i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 100 — #1 i
i
i
i
i
i
INTERVJU
POGOVOR S PROFESORJEM JOSIPOM GRASSELLIJEM
O mirnem, preudarnem, vedno nevsiljivo
prijaznem in natančnem ter priljubljenem
profesorju Josipu Grasselliju smo ob njegovi
devetdesetletnici in ob njegovi smrti janu-
arja 2016 lahko prebrali že marsikaj. Ker je
bil med kolegi in sodelavci znan po svoji ve-
liki delavnosti in skromnosti, ni čudno, da
o splošneǰsih izkušnjah njegovega pestrega
in tudi preizkušenj polnega življenja ni ve-
liko znanega. V skladu z njegovim prepri-
čanjem, da »to najbrž za druge ni bilo za-
nimivo«.
Pričujoči pogovor z njim je nastajal več
let. Pisec teh spominov sem se s profesor-
jem Grassellijem zadnjič srečal 23. 12. 2015.
Vselej, tudi še na zadnjem srečanju tik pred
božičem, je bil veder in bister, natančnega spomina in vsaj za zunanjega
opazovalca vedno dobrovoljen. Zdel se je neizčrpen vir informacij, ki pa jih
je vedno odmerjal zadržano s premǐsljeno preudarnostjo in skrbjo, da sogo-
vornika ne bi obremenjeval z nepomembnimi podrobnostmi. Ob želji, da bi
o kakem dogodku ali izkušnji povedal kaj več, je vsaj s kretnjo nakazal po-
mislek, ali je to res dovolj zanimivo, in ob primernem vztrajanju je z mirno
lahkotnostjo iz prej nepomembne opombe nastala cela zgodba. Glede na-
tančnosti opisovanja dogodkov so se te zgodbe zdele podobne ›fokusiranju
in zumiranju‹ posameznih podrobnosti fraktalne strukture. Josip Grasselli
je bil tudi predan družinski človek. Z ženo Ano sta imela dva sinova, devet
vnukov in devet pravnukov.
Po pogovorih z njim sem dobil občutek, da pogled na življenje, ki se
mirno in sprijaznjeno ozira bolj v preteklost kot v prihodnost, in lucidna
vitalnost ter modrost devetdesetletnika drug drugega dopolnjujejo in tvorijo
nerazdružljivo harmonijo.
Spoštovani profesor Josip Grasselli, ko ste študirali vi, je bil študij precej
drugačen, kot je danes. Doštudirali ste leta 1951. Kakšni so vaši spomini
na leta študija? Na vaše učitelje? Na kolege študente v tistih letih?
Jeseni leta 1945 sem se vpisal na filozofsko fakulteto, smer matematika s
fiziko. Tiste čase so študenti matematike skupaj s študenti tehnike poslu-
šali predmet Matematika I v prvem letniku in predmet Matematika II v
100 Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 101 — #2 i
i
i
i
i
i
Pogovor s profesorjem Josipom Grassellijem
drugem letniku. Ta dvoletni predmet sta izmenoma vodila profesorja Josip
Plemelj in Rihard Zupančič. Jeseni leta 1945 bi moral začeti Zupančič, a
ker je maja ob koncu vojne odšel v Avstrijo, so se predavanja iz Matematike
I začela šele okrog novega leta 1946, ko je njegovo mesto prevzel profesor
Anton Vakselj. Spomladi 1946 je začel predavati profesor Ivan Vidav. Za
drugi, tretji in četrti letnik matematikov so bila predavanja skupna. V trile-
tnem ciklu je profesor Plemelj zaporedoma predaval Algebro s teorijo števil,
Diferencialne enačbe in variacijski račun ter Teorijo analitičnih funkcij; pro-
fesor Vidav pa Projektivno geometrijo, Diferencialno geometrijo in Izbrana
poglavja iz matematike. Tudi predavanja iz fizike so se leta 1945 zakasnila,
ker so profesorja Antona Peterlina zadržali v Italiji, kamor je šel po nakupih
opreme za fizikalni laboratorij. On je v prvem letniku za študente matema-
tike in tehnike predaval predmet Eksperimentalna fizika, v triletnem ciklu
pa spet združeno za drugi, tretji in četrti letnik skupaj Elektromagnetno
polje in optiko, Kvantno teorijo I in II ter Mehaniko in statistično mehaniko
s termodinamiko. Vaje so imeli profesorji sami.
Za študente drugih, tretjih in četrtih letnikov so vsa predavanja in vaje
potekale v takratnem matematičnem seminarju nad vratarjevo ložo v po-
slopju Univerze na Kongresnem trgu. V prostoru je bilo kakih 25 sedežev.
Profesor Plemelj je med predavanji hodil od table do okna, ki je gledalo na
Kongresni trg. Bil je pravi umetnik v zapisovanju gotskih tiskanih črk, ki
jih je uporabljal npr. za označevanje grup. Nekoč je na tablo napisal po-
tenco in namesto »na« rekel »hoch«; takoj je to opazil in pripomnil: »Pred
tridesetimi leti sem predaval nemško.« Vedno je predaval brez kakršnihkoli
zapiskov, kakor tudi profesor Vidav. Profesor Peterlin je zelo poredko na
predavanje s seboj prinesel kak listič in kdaj nanj tudi pogledal. Bili so
izjemni učitelji. Ohranjam spoštovanje in hvaležen spomin do vseh.
Diplomski izpit je bil sestavljen iz treh delov A, B in C. Del C je zajemal
eksperimentalno fiziko in ga je bilo mogoče opravljati po drugem letniku.
Del B, ki je obsegal uporabno matematiko in teoretično fiziko, je bilo mogoče
opravljati po tretjem letniku, del A, ki je obsegal teoretično matematiko, pa
po četrtem letniku.
Koliko slušateljev je bilo v moji generaciji vpisanih na matematično fi-
zikalno smer, ne vem. Na predavanja in vaje nas je hodilo le pet: Lado
Kuster, Frantar . . . imena se ne spomnim, Ivanka Habej in Bibijana Do-
bovǐsek Čujec. Od omenjenih sva med živimi le še dva, jaz in Bibijana
Dobovǐsek Čujec, ki je že od šestdesetih let v Kanadi, kjer se je uveljavila
kot profesorica in raziskovalka v jedrski fiziki. Sedaj je seveda že upoko-
jena. Leto za našo generacijo in v vǐsjih letnikih na skupnih predavanjih
sta bila tudi pozneǰsa kolega na fakulteti Rajko Jamnik in France Križanič.
Nekoliko poseben status je imel tudi Saša Ravter. On je že med vojno štu-
diral matematiko v Gradcu in ne vem točno, kaj so mu od tega priznali.
Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3 101
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 102 — #3 i
i
i
i
i
i
Intervju
Bil je zelo dober računar in vem, da ga je profesor Peterlin vabil na neki
urad zaradi njegovih velikih sposobnosti računanja. Kot otrok je preživel
meningitis in je imel trajno poškodbo obraza. Videti je bilo, kot bi se stalno
smejal. Najbrž je tudi zato imel kot učitelj težave z avtoriteto. Pozneje je
sicer odšel v duhovnǐski poklic.
Kaj pa rana mladost in spomini na gimnazijska leta? Ste obiskovali gimnazijo
v Celju? Spomini na takratne učitelje? Vas je druga svetovna vojna doletela
kot gimnazijca?
V osnovno šolo sem hodil v Šentjurju, deška in deklǐska osnovna šola sta
bili ločeni. V letih 1935 do 1941 sem obiskoval škofijsko klasično gimnazijo1
v Šentvidu nad Ljubljano. Starši za to šolo niso niti vedeli, svetoval mi
jo je župnik Peter Švegelj, ki je takrat vodil župnijo v moji domači vasi
na Kalobju2. Dijaki smo stanovali v Zavodu sv. Stanislava in smo se le za
božične, velikonočne in poletne počitnice vračali domov. Šola je bila precej
stroga. V 1. razredu nas je bilo v dveh paralelkah 80, v 4. razredu nas je
ostalo le še 30. Med mojimi profesorji so bili: prevajalca iz grščine in latin-
ščine Frančǐsek Jere in Franc Omerza, skladatelj Matija Tomc, slikar Stane
Kregar; matematiko me je učil Ivan Knific, ki je veliko potoval po svetu
in o tem pisal in predaval; zgodovino in zemljepis je učil Maks Miklavčič,
po vojni profesor zgodovine na teološki fakulteti v Ljubljani. Jezikoslovec
Anton Breznik je bil ravnatelj. Na voljo smo imeli bogato knjižnico. V
raznih krožkih od prirodoslovnega do šahovskega smo lahko dopolnjevali
znanja, pridobljena pri rednem pouku. S pevskim zborom, ki ga je vodil
prof. Tomc, smo nastopali na radiu, v unionski in frančǐskanski dvorani (ki
je sedaj del Mestnega gledalǐsča). Obvezno smo se učili tudi nemščino, ki
sicer v spričevalu ni bila niti navedena; prostovoljni (in brezplačni) so bili
tečaji italijanščine, češčine, angleščine in stenografije.
Pogosto so prihajali predavat o raznih temah zanimivi zunanji gosti.
Naj omenim le tri. Pisatelj F. S. Finžgar je govoril o Prešernovi literarni
zapuščini in kako je bila tiste dni s prispevki šolarjev odkupljena Prešernova
rojstna hǐsa v Vrbi. Svetopisemski strokovnjak Andrej Snoj je prikazal svoj
obisk Palestine in tamkaǰsnje razmere. Planinski pisec Janko Mlakar je
šaljivo pripovedoval svoje spomine.
Na dan 31. marca 1941 se je vse to v hipu končalo. Ob petih popoldne
je v učilnico, v kateri smo se po pouku oskrbovanci učili, stopil prefekt3
in rekel, da moramo po vǐsjem ukazu v eni uri zapustiti hǐso. Teden dni
1To je bila osemletna gimnazija, enakovredna današnjim zadnjim štirim letom OŠ in
štiriletni gimnaziji.
2Kalobški rokopis je nastal med letoma 1643 in 1651. Vsebuje pesmi z molitvami in
katekizmom v slovenskem jeziku.
3›prefekt‹: glavni nadzorni učitelj/vzgojitelj v dijaškem domu.
102 Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 103 — #4 i
i
i
i
i
i
Pogovor s profesorjem Josipom Grassellijem
pozneje se je začela vojna. Od tedanjih osemnajstih sošolcev jih je vojna
vzela 9. In to na vseh straneh. Umrli so kot vpoklicani nemški vojaki, kot
domobranci, kot partizani. Nečak znanega umetnostnega zgodovinarja in
akademika Franceta Steleta, s katerim sva bila prijatelja in sva si še nekaj
časa dopisovala, je bil tudi vpoklican v nemško vojsko. Tega ni želel, pa je
bil – verjetno tudi kot visok, postaven in blond – dodeljen v SS.
Zadnja dva letnika takratne osemletne gimnazije sem pod okupacijo do-
končal v Celju. Dobil sem nove sošolce in prvič sošolke. Prostori gimnazije
so bili takrat v neki vili. Gimnazijsko poslopje (danes nasproti celjskega
gledalǐsča), v katerem so bili prej le zadnji trije razredi gimnazije, je namreč
zasedla nemška vojska. Profesorji so bili iz Avstrije in Nemčije. Učili so do-
bro, ideološke propagande se ne spomnim. Slovenščina je bila prepovedana.
Vozači iz vse šole smo prihajali uro ali več pred poukom v šolo. Vsi smo se
zbrali v eni od učilnic, kjer nas je nadzoroval dežurni profesor. Kar nas je
bilo iz našega razreda, smo sedeli čisto zadaj; namesto da bi ponavljali učno
snov, smo klepetali slovensko. Nadzorujoči, ki je sedel spredaj pri katedru,
nas ni slǐsal ali pa se za to ni zmenil. Nekoč smo bili morda preglasni in se
je oglasil: »Ich höre eine fremde Sprache« – slǐsim tujo govorico. Utihnili
smo, posledic pa ni bilo. Naslednje jutro je spet vse potekalo po starem.
Vpoklic k vojakom je tudi to šolanje prekinil.
Bili ste vpoklicani v nemško vojsko in kot vojak ranjeni. Kdaj je bilo to?
Kako ste doživljali ta vpoklic? Ste takrat kot mlad in občutljiv človek sploh
vedeli, kaj se je dogajalo pod nacistično Nemčijo po vsej Evropi in v okviru
svetovne vojne po vsem svetu? Kako in kje ste doživeli konec druge svetovne
vojne? Bi lahko vsaj nekatere izmed teh kompleksnih spominov delili z
mlajšimi rodovi?
Konec novembra 1942 je po pošti prispel poziv, naj se 9. 12. 1942 do 12.
ure javim v Strasbourgu (kjer sedaj zaseda Evropski parlament). Čez dober
mesec dni je bila matura; vpoklicanim so bila takrat poslana maturitetna
spričevala, ocene so bile vzete iz redovalnic. Po vojni je bilo treba za veljav-
nost tega spričevala opraviti nekaj dodatnih izpitov. Poziv je štel obenem za
vozovnico po progi Maribor–Celovec–München–Stuttgart–Strasbourg. Po-
tovala sva skupaj s sosedovim Ivanom, ki je dobil enak poziv. Na vožnji
po južni Nemčiji sva se v kupeju pogovarjala. Ko so sopotniki slǐsali, da
prihajava kot rekruta iz Spodnje Štajerske, je nekdo prezirljivo rekel, da se
bomo taki sedaj naučili kulturnega življenja. V vojaških enotah pozneje
sicer prezirljivega odnosa nisem nikoli zaznal. Na železnǐski postaji v Stras-
bourgu se nas je znašlo pet Slovencev, vojaška kontrola nas je napotila v
Manteuffelkaserne. Čez dva, tri dni je prǐsel večji transport novincev, med
njimi precej Slovencev. Začel se je dril. Zelo naporno, vežbanje dopoldne
in popoldne, vežbalǐsče precej iz mesta, bril je strupeno mrzel veter. Po-
Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3 103
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 104 — #5 i
i
i
i
i
i
Intervju
noči nas je zbujal letalski alarm; zatekali smo se v zaklonǐsča, ki so bila del
francoske Maginotove obrambne črte in dobro urejena. Januarja 1943 so
našo stotnijo premestili v Francijo, v mestece Saint Die pod Vogezi. Ena
od vojašnic je nosila ime po generalfeldmaršalu Wiztlebnu, ki je bil med
zarotniki proti Hitlerju leta 1944 po mučenju obešen. Vojaške vaje so bile
tu lažje, bilo je topleje. Dobivali smo plačo 1,10 marke na dan. Ta denar
je četni ekonom kar obdržal in brez nasprotovanja vojakov za pribolǰsek
običajni prehrani kdaj kupil kaj dobrega, predvsem dodatne porcije mesa,
včasih pa tudi vino. Vedeli smo, da so si nadrejeni oficirji in drugi, ki so bili
›pri koritu‹, privoščili kaj več kot preostali, a mladi in lačni, kot smo bili,
s tistim denarjem tako ne bi imeli kaj početi in smo bili zadovoljni, da smo
kdaj dobili kak pribolǰsek. Spomnim se tudi na primer, da je ob porazu pri
Stalingradu poveljnik čete prijezdil na vežbalǐsče in nam to sporočil. Zani-
mivo je, da je bilo v njegovem sporočilu in našem doživljanju novice polno
mešanih občutkov. Po eni strani veselje ob znamenju, da se vojna mogoče
le bliža koncu, po drugi strani pa strah, saj smo hočeš nočeš bili nemški
vojaki.
V desetniji smo bili štirje Slovenci in šest Nemcev. Mi smo med sabo
govorili slovensko. Pri vsakodnevnem čǐsčenju puške je bilo za pogovor
dovolj časa. Nekoč sem rekel, da na fronti ne bom mogel streljati na človeka.
Razprava o tem se ni nadaljevala, dobil sem le kratek odgovor: »Bo pa on
nate.« Čeprav sem bil potem na fronti in celo ranjen, pa je bila moja služba
bataljonskega kurirja takšna, da mi ni bilo treba sprožiti niti enega samega
strela.
V začetku pomladi 1943 se je naša četa znašla v Heilbromnu, mestu se-
verno od Stuttgarta. Poslali so nas na štiridnevni dopust. Po vrnitvi se je
šušljalo, da bomo šli na afrǐsko fronto. A se je obrnilo drugače. Posamezne
skupine so pošiljali na razne kraje, največ na atlantsko obalo. V vojašnici
nas je bilo ogromno Slovencev. Potem ko so oblikovali razne čete, ki so bile
poslane v različnih smereh – med vojaki je bilo seveda polno Slovencev –
nas je v vojašnici ostalo le nekaj deset, in to sami Slovenci. Jaz sem imel
nekakšno neuradno vlogo prevajalca, saj sem dobro govoril tudi nemško4.
Zanimivo je tudi, da smo v vojski pogosto prepevali v slovenskem jeziku in
nihče ni temu nasprotoval. Povsem drugače je bilo kot doma, kjer so nem-
ške oblasti preganjale slovenščino. Pogosto se je zgodilo, da so nas slovenske
fante, ki smo znali lepo zapeti, celo spodbujali k petju tudi drugi, ki jezika
niso razumeli. V vojski smo bili sicer fantje vseh narodnosti. Dobro se spo-
mnim skupine nemških vojakov, ki je zelo lepo prepevala po rusko. Pozneje
4Ana Grasselli, soproga profesorja Grassellija, upokojena anglistka, je ob priliki pove-
dala, da je bil Josip zelo nadarjen za jezike. Govoril je gladko nemško, francosko in tudi
angleško.
104 Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 105 — #6 i
i
i
i
i
i
Pogovor s profesorjem Josipom Grassellijem
sem izvedel, da so bili oblikovani iz skupine ruskih ujetnikov, ki so verjetno
iz pragmatizma in obupa nad nesmiselnostjo vojne sprejeli uniformo, ki jim
je omogočila vsaj začasno znosno življenje. Zanimivo je tudi, da nas je v
Heilbromnu, ko nas je, kot rečeno, v vojašnici ostalo le nekaj deset Sloven-
cev, nekoč nagovoril neki major, ki je govoril slovensko. Navduševati nas je
začel za ›nemško stvar‹ in omenjal celo hrabrost naših očetov v prvi svetovni
vojni. Bili smo tiho kot grob, saj se je začetno navdušenje nad slovenščino
ob vsebini nagovora hitro poleglo. To ga je ujezilo, začel nas je zmerjati in
togoten je odšel.
Pozneje smo bili v mestu Karlsruhe na Bodenskem. Tam se je sestavljala
marškompanija (oz. maršbataljon) za odhod na rusko fronto, spet smo bili
skupaj z Nemci in vojaki drugih narodnosti. Dopolnjevali smo opremo, do-
bili železno porcijo (Eisen Portion), ki je bila po strogem ukazu namenjena
za skrajno stisko, a so jo nekateri kljub temu takoj pojedli. Vsebovala je
konzervo, nekaj prepečenca in mogoče še kaj – ne spomnim se več natančno.
Imeli smo tudi zadnji zdravnǐski pregled. Potrdili so mi kratico »k.v.«, ki
je bila zapisana v vojaško knjižico že ob naboru. Kratica »k.v.« je pome-
nila »kriegsverwendungsfähig« – sposoben za frontno službo. Ker se črka
»v« v nemščini bere kot »f«, je nemški matematik Carl Siegel5 za kratico
»k.v.« rekel, da pomeni »Kanonenfutter«. Odhod na rusko fronto smo do-
življali kot usoden dogodek, njegovega konca smo se bali in se ga nismo
upali izgovoriti. Dobro se spomnim, da je bil organiziran obred sv. maše,
na kateri nam je vojaški kurat podelil skupinsko odvezo; malo jih je bilo, ki
se tega obreda niso udeležili. (Najbrž so bile čete sestavljene predvsem iz
pripadnikov katolǐske veroizpovedi.)
Po vsem tem smo se vkrcali na vlak, v živinske vagone z napisom: 8 konj
ali 40 mož. V našem vagonu smo bili le štirje Slovenci. Na dolgi vožnji smo
si zapeli, spominjajoč se domačih krajev; ko smo zapeli prvič, so bili glasovi
tihi; a nemški tovarǐsi so nas spodbujali, naj pojemo glasneje. Radi so nas
poslušali, čeprav niso razumeli niti besedice. Srečevali smo se s transporti
italijanskih vojakov, ki jih je rimska vlada odpoklicala z vzhodnih bojǐsč. S
pikrimi pripombami na italijansko hrabrost so ta srečanja spremljali stari
frontni vojaki v vagonu. Deveti dan vožnje se je vlak ustavil v Kerču na
Krimu. Z ladjo smo nadaljevali pot čez Kerčka vrata na azijsko stran, na
polotok Taman, na kubansko mostǐsče (ime po reki Kuban). Fronta je po-
tekala v loku od Temrjuka ob Azovskem morju do Novorossijska ob Črnem
morju, kakšnih 30 do 40 km od Kerčkih vrat. Na novo so nas porazdelili.
5Carl Ludwig Siegel (1896–1981): pomemben nemški matematik, posebej aktiven na
področju teorije števil in mehanike. Bil je študent Maxa Plancka in Georga Frobeniusa.
Kot velik nasprotnik nacizma je drugo svetovno vojno preživel na Institute for Advanced
Study, Princeton, ZDA. V Nemčijo se je vrnil po vojni in leta 1951 postal profesor na
Univerzi v Göttingenu.
Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3 105
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 106 — #7 i
i
i
i
i
i
Intervju
Dodeljen sem bil v bataljonski štab kot kurir. Najbrž zato, da bi bil po
potrebi tolmač Slovencem, ki nas je bilo v bataljonu precej. Stotnik Haupt-
man Boli je bil prijazen in razumevajoč mož iz Kölna. Do takrat nisem bil
v osebnem stiku z nobenim od nadrejenih vojakov. Zato me je presenetilo,
da se je on rad pogovarjal z mano. Izvedel sem, da se je njegova enota
ob napadu na Jugoslavijo ustavila v Sredǐsču ob Dravi. V pogovorih sem
mu povedal marsikaj. Med drugim, da so okupacijske oblasti izselile mojo
teto z družino v Srbijo, da so bratranca zaprli v koncentracijsko taborǐsče
Matthausen, kjer je umrl, in še marsikaj drugega. Občutil sem, da mi je
bil naklonjen. V času vojnega zatǐsja in ko smo bili prosti, smo včasih celo
šli na kopanje blizu znanega letovǐsča Anapa. Bilo nas je kakih pet ali šest
kurirjev in stotnik Hauptman je vedno povabil koga izmed nas, da je šel z
njim. Na teh ›izletih‹ so potekali vsi tisti bolj zaupni pogovori. Pozneje
so se bataljonski poveljniki zamenjali; novi major Wentzel je bil zadržan, z
njim nikoli nisem imel nobenega osebnega pogovora.
Dne 26. julija 1943 popoldne sem majorja Wentzela in njegovega na-
mestnika spremljal v neki bunker. Stopal sem nekaj korakov za njima in
njunega pogovora nisem razumel. Ko smo se vračali, je priletela granata in
dva velika drobca sta me zadela v kolk. Oficirja pred mano sta odhitela,
morda me nista opazila. Dobro se spomnim, kako sem se ranjen plazil po
strelskem jarku mimo mrtveca. Na nekem mestu sem izmenjal par besed
s stražarjem Slovencem, ki je moral nadzirati območje, vidno iz jaška. Ko
sem se zvlekel nekoliko naprej, je tudi njega zadelo. Priplazil sem se do
bunkerja z romunskimi vojaki. Vzeli so me medse in me za silo obvezali.
Ko se je znočilo, so me spravili do glavne bolnǐske postaje. Tu so nas vse
ranjene cepili proti tetanusu, nas oskrbeli in poslali naprej. Ležali smo po
tleh tovornjaka, cesta je bila luknjasta in ob vsakem sunku se je zaslǐsalo
stokanje. Zbudil sem se v zasilni vojaški bolnici (Feldlazarett) v Anapi,
turističnem mestu ob Črnem morju. Spomnim se, da sem čez dan ali dva
skupaj z nekaterimi drugimi ranjenci ležal na nosilih na letalǐsču pri Anapi.
Po radiu je bilo slǐsati poročila in prav takrat sem slǐsal novico, da so v
Rimu odstavili Mussolinija. Spomnim se, da sem razmǐsljal, da to najbrž
pomeni skoraǰsnji konec vojne. Žal pa je vojna trajala še skoraj dve leti. Iz
Anape so nas z letalom prepeljali v Kerč, kjer so me operirali. Spomnim se
dolge sobe, v kateri je bila vrsta (kakih šest) operacijskih miz, pri dveh sta
delali ruski zdravnici. Ker sem dobil anestezijo, ne vem, kdo me je operiral.
Mogoče sta bili prav ruski zdravnici. Izrezali so mi granatna drobca, oba
velika kot prst, eden je bil ostro zakrivljen. Izrezana drobca so mi zavita v
gazo obesili okrog vratu. Po operaciji so me z dalǰsimi in kraǰsimi presledki
in predvsem z bolnǐskimi vlaki pošiljali iz ene vojaške bolnice v drugo. Naj-
prej v Kherson ob Dnjepru, kjer so me od pasu navzdol obdali z mavcem,
tako da se nisem mogel nič premikati. Naslednji postanek je bil Lvov, pa
106 Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 107 — #8 i
i
i
i
i
i
Pogovor s profesorjem Josipom Grassellijem
potem Belaja Cerkov južno od Kijeva. Sledila je vrnitev v Nemčijo, kjer
so nas ranjence razporedili na razna mesta. Znašel sem se v kraju Traben-
Trarbach ob reki Moselle med mestoma Trier in Koblenz. Vojaška bolnica
je bila lepo urejena, videti je bila kot počitnǐski dom. Bila je v prostorih
tovarne Mannesman, ki je izdelovala cevi. V okolici je bilo veliko vinogra-
dov, bila je že jesen in letina je bila dobra. Spomnim se, kako so domačini
prinesli sladkega grozdja. Za božič 1943 sem – šepajoč in s palico – že hodil.
Po priporočilih zdravnikov sem bil v letu 1944 premeščen v vojaško bolnico
v Novem Celju blizu Žalca. Prihajali so ranjenci z italijanske fronte in tudi
udeleženci spopadov s 14. partizansko divizijo (ki se je prek Hrvaške prebila
na Štajersko). Med ranjenimi vojaki na nemški strani sta bila vsaj dva Slo-
venca. Izhoda nismo imeli. Ob nedeljah se je bilo mogoče pod vodstvom
oficirja udeležiti maše v Žalcu. Takrat sem lahko hodil z berglo in pozneje
s palico.
V marcu 1944 sem dobil kratek dopust. Bili so posebni občutki priti
domov kot invalid. Na dom so takrat prǐsli partizani, prvič sem se srečal z
njimi. Trije mladi fantje, s seboj me niso vzeli, ker sem bil »neuporaben«.
Odnesli so mi vojaško uniformo in v njenem žepu granatne drobce iz moje
rane. Eden mi je rekel: »Zakaj si šel v nemško vojsko? Boš videl, kaj bo po
vojni s teboj.« Odgovoril sem: »Kje ste bili, ko sem moral v nemško vojsko?
Nikjer vas ni bilo.« Naša vas je tedaj premogla 26 hǐsnih številk, 14 nas je
bilo mobiliziranih v nemško vojsko. Raztresenih po vsej Evropi; od dveh
bratov je bil eden na severu Finske, drugi v Atenah; naš sosed v Trondheimu
na Norveškem, tretji pri izstreljevanju V1 in V2 itd. Štirje so padli, eden
se je konec leta 1944 ob dopustu pridružil partizanom. Bili so res hudi časi.
Spomnim se, da so partizanski fantje bratu hoteli vzeli birmansko uro, pa
se je z njimi (nasmeh) ›uspešno‹ skregal in uro obdržal.
Junija 1944 so me odpustili iz vojaške bolnice. Napoten sem bil v Kon-
stanco ob Bodenskem jezeru na švicarski meji, kjer je bila »Genesungskom-
panie« (četa okrevanja). Vozil sem se po tirolski železnici skozi Innsbruck in
naprej čez Bregenz in Lindau. V kasarno v Konstanci sem prǐsel 12 ur pre-
pozno, a kazni za ta prestopek ni bilo. Kmalu po prihodu je bil atentat na
Hitlerja, čez noč so se straže podvojile, salutiranje je nadomestil hitlerjanski
pozdrav. Ponovno prestavljen sem se skozi slikoviti Schwarzwald pripeljal v
vojašnico blizu letovǐsča Baden-Baden. Kasarna je bila nova, a polna stenic;
zadovoljen sem bil, da jim moja kri ni prijala. Spet je bilo treba na pot,
tokrat v avstrijski Gradec k »Heeresentlassungsstelle« (vojaški urad odpu-
stitve iz vojne službe). Prek Dunaja sem se pripeljal tja. Po raznovrstnih
zdravnǐskih pregledih so me konec avgusta 1944 kot invalida odpustili iz
vojske. Dali so mi dva para perila, nakaznico za obleko in plašč, čevlje sem
dobil že prej. Invalidnina je znašala 45 takratnih nemških mark mesečno.
Dobival sem jo le osem mesecev. Leta 1946 sem moral na nabor jugoslo-
Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3 107
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 108 — #9 i
i
i
i
i
i
Intervju
vanske armade; dali so mi izkaznico: stalno nesposoben. Z leti se je stanje
toliko popravilo, da sem brez težav hodil celo v hribe. Se mi je pa pozneje,
leta 1957, na ranjenem mestu noga ognojila, nujna je bila ponovna opera-
cija. Rentgenska slika je pokazala, da so tam še ostanki granate. Kirurg je
našel še en majhen del granate, vsega pa menda ne. Še danes, če ležim na
ranjenem boku, me boli.
Kako in kje ste dočakali konec vojne?
Konec vojne sem dočakal doma. Bil je čuden vakuum. Mučno obdobje
negotovosti . . . in kaotičnih razmer.
Ste kot bivši nemški vojak zaradi tega po vojni kdaj imeli težave?
Tista grožnja partizanskih fantov marca 1944 me je ves čas vznemirjala. Se
pa po koncu vojne ni uresničila. Tudi nobenih drugih težav nisem imel.
Ko sem nekoč šepal po stopnicah, me je dohitel prof. Peterlin in me
vprašal, kaj mi je. Povedal sem mu, da sem bil ranjen v nemški vojski.
Rekel je: »Imam rešpekt pred vami.« Če sem v seminarju sedel v prvi klopi,
je noga molela pred klop, ker je nisem mogel skrčiti. Prof. Plemelj je ob
neki priliki malo butnil vanjo. Pripomnil je: »Ali čutite vreme?« Ko sem se
ob nastopu službe javil pri predstojniku oddelka za splošne predmete prof.
Ervinu Prelogu, ki je bil pozneje tudi rektor Univerze, sem omenil, da sem
bil v nemški vojski. Sicer je iz življenjepisa, ki ga je bilo treba priložiti
prijavi na razpis, to že vedel. Dejal je (zdelo se mi je, da z nekim posebnim
razumevajočim tonom) le: »Takrat je bilo pač tako.« Pozneje sem izvedel,
da je bil tudi on mobiliziran v nemško vojsko.
Kdo so bili vaši starši? Kakšno družino ste imeli? Je bil za vašo družino
vaš odhod v gimnazijo in internat v Ljubljano težka in finančno zahtevna
odločitev? Kako je vaša družina preživela vojno?
Imeli smo nekaj malega zemlje, sicer pa je imel oče trgovino in gostilno.
Zaradi mojega odhoda v Ljubljano je bilo kar težko, saj je bila šolnina visoka.
Vsak mesec, če se prav spomnim, je bilo treba plačati okrog 500 dinarjev.
Vsaj na začetku je bilo tako, pozneje pa mislim, da se je šolnina nekoliko
znižala. Za primerjavo, učiteljeva mesečna plača je bila okrog 800 dinarjev.
To je bil za starše velik zalogaj. So bili pa mojemu šolanju naklonjeni in zelo
zaskrbljeni, ker je bilo znano, da so se mnogi mladi, ki so odšli na šolanje v
Celje, ›pokvarili‹ in postali ›barabini‹. Župnikova zagotovila o dobri šoli in
vzgoji v internatu so jih nekoliko pomirila. Vojna je našo družino pošteno
zaznamovala. Mama je ob začetku vojne zaradi neke infekcije umrla. Oče
je ostal sam. Bilo nas je sedem otrok. Bil sem najstareǰsi. Najmlaǰsi brat
še ni dopolnil dveh let. Čeprav je oče zavzeto pomagal partizanom6, so
6Zaradi pomoči partizanom je od njih celo dobil papirje – nekakšne delnice, ki naj bi
108 Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 109 — #10 i
i
i
i
i
i
Pogovor s profesorjem Josipom Grassellijem
ga ob koncu leta 1944 ubili. Še vedno ni povsem znano, zakaj. Najbrž je
šlo za kake povsem osebne zamere. Da ne bi prihajalo do zlorab, je vsako
›partizansko naročilo‹ imelo uradno ›potrdilo‹. Menda se je oče zameril
lokalnemu človeku, ker je zahteval ›potrdilo o partizanskem naročilu‹. Očeta
so odpeljali ponoči in na čuden način. Takrat sem že bil doma. Prǐsli so
trije in menda so celo govorili nemško. Oče je namreč ob odhodu rekel, da
ga je prǐsla iskat policija. Naslednji dan je sestra na policiji v Celju izvedela,
da ga tam nimajo. Po poizvedbah pri partizanih pa smo ›izvedeli, da je v
brigadi‹. Dolgo je šlo za zavajanje, saj so od njega prihajali ›pozdravi iz
brigade, kateri naj bi se bil priključil‹. Jaz sem že od začetka slutil, da se je
zgodilo nekaj drugega. Pozneje se je izkazala resnica. Moj brat je namreč
prepoznal očetovo uro in škornje, ki jih je nosil njegov zelo verjetni morilec.
Zanimivo, da je bratu celo uspelo dobiti nazaj očetovo uro. Pozneje je bilo
med ljudmi znano, kdo in kje ga je ubil, pa si v vseh teh letih iz strahu
nismo upali ničesar storiti vsaj za očetov dostojni pokop. Nekateri v družini
si še vedno prizadevamo, da bi to storili. S sinom sem že obiskal mesto,
kjer je bil oče ubit in zakopan. Od pričanj do dovoljenj in odkopa pa je
dolga pot. Takrat so bile zelo kaotične razmere, ko je vsakdo počel, kar je
hotel. Spomnim se tudi kaosa proti koncu vojne. V Šentjurju se je ustavil
vlak, na katerem so bili hrvaški ustaši, ki so se verjetno že umikali proti
severu. V naši hǐsi so se znašli trije mladi fantje v ustaških uniformah in
sosedov partizan je začel streljati v našo hǐso. Na srečo ni bil nihče od
nas zadet. Potem je partizan prǐsel v hǐso in zajel ter odpeljal tri fante.
Seveda nismo nikoli več slǐsali zanje. No, saj se ve, kaj se je zgodilo. To
je bil tisti partizan, ki je ›poročal‹ o našem očetu iz brigade. Toda tudi
njega je doletela kruta usoda vojne. Bilo je že marca 1945, ko so se Nemci
umikali, mislim, da prav na Jožefovo. Zjutraj sem okoli hǐse opazil polno
nemških vojakov. Ne vem točno, kaj se je zgodilo, a Nemci so zajeli oziroma
ubili tudi nekaj partizanov. Verjetno so se spopadli z njimi. Padel je tudi
omenjeni partizan. Zanimivo in žalostno je, da je ta partizan imel dva brata.
Oba sta padla kot mobiliziranca v nemški vojski. Ja, bili so zelo hudi časi
in veliko nedolžnih ljudi je nastradalo in celo izgubilo življenje, vključno z
mojim očetom.
Kako ste se po vojni vrnili k študiju in matematiki? S študijem ste začeli
jeseni 1945 in doštudirali leta 1951. Skupaj s pokojnima prof. Rajkom Ja-
mnikom in prof. Nikom Prijateljem ste leta 1957 dobili asistentsko mesto na
Univerzi. Ste v času 1951–1957 poučevali v gimnaziji? Imate kake zanimive
spomine na delo z dijaki in učitelji v tistih časih?
Oktobra 1950 sem nastopil službo na gimnaziji v Murski Soboti. Službena
jih lahko vnovčil po vojni. Oče je bil po vojni tudi uradno rehabilitiran oziroma odvezan
vsake krivde.
Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3 109
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 110 — #11 i
i
i
i
i
i
Intervju
mesta je dodeljevalo ministrstvo za prosveto v Ljubljani. Želel sem si na
Ptuj; najbrž pod vplivom romana Noetova barka, v katerem Stanko Cajnkar
opisuje dogajanje na tamkaǰsnji gimnaziji pred začetkom druge svetovne
vojne. A sta bili prosti mesti le v Novem mestu in v Murski Soboti. Ker
sem v Novem mestu, čeprav le na izletu, že bil, v Murski Soboti pa še ne
in sem tudi sicer veliko slǐsal in bral o Prekmurju, sem se odločil, da grem
v Mursko Soboto. Ti kraji so bili res odmaknjeni; do Maribora je trajala
vožnja z vlakom štiri ure, do Ljubljane osem ur. Gimnazijsko poslopje je
bilo novo, ravnokar vseljeno. Na poti iz sredǐsča mesta do gimnazije se je
na obzorju videla Kapela pri Radencih kot visok hrib, čeprav le 100 m nad
prekmursko ravnino. Iz zbornice sta se ob jasnem vremenu na južni strani
kazali hrvaški Ivanščica in Medvednica pri Zagrebu. Proti severu je ležalo
Goričko; gričevnata pokrajina, a najvǐsji vrhovi so komaj presegali 400 m
nadmorske vǐsine. Oko je takrat opazilo na hribčku vas Bodonci. Ranjene
noge še nisem mogel skrčiti, a sem se kljub temu veliko vozil s kolesom; ne
spomnim se, da bi kdaj srečal kakšen avto. Ljudje so bili prijazni; narečju
sem se moral privaditi, da sem jih lahko razumel; mnogi so govorili tudi
madžarsko. V mestu je poleg katolǐske in evangeličanske cerkve stala tudi
velika judovska sinagoga7.
Učiteljski zbor gimnazije Murska Sobota je bil zelo raznolik. Spomnim
se na primer profesorja geografije, po rodu Rusa, ki je po prvi svetovni vojni
pred Stalinom pribežal v Jugoslavijo, in mlade Rusinje, ki je še leta 2003
(na neki obletnici mature, kjer smo se srečali) hvalila Stalina. Mislim, da se
v tistih časih ta dva nista nikoli pogovarjala. V tem obdobju je začela oblast
zastraševati obiskovalce cerkvenih obredov. Nekatere so doletele kazni, kot
so odpoved službe in premestitve. Gimnazija je takrat štela osem razredov;
učil sem v vǐsjih, in to zelo rad. Dijaki so prihajali iz kmečkega okolja,
nekaj iz mestnih družin. Bili so spoštljivi in prizadevni. V šolskem letu
1951/52 me je ravnatelj določil za razrednika osmošolcev. Učil sem jih
fiziko. Bili so zelo sposobni dijaki. Vsi so končali univerzitetni študij in se v
poklicu uveljavili. Pri opravičevanju izostankov sem bil pa preveč popustljiv
in se dobro spomnim, kako me je ravnatelj kregal, ker je hotel biti bolj
strog. Dobro se še spomnim, kako so ob zaključku šolskega leta pripravili
domiselno in dobro izpeljano predajo ključa sedmošolcem. Uradno ta stvar
ni bila zaželena in je veljala za nepotrebno »buržujsko« dedǐsčino.
Murska Sobota je spadala pod tako imenovani obmejni pas; blizu sta bili
madžarska in avstrijska meja. Naš dijak sedmošolec se je odločil za pobeg v
Avstrijo; na meji so ga ustrelili naši graničarji. V šoli se o tem ni smelo javno
govoriti, nobene žalne slovesnosti ni bilo za njim. Mislim, da je bil ustreljen
dijak Erik Koltaj, ali pa je bil Erik njegov brat. V gimnazijo sta hodila dva
7Porušena leta 1954
110 Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 111 — #12 i
i
i
i
i
i
Pogovor s profesorjem Josipom Grassellijem
brata. Njegovo izginotje, čeprav smo vsi vedeli, kaj se je zgodilo, je bilo
tabu. Nihče si ni upal niti govoriti o tem. Prizadel nas je ta brezčuten8
odnos.
Na gimnaziji v Murski Soboti sem bil do leta 1953. Od jeseni 1953 do
jeseni 1957 sem služboval na tedanji 2. gimnaziji v Celju. To so bile še
stare osemletne gimnazije. V zadnjem letu tega časa se je na zborovanjih
veliko razpravljalo o predvideni šolski reformi. Gimnazija naj bi se skrčila
na štiri letnike, vpeljana naj bi bila osemletka, klasična gimnazija pa odpra-
vila. Veliko je bilo glasov proti taki spremembi, nestrinjanje so v časopisih
objavljale znane osebnosti. Kot po navadi pri šolskih reformah9 pa to ni nič
zaleglo. Takrat smo v Celju doživeli tudi veliko poplavo10. Spomnim se, da
je bilo več mrtvih in seveda ni bilo pouka.
Kako se spominjate začetka dela kot asistent na univerzi? Takrat ste se
najprej zaposlili na tehnični fakulteti. Se je delo s študenti zelo spremenilo
od takrat do vaše upokojitve?
Septembra 1957 sem začel asistentsko službo na takratni Tehnični fakul-
teti, ki jo je sestavljalo več po stroki ločenih oddelkov. Med njimi je bil
oddelek za splošne predmete, ki je združeval predavatelje matematike, fi-
zike in mehanike; prostore je imel na Lepem potu z lastno matematično
knjižnico. Kmalu zatem so oddelki Tehnične fakultete postali samostojne
fakultete, oddelek za splošne predmete pa je bil priključen Fakulteti za ru-
darstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo (FARUMEKETE). Ker se je
profesor Anton Vakselj upokojil, je predavanja iz matematike I in II prevzel
profesor Ivan Vidav. S kolegom Nikom Prijateljem sva vodila vaje; istoča-
sno je kolega Rajko Jamnik dobil asistentsko mesto na predhodnici sedanje
Biotehnǐske fakultete.
Podobno kot matematika in fizika so bile nekatere druge naravoslovne
stroke zastopane na več fakultetah. Leta 1960 je prǐslo do nove preureditve.
Vsi ti predmeti so se pridružili Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemij-
sko tehnologijo in nastala je Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo (FNT).
Eden njenih oddelkov je bil Oddelek za matematiko in fiziko (z odseki za
matematiko, fiziko in mehaniko), pod njegovim okriljem sta se združili obe
matematični knjižnici. Prostori za matematiko na Kongresnem trgu 11 so
bili izpraznjeni leta 1970, ko je bila zgrajena stavba na Jadranski 19.
8Soproga Ana Grasselli, ki je takrat na isti šoli poučevala angleščino, se nama ob čaju
pridruži in dopolni, kako grozni so bili tisti občutki. Pove, da je bila praktično odločena,
da bo brez uvoda pri uri z minuto molka počastila Erikov spomin. Ko pa je prǐsla v
razred, tega ni mogla storiti. In doda, da še dobro, da ni, saj bi se gotovo njuno življenje
zaradi tega zasukalo zelo drugače.
9Z zakonom je bila leta 1958 uvedena osemletna osnovna šola, gimnazije pa so postale
štiriletne.
104. junija 1954 je bila v Celju in okolici velika poplava. Umrlo je 22 ljudi.
Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3 111
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 112 — #13 i
i
i
i
i
i
Intervju
Doktorirali ste pri prof. Vidavu leta 1961 na področju funkcionalne ana-
lize. Slovenska matematična strokovna javnost vas bolje pozna po delih s
področja algebre in teorije števil. Lahko poveste kaj več o tem, kako, kdaj
in zakaj je teorija števil pritegnila vašo pozornost? Leta 2009 je izšlo vaše
zadnje delo Elementarna teorija števil, leta 2008 pa obsežna Enciklopedija
števil s skoraj 700 stranmi. To je zagotovo najobsežnejše delo s področja
teorije števil v slovenskem jeziku. Najbrž gre za delo, ki je nastajalo že
dolgo prej?
Že kot študentu mi je prǐsla v roke knjiga Synthetische Zahlentheorie švicar-
skega matematika Rudolfa Fueterja. Obravnava obseg K = Q(2πi/p) (kjer je
p liho praštevilo) in aritmetiko v njem (definicija celega števila, ideal, raz-
cepitev ideala na praideale, kvadratni in kubični reciprocitetni zakon). Rad
sem jo prebiral. Ko je začela izhajati knjižnica Sigma, me je prof. Prijatelj
nagovoril, da bi napisal kaj o številih. Tako je nastala knjižica Osnove teo-
rije števil. Najbrž me je oboje spodbudilo k večjemu zanimanju za probleme
okrog števil. Po upokojitvi sem začel sestavljati opise nekaterih števil, ki
nosijo posebna imena; opisi so zbrani v Enciklopediji števil. Naslov je izbralo
urednǐstvo, sam sem predlagal naslov Število se predstavi. Seznam števil,
ki sem jih želel predstaviti, je bil večji od v knjigi zajetih števil. Nekaterih
opisov nisem vključil, drugih nisem dokončal. Koristno bi bilo tudi stvarno
kazalo, ki ga nisem sestavil.
Menda ste skupaj s profesorjema Rajkom Jamnikom in Nikom Prijateljem
ter s profesorjem Ivanom Vidavom, ki je bil vaš učitelj in mentor, tudi
prijateljevali ter družno hodili v hribe. Nam lahko zaupate kake spomine in
skupna doživetja? Kake vtise in misli, ki ste jih skupaj doživeli . . . ?
Po končanih spomladanskih predavanjih smo vsako leto junija napravili ce-
lodnevni izlet. V začetku smo se z avtobusom ali vlakom odpeljali do kakšne
postaje in od tod pešačili do druge postaje, pozneje smo se vozili z avto-
mobili. Obiskovali smo Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko in si ogledovali
znamenitosti. Pogovor je tekel o strokovnih vprašanjih, takratnih družbe-
nih razmerah, tudi kakšno smešnico in anekdoto je bilo slǐsati; zmeraj je bil
pogovor odkrit in prostodušen. Tako je bilo tudi, ko smo se po seminarju
iz noveǰse matematike pri prof. Vidavu ali po sejah Društva matematikov,
fizikov in astronomov dostikrat preselili k omizju v kavarni. Naj iz naših
izletov omenim le dva doživljaja. Ko smo se iz Cerknice peljali proti Raki-
tni, vozil je profesor Prijatelj, se je za blagim ovinkom, ko se je avto znašel
na travi pod cesto, debata hitro končala. Vsi smo bili nepoškodovani. Avto
nam je bližnji kmet s traktorjem pomagal zvleči nazaj na cesto in pot smo
lahko nadaljevali, a vozili smo zelo počasi, ker je bil avto poškodovan in
112 Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3
i
i
“intervju” — 2016/10/18 — 13:31 — page 113 — #14 i
i
i
i
i
i
Pogovor s profesorjem Josipom Grassellijem
je moral v popravilo. Najbrž nas je zaradi prepočasne vožnje ustavila celo
policija. Drugikrat smo bili v Tamarju in smo se ustavili v hotelu blizu
skakalnice v Planici. Pozneje smo v avtu ugotovili, da nas je natakarica pri
računu »prinesla okrog«. Prof. Vidav je pripomnil: »Vsem nam bi morali
vzeti diplome.«
Tisti, ki vas poznamo kot učitelja, se vas spominjamo kot človeka, ki s sklo-
njeno glavo preudarno, natančno in obzirno naslavlja soljudi, probleme in
življenje na sploh. S to preudarnostjo ste doživeli in zabeležili človeško zgo-
dovino od nepopisne stiske ljudi v drugi svetovni vojni in revščine, ki jo je
le-ta povzročila, do današnjega tehnološkega napredka in globoke ekonom-
ske in moralne krize. Kako bi vi komentirali ›napredek‹ oziroma razvoj
človeške družbe? Se splača biti pošten in kaj to sploh pomeni? Kako bi
komentirali vlogo in pomen matematike pri vzgoji mladih?
Doma sem z dežele. Spominjam se beračev, ki so hodili posamič od hǐse do
hǐse, v kriznih letih po 1932 tudi brezposelnih, prihajajočih v skupinah tudi
do deset. Oboji so prosili pomoči. Dobivali so v glavnem kruh in hrano,
včasih kakšen dinar. Veljalo je nenapisano pravilo: proseči ne sme oditi
od hǐse praznih rok. Ko sedaj hodim po ljubljanskih ulicah, tudi srečujem
proseče dlani. Isto se mi je zgodilo v Moskvi leta 1970. Videti je, da je
človeška družba zelo zapleten organizem in ga je težko urediti tako, da ne bi
bilo pomoči potrebnih. S tem ni rečeno, da si za izbolǰsanje stanja ni treba
prizadevati ali da v tej smeri ni bilo nič storjenega.
V mojih otroških letih sta bila avto in radio redkost. Imeti kolo je bilo
bogastvo. Kmečka opravila, kot so košnja, oranje, okopavanje v vinogradu,
mlačev, molža so zahtevala precej napora in truda. Današnji stroji so ta dela
zelo olaǰsali. Podobno velja za gospodinjska opravila, industrijo, gradbeni-
štvo. Vse to je prinesel tehnološki napredek. A žal tudi jedrsko in biološko
orožje, izpopolnjene možnosti vohunjenja in vdiranja v človekovo zasebnost.
Fizik Louis de Broglie v knjigi Matière et lumière ugotavlja, da človeški
razum v znanju, iznajdbah in izumih napreduje v velikih korakih, vzgoja
srca pa zaostaja. Izgubila se je zavest, da se ne sme vse, kar se more. Veliko
je dejavnikov, ki vplivajo na vzgojo srca: družina, šola, okolje. Tudi pouk
matematike, ki navaja učence na natančnost, sprotno preverjanje rezulta-
tov, spoštovanje pravega spoznanja. V vsakdanjem življenju so natančnost,
ocenjevanje lastnih dejanj in trud za resnico pomembne lastnosti. Želeti
je, da te vrline učencem preidejo v navado. Poštenost je osnovna dolžnost
družbi služečega posameznika. Ne smemo se ji izmikati.
Pogovor pripravil Damjan Kobal
Obzornik mat. fiz. 63 (2016) 3 113