„DOM  IN SVETf 1892, štev. 2.                                         55
Zimski pravljični moj svet, kako si krasan v domovini,
V  duhu te gledam zavzet, srečen pri tebi sem spet! Kmečki poznati mi krov slikovito beli se nasproti,
Njega prostorni je stan kakor nekdaj pred menoj. Hrastov pri dverili zapah že leta ga čuva in leta,
V  trdna se okna zaman zimski zaletuje mraz. Blago toploto šireč smeji se mu peč porogljivo.
V  njenem osrčju svetal plamen glasno prasketa. Plamen ognjen prasketa, ob peči se greje družina,
V  živem pogovoru čas brzo ji dalje hiti. — Sedel v zapeček je ded, prižgal starodobno si pipo,
Zvedavo v deda oko vnuk je cvetoči uprl . . . Pesem dekliška glasi po kmečki prostorni se hiši,
Vmes na vreteno se nit gladko izmika iz rok. Pač bode tkalec vesel netrgane preje, mladenka:
Lepega bodeš blaga ženinu nesla na dom. Urno, le urno okrog, kolo in dvokrilo vreteno! —
Stare se ure nocoj vedno oglaša udar. Preslica polna je še, nešteto v stanici povesem,
Kaj bi, dekliška norost, vlekla ti usta na smeh ? Sanjati čas je drugoč . . . Dremota že mater zmaguje,
V  kotu zgovorni pastir tudi je kimati jel. Pipo ugasnil je ded. umolknila njega beseda,
Čase pretekle hvaleč, ki jih preživel je mlad. Kladivo tolče deset . . . svetilka pojema, umira,
Zvezde neba se goste, tiho je zunaj povsod — — Zimski pravljični moj svet, kako si krasan v domovini!
Z Bogom! Ločiti s tabo mora se trudni moj duh. Sanje samo so bile, kar nemo sem gledal pred sabo,
Toda resnica nekoč, ko me je grela mladost.
M.  O.
Dobljena   igra.
j» «p                                     Romanca.
;F(9<yp> Granadi sijajni, v »solnca hčeri«, sf&     Umira mogočni Mahomed. '!   Ob postelji neme viteze meri Vladarja sivega motni pogled.
Toguje po lepih vaseh in mestih, Oprostil bi rad se trdih okov,
Ker mnogo ima podanikov zvestih, A žezlo prisvaja si brat njegov.«
Šepečejo tiho usta njegova:
»Odgovora zadnjim besedam želim: Kje zdaj se mudita moja sinova,
Kaj delata Jusuf in Ibrahim?«
Milujejo drugi Ibrahima:
»»Z uporniki mlajši sin se bori. Pristaša v deželi vernega nima,
In vendar si žezlo izročil mu ti.
Pristopi vitezov vrsta in pravi:
»Vprašanje budi nam žalen spomin.
Zaprt v Xalubaniji, čvrsti trdnjavi Toguje Jusuf, starejši sin.
Srdito viteze kralj pogleda. —
Privede mu k postelji sla dvorjan.
Poslednja tedaj — smrtonosna beseda iz kraljevih prsij privre na dan:
56
Zle moči.
»Ukaz v Xalubanijo nesi, trdnjavo!
Naročam poveljniku Abdulu jaz: Takoj naj odseka Jusufu glavo
Sicer porazi še njega ukaz.
Vesoljnemu rodu potem oznani: Za kralja sem Ibrahima izbral . . .«
Tišina zavlada po širni dvorani,
In kralju se sel pokloni do tal. —
* *                *
Nemir v Xalubaniji srca objame, Razkačeni mnogi stiskajo pest,
Poveljnika samega srd razvname, Ko sel iz Granade prinese vest.
Le Jusuf miren Abdula teši: »Izpolni, kar oče veleva srdit!
Za toliko časa le meča me reši,
Da grem se od svojcev domov poslovit !<
A de mu poveljnik: »»Vse tvoje želje Poslušati moram trd in nem.
Tako mi naroča kruto povelje, Da čakati niti hipa ne smem««.
Proseč tovariša Jusuf poljubi: »Ne bodi te, mili zaveznik, strah!
Ob meni vsaj toliko časa izgubi, Da enkrat samo doigrava ,šahM«
#
Nemudoma mizo prinese sluga, Podobe pred-nju položi strmeč.
Na polje jih urno razstavita druga, Pokojen Jusuf, poveljnik drhteč.
Minuta se brzo umika minuti, In že je na tihem Abdulu žal.
Ob hladnem Jusufu v duhu sluti, Da igre ne bode kmalu končal.
»»Vstaniva, Jusuf, in igro končajva!
Prešla je že cela ura in čez.«« »Potrpi, Abdul! Do kraja igrajva!
Ne moti poslednjih v igri potez !«
Na sedež poveljnik nazaj omahne, In plašno ozira se vedno do vrat.
»»Končano!«« vzklikne in se oddahne. Potegnil je kraljevič Abdulu »mat«.
Na gradu je stražar v rog zatrobil, Pred Jusufa planil vitezov roj:
»Umrl je Mahomed, igro si dobil, Ti bodeš naš kralj, odločen je boj!«
A. 31.
2*5^
Zle moči.
(Noveleta. — Spisal Josip Krasjanin.)
(Konec.)
Qt    iv.
c>^estno in natančno je prihajal D ob ran v delalnico. Večkrat je srečal in pozdravil Julijo Klasarjevo. <F^ Mnogokrat ga je obhajala neka žalost. Čutil je v najskrivnejših globinah svoje duše, da ji je nekako dober. Julija je morda tudi slutila njegovo   naklonjenost  proti   sebi.   Saj je
večkrat opazila, da mu je pri pozdravu nekaj obtičalo v grlu, da bi rad še kaj povedal, a da mu ni dala zadrega. Julijino hladno vedenje, celo izogibanje, h krati še nekak ljubezniv ponos — to mu je vedno zapiralo ustnici.
Poleten dan je bil. Že zajutra po prvih solnčnih žarkih je pritiskala skoro neznosna soparica in težila delavcem kakor svinčena peza potne ude.  Vsem