POGLAVITNE POTEZE SLOVENSKEGA ZGODOVINSKEGA RAZVOJA IN POLOŽAJA BOGO GKAFENAUER n. MESTO KMEČKIH UPOROV V SLOVENSKI ZGODOVINI« Ob petstoti obletnici prve »kmečke zveze« slo- venskih kmeitov (1474) in ob štiristoti obletnici hrvatskoslovenskega kmečkega upora (1573). Z naslovom našega prispevka se postavlja dvojno vprašanje: z ene strani je to vprašanje zavesti o dejstvih slovenske preteklosti, kot se izraža v zgodovinopisju, z druge strani vprašanje o dejstvih samih, seveda zopet, kot se nam vidijo po njihovem današnjem pozna- nju in presoji njihovega medsebojnega učin- kovanja. Oboje je tesno povezano med seboj, kajti pogled na kmečke upore je najbistve- neje odvisen od širine in metodološke usmer- jenosti zgodovinopisja. Za zgodovinopisje, usmerjeno predvsem v politično zgodovino, so bili kmečki upori sicer opazni dogodki, toda le kot slučajnost, ki ni bila povezana s poglavit- nim tokom življenja. Za zgodovinopisje, usmerjeno predvsem v gospodarsko in druž- beno zgodovino, pa so kmečld upori najožje po- vezani s temeljnim zgodovinskim dogajanjem, kot najizrazitejša in naj ostrejša oblika druž- benih nasprotij, ki tudi sicer v fevdalnem re- du nikdar ne prenehajo, marveč vplivajo s svojim močnejšim ali slabšim pritiskom na obstoječe družbene strukture v marsičem na celotno zgodovinsko dogajanje. Dalje: doklei se je zgodovinopisje opiralo v prvi vrsti na vire z značajem »poročil« o dogodkih (bodisi v obliki zgodovinopisnih virov, bodisi v ob- liki »-poročil-« v aktih ali pismih itd.), je bilo neizogibno odvisno tudi od pogledov njihovih avtorjev na dogodke, o katerih so poročali (ne le zaradi naravnost izraženih sodb, marveč že zaradi njihovega »izbiranja-« dogodkov pri pi- sanju, določenega po teh sodbah); šele s po- stavitvijo dokumentarnih »preostankov« živ- ljenja na prvo mesto med viri se je zgodovi- nar — koHkor so mu takšni viri v zadostni meri na razpolago — res osvobodil vsaj ne- posredne odvisnosti pri presojanju dogodkov od svojih »poročevalcev«. • Prim. Kroniko XVI/1968, str. 129—136. Ves ta razvoj se kaže tudi v počasnem spo- znavanju mesta kmečkih uporov v slovenski zavesti, izraženi v zgodovinopisju. Razumlji- vo je, da so zgodovinopisci, ki so živeli za časa uporov, upornike obsojali bodisi zaradi prepričanja o božjem izvoru vsake oblasti (duhovniki) bodisi, ker so bili sami graščaki (plemiški pisci). Na takšno stališče do uporni- kov ne naletimo le pri ljudeh, zoper katere se bili neposredno namer j eni kaki kmečki upori (kot npr. pri vetrinjskem opatu Janezu v zve- zi z uporom 1482 ali pri Žigi Zoisu v zvezi z upiranjem kmetov gospoščine Brdo pri Kra- nju 1781-1783), marveč tudi pri takšnih pode- želskih župnikih, ki so bili s kmečkim pre- bivalstvom v tako ozkem vsakdanjem stiku kot župnik pri Št. Martinu na Dholici Jakob Unrest, ki je uporabljal kot najpomembnejši vir za opisovanje dogodkov v naših deželah v zadnjih treh desetletjih 15. stol. »splošno go- vorico« (gemeine Sage). Tudi on pa ni le opi- soval upora 1478 na Koroškem kot ponazorilo, »koliko zlobne zvijače in nezvestobe je skri- te v srcih hudobnih kmetov«, marveč je hva- lil boga, ko so se uporniki razpršili zaradi turškega vpada, češ da je njegova pomoč »ka- znovala kmečko nezvestobo z nevernimi Tur- ki..., da ne bi nezvesti uporniki prelivali krščanske krvi«. Tudi pri najkrajših zapiskih sodobnikov (npr. pri Juriju Spalatinu, pri Žigi Herbersteinu, v dodatkih Celjski kroniki, v Vramčevi kroniki ali v Dietrichsteinovi rod- binski kroniki) je mogoče čutiti obsojanje uporniškega ravnanja in vsaj popolno nepri- zadetost pri okrutnem maščevanju gospode nad njimi. ZnačUno je, da je celo Primož Tru- bar, sam kmečki sin in človek, ki ga je brez dvoma navdajala iskrena in močna »ljubezen« do slovenskega ljudstva (izražena že v psev- donimu na njegovi prvi slovenski knjigi: »Philopatridus lUiricus« — »Peryatil vseh Slouenzou«) in ki je gotovo obsojal graščin- sko nasilnost nad podložniki, kmečke upore obsojal in jih krščanskim vernikom prepove- 12^ doval kot »dvuje grehe«, od katerih »obeden prez štrajfinge ne ostane«, kar je ob neki pri- ložnosti ponazoril s kmečkimi upori na Slo- venskem (1515, 1528, 1573), ki »so per tim hud konec vzeli, so bili pobijeni, obešeni inu na špice vtakneni«. Kolikor obsežnejši so taki opisi, toliko izrazitejše je obsojanje upornikov. To se kaže tako pri žolnirski pesmi o bitki pri Celju 1515, kot pri zgodovinarjih 17. stol. (npr. Istvanffy, Megiser, Valvasor itd.) in 18. stol. Kot primer naj navedem le Valvasorja, čigar zgodovinsko pisanje skuša biti navadno sorazmerno nepristransko, ob tej priložnosti pa ni le označil puntarje za »pobesnelo drušči- no«, »krvoločneže« z »razprtimi morilskimi kremplji« in »ničvredne podpihovalce nemi- rov«, marveč je opisal dogodke na Mehovem 1515 celo drugače, kot jih opisujejo viri, ki jih je zagotovo imel v rokah. Dokler se je opiralo zgodovinopisje v prvi vrsti na to vrsto virov, se je seveda težko ^ otreslo njihovih sodb o uporih. To ne velja le za Antona Krempla (Dogodivšine Štajerske zemle, 1845, 158, 164), mrveč tudi za prvo do- končano Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal gotovo liberalno usmerjeni Janez Trdina (rokopis 1848—1851, izšlo 1866). Ves njegov opis se lomi med obsojanjem graščin- skega nasilja in upoštevanjem kmečkih te- žav z ene strani ter med končno obsodbo z druge strani: »Da se s puntarijo malo doseže, pokazalo se je, v teh kmečkih vstajah. Kdor se ne zmeni več za postavo, proti temu se obr- ne postava, in ne bo nikdar odšel zasluženi kazni« (89). Miha Verne v prvi »Občni po- vestnici... narodu slovenskemu« (1863) kmeč- kih uporov niti omenil ni. V slovenski knji- ževnosti se je že od Prešernovega Sonetnega venca naprej — »od tod samo kervavi pimt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije« — uveljavilo prepričanje, da spadajo kmečki upori med redke pomembne dogodke sloven- ske zgodovine, kar je pozneje še ostreje izra- zil Ivan Cankar: »Vsaka ped svobode, ki si jo pribori ljudstvo, je korak naprej v kulturi. Tisti obupani, v svojem obupu do blaznosti po- gumni kmetje, ki so požigali graščine in ki so se upirali cesarski vojski s kosami, cepci in vilami, tisti kmetje, ki so obešali valpte in gnali graščake pred plug, niso bili manjši de- lavci na polju slovenske kulture nego Trubar in Dalmatin... Trubar in Dalmatin sta zapi- sala v knjigo spomenik slavnega svojega dela, puntarski kmetje so ga zapisali v kamenito slovensko zemljo s svojo vročo krvjo... Za- kaj doletela jih je tista usoda, ki je usoda ve- like večine kulturnih delavcev: poginili so v sramoti, njih delo pa so pokončali z ognjem in mečem« (ZS XI, 332 sL). Podobno prepričanje se kaže tudi v delih Simona Jenka, Josipa Jurčiča, Antona Aškerca, Ivana Preglja, Franceta Bevka, Bratka Krefta in Jožeta Pa_ horja, pa še različnih manj pomembnih pisa- teljev, v delih, ki skušajo oživiti podobo po- sameznih kmečkih uporov. Čeprav je po vi- rih dostopna resnična podoba teh uporov še mnogo dramatičnejša kot te drame in mnogo bolj napeta in polna kot ti romani, vendar so se podobna spoznanja o pravem pomenu kmečke uporniške misli in bojev prebijala v zgodovinopisju počasneje kot v literaturi, pa tudi z manjšo jasnostjo presojanja. Za »dam- natio memoriae« kmečkih uporov med ljud- stvom (vsaj po koncu 16. stol., ko je spomin na velike kmečke upore še mogoče dokazati) je značilno razmerje med pomenom turških vpadov in kmečkih uporov v ljudskem pripo- vednem izročilu: o turških vpadih so se ohra- nile ljudske pesmi in pripovedke, o kmečkih uporih oboje molčijo. Večjo težo kmečkim uporom so pripisovali zgodovinarji, ki niso samo izvirali iz kmečkega. rodU; kot skoraj vsi slovenski izobraženci še v drugi polovici 19. stol., marveč so bili zve- zani s kmečkim ljudstvom bodisi po vsak- danjem življenju, bodisi po političnem delo- vanju in usmerjenosti, bodisi po obojem. Po- deželski župnik Janez Parapat, ki je kot prvi slovenski zgodovinar podrobneje pisal o kmečkih uporih (LMS 1869), je vzporejal gra- ščake kot »sovražnike ... tlačenega in zatira- nega kmeta« s »krutimi Turčini«. Pri tej spre- menjeni oceni uporništva so brez dvoma veliko tehtali viri o Tahiju in o njegovem ravnanju s podložniki, zlasti s podložnimi ženami in de- kleti, ki so opravičevali upor tudi na ravni katoliške moralke. Prav leto poprej jih je ob- javil Fr. Krones v eni izmed publikacij, v ka- terih so med 1868 in 1883 zlasti on, Franjo Rački in Franz Martin Mayer z objavo pre- cejšnjega dela arhivskih virov postavili zna- nje o uporih 16. stol. na nove temelje in sku- šali v svojih razpravah na novo razčistiti tu- di vnanjo — »dogodkovno« — stran uporov 1515 in 1573. Na njihovih dognanjih je v glav- nem slonelo prikazovanje in presojanje kmeč- kih uporov v slovenskem zgodovinopisju — z redkimi izjemami — prav do let pred drugo svetovno vojno. Najobsežnejši prikaz kmeč- kih uporov po teh in poznejših rezultatih raz- iskovanja je v slovenskih delih uvrstil v svo- jo Zgodovino slovenskega naroda Josip Gru- den (441—449, 753—766, 883—894), opraviču- joč jih s »tedanjimi nevzdržnimi razmerami, ki jih je bilo le s silo spremeniti« (758), ven- dar tudi z omilujočo trditvijo, da se »socialni' boji slovenskih kmetov ob koncu srednjega- veka še niso bojevali za osvoboditev kmečke- - ga stanu, ampak so imeli le namen, olajšati • mu neznosno breme« (442). Kljub obsežne j-' šim virom in boljšemu znanju o poteku upo- rov pa je šlo v teh ali drugih delih (npr. v - različnih deželnih zgodovinah ipd.) le za opi- sovanje dogodkov in njihovih neposrednih, 130 povodov (kot Tahijevega postopanja na nje- govih treh gospoščinah), ki seveda za ves koncept gledanja na upore pri katoliških kon- servativnih zgodovinarjih niso biU brez por sebnega pomena (v enostranskem obravnava- nju teh sestavin poti v upore in v zanemarja- nju splošne j ših in širših potez krize fevdalne družbe v tem času se včasih čuti dediščina tega zgodovinopisja prav do našega časa). Li- beralno in socialno-demokratsko usmerjeno zgodovinopisje je skušalo poudariti pomen teh dogodkov posredno, v njihovem povezovanju z drugimi sodobnimi, po njihovi zgodovinski koncepciji pomembnejšimi gibanji. Najpogo- stnejše je bilo takšno domnevno povezovanje — postavljano le z uporabo splošnih obrav- nav uporov v deželnih zgodovinah in drugi li- teraturi, pa brez vnovičnega lastnega pregle- dovanja virov — usmerjeno v vplive refor- macije na kmečke upore, pri čemer so brez dvoma vplivala razmerja te vrste v nemški kmečki vojski 1524—1526 (Pre- peluh, Prijatelj, Lončar), včasih tudi v zvezi z moderniziranjem reformacije v smi- slu liberalnih idej 19. in 20. stoletja (Ilešič) in z njimi zvezano trditvijo, da je mogel prine- sti kmetu rešitev »edino miren gospodarski in socialni razvoj evropskega ljudstva« (Pivko, podčrtal on sam), s čimer se zanika vsak šir- ši zgodovinski pomen kmečkih uporov. Do časa neposredno pred drugo svetovno vojno je ostalo omejeno znanje o uporih slo- venskega kmeta v glavnem na podobo, poda- no pri Grudnu; ne tako redke obravnave v knjižni obliki (Erjavec, Zalaznik, Mravljak, itd.) in še pogostnejše v različnih razpravah ter člankih pa so skušale povezovati to znanje v različnih variantah z domnevami in sodbam.i liberalnega in socialno-demokratskega zgodo- vinopisja ali publicistike. Le dva zgodovinarja sta skušala brez posebnih teoretičnih koncep- tov in le s podrobnim raziskovanjem domače- ga razvoja dognati širši okvir družbenega in gospodarskega položaja kmeta na Sloven- skem, v katerega se uvrščajo veliki kmečki upori 16. stoletja kot njegov bistveni sestavni del in ne le kot zanimivi osamljeni dogodki. Anton Kaspret, prvi slovenski zgodovinar, ki je posvetil vse svoje delo skoraj samo zgodo- vini slovenskega kmeta, je razkril ob aktih iz arhiva blejske gospoščine predzgodovino slo- venskega kmečkega upora 1:515 na Gorenj- skem z razpravo, ki je na široko obravnava- la tedanji kmečki položaj (MMK 1889) ter po- sledice tega upora za vaško samoupravo (CZN 1907), v več razpravah pa je pokazal ob upo- rabi aktov štajerskega deželnega arhiva uvod v upor 1572/73. na Statenbergu (CZN 1909, gl. tudi GZN 1911) ter opozoril na prisilno uva-r Janje kupnega prava ob izdatnem plačilu kmečkih podložnikov.zanj na deželnoknežjih gospoščinah v notranjeavstrijskih. deželah okrog 1570, kar je prav tako budilo kmečko ne- zadovoljstvo z novo dajatveno zahtevo (1903). Prav tu je zastavilJanko Polec (ZZR 13, 1937), ki je iskal širše družbene premike, ki so vo- dili v upor 1572/73, prav v širših nemirih med kmeti, ki jih je povzročila ta prisilna preved- ba njihovega hasnovalnega prava do zemlji- šča ter dajatev zanjo. Kratko zatem je pod- prl to mnenje še Stanko Jug v zvezi s teda- njim razvojem davčnega sistema (posebej v zvezi z vinskim dacom za vinogradnike 1570, GMS 1942), medtem ko je Kaspretovo pre- iskovanje gospodarskih in družbenih razmer v radovljiškem kotu do upora 1515 razširil in dopolnil njegov nekdanji zasebni učenec v zgodovinskem delu, Ljudmil Hauptmann (ZC 1952/1953) v eni izmed svojih zadnjih vzornih razprav. Moja študentska razprava o uporih 1515 in 1573 (CZN 1939) je bila obratno po- svečena le poteku »dogodkov«, vendar pa je pomenila pol stoletja po Mayerjevi obravna- vi dokaz, da je tudi v tem pogledu treba celo za poglavitne poteze te strani uporov vnovič pregledati vse vire in poiskati k njim še nove. Druga smer, ki je skušala povezati kmečke upore v širši družbeni okvir, se je ooirala na eni strani na znanje o njih po dotedanji lite- raturi (zlasti po Grudnu), z druge strani pa na doenanja o kmečkih UDorih v evropski zgodo- vini, T>osebei ob En^elsovem delu o nemški kmečki voiski. Ta način dela — značilen zla- sti za študiie Bratka Krefta. Vita Kraigherja in Borisa Ziherla (1937—1939) — je imel te- žišče na splošnih potezah družbenega in go- spodarskega razvoja, v katerem so bili udo- rabljeni oodatki o naših uporih predvsem kot ponazorila in primeri, tako da gre tu bolj za teze in slutnie, ki bi jih mogla dokazati šele vnovična podrobna obravnava uporov, ki jo je Bratko Kreft po pravici od zgodovinarjev s poudarkom tudi zahteval. Spričo tega so tu- di v prvi izdali Speransa (1939), v kateri je prikazan družbeni pretres 16, stol. pri Slo- vencih v prvi vrsti v zvezi z reformacijo, ob- ravnavani kmečki upori sicer z vsem poudar-^ kom kot »težišče revolucionarne energije slo- venskega ljudstva« (v 17. in 18. stol.), pa ven- dar preveč v okviru reformacije kot njena priprava in nadaljevanje, predvsem kot posa- mezni »nešteti upori«, ki »so se razkropili po krvavih spontanih akcijah brez jasnega ci- lja«, oz. kot »vrsta lokalnih revolucionarnih akcij z zelo omejenimi cilji, ki so le redko segale preko meja reform v okviru fevdalne družbe«. Tudi v tem se izraža pač dejstvo, da zgodovinopisje dotlej še ni spoznalo pove- zanosti notranjega dozorevanja kmečkega uporniškega gibanja med 1478 in 1573, vzpo- rednega z reformacijo in neodvisnega od nje, ter radikalnosti programa zlasti obeh največ- jih kmečkih uporov 1515 in 1572/73, ki je v ostrem nasprotju z družbenimi nazori in te- 131 danjimi političnimi težnjami temeljne smeri reformacije v slovenskih deželah. Prelom v smeri raziskovanja je pomenila v resnici moja disertacija, posvečena »sloven- skemu« kmečkemu uporu 1515 (tako ga ime- nujejo že tedanji viri; Boj za staa?o pravdo, 1944), v kateri sta bila že jasno izražena dru- gačna teza in program dela: »Kmečki uiporl niso le osamljeni dogodki v kmečkem življe- nju, marveč izraz splošnega družbenega in go- spodarskega položaja in razvoja kmečkega stanu na Slovenskem, najožje povezani z nji- ma in le v zvezi z njima razumljivi. Marsika- terega vprašanja glede položaja srednjeveške- ga kmeta sicer najbrže ne bo nikoli mogoče rešiti (množina pridelkov, odstotek dajatev, obseg zadolžitve, vprašanje trga). Pa tudi si- cer bo mogla popolno rešitev nakazanega pro- blema podati šele celotna zgodovina sloven- skega kmeta v poznem srednjem veku in v začetku novega veka, ta pa bo zahtevala še mnogo zamudnega dela«. Po skoraj dveh de- setletjih obravnavanja teh vprašanj v manj- ših in časovno omejenih razpravah sem sku- šal zgornjo tezo pokazati in dokazati — kolikor to dopuščajo že znani viri — v knjigi, ki je posvečena celotnemu vprašanju »kmečkih uporov na Slovenskem« v fevdalni dobi do 1848 (1962). V Zgodovini slovenskega naroda (3—5, 1956—1961) in v drugi knjigi Zgodovine narodov Jugoslavije (1959) je dopolnjena te- za o notranji sklenjenosti kmečkih uporov (posebej v njihovi klasični dobi v 15. in 16. stol.) še z drugo, da sta namreč vsaj v dobi velikih kmečkih uporov — in enako v revo- lucijskem letu 1848/49, v manjši meri pa v 17. in 18. stol. — prav v kmečkih uporih iz- ražena družbena borba in kmečki odpor zo- per fevdalne omejitve tako v gospodarstvu kot v družbenem pogledu tedanji temeljni zgodovinski proces, ki je v marsičem odločal o vseh drugih zgodovinskih procesih »krat- kotrajnejšega« značaja in o zgodovinskih »dogodkih« (po Braudelovi zgodovinski ter- minologiji), ne le o reformaciji, marveč tudi o priklonitvi plemstva pod oblast deželnega kneza v 17. stoletju ter celo o meri, v kateri kljub politični zmagi reakcije ni bilo mogoče umakniti zmage revolucije 1848, izražene z odpravo fevdalnega režima zemljiškega go- spostva, ki je bila za »revolucijo« vendar naj- bistvenejši del. V obliki teze v zvezi z anali- zo celotne slovenske zgodovine so bili poleg tega kmečki upori postavljeni že 1945 (Slo- venski zbornik 1945) in vnovič ob petindvaj- seti obletnici Osvobodilne fronte (Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1966) kot prva korenina revolucionarne misli in giba- nja, ki se je končalo med drugo svetovno voj- no z narodno osvobodilnim gibanjem in soci- alistično revolucijo, hkrati pa kot edino gi- banje, ki ga je mogoče skoraj v vseh pogledih vzporejati z narodnoosvobodilnim bojem, ši- rino udeležbe slovenskega ljudstva v njej in tveganjem, zvezanim s tem za vsakega posa- meznika, ki se je odločil za boj za socialno svobodo. Navedene teze so dopolnjevale in dograje- vale razprave, ki so jih posvečali naši zgodo- vinarji v zadnjih desetletjih gospodarskemu in družbenemu razvoju na Slovenskem med 14. in 17. stoletjem. Ferdo Gestrin je pokazal v svojih obravnavah družbene podlage refor- macije ter v številnih delih o neagramem gospodarstvu, posebej o trgovini na dolge razdalje, Josip Zontar pa v podrobnem ob- ravnavanju podeželske trgovine v 16. stol. in borb za njeno pravno omejitev in ureditev, kako so v gospodarskem pogledu naraščali vplivi, ki so bili izvzeti iz vplivov zemljiških gospodov in slabili moč graščine. Pavle Blaz- nik je pokazal na primeru loškega gospostva prav v 16. stoletju velik skok kajžarjev (raz- merje med gruntarji in kaj zarji 1501 12:1, 1590 pa 3:2), torej sloja, ki je s svojim preživ- ljanjem navezan v dobršni meri na zaslužek iz neagrame dejavnosti. Sergij Vilfan je prispeval k družbenemu ozadju velikih kmeč- kih uporov morda najpomembnejše spoznanje, namreč da je oblast zemljiškega gospostva nad podložniki močno oslabela, kar se izraža v samovoljnem odhajanju kmečkih sinov s področja zemljiškega gospostva ter v mož- nosti odkupa izpod oblasti zemljiškega gos- postva (»svobodniki«); moč graščine se je obnovila šele po njeni zvezi z okrepljeno oblastjo deželnega kneza v 17. stol. Končno so različni zgodovinarji podrobneje preučevali tudi posamezne kmečke upore (Blaznik, Vilfan, Jože Som, Jože Žontar), posebej pa je treba poudariti, da se je razširilo delo te vrste tudi v proučevanju hrvatskoslovenskega upora, kjer so se pokazale podobne širše poteze ozadja upiranja hrvatskih kmetov, kot so se kazale že v naštetih slovenskih delih (npr. Rudolf Bioamič, Nada Klaič, zlasti pa Julijan Bromlej in Josip Adamček). 2e sredi tega preiskovanja je Sperans-Kardelj v drugi izdaji (1957, 3. izd. 1970) Razvoja slovenskega narodnega vprašanja v smislu novih raziskav bistveno razširil in tudi spremenil stališča o mestu kmečkih uporov v oblikovanju slo- venskega naroda. Končno je prav letos prvi del Gospodarske in družbene zgodovine Slo- vencev (Zgodovina agrarnih panog, Prvi zvezek: Agrarno gospodarstvo) vnovič v mar- sičem razjasnil procese, ki stoje v ozadju uporov. Kratek očrt, v katerem bom skušal podati dognanja slovenskega zgodovinopisja o mestu kmečkih uporov v slovenski zgodo- vini, pa se opira delno tudi na že pripravljene rokopise za drugi zvezek tega kolektivnega dela, ki bo posvečen družbenim razmerjem v agrarni proizvodnji. 132 II. je bilo ob velikosti kmetij in tedanji agrarni tehniki poljskih pridelkov premalo za pre- življanje; kmetje so s"i morali v veliki meri pomagati z živinorejo. Obojega pa je bilo dovolj le za oddajanje dajatev graščini do 1/3 pridelka ob odštetem semenu) in zelo skromno preživljanje, tako da so si kmetje vsaj od 13. stoletja naprej iskali zaslužek tudi zunaj zemljiškogosposkih razmerij, v pode- želski trgovini. Izhodišče je bila naturalna menjava žita za sol v istrskih mestih, ki je v drugi polovici 15. stoletja dosegla letno v obe smeri skupno do 200.000 tovorov (okrog 34.000 ton). Na Kranjskem je bilo kmetom že konec 15. stoletja dovoljeno tudi v trgovini na večje razdalje izvažati kisla vina iz dežele na sever in uvažati boljša južna vina. Prav tako jim je bilo dovoljeno uvažati že- lezo, svobodna je bila zanje trgovina s soljo in izvoz žita v Italijo, uvoz živine z vzhoda in njeno prodajanje. Tudi živino, platno, sir in mast, kar so sami pridelali, so smeli izva- žati v Italijo. Po meščanskih pritožbah so v 16. stoletju tovorili nepretrgoma s 4000—6000 konji, trgovali s soljo in žitom na Kranjskem, Štajerskem, Slavoniji in drugod, pa tudi s suknom, žeblji, železom, platnom, s krdeli ogrskih volov, s prašiči in drobnico. Na Koroškem so smeU kmetje kupovati v pode- želju žito in ga voziti na trg v mesta in trge, pač pa so smeli gospodje svoj pridelek izvar- žati zunaj dežele, in v tej obliki se je vselej mogla skriti tudi kmečka trgovina, ki so jo opravljali podložniki hkrati s tisto za gospode. Štajerski kmetje so bili v tem pogledu precej bolj omejeni po svojih pravicah ali možnostih. Druga povezava z neagrarnim gospodarstvom je bilo delo (žganje oglja) in tovomištvo za potrebe fužin; ponekod pa se je začelo uve- ljavljati tudi založniško razmerje z velikimi trgovci, ki so organizirali podeželsko obrtno proizvodnjo (npr. v 17. stoletju platnarstvo na loškem ozemlju). Le s tem razvojem je mogoče razložiti sunkovit dvig kajžarskega prebivalstva v 16. stoletju. Vse to pa pomeni v gospodarstvu na vasi napredovanje tistih oblik, ki so bile zunaj graščinskih razmerij in so pospeševale težnje po osvoboditvi iz vezi graščinske oblasti. Naj navedem Vilfanove rezultate o družbe- nih izrazih tega razvoja: »Zgodnji kapitalizem je načenjal v bistvenih temeljih fevdalno družbo in deloval na osebni položaj (podlož- nikov) v smislu sprostitve. Fevdalna družba pa je imela še toliko moči, da je v reakciji proti temu uveljavljala tudi nasprotne ten- dence, skušala oživiti stare plemiške privile- gije in preprečevati prostost gibanja kmetov. Močneje kot prej so se s pomočjo uporov in latentno upornostjo uveljavljali tudi kmetje kot aktivni razvojni faktor. 133 Angleški historik Lovett Edwars je sklenil kratko označbo slovenske zgodovine (1954) z besedami: »Resnično, najbolj čudovito pri Slovencih je, da obstoje kot narod po tolikih stoletjih tuje oblasti«, to je po izgubi politične svobode (Karantanija 745 oz. 820 z odpravo domačih knezov, 874 s propadom Kocljeve Spodnje Panonije) in po uveljavljenju fran- kovsko-nemške oblike fevdalnega reda (od 9. do 11. stol.), v čigar vladajočem plemiškem družbenem sloju je mogel slovenski del uve- ljaviti svoje težnje in tradicije le še do konca 9. stoletja, od okrog 1000 naprej nastajajoče deželno plemstvo pa ima kot družbeni sloj nemški oz. v delu Primorja tudi romanski značaj. Danes sicer vemo, da do 16. stoletja to ne izključuje pri plemstvu znanja sloven- skega jezika (zaradi občevanja s podložniki) in da so v mestih, ki so nastajala na slovenskih tleh od okrog 1100 naprej, razen v primorskih mestih z močno romansko večino, med prebi- valstvom številčno gotovo prevladovali Slo- venci, nemška pa je bila povsod le mestna pisarna. Kljub temu pa to ne spremeni dej- stva, da je od konca 11. stoletja naprej izra- zito slovenski del prebivalstva v slovenskih deželah le vaško kmečko prebivalstvo, ki je bilo — posebej zaradi prevlade tujega jezika med plemstvom in v vseh odločujočih meš- čanskih krogih v 17. in 18. stoletju — pravo izhodišče izoblikovanja slovenskega naroda od srede 18. stoletja naprej. Zato pomenijo kmečki upori konec 15. in v 16. stoletju v resnici eno izmed temeljnih prelomnic v slovenski zgodovini. Z njimi se je pojavilo slovensko ljudstvo po šestih sto- letjih tihega življenja pod oblastjo deželnega plemstva prvič kot pomemben aktivni poli- tični dejavnik na svojih tleh. Po dolgih sto- letjih zatišja so se s svojimi upori vključili slovenski kmetje v zgodovinski razvoj obe- nem kot zatirani družbeni sloj in kot pred- stavniki slovenskega ljudstva, ki je odtlej naprej postajalo vse razločnejši usmerjevalec razvoja na teh tleh. Tako se kažejo veliki kmečki upori konec 15. in v 16. stoletju kot prvi korak do rezultata slovenskega nacional- nega prebujenja v 19. stoletju in narodno- osvobodilnega boja sredi našega stoletja. Prav ker je prvi korak v takšnih dolgih zgodo- vinskih procesih najbolj presenetljiv in ne- redko tudi najtežji, se postavlja vprašanje poti, ki je pripeljala prav tedaj do tega izbruha silovitega podložniškega boja zoper fevdalni družbeni red. Kolikor danes že moremo domnevati o kmečkem gospodarskem računu — razmerju donosa kmetije, bremen in stroškov za pre- življanje (Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I/l, 1970, 625—629) — se zdi, da Glede na prevlado ene ali druge izmed obeh nasprotujočih si silnic razpada doba med 15. in 18. stoletjem v dve razdobji; razlika med njima se kaže v prostosti gibanja kmeta in njegovih potomcev kot glavnem me- rilu za omejitev prostosti. Proti koncu 15. sto- letja je pod prvim navalom zgodnjega kapi- talizma in njegove potrebe po prosti delovni sili nastopila neka nestalnost in negotovost v osebnem položaju, ki je trajala nekako do druge polovice 16. stoletja. Gospodarske razmere so praktično nudile mnogo možnosti za premik podložnikov. Po- sebno tovomištvo je čedalje bolj odpiralo podložnikom in njihovim sinovom vrata v poslovno življenje in v svet, kamor ni segala moč njihovih zemljiških gospodov. Tudi kolikor so sinovi ostali v domačih krajih, so nekateri postali kaj zarji ali gostači in jih zemljiški gospodje očetove domačije niso mogli pripraviti do tega, da bi služili njim. Kranjski stanovi so 1570 zahtevali, naj bi smel podložnikov sin stopiti v tuje službe samo tedaj, če njegov gospod ne bi imel sam potrebe po delovni siU. Iz tega izhaja, da so še tedaj podložniški sinovi dejansko odha- jali, kamor so hoteli, da po odhodu gospodje niso imeli praktično nikakega vpliva nanje. (Podobni so podatki tudi glede Štajerske v istem obdobju). Vsaj že v 15. stoletju so se kazale posledice dejstva, da na gorskih zemljiščih ni nastala osebna odvisnost njihovega hasnovalca. Pod- ložnik, ki se je naselil na njih, je postal svo- boden imetnik zajma; zato so se začeli prebegi na taka zemljišča množiti... Posebno v bližini beneške meje pa podložniku tudi ni bilo težko prestopiti na beneško stran, kjer so zaradi še trajajoče kolonizacije veljali razmeroma ugodni zajmi. Zato je osebna odvisnost med kmeti na habsburški strani meje praktično malo pomenila, kolikor se je pravno sploh še vzdrževala« (iz rokopisa za 2. zvezek Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, Zgodovina agrarnih panog). Gospodarski razvoj in njegovi družbeni izrazi so torej težili v družbeno osvoboditev kmečkega sloja. Vprašanje, zakaj so se začeli kmečki upori prav konec 15. stoletja, je raz- loženo delno že s tem, delno pa odgovarjajo nanj še drugi in drugačni premiki. Najkasneje v 15. stoletju je število odraslega moškega vaškega prebivalstva že preseglo število kmečkih gospodarstev. Gospodom se ni bilo treba več ozirati na kmeta (kot v prejšnjem obdobju kolonizacije, ko so morali vabiti kmete s posebnimi ugodnostmi), ker so imeli za izpraznjeno kmetijo takoj na razpolago nove obdelovalce. Nastanek sorazmerno enot- nega podložniškega sloja (z izenačenjem daja- tev in, njihovih oblik) je do 15. stoletja raz- merje med gospodi in podložniki zelo poeno- stavil in posplošil, ker so odpadle družbene razlike med skupinami vaškega prebivalstva. Položaj kmetov pa se je prav tedaj občutno poslabšal tako zaradi turških vpadov in v 15. stoletju pogostnih bojev med fevdalci, posebej pa zaradi nastajanja nove državne in vojaške organizacije ter potreb obrambe zoper vnanje nevarnosti (turški vpadi, vojna z Ogri, v začetku 16. stoletja vojna z Bene- čani), zaradi česar se je graščinskim dajatvam pridružilo še breme deželnih davkov in občasno tudi vojaška dolžnost za del podlož- nikov pri deželni obrambi. Vse to je delovalo kot sprožilo in delno celo kot napotek za kmečko vojaško organizacijo pri velikih kmečkih uporih. Od 1478 do začetka 18. stoletja se je zvrstilo pet velikih kmečkih uporov, ki naj jih — brez opisovanja njihovega poteka — označim le glede njihovih dimenzij: Koroški kmečki upor 1478 je zajel preko 2000 km^ in je trajal pet mesecev, vendar upornost mimo odpovedi dajatev in prevzemanja oblasti v podeželju ni pripeljala do oboroženega obračuna s fev- dalci. Slovenski kmečki upor 1515 je zajel preko 20.000 km- veliko ozemlje in menda ob višku v uporniških oddelkih do 80.000 upor- nikov; upor je trajal pet mesecev. Hrvaško- slovenski kmečki upor 1572/73 je zajel z glav- nimi boji okrog 5000 km*, z odmevi vred pa blizu 20.000 km*; v osrednjem delu upora se je udeležilo bojev okrog 12.000 upornikov, nekajkrat večje število pa so zajele priprave ali samostojne akcije, s katerimi so začeli kmetje na vzpodbudo izbruha upora; široki upor je trajal le dva tedna, predigra zanj in krajevno upiranje pa skoraj leto dni. Sloven- ski kmečki upor 1635 je zajel okrog 15.000 km* in je trajal dva meseca, podatka o številu upornikov nimamo. Tolminski kmečki upor 1713 je zajel okrog 2500 km* (720 kmečkih sosesk) in je trajal dva meseca. S temi upori bi v nekaterih pogledih mogli primerjati še uporniško gibanje 1848, ki je zajelo okrog 20.000 km* in je trajalo pet mesecev, vendar se je povzpelo do kmečkega oboroženega nastopa le v posameznih krajih. Poleg teh velikih uporov je znanih doslej do 1848 še preko 100 uporov srednjega obsega ali lokal- nega značaja (v 14. stoletju 1, v 15. stoletju 16, v 16 stoletju 24, v 17. stoletju 45, v 18. sto- letju 15 in v 19. stoletju 12). Tudi ta pogo- stnost upiranja kaže moč, s katero so ta gi- banja zajela slovensko kmečko prebivalstvo. Za presojo kmečkih uporov je posebno po- memben še razvoj uporniškega programa pri velikih uporih 15. in 16. stoletja, v katerem srečamo v resnici postopen dvig njihove druž- bene dozorelosti. 2e načrti koroških, uporni- kov 1478 pomenijo v svoji končni ob-, liki obračun s fevdalno oblastjo nasplohi Uporniki so mesec dni po začetku upora od-;. 134 rekli pokorščino zemljiškim gospodom, pol- drug mesec za tem pa so ustvarili enotno uporniško organizacijo, z vodstvom, v kate- rem so bili predstavljeni po svojih zastopni- kih uporniki iz vseh deželskih sodišč, ki so se pridružila uporu. Kmečka zveza je združeva- la kmete, podeželske obrtnike in rudarje, za- htevala je pravico do odločanja o davkih in njihovem pobiranju, pravico do višjega in nižjega sodstva in do odločanja o tem, kateri duhovnik naj bo župnik v kakem kraju. Poleg tega je organizirala svojo vojsko. V uporu 1515 se je že pred začet- kom odprtega upora z orožjem pojavila zahteva, da mora odločati o deželnih dav- kih namesto deželnih stanov kmečka zve- za. Organizacija je imela tokrat podoben ustroj, kot se je izoblikoval proti koncu ko- roškega upora 1478, le da ponekod (spet na Koroškem) z nekoliko bolj poudarjenim vo- jaškim značajem in s to razliko, da je imela vsaka dežela svoje vodstvo upora. Obračun s fevdalno gospodo pa je prišel sedaj že nekaj mesecev po začetku upora (maja in junija) do bistveno močnejšega in kakovostno višjega iz- raza: uporniki so na ozemlju, ki ga je zajel upor, uničevali graščine, prevzemali »cesarske pravice, mitnice, carine, duhovska in svetna sodišča« (zadnje pomeni sodišča v rokah cer- kvenih in posvetnih fevdalcev), osvajali gra- dove v svojem in cesarskem imenu in gnali koroške deželne stanove vzdolž veUkega dela dežele od Velikovca mimo Šentvida do Be- ljaka ter od tega mesta zahtevali izključitev stanov iz mesta, da bi jih mogli pregnati ali uničiti. Ostala pa je še vedno za fevdalne raz- mere značilna omejitev organizacije kmečke zveze na posamezne dežele. Upor leta 1573 zopet začenja že z načrtom, kakršnega so ime- li uporniki 1515 šele ob koncu svojega upora, delno ga pa celo presega. Predvsem je tokrat odpadla omejitev uporniške organizacije ter vojaškega načrta po pokrajinah, zahteva po svobodnem trgovanju pa je bila, če že ne po- polnoma nova, vsaj bistveno bol] jasno po- stavljena. Ze od začetka so mislili kmetje na kmečko cesarsko namestništvo v Zagrebu, ki naj bi odločalo o davkih in skrbelo za njihovo pobiranje, prav tako tudi za obrambo zoper Turke. Zopet se pojavlja kmečka zahteva o od- ločanju o župnikih. Upor je združeval v svo- jih načrtih hrvaško ozemlje s slovenskimi po- krajinami »do morja«. Prav notranja pove- zanost pri postopnem notranjem razvoju uporniškega programa dovolj jasno dokazuje, da je živelo v 16. stoletju v slovenskih deže- lah precej trdno in samostojno izročilo kmeč- kih puntov in puntarskih namer, ki se je spre- minjalo in dopolnjevalo predvsem pod težo udarcev in pritiskom teženj samega kmečkega življenja (poseg podložnikov v trgovino, ne- posredna pritegnitev podložnikov v vojsko, težnja po družbeni osvoboditvi, ki jo je pod- piral gospodarski razvoj), ne kaže pa v svojih programih od začetka (1478) naprej nobenih bistvenih vsebinskih vplivov, ki bi jih zanesla vanj druga sodobna gibanja (npr. protestan- tizem). Vsekakor pa ni slučajno, da nasprotni- ki kmečkega uporniškega gibanja (Vrančič, Trubar, freisinški škof Vid Adam) in upor- niki sami (Sterc) povezujejo v širšo celoto skoraj vse upore, katerih vpliv je mogoče za- slediti v programu njihovega najvišjega vzpo- na 1573. Za presojo mesta kmečkih uporov v sloven- ski zgodovini velja pregledati še njihov »uspeh« in jih končno primerjati z najzrelej- šim revolucionarnim gibanjem v slovenski zgodovini, z Osvobodilno fronto in narodno- osvobodilnim bojem. Neposrednega uspeha kmečki upori dolgo niso dosegli. Zmeraj so bili puntarji pobiti, upori zadušeni. Samo pri majhnih lokalnih uporih vidimo včasih tudi delne uspehe. Vendar je osvoboditev kmeta — najprej odprava osebne nesvobode (v reform- nem obdobju 18. stol.) in nato zemljiška odve- za (1848) — tako slovenskega kmeta kot tudi kmeta v drugih avstrijskih deželah v svojem bistvu pravzaprav uspeh tega velikega kmeč- kega uporništva, boja za družbeno in gospo- darsko svobodo, ki se ga je po pričevanju vi- rov slovenski kmet udeleževal bolj intenzivno kakor kmetje v drugih avstrijskih deželah. Prav te spremembe pa so bile pogoj za izob- likovanje drugih slovenskih družbenih slojev in s tem za dozoritev slovenskega naroda. Med vsemi širokimi ljudskimi gibanji v preteklosti, ki jih je mogoče pri Slovencih predstaviti kot historične predhodnike Osvo- bodilne fronte pri uresničevanju uporniške misli, je gotovo Osvobodilni fronti najbližje veliko revolucionarno gibanje slovenskih kmetov v 15. in 16. stoletju, čeprav je res, da je bil puntarski program omejen samo na go- spodarska in družbena vprašanja. Na politič- na področja je segal le posredno z vpraša- njem oblasti kmečke zveze v slovenskih po- krajinah, na nacionalna prav tako le posredno s konceptom o ustvaritvi posebne hrvatsko- slovenske politične enote. Ta je bila le izraz povezanosti teh dežel zaradi skupne obrambe zoper turško nevarnost in skupnega trgovanja, ki je seglo od Hrvatov do morja in naprej. Sicer pa se kažejo vzporednice z Osvobodilno fronto v celi vrsti potez. Tako glede obsega: dva največja upora (1515 in 1573) sta zajela dejansko skoraj vse slovensko ozemlje. Glede intenzivnosti gibanja je dovolj spomniti na število upornikov 1515 — do 80.000 na ozem- lju, ki je tedaj štelo le okrog 500.000 prebi- valcev. Glede organizacije »države v državi« (čeprav je prevzem oblasti v pogojih lokalne »samouprave« v fevdalni družbi pač lažji kot ob modemi državni organizaciji): kmečka 135 zveza je prevzemala vso oblast glede sodstva, pobiranja davkov itd., torej celo vrsto pravic, ki so pripadale državni organizaciji in ki jih je ta do upora tudi izvajala bodisi po svojih neposrednih zastopnikih bodisi po fevdalcih kot svojih posrednih predstavnikih. Končno so bili glede revolucionarnosti kmečki upori edino širše gibanje v naši preteklosti, ki je šlo v revolucionarni zavzetosti tako daleč kot > Osvobodilna fronta, namreč, da so bili kmeč- ki uporniki pripravljeni žrtvovati za tisto, kar so hoteli osvojiti, tudi glavo in življenje. Prav to vzporejanje nemara najjasneje po- kaže, kako bhzu sta si v marsičem prvi in zadnji korak v boju za zagotovitev življenja slovenskega naroda, vseskozi zvezanem ne le z revolucionarno mislijo, marveč tudi z bojem za njeno uresničenje. 135