


'




*


\

•I

Duhovni boj.

Laško spisal

Lourenc Škripali.

(  • U  '

Poslovenili

ljubljanski bogoslovci.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1914 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja

Celovcu.

pfQO

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

94590

I) 'jorrljv

Kaj ie ta hnfiga In kako Id  pre¬
biraš?

»Boj je naše življenje na zemlji," je rekel po¬
božni Job. Nikogar ni na svetu, če preživi
otroška leta, da bi mu bilo prizaneseno: Vsak
mora v boj. V boj ga kliče poklic, v boj ga
vabi stanovska dolžnost, boriti se mora za vsak¬
danji kruh, vojskovati se mora z nesrečami, z
boleznijo in trpljenjem. Toda izmed vseh teh
bojev je najvažnejši duhovni boj. V tem boju
ne gre za kruh, ne gre za časni dobiček — ta
vojska se bije za dušo, za večnost. Drugi boji
včasih potihnejo, cela leta vlada mir in sreča.
Duhovni boj divja neprenehoma do zadnjega
vzdihljaja.

Prav zato je za vsakega, ki v živi veri vidi
svoj cilj pri Bogu, ki jasno spozna, da je vojak

1 *

4

Kristusov, prepotrebno, da se nauči duhovnega
boja. Kdor tega ne zna, se ne zna vojskovati
po postavi  in kdor se po postavi  ne voj¬
skuje, ne bo dosegel krone. In prav to utegne
biti — to nerazumevanje duhovnega boja — v
današnji dobi ena poglavitnih napak, ki zavira
pravo svetost in duhovni napredek premnogih,
sicer dobrih kristjanov. Vse vre in hiti in se
bije in tekmuje v posvetnih rečeh. Vse piše
in kliče o napredku. In prav je. Tudi ves
stanovski napredek našega naroda je božja volja.
Ali ne smemo pozabiti Zveličarjevih besedi:
„Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na
svoji duši pa škodo trpi." — Torej ne samo
boj za obstanek, za vsakdanji kruh, za napre¬
dek — ne samo to je naša dolžnost; najsvetejša
izmed vseh dolžnosti je duhovni boj, boj grehu,
boj s strastmi, boj s slabimi navadami boj
za srečno večnost.

Zato je sklenila Družba sv. Mohorja, da
letos namesto navadnega molitvenika poda na¬
ročnikom prevod laške knjige Duhovni boj,
kakor ga je spisal svet menih, Lovrenc Skupoli.
Ob času njegovega življenja (1530—1610) je bil
ta mož vodnik premnogim čednostnim osebam.
Naj omenjam samo velikega učenjaka in svet¬
nika Frančiška Salezija. Ko je študiral na vi-

5

šoki šoli v Padovi, je bil njegov dušni oče in
učitelj ta preprosti samostanec. Pobožni škof
Janez Peter Kamus je očitno potrdil, da je za
Bogom Skupoli njegov edini učitelj v duhov¬
nem boju.

Kakor je pa duhovni boj sam na sebi težko
delo, takisto tudi ta knjiga ni kratkočasno be¬
rilo, ki ga naglo prebereš in potem za vselej
odložiš, če hočeš, da ti bo knjiga koristila,
beri jo počasi, prebiraj pogosto. Nikdar več
ne čitaj nego eno samo poglavje. Izberi si tisto,
ki je zate najbolj prikladno in potrebno. Beri
in premišljuj! Pomudi se pri posameznih od¬
stavkih, zatopi se v resnice, ki jih navaja knjiga,
poglej v svojo dušo in vselej se boš prepričal,
da je sovražnik tvoje duše in tvojega zveličanja
stokrat modrejši od tebe in te zato tako lahko
zmaguje. On. je skrben, zvit, neutrudljiv, ti greš
pa z njim v boj brezskrbno, preprosto in ves
len in mlačen. Torej kvišku na vojne vaje, kot
vojak, ki nikdar ne odloži meča — in zmaga
je gotova. Zmaga je tem bolj gotova, ker se
bori zate in s teboj vred sam Bog, ki edini
najbolje ve, koliko je vredna tvoja neumrljiva
duša. Takole te vspodbuja po svetem pismu:
„Danes se podaste v boj s svojimi sovražniki;
naj vam ne upada vaše srce, ne bojte se, ne

6

umikajte se in ne prestrašite se jih! Zakaj
Gospod, vaš Bog, je z vami in se bo bojeval
za vas zoper sovražnike, da vas reši iz ne¬
varnosti."

Zato veselo in pogumno v duhovni boj,
hči moja, — kakor pisatelj nagovarja vojsku¬
jočo se dušo — če je Kristus s teboj, kdo bo
zoper tebe?

Duhovni boj.

Ne bo prejel krone, kdor se ne
vojskuje po postavi.

II. Tim. 2,  S.

I.

Kaj je krščanska popolnost? Če jo
hočemo pridobiti, se je treba vojsko¬
vati. O štirih rečeh, ki so potrebne
~ za ta boj.

Llotovo hočeš, v Kristusu ljubljena hči, na vr¬
hunec popolnosti dospeti in se približati svo¬
jemu Bogu, da bi postala ž njim enega duha.
To je pač največji in najvzvišenejši namen, ki
si ga sploh moremo misliti* da ga pa dosežeš,
moraš najprej spoznati, kaj je pravo in popolno
duhovno življenje.

Mnogi menijo, ne da bi globokeje premiš¬
ljevali, da živč duhovno življenje, ako živč ostro,

8

mrtvč svoje telo, nosijo spokorno obleko in
ako se bičajo, cele noči prečujejo, ako se mnogo
postijo in si nakladajo ostra pokorila.

Drugi posebno ženske si domišljujejo,
da so dospeli do visoke popolnosti, če mnogo
na glas premolijo, če so pri mnogih sv. mašah
in dolgih svetih opravilih, če hodijo v cerkve
in pogosto prejemajo sveto obhajilo.

Mnogi drugi (med njimi se dobi včasih celo
kak redovnik) so trdno prepričani, da tiči vsa
popolnost v tem, če ne zamudč nikoli skupne
molitve, če ljubijo molk, samoto in samostanski
red.

Tako sodi eden, da so ta, drugi, da so
druga enaka dejanja podlaga krščanske popol¬
nosti.

Vendar to ni tako. Res nam taka dejanja
včasih pomagajo, da dospemo do prave popol¬
nosti; včasih so pa že sad popolnosti; nikakor
pa ne moremo trditi, da so že sama na sebi
krščanska popolnost in pravo duhovno življenje.

Gotovo taka dejanja tistim, kateri jih prav
in zmerno opravljajo, močno pomagajo, da si
pridobč popolnost: dobivajo namreč v njih moči
zoper lastno hudobnost in slabost, oborožujejo
se zoper prevare in napade naših skupnih so¬
vražnikov, ter si preskrbljujejo onih duhovnih

9

pomočkov, kateri so tako potrebni vsem slu¬
žabnikom božjim, posebno pa novincem.

Taka dejanja so sad duhovnega življenja
pri zares duhovnih ljudeh, kateri zatirajo svoje
telo, ker je žalilo Stvarnika; ki molčč in živč v
samoti, da bi ohranili telo pokorno in ponižno
v službi božji in da bi se obvarovali vsakega
najmanjšega razžaljenja Gospodovega ter bi tako
s svojim duhom bivali v nebesih. Taki pridno
hodijo k službi božji, opravljajo dobra dela in
premišljujejo življenje in trpljenje našega Go¬
spoda. Toda ne iz radovednosti ali zato, ker
se jim zdi prijetno, marveč da bi bolj spoznali
spačenost pa božjo dobrotljivost in usmiljenje,
in da bi vedno bolj ljubili Boga, sebe pa za¬
ničevali. Zatajujejo se in s križem na rami ho¬
dijo za Sinom božjim, pogosto prejemajo svete
zakramente v čast božjo, da bi se tem tesneje
združili z Bogom in pridobili novih moči zoper
svoje sovražnike.

Toda drugim, ki se zanašajo edino na taka
zunanja, že prej omenjena dejanja in pokorila,
utegne biti tako ravnanje pogubnejše kakor
očitni grehi. Taka dejanja niso sicer slaba
sama na sebi, še celo sveta so. Ali slaba so
zaradi napak onega, kateri jih opravlja. Ker
se namreč ozirajo le na zunanja dela, zanemar-

10

jajo svoje srce in je puščajo v oblasti slabih
nagnjenj in skritega sovražnika hudobnega duha.
Ko vidijo, da so zgrešili pravo pot, jih slepi
hudobni duh, da nadaljujejo s slastjo, kar so
začeli, ter si celo mislijo v prazni ničemurnosti,
da so že v nebesih sredi angelskih korov, in
da je Bog sam med njimi. Taki ljudje so po¬
gosto vsi zatopljeni v nekako premišljevanje,
polno visokih, čudovitih in prijetnih občutkov.
Zdi se jim, da so svetu odmrli in da so za¬
maknjeni v tretja nebesa.

Toda zelo se motijo taki zaslepljenci in
daleč so od prave popolnosti, katero bomo pre¬
mišljevali; to lahko spoznamo iz njih življenja
in vedenja.

V vseh rečeh, velikih ali malih, hočejo imeti
prednost pred drugimi. Zato so svojeglavni ter
ne odjenjajo od svoje trme. Zase so slepi, prav
skrbno in marljivo pa opazujejo in grajajo, kar
drugi govorč in delajo.

Toda dotakni se le nekoliko njih prazne
slave, v kateri se zibljejo sami in zato menijo,
da jo vživajo tudi pri ljudeh, in vzemi jim tiste
pobožnosti, katere opravljajo iz gole navade,
takoj so vsi drugačni in razburjeni.

Toda Bog jim pošilja večkrat nadloge in
bolezni ali preganjanje, da bi jih privedel do

11

spoznanja samih sebe in na pot praee popol¬
nosti. (To se brez njegove volje sploh nikdar
ne zgodi; on sam tako hoče in pripušča nad¬
loge, da preskuša ž njimi zvestobo svojih slu¬
žabnikov.) Tedaj se pokaže njih slaba podlaga,
njih puhla in po prevzetnosti sprijena notranjost.
Ob nobenem dogodku, ne žalostnem ne vese¬
lem, se nečejo podvreči in ponižati pod božjo
roko, da bi dobili svoj mir v vedno pravičnih,
a skritih božjih sklepih. Nikakor se nečejo po
vzgledu ponižnega in bridkosti polnega Sina
božjega ponižati pod vse stvari. Svojih pre¬
ganjalcev ne ljubijo kot prijateljev in orodja, s
katerim jim božja dobrota pomaga, da bi se
zatajevali, spopolnjevali in dosegli zveličanje.

Gotovo je, da so taki ljudje v veliki ne¬
varnosti. Svoje dušno oko imajo namreč za¬
temnjeno in ž njim občudujejo le sami sebe in
svoja zunanja dela, katera so sama na sebi
dobra. Zato menijo, da so silno popolni, vse
druge pa ošabno obsojajo. Na tem potu tako
daleč zabredejo, da jih nihče ne more izpre-
obrniti, kakor le izredna božja pomoč.

Veliko lažje se zares izpreobrne in poboljša
očiten grešnik, kakor tak hinavec, odet s pla¬
ščem navideznih kreposti.

12

Natanko vidiš torej, hči moja, da omenjena
dejanja in opisani način niso bistvo duhovnega
življenja. Zato pomni sledeče:

Najprej ti je treba spoznati, kako dober in
velik je Bog, in kako smo mi ničevni in k hu¬
demu nagnjeni. Ljubi Boga in sovraži samo
sebe. Podvrzi se Bogu in iz ljubezni do Boga
tudi vsaki stvari. Odpovej se lastni volji in se
udaj popolno v to, kar je Bogu všeč. Vse to
pa želi in delaj edino le v božjo čast in edino,
ker je Bogu dopadljivo, in ker on tako hoče,
ki je vreden, da ga ljubimo in mu služimo.

To je zapoved ljubezni, katero je roka Go¬
spoda samega vtisnila v srca svojih zvestih
služabnikov.

To je zapoved, katero on od nas zahteva.

To je njegov sladki jarem in lahko breme.

To je pokorščina, h kateri nas vabi naš
Odrešenik in Učitelj z vzgledom in besedo.

Ker torej hočeš dospeti na vrhunec popol¬
nosti, moraš delati vedno silo sam sebi, da
hrabro premagaš in ukrotiš vsa slaba nagnenja,
naj si bodo močna ali ne. In zato je pred
vsem potrebno, da se z gorečo dušo lotiš tega
boja, ker le hrabri borilci dobč venec zmage.

Ako si boš namreč prizadevala ukrotiti in
zatreti vse svoje uporne strasti, želje in tudi

13

najneznatnejša napačna nagnenja, boš služila
bolje Bogu, kakor če bi nekatera nagnjenja ra-
dovoljno gojila v svojem srcu, naj bi se pri
tem bičala do krvi, ali se hujše postila ko ne¬
kdanji menihi in puščavniki, ali pridobila tisoče
duš za Boga.

Res je sicer izpreobrnjenje duš Bogu samo
na sebi ljubše, kakor če enkrat premagaš slabo
nagnjenje. Vendar ne smeš nič iskrenejše ho¬
teti ali delati, kakor kar Bog strogo zahteva
od tebe.

Trudi se in si prizadevaj, da ukrotiš svoje
strasti: to je brez dvoma Bogu veliko všečneje,
kakor bi mu opravljala največje in najimenit¬
nejše službe, a vendar vedoma in prostovoljno
pridrževala eno strast v svojem srcu.

Sedaj, hči moja, umevaš bistvo krščanske
popolnosti. Spoznavaš, da moraš začeti nepre¬
trgan in zelo trd boj zoper samo sebe, ako
hočeš zmagati. Da si priboriš palmo zmage v
tem duhovnem boju, si moraš preskrbeti štiri
reči, da jih boš rabila kot najvarnejše in naj¬
potrebnejše orožje, in te so:

1. Ne zaupaj v samo sebe!

2. Zaupaj v Boga!

3. Vadi se!

4. Moli!

14

Te štiri reči bomo z božjo pomočjo na
kratko premišljevali.

II.

Ne zaupaj v samo sebe!

Da ne zaupaš v samo sebe, hči moja, je v
tem boju tako potrebno, da brez te nezaupnosti
nikakor ne moreš doseči ne zaželjene zmage
ne premagati najmanjše strasti.

To si dobro zapomni! Prav hitro in kaj
lahko nas namreč nagne spačena narava, da
napačno cenimo sami sebe. Čeprav smo zgolj
nič, vendar mislimo, da smo Bog vč kaj, in
prav lahkomišljeno se zanašamo le na svojo
lastno moč.

Človek težko spozna to slabost, ki je božjim
očem zelo nevšečna. Bog hoče, da spoznamo
to istinito resnico: Vsa milost in vsa krepost
nam prihaja le od Boga, kateri je studenec vseh
dobrot; sami iz sebe pa ne premoremo čisto
nič, še najmanjše dobre misli ne, da bi bila
njemu všeč.

Ta prepotrebna nezaupnost do nas samih
je sicer najprej delo njegove božje roke. Bog
jo vzbuja svojim ljubljencem na razne načine:
Nekatere navdihuje s svetimi mislimi, drugim

15

pošilja velike nadloge, ali hude in skoro ne¬
premagljive skušnjave, ali jim kako drugače
pomaga. Vendar pa hoče, da tudi mi storimo
svojo dolžnost. Zato ti bom pokazal štiri na¬
čine, da zlasti z božjo pomočjo dosežeš tako
nezaupnost do samega sebe.

1. Premišljuj in spoznavaj svojo revo in
ničevost, in vedi, da z lastnimi močmi ne moreš
storiti nič zaslužnega za nebeško kraljestvo.

2. Ker je ta nezaupnost dar Gospodov,
prosi ga pogosto zanjo v goreči in ponižni
molitvi! Ako jo želiš dobiti, ni zadosti le spo¬
znati, da je še nimaš, marveč moraš priznati
tudi to, da si je samo s svojo močjo tudi ni¬
kakor ne moreš pridobiti.

Stopaj torej pogosto v duhu pred božje
veličastvo trdno verujoč, da je le od njegove
dobrote odvisno, ali ti to nezaupnost da, ali
ne; pričakuj jo stanovitno ves čas, kar ti ga
odloči njegova previdnost, in prav gotovo jo
dobiš.

3. Tretji način je: navadi se, bati se same
sebe, lastne sodbe, svojega močnega nagnjenja
k grehu in vseh neštevilnih sovražnikov, ka¬
terim se sama ne moreš čisto nič ustavljati.
Boj se jih, ker so izkušeni v boju in zviti, da
se spreminjajo celo v angele luči. Boj se njih

16

prekanjenosti in zank, katere nam nastavljajo
skrivaj celo na pot resnice.

4. Kadar si pa tako nesrečna, da si zabredla
v greh, tedaj premišljuj prav globoko in živo
svojo silno slabost. Bog sam je namreč do¬
pustil, da si padla. Hotel te je razsvetliti, da
bi bolj živo kakor prej spoznala samo sebe in
se navadila sebe zaničevati kot ničvredno stvar,
katero naj bi tudi drugi zaničevali. Ako tega
ne želiš, nimaš še krepostne zaupnosti do same
sebe. Nje podlaga je namreč prava ponižnost
in spoznanje same sebe, katero si le po iz¬
kušnjah pridobiš.

Očitno je namreč, da mora vsakdo prav
dobro samega sebe poznati, kdor se hoče zdru¬
žiti z večno lučjo in resnico, katera ni bila
nikdar ustvarjena. To spoznanje je dar božje
dobrotljivosti. Prevzetne in predrzne ljudi pušča,
da padejo in zabredejo v marsikako napako,
kakor so tudi zaslužili. Vest jim očita, da bi
se bili lahko obvarovali. Tako prično sami sebe
spoznavati in se učč, da se nase ne smejo čisto
nič zanašati.

Tako žalostne pomočke pa rabi Bog le
tedaj, kadar milejši, prej omenjeni, niso obro¬
dili takega sadu, kakor ga je nameraval do¬
brotljivi Bog.

17

Kolikor večja ali manjša je človekova pre¬
vzetnost, in kolikor više ceni samega sebe,
prav v tej meri ga pušča tudi Bog, da pade
bolj ali manj globoko. Ako bi bil kdo brez
napuha, kakor je bila Devica Marija, še pasti
ne bi mogel.

Če si pa padla, začni koj ponižno premiš¬
ljevati samo sebe. Prav goreče moli in prosi
Gospoda, naj te razsvetli, da boš sebe prav
spoznala in da čisto nič ne boš zaupala v
samo sebe; drugače boš zopet padla in sicer
še globokeje.

III.

Zaupaj v Boga!

V duhovnem boju je torej, kakor smo po¬
vedali, silno potrebno, da vdse čisto nič ne
zaupamo. Vendar bi morali ali pobegniti, ali
pa bi nas sovražniki premagali, ako bi ne imeli
nobene druge kreposti. Zato je treba še nekaj
drugega: zaupaj popolno v Boga, od njega
samega upaj in pričakuj dobrot, pomoči in
zmage.

Sami od sebe nismo nič in ne moremo si
obetati nič drugega, kakor da pademo; zato se
nikakor ne smemo nase zanašati. Prav gotovo
nam bo pa Gospod vselej dodelil zmago, ako

2

Duhovni boj.

18

bomo le prav živo vanj zaupali in od njega
pričakovali pomoči.

Tudi to zaupanje si pridobiš na štiri načine:

1. Prosi Boga zanje!

2. Premišljuj in z očmi žive vere ogleduj
božjo vsemogočnost in neskončno modrost.
Njegova dobrotljivost je neizmerna. Pribežimo
torej zaupljivo v njegovo naročje; Bog ne bo
izpremenil svoje volje, temveč vsako uro, vsak
trenutek nam bo dal z veseljem vsega, česar
potrebujemo v duhovnem življenju, da popolno
zmagamo same sebe.

Naš božji pastir je tri in trideset let hodil
za izgubljeno ovčico in jo tako glasno klical,
da je njegov glas oslabel. Iskal je ovčico po
tako težavnem in trnjevem potu, da je prelil
vso svojo kri in daroval zanjo celb svoje življe¬
nje. Recimo, da ta ovčica sama hiti za njim
in je pokorna njegovim zapovedim, ali ga vsaj
želi ubogati (četudi včasih le mlačno) in ga
kliče in prosi; ali je mogoče, da se ne bi ozrl
nanjo s svojimi oživljajočimi očmi in je ne po¬
slušal? Ali je ne bo zadel na svoje božje rame
in se ne bo zaradi tega veselil z vsemi angeli
v nebesih?

Nikdar Gospod ne preneha marljivo in lju-
beznjivo iskati evangeljske drahme, katera po-

19

menja nemega in slepega grešnika. Kako bi
bilo mogoče, da bi zapustil tistega, kateri kot
izgubljena ovca prosi in kliče svojega Pastirja?

Neprenehoma trka Bog na človeško srce,
ker hrepeni vanje stopiti, da bi imel ondi gosti
in delil darove. Kdo bi torej verjel, da bi se
on v resnici delal gluhega in ne bi hotel priti
v človeško srce, katero je zanj odprto in ga
vabi k sebi?

3. Da dobiš to sveto zaupanje, spominjaj
se pogosto resnice svetega pisma, katero nam
na mnogih krajih prav očitno kaže, da še nikdo
ni bil osramočen, kdor je v Boga zaupal.

4. Četrti pomoček, da si pridobiš hkrati ne-
zaupnost v samo sebe in zaupanje v Boga, pa
je ta-le:

Kadar se moraš lotiti kakega opravila ali
kadar si sklenila vojskovati in zatajevati se,
spomni se svoje slabosti, potem šele skleni,
stvar samo izvršiti. Na svojo lastno moč se
čisto nič ne zanašaj, temveč misli na božjo vse¬
mogočnost, modrost in dobrotljivost. Vanjo za¬
upaj in se odloči, da delo izvršiš in se velikodušno
bojuješ. S tem orožjem se bojuj, delaj in moli,
kakor bomo že še na pravem mestu povedali.

Če se pa ne boš ravnala po tem redu, me¬
nila boš sicer, da pri vseh svojih delih zaupaš

2 *

20

v Boga, toda kmalu boš spoznala, da si se zelo
motila. Predrzno zaupanje v samega sebe je
namreč tako tesno sklenjeno s človeško naravo,
da se človek skoro vedno zanaša na samega
sebe in v Boga ne zaupa, — domišljuje si pa,
da dela ravno nasprotno.

Da pa kar najmanj predrzno zaupaš v samo
sebe in da se ne zanašaš pri nobenem opravilu
nase, temveč zaupaš samo v Boga, premišljuj
vselej svojo slabost, predno začneš premišljevati
božjo vsemogočnost; oboje pa premišljuj, predno
se lotiš dela!

IV.

Kako se spozna, da se človek pri svo¬
jih delih ne zanaša na samega sebe,
temveč da v Boga zaupa?

Večkrat se dozdeva predrznežu, da se nič
ndse ne zanaša in da zaupa v Boga; vendar ni
tako. To kažejo nasledki, katere povzroči na
tebi padec.

Včasih si po grehu nemirna, žalostna in
kar nekako obupavaš, da bi še mogla napredo¬
vati in dobro delati. To je gotovo znamenje,
da nisi zaupala v Boga, temveč v samo sebe.

In ako močno žaluješ in obupavaš, zaupala
si tudi močno v samo sebe, malo pa v Boga.

21

Kdor namreč nič ne zaupa v samega sebe,
temveč le v Boga, ta se nič ne čudi, ni ves
pobit in ne toži, ako je grešil. Dobro vč, da
je zato padel, ker je slab in ni živo zaupal v
Boga. Zato se še manj zanaša sam nase in
tem ponižneje zaupa v Boga. Posebno pa so¬
vraži greh in neredne strasti, katere so ga v
greh zapeljale. Zelo ga boli, ker je razžalil
Boga, a njegova žalost je mirna in pokojna.
Brez obotavljanja nadaljuje začeto delo in tem
pogumneje in odločneje odganja svoje sovraž¬
nike do smrti.

To naj zlasti dobro premišljujejo one osebe,
katere sicer mislijo, da duhovno žive, pa se ne
morejo in tudi nočejo umiriti, če so grešile.
Komaj pričakujejo ure, da bi šle k izpovedi in
sicer samo zato, da bi se tem hitreje znebile
svojega nepokoja in strahu, kateri izvira iz same
sebičnosti. Nič ne pomislijo, da je prvi namen
izpovedi ta, da se očistijo grešnih madežev in
da dobč v najsvetejšem zakramentu moči zoper
greh.

V.

Kako se mnogi motijo, kateri mislijo,
da je malosrčnost že krepost.

Tudi v tem se mnogi motijo. Če človek
greši, ostane v njem razburjenost in malosrčnost,

22

katera mu je zelo neprijetna. Mnogi mislijo, da
je to že krepost. Tega si pa ne morejo misliti,
da izvira iz skritega napuha in predrznega za¬
upanja v samega sebe in v lastne moči. Kakor
bi res Bog ve kaj premogli, so se zanašali le
nase. Ko pa greše, tedaj jih lastna skušnja
uči, da so preslabi. Zatorej se vznemirjajo in
čudijo, kakor da bi bilo to kaj posebnega. Ves
pogum izgubč, videč, da se je zrušila zadnja
podpora, na katero so se nespametno zanašali.

Kaj takega se pa ne zgodi ponižnemu, ka¬
teri zaupa edino le v svojega Boga in se nič
nase ne zanaša, če zaide v katerokoli pregreho,
kesa se sicer močno, vendar ni ves pobit in se
ne čudi; dobro vč, da se je to zgodilo zaradi
njegove lastne reve in slabosti, katero prav
dobro pozna v luči resnice.

VI.

Nekaj drugih nasvetov, da si pridobiš
nezaupnost vase in zaupanje  v Boga.

Ker moremo le tedaj premagati svoje so¬
vražnike, ako v Boga zaupamo, ne pa v same
sebe, podajem ti zopet nekaj nasvetov, kako si
to dvoje z božjo pomočjo lahko pridobiš.

Vedi in bodi trdno prepričana, da nič ne
pomagajo vse zmožnosti, bodisi naravne, bodisi

23

pridobljene, tudi ne vse izredne milosti božje;
nič ti ne koristi, ako bi znala vse sveto pismo,
ako bi tako dolgo služila Bogu, da bi ti ta
služba že v navado prešla vedi, da ti vse to
nič ne pomaga izpolnovati njegovo voljo, ako
Bog ne podpira in ne povzdiguje našega srca
pri vsakem dobrem in njegovim očem prijetnem
delu, katero moramo izvršiti, v vsaki nevarnosti,
pred katero moramo bežati in v vseh križih in
težavah, katere moramo prenašati vdani v nje¬
govo voljo — še enkrat pravim: vse je zastonj,
ako nam Bog ne da svoje mogočne roke v
pomoč.

Da pa lahko popolnoma zaupaš v Boga
pomisli, da Bogu ni nič lažjega, kakor vse so¬
vražnike premagati, naj jih je že veliko ali malo,
naj so stari in preskušeni ali pa slabi novinci.

Recimo, da bi bila neka duša obložena z
grehi vsega sveta, omadeževana, kolikor si le
misliti moremo. Vse je že poskusila in se po¬
prijela vsakega pripomočka, da bi opustila greh
in delala dobro; a pri vsem tem ni v dobrem
nič napredovala, pač pa se je vedno globokeje
pogrezala v hudobije. Včndar zato še nikakor
ne smemo izgubiti zaupanja v Boga; ne za tre¬
nutek ne sme položiti orožja iz rok in prene¬
hati v duhovnih vajah. Hrabro se mora boriti

24

tudi nadalje brez prenehanja. Nihče ni namreč
v duhovnem boju premagan, ako ne jenja bo¬
jevati se in v Boga zaupati. Bog nikdar ne
odreče pomoči svojim borilcem, čeprav včasih
dopusti, da so ranjeni. Bojujmo se torej, ker
od tega je vse odvisno! Pripravljeno je hladeče
zdravilo za rane borilcev, kateri zaupno iščejo
Boga in njegove pomoči, in kadar se bomo
najmanj nadejali, bodo sovražniki uničeni.

Vil.

Vadi se! Varuj razum nevednosti ka¬
kor tudi radovednosti!

Daši je potrebna v duhovnem boju neza-
upnost vdse in zaupanje v Boga, vendar ne bi
zmagali, temveč zabredli v mnoge hudobije, ako
bi imeli samo to dvoje. Treba je torej še, da
se vadimo. Vaja je tretji pomoček, katere smo
prej imenovali.

Najbolj je treba vaditi razum in voljo.
Razum moramo najprej obvarovati dveh so¬
vražnic, ki ga otemnujeta.

Prva je nevednost, ki ga zatemnuje in ovira v
spoznavanju resnice, ki je pravi predmet razuma.
Vaja ga mora torej bistriti in razsvetljevati, da
bo dobro spoznal in živo čutil, kako potrebno

25

je dušo očiščevati vseh nerednih strasti in jo
zaljšati s svetimi čednostmi.

To luč si lahko pridobimo na dvojen način.

1. Molimo! To nam je najpotrebneje. V
molitvi prosimo sv. Duha, naj bi prižgal to luč
v naših srcih. To bode vselej storil, ako bomo
zares Boga samega iskali in spolnovali njegovo
sveto voljo in ako bomo sodbo prepuščali iz-
povedniku.

2. Neprenehoma se učimo natančno in od¬
kritosrčno premišljevati stvari, ali so dobre ali
slabe, in sicer po nauku sv. Duha, ne pa ka-
koršne se kažejo našim čutom po svoji zuna¬
njosti, ali kakor jih svet ceni.

Ako bomo to res prav premišljevali, bomo
dobro spoznali, da vse skupaj ni nič drugega
kakor ničemurnost in prazna laž, kar slepi in
spačeni svet ljubi in nas tako poželjivo skuša
pridobiti na vse mogoče načine. Časti in po¬
svetna razveseljevanja so zgolj ničemurnost, ki
tare duha; krivice in zasramovanje, ki ga trpimo
pred svetom, nam prinaša pravo slavo, nadloge
pa zadovoljnost. Velikodušno je, in najbolj smo
Bogu podobni, ako sovražnikom odpuščamo in
jim dobrote delimo. Bolje je svet zaničevati,
kakor ga vladati; velikodušneje in plemeniteje
je, iz ljubezni do Boga radovoljno služiti naj-

26

nižjim stvarem, kakor knezom zapovedovati.
Bolj moramo prositi, da bi sami sebe ponižno
spoznali, kakor da bi umeli vse znanosti. Vse
to bomo spoznali ter izprevideli, da je veliko
častneje premagovati in zatirati še tako neznatne
lastne želje, kakor osvajati z orožjem mogočna
mesta, premagovati močne vojske, delati čudeže
in mrtve obujati.

VIII.

Zakaj stvari prav ne presojamo in
kako jih lahko dobro spoznavamo.

Prej omenjenih in tudi drugih stvari zato
ne moremo prav presojati, ker se nam že pri
prvem pogledu priljubijo ali pa pristudijo in
tako um oslepč, da ne moremo soditi, kakšne
so v resnici.

Varuj se, da tudi tebe ne napade ta slepota!
Zato ohrani svojo dušo kolikor mogoče čisto
vsakega nerednega poželjenja po kaki stvari.

In kadar ti pride pred oči katerakoli stvar,
dobro jo oglej in z razumom presodi. Ne smeš
je takoj sovražiti in zavreči, če bi ne bila všeč
tvojim željam; tudi je še ne smeš ljubiti in po
njej hrepeneti, ako ti je prijetna.

Če tvoj um ni zaslepljen od strasti, lahko
prosto in jasno presodi, kaj je dobro; prodreti

27

more do greha, kateri tiči za goljufivim vese¬
ljem, in do čednosti, katera je na videz grenka.

Če pa volja že naprej kako stvar ljubi ali
jo zaničuje, ne more je um prav presoditi. To
nagnenje namreč razum tako oslepi, da jo ima za
drugačno, kakor je v resnici. Takšno kaže tudi
volji, in volja se sedaj še drzneje kakor poprej
nagiba, da stvar nespametno ljubi ali sovraži.

Tako nagnjenje vedno bolj zatemnuje razum.
Ta pa zopet kaže v svoji slepoti ono stvar
volji vedno lepšo ali gršo.

To pravilo je v vsem duhovnem boju naj¬
važneje. Ako se po njem ravnaš, sučeta se
razum in volja, dve tako plemeniti in odlični
zmožnosti, kakor v krogu teme in zmot, kamor
se vedno bolj pogrezata.

Varuj se torej, ljuba hči, vsakega nerednega
poželenja po taki stvari, katere nisi prej dodobra
ogledala in spoznala na nji prave vrednosti.
Pri tem naj te razsvetljuje luč tvojega uma,
prav posebno pa luč milosti božje; moli in rav¬
naj se po nasvetih svojega izpovednika.

Previdnejša kakor drugod moraš biti pri
nekaterih zunanjih dejanjih, katera so dobra in
sveta. Prav zato so pa veliko nevarnejša kakor
druga, ker se pri njih lažje varamo ter nepre¬
mišljeno ravnamo.

28

Velike važnosti je torej zate čas in kraj,
kjer prebivaš, tudi pokorščina ali kaka zapoved.
Saj vemo o mnogih, da so padli, ko so oprav¬
ljali hvalevredna in sveta dela.

IX.

Da more razum prav soditi, ga je treba
obvarovati še neke napake.

Druga napaka, katere moramo razum va¬
rovati, se imenuje radovednost. Ako ga namreč
navdajamo s škodljivimi, praznimi in ošabnimi
mislimi, mu ni mogoče, da bi spoznal, kaj je
važno za pravo zatajevanje in popolnost.

Zato bodi kakor mrtva za vse zemeljske
stvari, katere niso potrebne, dasitudi so dovo¬
ljene.

Brzdaj torej zmeraj svoj razum, kolikor
moreš, in ljubi uboštvo v duhu.

Ne meni se za novice in izpremembe, ki
se godč na svetu, naj bodo imenitne ali ne-
imenitne, kakor bi jih ne bilo. Če jih pa kljub
temu izveš, se jim ustavljaj ter jih odvračaj
daleč od sebe!

Trudi se, da bi spoznala nebeške reči, ostani
pa zmerna in ponižna. Za drugo ne skrbi, kakor
da spoznaš Kristusa križanega, njegovo življenje
in smrt in dolžnosti, katere imaš do njega.

29

Za vse drugo se ne meni; to bo zelo všeč
Bogu. Samo tiste namreč ljubi Bog kot svoje
izvoljence, ki ga hrepeneče prosijo pomočkov,
da bi ljubili njegovo dobrotljivost in izpolnovali
njegovo voljo. Vsaka druga prošnja, vsako
drugo premišljevanje je že lastna ljubezen, na¬
puh in zanka hudobnega duha.

Če se boš ravnala po teh opominih, boš
varna pred mnogimi skušnjavami. Kadar namreč
zvita kača vidi, da imajo trdno in neupogljivo
voljo oni, ki hodijo po poti duhovnega življe¬
nja, tedaj jim skuša razum oslabiti, da bi tako
razum in voljo dobila v svojo oblast.

Zato vzbuja zlasti ljudem, ki so bistrega
duha, zelo nadarjeni in se radi prevzamejo,
vzvišena, živa in nenavadna čustva. To pre¬
mišljevanje jim je všeč in v zmoti menijo, da
s tem Boga uživajo; pozabijo pa očistiti svoje
srce in opuščajo ves trud, da bi spoznali sami
sebe in se prav zatajevali. Tako se zamotajo
v mreže prevzetnosti in častč svoj razum kot
malika.

Polagoma zabredejo nevedč tako daleč, da
mislijo, češ, njim ni treba nobenega svčta ali
poduka. Pride jim v navado, da se zatekajo
k lastni sodbi in ob vsaki priliki le-to vprašajo
za svet.

30

Ta dušni stan je zelo nevaren in le težko
ozdravljiv. Bolj je nevarna prevzetnost razuma
kakor prevzetnost volje. Prevzetnost namreč,
ki je v volji, lahko z razumom spoznamo ter
jo s časoma odpravimo, ako je volja razumu
pokorna, kot mora biti. Kdo bo pa takega
ozdravil, ki je trdno prepričan, da sam bolje
sodi kakor drugi ljudje? In kako bi bilo mo¬
goče to izvršiti?

Razum je oko tvoje duše, s katerim lahko
spoznavaš in ozdravljaš kugo prevzetne volje.
Kdo bo pa ozdravil tvojo dušo prevzetnosti, ako
je dušno oko kalno, zaslepljeno in polno pre¬
vzetnosti?

In ako luč ne sveti, ako pravilo vara, kaj
boš potem počel?

Ustavi se torej prevzetnosti, ki je tako ne¬
varna, dokler je še čas, da te ne dobi popol¬
noma v svojo oblast.

Ne zanašaj se preveč na svojo bistroumnost
in uklanjaj se rad sodbi drugih ljudi. Iz ljubezni
do Boga bodi neumen, pa boš modrejši kakor
Salomon.

31

X.

Kako naj vadimo voljo, in kaj nam bodi
namen pri vseh notranjih in zunanjih
delih?

Vaditi pa ne smeš samo razuma temveč
uravnaj tudi voljo tako, da bo v vsem delovala,
kakor je Bogu ljubo, ne pa kakor sama želi.

Dobro si zapomni, da še ni dovolj hoteti
in skrbeti za to, kar je Bogu všeč. Ni zadosti
hoteti, veliko potrebnejše je delati. Delaj pa
tako, kakor da bi te Bog nagibal, in sicer le s
tem namenom, da bi bila Bogu prijetna.

In hujše boje imamo v tej stvari s svojo
naravo, katera je silno vase zaljubljena, kakor
pri razumu. V vsem, posebno še v dobrih du¬
hovnih delih, išče naša narava le lastnega do¬
bička in veselja. Ž njim se zabava in ga uživa
prav poželjivo, kakor čisto nedolžno hrano.

Kadar dobimo priliko, storiti kaj takega,
takoj se lotimo dela in ga želimo izvršiti. Ne
delamo pa tako, kakor bi nas božja volja na¬
gibala, ali zato, da bi bili Bogu prijetni, temveč
samo zaradi onega veselja in notranje zado¬
voljnosti, katero občutimo tedaj, ko isto hočemo,
kakor Bog.

32

Ta zmota je toliko bolj skrita, kolikor boljša
je sama ob sebi stvar, katero želimo. Zato nas
lastna ljubezen pogosto moti, še celo v hrepe¬
nenju po Bogu. Bolj skrbimo namreč za lastni
prid in za lastno srečo, katere pri tem priča¬
kujemo, kakor za izpolnovanje božje volje, dasi
Bog hoče, naj ga ljubimo le zaradi njegove slave,
zaradi nje po njem hrepenimo in ga poslušamo.

Da se pa obvaruješ te zanke, ki bi te ovi¬
rala na poti popolnosti, in da se navadiš hoditi
in delati le po božjem nagibu in iz čistega na¬
mena, da le Boga častiš in njegovo voljo izpol-
nuješ, delaj tako-le: Kadar opaziš kaj takega,
kar Bog hoče, dvigni najprej svojega duha k
Bogu, da spoznaš, če je volja božja, da to hočeš:
potem se smeš še le v svoji volji odločiti za to,
ker Bog tako hoče, in ako imaš namen, da bi
se samo njemu priljubila.

Če tako božja volja tvojo dušo vlada in
nagiblje, tedaj hdti ono reč, katero Bog hoče;
hoti jo pa samo zato, da bi bila njemu všeč
in bi njega častila.

Tudi takrat, ko se misliš kake reči zdržati,
katere Bog noče, ne smeš je zavreči, predno ne
dvigneš dušnih oči k Bogu; Bog hoče namreč,
da se je zdržiš samo zato, da bi se njemu pri¬
ljubila.

33

Vedi pa, da so napake naše slabe narave
zelo skrite. Narava namreč išče skrivaj vedno
le sama sebe; pri tem nas pa skuša pogosto
preslepiti, kakor da bi imeli namen, Bogu biti
prijetni, kar ni resnica.

Tako se večkrat zgodi, da le zaradi last¬
nega dobička kako stvar hočemo ali je nočemo,
a zdi se nam, da jo zato hočemo, ali je zato
nočemo, da bi bili Bogu všeč, ali da bi se
njemu ne zamerili.

Pravo notranje zdravilo zoper to zmoto je
čistost srca. Pridobiš si jo, ako slečeš starega
človeka in novega oblečeš, za kar je namenjen
sploh ves ta „Duhovni boj“.

Da si pa to modrost pridobiš, čeprav si
polna ljubezni do same sebe, glej, da že v za¬
četku odločno zavrneš vsako sebično misel.
Ničesar ne pripisuj sebi, ničesar ne želi, ne stori
in ne zavrzi, ako ne čutiš, da te k temu nagiba
sama čista božja volja.

Ako ne boš mogla imeti dejansko takega
namena pri vseh svojih delih, posebno pri du¬
ševnih notranjih dejanjih, katera so opravljena
v trenotku, imej vsaj namen, da boš namreč
ravnala iz čistega namena, katerega si že prej
kdaj obudila: vse delati le zato, da bi se Bogu
priljubila.

Duhovni boj.

3

34

Pri takih delih pa, katera dalj Časa opravljaš,
ni dovolj, da obudiš samo v začetku dober na¬
men, temveč glej, da ga večkrat ponoviš in da
se ga zavedaš do konca. Drugače ti preti ve¬
lika nevarnost, da zaideš v drugo mrežo, namreč
v mrežo samoljubja, katero veliko raje skrbi
zase, in je bolj vneto zase, kakor za Boga; zato
sčasoma nevedč zamenjamo stvari in namen
premenimo.

Služabnik božji, ki ne pazi dosti na to,
začne večkrat kako delo samo z namenom, da
bi se Bogu priljubil. Toda ne da bi sam kaj
zapazil, čuti se polagoma pri tem ravnanju tako
srečnega, da pozabi voljo božjo in ves vesel
premišljuje srečo, katero občuti, in korist pa
čast, katero more s tem doseči. Ako mu pa
Bog sam zavre njegovo delo, bodisi z boleznijo
ali nesrečo ali drugo stvarjo, takoj je ves zme¬
šan in nepokojen; godrnjati začne zoper to in
ono stvar, da, zoper Boga samega. To je oči¬
ten dokaz, da njegov namen ni bil edino le
Bog, da je slonel na slabi in gnili podlagi.

Kdor se torej česa loti, kakor bi ga klical
Bog in da bi se Bogu samemu prikupil, ta ne
ljubi ene stvari bolj kakor druge; želi jo samo
tedaj imeti, ako Bog hoče, da jo ima in tudi
samo takrat, kadar je Bogu ljubo. Tak je v

35

vsakem slučaju miren in zadovoljen, naj že stvar
ima, ali je nima. Saj tako zmeraj prav gotovo
doseže svoj namen, ki ni nič drugega, kakor
da bi bil Bogu prijeten.

Pazi torej skrbno in nikar ne pozabi vseh
svojih del opravljati iz tega popolnega namena.

Včasih se ti bo duša nagibala k dobrim
delom zato, da bi ušla peklenskim kaznim, ali
ker upaš, da si boš pridobila nebesa. Tudi v
tem slučaju bodi tvoj zadnji namen, da bi se
Bogu priljubila in spolnila njegovo voljo; saj
tudi Bog hoče, da ne prideš v pekel, ampak v
nebeško kraljestvo.

Nihče ne more prav preceniti, kako veliko
moč ima dober namen. Vsako delo namreč,
veliko ali majhno, katero opraviš zato, da bi
bila Bogu všeč in da bi le njega slavila, vredno
je stokrat več, kakor mnogo drugih najimenit¬
nejših opravil, katera izvršuješ brez dobrega
namena.

Prijetnejši je Bogu vinar, ki ga podariš
ubožčeku samo zato, da bi se prikupila božjemu
veličastvu, kakor še tako obilno imetje, katero
popustiš zato, da bi uživala nebeško veselje;
sicer je pa to tudi prav dober namen in vreden,
da ga večkrat obudimo. Res je začetkoma te¬
žavno in neprijetno delati vse zato, da bi bili

3 *

36

Bogu všeč, a sčasoma bo postalo prav lahko.
To boš dosegla, ako se boš vadila, pogosto po
Bogu hrepenela in k njemu vzdihovala z gorečim
srcem. Saj je on najpopolnejša in naša edina
dobrota, katera je sama po sebi vredna, da jo
vse stvari iščejo, služijo ji in jo nad vse ljubijo.

Kolikor bolj globoko in pogosto bomo pre¬
mišljevali neskončno vrednost božjo, toliko pre-
srčnejši bo naš dobri namen in tem večkrat ga
bomo ponovili; tem lažje in hitreje se bomo tudi
privadili vsakemu opravilu iz ljubezni do Go¬
spoda, kateri edini je vreden ljubezni.

Da pa dobiš ta božji nagib, svetujem ti
razen prejšnjih pomočkov tudi te-le:

Prosi zanj Boga v goreči molitvi in prav
pogosto premišljuj neštevilne dobrote, katere ti
je Bog podelil in katere ti še vedno brez last¬
nega dobička deli iz same ljubezni.

XI.

Nekatera premišljevanja, ki nagib¬
ljejo voljo, da išče povsod to, kar je
Bogu  všeč.

Da tem lažje nagiblješ svojo voljo, išči
vedno in povsod zadovoljstva in časti božje,
spominjaj se pogosto ljubezni in raznih dobrot,
s katerimi te je Bog obsipal.

37

Ustvaril je — in sicer iz nič — po svoji
podobi tebe ter vesoljni svet, da ti služi. Od¬
rešil te je in ni poslal kakega angela, temveč
svojega edinorojenega sina, da bi te odkupil —
ne z minljivim zlatom ali srebrom, ampak s
svojo drago krvjo, s svojo mučeniško in sra¬
motno smrtjo. Ne dokazuje li nadalje, kako
zelo te spoštuje in ljubi neskončni Bog, ker te
varuje vsako uro, vsak trenutek pred sovražniki,
ker se bori zate s svojo milostjo, ker hrani vedno
tebi za živež in varstvo — svojega ljubljenega
sina v najsvetejšem zakramentu? Resnično, nihče
ne more razumeti, kako silno ceni nebeški vla¬
dar nas siromake, našo revo, pa tudi, koliko
dolgujemo temu veličastvu za toliko neprecen¬
ljivih dobrot!

Ako se posvetni gospodje zavedajo dolž¬
nosti, da povračujejo čast svojim slavilcem, naj
si bodo tudi revni in preprosti ljudje — kaj
smo dolžni mi siromaki najvišjemu kralju vsega
stvarjenja, ki nas je tako poveličal in ljubil?

Razen tega se vedno in povsodi živo spo¬
minjaj neskončne vrednosti božjega veličastva,
katero moramo častiti ter mu služiti le zato,
ker je to njemu ljubo.

38

XII.

V človeku so različne volje, ki se med
seboj bojujejo.

Lahko rečemo gledč na duhovni boj, da
imamo dvojno voljo, namreč voljo pameti, za¬
radi tega umsko, višjo voljo, in pohot, voljo
počutkov, nižjo ali čutno voljo, kateri pravimo
tudi: poželjivost, mesenost, čutnost in strasti.
Pamet je bistvo človekovo. Ako torej želi samo
naša čutnost kako reč, ne moremo trditi, da
resnično hrepenimo po njej; temveč odločiti se
mora zanjo višja volja.

Prav iz tega izvira vsa naša duhovna borba;
zakaj umska volja, katera je, dejal bi, v sredi
med božjo (ta je namreč nad njo) in med nižjo
(to je voljo poželjivosti) je v vednem razporu z
obema. Vsaka teh dveh namreč poskuša, da bi
jo zase pridobila, podvrgla si jo in upokorila.

Gotovo prebijejo oni, ki so polni slabih
navad, začetkoma veliko težav in truda, kadar
sklenejo poboljšati svoje hudobno življenje, ka¬
dar zapustč svet in nasladnosti in se posvetč
ljubezni in službi Jezusovi.

Udarci namreč, katere mora njih višja volja
pretrpeti od božje in čutne volje, ki sta si na¬
sprotni in jo stiskata — ti udarci so močni in
hudi ter provzročajo mnogotere bridkosti.

39

Tega pa ne občutijo tisti, ki so že prej na¬
vajeni ali čednostno ali pa hudobno živeti, in
menijo po tej poti tudi nadalje hoditi; zakaj
krepostni ljudje se lahko ravnajo po božji volji,
hudobneži se pa brez ugovora klanjajo čutni volji.

Nihče naj si ne domišljuje, da doseže pravo
krščansko čednost in da more Bogu služiti, ka¬
kor je treba, ako za gotovo in trdno ne sklene
zatajevati se in prenašati neprilike, katere ob¬
čuti, ko se odpoveduje ne le velikemu, ampak
tudi majhnemu veselju, na katero je bil s po¬
svetno poželjivostjo navezan.

Zaradi tega pa le prav malo ljudi doseže
pravo popolnost; ako so morda trudoma od¬
pravili večje napake, nočejo si več prizadevati,
da bi še dalje in dalje prenašali bede in nad¬
loge, katere se rodč, če se upiramo skoro ne-
številnim, čeprav malenkostnim poželjivostirn
ali nevažnim strastem. Toda poslednje posta¬
jajo vedno mogočnejše in prav kmalu kraljujejo
in gospodujejo njihovim srcem.

Med temi so nekateri, ki si sicer ne pri-
lastujejo tujega blaga, pa imajo preveč s svojim
poštenim blagom opraviti. Drugi so taki, da
sicer ne hrepenč po časti z nedovoljenimi po-
močki, vendar je ne prezirajo, kakor bi bilo
treba; tudi se ne branijo, da bi je ne želeli in

40

da bi je včasih — kakorkoli že — ne iskali.
Tretji pač izpolnujejo postno zapoved, ne za¬
tirajo pa požrešnosti in hrepenenja po slastnih
jedilih. Tudi so taki, ki zdržno živč, vendar
ne odpravljajo nekaterih priljubljenih navad,
katere jih jako ovirajo, da se ne morejo družiti
z Bogom in duhovno živeti. Poleg tega so pa
te navade tudi zelo nevarne za vsakega človeka
— četudi je svet — in sicer tembolj, čim manj
se jih boji; zato naj vsakdo, kolikor mu je mo¬
goče, beži pred takimi navadami.

To je tudi vzrok, da druga dobra dela
opravljajo z mlačnim duhom, z raznimi samo-
pridnimi nameni, pomanjkljivo, z nekakim samo¬
ljubjem ter žele, da bi si pridobili svetne hvale
in slave.

Oni, ki imajo take napake, ne kažejo le
nikakega napredka na zveličavni poti, temveč
nazadujejo in so v nevarnosti, da zabredd zopet
v prejšnje pregrehe, ker ne ljubijo prave čed¬
nosti in so nehvaležni svojemu Gospodu, ki jih
je rešil iz satanove sužnosti. Vrh tega so tudi
nevedni in slepi, da ne vidijo nevarnosti, v
katero so zašli; sami sebe namreč slepč, kakor
da bi bili v zavetju.

Tukaj se jasno kaže prevara, ki je tembolj
nevarna, čim manj se zanjo menijo. Mnogi se

41

trudijo duhovno živeti, pa čez mero ljubijo sami
sebe (dasitudi v resnici sami sebe prav ljubiti
ne znajo), opravljajo veselo le take duhovne
vaje, katere se bolj prilegajo njih okusu, zane¬
marjajo pa vaje, s katerimi bi zmagali naravno
nagnenje in meseno poželenje. In vendar na¬
rekuje pamet, da se moramo prav temu pože¬
lenju z vso odločnostjo upreti.

Zatorej te svarim in opominjam, ljuba hči,
naj ti bodo priljubljene neprilike in težave, iz¬
virajoče iz zatajevanja same sebe, ker to je
podlaga vsemu. Kolikor bolj boš namreč lju¬
bila težave, katere napravlja začetkoma čednost
in boj, toliko bolj ti je zagotovljena nagla zmaga.
Ako so ti nadloge in trudapolno bojevanje ljubše,
kakor zmage in čednosti, dosegla boš hitreje svoj
namen.

XIII.

Kako se nam je bojevati zoper čutne
nagone, in kaj naj stori volja, da do¬
seže stalno izurjenost v čednosti?

Kadarkoli napadeta tvojo umsko (višjo)
voljo po eni strani čutna volja, po drugi božja
volja, in se trudita vsaka zase, da bi zmagala,
tedaj se je treba mnogo uriti, da vselej zmore
božja volja.

42

Ako te čutni nagoni mučijo in napadajo,
moraš se odločno upirati, da z višjo voljo vanje
ne privoliš.

Potem ko so odjenjali, vzbudi jih drugič,
da jih zadušiš s tem večjim pritiskom in z
večjo močjo.

Pokliči jih še v tretje na boj, tako da se
boš navadila prepoditi jih z zaničevanjem in s
studom.

Dvojnato ponavljanje te borbe je potrebno
pri vsaki neredni poželjivosti, izvzemši nečiste
napade, o katerih izpregovorimo na drugem
mestu.

Slednjič obujaj pri vseh pregrešnih strasteh
njim nasprotne čednosti. — Sledeči primer ti
bo vse pojasnil.

Recimo, da te nadlegujejo nagnjenja nepo-
trpežljivosti; ako premišljuješ in si pozorna nase,
boš občutila, da je višja volja brez presledka v
hudi stiski pred temi napadi ter v nevarnosti,
da se jim uda.

Ti pa se v prvi vaji odločno in ponavljaje
ustavljaj vsakoršnim nagnjenjem; stori, kar mo¬
reš, da se tvoja volja ne sporazume ž njimi.

Ne kreni nikdar z bojišča, dokler se ne pre¬
pričaš, da je sovražnik spehan, zatrt in prema¬
gan. Draga hči, varuj se zvijač hudobnega

43

duha! Kadar zapeljivec čuti, da se junaško
upiramo nagonom kake strasti, ne jenja jih
samo vzbujati v nas, ampak si prizadeva vzbu¬
jene nagone zadušiti, da bi si z vajo ne prido¬
bili izurjenosti v čednosti, katera nasprotuje
oni strasti. Rad pa bi nas vrh tega ujel v
zanke ničemurne časti in napuha in varal, češ,
kako smo kot hrabri vojaki pomandrali svojega
sovražnika.

Zato pojdi vnovič na boj; oživi in vzbudi
v spomin misli, ki so povzročile nepotrpežljivost,
tako da bo tvoje čutno nagnjenje vznemirjeno.
Potem pa z odločno voljo in z večjo silo, kakor
poprej, zaduši tisto nagnjenje.

Čeprav smo že prepodili svoje nasprotnike
(v svesti si, da je dobro in Bogu prijetno), pa
jih ne sovražimo iz vsega srca, nam je še vedno
nevarnost za petami, da nas lahko zmagajo ob
drugi priliki. Zaradi tega se vzdigni zoper nje,
napadi jih tretjič in zapodi daleč od sebe z
nevoljo, z zaničevanjem in s srdom, tako da
se ti sčasoma popolnoma pristudijo.

Da pa dušo z dobrimi navadami olepšaš
in spopolniš, obujaj nazadnje še notranja de¬
janja, katera so ravno nasprotna nerednim stra¬
stem.

44

Ako se hočeš torej popolnoma potrpežlji¬
vosti navaditi, in te drugi z zaničevanjem za¬
peljujejo v nepotrpežljivost, ne bilo bi zadosti,
da bi se urila po imenovanih treh načinih,
temveč treba je, da zaničevanje tudi hočeš in
ljubiš. Želeti moraš, da te zopet prav tako
kakor prej in prav ista oseba prezira in za¬
ničuje; pričakuj in skleni pretrpeti še hujšo
sramoto.

Nasprotna dejanja vzbujati in tako v čed¬
nosti napredovati je potrebno zaradi tega, ker
drugače tudi druga dela, naj so še tako obilna
in zdatna, niso zmožna zamoriti korenin, katere
poganjajo zlobo.

Ostanimo pri prejšnji primeri. Čeprav ne
dovolimo, da bi nas prevzela nepotrpežljivost,
kadar nas drugi zaničujejo, ampak se ji upi¬
ramo na trojen način, kakor smo zgoraj pove¬
dali; vendar se še ne moremo otresti zla ne-
potrpežljivosti, ako se ne navadimo z mnogo¬
terimi dejanji prav ceniti zasmehovanja in se
ga veseliti. Nepotrpežljivost namreč izvira iz
tega, ker nam je zaničevanje nevšečno; vsakdo
pa samega sebe silno ceni.

Dokler korenina pregrehe ostane v našem
srcu, neprestano poganja kali; oslabi nam čed¬
nost, včasih jo zaduši popolnoma, in nas vrh

45

tega v nevarnost spravi, da pademo lahko pri
vsaki priložnosti, ki se nam ponudi.

Razvidno je torej, da si brez imenovanih
nasprotnih vaj nikdar ne moremo pridobiti prave
izurjenosti v čednosti. Dalje je pomniti, naj
bodo ta nasprotna dejanja tako pogostna in
številna, da lahko popolnoma zatro slabe na¬
vade. Zakaj, kakor smo se vanje zamotali z
mnogokratnimi pregrešnimi dejanji, izmotamo
se prav tako z nasprotnimi dejanji iz njih, in
zadobimo čednostno navado. Da, še več dobrih
dejanj je treba, da se spopolnimo; teh namreč
ne podpira po grehu spačena narava, pač pa
podpira slabe nagone in slabe lastnosti.

Temu, kar smo že povedali, pristavljamo
da je treba opravljati tudi taka zunanja dela,
katera se ujemajo z notranjimi dejanji, ako čed¬
nost, v kateri se vadiš, to zahteva. Recimo,
(mislimo še vedno na prejšnji zgled!) da go¬
voriš ponižno in prijazno z onim, ki ti je bil
kakorkoli nasproten in sovražen; ali da mu
kako uslugo storiš, če je mogoče.

Čeprav bi se dozdevala tebi taka dejanja —
bodisi zunanja, bodisi notranja — tako slaba,
da bi jih na videz čisto neradovoljno opravljala,
vendar jih ne smeš nikdar zanemarjati. Morda
se ti zdč nepomenljiva, toda pomagajo pa ven-

46

dar, da ne omagaš v borbi, in ti gladijo pot
k zmagi.

Premišljuj sama pri sebi in skrbno pazi,
da se ne vojskuješ le proti močnim in silnim
nagonom, temveč tudi proti vsakovrstnim sla¬
bim in nepomenljivim nagibom raznih strasti;
ti namreč odpirajo pot hujšim nagonom in za-
rejajo v nas zlobne navade.

Mnogi premalo skrbč, da bi izruvali iz srca
tudi taka malenkostna in napačna nagnjenja.
Zato se pogosto pripeti, da jih napadejo in
zmagajo prav tisti sovražniki še občutneje in z
večjo izgubo kakor poprej, in sicer kadar nič
hudega ne slutijo; in vendar so bili že prema¬
gali nevarnejša nagnjenja taiste slabe navade.

Opominjam te nadalje, da se pridno zata¬
juješ in zatiraš v sebi veselje tudi nad kako
dopuščeno, pa vendar nepotrebno rečjo, zakaj
iz tega prihaja mnogo koristi. Vedno zmožnejša
boš in pripravnejša, da premagaš druge napake;
neustrašena boš in izurjena v boju proti skuš¬
njavam, ubežala boš pogostnemu satanovemu
zalezovanju ter prinašala Bogu prijeten dar.

Preljuba hči! Odkritosrčno ti govorim: ako
se boš vedno tako, kakor smo ti svetovali, urila
s poštenimi in svetimi vajami iz tega namena,
da bi se premagovala in boljšala, zagotavljam

47

te, da boš v kratkem zelo napredovala. Pre¬
novila se boš duhovno v resnici, ne le po imenu.
Drugače in z drugimi vajami si ne pridobiš res¬
nične čednosti in pravega duha. Daši se ti po
tvoji sodbi zdč te vaje imenitne, dasi ugajajo
tvojemu okusu, in si, kakor meniš, pri takih
vajah takorekoč združena z Bogom in se sladko
ž njim pogovarjaš, niso prave, ker pravi duh
(kakor smo že v prvem poglavju povedali) ne
izvira iz vaj, ki nas razveseljujejo in se prile¬
gajo naši naravi, ampak iz onih vaj, ki naši
naravi povsodi težave napravljajo. Poslednje
prenavljajo človeka in ga prerojenega po evan¬
gelijskih čednostih združujejo s križanim Jezu¬
som in stvarnikom.

Kakor se slabe navade nedvomno začenjajo
zaradi mnogih in pogostih dejanj višje volje,
katera se udaja čutnemu poželenju, takisto si
tudi nasprotno priborimo izurjenost v evangelij¬
skih čednostih z večkratnimi dejanji, ki se zlagajo
z božjo voljo, ki nas nagiba v razne čednosti.

Volja naša ne more biti nikdar na poze-
meljsko navezana in zlobna, naj jo še tako nad¬
legujejo nižji nagoni in mesenost, dokler sama
ne privoli: enako naša volja ne bo nikdar čed-
nostna in z Bogom združena, čeprav jo milost
božja in navdihovanje živo vabita in napeljujeta,

48

ako se notranja in zunanja dejanja, kadar je

potrebno, ne strinjajo z božjo voljo.

*

XIV.

Kaj n a m j e storiti, kadar se nam do¬
zdeva, da nižja volja in sovražniki
zmagujejo in more višjo voljo?

Ako se ti včasih dozdeva, da višja volja
nič ne premore proti nižji volji in svojim na¬
sprotnikom, ker ne čutiš v sebi nobene srčnosti
več, bodi vendar stanovitna in se ne jenjaj bo¬
jevati. Bodi prepričana, da vedno zmaguješ,
in sicer tako dolgo, dokler nisi popolnoma
prepričana, da si omagala.

Kakor višja volja brez pomoči nižjega po¬
želenja lahko izvršuje svoja dela, takisto je tudi
nič ne prisili, da bi se kdaj udala nižjemu po¬
želenju, ako sama ne privoli, naj jo še tako
silno naganja.

Bog je namreč podaril naši volji prostost
in veliko moč. Naj se torej vsi počutki, vsi
hudobni duhovi, naj se ves svet oboroži in združi
zoper njo, naj jo napadajo in stiskajo, kolikor
najbolj morejo; višja volja lahko pri vsem tem
kljubuje, lahko popolnoma prosto hoče ali noče
— karkoli, kolikor časa, kakor in iz kakoršnega
namena je njej drago.

49

Ako bi pa ti sovražniki kdaj tako silno
nate planili in te tako pritiskali, da bi tvojo
voljo takorekoč zadušili in bi ne imela (da tako
rečem) ne življenja ne duška in ne bi mogla več
obuditi nobenega nasprotnega dejanja — ne
izgubi poguma; ne vrzi orožja od sebe, ampak
odpri svoja usta, brani se in govori: „Ne od-
jenjam, ne udam se!“ Podobna bodi onemu,
kateremu je sovražnik že tako blizu, da ga ne
more raniti z mečevo ostrino in ga zato udari
z ročnikom; podobna bodi onemu, ki poškuša
za korak umakniti se, da bi ga mogel z rezjd
usekati. Tako stori tudi ti; zatopi se v pre¬
mišljevanje same sebe in pomisli, da nisi nič
in da nič ne premoreš. Zaupaj na Boga, ki je
vsemogočen, zaduši hudobne strasti in moli:
„Podpiraj me, Gospod, pomagaj mi, moj Bog!
Pomagajta mi, Jezus in Marija, da ne omagam!"

Lahko se pa tudi s tem otreseš slabosti
svoje volje, kadar ti sovražnik dopušča, da du¬
ševno delaš, da namreč premišljuješ razne res¬
nice. S takim premišljevanjem zopet oživiš in
pokrepčaš svojo voljo zoper sovražnike.

Ako te, recimo, ljudje preganjajo, ako te
stiskajo nadloge, in se te polastuje zaradi
tega nepotrpežljivost, tako da volja ne more,
ali vsaj noče vstrajati; pokrepčaj in poživi jo

Duhovni boj. 4

50

s premišljevanjem sledečih tu navedenih «li
podobnih resnic:

1. Pomisli, ali zaslužiš zlo, katero trpiš, ali
si je sama povzročila? Zakaj, če zaslužiš svojo
nezgodo, moraš po vsej pravici tudi potrpežljivo
prenašati rano, katero si zasekala z lastno roko.

2. Če nisi tega sama kriva, spomni se dru¬
gih svojih napak, zaradi katerih te Bog še nikdar
ni kaznoval in se tudi sama nisi zanje pokorila,
kakor bi se bila morala. In ko vidiš, da ti
usmiljenje božje spreminja kazen za grehe •—
ki bi morala biti večna, ali vsaj časna v vicah

v majhno nadlogo na tem svetu, sprejmi jo
ne le radovoljno, temveč celd hvaležno.

3. In če bi se ti tudi dozdevalo, da si se
že mnogo pokorila, Boga pa le malo žalila
(česar si pa nikar ne domišljuj), pomisli, da
pridemo v nebeško kraljestvo le skozi tesna
vrata stisk in nadlog.

4. Daši bi lahko prišla v nebesa po kaki
drugi poti, pa že zapoved ljubezni ti ukazuje,
da tega še ne misliš ne — ker Sin božji sam,
vsi njegovi prijatelji in služabniki so si pribo¬
rili nebesa le s trpljenjem in križem.

5. Tukaj in povsod imej pred očmi zlasti
voljo božjo. Božji Sin se iz ljubezni do tebe
neizrekljivo veseli, kadar storiš kako dobro delo,

51

ah kadar se kot srečna in pogumna bojevalka
zatajuješ s tem namenom, da bi ljubezni božji
ustregla. In bodi prepričana: kolikor nespamet-
nejše je delo samo po sebi in kolikor nevred-
nejši je človek, ki ti je nalaga, in kolikor ti je
prav zato tudi težavneje in nevšečneje, toliko
več veselja napraviš Gospodu. To pa zaradi
tega, ker ceniš in ljubiš tudi v takih rečeh, ki
so same po sebi neredne in zato tebi zelo
bridke, njegovo božjo voljo in njegove naredbe;
božja volja uravnava namreč vse dogodke, redne
pa tudi neredne tako, da so vendar med seboj
v najpopolnejšem soglasju.

XV.

Nekaj naukov, kako se nam je bojevati,
posebno pa zoper koga in s katero
čednostjo.

Uvidela si že nekoliko, hči moja, kako se
je treba boriti, da zmagaš samo sebe in se
okrasiš s čednostmi. Če hočeš lažje in urneje
ukrotiti svoje nasprotnike, pomisli še na dalje,
,da je koristno in celo potrebno bojevati se
dan na dan, zlasti zoper svojo lastno ljubezen.
Privadi se, da boš ljubila zaničevanje in na¬
sprotovanje, s katerim te bo svet obsipal.

4*

52

Ker pa se za ta duhovni boj ljudje ne me¬
nijo in ga zanemarjajo, zato so bile in so še
(kakor smo zgoraj omenili) zmage težavne,
redke, nepopolne in nestalne.

Dalje te opozarjam, da se je treba bojevati
srčno. Srčnosti pa si lahko pridobiš, ako Boga
zanjo prosiš. Premišljuj divjost, neutolažljiv srd,
nebrojno število sovražnih čet in krdel. Pre¬
mišljuj nasprotno tudi, da je tisočkrat večja
dobrota in ljubezen, s katero te Bog ljubi;
poleg tega ne pozabi, da je več angelov ne¬
beških in da so številnejše prošnje svetnikov,
kateri se bojujejo na tvoji strani.

S takim premišljevanjem je premagalo pre¬
mnogo slabih žensk vso moč in modrost tega
sveta, vso mesenost, vso peklensko besnost.

Nikdar se torej ne prestraši, čeprav kdaj
meniš, da je boj s sovražnikom čezdalje nevar¬
nejši, da bo trajal celo tvoje življenje ter da ti
povsod preti samo poguba; bodi namreč pre¬
pričana, da v trenotku lahko stre (kakor že re¬
čeno) vso moč in spretnost sovražnikovo naš
božji vojskovodja, za čegar čast se bojuješ. Ta
vojskovodja te iskreno ljubi in te sam goreče
navdušuje za boj in zato gotovo ne bo pri¬
pustil, da bi bila v boju premagana. Sam se
bo boril za te, podvrgel ti bo sovražnika, kadar

53

mu bo všeč in tebi v večji prid, čeprav bi od¬
lašal do večera tvojega življenja.

Edina tvoja dolžnost je, da se junaško bo¬
juješ; in če dobiš tudi večkrat kako rano, ne
popusti nikdar orožja in nikdar ne pobegni!

Da se boš tem srčneje bojevala, pomni na¬
posled še to-le: Duhovnemu boju se ne moremo
izogniti in kdor se ne bojuje, bo gotovo ujet in
umorjen. Tudi so tvoji sovražniki napolnjeni s
takim sovraštvom do tebe, da ti od njih ni¬
kakor ni upati ne miru ne pokoja.

XVI.

Kristusov vojak naj gre že za rana na
bojišče!

Ko se zjutraj prebudiš, misli si, da vidiš s
svojimi dušnimi očmi veliko bojišče, ki je okrog
in okrog ograjeno, in da si primoran bojevati
se, ako nočeš izgubiti življenja za vekomaj.

Tudi si predočuj, da vidiš na tem bojišču
pred seboj onega sovražnika in ono slabo nag¬
njenje, katero si sklenila zatreti; le-to je oboro¬
ženo, da bi te ranilo in umorilo. Na tvoji desni
pa, glej, stoji tvoj zmagoviti vojvoda, Jezus Kri¬
stus, z najsvetejšo svojo Materjo, Marijo Devico,
njen ljubi ženin sv. Jožef, nebrojno število an¬
gelov in svetnikov, zlasti sv. angel Mihael. Na

54

tvoji levici, — glej v duhu! — pa je hudobni
duh s svojo drhaljo, ki vzbuja tvojo strast in
te nagiblje, da bi vanjo privolila.

Vrh tega poslušaj v duhu glas svojega an¬
gela varuha, govorečega tako-le:

Danes se moraš boriti s temi in drugimi
svojimi nasprotniki. Tvoje srce naj se ne ustraši,
naj ne izgubi poguma! Ne umikaj se iz strahu
ali iz kakega drugega vzroka, zakaj naš Gospod
in tvoj vojskovodja te brani z vso častito trumo.
On sam bo udaril na vse tvoje sovražnike in
ne bo dovolil, da bi te premagali ne z močjo
in ne z zvijačo. Bodi stanovitna, delaj si silo
in trpi vse nadloge, kar jih boš včasih občutila
pri svojem zatajevanju. Pogosto vzdihuj iz dna
svojega srca ter kliči svojega Gospoda, Devico
Marijo in vse svetnike na pomoč in brez dvombe
boš zmagala. Ako si slaba in k hudemu nag¬
njena, nasprotniki so pa močni in mnogošte¬
vilni, nikar ne toži, ker še več pomoči ti bo
podelil on, ki te je ustvaril in odrešil. Moč
božja se še primerjati ne da s sovražnikovo
močjo, in trdnejše in odločnejše hoče Zveličar,
da bi te rešil, kakor pa žele sovražniki, da bi
pogubili tvojo dušo.

Bojuj se torej, naj te ne mrzč vojskine te¬
žave, ker zatajevanje hudega nagnjenja in kazen,

55

ki jo čutiš za svoje slabe navade, ti pomoreta,
da dosežeš zmago; podelita ti velik zaklad, s
katerim si kupiš nebeško kraljestvo ter združiš
svojo dušo na vekomaj z Bogom.

Začni boj v imenu Gospodovem z orožjem
nezaupnosti do samega sebe in z zaupanjem v
Boga, z molitvijo in duhovno vajo. Pokliči na
boj najprej onega sovražnika in ono nagnjenje,
katero si sklenila zatreti, (kakor smo že zgoraj
povedali). Bojuj se zoper njo sedaj z naspro¬
tovanjem, sedaj s trudom, sedaj pa z nasprot¬
nimi čednostnimi dejanji. Usekaj sovražniku
večkrat smrtno rano, da se priljubiš Gospodu,
ki gleda z vso zmagujočo cerkvijo na tvoj boj.

Še enkrat te svarim: Nikar se ne straši du¬
hovnega boja; spominjaj se, da smo vsi dolžni
Bogu služiti in mu všečni biti; vedi dobro, da
je boj potreben, ker drugače bi bili na bojnem
polju ranjeni ali celo ubiti. In če bi tudi kdaj
hotela kot ubežnica Boga zapustiti in hiteti v
naročje sveta in mesenega razveseljevanja, po¬
vem ti, da boš tudi tedaj prisiljena v svojo
sramoto bojevati se zoper toliko in toliko naspro¬
tujočih si nagonov, da bo večkrat pot oblil tvoj
obraz in bodo smrtne težave stiskale tvoje srce.

Le pomisli ob tej priliki, kako nespametno
in preprosto bi bilo, če bi si nakopavala take

56

nadloge in muke, ki nas pripravijo po smrti v
še večje nadloge, bridkosti in stiske in ki bodo
večno trajale; in kako brezumno je ogibati se
trpljenja, ki hipoma mine in ki nas dovede do
večnega, neskončno srečnega življenja, v pre¬
bivališče, kjer se daje Bog neprenehoma uživati.

XVII.

Po kakem redu se nam je bojevati
zoper grešne strasti?

Jako važno je tudi, da poznaš red, po ka¬
terem urediš svoje vojskovanje, da ne ravnaš
nepremišljeno in slepo, kakor mnogi in sicer v
svojo lastno škodo.

Naslednji red uporabljaj v boju zoper svoje
sovražnike in slaba nagnenja: Stopi v duhu v
svoje srce ter natanko preiskuj, kakšne misli in
kakšni nagibi so se vanje naselili, katera strast
se ga je bolj polastila in mu gospoduje; zoper
to se posebno oboroži in bojuj!

Ako se primeri, da te napadejo drugi so¬
vražniki, moraš se vedno bojevati najprej zoper
onega, ki se te je prav takrat lotil in bolj od
blizu; potem se pa vrni k poprejšnjemu delu!

57

XVIII.

Kako nam je brzdati naglo m a vzbu¬
jene nagibe strasti?

Ker se še nisi privadila, da bi voljno pre¬
našala krivice, katere te nagloma zadenejo, ali
pa druge neljube napade, zato vselej že naprej
misli nanje, želi si jih vedno pogosteje, in srce
naj jih pričakuje pripravljeno.

Da jih boš že naprej videla, pretehtuj last¬
nost in kakovost svojih strasti, pa tudi osebe,
s katerimi, in kraje, kjer boš ž njimi občevala;
potemtakem boš lahko sklepala, kaj bi se ti
utegnilo primeriti.

Včasih se ti pripeti tudi kaj drugega zopr¬
nega, na kar nisi mislila; v tem slučaju ti bo
nekoliko koristilo, ker si bila v duhu priprav¬
ljena na vsakoršne zoprnosti, katere si slutila;
a z večjimi si pomagaj o taki priliki tako-le:

Brž ko začutiš prve napade, krivice ali
kake druge bridkosti, vzdrami se hitro, stori si
silo in obrni se v duhu k Bogu. Predočuj si
nepopisljivo dobroto in ljubezen njegovo do
tebe, v kateri pripušča take neprilike, da jih
trpiš iz ljubezni do njega, ter se bolj in bolj
čistiš in njemu približuješ.

58

In ko spoznaš, kako všečno je Bogu, da
voljno prenašaš svoje breme, posvari samo sebe
tako-le:

„Zakaj se braniš tega križa, saj ti ga ne
pošilja človek, ampak tvoj nebeški Oče?“ Po¬
tem nagovori svoj križ, objemi ga z največjo
potrpežljivostjo in veseljem ter reci: „0 križ,
ki mi ga je božja previdnost pripravila, predno
sem bila jaz! Križ, ki ga je olajšala sladka
ljubezen Križanega! Pribij me takoj nase, da
se morem darovati onemu, ki je na tebi umrl,
da me je odrešil." Ako bi te strast v začetku
tako omamila, da bi se ne mogla povzdigniti
do Boga, in bi se udala jezi ali drugi strasti,
pa potem takoj skušaj vse storiti kakor poprej
in kakor bi ne bila ranjena.

Najboljši pripomoček zoper hitre nagibe, ki
so ti vskipeli, je pa ta, da pravočasno odpraviš
vzrok in priložnost,  od koder prihajajo.

Ako imaš, postavim, nagnjenje do kake reči
in veš, da je tvoje srce vselej nemirno kadar¬
koli ti ona reč postane nadležna, tedaj si ohraniš
mir srca s tem, da preženeš neredno nagnjenje
do one reči iz njega.

Včasih takemu nemiru ni kriva kaka reč,
ampak oseba, na kateri te vse mrzi in te vse
draži, naj počenja, kar hoče, to pa zato, ker se

59

ti zdi zoprna. To napako odpraviš, če si pri¬
zadevaš nagniti svojo voljo, da se ji bo tista
oseba vedno bolj priljubila in prikupila; zakaj
tudi to osebo je ustvarila vsemogočna božja
roka in jo je odrešila ista kri Kristusova, kakor
tebe. Poleg tega se ti pa ponuja tudi prilož¬
nost, (ako voljno potrpiš), da posnemaš Kri¬
stusa, ki je vsem ljubezniv in dobrotljiv.

XIX.

Kako se bojujmo zoper nečistost?

To pregreho je treba na poseben in dru¬
gačen način zatirati, kakor druge.

Da se po pravem redu bojuješ, pazi na
trojni čas, namreč:

1. Čas pred skušnjavo.

2. Čas med skušnjavo.

3. Čas po skušnjavi.

Pred skušnjavo se skrbno varuj vzrokov,
ki te navadno zapeljejo vanjo.

1. Najprej vedi, da ne smeš napadati te
pregrehe, ampak da moraš bežati, kar le moreš,
pred vsako priliko in osebo, katera bi ti utegnila
biti količkaj nevarna.

Ako pa imaš vendar-le kaj opravila ž njo,
stori to kar mogoče hitro in sicer ponižnega in

60

resnega obraza; besede tvoje naj bodo rajše
bolj osorne, kakor ljubeznive in preveč pri¬
jazne.

Ne zaupaj sami sebi, čeprav ne čutiš in že
več let nisi občutila nikakega nespodobnega
nagiba; zakaj to peklensko zlo lahko v eni uri
stori, česar ni storilo v več letih. To zlo na¬
stavlja večkrat svoje zanke na skrivnem in za¬
sekava tem nevarnejše in tem manj ozdravljive
rane, čim bolj se nam prilizuje in čim manj
sumljivo se nam kaže.

In dostikrat se je prav takrat še bolj bati,
(kakor priča že stara skušnja) kadar ljudje pre-
prijazno med seboj občujejo, češ, da je dovo¬
ljeno, ker so si v sorodu, ali ker velevata dolž¬
nost in olika, ali vsaj zaradi kreposti, katera
krasi dotično osebo. V tako pogosto in ne¬
previdno občevanje pa se pritihotapi strupena
čutna poželjivost, ki hitro in po malem kljuje,
da bi prodrla v dno srca. Pamet polagoma
oslepi tako, da se človek nič ne zmeni za ve¬
like nevarnosti, kot: za ljube poglede, sladke
besede, za prijazno medsebojno govorjenje in
občevanje. In tako stopa človek korak za ko¬
rakom, dokler ne pride naposled do padca, do
pogube, ali pa vsaj v tako hudo skušnjavo, da
jo je težko premagati.

61

Zato ti vnovič rečem: beži, ker si kakor
slama! Ne zaupaj si, češ, da si premočena in
namočena z vodo svete in krepke volje in da
si sklenila rajša umreti, kakor Boga žaliti. Zakaj
ogenj, ki se te polotuje vsled nerednega obče¬
vanja, posuši počasi vodo dobre volje, in ko si
nisi nič v svesti, oživi moč tega ognja tako silno,
da ti je sorodstvo ali prijateljstvo deveta skrb.
Strah božji izgine, za poštenje ti ni mar, še za
življenje, da, celo za večne kazni se ne meniš.
Zato beži, beži, če ti je do tega, da ne boš
premagana, ujeta in umorjena!

2. Varuj se lenobe, stoj na straži in čuvaj svoje
misli in dela, kakor se spodobi tvojemu stanu!

3. Svojim prednikom ne kljubuj, ampak rada
jih ubogaj; izvršuj radovoljno in naglo, kar ti
ukazujejo, še voljneje pa to, kar te ponižuje, kar
je tvoji volji in naravnemu nagnjenju nasprotno.

4. Ne sodi lahkomiselno svojega bližnjega,
posebno ne, kar se tiče te pregrehe; in ko bi
bil tudi očitno padel, pomiluj ga, ne srdi se
nanj, ne zaničuj ga! Tukaj imaš priložnost, da
se vadiš v ponižnosti in v spoznanju same sebe,
svoje slabosti in svoje ničevosti. Priporočuj se
Bogu v molitvi in ogibaj se bolj kakor poprej
takega občevanja, kjer bi bila tudi le senca
nevarnosti zate.

62

Ako pa lahkomiselno presojaš druge in jih
zasmehuješ, kaznoval te bo Bog in pripustil, da
boš sama zabredla v isto pregreho; to pa zato,
da boš spoznala svoj napuh in tako ponižana
prejela zdravila za obojno napako.

Toda čeprav sama ne padeš in ne obsojaš
bližnika, pomni vendar, da je negotovo, če boš
stanovitna ali ne.

5. Naposled se nikar ne prevzemi, ako si
dobila kak dar ali okus duhovnih sladkosti; ne
misli Bog ve kaj o sebi, kakor bi res kaj ve¬
ljala in kakor bi te sovražniki ne mogli nič več
napadati, ker se ti zdi, da se ti gnusijo, da jih
zaničuješ in sovražiš. Zakaj, če ne boš pazljiva,
kaj lahko padeš.

Kadar te skušnjava že nadleguje, poizveduj,
izvira-li iz notranjega, ali zunanjega vzroka.

Vnanji vzroki so: Radovednost oči in ušeš,
neizmerna ničemurnost v noši, občevanje in po¬
govori, kateri napeljujejo v to pregreho.

Pripomoček v takih slučajih je sramežljivo
in resno vedenje, tako, da nočeš ničesar videti,
ničesar slišati, kar bi te zapeljalo v to pregreho;
beg, kar smo že omenili. Notranji povzročitelji
skušnjave so: Telesna občutljivost, misli in
domišljija, ki izvira iz slabih navad ali iz za¬
peljivosti satanove.

63

Preveliko telesno živost treba pokoriti s
postom, s primernimi vajami, s spokorno obleko,
z bedenjem in drugimi enakimi pokorili, kakor
jih svetuje pamet in pokorščina.

Kadar ti rojijo slabe misli po glavi, naj že
pridejo od koderkoli, uporabljaj sledeče pripo¬
močke:

Opravljaj razna, tvojemu stanu primerna
opravila!

Moli in premišljaj!

Moli pa tako-le: Brž ko zapaziš ne le kako
slabo misel, temveč tudi kaj takega, kar te vanjo
zapeljuje, zateci se urno v duhu h križanemu
Jezusu in vzdihni: „0 moj Jezus, moj sladki Jezus,
pomagaj mi hitro, da me ne ujame sovražnik!"

Včasih pa objemi križ, na katerem visi tvoj
Gospod, poljubi večkrat rane njegovih svetih
nog in reci prav prisrčno: »Veličastne rane,
čiste rane, svete rane, ranite vendar moje revno
in nečisto srce ter me varujte, da vas ne raz¬
žalim!"

Kar se tiče premišljevanja, nikakor ne pri¬
poročam premišljevanj, ki jih podajajo razne
knjige zoper take napade za takrat, ko te ob¬
sujejo izkušnjave nečistega razveseljevanja. Tako
na primer, da bi preudarjala, kako ostudna je
ta pregreha, da je nenasitna, da so njeni na-

64

sledki bridkost in grenkost, bolezni, izguba
imetja, življenja, časti itd.

Ti pripomočki namreč ne premagajo vselej
skušnjave, ampak utegnejo še škodovati. Po
nekoliko pač izbije razum slabe misli iz glave,
toda spravi nas tudi v veliko nevarnost in pri¬
ložnost, da bi se jih veselili in privolili v grešno
veselje. Najboljša bramba je torej, če se ogib¬
ljemo ne le slabih misli, temveč vseh stvari, ki
nam take misli vzbujajo.

Najbolj koristno je, če premišljuješ v ta
namen življenje in smrt Jezusa Kristusa.

Ko bi se te pa tudi med tem premišlje¬
vanjem polastile zoper tvojo voljo prav iste
slabe misli in bi te še bolj motile, kakor sicer
(kar se lahko zgodi), zato ne obupaj. Ne nehaj
premišljevati in ne meni se za slabe misli; toda
s tem jih še ne boš odgnal, ampak zatopi se, ko¬
likor ti je možno, v premišljevanje ter čisto prezi¬
raj slabe misli, kakor bi tvoje ne bile; tako se jim
najbolje ustaviš, naj te tudi neprenehoma mučijo.

Potem končaj premišljevanje z naslednjo
ali podobno prošnjo: „Reši me, o moj Stvarnik
in Odrešenik, mojih sovražnikov v večjo čast
svojega trpljenja in svoje neizrekljive dobrote!"
Ne meni se pa za to zlo, ker že sam spomin
nanj ni brez nevarnosti.

65

Ne spuščaj se v prepir s takimi skušnja¬
vami, premišljujoč, si li privolila vanje, ali ne.
Pod pretvezo, da je to dobro, skuša te hudobni
duh preslepiti, da bi te vznemiril in ti vzel po¬
gum. Ali pa še vedno upa, da bo vzbudil v
tebi všečnost nad takimi rečmi, in se trudi, da
bi te zadrževal v teh mislih.

Zadostuje, da se na kratko izpoveš izpo-
vedniku takih skušnjav, kadar ti namreč ni
popolnoma jasno, če si privolila vanje —; po¬
tem poslušaj njegov ukaz, bodi mirna in ne
misli več na to!

Skrbi pa, da se natančno obtožiš vseh pre¬
grešnih misli; naj te ne ovira sramežljivost ali
strah!

Ker že sploh nasprotnike moremo zmagati
le s čednostjo in ponižnostjo, koliko bolj se
nam je poniževati v tem boju, ker prav pre¬
greha nečistosti je mnogokrat kazen za pre¬
vzetnost.

Ko je čas skušnjave že minil, še nikakor
nisi prosta in zavarovana, kakor se ti dozdeva,
temveč preostaja ti še, da se čisto oddaljiš od
reči, ki so ti povzročile skušnjavo. Tako mo¬
raš storiti, čeprav bi imela čednosten namen,
ali kak drug svet vzrok, vsled katerega bi hotela
drugače ravnati. Zakaj vse to je le prevara po-

Duhovni boj. 5

66

kvarjene narave in past prekanjenega nasprot¬
nika našega, ki bi nas rad v podobi angela
svetlobe zapeljal v temo.

XX.

Zatiraj lenobo!

Da te lenoba povsem ne dobi v svoje krem¬
plje, lenoba, ki te ne ovira le na poti popol¬
nosti, temveč te spravlja celo v sovražnikove
roke ogibaj se vsakoršne radovednosti, po¬
svetnega veselja in raznih opravil, ki se ne
skladajo s tvojim stanom.

Dalje si močno prizadevaj, da takoj sprej¬
meš vsako dobro notranje navdihovanje, da se
pokoriš vsakemu povelju svojih prednikov, spol-
nujoč vsak ukaz takrat in tako, kakor predstoj¬
niki žele. — Ne odlašaj pokorščine prav nič,
prvo odlašanje te namreč zapelje v drugo, in
drugo v tretje in nazadnje boš vedno lažje od¬
lašala in se odlašanja popolnoma privadila.

In tako se dogaja, da začenjamo včasih
svoje opravke prepozno, ali jih pa celo opuščamo,
češ, da so predolgočasni. Sčasoma se privadimo
lenobi in tako oslabimo, da smo kljub svojemu
spoznanju v oblasti lenobe, in kljub rdečici, ki
nas obliva zaradi tega, vendar ne začnemo precej
izvrševati svojih dobrih sklepov, temveč iznova

67

odlašamo, češ, da bomo za naprej skrbnejši in
pridnejši.

Lenoba ima povsod svoje zanke; s svojim
strupom ne okužuje le naše volje, da se boji
truda, temveč slepi tudi naš um, da ne spozna
več, kako ničevo, kako malo opravičeno je na
poznejši čas odlašati to, kar bi morali takoj
storiti.

Ne misli, da storiš zadosti, če kar hitro
opraviš delo, ki se ti nalaga; temveč izvršiti je
moraš o takem času, kakor ga zahteva delo po
svoji lastnosti; poprijeti se ga moraš tako mar¬
ljivo, da bo popolno, kar je mogoče.

Ni pa pridnost, ampak prava lenoba, ako
delo pred pravim časom opraviš, samo zato, da
se ga prej iznebiš, če se pa ne meniš, kako je
storjeno in če je bil že med opravilom tvoj edini
namen, da bi prej ko prej leno in v miru po¬
čivala. To veliko zlo prihaja od tod, ker pre¬
malo premišljujemo, koliko je vredno dobro delo,
če je o pravem času storjeno, ob času, ko je duh
pripravljen prebiti ves trud in vse težave, katere
napravlja pregreha lenobe začetnikom v božji
službi.

Premišljuj torej pogosto, da je en sam srčni
vzdih k Bogu, ali en sam pripogib kolena v čast
božjo več vreden, kakor vsi zakladi tega sveta.

5 *

68

Pomisli, da nosijo angeli tvoji duši venec slavne
zmage iz nebeških višav, kadarkoli zatajuješ samo
sebe in pregrešne strasti. Nasproti pa bodi pre¬
verjena, da Bog lenim podeljene milosti pola¬
goma zopet jemlje, pridnim pa jih pomnožuje,
da bi jih tako pripeljal v nebeško veselje.

Ako v začetku ne čutiš toliko moči v sebi,
da bi srčno zmagovala trud in težave, pa si jih
vsaj tako prikrivaj, da se ti bodo zdele lažje,
kakor so ti jih napovedovali lenuhi.

Vaja, s katero si priboriš kako čednost,
zahteva mnogo, mnogo truda: Treba se je dan
na dan boriti in sovražniki se ti dozdevajo
vedno mnogoštevilnejši in silnejši.

Začni svoje delo, kakor bi imela le malo
opraviti in kakor bi se bilo treba le malo dni
vojskovati. Spoprimi se z enim sovražnikom,
kakor da ni nobenega drugega in trdno zaupaj,
da boš z božjo pomočjo močnejša od nasprot¬
nika. Če boš tako ravnala, bo sčasoma lenoba
oslabela; pripravila si boš polagoma stanova-
lišče nasprotnim čednostim.

Isto velja tudi o molitvi. Včasih se moraš
celo uro molitvi posvetiti, tako namreč zahteva
tvoja vaja. In prav to je tvoji lenobi najhujši
udarec. Loti se molitve, kakor da ti je le pol
četrti ure moliti; lahko boš potem prebila še

69

drugo polovico četrti in za to ves čas, kar ga
ostane, da bo cela ura.

Ako pa že takoj v prvi ali drugu četrtinki
ure občutiš silno nevoljo in zoprnost, odjenjaj
za nekaj časa, da se ti molitev ne pristudi; po
malem presledku začni iznova isto vajo. Prav
tako ravnaj tudi pri ročnih delih. Kadar se ti
namreč nakopiči več opravil in se te loti ne-
volja zaradi njih, ker se ti zde pretežka in pre¬
obilna, začni najpoprej srčno in mirnega srca
eno delo, kakor bi ne imela nič drugega opra¬
viti. Če se boš pridno sukala, končala boš vsa
opravila z veliko manjšim trudom in naporom,
kakor si ga je mislila tvoja lenoba.

Ako pa tako ne ravnaš in si ne naložiš
butare truda in težav, katere te zadevajo, po¬
lastila se te bo tako grda lenoba, da ti bo
mučna in zoprna vsaka težava in vsak trud,
ki ti ga daje s početkom čednostna vaja, mučno
in neprijetno vsako delo, ne le kadar ga oprav¬
ljaš, ampak bala se ga boš že naprej ter boš
vedno v strahu, da ne bi te nadlegovali in napa¬
dali nasprotniki. V duhu boš videla vedno koga
za hrbtom, ki ti bo nakladal kako breme. Tako
boš sredi toliko zaželenega pokoja nepokojna.

Bodi preverjena, ljuba hči, pregreha lenobe
s svojim skritim strupom polagoma ne zatre le

70

tenkih koreninic, iz katerih bi tako poganjale
lepe navade, temveč zaduši tudi starejše kore¬
nine že pridobljenih lepih navad.

Kakor črv gloje les, tako ta napaka razjeda
in uničuje mozeg duhovnega življenja, da tega
niti ne čutimo. Hudobnemu duhu je lenoba
pomoček, s katerim zasleduje vsakega človeka,
posebno pa še onega, ki se trudi duhovno živeti.

Čuj torej, moli in delaj pridno ter ne čakaj,
da bi si še le takrat tkala sukno za svatovsko
obleko, ko boš morala že olepšana priti ženinu
naproti.

Pomisli sleherni dan, da ti oni, ki te je
ohranil do jutra, ne obeta večera; ni ti zago¬
tovljeno jutro. Porabi torej vsak trenotek po
božji volji, kakor bi ti ne bilo odločenega nič
več časa, in to tem bolj, ker boš za vsak časek
dajala natančen račun.

Končujem ta opomin in rečem: Ne žabi, da
je izgubljen vsakateri dan, naj si imela tudi
polne roke dela, ako nisi nikdar zmagala svo¬
jega slabega nagnjenja in svoje lastne volje,
ako nisi zahvalila Gospoda, ker te obsiplje z
dobrotami in posebno, ker je take muke trpel
zate; ako ga nisi zahvalila za očetovsko in
sladko kazen, katero ti je morda v svoji lju¬
bezni poslal, ker te je obiskal z bridkostjo.

71

XXI.

Kako brzdajmo zunanja čutila in kako
naj nas ta čutila spominjajo Boga?

Čuj neprestano ter se uri, ako hočeš s pri¬
dom brzdati in vladati svoja zunanja čutila
zakaj poželenje, poveljnik naše spačene narave,
kaj rado išče strastnega veselja in razkošja. In
ker ga samo ne more doseči, zapoveduje čutom
kot svojim vojakom, da mu pomagajo, čutila
vidijo, slišijo, okušajo itd. različne zunanje stvari,
po čutih izve tudi poželenje o teh stvareh in
dobi nekako podobo o njih. To podobo vtisne
duši in v nji nastane neko dopadajenje. Ker
sta pa duša in telo v tesni zvezi med seboj, se
to dopadajenje razširja po vseh onih čutilih,
katera so uporabna za tako veselje. Tako se
nalezeta duša in telo taiste kuge, ki vse pokvari.

Kakor vidiš, škoda je velika. Poslušaj torej,
kaki pripomočki so zoper to. Skrbno pazi, da
ne paseš radovoljno čutil povsod, kjer se jim
ljubi; ne rabi jih, kadar te naganja samo raz¬
veseljevanje in noben dober namen, prid ali
potreba. Ako so pa zašla brez tvoje vednosti
predaleč, zavrni jih ter jih tako uravnaj, da od
vsake reči zadobe dragocen plen in ga izroče
duši; poprej so bila revni jetniki praznega ve-

72

selja. Ko si je duša tako zopet opomogla, naj
razpne peruti svoje notranje moči ter se po¬
vzdigne proti nebesom, da premišljuje Boga.

To se zgodi tako-le:

Kadar pride pred katerokoli zunanje čutilo
kaka stvar, odloči v mislih od ustvarjene reči
to, kar je duhovnega v njej. Premisli, da sama
po sebi nima nič tega, kar se prikazuje tvojim
čutilom, ampak vse je delo Boga, ki ji podeljuje
s svojim nevidnim duhom življenje, lepoto in
dobroto ter vse prednosti. Razveseli se tukaj,
da je tvoj Gospod edini izvor in začetnik to¬
liko in tako različnih popolnosti, katere se stri¬
njajo, in da vse stvari on edini nevidno ohra¬
njuje s svojo močjo in da je vsaka izmed njih
le slaba podoba neke božje popolnosti. Kadar
občuduješ kako reč, ki se odlikuje s svojo le¬
poto, in začutiš, da si popolnoma zamaknjen
vanjo, tedaj si živo predočuj njeno ničevost.
Upri oči svojega duha na večnega Stvarnika,
ki je tu pričujoč in ki je tem rečem podaril
to, kar so. V njem samem se razveseljuj in
reci: „0 božje bitje, po tebi najbolj hrepenim;
kakor se veselim, da si sam večni začetnik
vsega stvarstva!"

Ko opazuješ drevesa, rastline in druge po¬
dobne stvari, pove ti pamet sama, da nimajo

73

življenja iz sebe, ampak od duha, ki ga ne vidiš
in ki edini jih oživlja. Tačas lahko govoriš:
„Glej, tu je pravo življenje, od katerega, v ka¬
terem in po katerem vse živi in raste. O kako
živo se raduje moje srce! O kako zadovoljno
živim v tem božjem srcu!“ Tudi kadar vidiš
neumno živino, povzdigni svojega duha k Bogu,
ki ji podeljuje življenje in gibanje ter reci: „0
začetnik vsega gibanja, ki vse spravljaš v pravi
tek, sam v sebi si pa vedno nespremenljiv,
sladko veselje me obhaja zaradi tvoje stalnosti."

Ako te mika lepota stvari, loči to, kar vidiš
od nevidnega duha in pomni, da je vsa ta zu¬
nanja lepota delo nevidnega Boga, ki je ustvaril
vso to vidno lepoto. Potem pa vesela govori:
„GIej, to so potočki večnega studenca; glej, to
so kapljice neizmernega morja, polnega vsakatere
dobrote! Srčno veselje napolnjuje mojo dušo,
ko se spominjam večne, neprecenljive lepote,
ki je začetek in vir vseh lepih stvari."

Zapaziš li pri drugih ljudeh dobroto, mo¬
drost, pravičnost in druge kreposti, loči prav
tako, kakor zgoraj in reci Bogu: „0 prebogati
zaklad čednosti, kako obilno veselja uživam,
ker le od tebe in po tebi prihaja vse dobro,
in v primeri s tvojo božjo popolnostjo izgine
vse kot prazen nič! Zahvalim te, o Gospod,

74

za to in za vse dobrote, s katerimi obsiplješ
mojega bližnjega. Spomni se, o Gospod, tudi
moje revščine in glej, kako zelo mi je potreba

te čednosti!". Kadar primeš za kako delo,

ne pozabi, da ti je Bog dal moč, da moreš de¬
lati, in da nisi nič drugega, kakor njegovo živo
orodje. Povzdigni potem svojega duha k Bogu
ter vzdihni tako: „Kako zadovoljnost čuti moje
srce, o najvišji Gospod vsega stvarstva, ker
vem, da nič ne morem brez tebe, in da si prvi,
ki vse delaš!"

Tudi pri jedi ali pijači naj ti bo na misli,
da le od Boga samega imajo jedi okus. Veseli
se v njem samem ter reci: „Poskakuj radosti,
moja duša! Brez Boga ti nobena stvar ne more
dati prave zadovoljnosti; ako pa jo obračaš na
Boga, mora te razveseljevati vsaka stvar."

Če ti ugaja prijetna vonjava kake reči, ne
mudi se pri tem razveseljevanju, temveč obrni
se k Gospodu, ki je ustvaril to dišavo in poln
notranje tolažbe moli: »Prosim te, o Gospod,
daj, da se moja duša, prosta in čista vsake ze¬
meljske slasti, popne v višave in razširja pred
teboj prijetno dišavo, v kateri se topi radosti
inoje srce zato, ker od tebe prihajajo vse pri¬
jetnosti."

75

Čuješ li krasno ubrano petje ali godbo, po¬
menkuj se v duhu z Bogom tako-le: „Kako se
veselim tvojih neskončnih popolnosti, o moj
Gospod in moj Bog! Tvoje popolnosti, o Bog,
niso le v tebi ubrane v najlepšo edinost, temveč
prečudno se kažejo na vseh stvareh, na angelih,
na nebeških svetovih in vseh bitjih!“

XXII.

Kako nas podpirajo stvari same, da prav
rabimo svoja čutila, in kako nas nape¬
ljujejo, da premišljujemo včlovečeno
božjo Besedo v skrivnostih njenega živ¬
ljenja in trpljenja?

Zgoraj sem ti pokazal, kako moremo po¬
vzdigniti duha od čutnih reči k premišljevanju
božjega bitja. Sedaj pa čuj, kako so nam iste
reči povod, da premišljujemo včlovečeno Besedo
v presvetih skrivnostih njenega življenja in
trpljenja.

V ta namen nam vse reči vesoljnega sveta
lahko služijo, ako premišljujemo, da jih je naj¬
višji Bog, edini in prvi vzrok, vstvaril in jim
dal vso lepoto in vse prednosti, katere imajo.
Pretehtujmo nadalje, kako velika in neizmerna
je njegova dobrota, po kateri se je on, ki je

76

edini začetek in Gospod vsega stvarstva, tako
ponižal, da se je včlovečil, trpel in umrl za
človeka ter dovolil, da se je delo njegovih rok
oborožilo zoper njega, ko ga je križalo.

Veliko reči pa nam še prav posebno pred-
očuje te svete skrivnosti, kakor: orožje, vrvi,
biči, steber, trnje, trstje, žeblji,  kladiva in
drugo orodje pri njegovem trpljenju.

Revna prenočišča nas spominjajo hleva in
jaslic našega Gospoda. Dež nam kliče v spo¬
min oni krvavi božji pot, kateri je kapljal od
njegovega presvetega telesa in namakal zemljo;
skale, katere ogledujemo, predstavljajo nam one
skale, ki so pokale ob njegovi smrti; zemlja nas
spominja potresa, ki je takrat nastal, in solnce
teme, katera ga je omračila. Ako vidimo vode,
nas spominjajo tiste vode, ki je tekla iz nje¬
gove presvete strani. Takisto je pri drugih
podobnih reččh.

Kadar piješ vino ali drugo pijačo, spominjaj
se jesiha in žolča, s katerim so napajali tvojega
Gospoda.

Če kaj prijetnega duhaš, misli na gnilobo
trupel, ki jo je Zveličar občutil na gori Kalvariji.

Ako se oblačiš, vedi, da se je večna Beseda
včlovečila, da bi ti postal otrok božji.

77

Ako se slačiš, spominjaj se svojega Kristusa,
katerega so slekli do golega, bičali ga za te in
križali.

Ako slišiš ropot in vpitje ljudstva, misli, da
čuješ one brezbožne klice: „Križaj ga, križaj ga!
Proč ž njim, proč ž njim!“ ki so doneli na nje¬
gova sveta ušesa.

Kadar bije ura, misli na ono bridko utri¬
panje srca, katero je tvoj Jezus voljno občutil,
ko ga je na vrtu obletel strah pred bližnjim
trpljenjem in smrtjo; ali pa misli, da slišiš one
grozne udarce, ki so se čuli, ko so ga pribijali
na križ.

Pri vsaki priložnosti, ko tebe ali druge ža¬
lost in bolečine nadlegujejo, misli, da niso nič
v primeri z neizrekljivimi bridkostmi, katere so
prebadale in žalostile telo in dušo tvojega Go¬
spoda.

XXIII.

Kako lahko še drugače rabimo svoja
čutila ob raznih priložnostih, ki se
nam ponujajo.

Spoznali smo, kako povzdigujmo duha od
čutnih reči k Bogu in skrivnostim učlovečene
Besede. Sedaj pa povem, kako lahko dobimo
predmetov za različna premišljevanja; to pa za-

78

radi tega, da bodo imele duše, ker imajo različen
okus, tudi obilno in različno hrano. Ne bo pa
to koristilo samo preprostim ljudem, ampak tudi
takim, ki so že napredovali v popolnosti in imajo
takega duha, ki se vzdiguje že više; zakaj nikdo
— naj bo kdorkoli — ni vedno enako sposoben
in zmožen za zelo sveta premišljevanja.

Nikakor se ti pa ni treba bati, da bi te
zmotila mnogovrstnost stvari, ako boš ravnala
razumno in po nasvetu drugih ljudi, ki ga mo¬
raš ponižno poslušati in se zaupno po njem
ravnati, ne le v tem navodu, ampak tudi v
vsakem drugem, ki ti ga bo podal.

Ako ogleduješ veliko na prvi pogled pri-
kupljivih in od sveta jako cenjenih reči, misli
si, da so vse malovredne in le smeti, če jih
primerjaš z nebeškim bogastvom, po katerem
hrepčni iz vsega svojega srca in zaničuj ves svet.

Kadar pogledaš proti solncu, premišljuj, da
je tvoja duša svetlejša in lepša od njega, če je
v milosti božji, drugače pa temnejša in ostud-
nejša kakor peklenska tema.

Kadar povzdigneš svoje telesne oči proti
nebu, ki se razprostira nad teboj, poglej z du¬
ševnimi očmi višje v nebesa ter se zamisli v
kraj, kateri ti je pripravljen v večno presrečno
bivališče, ako boš nedolžno živela na zemlji.

79

Ako slišiš ptičje ali drugo petje, popni se
v duhu do prepevanja v raju, kjer neprenehoma
odmeva „aleluja“, in prosi Gospoda, naj te stori
vrednega, da boš tudi ti njemu hvalo pela z
nebeškimi duhovi vred.

Kadar zapaziš, da se te polašča veselje nad
lepoto posvetnih reči, pomisli, da se tam skriva
peklenska kača, katera bi te silno rada umorila
ali vsaj ranila. Njej reci tako-le: „0 prokleta
kača, kako zvito prežiš, da bi me požrla!" Po¬
tem se pa obrni k Bogu in moli: „Bodi češčen,
o moj Bog, ker si mi pokazal sovražnika in
me rešil iz njegovega besnega žrela."

Po tem vabilu k veselju se hitro zateci k
ranam Križanega, pomudi se v duhu pri njih in
premišljuj, koliko je pretrpel Gospod na svojem
presvetem telesu, da bi te rešil greha in da bi
se ti pristudila mesena poželjivost.

Opozorim te še na drug način, kako se
lahko ogiblješ nevarnega veselja, in ta je: na¬
tančno in prav živo premišljuj, kaj bo po smrti
s to stvarjo, katera ti sedaj tako ugaja.

Na potovanju se spominjaj, da se bližaš
smrti z vsakim korakom, katerega storiš.

Če vidiš ptice, ki po zraku lete, ali tekočo
vodo, misli, da še urneje hiti tvoje življenje h
koncu.

80

Ako se vzdigujejo silni viharji, ali če se
bliska in grmi, spominjaj se strašnega sodnega
dneva; poklekni, moli Boga ter ga prosi, naj ti
podeli milosti in časa, da bi dobro pripravljena
stopila pred njegovo najvišje Veličastvo.

Ob raznih prilikah svojega življenja, ki bi
se utegnile dogoditi, uri se tako-le: Kadar te,
recimo, kaj boli ali žalosti, ali kadar te nadle¬
guje vročina, mraz ali kaj drugega, povzdigni
duha k volji Večnega, kateremu je bilo v tvoj
prid všeč, da v tem času tako in take nadloge
trpiš. Zato se veseli zaradi ljubezni, katero ti
skazuje tvoj Bog, in zaradi priložnosti, ker mu
lahko služiš v tem, kar je njemu najbolj všeč,
in reci v srcu: „Glej, kako se nad menoj izpol-
nuje božja volja, katera je od vekomaj ljubez¬
nivo določila, da jaz sedaj trpim to nadlogo.
Bodi zato vekomaj hvaljen, moj predobrotljivi
Gospod." In kadar se vzbudi v tvojem duhu
dobra misel, obrni se takoj k Bogu in pripoznaj,
da je prišla od njega ter ga za njo zahvali.

Pri branju si misli, da Gospod govori v
onih besedah in sprejmi jih, kakor bi prišle iz
njegovih svetih ust.

Če vidiš sveti križ, pomisli, da je tvoja
vojna zastava. Ako se od nje ločiš, padeš v
roke krutim sovražnikom; če pa njej slediš,

81

prideš v nebesa s slavnim plenom. Videč po¬
dobo preljube Device Marije, obrni se s svojim
srcem k njej, ki kraljuje v raju ter jo zahvali,
da je vedno ravnala po božji volji, da je rodila
in redila Odrešenika sveta, in da nas v našem
duhovnem boju nikoli ne zapusti s svojo naklo¬
njenostjo in pomočjo.

Podobe svetnikov naj ti predočujejo prav
toliko borilcev, kateri so hrabro vihteli svoje
orožje ter ti odprli pot, po kateri je tudi tebi
hoditi, ako hočeš biti z njimi vred kronana z
večno slavo.

Kadar vidiš cerkev, pobožno premišljuj, da
je tvoja duša tempel božji in da jo moraš zaradi
tega, ker je božje prebivališče, ohraniti čisto in
neomadeževano.

Kadar slišiš zvoniti angelsko češčenje v
treh prenehljajih ali oddelkih, lahko kratko pre¬
mišljuješ sledeče resnice, primerne svetim bese¬
dam, katere navadno izgovarjamo pred vsakratno
„češčena Marijo".

Pri prvem oddelku zahvaljuj Boga za ono
oznanilo, katero je poslal iz nebes na zemljo in
katero je bilo začetek našega zveličanja.

Pri drugem se raduj z Marijo Devico vred,
ker je bila tako visoko povzdignjena zaradi iz¬
redno globoke ponižnosti.

Duhovni boj.

6

82

Pri tretjem oddelku pa moli s presrečno Ma¬
rijo in z Angelom Gabrijelom spočeto božje Dete.

Tudi ne pozabi v znamenje spoštovanja
glave nekoliko prikloniti pri vsakem oddelku,
posebno pa pri zadnjem. Ta premišljevanja,
razdeljena po treh oddelkih so pripravna, da
jih porabljaš sleherni čas.

Naslednja so namenjena posebej za večer,
jutro in poldan ter se tičejo Gospodovega trp¬
ljenja. Dolžni smo namreč večkrat spominjati
se bolečin, katere je ob Gospodovem trpljenju
pretrpela naša Gospa, in nehvaležni bi bili, ako
bi tega ne storili.

Zvečer se spominjaj žalosti, ki jo je prečista
Devica občutila, ko je njen ljubljeni Sin krvavi
pot potil, bil na vrtu ujet in trpel skrite bolečine
vso tisto noč.

Zjutraj jo pomiluj zaradi bridkosti, ki jih
je trpela, ko so Jezusa peljali k Pilatu in Herodu,
ko so ga obsodili k smrti in je moral križ nesti.

Opoldne živo premišljuj, kako je meč bole¬
čine prebodel srce žalostne Matere, ko so Go¬
spoda križali, usmrtili in mu neusmiljeno pre¬
bodli s sulico presveto stran. Bridkosti Device
Marije lahko premišljuješ od četrtka zvečer do
sobote opoldne. Druge dni pa preudarjaj, kakor
je bilo poprej povedano. Sploh pa se ravnaj

83

pri tem po lastni pobožnosti in po priložnostih,
katere ti dajejo vnanje reči.

Povedal sem ti, kako rabi svoja čutila. Da
na kratko skončam, slednjič še omenim: Ne daj
se nikoli voditi in nagibati pri raznih rečeh in
različnih prilikah od ljubezni ali studa, ki ga
imaš do njih, temveč vodi naj te le volja božja.
Ljubi in zaničuj le to, kar Bog hoče, da ljubiš
ali zaničuješ.

Vedi pa, da ti nisem zato pokazal imeno¬
vanih načinov, kako urejuj svoja čutila, da bi
ti ves čas za to porabila; saj moraš biti skoraj
vedno zbranega duha pri svojem Gospodu, ki
hoče, da se pogostoma trudiš premagati svoje
sovražnike in pregrešne strasti s tem, da se jim
ustavljaš in obujaš dejanja njim nasprotnih čed¬
nosti, ampak opozoril sem te na one načine
zato, da se boš lahko po njih ravnala, kadar
bo treba.

Zakaj vedi, da je le malo sadu, kadar se
človek loti preobilnih vaj, naj so same na sebi
jako dobre, ker pogostokrat ovirajo duha, pospe¬
šujejo lastno ljubezen, nestanovitnost in so zanke
hudobnega duha.

6 *

84

XXIV.

Kako brzdaj svoj jezik.

Zelo potrebno je, da človek svoj jezik kroti
in brzda; zakaj vsakdo mu silno rad daje preveč
prostosti in mu dovoljuje, da govori o rečeh,
katere močno ugajajo našim čutilom.

Jezičnost izvira večinoma iz nekake pre¬
vzetnosti, češ, da veliko vemo; in ker so nam
lastne misli všeč, ponavljamo jih po nepotrebnem,
in jih vsiljujemo tudi drugim, kakor bi se mo¬
rali ti od nas —^ učiteljev — učiti.

Ne da se na kratko povedati, koliko zlo
nastane iz obilnega govoričenja. Jezikavost rodi
lenobo, priča o nevednosti in neumnosti, nape¬
ljuje k obrekovanju, pospešuje laž in ovira po¬
božno gorečnost. Preobilna govorica utrjuje
pregrešne strasti in le to potem nagiba jezik,
da tem lažje še nadalje nepremišljeno govori.

Ne začenjaj dolge govorice ne z onim, ki
te nerad posluša, da ga ne boš nadlegovala, ne
z onim, ki te rad čuje, da ne prestopiš mej
skromnosti.

Ne govori oblastno in preglasno, oboje je
namreč zelo zoperno ter razodeva napuh in
ničemurnost.

85

O sebi, svojih dejanjih in svojih sorodnikih
ne govori drugače, kakor če je treba, in še ta¬
krat kolikor mogoče na kratko in malo. Ako se
ti dozdeva, da govori kdo drug preveč o sebi,
skušaj povzeti iz tega zase dober nauk, toda
nikar ga ne posnemaj, četudi bi se s svojimi
besedami nameraval poniževati ali obtoževati.

O svojem bližnjem in o vsem, kar se tiče
njega, govori manj ko manj, razen kadar se ti
ponuja prilika povedati kaj dobrega o njem.

Rada se pogovarjaj o Bogu, posebno o nje¬
govi ljubezni in dobroti, vendar se boj, da se
tudi tukaj kako ne zmotiš; še rajša poslušaj,
kadar drugi o tem govore in ohrani njih besede
globoko v srcu. Ako je pa govor o drugih rečeh,
naj samo glas sega do tvojih ušes, duh pa naj
je pri Gospodu; če moraš poslušati govor, da
ga razumeš in mu odgovarjaš, povzdigni vkljub
temu včasih svoje misli v nebesa, kjer prebiva
tvoj Bog in občuduj njegovo visokost, saj tudi
on vedno gleda tvojo nizkost.

Kar ti pride na misel in hočeš povedati,
poprej dobro prevdari, predno izustiš; zakaj pre¬
pričala se boš dostikrat, da je dobro včasih
kako reč zamolčati. Celo na to te opozarjam,
da bi bilo dokaj bolje, ko bi zamolčala mnogo
onega, o čemur sedaj misliš, da bi lahko pove-

86

dala; to boš sama spoznala, ako boš o tem pre¬
mišljevala po dokončanem govorjenju.

Ljuba hči, molk je velika trdnjava v duhov¬
nem boju in zagotavlja zmago.

Molk je prijatelj vsakomu, ki ne zaupa vase
ampak v Boga, in ohranjuje duha svete molitve
ter čudovito pospešuje vajo v čednostih.

Da se navadiš molčati, premišljuj večkrat
škodo in nevarnost jezičnosti in veliko korist
molčečnosti. Vnemi se za to krepost; in da si
pridobiš v njej izurjenosti, molči nekaj časa tudi
takrat, kadar bi ne bilo slabo govoriti, ako le
tebi in drugim vsled tega ne nastane nobena
škoda.

Zato bi bilo tudi koristno, ko bi se ogibala
tovarišij; ker namesto ljudi boš imela zato tova¬
riše angele, svetnike in Boga samega.

Slednjič se spominjaj še boja, ki si ga pri¬
čela; ob misli, koliko ti je še storiti, se boš va¬
rovala rada praznega govoričenja.

XXV.

Da se Kristusov vojak uspešno bori zoper
svoje sovražnike, mora se na vso moč
ogibati, da si ne razburi in vznemiri  srca.

Če smo izgubili srčni mir, moramo si na
vso moč prizadevati, da si ga zopet priborimo.

87

Vedi pa, da bi ga nam ne smela prav za prav
nobena nezgoda na tem svetu vzeti ali motiti.

Seveda moramo obžalovati svoje grehe, pa
ta žalost mora biti mirna kakor sem ti pokazal
zgoraj na mnogih mestih; tako tudi pomilujmo
grešnika brez duševnega nemira v pobožni lju¬
bezni in vsaj notranje objokujmo njegove pre¬
grehe.

Drugih težav in nadlog, kakor bolezni, ran,
smrti bližnjih sorodnikov, nalezljivih bolezni,
vojsk, požarov in enakega zla se svet večinoma
brani, ker so naši naravi nadležne; mi jih pa z
božjo milostjo lahko cel6 ljubimo, ker so hudob¬
nežem pravične kazni, pravičnim pa priložnost,
da se urijo v krepostih. Prav zato so tudi Go¬
spodu Bogu všeč; če spolnujemo njegovo voljo,
bomo prenašali vse bridkosti in zoprnosti tega
življenja z mirnim in pokojnim srcem. Zagotav¬
ljam ti pa tudi, da je njegovim božjim očem
zoprn vsak naš nemir, kakoršenkoli si bodi;
vedno je namreč združen z nepopolnostjo in
izvira iz slabe korenine — iz samoljubja.

Zato bodi vedno na straži, da takoj zapaziš,
kadar bi te karkoli si bodi utegnilo zbegati in
vznemiriti. In kadar zapaziš kaj takega, zgrabi
hitro orožje, brani se in premišljuj, da vsa ona
zla in mnogo drugih enakih, prav za prav niso

88

zla, dasi se nam navidez tako dozdeva, in da
nam ne morejo vzeti pravih dobrot, marveč vse
ono Bog pošilja ali pripušča iz prej imenovanih
dobrih namenov, ali pa iz drugih nam neznanih,
ki so brezdvomno popolnoma pravični in sveti.

Ako tako ohranimo svojega duha pokojnega
in mirnega v vsakoršni stiski, lahko storimo
veliko dobrega; sicer bodo imele vse naše vaje
le malo sadii ali celo nobenega.

Kadar je srce vznemirjeno, napada ga so¬
vražnik na najrazličnejši način; tudi ne moremo
zapaziti v takem stanju prave steze in varne
poti, ki vodi do čednosti.

Naš sovražnik se na vso moč boji tega miru,
boji se ga kakor kraja, kjer kraljuje božji duh
in dela velike reči. Zato se nam hudobni duh
mnogokrat prilizuje in nam skuša skaliti mir z
raznimi navidezno dobrimi željami; toda njihova
goljufivost se lahko spozna že potem, da nam
uničuje srčni mir.

Da preprečiš tako škodo, ne odpiraj prej
svojega srca novi želji, ki si jo na straži zapa¬
zila, dokler je nisi, ne oziraje se na svojo voljo,
Bogu darovala in ga svesta si svoje slepote in
nevednosti, ponižno prosila, naj te razsvetli, da
boš spoznala, je li prišla ona želja od njega ali
od hudobnega duha. Zateci se tudi kadar utegneš,

89

k sodbi svojega dušnega vodnika. Pa še takrat,
ko bi bila želja res od Boga, ne izpolni je prej,
dokler nisi premagovala svoje velike nestrpnosti;
zakaj ako se tako zatajujemo, predno pričnemo
delati, potem je delo Bogu veliko bolj všeč,
kakor če bi ga storili po naravnem nagnenju.
Včasih je Bogu celo ljubše naše zatajevanje,
kakor pa dejanje samo.

Ako tako odženeš slabe želje in tudi dobrih
ne izpolniš prej, dokler nisi zatrla naravnih na¬
gibov, gotovo boš ohranila svoje srce mirno in
varno.

Da pa ohraniš srce popolnoma mirno, moraš
ga braniti in varovati tudi graje samega sebe
in notranjega očitanja, ki prihajata včasih od
hudobnega duha, dasi se ti zdi, da sta od Boga,
ker te obdolžujeta kakega pregreška; po njunem
sadu spoznaš odkod sta.

Ako te ponižujeta, ako ti vžigata gorečnost
v izvrševanju dobrih del in ti ne jemljeta zaupa¬
nja v Boga, moraš ju hvaležno sprejeti, ker sta
od Boga; ako te pa begata ter delata inalosrčno,
nezaupljivo, leno in mlačno v dobrem, bodi pre¬
pričana, da prihajata od nasprotnika; in zato
iu ne poslušaj, ampak nadaljuj svojo vajo.

Še pogosteje, kakor iz imenovanih vzrokov,
nastane v našem srcu nemir zato, ker se nam

90

pripeti kaj neprijetnega. Tedaj nam je storiti
dvojno, da se obvarujemo teh udarcev.

Prvo je, da premišljujemo in pretehtujemo,
komu nasprotuje ono, kar se nam je prigodilo,
duhu ali pa lastni ljubezni in volji.

Ako kaj nasprotuje naši lastni volji in lju¬
bezni, našemu glavnemu in prvemu sovražniku,
tega nikar ne imenujmo nasprotovanja, ampak
to imejmo za milost in pomoč najvišjega Boga;
in zaradi tega to tudi veselega in hvaležnega
srca sprejmimo.

Ako pa nasprotuje tisto duhu, ne smemo
zaradi tega izgubiti srčnega miru, kakor bomo
zvedeli v naslednjem poglavju.

Drugo je, da povzdignemo duha k Bogu
in z zaprtimi očmi in brez pomišljevanja sprej¬
memo od milostne roke previdnosti božje vse,
trdno prepričani, da je polna različnih dobrot,
katerih do sedaj še ne spoznamo.

XXVI.

Kaj nam je storiti, kadar smo bili v
boju ranjeni.

Kadar čutiš, da si ranjena, če si namreč
padla v kako pregreho iz slabosti ali pa tudi
včasih premišljeno in iz hudobije, ne bodi malo-
srčna in ne vznemirjaj se zaradi tega, ampak

91

obrni se takoj k Bogu in reci: »Glej, moj Go¬
spod, kakoršna sem, tako ravnam; saj od mene
ni drugega pričakovati, kakor da padem."

Tu nekoliko postoj, ponižuj se v svojih očeh,
obžaluj, da si Gospoda razžalila, in ne daj se
zbegati, temveč vzbudi nevoljo zoper svoje pre¬
grešne strasti, posebno zoper ono, katera te je
podrla. Potem nadaljuj: „Še tu bi se ne bila
ustavila, o Gospod, ako bi me ne bila varovala
tvoja dobrota."

In sedaj zahvali Gospoda in ga ljubi bolj
ko prej ter občuduj njegovo dobroto, ker ti je
podal desnico, da vnovič ne padeš, čeprav si
ga razžalila.

Slednjič reci z veliko zaupnostjo v njegovo
neskončno usmiljenost: »Ravnaj, o Gospod, po
svoji dobrotljivosti, odpusti mi in ne daj, da bi
živela ločena od tebe ter bi te še kdaj razžalila."
Potem pa ne premišljuj, ali ti je Bog odpustil
ali ne, zakaj to ni nič drugega kakor prevzetnost,
nemir duha, izguba časa in slepilo hudobnega
duha, ki te skuša prevarati z raznimi pretvezami.
Zato se svobodno izrdči ljubeznivim rokam bož¬
jim in nadaljuj svojo vajo, kakor da ne bi bila
grešila.

In če bi večkrat na dan padla in se ranila,
stori to, kar sem ti rekel, drugič, tretjič in tudi

92

zadnjič z istim zaupanjem kakor prvič, bolj in
bolj zaničuj samo sebe in sovraži greh ter si
prizadevaj previdneje živeti.

To vajo zelo črti hudobni duh, ker vč, da
je Bogu zelo ljuba in ker ga je sram gledati,
kako ga je premagal tisti, katerega je poprej
imel v svoji oblasti. Zato nas skuša z raznimi
goljfivimi pomočki odvrniti od vaje in večkrat
se mu to posreči, ker smo prezanikarni in pre¬
malo pazimo sami na-se.

Ako ti je vaja težavna, treba se ti je tem
bolj prizadevati in jo večkrat ponoviti, četudi
si samo enkrat padla.

Ako pa čutiš, da si po pregrehi nemirna,
zbegana in nezaupljiva, moraš si najprej zopet
pridobiti srčni mir in pokoj, hkrati pa tudi za¬
upanje; tako oborožena sepotem obrni h Gospodu;
zakaj nemir, ki ga občutiš po grehu, ne izvira iz
razžaljenja božjega, ampak iz lastne škode.

Da vnovič zadobiš mir, zaenkrat popolnoma
pozabi greh, premišljuj pa neizrekljivo božjo
dobroto, da je namreč Gospod vedno pripravljen
in želi odpustiti vsak še tako velik greh, in kako
kliče grešnika po raznih potih, naj pride k njemu
ter naj se z njim zedini v tem življenju s po¬
svečujočo milostjo, v onem pa z večno slavo,
ki človeka osreči na veke.

93

Ko si s tem ali podobnim premišljevanjem
pomirila duha, ozri se na svoj greh in stori tako,
kakor sem ti dejal poprej.

Kadar greš k izpovedi — kar stori pogosto¬
krat — spomni se zopet vseh svojih pregreh
in iznova jih obžaluj; kesaj se, ker si razžalila
Boga, trdno skleni, nič več ga ne razžaliti, in
izpovej se odkritosrčno svojemu duhovnemu očetu.

XXVII.

Kako napada in slepi hudobni duh one,
ki hočejo čednostno živeti, in kako one,
ki so že v grešni sužnosti.

Vedi, dragi moj, ljuba hči, da si hudobni
duh vedno prizadeva, kako bi nas pogubil, pa
da ne napada vseh enako.

Da ti vsaj nekoliko opišem njegov bojni
načrt in sleparstvo, razložim ti najprej, v kakšnih
razmerah ljudje žive.

Nekateri so v grešni sužnosti, pa jim še
mar ni, da bi se osvobodili. Drugi bi se sicer
radi oprostili, pa se ne potrudijo. Še drugi me¬
nijo, da hodijo po poti čednosti, pa se od nje
vedno bolj oddaljujejo. Slednjič so tudi taki,
ki so si pridobili kreposti, pa padejo potem
tem globokeje, ko padejo. O vseh teh hočemo
posamič govoriti.

94

XXVIII.

Kako se hudobni duh bori z onimi in
jih slepi, katere ima v sužnosti greha.

Ako ima hudobni duh koga v grešni suž¬
nosti, skuša ga vedno bolj preslepiti ter mu
zatreti vsako dobro misel, katera bi ga utegnila
privesti do spoznanja njegovega nesrečnega
življenja.

Pa ne odvrača ga samo od dobrih misli in
in navdihovanj, ki ga kličejo k spreobrnitvi, z
raznimi drugimi mislimi, ampak mu vedno daje
in ponuja priložnosti, da pada v isti greh ali
celo v druge večje. Zato se grešnik bolj in bolj
slepi, pada vedno globokeje ter se popolnoma
privadi grehu; tako sledi tej slepoti še hujša
slepota in večja krivda in tako poteka kakor v
krogu njegovo nesrečno življenje do smrti, če
ga Bog s svojo milostjo ne reši.

Kdor je v tem nesrečnem stanu, pomaga
si edino s tem — kolikor je sploh človeku mo¬
goče —, ako hitro posluša dobre misli in na¬
vdihovanja, ki ga kličejo iz teme k luči, in da
kliče iz vsega srca k svojemu Stvarniku: „0
moj Bog, pomagaj mi, pomagaj mi hitro, ne
pusti me dalje v tej grešni temi." Tako ali po¬
dobno kliči pogostoma.

95

In ako je le mogoče, hiti hitro k spoved¬
niku, katerega prosi pomoči in sveta, da se
iznebiš sovražnika.

Če pa ne moreš iti takoj, zateci se kar
najbrže h Križanemu ter padi na obraz pred
njegovimi nogami; potem hiti k Mariji ter jo
prosi usmiljenja in pomoči.

Vedi, da je v tej naglici zmaga, kakor boš
slišala v naslednjem poglavju.

XXIX.

S kakimi zvijačami in goljufijami slepi
hudobni duh one, ki poznajo svoje zlo
ter se hočejo rešiti. Zakaj so naši
sklepi večkrat brezuspešni.

One, kateri že poznajo svoje slabo življe¬
nje in bi je radi poboljšali, hudobec navadno
goljufa in premaga, rekoč: „Pozneje, pozneje;
čak’, čak’!“ kakor vpije srakoper.

„Prej se iznebim tega opravila in si po¬
magam iz zadrege, da se potem tem mirnejše
posvetim duhovnemu življenju."

V to zanko se jih je že veliko ujelo in se
jih še vedno ujema. Uzrok temu je naša lenoba
in malomarnost, ker pri opravilu, ki se tiče du¬
ševnega blagra in božje časti, ne sežemo takoj

96

po orožju, katero toliko premore: Sedaj, sedaj!
Zakaj šele potem? Danes, danes! Zakaj šele
jutri? Vzrok je nadalje tudi to, ker ne govo¬
rimo sami pri sebi: „Pa ko bi mi bil tudi mo¬
teni' in ,jutri' zagotovljen, ali naj je to pot k
zveličanju in zmagi, da hočem biti prej ranjena
in delati nove grehe?"

Vidiš torej, ljuba hči, dragi moj, da se le
tako izogneš tej goljufiji in oni, katero sem ti
bil popisal v prejšnjem poglavju, ter premagaš
sovražnika, ako naglo poslušaš dobre misli in
navdihovanja božja. Naglosti treba, pravim, in
ne sklepov, kateri večkrat varajo, in po katerih
so bili že mnogi preslepljeni iz raznih vzrokov.

Prvi vzrok sem že zgoraj omenil. Ta je,
ker naši sklepi nimajo za podlago nezaupnosti
v nas in zaupanja v Boga. Pa tudi naša lastna
prevzetnost nam prikriva, da ne vidimo, odkod
izvira ta goljufija in slepota. Luč, v kateri go¬
ljufijo spoznamo in pomoč, katera ozdravi našo
slepoto, prihaja od dobrotljivega Boga, ki pri¬
pušča, da pademo in nas tako opominja, naj
nikar ne zaupamo vase, ampak samo vanj in naj
spoznamo svojo lastno prevzetnost in same sebe.

Ako torej želimo, da bi naši sklepi ne bili
brez prida, morajo biti trdni; trdni pa bodo
takrat, kadar ne bo v njih nič zaupanja v nas

97

same, ampak bodo vsi storjeni z zaupanjem
v Boga. Drugi vzrok je, ker pri svojih sklepih
preveč gledamo lepoto in vrednost čednosti, ka¬
tera gotovo vselej nase vleče našo voljo, naj je
še tako šibka in slaba; ko se pa potem pokažejo
težave, katere je treba premagati, ako si ho¬
čemo čednost pridobiti, volja popusti in od-
jenja, ker je slaba in omahljiva.

Zato se navadi premišljevati veliko bolj
težave, s katerimi se pridobiva čednost, kakor
pa čednost samo. S temi težavami spodbujaj
vedno svojo voljo sedaj manj, sedaj bolj, ako
si hočeš zares pridobiti čednosti.

Vedi, da tem hitreje in izdatneje premagaš
samo sebe in svoje sovražnike, čim srčneje se
poprimeš težav in čim ljubše so ti.

Tretji vzrok je, ker se včasih pri svojih
sklepih ne oziramo na čednost in voljo božjo,
ampak na lastno korist. To se navadno dogaja
pri tistih sklepih, ki jih delamo ob času duhov¬
nega veselja ali pa bridkosti, katere nas zelo
težč in za katere ne najdemo druge tolažbe,
kakor da sklenemo, popolnoma se udati Bogu
in se vaditi v krepostih.

Da se temu izogneš, bodi ob času duhov¬
nega veselja zelo previdna in ponižna v sklepih,
posebno še v raznih obljubah. V nadlogah pa

Duhovni boj. 7

98

skleni potrpežljivo po božji volji prenašati križ,
veseliti se ga ter odklanjati vsako zemeljsko in
včasih celo nebeško tolažbo. Edina tvoja prošnja
in želja bodi ta, naj bi te Bog podpiral, da bi
mogla prenašati vsako zoprnost, ne da bi se
pregrešila zoper potrpežljivost ali razžalila svo¬
jega Gospoda.

XXX.

Kako hudobni duh vara tiste, ki me¬
nijo, da hodijo po poti popolnosti.

Ko je sovražnik že v prvem in drugem sle¬
parskem napadu, ki sem ju opisal, premagan,
poskusi hudobec v tretje. To pa tako-le: pri¬
zadeva si pripraviti nas do tega, da bi pozabili
sovražnikov, kateri nas resnično napadajo in
nam škodujejo ter da bi želeli in sklenili, ho¬
diti le po poti višje popolnosti.

Posledica temu je, da smo vedno ranjeni
in se za rane še ne zmenimo; in ker take sklepe
cenimo, kakor bi bili že izvršeni, polašča se
nas napuh.

Daši nečemo potrpeti nobene zoprne stva-
rice ali besedice, vendar tratimo čas z dolgim
premišljevanjem in sklepamo, da smo priprav¬
ljeni pretrpeti velike kazni in celo one v vicah
iz ljubezni do Boga.

99

Ker je pa tako trpljenje še daleč, ne ob¬
čuti človeška narava pri tem nobene zoprnosti,
in zato si siromaki domišljujemo, da smo na
isti stopnji popolnosti kakor oni, kateri zares
velike nadloge potrpežljivo prenašajo.

Da torej tako goljufijo preprečiš, skleni, bo¬
jevati se s tistimi sovražniki, ki te od blizu in
resnično napadajo. Tako boš spoznala, ali so
tvoji sklepi pravi ali napačni, trdni ali slabi in
boš hodila po uglajeni in kraljevi poti, ki vodi
k čednosti in popolnosti.

Toda zoper sovražnike, ki te navadno ne
nadlegujejo, ne svetujem ti boja pričenjati, razen
če previdiš, da te bodo najbrže v kratkem na¬
padli. V tem slučaju ti je pač dovoljeno, že
naprej sklepe delati, da boš v času napada
pripravljena in močna.

Ne imej pa zaradi tega svojih sklepov za
uspešne, če bi se bila tudi že nekaj časa pra¬
vilno vadila v čednostih, ampak glede sklepov
bodi ponižna, boj se same sebe in svojih sla¬
bosti, zaupaj v Boga ter se pogostoma zatekaj
k njemu v molitvah, naj te krepča in varuje
nevarnosti, posebno vsake najmanjše predrznosti
in zaupanja v samo sebe.

Čeprav se ne moremo iznebiti nekaterih
majhnih pregreškov, ki nam jih včasih Gospod

7*

100

pušča, da ostanemo ponižni, vendar nam je v
tem slučaju dovoljeno delati sklepe, ki se tičejo
višje stopnje popolnosti.

XXXI.

Katere sleparije rabi in kako se bo¬
juje hudobni duh, da bi nas spravil s
poti, ki vodi k čednosti.

Četrta zgoraj opisana goljufija, s katero nas
hudobni duh napada, kadar nas vidi že na poti
k čednosti, pa so različne dobre želje, katere v
nas vzbuja, da bi nas spravil s poti čednosti v
hudobijo.

Kak bolnik, recimo, vedno potrpežljivo pre¬
naša svojo bolezen. Ker pa zviti sovražnik dobro
ve, da bi si bolnik tako lahko pridobil krepost
potrpežljivosti, opozarja ga na mnoga dobra dela,
katera bi lahko opravljal, če bi bil zdrav, ter mu
prigovarja, da bi v zdravju bolje služil Bogu ter
sebi in drugim pomagal.

Ko mu je te želje vzbudil, skuša jih po
malem še pomnožiti; tako bolnika vznemiri, ker
ne more svojih želj uresničiti, kakor želi.

Kolikor bolj goreče in močne pa so bolni¬
kove želje, toliko bolj raste njegov nemir. Tako
polagoma privede sovražnik bolnika prav spretno
do nepotrpežljivosti. Sicer ni nepotrpežljiv za-

101

radi tega, ker je bolan, ampak zato, ker vsled
bolezni ne more izvrševati onih del, katere bi
prav rad opravljal zaradi večjih duhovnih dobrot.

Ko hudobni duh človeka že tako daleč spravi,
potem mu ravno tako spretno iz misli izbije tudi
namen, Bogu služiti in dobra dela opravljati ter
mu pusti le golo željo, da bi bil rešen bolezni.

Ker se pa bolniku ta želja ne izpolni, vzne¬
mirja ga to tako zelo, da postane popolnoma
nepotrpežljiv. In tako pade, ne da bi zapazil,
v pregreho, ki je čisto nasprotna čednosti, v
kateri se je doslej uril.

Varuješ in braniš se pa lahko te sleparije
s tem, če boš v takem težavnem stanu dobro
pazila, da ne boš hrepenela po takem dobrem
delu, ki ga sedaj ne moreš izvršiti; ker skoro
gotovo bi te tako hrepenenje vznemirjalo.

Prav ponižno, potrpežljivo in vdano misli,
da bi tvoje želje ne bile tako koristne, kakor
meniš, ker si slabejša in nestanovitnejša, kakor
sama sodiš.

Ali pa misli, da Bog v svojih skrivnostnih
sklepih ali zaradi tvojih pregreh neče onega
dobrega dela od tebe, ampak da se potrpežljivo
ponižaš in vdaš v njegovo sveto voljo.

Ako te tvoj duhovni oče ali kak drug vzrok
ovira, da ne moreš po svoji volji opravljati po-

102

božnih vaj, zlasti sprejemati pogostoina svetega
obhajila, naj te tako hrepenenje po njih prav
nič ne razburja in vznemirja; iznebi pa se vse
lastne volje, pridobi si božje dopadenje ter reci
sama sebi: „Ako bi oko božje previdnosti ne
videlo na meni nehvaležnosti in pregreh, ne bi
mi bilo sedaj zabranjeno sprejeti najsvetejšega
zakramenta; ker pa vidim, da mi Gospod s tem
kaže mojo nevrednost, naj bo zato vekomaj
hvaljen in češčen! O Gospod, popolnoma za¬
upam v tvojo preveliko dobroto, ker hočeš, da
potrpežljivo in radostno prenašam, kar mi po¬
šiljaš, in ti z veseljem odpiram srce, ki je pri¬
pravljeno v vsem spolnovati tvojo voljo; pridi
torej duhovno vanje, da je potolažiš in okrepčaš
zoper sovražnike, ki je skušajo ločiti od tebe.
Tako se zgodi vse, kar je dobro v tvojih očeh.
O moj Stvarnik in Odrešenik, tvoja volja bodi
sedaj in vedno moja hrana in podpora. Edino
te milosti, o moj preljubi Zveličar, te prosim,
da bi bila moja duša očiščena in prosta vsega,
karkoli ti ni všeč, da bi bila vedno ozaljšana s
svetimi čednostmi ter pripravljena na tvoj pri¬
hod in na vse, kar se ti bo zljubilo storiti z
menoj."

Ravnaj se po teh nasvetih in vedi, da boš
imela pri vseh dobrih željah, katerih ne moreš

103

spolniti in katere ti je povzročila ali narava ali
hudobni duh, da bi te vznemirjal in spravljal
s poti čednosti, ali jih je poslal včasih celč Bog
sam, da bi poskusil tvojo udanost v svojo voljo,
— pri vseh teh dobrih željah boš imela vedno
priložnost svojemu Gospodu služiti tako, kakor
je njemu bolj všeč. In v tem je prava pobož¬
nost in služba, katero Bog od nas zahteva.

Še na nekaj te opozarjam, da ne boš ne¬
potrpežljiva v nadlogah, naj že prihajajo od
katerekoli strani. Dovoljenih pomočkov namreč,
katere rabijo celd služabniki božji, ne rabi ni¬
koli z željo in hrepenenjem, da bi bila oproščena
onih nadlog, ampak zato, ker Bog hoče, da jih
rabiš. Saj tudi ne vemo, če je njegovemu bož¬
jemu Veličastvu všeč, da se oprostimo s tem
pomočkom.

Ako boš pa drugače ravnala, boš padla v
več pregreh; zakaj lahko se te bo polastila ne-
potrpežljivost, če se ti ne posreči stvar tako
kakor želiš in hočeš, ali bo pa tvoja potrpežlji¬
vost nepopolna, Bogu malo ljuba in zato tudi
malo zaslužna.

Slednjič te tukaj opozorim še na neko
skrito varanje naše lastne ljubezni, katera ob
gotovih prilikah naše napake navadno prikriva
in opravičuje.

104

Tako na pr. kak bolnik, ki je le malo po¬
trpežljiv v bolezni, prikriva svojo nepotrpežlji-
vost pod pretvezo gorečnosti za navidezno dobro
delo. Meni namreč, da njegova nevolja prav
za prav ni nepotrpežljivost zaradi nadloge, ka¬
tero mu dela bolezen, ampak opravičena nevolja
nad tem, da je oni nadlogi sam dal povod ali
da so drugi zaradi tega, ker mu strežejo ali iz
drugih vzrokov, nevoljni in trpč škodo.

Ravno tako častilakomnež, katerega grize,
da ni dobil častne službe, ne pripisuje svoje
nevolje lastnemu napuhu in ničemurnosti, am¬
pak drugim vzrokom, na katere se pa (kakor
je dobro znano) prav nič ne ozira pri drugih
priložnostih, ki mu ne delajo nobenih težav.
Tako se tudi bolnik, ki je prej, sam bolan,
močno jadikoval, češ, da se morajo drugi zanj
truditi, ko ozdravi, pa nič ne meni za to, če
trpe sedaj isti trud in isto škodo zaradi bo¬
lezni kakega drugega.

To je dosti očitno znamenje, da pri takih
vzrok nevolje ni drugodi kakor v tem, ker črtijo
vse, kar je njih volji nasprotno.

Da torej ne padeš v to in v druge napake,
prenašaj vedno potrpežljivo vsako težavo in
nadlogo, naj prihaja od koderkoli.

105

XXXII.

Kako nas (kakor sem že zgoraj ome¬
nil) hudobni duh še napada in slepi,
da bi nam bile pridobljene čednosti
v padec.

Zvita in hudobna kača ne jenja, skušati
nas s svojimi sleparijami celo v pridobljenih
krepostih, da bi nam bile v padec. Prizadeva
si namreč, da bi se prevzeli in potem padli v
pregreho prevzetnosti in ničemurnosti, ker vzbuja
v nas zadovoljnost nad čednostmi in nami sa¬
mimi.

Da se torej izogneš tej nevarnosti, bojuj se
vedno z ravnega in varnega borišča pravega in
globokega spoznanja, da nisi nič, da nič ne
veš, nič ne moreš in nič drugega nimaš kakor
nadloge in pregrehe ter da nič drugega ne
zaslužiš, kakor večno pogubljenje.

Drži se trdno in vztrajno mej te resnice in
se ne daj nikoli izvabiti iz njih, tudi za trenutek
ne, od prav nobene misli in reči, na katerokoli
naletiš; bodi marveč prepričana, da te vse so¬
vražijo in bi te usmrtile ali ranile, če bi jim
prišla v roko. — Da se pa privadiš spretnosti
na tem bojišču pravega spoznanja svoje niče¬
vosti, ravnaj se po tem-le pravilu:

106

Kadarkoli začneš misliti o sami sebi in o
svojih delih, premišljuj vedno, kaj je tvojega na
tebi in ne kaj je božjega in dar njegove milosti
ter potem ceni samo sebe toliko, kolikor si
spoznala, da imaš sama po sebi.

Ako premišljuješ čas, predno si bila ustvar¬
jena, boš videla, da nisi bila v oni neizmerni
večnosti čisto nič in da nisi nič storila in tudi
nič mogla storiti, da bi pričela bivati.

Ako pustiš Bogu, kar je njegovega (namreč,
da te vedno vodi in vsak trenutek ohranjuje)
in se oziraš le na to, kar je tvojega, ali si sedaj
kaj drugega kakor nič, ko bivaš vsled same
božje dobrote? Zato bi se brezdvomno takoj
povrnila v svoj prvotni nič, iz katerega te je
priklicala božja vsemogočna roka, ako bi te
ista božja roka za najmanjši trenutek popustila.

Razvidno je torej, da nimaš vzroka, vsled
katerega bi se zelo cenila ali želela, naj bi te
drugi zelo cenili. Saj nikakor ni tvoja zasluga,
da živiš.

Kar se pa tiče milosti in dobrih del, pre¬
mišljuj, kaj dobrega in zaslužnega bi pač mogla
storiti narava sama od sebe, brez božje pomoči?

Ako z druge strani premišljuješ svoje pre¬
mnoge grehe, katere si storila, in vrh tega ve¬
liko drugih hudobij, katere bi bila storila, če bi

107

te ne bil zadrževal Bog s svojo dobrotljivo roko,
spoznala boš, da bi se bile tvoje pregrehe skoro
neskončno nakupičile, ne le vsled števila dni
in let, ampak tudi vsled števila slabih dejanj
in navad. Pregrehi namreč sledi pregreha. Tako
bi bila ti lahko postala drugi Lucifer.

Ako torej nečeš biti tatica božjih dobrot,
temveč biti vedno zvesta svojemu Gospodu,
moraš se imeti od dne do dne za slabejšo.

Dobro pa pazi, da je sodba, s katero sodiš
sebe, pravična, ker drugače bi ti utegnila močno
škodovati:

Ako namreč v tem, ker spoznaš svojo hu¬
dobijo, prekosiš kakega drugega, kateri se v svoji
slepoti grozno košati, škoduješ si vendar zelo,
ter si slabejša od njega glede dejanj volje, če
želiš, da bi te ljudje imeli in cenili kot tako,
kakoršna veš, da nisi.

Ako torej hočeš, da bi spoznanje tvoje hu¬
dobnosti in nevrednosti oddaljevalo tvoje so¬
vražnike in te storilo Bogu všečno, ne zadošča,
da samo sebe zaničuješ kot nevredno vsake
dobrote, vredno pa vsega hudega, ampak moraš
biti vesela, če te zaničujejo drugi. Zametuj časti,
veseli se zasramovanja in se ob priliki ponižaj
tako, da storiš to, kar drugi zaničujejo.

108

Da ne opustiš te svete vaje, ne meni se
prav nič za sodbo ljudi; samo glej, da opravljaš
to vajo edino s tem namenom, da se ponižuješ
in vadiš, ne pa iz duhovne prevzetnosti in iz
slabo spoznanega napuha; ta je kriv, da se
namreč včasih kdo pod raznimi navidezno do¬
brimi pretvezami izgovarja in se le malo ali
celo nič ne ozira na mnenje drugih ljudi.

In če se ti semtertje prigodi, da te drugi
zaradi kake dobre lastnosti, katero ti je Bog
dal, kot dobrega človeka ljubijo in hvalijo, bodi
v duhu lepo zbrana in se popolnoma nič ne
gani od zgoraj omenjene resnice in pravičnosti,
ampak obrni se takoj k Bogu in reci prisrčno:
„Nikoli naj se ne zgodi, o Gospod, da bi jaz
sebi prilastovala tvoje časti in milosti. Tebi
hvala, čast in slava, meni pa sramota." Potem
reci v svojem srcu tistemu, ki te hvali: „Kako
me neki moreš imenovati dobro, ker je v res¬
nici dober le Bog in njegova dela?"

Ako boš tako ravnala in Gospodu dajala
kar je njegovega, odganjala boš sovražnike in
se vredno pripravljala, da dobiš večjih darov
in milosti od Boga.

In kadar te spravi spomin na dobra dela
v nevarnost ničemurnosti, takoj misli, da niso
tvoja, ampak božja dela, in kakor bi z njimi

109

govorila, reci v duhu: „Ne vem, kako ste prišla
in se začela, zakaj jaz nisem vaša začetnica,
ampak dobrotljivi Bog vas je v svoji milosti
ustvaril, gojil in ohranil. Njega samega bom
torej spoznavala kot vašega pravega in glav¬
nega Očeta, njega zahvaljevala in njemu zato
vso čast dajala. 1 '

Premišljuj nadalje, da vsa dela, katera si
storila, če se spomniš razsvetljevanja in milosti,
ki so ti bile podeljene, da si jih spoznala in
izvrševala, niso le slaba, ampak da so vrh tega
tudi zelo nepopolna in oddaljena od onega či¬
stega namena dolžne vneme in pridnosti, s
katero bi bila morala biti združena in storjena.

Če to dobro premisliš, pač se ti je zaradi
njih bolj sramovati, kakor pa ničemurno se jih
veseliti; zakaj le preveč je resnično, da milosti,
katere dobivamo od Boga čiste in popolne,
omadežujemo s svojimi nepopolnostmi, kadar
jih rabimo.

Nadalje primerjaj svoja dela z deli svetni¬
kov in drugih božjih služabnikov in jasno boš
spoznala, da so tvoja najboljša in največja dela
veliko slabejša in manj vredna kakor njihova.

Ako jih primerjaš potem še z dejanji, ka¬
tera je Kristus zate izvršil v življenju in trplje¬
nju, in če ta njegova dela premišljuješ ne gledč

110

na njegovo božjo osebo, in s kako gorečnostjo
in čisto ljubeznijo jih je storil, zapazila boš, da
so vsa tvoja dela — prav nič.

Ako slednjič povzdigneš duha k Bogu in
k njegovemu neskončnemu Veličastvu in se
spomniš češčenja, katero zasluži, boš sprevidela,
da imaš več vzroka, tresti se zaradi slehernega
svojega dejanja, kakor pa se z njim ponašati.
Zatorej moraš povsod, pri vsakem svojem delu,
če je tudi sveto, iz celega srca reči svojemu
Gospodu: „Bog bodi milostljiv meni grešnici.“

Tudi te še opozarjam, da ne govori rada
o darovih, katere ti je Bog dal, zakaj skoro
vedno je to Gospodu nevšečno, kakor nas sam
uči v sledečem dogodku:

Nekoč se je prikazal v podobi otroka —
čisto tak kakor navaden otrok pobožni osebi.
Ker ga je ta prav preprosto prosila, naj moli
angelovo češčenje, je začel precej: „češčena
Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, bla¬
žena si med ženami." Tu je nehal, ker ni hotel
hvaliti z naslednjimi besedami samega sebe.
In ko ga je tista oseba prosila, naj nadaljuje,
je izginil in tako svetnici s svojim vzgledom
razodel ta nebeški nauk.

Nauči se tudi ti, ljuba hči, poniževati se in
pripoznavati, da z vsemi svojimi deli nisi nič.

111

To je podlaga vsem drugim čednostim.
Predno smo bili, nas je Bog iz nič ustvaril, in
sedaj ko smo po njem, hoče na tem našem
spoznanju, da namreč sami od sebe nismo nič,
postaviti celo poslopje našega duševnega življe¬
nja. čim bolj se pa v onem spoznanju poni¬
žujemo, tem više raste to poslopje, in čim glo-
bokeje kopljemo zemljo svoje reve, tem trdnejše
skale poklada božji zidar, da potem nadaljuje
zidanje. Ne misli, ljuba hči, da se moreš kedaj
dosti ponižati. Nikakor ne, temveč misli o sebi,
da bi bila le tvoja ničevost neskončna, če bi sploh
moglo biti kaj neskončnega v ustvarjeni reči.

Ako to spoznamo in se po tem prav rav¬
namo, imamo vse dobrote; brez tega nismo pa
nič, če bi tudi izvrševali dela vseh svetnikov
in vedno mislili na Boga.

O srečno spoznanje, ki nas -na zemlji ven-
čaš s srečo, v nebesih pa s slavo! O svetla
luč, ki prihajaš iz teme in duše jasno razsvet¬
ljuješ! O skriti biser, ki se svetiš v naši ne¬
snagi! O blagi nič, ki nas delaš gospodarje
vsemu, če te spoznamo!

Ne naveličal bi se govoriti o tem. Ako
hočeš Boga hvaliti, obtožuj samo sebe, želi, da
bi te drugi tožili. Ponižuj se z vsemi in pod
vse, ako hočeš poviševati Boga v sebi in sebe

112

v Bogu. Ako ga želiš zopet najti, ne povišuj
se, ker drugače bo zbežal. Ponižuj se, ponižuj,
kolikor ti je mogoče, da pride k tebi in te ob¬
jame. Tem rajši pa te bo sprejel in v ljubezni
nase navezal, čim bolj se ponižuješ v svojih
očeh, in ti je po godu, da te drugi ponižujejo
in kot zoprno stvar zametujejo.

Imej se nevredno daru, ki ti ga daje tvoj
zate zasramovani Bog, da bi se namreč združil
s teboj, in ne pozabi ga mnogokrat zanj za¬
hvaljevati. Bodi hvaležna tudi onemu, ki ti je
dal priložnost poniževanja, še bolj pa onim, ki
te zaničujejo, zlasti pa onim, ki mislijo, da po¬
niževanje prenašaš nerada in zoper svojo voljo.
In če bi bilo to tudi kedaj resnično, ne smeš
tega kazati vnanje. — Včasih pa vkljub tem
premišljevanjem, ki so popolnoma resnična, pre¬
kanjenost hudobnega duha, naša nevednost in
slabo nagnenje v nas tako zmagajo, da nas
misli o lastni visokosti ne jenjajo vznemirjati
in se košatiti v našem srcu. Tu se nam je
treba še le poniževati v Svojih očeh in sicer
tem bolj, čim bolj nas sedaj izkušnja uči, da
smo le malo napredovali v duševni popolnosti
in pravem spoznanju samih sebe, ker se še
imenovanih nadlog, ki izvirajo iz našega niče-
murnega napuha, ne moremo iznebiti. Tako

113

bomo spremenili strup v med in bolezen v
zdravje.

XXXIII.

Nekoliko opomb, kako lahko zmagamo
zlobne strasti in si pridobimo novih
kreposti.

Čeprav sem ti že mnogo povedal o načinu,
po katerem se ti je ravnati, da premagaš samo
sebe in se okrasiš s čednostmi, moram te ven¬
dar opozoriti še na nekatere stvari.

Prvič: Nikar se ne drži takega nespametnega
reda v duhovnih vajah, da bi kar za zmeraj do¬
ločila, češ: prvi dan v tednu se bom vadila v
tej čednosti, drugi dan v oni, tretji dan v drugi itd.

Marveč bojuj in vadi se rajša tako: vojskuj
se zoper tiste strasti, ki so ti bile vedno ne¬
varne in te še zmeraj pogosto napadajo in ti
škodujejo, in lepšaj se, kolikor bolj je mogoče
s čednostmi, ki so njim nasprotne.

Zakaj če si privojskuješ te čednosti, pri¬
dobila si boš lahko in kmalu z nekolikimi va¬
jami tudi druge, saj se ti vedno ponuja prilika
zanje. Kreposti so namreč vedno združene, in
kdor si pridobi le eno popolnoma, čakajo že
vse druge pred vrati njegovega srca.

Duhovni boj.

8

114

Drugič: Ne določuj nikdar časa, do kedaj
namreč si hočeš priboriti kako čednost, ne dni,
ne tednov, ne let, temveč zmeraj se vadi, kakor bi
bila še le ravnokar na svet prišla in kot vojak
novinec se bojuj in hiti na vrhunec popolnosti.

Ne prenehaj pa tudi za trenutek ne. Zakaj
počivati na poti k čednostim in k popolnosti,
se ne pravi: oddahniti se in moči pridobiti,
ampak iti rakovo pot in se poslabšati.

Na poti do popolnosti pa se ustavi tisti
človek, ki misli, da si je čednost že popolnoma
pridobil in se zato ne zmeni mnogo ne za pri¬
ložnosti, ki nas kličejo k novim krepostnim de¬
lom in ne za majhne pregreške.

Zato bodi skrbna, goreča, spretna, da ne
zanemariš najmanjše priložnosti, ako se lahko
vadiš v kreposti.

Ljubi torej vse priložnosti, ki te vodijo k
čednosti, zlasti tiste, katere posebno težko pre¬
maguješ; zakaj prav tisto dejanje, katero opraviš
s težavo, se ti vcepi globokeje v spomin in voljo,
in ti mnogo pripomore, da se nazadnje navadiš
dobro delati. Ljubi tudi tiste ljudi, ki ti ponu¬
jajo takih priložnosti. Ogibati se moraš kar
mogoče hitro in skrbno in bistroumno samo
tistih priložnosti, katere bi te utegnile zavesti v
nečiste skušnjave.

115

Tretjič: Bodi modra in zmerna v čednostih,
katere lahko škodujejo telesu, kakor recimo,
bičanje, spokorna obleka, post, dolgo bedenje,
premišljevanje in druge podobne stvari; zakaj
teh čednosti si je treba pridobivati le po malem
in po stopinjah; toda o tem bomo govorili
pozneje.

Druge kreposti pa, ki so povsem notranje,
kakor ljubezen do Boga, zaničevanje sveta, po¬
niževanje samega sebe, sovraštvo pregrešnih
strasti in greha, potrpežljivost in pohlevnost,
ljubezen do vseh ljudi, tudi tistih, ki nas žalijo,
teh in enakih čednosti pa si ni treba pridobivati
po malem ter se polagoma dvigati do popolnosti,
temveč potrudi se, da opraviš vsako tako vajo
kolikor mogoče popolno.

četrtič: Nič druzega ne misli in po ničemur
naj ne hrepeni tvoje srce, kakor le po tem, da
zmagaš strast, s katero se vojskuješ in da si
pridobiš njej nasprotno čednost. To naj ti bo
nad vse: tvoj svet, tvoje nebo, tvoja zemlja; to
bodi tvoj edini zaklad; vse to pa le v ta namen,
da boš Bogu všeč.

Če ješ ali se postiš, če se trudiš ali počivaš,
če bediš ali spiš, če si doma ali izven doma,
če si prizadevaš za pobožne vaje, ali če oprav¬
ljaš rokodelstvo: vedno bodi tvoj namen zma-

8 *

116

gati in uničiti imenovano strast in si pridobiti
nasprotno čednost.

Petič: Sovraži v obče posvetno razveselje¬
vanje in zložnost; potem te bodo namreč le s
slabo močjo napadale zlobne strasti, katere imajo
vse svoje korenine v razveseljevanju. Ako torej
te korenine izruješ zatajevajoč samo sebe, izgu¬
bile bodo strasti vso moč in jakost.

Ako pa se boš na eni strani vojskovala
zoper kako pregreho ali kako posebno nagnjenje,
na drugi strani pa še hrepenela po drugih po¬
svetnih razveseljevanjih, ki morda niso smrten
greh, pa vendar kolikor toliko napačna, imela
boš trd in vroč boj, ter ni gotovo, da bi zma¬
gala. Zato se vedno spominjaj besed sv. pisma:
„Kdor ljubi življenje, izgubil ga bo; in kdor so¬
vraži svoje življenje na tem svetu, prihranil ga
bo v večno življenje." (Jan. 12, 25.) „Tedaj
bratje! nismo dolžniki mesa, da bi po mesu ži¬
veli. Zakaj ako boste po mesu živeli, boste
umrli, ako boste pa zamorjevali dela mesa z
duhom, boste živeli." (Rim. 8, 12., 13.)

Šestič: Slednjič te še opozarjam, da bi bilo
dobro in morda potrebno, če opraviš najprej
dolgo izpoved z vsem potrebnim pripravljanjem,
potem bo gotoveje, da si v milosti pri Gospodu, od
katerega moramo pričakovati vseh milosti in zmag.

117

XXXIV.

Čednosti si pridobivamo polagoma,
stopajoč od stopinje do stopinje više
in ozirajoč se najprej na eno, potem
na drugo.

Pravi Kristusov vojak, ki hrepeni po do¬
vršeni popolnosti, si ne sme nikdar staviti konca
napredovanju. Vendar mora zmeraj modro krotiti
goreče kipenje svojega srca. Zakaj v začetku
srce večkrat kar gori za čednost, potem pa ta
ogenj pojema in slednjič ugasne sredi pota.
Poleg tega torej, kar smo omenili o zmernosti,
ki se tiče zunanjih vaj, je treba vedeti, da se
znotranje čednosti pridobivajo polagoma in od
stopinje do stopinje. Tako namreč zraste iz
malega kmalu veliko in trdno. Zato se ne smemo
— da ti vzgled pojasni — v zoprnostih tako
vaditi, da bi se jih kar precej veselili in si jih
želeli, temveč najprej si moramo pridobiti nižjo
stopinjo, to je potrpežljivost.

Tudi ti nikakor ne svetujem, da bi se tru¬
dila za vse čednosti ali mnogo hkrati, temveč
najprej skrbi za eno, potem šele za druge: tako
se namreč zasaja lažje in trdneje v dušo kre¬
postna navada. Zakaj ako neprenehoma nada¬
ljuješ vajo ene same čednosti, se ozira tvoj

118

spomin o vsaki priložnosti mnogo lažje na eno
čednost; tudi se vedno bolj bistri, kako bi iz¬
našel novih načinov in nagibov, da si jo pridobi,
volja pa se k njej nagiblje lažje in z večjo lju¬
beznijo. To bi ne bilo mogoče, ako bi se tru¬
dila za več čednosti naenkrat.

Tudi si bodo vaje v eni sami čednosti med
seboj podobne in zato manj težavne in druga
bo drugo podpirala in druga drugo povzroče-
vala. Zaradi te podobnosti se tudi vtisnejo
globočje v srce, ker najdejo v njem že priprav¬
ljeno mesto, da sprejme nova krepostna dejanja,
kakor je sprejelo poprej druga njim podobna.

Taka vaja ima tudi zato toliko večjo moč,
ker je gotova resnica, da kdor se dobro uri v
eni čednosti, se bo znal vaditi tudi v drugih;
in tako rastejo vse skupaj, če raste ena, ker so
v nerazrušljivi medsebojni zvezi; vse so namreč
žarki, ki prihajajo od iste nebeške luči.

XXXV.

O pomočkih, s katerimi si pridobi¬
vamo čednosti, in kako jih je treba
rabiti, kadar si prizadevamo nekoliko
časa le za eno samo krepost.

Da si pridobiš čednosti, je treba razen tega,
kar smo poprej povedali, tudi tega, da se jih

119

lotiš s plemenitim in velikim srcem, ne s slabo
in omahljivo, ampak odločno in krepko voljo,
ki si je v svesti, da bo treba pretrpeti mnogo
zoprnosti in bridkosti.

Tudi je treba imeti do čednosti posebno
naklonjenost in ljubezen, katero si lahko prido¬
bimo, če mislimo pogosto, kako so všeč Bogu,
kako so plemenite in blage same po sebi, kako
koristne in potrebne so nam, ker so začetek in
konec vse popolnosti.

Vsako jutro trdno sklenimo sklep, vaditi se
v njih ob vsaki priliki, ki bi se nam med dne¬
vom utegnila ponuditi; čez dan se pogosto iz¬
prašujmo, ali smo se držali sklepov ali ne, in
potem jih še bolj živo obnovimo! Vse to naj
se pa tiče posebno tiste kreposti, v kateri se
ravno vadimo.

Prav tako primerjaj s čednostjo, v kateri se
vadiš, tudi zglede svetnikov, molitve in pre¬
mišljevanje življenja in trpljenja Kristusovega,
ki je tako zelo potrebno za vsako duhovno vajo.

Taisto stori z vsemi priložnostmi, čeprav
so med seboj različne. O tem spregovorimo
kasneje.

Skrbimo, da se navadimo tako vseh kre¬
postnih dejanj, znotranjih in zunanjih, in izvr¬
ševali jih bomo tako spretno in lahko, kakor

120

smo poprej druga, ki so se prilegala našim te¬
lesnim nagibom. In kolikor bolj bodo krepostna
dejanja tem nasprotna, toliko prej bodo vsadila
dobro navado v našo dušo.

Izgovarjanje izrekov svetega pisma glasno
ali vsaj v mislih ima čudovito moč, da nas pod¬
pira v taki vaji. Zato imejmo mnogo izrekov
pripravljenih, ki se tičejo kreposti, v kateri se
urimo, in jih ponavljajmo čez dan in posebno
še takrat, kadar se vzbudi nasprotna strast.
Tako na primer lahko izrekamo, da se vadimo
v potrpežljivosti, te-le ali podobne reke:

„Otroci, potrpežljivo prenašajte jezo, ki je
nad vas prišla." (Bar. 4, 25.) „Potrpežljivost
ubogih se ne izgubi do konca." (Ps. 9, 19.)
„Boljši je potrpežljiv kakor močen človek, in
kdor nad svojim srcem gospoduje, je boljši,
kakor oni, ki mesta premaguje." (Preg. 16, 32.)
„V potrpežljivosti boste rešili svoje duše." (Luk.
21, 19.) „Potrpežljivo tecimo v boj, ki nas
čaka." (Hebr. 12, 1.)

Prav tako lahko molimo v isti namen te-le
ali podobne molitvice:

„Kdaj bom prenašala mirnodušno vse te¬
žave in tako ustrezala svojemu Gospodu?"

„0 predrage bridkosti, ki me narejajo po¬
dobno mojemu Gospodu Jezusu, ki je zame trpel!"

121

„Bom li kdaj, o edino življenje moje duše,
zadovoljno živela za tvojo slavo sredi brezšte¬
vilnih stisk ?“

„Blagor mi, ako bom obdana od hudih
bridkosti goreče želela pretrpeti še večje!"

Rabimo take in podobne molitvice, ki so
primerne našemu napredovanju v čednostih, in
ki nam jih navdaja duh pobožnosti.

Take molitvice navadno imenujemo srčne
vzdihljaje ter imajo veliko moč, da nas vna¬
mejo za krepost in dospejo do božjega Srca,
če jih spremljata dve stvari kakor dve peruti.

Prva stvar je, da resnično spoznamo, kako
je Bogu všeč naša vaja v čednosti.

Druga stvar je pa goreče hrepenenje, da si
pridobimo čednosti, pa samo zato, da bi bili
ljubi božjemu veličastvu.

XXXVI.

Kadar se vadimo v kreposti, moramo
vedno napredovati.

Med vsemi stvarmi, ki so zelo važne in po¬
trebne, da si pridobimo čednosti, je neizogibna
še ena —- razen že zgoraj imenovanih — da
bomo prišli do namena, ki smo si ga določili:
nadaljevati moramo namreč vaje, tako da vedno
napredujemo; zakaj kdor počiva, nazaduje.

122

Če namreč opuščamo čednostna dejanja,
je neizogibna posledica ta, da se rodč zaradi
našega hudega nagnjenja do čutnega poželenja
ali zaradi drugih zunanjih vplivov v nas mnoge
neredne strasti, ki ugonobe ali vsaj zmanjšajo
krepost. Poleg tega pa izgubimo mnogo milosti
in darov, katere bi bili napredovaje v dobrem
lahko prejeli od Gospoda. Zato je duhovna hoja
drugačna od hoje popotnikove na zemlji. Zakaj
če popotnik počiva, ne izgubi že prehojene poti;
duhovnemu popotniku pa se to pripeti.

Vrh tega se utrujenost zemeljskega popot¬
nika vedno zvekšuje po neprestanem telesnem
gibanju. Nasprotno pa pridobivamo na duhovni
poti vedno večjo moč in krepost, čim bolj hi¬
timo naprej.

Zakaj po čednostni vaji vedno bolj slabi
naše nižje nagnjenje, ki je s svojo upornostjo
delalo pot raskavo in težavno; višje nagnjenje
pa, v katerem biva čednost, postaja le stano-
vitnejše in krepkejše.

Z napredovanjem v dobrem izginja torej
težava, ki smo jo čutili izprva, narašča pa od
dne do dne neka skrivnostna sladkost, ki se po
božji naredbi druži s težavo samo. Tako na¬
predujemo vedno laže in z večjim veseljem od
čednosti do čednosti in slednjič dospemo vrh

123

gore, kjer deluje naša duša, ki je zadobila po¬
polnost, brez nevolje, da, še celo z radostjo in
veseljem. Zakaj premagala je že in ukrotila
vse neredne strasti, vzdignila se nad stvarstvo
in nad samo sebe in prebiva srečna v srcu
Najvišjega, kjer uživa sladek pokoj.

XXXVII.

Ako hočemo vedno nadaljevati vaje
v kreposti, ne smemo se ogibati pri¬
ložnosti, ob katerih si lahko prido¬
bimo kreposti.

Videli smo dosti jasno, da moramo po poti,
ki vodi do popolnosti, hiteti vedno naprej, ne
da bi se kaj oddahnili.

Zatorej bodimo pazljivi in čujrno, da nam
ne uide nobena priložnost, ki se nam ponuja
za pridobljenje čednosti. Potemtakem ravnajo
zelo nespametno oni, ki se kolikor mogoče
ogibljejo vseh zoprnosti, katere nam lahko pri¬
pomorejo k našemu namenu.

Če si torej želiš pridobiti potrpežljivost
da ostanemo pri prejšnjem zgledu — nikakor
ni dobro, če se umikaš osebam, opravkom in
mislim, ki vzbujajo v tebi nepotrpežljivost.

In zato ne smeš odpraviti nekaterih obče¬
vanj, ker so ti neprijetna, temveč občuj in se

124

pogovarjaj z vsakoršnim sitnežem, in tvoja volja
naj bo vedno pripravljena in voljna prenašati
vsakovrstne zoprnosti in sitnosti, ki lahko pri¬
dejo iz tega. Zakaj, če ravnaš drugače, se ne
boš nikdar navadil potrpežljivosti.

Prav tako ti je ravnati, če ti kako opravilo
mrzi — ali že samo po sebi, ali zaradi človeka,
ki ti je to naložil, ali ker te odganja od opravka,
ki ti mnogo bolj ugaja. Vendar zaradi tega ni¬
kakor ne smeš odlašati, ampak loti se ga in ga
nadaljuj, čeprav čutiš, da te to vznemirja in da
bi morda zopet zadobila mir, če bi ga opustila.
Zakaj sicer se ne boš nikdar navadila trpeti,
in tudi tvoj mir ne bo resničen, ker ne bo pri¬
hajal iz duše, ki je očiščena od strasti in olep¬
šana s čednostjo.

Isto velja tudi o nadležnih mislih, ki včasih
mučijo in motijo tvoj um; teh ne smeš popol¬
noma izbiti iz glave, ker ti z neprijetnostjo, ki
jo povzročujejo, hkrati pomagajo, da se navadiš
prenašati zoprnosti.

Kdor ti drugače govori, uči te le, kako
ubežiš težavam, katere okušaš, ne pa kako do¬
sežeš krepost, po kateri hrepeniš.

Res je, da se mora posebno novinec v du¬
hovnem boju v imenovanih priložnostih boriti
pozorno in bistroumno, tako namreč, da se jim

125

včasih resno upre, včasih umno umakne; če si
je že več ali manj kreposti in duševne moči
pridobil.

Toda nikakor se jih ne smeš popolnoma
ogibati in se jim umikati, kakor bi prav nobene
neprijetnosti ne smela pretrpeti; zakaj če bi
tudi prvič srečno ušla padcu, boš pa v prihod¬
nje v toliko večji nevarnosti, da zaideš v ne-
potrpežljivost, ker se nisi precej prvič oborožila
in okrepila z nasprotno čednostjo.

Teh naukov pa ni vporabljati pri pregrehi,
ki izvira iz mesenega poželenja; o tem smo že
posebej govorili.

XXXVIII.

Vsaka priložnost nam mora biti draga,
ko se nam je boriti za pridobljenje
čednosti, zlasti pa še taka, v kateri je
mnogo težav.

Ni zadosti, ljuba hči, da se ne ogiblješ pri¬
ložnosti, ki se ti ponujajo za pridobljenje čed¬
nosti, temveč treba je celo, da jih večkrat sama
iščeš in se jih veselo oklepaš, kakor dragih in
imenitnih stvari; tiste pa, ki so tvojim čutilom naj-
neprijetnejše, naj ti bodo najdražje in najljubše.

To boš storila z božjo pomočjo, ako živo
premisliš naslednje resnice.

126

Prvič: Take priložnosti so primerni da,
celo potrebni pomočki za pridobljenje čednosti.
Kadar torej prosiš Gospoda čednosti, prosi ga
potemtakem tudi priložnosti; drugače bi bila
tvoja molitev ničevna in ti bi nasprotovala
sami sebi in skušala Boga, ki navadno ne daje
potrpežljivosti brez trpljenja, ne ponižnosti brez
zaničevanja.

Isto lahko rečemo tudi o drugih čednostih,
katere brez dvoma pridobivamo z nasprotnimi
pripomočki, ki nas le toliko bolj podpirajo v
ta namen in ki nam morajo biti tem dražji in
prijetnejši, čim težavnejši so. Zakaj dejanja,
katera izvršujemo v takih slučajih, so pogum-
nejša, krepkejša in lažja ter nam prej odpro
pot do čednosti.

Nadalje cenimo tudi najmanjše take pri¬
ložnosti ter jih ne puščajmo vnemar, naj bi
nam bilo le kak pogled ali kako besedo zatreti
proti svoji volji. Zakaj taka dejanja so zelo
pogostna, čeprav niso tako izdatna kakor ona,
ki jih opravljamo v večjih težavah.

Drugič kar sem že zgoraj nekoliko ome¬
nil — je resnično to-le: Vse, kar se pripeti, po¬
šilja Bog v naš prid, da nam obrodi sadu.

In dasi o nekaterih stvareh ne moremo
trditi, da so od Boga, kakor recimo naši pre-

127

greški in napake drugih, — o katerih smo go¬
vorili že na drugem mestu ker Bog sovraži
greh: pa so vendar na nek način od Boga, ker
jih Bog pripušča in dasi bi jih lahko odvrnil,
jih vendar ne odvrne. Vse bridkosti pa in
kazni, ki nas zadevajo ali zaradi lastnih pre-
greškov, ali zaradi zlobnosti drugih ljudi pri¬
hajajo od Boga, ker Bog sodeluje pri njih.
In česar Bog ne želi, da bi se zgodilo, ker je
zelo ostudno pred njegovimi najčistejšimi očmi,
to vendar hoče, da se dogodi zaradi kreposti,
ki nam izvira iz tega, ali pa zaradi drugih teht¬
nih vrzokov, kateri so nam prikriti.

Zatorej bodimo trdno prepričani, da Bog
hoče, naj voljno prenašamo vsakovrstne težave,
ki prihajajo, ali od drugih ljudi, ali pa izvirajo
iz našega krivičnega ravnanja. Govoriti pa
kakor trdijo nekateri, ki opravičujejo svojo ne-
potrpežljivost — da Bog neče neprilik, marveč
jih sovraži, to ni nič drugega, kakor prazna pre¬
tveza, s katero hočejo pokriti lastno krivdo ter
otresti se križa, ki ga moramo nositi; saj ne
moremo utajiti, da je tako Bogu všeč.

Da, trdim še več, če primerjam oboje med
seboj: Gospodu je ljubše, ako prenašamo ne-
prilike, ki nam prihajajo od zlobnih ljudi —
posebno takih, ki smo jim poprej stregli ter jih

128

obsipali z dobrotami, — kakor pa neprijetnosti,
ki izvirajo iz drugih težav. Zakaj v prvih se
navadno mnogo bolj zatira naša ošabna narava
kakor v drugih. Poleg tega pa prav posebno
zadovoljujemo in poveličujemo Boga, če jih pre¬
našamo voljno, ker tako z Bogom sodelujemo
tam, kjer prav posebno odseva njegova neiz¬
rekljiva dobrota in vsemogočnost; ondi nam
namreč izvira iz pogubonosnega strupa zlobe
in greha dragocen in ljubezniv sad čednosti in
dobrega.

Zatorej vedi, ljuba hči, to-le: Brž ko Gos¬
pod zapazi, da živo hrepenimo in si resno pri¬
zadevamo za čednost in smo pazljivi, kakor se
spodobi tako slavni pridobitvi, poda nam tudi
čašo težkih skušnjav in zelo nevarnih prilož¬
nosti, da o pravem času po njej sežemo. Mi
pa kot spoznavalci njegove ljubezni in svoje
blaginje, moramo drage volje sprejeti ta kelih
z zaprtimi očmi in ga varno in voljno izpraz¬
niti prav do dna, saj je zdravilo, napravljeno
od njega, ki se ne more motiti, in so primesi
toliko koristnejše naši duši, kolikor grenkejše
so same po sebi.

129

XXXIX.

Kako se lahko ob različnih priložno¬
stih vadimo v taisti čednosti?

Doslej si se prepričala, da je koristneje,
če se vadiš nekaj časa saino v eni čednosti,
kakor pa v več na enkrat. Tudi veš, da moraš
vse priložnosti, ki se ti ponujajo, čeprav so
med seboj nasprotne, tako uravnati, da bodo
pospeševale samo to čednost. Sedaj pa pazi,
kako je to prav lahko storiti.

Prigodi se morda eden in isti dan ali tudi
taisto uro, da nas kdo graja zaradi dejanja, ki
ni slabo; ali da drugi nad nami godrnjajo ali
nam trdovratno odrekajo milost, za katero smo
prosili, ali kako drugo majhno stvarico, rM da
nas zadene kaka telesna bolečina; da nam kdo
naloži neprijetno opravilo, da dobimo neokusno
jed, ali da nas doletč druge še večje težave in
bridkosti, katerih je vse polno v revnem člo¬
veškem življenju.

V teh različnih in njim podobnih neprilikah
se je vendar treba vselej dasi lahko povzro¬
čijo razna krepostna dejanja — krepko okleniti
povedanega pravila ter obujati dejanja, ki so
primerna samo za tisto čednost, v kateri se
takrat vadimo.

Duhovni boj.

9

130

Recimo, da nas zadenejo take neprilike prav
tedaj, ko se vadimo v potrpežljivosti: prizade¬
vajmo si vse to potrpeti drage volje in vese¬
lega srca.

Če se vadimo v ponižnosti, spoznati mo¬
ramo, da zaslužimo vse te nadloge.

Kadar bi si radi pridobili pokorščino, uklo¬
nimo se radovoljno roki vsemogočnega Boga,
— ker je njemu tako všeč in on tako hoče
ubogajmo tudi razumne in brezumne stvari božje,
po katerih nam dohajajo te zoprnosti.

Kdor se vadi v uboštvu, bodi zadovoljen,
da nima nikake posvetne tolažbe, ne velike,
ne majhne.

Če se urimo v ljubezni, izvršujemo dejanja
ljubezni do bližnjega, ki je kakor orodje, s ka¬
terim dosegamo mnoge dobrote. Izvršujmo de¬
janja ljubezni do Boga, ki je prvi vzrok prave
ljubezni. Od njega izvirajo te neprilike, ali jih
pa dopušča, da se vadimo v dobrem in si na¬
biramo duševnih zakladov.

Kar smo omenili o prigodkih, ki nas lahko
zadenejo vsak dan, velja hkrati tudi ob priliki
hude bolezni ali druge nesreče, ki dolgo traja.
Tudi tu lahko nadaljujemo vajo čednosti, katero
smo že prej začeli.

131

XL.

Koliko časa potrebujemo za vajo v
kaki čednosti in po katerih zname¬
njih spoznamo, da smo v dobrem na¬
predovali ?

Ni moja naloga, da bi določil, koliko časa
se je treba vaditi v kaki čednosti; zakaj to se
mora ravnati po stanju in potrebi posameznikov,
po večjem ali manjšem napredku v duhovnem
življenju in po sodbi duhovnega vodnika.

Toda Če se zares trudiš po navedenem pra¬
vilu in tako marljivo, kakor smo rekli, potem
ni dvomiti, da boš napredovala v nekaterih
tednih več, kakor se nadejaš.

Znamenje, da si napredovala v čednosti, je
to, da stanovitno nadaljuješ krepostne vaje tudi
ob času, ko te tare dušna suhota, ko ti stiska srce
dušna tema, ali če izgubiš vse duhovno veselje.

Zelo jasen dokaz za to nam je tudi upiranje
čutnosti pri izvrševanju krepostnih dejanj. Zakaj
čim več moči izgublja čutnost, tem bolj smo
napredovali v čednosti. Če torej ne čutimo ni-
kakega nasprotovanja in upora poželjivosti in
nizke čutnosti, posebno še ob nenadnih in ne-
previdenih napadih, nam to priča, da smo si
čednost že pridobili.

9*

132

Kolikor voljneje in veseleje opravljamo svoja
dela, tem gotoveje lahko sklepamo, da smo na¬
predovali v tej vaji.

Paziti je treba in nikdar si ne smemo do-
mišljevati, kakor bi imeli prav gotovo krepost
popolnoma v lasti ter bili zmagovalci kake
strasti, če prav bi že dolgo časa po mnogih
bojih ne čutili nikakega nagnjenja do strasti.
Zakaj v tem lahko tiči zvijača in delovanje
hudobnega duha ali naše zmotljive narave.
Zato je mnogokrat tisto napaka, kar se nam
zaslepljenim po napuhu zdi, da je krepost.
Poleg tega si ne smemo nikdar domišljevati,
če se oziramo na popolnost, h kateri nas Bog
vabi, da smo kdaj dospeli le do prve stopinje
prave popolnosti, dasi že hodimo dolgo časa
po poti, katera vodi h kreposti.

Zato ponavljaj svoje vaje, kakor vojak no¬
vinec, kakor otrok, ki je šele rojen za boj, in
kakor bi doslej ne bila še ničesar storila.

Opominjam te, ljuba hči, trudi se mnogo
raje za napredek v dobrem, kakor da bi pre¬
iskovala, koliko si že pridobila čednosti. Zakaj
le Gospod Bog preiskuje srca človeška in deli
nekaterim milost, da natančno spoznajo napre¬
dek v dobrem, drugim jo zopet odteguje, kakor
ve, da bo dotičnik vsled takega spoznanja ali

133

ponižen ali prevzeten. Kakor ljubeči oče od¬
vzame nekaterim nevarnosti, drugim pa ponuja
prilike, da rastejo v kreposti.

Čeprav duša ne vidi napredka, vendar ne
smeš nehati s pobožnimi vajami. Zakaj duša
bo videla in spoznala napredek, brž ko bo Go¬
spodu všeč tako spoznanje, ker bo namreč duši
v zveličanje.

XL1.

Nikdar ne smemo želeti, da bi se iz¬
nebili težav, katere potrpežljivo pre¬
našamo; brzdati pa moramo svoje želje,
še c e 16 krepostne.

Večkrat te tare kaka nadloga, ki jo prena¬
šaš potrpežljivo. Pazi takrat, da te ne prego¬
vori hudobni duh, ali da te ne zapelje ljubezen
do same sebe tako daleč, da bi si želela izne¬
biti se nadloge.

Če to storiš, boš imela dvojno izgubo. Prvič:
Daši ta želja še ne odvzame kreposti potrpež¬
ljivosti, vendar vzbudi polagoma v tebi nepo-
trpežljivost.

Drugič: Tvoja potrpežljivost bi postala po¬
manjkljiva in Bog bi te poplačal samo za tisti
čas, v katerem si trpela. Ako bi pa ne želela
iznebiti se križev ter se popolnoma izročila božji

134

dobroti, povrnil bi ti Bog preobilno. In dasi bi
trpela samo eno uro ali še manj časa, pri Bogu
bo zaračunjeno za dolgo dobro delo.

Zato bodi v tej in v vseh drugih stvareh
tvoje glavno pravilo: Svoje želje obračaj samo
na reči, ki te privedejo brez ovinkov naravnost
do tvojega pravega in edinega namena, ki je,
da voljo božjo izpolnjuješ. Tako bodo tvoje
želje pravične in pametne. V zoprnih naključ-
kih ne boš le mirna, marveč celo zadovoljna.
Saj se nam ne more ničesar prigoditi, če ni
božja volja. Če torej tisto hočeš, kar Bog hoče,
hotela boš in hkrati tudi imela, kar želiš.

O grehih — ne o naših, ne o tujih — to
pravilo ne velja; zakaj, Bog greh sovraži. Velja
pa o vseh kaznih, katere izvirajo iz greha ali
od drugod, naj so še tako težke. To so le križi,
po katerih deli Bog svojim iskrenim in naj¬
dražjim ljubljencem mnoge milosti.

Kar sem govoril o potrpežljivosti, s katero
moramo prenašati vse težave, velja tudi o tistih
križih, ki se jih ne moremo iznebiti. Božja volja
je, da jih nosimo. Seveda smemo in moramo
najprej rabiti dopuščene pripomočke, da bi se
jih rešili. Toda tudi te pripomočke je treba
uravnavati po naredbi in volji božji. Bog jih
je namreč zato dal, da jih rabimo. Rabiti jih

135

moramo pa vselej le zato, ker je tako božja
volja, ne pa iz golega samoljubja. Ne smemo
torej želeti in hrepeneti po teh pripomočkih le
zato, da bi se ž njimi otresli križev, ampak zato,
da bi s tem Bogu služili in mu dopadli.

XLI1.

Kako se ustavljajmo hudobnemu duhu,
kadar nas hoče drzno preslepiti?

Prekanjena hudoba hitro spozna, da nam
je resnično živa in trdna volja hoditi naravnost
po poti, ki pelje k čednosti. A takoj tudi iz-
previdi, da nas z očitno zvijačo ne bo spravil
na svoj pot. Zato se izpreminja v angela luči.
Z ljubeznjivimi mislimi, z besedami svetega
pisma in z zgledi svetnikov nas nepretegoma
naganja, da bi predrzno hrepeneli po najvišji
popolnosti; a to dela le zato, da bi nas po¬
gubil. Tudi nas spodbada, da bi svoje telo
ostro mrtvili s pokoro, postom, s spokorno
obleko in z drugim podobnim trpinčenjem; a
vse to samo zato, da bi se prevzeli in si do-
mišljevali, Bog znaj, koliko storimo. To se do¬
gaja zlasti pri ženskah. Tudi zato nas spodbuja
k takim dejanjem, da bi 'si nakopali kako bo¬
lezen ter potem postali nesposobni za dobra
dela. Večkrat pa s tem namerava, da bi se

136

nam po mnogem trudu in trpinčenju duhovne
vaje pristudile in bi nam presedale, ter bi tako
počasi omrznili v dobrem in se z večjo po¬
hlepnostjo kakor poprej udali posvetnemu raz¬
veseljevanju in kratkočasju. Tako se je zgodilo
že mnogoterim, kateri so se predrzno nase za¬
našali, poslušali nagon svoje nebrzdane goreč¬
nosti ter presegli z nezmernim zunanjim zata¬
jevanjem svoje moči. Tako so se ujeli v zanke,
ki so si jih sami spletli, in postali so v zasmeh
hudobnim duhovom. Kaj takega bi se jim pa
ne bilo prigodilo, če bi bili dobro premislili,
kar smo zgoraj povedali. Pri takih spokornih
delih je treba zmernosti, kakor jo zahteva raz¬
lična narava posameznikov. Zakaj take vaje so
hvalne in koristne le tedaj, če ne presegajo te¬
lesnih moči in če so sklenjene z duhovno po¬
nižnostjo.

Vsak torej ne more živeti tako ostro, ka¬
kor so živeli svetniki. A zato ima mnogo dru¬
gih priložnosti, da jih posnema. Trudi naj se
s srčnim in resničnim hrepenenjem, z gorečo
molitvijo, s preziranjem sveta in samega sebe
za slavni venec pravih Kristusovih vojakov.
Molči naj in ljubi samoto; naj je ponižen in
krotek z vsemi, naj potrpi krivico ter stori dobro
tudi svojim največjim nasprotnikom. Poleg tega

137

naj se varuje vsakega, tudi najmanjšega greha,
kar je Bogu bolj všeč kakor telesno mrtvenje.
Zato ti svetujem, ljuba hči, bodi v mrtvenju te¬
lesa posebno zmerna, da je lahko poostriš, če
bo potrebno. Bolje je, da tako delaš, kakor da
bi bila vsled napačnega ravnanja prisiljena, da
popolnoma mrtvenje opustiš. Upam pa, da se
ne boš spotikala ob takih, ki jih imajo ljudje
sicer za pobožne, a se vendar preveč boje za
svoje telesno zdravje, ker jih njih spačena na¬
rava moti in zapeljuje. Tako zelo so boječi in
plašljivi, da vedno mislijo, najmanjša stvarca
jim bo že pokvarila zdravje. Najrajši mislijo in
govore le o tem, kako bi si utrdili zdravje. Za¬
torej vedno skrbe za jedi, ki se v resnici bolj
prilegajo okusu kakor želodcu, ki ga pogosto
s preveliko skrbljivostjo celo pokvarijo. Seveda
ravnajo tako le z izgovorom, da bi ložje Bogu
služili. Toda to ni nič drugega, kakor to, da
bi radi združili, kajpada brez vsakega prida
še celo v škodo obema — dva največja sovraž¬
nika namreč dušo in telo. Zaradi prevelike
skrbi izgubi telo zdravje, duša pa pobožnost.

Zatorej je vsekako najvarneje in najkorist¬
neje nekako neprisiljeno življenje, vendar pa
vedno združeno z ono previdnostjo, o kateri
sem prej govoril. Zakaj treba se je ozirati na

138

različne telesne lastnosti in druge razmere, ki
jih ne more voditi eno samo pravilo.

Opomnim naj še, da moramo zmerno rav¬
nati ne le v zunanjih stvareh, ampak tudi kadar
si prizadevamo za notranje čednosti, saj sem
že zgoraj povedal, da dobivamo vse čednosti
le polagoma.

XLlll.

Kako nas nagiblje naše slabo nag¬
njenje in podpihuje hudobni duh, da
bi predrzno sodili bližnjega, in kako
se temu ustavljajmo?

Iz poprej imenovane napake — iz samo¬
ljubja in povzdigovanja samega sebe — izvira
še drugo zlo, ki nam zelo škoduje, namreč pre¬
drzno obsojanje bližnjega. To nas zapeljuje, da
imamo druge za slabotneže, da jih preziramo
in ponižujemo. Ta napaka nastaja iz našega
slabega nagnjenja in iz prevzetnosti, pa to dvoje
jo tudi radovoljno goji in redi. S prevzetnostjo
vred namreč raste tudi predrzna sodba ter se
nam prikupuje in nas nevede goljufa. Zakaj,
ne da bi zapazili, si domišljujemo veliko o sebi
ter se toliko bolj povišujemo, kolikor bolj v
svojih mislih druge ljudi ponižujemo. Dozdev

139

se nam, da na nas še sledu ni onih nepopol¬
nosti, v katerih mislimo, da drugi tiče.

Prekanjeni hudobec pa hitro zapazi to naše
slabo duševno nagnjenje. Zato vedno pazi, da
nam odpira in drami oči, da vidimo, presoju-
jemo in zvekšujemo napake drugih. V svoji
neskrbnosti ne moremo niti verjeti niti spoznati,
kako skrbno si prizadeva in trudi, da bi si za¬
pomnili najmanjše slabosti tega ali onega, ker
velikih napak nima.

Če pa hudobec čuje v tvoje pogubljenje,
zato bodi tudi ti pazljiva, da se ne ujameš v
njegove mreže. Brž ko ti pokaže napako bliž¬
njega, hitro misli kaj drugega. In čeprav čutiš,
da te sili, naj bi sodila o nji, ne daj se zapeljati.
Pomisli, da nimaš pravice soditi; in če bi jo
prav imela, ne bi mogla soditi pravično, ker
sama tičiš v tisoč strasteh in le prerada brez
pravega vzroka slabo misliš o drugih.

Spominjam te zelo izdatnega pripomočka
zoper to. Misli pogosto na potrebe lastnega
srca. In vsako uro boš bolje spoznala, da imaš
toliko dela in truda sama s seboj, da ti ne bo
ostajalo ne časa ne volje, da bi pazila na de¬
janja drugih ljudi.

Če se potrudiš, da se boš tako vadila —
seveda na primeren način čistila boš vedno

140

bolj notranje oko vseh onih slabih primesi, iz
katerih izvira to kužno zlo.

Vedi dobro, da je vselej, kadar o svojem
bratu misliš kaj slabega, tudi v tvojem srcu kal
iste hudobije. Srce, katero je k slabemu nag¬
njeno, tudi druge v podobnih stvareh slabo sodi

— sodi namreč druge po sebi.

Kadar ti torej pride na misel, da bi sodila
slabosti bližnjega, oštej samo sebe, kakor bi
imela iste napake in reci: „Kako naj se drznem

— reva zakopana v take in še večje napake —
dvigniti glavo, da bi pretresovala in sodila na¬
pake drugih?"

Tako bo orožje namerjeno v druge, ranilo
tebe in porabljeno proti tebi sami prineslo
zdravila tvojim ranam.

Če pa je storjeni greh kakega človeka oči¬
ten in znan, izgovarjaj ga v duhu ljubezni in
pomisli, da ima tvoj bližnji skrite čednosti. Da
bi te čednosti ohranil, pripusti Bog, da pade ali
da ima nekaj časa to slabost. To pa zato, da
se bolj ponižuje v lastnih očeh. Ker je tudi od
drugih zaničevan, nabira si lahko sadove po¬
nižnosti ter se priljubi Bogu. Tako je torej
njegov dobiček večji kakor pa izguba.

Če pa greh ni samo očiten, ampak tudi
velik in izvira iz trdovratnosti srca, tedaj se

141

spomni pretresljivih božjih sodb; videla boš, da
so včasih največji hudobneži dosegli veliko sve¬
tost. A drugi, kateri so na videz dospeli že na
visoko stopinjo popolnosti, so padli v najžalost-
nejše brezno.

Zato se vedno boj in trepetaj bolj zase,
kakor za druge.

Pomni dobro, da prihaja od svetega Duha,
ako dobro sodiš o bližnjem in si mu naklonjena.
Vsaka mržnja, predrzna sodba in nestrpnost pa
izvira iz naše hudobnosti in iz podpihovanja
hudičevega.

Če bi te bila torej kaka nepopolnost dru¬
gih vznemirila, ne miruj in ne zatisni poprej
oči, dokler si tega ne izbiješ iz glave.

XLIV.

Molitev.

Potrebno je, da v duhovnem boju ne za¬
upamo sami v sebe, temveč le v Boga in da se
sami vadimo. To smo dokazali do sedaj. Poleg
tega pa je še potrebna molitev, ki je četrto
orožje, kakor je bilo naznanjeno zgoraj. Z njo
ne dobivamo le poprej imenovanih stvari od
Boga, ampak izprosimo si lahko tudi vsako
drugo dobroto.

142

Zakaj molitev je ključ, ki nam odpira vse
milosti, da rosč na nas iz studenca božje do¬
brote in ljubezni.

Če dobro moliš, podajaš meč Bogu, da se
bo on zate vojskoval in zmagal.

Da pa opravljaš dobro svojo molitev, treba
je, da si, ali si vsaj biti prizadevaš izurjena v
teh-le rečeh:

Prvič: Vedno srčno hrepeni, da bi služila
božjemu Veličastvu v vseh stvareh in sicer tako,
kakor je njemu najbolj všeč.

Da se vname v tebi to hrepenenje, dobro
premisli, da je Bog najvrednejši ponižne službe
in največje časti: vse to pa zaradi njegovih pre¬
čudnih lastnosti, zaradi dobrote, veličastva, mo¬
drosti, lepote njegove in zaradi drugih neskonč¬
nih popolnosti.

On je zaradi tebe triintrideset let trpel in
se trudil. On je tvoje ostudne, od grešne hu¬
dobije zastrupljene rane ozdravil in zacelil.
Toda tega ni storil z oljem in vinom, tudi ne
s prtenimi obvezami, ampak ozdravil te je s
predrago krvjo, ki je tekla iz njegovih presvetih
ran, in z najčistejšim svojim telesom, ki je bilo
razmesarjeno po udarcih, trnjevi kroni in žebljih.

Poleg tega tudi premisli, kolike koristi je
ta služba. Zakaj v njej dobimo moči, da smo

143

gospodarji samih sebe, da premagamo pekel in
postanemo božji otroci.

Drugič: Živo veruj in trdno zaupaj, da ti
Gospod hoče dati vse, kar potrebuješ, da njemu
služiš in sebe zveličaš.

To sveto zaupanje je posoda, katero napol¬
njuje usmiljena božja roka z zakladi svojih mi¬
losti. Kolikor večja in prostornejša je ta po¬
soda, toliko bogateje obdarjena se povrne mol-
litev v naše naročje.

In kako bi nam neizpremenljivi vsemogočni
Gospod odrekel svoje darove? Saj nam je sam
zapovedal, da ga prosimo, in obljubil celd svo¬
jega sv. Duha, če ga verno in stanovitno prosimo.

Tretjič: Začni moliti z namenom, da hočeš
le tisto, kar Bog hoče in ne kar sama hočeš.
To naj velja vselej, kadar prosiš ali kadar si
uslišana. Zatorej pojdi molit samo zato, ker
Bog tako hoče, in ker želiš biti uslišana le v
toliko, v kolikor je njemu všeč. Sploh bodi tvoj
namen, da zediniš svojo voljo z voljo božjo, ne
pa, da bi se ravnala božja volja po tvoji.

To pa zaradi tega, ker je tvoja volja spri¬
jena in pokvarjena od samoljubja in se pogosto
zmoti ter niti ne ve, kaj prosi. Božja volja pa
je vedno združena z neskončno dobroto in se
ne more nikdar zmotiti; in zato je tudi pravilo

144

in kraljica vsaki drugi volji. Božja volja za¬
služi in hoče, da jo vse druge posnemajo in
poslušajo.

Zato je treba vselej prositi takih reči, ki
se strinjajo z božjim dopadenjem. Ako dvo¬
miš, ali se kaka stvar ujema z božjo voljo, ali
ne, prosi vselej pogojno, da jo hočeš namreč
le tedaj, če Gospod hoče, da jo dobiš.

O čemer pa dobro veš, da mu je všečno,
recimo o čednostih, tistih prosi le bolj zato, da
bi Bogu zadostovala in služila; nikar pa iz ka¬
kega drugega namena ali vzroka, tudi duhov¬
nega ne.

Četrtič: Tvoje molitve naj zaljšajo dela, ki
se ujemajo s prošnjami. Po molitvi pa še bolj
skrbi, da boš sposobna sprejeti milosti in čed¬
nosti, katerih prosiš.

Vaja molitve mora biti namreč z vajo pre¬
magovanja samega sebe tako tesno združena,
da druga drugo neprenehoma spremlja. Zakaj,
kdor bi prosil kake čednosti in bi se zanjo ne
prizadeval, ta bi ne delal drugega, kakor Boga
skušal.

Petič: Predno prosiš, zahvali se vselej za
prejete dobrote tako-le ali podobno: „Moj Go¬
spod, ki si me dobrotljivo ustvaril in odrešil
ter si me že toliko in tolikokrat, da sama ne

145

vem, rešil iz rok mojih sovražnikov, pomagaj
mi tudi sedaj in ne zavrzi moje prošnje, čeprav
sem bila vedno tvoja nasprotnica in velika ne-
hvaležnica."

Če prosiš kake posebne čednosti ter imaš
priložnost, bojevati se s kako zoprno stvarjo,
vadi se v njej in nikar ne pozabi, zahvaliti ga
za priložnost, ki ti jo je dal. Zakaj to ni ni¬
kakor manja dobrota.

Šestič: Molitev dobiva vso moč in izdat¬
nost, s katero naklonimo Boga svojim prošnjam,
iz naravne dobrote in usmiljenja božjega, iz
zaslug življenja in trpljenja njegovega edinoro-
jenega Sina in iz obljube, ki nam jo je dal, da
nas bode uslišal. Zato sklepaj svoje prošnje z
eno ali več izmed naslednjih molitvic:

„Daj mi, o Gospod, to milost po svojem
neskončnem usmiljenju. — Naj mi pridobi za-
služenje tvojega Sina od tebe to, česar te pro¬
sim. — Spomni se, o moj Bog, svojih obljub
in bodi naklonjen mojim prošnjam."

Drugikrat pa prosi milosti po zasluženju
Device Marije in drugih svetnikov. Ti premo¬
rejo mnogo pri Bogu. Zakaj Bog jih je zelo
poveličal, ker so tudi oni v življenju poveliče¬
vali njegovo božje Veličastvo.

Duhovni boj.

to

146

Sedmič: Moli stanovitno. Ponižna stano¬
vitnost premaga Nezmagljivega. Če je stano¬
vitnost in nadležnost evangeljske vdove ganila
s svojimi prošnjami krivičnega sodnika (Luk 18.),
ne bo li tudi ganila s svojimi prošnjami samega
Boga — zaklad vseh dobrot?

Moli torej vztrajno, dasi te Gospod po mo¬
litvi ne usliši precej, in moli tudi takrat, kadar
se ti zdi, da te ne bo uslišal. Zaupaj trdno in
živo v njegovo pomoč. Zakaj njemu ne manjka
nikoli ničesar, ampak ima neizmerno obilico
vseh onih stvari, ki so potrebne, da deli dru¬
gim milosti.

Če torej kolikor se da dobro moliš, prejela
boš gotovo vselej vse, kar boš prosila, ali pa
kaj drugega koristnejšega, ali morda celo oboje
hkrati.

In bolj ko se ti dozdeva, da te je Bog za¬
vrgel, toliko bolj se ponižuj v svojih očeh. Pre¬
mišljujoč svojo nevrednost zaupaj trdno v božje
usmiljenje. Pomnožuj vedno svoje zaupanje v
Boga. Če ohraniš to zaupanje živo in trdno,
boš tem ljubša našemu Gospodu, čim bolj boš
skušana.

Zahvaljuj ga potem vedno ter pripoznavaj
njegovo dobrotljivost, modrost in ljubeznivost
— in sicer tudi takrat, če ti je bila kaka stvar

147

odrečena, ne le tedaj, če si bila uslišana. Pri
vsakem dogodku bodi stanovitna in vesela ter
se ponižno podvrzi njegovi sveti volji.

XLV.

Kaj je notranja molitev?

Notranja molitev je povzdigovanje duha k
Bogu. Pri tej molitvi pa je dvoje mogoče: ali
namreč posebej in naravnost imenujemo milost,
katere prosimo, ali pa je posebno in naravnost
ne imenujemo, ker smo jo že v prejšnjih mo¬
litvah imenovali.

Posebej molimo za kako milost lahko tako,
da izrekamo v duhu to-le ali podobne besede:
»Gospod, moj Bog, dodeli mi to milost k svoji
večji časti.“ Ali pa tako-le: »Moj Gospod,
upam, da ti je všeč in k tvoji časti, ako te
prosim, da dosežem to milost. Daj, da se torej
sedaj izpolni nad menoj tvoja božja volja."

Kadar te napadajo sovražniki, moli tako-le:
»Ostani pri meni, moj Bog in pomagaj mi, da
me ne zmore sovražnik." Ali pa: »Moj Bog,
moje pribežališče, moč moje duše, teci mi po¬
magat, da ne padem!"

In če trpi boj še dalje, moli še ti dalje,
kakor sem ti povedal. Ustavljaj se vedno
krepko tistemu, ki se vojskuje s teboj.

10 *

148

Ko pa potihne sila boja, zateci se h Go¬
spodu in pokaži mu sovražnika, ki te je na¬
padel. Potoži mu tudi svojo nezmožnost, da
bi se mu ustavljala, in reci:

„Poglej, o Gospod, stvar tvojih dobrotljivih
rok sem, odkupljena s tvojo krvjo. Glej tukaj
svojega sovražnika, ki me skuša odtrgati od
tebe in me požreti. K tebi pribežim, moj Go¬
spod, samo vate zaupam, ki si vsemogočen .in
dobrotljiv in ki poznaš, da sem slaba in brez
tvoje pomoči hitro pripravljena voljno se mu
podati. Podpiraj me torej, moje upanje in
moč moje duše!“

Na drug način, da namreč posebej ne ime¬
nujemo milosti, katere prosimo, molimo tedaj,
kadar povzdigujemo duha k Bogu zato, da bi
prejeli kako milost, a mu kažemo samo svojo
potrebo, ne da bi kaj govorili in izrekovali.

Postavim, kadar povzdigujem duha k Bogu
in v njegovi pričujočnosti priznavam svojo ne¬
zmožnost, da bi se ubranil hudega in storil
dobro; tedaj vnet svetega hrepenenja, da bi mu
služil, ponižno in verno čakam njegove pomoči
in se vnovič in vnovič zatekam le k istemu
Gospodu.

Kadar tako spoznam svojo slabost in me
vleče hrepenenje ali živa vera k Bogu, tedaj

149

molim in sicer molim za tisto milost, katere po¬
trebujem, četudi je posebej in naravnost ne
imenujem. In kolikor čistejše in odkritosrčnejše
bo to spoznanje,' kolikor gorečnejše hrepenenje
in živejša vera, toliko izdatnejša bo tudi molitev.

Tako torej lahko notranje molimo, ne da
bi posebej imenovali milost, katere prosimo.
K temu pristavljam, da isto molitev opravimo
lahko še kraje in sicer tako: Ozrimo se v duhu
k Bogu, da bi nam pomagal. Ta pogled pa ni
nič drugega, kakor tih opomin in molčeča proš¬
nja za milost, katere smo prosili že poprej.

Le dobro se nauči in navadi te molitve.
Zakaj to je orožje, — kakor ti pokaže skušnja
— katero lahko rabiš ob vsaki priložnosti in
povsod, in ki je tako močna podpora in tolike
vrednosti, da ti ne morem povedati.

XLV1.

Kako premišl j e vaj e molimo?

Ako hočeš dalj časa moliti, na primer pol
ure, ali tudi celo uro in še več, moli in ob
enem premišljuj življenje in trpljenje Jezusa
Kristusa. To pa stori tako, da vedno obračaš
Kristusova dejanja, katera ravno premišljuješ,
na ono čednost, po kateri hrepeniš.

150

Recimo, da hrepeniš dobiti milost potrpež¬
ljivosti; premišljuj torej nekatere dogodke o
bičanju tvojega Gospoda.

Prvič: Kako so zlobni biriči po Pilatovem
ukazu vlekli Gospoda na kraj bičanja, kako so
vpili in ga zaničevali.

Drugič: Kako hitro in neusmiljeno so slekli
Gospoda in pustili njegovo najsvetejše telo vse
golo in nago.

Tretjič: Kako tesno so privezali njegove
nedolžne roke s trdo verigo k stebru.

Četrtič: Kako so raztrgali in razmesarili z
biči njegovo telo, tako da je curkoma tekla
božja kri na zemljo.

Petič: Kako so udrihali in udrihali na eno
ter isto mesto in vedno razširjevali že narejene
rane. Tako torej premišljuj te in enake dogodke,
da boš dosegla potrpežljivost. Pri tem najprej
nagni svoje čute, da bi kolikor mogoče živo ob¬
čutila prebridko trpljenje in grenke bolečine,
katere je tvoj preljubi Gospod trpel, trpel pa
na vsakem delu svojega najsvetejšega telesa in
na vsem telesu skupaj.

Opazuj potem njegovo presveto dušo ter
se vglobi kolikor mogoče v misel, kako po¬
trpežljivo in krotko je prenašal tolike bolečine,
in da mu nikdar ni bilo dosti trpljenja, ampak

151

je želel še večje in hujše muke trpeti za čast
svojega Očeta in naše zveličanje.

Premišljuj dalje, kako goreče želi, da bi ti
voljno prenašala svoje težave. Glej, kako še
celo prosi zate svojega Očeta, naj bi ti blago¬
volil podeliti milost, da bi potrpežljivo nosila
križ, kateri te teži ravno sedaj, ali katerikoli
si bodi.

Potem pa prav pogosto skleni, da boš vse
prenašala s potrpežljivim srcem. Ozri se nato
v duhu k nebeškemu Očetu. Najprvo ga za¬
hvali, da je iz same ljubezni do tebe poslal
svojega Sina na svet trpet tako strašne muke
in zate prosit; potem ga pa še poprosi, naj ti
dd zaradi del in prošenj svojega Sina potrpež¬
ljivosti.

XLVII.

Kako še drugače premišljevaje mo¬
limo?

Še drugače lahko moliš in hkrati premišlju¬
ješ. To pa stori tako: Ko si pazljivo premišlje¬
vala trpljenje Gospodovo in videla v duhu, kako
radovoljno ga je prenašal, nehaj premišljevati
njegove velike bolečine in njegovo potrpežljivost
ter premišljuj: prvič, kako neskončno je zaslu-
ženje Gospodovo in drugič, kako se veseli in

152

slavi večni Oče s tem, da mu je bil njegov
Sin popolnoma pokoren.

To dvoje daruj božjemu Veličastvu in prosi,
da bi ti Bog zaradi tega podelil milost, po
kateri hrepeniš.

Tako pa lahko ravnaš ne le pri vsaki skriv¬
nosti Gospodovega trpljenja, temveč tudi pri
vsakem posameznem notranjem ali zunanjem
dejanju vsake skrivnosti, katero je Gospod iz¬
vrševal.

XLVIII.

Kako molimo s pomočjo Marije Device?

Razen po ravnokar omenjenih načinih lahko
še drugače molimo in prosimo, in sicer s po¬
močjo Marije Device. Pri tem načinu mislimo
najprvo na večnega Boga, potem na ljubega
Jezusa in slednjič na njegovo preslavno Mater.

Ko misliš na Boga, premišljuj dve reči:
prvič, kako se je Bog od vekomaj veselil, ker
je gledal samega sebe v Mariji, predno jo je
bil ustvaril; drugič pa premišljuj Marijine čed¬
nosti in dela, ki jih je izvrševala po svojem
rojstvu na zemlji.

Da boš spoznala božje veselje, povzdigni
se v mislih nad čas in nad stvarstvo. Podaj
se v neskončno večnost, prodri prav do več-

153

nega razuma božjega ter premišljuj, kako srčno
se je veselil Bog sam v sebi nad Marijo Devico.
Zaradi tega veselja prosi potem prav zaupljivo
Boga, naj ti podeli milost in moč, da bi pre¬
magala sovražnike in posebno tistega, ki te
ravnokar napada.

Potem premišljuj, kako velike in vzvišene
čednosti je Marija gojila in kako sveta dela
izvrševala. Daruj sedaj vse skupaj, sedaj po¬
samezne Bogu in prosi neskončno božjo do¬
broto, naj ti da zaradi njih, česar potrebuješ.

Ko misliš na božjega Sina, spomni ga, da
ga je deviško telo Marijino nosilo, da ga je
Devica takoj po porodu pobožno molila in ga
spoznala za pravega človeka in pravega Boga,
za svojega sina in Stvarnika. Opomni ga, da
je Devica z žalostnimi očmi gledala njega tako
revnega, da ga je z rokami objemala in lju-
beznjivo poljubovala z ustnicami, da ga je do¬
jila na svojih prsih in prestala veliko truda in
skrbi zanj v življenju in pri njegovi smrti. S
takim premišljevanjem boš božjega Sina milo
prisilila, da te usliši.

Misli slednjič na najsvetejšo Devico. Spomni
jo, da jo je večna previdnost in dobrotljivost
izvolila za Mater milosti in usmiljenja in za
našo besednico. Za njenim blaženim Sinom

154

torej nimamo varnejšega in mogočnejšega pri¬
bežališča, kakor njo.

Spomni potem Marijo resnice, katera je
zapisana o njej in potrjena s tolikimi čudeži,
da je namreč še vsakemu pomagala, kdor jo je
zaupno klical na pomoč.

Naposled jej še pokaži bridkosti in težave
njenega edinega Sina, katere je pretrpel za naše
zveličanje. Prosi jo, naj ti izprosi pri njem
milosti, da bi njegovo trpljenje obrodilo tisti
sad, za kateri je trpel tolike muke, in da bi ta
sad bil njemu v čast in veselje.

XLIX.

Premišljuj, zakaj naj s trdnim zaupa¬
njem pribežimo k Mariji Devici.

Da boš v vseh svojih potrebah s trdnim
zaupanjem pribežala k Mariji Devici, premišljuj
tako-le:

Prvič: Že skušnja nas uči, da posode, v
katerih se je hranil balzam ali kaka druga dra¬
gocena tekočina, še potem po njih diše, ko jih
ni več v posodi. Diše pa toliko bolj, kolikor
več časa se je hranila v njih dišava; prav po¬
sebno pa še diše, ako je je kaj notri ostalo.
Vendar balzam in druge dragocene tekočine
slednjič izpuhte in njih prijetni duh se izgubi.

155

Tudi ostane dalj časa gorak tisti, ki je stal
blizu velikega ognja, dasi se je že oddaljil od
njega.

Če je pa tako, kaj bomo še le rekli o ognju
ljubezni, o usmiljenju in dobroti, ki sta plam¬
tela in kipela v srcu Marije Device? Devet
mesecev namreč je nosila v svojem deviškem
telesu in še vedno nosi v svojih prsih in svo¬
jem srcu božjega Sina, ki je sama ljubezen,
usmiljenje in dobrota. Ta ljubezen, usmiljenje
in dobrota pa se ne izgubi, kakor dragocena
tekočina, ampak ostane brez konca in kraja.

Ni mogoče, da bi se ne ogrel, kdor pride
k velikemu ognju. Tako, da, še bolj nemogoče
je, da ne bi prejel človek v potrebi pomoči,
podpore in milosti, ako pribeži ponižno, verno
in zaupljivo k ognju ljubezni, usmiljenja in do¬
brote, ki vedno gori v srcu Marije Device. Pre¬
jel bo pa tem več, čim pogosteje, s čim večjo
vero in zaupanjem se bo zatekel k njej.

Drugič: Nobena stvar ni Jezusa Kristusa
tako ljubila in spolnovala njegove volje, kakor
presveta njegova Mati.

In če je sam Sin božji, kateri je vse svoje
življenje, d&, še celo samega sebe daroval za
nas grešnike, če je torej sam Sin božji dal svojo
Mater nam za mater in besednico, da bi nam

156

pomagala in bila za njim srednica našega zve¬
ličanja, ali je mogoče, da bi nam naša mati in
besednica ne pomagala, ali je mogoče, da bi
se upirala volji svojega Sina?

Zatekaj se torej, ljuba hči, v vsaki potrebi
zaupno k presveti Materi Devici Mariji. To
zaupanje je polno blagoslova, in Marijino pri¬
bežališče je varno, ker deli vedno milost in
usmiljenje.

L.

Kako nam pri premišljevanju in mo¬
litvi pomagajo angeli in svetniki.

Na dva načina ti lahko prav pride pri mo¬
litvi pomoč in naklonjenost angelov in svetnikov.

En način je ta: Obrni se k večnemu Očetu
ter mu kaži ljubezen in slavospeve, s katerimi
ga povišujejo vse nebeške trume. Spomni ga
pa tudi težav in bolečin, katere so pretrpeli
svetniki na zemlji iz ljubezni do njega. Zaradi
njihovih zaslug prosi božje Veličastvo, česar
potrebuješ.

Drug način pa je: Zateci se k tem slav¬
nim duhovom, kateri žele ne samo, da bi mi
bili popolni, temveč da bi dosegli še višjo sto¬
pinjo slave v nebesih, kakor oni. Prosi jih po¬
moči, da bi premagala vse pregrehe in svoje

157

sovražnike, zlasti pa še, da bi te branili ob
smrtni uri.

Premišljuj včasih tudi, kako velike in po¬
sebne milosti so prejeli od Stvarnika. Trudi
se, da bi tako srčno ljubila in se tako živo ve¬
selila njihovih obilnih darov, kakor bi jih sama
imela.

Da, če je mogoče, vesčli se še bolj, ker so
jih imeli oni in ne ti, ker je bila taka božja
volja. Častimo in hvalimo Boga zato!

Da pa to vajo opravljaš redno in lahko,
razdeli si vrste svetnikov za vsak dan tedna
tako-le:

Za nedeljo si odberi devet angelskih korov;

za ponedeljek sv. Janeza Krstnika;

za torek očake in preroke;

za sredo apostole;

za četrtek mučenike;

za petek škofe in druge svetnike;

za soboto device in druge svetnice.

Nikdar pa ne pozabi zatekati se večkrat
na dan k Mariji Devici, kraljici vseh svetnikov,
k svojemu angelu varihu, sv. nadangelu Mihaelu
in vsem svojim svetim priprošnjikom.

Vsak dan prosi Marijo Devico, njenega Sina
in nebeškega Očeta, da bi ti skazali veliko mi¬
lost in ti dali sv. Jožefa, ženina preblažene De-

158

vice, za posebnega besednika in priprošnjika.
Zatekaj se potem k temu svetniku in ga za¬
upljivo prosi, da bi te varoval.

O tem slavnem svetniku nam pripovedu¬
jejo velike reči. Mnogo dobrot so od njega pre¬
jeli vsi, ki so ga častili in se zatekali k njemu
ne samo v dušnih, temveč tudi v telesnih po¬
trebah. Zlasti pa ta svetnik vodi pobožne duše,
da dobro molijo in premišljujejo.

Ako namreč Bog druge svetnike zelo ceni,
ker so mu bili v svojem življenju pokorni in
so ga častili, koliko bolj smemo biti prepričani,
da ceni Bog najponižnejšega in najsrečnejšega
svetnika in zato tudi posluša njegove prošnje.
Saj ga je Bog sam že na zemlji tako častil, da
mu je hotel biti podložen, in mu je pokoren
služil, kakor očetu.

Ll.

Kako s premišljevanjem Kristusovega
trpljenja vzbujamo v sebi razne po¬
božne nagibe.

Kar sem do sedaj povedal o Gospodovem
trpljenju, nas uči, kako si lahko izprosimo z
molitvijo in premišljevanjem raznih milosti.
Sedaj naj še povem, kako moremo s premišlje-

159

vanjem Kristusovega trpljenja vzbujati v sebi
tudi razne pobožne nagibe.

Recimo, da si se namenila premišljevati,
kako so Gospoda križali. Med drugim pri tej
skrivnosti lahko premišljuješ to-le:

Prvič: Premišljuj, kako besno so Gospoda
trinogi slekli na gori Kalvariji in mu kar ko¬
soma trgali meso, ker se je bilo vsled prejetih
udarcev sprijelo z obleko.

Drugič: Kako so mu vzeli trnjevo krono z
glave, zasadili jo zopet nazaj in naredili nove
rane.

Tretjič: Kako so udrihali s kladivi po
žebljih in Gospoda na križ pribijali.

Četrtič: Kako silno so krvoločneži natezali
njegove svete ude, ker niso segali do izvrtanih
lukenj. Tako strašno so pretegnili vse kosti,
da bi jih bil lahko preštet.

Petič: Premišljuj, da Gospod ni imel na
trdem lesu druge podpore, kakor žeblje. Zaradi
teže telesa, ki je sililo navzdol, so se širile in
razbolevale njegove najsvetejše rane med ne-
popisljivimi bolečinami.

Ako hočeš s takim in enakim premišljeva¬
njem vzbuditi v sebi občutke ljubezni, priza¬
devaj si, da se vedno bolj vanje utapljaš in
vedno bolj in bolj spoznavaš, kako neskončno

160

dobrotljiv je tvoj Gospod do tebe in kako srčno
te ljubi, ker je toliko trpel zate. Kolikor na¬
tančneje boš namreč to spoznala, toliko bolj
boš ljubila svojega Gospoda.

Če spoznaš dobrotljivost in neskončno lju¬
bezen svojega Gospoda do tebe, vzbudi se ti
tudi kesanje in žalost, ker si tolikokrat in tako
nehvaležno razžalila Boga, ki je bil tako ne¬
znansko mučen in razmesarjen zaradi tvojih
pregreh.

Zaupanje pa ti bo vzbudilo premišljevanje,
da se je zato tako globoko ponižal preimenitni
Gospod, da bi zatrl greh, da bi te rešil iz sa¬
tanovih zank in tvojih posebnih napak, da bi
te spravil z večnim Očetom in te navdal z za¬
upanjem, da v vseh potrebah k njemu pribežiš.

Občutila boš veselje, ako pomisliš, kaj so
učinile njegove bolečine. Z njimi je namreč
Gospod izbrisal grehe vsega sveta, potolažil
Očetovo jezo, premagal kralja teme, umoril smrt
in dopolnil angelske sedeže.

Še bolj se boš vzradostila pri misli, kako
močno je odrešenje razveselilo presveto Trojico,
Marijo Devico, zmagujočo in vojskujočo cerkev.

Da obudiš stud nad svojimi grehi, misli si,
kakor bi bil Gospod le zaradi tega trpel, da bi
ti sovražila svoja hudobna nagnjenja, posebno

161

še tisto, ki te ima najbolj v oblasti in je nje¬
govi božji dobrotljivosti najbolj zoprno.

Da vzbudiš v sebi občudovanje, premišljuj
tako-le: Je li pač kaj bolj čudnega, kakor če
gledaš, da Stvarnika vsega sveta, ki daje toliko
stvarem življenje, njegove lastne stvari prega¬
njajo do smrti. Vprašam, je li kaj bolj čudnega,
kakor če zreš, kako teptajo in zaničujejo naj¬
višje Veličastvo, obsojajo pravico, zapljuvajo
božjo lepoto, kako sovražijo ljubezen nebeškega
Očeta, izročajo notranjo in nedosegljivo luč v
oblast temi? Ali ni čudno, da imajo njega, ki
je večna slava in sreča človeštva, za nečast in
sramoto človeškemu rodu in ga pehajo v naj¬
večjo revščino?

Da pomiluješ svojega trpečega Gospoda,
premišljuj poleg njegovih zunanjih bolečin Še
prav globoko, kako grozne bolečine so stiskale
njegovo dušo. In če so te že ganile zunanje
bolečine, koliko bolj ti bodo presunile srce z
žalostjo dušne bridkosti, ki so brez primere večje!

Kristusova duša je gledala božje bitje tako,
kakor je gleda sedaj v nebesih. Spoznala je,
da je nad vse vredno največje časti, vredno,
da mu služi vse na svetu. Zaradi te neizrekljive
ljubezni do njega je hrepenela, da bi mu vse
stvari služile iz vseh svojih moči.

Duhovni boj.

n

162

Ker pa je duša Kristusova tudi videla, da
božje bitje hudo žalijo in zaničujejo neštevilni
grehi in grde hudobije, ki se dogajajo na svetu,
je bila zato v istem času neskončno žalostna.
To jo je pa toliko bolj mučilo, kolikor večja je
bila njena ljubezen in želja, da bi vsi častili
neskončno Veličastvo in mu služili.

Kakor nihče ne more spoznati, kako velika
je bila ta ljubezen in želja, tako tudi nihče ne
more dosti razumeti, kako grenke in grozne so
bile zaradi tega notranje bolečine križanega
Gospoda.

Jezus je nadalje neizrekljivo ljubil vse stvari.
In kakor je bila ta ljubezen goreča, tako močno
je tudi žaloval nad vsemi grehi, ki ločijo ljudi
od njega. Vsak smrtni greh — naj je že stor¬
jen, ali še le bo, naj ga imajo na vesti pred-
namci, ali naj ga zakrive zanamci — vsak loči
grešnika od duše Gospodove, s katero je zdru¬
žen po ljubezni. Loči ga pa tolikokrat, kolikor-
krat kdo greši.

Ta ločitev pa je hujša, kakor ločitev teles¬
nih udov, kadar se ločijo od svojega mesta, ki
ga imajo od rojstva. Ker je duša čisti duh, ker
je plemenitejša in popolnejša kakor telo, zato
tudi bolečine veliko bolj občuti.

163

Najbridkejšo bolečino, katero je pretrpel
Gospod za stvari, pa so mu povzročili grehi
pogubljenih, ki morajo trpeti strašne večne kazni
in se ne bodo nikdar več združili z njim.

Ako želi duša, katero je ganilo trpljenje pre¬
ljubega Jezusa, še globokeje premišljevati, nag¬
nilo jo bo še marsikaj k sočutju do Jezusa. Tako
bo našla recimo nepopisno strašne bolečine,
katere je pretrpel Jezus ne le za storjene grehe,
ampak tudi za nikdar storjene. Nikakor namreč
ne moremo dvomiti, in gotovo je, da nam je
zaslužil naš Gospod s svojim dragocenim trp¬
ljenjem dvoje: zaslužil nam je odpuščenje stor¬
jenih grehov in nas je obvaroval drugih, katere
bi bili morda storili.

Tudi na razne druge načine, ljuba hči, še
lahko premišljuješ, da boš žalovala s svojim
križanim Zveličarjem.

Nobena pametna stvar še ni občutila bo¬
lečin in jih tudi ne bo, katerih ne bi bil občutil
Jezus na sebi.

Vse krivice, vse skušnjave, vsa zasramo¬
vanja, vsa spokorna dela, vse skrbi in težave,
kar jih morajo ljudje na svetu trpeti, je občutila
duša Kristusova bolj živo in bolj trpela zbog
njih, kakor oni ljudje sami.

11 *

164

Vsa njih trpljenja, velika in majhna, dušna
in telesna, da, najmanjši glavobol in zbadljaj s
šivanko je naš preusmiljeni Gospod popolnoma
videl in hotel v svoji neskončni ljubezni z nami
vred trpeti in sprejeti v svoje srce.

Kako so mu pa bolečine njegove najsve¬
tejše Matere prebadale srce, ne popiše nihče.
Marija je namreč ravno tako in ravno zato ža¬
lovala in trpela, kakor Gospod. Sveta Devica
je tudi nad vsem žalovala in vse trpela, dasi
ne tako globoko v srcu, vendar pa neizrečeno
bridko.

Njene bridkosti so obnovile rane ljubezni¬
vemu Sinu. Njegovo najslajše srce, prebodeno
s toliko pušicami, katere je užgala ljubezen,
lahko imenujemo zaradi strašnih bolečin, katere
smo že opisali, in še zaradi neštevilnih drugih,
nam prikritih — to srce torej lahko imenujemo
prostovoljni pekel, ki ga je užgal ogenj ljubezni.
Tako ga je tudi, kakor se nam poroča, imeno¬
vala neka pobožna, preprosta duša.

Ako torej, ljuba hči, dobro premišljuješ,
zakaj je naš križani Zveličar in Gospod trpel
ravnokar opisane bolečine, boš spoznala, da
edino le zaradi greha.

Pravično je torej, da kažemo resnično sočutje
in pravo hvaležnost, katero Jezus od nas terja,

165

in katero smo mu dolžni iz neštevilnih vzrokov,
s tem, da žalujemo nad svojimi grehi le iz lju¬
bezni do njega, da nad vse sovražimo greh, da
se srčno borimo zoper vse Jezusove sovražnike
in svoja slaba nagnjenja: skratka, da slečemo
starega človeka in njegova dela in oblečemo
novega ter ozaljšamo svojo dušo z evangeljskimi
čednostmi.

LIL

Kaj nam koristi premišljevanje o kri¬
žanem Zveličarju in kako moramo po¬
snemati njegove čednosti?

Obilo dobička prinaša premišljevanje Kri¬
stusovega trpljenja:

Prvič: Ne kesaš se samo svojih storjenih
grehov, temveč tudi žaluješ, ker še žive v tebi
pregrešne strasti, ki so tvojega Gospoda po¬
ložile na križ.

Drugič: Prosiš ga odpuščenja grehov in pa
milosti, da bi samo sebe popolnoma sovražila
in njega nikdar več ne žalila; da bi mu zado¬
stila za bolečine, ki jih je zate prestal; prosiš
ga, da bi ga ljubila in mu popolnoma služila.
Tega pa seveda ni mogoče storiti, ako same
sebe ne sovražiš s svetim sovraštvom.

166

Tretjič: Trudiš se uspešno, da vsako hudo
nagnjenje čisto zatreš, naj je še tako majhno.

Četrtič: Prizadevaš si prav resno, da boš
posnemala Zveličarjeve čednosti. On namreč
ni trpel samo, da bi zadostil za naše pregrehe
in nas odrešil, temveč tudi zato, da bi nam
dal zgled, da bi hodili po njegovh stopinjah.

Kako posnemati Gospoda, podajam ti ta-le
način premišljevanja:

Ako, recimo, želiš v potrpežljivosti posne¬
mati svojega Gospoda, premišljuj te-le stvari:

1. Kako se vede duša trpečega Kristusa
proti Bogu.

2. Kako Bog proti Kristusovi duši.

3. Kako duša Kristusova proti sami sebi
in svojemu presvetemu Telesu.

4. Kako Kristus proti nam.

5. Kako se moramo mi vesti proti Kristusu.

Najprej torej premišljuj, kako je Kristusova

duša vsa zamaknjena v Boga, kako strmi in
gleda neskončno in nerazumljivo božje Veličastvo.
Vse stvari niso nič v primeri proti njej. Duša
Kristusova vidi, kako se to Veličastvo ponižuje
(dasi nobena stvar ne more zmanjšati njene
slave) in trpi na zemlji najnevrednejše zaniče¬
vanje. Trpi pa za človeka, od katerega je pre¬
jela le nehvaležnost in krivico. Premišljuj, kako

167

Kristusova duša moli to Veličastvo, ga zahva¬
ljuje in se mu popolnoma daruje.

Drugič: Potem se čudi, kako se Bog vede
proti Kristusovi duši. Bog hoče in jo spodbuja,
naj trpi za nas zaušnice, zapljuvanje, preklinje-
vanje, bičanje, kronanje in križanje. Spodbuja
jo pa s tem, da ji kaže, kako všeč mu je, da
jo vidi potrto vsled vsakovrstnega zaničevanja
in trpljenja.

Tretjič: Nadalje premišljuj, da Kristusova
duša spoznava s svojim od večne luči popol¬
noma razsvetljenim umom, kako zelo je to Bogu
všeč. Premišljuj tudi, kako neskončno, neiz¬
merno in goreče ljubi Kristusova duša božje
Veličastvo, ker je vredno neskončne ljubezni,
in pa iz neizmerne hvaležnosti, ker jo je pokli¬
calo, da bi trpela iz ljubezni do nas in nam
zapustila zgled. Premišljuj, kako radostno in
veselo se pripravlja, da se radovoljno uda naj¬
svetejši božji volji.

Kdo bi dosti globoko premislil, kako živo
je hrepenela najčistejša in najljubeznjivejša duša
Kristusova po trpljenju? Vsakovrstno trpljenje
jo obdaja, a vendar še išče vedno novih muk
in bolečin, pa jih več ne najde. Zato se pro¬
stovoljno izroča v oblast in rop krivičnim lju¬
dem in peklenskim duhovom, popolnoma jim

168

pusti svoje najsvetejše telo, naj delajo z njim,
kar hočejo.

Četrtič: Nato pa se ozri na svojega Jezusa,
ki ljubeznjivo nate gleda in ti govori: »Glej,
moja hči, kam me je pripeljalo tvoje nebrzdano
poželenje, ker se nočeš prav nič premagovati.
Glej, koliko in kako veselo trpim iz ljubezni do
tebe in ti dajem zgled prave potrpežljivosti.
Zaradi svojih bolečin te prosim, ljuba hči, pre¬
našaj radovoljno križ, ki ga imaš in tudi vsa¬
kega drugega, katerega ti pošljem po svoji volji.
Popolnoma se prepusti vsem svojim preganjal¬
cem, četudi, kar se da, poniževalno ravnajo s
tvojim poštenjem in grozovito s tvojim telesom.
O, da bi ti vedela, kako me bo tolažila tvoja
potrpežljivost! Sploh pa to lahko spoznaš na
ranah, katere sem prejel kot dragocene bisere,
da ozaljšam z lepimi čednostmi tvojo revno
dušo, katero veliko bolj ljubim, kakor ti meniš.
In ako sem jaz zaradi tega toliko trpel, zakaj
bi ti, predraga hči, ne hotela nekoliko trpeti,
da bi ustregla mojemu srcu in olajšala rane,
katere mi je vsekala tvoja nepotrpežljivost, ki
me bolj muči, kakor rane same?"

Petič: Potem še premišljuj, kdo tako s teboj
govori, in videla boš, da sam kralj Veličastva,
Kristus, pravi Bog in pravi človek. Premišljuj,

169

da takega trpljenja in zaničevanja, kakoršno je
On prestal, ne zasluži največji razbojnik na svetu.
Glej, tvoj Gospod je v takih težavah ne le pre¬
čudno nepremakljiv in potrpežljiv, temveč se še
veseli tega, kakor dneva svoje največje slave.
In kakor narašča plamen, ako priliješ nekaj
kapljic vode, tako se je tudi tvoj Gospod toliko
bolj veselil in hrepenel še več trpeti, kolikor
bolj so se množile muke, ki so se zdele njegovi
preobilni ljubezni le majhne. Premišljuj, da je
vse to preljubi tvoj Gospod trpel in storil ne
prisiljen, ne iz lastnega dobička, ampak iz lju¬
bezni do tebe, da bi ga ti posnemala in se
vadila v potrpežljivosti. Premišljuj torej na¬
tanko, kaj terja od tebe in kako ga boš raz¬
veselila, ako se vadiš v tej čednosti. Obujaj
potem goreče želje ne samo potrpežljivo, temveč
tudi veselo prenašati križ, ki te sedaj teži in
tudi vsak drug še težji križ. Tako boš posne¬
mala svojega Gospoda in ga tolažila.

Pregleduj v duhu, koliko zasramovanj in
bridkosti je zate pretrpel, kako je bil stanoviten
in potrpežljiv. In ko zapaziš, da je tvoja po¬
trpežljivost le senca njegove, in da tvoje trplje¬
nje in zaničevanje v primeri z božjim še imena
ni vredno, sramuj se svoje nepotrpežljivosti.
Boj se že misli, da bi kdaj ne hotela trpeti iz

170

ljubezni do svojega Gospoda, in tresi se, ako
bi se še kdaj utegnila le količkaj vtihotapiti v
tvoje srce tudi najmanjša taka misel.

Gospod na križu, hči moja, je knjiga, ki jo
prebiraj. V njej dobiš živo podobo vseh čed¬
nosti. Tvoj Gospod je knjiga življenja. Ne
podučuje samo z besedami razuma, temveč
vnema z živim zgledom tudi voljo. Na svetu
je vse polno knjig, a vse skupaj te ne bodo
tako popolno podučile, kako si pridobiš čed¬
nosti, kakor edino le premišljevanje križanega
Boga.

Toda vedi, draga hči, da se dobe tudi taki
ljudje, kateri sicer veliko ur porabijo v to, da
obiskujejo trpljenje našega Gospoda in premiš¬
ljujejo njegovo potrpežljivost, pa so vendar po¬
polnoma nestrpni, kadar jih zadene kaka zopr¬
nost, tako da se zdi, kakor bi še nikoli ne bili
premišljevali potrpežljivosti. Taki ljudje so po¬
dobni vojakom, ki so veliki junaki pred vojsko,
dokler so še v šotorih; ko se pa sovražnik pri¬
kaže, popustč svoje orožje ter zbežč. Kaj pa
je bolj neumnega in pomilovanja vrednega, ka¬
kor Gospodove čednosti gledati dejal bi v naj¬
čistejšem ogledalu, ljubiti jih in občudovati, pa
jih pozabiti, kadar se ponuja prilika, da bi jih
tudi posnemali?

171

liii.

O zakramentu presvetega Rešnjega
Telesa.

Do sedaj, ljuba hči, sem ti podal, kakor veš,
četvero orožje, ki ga potrebuješ, da zmagaš svoje
sovražnike, in sem ti napisal mnogo navodil,
kako s pridom rabi vse to orožje. Pokazati ti
moram še neko drugo orožje, in to je zakrament
presvetega Rešnjega Telesa.

Kakor ta zakrament vse druge zakramente
presega, tako je tudi to peto orožje močnejše
kakor vsako drugo.

Do sedaj imenovano četvero orožje dobiva
svojo moč iz zasluženja in milosti, katere nam
je zaslužil Kristus s svojo krvjo, peto orožje pa
je njegova kri sama in njegovo telo, z dušo in
božanstvom Kristusovim.

S prvim četverim orožjem se vojskujemo
zoper svoje sovražnike z močjo Kristusovo, s
petim orožjem pa se bojujemo zoper nje s Kri¬
stusom samim, in Kristus se bojuje z nami vred;
zakaj kdor vživa Kristusovo telo in pije njegovo
kri, ostane v Kristusu in Kristus v njem.

Ta presveti zakrament lahko na dvojen na¬
čin prejemamo in rabimo kot orožje. Prejemamo
ga namreč resnično v zakramentu samo enkrat

172

na dan, in pa duhovno vsako uro ali vsak tre¬
nutek. Ne opuščaj prejemati ga prav pogosto
na drugi način, na prvi način pa vselej kadar
ti je mogoče in dovoljeno.

L1V.

Kako prejemamo zakrament presve¬
tega Rešnjega Telesa?

K najsvetejšemu zakramentu pristopamo iz
raznih namenov. Da vse te namene dosežemo,
moramo opraviti razne reči in sicer nekatere
pred sv. obhajilom, druge neposredno pred sv.
obhajilom in še druge po sv. obhajilu.

Pred sv. obhajilom je potrebno — da se v
zakramentu sv. pokore operemo in očistimo vseh
madežev smrtnega greha, ako bi jih kaj imeli.
Potrebno je nadalje, da se Jezusu Kristusu da¬
rujemo z vso gorečnostjo svojega srca, z vso
dušo, z vsemi dušnimi in telesnimi močmi in
kakor je Njemu ljubo. Saj nam tudi On daruje
v tem presvetem zakramentu svojo kri in svoje
telo z dušo, z božanstvom in z vsem svojim
zasluženjem. Premišljujoč pa, kako majhno, da,
kakor nič je naše darilo v primeri z njegovim,
moramo hrepeneti, da bi bila vsa darila, katera
so mu dale in darovale vse človeške in nebeške

173

stvari, naša lastnina, in da bi jih mi darovali
njegovemu nebeškemu Veličastvu.

Ako na primer želiš prejeti presveti zakra¬
ment v ta namen, da bi premagala in zamorila
v sebi vse svoje in njegove sovražnike, premiš¬
ljuj zvečer pred sv. obhajilom ali še poprej, kako
hrepeni božji Sin, da bi mu ti pripravila prostor
v svojem srcu, samo da bi se v tem najsvetejšem
zakramentu s teboj združil in ti pomagal zma¬
gati vse tvoje grešne strasti.

Naš Gospod po tem tako srčno hrepeni, da
ustvarjeni um tega ne more razumeti.

Da pa to vsaj nekoliko razumeš, dobro
vtisni svojemu srcu dve reči:

Prvič: Našega predobrotljivega Boga ne¬
izrečeno veseli, da se z nami združi. To ime¬
nuje on svoje veselje.

Drugič: Premišljuj, da on greh nad vse so¬
vraži, ker ovira in zabranjuje, da se ne moremo
z njim združiti, kar tako močno želi; in pa ker
je greh popolnoma nasproten njegovi božji po¬
polnosti. Ker je namreč Bog največja dobrota,
čista luč in neskončna lepota, mora neskončno
zaničevati in sovražiti greh, ki ni drugega, ka¬
kor tema, slabost in zoprni madež naše duše.

Gospod tako strašno sovraži greh, da je
vse, kar je storil v starem in novem zakonu, le

174

zato naredil, da bi zatrl greh. Prav posebno
pa je bilo v to namenjeno najsvetejše trpljenje
Njegovega Sina, kateri bi bil, kakor spričujejo
razsvetljeni božji služabniki, ako bi bilo treba,
iznova pripravljen celo tisočkrat umreti, da bi
le zatrl v nas vsak tudi najmanjši greh.

Tako si spoznala, četudi nepopolnoma, kako
srčno hrepeni Gospod priti v tvoje srce, da bi
celoma zatrl in pregnal tvoje in svoje sovraž¬
nike; obudi sedaj v sebi srčno željo, prejeti Ga
v ta namen.

Upanje, da pride k tebi tvoj nebeški vojsko¬
vodja, te je osrčilo in ohrabrilo; sedaj pa le
pokliči večkrat na boj strast, katero si se na¬
menila premagati. Zatiraj jo, obujaj sovraštvo
do nje in vzbujaj dejanje njej nasprotne čednosti.
Tako nadaljuj te vaje zvečer in zjutraj pred
sv. obhajilom.

Malo poprej, preden prejmeš presveti za¬
krament, premisli še ob kratkem, kaj si se pre¬
grešila od svojega zadnjega obhajila. Ko si
grešila, delala si tako, kakor bi Boga ne bilo
in bi ne bil on toliko zate trpel na svetem križu.
Ozirala si se bolj na nizko veselje in svojo voljo,
kakor pa na božjo voljo in njegovo čast. Sra¬
muj se same sebe, in sveti strah naj te obhaja,
ker si tako nehvaležna in nevredna.

175

Vendar vabi k sebi tvojo črno nehvaležnost
in slabo vero neizmerna in prevelika dobrotlji¬
vost tvojega Gospoda; zaupljivo se mu torej
približaj, odpri mu popolnoma svoje srce, da
bo samo on gospodoval v njem.

To se pa zgodi le tedaj, če preženeš iz
svojega srca vsako nagnjenje do stvari in ga
potem zapreš, da ne pride nihče drugi vanje,
kakor le tvoj Gospod.

Po svetem obhajilu pa hitro pojdi v celico
svojega srca. Moli najprvo svojega Gospoda,
potem pa v mislih z njim govori ponižno in
spoštljivo:

„Vidiš, moja edina dobrota, kako lahko te
žalim, in kako lahko me premaga moja najhujša
strast. Z lastnimi močmi se je ne morem ubra¬
niti. Zato se zlasti Ti bojuj zame! Daši se
moram tudi sama bojevati, vendar upam, da
mi podeliš zmago.“

Potem se obrni do večnega Očeta in mu
daruj iz hvaležnosti zaradi prejetih milosti in
zadobljene zmage Njegovega božjega Sina, ka¬
terega ti je dal in katerega imaš v svojem srcu.
Bojuj se hrabro zoper imenovano strast in za¬
upljivo pričakuj od Boga zmage. Bog te ne
bo zapustil, ako boš storila, kar ti je mogoče;
pač pa ti lahko zmago odloži za nekaj časa.

176

LV.

Kako se pripravljajmo k sv.obhajilu,
ako hočemo vzbuditi v sebi sveto
ljubezen?

Da užge nebeški zakrament v tebi ljubezen
do Boga, premišljuj pogostoma, kako te Bog
ljubi. Premišljuj že prejšnji večer, da veliki in
vsemogočni Gospod ni še zadovoljen, da te je
ustvaril po svoji podobi in podobnosti in po¬
slal na zemljo svojega edinorojenega Sina, ki
je triintrideset let trpel za tvoje pregrehe ter
prestal najgrozovitejše bolečine in mučno smrt
na križu, da te je odrešil, ne, to mu ni zadosti,
pustil je svojega Sina v najsvetejšem zakramentu
sv. Rešnjega Telesa tebi v hrano in pomoč.

Premisli pač dobro, hči moja, kako neraz¬
umljivo vzvišena je ta ljubezem, ki je v vsem
edino le ona najpopolnejša.

Prvič: Kar se tiče časa, nas je ljubil Bog
od vekomaj, nikdar nas ni začel ljubiti. Kakor
je sam večen po svoji božji naravi, tako je tudi
večna njegova ljubezen. V tej svoji ljubezni je
od vekomaj sklenil v svojih mislih, da nam bo
dal svojega Sina na ta čudežni način.

Veseli se zaradi tega v svojem srcu in
polna notranje radosti tako govori: „V neskončni

177

večnosti torej je najvišji Bog tako spoštoval in
ljubil mojo malenkost, da je mislil name in srčno
želel v svoji neizrekljivi ljubezni, dati mi v jed
svojega Sina.“

Drugič: Da, še več! Vsaka druga ljubezen,
bodisi še tako velika, ima svoje meje, katerih
ne more prestopiti. Ljubezen našega Gospoda
je pa brezmejna.

Da bi tej svoji ljubezni popolnoma zadostil,
je dal svojega edinega Sina, ki mu je enak v
veličastvu in neskončnosti, ki je enega bitja in
ene narave z njim. Ljubezen je torej tako ve¬
lika kakor dar, in dar kakor ljubezen; oba pa
tako velika, da si razum večjega ne more misliti.

Tretjič: Boga ni primorala nobena potreba
niti sila, da bi nas ljubil, temveč nagibala ga
je samo njegova notranja, naravna dobrotljivost,
da nam je naklonjen na tako nerazumljiv način.

četrtič: Nič nismo poprej storili, še manj
pa mogli kaj zaslužiti, da bi nas ljubil neskončni
Gospod zaradi tega tako neizmerno — nas revna
bitja. Samo zaradi svoje radodarnosti se nam
je daroval popolnoma vsega, dasi smo njegove
najnevrednejše stvari.

Petič: Premišljuj, kako čista je ta ljubezen.
Nič ne išče zase, kakor posvetna ljubezen. Go¬
spod namreč ne potrebuje našega blaga, ker je

12

Duhovni boj.

178

brez nas sam na sebi popolnoma srečen in poln
slave. Skazal nam je svojo neizrekljivo dobrot¬
ljivost in ljubezen le zaradi našega dobička, ne
pa zaradi svojega.

Ko si to dobro premislila, reci sama pri
sebi: „Kako je to, da je tako imenitni Gospod
naklonil svoje srce tako nizki stvari? Kaj hočeš,
kralj veličastva, kaj pričakuješ od mene, ki ni¬
sem drugega kakor kup prahu? Toda kaj dobro
spoznavam, moj Bog, v luči tvoje goreče ljubezni,
da imaš samo en namen. Pokazati hočeš nam¬
reč natančneje čistost svoje ljubezni do mene.
Samo zato se vsega meni daruješ v jed, da me
spremeniš popolnoma v sebe. Ne zato, ker ti
mene potrebuješ, ampak zato, da bi se ljubez¬
nivo zedinila, da bi živel Ti v meni in jaz v
Tebi, da bi se jaz spremenila v Tebe, in bi se
revno moje pozemeljsko srce strnilo 's tvojim
božjim srcem.“

Strmi in veseli se, ko vidiš, kako močno
te Bog spoštuje in ljubi. Spoznaj, da Bog s
svojo vsemogočno ljubeznijo nič drugega ne
želi in neče od tebe, kakor ločiti te najprvo od
vseh stvari in potem od tebe same, ker si tudi
stvar, da bi le njega ljubila. Spoznaj to in
daruj se popolnoma svojemu Gospodu v žgavni
dar. Odslej naj samo njegova ljubezen in nje-

179

gova božja volja vodi tvoje misli, voljo in spo¬
min ter vlada tvoje čute.

Ko vidiš, da te združi z Bogom le vredno
prejemanje zakramenta sv. Rešnjega Telesa, od¬
pri svoje srce, da bi se združila z Gospodom,
moli takole in vzdihni: „0 nebeška jed, kdaj
bo prišel čas, ko se bom popolnoma Tebi da¬
rovala? Kdaj bom ugasila v sebi vsak drug
ogenj in žarela le ognja ljubezni do Tebe?
Kdaj, kdaj, o neustvarjena ljubezen?

O živi kruh, kdaj bom živela samo vTebi, po
Tebi in za Tebe? Oj, kdaj, moje življenje, moje
sladko življenje, moje veselo in večno življenje?

O nebeška mana, kdaj se mi bo priskutila
vsaka zemeljska jed, da bi potem le po Tebi
hrepenela, le s teboj se živila? Kdaj se bo to
zgodilo, presladka moja ljubezen ? Kdaj, edina
moja dobrota? Moj ljubljeni in vsemogočni
Gospod, oprosti revno srce od vsakega napač¬
nega nagnjenja in pregrešne strasti. Olepšaj
ga s svojimi svetimi čednostmi. Daj, da vse
storim iz čistega namena, da bi bila le Tebi
všeč. Tako bom sposobna, da Ti odprem svoje
srce, da Te povabim in Te ljubeznivo prisilim,
da prideš vanje. Potem boš Ti, o Gospod, de¬
loval uspešno in brez ovir v meni, kakor si
vedno želel."

12 *

180

S takimi ljubeznivimi vzdihljaji se lahko
vadiš zvečer in zjutraj, da se pripraviš za sv.
obhajilo. Ko se je približal čas sv. obhajila,
premišljuj, kaj boš prejela:

Sina božjega, nerazumljivo veličastvo, pred
katerim se tresejo nebesa in vse moči;

Svetnika vseh svetnikov, ogledalo brez ma¬
deža, nerazumljivo čistost; saj v primeri z njo
ni nobena stvar čista;

Njega, ki je dovolil, da ga je zavrgel hu¬
dobni in krivični svet kot črva in izmeček ljud¬
stva, teptal ga, zasmehoval, zapljuval, križal,
vse to pa dopustil iz ljubezni do tebe.

Prejela boš Boga, v čegar rokah sta življe¬
nje in smrt vsega sveta.

Premišljuj pa, kaj si ti. Sama po sebi nisi
nič, po grehu in svoji zlobnosti si se ponižala
do najnižje in najnečistejše neumne stvari. S
tem si zaslužila, da bi te zasramovali in zani¬
čevali vsi peklenski duhovi.

Ne da bi ga bila zahvaljevala za neizmerne
in neštevilne dobrote, zaničevala si v svoji raz¬
uzdanosti in poželjivosti tako vzvišenega in
ljubeznjivega Gospoda in z nogami teptala nje¬
govo dragoceno kri.

Dasiravno si to storila, kliče te vendar v
svoji večni ljubezni in nespremenljivi dobrotlji-

181

vosti k svoji božji mizi — da, preti ti včasih s
smrtjo, ako ne pristopiš. Ne zapira ti vrat
svojega usmiljenja in se ne obrača od tebe, če
si tudi po naravi gobova, hroma, vodenična,
slepa, obsedena in z mnogimi nečistimi grehi
obdana.

Samo to zahteva od tebe, da pred vsem
žaluješ, ker si ga razžalila, da sovražiš nad vse
vsak greh, bodisi velik ali majhen, da se mu
daruješ in si voljna spolnovati vedno v svojem
srcu njegovo sveto voljo, da si pripravljena
ubogati ga, in to tudi v dejanju pokazati, kadar
se ponudi prilika, da upaš in za trdno priča¬
kuješ, da ti bo vse odpustil, očistil te in varo¬
val vseh tvojih sovražnikov.

Neizrekljiva Gospodova ljubezen te je po¬
krepčala. Bližaj se torej k sv. obhajilu s svetim
in ljubeznivim strahom in reci:

„Gospod, nisem vredna, da bi te prejela,
ker sem te tolikokrat in tako močno razžalila,
in še nisem objokovala svojega razžaljenja, ka¬
kor bi bila morala.

Gospod, nisem vredna, da bi te prejela, ker
sem še vedno nagnjena do odpustljivih grehov.

Gospod, nisem vredna, da bi te prejela, ker
Te še ne ljubim resnično, ne spolnujem tvoje
volje in ti nisem pokorna.

182

Vendar stori, moj vsemogočni in neskončno
dobri Gospod, z močjo svoje dobrotljivosti in
s svojo besedo, da bom vredna z živo vero
prejeti Tebe, svojo ljubezen."

Po sv. obhajilu pojdi hitro v celico svojega
srca, pozabi vse posvetne stvari ter govori tako
ali podobno s svojim Gospodom:

„0 najvišji kralj nebeški, kaj te je nagnilo,
da si prišel k meni revni, ubogi, slepi in goli
stvari?" In odgovoril ti bo: „Ljubezen.“

Odgovori mu takole: „0 neustvarjena ljubezen,
o sladka ljubezen, kaj hočeš od mene?" — „Nič
drugega," odgovoril ti bo, „kakor ljubezen. No¬
ben drug ogenj naj ne gori na oltarji tvojega
srca in pri tvojih darovih in vseh delih, kakor
ogenj moje ljubezni, ki naj požge vsako drugo
ljubezen in sežiga tvojo lastno voljo, meni v
prijetno dišavo.

To sem zahteval in še vedno zahtevam.
Želim namreč, da bi bil ves tvoj, in ti vsa moja
To pa ni mogoče, dokler se sebi popolnoma ne
odpoveš in me s tem srčno ne razveseliš in
dokler se ne odpoveš svoji lastni ljubezni, trmi,
volji in lastnim željam.

Da ti podarim svojo ljubezen, zahtevam od
tebe, da sovražiš samo sebe. Imeti hočem tvoje
srce, da se zedini z mojim srcem, saj je bilo

183

zato na križu prebodeno. Da bom jaz ves Tvoj,
hočem, da si ti popolnoma moja. Da sem ne¬
precenljive veljave, to spoznavaš; in glej, vsled
svoje dobrotljivosti hočem toliko veljati, kakor
ti. Odkupi me torej, ljubljena moja duša, s
tem, da se mi daruješ.

Zahtevam, preljuba moja hči, da nič dru¬
gega nečeš in ne misliš in ne poslušaš in ne
gledaš, kakor samo mene in mojo voljo: tako
da jaz v tebi vse hočem, mislim, poslušam in
gledam. Čim bolj se tvoja ničnost pogrezne v
globočino moje neskončnosti, tem srečnejša boš
ti v meni, in tem zadovoljnejši bom jaz v tebi.“
Slednjič daruj nebeškemu Očetu njegovega
Sina v zahvalo. Potem ga daruj za svoje po¬
trebe, za potrebe sv. cerkve, za vse svoje, za
vse tiste, katerim moraš biti hvaležna, in za
duše v vicah. Zaeno se spomni, kako je Jezus
daroval samega sebe svojemu nebeškemu Očetu,
ko je ves krvav visel na križu.

V ta namen mu lahko daruješ tudi vse
sv. maše, ki se ta dan darujejo v sveti katoliški
cerkvi.

LVI.

O duhovnem obhajilu.

Svojega Gospoda v zakramentu sv. Rešnjega
Telesa ne moreš prejeti več kakor enkrat na dan.

184

Duhovno pa ga lahko prejme vsak človek vsako
uro, vsak trenutek. Prepreči nam to le lastna
lenoba, ali kaka druga krivda.

Duhovno obhajilo je včasih tako koristno
in Bogu všečno, da še mnogo resničnih obhajil
ne tako, katere prejmemo preslabo pripravljeni.

Kadarkoli bi rada prejela duhovno obhajilo,
bo pripravljen Sin božji vedno, da te duhovno
nasiti s samim seboj — s svojimi lastnimi
rokami.

Pripravljaj se pa tako-le za duhovno ob¬
hajilo: Povzdigni svoje misli k Gospodu. Pre¬
mišljuj nekoliko svoje napake ter žaluj z njim
vred, da si ga razžalila. Prosi ga prav ponižno
in zaupljivo, da bi blagovolil priti v tvojo revno
dušo ozdravit jo z novimi milostmi in okrepčat
zoper sovražnike.

Kadar se ti ponudi prilika, da se zatajuješ,
ali kako nagnjenje zatiraš, kako dobro delo storiš,
stori vse iz namena, da bi svoje srce pripravila
Gospodu. To tudi tvoj Gospod vedno zahteva.
Obrni se potem do njega, kliči ga prisrčno, da
pride k tebi s svojo milostjo, ozdravit te in rešit
sovražnikov, da bi potem samo on gospodoval
v tvojem srcu.

Spominjaj se tudi trenutka, ko si ga zadnjič
zares prejela v sv. obhajilu ter reci s plamtečim

185

srcem: „Kdaj, moj Gospod, te bom zopet pre¬
jela? Kdaj, oj kdaj?“

Ako se hočeš še vestneje pripraviti za du¬
hovno obhajilo, opravljaj že od večera nadalje
vse svoje zatajevanje, svoja krepostna in druga
dobra dela iz tega namena, da bi duhovno pre¬
jela svojega Gospoda.

Zjutraj zgodaj pa premišljuj, kako velika
dobrota in sreča je za dušo, katera vredno pre¬
jema zakrament sv. Rešnjega Telesa. (V njem se
namreč izgubljene čednosti zopet dobivajo, duši
se vrača prejšnja lepota, udeležuje se sadu in
zasluženja trpljenja Sinu božjega.) Premišljuj,
kako všeč je Bogu, ako ga prejemamo in imamo
imenovane darove. Skušaj potem obuditi v svo¬
jem srcu želje, prejeti Gospoda, ker mu je to všeč.

Ko si obudila te srčne želje, obrni se k
njemu ter reci: „Ker mi ni mogoče, o Gospod,
da bi te danes v sv. zakramentu resnično pre¬
jela, odpusti mi vse napake, ozdravi me, in stori,
o neustvarjena dobrota in vsemogočnost, da bom
vredna, duhovno te prejeti, sedaj, vsako uro in
vsak dan. Daj mi nove milosti in moči zoper
vse sovražnike, prav posebno pa še zoper onega,
s katerim se vojskujem, da bi bila le tebi do¬
padljiva.

186

LVII.

Kako naj Boga zahvaljujemo?

Ker je vse, kar imamo, Bog dal, in ker je
vse, kar storimo dobrega, božje delo, zato je
naša dolžnost, da ga zahvaljujemo za svoja dobra
dela, zmage in vse dobrote, posebne in splošne,
katere smo prejeli iz njegove dobrotljive roke.

Da ga spodobno zahvalimo, moramo pre¬
mišljevati, kaj Gospoda nagiba, da.nam  deli
svoje milosti. S tem premišljevanjem bomo spo¬
znali in se naučili, kako moramo Boga zahvaliti.

Kadar nam Bog dobrote skazuje, namerava
svojo čast in hoče, da ga mi častimo, ljubimo
in mu služimo. Premišljuj torej sam pri sebi
tako-le: „Kako mogočen, moder in dobrotljiv je
Bog, ki mi je skazal to dobroto in dal to milost!“

Ko pa vidiš, da sama po sebi nisi nobene
dobrote vredna, temveč, da si zelo nevredna in
nehvaležna, reci Gospodu prav ponižno: „Kako
je mogoče, o Gospod, da si blagovolil pogledati
name, nevredno stvar in mi skazal toliko dobrot?
Posvečeno bodi tvoje ime od vekomaj do ve¬
komaj !“

Ko slednjič premišljuješ, da zahteva Bog
za dobrote, katere ti skazuje, tvoje ljubezni in
službe, vnemaj v sebi ljubezen do tako ljubez-

187

nivega Gospoda in obujaj resno željo, služiti
mu tako, kakor on hoče.

Nato se mu popolnoma daruj, in sicer tako-le:

LV1II.

Kako darujmo Bogu same sebe?

Da bo darovanje tebe samega vsestransko
všečno Bogu, je potrebno dvoje. Prvo je, da
se združuješ z daritvami, katere je daroval Kri¬
stus svojemu Očetu. Drugo pa, da je tvoja volja
prosta vsake vezi, ki te veže na stvari.

Z ozirom na prvo ti je vedeti, da Sin božji
nebeškemu Očetu ni daroval le samega sebe in
svojih del, dokler je živel v tej solzni dolini,
ampak tudi nas in naša dela s seboj vred.
Zato moramo svoje daritve združevati z njego¬
vimi in zaupati na njegove daritve.

Z ozirom na drugo premisli dobro, preden
se daruješ, ni li tvoja volja na kaj navezana:
zakaj če je navezana, mora se najprej oprostiti
vsakatere nagnjenosti. Zato se zateci k Bogu,
naj te reši s svojo desnico, da se moreš darovati
njegovemu Veličastvu, osvobojena in oproščena
vsake druge posvetne vezi.

Pa bodi jako pazljiva v tem; zakaj če se
daruješ Bogu in si navezana na stvari, ne da¬
ruješ kaj svojega, ampak to, kar je drugih.

188

Potemtakem namreč nisi sama svoja, temveč si
last onih stvari, na katere je navezana tvoja
volja. To pa ni všeč Bogu, ker je tako, kakor
da se hočeš z njim šaliti.

Zato je toliko daritev, v katerih darujemo
Bogu same sebe, popolnoma brez sadu. Da,
kljub vsem daritvam padamo v razne napake
in pregrehe.

Lahko se sicer darujemo Bogu, čeprav smo
navezani na stvari, toda iz tega namena, da bi
nas osvobodila njegova dobrota, da bi se mogli
potem popolnoma darovati njegovemu božjemu
Veličastvu in njegovi službi. To pa moramo
delati pogosto in zelo goreče.

Odpovej se torej vsem stvarem, odpovej se
lastni volji ter se potem daruj Bogu. Ne oziraj
se niti na zemeljske niti na nebeške dobrote,
temveč samo na božjo voljo in previdnost.
Njej se vsa podvrzi in daruj v večno žgalno
daritev, pozabi vse stvarstvo in reci: „Glej,
Gospod in Stvarnik moj, sebe in svojo voljo
izročam tvoji volji in večni previdnosti; stori z
menoj, kar ti je dopadljivo in všečno, v življenju,
v smrti in po smrti, sedaj in v večnosti.

Ako se boš tako odkritosrčno darovala Bogu,
(pri raznih neprilikah se bode pokazalo, je li
bila tvoja daritev zares odkritosrčna) nehala

189

boš biti zemeljska ter boš presrečna, ker boš
božja, Bog pa tvoja last. Saj je on vedno last
onih, ki se iztrgajo stvarem in samim sebi ter
se darujejo in žrtvujejo popolnoma njegovemu
nebeškemu Veličastvu.

Tu imaš, draga hči, pomoček, s katerim pre¬
magaš vse svoje sovražnike: zakaj, če se združiš
tako z Bogom v daritvi, o kateri smo govorili,
da ti postaneš vsa njegova in on ves tvoj —
kateri sovražnik, in katera moč ti bo mogla še
kdaj škodovati?

In kadar boš hotela darovati Bogu kako
svoje delo, kakor so: post, molitve, vaje v po¬
trpežljivosti in druga dobra dela, obračaj naj¬
prej svojega duha na daritev, v kateri je Kristus
daroval nebeškemu Očetu svoje poste, molitve
in druga dela; in v zaupanju na njihovo veljavo
in moč daruj potem svoje daritve.

Če hočeš nebeškemu Očetu darovati dela
Kristusova za svoje grehe, daruj jih na sledeči
način:

Ozri se včasih splošno in včasih natančno
na svoje grehe. In ko vidiš jasno, da ti ni
mogoče iz lastne moči utolažiti božje jeze, niti
zadostiti njegovi nebeški pravičnosti, zateci se
k življenju in trpljenju njegovega Sina, misli na
katerokoli njegovo delo, recimo, kako se je postil,

190

kako je molil, trpel ali kri prelival. Iz tega boš
videla, da je daroval nebeškemu Očetu ta svoja
dela, trpljenje in kri zato, da bi tebe spravil z
Očetom in zadostil za dolg tvojih pregreh. Da¬
roval jih je in je govoril: „Glej, večni Oče, prav
kakor je tvoja volja, zadoščam tvoji pravičnosti
v prepolni meri za grehe in dolgove svoje slu¬
žabnice J . .. Bodi to zadoščenje všeč tvojemu
božjemu Veličastvu, da jej odpustiš in jo sprej¬
meš v število svojih izoljencev."

Potem pa ti sama daruj prav tisto da¬
ritev in tiste prošnje Kristusove nebeškemu
Očetu ter ga prosi, naj ti odpusti ves dolg
gledč na njih zasluženje.

In to boš lahko storila ne le pri vsaki
skrivnosti posebe, temveč tudi pri vsakem de¬
janju katerekoli skrivnosti, katero boš premišlje¬
vala. In ne le samo v svoj prid, ampak tudi
v prid drugih boš lahko na ta način opravljala
darovanja.

LIX.

Kaj je misliti o čutni pobožnosti, in
kaj o duhovni suhoti?

Včasih človek v svoji pobožnosti občuti
neko sladkost. Tako čutno pobožnost povzro-
čuje včasih naša narava, včasih hudobni duh,
včasih pa milost božja; po njenih sadovih lahko

191

razločiš, od kod prihaja. Zakaj če ta pobožnost
ne zboljša tvojega življenja, vedi, da je od hu¬
dobnega duha ali od narave; in tega bodi pre¬
pričana tem bolj, čim večje veselje in večjo
sladkost občutiš in čim bolj vsled take pobož¬
nosti ceniš samo sebe.

Kadar torej čutiš, da ti oslaja duha du¬
hovno veselje, ne prevdarjaj, od kod prihaja,
niti se mu ne udaj in ne jenjaj premišljevati
svoje ničevosti. Še z večjo marljivostjo in z
večjim sovraštvom do same sebe si prizadevaj
imeti svoje srce prosto vsake take, tudi duhovne
vezi. Hrepeni samo po Bogu in želi le njemu
biti všeč. Tako se ti bo to veselje, naj je že
od narave ali od hudobnega duha, spremenilo
v radost, ki prihaja iz milosti.

Tudi suhota lahko izvira iz treh imenova¬
nih vzrokov.

Ali izvira od hudobnega duha, ki dela našo
dušo mlačno in jo odvrača od duhovnega dela
in nagiba k posvetnemu razveseljevanju in po¬
svetni radosti.

Lahko prihaja od nas samih zaradi naših
grehov, zaradi vezi, ki nas vežejo na zemljo, in
zaradi naše vnemarnosti.

Izvira pa tudi lahko od milosti, ki nas s
tem opominja, da bodimo marljivejši ter pustimo

192

vsako vez in opravilo, ki ne meri na Boga kot
zadnji naš namen. Uči nas dalje milost božja,
da vsled duhovne suhote spoznavamo iz lastne
skušnje, kako prihaja vse dobro od Boga, ter
nas svari, da odslej bolj cenimo božje darove
in da bodimo ponižnejši in pazljivejši, da jih
ohranimo. Duhovno suhoto nadalje tudi zato
pripušča milost božja, da se tesneje združimo
z božjim Veličastvom, tako namreč, da se po¬
polnoma odpovemo samim sebi tudi v dušnem
veselju. Zakaj če je naše srce navezano na to
veselje, ne hrepenimo edino le po Bogu, in je
torej razdeljeno; Bog pa hoče naše celo srce
zase. Pa tudi zato dopušča Bog dušno suhoto,
ker se veseli naše sreče, katero dosežemo, ako
se bojujemo z vsemi svojimi močmi in s po¬
močjo njegove milosti.

Če boš torej čutila suhoto svojega duha,
premišljuj sama pri sebi, katera tvoja napaka
je kriva, da več ne občutiš sladkosti pri svojih
pobožnostih in vajah. Zoper to napako začni
boj, pa ne zato, da si zopet priboriš ono slad¬
kost milosti, temveč zato, da odpraviš od sebe
tisto, kar ni všeč Bogu.

In ako ne najdeš napake, bodi tvoja čutna
pobožnost prava, to je: Udaj se popolnoma v
božjo voljo.

193

In zato nikakor ne opuščaj svojih duhovnih
vaj, temveč jih opravljaj z vso močjo, naj se ti
zdč še tako neuspešne in puste. Pij udano
čašo grenkosti, ki ti jo ob času suhote podaja
ljubeča božja volja.

In ako bi včasih suhoto spremljala tolika
in tako gosta duševna tema, da ne veš, kam
bi se obrnila in kaj bi počela, nikar se zato
ne straši. Okleni se raje trdno svetega križa
in zaničuj vsako pozemsko veselje, čeprav ti ga
svet ali stvari ponujajo.

Skrivaj svoje trpljenje vsakomur, razodeni
je samo svojemu duhovnemu očetu, pa ne zato,
da ti polajša nadloge, ampak da te poduči,
kako jih prenašati, da bo Bogu všeč.

Svetih obhajil, molitev in drugih vaj ne
uporabljaj v to, da se znebiš svojega križa,
temveč da s svojim križem poveličaš križ Kri¬
stusov.

In ako bi bil tvoj duh tako potrt, da bi ne
mogla premišljevati in moliti tako, kakor na¬
vadno moliš in premišljuješ, premišljuj, kolikor
pač takrat najbolje moreš.

In česar ne moreš izvršiti z razumom, to
skušaj na vso moč doseči z voljo in z bese¬
dami, pogovarjaje se na tihem z Gospodom.

13

Duhovni boj.

194

Videla boš čudovite učinke: tvoje srce zadobi
moč in pogum.

Ob takih prilikah torej govori s sv. pismom:
„Zakaj si žalostna, moja duša, in zakaj me motiš ?
Zaupaj v Boga; zakaj še ga bom hvalil; on je
pomoč mojega obličja in moj Bog. ■— Zakaj si
se umaknil daleč Gospod? Oziraš se name v
sreči in stiski; ne zapusti me nikoli.“

In spominjaje se onega svetega nauka, ki
ga je vdihnil Bog v času stisk v srce ljubljene
svoje Sare, žene Tobijeve, porabi ga tudi ti in
govori glasno: „To pa ima vsakdo za gotovo,
kdor te časti, da bo njegovo življenje venčano,
ako je bilo doskušeno; da bo rešen, ako je bil
v bridkosti; in da bo mogel tvojo milost doseči,
ako je bil pokorjen. Saj se ne veseliš našega
pogubljenja; ker za hudim vremenom tihoto na-
rejaš in za jokom in plakanjem z veseljem na¬
polnjuješ. Tvoje ime, Bog Izraelov, bodi češčeno
vekomaj!“ (Tob. 3, 21—23.)

Spomni se tudi svojega Kristusa, čegar člo¬
veška narava je bila na Oljski gori in na križu
v svoje veliko trpljenje od nebeškega Očeta za¬
puščena in ni prejemala od njega tolažbe. Pre¬
našaj tudi ti z njim svoj križ in reci iz vsega
srca: »Zgodi se tvoja volja.“

195

Ako boš tako delala, bo povzdignila tvoja
potrpežljivost in molitev goreče daritve tvojega
srca tja do obličja božjega, in ti boš ostala v
resnici pobožna. Pravo pobožnost imaš namreč
tedaj, kadar si z udanostjo svoje volje priprav¬
ljena hoditi za Kristusom s križem na rami, naj
te kliče po kateremkoli potu za seboj, in kadar
si pripravljena hoteti Boga zaradi Boga, in biti
zapuščena včasih od Boga zaradi Boga.

Ako bi mnoge osebe, ki hočejo živeti du¬
hovno življenje, zlasti ženske, merile svoj na¬
predek po tej, in ne po čutni pobožnosti, ne bi
varale same sebe, in bi jih ne varal hudobni
duh. Tudi se ne bi pritoževale brez potrebe in
celo nehvaležno zaradi tako velike dobrote, ki
jim jo daje Gospod. Prizadevale bi si služiti
gorečneje njegovemu nebeškemu veličastvu, ki
vse urejuje in dopušča v svojo slavo in našo
korist.

V tem se tudi motijo ženske, ki se strahoma
in prav previdno varujejo grešnih priložnosti, ko
jih pa včasih nadlegujejo strašne, grde in grozne
misli, in včasih še grše podobe, zbegajo se, iz¬
gube pogum in začno misliti, da so zapuščene
in zavržene od Boga, ker si ne morejo misliti,
da bi božji duh prebival v srcu, ki je polno
takih misli.

13 *

1 %

Tako postanejo jako potrte, hočejo skoro
obupati, popuste vsako dobro vajo in se hočejo
vrniti v Egipet kakor Izraelci.

Te ne spoznajo dobro milosti, katero jim
skazuje Gospod, ker pripušča, da jih napadajo
take skušnjave. Gospod to le zato dovoljuje,
da bi spoznale same sebe in pribežale k njemu
ter ga klicale na pomoč. Nehvaležno se torej
pritožujejo zaradi tega, za kar bi morale biti
hvaležne njegovi brezmejni dobroti.

Zatorej se v takih prigodkih vtopi v pre¬
mišljevanje svojega napačnega nagnjenja; Bog
hoče, da spoznaš v svoj blagor, da te to nag¬
njenje lahko pripelje v največjo nesrečo, in da
bi brez božje pomoči gotovo zabredla v skrajno
pogubo.

Po tem premišljevanju pa trdno zaupaj, da
ti bo Bog pomagal. Pokazal ti je nevarnost,
ter te hoče potegniti bliže k sebi s tem, da
moliš in se k njemu zatekaš. Zahvaljuj ga torej
prav ponižno za to dobroto.

Gotovo je, da se take skušnjave in grde
misli boije prepode, ako potrpežljivo prenašaš
nadloge in hitro obračaš misli na druge stvari,
kakor pa če se jim še tako skrbno upiraš.

197

LX.

O izpraševanju vesti.

Kadar izprašuješ vest, premišljuj to troje:
Kaj si grešila tisti dan, zakaj si grešila in ali
si se zadosti hrabro in spretno vojskovala zoper
greh in si pridobivala njemu nasprotnih čednosti.

Ako si se kaj pregrešila, stori, kakor sem
ti dejal v XXVI. poglavju, kjer sem govoril o
tem, kaj nam je storiti, kadar smo bili v boju
ranjeni. Ko si spoznala vzrok, zakaj si grešila,
prizadevaj si, da ga odstraniš in uničiš.

In da se boš hrabro in veselo vojskovala
zoper greh ter si pridobivala čednosti, zapomni
si to: ne zaupaj sama sebi, zaupaj pa v Boga,
moli in pogosto obujaj dejanja, s katerimi so¬
vražiš greh in hrepeniš po kreposti, ki je temu
grehu nasprotna.

Zmage in dobra dela, ki si jih morda sto¬
rila čez dan, naj ti bodo sumljiva.

Ne svetujem ti, da bi mnogo premišljevala
o njih. Skoro neizogibna nevarnost je namreč,
da se skrivaj prikrade v dušo prazna slava in
ošabnost.

Zato prepuščaj vsa svoja dela usmiljenju
božjemu, naj so kakoršnakoli, in raje in pogos¬
teje premišljuj, koliko boš morala še delati.

198

Kar se nadalje tega tiče, da se zahvališ za
darove in milosti, ki ti jih je dal Gospod tisti
dan, spoznaj ga kot stvaritelja vsega dobrega
ter ga zahvali, da te je rešil toliko očitnih in
še mnogo več skrivnih sovražnikov, da ti je dal
dobre misli in priložnosti za kreposti, zahvali
ga slednjič za vsako drugo dobroto, ki je še
ne poznaš.

LXl.

Ta boj je treba bojevati do smrti.

V duhovnem boju se med drugim zahteva,
da neprenehoma zatiraš svoje strasti, ki nikdar
ne umro v tem življenju, temveč kale vsak čas,
kakor škodljiva rastlina.

Tega boja se nikakor ne moremo znebiti
in jenja še le, ko neha življenje; in kdor se ne
bojuje, ostane gotovo na bojišču ujet ali mrtev.

Razen tega se vojskuješ v tem boju s so¬
vražniki, ki te neprestano črtijo; zato ne moreš
nikoli upati od njih miru ali premirja. Kolikor
bolj kdo išče prijateljstva z njimi, tem bolj
grozovito ga umore.

Nikar pa se ne boj njih moči in števila,
ker v tem boju more biti premagan samo tisti,
ki sam hoče. In vsa moč naših sovražnikov je
v roki vojskovodja, za čegar čast se nam je
boriti.

199

On gotovo ne pripusti, da bi te kdo zvi¬
jačno premagal, ampak se bo tudi sam zate
bojeval in ker je mogočnejši, kakor vsi tvoji
nasprotniki, ti bo dodelil zmago, če se boš le
z njim vred in hrabro borila in ne zaupala
vase, temveč v njegovo mogočnost in dobroto.

In ako bi Gospod odložil zmago za nekaj
časa, ne izgubi poguma. Bodi prepričana —
in to ti bo tudi pomagalo, da se boš borila
zaupljivo — da bo on vse zoprnosti, naj so
kakoršnekoli, ki te odvračajo od zmage, ali ti
jo celo onemogočajo, obrnil v tvojo srečo in
tvoj dobiček, če se boš vedla kakor zvest in
velikodušen borilec. Hodi torej, moja hči, hodi
za svojim nebeškim vojskovodjem, ki je pre¬
magal svet ter samega sebe dal v smrt. Veliko¬
dušno se bori v tem boju in trudi se, da po¬
polnoma uničiš vse svoje sovražnike; zakaj ako
le enega izmed njih pustiš živega, ti bo kakor
trn v očeh in sulica v mečah, ki te bo ovirala
na poti do tako slavne zmage.

LX11.

Kako se je treba pripraviti zoper sovraž¬
nike, ki nas napadajo ob smrtni uri.

Čeprav je vse naše življenje nepretrgana
vojska na zemlji, je vendar glavna in najime-

200

nitnejša bitka ob zadnji uri, ko nam je presto¬
piti v drugo življenje: zakaj kdorkoli pade v
tem trenotku, ta se nič več ne vzdigne.

Da boš tedaj dobro pripravljena, moraš se
hrabro boriti v tem času, ki ti je dan. Kdor se
namreč v življenju dobro bojuje, bo lahko zma¬
gal ob smrtni uri, ker si je priboril spretnost
za to že v življenju.

Razen tega večkrat pazljivo misli na smrt,
da se boš manj bala, kadar se ti bo približala
in da bo tvoj duh prost in pripravljen za boj.
Posvetni ljudje se boje misliti na smrt, da ne
bi motili s tem svojega veselja, ki ga imajo s
pozemeljskimi stvarmi. Ker so na svet rado-
voljno in z veseljem navezani, bi občutili žalost,
če bi pomislili, da ga bodo morali zapustiti.
Tako se pa ne manjša njihovo neredno pože¬
lenje, ampak postaja še vedno hujše. Zato jim
potem ločitev od tega življenja in pozemeljskih
stvari povzroča nepopisno bolest in večinoma
tem večjo, čim dalje so jih uživali.

Da poskrbiš še bolje za to važno pripravo,
premišljuj včasih, da boš v smrtnih stiskah sam
brez vsake pomoči. Misli na stvari, o katerih
bom govoril v prihodnjih poglavjih, in ki bi te
utegnile ob smrtni uri nadlegovati. Potem pa
v duhu poskušaj pripomočke, katere ti podam,

201

da jih boš znala bolje rabiti v zadnji stiski.
Potrebno je namreč, da se dejanja, ki se more
le enkrat izvršiti, poprej dobro naučimo, da ne
napravimo napake tam, kjer ni več prilike, da
bi kaj popravili.

LXIll.

Štirje napadi naših sovražnikov ob
smrtni uri. — Prvi napad zoper vero
in kako se mu branimo.

Štirje so glavni in najnevarnejši napadi, s
katerimi nas navadno napadajo naši sovražniki
ob smrtni uri. Ti so: skušnjava zoper vero,
obup, prazna slava, razno slepljenje in spremi-
njevanje hudobnih duhov v angele svetlobe.

Kar se tiče prvega napada, veljaj ti to
pravilo:

Če te začne sovražnik skušati s svojimi
lažnjivimi dokazi, ne spuščaj se z njim v raz-
iskavanje, temveč brž ga odločno zavrni: „Po-
beri se, satan, oče laži! Nečem te poslušati
kar nič. Zadostuje mi, da verujem, kar veruje
sveta rimska katoliška cerkev."

Potem pa nikar več ne premišljuj verskih
resnic, ampak odganjaj jih, kolikor ti je mogoče,
naj so ti še tako ljube. Misli si, da ti jih vzbuja

202

hudobni duh, kateri bi rad začel s teboj raz¬
govor.

Če bi pa nikakor ne mogla takoj umakniti
svojega duha od takih misli, stoj junaško in
krepko. Ne udaj se nobenemu razlogu ali do¬
kazu, ki bi ga utegnil navesti sovražnik, bodisi
iz razuma ali sv. pisma. Vsi ti razlogi so ali
nepopolni, ali slabo navedeni, ali slabo raz¬
lagani, dasi bi se tebi zdeli dobri, jasni in
razvidni.

In če bi te vprašala zvita kača, kaj veruje
rimskokatoliška cerkev, ne odgovori ji, temveč,
videč, da te hoče preslepiti in vjeti v besedi,
obudi v svojem srcu dejanje najživejše vere.
Ali pa prav njej vkljub zatrdi, da veruje sveta
rimskokatoliška cerkev resnico. In če bi hu¬
doba zopet vprašala: »Kakšna je ta resnica?"
odgovori: »Prav tista, ki jo ona veruje."

Pred vsem pa imej svoje srce uprto na
Križanega, govoreč: »Moj Stvarnik in moj Od¬
rešenik, pomagaj mi precej in ne loči se od
mene, da se jaz ne ločim od resnice tvoje svete
katoliške vere. Daj, da v tej sveti veri skle¬
nem to umrljivo življenje v tvojo slavo, kakor
sem bil po tvoji milosti rojen v njej."

203

LXIV.

Kako se nam je braniti, kadar se nas
hoče lotiti obup?

Drugi napad, s katerim si prizadeva hudobni
duh, da bi nas popolnoma uničil, je strah, ki
nam ga dela s spominom na naše grehe, da bi
nas tako pahnil v brezno obupa.

V tej nevarnosti se poprimi tega zaneslji¬
vega pravila: misli na tvoje grehe prihajajo od
milosti božje in so ti v blagor, kadar vzbujajo
v tebi ponižnost, žalost zaradi razžaljenja bož¬
jega in zaupanje v božjo dobroto. Kadar te pa
take misli vznemirjajo ali delajo obupno in malo-
srčno, takrat so spletke sleparjeve, če se ti prav
dozdeva, da je vse to resnica in zadostni vzrok,
zaradi katerega sklepaš, da boš pogubljena in
da zate ni več rešitve. Toda to ni resnica, tem¬
več imej take misli za spletke hudobnega duha;
še bolj se ponižuj in še bolj zaupaj v Boga.
Tako boš zmagala sovražnika prav z njegovim
orožjem in dala čast Gospodu.

Kesaj se, kadarkoli se spomniš, da si Boga
razžalila; toda zaupaj tudi v njegovo trpljenje
in prosi ga odpuščanja.

Še več ti pravim. Če bi se ti zdelo, da je
Bog sam rekel, da ti nisi med njegovimi ovči¬
cami; vendar nikakor ne smeš jenjati zaupati

204

vanj, temveč reci mu ponižno: „S svojimi grehi
sem pač zaslužila, o Bog, da me zavržeš; a jaz
imam v tvoji milosti še več vzroka, da mi od¬
pustiš."

„Zato te prosim, reši revno svojo stvar;
obsojena je sicer zaradi svoje hudobije, toda
odrešena je s predrago tvojo krvjo. Hočem se
rešiti, moj Odrešenik, da bi s tem tebe slavila.
V tvoje neskončno usmiljenje zaupam in se iz¬
ročam popolnoma v tvoje roke. Stori z menoj,
kar ti je všeč, ker si ti moj edini Gospod. Zato
bom v tebe trdno zaupala, če me tudi uničiš."

LXV.

Napad prazne slave.

Tretji napad, s katerim hudobni duh skuša
človeka na smrtni postelji, se imenuje prazna
slava in visoke misli o sebi samem. Nikoli in
nikdar se ne daj zapeljati, da bi sebe preveč
cenila in se hvalila s svojimi deli. Temveč všeč
naj ti bo in veseli se edino le Gospoda, njegove
milosti in del njegovega življenja in trpljenja.

Ponižaj se vedno bolj v svojih očeh, do
poslednjega vzdihljaja. Spoznaj, da je Bog sam
izvrševal tvoja dobra dela, katerih bi se utegnila
domisliti. Prosi ga pomoči, toda ne pričakuj je
kot plačilo za svoje zasluge, čeprav si mnogo-

205

krat in hrabro zmagala. Živi vedno v svetem
strahu ter pripoznaj odkritosrčno, da bi bila
prazna vsa tvoja dela, ko bi te ne bil Bog
čuval v senci svojih perot. Zaupaj edino v
božjo pomoč.

Če se boš vedla po teh opominih, ne bodo
te zmagali tvoji sovražniki. Tako si boš od¬
prla cesto, po kateri se preseliš veselo v ne¬
beški Jeruzalem.

LXVI.

Slepljenje in goljufivo prikazovanje
ob smrtni uri.

Ako bi te naš trdovratni sovražnik, ki se
nikoli ne utrudi, napadel z goljufivim prikazo¬
vanjem in spreminjevanjem v angela svetlobe,
pripoznaj vendar stanovitno in nepremakljivo,
da nisi nič in reci mu neprestrašena: „Povrni
se, nesrečnik, v svojo temo! Zakaj jaz nisem
zaslužila prikazni in mi tudi ni treba drugega,
kakor usmiljenja mojega Jezusa in priprošenj
Marije Device, sv. Jožefa in drugih svetnikov."

In če bi se ti tudi vsled mnogih znamenj
zdelo, da so to stvari, ki so prišle iz nebes,
vendar ne sprejemaj takih prikazni, ampak jih
odganjaj od sebe, kolikor moreš. Ne boj se,
da ne bi bil všeč Gospodu tak odpor, ki se

206

opira na tvojo nevrednost. Zakaj ako so take
prikazni njegovo delo, jih bo Bog gotovo raz¬
jasnil in ti ne boš izgubila ničesar. Bog nam¬
reč, ki daje milost ljudem, ne odvzame je za¬
radi tega, ako se ponižujejo.

To so najnavadnejša orožja, katera upo¬
rablja sovražnik zoper nas v onih zadnjih tre¬
nutkih. Potem skuša vsakaterega po osebnih
nagnjenjih, kjer čuti, da je kdo slab. Preden
se torej približa ura velikega boja, se moramo
zoper svoje strasti, katere so najsilnejše in ki
nas imajo najbolj v oblasti, dobro oborožiti in
se krepko boriti, da bomo laže zmagali ob uri,
katera nam vzame vsako priliko in vsako upa¬
nje, da bi mogli še kdaj — zmagati, ako bi
bili zmagani to pot. Zato v boj še danes, da
prejmeš krono večnega življenja!

Dodatek

k

Duhovnemu boju.

Vojskuj se zoper nje, dokler
jih ne pokončaš.

I. Kralj. 15, IS.

1 .

Kaj je krščanska popolnost?

I3a se ne boš zastonj trudila, ljuba hči, v du¬
hovnih vajah, kakor se je že mnogim zgodilo,
in da ne boš hitela, nevedoč kam, moraš naj¬
prej premisliti, kaj je krščanska popolnost.

Krščanska popolnost ni nič drugega, kakor
natančno spolnovanje božjih zapovedi in božje
postave z namenom, da bi bili Bogu všeč, ne
da bi krenili na desno ali na levo, ali celo
nazadovali. „In to je celi človek."

Zato mora oni, ki želi biti popolen, vse
življenje hrepeneti, da si pridobi ono spretnost,

208

vsled katere vedno bolj pozablja sebe in se
odvaja delati po svoji volji ter vse tako dela,
kakor bi ga nagibala le božja volja. Pri tem
naj mu je edini namen, da bi bil Bogu všeč
in da bi Boga častil.

11 .

Kako se je treba vojskovati, da dose¬
žemo krščansko popolnost.

Z malo besedami smo povedali vse, kar se
zato zahteva. Ali poprijeti se tega in to tudi
izvršiti — je silno težavno delo. Zakaj zaradi
greha prvih staršev in zaradi naših slabih na¬
vad je v nas postava, ki nasprotuje božji po¬
stavi. Zato se moramo boriti zoper sebe same,
pa tudi zoper svet in hudobnega duha: vsi trije
namreč vzbujajo in povzročujejo naše boje.

111 .

Treh stvari je treba novincu—vojaku
Kristusovemu.

Ker je torej vojska neizogibna, potrebuješ,
vojak — novinec Kristusov, treh stvari: velikega
in odločnega poguma, ki se ne straši boja, dru¬
gič orožja in tretjič spretnosti, da znaš orožje
sukati.

209

Da pa skleneš bojevati se, premišljuj po¬
gosto, da „je vojska človekovo življenje na
zemlji 1 '. (Job 7, 1.) In v tej vojski je taka po¬
stava, da oni gotovo za vedno umrje, ki se ne
vojskuje, kakor bi se moral.

Velik pogum si pridobiš prvič s tem, da
ne zaupaš samemu sebi, in drugič, da mnogo
upaš v Boga in si prepričan, da te on otme iz
nevarnosti.

Prepričan bodi torej, da boš v boju zmagal,
če nikoli ne zaupaš lastnim močem in lastni
vednosti, ko te napadajo sovražniki, temveč se
zaupno zatekaš k mogočnosti, modrosti in do¬
broti božji.

Orožje pa je upor in sila.

IV.

Kako nam je rabiti upor in silo.

Čeprav sta upor in sila težko in utrudljivo
orožje, sta vendar potrebna in privojskujeta
zmago.

Rabi se to orožje takole:

Kadar te napadajo popačena volja in slabe
navade, da ne bi storil stvari, ki jih hoče Bog,
upri se in reci: „Da, da, prav to hočem storiti!"

Tako se upiraj slabim navadam in sprijeni
volji, kadar te kličejo in vlečejo k željam, ki

Duhovni boj. 14

2,10

izvirajo iz njih. Govori: „Ne, ne! ' Božjo voljo
hočem vedno spolnovati z božjo pomočjo. O
moj Bog! pomagaj mi kmalu, da ne zaduši ob
grešnih priložnostih moja stara popačena volja
te tvoje želje, ki je po tvoji milosti tudi moja
želja, da bi namreč vedno spolnoval tvojo voljo.“

In ako čutiš, da se je jako težko upirati in
da je tvoja volja slaba, prizadevaj si le na vso
moč, ter pomni, da nebeško kraljestvo silo trpi
in da ga le oni nase potegnejo, ki se s silo
ustavljajo samim sebi in svojim strastem.

Ako je pa muka in sila tako velika, da ti
stiska srce, misli si, da si na vrtu pri Kristusu.
Združi svoje stiske z njegovimi in ga prosi, naj
ti da po zasluženju svojega trpljenja milost, da
zmagaš samega sebe in potem lahko z dna
srca govoriš nebeškemu Očetu: „Ne, kakor jaz
hočem, ampak kakor ti. Zgodi se tvoja volja."

Podvrzi potem bolj in bolj svojo voljo božji
volji, h6ti, kar on hoče, da hočeš. Prizadevaj
si, da storiš vsako delo s tako popolno voljo
in čistostjo, kakor bi bila le v njem vsa popol¬
nost in vse dopadenje božje in vsa čast božja.
In tako izvrši potem drugo, tretje, četrto in
ostala dela.

Ako se pa včasih spomniš, da si prestopila
kako zapoved, kesaj se prestopka in skleni z

211

večjim pogumom, da boš ubogala Boga v oni
zapovedi, katero ti je uprav takrat spolniti, in
da ga ubogaš tudi v vsaki drugi, kadar bo treba.

In da ne opustiš nikoli nobene prilike, naj
bi bila še tako neznatna, biti poslušna Bogu,
vedi, da ti bo Bog dal novo milost, da boš
lahko poslušna v večjih stvareh, če mu boš
pokorna v malih.

Navadi se tudi, kadar ti pride na misel ta
ali ona božja zapoved, da najprej moliš Boga.
Potem ga prosi, naj ti pomaga, kadar je treba,
da mu boš pokorna.

V.

Nad svojo voljo je treba neprenehoma
čuti, da spoznamo, s katero strastjo
se nam je vojskovati.

Bodi zbrana, kolikor najbolj moreš, da spo¬
znaš, s katero strastjo se moraš največkrat voj¬
skovati. Zakaj ta strast te navadno bolj moti
in zatira, kakor druge.

Človekovo voljo navadno spremlja katera¬
koli naših strasti, zato mora ali ljubiti, ali so¬
vražiti, ali želeti, ali bežati, ali se veseliti, ali
upati, ali obupavati, ali se bati, ali biti drzna
ali jezna.

14 *

212

In če je volja vdana strastem, ne tako, ka¬
kor hoče Bog, ampak tako, kakor ji svetuje
lastna ljubezen, trudi se, da jo odvrneš od
lastne ljubezni k božji ljubezni in k spolnovanju
božjih zapovedi in božje postave.

To moraš delati ne samo pri hudih stra¬
steh, ki vodijo v smrtne grehe, ampak tudi pri
onih, ki povzročajo, da padaš v odpustljive grehe.
Zakaj dasi se te vzbujajo po malem in le po¬
lagoma rastejo, vendar nas zelo slabe, če so
prostovoljne; poleg tega nas stavijo v veliko
nevarnost, da pademo v smrtne grehe.

VI.

Ako je odstranjena prva strast — lju¬
bezen do stvari in do nas samih — in
izročena Bogu, bo vse drugo dobro
urejeno.

Da ob kratkem in po redu osvobodiš svojo
voljo nerednih strasti, moraš se na vso moč
truditi, da premagaš in urediš poglavitno strast,
ki se imenuje ljubezen. Zakaj ako je ta urejena,
slede ji vse druge same ob sebi, ker prihajajo
iz nje in imajo v njej svojo korenino in svoje
življenje. To jasno izprevidimo, ako stvari na¬
tančno premislimo. Samo to namreč želimo,
samo tega se veselimo, kar ljubimo. Sovražimo

213

pa samo tisto, le tega se ogibljemo, le to nas
žalosti, kar ovira ali žali stvar, ki jo ljubimo.
Tudi nič drugega ne želimo, kakor kar ljubimo.

In nad kako stvarjo obupamo tedaj, kadar
se nam zde težave, s katerimi bi jo dobili, pre¬
velike in nepremagljive. Tudi se drugače nihče
ne boji in ni drzen ali nevoljen, kakor zaradi
tega, kar mu ovira ali žali ljubljeno stvar.

Da premagaš in urediš poglavitno strast,
premišljuj, kakšna je stvar, katero ljubiš in si
nanjo navezana, in zakaj si nanjo navezana in
zakaj jo ljubiš.

In ako zapaziš, da je stvar lepa in dobra,
ter da jo ljubiš zato, ker prinaša veselje in ko¬
risti, potem reci sami sebi mnogo mnogokrat:
„Katera lepota in dobrota je pač večja, kakor
lepota in dobrota božja, ki je edini vir vsake
dobrote in popolnosti? In katero večje hrepe¬
nenje po koristi in veselju si moremo misliti,
kakor če ljubimo Boga? Saj se človek združi
z njim, ako ga ljubi, in se le v njem samem
veseli in raduje.“

Še več! Človeško srce je božja last, ker
je človeka ustvaril in potem odrešil isti Bog,
ki ga vsak dan z novimi dobrotami prosi, go¬
voreč: „Sin, daj mi svoje srce!“

214

Ker je torej celo človeško srce božja last
zaradi premnogih razlogov, katere bomo pozneje
povedali, in ker je mnogo premajhno, da bi za¬
dostilo dolžnostim, ki jih imamo do Boga, mora
se vsakdo skrbno truditi, da ne ljubi nič dru¬
gega, kakor samega Boga in vse stvari, ki so
Bogu všeč, in tako zmerno, kakor je Bogu všeč.

Isto gorečnost moramo imeti tudi pri strasti
sovraštva. Te dve strasti namreč, ljubezen in
sovraštvo, sta podlaga poslopju popolnosti. Zato
ne sovraži nič drugega, kakor greh in kar v
greh zapeljuje.

VII.

Človekovi volji je treba pomagati.

Ker je naša k slabemu nagnjena volja jako
slaba, se le težko ustavlja strastem in jih težko
premaguje in podrejuje Bogu in pokorščini do
njega. To dobro kaže skušnja: če tudi volja
hoče in sklene zatajevati se, vendar jo pozneje
ob grešnih priložnostih premagajo strasti, tako
da opeša vsak sklep in ga strasti zaduše. Zato
ji je treba priteči na pomoč in ji pomagati, ne
le ob grešnih priložnostih, ampak tudi poprej,
da si pridobi moči zoper samo sebe, da se pre¬
maga in oprosti sužnosti svojih strasti in se
izroči popolnoma Bogu in njegovi volji.

215

VIII.

Ako premagujemo svet, zelo poma¬
gamo človeški volji.

Ker svet s svojimi stvarmi vzbuja in daje
moč našim strastem, ko jim kaže svojo mogoč¬
nost, bogastvo in veselje, sledi iz tega prav
gotovo, da se človeška volja okrepča in obrne
drugam, ako zapustimo svet in njegove stvari.
Zakaj naša volja ne more biti brez ljubezni in
brez veselja.

Od sveta se pa najlažje ločimo, ako pre¬
mišljujemo, kaj so prav za prav njegove stvari
in njegove obljube.

Pri tem premišljevanju bi nas utegnila pre¬
motiti ta ali ona naših strasti. Zato si dobro
vtisnimo v srce besede premodrega Salomona,
ki je imel o vsem natančno skušnjo: „Niče-
murnost čez ničemurnost," pravi on, „in vse je
ničemurnost.“ (Prid. 1, 2.)

To resnico spričuje vsak dan. človeško
srce želi nasititi se; toda dasi ima včasih, ko¬
likor želi, vendar se ne nasiti, temveč je še bolj
lačno. To pa samo zato, ker se pase na po¬
svetnih stvareh in uživa senco, sanje, ničemur-
nost in laž, a vse te stvari mu ne dadb nikake
hrane.

216

Obljube sveta so vse goljufive in polne
prevar. Svet obeta mnogo. Obeta srečo, pa
daje nemir. Obljubi, ali kaj velikokrat ne da.
Da, pa takoj vzame. In če ne vzame takoj, pa
potem bolj udari one, ki so strastem vdani ter
se valjajo s svojimi željami po blatu. Tem
velja: »Človeški otroci, doklej boste še težkega
srca? Zakaj ljubite ničemurnost in iščete laži?“
(Ps. 4, 3.)

Toda pritrdimo jim, da so dozdevne do¬
brote tega sveta prave dobrote; a kaj porečejo
o hitrosti, s katero preide človeško življenje?
Kje je sreča, mogočnost in ošabnost knezov,
kraljev in cesarjev? Vse je minilo.

Da torej premagaš svet tako, da se on tebi
studi in ti njemu, ali bolje rečeno, „da si ti
svetu križan in svet tebi,“ ustavi se mu s tem,
da globoko premišljuješ njegovo ničemurnost in
njegove laži in da odvrneš voljo, predno se nanj
naveže. Zakaj ako nista niti volja niti razum
vdana strastem, boš lahko zaničevala svet in
rekla vsaki stvari, ki te bo zapeljevala: „Ti si
stvar. Nikar se ne trudi in nehaj, ker jaz
iščem v stvareh stvarnika in to, kar je duhov¬
nega, ne pa, kar je telesnega. Njega hočem in
želim ljubiti, ki nam daje sposobnost za delo
in moč, in ne tebe.“

217

IX.

Druga podpora človeški volji.

Druga pomoč človeški volji je v tem, da
odpodimo poglavarja teme, ki povzročuje vsako
neredno vzbujanje naših strasti.

Odpodimo pa tega sovražnika in ga pre¬
magamo vselej, kadar popolnoma premagamo
svoje neredno poželenje in neredne želje.

Zato se ustavljaj svojim strastem, ako ho¬
češ, da hudobni duh pobegne od tebe.

In tu je treba pripomniti, da nas hudobni
duh včasih tako silno napada ter užiga v nas
poželenje mesa in strasti, da se nam dozdeva,
kakor bi bil človek prisiljen udati se mu. Pa
nikar se ne straši! Le ustavljaj se mu in bodi
prepričana, da je Bog s teboj, ki te varuje ne¬
sreče. Ustavljaj se mu, pravim, ker boš gotovo
zmagala, ako ostaneš stanovitna.

Rekel sem: Ako ostaneš stanovitna; zakaj
ne zadostuje, ako se mu upreš enkrat, dvakrat
ali trikrat, ampak vselej, kadar te bo skušal.
Navada hudobnega duha je namreč taka, da
poskusi jutri, česar ni dosegel danes, in drugi
teden to, česar ni dosegel v tem tednu. In
tako nadaljuje svoje napade zelo zelo potrpež-

21S

ljivo od časa do časa, sedaj s silo, sedaj z
zvijačo, tako dolgo, da zmaga.

Zato moramo biti stanovitni ter vedno imeti
orožje v roki. Tudi se ne smemo nase zanašati,
če smo si še toliko zmag privojskovali, ker je
človeško življenje nepretrgana vojska, v kateri
ne odločuje zmaga, ki smo jo priborili danes
ali si jo priborimo jutri, ampak zmaga ob koncu
življenja.

Ako ti je to težavno, vedi, da je še veliko
mučneje hudobnemu duhu, kadar se mu kdo
ustavlja. Zato mu lahko rečeš v polno tolažbo:
„Le muči se, peklenski duh; toda ker trpiš ti
zaradi svoje zlobe, jaz pa zato, da ne razžalim
svojega Gospoda, bo tvoja muka večna, moja pa
se bo izpremenila po milosti božji v večni inir.“

X.

Kako nas skuša duhovni napuh?

V prejšnjem poglavju sem ti govoril o
skušnjavah, katere nam navadno napravlja hu¬
dobni duh z mogočnostjo sveta, bogastvom in
razveseljevanjem. Sedaj ti izpregovorim o skuš¬
njavah, ki prihajajo od duhovnega napuha, samo-
dopadenja in slavohlepja. Te so tem nevarnejše
in se jih moramo tem bolj bati, čim manj jih
poznamo in čim bolj jih sovraži Bog.

219

O, koliko hrabrih vojakov in velikih služab¬
nikov božjih je po mnogo mnogoletnih zmagah
podrl napuh in jih pahnil v sužnost Luciferjevo!

Da se rešimo tega strašnega udarca in te
skrite zadrge, moramo vedno trepetati in delati
dobra dela v strahu in trepetu, da bi ne bila
zaradi kakega skritega samoljubja in napuha
brez cene pri Bogu in morda celd vredna nje¬
govega sovraštva. In zato se moramo pri njih
vedno poniževati in gledati, da jih delamo kar
najbolje, prav tako, kakor bi doslej še ničesar
dobrega ne bili storili. In kadar bi se nam do¬
zdevalo — česar pa nikoli ne smemo misliti —
da smo vse storili, recimo iz vsega srca: „Ne-
pridni hlapci smo.“

In poleg tega se pogosto zatekajmo h Kri¬
stusu, da nam odvzame ves napuh, nas uči in
nam pomaga biti ponižnim iz srca. In zatekajmo
se tudi pogosto k preponižni Materi božji. Pro¬
simo jo, naj sprosi pravo ponižnost, ki je pod¬
laga kreposti, ter množi in spremlja naše kre¬
posti, da se ne izgubč, temveč se množč in
utrjujejo.

XI.

Tretja podpora človeški volji.

Tretji pomoček, s katerim moramo najčešče
pomagati svoji volji, je molitev. Navadi se, da

220

se takoj, ko te napade skušnjava, zatečeš k Bogu;
kliči ga: „0 Bog, glej na mojo pomoč; Gospod,
hiti mi pomagat!"

V svojem boju torej moli in se opiraj na
pričujočnost božjo. Nikdar pa ne zaupaj vase,
temveč vedno le v Boga. Če se boš borila tako
in s temi pripomočki, je gotovo zmaga tvoja.

Česa ne premaga molitev? Česa ne odžene
ustavljanje, združeno z nezaupnostjo v samega
sebe in z zaupanjem v Boga?

In v katerem boju more biti premagan oni,
ki živo čuti pričujočnost božjo in ima namen,
da bi bil Bogu všeč?

XII.

Kako se mora človek navaditi, da ima
Boga pred očmi, kadar hoče?

Da se privadiš imeti Boga pred očmi vselej,
kadar boš hotela, prizadevaj si pogosto ponoviti
misel, da je skrivaj Bog pred teboj, ki te opa¬
zuje in pregleduje vsako tvojo misel in vsako
tvoje dejanje.

Ali pa si misli, da so stvari, ki jih vidiš,
takorekoč ograja, skozi katero te gleda Bog,
ki je za njimi skrit in ti pravi včasih: „Prosite
in boste prejeli. Zakaj slehern, kateri prosi,
prejme, in kdor trka, se mu bo odprlo."

221

Boga si pa tudi iahko misliš pričujočega,
ako premišljuješ stvari in pustiš pri njih teles¬
nost ter se povzdigneš z mislijo k Bogu, ki jim
daje bitje, gibanje in zmožnost za delo.

Kadar hočeš torej moliti bodisi, da se bo¬
juješ ali delaš kaj drugega, zamisli se v priču-
jočnost božjo tako, kakor sem ti svetoval. Potem
moli in ga prosi pomoči in podpore. Bodi pre¬
pričana, ljuba hči, da boš zmagovala in si na¬
brala neizmernih zakladov, ako se boš navadila
misliti na pričujočnost božjo. In pri tem se boš
tudi varovala nagibov, misli, besedi in dejanj,
ki se ne ujemajo s pričujočnostjo božjo in z
življenjem Sinu božjega.

In ista pričujočnost božja ti bo tudi vdah¬
nila moč, da boš mogla bivati v božji pričujoč-
nosti.

Zakaj če prejemlješ od pričujočnosti in bli¬
žine naravnih sil, ki imajo omejeno in končno
moč, njih lastnosti in moči, kaj porečemo o
pričujočnosti božji, ki ima neskončno moč in so
je mnogi in mnogi deležni?

Poleg prej omenjene molitve „0 Bog, glej
na mojo pomoč; Gospod, hiti mi pomagat" —
ki je pripravna za vsako potrebo, lahko moliš
tudi drugače, kakor je pač treba ob posebnih
priložnostih. Recimo, ako hočeš spoznati in iz-

222

polniti voljo božjo, moli eno izmed sledečih mo¬
litvic: „Hvaljen bodi Gospod! Uči me spolno-
vati svoje postave. Pripelji me, o Gospod, na
stezo svojih povelj. O da bi bila moja pota
obrnjena v ohranjenje tvoje pravice."

In ako hočeš prositi Boga vsega, česar ga
moremo prositi in kar mu je všeč, da ga pro¬
simo, moli Gospodovo molitev, ki jo moramo
moliti zelo goreče in pazljivo.

XIII.

Nekaj opomb o molitvi.

Prvič. Zapomni si, da morajo biti molitve
—- ne govorim o premišljevanju, o katerem bom
govoril pozneje kratke, toda pogostne, polne
hrepenenja in dejanske vere, da ti bo Bog po¬
magal, če ne tako, kakor in kadar ti želiš, pa
veliko bolje in o primernejšem času.

Drugič. Sklepaj vselej svoje molitve ali
zares z besedami ali samo v mislih z enim
sledečih pristavkov: „Po tvoji dobroti. Zaradi
tvojih obljub. V tvojo čast. V imenu tvojega
ljubljenega Sina. Po zasluženju njegovega trp¬
ljenja. V imenu Marije Device, hčere, neveste
in matere tvoje."

Tretjič. Pazi na to, da se jim včasih pri¬
družijo goreči vzdihljaji. Recimo: Podeli mi^o

223

Gospod, svojo ljubezen v imenu svojega ljub¬
ljenega Sina. In kdaj pride čas, moj Gospod,
da jo bom imel? Kdaj?“

To lahko storiš tudi po katerikoli prošnji
Gospodove molitve, ali pa po vseh. Na pr.: „Oče
naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje
ime. Toda kdaj pride oni čas, o nebeški Oče,
da bo tvoje ime poznano po vsem svetu, češčeno
in slavljeno? Kdaj, o moj Bog? Kdaj?“ — in
tako tudi po drugih prošnjah.

četrtič. Pomni, da je dobro večkrat, kadar
si prosiš čednosti in milosti, premišljevati vred¬
nost teh čednosti, njih potrebo, božjo velikost
božje dobrote, in milosti, katerih prosimo. Zakaj
tako boš prosila z večjo gorečnostjo, z večjim
hrepenenjem, z večjim zaupanjem in z večjo
ponižnostjo. In slednjič ti je premišljevati namen
svoje molitve, da bo všečna Bogu in v njegovo
čast.

XIV.

Kako še drugače molimo?

Lahko moliš tudi prav popolno, ako se samo
zamisliš v pričujočnost božjo. Pri tem ni treba
nič govoriti, ampak zdihuj k Bogu od časa do
časa ter obračaj k njemu uho in srce, ki mu
želi dopasti, in kratko pa goreče hrepeni, naj ti

224

pomaga, da ga boš ljubila čisto, da ga boš ča¬
stila in mu služila.

Ali pa tudi lahko moliš samo v željah, da
bi ti dal milost, katere si prosila v prejšnjih
molitvah.

XV.

Četrta podpora človeški volji.

Četrta pomoč naši volji je ljubezen božja,
ki tako podpira in krepi človeško voljo, da ni
stvari, ki bi je ne premogla, in strasti in skuš¬
njave, ki bi je ne premagala.

Ljubezen božjo dosežemo z molitvijo; pro¬
siti moramo namreč pogosto Boga zanjo. Poleg
molitve je dober pripomoček, s katerim dose¬
žemo ljubezen božjo, tudi premišljevanje, ako
namreč premišljujejmo take stvari, ki so spo¬
sobne, da z milostjo božjo užgejo človeška srca
na zemlji.

Premišljuj, recimo, ta-le vprašanja: Kdo je
Bog? Kako velika in kakšna je mogočnost,
modrost, dobrotljivost in lepota božja? Kaj je
storil Bog človeku, in kaj bi mu še storil, če
bi bilo potrebno? Zakaj je to storil? Kaj daje
vsak dan človeku? In kaj mu bo dal v večnem
življenju, ako človek v tem življenju spolnuje
njegove zapovedi, ako mu je ljub in ako je
čistega srca?

225

XVI.

Kako premišljujmo božje bitje?

Kaj je Bog, je povedal sam, ki sebe po¬
polnoma pozna, ko je odgovoril in rekel: Jaz
sem, ki sem.“

Ta božji izrek je tako velik in tako zna¬
menit, da ne velja nobeni stvari: niti knezu,
niti kralju ali cesarju, nobenemu angelu, tudi
ne vsemu svetu skupaj. Vsaka stvar je namreč
po svojem bitju odvisna od Boga in sama po
sebi je prazen nič.

Iz tega pa spoznaš, kako ničemuren je člo¬
vek, ki ljubi stvari in je na nje navezan, a ne
ljubi v njih Stvarnika, ne ljubi stvari, kakor
zahteva Gospod.

Ničemuren je, pravim, ker ljubi ničemurnost.
Ničemuren je, ker misli, da se bo nasitil s
stvarmi, ki niso same od sebe. Ničemuren je,
ker se trudi za stvari, ki pa prav tedaj, ko da¬
jejo, človeka okradejo in ga morč.

Ako torej hočeš ljubiti, kadar je ljubiti treba,
ljubi Boga, ki napolnuje in nasičuje srce.

XVII.

Kako premišljujmo božjo vsemogočnost?

Dobro vemo, da ne potrebuje samo ta ali
oni svetni mogočnjak, ampak tudi če se vsi

15

Duhovni boj.

226

združijo, različnih priprav, delavcev in mnogo
časa, ako hočejo sezidati eno samo palačo, da
ne rečem kraljestva ali mesta. Ali vkljub vsemu
naporu se ne posreči zidanje popolnoma po
njihovi volji.

Bog pa je ustvaril po svoji vsemogočnosti
iz nič vesoljni svet. Ravno tako lahko bi bil
ustvaril še neštevilne druge svetove, jih raz¬
rušil ali celo uničil.

Čim globlje sedaj ali pozneje premišljuješ
samo to njegovo lastnost, tem bolj boš strmela
in tem bolj se bo vzbujal v tebi nagib, da tako
mogočnega Gospoda vzljubiš.

XVIII.

Kako premišljujmo božjo modrost?

Kako visoka in nedosegljiva je božja mo¬
drost, ne more nihče spoznati.

Da boš pa imela o njej vsaj nekaj pojma,
obrni svoje oči proti krasnemu nebu, poglej
prostrano zemljo in vesoljno stvarstvo. Ne vidiš
drugega, kakor neumljivo modrost božjega
mojstra.

Premišljuj človeško življenje in mnogotere
nesreče, ki se godč: nikjer ni take nerednosti,
ki bi ne bila v očeh božjih neumljiva modrost.

227

Premišljuj skrivnosti odrešenja; najvišjo
modrost boš našla v njih. „0 globočina bo¬
gastva, modrosti in znanja božjega! Kako ne¬
razumljive so njegove sodbe!" (Rimlj. 11, 33.)

XIX.

Kako premišljujmo božjo dobrotljivost?

Božja dobrotljivost je, kakor vse druge nes¬
končne božje popolnosti, sama po sebi umljiva;
a po tem, kakor se je razodela na zunanje, je
tako velika, da je ni stvari na svetu, v kateri
bi je ne bilo najti.

Stvarjenje sveta je delo božje dobrotljivosti.
Ohranjuje in vlada svet zopet le božja dobrot¬
ljivost. Odrešenje nam kaže, da je neizrekljiva
in neskončna dobrotljivost Boga, ki nam je po¬
slal lastnega Sina v naše odrešenje in prav tako
v vsakdanjo hrano v zakramentu sv. Rešnjega
Telesa.

XX.

Kako premišljujmo božjo lepoto?

Vsakemu mora biti dokaza dovolj, če pra¬
vimo o božji lepoti: Tako je nedosežna, da je
Bog, ki od vekomaj samega sebe zre in gleda,
v svoji neskončni moči neumljivo zadovoljen in
srečen.

15 *

228

O človek, spoznavaj odslej čast, do katere
te je poklicala božja dobrotljivost, in ne bodi
več tako nespametnega srca, da bi jo preziral
ter ljubil ničemurnost, laž in senco.

Kliče te Bog, da ljubiš njegovo vsemogoč¬
nost, modrost, dobrotljivost, da se veseliš nje¬
gove lepote in da prideš v njegovo veselje. In
ti si gluh? Misli, misli na svoja dela, da te
ne prehiti čas, ko kes ne bo nič več pomagal!

XXI.

Kaj je storil Bog za človeka in s kako
ljubeznijo in kaj bi še lahko zanj
storil, če bi bilo treba?

Kaj je storil Bog človeku in za človeka,
lahko spoznaš, ako premišljuješ stvarjenje in
odrešenje.

Ljubezen pa, s katero je to storil in skrbel
za naše zveličanje, presega neskončnost.

Neskončna je bila cena odrešenja: ali lju¬
bezen je bila še večja; zakaj Kristus bi bil pri¬
pravljen še več trpeti in večkrat umreti, če bi
bilo potrebno.

Ako si torej za odrešenje dolžna neskončno¬
krat darovati se, kaj si potem šele dolžna lju¬
bezni, katero je imel Bog do tebe in ki daleč
presega odrešenje?

229

XXII.

Kaj stori Bog vsak dan za človeka?

Ni ga dne, ni ga trenutka, da ne bi človek
dobival od Boga novih dobrot. Zakaj Bog vsak
dan in slehern trenutek iznova ustvarja človeka,
ohranjujoč mu življenje. Vsak trenutek mu Bog
služi s svojimi stvarmi: z nebom, zrakom, zemljo,
morjem in z vsem, kar je v njih.

Vsak dan mu izkazuje svojo milost, od¬
vrača ga od hudega in vabi k dobremu, varuje
ga, da ne greši, a mu tudi pomaga, ako je
padel v greh, da zopet ne greši. Čaka ga ter
kliče k pokori; in če se vrne k njemu, mu od¬
pusti hitreje, kakor je človek pripravljen pro¬
siti ga odpuščanja. Vsak dan pošilja človeku
svojega Sina z vsem bogastvom skrivnosti sv.
križa ter ga zanj hrani pričujočega v zakra¬
mentu sv. Rešnjega Telesa.

XXIII.

Kako dober je Bog, ker čaka in potrpi
z grešnikom?

Da spoznaš, kako dober je Bog, ker potrpi
z grešnikom, premišljuj najprej, da Bog čednost
neizrekljivo ljubi, hudobijo pa neskončno sovraži.

Kolika je torej božja dobrota, ki prenaša
grešnika, ki se vpričo njegove čistosti in nje-

230

govega veličastva ne pregreši le enkrat, dvakrat
ali trikrat, ampak pogostokrat!

„Dobro vem,“ (sme govoriti grešnik), »do¬
bro vem, o moj Gospod, da si govoril mojemu
srcu, ko sem grešil: Videli bomo, kdo izmed
naju bo zmagal — ti z žaljenjem ali jaz z od¬
puščanjem?”

Ako grešnik dobro premisli te besede, upam,
da mu bodo po milosti božji užgale srce, da se
naglo spreobrne k Bogu.

Ako pa tega ne stori, se mu je zelo bati
visoke in nerazumljive sodbe božje, ki navadno
naglo pošilja strašne maščevalne udarce, zoper
katere ni pomoči.

XXIV.

Kaj daje Bog v prihodnjem življenju
ne le onemu, ki mu je vedno zvesto
služil, ampak tudi spreobrnjenemu
grešn iku?

Tako velika je sreča, tako obilni so darovi,
katere deli Bog v nebeški domovini, da si jih
ne moremo živo misliti, ne določno in popolno
želeti.

Kdo bo kdaj dobro umel, kaj pomenjajo
besede: Človek sedi pri mizi božji, Bog sam
mu streže in ga nasičuje s svojo blaženostjo?

231

Kdo si more predočevati, kakšno srečo bodo
občutile blažene duše, ko bodo prišle v veselje
svojega Gospoda?

In kdo bo kdaj umel ljubezen in spošto¬
vanje, katero izkazuje Bog nebeščanom, o kateri
govori sv. Tomaž v svojem 63. spisu: „Vsemo¬
gočni Bog tako streže vsakemu angelju in vsaki
sveti duši, kakor bi bil on služabnik vseh, vsakdo
izmed njih pa njegov Bog.“

O Gospod, o Gospod, kdor velikokrat glo¬
boko premišljuje, kaj delaš za svoje stvari, ta
pač spoznava, kolika je tvoja ljubezen! Videti
je, da je tvoja blaženost v tem, da ljubiš svoje
stvari, jim deliš dobrote in jim daješ samega
sebe v hrano.

O Gospod, daj nam to tako premišljevati,
da se vname v nas ljubezen do tebe in se v
ljubezni sklenemo s teboj!

O srce človeško, kod blodiš? Po senci,
po vetru, po praznoti? Ali se kaj meniš za
onega, ki je vse? Za onega, ki je vsemogoč¬
nost, najvišja modrost, neizrekljiva dobrota, ne-
ustvarjena lepota, najvišja dobrotljivost in neiz¬
merno morje vseh popolnosti? Sam hiti za teboj
in te kliče s krepkim glasom in vedno novimi
dobrotami.

232

Ali veš, odkod izvira tolika tvoja nesreča?
Ker ne moliš in ne premišljuješ. Ker živiš brez
luči in brez gorkote. Ni čuda, da ne zapustiš
del teme!

Začni se sedaj, o duša, o verski mlačnež,
začni se učiti tega premišljevanja in te molitve.
Po lastni skušnji boš potem spoznal, da so
pravi nauki vernega kristjana v tem, da zata¬
juje svojo lastno voljo in spolnuje voljo božjo,
sovraži samega sebe in ljubi Boga.

Vsi drugi nauki brez tega, in naj obsegajo
vse znanosti, vzbujajo le prevzetnost in napuh;
in čim bolj razsvetljujejo um, tem bolj temnč
voljo in tirajo v pogubo duše onih, ki so si
pridobili takih naukov.

XXV.

Peta podpora človeški volji.

Sovraštvo do nas samih je potrebna pod¬
pora naši volji; zakaj brez tega sovraštva nam
ne bo prišla na pomoč božja ljubezen, ki je
začetnica vsega dobrega.

Da pa obudiš sovraštvo do samega sebe,
moraš najprej Boga zanje prositi. Premišljuj
potem škodo, ki jo je naredilo in jo vedno
napravlja človeku samoljubje.

233

Ni je škode ne v nebesih, ne na zemlji, ki
bi se ne bila zgodila zaradi samoljubja.

To samoljubje je tako škodljivo, da bi se
takoj izpremenil nebeški Jeruzalem v Babilon,
ako bi bila odprta samoljubju pot v nebesa.
Sedaj premisli, kaj dela ta kuga v človeških
srcih in v življenju!

Vzemi samoljubje s sveta, in hitro bi se
zaprla peklenska vrata!

Kdor torej premišljuje, kaj je samoljubje,
kakšno je in kaj dela, ta pač ne bo tako brez¬
srčen do samega sebe, da ne bi samoljubja
sovražil in ga zaničeval.

XXVI.

Kako spoznamo samoljubje?

Da spoznaš, kako mogočno gospodari v
tebi samoljubje in kako je že utrjeno njegovo
kraljestvo v tvojem srcu, premišljuj pogosto, s
katero dušno strastjo se večkrat peča tvoja volja,
ker prav gotovo boš našla, da ima ena ali druga
strast posebno moč nad tvojo voljo.

Ako pa vidiš, da volja ljubi ali hrepeni, da
je vesela ali žalostna, premisli dobro, ali je reč,
katero ljub; in po kateri hrepeni, krepostna in
po božjih zapovedih; premisli tudi, ali se veseli
in žalosti nad onimi stvarmi, nad katerimi se

234

po božji volji smemo veseliti ali žalostiti; pre¬
misli slednjič, če se ne veseli ali žalosti tvoja
volja zaradi posvetnih vzrokov, ker je navezana
na svet in stvari bolj, kakor je prav in božja
volja. Če se torej veseli ali žalosti zaradi sveta
in stvari, potem je gotovo, da kraljuje samoljubje
v tvoji volji in vodi vse njeno delovanje.

Ako se pa peča volja s čednostmi in stvarmi,
katere zahteva Bog, je treba še bolj premišljevati,
če nagiba voljo k dobrim delom Bog ali lastna
nagnjenost in trma; zakaj pogosto se zgodi, da
človeka nekaka samoglavnost in lastna dopad¬
ljivost naganja, da opravlja mnogo dobrih del,
kakor molitev, post, da prejema sv. zakramente
in opravlja druga sveta dela.

O tem se lahko prepričaš na dvojen način.
Prvič, ako volja ne mara enako za vsa dobra
dela brez razločka, kadar se ji ponuja prilika,
da jih vrši. Drugič pa, če toži, ali če je nemirna
in zmedena, kadar se ji stavijo zapreke, ali je
pa sama sebi všeč in je vesela, če se je kaj
zgodilo po njenih željah.

Ako pa Bog nagiba tvojo voljo, premišljuj
razen povedanega, kam in v kakšen namen ona
posebno obrača svoja dobra dela. Zakaj ako
ima namen dopadati le Bogu, tedaj je sicer vse
prav, vendar ne še tako, da bi se človek lahko

235

popolnoma zanesel. Silno nedolžno se skriva
samoljubje za dobrimi in krepostnimi deli.

Ko se pa očitno pokaže to zlobno, pošastno
samoljubje, črti ga smrtno in preganjaj tudi pri
malenkostih, ne samo v važnih rečeh.

Tudi skrivnega samoljubja se je treba vedno
varovati. Po vsakem dobrem delu se torej po¬
nižaj, deni roko na srce ter prosi Boga, naj ti
odpusti in te obvaruje samoljubja.

Dobro je tedaj, ako se zatečeš zgodaj zju¬
traj k Gospodu in mu obljubiš, da ga ne boš
nič več žalila, posebno ta dan ne, temveč da
hočeš vselej v vsaki stvari spolnovati njegovo
sveto voljo, samo da bi mu storila veselje. Za¬
radi tega prosi pogostoma Boga, naj ti vedno
pomaga in te varuje, da spoznavaš in delaš,
kolikor in kakor je njemu všeč.

XXVII.

Šesta podpora človeški volji.

Šesta podpora človeški volji je sv. maša,
sv. obhajilo in izpoved. Ker je namreč milost
božja potrebna in glavna podpora človeški volji,
da se varuje hudega in dela dobro; podpira
gotovo našo voljo tudi vse, kar milost božjo v
nas pomnožuje.

236

Da se torej v tebi milost božja pomnoži
pri sv. maši, bodi pri njej tako-le:

Prvi del sv. maše (če jo delimo v tri dele
in ne v štiri, kakor jo delč drugi učeni bogo¬
slovci) traja od pristopa do darovanja. V tem
delu oživi v sebi močno hrepenenje, da bi Sin
božji sedaj tako prišel v tvoje srce, kakor je
nekdaj prišel iz nebes in bil na zemlji rojen.
Takrat je prišel zato, da bi na svetu zažarel
ogenj njegove ljubezni. Iskreno želi, naj bi se
sedaj rodil duhovno v tvojem srcu, tako da bi
le zanj gorelo ter ne mislilo na nič drugega
kakor samo na to, kako bi bilo njemu všeč ob
vsaki priliki.

Kadar moli mašnik molitve, prosi tudi ti z
gorečim srcem istih milosti.

Ko začne mašnik brati list in evangelij,
prosi v duhu Boga razsvetljenja in moči, da bi
razumela njun pomen in ju mogla v dejanju
spolnovati.

V drugem delu, ki se prične z darovanjem
in konča z zauživanjem, se otresi vsake zveze
in vseh misli na vnanji svet in samo sebe, daruj
se vso Bogu in njegovi sveti volji.

Pri povzdigovanju sv. hostije in posvečenega
keliha moli pravo telo in pravo kri Kristusovo,
sklenjeno z njegovo božjo naturo.

237

Ko premišljuješ njegovo skrito pričujočnost
pod podobama kruha in vina, zahvaljuj ga pri¬
srčno, da se vsak dan ponižuje in prihaja k nam
z dragocenim sadom svojega trpljenja na lesu
sv. križa; zahvaljuj ga, ker ponavlja svojo da¬
ritev v isti namen, ki ga je imel, ko je bil pre¬
boden na križu in se je daroval nebeškemu Očetu.
Potem ga daruj še ti istemu Očetu.

Med zauživanjem se tudi ti duhovno ob¬
hajaj; odpri Gospodu svoje srce s tem, da ga
zapreš vsem stvarem, da bo mogel on v njem
užgati ogenj svoje ljubezni.

V tretjem in poslednjem delu prosi v duhu
vsega, česar mašnik z besedo prosi v molitvah,
ki jih moli po zauživanju.

XXVIII.

O svetem obhajilu.

Da se pri sv. obhajilu milost božja v tebi
pomnoži, ti je treba jako skrbne priprave. Ker
se pa nam samim ni mogoče spodobno pripra¬
viti, molimo prav pobožno sledečo molitev:
„Prosimo, o Gospod, obišči nas in očisti našo
vest, da najde Jezus Kristus, tvoj Sin, naš
Gospod, z vsemi svetniki ob svojem prihodu v
nas pripravljeno prebivališče. Ki s teboj živi...“

238

Da boš pa ti vsaj nekoliko sodelovala z
božjo pomočjo, premišljuj za pripravo najprej:
Zakaj je Kristus postavil najsvetejši zakrament
sv. Rešnjega Telesa? In ko spoznaš, da je to
storil zato, da bi se spominjali ljubezni, katero
nam je pokazal v skrivnostih sv. križa, premišljuj
še, zakaj hoče, da se spominjamo te ljubezni.

On hoče to zato, da bi ga ljubili in mu
izkazovali pokorščino. Potemtakem se bomo
najbolje pripravljali za sv. obhajilo z gorečim
hrepenenjem, s trdnim sklepom, da hočemo Je¬
zusa ljubiti in mu biti pokorni, in z obžalo¬
vanjem, ker ga poprej nismo ljubili, ampak žalili.

In s tem hrepenenjem in trdnim sklepom,
da ga bomo ljubili, se pripravljajmo za sveto
obhajilo.

Ko pride čas sv. obhajila, obudi živo vero,
da je v podobi kruha posvečeno pravo Jagnje
božje, ki odjemlje grehe sveta. Moli ga ponižno
in prosi, da ti izbriše iz tvojega srca vse skrite
in očitegrehe, potem ga sprejmi zaupno; gotovo
ti ne odreče svoje ljubezni.

Ko si ga zaužila in sprejela v svoje srce,
prosi ga večkrat njegove ljubezni in vsega, če¬
sar potrebuješ, da mu boš všeč.

Potem ga daruj nebeškemu Očetu v za¬
hvalni dar za neizmerno ljubezen, katero ti je

239

izkaza\ s to dobroto in z drugimi, ki se tičejo
tvojega odrešenja. Prosi ga, da ti dodeli svojo
ljubezen. Daruj ga naposled za potrebe živih
in mrtvih.

XXIX.

O izpovedi.

Da izpoved prav opraviš, treba je več reči.

Najprej je potrebno natančno izpraševanje
vesti, kako si spolnovala zapovedi božje in
dolžnosti svojega stanu.

Ko si spoznala svoje grehe, jih objokuj
bridko, naj so tudi majhni; premišljuj, da si
razžalila božje Veličastvo, premišljuj svojo ne¬
hvaležnost do njegove dobrote in ljubezni, ka¬
tero si uživala. Pokaraj potem samo sebe s temi
besedami: „Ali tako povračuješ Gospodu, bedak
in neumnež? Ni li on tvoj Oče, čegar last si
in ki te je ustvaril?"

Večkrat obudi vročo željo, da bi ne bila
žalila Boga, in reci: „0 da bi ne bila žalila
svojega Stvarnika, svojega nebeškega Očeta,
svojega Odrešenika! O da bi bila rajša pre¬
trpela vsako drugo nesrečo!“

Potem se obrni vsa osramočena in prav
zaupno k Bogu, naj ti odpusti; reci mu iz dna
srca: „Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper
tebe! Več nisem vreden tvoj sin imenovan biti;

240

stori me kot enega svojih najemnikov." (Luk. 15,
18. 19.)

Obudi vnovič svojo žalost, da si razžalila
Boga, in trdno skleni, da boš rajša prestala
vsako kazen, kakor vedoma še kdaj razžalila
Boga. Izpovej se nato izpovedniku svojih gre¬
hov s sramoto in žalostjo, toda izpovej se jih
natanko, kakor si jih storila, ne da bi se opra¬
vičevala ali druge tožila.

Po izpovedi zahvali Boga, ki, sicer nešte-
vilnokrat razžaljen, vendar hitreje odpušča, ka¬
kor pa grešnik prosi odpuščanja.

Porabi to priliko, da tem bolj obžaluješ,
ker si razžalila tako dobrotnega Očeta; stori
še trdnejši sklep, da ga ne boš več razžalila z
njegovo pomočjo in na priprošnjo Marije Device,
angela variha in svojega posebnega svetnika in
zavetnika.

XXX.

Kako premagaj nečistost?

Vse druge strasti premagaš s tem, da jih
kličeš v boj ter se z njimi vojskuješ. Včasih te
pač tudi ranijo. A kliči jih iznova v boj, tako
dolgo, da jih popolnoma premagaš, naj je njih
moč velika ali majhna. Kar se pa tiče nečistosti,
še ni dovolj, da je naravnost ne vzbujaš, temveč

241

ogibati se ti je tudi vsega, kar bi jo utegnilo
vzbuditi.

Izkušnjavo mesa torej premagaš in nečisto
strast zatreš, če bežiš ter se ne podaš z njo v
očiten boj.

Kdor torej hitreje in dalje beži, gotoveje
zmaga.

Lepe navade, čist namen, prejšnje skušnjave
in zmage, sorodstva, neznatne in ostudne osebe,
od katerih očitno ne preti nevarnost — vse to
je še preslab izgovor, da bi ti ne bilo treba
bežati. Beži, o beži, preljuba hči, ako nočeš biti
ujeta!

Res, da so občevali nekateri vse svoje živ¬
ljenje z zelo nevarnimi osebami, pa niso padli,
vendar na to se ti ne oziraj, o tem naj sodi Bog.
Razen tega ne vidiš vselej, da je kdo padel, pa
je vendar globoko zakopan v grehe. Ti pa beži
in posnemaj vzpodbudne vzglede, katere ti kaže
Bog v sv. pismu in življenju velikih svetnikov,
vzglede, katere ti kaže tu in tam vsak dan.
Beži, beži in ne oziraj se nazaj, da bi videla
ali mislila, pred čim bežiš; zakaj v nevarnosti
si, da se ne povrneš.

Ako pa moraš občevati, občuj kratko Jm
hitro, vedi se rajši manj olikano, kakor pre-

16

Duhovni boj.

242

vljudno; zakaj tudi tu je nastavljena zanka,
lahko se vname ogenj, nastane požar.

Tu velja pregovor: „Pred boleznijo rabi
zdravilo." Ne čakaj, da bi obolela, temveč beži
o pravem času; to je zdravilo, da ostaneš zdrava.

Ako si pa po nesreči obolela, rešiti se mo¬
reš le, ako „zagrabiš in treščiš kal bolezni ob
skalo," brž ko začutiš, da si bolna.

Hiti k izpovedniku in ne prikrij mu niti
najmanjšega odpustljivega greha, ki si ga storila
zaradi te strasti, sicer požene mladike skrivaj
in zraste v smrten greh.

XXXI.

Česa se ti je treba ogibati, da ne
padeš v greh nečistosti?

Mnogo stvari se je treba ogibati, da te strast
nečistosti ne ujame v svoje zanke.

Najprej in najbolj se ogibaj oseb, od ka¬
terih ti očitno preti nevarnost, toda tudi drugih,
kolikor je mogoče. Tretjič ne vasuj, ne prenašaj
novic, ne dajaj daril, ogiblji se posebnega pri¬
jateljstva. Čeprav še ni tesno, pa bo kmalu po¬
stalo tesno in potem ga je težko razdreti, če¬
trtič se ogiblji pogovorov o tej strasti, ne po¬
slušaj razkošne godbe, umazanih pesmi, ne čitaj
nenravnih knjig, ako žalijo sramežljivost.

243

Peti vzrok, ki je pa malokomu znan, za
katerega se malokdo meni in še manj v življenju
po njem ravna, te svari, da nekaterih stvari
sploh ne ljubiš, recimo obleke, različnih reči, ki
jih imaš v sobi le za zabavo, jedi in enakih
stvari. Daši je taka zabava redno dovoljena,
vendar navadi srce človekovo razveseljevanja
ter obuja v njem poželenje po razveseljevanju.
S tem se mu ponuja samo od sebe nepošteno
razveseljevanje, ki že po svoji naravi naglo za¬
seka rane in prodere v mozeg in kosti. Tako
srce pa najde težko pomoček, da bi se moglo
zatajevati v razveseljevanju, ker se v malenkostih
ni nikdar zatajevalo.

Zato pa nasprotno srca, ki so navajena od¬
tegovati se tudi dovoljenemu razveseljevanju,
bežč pred samim imenom posvetnega veselja,
kaj še le pred nedovoljenim in nenravnim raz¬
veseljevanjem samim, ako se slučajno kdaj
ponuja.

XXXII.

Kaj je storiti, ako je kdo zabredel v
greh nečistosti?

Ako se zgodi, da zabredeš v greh nečistosti
po nesreči ali iz hudobije, tedaj je edini po¬
moček, da ne kopičiš greh na greh, ta-le: Ne¬
mudoma hiti k izpovedi, ne da bi si še posebej

16 *

244

vest izpraševala. Tu se iznebi vse človeške
opreznosti, povej naravnost in odkrij vso svojo
bolezen, sprejmi vsako zdravilo in nasvetovanje,
ki ti ga naloži izpovednik, naj je še tako grenko
in trdo.

Ne obotavljaj se, naj te ne zadržuje sto in
sto reči; zakaj, ako se obotavljaš, padeš iznova,
ako pa iznova padeš, nastanejo novi zadržki.
Ako se torej obotavljaš, padeš zopet v greh,
ako padeš, se obotavljaš iznova in leta pretekd,
predno se izpoveš in oprostiš greha.

H koncu te vnovič opominjam: Beži pred
nečistostjo, da ne padeš!

Varuj se tudi najmanjših nespodobnih misli
in ne ogiblji se jih nič manj, kakor velikih. Bodi
še tako trdno prepričana, da so le majhni grehi,
ker si jih naglo odgnala, vendar se jih izpovej
in odkrij izpovedniku svojega sovražnika.

Ako si pa padla, hiti k izpovedi in ne daj,
da bi te zmagala sramežljivost.

XXXIII.

Zakaj se mora grešnik naglo povrniti
k Bogu?

Prvič bo grešnika nagnilo, naj se vrne k Bogu,
ako premišljuje Boga samega, ki je največja
dobrota, najvišja mogočnost, modrost in dobrot-

245

Ijivost; zato se ne sme človek predrzniti, da bi
ga žalil.

Tudi zdrava pamet to svetuje; zakaj nikakor
ne ravna pametno, kdor se hoče boriti z vse¬
mogočnostjo in z najvišjim Sodnikom, ki ga bo
enkrat sodil.

Tudi spodobnost in pravica ne dovoljujeta,
da bi prazen nič, prah, stvar žalila svojega
Stvarnika, suženj svojega gospoda, prejemalec
dobrot dajalca, sin svojega očeta.

Drugič nagiblje grešnika, da se naglo vrne
v hišo svojega Očeta, velika dolžnost. Zakaj
spreobrnjenje sinovo in njegova vrnitev v do¬
mačo hišo je v čast očetu in v veselje vsej
njegovi hiši, soseski in nebeškim angelom.

Kakor je namreč prej razžalil in razsrdil z
grehom sin Očeta, tako ga počasti, razveseli,
ako se k njemu povrne, grenko objokuje raz¬
žalitev in trdno sklene, da bo odslej vedno spol-
noval vse njegove zapovedi in da ga bo v vseh
rečeh ubogal. Sinovo poboljšanje tako gane
očetovo srce in vzbudi v njem tako veliko milo¬
srčnost, da ga ne pričakuje samo hrepeneče,
temveč mu celo hiti naproti, ga objame okrog
vratu, ga poljubi in ga obdaruje s svojo milostjo
in z drugimi darovi.

246

Tretji nagib je lastna korist. Zakaj vsak
grešnik naj pomisli, da ga gotovo zadenejo večne
kazni v peklu, ako se ne spreobrne o pravem
času; prav gotovo pride tudi zanj zadnje leto
in zadnji dan življenja. In ko bi tudi druge
kazni ne bilo v peklu, kakor samo zavest, da
se strasti, ki so imele grešnika v greh uklenje-
njenega, neskončno množč, in da ni upanja, da
bi dobil le enkrat kapljico vode, ki ga je tukaj
hladila, še toliko ne, kolikor je ostane konec
prsta’: že to bi moralo človeka oplašiti.

Tudi ni prav, ako se zanašaš na svoj sklep,
češ, da se spreobrneš ob zadnji uri svojega
življenja, ali čez nekaj let ali mesecev. Zakaj
tak sklep je nespameten, zloben in brezbožen.

Nespameten je tudi, kdor misli zmagati
velike težave ob času, ko so človeške moči
najslabše.

Grešnik, ki neprenehoma greši, je dan za
dnem nezmožnejši, da bi se spreobrnil, nekaj
zaradi slabe navade, ki bolj in bolj narašča ter
prehaja v njegovo drugo naravo, nekaj pa, ker
je vedno nezmožnejši, da bi dobil milost spre¬
obrnjenja. Boga žali namreč s tem, da zlobno
in brezbožno hlepi po stvareh in se zanaša v
svoji sebičnosti, da se bo izročil Bogu še le

247

pozneje ali v zadnjem trenotku. S tem odvzame
Bogu voljo, da bi ga uspešno podpiral.

Le nespametnež bi mogel tako svetovati in
sklepati, čeprav se je že tudi tak grešnik spre¬
obrnil in dobil potrebno milost božjo. A kdo
je grešnika zagotovil ali ga bo zagotovil, da ga
neprevidoma ne zadene smrt, ne da bi mogel
izpregovoriti še kako besedico, kakor se je že
tolikim zgodilo in se še dogaja?

Kliči, o grešnik, kliči sedaj, ko to bereš,
h Gospodu ter reci: „Spreobrni me in bom
spreobrnjen: ker ti si Gospod, moj Bog.“ Tako
dolgo ne nehaj klicati, dokler se nisi povrnil k
svojemu Gospodu in Očetu; s potoki solza ob¬
jokuj, da si ga žalil, in izroči se mu tako, kakor
je njemu všeč, da mu zadostiš.

XXXIV.

Kako si pridobiš pravega spreobrnjenja
in solzit zaradi božje razžalitve?
Božje razžalitve ne moreš bolje objokovati,
kakor če premišljuješ veličastvo in dobroto božjo
in ljubezen, ki jo je Bog izkazal človeku.

Zakaj kdor premisli, da je razžalil z grehom
najvišjo dobroto in neskončno dobrotljivost, ki
ne zna drugega, kakor dobrote deliti, in tudi
drugega ni delala in ne dela, kakor da razliva

248

svoje milosti nad prijatelje in sovražnike ter
jim deli razsvetljenje, kdor premisli, da jo je
razžalil iz ničevega vzroka, iz hudomušnosti in
zaradi majhnega, napačnega veselja, mora pre¬
takati bridke solze.

Vrzi se potem pred sveto razpelo in misli,
da ti govori Gospod s križa: „Poglej me, in
premišljuj moje rane drugo za drugo; zaradi
tvojih grehov sem bil obdan z ranami in tako
hudo mučen, kakor me tu vidiš.

In vendar sem jaz tvoj Bog, tvoj Stvarnik,
tvoj dobrotljivi Gospod in usmiljeni Oče!

Vrni se torej k meni in bridko plakaj; obudi
srčno željo, da bi me ne bila nikdar razžalila,
trdno skleni, da boš pretrpela rajše vsako ka¬
zen, kakor me v prihodnje še razžalila. Vrni
se k meni, ker sem te rešil.“ (Iz. 44, 22.)

Potem si predoči Kristusa s trnjevo krono
na glavi in s trstom v roki, vsega raztepenega,
in misli si, da ti govori: „Glej, človek!“ Glej
človeka, ki te je v svoji neizrekljivi ljubezni
odrešil po tej sramoti, s temi ranami, s to krvjo.
„Glej, človek 1“ In tega človeka si razžalila, ko
ti je izkazal tako ljubezen, po toliko prejetih
dobrotah!

„Glej, človek!" Ta človek je božja usmi¬
ljenost sama, po kateri je prišlo preobilno od-

249

rešenje. Ta človek se zate z vsem zasluženjem
sleherno uro in vsak trenutek daruje nebeškemu
Očetu. Ta človek sedi na desnici Očetovi in
prosi zate in te zagovarja. Zakaj me torej žališ?
Zakaj se ne vrneš? »Vrni se k meni, ker sem
zbrisal tvoje krivice kakor oblak in tvoje pre¬
grehe kakor meglo." (Iz. 44, 22.)

XXXV.

Kaj je vzrok, da se ne žalostimo, ker
smo žalili Boga, in zakaj živimo brez
kreposti in krščanske popolnosti?

Mnogo je vzrokov, zakaj živi človek v mlač¬
nosti, zakaj se ne izkoplje iz grehov ter ne po¬
stane kreposten, kakor bi bilo treba. Med dru¬
gimi omenjam le naslednje. — Vzrok je, ker
človek ne prebiva v svojem srcu, da bi opazo¬
val, kaj se godi v njegovi hiši in v čegavi po¬
sesti je, temveč v svoji poželjivosti in radoved¬
nosti zapravlja svoje dni z ničemurno zabavo.
A če se peča s stvarmi, ki so same po sebi
dovoljene in dobre, ne meni se prav nič za
one reči, ki podpirajo krepost in krščansko
popolnost.

In ako tudi tu pa tam na nje misli in spo¬
zna, da mu je to potrebno, ter ga Bog sam
opominja in navdihuje, naj premeni življenje,

250

odgovarja: Jutri, jutri. Pozneje, pozneje." Toda
nikdar ne pride oni „danes“ in oni „sedaj“.
Zakaj ker odlaša v svoji napačnosti vse na
„jutri“ in „pozneje“, nastane mu iz vsacega
„danes“ in „sedaj“ — „jutri“ ali „pozneje“.

Drugi pa si domišljujejo, da so se v resnici
poboljšali in da so že na poti kreposti, ako le
-opravljajo nekatere pobožne vaje. Zato potra¬
tijo skoro ves dan s ponavljanjem istih molitev
„Oče naš“ in „češčena Marija", a pri vsem tem
ne začno zatirati svojih nerednih strasti, ki jih
vežejo na posvetne reči.

Nekateri se začno vaditi v krepostih, a zi¬
dajo brez podlage. In vendar ima vsaka krepost
svojo podlago. Tako si stavi, recimo, ponižni
za podlago željo, da bi ga ljudje malo ali prav
nič ne cenili, da bi ga drugi zasramovali, in da
bi bil malovreden tudi v lastnih očeh. Kdor
torej najprej vloži podlago in si zida temelj,
nabira z veseljem kamenje, da ž njim sezida
poslopje ponižnosti. Tak kamen je omalovaže¬
vanje, s katerim nas sodi ta ali oni, ali druge
prilike, ob katerih lahko izvršujemo dela poniž¬
nosti. Ako torej v nas raste želja, da bi nas
drugi malo cenili, če nam je ljubo, da nas drugi
premalo spoštujejo, tedaj si pridobivamo čednost
ponižnosti, ako vrhu tega še večkrat Boga pro-

251

simo, da bi nam jo podelil po zasluženju svo¬
jega ponižnega Sina.

Nekateri se ravnajo čisto po tem pravilu;
vendar tega ne delajo iz ljubezni do kreposti
ali iz želje, da bi bili Bogu ljubi. Zato se do¬
gaja, da taki ljudje ne kažejo vsem in na vsa¬
kem kraju dejanj svoje kreposti: proti temu so
ponižni, proti onemu ošabni. Ponižni so vpričo
drugih ljudi, prevzetni vpričo onih, katerih spo¬
štovanja ne potrebujejo za svoje namene.

Še drugi pa sicer hrepene po krščanski po¬
polnosti, toda zanašajo se le na svoje lastne
moči, ki so preslabe, in zaupajo le na svojo
pridnost in lastno vajo. Ali ker niso nezaupni
v sebe ter se ne zanašajo na Boga, bolj naza¬
dujejo, kakor napredujejo.

Tudi taki so, ki komaj nastopijo pot kre¬
posti, pa že takoj mislijo, da so na vrhuncu
popolnosti. Ko pa postane človek ničemuren
na samega sebe, mu izpodleti na poti kreposti.

Da torej dosežeš pravo krepost in krščan¬
sko popolnost, bodi pred vsem nezaupna v samo
sebe. Zaupaj na Boga ter se trudi, da užgeš v
sebi kolikor mogoče veliko hrepenenje po kre¬
posti, ki naj raste sleherni dan. Razun tega
pazi, da ti ne uide iz rok kaka prilika napre¬
dovati v kreposti, naj je velika ali majhna. Ako

252

ti je pa ušla, si naloži malo pokoro in nikdar
ne opusti te kazni.

In ko bi bila še tako napredovala v po¬
polnosti, vendar misli vsak dan, da si šele pri¬
čela; skušaj vsako delo tako vestno opraviti,
kakor bi bila od njega odvisna vsa tvoja po¬
polnost; tako delaj tudi pri drugem, pri tretjem
in pri ostalih opravilih. Prav tako skrbno se
varuj malih napak, kakor se vestni ljudje va¬
rujejo velikih.

Oprimi se, draga hči, kreposti zaradi kre¬
posti in z namenom, da bi bila všeč Bogu.
Potem boš imela o vseh ene in iste misli,
bodisi da si sama ali da si v družbi. In tako
se boš naučila, da včasih zapustiš celd krepost
zaradi kreposti, Boga zaradi Boga. Ne kreni
ne na desno, ne na levo, ter se ne oziraj na¬
zaj. Bodi skromna, ljubi samoto, premišljevanje
in molitev, prosi večkrat Boga, da ti podeli
krepost in popolnost, katero iščeš; saj je
Bog vir vsake kreposti, saj je on popolnost, h
kateri nas vedno kliče.

XXXVI.

O ljubezni do sovražnikov.

Daši obstoji krščanska popolnost v tem, da
smo popolnoma pokorni zapovedim božjim,

253

vendar ima svoj vir še posebno v zapovedi, da
ljubimo sovražnike; tako zelo se namreč prilega
ta zapoved božjemu bitju.

Ako te je torej res volja, lahko in v kratkem
času doseči imenovano popolnost, popolnoma
izpolnuj Kristusovo zapoved: Ljubite svoje so¬
vražnike. Ljubi jih, izkazuj jim dobrote in moli
za nje. Ne ljubi jih le na pol in mrzlo, ampak
ljubi jih tako goreče, da bo tvoje srce kar go¬
relo ljubezni do sovražnikov in da boš molila
za nje. Kadar izkazuješ svojim sovražnikom
dobrote, glej najbolj na njih dušni blagor. Pazi,
da jim ne daješ prilike za omadeževanje duše.
Kaži jim vedno s svojim vedenjem, s svojimi
besedami in deli, da jih ljubiš in čislaš ter da
si vedno pripravljena služiti jim.

Kako izkazuj svojim sovražnikom časne do¬
brote, uči naj te lastna previdnost in sodba, to
ti povedo lastnosti sovražnikov in pa tvoj stan
in druge okoliščine.

Ako boš pazila na to, boš videla, da se
bosta v obilni meri naselila krepost in mir v
tvojem srcu.

Tudi ni ta zapoved tako težka, kakor ne¬
kateri mislijo. Pač je brez dvoma nadležna
naši spačeni naravi, ali kdor ima trdno voljo
in vedno pazi, da hitro zatre vsak naravni

254

nagib k sovraštvu, mu bo lahka, ker nosi skri¬
vaj v svojem srcu sladek mir in zadovoljnost.

Vendar v podporo človeški slabosti rabi
štiri jako trdne pomočke.

Prvi pomoček je molitev. Prosi večkrat
Kristusa take ljubezni, kakršno je on imel, ko
je na križu viseč najprej mislil na blagor svo¬
jih sovražnikov, potem na svojo mater in na¬
zadnje šele na samega sebe.

Drugi pomoček je izrekanje besedi: „Za-
poved Gospodova je, da ljubim svoje sovraž¬
nike; torej moram to storiti.* 1

Tretji je, da občuduješ v svojih sovražni¬
kih živo podobo Boga, ki jo jim je dal, ko jih
je vstvaril. To naj te vzpodbuja, da jih spo¬
štuješ in ljubiš.

Četrtič pa občuduj prav posebno neizrekljivo
vrednost odkupljenja, s katerim nas je rešil
Jezus Kristus; ni nas odkupil z zlatom in sre¬
brom, temveč z lastno krotitvijo. Potrudi se,
da odkupna cena ne bo zavržena in izgubljena.

XXXVII.

Izpraševanje vesti.

Pobožni ljudje izprašujejo navadno trikrat
na dan svojo vest. Pred kosilom, opoldne, pred
večerjo in predno gredo k počitku. Ako ti ni

255

mogoče to trojno izpraševanje, ne sme se pa
nikdar opustiti večerno izpraševanje vesti. Za¬
kaj Bog je dvakrat ogledal dela, ki jih je za
človeka napravil, človek naj bi se pa še ne
ozrl na dejanja, ki jih opravlja za Boga, kate¬
remu bo moral enkrat dajati celo oster odgovor
o svojih delih?

Vest si izprašuj tako-le: Najprej prosi Boga
za razsvetljenje, da popolnoma spoznaš svoje
srce in svoja dejanja.

Potem premišljuj, kako si bila zbrana v
svojem srcu in kako si se varovala.

Pomisli tretjič, kako si bila pokorna ta dan
Bogu v vseh prilikah, katere ti je naklanjal, da
bi mu služila. Samo to še omenjam tukaj, da
je tretje izpraševanje dolžnost vsakega človeka
kateregakoli stanu.

Ako si ravnala z milostjo božjo in oprav¬
ljala dobra dela, zahvali za nje Boga ter jih
popolnoma pozabi. Hrepeneče želi iznova svoja
pota pričeti, kakor bi ne bila doslej še ničesar
storila.

Svoje slabosti, napake in pregrehe potoži
Bogu, obudi kes, da si ga razžalila in reci mu:
„Gospod, tako sem delala, kakršna sem sama.
Pa še tu ne bi bila ostala, ako bi me ne bila
držala tvoja desnica; zato te sedaj zahvaljujem.

256

Prosim te, moj Gospod, v imenu tvojega ljubega
Sina, stori sedaj tako, kakor je tvoja želja:
„Odpusti mi in daj mi milost, da te ne žalim.“

V pokoro za svoje slabosti in v izpodbudo,
da se poboljšaš, zatajuj svojo voljo v kaki do¬
puščeni stvari; to je Bogu zelo všeč. Isto velja
o telesu. Nikakor ne opuščaj takega ali po¬
dobnega pokorjenja, ako nečeš, da bi bilo tvoje
izpraševanje vesti zastonj, brez sadu, kakor je
pri mlačnih ljudeh, ki si izprašujejo vest le iz
navade.

XXXVIII.

Dvoje pravil, da boš lahko živela v
miru.

Daši bo v miru živel, kdor se bo ravnal
po pravilih, katera so bila doslej izrečena, vendar
ti dam v tem zadnjem poglavju še dve pravili,
o katerih smo sicer že prej govorili. Ravnaj se
po njih in kolikor je le mogoče, boš živela mirno
na tem hudobnem svetu.

Prvo pravilo je: Skrbi, da z vso marljivostjo
zapiraš željam duri svojega srca. Želja je po¬
dolžni les križa, nepokoja, ki bo tem težji, čim
večja je želja. In ako imaš poželenje po več
stvareh, je pripravljen les za tem več križev.
Sedaj naj pridejo še težave in napotja, da želji

257

ni mogoče ustreči, glej, tu je poprečni les križa,
na katerem je poželjivec pribit!

Kdor torej noče križa, naj željam ne daje
prostora v svojem srcu; ako pa je že na tem
križu pribit, naj željo opusti. Zakaj takoj bo
snet s križa, ko jo opusti. Drugega poinočka
ni zoper to.

Drugo pravilo je: Kadar ti drugi sitnosti
napravljajo in te žalijo, ne misli na nje in ne
premišljuj raznih stvari, recimo: da bi ne bili
smeli tega storiti s teboj, kaj so, ali kaj si do-
mišljujejo, da so, in podobne stvari. S tem bi
vlivala le olje v ogenj in netila jezo, nejevoljo
in sovraštvo.

Zateci se ob takih prilikah h kreposti in
božjim zapovedim, da boš vedela, kaj ti je sto¬
riti, in da ne boš grešila še hujše kakor tvoji
nasprotniki. Zakaj tako boš zopet našla pot
do kreposti in miru.

Ako pa ti ne storiš, kar je tvoja dolžnost,
kaj čuda, če drugi tega ne store?

Ako se rada maščuješ nad svojim razžaliv-
cem, moraš se najprej maščevati sama nad seboj,
ker nimaš večjega sovražnika in razžalivca, ka¬
kor si sama.

Dnhovni boj.

17

Notranji mir ali pot v raj.

i.

Kakšno je naše srce in kako ga vla¬
dajmo?

B og je ustvaril tvoje srce le zato, da bi ga
ljubil in imel v lasti. Zaradi te ljubezni
lahko s svojim srcem storiš, kar hočeš. Vsaka
stvar, bodi še tako težavna, ti bo lahka v tej
ljubezni. Zato pa moraš pred vsem svoje srce
tako uravnati, da bodo vsa zunanja dejanja
imela svoj izvir v tvoji notranjosti. Daši so
tudi telesna pokorila in vse vaje, s katerimi se
kroti in brzda meso, vedno hvalevredne, ako so
primerne razmeram spokornikovim, vendar si
samo z njimi še ne pridobiš nikake kreposti;
včasih te celo zapeljejo v ničemurnost in napuh.
Izgubila bi sad vsega truda in vojskovanja, ako
bi onih ne oživljalo in ne vodilo srce.

259

Človeško življenje ni nič drugega, kakor
neprestan boj in poskušnja; zaradi tega boja
pa moraš neprenehoma čuti in varovati svoje
srce, da bo vedno pokojno in mirno. Ako pa
se vzdigne v tvoji duši kak nepokoj počutkov,
upokoji skrbno svoje srce in hitro pomiri svojo
dušo; nikar ne dovoli svojemu srcu, da bi se
oklenilo kake stvari. To pa stori tolikrat, ko-
likorkrat se oglaša nepokoj, bodisi med molit¬
vijo, bodisi ob kateremkoli drugem času. In
vedi, da boš znala tedaj prav moliti, ko se na¬
učiš tako ravnati. A ne pozabi, da ti je vse
pohlevno in brez sile storiti. Z eno besedo:
najbolj in neprenehoma v svojem življenju se
vadi pomirjevati svoje srce in mu nikdar ne
dovoli, da bi zašlo s te poti.

II.

Kako naj duša skrbi, da se upokoji?

Postavi torej sedaj pred vsem drugim stražo
miru nad svojimi počutki. To te bo brez truda
pripeljalo do velikih reči, in še celo po prav
mirni in gotovi poti. S to od Boga ti poslano
stražo boš tako čuvala sama nad seboj, da se
boš navadila molitve, pokorščine, ponižnosti in
prenašanja krivic brez vznemirjenosti. Res je,
da boš pretrpela marsikateri boj, ker v tem nisi

17  *

260

izurjena, predno si pridobiš ta mir, a tem večjo
tolažbo bo duša zajemala iz vsake zoprnosti, in
dan za dnevom se boš bolje navadila, kako ti
je duha pomirjevati. In ako vidiš, da so stiske
in skušnjave, ki te motijo, tako velike, da se
ti zdi, kakor bi ne bilo mogoče pomiriti jih, za¬
teci se hitro k molitvi in stanovitno moli. Po¬
snemaj našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je
molil trikrat na vrtu Oljske gore, da bi pokazal
z vzgledom, naj bi bila tvoja pomoč in pribe¬
žališče molitev; pokazati je hotel, da ne opuščaj
molitve, če bi bila še tako otožna in malosrčna,
dokler se tvoja volja ne sklada z božjo, da bo
torej tudi pobožna in mirna. Polagoma bo srč-
nejša, rada bo sprejela in objela, česar se je
prej bala in se ji je studilo. Opogumljaj se z
besedami: »Vstanite, pojdimo! Glejte, približal
se je, kateri me bo izdal." (Mat. 26, 46.)

III.

Kako si počasi pridobimo stalni mir?

Skrbi, kakor ti je bilo rečeno, in nikar ne
dovoljuj, da bi bilo vznemirjeno tvoje srce, da
se ne bo pečalo s stvarmi, ki bi ga utegnile
vznemirjati, ampak trudi se, da boš imela vedno
mir v srcu. Potem bo sezidal Gospod v
tvoji duši mesto miru, in tvoje srce bo hiša

261

lepote in veselja. Samo to zahteva od tebe, da
se vselej, kadar se razburiš, skušaš zopet po¬
miriti, ter se vedeš pri vseh svojih delih in
mislih krotko. A kakor se mesto ne sezida v
enem dnevu, tako nikar ne misli, da si boš pri¬
dobila notranji mir v enem dnevu. Zakaj to ni
nič drugega, kakor zidanje hiše za Gospoda in
svetišča za Najvišjega; napravi mu torej tudi ti
svetišče. Ali isti Gospod ga mora zidati, ker
sicer bi bil brezuspešen tvoj trud. Pomisli tudi,
da mora biti podlaga tej vaji ponižnost.

IV.

Duša se mora odpovedati vsakemu ve¬
selju, to je namreč prava ponižnost in
ubožnost v duhu, s katero se pridobi
dušni mir.

Ako hočeš vstopiti skozi vrata ponižnosti,
ker drugega vhoda tukaj ni, moraš se posebno
v začetku truditi in krepiti, da križe in težave
objameš kakor svoje sestre. Želeti moraš, da bi
te vsakdo zaničeval ter bi ne bilo nikogar, ki
bi ti bil naklonjen ali bi te podpiral, razen Boga.
Trdno si vtisni v svoje srce, da je le Bog tvoja
dobrota in tvoje edino pribežališče, a vse drugo
ti je le trnje, ki ti bo v zlo, ako ga zapreš v
svoje srce. Ako te kdaj zasramujejo, bodi za-

262

dovoljna in trpi z veseljem in prepričanjem, da
je sedaj Bog s teboj. Ne želi druge časti in
nikdar drugega ne išči za njegovo ljubezen ka¬
kor trpljenje in kar je še v njegovo večjo čast.

Skušaj biti vesela, če te kdo z besedami
žali, ali graja, ali zasramuje. Zakaj velik zaklad
leži skrit pod tem prahom; ako ga radovoljno
sprejmeš, boš hitro obogatela, in še opazil ne
bo tisti, ki te ž njim obdaruje. Ne išči nikogar,
ki bi te ljubil v tem življenju, ki bi te kaj cenil,
da boš mogla trpeti s Kristusom križanim in da
te ne bo nihče oviral.

Boj se sama sebe bolj, kakor svojega naj-
hujšega sovražnika. Ne ravnaj se po svoji volji,
po svoji pameti, po svoji dozdevnosti, ako se
nočeš pogubiti. Toda treba ti je orožja, da se
boš mogla braniti pred samo seboj. Vedno pa,
ko se bo nagibala tvoja volja h kaki stvari, tudi
k sveti, postavi jo samo in golo z globoko po¬
nižnostjo pred svojega Gospoda, ter ga prosi,
naj se ne zgodi tvoja, ampak njegova volja.
To pa stori z gorečimi željami, ne da bi pri-
mešavala samoljubje, saj veš, da nimaš sama
iz sebe ničesar in da ne moreš ničesar. Varuj
se lastnih sodb, ki imajo na videz znak svetosti
in očitne gorečnosti, o kateri pravi Gospod:
»Varuj se lažnivih prerokov, kateri pridejo v

263

ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi.
Po njih sadu jih boste spoznali." Njih sad je
strah in nepokoj, ki ga zapuščajo v duši. Vse
stvari, ki ti odganjajo ponižnost in mir in no¬
tranji pokoj pod raznimi barvami in potrebami,
so krivi preroki, ki so pod podobo ovac, to je
pbd barvo gorečnosti in želje, svojemu bližnjemu
brez ozira na pomoč priteči; to so le zgrabljivi
volkovi, katerim je plen tvoja ponižnost in tvoj
mir in pokoj, tako potreben vsakemu, ki želi
imeti gotov dobiček.

Čim več znamenj in blišča svetosti bo imela
kaka stvar, tem bolj jo je treba preiskovati, in
sicer v velikem miru in notranjem pokoju, ka¬
kor je bilo že rečeno. Ako se pa včasih v čem
zmotiš, ne budi vznemirjena, ampak ponižaj se
pred svojim Gospodom, priznaj svojo slabost za
prihodnost, pa naj ti bo to v nauk; morda je
Bog to pripustil, da bi ponižal ošabnost, ki je
v tebi tako skrita, da ne veš za njo.

Ako kdaj čutiš, da zbada tvoje srce kako
ostro in strupeno trnje, ne bodi razburjena za¬
radi tega, ampak čuj tem pazljiveje, da se ne
zadere globokeje. Spravi svoje srce zopet v
pravo stanje in prijazno vrni svoji volji mir in
pokoj, dušo ohrani čisto za Boga, ki ga najdeš
vedno na dnu svojega srca, ako imaš poštene

264

namene. To te zagotovi, da se je zgodilo vse
v tvojo poskušnjo, da se pripraviš za svojo srečo
in zaslužiš venec pravičnosti, ki ti je zato pri¬
pravljen od neskončne usmiljenosti.

V.

Duša mora biti v duhovni samoti, da
deluje v njej  Bog.

Čislaj močno svojo dušo, zakaj Oče vseh
očetov in Gospod vseh gospodov jo je ustvaril
sebi v prebivališče in svetišče. Ceni jo zelo
visoko in nikdar ji ne dovoli, da bi se nagibala
k drugim stvarem. .Vedno upaj in hrepeni, da
pride Gospod v tvojo dušo. On pa jo bo le
takrat obiskal, kadar bo popolnoma sama. Ako
so pa v njej še druge misli, ji ne bo privoščil
najmanjše besedice, ampak ji bo žugal in jo
zapustil. On hoče, da mora biti duša kolikor
mogoče prosta vseh misli, vsake poželjivosti in
zlasti vsake samovoljnosti. Ne nalagaj si svoje¬
voljno in nespametno pokore, ne išči priložnosti,
da bi le tako Boga ljubila in zanj trpela, kakor
sama hočeš, temveč ravnaj se po nasvetu svo¬
jega izpovednika in svojih predstojnikov, ki te
vodijo namesto Boga. On po njih s tvojo voljo
ravna in dela, kar hoče in kakor hoče. Po svoji
volji nikoli ničGie delaj, ampak v tebi naj go-

265

spoduje Bog, kakor mu drago. Prizadevaj si, da
ostane tvoja volja daleč od tebe, to je, da nikoli
ne želiš nobene reči sama. Ko bi včasih kaj
hotela, ne žaluj, če se ne zgodi, kakor je tebi
po volji, ampak prav nasprotno. Tvoja duša naj
ostane mirna, kakor da ti nisi nič želela. Zakaj
duh je svoboden takrat, kadar se ne oklepa
nobene stvari. Ako Bogu daruješ svojo prosto
in samotno dušo, boš videla, kake čudeže bo
on dela! v njej.

O prečudna samota in skrivno bivališče
Najvišjega, kjer posluša naše prošnje in želje
ter govori prisrčno z nami! O puščava, ki se
je spremenila v raj! Le v njem dovoljuje Bog,
da ga gledamo in ž njim govorimo. „Pojdem in
bom pogledal to veliko prikazen." (II. Mojz. 3, 3.)
Ako pa hočeš tja dospeti, stopi bosonog na sveto
zemljo, odstrani s svojih nog čevlje, namreč
huda nagnjenja svoje duše, tako bodo bose in
proste. Ne imej na potu ne torbe, ne mošnje;
ne želi si nobene stvari na tem svetu, če tudi
drugi tako hrepene po njih, tudi se ne zadržuj
s pozdravljanjem, temveč imej vse svoje misli
in želje le pri Bogu, ne pa pri stvareh. Pusti
mrtve, naj pokopljejo svoje mrtvece, ti pa pojdi
v deželo živih, kjer te smrt ne pokosi.

266

VI.

Kako previdno moramo ljubiti svojega
bližnjega, da nam ne skali notranjega
miru.

Skušnja nas uči, da je ljubezen do Boga
in do bližnjega ona svetla luč, ki nam kaže
pot v večno življenje. Gospod je rekel: „Ogenj
sem prinesel na zemljo, in kaj hočem, kakor
da gori.“ Boga moramo neizmerno ljubiti, lju¬
bezen do bližnjega pa ima gotove in določene
meje. Zakaj ako te prestopimo, nam ljubezen
lahko veliko škoduje in nas pritira v nesrečo
in pogubo. Svojega bližnjega ljubi tako, da
tvoja duša ne bo trpela škode. Ne delaj nobene
stvari samo zaradi tega, da bi dajala drugim
lep zgled (dasi je to tudi tvoja dolžnost), zakaj
to bi bilo tebi pogubno. Ravnaj v vseh rečeh
preprosto in s svetim namenom, skušaj dopasti
samo Bogu. Ponižuj se v vseh svojih delih in
spoznala boš, da z njimi drugim zelo malo ko¬
ristiš. Pomisli, da moraš za svoj lastni mir in
pokoj bolj skrbeti in goreti, kakor za dušo svo¬
jega bližnjega. Srčno hrepeni po tem, da vsi
spoznajo resnico, katero si ti spoznala in jo
umevaš, da se vsi nasrkajo onega vina, katero
Bog obeta in zastonj deli slehernemu.

267

Vsekdar močno hrepeni, da se tvoj bližnji
zveliča. Tvoja gorečnost pa ne sme biti na¬
pačna, ampak prava; izvirati mora namreč iz
ljubezni do Boga. On jo mora vzbuditi v tebi,
ko bivaš v duhovni samoti in on ima tudi pra¬
vico spraviti sad, kadar mu drago. Svojevoljno
ne smeš nič sejati, temveč prepusti Bogu njivo
svojega srca, čisto in neobsejano. On bo sam
po svoji volji vsejal seme na njivo in obrodila
bo sad. Ne pozabi, da Bog hoče imeti samo
tvojo dušo in sicer popolnoma prosto, ker le
tako se more z njo zediniti. On sam naj te
izbere in ne oviraj ga s svojevoljnostjo. Ne
misli drugega o sebi, kakor da bi bila Bogu
všeč in čakaj, da te povede on k delu. Zakaj
hišni gospodar je šel ven, da poišče delavcev.
Odpodi vsako misel in izženi vse skrbi za sebe
samega in vsako ljubezen do posvetnih stvari,
da te Bog obleče s svojo obleko in ti dodeli
ono, česar niti ne slutiš ne. Pozabi, kolikor
možno, samo sebe, in ljubi le Boga. Kroti in
brzdaj zelo marljivo svojo preveliko gorečnost.
Tako boš ohranila v sebi Boga in uživala mir
in pokoj.

Tvoja duša ne bo izgubila glavnice, katera
je potrebna in ne bo je nespametno izdajala
drugim v korist. Z molčanjem kličeš glasno k

268

Bogu, ki te sliši. Ako ne delaš drugega, kakor
to, kar Bog hoče, boš imela pri vseh rečeh do¬
biček, in ako le z onim kupčuješ, kar je Bogu
všeč, si boš nabrala veliko zakladov pri Bogu.
To pa tako storiš, da izročiš Bogu svojo dušo,
ki je osvobojena vseh stvari. Tega pa ne pri¬
pisuj sami sebi, in nikdar ne misli, da sama kaj
narediš, zakaj Bog je vse naredil. Od tebe za¬
hteva le to, da se pred njim ponižuješ in mu
daruješ čisto in vseh posvetnih stvari osvobojeno
dušo. Imej notranjo željo, naj se zgodi nad teboj
v vseh rečeh njegova božja volja.

VII.

Kakšna mora biti v božjih očeh duša,
ko je zatajila svojo lastno voljo?

Začni torej polagoma in mirno svoje delo
in zaupaj v Gospoda, ki te kliče z besedami:
„Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obte¬
ženi, in jaz vas bom poživil! Pridite k studencu
vsi, ki ste žejni."

Poslušaj nagib in klic božji ter čakaj, da
te navdahne sveti Duh. Potem se odločno vrzi
v morje božje previdnosti in božje ljubezni.
Prosi ga, naj te vodi božja previdnost, naj te
nosijo mogočni valovi božje ljubezni in da brez
upora priplavaš v pristanišče svoje popolnosti

269

in zveličanja. Obudi to misel sto in stokrat na
dan. Trudi se močno, zaupaj popolnoma in se
okleni z vsemi duševnimi močmi vseh reči, ki
te spodbujajo, da bi Boga hvalila, da bi ga lju¬
bila in po njem hrepenela.

Take dobre misli moraš obujati v svojem
srcu neprisiljeno, da te namreč one vaje, ki bi
jih neumestno in nespametno opravljala, ne
oslabe in te ne store nezmožno za druge vaje.
Ravnaj se po onem, kar ti svetujejo skušeni
ljudje; navadi se, da boš vselej duhovno in
kolikor mogoče tudi dejansko premišljevala,
kako nam Bog neprenehoma deli dobrote.
Sprejmi ponižno milosti, ki se pretakajo iz nje¬
gove neprecenljive dobrotljivosti v tvojo dušo.
Ne pretakaj solza po sili in ne vzbujaj v sebi
kake druge zunanje pobožnosti, ampak bodi
mirna in uživaj notranjo samoto ter čakaj, da
se izpolni na tebi božja volja. Kadar ti pa da
Bog dar pobožnosti in solza, takrat jih sprejmi
ljubeznivo, veselo in ponižno, ker so sladke in
ker te nič ni prisililo, da jih pretakaš. Skrite
duševne zaklade si odpremo, ako se znamo
vselej in povsod zatajevati; to zatajevanje sa¬
mega sebe je tudi ključ, s katerim zapremo vhod
duševni praznoti, kadar smo jo zakrivili sami.
Ako ti pa Bog pošlje ono duhovno suhoto, pri-

270

števaj jo k drugim duhovnim zakladom. Kolikor
moreš, stoj z Marijo pri nogah Kristusovih in
poslušaj besede Gospodove. Pazi, da tvoji so¬
vražniki, med katerimi si sama največja, ne skalč
tvoje svete samote. Kadar pa s svojim umom
iščeš Boga, da bi v njem počivala, si nič ne
domišljuj; zakaj tvoja domišljija je slaba in
omejena. Ne primerjaj Boga z nobeno drugo
rečjo, ker Bog se ne da primerjati. On je nes¬
končen in povsod pričujoč, in vse stvari so v
njem. Njega samega boš našla na dnu svojega
srca vselej, kadar ga boš iskala v resnici, to je,
kadar boš iskala njega, ne pa sebe. Zakaj on
rad biva pri nas človeških otrocih in stori, da
smo vredni, dasi nas ne potrebuje.

Ne premišljuj posameznih reči, kakor bi
hotela premišljevati samo te, ampak mudi se
tam, kjer dobivaš mir. Tam okušaj Gospoda,
kolikor se ti hoče razodeti. Dasi tudi opustiš
ono, kar si si bila določila, ne sme te to vzne¬
mirjati, ker vse vaje nameravajo to, da uživamo
Gospoda. To pa ne sme biti naš glavni namen,
ampak to, da bi se nam bolj priljubila njegova
dela in da bi bili pripravljeni, jih tudi kolikor
mogoče dejansko posnemati. Ko smo spoznali
svoj cilj, ne skrbimo več za sredstva, kako bi
dosegli oni cilj: Pravega miru in pokoja zato

271

nimamo, ker smo preveč bojazljivi in skrbni,
kar se v takih slučajih navadno dogaja. Ta skrb
tako rekoč duha veže in ga tira sem in tja;
tako hoče duša prisiliti Boga, da bi jo vodil,
kamor ona hoče, in da bi šel z njo tja, kamor
se je ona namenila. Med tem pa bolj odobra¬
vamo ono, kar delamo mi po svoji volji, kakor
ono, kar dela Bog. To se pravi: Boga iskati in
ob enem od njega bežati, hoteti mu storiti ve¬
selje, toda njegove volje ne spolnovati. Ako v
resnici želiš po tej poti hoditi in priti do zaže-
ljenega cilja, moraš imeti le željo, Boga najti
in sicer tam, kjer se ti hoče sam razodeti. Za¬
pusti vse in ne hodi prej naprej, dokler ti Bog
tega ne dovoli; pozabi vse drugo in počivaj v
svojem Gospodu. In kadar se ti bo božje veli¬
častvo odtegnilo ter se ti ne bo več razodevalo,
kakor poprej, tedaj išči Boga iznova in nadaljuj
svoje vaje; toda vedno hrepeni po njem le s
tem namenom, da s pomočjo teh vaj najdeš
svojega Boga, ki ga tako zelo ljubiš. Ko si ga
pa našla, stori, kakor sem prej omenil; zapusti
vse in spoznaj, da se je sedaj spolnila njegova
želja. In na to se moramo posebno ozirati. Zakaj
mnogo duhovno živečih ljudi izgubi veliko sadu
in pokoja s tem, ker se utrudijo pri svojih vajah.
Mislijo namreč, da niso storili nič, če niso

272

opravili vseh svojih navadnih duhovnih vaj; v
tem, menijo, da obstoji krščanska popolnost;
njih volja jih ima popolnoma v oblasti, delajo
in trudijo se neprenehoma, pa nikdar ne pridejo
do pravega notranjega miru in pokoja, v kate¬
rem Gospod v resnici prebiva in počiva.

Vlil.

Kako trdno moramo verovati v zakrament
presv. Rešnjega Telesa in kako se moramo
Bogu darovati.

Prizadevaj si vsak dan v svojem srcu po¬
množiti in povišati vero v najsvetejši zakrament
in neprenehoma občuduj nerazumljivo skrivnost
in se je veseli. Premišljuj, kako se Bog v teh
majhnih in čistih podobah skriva, da bi ga bila
bolj vredna; zakaj srečni so oni, ki ne vidijo in
vendar verujejo. Ne želi nikdar, da se ti razodene
v kaki drugi podobi, kakor v tej. Glej, da vzbu¬
diš hrepenenje po njem in da si vsak dan bolj
pripravljena spolnovati njegovo voljo vselej in
v vseh rečeh. Ako se Bogu daruješ v tem za¬
kramentu, bodi pripravljena trpeti iz ljubezni
do njega vse muke, bridkosti in krivice, tudi
vsako bolečino, nevoljo in suhoto med molitvijo
in zunaj molitve. Premišljuj, da moraš vse to
večkrat pretrpeti in obrniti v svoj prid, Varuj

273

se pa, da ne boš sama tega kriva. Veseli se
močno, da trpiš z ljubečim in ljubljenim Jezu¬
som iz ljubezni do njega. V tem pa, kar začneš,
bodi stanovitna in ne želi danes tega, jutri zopet
kaj drugega, ampak stanovitno vztrajaj in bodi
prepričana, da boš brez dvoma do konca sta¬
novitna ostala, če se poprimeš teh pripomočkov;
zakaj niti ene ure ne boš mogla preživeti, da
bi ne občutila brez tega miru pregrenke bridkosti.

IX.

Ne smemo iskati razveseljevanj in
povšečnosti, ampak edinole  Boga.

Izvoli si vselej težave in veseli se, da te ne
tolažijo prisrčni prijatelji, ker to bi nič ne ko¬
ristilo duši. Razveseljuj se nad tem, da si vedno
podložna in od volje drugih odvisna. Vsaka reč
naj te navaja obračati se k Bogu in nič te ne
sme ovirati na tem potu. Tolaži se s tem, da
je za te vse grenkost in le Bog tvoj mir. Obra¬
čaj vse svoje skrbi in težave v Gospoda, ljubi
ga in zaupaj mu brez vsega strahu svoje srce,
zakaj on bo že prav razjasnil tvoje dvome in te
vzdignil, ako si padla. Z eno besedo: Ako ga
ljubiš, se ti bo dobro godilo. Daruj se Bogu
pri sv. maši in sicer mirno in pokojno. Da pa
hodiš po tem potu, moraš pri vsaki stopinji

18

Duhovni boj.

274

svojo voljo podvreči božji volji; in čim bolj jo
podvržeš, tem več boš prejela. Tvoja volja naj
bo vedno: Vse hoteti, kar Bog hoče, in ničesar
ne želeti, kar Bog noče. Pri vsakem koraku po¬
navljaj svoj sklep, da boš Bogu hvaležna in
nikdar nič ne sklepaj razun onega, kar ti je za
sedaj potrebno; bodi pa vedno svobodna. Zatorej
ni nobenemu prepovedano, skrbeti za one reči,
ki so potrebne njegovemu stanu. Zakaj tako delo
je po volji božji in ne ovira miru in prave du¬
ševne koristi. Skleni storiti v vseh rečeh to, kar
moreš in moraš storiti, za vse drugo, kar se godi
okoli tebe, se ne brigaj. Kar vedno lahko storiš,
pa je to, da Bogu svojo voljo daruješ in nič
drugega ne želiš; kadarkoli boš namreč popol¬
noma prosta in svobodna (kar se vselej in pov¬
sod tudi brez opravila lahko zgodi), boš uživala
mir in pokoj. V tej svobodi duha je ona velika
dobrota, po kateri hrepeniš; ta prostost pa ni
nič drugega, kakor da še nadalje duhovno živiš
in ničesar ne želiš in ne iščeš zunaj sebe. In
dokler boš tako prosta, se boš veselila te suž-
nosti božje: glej, to je namreč ono veliko kra¬
ljestvo božje  v nas.

275

X.

Služabnik božji ne sme izgubiti po¬
guma, dasi je zaradi tega miru neje¬
voljen in n ep o ko j en.

Povem ti, večkrat boš opazila, da si vzne¬
mirjena in da ni v tebi te svete in sladke sa¬
mote, te preljube prostosti; iz tvojega srca se
bo vzdigaval dostikrat prah, ki ti bo delal ve¬
liko neprijetnosti na poti, po kateri ti je hoditi.
Bog to dopušča v tvojo večjo srečo. Pomisli,
da je to oni boj, v katerem so si pridobili svet¬
niki venec velikih zaslug. Vselej, kadar te kaj
vznemirja, reci: „Glej, Gospod, tvoj hlapec sem;
zgodi se mi po tvoji volji. Vem in spoznam,
da ostane resnica tvojih besedi večna, da svoje
obljube vedno uresničuješ in zato v tebe popol¬
noma zaupam. Glej me, svojo stvar, stori z me¬
noj, kar hočeš. Moj Bog, ni je reči, ki bi me
ustavila. Le samo za te živitn.“ Srečna duša,
ki se tako daruje svojemu Gospodu, kadar je
nemirna in nepokojna! In ako ta boj le dolgo
traja, in ne moreš tako hitro, kakor bi hotela,
zediniti svoje volje z božjo voljo, ne izgubi za¬
radi tega poguma in ne boj se, ampak daruj se
nadalje in moli, dokler ne zmagaš.

18 *

276

Premišljuj boj, ki ga je imel tvoj Zveličar
na Oljski gori v vrtu Getzemani. Preudarjaj,
kako se je njegova človeška narava ustavljala
in klicala: „Oče, ako je mogoče, vzemi ta kelih
od mene.“ Potem pa se je takoj umiril in svo¬
bodno, prostovoljno in ponižno je molil te-le
besede: „Vendar ne moja, ampak tvoja volja
naj se zgodi." Stori tudi ti po tem zgledu. Ako
si v taki stiski, ne hodi naprej, ampak povzdigni
prej oči h križanemu Jezusu, zakaj tam boš vi¬
dela zapisano z velikimi in debelimi črkami,
kako se moraš vesti. Ravnaj se zvesto po onem
zgledu. Ne obupaj, ako te vznemirja tvoje samo¬
ljubje; ne odteguj se križu, ampak vrni se k
molitvi in bodi ponižna. Ne dajaj se v oblast
svoji volji, ampak želi, da se izpolni božja volja
nad teboj. Ako dobiš pri molitvi edino ta sad,
bodi zadovoljna, če pa nisi tega dosegla, bo
lačna tvoja duša in bo brez hrane. Trudi se pa,
da v tvoji duši ne bo nič prebivalo, razen Boga.
Ne jezi se in ne žalosti se nad nobeno rečjo.
Ne opazuj hudobij in slabih zgledov drugih ljudi,
ampak bodi kakor otrok, ki še ne čuti nobene
teh bridkosti in živi povsod brez zamere.

277

XI.

Kako pridno se trudi hudobni duh, da
bi nam skalil notranji mir, in kako se
moramo varovati njegovih zvijač.

Ker naš sovražnik išče, koga bi požrl, se
trudi na vso moč, da nas odteguje ponižnosti
in kreprosti in dela na to, da bi vse sebi,
svoji pridnosti in marljivosti pripisovali ne glede
na milost, brez katere še imena Jezus ne mo¬
remo izgovoriti. In čeprav tej milosti sami lahko
nasprotujemo, ker imamo prosto voljo, je vendar
ne moremo sprejeti brez pomoči dejanske mi¬
losti. Ako je kdo ne sprejme, je sam kriv; ako
jo pa sprejme, ne stori tega in tudi storiti ne
more brez milosti, ki je dobi vsak zadostno.
Naš zoprnik, hudobni duh, si torej prizadeva, da
imamo sebe za pridnejše od drugih, in za take,
ki so bolj pripravljeni sprejeti božje darove. Ta
misel človeka napuhne. Pozabi, kako malo pre¬
more sam, (ako ga ne podpira milost) v svoji
slepoti začne druge zaničevati, ker ne delajo
onih dobrih del, ki jih on dela. Ako torej ne
paziš skrbno in se takoj ne sramuješ in nisi
dovolj ponižna, poošabila se boš prav kakor oni
farizej, o katerem govori sv. evangelij, da se je
bahal s svojimi dobrimi deli in obsojal slaba

278

dela drugih. Ako pa dobi hudič na ta način
tvojo voljo v svojo oblast, bo postal njen go¬
spod in jo bo nagovarjal k vsakovrstnim hudo¬
bijam. To bo duši veliko škodilo in jo pripravilo
v nevarnosti. Zato nas opominja Gospod, naj
čujemo in molimo. Skrbno moraš torej paziti,
da te tvoj sovražnik ne oropa tako dragocenega
zaklada, kakor je dušni mir in pokoj, Zakaj on
dela na vse kriplje, da ti odvzame mir in tvojo
dušo vznepokoji in vznemiri ter ji škoduje in
jo tako pogubi. Ako je namreč duša mirna, dela
vsako reč zlahka, stori veliko in vse dobro;
zato rada ostane dobra in se spretno ustavlja
vsakemu nasprotsvu. Drugače pa je, če je duša
nemirna in nepokojna; tedaj dela malo in še
tisto nepopolno, takoj se utrudi in slednjič živi
v neplodonosni muki. Ako se hočeš vrniti iz
tega boja zmagoslavno in da tvoj sovražnik ne
uniči tvojega dela, moraš biti v tej reči tako
oprezna, da ne pustiš nobenega nemira v svojo
dušo in ne privoliš, da bi bila le en trenutek
nepokojna. Da se bolje varuješ zvijač sovražni¬
kovih, imej v tem slučaju kot pravilo, da je
namreč vsaka misel od hudobnega duha, ki te
napeljuje k temu, da bi Boga manj ljubila in
mu manj zaupala. Odženi zapeljivca in ne pusti
ga blizu in nikar ga ne poslušaj. Sv. Duh namreč

279

duše vselej in pri vsaki priložnosti bolj z Bogom
združuje, užiga in vnema v njih sladko ljubezen
in budi novo zaupanje v njega, hudič pa dela
nasprotno: on rabi vse mogoče pomočke v ta
namen, da bi nas navdal s prevelikim strahom
in naše navadne slabosti povečal. On človeka
tudi moti in bega, da se ne more spodobno
pripraviti za spoved, za sv. obhajilo in za moli¬
tev. Zato ga skuša spraviti v nezaupnost, strah
in nemirnost. Ker primanjkuje človeku čutne
pobožnosti in veselja do molitve in do drugih
duhovnih vaj, jih opravlja nepotrpežljivo, žalostno.
Hudič ga mami in pravi: „Saj je tako vse iz¬
gubljeno in bi bilo boljše, da opustiš take vaje.“
Slednjič pa ga napravi zelo nepokojnega in ne¬
zaupljivega. Človek misli, da je njegovo delo
brezuspešno in brez vsega sadu. In ta njegova
bridkost in strah se tako množita, da začne
misliti: Bog je name popolnoma pozabil. To
pa ni res; zakaj neštevilnih koristi bi si duša
vselej pridobila iz duševne suhote in pomanj¬
kanja čutne pobožnosti, ko bi le hotela ono,
kar Bog s tem namerava. On namreč hoče, da
bi bila ponižna in stanovitna v tem, kar lahko
dobrega stori. Da boš pa ti bolje umela, in da
ti one dobrote in koristi, ki ti jih Bog hoče po¬
deliti, ne bodo v škodo, ti bom naštel sedaj ob

280

kratkem koristi, ki izvirajo iz vztrajne ponižnosti
v suhoparnih vajah. To bom pa storil zaradi
tega, da jih spoznaš in ne izgubiš miru, kadar
boš duševno zapuščena in bo tvoje srce v stiski,
ker nimaš veselja do čutne pobožnosti, ali kadar
boš v kateri še tako strašni skušnjavi.

XII.

Duša ne sme biti nemirna zaradi
notranjih skušnjav.

Veliko dobrega povzroči duševna bridkost
in zapuščenost, če jih duša sprejme ponižno in
potrpežljivo. Ko bi človek to umel, ne bi občutil
nikoli takega nepokoja in take žalosti, kadar se
vsiljuje duševna praznota. Ne bi je prejemal
kot znamenje božjega sovraštva, ampak kot zna¬
menje velike in posebne ljubezni in kot posebno
milost, ki mu jo deli Gospod. To spoznamo
natančneje, če pomislimo, da to poskušnjo trpe
le oni, ki se hočejo bolj kakor drugi posvetiti
službi božji in se ogibati vsega, kar bi utegnilo
razžaliti Boga. Navadno tega ne občutijo v za¬
četku izpreobrnjenja, ampak potem, ko so že
nekoliko časa Bogu služili in ko so trdno skle¬
nili, da mu bodo še popolneje služili in so se
že lotili tega dela. Nikoli pa ni slišati, da bi
se grešniki in oni, ki so udani posvetnemu ve-

281

selju, pritoževali zaradi take skušnjave. Iz tega
je razvidno, da gosti Bog svoje ljubljence z zelo
dragoceno jedjo. In če nam tudi ta jed ne diši,
nas vendar zelo krepča, dasi tega še ne opazimo.
Če tudi je duša zapuščena in razen tega trpi
večkrat take skušnjave, da jo že sama misel
na nje potare, si vendar pribori strah in stud
nad samo seboj in ponižnost, kakor Bog od nje
zahteva. Kakor sem že omenil, takrat sicer ne
spozna te skrivnosti, studi se ji in se brani po
taki poti hoditi, kjer ni naslade in veselja. Do¬
zdeva se ji, da je vsaka duhovna vaja brez du¬
hovnega veselja izgubljen čas in brezuspešen trud.

XIII.

Bog pošilja skušnjave v našo korist.

Še natančneje spoznamo, da pošilja Bog
skušnjave v naš prid, ako pomislimo, kako ošaben
in častilakomen je človek že vsled slabega
nagnjenja svoje pokvarjene narave, kako je
svojeglaven in o sebi več misli, kakor je v
resnici. Ta častilakomnost je pa tako nevarna
za pravi duhovni napredek, da nas že samo
senca napuha ovira na poti popolnosti. Zato
skrbi Bog, ki je v vseh svojih obljubah zvest
in previdno vodi vsakega, posebno one, ki so
se v resnici posvetili njegovi službi, da nam

282

omogoči uiti toliki nevarnosti in nas tako rekoč
okrepi, da prav spoznamo sami sebe. Tako se
je godilo apostolu Petru. Bog je namreč pri¬
pustil, da ga je zatajil. Vsled tega je Peter spo¬
znal svojo slabost in nikdar več ni zaupal vase.
Enako se je godilo sv. apostolu Pavlu. Bog ga
je zamaknil v tretje nebo in mu je razodel božje
skrivnosti. Ob enem mu je poslal težko skuš¬
njavo z namenom, da bi spoznal svojo slabo
naravo in postal ponižen ter da bi se hvalil
samo s svojimi slabostmi in da bi ga imenitno
razodenje, katero je prejel od Boga, ne prevzelo;
vse to nam sam pripoveduje. Bog torej dopušča
iz samega usmiljenja do naše revščine in našega
hudega nagnjenja, da pridejo nad nas skušnjave
in sicer večkrat zelo strašne in različne. Zato
se ponižamo in sami sebe spoznamo, dasi se
nam zde brezkoristne. V tem kaže svojo do¬
brotljivost in modrost, ker nam z onim, kar
se nam zdi tako škodljivo, pomaga, da dose¬
žemo ponižnost, ki jo najbolj potrebujemo. Na¬
vadno si tak služabnik božji, ki ima take
misli in čuti tako pobožnost in praznoto srca,
domišljuje, da je temu vzrok le njegova nepo¬
polnost in da je ni take nepopolne duše, ki bi
Bogu tako mlačno služila, kakor njegova. On
veruje, da imajo takšne misli le duše, ki jih je

283

Bog zapustil in da zato tudi on zasluži, da bi
ga Bog zapustil. Iz tega sledi, da ima tisti, ki
je prej sebe preveč cenil, zaradi tega grenkega,
iz nebes poslanega zdravila sebe za najnesreč-
nejšega človeka na zemlji in nevrednega, da bi
se imenoval kristjana. Nikoli pa bi ne bil člo¬
vek o sebi mislil tako slabo in bi ne bil tako
ponižen, ako bi ga ne bile primorale velike
bridkosti in izredne skušnjave. Tako milost po¬
deljuje Bog v življenju oni duši, ki se mu je
zaupala in darovala, da jo ozdravi, kakor mu
drago, in sicer z onimi zdravili, o katerih misli,
da so njenemu zveličanju in zdravju najbolj
potrebna. Razen tega sadu, ki ga take skušnjave
in pomanjkanje pobožnosti v naši duši obrodč,
pa je še mnogo drugih sadov. Zakaj kdor je
stiskan, mora k Bogu pribežati in na to delati,
da se izkoplje iz te skrbi. In da se oprosti takih
muk, izprašuje svojo vest, se ogiblje vsakega
greha in sploh vsega, kar se mu dozdeva ne¬
popolno ali ga kakorkoli odteguje Bogu. Tako
ga naganja bridkost, ki jo je imel za zelo zo¬
prno in škodljivo, da Boga bolj goreče išče in
se vsemu odpove, kar se noče podvreči volji
božji. Sploh pa so vse te težave, bridkosti in
skrbi, ki jih trpi duša v takih skušnjavah in
pomanjkanju duševnega veselja, človeku le lju-

284

beznive vice, ako jih ponižno in potrpežljivo
prenaša. One mu spletajo v nebesih venec, ki
se le z njimi pridobi, in sicer tem veličastnejši,
čim večje so bile težave in bridkosti. To ti
torej kaže, kako malo vzrokov imaš, vznemirjati
se zaradi tega in se žalostiti, kakor delajo ne-
skušeni ljudje, ki vse iz božjih rok prihajajoče
dobrote pripisujejo hudiču ali svojim grehom
in nepopolnostim. Dokaze ljubezni imajo za
znake sovraštva; ako jim Bog deli milosti in
jim je naklonjen, mislijo, da jih tepe. Mislijo
tudi, da je vse, karkoli store, izgubljeno in brez
zasluženja, in da se ta izguba ne da popraviti.
Ko bi torej verovali, da s tem nič ne izgubijo,
ampak veliko pridobijo, če duša porabi to pri¬
ložnost, kar lahko vselej stori, in da je vse to
le dokaz ljubezni, s katero se Bog nas spominja,
ko bi to verovali, pravim, ne bi se mogli nikdar
vznemiriti in izgubiti miru, ko opazijo, da jih
stiskajo mnoge skušnjave in domišljije in da so
v molitvi in drugih vajah razmišljeni in brez
prave pobožnosti. Potem bi se stanovitneje po¬
niževali pred Gospodovim obličjem in trdno
sklenili, v vsem in povsod spolnovati voljo božjo
in Gospodu tako služiti, kakor on od njih na
tem svetu zahteva. Prizadevali bi si tudi ohra¬
niti mir in pokoj in vse sprejemati iz božjih —

285

očetovih rok, v katerih je čaša, ki je njihova
rešitev. Pride pa naj bridkost in skušnjava od
hudobnega duha ali od ljudi, zaradi tvojih gre¬
hov ali iz kateregakoli vzroka, jih vselej pošilja
vendar le Bog, naj ti jih tudi pošilja po kakršnih
koli potih, kakor mu že drago. Zakaj tebe le
zadeva težavna kazen, ki jo pa on naklanja v
tvoj prid, čeprav nasprotuje njegovi volji krivda,
katero stori tvoj bližnji s tem namenom, da bi
ti škodoval ali te zasramoval.

Vse to Bog pošilja v tvoj prid in v tvoje
zveličanje. Zato pa se mu prisrčno zahvali in
vse, kar ti je mogoče stanovitno in s trdnim
sklepom stori in ne bodi žalostna in omahljiva.
Ne trati časa in z njim mnogo velikih zaslug,
ki jih lahko dosežeš pri tej priliki, katero ti
Bog ponuja.

XIV.

Kaj nam je storiti, da ostanemo mirni

tudi v pregrehah in slabostih?

Včasih zabredeš v pregreho in postaneš
malomarna v dejanju in besedi; tako se pripeti,
da se zaradi kakega dogodka vznemirjaš ali
godrnjanje poslušaš, ali prepir napraviš, ali v
sebi vzbudiš nepotrpežljivost, radovednost ali
sumničenje do drugih, ali v katero si bodi drugo
zmoto enkrat ali večkrat zagaziš. Ne vznemirjaj

286

se zaradi tega, ne obupuj. Ne misli na ono,
kar se je zgodilo, ne žalosti se in ne begaj
sama sebe. Nikar ne misli, da se ne moreš
oprostiti teh slabosti. Ne sodi, da so tvoje ne¬
popolnosti in tvoje hudo nagnjenje tega krivi;
ne domišljuj si, da ne hodiš po volji in po poti
Gospodovi. Ne obtežuj svoje duše z neštevil-
nimi drugimi mislimi, da ne postaneš klaverna
in malosrčna. Vsled takih misli te bo sram
stopiti pred Boga in se mu bližaš le nezaupno,
kakor bi mu ne bila ohranila dolžne zvestobe.
Da bi si olajšala vest, pa tratiš čas s tem, da
misliš na take stvari in se izprašuješ, koliko
časa si se v grehu zamudila, si-li privolila, si-li
hotela ali ne. Čim bolj pa premišljuješ in čim
dalje ne hodiš po pravi poti, tem manj dosežeš,
in čedalje bolj se veča stud, nemir in strah pred
izpovedjo; in k izpovedi greš le z nekim nad¬
ležnim strahom. Pa četudi si se dolgo izpove¬
dovala, vendar nisi mirna, ker misliš, da nisi
vsega povedala. Tako je tvoje življenje jako
bridko in nemirno, ne prinaša ti nobenega sadu,
pač pa te pripravlja ob mnoge zasluge. Vse to
izvira od tod, ker ne poznaš svoje naravne sla¬
bosti in ti je neznano, kako se mora duša z
Bogom pogovarjati. Če bi bili namreč tudi v
vse prej omenjene slabosti zabredli, Boga lažje

287

potolažimo, ako se ponižamo in pohlevno iz-
preobrnemo, kakor če smo otožni in žalostni.
Zakaj ta žalost izvira iz greha, posebno, če se
izprašujemo edino le o navadnih, majhnih grehih,
o katerih tu govorimo; duša namreč, ki tako živi,
kakor smo omenili, pada navadno le v take grehe.
To pa velja le o osebah, ki duhovno žive iji ki
se trudijo napredovati in nimajo smrtnih grehov
nad seboj; one pa, ki v smrtnem grehu tje v en
dan žive in zaradi vsake malenkostne stvari
Boga žalijo, je treba drugače svariti. Zakaj to
zdravilo ni zanje. Taki ljudje imajo dosti raz¬
logov, da se vznemirjajo ter jokajo in jako skrbno
svojo vest izprašujejo ter se izpovedo. Sicer
za svoje pregrehe in svojo malomarnost izgube
za izveličanje potrebnih pripomočkov.

Vrnimo se k pokoju in miru, ki si ga mora
služabnik božji vedno ohraniti. Izpreobrniti se
moramo tako, da se bomo varovali, zaupajoč v
Boga, ne samo malih in vsakdanjih, ampak tudi
velikih in nenavadnih pregreškov, če Gospod
kdaj pripusti, da vanje zabredemo. Enako rav¬
najmo tudi, ko bi jih bilo mnogo skupaj in bi
ne izvirali le iz velike slabosti, ampak iz zlob¬
nosti, zakaj skesanost, ki duha le vznemirja in
vest budi, ne dovede duše do popolnosti, ako
ni v zvezi s to ljubeznivo zaupnostjo v božjo

288

dobrotljivost in usmiljenost. In to je posebno
potrebno osebam, ki ne žele samo, da bi bile
rešene svojih nadlog, ampak ki hočejo doseči
višjo stopinjo čednosti in Boga gorečneje ljubiti
in se ž njim tesneje skleniti. Tega pa mnogo
duhovno živečih ljudi noče drugače umeti, ako
njih srce ni vedno potrto in njih duša ob¬
upana, ki jih zadržuje, da ne morejo napredo¬
vati in sprejemati večjih milosti, ki jih je Bog
pripravil zanje. Velikokrat žive jako revno in
pomilovanja vredno. Zakaj brezuspešno je vsako
usmiljenje, ker hočejo le po svoji lastni volji
ravnati in se ne oklepajo pravega in zveličav¬
nega nauka, ki bi jih vodil po kraljevi poti k
vzvišenim in trdnim čednostim krščanskega
življenja in k onemu miru, ki ga nam je Kristus
sam zapustil na tem svetu. Taki se morajo
vselej, kadar so zaradi dvomov svoje vesti vzne¬
mirjeni, posvetovati s svojim izpovednikom ali
s kakim drugim, ki je zmožen, da jim svetuje.
Tega morajo poslušati in se popolnoma umiriti.
Kar nam je pa nazadnje še pristaviti o nepo-
koju, ki izvira iz pregreh, bomo povedali v na¬
slednjem poglavju.

289

XV.

Duša se mora brez obotavljanja upo¬
kojiti in napredovati.

Ko spoznaš, da si zabredla v kako pre¬
greho, majhno ali veliko, in ko bi tudi vsak
dan tisočkrat isti greh storila in sicer vselej
prostovoljno in premišljeno, ravnaj se vedno
po tem-le pravilu:

Ne daj se motiti od nadležne bridkosti, ne
vznemirjaj se in ne preiskuj dolgo, ampak brž
ko spoznaš, kaj si zagrešila, poglej ponižno svojo
slabost, obrni se ljubeznivo k svojemu Bogu in
reci mu z usti, ali pa samo v duhu: „Gospod,
tako sem delala, kakršna sem in od mene ni
bilo drugega pričakovati, kakor takih in enakih
napak; in ne bi bila ostala samo pri teh, ko bi
me ne bila varovala in mi pomagala tvoja do¬
brotljivost. Zahvaljujem te, da si mi odpustil,
in obžalujem, kar sem storila in ker nisem s
tvojo milostjo sodelovala. Prizanesi mi in do¬
deli mi milost, da te nikdar več ne razžalim,
in da me nobena reč ne loči od tebe, ki ti
hočem vedno služiti in ti biti pokorna. 11

Potem ne bodi dolgo nepokojna in ne misli,
ali ti je Gospod odpustil ali ne, ampak uri se
mirno in zaupljivo dalje v svojih vajah, kakor

19

Duhovni boj.

290

da bi ne bila zagazila v nobeno zmoto. To pa
ne stori samo enkrat, ampak stokrat, ko bi bilo
potrebno; vsakokrat enako zaupaj in bodi tako
mirna zadnjikrat, kakor si bila prvič, zakaj s
tem zelo častiš dobrotljivega Boga, o katerem
bodi prepričana, da je res dobrohoten in ne¬
skončno bolj usmiljen, kakor si ti misliti moreš.
Tako si boš mnogo koristila. Ostala boš sta¬
novitna ter boš napredovala, ne pa tratila časa
zaman in brezuspešno.

Grehov in napak se pa iznebiš, ako prav
jasno spoznaš svojo revščino in se ponižaš pred
Bogom; nasproti pa tudi spoznaš njegovo milo¬
srčnost, ki jo vzljubiš in poveličuješ. In nekdaj
te bo tvoj pregrešek z božjo pomočjo višje dvig¬
nil, kakor je bila višina, s katere si padla, če
le hočeš rabiti pomoč božjo v lastni prid. Na
to bi morale paziti nepokojne in bojazljive osebe
in bi izprevidele, kako slepo svoj čas zaprav¬
ljajo v svojo lastno škodo. Ta opomba je jako
imenitna, ker je ključ, s katerim si more duša
odpirati velike duševne zaklade, in ž njimi v
kratkem obogateti.

Kako je treba bolnike tolažiti in jih
pripravljati na srečno smrt ?

Bolan sem bil, in
ste me obiskali.

Mat.  25 , 36.

I.

Kako imenitno delo izvršujemo, ako
pomagamo bolnikom.

N a zveličanje človekovo ne vpliva toliko živ¬
ljenje, kakor smrt, zakaj kamor drevo pade,
tam obleži za vselej; iz tega torej sledi, da ni
delo majhne ljubezni, ako pripravljamo bolnike
na srečno smrt. Gotovo pa je to delo veliko
imenitnejše, kakor si kdo misli; če namreč pre¬
mišljujemo človeka, čegar zadnji namen je zve¬
ličanje, spoznamo, da je neprecenljive vrednosti,
ker je ustvarjen po podobi in podobnosti pre¬
svete Trojice; če se pa ozremo na dela, katera
je izvršil Sin božji, da je človeka odrešil, kdo

19 *

292

more razumeti ceno in visokost našega zveli¬
čanja? Če slednjič premišljujemo zadnji na¬
men človeškega zveličanja, ki je slava božja,
potem je le-ta namen tako vzvišen, da ga ni
mogoče povedati z besedami.

11 .

Kaj nam je treba premisliti, kadar nas
kličejo k bolnikom na pomoč?

Da se bolj vnamemo za ljubezen do bliž¬
njega, kadar nas kličejo k bolniku, moramo
razen prej omenjenih stvari še to-le premisliti:

Prvič, da nas ne kliče ta ali oni, ampak
Bog, ki nam je dal za vzgled svojega Sina, ki
ga je poslal iz nebes na zemljo, da bi odrešil
vesoljni svet. Premišljuj, kako neutrudljivo je
delal ne oziraje se ne na mraz, vročino, lakoto,
žejo, ne na nobeno bridkost, in naposled je še
celo na križu umrl. Ako torej nočeš užalostiti
svojega Gospoda, pazi, da se ne braniš takega
dela; ne zaradi utrujenosti, ne zaradi kake ugod¬
nosti, ne zaradi kakih neprijetnosti, ki so v hiši
bolnikovi. Tretjič premisli oni izrek Gospodov:
„S kakršno mero merite, s takšno se vam bo
nazaj merilo." (Mat. 7, 2.)

111 .

Glavni pripomočki, s katerimi lahko
bolnikom pomagamo.

Ako hočemo bolnikom na smrtni postelji
pomagati in to sveto delo dobro opravljati, treba

293

narn je teh-le peterih reči: Nravnega in pobož¬
nega življenja, nezaupnosti v same sebe, zaupa¬
nja v Boga, molitve in slednjič je treba znati
bolnikom pomagati. O prvih štirih rečeh ne
bom govoril v tem oddelku, ker sem že pisal
o tem v duhovnem boju; tukaj bom z božjo
pomočjo govoril samo o peti reči, in sicer ko¬
likor mogoče kratko.

IV.

Razne vrste bolnikov.

Po mojem mnenju je pet vrst bolnikov.
Prvič so taki, ki zaradi padca, težkih ran ali
drugih okoliščin v kratkem umrd; drugič so
takšni, kateri imajo več časa, da se pripravljajo
na smrt. Izmed le-teh pa se nekateri nočejo
udati v voljo božjo, drugi se udajo in lahko še
duševno delujejo in obujajo dejanja čednosti.
V peto vrsto prištevamo one, kateri so že iz
nevarnosti in se jim od dne do dne na bolje
obrača.

V.

Kako pomagamo bolnikom prve vrste?

Takim, ki se že skoro borijo s smrtjo, po¬
magamo tako-le: Ko smo spoznali njih veliko
nevarnost, pošljimo takoj po duhovnika. Potem
začnimo z najglavnejšimi in k zveličanju naj¬
potrebnejšimi nauki, zakaj če bi bolnik še dalje
časa živel, se lahko potlej še oskrbe druge
potrebne reči.

294

Če smo pri bolniku, o katerem vemo, da
bo v kratkem izdihnil svojo dušo, pomagajmo
mu s temi besedami: „J. obžaluj, da si večkrat
in na razne načine Boga razžalil, ki te je v svoji
ljubezni ustvaril po svoji podobi, in ko bi imel
biti že pogubljen, te je odrešil s krvjo in smrtjo
svojega lastnega Sina. Prosi ga torej odpušča¬
nja svojih grehov, zaupaj v ime njegovega edino-
rojenega Sina in v moč krvi, katero je za te
prelil; in če te je kdo razžalil, odpusti mu iz
vsega srca in reci: „0 Jezus, Odrešenik sveta,
usmili se me! O presladki Jezus, bodi mi Jezus!
O Jezus, Jezus, dobri pastir, sprejmi mojo dušo!
O sveta Marija, pomagaj mi revežu! Vsi svet¬
niki, prosite za moje zveličanje!"

In če še nekoliko časa živi, reci mu, naj se
izpove svojih grehov tako-le: „Žal mi je, da sem
grešil zoper to in ono zapoved in sicer večkrat."
Skrbeti pa moraš, da to prej ko mogoče stori.
Ako pa obeta bolezen, da bo bolnik še ne¬
koliko časa živel, izprašujemo ga lahko o onih
posebnostih in okoliščinah, ki so bolj potrebne.
Če ravnamo tako previdno, bolnik ne bo umrl
brez zadostnih pomočkov zveličanja.

VI.

Kako pomagajmo onim bolnikom, ka¬
tere smo prištevali v drugo vrsto.

Če nas kličejo v pomoč k bolnikom druge
vrste poprašajmo uljudno, predno vstopimo v
bolnikovo sobo, kake navade in lastnosti je imel

295

(če ga že ne poznamo) in kako je prej živel.
Zakaj če to spoznamo, mu bomo lahko poma¬
gali in ga vodili k čednosti. Ko vstopimo v
hišo, recimo: „Mir bodi tej hiši!“ Potem vpra¬
šajmo bolnika, kakšna je njegova bolezen, kako
mu je. Kažimo mu vedno z besedami in obrazom,
da ga ljubimo, pomilujemo in mu želimo vsega
dobrega. Potem se nekoliko zamislimo in izgo¬
vorimo naslednji izrek s takim glasom in tako,
kakor je primerno njegovi bolezni: „Veliko težav
je vsem ljudem prisojenih in težak jarem leži
nad Adamovimi otroci od dne njih rojstva do
do dne njih pokopa v zemljo — mater vseh
ljudi." (Sirah 40, 1.) Ta izrek in te besede, J.
so prava in naravna podoba revnega človeškega
življenja; to potrjuje skušnja vseh ljudi, in kar
je še imenitnejše, ta podoba je od sv. Duha, ki
ne more goljufan biti in ne drugih goljufati.
Premišljujmo torej ta izrek vsi in sicer pogosto,
zakaj njegov sad je čudovit, namreč zaničevanje
našega časnega življenja in hrepenenje po ne¬
beškem življenju, katero bo večno trpelo, in kjer
še sence revščine ni. Sv. Duh ni rekel samo
„težave“ in „jarem“, ampak je še pridejal ve¬
like" in „težek“; tudi ni bil zadovoljen samo z
besedo „ljudem“, ampak je še pristavil „vsem“.
In ko je nazadnje rekel „od dne njih rojstva",
je pritaknil „do dne njih pokopa v mater vseh
ljudi". Ali se ti ne zdi, ljubi moj J., da lahko
imenujemo onega srečnega, ki se približuje smrti
ali bolje rečeno večnosti? Ne kaže li bolj, za¬
pustiti nadloge našega sedanjega življenja, katere

296

povzročajo bolezni, in mrtve imenovati srečnejše
od živih, kakor pravi modri Sirah: „Boljši je
smrtni dan, kakor rojstni dan.“ (Pridig. 7, 2.)

VII.

Druga podoba nadlog človeškega živ¬
ljenja.

Na drugem mestu nam podaja sv. pismo
podobo revnega, človeškega življenja z besedami:
„Človek, rojen od žene, živi malo časa in je
obdan z mnogimi nadlogami." O človeško živ¬
ljenje, nesrečno, nesrečno, zelo nesrečno! Ker
si polno nadlog, nimaš nobene prilike za raz¬
veseljevanje, ki bi bilo pravo in bi te ne varalo.
O nesrečno življenje! Nisi samo polno ene vrste
nadlog, ampak več, in ena je hujša kakor druga;
če včasih ena nesreča poneha, sledi ji druga in
včasih dve ali več hkrati! Te težave je imel
pred očmi oni slavni modroslovec, ki je vselej,
kadar je zagledal kakega človeka, bridko zajokal,
meneč, da vidi lepo posodo, toda podvrženo
tisočerim bridkostim in neštetim težavam. Na
to je mislilo tudi ono ljudstvo, ki je jokalo pri
rojstvu vsakega deteta in se razveseljevalo ob
njegovi smrti. Oni pogled na prej omenjene
podobe ima veliko grenkobe v sebi; za onega
pa, ki trezno razsoja in zdravo misli, je sladek
ta-le izrek: „Malo časa živi, in kakor cvetica
izhaja in se potepta, in beži kakor senca." (Job
14, 2.) To je še dobro v našem minljivem živ¬
ljenju, da je kratko. Če namreč veren človek

297

premišljuje, da bo v kratkem rešen zemeljskih
nadlog in užival nebeško srečo, na radost svo¬
jega Gospoda, gotovo se razveseli in ponižno
prenaša vsakovrstno nesrečo, kot kazen za greh
in v zadovoljnost svojega Gospoda. Premišlje¬
vanje našega kratkega življenja je tako sladko,
da ni samo nam kristjanom, ampak celo ne¬
vernikom smrt zelo prijetna; in sicer tako, da
so se mnogi sami umorili, da bi čim prej prišli
na oni svet. Valerij Maksim piše o nekem mo-
droslovcu, ki je znal nadloge tega življenja tako
živo popisovati in predočevati, da so se mnogi
sprijaznili z mislijo, usmrtiti same sebe. Kralj
Ptoloinej mu je prepovedal o tej reči govoriti.
Tisti, ki so si hoteli sami življenje vzeti, da bi
se tako rešili težav in bridkosti tega življenja,
so bili neverniki. Mi pa smo po milosti božji
kristjani in verujemo v večno življenje, v ka¬
terem ni težav, ampak polno dobrot, katerih oko
ni videlo in uho ni slišalo. Ali bomo tako nespa¬
metni, da zagazimo tako globoko v blato slepih
strasti in pregreh, da ne bi hoteli zamenjati
težav z blaženostjo, katere ne bo nikdar konec?
Ali mar ne bomo poslušali hvaležno glasu na¬
šega božjega pastirja, ki nas kliče iz te zemlje,
ki je polna zgrabljivih volkov, v svoj ovčjak?

Vlil.

Tretja slika človeškega življenja.

Opazovali in premišljevali smo že v prejš¬
njih dveh podobah reve in nadloge človeškega

298

življenja. Ozrimo se sedaj na tretjo podobo,
iz katere izvirata drugi dve. Taka-le je, opa¬
zujmo jo, kakor hočemo, vedno se nam bo ka¬
zala kot bridka in grenka. Tudi ženi je rekel:
»Namnožil bom težave tvoje nosečnosti; v bo¬
lečinah boš rodila otroke in boš pod oblastjo
moža in on bo čez te gospodoval." Adamu pa
je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in si
jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal
jesti: bodi prokleta zemlja v tvojem delu; v
trudu se boš živil od nje vse dni svojega življe¬
nja. Trnje in osat ti bo rodila in zelišča polja
boš jedel. V potu svojega obraza boš jedel kruh,
dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet;
zakaj prah si in v prah se boš povrnil." (I. Mojz.
3, 16—19.) Nikdar naj pa nihče ne misli, da je
taka samo podoba življenja ubožcev, ne, splošna
podoba je in velja za vse, za reveže in bogatine,
plemenitnike in neplemenitnike, kneze in kralje,
cesarje in papeže; da, več trpč le-ti in imajo
večje duševne skrbi in težave, kakor reveži, na
telesu in duši. — In kot zadnja podoba naj bo
telesna postava naša, ki ima podobo križa in
nam kaže natančno, da je človekovo življenje
vedno križ. Kdor visi na križu, je križan; ker
pa naša duša tako rekoč visi na križu umrlji¬
vega telesa, mora prenašati — rada ali nerada
— težave. Kakor iz vsega tega vidimo, je zares
človeško življenje zelo revno; in ni je moči in
človeške oblasti, tudi umetnosti ne, ki bi nare¬
dila, da ne bi bilo revno. Smrt sama nas oprosti
in reši vseh težav, če jo sprejmemo voljno, ka-

299

dar nam jo Bog pošlje. Njim pa, ki pravijo, da
je zemeljsko življenje prijetno, in da je težavno
zapustiti je, njim pravim, se godi tako, kakor
bolnikom, ki mislijo zaradi pokvarjenega okusa,
da so slaščice grenke in grenčice sladke,
dobre jedi slabe in slabe dobre. Zatorej jim
govorimo hoteč jih pripraviti, da prav spoznajo
resnico, tako-le:

Prvič bi oni ljudje tega ne govorili, ako bi si
ne bili otemnili razuma s slabimi navadami in
strastmi; ne trdili bi tega, ako bi prav premislili,
koliko so se trudili in trpeli za trenutek golju¬
fivega in kratkega veselja, in bi preudarili, kako
kratka je bila ta radost, marveč bi vprašali rajši
od Boga razsvetljene duše, ki tako mrzč svet
in vzdihujejo po večnem, boljšem življenju. Zakaj
je pač sv. Pavel srčno želel umreti in biti s Kri¬
stusom? Zakaj se je čutil nesrečnega kralj
David in je tožil, da toliko časa traja njegovo
pregnanstvo na zemlji? Gotovo zaradi tega,
ker sta spoznala ničnost človeškega življenja,
ki res zasluži, da ga zaničujemo in mrzimo zaradi
obilnosti nadlog in težav. In zdrava pamet
že pravi, da naj poslušajo zvedene modrijane
in druge učene pisatelje, ki vsi brez izjeme
trdijo, da je človeško življenje polno nadlog in
betežnosti.

Drugič poslušajmo govorjenje revežev in
bogatinov in bomo videli, da vsi imenujejo člo¬
veško življenje revno in ubogo.

Tretjič so pa nekateri tako slepi in ošabni,
da ne verujejo drugim ljudem; le-ti naj se vsaj

300

podvržejo sv. Duhu, ki pravi, da je človeško živ¬
ljenje polno težav. Kako pa more biti tako te¬
žav polno življenje prijetno, ne morem umeti.

Četrtič vprašam one, ki trdijo v svoji sle¬
poti, da je človeško življenje vedno prijetno;
ali se jim ni pripetilo v njihovem življenju, ki
je, kakor pravijo, prijetno, nikoli nič bridkega?
Če jih je kaj takega zadelo, kako morejo ime¬
novati življenje še prijetno? Grenkoba, ki pride
za slaščicami, ima to posebnost, da ogreni vse,
kar je bilo poprej sladko; in človeško življenje
je že tako, da nimajo pretekle sladkosti le ni-
kakega okusa, ampak da je celd spomin nanje
grenek. Kaj pomaga gostu, če mu dišita pri
obedu dve ali tri jedi, če mu pa druge vse
ogrene in otrujejo? Pa bodi, da bi bile njih
napačne misli resnica, in da bi bilo prijetno
človeško življenje brez vsake grenke primesi —
ni Ii kratko le-to življenje in ne mine li tako
hitro? In ni li konec jako bridek? Ali ne pre¬
sega silno v svoji grenkobi vseh sladkosti?
Pa tudi ako bi bilo dolgo, in da tako rečem —
brez konca, vendar katero je pa daljše: sedanje
ali nebeško, ki je večno? Katero je plemenitejše
in boljše? Tukaj uživamo stvari, tam se bomo
veselili Stvarnika v polnem in neizrečenem ve¬
selju. Tukaj občujemo s sebičneži, izprijenci
in brezverci; v nebesih je človek srečen v to¬
varištvu toliko svetih duš in angelskih duhov,
ki drug drugega ljubijo kakor sami sebe in so
neizrečeno veseli nestvarjene lepote božje. —
Torej vidimo, tudi človek, ki ima popolno na-

301

pačno misel, da je naše življenje samo dobrota,
tudi tak človek se ne more braniti smrti, kadar
ga Bog kliče v drugo življenje; saj gre v do¬
movino, ki je brez primere boljša in srečnejša.
Kako bi tudi prisodili zdravo pamet onemu, ki
hlepi po kaki stvari, žaluje pa in neče sprejeti
mnogo boljše — reči, dasi bi jo lahko dobil za
malo ceno? Kaj je človeku težje: pustiti ze¬
meljsko življenje zoper svojo voljo, ali pustiti
je radovoljno? Kaj je težje: pustiti to življenje
in iti takoj v večno smrt, ali pustiti je in iti v
pravo, večno in srečno življenje?

IX.

Kako naj pomagamo tistim, ki se bra¬
nijo umreti zaradi mladosti?

Drugi se bojijo umreti, ker se jim zdi, da se
je smrt približala prezgodaj, ker so še v cvetju
svoje mladosti. Takim porečemo: Ljubi moj,
ako bi dobro premislil kratkost našega življenja,
bi spoznal natančno, da ga nikakor ne moremo
imenovati ne kratkega ne dolgega. Kaj je pač
naše življenje? Nestanovitna megla? Ni li
kakor senca, ki hitro ide mimo nas? Ali kakor
veter, ki naglo zbeži? Ne veš li, da najhitreje
zginejo stvari, ki nas najbolj vesele na tem laž¬
nivem svetu? Da, človeško življenje je, kakor
pravi sv. Gregor Veliki, počasna smrt; čim dalje
živimo, tem bolj čutimo, da bomo morali umreti.
„Življenje mi je odrezano, kakor odreže tkalec
niti.“ (\z.  38, 12.) „Komaj sem začel živeti, me

302

je odrezal; od jutra do večera me boš končal."
(Iz. 38, 12.) Kratko je naše življenje, in še ta
kratkost je negotova; ker se ne vč, kdaj pride
Gospod, v čegar rokah je življenje in smrt nas
vseh; pride li pozno zvečer, ali o polnoči, ali o
Petelinjem petju, ali zjutraj zgodaj. O dvomljivo
življenje, slepo življenje. Saj še življenje nisi,
živa nadloga si! Če hočeš dobiti pojem, kako
kratko je naše življenje, spomni se kakega de¬
janja, katero si storil pred petimi in kakega dru¬
gega, katero si storil pred desetimi leti; komaj
boš našel, da je kaj razločka med časom, ko si
naredil prvo in ko si naredil drugo. In verjemi
mi, ako bi živel od Adama do sedaj, bi se ti
vendar dozdevalo, da je še prezgodaj umreti; to
pa pride odtod, ker je tvoja volja navezana na
stvari. Ko bi očistil svojo voljo, vzdihnil bi s
prerokom: „Gorje meni, da se moje popotovanje
podaljšuje!" (Ps. 119, 5.) In če slednič primer¬
jamo svoje življenje z večnostjo, ni li ono kakor
en sam trenutek? Pa recimo, da bi bilo mogoče
podaljšati naše življenje v tej solzni dolini, ali
naj to želimo? Ali je kaj drugega — dolgo ži¬
veti, kakor —dolgo trpeti? Mi vsi smo popot¬
niki in hodimo po poti, ki je polna zadrg, polna
sovražnikov, zmotnjav, težav in priložnosti h
grehu. In ti se žalostiš, da se je približal konec
težavnega in nevarnega življenja? O nesrečno
in goljufno življenje, kolikim si slikalo dolge in
srečne dni in si jih tako zazibalo v spanje! čol¬
niček njihovega življenja, ki je cvelo v čednostih
in duševni popolnosti, si zapeljalo na skalovje,

303

njim v večno pogubo! Kdor je rojen, umrje, če
pa že moraš umreti, zakaj se tako veseliš, če
smrt odlaša svoj prihod? Saj te zmeraj muči
skrb, da boš moral enkrat umreti.

Bedak bi bil oni, kogar bi sodnik z mno¬
gimi drugimi v smrt obsodil, pa bi prosil, da
naj njega zadnjega usmrtč. Zakaj prosimo vsak
dan: „Zgodi se tvoja volja,“ ko se vendar ustav¬
ljamo tej volji? Zakaj pravimo: »Pridi k nam
tvoje kraljestvo," če nam je tako všeč sužnost
nadložnega sedanjega življenja? Ljubi moj, iz
srca bodi Bogu hvaležen, da te hoče tako hitro
poklicati v svoje kraljestvo in veselje; srčno ga
zahvali in vdaj se njegovi volji, sicer se boš
kesal, seveda pomagalo ti ne bo več.

X.

Kako naj pomagamo tistim, ki neradi
umrjo, ker so v častnih službah?

Drugi so se povzdignili do imenitnih služb
in so v hudih skušnjavah, kadar se bliža smrtna
ura, ter nočejo o smrti nič slišati. Njim tako-le
govorimo: Časti tega sveta moramo zaničevati,
ker imajo prav malo veljave. Oni, ki imajo visoke
službe, so podobni delavcem, ki zaradi kakega
opravka zlezejo na strehe visokih hiš in večkrat
dol padejo, ali so v nevarnosti, da jih strela
ubije, ali da jih silen vihar vrže na tla, da precej
umrb. Prav velikokrat se poprime ljudi v visokih
službah mrzlota za božje reči in prave čednosti,
ali so pa vneti za svetno ničevost, ali celo za

304

pregrehe. Res, nekateri so se varovali teh ne¬
varnosti in so časti prenašali brez spodtakljivosti
ter živeli v svojih službah, kakor bi jih ne imeli,
vendar nisem nikoli bral ali slišal, da bi jim
bile prinesle časti v tem življenju mir, v onem
pa večno zveličanje; vse visoke službe prinašajo
le mučne skrbi in večkrat priložnost večnega
pogubljenja. Že celo pagani so spoznali, da do¬
stojanstva mučijo srce in povzročujejo velike
nevarnosti; zato mnogi niso sprejemali častnih
služb, kakor nam pripoveduje zgodovina — da
ne govorim o toliko krščanskih kraljih in kra¬
ljicah, princih in princezinjah, ki so zaničevali
vse posvetno, šli v samostan in se popolnoma
posvetili Bogu. Spominjaj se tudi ti, dragi moj,
vseh neprijetnosti in težav, ki si jih imel v svoji
častni službi, saj nisi dosegel vsega in ne tako,
kakor si želel. Kolikokrat si želel vspeti se više.
Koliko noči si malo spal. Koliko noči celo pre-
čul! O zaslepljeni svet, kako si ničemuren in
kako lažniv! In kako je bil spomin na smrt
grenek, ko si vendar vedel, da smrt pride, hočeš,
nočeš in vzame življenje in časti. Če so ti pa
še sedaj časti ljube, zaničuj jih iz srca iz lju¬
bezni do Boga, ki ti bo dal brez dvoma v ne¬
besih tako čast, ki bo presegala sto in stokrat
vso zemeljsko slavo; ne bodi torej tako nepre¬
viden, da bi hkrati hotel izgubiti zemeljsko in
nebeško čast; to bi se pa zgodilo, ako bi umrl
neradovoljno in ves navezan na časti.

305

XI.

Kako pomagamo tistim, ki se branijo
umreti, ker jih skrbe otroci?

Drugi zopet pravijo, da bi radi umrli, pa
se ne morejo udati v božjo voljo zaradi otrok,
ki jih še niso preskrbeli. Take najpoprej vpra¬
šajmo, kaj se jim zdi važnejše, ali da umrjd v
milosti božji, ali da njih otroci dobe kaj posvet¬
nega imetja? Če jim je torej brez primere več na
tem, da se zveličajo, kakor pa da' otroci dobč
zemeljsko imetje, naj se prav nič ne menijo za
vse tisto, kar jih ovira pri tem, da dosežejo večno
življenje. „Ako te pohujša tvoja roka ali noga,
odsekaj jo in vrzi jo od sebe; boljše ti je hro¬
memu ali kruljevemu iti v življenje, kakor dve
roki ali nogi imeti, pa biti vrženemu v neugas¬
ljivi ogenj. In ako te tvoje oko pohujša, izderi
je in vrzi je od sebe; boljše ti je z enim očesom
iti v božje kraljestvo, kakor dve očesi imeti, pa
vrženemu biti v peklenski ogenj.“

Drugič lahko vprašam takega človeka: Kdo
je pač boljši oče otrok: Bog ali ti? Kdo jih bolj
ljubi: ti ali Bog? Kdo jim more in ve pomagati:
Bog ali ti? Ti si njih oče samo po mesu in po
grehih, Bog pa je njihov oče po svoji dobroti;
iz gole milosti jim je naredil truplo in ustvaril
dušo. Če je Bog poslal v svoji neizrečeni lju¬
bezni na svet svojega Sina, da bi svet odrešil
in pridobil tudi tvojim otrokom zveličanje, kako
naj bi jih zapustil, in bi jim ne pritekel na pomoč
z vsemi dobrotami, ki so potrebne za večno

20

Duhovni boj.

306

zveličanje? Drugih dobrot in zemeljskih imenit¬
nosti pa kristjan ne sme tako čislati, kakor bi
želela njegova narava, temveč kakor Bog zapo¬
veduje, in v tak namen, kakor je Bogu všeč.
Saj skrbi in delo roditeljev še ne pridobi otro¬
kom sreče, ampak le dobrota in previdnost božja.
»Dobrote in zla, življenje in smrt, uboštvo in
čast, vse je od Boga.“ Vendar s tem nikakor ne
trdim, da bi bil človek prost vseh skrbi in truda
za svojo družino, ne, le svojega zaupanja naj v
to nikar ne stavi, ampak edino le v Boga in iz
njegovih rok naj sprejme kot najboljše, karkoli
se mu prigodi. Če je božja volja, da umrješ v
tej bolezni, gotovo je v tvojo največjo korist, da
umrješ in ako bi zaradi tvoje smrti otroci ubo-
žali, gotovo je tudi za nje najbolje. Edino, kar
je potrebno, je, da radovoljno in hvaležno sprej¬
memo, kar nam pride iz božjih rok. Izroči torej
svoje otroke v roke nebeškega Očeta in trdno
upaj, da bo on zanje skrbel, kolikor je potrebno,
in misli samo to, da rešiš svojo dušo.

XII.

Kako pomagajmo tistim bolnikom, ki
neradi umrjejo zaradi svojih grehov
in iz strahu pred sodbo božjo?

Veliko število bolnikov muči misel na stor¬
jene grehe in strah pred sodbo božjo; zato
umrjo le neradi. Takim tako-le govorimo: Dobro
je, da se treseš pred božjo pravico in se bojiš

307

skrite sodbe božje, vendar ne sme biti tvoj strah
tolik, da bi izgubil zaupanje v božje usmiljenje.
Seveda Bog hoče, da obžaluješ razžaljenje Vse¬
mogočnosti božje. Le objokuj svoje grehe, ko¬
likor moreš, samo da boš Bogu ljub; hrepeni
po takem kesu in prosi zanj dobrega Boga.
Potem se pa izpovej odkritosrčno svojih grehov
in trdno skleni, vse, tudi življenje rajši izgubiti,
kakor še kdaj Boga razžaliti. Izroči se v božjo
voljo za ta in za oni svet in trdno zaupaj v
božjo dobrotljivost, čeprav bi se ti dozdevalo,
da čutiš vse druge nagibe v sebi. Če tako rav¬
naš, ne dvomi, da „boš živel in ne boš umrl“,
in da bodo tvoji grehi „ako bi bili kakor škrlat,
beli kakor sneg, in ako bi bili rdeči kakor baker,
bodo beli kakor volna.“ (Iz. 1. 18.) Grešnik mora
vse svoje misli in vse svoje želje tako obračati,
da se strinjajo z božjo voljo, ki hoče, da svoje
grehe objokujemo in sklenemo, nič več ga ne
razžaliti. Grešnik mora biti poslušen v vsem in
le to storiti, kar je Bog zapovedal in kar nam
veleva njegova nevesta, sveta katoliška cerkev.
Vsaka druga misel in skrb, recimo: „Kdo ve,
če nisem jaz med onimi grešniki, katerim Bog
ne bo odpustil?" in druge podobne so le misli
in navdihljaji naše lastne ljubezni in skušnjave
hudobnega duha. Tako velika je božja dobrot¬
ljivost, tako neizrečeno veliko je zadoščenje, ki
ga je pridobil za ves svet križani Zveličar, tako
pripravljen je Bog odpustiti, da se vsak grešnik,
kadar to spozna, tega bolj veseli, kakor od¬
puščanja grehov samih.

20 *

308

XIII.

Kako ravnajmo z onimi bolniki, ki bi
še radi pokoro delali za svoje grehe
in zato ne bi radi umrli?

Drugi zopet, in takih je veliko, neradi umrjd,
češ, ker se še niso dovolj pokorili za svoje
grehe. Takim recimo: Vedi, ljubi moj, da imajo
one solze in ona pokora več veljave, ki bolj
Bogu dopadejo; dopadejo mu pa one bolj, ki
jih strogo od nas zahteva. Da je Bog od tebe
hotel dolgotrajnih solza, bi ti bil dal tudi dolgo
življenje; če zahteva sedaj od tebe tvoje življenje,
je pa to znamenje, da za pokoro, kakoršno on
hoče, podvržeš svojo voljo božji volji in ob enem
obžaluješ, da že do sedaj nisi bridko objokoval
svojih grehov. Če ti pa le-ta pokora in udanost
v božjo voljo nista všeč, bodi pa prepričan, da
si ne želiš daljšega življenja zato, da bi objo¬
koval svoje grehe, kakor se ti morda dozdeva,
ampak zato da bi živel kakor preje. To kažejo
oni grešniki, ki so se po zadobljenem zdravju
še bolj udali svojim grešnim strastem. Sicer je
pa tudi dovolj prilike, dolgo objokovati svoje
grehe, dasi še tako malo časa živimo; objokujmo
svoje grehe bolj iz srca, obžalujmo jih z večjim
kesom in bolj iz čiste ljubezni do Boga, kakor
pa iz strahu pred kaznimi. Kesajmo se z večjim
studom nad seboj iz srčnejše ljubezni do Boga
in z večjo udanostjo v vsako kazen, ki nam jo
pošlje Bog. Če pa take žalosti nimamo, žalujmo
zaradi tega; želimo si te žalosti in prosimo Boga

309

za njo; ta čas mu pa darujmo solze, katere je
pretakal Sin božji v slavo svojega nebeškega
Očeta.

XIV.

Kako prigovarjajmo tistim bolnikom,
ki bi radi izpoved odlašali?

Hudobni duh ne zamudi nobene prilike in
skuša one bolnike druge vrste, ki so že pod¬
vrgli svojo voljo božji volji, premotiti, da bi od¬
lašali izpoved. Najprej šepeta bolniku na uho,
naj pred vsem vso stvar dobro premisli, potem
mu jame slikati in pretiravati skrbi in težave;
pravi mu tudi, da bo moral pustiti po izpovedi
vsako upanje, da bi še ozdravel. Na take skuš¬
njave odgovarja sv. Avguštin, ki pravi: „Pripo-
pomočkov za izpreobrnjenje ne smemo nikakor
odlašati, da ne zamudimo časa za poboljšanje;
Bog, ki je obljubil spokorniku odpuščanje gre¬
hov, mu ni obljubil jutrišnjega dneva. Mnogi
so že rekli: „Počak’, počak’,“ pa to jim je bil
vzrok večne smrti, ker vrata so se hitro zaprla,
in „kot vran je klical zunaj, kdor ni zdihoval
kot golobica". Zdihuj zato sedaj, dragi moj,
„kot golobica in trkaj na prša". Ako bi ti bilo
na razpolago zdravje, gotovo bi ne odlašal pri¬
pomočkov na jutrišnji dan; sedaj pa lahko dobiš
zdravje svoje duše, katero vendar presega vse
drugo, in praviš: Počakaj! Spoznaš li, kako
napačno delaš? Gorje, gorje, že paganska pes¬
nika te grajata in sodita:

310

„Kar je nezdravo očem, brez odloga odpravljaš in skrbno;
Kadar je ranjen tvoj duh, na leta odlašaš zdravila."

Horac.

,.Hiti in sebe prihodnjim minutam nikar ne zaupaj;

Če si nedelaven danes, še manj boš delaven jutri."

O vid.

In sv. Duh nam govori: „Ne odlašaj spre¬
obrniti se h Gospodu in ne odkladaj od dneva
do dneva, zakaj njegova jeza naglo pride, in ob
času maščevanja te bo razdejal.** (Sirah 5, 8. 9.)

Začniva torej, dragi moj, v božjem imenu
z izpovedjo! Bolezen ti bo jutri, da ne govorimo
o drugih nevarnostih, še več skrbi napravila,
kakor se ti zdi, da jih imaš sedaj; in morda —
ne gotovo — je vsa le ta skrb delo hudobnega
duha, ki bi te rad odvrnil od izpovedi. Začniva
torej! Če pa misliš, da še nisi dobro premislil
svojega življenja, le zanesi se name; skušal bom,
da ti z lahkoto pokličem vse v spomin. —- Mi¬
sel, da izpoved vzame bolniku vse upanje na
telesno zdravje, pa je neumna in napačna; da,
prav nasprotno je res. Kot kazen za grehe pošlje
Bog večkrat bolezen; če se torej greh, ki je
vzrok bolezni, izbriše z izpovedjo, je tudi upanje,
da izgine tudi nasledek greha, bolezen. To nam
jasno kaže naš Odrešenik v sv. evangeliju ; kadar
je bolnike ozdravljal, jim je odpustil najprej
grehe, potem je one, ki jih je ozdravil, opominjal,
naj se nikar več ne povrnejo v svoje grehe, da
se jim kaj hujšega ne prigodi: „Glej, ozdravljen
si; nikar več ne greši, da se ti ne zgodi kaj
hujšega.** (Jan. 5, 14.)

311

XV.

Glavni vzroki, zaradi katerih odlašajo
grešniki izpoved.

Štirje glavni vzroki so, da odlaša grešnik
izpoved: pregrešno občevanje z drugim spolom,
sovraštvo do bližnjega, krivično blago in sra¬
mežljivost, obtožiti se svojih grehov.

Glede prvega vzroka je treba, da se oseba,
ki jo bolnik ljubi, odstrani, tako, da je on ne
vidi in tudi ne zve ničesar o njej. Potem mu pa
lahko tako-le govorimo: Dobro vem, zakaj tako
odlašaš izpoved. Zdi se ti namreč težko, njo
zapustiti, ki jo tako zelo ljubiš. Ti ljubiš zelo
svojo prijateljico in ona ljubi tebe; pa vendar,
kako moreš reči, da se ljubita, če pa drug dru¬
gega s svojo ljubeznijo do smrti preganjata?
Saj ljubiti se vendar pravi: želeti ljubljeni osebi
vse dobro in ji po moči tudi dobrote deliti.
Toda vajina ljubezen ni taka; nosi namreč s seboj
strup, ki vaju hitro mori ravno v tistem hipu,
ko se ljubita. Kadar ljubiš svojo prijateljico,
moriš njo in samega sebe; ona je pa s svojo
ljubeznijo takisto vzrok svoje in tvoje smrti. Če
jo že ljubiš, ljubi jo z ljubeznijo, ki ni ob enem
strup; ljubi jo tako, da bo to v korist njeni in
tvoji duši. Zato bo tebi in njej najkoristneje, če
jo pustiš. Naj zopet ljubi Onega, ki jo je ustvaril
in odrešil, naj obžaluje, da je tako žalila vse¬
mogočnega Boga. Sicer pa mislim (in ne go¬
vorim brez vzroka), da tudi ona ne želi več
občevati s teboj zaradi svojega in tvojega zve-

312

ličanja. Pusti jo tudi ti iz ljubezni do svoje in
njene duše, pred vsem pa zato, da boš ljub
Bogu. Vsi izgovori ne pomagajo nič, zapustiti
jo moraš, če že hočeš ali ne; boš li tako nes¬
pameten in trdovraten, da jo boš zapustil pri¬
siljen in si tako nakopal večno pogubljenje?
Ni li bolje, radovoljno jo pustiti in si pridobiti
prijateljstvo božje?

XVI.

Drugi odlašajo izpoved, ker se nočejo
spraviti z bližnjim.

Da odstranimo drugi vzrok, namreč sovraštvo
do bližnjega, govorimo tako-le: Meni se zdi, da
se hočeš ti izkazati vrlega vojaka, in vendar ne
razumeš dovolj vojskine postave in umetnosti.
Ali si že kdaj videl, da oni najprej sebe umori,
ki se hoče maščevati nad sovražnikom? In si
li že čul, da bi se pošten vojak, ki je prisegel
na zastavo svojega vojskovodja, bojeval pod
zastavo svojega sovražnika? Ti si po milosti
našega Gospoda Jezusa Kristusa kristjan in si
prisegel pri sv. krstu na njegovo zastavo; boje¬
vati se torej moraš tako, kakor se bojuje pravi
kristjan. Naši sovražniki so pa greh in strasti,
ki napeljujejo k grehu; kdor išče drugod so¬
vražnikov in se bojuje zoper svojega bližnjega,
ni vojščak Kristusov, ni vrl borilec, ampak rovar
je in zasluži, da pride v večni ogenj, če te že
tako veseli, jeziti in maščevati se, maščuj se
sam nad seboj, ker si tolikokrat in tako zelo

313

žalil Boga, svojo dušo in dušo svojega bližnjega.
Srdi se nad svojimi nerednimi strastmi in voj¬
skuj se zoper svoje grehe. Vendar pa, če se
hočeš bojevati z onim, ki te je razžalil, in ga
hočeš premagati s častjo in slavo, bojuj se z
onim orožjem in tako, kakor nas uči naš vojsko¬
vodja Jezus Kristus; glej, kakšno orožje nam
on priporoča in kakšen način slavnega bojevanja,
ko pravi: Jaz vam pravim, ljubite svoje sovraž-
nike.“ (Mat. 5, 44.) Svet v svoji slepoti misli,
da je sramotno, če se ne maščujemo nad so¬
vražniki, in da jim le strahopetniki odpuščajo
in sovraštvo vračajo z dobroto. In ti, o Bog,
vsemogočni Bog, ki odpuščaš sovražnikom, ob-
jih sipaš neprestano z dobrotami, si li mar zato
strahopeten in brezčasten? In ker je tvoja last¬
nost, da odpuščaš, bi bil po slepem mnenju
brezbožnega sveta strahopeten in brezčasten?
Da, strahopetnost in brezčastnost naj bi bili
tvoji lastnosti! In tvoj Sin bi se na križu viseč
pokazal strahopetneža, ker je prosil: „Oče, od¬
pusti jim, saj ne vedo, kaj delajo/ 1  ker je prosil
za svoje sovražnike, ki so ga križali? In do¬
sledno bi bili po tej napačni misli zaslepljenega
sveta strahopetneži in ljudje brez časti vsi tvoji
hrabri in stanovitni služabniki, vsi apostoli in
mučeniki, krščanski kralji in cesarji, vsi svetniki
in sploh vsi vojščaki nebeških krdel, ki so vsi
odpuščali svojim sovražnikom in so jim skušali
slabo z dobrim povračevati? O svet, kako si
zaslepljen in brezbožen! Ti sam častiš in slaviš
v svoji zgodovini spomin onih vladarjev, ki so

314

poleg drugih dobrih del odpuščali svojim so¬
vražnikom in so jim ljubeznivo delili dobrote.
O svet, ti ne imenuješ cesarja Avgusta straho-
petneža, ampak velikodušnega vladarja, ki je
rekel svojemu sovražniku te-le besede: „Nekdaj
sem ti odpustil, o Cina, kot sovražniku; sedaj
ti odpuščam kot zalezovalcu in morilcu lastnega
očeta. Bodiva odslej prijatelja in poskusiva, ali
je več vredno zaupanje, s katerim sem ti jaz
dvakrat daroval življenje, ali zaupanje, s katerim
si ti življenje sprejel iz moje roke.“ In tako
obnašanje, o svet, imenuješ strahopetnost? Pa
pustimo svet in njegovo slepoto in poslušajmo
svojega vojskovodja Jezusa Kristusa. Zakaj ve¬
lika čast in neprecenljivo plačilo nas čaka, če
odpustimo svojim sovražnikom; sicer je pa to
tudi neizogibno potrebno za vsakega, ki noče
biti večno pogubljen. Čast in plačilo vsakemu,
ki odpusti svojim sovražnikom in jim dobro
stori, pa je, „da ste otroci Očeta, ki je v ne¬
besih," kakor pravi naš Gospod. Kakšna čast in
koliko plačilo je to, biti otrok božji, tega ne
more noben človek umeti. — Kaj naj li še
govorim o tem, da smo dolžni odpuščati svojim
sovražnikom? Mi vsi smo dolžniki božji, ker
smo ga vsi bolj ali manj razžali; ako ne bodete
odpuščali, žuga nam, tudi vam ne bo odpu¬
ščeno. „Kdor se hoče maščevati, nad njim se
bo maščeval Gospod ter mu bo gotovo pridržal
grehe." (Sir. 28, 1.) In na drugem mestu: „Ako
ljudem odpustite njih grehe, bo odpustil tudi
vam vaš nebeški Oče vaše pregrehe." (Mat. 6, 14.)

315

Odpusti torej, ljubi prijatelj, oziraj se že na čast;
opravičevati se ne moreš, da bi ne odpustil,
ker tvoji grehi te ne oproste le-te dolžnosti.
Pagani ti že svetijo s svojim vzgledom, in če se
ne daš pregovoriti in ne odpustiš sovražnikom,
boš obsojen kmalu in pahnjen v večni ogenj.
Za vzgled naj navedem dogodbo iz življenja
svetnikov. Nekdo ni hotel na smrtni postelji
odpustiti svojemu sovražniku, dasi ga je le-ta
večkrat prosil. Ko so potem v cerkvi molili zanj
jutranjice za mrtve in prišli do besedi: „Zanesi
mi, o Gospod!" sname križani Zveličar svoje
roke s križa in si zatisne ušesa ter reče: „On
ni prizanesel, tudi jaz ne prizanesem." Če hočeš,
da bi Bog tebi odpustil, ne da bi ti odpustil
svojemu sovražniku, vedi, da si poln nekakega
hudičevega napuha, pa tolikega, da mu niti
imena ne vem, ker hočeš, da bi Bog tebe ubo¬
gal, a sam nočeš biti njemu pokoren.

XVII.

Tretji odlašajo izpoved zaradi tujega
blaga.

Tretji vzrok, zakaj nekateri odlašajo izpo¬
ved, je ta, ker nočejo povrniti tujega blaga. S
takimi začnimo tako-le govoriti: Zakaj nočeš
povrniti tega, kar ni tvoje? S seboj vendar tega
ne misliš vzeti? Nag si prišel na svet in nag
boš šel kmalu ž njega. Če pa hočeš obogatiti
s tem svoje otroke, se zelo motiš; sebi boš
izbral večno pogubljenje, samo da bi svojim

316

otrokom preskrbel složno življenje. Sebi boš
ohranil pekel, otrokom pa dal bogastvo. Vendar,
kaj pravim bogastvo? Pripravil jim boš hitrejšo
priložnost v pogubo. Dš, prav gotovo! S tujim
blagom, ki si ga pridobil po krivici, pripravljaš
jim pot v pekel, kjer te bodo preklinjali vso
večnost. Da, Bog jim bo pošiljal v svoji pravič¬
nosti že na tem svetu tisočere reve in težave,
kakor kaže vsakdanja skušnja. Stara pesem je
že, da dediči kmalu zapravijo krivično tuje blago
in se čestokrat pogreznejo v veliko revščino.
Ko bi pa tudi po krivici pridobljeno blago ostalo
pri tvoji hiši, pomisli nekoliko Kristusove besede:
„Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi,
na svoji duši pa škodo trpi?“ Kaj ti pomaga še
tako veliko imetje, ako pa vsled njega pogubiš
svojo dušo? Kakšno zadoščenje pa imaš prav
za prav od tega, da ne povrneš krivičnega blaga
v teh malo dneh ali urah, kar ti jih je še Bog
naklonil? Vest te peče že sedaj in to je še le
začetek pekla. V večnem ognju te bo hudo,
hudo mučila misel, da si preskrbel svojim otrokom
bogastvo, s svojo dušo pa ravnal tako brezbožno,
da si samega sebe obsodil v večno trpljenje,
ker si zapustil svojim otrokom časno uživanje.

XVIII.

Četrti odlašajo izpoved zaradi napačne
sramežljivosti.

Napačna sramežljivost je četrti vzrok, da
odlašajo grešniki izpoved. Takim tako-le pri-

317

govarjajmo: Kakor se mi zdi, se ti braniš iz¬
povedi, ker se sramuješ izpovedati se kakega ve¬
likega greha. Prav častna in velike veljave bi ti
bila taka sramežljivost, ko bi jo bil imel tedaj,
ko so te napeljevale skušnjave v greh. Sramo¬
vati bi se bil moral in pomisliti, da se z gre¬
hom poniža človek pod žival in da postane iz
otroka božjega suženj hudobnega duha. Dš, to
bi bila neprecenljiva sramežljivost in vredna
večnega življenja, ko bi bil poleg tega tudi po¬
mislil, da grešiš vpričo najčistejšega in najsve¬
tejšega Boga, ki vse vidi, ko bi bil pomislil,
da grešiš pred večnim Bogom, ki je v svoji
neskončni ljubezni do nas poslal na svet svojega
Sina, da bi s svojo smrtjo razdejal greh in nas
rešil pogubljenja. Tako sramežljivost moramo
vsi imeti pri hudih skušnjavah, vendar nikdar
nikoli ne pred izpovedjo. „Zaradi svojega živ¬
ljenja,“ pravi Gospod, „se ne sramuj govoriti
resnice; zakaj je tudi sramežljivost, ki prinaša
čast in prikupljivost.“ (Sir. 4, 24, 25.) Ne bom
ti opisoval, kako velikansko čast doseže grešnik,
ki se izpove svojih grehov: prej okovan v okove
greha in hudobnega duha postane prijatelj in
otrok božji, govoril bom le o tvoji skušnjavi in
ti pokazal, kako napačno ravnaš, ker se nočeš
izpovedati iz sramežljivosti ali pa ker se bojiš,
da bi tvoja čast pri tem kaj trpela. Toda zelo
se motiš, ker grešnik je izgubil s svojim grehom
zlasti pred Bogom in vsemi nebeščani vso čast
in se pri njem sploh ne more govoriti o časti.
Mogoče, da ga svet v svoji slepoti še zelo časti;

318

pa tudi njemu bo kdaj Bog pokazal, kakšen je
grešnik v resnici in kaj je zadolžil in potem bo
brez časti vso večnost. »Pokazal bom narodom
tvojo nagoto," pravi Gospod po preroku, „in
kraljestvom tvojo sramoto." (Nahum 3, 5.) Glede
tega je govoril sv. Avguštin k Bogu: »Nisem
zakril, ampak odkril, da ti zakriješ; nisem skri¬
val, da ti skriješ; zakaj kadar človek odkriva,
Bog pokriva, kadar človek skriva, Bog razkriva;
kadar človek spozna, Bog odpusti." Le bodi
prepričan, da grešnik nikakor gotoveje ne doseže
svoje časti kakor z zakramentom svete pokore.
Med drugimi dokazi za to trditev naj navedem
Kristusove besede: »Kdor se ponižuje, bo po¬
višan," to velja posebno o sv. izpovedi. Kolikor
bolj se grešnik trudi, da premaga napačno sra¬
mežljivost, da se izpove svojih grehov v čast
nebeškega Očeta, ki to zapoveduje, toliko večjo
čast bo dobil ne samo pred Bogom in pred
vsemi nebeščani, ampak tudi pred izpovednikom
samim, na katerega vpliva Bog s svojo vse¬
mogočnostjo.

V pojasnilo le te resnice imaš na izbero
veliko zgledov iz življenja svetnikov. Pomni
torej: Ni ga boljšega pripomočka, da zadobiš
pravo in večno čast in z njo vred izgubljeno
prijateljstvo božje, kakor sv. izpoved.

319

XIX.

Dva najkrepkejša pripomočka, ki naj
sprijaznita bolnika z mislijo na smrt.

Dva pripomočka posebno vplivata na vsa¬
kega bolnika, da radovoljno umrje. Pričnimo s
prvim. Bolniku lahko nekako tako govorimo:
Ne, kadar ti hočeš, ampak kadar Bog hoče, boš
umrl. Če Bog hoče, da umrješ v tej bolezni, ne
pomagajo ti vsi zdravniki in vsa zdravila tega
sveta; nobena ustvarjena moč in nobena volja
ne more tega zabraniti. „Ni ne modrosti, ne
razumnosti, ne sveta zoper Gospoda." (Preg.
21, 30.) „Jaz umorim in jaz oživim; jaz udarim
in jaz ozdravim: in ni ga, da bi te mogel oteti
iz moje roke.“ (IV. Mojz. 32, 39.) Samo zaradi
tega te torej opominjam, da radovoljno umrješ,
da bi umrl srečno in v stanu milosti božje. Tvoja
bolezen jasno priča, da Bog hoče tvojo smrt.
Ponižaj se torej pred njim in podvrzi se nje¬
govim močnim rokam. Če te napadejo skušnjave,
da bi ne umrl radovoljno, pa reci: Čemu bi se
udajal takim skušnjavam? Umrl bom, kadar
bo Bog hotel, sam tega premeniti ne morem.
Da pa take skušnjave premagaš častneje, dodaj
še to-le: In ko bi bilo tudi v moji moči, da si
podaljšam življenje, rad umrjem, ker Gospod
tako hoče.

Drugi pripomoček je pa, da si večkrat prav
živo predstavljaš, kakor da ti govori Bog: „Oskrbi
svojo hišo, ker ti boš umrl in ne boš živel."

320

(Iz. 38, 1.) Teh besed se večkrat spominjaj in
premaguj z njimi želje, da bi še dalje živel. Go¬
vori: Kaj bi me begale take skrbi, če se je že
približal konec mojega življenja? Svojemu Stvar¬
niku hočem biti pokoren; svoje gospodarstvo
bom dejal v red in pri vseh svojih mislih in
delih bom imel pred očmi večno življenje, ne¬
beško domovino.

XX.

Kako pomagamo bolnikom tretje vrste?

V tretjo vrsto štejemo one bolnike, ki so,
kakor smo že omenili, vdani v božjo voljo in
tudi še lahko obujajo dejanje božjih čednosti.
Takim bolnikom je potrebno, da vedo, kako naj
se obnašajo v bolezni, da bo Bogu všeč. Po¬
učimo jih torej, kako naj se vedejo do zdravnika
in do postrežnikov; kako naj prenašajo svojo
bolezen; kako naj se vedejo do Boga in kako
naj se sami bojujejo s hudobnim duhom, ko pri¬
dejo v četrto in zadnjo vrsto bolnikov.

XXI.

Kako naj se vede bolnik do zdravnika?

Vsak bolnik naj najpoprej dobro pomisli,
da je zdravnika in zdravila ustvaril Bog v svoji
dobroti in previdnosti. On skrbi seveda tudi
za bolnike in zato je dal mnogim zeliščem zdra¬
vilno moč in zdravnikom zmožnost, spoznati

321

taka zelišča in pa bolezni zemljanov. Drugič
naj bo pa prepričan, če Bog sedaj ne razsvetli
zdravnika, da spozna bolezen in da najde pravo
zdravilo, bodo vsa zelišča brez koristi in zdravnik
ne bo spoznal ne bolezni ne vzroka bolezni. Iz
tega se pa lahko učimo treh stvari. Prvič je
tudi telesnemu zdravju zelo koristno, da hitro
prejmemo zakrament svete pokore; Bog se nam¬
reč ozira na čisto vest in uslišuje zdihujoče mo¬
litve bolnikove; on daje zdravniku zmožnost, da
spozna bolezen, in zdravilom da zdravilno moč.
Drugič naj se uče iz tega bogatini, da ne zaupajo
preveč v množico zdravnikov in njihovih svetov;
reveži naj se pa ne žaloste in naj ne obupujejo,
čeprav vidijo, da jih zapuščajo vse stvari. Oboji
naj enako zaupajo v Boga in naj se udajo v
v njegovo voljo, saj le on ozdravlja s pomočjo
zdravnikov ali brez zdravnikov, kakor je njegova
sveta volja. Tretjič spoznamo iz tega, čeprav
smo vedno v božjih rokah, vendar moramo, ako
nam je le mogoče, poklicati izkušenega zdrav¬
nika in poslušati vse njegove ukaze.

XXII.

Kako naj se vede bolnik do tistih, ki
mu strežejo?

Bolniki so zaradi svojih bolečin navadno
otožni, čemerni in nezadovoljni s strežniki. Zato
jih opominjajmo precej v začetku bolezni, naj

Duhovni boj. 21

322

zadovoljno sprejmo vsako postrežbo, tudi ko bi
se jim zdelo, da ni vse to po njih želji, in da
morajo tudi kako nadležnost potrpeti. Da se torej
ne pregreše zoper potrpežljivost in hvaležnost,
povejmo jim, naj vselej, kadar se jim dozdeva,
da ni dobra postrežba, sami sebi govore: „Tiho!
Bolezen me dela vedno bolj čemernega in zato
sedaj ne morem nobene stvari prav presoditi!"
Ko bi jim včasih kaj primanjkovalo, naj ravnajo
kot pametni in dobri kristjani ter opravičujejo
strežnike in sprejmd vse veselega in hvaležnega
obraza. In ko bi pogrešali tudi mnogo potrebnih
stvari, naj zaradi tega vendar ne izgube potrpež¬
ljivosti; spomnijo naj se rajši svojih grehov in
vsega, kar so dolžni božji pravici, in naj hva¬
ležno sprejmd vsako pomanjkanje kot kazen za
storjene grehe. Pomislijo naj tudi, da sedaj le
malo trpe, in se jim to šteje v zasluženje; v
vicah pa uboge duše veliko trpe in brez zaslu-
ženja. Spomnijo naj se Sina božjega, ki ni imel
na križu še kapljice vode ne, da bi ugasil žejo,
ki jo je trpel vsled velikih bolečin. O da bi
videli, kako pogrešajo nekateri bolniki vsake
človeške pomoči! Mnogi so tako strašno za¬
puščeni, da bi se jih usmilil kamen na cesti,
kaj še le čuteče človeško srce! In vendar po¬
trpežljivo prenašajo svojo bolezen in hvalijo Boga.
Zakaj bi ti tako ne storil, ko imaš toliko pomoči
in postrežbe.

323

XXIII.

Kako naj prenaša bolnik svojo bolezen?

Bolezen pripravlja človeku bridkosti in te¬
žave. Vse to mora bolnik potrpežljivo in udano
v božjo voljo prenašati. Zato mu tako-le pri¬
govarjajmo: Brez dvombe je nespametno, braniti
se zoprnosti tega življenja, če se jih ubraniti
ne moremo. Da, celo prav sramotno je za nas,
če se še nismo navadili ravnodušno prenašati
nadležnosti in trpljenja. Onemu, ki se je veliko
let učil, štejemo nevednost v nečast; kaj pa po¬
rečemo o človeku, ki ga od rojstva obdajajo
stiske in težave našega revnega življenja, pa jih
še ne zna prenašati? Kdo pač še ni ničesar
trpel v svojem življenju? Kako naglo so za¬
menjali naši prvi starši rajski paradiž s solzno
dolino! Kako jih je bolelo, ko so bili prekleti
od Boga in so morali raj zapustiti! In kaj so
potem čutili, ko so si morali služiti kruh v potu
svojega obraza? In ko so videli, kake strašne
smrti je umrl njih sin Abel? Ko so videli smrt,
kar je bilo poprej zemljanom popolnoma neznano.
In vendar so vse zadovoljno prenašali. Koliko
so trpeli tudi očaki, kralji in preroki! Kdo je
imel še kdaj podobne bolečine kakor Abraham,
ko je mislil, da bo moral iz pokorščine do Boga
z lastnimi rokami usmrtiti svojega edinega sina
Izaka? Kdo izmed nas more doseči ono žalost,
katero je čutil Jakob, ko je videl s krvjo
oškropljeno suknjo svojega ljubljenca Jožefa?
Kdo bi prav umel, v kaki smrtni žalosti je bežal

21 *

324

David iz kraljeve palače, ko ga je preganjal in
hotel celo umoriti njegov lastni sin, ki mu je
bil tako pri srcu? Pa kdo bi pregledal vse
trpljenje? Le na kralja Sedecija se še ozrimo!
Sovražniki so mu vzeli kraljestvo; njegove otroke
so vpričo njega pomorili, potem so njega samega
oslepili in vklenjenega odpeljali v babilonsko
sužnost. In vendar je hvalil svojega Boga! In
kaj nam kaže novi zakon? Že Jezus Kristus,
naš Odrešenik in Zveličar, naš najvišji vojsko¬
vodja je bil po pravici imenovan „mož bolečin",
in Marija, njegova presveta mati »morje bolečin
in težav". In vsi udje svete cerkve, apostoli,
mučeniki, škofje, device in vsi drugi svetniki,
vsi so trpeli velike bolečine in muke. Vidiš,
dragi moj, nihče ne uide trpljenju!

Kaj hočemo drugega, kakor da ga potrpež¬
ljivo prenašamo in Boga za trpljenje hvalimo.
Kolikor bolečin in težav bomo tukaj pretrpeli,
toliko biserov si bomo pridobili za ono krono,
s katero nas bo stvarnik venčal v nebesih.

XXIV.

Kako napeljuj bolnika k potrpežlji¬
vosti in kaka umetnost je krščanska
potrpežljivost?

Da se bolnik nauči umetnosti, bolečine in
težave voljno prenašati, recimo mu, naj večkrat
preudarja katero izmed slednjih misli ter naj
sam s seboj tako ali kako drugače govori: Zakaj

325

bi se branil grenkega sadu, ki ga o svojem času
okusi vsak človek? Kaj mi koristi nepotrpež-
ljivost, ki bolečin ne manjša, ampak jih le še
poveča? Ali bi ne bil neumnež, če bi v svoji
telesni bolezni pripomogel, da bi mi zbolel še
duh, ko je vendar v primeri z dušnim zdravjem
vse drugo prazno in ničevno? In ali ni meso
eden mojih največjih sovražnikov? Zakaj bi neki
žaloval, če sedaj trpi? Kolikokrat sem žalil
Boga, da bi ustregel svojemu mesu, zakaj bi se
sedaj ne radoval, ko telo trpi v zadoščenje, ker
je tolikokrat razžalilo Boga? Pameten trgovec
se poprime vsake prilike, kadar more z malim
denarjem kupiti dragoceno blago. Zakaj bi se
jaz ne potrudil in si ne prislužil s kratkim in
lahkim trpljenjem nevenljivega venca večne slave
v nebesih? „Zakaj naša sedanja, kratka in lahka
nadloga nam pripravlja nezmerno visoko, večno
čast, katera vse preseže, ker ne gledamo na to,
kar se vidi, ampak to, kar se ne vidi. Kar se
namreč vidi, je časno; kar se pa ne vidi, je
večno,“ pravi sv. apostol Pavel (II. Kor. 4, 17,
18.). Preizvrstna kupčija je to, pridobiti si z
malim veliko in zaslužiti si s časnimi deli večno
plačilo! Srečen sem, da se morem udeležiti te
kupčije. Velika krivica bi bila, ko bi žaloval,
da mi Bog pošilja trpljenje. Ud Kristusovega
telesa sem; s trnjem je venčana njegova glava,
in jaz naj bi bil prost vseh bolečin? V nebesa
hočem priti in „v božje kraljestvo moramo iti
po mnogih nadlogah." (Dej. ap. 14, 21.) Ne ču¬
dimo se temu, saj naš Odrešenik sam o sebi

326

pravi: „Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to
trpel in tako v svojo čast šel ?“ (Luk. 24, 26.)
Poleg tega govorimo bolniku, naj ima v svojih
bolečinah večkrat pred očmi težave in muke, ki
jih je trpel naš Gospod na križu; če tako pre¬
mišljuje Kristusovo trpljenje, bo gotovo tudi svoje
prenašal. Med taka premišljevanja naj vedno
vpleta kratke molitvice ali pa pobožne srčne
vzdihe. Tako naj si prav živo pred oči postavi,
kako Jezus na Oljski gori krvavi pot poti, potem
pa naj govori: „0 Gospod, stoj mi na strani
zaradi smrtne težave, ki si jo trpel na Oljski
gori in dodeli mi, da sedaj in vedno potrpežljivo
prenašam bolečine, da ne grešim, ampak da iz¬
polnim tvojo sveto voljo.“ Drugi pot naj pre¬
mišljuje kako drugo skrivnost bridkega trp¬
ljenja našega Gospoda, potem naj si pa misli,
da ga križani Zveličar pogleda in tako-le na¬
govori: „Poglej, koliko trpim zate! Pokaži sedaj
ti, kako iz ljubezni do mene prenašaš svoje
tako majhne bolečine! Če se ti pa trpljenje zdi
težavno, delaj si silo, ker le sila potegne nase
nebeško kraljestvo, mene samega in mojega
očeta, in prav to je večno zveličanje." Zahvaljujoč
Boga, da nas je vredne spoznal, zanj kaj trpeti,
napredujemo vedno bolj v potrpežljivosti; trpljenje
bolj potrpežljivo prenašamo in se veselimo, da
moremo za svoje potrebe Bogu kaj darovati v
zvezi s trpljenjem njegovega Sina, prečiste device
Marije, vseh mučenikov in svetnikov.

327

XXV.

Kako naj se bolnik vede do Boga?

Bolnik naj se z vero, upanjem, ljubeznijo
in z žalostjo nad svojimi grehi skuša vedno bolj
z Bogom združiti. Najlažje se vadimo v teh
čednostih, če premišljujemo neskončno dobroto
božjo. Zato se trudimo, da je bolnik do dobra
o tem poučen. Ob priložnosti mu razlagajmo,
da je Bog naš Stvarnik, odrešenik, kralj, duhov¬
nik, naša daritev, naš priprošnjik, srednik, dobri
pastir, naša jed, naš oče, poglavar, zdravnik,
učenik, naš zgled, naše življenje, veselje, pot,
naša čast, slava in vsa naša dobrota. Ko smo
mu to razložili, nagovarjajmo ga tako-le: „Vidiš,
ti si razžalil našega tako dobrega Gospoda! On
te ni precej v pekel pogreznil, kakor si zaslužil,
ampak je potrpežljivo prenašal tvoje grehe in
te raznovrstno vabil k sebi. Ali se ti ne zdi,
da ga moraš ljubiti iz vsega svojega srca, iz
vse svoje duše in iz vseh svojih moči? Ali ne
čutiš, da se moraš kesati, ker si ga razžalil?
Upaj od njega odpuščenja svojih grehov kakor
tudi zadobljenja vseh drugih dobrot. Obudi torej
božje čednosti. Vsplamti v ljubezni do Boga;
objokuj, da si ga tako žalil, pa trdno zaupaj v
njegovo dobroto!"

Bolniku in njegovim domačim bo zelo ko¬
ristno, če v pojasnilo teh resnic povemo kaj iz
svetega pisma ali življenja svetnikov, kjer se
posebno jasno kaže dobrota božja, potem po¬
vejmo še kaj lepega o nebeških dobrotah, da se

328

bolnikovo srce vžge in v hrepenenju po večnih
zakladih vzdigne v nebeške višave. V ta namen
povejmo besede sv. pisma: „Ko sem klical, usli¬
šal me je Bog.“ (Ps. 4, 2.) Da, tako rad nam
Bog pomaga, da se zdi, kakor bi bilo njegovo
edino veselje, če nam revežem deli dobrote.
Poglejmo, kamor hočemo, povsod vidimo, kako
rad deli Bog dobrote. Poglej nebo, zemljo, rast¬
line, morje in vse živali, v vseh stvareh je Bog,
ki jim podeljuje bit, moč in delovanje le v našo
korist. Tudi moč hudobnih duhov, naših so¬
vražnikov, omejuje Bog, da nas le toliko skušajo,
kolikor je potrebno, da se vadimo v krepostih.
In poglejmo v svoje srce! Bog nas opominja
k dobrim delom, kara nas zaradi slabih činov,
obeta nam nebesa in samega sebe, če ga po¬
slušamo. Priliko o izgubljenem sinu razlagajmo
posebno onim bolnikom, ki se boje božje pra¬
vice. Povdarjajmo posebno to-le mesto: „Ko
je pa bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in
se mu je milo storilo; in je prihitel in se gaje
oklenil okoli vratu in ga poljubil.“ (Luk. 15, 20.)
„Hitro prinesite najboljše oblačilo in oblecite ga,
in mu dajte prstan na roko in čevlje na nogo,
in pripeljite pitano tele in ga zakoljite, in ho¬
čemo jesti in se gostiti. Zakaj ta moj sin je bil
mrtev in je zopet oživel; bil je izgubljen in je
najden." (Luk. 15, 22—24.) Kolika nehvaležnost,
če razžalimo tako dobrega Očeta! Kdo ne bi
upal, da mu bo odpuščen še tako velik greh?
Kako srečen je oni, ki umrje kmalu! Takoj gre
gledat svojega Stvarnika, ki mu je ustvaril dušo;

329

svojega Odrešenika, ki ga je odrešil s svojo lastno
krvjo in smrtjo; lepoto božjo, ki je tolika, da
napolnuje vse čute božje, in je izvor največje
blaženosti, da, največja blaženost sama. Kaka
lepota je pač to, katere se duh božji nikdar ne
naveliča, ampak jo vedno gleda z nepopisnim
veseljem! Kaka neizrečena milost za človeka,
da je blažen, gledajoč ono lepoto, ki dela bla¬
ženega samega Boga. Dragocena je torej tvoja
bolezen, ki ti pripravlja pot s sveta v nebeško
domovino, iz tolikih nevarnosti v varno prista¬
nišče, iz tolikih bridkosti do blaženosti božje.

XXVI.

Kako je porabiti vsako mogočo priliko,
da ohranimo bolnika vedno zedinje¬
nega z Bogom?

Ne primanjkuje prilik, da hranimo dušo bol¬
nikovo z nebeškimi mislimi in dejanji kreposti.
Zdravnik nam bodi povod, da začnemo govoriti
po njegovem odhodu tako-le: Zdravnik je že k
tebi prišel, slišal si njegove naredbe, ki so po¬
trebne za tvojo bolezen. Ta zdravnik se imenuje
zemeljski zdravnik, ker ozdravlja samo telo, ki
je iz zemlje in ki se mora povrniti v zemljo.
Večkrat pride k tebi, in treba ga je plačati.
Sedaj se pa spomni nebeškega zdravnika, ki
ozdravlja neumrjočo dušo in tudi telo, kadar
nam je to v prid. Ta je naš stvarnik in Od¬
rešenik, ta je edini, ki odpušča vse pregrehe,

330

ki ti ozdravlja vse slabosti, ki oteva pogina tvoje
življenje, ki te venča z milostjo in usmiljenjem.
(Ps. 102, 3. 4.) Ta ne pride k bolniku samo
parkrat, temveč je vedno pri njem, varuje ga
hudega in mu deli dobrote. „Z njim sem v
nadlogi,“ pravi sam v svetem pismu. (Ps. 40.)
Drugega plačila noče, kakor ljubezen, da smo
namreč pokorni njegovim zapovedim, da nam
je žal, kadar ga razžalimo; ljubezen, katera na¬
pravi, da se brž ponižno in verno zatečemo k
njegovemu usmiljenju. Kolikokrat si že prejel
pri tem nebeškem zdravniku imenovanih milosti?
Sedaj se torej spočij v njegovi ljubezni ter reci
ves navdušen : „Hvali, moja duša, Gospoda, in
nikdar ne pozabi vseh njegovih dobrot." (Ps.
102, 1. 2.) Na nekaj pa pazi, da se zelo ne zmotiš.
Ubogajoč namreč zemeljskega zdravnika, rad
uživaš mnoga po okusu grenka zdravila, da bi
zadobil zdravje svojega trohljivega telesa. S
kakšno ljubeznijo in hvaležnostjo moraš torej
sprejeti vsako čutno grenkost, da Boga ubogaš
in v vsem izpolniš njegovo presveto voljo? Za¬
torej zelo pazi na to, tukaj gre namreč za čast
božjo in zveličanje tvoje duše. Še več smemo
reči: Nikdar se še ni videlo ne slišalo o kakem
zemeljskem zdravniku, ki bi vzel bolnikovo bo¬
lezen nase, da bi ga s tem ozdravil, ne grenka
zdravila, ne leke, pač pa plačilo in darila. Naš ne¬
beški zdravnik pa je storil vse to za naše zveličanje.
„Resnično, on je prevzel naše bolezni in je nosil
naše bolečine." (iz. 53, 4.) On je pil grenko čašo
našega zdravila. „Nečeš li, da pijem čašo, katero

331

mi je dal Oče?“ In ravno tako je vzel na svoje
najnežnejše telo vsa zdravila za bolezni v naše
zveličanje. „On pa je bil ranjen zaradi naših
grehov, in ozdravljeni smo bili z njegovimi ra-
nami.“ (Iz. 53, 5.) Zatorej je zaklical s tem
pregrenkim vzdihom: „Moj Bog, moj Bog! zakaj
si me zapustil ?“ (Mat. 27, 46.) O hudobna ne¬
hvaležnost človekova, ki ne ljubi tega zdravnika,
ki ne uboga tega Gospoda, in noče trpeti naj¬
manjše stvarce iz ljubezni do njega.

V slučaju kadar bolnika operirajo, rečemo
mu lahko : Operiran si bil, pa samo na enem
mestu, in iz ljubezni, katero gojiš do svojega
razpadljivega telesa. Operirali so te z jako tanko
ostrino in te še omotili, da ne bi občutil ne škode
ne bolečin. Toda naš križani zdravnik je hotel biti
razmesarjen iz ljubezni do tebe na vseh delih
svojega telesa in je vse rane pretrpel pri živi
zavesti. O neizrekljiva in sladka ljubezen 1 O
dobri Jezus, bodi — prosim te — moj Jezus!
Ali veš, kako se nam godi, kadar govorimo o
ljubezni, s katero Bog ljubi človeka? Ravno
tako kakor onim, ki gredo s svojimi posodami
k morju, da bi jih napolnili z vodo. Kolikokrat
pridejo z njimi in se s polnimi domov vrnejo,
vendar vedno ostane morje v svoji neizmernosti,
kakor da bi ne bilo nič odvzetega. Tako —
pravim — delamo mi, kadar se menimo o božji
ljubezni: kolikor si tudi napolnimo svoj razum
z njenim spoznanjem, toliko je še ostane in je
vedno neskončna.

332

Ako kdo pride k bolniku, reci mu : Glej,
koliko jih k tebi hodi in te tolaži na različne
načine. Naš Zveličar pa je hotel, viseč na križu,
da so bili njegovi obiskovavci težave in zasra¬
movanja, da bi nas z njimi odrešil. „Tisti pa,
ki so mimo hodili, so ga preklinjevali in s svo¬
jimi glavami zmajevali in so rekli: Ha, ha, kako
podiraš tempelj božji in ga zopet zidaš v treh
dneh! Pomagaj sam sebi! Ako si Sin božji,
stopi s križa!“

Kadar se bolnik snaži in izmiva, recimo mu:
Po milosti Gospodovi si se očistil in umil, a
naš Zveličar je zato, da bi se očistilo naše srce,
potrpel, da so mu pljuvali v njegovo sveto
obličje, v katero želč gledati angeli nebeški.
»Tedaj so mu pljuvali v obraz." (Mat. 26, 67.)
in videč bolnika, da se obrača z ene strani na
drugo, recimo: Pogosto se obrneš na eno in
zopet na drugo stran ter ne najdeš pokoja; temu
je vzrok bolezen. Do pičice tako se godi z
našo dušo, kadar zapusti Boga in zboli in se
naveže na stvari: naj se obrne, kamor drago, v
nobeni reči ne bo našla miru. »Obrni se tje,“
pravi sv. Avguštin, »obrni se sem, na hrbet, na
strani, na trebuh : vse je trdo." Zato je Bog
edini mir in pokoj duši. V Boga torej vloži
svoje srce, ako želiš pokoja; v ljubezni božji se
obračaj od ene strani na drugo ter vpokojuj
svoje mišljenje. V žalosti, da si njega razžalil,
si olajšaj bolečine svojega telesa; v upanju na
njegovo dobroto, si odpočij popolnoma. Videč
steklenice zdravil in jedil na mizi, recimo: Ko-

333

liko lepih posodic, polnih raznoterih tekočin in
jedil, stoji na tvoji mizi. Za božjega Sina pa
je bila pripravljena posoda napolnjena z grenko
pijačo. »Stala je pa ondi posoda polna jesiha.“
(Jan. 19, 29.) Premišljuj nekoliko našo nehva¬
ležnost, ki vidi, kako naš Kristus uživa grenko
pijačo, da bi nas rešil in očistil naših grehov,
pa mu namesto zahvale le še bolj greni srce.
Še cvetlice, katere po navadi vidimo v sobi bol¬
nikovi, so lahko pripomoček, da povzdignemo
bolnikovo dušo k Bogu. Reci mu : Povzdigni
majhno notranje oči od teh cvetlic na nebeško
cvetlico, na Sina božjega; v njej je mnogo sladke
ljubezni in vsake tolažbe. »Jaz sem,“ tako go¬
vori, »cvetlica na polju". Cvetki na polju ne
priliva človek, ampak nebo: nima gospodarja,
ampak onega je, ki jo sam hoče in ne pohodijo
jo le ljudje, temveč tudi živali. Tako — pravim
— se je včlovečil božji Sin v prečistem telesu
Marije Device, ne po človeškem, ampak po de¬
lovanju sv. Duha. »Sv. Duh bo prišel v te in
moč najvišjega te bo obsenčila." (Luk. 1, 35.)
On ni last tega ali onega, ampak tistega, kateri
ga hoče uživati v ljubezni in v spolnovanju nje¬
govih zapovedi: »Ako hoče kdo priti za menoj,
naj vzame svoj križ in naj hodi za menoj."
(Mat. 16, 24.) Ta božja cvetlica ni bila pod¬
ložna samo sv. Jožefu in svoji najsvetejši Materi:
»In jima je bil pokoren," (Luk. 2, 51.) temveč
tudi zlobni volji farizejev in ljudstva: »Jaz pa
sem črv in ne človek; zasramovanje ljudi in
izvržek ljudstva." (Ps. 21, 7.) Premišljevati mo-

334

ramo v veliki žalosti napuh človekov, ki se v
svoji ošabnosti noče podvreči celo Bogu samemu.

Blazine in odeja posteljna dajo tudi snov,
da govorimo z bolnikom tako-le: Tvoja glava
si more vsaj kje odpočiti, glava božjega Sina
pa ni imela prostora, kamor bi se bila naslonila;
zato je bridko tožil, rekoč: „Lisice imajo svoje
jame in ptice neba gnezda, Sin človekov pa
nima, kamor bi glavo naslonil.“ (Mat. 8, 20.)
Tako me zaničuje človek, ki sem ga ustvaril po
svoji podobi ter ga odrešil s svojo krvjo in
smrtjo. Rajši daje v svojem srcu prostora ni-
čemurnosti in zmoti, kakor pa meni, ki delim
mir in življenje. Tako torej lahko porabimo ob
priliki vsako stvar, da govorimo bolniku in okoli
stoječim ter jih nagibamo z novimi dejanji k
ljubezni do Boga, k žalosti zaradi grehov in k
novemu upanju.

XXVII.

Kaj govorimo, kadar vzamemo v roko
križ?

Včasih vzemimo v roke križ ter recimo,
kakor da bi govoril z njega sam Gospod: Da
izprevidiš, ljubi moj, kako te ljubim, glej, kako
visim za te tu na križu: glavo so mi prebodli
s trnjem, roke in noge so mi pribili z žeblji,
glej, moja stran je odprta, dušo sem izdahnil in
izročil v roke Očetove. Zato te je potolažen
sprejel v svoje prijateljstvo. Ko je bolnik to
premislil, moli naj Križanega, govoreč tako-le:

335

„češčen bodi naš Kralj, ti sam si se usmilil
naših zmot. Očetu pokornega so te peljali h
križanju kakor pohlevno jagnje, da ga zakoljejo."
Potlej naj moli posebej kronano glavo ter vtopi
v njenih ranah vse ošabne in ničemurne misli,
s katerimi je kdaj razžalil Veličastvo božje ter
naj govori:

„Milostno mi odpusti, o moj Odrešenik, za¬
radi teh ran vse pregrehe, katere sem storil v
mislih." Ko časti rane na rokah, naj prosi od¬
puščanja vseh hudobnih del in pri češčenju nog
odpuščanja posvetnih želja. Poslednjič naj moli
sveto stran ter se popolnoma vglobi vanjo z
vsemi mislimi, besedami in dejanji, s katerimi
je razžalil Boga, da bi se tako očistil ter bil
varen v slehernem napadu in bil obvarovan
vsakega zla. Govori naj zaupljivo: „Gospod,
moja moč, Gospod, moja trdnjava in moje pri¬
bežališče in moj rešenik!" (Ps. 17, 2.3.) Lahko
tudi držimo križ v roki ter govorimo bolniku:
Po moči ran tega svetega telesa te bo večni
Oče venčal v nebesih z vencem slave. Te pre¬
bodene roke so ti pripravile v nebesih sedež.
Rane nog so ti ugladile pot v nebesa ter do¬
delile vstop v večno radost. Daruj torej hvaležno
nebeškemu Očetu njegovega Sina na tem križu,
da ti dodeli vsled njegove zasluge potrebne
milosti. Reci: „Moj Bog in Oče našega Gospoda
Jezusa Kristusa, poglej obličje svojega Kristusa
in odpusti mi po moči njegovih del ter me stori
vrednega svojega kraljestva, da bi te tam molil

336

in hvalil brez konca.“ Bolnik naj včasih z vso
ljubeznijo in vero poljubi rane Križanega.

XXVIII.

Kako je treba bolnika oborožiti zaboj
s peklenskim sovražnikom v zadnji uri?

Utegnilo bi se prigoditi — tako recimo
bolniku — da bi bolezen zaprla v zadnjem tre-
notku besedo ter vzela sluh. V onem hipu je
dovolj sovražnikov, ki se bojujejo, da bi se jim
človek udal. Toda tega se ne ustraši: Več jih
je namreč z nami, kakor z onimi. Misliš morda,
da Bog spi? Da se je Križani že utrudil, delati
za tvoje zveličanje? Ali da Devica Marija in
vojska angelov nebeških ni pripravljena, da ti
pomaga? Ako ima hudobni duh zlobni namen
te pogubiti, neskončno večja je še volja božja,
da te zveliča. In če zna hudič slepiti ter ima
nekaj moči, neizmerno ga premaga modrost in
mogočnost božja. Z eno besedo: toliko bo mogel
hudobni duh, toliko bo vedel in skušal, kolikor
mu bo pripustil naš Gospod, ki te hoče zve¬
ličati. Zakaj vse je v rokah onega, ki ti hoče
vse dobro. Kaj bolj veselega si še želiš? Kljub
temu hoče Bog, da smo kolikor je v naši moči
pripravljeni in oboroženi proti napadom sovraž¬
nikovim, ki nas navadno v teh zadnjih trenotkih
skuša odvrniti od vere in upanja in nas hoče
prevarati, da bi predrzno zaupali v božjo milost.

337

XXIX.

Kako se moramo bojevati s hudobnim
duhom, ko nas skuša odvrniti od vere?

Na koncu „Duhovnega boja" sem obravna¬
val te skušnjave ob času smrti, toda kratko;
zato hočem pa tukaj, ker je pripravneje mesto,
obširneje govoriti. — Da se torej lahko in zma¬
govito vojskuješ v skušnjavi zoper vero, se mo¬
raš ogibati vsakega razmišljevanja o veri; ostati
moraš nepremakljivo v tej-le trdnjavi: Verujem
vse, kar veruje sveta katoliška cerkev. In ako-
ravno prihajajo ti napadi od veljavnih izrekov
svetega pisma, ki so pa popačeni in iz celote
iztrgani, ne zmeni se za nje, ne premišljuj jih.
Zakaj tako se bo vse raztajalo, kakor vosek na
ognju in razkadilo kakor dim v zraku. Pazi
tudi na to: Včasih ti bodo prišle kake misli, ki
podpirajo vero; tudi tem ne odpri svojih ušes.
To je namreč vse zvijača hudobnega duha, da
bi si odprl duri in potem premotil tvojo dušo
z besedovanjem. In da enkrat za vselej povem
in ponovim, bodi v tem poslednjem slučaju za¬
dovoljen s to zanesljivo brambo, da govoriš
samo: Verujem vse, kar veruje sveta mati ka¬
toliška cerkev. Ko bi namreč hotel v svoji ra¬
dovednosti vedeti, kaj ona veruje, kako veruje,
koliko veruje in zakaj veruje — bi bilo to zelo
nevarno v tem zadnjem boju. Zato se naredi
gluhega za vsako vprašanje glede svete vere,
tudi če bi se ti prikazal angel iz nebes, ali bi

22

Duhovni boj.

338

te Križani nagovarjal ter ti ponujal priliko, da
si pridobiš zaslug. Navadi se torej že sedaj
tega ter izgovarjaj pogosto: Verujem vse, kar
veruje sveta katoliška cerkev ter nočem vedeti
razun tega nič drugega. Akoravno je to, kar
sem omenil, krepka bramba proti skušnjavam,
vendar vedno zaupaj le na neskončno dobroto
in milost božjo. Zato se zateci večkrat k Bogu
in ga prosi, naj te reši nevarnosti.

XXX.

Spoznavanje vere.

Bolniku recimo, naj moli vero. Potem ga
vprašajmo: Veruješ li vse to, kar veruje sveta
cerkev? Ali hočeš živeti in umreti v tej sveti
in gotovi veri? Povzdigni torej dušo k našemu
Stvarniku ter mu reci: Gospod in Stvarnik moj,
ne le po svoji podobi in podobnosti si me
ustvaril v svoji dobroti, temveč hotel si celo,
da sem bil rojen od katoliških staršev in da
živim še sedaj v rimsko-katoliški veri. Zato te
iz vsega srca zahvaljujem. Ker so pa tvoja
dela popolna in ker je neskončna tvoja dobrot¬
ljivost in tvoje usmiljenje, prosim te, da bo ta
milost popolna v meni, in stori, naj tudi umr-
jem v rimsko-katoliški veri; to je namreč moja
resnična volja. In to zatrjujem pred teboj, Stvar¬
nik in Odrešenik moj, pred tvojo najsvetejšo
Materjo in brezmadežno Devico Marijo in pred
svojim angelom varuhom, pred svetim nadan¬
gelom Mihaelom, angeli in svetniki nebeškimi

339

in pred vami, prečastiti oče, in vsemi navzočimi.
Prosim te, o moj Gospod, po neizmerni lju¬
bezni, ki te je nagnila, da si prišel iz nebes na
zemljo, me milostno brani, da ne padem. Ako
bi pa vendar padel, prosim te, primi me s svojo
dobrotno roko in vzdigni me hitro. Zakaj odslej
obžalujem vsak padec ali dvom ter prosim zanj
odpuščanja. — Bolnik naj še kliče na pomoč
Marijo Devico, svojega angela varuha in svetega
nadangela Mihaela in druge priprošnike. Vse
to naj stori večkrat na dan.

XXXI.

Kako se je braniti in vojskovati v
skušnjavi zoper upanje?

Na tri glavne načine skuša hudič pobiti
naše upanje. Prvič si prizadeva prepričati nas,
da se dosedaj nismo dobro izpovedovali. Dru¬
gič, da nam Bog ne more odpustiti grehov za¬
radi njih velikosti in množice. Tretjič, da je
naše poboljšanje prepozno. V prvem napadu
se lahko brani oni, kateremu je še mogoče po¬
meniti se s svojim izpovednikom. Reče naj mu:
Duhovni oče, to in to me še teži; kaj se vam
zdi, oče, kaj naj storim? Potem naj stori, kar
se mu bo svetovalo ali ukazalo. Nikdar naj več
ne premišljuje in ne posluša teh stvari. Lahko
si tudi pomagajo oni, ki so že blizu smrti, ter
se ne morejo razgovarjati o preteklem življenju.
Ti naj govore sami s seboj: Prepričan sem, da
so bile pretekle izpovedi dobre zaradi usmiljenja

22 *

340

božjega. Ako pa niso bile dobre zaradi kakega
mojega pregreška, obžalujem le-to, o moj Gospod,
in prosim odpuščanja. Zaupajoč v kri in smrt
tvojega Sina, sem pripravljen storiti, kolikor sem
dolžan, ako mi bo dana prilika. To zadostuj;
vsaka pobitost naj izgine. — V odgovor zoper
drugi način vemo, da je rekel sam Odrešenik
sveta, da je prišel na zemljo zveličat grešnike;
včlovečil in rodil se je za grešnike; v zveličanje
grešnikov je trpel tako grozne bolečine in muke
na križu, kjer je umrl. Ali morda ni govoril Bog
v starem zakonu po ustih svojega preroka: „Ne-
hajte napačno počenjati, učite se dobro delati;
pridite in pritožite se nad menoj, govori Go¬
spod. Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, beli
bodo kakor sneg; in ako bi bili rdeči kakor
baker, beli bodo kakor volna.“ In v novem
zakonu je ozdravil Kristus taščo svetega Petra,
obudil edinega sina vdove iz Najma in Lazarja,
ki je ležal že v grobu. Ni li tu jasno naznanjeno,
da'ga ni greha, katerega ne bi odpustil milost¬
ljivi Bog vsakemu, kdor se ponižno in verno
zateče v njegovo usmiljeno naročje? — Tretji
način popolnoma uniči en sam izrek svetega
pisma, ki se glasi: „Hudobija hudobnemu ne bo
škodovala, katerikoli dan se bo obrnil od svoje
hudobije." (Eceh. 33, 12.)

341

XXXII.

Kako se odžene tretja skušnjava so¬
vražnikova, namreč predrzno
zaupanje?

Ko je bil sovražnik premagan v imenovanih
dveh naskokih, napade navadno s tretjo skuš¬
njavo: s predrznim zaupanjem. Ta se vrši na
dva glavna načina. Prvi je, da bi se prevzeli
zaradi svojih dobrih del in stavili vanje svoje
zveličanje. Drugi pa, da se skušamo preveriti,
kakor bi nas Bog posebno in bolj ljubil kakor
druge. Kar se tiče dobrih del, se človek moti
na dvojen način — da o drugih molčim — ako
se zanaša nanja. Prvič ker ne vemo, če so Bogu
prijetna; drugič, ker lahko zaidemo od dobrih
del v nekako mlačnost, ki nas za večno umori.
O predrznem zaupanju na posebno usmiljenje
božje ne moremo reči drugega, kakor da je
velik napuh, pred katerim je treba bežati ter
ga sovražiti do smrti. Bolnik naj torej pogosto
govori: „Človek ne ve, ali je vreden srda ali
ljubezni" (Pridig. 9, 1.) in: „Ne hodi v sodbo s
svojim hapcem, o Gospod, ker noben živih ne
bo pravičen pred tvojim obličjem." (Ps. 142, 2.)

XXXIII.

Nekateri opomini za zadnjo uro.

Ako bi po nesreči — tako prigovarjajmo
bolniku ali po premajhni previdnosti zabre¬
del v kak dvom o veri ali v obup, v predrzno

342

zaupanje, nevero ali kaj drugega, ne izgubi srč¬
nosti, čeprav bi ti dejali sovražniki, da je že
odločena tvoja usoda. Izpovej se brž, če moreš;
če se ne moreš, reci v srcu: „0 Bog, bodi mi¬
lostljiv meni grešniku!" (Luk. 18, 13.) In ako
ti je možno, pokaži kako znamenje kesanja in
žalosti, in ti bo pomagano. Misli večkrat v duhu
na pomoč Marije Device in svojega angela va¬
ruha in drugih svetih priprošnjikov svojih, toda
začni se že sedaj tega vaditi. Utisni si to sedaj
v spomin, da se boš spomnil, kadar ti pokažem
rane na nogah Križanega, da te opominjam k
ponižnosti in svetemu strahu ter govorim v tvo¬
jem imenu: „Ne hodi v sodbo s svojim hlapcem,
o Gospod!" (Ps. 142, 2.) In da ti kažoč rane
na nogah vzbujam zaupanje v zasluge Kristu¬
sove, govoreč zate: „V tebe, o Gospod, zaupam,
ne bom osramočen vekomaj!" (Ps. 30, 2.) Kadar
ti pokažem odprto stran, vabim te k njegovi
ljubezni in govorim v tvojem imenu: »Ljubim
te, o Gospod, moja moč!" (Ps. 17, 2.) In kazaje
ti celega križanega te vabim vnovič k ljubezni
in zaupanju; izgovarjam zate: Jezus, bodi moj
Jezus!" Ko povzdignem roke k nebu, pravim v
v tvojem imenu: »Kakor hrepeni jelen po stu-
denčni vodi, tako hrepeni moja duša po tebi, o
Bog." (Ps. 41, 2.) Držeč pred tvojimi očmi po¬
dobo blažene Device, kličem namesto tebe: »Ma¬
rija, Mati milosti, Mati usmiljenja, varuj nas so¬
vražnikov ter me sprejmi ob tej smrtni uri."
Ali ne želiš, da zmolim v tvojem imenu imeno¬
vane molitvice, vzdihe in drugo, kar mi bo Bog

343

navdihnil? Bodi torej vesel in zaupaj v onega,
ki te je ustvaril in odrešil. Varuj se, da ne boš
hrepenel po prikaznih. Ako jih vidiš, ne meni
se za nje in ne moli jih, še posebno pa ne, če
bi te k temu nagovarjale. Temveč povzdigni
se v duhu k onemu svetniku, katerega domišljija
v prikazni predočuje, in časti ga v nebesih. In
ako predstavljajo prikazni Marijo Devico, časti
jo na desnici njenega Sina. In prikazen Sina
božjega moli na desnici Očetovi in v zakramentu
svetega Rešnjega Telesa.

XXXIV.

Kako je treba govoriti, ko prejme bol¬
nik sveto popotnico?

Prišedši k bolniku s sv. popotnico, reci mu,
predno jo sprejme: Tukaj je skrit sam Odreše¬
nik sveta pod podobo te posvečene hostije. Tu
je oni blaženi Sin, katerega je poslal Oče v
preveliki ljubezni, s katero nas je ljubil. Tukaj
pravim — je skrito brezmadežno Jagnje, ki
je umrlo na križu, da bi odvzelo grehe sveta.
Veruješ li vse to? Ali veruješ, da prejmemo,
kadar užijemo dobro pripravljeni ta kruh, mnogo
milosti in dobrot ter da nam podeli poleg dru¬
gih milosti v tem zadnjem trenutku moč ter
nam je vodnik na potu v nebesa? Ali želiš, da
bi ga užil zaradi imenovanih učinkov in bi mu
bil všeč? Ali izprevidiš, da si nevreden tolike
dobrote, da bi sprejel v sebe tega neskončnega

Gospoda? Reci torej: „Gospod, nisem vreden
itd. itd.“

XXXV.

Četrta vrsta bolnikov.

V četrto vrsto stavimo bolnike, ki malo ali
nič več ne čutijo. Takim pomagamo s tem, da
imamo svojega duha pri Bogu, da molimo zanje,
na primer: „ G1 e j, Stvarnik nebes in zemlje, svojo
stvar, katero si ustvaril s tako visokim sklepom
in ljubeznijo po svoji podobi. Ne zaničuj, pro¬
sim te, svojega dela, akoravno je slabo zaradi
greha. Glej, o včlovečena Beseda, to stvar, —
svoje meso! Ne črti je, čeprav je brez dobrih
del, temveč obleci jo, o Gospod, s svojimi za¬
slugami in milostmi, kakor si nam velel storiti.
Glej, božji zakonodajalec, to stvar v njenih pre¬
grehah — svojo sovražnico. Odpusti, o Gospod,
svojim sovražnikom in stori jim dobro. Tako
si namreč zapovedal, naj delamo mi svojim so¬
vražnikom. Glej, dobri pastir, izgubljeno ovčico,
za katero si hodil v tej solzni dolini triintrideset
let. Ne dovoli, da bi padla s tvojih božjih ram
v kremplje peklenskih volkov, ampak vodi jo v
svoj ovčjak. Glej, odrešenik sveta, stvar, za
katero si trpel tako neizrekljive muke na križu!
Ne zapusti je sedaj, dasi ti je bila nehvaležna.
Reši jo, o Gospod, spominjajoč se onih težav,
katere si blagovolil občutiti na Oljski gori in
po moči svojih svetih ran, svoje krvi, svoje
smrti.“ — Tudi z vrsticami psalmov, ki so pri-

345

pravni bolnikovemu stanju, mu lahko pomagamo.
Ako je boječ mu govorimo: „Moj pomočnik in
moj Odrešenik si ti; Gospod, nikar se ne mudil"
(Ps. 69, 6.) „V tebe, o Gospod, zaupam, ne bom
osramočen vekomaj!" (Ps. 30, 2.) „V tebe so
upali naši očetje; upali so in si jih rešil, v tebe
so klicali, in so bili oteti; v tebe so upali in
niso bili osramočeni." (Ps. 21, 5.6.) »Bog ne
odteguj se od mene! Moj Bog, glej na mojo
pomoč!" (Ps. 70, 12.) »Gospod, hiti mi po¬
magat!" (Ps. 69, 2.) „Bog je naše pribežališče
in moč, pomočnik v stiskah, ki so nas hudo
zadele." (Ps. 45, 2.) »Usmili se me, Bog, usmili
se me, ker v tebe zaupa moja duša in pod
senco tvojih peruti bom upal, dokler ne preide
hudobija." (Ps. 56, 2.) »Gospod, silo trpim; za¬
govarjaj me! Zakaj si žalostna, moja duša in
zakaj me motiš? Zaupaj v Boga, zakaj še ga
bom hvalil, ker on je pomoč mojega obličja in
moj Bog!" (Ps. 42, 5.) »Kako ljuba so mi tvoja
prebivališča, Gospod vojskinih trum! Moja duša
hrepeni in koprni po lopah Gospodovih. Blagor
jim, kateri prebivajo v tvoji hiši, o Gospod! Ve¬
komaj in vekomaj te bodo hvalili." (Ps. 83, 2. 5.)
»Obrni se Gospod in reši mojo dušo! Pomagaj
mi zaradi svojega imena in usmiljenja!" (Ps. 6, 5.)
»Otmi me mojih sovražnikov moj Bog!" (Ps. 58,
2.) »V tebe kličem, o Gospod, ter pravim, ti si
moje upanje, moj delež v deželi živih." (Ps. 141,
6.) Ako se je bati, da bi se ne prevzel sam
nad seboj in svojimi dobrimi deli, bodo pri¬
kladne tele vrstice: »Ne hodi, o Gospod, v sodbo

346

s svojim hlapcem; ker pred tvojim obličjem ni
pravičen noben živih.“ (Ps. 142, 2.) „Ako boš
gledal na pregrehe, o Gospod, Gospod, kdo bo
obstal ?“ (Ps. 129, 3.) »Zakaj ne zanašam se na
svoj lok in moj meč me ne bo otel.“ (Ps. 43, 7.)
»Ne nam, Gospod, ne nam, ampak svojemu
imenu daj čast!“ (Ps. 113, 9.) »Bog, bodi mi¬
lostljiv meni grešniku!" (Luk. 18, 13.) Pogosto
mu tudi reci: »Jezus, bodi mi Jezus!" »Jezus,
Marija." »Jezus, pomagaj mi zaradi samega
sebe in zaradi svoje Matere!" »Marija, Mati
milosti, Mati usmiljenja, brani me sovražnika,
sprejmi me ob tej smrtni uri!" Treba ga je
večkrat prekrižati na čelu, očeh, ustih in prsih
ter pri vsakem križu reči: »Jezus, Marija, Jezus
nazarenski, reši me v svojem imenu!" Tudi ga
često pokropi z blagoslovljeno vodo. Beri trp¬
ljenje Kristusovo, moli litanije in druge molitve,
kakor jih zaznamuje obrednik za tak slučaj.
Reci okolu stoječim, naj molijo zanj. In na
razne načine naj si vsakdo prizadeva, da mu
pomore, pomneč tu besedi Gospodovih: »S ka¬
kršno mero merite, s takšno se vam bo nazaj
merilo." (Mat. 7, 12.)

XXXVI.

Kaj je storiti, ko bolnik umrje?

Ko je bolnik umrl, je dobro, da se nekoliko
odstraniš, da domači ljudje oskrbe potrebne reči.
Moli ta čas molitve za mrtve. Ko se vrneš v
hišo, jim lahko tako-le govoriš: Hvalim vas, ker

347

mrliča objokujete, zakaj Bogu je všeč, da jokamo
za umrlimi, tudi je to znamenje človeškega srca.
Pa je tudi resnično, da mora biti jok trezen in
zmeren, da se ne premeni hvalno dejanje v
pregrešno. Da ustavimo jok, poslušajmo, kaj
govori mrlič, čeprav ne čujemo njegovega glasu
— vsakemu izmed nas: Spominjaj se moje

sodbe, taka bo tudi tvoja; danes meni, jutri tebi.
Jaz sem že mrtev, ne bo dolgo, da umrete tudi
vi. Čas našega življenja se ne povrne nič več.
Lahko se reče, da živi človek od včeraj do danes.
Tako urno mine senca življenja. Pravega živ¬
ljenja pa ni, razen v nebesih. Čemu torej zaradi
mene tako neizmerno jokate? Ako pa morate
jokati, jokajte se nad seboj, ki se vedno bližate
smrtni uri. A, da boljše povem, ako hočete
dobro meni in sebi, ne jokajte več! Zakaj meni
ne koristi, vam pa škoduje na duši in telesu,
ker je preobilno. Porabite torej čas za to, da
prosite Boga zame, ter premišljujete, da dobi
božja sodba na duši umrlih več madežev, kakor
si kdo misli, jaz pa kot vaš prijatelj, vas opo¬
minjam k čednosti: ljubite Boga in bližnjega
ter zaničujte svet. Kaj mi je pomagalo meseno
veselje, prazne skrbi, napuh in ničeinurnost sveta?
Glejte, vse je izginilo, kakor nagel veter! Edino
kar mi je ostalo, so ostre kazni, katere moram
trpeti po božji milosti, kakor smete upati, ne
sicer v peklu, pač pa v vicah. Zatorej vas prosim,
pomagajte mi z vsemi pomočki, ki jih priporoča
sveta cerkev. In da končam svoj govor, prosim
vas, prizadevajte si, storiti v življenju tisto, kar

348

bi želeli ob smrtni uri, da bi bili storili. O kako
bridka, kako bridka je — verjemite mi — v
hipu smrti misel na dobro, katero bi bili lahko
storili, in na priložnost, katero smo imeli, da bi
bili lahko storili, pa nismo! O koliko večnih
darov se izgubi. O koliko se jih izgubi, o ne¬
srečni in slepi svet! Bodite torej modri, umni
in pametni ter se pripravljajte vse svoje življenje
na zadnjo uro, na smrt. Na tej namreč je vse
ležeče in vse drugo je prazno in ničevno.

XXXVII.

Peta in zadnja vrsta bolnikov.

V peto vrsto štejemo one, ki okrevajo. Njim
tako-le govorimo: Mislim, da si marsikaj skusil
v tej bolezni; prepričal si se namreč z večjo
gotovostjo, da posvetne stvari hitro minejo; da
je tvoje nagnjenje k stvarem trdnejše, kakor si
mislil — zato se človek ne loči tako lahko in
brez bolesti od njih. In ker mora dati Bogu
natančen račun o celem življenju, straši ga tudi
to močno. Kako sladek pa je spomin na izvršena
dobra dela! Iz vsega tega moraš skleniti, ko si
spoznal slabe strani svojega srca in svoje pre-
greške, kakor kak previden vojskovodja, da si
boš zelo skrbno prizadeval v tem kratkem živ¬
ljenju, kar ga še imaš, duhovno okrepiti se. In
tako te bo našla smrt, kadar pride, tako pri¬
pravljenega, da ti bo odprla pot od smrtne borbe
v pravo življenje. To pa stori tako-le: Vsako
jutro si misli, da slišiš: „Oskrbi svojo dušo, ker

349

ti boš umrl!“ (Iz. 38, 1.) Kakor da bi ti bil od¬
ločen samo še ta dan, si prizadevaj obraniti
čisto vest pri vseh svojih delih, kroti svoje strasti,
zaničuj svet ter krasi s krepostmi svojo dušo,
da bo všečna Bogu. Da pa izvršiš vse to, moraš
čuvati, prizadevati si, moliti, premišljevati in
pogosto prejemati svete zakramente. Navadi se
torej čuvati svoje srce, da se bolj in bolj od¬
teguje, ne pa navezuje na posvetno. In kadar
se utrudiš pri tem, sili se in zateci se brž k
molitvi ter reci tako-le ali podobno: „0 moj
Gospod, reši me sovražnikov in vsega navezo¬
vanja na posvetno; podpiraj me, o moj Bog, da
se ne udam nagnenjem, ki so nasprotna tvoji
volji.“ Tvoje premišljevanje pa bodi v tem, da
preudarjaš vse življenje Sina božjega in skriv¬
nosti, ki so se godile na križu. In videč, da
se je dal in daroval vsega zate, naj ti ne bo
žal, če se tudi ti vsega izročiš njegovi volji, ki
noče drugega, kakor tvojo srečo, katere ne mo¬
remo umeti. Želi te namreč v nebesa k sebi,
da se boš hranil s taisto jedjo, s katero se hrani
vedno sam, namreč z veseljem, popolnostjo in
blaženostjo. Ako pa želiš obširnejšega navoda,
kako bi živel in uravnal napačne strasti svoje
ter se ozaljšal s krepostmi in vsem drugim po¬
trebnim, rabi „Duhovni boj“. Vse to namreč
uči ta knjiga.

Kazalo.

Stran

Kaj je ta knjiga in kako jo prebiraj?. 3

Duhovni  boj . 7

Dodatek k duhovnemu boju.207

Notranji mir ali pot v raj.258

Kako je treba bolnike tolažiti in jih pripravljati na
srečno smrt?.291


NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000174309