List 24. Politiški oddelek. „Novice" na zatožni klopi. Tako smo dali naslov našemu današnjemu članku. Povedati pa moramo precej, da nesmo bili toženi pred sodiščem, temveč nekje drugje. Vlogo tožitelja je bil proti nam prevzel vrhniški kapelan gosp. Bohinc. Vlogo sodišča bi bil imel prevzeti občni zbor kmetijske družbe, ki se pa ni spoznal kompetentnega za to stvar in je torej vsa tožba pala v vodo, če tudi je zatožbo podpiral celo knezoškofijski tajnik gospod Šiška, ki je sam odbornik „Kmetijske družbe". Pri občnem zboru je gospod Bohinc najprej hvalil delovanje »Kmetijske družbe" in njenega tajnika, potem je pa nakrat našel neko senčno stvar. Plačana oseba, »Kmetijske družbe" tajnik, je slučajno tudi podpisan urednik našega lista in to je tista strašna pregreha. Klical je odbor »Kmetijske Družbe", da naj gleda, da se ta ne-prilika odstrani, ker se našega lista politika menda ne strinja z mnenjem večine kmetovalcev in pa članov »Kmetijske družbe" in se s tem zanaša razpor v družbo. Ta obtožba je taka, da nas dolžnost veže, da neko-liko spregovorimo o njej. Pretresovali ne bodemo, če je gospod kaplan Bohinc kompetenten soditi, če se politika našega lista vjema s politiko večine članov »Kmetijske družbe" ali ne. Iz njegovih besed se pa lahko posname, da bi bil on zadovoljen, da je morda gospod tajnik urednik kacega lista, ki bi podpiral politiko, katero on odobrava, in po njegovem mnenju večina članov »Kmetijske družbe". To stališče je popolnoma napačno in je najboljše sredstvo, da se v družbo zanese razpor. Da je gospod Bohinc zahteval, da se tajnik ne sme mešati v nobeno politiko, ne v konservativno, ne v liberalno, bi se mi ne bili toliko čudili, če tudi bi se to nič prav ne vjemalo z osnovnimi zakoni o občnih pravicah državljanov, ali načelo, katero je pa on razvil, je pa naravnost obsodbe vredno. Lepo ni, če sploh v kakem zastopu hoče absolutno gospodariti le večina ne ozirajoč se na manjšino. S tega stališča je obsodil sedanji parlamentarizem tudi tukajšnji »Slovenec", pri katerem sodeluje več učenih mož, vsaj pišejo zanj, kakor se po Ljubljani govori, mi tega ne vemo, tudi bogoslovja doktorji iz Gorice. Če bi se večina »Kmetijske družbe" izrekla za kako določno politiko, ima manjšina tudi pravico zahtevati, da se nanjo ozira in bi to tudi storila, in s tem bi se zanesel razpor v družbo, ki bi jej gotovo ne koristil. Vsak nepristranski človek mora priznati, kako pogubna je taktika, katero je hotel vrhniški kaplan zanesti v »Kmetijsko družbo" in kako prav je imel zbor, da se ni menil za njegovo besedičenje. Da je tajnik plačan, to mislimo, da so člani prej vedeli, in gospodu Bohincu pač ni bilo treba tega dvakrat naglašati. Zastonj pač nikdo tega dela opravljati ne more in se tudi od nikogar zahtevati ne more, da bi je opravljal. Sicer pa gospod tajnik pač ne dobiva plače iz ud-nine posamičnih članov, ki je tudi tako majhna, da bi gospod govornik bil po lastnem preudarku lahko spoznaj, da se vsa tudi za ude porabi. Sicer naj bi pa gospod Bohinc bil malo pomislil, kaj bi bilo, ko bi se povsod ravnali po njegovem načelu. Dobe se duhovniki, ki tudi tirajo politiko, ki se ne vjema večkrat z mnenjem večine njih župljanov. Se li to pogosto prigodi, mi ne vemo, ali da se pa pripeti, se pa pač ne bode oporekalo. Kaj bi rekel gospod Bohinc,' ko bi ob tacih prilikah kak slovenski list prinesel dopis, v katerem bi stalo, naš gosp. župnik ali kaplan, katerega mi plačujemo, kateremu mi dajemo biro, tira politiko, ki se ne vjema z mnenjem večine naše župnije. Bi li to ne bilo nespodobno. Ravno tako nespodobno je pa bilo, če se je tajniku »Kmetijske družbe" očitala plača njegova. Počenjanje gospoda Bohinca je pa obsojati tudi z narodnega ozira. Dosedaj so vsi slovenski listi obsojali, če je morda vlada pritiskala v političnem oziru na uradnike. V bodoče bi pa tega ne mogli, ker vlada ima pač ravno tako pravico vplivati na svoje uradnike, kakor bi jo imel odbor »Kmetijske družbe" in s tem se odpira 200 pot največji korupciji. Mi sicer sami nesmo zato, da bi morda državni uradniki ali pa tudi tajnik „ Kmetijske Družbe" svoje službe zlorabili v politične namene, ali v kolikor je pa jim dovoljeno pečati se s politiko, se pa jim mora pustiti popolna prosta volja, naj se že potem njih politika strinja z večino ali manjšino, bodi konservativna ali liberalna, da le v svojem uradnem poslu store vse svoje dolžnosti in v tem oziru se pa tajniku gospodu Pircu ni nič moglo očitati. Gospod Bohinc je pa tudi nekaj pretil z nekakim odločnejim postopanjem. Če smo ga prav razumeli, hotel je nekako pretiti, da bode on in somišljeniki njegovi začeli nekako agitacijo proti družbi. V tem oziru pa mislimo, da se tudi njegovi somišljeniki ne strinjajo ž njim. Vsaj se vendar v vseh njih listih naglasa skrb do kmeta. Tudi odprava prisilne legalizacije se je utemeljevala s to skrbjo za kmeta in mi nikakor ne dvomimo v odkritosrčnost njih zatrjevanj. Kacega pomena je „Kmetijska družba" za naše kmetijstvo, je znano in zatorej mislimo, da bi baš iz ljubezni do kmeta se ne lotili ta-cega razdirovalnega dela samo iz politične strastij in osebnega nasprotja. Tudi bi stranka, ki bi v svoji neizmerni zaslepljenosti si upala lotiti tacega herostratskega dela, se morala z vso odločnostjo obsojati in bi zgubila vsako pravico, ponašati se s svojo skrbjo do kmeta. Knezoškofijski gospod tajnik je pa zatrjeval, da se naš list več ne drži tiste politike, katere se je držal pod Bleiweisom. V tem oziru pa moramo izreči, da gospod tajnik pokojnega Bleweisa dobro poznal ni, če kaj tacega trdi. Da morda „Novice" pod Bleiweisom neso povsem tako pisale, so uzrok predrusfačene razmere. Tedaj še nikdo ni pisal proti absolutni narodnosti, našim narodnim društvom, kakor se pa dela sedaj. Če bi se pa tedaj bil kdo tako daleč spozabil, bi bil gospod dr. Bleiweis prvi, ki bi se bil proti temu oglasil, kajti v narodnih vprašanjih je bil on do skrajnosti odločen in neupogljiv, v tacih ozirih se tudi ni oziral na nobeno osebo. Jako se motite, če mislite, da bi pokojni dr. Bleiweis bil priznal, da se tudi v čisto političnih stvareh moramo ravnati je-dino po svojih škofih. Že pred 25 leti se je uprl v svojem listu neki okrožnici o šolskih zadevah, če tudi se je sprva občno mislilo, da se je dotična okrožnica izdala po sklepu knezoškofijskega konzistorija, ne pa le po jednem njegovih članov na željo vlade. Če se mi v tem oziru ne ravnamo po „ Slovence vi" politiki, ne ravnamo se le zarad tega, ker se držimo politike dr. Bleiweisa. Kam bi prišli, ko bi se poprijeli take politike, kakor jo hočejo nekateri nam usiliti, nam kažejo nekateri dogodki na Koroškem, kjer škof podpira naravnost germanizacijo. Take politike ne more zagovarjati tudi noben list, kateri je res naroden. V tem oziru pa mi tudi ne pritrjujemo misli, da bi morali molčati, če morda tako politiko tira visok cerkven dostojanstvenik. Čim višji dostojanstvenik je kdo, bodi duhovni ali pa svetni, temveč lahko nam škoduje, in tem večji upor je zatorej potreben od narodne strani, pri čemer seveda se mej spodobnosti ne sme prekoračiti, ka- terih pa mi ne prekoračimo. Če pišemo proti visokim osebam, pišemo spodobno, če tudi odločno. Za obstanek naroda se boriti je naša dolžnost, naj preti nevarnost od katere strani koli, in to nikakor ne nasprotuje naši veri, kateri ostanemo vedno zvesti, kakor smo bili dosedaj. w Ze petdeset let se držimo našega starega gesla „vse za vero, dom, cesarja" in se tudi v bodoče nobeni točki tega gesla ne izneverimo. Trdno se ga je držal pokojni dr. Bleiweis in trdno se ga hočemo držali tudi mi.