it- ar zahteva Tolstoj od umetnosti, to hoče Lapčevič *^ od lepote. Lepo je največje navdušenje (6), ko lepo občuduješ, se z njim identificiraš (12). Umetnost odkriva harmonijo sveta (43), ki je vsajena kot kozmična volja v človekovo podzavest (48). Tako je združil antično harmonijo z moderno filozofijo nezavestnega. rp oda kaj je lepo? Ali je lepo naravno drevo ali * umetno obrezano drevo? V obrezanem drevesu, ki se pokori zakonom razuma, je ideja klasične lepote, v naravnem drevesu, ki raste po lastni zakonitosti, je ideja organične lepote, kot jo je že videl Plotin. Lapčevič ne daje praktičnih odgovorov: Če je lepo delo prirode in človeka (7), če je lepo dovršena oblika življenja, bi bilo sklepati, da misli organično lepoto in individuali-zacijo. Obenem pa vztrajno zagovarja svoje prepričanje, da vsaka umetnost teži po klasično plemeniti preprostosti (46), kar vodi v tipično umetnost. V antiki vidi le apolinični pol, plemenito preprostost in mirno veličino (47) kakor Winckel-mann, ki še ni vedel za barvano antiko in ki je prav za prav prenesel ideal Rousseaujeve dobe v pojmovanje antike. Nietzsche je zagledal v grški tragediji pod apolinično površino dionizični obraz. VVolfliii pa je našel podobno polarnost v rene-sanci in baroku. Apollo je mirna dovršenost umetnosti, ki dvigne življenje v zakonitosti matematičnega razuma, v simetrijo, proporcijo, mero in harmonijo. Dioniz je opojna resničnost in nemirno stremljenje po neskončnem. V Aishilu, Pindarju, Laokoontu in Tacitu vidi nova znanost patetično napetost ali pritajeno razgibanost baroka. Ivakor se v antiki iz enega obraza umetnosti pojavi drugi in tretji, tako gre v vseh dobah oblikovalna volja paralelno z občutjem človeške svobodnosti. Klasična lepota ne more biti regulator bodočnosti, saj so v njej obrisi mentalnosti, ki je imela za podlago suženjstvo. A^ ker Lapčevič izhaja od življenjskega občutja (13), ker naglasa klasiko v obliki sodobnega duha (46), te z mnogimi dobrimi aforizmi prepričevalno zanese v bodočnost estetične kulture, ki kulminira v stavku: Nekega dne se bo uresničila poezija, ki je slutnja višjega sveta (27). Harmonija umetnosti je stvarnost višjega sveta (43) in odkriva etiko svetovnega reda (45). Grki so bili s svojim idealom lepega (47) na pravi poti in njihovi bogovi so ljudje iz bodočnosti (27). Umetnost mu je religija, ki je tudi vera v dovršeno obliko sveta (43), zato govori o njej skoraj tako kot Kristus o božjem kraljestvu. Vendar ima ta ideal, v katerega moreš le verovati, samo spoznavno vrednost. To je pesem bodočnosti, rojena iz grškega kulta lepote, ki pozablja na bedo in omejenost človeka, medtem ko se Tolstojeva umetnost z idejo bratstva, ki je vzrastla iz Kristusovega nauka, nanjo ozira. Take sodbe, kakor: Papagajsko znanje profesorjev in doktorjev še ni znanstveni duh (21) ali Naslov znanstvenika ni zadosti, da se občuti lepo (20), ga pa le bližajo Tolstemu, ki mu tudi ugaja mnenje: Kritiki so bedaki, ki diskutarijo o pametnih.           Dr. ]. Šile
IV. Gete: Ifigenija u Tavridi. Drama u pet či-• nova. Preveo jovan Jovanovič-Zmaj. Priredio za štampu Radoslav Medenica. Izdanje knjižare S. B. Cvijanovica. Beograd, 1929. (Cena 15 Din.) — Da Jovanovičev prevod Goethejeve klasicistične drame ne zadošča modernim zahtevam se sicer prireditelj  besedila   sam   zaveda.  Čudim  se  zato,  za-
kaj ni prevoda predelal ali dal predelati, preden ga je lepo in bogato komentiral in tako priredil za dobro šolsko knjigo. Mar Srbi nič ne vedo, kako je uspelo našemu Župančiču, ko je prefinil Cegnarjev prevod Schillerjeve Marije Stuart? Pieteta do Jovanoviča v tem oziru pač ni bila umestna.                                                      Dr. I.  P.
IZDAJE UDRUŽ. GRAF.UMjETNIKA V ZAGREBU.
Predvsem je treba omeniti serijo Monografije jugoslovenskih um jetnika, od katere so bili doslej izdani 3 zvezki. 1. zvezek je posvečen srbskemu slikarju Urošu Predi ču in predstavlja malo mapo 10 reprodukcij z uvodnim tekstom M. D. Gjuriča, 2. zvezek Vlahi Bukovcu s 7 reprodukcijami in tekstom po Isu Kršil javemu, 3. zvezek pa B e 11 i Č i k o š u S e s i j i z 8 reprodukcijami in tekstom po VI. Lunačku. Serija ima predvsem populirazujoč namen. ^r spomin na 1. jugoslovansko razstavo ex libris v * juniju 1929 v Zagrebu je bila izdana v istem formatu kakor prejšnja serija mapa originalnih bakropisnih ex librisov z naslovom Ex libris. Mapa vsebuje kratek uvod in 10 originalnih tiskov sledečih jugosl. grafikov: Dragana Renariča, M. D. Gjuriča, Naste Roje, Saše Šantla, Rajka Šu-bica, Hinka Smerekarja in Ivana Kosa. i stočasno je izdal M. D. G j u r i č bogato ilustriran *¦ članek Jugosl a venski bakropisei od 16. veka do d a n a s , ki je nekaka historična utemeljitev gibanja, ki ga predstavlja Društvo grafičkih umjetnika.                                         Frst.
Ljuba Babic: Hrvatski slikari od impresionizma do danas. PreŠtampano iz Hrvatskog kola Matice Hrvatske, Zagreb, 1929. Bogato ilustrirano. p isatelj pregledno riše razvoj in tendence sodob-*¦ nega hrvatskega slikarstva od njegovih početkov do danes in ugotavlja predvsem, da je prva faza ustvarila občuten nesklad med umetnostjo inteligentnega sloja in ono širokih plasti naroda. Umetnost, ustvarjena pod vplivi takratnih vodilnih evropskih tokov, ni znala premostiti tega nasprotja, zato se njeno delo ne more šteti pod pojem kulture, ampak več ali manj civilizacije, napori poedincev niso bili zmožni, da se strnejo v strnjo, v čemer se hrvatski razvoj občutno razlikuje od slovenskega, ki je iz podobnih tendenc vendar rodil izrazito strnjo impresionistov, kateri je ta premostitev končno uspela. Ta doba je pri Hrvatih izrazita doba zbiranja sil, glavno pa je, da ji je manjkal socialni moment, ki bi jo navezal na milje. Najvažnejša prehodna osebnost med prvo razvojno stopnjo in drugo, ki si je postavila za cilj predvsem domač likovni izraz z evropsko kvaliteto, je Josip Račič. Navezal je na Maneta in tako prvi pretrgal poprejšnjo zvezo hrvatskega slikarstva z dunajskim in monakovskim. Sledila sta mu Miroslav Kraljevič in Vladimir Bečič. Njihovo delo nadaljujejo v zadnji dobi Uzelac. Varlaj in Gecan. Poleg omenjenih pijonirjev novega slikarstva je važen krog okrog T. Krizmana z M. Račkim, J. Kljakovieem in M. Vanko. V najnovejši dobi se tkivo hrvatskih slikarskih naporov vedno bolj gosti, nastopajo vedno novi talenti in slika postaja vse bolj pestra. Pisatelj sam zavzema v povojnem razvoju odlično mesto. r> abičevo studijo tembolj pozdravljamo, ker se vpliv zagrebškega slikarstva po slovenskih gojencih zagrebške akademije tudi pri nas vse močneje pokaznje.                                             Frst.
174