147 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.52STU:728.82(497.4Vurberk)"1441/1616" Prejeto: 26. 4. 2016 Maja Toš Mag. phil., dr. phil., Verein ScienceCenter-Netzwerk, Landstraßer Hauptstrasse 71, A–1030 Wien E-pošta: tos@science-center-net.at Kako so vurberški Stubenbergi zaznamovali svoj življenjski prostor* IZVLEČEK Vurberška linija plemiške družine Stubenberg, ki je med letoma 1441 in 1616 posedovala grad Vurberk, je eno prezrtih poglavij zgodovine plemstva v vojvodini Štajerski in zgodovine današnjega slovenskega prostora v širšem kontekstu. Medtem ko lahko zgodovino omenjene družine (vsaj delno) rekonstruiramo s pomočjo ohranjenih pisnih virov, so razvaline njenega matičnega gradu le še bleda senca svoje nekdanje razsežnosti in veličine. Kljub temu pa obstaja še vrsta drugih materialnih sledi Stubenbergov z Vurberka, ki kaže na njihovo prisotnost v širšem geograf- skem prostoru svojega osrednjega zemljiškega gospostva – vse do današnjih dni. KLJUČNE BESEDE Stubenberg, Vurberk, vojvodina Štajerska, plemstvo, genealogija, (materialni) zgodovinski viri ABSTRACT THE STUBENBERGS OF VURBERK (WURMBERG) AND THEIR MARK ON THEIR LOCAL ENVIRONMENT The Vurberk/Wurmberg line of the noble Stubenberg family, which owned the Vurberk Castle between 1441 and 1616, is one of the overlooked chapters of the history of nobility in the Duchy of Styria, as well as the history of present- day Slovenian territory in a broader context. Whereas the history of the aforementioned family may (at least in part) be reconstructed with the use of preserved written sources, its home castle, now lying in ruins, is but a pale shadow of its former scale and grandeur. Nevertheless, there are still many other material traces of the Stubenbergs of Vurberk that attest to their presence in the wider geographical area of their central seigniory – all to the present day. KEY WORDS Stubenberg, Vurberk/Wurmberg, Duchy of Styria, nobility, genealogy, (material) historical sources * Pričujoči prispevek temelji na avtoričinih raziskavah v okviru doktorskega študija zgodovine na Univerzi na Dunaju, ki jih je leta 2015 predstavila v disertaciji z naslovom Die Stubenberg auf Wurmberg. Zwei Jahrhunderte einer Familiengeschichte (1441–1616) / Stubenbergi z Vurberka. Dve stoletji družinske zgodovine (1441–1616). 148 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Ko se množice turistov in drugih občudovalcev Bleda valijo po tamkajšnjem grajskem dvorišču, ve- čina uživa v razgledu na jezero z očarljivim otoč- kom ter na slikovito naravo, ki ga obdaja. Tisti, ki jih pritegne tudi grajska arhitektura, pa opazijo monu- mentalno triforno okno, ki je vgrajeno v steno nad vhodom v grajski muzej. In prav ta arhitektonski ele- ment je tisti, ki enega danes najbolj obiskanih gradov na Slovenskem povezuje z enim nekoč najmogočnej- ših gradov današnjega slovenskega ozemlja, namreč z gradom Vurberk. Toda pojdimo lepo po vrsti. Grad Vurberk, fevd salzburške nadškofije, so v drugi polovici 12. stoletja zgradili koroški gospodje Humberški (nem. Hollenburg), leta 1246 pa so ga od njih z dedovanjem pridobili gospodje Ptujski.1 Fri- derik IX. Ptujski, poslednji moški predstavnik druži- ne, je umrl leta 1438. Poleg ogromnega premoženja sta za njim ostali dve sestri, Ana in Agneza oziroma njuna moža, ki sta med tistimi, ki so si prizadevali za kos dediščine gospodov Ptujskih, stala tako re- koč v prvi vrsti. Agneza Ptujska († pred 21. aprilom 1449) se je že leta 1432 omožila z Leutoldom Stu- benberškim († 1469/70),2 Ana pa je bila poročena z grofom Janezom II. Schaunbergom. Po nekajletnih pogajanjih sta sestri 22. decembra 1441 le podpisa- li delitveno pogodbo in si razdelili obsežne posesti gospodov Ptujskih ter druge vire njihovih številnih dohodkov, med njimi gornine, desetine, mitnine, do- hodke od sodnih pravic, odvetništva nad cerkveno posestjo in številne druge.3 Agnezi in Leutoldu je med drugim pripadel tudi grad Vurberk, ki je stal na jugu vojvodine Štajerske, na pobočju nedaleč od le- vega brega Drave, ob cesti, ki je povezovala Maribor in Ptuj. Njuno potomstvo si je po Vurberku, ki je (p) ostal njihov matični grad, nadelo tudi ime: vurberška 1 Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 43–44. 2 StLA, AUR 5330 (3. III. 1432, brez navedbe kraja). 3 Delitvena pogodba se ni ohranila v izvirniku, njen najstarejši znani prepis je v rokopisni zbirki Avstrijske nacionalne knji- žnice: ÖNB, Handschriftensammlung, Codex 13996. linija gospodov Stubenberg. Stubenbergi so Vurberk posedovali skoraj dve stoletji, vse do leta 1616, ko so ga bili primorani prodati. Raziskovanje vurberške linije družine Stubenberg ni preprosto, predvsem zato, ker se vurberški graščin- ski arhiv za čas, ko je bila posest v rokah te družine, ni ohranil. Tako je treba fragmentarno pisno doku- mentacijo, ki je nastala v okviru delovanja vurber- škega gospostva (od fevdnih podelil, kupoprodajnih, zakupnih in zamenjalnih pogodb, računov, zapuščin- skih spisov itn.), iskati med arhivskim gradivom ka- pfenberške linije Stubenbergov v samem družinskem arhivu rodbine, posamezni dokumenti pa so se zara- di narave svoje vsebine ohranili tudi v arhivih tistih plemiških družin ali cerkvenih institucij, s katerimi so vurberški Stubenbergi sklepali najrazličnejše posle (poročne naveze, prodaje ali nakupi zemljišč, prido- bivanje zemljiških pravic itn.). Tako se je s temeljitim raziskovanjem v arhivih izkazalo, da se je za čas med koncem 15. stoletja in začetnimi desetletji 17. stole- tja vendarle ohranila kopica izjemnih pisnih doku- mentov, ki so nastali (ne)posredno izpod peres članov vurberške veje družine Stubenberg. Nekateri od njih bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.4 Če se vrnemo na začetek: Agneza in Leutold Stubenberg sta imela dva sinova, starejši Friderik je že zgodaj umrl, medtem ko je o mlajšem Janezu († 1480) znanih več biografskih dejstev. Janez je ak- tivno podpiral Andreja Baumkircherja, kasneje svo- jega tasta, pri njegovi vstaji proti deželnemu knezu in cesarju Frideriku III. med letoma 1469 in 1471. Po končani fajdi in Baumkircherjevi usmrtitvi apri- la 1471 je več kot leto dni preživel v priporu, hkrati pa je cesar zaradi njegovih političnih navez zaplenil precejšen delež družinskega premoženja, ki je poleg dediščine po materini strani obsegalo tudi ogromno posesti in dohodkov po očetu Leutoldu, kar je izvi- ralo od gospodov Stubenberg. Ti so imeli matični grad v Kapfenbergu na današnjem avstrijskem Šta- jerskem. Slednjič je Janez, prvi predstavnik vurberške linije družine Stubenberg, svojim naslednikom od večjih posesti zapustil le Vurberk in Hompoš/Pohor- ski Dvor. Ob svoji smrti leta 1480 je Janez Stubenberg za- pustil tri mladoletne sinove, za katere je skrbel njihov stric Friderik Stubenberg († 1502), sin Leutolda in njegove druge soproge. Zaradi svoje vloge skrbnika je dal Friderik leta 1480 sestaviti register dohodkov gospoščine Vurberk, kot jih je zabeležil po smrti svo- jega (pol)brata Janeza.5 Hkrati je dal spisati seznam vseh izdatkov omenjene gospoščine.6 4 Za natančnejši pregled virov in stanja raziskav na temo vur- berške linije družine Stubenberg prim. Toš, Stubenberg, str. 23–31. 5 StLA, AS, K 51/H 436, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, Einnahmen, 1480 (obseg: 26 listov). 6 StLA, AS, K 51/H 437, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, Ausgaberegister 1480–1498 (obseg: 26 listov). Dvorišče blejskega gradu s trifornim oknom z gradu Vurberk (foto: http://www.gradovi.net/castle/ bled_castle; 25. 3. 2016). 149 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Najkasneje spomladi 1498 se je Friderikovo skrb- ništvo končalo; brata Gašper († 1524) in Baltazar († 1509) sta se sporazumela s svojim stricem in potrdila, da sta grad Vurberk z vsem imetjem prejela kot de- diščino po svojem očetu.7 Njun mlajši brat Franc se tudi v tem dokumentu ne omenja več, kar dovoljuje sklep, da je bil tedaj že mrtev. Friderik, Gašper in Baltazar so se sporazumeli tudi o vseh podrobnostih izročitve imetja, listin, za- dolžnic in drugih dokumentov. Med drugim sta se brata Stubenberg z Vurberka morala obvezati, da bosta prevzela vse dolgove svojega očeta Janeza, ki jih je imel pri Judih.8 Z omenjenim dogovorom je bila sklenjena dokončna razdelitev nekdanje posesti Leutolda Stubenberškega. Poleg tega je bilo natanč- no določeno, kaj pripada kateri veji družine. Gre za ključni dokument, ki potrjuje izoblikovanje in obstoj vurberške linije družine, ki sta jo v tem času zastopala brata Gašper in Baltazar. Pred predajo Vurberka Gašperju in Baltazarju so že leta 1496 spisali nov urbar gospostva. Kakor je bilo pri urbarjih običajno, je tudi ta nastal ob menja- vi lastnika oziroma gospodarja zemljiškega gospo- stva. V urbarjih so zabeležene vse lastniške pravice dotičnega gospostva ter dajatve in storitve njegovih podložnikov, zato so neprecenljiv vir informacij eko- nomskega, administrativnega in pravnega značaja. Razkrivajo posestveno strukturo podeželja, ponujajo vpogled v socialno sestavo prebivalstva ter ne naza- dnje dopolnjujejo jezikoslovne in topografske razi- skave. Urbarji pa niso le eden pomembnejših virov za raziskovanje zemljiškega gospostva, temveč lah- ko v primerih, ko so v urbarju navedeni kraji, kjer je gospostvo pobiralo desetino, posredujejo pomembne podatke za določitev župnijske mreže, predvsem za čas pred 16. stoletjem. Vurberški urbar iz leta 1496 je ohranjen v izvirniku, v njem so naštete vasi in naselja ter podložniki, ki so ob koncu 15. stoletja pripadali vurberškemu gospostvu.9 Dve leti za tem, najkasneje 18. maja 1498, je Vur- berk prišel v roke Gašperja in Baltazarja Stubenber- ga, kar potrjuje ohranjeni register vurberškega arhiva, ki nosi isti datum.10 V njem so poleg prodaje posesti 7 StLA, AUR 9715 (18. V. 1498, Wurmberg). 8 Vsi trije so na listino odtisnili svoj pečat, vsaka stran pa je prejela listino dogovora, ki mu je sicer prisostvovalo še tri- najst po imenu naštetih prič. StLA, AUR 9692 I in AUR 9692 II (23. III. 1498, Graz); Loserth, Geschichte, str. 152 in 156. 9 StLA, AS, K 50/H 430, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, Urbar 1496 (obseg: 19 listov, naknadna pagina- cija). Nastanek vurberškega urbarja sovpada z nastankom urbarjev številnih drugih zemljiških gospostev konec 15. sto- letja, ko so deželne oblasti skušale prvič ugotoviti davčno moč prebivalstva, zaradi česar so morala gospostva spisati nove ur- barje (Koropec, Med Dravo, str. 345). 10 StLA, AUR 9715 (18. V. 1498, Wurmberg). Še istega leta je salzburški nadškof Leonhard Keutschach (nadškof v le- tih 1495–1519) Gašperju podelil fevdna pisma za gospostvo Vurberk in Spodnji dvor na Ptuju (Loserth, Supplement II, popisani dokumenti in posest, ki je Janezu Stuben- bergu ostala po njegovi udeležbi v Baumkircherjevi fajdi. Skupaj je navedenih 100 dokumentov različ- nih vrst, ki pa si ne sledijo v kronološkem zapored- ju. Omenjeni so tudi številni dokumenti gospodov Ptujskih in dokumenti iz časa začetka vurberške li- nije gospodov Stubenberg, ki se sicer niso ohranili. Številni toponimi izpričujejo najstarejše znane pisne omembe krajev z območja vurberške gospoščine, zato je omenjeni arhivski register eden temeljnih virov za raziskovanje lokalne zgodovine širšega dravskega in ptujskega območja.11 Pri umestitvi Vurberka v širše regionalno zgo- dovinsko dogajanje je treba izpostaviti pomembno obrambno vlogo gradu kot sedeža gospostva, kaj- ti Vurberk je bil vse od druge polovice 15. stoletja večkrat prizorišče turških vpadov. Že v 70. letih so Turki resno ogrožali podložniške vasi in prebivalstvo, na območju gospostva pa so plenili tudi leta 1493 in 1494, vendar gradu nikoli niso zavzeli.12 Hkrati je bilo vurberško gospostvo prizorišče bo- jev ogrskega kralja Matije Korvina s cesarjem Fride- rikom III., ki so med letoma 1477 in 1490 zajeli tudi območje današnje slovenske Štajerske. Ogrska vojska je najprej zasedla salzburška gospostva ob spodnji Savi, po obleganju decembra 1479 še Ptuj, spomladi 1480 pa je del vojske prodrl na Koroško. Do leta 1488 je ogrska vojska zavzela celotno območje Slovenskih goric, kjer je ležala tudi posest vurberških Stuben- bergov, njen postopen umik z zasedenega ozemlja pa je prinesla šele smrt Matije Korvina leta 1490. Umik ogrskih čet so spretno izkoristili Habsburžani ter v letih 1490–91 z zasedbo salzburških gospostev Ptuj in Brežice dokončno zaokrožili svojo teritorialno prevlado na današnjem slovenskem ozemlju.13 Omenjeni politični razvoj je odločilno vplival tudi na dogajanje v sami gospoščini Vurberk, ki je bila v lasti salzburške nadškofije. Ta je imela v vojvodini Štajerski, podobno kot v drugih notranjeavstrijskih deželah bamberška, freisinška ali briksenska škofija, teritorialno posest s svojevrstnim upravno-pravnim položajem. Tako je bil fevdni gospod Vurberka salz- burški nadškof, ki ga je vedno znova dajal v fevd. Po dogodkih leta 1490 in okrnjeni moči salzburške nad- škofije je ta teritorialno oblast svojih še obstoječih enklav na Štajerskem leta 1535 slednjič prenesla na kralja Ferdinanda I. ter tako priznala njegov položaj deželnega kneza in nadoblast Habsburžanov. Kljub temu je salzburška nadškofija vse do 19. stoletja de str. 43, št. 233 in št. 237; Lang, Salzburger Lehen II, str. 393 (448/23)). 11 Na koncu registra sta brata Stubenberg za potrditev prejema odtisnila še svoj pečat v rdečem vosku. Omenjeni arhivski re- gister je izdal Johann Loserth. Prim. Loserth, Supplement II, str. 11–26; izvirnik v: StLA, AS, K 1/H 9 (obseg: 16 listov). 12 Voje, Türkeneinfälle, str. 21–29; Koropec, Vurberk, str. 44–45. 13 Slovenski zgodovinski atlas, str. 97–98. Prim. tudi Nehring, Matthias Corvinus. 150 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 facto obdržala fevdalno nadoblast nad Vurberkom – gospoščina je vse do sekularizacije salzburške nad- škofije v začetku 19. stoletja vsaj formalno ostala v njeni fevdni odvisnosti in tako so Stubenbergi Vur- berk od nadškofov še dalje prejemali kot fevd.14 Ko so Turki leta 1493 poskušali zavzeti Vurberk, jim je ta poskus spodletel, so pa izropali in uničili cerkev neposredno pri gradu Vurberk.15 Istočasno je na ptujskem območju izbruhnila epidemija kuge, in ko je ta nevarnost proti koncu stoletja minila, sta dala brata Gašper in Baltazar na Vurberku ponovno po- staviti Marijino cerkev.16 Gašper je v vlogi zemljiškega gospoda moral skr- 14 Koropec, Vurberk, str. 45 in 48; Vilfan, Pravna zgodovina Slo- vencev, str. 329–330. 15 Marijina cerkev pri Vurberku je prvotno spadala k pražup- niji Ptuj. V popisu listin iz leta 1467 najdemo podatek, da je Amelrik Ptujski leta 1333 na Vurberku ustanovil kapelo (Loserth, Archiv, str. 83, št. 89). Sicer ni eksplicitno navedeno, na kateri sakralni prostor se ta ustanova nanaša, toda domne- vamo, da je bila omenjena kapela predhodnica današnje Ma- rijine cerkve na Vurberku (Vidmar, Grad Vurberk, str. 60). 16 Brata Stubenberg sta se v boju proti Turkom priključila Ja- kobu Szekélyju, lastniku Ormoža, ki je s svojimi konjeniki pomagal ustaviti Turke (Slekovec, Wurmberg, str. 57–58). Omenjena Szekélyjeva vojaška podpora je najverjetneje pri- spevala k utrjevanju vezi med družinama, ki se je odražala tudi v izboru poročnih partnerjev obeh rodbin. beti tudi za dušni blagor svojih podložnikov, kar še dodatno potrjuje njegov trud, da bi na Vurberk po- slali novega kaplana. Z bratom sta glede tega leta 1508 pisala salzburškemu nadškofu17 in bila pri tem uspešna: ko se je 25. avgusta 1510 na Vurberku mudil lavantinski škof Leonhard Peurl, pooblaščen s strani salzburškega nadškofa, je posvetil na novo urejeno Marijino cerkev. Naslednji dan, 26. avgusta, je škof Peurl posvetil še grajsko kapelo, ki jo je dal prav tako sezidati Gašper Stubenberg.18 Marijina cerkev pri Vurberku je skozi stoletja doživela več prezidav, od konca 18. stoletja dalje je sedež župnije Vurberk, ki danes spada v mariborsko dekanijo. Sledi dejanj Gašperja Stubenberga pa se niso ohranile zgolj v njegovih gradbenih posegih, za njim je ostal tudi zgovoren pisni dokument, in sicer 17 NŠAM, Fond škofijska pisarna, Dekanati, D XXII, Ptuj: Be- neficij Vurberk, 16. do 18. stoletje, šk. 11. 18 Veselsky, Konsekrationsberichte, str. 39–40. Grajsko kapelo so najverjetneje opustili šele po letu 1907, ko so grajske prostore preuredili za potrebe sanatorija. Že v delno porušenem gradu so bili še leta 1950 vidni ostanki te kapele, kjer so pod beleži sten našli ohranjene freske iz 15. stoletja, ki so najbrž nastale tik pred posvetitvijo kapele leta 1510 (Vidmar, Grad Vur- berk, str. 61; Sapač, Grad, str. 67). Pogled na Marijino cerkev z ruševin vurberškega gradu (foto: Maja Toš). 151 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 popis njegovega premoženja na Vurberku, ki so ga sestavili leto dni po njegovi smrti leta 1524. Sesta- va inventarja sovpada s takratno prakso: v primeru smrti plemiča je deželni maršal imenoval komisijo, ki je bila zadolžena za popis zapuščine. Tako so se po Gašperjevi smrti imenovani komisarji sprehodili po gradu Vurberk ter od prostora do prostora natančno zabeležili vse predmete, ki so bili tam. Popisali so vse premičnine in nepremičnine umrlega. Od skupne- ga premoženja zapuščine, ki ga je ocenila komisija, so dediči umrlega morali plačati davek, zaradi česar je bila natančnost popisa inventarja v interesu obeh strani, tako zastopnikov dežele kot dedičev umrlega. Pri popisu gradu Vurberk leta 1525 so bili navzoči še Gašperjeva vdova Hipolita Stubenberg, upravnik oziroma oskrbnik gradu Hollenburg, vurberški ka- plan in grajski pisar.19 Omenjeni inventar nam skoraj petsto let po svo- jem nastanku ponuja vpogled v razporeditev prosto- rov na vurberškem gradu ter njihovo namembnost in opremo. Iz njega izvemo tudi podrobnosti o tem, kdo je prebival na gradu ter kje so hranili živila ali orožje. Gre za pravi spomenik sodobne materialne kulture ter izjemno kompleksen in dragocen vir s perspektive več zgodovinskih disciplin.20 Gašper Stubenberg je bil poročen dvakrat. V za- konu s prvo soprogo Barbaro Bánffy († pred 1520) iz dolnjelendavske veje svoje rodbine je imel šest otrok, s Hipolito, rojeno Polheim († pred 1547) pa dve hče- ri. Na Vurberku ga je nasledil najstarejši sin Franc I. Stubenberg († 1541). Tudi v 16. stoletju je bilo širše območje vurber- škega zemljiškega gospostva zmeraj znova ogroženo s strani Turkov, ki so na svojih osvajalnih pohodih plenili tudi po južni Štajerski. Zato Stubenbergom kot zemljiškim gospodom ni pripadala zgolj privile- girana pravica pobiranja najrazličnejših dajatev svo- jih podložnikov, temveč tudi težka naloga, v politično nestabilnih časih vojn in turških vpadov podložni- kom zagotoviti zaščito. Prav tako so morali velik del svojih prejemkov prispevati za deželno obrambo, kar je predstavljalo izjemno finančno breme za vse de- želno plemstvo, ne le vurberško linijo družine Stu- benberg. Tudi sam grad je bilo treba neprenehoma utrjevati ter oskrbovati z orožjem in strelivom, kar je nazorno razvidno iz inventarja po Gašperju Stu- benbergu iz leta 1525, v katerem sta popisani sobi z orožjem, smodniški stolp ter veliko kosov orožja in streliva (puške, topovi, smodnik, krogle). Od konca 20. let 16. stoletja se je okrepilo sode- lovanje med deželnim knezom in deželnimi stanovi notranjeavstrijskih dežel s skupnim ciljem izboljša- ti obrambo pred Turki. Spoznanje, da je učinkovita 19 StLA, AS, K 7/H 82, Erbverhandlung und -teilung mit Hip- polita von Stubenberg, April 1525. 20 Inventar je na voljo tudi v knjižni obliki: prim. Loserth, Sup- plement II, str. 49–58; original v: StLA, AS, K 51/H 435 (ob- seg: 12 listov). obramba pred sovražnikom mogoča le prek dobro organiziranega in prepredenega obveščevalnega sis- tema, je privedlo do prvih zametkov kasnejše Voj- ne krajine. Med konkretne obrambne ukrepe dežele Štajerske oziroma južnih delov Svetega rimskega cesarstva je od tega časa naprej sodila permanentno urejena mreža krajev, kjer so v opozorilo bližajoče se turške nevarnosti prižigali opozorilne ognje in stre- ljali. V sistematično urejeno mrežo signalnih točk, ki so bile po daleč vidnih vrhovih vzdolž glavnih pro- metnih poti, je spadal tudi grad Vurberk, kjer so bili nameščeni deželni najemniki. O njihovi prisotnosti na Vurberku priča ohranjena vojaška oprema, ki je danes skupaj s številnimi kosi orožja z gradu Vur- berk na ogled v zbirki orožja na Ptujskem gradu. V omenjeni zbirki poleg oklepov deželnih najemnikov izstopa pet topov, ki sodijo med najstarejše ohranjeno topovsko orožje na Slovenskem.21 V čas Frančevega gospodovanja vurberškemu zem ljiškemu gospostvu sodi tudi leto 1532, ko so zaradi vnovičnih napadov Turkov trpele podložniške vasi gospoščine na obeh straneh Drave. Tri leta kasneje je nastal nov urbar posesti, ki je obsežnejši od tistega iz leta 1496 in ponuja širok spekter najrazličnejših informacij o vaseh, prebival- stvu, agrarnih pridelkih in dajatvah vurberških pod- ložnikov, lovnih in ribolovnih pravicah itn.22 Ali je urbar iz leta 1535 nastal, ker je takrat Frančev mlajši brat Ambrož († 1541) dosegel polnoletnost oziroma pravico do prevzema gospostva, ni mogoče preveriti. Dejstvo pa je, da se je proti koncu 30. let 16. stoletja spor med bratoma Francem in Ambrožem Stuben- bergom stopnjeval. Brata se nista prepirala le o tem, komu pripada pravica do posedovanja matičnega go- spostva družine in komu pripadajo ribolovne pravi- ce, ali o tem, kdo naj se komu približa pri sklepanju kompromisov. Medsebojno obtoževanje je šlo celo tako daleč, da je Ambrož svojemu starejšemu bratu Francu očital, da ga je poskušal zastrupiti. Slednjič je Vurberk po dolgih sporih leta 1539 pripadel Ambro- žu, Franc pa se je moral z družino izseliti. Le dve leti kasneje sta oba umrla.23 21 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 162, 169, 172–174; http:// pmpo.si/zbirke-in-razstave/stalne-zbirke/; 25. III. 2016. Tudi sicer je v ptujskem muzeju ogromno eksponatov, ki iz- virajo z Vurberka, večina je iz kasnejših stoletij. Prim. Lazar, Poznosrednjeveško topništvo na Slovenskem. 22 StLA, AS, K 50/H 431, Ämter und Herrschaften: Herr- schaft Wurmberg, Urbar 1535. Temu urbarju so dodani ur- barji posesti Pohorski dvor iz leta 1527, Gornji Kapfenberg iz leta 1537 ter Halbenrain in Klöch iz leta 1535 – najver- jetneje zato, ker so vsa omenjena zemljiška gospostva v tem času pripadala vurberškim Stubenbergom, pri čemer pa so v Gornjem Kapfenbergu posedovali le tri urade, sicer je tam- kajšnja posest v celoti pripadala sorodnikom iz kapfenberške veje družine. 23 Korespondenca med bratoma se je ohranila po zaslugi tega, da sta oba v iskanju potrditve svojega prepričanja in neke vrste arbitra nenehno pisala sorodniku Volfu iz kapfenber- ške linije Stubenbergov, v čigar arhivu se je omenjena pošta vurberških bratov ohranila. Prim. StLA, AS, K 7/H 84, Erb- 152 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Ambrož Stubenberg nam je (po)znan zgolj iz ohranjenih pisnih dokumentov, medtem ko se je iz časa, ko je Vurberku gospodoval Franc Stubenber- ški, ohranil arhitektonski spomenik, in sicer v cerkvi sv. Ruperta v Spodnji Voličini v Slovenskih goricah. Kamen z letnico 1538 na južni steni cerkve priča o gradbenih posegih na tej sakralni stavbi v času, ko je spadala pod oblast vurberških Stubenbergov. Vo- teilungen; StLA, AS, K 8/H 99, Erbstreitigkeiten; StLA, AS, K 12/H 120 in H 121, Familienkorrespondenz. ličina oziroma istoimenski urad je že v delitveni po- godbi leta 1441 pripadel Agnezi in njenemu možu Leutoldu Stubenberškemu oziroma zemljiškemu gospostvu Vurberk, v okviru katerega je ostal vse do konca 16. stoletja, ko so Stubenbergi (Spodnjo) Vo- ličino prodali Herbersteinom s Hrastovca. V 40. leta 15. stoletja spada tudi prva omemba cerkve sv. Ru- perta, zavetnika kraja vse do današnjih dni.24 Do konca 16. stoletja se je na območju vurberške- 24 Sulič Urek, Nova dognanja, str. 131–132. Cerkev sv. Ruperta v Spodnji Voličini (foto: Maja Toš). Sklepnik nad glavnim oltarjem cerkve sv. Ruperta v Spodnji Voličini z narobe obrnjenim sidrom in zmajem/kačo z grba vurberških Stubenbergov (foto: Maja Toš). 153 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 ga gospostva izoblikovalo pet cerkva, kar je mogoče določiti tudi s pomočjo urbarjev oziroma seznama krajev, ki so spadali k posestvu. Te cerkve so bile: Marijina cerkev na Vurberku, cerkev sv. Martina v Dvorjanah, cerkev sv. Ruperta v Spodnji Voličini, cerkev sv. Janeza v Staršah ter Ptujska Gora. Poleg tega so vurberški podložniki živeli tudi v vaseh, ki so cerkvenoupravno spadale pod župniji Hajdina in Sv. Lovrenc na Dravskem polju.25 Zaradi tega in števil- nih funkcij, ki so jih zasedali v cerkvenih zadevah, so lahko vurberški Stubenbergi posegali in odločilno vplivali na versko dogajanje na območju svojih pose- sti. Franc I. Stubenberg je prvi član svoje družine, za katerega lahko z viri potrdimo, da je bil protestantske veroizpovedi. Njegovi potomci so mu sledili v ver- skem prepričanju in postali pomembni podporni- ki protestantizma na širšem območju Dravskega in Ptujskega polja.26 Ob naštevanju materialnih sledi družinskih čla- nov vurberških Stubenbergov velja omeniti še dve Frančevi sestri. Za Elizabeto († 1544), ki je pokopana v graški stolnici, se je prav tam ohranil njen epitaf. V cerkvi sv. Ane v kraju Oberthalheim v današnji Zgor- nji Avstriji pa najdemo epitaf Evfemije Stubenberg († 1563), ki so jo tam pokopali ob njenem drugem možu, Kazimirju Polheimu. Oba spomenika sta sicer izven ožjega življenjskega prostora družine Stuben- berg, vendar kažeta na to, kako daleč so lahko zaradi poročne strategije dotične plemiške družine segale njene politične, ekonomske in socialne vezi. Ambrož Stubenberg ni imel moških potomcev, Franc pa je zapustil enega sina, ki je imel ob očeto- vi smrti komaj osem let. Varuštvo nad Baltazarjem II. Stubenberškim (1533–1583) sta prevzela njegov stric, materin brat, Volf Engelbert Auersperg iz linije Šumberk ter Volf Stubenberg iz kapfenberške linije družine. Edini moški predstavnik četrte generacije vurberške linije Stubenbergov se je že v rani mladosti boril z boleznijo. Zaradi tega sta se njegova skrbnika posvetovala celo z Vesaliusom, najbolj znanim zdrav- nikom tistega časa, ter si tudi sicer izmenjala veliko pisem, iz katerih je razvidna njuna skrb za ustrezno vzgojo in izobrazbo mladega Baltazarja.27 Skrbnika pa sta v času mladoletnosti svojega va- rovanca imela tudi težko nalogo odgovorno upravlja- ti njegovo imetje in posle. Tako je imenjsko cenitev leta 1542 v imenu Baltazarja Stubenberga uredil Volf Engelbert Auersperg. Z željo po učinkovitejšem po- biranju davkov so deželni knez in deželne oblasti v začetku 40. let 16. stoletja sklenili, da se za ugotovitev pravičnejše davčne osnove opravi nova cenitev, s ka- tero naj se ocenijo vse glavne nepremičnine posame- znega zemljiškega gospoda in njegovih podložnikov 25 Koropec, Vurberk, str. 49. 26 Za natančnejši pregled verske zgodovine vurberških Stuben- bergov prim. Toš, Wurmberger Linie, str. 13–32. 27 O zdravstvenem stanju mladega Baltazarja prim. Toš, Stu- benberg, str. 258–262. ter njihove živine, v mestih pa glavne nepremičnine in vrednost obrti.28 Imenjska cenitev za Vurberk se je ohranila, v njej so ovrednotili vse imetje in do- hodke gospostva, zato gre za dragocen vir, ki kaže na poseljenost in velikost posameznih vasi, socialno in gospodarsko strukturo kmečkega prebivalstva in upravno razdelitev ter tako ponuja vpogled v družbe- no-ekonomski položaj gospostva Vurberk v sredini 16. stoletja.29 Leto dni po imenjski cenitvi sta Baltazarjeva skrbnika dala na novo popisati vse dokumente iz vurberškega arhiva. Ohranil se je vurberški arhivski register iz leta 1543 in predstavlja neprecenljiv vir informacij, saj potrjuje obstoj številnih listin in dru- gih pisnih dokumentov, ki se niso ohranili in so nam zato znani zgolj iz navedb na tem seznamu. Zasluge za to, da se je omenjeni arhivski register ohranil, gre pripisati Volfu Stubenbergu iz kapfenberške linije. Kot Baltazarjev skrbnik je dal register iz leta 1543, pa tudi starejšega iz leta 1498, prinesti k sebi v Kap- fenberg, saj ju je kot pravno podlago potreboval pri številnih uradnih poslih, ki jih je opravljal za svojega varovanca iz vurberške linije.30 Baltazar Stubenberg je tudi sicer tisti predstavnik družine, o katerem se je ohranilo največ arhivskega gradiva, tudi takšnega bolj subjektivne narave, ki omogoča nekoliko oprijemljivejšo rekonstrukcijo njegove biografije. Tako nas na primer epizoda o is- kanju primerne neveste za mladega štajerskega ple- miča popelje v sosednjo deželo Kranjsko. Tam naj bi Baltazarja za nevesto čakala Rozina, nečakinja Janeza Jožefa pl. Egkha. Toda Baltazar Stubenberg je svoji- ma varuhoma in Rozinini družini pošteno prekrižal načrte, Janeza Jožefa Egkha pa hkrati močno užalil. V začetku leta 1555 se je po svoji volji poročil z Ano Lamberg († 1568), s katero sta imela devet otrok.31 Leto dni po smrti svoje prve žene se je Baltazar 13. februarja 1569 v Gradcu poročil z Magdaleno Herberstein (1552–1618). Da sta bila Baltazar in nje- gova soproga verna protestanta, izpričuje že vpis nju- ne poroke v protestantski deželni poročni register.32 Kot že omenjeno, je bila na območju vurberškega gospostva ali, natančneje, v oblasti vurberških Stu- benbergov tudi cerkev na Ptujski Gori, ki sta jo dala 28 Koropec, Imenjska cenitev, str. 195–196. 29 StLA, Laa. A. Antiquum, VI, Gültschätzung von 1542, Bd. 43, Nr. 634: Wurmberg Schloss (obseg: 175 listov). 30 Oba dokumenta sta bila zato (najverjetneje v kopiji) v kap- fenberškem arhivu in se tako ohranila. Arhivski register iz leta 1543 je izdal Johann Loserth. Prim. Loserth, Supplement II, str. 26–48; izvirnik v: StLA, AS, K 1/H 10 (obseg: 34 li- stov). Med 332 navedenimi dokumenti najdemo tudi večino tistih iz vurberškega arhivskega registra iz leta 1498. 31 ARS 730, Graščina Dol, F 128, Gallenberška korespondenca; Žvanut, Plemiške zgodbe, str. 36. Podatke o poroki z Ano in njunih otrocih lahko črpamo iz ohranjenega Baltazarjevega zapisa, ki daje dragocene podatke za rekonstrukcijo genea- loške tabele vurberških Stubenbergov (StLA, AS, K 2/H 42, Genealogische Notizen Balthasars II.). 32 StLA, HS Nr. 1285, 2 in 5. 154 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 konec 14. stoletja postaviti Bernard Ptujski in njegov nekdanji varuh Ulrik Walseejski. Ob ustanovitvi je cerkvenoupravno spadala k župniji sv. Lovrenc na Dravskem polju, gospodje Ptujski pa so imeli pra- vico do vzdrževanja svojega kaplana.33 Po njihovem izumrtju so patronat nad Ptujsko Goro nasledili Stu- benbergi, kar ne nazadnje pojasnjuje tudi dejstvo, da so bile maloštevilne listine, ki vsaj deloma izpričujejo začetke cerkve na Ptujski Gori, prav med arhivalija- mi Stubenbergov z Vurberka.34 33 Zadnikar, Ptujska gora, str. 147; Höfer, Visitation, str. 248. Cerkev na Ptujski Gori ni imela predhodnice v gradbeno- -zgodovinskem smislu, bila je v celoti nova ustanova, od ko- der izvira tudi njeno nemško ime: Maria Neustift. S pomočjo ustanove je lahko njen donator izražal svojo dobrodelnost, krščanski ideal caritas, hkrati pa spodbujal umetnost in/ali znanost. Bernard Ptujski si je z darovnico za Ptujsko Goro zagotovil obstoj lastne memorie, spomin nase in svojo rodbi- no, ki je preživel vsa dolga stoletja po njegovi smrti. 34 Te listine se niso ohranile, njihovo vsebino poznamo zgolj za- radi njihove omembe v vurberškem arhivskem registru iz leta 1543, kar dodatno potrjuje neprecenljivo vrednost te arhiva- lije za raziskovanje zgodovine širšega območja vurberškega gospostva. Prim. Loserth, Supplement II, str. 26, št. 3, 4, 6, 9, 10, 18, 20, 21, 22, 23, 24, 25 in 26. Ptujskogorska cerkev je kmalu postala cilj števil- nih romarjev, že v začetku 15. stoletja pa se je v njej razvila kiparska delavnica, v kateri so izdelovali opre- mo po naročilu ustanoviteljev in njihovih sorodni- kov, med drugim tudi grofov Celjskih ter gospodov Stubenberg. Tako o prostorski navzočnosti gospodov Stubenberg na Ptujski Gori priča gradbeno okras- je interjerja; v cerkvi je poleg grbov številnih družin tudi stubenberški, pri rožnovenskem oltarju pa sta upodobljena klečeča člana te družine.35 Patronat nad cerkvijo na Ptujski Gori je pose- doval tudi Baltazar Stubenberg, ki je 27. maja 1557 Nikolaja Zimchinicza imenoval za novega župnika na Ptujski Gori (Ad beneficiiß sine capellam beatisime virginis Maria in Monte gratiae im Campo Dravij).36 Na prvi pogled povsem običajna praksa pa je z vidika zgodovine družine Stubenberg in sodobnega cerkve- nopolitičnega dogajanja izjemnega pomena. Cerkve- 35 Zadnikar, Ptujska gora, str. 148; Hajdinjak in Vidmar, Gospod- je Ptujski, str. 58–63. 36 StLA, AUR (27. V. 1557, Wurmberg; z Baltazarjevim peča- tom). Cerkev sv. Martina v Dvorjanah in detajl z grbom vurberške linije družine Stubenberg (foto: Maja Toš). 155 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 ni odvetniki in patroni so namreč imeli pomembno vlogo oziroma odločilno besedo pri postavitvi žu- pnikov, zaradi česar je bil njihov neposredni vpliv na imenovanje dušnih pastirjev predvsem v začetni fazi reformacije odločilnega pomena. Tudi v župnijah, kjer je patronat pripadal škofu, je ta z veliko težavo preprečil umestitev protestantskega župnika, saj je skoraj brez izjeme užival podporo prav pri dotičnem odvetniku ali patronu. Kljub temu da iz ohranjenih virov ne moremo iz- vedeti več o tem, ali zgodovina Ptujske Gore beleži protestantsko poglavje, lahko nedvomno potrdimo močan vpliv Baltazarja Stubenberga ter njegovih na- slednikov kot fevdnih gospodov in patronov Ptujske Gore; v tej funkciji so vurberški Stubenbergi vplivali na cerkvenopolitično dogajanje na širšem geograf- skem območju svojega življenjskega prostora. Za Baltazarja II. Stubenberškega vemo, da je na- ročil številne gradbene posege. V njegovem času so v Dvorjanah, kraju blizu gradu Vurberk, opravili grad- bene posege na tamkajšnji cerkvi sv. Martina. O tem priča kamnita plošča z napisom »AD 1578« in grbom družine Stubenberg. Pisni viri o tem sicer molčijo, toda zaradi omenjene plošče in dejstva, da se je is- točasno gradilo tudi na samem gradu Vurberk, lahko domnevamo o sočasnosti gradbenih del in poseganju družine Stubenberg v sakralno arhitekturo še ene cer- kve na območju zemljiškega gospostva Vurberk. Baltazar Stubenberg je poleg tega dal adaptirati Spodnji dvor (nem. Niederhof ), t. i. svobodni dvor (nem. Freihaus) svoje družine na Ptuju. Nad porta- lom so napis37 ter grba Stubenberga in njegove druge žene Magdalene Herberstein. V skladu s heraldično prakso je grb moškega na desni in grb njegove žene na levi strani – gledano s strani grba. Dela na Spo- dnjem dvoru gre časovno umestiti v čas med letom 1569, ko sta se plemiča poročila, in 1583, ko je Bal- tazar umrl. Baltazar Stubenberg se je ovekovečil tudi z grad- benimi deli na matičnem gradu svoje družine, bil je namreč tisti, ki je naročil obsežno prezidavo gradu Vurberk v sodobni dvorec. Zadnja od šestih gradbe- nih faz gradu, ki jih je rekonstruiral kastelolog Igor Sapač, je datirana v njegov čas, v zadnje četrtletje 16. stoletja. O zaključku omenjenih gradbenih del priča ohranjena letnica 1592, ki je bila vzidana na enem izmed dvoriščnih prizidkov. Z obsežnimi gradbenimi deli, ki so jih vodili italijanski mojstri, so z veliko- poteznimi prezidavami spremenili predvsem grajsko jedro ter notranje dvorišče opremili z arkadnimi ho- dniki.38 Svojo moč, premoženje in tradicijo so člani dru- žine Stubenberg demonstrirali z uporabo grba; naj- 37 Zapis se glasi: MIT SONDERN WOLBEDACHTEM / RAT HERR WALTHASER VON STV / BENBERG HAT DISS GEBEY VON NE / VEN GESEZT DAMIT SEIN / NAM BLEIB VNVERLEZT in izpričuje, da je dal stavbo prenoviti Baltazar Stubenberg. 38 Vidmar, Grad Vurberk, str. 64–65. Spodnji dvor na Ptuju, danes sedež Okrožnega sodišča Ptuj (foto: Maja Toš). Arkadni hodnik na Vurberku v začetku 40. let 20. stoletja, v ozadju grbovna plošča s stubenberškim grbom (foto: http://www.dlib.si/). 156 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 pogosteje so ga odtisnili v vosku kot pečat ali ga, kot prikazuje slikovno gradivo pričujočega prispevka, dali vgraditi v stavbe, ki so jim »pripadale« in kjer so delovali kot naročniki gradbenih in umetniških del. Vurberška linija je razvila lastno različico grba in ma- tičnemu družinskemu grbu dodala še motiv, ki ga je dobila z dedovanjem po gospodih Ptujskih. Grb vurberške linije družine Stubenberg je kva- driran – grbovni ščit je razdeljen na štiri polja. V prvem in četrtem polju je upodobljen grb gospodov Stubenberg – narobe obrnjeno sidro, ki ima skozi uho napeljano vrv. V drugem in tretjem polju je upo- dobljen zmaj. Na vrhu grbovnega ščita je turnirski šlem z rešetkastim vizirjem (nem. Bügelhelm) z li- stnimi dodatki. To obliko krone so sprva upodabljali le pripadniki starega deželnega plemstva, kamor so sodili tudi gospodje Stubenberg. Grb krasi šlemno ogrinjalo.39 Zmaja v grbu so Stubenbergi podedovali od go- spodov Ptujskih, ti pa so ga bili prevzeli po gospodih Humberških. Upodobitev zmaja se nanaša tudi na ime gradu, kajti nemške besede Wurm ne prevajamo dobesedno s črv, temveč v heraldičnem jeziku pome- ni kačo oziroma zmaja. Z zmajem, ki naj bi nekoč 39 Bartsch, Wappen-Buch, str. 130–131; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 14–15; Hernja-Masten, Grb, str. 8. Za podrobnosti o stubenberškem grbu prim. Toš, Stubenberg, str. 40–45 in 63–65. živel na Vurberku, so povezane številne legende, ki krožijo okoli tega čarobnega bitja, ki je skozi stole- tja burilo človeško domišljijo.40 Ne nazadnje lahko vurberškega zmaja občudujemo še danes, in sicer kot del grba Občine Duplek.41 Kljub temu da ne gre za »zgodovinski grb«, prevzem zmaja oziroma kače v občinski grb kaže na zavedanje pomena lastnega zgodovinskega in kulturnega izročila. Baltazar II. Stubenberg se je, kakor večina nje- govih moških prednikov in potomcev, boril z dru- žinsko boleznijo protin, pogovorno znano kot putika ali podagra, ki je bila v preteklosti stigmatizirana kot »bolezen bogatinov«. Izvira iz presnovnih težav kot posledice povišane ravni sečne kisline v krvi. Prav zaradi bolezni je Baltazar že v starosti 46 let dal 1. novembra 1579 na Vurberku spisati oporoko. V njej je na samem začetku podal svoja razmišljanja o smr- ti in minljivosti. Natančno je opisal scenarij svojega pogreba, v katerem ponovno odseva njegova prote- 40 O bogatem izročilu pripovedk in legend, ki krožijo okoli Vur- berka, prim. Šmitek, Kačji grad, str. 91–98, in isti, Zmajsko seme, str. 169–185. 41 Prim. spletno stran Občine Duplek: http://www.duplek.si/; 25. III. 2016. Grb vurberške linije družine Stubenberg (Bartsch, Wappen-Buch, 28). Vhod v razvaline gradu Vurberk z grbovno ploščo družine Stubenberg (foto: Maja Toš). 157 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 stantska veroizpoved: na njegovem pogrebu naj poje- jo psalme, pridiga naj izzveni kot svarilo o minljivosti zemeljskega življenja ter poveličevanje vstajenja in večnega življenja. Drugih ceremonij ne želi, saj do- volj dobro pozna Sveto pismo, zato ve, da so tovrstna sredstva za dosego dušnega blagra in oprostitev gre- hov popolnoma nekoristna, saj lahko dušni blagor in večno življenje dosežemo le s pravo vero. Za dediče je Baltazar Stubenberg določil svojih sedem sinov. Da pa bi že vnaprej preprečil spore pri dedovanju, je še določil, naj se deli po vrsti od naj- mlajšega do najstarejšega sina, da ne bi bil kdo zapo- stavljen. Prav tako je zapisal, kako naj bo poskrbljeno za njegovo vdovo Magdaleno in njune štiri hčere.42 Že štiri leta kasneje, marca 1583, je Baltazar umrl. Poleg enajstih otrok in nezadovoljne vdove, ki se je zagrizeno borila za preživnino in preskrbo svojih šti- rih hčera, je zapustil predvsem visoke dolgove. Kaj se je torej zgodilo z Baltazarjevimi dediči? Šest let po njegovi smrti, 4. novembra 1589, je salz- burški nadškof Baltazarjevim otrokom, najstarejšemu sinu Francu ter njegovim bratom in sestram, dal v fevd Vurberk. V fevdni podelitvi so vsi Stubenbergi navedeni z imenom,43 manjkata pa Viljem in Gašper, ki takrat očitno nista bila več med živimi. Dan kasneje, 5. novembra 1589, so Franc in bratje od nadškofa prejeli še Spodnji dvor na Ptuju z vsem imetjem, ki pa se je dedoval le v moški liniji. Bratje Stubenberg so se morali obvezati (tudi v imenu svo- jih moških potomcev), da dvora ne bodo prodali, ga zastavili ali pustili propasti, temveč ga bodo posedo- vali in uporabljali v skladu s starejšimi določili.44 Baltazarjeva vdova Magdalena se ni ponovno po- ročila. Svojega moža je preživela za celih 35 let. S tem je zagotovo presenetila svoje krušne sinove, ki so tako morali skoraj štiri desetletja skrbeti zanjo, kaj- ti ta oskrba ji je kot vdovi pripadala. Ohranili so se številni dokumenti, v katerih se je Magdalena Stu- benberg borila za preživnino ter zagotovilo preskrbe svojih hčera, zaradi česar je bila očitno na bojni nogi s prenekaterim od Baltazarjevih sinov. Ti so si šele šest let po očetovi smrti, 7. novembra 1589, razdelili njegovo dediščino. Dedovanje je bilo pravni akt, ki je jamčil obla- stno in družbeno hierarhijo v plemiškem okolju, toda številni primeri iz prakse kažejo, da sta bila prav de- dovanje in nasledstvo eden večjih izzivov plemiških družin – sploh kadar je šlo za tako številno potom- stvo, kot ga je zapustil Baltazar II. Stubenberg. Na začetku delilne pogodbe med Baltazarjevimi sinovi izvemo, da sta Viljem in Gašper medtem umr- la v tujini. Tako je najstarejši Baltazarjev sin, Franc II. Stubenberg (1556–1598), v skladu z oporočnim 42 StLA, AS, K 4/H 68, Wurmberg, 1. XI. 1579. 43 Lang, Salzburger Lehen II, str. 394 (448/26). 44 StLA, AS, K 56/H 480, Salzburg, 5. XI. 1589; StLA, AUR (5. XI. 1589, Salzburg); Lang, Salzburger Lehen II, str. 394 (448/26). določilom svojega očeta prevzel delitev njegovega premoženja ter se o tem posvetoval s sorodniki. Ti so mu svetovali, naj zaradi številnih neporavnanih obve- znosti svojega očeta nujno proda gospostvi Halben- rain in Klöch v današnji Avstriji. Od preostalih po- sesti so si bratje očetovo dediščino razdelili tako, da je Franc dobil Spodnji dvor na Ptuju, Daniel hišo v Gradcu in posesti v dolini reke Murice (nem. Mürz) na današnjem avstrijskem Štajerskem, Jurij staro in Hans novo vurberško hišo, Jurij Žiga pa Ravno po- lje. Nerazdeljeno je ostalo deželsko sodišče na vseh posestih, Spodnji dvor na Ptuju, fevdne pravice nad Ptujsko Goro in ribolovne pravice.45 Iz časa okoli leta 1590 se je ohranil urbar, v ka- terem so zapisane vse posesti, pravice in svoboščine, ki so bile po Baltazarjevi smrti dodeljene njegove- mu najstarejšemu sinu Francu za novo hišo polovice gradu Vurberk (zum neuen Stock des halben Schlosses Wurmberg).46 Iz naštetih krajev, v katerih je omenje- na pravica Stubenbergov do pobiranja delne desetine (nem. Teilzehente), je razvidno, da si je gospostvo Vurberk to pravico delilo s številnimi drugimi zem- ljiškimi gospostvi, kot na primer Gornjim Maribo- rom, Hrastovcem, Slivnico, samostanom Admont in Studenicami, ki so imele podložnike v istih krajih. Čeprav je bil konec 16. stoletja zaradi družinskih zadev za stubenberško gospostvo Vurberk z gospo- darskega vidika precej neugoden, pa je ravno v tem času Vurberk utrdil svoj položaj enega izmed sre- dišč protestantizma na širšem območju Dravskega in Ptujskega polja. Največ zaslug za to gre pripisati Francu Stubenbergu, ki mu je kot starosti družine uspelo udejanjiti željo preminulega očeta, da se na Vurberku še naprej vzdržuje protestantsko bogosluž- je oziroma pridigar. V 9. členu delitvene pogodbe med brati je namreč zapisano, kako je treba ravnati v verskih zadevah vurberške linije družine Stubenberg: ker cerkev na Vurberku ni del delitve, morajo vsi bratje plačevati za protestantskega pridigarja, ki ga vnaprej odobri štajersko deželno plemstvo v Gradcu. Prav tako se brez posvetovanja in konsenza vseh bra- tov ne sme odpustiti ali na novo zaposliti nobenega pridigarja, kar govori v prid domnevi, da je na Vur- berku že za časa Baltazarja služboval protestantski pridigar.47 Franc II. Stubenberg je umrl leta 1598. 21. aprila istega leta so v skladu s predpisom štajerskega de- želnega plemstva sestavili njegov inventar.48 Pet ko- misarjev, določenih za to nalogo, je najprej popisalo zemljiško posest, ki jo je zapustil Franc in ki je bila zavezana plačilu davka. Popisali so tudi skromno ko- 45 StLA, AS, K 7/H 81, Graz, 7. XI. 1589. 46 StLA, AS, K 50/H 432, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, ca. 1590. 47 StLA, AS, K 7/H 81, Graz, 7. XI. 1589. 48 Inventar po Francu II. Stubenberškem je najstarejši doku- ment v fondu Landrecht (deželna pravda) Stubenberg v Šta- jerskem deželnem arhivu. 158 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 ličino njegove srebrnine, pri čemer je na prošnjo Jurija Stubenberga, pokojnikovega brata, nekaj kosov srebr- nine prejela Frančeva vdova. Skupna ocena zapuščine kaže na skromno premoženje umrlega, ki pa je bil za časa življenja primoran plačevati tudi dolgove, ki jih ni povzročil sam, temveč jih je le podedoval.49 Po Francu je kot zadnji član družine Vurberk prevzel njegov mlajši brat Jurij Stubenberg (1560– 1620). Za njim oziroma njegovo prvo ženo Heleno, rojeno Székely, se je neposredno ob gradu ohranil izjemen spomenik. Heleno, ki je umrla kmalu po 23. aprilu 1597,50 so pokopali na Vurberku, kjer lahko še danes občudujemo njen (in Jurijev?) epitaf, ki je 49 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Franz von Stubenberg, 1598 (obseg: 54 listov). Nekateri Frančevi dokumenti so bili po njegovi smrti pri njegovem bratu Juriju in so popisani tudi v njegovem inventarju. Prim. StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Georg d. Ä., 1620. 50 Tega dne namreč Jurij in Helena pišeta sorodniku iz kapfen- berške linije družine Stubenberg glede določenega posla, ki sta ga bila sklenila (StLA, AS, K 12/H 127, Wurmberg, 23. april 1597). V kasnejših dokumentih se Helena ne omenja več kot živa. vzidan v steno levo ob vhodu Marijine cerkve na Vurberku. Omenjeni epitaf je iz belega marmorja ter meri okoli 210 cm v višino in 110 cm v širino. Spodnji del je sestavljen iz črne marmornate plošče v podolgova- tem ovalnem okvirju, ki ga od strani obdajata grba. V skladu s heraldično prakso je grb moškega, v tem pri- meru vurberške linije družine Stubenberg, na heral- dični desni, grb ženske, torej grb ormoške veje druži- ne Székely, pa na levi strani. Na osrednjem reliefnem polju je najprej upodobljena plemiška družina, kjer ločeno po spolu na desni strani klečijo moški člani družine, na levi pa ženske. Nad tem prizorom je relief Kristusovega vstajenja. Na sredi atike je okvir s črno marmornato inkrustacijo, ki nosi citat iz Janezove- ga evangelija.51 Čeprav je površina epitafa v precej 51 ICH BIN DIE AVF / ERSTEHVNG / VND DAS LE / WEN WER AN / MICH GLAVBT / DER WIERT LE / WEN IOHAN / NAM II. – Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje ( Jn 11, 25). Pri priporočilih in željah za posmrtno življenje pri nagrobnikih in nagrobnih napisih iz 16. stoletja je treba paziti, da ne skle- Vurberški epitaf s konca 16. stoletja (foto: Maja Toš). 159 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 slabem stanju, gre za eno najkvalitetnejših likovnih del z Vurberka in hkrati za redek primer italijanske umetnosti poznorenesančnega obdobja na Sloven- skem. Umetnostnozgodovinska stroka domneva, da je avtor dela italijanski kipar Philibert Pacobello, ki je okoli leta 1600 deloval na Štajerskem.52 Jurij Stubenberg ni le nasledil svojega starejšega brata, temveč je tudi prevzel njegove dolgove oziro- ma dolgove svojih prednikov. Tako je že od zadnje- ga desetletja 16. stoletja prodajal posest za posestjo. Kakor izpričujejo ohranjeni dokumenti, je največ kupčij sklenil s »sosedom« Herbersteinom z gradu in istoimenskega gospostva Hrastovec, ki je mejilo na gospostvo Vurberk. Iz listine, ki je datirana 8. novembra 1595, je raz- vidna zgoraj omenjena menjava cerkvenega odvet- ništva, ki so ga Stubenbergi imeli nad cerkvijo sv. Ruperta v današnji Voličini. Poleg tega je Jurij prodal še tamkajšnje podložnike, dvor Štralek ter nekatere druge pravice, ki jih je podedoval deloma od svojega očeta Baltazarja, deloma od družine Székely, deloma pa pridobil od brata Jurija Žige.53 Na to kupčijo se nanaša potrdilo, ki ga je Jurij Stubenberg spisal 30. novembra 1595 in v njem sporočil, da je od Janeza Friderika Herbersteina prejel denar za posel, ki sta ga sklenila 8. novembra 1595, in mu zato sedaj predaja urbar za prodano posest.54 S tem pa prodaja stubenberških posesti še ni bila zaključena, Jurij je Herbersteinu prodal še številne druge posesti in pravice, celo tri mline na Dravi ter podložnike v vaseh Dvorjane, Spodnji in Zgornji Duplek, Žitečka vas, Zgornja in Spodnja Korena, Zimica, Dogoše in Starše.55 Stubenbergova materialna stiska je bila očitno tako brezizhodna, da je Juriju Herbersteinu namera- val prodati še preostale dele vurberške posesti razen samega gradu in pristave.56 Slednjič do te prodaje ni prišlo, čeprav sta omenjena plemiča še dolgo nadalje- vala pogovore in pogajanja o prodaji oziroma nakupu Vurberka.57 Slednjič je Jurij Stubenberg po več kot desetletju pogajanj o prodaji Vurberka oziroma posesti, ki so ostale od nekdaj mnogo obsežnejšega gospostva, leta pamo prehitro o veroizpovedi umrlega, kajti tovrstne napise najdemo na spomenikih obeh veroizpovedi, tako katoliške kot protestantske, in so v prvi vrsti izraz splošne krščanske pobožnosti sodobnega sveta (Zajic, Grabdenkmäler, str. 287 in 296). Kar se tiče verske pripadnosti Jurija in Helene Stuben- berg, jo je mogoče preveriti v več virih, ki pa vsi nedvomno izpričujejo njuno pripadnost protestantizmu. 52 Sapač, Grad, str. 102–104; StLA, Nachlass Loserth, K 13/H 678, 8. 53 ZAP-51, 53, 8. XI. 1595. O poslih med Stubenbergom in Herbersteinom prim. tudi ZAP-51, 51 in 52. 54 ZAP-51, 54, 30. XI. 1595 in ZAP 70, R-63, 1595. 55 ZAP-51, 55, 1. XII. 1595. 56 ZAP-51, 56, 1. XII. 1595, Graz. 57 Prim. StLA, AS, K 51/H 438, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg, korespondenca o prodaji gospostva Vurberk. 1616 Vurberk prodal Filibertu Schranzu Schranze- negu (s polnim nemškim imenom: Johann Philibert Schranz von Schranzenegg und Forchtenstein). Sta- rosta vurberške linije družine Stubenberg si je pridr- žal pravico do ponovnega odkupa, iz prodaje pa sta bili izvzeti cerkev in rodbinska grobnica. Novi lastnik Vurberka Schranz ga je že tri leta kasneje, 1619, pro- dal naprej, toda Stubenberg oziroma njegova družina ga ni nikoli več odkupila. Jurij Stubenberg je umrl že leto za tem. Dobra dva meseca po njegovi smrti, 9. julija 1620, sta komi- sarja, ki ju je za to nalogo določilo štajersko deželno plemstvo, v prisotnosti Jurija Žige in Franca III. Stu- benberškega, sina Jurijevega tudi že pokojnega brata Franca, sestavila njegov inventar. Ker se je ta pravni akt odvijal v Šentjanžu na Dravskem polju oziroma v Staršah, je mogoče sklepati, da je bilo Jurijevo zadnje prebivališče prav tam.58 Tudi ta dokument je z več zgodovinskih perspektiv sila dobrodošel vir, saj omo- goča vpogled v številne drobce iz življenja štajerskega plemiča na začetku 17. stoletja. Jurijev brat Jurij Žiga Stubenberg (1570–1632) je po očetu podedoval Ravno polje, ki se je prav v njegovem času izoblikovalo v samostojno zemljiško gospostvo. Zanj so sicer morali žrtvovati nekaj po- sesti gospostva Vurberk, kar je še dodatno razdrobilo nekdanjo obsežnost matičnega sedeža družine. Rav- no polje je bilo zaradi veroizpovedi svojega gospo- darja prav tako protestantsko »oporišče«.59 Prepriča- na protestantka je bila tudi četrta (!) soproga Jurija Žige Stubenberškega, Regina Sibila Khevenhüller. Ko je cesar Ferdinand II. začel s protireformacijsko ofenzivo in 1. avgusta 1628 izdal patent, s katerim je protestantskemu plemstvu dežele postavil ultimat o spreobrnitvi v katolištvo ali izselitvi, sta se Jurij Žiga in njegova soproga odločila, da zapustita notranjeav- strijske dežele. Avgusta 1629 sta se iz Koroške podala proti Nürnbergu.60 Odsev delovanja Jurija Žige Stubenberga pred- stavlja dvorec Ravno polje oziroma žalostne razvaline tega nekoč izjemnega spomenika renesančne arhi- tekture na Slovenskem. Na tem mestu velja omeniti, da se je v središču mesta Ptuj ohranil opredmeteni spomin na najmlajšo sestro Jurija Žige, hčer Balta- zarja in Magdalene Stubenberg: v Jurijevi cerkvi na Ptuju je vzidan epitaf Ane Suzane Stubenberg, v drugem zakonu poročene Vetter, za katerega pa se (še) ne ve, kdaj, zakaj in kako je prišel na to mesto. Tudi po letu 1616 so bili člani vurberške veje Stubenbergov navzoči v širšem prostoru Vurberka. V poznih dvajsetih letih 17. stoletja so od še žive- 58 To potrjuje večkratna omemba kraja v nadaljnjem besedi- lu inventarja, sicer pa je družina Stubenberg najkasneje v času Baltazarja II. v Šentjanžu posedovala dvor. Prim. StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Georg d. Ä., 1620, št. 13. 59 Koropec, Vurberk, str. 46. 60 Loserth, Drei Dichter, str. 143. 160 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 čih članov družine emigrirali vsi razen Franca III., edinega sina Franca II. Stubenberga, ki je (p)ostal katolik ter se poročil z meščanko. Živel je na Ptuju na tamkajšnjem Spodnjem dvoru in umrl 9. junija 1636 brez potomcev. Septembra istega leta so trije komisarji sestavili inventar njegove zapuščine. Ra- zen Spodnjega dvora, vinograda, nekaj uradov in dajatev je premoženje zadnjega moškega predstav- nika družine, ki je ostal na Štajerskem, v primerjavi z nekdanjim obsegom posesti družine v 15. stoletju obsegalo le še drobtinice.61 Popisu posesti sledi se- znam ostalega premoženja, začenši z gotovino, pri kateri je zabeleženo zgolj: »nič«. Sledi popis doku- mentov, skupno je naštetih 33, ki deloma segajo v 15. stoletje. Za 29 nemških, deset latinskih in 15 fran- coskih zavedenih knjig žal ne izvemo naslovov, prav tako ne vemo, za katera dela gre pri dveh velikih in 44 manjših slikah, ki so pripadale umrlemu. Sledijo še vsakdanji predmeti, kot so obleke, posteljnina in hlevska oprema.62 Frančeva vdova Barbara je umrla štiri leta za svo- jim možem. 19. aprila 1640 so popisali še njeno za- puščino. Pri popisu predmetov izstopa omemba več pečatov njenega pokojnega moža, pri katerih pa je 61 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Franz III. von Stubenberg. Kako je družina Stubenberg prišla ob Pohorski Dvor, ni znano, vemo pa, da se je Volf Stubenberg iz kapfenberške linije še leta 1659 trudil, da bi to posest znova pridobil (Loserth, Geschichte, str. 248). 62 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Franz III. von Stubenberg. En izvod inventarja je šel deželi, drugega je dobila Frančeva vdova. zabeleženo, da so že uničeni, ter Stubenbergov peča- tni prstan, ki je bil v celoti izdelan iz zlata.63 Po Frančevi smrti so se sorodniki iz kapfenberške veje trudili, da bi Spodnji dvor in Vurberk dobila v fevd sinova Jurija Žige Stubenberga, ki sta kot prote- stanta živela na Nemškem, toda te želje se niso ure- sničile. Njuni otroci, predstavniki sedme generacije vurberške linije družine Stubenberg, so bili istočasno predstavniki poslednje generacije svoje družine, ki je v moški liniji izumrla leta 1691, zadnja predstavnica rodu pa je umrla v 20. letih 18. stoletja. Epilog Aprila 2016 je minilo natanko 400 let, odkar so vurberški Stubenbergi prodali svoj matični grad in zemljiško posest. Grad je v stoletjih večkrat menjal lastnike. Februarja 1945 so ga bombardirala zavezni- ška letala, pri čemer je bilo huje poškodovano ostrešje in zgornja nadstropja, sicer pa je grad Vurberk voj- no preživel kot dokaj dobro ohranjena razvalina. Po nacionalizaciji posestva in gradu leta 1946 je vnema pristojnih oblasti, da bi grad obnovili, postopoma ugašala. V zgodnjih 50. letih 20. stoletja so v uvo- du omenjeno bogato kamnoseško obdelano triforno okno z Vurberka prenesli na blejski grad.64 S politično ideologijo prepojen odklonilni odnos do simbolov plemstva je slednjič tudi grad Vurberk 63 StLA, ALR, LR Stubenberg, K 1247, Inventar nach Barbara von Stubenberg. 64 Sapač, Grad, str. 13–16 in 60–61. Epitaf Ane Suzane Stubenberg (foto: Maja Toš). 161 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 privedel do dokončnega propada. Odločilno pa je zaznamoval tudi odnos slovenskega zgodovinopisja do raziskovanja plemstva, čeprav se je to tabuizira- no področje zgodovinske znanosti na Slovenskem v preteklih desetletjih postopoma osvobodilo politič- ne instrumentalizacije in s temeljnimi raziskavami prišlo do številnih novih dognanj v poznavanju tega kompleksnega družbenega okolja.65 Raziskave vurberške veje plemiške družine Stu- benberg kažejo, kako pomembno in odgovorno vlogo so njeni člani odigrali v številnih funkcijah, ne zgolj kot zemljiški gospodje na politično-administrativ- 65 Znanstvenim razpravam o tej problematiki so se posvetili predvsem Peter Štih, Miha Preinfalk in Maja Žvanut. ni in gospodarski ravni, temveč tudi na socialnem, religioznem in kulturnem področju. Z naročanjem gradbenih in umetniških del, v katerih odsevajo nji- hova miselnost, želja po izkazovanju premožnosti in prestiža, sledenje gradbenim trendom sodobnega časa in dojemanje lastnega stanu, so Stubenbergi med 15. in 17. stoletjem odločilno zaznamovali svoj življenj- ski prostor. Prav z izgradnjo Vurberka je ta družina ustvarila spomenik, ki je temeljito spremenil podobo pokrajine, v kateri je bil postavljen, in kljub uničenju ostal del kulturne dediščine neizmerne vrednosti. Tako grad Vurberk kot družina Stubenberg, čeprav je dolgo ležala v pozabi, sta postala del zgodovine slo- venskega prostora, integrativni del tradicije, kulturne- ga izročila in identitete območja današnje Slovenije. Pogled na Vurberk na razglednici iz leta 1935 (foto: http://www.dlib.si/). … in 80 let kasneje, leta 2015 (foto: Maja Toš). 162 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Materialni relikti, ki so ostali za njimi, dopolnju- jejo in podpirajo rezultate analize poročne politike vurberških Stubenbergov, katerih sorodstvena mreža se je (raz)pletla prek meja Štajerske. Zato se je širši življenjski prostor te linije Stubenbergov razprosti- ral prek meja lokalnega in regionalnega, prek meja vojvodine Štajerske v sosednji vojvodini Kranjsko in Koroško, na območje današnjih avstrijskih zveznih dežel Spodnje in Zgornje Avstrije ter v zahodnoma- džarski in hrvaški prostor. Čeprav je njihov nekdanji sedež, grajsko poslo- pje Vurberka, danes le še razvalina, že samo sprehod po arealu preživelega kamenja in kanček domišljije zadoščata, da si človek ustvari predstavo o nekdanji razsežnosti gradu. Številni materialni fragmenti, ar- hitektura ali le njeni posamični elementi ter pred- vsem pisni dokumenti, ki so jih ustvarili vurberški Stubenbergi, gradijo most med nekoč in danes ter utelešajo prisotnost te družine v njihovi nekdanji do- movini vse do leta 2016, polna štiri stoletja po tem, ko so prodali svoj matični grad. Slednjič je zgodovinsko naključje, ki ga lahko populistično poimenujemo usoda, pripeljalo do tega, da je morda najlepši materialni ostanek nekdanjega gradu Vurberk, ki so ga dali zgraditi člani družine Stubenberg, postal del blejskega gradu, enega naj- bolj reprezentativnih, še danes obstoječih gradov na Slovenskem. To je še en dokaz, kako fizično uničenje vendarle nikoli ne (z)more povsem izbrisati tega, kar je bilo. Včasih zadostuje že zgolj delo zgodovinarjev, da zgodbe pozabljenih prednikov prikličejo iz zapra- šenih arhivov na plan. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI** ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 128, Gallenberška korespondenca NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Fond škofijska pisarna, Dekanati, D XXII, Ptuj: Beneficij Vurberk, 16. do 18. stoletje, šk. 2 in šk. 11 ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek, Wien Handschriftensammlung, Codex 13996 StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz AUR – Allgemeine Urkundenreihe ALR – Altes Landrecht, Landrecht Stubenberg (LR), K 1247 AS – Familienarchiv Stubenberg: K 2, Genealo- gische Aufzeichnungen; K 4/H 68, Testamente; K 7/H 81, H 82, H 84, Erbteilungen; K 8/H 99, Erbstreitigkeiten; K 12/ H 120, H 121, H 127, Familienkorrespondenz; K 50/H 430, H 431, H 432; K 51/H 438, Ämter und Herrschaften, Herrschaft Wurmberg; K 56/H 480, Salzbur- ger Lehen den Niederhof in Pettau und Haus Wurmberg betreffend Archiv der steirischen Landstände (Landschaft- liches Archiv): Laa. A. Antiquum, Gruppe VI, Finanzwesen: Gültschätzung 1542, Bd. 43, Nr. 634: Wurmberg Schloss Handschriftensammlung: HS 1285 Nachlass Loserth, K 13/H 678: Manuskripte und Notizen zu Publikationen, Stubenberg, Graz 1931, 73 Bl. ZAP – Zgodovinski arhiv Ptuj ZAP 51, Zbirka listin: št. 51, 52, 53, 54, 55 in 56 Rokopisna zbirka, Urbarji: ZAP 70, R-63, Urbar za posest ter vinsko desetino Hrastovec, 8. XI. 1595 LITERATURA Bartsch, Zacharias: Wappen-Buch, darinen aller geistli- chen Prelaten, Herren vnd Landleut auch der Stett des Fürstenthumbs Steyer Wappen und Insignia, mit ihren farben, nach ordnung, wie die im Landthaus zu Graz angemalt zu finden. Facsimile Ausgabe mit historischen und heraldischen Anmerkungen von Jo- sef von Zahn und Alfred Ritter Anthony von Sie- genfeld. Graz/Leipzig: Moser Verlag, 1893. ** Legenda nemških okrajšav: K = Karton/škatla (šk.); H = Heft/zvezek; F = fascikel; Bd. = Band/zvezek; Nr. = Num- mer/številka; Bl. = Blatt/list. Trifora z Vurberka na svojem prvotnem mestu (foto: http://www.dlib.si/). 163 2016 MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 Hajdinjak, Boris in Polona Vidmar: Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Ptuj: Po- krajinski muzej, 2008. Hernja-Masten, Marija: Grb plemiške rodbine Stu- benberg z Vurberka – 1592. Novice občine Duplek, l. 13, št. 2, 19. 6. 2008, str. 8. Höfer, Rudolf K.: Die landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/45. Edition der Texte und Darstellung zu Nachrichten über das kirchliche Leben. Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 14. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskom- mission für Steiermark, 1992. Koropec, Jože: Imenjska cenitev leta 1542 in Drav- sko polje. Ptujski zbornik IV (ur. Jože Curk). Ptuj: Obzorja, 1975, str. 195–199. Koropec, Jože: Med Dravo in Dravinjo v 16. stoletju. Ptujski zbornik V (ur. Marjeta Ciglenečki et al.). Ptuj: Skupščina občine, 1985, str. 345–358. Koropec, Jože: Srednjeveški Vurberk. V ogledalu časa. Zbornik Občine Duplek (ur. Marjan Toš). Duplek: Občina, 2006, str. 41–55. Lang, Alois: Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520 II. Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark 31. Graz: Leu schner & Lubensky, 1939. Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveško topništvo na Slo- venskem. Raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokra- jinskega muzeja Ptuj-Ormož. Ljubljana: Narodni muzej, 2015. Loserth, Johann: Das Archiv des Hauses Stubenberg. Supplement II. Archivregister von Wurmberg aus den Jahren 1498 und 1543 nebst einem Wurmberger Schloßinventar von 1525. Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark 28. Graz: Selbstverlag der Historischen Landes- kommission für Steiermark, 1911. Loserth, Johann: Das Archiv des Hauses Stubenberg. Veröffentlichungen der Historischen Landes- kommission für Steiermark 22. Graz: Selbst- verlag der Historischen Landeskommission für Steier mark, 1906. Loserth, Johann: Drei Dichter aus dem Hause Stu- benberg. Hans Wilhelm, genannt der Unglückse- lige. Georg Augustin und Otto Gall, die letzten vom Mannsstamme des Hauses Stubenberg- -Wurmberg. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, 8, 1910, 3–4, str. 135–156. Loserth, Johann: Geschichte des Altsteirischen Her- ren- und Grafenhauses Stubenberg. Graz/Leipzig: Moser's Buchhandlung, 1911. Nehring, Karl: Matthias Corvinus, Kaiser Friedrich III. und das Reich. Zum hunyadisch-habsburgischen Gegensatz im Donauraum. Südosteuropäische Ar- beiten 72. München: Oldenbourg, 1975. Sapač, Igor: Grad Vurberk. Vrhunci grajske arhitekture na Slovenskem (tipkopis). Ljubljana 1998. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slekovec, Matej: Wurmberg. Topographisch-historische Skizze. Maribor: samozaložba, 1895. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Sulič Urek, Neva: Nova dognanja in odkritja v sakral- ni arhitekturi Slovenskih goric. Časopis za zgodo- vino in narodopisje, 76, 2005, 1–2, str. 125–154. Šmitek, Zmago: Vurberk: Kačji grad sredi svete po- krajine. V ogledalu časa. Zbornik Občine Duplek (ur. Marjan Toš). Duplek: Občina, 2006, str. 91–98. Šmitek, Zmago: Zmajsko seme: topografija sloven- skega izročila o Kresniku. Studia mythologica Sla- vica, 12, 2009, str. 169–185. Toš, Maja: Die Stubenberg auf Wurmberg. Zwei Jahr- hunderte einer Familiengeschichte (1441–1616). Dissertation, Historisch-Kulturwissenschaftliche Fakultät der Universität Wien. Wien, 2015. Toš, Maja: Die Wurmberger Linie der Stubenberg im Zeitalter der Konfessionalisierung. Frühneu- zeitforschung in der Habsburgermonarchie. Adel und Wiener Hof – Konfessionalisierung – Siebenbürgen. Publikationen der ungarischen Geschichtsforschung in Wien VII (ur. István Fazekas – Martin Scheutz – Csaba Szabó – Thomas Winkelbauer). Wien: Institut für Ungarische Geschichtsforschung in Wien, 2013, str. 13–32. Veselsky, Oskar: Die Konsekrationsberichte aus den Ordinations- und Konsekrationsprotokollen der Bi- schöfe von Lavant im 16. Jahrhundert. Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 11. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskom- mission für Steiermark, 1997. Vidmar, Polona: Grad Vurberk: Lastniki, stavbe in oprema. V ogledalu časa. Zbornik Občine Duplek (ur. Marjan Toš). Duplek: Občina, 2006, str. 57– 89. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev. Od nase- litve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1996. Voje, Ignacij: Die Türkeneinfälle in das Pettauer Ge- biet und deren Folgen. Begegnung zwischen Orient und Okzident. Eine Ausstellung vom Landesmuse- um Pettau in Zusammenarbeit mit vielen Fach- leuten aus Österreich und Slowenien (ur. Marjeta Ciglenečki – Maximilian Grothaus). Ptuj: Pokra- jinski muzej, 1992, str. 21–29. Zadnikar, Marijan: Ptujska gora. Visoka pesem sloven- ske gotike. Ljubljana: Družina, 1992. Zajic, Andreas: »Zu ewiger gedächtnis aufgericht«: Grabdenkmäler als Quelle für Memoria und Re- präsentation von Adel und Bürgertum im Spätmit- telalter und in der Frühen Neuzeit; das Beispiel Nie- derösterreichs. Wien: Oldenbourg, 2004. Žvanut, Maja: Plemiške zgodbe. Kranjsko plemstvo v šestnajstem in sedemnajstem stoletju. Ljubljana: Vi- harnik, 2009. 164 2016MAJA TOŠ: KAKO SO VURBERŠKI STUBENBERGI ZAZNAMOVALI SVOJ ŽIVLJENJSKI PROSTOR, 147–164 S U M M A R Y The Stubenbergs of Vurberk (Wurmberg) and their mark on their local environment The Vurberk/Wurmberg line of the Lords of Stubenberg represents a side branch of this Styrian noble family, which was named after its seigniory and homonymous castle Vurberk in the southern part of the Duchy of Styria. The Vurberk line was established with the marriage of Leutold Stubenberg and Agnes of Ptuj/Pettau, a sister of Frederick IX of Ptuj, whose death in 1438 led to the extinction of the male line of the Lords of Ptuj. Under the partition agreement, which she concluded with her sister Ana in 1441, Agnes received, among others, Vurberk, a fief of the Salzburg Archdiocese, which remained in the posses- sion of Agnes’s and Leutold’s descendants, members of the Stubenberg family from the Vurberk line, for another 175 years. A number of written documents have been pre- served from that period that now chiefly serve as sources for studies conducted by (art) historians and researchers of other scientific disciplines, as well as some material traces, primarily interventions into the architectural landscape that took place under the su- pervision of the Stubenbergs from Vurberk. They are presented in the article at hand. 2016 also marks the four hundred years since the Vurberk line of the Stubenberg family sold its home and now ruined Vurberk Castle. Due to the afore- mentioned jubilee, as well as the fact that this family procured numerous construction works and thorough reconstructions of the Vurberk Castle, it seems only reasonable to revive the memory of their existence. It is also worth noting that the traces of the more than two hundred years long presence of the Vurberk line of the Lords of Stubenberg in the area offer a varied insight into the family’s living environment in the former border area of the Holy Roman Empire. In particular, they demonstrate how tight the history of this family is inseparably connected to the history of Styria, as much to the part which now belongs to the Republic of Austria as to the part which now lies in the Republic of Slovenia. The Vurberk line of the Lords of Stubenberg should therefore be taken into account in future historical research, especially in rela- tion to nobility, a research area that has long remained neglected within the Slovenian historical science.