ICJ Reports, 1982, str. 59, odst. 70.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Uporaba pravičnosti v mednarodnih sodnih sporih
Pravičen rezultat je tisti, ki prevladuje, načelo pravičnosti pa je podrejeno temu cilju. Razlika med uporabo pravičnih metod in načinov ter dosego pravičnega rezultata je bila poudarjena v ločenih mnenjih sodnikov Rude, Bedjaouija in Jimeneza de Arechage v zadevi Continental Shelf (Libija Arabija/Malta). Poudarili so, da so metode pravičnosti podrejene pravičnemu rezultatu, to je v danem primeru nasprotno od temeljnega načela pravne razmejitve.20 Že v omenjenem primeru Gulf of Maine je bilo jasno razlikovanje med vlogo pravičnih meril in dosego pravičnega rezultata. V primeru se uporabijo različna merila, od geografske konfiguracije za določitev območja in posledično enake delitve, do upoštevanja geografskih »nepravilnosti« in sorazmernosti pomorskega območja, ekonomskih vplivov in drugih virov.21
3. SODNA PRAKSA
Sodišče je v dosedanji praksi reševanja sporov pri različnih razlagah prava že večkrat uporabilo pravičnost.22 Pravičnost se je pri reševanju sporov pokazala kot dodana vrednost in okrepitev mednarodnega prava. Pravičnost je bila večkrat uporabljena, tudi ko stranke niso izrecno napotile sodišča in priznale uporabe pravičnosti, a je vendar sodišče to storilo in jo uporabilo kot splošno pravno načelo, ki ga priznavajo civilizirani narodi. Vendarle pa je treba omeniti, da se stranke postopka še nikoli v zgodovini obstoja sodišča niso odločile, da bi sodišče na podlagi določila drugega odstavka 38. člena Statuta ICJ uporabilo pravilo ex aequo et bono. Navedeno določilo sicer ne prikaže jasne razmejitve med pravičnostjo in ex aequo et bono, vendar pri odločanju lahko pride do razlikovanja. Sojenje po načelu ex aequo et bono je operacionalizirano, pomeni zakonsko razmerje med strankami, medtem ko je sama pravičnost širša, del mednarodnega prava oziroma vsakega pravnega sistema, v pravni normi, besedi in dejanju.23
Čeprav Statut ICJ omogoča sojenje po načelu ex aequo et bono, ni bil ta institut še nikoli uporabljen, ne samo, ker stranke niso želele prepustiti sodišču diskre-cije, temveč tudi iz strahu, kako bi sodniki uporabili to diskrecijo odločanja. Jasen primer je zadeva The Free Zones,24 v katerem je PCI J zavrnilo odločanje po načelu ex aequo et bono, čeprav bi arbitražni dogovor omogočil odločanje
20 ICJ Reports, 1985, str. 82-83, odst. 20.
21 T. L. Mc Dorman, P. M. Sounders in D. L. Vanderzwaag, nav. delo, str. 100.
22 C. H. Weeramantry, nav. delo, str. 38, 226-234.
23 S. H. Lauterpacht, nav. delo, str. 213, in A. Pellet, nav. delo, str. 291-292.
24 Free Zones of Upper and the District of Gex (Francija/Švica), PCIJ (ser A), št. 24, december 1930.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Sebastjan Zbičajnik
po tem načelu, kar jasno kaže zaskrbljenost glede odločanja po načelu ex aequo et bono.25
Poznani pa so številni primeri uporabe pravičnosti in med najbolj značilnimi je Diversion of Water from the Meuse iz leta 1937, ko sta bili v sporu Nizozemska in Belgija.26 Sodnik Hudson, ki je sodil v tem primeru, je štel načelo pravičnosti za del mednarodnega prava in ga tudi uporabil (točka C prvega odstavka 38. člena Statuta). Seveda je s svojo razlago uporabnosti načela pravičnosti povzročil veliko razprav, predvsem tistih, ki pri reševanju konkretnega primera zagovarjajo striktno uporabo pravnih norm.
Poznani so še številni primeri uporabe pravičnosti. V zvezi z uporabo načela pravičnosti kot splošnega pravnega načela je sodišče načelo uporabilo tudi v pomembnem sporu o delitvi jurisdikcije v pomorskem prostoru, v angleško-norveškem sporu o ribolovni pristojnosti27 v Barcelona Traction case,2S South West Africa case29 itd.
V zadevi North Sea Continental Shelf je sodišče določilo razmejitevmed Zahodno Nemčijo, Nizozemsko in Dansko tudi ob upoštevanju načela pravičnosti.30 Spor je bil predložen sodišču 20. februarja 1967 v zvezi z razmejitvijo epikon-tinentalnega pasu. Danska, Nizozemska in Nemčija so takrat že bile podpisnice Ženevske konvencije o epikontinentalnem pasu, medtem ko je Zvezna republika Nemčija še ni ratificirala in ni bila pogodbena stranka, kar je sodišče pri razlagi prava tudi upoštevalo. Omenjena Ženevska konvencija v 6. členu opredeljuje uporabo načela pravičnosti in možnost sodišča, da uporabi načelo pravičnosti. Sodišče je presodilo, da ima vsaka pogodbenica pravico do tistih področij epikontinentalnega pasu, ki predstavljajo njeno naravno podaljšanje kopnega v morje in pod morjem. Sodišče je moralo upoštevati dejstva in trditve pogodbenih strank pa tudi predhodne sporazume med Zvezno republiko Nemčijo, Nizozemsko in Dansko. Nizozemska in Danska sta menili, daje pravično, da se podaljša njun epikontinentalni pas po načelu pravičnosti, medtem ko se je Nemčija sklicevala na delež, ki bi ji moral pripadati glede na sorazmerno dolžino njene obale ob severnem morju. Konfiguracija nemške obale
25 Sodišče je v navedenem primeru moralo upoštevati Versajsko pogodbo (Treaty of Versailles, 28. junij 1919) in klavzulo, po kateri v svobodnem območju poslovanja v okolici Ženeve Švica ni plačevala Franciji carinskih dajatev pri uvozu blaga iz njenega ozemlja. Francija se ni strinjala, saj je menila, da so se spremenili pogoji.
26 PCIJ, Series A/B, No. 70, str. 73.
27 Fisheries Jurisdiction (UK v Iceland), 1974 ICYRep 3.
28 ICJ Reports, 1970, str. 3, str. 3-357.
29 ICJ Reports, 1966, str. 6, 294-299; 37 ILR, str. 243, 455-459.
30 ICJ Reports, 1969, str. 3, 53; 41 ILR, str. 29, 83.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Uporaba pravičnosti v mednarodnih sodnih sporih
je za Nemčijo pomenila posebno okoliščino, ki odstopa od običajnih metod razmejitve. V danem primeru uporabiti načelo pravičnosti je bilo popolnoma v nasprotju s temeljnimi pravnimi pravili, ki se nanašajo na epikontinental-nem pas, in sicer, da se pravice obalnih držav v zvezi z epikontinentalnem pasom opredelijo kot naravno podaljšanje ozemlja pod morjem »ipsofacto«in »ab initio«31 zaradi pridobitve suverenosti pod zemljo. Ta pravica je povezana, vendar takrat še ni bila pravno določena kot celota in na sodišču upoštevana kot podlaga za odločanje po načelu pravičnosti. Uporaba pravičnosti se je v postopku pozneje distancirala od omembe pravičnosti v Konvenciji o epikontinentalnem pasu in načela pravičnosti kot splošnega načela mednarodnega prava. Osnovno vodilo je postala razmejitev na podlagi dogovora, ki je bil sklenjen v skladu z načelom pravičnosti.32
Obveznost mirnega reševanja sporov izhaja tudi iz 33. člena Ustanovne listine ZN. Razmejitev se je izvedla po dogovoru ob upoštevanju načel pravičnosti in ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin, da ima vsaka stranka tisti del epikontinentalnega pasu, ki predstavlja podaljšanje njenega kopnega, ne da bi se posegalo v naravno podaljšanje kopnega druge stranke, ob prekrivanju pa po določenih deležih, skupnih pristojnostih ali izkoriščanju. V primeru je bila pravičnost uporabljena ob upoštevanju izključitve uporabe metod pravičnosti v posameznih okoliščinah.
V širšem sklopu sodnih sredstev je za pravni postopek reševanja sporov mogoča tudi arbitraža. Tudi pri arbitraži se uredi spor med državami, pri čemer stranke prepustijo odločanje določeni osebi ali osebam, tako imenovanim arbitrom oziroma arbitražnemu tribunalu, in se vnaprej zavežejo, da bodo spoštovale doseženo odločitev.33
Slovenija ima nedavno izkušnjo, ko sta se s Hrvaško odločili, da reševanje celotnega poteka meje (kopno in morje) na podlagi stanja iz 25. junija 1991 zaupata arbitraži. Podpisan je bil arbitražni sporazum med vladama obeh držav, sestavljen v Stockholmu 4. novembra 2009, in Državni zbor Republike Slovenije je na seji 19. aprila 2010 sprejel Zakon o ratifikaciji omenjenega sporazuma. Sodišče je začelo delo približno leto dni po začetku postopkov, predvidenih v sporazumu, po podpisu hrvaške pristopne pogodbe z EU 9. decembra 2011. Podpis hrvaške pristopne pogodbe je z vidika arbitražnega postopka pomemben, saj so začeli teči procesni roki, določeni v arbitražnem sporazumu med državama.
31 »Ab initio« je latinski izraz, ki pomeni »od začetka« zveza »void ab initio« pa pravno pomeni »brez pravnega učinka«, da sporazum ne obstaja in nikoli ni bil sprejet.
32 North Continental Shelf cases, ICJ Reports, 1969, str. 3-53; 41 ILR, str. 29, 83.
33 A. Redfern in M. Hunter, nav. delo, str. 1.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Sebastjan Zbičajnik
Arbitražni sporazum v B točki 4. člena določa:
»Arbitražno sodišče uporablja: Mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine za odločitve (glede stika Slovenije z odprtim morjem in režima uporabe ustreznih morskih območij).«
V omenjenem členu sta državi določili pravo, ki naj se uporabi. To poleg pravil in načel mednarodnega prava vključuje tudi sklicevanje na pravičnost za dosego poštene in pravične odločitve. Arbitraža v primerjavi z Meddržavnim sodiščem v Haagu omogoča prožnejši postopek uporabe pravičnosti, saj pri svojem delu ni vezana na Statut, ampak sta državi sami določili uporabno pravo. Meddržavno sodišče je pri določanju meje v zalivih praviloma vezano na metodo sredinske črte in od nje le redko odstopa. Na podlagi sporazuma pa ima arbitraža veliko bolj proste roke pri upoštevanju vseh posebnih okoliščin in zgodovinskih razlogov za razdelitev zaliva. Arbitri bodo dejansko lahko odločali tudi po načelu zunanje pravičnosti, po načelu ex aequo et bono in se bodo ob odločitvi lahko sklicevali na pravičnost kot alternativno izbiro ob mednarodnem pravu. V bistvu bo pomembno doseči pošteno in pravično odločitev, tako imenovani pravičen rezultat.
4. SKLEP
Napisano potrjuje dejstvo, da se pravičnost (v različnih pojavnih oblikah) v mednarodnih sporih nedvomno uporablja. Pravičnost je pogoj komunikacije med ljudmi, državami in v zgodovini medčloveških odnosov obstaja že od nekdaj. Menim, da pravičnost v mednarodnem pravu nikakor ne sme pomeniti nekakšne ohlapne kategorije, ki bi si jo lahko vsak razlagal po svoje, saj pravičnost nedvomno temelji na skupku zgodovinsko pridobljenih moralno-filozofskih vrednot, aktualnih družbenih vrednot, načel mednarodnega prava in tudi pragmatičnih političnih načel.
Obstoječi mednarodni pravni sistem ponuja subjektom mednarodnega prava določeno pravno varnost, ki pa še zdaleč ni absolutna. Uporaba pravičnosti je lahko dobra dopolnitev virov mednarodnega prava, čeprav v formalnih virih mednarodnega prava s težavo išče svojo potrditev. Seveda se pojavlja bojazen v zvezi z odločanjem v skladu s pravičnostjo, vendar subjektivnost dopušča tudi obstoječi mednarodni sistem pravil in norm mednarodnega prava. Ko neodvisno in nepristransko meddržavno sodišče odloča, poskuša zmeraj doseči pravilno in pravično rešitev, čeprav se zmeraj pojavljajo tudi dvomi o uporabi pravičnosti, kar pa je popolnoma normalno in človeško. Morda so drugi viri mednarodnega prava popolnoma zadostni za pravično odločitev, morda
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Sebastjan Zbičajnik
Literatura
Juraj Andrassy, Božidar Bakotič in Budislav Vukas: Medunarodno pravo. Zagreb 1995.
Jonathan I. Charney: Ocean Bounderies between Nations, v: American Journal of International Law, 78 (1984), str. 597.
Bin Cheng: General Principles of Law as Applied by International Courts and Tribunals. Cambridge University Press, Cambridge 2006.
Ted L. Mc Dorman, Philip M. Sounders in David L. Vanderzwaag: The Gulf of Maine Boundary, Dropping Anchor or Setting a Course, v: Marine Policy, 9 (1985), str. 90.
Thomas M. Franck: Fairness in International Law and institutions. Oxfort University Press, New York 2002.
Alastair Hudson: Equity and Trust. Četrta izdaja, Routledge - Cavendish, London 2005.
Robert Jennings in Arthur Watts: Oppenheim's International Law, Oxford
1992.
Ruth Lapidoth: Equity in International Law, v: Israel Law Review, 22 (1987), str. 2.
Hersch Lauterpacht: The Development of International Law by the International Court. Reprinted by Cambridge University Press, Cambridge 1958.
Gustav Radbruch: Filozofija prava. Prevod Amalija Maček, GV Založba, Ljubljana 2007.
Alan Redfern in Martin Hunter: Law and Practice of International Commercial Arbitration. Četrta izdaja, Sweet & Maxwell, London 2004.
Georges Ripert: Les règles du droit civil applicables aux rapports internationaux. 44 Recueil de cours de I Académie de droit international, Recueil Sirey, Paris 1933.
Oscar Schachter: International Law in Theory and Practice. Martinus Nijhoff Publisher, Dordrecht, Boston, London 1991.
Jan Schneider: The Gulf of Maine Case, the Nature of an Equitable Result, v: American Journal of International Law, 79 (1985), Issue 3, str. 539.
Danilo Tiirk: Temelji mednarodnega prava. GV Založba, Ljubljana 2007.
Christopher Gregory Weeramantry: The Fan Mayers case, v: ICJ Reports,
1993, str. 38, 226-234, 99 ILR, str. 395.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Avtorski sinopsisi
Kratki znanstveni prispevek
UDK: 341.645.2:340.114
ZBIČAJNIK, Sebastjan: Uporaba pravičnosti v mednarodnih sodnih sporih
Pravnik, Ljubljana 2013, let. 68 (130), št. 7-8
O pravičnosti se v novejšem času veliko razpravlja, enako kot se je v preteklosti. Pravičnost je bila poleg pravnih zlasti tema filozofskih in teoloških razprav. Pravičnost se je od nastanka pisave poskušala spraviti v okvir napisanega in razumljivega, glede na zahteve posameznikov in celotne družbe. Skozi zgodovinski razvoj in napredek je bila pravičnost udejanjena in velikokrat formalizirana. Pravičnost je bila tako večkrat temeljno sredstvo za red in mir, to pa je bil tudi razlog, zakaj je pravo stremelo k pravičnosti in jo tudi uporabilo za uresničevanje pravnih vrednot. Pravna misel se je pri nas v zgodovinskem pogledu oblikovala zlasti skozi pravno pozitivistično in naravnopravno mišljenje. Pravni pozitivizem se je večinoma izogibal idejam pravičnosti in drugim pravno-filozofskim vprašanjem, medtem ko je bil naravnopravni pristop bližje ideji pravičnosti, tudi v mednarodnem pogledu. Raziskava pravičnosti v sodnih sporih mednarodnega prava pokaže njen širok vpliv na razvoj mednarodnega prava. Dejstvo je, da je pravičnost možen vir odločanja v mednarodnem pravnem prostoru.
Pravnik . 130 (2013) 7-8
Authors' Synopses
Short Scientific Article
UDC: 341.645.2:340.114
ZBICAJNIK, Sebastjan: Principle of Justice in the International Judicial Disputes
Pravnik, Ljubljana 2013, Vol. 68 (130), Nos. 7-8
Justice has been and still is the subject of much discussion both in modern as well as in ancient times, especially in relation to philosophy and theology. Indeed, since the start of recording, justice has been formulated into the written word and understanding, notwithstanding the requirements of individuals and society as a whole. Through history and progress, justice has been continuously put into practice and formalized. Justice has so often been the underlying asset for law and order, and this was also the reason why laws were aimed at achieving justice, and consequently used for the implementation of legal values. This is why from a historical perspective, legal thought has evolved through positivistic and natural attitudes. Legal positivism has largely avoided ideas of justice and other legal and philosophical issues, whereas the natural approach to law was closer to the idea of fairness even in the international context. This research into justice in the international legal proceedings demonstrates the broad dimension of the concept and its impact on the development of international law. The fact is that justice is a potential source of decisionmaking in the international legal sphere.
Pravnik . 130 (2013) 7-8