Songi - Blazev zegen ovitek.qxd 1/12/2005 10:22 PM Page 1 Blaž Prapótnik Blaževa popotnica rojen 24. septembra 1966 v Slovenj Gradcu je uni-osebnemu izboru aktualnih besedil songov, ki jih izvajamo z ben-verzalni ustvarjalec in avtor: profesionalno je gra-dom, kot vedno in od nekdaj – izključno z ustvarjalno avtorsko fični oblikovalec in urednik pri Založbi Cerdonis, usmeritvijo. Ni časa in prostora za priredbe, kopije, popačenke ... soureja in oblikuje tudi Odsevanja, koroško revijo za leposlovje in kulturo. Besedila – poezijo, prozo in publicistiko – objavlja v slovenskih revijah ter časopisih. Pesnik, tudi pisec songov in kitarist oz. B Zgodnja dela kot so Košček misli, Kdo je kriv ali Frajerka, ki smo jih igrali v osemdesetih prejšnjega stoletja, bend pa se je imenoval baskitarist, je prva besedila napisal kot najstnik za lažev Minsko polje, so ostala le na amaterskih demo posnetkih in morda smo jih prerastli. V knjižici ni niti pesmi Melanholija ali Si srečen garažni bend. Muze so mu bile naklonjene – sledi prijatelj iz zbirke Pegaz prebija zvočni zid, ki jih je v zgodnjih devet-izdaja pesniških zbirk, najprej treh samizdatov (opremljenih z last-desetih akustična skupina Ilex posnela z drugim basistom. Iz vmes-nimi risbami in grafikami), nato tiskanih knjig: nega obdobja sta Sončna nedelja in Moj kamen (iz knjige Pegaz pre- – POSQS ŠT. 1, 1988, samizdat, bija zvočni zid), ki smo jih uspeli posneti z zasedbo Pegazz; pesmi – Krik iz labirinta, 1990, samizdat, žegen še vedno izvajamo. S kvartetom smo v prvem letu enaindvajsetega – Strgane stru(pe)ne, 1991, samizdat, stoletja posneli studijski mini album Ekslibris. Slaba vest je v tej – Pegaz prebija zvočni zid, 1992, ČZP Voranc, knjižici prva, Bog ni mrtev pa zadnja ... tudi zato, ker v obdobju spremna beseda Ciril Zlobec, dveh prestopnih let (okroglih osem let) nisem izdal nobene knjige. – V redu kaos, 1996, Založba Cerdonis, Nekaj besedil sem napisal, nekaj starih pesmi pa priredil v songe. spremna beseda Milan Vincetič in Marjan Pungartnik. Svojih stopinj ne dam je prirejena Enigma, Čakam čas je iz knjige Z zasedbo Ex animo ustvarja in izvaja avtorsko glasbo: Ekslibris V redu kaos ... Tako pesmi in njihova sporočila ohranjajo življenje (CD, mini album, 2001, samizdat). Inovativno oblikovalsko idejo in zasnovo za nestandardni inštrument, 6-strunski bas z uglasitvijo v songih, ki jih zdaj izvajamo s triom Ex animo, iz duše – nalašč, ter zvokom kitare, je leta 2004 realiziral mojster Nace Zaletelj ... namenoma. Za poslušalce, zase in za nostalgijo. Vsako, še tako sladko zdravilo za nostalgijo, pa je seveda le – blažev žegen. Blaž Prapótnik Blaževa popotnica rojen 24. septembra 1966 v Slovenj Gradcu je uni-osebnemu izboru aktualnih besedil songov, ki jih izvajamo z ben-verzalni ustvarjalec in avtor: profesionalno je dom, kot vedno in od nekdaj – izključno z ustvarjalno avtorsko grafični oblikovalec in urednik pri Založbi Cerdonis, usmeritvijo. Ni časa in prostora za priredbe, kopije, popačenke . . soureja in oblikuje tudi Odsevanja, koroško revijo Zgodnja dela kot so Košček misli, Kdo je kriv ali Frajerka, ki smo jih za leposlovje in kulturo. Besedila – poezijo, prozo in publicistiko – objavlja v slovenskih revijah ter časopisih. Pesnik, tudi pisec songov in kitarist oz. baskitarist, je prva besedila napisal kot najstnik za garažni bend. Muze so mu bile naklonjene – sledi izdaja pesniških zbirk, najprej treh samizdatov B igrali v osemdesetih prejšnjega stoletja, bend pa se je imenoval lažev Minsko polje, so ostala le na amaterskih demo posnetkih in morda smo jih prerastli. V knjižici ni niti pesmi Melanholija ali Si srečen prijatelj iz zbirke Pegaz prebija zvočni zid, ki jih je v zgodnjih devetdesetih akustična skupina Ilex posnela z drugim basistom. Iz (opremljenih z lastnimi risbami in grafikami), nato tiskanih knjig: vmes-nega obdobja sta Sončna nedelja in Moj kamen (iz knjige – POSQS ŠT. 1, 1988, samizdat, Pegaz prebija zvočni zid), ki smo jih uspeli posneti z zasedbo Pegazz; – Krik iz labirinta, 1990, samizdat, – Strgane stru(pe)ne, 1991, samizdat, – Pegaz prebija zvočni zid, 1992, ČZP Voranc, žegen pesmi še vedno izvajamo. S kvartetom smo v prvem letu enaindvajsetega stoletja posneli studijski mini album Ekslibris. Slaba vest je v tej knjižici prva, Bog ni mrtev pa zadnja . . tudi zato, ker v obdobju spremna beseda Ciril Zlobec, dveh prestopnih let (okroglih osem let) nisem izdal nobene knjige. – V redu kaos, 1996, Založba Cerdonis, Nekaj besedil sem napisal, nekaj starih pesmi pa priredil v songe. spremna beseda Milan Vincetič in Marjan Pungartnik. Svojih stopinj ne dam je prirejena Enigma, Čakam čas je iz knjige V Z zasedbo Ex animo ustvarja in izvaja avtorsko glasbo: Ekslibris redu kaos ... Tako pesmi in njihova sporočila ohranjajo življenje v (CD, mini album, 2001, samizdat). Inovativno oblikovalsko idejo in zasnovo za nestandardni inštrument, 6-strunski bas z uglasitvijo songih, ki jih zdaj izvajamo s triom Ex animo, iz duše – nalašč, ter zvokom kitare, je leta 2004 realiziral mojster Nace Zaletelj ... namenoma. Za poslušalce, zase in za nostalgijo. Vsako, še tako sladko zdravilo za nostalgijo, pa je seveda le – blažev žegen. Blaž Prapótnik BLažev žegen CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana songi 821.163.6-1 PRAPOTNIK, Blaž Blažev žegen : songi / Blaž Prapótnik ; [fotografije v mozaiku Dejan Jordanov ... et al.]. – Slovenj Gradec : Cerdonis, 2005 ISBN 961-6244-15-9 217691648 CERDONIS, 2005 Kazalce Posvetilo Blaževa popotnica . . . . . . . . . . . . . . . . 2 ... mojim trem muzam. Slaba vest . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 Slepa ulica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Iskrena hvala vsem, ki ste verjeli v te verze, Vsega imam . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 jim kdaj posodili svoj glas, inštrument, Naj govorijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 glasbo, aranžma ... ali angažma. Kdo je svoboden . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Odvoz smeti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Hvala vam, ki ste omogočili natis knjige. Svojih stopinj ne dam / Enigma . . . . . 20 In ... oprosti, poezija, spet sem te izdal. Egoist . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Kažipot za nikamor . . . . . . . . . . . . . . . . 24 Sončna nedelja . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 Bel oblak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 (O)krasna punca . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Srečanje z Venero . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Moj kamen . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 Čakam čas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Balada o njem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Bog ni mrtev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 O avtorju . . . . . . . . . . . . . . (na zavihku) 8 Slaba vest 9 Na obrobju velemesta V mraku se prikrade vtis, z neba zasije Rimska cesta, da tam leži star časopis dol pogleda na ljudi in ko gledam se mi zdi, milijarda drobcenih oči. da v parku prav nikogar ni. V temnih parkih na klopeh jasno sanjajo v nočeh, Ne poznamo teh ljudi, svetlobo daleč od luči, doma so v črni kroniki samotni v množici ljudi. na dnu življenja in strani, kot novica brez podpisa. Njihova smrt je slaba vest iz časopisa. 10 Slepa ulica 11 Tloris narave s šestilom in ravnilom V mračnem pasu obzorja zamira pogovor je kot ocena nravi z lesenim merilom. nekdo odhaja samoten in išče odgovor: Človeka nikar ne meri s čevlji in palci; So res te zamisli tako negotove, čeprav niti kalupi v glavi niso natančni kazalci. podirajo stene in postavljajo mostove?! V družbi različnih smo samo še bolj sami, Zidovje labirinta narejeno brez načrta če zraste zid molka v slepo ulico pred nami. je meja, ki ločuje le izmišljena črta? Slepa ulica molka je samotna in siva, pisani otroci se tu ne smejo igrati. V slepi ulici molka sreča ne prebiva, življenje je skrito za zaprtimi vrati. 12 Vsega imam 13 Imam vse, česar ne potrebujem, Imam pravico – a težko si jo vzamem, imam načrte, ki jih ne uresničujem, Imam resnico, ki ji ne verjamem, imam glavo, a je ne uporabljam, Imam Boga, pa v resnici ne obstaja, imam ideje o katerih ne razglabljam. Imam pekel – nič slabši od raja. Imam prepričanje, ki se ga ne držim imam življenje – pa ga ne živim. Imam prijatelja, ki ga ne maram, imam žensko, ampak jo varam. Imam ljubimca, vendar ne priznam, imam znance, ki jih ne poznam. Imam sovražnike, ki se jih ne bojim - izbral sem take, da lahko mirno spim. 14 Naj govorijo 15 Kdo si želi biti nor-mal-en in Naj govorijo ... kar se jim zdi. enolično živeti vsakdan. Kar govorimo, prazno zveni. Groza me je tele vizije: puste maske topo zrejo v ekran. Vedno letel bom na svoji višini, Odlepiš se v strahu z vrha krivulje, strmo se vzpenjal, nikoli pristal, ker če bi padel, se ne bi pobral. na ravnino vsakdanje rutine A skozi luknjo v času-prostoru ne bom strmoglavil in obležal. glas ti prišepne, da storil si prav. 16 Kdo je svoboden 17 Črne ovce v beli čredi Homo sapiens si zastavlja nosijo ponosno svoje runo. filozofska vprašanja: Volkovi – tulijo v krdelu, Kdaj je ugoden trenutek? zdaj že vsak na drugo luno. Ali je večnost pravi čas za dejanja?! Vedno bolj ga zanima, Iz množice brezimnih števil kdo je svoboden in že štrlijo brihtne glave, rad bi vedel, kdo je res prost. ne potlačijo jih več nazaj: ne obroki, ne predstave. Kdor beži še ni svoboden, kdor beži še ni prost. 18 Odvoz smeti 19 Začelo je smrdeti, kjer odvrgli smo simbole Danes zjutraj so prišli, in gre mi na kozlanje, ko se spomnim na da odpeljejo stvari, parole. da spraznijo lobanje Kante so prepolne, da iztresem svinjarijo, in kante za smeti. zdaj ni več prostora – povsod bacili se redijo. Ne brskaj po smeteh, ker ni več kaj iskati, Vse naj pohrustajo miši in podgane, kar bilo je vrednega, smo morali prodati. oči resnici v rane – naj izpraskajo vrane. Ne išči v smeteh leska starega spomina, Na smetišču zgodovine je vedno grozna gneča, da se ti ne dvigne nivo adrenalina. če te sortirajo pravilno – je to le gola sreča. 20 Svojih stopinj ne dam 21 Tujec sem, In vendar svojih stopinj tujek v očesu gledalca, ne dam nikomur, statist na prizorišču lahke ali težke igre brez popravkov, so samo moje. v zgodbi brez smisla, z dialogi brez stavkov. Veteran na povorki, Popotnik sem sredi klovnov in bedakov, na križišču brez kažipotov, odvečna figura na tem na razpotju brez znakov sprehajališču pozabljen vagon na progi navzkrižnih korakov. ukinjenih vlakov. 22 Egoist 23 Vzel bom kristalni kelih in vanj natočil dan, Za telefon me ne skrbi, njegove klice bom preslišal, izpil bom iz večera vso svetlobo, dolgo gledal in če boš stal pred vrati, prav ničesar ne boš slišal. drsenje mehke sence, dokler se noč ne splazi v Vzel bom kristalni kelih in vanj natočil dan, sobo. izpil bom iz večera vso svetlobo. Lahko se bom obrnil stran, prespal vso zgodovino, Spustil bom psa, naj sam divja za drevesi. zamudil bom na zadnji vlak in ne bo mi treba s Iztegnil bom noge čez mizo in se praskal za ušesi. tabo v kino. Jutri bom dan posvetil sebi, z obraza ti že berem Jutri bom dan posvetil sebi, z obraza ti že berem zavist, – ves dan v lastni senci, jutri bom egoist. zavist, – ves dan v lastni senci, jutri bom egoist. Jutri bom egoist, jutri bom egoist Jutri bom egoist, jutri bom egoist Zjutraj, ko me bo zbudila, ji bom iztrgal drobovino, da jo bo kak revež peljal na surovino. Jutri bom dan posvetil sebi, z obraza ti že berem zavist, – ves dan v lastni senci, jutri bom egoist. 24 Kažipot za nikamor 25 Stojim kot kažipot za nikamor Ne, ne bom preklinjal in čakam, da kdo mi ustavi. in ne bom se jezil; A moj palček nima sreče, pot se spreminja v cilj, jaz zanje nisem pravi. navidez nedosegljiv. Razbeljen dan mi leze čez čelo in sili v oči. Stojim Na robu stojim s svojo kratko senco, in čakam sam sredi dolge poti ... razbeljen dan v oči. Ko odhajaš na pot, lahko se ti zgodi, da ne vidiš ničesar razen cilja pred očmi. 26 Sončna nedelja 27 Slonim na oknu in zeham, – zunaj je nedelja. Zunaj je nedelja, Gledam jo od daleč, kako polna je veselja. gledam jo od daleč, kako polna je ljudi. Sonce se igra z ljudmi tam dol' S prave distance so vsi videti srečni, in sije na otroke. majhni in brez žalosti. Možje robato hvalijo dan in S sladoledi v rokah in polnimi usti si segajo v kosmate roke. so zadovoljno dolgočasni, Mladiči imajo živahne sence podobni lenim in sitim živalim iz zarisane na sledove koles in tiste stare pozabljene basni. zasanjane matere vlačijo rožnate dojenčke po svetlozeleni senci dreves. Kaj če bi skočil tja dol in jim iz same zlobe pokvaril dan?! Obrazi so obsijani s sijočimi nasmehi. Zdaj je čisto vseeno, jutri se V nedeljo se – odpuščajo grehi. s ponedeljkom začenja oleseneli vsakdan! 28 Bel oblak 29 Povprečen dan na travniku sreče Čez obzorje prihajaš kot bel oblak je obračal za soncem svoj bledi nasmeh, in mečeš na zemljo svoje sence mrak. nebo je žarelo, žarelo mehko in se zrcalilo v očeh. Stopila si med sonce in modrino v očeh, Stal sem sam in te gledal – prekrila nebo in nasmehe na tleh; prišla si kot nežno bel oblak, zdaj vem, da senca, tema in mrak toda počasi se je čez travnik spremljata tudi tebe – beli oblak. grozeče splazil sence mrak 30 (O)krasna punca 31 Ne vem, če sva se kdaj res poznala O, okrasna punca spomnim se le, da si mi dala okrasna, krasna punca. nizke strasti kljub visoki postavi; Nič več me ne skrbi za tebe (veš) še vedno imaš več soli za tebe se mi gladko je, je, je ... v mednožju kot v glavi. Še vedno vsak falot zate je pravi, Večer ti z obraza umije nasmeh, pa če se svet na glavo postavi. jutro s telesa opere ves greh, Svoje čare prodajaš v sumljivem lokalu; kurja koža te oblije, ko se spomniš noči - končaš, ko se postaraš – v odtočnem kanalu. za temo med ušesi pa te nič ne skrbi. Glavo uporabljaš kot stojalo za frizure, telo za obešalnik in shujševalne kure. S predpisano intelektualno dieto, tudi vse neumno – zate je sveto! 32 Srečanje z Venero 33 Bilo je nekje v mraku vesolja Morda sem zaznal tudi vonj sta se najini orbiti skoraj dotaknili ali pa sem si samo domišljal in pogled je spolzel to strupeno atmosfero, po oblikah obraza, ko si drsela mimo. odtipal po volumnih telesa in se dvignil v oholo odmaknjenost. In nihče ni opazil, ... In nihče ni opazil, nihče ni niti pomislil, da na Veneri ni življenja- a jaz sem vedel zagotovo: da si mrtva in pusta, ker sem nekoč, zdavnaj že- raziskal tvojo površino. 34 Moj kamen Čakam čas 35 Korenine drevesa tvoje ljubezni Malo duš je v vicah prazne sobe so se ovile okrog mojega kamna v prsih. a hitro te uročijo v negibni ples. Z najtanjšimi nitmi si segla Okno uokvirja svetlobo dneva, v vse obskurne razpoke tega kamna. pogreznjeno med gube zaves. Veš, moj kamen je poln razpok, Čakam čas, da tihi koraki zato mora tvoje drevo umreti. preglasijo udarce nihala. Čakam čas, da bosta dih, dih in ura zastala ... Tvoja usodna napaka, ker ... So razpoke, ki vanje svetloba ne sme vstopiti. Koščene stene nosijo polna naročja So razpoke, slik podobe zdavnaj so zbledele. iz katerih veje strupeno hladen mrak, Klavir sameva v zamolklost večera, ki zledeni še tako vroče želje. melodije so v tišino izzvenele. In korenine zmrznejo. 36 Balada o njem 37 Rodil se je ob nepravem času Balada o njem ... in izbral si je napačen kraj, zavrgel je svet in svet njega, a nihče ne ve zakaj. Življenje ga je zbilo na kolena, Od takrat je rasel iz protesta ugasnil je up v očeh, in ni zaupal tem ljudem, vedel je, da ni rešitve začel je mislit' s svojo glavo, in v ustih mu je zamrl smeh. ker ni nasedal več lažem. In ko je zadnjič gledal proti nebu, je bilo obarvano škrlatno, Pazili so, da ne bi se pokvaril, s koščeno roko preko trupla a kaj, ko pokvarjen je že bil, smrt je vrgla črno platno. želeli so, da ne bi bil v slabi družbi, a se je v taki že rodil. Vsega naveličan se je počutil bedno in prekleto; od vseh družabnih iger je igral najraje rusko ruleto. 38 Bog ni mrtev 39 Bog ni mrtev, ampak samo spi. A Bog ni mrtev. Dremlje v nas, O, če spi pravično spanje in upa sanje ... ki smo ga pregnali iz ogretih src Ga bomo prepoznali v sebi in v grobnice iz kamna, kjer zatohlo zaudarja prebudili v veri, da so ljubezen, po smrti izdihnjen zrak. blagost in modrost vzhajajoča zarja? V isti sapi je bergla beračev usmiljenja, med prepirom o njem Ali pa noč, grozeče dvignjena gorjača. z glavo navzdol, kot netopir In ni nas strah pogleda, uprtega obešena v razvaline, v eno samo trmasto obzorje. čaka na zaton Človeka?! Blaž Prapótnik Blažev žegen songi Založba CERDONIS, Slovenj Gradec; www.cerdonis.si za založbo: mag. Andrej Golob, uredniški odbor: Andrej Makuc, Tone Turičnik, Matjaž Apat in Blaž Prapótnik, urednik fotografije v mozaiku: Dejan Jordanov, Tina Hauser, Tomo Jeseničnik, Primož Juvan, Andrej Knez, Jože Repas, Matjaž Kovačič in avtorjev arhiv Priprava za tisk: grafični studio Cerdonis Tisk / vezava: Cerdonis / Tiskarna Grešovnik leto: 2005 CERDONIS: Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca, srednjeveški Matthaeus Cerdonis de Windischgretz, je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal je okrog 60 poljudnoznanstvenih knjig, predvsem za potrebe tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanističnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto črk – z malo gotico – in namesto listov paginiral polovične tiskovne pole. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani nekaj njegovih original-nih tiskov iz let 1483 in 1486. Blaž Prapótnik Blaževa popotnica rojen 24. septembra 1966 v Slovenj Gradcu je uni-osebnemu izboru aktualnih besedil songov, ki jih izvajamo z ben-verzalni ustvarjalec in avtor: profesionalno je dom, kot vedno in od nekdaj – izključno z ustvarjalno avtorsko grafični oblikovalec in urednik pri Založbi Cerdonis, usmeritvijo. Ni časa in prostora za priredbe, kopije, popačenke . . soureja in oblikuje tudi Odsevanja, koroško revijo Zgodnja dela kot so Košček misli, Kdo je kriv ali Frajerka, ki smo jih za leposlovje in kulturo. Besedila – poezijo, prozo in publicistiko – objavlja v slovenskih revijah ter časopisih. Pesnik, tudi pisec songov in kitarist oz. baskitarist, je prva besedila napisal kot najstnik za garažni bend. Muze so mu bile naklonjene – sledi izdaja pesniških zbirk, najprej treh samizdatov B igrali v osemdesetih prejšnjega stoletja, bend pa se je imenoval lažev Minsko polje, so ostala le na amaterskih demo posnetkih in morda smo jih prerastli. V knjižici ni niti pesmi Melanholija ali Si srečen prijatelj iz zbirke Pegaz prebija zvočni zid, ki jih je v zgodnjih devetdesetih akustična skupina Ilex posnela z drugim basistom. Iz (opremljenih z lastnimi risbami in grafikami), nato tiskanih knjig: vmes-nega obdobja sta Sončna nedelja in Moj kamen (iz knjige – POSQS ŠT. 1, 1988, samizdat, Pegaz prebija zvočni zid), ki smo jih uspeli posneti z zasedbo Pegazz; – Krik iz labirinta, 1990, samizdat, – Strgane stru(pe)ne, 1991, samizdat, – Pegaz prebija zvočni zid, 1992, ČZP Voranc, žegen pesmi še vedno izvajamo. S kvartetom smo v prvem letu enaindvajsetega stoletja posneli studijski mini album Ekslibris. Slaba vest je v tej knjižici prva, Bog ni mrtev pa zadnja . . tudi zato, ker v obdobju spremna beseda Ciril Zlobec, dveh prestopnih let (okroglih osem let) nisem izdal nobene knjige. – V redu kaos, 1996, Založba Cerdonis, Nekaj besedil sem napisal, nekaj starih pesmi pa priredil v songe. spremna beseda Milan Vincetič in Marjan Pungartnik. Svojih stopinj ne dam je prirejena Enigma, Čakam čas je iz knjige V Z zasedbo Ex animo ustvarja in izvaja avtorsko glasbo: Ekslibris redu kaos ... Tako pesmi in njihova sporočila ohranjajo življenje v (CD, mini album, 2001, samizdat). Inovativno oblikovalsko idejo in zasnovo za nestandardni inštrument, 6-strunski bas z uglasitvijo songih, ki jih zdaj izvajamo s triom Ex animo, iz duše – nalašč, ter zvokom kitare, je leta 2004 realiziral mojster Nace Zaletelj ... namenoma. Za poslušalce, zase in za nostalgijo. Vsako, še tako sladko zdravilo za nostalgijo, pa je seveda le – blažev žegen. Blaž Prapótnik Blaževa popotnica rojen 24. septembra 1966 v Slovenj Gradcu je uni-osebnemu izboru aktualnih besedil songov, ki jih izvajamo z ben-verzalni ustvarjalec in avtor: profesionalno je dom, kot vedno in od nekdaj – izključno z ustvarjalno avtorsko grafični oblikovalec in urednik pri Založbi Cerdonis, usmeritvijo. Ni časa in prostora za priredbe, kopije, popačenke . . soureja in oblikuje tudi Odsevanja, koroško revijo Zgodnja dela kot so Košček misli, Kdo je kriv ali Frajerka, ki smo jih za leposlovje in kulturo. Besedila – poezijo, prozo in publicistiko – objavlja v slovenskih revijah ter časopisih. Pesnik, tudi pisec songov in kitarist oz. baskitarist, je prva besedila napisal kot najstnik za garažni bend. Muze so mu bile naklonjene – sledi izdaja pesniških zbirk, najprej treh samizdatov B igrali v osemdesetih prejšnjega stoletja, bend pa se je imenoval lažev Minsko polje, so ostala le na amaterskih demo posnetkih in morda smo jih prerastli. V knjižici ni niti pesmi Melanholija ali Si srečen prijatelj iz zbirke Pegaz prebija zvočni zid, ki jih je v zgodnjih devetdesetih akustična skupina Ilex posnela z drugim basistom. Iz (opremljenih z lastnimi risbami in grafikami), nato tiskanih knjig: vmes-nega obdobja sta Sončna nedelja in Moj kamen (iz knjige – POSQS ŠT. 1, 1988, samizdat, Pegaz prebija zvočni zid), ki smo jih uspeli posneti z zasedbo Pegazz; – Krik iz labirinta, 1990, samizdat, – Strgane stru(pe)ne, 1991, samizdat, – Pegaz prebija zvočni zid, 1992, ČZP Voranc, žegen pesmi še vedno izvajamo. S kvartetom smo v prvem letu enaindvajsetega stoletja posneli studijski mini album Ekslibris. Slaba vest je v tej knjižici prva, Bog ni mrtev pa zadnja . . tudi zato, ker v obdobju spremna beseda Ciril Zlobec, dveh prestopnih let (okroglih osem let) nisem izdal nobene knjige. – V redu kaos, 1996, Založba Cerdonis, Nekaj besedil sem napisal, nekaj starih pesmi pa priredil v songe. spremna beseda Milan Vincetič in Marjan Pungartnik. Svojih stopinj ne dam je prirejena Enigma, Čakam čas je iz knjige V Z zasedbo Ex animo ustvarja in izvaja avtorsko glasbo: Ekslibris redu kaos ... Tako pesmi in njihova sporočila ohranjajo življenje v (CD, mini album, 2001, samizdat). Inovativno oblikovalsko idejo in zasnovo za nestandardni inštrument, 6-strunski bas z uglasitvijo songih, ki jih zdaj izvajamo s triom Ex animo, iz duše – nalašč, ter zvokom kitare, je leta 2004 realiziral mojster Nace Zaletelj ... namenoma. Za poslušalce, zase in za nostalgijo. Vsako, še tako sladko zdravilo za nostalgijo, pa je seveda le – blažev žegen.