Starši Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 41 V današnjem času je izredno pomembno, da smo v stiku z drugimi, saj je človek družbeno in družabno bitje, ki s pomočjo stika z drugimi spoznava sebe in druge. Drugega človeka lahko razumemo, če se v njega vživimo in prepoznamo njegove želje oziroma potrebe, pri tem pa je izredno pomembna empatija. Empatija ni prirojena niti ne gensko pogojena, ampak se je naučimo od svojih najbližjih (staršev) in v okolju, kjer živimo. Je lastnost, ki jo otrok težko razvije, zato je pri tem izredno pomemben zgled staršev. Empatija nam pomaga razumeti čustva drugih. Vsi ljudje niso empatični. Zelo pomembno je, da empatijo razvijejo vzgojitelji v vrtcu in učitelji v šoli, saj tako bolj sočustvujejo z otroki in jih lažje razumejo, prav tako pa jo lažje razvijajo tudi otroci, saj imajo dober zgled. Empatija v predšolskem obdobju Nika Cuderman, vzg. predšolskih otrok, dipl. ekonomist, je učiteljica za dodatno strokovno pomoč v Kranjskih vrtcih. Opredelitev empatije Empatija je proces, v katerem je mogoče ra- zumeti občutke drugih; je dojemanje poču- tja in doživljanja drugih oseb. Empatija ima tudi vlogo samospoznavanja, saj se preko nje zavemo svojih lastnosti in sposobno- sti, ki so nam skupne z drugimi. Prav tako lahko ugotovimo, katere potenciale še lah- ko razvijemo in katerih nam primanjkuje. Omogoča nam, da občutimo, ubesedimo hodnost. Starši imajo pri tovrstnih dejav- nostih izredno nežen, sproščen odnos s šo- larjem. Otrok se bo v izzivalnih najstniških situacijah opiral na te varne skupne trenut- ke iz otroštva. Prav zato ne kaže podcenje- vati vpliva otrokovega primarnega okolja, družine, ki ima na področju opravljanja domačih nalog še veliko neraziskanih mo- žnosti za razvoj. Naj nas strah pred novim, neznanim in negotovostjo ne ohromi pred spremem- bami, ki so v dobro otrok. Učiteljem že- lim veliko poguma, da bi naredili domače naloge čim bolj zabavne in polne novih dogodivščin. Literatura • Čačinovič Vogrinčič, Gabi (2006): Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. • Erikson, Erik H. (1977): Childhood and Society. London: Pa- ladin. • Goltz, Hana; Brown, Ted (2014): Are children's psychological self-concepts predictive of their self reported activity preferen- ces and leisure participation? Australian Occupational Thera- py Journal. 61(3), 177–186. • Kranjec Klopčič, Karmen (2016): Vloga velikosti družine v otrokovem psihosocialnem razvoju v kontekstu šole. Doktorska disertacija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. • Marjanovič Umek, Ljubica; Zupančič, Maja (ur.) (2009): Ra- zvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Rokus Klett. • Montessori, Maria (2011): Srkajoči um. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo. • Papalia, Diane E.; Olds Wendkos, Sally; Feldman Duskin, Ruth (2009): A Child's World: Infancy through Adolescence. Boston: McGraw-Hill. • Tomori, Martina (1994): Knjiga o družini. Ljubljana: EWO. • Yazici, Zeliha; Tastepe, Taskin (2013): Relationship between family enviroment perception of parents and children's self concept perception. International Journal of Human Sciences, 10(2), 98–112. • Zupančič, Maja; Kavčič, Tina (2007): Otroci od vrtca do šole: razvoj osebnosti in socialnega vedenja ter učna uspešnost prvo- šolcev. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. in dojamemo to, kako neka oseba doživlja sedanje, prihodnje ali preteklo stanje (Si- monič, 2010). Empatijo bi lahko opredelili kot sposob- nost posameznika, da se 'postavi na me- sto drugega', da se vživi v občutja in misli drugih (Simonič, 2010). Marjanovič Umek in Zupančič (2004) opredeljujeta empatijo kot čustveno stanje ali položaj druge osebe, na katerega se odzovemo. Shapiro (1999) navaja, da so otroci z razvito empatijo bolj priljubljeni med vrstniki in odraslimi ter dosegajo večje uspehe, prav tako pa naj bi bili ti otroci manj agresivni in naj bi raje sodelovali v družbenih aktivnostih. Horvat in Magajna (1989) pišeta, da tisti, ki je bolj empatičen, hitreje nudi pomoč nekomu, ki je v stiski, in mu zna tudi pomagati. Razvoj empatije Razvojni psihologi poudarjajo, da ima em- patija dve sestavini, in sicer čustveni odziv na druge, ki se razvije v prvih šestih letih življenja, in spoznavni odziv, ki določa sto- pnjo, do katere so otroci sposobni uvideti in dojeti stališča ali pogled drugega človeka (Shapiro, 1999). Martin Hoffman (2000) je bil eden prvih, ki je predstavil razvoj empa- tije. V štiristopenjskem modelu je predsta- vil razvoj empatije v otroštvu. Obdobje dojenčka V prvem letu življenja se pri dojenčkih že opazi čustvena empatija. Ko poleg njih joka dojenček, se pogosto obrnejo k njemu in tudi sami zajokajo. Stiska tega dojenčka je tudi njihova stiska. Ameri- ški psiholog Hoffman (2000) imenuje ta pojav globalna empatija. Dojenček še ni sposoben razločevati med zunanjim sve- tom in seboj, zato si stisko drugega otroka razlaga kot svojo. Obdobje malčka Po prvem letu starosti otroci vstopijo v drugo obdobje empatije, v katerem spo- znavajo, da stiska drugega ni njihova. Ve- vzgoje Področja vzgoje Področja 42 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 čina malčkov si prizadeva zmanjšati stisko vrstnika, vendar ponavadi ne vedo, kako, kar pri njih sproži stanje empatične zme- denosti (Shapiro, 1999). To se pojavi po prvem letu starosti. Takrat je značilno, da bo otrok, ki vidi jokati drugega otroka, po- skušal le-tega potolažiti tako, kot bi pomiril sebe: prinesel mu bo svojo najljubšo igrač- ko, poklical mamo … Temu rečemo ego- centrična empatija – na stisko se odzove tako, kot bi se, če bi jo doživljal sam. Vloga empatije v vrtcu Pri delu v vrtcu se z empatijo srečujemo skoraj vsi. Pojavi se v odnosu strokovni de- lavec – otrok, strokovni delavec – starši in otrok – otrok. Vživljanje v otroka in pred- vsem vživljanje v to, kako se počutijo star- ši, ima izredno pomembno vlogo takrat, ko začne otrok obiskovati vrtec. Otroci so zelo različni, zato ni nenavadno, da se različno odzivajo. Vsak otrok se drugače odzove na slabo počutje, žalost ali na veselje svojega vrstnika. Veliko jih ne ve natančno, kako bi posto- pali v danih okoliščinah, zato se po pomoč obrnejo k vzgojiteljici in ji poročajo o svoji zaznavi, dru- gi pristopijo do otroka, ki je žalo- sten, mu poskušajo pomagati in ga potolažiti (prinesejo mu igračo, ga pobožajo, ogovorijo). Malokrat se otrok na žalostnega vrstnika odzove s silo; večkrat se raje od- makne stran. V vrtcu je veliko vsakodnevnih de- javnosti, ki pripomorejo k razvija- nju vživljanja v druge. V jutranjem krogu se velikokrat pogovarjamo o počutju posameznikov, o vzrokih za to, o načinih odzivanja. Prebe- remo tudi veliko pravljic, v katerih se ljudje ali živali počutijo žalostne, in preko njih poskušamo ugotoviti, kako jim pomagati in kako se od- zvati v danih okoliščinah. Pravljice so lahko tudi osnova za voden pogovor o prebrani vsebini, ki pa ga poglobimo s tem, da otro- kom postavljamo odprta vprašanja. Prav tako se otroci velikokrat igrajo simbolne igre, igre vlog ter dramatizacijo in animaci- jo lutk, pri čemer imajo odlično priložnost, da se preizkusijo v vlogi drugega in preiz- kušajo različne čustvene situacije. Pri tem veliko uporabljajo tudi svoje lastne izkušnje (npr. obnašanje in oponašanje določene ži- vali v pravljici, vloga zdravnika, vloga paci- enta …). Empatični vzgojitelj Empatija vzgojiteljev je izredno pomemb- na. Lepičnik Vodopivec (2004) je v svojih raziskavah o empatiji vzgojiteljev ugotovi- la, da lahko s svojo umirjenostjo, empatič- nostjo in socialnim zaupanjem pozitivno vplivajo na vzgojne procese v vrtcu. Em- patični vzgojitelji hitro prepoznajo dejav- nike otrokovega obnašanja in vedenja ter izberejo primerna vzgojna sredstva in po- stopke pri reševanju le-teh. V raziskavi je ugotovila, da so vzgojitelji najbolj zadržani pri sprejemanju novih in- formacij, kar je verjetno posledica dolgole- tne vzgoje, temelječe na behaviorističnem konceptu. Empatični vzgojitelji spodbujajo razvoj otrokove empatije in empatičnega znanja (Lepičnik Vodopivec, 2004). Zaključek Empatija je izredno pomembna. Kljub temu da se z njo ne rodimo, se je lahko naučimo ob dobrih vzorih staršev in oko- lice. Zelo pomembno je, da se oblikuje že v otroštvu, saj so jo zmožni razvijati tudi dojenčki. Ključno za razvoj empatije je predšolsko obdobje. V vrtcu otrok lahko razvija em- patijo preko različnih dejavnosti, prav tako pa je zelo pomembno, da vzgojitelji omogočajo sproščeno in varno okolje, saj tako pomembno prispevajo k razvoju em- patičnosti pri otroku. Otrokom morajo biti tudi sami dober zgled. Vzgojiteljice v vrtcu predvsem s svojo empatičnostjo, občutlji- vostjo in umirjenostjo vplivajo na ugodne čustvene pogoje in odnose, ki se razvijajo v predšolskem obdobju. Empatija se razvija že pred prvim letom starosti, vendar dru- gače kot v kasnejših obdobjih. Razvija se lahko tudi v odraslosti. Empatija je posebna sestavina čustvene in- teligence, ki je ljudem le deloma prirojena. Zelo pomembno je, da starši otroku po- kažejo svoja čustva in ga učijo z zgledom, prav tako pa, da ga usmerjajo in spodbuja- jo, saj bo samo tako lahko tudi otrok razvil empatijo. Viri in literatura • Hoffman, Martin L. (2000): Empathy and Moral Development. Pridobljeno 25. 10. 2020 s spletne strani: http://catdir.loc.gov/ catdir/samples/cam032/99029669.pdf. Cambridge: Cambrid- ge University Press. • Horvat, Ludvik; Magajna, Lidija (1989): Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije. • Lepičnik - Vodopivec, Jurka (2004): Empatija vzgojiteljic kot element prikritega kurikuluma v vrtcu. Sodobna pedagogika, 55 (2), 140–151. • Marjanovič Umek, Ljubica; Zupančič, Maja (ur.) (2004): Ra- zvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. • Shapiro, Lawrence E. (1999): Čustvena inteligenca otrok. Lju- bljana: Mladinska knjiga. • Simonič, Barbara (2010): Empatija: moč sočutja v medosebnih odnosih. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut. Foto: BS Predšolsko obdobje Tretja stopnja po Hoffmanu se pojavi med tretjim in osmim letom starosti; imenuje se empatija do čustev drugih. V teh letih otro- ci niso več tako egocentrični in se začnejo zavedati čustev. Znajo razločevati, kdaj gre za njihova čustva in kdaj za čustva drugih. Otroci so v tem obdobju sposobni tudi em- patičnega odziva na ljudi, ki niso fizično prisotni. Otroštvo in mladostništvo Po Hoffmanu (2011) četrto stopnjo razvo- ja empatije, ki se pojavi v poznem otroštvu in mladostništvu, imenujemo empatija do posameznikovega stanja. Gre za to, da so otroci zmožni empatije do različnih ljudi, na primer do brezdomcev ali revnih ljudi. Otroci se zavedo, da so tako oni kot drugi neodvisne osebe, katerih čustva se lahko navezujejo ne samo na trenutno situacijo, ampak tudi na druge življenjske dogodke.