111VARSTVO NARAVE, 32 (2021) 111–120
SPOMINI NA POTRDITEV NAHAJALIŠČA VELIKONOČNICE 
(PULSATILLA GRANDIS) PRI PONIKVI
MEMORIES OF HOW THE PASQUE FLOWER (PULSATILLA 
GRANDIS) LOCALITY AT PONIKVA HAS BEEN CONFIRMED
Peter SKOBERNE
Poročilo
Ključne besede: velikonočnica, Pulsatilla grandis, varstvo narave, Boletina pri Ponikvi 
Key words: pasque flower, Pulsatilla grandis, nature conservation, Boletina pri Ponikvi 
IZVLEČEK
V članku so podrobno predstavljeni dokumentirani spomini na potrditev literarne navedbe 
nahajališča velikonočnice v Bóletini pri Ponikvi (Petkovšek, 1953) s terena v letu 1973 ter 
njegovo vključevanje v dokumentacijo varstva narave, ki je vodilo do njegovega zavarovanja 
leta 1993 ter opredelitve za območje Nature 2000. Poudarjen je pomen prostorske opredelitve 
pri naravovarstveni dejavnosti. 
ABSTRACT
The paper presents in detail documented memories of the confirmation of the literary men-
tion of the Pasque Flower locality in Bóletina pri Ponikvi (Petkovšek, 1953) from the field 
in 1973 and its inclusion in the nature protection documentation that led to its protection 
in 1993 and the designation for Natura 2000 site. The importance of spatial designation in 
nature conservation activities is emphasized. 
Ob zaključku razpisa prvega natečaja mladinske naravoslovne fotografije Prirodoslovnega 
društva Slovenije je 30. marca 1970 predaval tudi Stane Peterlin o vlogi fotografije pri varstvu 
narave. Po tem predavanju sem se odločil, da bom fotografiral vseh 56 rastlin, zavarovanih v 
Sloveniji. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj se bom v živo srečal z velikonočnico, ki je bila 
zavarovana leta 1949.
Tedaj je na gimnaziji v Celju deloval tudi biološki krožek pod mentorstvom prof. Mire 
Križnik Gričar, za naravo zelo zavzete in izjemne pedagoške duše. Znala nas je navduševati 
in usmerjati. Moja želja videti in fotografirati velikonočnico se je izcimila v ekskurzijo krožka 
na Boč dne 10. aprila 1971, potem pa smo nekaj časa vsako leto poromali k velikonočnici 
(Skoberne, 1972; 1973).
112 Peter SKOBERNE: Spomini na potrditev nahajališča velikonočnice ...
Uresničenje mojega fotografskega projekta 
je bila močno odvisna od poznavanja zavaro-
vanih rastlin in seveda njihovih nahajališč. 
Načrtno sem prebiral literaturo in pri tem na-
letel tudi na pregled nahajališč velikonočnice v 
Sloveniji (Petkovšek, 1952). V naslednji številki 
Biološkega vestnika je Petkovšek (1953) za ve-
likonočnico omenil novo nahajališče pri Poni-
kvi: »Lansko leto pa sem sprejel sporočilo A. 
Vresner, da uspeva rastlina tudi v bližini vasi 
Blatine pri Ponikvi. Poslani dokazilni primerki 
so potrdili pravilnost domneve, da gre za novo 
nahajališče te vrste.« Dodal je še, da je to naj-
bolj zahodno nahajališče v Sloveniji. 
Natančna lega nahajališča ni bila znana, zato 
se je kar ponujal izziv, da ga poiščem. O tem sva 
si dopisovala tudi z Mirkom Šoštaričem (1920–
1999), ki je na zavodu za spomeniško varstvo v 
Mariboru že vse od leta 1960 deloval na podro-
čju varstva narave (slika 1). Dne 10. marca 1973 
sem se z avtobusom odpeljal v Šmarje pri Jel-
šah, kjer sem se srečal z Mirkom Šoštaričem in 
Francetom Vogelnikom (1931–2017), prevajal-
cem, bibliotekarjem in planincem iz Maribora 
(slika 2). Na osnovni šoli smo se pridružili pre-
davanju Mirka Šoštariča, kjer je z njemu lastno 
ognjevitostjo predstavil varstvo narave. 
Po predavanju smo se odpravili proti Ponikvi. Dogodivščino sem opisal in dva dni po 
dogodku (12. marec 1973) poslal skupaj s herbarijskimi primerki botaniku Tonetu Wraberju 
(1938–2010), ki je bil takrat asistent na katedri za botaniko biotehniške fakultete. Ker je 
zapis nastal neposredno po terenskem ogledu, je tudi najbolj pristen, razkriva pa tudi moje 
razpoloženje gimnazijskega (skoraj) maturanta, zato ga v celoti povzemam:
»Trije 'norlaki' (Mirko Šoštarič, Franček Vogelnik in jaz) s šestimi fotoaparati smo se 10. 
marca 1973 odpravili iskat velikonočnico pri Ponikvi. Na razpolago smo imeli le skop podatek 
iz Biološkega vestnika (Petkovšek, V.: Nekatere nove ali redke vrste rastlin na Slovenskem 2, 
Biološki vestnik, 2 (1953), 1, p. 74), zato je kazalo, da bomo iskali šivanko v kupu sena.
Iz Šmarja pri Jelšah smo po predavanju prof. Šoštariča na tamkajšnji osnovni šoli krenili 
prek Jelšinega gradu čez vinorodne gorice in kraški svet proti severu. Proti zahodu smo zavili 
pod cerkvijo sv. Lovrenca in hodili proti vasi Bóletina. Ko smo se ji približevali, smo spraševali 
ljudi, ali poznajo velikonočnico. Kazali smo jim tudi fotografijo. Prvič smo vprašali po njej v 
zaselku Okrog. Rastline niso še nikoli videli.
Sl. 1: Mirko Šoštarič na nahajališču velikonočnice  
10. marca 1973. Smreka v ozadju še vedno raste.  
Foto: P. Skoberne
Fig. 1: Mirko Šoštarič at the location of Pasque 
Flower on March 10, 1973. The spruce in the 
background is still growing.  
Photo: P. Skoberne
113VARSTVO NARAVE, 32 (2021) 
Sl. 2: Franček Vogelnik na nahajališču velikonočnice 10. marca 1973. V ospredju cvetoče rastline, v ozadju cerkev 
sv. Ožbalta. Foto: P. Skoberne.
Fig. 2: Franček Vogelnik at the location of Pasque Flower on March 10, 1973. In the foreground flowering plants, in the 
background the church of St. Ožbalt. Photo: P. Skoberne.
Kmalu smo prišli pod strm hrib (kota 383), na katerem je rastla trda, suha trava. Zemlja ni 
bila obdelana, zato je bilo mogoče, da bi kosmatinec tam rastel. Razvili smo se v strelce in počasi 
iskali proti vrhu. Našli nismo nič. Pri hiši na vrhu smo spet vprašali. Izvedeli nismo ničesar za-
nimivega. Spustili smo se v Bóletino in znova spraševali. Ljudje so samo zmajevali z glavami. Ko 
smo že skoraj obupali, nam je neka deklica rekla, da je že videla rastlino. Menili smo, da gre za 
zamenjavo. Vprašali smo jo, kje raste. Vse, kar smo izvlekli iz nje, je bilo: 'Do tiste hiše, potem 
pa tja.' Ta 'tja' je podkrepila z zamahom roke v nedoločeno smer. Zahvalili smo se in po kolovozu 
krenili dalje. Spet smo hodili okoli kote 383. Kot pasjeglavci smo imeli obrnjene glave navzdol. 
Zaman. Pri družini Vipotnik (Bóletina 7) je prof. Šoštarič z magnetofonsko natančnostjo ponovil 
svoje večno vprašanje: 'Iščemo rastlino, ki se imenuje velikonočnica ali kosmatinec. Pred dvajse-
timi leti je rasla baje tod okoli. Cveti konec marca. Našla jo je neka učiteljica A. Vresner. Tukaj je 
na sliki. Ste jo morda že kdaj videli?' Ženska je zmajala z glavo.
Na našo srečo je videla sliko tudi hčerka. Prepoznala jo je in nas popeljala na rastišče. Od 
hiše je oddaljeno le kakih sto metrov. Deklica se je na robu kolovoza ustavila in rekla: 'Tukaj 
je.' Vsi trije smo pogledali na pobočje, se spogledali in vzkliknili v en glas: 'Saj cveti!' Našega 
navdušenja ni bilo ne konca ne kraja. Vseh šest fotoaparatov je šklocalo kot za stavo. Morali 
smo izrabiti šibko sonce, ki je le s težavo prodiralo skozi sive oblake.
Velikonočnica, ki ji tu pravijo ušivka, raste na travniku 240 x 40 m. Travnik leži med 
kolovozom, ki vodi sredi hriba, in pregibom, s katerim se kota 383 konča. Ekspozicija je južna, 
nagnjenost okoli 45o. Na rastišču je najmanj 200 rastlin, a je to le groba ocena (spodnja meja). 
V glavnem je rastišče še nedotaknjeno. Rastlino trgajo v manjših množinah le domačini.«
114 Peter SKOBERNE: Spomini na potrditev nahajališča velikonočnice ...
Tone Wraber je poslane primerke vložil v herbarij Ljubljanske univerze (LJU 33450 – slika 3).
Na nahajališče sem se vrnil 18. marca 1973. Z vlakom sem se peljal do Ponikve, se odpravil 
do rastišča velikonočnice, ga v miru poslikal, saj pred tednom dni zaradi bližajoče noči nismo 
imeli veliko časa. Pot sem nadaljeval do Grobelnega in se z vlakom vrnil v Celje. Rastišče sem 
v naslednjih letih redno spremljal. Strmega dela navadno niso kosili, ampak so ga požgali. 
Naslednjič sem se spet srečal s tem nahajališčem ob pripravah Inventarja najpomemb-
nejše naravne dediščine SR Slovenije leta 1975. Skupina za varstvo narave pri Zavodu SRS za 
spomeniško varstvo je pod vodstvom Staneta Peterlina izdelala raziskovalno nalogo Inventa-
rizacija in valorizacija najpomembnejših naravnih območij in objektov posebnega znanstve-
nega in vzgojnega pomena v okviru projekta Varstvo okolja, ki sta ga naročila Zavod SRS za 
družbeno planiranje in Sklad Borisa Kidriča Raziskovalne skupnosti Slovenije. Delo je po-
menilo kvantni skok v naravovarstveni dejavnosti, tako v metodološkem smislu kot kakovo-
sti podatkov in sistematičnosti. Šele s tem delom je bil presežen pregled naravnih redkosti v 
Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske (1689)! Kakovost je zagotavljalo sodelovanje zunanjih 
sodelavcev, ključnih strokovnjakov posameznih naravoslovnih strok (geologija, hidrologija, 
geomorfologija, biologija …), nadaljevanje dobre prakse še od časov Angele Piskernik. Pre-
Sl. 3: Herbarijska pola (LJU 33450) primerkov velikonočnice, nabranih 10. marca 1973, s fotografijami in z opisom 
nahajališča. Foto: J. Jogan
Fig. 3: Herbarium poles (LJU 33450) of specimens of Pasque Flower, collected on March 10, 1973, with photographs 
and a description of the location. Photo: J. Jogan
115VARSTVO NARAVE, 32 (2021) 
lomno je bilo tudi sodelovanje z Zavodom SRS za družbeno planiranje (dr. Matjaž Jeršič), s 
katerim je področje varstva narave suvereno vstopilo v državno načrtovanje prostora. 
Pogoj so bili prostorsko opredeljeni in ovrednoteni podatki o naravni dediščini. To ni bilo 
tako zelo preprosto, ker so bile na razpolago skromne kartografske podlage: starojugoslovanske 
specialke v merilu 1 : 100.000 in 1 : 50.000, delovno pa smo smeli uporabljati tudi vojaške spe-
cialke v merilu 1 : 25.000 z oznako 'vojna tajna'. A vendarle dovolj za miselni kvantni preskok!
Vsak strokovnjak je dobil nalogo, da s svojega področja izbere najpomembnejša območja 
za varstvo narave in jih po posebnem vzorcu obdela. Kot študent biologije, ki ga je še posebej 
privlačila botanika, sem bil tehnična podpora Tonetu Wraberju. Njegove predloge sem 
pretipkaval na kartonske kartice. Iz tega gradiva je bil narejen izbor najpomembnejše naravne 
dediščine, med njimi tudi nahajališči velikonočnice na Boču in pri Ponikvi. Če zadnje ne bi 
bilo prostorsko opredeljeno, se ne bi moglo znajti na tem inventarju, ki je bil leta 1976 tudi 
objavljen (Wraber et al., 1976). 
Leta 1986, ko sem že bil zaposlen na Zavodu SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, 
me je geolog dr. Stanko Buser (1932–2006), rojen v Bóletini, opozoril še na eno nahajališče 
v bližnjih Zlatečah. Dne 31. marca 1988 sem ob manjšem peskokopu apnenca našel okoli 
15 velikonočnic. Zanimivo je, da sem na herbarijski etiketi nahajališče prostorsko opredelil 
tudi z Gauss-Krügerjevima koordinatama: y = 5536 325; x = 5124 000. To je pomenilo, da je 
kartografski pristop napredoval. Matjaž Puc (1946–2008), ki se je namreč februarja leta 1980 
pridružil enoti za varstvo narave na Zavodu SRS za spomeniško varstvo, je vpeljeval izkušnje 
iz urejanja katastra jam tudi na področju varstva narave in nas vse okužil s pomenom 
prostorske komponente podatkov. 
Ko je leta 1988 izšla prva knjiga prenovljene izdaje Inventarja najpomembnejše naravne 
dediščine SRS za vzhodno Slovenijo, so bili podatki za Bóletino dopolnjeni še z Zlatečami 
(Skoberne, 1988). 
Tako se je nahajališče v Bóletini pri Ponikvi pojavilo ne samo v naravovarstveni doku-
mentaciji, ampak tudi v zavesti domačinov. Če smo leta 1973 komaj naleteli na domačinko, 
ki je vedela za velikonočnico, bi danes težko našli koga, ki je na tem območju ne bi poznal. 
Postala je prepoznavni znak Ponikve in se je zaradi bližnjega rojstnega kraja škofa Antona 
Martina Slomška znašla tudi v grbu celjske škofije. 
Nahajališče velikonočnice je pravno opredeljeno kot ekološko pomembno območje (EPO 
19500), naravna vrednota (NV 17), Natura 2000 (SAC SI3000088), in od leta 1993 zavarovano 
kot naravni spomenik z občinskim odlokom občine Šentjur pri Celju. Kot krajevna 
zanimivost je postalo nahajališče privlačno tudi za obiskovalce, zlasti v času cvetenja, 
kar pomeni nujnost urejanja obiska. Zavod RS za varstvo narave, OE Celje, je ob podpori 
projekta LIFE (LIFE04NAT/SI/000240 – 2005–2007) vzpostavil sodelovanje z domačini 
in spremljanje stanja velikonočnice, pripravil upravljavski načrt ter predlog za ureditev 
nahajališča in usmerjanje obiska v času cvetenja (Kalan in Košar, 2010). V sodelovanju s 
Turistično olepševalnim društvom Ponikva, ki skrbi za nahajališče, so načrte tudi izpeljali. 
116 Peter SKOBERNE: Spomini na potrditev nahajališča velikonočnice ...
Posamezni mejniki prikaza prostorske opredelitve so predstavljeni na sliki 4.
Sl. 4: Razvoj prikaza prostorske opredelitve nahajališča velikonočnice pri Ponikvi od 1973 do 2021.
Fig. 4: Development of the presentation of the spatial definition of the Pasque Flower habitat at Ponikva from 1973 to 2021.
V časovnem loku od prve objave leta 1953 se je v šestdesetih letih veliko spremenilo. 
Ne le na nahajališču velikonočnice, ampak tudi v razvoju družbe, varstva narave in zavesti 
ljudi. Osebno sicer pogrešam tisto zgodnjepomladno samoto, ko sem se previdno ulegel v 
suho travo in skozi objektiv občudoval kosmato lepoto. Tega si na tem nahajališču danes ne 
morem več privoščiti. Rastišče je ograjeno, dostop nanj iz razumljivih razlogov ni zaželen. 
A vem, da ne gre drugače. To je cena popularnosti, ki je po drugi stani največje jamstvo, 
da rastišča ne bi uničila nepredvidena gradnja, pa tudi edini način, da obvladaš dva tisoč 
obiskovalcev na tej majhni površini v času cvetenja. 
Fotodokumentiranje je še vedno pomemben način spremljanja sprememb v prostoru. 
Tega ob terenskem delu ne smemo zanemariti, pomembno pa je tudi izbrati ustrezna stojišča, 
ki bodo omogočila kasnejše ponovitve – in ne nazadnje posneto gradivo je treba primerno 
podatkovno obdelati in shraniti. Fotografije iz leta 1973 so ohranjene v herbariju LJU, 
objavljene v Inventarjih, k sreči pa tudi v mojem dokaj urejenem arhivu, zato sem lahko v 
marcu 2020 ponovil dva motiva nahajališča velikonočnice iz leta 1973 (sliki 5-6 in 7-8).
Torej je prostorska opredelitev območja, pomembnega za varstvo narave, prvi ključni 
temelj kakršnegakoli nadaljnjega dela. Drugi, nič manj odločilen temelj pa je, da je takšno 
območje, objekt ali pojav zasidran v zavesti ljudi – domačinov in širše javnosti. Kako je do 
tega prišlo, na koncu ni tako pomembno, je pa lahko zanimivo.
117VARSTVO NARAVE, 32 (2021) 
Sl. 7-8: Pogled izpod vrha sv. Ožbalta proti Boču. Vidni sta legi nahajališča velikonočnice in bližnje okolice marca 
1973 in marca 2021. Foto: P. Skoberne.
Fig. 7-8: View from the top of St. Ožbalt towards Boč. The locations of the Pasque Flower and the surrounding area in 
March 1973 and March 2021. Photo: P. Skoberne.
Sl. 5-6: Pogled na nahajališče z jugovzhodne strani, v ozadju cerkev na Ponikvi marca 1973 in marca 2021. 
Foto: P. Skoberne
Fig. 5-6: View of the location from the southeast, in the background the church in Ponikva in March 1973 and March 2021. 
Photo: P. Skoberne.
118 Peter SKOBERNE: Spomini na potrditev nahajališča velikonočnice ...
SUMMARY
When I was in high school I decided to photograph protected plants, which led to the 
collection of data on these 56 species. Among them was also the Pasque Flower (Pulsatilla 
grandis). I regularly visited the flower at the most famous habitat in Boč (Skoberne, 1972; 
1973), and I was also interested in its habitat at Ponikva which was published in the literature 
(Petkovšek, 1953). 
I exchanged letters with Mirko Šoštarič (1920–1999) on this topic. He had been working in 
the field of nature conservation at the Institute for the Protection of Monuments in Maribor 
since 1960. We agreed to try to find Pasque Flower in the field. On March 10, 1973, I met 
Mirko Šoštarič and France Vogelnik (1931–2017), a translator, librarian and mountaineer 
from Maribor, in Šmarje pri Jelšah. Together we went past Jelšingrad, under the church of 
St. Lovrenc to Bóletina pri Ponikvi. We were especially careful there because Petkovšek 
mentioned the toponym Blatino in the paper. Only towards the evening, with the help of 
the information provided by the locals, we found the plant and entered the location in the 
topographic map and photographed it. I collected herbarium specimens and sent them with 
a detailed description of the location and excursion to botanist Tonet Wraber (1938–2010), 
an assistant at the Department of Botany at the Faculty of Biotechnology, who placed the 
specimens in the herbarium of the University of Ljubljana (LJU 33450 - picture).
I monitored the habitat regularly. I worked with T. Wraber and we prepared the Inventory 
of the Most Important Natural Heritage of the SRS (Peterlin ed., 1976), which included the 
location of the Pasque Flower at Ponikva. The publication was the result of cooperation with 
key experts in individual fields of science and was an important turning point for nature 
conservation - due to well-founded, evaluated, and spatially defined data on exceptional 
natural phenomena in Slovenia, the material was suitable for spatial planning. 
After 1978, when I got a job in the field of nature conservation, we paid a lot of attention 
to spatial designation when documenting nature, in accordance with topographic maps 
and the equipment that was available at the time. Matjaž Puc (1946–2008) transferred his 
experience in the field of cave cadastre editing to this field, especially the use of the Gauss-
Krüger coordinate system. In 1986, the geologist dr. Stanko Buser (1932–2006) pointed out 
another habitat in nearby Zlateče. 
When the first book of the renewed edition of the Inventory of the Most Important Natural 
Heritage of the SRS for Eastern Slovenia was published in 1988 (Skoberne and Peterlin eds., 
1988), the data for Bóletina were supplemented with this habitat. 
The location in Bóletina near Ponikva gradually consolidated in the consciousness of the 
locals and then also in the general public. The Pasque Flower has become a recognizable 
symbol of Ponikva and, due to the nearby birthplace of Bishop Anton Martin Slomšek, it has 
also been presented in the coat of arms of the Celje diocese. 
The habitat of the Pasque Flower is legally defined as an ecologically important area (EPO 
19500), natural value (NV 17), Natura 2000 (SAC SI3000088), and is since 1993 protected as 
a natural monument by a municipal decree of the Municipality of Šentjur near Celje. As a 
119VARSTVO NARAVE, 32 (2021) 
local attraction, the location has become attractive to visitors, especially during flowering, 
which means the need to arrange a visit, as during this period they also perceived about two 
thousand visitors. The Institute of the Republic of Slovenia for Nature Conservation, Celje 
Unit, with the support of the LIFE project (LIFE04NAT/SI/000240 - 2005–2007), established 
cooperation with the locals and monitoring the condition of Pasque Flower, prepared a 
management plan and a proposal for arranging the habitat and directing visits during 
flowering. In cooperation with the Ponikva Tourist Beautification Association, which takes 
care of the location, the plans were carried out. 
The example of this location shows how important the published information of a 
scientist is that things can start to move, but it is by no means enough. In order to ensure 
conservation, such a location must be translated to the social context - with a spatial 
designation, justification, conservation guidelines, all of which are made possible by the 
legal system of nature conservation, from local conservation to the Natura 2000 site. The 
guarantee of conservation, however, lies with people's awareness of importance, as awareness 
of the value has the greatest weight in personal decision-making. 
VIRI
1.   Kalan, G. in Košar, T., 2010. Razvoj in uporaba metode za spremljanje velikosti populacije 
velikonočnice (Pulsatilla grandis). Varstvo narave, 23, 25–37.
2.   Petkovšek, V., 1952. Nekatere nove ali redke vrste rastlin na Slovenskem I. Biološki vestnik, 
1, 18–37.
3.   Petkovšek, V., 1953. Nekatere nove ali redke vrste rastlin na Slovenskem II. Biološki vestnik, 
2(1), 73–77.
4.   Skoberne, P., 1972. Velikonočnica (Pulsatilla grandis Wend.) je ogrožena. Proteus, 35(3), 128.
5.   Skoberne, P., 1973. Na Boč! V: Vogelnik, F. ur. Planine ob meji. Maribor: Planinsko društvo 
Maribor matica. 145–147.
6.   Skoberne, P., 1988. Boletina pri Ponikvi – rastišče velikonočnice. V: Skoberne, P. in 
Peterlin, S. ur. Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije – 1. del: vzhodna 
Slovenija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. 78–79.
7.   Wraber, T., Peterlin, S. in Skoberne, P., 1976. Boletina – rastišče velike velikonočnice 
blizu Ponikve. V: Peterlin, S. ur. Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. 
Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo. 73–74.
dr. Peter Skoberne
Cankarjeva c. 4
SI-1000 LJUBLJANA
peter.skoberne@amis.net