LITERATURA
TRIJE NAGRAJENI »MAJHNI ESEJI«
POST-BOOM: ŠPANSKO-AMERIŠKA PROZA 80. LET
ENCIKLOPEDIJA ŽIVIH
Igor Zabel, Aleš Debeljak, Luka Novak
In Tadej Zupančič o umetnosti
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Gregor Tome o razrednem In nacionalnem vprašanju
GILLES DELEUZE IN FELIX GUATTARI
0 POSTMODERNI
1987
2
LITERATURA ST. 2/1987
Majhen esej
5 Barbara Kenda
Jure Gantar: O Jožetu in Franzu
8 Tomo Virk: Umetnost in politika
11 Peter Rak: Kocbek
Poezija
15 Ida Mlakar: Divja jaga
19 Maja Vidmar: V kontekstu
21 Vita Zerjal: Čudni ulov
24 Vaclav J arm: Seansa
26 Jure Detela: Imena na tej strani smrti
Proza
28	Mart Lenardič: Iz mojega življenja
31	Andrej Lutman: Lovljenje
43	Ivo Svetina: Pisave
47	Rade Krstić: Voda, Onemeli, Piramide, Grobovi
51	Tomaž Kralj: Vrnitev
58	Edo Torkar
Branka Stojanović: Zvezdogledka in žirant
67	Jan Zoreč: Tank
Post-boom: špansko-ameriška proza
73 Alfredo B. Echenique: Pismo Martinu Romañi
81 Juan José Saer: Zareče klešče
83 Eraclio Zepeda: Težave s kitom
87 Salvador Garmendia: Proseča lutka
93 Reinaldo Arenas: Mimohoda je konec
Yugoslavica
111 Mihajlo Pantič: Godalni trio odhaja v Budimpešto
117	Diagonalna zgodba
Enciklopedija živih
124 Igor Zabel: Umetnost in teorija v postmodernizmu
130 AleS Debeljak: Postmodernizem med metaforo in metonimijo
148 Luka Novak: Vitalizem?
155 Tadej Zupančič: Gramatologija fantomov
Beckett: 80 let
160 Samuel Beckett: Prva ljubezen
Patologija vsakdanjega življenja
175 Gregor Tome: Razredna dekompozicija in nacionalno formira-
nje v povojni Jugoslaviji
Postmoderni dokumenti
195 Gilles Deleuze
Felix Guattari: Tisoč platojev
Sola kreativnega pisanja
217 Paberkovanje Williama H. Gassa
Front-line
PROBLEMI — Literatura, št. 4, 1987, (276), letnik XXV
LITERATURA št. 2, 1987
Uredništvo:
Ksejistika: Vlasta Jalušič, Miha Kovač, Tomaž Mastnak, Iztok Saksida,
Marcel Stefančič jr., Darko Strajn, Zdenko Vrdlovec.
Literatura: Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Milan Kleč, Luka
Novak, Jaša Zlobec, Bojan Žmavc.
Razprave: Miran Božovič, Mladen Dolar, Stojan Pelko, Rastko Močnik,
Rado Riha, Braco Rotar, Slavoj 2ižek.
Glavni urednik: Aleš Debeljak
Odgovorni urednik: Slavoj Žižek
Sekretar uredništva: Stojan Pelko
Likovna oprema: Pavle Učakar
Svet revije: Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Mladen Dolar, Miha Kovač,
Rastko Močnik, Luka Novak, Braco Rotar, Marko Uršič, Jože Vogrinc,
Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Ciril Baškovič (predsednik),
Milan Balažic, Pavle Gantar, Valentin Kalan, Dragica Korade, Duško Kos,
Lev Kreft, Vladimir Kovačič, Mojmir Ocvirk (delegati širše družbene skup-
nosti).
Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka lO/I
Uradne ure: torek, od 17. do 19. ure; četrtek, od 13. do 15. ure
Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: ZA PROBLEME
Letna naročnina: za letnik 1987 — 7.000 din; za tujino dvojno
Izdajatelj: RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4
Grafična priprava in tisk: Kočevski tisk, Kočevje
Naklada: 1250 izvodov
Cena te številke: 800 din
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in pros veto št. 421-1/74,
z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena temeljnega davka na promet.
Za pričujočo in za prejšnjo številko (Literatura 1, 1987) je prevedene tekste
(razen špansko-ameriške proze) izbral, redigiral in z opombami opremil
Aleš Debeljak.
MAJHEN ESEJ
MAJHEN ESEJ
Barbara Kenda
Jure Gantar
O Jožetu in Franzu
(rahlo neresen esej o resnih zadevah)
Obstajajo zanesljivi dokazi, da se je kmalu po končani prvi sve-
tovni vojni tedaj že sloviti slovenski arhitekt Jože Plečnik pri pre-
urejanju Hradčanov v nekem zasolzenem jutru srečal z drgetajočim
in premraženim uradnikom, ki je navsezgodaj hitel v službo. Arhitek-
tovo zamišljeno senco je presekala druga, ošiljena senca, zarisana na
Cerkvi svetega Vida, in jo spremljala, dokler se nista prekrili. Plečnik
se je zazrl v uradnika in uradnik se je zazrl vanj. »Rad bi si prižgal
pipo, pa nimam vžigalic,« je rekel arhitekt. »Moje ime je Franz Kafka.
Saj ste me vprašali, kako se imenujem, kajne?« je zmedeno bleknil
nagovorjeni... In še danes lahko na katedrali preberemo izrečene
besede, vklesane v kamnito vazo, ki v sebi združuje dve popolnoma
različni umetnosti: zgodovinsko srečanje je bilo začetek.
Jože Plečnik je v tem jutru dobil najtežji udarec v pleksus solaris
svoje genialnosti. Po srečanju s praškim židovskim, skrivnostnim in
neznanim literatom se je njegovo razumevanje prostora iz prvotne
secesijske lahkotnosti, kakršno opažamo v skorajda frivolnih temnih
granitnih ploščah na fasadi Zacherlove hiše, spremenilo v ostro za-
črtano, že v temeljih religiozno določeno racionaliziranje vsake izmed
treh prostorskih razsežnosti. V prvih letih je Plečnika omejeval en sam
velikanski napor: napor za risalno mizo, med kosilom, ustvarjalni napor
na poti do doma, med branjem časopisa in še v sanjah. Ni in ni mogel
spoznati, kje v zakonih oblikovanja stavb se skriva bistvo — je to
črta? je to točka? je to samo predstava, ki olajšuje razmišljanje? sploh
je? Odgovor se mu je kazal v nevidnih rešitvah, razložljivih, pa vendar
neverjetnih. Vsakokrat je jasno videl, da njegove zgradbe imajo bistvo,
toda njegovemu razumevanju se je izmikalo, skrivalo se je za namiš-
ljene misli, ki so jih vedno znova motili zvoki harfe. Ideje so se ro-
jevale tiho, kakor so tiho umirale. Plečnik je klel nadležno Masarykovo
hčerko, ki je urila svoje prste ob pobrenkavanju na dragoceni inštru-
ment. Vse do tistega jutra, ko je hotel prižgati svojo ugaslo pipo, jo
je krivil za svojo nemoč. Sele tedaj se je namreč zavedel, da je bistvo
evropske arhitekture zavarovano v naročju katoliške dogme o tro-
edini substanci. Vse težave, ki so se mu zastavljale ob vprašanjih
5
MAJHEN ESEJ
ploskve, linije, kubusa so se mu zdaj po preprosti analogiji majhne
metafore razreševale ena za drugo. Ugotovil je, da je prostor — sve-
tišče.
Se bolj zmeden kot v začetku je Kafka nadaljeval svojo pot, za
seboj pa nehote vlekel vtise ravnokar minulega dogodka. Hitro je
stopal in misli s Hradčanov so mu mirno sledile. Vsak njegov korak
je bil trenutek, vsaka stopinja je bila takt, vsak premik je bil ena
beseda, stavek, odstavek, junak, en dan, eno leto, eno življenje, en
roman: nič več mu ni bilo jasno. Izgubljen je bil med stavki, ki so
ovijali steber duha. in ko je iskal njihov začetek, se je sam zapletel
v njih. Nikoli ni vedel, ali so stavki zidaki v času ali je čas tista
gladka vijoličasta snov, ki spaja posamezne besede v višje enote, v
lažno, toda prijetno resničnost. Ostajal je razdvojen. Mravljišče črk,
razmetanih v magični kocki se je včasih v trenutku uredilo v smisel-
no kompozicijo in poletelo v simfonijo glasov. Ko pa si je ponovno
ogledal zapiske, je namesto visoke harmonije znova zaslišal le raz-
cefrane akorde disharmonije. Ampak čas se je zdrobil in Kafka čre-
pinj ni mogel več sestaviti; ogledalo je v njegovih mislih puščalo
brazgotine, ki so razjedale stavke, brazgotine, skozi katere je čas ne-
ulovljivo bežal v preteklost. Odrešitve je iskal v kabali, v zgodbah,
dolgih pol trenutka, v mučni korespondenci, našel pa jo je v megle-
nem jutru, skrito v osivelo brado neznanega mimoidočega. Cas se je
u.stavil, ko se je pisatelj na Hradčanih spomnil svojega praočeta .Jah-
veja, Boga odrešenika, Boga, ki je čas. »Hvala, Jože,« bi rekel Kafka
Plečniku, če bi poznal njegovo ime.
In kaj imata Kafka in Plečnik razen slovitega srečanja še skup-
nega? Skoraj vse. Isto ozračje, Prago, čas, jedla sta enake žemlje,
nosila enake klobuke in bila sta enako osamljena. Tudi osebnostno
sta si bila brata: oba sta brala Karla Krausa, oba sta bila fanatika
dela in sta ves prosti čas porabila za umetnost, oba sta bila podobno
privezana na svoji družini, z ženskami sta doživljala podobne frustra-
cije, državi sta se pokoravala na enak način. Kafka bi potoval v
Ameriko mimo Plečnikovih kandelabrov. Njegov Proces bi se odvijal
v labirintih NUKa. Geometer K. bi stal pod Sancami. Plečnik je snoval
cerkev Srca Jezusovega za Gregorja Samso. Žale dajejo vtis, kot bi
jih navdihnil dramski fragment Čuvaj grobnice. Na papirju zakrnela
skica slovenskega parlamenta je odtis nedokončanih Kafkovih roma-
nov. Tako ljudje, ki občudujejo Plečnikovo obvladovanje materialov,
kot izgubljenci, ki se mukoma prebijajo skozi Kafkove jedrnate stavke,
prihajajo iz istih sanj.
Sanje ustvarjajo resničen prostor v resničnem času. skozi katerega
potujejo resnični ljudje. Svet se je pri Plečniku in Kafki umaknil v
sanje in sanjska nelogičnost dogodkov je postala vodilo njunemu dejan-
skemu bivanju. Vsaka Plečnikova poteza v skicirki, vsak steber, zvo-
nik, portal, vsaka vaza, stol in svečnik je vklenjen v sanjsko verigo.
6
MAJHEN ESEJ
Podobno velja za Kafko: če je Plečnik zgradil fantastično scenerijo,
kjer nas tlači mora ali kjer'doživljamo trenutke največjega samo-
zadovoljstva, potem je Kafka lutkar, ki z bledimi nitmi premika
marionete gor in dol po odru. Nič, kar je bilo vzeto iz vsakdanjega
sveta, se ni uresničilo. Vse je razpadlo, ko je ugasnila zadnja svetloba.
Znova je zaživelo šele v sanjah, v svetu čarobnih likov in resničnosti
čistih idej. Iz njunega nezaupanja do tradicije je nastala nova, ne-
obremenjena umetnost. Umetnika sta bila očima otrokom, ki sta si
jih izmislila. Skupen jima je bil ideal človeka prihodnosti. Njun junak
bo po letih neuspelih reform in artističnih inovacij spet razpoznaval
osnovna občutja, doživljal primarne strasti, ki jih je iz enovite zavesti
sveta izgnal racionalizem kartezijanskega cogita in so se do danes
ohranile le v spanju.
In v čem sta se razlikovala? Zakaj nista potemtakem ustvarjala
iste umetnosti? Odgovor leži v posledicah njunega srečanja. Ce sta
hotela delati popolno umetnost, sta si morala v njenem imenu izmisliti
še popolno metaforo zanjo — Boga. Tako kot je Plečnik našel v svo-
jem božanstvu arhitekturo, je Kafka našel v svojem književnost:
Plečnikova trodimenzionalna umetnost se zrcali v troedini viziji, ki je
zanj prostor, Kafkova umetnost pa izhaja iz Jahveja, Boga, ki je čas.
Dva različna koncepta, židovski in krščanski tvorita v njunih delih
celoto — zahodnjaško preoblikovanje stvari v predmete lepote. Sre-
čanje dveh velikih mož, četudi bežno in naključno kot je naključno
srečanje Bušmana s Hotentotom na severnem tečaju, na simbolen
način priča o združitvi dveh različnih mentalitet, ki šele v dvajsetem
stoletju povezani v enoten organizem ponovno zaživita v srednji Evro-
pi. »Kam neki sem vtaknil vžigalice?« se je spraševal Franz Kafka in
hlačal po spranem tlaku naprej v vlago.
7
MAJHEN ESEJ
Tomo VIrk
Umetnost in politika
Heglova teza o koncu umetnosti je še vedno veljavna. Ce drugega
ne, nas sili, da se do nje vedno znova opredeljujemo. Heglu, ki mu
je bila umetnost le ena od oblik in stopenj duha na poti k absolutni
ideji, je ta konec pomenil konec umetnosti kot čutnega svetenja ideje
in hkrati konec umetnosti kot do tedaj najvišje oblike duha. Na njeno
mesto naj bi stopila znanost. Moderna je obudila to tezo kot tezo o
koncu mimetične razsežnosti v umetnosti, posebej v literaturi. Da se
bo umetnost »kot taka« še naprej pojavljala in tudi razvijala, je bilo
jasno seveda že Heglu. Kajti z izgubo čutnosti kot mimeze umetnost
»kot taka« pravzaprav nič ne izgubi, saj ostaja tisto, kar bi ob iluziji
na Kanta lahko poimenovali »brezinteresna lepota« (ki je po videzu
seveda lahko tudi »nelepa«, a je nujno lepa po igrivi svobodi duha),
še vedno prisotno in še vedno tudi neulovljivo. In ker je ta neulovljivost
tako rekoč apriorna in usodna, nam postane tisto, kar za umetnost
»kot tako« ni pomembno, naenkrat še kako pomembno, saj je edino,
kar lahko na umetnosti pojmovno dojamemo in na ta način torej tudi
razumemo.
Kakšen pomen pripade umetnosti danes, v dobi, ki bi jo — ker
smo izgubili posluh za najglobljo značilnost našega bistva — radi po-
imenovali Postmoderna? Ko poiesis zamenja »zastarelo« mimesis in
ko postanejo problematične stvari, ki do sedaj — vsaj na videz —
umetnosti niso zadevale?
Heglova teleologija se konča na mestu, ko duh ve samega sebe.
Vendar je ta konec navidezen. Duh samo misli, da ve samega sebe.
Z ozirom na duhovnozgodovinski pogled, ki ni teleološko obarvan,
konec samorazvoja duha ni predvidljiv. Možno je le določiti vsako-
kratke postaje na tej poti.
V sodobnem svetu je — če govorimo s Heglovim jezikom — duh
na mestu, ko ve. oziroma misli, da ve, da samega sebe nikdar ne more
vedeti. Ob tem spoznanju umetnosti seveda zopet pripada neko po-
sebno mesto, saj dejstvo, da subjekt do končne resnice (o sebi in svetu)
ne more priti, spodbija Heglovo tezo o primatu znanosti (npr. nad
8
MAJHEN ESEJ
umetnostjo). S tem pa, ko se mu izmakne resnica, v jasnejši luči
ugleda nek drugi atribut absolutnega, h kateremu po svoji naravi teži:
popolno.
Ni torej naključje, da je popolno temeljni pojem neke sodobne,
Jaussove poetike. Bistvo (umetniške) fikcije torej ni tisto imaginarno,
temveč tisto popolno. Ob izgubi realnega, ki sovpada z izgubo resnice,
ostane človeku v njegovi težnji k absolutnemu samo še popolno. Le-to
pa ponovno najde v umetnosti. Izgubljena, a ponovno najdena umet-
nost, kot bi lahko rekli z aluzijo na Prousta in ob misli na Heglovo
tezo.
Kljub vsemu pa popolno ni nov pojem v poetiki in spada prej med
»večnostna«, kot pa med epohalna določila umetnosti. Danes je človek
preko popolnega vezan na umetnost na bistveno drugačen način, kot
subjekt prejšnjih epoh. Medtem, ko je bil grški človek (kot subjekt
Se vprašljiv) človek umetnosti, pa je sodobni človek (kot subjekt 2E
vprašljiv) človek politike. Na bojnem polju se torej ne znajdeta —
tako kot pri Heglu — umetnost in znanost o njej, temveč umetnost
in politika. Njuno medsebojno razmerje je vseskozi stanje skrajne
napetosti.
Odnos politike do umetnosti zaznamujeta dve značilnosti. Medtem,
ko je velik napor politike usmerjen v to, da bi polje svojega delovanja
predstavila kot popolno, pa umetniška fikcija vzpostavlja lastno, pre-
pričljivejše polje popolnosti, ki seveda ruši vsako popolnost »navadne«
(torej tudi politične) stvarnosti. Po tej plati je želja politike po ukinitvi
umetnosti seveda razumljiva. In drugič: fikcija sproža pri receptorju
imaginacijo, ki je ni moč voditi in kontrolirati, saj je izven vsakega
koda ter je individualna. S tem vzpostavlja umetnost diskurz, dia-
metralno nasproten avtoritarno-despotskemu diskurzu politike. Odnos
politike do umetnosti je tudi v tem primeru lahko samo negativen.
Na drugi strani pa ima tudi umetnost oziroma kulturna sfera v
celoti do politike negativen odnos — kot razkrivanje njene umazano-
sti, zvijačnosti, njenega zla itd. (V literaturi npr. že Cankar, danes
Hofman, Rupel, Torkar, Kiš, Kalajdžič. Grass, Enzensberger, Koest-
ler, Solženicin itd.) S tem, ko umetnost v svoj topos vključuje politiko,
pa se ne oddaljuje svojemu bistvu — esteticizem in larpurlartizem sta
z duhovnozgodovinskega vidika presežena in kjer se danes pojavita,
sta solzava in malodane smešna. V politiko je umetnost namreč ne-
izbežno — četudi nasilno — potisnjena. Saj ostaja danes umetnost
edini prostor, kjer se razkriva samonamenskost in agresivnost politike.
Zakaj ravno umetnost? Zakaj umetnost v tem umazanem poslu?
Zakaj naj bi bila umetnost poklicana h kritiki politike?
9
MAJHEN ESEJ
Odgovor je mogoče podati z ozirom na epohalno poslanstvo umet-
nosti: zato, ker je edino ona ohranila ideal popolnosti in s tem kriterij,
ob katerem lahko meri vse «ontično«. To, da je popolna — sicer ne
bi bila umetnost — ji daje tudi pravico sodnika.
To seveda ne pomeni, da je vsako umetniško delo nujno direktno
vezano na politiko. Pač pa je v bistvenem odnosu do nje sodobna
umetnost v celoti. V zvezi s tem imamo opravka z majčkenim para-
doksom: zanikati danes politično vlogo umetnosti pomeni ravno poli-
tizacijo umetnosti, se pravi politično manipulacijo z njo. Ker je umet-
nost topos razkrivanja resnice o politiki, je njeno odrekanje tej temi
politiki seveda samo v prid. Skozi nasilni molk o politiki govori danes
skozi umetnost ravno politika sama. Umetnost potemtakem danes
mimo nje ne more. To pa je presečišče, kamor naj bi se usmerjala
vednost o njej danes.
Sodobna refleksija umetnosti potrjuje to domnevo.
10
MAJHEN ESEJ
Peter Rak
Kocbek
»Daj da ustavim mili čas v krvavi uri razsvetljenja,« je zapisal
Edvard Kocbek, za ene, ki z mračnimi mislimi in zategnjenimi pa-
sovi prebirajo Dnevnik, disharmonični disident in za druge, ki so ob
večerih pri kaminu raje v družbi s Tovarišijo, tragični politični
akter, zmlet v apokaliptičnem stroju revolucije, ki kot mastodont
grabi korake proti oddaljeni iluziji. Harmonija njegove lirike pa
ostaja v tem napetem ozračju medsebojnega nezaupanja, sumniče-
nja in latentnega sovraštva na zaprašenih policah in v pozabljenih
glavah. Kajti Kocbekov up, da bo iz katarze NOB-jevske epopeje
izluščil pokončen in samostojen lik Slovenca, lik obdarjen z vsemi
kardinalnimi krepostmi, se je izkazal za utvaro, »Natura non facit
saltus«, vsaj ne tako velikih, kot je na eni strani upal Kocbek in
na drugi vseobsegujoča ideologija marksizma. Jarčev verz: »Le
kadar kje vihar divja, prisluhnemo vzbujeni. A že se v ozki ris meja
spet stisnemo splašeni«, za medvojna revolucionarna stremljenja ne ve-
lja, saj je tukaj prišla bolj do izraza slovanska iracionalnost, kot pa slo-
venska razumska in trezna mentaliteta, ki je prešla iz ene skrajnosti
— katoliškega klerikalizma — v drugo — komunistični koncept družbe.
Slovenci, še posebej pa njihovi predstavniki, smo bližje diskurzivnemu
kot pa intuitivnemu načinu mišljenja in spoznanja, kar pa velja se-
veda bolj za politično, kot pa za senzibilnejšo kulturno elito, ki je
morala in mora mnogokrat opravljati delo prvih, da potegne voz iz
blata. Oba modusa pa sta v medvojnem vretju zatajila, ljudje Kocbe-
kovega tipa in Kocbek sam pa so se znašli v nekakšnem prevrat-
niškem transu, v sebi so začutili mesijansko poslanstvo in modus vi-
vendi je prešel v modus precedendi. Ta nadih fanatizma pa je pri večini
nepartijskih udeležencev NOB zbledel kmalu po vojni, medtem ko se
je pri komunistih stopnjeval in pripeljal, kot vsak fanatizem (ki pred-
stavlja po E. Frommu alienacijo) do odtujitve celotnega sistema.
Kocbekova iluzija se je porušila neposredno po svetovnem holo-
kavstu, ko je totalitarni sistem namesto moderne pluralistične
11
MAJHEN ESEJ
družbe vzpostavil sistem sovjetskega tipa in na mesto dialoga posta-
vil »argumentum baculinum4<, idejo ateizma razširil na antiteizem ter
zreduciral ustvarjalni potencial na vseh področjih na vulgarni materia-
lizem. Toda ta je lahko računal le na kratkotrajni entuziazem, vzpod-
bujen z močno propagando, za vizionarnejše operacije pa ni sposoben
in se hitro upeha. Ne zna in ne more ustvariti pozitivne moralne in
duhovne temperature, saj ujet v spone ideologije blokira vsako ne-
uradno in neinstitucionalno iniciativo. V bistvu ta sistem ne operira
z realnimi kategorijami in reagira v svojem biomorfizmu na vsak
poseg v svoje tkivo sovražno in arogantno. Sicer pa je to najbolje
popisal Kocbek v svojem Dnevniku »... ves ta zapleten in pisan mo-
zaik osnovnih, posrednih in vodilnih teles ne odtehta tistega drago-
cenega občutka sproščenosti, spontanosti, iniciativne možnosti na vse
strani, ki jo ima državljan v kapitalistični demokraciji. Najvišja za-
bloda komunistične demokracije je v tem, da ima ta občutek sprošče-
nosti in iniciativnosti za fiktiven.« Senzibilnim in emocionalnim lju-
dem velikokrat manjka prav ta občutek, saj potrebujejo za ustvarjanje
neko dinamično silo, vzgon in vzpodbudo, ki njihovo »žlahtno lenob-
nost« ne spremenijo v apatijo, kot to počne spolitizirani aktivizem,
temveč jih motivira. Ustvarjalni gon se pri večini ljudi le deloma
prilagaja sistemu, največkrat pa ga le-ta odbije in ohromi, še preden
izkoristi svoje možnosti v njem. Za socialistične države tako še posebej
velja izrek, da večina genijev utone v brezdelju. Kulturna dejavnost
se ščasoma sicer delno izvije iz železnega objema konformizma in
uniformiranosti, ekonomija in politična misel kot poglavitni kompo-
nenti za razvoj vseh treh členov, pa ostaneta trdno vklenjena v
konstrukcijo sistema. In tako skuša ujeti stik z modernimi tokovi le
upodobljajoča umetnost, glasba in književnost, njihovi ustvarjalci pa
morajo hote ali nehote posegati tudi na čisto praktična področja
ekonomije in politike, da ne bi zaradi dogmatske politične oligarhije
doživeli polom. Sicer pa je to že stara značilnost slovenske zgodovine,
vključno z NOB.
Kocbekova kompleksna in v mnogočem zapletena osebnost nam
kaže prastari razkol človeka med stvarnostjo in idealom, toda drugi
pol, ki včasih meji že na naivnost, pri njem velikokrat prevlada, zato
teza o njem kot slabem politiku najbrž drži, vsaj kar zadeva delo-
vanje v političnem sistemu »ljudske« demokracije, ki se za pravila in
norme demokracije zahodnega tipa ne meni. Kot piše v uvodu Dnev-
nika D. Rupel, je paradoksalno, da je po gonji zoper Strah in pogum,
ki je bila za Kocbeka usodna, socrealizem izzvenel. Očitno je šlo za
spretno potezo oblasti, ki je povzročila verižno reakcijo za odstranitev
vseh bolj ali manj očitnih heretikov, ki so se še dodatno onemogočili
v medsebojnih sporih (Kocbek — Vidmar). Odjuga je tako lahko
nastopila, saj so bili glavni politično »nevarni« protagonisti odstranje-
12
MAJHEN ESEJ
ni, ostali pa niso imeli toliko ugleda in moči, kot npr. Kocbek, da bi
lahko konkurirali oblastem. To je nekakšno načrtno lomljenje hrbte-
nice kulturni in politični misli, vsakič ko si opomore. Vakuum po-
revolucijske dobe ostaja od zunaj bogato obložen s pozivi in parolami,
poveličevanjem in kulti, medtem ko se vsaka drugačnost v politiki
označi z reakcijo, v kulturi z dekadenco, v ekonomiji s kapitalistič-
nimi tendencami, v religiji pa s praznoverjem in misticizmom. Ideološki
aparat potrebuje tako nenehne resnične in fiktivne konflikte, ker se
njegov program omejuje le na dosego in ohranitev oblasti, nezmožen
pa je na demokratičen način urejevati družbena nasprotja.
Kocbekov Dnevnik predstavlja v nasprotju s Strahom in pogu-
mom predvsem dokumentarno vrednost, vendar se s sicer redkimi
razmišljanji o položaju in vlogi človeka v sodobnem svetu obe knjigi
dopolnjujeta. V Dnevniku se Kocbek ponovno sooča z dilemami od-
ločitev in dejanj človeka v prelomnih situacijah, vendar nasprotnik
zdaj ni tako otipljiv in stvaren kot v medvojnem času, Kocbek sam pa
je strt od X-... razočaranj nad fašizmom, komunizmom in demokra-
cijami.« Njegovo razpoloženje niha iz ene skrajnosti v drugo, reli-
giozni zanos ga le redko umiri, sistem sam pa mu ne nudi možnosti
za obrambo. Tako se umakne v intimo lirike, kjer je brez dvoma
najmočnejši in kjer pridejo njegova filozofsko meditativna razmišlja-
nja o strahu, pogumu, resnici in svobodi najbolje do izraza. Mogoče
smo z njim izgubili jugoslovanskega Malrauxa na političnem področju,
brez dvoma pa smo izgubili zadnjega odločnega moža tiste generacije,
ki je še vztrajal na pluralističnih in demokratičnih osnovah OF.
Kocbeka ni več, pa tudi Jugoslavija je vsaj v praksi odvrgla nekaj
ideološkega balasta, toda »žužnjanja« in »jadikovanja«, kot opisuje
Kocbek skupščinska zasedanja, je z vsakim sunkom krize čedalje
več. Prizadevanja slovenskih, pa tudi jugoslovanskih intelektualcev
so bolj ali manj zreducirana na urejanje posebno kričečih oblik za-
tiranja in prisile, saj receptov in vzorov za demokratizacijo skrajno
levih totalitarnih sistemov ni in jih tudi ni pričakovati. Upati pa je,
da bo Jugoslavija, podobno kot 1948, spet prva med »-socialističnimi«
državami, ki bo napravila korak bližje k demokratični ureditvi zahod-
nega tipa. Jasno je, da do tega ne bo prišlo čez noč, to pa ne samo
zaradi dogmatskih stališč politične garniture ali kolapsa naše inku-
batorsko zaprte industrije, ki se ni sposobna enakopravno vključiti v
svetovno gospodarstvo, marveč tudi zaradi kaosa na mednacionalnem
področju, saj se, kot ugotavlja Kocbek »... pod plaščem čezmernega
reda in nasilne, bogaboječe discipline skriva strašen nered...«. Di-
lema vzhod ali zahod je za Jugoslavijo po štiridesetih letih neizprosno
tukaj, saj biti neuvrščen v Evropi, pomeni biti izoliran in brez pravih
povezav s staro celino, s katero pa je Jugoslavija ali vsaj Slovenija
kulturno, geografsko in nenazadnje ekonomsko in politično pogojena.
13
MAJHEN ESEJ
v primeru podreditve vzhodu pa tudi ne more več biti govora o Jugo-
slaviji za vsako ceno. Naj končam z nekoliko modificiranim Cankarje-
vim stavkom »Mati Jugoslavija bi storila pametno, če bi prinesla v
hišo nekaj luči, da bi otroci ne gledali skozi okno.«
Objavljeni eseji so dobili prve tri nagrade na natečaju Literature
za majhen esej.
14
POEZIJA
POEZIJA
Ida Mlakar
Divja jaga
1.
z lepljivo mrežo.
Zadrgnjena.
V	tvojo kožo.
Ujeta.
Tako bom otepala.
Tako te bom ščipala.
V	tvoj moški ponos.
Nenastanjena.
Da te bom strgala.
In kar se še da
pomoriti.
Skrivaj.
Bom polizala.
Rešena.
2.
In plen,
ki ti ne poteši
namena,
te ne reši.
Nevarno se ti prisadi
na lastnih prsih,
v tej dolgi, ravni
noči brez krvi.
To te raznese.
Lasten vonj.
Vampir za lastno levo stran.
Ugriz do zadnje občutljivosti.
15
POEZIJA
In te sesa,
podlasica.
Kraljica
lova.
3.
Ugriznil si me v jezik,
da te zamolčim
kot popustljivo
tajanje
te pasje zime.
Tako
si malo manj
na vedri luni čist.
In za migljaj pozen.
To mi prihaja v begu.
Pa uloviva vzrok
v kak tak namig od včeraj.
Ustreljen.
Ti jemlje sapo?
Le za načelno vljudnost
vprašam.
In če preživim?
Te to oblaja?
4.
Doklicala sva ga.
Sovražnika.
Kot dva obleganca,
prihuljena,
vsak s svojim strahom,
tesno zvezana.
Z nagoto samo.
Zločinsko bo prihajanje krvi.
Brez pomoči.
Taka sva si.
Drug z drugim.
V drugega.
Namerjena.
16
POEZIJA
5.
To bo od grizenja.
Od krivega gledanja.
Od hudega praskanja.
Da se ne zgladiva.
Ne v krvi.
Ne v slini.
Da se ne sprimeva.
Da se ne lotiva
drugega tipanja
kakor izslednega
6.
Kar trobi rog,
ušesu zvesti
pes slednik,
da si me vonjal,
okušal moje sline in sluzi
v sezoni greha.
To ni ta glas.
Kar si še brusi
kremplje
v brlogu
mojih misli in laži,
te mora najti.
To so sledi.
Od divje, divje jage.
Dvom do krvi.
Ko sem najslajša.
17
POEZIJA
7.
Ta vaba,
ki preži
za tvojimi rokami,
ni nevarna.
To, kar boli,
so te obraščene
neprizadetosti
na skritih mestih.
To gre do živega.
Celo na daleč.
Ni nemogoče.
Ni.
Od budnosti
spreletati se le z očmi.
In se skljuvati.
april 1986
18
POEZIJA
Maja Vidmar
V kontekstu
Mesar
Mož iz živega mesa
postoji
za korak in ni več
kot vsak drugim enak.
Veliko dobrega
zdrži,
a na begu,
koliko mesa
spolzi od živega
moža!
Zaklana
Ne zna se vsaka
v veselju do življenja
natikati na
nož.
Med okusom praznine
in kisle kovine
je nekaj, kaj že:
razlika.
Krvi je malo
in svet bledi.
19
POEZIJA
o mrazu
Sveta ni.
Je zagledanost samo,
ki rada pušča vase.
V želodcu (že obrnjenem)
ledeni videz
rase.
Videz videza
je bakrorez,
a v bakru rez
je žleb
spomina,
videz,
ki ga z nasmehom
telesi bolečina.
Možje sladke pipe
kadijo,
snežni možje
pozimi.
Kdo se boji
snežnega moža,
ki pride in stoji
pozimi?
In srce, tako navzetno
od sneženih kep
pozimi !
V kontekstu
Zima
20
POEZIJA
Vita Žerjai
Čudni ulov
Flavtistka
Položeno nebo je zračno, ohlajeno:
telo napne se, že naučeno, v krivino —
zdaj jemlje partituro si za ghno
in modelira krajino, ob niti not, z jezičkom namočeno.
Potopljena, kot blazinice prstov v luknjice piščalke,
za mislijo, ki ton odbira, napit v pričakovanju,
se zbira tu, na drznem mostu glasa — kot v panju.
A ne za zimo; za mirovanje z nemim časom srečane
skušnjavke.
Napiskano nebo, kot slika pod svodom katedrale:
tu njen izziv obstane, postane mehko čvrsta, tiho razigrana,
strjena v plod, nabrana pa pršečem času, v živi sili prepoznana.
Se vidi položena: napetih lic, kot veter zgane čipke,
iz meglic nastale.
Polemika
Saj tu je vse od zemeljskega,
vse, kar nas omaka. Tolažim:
Ne, predelani naravni rez
je res človeški. Na našo stran
potisnjen. K pragovom hiš. Ne
jamskih sten. Vlačniki nam je ime.
21
POEZIJA
Mi tuliš: Ne.
Pod tem obrazom, ki je ženski,
ki je lep, imaš odlično naravnan pogon
in serijski zapis povelj z jasnim spletom
funkcij, da ne furaš širomkriž
po neoznačeni planetni cesti.
Me gleda v les. Letnice se bližajo vrteče.
Vsa sem v očeh. On skoordinira univerzum,
jaz zdrsnem v vseobjemajoče roke.
Kaj krušeči se beton enajstega nadstropja!
Se vedno so luči, a ne več v vrstah
mestne razsvetljave. So tal očesa
v brste natrosene teme.
Ne vem: Si grem v beločnico,
kjer kamenjajo me
z žadom žene, z lanom možje.
Odbijam to nervozno maščevanje.
Spust z dvigalom. Na membrano
pritisk z druge strani.
Sele s pritrjevanjem kože
in v košu živčnih vozlov
nasnujem na pletilki vrsto.
Leva in desna,
sredina je nerazlikovalna noč.
Jutranja
Za besedilo vem. Brez jedra
jutranjih vesti. Udrta sem
od sporočila.
In da ga ne namenim
in da vsa, zagozdena kot čep v dno,
ki je oko in veka vsemu tu,
zaoblim ta želeči vrišč,
potem sem v tesni koži
in več nimam mer do vmerjenega
od ljudi. Kot da je naključno
padlo in jaz ničesar nimam s tem.
Niti besede.
Se trudim da se v dvojnem toku:
reči in sprejeti,
mi ni ničesar doživeti.
Samo spoznati
svet-ježico.
22
POEZIJA
Letalo
Simonu
Letala, letala, rahljalci neba in pisala
črtkastih znamenj v spomin. Jih razpozna bralec
brez dna, da polni satovjasta tla, od negotovosti
mehka, v odprtosti vsakič znova, navidezna?
Kaj vidi opazovalec neba, vanje uprt?
Nečitljivo dimnato pisanje, le zvočni kazalec
smeri, od daleč, in čar litokovinske polti,
za miting izbrane. Ce tuj vozi prek nje,
ob boku senca trupa zamre kot odlet. Kaj megli,
ko se pogledata, da se pregledata le kot naročili?
Zelja po sunku, vzgonu, po dolgi ločitvi
od praznih tokov, od straha pred nemostjo znakov
ju obbrni, ju strmoglavi namen, da se treseta.
Kje je letalo? Kam naj maha z zastavicami?
V senci peruti ne ve, kaj bi izgovorila.
Čudni ulov
Nekaj se suši, nekaj postaja trše, kot sem želela.
Nekaj, kar me vodi za mislijo, se ustavi
in sproži ognjemet, borilne veščine. Se ustavi in:
prisluškovanje, gledanje, gledanje in: smeh.
Imenujem skrite vzmeti, nevidne vrvice, žilice.
Vidim rožasto zalito površino. A mene ni
med rožami. Izvrže me nasad, me oslepi.
Kaj naj počakam, večer ali jutro,
opoldansko razli tost ali popoldanski nagib?
Naj pustim mrežico, naj s smrčkom ovohavam vrt?
Smeh premakne, razbremeni. Pade čudni ulov
v globoko posteljo, mojo glavo.
Nekoč se dvigne, daleč od gredic, zapelje misel.
Sedaj ga prosim — voham, nosi me — naj počiva tiho.
23
POEZIJA
Vaclav Jarm
Seansa
Luči sem v celici vse pogasil
in sedel k telefonu. Slišni svet.
Tu je, čeprav pravila branijo.
Ko je temno, sem sam s seboj,
bi rad, posebno še nocoj,
v pretkani noči svoje sle,
govoril skozi mrak v mrak,
rad čul bi glas zdaj tvoj,
le tvoj bi ranil me samó,
le tvoj z mehkobo napojil,
le tvoj iz blodnega srca
rastočo grozo prepodil.
Ga ni — tvoj glas molči.
Drhteči prst kolo vrti,
v uho zadirčni ton brni,
od smrti spodaj vztrajnejši,
od raja zgoraj večnejši.
In vstaja mrak, od mraka mračnejši.
Ti sama si, v nemiru iščeš se,
pogled se ti iskri, v daljavo zre,
v krogli brez laži jaz vidim te.
Na mizo roke položim,
na mizo brez žebljev,
prikličem sevanje duhov:
Ničesar mi ne povedo,
ničesar mi ne rečejo,
le zvito namigujejo
in naglo spet izginejo.
24
POEZIJA
Potegnem k sebi telefon.
Iz mraka mrak v oko me žge.
Okleva prst, ne ve,
naj kliče te ...
Iz cikla Ubogi Adonis
III.
Sam sem v sobi in mraz me obdaja.
Misel na tebe je sonce poletja,
moti jo videnje lastnega konca.
Iz fuge odvežem tèmo privida;
slonokoščene vstopajo tipke,
zobci na valju, drob pianole.
Ne da mi prodreti v svojo deželo;
kjer varuje grobnico temnega ptiča,
prižiga svetilke hladne svetlobe.
Krila razširi, nadihne jo s smrtjo.
Ona je njemu predana v srcu,
moč mu prepušča nad mladim žarjenjem.
Vendar jaz vztrajam, vate prihajam,
če hočeš kot dež, če hočeš kot jeklo,
v roki prinašam tvojo toploto
in ti jo vračam, z njo vračam sebe.
Jezno božanstvo — midva v svetlobi
uničiva grobnico temnega ptiča
in ga sežgeva v ognju čutenja.
25
POEZIJA
Jure Detela
Imena na tej strani smrti
Constable (pod človeškim imenom):
mislim nate in gledam
pod zaprtimi vekami,
česar nisi naslikal:
nove stebriščne podhode,
kot da bi bili neskončni,
nove avenije,
z drevesi kakor iz stekla.
Obrazi opitih ljudi:
kot maske.
Ne vem, kaj sanjaš, a slutim,
da tudi mene čakajo
kraji iz tvojih sanj.
Umiranje: kraji utripajo
v zmeraj večjo širino,
svetlobni signal odgovarja
signalu in tone v daljavi.
Vse je trohnenje:
navzven obrnjena koža zemlje.
Krotke oči
Takrat, ko je Charles Darwin
objavil Nastanek vrst,
je Schelling bil pet let mrtev
in Nietzsche star petnajst let.
26
POEZIJA
Oklahomi je William Cody
dal zoomorfni emblem:
pobil je tamkajšnje bizone
in jim ukradel ime.
Ogromne, po zemlji bobneče
črede so izginile v mit,
ki ni zaščitil pred gnitjem
tisočev krotkih oči,
pogledi iz daljinskih posnetkov
zdaj komaj vznemirijo vest...
Neopazno so Jenkove pesmi
v tistem času izšle.
In zdaj izumirajo kiti,
čeprav se ljudje krog njih
zbirajo v čolnih, da lovci
ne bi izstrelili osti.
A ekologija ne ceni
teh brezpogojnih vrednot:
skrbi jo korist od zelenja,
ne bitja iz tujih svetov.
Excuse my theft, Erza Pound!
27
PROZA
PROZA
Mart Lenardič
Iz mojega življenja
Deklica je imela svojih dvanajst let, bi rekel, največ. Le kako milo
me je opazovala, sprehajajočega se po bregovih oceana, le kako! Ogolil
sem jo s pogledom. Kot z bičem so se mi v zavest vtiskali nežni, preta-
njeno izdelani udi, ki sem v nosnicah slutil njih komaj zaznavni, pliša-
sti vonj; v neznatni napetosti so se drobno pozibavali prsni izrastki.
Moja bo, sem si dejal, potihoma, da ne bi čula.
Okolica ni kazala kakih ljudi, še domačih živali ne. Po prstih sem
ji jel slediti. Skrtal sem z zobmi ob misli na ljudi z urejenim spolnim
življenjem. Običajnim, kot sadež zrelim samicam navadno ni do mene,
kot tudi meni, hvala bogu, ni mar za njih. Torej sem primoran v ne-
številne napore, pustolovščine, večere prebite v lokalih, polnih dima in
vinjenih južnjaških delavcev. Preganjajo me družba, država in zlasti
športniki s svojo nizko mentaliteto in svetovnim nazorom.
Deklica je tik pred zdajci smuknila v neko priročno hišo v starem
delu mesta. Kaj zato, sem zlovoljno zagolčal, tako in tako ni bilo kaj
prida pričakovati. Cas je, da se malo ustalim, si ustanovim varno za-
vetje, dom, kot se pravi, le čemu bi prav jaz, kot nekakšen slab zgled
za dijake, s svojimi leti živel tako vetrnjaško, skoraj čudaško. Opustim
nekatere razvade, kolibo si postavim, dela se oprimem, pa bo.
Pred časi sem vse svoje življenje posvetil neki muci, potrebnih je
bilo mnogo grenkih izkustev, preden sem opazil, da nima smisla. Muca
je to opazila znatno prej in je bila nejevoljna. Name je naščuvala svo-
jega brata, da me je izzival kot mož moža.
Tako je minila dijaška doba in sem se zaposlil v podjetju. Ob delu
sem se ukvarjal z glasbo, plastiko in atletiko, vselej neuspešno. V meni
je tlel spomin na ono žensko. Zadavil bi jo. V stiski sem počel celo
stvari, ki me jih je sram navesti. Vse dokler ni moje dotedanje življenje
izgubilo vsakršne utemeljitve, zanimivosti in sploh vloge; spoznal sem
bil namreč Vlaha.
Začelo se je brez posebnih ceremonij: ob pivu in tobaku. Stopila
sva v ta lokal, stopila v oni, tako danes, tako jutri. Sprva so bila sre-
čanja naključna, pozneje vse češča, predvidena, načrtovana. Modrovala
nisva kaj prida, več sva pila. Sčasoma so se najini izostanki podaljše-
28
PROZA
vali, namreč, ko so pristojni udi pozaprli lokale in zabavišča, me je
odvedel kam v opustele, divje predele dežele, kjer je izpod ogrinjala
potegnil obtolčeno trobento in jel igrati lepe glasbe. Po svojih močeh
.sem mu pomagal, uporabljajoč pri tem piščal, cimbale in gosli. Muzici-
rala sva navadno do jutra, ko sva utrujena zaspala, dokler naju ni pre-
gnal kakšen možat kmetavzar. Omenil sem mu tudi, ob enem takih
juter, svoje težave, namreč hlepenje po ženski; opomnil me je in od-
ločno posvaril. Potem sva uživala mamila in namakala noge v morju,
ki se je razprostiralo v bližini.
Sprva sem bil nejevoljen in razočaran nad tem, kako se je Vlah
obnašal in sploh nosil; sam sem namreč ječal v neuslišani ljubezni,
oblačil sem si oblačila, kakršna je nosila muca, si prebarval lase na črno
in se dišavil s praški z Daljnega vzhoda. Zadeva je bila z mojim prija-
teljem namreč taka, da se je odeval v nekakšne obširne krpe in pre-
grinjala mrakobnih barv, prašno-umazanih odtenkov, neizdelanih ob-
lik. A njegoye razmere so me prej ali slej podučile, da se na to ni
ozirati, da tako skorajda mora biti; kolikokrat ni bilo dobre roke, ki bi
ga odela v svilo, kolikokrat ne one, ki bi mu kruha in soli ponudila, s
kozarcem mladega vina postregla. Brž ko so najina pota postala neraz-
družna, sem vse to skusil na svoji osebi, nekolikanj sem mu postal celo
podoben. Posebnost, ki sem si jo dovolil, je bila v tem, da sem si dokaj
redoma odstranjeval rastje z brade. V taki obliki sem tudi laže ohra-
njal stike z muco, ki pa so bili vse redkejši. Spoznal sem, da nisva drug
za drugega; nadlegoval sem jo bolj iz navade, dokler nisem povsem
odnehal. Vlah je bil zadovoljen.
V mesta in vasi sva prihajala le še enkrat dvakrat na leto, zastran
najnujnejšega živeža, tobaka in alkohola. Tu in tam sva zbirala suhljad
in premogov drobir, kar sva prodala na semnjù in si s tem oskrbela
vinarjev. Za vselej sem pozabil na mladostne zmote, predvsem muce,
telo se mi je okrepilo, mišičevje se je zdebelilo, ne mraza ne vročine
nisem občutil, s pipcem sem ti podrl svizca v popolnem diru, na dvajset
korakov. Sezidala sva kolibo, gojila merjasce, pridelovala trto. Tudi v
okoliških vaseh sva pouzmala po kakšno kokoš, žensk pa se nisva do-
taknila. Se opazil nisem dolgo srebrnkastih niti, ki so se pojavile v
Vlahovem lasišču, medtem ko sem sam izrasel iz dečka v žilavega moža.
Ljubila sva se bolj, kot je bilo sploh mogoče. Kot divja zverjad.
kot žuželki, kot device v mesečini in prvem snegu, kot sama sonca
sva se ljubila. Tedaj sem sprevidel, kako sva se z muco zgolj valjala po
njegovih preprogah in tratila čas. Le kako je Vlah v Mesečevo srebr-
nino, v golo žerjavico oblekel moje srce, telo, zverinsko dušo, kako sem
vzklikal, ga prižemal na prsi in mu trgal meso z obraza! Spominjalo
me je na bogove z Olimpa, samo da je bilo bolj polno ljubezni. Bil
sem mu popolna žena, ali pa mož, kakor se že hoče. Muce kot da nikoli
ni bilo; najina sreča je trajala tri pomladi.
29
PROZA
Nenadoma, takoj zatem, ko je bil nekaj dni odsoten, v bližnji vasi
je namreč premenjaval najine polizdelke za razne jestvine, je začel
Vlah izostajati ter se tudi sicer nenavadno vesti. Ponoči je ali izginil ali
pa se postavil na najbližji grič in rjul v nebo. Dokler se nisem nekega
popoldneva vrnil iz goščav — ubral sem si bil tam krepko drenovo vejo
za lok — in opazil, da so iz najinega brloga izginile njegove tkanine,
osebno orožje in čutara. Takoj mi je bilo vse jasno. Na vrat na nos si je
postavil predse ves najin alkohol, zavidanja vredno gmoto, nažgal pi-
po ter jel piti. Trajalo je tri dni in tri noči, brez premora.
Okoliški gozdarji in samotni ribiči so samo potrdili moje domneve:
Vlaha je uročila ženska. Odkar sta se spoznala ob barantanju, ji je pod
ceno prodajal najine gozdne pridelke, trepetal, se ji klanjal in prižemal
ob stegna. Prepisal ji je vse svoje premoženje, se zviral in predel, ka-
dar jo je le smel malo otipavati. Povil ji je otroka in se oženil z njo.
Odpotovala sta v daljne stepe in nikoli več ga nisem videl. Ostal sem
sam na svetu.
Zima je minila in poletje in spet zima, odkar se je to pripetilo.
Posestvo sem dolgo vodil kar uspešno, čeprav sam. Njegova fotografija
me je opominjala s stene. Ker se družabnosti nisem mogel odreči, se
pogovarjam s ptiči, gozdom in sabo. Kolibo sem razširil, dodal nekaj
gospodarskih objektov, lepe noči pa je vse skupaj vzel ogenj. Brada
mi nemoteno poganja, nohti prav tako. 2ir pada z bukev, kot že vsa
ta leta. Tu in tam pa se po bučnem morskem bregu, tik ob stoletnem
gozdu, sprehodi kaka mlada, vilinska deklica, obuja žalostne misli,
neopazno, spokojno se ji prikradem tik za hrbet, zanko iz tankega,
močnega jekla stiskam v krepkih rokah.
30
PROZA
Andrej Lutman
Lovljenje
Uvod
Naš rod je tu že stoletja — od turških vpadov, pravi znanec.
Pri hiši smo zmeraj imeli orožje. Orožje je ponos hiše. Raje umrem,
kot da bi bil brez puške. Si misliš, da bi kar tako, s palico v roki
hodil v goro.^
Moja vaba so besede. Sam lov je pisanje. Plen je zapis, ki ima
formo.*
Tako tudi petelin, eden najstarejših prebivalcev naših gozdov, za-
poje čudovit slavospev novemu življenju: tka... tka... tka... trrrrr
pok, čhšiji, čhšiji, čhšiji in zopet od začetka. V njegovi kitici lovci
ločimo klepanje, trljanje, glavni udar in brušenje.^
Bistvo lova je v paradoksalnem občutju doživetja nasprotnosti.
Lovci ubijamo to, kar ljubimo.*
I think the best hunters never like hunting; they do it well,
that's all.'
Za lovca bi moralo biti lovsko etično le, kur je naravno. Vse
drugo je človekova umetnija, ki posiljuje naravo.*
O lovu lahko govorimo le pri človeku, ker je bistvo lova smo-
trnost. Medsebojno preganjanje živali v boju za obstanek ni lov,
ampak lovljenje.
Od smotra zavisi značaj lova, čigar pojem ali bolje smisel in
vsebina se menjajo s smotrom.'
1 Lovec, št. 6—7, 1977, str. 252, M. Koce: ZLD Bela krajina
' Dnevnik, Kultura, 22. avgusta 1984
' Lovec, št. 2, 1976, str. 49, Alfonz Mazlu: Na petelina
* Lovec, št. 6—7, 1977, str. 174, Tone Svetina: Razgovor s tov. E.
Kardeljem na Velem polju
' Carlos Castañeda: Journey to Ixtlan, Pocket Book, New York 1974
' Lovec, št. 7, 1976, str. 198, Viktor Zadravec: Se nekaj o modelu
' Naš lov, priredil inž. Mirko Sušteršič, Lovska zveza LRS v Ljubljani
1951, str. 9
31
PROZA
1. poglavje: LOVEC
Ko zlati goram vrhove
prve zore jasni sev,
skupaj lovcev četo zeve
roga lovskega odmev:
tra-ra-ra, tra-ra-ra,
tra-ra-ra-ra-ra-ra-ra.'
Pusti vse. Zivi v gnezdu poznik praznih juter po nevihti. Gnezdo
je iz resja in senc. Včasih zaihti, pa ni za slišat. Ne zapusti ga, gnezda.
Gnezdo je vpleteno v pozvanjanje veje v vetru zarje. Dolgo je gne-
zdilo brez plodu.
Plod vsekakor iznikne. Siri duh, ki ni zarod ljubezni. Sad ljubezni
nima duha. Ljubezen je tisto, ko moraš komu reči: Rad te imam!
In prav to se godi.
»Tisto je bliže do tu in to je vse do tja.« Iz take snovi je bilo
gnezdo. Resje in sence so bile le blage oblike v ogledalu razočaranega
lovca, ki se je v ranem dopoldnevu vračal s preže. Obut je bil v tanke,
fine podplate. Ogromna je bila dobrota njegovih dlani, ki sta oklepali
puško, ki je prežala na divjad, dlani, ki sta se lepili na puško, ki je
prežala na divjad, ki je ni bilo; tega žalostnega jutra onega skoraj
žalostnega lovca, ki je bil že spraznil puško patronov, da se ne zgodi
najhujše v življenju lovca: upleniti brez nakane, brez lova.
Duh je bil smrad in se je pravzaprav še širil, ko je ugledal;
lovec. Četudi bi moral prvi čop žarkov sonca presvetliti intimno dračje
veje na prisojni strani krošnje, četudi so bile gore nepropustne in
visoke, čeprav se ni nadejal — ugledal je.
Divjad je bila onkraj.
Podplata sta pridobila na teži in masi, da sta se ugreznila v
mehko, vodeno futko trudne steze. Lovec ju je pustil v nepremičnosti
svojega gleda v gnezdo. Se sam ni vedel kolikokrat (če bi ga vprašala,
bi dejal: ne vem kolikokrat) gre 18 jelenov v 60 košut, prepričan
pa je bil, da obstaja (kot obstajajo črne in bele živali), tudi od daleč
ga je morda že bil videl, pa ni imel namena — takrat — da se mu
približa. Skorajda da je bil strah tisti, ki ni pustil bliže.
Divjadi že, čim bliže — zanesljivejši strel. Ni maral izzivanja in
bahanja med brati lovci. Torej: čim bliže. Bil je čuden lovec.
In skoči skoz zrak ponevihtja iz gnezda, v obraz lovca skoči. Na
naglo se lovec skloni k stezi, ki mu je trudna razširjala in širila krik
do koče v dolini. Bratje lovci, ki so sedeli ob pomenkih, ga seveda
niso slišali. Koča in futka sta si bili predaleč, da bi si podali krik.
' Pela mi jo je stara niania
32
PROZA
Krik, ki ga je bil lovec oddal, se mu je vrnil skozi besede: rad
te imam. Tisto iz-gnezda-v-obraz je imel na obrazu, ki mu je krik
vrnilo. Ni zmogel še enega krika.
Divjad onkraj jas rose si Je bila iizala roso z dlak. Sol, ki jo
je bil lovec natrosil v jasli, je hotela otroke v svoje mreže. Divjad
je ljubila sol na repih in zadkih, ki jo je uporabljal lovec namesto
žametnih besed gnezda, da se je divjad z lizanjem zasanjala vanjo in
streli so padli z divjadjo.
To jutro ni bilo divjadi, ne strelov, ne plena; le končne ure ča-
kanja v lovčevi želji.
Ne, lovec, brat! ni naveličanost in nestrpnost v lepoti tvoje moči
preže čakanja . .. plen ti je moč!
To jutro je bila nevihta in divjad je imela mokre jezike in sol
ni imela moči, da bi jih zgnala pred puško. Lovec se je bil napršžal.
Kar ni in ni hotel zapustiti opojnega kotička v otroštvu iglavcev, a
vlaga jutra mu je že bila načela jeklo navade, da je zasledil stezi in
nje futki. Steza je vodila skozi bližino gnezda dračja in resja in senc,
ki bo rodilo smrad gozdov in jas v njem in naokoli.
Lovec se je navpik prijel in si menda prvič zatipal neznan obraz.
Jermen puške mu je puška zdrsnila v komolčni zgib leve roke, da
je kopito puške dotaknilo trhlo korenino drevesa, ki je sekal futko
tal in steze. Vse to lovcu vsekakor ni bilo v oporo in zamajal se je
v čudenju dlani na tujem obrazu.
Bratje lovci niso slišali jasnega krika. Pred kočo, ki ni dajala
niti gotovosti niti njim samim, ki so jo bili napravili za kočo, so
posedali, buljili v žled svojih pozabljenih pušk in zganjali pomenke.
Brez pomenov se jim je zdelo vse to početje, pa niso vedeli, zakaj
so služili navadi pred kočo. Pravzaprav so se lovili res samo v po-
menkih in čebljanjih o davninah doživetij, ko so zavohali smrad.
Zdelo se jim je nekaj popolnoma običajnega, to vohanje dúha, a
smrad, ki jim je pravkar zaposlil vohala, jim je bil nepoznan in
neznansko tuj.
»Kot bi se gozdu skisalo,« je rekel Vilar, da je smrad postal
znosnejši.
Do njih je prišel lovec s tujim obrazom.
2. poglavje: SREČANJE
Da so se te besede lahko uresničile, se je moral spremeniti lovec ..
Do njih je prišel lovec s tujim obrazom.
»Kot bi se gozdu skisalo,« je rekel Vilar in skomignil z ramenoma.
Smrad ni postajal znosnejši, pač je še začel skovikati hropast veter.
' Lovec, št. 6—7, 1977, str. 272, L. Zadnik: ZLD Ljubljana
33
PROZA
ki ni prinesel osvežitve, le še bolj je zamočil vso stvar, ki je kot namen
zijala izza koče.
V gozdu se je temnilo s hitrostjo lovčevih spominov, ki so kot
koraki po futki topotah, dajali ritem noči. Kdo more lovcu vzeti lov-
ske spomine, najdraže, kar ima? Z njimi laže prestopi svojo poslednjo
mejo.^ Nastajajoča noč jih je pila kot krepčilen naboj. Lovec je sko-
rajda tekel, ko se je držal za tuj obraz, ko je iskal kažipote koreninic,
ki ga bojo prikazale iz gozda in ven iz okolice. Puško je bil izgubil
nekje zadaj. Se pri gnezdu jo je iskal, da je pozabil še enkrat krikniti,
vsaj glas še, si je bil zaželel, ko ga je bila zalila smola.
»■Smola,« je bila beseda, ki mu jo je uspelo izgovoriti, pa se mu je
zazdela tuja, da je ni pozabil. Zato je tudi poimenoval tisto iz-gnezda-
v-obraz: smola, vendar šele dolgo potem, ko je bil izrabil že vse opi-
se... oddal krik, ki se mu je bil vrnil. Ni zmogel še enega krika.
Bratje lovci so posedali po kosih plena, ki so ga bili razkosali v
jutru in ranem dopoldnevu. Niso poznali primernejšega časa, kot je
brezsmiselen čas v posedanju in v poslušanju mrmranj ust. Razko-
sovali so bili plen in molčali tedaj, ko je lovec, ki jih je tako pre-
senetil s svežimi hropi bližanja v zadušljivem mraku gozda, prisedel
zraven Vilarja, ki je še kar skomigoval z ramenoma in delil nasvete
in svoje izkušnje glede plena;
»Kadar petelin brusi, stegne in nasrši vrat, da mu perje na njen»
stoji skoraj pravokotno. Peresca pod kljunom mu štrlijo. Spodnjo veko
ima napol zaprto. Peruti sla spuščeni, vendar ju drži nekoliko od sebe,
rep je razpet v pahljačo, pa ne popolnoma pokonci.«'
Lovec, ki bi lahko dišal po smoli, je pripomnil: »Ne tako... lovska
mrzlica sme priti šele po strelu!«*
Smrad je postajal grozavejši, da se je gozd približal. Lovci so
kar postali v opravilih, se vprašajoč se zazrli v Vilarja, ki je še kar
zmigoval in se vidno čudil besedam lovca s tujim obrazom. Od nekje
je vse to poznal: in besede in tuj obraz lovca; ni se mogel predati
se enemu samemu spominu, da bi mu lahko določil mesto in čas v
preteklosti gozda — skorajda neznosna je bila živost spominov, ki so
mu kot kriki rogov ječali v starikavi glavi. Pogledal je v bližajoči se
mu gozd in se pridružil pogledu bližajočega se lovca, ki mu je curljalo
od glave.
Pogled v pogled.
Kot prikazen se je zdela lovcu starikava glava, ki je zrla nanj iz-
pred koče, okoli katere so se motali bratje lovci in peli okrog plamenov
ognja, ki so ga bili — še sami niso več vedeli kdaj — zakurili in po-
gnali plamene visoko nad duh gozda.
Njih pesem.
^ Lovec, št. 1, 1976, str. 21, France Avčin: Greh in kazen
' Lovec, št. 2, 1976, str. 50, Alfonz Mazlu: Na petelina
* Lovec, št. 1, 1976, str. 21, France Avčin: Greh in kazen
34
PROZA
Lovec je upehan kar sédel zraven Vilarja, prijel glaž vina in si
pljusknil morno tekočino za vrat. Bratje lovci so strmeli, ko so zastajali
v svojih početjih, ko so nekateri izmed njih zmajevali z glavo, češ: kaj?
Lovcu ni bilo treba dolgo sedeti. Sprevidel je, da ga opazujejo, zato
jim je obrnil hrbet, da je ostal sam z obrazom v roki, tako sam, da se
je dvignil pokonci in se prav počasi slekel. Jelenje rjav loden ga je
ščemel v kožo na hrbtu, kjer se je vino še vedno stapljalo z znojem. Gol
se je zaobrnil v brate lovce, ki so še vedno kar brez diha strmeli vanj,
le vohali so še lahko. Bil je čuden lovec.
3. poglavje: ZASTRE2NIK
Tik pred preden je bil lovec izgubil puško, je uzrl veje smreke prav
blizu obraza. Na veji je ugledal navaden trikraki vršič in segel je bil
po njem, jo strgal, konico veje, da je veja še dolgo potem ostala brez
vrišča. Izgubil je bil puško, ko si je bil potisnil zeleno vejico v usta
in zagrižljal. Okusil je bil zadnje. Okušal je še dolgo potem, ko je že
imel prazna usta, ko je že ležal v gnilem listju in sral. Puška je bila
predaleč, da bi se še spomnil nanjo. Dosegel je debelo palico, do katere
se je bil preril pred Zastrežnikom, do katerega ni čutil dosti. Le palico
bi bil rad imel. Dosegel jo je, si jo vzel v roko in se z njeno pomočjo
dvignil iz bodrega listja.
Zastrežnik je bil šegav možic. Kadar se je izprehajal z dežnikom
na rami po obširnem praznem lovišču Nedeljske bratovščine, tedaj je
skoraj neprenehoma mrmral citate iz najboljših lovskih spisov ali pa
vsaj poluglasno ponavljal latinska imena zverjadi. Bil je res sila učen.
Obelodanil je obširno in temeljito monografijo o bastardiranju divjih
zajkelj s fazani.' Lovcu je palico vzel, mu z lapuhovim listom obrisal
rit, mu oblekel hlače in pretaknil dragonar na notranjo stran in mu
ga znotraj zapel. S palico je s tal pobral lovčev klobuk in ga vrgel na
najvišjo vejo, ki je bila še dovolj visoko, da je lovec ni več dosegel.
Niti ni dosegel klobuka. Se niti potem ne, ko je že lezel navzgor iz
listja ob palici z roko.
»Zakaj slačiš hlače?« ga je pobaral. Lovec je molčal in prav milo
pogledal proti smeri gnezda, da bi nemara še Zastrežnik kaj zaslutil.
Zastrežnik je zavohal drek v toplem listju. S palico, katero je že davno
nameraval pobrati, je podrozal v trebuh lovca in ga opomnil:
->0 meni širiš govorice, da sem nediscipliniran. Da zapuščam odka-
zano mi .stojišče in čakam na divjad v bližini soseda ...«
»Nevarno početje, ki je povzročilo že mnogo nezgod,«' mu je malo-
marno odvrnil lovec, ki je še vedno — nekje v prsih — opazoval gnezdo.
Bilo mi je že ljubo glede na vse te pripetljaje tega čudnega časa.
' Rado Murnik: Lovske bajke in povesti, Ljubljana 1914, str. 143
' Dr. Janko Lokar: Lovsko-ribi.iSki slovar, ZLD v Dravski banovini
1937, str. 101
35
PROZA
Zaslrežnik je zaslutil, da mu lovec v duši nekaj prikriva. S pogle-
dom se je spreiiodil po bližnjih vejah in opazil vejo brez konice.
»Divjadi še nekaj časa ne bo. Videl sem, da si prežal vso noč na
enem samem mestu. Doli, v vrtači. Kaj si si iskal?«
Lovec ni vedel odgovora, niti ga ni potreboval tako na naglo, kot
je zdaj sosed pričakoval. Gledal je gnezdo prav od blizu. Tudi Zastrež-
nik se mu je bil pridružil.
Po ogledovanju, ki je trajalo do prihoda smradu do koče bratov
lovcev, sta se lovec in Zastrežnik objela. »Ne bo ti treba več samemu
čakat na divjad, ki je ne bo,« mu je prigovarjal lovec, »ne bo ti več
treba hoditi na obiske med praprot, ne bo ti treba več...« je zategnil
lovec nož v pleča Zastrežnika, da sta se družno povaljala po futki,
ko je Zastrežnik oddal krik, ki se ni vrnil. Lovec se je bil spet vrnil
na mesto nočne preže, pobral malho s štora, se spet vrnil k ležečemu
v futki in nekako nad njim zajokal.
Jokal je, kot joka tista vrsta živali, ki ima štiri noge in živi v
vodi, lahko pa tudi pleza po drevju in kadar jo ujamete ali ubijete,
se joče kot otrok.' Se v joku je vzel iz malhe kos dobro skrtačene polšje
kožice in milo zagrizel vanjo.
Zastrežnik je še ležal v futki tal in steze, lahko pa se nemara
dvigne in zaprosi, naj mu nekdo vendar že izdere nož iz pleč, da bo
lahko prost preteklosti zakoračil in odmrmral dalje v dan, ki skoz
krošnje kar ni hotel priteči. Zastrežnik se ni dvignil, da bi se pri-
plazil za hrbet lovcu, da se mu maščuje, da mu vzame polšjo kožico
izmed zob, kot mu je bil že nekoč vzel zeleno vejico iz ust, ko je
lovec še ležal slečenih hlač v blatnem listju, sral in žvečil daven okus
plena, Zastrežnik je bil res za silo učen možic, pa je še kar dalje ležal,
ko je lovec že zagrizel kožico in jel jemati naslednjo iz malhe. Tudi
s to je počel isto in nemara bi še z naslednjo, da se ni spomnil, da je
pravzaprav lačen in da ga je v prejšnje početje premamila le misel
na žensko, ki mu je bila vse te kožice skrtačila. Sam v sebi je doumel,
da je dovolj prežvečil, dovolj! sentimentov, spominov na žensko, kateri
je nosil vsa doživetja juter noči zemlje tal gozda futke smrad drek ...
konci misli.
4. poglavje: OB SPAN.IU
Lovec je ležal v postelji in mislil dolge konce misli. Med redkimi
krošnjami dreves, ki jih je gledal skozi okno čumnate, se je zoril dan.
Preden je bil zvečer legel, je bil vedno dvignil zaveso, da se je bil
vedno prebudil v dan, ko ni hodil po poteh hoste, ko ni prebedeval
" Lin Yutang: Znamenite kitajske novele. Kondor 112, MK Ljubljana
1969
36
PROZA
noči do tiste ure, ko je odšel s puško na levi rami, s toploto ženske
v desni podpazduhi. To je bila tista brezveterna ura ob zori, ko se
prebuja blaznost in ko se redke čudne rože odpirajo svetlobi in ko
nočni metulj tiho odleti drugamJ Kdaj je sploh jutro? Noč je bil pre-
bedel ob namizni svetilki, ko je prav pobito in pobožno štel dlake,
ki jih je bil izruval gamsu, ki mu je bil padel pod puško.
Gams je še dihal v skalovje, ko mu je lovec spretno s prsti desne
roke prijel majhen čop (da mu pozneje ne bo treba toliko šteti) dlak
na hrbtu malce nad repom; prav pri korenu jih je prijel in potegnil
proti gamsovi glavi, da so mu ostale dlake v dlani, ki je bila vsa
vlažna, da so se dlake lepile na potno dlan. Dlake je bil spravil, da
je imel prosto potno dlan in je gamsa razžrl še zadnji kos kovine.
Lovec je živel ob lučeh trhlih dreves, spal ob dnevih. Ko se je
vračal v posteljo, ki je bila vsa mrzla in enaka dnevu od okna stran,
si je želel, da bi bil kar že večer, da bi spet lahko vstal in bedel.
Dnevi so mu bili kratki, noči krotke; mogoče, včasih. Prav želel si je
že vendar spati : da bi zaleglo !
Ko je bil dovolj segrel posteljo, se je bil zbudil, jo vso toplo za-
pustil, za dolgo ... žensko ... da se je shladila, da ga ni več vlekla
vase. Postelja umre razgrnjena in ranjena. Ženska ne. Ženska se za-
vleče razgaljena in tako topla, da se je bil zbujal mrzel zraven tople
ženske. Ko ga je bil kratek dan ... in dolga noč ga je bila segrela, da
je spet legel v mrzlo posteljo z večno željo po spanju in hlepnjo po
ženski, da jo segreje, da bi se sam spet shladil. Ženska mu je bila
vedno topla.
Zaprl je oči. Videl je popolnoma črno ploskev, ki je bila morda
vbočena, vsekakor pa mu je presegala zorni kot zaprtih oči. Zrl je v
črnino in hotel zaspati. Priklical si je podobe, ki živijo v črni ploskvi
njegovih zaprtih oči. Ko je kdaj pozneje o tem pripovedoval, je imel
navado reči: Na jasi sem videl sledove zaljubljenih lisjakov. Ko nori
najhujša zima, nore tudi košatorepke, snubijo v prostranih dvoranah
tihe goščave in svatujejo v temnih podzemnih salonih.^ V ploskvi sta
se izoblikovali dve še temnejši odprtini, ki sta vedno na istem mestu
oči in negibni. Nista mu sledili, sledili očesoma kot druge podobe bra-
kad, ki jih je črna ploskev vsebovala. Odprtini sta se poglobili in
dobili kovinski sijaj puškine cevi.
Spet se je moral odločati, kateri odprtini se bo prepustil. V obe
ni mogel. To je zatrdno vedel. Ni pa zanesljivo vedel, katera odprtina
je namenjena spanju, da se bo zavlekel vanjo kot jazbec v jazbino,
katera odprtina je za druge namene. Včasih si je trdil, da bo skozi
drugo odprtino umrl. Vedno je zaspal v isto odprtino, ki jo je ime-
noval: votlina. Imela je podobno toploto kot ženska, v kateri je včasih
pil toploto postelje. Nikoli ni vedel, na kateri levi, ne na kateri desni
.James Joyce: Umetnikov mladostni portret, CZ Ljubljana 1966
Rado Murnik: Lovske bajke in povesti, Ljubljana 1914, str. 28
37
PROZA
je votlina. Strani ženske si je sam določal. In vedno znova se je bil
odločal glede ženske in postelje in leve in desne in odprtine.
Drugi odprtini je pravil: hodnik. Le majhen del ga je poznal.
Vsaj zdelo se mu je, da ga je že bil spoznal. Morda se ga je bil spo-
minjal od nekje prej.
Ena odprtina oči je za spanje... druga za sprehajanje? Ali za
odhod. In kaj! če iz votline, prav tam na koncu, vodi prehod v hodnik?
in je ena sama pot ven iz oči? se je bil spraševal, ko je še gledal
vzdolž po cevi puške, ko je čakal na podobe gozda, da bi bilo to
čakanje nekako poplačano, obdarovano. Da se morda ne vrača po
hodniku v dan? ko se prebudi, da skoraj pozabi puško na svoji levi
strani in se obrne na desno stran ženske. Morda pa votlina in hodnik
sestavljata zaprt polkrog ... ali pa sta vhod in izhod spanja. Pa je
sploh pot naprej? Ko se je bil vračal, se ni oziral za sabo. Bil je čuden
lovec.
Iz temine hoste se je vrnil v dan, ki ga je bil hipoma zaslepil, da
je bil ugledal le starikave oči pred kočo ... in se ni utegnil ozreti.
Včasih se mu je takrat zgodilo, da se je bil vrnil ovit v magmo vonjev
in podob gozda, ki jih tudi sončen dan nad meglicami doline ni kaj
dosti pomenil; da bi sonce le razgnalo te klavrne meglice... ne pa
podob noči in zaprtih oči gozda. A vse to se je lovcu le poredko
dogajalo. Tedaj je bila postelja vroča, da se mu je bilo zahotelo vzeti
ji toploto... Kot dar jo je vsajal v medstegna ženske, ki mu je bila
ležala nasproti telesa. Zato je poležaval in obe sta se mu shladili. Zato
ni maral nositi darov plena, ne plena noči v posteljo in žensko. Ali
pa je vse spravil in jih kot dlake še dihajočega gam.sa prešteval ob
namizni svetilki. Dlake kot dar trzajočega gamsa, toplota kot plen
dihajoče ženske. Čudni so mu bili ti darovi in dihljaji. Ni se ločil med
»obdarovanim« in »ogoljufanim«. Daril si ni želel in plena se ni branil.
Obojega je bil kratkomalo deležen in pravzaprav se mu je zdelo tako
prav.
Tisto noč, ko je spet znova prešteval gamsje dlake, se mu je bilo
zazdelo, da je njih število pravo, da si jih bo kar v čopu dal na klobuk
in ,se spet pognal v skalovje. Morda bo spet srečal hropajočega gamsa
in si ga znova kot prvič ogledal vzdolž puškine cevi.
Morda bo lahko prinesel ženski vso gamsovo toploto v koži, ki si
jo bo odela, da bo njena toplota za vedno grela posteljo in izgnala
mraz juter vračanja iz preže. Kot darilo bi bila koža: brez plena dlak.
V čopu, ki bo priklical .še mnogo gamsov in mnogo toplote še iz
skalovja, je sukljal kvišku lovčev ponos in vera v večne zanke lovov.
In ženska mu bo skrtačila še mnogo polšjih kožic, da mu ne bo
več treba žvečiti zelenih vejic in veje smrek bodo imele konice in
Zastrežnik ne bi ležal v koreninah jelk. Da. dlak je bilo najbrž pravo
število.
38
PROZA
Tako ali tako se darila jutranjih bedenj razlikujejo samo po
ovitkih, po kožah, v katerih so ovite podobe temne ploskve oči. Vsebina
je bila namreč vedno enaka. Te lovec še kar ne izda. Vedno si je
opisoval zgolj ovoje, ki jim je pravil: sanje, nočne prigode juter. Po
nevihti. Tisto jutro pa ga je zaneslo, da je poskušal ženski opisati
sámo darilo noči, ki si ga bo zataknil za klobuk.
5. poglavje: STIKANJE
Vse skupaj je bilo v najbližji bližini; skoraj tik njene kože se
jo je dotikala njegova. Nista še bili, koži, druga v drugi; druga z
drugo sta se dotikali. Slutila je bila njegovo roko na zatilju, čutila
je cel njen trebuh na gladini trebuha. Žgečkalo jo je, kmalu ščemelo
in predala se je gibom njegove dlani, ki ni in ni hotela ostajati na
enem samem mestu trebuha. Potem je kihnila. Cela roka mu je trznila,
potem pa njun smeh. Nista se še pomirila s smehom, tako: do kon-
ca ... ko je spet drsel s hrbtno stranjo roke po njenih drobnih, ščeti-
nastih trepalnicah, da ji je zakrival pogled, da ni mogla videti skoz
odprta vrata v drugo sobo, kjer je njegov brat lovec pil kavo.
ena zavije
srce v vabilo —
napihne se,
privzdignjeno odplakne,
sita leh vod
kopito zmakne.
druga nalomi noge,
brani rodilo —
potihnjeno, šklepeče,
kani prefarbati život
moreče rdeče.'
Se vedno je poskušala predreti njegovo dlan in zazreti v drugo
sobo. Rajši je videvala njegovega brata. Vedno znova jo je presenetil
s kakšno novo norijo. Ze po navadi jo je sprejemal bolj proti jutru,
takrat ko se pogasijo luči in vešče izginejo v kakšno drugo noč; takrat
se ji je dozdevalo, da je pravzaprav ona sama in vse njeno početje
je pravzaprav daritev, obredje, ki se mu nevede predaja. Da jo kdo
čaka ... da, to ji je bilo od zmeraj strašansko všeč.
Pogledala ga je v oko in rekla: »Zapuščam te. Grem v drugo sobo.«
Rjuha je zdrknila dol z njenega telesa, da jc njeno telo kar
zgubilo težo, vonj, spomine nanj; kar stopilo se je bilo z videzom
zraka in jutra.
' .ložek Stucin: Podvojena srna, iz zbirke Ritem zavesti, Tolmin 1986,
str. 12
39
PROZA
Ko je vstopila, je ravno odložil skodelico. Se vedno je zrl vanjo,
ko jo je že spustil. Za njim so se poznale sledi. Izpod vrat se je vila
futka. Zazdelo se ji je smešno, da se vedno vrne po svoji sledi, sede
za mizo in spije kavo. In kar pravil ji je: o rasti listov, o listnih mažah.
o jasah in čakanjih. Ko ga je poslušala, je kar stopila védenje o sebi
z njegovim suhim glasom. Ko je prenehal, je prijel puško, ki jo je bil
naslonil na mizo, ona pa je še kar bedela in se dihala z njegovimi
bedami. Tako navznoter, noter vase, vase do sebe — ga je sovražila.
Zato ni mogla stran. Ni mogla oditi na lov na koga drugega. Nekoč
ji je bil rekel, da lovi samo sebe. Tedaj mu ni verjela. Zdaj se je
spraševala, kdaj se je ta lov sploh začel. Z njim? Z njegovimi čud-
nimi in nerazložljivimi gibi, ki jih je izvajal do mojstrstva? Ali tisti
pogled, v katerem je videla vso njegovo pot tiste noči in poznega jutra
v popoldan, ko je končno spet prinesel sled stez v hišo. Res, takrat
ni bil prinesel mast hodá na rese preproge do mize. Takrat mu je
od glave curljalo, da ga ni spoznala.
Vedno ji je potem govoril o prikaznih in plenu tiste noči. da mu
včasih ni verjela, pa ji je rekel, da naj gre z njim! Naj vidi in sliši
tiste gozdne smeri do jas, do tiste divjadi onkraj, do okusa slanega
v grlu! Kar norel je. Tedaj je vedela, da mu lahko zaupa. Ni bila več
tako sama, se je opisovala, ko je vedela, da ne misli nanjo, pa kaj!
čudni občutki, se je krotila, ko je stal pred njo in jo kot prvič gledal.
Neznosno smešen se ji je zazdel. ko je odlagal zeleno, za večno kro-
jeno obleko zraven nje. si sezul mastne čevlje do finih podplatov.
Nato je odšel po njeni barvi. Ne. ni bil krvav njen .sled, niti ni
bila še obstreljena; barva njenih sledi je imela vonj in ta vonj ga ji
je vodil. V njegov dogled je najprej prišlo njeno stopalo, kmalu meso,
ki ga je redko lovil... in oko ... Včasih se je, že po tem spraševal,
če se morda ne goni na prazno, da se morda ,çoni kot pes po starem
sledu? Ne, nikakor! Ima vendar svoje zanke, ki jih nikoli ne nastavi
na isto mesto, v kateri je že bil obležal plen, pač pa zanke vedno in
včasih do obupa prestavlja, pa ni plena, ni tistega zmagovitega ritma
hoje po listju in odmrlih koreninah, da žametno hlasta pod njim ...
kar njega ni — ga ni: njegovih misli, naklepov.
Ko jo je stisnil s pogledom, se mu je videla do popolnosti lovna.
Vsa je kraljevala v preži, ko čaka na krošelj. da ji napravi tisto lovsko
stezo na robeh goščav... da se priplazimo brez šuma do divjadi. V
mnogih loviščih se brez njih žival težko zaleze,' si je še dopolnil opis
njenih prvih nemirnih gibov.
Nikoli ni vedel, kako dolgo bo trajalo, da se dotakneta v notri,
da se prepustila do sanj in molitev, do krikov in hropov. 2e ko je bil
prvič držal puško v rokah, ga je imelo, da bi kar kriknil tja do čez
céz, do čez obzorje dne in prve tarče, do prvega plena. In potem je
krik vedno glasneje, vse glasneje pošiljal v krila krogli, ki je svršola
' Dr. Janko Lokar: Lovsko-ribiški slovar, str. 33
40
PROZA
v tkiva in krvi. V spominu je imel mnogo mrtvega mesa, mnogo
drobnih, zlomljenih betkov ptic tistega daljnega zraka.
Hrope pa se je bil naučil pošiljati v roso praproti, v kapljice
hrastov in v vodovja močvirij tam okoli. S hropi je laže nosil bre-
mena prež in do obupa brezupnih čakanj na bevkanja splašenih srn,
na blečanja begov divjadi onkraj, na cmuljenja jazbecev prav nekje
v bližini. Takrat, ob takih časih, si je zaželel biti nekje drugje, stran!
daleč, zunaj ... pa je kot zakovan ostajal in bil isti. Le hropel je še
glasneje, pa še v to ni bil nikoli prepričan; mislil si je, da se je vsega
zgolj naučil. Da bo lahko pozabil. Ni se hotel drugje in drugače vase
zgrebsti. Vedel je, da tako početje povzroča včasih neozdravljive bole-
čine, ki menjujejo vzroke in delovanja.
»Pa dovolj s tem!« je na glas zamrmral.
»Kaj govoriš?! S čim?« kar ni mogla potolažiti svoje radovednosti,
ki ji je kot ščepec dlak štrlela iz obraza ven skoraj do njega, ki jo je
gledal.
»Ha, ne govori. Nimam volje, da bi se ti opisoval. Poznaš me. Veš,
da mi prej. do takrat, ko sem videl, tisto, da mi do takrat še ni nikoli,
sama veš, da ne, ja, še nikoli prej mi ni curljalo, tako: od glave. Sama
veš, da nimam dosti s tem. Tam sem pač takrat bil. Morda bom šel
še tja,« ji je rekel bolj v vzdražilo za njene igrive misli, ki so jo tako
motile v takih občasjih, ko sta se naga valila: drug po drugi, druga
po drugem ... nista vedela, le včasih se nista prav znašla: drug v drugi
in skupaj? Ne, zgolj igrala sta se in lovila, sta včasih še rekla, ko se
kar nista mogla pogrezniti v molk, ko sta kar v velikih kosih valila
svoje drobce.
Ko je iztrebljal ubite živali, se je spraševal, če jima je vendar
lepo tam v prostorih, ki sta jih bila deležna, je skorajda postal po-
božen, ko je z ostrim nožem zarezoval v dlake in kožo do krvi in
skozi. Vse je bil počel v nekem svojem ritmu, za katerega je vedel
prej kot za sebe. Vsaj zdelo se mu je, da mu vodi roki in trup in
glavo in vse neka vzmet, neka viba, neki krog, neki vonj, ki ga je
zaznaval od zmeraj. Morda je bil okus rojstva, morda bo okus smrti,
ha! se je bil včasih tako zasanjal, in: kaj! vse je bil mislil! da je!
da bo to on in to je on! Da, še nekoč je bil tako zasanjal, še nekoč
je bil zaznal tisti vonj v ustih, takrat, ko je bil žvečil liste neki lepi
rastlini.
Po žvečenju je zaspal. Zbudil se je v trdo noč, planil pokonci
gol iz postelje proti oknu ... tam obstal, pa opazil, da mu kure štrli
kot jelenov ruk. Ni vedel, kaj početi z njim. Tako je hodil gor in dol
ob postelji, ker se nanjo ni upal. Manj so ga strašile mimo hiteče po-
stave, sence, bliski in barve. Tudi s temi odsevi, kot jih je bil po-
imenoval, ni vedel kaj početi. Vedel je, da se bodo listi porazgubili
v njemu in njih sokovi se bojo vrnili. Res, nekaj se je bil naučil:
mižati in gledati. V tem se je bil izuril do potankosti. Zrl je v listja
41
PROZA
in gledal. Listje je odpadlo z njega dol z vej grmovij proti prsti. Listi
so res izčrpali sokove, da se je zjutraj prebudil skorajda čil v dan, le
včasih, ko je bil dolgo v istem položaju telesa, ko je dolgo čepel,
klečal, stal... se mu je pojavljal tisti dobro znan občutek: kar zril .se
mu je skozi telo, da ni imel za njim s čim več za poplakniti, ko se ga
je bil končno znebil. Imel je usta ogromne žeje.
Zazdelo se mu je, da se mu ta občutek sladkobnosti v ustih vrača
zdaj, ko jemlje prežo plenu. Zato je zastal, da se je njegov dah združil
z dihom in vonji v listju ležečih kadečih se organov, ki jih je bilo
truplo izvrglo, a ni še občutil vonja, ko bo zasnežilo gozdove s kislimi
dihanji in curljanji.
42
PROZA
ivo Svetina
Pisave
Vrč
Živel je vrč, ki je hotel piti ogenj. Nekoč je vrh gore zagledal
plamenico, ki se je tam utaborila, da bi gori lahko dali ime Tabor. In
ker je bila noč, ko so se hlapci pripravljali na napad, se je plamenico
videlo vse do morske obale. Petindvajset kilometrov daleč. Vrč je naglo
izlil iz sebe vodo, ki jo je nosil za pobegle oslice, in se podal na goro.
Na poti je srečal trobento in grič. Grič se je vračal z gore, ker mu je
bilo tam previsoko, trobenta pa je hodila za njim in budila vse, ki bi
hoteli zaspati na njem. Ker grič se je imenoval Grič budnih. Posvarila
sta vrč. da je pod goro še reka, čez katero ne bo mogel, ker so v njej
obstali že vozovi tistih, ki so jih hlapci napadli. Vrč se ni menil za opo-
zorila izkušenih in je nadaljeval v smeri plamenice, ki je postajala vse
svetlejša. Grozno je donelo, ko se je bližal reki. Tam so bili res vozovi
do polovice koles v vodi in niso mogli naprej ne nazaj. Poraženi so se
prestrašili vrčevega donen j a in poskakali so v reko in postali ribe, kar
so še danes. Prek utapljajočih se vozov se je vrč prekotalil na drugi
breg. Bil je že blizu, ko je plamenica začela silno sopihati in pošiljati
ogenj kot veter na vse strani oblačnega neba. Vrč se je ves naježil od
sladkega pričakovanja. In ognjeni veter ga je vsega opekel. In potem-
nel. Ko je stal pred njo, ki je zmagovalcem kazala pot proti jutru, je
bil teman kot jezni žad. »Kdo si, teman in votel, ki stojiš pred menoj?«
je zaplapolalo. »Vrč, ki se nikdar ne razbije,« je zadonelo. »In po kaj si
prišel k meni?« »Da te popijem!« Od srda se je plamenica napihnila, a
vrč je iztegnil svoj ožgani vrat in silno je počilo. Plamenica je ugasnila.
Na gori Tabor so čez tristo let še vedno, v popolni temi, ležale črepinje
vrča, ki je hotel žejo gasiti, ne z vodo, ampak z ognjem.
Sneg
Dolgo je že čakal na sneg. Kadar je zagledal škorpijona, kako se
plazi k njegovi postelji, je stopil do ptičje krmilnice, da jo napolni, ker
to je bilo gotovo znamenje, da pride sneg. Gledal je zidarje, ki so že
sedem let zidali, z mečem v eni in z zidarskim orodjem v drugi roki.
Ko je kupoval hrano za svoje, mu je bilo, kot bi sanjal; jezik mu je bil
43
PROZA
poln pesmi. Vsak večer ob šestih se je vračal v hišo, zgrajeno iz diše-
čega lesa in opleteno s kačami. Da bi mu ne pobegnila, ki bi bila lahko
ena sedemstotih Salamonovih ženš. Tista, ki je za doto dobila mesto
Gezer. In prav nad tem mestom se je tistega leta prvič zasidrala sne-
žena ladja. Sidro je zazvenelo ob njegovem čelu, ki ga je nastavljal
mraku. Izpil je že peti kozarec. Tedaj so se odprla vrata na severu in
skoznje je vstopilo stanje, kateremu slede najsrečnejše sanje. Četudi
tik pod vekami uprizarjajoč naslado, ki mu je ni mogla data niti ona, ki
ni nikdar spala sama. Dekletce, še ne petnajstletno, mu je z ustnicami
prijelo — kačji ugriz, je pomislil — ud in ga kot prvi sneg spustila po
jeziku vase. Videl je njene rame, vrat, trebuh, ki se je pod njegovimi
koleni zvijal v krčih. Videl je tudi že njene prsi, ki so se kot otroško
sedlo razlile po njegovih stegnih. In okusil je sanje kot svojo jed. Iz
uda mu je vlekla dolgo bodalo, v štiri rezila kovano. Bodalo je šlo
skoznjo, da je morala vsak trenutek priteci kri. Neslišno kot darovi
neba. In začelo je snežiti. Njegova glava je bila oblak, ki ga je videla
kot ladjo kraljice iz Sebe.
Žaga
Ko so ga dvignili na mizo, je bila ob njo prislonjena žaga. Les je
molčal. Bila je nedelja. Izpolnila se je beseda vode, ki prihaja za njim
močnejša. Stala sta ob njem bosa in že so šli na pot v upanju, da
najdejo slepe in zatirane. Kozarce so si napolnili s pepelom in v plaščih
so bili, ki so posipali rože s peskom, da zakrvavijo. V strahu so se
tresli za vse, ki so spraševali: »Kdo praviš, kdo sem?« In tudi za tiste,
ki še niso dopolnili dveh let, čeprav se je Antip zmotil v štetju, ker je
preštel zvezde pred večernim umivanjem. In znamenja na nebu je bral
kot knjigo z zahoda, zato se mu nebo ni zdelo nič višje kot trebuh nad
trimesečnim plodom. »Kdo se bo odpovedal vinu?« so se spraševali
skriti med lilijami. »In kdo mesu?« so se muzali pastirji in se spotikali
ob vsakem kamnu, a bilo jih je nešteto. Tedaj se je oglasila žaga, napeta
kot vzhodnjaški lok, in mu rekla, majhnemu: »Brez maternega jezika
boš, čeprav bodo vsi govorili tako kot ti.« In zapela v vrhunski veščini
ter prežagala njegov dom na dvoje. Na nebesno stran, kjer je ostala
mati, in na šest kilometrov oddaljeno dvorišče, kjer je oče kupil njivo
in dočakal sinovo smrt. Ko stopi skozi Ribja vrata. Tik pred koncem
so mu dali piti še suho vodo. Da preskusijo stanovitnost žage in njenih
besed. Vse to se je godilo sedem let prej, preden so začeli šteti. Po
njem.
Senca
Zgodaj zjutraj je pri Lepih vratih vstopila v mesto. Zavita v Ve-
nerinin plašč. Ceste ravne, hiše brez streh, vrtovi skregani z drevesi.
44
PROZA
Kaj kmalu je opazila, čeprav je hodila s soncem za hrbtom, da nikjer v
mestu ni sence. Vprašani so ji pojasnili: »Pri nas že zarana vse, kar
je soncu napoti, da se čisto dotakne Zemlje, pometemo.« Proti poldnevu
je srečala osla, stoječega sredi trga. Ker je bila že trudna, je legla pod
žival, velika, da bi vanjo lahko zlil vso vodo mestnih vodnjakov. Vpra-
šani so ji pojasnili, da je oslu ime Ne priklici sence nad nas in da stoji
sredi trga zato, da bi nihče ne zanosil s senco. In ji rodil otroke. Ker to
je Sončevo mesto in njegovo mora ostati. Tedaj je vedela, da je prišla
do konca svoje poti. Daljša od teme. In izrekla je sodbo: »Jaz sem
kamen in tu so ključi, da odklenete z njimi vrata hiše, ki jo boste
zgradili na meni. V njej posteljite oslu na zlati slami, da se bo hranil z
menoj.«
Jara
Sla je kača, malo po zemlji, malo po nebu. Nekateri so jo videli pa-
pirnato, drugi z ognjenim repom, tretji z brado, ki je máno sejala po
nenaseljenih krajih. Poslednji so si zapisovali, da je imela rogove, s
katerimi je ob enakonočju nabodla morje in ga dvignila visoko, k svo-
jim spremenljivim oblikam. Pa jo sreča polž pod jarkim soncem in ji
reče: »Ti, ki imaš prste na trebuhu, ti si jara.« In ker so že njene starše
balzamirali v večno stoječe zlate palice, se kača ni zmedla. »Ti si stek-
len in v tebi vidim vse, kar je za teboj.« »Vidiš, ker ne nosiš na dva-
najst koncev veselega oznanila kot jaz,« ji je odgovoril iz Lazarjeve
družine. »Meni so z rdečo barvo označili pot iz mesta, kjer so tvoj rod
kamenjali.« Ker ji ni bilo nikjer konca, se je zlahka postavila pokonci
in enkrat za vselej je rekla: »Moja zemeljska pot vodi v Partijo, moja
nebeška pa k Tigrisu.« Bilo jih je mnogo, ki so se na praznik, petde-
seti dan po obrezovanju, zbrali pred hišo, ki ji je vihar spletel streho
miru. In so se med njimi tudi nesramno vedli, ker je nanje prešlo
steklo, ki ga je polž nosil od dneva, ki mu je sledilo preganjanje. Kača
pa je šla svojo pot, bolj po nebu kot po zemlji, vse manj po trebuhu,
saj so ji bila obljubljena krila iz papirja in ognja, ki jo ponesó v kraj,
kjer je Marta povabila Jezusa naj leže. Od dneva do dné vse bolj jara,
gledajoč skozi steklenega polža, ki je bil uho nanovo vzpetega Neba.
Priče
»Mi smo priče!« se je slišalo skozi tretje, črno okno s soncem ob-
sijane hiše, ki so jo v zgodbi označevali s številko tri. Tik nad grobom
je rasla cedra, »exaltata sum in Libanon-». Slišalo se je tudi petje iz
dvorane, še najbolj ptičjemu podobno. Ker tam so izbirali smrt za ti-
stega, ki bo večno živel. Pa se prikaže enajstemu, ki je tudi že bil pri
mizi, kot stoječa riba, ogrnjena v zlata krila vrat, ki se niso nikamor
45
PROZA
odpirala. Kajti veter se je pred njimi zvil v pretepenega psa, ki se ga
nihče ne dotakne. O času, ko so pripravljali zajtrk, so bile njegove
rane že globoke in se na robeh penile kot Galilejsko jezero, ob kate-
rem tudi v nevihti ni bilo ne oliv, ne cimeta, ne balzama. Bilo je samo
tristo vrstic, ki si jih je izmislil in zapisal na poti iz D. v E. V njegovih
delih so našli trinajstkrat omenjeno vstajenje. Zato je trinajsti dan
zarožljal pozlačeni bik v nebu in stresel tečaje severa in še juga. Se
štirideset dni je bilo treba počakati, da se je rdeči prah polegel in se
je veter vrnil nazaj za oblake ter se je nad goro prižgala zla zvezda, ki
nosi ime prihoda, »venire«. Za zaprtimi vrati pa so še vedno ponavljali :
«■Mi smo priče,« čeprav so že vedeli, da jih nihče več ne bo omenjal.
Casi omenjanja so minili. Nepreklicno.
Smrt
Najprej jo je poklicala sila Zemlje, da je šla in hotela poleteti. Kot
bi zaslišala glas: »Ce si od Zemlje, stopi name in si pomagaj.« Nato je
strmoglavila. Hladnokrvno bitje, ki jezdi le s sončnim vetrom. Zazi-
dano v palači severa. In glej, zagrinjalo v templju se je raztrgalo na
dvoje in vrnila se je k dečkovim nogam. Koledarju so rekli: »Naj bo
to dan vrnitve!« Nekaj dni po noči, ko naj bi se rodil on, je poslednjič
premerila ponarejeno svobodo in zaprla oči, ki so se začele sušiti. Tri
dni so jo hodili ogledovat in ugibali so, ali je še živa. Četrtega dne se
ji je na trebuhu pojavila tanka rožnata črta. Deček je prosil »Odnesite
jo spod moje postelje. Nočem s smrtjo .spati.« In ni rekel: »Zakaj si me
zapustila? Jaz sem ti dal ime.« Četudi je po trsu pil vodo, s katero
bi lahko preskusili, ali je še živa. Nekaj časa se niso zbirali ob njej.
Kot da bi slišali sporočilo, ki je šlo od nje: »Ne ogledujte me, ne ugi-
bajte o meni, ne sprašujte za mojo dušo. Z luskami se bo odluščila z
mene in se razsula sredi sobe v domači prah, da se bo Sonce vedno
videlo v njem.« Nič več ji niso polagali hrane na pesek, skrivoma so
jo opazovali in zrli v njene odhajajoče oči. In bitje, ki se je napihovalo
pod oklepom, kamor je luč odtisnila svoje otroške prste. »Oče, v tvoje
roke jo izročam,« je rekel deček. In do kolen sta gazila sneg, ko sta jo
ovito v trpek tobakov vonj in posuto z njenimi posušenimi iztrebki,
nosila h grmu. Da zagori. Da mraz stisne krvavo razpoko na njenem
trebuhu, s katero jo je glas Zemlje poklical nase. Da jo revno zelenje
prikliče nazaj. V aprilu izleglega škrjančka. Trepetali so, ko so se vra-
čali nazaj v zasneženo mesto.
46
PROZA
Rade Krstić
Voda
»Nobeno vztrajanje ne prebije najglobljega dna, ki
razodeva zadnji obup.«
Treba se je bosti z njo. Treba je plavati gol, do kosti slečen, brez
kaplje krvi, brez diha, z vsem bitjem, s čisto mislijo in krepkimi za-
mahi. Plavanje je seganje v prostor, vse globlje, vse usodneje. V tem
pljuskanju vode odmeva tišina vse močneje, vse glasneje. Potapljanje
je šele takrat, ko se ali če se ne dvigne gladina, takrat ko ni več nobene
roke, da bi te rešila in povlekla iz vode, ali takrat, ko je ta roka edina,
tvoja. Potapljanje je nesmrtnost, ki jo drži dih v tvojih pljučih, je sila,
ki te vleče na dno, je vprašanje in obenem odgovor. V potapljanju se
skozte prelije toliko svetov, toliko svetlobe zbeži skozi tebe, da ti je
vseeno, pa če se nikoli več ne vrneš na površje. Potapljanje je krik, ki
je ujet v mrežo globokih valov in katerega usihanja ne zasliši nobeno
uho. Porodi se nedoločen občutek, da se v potapljanju telo pravzaprav
dviga, da ne gre dol, ampak gor, da najglobljo kapljo vsrka kot naj-
višjo, da na dnu, če pride do dna, ni na dnu, temveč na vrhu, kjer je
že najrahlejša misel pogubna za ta ali oni občutek. Potapljanje je
okrogla miza in voda sogovornik, ki sam s sabo govori o nepomembnih
rečeh samote in niča, in takšna politika je možna le pri živem telesu,
takrat ko je bitje zgolj metafora prenesenega dna. V tem spopadu s
tem večnim elementom mi potapljanje narekuje smisel in edino vred-
noto za goli obstoj. Le na dnu, ki ni več dno in nobena metafora, le
na takem dnu stvari laže zajamejo sapo. Prva rana se odpre vedno na
dovolj globokem dnu bolečine, prve besede nastanejo vedno na dovolj
globokem dnu grla in prva voda steče vedno iz dovolj globokega dna
zemlje, iz tiste najgloblje notranjosti, kjer se stakneta potopljeni roki
življenja in smrti.
Voda je misel, ki v nobenem curku vzkipi v slap s preglobokim
padcem in v širokem loku kristalno čisto orosi najtrše robove. V vodi je
organizirano vse, kar nastaja in v svojem nastajanju ne hrepeni po
ničemer več, voda je koordinator in kretnica, njena poglavitna lastnost
je srečanje, nehoteno, bežno, ustvarjeno za plaho stikanje rok, ki so
onemele v netopnih vokalih. In voda je tisto, kar vleče iskrene duše
na dno, voda je vrv in razpelo, bič, ki se zaleti v zadnjo obalo na svetu,
kjer ni nobenega ognja, da bi mu z neusmiljenim žvižgom in usodnim
47
PROZA
udarcem skrajšal plamene ali u,gasil žerjavico. In voda je tudi mir, mir,
ki ga sanjajo vrženi v nepremakljivo meso, mir, ki v nobenih ustih ne
zazveni, ker so usta največji zven, mir, ki mežika k obali v usahlih
trzljajih svetilnika, mir, ki se zaje v bele prsi najkrajše noči, da bi tam
zaspal v najnežnejšem snu. ki ga ne sanja več nobene telo in noben
oblak čez nebo. Kdo pije iz črne čaše, kdo srka zaklad, kdo je, ki ni,
ko mu odbije?
Voda, ljudje, ki s prozornimi obrazi zrejo v poln lik; voda, motne
oči pijanega, ki se je ujel v mrežo hladne noči; voda v omamo zakle-
tih, skozi katere je čas povlekel najdaljše niti; voda, ogenj, ki je oglušel
od nesmrtnih orgel molka, gnanih s trdo peto vesoljstva; voda, učitelj
in kri, ki drhti v svojem nemem središču; voda, čvrste noge tistega, ki
nikoli ne pade v smrt; voda, tišina, ki neustavljivo vre iz drobnega
peska; voda, najširše obzorje in voda, izvir, roža, oblak, kričeča tema
nikoli prebujenih zrn; voda, osmrtnica, prepisana iz najtišje pesmi,
voda, besede brez števila, v katerem bi zamolčale svojo skrivnost; voda,
ovratnica lune, ki v zakletem snu pada čez rožnata čela in ponavlja
kragulja, ki trga meso.
Onemeli
»■Vsaka beseda utegne odpreti nepričakovana usta
na kraju, kjer ponikneta svetloba in molk.«
Privid, ki se utaplja v megli, ki je stopil v kraljestvo čudnega sna.
V mehki fontani belega prta razlite mrzle poteze obraza. Sušljanje
listja, ki doni skozi za zmeraj zaprto uho.
Crno grozdje večera visi nad ozkimi potmi. Tu pa tam zaplapolajo
kakšne peruti, se skloni kak žarek in z vrha trave odnese iglico bora
v široko odprte oči. Na golem, od rahle luči obsijanem kamnu migeta-
jo čudne žuželke. Prizor vihra skozi zrak kot morilsko zasajena bodala,
ki se ne dajo več izdreti. Vsaka žuželka se zdi kot bel prah, presejan
skozi fino sito svetlobe, ki je zrasla na kamnu ter se drži njegovih sta-
rih razpok in otopelo kaplja v usta neživega mesa. V tem omejenem
krogu je njihovo bivališče podobno velikim cvetovom drevesa, ki ne
raste iz nobene zemlje. Zemlja je tu čma in trda, vanjo se ne pogreza
noben korak, kvečjemu steber, ki so ga zabile močne roke v nekem
drugem času.
Jama pred nami se razkolje v brezno, v katerega tonejo s srhom
pretkani pogledi mojih spremljevalcev. Nihče si ne upa stopiti bliže.
Zareče meso neponovljive groze je popadlo votla vlakna prikazni. Skozi
praznino odmeva neslišna beseda njenih v belino priraslih ustnic. Oči
so kot velika voda, ki je oledenela od mrzlih naletov nevidnega listja,
in v njihovem zadržanem dihu visijo blede barve zasukanih lic. Na
48
PROZA
dnu sta dve ptici, ujedi. Ici s svojimi kremplji stiskata oblak tihega
vetra.
Cim bolj se tiščimo skupaj, tem bolj nas vleče narazen. Ne moremo
zakričati ne zbežati, pritrjeni smo na živo obličje privida, ki nas v za-
nosu vleče v nesmrtno modrino, v neživa tla svetlobe in molka. Na-
še korake nadzira prekletstvo, ki se je z neuničljivimi vejami zakletih
besed zagnalo v drevo, otrdelo od megle in brezvetrja.
Za nami ostaja svetišče, ki je v grozljivem krogu nebivanja videti
preperelo in daljno. Smrt se nam zdi smešna; zdaj ko smo v njenem
največjem dosegu, spuščamo krsto, ki smo jo prinesli, na tla. Sedemo
okrog nje kot okrog kakšne mize in začnemo igrati tarok.
Piramide
»Kaj srka ta kamen, kakSno kri,
kakšno žalost ali hrepenenje,
katero zvezdo na prosojni svili
tega težkega neha?«
Križata se utrujen korak in jasno nebo. Veter se v blagih krčih
umika čez lice. Pot se vleče kot polž, ki ga je sonce zalilo z vsem svojim
sijem. Pesek je podoben zlatim ogorkom, ki ga zobljejo nesmrtne ptice,
vzletele iz najtišjega pepela.
Zdimo in se naslanjamo na porušeni jambor obzorja. Iz nas se
kakor nedotakljiva strmina vzpenja slap kamna, v katerem je zakipela
neslišnost sna in utopila oko, zazrto v večnost. Kaj je v tem nepre-
nenehnem gibanju, ki ni gibanje, kaj je v tem žrelu, ki ni žrelo, kaj
vabi pogled, ki ni več pogled, ampak kri, pohojena od nobene noge in
vtkana v nobeno vlakno?
Cas je zazidan v občutke, v izvir, ki izginja, v nemočne misli, v
srh, ki kost zvija h kosti in meso trga od mesa. Cas, ki je ornament v
vsaki puščavi, kjer teče najtrša samota, čas, ki služi v času, ki ga več
ni. In zdaj čas, sarkofag brez mrtvaškega prta, v katerem počiva to
ali ono suženjstvo ali to ali ono kraljestvo.
Postlani smo in nerazpoznavni v vseh bleskih, ki nam v prijetni
otopelosti udov sekljajo robove. Kaj nas priganja, kaj nas žene, kaj
razpenja premrlo kožo od kamna do kamna v tem čistem taljenju in
nedokončanih curkih?
Marmor spi v krempljih sokola, nekaj belega plane čez ustnice in
kot nema sekira zveličanja razblini udarec neznanega sveta pred nikoli
sluteno podobo.
Nihče se ni vrnil.
49
PROZA
Grobovi
Nekaj je v njih posebnega. Nekaj upogne vrat k tlom, izsili
omrtvelo roko v krčevito stiskanje pesti, stre gladini zenic in globoko
zadoni v njuni notranjosti. Ce je noč, je ni sile, ki bi odstranila plašč
misterioznosti, ki jih prekriva, ni moči v koraku, v gibu, v misli na
vrnitev. Ce noč obvlada telo in dušo in ju ponese v to ali ono skriv-
nost, je pot nazaj nedosegljiva.
Tam, kjer sta pokopana brat in sestra, je največ skrivnosti, kajti
njunega groba ni najti ne podnevi ne ponoči; pokopana sta v zemljo,
ki ne kaže nobenih znamenj križa ali spomenika, v zemljo, ki ni posve-
čena ali poškropljena s sveto vodo, v zemljo, po kateri lahko hodi vsak,
ki ne ve, da sta pod njim dve trupli, morda eno čez drugo, morda kako
drugače, kot lahko samo zemlja določi.
Lep in mehak grob leži tik ob cerkvi. Čezenj ne vodi nobena pot,
nihče ne sede nanj, obdaja ga skrbno urejen pas trave. Veliko voska
je strjenega pri dnu fino izdelanega marmornatega kamna. Nekatere
oblike spominjajo na ta ali oni obraz, če je oko dovolj izurjeno, da
ujame to skrivnostno, večkrat v gluhi noči odigrano predstavo svetlobe
in vetra. Prasketanja takrat ni.
Največji grob je kamnita grobnica za veliko železno ograjo, katere
okras je srednje visoka zelena cipresa, ki se s hrbtom drži nekaterih
njenih prečno zasajenih palic. Vanjo ni še nihče pokopan, kljub ime-
nom, ki so z zlatimi črkami vklesana v težak pokrov. Čutiti je hlad
iz še nezapečatenih rež na spodnjem koncu pokrova. Vedno, ko se noga
preveč približa njegovim robovom z namenom, da stopi nanj, jo koleno
nekaj časa drži sključeno nad to ali ono točko ene od rež.
Grob, ki ga kopljeta dva utrujena grobarja, je najbolj zanimiv.
Velik kup zemlje jima skriva lopati. Njune udarce je slišati dovolj
razločno, saj se ves proces dogaja na vročem soncu ob tihih naletih
toplega vetra. Barve zaživijo v nikoli lepšem podtonu, veliko cvetja
razda še svoj poslednji vonj, oblaki na nebu drsijo v milem zaporedju
modrine in visoko letečih ptičjih jat.
Najlepši grob je pravkar narejen. Trd, nem, tih, skoraj neslišen.
Zemlja se rahlo usuje in mehko zatisne špranjo za špranjo. Njegova
gomila se razlikuje od drugih. Kot da bi zemlja vso svojo svežino
prinesla iz dnov, kjer so nekoč kraljevale hitre brzice in nagli ovinki.
Ta grob je postavljen pred množico, ki se je zbrala ob njem.
Nato pride grob, ki ga nekdo hrani v večnem spominu, v tihoti
srca, grob, ki je pripravljen za tiste dovolj grozne trenutke, ko glava
omahne in se v sredini očesa nabere vsa kri. V tem grobu počivajo vse
misli s tega in onega sveta, vsa dejanja in dogodki v preteklosti, vsi
obrazi in poteze, ki še niso bili nikamor naneseni in se ne tičejo ne
telesa ne duše. To je najgloblji grob, grob z mrzlimi robovi nemirne
zemlje, ki se sama od sebe trga in pada na dno.
50
PROZA
Tomaž Kralj
Vrnitev
Odporna dekleta
Odporna dekleta se pripravljajo na srečanje. To je že nekaj.
»Nocoj z vami!«
Glavni lik se maščuje za past, kliče z dna sanj, odloči o trenutku
zaljubljenosti. Glasba spremlja prečudovite gibe.
»Kakšna sreča, izreden uspeh!«
Se en norec se prilepi na muholovec.
Povabilo na kosilo je dober začetek, temu se reče »pošteno za-
služiti za življenje«.
Kaj je bolj podobno miru kot mir?
Odprte stavnice
Neobičajen dogodek ima ime in priimek ter skrivnostno določa
kraj in večji del vloge. Običajno spremstvo je neumno smešno in se z
zanimanjem približuje skozi jeklena vrata. Telesni čuvaj voha do-
biček na pragu poslovnega predela mesta.
Cilj je vloga in stari dnevi plenijo dokaze.
»Ugani, kdo pride na večerjo.«
Temačni sprevod se vrne in se onesvesti. Štetje je treba naravnati
v luknjo in takoj skočiti. Kri se zlije v prijetno presenečenje, iz-
praznjen kozarec polomi voz, ustavi lopova.
Srečne okoliščine so hiter sestop.
Crni jezdeci
Starešina reda se odkrito odloči in odjezdi brez oklevanja. Spre-
jem nuje lahkega posla je ponudba upanja in hudih časov. Za opa-
zovanje zvezd je celo pogum zaman. Kralj vetrov se oddalji na konec
sveta in sporočilo ni tovor. Prisluškovanje tvega odraslost v sedlu,
prstan zaupa premisleku, pogovor na samem je nevarnega videza
in dokazana dobra namera.
51
PROZA
Zažarjeni pogled ne okleva. Nizka okna so nasvet, da se je treba
ustaviti za hrano in morda najlepše bitje.
Vrnitev dragulja pomeni zmago za celo življenje.
Celostnost znanstev
»K orožju!«
»Ne boj se priznanja!«
Pomožni čolni križarijo okrog vhoda v špiljo, preteči topovi nad
površino so preslišali opozorilo.
»Pridite ven!«
»Tako je!«
»Igrajte našo pesem!«
Tisti glas je kot nož v srce. Prepričanje ni bilo nikoli dokaz.
Slava je odrinjena želja, ki se je ne da skriti.
Neverjetni zvoki spreminjajo kratek počitek v življenje prepo-
znavne razpoloženosti.
Pleme prikazni in dobri sosed privid
Predsodki razdvojenosti zboljšujejo odnose, naključno tolčejo po
krivici, ki ne more večno trajati. Dolgočasna zgodba je zgrajena na
videzu prepoznavnosti in znanstev, gnusnost namenoma ne uspeva,
stvaritev stori slovo.
»Kje je kakšen ognjenik?«
»Trdnjava gori!«
»Dvojnik vodi!«
Potrebna pomoč je razparano nebo. Bolščanje skozi ključavnico
ni več priljubljeno. Vsesplošni junak s težavo sname soočenost.
»Pomiri se, fant.«
Vohunsko sporočilo je zelo pametna poved.
Padla zvezda drži dekle.
»Nebesa! Ob vsakem času nekakšen drugačen način!«
Všečnost ni pomembna. Več kot odločnost je najboljši prijatelj.
Najmočnejša želja
Stražarji časovnih vrat so nepremagljivi, zato jih mladost pobije.
Trenutek spoznanja in junak zamudi na bojišče. Puščavsko mesto je
sončni zahod, izza razmaknjene zavese se pokaže smrt. Ogenj izgine.
»Tu je vse tako čudno.«
Pokončna pošast v polmraku — in že je ni več.
»Bodi srečen kot jaz.«
52
PROZA
»Dogovorjeno.«
»Kdo deli?«
Nočna različica groma in pekla se odbija od glasu.
»Polmesec, mimo katerega smo šli, mogoče miruje.«
Svet sovraštva in nasilja
»Zgradimo ladje!«
Stari svet ni navdušen za velike pustolovščine: prevečkrat je
izgubil in žrtvoval odsotnost. Njegova lastnost je mučeništvo zaradi
slabosti, ne zaradi moči.
Osamljeni tujec v večnem izgnanstvu preživlja nevarno sovraštvo.
Srce bi rado drhtelo in vedelo za smrt.
Moči smrtnika se ne da primerjati z njegovo hrabrostjo.
»Izginite, divjaki!«
Dobrodošlica obkroži polje sile, orožarno, skladišče in trdnja-
vo zla.
Ljubljeni človek je neskončno hvaležen.
Iskalci zaklada ljudožercev
»Kdor čaka, dočaka.«
Po večletnih obiskih križari prekocuh proti najdišču in se mu
približuje. Zdravnik sprašuje in z nožem opravlja svoj posel. Od-
vedenemu dekletu se prebudi zanimanje. Potrebna ji je stanovitna
pomoč.
Hrbet poslušnosti je postaja za hrano in spanje, možnost mirnega
čakanja. Napad svetlobe zgradi most brezzvočja, ki ga ovijejo pare
potrpežljivosti.
»Pomembno je ubežati,« kričijo mirna leta zaslepljene hrabrosti.
Darila pomagajo pri prehodu.
Sladko v viharju
Daleč od domovine se pojavita občutek dvoma in izraz strahu, ki
prijetno presenetita.
»Brez skrbi ujemite norca!«
Zdi se, da se je vse skupaj kljub naporom začelo precej burno.
Solze škodijo lepoti in poznanstvo se precej zoprno zanima za
novice. Okrutno okovan zaščitnik je komaj začeta noč. Ker je čoln
prazen, je treba igrati glasneje. Lutka se ne dolgočasi.
Bes brez vrednosti je nesporazum, zato se vrata nenadoma od-
pro. Pravi mornarji poznajo resnico ubogega otroka.
53
PROZA
Cas dovoli prekoračenje, voda tolče, veter nosi. Tu je bila ne-
kakšna .skrinja neumnosti. Neukročen pogum hiti, krivec vsega je
usoda s svojim previsoko dvignjenim nosom.
»Roke kvišku!«
Velikodušna radovednost stori približevanje dekletu.
Preobrazbe
Neskončno dolg molk nenadoma vdihne izgubljeno resničnost in
spusti noč dvignjenega dne.
»Ni odgovora.«
»Ni ključavnice brez ključa.«
Vesoljske šale so preverjeni sestavi in učinkovita sredstva, ker
je do zdaj šlo vse dobro in kot po maslu.
»Hvala, vsi še spijo.«
Za neodločne bo prevoz šele čez petnajst dni. Življenje za življe-
nje je slab izračun.
Nenadejan prizor je naravno strinjanje, zanimivosti so slučajni
mimohodi.
Cas se je spridil
»Pojdi na zabavo, Kepler, in se zabavaj v zaledenelih pokrajinah.«
Nehoten krik na površini nekaj premakne, zapove prebujenje
in prazna dolina se podaljša.
»Na poti boš uporabljal prenosni računalnik, zdravstvene podat-
ke, telesne valove in možganske sokove.«
Neznana sredstva so znak ovna, pogled čez levo ramo in naperjeno
strelno orožje.
Mrtvi se že od nekdaj vrte kot pajaci. Zdaj so nastopili kot
trenutek resnice, ker so jim obljubili bogastvo in uničenje vseh
pregrad.
»Kakšna slaboumna nežnost, kakšna hrabrost, kakšna plemenitost!«
Pusti griči so neme priče.
Nujen poskus
Polna luna zboljšuje izbor razdražujočih sredstev prepričanja.
»Greva noter?«
»Ne izigravaj slaboumnih domorodcev.«
Vranci so stari tovariši, spremstvo nosi vso potrebno opremo.
»Misliš še na kaj drugega?«
54
PROZA
Poznavanje dolžnosti utrdi šotorišče. Zelo pomemben doživljaj v
tem trenutku ni več daleč. Tekoča voda pojasnjuje privide, zato je
čutara nepotrebna.
Crni val in pravi hrup
»Misliš, da ni nevarno?«
Crni val in pravi hrup imata polne roke dela.
»To je upor!«
»Ce kaj iščeš, ne skrbi in se ne naprezaj. Padec bo mehak.«
Vražje odkritje vedre strani je ogenj, ki začenja segrevati. Grobe
roke resničnega jutra so zboljšale občutek in visoke, vedno vlažne
trave so se začudile in spremenile mnenje. Tudi po soncu in dežju
je treba ostati v sedlu.
Drevišnji mesečev ples je pogovor z nekom, ki kot črni val in
pravi hrup lovi ljudi. Ne napreza se, nežnih duš se dotika brez volje,
slavno upa brez dvoma.
Kakšni »vedno« so krajši od kakšnih drugih.
Pogovori, pogovori
Krik in ogenj se zanimata za odprte rane. Kdor je bil lani trgo-
vec, je letos obljuba.
Zaseda je skrivnostni cilj krutega zbližanja, ki trmoglavo topota.
Poteza z nožem pripravi mrcino, da odpre zaloge in pregleda torbe.
»Čudovit občutek, ko premagaš zlo in se vrneš v toplo domovanje.«
Vržen pogled
Viharni veter verjetnosti je popolnoma neuničljiv in ga ne napade
svetleča kovinska gmota iz prestolnice. Dogovor o nenapadanju je
bil sklenjen ob zori: potreba zmage je hvalnica norosti.
Čebelje satje iz davnine je oblika najčudovitejšega občutka, ki
ga pozna človeška vrsta. Ponovno rojstvo po stoletjih blaznosti in
trpljenja vriska.
Žive in budne zvezde plešejo. Nora zver jasnega pomena se
odziva.
Nepredvidljivost sledi srečanju. V slačilnici ni nikogar. Slutnje
so bile resnične.
Ni dima brez ognja in mister ne bo dolgo miroval.
Nenavadna poznanstva
Vozilo odliaja v udar, in ker ni veliko časa, stori nekaj drugega:
plemenito, za šale neobčutljivo prijavo, mar ne?
55
PROZA
»Dobro jutro, prevelika teža.«
Požar izplača dolg in hitro zadene. Ce si lastnik pozabljive de-
narnice, ti je pot v tovarno za goltanje zaprta in ne greš več tja.
»Si zato kaj hvaležen, te je strah, ti je dolgčas?«
»Dober občutek, takle okus dolžnosti.«
»Sestaneva se čez leto dni.«
»Hočeš videti zapestnico, stara sablja? Mislim, da želiš.«
To je rop
Pričakovani čudeži pogledajo v predal in popolnoma pozabijo
izkušnjo pristojnosti. V kočijah nujnih klicev se zapodijo v lov na
pobesnele kužnike. Vrela voda jih pri tem ovira.
»Kaj je to?«
»To je rop.«
»Ko spoznaš smrt, se naučiš vrednotiti življenje.«
Tujci v mestu lovijo ribe na kokošje možgane. Takšen je sijaj
osvoboditve.
Izročeno blago
»Podobnost, glej to!«
Kar smo sami natovorili, je večje od človeških stopal. Cas ostane
najdeno bitje.
V tem imenu nam sledi nekaj pošastno počasnega in odziv ver-
jetnosti ni daleč. Rop še vedno skrivnostno grmi, lepo vedenje daje
vtis največje koristi.
Neverjeten videz: na poti je pripoved o načrtih in lepota ne
pozablja, ker je takoj zdrava. Roke, mišice in možgani so dobro vzdrže-
vani. Mir naj ne skrbi. Odprt račun ponuja vlogo vsakomur.
»Kaj je s tem denarjem, da ni v nobenem trenutku niti kanca
dvoma?«
Polna steklenica kisika je dolgo pričakovano dejanje, počutje
premora po veleumnem načrtu, hitro spanje. Krog postane osmica.
Nekaj drobiža, trenutek, pripoved po vrsti.
Začarani tiger
Zelja po krvi je velika, ostra prikazen. S strašljivo blaznostjo
kliče v boj proti zgodnjim skupnostim in dokazuje nesmiselne pogle-
de. Zato nastane trčenje z dvojnim plačilom.
»Nasloni se na prijatelja.«
»Hop, skoči!«
56
PROZA
Kdor gre v protinapad, naj se ne valja po jarkih. Svobodni na-
jemniki imajo v odprtem prostoru izjemne strelske sposobnosti.
»Ne moreš verjeti svojim očem.«
Uspeh zveri je majhna opica.
»Ni žival.«
Zmaj iz podzemlja se hrani z znojem, in v trgovski prestolnici,
kjer ga je dovolj, niso niti najmanj vznemirjeni. Kdor se hoče
vmešavati in raniti meščansko ime, naj nemudoma odvrže nož.
Največja igra je nadaljnje iskanje, ki mu pomagajo zadnje pri-
prave vrnitve.
»Vso srečo!«
Besede prijateljskega glasu so se naključno ponovile. Ladja je
priplula v manj kot treh urah.
»Oho, denarja je za odmet.«
»Kako vam pade na misel, da motite ljudi ob tej uri?«
Izginula podmornica
Globina odgovarja nič kaj sumljivim zapovedim. Vprašanje pride
iz vode in sidro se nameni do dna. Zaradi požrešnosti svinca propade
področje in z njim priložnost za obrambo.
»Kakšen zvok!«
»Ne še, norec!«
Celotna zgodba pušča sveže sledi in vstopa v odsotnost. Ce je
menih sam, je kot riba mečarica. Vrh glave je položaj otoka, pre-
kleta usoda, poskus nečesa drugega.
Čudni zidovi temnice — neverjetno — niso kamen.
Jazbina ni ognjišče tišine. Krila čudežnega mesta so lebdeči pekel.
Vrnitev
Resno sporočilo oživi mrtvaka. Kdor predpostavlja določene oto-
čane, odstranjuje dokaze. Težavnež se oddaljuje od znanosti, veleum
pa ob sedmih smrtonosno napade.
Brezupen položaj onemogoča stvari in olajšuje dogodke.
»Ce nisi eden izmed njih ...«
Cas odkriva menjavo in zaupanje.
»Prestavite zaboje.«
Prevarantski višek je dosežen v nenavadnosti, zunanja vrata za-
drže vihar nevednosti.
Nezadostna popolnost izžene stražarje in je potem dovolj zraka.
Priložnost se rada slika, beg pa rad oponaša dvojno vijačnico.
57
PROZA
Edo Torkar in Branka Stojanović
Zvezdogledka in žirant
Znate li sta znači imati toplu sobu, prijatelja pored sebe, mir i tihu
muziku u sebi? Da li ste gledali ponekad u jesen, kako vetar krađe lišće
i želeli da i vas ponese neznano kuda, do beskraja i dalje? Jeste li videli
dete kako pruža svoje ručice za lišćem koje leti i poželeli da postanete
takav list, i da nečija nevinost bude ispružena i za vama? Javi li se nekad
i u vama treperenje kao da iznutra duva neka košava, pa vas izlomi i
natera da zabrinete za sudbinu ptica koje plačući odlaze u jesen? Sanjate li
crne mostove iznad kojih svakog jutra izlazi sunce i zaslepljujuću svetlost
bljuje u oči golubova?
Pitam, a u stvari neznam koga, ne znam šta bi mi značili odgovori
(ma kakvi da su), ne znam ima li smisla spajati svoje i tuđe želje, svoje
i tuđe misli, svoje i tuđe ruke... Kažu, dvije su ptice umrle u zraku od
tuge kad su na njih pale suze nebeskih ljubavnika, kažu, mjesec se rastočio
i blješti po kosi skrivenih parova... Kažu, sa vrha najviše topole sveta,
mogu se videti svi zlobnici i svi koji se vole. I šta se onda mene tiče što
se nekde tamo ljudi lukavo bore za vlast, i šta ja imam s tim što je
»•vodostaj na Dunavu u postepenom porastu«, i neću da budem »kreativna
ličnost stvaralačkog procesa« ... Hoču, da kao Pepeljuga imam svoju dobru
vilu ili bar njen štapić pa da sve daljine sveta pretvorim u blizine.
Cini mi se, nebo se čudno smeši, jedno oko me čudno gleda, šapuću
parkovi kad prođem, zovu me ulice da trčimo zajedno, a ja? Imam pticu
u srcu, imam hladne prste i jurim za autobusom nemoguća i luda, pro-
cvetam kad poštar zakuca na moja vrata — zeleno, volim te zeleno! — i
mislim na jednu sarajevsku birtiju u kojoj cvili usna harmonika, po
zidovima su pjesme i slike mog Jesenuške, a u polumraku sede parovi i
možda se baš rađa ljubav između nekog mladića 1 neke žene »od preko
četres leta« ...
Pitam, šta znaci osećati slast u nečijem glasu, šta znači osećati slast
i strepeti od dodira sa ljudima? Da li život do kraja ostaje košmar, ne-
poznavanje sebe ili... Prošlo je leto, više ne ležim na pesku, izpod neba
kraj reke, više ne posećujem svoje drvo na Tašu (u koje sam do skoro
bila zaljubljena), smejem se sama sebi, slušam neke pesmice koje ne vrede
ništa, divim se Sokratu koji je znao da ništa ne zna, zamaram se dugim
ćutnjama i mnogo, mnogo očekujem od života.. . Jesam li u pravu???
Na jeseniškem kolodvoru se nalivam s pivom, čakajoč na nočni
vlak proti Beogradu, Ob nogah mi leži potovalka s sedemnajstimi kilami
avstrijske kave, prešvercane kajpada, ki jo bom že jutri z mastnim
dobičkom prodal beograjskim ciganom. Ti jo bojo zmleli, ji dodali
projo, jo presuli v četrtkilogramske vrečke in jo prav tako z dobičkom
58
PROZA
prodali naprej. Takšno je pač življenje. Znajti se je treba. Se pred
tremi štirimi leti sem stikal po smetiščih za starimi akumulatorji in jih
z vozkom vozil na Dinos, otročaji pa so se drli za mano: »Mrhovinar,
mrhovinar!-« — zdaj pa leži Jugoslavija pred mojimi nogami kot kakšna
mehka orientalska preproga, ah, kakšen užitek bo leči nanjo s polnim
vampom v pivu namočenih čevapov! Ne samo da bom v Beogradu
nekaj dni deležen blagodati prestolniškega življenja, pot me vodi še
naprej v vojvodinsko Kikindo, kamor sem povabljen kot član žirije
vsedržavnega srečanja pesnikov srednješolcev — z vsemi bonitetami, ki
jih to članstvo prinaša: honorar, dnevnice, povračilo potnih stroškov,
prenočevanje v najboljšem mestnem hotelu itn. — In to sploh še ni
vse! Na poti domov bom zavil še v Banja Luko, ki je menda že zdaj
čez in čez prelepljena z živo zelenimi plakati, ki vabijo na promocijo
moje zadnje knjige. Promocijo mi je organiziral tamkajšnji pesnik
A. B., bržkone iz hvaležnosti, ker sem mu nedolgo tega prevedel dve
pesmici za literarno prilogo nekega provincialnega lističa. Vidiš, Branka,
kljub temu da me v Banja Luki razen mojega pesnika nihče ne pozna
in da se jim fučka zame in za moje knjige, se bom tam dva dni
razkazoval in šopiril kot paradni konj slovenske literature. Se malo
mi ne bo nerodno, ko me bo moj pesnik v vlogi konferansjeja pred-
stavil publiki kot slovenskega Faulknerja in Ilemingwaya v eni
osebi, in naslednji dan bom že zarana pohitel v trafiko po časopis,
v katerem bo objavljena moja fotografija in priložnostni članek o mo-
jem življenju in delu.
Ti pa pišeš:
Idem ... Blago jesenje sunce se mekano razliva po mojoj kosi, ulazi
mi u oči, mami mi osmeh na lice; ljudi prolaze a ja se osmehujem tim
neznancima kao da su svi oni deo mene, deo moje radosti i tog bezrazlož-
nog osmeha na mom licu. Ježim se od tih mekih dodira sunca koji se
mazno lepe uz moju kožu, koji teraju krv da teče brže i da je osećam kako
žuri. kovitlac pravi u mojim venama, u mislima mojim zbrku, na usnama
i licu neprirodno rumenilo ... Osećam kako popušta napetost i umor posle
teških misli koje me uhvate kad je tmurno, opuštena sam i iscrpljena od
smeha, igre očima sa neznancima, iscrpljena od svega novog što je preda
mnom, od svega što me očekuje i čemu se nadam ...
Slušam, oko mene neki žamor zvonkih prijatnih glasova, mešaju se
stari i mladi, iskusni i bezbrižni, svetli, duboki i umiljati glasovi, čujem
neki čovek toplim glasom priča, htela bi da vidim kako izgleda ali se ne
okrećem jer ću se sigurno razočarati, glas me očarao ili je to samo uticaj
ovog sunca koje se iskralo iz tamnice zle jeseni i javilo se onima koji ga
vole, da ih bar na tren usreći.
Mislim u ovakvim trenucima samo ono što ne treba, želim ono zbog
čega bi se zgražavali oni koji to davno ne žele, iz dana u dan ponavljam
svesno gluposti i ne pokušavam da nešto izmenim, ne kajem se, ne bojim
se posledica svojih gluposti, moje su kao što je ovo nemoguće srce moje.
nikad, nikad se ne bih odrekla nijedne svoje greške jer se sigurno nikad
više neće ponoviti .. . Prolaze dani sumnje, prolaze dani straha, i slutim
da ću uvek živeti za svoje snove, i da će mi uvek biti svejedno šta će neko
reći, i hoće li se smejati nepoznati kad prođem kraj drveta i pogladim
59
PROZA
hrapavu koru da bih je osetila i doživela kako je doživljava vetar. Sve me,
sve me muči, mladost sam opila nekim teškim snovima, previše željenim
i neostvarljivim, zanela se nečim u daljini pa sad žurim da dostignem to
nešto — a čini mi se — stojim na mestu. Ležim uveče otkrivena u hladnoj
sobi jer mi se komeša nešto u krvi baš kao nekada Sofki u razdražljivim
vranjanskim noćima... Guše me takve noći, čeznem za grmljavinom i
munjama koje bolje osvetle stvari nego bilo šta, čeznem za nezemaljskim
zvukom koji sam jednom čula u nečijem šapatu, za zvezdama koje su pale
pre mog rođenja ...
I dokle ću stići sa ovakvim mislima? Bojim se da usput ne izgubim
neku. da ne pomešam želje i snove sa stvarnošću. Idem danas gradom i
blago jesenje sunce miluje mi obraze, skoro prestajem da dišem, zapevala
bih; majka drži u rukama detence, ono me gleda preko njenog ramena i
smeši se plavim okicama na mene... Bože, zašto svi dani nisu ovako
svetli i vedri, zašto uvek nisam ovako srećna?
Tri kile kave sem prodal sladoledarjem na Kalemegdanu. Dve
kili čuvajem živalskega vrta. Eno kilo nekemu krojaču v ulici carice
Milice. Eno brivcu, pri katerem sem se ostrigel in obril. Eno kilo
sem spravil v promet na glavni tržnici, kjer sem jo zamenjal za
ročni kavni mlinček iz medenine, prav takšnega, kakršnega sem si
že dolgo želel imeti. Ostanek sem razpečal med ulične preprodajalce.
S potovalko, v kateri je ostal le še duh po kavi, in s polnimi žepi
pomečkanih bankovcev sem se še pred večerom vrnil v svoj hotel.
Hotel — imenoval se je Sava — pravzaprav sploh ni bil pravi hotel,
pač pa odslužena rečna barka, preurejena v skromno restavracijo s še
skromnejšimi prenočišči. Zanj sem se odločil iz sentimentalnih raz-
logov, saj sem se lep kos mladosti udinjal kot mornar na ladjah dolge
plovbe. Ta sentimentalnost — ki si je sicer zadnja leta komaj še pri-
voščim — pa me je stala udobja, saj je bilo v kabini tesno in zatohlo, če
pa sem odprl okno, mi je zaprl sapo smrad po fekalijah iz bližnje ka-
nalizacije. In če zraven prištejem še bobnenje vlakov po železniškem
mostu nad Savo. pa da se je iz nabito polne kafane do jutranjih
ur razlegala narodna muzika s pjevačico in obveznim razbijanjem
kozarcev, boš razumela, da tisto noč skoraj nisem zatisnil očesa. Dolge
ure nespečnosti sem izkoristil za prebiranje gradiva, ki so mi ga
poslali iz Kikinde, V vsem tem liričnem plevelu pa je bilo komaj kaj
zrnja, tako da mi je šlo delo hitro od rok in je gora papirja pred
menoj vidno kopnela. In če sem v tej naglici zapazil tudi tvojo pošiljko,
je bilo to samo zato, ker se edina med 250 natečajniki v nobeni točki
nisi držala pogojev natečaja: edina si poslala prozo in edina si se
podpisala s polnim imenom in priimkom. Kar je res, je res: niti z
branjem se nisem trudil, pri priči sem te izločil iz konkurence. Ko
sem ob dveh zjutraj preložil še zadnji list s kupa na kup, sem šel gor
v kafano na žganje in zavidal tolstemu in brkatemu Srbu srednjih let,
ki se je pri sosednji mizi dogovarjal z mlado ciganko, kafansko kurbo.
Potem sem jima z varne razdalje sledil v podpalubje in videl, da sta
vstopila v kabino zraven moje. Zaklenil sem se in pritisnil uho k steni.
60
PROZA
Ko je na oni strani začela škripati postelja, sem odpel hlače in se
potešil z roko.
Ti pa pišeš:
Očekujem... Isuviše mnogo od zimskog dana. Isuviše mnogo od sebe.
Isuviše mnogo od života. Razdragano prihvatam igru koju mi nameće vetar,
oduševljeno gledam u blago svetlost promrzlog sunca, volim nešto a ne
znam šta, ni zbog čega. Mislim samo na danas, jer sutra me očekuje iza
prvog ćoška mračno i tajanstveno, nezamisljivo i uzbudljivo... Volim
ovaj strali od sutrašnjeg dana — tera me da ovaj današnji proživim puni j e
i slađe. Očekujem... Nešto će se desiti, nešto se mora desiti, ne mogu svi
dani tako prokleto da liče, ne mogu... Treba mi više, mnogo više što
imam — treba mi više ljubavi, više svetlosti, više mira... Cini mi se da
prokleto brzo kraj mene prolaze šanse i da jih ne koristim, nego ih pro-
puštam jer mi se čini da mene očekuje nešto veće, nešto neobičnije...
A možda su sve moje šanse kraj mene prošle, možda nikada neću naći
mir, mir koji tražim kao jedinu istinsku sreću...
Belo me nebo uznemiri, hladna me reć povredi, slomljeno ogledalo
me uplaši kao sedam godina bez sreće... Belo mi cveće usreći dan, kad
ptica preleti nebom ja sam s njom, kad se sunce pojavi, sebično mislim
kako sam mu jedina u haremu milovanih žena... I ništa me ne pogađa,
ničeg se ne bojim, ništa, ništa je čini mi se, reč koja najtačnije objašnjava
šta je u meni... Miriše svetio jutro na čistost i blagost detinjih suza,
odjekuju koraci škriputavo i nežno osećam svaki svoj korak, osećam nogu
uz nogu, osećam pokrete i pomeranje kukova... Živim kao i drugi i kao
da sam od svih odvojena opnom sna, meke me oči rastuže, bolne me oči
zabole, a vesele... izazivaju u meni želju da se smejem vragolasto i ne-
određeno ... Daleka sam sama sebi, odvojena od svojih nesređenih misli,
zbunjena i nedodirljiva ... Obična ... Tužna ... Setna ... I još uvek mlada.
Još uvek nespremna da prihvatim život ovakav kakav je... Očekujem. ..
Kad bih znala šta i koga bilo bi manje pitanja, bilo bi manje nesanice,
manje lutanja ... A možda sam samo »žena usnulog lika, žena bez ljubavi«,
kao u jednoj pesmi... »Tuga izaziva tugu«, reče neko. Znači li to i da
radost izaziva radost, osmeh osmeh, i ljubav ljubav? Kada će doći ili kada
će proći?... A život je ipak samo miris cvetni koji ostaje neveseo i kad
cvet umre. Još malo i proleće će, još malo pa će jorgovani, bagremovi i
mladost... A ja strahujem da ću biti i tad bolesna od sumornih misli,
od gledanja kroz prokisli prozor, umorna od samoće i čežnje... »Budi uz
mene«, želim da ti kažem toliko nežnih reči ili samo da je dan svetao i
lep kao i svi moji dani. Idem. Polako. Zamišljeno. Srećno. Odjednom ne
postoji ništa što bi moglo da me uplaši. Ni ti. Ni tvoja ljubav. Ni kiša.
Ni grom. Ni bolest. Idem. Tamo me čeka. Neko? Ne neko, nego lepota i
mir. A ipak ne žurim. Osećam da ću danas zaplakati. I radujem se. Dugo
nisam plakala. Najteže je onima koji ne plaču. A ja sam mirna. Cista.
Neokaljana sumnjama. Neokaljana tugom. Vedra. Savršeno neodređena.
Bolesno zdrava. Sanjalica... Sudaram se sa ljudima. Opčinjena. Skoro
zaljubljena u ovaj dan. Svetao. Cist. Lep. Dan miran, čvrst, stabilan.. .
Osećam tvoj dah, kao vetar. Ti i ja smo samo san i pokret. Ti i ja smo
pretočeni u svetlost ovog dana. Topli od dodira. Mladi od smeha. Veseli,
sveži, razdragani kao ovaj dan. Svetao, čist, lep ,..
Kikinda me je pričakala v soncu in cvetju in s transparenti
DOBRODOŠLI NA MAJSKIM SUSRETIMA. V pisarni OS SSOV
na ulici Maršala Tita 7 me je sprejel predsednik mladine, lepo rejen
možakar približno petintridesetih let. Posadil me je v globok usnjen
61
PROZA
fotelj in velel tajnici, naj mi postreže s kavo in viskijem. Predsednik
je bil še ves evforičen zaradi veličastne prireditve, ki jo je organiziral
ob sprejemu Titove štafete, in zagotovil mi je, da bodo Majski susreti
vsekakor krona praznovanja letošnjega meseca mladosti v Kikindi,
ne glede na to. da imajo za 25, maj v načrtu tudi slovesno otvoritev
prenovljenega Doma omladine. Potem ko sem na brzino zlil vase
še en viski, me je popeljal v sejno sobo, kamor so se počasi nakapali
tudi drugi člani žirije. Zbralo se nas je osem, iz vsake republike in
avtonomne pokrajine po eden. Branka, povem ti po pravici, da se ni
nihče zavzel za tvoje spise, niti enega samega samcatega glasu nisi do-
bila. Bil sem pa pošteno lačen, in ko .so nam po opravljenem delu
prinesli na mizo pladenj z obloženimi kruhki, sem z volčjim apetitom
planil nadnje in spraznil vsaj pol pladnja. Tako sem bil potolažen do
večera, ko so nam kikindski literati v hotelu Narvik priredili večerjo
in sem se spet najedel in napil na državne stroške. Alkohol nam je
razvezal jezike, in ko nam pogovori o književnosti niso bili več zani-
mivi, smo začeli zbijati šale in si pripovedovati pikantne zgodbice,
katerih glavne junakinje so bile mlade nadebudne poetese, profesorice
književnosti in druge literarne dame. Da ne bi zaostajal za drugimi,
sem si tudi sam izmislil štorijo s slavistko, ki da sem jo v veceju
kar od zadaj, medtem ko se je ona z rokami opirala na školjko in v
sladostrastju opletela z lasmi po dreku.
Ti pa pišeš:
Ne govori molim te, gorkim recima o prošlim danima. Ne vređaj
uspomene. Neka ostanu čiste baš kao što su čisti prvi dodiri uz smešak iz
očiju i vatru u obrazima. Dani su predugi, preteški, bučni... Ni jednog
trenutka ne mogu da ostanem sama sa sobom, sa svojim čežnjama i
borbama, nijednog trenutka ne mogu da se opustim i da mislim samo
na ono što hoću... Uvek mi, ljudi oko mene, nameću misli koje su i
beznačajne i bez ikakvog smisla i značenja za mene... Ponekad se u
gomili ljudi osamim i ćutim, lomim se u sebi zbog nečega, bledim, gorim,
osećam se slabo i bedno u tom mnoštvu koje ništa ne opaža, koje mi ne
bi umelo pomoći ni da zna šta mi je ... Tek uveče, osetim se malo lakše.
Smiri me jednostavnost tame koja obavija sve. Osećam se svečano i tužno
kad god dolazi mrak, kao da ulazim u crkvu, ili na neko groblje. U tim
trenucima kad dan tone u noć, kad svetlost tone u tamu, kad žene tonu
u zagrljaj muževa, deca u zagrljaj snova, ja tonem u sebe. Pretvaram se
u duboko, prozirno jezero i skačem sama u sebe, ronim kroz sopstvene
misli, izranjam ponekad u stvarnost da udahnem malo noćne tame i opet
se vraćam u sebe... Kao neki lopov što noću ide po tuđim stanovima,
tako i ja, samo noću tumaram po sopstvenim mislima, lutam, spotičem se
na čvorove i nerazjašnjene stvari i tako stalno... Nepredvidiva kao rješenje
u detektivskim pričama, uvek uradim nešto sasvim deseto od onog što sam
htela, uvek se u poslednjem trenutku predomislim i na sasvim drugi način
kažem ono šta sam htela, ili krenem sasvim drugim putem od onog kojim
sam u prvom trenutku želela da idem...
Gledam u tamu, gledam bezbrojne nebeske oči... Skoro se uspavam
gledajući kako žmirkaju i namiguju mesecu te vragolaste zvezdice, osećam
da su bezbrižne, mirne i čini mi se uvek nešto pevaju, pa mi je krivo
62
PROZA
što neznam nebeski jezik jer bih, osećam to, umela i ja da pevam to
zvezdastu pesmu, možda i bolje od njih ... Ugasite uveče svetlo, stanite uz
prozor i gledajte zvezde. Sto ih duže gledate, izgledaće vam lepše i toplije,
naći ćete uvek bar sa jednom od njih nešto zajedničko i uvek će vam se
učiniti da vam nešto pričaju... Meni je stara vračara mesečina jedne take
zvezdaste noči gledala u dlan i predskazala mi da ću uskoro doživeti veliko
ljubav. Prošaputala sam u noć: «-Meni treba mnogo, mnogo ljubavi...«
A mesečina još tiše, još tajanstvenije reče: »Dobićeš tačno onoliko koliko
si spremna da primiš!« I te noći su me u snu ljubile nečije vinske usne,
te noći sam osetila okus tuđih suza i probudile se s gorčinom u sebi,
misleći, da li će i ta velika ljubav koja me očekuje imati tako gorak okus
kao ovaj poljubac u snu... Osećam, opet utanjam u sebe, ronim kroz
svoja osećanja, plovim kroz tugu bez razloga, kroz tugu zbog duboke tišine,
zbog široke svetlosti mesečine, zbog jecaja koje noću u jastuke zagušuju
djevojke željne ljubavi, zbog Jesenjina i Lorke... A ujutru kad se stara
vračara mesečina vrati u svoje tajanstvene dvore, ja ustajem iscrpljena i
umorna sa velikim krugovima oko očiju. Izranjam u sebe ovakva kakva
sam, u ovaj svet ovakav kakav je, među ove ljudi takve kakvi su...
I s čežnjom čekam da dođe sledeća noć ...
Treba je bilo nekako pretolči še tista dva dneva do prihoda mla-
dih pesnikov, ko naj bi se vse skupaj pravzaprav šele začelo. No,
dolgčas mi ni bilo. Dopoldne sem srečal na ulici enega izmed pišočih
domorodcev, ki sem jih prejšnji večer spoznal v Narviku. Beseda je
dala besedo, tip me je povabil v bife in mi ob vrčku piva zaupal, da
piše aforizme, ki so jih prevajali že v vse svetovne jezike, in če bi
mu lahko nekako pomagal prodreti tudi na slovenski trg. Dal mi je
par svojih knjižic in zmenila sva se, da jih bom do naslednjega dne
prebral in podal svoje mnenje. A v hotelu sem že po nekaj straneh
zadremal, in ko sem se zbudil, je bil čas že za večerjo. Pa tudi po
večerji ni bilo časa za branje, saj je bil — pomislite! — ravno tisti
večer na sporedu hongkonški karate film z Bruce Leejem v glavni
vlogi. Dvorana je bila nabito polna mladeži, ki je z živim zanima-
njem sledila dogajanju na platnu in vpila: »-Ubi ga!« Tudi jaz sem
se zabaval in vpil »Ubi ga!« Zadovoljen in sproščen sem se vračal iz
kina. V hotelu sem se do pasu slekel in z zverinskimi kriki naka-
zoval karate udarce svoji podobi v ogledalu. Rečem ti, Branka, ta
večer bi lahko z golo roko cepil drva in razbijal opeko.
Ti pa pišeš:
Moj prijatelj plače uplašen ovim životom. Kaže: »Da sam znao da je
ovakav ne bih se ni rodio ...« Nenaoružan je on, bezazleni stvor za sva
lukavstva života. Trebaju mu nežne reči, podrška, uteha ...
Moj prijatelj plače, a ja ćutim. Ljudi obično ćute onda kad treba
nešto reči. Ćutim, jer mi je gorko u grlu, gorko u srcu, gorko ... I bojim
se da umesto blagih, utešnih reči ne izleti gorčina i uplaši ga još više.
Bojim se svojih neopreznih reči. A ni ovo ćutanje nije rešenje. I ćutanje
boli isto kao gorka reč.
Moj prijatelj plače. Ja sam nespremna da tešim uplašene i uplakane
jer sam i sama uplašena, jer bih i sama najradije plakala, jer i meni treba
neko da me teši ... Krenem ponekad u vedar dan, zaboravljajući svoj strah,
63
PROZA
općini me za trenutak sunce u mekim očima, a onda ne nekom uglu osun-
čanog grada naiđem na prosjakinju tužnih očiju. Gleda tugaljivo i njen
pogled kao da govori: vi se radujete ovom proleću a ja sam na dnu i ne
osećam tu radost... I ja se kad prođem kraj nje, osećam kao krivac, kao
lopov, kao neko koji nezasluženo uživa u lepoti tog dana. Kad nemam šta
da joj pružim, prođem brzo i kao da se krijem, da me ne vidi, a i kad
imam nešto, ja se stidim što svi vide to milostinju... Stidim se ovog
života, bede i nevolje u njemu ...
Moj prijatelj plače... Ne glasno, ne s jecajima, ne onim obilnim
suzama koje brzo kvase obraze ali i olakšavaju dušu. Plače tiho, samo
mu se tresu ramena a u očima nešto tupo i prazno... Osećam u grudima
bol zbog njegovog bola. Osećam bol sličan onom koji se javi kad me pogleda
prosjakinja svojim tužnim ugašenim očima koje su nekad lomile srca,
čije su usne nekad bile vatra, a sad ... blagosiljaju dobre ljude (ako takvih
još ima).
I šta da kažem čoveku koji mi je draži od daljine za kojom čeznem,
a uplašen je ovim životom kao i ja, i koji to samo meni priznaje? Sta
da mu kažem a da ne odam svoj strah koji bi ga uplašio više i od njegovog
sopstvenog? Ima li smisla da njemu govorim lažne reči utehe: »proći će« i
»biće bolje« ...
Moj prijatelj plače. Milioni ljudi mogu proći kraj njega i ništa neće
primetiti, niko ništa sem mene, jer znam da je uplašen ovim lukavim ži-
votom koji samo ratoborni mogu da prežive... A ostali da ga prepate i
rastanu se od njega sa olakšanjem ...
Mon cher ami plače. Ja ćutim i stidim se tog svog ćutanja ali ne
mogu da govorim ništa blago i nežno i lekovito, jer puna sam nečeg ne-
opisivo gorkog i otrovnog... I što god bih rekla, unelo bi u njega delić
moje gorčine i bilo bi mu još teže.
Zato ćutim. Jer ljudi uvek ćute kad nešto treba reći, jer reči uvek
nedostaju kad su potrebne ...
Naslednji dan so se začeli zares — namreč Majski susreti. Medtem
ko so se pesniki v menzi dijaškega doma seznanjali s svojimi gosti-
telji, kikindskimi srednješolci, so prireditelij pripravili sprejem z za-
kusko za njihove učitelje in mentorje. Spet sem se pridno zažiral in
zapijal, kajti kdove kdaj se mi bo spet ponudila priložnost, sem si
mislil.
Potem ko sem ugotovil, da med navzočimi učiteljicami ni nobene,
s katero bi se bilo vredno posebej ukvarjati, in še zlasti potem, ko so
me obvestili, da se bom moral izseliti iz hotela v dijaški dom, sem
si dal nemudoma izplačati dnevnice in honorar in se odpeljal proti
Banja Luki, novim pustolovščinam naproti. Nikogar nisem obve-
stil o svojem prezgodnjem odhodu, od nikogar se nisem poslovil, še
izposojenih knjig nisem vrnil. Ne vem, Branka, če si tedaj že bila
v Kikindi, in ali so te sploh povabili, glede na to, da tvoji spisi niso
prišli niti v širši izbor, kaj šele da bi bili nagrajeni. Pravzaprav sem
začel razmišljati o tem šele na vlaku, potem ko sem, da bi si med
vožnjo krajšal čas, spet začel brskati po gradivu, ki so mi ga poslali
v presojo in v njem — šele zdaj! — opazil tudi tvoje pisanje. Jemal
sem v roko, te tvoje liste, prebral sem prvega pa drugega pa tretjega
pa četrtega pa petega pa šestega, in ko sem prišel do konca, sem spet
64
PROZA
začel od začetka. Mislil sem nate in nase, nate in na aforista N. R.,
ki me zaman pričakuje ob dogovorjenem času na dogovorjenem kra-
ju, nate in na pesnika. A. B.-ja, ki doma v Banja Luki pred ogleda-
lom vadi svoj jutrišnji nastop meni v čast; mislim nate, Branka Sto-
janović, ki se na beograjskem Tašu pogovarjaš z zvezdami in dreve-
si in živiš (in pišeš) med razigranostjo in otožnostjo, med upanjem
in strahom pred življenjem, med sovražno zemljo in prijaznim nebom
— in nase, ki sta me mladost in nebo že zdavnaj zapustila in ju s
še tako umetelno izbrušenimi stavki ne morem več priklicati nazaj.
Ne mi zameriti, a ti ne boš nikoli pisateljica — preveč si topla, pre-
več ranljiva, preveč čuteča. Ti boš zdravnica ali učiteljica ali so-
cialna delavka, v prostem času boš hodila v gledališče in na koncerte
in morda si boš celo našla moškega svojih sanj ...
Dolazi. Sam. Oronuo. Usne mu opuštene, polutužne. Lice kao i uvek
umorno, ne od tog dana, nego od svih prošlih dana zajedno. Jedna ruka
mu je uvek u džepu, druga se klati pored njega držeći crnu torbu i po-
merajući se u ritmu sporih koraka. Pogled mu ćutljiv. Svaka kretnja je
odmerena, lagana, smirena. Mislim da dobrota bira uvek takve ljude da
se nastani u njima. Oči su mu blage, i zamrače se samo pred neistinom
i nepravdom. Retko se osmehuje ali kada se to desi, sine sve oko njega
i sve se osmehuje tim kratkim i toplim očinskim osmehom. Volim da po-
smatram tog čoveka. Uliva poštovanje svojim klimavim hodom, uvek jed-
nakim i nečujnim. Izaziva ljubav svojim mirnim, zamagljenim glasom.
Uliva sigurnost čvrstim recima. Kao da posmatram duboko i tajnovito pla-
ninsko jezero dok vetar miruje. Cini mi se kao neki savršen majstor,
koji je u stanju da i nestabilne duše čvršće postavi na noge. Izgleda kao
neko ko je sve prošao, sve video, sve doživeo i sad je potpuno siguran
da ga ništa novo ne može zateći nespremnog, on je tu, ukorenjen je u
njemu mir, niko ga ne može poljuljati, nikakvi vetrovi ne mogu taj mir
odneti. Iz njega zrači sigurnost. Hoću da dostignem jednom taj stupanj,
hoću do uravnoteženosti kraćem putem... Mogu li? Umem li? Videću.
Gledam kako se mršti visoko čelo visokog čoveka kad duže vreme ćuti
i misli ko zna o čemu. Zanima me šta se krije ispod tog zamišljenog čela,
pored onoga što kažu usne. Kakve se slike, kakvi filmovi redaju u zamra-
čenim ćelijama njegove prosede glave? Pedesetogodišnjak. Ono malo preko
pedeset zaboravljam. A to je već druga polovina čovekovog veka. Godine
staloženosti. Godine mudrosti. Godine kad u ruci drhti cigareta i kroz dim
se, još uvek nejasno, naslućuje suština života. Radoznala zurim kroz dim
cigarete u linije njegovog lica kao u neku knjigu na jeziku koji ne pozna-
jem a slika nema.
Ne mogu da se oduprem želji da istražujem ovog zanimljivog čoveka.
Ustvari meni zanimljivog jer sam valjda prvi put videla nekog tako urav-
noteženog, nekog ko tako vešto krije sve svoje misli, tuge, probleme, boli,
samo iza dima cigarete kojim je večito okružen kao amajlijom. Da mi je
da rasteram taj dim. Možda baš sada kad ga gledam uporno i nametljivo,
misli kako je sve moglo da bude drugačije a desilo se eto ovako kako je,
i traži krivca ali koga god u sebi okrivi, odmah ga i opravda, jer svako
je po njegovom mišljenju dovoljno kriv pred samim sobom, da bi ga još
i drugi optuživali. Znam, osećam tako misli. Bolje je sebi naneti bol nego
drugome. Svoj bol se može odboleti i preboleti. Tuđi nikada. Htela bih da
nešto progovori. Da čujem glas tog čoveka, glas koji ponekad prelazi skoro
u šaputanje... Jednom je rekao: »U kući obešenog ne treba spominjati
65
PROZA
konopac« — i to nam je naglasio baš tim svojim ozbiljnim glasom koji
se ne zaboravlja kao što se ne zaboravljaju ovakvi ljudi i njihove reći
kad jednom odlutamo i ne sretnemo ih nikad više.
Zdaj sem doma. Vsak večer sedam k mizi, da bi pisal. Mučim se
in mučim in kar nastane še za rit obrisat ni dobro.
O čem pa naj sploh pišem? In komu?
Se zadavil se bom z neprežvečenimi besedami in oslepel bom od
brezupne beline praznega papirja.
Branka, pomagaj mi!
66
PROZA
Jan Zoreč
Tank
Moram kar takoj povedati: bila je ena tistih, ki človeka vržejo iz
sedla, ga izpulijo budnemu očesu resničnosti in ga lahko pahnejo v
objem edine zveste družice — bele šmarnice. Ena tistih, ki človeka
spremenijo v prispodobo.
Naj povem od začetka, tako so me vsi učili: župniku iz naše
fare, atu in mami, v šoli učitelju in tudi pri zdravniku sem moral
najprej reči A.
Gor sem rasel na kmetih, v sončnih senožetih, med rosnimi jutra-
njimi polji in mlado koruzo, ob pravem, domačem gnoju in sveži
slanini.
Jožefo sem že v mladosti rad pogledoval, bila je iz sosednje vasi,
celo v daljnem sorodstvu sva si bila, a tako daljnem, da bi nama
plod telesa gospod vsekakor blagoslovil. Prišla je jesen in so nam
njihovi prišli pomagati pri trgatvi. Prišla je tudi mala Jožefa. Skupaj
sva tlačila žlahtne sadeže v sode, da so bili na njenih nogah rdeči
madeži in sem jo potem opazoval, kako se je umivala v bistri vodi
potočka, ki je tekel nad vasjo, in so v vodi plavale kače, v blatu pa
regale žabice.
Oj, lepa mladost je to bila.
Jožefa je bila dve leti starejša, a to za krepkega kmečkega fanta
ničesar ne pomeni. V naši vasi je živela tudi neka starejša vdova in
smo mladeniči hodili k nji na učne ure iz ljubezni: prinesel si stekle-
nico boljšega in te je naučila vse tiste pregrehe, kako to gre in to,
saj veste, ni lepo o tem govoriti. Menil sem, da tudi z Jožefo ne bo
težav.
A gorje lahkovernemu, ki s čistim srcem vstopi v ta lunapark
življenja.
Končal sem šest razredov osnovne šole, potem sem ostal na kme-
tiji. Ni velika, a s pridno roko se da preživeti. Oča so sčasoma
oglušeli in oslabeli, tako da je bilo neko nedeljsko popoldne zanj
usodno. Po opoldanski maši je s prijatelji zavil v gostilno in se nato
podprt z žlahtno kapljico vračal proti domu. Občutil je slabost v
67
PROZA
nogah in je zavil na sredo ceste, za njim pa sosedov Jaka s traktorjem.
Trobil je in trobil, oča pa nič, gluh kot top. Huda nesreča je bila.
Tako sva z materjo ostala sama. Tudi njej so začele pešati moči,
da je vse slonelo na mojih ramenih.
Ko smo pokopavali očeta, sta prišli tudi Jožefa in njena mlajša
sestra Karla, takrat sem jo prvič malo bolje pogledal: leto dni je
bila mlajša od sestre in njej zelo podobna, bili sta dve kapljici rose
v naši vasi. Duša mi je lila solze za rajnkim očetom, dober človek je
bil, oko pa mi je uhajalo k moji prihodnosti. Jožefa je bila zagrnjena
s črno tančico, ki se je majala v prvem zimskem vetru. Dišalo je po
snegu. Na nevihto se je pripravljalo. Tudi Karla je bila v črnem.
Srce mi je vztrepetalo od ugodja in žalosti hkrati.
Na sedmini sva se potem končno zbližala, moji upi in želje so
postali resničnost. Si zamišljate mojo srečo? Si lahko narišete bujno
telo svetlolase mladenke, ovite v črno velo, in nogavice na njej, moj
bog, kako je to poživilo. Vedel sem, da bom do groba zaljubljen v to
žensko.
Kmalu je moja Jožefa odšla v mesto na delo in se v domačo vas
vračala bolj poredkoma. Mislil sem, da me bo strio. Skušal sem jo
pregovoriti, naj ostane na kmetiji in se omoži z menoj, a je le zmrdnila
z obrazom in rekla, da je silno naveličana zabitih kmetov. Ja, golju-
fiva kača se je že prikradla v njeno dušo. Prav tako je rekla in sem
vedel, da moram nekaj ukreniti. Mislil sem na staro mater, ki je
sama in nebogljena sedela ob zapečku, in da sem jaz vse, kar ima.
A klic ljubezni iz daljave je bil močnejši od klica drugačne ljubezni
iz bližine.
Se sam sem se odpravil v mesto, mater pa prepustil kruti usodi.
Ce je Bog kdaj tako ljubil, mi bo gotovo tam gori odpustil.
Poiskal sem si delo pri Komunalnem podjetju, plača majhna in
delo težko, a bolje kot na gruntu, ki je že začel propadati. Samo da
sem bil v bližini Jožefe, ki se je začela spreminjati v pravo mestno
damo. Vabila me je v kino in na kulturne predstave, pa sem bolj
malo razumel vse skupaj, a tudi Jožefa ni, le da tega ni priznala,
ampak se je delala, kot da ji je vse jasno.
Jaz pa sem videl le njo, drugo me ni zanimalo.
Kmalu se je začela od mene odvračati, čutil sem, da jo nekaj
pesti, prav nič ni bila zadovoljna s takšnim življenjem.
Nekoč ko sva se vračala z neke večerne predstave, dež je močno
padal in sem pomislil, da je prav tako, dobro mora napojiti presu-
šenu zemljo — pa sem jo vprašal:
—	Jožefa draga, zakaj se mi odvračaš, saj vendar veš, kako te
ljubim?
—	Ti nikdar ne boš postal mestni človek, poglej druge in boš
videl, kako izstopaš s svojo zabitostjo.
—	Mar se sramuješ najinega rodu, saj si sama s kmetov?
PROZA
Malomarno me je pogledala in zazdihnila:
—	Vsak tepec že ima avto, midva pa pešačiva po tem dežju!
Torej tiči zajec v tem grmu, sem pomislil. Spomnil sem se, kako
smo kot dečki po grmovju z zračnimi puškami streljali vrabčke.
—	Vendar veš draga, da še nisem toliko prihranil, da bi kupil
avto.
—	Tvoj problem! mi je zabrusila v odgovor.
Kri mi je butnila v slepič in sem si priznal, da sem zabit kmet,
ki se nič ne znajde.
Vso pot se je mulasto držala, rekla le lahko noč in izginila v
svojo sobico.
Začutil sem, da bo treba nekaj storiti, drugače jo zgubim.
Avto, kako naj pridem do avtomobila?
Od takrat sva se vse redkeje videvala, začel sem popivati, ker
sem le tako lahko prenašal življenje, ki me je privedlo na sam rob
tega istega.
Hotel sem že prodati kmetijo, da bi kupil lep avto za Jožefo, a
mati je bila še živa in vse je kazalo, da želi s tem nadaljevati.
Jožefo sem začel videvati z mestnimi gizdalini, ki so imeli vsaj
vespo, če že ne avta, da je elegantno raztegnila noge in se prilepila
šoferju na hrbet.
Lahko si mislite, kako sem bil nesrečen, še več, nisem vedel,
če še živim. Ker sem pijan hodil na delo, so mi dali odpoved in nasvet,
naj pridem k pameti in se streznim ali narobe, sem pozabil.
Potem pa sem nekega večera sam posedal ob potočku in gledal
mesec, ki je odseval v umazani vodi. Jasna noč je bila, a moje srce
otožno. Naenkrat pa mi je kapnila genialna ideja: kaj navaden avto,
motor, to ni nič, presenetil jo bom z nečim mnogo večjim in me bo
končno vzljubila. Spomnil sem se svojega prijatelja, ki je služil vojsko
pri tankistih in je ostal v uniformi. Drugega dne sem se odpravil
k njemu in mu razložil problem. Bila sva iz iste vasi doma in mi
tega ni mogel odreči.
Takrat je prav tako deževalo, ljudje so se stiskali pod sive dež-
nike. Vedel sem, da bo Jožefa doma. Usedel sem se v kabino in po-
tegnil ročico, prijatelj mi je prej vse lepo razložil.
V duši sem imel mešane občutke: radost, da me bo Jožefa ugle-
dala v velikem tanku, ki bo ves le za naju dva, po drugi strani pa
nekakšen strasten prezir do ženske, ki tako lahkomiselno ravna s člo-
vekom, ki jo vendar ljubi.
Prizor je bil veličasten! Mali avtomobilčki so se prestrašeno
umikali na rob ceste, ko sem s tankom zagazil nanjo. Videl sem pre-
senečenje v očeh mimoidočih, miličniki so obstali s piščalkami v ustih.
Pronikavi bralec je gotovo opazil, da govorim o Jožefi v preteklem
času. Mar je mrtva, poreče radovednež?
69
PROZA
Ne vem, kaj mi je bilo! Od navdušenja se mi je omračil um, vedel
sem, da jo bom končno osvojil. Kar vide! sem, kako občuduje moj
pogum in blestečo karoserijo tanka. Moj načrt je bil takle: pripeljati
se pred njeno stanovanje, ji zatrobiti in pomahati v pozdrav, nato
bi pritekla z radostnim obrazom in posadil bi jo poleg sebe, da bi
dobro videla horizont. Najini srci bi se zvezali v večnost.
A kot sem omenil, me je nekaj vseeno grizlo v duši, strašni sum,
ljubosumje morda, občutek varanega in še mnogo podobnih blodenj.
Bil sem sto metrov od cilja.
Ljudje so se mi umikali in to me je veselilo.
Potem pa naenkrat ugledam svojo ljubljeno Jožefo, kako za-
korači na pločnik. Vzravnam se v ponosu in dvignem glavo skozi
odprtino.
V trenutku me je zagledala in od navdušenja ji kri butne v obraz.
Takrat pa, kot rečeno, mi je mrak prekril razum. Hotel sem ustaviti
tank in jo povabiti, naj prisede, a sem potegnil ročico v nasprotno
smer in dobro sem vedel, kaj počnem, da je tank zapeljal proti njej
in nato po njej, da so grozljive gosenice zmlele njeno mlado meso. Na
pločniku je ostal madež od krvi in njene svetlo rumene oblekice, tega
ne pozabim. Cestni prah jo je vsesal vase, kot bi nikdar ne imela
prostornine.
V zaporu sem lahko dosti premišljeval o tem in tudi psihiatri
so dodali svoje. Mojega prijatelja tankista so suspendirali iz naših
oboroženih sil, a se je namenil, da še naprej brani domovino.
Mnoga leta so minila od tedaj. V zapor sem dobival pisma in
nekoč mi je pisala tudi Karla, sprva obtožujoče, ker sem ji pač po-
vozil sestro, nato pa vedno bolj milostno in čutil sem, da se ji prav-
zaprav smilim. Tudi ona je že nekaj časa živela v mestu, »ki je
postajalo moja grobnica«, nato zapor in potem, menil sem tako, znova
svoboda, pa naj se še tako neumno sliši. Živeti je treba — do smrti,
če ne gre drugače.
Mati je medtem umrla, čeprav jo je veselilo, kar sem naredil
z Jožefo. Tudi sama je rada pekla palačinke, sicer pa matere vselej
razumejo svoje sinove. Mir njeni pobožni duši.
Od Karle sem torej začel dobivati vse ljubeznivejša pisma, in
mesec dni pred izpustom mi je pisala, da me pravzaprav ljubi in
komaj čaka, da odsedim svoje.
Takoj ko sem prišel ven, mi je padla v objem in začutil sem, da
jo tudi sam ljubim. Spominjala je na sestro, do nekje sta si bili
podobni, le da je imela Karla zdaj okrog trideset let, jaz pa leto manj.
Sklenila sva, da začneva novo življenje in pozabiva na storjeno nama
preteklost. Občutil sem srečo na novo rojenega, bil sem očiščen pred
sodbo Njega, ki nas pomika kot kmete po veliki plošči naključnosti.
70
PROZA
Nič še ni zgubljeno, sem menil, če imaš delovno ročico in zvesto
srce.
Našel sem novo delo, Karla pa je pomagala v primestnem frizer-
skem salonu. Prve noči s Karlo so bile čudovite, spet sem se navadil
na ženske, saj veste, kakšne pregrehe tičijo za zaporskimi zidovi.
No — in tako vse do pred dvema tednoma. Uglajeno, srečno, za-
dovoljno in kar je še ustreznih pridevnikov.
Po zmočenih ulicah sva se vračala z dela, silno utrujena. Pa
stopijo k nama trije bratski delavci in pijani so bili. V obraz so
nama zmetali barbarske in obscene besede, nadlegovali so mojo Karlo,
da sem se vmešal. Skušal sem jih pomiriti, a so bili gluhi za enotnost
mišljenja. Dobil sem jo po gobcu, kot se temu reče. Oni trije pa so
se izgubili v noč. Kaj sem hotel? Karla se je silno razburila in zvečer
sem jih slišal:
—	Kaj če bi naju pobili, zaklali, kot imajo navado?
—	Pomiri se no, draga Karla! sem jo tolažil.
—	Ob tebi se sploh ne počutim varne, ne znaš se pretepati, če je
treba.
—	Pa je treba? Veš, da me lahko pošljejo nazaj v zapor.
—	Si misliš, da bi me ti trije posilili in bi ti pretepen gledal,
kar počnejo z menoj.
—	Saj te ne bi!
—	Kako pa veš, da ne? Veš, da so prasci. Res si kot baba, ne
počutim se varna ob tebi.
—	Vendar veš, draga, da te imam rad in bom vselej skrbel zate.
—	Skrbiš, ja, pa me boš potem s skrbjo pokopal, ko me bodo taki
kje posilili in zaklali.
Ne vem, kje je to pobrala, to o posilstvu! Ni ji šlo iz glave.
Res sem bil osramočen in pobit, da me trije delavci bratskega naroda
tako ogrožajo. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti, sicer mi bo Karla
zbežala s kakšnim amaterskim boksarjem.
Lahko bi začel s telovadbo in si razvil mišice, a bi predolgo
trajalo.
In spet sem zvečer sedel ob tistem potoku in gledal polno luno
v kalni vodi. Spomnil sem se na prijatelja iz zapora, ki je rekel, da
prekupčuje z orožjem.
Včeraj sem se odpravil k njemu, zdaj je na prostosti. Razkazoval
mi je vse mogoče kalibre revolverjev, nože na vzmet, a sem rekel,
da želim nekaj večjega, močnejšega. — Koliko pa jih nameravaš po-
biti? je vprašal. Sem rekel, da je za samoobrambo. Da se mi izvoljena
ženska odtujuje, ker se ne počuti varna z mano. Takoj je razumel
jedro problema in privlekel na dan težek mitraljez, pravo strojnico.
Cel trak nabojev. To bi moralo zadostovati, je še rekel. Kot nalašč
/ame, vstavil je naboje in mi pokazal, kako se s tako stvarjo ravna.
71
PROZA
Cez noč sem pustil mitraljez pri njem, pridem zjutraj ponj, sem
rekel. Potem sem odšel domov k ljubi Karli, ki je bila še vedno
obsedena s posilstvom. Očitala mi je, da sem slabič in da ji sploh
ni živeti z mano.
Jutri bom vse uredil, sem obljubil!
Ko sem danes rano ob zori korakal k tistemu prekupčevalcu,
so me prevzemali mešani občutki, podobni tistim pred desetimi leti.
A Karlo sem silno ljubil, vse bi storil, da bi se počutila varna ob meni.
Vendar me je razjedal bes, da so vse ženske tako mahnjene na druge
reči, le na čisto ljubezen ne mislijo. Videl sem se že, kako ji prinesem
domov mitraljez za obrambo najine sreče in mi ona vzhičena plane
v objem in me toplo poljubi. Potem ga nežno položim na najino
prihodnjo zakonsko posteljo, da bo pri miru in roki.
Vzel sem orožje, plačal in zdaj korakam z njim na hrbtu proti
hiši. Ljudje me čudno gledajo, a bodo tudi sami potrebovali orožje za
obrambo zasebne sreče, obrambo pred posiljevalci. Miličnik me hoče že
ustaviti, a si v zadnjem trenutku premisli. Se sto metrov imam do cilja.
Ljudje se mi umikajo in to me veseli.
Kar predstavljam si zagorel in srečen obraz ljube Karle.
Zdajci pa ugledam Karlo v lepi svetlo rumeni oblekici, kako
stopi na pločnik!
72
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
POST-BOOM:
ŠPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Alfredo Bryce Echenique
Pismo Martinu Romani
Ficu, Germánu, Juliu Ramóñu in Ricardu,
moja osebna razvrstitev vseh štirih
Tisti, ki ste brali Pretirano življenje Martina Ro-
mane ali Moškega, ki je govoril o Octavii de Cá-
diz, se boste morda spomnili, da so nekatere od tistih oseb, ki jih
omenja Martin Romana, izginile, ne da bi bralec kasneje prejel ka-
kršnokoli novico o njih. In četudi je njihov avtor obe knjigi združil pod
enim samim naslovom Zapisi o plovbi v naslanjaču
Voltaire (modri zvezek in rdeči zvezek), so z izjemo, na primer
Octavie de Cádiz, Juliana Ramona Ribeyra in samega Martina Roma-
ne, zelo redke osebe iz prvega romana, o katerih poroča v drugem.
Sebe ne bo omenjal, ker mislim, da Martinu zadostuje že sama omem-
ba imena Alfredo Bryce Echenique, da izgubi objektivnost in začne
pisati bolj z jezikom kot z glavo.
Pravijo, da radovednost dela tatu. In v resnici je bila kratka
omemba Mauricia Martineza v Človeku, ki je govoril o
Octavii de Cádiz tista, ki je v meni zbudila bolestno radoved-
nost, ki me je pripeljala nič manj kot do nadlegovanja Octavie de Cá-
diz v njenem kraljevskem milanskem stanovanju. Mauricio Martí-
nez, tisti gledališki igralec, čigar špageti a la carbonara so povod za
zabavno epizodo v Pretiranem življenju..., v kateri je
navzoč tudi José Antonio Salas Caballero alias Poslednji dandy,
ki se v spominu Martina Romañe pojavi med njegovim prvim obis-
kom Octavie v Milanu. Octaviin soprog je pripravil odlično karbonaro
in Martin mu z namenom, da bi se mu zahvalil, zagotovi, da je veliko
boljša kot tista od njegovega prijatelja Mauricia Martineza. Nato
skesan in izkoriščajoč trenutno odsotnost mladega princa Torlatta
Fabrinija (prvega Octaviinega moža) piše Mauriciu razglednico, na
kateri se opravičuje, ker ga je izdal v tistem pomembnem motivu o
špagetih karbonara.
Ko sem bral te vrstice, sem sklepal, da si je moral Martin dopiso-
vati z eno od oseb, ki jih omenja v svojih knjigah, in takoj sem se
spomnil na pismo, ki ga je poslal Carlos Salaverry alias Filozofski
filozof, preden je maja 68 zapustil Pariz. Pismo je v poglavju z
naslovom And that's me with the beautiful legs, v katerem doživi
73
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Martín precej nesmiselno ljubezensko pustolovščino s Sandro Anito
Owens, Severnoameričanko, o kateri nam zaupa vse, celo zadnje in
nepomembno snidenje v Kaliforniji. Inés de Romaña (Martinova žena)
je izginila v razsvetljeni noči z barikadami in baklami in filozofske-
ga filozofa sta zapustili žena Teresa in hčerka Marisa. Martin se je
za nekaj dni nastanil pri svojem prijatelju, dokler se ni ta odločil
zapustiti Pariz in se naseliti v Nemčiji. Tu navajam odlomek iz pisma,
ki ga je, naznanjajoč svoj odhod, Carlos Salaverry napisal Martinu:
.. . Bodi prepričan, Martin, da ko ne bom s Heideggerjem, nje-
govim bratom ali v objemu bavarske dekline nazdravljal bedi filo-
zofije (jaz), medtem ko se ta vrti v krogu, premišljajoč o svoji raz-
vpiti adolescenci ali bom bral in bral in bral (...), bom pisal pis-
ma, ki bodo, zaradi tvojih odgovorov, tisto čudovito dopisovanje med
dvema prijateljema, ki ju nič ne more ločiti. . .
Mislim, da je navedenih vrstic dovolj. Meni so vsekakor zado-
stovale, da me je radovednost, da bi izvedel kaj več o končni usodi
Cariosa Salaverryja (Je prispel v Nemčijo? Je tam za vedno ostal?
Je kaj izvedel o ženi in hčerki?), pripeljala do samih vrat Palače
Paviani v Milanu, ker je bilo to mesto, v katerem je Martin Romaña
nehal pisati in urejati svoja romana in predvsem, ker se je, ko je
prečkal ulico, znašel v stanovanju, ki ga je Octavia najela, da bi v
njem preživela mesece, ki naj bi bili poslednji meseci njenega življenja.
Tam je moral Martin pustiti vse svoje pritikline, ki jih je bilo zelo
malo, sodeč po tistem, kar nam pove v Moškem, ki je govo-
ril o Octavii de Cádiz pred njegovo poslednjo in dokončno
vrnitvijo v Milan: »V Milan sem prispel zelo lahek na prtljagi...«
Ce so, tako kot je vsem znano, rokopisi zagledali luč zaradi dobro-
hotnosti Octavie de Cadiz (stroške natisa obeh knjig v različnih jezikih
je krila Octavia kot izraz posmrtne poklonitve tistemu, ki ga je
imela za »edinega umetniškega umetnika«), je najbolj verjetno, da
je tudi korespondenca Martina Romane ostala v rokah grofice Paviani.
»Življenje ni čudovito, vendar je izvirno.« Martin Romaña je
citiral ta stavek Itala Sveva v Pretiranem življenju... in
zanimivo je, da sem se ga spominjal ves čas, kolikor je trajal moj
obisk v Palači Paviani. Neverjetno: na trenutke se mi je obisk zazdel
brez konca samo zaradi mučnih opravkov, ki so me pripeljali v Milan;
nasprotno sem na trenutke začutil neznosen nemir minljivosti in ne-
ponovljivega. Takrat sem se spraševal, če je to skoraj fatalno počutje
izviralo iz Octaviine navzočnosti in iz tako svojevrstnega načina, na
katerega je spominjala na Martina Romano. Je Martin poznal tako
nerazložljiv nemir? Je zaradi tega ponorel za to žensko, ki je bila
zdaj, ko je sedela s tako skrajno kot odsotno in čarobno eleganco,
videti kot utelešenje melanholije in obenem je bila vesela in praktična
74
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
oseba, pripravljena reči bobu bob. Zakaj se je ženska, s katero sem
govoril, na trenutke zazdela kot spomin na Octavio de Cádiz? Zakaj
na trenutke celo kot njena skulptura?
»Življenje ni čudovito, vendar je izvirno.« Bralec se bo morda
spomnil, da je bilo Octaviino pravo ime grofica Petronila Paviani.
Martín umre, ne da bi to izvedel, in med pogovorom s princem Leo-
poldom de Croy Solrejem, po smrti obeh, vztraja, da grofico Petronilo
Paviani še vedno imenuje Octavia de Cádiz. Prav torej, nič ni moglo
omehčati grofice Paviani, dokler sem jo imenoval Petronila. Ne le, da
se je upirala, da bi mi pokazala katerega od dokumentov, ki jih je
hranila, ampak je poleg tega odklanjala pogovor o Martinu Romañi,
kakor da ne bi imela kaj povedati, ali kar je še slabše, kakor če bi ga
komaj poznala. In nazadnje se je zavarovala s pripovedjo Henryja
Jamesa (Aspernovi dokumenti), v kateri, mi je zagotavljala, je govor
natanko o pravici, ki jo ima (ali ne) neka oseba (na primer, biograf)
do vmešavanja v življenje nekega pokojnega umetnika. Koliko ima ta
domnevni biograf pravico iskati ali brskati po tistem, kar je zaseb-
nost pisatelja, kot je Martin Romana. Položaj je popolnoma spre-
menil neki moj lapsus. Neverjetno: navaden lapsus. Namesto da bi ji
rekel grofica Paviani, sem ji rekel Octavia in opazil, kako je v tej
ženski nastala prava preobrazba. Iz skulpture Octavie de Cádiz, njene
odsotnosti ali njene najbolj čiste abstrakcije se je grofica Paviani
spremenila v najbolj resnično in konkretno bitje, ki sem ga kdaj videl
v svojem življenju. Ob tem zaslužijo omembo neverjetna nežnost, s
s katero se je obračala na Martina Romaña. in neverjetni odtenki
miline v njenem glasu (po Martinu brazilskem in ne argentinskem),
ko je izgovarjala njegovo ime. »Življenje ni lepo, vendar je izvirno.«
In Martin Romaña je v resnici dolgo vzdrževal korespondenco s
svojim prijateljem Carlosom Salaverryjem in ta se je pobotal s svojo
ženo in se z njo in s svojo hčerko vrnil iz Nemčije v Peru. Toda
neverjetno je, da po besedah grofice Petronile Paviani, Martin ni ni-
koli pretrpel tiste hemoroidne nadloge, s katero nas seznanja v po-
glavju z naslovom Križevi rektalni pot Martina Romañe v svojem
Pretiranem življenju..., temveč si jo je izmislil »zaradi
svoje neverjetne domišljije in talenta« (citiram besede, ki jih je upo-
rabila grofica Paviani, po zaslugi umetnosti magije ali bolje rečeno
umetnosti lapsusa — mojega — spremenjena v Octavio de Cádiz), da.
izmisHl si jo je in od naslednjega pisma Cariosa Salaverryja, v kate-
rem mu ta opisuje svoje težave z neko prostato, jo je Martin spre-
menil v hemeroide in s tem ponaredil zgodovino in jo apliciral na
samega sebe, kot bi temu lahko rekli, zaradi tistega izrednega talenta
za fikcijo in prekipevajoče domišljije, ki mu ju je pripisala Octavia
Petronila.
Tu je pismo:
75
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Moj dragi Martin,
šele nekaj dni je minilo, odkar se je pošta normalizirala in skoraj
takoj sem prejel tvoje pismo z 19. junija. Pred stavko sem prejel
dve tvoji pismi (eno od 9. aprila in drugo od 12. maja), na kateri
lahko zdaj odgovorim v upanju, da tega ne bo pogoltnil poštni labirint
in se ne bo ustavilo v zanikrnem uradu v kakšnem žalostnem kreol-
skem ali morda francoskem Bartlebyju. . .
Zaradi jedrnatosti izpuščam daljši del, v katerem Carlos Salaverry
piše o izmenjavi poštnih paketov, ki vsebujejo knjige in revije. Naslo-
vov žal ne omenja, čeprav bi bilo zanimivo vedeti, katere knjige je
bral Martin Romaña leta 1980, zaradi ujemanja z obdobjem pisanja
prvega od njegovih zvezkov oziroma s Pretiranim življe-
njem... Namesto tega vsebuje pismo dragoceno referenco na
Joseja Antonia Salasa Caballera, ki ga je Martin zapustil v svojem
romanu v poglavju, v katerem se njegova mati in Poslednji
dandy v Cannesu vkrcata za Buenos Aires, da bi pot, še vedno z
ladjo, nadaljevala proti Limi. Naslednje vrstice nam predstavljajo
Poslednjega dandyja izven sezone na anconskem kopališču :
. .. Nekega jesenskega jutra sem se v Anconu v naglici spotaknil
ob Poslednjega dandyja. Jaz sem osamljen hodil po samot-
nem pomolu in nenadoma se je prikazal on. Ima novice o tebi in se
sprehaja v halji in potrpežljivo .. .
Verjetno so strani pred epilogom Človeka, ki je govoril
o Octavii de Cádiz, v kateri nam je Martin Romaña podal
dokaj temačno vizijo perujske resničnosti, oddaljen odmev teh besed
Cariosa Salaverryja (če se držimo silovitosti, s katero je Octavia de
Cádiz zagovarjala neizmerno moč Martinove domišljije):
... Po eni strani Peru krvavi in po drugi smo Perujci že izkrva-
veli. Toda najslabše je to, da Fernando Belaunde Terry (človek, ki
namerava priti v zgodovino, vendar sem prepričan, da ne bo prišel
v naše šolske priročnike za zgodovino) lahko na volitvah zmaga z zlato
kraljevsko motiko, ki jo na svoji njivi uporablja tako kakor tisti, ki
uporablja čarodejno paličico severnoameriške in postindustrijske pro-
izvodnje. V tej deželi celo zaradi komentarjev stavkajo oziroma stav-
kajo komentarji. ..
Ce se držimo verzije Octavie Petronile, prihaja zdaj pravo prese-
nečenje:
... O sebi bi rekel, da sem že nekaj mesecev samec s prostato. Po
dolgem, dragem in neuspešnem zdravljenju pri urologu, ki je bil tako
dober po duši kakor tudi neučinkovit, sem se odločil zamenjati zdrav-
nika, ker mi je sreča že obračala zadnjico. Zdaj me zdravi (in me
76
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
poskuša ozdraviti doktor Del Aguila, kralj prizadetih prostat in princ
zagnanih sečevodov. Doktor Del Aguila je, kakor pove že njegovo
ime, urolog in vsi vemo, da je urologija veja ornitologije, zaradi česar
ga imenujejo tudi nekronani kralj ptic. Moram priznati, da me je
sprejel zelo naklonjeno, ker me je priporočila armada slavnih in bo-
jevitih prostatikov, katerih bataljone v celoti sestavljajo osebnosti z
zavidanja vrednim curriculum prostata e.
Razložil sem mu, da sem star prostatik in da sem imel svojo
prvo krizo v letu 1970 v Heidelbergu, kjer me je zdravil sloviti doktor
Von Stauffenberg. Ko je slišal to ime, se je doktor Del Aguila zravnal,
njegove oči so napolnile solze in ginjen me objel. »Gospod Sala-
verry — mi je rekel — v zgodovini svetovnih prostat, ali bolje
rečeno, v svetovni zgodovini prostate zavzema doktor Von Stauffen-
berg posebno mesto. On je pri svoji prostati številka pet tisoč dva
odkril, da je bilo desno krilo na desni in da se je prostata morala
vneti, da bi to nepotrebno reč lahko odstranili. Zaslovel je s svojim
člankom O potrebnosti zdravljenja prostate, ko ta
oboli. Obšel je ves svet, dotikajoč se prostat kraljev, intelektualcev,
športnikov, mehanikov, otrok, Japoncev, voditeljev, mormonov, ma-
gnatov, paralitikov, Kolumbijcev, duhovnikov in celo ljudi brez zna-
nega poklica. Po svojem dolgem prostato svetovnem križarjenju se
je nastanil v Heidelbergu, kjer ste ga srečali.«
Pripovedoval sem mu, da je imel doktor Von Stauffenberg v
okolici Heidelberga grad, preurejen v kliniko, kjer je v njegovem
ogromnem vrtu stal svetlobni napis: PROSTATIKI SVETA, ZDRÚ-
ZITE SE. V središču vrta je stal spomenik prostati: piedestal iz črnega
marmorja in na njem velikanska prostata, ki se je, ko se je znočilo,
razsvetlila in napolnila cel vrt z močno rdečo svetlobo. Doktor Von
Stauffenberg je prihajal v svojem posebej zanj izdelanem avtomobilu
BMW in po obliki ni bil avto nič drugega kot prostata na štirih
kolesih. Doktor Von Stauffenberg je izstopal skozi njegovo slovito
desno krilo in množica vznesenih prostatikov ga je sprejemala med
prepevanjem himne Salve, o prostata! na glasbo Pergolesija (slovitega
prostatika) in na tekst obupanega nemškega pesnika prostatika Her-
berta von Chamissa.
Doktor Del Aguila je ginjen jokal in mi rekel, da mi zelo zavida,
ker mi je sloviti doktor Von Stauffenberg vtaknil prst in potipal (po-
ti-pal) mojo prostato, prostato, ki se je bo (nisem vedel, ali poča-
ščen ali zadovoljen) dotaknil.
Od doktorja Von Stauffenberga sva prešla k moji prostati. Opisal
sem mu jo tako prepričljivo, da je v določenem trenutku tako po-
zorno pogledal mizo, ki naju je ločevala, da je tam med pivnikom,
svinčnikom in listi papirja, ki jih je imel za recepte, zagledal (sva
zagledala) mojo prostato. Tako da je bila na koncu brez najmanjše
pomanjkljivosti in da bi si ogledal (ogledala) mojo prostato, mi jo je
77
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
v navalu navdušenja vzel in jo postavil tja, kjer je bila moja opisana
prostata. Doktor Del Aguila me je še enkrat objel, po njegovih licih
so spolzele debele solze; ko je videl, da sem jo nežno položil na kos
papirja, ki je imel znak doktorja Von Stauffenberga, zato da bi bil
bolje poučen, je vzel vse in vsakega od dokumentov, ki so sestavljali
biografijo moje prostate. Kralj prejetih in še ne prejetih prostat se
je še bolj vznemiril in se ljubko, nežno, znanstveno s prstom in
občudujočim pogledom dotaknil moje prostate, ki, sramežljiva in za-
rdela, ni mogla odpreti nobenega od svojih kril in je le neopazno
utripala. Doktor Del Aguila je skakal okoli nje in spuščal predirljive
krike.
Cez nekaj časa je poklical svojo tajnico in svojo bolniško sestro.
Prikazali sta se dve slabotni in bledični ženski, ki sta me takoj, ko
sta zagledali mojo prostato (ki se je postavila tako, da jima je obra-
čala hrbet), zaprosili za avtogram. Ko sta odšli, si je doktor Del
Aguila nataknil očala ter si dolgo in podrobno ogledoval mojo pro-
stato (ugotovil sem, da jo je že zeblo). Spet se je je dotaknil, mrmraje:
»Kakšno čudo, kakšno čudo, prostata, ki jo je potipal (po-ti-pal) dok-
tor Von Stauffenberg iz Heidelberga, Nemčija.«
Kmalu zatem mi jo je vrnil, rekel mi je, da bi mi jo lahko vstavil,
da še vedno deluje in da ne bi jemal nobenega zdravila, temveč bi
mirno jemal stvari trikrat na dan po jedi. Da ob četrtkih ob štirih
popoldan ne bom nehal vzdihovati in me bo umiril vsakokrat, ko bom
začutil, da me v prostati zbada. Ce bo urin pordečel, ni njegova
krivda, konzultacijo je zaračunal v nacionalni valuti in poleg tega
ni vštel niti scanja niti jajc. Ce sem imel odpustke (tudi če niso
bili splošni), bi lahko plačal z njimi, konzultacija je stala 1875 od-
pustkov (tistih, ki se lahko vnovčijo v katerikoli poslovalnici banke
Continental). Ce bi želel plačati v dolarjih, bi mu bilo še bolj všeč.
Ko sem odhajal, me je zaprosil, če bi se vrnil še enkrat po-
poldan, da bi fotografiral mojo prostato, ker jo je želel imeti v svoji
fotografski zbirki perujskih prostatikov. Poleg tega me je opozoril,
naj se ne zmenim za njegovo tajnico, če bi me prosila, da še malo
potipa mojo prostato. Naj ne sprejmem, pa če me še tako prosi, ker
tista ženska je izprijenka, pokvarjenka, prostakinja najslabše vrste.
Naj se prav tako ne zmenim zanjo, če mi reče, da ima po neke vrste
čudežni povezavi med Naravo in medicino tudi ona prostato in da jo
lahko potipam, če hočem, obljubiti moram samo, da ne bom vtaknil
enega, ampak dva prsta in ju tam držal petindvajset minut. Ne, ne
bi se smel zmeniti zanjo, kajti ta nesrečnica mu je delala konkurenco.
Veliko prostatikov se je že konzultiralo pri njej in povrh vsega ni
niti računala.
Odšel sem odločen, da mi bo tajnica vtaknila, kar bo hotela,
kajti jaz sem bil pripravljen, da ji vtaknem celo prste na nogah, tej
tako izprijeni kakor dobrodušni mešanki, povrh vsega pa po bese-
78
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
dah doktorja Del Aguile ni računala, kar je ob tem, kako stojijo stvari
v tej deželi...
Dobra ženska me ni niti pogledala, ko sem se približal z name-
nom, da bi plačal konzultacijo. Oziroma moral sem plačati konzul-
tacijo in denar je sprejela, ko da ne bi bilo nič, in ko sem odhajal,
mi je rekla, da je videla boljše prostate in da ne bi šli daleč, je
imel njen bratranec eno s sedemnajstimi samimi levimi krili in da
je tisto z avtogramom naredila zato, da ne bi izgubila službe.
Razumel boš, moj dragi Martin, da sem odšel s prostato med
nogami. Konec koncev ti bom že še povedal, kako gre z zdravljenjem
pri doktorju Del Aguili. Mislim, da je čas, da se poslovim, vendar ti
želim prej reči, da me lahko še vedno prosiš za katerokoli perujsko
knjigo ali revijo, ki jo potrebuješ. Zdaj ko se je pošta normalizirala,
lahko najino dopisovanje spet steče, vsaj dokler si Belaunde ne prisvoji
predsedstva v naših šolskih priročnikih.
Poslavljam se s pozdravi, ki ti jih pošiljata Teresa in Marisa.
Prejmi močan objem tvojega večnega prijatelja.
CARLOS SALAVERRY
Je grofica Petronila Paviani povedala resnico o tistih trenutkih,
ko se je zaradi mojega lapsusa ujela v past nostalgije, ki jo je morda
zadnjikrat v življenju in ko je najmanj pričakovala, spremenila v
Octavio de Cádiz? Je bil Martin tisti, ki je te prostatične dogodiv-
ščine Cariosa Salaverryja spremenil v hemeroide v Križanem
rektalnem potu? Ali pa je bil nasprotno Carlos Salaverry tisti,
ki se je obveščen o bolezni svojega prijatelja, odločil solidarizirati z
njim in mu povedati za svojo, da bi mu tako pokazal, kako zelo
ga razume? Tistih pet bul, ki jih je Martin Romaña odkril na vratu,
ko je izvedel za maligno bulo, ki jo je imel na vratu njegov prijatelj
Enrique Alvarez de Manzanede, tisti iz Ovieda, ali ni prav tako sad
globoke nuje, da bi s prijateljem delil bolečino? Se ni morda Marti-
nova solidarnost z njegovim prijateljem Enriquejem navdahnila ob
solidarnosti, ki mu jo v navedenem pismu izkazuje Carlos Salaverry?
Čeprav se seveda lahko prav tako prestavimo v položaj, da je bila
prostata Cariosa Salaverryja pred tem — in prav tako pismo, v ka-
terem govori o njej — v času, ko je Martin Romaña pisal Križe-
vi rektalni pot. V tem primeru bi se vrnili k verziji Petronile
Octavie, ob tem še okrepljeni z idejo Martinove solidarnosti z nje-
govim prijateljem Calosom Salaverryjem, podobni tisti, ki jo je prej
izkazoval tragično preminulemu Enriqueju Alvarezu de Manzanedi.
Ta interpretacija bi bila potemtakem še okrepljena s prejšnjimi petimi
bulami kot pomembno potezo osebnosti in značaja Martina Romañe.
In Petronila — Octavia bi imela dvakrat prav. Toda Petronila —
Octavia je samo ime, ki sem ga uporabil, da bi strnil nostalgično
vedenje grofice Petronile Paviane, ki sta jo le naključje in potreba,
79
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
združeni s strastjo do Martina Romañe, spremenili v Octavio de Cádiz
v neki dolgi izmišljiji.
Pravijo, da imamo vsi prav. Bralec bo razsodil.
Barcelona, 1996
Mario Vargas Llosa je nekoč pripomnil, da je za perujske avtorje
značilno ustvarjanje zunaj Peruja, v prostovoljnem ali prisilnem eksilu.
To vsekakor velja tudi za Alfreda Brycea Echeniqueja, Llosovega pri-
jatelja, ki je začel pisati v tujini in je do leta 1984 preživel dvajset
let v Franciji. Pismo Martinu Romañi je izšlo oktobra 1986 v njegovi
zadnji, tretji zbirki kratke proze Magdalena Perujska in druge zgod-
be, sicer pa je Alfredo Bryce Echenique prav tako uveljavljen roma-
nopisec. Naslovi, ki se pojavljajo v Pismu Martinu Romañi, so na-
slovi njegovih romanov, kar velja tudi za imena oseb. Bryce Echenique
je avtor romanov Un mondo para Julius, Tantas veces Pedro, in kot
izvemo iz zgodbe, romana Človek, ki je govoril o Octavii de Cádiz,
ki skupaj s Pretiranim življenjem Martina Romañe sestavlja diptih
z naslovom Zapisi o plovbi v naslanjaču Voltaire. Tokrat išče avtor
svoje osebe in se po načelih karikirane biografske metode odpravi na
lov za podatki o življenju svojih oseb. Dokumenti — pisma obsta-
jajo, možnosti interpretacije je več, v novi literarni zgodovini odloča
bralec.
80
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Juan José Saer
Zareče klešče
v tej družini, je znal reči moj brat, ko smo o čem razpravljali,
kdor ni nor, je pesnik. Umrl je prejšnji teden v psihiatrični bolnišni-
ci. V njej je preživel zadnjih dvajset let svojega življenja: spomnim
se, da smo že, ko sem bil majhen, hodili vsako nedeljo na obisk s
paketom, v katerem so bili prepečenec in pomaranče, in da nas on
ni vedno blagovolil sprejeti. Včasih nam je prišel strežnik sporočiti,
da moj brat ni razpoložen za sprejemanje obiskov in tedaj smo se
bolj zmedeni ali užaljeni kakor užaloščeni sredi sončne nedeljske
sieste odpravili po prsteni ulici proti tramvajski postaji.
Kakor sem kasneje izvedel od moje matere, se je bolezen mojega
brata začela sredi nekega zelo sušnega poletja: mesto, okoliška polja
in reke so se počasi kuhali na belem januarskem soncu. Komaj je
bilo mogoče stopiti na ulico ali pogledati proti soncu. Mesto je bilo
kakor prazno; ure in ure si lahko hodil po ulici, ne da bi se s kom
srečal. Listje na drevesih je bilo sivo in osmojeno in na dvorišča je
tolkla močna, nekoliko pepelnata svetloba.
Sredi tistega poletja se je nekega dne moj brat, ki je imel
osemnajst let in naj bi tako kot moj oče začel delati na železnici,
dva dni upiral, da bi prišel iz svoje sobe, govoril je, da je zunaj velik
diamant, ki zažge pogled. Zelo ljubeznivo, kakor če bi govoril varo-
vancem, je izza svojih zapahnjenih vrat razložil mojemu očetu, da
je prejšnji dan na ulici, na Vzhodni aveniji pred tržnico Abaston
videl dolgo poševno črto, ki je potovala od oči nekega moškega do
ene od stranic diamanta, sled pogleda, ki je kakor zažigalna vrvica,
od ene do druge strani in hipoma zažarela. Rekel je, da je videl,
kako se je moški oddaljil z ožganimi trepalnicami. Ko so se na-
slednjega dne moj oče in drugi člani naše družine končno zelo hrabro
odločili odpreti vrata, so našli mojega brata mirno zleknjenega v
postelji z eno nogo spodvito in drugo prekrižano čez koleno prve —
podrobnost, ki je, ne vem zakaj, nasmejala mojo mater vsakokrat,
ko mi je pripovedovala zgodbo.
Ko so ga našli na postelji, je imel moj brat zaprte oči, močno
zaprte in nikoli več jih ni resnično odprl. Morali so ga odpeljati k
81
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
zdravnikom, na zdravljenja in nazadnje na psihiatrično in ga, kakor
da bi šlo za slepca, voditi skozi tisto prostovoljno temo, s katero je
zavaroval integriteto svojega pogleda. In ko je po mesecih, letih
norišnice nekega dne odprl oči, je bil tako ljubezniv, da je razložil
zdravniku, tistemu, ki nam je po svoje, z ironično skremženim obra-
zom pod skrbno pristriženimi brki pojasnil, da je odpiral oči me-
taforično, navidezno, da je v letih, ko je mižal, nekoliko bolj
zadaj za zaprtimi očmi koval za soočenje s strašno svetlobo železen,
nespremenljiv, nezgorljiv pogled. V zelo zahtevni znanstveni termi-
nologiji, nam je povedal zdravnik, mu je moj brat razložil svoj način
delovanja. Izrazi, ki jih je poudarjal, sodijo v njegov znanstveni be-
sednjak: z zaprtimi očmi je absorbiral delce zunanje svetlobe, katerih
vnetljivo trenje je ob premikanju zmanjševal filter za vekami
in tako so se nabirali za očmi in obdajali njegov novi vizualni
aparat. Moj brat je sledil, po njegovih lastnih besedah, zakonom
te stroge znanosti, homeopatije.
Strokovno podkovanemu bralcu prepuščam, da si ustvari samo-
stojno mnenje o tehnični in znanstveni sposobnosti mojega brata.
Edino, kar lahko rečem, je, da je prejšnji teden, ure zatem, ko je
odšel na drugi svet, imel še vedno odprte oči: tako je ostal, vse
dokler se ni eden od mojih stricev, ki ga je verjetno motil znan-
stveni dosežek, ki je bodel v oči, odločil položiti na vsako veko ko-
vanec za en peso, da bi jih zaprl.
JUAN JOSÉ SAER je ob Manuelu Puigu med argentinskimi pisci
najbolj zaznamovan s filmom. Oba pišeta v izčiščenem jeziku, oba se
prav tako oprijemata podob, ki so pri Saerju bolj razločne, ker se
nanje močneje osredotoča, pri Puigu pa so le sugestije nezavednega,
oddaljene od besed, ki jih poskušajo najti. Toda Puig je sposoben
iz delov zgraditi zgodbo, medtem ko se Saer pri njih zadržuje in se k
njim vrača, zaverovan v sedanjost, v kateri sta prihodnost in pre-
teklost le njeni razsežnosti. Ta obsedenost s sedanjostjo je jasna
tako v Saerovem prvem zrelem delu Unidad de lugar iz leta 1967
kot tudi v romanu Nadie nunca nada iz leta 1980. Zareče klešče so
po hitrem razvoju dogajanja in naglem menjavanju kadrov nekakšen
spot, sodijo pa v zbirko La mayor iz leta 1976.
82
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Eraclio Zepeda
Težave s kitom
To pristanišče, ki ga vi vidite z njegovim strnjenim nabrežjem,
z njegovo ulico, po kateri prideš gor in dol od začetka do konca
naselja, z njegovimi opečnatimi hišami v domačem delu, tam, kjer
živijo ribiči, in lesenimi kolibami ob morju, na obali, kjer postrežejo
s hrano prišlecem, je zdaj veliko pristanišče. Toda ko smo prišli prvi,
tu ni bilo drugega kot na pretek morja in sonca.
Spomnim se, da sem bil majhen in sem se že znal potapljati za
kolonijami ostrig in klapavic, kajti ko je malo rok, služi celo mezinec
za nabiranje hrane. V tistem pristanišču namreč, prijatelj, so bile
samo tri hiše, tista od mojega pobožnega deda, tista od mojega po-
božnega strica in tista od moje matere, za katero se je izkazalo, da
ni bila tako pobožna, ker je končala tako, da se je izgubila z mor-
narjem, ki se je nekega dne pojavil gol za krmilom brodolomljene
barke.
Takoj ko je začel peti petelin, smo vstali in se iz treh vaških hiš
napotili proti morju, ki je ob tistem času kot spokojno oko, ki ne
pozna groženj. In od tistega trenutka pa vse dokler niso, potem ko
se je znočilo, začele utripati kresnice, ni bilo druge pomoči, kakor
kljubovati morju, da bi mu iztrgali hrano.
Moj pobožni ded je bil pri ribolovu najboljši in nič drugega
ni bilo treba, kot opazovati ga, ko je hodil po obali, in že si vedel,
da je ribič in eden tistih nekdanjih.
Ze ko sem prihajal na obrežje, sem srečal svojega deda, priprav-
ljenega za plovbo v njegovem kanuju iz enega samega debla, ki ga
je on sam izžgal z razbeljenim železom. Kajti nekdaj se je v tistem
veslalo, se resnično ob vsakem času borilo z morjem, in ne tako, kot
je danes, v teh barkah, ki z malo bencina poprdevajo med valovi.
Moj ded je prihajal, stopajoč po peni, ki jo pušča butanje valov,
žvižgal si je Ze čoln prihaja. Z vodo prvega vala se je prekrižal na
prsih in se, odrivaje svoj kajak na morje, v enem skoku usedel na
čoln in požvižgajoč je odveslal tja, kjer začenja daljava obzorja. In
tam je opravljal svoje delo, vse dokler ni večerno sonce potonilo v
morje, rdeče obarvalo plimo kot pene hauchinango. Takrat se je moj
83
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
ded vračal, prepevajoč in požvižgajoč tisto: »Ko je na obali moja
lepa Lola / njena vlečka se svetlika / mornarji ponorijo / in celo
krmar izpusti krmilo.« Kajak je privlekel do obale, da bi razložil
čuda, ki jih je čez dan nalovil s harpuno, kajti moj pobožni ded je
delal samo s harpuno, in ko je bil na morju in v svoji samoti pre-
mišljeval kdove o čem, je imel svojo harpunico vedno pripravljeno,
in naj je bil leščur, ostriga ali lija,' vsega se je lotil. In ko se je
pribhžal, smo mu njegovi otroci in njegovi vnuki prihiteli pomagat,
da je razložil, kar je prinašal, in že smo vsi skupaj odšli k ponvam
in loncem, da bi pripravili pojedino, in medtem nam je starec pri-
povedoval zgodbe o morju in njegovih nevarnostih, in da je kit
največja riba in da jih je nekdaj videval v jatah, ki so se poigravale
z ladjami, kajti tukaj, manj kot miljo od obale, teče njihova pot.
In mi, ki še nikoli nismo videli kita, nismo mogli verjeti.
Tako kot vedno se je nekega jutra moj pobožni ded prekrižal in
odšel na obzorje. In tam je, ne da bi trenil, zrl v vodo, ko je nenadoma
pod čolnom zagledal ogromen madež, ki je plaval manj kot seženj
globoko. Strah mu je preletel kosti, da je zažvenketal skelet. Roteč
Sveto Barbaro za pomoč, je z vso močjo, kar jo je zmogel, zagnal
harpuno v tisti madež in se z zaprtimi očmi vrgel na trebuh v kajak,
čakaje, da se bo nanj vkrcala smrt in ne bo prenehala veslati vse
do samih vic.
Kljub temu se ni nič zgodilo. In ker se ni nič zgodilo, je moj
ded odprl svoje pobožno oko in videl, da sta morje in sonce še
vedno enaka, in takrat je že opogumljen odprl še drugo oko in se
usedel v čoln.
Z levo roko se je močno oprijel leve strani čolna, z desno desne
strani, se prikazal in videl, da je veliki madež z zataknjeno puščico
še vedno tam in da je komaj kakšna krvava solza pritekla, kakor da
bi se poskušala naučiti plavati med valovi. Zelo previdno je začel vleči
vrv k sebi in vsakokrat, ko je potegnil, se je madež dvignil. Ko je
prišel na površje, se je ogledalo njegovih oči orosilo in jokaje se je
dotaknil velikega spolzkega hrbta z vdrto harpuno.
—	Hudiča, ulovil sem kita — je začuden vzkliknil.
In ko je z roko večkrat spolzel po vbodu, je doumel, da je žival
poginila že prej, na račun bog ve katere nesrečne dogodivščine.
Bil je torek popoldan, ko je moj pobožni ded ujel kita. Veslal
je vso torkovo noč, vso sredo je še vedno veslal in v četrtek navse-
zgodaj smo ga nejasno zaznali v daljavi in mu odšli na pomoč. Bali
smo se, da ga je požrlo morje. Zato smo, ko smo ga uzrli, na vso
moč plavali.
—	Kaj prinašate, ded? smo ga vprašali.
—	Kita, je odgovoril.
' Lija — je vrsta morske ribe. (op. prev.)
84
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Delo je v celoti vodil ded. Mojemu stricu je ukazal, naj prinese
vse harpune, kar jih je bilo v treh hišah v pristanišču, in on sam jih
je zabodel v kita in pokazal, kje moramo vleči vrvi, da bi ga poteg-
nili na obrežje.
Cela vas je vlekla vrvi, vse dokler se ni tistega blagoslovljenega
četrtka zvečerilo. Ko je vzšla luna, je riba že tičala v pesku, kakor
če bi bila nasedla barka. Ne vem, od kod se je tisto noč vzelo toliko
kresnic, toda vse so preletavale kita, ga polnile z lučkami in ga vse
bolj spreminjale v ladjo.
Tiste noči ni nihče .spal in vsi smo si želeli povzpeti se na njegov
hrbet. In ko se je vzpel moj pobožni ded, je bilo edino, kar je rekel:
»Torej je le res, da je kit.«
Ob svitu smo ga začeli razsekovati. Vse roke v vasi so pomagale
rezati zrezke, jih prekrivati s soljo, razprostirati na soncu in vreti
v kotličih, da bi iztisnili olje. Delali smo ves petek in vso soboto,
dokler nismo napolnili z mastjo 53 pivskih sodčkov. V nedeljo opoldne
so muhe prekrile popolnoma vse, kar je ostalo od kita, tako da smo
delali sredi nenehnega brenčanja. Jate pelikanov in alkatrazov' so
preletavale nad našimi glavami in galebi so vreščali, ne da bi od-
trgali pogled s kita. V vasi so bila drevesa in kamni prekriti z
mrhovinarji, ki so na soncu neučakano plahutali s krili. Psi, ki so
od tolike hrane in tolikšnega tekanja skoraj zblazneli, so lajali, da
bi pregnali ptice.
Bilo je štiri popoldan, ko je moj ded rekel:
— Ta kit zaudarja.
In hrane, ki nam jo je uspelo uporabiti, je bilo manj kot pol tiste,
ki je še vedno prekrivala kosti.
Ko se je v ponedeljek zdanilo, je bil smrad že neznosen. Nihče
med nami se ni mogel približati živali, ki so se je polastile ptice.
Psi so se nehali zaganjati v pesek, utrujeni od tekanja in laježa.
Zaprli smo se v tri hiše v vasi, kajti smrad je bil vse hujši in je
začenjal povzročati slabost. Vsepovsod so bile muhe in nam silile v
ušesa in v oči. Hodili smo ob nepretrganem hreščanju, ko smo
stopali po poplavi mravelj, ki so prilezle kdove od kod, nekatere,
ki so se vile h kitu, in druge, ki so se od tam vračale natovorjene
s koščki.
Ded je ukazal, naj si privežemo robce, namočene v kis, da bi
si pokrili usta in nos, in nas odpeljal do kita, da bi se še enkrat
poskusili rešiti smradu. Medtem ko se je bojeval s ptiči, ki so po-
stali predrzni, je vse harpune zabodel v rep živali in potem smo
vsi začeli vleči proti morju. Toda harpune v tistem razpadlem mesu
niso več obstale, in ko smo potegnili zanje, so odskočile v zrak in
povzročile prediren hrup. Poleg tega ni bilo isto vleči kita proti obali
ob pomoči valov ali ga proti plimovanju vračati v morje.
' Alkatraz — ameriški pelikan (op. prev.)
85
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Ko se je zmračilo, je ded odločil, da bomo opustili obleganje, in
vsi smo se naglo obrnili proti hišam, zasledovani z vreščanjem ptic,
med roji muh in škripanjem pohojenih muh.
Bilo je torej takrat, ko je moj stric vprašal deda:
—	In kaj bomo storili zdaj?
In ded mu ni odgovoril, vse dokler ni s palcem desne noge
dobro zmečkal mravlje:
—	Ce ne moremo umakniti kita iz vasi, potem umaknimo vas
od kita.
In tako smo prišli, da bi postavili vas v tem Zalivčku Svetega
Simona.
ERACLIO ZEPEDA (Mehika) se je uveljavil s pesniškima zbir-
kama La espiga amotinada (1960) in Ocupación de palabra (1965).
Pozornost je vzbudil že s prvo zbirko kratke proze Benzulul (1959),
za drugo z naslovom Asalto nocturno (1975) pa je prejel mehiško
Nacionalno nagrado za kratko prozo. Težave s kitom, zgodba, ki je
izšla v zbirki iz leta 1975, seveda ne more in noče skriti svoje na-
vezave na Starca in morje. Privrženci oznake postboom štejejo Zepedo
za enega najpomembnejših predstavnikov nove proze. V Težavah s
kitom je izrazit humor, ki je tudi sicer neločljiv od literature post-
booma. Četudi je zgodba zaradi učinkovitosti svoje zgradbe uvrščena
v antologijske preglede, se ob njej pojavljajo nasprotujoča si mne-
nja. Humor v njej je namreč hiperboličen, kar je atribut bibliote-
karskega Borgesovega posmeha ali Rabelaisovega krohota v delih
Gabriela Garcie Márqueza, medtem ko naj bi bil humor postbooma
— posthiperboličen : (naj ne bi referenta nikoli popačil) prikriti ali
črni. Se en podatek — leta 1982 je izšla Zepedova tretja zbirka
kratke proze Andando el tiempo.
86
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Salvador Garmendia
Proseča lutka
»Pozor, fant, če se počutiš osamljen: ne bom v zadregi.' Pozvoni
nižje.«
To je pisalo na listu papirja, ki se je nepričakovano pojavil pri-
lepljen na steni ob vratih nekega stanovanja. Nižje je bil zvonec.
Tako kot mu je naročal napis, predvsem pa zato, ker je šlo za
prošnjo njegove sosede, je moški pozvonil.
Preden so se vrata odprla, če naj bi se odprla, je naš moški začel
pri sebi razmišljati. Toda v resnici ni razmišljal: samo dvomil je.
Vedno je dvomil, to je res. Dvom mu je napolnil glavo, ne glede na to
kakšne so bile okoliščine, v kakršnih se je znašel, in vedno, kadar je
imel osebno pri nečem kakšno pomembno vlogo. Zdaj, na primer, je
v mislih z nemajhnim gnusom, kakor če bi melanholično pljuval na
svoja razmišljanja, preudarjal, da mu, natančno vzeto, vabilo na tem
papirju sploh ni bilo namenjeno, kajti on ni bil več fant; četudi se prav
tako ni imel za čisto starega, če upoštevamo, da je nedolgo tega ujel
petdeseto; vendar se je prav tako spomnil, da ko je bil resnično vražič,
v letih tiste edine in neponovljive mladosti, je vedno mislil, da so vsi
tisti pri petdesetih letih krastava usrana stara kljuseta in da doseči
ta leta, pomeni postaviti se v vrsto za vstop na bedno maškarado. To je
pomenilo biti neprenehoma našemljen v nekaj, kar ni nikomur pri-
hranjeno.
Dobro, zdaj je imel torej natančno petdeset let... in vrata so
se odprla le za nekaj centimetrov. . . toda petdeset let in še njegov
obraz, njegove roke, kilogrami njegovega drobovja, njegovih šest ali
ne vem koliko litrov krvi, njegovo bolj ali manj belo meso in z njim
pokrite kosti... in vrata so se malenkost bolj odprla, čeprav je reža
še vedno ostajala prazna... in prav tako njegova glava, posebno
njegova glava, ki bi morala biti najtežji del človeškega telesa, ker mora
prenašati na tako majhnem prostoru tako nakopičene sposobnosti in še
izsušeno pulpo spomina, ki prav tako zavzema svoje; tako da je vse to
moralo biti precej več kot maska ... in v odprtini vrat se je pojavila
roka, ki se je z živčno silovitostjo oprijela roba. Brezbarvni prsti, le
' »ne bom v zadregi« ali »ne bom zanosila«-
87
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
malenkost pordečeli zaradi pritiska v členkih. Debeluškasta roka, da ne
bi rekli zamaščena, nekaj modrikastih madežev in rožnati robovi noh-
tov; zanesljivo čezmorska roka, tako kot slaniki in olivno olje; vendar
se je reža nato popolnoma zapolnila s postavo vzdihujoče ženskice, ki
ni bila ne vem kakšen zemeljski dosežek.
—	Majhna Židinja je, je pomislil obiskovalec. Videti je kot postaran
otrok. Lasje, nekaj brezbarvnega, so se dražljivo kodrali na vrhu njene
glave. Ni bila grda. Toda čas si jo je pred kratkim pretirano od blizu
ogledal.
Nekoliko se je odmaknila in lahko je začutil vonj, ki je prihajal iz
stanovanja; nekaj kar je težko opredelil. Vonj po osamljeni ženski, si
je rekel.
—	Diši kot potalkano osramje.
Pustila mu je, da je vstopil za dva koraka.
—	Tukaj vsi predmeti verjetno že dolgo niso bili premaknjeni.
Tista okna bi na stežaj odprl; pustil bi, da se tu sprehodi zrak.
—	Zdravo.
Mala se je poskusila nasmehniti. Ni bil njen najboljši nasmeh,
je še enkrat podvomil obiskovalec, morda ni dosegel kota ust; ampak
drži se pogumno, seveda je njegov opis vzorec kritičnega opazovanja,
na katerega je vplivalo nezaupanje, čeprav je bil kljub temu poln
upanja. Zaradi nečesa je dala oglas.
—	Ste pozvonili zaradi oglasa?
Na sebi je imela nočno haljo, eno tistih prešitih, stisnjeno s širokim
trakom s cofi; dva želoda iz pisane preje, ki ji gotovo udarjata po
nogah, ko hodi.
Ponovila je svoje vprašanje, »ste pozvonili zaradi oglasa«, zdaj
ne da bi premaknila ustnice. Morala je samo še nekoliko razširiti svoj
nasmeh in mu pustiti, da je zlezel v oči, ki so se nagajivo iskrile.
—	Pridite z mano, je rekla.
Ko se je znašel v spalnici, skoraj presenečen, ker je bil popolnoma
nag, postopek, ki ga je moral izvesti, ne da bi se ga kaj dosti zavedal,
je moški začel močno dvomiti v okoliščine, v kakršnih se je premeteno
znašel, ne toliko zaradi razsodnosti, kakor zaradi impulzov svoje pre-
klete izzivalne krvi: vedno se je imel za nagnjenega k pustolovščinam,
čeprav v resnici ni bil ali morda ni bil.
Medtem je šla ženska večkrat mimo njega, nikoli mu ni namenila
pogleda, obsedena z nepotrebnim gibanjem, ki jo je pripravilo do tega,
da je prestavljala predmete na nočni omarici, se sklanjala, da bi
pobrala ruto ali hodila v kopalnico in iz kopalnice, kot če bi jo nepre-
nehoma nenadoma pritisnilo na stranišče.
Enkrat vmes, ko jo je prvič pogledal od pasu navzdol, ji je rekel:
—	Kako to, da imaš tako malo mesa?
—	Na češpljici?
88
POST-BOOM: SPANSKO-AMERISKA PROZA
—	Ne. Hočem reči, drugorazrednega mesa, s kostmi. Kako se ga
znebiš?
—	To je bolgarska zveza. Jogurt. Ce želiš, te lahko enkrat pova-
bim na skodelico. Zagotavljam ti, ne pride v navado. To je samo
mlečna rutina.
Toda že je spremenila gibanje. Opustila je hojo in sedla na rob
postelje. Ta, zelo kurbirska, je bila pravo gledališko ležišče iz dveh
delov. Od tam ga je neznanka nagovorila v zelo odločnem tonu, v
tonu majhne profesorice na dan njene prve šolske ure.
—	Ugotovili ste, da tega papirja, mojega oglasa, včeraj ni bilo na
mojih vratih, ker ga ni bilo ... Vem, da sva soseda. Večkrat sem vas
videla, ko ste šli mimo. Postavila sem ga to jutro, niti ura še ni od
takrat, mislim. Napisala sem ga na ta prenosni pisalni stroj, ki ga lahko
vidite tukaj, na moji mizi. Spremlja me, odkar sem maturirala. Dru-
žinsko darilo ob koncu šolanja, ko še nisem bila sirota. Ta zvijača mi
je prišla na pamet, potem ko sem se vrnila z obiska pri zdravniku.
»Moje menstruacije kasnijo. Doktor.« Dobro, ste že uganili diagnozo.
Kaj vam je? Imate ali nimate oči? Torej jih uporabite. Čeprav se mi
zdi, da imate preveč oči ali pa niso natanko tam, kjer bi morale biti.
Ali niste grozni? Mislim, samo vaš obraz.
Potrpežljivo je soglašal. Ze začenjamo.
—	Samo od kože navzven, punčka — v resnici je to tisto, kar je
rekel. Kaj si mi pravila o zdravniku?
—	Omejil se je na to, da mi je pokazal vogal. Vogal neke ulice.
To je kraj, ki ga ni, vendar je vedno tam, čaka na nas. Na vas ne, be-
dak. Govorim o menopavzi. »Vi prihajate v menopavzo,« mi je rekel
Doktor. Rekel je resnobno, tako kot če bi me v tistem trenutku gledal,
kako se kakor v starih časih vzpenjam po veličastnem stopnišču ob
zvokih trobent; toda v resnici sem začutila, da mi dajejo močno brco
tja, kjer vi rečete rit. In pritekla mi je solza. Dve. Doktor me je gledal
na poseben način, kakor da bi šminkal mrliča in bi se v tistem trenutku
odmaknil, da bi ocenil izdelek. Mrlič se sploh ni premaknil. Zato je
naredil še mojstrsko zadnjo potezo: »Od tega trenutka bodo vaši spolni
odnosi zadovoljivi. Moje čestitke. Ne morete več zanositi.« »Ampak jaz
nimam spolnih odnosov,« sem pojasnila; vendar tega v resnici nisem
povedala, ker je bila to stvar, ki pri zadevi ni imela nobenega pomena.
Vam bom povedala: moji koitusi so neosebni. Masturbacije.
—	To je prava škoda.
—	Vi ne pridete v menopavzo, sklepam.
—	Ko spustimo zastavo, jo za zmeraj.
—	In masturbacija?
—	Včasih nam zalije spodnje dežele; toda to so naravne nesreče,
ki se dogodijo včasih in ne da bi vanje posegla roka in vedno v varstvu
sanj. Poimenovali so jih polucije, kar pa je modna beseda, čeprav
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
mažejo rjuhe že mnogo dlje, kot obstajajo asfalt ali avtomobili. Kakor
se mi zdi, ste začeli govoriti o nekem vogalu.
—	Ko je Doktor izrekel sodbo, sem ga lahko prvič videla. Bil
je osamljen vogal, ki me ni posebno spominjal na nobenega drugega,
mimo katerega sem kdaj šla, in brez dvoma mi je bil na videz nekako
domač. Čutila sem, da je moral biti na tistem istem mestu skozi vso
zgodbo, ki jo prav zdaj pripovedujeva. Za tem vogalom je bila lepa
kočija, prebarvana in zloščena, vendar znotraj črviva od moljev. Kočija
za najin zadnji sprehod. Menopavza. Torej, v redu; tako kot sem vam
rekla, komaj sem se vrnila domov, sem napisala in pritrdila papir,
ki ste ga vi prebrali.
Stala je, ko si je odvezovala trak na halji. Pod haljo je imela
modre in hlačke.
Poklicani je nemudoma preudaril, da je moški, kajti njegova
budnost se je nemudoma vzdramila in potisnila na plan rdečo glavo.
—	Glavo, navsezadnje, čeprav se v njej niso nastanile misli, ampak
razvnela žeja po zmagah.
—	Vztrajam. Obupno grdi ste.
—	Res je. Vedel sem, da boš to končno opazila.
—	Soseda sva, ni res?
—	Moja vrata so tista nasproti, gospodična . ..
—	Inocencia:' Povrh vsega se imenujem še Inocencia. Kako je
ime vam?
—	To ni pomembno. Zares ni pomembno. Moje ime me ravno
tako kot ta obupni obraz spremlja, odkar sem se rodil. Moji kolegi
iz šole, ki so bili vsi kurbini sinovi, so pravili, da sem se rodil skozi rit.
Inocencia se je prisiljeno zasmejala.
—	Ti fantje so zadeli v polno. Videti ste, kot da bi prišli od tam.
Zgodovinski prdec. Kronologija kakca. Oprostite.
—	Ni za kaj.
In v resnici je bila tista glava kakor danka, podolgovata in iz-
sušena, graje vredno žalostna, z nabreklimi podočnjaki in očmi po-
stavljenimi v isto višino kot čelo; ubogi opusteli raj, ki se je vlekel
vse do polovice lobanje, kot da bi predstavljal slovo od življenja.
Dve golobji jajci sta bili razbiti in razliti po koži. to so bile njegove
oči. Na vrhu lic so se križali dolgi brezbarvni madeži; to so bila zna-
menja, ki so mu ostala med izgonom.
Moški je stopil korak naprej.
—	Dobro. Nadaljujva torej. Prebičal te bom kot še nikoli. Kaj
11 pravim? Ljubko te bom pretepel s to bikovko.
Začela se je tresti od nog do glave.
—	Kaj ti je zdaj?
—	Mislim, da sem ti že malo prej dala zelo jasno vedeti. Devica
' Inocencia pomeni nedolžnost (op. prev.)
90
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
sem. (Pavza) (Kriče) Popolna devica sem. prisegam (»Nista njeni ritnici
nekam kvadratasti?« premišljuje medtem novorojenec.)
—	(Med hojo) Himen je tukaj. Rečem vam, da je zdaj tukaj,
ker ga lahko čutim. To je zoprn občutek, ki vleče skupaj. (Pavza.
Nepremično ga avtoritativno gleda.) Rekla sem, da sem nedolžna,
hudiča!
—	Jaz tudi.
—	Hočete reči, da niste tega še nikoli s kakšno počeli? Tega vam
ne verjamem. Do zdaj sem mislila, da se ga drugače vtakne. Ne. Ne
verjamem vam.
—	No, ja. To sem počel nekaj stokrat. Ampak zdaj vem, da vse
skupaj ni bilo vredno niti za enkrat. V tem trenutku sem nedolžen.
—	To je perverzen poklon.
—	Ni poklon. Ce sem odkrit. . . Oziroma se mi kaj takega ni
nikoli prej zgodilo: ali pa se mi je, deloma, vendar se tega ne spo-
minjam. Vem, da v tem trenutku čutim, da se prvič dviguje k oltarju.
Nehala se je tresti. Njeno vedenje je bilo popolnoma resno. Kdor-
koli bi si jo lahko predstavljal, kako stoji pred kuhinjsko mizo, kako
na vrhu sklede solate razvršča esparaguse, penise iz tople grede.
Izpolnjevala je namreč svojo dolžnost.
—	Vzpenjam se po stopnicah, eno po eno. Žrtveni kamen, kri,
ki se razliva in vse tisto. To je moja posvetitev, slišiš?
To zadnje vprašanje ni hotelo biti nič drugega kot preračunljivo.
Nikjer se ni nič slišalo.
V tistem trenutku je zganila roke in modre je ostal čisto prazen.
Ven sta skočili dve lepo zajetni in nekoliko omotični dojki, oni dve,
ampak samo zaradi tistega kozarca preveč, ki sta ga spila zjutraj,
ne zato, ker bi bili slabi punci, to je resnica.
Tam je torej začel najtežavnejši del, ko si je poskusila sleči
hlačke in je vtaknila nohte med meso in elastiko, toda kazalo je, da
je bila smetana iz rožnatega karamela tako prilepljena ob meso, da
ni odstopila niti za milimeter.
Ti poskusi, da bi se iztrgala iz lupine, so se razvlekli bolj, kot
se je spodobilo, in čas se je začel ustavljati in postajati mučen.
Pomislil je, da bi se moral usesti: blizu je bil naslanjač pepelnate
barve: med drugimi predmeti, kajti začele so ga boleti noge.
Storil je to in malo zadremal, in ko je spet prišel k sebi, je za-
gledal njo, ki se ni več bojevala; tisti ubogi obraz starke, zguban in
objokan, je izražal samo še tesnobo in bridkost.
Ko je dojel, da zdaj bolj kot kdaj prej potrebuje pomoč, je po-
kleknil pred njo, kot če bi se pripravil, da ga pretepe, položil je
dlani na krivini obeh oklepajčkov in zdrsnil po mesu, spodnesel je
elastiko, ki ga je brez upiranja ubogala, in svetu se je pokazala koža.
obsijana s svetlobo, kakršne ni bilo nikjer drugje. O tem je bil lahko
91
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
prepričan, kajti sam je bil tisti, ki je usmerjal luč z dna njegovih
možganov.
Ustnice je približal tisti krivulji, ki se je kakor pijača razlivala
od ustja popka in jih zakopal tja, kjer ni nikoli posijalo sonce in od-
koder se je razširjal najbolj fetalen vonj, vonj po reprodukciji vrste.
Ko se je znašel sredi postelje, je Inocencia skrčila obe koleni in
ju, kolikor je bilo mogoče, razširila, vse to ne da bi počakala na drugi
ukaz kot na ukaz svojega predavnega notranjega glasu. Vrgel se je
med njena bedra, jo ubogal in močno zatisnil oči, da mu ne bi bilo
treba prenašati obraza, ki je kazal samo bolečino.
— Ne boj se, kurbica, ji je šepnil na uho, ko je zaslišal, da javka.
Moja ribica je debela, ko boš začutila, da se tam notri premetava,
ti bo polepšala življenje.
Tam spodaj je naletel na težko vulvo, opremljeno z vsemi pri-
dobitvami in čvrstostjo zrelosti in pofrancozene ustnice, mogoče ne-
koliko iz mode, ki bi lahko umetelno izgovorile pariški u. Glava se je
v sprejemnici nekoliko obotavljala, vendar je kljub temu šla naprej.
—	Hvala za vse.
Moški je, ne da bi obrnil glavo, obstal pred vrati z roko na vrvici
zvonca.
—	Ni za kaj.
—	Grd si, imaš pa zelo zabavno ritko. Očara me, ko jo gnetem,
medtem ko delaš.
—	Hvala.
—	Ni za kaj.
Stopil je na hodnik. Z enim potegom je odtrgal papir, ki ga že
poznamo. Naredil je kepo, jo raztreseno spravil v žep in odšel.
SALVADOR GARMENDIA je v venezuelski književnosti zrušil
splošno veljaven literarni vzor — Romula Gallegosa. Salvador Gar-
mendia sodi med pisce, katerih ustvarjanje je bilo v domovini priznano
že pred boomom, ki pa ga je obšel. Med drugim je napisal romane
Doble fondo (1965), Los Habitantes (1966) in La mala vida (1968),
roman Memorias de Altagraeia pa pomeni v njegovem delu, ki je bilo
do tedaj v znamenju non-fiction literature, prelomno točko. S temat-
skim premikom iz urbanega okolja k Spominom na Altagracio se po-
makne v območje fikcije. V njegovem zadnjem delu, zbirki kratke
proze La casa del tiempo (1986), iz katere je tudi Proseča lutka, pa
prostor ni več odločilen.
92
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
Reinaldo Arenas
Mimohoda je konec
Zdaj mi pobegne. Spet se mi izgubi to morje nog, ki so tako
stisnjene, da se mešajo v tej zmešnjavi cunj in teles nad lužami urina,
drekom, blatom, med bosimi nogami, ki se ugrezajo v mehko testo
izločkov. Iščem jo, še vedno jo iščem, kot če bi šlo (kot v resnici gre)
za mojo edino rešitev. Toda, prebrisanka, se mi spet izmuzne. Tam
gre, čudežno utirajoč si pot, spotikaje se med blatnimi čevlji, med telesi,
ki se ne morejo niti zrušiti, čeprav padajo (tako stisnjena so eno ob
drugo), med jokom, urin, ki mi uide vsakokrat, ko se spotakne, včasih
se izmakne, ne vem zaradi katere neobičajne intuicije, da bi jo po-
hodili. Od tebe je odvisno moje življenje, od tebe je odvisno moje
življenje, ji rečem, ko se plazim kakor ona. In jo zasledujem, zasledu-
jem jo med drekom in blatom, s težavo in mehanično umikam trebuhe,
zadnjice, noge, roke, stegna, vso zmes kužnega mesa in kosti, ves
arzenal kričečih slik, ki se premikajo, ki hočejo, tako kot jaz, krožiti,
se premeščati, obračati in ki povzročajo samo krčenja, tresenja, raz-
tegovanja, ki ne morejo pretrgati vozla, se ne rešijo v korak, v tek,
v resnično gibanje, v nekaj, kar v resnici izstopi, se premakne naprej,
zapuščajoč vse kakor ujete v isto pajčevino, ki se na enem koncu
raztegne, na drugem skrči, tam se dvigne, vendar se nikjer ne pre-
trga. Tako se umikajo, se oddaljujejo, nazaj, naprej, med sunki v
kolena in brcami, zdaj dvigajo roke, glavo, nos, vse k nebu, da bi
lahko dihali, da bi lahko videli kaj, kar ne bi bila kepa njihovih
smrdečih teles. Toda grem naprej, še vedno je nisem izgubil z oči in
grem naprej, odrivaje ta telesa, plazim se, prejemam brce in kletvice,
toda ne da bi se vdal, zasledujem jo. V njem (njej), si rečem, mi teče
življenje ... Življenje, povrhu vsega, življenje kljub vsemu, življenje,
kakršno bi želel, da bi bilo, še brez nič, še brez tebe (in kljub tebi),
med hrupom, ki zdaj narašča, med žvižganjem in pesmimi, torej pojejo,
spet pojejo, in nič manj kot državno himno. Življenje, zdaj, medtem
ko te zasledujem po blatu ob zvoku not (ali krikov) državne himne,
držim se te kot opravičila, kot zaščite, kot takojšnje rešitve, kot opore,
drugo (kaj je drugo?) bomo še videli. Zdaj me zanima samo ta kušča-
rica, ta presneta kuščarica, ki se mi spet skrije, prebrisana in pokrita
93
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
z izmečki, med tisoči in tisoči nog, ki se prav tako ugrezajo v drek.
Življenje... Bil je, spet, kot že toliko let, v tej skrajnosti, v
kateri ni življenje niti nekoristno in ponižujoče ponavljanje, temveč
nepretrgan spomin na to ponavljanje, ki je bilo na začetku prav tako
ponavljanje; bil je na tisti točki, na tistem poslednjem mestu, v tisti
skrajnosti, v kateri biti živ še ni dejstvo, ki se ga upošteva, temveč
v resnici niti ni mogoče zagotoviti, da je zanesljivo. Tako, stoječ, ali
bolje sklonjen, ker mu pograd ni dopuščal, da bi se popolnoma vzrav-
nal, je premišljeval v tisti stari sobi starodavnega propadlega hotela,
naseljenega največ z ljudmi, kot je bil on ali celo s slabšimi — vpi-
jočimi kreaturami, brez drugih misli, niti načela niti sanj, kakor kako
za vsako ceno, in naj bo žal, komur je žal, preživeti, to je, ne umreti
naenkrat od lakote — je premišljeval, gledal je, v tistem položaju,
ne da bi se premaknil, ne preteklosti ali prihodnosti, oboje, ne le
mračno, ampak smešno, gledal je, skratka, improviziran del improvi-
ziranega stopnišča, ki ga je peljalo v »višine«, to je k ozki strešni
lini, kjer mu ni bilo treba hoditi sklonjen, ampak po vseh štirih, da
si ne bi ob stropu razbil glave. Tako je bilo, med sprednjo steno, ki
je vodila na hodnik in drugo steno, ki je vodila k drugi steni druge
stavbe. Zdaj se je pomaknil nekoliko bolj in njegove oči so zadele
v svoje oči, v svojo postavo, ki je odsevala v vgrajenem ogledalu (in
trdno privitem) v istih izhodnih vratih na hodnik, ki so bila začasno
vedno zaprta. Ni bil več oni, bil je tisti. Ni več tekal po savanah in
travnikih. Tekal je, včasih, med histerično gnečo, ko je poskušal, da
bi ujel natrpan omnibus ali da bi se vrinil v vrsto za kruh ali jogurt.
Tako se je z naporom ločil od svoje podobe — te zdajšnje — z dvema
korakoma je premeril sobico, njegovo kraljestvo, usedel se je na
stol, prav tako improviziran, zaradi kombinacije revščine in nujnosti,
neke vrste klop brez naslonjala, pokrito s parodijo na vzglavnik ali
blazino. Torej, prej kot bo pomislil na najmanj eno rešitev, prej kot
bo lahko vsaj mislil, kako misliti na rešitev, hrup nasilnega strganja
lonca, vpitje otroka (nekako bi ga moral poklicati), neizmeren hrup
televizorja, številnih radiev, in nekdo, ki poleg tega še tolče po zaprtih
vratih dvigala, in drugi, ki z nekega okna neprenehoma v ponavlja-
jočih se krikih kliče nekoga, ki ga očitno ni, ali pa je gluh, ali
noče odgovoriti, ali je umrl, končno so ga njegovi sosedje, njemu enaki
pripravili, da je pozabil to, kar je, kot nenaden žarek prešinilo nje-
govo domišljijo, poskušal je dojeti — da je bil, da je bil. In ko je
poslušal to srečo nenehnega peklenskega trušča, ga je prevzel ne-
izmeren občutek miru, uglašeno občutje odrekanja, nemoči, potopil
ga je, tako kot vedno, že leta, v srečo globokega sna, brezdelja, po-
polne zapuščenosti, smrtnega obupa (ali upa), občutka, da se čutiš
onstran vsakega odpora, vsake sposobnosti, vse življenjske zmožnosti,
varnosti (počitka, utrujenosti) absolutne smrti, dokončne in okrogle,
da, če ne bi bilo zato, ker je kljub vsemu imel prijatelja, in prav zato,
94
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
je še dihal. . . Vendar s težavo, s precejšnjo težavo, dvigal je glavo,
nos. odpirajoč usta proti nebu, dvigal tudi roke in odrival, samo tako
je lahko vdihnil nekaj tistega kužnega, popolnoma smrdljivega zraka
in nadaljeval, to je, se ponovno potopil med hrup in znojna telesa, se
spet plazil po tleh, odrival stegna, lončke, noge, da bi prišel tja, kjer
je bil on, kajti bil je prepričan, da je on tam, v tistem hrupu, v nekem
delu tistega hrupa, sestavlja del tistega hrupa; zato je odrival, dvigal
glavo, dihal, opazoval in še naprej odstranjeval telesa, slike, ne da bi
vprašal za dovoljenje, kdo bi v tistem položaju spraševal za dovolje-
nje, in šel je naprej, včasih ga je glasno klical, poskušal je, da bi se
slišal sredi tiste zmešnjave. In najhujše je bilo, da mu je bilo vsak
trenutek težje nadaljevati. Se so prihajali, prihajalo je še več ljudi,
še več ljudi, ki so naskakovali ograjo (mrežo so že zaprli) in prihajali
noter; noter so prihajali, kakor je naneslo, z udarci, z brcami. Kakšen
škandal, kakšen škandal. Sredi trušča in prahu in prepiranja so se še
vedno premikali naprej, plezali so na ograjo in skakali: starci, tre-
bušaste ženske, otroci, fantje, predvsem fantje, vsi so želeli priti k
mreži, medtem se je skupina vojakov zgostila. Prihajali so stražniki,
policaji, uniformirani ljudje ali zakrinkani, zakrinkani v civil, pre-
prečevali, da bi se drugi — množica — lahko približali ograji. Ni šlo
več za en kordon, temveč za trojni, popolnoma oborožen kordon. Zdaj
so se slišali rafali mitraljezov in kriki »Kurbin sin, tukaj se ustavi,«
in kričanje in tuljenje tistih, ki so se prav tam, pred njihovimi očmi
prestreljeni zrušili, ne da bi lahko preskočili ograjo, ne da bi se je
vsaj lahko dotaknili, ne da bi se lahko približali. Takoj so številni
moški (vojaki, kmetje) hitro izstopili iz svojih alfa romeov, odvlekli
trupla do njihovih vozil in naglo odpeljali vzdolž cele Pete avenije.
Toda zdaj ni grozila samo nevarnost razvnetega upora tam zunaj, ki
je na vsak način hotel ukaniti kordon (kordone) in priti noter, temveč
so bili tudi tisti tam znotraj postreljeni. Nekdo od visokih, neki «-da-
sa«, »petelin« je ostro zavrl pred ograjo in jih ves iz sebe začel streljati.
Sredi peklen.ske zmešnjave se je gmota umikala, ne da bi se lahko
umaknila, še bolj so se gnetli, skrivali glave drug proti drugemu,
umikali so se, kot bi hoteli zlesti sami vase, in tisti, ki je padel, ker
ga je zadel izstrelek ali preprosto, ker mu je spodrsnilo, se ni mogel
več ustaviti, njegov zadnji pogled so bili tisoči in tisoči stopal v
krožnem diru, ki so se križala in se spet površno križala. »Himno,
himno,« je zakričal nekdo. In kmalu se je iz neskončne množice v
prostoru dvignil en sam, enodušen, grmeč glas, ena sama pesem,
glasna, predrzna, razglašena, nenavadna, je prestopila ograjo in na-
polnila noč. Bedasto bedasto, si je govoril, toda za trenutek je prekinil
iskanje in bedasto okleval, bedasto si je govoril, spet ta himna, bedasto,
bedasto, vendar jokal je. . . Grozno grozno, kajti vse je bilo grozno,
strahovito, ponovno, še enkrat, vedno; vendar hujše, vendar zdaj hujše,
ker si ni mogel več privoščiti razkošja, da bi kakor takrat zapravljal
95
POST-BOOM: SPANSKO-AMERISKA PROZA
čas, svoj čas. Tako, sklonjen, v ozkem in nizkem svinjaku, je pregle-
doval, spet je pregledoval ves čas, ki ga je živel, ves čas, ki ga je
izgubil, in spet se je mudil tam, na improviziranem in odločilnem
stopnišču, pod prav tako improvizirano in odločilno streho, pri odlo-
čilni in improvizirani mizi (pokrov vrčka na nekem sodčku), improvi-
zirano, improvizirano, improvizirano, vse improvizirano, in sicer, on
sam, vsi, vedno so improvizirali in pristali. Poslušajoč nepretrgane
improvizirane govore, živeč v improvizirani bedi, kjer je celo grozo, ki
so jo trpeli danes, jutri, nepričakovano zamenjala druga, močnejša, ob-
novljena, še večja, tako nenadejana. Nepričakovano je prinašal impro-
vizirane zakone, ki so hitro pospešili zločine, namesto, da bi jih zmanj-
šali. Prenašal je improvizirani bes, s katerim so napadali sovražnika,
seveda, njega, tiste, ki so živeli kakor on, na robu, v oblakih, na dru-
gem svetu, to je, v tej sobi za 3 za 4, improvizirani, na improviziranem
pogradu, sam ... Iti ven na ulico, spustiti se po stopnišču, polnem izgub-
ljencev (dvigalo ni nikoli delalo), priti na ulico, zakaj? ... Iti ven je po-
menilo še enkrat ugotoviti, da ni izhoda. Iti ven je pomenilo spoznati, da
ni mogoče iti nikamor. Iti ven je pomenilo tvegati, da bi ga vprašali za
identiteto, podatke, in kljub temu, da je imel pri sebi (tako kot je
imel vedno) vse nesreče sistema: osebno izkaznico, sindikalno izkaz-
nico, delavsko knjižico, izkaznico Obvezne vojaške službe, izkaznico
CDR,' kljub temu navsezadnje, da je hodil kakor plemenita in po-
hlevna, lepo rejena žival, z vsemi žigi, s katerimi jo je obvezno ožigo-
sal gospodar, kljub temu je iti ven pomenilo tvegati, da bi se slabo
«-izkazal-«, »zasvetil« pred očmi policije, ki bi ga lahko naznanila (iz
moralnega prepričanja) kot dvomljivo osebnost, nejasno,
nezanesljivo, oporečno in se brez uradne obravnave zna-
šel v ječi, kot se mu je že zgodilo ob različnih priložnostih. Vedel je
sicer, kaj to pomeni. Po drugi strani, kakšen prizor bi se mu ponu-
jal, če bi šel ven, samo anatomija njegove lastne žalosti, mračen pri-
zor mesta, ki razpada, mrke figure, odljudne ali agresivne, sestra-
dane in obupane in seveda tudi preganjane. Figure, tuje, že
pogovoru, intimnosti, možnosti komunikacije, urne (življenjsko),
preprosto, ko ti sunejo denarnico ali iztrgajo zapestno uro, z
obraza odtrgajo očala, v primeru, da si zagrešil neprevidnost
in z njimi odšel na ulico, in začnejo teči skozi spačeno pano-
ramo. Sicer pa on, in tam je bilo njegovo zmagoslavje, njegova odre-
šilna slika, njegovo upanje, ni bil popolnoma prepričan, da bi bil (da
bi se čutil) popolnoma sam ... In pred tem upanjem, pred to srečo
je obstal tako, kot je bil: ena noga na improviziranem stopnišču, ob-
raz, ki se je že razblinjal v zanikrnem ogledalu, glava sklonjena, da
ne bi zadel v strop pograda, zadovoljen, miren, je čakal, bil je
namreč prepričan, da bo vsak trenutek tako kot vsako jutro, da, tako
' CDR — Comité de Defensa de la Revolución — Odbor za zaščito
revolucije
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
bi moralo biti, prišel njegov prijatelj. Končno je naredil korak po im-
provizirani sobi in se usedel na improvizirani stol. Toda, kam je šel,
kje je bil, kje bi se lahko zapletel, ampak moraš nadaljevati, mo-
raš se pomikati naprej, moraš ga nekje najti, na strehah, na dre-
vesu, ni mogel izpuhteti, mora biti v tem trušču, v tej neizmerni
zmešnjavi, ki zdaj postaja vse gostejša, vse bolj histerična, nazadnje
so zaprli nekoga, ki ga vržejo v zrak in spet ulovijo, da bi ga spet
vrgli, infiltriran policaj je, pravijo, ki je poskušal sneti z droga pe-
rujsko zastavo. In zdaj tisoči rok, stisnjenih pesti, obupanih ljudi
suvajo vanj in ga zibljejo. »Linčajmo ga, ubijmo ga, naj ga raztrga-
jo,« kričijo in moški izgine in se pojavi in spet izgine, pogoltne ga
morje obupa, dokler ga ne vržejo čez ograjo, kjer se streljanje nada-
ljuje, zdaj v drevesa, v zrak, v avtomobile, ki poskušajo iz primer-
ne oddaljenosti in ob veliki hitrosti ukaniti zapreke in se približati.
Približam se do tja, kjer je zanos najbolj intenziven, preiskujem,
odrivam, še naprej iščem med obupanimi obrazi, med tistimi, ki so
se zaradi lakote ali zaradi udarcev že onesvestili, med tistimi, ki spi-
jo stoje ... Vendar nič, vendar nič, ne vidim te, čeprav dobro vem,
da si nekje blizu, tukaj, ne daleč od mene in me prav tako iščeš. Tu-
kaj sva, tukaj sva, čeprav se še nisva mogla srečati, med grožnjami
in obstreljevanjem, med smradom, ki je vedno bolj neznosen, in upori
in udarci in pretepi, konflikti, ki jih povzročajo obup in lakota in
to neznosno gnetenje, vendar zdaj lahko vsaj še kričim, kričim. ..
Oditi, oditi, to je bilo vprašanje. Prej bi se moral dvigniti, osvo-
boditi, upreti, skriti, emancipirati, osamosvojiti, toda zdaj ni bilo nič
več od tistega, mogoče, ne zato ker mi ne bi uspelo ali ne bi bilo
treba, temveč ker ni bilo priporočljivo niti glasno in celo potiho
premišljevati o teh idejah, in tako sva se še naprej pogovarjala in
medtem sva plašna hodila skozi skoraj prazen Malecón, čeprav ni
še niti deset ponoči. Ni težko reči: »Treba je oditi.« To vem, tako
kot ti, mu je rekel drugi, njegov prijatelj. Problem, vprašanje je,
kako oditi od tukaj. Da, sva govorila, kako oditi. Z eno ali dvema
zračnicama tovornjaka, praviš, z jadrom na vrhu in parom vesel.
Vreči se v morje. Ni druge rešitve. Res je, res je, sem govoril. Ni
druge rešitve. Jaz, praviš, lahko priskrbim zračnici in jadro. Ti ju
moraš skriti v tvojo sobo. Moja družina ne sme ničesar izvedeti. Toda
to ni najtežje, si rekel. Nekaj drugega je. Nadzor. Veš, da na vseh kon-
cih nadzorujejo, da se človek ponoči plaži ne more niti približati.
Ravno najtežje je priti na obalo z dvema gumama in hrano in nekaj
steklenicami vode. Da, sem govoril jaz. Res je. Najprej moraš opazo-
vati teren, ga preštudirati, iti brez vsega, ugotoviti, katera je najbolj-
ša točka. Rekli so mi, da pri Piñar del Rio, si rekel. Vsaj tokovi so
tam močnejši, lahko naju zagrabijo, odnesejo daleč. Kakšna ladja naju
bo pobrala. Ko sva enkrat na morju, naju morajo pobrati, nekdo naju
bo z detektorjem odkril in pobral. Ampak slišiš, rečem jaz, lahko naju
97
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
pobere ruska ali kitajska ali kubanska ladja in spet se bova vrnila
ne sem v Malecón, na cesto, ampak v zapor . . . Pet let naložijo zdaj
za to, kar oni imenujejo ilegalen izhod, praviš, in kje so legalni, sem
vprašal jaz. Ali morda, če želimo oditi, lahko to mirno storimo, ka-
kor to počnejo drugi, v kateremkoli kraju na svetu ali v skoraj vseh?
Jasno, da ne, si rekel. Toda oni, oni so tisti, ki tukaj ustvarjajo zako-
ne in tisti, ki nas zapirajo. Res je. sem rekel. Ni samo težavno priti
do morja, ampak tudi na drugo stran morja. Priti, praviš, nekako priti.
Ne da bi izvedeli, da misliva oditi. Oni, oni, sem govoril jaz. Ker toli-
ko nadzorujejo, ne morejo misliti na vse; ne morejo, pa čeprav bi
živeli samo zato, da nas čuvajo, v vsakem trenutku, nepretrgoma kon-
trolirajo. Morda, si rekel, imaš prav. In medtem ko sva se vračala (v
sobi je bilo bolje ne govoriti o tem), sva zaokrožila načrt, beg, mož-
nost, namen, toda zdaj je spet izginila, izmuznila se je pretkanka,
zdrsnila pod blatom in drekom. Spremenila barvo in mi spet pobeg-
nila. Med množico se sliši vreščanje. Neka ženska histerično skače,
medtem ko drži roke na bedrih. »Žival, žival je zlezla vame.« In še
naprej poskakuje. Dokler se ne otrese krila. Tam gre, spet se po-
tuhne, spreminja barvo in se poskuša skriti, premetenka, med blatni-
mi čevlji, vzpenja se po stegnu, skoči na hrbet, zdaj drsi po znojnih in
nagnetenih vratovih, po trušču, ki se spet zgane in na tleh ustvari
eno samo gnetenje. Sla je tudi čeznje, se poscala nekomu na obraz
(ženski, otroku, starcu, kaj vem), brezdušno, da bi se pritožila, in
grem naprej, zdaj kleče, po vseh štirih, včasih sprožim neskončno
zmešnjavo pritožb, dobivam tudi brce, sunke, vendar jo opazujem,
sledim ji, ne da bi jo spustil z oči, zdaj od blizu . . . Toda oni so
resnično vse nadzorovali, pazili na vse, poslušali vse. Vse so predvi-
deli. Zato so prišli zelo zgodaj. Naglo sem se spustil s pograda, mi-
sleč, da si ti. Bili so oni. V tistem trenutku se je vse zgodilo, se zgo-
di, kot da se je že zgodilo. Tolikokrat sem mislil, da se lahko zgodi
(pričakoval sem), računal sem, da bi se lahko zgodilo, da zdaj, ko
vstopijo, medtem ko mi rečejo »Ne premikaj se. Aretiran si.«, in zač-
nejo preiskovati, resnično ne vem, ne vem, ali se vse dogaja v tem
trenutku ali se je že zgodilo ali se neprenehoma dogaja. Ker je pro-
stor tako majhen, jim ni treba porabiti veliko časa za preiskavo. Dva
ga obrneta celega, vse do tam gor, do pograda; eden ostane z mano.
me nadzoruje; druga dva prebrskata pod blazinami, po navideznem
stropu, v improviziranem stranišču. Tam so seveda gume, jadrovina
in celo nekaj, kar sploh nisem vedel, da boš lahko priskrbel (in zdaj
najhujše) kompas. Pohiti in natančno konča preiskavo, pred mano,
vendar ne da bi me upošteval. Papirji, pisma, knjige, zračnici, jadro-
vina in seveda kompas, pa sploh nisem vedel, da si pogledal v stra-
nišče, v teh trenutkih je vse predmet, motiv, del zločina, povod za
sum, krivdo. Fotografija, tuj pulover sta zanje prav tako zadostna
dokaza, »člena« istega zločina. Končno mi ukažejo. naj se sezujem,
98
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
preiščejo mi stopala in mi zapovejo, da se spet popolnoma oblečem.
»Gremo,« mi reče eden izmed njih, medtem ko mi eno roko položi za
vrat. Tako, ven gremo. Hodnik je zdaj popolnoma pust, — čeprav
vem, da so vsi za priprtimi vrati, v strahu, opazujejo . .. Ženska, ki
so ji z lučajem kamna izdolbli oko, moški z roko, ki jo je pohabil
strel; drugi z opečenimi, uničenimi nogami, druga, ki se tišči za trebuh
in kriči, da noče roditi, ker če rodi, jo bodo odvlekli od tu, drugi, ki se
slepo plazi, ker je izgubil kontaktne leče. »Tišina, tišina, da vidimo,
če lahko slišimo Glas Amerike.« Kriki in še več krikov, ki prosijo za
tišino, toda nihče ne utihne, vsak ima kaj povedati, kaj vprašati, kak-
šno rešitev, kakšno pritožbo, kaj nujnega. »Naj govori Ambasador,
naj govori Ambasador.« Toda nihče ne sliši, vsi hočejo, da jih slišijo.
»Umrli bomo od lakote, umrli bomo od lakote. Ti kurbini sinovi nas
hočejo izstradati.« Kriki in še več krikov in tudi jaz kričim: glasno
te kličem, odrivam vsakokrat bolj razjarjene ljudi, tolčem in se po-
mikam naprej med drekom, urinom, pohabljenimi telesi in hrupom
(po streljanju spet streljanje), iščem te... Ponoči, je ponoči? Kdo
bi lahko vedel, ali je zdaj ponoči ali podnevi... Ponoči, ponoči, pono-
či je. Zdaj je vedno ponoči. Sredi tega srednjeveškega predora z
ogromnim dezinfekcijskim aparatom za stranišča nad glavo, ki se
nikoli ne izključi, jasno, da mora biti vedno ponoči. Vsi spremenjeni
v isto uniformo, v obrito glavo, v enak krik pri štetju trikrat na
dan. Na dan ali na noč? Ko bi vsaj lahko prišel do trikrat zamre-
ženega okna, vedel bi, kaj je zdaj v resnici, noč, dan, toda da se
lahko približaš tja, moraš pripadati »glavnim«, biti moraš eden od
»čednih«. Počasi počasi mineva čas, mineva, ali minevamo mi, mine-
vam jaz. Ni da sem se navadil, nisem se prilagodil, niti vdal, ampak
preživljam. Na srečo si pri zadnjem obisku lahko prinesel nekaj knjig.
Luči tukaj ne manjka. Tišina, tišina, to pa je nekaj, česar se skoraj
ne spomnim. Težko je, mi rečeš, zdržati, preživeti, čakati. Na srečo
mene niso prijeli v sobi. Vsaj nekatere stvari ti lahko prinesem. Tukaj
je malo koruznega zdroba. keksi in še knjig. Cas teče, čas teče, re-
češ. Cas, pravim, teče?. . . Teče, vedoč, da so zunaj иИсе, drevesa,
pisano oblečeni ljudje in morje. Obiska je konec. Posloviva se. Vsto-
piti. Tu je najhujši med trenutki. Ko v plavi, gologlavi vrsti, v sprem-
stvu stopimo v predor, v dolgo in ozko klet, ki nas pelje, spet v krož-
no votlino, ki se neprenehoma znoji, stenice, plesen, urin, tista para
in človeško blato, ki se nabirata, se razlivata, tisti hrup, tisto nepre-
trgano kričanje jetnikov, tisti udarci po stenah, tista nemoč, tisto
ujeto nasilje, ki se mora nekako sprostiti, pokazati, izbruhniti, Ce
bi se vsaj potiho pobili, si mislim, zavarovan v zadnji celici. Toda ti-
sti hrup, tisto oglašujoče in monotono bobnenje, tisto kokodakanje,
tisto čvekanje, v katerem hočeš ali nočeš moraš sodelovati, sodelova-
ti ali se pojaviti. Ah, če bi se kdo zanimal za mojo dušo, če bi jo
kdo hotel za zmeraj, v zameno za ... Toda popolnoma nemogoče je
99
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
še naprej razmišljati v tej zmešnjavi, v tej zmešnjavi, ki zdaj nara-
šča in napada ... Kot pretepena z nenavadno šibo božjo so drevesa
nenadoma izgubila vse liste, enega za drugim, s hitrostjo bliska so
bila obubožana in požrta. Zdaj začenjajo vsi trgati lubje z debel, z
nohti, s koščki žice, z brcami; korenine, trava prav tako izginejo,
»Tisti, ki ima skrit en košček kruha, se igra z življenjem,« reče
nekdo. Zato ti sledim, zato in povrh tega. Ti si moj cilj, moja rešitev,
moje upanje, moja vaba, moja ljubezen, moja velika, edina neomaj-
na ljubezen. In zdaj, še enkrat povzročiš obupen hrup, ko greš pod
hlačnico nekomu, ki spi pokonci, podprt z množico.
»Kuščarica pobotnica,« kričijo, kajti kljub vsemu ali zaradi vse-
ga, so še vedno ohranili nekaj humorja. »Ne, strahopetna je,« svari
drugi, »prestrašil sem jo, ko je prišla do mojega šlica.« »Lahko, da
je moški,« reče zdaj ženska, »ker mi je zlezla pod krilo.« »Zgrabimo
jo, zgrabimo jo, sveže meso je.« In ob kriku te zapovedi planejo vsi
nate. Zatulim in zakrožim nad njihovimi glavami. Tega ne bom dovo-
lil, tega ne bom dovolil, da te dobijo drugi, pa čeprav me ubijejo (že
vidim njihove lakotne, blazne, nore obraze, ki me divje gledajo), še
naprej jih odrivam, si utiram pot, te zasledujem. »Hrana, hrana.«
Zvoni alarm. Kriki. Zdaj vsi pozabijo nate, priti poskušajo do ogra-
je, okoli katere začenjajo oni, policaji, kakor pravijo, nameščati
majhne kartonske škatle s porcijami hrane. Zmeda iz trenutka v tre-
nutek vse bolj narašča, četudi nekateri še tako poskušajo napraviti
red. Ve se, da za deset tisoč in nekaj, kar nas je tukaj, razdelijo samo
osemsto škatlic. Udarci, spet upor, kričanje. Prvič, da so me oni rešili,
so naju rešili, mene in tebe, zato te zdaj, ko je prostor izpraznjen,
zasledujem s še večjo vnemo. Prišel sem, končno, spet sem prišel na
kraj, ki ga tako sovražim in kljub temu želim: improvizirana soba.
Zdaj vidim vse tako bleščeče. Okrušene in potemnele stene se sveti-
jo; zid drugega poslopja se mi zdi kot iz marmorja. Dotaknem se
teh improviziranih sedežev, teh improviziranih stopnic, vsi preprosti
in redki kosi stare šare, ki me obkrožajo, so zame nekaj novega, da
jih gledam, otipavam, rekel bi, z neko ljubeznijo. Pet let v tisti
luknji, mi rečeš. Jasno, da se ti mora vse zdeti novo, bleščeče. Boli
me tudi to, kar si pretrpel: preiskave, preganjanja, kaj vem, toda
zdaj moraš vse pozabiti in nadaljevati, praviš. Zdaj morava biti bolj
pozorna, rečem. Zato, praviš, je najboljše, da za nekaj časa pozabiva
na beg. Hlini, da se prilagajaš, in tega, kar misliš, ne povej nikomur.
Ko se moraš komu razkriti, govori samo z mano. Drugim niti besede.
Vse to se nama je zgodilo, ker nisva bila dovolj previdna. Ja, rečem,
čeprav nisem o stvari nikoli z nikomer govoril. Toda oni so zelo
zviti, rečeš, bolj kot misliš. Niso razvili proizvodnje obutve, hrane ali
transporta, vendar so v zasledovanju med prvimi. Ne pozabi... Ne
bom pozabil, ne bom pozabil, kako bom pozabil. . . Oni so tam zu-
naj, nekateri v uniformah, drugi oblečeni v civil, vsi oboroženi, pre-
100
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
tepajo, posiljujejo, pobijajo tiste, ki se potuhnjeni na drevesih, v ka-
nalizaciji, v praznih hišah, poskušajo približati, priti tja, kjer smo mi.
In zdaj oni, tam, nameščajo škatle s hrano (trdo kuhano jajce, pest
riža) pri njihovih nogah, na drugi strani ograje. Mirni so, ko nas
gledajo tukaj znotraj. Ko eden od nas izvleče roko, da bi prijel zaboj,
dvignejo nogo in mu roko poteptajo ali mu, urni, odmerijo brco v
prsi. Ce kdo kriči, takrat je njihov smeh glasnejši, veliko glasnejši
od krikov. Drugi, bolj sadistični ali bolj prefinjeni, čakajo, da kdo od
nas prime škatlo, in ko jo že nese noter, ga tolčejo, dokler mu ne
zlomijo roke. In spet se sliši njihov smeh. Toda niti med temi, ki so
s suvanjem in brcami prišli do ograje, te ni, niti med tistimi, ki zdaj
umikajo potolčene in prazne roke. Morda tam zgoraj, pod streho po-
slopja ali znotraj, v sami stavbi z živim ambasadorjem, neguješ težke
bolnike ali ženske, ki so pred kratkim rodile ali starce. Da, zanes-
ljivo, tja bi bil moral najprej iti, zato ker si pri bolnikih, ali, gotovo,
bolan, hudo bolan, zato te nisem mogel najti. Ce bi ne bilo tako, bi me
odkril prej kot jaz tebe. Nazaj, nazaj, umakniti se, vrniti se med sun-
ke in brce, vrniti se, priti noter v stavbo kakorkoli že, nazaj, nazaj ...
Prišel sem. Prišel sem do tistega trenutka, v katerem je življenje ne
le brez smisla, ampak se niti ne sprašujemo, ali ga je kdaj imelo, re-
čem, obračajoč se seveda nase. V tonu, ki ni zaradi bombastičnosti nič
manj tragičen in sredi tiste zanikrne sobe. In nadaljujem: zakaj ni
mogoče biti niti žalosten. Celo samo žalost so pregnali hrup, nenehni
vpadi ščurkov, žvižgi piščalk, tisto, kar bom jedel danes, kar bom je-
del jutri. Da, celo žalost potrebuje svoj prostor, vsaj malo tišine, pro-
stor, da jo lahko gledaš, pokažeš, razkažeš. V peklu ni mogoče biti
niti žalosten. Preprosto se živi (se umre) popolnoma, od zdaj naprej
začni pisati vse, kar prenašaš in bolje se boš počutil. V resnici sem
to že dolgo mislil storiti, ampak, za kaj? Zate, zate osebno, za oba,
rečeš. In tako v resnici je. Natančno, viharno togotno in nepretrgoma
bom dajal duška svojemu strahu, svojemu besu svoji jezi, svojemu so-
vraštvu svojemu polomu, najinemu polomu, naši nemoči, vsem poni-
žanjem, lopovščinam, zasramovanjem in, nazadnje, preprosto, udar-
cem, brcam, nenehnemu preganjanju. Vse, vse. Vsa groza: na papir,
na bel list; ko je poln, ga skrbno skrijem med navidezni strop pogra-
da v slovarje ali za omaro: moje maščevanje, moje maščevanje. Moje
zmagoslavje. Zapor za obrekovanje, zapor za brodo-
lom in nikoli ne bo mogoče splavati, zapor za en-
kratno o m a h o v a n j e , p o z a b 1 j a m , n i t i zamišljam si
ne, da je obstajalo morje in še mnogo manj, mož-
nost, da bi ga prečkala. Moje zmagoslavje, moje zmagoslavje,
moje maščevanje. Sprehodi po ulicah, ki se rušijo, kajti napeljave ne
deluje več. med stavbami, ki se jim moramo umikati (ker nas lahko
zasujejo), med čemernimi obrazi, ki nas preiskujejo in obsojajo, med
zaprtimi stavbami, zaprtimi tržnicami, zaprtimi kini, zaprtimi parki,
101
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
zaprtimi kavarnami visijo včasili že prašni lepaki (opravičila), ZAPRTO
ZARADI PRENOVE, ZAPRTO ZARADI POPRAVILA. Kakšne vrste
popravila? Kdaj bo končno obljubljeno popravilo, obljubljena preno-
va? Kdaj bo vsaj začela? Zaprto, zaprto. Vse zaprto . . . Pridem, od-
klenem številne ključavnice, se v teku vzpnem po improviziranih stop-
nicah. Tam je, pričakuje me. Odkrijem ga, umaknem jadrovino in opa-
zujem njegove prašne in mrzle površine. Odstranim prah in ga spet
pogladim z roko. Z nežnimi udarci očistim njegov hrbet, njegov
podstavek, njegove stranice. Počutim se obupan, srečen, ob njem.
pred njim. z rokami grem po tipkah in naglo vse steče. Ta. ta.
žvenketanje, glasba začne polagoma, že bolj hitro, zdaj z vso hitrost-
jo. Stene, drevesa, ulice, katedrale, obrazi in plaže, celice, mini celi-
ce, velike celice, zvezdnata noč, gole noge, smrekovi gozdovi, oblaki,
stotine, tisoči, milijon papagajev, stolčkov in en slak, vse prihiti,
vse pride, vsi prihajajo. Zidovi se raztegnejo, streha izgine, in seveda
plavaš plavaš plavaš, iztrgan, iztegnjen, dvignjen, nošen, očaran, ove-
kovečen, rešen, žrtvovan in skozi tisto drobno in stalno padanje,
skozi tisto glasbo, skozi tisti nenehni ta ta . .. Moje maščevanje, moje
maščevanje. Moje zmagoslavje. .. Telesa, obdana z izločki, otroci, ki
se ugrezajo v blato, roke, ki iščejo, se obračajo, v dreku. Roke in še
več rok, okroglih, suhih, ploskih, koščenih, obrnjenih navzdol, navz-
gor, združenih, razprtih, ki se zgrabijo, stisnejo, praskajo po laseh,
po modih, rokah, hrbtu, se udarjajo, dvigajo, plazijo, ki padajo
omedlele, črne, rumene, vijoličaste, bele. prosojne, popolnoma skrčene
in pobledele od dnevov in dnevov lakote: opečene, zmečkane, pohab-
ljene od udarcev, ko so se poskušale polastiti škatlice z obrokom na
drugi strani ograje, kjer zdaj nenehno krožijo patruljni avtomobili
z zvočniki, ki ne prenehajo s svarečim glušenjem: »Kdor se želi za-
teči h kubanskim oblastem, lahko to stori in se vrne na svoj dom.«
In dan in noč, dan in noč, obstreljevanje, žeja. lakota, udarci. In
zdaj, nepričakovano ploha, hudournik naliva ublaži oblak prahu,
zmeša drevesa, avtomobile, kmetije in vojaške enote, mirno stoječe
vojake, zavarovane z ograjo, ki pripravljeni bdijo nad našo okolico . . .
Tipična spomladanska ploha, nepredvidljiva, naliv. Nekateri se posku-
šajo zavarovati z rokami; drugi se s sklonjeno glavo uskočijo. kot da
bi se hoteli potuhniti, pobegniti sami vase. Mnogi, ki spijo, nadalju-
jejo s spanjem, medtem ko teče voda po njihovih obličjih, po obra-
zih, po zaprtih očeh, ne da bi jih zbudila. Drugi poskušajo počepniti,
se pod drugimi zaščititi, sprožijo plaz protestov, očitkov, tu in tam
kakšno na slepo poslano brco. Zmedo, naključno stanje miru. nepre-
mično nakopičenje, ki ga povzroča naliv, izkoristim, da si utrem pot.
natančno preiskujem premočene obraze, skrčena in premočena tele-
sa, ki jih spreletavajo krči in trepet, in grem naprej, še naprej jih
preiskujem, gledam, razpoznavam polzeče obraze, iščem te. Vem, da
nekje, tukaj, korak od mene. mogoče, se boš našla, moraš biti. »Ho-
102
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
cejo nas premagati z lakoto, z boleznijo, z grozo. Ta naliv je gotovo
tudi njihova zamisel, ena njihovih fint,« pravi neka ženska, besna
pod povodnijo, medtem dela znake, križe po zraku in čudne gibe .. .
In vračam se, poln goriva, dokazov, strahu. Tečem, vzpenjam se po
umazanih stopnicah, odklenem neštete ključavnice. Vročičen sple-
zam na improvizirani pograd . . . Moj zaklad, moj zaklad, iščem svoj
zaklad, ki ga bom zdaj takoj povečal, moje maščevanje, moje zmago-
slavje, ki je naraslo, in zdaj ni več ena. niti deset, niti sto strani,
ampak stotine. Stotine strani, ukradenih spancu, grozi, počitku,
strahu, pri bor jenih v dvoboju z vročino, hrupom ulice, sosedov; zavo-
jevanih v boju s komarji, z znojem, s smradom (ali smradi), ki se dvi-
guje, ki se spušča, ki doseže vsa nadstropja, vse prostore. Tisoči stra-
ni zavojevanih ob vreščanju nesrečnih otrok, ki kakor da se molče do-
govorijo, da ko sedem pred tipke, planejo v njihovo prekleto vrešča-
nje Strani in še strani, osvojene s pestmi, brcami, besnimi sunki z
glavo, navali besa, kljub televiziji, gramofonom, prenosnim radiem,
motorjem brez dušilcev, vreščanju, skokom, praskanju loncev, obis-
kom ob napačnem času, gobcačem. skoraj neizogibnim telesom, ne-
nehnim izklopom razsvetljave ... A pinazos, a pinazos v mrak, hitro,
hitro, vsakokrat hitreje, a pinazos, a pinazos, preden se oni vrnejo,
hitro, hitro, a pinazos, zmagoslavno, zmagovito, v mrak ... In nov
trušč, luči, žarometi, bengalični ognji, ki zdaj bruhajo na vseh kon-
cih, razsvetljujoč tako Peto Avenijo, ves predel, ki je tak, kot bi bilo
sredi poldneva. Nekomu, vozniku najetega c h e v y j a je uspelo
prevarati zapreke, tri kordone in ob nenavadni hitrosti se je prišel
raztreščit ob avtu samega poslanika, ki ga je pustil parkiranega ob
vhodu. Moški končno zleze iz neuporabnega vozila, ranjen se začenja
plaziti proti ograji, kjer ga vsi opazujemo, počasi, oprijemaje se trate,
se še naprej plazi. Takrat se, usmerjeni vanj, približajo službeni avto-
mobili, vojaki, svetilka v roki, ga prav tako. medtem ko ga osvetlju-
jejo, obkrožijo, sestavni deli treh kordonov, vojaki, policaji, sklenejo
obroč, dovolijo mu, da se še naprej plazi. Voznik je zdaj prišel skoraj
do ograje, kjer ga vsi, celo jaz sam ga opazujem. Nazadnje, ko se nje-
gove roke že dotaknejo žice, se oni, medtem ko stiskajo razsvetljen
obroč, polagoma približujejo, imajo ga na muhi. Dva od njih se sklo-
nita in ga dvigneta za pas in srajco, vzameta ga v naročje in ga od-
neseta. Gleda nas, odpre in zapre usta. vendar ne reče nič, nič se ne
sliši, čeprav je v teh trenutkih tišina popolna ... Nič nič, ničesar ni,
niti enega lista, niti sledi koščka papirja, niti ne zadnjega, tistega, ki
je bil še nedokončan v pisalnem stroju. S strahom obračam predale,
žimnico, obleko v omari, improvizirane stole, iztržem navidezni strop,
prevleko improviziranih stopnic, vse knjige so pregledane, predrzneži.
Toda nič. Od stotih in stotih načečkanih strani ni ostala niti sled,
niti znamenje, kako so izginile . .. Oni, oni, jasno, oni so bili, mi re-
češ, medtem ko jaz, že vdan v bedo, neham prevračati kramo. To-
103
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
rej me bodo prišli aretirat, rečem. Morda bodo, morda ne bodo, mi
praviš, tako zaskrbljen kot jaz, čeprav se poskušaš prenarejati, po-
skušaš mi, čeprav brez argumentov, vliti upanje, me pomiriti. Lahko,
da ne bodo prišli, rečeš. Vse je bilo v redu, rečem, nikoli se ne bodo
vrnili. Kako so lahko prišli noter? Ne bodi duhovit, česa pa oni ne
morejo? Gospodarji dežele so, vseh nas, za vsak korak, ki ga narediš,
vedo, to, kar govorimo, in morda celo to, kar mislimo. Se ne zavedaš?
To so naredili zato: zato da boš vedel, da vejo. Se ne zavedaš, da ho-
čejo natančno to, da se zavedaš? Da dojamemo, da smo v njihovih ro-
kah, da ne moremo pobegniti? Da, tako kot so ti vzeli papirje, ne da
bi kogarkoli (niti tebe samega) obvestili, te lahko preprosto odstra-
nijo? In pojavil se boš zadušen, obešen ali pa boš umrl naravne
smrti — infarkt, kolaps, kaj vem, kot hočejo, in vrata in soba in vse
bo nedotaknjeno, popolnoma urejeno, ohranjeno. In morda se bo
pojavilo celo pismo, v katerem se boš poslovil, napisano in podpisano
s tvojo roko in pisavo .. . Utihne. Za trenutek obstaneva čepe na kupu
razmetanih knjig. Zdaj prime kos belega papirja, navaden list in si
ga počasi nese k ustnicam, grizlja ga, kot bi bil trava. Potem mi re-
češ, zdaj zelo potiho: Ne verjamem, da bodo prišli pote, po naju.
To je bilo samo dokazovanje, prefinjeno šopirjenje. Skratka, dokaz
njihove prekanjenosti, njihove moči, njihovega nadzora ... In zdaj,
kaj bova storila? vprašam. Vstopila bova v igro. rečeš še tiše. Do-
bro poslušaj: vstopiti v igro ali izginiti. Greva na sprehod, mi zdaj
mrmraje rečeš. Potem, med nama, bova vse uredila, . . In greva
ven... Bilo je torej tako, kakor je bilo že leta, na istem kraju, na
tistem robu, roka položena na improvizirano stopnišče, oči, ki opazu-
jejo strogo panoramo, štiri improvizirane stole, vzidano ogledalo (v
tistem trenutku je postal hrup najbližjega radia neznosen), vendar je
on nadaljeval tako, v tisti skrajnosti, na tistem robu, v tistem trenut-
ku, v tisti sreči nepretrganega spomina na neko ponavljanje, pre-
vidno sključen, gleda razgled, ki se že po nekaj korakih odsekano kon-
čuje; okrušena stena sosednje stavbe in stara zaprta vrata, ki so vodila
na hodnik, kjer je zdaj nekdo ali neka skupina, kriče klical dvigalo,
ki se nikoli ne spusti. Kričijo in tolčejo. Ampak kako, tolčejo po stari
napravi, ogrodju, dvigalu, ki se jasno, ne premakne. Dvigalo! Dvigalo!
In udarci si sledijo, tako, spet. Se enkrat, še enkrat, dvigalo! In trob-
Ijenje, hrup, se nadaljuje, vse daje znamenja hrušča, nič pa ne daje
znamenj življenja.. , Tako, je premišljeval, potiho komentiral, pro-
testiral, ironiziral, včasih, zelo previdno, preverjal svoj obstoj samo
takrat, ko je bil zunaj sobe, na odprtem in zapuščenem prostoru. Ma-
lecón, prazna ulica, polje in previdno gledata, oba. na vse strani.
Kajti zdaj, kot mu je rekel njegov prijatelj, njegov edini prijatelj, ni
šlo le za trpljenje, temveč za glasno opevanje vsega pretrpelega, za
glasno podpiranje vse groze, ne pisati proti ali ob rob, temveč v ko-
rist, brezpogojno, in pustiti liste kot v nepazljivosti, na improvizirani
104
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
mizi, na vidnem in pametnem mestu, če bi prišli noter oni. In oba
sta ob poldnevih, z naravnim glasom, normalnim, ne preveč glasno,
da ne bi oni mislili, da to počneta z dvojnim namenom (zelo sposobni
so, zelo sposobni so, je govoril drugi), komentirala >фrednosti«, ple-
menitosti sistema, njegove nenehne »napredke«. Časnik G R A N M A
sta brala na glas: Vendar ne tako na glas, prosim, da bi lahko mislili,
da se norčujeva. Premiera zadnjega sovjetskega filma. Velika Do-
movinska vojna (je bil ta?). Pravi Človek! (bi bil ta?)
Moskva, ti si moja ljubezen (ta?): kako čudovito, koliko
pozitivnih stvari, pravi biser .. . Ampak ne, ne tako glasno, prosim,
ker lahko posumijo, ker lahko ugotovijo, da se norčujeva. Smo Sov-
jetski Ljudje! Bolj potiho, bolj potiho. Borili so se za
Domovino !... Utihni, utihni... Balada o Sovjetskem
Vojaku!... Psssst. In aplavz. Na zborovanju, v dvorani, na
trgu, medtem ko opazujemo, kako nas opazujejo, s tistim pre-
zirljivim in nezaupljivim pogledom, s posmehljivimi obrazi širo-
ustnežev, nikoli nikoli ne bodo zadovoljni, še takrat, ko od
tolikšnega igranja pozabiš svoj pravi obraz, kdo si, svojo vlogo ...
Ampak zdaj, v tem trenutku, ko se je še pred nekaj minu-
tami mučil z vstajanjem, in se je sredi oblačenja spustil po improvi-
ziranih in navpičnih stopnicah, proti improviziranemu stranišču tis-
tega improviziranega svinjaka, tako, sklonjen, ujet med barbacoa in
»pritličje«, zdaj, tako, ga je nenadoma prešla gotovost (še enkrat, da,
vendar vedno obnovljena), da ne bo mogel priti do kopalnice (tiste
luknje) niti več narediti koraka med tisto ropotijo ali pa niti premak-
niti roke od ene do druge stopnice (čeprav si je bilo treba tako za
spuščanje kot za vzpenjanje po improviziranem stopnišču pomagati
tudi z rokami). Tako nepremičen, v tej drži, je gledal, ne preteklosti
niti prihodnosti (kaj je bilo to?) gledal je poškodovane deske, nekaj
madežev (vlaga?) na zidu, in in nazadnje, nenadoma, čeprav končno,
ne da bi se zdrznil, svojo postavo, ki je odsevala v ogledalu. In
prevzela ga je neskončna lenobnost ob zvoku tiste posode (so tisti
od zgoraj? so tisti od spodaj? so tisti nasproti?), ki so jo divje praskali.
In v tistem hrupu je popolnoma sproščen in nemočen začutil, da se
je končno razpustil ohromel, izginil, ne da bi vsaj hlinil poraz, da
bi se kasneje vzravnal, da bi pridobil čas, da bi nadaljeval, če bi ne
bil kratkomalo uničen, likvidiran. Bilo je torej — v tistem trenutku
— ko so potrkali po vratih. Bil je on, njegov prijatelj, ki je trkal,
tako kot je imel vedno navado storiti, in potem je vstopil, ker je imel,
seveda, ključe od vseh ključavnic. Ko je zaprl vrata, se mu je približal,
dokler ni imel ustnic tik ob njegovem ušesu. Se nisi izvedel? mu je
rekel. Cesa? Ljudje prihajao v perujsko ambasado. Od včeraj zavra-
čajo pošto. Pravijo, da je tam že nabito. Tja grem. Greva, sem mu
rekel. Ne, si rekel. Počakaj, ti si policiji preveč znan. Sel bom prvi, da
vidim, kako je tam. In če je res, da ni nadzora, pridem pote. Tukaj
105
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
me počakaj. In je šel. Toda on že ni več stal na improviziranih stop-
nicah. Nekaj je moral početi: se obleči, čakati. In je čakal, ves opol-
dan, ves popoldan. Dokler se ni stemnilo. Ljudje so tekali po hodni-
ku, se skrivaj plazili stran, pazili, da ne delajo hrupa, stvar, ki se ji
še nikoli niso poskušali izogniti, celo radi so bili zdaj ugasnjeni.
Odprem vrata, spustim se po stopnicah. Na ulici nihče ne govori, ven-
dar je videti, da se vsi nekako sporazumevajo. Podvizam se, da uja-
mem avtobus, smer Ambasada, Avtobus je nabit kot še nikoli, kar
si je težko predstavljati. Skoraj vsi so mladi. Nekateri odkrito razla-
gajo svoje namene: čimprej priti v ambasado. Preden zaprejo. Go-
tovo bodo kmalu zaprli, pravi nekdo ob meni. Problem je priti, re-
čem. Potem bomo videli, kaj se bo zgodilo. Ja. priti, odgovori drugi.
In ne iti stran, kajti tistega, ki bo odšel, ne le, da ga bodo identifici-
rali, ampak se ga bodo lotili z brcami in ga vtaknili v ječo. In nada-
ljujejo s pogovorom. Zdaj vem, zakaj se nisi mogel vrniti. Bil sem
bebast. Prej bi moral ugotoviti, če se nisi vrnil, se nisi zato, ker je
bilo nemogoče. In ti si si mislil, ker se nisi vrnil, nisem bil toliko
posran, da bi ostal v sobi. Hitro, zdaj je problem priti hitro noter.
In te odkriti, te čim prej najti, preden ti pride na misel, da bi me
poiskal in te zaprejo, če te že niso. In vse zaradi mene. bebec, bebec.
Hitro hitro, kajti prepričan sem, da me čakaš, da ti ni prišlo na misel,
da bi šel ven, da si mislil, logično, če se nisi mogel vrniti, bom pri-
šel jaz, da vidim, kaj se je zgodilo . . . Trumoma. med obmetavanjem
s kamenjem, prahom in streljanjem, vstopamo. Ljudje vseh vrst. Ne-
katere poznam ali pa sem jih videval le mimogrede, toda zdaj se ev-
forično pozdravljamo, v skupnosti, nikoli prej izkazane medsebojne
iskrenosti, kot če bi bili veliki in stari prijatelji. Ljudje in še več
ljudi iz Svetega Suareza, iz Stare Havane, iz Vedada, iz vseh četrti,
predvsem mladi, preskakujejo ograjo, se izogibljejo ali prejemajo
udarce, ko tekajo med streljanjem in hrupom zvočnikov in žvižga-
njem piščalk prihajajo noter, skačejo v že preplašeno vrsto, med
udarci, brcami v rit, streli, telesi, ki krožijo in padajo, ženska, ki vleče
otroka za roke, starec, ki si hoče utreti pot s palico. Vsi v nenadnem
krdelu, preskakujejo vrata, mrežo, že polnijo vrtove, drevesa, samo
streho poslopja ambasade. Tako nam med neskončnim oblakom prahu,
med rokami, ki vlečejo in odrivajo, med vreščanjem, grožnjami, po-
kanjem, ko sestavljamo že eno samo skoraj nepredirljivo gmoto, nam
še vedno uspe ukaniti nadzor, ki začenja postajati vse močnejši, in
skačemo, vstopamo, padamo med množico, ki se komaj še lahko pre-
mika, tukaj, z druge strani ograje, obdani z obročem državnih avto-
mobilov, patruljnih vozil, ki je vedno večji, alfa romei, yugu-
lyi, volge, ves vladajoči razred, visoki funkcionarji, visoke vo-
jaške osebnosti, so prihiteli v popolnoma novih avtomobilih, da bi vi-
deli, da bi zadržali, obrzdali, z vsemi si-edstvi zatrli to predstavo. In
kot da bi bilo to premalo, pravkar z avtomobili in preprekami zapi-
106
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
rajo vstope v ulice, ki so povezane z ambasado in po predelu so raz-
trosili, to vsi vejo, tisoče in tisoče vojakov, oblečenih v civil, da bi
preprečili, da bi kdo lahko prispel do sem. Zdaj neki motorizirani po-
licaj ostro zavre pred vojaškim kordonom, ki obdaja celo ambasa-
do. »Kurbini sinovi!« nam kriči. In potegne pištolo. Vsi tukaj, se
umaknemo, kolikor se lahko, poskušamo se oddaljiti od ograje. Po-
licaj, pištola v roki, pride do nje. Skoči, in pade na drugo stran zraven
nas. Zelo hitro se reši uniforme, zavije vanjo pištolo in ju zaluča
čez ograjo, na drugo stran, kjer so oni. Tukaj znotraj se slišijo aplav-
zi, vzkliki navdušenja. Kordon, ki nas obdaja, se potroji. Začenja se
temniti. Tu je ogorčenje vseh nas tolikšno, da se na trenutke celo
obstreljevanja in hrupa od zunaj ne sliši. »Z mitraljezi nas bodo
pokosili, z mitraljezi nas bodo pokosili«, nenadoma zakriči neka
ženska. In gmota, mi, se ponovno poskušamo pomakniti nazaj.
Drevesa izginejo, izgine streha poslopja. Vse skupaj ni nič dru-
gega kot nepretrgano mravljišče. Ljudje, ki plezajo, ljudje, ki
se oprijemajo, ljudje, ki se vse bolj oprijemajo drug drugega. Kriki.
Nekateri, ki ranjeni padajo. Panika je zdaj splošna, kajti nekdo v re-
snici strelja sem noter. Toda to ni tisto, kar opazujem, in čemur se po-
skušam izogniti. Utiram si pot, umikam se nazaj, ker te moram najti;
moram priti do tam, kjer si ti, do tam, kjer naj bi bil. Sredi te prestra-
šene množice se skoraj ne morem premikati, in že skoraj v popolni temi,
moram te najti, da boš videl, da sem tudi jaz prišel, da sem si upal
priti, da nisem ostal, da me oni niso mogli uničiti — naju uničiti —
popolnoma in da sem tukaj, sva tukaj, poskušava še enkrat, ponovno.
Oba. Živa, še vedno živa. Zato me vsaj ne skrbi, ko hodim po
tej človeški zmesi, ki kaže, da zdaj spi, tukaj, ob samem vhodu
v palačo, mogoče, gotovo, se nahajaš v notranjosti. Samo ta stran mi
ostaja, da jo preiščem, in tu moraš biti, brez dvoma, bolan. Komisija
za vzdrževanje reda me poskuša zadržati, vendar se jih rešim in
grem naprej. Ljudje, pometani na tla, starci, ženske tik pred porodom,
nekajmesečni bolni otroci; skratka tisti, ki so lahko tukaj, pod stre-
ho. In nadaljujem, še naprej te iščem, ko odpiram sobe, sobice, paviljo-
ne ali kakor za vraga imenujejo ta pekel. »Fant,« mi zdaj reče neka
napol naga ženska, »izgubi se od tukaj. Ambasador je besen, ker so
mu požrli celo papagaja ...« Se naprej preiskujem vse oddelke. Od-
rinem tista vrata, za katerimi se čudno valjata dve telesi. Približam
se jima, ju mehanično ločim in gledam njuna obraza, ki me zbegano
opazujeta. In grem ven. »Neverjetno je,« mi reče starec z nogami im-
provizirano privezanimi z nekaj cunjami, »da se hočeta pogreti, ko
smo že 15 dni brez hrane . . .« Grem ven, še enkrat prečkam morje
ljudi, ljudi, ki že padajo na tla ali se še komaj držijo na nogah: opo-
tekajoči, podpirajo drug drugega, in sicer, ko končno padejo, ne dose-
žejo tal, ker tla ne obstajajo. Zemljo prekrivajo drek, urin, noge,
noge vsega sveta, noge, ki včasih stojijo na drugih nogah. noga. ki
107
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
včasih drži celo telo — na eni sami nogi. Tako, v tem neskončnem
gozdu nog, ki se poskušajo premakniti, se premikam. Se naprej te za-
sledujem. Ne boš mi pobegnila. Ne boš mi pobegnila. Ne misli, pre-
brisanka, da mi boš pobegnila. Zdaj še manj kot kdaj prej. Zdaj
ko ni nihče več pozoren nate, ko komaj še kaj vidijo, zdaj pa mi ne
boš pobegnila, in grem naprej, grem za njo, ki (zelo zvita) zdaj teče
v smeri proti ograji, ven. Toda jaz nadaljujem, dan in noč natančno
pregledujem obraze. Bi lahko bil eden od teh? Si ti? Bi bil eden od
teh? Lakota spreminja obraze. Zaradi lakote ne prepoznamo niti svo-
jega brata. Morda me tudi ti iščeš in me ne prepoznaš. Bogve koli-
kokrat sva se zgrešila, ko sva se iskala, ne da bi se prepoznala. Res-
nično, se lahko še prepoznava? Hitro, hitro, po vsakem trenutku, ki
mine, bova bolj znakažena, manj možnosti bo, da se najdeva, odkri-
jeva, prepoznava. Zato je najbolje kričati. Glasno. Zelo glasno. Cez
tiste preklete zvočnike tam zunaj. Najbolj glasno, kot je mogoče.
Kličem te. Toda kako bom, če kričim, slišal, ko me ti kličeš? Kričim,
za trenutek utihnem, čakam tvoj odgovor in spet kričim. Četudi se
ne prepoznava, se morava slišati, in končno, prepoznati. .. Tako se
še vedno pomikam naprej in kričim med hrupom, ki se zdaj, še en-
krat razburka. »Hrana, hrana, hrano delijo,« vzklikajo. In spet se
množica, ki kdo ve od kje jemlje moč, pomakne proti ograji. Isti ob-
red, iste brce. »Podrli bodo ogrado,« kriči nekdo. Ce jo podrejo, ne
bomo več na perujskem ozemlju. Toda hrup je resnično nevzdržen.
Kdo bi si lahko utrl pot sredi te zmešnjave. Vendar naredim, kar sem
nameraval, prav tako porivam in se vržem med udarce, suvanje, brce.
Odrivam obraze in telesa, ki me obkrožajo, nadaljujem proti robu.
Zdaj sem prepričan, da te bom lahko našel, tam moraš biti, ob ograji,
kot bi logično naredil pameten človek kakor si ti, pripravljen, da
zgrabi, kar najprej razdelijo, da bi slišal najpomembnejše, kar reče-
jo, da bi se umaknil pred prvo nevarnostjo. Moral bi pomisliti na to.
Jasno, da moraš biti tukaj. Tako, s suvanjem, z brcanjem, medtem ko
se plazim med hrupom teles, ki se prav tako plazijo, pridem do ogra-
de, splezam na mrežo. Ni ga, ki bi me odtrgal od tukaj, kurci, nihče
me ne bo potegnil od tukaj, kričim in začnem opazovati obraze vseh,
ki jim je uspelo prispeti. Vendar tudi med tistimi te ni, ki, igraje se
z življenjem kakor jaz, prihajajo k mreži. Gledam in spet gledam
tiste obupane obraze, vendar nobeden, vem, ni tvoj. Okrvavljene roke,
ki nočejo izpustiti mreže, niso vendar tvoje. Uničen neham gledati
proti ograji in gledam čeznjo, ven, kjer so oni, nahranjeni, okopani,
oboroženi, uniformirani ali oblečeni v civil, zdaj se pripravljajo, da
nam »servirajo« hrano. In odkrijem te, končno te odkrijem. Tam si
ti, med njimi, zunaj, v uniformi in oborožen. Govoriš, kriliš z ro-
kami, se smeješ in se pogovarjaš z nekom prav tako mladim, prav
tako v uniformi. Spet te opazujem, medtem ko začnejo, začneš, deliti
škatlice s hrano. Zdaj se, oni, (ti), približajo v vseh koncev, z vseh
108
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
strani ograje. V eni rolii orožje, v drugi majlina škatla. Začenja de-
litev. Gneča in udarci tistih, ki so poleg mene, so zdaj močnejši kot
kdajkoli. Teptajo me, hočejo me poteptati, hočejo se vzpeti name, da
bi dosegli eno izmed tistih umazanih škatel, ki jih deUjo oni. Bebec, si
rečem, medtem ko me brcajo, plezajo po mojem telesu, me uporab-
ljajo kot odskočno desko, kot vzpetino, pobočje, da bi se malo dvig-
nili in obupano iztegnili roke čez ograjo. Bebec, bebec, si rečem; in
medtem ko vsi hodijo po meni, stojijo na meni, skačejo čezme, se zač-
nem na vsa usta smejati, kakor da bi me vse te noge, vsa ta stopala,
polna dreka in blata, ščegetala ... »Prijaznež je ponorel,« pravi nekdo,
»Pustite ga, lahko da je nevaren,« reče drugi. In se odmikajo, spuščajo
z mojega telesa. Zunaj oni, prav tako smeje, načrtno delijo hrano na
vseh koncih ograje. Škatlico namestijo na tla. Obstanejo ob njej in
čakajo, da kdo izvleče roko, da bi jo z enim korakom pohodili...
Lahko bi, takoj zdaj, iztegnil roko in prijel to škatlo. Vsekakor, pa
čeprav bi mi stopili nanjo ali bi dobil brco v prsi, ne bi umrl od la-
kote. Ampak, naj oni ne mislijo, da jim bom pripravil ta užitek.
Ne misli, da ti bom ustregel, da si ne bi predstavljali, da si ne bi
predstavljal, da bom jedel tisti drek, tisto nesnago, tisto svinjarijo. In
še manj bom dovolil, da mi daš nogo v roko namesto trdo kuhanega
jajca. Zato da jim ne bi privoščil užitka, ostanem tako, nepremičen,
zmagoslaven jih gledam (tebe), ko tam zunaj tekajo sem in tja z
nesnago. Tako jih gledam in se smejem, medtem ko se obupane
roke otepajo nad mojo glavo. Takrat te odkrijem, prvikrat te vidim,
tam, prav tako zunaj, kako se ogneš bleščeči steklenici, tečeš, se mol-
čeča vlečeš po asfaltu, in greš noter, kakšna domislica, sem v gnečo,
kjer smo mi.
Tukaj gre, tukaj gre, tam gre, že skoraj zaspana, že skoraj brez
moči za beg, toda še vedno se premika, pod telesi, po rokah in obrazih,
ki komaj mežiknejo, ko jih prečka. Ze ne mo; em več ... Tudi ona
po tolikih urah, ko mi je poskušala pobegniti, ne more več. In zdaj
se, kakor neumna obotavlja, z odprtimi usti na hrbtu nekoga, ki leži
na trebuhu na tleh, poskuša, obupana, nekam skočiti.. . Končno te
zgrabim, premetenka, zdaj, pa čeprav pokrita z nesnago, ne moreš
več pobegniti.
REINALDO ARENAS, Kubanec, ki od leta 1980 živi v ZDA, je
svoj prvi roman Celestino antes de Alba (1967) objavil v času, ko je
bil historicističen poduk v literaturi razglašen za obvezo do revolu-
cionarnega procesa. Začetki kubanske literarne produkcije so se tej
zahtevi podrejali, vendar se že Arenasov prvi roman od drugih raz-
likuje po močni prežetosti s subjektivizmom, v drugem pa se je v
skladu s svojimi konflikti z režimom zatekel k obsežnim časovno od-
daljenim simboličnim konstrukcijam (El mundo alucinante, 1969).
Beg oziroma možnost bega je v središču tako obeh prvih del kot
109
POST-BOOM: SPANSKO-AMERIŠKA PROZA
tudi v zgodbi, ki končuje zbirko Mimohoda je konec iz leta 1981 in
ji tudi daje naslov.
Pričujoči izbor nove latinskoameriške proze je zaradi omejenega
prostora seveda le delen in nezadosten prikaz razmer v novejšem la-
tinskoameriškem pripovedništvu. Avtorji, ki jih predstavljamo, so na
Slovenskem novi, vsaj prevajani doslej še niso bili. Mimo te peterice,
ki so ji skupne predvsem razlike, naj opozorimo na tiste, ki jih vse
pogosteje druži oznaka »-postboom«. Poleg Eraclia Zepede so tu še
Urugvajec Sáül Ibargoyen, Argentinec Mempo Giardinelli, Cilenka
Isabel Allende in Cilenec Antonio Skarmenta.
Izbor, prevod in opombe Vita Krnel
110
YUGOSLAVICA
YUGOSLAVICA
Mihajlo Pantić
Godalni trio odhaja v Budimpešto
Ta zvok poznate ponoči, medtem ko ležite v postelji, v sesedajoči
se tišini sobe. Tam nekje iz zidov prihaja, krepi se, na vrhuncu po-
staja neprijeten, potem pa hitro izgine — zvok osvobojenega pritiska
iz vodovodnih cevi.
Hladno budimpeštansko jutro. Zrak je čist. Nismo v Budimpešti,
a kakor da smo. V resnici nismo nikjer. Ali nekje vmes. Prazen Vak
utca'k teret, če ne upoštevamo dveh treh hitečih mimoidočih, ki bodo
tako ali tako čez kakšen trenutek izginili v prečnih ulicah. Ne vemo,
kdaj nam odhaja vlak. Ničesar ne vemo. Medle ulične svetilke počasi
ugašajo. Sedimo. Poleg naših nog so odloženi kovčki instrumentov.
Nevajeni dnevne svetlobe trepetamo; z opraskanimi rokami si mane-
mo podplute, solzne veke. Zbrani smo, vendar se vseeno preštevamo.
Do tri in nazaj. Vsak upošteva tudi sebe. In potem še druga dva. David
(viola) — Vilibald (violončelo) — Zoltan Ka. (violina).
Sobe, v katerih ležite, zaudarjajo po injekcijah za pomiritev, po
menstrualni krvi. Telo iztegnete po postelji, ki v svojih gubah še
hrani celice umrlih. Po razlomljenem odblesku stekla bližnjih zgradb
vidite, da je pozno popoldne. Sonce zahaja. Kakor na razglednicah.
V tem trenutku pubescenti iz okoliških stanovanj z enakim razpo-
redom prostorov opažajo spremembe na svojih telesih. Zarošena z
zgoščeno paro kopeli, ogledala skrivajo čudno popačena like teh
dečkov.
Koncert je bil izveden po naključju, brez najave. Pojavili smo
se v črnih svečanih frakih, mirni, se zadržano poklonili, natanko toliko,
kolikor je treba, in začeli. Program je potekal povsem običajno. Nismo
poslušali tega, kar smo igrali, bili smo odsotni, poglobljeni v povsem
druge misli. Sele približno na polovici prvega stavka smo dvignili
glave. V pridušenem odblesku polileja so se razprševale sence. Občin-
stva nismo videli. David je z mučnim izrazom na obrazu zamišljen
aritmično udarjal z lakastim čevljem po podu. Izza debelih stekel
očal so oči Zoltana Ka. spominjale na komaj vidne, s svinčnikom za-
risane reže. Vilibalda so motile velike kaplje potu; otresal je z glavo,
menda poglobljen v tisto, kar je igral. Ob koncu prvega dela smo se
111
YUGOSLAVICA
umaknili v garderobo. Med odmori se nismo nikoli imeli navade po-
govarjati. Vilibald je nad umivalnikom glasno izpiral grlo. Medtem
ko je menjaval strune, se je David zbodel v prst. Med porami na
površini kože se je pojavila velika motno rdeča kapljica. Posesal jo je.
Nikar ne odpirajte oken. Ostanite v postelji. V mestu že od zdav-
naj ni prišlekov. Vonj scaline je preveč močan, duši, še posebno kadar
ni vetra. Večinoma se poznate prek knjig — samo prek njih se tudi
pogovarjate. S prepolnih strani padajo črke in besede, misli se samo-
voljno in brez reda premeščajo, ustvarjajoč tako brezoblične zveze,
ki popolnoma nič ne pomenijo. Potrebno je vsega nekaj naključnih
ali namernih napak in razpored se spremeni. V hladni kopalnici, med
belimi ploščicami poslušate, kako voda komaj slišno priteka skozi
zidove, strmoglavlja v globino in pri tem spira kosti, pozabljene v
temeljih.
Vilibald: Luč nad vrati nas je opozorila, da je čas odmora minil.
Vedeli smo, da nas tam nekje čaka živčni molk občinstva. Eden za
drugim smo stopili na hodnik in odšli proti odru. Toda stopnišča ni
bilo. Misleč, da smo stopili skozi napačna vrata, smo se vrnili nazaj.
Sli po drugem prehodu. Po nekaj minutah hoje so nam začele po-
puščati strune na instrumentih. Ne, zagotovo nismo zašli. Samo svet-
lobe je bilo vse manj. Potiskajoč violončelo sem se ustavil. In bolj ko
sem se napenjal, da bi v mraku zagledal upognjeni Zoltanov ali
Davidov hrbet, bolj so postajali koraki oddaljeni, zamolkli. Končno
so povsem zamrli. Spustil sem se na tla. Kapljica vode, ki se je od-
trgala s stropa, je bučno odzvenela v resonatorju. Druga me je zadela
natanko na teme. Pomislil sem, koliko let bi moral tako stati, dokler
mi kaplje ne bi popolnoma vrnile koščene veke lobanje. Pomislil sem,
kam bi lahko padla naslednja. Malo sem se premaknil, iztegnil jezik
— kanila je. Poskusil sem jo na nebu; nekoliko slan okus je hitro
izginil. Spet sem ponovil. Kapljice so spreminjale okus. Potem se je
na stropu pojavilo nekaj drobnih, svetlih točk. Ena se je utrnila, za
seboj pustila sled (kakor da bi kdo potegnil s kredo) in izginila v
mraku.
»Dragi obiskovalci,« je govoril neki grlen, zlovoljen glas, »ste
v zgradbi državnega planetarija. Na kupoli boste lahko videli vsa
nebesna telesa severne hemisfere, posebno planete v perihelu.« Med
škripanjem stolov do popolne tišine so se nameščale provincialne eks-
kurzije, nekaj koncertne publike, ki je zašla, in nekaj amaterskih
astrologov, ki so v rokah držali majhne, smešne teleskope. »Ali veste,
da je danes dan kometa?« me je vprašal človek, ki je sedel poleg mene.
In medtem ko se je nebo nad našimi glavami začelo počasi obračati,
je nadaljeval: »Videli bomo prav tiste repatice, ki so se pojavile na
dan Atilovega pogreba v Tisi, ko so mu s pet tisoč devicami in po-
daniki v pregrajenem in izsušenem koritu naredili gomilo. Sem in
tja reka še dandanes naplavi kakšno ožgano kost. Morda so te komete
112
YUGOSLAVICA
videli prav v trenutku, ko jih je prekril val, ustvarjen s prebijanjem
velikega zemeljskega jezu. Zgodovina kometov je zelo zanimiva,« je
govoril nevidni govornik bolj zase, igrajoč se s strunami mojega instru-
menta. »Skozi generacije smo bili, mladi gospod, nagnjeni k temu, da
okoli večje ali manjše gomile ledu razpredemo vsakovrstne zgodbe.
Neki duhovnik, če se ne motim magdeburški škof Andreas Zelihius,
je leta 1578 objavil delo pod naslovom Teološki opomin novega ko-
meta, v katerem je, v duhu velikega prevratnika iz Wittemberga, na-
vdahnjeno videnje, kako je komet v resnici gost dim človeških grehov,
ki se vsak dan, vsako uro, vsak trenutek dvigajo, pihajoč v lice božje
obilje nečistosti in grehov; dim postaja postopoma tako gost, da na-
staja komet kodrastih in zvijajočih se pramenov, ki jih končno ode-
nejo z ognjem srda in jeze nebeškega sodnika. Mi se seveda za to ne
zanimamo preveč, toda vseeno, čeprav smo se že davno umirili na
tem mestu, včasih sanjamo, kako se izpod kopit naših konjev na po-
hodu upogiba trava stepe in kako, potujoč dneve do popka sveta, v
galopu spimo, trdno okobaljujoč goli trebuh našega štirinožnega so-
brata, medtem ko nam nad glavami hitijo čudna znamenja. Veste, go-
spod, kapljica scaline najboljših konj je tako močna, da v trenutku
odpre rano na roki, da preprosto sežge kožo.«
Obrisi planetarija so se potem razpršili in nepremično sede sem
ostal na hladnih betonskih tleh s precej praznimi mislimi. Skušal sem
se spomniti svojega dela partiture; z rokami sem dotipal vrat violon-
čela, potegnil z lokom. Ne vem, kako dolgo sem igral, saj niti ni
pomembno. Zdi se mi, da sem takrat prvič po nekaj letih poslušal
tisto, kar sem igral. Niti čas, porabljen za neutrudno ponavljanje
lestvic pod nadzorom uvelih pederastičnih profesorjev, se mi ni zdel
več tako plehek. Medtem ko je veter zvenčal po oknih s kapljami
dežja, sem v hladnih učilnicah glasbene šole mislil na nekaj povsem
drugega in ure opazoval, kako se moj obraz kremži na vlažnem steklu.
Po dolgem čakanju sem se končno znašel na nekem stopnišču.
Dvigal sem noge, kakor da se vzpenjam, vendar se mi je ves čas zdelo,
da se spuščam. Slišal sem, kako v globini grgota voda. Nekajkrat sem
skušal šteti korake po spiralnih stopnicah, se utrudil, pozabljal šte-
vilko, začenjal znova. Končno sem čisto na dnu zagledal ogromno
dvorano glavnega kolektorja; odpadne vode iz vseh delov mesta so
se zlivale sem, v to kalno jezero, ki je vrelo in se motno svetlikalo
pred očmi nekega propadlega violončelista. Minus pol Budimpešte.
Vračal sem se v isto smer. Tokrat so se mi noge spuščale navzdol,
toda imel sem občutek, da se vzpenjam. Prebijal sem se med nekimi
črvivimi tramovi, črnimi, ožganimi, toplimi, kakor da je nekaj tre-
nutkov pred mano minil velik požar. Dalj ko sem šel, razločnejše je
postajalo vse. Končno sem pred nekimi stranskimi, oddaljenimi vrati
naletel na Davida in Zoltana Ka. Videti je bilo, kakor da sta tudi
onadva pravkar prispela.
113
YUGOSLAVICA
Dneve ležite v sobi. Stoletja se nabira prah, ki enakomerno pada
na nekaj pohištva, ki je v njej. Potem nekdo nekega dne, ni napisano
katerega, odpre vrata, vstopi v sobo, zvrtinči prah, zamenja razpored
predmetov, razbije kocko strjenega zraka in vse obrne na glavo. Po-
tem za vselej izgine. Spustite solzo, mislite, da se vam potijo oči,
opazujete to kapljo, kako zdrsne po obrazu in usahne v beli puščavi
rjuhe. Koliko let morate čakati, dokler nekdo, ni napisano kdo, spet
vstopi in vse zamenja. Mu boste odklenili in mu pokazali vašo po-
zabljeno puščavniško celico?
David: Ves čas me je vražje žulil čevelj. Nikakor mi ne uspe
pozdraviti kurjega očesa na palcu. Sel sem prvi; prvi sem najbrž tudi
opazil, da se nam ne posreči najti izhoda na oder. V tesni, svečani
obutvi, v kateri nisem nikoli naredil več kot nekaj korakov, so na-
brekali novi žulji, polneč se s kapljami brezbarvne limfe. Tiščali so
me od daleč, kakor da so na tujih nogah. Vrnili smo se nazaj, po-
skušali. Blodil sem po hodnikih, ne vem, koliko časa je minilo; potem
sem se nenadoma znašel v nekakšni gneči. Ljudje so se gnetli, mi
hodili po otečenih stopalih. Prepustil sem se tej množici niti malo
naključnih mimoidočih; morda so nekateri izvirali iz občinstva (vi-
dim jih, kako nezadovoljni, ker morajo pred koncem zapustiti toplo
dvorano, prihajajo skozi pomožne izhode za primer požara). Nekateri
so glasno govorili. Kolikor sem mogel razumeti iz nevezanih odlom-
kov pogovorov, se mi zdi, da so se nekaj prepirali o glasbi. Svojo
violo sem skril pod plašč. Množica se je gibala naravnost, inertno,
kakor jata rib. Naenkrat sem dojel, da sem na postajni ploščadi
podzemske železnice. Kar naprej so prihajali novi vagoni, ljudje so
vstopali, jih napolnjevali, izginjali v pločevinastih trebuhih, ki so
potem odhajali. Ploščad se dolgo ni spraznila. Potniki so se zbirali
od vseh strani, iz vseh smeri in se gnetli na komaj izpraznjenih pro-
storih. Stal sem skrit za nekim stebrom iz nebrušenega marmorja in
se bal, da mi ne bi kdo v tej gneči zdrobil instrumenta. Ne vem, kako
dolgo sem čakal — spominjam se samo tega, da je zadnji ton prvega
stavka še vedno pulziral v resonatorju. Postaja je končno opustela.
Po spiralnih stopnicah sem odšel na površino.
Napol v temi me je pričakalo neko mesto z umazanimi ulicami.
To ni bila več Budimpešta. Ob hrapavih zidovih zgradb so v vrsti
stale voščene figure kurb. Stopil sem k eni, precej zdelani, iztrošeni,
z mlahavimi prsnimi mošnjički. Izmenjala sva nekaj besed. Odpeljala
me je v sobo. Podstrešje. Preden sva se spustila na tla, sem pogledal
skozi umazano okno. Prav v tem trenutku se je na nebu utrnilo
nekaj repatic. »Ali veste, da je nocoj praznik?« me je vprašala. »Pro-
stor nad našimi glavami je večinoma prazen, samo enkrat na leto,
ko se gibanje sfer za trenutek ustavi, se kolikor toliko napolni.«
Morda mi je bilo nekoliko nelagodno, ne vem — vsekakor je to opa-
zila in spremenila pogovor, »Nocoj je vse brezplačno. Sprostite se.
114
YUGOSLAVICA
Ne mislite na posledice. Ali veste, da je celo neki duhovnik, zdaj ni
pomembno kateri, govoril, da je devištvo nezaželeno in vzdržnost ne-
normalna. Najin primer se v ničemer ne razlikuje in povsem dobro
je, seveda če ga razlagate tako, kakor se nama zdi. Po besedah pamet-
nega vikarja, ki se očitno ni pomišljal tako kot vi, je boljše, da je vse
mesto umazano s sramotnimi hišami, kakor pa da se ženske in device
izpostavljajo nevarnostim nadlegovanja. Morda sploh ni vedel, da take
ustanove ne zmanjšujejo zla, ampak ustvarjajo navado poželenja in
prej spodbujajo, kakor pa preprečujejo tovrstne izpade — toda, ali
je to pomembno? Rešitev je povsem preprosta: čisto dovolj je, da mé
ponudimo iluzijo spodobnih žensk. .Sama si na primer vsakič, kadar
s kom spim. predstavljam, da je to moja prva noč.«
Potem ko sem odložil violino pod posteljo, se nisem upiral, legel
sem čeznjo. Obutve nisem odlagal, bal sem se da ne bi poškodoval
oteklin. Vse je bilo nekako mečkavo, toda zdi se mi, da je bila res-
nično intacta. Ko sem odhajal, sem jo pogledal; zapoznela kapljica
sperme je presevala na trebuhu te čudne zgrbančene hetere. Vrnil
sem se po isti poti. Znana mi je bila, čeprav se ob prihodu nisem trudil,
da bi si jo zapomnil. Nekaj minut sem hodil med vrstami enoličnih
sivih hiš in zagrnjenih oken. Zrelo podzemnega prehoda, tema, pasji
izmečki, dolgi tunel metroja, spominjajoč na posušen slepič, znani
hodniki. Na koncu sem, naslonjen na vrata, opazil Vilibalda in Zoltana
Ka. Čakala sta me.
Spet je noč. S skrčenimi prsti, odprtimi usti in zavitimi zenicami
strmite nekam proti podstrešju. Vstajate. Vklapljate televizor. Porno-
grafija: deklica, ujeta v trenutku, ko ji s slabo razvitih ramen pada
obleka. In medtem ko se hladno oko kamere plazi po njenem telesu
in ga razmnožuje v nešteto povsem enakih kopij, je zagotovo samo
nekaj — v tem trenutku nekaj milijonov naročnikov misli enako
kot vi.
Zoltan Ka.: Vsi trije smo tipali po zidovih, nevajeni polteme. Oči
so se nam solzile. Nekaj časa smo si prišepetavali. Potem sta se mi
prenehala oglašati. V trenutku, ko sem odprl usta, da bi ju poklical,
sem se spotaknil, očala so mi padla na tla in se razbila. Ujel sem se
na eno roko, v drugi sem trdno držal violino. Drobci optičnega stekla
so se mi zapičili v dlan. Nadaljeval sem z iskanjem — otipal sem neko
kljuko in odprl vrata. Kolikor sem mogel zaznati zaradi bleščeče se
svetlobe, sem bil na zgornji galeriji dvorane Budapesti szinhaz, opera
es balet epiileteben, v kateri smo malo prej igrali. Občinstvo je še
vedno odhajalo. Ko je tudi zadnji obiskovalec izginil, se je pojavilo
nekaj scenskih delavcev. Začeli so postavljati kulise neke zgradbe,
delali so v tišini, dokaj hitro in spretno. Ko so jo dokončali, so izginili
v njeni notranjosti.
Spustil sem se v gledališče, šel med opustelimi sedeži. Bi mi moralo
biti žal. ker sem sprejel predlog, da bom nocoj nastopil v godalnem
115
YUGOSLAVICA
triu? Ne vem. Ste Icdaj po predstavi po naliljučju ostali zadnji, po-
znate ta pomešani vonj teles, potu, izdihanega zraka, medtem ko vle-
čete noge prek škripajočih tal, pokritih z odpadki? Vzpel sem se na
oder. Neodločno sem nekaj časa stal pred to veliko zgradbo nedolo-
čenega stila, potem pa sem se odločil, da vstopim. V resnici se nisem
odločil, ampak me je kratkomalo potegnilo, da sem brez trkanja in
čakanja zakorakal v prostran, prazen hali. Čeprav je bilo vse po-
stavljeno pred mojimi očmi, resda kratkovidnimi in negotovimi, je
bil videti interier zelo star. Otipal sem stebre, bili so pravi, iz hrapa-
vega, nepoliranega marmorja. Vsa hiša je bila prava. Medtem ko sem
se vzpenjal po kamnitih, zavitih stopnicah, mi je v grlu razbijalo.
Z vrha se mi je nenevarno režal lev iz mavca. Iz ust mu je kapljala
apnena voda in puščala sled na gobcu.
Odprl sem prva vrata, na katera sem naletel. V sobi s težkimi
zavesami z vonjem sesedlega se prahu se je vrtelo nekaj plesnih parov.
Orkester je bil čuden — nekaj grobih bobnov in par piščali iz trsja
in kosti močvirskih ptic. Človeka, ki sta pravkar govorila o nekon-
čanem koncertu, sta me povabila, naj se jima pridružim. Izročila sta
mi svečano vabilo. Zijajoč proti svetlobi sem ga komaj mogel pre-
brati: Ples na dan nebesnih teles. Spoznala sta me z navzočimi; ne
da bi si mogel zapomniti grlena, astmatična imena, sem se rokoval
z vsemi. Nisem hotel igrati. Bi plesal? Prav, to lahko. »Mislimo si,
da se svet deli na dva dela,« mi je rekla prva plesalka, »Zemljo in
nebo, zveza med njima pa je nebesno drevo, ki raste na najvišji gori.
Tam je tudi popek sveta. Enkrat na leto drevo ozeleni in tedaj vse
ženske postanejo device. To je dan nebesnih teles.« Nisem razumel,
o čem je govorila. Imela je velike, napudrane prsi in sipek prah zmle-
tega kamna me je silil na kašelj. »Toda pustiva zdaj to,« je končno
rekla, ko je videla, da se dolgočasim, »lepo bi bilo, ko bi spoznali
mojega očeta.«
Peljala me je v stransko sobo. Nagibajoč se nad papirje je za mizo
sedel starec. Površno me je pogledal in rekel: »Nikar se ne čudite,
vse je mogoče pojasniti. Jaz na primer raziskujem nekropole. Frag-
menti retorja Priska govorijo o posebni ureditvi naših grobnic. Tiste,
ki me zanimajo, večinoma nahajamo pod hišami in potmi — običajno
vsaka gradnja počiva na kosteh in ima neko za vas čudno, nam pa
povsem jasno lastnost — da namreč včasih menja mesto. Zakaj? Po-
kojnika vedno pokopljejo tako, da z obrazom gleda proti onemu svetu
in da bi, nošen s podzemskimi, tektonskimi drhtljaji, na koncu tudi
prišel tja. Toda tistim, ki so v življenju zaslužili samo kazen, glavo
obrnejo v nasprotno smer in na prsi jim namečejo težko kamenje
temelja, včasih pa so obrnjeni na trebuh, z obrazom proti zemlji. V
grob so zaradi običaja vsuli nekaj kapelj kumisa in divjega medu.
Ampak,« je v trenutku spremenil temo, »vi strahotno mežikate, po-
skusite moja očala, morda vam bodo ustrezala.« Vzel sem očala iz
116
YUGOSLAVICA
kristala in jih nataknil; videl sem nekaj povsem drugega, prazen oder.
V resonatorju moje violine so brneli zadnji toni plesne skladbe.
Hitel sem po okoliških sobah, pomožnih izbah, razbijal po vratih,
preiskal vse kote, vtikal nos v klet, odpiral stare skrinje, premikal
omare in vstopal izza teh zakamufliranih dveri v prazne, zdavnaj
zapuščene prostore, ki so zaudarjali po smrti. Utrujen sem se vrnil
v garderobo. Od tam sem zlahka našel pot — kakor da se mi je
izhod sam pokazal. Pred stranskim izhodom sta me čakala Vilibald
in David. Izstopili smo na Vak utca'k teret.
Noč je sesirjena topla plazma, krvna pogača časa, ki dolgočasno
pulzira v opnah bobničev. Stopite k oknu. Kaj vidite? Žalostne spre-
vode, ki se postopoma spreminjajo v groteskne svatbe; užaloščeni
slavljenei se igrajo slepe miši, skrivajoč se po zapuščenih vhodih
zgradb ali izza debelih stebel aleje mrtvih. Ženske sezuvajo čevlje in
brodijo po mlakah; voda se zliva prek temnih svilenih oblek in jim
zarisuje prsi. Penasti od razvrata jih moški opasujejo na črnih na-
grobnih ploščah, po katerih so raztresene kaplje stopljenega voska
posmrtnih sveč. Z izpraznjenimi mošnjami, medtem ko ližejo mokre
dlani, se opotekajo proti domom, neprenehoma pogledujoč v nebo, ki
razpada.
Zakaj nikoli nismo bili v Budimpešti?
Diagonalna zgodba (raetafikcije)
Slišim njen glas na jutranjem radiu. Med dvema pesmima. Prva
pesem. Roryjeva kitara bevska kakor avtomat pripadnika IRA nekje
gor v Belfastu ali Londonderryju. Deček preteče ulico in pod britanski
oklopni avto vrže gorečo steklenico bencina. Teče nazaj v varno za-
vetje vhoda sosednje zgradbe, toda nekje na pol poti ga dohiti krogla
vojaka, oblečenega v maskirno uniformo ... Neka nesmiselna reklama,
nova hrana za pse ali nekaj podobnega . .. Druga pesem. Leta krize.
Geto. Vrv za sušenje perila. Delavci v železarnah. Bruce poje o iz-
gubljenih dnevih, o tem, kako vse to nima nikakršnega smisla . ..
Ob tem času, nekaj tisoč kilometrov naprej, s preprosto diagonalo
prek zemljevida stare gospe Evrope, skušam v kopalnici spraviti s sebe
sledove slabo prespane noči. Čeprav vem, da vode ni, odpiram pipo,
upajoč, da je v ceveh ostalo nekaj kapelj, toliko da si navlažim obraz.
In zares, po nekaj trenutkih pričakovanja, spremljanih z neprijetnim
šumenjem cevi, se mi je v dlani zlil svetlo moten ostanek sinoćnjega
curka. Medtem ko sem približeval vlažne dlani k čelu, sem se zalotil,
kako mislim na nekaj stvari naenkrat. Nobena ni bila nič določenega.
Utrujen sem, to je edino, kar lahko rečem in je relativno točno: pre-
prosto čutim utrujenost, topo bolečino telesa. Telo je napor. (Ne spo-
minjam se, kdo mi je to rekel. Nekdo mi gotovo je.) Skozi polodprta
117
YUGOSLAVICA
vrata prihaja njen smeh, se odbija od zidov in usahne v moji glavi.
Sploh ne vem, kaj me žene k pisanju te zgodbe.
Preveč dejstev.
Ne.
Dolgčas.
Ne.
Nevrotično zapisovanje breplodno porabljenega časa.
Ne.
Morda prav zaradi tega, ker ne vem odgovora, hitim k piki po-
slednjega stavka, za katero bo spet praznina. Njen glas me ne zapušča.
Kakor garje. Poslušam jo, kako izgovarja reklamo (nekaj o potovanju
v eksotične kraje). Povsem sproščena je, brezhibno dikcijo ima, grlo
ji ne podrhteva, polni vokali bežijo v eter in me nepogrešljivo najde-
vajo. Porota v sestavi:
Oče (trajno odsoten)
Miles Davis
Modesty Blaise
Mati (trajno prisotna)
Seymour Chatman, naratolog
P. M., književni kritik
Peter Kropotkin, osebno
nekaj Senc hitro izginjajočih likov iz osebnih izkušenj glavnega
junaka in
nekaj povsem neznanih oseb (namesto zbora), bo nadzorovalo
pisanje te zgodbe, odobravajoče kimalo z glavami, kadar bom napisal
kakšen dober stavek ali negodovalo v trenutku, ko bom zdrsnil v
splošno ali nepojasnjeno patetiko.
V redu.
Z avtobusom, ki se počasi vzpenja, ko prečka most iz smeri Novega
Beograda, vsak dan odhajam v središče mesta. Spodaj, nekje globoko
pod nami, se vali težka, lena voda. Prvi prizor, ki ga zagledam, se
že leta ne spreminja: kalemegdanska grmada sosednje obale Save
z znanimi obrisi zgradb, tramvajskim obračališčem, cerkvijo, progo in
napol porušenim obzidjem. Na neki, vedno isti koti tega neopaznega
prelaza, se mi pred očmi odpre umazano siv kanal Brankove ulice,
ki se hitro končuje z žrelu Terazijskega tunela. Medtem ko se mu
bližam, me ta del mesta spominja na glavo nekega velikega duha z
odprtimi usti in z izrazom začudenja na obrazu. Prizjor se spreminja
odvisno od letnega časa, vremenskih razmer, dnevnega časa ali trenu-
tinega razpoloženja. Tako se, vsakič ko prečkamo reko, duh in jaz
pogledava iz obraza v obraz, iz oči v oči.
Poleti, ko se okna okoliških zgradb bleščijo od sonca, zrak pa
zaudarja po zažganih avtomobilskih gumah, je duh utrujen in brez
zanimanja. Pozimi, ko so prehodi zagateni z umazanim snegom in ko
nad mostom dneve lebdi oblak dima in bencinskih izparin, je duh
118
YUGOSLAVICA
radoveden in me potrpežljivo čaka. Prihajam, gledam ga, ne da bi
trenil, ne spuščam pogleda. In tako leta, v neskončnost. Zbujam se,
glas je vedno tu, odhajam v kopalnico, Rikki Lee Jonesovi prihaja
direktno v mikrofon in njen vzdih, razmnožen na nekaj milijonih
LP-kopij, odhaja naravnost v svet. Gošča v ustih. Pljujem kri v la-
vabo. Napor odtoka, potoki izločkov, ki se zlivajo v reko. Spodaj,
pod oknom, brnijo kamioni za odvoz smeti. Beograd podrhteva v
meglici. Vlečem diagonalo proti Otokom. Soho je poln grbavcev,
gospod Johnny Rotten pljuva po zgneteni publiki puba, ki diši po
jointu in temnemu pivu.
Nikoli ne bom napisal Mojstra in Margarete. Edino, kar morem,
je, da se zaprem v svojo sobo in da poskušam, daleč nad vsemi stvarmi,
z očmi zunaj vsakega zla, v slabi avtoterapevtski seansi pisanja
izvreči ves svoj sesirjeni obup. (Mati na vse to pravi — sinko, sploh te
ne spoznam, zakaj pišeš o tako težkih, neprijetnih stvareh?) Vse se
drobi, razpada na drobne koščke, topim se, hudič me jemlje in zakaj
potem vse to, ta konfuzni štrcelj neke davno odigrane in že pozabljene
sentimentalne zgodbe, kakršnih je na tisoče okoli nas in ki nima čisto
nič tistega, kar bi se lahko imenovalo njena različnost. V zraku je
prah, Sonny Boy Williamson poje, nebo je ogromna posoda shajanega
testa.
Vse poteka v bolj ali manj neuspešnih poskusih. Menjavam po-
staje na radiu, vrtijo različne stvari, toliko energije kroži po etru in
naj še toliko bežim, vedno naletim na ta glas, ki podaja novice in
reklame, in potem sedem za mizo in pišem zgodbo, recimo o pisatelju,
ki piše veliko drugih zgodb, samo da bi pobegnil od tiste prave. Go-
spodje porotniki me opominjajo, da bi bil čas, da preidem k stvari,
toda tega ne morem storiti. Spotoma sem nekaj izgubil, neke ostanke
te zgodbe sem do konca razdrobil, in ne vem, če mi jo bo uspelo
vsaj približno sestaviti. (Na to mi Peter Kropotkin pravi — za anar-
hoidne ideje je vedno čas, najprej je treba svet ustvariti, da bi kje
lahko začeli z rušenjem). Najboljše bi bilo . . . nič ne bi bilo najboljše,
toliko vsega je šlo k hudiču, sploh ne vem, kaj naj storim, če sedem,
se mi zdi, da bi bilo boljše, da bi stal. če nekam odidem, tam vedno
srečam sebe. Koliko časa je preteklo od tedaj. Se vedno ima svež, ne-
spremenjen glas. Vključim televizor in seveda ga najdem tudi tam.
Toda brez slike. Sploh ne vem, kakšna je bila videti, kako se je vse
začelo. Samo toliko se spominjam, da sem ji obljubil, kako bom med
pisanjem te zgodbe mislil nanjo. Prepričan sem, da si zasluži nekaj
mnogo večjega in boljšega, toda to je edino, kar znam. Vse drugo je
negotovo. Ko se bom postaral, bom sedel pred ekran, v roke bom
vzel menjalnik programov in počasi čisto počasi bom umiral, smrka-
joč nad junaki televizijskih serij, kakor v kakšnem slabem belem
bluesu tistega albina, ne spominjam se. kako se imenuje, morda Winter
ali tako nekako. Edino, kar morem zdaj, je, da vzamem nedotaknjen
119
YUGOSLAVICA
list papirja in da pišem vse, kar mi pade na pamet, zunaj kontrole
porotnikov, ki že dalj časa z gnusom obračajo glave. Medtem ko
pišem, mislim samo na to, kako se bom prebil do konca strani. Ko
se to zgodi, vzamem nov list in vse se spet znova začne — odlomki
slabih, bedno končanih zgodb se izgubljajo v belini. Odhajam v mesto,
se vračam, prižigam radio ali televizor, vseeno, to je ugasla radijska
in televizijska zgodba, poslušam njen nice voice, Beograd izginja v
megli, diagonalno, v Londonderryju že dneve pada dež. vse kar skušam
povedati, porotniki proglašajo za znano, nepovezano, dolgočasno in
nezanimivo kazanje pripovedniške nemoči. In zares ne bi nikoli mogel
steči pred množico, zbrano v Centralnem parku, širokega poletnega
večera in ji odigrati nekaj, kot je Blowing in the Wind, mar slišite,
najprej prihaja zračni akord na klavirju, nato glas in nekje iz daljave,
skoraj neslišno, godalni in spremljevalni vokali. Na vrhuncu je to
sesirjena melanholija, potopitev v tišino. Namesto vsega poslušam,
kako mi priporoča, naj pijem tointo mineralno vodo. Kaj morem.
Kaj slišim. Kaj vidim. Skoraj nič.
Dvignem pogled. Sledi odlomek:
Del mesta, ki ga vidim z okna svoje sobe:
V prvem planu te slike je nekaj debel. Na zapuščenem parkirišču
veter vrtinči odvržen papir. Nekaj dečkov igra nogomet. Fden je
zgrešil gol in se zgrabil za glavo, tako kot to počno na pravih sta-
dionih. Vidim prepolne avtobuse, kako se premikajo po bulevarju.
V daljavi je park, med katerega krošnjami lahko včasih vidim reko.
Na moji levi je Zemun, v katerem živi pisatelj običajnih zgodb. Sam
sem nekje v središču Novega Beograda. Temeljna razlika med tem,
kar piševa, sklepam, je enaka razliki med Zemunom in Novim Beo-
gradom, In tako dneve buljim skozi okno, poslušam ta glas in raz-
mišljam o tem, kako nas je gospod porotnik Miles Davis počastil s
še enim paranoičnim albumom, na plastiki so samo vzdihi, škripanja
in neartikulirani zvoki trobente, vse podobno prav temu, kar zdaj
delam. Mislim, da ima samo on malo razumevanja za tole mrcvarjenje.
Naravnost v oči me gleda in zdi se mi, da se nasmiha. Gospodje
porotniki, kljub vašim strogim pogledom sem pripravljen na patetični
korak naprej. Sinoči sem sanjal o ribah, polno rib, ogromno jato,
ki se svetlika v nočnem morju. Plaval sem z njimi. Da, pravilno
sklepate, zgodba se lahko začne iz katerekoli točke ... Nekega leta
je bil na Donavi velik pomor rib. Med njihovimi vretenastimi telesi
smo gazili po blatu, iskali tiste, ki so se še vedno premikale in jih
predevali v kante s svežo vodo. Cele dneve nisem mogel sprati vonja
ribje sluzi in luskin. Spoznal sem jo tega leta. Nisem si mogel misliti,
da se mi bo po vsem tem zgodilo nekaj takega, še posebno ne v tem
definitivno posranem mestu z vsemi njegovimi smrdljivimi književ-
nimi redakcijami, ki slabo plačujejo, zariplimi politiki, ki se režijo
pred kamerami, hitrimi pijančevanji, zgrešenimi pogovori, porivanji.
120
YUGOSLAVICA
ki bi jih kazalo čim prej pozabiti, vsakdanjimi prizori, dolgočasnimi
kot zobobol, ulicami, ki tonejo pod kupi smeti. (Modesty Blaise in-
sistira, naj o vsem tem govorim z blažjimi besedami — je ljubiteljica
lepih form ne glede na to, kaj se dogaja naokoli.) Ne vem, kaj naj
storim. Ko bom končal to zgodbo, če nekaj kaotičnih stavkov zasluži
tako vzvišeno ime, bom počakal, da mesto zaspi v svoj samotni,
milijonski sen. Potem bom šel v park in nekje na pusti, oddaljeni
jasi kričal v noč. Nihče me ne bo slišal. Celo Sence likov, ki se
gibljejo po tej zgodbi ne.
Videvala sva se zelo redko, vedno na kratko. Včasih sva, v nekaj
nepovezanih besedah, govorila po telefonu. Spominjam se, da sva
nekoč sedela na platoju nad reko in opazovala:
kako se spreminja čas,
kako se srečujejo ladje,
kako prek mosta vozijo avtomobili in
kako izginjajo v daljavi.
Občasno sva odhajala na sprehod po mirnih, neosvetljenih ulicah
in se potem molče razhajala. Ne vem, kaj se je v teh trenutkih do-
gajalo diagonalno, na drugih mestih sveta, morda je kakšen šerpa
strmogljavljal s Comolungme (Himalaja, 8848 m), morda je B. B. King
cedil kakšen lepljiv staccato blues, morda je Pinter pisal svojo novo
dramo, resnično ne vem. morda je bilo res vse tako, morda pa nič
od tega ni resnično, vračal sem se proti Novemu Beogradu in nisem
videl duha, ampak samo trepetajočo mešanico prižganih svetilk vzdolž
poti in pravokotno razmeščene bloke zgradb, tam nekje je menda bila
tudi moja soba, ona je odhajala na radio, se vzpenjala po stopnicah,
vstopala v tonsko kabino, nameščala slušalke na ušesa, se približala
k mikrofonu in ob spremljavi nekega neskončno melanholičnega in-
štrumentala začenjala z branjem novic:
Se en državni udar v Afriki,
sprejeta resolucija o dodatnem stimuliranju proizvodnega dela,
nesreča na rock koncertu v Beogradu,
poraz naših tenisačev,
napoved vremena za danes. Glas je lebdel. Prihajal sem v stano-
vanje, prižigal radio. Besede so odhajale v neštete mestne sobe, pre-
plavljale so gluho noč. Toda slišal sem jih samo jaz, kajti samo meni
so bile namenjene.
Prepuščen dolgočasju dolgih popoldnevov, v pričakovanju vabila
ali nečesa, kar bi bilo vredno prave zgodbe, nisem zaznal, da se mi
prava zgodba pravkar dogaja. Radio je oddajal oddaje, napolnjene z
njenim glasom, največ oglase in reklame. Sem imel izbiro, vprašam
spoštovane gospode porotnike, lahko sem odhajal v mesto ali prihajal
iz njega, čas je tekel v teh nesmiselnih gibanjih, vedno nekje vmes.
V.se, česar se spominjam, je prgišče banalnih malenkosti, iz katerih
ni mogoče sestaviti zgodbe, v najboljšem primeru samo njen prazni
121
YUGOSLAVICA
odmev. Gledal sem, kako se kopa, kako počasi stopa v kad, se spušča
na kolena, si moči stegna in prsi. Imela je prelepe luskine. Ko sva
prvikrat porivala, je bila soba temna, nisem imel očal. od zunaj je
prihajala nekakšna neopredeljiva, motna neonska svetloba in zdelo
se mi je, da gre za luno, rekel sem, glej, luna je vzšla; toda v resnici
je bila to medla ulična svetilka, pod snopom katere je bilo mogoče
razločiti smetnjake, polne smeti in sem ter tja, v skoraj pravilnih
ritmičnih presledkih, sence naključnih mimoidočih, ki ne bodo nikoli
izvedeli, da so se, kot povsem nepomembni junaki (namesto zbora),
naselili v neuspelem poskusu zgodbe, za katero porotnik, književni
kritik P. M. pravi, da ima povsem pomešane narativne funkcije, vendar
brez ustreznega estetskega učinka.
Gospodje porotniki, ali smem izgovoriti nekaj banalnega, nekaj
kakor — naredila je samomor. O okoliščinah ne bi hotel razpravljati.
Tudi o nepotrebnih detajlih ne. Leteče, umirajoče ribe bodo prekrile
podobo zemlje. Ko se bom sklonil, da bi eno zgrabil, bom opazil, da
so tudi meni zrasle luskine in škržne reže. Koliko strani bi bilo treba
napolniti z bežanjem, koliko prikritih, prazno zvenečih stavkov je
treba napisati, da bi vam rekel, kako je napravila samomor in kako
me zdaj obseda njen glas, shranjen na magnetofonskih trakovih.
Samo še smrt ima menda nekaj prepričljivosti, nekaj prave moči.
Spoštovani teoretik, naratolog in porotnik, gospod Chatman, najbrž
ne želi komentirati te zgodbe. S kislim nasmehom preleti vse skupaj,
ne da bi mu uspelo skriti svoje začudenje, odkod prav on v zgodbi
nekega konfuznega balkanskega pisatelja. (Za najvzhodnejši. etnično
kaotičen polotok južne Evrope, je ime Balkan prvi uporabil nemški
geograf Zeine leta 1809, po istoimenski gori, ki je to ime dobila v
turški dobi /balkan — turško — strma gora, porasla z gozdom/, na-
mesto grškega Haimos.)
Ne vem kako in kdaj se je vse to končalo . . . Sobota, morala je
biti sobota zvečer. Beograd je tonil v meglo, zunaj je bil vlažen, slu-
zast november, bila je že staro dekle, že leta sama, prihajal je še
eden brezkončnih, deprimirajočih koncev tedna, televizijski program
je bil povsem nezanimiv, radia ni vklapljala. ker ni marala svojega
glasu, telefon je molčal, ona pa ni imela nikogar, da bi ga poklicala.
Vstopila je v kopalnico, v hladno aseptično puščavo z gladkimi zidovi,
in se pogledala v ogledalu. Lasje so bili obupni, oči upadle. Niti tega
se ni več mogla spomniti, kdaj je zadnjikrat s kom porivala, kako
ji je sploh bilo in ali je kaj občutila. Z ulice je prihajalo histerično
zavijanje sirene, toda ni mogla vedeti, kaj se tam zunaj v megli
dogaja, tudi je ni posebno zanimalo, zvijala se je nad lavabojem, po-
skušajoč brez uspeha bruhati, iz želodca se ji je dvigala grenkoba,
življenje se je počasi osipalo in odhajalo tja, od koder ni vrnitve, in
vse je bilo videti tako nesmiselno, poskusila je sama sebi potisniti
roko dol. v vlažne svilnate prepone, jo hitro umaknila, ko se ji je ta
122
YUGOSLAVICA
gib zagabil, mesto je bilo tega sobotnega večera, ko pari porivajo,
ko družine kopajo otroke, ko se gre na obiske ali v gledališče in ko
se izmenjujejo darila, oddaljeno in tuje. Odprla je pipo z vodo, vročo
natanko toliko, kolikor je največ lahko zdržala, in pustila, da je
curek strmoglavljal v kad, ta zvok jo je pomirjal, para je vlažila
zidove, potem se je potopila in pogoltnila vse tablete, ki jih je pred
tem našla po predalih. Z britvico za odstranjevanje dlačic je naredila
po dva velika reza na gladkih zapestjih. Kri je preplavljala vodo.
Svet je bil vse bolj in bolj oddaljen in preden je vstopila v dolg temen
hodnik, katerega zidov nikakor ni mogla otipati, se ji je zazdelo, da
jo nekdo kliče, potem pa je tudi tega zmanjkalo kakor svetlečih točk
na ugasnjenem televizijskem zaslonu. Niti v črni kroniki niso objavili
nobene besede. Samo navadna bralka reklam, ki jih še danes poslu-
šam, je bila.
In?
Kaj in?
In kaj je bilo potem? vprašajo nekoliko užaloščeni porotniki.
Molčim.
Tudi oni molčijo.
Najboljše bo, da tukaj postavim tiste tri običajne pike.
Pravzaprav še nekaj.
Včasih, ko jo poslušam, zagledan v reko, katere krak vidim z
okna svoje sobe, pomislim, kako nisem nič drugega kot nerazumljivi
sad nekega davnega, paradoksalnega odnosa, neke pozne jeseni leta
1956.
Prevod Jure Potokar
Mihajlo Pantič (1957) sodi med generacijo pisateljev t.i. mlade srbske
proze, ki jo zaradi individualizacije in motivnih ter pripovedno-stilnih
razhajanj zadnje čase (1987) menujejo tudi »proza razlike«. Po intelektual-
ni kvaliteti in številu objavljenih spisov pa je eden najizrazitejših, če že
ne kar najboljši literarni kritik svoje generacije.
Objavil je knjigo kritik z naslovom Iskušenja sažetosti (1984) in knji-
go kratkih zgodb Hronika sobe (1984), v letošnjem letu pa mu izideta novi
knjigi pripovedne proze in literarnih kritik. Za svojo književno ustvar-
jalnost je dobil nagrado »Sedem sekretarjev SKOJ« in nagrado »Milan
Bogdanovič« za literarno kritiko. Zgodbi, ki ju objavljamo, sta iz že
objavljene knjige (Godalni trio...) in iz rokopisa (Diagonalna zgodba).
Mihajlo Pantič je znanstveni asistent na Institutu za književnost v
Beogradu, dela pa tudi kot eden od urednikov štirinajstdnevnika »Knji-
ževne novine«.
123
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
ENCIKLOPEDIJA ŽIVIH
Igor Zabel
Umetnost in teorija v postmodernizmu
Ko Hal Foster v uvodnem tekstu v zbornik The Postmodern Cul-
ture opredeljuje pojem postmodernizma, uporabi dva pojma, s kate-
rima želi opredeliti osnovni dualizem znotraj postmodern(istične)ga
prizadevanja; govori o »-postmodernism of reaction-« in o »postmo-
dernism of resistance«. Dovolj očitno je, da sta ta dva izrazito politična
pojma uporabljena tako, da je avtorjeva pripadnost »postmodernizmu
odpora« predpostavka, na kateri je zgrajen sam dualizem, in sicer prav
kot dualizem »reakcije« in »odpora«.
Pojmovno nasprotje, s katerim skuša Foster vzpostaviti vsaj za-
četek reda v kaotični problematiki postmodernizma (pri čemer je mor-
da ta kaotičnost prav simptom, ki opozarja, da je sam pojem »postmo-
dernizem« konstrukt ali, bolje rečeno, relikt pojmovanja zgodovine in
zgodovinopisja, ki ne more več pokriti temeljnih, čeprav morda še
neformuliranih sprememb v konceptu same zgodovine) nikakor ni
nekaj slučajnega ali poljubnega. Politični kontekst, iz katerega izhajata
oba pojma in v katerem se torej vzpostavlja Fosterjeva pozicija, lahko
označimo kot »levičarski«. Ta pojem nam ne pomeni apriorne vred-
nostne kategorije, pač pa meri na posebno konstitucijo samozavedanja,
za katero je ključna dimenzija, ki bi jo lahko imenovali »kritična«,
medtem ko je »desničarska« ideologija (Foster povezuje »postmoder-
nizem reakcije« neposredno s političnim neokonservativizmom) v svoji
temeljni drži »afirmativna« (kar se seveda izkaže šele v luči »kritike«).
Očitna je temeljna zavezanost tega dualizma modernizmu. Moder-
nizem v svojem izvirno destruktivnem, problematizirajočem in agre-
sivnem nastopu je paralelen s politično revolucionarno akcijo (zdi se
nepotrebno ponovno opozarjati na rusko avantgardo, v kateri postane
eksplicitna vzporednost med formalnim in političnim revolucionarnim
impulzom, na tezo o »entartete Kunst«, ki je v bistvu potrdila prav ta
impulz, čeprav — paradoksalno za izrazito »afirmativno« kulturo —
na negativen način ipd.). Zato pomeni »postmodernizem odpora« lahko
predvsem reafirmacijo modernizma oziroma njegove izvirne problema-
tiziraj oče narave.	'
124
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Ce se v tem trenutku sprašujemo po tem, kako je mogoča umet-
nostna dejavnost, če je sploh mogoča, nam teza o »odporniški« umet-
nosti ponuja sicer vabljivo možnost — če namreč heroizmu kritičnega
vztrajanja in odpora proti konformizmu in reakciji nevprašljivo pripi-
šemo moralno prednost. Zdi pa se mi, da je »odporniški« koncept umet-
nosti danes morda bolj problematičen kot kdaj prej. Ugovori proti taki
umetnosti prihajajo z zelo različnih, celo bistveno nasprotujočih si
strani. Ce zahtevamo obnovo izvirnega kritičnega impulza moderniz-
ma, nam mora postati problematično in simptomatično samo »pozab-
Ijenje« tega impulza, te izvirne destruktivnosti, se pravi instituciona-
lizacija modernizma in avantgard in s tem v bistvu njihov prehod na
»afirmativne« pozicije. Bilo bi mnogo prenaivno, ko bi to pozabljenje
imeli za nekaj slučajnega, za spodrsljaj (razen če spodrsljaja ne jem-
ljemo v freudovskem smislu). Logika, ki se kaže v takem pojmovanju,
je popolnoma ustrezna logiki stavka, kakršen je: »Sistem je dober,
samo uresničujemo ga ne.« ali »Avto je dober, samo vozi ne.« Mislim,
da je ta »spodrsljaj« modernizma utemeljen ravno v samem njegovem
kritično-revolucionamem impulzu. Vprašljivost modernistične kritič-
nosti se je izkazala zgodovinsko (z institucionalizacijo modernizma) in
je paralelna problematizaciji politične revolucionarne akcije, ki je, ko
se je realizirala, praviloma prešla v skrajno (totalitarno) afirmativno
družbo.
V	težnji, da vzpostavimo svojo pozicijo v smislu opozicijske, odpor-
niške in kritične umetnosti, se soočimo vsaj z dvema vrstama ugovorov.
Najprej gre za znano tezo, da je v sedanji dobi prevlade medijev, in-
formatizacije in totalne manipulacije lahko vsako ukvarjanje z umet-
nostjo le ukvarjanje z iluzijo. Subjekt je stičišče in funkcija mrež, svet
se je reduciral na ekran. Subjekt je v trenutku samozavedanja — to-
rej ko se vzpostavi kot subjekt — že s samim tem ujet v ideologijo.
Kakrkšnakoli svoboda je v svetu, ki ga obvladujejo orjaški brezosebni
sistemi, zgolj iluzija. Človek je z vsako izjavo ali akcijo (in že pred
njo) »vedno že notri«. V bistvu gre tu pravzaprav za dva uvida. Po
eni strani se zdi pozicija vsakršne, posebej pa še radikalno kritične
umetnosti v soočenju z ogromno manipulativno silo medijev in ma-
sovne kulture popolnoma iluzorna, zato jo je kot tako treba tudi za-
vestno jemati.
V	svoji težnji, vzpostaviti »odporniško« umetnost, lahko na tak
ugovor odgovorimo, da pomeni tako stališče popolno pristajanje na
obstoječe (ni presenetljivo, da se praviloma veže s političnim in estet-
skim neokonservativizmom). Celo če je postala težnja kritike po spre-
membi realnosti, njena eshatološka utopija problematična, ima »od-
porniška« umetnost možnost, da v absurdni revolti postavlja s samim
svojim obstojem pod vprašaj nadvlado medijske in množične kulture
in s tem samoumevnost (umnost) realnosti.
125
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Za kritični projekt je dosti nevarnejši drugi uvid, po katerem je
vsaka dejavnost le funkcija mreže. Iluzornost »odporništva« je zdaj to-
rej v tem, da je prav v svoji revolti v službi mreže, proti kateri se želi
upirati.
Intenco odpora proti obstoječemu (avantgardno, revolucionarno
intenco) pa je mogoče postaviti pod vprašaj tudi zaradi njene lastne
protislovne narave. Tako estetska kot politična revolucionarna akcija
odpirata imanentno možnost totalitarizma. Zgodovinski primeri dovolj
jasno potrjujejo, da »kritičnost« te akcije na neki točki preide v izra-
zito »afirmativnost«. Mislim, da pri tem ne gre za »zdrs«, »zablodo«,
oddaljevanje od izvirnega bistva, pač pa prav za realizacijo imanentnih
možnosti tega bistva. To potrjuje tako stroga hierarhična organizira-
nost nekaterih avantgard kot totalitaristično obnašanje avantgardistov
»na oblasti« (primer ruske pooktobrske avantgarde) ali pa podreditev
modernističnih tokov zahtevam političnega gospostva (npr. ameriška
modernistična umetnost kot orožje hladne vojne). V avantgardi pravi-
loma ni prostora za pluralizem, pač pa je le-ta predpostavka za njen
obstoj. Avantgarda »v opoziciji« v svoji marginalnosti problematizira
konformistično večinsko kulturo, toda prav ta opozicija avantgardo po
eni strani omogoča, po drugi pa vzbuja videz, da je v službi politič-
nega in estetskega pluralizma. Herojska kritičnost avantgardistične
agresije, ki se v soočenju s kolosom prevladujočega konformizma zdi
brez vsake realne možnosti na uspeh, njena marginalnost — vse to
prikriva realnost njenega implicitnega totalitarizma.
Totalitarizem estetske in politične avantgarde se odpira v tre-
nutku, ko prenaša svoj plan v realnost, ko spreminja realnost po svoji
podobi oziroma po podobi svojega projekta. Izvir totalitarizma in s
tem afirmativnosti estetske ali politične avantgarde »na oblasti« je to-
rej projektivna dimenzija, vizija novega, vzpostavljena na kritiki
starega — torej »pozitivni« aspekt njene akcije. Toda če bi se avant-
garda odpovedala svojemu totalnemu (in zato v realizaciji praviloma
totalitarnemu) projektu, ko bi se zavestno marginalizirala in se od-
povedala realizaciji končnega cilja, bi to hkrati pomenilo izgubo nje-
nega temeljnega smisla, kajti kritika ostaja zgolj interpretacija, če ji
ne gre za to, da se stvari spremenijo. Prav zato so »levi«, torej kritični
marksisti tako odločno napadali Bernsteinovo tezo »cilj ni nič, gibanje
je vse«. (V Fosterjevem pojmu »postmodernism of resistance« je očitno
še nekaj: da je danes kritična opozicija potisnjena v položaj obrambe,
po družbeni logiki marginalizirana, zato se ji aporetična enotnost spre-
minjevalne akcije in potencialnega totalitarizma preprosto ne zastavlja
kot problem; s samim svojim obstojem v neokonservativni družbi že
potrjuje pluralizem, ki ga ni v njeni eshatološki perspektivi — kolikor
tako perspektivo sploh še lahko ima).	"
Dva temeljna ugovora proti možnosti opozicijske, kritične in (»na
višjem nivoju«) avantgardne umetnosti, namreč prepričanje v aprior-
126
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
no iluzornost njene kritičnosti in uvid v apriorno potencialno totali-
tarnost njene projektivne, eshatološke dimenzije, pravzaprav sovpa-
deta v uvidih, ki jih odpira kritično usmerjena teorija. Zgodovina raz-
voja postkartezijanske misli je v bistvu zgodovina kritične problema-
tizacije entitete, avtonomnosti in evidence. Po Marxovih, Freudovih in
strukturalističnih spoznanjih je Descartesov »trdni temelj« — subjekt
kot samoevidenca — izgubil vsako utemeljujočo vrednost. Celo kla-
sični evropski misli po Descartesu »trdni temelj« neprestano uhaja in
ji tako ostaja samo »metodični dvom«; filozofija se torej vedno znova
sooča z nujnostjo, da mora »presekati gordijski vozel« in tak temelj
vzpostaviti na »nepravilen« način. Rezultat tega razvoja je, da se je
logika oziroma smer razmišljanja bistveno preusmerila. Ne more več
izhajati od neke danosti, pozitivitete, kot trdne, nevprašljive osnove
razmišljanja (substanca, subjekt ipd.), pač pa se taka pozitiviteta vedno
pojavi kot funkcija, »produkt« strukture. (Pri tem pa struktura kot
čisti sistem razlik ni nič pozitivnega ali danega.) Ne gre torej za to.
da bi bil subjekt s svojo zavestjo ujet v mreže ideologije, ki bi mu (kot
iluzija, napačno prepričanje ipd.) zakrivale »pravi pogled« na realno
stanje stvari in ki bi se jih lahko tudi osvobodil. Njegova zavest sama,
njegova subjektivnost kot taka, je že »produkt« strukture, saj je šele
iz nje mogoča. Teorija se mora zato vzpostaviti kot čista kritika, kar
pomeni, da mora postaviti pod vprašaj vsako evidenco, neposrednost
ipd. Problematizacija slehernega pozitivnega aspekta (entitete, evi-
dence ali projekta) vodi teorijo do tega, da postane zgolj-kritika. Da
sploh lahko še obstaja — tudi kot kritika — pa se mora na pravzaprav
zelo prozoren način sama sankcionirati, se za lase potegniti iz jedkega
močvirja lastne negativne kritičnosti: teorija sicer zapada ideologiji,
vendar tako, kot da ne bi zapadla — ima (ali si pripiše) zmožnost, da
ideologijo preseže, ko kritično prezentira njene procese in mehanizme.
Ko teorija prenese to logiko tudi na vprašanje umetnosti, prav-
zaprav postavi na glavo tisto pojmovanje, po katerem ima ravno
umetnost zmožnost, prekoračiti svojo ideološko utemeljenost (v marksi-
stični tradiciji lahko najdemo številne primere za tako pojmovanje od
Engelsove hvalnice Balzacu naprej). Umetnost se zdaj (kolikor nastopa
kot neposredna čutnost, kot evidenca ipd.) izkazuje ravno kot emi-
nentna točka, kjer se producira ideologija. Zato priznava teorija lahko
le tisto umetnost, ki pristaja na isto logiko, s katero sama sankcionira
svoj izstop iz ideologije: umetnost naj problematizira svojo lastno po-
javnost in reprezentativna sredstva, prezentira naj funkcioniranje
ideologije ipd. V tem smislu taka umetnost ni »opozicijska«, njen prin-
cip ni »disonanca« kot kritično izkazovanje ne-umne resnice sveta (v
nasprotju z »afirmativno« »harmonijo«, ki zrcali svet kot umen, urejen
ipd.); tudi princip disonance (načelo avantgard in problematizirajo-
čega modernizma) zapade kritični problematizaciji kot ideološki. Umet-
nost, ki je ekvivalentna teoriji, naj reprezentira prav to, kako funk-
127
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
cionira »harmoničnost«, Italco funlccionira ideologija (se pravi sistem
dominacije) skozi umetnost. Taka umetnost zato preprosto ne more
imeti spreminjevalnega impulza.
Bistvena aporija tako zastavljenega umetnostnega ustvarjanja je
po moje v tem, da zelo zlahka zapade prav tistim mehanizmom, ki jih
reprezentira. Nenadoma se lahko izkaže, da je umetnost, ki »uprizarja«
mehanizme oblasti, dejansko prešla na stran prav te oblasti, in to se
zgodi nekako »za njenim hrbtom«. Ne gre torej za naivno »pozabo
distance« — npr. da bi taka umetnost toliko časa igrala oblast, da bi
začela svoje izjave jemati dobesedno in bi s tem postala oblast (oziro-
ma prešla v njeno službo). Logika tega prehoda je mnogo nevarnejša:
v službi oblasti je prav s samo ironijo, s samim kritičnim reprezenti-
ranjem oblasti.
(Teorija pravzaprav z vsem tem kaže potezo, ki jo bomo tu le
registrirali: iz radikalizacije svoje kritične pozicije si podeljuje pravico
do razsojanja, katera umetnost je »pravilna« in katera »nepravilna«,
hkrati pa preprosto — čeprav pogosto implicitno — zahteva od nje,
da se ravna po njenih dognanjih in rezultatih in jih potrjuje. Vrnitev
potlačene ideološkosti lastnega stališča?)
Kako naj bo torej ob vsem tem sploh mogoča opozicionalna, od-
porniška umetnost — oziroma: ali je tako umetnost sploh smiselno
zahtevati in ali je taka zahteva lahko utemeljena še na čem drugem
kot na (v bistvu iracionalnem) fichtejanskem voluntarizmu, ki daje
etično prednost »svobodi« pred »nujnostjo«? Zdi se mi, da na to vpra-
šanje v tem trenutku ni mogoče dati nobenega določnega odgovora.
Zdi se celo, da se vsakršen projekt, kolikor dopušča v sebi kritičen
impulz in s tem tudi kritično avtorefleksijo, sam v sebi sesipa, kolikor
pa na ta impulz pozablja, da bi se sploh mogel realizirati, pa je po-
tencialno točka, v kateri se konstituira ideologija, s tem pa postaja
prostor in orodje pristajanja na realnost.
Zdi se mi, da se že v sedanjem času kažejo težnje novega »duha
časa« (ne kot trend, pač pa kot potencialnost, ki bo trend omogočila),
radikalnega obrata od postmodernistične ironije, od imidža, skratka od
potencirane distance med subjektom in pojavnostjo, težnje po rehabili-
taciji subjekta, neposrednosti, identitete in evidence. Prav s tem pa se
seveda odpira možnost pozabljenja izkušnje radikalizirane negativne
in kritične misli (pri čemer lahko to pozabljen j e kompenzira možnost
prebitja samoblokiranosti umetnosti, opredeljene z izkušnjo kritike).
Ce hoče umetnostna dejavnost prebiti omenjeno samoblokiranost,
če se sploh hoče razviti še kako drugače kot v (že) utrudljivi postmo-
dernistični igri zrcal in distane (ki pa konec koncev ne zagotavlja nobe-
nega izstopa iz iluzije ali ideološke opredeljenosti), si lahko z obnovo
neposrednosti, z ukinjanjem distance ipd. odpre številne možnosti. Toda
pri tem je bistveno, da ne pozabi izkušnje kritične misli v vsej njeni
radikalnosti in da ne izgubi izpred oči uvida v totalno upravljanost
128
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
sveta. Zdi se mi, da se v tem kontekstu umetnosti (ki je s tem tudi
»odporniška« umetnost) lahko realizira le kot zavestna utopija, kar je
v bistvu reafirmacija eksistencialistične pozicije. Umetnostni projekt,
utemeljen na bistveno problematičnih aspektih, kot so neposrednost,
evidentnost, subjekt ipd., lahko izhaja le iz skrajno iracionalne točke,
v kateri do skrajnosti radikalizirana kritika »izniči« vsako »pozitivno«
danost, tako da ostaja umetnostni projekt le še čisto voluntaristično
vztrajanje in kljubovanje absurdu.
To seveda ni in ne more biti nikakršna »rešitev« dilem, s katerimi
se v tem trenutku sooča umetnostni ustvarjalec, je le nekakšno po-
možno sredstvo, ki naj omogoči kakršnokoli dejavnost. Ustvarjalec,
ki se je postavil na stališče take zavestne utopije, ne stoji na trdnih
tleh, kajti že to stališče samo je skrajno problematično.
Takoj ko se umetnostni projekt zastavi kot iracionalno kljubovanje
niču, s katerim ga sooča totalna kritika, mu to omogoča, da sankcionira
vrnitev prav tistih elementov, ki jih je kritika iz umetnosti izgnala.
To pa pomeni, da se lahko v umetnost vrneta »harmonija« in »afirma-
tivnost«, in sicer tako, kot da se ne bi vrnili. Glede na to lahko ustvar-
jalec v tem trenutku stori vsaj to, da ohranja osnovno »disonantnost«
izvirnega modernističnega projekta in modernistični »asketizem«, »pre-
poved« uživanja v ustvarjanju »harmonije«. (Neokonservativizem npr.
skozi kritiko modernizma in njegovih prepovedi sankcionira užitek v
ustvarjanju in konsumiranju »harmonične« umetnosti, ki vsebuje prav
toliko problematičnega, da blokira intelektualčev strah pred uživa-
njem v harmoniji. Ce so npr. modernistični in neomodernistični umet-
niki svoja dela ustvarjali v skrajni konsekvenci za teoretike, pa npr.
»hipermanieristi« potrebujejo teoretike zato, da njihova prisotnost
opravičuje intelektualcem užitek v kiču.)
Mislim pa, da odpira poskus vzpostavitve odporniške umetnosti
danes še mnogo težavnejša vprašanja. Na primer: če je odporniška,
opozicijska dejavnost danes lahko le zavestno utopična (kar jo sicer
etično potrjuje), ali ne pomeni to le druge oblike pristajanja na real-
nost? Kaj naj pomeni protislovno vzdrževanje »nemogočih« elementov
(evidenca, identiteta, neposrednost) v njej — ohranjanje dimenzije
umnosti in človečnosti v alieniranem svetu (pri čemer je ravno tudi
humanizem skrajno problematična kategorija) ali ideološko »zrcalje-
nje« iluzorne subjektivnosti in s tem zakrivanje soočenja z realnostjo?
In če je umetnostna dejavnost danes mogoča iz čiste iracionalno-
sti, ali naj to pomeni rehabilitacijo dimenzije verjetja, verovanja in
preddescartesovskih modelov (ali se um lahko realizira še drugače kot
totalnost/totalitarnost razuma, se pravi, da je že realiziran, kot je vedel
Hegel?) — ali rehabilitacija iracionalnosti pomeni alternativo umu, ki
je realiziran kot brez-um, ali pa je dejansko v službi tega, čemur se
na videz upira?
129
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Aleš Debeljak
Postmodernizem med metaforo in metonimijo
— Jakobson, Lodge in nemoč teorije —
Prolog
v razpravi o postmoderni kulturi (Literatura, 1, 1987) sem po-
kazal, da je mogoče ločevati med dvema pojmoma: na eni strani
postmoderno kulturo in na drugi postmodernizem kot umetniško smer,
podobno pa je svoje teze izpeljal tudi Janez Strehovec — seveda na-
kazujejo v to smer mnogi teoretiki na svetovnem prizorišču diskusij
o postmoderni (Huyssen, Lyotard, Habermas, Bell, itd.).
Z definicijo novega kulturnega obdobja, nove kulturne epohe in
nove oblike v zahodni logosferi očitno torej ne bo večjih težav, saj
večidel samo dejstvo zareze in preloma glede na moderno dobo in
razsvetljensko etiko ni sporno, čeprav obstajajo mnoge radikalne raz-
like v naknadni artikulaciji stališč. Zdi pa se, da mnogo več zadreg
in težav povzroča določitev postmodernizma kot umetniške smeri oz.
stilske formacije: ameriški teoretiki z Ihabom Hassanom na čelu izha-
jajo iz specifične ameriške recepcije evropskih historičnih avantgard
in torej na nek način pripisujejo značilnosti evropskega visokega mo-
dernizma kar postmodernizmu samemu, amerikanizacijo evropskih
avantgardnih postopkov pa imajo že za utelešeni postmodernizem.
Na drugi strani pa so evropski teoretiki mnogo bolj previdni, ko gre
za obseg te umetnostne smeri: navsezadnje citatologija, eklekticizem
in črpanje iz kulturnega izročila in zgodovine idej modernizma niso
tuji, apokrifna in palimpsestna razsežno.st literature pa se ni prigna-
la do pojma šele v sedemdesetih letih.
Zaradi ogromne, mnogovrstne in nepregledne tradicije, ki »kakor
mòra pritiska na možgane živih ljudi« (Marx), je problem z literaturo
in postmodernizmom nemara največji.
Angleški literarni teoretik David Lodge,' profesor na birmingham-
ski univerzi in pisec teoretskih, esejističnih in leposlovnih knjig, se je
' Njegov zadnji roman Small World (New York, 1985) je tipičen
primer t.i. campus romana, ali če hočete, akademsko-univerzitetnega ro-
mana, ki ga pri nas poznamo najbrž le po prevodu »Srečni Jim« angle-
škega pisatelja Kingsleya Amisa. Satirično poantirana fabula je postavljena
130
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
spoprijel z vprašanjem postmodernistične literature na temelju treh
osnovnih načinov pisanja v XX. stoletju: modernizma, anti-moderniz-
ma in post-modernizma. Ze v svojem nastopnem predavanju leta
1976, še bolj pa v knjigi Modes of Modern Writing (London, 1977) iz-
postavlja Jakobsonov model opozicije med metaforičnim in metonimič-
nim polom jezika, za katerega se mu zdi, da je najprimernejše teoretsßo
sredstvo za obdelavo razlik med različnimi pisateljskimi tehnikami.
V najboljši maniri anglosaksonske humanistike, za katero še vedno
velja poudarjeni empirizem, pa tudi načelo clare et distincta, Lodge
razvija svoj historični konspekt literature, kakor jo je mogoče opazo-
vati skoz optiko Jakobsonove teorije.
Jakobsonov binarizem metafore in metonimije
Romana Jakobsona verjetno na tem mestu ni potrebno posebej
predstavljati, saj zadoščajo besede znane lingvistke Milke Ivič: »kot
je za širni svet .Napoleon' vedno tisti Napoleon, tako je v našem
lingvističnem esnafu Jakobson vedno ta Jakobson«. — Svojo teorijo
opozicije med metaforičnim in metonimičnim polom je Jakobson raz-
vil kot sestavni del spisa z naslovom »Temelji jezika« (1956), napisa-
nega v sodelovanju z ameriškim lingvistom Morrisom Halleom: zad-
nje poglavje tega tek.sta z naslovom »Dva vidika jezika in dva tipa
afazičnih motenj« je postalo zaradi svojih teoretskih invencij, zlasti pa
zaradi svojega aplikativnega karakterja danes že klasika lingvistič-
ne literature. Teoretski model, ki ga je Jakobson predložil v ome-
njenem spisu, je postal predmet številnih diskusij, pa tudi konkretne
uporabe, razprostirajoče se od literature: poleg Lodgea navedimo
vsaj še knjigo švicarskega anglista Hansa Osterwalderja z naslovom
»T. S. Eliot: Med metaforo in metonimijo« (1978), pa do slikarstva —
omenimo vsaj na svojem področju odmevno delo angleške umetnost-
ne zgodovinarke Linde Nochlin z naslovom »Realizem« (1971).
Opozicija med metaforo in metonimijo je po svoji temeljni struk-
turi — smeli bi reči — lingvistično dejstvo in na tej ravni pač parazitira
na eni najpopularnejših metod lingvistične analize, kakršna se je
formirala zlasti v XX. stoletju (npr. Trubeckoj, Saussure, Martinet
in — kajpak — Jakobson). Brez minimalnega uvida v Jakobsonovo teo-
V mednarodni prostor univerzitetnih profesorjev, prežeta pa je z različnimi
refleksijami literarne in literarno-teoretske tradicije. V obravnavanju raz-
novrstnih literarnih teorij pa je roman že skoraj enciklopedičen: tudi to
je znamenje popolne dominacije Univerze kot življenjskega okolja, s tem
pa tudi miselnega in vedenjskega stila, ki je zlasti značilen za prevladu-
joči tok ameriške postmodernistične proze, kjer se Lodge tudi inspirira.
131
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
rijo pa seveda ne bo mogoče dojeti vseh ključnih razsežnosti Lodgeo-
vega pojmovanja literature, ki se na Jakobsona takorekoč v celoti
opira.
Opozoriti velja, da navzlic splošni uporabi binarizma kot ab-
straktno-občega teoretskega načela vznikne zamisel o razmerju med
metaforo in metonimijo v njuni navezavi na splošne strukture lite-
rarnih del oziroma obdobij že pri Viktorju Zirmunskem. Kot navaja
Viktor Erlich v svoji dragoceni, danes brez najmanjšega dvoma že
klasični monografiji »Ruski formalizem« (1955), je Zirmunski že leta
1928 zasnoval tipologijo literarnih stilov v spisu »O klasični in roman-
tični poeziji« natanko z vidika delitve med metaforo in metonimijo,
ki ju razume kot karakteristični potezi klasične oziroma romantične
poezije.
V sedem let kasneje objavljeni razpravi pa tudi že Roman Ja-
kobson izdela nastavke za binarno analizo literarnih besedil, saj na
konkretnem gradivu Pasternakove proze ugotavlja, da je »... v
osnovi tkivo verza primernejše za metaforo, tkivo proze pa za metoni-
mijo. Verz se zasnavlja na asociaciji po podobnosti: ritmična podob-
nost verzov je pogoj njihovega uspeha, ritmični paralelizem pa se
najmočneje čuti, kadar ga spremlja podobnost slik. Namerno, vpad-
Ijivo razslojevanje v podobne dele je prozi tuje, osnovni impulz pri-
povedne proze je asociacija po neposrednem kontaktu; pripoved se
giblje od enega danega objekta k sosednjemu po ustreznih prostor-
sko-časovnih in kavzalnih poteh.«
To pa tudi pomeni, da imamo in nuce že tukaj opravka s tistimi
teoretskimi opombami, ki jih je Jakobson kasneje temeljito razvil,
ohranil pa osnovno tezo o povezanosti poezije z metaforo in proze z
metonimijo.
Jakobson začne svoje razpravljanje v avtorskem poglavju (ki
je njegovo samostojno delo; ni napisano v sodelovanju z Morrisom
Hallom) »Temeljev jezika«, ki ima naslov »Dva vidika jezika in dva
tipa afazičnih motenj«, pravzaprav s formulacijo temeljnih načel
saussurovske strukturalne lingvistike: ugotavlja namreč, da ima je-
zik kot vsak sistem znakov dvojni značaj: v njem sta na delu selek-
cija in kombinacija.
Selekcija! Kaj jo specificira? Odgovorimo lahko takole: selekcijo
odločilno podpira opazovanje podobnosti kot podlaga za grupiranje
sistemskih enot v nize, hkrati pa implicira tudi možnosti zamenjave.
S tem pa smo že v samem središču generiranja metafore, saj je za
njen nastanek značilna prav zamenjava, ki temelji na določeni vrsti
podobnosti. Znamenita Aristotelova Poetika namreč ponuja v XXI.
poglavju natančno in splošno vel javno opredelitev metafore, ki jo Ari-
stotel razume kot »... prenos pomena na neko drugo besedo«.
132
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Kombinacija! Kaj jo specificira? Odgovorimo lahko takole: kombi-
nacijo odločilno podpira opazovanje in upoštevanje sosedstva med
posameznimi členi, ker pa vsaka lingvistična enota istočasno deluje
kot kontekst za preprostejše enote in obenem tudi sama išče svoj
lastni kontekst v kompleksnejših lingvističnih enotah, je kombina-
cija neutajljivo povezana tudi s kontekstom, tako kakor je selekcija
povezana s substitucijo. Selekcija se zato uvršča v paradigmatski re-
gister jezika, medtem ko ima kombinacija svoje legitimno mesto v
sintagmatskem registru.
Ce smo prispeli prek selekcije in substitucije do metafore, pa je
stvar pri metonimiji kot njenem opozicijskem polu nekoliko bolj
zapletena, saj je teoretska literatura o metonimiji mnogo bolj siro-
mašna. Skušajmo si zato pomagati kar s priročniškim geslom, ki
seveda ponuja le rezultat, ne pa procesa samega: a prav zato ga je
mogoče jemati kot avtoriteto. Metonimija je glede na geslo iz priroč-
nika tista retorična figura, pri kateri besedo ali besedno zvezo nado-
mesti druga beseda ali besedna zveza, to pa tako, da med obema
obstaja pomenska zveza, ki je kakovostne narave, npr. vzrok-posledi-
ca, abstraktno-konkretno itd. Metonimija je potemtakem res v zvezi
z upoštevanjem sosedstva med posameznimi elementi, ki pa niso iz
različnih miselnih območij kot pri metafori, pač pa so med seboj v
— kot rečeno — kakovostnem razmerju. V zvezi z metonimijo velja
ohraniti vso občutljivost za drobne razlike, saj se nam ob premajhni
pozornosti utegne v uporabo pojma metonimije prikrasti druga re-
torična figura: sinekdoha. Od metonimije jo namreč ločuje le dej-
stvo, da sta nadomeščena in nadomestujoča beseda medseboj v koli-
kostni pomenski zvezi, npr. del-celota, snov-izdelek, ednina-množi-
na.
Praktična uporaba modela
Jakobson izpeljuje svojo tezo o zvezah med metaforo in selekcijo
na eni in metonimijo in kombinacijo na drugi strani iz preučevanja
afazije, tj. težkih motenj pri govorjenju. Afazični bolniki, ki imajo
težave v zvezi s selekcijsko jezikovno osjo (se pravi, da imajo selek-
cijski manko, pomanjkljivost sposobnosti selekcije in torej težave pri
opažanju podobnosti) so zelo odvisni od konteksta, se pravi, od so-
sedstva jezikovnih sestavov. Kolikor bolj je tak afazični bolnik sposo-
ben prilagajati svoj način govorjenja zakonitostim kombinacije in
kontekstualizacije, toliko bolj je samozavesten. Zahvaljujoč svoji re-
133
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
lativno stabilni zmožnosti kontekstualizacije lahko uporablja tiste be-
sede, ki bi jih izolirano-abstraktno nikakor ne mogel izbrati iz ustrez-
nega besednega fonda, se pravi, iz paradigmatske osi jezika. Pred-
meti v jezikovnem univerzumu takega afazičnega bolnika so določeni
na osnovi svojih kontekstualnih različic, ne pa na temelju svojega
občega pojma. Afazični bolniki tega tipa delajo — tu šele postane za-
nimivo! — prave pravcate 'metonimične' napake, saj figure kombinaci-
je in izpustitve prenašajo na os selekcije in substitucije: namesto
besede »črno« bo tak bolnik postavil opisno besedno zvezo »tisto, kar
se dela za mrtve«.
Nasprotni pol afazične motnje nastane takrat, kadar je treba
lingvistične enote kombinirati v višji red, simptomi motnje pri opa-
zovanju bližine jezikovnih sestavov pa so ravno obratni od tistih pri
opazovanju podobnosti. Besedni red v govorici afazičnih bolnikov tega
tipa je kaotičen, besede z izključno slovnično funkcijo (prislovi, vez-
niki, itd.) pa se izgubljajo tako. da ostane le subjekt. Taki afazični
bolniki so obsojeni na nenehne 'metaforične' napake pri katerih na
primer namesto besede »plinska svetilka« stoji beseda »ogenj«. Gre
namreč za omejitev teh bolnikov na substitucijo kot privilegirani
jezikovni mehanizem, zato so prisiljeni operirati predvsem s podob-
nostmi. Opisati, kaj določena stvar je. za njih pomeni, povedati čemu
je podobna, kar seveda pripelje do načina govorjenja, ki dobi struk-
turo metafore.
Seveda tako metaforični kot tudi metonimični pol jezikovnega
izražanja delujeta v oblikovanju smiselnih stavkov sočasno, vendar
je navzlic temu mogoče odkriti vpliv kulture, osebnosti in jezikovnega
stila, glede na katerega dobi eden od obeh temeljnih načinov pred-
nost in pobudo. Jakobson ponuja namreč tudi nekaj parataktičnih
primerov, (ki vsebujejo tudi osnovo za klasifikacijo celotne duhovne
kulture) iz katerih je David Lodge izpeljal nekakšen referenčni si-
stem:
premoč metaforičnega pola
poezija
lirično
romantika
nadrealizem
drama
montaža
substitucija
selekcija
podobnost
paradigma
premoč metonimičnega pola
proza
epi čno
realizem
kubizem
film
bližnji posnetek (close-up)
kontekstualizacija (izpuščanje)
kombinacija
bližina
sintagma
134
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Gledališče in film
Umestitev drame na metaforično stran sheme Lodge razlaga z ge-
neričnim značajem dramske vrste, kakor se je formiral skoz zgodo-
vino evropske kulture, čvrsto zakoreninjene v grštvu. Drama nam-
reč temelji na religioznem ritualu, v katerem pa je bila prva žrtev
nadomeščena s simbolično, zato jo občinstvo dojema kot analogan
stvarnosti, ne pa kot njeno imitacijo. Razlika je bistvena, saj drama
in stvarnost njenih notranjih konfliktov, odnosov in povezav ni v
hierarhično nižjem položaju glede na empirično stvarnost, marveč
je njuno razmerje pač razmerje ekvivalence. Zato je tudi mogoče raz-
umeti nenavadno dejstvo, da so obdobja največje umetniške od-
mevnosti in kvalitete prav obdobja elizabentinskega gledališča, klasi-
cistične francoske drame in antične Grčije, se pravi obdobja, v katerih
je prevladovala specifična »poetizacija« jezika: ne zanima je mime-
tično realistična iluzija, pač pa se osredotoča na dramaturgijo podob-
nosti, kolikor povezuje dogodke, ki v prostoru in času niso bližnji.
Hkrati pa je treba dojeti naturalistični tip t.i. drame četrte stene, ki
predstavlja danes bržkone najpogostejši model gledališča, kot svoje-
vrstno metonimično odstopanje od metaforične norme, skoz katerega
se artikulira realistično motivirana kronologija dogodkov, ki ne uta-
juje svoje intence, da bi sledila realnemu času. V tem časovnem kon-
tekstu bo razdelitev na dejanja in prizore tu zgolj reprezentacija ča-
sovnih lukenj, ki jih drugače kot z določeno vrsto prekinitve ni mo-
goče zakrpati. Dramatis personae so — kot ve že naivni obiskovalec
gledališča — v takih dramah postavljene v prostor, napolnjen s stvar-
nimi predmeti, ki iluzijo resničnosti še povečujejo. Namen tega tipa
drame je en sam: prikazati in kar se da nazorno obravnavati tisto
značilno razmerje bližine med ljudmi in predmeti, ki obvladuje tudi
vsakdanje življenje in konkretno stvarnost. Trompe l'oeil gledališke
kulise in scenerijskega razkošja je za tak tip drame konstitutiven, saj
skuša prignati načelo imitacije do pojma. Tej težnji se na poseben
način upira zlasti smer absurdne drame, ki predstavlja bržkone eks-
tremno formo prevlade metaforičnega pola, saj denimo v lonescovih
dramah nimamo več opravka z zakonitostmi kavzalno logičnega na-
predovanja, gibanje po kronološkem zaporedju izgine, realistična ku-
lisa pa se umakne semantični vrednosti praznega in ogoljenega pro-
stora, Sleherna interpretacija se bo tu prisiljena nasloniti zlasti na
tekst, saj le tisto branje, ki seže onstran dobesednega razumevanja
— in skuša biti torej metaforično — lahko dojame bistvo in ustroj teh
dram v skladu z izhodišči absurdne drame, kajti dobesedno vzeto so
slejkoprej nerazumljive.
Zavesa in l.i. rampa pu sta dva izmed specifičnih atributov gle-
dališke iluzije, ki to tudi ostaja, saj je gledališče res kot življenje, ven-
135
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
dar ne življenje samo. Med njima je neprekoračljiva razlika, ki iz meta-
foričnih operacij podobnosti in substitucije napravi normo uprizarjanja.
Film kot umetniška zvrst je v optiki metaforično/metonimičnega bi-
narizma diametralno nasproten gledališču, četudi nam prvi pogled izdaja
nekaj elementarnih vzporednic, ki pa jih podrobnejša preiskava kmalu
razprši. Pri filmu namreč nimamo opravka z dviganjem oz. spušča-
njem zavese na začetku oziroma koncu predstave, četudi gre tako pri
gledališču kot pri filmu za stik s širšim občinstvom, t.i. »špica« filma
z imeni sodelavcev pa učinkuje kot sestavni del filmske pripovedi, saj
je običajno vgrajena v sam filmski diskurz. Medtem ko se drama odvija
takorekoč pred nami, film stvar samo nekoliko zasuka: filmska pripo-
ved namreč obnavlja zgodbo, ki se je nekoč »v resnici« zgodila in je
torej — z izjemo znanstveno fantastičnega žanra — v tem smislu za-
res »-enkratna«, vendar zaradi narave filma kot oblike umetnosti v
»dobi njene tehnične reprodukcije« (Walter Benjamin) ponovljiva, s
tem pa tudi že povsem različna od gledališke uprizoritve. Vsaka gle-
dališka predstava je namreč originalna, saj via facti ne obstaja izvirnik
uprizoritve kot take. Ce opozorimo še na kamero in mikrofon —
osnovni sredstvi filmske registracije stvarnosti — kot voyeurska in-
strumenta par excellence, saj delujeta kot nikoli odkriti (izvzemimo
Fellinijeve filme!) opazovalec, ki pa mu nič ne ostane skrito — potem
je do filma kot popolne iluzije stvarnosti le še korak, to pa tudi pomeni,
da se upravičeno uvršča v metonimični pol sheme. Tudi filmska teh-
nika je pretežno metonimičnega značaja: gornji in spodnji rakursi, ki
odtujujejo, a ne odtujijo filmane stvari, slow-motion postopek pa za-
ustavlja in upočasnjuje naravni ritem dogodkov, veliki plan. ki
predstavlja del za celoto; vse to so eminentna metonimična sredstva!
Dejstvo, da je film res metonimičen, je mogoče podkrepiti tudi z
neuspelim srečanjem med absurdno dramo in poskusi njenega prenosa
na filmski trak. Metaforična struktura tega tipa drame je pač sprta s
sintagmatsko osjo, značilno za filmsko pripoved; pri absurdni drami
prevladujejo paradigmatična razmerja podobnosti in kontrastov, prek
katerih pa se mora sprijazniti s svojo bistveno statično zasnovo. Na
drugi strani pa je npr. tradicionalni realistični roman kot nalašč za
učinkovito filmsko realizacijo (spomnimo se samo trenda filmskih
spektaklov iz ameriških zgodnjih šestdesetih let, praviloma posnetih
po znanih literarnih predlogah), saj je zanj značilna naravna »kine-
matična« dogajalna linija in uporaba filmske tehnike davno pred izu-
mom kamere.
Proza in poezija
V tej luči predstavlja proza tisti medij, ki je bistveno zavezan
sosedstvu, se pravi, da korespondira z opisom odnosov med dogodki in
ljudmi, umeščenim v okvir logično-kavzalne metode. Proza je torej
136
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
omejena po strukturi stvari, ki jo opisuje, ne pa z zakonitostmi svoje
zunanje forme. To je mogoče že na vnanje instrumentalni ravni opaziti
pri obliki tiskanega teksta, kjer je očitno, da je zaključek vrstic naklju-
čen, neodvisen od pravil zunanje zgradbe, medtem ko je pri poeziji
seveda obratno: struktura pesniškega obrazca oziroma metrične she-
me je tista, ki diktira zaključek verza, ki pa je glede na notranjo
zgradbo pesmi včasih bolj ali manj bistvenega pomena, nikoli pa ni
brez njega. Proza se legitimira na tej ravni tudi skoz regularni red
vrstic tako na levi kot na desni strani ne glede na delitev posamičnih
besed, kar pa nas opozarja, da gre za izrazito pragmatično in ne-
bistveno razvrstitev, prav tako regularna pa mora biti stava ločil
in velikih začetnic.
Poezija se ponaša z večjo svobodo, saj neregularna desna stran
pesmi opozarja na vsebinske in substancialne poudarke, glede na
katere mora naslednji verz nujno stati v novi vrstici. Prav tako
tudi stava ločil, ki bodisi zanika bodisi spoštuje pravila slovnice z ozi-
rom na pomensko intenco pesmi, zlasti pa stava velikih (malih) za-
četnic signalizira semantično razsežnost pesniškega teksta. Razvrstitev
vrstic je torej tukaj bistvenega pomena. Jonathan Culler na primer
demonstrira semantični poudarek neregularne desne strani teksta, ki
pretendira na status poezije, z opazko, da tudi najbanalnejši novinar-
ski članek, oblikovan po metričnih pravilih enega od obstoječih pe-
sniških vzorcev sproži povsem drugačen učinek pri svojih bralcih kot
bi ga v svoji izvirni, žurnalistični obliki.
Pesnik se tudi zaradi omejitev same metrične sheme ne more
povsem dosledno podrejati naravnemu, logičnemu in časovnemu zapo-
redju, kar pa pomeni, da često sploh ne napiše tistega, kar je spočetka
nameraval, ne glede na to, da se tovrstne digresije običajno ne priznajo.
Vendar to v ničemer ne spodbija standardov visoke književnosti, kjer
je dobra pesem le tista, ki obenem zadovolji tako zakonitostim pesem-
ske zgradbe kot tudi pomenski intend, ne da bi ob tem padla vznak,
tj. v nonsens. (»Nonsens poezijo« vzemimo tu kot izjemo, ki potrjuje
pravilo.)
Nemara bi bilo treba dopolniti Jakobsonovo razmejevanje poezije
od proze z njegovo definicijo iz kasnejšega spisa z naslovom »Lingvi-
stika in poetika« (1958), v katerem je opredelil poetično funkcijo je-
zika kot ».. . projekcijo načela ekvivalence z osi selekcije na os kom-
binacije«. Znotraj matrice svojih znanih šestih osnovnih funkcij jezika
(emotivna, referencialna, poetična, fatična, metajezikovna, konativna
funkcija) je prav poetična funkcija jezika tista, ki je značilna za be-
sedno umetnost. Jezikovno sporočilo se prek te funkcije osredotoča
izključno nase in je v tej luči samozadostno ali avtotelično. To kajpak
ni nič tako zelo novega, saj mora sleherna teorija o bistvu in načinu
učinkovanja literature vzeli v pretres to Jakobsonovo funkcijsko ma-
trico. Vendar ta poetična funkcija ni značilna zgolj za literarna dela.
137
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
saj se pojavlja tudi v političnih, znanstvenih in propagandnih spisih,
četudi v izrazito zmanjšani meri kot v literarnih tekstih, kjer je do-
minantna, prevladujoča in odločilna. Hkrati je mogoče iz tega v mar-
sičem revolucionarnega spisa razbrati, da je za notranjo diferenciacijo
med prozo in poezijo značilna Jakobsonova negotovost. Jakobson se
omeji na lakonične ugotovitve, da se realistična literatura, povezana
z metonimičnim načelom, upira interpretaciji. Glede na nesporno dej-
stvo, da se sicer ukvarja zgolj s pesniškimi besedili in da mu prav
poezija predstavlja torišče njegovega lingvističnega raziskovanja, bi
bilo bržkone upravičeno sklepati, da poetična funkcija jezika dosledno
vzeto velja zgolj — ali pa: predvsem — za poezijo.
Vzrok teh teoretskih zadreg leži v razhajanju med izsledki iz
zgodnejših »Dveh vidikov jezika« in kasnejšo »Lingvistiko in poetiko«.
V prvem spisu namreč pripisuje tisto strukturo, ki jo kasneje poime-
nuje s poetično funkcijo jezika, tako metaforičnemu kot tudi metoni-
mičnemu polju, v drugem spisu pa se očitno odloči, da pripada status
poetične funkcije jezika le metaforičnem polu. Olajševalna okoliščina
je bržkone v tem. da se poezija osredinja v procesu svojega nastajanja
na trope in figure govorice, proza pa na referent, ki je metonimičnega
značaja, medtem ko nastajajo tropi in pesniške figure po zakonitostih
metafore.
Lodge s temi siromašnimi rezultati ni zadovoljen. Zato preprič-
ljivo deducirá iz definicije za poezijo oziroma metaforični pol (tj.
projekcija načela ekvivalence z osi selekcije na os kombinacije) še
svojo lastno, a zato nič manj učinkovito opredelitev proze oziroma
metonimičnega pola, ki se glasi: »projekcija načela bližine z osi kom-
binacije na os selekcije«. To je zanj metonimični vidik poetične funk-
cije jezika, s tem pa uspešno zadrži dosežke Jakobsonovih raziskav in
jih razširi s svojimi lastnimi predlogi. Z drugimi besedami: kontekst
in sosedstvo obvladujeta substitucijo in selekcijo, kar pa še zdaleč ni ne-
pričakovano: literatura, pisana na metonimični način, teži k temu, da
bi privzela oblike ne-literature. Z zgoraj opisanimi formulami pa je že
mogoče zajeti vse tipe literature, saj je zadrega z omejitvijo na poezijo
premagana, binarizem pa ohranjen. Realistična besedila si namreč
naravnost prizadevajo, da bi jih brali v luči tiste njihove karakteri-
stike, ki jih napravlja za slice of life. Pristajajo torej na produkcijo
iluzije tiste stvarnosti, ki jo posnemajo, ustvarjajoč ob tem videz, da
gre za zgodbe, ki jih tekst iz življenja/stvarnosti le izreže in torej na
tej ravni z delom reprezentira celoto.
138
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Modernizem in postmodernizem
Lodge izpelje modernistično umetnost kot zanikanje imitacijske
funkcije umetnosti v odnosu do stvarnosti, saj se modernizem ukvarja
najpoprej s svojo formo, težeč — kot pravi Walter Pater — h glasbi
kot najbolj formalni in najmanj referencialni med umetnostmi. Vzklik
Oscarja Wilda, da življenje posnema umetniška dela, je za Lodga
očitno zadostna zgoščena definicija modernizma. Po aplikativnih pre-
izkusih pa se izkaže, da pojem modernizma ustreza tistemu, kar je z
Jakobsonovo pomočjo imenoval metaforični tip pisanja literarnih
tekstov; prav tako je po — s konkretnimi analizami podprti — ana-
logiji ugotovil, da antimodernizem ustreza metonimičnemu tipu pisa-
nja. Na modernistični strani se bodo torej znašli avtorji kot npr.
Oscar Wilde, Gertrude Stein, James Joyce, na antimodernistični pa
npr. Philip Larkin, Graham Greene in Christopher Isherwood.
Navzlic tej ustrezni diferenciaciji pa mnogo piscev vendarle ostaja
zunaj opozicionalne sheme, zato jim je Lodge prisiljen nalepiti za-
silno — in zato bržkone napačno — oznako »sodobne avantgardne
umetnosti«, upirajoč se temu, da bi jo stisnil bodisi pod stekleni zvon
modernizma bodisi antimodernizma. Zato, ker ta tip literature na-
daljuje že z modernizmom zastavljeno kritiko tradicionalne mimetične
literature, ker z njim deli navdušenje nad formalno-slogovnimi inova-
cijami, hkrati pa oba modernistična vidika razvija na nek samostojen,
sebi lasten način, je tak tip literature dobil v Lodgeovi optiki oznako
postmodernizma. Specifični Aufhebung modernizma je torej razliko-
valna in hkrati ustanovna poteza tovrstne literature, ki je često kri-
tična tudi v razmerju do modernizma samega, četudi izhaja iz njego-
vih strukturnih značilnosti.
Lodge na ozadju tako razumljene mreže odnosov med poglavit-
nimi tremi smermi literature odkriva postmodernistično pisavo pri
besedilih Samuela Becketta, s katerim tudi začne svojo predstavitev
postmodernistične literature. Beckettovo prvo delo z naslovom »More
pricks than kicks« že nakazuje oddaljitve od modernistične tehnike
pisanja, ki jo je prakticiral James Joyce. Predvsem se zdi pomembno
poudariti, da se v tem besedilu že pojavi instanca avtorja, ki nepo-
sredno posega v razvoj dogodkov in zasnovo teksta, tako da bralcu
iluzivni, fikcionalni karakter literature ne more ostati neznan, saj
prav instanca avtorja jamči literaturi tega tipa. da ne postane mime-
tični slice of life. Mitična metoda, ki je dala — uporabimo Eliotove
besede za oznako Joyceovih tekstov — »obliko in pomen jalovosti in
anarhiji, ki sestavljata sodobno zgodovino«, v Beckettovem delu iz-
gine: nadomesti jo rastoče vztrajanje pri neredu, deformacijah in ne-
139
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
smislu kot temeljnih značilnostih sveta, pa tudi literature. V nasled-
njem proznem tekstu Samuela Becketta z naslovom »Murphy« se že
pojavlja cela vrsta vprašanj, na katera ni lahko odgovoriti: kako
zmore Murphy preživeti sam, brez pomoči? Kdo pripoveduje zgodbo?
Čigav glas poslušamo? Čeprav »Murphy« evocira Joyceovo obravnavo
Dublina z izpostavitvijo Londona kot prostora dogajanja in z natanč-
no časovno umestitvijo, pa v tem tekstu realistično-mimetična kon-
vencija razpada, se krha in slabi. Nimamo več opravka s sinekdohič-
no strukturiranimi detajli, opazna je odsotnost tistega, kar imenujemo
couleur locale, deskripcij okolja in ljudi preprosto ni več. Kolikor je
v univerzumu mimetične literature opis obleke hkrati tudi že indeks
junakovega značaja, potem je tukaj to načelo prignano do sprevrže-
nosti groteske. Prav tako se dogaja s pripovedovalcem, ki je zasnovan
na brezoseben način, vendar navzlic temu posega v tekst z metafik-
cionalnimi opazkami, opombami in komentarji, zato je kajpak na
dlani, da doživlja horizont pričakovanja vedno nove subverzije. Pred-
vidljivost sloga in dogajalne členitve je minimalizirana: s temi po-
stopki se dovolj — dovolimo si oporo v vsakdanji govorici — zabavna
knjiga spreminja v ničkaj lahko, še več: zahtevno branje. Njeno
upiranje identifikabilnemu tipu pisanja je hkrati tudi njena post-
modernistična legitimacija.
V trilogiji (Molloy; Malone Dies; The Unnamable), ki je bila
najprej napisana v francoščini — »da bi še bolj osiromašil jezikovni iz-
raz«, kot nekje pripominja sam pisec — je brezoseben, blodeč, brezci-
ljen in retorično in logično kavzalno nepredvidljiv pripo\'edovalec
nadomeščen s serijo prvoosebnih pripovedovalcev: le-ti jasno kažejo,
da so prikrajšani za sleherni senzorni občutek, hkrati pa obupno iščejo
smisel svojih eksistencialnih skušenj s tem, da jih obnavljajo in govo-
rijo o njih. Protislovje med trudom, da bi dosegli smisel svojih de-
janj in jalovostjo, ki se pojavlja namesto dejanskega učinka, pa na
motivni ravni izriše tisto, kar bi nemara lahko imenovali hrepenenje
po tišini, četudi le-ta vzbuja strah. Seveda ni Beckettova filozofska
obsesija veljavna za vse pisce postmodernistične smeri, vendar na-
stopa kot — parafrazirajmo Marxa ! — »tista splošna svetloba, v katero
so potopljene vse posebne svetlobe«; svet, ki se postavlja po robu na-
silnim poskusom razumevanja, je brez dvoma absurden. Od resnice
sveta ostane zgolj videz. Ker se s tem na nek način strinjajo vsi post-
modernistični avtorji, je njihov kategorični imperativ pač oblika lite-
rature, ki ne bo niti na ravni modernističnega solipsizma niti na ravni
antimodernističnega mimetizma. Četudi modernistična literatura po-
zna lažni karakter tradicionalnih vzorcev realistične proze, navzlic
svoji zapleteni in fragmentarizirani pripovedni metodi ter slogu le
vzdržuje upanje, da ho izolirane drobce smisla navsezadnje nemara
mogoče povezati v koherentno enovitost; (npr. Finnegan's Wake).
140
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Postmodernistična proza pa spodbija tudi to oporo: kompliciranost
tekstov te smeri se namreč ne razkriva toliko na ravni sloga, marveč
prej na ravni pripovedi: težava ni v tem, da na prvi pogled njiliova
motivno-tematska zgradba deluje motno in megleno, saj je to brž-
kone razložljivo z ustrezno analizo, pač pa v tem, da se drži postmo-
dernistične pripovedi svojska negotovost, značilna samo za to smer.
Se tako potrpežljiva raziskava verjetno ne more razložiti, ali je npr.
človek s plaščem, klobukom in palico, ki ga sreča Moran v Beckettovem
romanu »Molloy«, morda človek, označen s C, Molloy sam ali pa
kdo drug. Opazka Hugha Kennerja, da Beckettovi teksti ». . . na-
polnjujejo zrak z negotovostjo, ki jo proza običajno razprši«, je očitno
točna.
Da je negotovost res temeljna značilnost pripovedne strukture
postmodernističnih tekstov, dokazujejo tudi romani Johna Fowlesa
»The magus«, Alain Robbe-Grilleta »Le Voyeur« ali Thomasa Pyncho-
na »The Crying of Lot 49«, saj ponujajo namesto modernistične for-
me odprtega zaključka, ki je navzlic vsemu še zadovoljiv, množico
zaključkov, labirintičnih iztekov, falsificiranih in parodiranih zaključ-
kov, kjer se the end nikoli ne more pojaviti. John Fowles v svojem
romanu »The French Lieutenant's Woman« predstavlja alternativne
zaključke pripovedi in hkrati povabi bralca, naj izbira med njimi.
Zbirka kratkih zgodb Johna Bartha »Lost in the Funhouse« predlaga
v naslovni zgodbi celo serijo možnih zaključkov, ki jih — vse po vrsti —
zavrne zato, da bi izbral pripovedovalec najbolj banalnega med njimi.
Se dalj je šel isti avtor v drugi zgodbi, naslovljeni s pomenljivim
»Title«, saj se odloči, da konca zgodbe tokrat sploh ne bo, tj. stavek
se prelomi, kakor da bi pripovedovalec ostal na sredi napol izrečene
misli. Nekateri avtorji, npr. Richard Brautigan v »A Confederate Ge-
neral From Big Sur« se rešujejo v paradoksalno pomnoževanje za-
ključkov, saj so 'pravemu' zaključku dodani novi in novi, dokler jih
knjiga ne obsega »... 186000 na sekundo«.
Frank Kermode, ki pristopa k postmodernizmu kot zgodovinar
umetnosti in estetike, ima bolj zadržano mnenje o tovrstnih lite-
rarnih domislicah in jih klasificira kot prvine starejšega modernizma
ali pa v obdobje dadaistične shizme iz leta 1916. Čeprav Lodge pripo-
minja, da ima Kermode na sebi lasten način prav, bi bilo glede na
Lodgeovo argumentacijo in samoumevnost postmodernistične smeri
mogoče razkriti, da vendarle daje prednost stališčem Leslija Fiedler-
ja, ki postmodernistično literaturo razume kot t.i. posthumanistični
fenomen, za katerega je odločilno, da je sovražno razpoložen do tra-
dicionalnih estetskih kategorij in vrednot, ponujajoč svoji — večidel
mladi — publiki nekakšen polimorfni hedonizem in umetnost kot obliko
zabave. Da s tem pade v predznanstveni koncept biologizma, ga prav-
141
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
zaprav niti ne moti, saj izhaja iz prevratniškega stališča, da mora biti
tudi »literarna teorija literatura, ali pa ni nič«. Ta njegova suge-
stija temelji na svojskem novumu, v katerem se ostra meja med
teoretikom kot narekovalcem kulturnega in literarnega okusa na eni
in bolj ali manj izobraženim občinstvom na drugi strani razblinja,
visoka in t.i. trivialna literatura pa se med seboj spajata v sinkretično
formo.
Postmodernistične možnosti
Ce torej drži, da je mogoče s pomočjo Jakobsonove teorije meta-
foričnega/metonimičnega binarizma zajeti karakteristične lastnosti
slehernega tipa literature, potem je to mogoče storiti tudi s teksti
postmodernistične smeri. Vendar se pojavi zadrega, brž ko skušamo
poiskati najmanjši skupni imenovalec strukturnim značilnostim post-
modernističnih tekstov, saj jih glede na metaforični oz. metonimični
način pisanja lahko identificiramo samo izolirano, posamično in med
seboj nepovezano. Takorekoč nemogoča pa se Lodgeu kaže kolektivna
uvrstitev te smeri v enega od obeh polov; tako modernizem kot anti-
modernizem sta se pustila klasificirati, saj pri prvem — kot rečeno —
težnja k prevladi metaforičnega pola še zdaleč ni skrita, pač pa de-
klarativno prisotna v tekstih tega tipa, pri drugem pa je pripadnost
metonimičnemu tipu pisanja skoraj argumentum ad oculos.
Zato se je treba zateči k začasnim, zasilnim in torej bistveno ne-
popolnim definicijam, ki naj predstavljajo minimalne pogoje za raz-
umevanje postmodernistične literature, tako, da bo z razvijanjem
njihovih medsebojnih zvez mogoče slejkoprej izdelati tudi konsisten-
ten teoretski aparat. Lodge poudarja, da je tudi njegova razvrstitev
definicij manj teoretsko spekulativna in abstraktno-univerzalna, če-
tudi izhaja iz specifičnega — smeli bi reči — odpora, ki ga postmoder-
nistična literatura kaže do Lodgeovega metaforičnega/metonimičnega
prijema. Najmanjši skupni imenovalec tovrstne literature bo zato
utemeljen na dejstvu, da je v poglavitni meri usmerjena v raziskavo
radikalno novih form in možnosti, ki jih ponujajo mehanizmi meta-
foričnega in metonimičnega tipa pisanja, ne da bi se ob tem pustila
zapeljati prevladi enega od obeh polov. Upošteva ju pač v njuni kom-
plementarni zvezi! Nadvse zgovorno je tudi, da Lodge svojega kom-
pendija možnosti, ki jih ponuja upoštevanje te komplementarne na-
rave metaforičnega/metonimičnega pola, sploh ne definira in ne
izmeri njihovih pomenov za spremembe v ustroju in bistvu postmo-
dernistične literature, pač pa ostaja pri — tokrat zares golem — empiriz-
mu, iz katerega je izgnal sleherno sled pojma. Ali še bolje: zaradi
zadrege ob odporu postmodernizma do posplošitev pojem sploh ne
more vstopiti v seznam možnosti, ki morajo prav zaradi tega ostati
fluidne, neformalizirane in le bolj ali manj natančne. Brž ko se
142
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
izgubi povezava z empirijo literarnega gradiva, tudi kompendij post-
modernističnih možnosti v Lodgeovi redakciji ostane brez prave teo-
retske teže.
Kompendij primerov
1.	Protislovje
—	besedilo Kurta Vonneguta, jr. »Cat's Cradle« pozna tale sta-
vek: religija bokonizma temelji na »...krutem paradoksu laganja o
stvarnosti in nezmožnosti laganja o njej.«
—	besedilo Samuela Becketta »Unnamable« se konča takole: »ti
moraš nadaljevati, ne morem nadaljevati, nadaljeval bom.«
—	besedilo Leonarda Michelsa »I Would Have Saved Them If I
Could« vsebuje tole stališče: »nemogoče je živeti z ali brez fikcije.«
—	Čustveno najbolj nazorna ponazoritev protislovja je herma-
frodit in bržkone ni le naključje, da so junaki postmodernistične pro-
ze često spolno ambivalentni in torej neidentifikabilni glede na spol.
Tako besedilo Gore Vidala »Myra/Myron Breckinridge« že z naslo-
vom izpričuje dilemo junaka vs. junakinje, ki ostane do konca nere-
šena.
—	besedilo Johna Bartha »Giles Goat-boy« pozna junaka, ki na
vprašanje, ali je ženskega ali moškega spola, odgovori hkrati z da
in ne.
2.	Permutacija
—	ker metonimični in metaforični pol implicirata selekcijo, se
postmodernistični pisci temu postavljajo po robu z vključevanjem
alternativnih pripovednih linij v isti tekst.
—	zgodba Jorgeja Luisa Borgesa (ki ima velik vpliv na ameriške
postmodernistične avtorje) z naslovom »Tlön, Uqbar, Orbis Tertius«
pravi: »prozna dela vključujejo eno samo zgodbo z vsemi zamišljivimi
permutacijami«.
—	Beckettovo besedilo »Watt« izkorišča permutacijo za doseganje
depresivnejših učinkov: »kar se noge tiče, je enkrat nosil nogavice
na obeh, enkrat na eni nogavico in na drugi dokolenko, ali čevelj,
ali copat, ali nogavico in čevelj, ali nogavico in copat...« In tako
naprej stran in pol.
V odsotnosti metafizičnega reda skuša Beckett poiskati vsaj ma-
tematičnega, Borges pa z zamišljanjem nemogočega sprošča register
domišljije.
3.	Diskontinuiteta
—	metonimični tip pisanja omogoča intelegibilno vrsto kontinui-
tete zlasti s tehniko časovno-prostorskega sosedstva, pa tudi metafo-
143
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
ričnemu tipu ni težlio identificirati liontinuitete. Kakorltoli že, postmo-
dernistična literatura sumi v možnosti kontinuitete.
—	Beckett moti kontinuum svojega literarnega diskurza z ne-
predvidljivimi odkloni od pripovedovalčeve pozicije, z metafikcijskimi
opazkami, komentarji in opombami, s praznimi prostori v tekstu, s
protislovjem in permutacijo.
—	besedilo Ronalda Sukenicka z naslovom »98.6« pozna nasled-
nji stavek: »Prekinitev. Diskontinuiteta. Nepopolnost. Ni mogoče po-
magati.«
—	Donald Barthelme v tekstu »City Life« uporablja bizarne ilu-
stracije, da bi razkosal kontinuiteto pripovedovanja. Tudi Vonnegu-
tova knjiga »Breakfast of Champions« je napolnjena s skicami in
sličicami, tipografija postaja vsebinskega značaja. Modernistična frag-
mentacija, ki še pušča upanje, je spodrinjena: zamenja jo fragmenta-
rizirani tekst, sestavljen iz predrobnih enot, da bi se lahko sprijele
v koherentno celoto.
—	Leonard Michaels je v zadnjem obdobju razvil tip proze, ki
je ne sestavljajo sekvence, marveč skupki kratkih pasaž, vicev, anek-
dot, zgodbenih zasnutkov, refleksij itd. Med njimi seveda ni integracij-
ske vezi, pripovedna logika izvira iz naključnega nizanja fragmentov,
kakor se pri popularnem flipperju žogica odbija od različnih odbojnih
teles po logiki nepredvidljivosti in naključja, torej paralogično, dokler
avtor ne zaključi besedila s »tilt« (stanje mirovanja, v katerega pride
igralni avtomat, kadar igralec pretirano trese ohišje: niti izključen,
niti sposoben za igro).
—	v nekem intervjuju pravi Donald Barthelme, da so ».. . frag-
menti edina oblika, ki ji zaupam«.
4.	Načelo slepe sreče
—	gre za način pisanja, ki vključuje mehanično nizanje med seboj
nepovezanih in na slepo srečo izbranih odlomkov, potegnjenih po
tehniki naključja iz širšega fonda. Spontanistični dejavnik načela
slepe sreče pride še zlasti plastično do besede v cut-ups Williama
Borroughsa, kjer lepilo in škarje odločajo o kolažiranju izrezkov iz
literarnih in neliterarnih besedil.
5.	Eksces
—	nekateri postmodernistični pisci očitno izberejo enega od dveh
tipov pisanja in ga s postopki parodiranja in burlesknega sprevrača-
nja priženejo do skrajne relativizacije, v tem pa že vidijo možnost
za pobeg pred tiranijo izbranega tipa pisanja. Subverzivna moč bo
bržkone v tem, da karikature ni mogoče jemati resno: posamezne
metafore se npr. v metaforičnem tipu literature, posredovane skoz
144
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
postmodernistično optilío, osamosvajajo in se ne vračajo več v prvotni
kontekst, ostajajo same zase, izolirane in med seboj nepovezane.
Richard Brautigan v besedilu z naslovom »Trout Fishing in America«
denimo uspe prignati načelo metaforične substitucije do takorekoč
čiste oblike ekscesa, saj je Trout Fishing in America lahko oseba, ho-
tel, področje, itd. Popolna relativizacija se kaže tudi na ravni, ki jo
je vzpostavil s svojim maničnim deskripcionizmom francoski novi
roman: tukaj deskripcija navzlic urbi et orbi razglašenim namenom ni
več stvar očesa, marveč črke, kolikor so posamezni predmeti opisani
tako podrobno, da je njihovo vizualno podobo nemogoče rekonstruirati.
Ze Jakobson je v »Dveh vidikih jezika« opazil, da je za bralca, kadar
je zasut z množico podrobnosti, fizično nemogoče zajeti portret celote,
ki je zanj izgubljen.
6. Kratek stik
—	postmodernizem se upira dejstvu, da je literatura sama struk-
turirana na metaforičen način, neliterarni teksti pa na metonimičen:
kadar namreč interpretiramo besedno umetnino, vselej že predpostav-
ljamo razliko med — grobo vzeto — življenjem in literaturo. Post-
modernistična literatura pa se skuša izmakniti temu konvencional-
nemu obrazcu, zato kontrastira povsem fikcionalne pasaže z doku-
mentarnimi, vključuje v kontekst besedila pisma, osebne zapiske,
odlomke iz dnevnikov, neliterarne tekste, novinarske članke, zlasti
opazno pa promovira problem avtorja literature kot eminentno lite-
rarni predmet. Četudi je mogoče problem avtorja odkriti že pri Cer-
vantesu, pa se pojavlja v postmodernističnih tekstih tako pogosto, da
bi ga smeli razumeti kot privilegirani topos, kjer se razvije povsem
nova optika gledanja na literaturo in njen fikcionalni značaj oz. njeno
kvazi-realnost, če lahko tako abruptno uporabimo Ingardnov pojem.
—	Vladimir Nabokov, pisec, ki ga Lodge uvršča na prehod iz
modernizma v postmodernizem, v svoji knjigi »Pale Fire« izigra zna-
čilnosti metonimičnega tipa proti metaforičnemu: roman je namreč
sestavljen iz pesmi in komentarja, pri čemer pa je prav komentar
tisti, ki kaže vse lastnosti pesniške funkcije jezika in je torej struktu-
riran na metaforični način, ki je v nasprotju s konvencijo komentarja
kot mimetično-realistične forme. Na drugi strani pa se pesmi pozna,
da je oblikovana ob upoštevanju metonimične kontinuitete in časovno-
prostorske bližine enot v njenem literarnem diskurzu.
—	Ze omenjeni Brautiganov tekst »Trout Fishing in America«
bi utegnil biti primer nekakšne razobličene biografije pisca samega,
saj pripovedna ekonomija teksta vključuje izjemno heterogene prvine,
zaznamovane z instanco avtorja: intimne beležke, kuhinjski recepti,
navedki iz popoldanske lektire, pisec pa se na nekem mestu povsem
razvidno sklicuje tudi na fotografijo na naslovnici knjige, v kateri je
tekst objavljen. To je bržkone eden najbolj nazornih dokazov za post-
145
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
modernistični mix življenjske stvarnosti in literature! Povsem vsak-
danji dogodki in pripetljaji so obdelani na docela fantastičen, recimo
v terminologiji Davida Lodgea, metaforičen način, medtem ko manira
običajne realistično-metonimične proze obvladuje monološko zasnovo,
sanjski svet in vizijske razsežnosti besedila. Brautigana integrativni in
kohezivni elementi ne zanimajo, saj prepušča bralcu težavno delo
spojitve teh med seboj nasprotnih si tipov pisanja, s tem pa zgovorno
priča o posebnem habitusu svoje literature.
—	V romanu Kurta Vonneguta, jr. »Breakfast of Champions«
preide nevtralni pripovedovalec v prvoosebnega tako presenetljivo in
nepredvidljivo, da gre bržčas za pravi 'kratki stik': prvoosebni pri-
povedovalec namreč prevzame kozarec pijače junaku, o katerem je
prej pripovedoval nevtralni; instanca avtorja je torej spet na delu,
tovrsten postopek pa bi smeli poimenovati z blokado načrta oz. za-
poro predvidljivosti, ki je tukaj prignana verjetno do skrajnih meja.
—	Zlasti poudarjen je v postmodernističnih besedilih sam proces
nastajanja literature, refleksija pisateljskega postopka samega, s po-
močjo katere avtorji opozarjajo, da je tekst strukturiran umetno in
torej nima zanesljive zveze niti z mimetičnim odrazom življenjske
stvarnosti niti s stvarnostjo samo. V tej luči je posebej zgovoren pri-
mer zgodbe »Life-Story« Johna Bartha, v kateri pisec opisuje obupne
poskuse pisca, ki skuša napisati zgodbo o piscu, ki sumi, da je svet
okrog njega zgodba, v kateri nastopa on sam kot glavni junak. Nato
Barth razvije nastavke za teorijo postmodernistične proze, za katero
pa se kmalu izkaže, da je ni mogoče obravnavati drugače kot sestavino
te iste proze, glede na katero skušajo biti zametki teorije pač določena
metajezikovna refleksija. To pa tudi že pomeni, da struktura same
proze omogoča tole formulacijo: teorija literarne prakse prehaja v
prakso literarne teorije. S tem ugotavljanjem pa že preidemo v bližino
Fiedlerjevih stališč o teoriji literature, pisani na način literature same,
hkrati pa se ne moremo izogniti vsaj omembi dejstva, ki na družbeno
kulturni ravni podpira Barthova literarna prizadevanja oziroma jim
daje njihov socialni raison d'etre. Gre namreč za spremembo v druž-
benem statusu piscev literature, saj se zlasti v Združenih državah
Amerike — ni naključje, da Lodge jemlje večino svojih zgledov ravno
iz tega kulturno umetniškega okolja — s petdesetimi leti začne mno-
žično odpiranje t.i. šol kreativnega pisanja: literati ameriške tradicije,
ki jim je bila edina univerza življenje samo, so bili pozabljeni na
račun piscev, za katere je edina oblika življenja pač univerza. Walt
Whitman in Herman Melville se v ameriškem postmodernizmu — do-
volimo si to slikovitost! — imenujeta John Ashbery in Donald Bart-
helme. Številne literarnozgodovinske opazke in refleksije na literarno
gradivo različnih smeri in slogov zato niso izjema, marveč prej pravilo
za postmodernistični tip pisanja, ki je bila iz svoje nemoči prisiljena
narediti edino tematiko svojega zanimanja. John Barth je to imenoval
146
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
»literatura izčrpanosti-«, o kateri pa misli, da s samim dejanjem pisanja
o izčrpanih možnostih literature na nek sebi lasten način presega stanje
te izčrpanosti in si v postopkih samonanašanja išče strukturno oporo.
Epilog
Povzemimo rezultat: teorija opozicijskega razmerja med meta-
foričnim in metonimičnim polom se zdi dovolj učinkovito orodje za
preiskavo bolj ali manj »čistih« tipov literature, v katerih je mogoče
zanesljivo odkrivati lastnosti prevlade enega od obeh polov. Dejstvo,
da taisti teoretski aparat odpoveduje pri preiskavi literarnih tekstov,
ki sinkretično spajajo oba tipa pisanja, pa lahko pomeni le dvoje:
ali je ta teoretski aparat zaradi svoje parcialne kvalitete neuporaben
za tisto vrsto literarno-teoretskega raziskovanja, ki temelji na pre-
misleku najsplošnejših struktur literarnega dela in ki je po svojem
epistemološkem ustroju značilno za načrtno in sistematično preuče-
vanje literature, ali pa je tip pisanja, ki ga Lodge označi s post-
modernističnim, pravzaprav tako zelo samosvoj, da postavlja lastne
kriterije in torej sebi lastno literarno teorijo.
Zdi se, da je razlog, zaradi katerega je binaristična teorija ne-
močna ob določenih tekstih, verjetno tudi že indeks nemoči samega
izhodišča: Lodge je namreč ob sklicevanju na dosežke Jakobsonove
strukturalne lingvistike povsem zanemaril odločilna vprašanja, ki jih
univerzalna literarno-teoretska in literarno-zgodovinska analiza ne bi
smela prezreti, to pa so vprašanja statusa subjekta v t.i. postmoder-
nistični literaturi, problem rehabilitacije aure, žanrskih pravil, eksi-
stencialnega izkustva itd.
Mogoče je namreč reči, da se je Lodge omejil na instruktivno in
često nesporno plodno raziskavo formalno-slogovnih lastnosti litera-
ture, ki pa za celovito teorijo besedne umetnosti bržkone ne zadošča.
Njegova lastna teoretska matrica ga pušča na cedilu namreč prav pri
tekstih, ki se manifestativno upirajo enoznačnemu razumevanju, s
katerim je še mogoče zapopasti »čiste« tipe književnosti, tj. tiste tipo-
loške oblike, v kateri očitno prevladuje eden od obeh polov Jakob-
sonovega binarizma med metaforo in metonimijo.
To dejstvo najbrž pomeni, da postmodernistična literatura zahteva
neko specifično, sebi lastno in konec koncev morda tudi iz nje iz-
virajočo teorijo, ki bo — tako kot literatura sama — črpala iz nemoči
obstoječih modelov.
147
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Luka Novak
Vitalizem?
Ce bi živel okrog leta 1800, bi bil tisti pravi, stari romantik: bil
bi zanesenjak in patetik in živel bi zase, da bi s poetično vizijo
spremenil svet, ga potegnil iz magične noči, zapel kakšno himno in
čakal na boljši jutri, ki je bil že včeraj. Otrok samoupravnega socia-
lizma, bratstva in enotnosti, sin slovenske matere in srbskega očeta,
kot v Prokićevem Metastabilnem Graalu zase trdi junak Marojevič?
Tudi njemu bi bilo precej vseeno za te, kot bi rekli v plemiškem
jeziku, »-balivèrnes«. Z njegovo ljubico bi sedel v gledališki kavarni
— tako kot sedi Hoffmannov junak, igralec, preden izgubi odsev, ta
ljubeči predhodnik Drakule — in se počutila kot doma v tistem
opernem živžavu, v bleščici, sicer zastrti, kopice kostumov, hrepenečih
pripomočkov in baročnega patosa, pač strmečega malo manj v nebo
kot v historičnem baroku: pa vseeno bi sedela, ona bi imela petnajst
let, jaz kakšnih petindvajset, ona ne bi bila Sabina kdovekako, marveč
Sophie von Kühn, jaz pa ne bi bil Novak, temveč Novalis in morda
bi se čez sedemdeset let svoje smrti oblil s čokolado ter se z Baude-
lairom v naročju zapisal hašišu. Verjetno ne bo nič čudnega, če bom
priznal, da sem včasih prav to bil: jenski romantik par excellence,
častilec noči, ljubljenec zvezdnatih pokrajin, popotnik skozi fried-
richovsko statiko, prav nič agresiven — in bil sem zaljubljen v neko
Claro Schumann, ki je igrala klavir precej bolje od svojega moža,
ki si je že na začetku svoje pianistične kariere pohabil prst ali dva.
Zdaj pa sem postal nekakšen vitalist — verjetno po zaslugi post-
modernizma. Vem pa, da ga na svetu ni več človeka, ki bi zase lahko
trdil, da ni dedič romantike. Odkar se je v zgodovino zapisal Novalis,
je bilo vseh obdobij naenkrat konec in zgodovina življenja je postala
romantična epopeja. Tega kratkomalo ni mogoče ovreči. Razložiti pa
tudi ne, ker gre samo za transformacije te močne in jasne smeri. Sveta,
ki bo nov, čist in svež, kakor si ga je predstavljal Marinetti, ne bo
nikoli več. Kljub vitalizmu, ki se bo na koncu razkril, je v meni ostala
neka žalost, posebne vrste nostalgija po ničemer, vendar jo je treba
imenovati zmrznjeno, saj jo je preplavil val sveta, ki je v tisti fazi
romantike, ki bi jo lahko imenovali baročno, toda verjetno ne operno
148
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
ali gledališko (kar bi se z barokom ujemalo predvsem glede pompozno-
sti in sveta kot odra). Obdobje postmodernizma (ali, če imamo raje, post-
industrijska doba) je namreč prineslo dvoje: kompjuterski manierizem,
ki ga v nekem smislu pozna Musilova junakinja Clarissa iz svojega
otroštva, in mannovsko-faustovsko linearnost, bolje rečeno čistost
in jasnost. V mislih imam dva elementa, ki ju je svet po letu 1800
menjaval kot jedro umetnosti. Jenska romantika je bila sveža, njen
zagon je bil docela podoben premici, torej liniji. Gre za premico, ki
vznikne iz čudovite noči človeštva, se dotakne strasti in ljubezni kot
ključnih elementov, da bi se presegla in s tem segla v neskončnost (in
v to neskončnost še zdaj sega in se tokrat dotika življenja kot ključ-
nega elementa, a se še vedno nenehno giblje). Ze kasnejša, heidelberška
šola, z Arnimom in Brentanom, Chamissojem, predvsem pa s sopot-
nikom, glasbenim erotikom Hoffmannom, je linearnost prvotne šole
že močno zameglila in jo strnila, seveda s primerno dozo romantične
ironije, v pisano, fantastično pravljičnost, ki je kasneje eksplicirano
udarila na dan v dekadenčni prozi, torej Huysmansu in njegovih pri-
ljubljenih slikarjih: Gustavu Moreauju in Odilonu Redonu. Tej pom-
poznosti (ki ne obsega tudi realizma svete trojice Balzac-Stendhal-
Flaubert, saj je roman poseben problem) seveda spet sledi linearnost
modernega romana, ki je vidna pri vseh njegovih predstavnikih (pri
Kafki kot svet-ideologija, pri Joycu kot ekstremna modernistična struk-
tura, precizno, skorajda že digitalno izdelana, pri Proustu kot natan-
čno izrisana psiha, pri Gidu kot izjemna postavitev zgodbe, ki evocira
računalniški princip triler j ev, in končno pri Mannu in Musilu kot
matematična postavitev zakonov umetnosti, ki se napaja v Schönber-
govih teorijah).
Kam potemtakem postaviti čas, v katerem ždimo? Kakšna je v
njem vloga obeh polov — linearnega in baročnega? To dvoje ne nasto-
pa več posamezno, marveč je zlito v celoto, ki še ni dosegla idealne
stopnje tistega vmes. Obstajajo ekstremne teorije novega baroka, te-
melječe na ideji srednje Evrope in njene nekdanje kulturne entitete,
ki naj bi se danes spet uveljavljala. Nekaj takega je razvil Guy Scar-
petta v knjigi De l'impureté, medtem ko se design, arhitektura in
glasba vračajo ravno k tistemu »pur«, jasnim in čistim linijam, iz ka-
terih vre pozitivni esteticizem. V arhitekturi poznamo zlitja popa, pet-
desetih let in simbolov težke industrije, resignirane stavbe, kakršnih
ni mogel napovedati noben futurističen film, krasijo Pariz tam, kjer so
stale prej Les Halles. In nemogoče je trditi, da niso zanimive ali celo
lepe. In prav v Parizu se je leta 1986 začela serija oddaj na radiu
France-Culture, ki je posvečena tako imenovanim »musiques limites«
(mejnim glasbam). Gre za glasbo, ki ni ne profana ne sveta, marveč
oboje hkrati. Njeni protagonisti so: Loi Coxhill, EXVOCO, Tony Coe
in Alan Hacker, Diamanda Gallas, Toshinori Kondo, Tuxedomoon, Lai-
bach in še mnogi drugi, ki so vse, kar se je v glasbi do danes pojavilo,
149
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
hkrati. Poudariti je treba, da se ob njih pojavi tudi problem ameriških
minimalistov. France-Culture imenuje le-te (gre za Philipa Glassa,
Steva Reicha, Terryja Rileya etc.) postmoderniste in jim posveča poseb-
ne oddaje, kar lahko pomeni, da so minimalisti predhodniki mejnih
glasb in potemtakem le-te niso več postmodernistične in torej skušajo
doseči tisto vmes. Druga možnost pa je, da so prav mejne glasbe s
svojim historicističnim eklekticizmom pristni postmodernizem, ki ga do
zdaj v glasbi še ni bilo, minimalizem (ki je sicer nastal prej) pa je že
nekaj drugega. Sam se zavzemam za tretjo možnost, ki je, da je post-
modernizem v glasbi pač oboje hkrati: mejna glasba in minimalizem,
s tem da je minimalizem njegova linearna komponenta, mejna glasba
pa pompozna ali baročna. Ker gre pri tem za sofisticirani eklekticizem,
pravzaprav še vedno za historicistični eklekticizem, ki ga je utemeljila
prav romantika v arhitekturi (neoklasicizem, neobarok, neogotika, neo-
renesansa), lahko sklepamo, da obstaja v postmodernizmu — kljub
upravičenim očitkom nekrofilije — življenjski zagon in prikrit vita-
lizem. Srečujemo se torej z linearnim vitalizmom stare romantike,
mirnim, ki sem ga poznal, ko sem se še družil s Claro Schumann, do-
polnjenim z baročno pompoznostjo. Ce bo iz tega privrela na dan linija
ali razpršenost, še ne vemo. Za zdaj pa je jasno, da v teoriji umetnosti
nista več problem akademizacija in institucionalizacija modernizma,
marveč je dejstvo že to, da se je akademiziral tudi že postmodernizem,
kar dokazuje primer France-Culture. Nobenega dvoma ni več o tem,
da je Laurie Anderson prav tako glasba kot Bach, niti ni moč dvomiti
v to, da so se trilerji združili s celotno zgodovino (Eco, Süskind) in da
je vse to zdaj združeno pod geslom svetovna umetnost. To je vsekakor
pozitiven znak, kar pomeni resnično spremembo v duhovni zgodovini,
vsekakor pa logično odprtost civiliziranega sveta. Tej odprtosti se pri-
družuje. ponavadi na silo in mlahavo. tudi Jugoslavija, kar se kaže na
žalost predvsem v dramski in gledališki umetnosti, ki pa je po nekih
zakonitostih tega medija docela neprimerna za izraz sodobnega umet-
nika-raziskovalca življenja. Sodobnega dramatika (tako jugoslovanske-
ga kot tujega, prvega iz ničevosti, drugega iz neprimernosti medija in
posledic, ki jih to prinaša) bomo odslej naprej imenovali SD (asocia-
cije naj ima, kdor jih hoče).
Ce bi bil SD stari romantik, bi sedel v avstro-ogrski kavarni, pil
kavo in jedel torto esterhazy. svoje misli bi mazilil s čisto ljubeznijo in
bil bi žalosten. To najbrž lahko počne še zdaj, vendar ga v sodobni —
recimo spet pariški, če smo bili tam že prej — kavarni motita dve stva-
ri: video aparature, ki so nadomestile Kreislerjev komorni orkesterček
v ozadju, in kompjuter, ki vodi posle. Kompjuter je seveda nadomestil
papir. Ce pogledamo dlje, vidimo, da je slika na zaslonu z glasbenim
podtonom zamenjala glasbo in jo hkrati vizualizirala, kompjuter se je
potrudil z literaturo, na stenah kavarne pa ne visi nič, ampak je cel
prostor velika razstava sodobnega designa. Vse torej temelji na sliki —
150
5:nciklopedija živih
odtod že izrabljena teza o vizualni estetiki konca tisočletja. Ce pogle-
damo še naprej, vidimo, da sta ta dva elementa v kavarni (in nato v
svetu) najpomembnejša elementa. Kajti video posreduje umetnost, kom-
pjuter pa znanost. Umetnost in znanost sta v območju tehnike, ta teh-
nika ni industrijsko vroča, marveč digitalno hladna, ta hladnost je
postmodernistična, ta hladnost ni človeška. To je banalna kritika post-
modernizma. V pariški kavarni Atos jo je izrekel SD, ki preveč misli
in premalo razume, zdi pa se mu ravno narobe. Takoj nam bo ta na-
dobudni SD ponudil rešitev »kulturne krize«. Njegove misli: »Ce je
umetnost hladna, razčlovečena, amerikanizirana, digitalna, neresnična,
nesveta, profana, trivialna in potemtakem tudi vodena, manipulabilna,
jo je treba spet dvigniti nad življenje, da bo ona vodila svet z močjo
imaginacije in ponovne evokacije transcendentnega. Treba se je upreti
znanosti in se opreti na individuum — pri Slovencih je dodatek še
narod — ki bo kot misleči avtonomni subjekt postal nadomestilo za
znanstvenika, postal bo umetnik raziskovalec v smislu Robinsona Cru-
soa. V ta namen pa bo uporabil dve literarni, kajti umetnost se mora
vrniti k pisavi, vrsti, in sicer liriko in dramatiko, s katerima je mogo-
če krasno operirati v smislu klasicizma (roman so takrat tako ali tako
še zaničevali, film, video, design pa so le dodatki brez prave umetniške
vrednosti) kot forme in romantične avtonomnosti kot vsebine — seveda
gre tu za kvazi romantiko, ki se zamenjuje z liriko. Umetnost se mora
potemtakem vrniti k poeziji in drami, če pa naj je romaneskna, mora
odkrivati novo eksistedalno plast. 2ivel Kundera, živela srednja Ev-
ropa! Kajti,« nadaljuje SD, »vse to se sklada in uteleša v ideji te
kulturne celote, ki je bistra in se zaveda človeške tragike, ki jo je
povzročila ideologija oziroma že kar njeno množenje.« SD se s temi
tezami postavlja na stališče najbolj konvencionalnega in dolgočasnega
reakcionarja, ki ga je sodobni svet pokopal in lahko samo še cvili ter
se igra disidenta. V Jugoslaviji sta SD-ja Prokič in Jančar. Ekrani in
kompjuterji, ki se valjajo vsepovsod, se jima zdijo posebna ideologija.
Zdaj ju imamo, moti ju vsakršna ideologija, kar sta dokazala s svojima
dramama, ki ju ni mogoče imenovati niti insekticidni. V Jančarjevem
Velikem briljantnem valčku se zgodi neizbežnost ideologije, vsi so
»v«, v Prokičevem Metastabilnem Graalu pa imamo opravka z resigni-
ranim odstopom od vsakršne ideologije. Smisla ni ne v komunizmu ne
v krščanski religiji. To je lokalni postmodernizem, računajoč tudi s
formo: resigniran odstop iz sveta, ideologija nas bega, obenem pa nas
ne zadovoljuje več. Kljub temu pa ta pogled implicira tudi to, da je
ideologija še navzoča (kar je res) in ji ni odklenkalo. Lahko bi rekli,
da so slovenski SD v prvi fazi nekega procesa raz-ideologizacije, ki pa
se, kot vse kaže, ne bo nadaljeval in je tak že od vedno, torej od
Trubarja naprej. Mišljenje Slovenca (aH Srba) je bilo vedno resigni-
rano žalostno ujeto v spone ideološke manipulacije, kar je seveda pri-
neslo lirsko, angažirano in zaostalo literaturo. Slovenec je potemtakem
151
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
ostal v fazi zavedanja ideologije. V resnici pa so se stvari pomaknile
naprej: na Zahodu je jasno, da je kakršnikoli ideologiji, sistemu, poli-
tičnemu ali kulturnemu, že odbila zadnja ura, iz česar pa sledi, da
ideologije tudi formalno počasi razpadajo. Četudi Zahod pozna proble-
me postindustrijske družbe, so ti problemi vedno bolj ekonomski in
vedno manj politični. Politika se v ekonomijo meša vedno manj, saj
kratkomalo nima več adutov, ki bi jih lahko vrgla na ekonomsko mizo,
kar pa pomeni, da smo v zadnji fazi poznega kapitalizma, kjer je denar
prevzel vlogo boga, ne pa tudi popolne življenjske sreče. Seveda so
problemi Slovencev lokalni in niti v sanjah ne segajo do sem. Slovenski
SD hoče na vsak način izigravati ideologijo z močjo svoje umetnosti, z
njeno ironijo, prikritim sarkazmom in navsezadnje s prikazom samega
stanja, ki je resda absurdno, in sicer tako v Jugoslaviji kot v vzhod-
nem bloku. Vendar pa so zoper tako početje možni trije ugovori: a)
Slovenski SD se ne zaveda, da je moč njegove tako imenovane umet-
nosti precej majhna in je tako početje brez efekta ne le umetniško,
marveč predvsem faktično, b) način izigravanja ideologije ali kakršne-
gakoli pritiska prek sredstev umetnosti je prastar in docela neprimeren
za čas, ki je že sam tako zvit, da potrebuje drugačno, še bolj zvito
obdelavo, kot pa je standardno, eksistencialistično početje umetnosti v
pomenu do leta 1800, c) tako početje se dotika problema, ki je političen
v omejenem geografskem in kulturnem prostoru, kjer je stanje že
tako absurdno, da ga, vsaj tako se zdi, ni mogoče več sanirati, in je
zato ukvarjanje s tem stanjem, njegova kritika, sanacija ali karkoli
podobnega, popoln nesmisel in izguba časa, ki bi ga bilo mogoče po-
rabiti za pretres problemov, ki so v tem trenutku pomembni v svetu
(v umetnosti, politiki, ekonomiji, znanosti). Umetniki v Jugoslaviji ni-
majo več nobene vodilne vloge, kakršno so imeli skozi stoletja, prvič
zato, ker so brez idej. in drugič, ker je to dandanes praktično nemogo-
če, saj je postalo življenje preveč večplastno. Po mojem mnenju je
ukvarjanje z jugoslovanskim prostorom jalovo, ukvarjanje s sloven-
skim posebej pa travmatično, oboje pa brez učinka. Ce torej v Jugo-
slaviji so ljudje, ki znajo originalno misliti, naj mislijo o univerzalnih
problemih sodobnega sveta, ki se bodo prej ali slej izkazali kot ne le
univerzalni, marveč epohalni in edini.
Ker je center sveta nedvomno še vedno zahodna civilizacija Evro-
pe in Amerike, so vse druge celine postranskega pomena. Tam poteka
kulturniško razmišljanje zvečine v smeri »kulture krize«; vzrok za to
je razpad poznega kapitalizma, ki pa ga ne bo, kot je videti, zamenjal
sociahzem, marveč nekaj drugega, močnejšega in bolj realnega. Ideo-
logi očitno niso bili sposobni predvideti, da se bo v svetu skozi sto-
letja pojavil drugačen problem, ki ne bo povezan z razrednim bojem,
in sicer problem življenja nasploh, v tem problemu pa tiči tudi vpra-
šanje umetnosti, njenega smisla; s tem pa se spet odpirajo prve strani
Heglove Estetike.
152
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Razmišljanje o tem skušam podati na podlagi hipotez, ki bi kas-
neje lahko sestavljale teorijo, imenovano teorijo srednjega vitalizma,
ki zadeva tako postmodernizem, nikakor ne a priori odklanjajoč ga,
metaromantiko (eden redkih pojmov, ki je izvirno slovenski po zaslu-
gi Marka Crnkoviča), vprašanje zgodbe v filmu in romanu, vprašanje
romana, ki je razdeljen na akcijskega in muzikaličnega, vprašanje raz-
mejevanja med dobro in slabo množično umetnostjo, vprašanje odno-
sa sodobne umetnosti, če to seveda je umetnost in ne kaj drugega,
do znanosti v smislu »big science« in še marsikaj, navsezadnje pa vpra-
šanje glasbe, za katero se zdi, da je v največji slepi ulici glede na
druge umetnosti, ni pa irelevantna, kot sta na primer gledališče in
poezija.
Teorija srednjega vitalizma bi imela lahko za izhodišče idealno
zlitje linearnega ter baročnega, ki trenutno nista koherentna celota,
marveč soobstajata. Ce se ne bi združila, bi ostala ali hladna linija
razčlovečenja ali epohalni barok apokalipse v smislu atomske bombe
ali AIDSa. Verjetno nobena od obeh možnosti ni realna, če bomo do-
volj premišljeni in bomo težili k ustvarjanju življenja kot takega.
Tako življenje ne more temeljiti samo na predpostavki, da je člo-
vek po naravi hedonist (čeprav je to temeljno), saj bi ga bilo s tem
mogoče zvesti na remake kakšne dekadence fin de siècla ali v končni
fazi celo na logiko samega De Sada. Uživanja življenja torej ni mogoče
potegniti iz ene izmed zgodovinskih smeri (čeprav nam ostaja 19.
stoletje ključno za razumevanje problema), marveč iz dane sedanjosti,
torej tako postmodernizma kot metaromantike. Bistveno pri tem živ-
ljenju je, da ni statično, sicer bi se razkrajalo, marveč v gibanju, smo-
trnem gibanju, določenem po zakonih dramaturgije, ki je, par excellen-
ce, življenjska. To pomeni, da gre za življenje z zgodbo. Ta zgodba pa
je vzeta iz zakonov umetnosti, kakršno smo poznali do zdaj. to pa
pomeni, da nastaja identifikacija življenja in umetnosti na podlagi li-
nije, ki je zgodba, in zato umetniška, in pompoznosti, ki je hladna
digitalnost kompjuterjev in ekranov, in zato življenjska, ne pa nujno
tudi človeška. Človek se torej prek zgodbe, ki jo nosi v sebi in v kate-
ri živi, združi z digitalnostjo (ki ni kratkomalo kar tehnika) v enkraten
spoj življenja in umetnosti, ki pa ni, kot bi lahko pričakovali, neka
meja med fikcijo, sanjami in realnostjo, marveč dejanskost, morda bi
lahko rekli realnost z zakoni umetnosti (torej v nasprotju s še vedno
navzočim dualizmom in simboliko v Gilliamovem filmu Brazil). Sred-
stvo za dosego tega konglomerata ali spojine je najprej iluzija. To
lahko prikažemo z zgledom filma, ki nosi naslov F/X — Umor s tri-
kom. Glavni junak filma je neki Tyler, ki se ukvarja s filmskim tri-
kom. Naročeno mu je, naj v resnici inscenira umor pomembnega ma-
fiosa. Ko to stori, ga hoče ideologija izigrati, torej ubiti, da bi ne bil v
napoto, saj je skorumpirana ameriška policija že napravila načrt za
pobeg velikega mafioza. V tistem trenutku stopi Tyler v boj z ideo-
153
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
logijo. Njegovo edino orožje je iluzija. Ne da bi Icogarlcoli ubil, doseže
s triki konec celotne zarote, vsi se pobijejo med sabo. Ideologije ni
uničil s silo (ker je to nemogoče, in zato spada film Komandos z Arnol-
dom Schwarzeneggerjem na čelu že kar v znanstveno fantastiko),
marveč z iluzijo. Z iluzijo je storil to, da se je ideologija tako rekoč
sama uničila. Od tam naprej je spet s trikom prišel do denarja, ki si
ga je mafioso z leti nakopal, in ne da bi ga nato prav bedasto in etično
podaril kaki dobrodelni ustanovi, začne z njim uživati. Film nima
konca, ker se lahko takoj začne nova zgodba v Svici.
Po tem zgledu so jasna sredstva, ki naj bi jih uporabljal srednji
vitalizem, z iluzijo bo ne le polnil umetnost, marveč bodo njene posle-
dice resnične. Od tod naprej je vse samo še praksa.
154
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Tadej Zupančič
Gramatologija fantomov
Na začetku je treba povedati nekaj lepih besed.
Torej, na nekakšni nalepki je napisano: .lack Daniel's; Old Time.
Quality Tennessee Sour Mash (torej smash!) Whiskey. Temu sledijo
»splošne opombe«, pač da je v tej steklenici natanko 70 cl. pijače,
ki vsebuje 45% vol (gotovo alkohola) ter podatek, da je lastnik
destilarne družba Lem Motlow, Prop, Inc. in da je ta destilarna v
mestecu Lynchburg v zvezni državi Tennessee. Potem je še, z manjšimi
črkami, natisnjeno, da je bila destilarna Est. and Reg. (torej »usta-
novljena« in »registrirana«) In (torej leta) 1866. Destilarna se imenuje
Destilarna Jacka Daniela (Jack Daniel's Destillery), zvezna država
Tennessee pa je ena izmed držav, ki potem vse skupaj sestavljajo
Združene države Amerike. To je navsezadnje zelo pomemben podatek,
saj se Združene države na tej nalepki pojavljajo kar dvakrat: pač
ko se pove, da je Tennessee v Združenih državah (Tennessee, U.S.A.).
in takrat, ko je napisano, da gre za ameriški izdelek (Produce of
U.S.A.), torej izdelek, ki so ga izdelali v Združenih državah. Potem
pa obstajajo tudi reklamni lističi, na katerih lahko prebereš prav vse.
kar bi lahko imelo celo najmanjšo zvezo z destilarno, ki jo je v neki
»dobesedni preteklosti« ustanovil Jack Daniel (ki je »resnična«, torej
»verificirana« oseba, torej: nekoč je ta človek tudi v resnici živel),
pač to, da ima mestece Lynchburg natanko 361 prebivalcev, da je
ta destilarna najstarejša registrirana destilarna v Združenih državah
in da so whiskey, ki je poimenovan kar po ustanovitelju, vedno desti-
lirali samo v Lynchburgu in nikjer drugje, ter — da »pregovorno«
pravijo temu whiskeyu samo še »good оГ Tennessee sippin' whiskey«.
Jack Daniel's je namreč neverjetno univerzalna pijača: gre za enega
izmed najdražjih whiskeyev in za eno izmed najdražjih žganih pijač
— ampak! — pijejo ga tako vsakršni klateži kot vsakršni pripadniki
raznih ameriških jet-setov. Gre namreč za fenomenologijo Jacka
Daniela.
Tudi nekoliko kasneje je treba povedati nekaj lepih besed. Potem
ko je Srčna kraljica (s pomočjo Srčnega kralja) začela »provocirati«
Alice, je pogovor potekal takole:
155
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Alice: »Well, I shan't go at any rate, besides, that's not a regular
rule: you invented it just now.«
Kralj: »It's the oldest rule in the book.«
Alice: »Then it ought to be Number One.«
Potem je Kralj nekoliko pobesnel in z rahlo tresočim se glasom
dodal: »Consider your verdict.« Te besede je namenil poroti.
Logični konec je namreč takšen: Who Stole the Tarts? Nobody.
Ce je tako, zakaj potem »porota«, »procesi«, razni kuščarji, ki »se-
-ne-morejo-sami-obrniti« in kralji in podobne stvari? Najbolj bizaren
odgovor bi bil: zaradi sfabriciranih fantazem, zaradi tega, kar se je
zgodilo potem, ko je Jack Daniel prebral knjigo Alice in Wonderland,
ki je izšla komaj leto dni pred ustanovitvijo in registracijo njegove
destilarne, torej leta 1865.
Poleg tega pa gre za »aplikativna pravila«, o katerih je govoril
Lewis Carroll. Gilbert K. Chesterton je ob stoletnici rojstva Charlesa
Lutwidgea Dodgsona (torej leta 1932) med drugim zapisal tudi to, da
se je zgodila »neverjetna nesreča«, da je Alice »padla-v-roke« vsakrš-
nim učiteljem in znanstvenikom in da je tako postala »cold and monu-
mental like a classic tomb«, ter — da se bodo prav zdaj (torej leta
1932) nujni pojavili šolski izpiti, pri katerih bo treba odgovarjati tudi
na vprašanja v stilu: (1) povej vse, kar veš o pomarančni marmeladi,
ribniku solz in divjediru; (2) zapiši vse poteze, ki so bile potegnjene
med šahovsko partijo v Through the Looking-Glass, in nariši diagram
etc. etc. Pri vprašanju (1) je zanimivo to, da gre v »izvirniku« ne-
koliko drugače, skratka, da moraš vedeti, kaj je »mimsy, gimble,
haddcok's eye, treacle-well's, beautiful soup« — vendar to dejansko
niti najmanj ne spremeni stvari.
Caucus-Race, Orange-Jam in The-Pool-of-Tears, nekaj je naslovov
poglavij, nekaj pa »kartezijanskih besed«, ki jih tudi drugače v Alice
kar mrgoli.
Tudi kasneje je treba povedati nekaj lepih besed.
Neki Bousset je Vzgoji mladega vladarja menil, češ »Nauči se
ukazovati!« Gre namreč za fantome.
Za fantome je značilno, da sproducirajo »stil kulture«, torej tisto,
kar je shift, »prepovedano«, in tako postanejo »prepovedani fragment«.
To je navsezadnje celo res, saj gre predvsem za »verificirano« število
»gibanj-glede-na-prej-in-pozneje« — kot bi lahko ugotovil tudi Ari-
stotel v svoji Fiziki. Pri fantomih preprosto ne gre za laschovske druž-
bene potrebe (Laseh je seveda računal na »herezije«, za katere pa
vemo. da jih ni), gre, preprosto rečeno, za ekonomijo vsakršnih na-
ravnih in družbenih redov. Fantom v tem primeru »funkcionira« kot
povsem pragmatična, »nepredstavljiva« in morda celo »transferirana«
prikazen, motnja, »prepoved« in celo sofizem. Namreč, šele tako lahko
fantom začne fabricirati fikcijo, kar pa lahko pomeni samo to, da
fantom navsezadnje sam sproducira tudi fantazmo, v katero pa je
156
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
tako ali tako »transferirán« že od prej. Odlično! Zdaj lahko gremo
naprej : če je to res, potem lahko z gotovostjo trdimo, da je Chesterton
pretiraval. Kaj je v tem primeru fantom — pa navsezadnje niti ni
tako pomembno. Oziroma, še ni tako pomembno.
Gre tudi za priliko o tem, kdo bi naj ukradel »tortice«. Ce tega
res nihče ni storil — potem gre za »transfer«, ki se zgodi pri »repro-
duciranju pogojev« metaforabilnih struktur appearanceov, kakršni so
značilni za fantome. V bistvu gre za strukturo podvojitvenih »manev-
rov« na narativni osi, kakršni se dogajajo v »obsesivnih« kodiranih
»sporočilih«. Pravzaprav gre za spreminjanje posebnih »metonimič-
nih fascinacij«. Ce je za metaforo značilna »selekcija« semantičnih
fragmentov in figur, potem je za metonimijo značilna pač kombinacija
le-teh. In še: če je za metaforo značilen »pomen« (zgled za to je seveda
že prav znamenit, namreč, na čajanki Klobučar pove, da je »lažje
vzeti vse kot nič«, kar pa pomeni natanko to, da je to treba razumeti
kot metaforo), ki se razvije v kodu (kod je v prej navedenem primeru
seveda sfabriciran), potem je za metonimijo značilno »sporočilo«, ki
je popolnoma kontekstualne narave, je, skratka, »racionalizirano«.
»Virtualna« metafora, torej metafora, kakršna je značilna tako za
Alice kot za gramatologijo nekega whiskeya, nastane takrat, ko je
določena »sporočilnost« pač »transferirana« v kodu, ki pa je navse-
zadnje fragment metafore (ki lahko v hipu postane nova celota). Za
»virtualno« metaforo je torej značilna določena kodirana »sporočil-
nost v najlepši maniri kingovskih tesnobnih »kolizij svetov«.
What is most like a King* in May?
»Well, let me think: perhaps —« you say.
Bravo! You're guessing well to-day!
Lewis Carroll, Puzzles From Wonderland, IV
Tudi na vprašanje, kakšna je navsezadnje »paralelizacija«, torej
»zveza« med Alice in Wonderland ter whiskeyem Jack Daniel's, je
odgovor zelo »preprost«: vloga reference je seveda »fantomska«, ozi-
roma fantomska, ko je »verificirana« z interpretacijo »sporočilnosti«,
ki jo vsebuje metonimični kod. Gre za posebno strukturo establish-
menta, pri kateri ne gre zgolj za substitucije, ampak predvsem za
komunikacijsko os, ki je tako »modificirana« v sistem dekodiranih
znakov. Sele s tem dobi metafora poseben predikativni »status«. Ta
status, natančneje, šele ta status pa omogoča »narativno« strukturo
remakea: »cover-story« je nezanimiva tako dolgo, dokler ne sfabri-
ciraš iluzije, ki jo »cover-story« kontekstualizira. Natanko za to pa gre
tudi pri »zvezi« med Alice in Jackom Daniel'som: če je Lynchburg
v Tennesseeju — to ne pomeni nič, kajti Lynchburg bi bil popolnoma
* V »zadnji redakciji« seveda »bee«, v »izvirniku« pa tako, kot je
zapisano.
157
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
zakotna vas, če tam ne bi nekoč živel Jack Daniel. »Lynchburg- bi
lahko bil kjerkoli drugje.
Tudi »proces« proti »kdo-je-ukradel-tortice« bi bil popolnoma ne-
pomemben, če ne bi Alice ugotovila: »Kaj takega — da bi bila sodba
prej!« Kaj to pomeni? To preprosto pomeni, da sta tako Alice kot
Jack Daniel fantoma, torej prikazni, motnji, »prepovedi« in celo so-
fizma. Namreč, za Alice je takšno fantomsko (austinovsko) simptoma-
tizacijo sfabriciral Lewis Carroll, za Jacka Daniela pa prav ta Aličina
»sodba«, češ:
Stuff and nonsense! The idea of having the sentence first!
Ce je bila Alice v razmeroma »lagodnem« položaju, saj se je
lahko z lahkoto otresla fenomenologije »dream-within-a-dream« tipo-
loških matric in tako določeno sinkretičnost »transferirala« v posebno
»tehnološkost«, potem je moral Jack Daniel (da bi lahko postal fan-
tom) nujno ubrati drugo pot: pot »kršitve« popolnoma nefantomskih
ali celo prefantomskih strukturnih družbenih potreb. Takšen obrat
seveda ni prav nič nenavadnega — ravno obratno — treba je vedeti,
kdaj se »dobesedna preteklost« spremeni v (hampshirovsko) »refleks-
no spoznanje vzročnega mehanizma«, ki to navsezadnje povzroči —
in že nam postane vse skupaj dosti bolj jasno.
Gilbert K. Chesterton, pisec bolj ali manj odličnih kriminalnih
štorij, se je vsekakor motil: Alice in Alice (ter Carroll) nikakor nista
padli v roke vsakršnih nezanimivih učiteljev in znanstvenikov — to
se je zgodilo z družbenimi potrebami, ki pa jih — kar je zelo zani-
mivo — sam Chesterton nikakor ni priznaval. Ce je »izvirnik« dru-
gačen, to dejansko niti najmanj ne spremeni stvari, saj je že Chester-
ton kontekstualiziral Alice predvsem kot »cover-story«. Ker pa takrat
remake še ni bil »verificiran« kot »legitimno«, »empirično aplikabilno«
metonimično »transferiranje«, si lahko predstavljamo zagato, ki jo
je povzročilo odkritje popolnoma »resničnega«, že skoraj preveč uni-
verzalnega »podatka«, da je bila destilarna Jacka Daniela ustanovljena
in registrirana komaj leto dni po izidu knjige Alice in Wonderland.
Torej: 1866 in 1865.
Gre za povsem obsesivno »početje«: fantomska pozicija Jacka
Daniela in Alice ter Lewisa Carrolla je seveda povsem jasna, pri če-
mer je mogoče ugotoviti samo še to, da je v primeru Alice/Carrolla
pač fiktivna (glede na narativno os!), v primeru Jacka Daniela/whis-
keyja pa — prav tako fiktivna! Tako Lewis Carroll kot Jack Daniel
sta sfabricirala fantomsko pozicijo Alice in whiskeya — in navsezadnje
bi lahko to povedali v enem stavku, v enem samem stavku, ki pa
ga je zapisal seveda Gilbert Keith Chesterton:
Thus our epic ended where it had begun, like a true cycle.
The Eccentric Seclusion
of the Old Lady
158
ENCIKLOPEDIJA 2IVIH
Gramatološka «-pozicija« je (po Derridaju) seveda takšna: med
močjo artikulacije in močjo akcentuacije obstaja metonimična »krši-
tev«, torej »spor« ali celo »razlika«. Navsezadnje pa gre tudi za to,
da na vsakršne konvencije preprosto pozabimo — in ugotovimo, kako
so fantomi navsezadnje fiktivni samo toliko, kolikor si sami »želimo«,
da bi bili fiktivni. Pozicija fantomov pa je vsekakor nekaj popolnoma
drugega.
Tudi za konec je treba povedati nekaj lepih besed.
Torej :
(1)	Showy talkers think too much of themselves;
(2)	No really well-informed people are bad company;
(3)	People who think too much of themselves are not good com-
pany.
Lewis Carroll, A Selection From
Symbolic Logic, 25
V glavnem gre za fantome.
(U)/
159
BECKETT — 80 LET
BECKETT — 8» LET
Samuel Beckett
Prva ljubezen
Po pravici ali po krivici povezujem v času svojo poroko s smrtjo
svojega očeta. Da so med obema zadevama še druge vezi, je mogoče.
2e tako mi je težko povedati tisto, kar mislim, da vem. Sel sem, ni
dolgo tega, na grob svojega očeta, to vem, in sem si zapisal datum
njegove smrti, samo njegove smrti, kajti njegov rojstni datum mi je
bil neznan, tistega dne. Odšel sem zjutraj in se vrnil zvečer, malical
sem na pokopališču. Toda nekaj dni kasneje sem se moral vrniti na
njegov grob, da bi si zapisal datum njegovega rojstva, ker sem hotel
zvedeti, koliko star je umrl. Ta dva mejna datuma sem si zapisal na
košček papirja, ki ga hranim pri sebi. Tako lahko potrdim, da sem
imel ob svoji poroki približno petindvajset let. Kajti datuma svojega
rojstva, pravim svojega rojstva, nisem nikdar pozabil, nikdar mi ga
ni bilo treba zapisati, ostaja vtisnjen v mojem spominu, letnica vsaj, v
številkah, ki jih bo življenje težko izbrisalo. Dan tudi, če se prav
potrudim, ga najdem, in praznujem ga pogosto, po svoje, ne rečem da
vsakič, kadar se vrne, ne, kajti vrne se prepogosto, temveč pogosto.
Osebno nimam nič proti pokopališčem, prav rad se sprehajam tam,
rajši kot drugje, se mi zdi, kadar moram ven. Vonj po truplih, ki ga
zaznam pod vonjem trave in humusa, mi ni neprijeten. Nekoliko pre-
sladek mogoče, toda toliko ljubši od vonja živali, pazduh, nog, riti,
čudnih genitalnih kožic, razočaranih jajčec. In kadar ostanki mojega
očeta sodelujejo, kakor že skromno, samo malo manjka, da nimam
solze v očesu. Zaman se umivajo, živi, zaman dišavijo, kljub vsemu
smrdijo. Da, kadar je treba ven, pustite meni pokopališča kot kraj za
sprehode, in se pojdite sprehajat v javna parke ali na deželo. Svoj
sendvič, svojo banano z večjim tekom pojem na kakšnem grobu, in če
me prime scat, in prime me pogosto, imam veliko izbire. Ali pa blodim
z rokami na hrbtu, med nagrobniki, pokončnimi, ploščatimi, nagnje-
nimi, in prebiram napise ...
Nikdar me niso razočarali, napisi, vedno so trije ali štirje tako
smešni, da se moram čvrsto oprijeti križa ali plošče ali angela, da ne
bi padel. Svojega sem sestavil že zdavnaj in sem še vedno zadovoljen z
njim, še kar zadovoljen. Moji drugi zapisi nimajo časa, da bi se posušili,
160
BECKETT — 80 LET
ko se mi že gabijo, toda moj epitaf mi je še vedno všeč. Pomeni dolo-
čeno stopnjo gramatike. Na žalost je malo možnosti, da bi se kdaj dvi-
gal nad lobanjo, ki ga je zasnovala, razen če se za to ne bo zavzela
država. Toda, da bi me država lahko izkopala, me bo morala najprej
najti, in prav bojim se, da bo imela prav toliko težav, da me najde
mrtvega kot živega. Zato hitim, da bi ga zapisal na tem mestu, preden
bo prepozno :
Tukaj počiva, ki je ušel tolikokrat,
ki ni ušel tokrat
Prvi verz ima sicer več zlogov, toda to ni pomembno, po mojem.
Se kaj hujšega mi bo oproščeno, ko me ne bo več. Potem z malo sreče
naletiš na pravi pogreb, z žalujočimi živimi, in včasih kakšna vdova,
ki se hoče vreči v grob in skoraj vedno tako ljubka zgodba o prahu,
čeprav sem opazil, da ni ničesar manj prašnega od teh lukenj, skoraj
vedno je zemlja prav mastna in tudi pokojni nima še ničesar posebno
prahastega, razen če ni bil upepeljen. Ljubka je kljub vsemu, ta mala
komedija s prahom. Ampak do pokopališča mojega očeta mi ni bilo
kaj posebno. Bilo je predaleč, že čisto na podeželju, na pobočju nekega
hriba in premajhno tudi, veliko premajhno. Sicer pa je bilo tako rekoč
polno, še nekaj vdov in bilo bi polno zasedeno. Mnogo rajši sem imel
Ohlsdorf, predvsem stran Linne, na pruski zemlji, s štiristo hektari do-
bro stlačenih trupel, čeprav nisem poznal tam nikogar razen krotilca
zveri Hagenbecka, zaradi njegovega slovesa. Lev je vklesan v njegov
nagrobni kamen, se mi zdi. Smrt je morala imeti podobo leva, za Ha-
genbecka. Avtobusi prihajajo in odhajajo, nabasani z vdovci, vdovami,
sirotami. Gozdiči, votline, ribniki z labodi prodajajo tolažbo žalujočim.
Bilo je decembra, še nikdar me ni tako zeblo, juha iz jegulje ni šla
skozi, strah me je bilo umreti, ustavil sem se, da bi bruhal, zavidal sem
jim.
Toda preidimo zdaj na manj žalostno snov, ob smrti svojega očeta
sem moral od hiše. On je bil tisti, ki me je hotel pri hiši. Bil je čuden
človek. Nekega dne je rekel. Pustite ga, nikogar ne moti. Ni vedel, da
sem poslušal. To misel je moral pogosto izreči, toda zraven sem bil
samo enkrat. Nikdar mi niso hoteli pokazati njegove oporoke, rekli so
mi samo, da mi je pustil toliko in toliko denarja. Takrat sem verjel,
in še danes verjamem, da je zahteval, v svoji oporoki, naj me pustijo
v sobi, v kateri sem živel, ko je bil še živ, in naj mi nosijo hrano, kot
včasih. Mogoče je bil to celo pogoj, od katerega je bilo odvisno vse
drugo v oporoki. Kajti moralo mu je biti všeč, da me je čutil v hiši,
če ne ne bi nasprotoval temu, da me vržejo ven. Morda je čutil samo
usmiljenje do mene. Vendar ne verjamem. Moral bi mi bil zapustiti
vso hišo, tako bi bil miren in drugi tudi, ker bi jim rekel. Ostanite
vendar, saj ste pri vas! Bila je ogromna hiša. Ja, dobro so ga nategnili,
mojega očeta, če je bilo res v njegovem namenu, da bi me varoval še
161
BECKETT — 80 LET
naprej, z one strani groba. Kar se tiče denarja, bodimo pravični, so mi
ga izročili takoj, že naslednji dan po pogrebu. Morda je bilo zanje
resnično nemogoče, da bi napravili drugače. Rekel sem jim, Obdržite
ta denar in me pustite, da še naprej živim tukaj, v svoji sobi, kot
takrat, ko je bil očka še živ. Dodal sem. Naj Bog sprejme njegovo dušo,
v upanju, da jim bom napravil veselje. Toda niso hoteli. Ponudil sem
jim svoje usluge, vsaj nekaj ur na dan za manjša vzdrževalna dela, ki
so potrebna pri vsaki hiši, če nočete, da se sesuje. Brkljati, še nekaj,
kar bi lahko počel, ne vem zakaj. Predvsem sem jim predlagal, da bi
se ukvarjal z rastlinjakom. Tam bi rad preživel tri ali štiri ure na dan.
na toplem, in skrbel za paradižnike, nageljne, hijacinte, sejanje. Samo
moj oče in jaz sva razumela paradižnike v tej hiši. Toda niso hoteli.
Nekega dne, ko sem se vrnil iz WC, sem našel vrata svoje sobe zakle-
njena in svoje stvari naložene pred vrati. To vam lahko pove, kako sem
bil zaprt v tistem času. Tesnoba me je zapirala, se mi zdi. Vendar,
ali sem bil zares zaprt? Ne verjamem. Mirno mirno. In vendar sem
moral biti, kajti kako razložiti drugače te dolge, te grozne seanse na
stranišču, na toaletah? Bral nisem nikdar, tam nič več kot drugje, ni-
sem sanjal, nisem razmišljal, odsotno sem gledal na koledar, obešen
na žebelj pred mojimi očmi, na njem je bilo videti v barvah podobo
mladega bradatega moškega, obkroženega z ovcami, ki je moral biti
Jezus, z rokami sem razširil ritnici in pritiskal — ena! ah! dva! ah! z
gibi veslača, in imel sem samo en cilj, vrniti se v svojo sobo in se
zlekniti. Saj je bilo to zaprtje, ali ne? Ali pa mešam z diarejo? Vse se
meša v moji glavi, pokopališča in stavbe in različne vrste iztrebkov.
Mojih stvari je bilo malo, naložili so jih na tla, ob vrata, še zdaj vidim,
kako majhen kupček je to bil, v neke vrste vdolbini, polni sence, ki je
ločevala hodnik od moje sobe. Na tem majhnem prostoru, zaprtem s
treh strani, sem se moral preobleči, se pravi zamenjati svojo domačo
haljo in spalno srajco za svojo potovalno obleko, se pravi za nogavice,
čevlje, hlače, srajco, suknjič, plašč in klobuk, upam, da nisem ničesar
pozabil. Preskušal sem druga vrata, pritiskal sem na kljuko in rinil,
preden sem zapustil hišo, a se nobena niso vdala. Ce bi našel kakšno
sobo odprto, mislim, da bi se zabarikadiral notri, samo plin bi me
spravil ven. Čutil sem, da je bila hiša polna ljudi kot ponavadi, vendar
nisem videl nikogar. Mislim, da se je vsak zaklenil k sebi, z ušesi na
preži. Potem hitro vsi k oknom, rahlo sklonjeni, dobro skriti za zave-
sami, ko so se zunanja vrata s hrupom zaprla za mano, moral bi jih
pustiti odprta. In vrata, ki se odprejo in vsi pridejo ven, moški, ženske,
otroci, vsak iz svoje sobe, in glasovi, vzdihi, smehljaji, roke, ključi v
rokah, velik ah in potem opomin na stroga navodila, če to, potem ono,
a če ono, potem to, pravo praznično razpoloženje, vsak je razumel, za
mizo, za mizo, soba lahko počaka. Vse to je domišljija, seveda, saj me
ni bilo več. Stvari so mogoče potekale čisto drugače, a kakšen pomen
ima način, po katerem stvari potekajo, od trenutka, ko začno potekati?
162
BECKETT — 80 LET
In vse te ustnice, Ici so me poljubljale, ta srca, ki so me ljubila (saj
ljubimo s srcem, ali ne, ali pa sem zamenjal s čim drugim?), te roke,
ki so se igrale z mojimi, in ti duhovi, ki so me skoraj imeli v oblasti!
Ljudje so zares čudni. Ubogi očka, moral je biti precej v dreku tistega
dne, če me je lahko videl, nas videl, v dreku zaradi mene, namreč. Ra-
zen če, v veliki modrosti dezinkarniranega, ni videl dalj od svojega
sina. čigar truplo še ni bilo čisto pravo.
Toda preidimo zdaj na bolj veselo snov; ime ženske, s katero sem
se združil, malo kasneje, krstno ime, je bilo Lulu. Tako mi je vsaj
potrdila in ne vem zakaj naj bi mi lagala glede tega. Seveda, nikoli
ne moreš vedeti. Ker ni bila Francozinja, je izgovarjala Loulou. Ker
tudi sam nisem bil Francoz, sem tudi jaz izgovarjal Loulou, kot ona.
Obadva sva izgovarjala Loulou. Povedala mi je tudi svoj priimek,
vendar sem ga pozabil. Moral bi ga bil zapisati na košček papirja, ne
maram pozabljati lastnih imen. Spoznal sem jo na neki klopi, na bregu
kanala, enega od kanalov, kajti naše mesto ima dva, a ju nikdar nisem
znal razločevati. Bila je zelo dobro postavljena klop, naslonjena na kup
zemlje in strjenih odpadkov, tako da je bil moj zadnji del zakrit. Moji
boki tudi, delno, zaradi dveh častitljivih dreves, celo mrtvih, ki sta
zakrivali klopco z ene in z druge strani. Brez dvoma so bila drevesa
tista, ki so navdihnila, nekega dne, ko je njihovo listje valovilo, za-
misel o klopci, nekomu. Spredaj, nekaj metrov stran, je tekel kanal,
če kanali tečejo, jaz o tem ne vem ničesar, tako da me tudi s te strani
ne bi mogel nihče opaziti. In vendar me je odkrila. Zleknil sem se,
bilo je toplo, gledal sem skozi gole veje, s katerimi sta se obe drevesi
podpirali nad mojo glavo, in skozi oblake, ki niso bili sklenjeni, kako
prihaja in odhaja kos zvezdnatega neba. Napravite mi prostor, je rekla.
Moja prva misel je bila, da bi odšel, toda utrujenost in to, da nisem ve-
del, kam iti, sta mi preprečila, da bi to izvedel. Skrčil sem torej noge
malo bolj k sebi in ženska se je usedla. Nič se ni zgodilo med nama,
tistega večera, in kmalu je odšla, ne da bi spregovorila besedo. Samo
pela je sama pri sebi in brez besed na srečo, neke stare ljudske pesmi,
na nenavaden fragmentaren način, tako da je preskakovala z ene na
drugo in se vrnila na tisto, ki jo je prenehala peti, preden je končala
tisto, zaradi katere je prenehala peti prejšnjo. Pela je brez posluha,
vendar prijetno. Čutil sem dušo, ki se hitro zdolgočasi in ki nikdar
ničesar ne dokonča, ki je od vseh mogoče še najmanj težka. Celo
klop, hitro jo je imela zadosti, in kar se mene tiče, en sam
pogled ji je zadoščal. Bila je v bistvu zelo trdoživa ženska. Prišla je
naslednji dan in še dan potem in stvari so potekale približno enako.
Morda je bilo izgovorjenih nekaj besed. Naslednji dan je deževalo in
mislil sem, da bom imel mir, vendar sem se motil. Vprašal sem jo, če
me prihaja načrtno motit vsak večer. Ali vas motim? je rekla.
Brez dvoma me je pogledala. Ni mogla videti veliko. Dve veki mogoče
in nekaj nosu in čela, nejasno, zaradi mraka. Mislila sem, da nama je
163
BECKETT — 80 LET
prijetno, je rekla. Motite me, sem rekel, ne morem se zlekniti, kadar
ste tukaj. Govoril sem v ovratnik svojega plašča in ona me je kljub
vsemu slišala. Ali vam je toliko do tega, da bi se zleknili? je rekla.
Napaka, ki jo delamo, je, da ogovarjamo ljudi. Kar položite noge na
moja kolena, je rekla. Nisem se dal prositi. Čutil sem pod svojimi ubo-
gimi meči njena debela stegna. Začela je božati moje gležnje. Kaj če
bi jo s peto sunil v pičko, sem si rekel. Ljudem govorimo o zleknjenju
in takoj vidijo iztegnjeno telo. Stvar, ki je zanimala mene, kralja brez
podložnikov, tista, ki je bilo njen najbolj oddaljen in nepomemben
odsev stanje mojega trupla, so bili možgani v hrbtnem položaju, uspa-
vanje predstave jaza in predstava tiste majhne usedline neznosnih ma-
lenkosti, ki jih imenujemo ne-jaz in celo svet, zaradi lenobe. Toda pri
petindvajsetih letih sodobnemu človeku še vedno raste, tudi telesno,
od časa do časa, takšna je usoda nas vseh, tudi jaz ji nisem ušel, če
temu lahko rečemo rasti. Ona je to seveda opazila, ženske zavohajo
vzdignjen falos na več kot deset kilometrov in se sprašujejo: Le kako
me je tale mogel videti? Nisi več isti, v takšnih okoliščinah, in hudo
je, če nisi več isti, še celo hujše kot če si, naj rečejo karkoli. Zakaj
kadar si, veš, kaj moraš napraviti, da bi bil manj isti, medtem ko kadar
nisi več, si kdorkoli, ne da se več izbrisati. To, kar imenujemo ljube-
zen, je izgnanstvo in od časa do časa razglednica z dežele, takšna so
bila moja čustva ta večer. Potem ko je končala in ko se je moj jaz,
tisti udomačeni, spet pojavil s pomočjo kratke nezavesti, sem se znašel
sam. Sprašujem se, če ni vse to izmišljija, če v resnici stvari niso po-
tekale čisto drugače, po načrtu, ki sem ga moral pozabiti. In kljub
vsemu njena podoba ostaja zame povezana s podobo klopi, ne klopi
ponoči, ampak klopi zvečer, tako da govoriti o klopi, takšni, kakršna se
mi je kazala zvečer, pomeni zame govoriti o njej. To ne dokazuje niče-
sar, a saj nočem ničesar dokazati. Glede klopi podnevi, o tem sploh ni
vredno govoriti, ni me bilo tam, zapustil sem jo zgodaj zjutraj in se vrnil
šele, ko se je popoldne iztekalo. Da, podnevi sem si preskrbel hrane in
iskal zavetišča. Ce bi me vprašali, in prav gotovo si to želite, kaj sem
storil z denarjem, ki mi ga je bil zapustil oče, bi vam rekel, da nisem z
njim storil ničesar, hranil sem ga v žepu. Kajti vedel sem, da ne bom
vedno mlad in da pomlad ne traja večno, niti jesen ne, moja meščanska
duša mi je tako govorila. Končno sem ji rekel, da mi je zadosti. Skrajno
me je motila, tudi kadar je ni bilo. Sicer pa, še vedno me moti, vendar
ne toliko kot drugo. Sicer me pa sploh ne gane, trenutno, če me motijo,
ali vsaj tako malo, kaj sploh pomeni, da vas motijo, celo treba je, da
me, spremenil sem sistem, držim jermen, ta je deveti ali deseti, in
potem bo kmalu konec, motnje, ureditve, kmalu ne bomo več govorili
o njih, niti o njej, niti o drugih, niti o dreku, niti o nebu. Torej nočete
več, da pridem? je rekla. Neverjetno, kako ljudje ponavljajo, kar jim
rečemo, kot da bi jih čakala grmada, če bi verjeli svojim ušesom. Re-
kel sem ji, naj pride kdaj pa kdaj. Slabo sem poznal ženske, takrat.
164
BECKETT — 80 LET
Sicer pa, še vedno jih slabo poznam. Moške tudi. Živali tudi. To, kar
najmanj slabo poznam, so moje bolečine. Zamišljam si vse, vsak dan,
to je hitro opravljeno, misel gre tako hitro, vendar ne pridejo vse iz
misli. Da, so ure, popoldne predvsem, ko se počutim sinkretista, na
način Reinhold. Kakšno ravnovesje. Sicer pa jih tudi slabo poznam,
moje bolečine. To mora priti od tega, ker nisem samo bolečina. V tem
je finta. Tedaj se oddaljim, do osuplosti, do navdušenja, do drugega
planeta. Redko, vendar to zadošča. Ni trapasto, življenje. Biti samo
bolečina, kako bi to vse poenostavilo! Vendar bi to bila konkurenca, in
nelojalnost. Kljub temu vam bom pripovedoval o njih, če se bom
.spomnil in če bom mogel, o svojih nenavadnih bolečinah, podrobno, in
lepo jih bom razločeval, da bo več jasnosti. Pripovedoval vam bom o
tistih doumevanja, o srčnih ali efektivnih, o duševnih (zelo ljubke, te
duševne), in potem o telesnih, notranjih ali skritih najprej, potem
o tistih na površju, z začetkom pri laseh, spuščajoč se metodično in
brez naglice do stopal, sedeža telesa, krči, trda koža, zarasli nohti,
ozebline, infekcije in druge bizarnosti. In tistim, ki bodo dovolj pri-
jazni, da me bodo poslušali, bom govoril ob isti priložnosti, po nekem
sistemu, čigar avtorja sem pozabil, o trenutkih, ko, ne da bi bil dro-
giran, niti pijan, niti v ekstazi, ne čutiš ničesar. Potem je, jasno, hotela
vedeti, kaj si mislim pod kdaj pa kdaj, vidite, čemu se človek izpostavi,
če odpre usta. Vsakih osem dni? Vsakih deset dni? Rekel sem ji, naj
prihaja manj pogosto, veliko manj pogosto, da naj sploh ne prihaja
več, če je to mogoče, in če to ni mogoče, da naj prihaja kolikor se le da
manj pogosto. Sicer pa sem naslednji dan zapustil klop, moram reči,
da manj zaradi nje kot zaradi klopi, katere položaj ni več ustrezal
mojim potrebam, sicer skromnim, kajti začenjalo se je čutiti prvi
mraz, in potem zaradi drugih razlogov, o katerih bi bilo brez koristi
govoriti tepcem, kakršni ste vi, in zatekel sem se v zapuščen kravji
hlev, ki sem ga odkril na svojih poteh. Stal je v kotu nekega polja, ki
je razkazovalo na svoji površini več kopriv kot trave in več blata kot
kopriv, morda pa je pod površjem skrivalo izjemne lastnosti. Bilo je v
tem hlevu, polnem posušenih in votlih kravjakov, ki so se udrli z
vzdihom, kadar sem jih dregnil s prstom, ko sem se moral prvič v
življenju, z veseljem bi dejal zadnjič, če bi imel malo morfija pri roki,
bojevati proti nekemu čustvu, ki si je po malem vedno bolj neupra-
vičeno lastilo mojo ledeno dušo; strašno ime ljubezni. Car naše dežele,
poleg tega seveda, da je redko naseljena, kljub temu da si je nemo-
goče preskrbeti najmanjši perzervativ, je v tem, da je vse zanemar-
jeno, razen starih iztrebkov zgodovine. Slednje zagrizeno nabirajo, jih
nagačijo in vodijo po procesijah. Povsod tam, kjer je čas napravil
kakšen lep, oduren golobji drek, je videti naše patriote, čepeče, kako
vohajo z gorečimi obrazi. To je raj brezdomcev. Tu je končno tisto,
kar razlaga mojo srečo. Vse kliče k ponižanju. Ne vidim povezave med
temi opazkami. Vendar pa obstaja ena in celo več, o tem, vsaj zame,
165
BECKETT — 80 LET
ni dvoma. Ampak kakšne? Da ljubil sem jo, s tem sem imenoval in
žal še danes imenujem tisto, kar sem počel, takrat. Nisem imel podat-
kov o tem, ker nisem še nikdar ljubil, vendar sem seveda slišal
govoriti o zadevi, doma, v šoli, v bordelu, v cerkvi, bral sem romane,
v prozi in v verzih, pod vodstvom svojega učitelja, v angleščini, v
francoščini, v italijanščini, v nemščini, v katerih je bilo veliko govora
o tem. Torej sem le bil sposoben imenovati tisto, kar sem počel, ko
sem se zalotil nenadoma, kako zapisujem besedo Lulu v star kravji
drek, ali ko sem pod luno, zleknj en v blato, poskušal puliti koprive,
ne da bi zlomil stebla. Bile so to ogromne koprive, nekatere so merile
meter v višino, pulili sem jih. to me je tolažilo, in vendar ni v moji
naravi, da bi pulil plevel, ravno nasprotno, z veseljem bi ga izdatno
pognojil, če bi le imel s čim. Ljubezen napravi človeka slabega, to je
gotovo, A za kakšno ljubezen je šlo pravzaprav? Za strastno ljubezen?
Ne verjamem, saj je strastna ljubezen pohotna, mar ne? Ali pa zame-
njujem z neko drugo vrsto? ТоИко jih je, mar ne? Vsaka lepša od
druge, mar ne? Platonična ljubezen, na primer, še ena, ki mi je ravno-
kar prišla na misel. Je nesebična. Morda sem jo ljubil platonično?
Težko verjamem. Ali bi črtal njeno ime v stare kravje dreke, če bi jo
ljubil s čisto in nesebično ljubeznijo? In še z mojim prstom povrhu,
ki sem ga potem sesal? No. no. Mislil sem na Lulu, in če ni s tem vse
povedano, je zadosti povedano, po mojem. Sicer pa imam zadosti tega
imena Lulu in dal ji bom drugega, enozložnega tokrat, Anne, na pri-
mer. nima enega samega zloga, vendar nič zato. Torej sem mislil na
Anne, jaz, ki sem se naučil, da nisem mislil na nič razen na svoje bo-
lečine, potem na to, kakšnih ukrepov sem se moral lotiti, da nisem umrl
od lakote, ali od mraza, ali od smradu, toda nikdar z nobenim izgovo-
rom na živa bitja kot taka (sprašujem se, kaj to pomeni), karkoli že,
lahko bi dejal ali bi se mi lahko zgodilo, da bi dejal, v zvezi s tem.
Kajti vedno sem govoril, vedno bom govoril o stvareh, ki niso nikoli
obstajale, vendar nikoli o bivanju, ki jim ga pripisujem. Cepiče, na
primer, obstajajo in malo je upanja, da bi kdaj izginile, vendar nisem
nikoli nosil čepice. Nekje sem zapisal : Dali so mi.. . klobuk. Vendar
mi »oni« nikoli niso dali klobuka, vedno sem imel svoj klobuk, tistega,
ki mi ga je dal moj oče, in nikdar nisem imel drugega klobuka, samo
tega. Sledil mi je v smrt, vrh tega. Torej, mislil sem na Anne, zelo
veliko, dvajset minut, petindvajset minut in celo do pol ure na dan. Te
številke dobim tako, da seštejem druge, manjše številke. To je verjetno
način, na kakršnega ljubim jaz. Ali naj torej sklepam, da sem jo ljubil
s tisto intelektualno ljubeznijo, ki me je pripravila do toliko neumno-
sti. na nekem drugem kraju? Ne morem verjeti. Kajti če bi jo ljubil
tako, ali bi se zabaval s tem. da bi črtal ime Anne na pradavne goveje
iztrebke? Da bi z obema rokama pulil koprive? In ali bi čutil pod svojo
lobanjo trzati njena stegna kot dve obsedeni blazini? Da bi napravil
konec, da bi poskusil napraviti konec temu, sem se nekega večera ob
166
BECKETT — 80 LET
isti uri, ob kateri se mi je nekdaj pridružila, odpravil na kraj, kjer je
stala klop. Ni je bilo, in čakal sem jo zaman. Bil je že december, če ne
celo januar, in mraz je bil primeren letnemu času, se pravi čisto pravi,
odličen, kot vse, kar je na pravem mestu in ob pravem času. Toda
potem, ko sem se vrnil v hlev, se nisem veliko obotavljal, da bi našel
utemeljitev, ki mi je zagotovila izvrstno noč in ki je temeljila na tem,
da se uradno uro lahko zapiše v veter in na nebo, v srce, na toliko
načinov kot je dni v letu. Naslednji dan sem torej prišel bolj zgodaj,
veliko bolj zgodaj, čisto na začetku prave noči, vendar kljub vsemu
prepozno, ker je že bila tam, na klopi, pod vejami, ki so pokale od
mraza, pred ledeno vodo. Rekel sem vam, da je bila izredno trdoživa
ženska. Gomila je bila bela od ivja. Ničesar nisem čutil. Kakšno ko-
rist je lahko imela od tega, da me je tako zasledovala? Vprašal sem
jo, ne da bi sedel, prestopajoč se z noge na nogo. Mraz je razbrazdal
pot. Odgovorila mi je, da ne ve. Kaj je lahko videla na meni? Prosil
sem jo, naj mi pove, če more. Odgovorila mi je, da ne more. Videti je
bila toplo oblečena. Roke je imela skrite v mufu. Spominjam se, da
sem ob pogledu na muf začel jokati. In vendar sem pozabil barvo. Slo
je slabo. Vedno sem jokal z lahkoto, ne da bi kdaj izvlekel iz tega
najmanjši dobiček, do pred kratkim. Ce bi moral zajokati zdaj, sem
prepričan, da ne bi mogel izcediti najmanjše kapljice, v to resnično
verjamem. Slabo gre. To so bile stvari, ki so me spravile v jok. In
vendar nisem bil žalosten. In kadar sem se zalotil, da jokam brez
očitnega razloga, sem kaj videl, ne da bi sam vedel za to. Tako da se
sprašujem, če me je zares muf spravil v jok tistega večera, in če ni
bila mogoče pot, katere trdost in vzbokline so me spomnile na tla-
kovane ulice ali še na kaj drugega, na karkoli kar sem videl, ne da bi
sam vedel za to. Videl sem jo tako rekoč prvič. Bila je vsa zgrbančena
in zavita, s sklonjeno glavo, z mufom, z rokami v naročju, z nogama,
stisnjenima druga k drugi, z dvignjenimi petami. Bilo je brez oblike,
brez starosti, skoraj brez življenja, lahko bi bila starka ali deklica. In
kako je odgovarjala Ne vem. Ne morem. Jaz sam nisem vedel, niti
mogel. Ali ste prišli zaradi mene? sem rekel. Da, je rekla. Torej, tu
sem, sem rekel. In jaz, ali nisem prišel zaradi nje? Tu sem, tu sem,
sem si rekel. Sedel sem poleg nje, vendar sem se takoj vzdignil, v
skoku, kot da bi me kdo z vročim železom. Želel sem si oditi, da bi
zvedel, če je končano. A da bi bilo bolj gotovo, sem jo, preden sem
odšel, prosil, da mi zapoje pesem. Najprej sem mislil, da bo zavrnila,
preprosto hočem reči, da ne bo pela, toda ne, čez trenutek je začela
peti in je kar nekaj časa pela, ves čas isto pesem mislim, ne da bi se pre-
maknila. Nisem poznal pesmi, nikdar je nisem slišal in nikdar več je
ne bom slišal. Spominjam se samo, da je bil govor o limonovcih ali
o pomarančevcih, ne vem več o katerih, in zame je bil velik uspeh, da
sem si zapomnil, da je šlo za limonovce ali za pomarančevce, kajti od
drugih pesmi, ki sem jih slišal v svojem življenju, in slišal sem jih
167
BECKETT — 80 LET
veliko, kajti praktično je nemogoče, bi rekel, živeti, celo kot sem
živel jaz, ne da bi slišal peti, razen če bi bil gluh, si nisem zapomnil
prav ničesar, niti ene besede, niti enega tona, da, da kaj, da nič, ta
stavek je zadosti dolgo trajal. Potem sem se oddaljil, in medtem ko
sem se oddaljeval, sem jo slišal peti drugo pesem ali pa morda na-
daljevanje iste, s šibkim glasom, ki je postajal vedno šibkejši, kolikor
bolj sem se oddaljeval, in ki je končno utihnil, bodisi ker je prenehala
peti bodisi ker sem bil predaleč, da bi jo lahko slišal. Nisem hotel
ostati v takšni negotovosti, takrat seveda sem živel v negotovosti, od
negotovosti, toda teh majhnih negotovosti telesne narave, kot pravijo,
bi se prav rad takoj znebil, lahko bi me dražile kot obadi, tedne in
tedne. Napravil sem torej nekoliko korakov nazaj in se ustavil. Naj-
prej nisem slišal nič, potem sem slišal glas, a komaj, tako rahlo je
segel do mene. Nisem ga slišal, potem sem ga slišal, moral sem ga
torej začenjati slišati, v nekem danem trenutku, in vendar ne, ni bilo
začetka, tako nežno je izstopil iz tišine in tako ji je bil podoben. Ko
se je glas končno ustavil, sem napravil še nekaj korakov proti njemu,
da bi se prepričal, da je utihnil in se ni samo znižal. Potem, obupan
nad sabo, sem si rekel: Kako naj vem, če nisem poleg nje, sklonjen
nad njo? Obrnil sem se in odšel, za vedno, poln negotovosti. A nekaj
tednov pozneje, sem se, bolj mrtev kot živ, še enkrat vrnil h klopi, to
je bilo že četrtič ali petič, odkar sem jo bil zapustil, približno ob isti
uri, približno pod istim nebom, hočem reči, ne. niti to ne, kajti vedno
je isto nebo in nikoli ni isto nebo, kako naj to povem, ne bom pove-
dal, tako. Nje ni bilo tam. A nenadoma je bila tam, ne vem kako,
nisem je videl priti niti slišal priti, in vendar sem bil na preži. Re-
cimo, da je deževalo, to bi spremenilo, malo. Bila je skrita pod dežni-
kom, morala je imeti izredno garderobo. Vprašal sem jo, če prihaja
vsak večer. Ne, je rekla, samo včasih. Klop je bila preveč mokra, da
bi se upala usesti. Hodila sva sem in tja, prijel sem jo za roko, iz
radovednosti, da bi videl, če mi je všeč, a mi ni bilo všeč. tako sem jo
izpustil. Ampak zakaj te podrobnosti? Da bi zavlekel izid. Nekoliko
bolje sem videl njen obraz. Zdel se mi je normalen, njen obraz, obraz
kot jih je na milijone. Škilila je, a to sem opazil šele kasneje. Videti
ni bil niti mlad niti star, njen obraz, bil je kot razpet med svežino in
uvelostjo. Slabo sem prenašal, v tistem času, dvoumje takšne vrste.
A da bi zvedel, če je njen obraz lep, aH če je bil lep, ali če je imel
možnosti, da bo postal lep, moram priznati, da česa takega nisem bil
sposoben. Videl sem obraze na fotografijah, za katere bi morda lahko
rekel, da so lepi, če bi imel kaj podatkov o lepoti. In obraz mojega
očeta na smrtni postelji mi je pokazal možnost nekakšne estetskosti
človeškega. Toda obrazi živih, ki se vedno pačijo, s krvjo pod kožo,
aH so to predmeti? Občudoval sem, kljub temi, kljub vznemirjenosti,
kako se stoječa voda ali tista, ki teče počasi, dviga proti tisti, ki se
spušča, kot da bi bila žejna. Vprašala me je, če hočem, da mi kaj za-
168
BECKETT — 80 LET
poje. Odgovoril sem, da ne, da hočem, da mi kaj pove. Mishl sem,
da mi bo rekla, da mi nima kaj povedati, to bi ji bilo podobno. Bil
sem torej prijetno presenečen, ko sem jo slišal reči, da ima sobo, zelo
prijetno presenečen. Sicer pa sem si to mislil. Kdo le nima svoje sobe?
Ah, slišim vpitje. Dve sobi imam, je rekla. Koliko sob imate, prav-
zaprav? sem rekel. Odgovorila je, da ima dve sobi in kuhinjo. Vsakič
je bilo več. Na koncu se bo spomnila še na kopalnico. Ali ste rekli
dve sobi? sem rekel. Da, je rekla. Drugo poleg druge? sem rekel.
Končno predmet konverzacije, vreden tega imena. Kuhinja je v sre-
dini, je rekla. Vprašal sem jo, zakaj mi tega ni prej povedala. Treba
je verjeti, da sem bil ves iz sebe v tistem času. Nisem se počutil dobro
poleg nje, razen da sem se počutil svobodnega, da sem lahko mislil na
kaj drugega kot na njo, in to je bilo že ogromno, na stare, preskušene
reči, eno za drugo, in tako vedno bolj na nič, kot po stopnicah, ki se
spuščajo proti globoki vodi. In vedel sem, da bom izgubil to svobodo,
ko jo bom zapustil.
Zares sta bili dve sobi, ločeni s kuhinjo, ni mi lagala. Rekla mi je,
da bi moral iti po svoje stvari. Razložil sem ji, da nimam nobenih stva-
ri. Bila sva na vrhu neke stare hiše in z oken se je dalo videti hribe,
če si hotel. Prižgala je petrolejko. Ali nimate elektrike? sem rekel.
Ne, je rekla, vendar imam tekočo vodo in plin. Poglej no, sem rekel,
plin imate. Začela se je slačiti. Ko ne vedo več, kaj bi počele, se začne-
jo slačiti, in bez dvoma je to najboljše, kar sploh lahko počnejo. Vse
je slekla, s počasnostjo, ki bi razburila celo slona, razen nogavic, kate-
rih namen je bil, brez dvoma, da bi mojo razdražljivost pripeljale do
viška. Takrat sem videl, da škili. Na srečo ni bilo prvič, da sem videl
golo žensko, lahko sem torej ostal, vedel sem, da ne bo eksplodirala.
Rekel sem ji, da bi rad videl drugo sobo, ker je še nisem videl. Ce bi
jo že videl, bi ji rekel, da bi jo rad videl še enkrat. Ali se vi ne boste
slekli? je rekla. Oh, veste, sem rekel, jaz se ne slačim pogosto. Res je,
nikdar nisem bil tip, ki bi se slačil kjerkoli. Pogosto sem si sezul čev-
lje, kadar sem šel spat, hočem reči, kadar sem se spravljal (spravljal!)
spat, in potem vrhnja oblačila glede na temperaturo. Morala se je
torej, da se ne bi izkazala za nevljudno, pokriti z domačo haljo in me
pospremiti, s svetilko v rokah. Sla sva skozi kuhinjo. Prav tako bi
lahko šla po hodniku, kasneje sem to ugotovil, vendar sva šla skozi
kuhinjo, ne vem zakaj. Morda je bila to najbližja pot. Z grozo sem
gledal sobo. Takšna nasičenost s pohištvom presega moči domišljije.
Torej sem jo že nekje videl, tisto sobo. Kaj je ta prostor? sem zavpil.
To je salon, je rekla. Salon. Začel sem spravljati kose pohištva ven
skozi vrata, ki so vodila na hodnik. Gledala je, kako to počnem. Bila
je žalostna, vsaj zdi se mi tako, kajti v bistvu ne vem o tem ničesar.
Vprašala me je, kaj počnem, vendar ne da bi pričakovala odgovor,
mislim. Postavljal sem jih ven enega za drugim in celo po dva hkrati
in jih nakopičil na hodniku ob steni na koncu. Bilo jih je na stotine,
169
BECKETT — 80 LET
majhnih in velilcih. Na Itoncu so prišh čisto do vrat, tako da nisi mogel
več izstopiti iz sobe, niti ne vstopiti, tam skozi. Lahko si odprl vrata
in jih zaprl, ker so se odpirala od vznotraj, vendar so postala nepre-
hodna. Velika beseda, neprehodna. Vsaj klobuk odložite, je rekla. O
mojem klobuku vam bom govoril mogoče ob neki drugi priložnosti.
Končno je ostala v sobi samo neke vrste zofa in nekaj polic, pritrjenih
na zid. Zofo sem zvlekel čisto na konec sobe, k vratom, in police sem
snel naslednji dan in jih postavil ven, na hodnik, z drugim. Ko sem
jih snemal, nenavaden spomin, sem slišal besedo fibrom ali fibron, ne
vem katero, nikdar nisem vedel, nisem vedel, kaj to pomeni in nikdar
me ni toliko zanimalo, da bi se pozanimal. Stvari, ki se jih spominjamo!
In ki jih prenašamo! Ko je bilo vse urejeno, sem se vrgel na zofo. Niti
s prstom ni mignila, da bi mi pomagala. Prinesem vam rjuhe in odeje,
je rekla. Toda rjuh nisem hotel. Ali ne bi zagrnili zaves? sem rekel.
Okno je bilo pokrito z ivjem. Ni bilo belo, zaradi noči, vendar se je
kljub vsemu malo svetilo. Zaman sem se ulegel z nogami proti vra-
tom, ta šibka in mrzla svetloba me je motila. Hitro sem se dvignil in
obrnil zofo, se pravi, da sem jo s tisto stranjo, na kateri je naslonjalo,
in ki je bila najprej postavljena ob steno, obrnil v notranjost. Zdaj je
bila prosta stran ob steni. Potem sem zlezel noter, kot pes v svojo
košaro. Pustila vam bom svetilko, je rekla, vendar sem jo prosil, naj
jo odnese. In če boste kaj potrebovali ponoči? je rekla. Začela bo raz-
pravljati o nepomembnih rečeh, čutil sem, da bo. Ali veste, kje je stra-
nišče? je rekla. Prav je imela, na to nisem več mislil. Olajšati se v
posteljo, za trenutek ti je v užitek, potem pa postane neprijetno. Dajte
mi nočno posodo, sem rekel. Zelo sem imel rad, se pravi, še kar sem
imel rad. kar nekaj časa, besedo nočna posoda, spominjala me je na
Racina ali na Baudelaira, ne vem več na katerega, mogoče na oba, da,
obžalujem, bil sem načitan, in po njej sem prišel tja. kjer ni več besed,
dejali bi. da gre za Danteja. Vendar nočne posode ni imela. Imam
neke vrste preluknjan stol, je rekla. Videl sem staro mamo, kako sedi
na njem, trda kot kol in ponosna, pravkar ga je bila kupila, oprostite,
pridobila na dobrodelni razprodaji, na tomboli, morda, bil je sodoben
kos pohištva, prvikrat ga je uporabila, pravzaprav ga je preskušala,
skoraj bi hotela, da bi jo kdo videl. Bolj počasi, bolj počasi. Dajte mi
vsaj navadno posodo, sem rekel, saj nimam griže. Vrnila se je z neke
vrste ponvijo, ni bila prava ponev, ker ni imela držala, bila je ovalna
in imela je dva ročaja in pokrov. To je lonec za vse, je dejala. Pokrova
ne potrebujem, sem rekel. Ne potrebujete pokrova? je vprašala. Ce
bi rekel, da pokrov potrebujem, bi rekla: Potrebujete pokrov? Pripra-
vo sem vtaknil pod odejo. Rad držim kaj v rokah, kadar spim, tako me
je manj strah, moj klobuk je bil še vedno moker. Obrnil sem se k
zidu. Vzela je svetilko s kamina, kamor jo je postavila, bodimo na-
tančni, nad menoj se je premikala njena senca, mislil sem, da me bo
zapustila, a ne, prišla se Je sklonit nadme, iznad naslonjala. Vse to so
170
BECKETT — 80 LET
družinske reči, je rekla. Na njenem mestu bi odšel, po prstih. Ampak
ona se ni premaknila. Bistveno je bilo. da sem jo že nehal ljubiti. Da,
že sem se počutil bolje, skoraj že v napadu na počasna padanja proti
dolgim potapljanjem, za katera sem bil že dolgo prikrajšan, po njeni
krivdi. In šele prišel sem. A najprej spati. Poskusite me zdaj postaviti
pred vrata, sem rekel. Zazdelo se mi je, da sem se pomena teh besed
in celo drobnega hrupa, ki so ga napravile, zavedel šele nekaj sekund
po tem, ko sem jih izgovoril. Tako malo sem bil vajen govoriti, da se
mi je zgodilo od časa do časa. da sem izpustil, skozi usta, s slovničnega
stališča popolnoma pravilne stavke, a povsem brez, ne bom rekel brez
smisla, kajti če bi jih dobro pregledal, so imeli vsaj enega in včasih
celo več, temveč brez podlage. A hrup sem še vedno slišal, obenem
ko sem ga povzročal. To je bilo prvič, da je moj glas prihajal do mene
tako počasi. Obrnil sem se na hrbet, da bi videl, kaj se dogaja. Smeh-
ljala se mi je. Malo zatem je odšla in odnesla s seboj svetilko. Slišal
sem jo, kako je prečkala kuhinjo in za seboj zaprla vrata svoje sobe.
Končno sem bil sam. končno v temi. Nič več ne bom rekel. Mislil sem,
da me čaka mirna noč, kljub čudaškosti kraja, toda ne. moja noč je
bila izredno razgibana. Naslednje jutro sem se zbudil polomljen, moja
oblačila so bila razmetana, odeje tudi. in Anne poleg mene, gola seve-
da. Kako se je morala truditi! Se vedno sem imel lonec v rokah. Pogle-
dal sem vanj. Nisem ga uporabil. Pogledal sem svoj organ. Ce bi le
znal govoriti. Nič več ne bom rekel. To je bila moja ljubezenska noč.
Po malem se je moje življenje uredilo, v tej hiši. Prinašala mi
je hrano ob urah, ki sem jih za to določil, od časa do časa je prišla
pogledat, če mi je dobro in če ničesar ne potrebujem, izpraznila je lonec
enkrat na dan in enkrat na mesec je pospravila sobo. Ni se mogla
vedno upreti skušnjavi, da bi me ne ogovorila, a na splošno se nisem
nad njo mogel pritoževati. Od časa do časa sem jo slišal, kako
je pela v svoji sobi. njena pesem je šla skozi vrata njene sobe, potem
skozi kuhinjo, potem skozi vrata moje sobe in tako je prispela do
mene šibka, toda gotova. Razen če ni šla skozi hodnik. Ni me preveč
motilo, da sem od časa do časa slišal petje. Nekega dne sem jo prosil,
da mi prinese hijacinto, živo, v lončku. Prinesla mi jo je in jo postavila
na kamin. V moji sobi je bil samo še na kaminu prostor, kamor se je
dalo postaviti stvari, razen če jih nisi postavil na tla. Vsak dan sem jo
gledal, mojo hijacinto. Bila je rožnata. Rajši bi imel modro. V začetku
ji je šlo dobro, imela je celo nekaj cvetov, potem je podlegla, kmalu je
bila samo še medlo steblo, med jokavimi listi. Čebulica, ki je na pol
gledala iz zemlje, kot da bi iskala kisik, je zaudarjala. Anne jo je ho-
tela odnesti, a sem ji rekel, naj jo pusti. Hotela mi je kupiti drugo, a
.sem ji rekel, da nočem druge. Kar me je bolj motilo, so bili drugi
hrupi, drobni smehi in ječanja, s katerimi se je stanovanje napolnilo
ob nekaterih urah, tako podnevi kot ponoči. Nisem več mislil na Anne,
prav nič več, vendar sem kljub temu potreboval tišino, da bi lahko
171
BECKETT — 80 LET
živel svoje življenje. Zaman sem se prepričeval, si govoril, da je zrak
za to, da se po njem prenašajo hrupi sveta, in da so smehi in vzdih-
Ijaji tudi všteti v to, nisem manj trpel. Nisem mogel ugotoviti, ali je bil
vedno isti tip jih je bilo več. Drobni smehi in vzdihljaji so si tako
podobni med seboj! Tako me je bilo groza takrat teh ubogih neod-
ločnosti, da sem se vsakič ujel v zanko, hočem reči, da sem poskušal,
da bi imel čisto vest. Dolgo sem potreboval, vse življenje tako rekoč,
da sem dojel, da sta barva očesa, ki smo ga bežno videli, ali izvor majh-
nega hrupa, bližje Giudecci, v peklu nevednosti kot obstoj Boga ali
razvoj protoplazme ali obstoj sebe in zahtevata več od modrosti, koli-
kor bolj se oddaljuje. Veliko je, vse življenje, da prideš do tega tolažil-
nega sklepa, ne ostane ti več časa, da bi imel od tega koristi. Precej
•чет torej napredoval, ko sem jo povprašal in mi je rekla, da gre za
kliente, ki jih sprejema izmenoma. Lahko bi se seveda dvignil in šel
pogledat skozi ključavnico, če seveda ne bi bila zamašena, a kaj lahko
vidimo, skozi takšne luknje? Torej živite od prostitucije? sem rekel.
Živiva od prostitucije, je odgovorila. Ali jih ne bi mogli prositi, da bi
delali manj hrupa? sem rekel. Kakor da bi verjel, kar mi je pravkar
rekla. Dodal sem. Ali kakšne druge vrste hrupa? Morajo vpiti, je
rekla. Moral bom oditi, sem rekel. Iskala je tapete v družinski ropotar-
nici in jih obesila pred najina vrata, pred moja in pred svoja. Vprašal
sem jo, če se ne bi dalo kdaj pa kdaj pojesti kakšnega pastinaka. Pas-
tinaka! je vzkliknila, kot da bi želel pokusiti židovskega dojenčka.
Piazložil sem ji, da se čas pastinakov izteka in da, če bi mi od zdaj
dajala jesti samo pastinake, bi ji bil hvaležen. Samo pastinake! je
vzkliknila. Zame imajo pastinaki okus po vijolicah. Rad imam pasti-
nake, ker imajo okus po vijolicah, in vijolice, ker imajo vonj po pa-
stinakih. Ce na zemlji ne bi bilo pastinakov, ne bi maral vijolic in če
ne bi bilo vijolic, bi mi bilo tako malo do pastinakov kot mi je do
repe ali do redkvice. In celo tako, kot rastejo zdaj, hočem reči, v tem
svetu, kjer pastinaki in vijolice najdejo način za sožitje, bi se lahko,
zelo lahko odpovedal tako enim kot drugim. Nekega dne se mi je
drznila najaviti, da je noseča, in to štiri ali pet mesecev. Z mano.
Postavila se je od strani in me povabila, naj si ogledam njen trebuh.
Celo slekla se je, brez dvoma zato, da bi mi pokazala, da pod krilom
ne skriva blazine, in potem seveda iz čistega užitka do slačenja. Morda
je čisto navadno napenjanje, sem rekel, da bi jo potolažil. Gledala me
je s svojimi velikimi očmi. katerih barvo sem pozabil, s svojim veli-
kim očesom raje, kajti drugo je bilo brez dvoma usmerjeno proti ostan-
kom hijacinte. Bolj ko je bila gola, bolj je bila škilasta. Poglejte, je
rekla, sklanjajoč se nad svojimi prsmi, bradavice že temnijo. Zbral
sem svoje zadnje moči in ji rekel; Splavite, splavite, tako ne bodo več
temnele. Odgrnila je zavese, da ne bi kaj zgubila od svojih različnih
oblin. Videl sem goro, brezčutno, polno votlino, skrivnostno, kjer bi
od jutra do večera slišal samo veter, kljunače in drobne, oddaljene in
172
BECKETT — 80 LET
srebrnkaste udarce kladiv izsekovalcev granita. Podnevi bi šel ven na
topel mah, med divje in dišeče bodičevje, in ponoči bi videl oddaljene
mestne luči, če bi hotel, in druge luči, svetilnikov in svetilniških ladij,
ki mi jih je imenoval moj oče, ko sem bil majhen, in katerih imena bi
našel, v svojem spominu, če bi hotel, če bi znal. Od tega dne so se
stvari slabo razvijale, v tej hiši, zame, vedno bolj slabo, ne da bi me
zanemarjala, nikoli me ne bi mogla zadosti zanemariti, ves čas me je
hodila morit z najinim otrokom, mi hodila kazat svoj trebuh in svoje
prsi in mi govorila, da bo vsak čas rodila, čutila ga je že, kako poska-
kuje. Ce poskakuje, sem rekel, ni moj. Ni mi bilo preveč slabo v tej
hiši, to je gotovo, seveda ni bilo ravno idealno, vendar nisem podcenje-
val prednosti. Okleval sem glede odhoda, listje je že odpadalo, strah
me je bilo zime. Ne sme nas biti strah zime, tudi ona ima svoje dobre
strani, njen sneg ohranja toploto in zaduši hrup in njeni bledi dnevi
se hitro končajo. A nisem še vedel, takrat, kako je zemlja lahko prijaz-
na s tistimi, ki imajo samo njo, in koliko lahko najdemo pogrebov,
živi. Kar me je dotolklo, je bilo rojstvo. Bil sem zbujen. Kaj je moral
prenesti, otrok. Mislim, da je imela neko žensko pri sebi. Zdelo se mi je,
da od časa do časa slišim korake v kuhinji. Na bruhanje mi je šlo ob
misli, da bi moral zapustiti neko hišo, ne da bi me vrgli ven. Zdrsnil
sem čez zofino naslonjalo, oblekel sem suknjič, plašč in klobuk, ničesar
nisem pozabil, zavezal sem si vezalke in odprl vrata, KI SO VODILA
NA HODNIK. Kup stare krame mi je zapiral prehod, a kljub temu
sem prišel mimo, v naskoku, s silo, s hruščem. Govoril sem o poroki,
bila je kljub vsemu neke vrste zveza. Zaman sem se trudil, kriki so
kljubovali vsakršni konkurenci. To je moral biti njen prvi. Sledili
so mi na ulico. Ustavil sem se pred hišnimi vrati in poslušal. Se vedno
sem jih slišal. Ce ne bi vedel, da kričijo v hiši, jih verjetno ne bi
slišal. A ker sem vedel, sem jih dobro slišal. Nisem dobro vedel, kje
sem. Iskal sem med zvezdami in konstelacijami vozova, a ju nisem
mogel najti. Vendar sta morala biti. Moj oče je bil prvi, ki mi ju je
pokazal. Pokazal mi je tudi druge, a sam in brez njega sem lahko na-
šel samo vozova. Začel sem se igrati s kriki, tako kot sem se igral s
pesmijo, šel sem naprej, se ustavil, šel naprej, se ustavil, če lahko
temu rečemo igrati se. Med hojo jih nisem slišal zaradi hrupa svojih
korakov. A takoj ko sem se ustavil, sem jih spet slišal, vsakič šibkeje
seveda, a kaj pomaga, če je krik šibek ali glasen? Prenehati mora.
Leta sem verjel, da bo prenehal. Zdaj ne verjamem več. Potreboval bi
drugih ljubezni, morda. A ljubezni se ne da ukazovati.
Prevedla Jana Pavlič
Prva ljubezen (Premier Amour) zavzema v Beckettovem opusu
posebno mesto. Napisana leta 1945 in objavljena šele leta 1970 kot
njegov prvi tekst, napisan v francoščini, pomeni dokončen odmik od
173
BECKETT — 80 LET
manierizma, kar se da kompliciranega in intelektualistično usmerje-
nega pisateljskega opusa, ki ga med proznimi zvrstmi zaznamujejo
zbirka kratkih zgodb More Pricks than Kicks (Več tičev kot bičev) in
romana Murphy in Watt. Beckett se v Prvi ljubezni že odloči za pre-
prosto in elementarno izražanje, ki naj uspešno ponazori večno se
vračajočo, a v prejšnjih besedilih z umetelnimi jezikovnimi igračkanji
in hermetičnostjo še preveč zastrto tematiko svojega pisanja. Glavni
junak Prve ljubezni se tako po nekoliko protislovnem Belacqu in še
zmeraj nejasno koncipiranih junakih romanov Murphy in Watt postav-
lja v vrsto eksistenčno vedno nižje padajočih junakov, ki postajajo ved-
no bolj raztelešeni, razduhovljeni, izgubljajo navade, spomin, celo dele
telesa, dokler končno ne postanejo neimenljivi in brezimni. Resda še
vedno fizično dokaj mobilen, se vseeno že giblje v vmesnem prostoru
med bivanjem in nebivanjem, s svojimi dejanji pa samo potrjuje ne-
zmožnost človekove akcije v svetu, ki je že zdavnaj izgubil svoj smisel.
Neprenehoma zelo pozorno pisana zgodba se izogiba kakršnimkoli in-
telektualizmom, ves čas se giblje na meji verizma in v primerjavi z
Beckettovimi kasnejšimi proznimi besedili premore precej več humor-
ja.
174
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA
ŽIVLJENJA
Gregor Tome
Razredna dekompozicija in nacionalno formiranje
v povojni Jugoslaviji
1. Uvod
1.1.	Položaj posameznikov v moderni industrijski družbi določajo
številni kriteriji. V pričujočem tekstu bom obravnaval le dva:
—	razredni status, definiran z razlikami v dostopu do materialnih
dobrin in možnosti, ki ga določa predvsem posameznikov položaj na
trgu,' in
—	etnični status, definiran s posameznikovo percepcijo članstva v
prepoznavni nacionalni entiteti.
Razredni status sem izbral, ker pomeni stratifikacijsko dominanto
v večini modernih industrijskih družb, etnično identiteto pa sem iz-
bral zaradi mnogonacionalne narave jugoslovanske države in zaradi
njene zgodovine konfliktov, utemeljenih na nacionalnem.
1.2.	V večini družb temeljni družbeni akterji, prepoznajo eno raz-
sežnost stratifikacije kot dominantno. Le-ta je temelj družbene makro
zavesti v dani družbi.
V tem smislu razredni status kot stratifikacijska dominanta do-
loča ekonomsko in instrumentalno naravo vsakdanjega življenja v
ameriški družbi. To še ne pomeni nujno, da obstajajo razredi kot de-
janske družbene skupine. Prav nasprotno, predvidevanje klasikov
marksizma navkljub je bilo tako le redkokdaj. V modernih industrij-
skih družbah so razredi družbeni agregati ljudi s podobnim položajem
na trgu. Pogosto pa se razredna osnova makro zavesti v kapitalističnih
družbah razvije v temeljnega oblikovalca interesov ljudi v večini
vsakdanjih življenjskih situacij na vmesnih in nižjih nivojih.
Vendar pa v modernih industrijskih družbah dominanta strati-
fikacije ni nujno razredna. Značilen zgled takšne družbe je na primer
južna Afrika; tam temeljnih družbenih odnosov, v katere stopajo
ljudje, ne moremo ustrezno razložiti, ne da bi upoštevali rasno raz-
sežnost stratifikacije.
Glede socialističnih družb danes prevladuje mnenje, da je stra-
tifikacijska dominanta za večino ljudi pohtične narave. Politična raz-
sežnost postane ključnega pomena, ker za razliko od večine drugih
' Max Weber, The Theory of Social and Economic Organization (The
Free Press, 1964), str. 424
175
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
industrijskih družb v socializmu prevladuje politična racionalnost nad
ekonomsko. Distanca družbenih akterjev od centrov političnega odlo-
čanja postane zaradi tega bistvena za razumevanje vsakdanjega živ-
ljenja v teh družbah in interesov, kakor se morejo artikulirati.
Kako je vladavina Partije vplivala na procese razredne in nacio-
nalne formacije v povojni Jugoslaviji? V pričujočem tekstu se bom
ukvarjal prav s tem vprašanjem.
2. Razredna dekompozicija
2.1. Vloga trga postane v socializmu sekundarna. Delujoč trg ne
dovoljuje zavestne družbene regulacije in določa lastništvo, cene in
mezde, s tem pa tudi položaj večine družbenih akterjev, to je njihov
razredni položaj. V socialističnih družbah takšno vlogo trga na veliko
nadomešča vodilna vloga Komunistične partije, neločljivo povezane z
državo.^ Odnosi v ekonomskem življenju postanejo stvar zavestne,
voluntaristične regulacije prek politične aktivnosti v procesu, ki se
sicer imenuje načrtovanje.
Kapitalistične družbe so značilne po tržni regulaciji in indika-
tivnem načrtovanju podjetij, blagovno proizvodnjo za profit, nepre-
nehnem spreminjanju, ekonomskem ekspanzionizmu, velikih razlikah
v bogastvu, instrumentalni racionalnosti in materialnem interesu kot
dominantnem; socialistične družbe se odlikujejo z vizionarskim glo-
balnim načrtovanjem družbenega življenja, proizvodnjo kot sredstvom
emancipacije, poudarkom na ohranjevanju obstoječega, samozadost-
nostjo, tendencami k egalitarizmu, substantivno racionalnostjo (ab-
straktni moralni princip kolektivitete, politično determiniran in ob-
vezen za vse — v Jugoslaviji je to samoupravljanje).
Drugo naravo tržne regulacije, ki je zunaj zavestne družbene
regulacije in vprašanj moči^ zamenja namenska regulacija političnih
planerjev. Tuzemsko družbo, ki ne ponuja nikakršnih transcenden-
talnih ciljev svojim državljanom,^ razen seveda prek prostovoljnega
združevanja, zamenja družba, ki je veliko bliže tradicionalnim druž-
bam preteklosti — vladajoča elita je v posesti ideala in v posesti moči,
da ta ideal nato vsili celotni družbi. Ne gre več za družbo, ki si je
nihče ni zastavil kot cilj, za goli produkt številnih nekontroliranih
družbenih in drugih sil. Nasprotno, postane nekaj »nujnega«, vnaprej
zamišljena »faza v zgodovinskem razvoju«, ki jo izvajajo določeni
družbeni akterji, v našem primeru proletariat in Partijska avantgarda.
^ Gregor Tome, Marksistična ideologija i duh realnog socializma (So-
ciologija, 1—2, 1985), str. 208
' F. A. Hayek, The Road to Selfdom (Routledge & Kegan, 1979), str. 36
* Irwin Kristol, The Disaffection from Capitalism, v Michael Novak
edt., A Theological Inquiry (Washington D. C., 1979), str. 15—29
176
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Vprašanje, ki se postavlja, je, koliko je razredna stratifikacija
združljiva s situacijo, v kateri vlogo družbenih akterjev, tudi eko-
nomskih razredov, močno zamenja Partijsko/Državna regulacija?
Potem ko Partija prevzame politično oblast, se pojavi »razred«,
ki v resnici ni razred, ampak politična organizacija. Elita funkcionar-
jev, ki se iz nje rekrutira, ni ekonomska kategorija, ampak politična
skupina, ki ni orientirana k zasledovanju profita, ampak ve-
liko bolj k »pravilnim« in »pravičnim« odnosom med delovnimi ljudmi.
Ta razred, ki v resnici ni razred, določa usodo ekonomskih razredov
— nekateri med njimi sploh izginejo (podjetniki), vloga drugih je zelo
nedoločena (individualni kmetje, ki naj bi se proletarizirali, srednji
razred), medtem ko niti nominalno vladajoči in dominantni razred
delavcev nima možnosti avtonomne reprezentacije (na primer neod-
visni sindikat).
2.2. Po novi ideologiji je razred zasebnih lastnikov označen kot
»ostanki stare družbe«. Njihov prihodnji scenarij je neizogiben — da
bolj ali manj »odmrejo« s pohodom socializma. Hitrost tega odmiranja
pa je odvisna pač od stopnje negativitete, s katero se dojema nji-
hova funkcija.
Prvi razred stare družbe je bil sestavljen iz podjetnikov, svobod-
nih poklicev, trgovcev in obrtnikov. Pred vojno je bila Jugoslavija raz-
vijajoča se kapitalistična država, v kateri je vloga zasebne ekonomske
iniciative hitro naraščala.® Količina finančnega kapitala v bankah se
je med leti 1920 in 1929 povečala za 16,7-krat. Leta 1929 je prišel en
trgovec na 110 prebivalcev države.
Ko se je Partija povzpela na položaj politične vladavine, je postal
eden od prvih pogojev za dosego družbeno dominantnega položaja
to, da izrazito omeji možnosti avtonomne družbene aktivnosti, ker bi
takšna aktivnost seveda kontinuirano spodjedala verjetnost in izved-
ljivost njene marginalne utopične vizije. Ena od takšnih ovir na poti
politične konstrukcije socialistične realnosti pa je prav dejavnost raz-
reda podjetnikov, svobodnih poklicev, trgovcev in obrtnikov.
Takoj po vojni je Partija konfiscirala približno 80% lastnine tega
razreda. Ce je bilo pred vojno približno 50% nacionalnega dohodka
v rokah zasebnih lastnikov, je ta številka takoj po vojni padla na
15%.'
To, kar je sčasoma ostalo od tega razreda, so predvsem ljudje,
zaposleni v uslužnostnem sektorju — gre za družinske posle brez zu-
nanje delovne sile. Ti pomenijo kar dve tretjini tega razreda po vojni.
® Dr. Sergije Dimitrijevič. Privredni razvitak Jugoslavije (Beograd,
1962), str. 39
' Vladimir Milic, Revolucija i socijalna struktura (Mala edicija Ideja,
1978), str. 82
177
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Dober kazalnik tega, kako marginalen je ta »ostanek« stare družbe
v resnici postal, je njegov delež v celotni ekonomski aktivnosti — na
zasebni sektor odpade le 4,3%.'
2.3. Drugi razred stare družbe so individualni kmetje. Njihov
delež je upadel iz 86,1% leta 1921 na 67,2% leta 1948 in 28,8%
leta 1981. V absolutnih številkah je to sprememba od približno 11
milijonov na 4,9 milijonov ljudi.®
Da bi dobili predstavo o tem, kako hiter je bil ta družbeni prehod,
bolje eksodus, le nekaj primerjalnih podatkov: V ZDA je bilo potrebno
90 let za padec od 72% leta 1820 na 32% leta 1910; na Švedskem
90 let za padec od 71% leta 1840 na 32% leta 1930; in na japonskem
zgledu hitre industrializacije 73 let za padec od 76% leta 1887 na 33%
leta I960.'
Zakaj je šla Jugoslavija skozi tako hiter proces deagrarizacije?
Za to vprašanje sta dva sklopa odgovorov. Na eni strani gre za eko-
nomske in z ekonomijo povezane odgovore — ekstenzivna in hitra
industrializacija, ideološko določene omejitve poljedelske proizvodnje
(agrarni maksimum, politično določanje cen, obvezna oddaja, slab do-
stop do investicijskih sredstev, nezagotovljen status — grožnja kolek-
tivizacije, nizko vrednotenje kmečkega dela itn.). Na drugi strani so
bolj družbeni vzroki — ni bilo pokojninskega zavarovanja in socialna
varnost je bila nasploh nizka, pomanjkanje ugodnosti za otroke, težko
je bilo dobiti državna stanovanja, prostorska in socialna izolacija od
urbanih centrov, ideološki predsodki do kmeta kot predstavnika »sta-
re« družbe, itn.
Čeprav v Jugoslaviji Partija ni izvedla dokončne kolektivizacije
(»proletarizacije« kmetov), kot v večini drugih socialističnih držav, pa je
njena politika vseeno neposredno vplivala na hiter odtok iz razreda
individualnih kmetov v druge razrede (predvsem v delavski razred,
delno pa tudi v nižji srednji razred) ; na izseljevanje v Zahodno Evropo
(približno 50% vseh jugoslovanskih »gostujočih« delavcev je namreč
kmetov) pojavila se je nova kategorija poldelavcev/polkmetov (pri-
bližno 17% aktivne populacije ali 1,5 milijona ljudi v absolutnih šte-
vilkah);" hitro staranje kmečkega prebivalstva (približno 35% go-
spodinjstev je ostalo brez mladih, ki bi lahko prevzeli kmetijo v
bodoče).
Delež kmetov, zaposlenih na državnih posestvih, je znašal pri-
bližno 1% celotne kmečke populacije leta 1949, leta 1951 pa je narastel
' Milic, op. cit., str. 242
» Milič, op. cit., str. 80, 178, 239
' Petar Markovič: Strukturne promene u poljoprivredi pokrenute in-
dustrializad jom (Scientific seminar: Basic Structural Changes in the De-
velopment of Contemporary Yugoslav Society, Niška Banja, 1986), str. 3
Milič, op. cit., str 234
" Milič, op. cit., str. 235
" Milič, op. cit., str. 237
178
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
na 24,5% takrat, ko je Partija še skušala dokazati Sovjetom, da je
čvrsto na pozicijah stalinizma. Dve leti pozneje, ko so vzroki samo-
ohranitve prevladali nad dogmatskimi razlogi, je delež spet upadel na
raven iz leta 1949.
2.4.	Upoštevajoč zgolj številke, je imel delavski razred izredno
rast. Od relativno nerazvite dežele, v kateri je le 10,3% nacionalnega
dohodka prispevala industrija, se je Jugoslavija hitro spreminjala v
industrijsko državo. Od leta 1947 do 1952 se je število zaposlenih v
industriji zvečalo za 75,3%."
Večina dotoka je šla na račun individualnih kmetov. V absolut-
nih številkah se je delavski razred povečal od 881.000 leta 1947 na več
kot 2,000.000 leta 1979.'"
V nekaterih regijah je industrializacijo spremljal enako intenziven
proces urbanizacije (na primer na Hrvaškem), v drugih regijah pa ne
(na primer v Sloveniji).
Delavski razred tudi drugače ni izrazito homogena kategorija —
fragmentiran je glede na kvalifikacijo, po sektorjih proizvodnje in
regionalno. Ti trije kriteriji pomembno vplivajo na razlike v mezdah
pa tudi širše na obvladovanje drugih materialnih in družbenih ugod-
nosti.''
2.5.	Kljub ekstenzivni industrializaciji v povojnem obdobju pa
najhitrejše rasti ni imel delavski razred, temveč beli ovratniki.
Leta 1947 več kot 53% državnih uslužbencev ni opravljalo ma-
nualnih opravil, leta 1970 pa še vedno 47%." Pred vojno je bilo za-
poslenih približno 200.000 belih ovratnikov, takoj po vojni pa že
600.000.'' Ta nagli skok lahko razlagamo s procesom politizacije in
birokratizacije družbe v socializmu. Leta 1970 je bilo belih ovratnikov
v absolutnih številkah 1,5 milijona.
Vladajoča elita se je razvila iz marginalne, predvojne, prosovjet-
ske komunistične partije. Čeprav se je ideologija dokaj pogosto spre-
minjala, pa sta pripadnost in članstvo v njej še vedno nujna, čeprav
še ne tudi zadostna, najpomembnejša pogoja za zasedbo vladajočega
položaja.
Na zvezni ali republiški ravni ni niti enega funcionarja, ki ne bi
bil hkrati tudi član Komunistične partije."
Leta 1952 je štela ta elita političnih funkcionarjev 51.000 ljudi.
V 60. letih se je zvečala na 93.000 ljudi, tretji pomemben skok pa je
" Millć, op. cit., str. 247
Milič, op. cit., str. 252
'' Gregor Tome, Equality and Inequality in Yugoslavia (Ishiltawa &
Kawasaki. 1983). str. 78—80
" Milić, op. cit., str. 246
" Tome, Equality, op. cit., str. 88
" Laslo Sekelj, SKJ elita svesti ili elita vlasti (Mit o avantgardi) (Scien-
tific seminar: Basic Structural Changes in the Development of Contempo-
rary Yugoslavia, Niška Banja, 1986), str. 17
179
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
doživela sredi 70. let. To je bil čas nove normativne elaboracije sistema,
ideologije globalnega samoupravljanja. Razvila se je nova, paralelna
birokracija ob že obstoječi stari, ki je ni zamenjala. Posledica tega je
bila, kot sem že rekel, nagla številčna rast vladajoče elite, ki se je v
tem obdobju kar podvojila. Pridobila je približno 100.000 novih čla-
nov.''
2.7. Kaj pomenijo vsi ti podatki s stališča analize, ki me zanima?
Razred podjetnikov je bil praktično odstranjen. Ce so se določeni
ostanki starega dominantnega razreda ohranili, pa niso mogli funkcio-
nirati, ker so bile odpravljene same institucije kapitalizma, ki so šele
omogočale njihovo družbeno aktivnost. S tem je podrejeni, nelastniški
razred izgubil svoj nasprotni ekonomski pol. To otežuje njihovo raz-
redno identifikacijo, ki bi morala biti zdaj identifikacija nasproti poli-
tični državi. Ta položaj je mnogo bolj ambivalenten, kar govori v prid
razredne dekompozicije.
Visoke stopnje dotoka in odtoka iz razredov zaradi hitre industria-
lizacije in drugih omenjenih vzrokov ogroža obstoj razrednih »jeder«
— kolektivitet, ki pomenijo »relativno stabilne in trajne« komponente
med tistimi, ki zasedajo podoben razredni položaj. Razredna formacija
predpostavlja torej določeno demografsko identiteto.'" Ce lahko skle-
pamo iz izkušenj nekaterih drugih industrijskih družb, se šele po
nekaj rodovih razvijejo nova homogena razredna jedra. To bi torej
govorilo v prid razredni dekompoziciji jugoslovanske družbe. Za to
družbo je bil namreč značilen visok dotok in odtok iz razreda individu-
alnih kmetov, visok dotok in odtok v delavskem razredu in visok dotok
v srednjem in vladajočem razredu.
Vendar pa je samo-rekrutacija absolutni mobilnosti navkljub
še vedno visoka v vseh razredih, razen v vladajočem razredu. Tako
ima 92,6% individualnih kmetov, 58,3% delavcev in 67,3% belih
ovratnikov očeta istega izvora.'' Stabilnejše relativne stopnje mobil-
nosti govorijo v prid razredni formaciji v povojnem obdobju.
Možnost avtonomne razredne reprezentacije in akcije (prek sindi-
katov, institucije kolektivnih pogajanj, politične stranke, institucija
zasebne lastnine itd.) je izrazito omejena. To govori v prid razredni
dekompoziciji jugoslovanske družbe.
Politična racionalnost določa, kot sem že dejal, ekonomsko aktiv-
nost. Ekonomske odnose se načrtuje glede na vizijo dolgoročnega raz-
voja, kot si jo je zamislila Partija. Ekonomskega življenja ne določajo
" Emil-Milan Pintar, Pristup Projektovanju Slovenija 2000. godine
(Scientific seminar: The Essence, Methods and Character of Anticipating
the Future, Subotica, 1983)
^ Pitrim A. Sorokin, in John H. Golthorpe, Social Mobility and Class
Formation — On a Renewal of a Tradition in Sociological Inquiry (Meeting
of ISA, Amsterdam, 1983), str. 19
" Tome, Equality, op. cit., str, 90
180
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
zakoni endogene samoregulacije, ampak voluntaristično politično od-
ločanje. To seveda govori v prid razredni dekompoziciji družbe.
Vladajoča ideologija oscilira med zahtevama po razredni utemelje-
nosti vladavine (diktatura proletariata in Partija kot avantgarda tega
razreda) in pa dejstvom, da mora prej ali slej legitimirati vladavino
Partije na širši družbeni podlagi (kot edina stranka išče podporo vseh
delovnih ljudi, vseh naprednih sil itn.). Tako se ustvarja dokaj ambi-
valentna družbena situacija — zahteve po diktaturi proletariata niso
le v ostrem nasprotju s populističnimi pretenzijami vladavine ljudstva,
ampak tudi z dejanskim položajem delavcev v družbi, z njihovim
položajem izvajalcev manualnih opravil v industrijski proizvodnji.
Na drugi strani pa podoba harmonične vladavine ljudstva skuša
ustvariti vtis nekega neizdiferenciranega stanja stvari. Ta druga pred-
stava je sicer bliže družbenim realnostim, vendar pa vseeno pretira
že doseženo stopnjo družbene atomizacije. Kakorkoli že, vsa ta ideo-
loška zmeda govori v prid razredni dekompoziciji družbe.
Kako vpliva na te procese razred političnih odločevalcev? Gre za
skupino, ki je le pogojno rečeno razred, ker so razredi po definiciji
ekonomski in ne politični agregati ljudi. Vladajočo elito sestavljajo
komunistični funkcionarji v Partiji, državi in v paradržavnem apa-
ratu. Sestavljajo jo predstavniki vseh ekonomskih razredov — de-
lavci, individualni kmetje in beli ovratniki. Konec 60 let je bil očetov
poklic političnih voditeljev nemanualen v 26,3%, manualen v 40,8%
in kmečki v 27,6%." Med 1976 in 1984 se je elita političnih voditeljev
rekrutirala iz delavskega razreda v 18%, iz srednjega razreda v 51%
in iz vrst managerjev v 30% primerov." Čeprav so se kriteriji rekru-
tacije s časom nedvomno spreminjali, pa je distanca vladajoče elite
ostala politična. Določena je s političnoideološkimi pogledi in ne s
položajem na trgu. To bi govorilo v prid tega, da se vladajoča elita
ne more razviti v smeri dominantnega razreda. In ker vladajoča elita
ne more ustrezno nadomestiti prejšnjega dominantnega razreda eko-
nomskih podjetnikov, to spet govori v prid razredni dekompoziciji
družbe.
2.8. Čeprav so razlike glede obvladovanja virov nedvomne, pa
je videti, da jih ni moč razložiti predvsem na podlagi razrednega po-
ložaja. Razredi so zelo dekompozirani, ekonomske institucije, pod ka-
terimi se konstituirajo in ohranjajo so zelo odsotne. Obstajajo politični
regulatorji, ki pomembno določajo življenjske priložnosti večine ljudi.
Razlike glede razrednega položaja nedvomno so, vendar pa niso več
" David Lane, The End of Inequality? Stratification Under State
Socialism (Penguin Modern Sociology Monographs, 1971), str. 117
" Mladen Lazić, O problemima klasne reprodukcije (vertikalne pokret-
ljivosti) u jugoslovanskem društvu (Scientific seminar: Basic Structural
Changes in the Development of Contemporary Yugoslavia, Niška Banja,
1986), str. 24
181
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
družbeno dominantne. Razredna struktura je ambivalentna in ne-
transparentna.
Na vrhu strukture ni dominantnega družbenega razreda. Vlogo
podjetnikov je prevzela elita Partijsko/Državnih funkcionarjev. Ker
so kriteriji rekrutacije v elito neekonomske narave, to paradoksalno
pomeni, da je razredna struktura najbolj odprta na vrhu. Glede razred-
ne distance je za delavski razred vladajočo elito razred, ki je značilen
tako po visokih stopnjah dotoka kot odtoka v stopnjah mobilnosti. Ce
pri delavskem razredu te stopnje lahko razložimo s procesom industri-
alizacije, pa lahko visoke odtoke in dotoke razredu belih ovratnikov
razlagamo s pospešeno birokratizacijo in politizacijo dežele po tem. ko
Partija pride na oblast.
Kljub visokim stopnjam absolutne družbene mobilnosti pa je raz-
redna distanca daleč največja v najnižjem razredu, med individualni-
mi kmeti. Lahko bi sklenil, da postaja razredna struktura progresivno
bolj rigidna, bolj kot se spuščamo proti dnu piramide, in obrnjeno, da je
bolj odprta, bolj ko gremo proti vrhu. V celoti pa je razredna struktu-
ra ambivalentna, temeljne družbene neenakosti pa so le redko razme-
jene kot razlike, ki izvirajo iz razrednega položaja.
3. Nacionalna formacija
3.1. Ali postaja nacionalna identifikacija vse bolj značilna za Ju-
goslavijo? Ali večina družbenih akterjev umešča izvor temeljnih druž-
benih problemov v etnični položaj? Preden poskušam odgovoriti na to
vprašanje, se moram dotakniti še nekaterih drugih problemov.
Čeprav je sam pojem »nacionalno-« široko uveljavljen, pa je njegov
pomen še bolj ambivalenten od razrednega statusa. Ponavadi z njim
označujemo agregat ljudi, ki jih združuje skupno dojetje zgodo-
vinske izkušnje in/ali jezik, ozemlje, rasa. kultura, država itn. Le
dve stvari lahko z večjo gotovostjo trdimo o obravnavanem fenomenu
— da obstaja neki končni učinek etnične identifikacije kot družbeno
dejstvo in da gre za zgodovinski pojav, povezan z razvojem industrij-
ske produkcije in civilne družbe. Vsi drugi dejavniki lahko ali pa
tudi ne intervenirajo. Čeprav so etnične strukture kot podlaga nacio-
nalnega obstajale tudi prej. pa o nacionalnem v pravem pomenu besede
lahko govorimo šele s kapitalizmom.
Na drugi strani so seveda tudi razredi proizvod modernosti. Čeprav
je ekonomska neenakost obstajala tudi v preteklih družbenih forma-
cijah, pa postane ta neenakost temelj formiranja ekonomskih agrega-
tov kot družbeno dominantnih šele tedaj, ko se razvije tip družbe, v
katerem je zasledovanje ekonomskega samointeresa osrednja in v
celoti legitimna družbena aktivnost. Elementi razrednega statusa so
obstajali seveda tudi v kastnih in stanovskih družbah, vendar pa so
182
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
jih pomembno prekrivali drugi, bodisi religiozni, rigidno normativni
ali politični kriteriji.
Ce je bila ideja nacionalnega prvotno utelešena v osebi vladarja
ali v vladajočem razredu, pa se je njen temelj postopno širil in spre-
minjal — v 19. stoletju na lastniški srednji razred (»demokratizacija-«
nacionalizma), in se nato masificiral v 20. stoletju (»socializacija-i< na-
cionalizma). Kot je to predvidel že Rousseau, se je nacionalno utelesilo
v ljudstvu." Nacionalizem kot dejavna orientacija nacionalne identi-
fikacije je postajala vse bolj inkluzivna z razvojem industrijske druž-
be. populistična ideologija modernih nacionalnih držav.
3.2. Za marksizem naj bi veljalo, da je zanemaril obravnavo nacio-
nalnega fenomena. Vendar pa se mi zdi, da to ni res. Točnejša se mi
zdi trditev, da je marksistična teorija nacionalnega postala sčasoma
zastarela.
V mnogočem velja, da so klasiki marksizma analizirali tradicio-
nalno, predkapitalistično družbo in državo. Civilna družba je v tej
optiki zgolj sila, ki poraja suženjstvo, revščino in intenzifikacijo kon-
fliktov in ne nosi v sebi emancipatornih potencialov. Država pa zgolj
sekundaren fenomen, organizirana in koncentrirana sila zgoraj opisa-
ne družbe, varuh interesov buržoaznega razreda.
Podobna predstava družbe in države stoji tudi za Marxovim razu-
mevanjem nacionalnega fenomena. V njegovem času je bila lastnina
še pomemben pogoj, ki je določal dostop do političnih pravic. Lastnina
pa se je pogosto spravljala tudi v zvezo z nacionalno pripadnostjo —
z drugimi besedami, lastništvo in legitimnost do nacionalne identifi-
kacije sta bila v tesni zvezi. V tem času je bilo nacionalizem še mogoče
identificirati z ideologijo vladajočega razreda.
To je vodilo Marxa k trditvi, da je delavski razred anacionalen po
definiciji. Delavski razred, z drugimi besedami, nima svoje domovine
— buržoazija ima poseben nacionalni interes, medtem ko je industrij-
ska produkcija proizvedla razred delavcev, ki ima isti interes v vsakem
narodu. V tem pomenu so delavci odpravili nacionalno, komunizem pa
se bo v celoti emancipiral od nacionalne družbe in države.
Z »socializacijo« nacionalizma v 20. stoletju se je marksistična
teorija znašla pred problemom, ki ga klasiki niso predvideli. Pojavila
se je dihotomija med ekskluzivistično teorijo enega razreda, ki živi
zunaj družbe in se pripravlja na dokončni revolucionarni obračun, ki
bi, med drugim odpravil tudi nacionalne pregrade; ter hitro ekspanzijo
nacionalnega populizma, tudi med delavci samimi, kar jih je vodilo k
temu, da so varovali specifične ekonomske in politične institucije ter
interese glede na delavce v drugih nacionalnih državah. Prva svetovna
" Edward Carr, States and Nationalism — The Nation in European
History, in David Held et al edt., States and Society (The Open University,
1983), str. 181—194
183
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
vojna pa je v praksi dokazala, da proletariat nima domovine samo v
marksistični teoriji.
To je bilo tudi obdobje diferenciacije med marksističnimi ideo-
logi — na internacionaliste, ki so vztrajali na Marxovih stališčih, in na
revizioniste, ki so skušali izdelati neke vrste kompromisno rešitev
med akcijo delavskega razreda in populistično nacionalno identifi-
kacijo.
Z Oktobrsko revolucijo se je pojavil še dodaten, tretji nivo ambi-
valence v marksističnem nerazumevanju nacionalnega vprašanja. Le-
ninove ideje, ki so bile in so še vedno navzoče med marksističnimi
praktiki in teoretiki, so dokaj jasne — nacionalna država je pravilo in
norma kapitalizma, mnogonacionalna država pa je nekaj nazadnjaške-
ga in anomalija. Vsak narod mora imeti zaradi tega pravico do samo-
odločbe, vse do pravice do odcepitve. Logika za tem razmišljanjem je
bila klasično marksistična — nacionalna država je najvišji stadij ka-
pitalističnega razvoja in kot takšna bolj progresivna; nacionalna iden-
tifikacija je podrejena razredni identifikaciji in temeljna naloga de-
lavskega razreda je v vsakem primeru razredni boj; ne glede na to,
kakšna je rešitev nacionalnega vprašanja danes, prihodnost je vse-
kakor v kozmopolitski skupnosti. Po boljševiški teoriji je torej nacio-
nalni fenomen ostanek preteklosti, ki pa mu je treba iz taktičnih
razlogov posvečati potrebno pozornost.
Politično vladajoče komunistične partije pa so morale razviti še
eno teoretično elaboracijo nacionalnega fenomena. S tem, ko je posta-
la edina partija v državi, ni mogla v daljšem časovnem obdobju ohra-
njevati legitimnosti svoje vladavine, če je vztrajala na položaju avant-
garde enega samega razreda, še zlasti ker je šlo za razred, ki je sicer
številčno pomemben, a hkrati tudi družbeno marginalen. Prej ali
slej mora temelj legitimnosti prenesti tudi na druge partikularne
segmente družbe. To je bilo še toliko bolj nujno zaradi tega, ker je
bila Partija zdaj edina stranka v državi. Nova baza legitimnosti je
morala interese Partije predstavljati širši javnosti, razen »razrednih
sovražnikov«, ki pa so tako ali tako zunaj sprejemljive družbe. Tako
Partija ni več avantgarda enega razreda, ampak postane predstavnica
vseh ljudi dobre volje. Ali drugače povedano, postane ljudska stranka.
Kot pa smo ugotovili že prej, je prav ljudstvo tisto, ki uteleša nacio-
nalno v modernih družbah. V tem pomenu postane vladajoča komu-
nistična stranka nacionalna stranka po definiciji.
V	dvesto letih je tako marksizem naredil dolgo pot v iskanju
verjetne teorije nacionalnega — od koncepcije, ki jo identificira z
ideologijo vladajočega razreda, do koncepcije, ki jo identificira z aspi-
racijami vseh delovnih ljudi.
V	praksi se ta nejasnost rešuje glede na trenutne politične intere-
se Partijske elite — kadar se pojavijo nacionalne aspiracije, ki jih ne
uspe nadzirati, takrat nacionalno obsoja iz razrednih pozicij (značilen
184
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
zgled tega je na primer pri nas albanski nacionalizem na Kosovu), ko
pa se artikulirajo partikularni nenadzorovani razredni interesi. Partij-
sko vodstvo poziva k potrebi po večji nacionalni enotnosti (občasne
kampanje bratstva in enotnosti pri nas ali pa reakcije poljskega vo-
jaškega režima na Solidarnost). Glede na to bi lažje govorili o ideolo-
giji, kot pa o teoriji marksizma o nacionalnem. Gre za sklop medse-
bojno izključujočih se koncepcij, ki jih vladajoča elita pač uporablja
glede na trenutne potrebe.
3.3.	Med obema vojnama je jugoslovanska partija lojalno sledila
direktivam Kominterne, ki so odsevale politiko Sovjetske partije. Ta
politika se je po logiki, ki sem jo že opisal, kmalu zreducirala na
ohranjevanje nacionalnega samointeresa.
KPJ je tako opazovala Jugoslavijo kot nacionalno državo in s
tem negirala partikularne nacionalne suverenosti. Pod Stalinovim vpli-
vom se je celotno nacionalno vprašanje reduciralo na kmečko vpra-
šanje, ki naj bi bilo avtomatično rešeno z zmago socializma. Poleg
tega je Stalin gledal na Jugoslavijo kot na produkt zahodnega imperi-
alizma, ki se bo prej ali slej dezintegriral. In v imenu pripadnosti tej
stalinistični dogmi so členi jugoslovanske partije potlačili svojo nacio-
nalno pripadnost. Ali pa bili označeni kot desničarski revizionisti. Red-
ki so se odločili za slednjo opcijo.
Vsaj ne toliko časa, dokler se Kominterna pod vodstvom Sovjetov
ni odločila za kvalitativno drugačno politiko do nacionalnega, za takti-
ko Narodne fronte. Nacionalno vprašanje naenkrat ni bilo več nekaj,
kar zadeva le buržoazijo in kmete. Zdaj je bil razred delavcev na čelu
nacionalnega revolucionarnega gibanja.
3.4.	Zdajšnjih nacionalnih konfliktov ne moremo opazovati, kot
da so zgolj podedovani iz preteklosti. V situaciji, ko Partija izrazito
reducira in simplificira družbeno realnost s tem, da eliminira avtonom-
no vlogo sil civilne družbe, postane s svojo ključno vlogo v vseh sferah
družbenega razvoja odgovorna. Narava njene regulacije je voluntari-
stična — vsi temeljni nacionalni problemi se skušajo reševati v eksklu-
zivnih političnih krogih poklicnih ideologov in odločevalcev. To, po
čemer je Jugoslavija specifična, je. da se je politična racionalnost z
načinom reševanja nacionalnega vprašanja spreminjala pogosteje kot v
drugih socialističnih državah.
Tako je šla Jugoslavija skozi prvotno fazo centralističnega admi-
nistriranja in potlačenih nacionalnih aspiracij, fazo federalizma in
nacionalnega obujanja ter fazo konfederalizma in predominacije na-
cionalnega.
3.4.1. V prvi fazi tako imenovanega administrativnega socializma
se je enotnost ohranjala prek političnega potlačevanja nacionalnih
partikularnosti.
Partija, opremljena z ideologijo, po kateri so le -stari« razredi nacio-
nalno osveščeni, je verjela v to, da bo problem odmrl sam po sebi
185
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
kmalu po revoluciji, pač z eliminacijo buržoazije in proletarizad j o
individualnih kmetov.
Republike niso v tem obdobju uživale skoraj nikakršne avtonomije
glede na zvezno oblast. V prvih petnajstih letih nacionalnega problema
tako rekoč ni bilo. Ostal je potlačen, ne pa tudi rešen. Dejstvo ne-
enakih stopenj ekonomske razvitosti in razlik v kulturi, religiji, zgo-
dovinskih skušnjah, etničnih strukturah itn., ki so vplivale na proces
nacionalne formacije v stari družbi, je kmalu prišlo na površje tudi v
socializmu.
Razlike v nacionalnem dohodku na glavo prebivalca, družbene
usluge, delovne možnosti itn. so vztrajale tudi v prvem obdobju raz-
voja socializma, in to navkljub skoraj popolnoma centralizirani aloka-
ciji virov. Tako je bil na primer leta 1953 družbeni proizvod v Slove-
niji 182% nad državnim povprečjem, na Kosovu pa 52% pod tem
povprečjem.^®
V drugi polovici petdesetih let so se nacionalni antagonizmi s
posredovanjem republiških političnih elit prvič odkrito manifestirali.^'
Zamere, ki so kasneje postale bolj ali manj običajne v odnosih med
bolj in manj razvitimi regijami, so bile tedaj prvič eksplidtno artiku-
lirane — razvitejši so trdili, da jih odtok kapitala iz njihovih območij
vodi v stagnacijo, revnejši pa so trdili, da so izkoriščani kot izvozniki
surovin in poceni delovne sile.
Partija je reagirala predvidljivo — s kampanjo »bratstva in enot-
nosti« in s tem, da je promovirala idejo jugoslovanske nacionalne
zavesti. Ker to seveda ni prav nič prispevalo k rešitvi antagonizma
med bolj in manj razvitimi regijami, ki so se vse bolj prekrivale z
nacionalnimi mejami. Razredne razlike, ki se niso mogle izraziti, so se
začele manifestirati kot nacionalni antagonizmi.
3.4.2. Drugo obdobje šestdesetih let je bilo značilno po ekonomski
in kasneje splošni avtonomizaciji odnosov v družbi. Reforma iz leta
1965 (indikativno načrtovanje na ravni podjetja, skupinsko lastniško
samoupravljanje, deetatizacija bank, mehanizem cen in nasploh večja
vloga trga itn.) je bil eden od ključnih preobratov. Prelom s pretek-
lostjo seveda ni bil celosten in nenaden, vendar pa je bil trend zmanj-
ševanja vloge Partije/Države nedvomen.
Družbeni prostor, ki ga je zapuščala Partija, so postopoma zapol-
njevali novi družbeni akterji — novi razred »tehnokratov« (socialistič-
nih podjetnikov), študentje, Cerkev itn., navsezadnje pa tudi na-
cionalna gibanja.
Nacionalna gibanja moramo razumeti tako v kontekstu vztrajajo-
čih regionalnih neenakosti in razlik kot tudi zaradi rastoče emanci-
" Dennison Rusinow. The Yugoslav Experiment 1948—1974 (Univer-
sity of California Press. 1978). str. 99
" Victor Meir, Yugoslavia's National Question (Problems of Commu-
nism, March—April 1983), str. 81
186
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
pacije družbe od Partije/Države. Najglasnejše in najbolj artikulirane
zahteve po nadaljnji decentralizaciji (večja kongruenca med republiko
in nacijo) in demokratizaciji (širši prostor za avtonomno manifestiranje
partikularnih interesov) so prihajale iz Hrvaške. Regionalna politična
elita se je zavzemala za reformo bančništva, zunanje trgovine in de-
viznega sistema.'' V ozadju teh zahtev pa je bila v resnici zahteva
republiške elite po večji pozitivni moči, ki bi ji omogočala uveljavi-
tev suverene politike na »svojem« področju. Uresničitev takšne za-
misli bi vodila v smeri dejanske konfederalizacije države.
Hrvaško nacionalno gibanje se je z lahkoto identificiralo s takšnim
programom politične elite. Hrvaška partija je uživala za komunistično
vodstvo neprecedenčno priljubljenost, ki jo lahko morda primerjamo le
še s priljubljenostjo Dubčkove vlade v obdobju Češkoslovaške pomladi
leta 1968.'® Podobni procesi so potekali tudi v drugih regijah, le da
niso bili tako izraziti.
Kot je pokazal kasnejši razvoj, je bila ideja konfederalizacije
države za Partijo sprejemljiva. Navsezadnje so njeni funkcionarji
imeli nacionalni fenomen za ideološko drugotnega. Popolnoma nespre-
jemljiva pa je bila zanjo izguba politično-ideološke distance, kar se je
zgodilo po prepletanju politike Partije z družbenimi gibanji.
Partija mora neprenehoma balansirati med dvema osnovama le-
gitimitete, to pa ekskluzivistično razredno in populistično nacionalno,
pri čemer pa se ne sme nikoli pretirano nagniti na eno od obeh strani.
Pretirano opiranje na populistične sile vodi h krepitvi sil civilne družbe
in s tem ogroža realno obstoječi socializem, pretiravanje v drugi smeri
pa vodi v represijo in ogroža ohranjevanje socialnega sistema. Problem
je, kot sem že dejal, v tem, da se enopartijska vladavina in obstoj
avtonomnih družbenih sil medsebojno izključujeta. Dominantni druž-
beni odnosi se v socializmu ohranjajo prek politične vladavine Partije
in konec te vladavine bi bil torej konec socializma. Njena zgodovinska
vloga je nekaj, kar Partija ne sme zakockati s tem, da bi se tesneje
povezala s silami civilne družbe. Učinek takšne združitve bi bil podo-
ben demokratičnim volitvam . . . revolucionaren.
Zaradi tega sledi vsakemu obdobju liberalizacije neizogibno ob-
dobje obnavljanja dogme, zaradi tega vsaki reformi, ki jo proglasi
Partija, sledi protireformna, ki jo proglasi Partija.
3.4.3. Za razumevanje nacionalnih odnosov v zdajšnji Jugoslaviji
so še posebno pomembna sedemdeseta leta.
V sistemu, v katerem poteka dominacija prek politične racionalno-
sti, je možna integracija le s centralizacijo. Ce se začne tak sistem
decentralizirati, se hkrati tudi dezintegrira na nižje enote. Te nižje
" Rusinow, op. cit., str. 252
Rusinow, op. cit., str. 289
187
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
enote pa so se v naši situaciji oblikovale predvsem glede na nacionalno
identifikacijo.
V tem obdobju so se razlike med nacionalnimi subenotami poveče-
vale. GNP na glavo prebivalca na Kosovu je bil leta 1954 48% jugoslo-
vanskega povprečja, leta 1975 33% in leta 1980 27,8%. Celoten družbeni
produkt Slovenije je bil leta 1954 188% jugoslovanskega povprečja,
leta 1975 pa 201%." Celotni družbeni proizvod je bil v Sloveniji šest
krat večji kot na Kosovu, proizvod na glavo je bil na Kosovu eno
tretjino družbenega povprečja, medtem ko je bil v Sloveniji dvakrat
večji od tega povprečja.
Pomembne so tudi regionalne razlike v dohodku na delavca.
Jugoslavijo (dohodek = 100) bi lahko leta 1979 razdelili na revni jug
(Crna gora = 86, Makedonija = 82, Kosovo = 79), jugoslovanski pas
(Bosna = 90, Srbija = 95, Vojvodina = 95) in bogati sever (Hrvaška
= 107, Slovenija = 121).'°
Te razlike so se ohranjevale kljub visoki stopnji prenosa virov
s političnimi sredstvi iz bolj v manj razvite regije (MRR). Približno
70% vseh investicijskih fondov na Kosovu izvira iz zveznega sklada.
Približno 3% celotnega materialnega proizvoda Jugoslavije se prenaša
v MRR, kar je približno 11% celotnega materialnega produkta slednjih.
Politične elite v MRR pa so popolnoma neodvisne, ko gre za odločitev
o alokaciji tega političnega kapitala. Veliko se ga investira v kapitalno
in tehnološko intenzivne namesto v delovno intenzivne proizvodnje.
Tudi zaposlovanje v družbenem sektorju je intenzivno — na Kosovu je
na primer eden od štirih zaposlen v administraciji, v Sloveniji pa le
eden od sedmih."
Stopnje naravnega prirastka prebivalstva so v MRR veliko višje.
Naroda, ki po deležu v celotnem prebivalstvu najhitreje naraščata, sta
mushmanski narod (od leta 1948 do 1981 se je njegov delež povečal
za 147%) in albanski narod (131%); delež Makedoncev raste zmerno
(66%); delež drugih narodov pa je v blagem vzponu (Črnogorcev 35%,
Srbov in Slovencev 24% in Hrvatov 17%)."
Te tendence so še bolj poslabšale situacijo v MRR. Tako je bila
stopnja zaposlenosti na Kosovu v osemdesetih letih le 42% jugoslo-
vanskega povprečja. Na Kosovu je le 105 zaposlenih na 1000 prebival-
cev, v primerjavi s 416 zaposlenimi v Sloveniji. Regionalne razlike v
nezaposlenosti so tudi pomembne — v Sloveniji je skoraj zanemarljiva
(2%), na Kosovu pa je porasla od 18,6% leta 1971 na 27,"% leta
" Mark Baskin, Crisis in Kosovo (Problems of Communism, April—
March 1983), str. 65
Tome. Equality, op. cit., str. 83
Baskin. op. cit., str. 67
Jovan Ćirić. Regionalni i etnički aspekt strukture jugoslovenskog
društva i demografski razvoj (Scientific seminar: Basic Structural Changes
in the Development oí Contemporar>' Yugoslavia, Niška Banja, 1986), str.
1—2
188
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
1981. Samo še v Makedoniji, drugi izrazito nerazviti regiji, se stopnja
nezaposlenosti približuje kosovski.'®
Kako si lahko te podatke razlagamo z vidika Partijske politike v
tem obdobju? Reakcija Partijskega jedra na proces avtonomizacije v
šestdesetih letih je bil dvostranski. Na eni strani je elita zelo omejila
politično demokracijo znotraj Partije (kot tudi v širši družbi), na drugi
strani pa je delegirala večje kompetence republiško/pokrajinskim
političnim elitam. Protireforma je imela dva vidika — prvi je bil
usmerjen proti avtonomiji sil civilne družbe, drugi pa je bil, zanimivo,
konfederalističen.
Vloga Partije se je povečala v vseh območjih družbenega življenja
— to je bilo obdobje čistk tehnokratskih elit, redukcije avtonomije pod-
jetij, ukinitve študentskega gibanja, represije nenadziranega nacional-
nega gibanja, čistke v vrstah intelektualcev, spremembe obstoječega
sistema politične reprezentacije s sistemom, ki je bil pod mnogo strož-
jim nadzorom Partije (delegatski sistem), kršitev človekovih pravic itn.
V sedemdesetih letih so regionalne politične elite nadzirale 70%
vsega transfera kapitala in se nagibale k investiranju znotraj svojih
mej. Ker pa te politične elite niso motivirane s profitom, je bilo inves-
tiranje po pravilu neučinkovito in je vodilo do številnih strukturnih
nesorazmerij. Regije so nagibale k ekonomski samozadostnosti. Poleg
tega je šel velik delež družbenega produkta še v neproduktivno po-
trošnjo, leta 1979 na primer 38%.®"
Kakšna je bila logika za konfederalizacijo države? Videti je, da je
Partijska elita verjela, da bi s čistko v svojih in družbenih vrstah in
z okrepljeno ideologijo globalnega samoupravljanja integrirala državo
v skupnost. Ideologija je postala temeljni integrativni dejavnik, ki naj
bi vzdržal tako stranske učinke politične decentralizacije kot tudi že
obstoječe družbene razlike med pripadniki različnih narodov.
Razvoj v drugi polovici sedemdesetih let je pokazal, da je bila ta
vera neutemeljena. Regionalne elite so se sicer neprenehoma sklice-
vale na »bratstvo in enotnost«, vendar pa so nova pooblastila uporab-
ljala za promocijo svojih partikularnih političnih interesov.
Partija se je na eni strani re-indentificirala z vsemi ključnimi
položaji v družbi, na drugi strani pa ni mogla uveljaviti učinkovitih
mehanizmov, ki bi zagotavljali integracijo na nivoju države.®^ Na voljo
je imela vsaj dve opciji, vendar pa se ni odločila za nobeno — na-
daljnja krepitev avtonomnih družbenih sil bi ogrozila socializem, de-
mokratični centralizem pa v zelo zapleteni politični situaciji tudi ni
prišel v poštev.
" Statistički godišnjak Jugoslavije (1985)
" Gregor Tome, Endogeni in eksogeni faktorji razvoja (tipkopis, 1985),
str. 24
" Vladimir Goati, Jedinstvo SKJ — preduslov društvene integracije,
v: Sociološki susreti '83 (Knjižnica FSPN, 1983), str. 144—146
189
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Tako so zdaj Partijski funkcionarji dolgovali svojo privrženost
republiško/pokrajinskim strukturam in se temu ustrezno tudi vedli.
Edina stvar, ki bi ob dominaciji političnega lahko držala državo skupaj,
to je Partija, se je fragmentalizirala na osem razmeroma neodvisnih
Partij. Izid je bil predvidljiv — razvijati se je začelo osem bolj ali manj
čvrstih in stabilnih nacionalnih držav, ki so stale nasproti vse bolj
šibkemu sistemu centralnega administriranja.
Pojavljale so se različne oblike fragmentacije. Slovenija je, na
primer, realizirala le 23,4% svojega družbenega produkta z »izvozom«
v druge regije. V obdobju 1970/1976 je celoten medrepubliški promet
padel od 27,7% na 23,1%. Leta 1981 se je 66% blaga menjalo znotraj
posameznih republik/pokrajin, 22% med njimi in 12% s svetom. Le
3 do 4% investicij v državi je sekalo republiško/pokrajinske meje.
Med leti 1971 in 1981 je medrepubliška menjava upadla za 6 do 7%.''
Sodelovanje v obliki skupnih ekonomskih dejavnosti je zelo redko.
Ob že omenjenih pa so se pojavljale še druge oblike fragmentacije
— kulturne, komunikacijske, znanstvene, normativne itn. Tako se je
na primer v normativnem sistemu na nižjih ravneh pojavljala para-
lelna zakonodaja, pogosto pa tudi kompetitivna (davčna politika, ka-
zenski zakonik, volitve, družinski odnosi itd.).'' Znanstvenih raziskav,
ki bi integrirale sredstva in znanje na nivoju države, praktično ni bilo
več. Naraščale so komunikacijske pregrade (vlak z enega konca države
na drug je leta 1985 potreboval uro več kot pred desetimi leti). Med-
nacionalni konflikti so postajali vse bolj vsakdanja stvar, saj so pome-
nili kanal, ki je bil najbolj na voljo, ko ni bilo drugih možnosti za iz-
ražanje nacionalnih aspiracij.
Po uradni ideologiji naj bi te rastoče razlike pravzaprav le odse-
vale razlike v stopnji razvitosti, zgodovinskih izkušnjah, politični tra-
diciji itn. med regijami države. Problem pa je seveda drugje — v
tem, da ni bilo ustreznih integrativnih mehanizmov, ki bi heterogene
elemente združevali v višjo celoto. Ker takšnih integrativnih meha-
nizmov ni bilo, pa je poudarjanje razlik lahko vodilo le v fragmen-
tacijo.
3.4.4. Manever Partije se je izkazal kot zelo uspešen s taktičnega
vidika, saj je ideološko rekonsolidiral Partijo in utrdil njen položaj v
državi, vendar pa je bil vprašljiv s strateškega vidika, saj je pripeljal
državo v zdajšnjo ekonomsko, družbeno, politično in kulturno krizo.
Razvilo se je osem neodvisnih, nacionalno utemeljenih Partij, ki
ohranjajo suverenost na svojih teritorijih. Te elite bi imele vsako
reformo obstoječega sistema za ukrep, ki ogroža njihovo suverenost.
" Gregor Tome, Regulacija društveno-ekonomskih odnosov v Jugosla-
viji po drugi svetovni vojni, v: Sociološki susreti '83 (Knjižnica FSPN,
1983), str. 611
" Albin Igličar. Vpliv zvezne pravno-normativne dejavnosti na inte-
gracijske procese v jugoslovanski družbi, v: Sociološki susreti '83, str.
384—385
190
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Resnične grožnje regionalni suverenosti lahko pridejo iz dveh strani —
iz krepitve sil civilne družbe ali z novo normativno elaboracijo sistema,
ki bi jo izvedla Partija. Nacionalne partijske elite se upirajo obema
tendencama, tako rastoči avtonomizaciji kot večji centralizaciji, tudi
takrat, ko se sicer formalno zavzemajo zanje. Tako prvi kot drugi
proces bi namreč načel njihovo suverenost.
Razvila se je družbena klima, v kateri je postalo lažje, bolj zaželeno
in bolj legitimno izražati svojo nacionalno pripadnost kot nekatere
druge. Vendar pa je treba pripomniti, da vse nacionalne identifikacije
niso uživale enake legitimnosti. Ce so nacionalne aspiracije usmerjene
na suvereni teritorij druge nacije v konfederaciji, potem so takšne
aspiracije nesprejemljive za regionalne partijske elite, ne glede na to
kako opravičljive so te zahteve sicer. Ce pa so zahteve usmerjene
izven konfederacije ali pa skušajo uravnavati odnose med narodi
znotraj lastnega teritorija, potem uživajo neprimerno večjo stopnjo
legitimnosti. Logika tega mehanizma je bila že opisana — vsaka re-
strukturacija bi ogrožala obstoječi status quo in je kot takšna a priori
nesprejemljiva.
Tako imamo danes v Jugoslaviji dobre in slabe nacije in naciona-
lizme.®® Tako srbske aspiracije za spremembo statusa avtonomnih po-
krajin kot albanske aspiracije po statusu republike za Kosovo so ne-
sprejemljive za druge partijske elite. Na drugi strani pa sta slovenski
in makedonski nacionalizem bolj sprejemljiva, ker so njune zahteve
usmerjene predvsem ven iz Jugoslavije.
Glede na kriterija stopnje legitimnosti in orientacije lahko na-
cionalizme v Jugoslaviji klasificiramo kot bolj ali manj:
—	legitimne/defenzivne (slovenski, makedonski),
—	nelegitimne/agresivne (albanski, srbski),
—	nelegitimne/defenzivne (hrvaški, ki še vedno plačuje davek za-
radi nacionalne evforije v 60. letih) in
—	nacionalizmi, ki se jim še ni uspelo dovolj izkristalizirati (mu-
slimanski, jugoslovanski, črnogorski, vojvodinski).
V prvih dveh primerih je stopnja kongruence med nacionalnim
fenomenom in državo pomembno večja kot v drugih dveh. Seveda
regionalno Partijsko vodstvo tudi v drugih dveh primerih varuje re-
publiške interese nasproti kompetitivnim interesom drugih regij, ven-
dar pa hkrati tudi tlači odkritejše manifestacije nacionalnih aspiracij,
ki bi omogočala večjo identifikacijo republike z nacijo. Represija to-
vrstnih nacionalnih aspiracij, ki so drugje sicer tolerirane, je značilna
predvsem za hrvaško in bosansko politično elito. Politična elita v tak-
šnem primeru tlači manifestiranje tistih aspiracij, ki jih sicer s svojim
delovanjem kontinuirano proizvaja.
Med republikami in pokrajinama so torej pomembne razlike v
stopnji »socializacije« nacionalizma. V nekaterih regijah ga skušajo
Meir, op. cit., str. 49
191
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
partijske elite omejiti na raven vladajoče ideologije, medtem ko v ne-
katerih drugih dobiva status populistične ideologije.
4. Sklep
4.1. Ne sme nas presenečati, da je marksizem slabo opremljen za
reševanje nacionalnega vprašanja." Drugače tudi ne more biti, če upo-
števamo dominacijo razrednega statusa v marksistični teoriji.
Temeljno marksistično stališče do nacionalnega vprašanja se je
razvilo v 19. stoletju, ko pomembni segmenti prebivalstva v Zahodni
Evropi še niso bili vključeni v dominantno družbo. Marksistična te-
orija je še vedno izhajala iz te predpostavke v obdobju delavskih
političnih strank, sindikatov in »socializacije« nacionalizma. Nastala je
ambivalentna teorija, ki je še vedno predpostavljala primarnost razred-
nega statusa, občasno pa ga je tudi poskušala uskladiti z nacional-
nim fenomenom. Ta ambivalentna konceptualizacija nacionalnega se
lahko razvije v dveh diametralno nasprotnih smereh po tem, ko
Partija prevzema oblast:
—	v smeri krepitve nacionalne države ali
—	v smeri federativne ali konfederativne ureditve.
Za obema nasprotujočima razrešitvama je prepričanje, da je v
zadnji instanci nacionalni fenomen podrejen razrednemu statusu in
da se bo skozi razredni boj navsezadnje tudi rešil. Zaradi tega s stališča
Partije niti ni bistveno, kako se ta prehodni pojav rešuje v sedanjosti.
Kakorkoli že, jugoslovanska Partija je rešitev nacionalnega pojava
iskala v obeh smereh. Praktično celoten repertoar marksističnih reši-
tev je bil v tem prostoru preskušen v povojnem obdobju. V prvem
obdobju je bil to prehod v smeri jugoslovanskega naroda, kasneje
se je konstituirala federacija, da bi se nato operacionalizirala kot
konfederacija v sedemdesetih letih.
Resnici na ljubo je treba priznati, da je Partija od stare družbe
podedovala izredno zapletene nacionalne odnose. V primerjavi z dru-
gimi evropskimi socialističnimi državami je bila Jugoslavija speci-
fična vsaj na dva načina :
—	je mnogonacionalna država, v kateri
—	se ni mogel konstituirati narod, ki bi užival vodilno vlogo v
državi, še manj narod, ki bi na takšno vlogo lahko legitimno pretendi-
rah Tako so nekatere države nacionalne države, druge imajo le ne-
znatne nacionalne manjšine, spet drugim pa je uspelo uveljaviti domi-
nanten narod. Jugoslavija, kot sem že rekel, ne spada v nobeno od
gornjih kategorij.
" Silva Mežnarič, Neomarksistički pristup k sociologiji nacionalizma;
lov za teorijo (Družboslovne razprave 2, Inštitut za sociologijo. 1985), str.
218—225
192
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Usoda nacionalnega vprašanja je bila v rokah Partije: skoraj v
celoti je bila odvisna od političnih odločitev ozkega kroga ljudi. Po
štiridesetih letih dokaj nekonsistentne politike bi lahko rekli, da je ta
politika vodila k poudarjanju nacionalnih antagonizmov.
4.2. Posameznikova lojalnost se normalno deli med zelo različne
družbene skupine. Ponavadi pa obstaja pripadnost, ki homogenizira
pripadnike zelo različnih položajev v skupno kolektivitete. Takšen
makro nivo identifikacije določa temeljne vrednostne orientacije druž
benih akterjev. Usmerja njihovo družbeno aktivnost in integrira
njihove partikularnosti tako, da prispevajo h kontinuiranemu ohranja-
nju sistema.
Ta makro nivo identifikacije po pravilu ni skupinski — razredi,
narodi, religiozne ali rasne kolektivitete so agregati, le redko pa druž-
bene skupine.
V	modernih družbah je razredna osnova makro zavesti ponavadi
dominantna. Položaj na trgu določa razlike v ekonomski posesti in
možnostih, temeljna vrednostna orientacija pa je instrumentalna. V
tem smislu so delavci razred, kolikor njihov položaj na trgu določa
njihove temeljne življenjske možnosti in kolikor se prek oblik kolek-
tivnega boja zavzemajo za zboljšanje svojega materialnega položaja
(mezd, delovnih pogojev itn.).
V	nekaterih modernih družbah pa so temelji makro zavesti tudi
drugačni. Govoril sem že o mnogih dejavnikih, ki v socialistični družbi
govorijo v prid razredne dekompozicije, in na drugi strani o redkih,
ki govorijo v prid razredne formacije. Glede na to je dokaj never-
jetno, da bi se lahko ljudje naučili identificirati razlike v položaju na
trgu kot tiste, ki najbolj določajo položaj posameznika v družbi in tudi
njegove ekonomske možnosti. Čeprav je sicer res, da je delitev dela
utemeljena na industrijski proizvodnji, pa ta delitev nima ustreznega
korelata na nivoju družbene organizacije in zavesti. Razredna struk-
tura je v socializmu izrazito ambivalentna in razredna zavest nerazvita.
Zaradi odsotnosti institucionaliziranih sredstev kontinuiranega
avtonomnega izražanja razrednih in drugih družbenih interesov, je
postala etnična identifikacija v pogojih mnogonacionalne države in
razvoja v smeri konfederacije v sedemdesetih letih tista identifikacija,
ki je uživala večjo legitimnost od drugih in se je kot takšna razvila v
potencialno novo dominanto stratifikacije.
Razvijajo se dokaj homogena nacionalna »jedra« v osmih regijah
države, ki vodijo k večji identifikaciji med temi regijami in nacijami.
Regije se postopno razvijajo v nacionalne države.
Dogodki na Kosovu so le najbolj agresivna manifestacija takšnega
razvoja. Druge manifestacije, v manjšem obsegu in manj upadljive,
postajajo že vsakdanje in kažejo na to, da se velik del ljudi različnih
starosti, poklicev, izobrazbe itn. najprej in najbolj identificira s svojo
nacionalno pripadnostjo.
193
PATOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Konec 20. stoletja pomeni to verjetno določen zgodovinski anahro-
nizem za državo sredi Evrope. Pomeni pa tudi pomemben dejavnik
destabilizacije v državi, ki ima takšno zgodovino nerealistične resolu-
cije nacionalnih konfliktov, kot jo ima Jugoslavija.
194
POSTMODERNI DOKUMENTI
POSTMODERNI DOKUMENTI
Gilles Deleuze
Felix Guattari
Tisoč platojev
1. uvod: Rizom
Anti-Ojdipa sva napisala v dvoje. Ker nas je bilo v vsakem od naju
več, je pomenilo to že veliko ljudi. Tu' sva uporabila vse, kar se
nama je bližalo, najbližje in najbolj oddaljeno. Razdelila sva izvirne
psevdonime, da bi postali neprepoznavni. Zakaj sva ohranila svoji
imeni? Iz navade, samo iz navade. Da bi tudi midva postala nepre-
poznavna. Da bi postalo neopazno, ne midva, ampak tisto, zaradi
česar delujemo, občutimo ali mislimo. In potem, ker je prijetno go-
voriti tako kot vsi in reči sonce vzhaja, kadar vsi vedo, da je to na-
čin govorjenja. Ne da bi prišli do točke, ko ne rečemo več jaz, ampak
do točke, kjer ni več pomembno, ali rečemo jaz ali ne. Nismo več
mi sami. Vsak bo prepoznal svoje. Pomagali so nama, naju navdiho-
vali, množili.
Knjiga nima ne objekta ne subjekta, narejena je iz različno for-
miranih snovi, iz zelo različnih datumov in hitrosti. V trenutku ko
knjigo pripišemo nekemu subjektu, zanemarimo to delo snovi in zu-
nanjost njihovih relacij. Za geološke premike si izmislimo Boga. V
knjigi tako kot v vsaki stvari obstajajo linije artikulacije ali segmen-
tacije, strate, teritorialnosti; a tudi linije bega, gibanja, deteritoria-
lizacije in destratifikacije. Hitrosti primerjane z iztekanji po teh li-
nijah vpeljujejo fenomene relativnega zamujanja, viskoznosti, ali
nasprotno, prenagljenosti in preloma. Vse to, linije in izmerljive hi-
trosti, sestavljajo razvrstitev. Knjiga je takšna razvrstitev, kot tak-
šna je nedodeljiva. To je številnost — vendar še ne vemo, kaj številno
implicira, ko ni več dodeljeno, se pravi, ko je dvignjeno nad stopnjo
substantiva. Mehanistična razvrstitev je obrnjena proti plastem, ki
iz nje brez dvoma naredijo neke vrste organizem ali pa neke vrste
pomensko totaliteto ali pa determinacijo dodelijo nekemu subjektu,
a zato nič manj nekemu telesu brez organov, ki neprenehoma raz-
dira organizem, ki spravlja v obtok nepomembne delce, čiste inten-
zivnosti, in ki si prilašča subjekte, katerim ne pusti nič več kot samo
ime kot sled neke intenzivnosti. Kaj je telo brez organov pri knjigi?
Več jih je, glede na naravo upoštevanih linij, glede na njihovo vse-
bino ali gostoto, glede na njihovo zmožnost stekanja v «-planu konsi-
195
POSTMODERNI DOKUMENTI
stence«, ki zagotavlja selekcijo. Pri tem so, tako kot drugje, bistvene
merske enote: kvantificirati pisavo. Ni razlike med tem, o čemer knji-
ga govori, in načinom, na katerega je narejena. Knjiga torej nima
več objektov. Kot razvrstitev je sama samo priključena na druge
razvrstitve, glede na druga telesa brez organov. Nikoli ne bomo vpra-
šali, kaj hoče povedati knjiga, označenec ali označevalec, ničesar ne
bomo skušali razumeti v knjigi. Vprašali se bomo, s čim funkcionira,
v povezanosti s čim prepušča ali ne prepušča intenzivnosti, v katere
številnosti uvaja in preobraža svojo, s katerimi telesi brez organov
sama združuje svojega. Knjiga obstaja samo po zunanjem in od zu-
naj. Tako je knjiga sama tudi majhen stroj. V kakšni zvezi, ki je
tudi merljiva, je ta literarni stroj z vojnim strojem, z ljubezenskim
strojem, z revolucionarnim strojem itd. — in z abstraktnim strojem,
ki jih povzroča? Očitali so nama, da se prepogosto sklicujeva na
književnike. Toda kadar pišemo, je edino vprašanje, da vemo, na
kateri drug stroj je literarni stroj lahko priključen in mora biti pri-
ključen, da funkcionira. Kleist je nori vojni stroj, Kafka je brezpri-
meren birokratski stroj ... (in če bi postali žival ali rastlina skozi
literaturo, kar seveda ne pomeni, da tudi s stališča literature? Ali
ne bi postali žival najprej z glasom?). Literatura je razvrstitev in nima
nič opraviti z ideologijo, ideologije ni in je nikdar ni bilo.
Ne govorimo o ničemer drugem: številnosti, linije, strate, in seg-
mentacije, linije bega in intenzivnosti, mehanistične razvrstitve in
njihovi različni tipi, telesa brez organov in njihove konstrukcije, nji-
hove selekcije, nivo konsistence, merske enote v vsakem primeru.
Stratometri, deleometri, enote TbO gostote, enote TbO konvergence
ne pomenijo samo kvantifikacije pisave, ampak jo definirajo kot
nekaj, kar je bilo vedno merilo nečesa drugega. Pisati nima nobene
zveze s pomeniti, ampak z meriti, kartograf irati, celo pokrajine pri-
hodnosti.
Prvi tip knjige je knjiga korenina. Drevo je že podoba sveta ali
pa je korenina podoba drevesa sveta. To je klasična knjiga kot lepa
organska notranjost, pomenska in subjektivna (strate knjige). Knjiga
posnema svet, kot umetnost posnema naravo: s postopki, ki so zna-
čilni zanjo in ki izpeljujejo tisto, česar narava ne more ali ne more
več narediti. Zakon knjige je zakon refleksije. Eden, ki postane dva.
Kako naj bo zakon knjige v naravi, ko pa sama vodi razdelitev med
svetom in knjigo, naravo in umetnostjo? Eden postane dva: vsako-
krat, kadar srečamo to formulo, bodisi da jo je strateško najavil Mao
bodisi da je bila razumljena najbolj »dialektično na svetu«, se znaj-
demo pred najbolj klasično in najbolj premišljeno, najstarejšo, najbolj
utrujeno mislijo. Narava ne deluje tako: korenine same so v njej glav-
ne, z večjo razvejenostjo, lateralno in cirkularno. ne pa dihotomično.
Duh ostaja za naravo. Tudi knjiga kot naravna realnost je korenin-
ska, s svojo osjo in z listi okoli. Toda knjiga kot duhovna realnost.
196
POSTMODERNI DOKUMENTI
Drevo ali Korenina kot podoba, neprenehoma razvija zakon enega,
ki postane dva, potem dveh, ki postaneta štirje.. . Binarna logika je
duhovna realnost drevesa korenine. Celo tako »napredna« disciplina,
kot je lingvistika, ohranja za temeljno podobo drevo korenino, ki jo
veže na klasično refleksijo (tako Chomski in sintagmatično drevo, z
začetkom na točki S, da bi nadaljeval po dihotomiji). Lahko bi rekli,
da ta misel ni nikoli razumela številnosti: potrebna je predložena
močna osnovna enota, da bi prišli do dveh, sledeč duhovni metodi.
In s strani objekta, sledeč naravni metodi, lahko brez dvoma preidemo
naravnost z enega na tri, štiri ali pet, a vedno s pogojem, da raz-
polagamo z močno osnovno enoto, ki je glavna korenina, ki podpira
sekundarne korenine. Tako ne gre nič na bolje. Dvo-enopomenski
odnosi med sukcesivnimi krogi so samo zamenjali binarno logiko di-
hotomije. Glavna korenina ne vsebuje nič več številnosti kot dihotom-
na korenina. Ena deluje v objektu, ko druga deluje v subjektu. Bi-
narna logika in dvo-enopomenski odnosi še zdaj prevladujejo v psi-
hoanalizi (drevo delirija v freudovski interpretaciji Schreberja), v
lingvistiki in strukturalizmu, celo v informatiki.
Sistem stranska korenina ali fascikularna korenina je druga po-
doba knjige, na katero se naša modernost rada sklicuje. Tokrat se
je glavna korenina izjalovila ali pa se je razdejala do svoje skrajno-
sti; nanjo se cepi katerakoli neposredna številnost sekundarnih ko-
renin, ki se zelo razvijejo. Tokrat se naravna realnost pojavi v izja-
lovitvi glavne korenine, toda njena enotnost ne obstane nič manj kot
pretekla ali prihodnja, kot mogoča. In treba se je vprašati, ali du-
hovna in premišljena realnost ne nadomesti tega stanja stvari tako,
da po svoje manifestira potrebo po skrivnostni, še bolj obsežni enot-
nosti ali po bolj ekstenzivni totalnosti. Vzemimo Burrougsovo meto-
do cut-up: zlaganje enega teksta na drugega, sestavljenega iz števil-
nih in celo divje rastočih korenin (dejal bi, da gre za podtaknjenec),
implicira k dimenziji upoštevanih tekstov še dodatno dimenzijo. V
tej dimenziji zlaganja enotnost nadaljuje svoje duhovno delo. V tem
smislu je tudi najbolj parcelarno delo lahko predstavljeno kot Total-
no Delo ali Veliki Opus. Večina modernih metod za množitev serij
ali za rast številnosti je popolnoma veljavna v neki smeri, na primer
linearni, medtem ko se enota totalizacije toliko bolj potrjuje v neki
drugi smeri, v smeri kroga ali cikla. Vsakič ko se neka številnost znaj-
de ujeta v strukturo, je njena rast kompenzirana z redukcijo zakonov
kombinacije. Izjalovitelji enotnosti so tukaj izdelovalci angelov, docto-
res angelici, zato ker potrjujejo povsem angelsko in superiorno enot-
nost. Joyceove besede, po pravici imenovane s »številnimi korenina-
mi«, v resnici razbijajo linearne enotnosti besede ali celo jezika samo
tako, da nanj postavljajo ciklično enoto stavka, teksta ali vedenja.
Nietzschejevi aforizmi razbijajo linearne enotnosti vedenja samo
tako, da navajajo na ciklično enoto večnega vračanja, ki je prisotno
197
POSTMODERNI DOKUMENTI
kot ne-vednost mišljenja. Lahko bi rekli, da fascikulirani sistem de-
jansko ne pretrga z dualizmom, niti ne s komplementarnostjo nekega
subjekta in nekega objekta, neke naravne realnosti in neke duhovne
realnosti: enotnost v objektu je neprenehoma motena in onemogoče-
na, medtem ko v subjektu triumfira nov tip enotnosti. Svet je izgubil
svojo glavno korenino, subjekt ne more dihotomije niti ustvariti več,
marveč pristaja na neko višjo enotnost ambivalence ali naddetermi-
nacije v dimenziji, ki je vedno suplementarna dimenziji svojega ob-
jekta. Svet je postal kaos, a knjiga ostaja podoba sveta, kozmos stran-
ska korenina namesto kozmos korenina. Čudna je mistifikacija knjige,
ki je toliko bolj totalna, kolikor je fragmentarna. Knjiga kot podoba
sveta, kakorkoli že, kakšna dolgočasna zamisel. Resnično ne zado-
šča, da bi rekli. Naj živi številno, čeprav je ta krik težko izdaviti.
Nobena tipografska, leksikalna ali celo sintaktična spretnost ne bo
zadoščala, da bi se ga slišalo. Številnost je treba napraviti ne tako,
da bi vsakič dodali višjo dimenzijo, ampak nasprotno, najbolj pre-
prosto, s ponavljanjem umerjenosti, na nivoju dimenzij, s katerimi
razpolagamo, vedno n—1 (samo tako je eno lahko del mnogega, da je
vedno odštevan). Odšteti enkratno od številnosti, ki se tvori; pripisati
n—1. Takšen sistem bi bil lahko imenovan rizom. Rizom kot podze-
meljsko steblo se popolnoma razlikuje od korenin in stranskih ko-
renin. Čebulice, gomolji so rizomi. Rastline s korenino ali stransko
korenino so lahko rizomorfne v vseh drugih pogledih: gre za to, da
izvemo, ali botanika v svoji specifičnosti ni vsa rizomorfična. Celo
živali so, v njihovi obliki tropa, podgane so rizomi. Rovi so rizomi,
v vseh svojih funkcijah bivališča, kritja, preseljevanja, bega in prelo-
ma. Rizom sam na sebi ima zelo različne oblike, od površinskega raz-
vejenega raztezanja v vse smeri do sklenitve v čebulnice in gomolje.
Ko podgane zdrsnejo ena pod drugo. V rizomu je najboljše in najslab-
še: krompir in pirnica, plevel. Žival in rastlina, je pirnica crab-grass.
Čutiva, da ne bova prepričala nikogar, če ne bova našla nekaterih
približnih potez rizoma.
1° in 2° Principi spoja in heterogenosti: katerokoli točko nekega
rizoma lahko spojimo in jo moramo spojiti s katerimkoli drugim ri-
zomom. V tem je zelo različen od drevesa ali korenine, ki določata
neko točko, nek red. Lingvistično drevo na način Chomskega še ved-
no začenja na neki točki S in nadaljuje po dihotomiji. V nekem ri-
zomu pa, nasprotno, vsaka poteza ne vodi nujno k neki lingvistični
potezi: semiotični verižni členi vsakršne narave so v njen spojeni z
zelo različnimi načini enkodacije, z biološkimi, političnimi, ekonom-
skimi itn. verižnimi členi in potegnejo za sabo ne samo režime raz-
ličnih znakov, ampak tudi statute stanj stvari. Kolektivne razvrstitve
izražanja dejansko funkcionirajo neposredno v mehanistične razvr-
stitve in radikalne zareze med režimi znakov in njihovimi objekti ne
moremo določiti. V lingvistiki celo, kadar trdimo, da se držimo jas-
198
POSTMODERNI DOKUMENTI
nosti in da jeziku ničesar ne pripisujemo, ostanemo v notranjosti sfer
nekega govora, ki še vedno implicira posebne načine razvrstitve in
tipe socialne oblasti. Gramatikalnost Chomskega, kategorialni sim-
bol S, ki prevladuje v vseh stavkih, je najprej zaznamovalec moči,
potem šele zaznamovalec sintakse: tvoril boš slovnično pravilne stav-
ke, razstavil boš vsako poved na samostalniško in glagolsko sintagmo
(prva dihotomija. ..). Takšnim lingvističnim modelom ne bomo oči-
tali, da so preveč abstraktni, ampak nasprotno, da niso dovolj, da ne
dosegajo abstraktnega stroja, ki izvaja spojitev nekega jezika s se-
mantičnimi in pragmatičnimi vsebinami povedi, s kolektivnimi raz-
vrstitvami izražanja, z vso mikro politiko socialnega polja. Rizom
naj ne bi prenehal povezovati semiotične verižne člene, sestave ob-
lasti, okoliščine, ki se nanašajo na umetnosti, na znanosti, na socialne
boje. Semiotični verižni člen je kot gomolj, ki združuje zelo različna
dejstva, lingvistična, a tudi perceptivna, mimična, gestikularna, ko-
gitivna: jezika samega po sebi ni, niti ne univerzalnosti govorice, gre
za stek dialektov, pokrajinsko pogovornih jezikov, argojev, strokov-
nih jezikov. Ni idealnega govorca — poslušalca, niti ne homogene
lingvistične skupnosti. Jezik je po neki Weinrechovi izjavi »po svojem
bistvu heterogena realnost«. Ni jezika — matere, gre za prevzem ob-
lasti nekega dominantnega jezika v neki politični številnosti. Jezik
se utrdi v krogu župnije, škofije, glavnega mesta. Je kot čebulica.
Razrašča se prek stebel in podzemeljskih tokov, vzdolž rečnih dolin
ali po železniških linijah, prestavlja se prek oljnih madežev. Na jeziku
lahko vedno izvajamo notranje strukturalne razčlenitve: od raziska-
ve korenin se ne razlikuje bistveno. V drevesu je vedno kaj genea-
loškega, to ni priljubljena metoda. Nasprotno, metoda tipa rizom lah-
ko analizira govorico samo tako, da jo decentrira na druge dimen-
zije in druge registre. Jezik se zapre sam vase samo v funkciji nemoči.
3° Princip številnosti: samo kadar je številno v resnici obravna-
vano kot substantiv, številnost, nima več nobene zveze z Enim kot
subjektom ali objektom, kot naravno ali spiritualno realnostjo, kot
podobo ali svetom. Številnosti so rizomatične in razkrivajo arbores-
centne psevdo številnosti. Ni enotnosti, ki bi rabila za glavno ko-
renino v objektu, niti enotnosti, ki bi se delila v subjektu. Nič enot-
nosti, samo da bi se izjalovilo v objekt, in da bi se »vrnilo« v subjekt.
Številnost nima niti subjekta niti objekta, ima samo določila, veli-
kosti, ki ne morejo rasti, ne da bi spremenila značaj (zakoni kombi-
nacije se torej križajo s številnostjo). Vrvice marionete kot rizom
ali številnost se ne nanašajo na domnevno eno voljo nekega umetnika
ali nekega lutkarja, ampak na številnost živčnih vlaken, ki sama se-
stavljajo drugo marioneto, sledeč drugim dimenzijam, ki so spojene
s prejšnjimi: »Vrvice ali stebla, ki premikajo marionete — imenu-
jemo jih zasnova. Lahko bi nasprotovali, da njena številnost biva v
osebi igralca, ki jo projicira v tekst. Naj bo tako, vendar živčna vlak-
199
POSTMODERNI DOKUMENTI
na sama zase tvorijo zasnovo. In potopijo se skozi sivo maso, skozi
mrežo, čisto v nediferencirano, . . Igra se približa čisti dejavnosti
tkalcev, dejavnosti, ki jo miti pripisujejo Parkam in Nornam.«'
Razvrstitev je prav ta rast dimenzij v številnost, ki spreminja
značaj, tako kot povečuje število svojih spojev. V rizomu ni takšnih
točk ali pozicij, kot jih najdemo v neki strukturi, drevesu, korenini.
V rizomu so samo linije. Ko Glenn Gould pospešuje izvedbo neke
skladbe, ne deluje samo kot virtuoz, on spreminja muzikalne točke v
linije, množi celoto. Število ni več univerzalni koncept, ki meri ele-
mente glede na njihovo mesto v katerikoli dimenziji, da bi samo po-
stalo spremenljiva številnost glede na upoštevane dimenzije (pred-
vsem domene nad kompleksom števil, ki so vezana na to domeno). Ni-
mamo merskih enot, imamo samo številnosti ali raznovrstnosti merila.
Pojem enote se pojavi samo takrat, kadar v neki številnosti označe-
valec izvede prevzem oblasti ali je izveden ustrezen proces subjektiva-
cije: tako enota glavna korenina, ki tvori enoto dvo-enopomenskih
celot med elementi ali objektivnimi točkami, ali pa Eno, ki se deli
po zakonu binarne logike diferenciacije v subjektu. Enota vedno de-
luje v sredi neke prazne dimenzije, ki je suplementarna dimenziji
upoštevanega sistema (nadkodiranje). A prav rizom ali številnost se
ne pusti nadkodirati, nikdar ne razpolaga z dodatnimi dimenzijami
k številu svojih linij, se pravi k številnosti števil zvezanih na te lini-
je, Vse številnosti so ploske, če zapolnjujejo, zavzemajo vse svoje di-
menzije: govorili bomo torej o planu konsistence številnosti, čeprav
gre v tem »planu« za rastoče dimenzije glede na število .stikov, ki
se vzpostavijo z njim. Številnosti se definirajo od zunaj: po abstrakt-
ni liniji, po liniji bega ali deteriorizacije, po kateri spreminjajo na-
ravo tako, da se spajajo z drugimi. Plan konsistence (mreža) je zu-
nanje vseh številnosti. Linija bega hkrati označuje realnost nekega
števila končnih dimenzij, ki jih številnost resnično zapolnjuje; ne-
možnost vsakršne dodatne dimenzije, ne da bi se številnost transfor-
mirala po tej liniji; možnost in nujnost zravnati vse te številnosti na
isti plan konsistence ali zunanjosti, ne glede na njihove dimenzije.
Ideal knjige bi bil, da bi vse razgrnili na tak plan zunanjosti, na eno
samo stran, na isto ravan: doživetja, historične determinacije, mišlje-
ne koncepte, posameznike, skupine in socialne formacije. Kleist je iz-
umil pisavo takšega tipa, razbita veriga afektov, s spremenljivimi
hitrostmi, velika naglica in transformacija, vedno v razmerju z zu-
nanjim. Odprti prstani. Njegovi teksti se v vseh pogledih zoperstav-
Ijajo tudi klasični in romantični knjigi, ki je sestavljena iz notranjosti
neke substance in nekega subjekta. Knjiga vojni stroj proti knjigi
državni aparat. Ploske številnosti z n dimenzijami so brezpomenske
in asubjektivne. Označene so z nedoločnimi, ali raje z delnimi členi.
4° Princip brezpomenskega preloma: proti preveč pomenskim za-
rezam, ki delijo strukture ali jih prečkajo. Neki rizom je lahko pre-
200
POSTMODERNI DOKUMENTI
lomljen, razbit na kateremlíoli koncu, glede na to ali to svojo linijo
in glede na druge linije. Mravljam nikdar ne napravimo konca, ker
tvorijo živalski rizom, katerega največji del je lahko uničen, ne da
bi se nehal obnavljati. Vsak rizom vsebuje linije segmentarnosti, po
katerih je stratificiran, teritorializiran, organiziran, označen, dodeljen
itn.; pa tudi linije deteritorializacije, po katerih nenehno beži. V rizo-
mu nastane prelom vsakič, kadar se linije segmentarnosti razletijo
na neki liniji bega, linija bega pa je del rizoma. Te linije se nenehno
odbijajo ena od druge. Zato si ne moremo privoščiti dualizma ali di-
hotomije, celo v rudimentarni obliki dobrega in slabega nc. Izvedemo
prelom, začrtamo linijo bega, a vedno tvegamo, da bomo našli na njej
organizacije, ki restratificirajo celoto, formacije, ki nekemu označe-
valcu vrnejo oblast, kompetence, ki rekonstruirajo subjekt — vse,
kar hočemo, od ponovnih ojdipovskih izviranj do fašističnih strditev.
Skupine in posamezniki vsebujejo mikrofašizme, ki bi se radi krista-
lizirali. Da, tudi pirnica je rizom. Dobro in slabo sta lahko samo pro-
dukta časovne in aktivne selekcije, treba je znova začeti.
Kako naj bi gibanja deteritorializacije in procesi reteritorializa-
cije ne bili relativni, nenehno v cepitvi, sprejeti eni v druge? Orhi-
deja se deteritorializira tako, da napravi podobo, kalk ose; vendar
pa se osa reteritorializira na tej podobi. Osa se kljub temu deterito-
rializira tako, da tudi sama postane del v procesu reprodukcije orhi-
deje; vendar pa reteritorializira orhidejo, tako da prenaša pelod.
Osa in orhideja sestavljata rizom, kolikor sta heterogeni. Lahko bi
rekli, da orhideja posnema oso, katere podobo reproducira pomensko
(mimezis, mimetičnost. prevara itd.). Vendar to drži samo na nivoju
strat-paralelizem med dvema stratama, kjer rastlinska organizacija z
ene posnema živalsko organizacijo z druge. Hkrati pa gre za čisto ne-
kaj drugega: nič več imitacija, ampak ujem koda, več-vrednost koda,
povišanje valence, pravo postajanje, postajanje osa orhideje, posta-
janje orhideja ose, vsako od postajanj zagotavlja deteritorializacijo
enega od členov in reteritorializacijo drugega, obe postajanji se na-
vezujeta eno na drugo in se izmenjujeta glede na kroženje intenziv-
nosti. ki odriva deteritorializacijo vedno dalj. Ne gre za posnemanje
ali podobnost, gre za eksplozijo dveh heterogenih nizov na liniji bega,
ki je sestavljena iz enega skupnega rizoma, ki ne more biti več do-
deljen, niti podrejen čemurkoli, kar je pomensko. Rémy Chauvin pravi
zelo dobro: »Aparalelna evolucija dveh bitij, ki nimata popolnoma
ničesar skupnega.«' Bolj splošno, možno je, da so evolucijske sheme
privedene do tega, da opustijo stari model drevesa in descendence.
Pod nekaterimi pogoji se virus lahko spoji s klicnimi celicami in se
sam prenese kot celični gen neke kompleksne vrste; celo več, lahko
pobegne, preide v celice neke povsem druge vrste in s seboj odnese
»genetske informacije« prvega gostitelja (tako sodobne raziskave
Benvenista in Todara o nekem virusu tipa C v njegovi dvojni pove-
201
POSTMODERNI DOKUMENTI
zavi z ADN pavijana in z ADN nekaterih vrst domače mačke). Evo-
lucijske sheme naj se ne bi več tvorile samo po modelih arborescent-
ne descendence, ki poteka od najmanj do najbolj diferenciranega,
marveč po rizomu, ki takoj deluje v heterogenem in preskakuje iz
ene že diferencirane linije na drugo. Tam spet, aparalelna evolucija
pavijana in mačke, kjer eden seveda ni model drugega, niti drugi
kopija prvega (postajanje-pavijana v mački ne pomeni, da mačka
»izdela« pavijana). Z našimi virusi tvorimo rizom, ali bolje, naši vi-
rusi nas primorajo, da tvorimo rizom z drugimi živalmi. Kot pravi
Jacob, premestitve genetičnega materiala prek virusov ali drugih
postopkov, združitve celic, izvirajočih iz različnih vrst, imajo analog-
ne rezultate kot »ogabne ljubezni, drage antiki in srednjemu veku«."*
Transverzalne komunikacije med diferenciranimi linijami spravijo
v nered genealoška debla. Vedno iskati molekularno ali celo submo-
lekularni delček, s katerim se zvežemo. Razvijamo se in umiramo za-
radi naših polimorfnih in rizomatičnih grip, bolj kot zaradi naših ded-
nih bolezni. Rizom je antigenealogija.
Isto velja za knjigo in za svet: knjiga ni podoba sveta, kot trdi
zakoreninjena misel. Knjiga sestavlja s svetom rizom, gre za aparalelno
evolucijo knjige in sveta, knjiga zagotavlja deteritorializacijo sveta,
vendar pa svet izvaja reteritorializacijo knjige, ki se tudi sama v sebi
deteritorializira v svetu (če je tega zmožna in če to lahko stori). Mi-
metičnost je zelo slab koncept, ki je odvisen od binarne logike, name-
njen pojavom, ki so čisto druge narave. Krokodil ne reproducira
drevesnega debla nič manj, kot kameleon ne reproducira barv iz oko-
lja. Pink panter ne posnema ničesar, ne reproducira ničesar, svet
barva s svojo barvo, rožnato na rožnato, to je njegov svet postajanje,
da bi sam postal neopazen, sam brezpomenski, da bi izvedel svoj pre-
lom, svojo linijo bega, da bi pripeljal do konca svojo »aparalelno
evolucijo«. Modrost rastlin: celo kadar imajo korenine, je vedno neka
zunanjost, v kateri sestavljajo rizom z nečim — z vetrom, z živaljo, s
človekom (in tudi nek aspekt, po katerem živali same tvorijo rizom,
in ljudje itn.). »Pijanost kot triumfalna erupcija rastline v nas.« Vedno
slediti rizomu po prelomu, podaljšati, raztegniti, izmenjati linijo bega,
jo variirati, dokler ne izvedemo najbolj abstraktne in najbolj vijuga-
ste linije z n dimenzijami, s prelomljenimi smermi. Združiti deteri-
torializirane tokove. Slediti rastlinam: začeli bomo tako, da bomo dolo-
čili meje prve linije po krogih konvergence okrog sukcesivnih posa-
meznosti; potem bomo videli, če se bodo v notranjosti te linije vzposta-
vili novi krogi konvergence z novimi točkami, situiranimi zunaj meja in
v drugih smereh. Pisati, ustvariti rizom, povečati svoje ozemlje z dete-
ritorializacijo, raztegniti linijo bega do točke, v kateri pokrije ves plan
konsistence v nekem abstraktnem stroju. »Najprej pojdi do tvoje prve
rastline in tam pazljivo opazuj, kako voda curljaje odteka od te točke.
Voda je morala seme odnesti daleč. Sledi kanalom, ki jih je voda
202
POSTMODERNI DOKUMENTI
izdolbla, tako boš spoznal smer odtekanja. Potem poišči rastlino, ki je
v tej smeri najbolj oddaljena od tvoje. Vse, ki rastejo med obema,
so tvoje. Kasneje, ko bodo te posejale svoje seme, boš lahko, če boš
sledil teku vode od vsake teh rastlin, povečal svoje ozemlje.«® Glasba
ni nehala prepuščati svojih ljudi bega, kot toliko »številnosti s trans-
formacijo«, celo s prevračanjem svojih kodov ne, ki jo struktuirajo
ali arborificirajo; zato je glasbena oblika celo v svojih prelomnih de-
litvah primerljiva s plevelom, rizom.
5° in 6° Princip kartografije in dekalkomanije: rizom ni v pristoj-
nosti nobenega strukturalnega ali generativnega modela. Tuj je vsaki
zamisli genetične osi, kot tudi zamisli globinske strukture. Genetična
os je kot objektivna koreninska enota, na kateri se organizirajo suk-
cesivna stanja: globinska struktura je kot vrsta razstavljivih baz z
neposrednimi konstituantami, medtem ko enotnost produkta preide v
neko drugo dimenzijo, spremenljivo in subjektivno. Tako ne izstopimo
iz reprezentativnega modela drevesa ali korenine — glavne ali fasci-
kularne (npr. »drevo« à la Chomski, združeno zaradi baze in ki pomeni
proces svoje zaploditve po binarni logiki). Variacija na najstarejšo
misel. O genetični osi ali o globinski strukturi smo dejali, da sta pred-
vsem principa kalka, razplodljiva v neskončnost. Vsa logika drevesa
je logika kalka in reprodukcije. Tako v lingvistiki kot tudi v psihoana-
lizi ima za predmet neko nezavedno, tudi samo predstavljivo in kri-
stalizirano v kodificiranih kompleksih, razdeljeno po neki genetični
osi ali razvrščeno v neki sintagmatični strukturi. Za cilj ima opis
nekega stanja dejstev, ponovno uravnovešenje intersubjektivnih odno-
sov ali raziskavo nekega že obstoječega nezavednega, potuhnjenega v
temačne kotičke spomina in govorice. Obstaja v tem, da dekalkira
nekaj, čemur se povsem posvečamo, od neke strukture naprej, ki
nadkodira, ali od neke osi, ki podpira. Drevo kalke artikulira in jih
razvršča po stopnjah, kalki so kot drevesno listje.
Vse drugo je rizom, karta in ne kalk. Napraviti karto in ne kalk.
Orhideja ne reproducira kalka ose, z oso napravi karto v središču
rizoma. Ce se karta upre kalku, se mu zaradi tega, ker je vsa obrnjena
proti eksperimentiranju, ker se spopada z realnostjo. Karta ne repro-
ducira nezavednega, ki je zaprto samo v sebe, pač pa ga izdela. Prispeva
k združitvi polj, k deblokiranju teles brez organov, k njihovi maksi-
malni odprtosti proti nekemu planu konsistence. Sama je del rizoma.
Karta je odprta, povezljiva je v svojih dimenzijah, razstavljiva, pre-
vrnljiva, dovzetna za nenehno sprejemanje modifikacij. Lahko jo raz-
trgamo, prevrnemo, prilagodimo goram vseh vrst, lahko jo obdeluje
posameznik, skupina ali socialna formacija. Lahko jo narišemo na zid,
jo zasnujemo kot umetniško delo, jo sestavimo kot politično akcijo ali
kot meditacijo. Morda je to, da ima vedno mnogo prijemov, eden
najpomembnejših narav rizoma; rov je v tem smislu živalski rizom in
včasih vsebuje jasno razliko med linijo bega kot hodnikom premešča-
203
POSTMODERNI DOKUMENTI
nja in stratami zaloge in prebivanja (cf. muškatna podgana). Karta
ima mnogo prijemov, nasprotno od kalka, ki se vedno vrača »na isto«.
Karta je stvar podviga, medtem ko se kalk vedno nanaša na neko
domnevno »kompetenco«. V nasprotju s psihoanalizo, s psihoanalitično
kompetenco, ki potisne vsako željo in vsako poved na neko genetično
os ali na neko nadkodirajočo strukturo in ki vleče v nedogled mono-
tone kalke stanj na tej isti osi ali sestavne člene v tej isti strukturi,
shizoanaliza zavrača vsakršno zamisel o dekalkirani usodnosti, s ka-
kršnimkoli imenom jo že imenujemo, božanska, anagogična, historična,
ekonomska, strukturalna, hereditarna ali sintagmatska. (Dobro lahko
vidimo, kako Mélanie Klein ne razume problema kartografije enega
svojih otroških pacientov, malega Richarda, in se zadovolji s tem, da
izvleče že izdelane kalke — Ojdip, dobri in slabi očka, dobra in slaba
mami — medtem ko otrok poskuša z obupom izvesti neki podvig, ki ga
psihoanaliza nikakor ne priznava). Nagoni in delni objekti niso niti
stanja na genetični osi niti položaji v globinski strukturi, so politične
odločitve za probleme, za pristope in izstope, za stiske, ki jih otrok živi
politično, se pravi, z vso močjo svoje želje.
Ali vendarle ne vzpostavljamo preprostega dualizma, ko kartam
postavljamo nasproti kalke kot dobro in slabo stran? Ali ni lastnost
karte, da je lahko dekalkirana? Ali ni lastnost rizoma, da se križa s
koreninami, da se včasih pomeša z njimi? Ali neka karta ne vsebuje
pojavov redundance, ki so že kot njeni kalki? Ali številnost nima
svojih strat, kjer se zakoreninijo unifikacije in totalizacije, masifika-
cije, mimetični mehanizmi, pomenski prevzemi oblasti, subjektivne
dodelitve? Ali ne bodo celo linije bega v prid njihovih eventualnih
divergenc reproducirale formacij, katerih funkcija je razstaviti ali
obrniti? Vendar pa je res tudi obrnjeno, to je stvar metode: Vedno je
treba prenesti kalk na karto. In ta operacija nikakor ni simetrična
prejšnji. Kajti kljub vsemu ni točno, da kalk reproducira karto. Bolj
je kot fotografija, kot radiografija, ki bi začela s tem, da si izbere ali
izolira tisto, kar namerava reproducirati s pomočjo umetnih pripo-
močkov, s pomočjo barvil ali drugih prisilnih postopkov. Vedno je
posnemovalec tisti, ki ustvarja svoj model in ga potegne za sabo. Kalk
je že prevedel karto v podobo, že je transformiral rizom v korenine
in stranske korenine. Organiziral je, stabiliziral, nevtraliziral številno-
sti po pomenskih in subjektivacijskih oseh, ki so njegove. Ustvaril,
strukturiral je rizom in kalk že reproducira samo njega samega, kadar
misli, da reproducira kaj drugega. Zato je tako nevaren. Vbrizgava
redundance in jih razširja. Kar kalk reproducira pri karti ali pri ri-
zomu, so samo .slepe ulice, zapore, izhodišča korenine ali točke struk-
turiranja. Poglejte psihoanalizo in lingvistiko: ena je vedno izdelovala
samo kalke ali fotografije nezavednega in druga samo kalke ali foto-
grafije jezika, z vsemi prevarami, ki jih to predvideva (ni čudno, da je
psihoanaliza povezala svojo usodo z usodo lingvistike). Poglejte, kaj se
204
POSTMODERNI DOKUMENTI
je zgodilo z malim Hansom v čisti psihoanalizi otroka: Niso prenehali
RAZBIJATI NJEGOVEGA RIZOMA, MAZATI NJEGOVE KARTE, ga
postavljati na glavo, mu zapirati vseh izhodov, dokler si ne bi zaželel
svoje sramote in svoje krivde, dokler ne bi zakorenilili v njem sramote
in krivde, FOBIJA (zaprli so mu rizom stavbe, potem rizom ulice,
zakoreninili so ga v posteljo njegovih staršev, ukoreninili so ga v nje-
govo telo, blokirali so ga na profesorja Freuda). Freud eksplicitno
upošteva kartografijo malega Hansa, vendar vedno in samo zato, da
jo pomanjša na družinsko fotografijo. In poglejte, kaj počne Melanie
Klein z geopolitičnimi kartami malega Richarda : iz njih napravi fo-
tografije, kalke, zavzemite položaj ali sledite osi, genetični stopnji ali
strukturalni usodi, razbili bomo vaš rizom. Pustili vas bomo živeti in
govoriti s pogojem, da vam zaprejo vsak izhod. Ko je rizom zaprt,
arborificiran, je konec, nič več ne pride iz želje; kajti želja se vedno
giblje in izdela po rizomu. Vsakič, kadar želja sledi drevesu, nastanejo
notranji udori, zaradi katerih pade, in ki jo vodijo v smrt; rizom pa
deluje na željo prek zunanjih in proizvajalnih korenin.
Zato je tako pomembno, da poskusimo z drugo, nasprotno in ne
simetrično operacijo. Ponovno priključiti kalke h kartam, zvezati ko-
renine ali drevesa z rizomom. Raziskovati nezavedno v primeru ma-
lega Hansa, bi pomenilo pokazati, kako poskuša vzpostaviti rizom z
domačo hišo, pa tudi z linijo bega stavbe, ulice itn.; kako so te linije
zagrajene, kako je otrok ukoreninjen v družbo, fotografiran pod oče-
tom, dekalkiran na materino posteljo; potem še kako intervencija pro-
fesorja Freuda zagotavlja prevzem oblasti označevalca kot subjektiva-
cijo afektov; kako otrok ne more več bežati, razen v obliki postajanja
žival, ki je pojmovano kot sramotno in krivo (postajanje konj malega
Hansa, čisto politična izbira). Na karti bi bilo vedno treba resituirati
slepe ulice in jih tako odpreti na možne linije bega. Enako naj bi bilo
s karto skupine: pokazati, na kateri točki rizoma se ustvarjajo pojavi
masifikacije, birokracije, leadershipa, fašizacije itn., katere linije kljub
vsemu obstanejo, čeprav podzemeljske, ki še naprej v temi tvorijo
rizom. Metoda Deligny: izdelati karto iz gest in gibov avtističnega
otroka, kombinirati več kart za istega otroka, za več otrok ... Ce je
res, da imata karta ali rizom brezpogojno mnogo prijemov, bomo
upoštevali tudi to, da lahko vstopimo, če smo previdni, po poti kalkov
ali po sledi dreves korenin (tudi tu bomo spet naleteli na manihejski
dualizem). Na primer, pogosto se bomo primorani obrniti v slepe ulice,
iti skozi pomenske moči in subjektivne afekcije, nasloniti se na ojdi-
povske ali paranoične formacije ali na še kaj hujšega, kot tudi na otr-
dele teritorialnosti. ki omogočajo druge transformacijske operacije.
Mogoče je celo, da psihoanaliza služi, oh, proti svoji volji, za oporo.
Drugikrat se bomo, nasprotno, oprli naravnost na linijo bega, ki bo
omogočila, da se bodo strate razletele, da bomo prelomili korenine in
izvedli nove spoje. Obstajajo torej zelo različne razvrstitve karte kalki.
205
POSTMODERNI DOKUMENTI
rizomi korenine, s koeficienti spremenljivih deteritorializacij. V rizo-
mih obstajajo strukture drevesa ali korenin, vendar pa, nasprotno,
lahko drevesna veja ali del korenine začneta poganjati rizom. Določitev
tukaj ni odvisna od teoretičnih analiz, ki zajemajo univerzalije, marveč
od pragmatike, ki ustvarja številnosti ali skupine intenzivnosti. V
sredini drevesa, korenine, na začetku neke veje, se lahko formira nov
rizom. Ali pa neki mikroskopsko majhen del drevesa korenine, neka
stranska korenina, zasnujeta nastanek rizoma. Kompatibilnost, birokra-
cija potekata prek kalkov: kljub vsemu lahko začneta poganjati, širiti
stebla rizoma kot v Kafkovem romanu. Sama zase začne delovati neka
intenzivna poteza, neka halucinatorna percepcija, sinteza, perverzna
mutacija, igra podob se odtrga in hegemonija označevalca je nena-
doma postavljena pod vprašaj. Gestikularne, mimične, ludistične itd.
semiotike prevzamejo pri otroku svojo svobodo, se izvijejo iz »kalka«,
se pravi iz dominantne kompetence jezika učitelja — mikroskopsko
majhen dogodek prevrne ravnotežje lokalne oblasti. Tako bi se gene-
rativna drevesa, ki so zgrajena po sintagmatičnem modelu Chomske-
ga, odprla v vse smeri, izpeljala rizom tudi sama. Biti rizomorfen,
pomeni izdelati stebla in vlakna, ki so videti kot korenine, ali še bolje,
se spajajo z njimi, tako da prodirajo v deblo, proste, da lahko rabijo
novim nenavadnim namenom. Utrujeni smo od drevesa. Ne smemo več
verjeti v drevesa, v korenine, niti v stranske korenine, preveč smo
trpeli zaradi tega. Vsa arborescentna kultura je zasnovana na njih, od
biologije do lingvistike. Nasprotno, nič ni lepo, nič ni ljubezensko, nič
ni politično, razen podzemeljskih stebel in zračnih korenin, plevel in
rizom. Amsterdam, mesto, ki sploh ni zakoreninjeno, mesto rizom s
svojimi kanali stebli, kjer se uporabnost druži z največjo norostjo, v
svoji zvezi s komercialnim vojnim strojem.
Misel ni arborescentna in možgani niso zakoreninjena ali razveje-
na snov. Kar po krivici imenujemo »dendrit«, ne zagotavlja spoja nev-
ronov v sklenjenem tkivu. Diskontinuiteta celic, vloga aksonov, de-
lovanje sinaps, obstoj sinaptičnih mikro rež, skok vsakega sporočila
prek teh rež, delajo iz možganov številnost, ki plava v svojem planu
konsistence ali v možganskem veznem tkivu, pravi probabilistični
sistem, uncertain nervous system. Veliko ljudi ima v glavah zasajeno
drevo, vendar pa so možgani sami bolj trava kot drevo. »Akson in
dendrit se ovijata eden okoli drugega kot slak okoli robide, z eno
sinapso na vsakem trnu.«^ Isto velja za spomin .. . Nevrologi, psiho-
patologi razlikujejo dolg in kratek spomin (v času ene minute). Razli-
ka pa ni samo kvantitativna: kratek spomin je tipa rizom, diagram,
medtem ko je dolg arborescenten in centraliziran (vtis, engram, kalk
ali fotografija). Kratek spomin ni nikoli podrejen zakonu kontigvitete
ali neposrednosti svojega objekta, lahko je oddaljen, lahko prihaja ali
odhaja še dolgo po tem, a vedno pod pogoji diskontinuiranosti, prelo-
ma in številnosti. Se več, dva spomina se ne razlikujeta kot dva
206
POSTMODERNI DOKUMENTI
časovna načina bojazni pred isto stvarjo; to ni ista stvar, to ni isti
spomin, niti ne ista misel, ki jo oba dojameta. Blišč kratke Misli:
pišemo s kratkim spominom, se pravi s kratkimi mislimi, čeprav bere-
mo in prebiramo z dolgimi koncepti. Kratek spomin vsebuje pozab-
ljenje kot proces; ne menja se s trenutkom, ampak s kolektivnim,
časovnim in živčnim rizomom. Dolg spomin (družina, rasa, družba ali
civilizacija) dekalkira in prevaja, a tisto, kar prevaja, v njem deluje
naprej, na daljavo, ob nepravem času, »neprimerno«, ne takoj.
Drevo ali korenina navdihujeta žalostno podobo misli, ki ne pre-
neha posnemati številnega od neke višje enote, centra ali segmenta
naprej. Zares, če pretehtamo skupino veje-korenine, deblo igra vlogo
nasprotnega segmenta za eno od podskupin, ki jih preletimo od spodaj
navzgor: tak segment bo »dipoi zveze«, za razliko od »dipolov enot«,
ki jih ustvarjajo žarki, izvirajoči iz enega samega središča. Kot v
sistemu stranska korenina se zveze lahko same množijo. Nikdar ne
izstopimo iz Enega — Dveh in iz zgolj hlinjenih številnosti. Regene-
racije, reprodukcije, povratki, hidre in meduze nam ne bodo nič bolj
pomagali. Arborescentni sistemi so hierarhični sistemi, ki vsebujejo
pomenska in subjektivacijska središča, središčne avtomate kot tudi
organizirane spomine. Ustrezni modeli so takšni, da neki element
sprejme svoje informacije samo od višje enote in subjektivno dode-
litev od vnaprej določenih zvez. To je dobro opazno v sodobnih pro-
blemih informatike in elektronskih strojev, ki še vedno ohranjajo
najstarejšo misel toliko, da podelijo moč nekemu spominu ali nekemu
središčnemu organu. V nekem lepem članku, ki razkriva »podobarstvo
arborescenc zapovedi« (centrirani sistemi ali hierarhične strukture),
Pierre Rosenstiehl in Jean Petitot pripominjata: »Sprejeti primat hie-
rarhičnih struktur pomeni spet dajati prednost arborescentnim struk-
turam. (...) Arborescentna forma dopušča tipološko razlago. (...) V
nekem hierarhičnem sistemu posameznik dopušča samo enega aktiv-
nega soseda, svojega hierarhično nadrejenega. (...) Kanali prenosa so
določeni vnaprej: arborescenca obstaja pred posameznikom, ki se v njej
integrira na določeno mesto« (pomenskost in subjektivacija). Drugi
v zvezi s tem opozarjajo, da se tudi takrat, kadar mislimo, da smo
dosegli številnost, lahko zgodi, da je ta številnost napačna — to imenu-
jemo tip stranska korenina — zato ker njena predstavitev aH njena
izjava nehierarhičnega videza dopuščata v bistvu samo eno popolnoma
hierarhično rešitev: tako slavni teorem prijateljstva, »če imata v neki
družbi dva katerakoli posameznika natanko enega skupnega prija-
telja, potem obstaja en posameznik prijatelj vseh drugih« (kot pravita
Rosenstiehl in Petitot: Kot je skupni prijatelj? »univerjalni prijatelj
te družbe parov, mojster, spovednik, zdravnik? toliko idej, ki so čudno
oddaljene od začetnih aksiomov«, prijatelji človeške vrste? aH pa filozof,
takšen, kakršen se pojavlja v klasični misli, čeprav je izjalovljena
enota, ki je veljavna samo po svoji odsotnosti ali subjektivnosti in ki
207
POSTMODERNI DOKUMENTI
pravi, ne vem nič, nisem nič?). Drugi govorijo v tej zvezi o teoremih
dilctature. Talcšen je princip dreves-korenin ali rezultat, rešitev stran-
skih korenin, struktura Preskrbe.
Tem centriranim sistemom drugi postavljajo nasproti acentrirane
sisteme, mrežo končnih avtomatov, kjer komunikacija poteka od enega
do kateregakoli drugega soseda, kjer stebla ali kanali ne preeksistirajo,
kjer so vsi posamezniki izmenljivi, se definirajo prek nekega stanja, v
nekem trenutku tako, da se lokalne operacije koordinirajo in da se
končni globalni rezultat sinhronizira neodvisno od neke središčne in-
stance. Transdukcijo intenzivnih stanj zamenja topologija, in »-graf, ki
urejuje kroženje informacij, je v nekem smislu nasprotje hierarhičnega
grafa . . . Graf nima za kaj biti drevo« (midva sva tak graf imenovala
karta). Problem vojnega stroja ali Firing Squad: ali je general potre-
ben, da n posameznikov ob istem času pride do točke ogenj? Rešitev
brez Generala ustreza acentrirani številnosti, ki vsebuje končno šte-
vilo stanj in signalov ustrezajoče hitrosti, s stališča vojnega rizoma
ali gverilske logike, brez kalka, brez kopije središčnega reda. Dokazu-
jejo celo, da takšna številnost, razvrstitev ali mehanistična družba
zavrača kot »asocialnega vrinjenca« vsak centralizatorski in unifi-
katorski avtomat. N je, od tedaj, vedno n—1. Rosenstiehl in Petitot
vztrajata pri tem, da je nasprotje središče acentrirano vredno manj
zaradi stvari, ki jih označuje, kot pa zaradi načinov kalkulacije, ki jih
aplicira na stvari. Drevesa se lahko skladajo z rizomom ali pa poganja-
jo 'kot rizom. In na splošno je res, da ista stvar dopušča oba načina
kalkulacije ali oba tipa regulacije, vendar ne brez posebnega spremi-
njanja stanja v enem in v drugem primeru. Naj bo za zgled spet psiho-
analiza: ne samo v svoji teoriji temveč tudi v svoji praksi kalkulacije
in zdravljenja nezavedno podreja arborescentnim strukturam, hierar-
hičnim grafom, rekapitulacijskim spominom, središčnim organom, falos,
drevo falos. Psihoanaliza v tem pogledu ne more spremeniti metode:
na diktatorialnem pojmovanju nezavednega gradi svojo diktatorialno
moč. Prostor manevriranja psihoanalize je tako zelo omejen. Vedno je
kakšen general, kakšen vodja, tako v psihoanalizi kot v njenem ob-
jektu (general Freud). Nasprotno, če obravnava nezavedno kot acentri-
ran sistem, se pravi kot mehanistično mrežo končnih avtomatov (rizom),
psihoanaliza doseže povsem drugo stanje nezavednega. Enake pripom-
be veljajo za Ungvistiko; Rosenstiehl in Petitot imata za povsem
upravičeno možnost »acentrirane organizacije neke družbe besed«. Za
stavke kot tudi za želje, vprašanje ni nikdar v tem, da naj bi nezavedno
reducirali, interpretirali ali pa mu dali pomen glede na drevo. Vpra-
šanje je, kako bi nezavedno proizvedli, in z njim nove stranke, druge
želje: rizom je ta produkcija nezavednega samega.
Zanimivo je, kako je drevo dominiralo v zahodni stvarnosti in
vsej njeni miselnosti od botanike do biologije, anatomije, a tudi
gnoseologije, teologije, ontologije, vse filozofije. .. osnova korenina.
208
POSTMODERNI DOKUMENTI
Grund, roots in fundations. Zahod ima priviligiran odnos do gozda in do
Icrčenja gozda; polja, priborjena od gozda, so obljudena s semenskimi
rastlinami, so objekt kulture rodov, vplivajoča na vrsto in so arbores-
centnega tipa; živinoreja, ki se širi po ledini, po svoje selekcionira ro-
dove, ki tvorijo pravo živalsko arborescenco. Orient ima drugo podobo:
odnos do stepe in vrta (v drugih primerih puščave in oaze), bolj kot do
gozda in polja; kultura gomoljev, ki poteka skozi fragmentacijo posa-
meznika; živinoreja je postavljena v stran, v oklepaje, potisnjena v
stepo nomadov. Zahod, poljedelstvo nekega izbranega rodu z veliko
spremenljivimi posamezniki, Orient, hortikultura majhnega števila po-
sameznikov, ki se nanaša na veliko izbiro »rastlin, ki jih dobimo z
vegetativnim razmnoževanjem.« Ali ni v Orientu, še posebno v Oceani-
ji, rizomatičen model, ki je v vsakem pogledu nasproten zahodnemu
modelu drevesa? Haudricourt vidi v tem razlog za nasprotje med mo-
ralami in filozofijami transcendence, ki so drage Zahodu, in med mo-
ralami in filozofijami imanence na Orientu: Bog, ki seje in žanje, v
nasprotju z Bogom, ki zabada in izkopava (ubod proti setvi). Trans-
cendenca, povsem evropska bolezen. Tudi glasba ni enaka, zemlja
nima enake glasbe. In tudi spolnost ni enaka: rastline s semeni, čeprav
združujejo oba spola, podrejajo spolnost modelu reprodukcije; nasprot-
no pa je rizom osvoboditev spolnosti ne samo od reprodukcije ampak
tudi od genitalnosti. Pri nas je drevo zasajeno v telo, otrdilo in strati-
ficiralo je celo spole. Izgubili smo rizom ali travo. Henry Miller:
»Kitajska je plevel na zeljni gredi človeštva (. . .) Plevel je Nemezis
človeških prizadevanj. Od vseh imaginarnih eksistenc, ki jih podelju-
jemo rastlinam, živalim in zvezdam, je morda ravno plevel tisti, ki
živi najbolj modro. Res je, da trava ne izdela niti cveta, niti letalono-
silke, niti zapovedi na gori. (...) Navsezadnje pa je vedno trava tista,
ki ima zadnjo besedo. Navsezadnje se vse povrne v stanje Kitajske.
To je tisto, kar zgodovinarji navadno imenujejo mrak srednjega veka.
Ni drugega izhoda kot trava. (.. .) Trava obstaja samo med velikimi
neobdelanimi področji. Zapolnjuje praznino. Raste vmes in med dru-
gimi stvarmi. Roža je lepa, zelje je koristno, mak nas zmeša. A trava
je izbruh, to je moralna lekcija.«' — O kateri Kitajski govori Miler, o
stari, o svobodni, o imaginarni ali pa o kakšni tretji, ki je del gibljive
karte?
Treba bi bilo napraviti poseben prostor za Ameriko. Seveda ni
izvzeta dominaciji dreves in iskanju korenin. To je opazno tudi v
literaturi, v iskanju nacionalne identitete in celo evropskega izvora
ali genealogije (Kerouac se poda v iskanje svojih prednikov). Vse
tisto, kar se je zgodilo pomembnega, vse, kar se dogaja pomembnega,
poteka po ameriškem rizomu: beatnik, underground, podzemlja, bande
in tolpe, lateralni sukcesivni sunki v neposredni povezavi z zunanjim.
Razlika med ameriško in evropsko knjigo, tudi kadar se Amerikanec
odpravi na lov za drevesi. Razlika v pojmovanju Knjige. »Travne
209
POSTMODERNI DOKUMENTI
bilke«. Tudi istih smeri ni v Ameriki: arborescentno iskanje in vrni-
tev v stvari svet se dogajata na vzhodu. A Zahod je rizomatičen s svo-
jimi Indijanci brez rodu, njegov vedno bežeči rob, njegove gibljive in
prestavljene meje. Prava ameriška »-karta-« à la Zahod, kjer celo dre-
vesa tvorijo rizom. Amerika je obrnila smeri: svoj orient je postavila
na zahod, kot da bi zemlja postala okrogla ravno v Ameriki; njen Zahod
je sam rob Vzhoda (Ni Indija tista, ki, kot je mislil Haudricourt, pome-
ni posrednico med Zahodom in Orientom, ampak Amerika, ki sestav-
lja glavno korenino in mehanizem inverzije). Ameriška pevka Patty
Smith prepeva biblijo ameriškega zobozdravnika: ne iščete korenine,
sledite kanalu ...
Ali ne bi bilo tudi dveh birokracij, in celo treh (in še več)? Zahodna
birokracija: njen agrarni katastrski izvor, korenine in polja, drevesa
in njihova vloga mejnikov, veliko štetje Vilijema Osvajalca, fevdali-
zem, politika francoskih kraljev, ustanoviti državo na lastnini, pri-
dobiti zemljo z vojno, s procesi, s porokami. Francoski kralji so si
izbrali lilijo zato, ker je to rastlina z globokimi koreninami, ki se
obdrži tudi na strmini. Ali je na Orientu isto? Seveda, preveč lahko
je prikazati orient rizoma in imanence; ampak država ne deluje po
shemi arborescence ustrezajoče naprej določenim slojem, arborifici-
ranim in zakoreninjenim; to je birokracija kanalov, na primer slavna
hidravlična oblast s »šibko lastnino«, kjer država ustvari kanalizirajoče
in kanalizirane sloje (cf. kar ni bilo nikoli ovrženo v Wittfogelovih
tezah). Despot deluje kot reka in ne kot izvir, ki bi bil še neka točka,
točka drevo ali korenina; rajši se zveže z vodami, kot da bi se usedel
pod drevo; in Budino drevo samo postane rizom; Maova reka in
Ludvikovo drevo. Ali ni tudi tu Amerika delovala kot posrednica?
Ker deluje hkrati z eksterminacijami, z notranjimi likvidacijami (ne
samo Indijanci, ampak farmarji itn.) in s sukcesivnimi zunanjimi sunki
imigracije. Priliv glavnega mesta ustvari ogromen kanal, kvantifika-
cijo oblasti, z neposrednimi »kvantami«, kjer vsak na svoj način uživa
v prehodu priliva denarja (od tod mit-realnost revnega, ki postane
milijonar, in potem spet postane reven): tako se v Ameriki vse združi,
hkrati drevo in kanal, korenina in rizom. Univerzalnega kapitalizma
ni, kapitalizem je križanje formacij vseh vrst, po naravi je vedno neo-
kapitalizem, kot najhujše pa si izmisli svoj obraz Orienta in svoj
obraz Zahoda, in svoje preoblikovanje obojega.
Z vsemi temi geografskimi distribucijami smo ob istem času na
slabi poti. Slepa ulica, toliko bolje. Ce gre za to, da pokažemo, da
imajo tudi rizomi svoj despotizem, svojo hierarhijo, prav, kajti dua-
lizma ni, ni ontološkega dualizma tukaj in tam, ni aksiološkega dua-
lizma dobrega in slabega, niti mešanice ali ameriške sinteze. Vozli
arborescence so v rizomih, rizomatični sunki v koreninah. Se več,
obstajajo rizomu svoje despotske, imanentne in kanalizacijske forma-
cije. V transcendentnem sistemu dreves, zračnih korenin in podzemelj-
210
POSTMODERNI DOKUMENTI
skih stebel so anarhične deformacije. Pomembno je to, da si drevo
korenina in rizom kanal kot dva modela ne nasprotujeta: eden deluje
kot transcendentni kalk in model, čeprav povzroča svoje bege; drugi
deluje kot imanentni proces, ki podira model in izdeluje karto, čeprav
konstituira svoje hierarhije, čeprav ustvarja despotski kanal. Ne gre
za ta ali ta kraj na zemlji, niti za ta ali ta trenutek v zgodovini, še
manj za to ali to kategorijo duha. Gre za model, ki se neprenehno
vzdiguje in poglablja, in za proces, ki se neprenehno razteza, lomi in
spet povzema. Drugačen ali nov dualizem, ne. Problem pisave: da bi
kaj določili natančno, so brezpogojno potrebni nenatančni izrazi. In
sploh ne zato, ker je bilo treba iti po tej poti, in sploh ne zato, ker
naj bi lahko ravnali samo s približki : neeksaktnost nikakor ni približek,
prav to je. nasprotno, prava pot. Na neki dualizem se sklicujemo
samo zato, da bi lahko drugega zavrnili. Neki dualizem modelov upo-
rabljamo samo zato, da bi dosegli proces, ki bi zavrnil vsakršen model.
Vsakič so potrebni možganski korektorji, ki razdirajo dualizme, ki jih
nismo hoteli ustvariti, prek katerih gremo. Doseči magično formulo,
ki jo vsi iščemo: PLURALIZEM = MONIZEM, tako da gremo preko
vseh dualizmov, ki so sovražnik, vendar povsem potreben sovražnik,
pohištvo, ki ga nenehno prestavljamo.
Povzemimo poglavitne značilnosti nekega rizoma: za razliko od
dreves ali njihovih korenin spaja neko točko s katerokoli drugo točko.
Vsaka od njegovih potez se ne nanaša nujno na poteze iste narave,
vpeljuje režime zelo različnih znakov in celo stanja ne-znakov. Rizom
se ne pusti zvesti niti na eno niti na mnogo. Ni Eden, ki postane
dva, niti ne, ki bi postal tri, štiri ali pet itn. Ni neko mnogo, ki je
izpeljano iz Enega, niti ne tisto, h kateremu bi se Eno dodalo (n 1).
Ni sestavljen iz enot, ampak iz dimenzij, ali še bolje, iz gibljivih smeri.
Nima ne začetka niti konca, ampak vedno neko sredino, prek katere
poganja in se razliva. Tvori linearne številnosti z n dimenzijami, brez
subjekta ali objekta, raztegljive po nekem planu konsistence, od ka-
terega je Eno vedno odšteto (n — 1). Takšna številnost ne menja svojih
dimenzij, ne da bi tudi sama v sebi spremenila naravo in se preobra-
zila. V nasprotju s strukturo, ki se definira po skupini točk in položa-
jev, po binarnih odnosih med temi točkami in dvoenopomenskih odno-
sih med temi položaji, je rizom izdelan samo iz linij: linije segmen-
tarnosti, stratifikacije kot dimenzije, pa tudi linije bega ali deteri-
torializacije kot maksimalna dimenzija, po kateri se, če ji sledimo,
številnost preobrazi tako, da spremeni naravo. Takšnih linij ali potez
ne bomo zamenjali z rodovi arborescentnega tipa, ki so samo vezi,
ki se jih da lokalizirati med točkami in položaji. V nasprotju z dre-
vesom rizom ni objekt reprodukcije: niti zunanje reprodukcije kot
drevo podoba, niti notranje reprodukcije kot struktura drevo. Rizom
je antigenealogija. Je kratek spomin ali anti spomin. Rizom deluje
prek variacije, ekspanzije, osvojitve, ulova, oboda. V nasprotju z gra-
211
POSTMODERNI DOKUMENTI
fizmom, risbo ali fotografijo, v nasprotju s kalki se rizom prenese
na karto, ki mora biti izdelana, sestavljena, vedno razstavljiva, spojlji-
va, prevrnljiva, spremenljiva, z različnimi pristopi in izstopi, s svojimi
linijami bega. Kalke je treba prenesti na karte in ne obrnjeno. Naspro-
ti centriranim sistemom (celo policentriranim), s hierarhično komunika-
cijo in vnaprej določenimi vezmi, je rizom acentrirani sistem, nehier-
arhični in nepomenski, brez Generala, brez organizacijskega spomina
ali centralnega avtomata, definiran samo s cirkulacijo stanj. Za kar
gre v rizomu, je odnos s spolnostjo, pa tudi z živalskim, z rastlinskim,
s svetom, s politiko, s knjigo, z naravnimi in umetnimi rečmi, povsem
drugačen od arborescentnega odnosa: vse vrste »postajanja«.
Plato je vedno v sredini, ni niti začetek niti konec. Rizom je se-
stavljen iz platojev. Gregory Bateson uporablja besedo »plato«, da bi
označil nekaj čisto posebnega: nepretrgano področje intenzivnosti, vi-
brirajoče nad sabo, in ki se razvija tako, da se izogiba vsaki orientaciji
proti kulminantni točki ali zunanjim ciljem. Bateson citira za primer
balijsko kulturo, kjer spolne igre mati-otrok ali prepiri med ljudmi
potekajo po tej nenavadni intenzivni stabilizaciji. »Neke vrste nepre-
trgan plato intenzivnosti, postavljen na mesto orgazma,«® vojne ali
neke kulminantne točke. Neprijetna poteza zahodnega duha je, da
navezuje izraze in dejanja na zunanje ali transcendentne cilje, na-
mesto da bi jih cenila v planu imanence po njihovi vrednosti. Na pri-
mer, kolikor je knjiga sestavljena po poglavjih, ima svoje kulminantne
točke, svoje končne točke. Kaj pa se nasprotno zgodi s knjigo, sestav-
ljeno iz platojev, ki komunicirajo eden z drugim skozi mikro reže, kot
možgani? »Plato« imenujeva vsako številnost, spojljivo z drugimi po
podzemeljskih superficielnih steblih, tako da formira in razpostre ri-
zom. To knjigo piševa kot rizom. Sestavila sva jo iz platojev. Dala
sva ji cirkularno formo, ampak to je bilo za šalo. Vsako jutro sva
vstala in vsak od naju se je vprašal, kateri plato si bo izbral, tako da
je napisal pet vrstic tukaj, deset tam. Imela sva halucinatorične izkuš-
nje, videla sva linije, kot kolone majhnih mravelj, ki zapuščajo en
plato, da bi dosegle drugega. Delala sva kroge konvergence. Vsak pla-
to je mogoče brati na kateremkoli mestu in je lahko povezan s kate-
rimkoli drugim platojem. Za mnogo je potrebna metoda, ki ga bo
izdelala zares; nobena tipografska iznajdljivost, nobena leksikalna spo-
sobnost, mešanica ali iznajdba besed, nobena sintaktična drznost je
ne more nadomestiti. Slednje so najpogosteje samo mimetični postopki,
katerih namen je raztresti ali razstaviti neko enoto, ki je ohranjena v
drugi dimenziji kot knjiga podoba. Tehnonarcizem. Tipografske, leksi-
kalne ali sintaktične kreacije so potrebne samo, če prenehajo pripadati
obliki izražanja neke skrite enote, da bi same postale ena od dimenzij
upoštevane številnosti; v tej zvezi poznamo nekaj redkih uspehov.
Sama tega nisva znala napraviti. Samo besede sva uporabila, ki so za
naju funkcionirale kot platoji. RIZOMATIČEN = SHIZOANALIZA =
212
POSTMODERNI DOKUMENTI
= STRATOANALIZA = PRAGMATIČNO = MIKROPOLITIKA. Te
besede so koncepti, koncepti pa so linije, se pravi sistemi števil, ki so
pripeti na to ali to dimenzijo številnosti (strate, molekularne verige,
linije bega ali preloma, krogi konvergence itn.). Nikakor ne govoriva
v imenu kakšne znanosti. Znanstvenosti ne poznava nič bolj od ideo-
logije, poznava samo razvrstitev. Obstajajo samo mehanistične razvr-
stitve želje in kolektivne razvrstitve izražanja. Brez pomena in brez
subjektivacije: pisati n (vsako individualno izražanje ostane ujetnik
dominantnih pomenov, vsaka pomenska želja se nanaša na domini-
rane subjekte). Neka razvrstitev nujno deluje v svoji številnosti hkra-
ti po semiotičnih tokovih, po materialnih tokovih in po socialnih to-
kovih (neodvisno od popravka, ki je lahko izdelan v teoretičnem ali
znanstvenem korpusu). Nimamo več tridelnosti med poljem realnosti,
svetom, med poljem predstavljanja, knjigo in med poljem subjektiv-
nosti, avtorjem. Vendar neka razvrstitev poveže nekatere številnosti,
vzete v vsakem od teh redov, tako da neka knjiga nima svojega na-
daljevanja v naslednji knjigi, niti svojega objekta v svetu, niti svojega
subjekta v enem ali več avtorjih. Skratka, zdi se nam, da se pisava
nikdar ne bo izdelovala dovolj v imenu nekega zunanjega. Zunanje
nima podobe, niti pomena, niti subjektivnosti. Knjiga, razvrstitev z
zunanjim, proti knjigi podobi sveta. Knjiga rizom in ne več dihotomna
koreninska ali fascikularna knjiga. Nikdar ne ustvariti korenine, niti
je ne vsaditi, čeprav je težko, da ne bi podlegli tem starim postopkom.
»Stvari, ki mi prihajajo na misel, se mi ne predstavljajo s svojimi
koreninami, ampak s katerokoli točko postavljeno proti njihovi sredini.
Poskušajte jih torej zadržati, poskušajte torej zadržati travno bilko,
ki začenja rasti šele v sredini stebla, in se je oprijeti.«' Zakaj je tako
težko? To je že vprašanje parceptivne semiotike. Ni lahko opazovati
stvari na sredini in ne od zgoraj navzdol ali obrnjeno, z leve na desno
ali obrnjeno: poskusite in videli boste, da se vse spreminja. Ni lahko
videti trave v stvareh in v besedah (Nietzsche je na enak način dejal, da
mora aforizem biti »prežvečen«, in neki plato ni nikdar ločen od krav,
ki ga naseljujejo in ki so tudi oblaki na nebu).
Pišem zgodovino, vedno smo jo pisali s stališča sedečih in v imenu
nekega unitarističnega državnega aparata, celo kadar smo govorili o
nomadih. Kar manjka, je Nomadologija, nasprotje zgodovine. A tudi
na tem področju imamo nekaj velikih uspehov, na primer v zvezi s
križarskim pohodom otrok: knjiga Marcela Schwoba, ki množi pri-
povedi kot toliko platojev različnih dimenzij. Knjiga Andrzejewskega
Rajska vrata, sestavljena iz enega samega nepretrganega stavka, tokovi
otrok, tokovi hoje v topotanju, iztegnjenje, velika naglica, semiotični
tokovi vseh spovedi otrok, ki jih prihajajo izrazit staremu menihu na
začetku sprevoda, tokovi želje in spolnosti, vsak je odšel iz ljubezni in
ga je bolj aU manj naravnost vodila črna posthumna in pederastična
želja grofa vendômskega, s krogi konvergence — pomembno ni. da
213
POSTMODERNI DOKUMENTI
tokovi tvorijo «-Eno ali mnogo«, nismo več tam: obstaja kolektivna
razvrstitev izražanja, mehanistična razvrstitev želje, ena v drugi in
priključeni na neko čudežno zunanje, ki na vsak način ustvarja
številnost. In potem, pred kratkim, knjiga Armanda Farrachija o IV.
križarski vojni. Razkroj, kjer se stavki odmikajo in se razpršijo ali pa
se prerivajo in koeksistirajo, in črke. tipografija, začenjajo postopoma
plesati, ko križarski pohod preide v delirij,'" To so modeli nomadske
in rizomatične pisave. Pisava se pridruži vojnemu stroju in linijam
bega, zapusti strate, segmantarnosti, sedentarnosti, državni aparat. A
zakaj je sploh še potreben model? Ali knjiga ni še ena »podoba« kri-
žarskih vojn? Ali ne obstaja še ena ohranjena enota kot enota glavne
korenine v Schwobovem primeru ali izjalovljena enota v primeru
Farrachija ali kot enota mrtvaškega grofa v najlepšem primeru Rajskih
vrat? Ali je potreben globlji nomadizem od nomadizma križarskih vojn,
nomadizem pravih nomadov ali pa nomadizem tistih, ki se sploh ne
premikajo več in ničesar ne posnemajo? Samo razvrščajo. Kako bo
knjiga prej našla zadovoljivo zunanje, s katerim se bo lahko razvrstila
v heterogeno, kot pa svet, ki ga je treba na novo ustvariti? Kot kulturna,
je knjiga nujno kalk: kalk same sebe, kalk prejšnje knjige istega
avtorja, kalk drugih knjig, kakršne so že razlike med njimi, dekalk
brezkončnih konceptov in besed na mestu, dekalkiranje zdajšnjega,
preteklega ali prihodnjega sveta. Ampak antikulturno knjigo še vedno
lahko prečka premočna kultura: iz nje bo potegnila aktivno rabo
pozabe in ne spomina, nerazvitosti in ne razvoja, nomadizem in ne
sedentarnosti, karte in ne kalka. RIZOMATICNO = POP ANALIZA,
čeprav narod počne kaj drugega in ne bere, čeprav bloki univerzitetne
kulture ali psevdo scientifikacije ostajajo prenaporni in pretežki. Kajti
znanost bi popolnoma ponorela, če bi ji pustili, da dela. kar hoče, po-
glejte si matematike, niso znanost, ampak čudovit in nomadski argo.
Tudi in predvsem na tehničnem področju je katerakoli pregmatična
in negotova postavitev vredna več od dekalka konceptov z njihovimi
zarezami in napredki vred, ki ne spremenijo ničesar. Raje neopazen
prelom kot pomenska zareza. Nomadi so si proti državnemu aparatu
izmislili vojni stroj. Zgodovina ni nikdar razumela nomadizma, knjiga
ni nikdar razumela zunanjega. V teku dolge zgodovine je bila država
model knjige in mišljenja; logos, filozof kralj, transcendenca Ideje,
interiornost koncepta, republika duhov, sodišče razuma, funkcionarji
misli, človek zakonodajalec in subjekt. Ambicija države, da bi veljala za
interiorizirano podobo svetovnega reda in da bi zakoreninila človeka,
A odnos vojnega stroja z zunanjim ni neki drug »model«, je razvrstitev,
ki povzroči, da tudi misel sama postane nomadska, da knjiga postane
prostor za vse mobilne stroje, steblo za rizom (Kafka in Kleist proti
Goetheju).
Pisati n, n — 1, pisati v parolah: Napraviti rizom in ne korenine,
nikdar ne zasadite! Ne sejte. zabadajte! Ne bodite ne eno ne mnogo,
214
POSTMODERNI DOKUMENTI
bodite številnosti! Napravite linijo in nikdar točke! Hitrost spreminja
točko v linijo! Bodite hitri, tudi na mestu! Linija sreče, linija boka,
linija bega. Ne obudite Generala v vas! Nič pravih idej, prav eno idejo
(Godard). Imejte kratke ideje. Delajte karte in ne fotografije niti ne
slik. Bodite Pink Panter in naj bodo vaše ljubezni spet kot osa in
orhideja, mačka in pavijan. O starem človeku reki pravijo:
He don't plant tatos
Don't plant cotton
Them that plants them is soon forgotten
But old man river he just keeps rollin along.
Rizom se ne začne in ne konča, vedno je v sredini, med stvarmi,
inter-bit, intermezzo. Drevo je sorodstvo, rizom pa je zveza, samo zveza.
Drevo nalaga glagol »biti« (être), rizom pa ima za tkivo veznik »in . ..
in ... in .. .« (et. .. et... et...). V tem vezniku je dovolj moči, da
pretrese in izkorenini glagol biti. Kam greste? od kod odhajate? kam
bi radi šli? so povsem nepotrebna vprašanja. Napraviti tabulo razo,
začeti z ničle, iskati neki začetek ali neki temelj, vključujoč lažno kon-
cepcijo potovanja in gibanja (metodično, pedagoško, iniciatorsko, simbo-
lično ...). Ampak Kleist, Lenz ali Büchner imajo drugačen način poto-
vanja kot tudi gibanja, oditi na sredini, vstopiti in izstopiti, ne začeti
in ne končati. Se več, ameriška in že angleška književnost sta mani-
festirala ta rizomatični smisel, znali sta se gibati med stvarmi, uvesti
logiko IN, podreti ontologijo, odstaviti temelj, izničiti konec in začetek.
Znali sta izdelati pragmatiko. Kajti sredina sploh ni povprečna, ampak
je nasprotno prostor, kjer stvari dobijo hitrost. Med stvarmi ne opre-
deljuje določljive relacije, ki gre od enega k drugemu in obrnjeno,
ampak pravokotno smer, transverzalno gibanje, ki odnaša eno in drugo,
potok brez začetka in brez konca, ki spodjeda oba bregova in dobi
hitrost na sredini.
Prevedla Jana Pavlič
' Capitalisme et schizophrénie. Mille plateaux. Les ed. de Minuit 1980
' Ernst Jünger, Approches drogues et ivresse
^ Rémy Chauvin, Entretiens sur la sexualité
* François Jacob, La logique du vivant
^ Carlos Castañeda, L'herbe du diable et la petite fumée
' Steven Rose, Le cerveau conscient
' Henry Miller, Hamlet
® Bateson, Vers une écologie de l'esprit
' Kafka, Journal
Marcel Schwöb, La croisade des enfants; Jerzy Andrzejewski, Les
portes du paradis; Armand Farrachi, La dislocation
Gilles Deleuze je profesor filozofije na univerzi Vincennes, Felix
Guattari pa psihoanalitik na kliniki »De la Borde« v bližini Pariza. Skupaj
sta napisala izjemno odmevno polemiko z Lacanovimi koncepti L'Anti-
215
POSTMODERNI DOKUMENTI
Oedipe (1972), knjigo o »manjšinski imaginaciji Kafka, pour une littéra-
ture mineure (1975) in nadaljevanje ter v mnogočem radikalizacijo in
razširitev Anti-Ojdipa z naslovom Mille plateaux (1980). Odlomek, ki ga
objavljamo, je uvod vanjo, obdeluje pa pojem rizoma, ki se je v svetov-
nih razsežnostih uveljavil kot ena najustreznejših metafor za razumevanje
sodobnih dogajanj na področju umetnosti in literature, pa tudi družbenih
gibanj in grupiranj.
Deleuze in Guattari sta tudi avtorja samostojno pisanih knjig, v
zadnjem času pa je nemara najvplivnejša serija Deleuzovih spisov o filmu:
Cinema; L'image-mouvement in L'image-temps (1984 in 1985).
216
SOLA KREATIVNEGA PISANJA
ŠOLA KREATIVNEGA PISANJA
Paberkovanje Williama H. Gassa
Zoprno se mi zdi površno pisati o zadevah, ki jih jemljem resno.
Ne zato, ker bi želel prepričevati (ravno nasprotno od tega), ampak
ker so ideje (nisem si jih sam izmislil) — kot vse resnične — veličastne
same po sebi in sploh vredne spoštovanja.
Seveda, obkroženi smo z brezmejno ignorantskimi ljudmi — šar-
latani in preprodajalci, cenenimi, vulgarnimi in hrupnimi. Vedo, kaj je
koristna stvar. Ne prenehajo blebetati. Znova in znova mešajo pisanje
s politiko, pisanje z religijo, pisanje s filozofijo, pisanje s sociologijo,
pisanje z zgodovino, pisanje z življenjem. Poznajo priznanja in nagrade,
hvalisanja in osebnosti. Mešetarijo s slogani in klišeji, modnimi no-
rostmi in kapricami; poznajo kočljive in lahke, pretkane in najnovejše
avtorje. Poznajo črnsko vprašanje, židovsko vprašanje, katoliško vpra-
šanje, problem mamil, komunizem, siromaštvo, spolnost... Od kod
prihajajo? Zakaj je toliko trgovanja in besnega brozganja? Toliko
strahu? Filozofija, na primer, je odlična in težavna disciplina. Pripoved-
ništvo je enako neprizanesljivo. Vendar pa je filozofija literature
sranje. Sociologija literature je sranje. Psihologija literature je sranje.
Le kakšna bi bila fizika literature? V teh zadevščinah je opazna izguba
discipline in reda, strogosti in kontrole, čistosti in razvidnosti.
Arnold Bennet (čuden advokat!) je dolgo tega pripomnil, da bralec
in njegov odziv nista pravo merilo klasike. Ravno narobe — klasika
je tista, ki sodi (o) bralcu. Ortega je mislil podobno. Melanctha, Srečni
dnevi. Pod vulkanom. Izmišljije, Moby Dick, Eupalinos, Devinske
elegije, Tobačni zastopnik itn. — kakor so si že različna dela — so
preiskave. Ker ta dela absolutno so, merijo (iz)praz(nje)nost njihovih
bralcev. Mnogokrat sem imel priliko držati v roki knjigo, ki je bila
resničnejša, bolj živa in občutljivejša kot sem bil sam. Vem, da lahko
en sam stavek vsebuje več Bivanja kot celo mesto. Vem tudi, da bi za
tak stavek prodal dušo ...
— Nekaj teoretičnih o razliki med literarnim in drugačnim pi-
sanjem
Znak GENTS mi pove, kje lahko opravim potrebo. Sporoča mi
dobrodošlo informacijo. Znak uporabljam, vendar pa ne zapravljam
časa pod njim. Lahko bi pisalo MEN. Lahko bi bil nadomeščen z brki.
217
SOLA KREATIVNEGA PISANJA
Znak izpade iz zavednega, z (upo)rabo je izbrisan. Takrat ko znak
postane literaren, že nima več »uporabe« — pomen pa ne izgine. K
temu se vračam znova in znova. V tem magnetizmu ležijo skrivnosti
literature. (Valéry je čudovit pri tem.) Je nekaj ljudi, ki nimajo smisla
za resnično vrednost. Uporabljajo svoje vilice in nože. Uporabljajo
svoje žene in prijatelje. Nemoralno je imeti ljudi za zgolj sredstva.
Ljudje iste baže hočejo vedeti, čemu so namenjene pesmi in slike.
Pazite se jih.
—	K razliki med poezijo in prozo
Prvič — proza ima vsekakor opraviti s strategijami, ki pretresajo
zadeve na srednji in dolgi rok. V tem smislu ni naključje, da je epska
pesnitev danes mrtva. Ugonobila jo je Gutenbergova izmišljija. Homer-
jeve finte so bile namenjene ušesu; kondenzacije, priročni sprimki
lirične poezije, ki jih je bralec zlahka ponavljal in tehtal v neskončnost,
ne ustrezajo dolgoprogaštvu. Poe je imel prav: Distance makes a
difference.
Drugič — proza je tridimenzionalni medij, poezija dvodimenzio-
nalni. Proza je zatorej celostnejša, poezija čistejša.
—	Se o naravi medija
Kot prvo — proza predstavlja invencijo sveta. Zanjo pisatelj ne
potrebuje najprej daru pisanja, marveč sposobnost ustvarjati prizore,
posameznosti, osebe; sposoben mora biti izpisovati imaginarna živ-
ljenja in objekte. Ce pisec te sposobnosti nima, jo največkrat nado-
mešča z opazovanjem resničnih dogodkov in oseb, kar oboje nato na
določen način prefiltrira, prenaredi oziroma ponaredi, če pa tega
ne stori sam, vzame bralec — po konvenciji in iz konteksta — dogodke
in osebe za imaginarne. Sposobnost ustvarjanja je redek in nerazumljen
dar. Pravzaprav gre za to, da se čudovito izmišljene osebe izognejo
svojim reprezentacijam. Fordu in Tolstoju je to šlo od rok. Gotovo pa
je vsaj to, da ta sposobnost ni jezikovna.
Zgodovina je opis resničnih dogodkov in ljudi. V literaturi si jih
moramo izmišljati. Zakaj? Da bi jih estetsko preuredili, ne pa raz-
postavili po naključju. Naravoslovne znanosti odkrivajo — kolikor se
da — red v dogodkih, ampak ta red ni umetniški. Od tod očitna pred-
nost fikcije pred estetsko neobčutljivim. Psihologija v literaturi je
estetsko neproduktivna. Zato, ko beremo pisca, ki v tekstu pred nami
motivira junaka, beremo novinarja. Hamlet nima nezavednega, je
govorilo, slovar. Kritiki razlagajo njegovo omahljivost tako, kot bi
bil nekdo, ki so ga srečali včeraj. Lahko se sprašujemo, zakaj izmišljeni
zrezek ni hranljiv. Ali pa rečemo: prednost naslikane mize pred res-
nično bivajočo je v tem, da na njej lahko naslikamo noge tako, da
bodo videti res dobro. In še: Rubens je slikal izvrstne popke; lahko
218
SOLA KREATIVNEGA PISANJA
smo prepričani, da jih na njegovih platnih vidimo iz estetskih in ne
anatomskih razlogov.
Rekli smo, da izmišljijska razsežnost ustvarjalnega postopka sploh
ni jezikovna. Pogosta je pri cineastih, šaljivcih, vseh vrstah zoprnih
ljudi, v obliki dnevnih sanjarij pa vsem med nami. Pesnike kaj malo
zanima. Shakespeare ni imel časa zanjo; svoje zaplete in osebe si je
sposojal od vsepovsod — potem pa jim je na jezik položil nesmrtno
poezijo. Joyce se je oprl na podatke o Dublinu. Dar ustvarjalne imagi-
nacije, ki bi bil vzporeden pravi, resnični zgodovini, je tako redek, da so
pisatelji prisiljeni početi nekaj drugega: ali (a) krasti osnutke (plots)
ali (b) si jih odmisliti ali pa (c) uporabiti avtobiografski material. Te-
žava s prvo in tretjo varianto je v tem, da gradivo ni estetsko kompo-
nirano, zato ga je treba še preurediti. To je naporno in redkokdaj izva-
jano področje.
Ko ima pisec opraviti z naravno močnimi situacijami (spolnost,
nasilje itn.), je prvo, jih mora najprej razorožiti, saj bi drugače
interferirale z estetskimi odzivi, ki naj bi jih želel doseči. Mnogo tega
je moč doseči z iskrenostjo — vendar pa ni v iskrenosti ničesar
umetniškega.
Nekateri bralci hočejo iluzijo življenja. Naj jo imajo. Pornografijo
je lahko pisati in mnogo jih je, ki jim jo bodo priskrbeli. Kar naj
skrijejo svoje glave v telesa. Raje bi brali o življenju kot pa živeli.
Moj blagoslov.
Predstave so druga temeljna razsežnost literature. Kot zgodovina
itn. opisuje resnično stanje stvari in psihologija itn. skrbi za njihovo
povezanost, skrbita in razvrščata logika in matematika (za) razpored
predstav, ki ustreza zakonom. Vendar pa je zgodovina preprosto do-
gajanje, estetsko konfuzno. Enako je z logiko in matematiko, saj se
obe ukvarjata le z razumskim razporedom idej, ne pa z njihovim
estetskim izkoriščanjem. Degas se je čudil, zakaj niso bile njegove
pesmi boljše. Pravil je, da je imel veliko idej. Mallarmé je k temu baje
pripomnil, da je poezija pač iz besed. Tako preprosto. Pesnikov
material so besede. Tudi prozaistov. Poznati mora vse načine, na
katere lahko organizira predstave. S formami si mora biti domač kot
Platon.
Kar je logika znanosti in filozofiji, je literaturi metafora. Pogla-
vitni dar je. Ali walls fall to it. Samo beseda o metafori: razumemo
jo lahko kot verbalni kontekst, v katerem je en sistem pomenov inter-
pretiran, reorganiziran in dojet skozi drugega. Ni nujno, da je verbalna.
Ce si, na primer, zamislimo gibanje nekogaršnjih rok, ki naj bi bilo
gibanje nog, smo že naredili metaforo. Seveda, metafore so pogosteje
zgrajene iz prepletajočih se sistemov idej. Interpretacija metafore mora
zmeraj dopuščati možnost za vznik še drugih. V trenutku namreč, ko
z metaforo dosežemo literarni rezultat, je metafora — oziroma njen
»image« — že prevedena in s tem uničena. Ce takrat, ko za Charliea
219
SOLA KREATIVNEGA PISANJA
rečemo, da je lisica, pravzaprav mislimo na to, da je prebrisan/zvit/
pregnan/pretkan/itn./, bi morali tako tudi zares reči. Ce pravim, da
je Charlie lisica, mislim prav to — da ima, na primer, rep. Metaforični
sistem sam je lahko interpretiran metaforično, ta spet z drugim itn.
dokler niso izčrpane vse pozitivne možnosti. Preprost dogodek, nenadni
preblisk — oboje je lahko (upo)rabljeno metaforično, da bi predstavljalo
celoto. Za kaj takega je na milijone možnosti.
Zvok je tretja dimenzija. Sam v sebi je brez pomena, je pa vendar
potreben. Nekaj mora nositi predstavo. V neliterarnih rabah jezika
zvok grobari predstave. V poeziji nas vrača v svet, iz sveta nareja stvar.
Muzikalični pesniki pogosto pustijo, da zvok vodi razum, seveda pa
leži skrivnost v neizbežni združitvi pomembnega in nepomembnega —
v prozi med stvarmi, zvoki in idejami. Romanopisec, na primer, mora
združiti gib, zamisel in zvok — ne le tako, da bo to troje eno, pač
pa tudi tako, da se bo vsaka raven zdela neizogibna. Valéry je rekel,
da ni mogel napisati: Markiz je šel ven ob petih. Ni se mogel prisiliti k
tako prozaičnemu aktu. Romanopisec mora ali zadovoljiti zahtevam
svoje umetnosti in spraviti markiza ven ob petih ali pa pozabiti na vse
skupaj. Kar ne more biti estetsko asimilirano, mora proč. Valéry je tudi
pripomnil, da mu je bilo težko brati, ker si je začel takoj zamišljati
alternative. Markiz bi bil lahko grof. Lahko bi ostal doma. Lahko
bi odšel petnajst čez peto. Itn. Bolj ko so stvari zvezane med seboj, bolj
je dogodek združen (Gass na tem mestu uporablja glagol »wed« —
op. prev.) z izrazom. Ko to enkrat razumemo, ni več mogoče imeti
dogodke v romanu za nič drugega kot jezikovne dogodke. Moški ali
skoči ali sestopi ali se spusti s kočije. Kdo bi pripomnil, da gre za
razliko tako v ideji kot v dejanju. Da, a gre tudi za razliko v zvoku.
X je skočil s kočije in odtopotal proti krčmi. V takem stavku vemo za
enega od razlogov, zakaj je skočil s kočije. Spomnim se, da nas je nekoč
na predavanju John Crowe Ransom vprašal, zakaj določena beseda
končuje verz v Wordsworthovem sonetu. Brez uspeha smo napenjali
možgane. Ker se rima, nam je razložil Ransom — in mi dal nepozabno
lekcijo.
Priredil in prevedel Igor Bratož
William H. Gass — rojen leta 1924; po izobrazbi profesor filozofije,
sicer pa pisatelj in publicist; opus: roman Omensetter's luck (1966), prozna
zbirka In the heart of the heart of the country and other stories (1968),
eksperimentalni roman Willie Masters' lonesome wife (1968), Fiction and the
figures of life (1970), On being blue (1976), The world within word (1978).
Objavljeni odlomek je vzet iz Gassovega pisma uredniku Davidu Segalu,
ki ga je ob tiskanju Gassovega prvega romana (Omensetter's luck) poprosil
za kakšen predlog besedila za ščitni ovitek knjige. Pismo je objavljeno v
zborniku AFTERWORDS, Novelists on their novels (Harper & Row, New
York, Evanston, London 1969), ki ga je uredil Thomas McCormack. Naslov
izvlečka je prevajalčev in potemtakem morda niti ne preveč ustrezen.
220
FRONT-LINE
FRONT-LINE
Emil Filipčič
ERVIN KRALJ
Mladinska knjiga, Ljubljana 1986
»■Kdo bi si lahko mislil, da ne znaš pisati, se pravi, ne znaš več,
kajti tvoji dve knjigi, Grein Vaun in Kuku, bosta še čez dve stoletji
z zlatimi črkami vpisani v zgodovino vesolja.« Tako v svoji najnovejši
knjigi Ervin Kralj razmišlja Emil Filipčič. Obe trditvi se močno pri-
bližujeta resnici. Res je, da sta Grein Vaun in Kuku knjigi, v katerih
lahko stalno spremljamo majhne eksplozije Filipčičeve blažene duho-
vitosti in inteligence. Najbrž sicer lahko z gotovostjo trdim, da ne
bosta zapisani v zgodovino vesolja z zlatimi črkami, kar pa še ne
pomeni, da v nekakšni na pol imaginarni vrednostni lestvici antropo-
loško najbolj zanimivih knjig Filipčič ne bi prišel v sam vrh, recimo
v družbo Chestertona, Bulgakova, Gombrowicza in Vonneguta. V
Grein Vaunu in Kukuju je Filipčič dosegel skoraj idealno ravnovesje
med absurdom, lahkotnostjo, filozofsko refleksijo, kontinuiteto pripo-
vedi in stiliziranim jezikom. Upravičeno je samozavesten, primerno je,
da je zadovoljen sam s seboj.
Res pa je tudi, da bi marsikdo ob branju Ervina Kralja lahko
pomislil, da Filipčič ne zna ali ne zna več pisati. Jezik uporablja tako
rekoč v privatne namene, ko povsem veristične izseke iz svojega živ-
ljenja brez posebne jezikovne stilizacije drobi v fragmentarne se-
stavke. Te sestavke tu in tam poživi s kakšnim povsem iracionalnim
izletom v imaginarno, ko sugerira vprašanje o identiteti ali pa se z
nespretnostjo, ki je verjetno metoda njegove ironije, preizkuša v poe-
ziji. V tej nepovezani, z vidika literarnih konvencij (ki sicer dopuščajo
dovolj prostora za eksperiment) komaj sprejemljivi zbirki fragmentov
pa na bralčevo srečo tičita dva dragocena, natančno in z občutkom
izbrušena kamna: Altamira in Bolna nevesta. V teh dveh dramskih
tekstih ponovno zablesti Filipčičevo mojstrstvo. Kljub temu, da se
spušča na zdrsljiva tla iracionalnega, dosledno upošteva zadostne mere
konvencije. Tako mu na eni strani uspe pripeljati bralca v nov svet,
na drugi strani pa ga v tem spolzkem področju ne pusti samega,
ampak mu v težkih položajih zanesljivo pomaga s trdne in suverene
pozicije obvladovalca zapisa.
221
FRONT-LINE
Ervin Kralj je knjiga, ki svojega avtorja kaže skozi dve optiki.
Skozi prvo ga vidimo kot človeka, ki brez zadržkov razgrinja pred
nas svojo psihologijo. Skozi drugo ga vidimo kot Filipčiča, ki se pre-
brisano potika po najbolj zavitih spiralah umetnosti in mišljenja.
Ervin Kralj torej govori o Emilu Filipčiču zunaj in znotraj literarne
besede.
Jani Virk
Rudi Šeligo
MOLČANJA
Mladinska knjiga, Ljubljana 1986
To so »črtice in legende«. In to — namreč »črtice in legende« so
dobesedno — tako »dobesedno«, da postane vse skupaj precej zagatno
in nerazburljivo. Žal.
Vendar pa je zanimivo, da se lahko v časih, ko je aktualna raven
in »verifikacijski« modus postmodernizma, torej »realna metafikcija«
že presežena, še vedno mogoče ukvarjati prav s tipičnimi borgesovskimi
tipološkimi oznakami. To je namreč že precej far-out. Zal.
»Realna metafikcija« je presežena s tistim, čemur se pravi »odpi-
ranje novih obzorij« in predstavlja »stuff and nonsense«, kot to početje
opredeljuje Douglas R. Hofstadter. Vendar pa to »odpiranje novih
obzorij« nikakor ne pomeni »osvojitev vseh novih mej«, kakor bi si to
lahko predstavljali kakšni zanikrni ameriški teoretiki postmodernizma,
gre namreč točno za to, o čemer je bilo govora. Hofstadter je namreč
povedal, da gre predvsem za »iznajdbo jezika«, kar pa je seveda dovolj
»arbitrarna odločitev«. Oziroma, to je povsem »arbitrarna odločitev«
in tako je seveda mogoče pričakovati, da bo kdo kakšen jezik celo
»izumil« ali ga kako drugače »verificiral« — zanimivo pa je tudi to, da
do tega pride zelo redko. Oziroma — če sploh pride.
Hofstadter zagovarja določeno »laksnost«, »mogoč pluralizem« in
vse, kar je temu podobno. Šeligo pa — kot opozarja že Pseudo Longin
— določeni narativni del pripovedi ohrani zase. Tako postane vse sku-
paj precej podobno raznim »družbenim potrebam«, ki pa bi jih lahko
počasi pozabili. O tem je govoril že Christopher Lasch. Zal.
Namreč, Molčanja niso zeitgeistovska knjiga. Zal.
Sicer pa je trojica Hofstadter, Pseudo Longin in Laseh več kot
uporaben kritiški »referenčni« modus za to knjigo. Gre — seveda —
za popolnoma »arbitrarno odločitev«, koga »zreferencirati«. Tudi to
ni Zeitgeist, seveda, sicer pa — kaj pa je Zeitgeist? »Strukturiranje
citatov« in vsakršnih »posvetil«, »revivali« etc. etc. — ali je zgolj to
ta Zeitgeist? Nekateri (recimo tudi Šeligo) so prepričani, da je to tako.
Da je tako in nič drugače. Da so odkrili Zeitgeist. Zal.
222
FRONT-LINE
Ne, na srečo je drugače. Ko je lani decembra umrl Cary Grant,
večni »junak svojega časa« in s tem tudi »junak našega časa«, je bilo
mogoče pričakovati, da se bo ponovno pojavilo popolnoma »reificirano«
vprašanje o »legitimnosti« velikih zvezd. To vprašanje se seveda ni
pojavilo. Vsaj v Združenih državah ne.
V Združenih državah se niti ne bi moglo pojaviti — pojavilo
bi se lahko samo v srednji Evropi. Se bolj natančno: natanko v Slo-
veniji. Oziroma — se je že pojavilo: s Seligovimi Molčanji.
»Legitimnost« velikih zvezd je zagotovljena. Drugače ne gre in
utopično bi bilo pričakovati, da je sploh mogoče pričakovati kaj dru-
gega. Seveda pa je potrebno postaviti pod vprašaj predvsem »legitim-
nost« vprašanj o »legitimnosti« velikih zvezd. Drugače pač ne gre. In
temu gotovo ne sledi tisti: Zal! Drugače: velike zvezde so nedotak-
ljive.
Tadej Zupančič
Andrej Morovič
PROSTI TEK
Težko bi se dalo opravičiti razbitje cele knjige Prosti tek Andreja
Moroviča na tri novelistične sestavke. Kajti vsak od njih (Priložnosti
na ulici. Vrhunci v zobeh, Spitzbergenska cigara) se lahko loči od
drugih dveh samo v primeru, da za kaj takšnega zadostuje zgolj
prividna geografska umeščenost dogajanj. Vse ostalo odločno priča
o skupnem svetu besed, ki se pred nami kopičijo, da bi nam in druga
drugi predstavile »kronologijo nevarnih popotovanj, preizkušanj moči,
pulzirajoči ritem droge, disciplino zapora, halucinantne kretnje,
strast po brezkončnem tripu«, kakor nam na zavihku zatrjuje Aleš
Debeljak.
Potem je tu še fotoaparat. In njegovo okroglo zrklo in tlesk
njegove veke. Ki pa ne pomeni možnosti, da nam je med njenim zapi-
ranjem in ponovnim odpiranjem kaj ušlo, temveč dokončno zabele-
ženost: in od tukaj so kratki, »hitri« stavki, tehnika snap-shota, sled
vznemirjene roke na sprožilcu. Dokler včasih že kar do ekstatičnosti
povzdignjenega nizanja slik ne prekine skozi primerno izbran filter
mirno opazovana pokrajina. Ne da bi se to zares poznalo tudi prav
presenetljivemu besednjaku in občutku za kompozicijo njegovega ma-
teriala. Ze imenovani avtor spremnega zapisa govori o »strasti po zbi-
ranju ostrih, hladnih fotografij«. O ostrini ne more biti dvoma; iz
fotografij Prostega teka zna mezeti tudi kri, medtem ko hladnost
pripada izbrušenemu prijemu: hladna optika fotografskih leč vsled
svoje mrtve narave neprizadeto zre to mezenje: objektivnost, ki
»utrpi delno škodo« šele takrat, ko se zgodba o njej preda drugemu,
tradicionalnejšemu mediju, besedi.
223
FRONT-LINE
In še odsotnost fabule, ki nastopi tam, kjer Morovičev Prosti tek
vsaj delno dolguje svoje objekte žanru potopisa. In njegovi deskriptivni
naravi. Toda posamezne figure, ki gredo skozenj v tej vznemirljivi in
še kako provokativni knjigi, se odločno upirajo potrebi po neki »-od
zunaj pridobljeni« zgodbi. Kajti Prosti tek že premore svojo: to je
zgodba o anatomiji gledanja okoli sebe, nase: zgodba o žarku, ki
vdre skozi lečo in ne zna več nazaj.
Bojan Zmauc
Frank G. Ripel
MAGIJA ATLANTIDE
Založila: TDS Feniks in Peter Amalietti
S knjigo Magija Atlantide smo Slovenci prvič dobili celoviti pri-
ročnik magije, s čemer pa ne mislimo na priročnik rokohitrcev ali
iluzionistov, temveč na spoznavni sistem, ki sloni na sintezi vzhodnja-
ških in zahodnjaških tradicij spremembe človeškega bitja. Ta sistem
izvira sicer iz egipčanske tradicije, vendar se po svojem izročilu dejan-
sko nanaša na še starejšo atlantidsko tradicijo, ki se je skozi zgodovi-
no človeškega rodu ohranjala prek vzhodnjaške Tantre. Knjiga Magija
Atlantide je moderna sinteza starodavnih misterijev in najnovejših
znanstvenih odkritij in je skupaj z avtorjevim jasnim in nedvoumnim
podajanjem snovi dosegla izreden uspeh na italijanskem tržišču, ki je
sicer zasičeno s tovrstno, večinoma prav malovredno, literaturo.
Ripiovo delo je polno novosti za strokovnjake, kakor tudi presenečenj
za navadne radovedneže.
Z vse večjo priljubljenostjo joge in drugih analognih, navadno
hindujskih, tehnik na Zahodu ter pri nas, se je pojavilo tudi zanimanje
za Kundalini, kreativno temeljno silo v človeku in vesolju, ki pa je
običajno latentna in povezana s seksualno energijo. Aleister Crowley
(1875—1947) je prav s svojim delom na Kundalini Magiji vtisnil nov
pečat. Čeprav je bil Crowley, ta človek širokih interesov, pionir so-
dobnega alpinizma, šahovski mojster, svetovni popotnik in priznan
angleški pesnik, romanopisec in dramatik, je bil predvsem Mag in
čeprav je bilo o njem napisano na tisoče strani, je še vedno uganka
za veliko večino. Le malokdo ve, da je Crowley oče moderne, znan-
stveno utemeljene magije in da je prav on po več tisočletjih postavil
oz. ponovno vzpostavil pravi tok okultnega znanja.
Ripiovo delo Magija Atlantide je naslednja stopnica v tem raz-
voju človeškega duha in je izziv vsem mislečim bitjem, saj na jasen
način razlaga kako združiti notranje energije in doseči globje dimen-
zije človekove zavesti in tako priti do lastne svobode in celovitosti, ne
224
FRONT-LINE
da bi bili odvisni od zunanjih učiteljev ali pisihiatrov. Ripel pričenja
namreč tam, kjer se Jung in celotna šola psihoanalize ustavi. Jungov
obsežni in globoki opus zastavlja kočljivo vprašanje kako ravnati s
silami v človekovi notranjosti, kako se soočiti z lastnim nezavednim
in nato s kolektivnim nezavednim. Jungova dinamična analiza le
bežno razkriva obsežno pokrajino človekove duševnosti in psihoanali-
tičen pristop je samo bežen pogled na zatemnjeno vizijo neznanega
prostora, ki se brezmejen razgrinja pred opazovalčevimi očmi, Ripel
pa v samo pokrajino vstopi s treznim razumom, bleščečo intuicijo, po-
globljeno analizo in odločno kretnjo ter tako prodre globje v nezaved-
ne sloje človeške duševnosti kot kdorkoli pred njim. V Ripiovi vrhun-
ski sintezi različnih smeri najde mesto tako Reichov orgon in njegovo
pojmovanje spolnosti kot tudi Jungove alkimične primerjave z dušev-
nostjo ter njegovi arhetipi, ob tem pa tudi Nietzschejeva vizija prese-
ganja človeka.
Tomaž Kralj
Franjo Francie
NE
Državna založba Slovenije, Ljubljana 1986
Zbirka desetih novel Franja Frančiča je pisana veristično z močno
poudarjenimi snovno-materialnimi prvinami. V njegovi prozi, ki je
mestoma popestrena z ritmiziranimi stavki, prevladuje spoznavna raz-
sežnost s svojstveno etično optiko (t. im. optiko znotrajtekstne realno-
sti). Novele, zbrane v knjigi so snovno vzete iz zunajtekstne realnosti,
iz resničnosti, dostopne razumu, čutom. Estetike njegova proza ne vse-
buje, če je, je manj pomembna, nezahtevna in preprosta. Njegova
literatura je prvenstveno mimetična, gre ji za prikaz stvarnega, zunaj-
tekstnega življenja in za korelacije vrednot, ki obstajajo v tej real-
nosti. To prozo preveva demokratičen značaj, kar je povezano z ne-
zahtevnostjo ali popustljivostjo pred zahtevami in prenosom te real-
nosti v realnost in razmerja v literaturi. Prenos te snovi, tem, motivov,
vsebine v literaturo skozi individualni slog je pri Frančiču odprto
področje. Raven njegove sintakse je spremenljiva, od kratkih, liričnih
stavkov, verbalnega do nominalnega stila (Resničnost. Greva?).
Ne zapleta se v semantiko in ostaja na nivoju naracije; njegov
pripovedni subjekt poroča o dogodku, obnavlja prvotni govorni ali
dejanski dogodek, v premem ali odvisnem govoru, s komentarjem,
vrednostno oznako ali čustveno reakcijo v slengu, žargonu, argu, torej
z interesnim jezikovnim govoricam. Njegove novele so napisane večji
del v prozi, vendar tudi verzno (Strah in ljubezen). V nasprotju z
romanom in povestmi so njegove novele krajše, ampak tudi drugačne
225
FRONT-LINE
po notranji zgradbi in ritmu. So epične, po notranjem stilu pa dramat-
ske. Frančič uporablja strnjeno motiviko z enim samim osrednjim
dogodkom in nekaj osebami. Notranji ritem njegovih novel je stopnje-
van, z vrhom, toda brez presenetljivega razpleta, brez izrazitega skle-
pa, zato ostaja na nivoju feljtona, zapisa, žurnalističnega verizma in
mu zmanjka pisateljske tehnike, izrazne moči, da bi presegel meje in
opise verističnih dogodkov zunajtekstne ali podzavestne realnosti v
literarno realnost po literarno-estetskih zakonih. Ta prostor znotraj
literarne realnosti, podzavestne realnosti je zanimiv, toda kot predmet,
vsebina, snov, pisateljskega subjekta površno izražena, ne gre skozi
ali pod lupino verizma. Njegove novele ali črtice so podobne ameriškim
kratkim zgodbam (short story). Frančičeva tematika je brez izjeme
sodobna, v okviru knjige je ljubezenska, kriminalna, socialna itn.
Napisana je v prozi, z mešanicami dramskega in lirskega stila, kar ni
le lastnost lirskih in dramskih del.
Njegova knjiga pripada besedni umetnosti, toda zaradi manjka
estetske in etične funkcije ne presega oz. ostaja na meji med literarnimi
in neliterarnimi zvrstmi, sama spoznavna funkcija pa ne uspe prikriti
tega manjka.
Za Frančiča je značilna uporaba žargona, arga, slenga, socialnih
zvrsti jezika, interesnih govoric, ki jih govorijo osebe njegovih besedil,
ki so si podobnega poklica, mladostniška družba idr. Pomenoslovna
ravnina je enoslojna, razmerje leksikalnih prvin poljubno, besedilo je
nesklenjeno.
Frančičev navdih so družbene strukture z dna, ki jih zanimivo
in verno popisuje. Ta verizem in mimetičen način pisanja omejujeta
njegovo literarnost, kot absolutno vrednost literarno-umetniške struk-
ture, ki po dognanjih literarne fenomenologije obstaja v literarnih
delih kot njeno posebno umetniško bistvo. Vrednost njegovega literar-
nega dela je na spoznavni ravni, ki dopušča ali celo terja razlikovanje
med večjim ali manjšim, stalnim ali kratkotrajnim vrednostnim po-
menom, ki se nanašajo na realnost zunaj literarnega dela.
Milena Blažič
Zlatko Zaje
ŽIVALI, OBRABLJENE BESEDE, SEMENA IN STVARI
Založba Obzorja Maribor, 1986
Prvenec Zlatka Zajca na srečo nima zgolj avtoterapevtskih na-
menov. Obstaja zaradi avtorskega iskanja adekvatne ubeseditve —
recimo ji — zavezujoče problematike, vpesnjevanja sicer banalnega
vsakdana, ki pa v tej neizjemnosti oziroma za to neizjemnostjo in
226
FRONT-LINE
monotonostjo poskuša zaznati še kaj več. To več pa je zaradi stanja
sodobnega sveta, v katerem je vsako iskanje že vnaprej označeno kot
neuresničljivo, ponavljajoča se igra usode, ki ne priznava zmagovalcev
in poražencev, lahko samo obrisno začrtano. Pesniški svet, vkolikor
mu uspe doseči notranjo koherentnost, vzajemnost stilno-formalnih in
tematskih postopkov, s svojim jezikom, ki se izmika racionalnosti
filozofskih določitev, lahko postane prostor za odpiranje sicer navzven
neobstojne, a vsaj v neposrednem času branja avtonomne govorice,
ki omogoča estetski užitek in vse kar še povezujemo z literarnostjo ali
umetniškostjo neke poezije. Iskanje in morebitno najdenje lastne
poetike zato postaja nujen in bistven aspekt sleherne poezije in pri
Zlatku Zajcu bi lahko rekli, da se je proces kristalizacije različnega
pesniškega gradiva v zbirki-prvencu iztekel nekje na koncu h kohe-
rentnosti in svojskosti pesniškega gradiva. Avtorska poetika še vedno
ni enovita, opazna so kvalitativna nihanja, odkloni od uveljavljajoče
se poetike.
Začetni cikel kar naravnost sugerira primerjavo s poezijo Iva
Svetine, predvsem njegove zadnje pesniške zbirke Marija in živali, in
poezije Daneta Zajca (vsaj v njegovi zbirki Ubijavci kač). Seveda so
očitne nekatere podobnosti, toda obenem so Živali Zlatka Zajca že
daleč od senzualno-svetopisemskih podob, ki vedno sugerirajo spolno
slo in minevanje Iva Svetine, hkrati pa ni sledu o temeljni usojenosti
in krutosti Ubijalcev Kač, kot sveta, v katerem zeva prisotnost niča.
Vsekakor so lahkotnejše, pesniku bi lahko naprtili odsotnost kakršne-
koli metafizične komponente, a zdi se, da to ne bi bilo umestno, saj
gre za drugačen tip poezije. Zajčev lirski subjekt se sicer giblje v
okviru spoznanja o absurdnosti sveta, toda to spoznanje nima več
zavezujoče pomembnosti. Ostaja nekje na robu ubesedovalčeve zave-
sti, ves čas prisotno, a namerno ne potencirano. Posamezni pesniški
drobci zato lahko postanejo sicer slepeči, a vendarle trenutki zlitja
z obdajajočo floro in fauno, identitete sveta in človeka.
Drugi del Zajčeve zbirke Obrabljene besede se izgublja v navi-
dezni literarno-formalni umetelnosti, ki se največkrat izkaže kot mo-
notono ponavljanje istih besed. Obrabljenost sveta na žalost postane
predvsem obrabljenost Zajčeve poezije. Podobno se Zlatko Zaje ujame
tudi v kratkih proznih oblikah v zadnjem delu zbirke. V kafkovske
metamorfoze in nakazovanja na spreobrnjene didaktične basni ujeta
proza postane v stilno neuspelem navezovanju na Cankarjev prozni
ritem ubesedovanje nepomembnih dogodkov, pisanje, ki izgublja na
smiselnosti, ni več nek napor, ustvarjalen namen, ampak neselek-
tivno zapisovanje psihičnih stanj in trenutnih domislic. Verjetno smo
že na meji literature kot avtoterapije, ampak poezija Zlatka Zajca na
srečo pretežno uspeva biti nekaj več kot to.
Tomaž Toporišič
227
FRONT-LINE
Octavio Paz
LIRIKA
(MK, 1987, izbrala in spremno besedo napisala Maja Turnher-Miklavc,
prevedel Ferdinand Miklavc)
Najbrž kdo, tudi tisti s humanistično izobrazbo in Weltanschauun-
gom, še vedno verjame, da je poezija preprosto seizmografija kratkih
stikov s titansko pošastnim svetom, ki pretresajo za jobovske nadloge
predestiniranega izbranca. Ne more se upreti vsiljivi podmeni, da je
poezijo, če že ne literaturo ob koncu tisočletja nasploh, vojskujoča se
poletnost drugih medijev potisnila v domeno privatnih interesov, ko-
njičkov in brkljanj. Da je spričo grozeče svetovne kataklizme, ki jo
komajda še zadržujejo klici k razumu iz angažiranih intelektualnih
krogov, izgubila vlogo meritornega fait social. V pesniškem solu bo
zato — priznajmo — gledal le vihar v kozarcu in kapljo v morju.
Neprodušno zaprt ambient razburkane notranjosti, njen neuslišani
S.O.S. in v planetarnih razsežnostih zanemarljivo majhno tragedijo
na oceanu. Tudi pesmi Octavia Paza ne bo videl nič drugače.
Nekoga drugega, ki presežke svojega eksistencialnega avanturiz-
ma še zmeraj zaupa pustolovščini besede, pa izbrana poglavja iz Pa-
zovega pesniškega opusa in nenavadno lucidni poganjki njegovega
esejizma {Luk i lira, Beograd 1979) gotovo ne bodo pustili hladnega.
Prav v luči dejstva, da je njegovo celotno literarno delo nastajalo
mimo orientirjev španskega kulturnega imperializma, je o tem piscu
mogoče govoriti kot o enem izmed markerjev latinskoameriškega pro-
dora v svetovno književnost. V neizčrpno zaledje Pazovih tekstov se
uvrščajo — približno rečeno — znameniti pasusi iz zahodnoevropske
književne tradicije, predkolumbovski azteški mit, kitajski taoizem,
japonski haiku, indijski Upanišadi in še marsikaj. K temu je pripo-
mogla tudi njegova diplomatska kariera, brez dvoma. Toda tisto, kar
ga resnično nareja za ambasadorja pesništva v sodobnem svetu, je
prepričljivi credo njegovih pesniških in poetično refleksivnih poslanic.
Pesniški jezik, če navežemo na košček svojevrstno angažirane in
nikakor ne zgolj interne Pazove poetike, se v družbeni kontekst po
pravilu zapiše z noto prevratništva. Takšen subverzivni naboj nosi
v sebi celo hermetično zastrta kuliserija Mallarméjevega jezika, koli-
kor je pesnika »gnalo čistiti narečje svojega plemena«. Kozmetično
čiščenje govornih praks, ki konec koncev privede do visoke književne
norme, nima s tem seveda ničesar opraviti. Govorica pesnikov je
namreč vsakič znova obsojena na ekskomunikacijo zaradi svoje ne-
prikrivajoče, razodetne dvosmiselnosti. S svojo ambigvitetno strukturo
je zavezana iracionalnemu imenovanju drugega, ne pa voluntaristič-
nim projekcijam, istovetenju drugega z drugim. Jezik pač ni indi-
ferentno, poljubno zamenljivo sredstvo sporazumevanja, temveč po-
228
FRONT-LINE
prime, kadar ga obvlada tehnika niveliziranja, obliko smrtonosnega
orožja.
Človek je, kakor ga figurira prenikava Pazova domislica, v nekem
smislu res metafora jezika, ki ga je tako rekoč ustvaril, in tudi
zgodovina različnih oblasti je nemara ponavljajoča se metafora nji-
hovih občevalnih načinov. Komunikacijo oziroma modus vivendi teh
občestev, ki vselej temeljijo na projektu uravnilovke, pa v prvi vrsti
načenja prav silovita amplituda dvosmiselnosti, prebojni zamah pes-
niškega diskurza. Zavoljo tega mu ekskluzivirajoči esperanto sle-
hernega oblastništva ne prizanaša, saj dopušča le despotijo puhle
fraze. In za nameček bodo ljubitelji antiutopičnega romana vedeli
povedati, da demaskirani novorek totalitarizmov — ta sijajni precedek
Orwellove temačne vizije! — navsezadnje niti brbljavih klišejev ne
pozna več.
Pazovo pesništvo je v primerjavi z običajno poésie engagé kaj-
pada premalo surovo neposredno in hkrati preveč predano lastnemu
svetotvornemu poslanstvu, da bi se ga dalo stlačiti pod kupolo brez-
interesnega larpurlartizma. Tisti, ki bodo Paza brali, bodo to uvideli,
četudi je predmet njegovih pesniških tematizacij izjemno krhek, de-
likaten, komajda ulovljiv. Pri tem s sugestivno gestikulacijo prehaja
torišče, na katerem se je doslej zlomilo marsikatero kopje — molk.
Zelo dobro ve, da molk kot ugovor, ostreje rečeno, kot kontra-dikcija,
nemi izraz zdvomljenosti nad močjo besede, pravzaprav ne krči poti
do izvorne tišine. Da je prej znamenje vdaje, kot pa rekapitulacija
labodjega speva. Zato njegove pesmi lovijo resonanco s tišino. Pre-
čiščene skoz filter tišine bistrijo posluh govoric, ki bi jih sicer brez
preostanka pogoltala galerija lastnih hrupnih zvokov.
Vid Snoj
229
Zahvala
Uredništvo »Literature-Problemov« se zahvaljuje Anici in Bogu Gorjanu,
da sta honorar za posthumno izdano knjigo njunega sina Vojka Gorjana
(1948—1975) z naslovom Jeruzalemski grički (Založba Obzorja, Maribor
1987) namenila za izboljšanje honorarjev mladih avtorjev, ki objavljajo na
straneh »Literature-Problemov«.