ETNOLOG

GLASNIK ETNOGRAFSKEGA MUZEJA

V LJUBLJANI

LE BULLETIN DU MUSÉE D'ETHNOGRAPHIE
À LJUBLJANA

REDAKTOR:

DR. NIKO N. ŽUPANIČ

KNJIGA X.—XL'

LJUBLJANA
1937 — 1939

TISKA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ)

4-4061

pričujočo številko stopa »Etnolog« v drugo desetletje
svojega obstoja. V kratkem razdobju desetih let je postal
znan po vsej državi, pa tudi v slovanskem svetu si je pri-
dobil velik pomen, povpraševanja in ponujane zamenjave
iz ostalega sveta pa govore o njegovi vlogi v širnem znan-
stvenem svetu sploh.
Obenem z desetletnico »Etnologa« pa sovpada drugi, po važnosti
še večji jubilej — šestdesetletnica življenja in delovanja njegovega
urednika dr. Nika županiča, bivšega ministra in direktorja Etnograf-
skega muzeja v Ljubljani. »Etnolog« je tesno povezan z županičevim
imenom, on ga je priklical k življenju in potem urejeval skozi vsa leta,
on ga je propagiral in on mu je pridobil vse sotrudnike. V začetku
skromno muzejsko glasilo se je razvijalo v važen faktor k proučavanju
slovenske svojstvenosti. Uredniku pa je uspelo kmalu z osebnim vpli-
vom in poznanstvom pridobiti sodelavce iz vsega slovanskega sveta.
S tem se je pomen »Etnologa« razširil in postal je vpliven člen v zbli-
žanju slovanskih narodov, postal je praktičen glasnik velike slovanske
ideje njegovega urednika.

Ob priliki šestdesetletnice urednikove in desetletnice glasila zato
ti sodelavci niso nič premišljali, marveč od vseh strani poslali svoje
prispevke, da bi na ta način dokazali svoje simpatije in odobravanje
k delu urednikovemu in k poslanstvu »Etnologa«.

Nobenega ni bilo mogoče odkloniti radi važnosti in pomena in
tako se je glasilo razraslo v debelo knjigo z razpravami v vseh slo-
vanskih jezikih in po pomenu važnimi za proučavanje vseh slovanskih
problemov.

Toda tudi domači prijatelji in sotrudniki niso hoteli zaostali.
Obenem s čestitkami so poslali tudi oni rokopise, da na ta način s
sodelovanjem pokažejo svoje veselje in odobravanje k uspehom obeh
jubilantov.

Vsem, ki so na ta način izrekli svoje čestitke, pa tudi vsem onim,
ki jim to vsled raznih ovir ni bilo mogoče, pa so se oglasili s svojimi
čestitkami, bodi na tem mestu izrečena zahvala. Naj bodo prepričani,
da »Etnolog« svojega poslanstva in svoje smeri, nakazanih z delom
urednika dr. Nika županiča, ne bo zapustil, temveč čvrsto nadaljeval
in izpopolnjeval.

F. K. Kos,

kustos Etnografskega muzeja.


Ljudska medicina v dobrépoljski dolini.

Anton Mrkun — Dobrépolje.

1. Vzroki bolezni.

V prejšnjih časih se je mnogokrat sHšalo, da so coprnice
naredile kakq bolezen. V tistih časih so tudi coprnice delale
točo. Ako je kak človek zbolel za udno boleznijo (revmatizmom)
in bil radi bolezni sključen, so vselej pripisovali to coprnicam,
češ: »To so coprnice naredile.« Včasih so rekli, da je vzrok te ali
one bolezni to, ker je bolnik prej na kakem potu, križišču ali na
stezi prehodil kako znamenje, ki je bilo nevidno in ki ga je naredil
kak hudoben človek. Včasih so rekli, da je dobil bolezen zato,
ker je ravno naletel nanj in je bilo »narejeno« za drugega, pa
se je on slučajno nanj naključil. Tako so včasih verovali, a
dandanes nihče ne veruje, da bi kdo mogel drugemu kaj »nare-
diti«. Pač pa imajo ljudje še sedaj trdno vero, da človeka v
želodcu ali v črevah »grize«, ker mu je kak hudoben človek v
gostilni ali v kaki drugi družbi, kjer so pili iz enega kozarca, vino
»pregriznil«. Tisti namreč, ki je pred njim pil, ni izpil vse pijače,
ampak samo nekaj. Ko je nehal piti, je z zobmi skupaj stisnil in
tako »pregriznil« pijačo. Kozarec je postavil nato na mizo in ga
nalil in ga ponudil tistemu, ki mu je namenil iz hudobnosti, da
ga »grize«.

Prej so ljudje trdno verovali, da duhovnik lahko koga »iz-
mašuje« in da potem tisti človek v kratkem umrje. Ako je bil
kdo z duhovnikom kaj navzkriž, ni hodil k njegovi maši, ampak
je rajši šel mašo iskat po sosednjih župnijah.

Tudi mora je hodila v prejšnjih časih ljudi tlačit. To so
ljudje trdno verovali. Sedaj se nikdar več ne sliši, da bi koga še
mora tlačila. Ako je hudobnež zbolel, so ljudje govorili in še
dandanes govore: »Bog ga je kaznoval zavoljo njegove hudobije.«
Torej ljudje pripisujejo bolezen hudobiji človeka.

V prejšnjih časih se ljudje niso znali varovati raznih bolezni
in so sploh mislili, da se bolezni ne nalezejo. Temveč tisti se
bolezni naleze, ki se je boji. Dostikrat so n. pr. jedli z ravno tisto

2 Anton Mrkun, Dobrépolje:

Žlico kakor bolnik in iz iste sklede. Privzdigovali so bolnika in
se prav nič niso varovali. Zato so pa divjale v prejšnjih časih
po naših krajih razne bolezni, n. pr. kolera. Istotako so divjale
koze, tako da je veliko ljudi umrlo. Nekateri starejši ljudje
imajo še sedaj po kozah spačen obraz. Odkar zdravniki cepijo
otrokom vsako leto koze, se ta bolezen več ne pojavi.

2. Kako so se ljudje zdravili.

Ako je koga ujedalo ali kakor so rekli »grizlo« ali »bodlo«,
je bilo najnavadnejše zdravilo to, da so v peči segreli opeko in
jo zavito v cunjo pokladali na boleče mesto. Ko je opeka postala
hladna, so imeli že drugo pripravljeno. Tako je bila ena opeka
vedno na žerjavici, druga pa na bolniku. In res so s tem ravna-
njem dostikrat pregnali bolezen.

Velikokrat so ljudje posušili razna zelišča, kakor: bezgovo
cvetje, lipovo cvetje, tavžentrože, arniko, žajbelj, kumino, kamili-
ce, lapuh, borovnice, janež itd. Ta zdravilna zelišča so rabili pri
raznih boleznih. Čaj iz lipovega cvetja so rabili za želodec in
tudi za kašelj in za prsne bolezni, bezgovo cvetje za prsi, želodec
in sploh za vse bolezni. Tavžentrože so rabili za slabokrvne.
Arnika je dobro zdravilo za rane. Zoper prisad so rabili žajbelj.
Kumino so rabili za trebušne bolezni. S kamilicami so zdravili
ženske bolezni, posebno porodnice so pile kamiličen čaj. Lapuh
je zdravilo za očesne bolezni in za razne notranje bolezni. Suhe
borovnice so dobre zoper drisko. Istotako tudi suhe hruške. Janež
je zdravilo zoper razne prsne bolezni. Pljučnik za pljučne bo-
lezni, goba na bezgu je zdravilo zoper očesne bolezni. Sveže
bezgovo listje je zdravilo za glavobol. Za trebušne bolezni rabijo
močno žganje, kakor: brinovec, slivovko in drožnik. Čislano
zdravilo sta ajbiš in pelin. Naše gospodinje nabero ajbiš in pelin,
ju posuše in spravijo najrajši v kašči ali pa tudi na podstrešju
za kako špiro ali v kaki stari skrinji in jih rabijo pri različnih
boleznih doma ali pri sosedih. Ljudje namreč si radi pomagajo
v bolezni drug drugemu. Kar se ne dobi pri eni hiši, se pri drugi.
Če se pojavi bolezen v hiši, ženske hitro zneso skupaj razna
domača zdravila, naj bo bolezen pri ljudeh ali pa tudi pri živini.

Tudi bolnike obiskujejo radi, vendar tako, da moški obisku-
jejo moške, ženske pa ženske bolnice. Posebno ako je bolnik dalj
časa bolan, zlasti v zimskih dolgih večerih pridejo zvečer moža-

Ljudska medicina v dobrépoljski dolini. 3

Anton Mrkun

karji v vas, mu krajšajo čas, ga tolažijo in, če treba, tudi kaj
privzdignejo in mu na ta ali oni način lajšajo njegovo bedno
stanje. Ako se bolniku stanje poslabša in je pričakovati njegove
zadnje ure, kaj radi pridejo sosedje k njegovi zadnji uri, molijo
in, ko umira, eden vedno kropi z blagoslovljeno vodo okrog nje-
gove smrtne postelje. Ko bolnik izdihne, ga sosedje umijejo,
preoblečejo ter mu prirede mrtvaški oder. V vsaki vasi je nekaj
takih ljudi, ki se ne boje prijeti mrliča, ga umiti, preobleči in
končno položiti na oder.

3. Zdravniki.

Pred kakimi 40 leti je bil v Vel. Laščah zdravnik Zalokar,
ki so mu ljudje rekli »padar«. Hodil je po naših selih in bil strog
z ljudmi. Domače je ozmerjal, da ne znajo prav ravnati z bol-
nikom. Tudi niso poprej kHcali zdravnika, le v najnujnejših pri-

4 Anton Mrkun, Dobrépolje:

merih so ga klicali, navadno, ko je bilo že prepozno. Zato je
razumljivo, da je zdravnik ljudi grajal, ker so ga klicali šele k
umirajočemu, ko je bila že vsaka zdravniška pomoč brezuspešna.
Starejši ljudje so kaj radi rekli: »Kaj bo le padar pomagal? Nič.
Samo da denar vzame. Če bolniku domača zdravila ne pomagajo,
mu tudi padar ne bo pomagal«

Ako je zdravnik prišel na dom, je računal po dva do pet
goldinarjev. Ako pa je prišel ponoči h kaki porodnici, je računal
po 10 goldinarjev.

Kaj radi so hodili ljudje k dr. Lukanu v Št. Vid pri Stični.
Šli so ponj navadno z vozom in ga pripeljali na bolnikov dom.
Ljudje so imeli do njega zelo veliko zaupanje. Ko je umrl, so
ljudje rekli: »Škoda ga je bilo, veliko naših ljudi je scajtal.« Dan-
danes iščejo ljudje zdravniško pomoč skoro v vsaki bolezni. Tudi
v bolnišnico gredo radi v Ljubljano.

4. Mazači in zagovorniki.

Nekdaj so ljudje hodih po pomoč v bolezni k raznim ma-
začem in zagovornikom, ki so znali bolezen »zagovoriti« ali »od-
delati«. Tisti, ki so bili bolj lahkoverni in bili prepričani, da je
bolezen »narejena«, so gotovo vselej šli h kaki osebi, ki je znala
bolezen »oddelati«. Eden takih zagovornikov je bil v sredi pre-
teklega stoletja na Trojanah, kamor so hodili za pomoč, četudi
je bilo zelo daleč. Na nasvet tega vsevedeža so potem naši
ljudje »odpravljali« bolezen.

Pa tudi raznim cigankam so večkrat nasedli, ko jim je zago-
tovila, da bo to ali ono bolezen odpravila, seveda proti odškod-
nini, t. j. s klobasami, slanino, jajci itd. Cigankam dandanes nihče
več ne verjame.

Za pomoč v bolezni so hodili tudi k raznim mazačem, konje-
dercem in konjederkam v razne kraje, včasih tudi v velike da-
ljave, prepričani, da jim bo šintarica pomagala. In če se je res
slučajno zgodilo, da se je bolezen obrnila na boljše, je imela taka
šintarica še večjo veljavo in zaupanje pri ljudeh. Še dandanes
nosijo ljudje h konjederkam bolnikovo vodo kazat in pravijo,
da šintar pozna na vodi starost, spol, vzrok in razvoj bolezni

Ljudska medicina v dobrépoljski dolini. 5

dotičnega človeka. Današnji mazači imajo, kakor ljudje pripo-
vedujejo, lepo urejeno ordinacijsko sobo. V zadnjem času je
neka taka šintarica v R. D. K njej hodijo po pomoč ne samo
kmetje, ampak tudi ljubljanski izobraženci.

Nekdaj so znali zagovarjati tudi kačji pik. Pri nas se je
namreč pred kakimi 40 leti še splošno pasla po pašnikih živina,
t. j. ovce, koze in goveda. Zelo pogostokrat se je dogodilo, da je
posočo se živino pičil gad ali modras v smrček. Pičena žival je
imela velike bolečine. Ob taki priliki so živino takoj prignali do-
mov s paše in so poklicali tistega človeka, ki je znal gadji ugriz za-
govoriti. Pa tudi ako je gad ugriznil v boso nogo pastirja, ki je
živino pasel, ali katero drugo osebo, ki je obirala lešnike ali
jagode, vselej so poklicali tistega človeka, ki je znal pik zago-
voriti aH »panati«.

Človek, ki je znal zagovarjati, ni hotel nobenemu drugemu
človeku razkriti svoje tajnosti, ki je ostala navadno samo v eni
družini in so jo podedovali od roda do roda.

Ivan Dren iz Ponikev mi je povedal, da si je nekoč izposodil
Mohorjeve knjige pri nekem zagovorniku. Ko je listal knjigo,
je našel listič, na katerem je bila zapisana molitev, ki se moli
pri zagovarjanju kačjega pika. Glasila se je tako: »Tam stoji ta
silna skala, tam stoji ta silna skala, tam stoji ta silna skala, tam
gori leži sv. Šemberjevs, tam gori leži sv. Šemberjevs, tam gori
leži sv. Šemberjevs, prišla je Mati božja Marija Devica, prišla je
Mati božja Marija Devica, prišla je Mati božja Marija Devica,
da zemski črv tebi ne more nič škodovati, da zemski črv tebi ne
more nič škodovati, da zemski črv tebi ne more nič škodovati.«
Nato se zmolijo trije očenaši tako, da se vsaka beseda po trikrat
zgovori n. pr. Oče, oče, oče, naš, naš, naš, kateri, kateri, kateri itd.
Nato je treba tri koščke kruha vzeti, čez nje je treba trikrat
znamenje sv. križa napraviti in nato dati pičenemu človeku ali
živini snesti.

Razni mazači so svojim pacientom tudi kri puščali na roki
med zapestjem in komolcem, in sicer kar z žepnim nožem, samo
da je bil dobro nabrušen. Veliko takih pacientov si je ob takem
puščanju krvi radi umazanega noža kri zastrupilo. Zadnje čase
se je to mazaštvo popolnoma opustilo.

6 Anton Mrkun, Dobrépolje:

5. Uroki.

Ivan Dren, posestnik v Ponikvah, pripoveduje: »Ko sem bil
še majhen deček v starosti od 6 do 10 let, sem imel staro mater, ki
je pestovala moje mlajše bratce. Torej pred 50 leti so hodile k
moji babici v vas sosede, ki so tudi pestovale svoje vnuke in
vnukinje. Prišlo jih je po 5 ali še več vsak dan v vas. In tiste
stare žene so se tedaj pogovarjale o razHčnih stvareh, ki so jih
doživele tekom svojega dolgega življenja. Bile so to ženice, stare
okrog 80 let. Jaz sem te govorice sosed poslušal z odprtimi
usti in zato sem si veliko zapomnil, ker imam dober spomin.

Pogovarjale so se te ženice o urokih, da je ta ali oni dobil
uroke, da je imel kak človek tako hud in srep pogled, da je tisti,
katerega je pogledal, takoj dobil uroke. Te so zdravili tako, da so
oglje v kaki posodi pogasili z vodo. Uročni človek se je moral
držati nad ta dim, ki je uhajal iz pogašenega oglja. To je po-
magalo, da ga je nehala boleti glava.

Iz pogovorov naših babic sem zvedel, da so taki ljudje na
svetu, ki znajo vsako reč »narediti«, t. j. prevzročiti vsako bo-
lezen. Lahko napravijo, da je človek ves sključen ali da človeka
»grize« po trebuhu, da človek postane bebast itd. Tisti človek
»vedež vseznal« naredi svojo čarovnijo kje na kakem potu, na
cesti ali na kakem porobku obcestnega drevesa. Če se je potem
človek vsedel na tak štor, je vselej dobil tisto bolezen, katero
je mislil oni, ki jo je začaral v štor. Zato se mora po mnenju
babic na vsak porobek odsekanega drevesa napraviti s sekiro
tri zaseke. Na tako zaznamovanem porobku ne more noben
vedež nič narediti. To navado iz nekdanjih časov imajo naši
možje še dandanašnji, namreč da na vsako debelejše deblo, ki ga
podžagajo, napravijo na porobek 3 zaseke. Sedanji rod ne ve več.
kaj to pomeni. Ne vedo kaj pomeni rimska št. IIL«

Gozdni delavci imajo navado, da drevesu, ki je padel in
molijo veje kvišku, dotične veje takoj s sekiro lepo na gladko
posekajo, da bi se ne prišle na dotične kvišku štrleče veje mučit
duše iz vic. To verujejo nekateri še dandanes. Otrok lahko dobi
do 16 tedna po rojstvu neke vrste uroke, ki se pojavijo v obliki
driske. Ako pride kdo zvečer v mraku v hišo, pravijo, da pri-
nese »mrak« ali da postane otrok radi tega »mračen«. Tudi k
otrokovim plenicam in povojem ne sme noben tuj človek priti

Ljudska medicina v dobrépoljski dolini. 7

V bližino ob mraku. V sobi se ne sme približati ne otroku in ne
njegovemu perilu. To verujejo še dandanes.

6. Flajštri.

Nekdaj so igrali veliko vlogo flajštri, ki so jih dajali zdrav-
niki ljudem zoper različne bolezni. Nekatere so pa ljudje sami
kupovali v prodajalnah, ki so jih imele vedno na zalogi. Dan-
danes se nikjer več ne dobi flajšter po trgovinah.

Najbolj v navadi je bil tako zvani »cinglflajšter«, ki se je
rabil zoper vsako bolezen. Kamor ga je bolnik prilepil, mu je
zlo skupaj zvlekel, kar je povzročilo velike bolečine. Težko so ga
odtrgali od kože, ker se je močno prijel.

Bili so še razni drugi flajštri. Imeli so tudi domače flajštre,
ki so jih doma sami naredili, n. pr. flajšter iz lanenega semena.
Laneno seme so v možnarju stolkli in potem skuhali, ga deli vro-
čega na platneno krpo in flajšter je bil gotov. Ta flajšter so upo-
rabljali, ako se je komu kaj »zbiralo«.

Otrokom, odraslim tudi še sedaj, ako se kaj zbira ali, kakor
ljudje pravijo, ako ima »pasji poštrkavec«. Za tako bolezen na-
pravijo gospodinje flajšter iz kisle smetane, pomešane z rženo
moko. To zmes polože na platneno krpo in z njo ovijejo boleče
mesto. Ta flajšter zelo dobro de otrokom, ker lepo hladi. Gnoj
se hitro zbere. Ko se ta flajšter segreje, se mora spet menjati, in
to tako dolgo, da izteče ves gnoj.

7. Kopanje.

V Dobrépoljski dolini ni tekoče vode. Zato so se hodili kopat
v Rašico v Ponikve ali še dalje do vasi Rašice. Stari ljudje niso
veliko držah na kopanje. Mladina pa se je vselej rada kopala,
posebno iz Ponikev, kjer imajo tekočo vodo. Vsak šolar je znal
plavati. Starejši ljudje se kopljejo le bolj v redkih primerih, n. pr.
ob mlačvi, ko so se v skednju močno zaprašili in gredo potem
zvečer, da se omijejo v Rašici in se znebe nadležnega prahu. To
delajo samo moški, odrasle ženske se ne gredo nikoli kopat.

V novejšem času so si nekateri napravili kopalne kadi, da se
lahko doma kopljejo in umijejo v mrzli aH topli vodi.

8 Anton Mrkun, Dobrépolje:

V najnovejšem času je Zavod sv. Terezike v Ponikvah po-
stavil ljudsko kopališče s prhami in kadmi, tako da je sedaj
vsakemu možno skopati se.

8. Slepič.

Nekdaj so ljudje umrli za slepičem, pa niso vedeh, zakaj.
Ko je bolnik začutil hude bolečine v trebuhu, so mu takoj segreli
opeko in mu jo dali na boleče mesto. Seveda mu to vse skupaj
ni nič pomagalo. V nekaj dneh je umrl v hudih bolečinah. Ljudje
so navadno rekli, da si je tak človek črevo »prevrgel«, t. j. da se
je v črevesu »zlek« naredil, ki je potem povzročil smrt. Pravega
vzroka ni nihče vedel.

Ljudje so rekli tudi, da ga je »ujelo«. Dandanes gre vsak tak
bolnik takoj v bolnico, kjer mu življenje rešijo, samo, če je še
pravočasno prišel.

9. Kako so celili rane.

Ako se je kdo vsekal s sekiro ali se ranil s koso ali s kako
drugo stvarjo, so mu najprej rano umili z mrzlo vodo. Ako se
pa kri ni hotela ustaviti, so na rano navezali pajčevine ali konjskih
fig, da se mu je kri ustavila. S temi obkladki so res ustavili kri,
a velikokrat se je zgodilo, da si je bolnik zastrupil kri, kar je
povzročilo velike bolečine in mnogokrat celo smrt.

Rane so se celile tudi z arniko, s starim salom. Delali so neki
flajšter iz čebulinih listov, ki so jih stolkli skupaj s starim salom
in potem s to mažo namazali platneno krpo in jo položili na rano.
Tako mazilo še danes uporabljajo in res potegne gnoj ven in
rano tako lepo očisti in tudi precej hitro zaceli. Na rano devajo,
ako nič drugega nimajo, v mrzli vodi namočeno platneno krpo.
Pokladajo tudi trpotec, ki raste po potih in na stezah. Dandanes
že vsak človek gre z rano k zdravniku, ki mu jo ozdravi.

10. Svetniki pomočniki v raznih boleznih.

Ljudje se priporočajo v vseh boleznih Materi božji in raz-
nim svetnikom za pomoč.

Mater božjo kličejo na pomoč v vsaki bolezni. Zelo radi
izgovarjajo v hudih bolečinah besede: »Jezus, Marija, pomagaj ta
mi!« V bolezni se radi zaobljubljajo na Marijina božja pota, kakor
na Brezje, na Kopanj, na Veliko Slevico in še na razne druge
cerkve v bližnji in daljni okolici. Te obljube vselej gotovo izpol-

Ljudska medicina v dobrépoljski dolini. 9

nijo. Zato se vidi v poletnem času ob nedeljah nekaj romarjev
iz Dobrépoljske doline, ki gredo na Brezje po zaobljubi se za-
hvalit ali prosit zdravja.

Tudi k sv. Roku se radi priporočajo in ga prosijo pomoči,
zlasti za bolne noge. Vsako leto je videti dne 16. avgusta na
njegov god in v nedeljo po njegovem godu cele množice častilcev
na hribčku pri Vel. Laščah, kjer se priporočajo njegovi priprošnji
in se mu zahvaljujejo za dobljeno zdravje.

Tudi sv. Antona Padovanskega radi časte in kličejo na po-
moč v raznih boleznih pri ljudeh in pri živalih. K njegovemu
svetišču na Zdenski rebri so od nekdaj radi romali in še sedaj
radi romajo iz domače in iz sosednjih župnij. V zahvalo za
uslišane prošnje prinašajo sv. Antonu denarne zneske pa tudi
razno suho svinjino, zlasti krače in pa kuhano maslo.

Sv. Luciji se priporočajo za pomoč v očesnih boleznih. Radi
romajo na božjo pot na Doleh v Poliški fari. Vsako leto na rožen-
venško nedeljo je tu nekaj romarjev iz dobrépoljske fare, ki si
umivajo oči v studencu pod kapelico, ki je poleg cerkve. Iz tega
studenca nekateri celo vzamejo v steklenicah vodo domov, da si
potem še doma v raznih očesnih boleznih izmivajo oči.

Sv. Polona je pomočnica v boleznih zob. Zato se tudi k tej
svetnici naši ljudje radi zatekajo in molijo k njej, da bi jim
olajšala zobne bolezni ali jih odvrnila.

Ljudi, ki jih radi zobje bole, imajo še enega mogočnega za-
vetnika zoper to bolezen, in sicer križanega Jezusa samega. Za
odvrnjenje zobnih bolezni molijo nekateri na Veliki petek pred
sončnim vzhodom pet očenašev, pet zdravamarij, ker so vojaki
in rabeljni našega Gospoda Jezusa Kristusa po zobeh bih. Ljudje
so trdno prepričani, da to gotovo pomaga.

K sv. Ani molijo zlasti ženske, ki jim je mogočna priproš-
njica pri raznih ženskih boleznih. Posebno pri porodih molijo za
srečen izid, nerodovitne pa prosijo, da bi dobile otroke. Ženske
rade romajo k Sv. Ani nad Ribnico aH k Sv. Ani v Višnjo goro,
da bi dosegle po priprošnji sv. Ane svoj namen.

Sv. Valentin je pomočnik v raznih boleznih, zlasti zoper
božjast pri majhnih otrocih. Božjast imenujejo tukaj »notra-
njico«. Kot posebno dober pripomoček smatrajo to, da od nje-
govega kipa v cerkvi odrežejo zadaj, da se kipu ne pozna, nekaj
treščic, katere denejo potem na žerjavico. Z dimom od tega lesa

10 Anton Mrkun, Dobrépolje: Ljudska medicina v dobrépoljski dolini.

pokade bolnega otroka. V to imajo vse naše ženske veliko za-
upanje in so prepričane, da gotovo pomaga. Zato matere, ki
imajo tako bolne otroke, vedno prosijo cerkovnika, da naj jim
gre odrezat nekaj lesa od kipa sv. Valentina, tako da je njegov
kip v podružnici sv. Florijana v Ponikvah zadaj že ves zrezan.

Sv. Erazem je pomočnik zoper bolezni trebuha, ki jo tukaj
imenujejo »grizenje« ali »ujedanje«. Sv. Erazma časte menda
zato, ker so mu čreva izmotali iz trebuha na motovilo. Temu
svetniku se naši ljudje radi priporočajo. Tudi na njegovo božjo
pot se zaobljubljajo, namreč k sv. Erazmu v Soteski ob Krki
onkraj Žužemberka.

Sv. Blaža časte in se mu priporočajo zoper bolezni grla. Od
nekdaj so hodili ljudje, ki so radi v grlu bolni, na njegov praznik
v Ljubljano v frančiškansko cerkev po Blažev žegen, kjer so ga
frančiškani delili vsako leto. Sedaj pa ta Blažev žegen deli skoro
vsak župnik na sv. Blaža dan in ni treba ljudem več hoditi v
Ljubljano.

Sv. Martin je velik pomočnik v različnih boleznih. Zato po
naših hišah zvečer pri molitvi sv. rožnega venca dodajo očenaš in
zdravamarij o v čast sv. Martinu za zdravje pri živini in družini.

Sv. Jožefu se tudi kaj radi priporočajo v raznih boleznih,
zlasti pa za srečno zadnjo uro.

K sv. zd'ravnikoma Kozmu in Damjanu na Krki kaj radi
molijo in hodijo tja na božjo pot. Posebno se drže te navade
ljudje iz škocjanske župnije, od koder hodijo vsako leto v večjih
skupinah na božjo pot na Krko.

K presv. Srcu Jezusovemu se ljudje zatekajo v raznih dušnih
in telesnih stiskah. Družine se mu posvete vsako leto. Mnogi
bolniki molijo in kličejo na pomoč presveto Srce.

Novejši čas se ljudje priporočajo sv. Tereziji Deteta Jezusa,
posebno odkar obstoji zavod v Ponikvah, posvečen tej svetnici.
Pa tudi v vsaki župni cerkvi je oltar ali kip sv. Terezike in je nje
češčenje j ako razširjeno.

Résumé.

La médecine populaire dans la vallée de Dobrépolje.

A. Mrkun, curé, décrit les pensées du peuple de sa paroisse, qui est
située en Basse-Carniole (au Sud de Ljubljana), sur les origines des
différentes maladies, et sur les moyens thérapeutiques employés contre
ces maladies.

»Горски вијенац« као народно дјело.

Мићун М. Павићевић — Загреб.

Умире Владика Раде на рукама својега тјелохранитеља, смож-
ден, растрган и измрцварен, колико тешком бољком, која га је
годинама подгризала, толико и душевним бригама. Око његова одра
шћућурили се прекрштених руку и стиснутих вилица: војводе,
сердари и капетани, нарочито из Катунске Нахије, којој је и он
припадао.

Људи се скаменили и једва чујно проговорили:

— Грехота, какав човјек умире!

Владика, иако у претпошљедњем ропцу, чуо, и не отварајући
очи, слабим гласом одговори:

— A колико је оваквих владика умрло, чува-
јући говеда по кршевима црногорским, да се за
њих и не зна!

Ништа тако, као ова мудра владичина бесједа, не потврђује и
једну другу истину: да је његово најславније дело: »Горски ви-
јенац« — продукт ума, срца и разума тих незнаних »владика«,
рођених на голом камену, у сваком црногорском племену.

Владика Раде је, као најизразитији црногорски тип, још у
најранијој младости обогатио своју душу на рођеном огњишту на-
родним фолклором: пјесмом, причом, пословицама и доскочицама.

Сва његова пјесничка и филозофска дјела носе на себи дубок
печат народнога блага.

»Горски вијенац«, изузев посвете »Праху Оца Србије« и моно-
лога владике Данила и игумана Стефана, као и Кола, није ништа
друго до чиста народна етика, епика, филозофија, празновјерје и
поглед на живот и свијет ортодокснога црногорскога сељака: јунака,
човјека. главара и племића.

Владичин тјелохранитељ, Радован Мрчарица, из Пипера, по-
слије своје емиграције у Скадар, није крио постанак и историјат
»Горскога вијенца«.

Владика је, говорио је Мрчарица, позвао био на Цетиње од
свакога црногорскога племена по једнога најумнијега главара и

12 Мићун M. Павићевнћ;

народнога првака. Иуна два мјесеца дана држао их је o свом
трошку и редовно свакога дана до иозно у ноћ са њима водио
разгоБоре o свим гранама народнога живота, нарочито o обичајима,
вјеровањнма, историји, традицији и филозофији. Није било ни
једнога од главара, који није знао и умш да својим оригиналним
и простосрдачним иричањима обогати духовну ризницу својега по-
главара. У томе се нарочито истш1,ао чувени народни мудрац, Сула
Радуловић, из племена Комана. Његове филозофске сентендије,
афоризми. изреке и пословице, владику су толико занијеле, да му
је као у шалн приговорио:

— Ти се, Сула, нс бојиш на памет ни једнога Црногорца?

— Не, господару, ни тебе, само да оставиш двије ствари!

— Које с-у то ствари?

— Да не узимаш перо у руке и да не слазиш у Котор! Значи: да се не
оави писањем (С\'ла је био неписмен) и да не путује по свијету и црпе знање
цивилизованих народа,

Када је Владике Раде на овај иачин дошао до цјелокупне
иародне етике, он је иослије сваке сједнице тај огромни материјал
иропуштао кроз свој духовни лабораториум. У мрачној манастир-
ској ћелији, настројен и инспирисан, компоновао је у глави сваку
ријеч и речениду својих сабесједника и сарадника, па слуги Рало-
вану наређивао да запали луч док не пренесе на хартију кон-
струисане мисли.

' Ето, у таквом »бијелом сијању« родио се и овапутио »Горски
вијенац«.

Као што се зна, његово прво издаље штампано је у Бечу
године 1847.

Карактеристично је, да је »Горски вијенац«, који је доживио
био толико издања на обадвије азбуке, први иут објављен у земљи
свога аутора и господара истом године 1913, и то у издању иоцрно-
горченога Нијемца — Рајнвајна. Међутим, »Балканска царица« од
Николе I прештампавала се од године до године o државном
трошку на Цетињу, иако су магазини државне штампарије били
крцати ранијим издањима!

Вукове »Српске народне пословице« штампане су
први пут на Цетињу године 1836, и посвећене владици — дак ле
II у н и X j е д a н a е с т г o д и н a p a н и j е o д »Г o p с к o г a в и-
јенца«.

Горски вијенац каи народно дјело.

13

Мићун JV\. Павићевић

Колико су »Пословице« утицале на »Горски вијенац«, ево поје-
диних локализација, сравњења и упоређења:

»Без неке није« — (»Српске народне пос-ловице«)
»Свак је доша ко је од потребе
Ал нијесу пет Мартиновићах,

И није им без неке невоље.« — (»Горски Вијенац«)
»Брат је мио, које вјсре бно.« — (С. Н. П.)
»Брат је Турчин свуд један другоме.« — (Г. В.)
»Вјетар капом ћерати.« — (С. Н. П )
»Или вјета.р ћерат са ка.пицом.« —■ (Г. В.)
»Врана врани очнју н*^ вади.« — (С. Н. П.)
»Врана вранп очи не иувади.« —■ (Г. В.)

14 Мићун M. Павићевић:

»Гори су потурчењаци него Турци.« — (С. Н. П.)

»Потурица гори од Турчина.« — (Г. В.)

»Жене су да зборе, a људи да творе.« — (С. Н. П.)

»Људи трпе a жене наричу.« — (Г. В.)

»Забада трн у здраву ногу. « — (С. Н. П.)

»Што зборите јесте ли при себе,

Трн у здраву ногу забадате.« — (Г. В.)

»Заклала га лушка црногорока.« — (С. Н. П.)

»Видите ли онога кадије,

У њега су медене ријечи,

Заклала га пушка црногорска.« — (Г. В.)

»Зло годиште рода иште.« —■ (С. Н. П.)

»Зло се трпи од страха горега.« — (Г. В.)

»Ко се топи за пј«ну се хвата.« — (С. Н. П.)

»Ко се топи хвата се за пЈену.« — (Г. В.)

»Иза свакога дажда сунце грије.« — (С. Н. П.)

»Иза туче ведрије је небо.« — (Г. В.)

»Или куј ил не мрчи гаћа.« — (0. Н. П.)

»Што се мрчи када коват нећеш.« — (Г. В.)

»Кад грми свак се себе боји.« — (С. Н. П.)

»Небо нема без грома цијене.« — (Г. В.)

5>Кучку уби или ждрвше сломи.« —. (С. Н. П.)

»Док погине кучка или ждрвњи.« —■ (Г. В.)

»Како тићи опрнате тако и подијећу.« — (0. Н. П.)

»Тек соколу прво перЈе никне,

Он не може више мировати.« —■ (Г. В.)

»Ко разгађа не погађа.« — (0. Н. П.)

»Ко разгађе у нас не погађе.« — (Г. В.)

»Матора дрва не даду се пресађивати,

Прут док је млад ваља савијати.« — (С. Н. П.)

»Старо дрво сломи не исправи.« — (Г. В.)

»Нагазио на сугреб.« — (С. Н. П.)

»Неки кажу: на сугреб је стала.« — (Г. В.)

»Ни једно зло не долази без велике прћије.« — (0. Н. П.)

»Зла под небом што су сваколика,

Човјеку су прћија на земљу.« — (Г. В.)

»Паде Плива у Врбас, и изгуби своЈ глас.'« — (С. Н. П.)

»Мањи поток у виши увире,

Код увора своје име губи.« — (Г. В.)

»Прођ се врага, не ћерај му трага.« — (С. Н. II.)

»Удри врага, не остав му трага.« — (Г. В.)

»Рђом капо дож му је кољена.« — (0. R П.)

»Рђом капа док му је кољена.« _ (Г. В.)

»Тако ове пости за пса не испостио.« —■ (С. Н. П.)

»Часне пости за пса испостио.« — (Г. В.)

»Тако своју ђецу печену не ио.« — (0. Н. П.)

»СвоЈу ђецу на н> печену ио.« — (Г. В.)

Горски вијенац као народно дјело. 15

»Тако се у три лика не обрнуо.« — (С. Н. П.)

»И у лик се манит обратио.« — (Г. В.)

»Тако у манити вјетар не ударио.« — (С. Н. П.)

»У манити вјетар ударио,.« — (Г. В.)

»У добру се лако поднијети.« — (С. Н. П.)

»У добру је лако добро бити.« — (Г. В.)

»У кам ударио.« — (С. Н. П.)

»Турци, браћо, у кам ударило.« — (Г. В.)

»Да је и ђе брата у свијету, да пожали ка. да би помогао.« — (С. Н. 11.)

»Да је игђе брата у свијету,

Да пожали ка да би помога..« — (Г. В.)

»Прошао кроз сито и решето.« — (С. Н. П.)

»Ја сам проша сито и решето.« — (Г. В.)

»Два хата на једним јаслима не могу бити,

Једна кожа не може два меса дати.« — (0. Н. П.)

»Нема капе за по двије главе.« — (Г. В.)

»Држи се ка пјан плота,

Држе се плота, Вукота.« — (С. Н. П.)

»Ка пјан плота када се прихвати.« — (Г. В.)

»Тако ми се траг по трагу не ископао,

као шаренијема коњима.« — (С. Н. П.)

»Траг се грдни његов ископао,

Као што је шареним коњима.« — (Г. В.)

»Тешко земљи куда војска прође,

И дјевојци која сама дође.« — (С. Н. П.)

»Тешко земљи куда прође војска.« — (Г. В.)

»Сјеме му се затрло.« — (С. R П.)

»У њиву му сјеме скаменио,

У жену му ђецу скаменио.« — (Г. В.)

»Тако ми се вино на крсно име у крв не прометнуло.« — (С. Н. П.)
»Крвљу крсно име прославио.« — (Г. В.)

»Тако ми се огњиште на крсно име мојијем пуњем не угасило.« — (С. Н. П.)

»Не предава пуња ни проскуре.« — (Г. В.)

»Тако ми се свака работа не закаменила.« — (С. Н. П.)

»Свака му се сатвар скаменила.« — (Г. В.)

Овамо иду и изреке узете из народа:

»Или си вук или лисица.« — (Н.)

Ил сте вуци или сте лисице.« — (Г. В.)

»Не буди ми бухе у кожухе.« — (Н.)

»Пробуди му бухе у кожухе.« — (Г. В.)

»Уста су јој ка паром прорезана.« — (Н.)

»Уста су Јој паром срезана.« — (Г. В.)

»Лепша је од виле и срце ми је понијела.« — (Н.)

»Љепша му је од бијеле виле,

16 Мићун M, Павићевић:

Живо ми је срце пониједа.« — (Г. В.

»Потамани ка скакавац поље.« —■ (Н.)

»Ка скакавац кад поље опусти.« — (Г. В.)

»Долази му ва ћуку тица.« — (Н.)

»Дан и народ као ћуку птица.« — (Г. В.)

»Грије се према сунцу.« — (Н.)

»И грије се мирно лрема сунцу.« — (Г. В.)

»Виђи како се јалове облаци.« — (Н.)

»Ђе с' пода мном јалове облаци.« — (Г. В.)

»Да ми нијс жа. фишек пуца би.« — (Н.)

»А жа ми је фишек оштетити.« — (Г. В.)

»Држи змију у њедра.« —■ (Н.)

»Што гојимо змију у њедрима.« — (Г. В.)

»Улеће ми муха у нос и наће ме нека штета).« — (Н.)

»Улеће ми једна муха у нос,

Штета he ме нечесова наћи. — (Г. В.)

»Нешто ме срби длан, биће пара.« — (Н.)

»Како су ме длани засрбјели,

Да се хоће ко ђе посвадити,

Бисмо гдобе големе узели.« —. (Г. В.)

»Запјева ми ухо, биће добар глао.« — (Н.)

»Лијево ми ухо сад запоЈа,

Ја се надам веселоме гласу.« — (Г. В.)

»Од старости више бруке нема,

0 старости пртено оружје.« — (Н.)

»Куд ће више бруке од старости.« —• (Г. В.)

»Живи таман ка миш у тикву.« — (Н.)

»Миш у тикви што је него сужањ.« — (Г. В.)

»Није вино пошто је и било.« — (Н.)

Није вино пошто приђе бјеше.« — (Г. В.)

»Ућераћу ја њему памет у главу.« — (Н.)

»У главу ми памет ућерасте.« — (Г. В.)

Тако је позајмљен и израз »Како једна прекоморска тица«.

Све ово и безброј других позајмица, варијација и парафраза,
унесене су Његошевом руком у рукопис »Горскога вијенца«, i;ao
чист продукт његова ума, као што рекосмо, једа-
наест година послије публикације »Српских на-
родних пословица«.

Чак и данас знатан дио ових крилатица, афоризама и пооло-
вица, чисто народних, научењаци, филозофи, књижевници,
бесједници и политичари, узимају као мото при писању својих
дјела и говора и обиљежавају Његоша за њихова творца!
Зар то није један тешки гријех према духовним народним теко-
винама, ништа мањи него онај народни и Његошев према Вуку

Горски вијенац као народно дјело. 17

Бранковићу и краљу Вукашину, који, по њима, вјековима, прави
здрави, носише жиг издајника? ...

Ако се упустимо у дубљу синтезу и анализу праизвора разних
бајања. гатања, мађијања, лијечења и уогапте сујевјерја, с којима
је Његош тако вјешто, класично и пластично гарнирао и декорирао
»Горски вијенац«, увјерићемо се да су и миалн и мотиви и рече-
нице узете и копиране са богатога врела народнога живота. У скла-
пању, претакању и композицији ове гране народног фолклора, вла-
дика је збиља био генијалан.

Узмимо само неколико примјера:

»Не прелаз' ми преко пушке, Бајко,
Но се натраг преко н.е ловрати.«

Зар то није чисто народно празновјерје, које се и данданас
одржало код Црногорапа?

Кад човјек, ратник, ајдук, ловац, војник, сједи и поред себе
постави велику пушку, a неко наиђе и преко ње пријеђе, он ће му,
у страху да му се какво зло не догоди, рећи:

»Не прелзи ми преко пушке, но се врати на-

^ ■ »Да ну, Бајко, пуни ми у око,

Јер ми се је грдно натрунило.«

Свакидашње народно лијечење. Кад човЈеку улети прапгана у
око он he одмах другу до себе: »А д a н у, п у н и м и у o к o ,
јер ми улеће некакав ђавољи трун.« Друг му подигне
трепавицу и три пута духне.

»Укрешите који да пушимо,
То је душа вјери пророковој,
Не ће бити жао ефендији.«

Црногорац вјерује, да је Турчину најмилија жена, добар коњ
Ћ дл'ван са усјеке. За то и вели: »Кад оћеш да почастипг
Турчина, баци пред њим тоболац дувана и укре-
шиму. Тојезањегадуша.«

»Како смрде ове потурице,
Опажаш ли ти што гођ, Рогане?«

»С M p д и к a T у p ч и н,« вели Црногорац.

»Не ваља се бити кукавица,
Али не знаш, рђа те не била,
Да су оно шћери Лазареве.«

18 Мићун Mt Павићевић:

Легенда код Црногораца, да су се послије Лазареве погабије
његове ћерке претвориле у црне птице кукавице. Убити кукавицу
то је велики гријех.

»Али од ње ништа боље није,

Но пас пружит одзгор с врх хаљина-«

Ријеч је 0 мори.

Кад се Црногорац Црногорцу жали, да га при опавању при-
тиска некак.ва мора, овај ће му обично рећи: »Кад лежеш да
спаваш, метни пас с врх хаљина са којима се по-
криваш, па се не бој ништа.«

Има безброј сличних примјера, o којима ће бити опширниЈе
речено у мојој посебној расправи: »Њ егош и народне умо-
творине«.

Је ли и у колико »Горски вијенац« историјско дјело, како га
то Његош крсти, то ће бити предмет нарочите расправе. Наиоме-
нућемо одмах да је Стеван Перков Вукотић, с Чева, савременик и
први савјетник владике Рада, човјек толико моћан да је рекао
владици да ће учињети да се нико више не купи на Цетињу, једном
приликом рекао своме сину Петру, доцнжје војводи и тасту књаза
Николе, ово: »Владика Раде у »Горском вијенцу« пјвва:
»Чево равно гнијездо јуначко.« Таман, како му је
Чево равно тако му је и цио »Горски вијенац«
истинит! Оно што сам му прича j a и други Црно-
горци из историје, то је он на своју руку изопа-
чио. Наводио воду на свој млин и измишља ју-
наке ђе их никад није ни било. И сама »Бадња
Вече« измишљена Је.

Владика је био доста ћудљив и осветољубив.
То најбоље знамо ми који смо се с њ-им јакали. Р^то
и Вукчевиће, из Љешанске Нахије, који су били
б)рчне главе племена, није хтио ни споменути у
»Горском вијенцу«, само радж тога што му један
Вукчевић на скупу рече тешку ријеч.«

»Горски вијенац« је еп и драма. Више драма, иако тешка и
техннчки неизводљива. Главни јунаци су можда и постојали, али
не ни они сви. Кроз владику Данила и игумана Стефана протоворио
је више аутор него његова околина. Кроз сва остала лица, говори
црногорски народ, изузев у »Колима«, која су Црногорцима чак и

Горскн вијенац као народно дјсло. 19

2*

данас туђа, хладна и наметнута, макар их и несвјесно пјевали и
рецитова:ш, као ласкаве историјске епизоде. Народна црногорска
хора немају ништа заједничко, сем дијалектике са колима у »Гор-
ском вијенцу«.

Његош је у свим својим дјелима, свјесно и опрезно, знао
искористжти дјела великих свјетских узора који су му били ре-
довни духовни другови, пријатељи и обожаваоции. Али »Горски ви-
јенац« је у првом реду народно дјело, прековано на умјетнички нако-
вањ »сочинитељев«. Можда је препјев са чисто књижевнога, умјет-
ничкога и естетсвога мјерила, високо над матицом; али ми желимо
да се и матица пронађе са свом њеном простотом и наготом, али и
класичном љепотом.

И неписмени Црногорац, у свакој згоди, при конверзацији, радо
цитира читава поглавља из »Горскога вијенца«, с увјерењем да су
то народни, a не Његошеви стихови.

Колико је збиља Његош у овом свом дјелу унио и чистога
народнога десетерца, са којим и данданас нико тако богато не раопо-
лаже као Црногорац, o томе ће бити ријечи на другом мјесту и
другом приликом.

Није тешко запазити чињеницу, да је Његоша, кад се и за час
склизнуо са народнога десетерца, изневјерила и инвенција и фанта-
зија и емоција, па чак и богатство народнога језика.

Узгред буди речено, он је био жртва своје литературе. Огуда,
избија скоро са свакоје странице и из сваке друге реченице старо-
словенски језик — русизам.

И сам књаз Никола, сродник владичин, истина нешто суревњив
према пјесничком генију свога сродника, гледао је на »Горски ви-
јенац« као на народни пјесмотвор.

Негдје године 1909, упитао је он писца ових редака, шта мисли
0 »Горском вијенцу«.

— »Горски виЈенац« је, господару, црногорска
пјесма над пјесмама коју је дао наш Омир_ народ!

—. Виђн ти њега, галијота! Црногорска, црно-
горска! — народна и то, великијем дијелом, чев-
ска и команска!... (Племена из којих су поникли Стеваи
Перков и Сула Радов, народни филозофи.) Но што мислиш: ко ће
још послије моје »Балканске царице« читат »Горски вијенац«?
(По казивању проф. Мих. Вукчевића у напису »Рестаурација Би-
љарде«, то исто питање књаз Никола стављао Је у Симу Матавуљу.)

20 Мићун M. Павићсвић:

Ућутао сам, јер o »Балканској царици« ни тада, као ни сада
нијесам имао тако високо мишљење као што Je имао њен аутор.

Свестрано испитивање »Горскога вијенца« и његова нероман-
тичарска анализа и савјесно и објективно ранжирање, из љубави
према истини и науци, ништа неће одузети; од ореола и бесмртности
цетињскога пустињака и ловћенскога Прометеја.

Славу великога Шекспира, некада путЈ-јућега глумца, не умањи

ни велики Толстој, некада севастопољски потпоручник _ »Ромео

и Јулија« остаће кроз вјекове најкласичнија творевина људскога
духа, a »Горски вијенац« највеличанственији споменик црногорске
мудрости, славе и прегнућа. Као што je неко само кодификовао
народну поезију o Троји и Одисеји, тако Je исто и Његош, с изу-
зецима Кола и монолога владике Данила и игумана Стефана, a ca
већ раније прилремљенима и наведеним народним предањима
само кодификовао народне умотворе. То, y неколико, признаЈе и сам

Његош потписујући ce »сачинитељ« и »сочинио«, _ скројио.

с a с т a в и 0, као што и гуалари што не пјеваЈу него састављају
старе мотиве око нове грађе. »Горски виЈенац« Je, дак,ле, народно
дјело. То ce види и по томе што Његош y другим дјелима ниЈе
Његош Kâ.0 y » Горском вијенцу«.

Његошу — Његошево, a народл- — народно. То налаже правда,
истина, морал и научно и књижевно поштење.

И 3 в 0 p и :

Ц p н 0 г 0 p ц и y п p и ч a :ii a и a н е г д o т a м a,« из XXV књига од Ми-
ћуна Павићевића.

»Његош и народне y м o т в o p и н е,« y рукопнсу од Мићуна Пави-
ћевића.

»Српске народне пословице,« од Караџића, Биоград, државно
издање 1900.

»Г 0 p с к и в и j е н a ц,« издањс С. Б. Ццијановића, Београд, 1920.

Résumé.

Le »Gorski Vijenac« comme oeuvre du peuple.

On a écrit beaucoup d'études sur le »Gorski Vijenac« qui sont
pleines d'inspiration, d'enthousiasme, et de panégyrique à l'adresse
du Vladika Rade. Mais tous ces écrivains de compte - rendus, de cri-
tiques et de hymnes ne se sont pas occupés des sources, de l'essence
et de l'originalité de cette ouevre.

ropcKu BiijeHau Kao Hapo;iHO ;yejio. 21

Je suis né, poir ainsi dire, au coeur de la région d'où le Gorski
Vijenac est issu et où son auteur est né.

Quand j'étais encore tout petit, mon grand - père en ligne latérale,
le célèbre Bajo Ibrov, analphabète, qui était garde du corps du Vladika
Rade et mourut dans sa 115^ année, me récitait des vers et de la philo-
sophie du »Gorski Vijenac«. Mon père, l'un des plus célèbres guslars
en Monténégro, faisait de même. Toujours, quand ils voulaient souligner
leur pensée, ils commençaient par dire:

»11 y a longtemps que le peuple a dit (ceci et cela)«, au «avec
raison, le peuple a dit«, au ceci a été dit le mieux par nos vieux« etc.
Et c'étaient toujours des vers que le Vladika Rado a insérés dans le
»Gorski Vijenac« comme siens.

En feuilletant le »Gorski Vijenac«, et en le comoarant aux «Pro-
verbe populaires serbes« de Vuk que j'ai entendus directement de
la bouche du peuple, je suis parvenu au résustat que le »Gorski Vijenac«
est, en premier lieu, l'oeuvre du peuple, en second lieu, l'oeuvre de
Njegoš, et j'ai prouvé cela par les citations de mon étude.

En tout cas, Njegoš était grad dans l'art de réunir, de foudre et
de composer de folklor.

Le lecteur peu instruit, et même savant qui n'est pas originäre
du Manténégro, n'aperçoit pas, au premier moment, ces emprunts.

Comme nous l'avons dit, le »Gorski Vijenac« est, en premier lieu,
la sagesse, la morale, la poésie épique et la philosophie nationale des
Monténégrins, prédécesseurs et contemporains du Vladika Rade. Il n'a
pas dit cela nulle - part dans le »Gorski Vijenac«, et il a, également,
passé sous silence les emprunts importants faits aux chansons nationales.

A Njegoš, ce qui est de Njegoš, au peuple, ce qui est du peuple.
La justice, la morale et l'honnêteté scientifique et littéraire commandent
cette constatation.

Les découvertes de mon étude que j'ai publiées uniquement par
l'amour de la vérité et de la science, des gens de lettres du pays natal
du Prométhée du Lovéen les ont, peut - être, omises par certaines raisons
sentimentales. Mais c'était un grave péché contre les créations du
peuple, non moins grave que celui du peuple et de Njegoš contre Vuk
Brankovié et le roi Vukašin qui, d'après eux, pour des sciècles, sont
restés traîtres.

o oselniku.

I. KošHal — Novo mesto.

Osla ali oslica je shranjena v posodici, ki ima v majhni Sloveniji
precej imen: 1. öselnik (Gutsmann 1789 „oslenek", Jarnik 1823 „osle-
nik", v Vipavski dolini „osownik"), oselnjak (v slov. Benečiji „osunjak"),
oslovnik (na goriškem srednjem Krasu „wusownjik"); 2. ker vsebuje
vodo, se imenuje vodir, vodér (med panonskimi Slovenci); 3. po tva-
rini: rog (v Suhi krajini in v Vipavski dolini „ruh", na Koroškem
„ruah"); 4. po obliki: koren (v Vrazovih „Nar. pesnih"); 5. kozol (po
Cafu) v spomin na tisti čas, ko so delali oselnike iz lubja; 6. tobölec,
tobolček (v Beli krajini), izraz, ki pomeni v poljščini pastirsko torbo,
v češčini torbico, mošnjo, v sh. in bolg. usnjeno mošnjo; 7. na Ko-
roškem kumpa (iz alpske nemščine) in 8. čapun (zah. Staj.), čepon
(Tolm.), čepan (po Cafu), čepur (Janežič 1851), šapor in šapur (Konjice),
šepur (Fram pri Mariboru), šapun (Gutsmann 1789); stsl. čeporb je
veja, čepuratTj = grčav, bolg. čepor je grča, sh. čepur = štor; zdi se
torej, da so izdelovali oselnike iz votlih ali izdolbenih grčavih vej.

Srbohrvati pravijo: 1. vodij er, vodlr (Bunjevci vondir); 2. tô-
balica (na Hrv.); 3. brùsalo (v Sumadiji), brušnjača (okoli Ibra), dru-
god brùsara; 4. kuzàlica (na Hrv.) in 5. rog.

Cehi imenujejo oselnik 1. toul, -ec, -eček, tulej[ka] in 2. krb, -ec,
-ek, -îk; če primerjamo zadnje izraze s sh. krbulja = kozolček, koša-
rica iz lubja, se nam zazdi verjetno, da se je tudi pri Čehih izdeloval
oselnik nekdaj iz lubja. — Slovaki imajo iaršolka (iz madž. tarsoly
= torbica ob sablji) ; Poljaki pravijo kozka, t. j. mala koza, češ,
da je oselnik podoben kozji bradi (Fischer, Lud polski, Lwôw 1926,
str. 50); navadnejši od tega izraza, ki ga uporabljajo zlasti Gôrali, je
pochewka na osetkç „posodica za oslo". — Srbi v Gor. Lužici pra-
vijo könk, ktonk, v Dol. Lužici konk (po A. Muki in E. Bernekerju
izvedenka iz st.-v.-nemšk. kanna = kangla).

Nemci imajo za oselnik mnogo nazivov, večinoma zloženih;
Wetz-kiste, -kieze, -katze, -häusel; Wetzstein-büchse, -scheide, -horn;
Schleifstein-kasten, -behaltet; Schlotter-horn, -faß, -kötz; Schlocker-faß
{Schlotter- in Schlocker-r azlagajo: ali iz sr.-v.-n. sloten = tresti se,
trepetati [osla je malo manjšega obsega kot oselnik in se zato v vodi
„trese"] ali iz neke sev.-nemške besede, ki bi bila po glasovih in

o oselniku.

23

po pomenu podobna švedskemu
samostalniku slotter = mesto, kjer
se kosi trava; slotter-karl = kosec,
slotter-tid = čas košnje). Nezloženi
izrazi pa so: 1. Becher, 2. Kieze,
Kütze, Kötz; 3. KumpffJ, zlasti
med bajuvarskim plemenom, torej
tudi pri naših Kočevcih (tudi
zmanjševalna oblika Kümpfel) ;
4. Dirndel, gor.-štaj. têantl, t. j.
dekle; glej And rej kov spis
„Star kmečki inventar iz 18. sto-
letja" v Vil. letniku „Etnologa",
str. 49: „2 Sensen sambt dem
Dentl, ossounik". Odkod ta naziv?
Foeniseca immittit cotem in cota-
rium sicut iuvenis penem suum in
cunnum puellae.^ Gotovo se tudi
kje imenuje osla — temu nazi-
ranju primerno — Bube, štaj.
piîà. Na Štajerskem se poje narod,
pesem: „Hab ich nicht einen guten Wetzstein (osla, tukaj = penis)?
Die Leute sagen, ich soll ihn wegtun, und das Mentsch (= deklina)
sagt, ich soll ihn behalten, den Wetzstein, den alten." — V rokopisu
„Codex germanicus monacensis" beremo: „Der muß mir je die Torin
(norica, tukaj = cunnus) wetzen an seinem Schleifstein (osla, tukaj
= penis) — ich meine die zwischen meinen Beinen, die alleweg großen
Hunger trait (= ki je vedno zelo lačna)." Kočevci imajo narodno
uganko (rešitev je: osla, oselnik in kosa): „A štuainain dirndle (osla)
trugst as a helzain gruabn (nosi iz lesene jame = oselnika) af an aižr-
lain parg (na železno goro = koso) bossr (= vodo)" — [„Gottscheer
Kalender" za 1. 1932., str. 43]. — Malo drugače se glasi v knjigi W.
Tschinkla, „Gottscheer Volkstum", 1931, str. 201, štev. 64: „I na
helzaindr gruabn išt a štuainain hintle unt vrissst aižn" (= v leseni
jami je kamnat kužek in žre železo). — Nizozemci (Holandci in
Flamci) pravijo oselniku wet-steen-koker (od weten = brusiti, steen
= kamen in koker = tul), Angleži pa whet-stone-case (= „brusil-
nega kamena posodica").

Prof. I. Koštial

' 5. Büchse je pušica, oselnik in cunnus.

24 J. Koštial, Novo mesto: O oselniku.

Poglejmo še med romanske narode! Ljudska (vulgarna) latin-
ščina je morala imeti besedo cotarium}, tudi cotiarium (od cos, cotis
= osla, brus), ker imajo vsi romanski narodi za oselnik nazive, ki
so se razvili brez dvoma iz nje: italij. cotaio (a tudi cotatoio iz cota-
torium) [bolonjski kudar, trevižanski koér, piemontski kué itd.], reto-
romanski koder, kuzé i. pod,, furlanski codâr (a tudi colare iz cotu-
laria), provans. codier, francoski coyer (na j.-vzh. cotsal, v pokrajini
Poitou cousié itd.). — V francoskih narečjih je pa še več ljudskih
izrazov za to orodje: 1. cof fin (iz lat. cophinus = koš), 2. vergeon (na
severu) od verge = šiba, penis z obrazilom -on (ali -umen), torej
shramba za penis ali za njemu podobno reč" (oslo);
3. couillère iz colearia (od coleus = penis), torej „posodica za penis
ali za sličen predmet"; 4. cafotin (iz predponke ca- + glagola foutre
(= futuere) + priponke -ain; dobesedno torej: vas ad futuendum?
Hécart, «Dictionnaire rouchi-français" navaja cafotin tudi kar v pomenu
„la partie naturelle de la femme", t. j. cunnus (kakor je pri gor.-štaj.
têantl). Gl. izvajanja E. Gamillschegga „Französische Etymologien",
Zeitschr. f. rom. Philologie, 1925, str. 175 s. — Zanimivo je gotovo,
da poznajo Francozi za oslo poleg le queux (iz cös, cötis), ponekod
tudi la queue = rep; penis (iz lat. cauda, coda).

Madžarski se zove oselnik tokmâny (od tok = strok, nožnica),
tarsoly (= torbica) in voder (iz sh. vodir, vodijer).

' Vergilijev vrstnik Alfenus Varus rabi sicer v „Digestih" izraz cotaria ali co-
toria, ali v pomenu „jama za brus".

Résumé.

J. Koštial, professeur, traite des divers mots Slovènes pour „coffin
du faucheur", ainsi que des mots en usage chez les autres Slaves, chez
les Allemands et chez les Romans.

Iz metliškega mestnega arhiva.

M. Kos — Ljubljana.

Arhivi mest na Slovenskem so, posebno kar se tiče gradiva
iz starejše dobe, po obsegu večinoma skromni in neznatni. Zato
nam je vsaka najdba novih listin, ki nam s svojo vsebino morejo
osvetliti preteklost naših mest, dobrodošla.

V naslednjem objavljam, deloma v celotnih prepisih, deloma
v obliki regestov, vrsto starejših listin iz arhiva mesta Metlike.
Za njihovo objavo me je naprosil g. minister na r. dr. N. Žu-
panič. Maloštevilnost ohranjenih srednjeveških dokumentov za
Belo Krajino naj opraviči po tekstu nekoliko obsežno izdajo me-
tliških hstin, kot bi je sicer za druge kraje, kjer teče tok listin-
skega gradiva v mnogo večjem obilju, ne mogli zahtevati. Pa tudi
pp vsebini opravičujejo nekatere starejše metliške listine objavo
v celoti.

Metlika je prejela od goriško-tirolskega grofa Henrika (ki je
umrl leta 1335) enako mestno pravo, kot ga je že imela Kosta-
njevica pred tem. To nam mimo prve listine naše objave potr-
juje tudi druga iz leta 1377, ki je sicer izdana za Kostanjevico,
katere hranitev in ohranitev v metliškem arhivu nam pa je razum-
ljiva radi enakega prava, ki je bilo lastno obema mestoma. Vrsta
velikih privilegijev za Metliko pa začenja šele z listino cesarja
Friderika iz leta 1457, ki so jo zatem obnovili kralf Maksimilijan
leta 1493, nadvojvoda Ferdinand leta 1524 in nadvojvoda Kari
leta 1566 (št. 7, 13, 18). Od ostalih, tudi sicer za pravno in gospo-
darsko zgodovino naših mest v srednjem veku pomembnih listin,
naj opozorim na odlok metliškega mesta iz leta 1444, ki je naper-
jen proti kopičenju nepremičnin v posesti mrtve roke, to je
cerkve (št. 4), ter na listino cesarja Friderika iz leta 1492, s katero
je bil trg pri cerkvi sv. Marjete v Bojanji Vasi radi turške in
drugih nadlog preložen v Metliko (št. 12). Vrsta ostalih listin
se nanaša na kupovanje oziroma prodajo nepremičnin od strani
mesta Metlike (št. 3, 8, 10, 16, 20), pa tudi na nekatere druge
zadeve, ki so v zvezi s svetno in cerkveno preteklostjo Metlike
in njene najbližje okolice.

26 M. Kos, Ljubljana:

Del tu objavljenih listin ni bil znanosti doslej povsem ne-
znan. Fr. Schumi je priobčil trinajst njih, deloma v celoti, deloma
v izvlečkih ali odlomkih, po zelo slabih prepisih iz začetka
19. stoletja, ki so se nahajali v arhivu Zgodovinskega društva za
Kranjsko (Archiv für Heimatkunde, II, 208—215). Vendar izločuje
že samo kratka primerjava Schumijeve izdaje s pričujočo, radi
pomanjkljivosti in številnih napak prepisov, ki so bili Schumiju
na razpolago, prvo iz območja znanstvene uporabe.

1 — 1365, april 29. Metlika.

Albreht, grof goriško^tirolski, potrjuje listino goriško=tiroh
skega grofa Henrika, po kateri naj imajo metliški meščani iste
pravice kot so jih od avstrijskih in koroških knezov prejeli kosta^
njeviški meščani.

Wir Albrecht, graf ze Gorcz und Tyrol, phalczgraf in Kern-
den, vogt der gotzhewser ze Agley, ze Triend und ze Brixen,
bechennen mit disem prife und tun chunt, daz wir gesehen haben
die prife die unser vodern seliger gedechnüsse und sünderleich
unser vetter seliger graf Hainrich ze Gorcz und Tyrol geben
habent den pürgern zem Newnmarcht in der Metlich, daz sie alle
die recht habent in allen sachen als die stad und purger ze Landes-
trost habent von fürsten von Ostereich und von Kernden, und
dieselben recht bestätigen wir in mit disem gegenwertigem prife,
daz sie ir erben und nachchomen ewichleich bei den rechten
peleiben als die stad ze Landestrost und purger daselb herpracht
haben. Geben zem Newnmarcht in der Metlich am eritag nach
sand Gorgen tag, anno domini millesimo CCC° LX™ quinto.

Orig. perg. (okoli 23 X 19 cm). — Pečat grofa Albrehta visi na pergament-
Tiem traku, potegnjenem skozi pliko, je okrogle oblike (7 cm premer) in deloma
pokvarjen, vosek rdeče barve je položen na podlago iz voska naravne barve.
Podoba na pečatu: konjenik v bojni opremi s ščitom, šlemom, mečem, sulico in
vihrajočim praporom v diru proti desni; okoli slike legenda: -|- S • ALB ... ET
TIROL • AQVIL • TRIDENTIN • BRIXIN ADVOVS

Listino je po slabem prepisu iz začetka 19. stol. z napačnim datumom
»1305 april 30« objavil Schumi v Archiv für Heimatkunde, II, 208. Letnico
je v pravilno »1365« popravil Fr. Zwitter (Starejša kranjska mesta in meščan-
stvo, 2), ki pa originala ni poznal.

Iz metliškega mestnega arhiva.i

27

Listina g-oriško - tirolskega grofa Albrehta za Metliko
(z dne 29. aprila 136S).

28 M. Kos, Ljubljana:

2 — 1377, oktober 21, Ljubljana.

Leopold, vojvoda avstrijski, obnavlja in potrjuje vse pravice,
milosti in svoboščine, ki so jih kostanjeviški meščani prejeli od
njegovega očeta vojvode Albrehta in njegovega brata vojvode
Rudolfa. To dajeta na znanje kostanjeviška sodnika Wirich in
Perchtalt Melcz ter tamošnji svet dvanajstorice.

Wir Leupalt von gotes genaden herczog ze Osterreich ze
Stevr ze Kernden ze Krain, graf cze Tyrol etc. tun kund umb all
re[cht] gnad und freihält, die unser getrewn die burger von Lancz-
trost habent von den hochgeboren fu[rst]en, weilent uns[erm]
lieben herren und vatter herczog Albrechten und unserm lieben
prude[r] herczog Rudolfen se [Ilgen...] wir in die verneut und
bestett haben, und wellen daz si dapei beleiben in allerwei[l wie
di]e han[tfest] und prieff sagent, die si von in darumb habent
und se es au[ch] von alter herpracht [haben... bepjhelhen wir
unsern getrewn lieben allen unsern hauptlewten und amptlewten,
w[e]lich ye ze den czeiten sind, und wellen ernstleich, daz si die
egenante unser burger von Lancztrost dapei halten und schirmen
und in kain irrung daran tun noch tun lazzen in dhainem weg. Mit
urchund dicz briefs, geben cze Laibach am mitichen nach sand
Lucas tag dez heiligen ewangelisten, nach Kristus geburde drei-
czehenhundert jar, darnach in dem sibenundsibenczigistem j are.

Ich Wirich richter cze Landestrost und ich Perchtalt Melcz
richter daselbs und di czweleff geswam daselbs verleben offen-
leich, daz uns di gnad geschehen ist von unserm gnadigen hern
herczog Lewpolten, daz er uns verneut hat von seinem furstlei-
chen gnaden alle unser recht und freihält, di wir von alter gewan-
hait herpracht haben und hantfest darumb haben und auch als es
oben verschriben stat, daz gcch wir mit unsern treinn. Versigelt
mit unserm anhangunden insigel czu einer urchund der warhait.

Orig. perg. (24 X 15'5 cm), nekoliko izjeden. — Kostanjeviški mestni
pečat, ki je nekdaj visel na pergamentnem traku, potegnjenem skozi pliko,
manjka.

3 — 1431, april 29.

Andre von Süssenheim proda sodniku in svetu dvanajstorice
v Metliki za 96 funtov dunajskih fenigov od svoje lastnine v
Slamni Vasi pet in pol kmetij (od teh obdeluje prvo Rosman,

Iz metliškega mestnega arhiva. 29

drugo Andre, tretjo Marin, četrto Krisan, poldruga kmetija je
pa pusta), tri dele desetine na njih ter tri dele vinske desetine
od treh vinogradov.

Ich Andre von Süssenhaim vergich mit dem offen brief für
mich und all mein erben und tun kundt allen den er furkumbt,
das wir mit wolbedachtem mut und zu der zeit do wir es mit
recht wol getun mochten den erbern dem richter in der Metlikg
und den zbelfern daselbs und allen künftigen richtern und zbel-
fern in der Metlikg recht und redleich und auch unfersprochen-
leich unser lewt und guter ze Slawndorf, gelegen in Metlikger
pharr, des sechsthalb hüben sind, auf der ersten Rosman, auf
der andern Andre, der dritten Marin, auf der Vierden Krisan
gesezzen sind, und dy anderhalb hüben sind oed, und den zehent
auf denselben gütern allerlay drew tail ze nemmen, und ain wein-
zehent daselbs von drein weingaertten auch drew tail ze nemmen,
das alles aigen ist, mit aller seiner zugehörung hingeben und
verkauft haben, hingeben und verkauffen auch wissentleich mit
dem brief umb sechsundnewnczig phundt guter Wienner phen-
nyng, der wir genczleich von in ausgericht und beczalt sein. Wir
haben in auch dy obgenanten lewt und guter und zehent mit aller
zugehörung nucz und geber gesaczt und in das geruetleich aus
unser gebalt in ir gebalt geantburt, mit allen den eren nüczen und
rechten die von recht darczu gehörnt nichez ausgenommen,
sunder alles hieynn beslozzen als von alter herkommen ist und
als unser vodern und wir das geruetleich in nücz und geber her-
bracht und ynngehabt haben. Also das sew nu hinfür damit
handeln tun und varn sullen und mugen als mit andern irem
aigen gut wie sew des verlustet, an unser und aller unser erben
yrrung und hindernuzz, als dann landes kauffes und aigens recht
ist in der Mettlikg. Wir geloben und wellen in auch den obge-
nanten kauf mit allen zugehorungen, als oben berürt ist, ze scher-
men ze vertreten und ze verantburtten vor aller ansprach mit dem
rechten, auch nach kauf fs aigens und landes rechten der graf schalt
in der Mettlikg an alles geverd. Teten wir aber des nicht und das
sew yemandt davon trib oder treiben wolt mit pezzern rechten,
dann wir in darauf gegeben haben, weihen schaden sy des naem-
men, wie derselb schad genant oder gahaizzen war, den ir ainer
pey sein trewn unberechtent gesagen möcht, an aid und all ander
pebarung sunder iren wortten darumb ze glauben, denselben

30 M. Kos, Ljubljana:

schaden allen zusambt dem haubtgut sullen und wellen wir in
genczleich widerkern gelten und ablegen, an klag und an all ander
taiding. Und sullen sy das haben auf aller unser hab und gut das
wir haben oder noch gewynnen nichez ausgenommen. Und sol
sew davon richten und wern der landesfürst, sein anbaldt oder
ain yeder herr, darunder unser hab und gut gelegen ist, wo sew
darauf weisent oder zaigent, das ist unser guter will. Und des
zu urkundt geben wir in den offen brief, versigelten mit meins
obgenanten Andres von Süzzenhaim aigen anhangunden insigel.
Und zu bezzer gezewgnuzz der warhait han ich gebeten den ersa-
men hern Petern diezeit pharrer ze Cily und den erbern Kunraten
Sarawer diezeit richter ze Cily, das die auch irew insigel durch
meiner vleizzigen pet willen an den brief gehangen haben, in und
Iren nachkommen und erben an schaden. Darunder ich mich für
mich und all mein erben verbindt alles das staet ze haben und
ze volfurn das oben geschriben ist. Geben nach Kristy gepurd
vierzechenhundert jar und in dem ainsunddreizzigisten jar, des
nächsten suntags nach sand Jorgen tag.

Orig. perg. (37'5 X 22'5 cm). — Trije pečati, ki so viseli na pergamentnih
trakovih, potegnjenih skozi pliko, manjkajo skoraj povsem.

4 — 1444, marec 25.

Petre Groman, mestni sodnik in svet dvanajstorice v Metliki
naznanjata, da ne sme odslej noben občan zapisati kaj cerkvi, za
večno luč ali bratovščini, in bi to bilo v škodo gospodstvu ali
mestu. Kdor bi pa hotel kaj zapisati v dušni blagor, določi naj v
ta namen vsoto denarja, ki naj se dobi iz dediščine, prodane taka
mu, ki z mestom trpi in je občan.

Ich Petre Groman diezeyt Stattrichter in der Methling und
die czwelifaer daselbs bekennen für uns und unser nochkomen
und tun kundt allen den die den gegenwürtigen brief sehen hören
oder lesen, das wir mitt frag und urtaill veramtlich überain sein
worden, das nu für disen heutigen tag dhain nochpawer bey
seinem wolmugen oder an seinen lecztsten zelten dhainerlay erib,
und nämleich hewser hoffstet garten akker und wisen, auf goczs-
heuser noch auf liecht noch auf pruderschafft nicht schaffen sul-
len, also das das der herschofft und auch der stat von diensten
nicht koem, noch laut der kundschofft die wir dann von der

Iz metliškega mestnega arhiva.

31

herschafft haben. Und wer
noch seiner oder noch seiner
vorvorderen selenhaill icht
Schöffen welle, der mag das
woU tun, doch also, er mag
ain summa geldts auf seinem
erib und gutt wie es genant
ist Schöffen, also das man
das verkummer oder ver-
kaufe ainem der mit der stat
leydet und nochpawer ist, so
schol dann die suma geldts
dahin geuoUen da mans hin
geschaffen hat. Und wer das
überfür als oben geschriben
stet, so wellen wir daz ez
dhain kraft nicht haben sol,
und derselb ist an alle genad
vellig der stat fümf markch
Wynaer, und denselbigen vali

sol man zu notdurft der stat anlegen. Und dez zu einer gezeugnüzz
der obgeschriben sachen haben wir unser stat der Metthhng
insigill auf den brieff gehongen. Der geben ist noch Gristi gepurd
vierzehenhundert jar und darnoch in dem vierundvierczigistem
jar, an unser lieben frawen tag in der vasten.

Orig. perg. (28 X 145 cm). — Okrogel (premer 5cm) pečat, deloma
odkrušen, od voska naravne barve, pritrjen na pergamenten trak, potegnjen
skozi pliko. Podoba: stolp, ob njem na desni in levi po ena nazven obrnjena
ptica, okoli ostanki legende: + : S • NE ... A

Pečat mesta Metlike iz leta 1444.

5 — 1456 maj 15.

Bernhard der Katter naznanja, da so mu sodnik, svet in
občina metliškega mesta, kot ustanovitelji in imejitelji zgodnje
maše v cerkvi sv. Nikolaja v Metliki, spregledali zastavo nad
dvorcem, ležečim v Metliki pri jarku ob gradu tik njegovega
stolpa, danim jim v zastavo od njegovega očeta Friderika, ter mu
podelili, kot to pove posebno pismo (gl. št. 6), njivo, ležečo nad
njegovim mlinom in njivo na bregu nad Kolpo, vse v metliški fari.
Nasprotno pa podeli Bernhard imenovanim od svoje lastnine
kmetijo v Križevski Vasi ob Kolpi.

32 M. Kos, Ljubljana:

Ich Bernhard der Katter vergich fur mich und all mein eriben
und tun kunt mit disem offen brief allermenigleich den er fur-
kumbt, die in sehent horent oder lèsent, als mir die erbern und
weisen, der richter rate und gancze gemain der stat Metlikg, als
stiffter und innhaber der fruemess in der cappellen des lieben
heiligen hern sand Niclas daselbst in der Mettlikg, ainer hofstat
in der yetzbemelten stat zenachst bey dem graben vor der purkg,
an meins genantten Katter turn daselbst stossent, darauff dieczeit
der Lucas gesessen und die weilent von Fridreichen dem Katter
meinem vater seligen saczesweis in ir gewaltsam komen ist, ledig
gelassen, und aber derselben fruemess aigen guts ainen akcher,
ob meiner muH und akcher zenachst bey dem rayn ob der Kulpp
in Metlikger pharr gelegen, recht redlich wiligleich und gern uber-
gegeben und ingeantwurt haben, nach lautt des brieffs von in
darumb ausgegangen. Daenkegen ich obgenantter Bernhard
Katter den obenantten richter rate und ganczen gemain zu der
bemelten fruemess stifft und hannden meins aigen guts ain hue-
ben, zenachst bey Creuczdarff ob der Kulpp in Metlikger pharr
gelegen, darauff dieczeit der Jarne gesessen ist, auch recht redlich
willigleich und gern ubergegeben und ingeantwurt und sew der
in nutz und aigen gewer geseczt hab mitt aller stett, Darumb sullen
und mugen sew und ir nachkomen, stiffter und innehaber der
obenantten fruemess, die obemelten hueben mit lewtt und gut
und mit aller ander irer zugehorungen, nu furbasser zu der ge-
nantten fruemess hannden, innehaben nüczen und gemessen,
damit schaffen hanndelen und tun als mit ander der fruemess
aigen gut. Und ich und mein eriben sullen sew und ir nachkomen,
stiffter und innhaber der genantten fruemess, darauff schermen
vertretten und verantwurtten gegen menikleichen vor aller klag
und anspräche, nach lanndesrechten in der Mettlikg. Tetten wir
des nicht, was sew des furbasser schaden nemmen, dhainerlay
schaden ausgenomen, den ir ains oder ir scheinbot bey seinen
trewen gesprechen mag, ir ains siechten wartten darumb ze glau-
ben, denselben schaden allen, mitsambt dem haubtgut, sullen und
wellen wir in genczleich gelten ablegen und widerkeren. Und sew
sullen das haben und besuchen hincz aller unser hab und gut so
wir yetz haben oder noch hinfur gewynnen. Davon sew haubt-
guts und aHes Schadens rechten und weren soll unser gnedige
herrschafft in der Metlikg, sein haubtmann oder anwald daselbst,
oder aber ain yede herrschafft und gericht, darunder sy unserr

Iz metliškega mestnega arhiva. 33

hab und gut ankoment, wo sy darauff weisent oder zaigent. Das
ist unser gutlicher willen on all auszug ungeverlich. Mit urchund
des brieffs, versigelt mit der edeln und vestenn Wilhalmenn des
Semenitsch und Jobsten des Greczerperger ir baider aigen anhan-
gunden insigeln, die sy durch meins obgenantten Bernhardten des
Katter vleissiger gebett willen an den brief gehanngen haben, in
und iren eriben on schaden, darunder ich mich fur mich und all
mein eriben verbinde war und stett ze hallten und alles das ze
volfurn das oben an dem brieff geschriben stett. Der geben ist
am heiligen phingstabendt, nach Gristi gepurd im vierczehenhun-
dertisten und darnach in dem sechsundfunffczigisten j are.

Orig. perg. (okoli 36 X 24 cm). — Pečata, ki sta visela na pergamentnih
trakovih, potegnjenih skozi pliko, manjkata. i

6 — 1456, maj 15.

Sodnik, svet in občina mesta Metlike, kot ustanovitelji in
imejitelji zgodnje maše v cerkvi sv. Nikolaja (v Metliki), nazna-
njajo, da so prejeli od Bernharda Katterja eno kmetijo v Križev:
ski Vasi nad Kolpo v metliški fari (bey Creuczdbriff ob der
Kulpp in Mettlikger pharr), zato pa spregledali zastavo nad
Katterjevim dvorcem v Metliki ter mu podelili dve njivi. —
Analogna vsebina in tekst kot v listini pod št. 5.

»Und des zu urchund haben wir unser und der statt Metlikg
aigen insigell an disen brief gehanngen, darunder wir uns und all
unserr nachkomen stiffter und innhaber der genantten fruemess
verbinden war und stett ze halden und genczleich ze volfuren
alles das an dem brief geschriben stett. Der geben ist an dem
heiligen phingstabendt, nach Gristi geburd im vierczehenhunder-
tisten und darnach in dem sechsundfunffczig isten jare.«

Orig. perg. (42 X 18"5 cm). — Pečat, ki je visel na pergamentnih trakovih,
potegnjenih skozi pliko, manjka.

7 — 1457, april 9. Celje. r

Cesar Friderik (III) potrjuje Metličanom na njihovo prošnjo
privilegije, podeljene jim od njegovih prednikov, rimskih kraljev
in avstrijskih vojvod, kakor tudi od goriških (grofov), posebno
ker (Metličani) dolgo niso bili pod njegovo in njegovih prednikov
oblastjo in so radi tega pretrpeli marsikatero škodo,

34 M. Kos, Ljubljana:

Wir Fridreich von gots gnaden römischer kayser, zu allen
czeiten merer des reichs, herczog ze Österreich ze Steir ze
Kernden und ze Krain, herre auf der Winndischenmarch und zu
Porttnaw, graf zu Habspurg ze Tirol ze Phiert und ze Kyburg,
marggraf zu Burgow und lanndgraf in EUsass, bekennen fur uns
und unser erben und tun kund offenntlich mit dem brief, das uns
unser getrewen lieben, der richter rate und unser burger und leut
gemaniclich zum Newnmarkcht in der Mettling diemuetigclich
gepeten und angeruefft haben, daz wir in all und yeglich ir brief
hanntuesst privilégia gnad und freihält, in und irn vordem von
weilent unsern vorderen römischen kunigen und herczogen ze
Österreich etc., auch weilent den von Görcz löblicher gedechtnuss
gegeben, der brief sy uns auch daczemal furprachten, gnedigclich
ze bestetten zu vernewen ze bevesstnen und ze confirmieren
geruchten. Haben wir angesehen solich ir fleizzig pett[e], auch
daz wir genaigt seinn aller unserr undertanen aufnemen und pestes
zu bestellen und zu betrachten, und sunderlich daz sy lanngzeit
aus unser und unserr vordem gewaltsam gewesen und dieweil in
merkchlich Scheden und verderben und nun widerumb in unser
gewalt komen seinn. Und denselben unsern burgern und leuten
daselbs zum Newnmarkcht dadurch und von sundern gnaden all
und yeg[li]ch obgemelt ir brief privilégia hanntvest gnad und
freihält von römischer kayserlicher macht und als lanndsfürst
bestett vern[ewtt] bevesstent und confirmiert, bestetten verne-
wen bevessten und confirmieren in die [auch wissenntlich Inn]
krafft [diss briefs], was wir [zu re]cht daran b[es]te[tten und]
vernewen sullen oder mugen, und mainen seczen und wellen,
daz die in allen [stuckhen punckten und artickeln dar]inn be-
griffen [genn]czlich bey kreften beleiben und gehalten und
dawider von nyemannden getan noch ge[han]ndelt sol w [erden
in kain weg, in geleicher wei]s als ob [die vonn wort zu wort]
hierinn geschriben und beg[ri]ffen [weren] ungeverlich. Davon
gepieten wir [den e]deln [unnsern lieben getrewen allen unnsernn
haubtlewtten graffen freynherrn rittem und knechten Verwesern
lanndtschreibern viczthumbn phlegern b]urggrafen burg[ermai-
stern lanndtrichtern] richtern reten burgern gemainden, und
besunder unserm h[au]btm[an] phlegern und [ambtlewtten da-
selbs] in der Mettling und [allen an] dem unsern hauptleuten un-
dertanen und getrewn gegenwurttigen und künftigen den der briet'

Iz metliškega mestnega arhiva. 35

geczaigt wirdet ernstlich, und wellen daz sy die obberu[rten]
unser burger und leut und ir erben und nachkomen zum Newn-
markcht bey den vorgenannten iren gnaden briefen freihaitten
Privilegien und diser unser bestettung beleiben und sy die berub-
lich üben und prauchen lassen, und in daran noch dawider dhain
irrung noch hindernuss nicht tuen noch des yemands annderm ze
tun gestatten in dhain weis, als lieb in sey unser swere ungnad
zu vermeyden, das mainen wir ernstlich. Mit urkund des briefs,
geben ze Cili an sambstag vor dem heiligen pallmtag, nach Kristi
gepurde im vierczehenhundert und sybenundfünfczigisten, unsers
reichs im sybenczehenndten und unnsers kaysertumbs im sech-
sten j aren, un der unserr kay serlichen maiestat anhanngunden

i^sigel. . - .

Na pliki spredaj:

Commissio domini
imperatoris in consilio.

Orig. perg. (45 X 36 cm). — Pečat od voska, ki je visel na še ohranjeni
spleteni svileni vrvici rdeče barve, potegnjeni skozi pliko, manjka.

Listina je na mnogih mestih pregnita, manjkajoče je spopolnjeno po tekstu
potrdilne listine kralja Maksimilijana iz leta 1493 (št. 13).

8 — 1457, december 19.

Bernhard Katter proda mestni občini metliški stolp z zidano
kletjo, dvorec pred in za stolpom ter hišo in hosto ob obzidju
pred gradom v Metliki, vse za 40 funtov dunajskih fenigov.

Ich Bernhard der Katter vergich fur mich und aH mein eriben
und tun kunt mit dem offen brief allermenigleich den er fur-
chumbt, die in sehent horent oder lèsent, das wir mit wolbedach-
tem muet und zu der zeit da wir es wolgetun mochten, recht redlich
und unversprochenlichen hingeben und verkaufft haben, hin-
geben und verkauffen, auch wissentlich in krafft dtes brieffs,
unnsers guts den turn mitsambt dem gemawrten keller daneben,
auch mit der hofmarch vor und oberhalb des turns, mit dem ain
hawss dem gehulcz so yetz darauf steet, bey der rinkgmawr vor
der burkg in der stat Mettling gelegen, den erbern und weysen
dem richter rate und gantzer gemain daselbst in der stat Mett-
ling, allen iren nachkomen und eriben, umb viertzig phundt alles
guter Wynner phening, der wir beraitt von in mit voller zall on

36 M. Kos, Ljubljana:

abgankg genntzlich und gar endricht und beczalt worden sein.
Darumb so haben wir sew des obgenantten turns mitsambt dem
gemawrten keller daneben, auch mit der hofmarch vor und ober-
halb des turns, mit dem ain hawss dem gehulcz so yetz darauff
steet, aus unnser gewalt nutz und gewer in ir gewalt nutz und
gewer gesaczt und in das alles beruht und unversprochenlich inge-
antwurtt mit aller stett, davon so sullen und mugen sew nu furbas-
ser den obgenantten turn mitsambt dem gemawrtten keller da-
neben auch mit der hoffmarch vor und oberhalb des turns, mit dem
ain hawss dem gehulcz so yetz darauff steet, nu furbasser inne-
haben nutzen und geniessen wennden und keren damit schaffen
hanndeln und tun was in lieb ist als mit anderm irem und der
stat gut. Und wir und unser eriben sullen sew und ir eriben und
nachkomen darauff schermen vertretten und verantwurtten gen
menikleich vor aller klag und ansprach nach der stat rechten in
der Mettling. Tetten wir des nicht was sew des furb[asser] scha-
den nemen, wie der schade genanntt oder gehaissen wurde, dhai-
nerlay schaden ausgenommen, den ir ainer oder ir scheinbot bey
seinen trewn gesprechen mag on ayde on taiding und on all ander
bewerung, ir ains siechten wartten darumb ze glauben, denselben
schaden allen mitsambt dem obberurtten haubtgut sullen und
wellen wir in gentzlich gellten ablegen und widerkern. Und sew
sullen das haben und besuchen hintz aller unser hab und gut so wir
yetz haben oder noch hinfur gewynnen, es sey erib aigen leben
oder varund gut, wo das gelegen oder wie genantt ist, nichts aus-
genommen. Davon sew haubtguts und alles Schadens unverczogen-
lichen richten und weren soll der lanndesfurst an der March und in
der Mettling, sein hawbtlewt oder verweser daselbst, oder aber ain
yede herrschafft und gericht, darunder sew unnser hab und gutt
ankoment, wo sy darauff weisent oder zaigent, das ist unser gut-
licher willen on all auszug ungeverlich. Und des zu ainer waren
urkund gib ich in disen brieff, versigelten mit der edeln und
vesten Andreen des Hohenwartter hawbtmann in der Mettling
und Wilhalmen des Semenitsch ir baider aigen anhangunden insi-
geln versigelt, die sy durch meins obgenantten Bernhardem des
Katter vleissiger gebett willen an den brieff gehanngen haben in
und Iren eriben on schaden, wann ich dietzeit aigen gegrabens
insigel nicht gehabt hab. Darunder ich mich und all mein eriben
verbinde war und stett ze halden und gentzlich ze volfuren alles
das oben an dem brieff geschriben stet. Der geben ist am montag

Iz metliškega mestnega arhiva. 37

vor sannd Thomas tag des heihgen zwelfpoten, nach der geburd
Gristi unsers herren vierczehenhundert jar und darnach in dem
sybenundfunffczigistem jare.

Orig. perg. (35 X 27 cm). — Pečata, ki sta na pergamentnih trakovih,
potegnjenih skozi pliko, visela na listini, manjkata.

9 — 1466, junij 11. Metlika.

Chumad Holczell, namestnik v Avstriji, in Wolfgang Han,
komendator nemškega reda v Metliki, naznanjata, da je vitez
Andrée Hohenwartter, stotnik na Kranjskem in v Marki ter gla>
var v Metliki, daroval pod pogoji, ki so posebej navedeni, farni
cerkvi Matere Božje »in der Hawen« (pri Treh Farah) tri kmetije,
od katerih ležite dve v Radovici, ena pa v Slamni Vasi.

Wier Chunrad Holczell stathaltter in Osterreich und Wolf-
gang Han conmentewer in der Medling und das ganz gauendt
daselbst brueder Deuthses ordlns beckenen fur uns und all unsser
nachchomen und tuen chundt mit dem offen brieff allen den er
furckumbt die in sehent horent oder lèsent, das uns der edell und
streng ritter her Aandree Hohenwartter, obristter druchsetcz in
Krain und an der Marich und dieczeitt hawpman in der Medling,
zu lob got dem allmechttigen und zu haill seiner und seiner vava-
deren seilen gefuegt und gemb hat in chrafft seins stiffsbrieffs
und wier von im haben uns und unsser liebem frawen gotczhaws
in der Hawen unser pharkirichen in der Medling und allen unsse-
ren nachkomen seines aigis frey und ledigs guettez drey huebm.
Item zwo huebm zu Radobitsch, auff der ain Bratte, auff der
andren Gusse, item und zu Slawndarff ainew huebm, darauf der
Golob gessen ist, alles in Mediinger phar gelegen, mit lewt und
guett und mit allen den eren nutczen rechtten und wierden und
mitt allen anderen iren zuegehorrug. Als er dan dieselbs in nutcz
und aiger geber ingehabt und herpracht hat also mugen und
schulen wier die nw firbass inenhabem nuczen und geniessen und
damit schaffen handll und thuen als mit andrem unsserem aigen
freyen guett, doch mit solicher mas und mit ausgenumen wartten,
das dew obgenanttn conmentewern das coventt und all unsser
nachchomen nw hinfur czw ewigen zeitten allew phinczttag ain
ampt von dem werden leychnam unssers liebm herren Jesu Gristi

38 M. Kos, Ljubljana:

in der stat Medling in sand Niclas chirichen auf sand Kathrey
alttar oder in dem chor sigen schuUen, und der briestter der das
ampt sigtt solt das sacrament mit dem gesangh Ecce panis oder
Tantum ergo zu und von der mess tragen. Auch sol sich dersel-
big bryestter untter der seqenczen zu treyn mallen mit got-
czleychnam und gesanchk umbcheren alcz das gemandleych ist.
Er sol auch in demselbigen ampt die hernach gestimbtten gelei-
ten singen und haltten, item die erstt von gotczleichnam, die
andrew von unsser liebm frawn der chundug, die trittew umb all
chlawbheffttig seilen, die vierd von sandt Andre, die ffunffttew
von sand Barbara. Item sich scholl auch der briestter nach dem
ewangely umbkeren und ain offnew peicht sprechen und darnach
bey namen pitten umb all lebenttig stifftter und umb allew dew
aus dem gesiecht gestarbem seint. Item war auch das an dem
obgemeltten phinczttag ainem oder mer aines heylligen tag
kumbt oder geueldt, so schuUen wier das obberuett ampt mit-
zampt der fruemess vorprigen, damit das recht ampt varpracht
werdt angefer oder eins tagcz vor oder nach. Item wier schullen
auch hinfur ewichleichen mit des haws briessttern hie in der
Medling einen ewigen jartag legen, aincz in dem jar, albegen
des nachstten mittichen nachtcz nach gotsleychnam tag. Des
abentcz schullen wier die par auff dem grab Hanssen des
Hochemwartter seines vatter seiligen vor sand Elspetten alttar
mit vier cherczen auffrichtten und ain ganczew vigily sigen und
placebo auf dem grab sprechen, und des margens, das ist^ am
phinczttags des achtten tags gotczleychnam, so sullen wier mit des
haws bryesterschafft mit gotczleychnam Processen und gesang
und mit lobleycher ordnug, als man dan^ an gotczleichnam tag
phligt zu tuen, in die stad Medling in sand Nicklas chirichen
gen und daselbst ain ampt von gotczleychnam, in aller der mas
als das obm mit seinen colecten und mit ordnug westimpt und
begriffen ist, sigen und daruntter ein gesprochnew mes haltten.
Und wen das also verpracht so sullen wier mit der proces und
gotczleychnam und in aller mas als wier hineingangen sein wider
umbher aus czu der phar gen und da am erstten sigen ein selambt
auf sand Elspetten altar, und der briestter schol sich nach dem

1 das ist dvakrat zapisano.

- als man dan dvakrat zapisano.

Iz metliškega mestnega arhiva. 39

ewangely umbkerren und umb ali stiftter lebentig und tod pleten,
und darnach dan das hochampt von gotczleychnam sigen, und
darnach aber mit dem placebo auff das grab gen. Wer aber das
wier an dem obgemeltten phinczttag' vor regen oder gewitter
solich beruet proces nicht volprigen mochtten, so schuhen wier
das thuen des nachstten sunttags oder eines anderen tag der uns
fuegleich ist ungeverleich, auch allew sunttag oder wan man fur
ander seil pittet, seins vaters und seiner vorvaderen seilen und
umb allew dew auss seinem gesiecht verschaiden sindt auff dem
lecter gedencken und das volck dermanen zu sprechen ain mains
gepet. Wer aber das wier solich obberuet stifft des amptcz und
auch jartag, inmas als obem geschrim stet, czu rechtter zeit nicht
vorprechtten, so sulen sew uns und unsser nachckomen den
conmentewer und dye brueder ainst oder zwier dermanen, damit
wier solich obbemelt stifft und jartag volprigen. Wrueden wier
oder unsser nachkommen darin sawmig und lassig, so soll und
mag der obgestimpt her Andrée und sein erbm, oder wer den
brieff inhat, sich der obgenantten guetter mit allen irren zuege-
horug underwinden und inhabm, aislang pis das wier und unsser
nachkomen vorfuern und vorpringen alles das wier an sollicher
stifft versawpt habmd. Und wan wier das wier versawmpt habm
verpracht hamb, so sullen sew an allew widerred und an als gefer
der obgestimtten guetter mit aller irer zuegehorrug widerumb
abtretten und uns inantwuerden, das solich stifft hinfur ewigch-
leich von uns und unsseren nachkomen volpracht und vorfurett
schol werden, alles das obem an dem bryeff geschribm stet. Und
des zu einer waren urkund gebm in dyssen brieff mit des land-
commentewer amptsidell und mit Laybach Medling hawssidell,
darunder wier uns und all unsser nachkomen verpintten alles das
war und stet zu haltten. Geben in der Medling, nach Christi
gepurd taussenvierhundert und darnach in dem sexundsechczis-
stten jar, an sand Barnabs tag.

Orig. perg. (39 X 33 cm). — Trije pečati, viseči na pergamentnih trakovih,
potegnjenih skozi pHko: 1. manjka, 2. pečat iz voska zelene barve, položen
v skledico iz voska naravne barve, zgornja polovica manjka, okrogle oblike
(premer 4 cm), podoba: med zvezdami stoji figura (Mati Božja?), okoli legen-
da ... M ■ DOM : TEVTON : DE .... 3. ohranjeni borni ostanki pečata iz voska
zelene in naravne barve.

40 M. Kos, Ljubljana:

10 — 1467, maj 19.

Mycheu Vrbanitsch naznanja zase in za svojo ženo Nežo,
da je kupil od (metliške) občine za 32 funtov dunajskih fenigov
mlin, ki leži nad brodom in se imenuje kameniti mlin, pod pogo-
jem, da mora on oziroma vsak čigar ho mlin plačati za zgodnjo
mašo vsako leto po 60 dunajskih fenigov.

Ich Mychen Vrbanitsch und ich Nesa sein eUchew wirttin
veriehen für uns [und] für all unser eriben mit disem offen br[ie]ff
allen den in sehent harent oder lèsent, das ich chaufft hab ein
müU von den erben und weysen [rijchtter und ratt und auch
gancze gemain, dy gelegen ist an de[.. .jeymüzz oberhalb des
uerfar, und hayst dy staynen müU, mitt aller gerechtikait dy dan
dar[.. .]en, umb czwayunddreyssik phunt gutter phennyng, dye
ich in gancz und gar ausgeri[cht...] hab. Und doch in solicher
mazz, das ich oder mein eriben oder her dy müll inne hat jarlich
s [olle] n geben seczik gueter Wyennär ph[enn]yng auff dy frue-
mezz. Tätt wir das nicht so mochtten sew [...] der muH halten
und dye aislang [hab] en [u]nd geniessen, uncz als lang das ich oder
mein eriben m[o]chtten was wir versaumpt hietten. Des czw einer
warhaytt hab wir gepetten, obgenant Meychen Vrb[ani]tsch und
Nesa sein eliche wirttin, dy edlen und festen Jorig Gräczar den
eiteren und Otten Seminytsch, das sy ir petschaft durich unsser
gepett 'wi[lle]n auff den brieff gedrukcht habem, in und leren
eribem an schaden. Und versprechen auch ich obgenanter Mey-
chen Vrbanitsch und ich Nesa sein elichew wirttin alles das stät
und war ze halten das oben an dem brieff geschribem stett. Der
geben ist nach Christ gepurd M" CCCC" und in dem subenund-
seczigisten jar, des erigtag in den phingstfeyrtagn.

Orig. perg. (27 X 19 cm), nekoliko pokvarjen. — Pečata manjkata.

11 — 1468, oktober 11.

Larencz Deschicz in njegova žena Barbara prodata Petru,
sinu Marininem iz Wranitscha (Vranešiči?), njegovi ženi ter nju-
nim dedičem, za 17 in pol goldinarjev šest njiv, ki sta jih kupila
od Casparja Leymtapha. Prva njiva leži pod Brčicami, kjer se gre
k sv. Katarini, druga v dolini med Brčicami in Svržaki, tretja nad
hišo Jurija Talsche, četrta pod Talschino hišo ob cesti, ki pelje od

Iz metliškega mestnega arhiva. 41

gmajne k meniškemu mlinu ob vodi, peta ob cesti pri Oppers-
darffu, šesta pa v pungrtu med njivo Jurija Talsche in Suberdtom
pri Wranitschu ob cesti, ki vodi v mesto.

Ich Larencz Deschicz und ich Barbara sein eUche gemachel
wir bekennen offennleich fur uns und all unser erben mitt den
offen brieff und tuen chund allen den die inn sechendt horent
oder lèsent, das wir mitt wollbedachten muett und willigkleich
recht und redleich verchawfft haben ettleich akker, die wir
chawfft haben von dem edlen und vesten Casparen Leymtaph,
dem erberen man Fetter Marine seligen sun von Wranitsch und
seiner wirttin und ir bayder erben. Und der einer akker gelegen
ist under Vrischits da man gett gen sand Kathrein auff dritthalben
tagwerch, und der ander czwischen Wrischits und Swersachk in
dem tail gelegen auff ein tagwerch, und der dritt akker ob des
Juri Talscha haws czwischen sein akker gelegen, und der vierd
under Talscha haws gelegen bey der Strassen da man gett zw
munichs müll von kamayna hincz auff das wasser, und der fumfft
der da gelegen ist an der Strassen bey Opperssdarff, und der sechst
ist gelegen in pawmgartten czwischen Juri Talscha akker und der
Suberdt gelegen ist nachendt bey Wranitsch bey der Strassen da
man gett in die stat. Mitt allen den rechten das zw denn akkern
gehört und zw recht darczw gehören schull, gesucht und ungesucht,
gepawtt und ungepawtt, wie es gehayzzen ist, nichts ausgenomen,
alls wir es inngehabt haben, also haben wir ims verchawfft umb
subenczehenthalben gülden, die sy uns berayt darumb geben
habent, und wir der gancz und gar mitt voller czall von inn ge-
richt und gewertt sein. Darumb schuhen sew die obgenantten
akker mitt aller gerechtichait und freyhatt, als darzw gehorrt, als
oben geschriben stett, innehaben nuczen und nyessen und damitt
varren als mitt iren andren aygennleichen guett. Auch loben wir
inn, ob sew von denn obgenanten chawff yemant tryb oder
treyben wollt mitt pessren rechten, dann wir im darauff geben
haben, da schuhen wir sew darauff schermen und vertretten vor
aller ansprach und vor aller manigkleych, wann inn des nott ge-
siebt nach lanndes und nach chawff rechte. Tetten wir des nicht,
welchen schaden des namen, den ir eines bey sein trewen gesagen
mag, an ayd an tayding und an allew ander bewerunge, den
schuhen wir inn gancz und gar gelten und ablegen schadten mitt-
sambt dem erchben. Und wollten wir dann des alles nicht tuen

42 M. Kos, Ljubljana:

als oben geschriben stet, so schuU sew der lanndesherr in der
Metling, oder ein yeder hawptman oder wer an seiner statt ist,
richten und weren von aller unser habe die wir haben oder noch
gewynnen. Das ist unser gutter willen. Das es stät und^ unczepro-
chen beleihe haben wir obgenant Larencz Deschicz und Barbara
sein gemachel gepetten die erben und weysen Fetter Herleych,
dieczeit statrichtar in der Metling, und denn ganczen ratt da-
selbs, das sy durch unser pett willen ir statpetschadt auff dem
brieff gehangen haben, Inn und Iren nachkomen an schaden. Der
geben ist nach Cristi gepurd tawsent vierhundert und in dem
achtundsechtzigisten j are, des ertagen nach sannd Dyonisi tag.

Orig. perg. (okoli 34 X 24 cm). — Pečat mesta Metlike, ki je visel na
pergamentnem traku, potegnjenem skozi pliko, manjka.

12 — 1492, oktober 27. Linz.

Cesar Friderik (III) dovoljuje na prošnjo metliškega sodnika
in sveta preložitev trga, ki se je vršil pri cerkvi sv. Marjete
(v Bojanji Vasi sev. od Metlike) in ki ga je čuval ter od njega
pobiral mitnino metliški sodnik, v mesto Metliko, kajti pobožnost
ter kupčevanje pri cerkvi so ogražali Turki in drugi ljudje.

Wir Friderich von gotts gnaden römischer kaiser, zu allenn
czeiten merer des reichs, zu Hungern Dalmatien Croatien etc.
kunig, herczog zu Österreich zu Steir zu Kernndten und zu Krain,
graue zu Tiroll etc., bekennen das unns unnser getrewn lieben
der richter und rate in der Mettling zu erkennen geben haben,
wie von aliter der kirchtag bey sannd Margrethen kirchen her-
komen gehallten und al sofft von unnserm richter daselbs in der
Mettling behutt und die mautt davon im abgenomen worden, und
aber sorglich sey den an denselben eennden, nachdem manigerlay
volkh von andacht auch kauffens und verkauffens wegen dahin
komen, von Turkhen und annder werlwerttiger leuff wegen verrer
ze hallten, und unns diemutiklich gebeten denselben kirchtag von
solhs hanndels und sorgvelltikait wegen in dieselb unnser stat
Mettling genediklich zu legen und in daselbs zu hallten zu ver-
gunnen. Haben wir angesehen derselben unnser burger diemutig
bete, auch die berurten ursach, und haben in dadurch, damit die-

' und dvakrat.

Iz metliškega mestnega arhiva. 43

selb stat destbas in aufnemen komen muge, und von sonndern gna-
den denselben kirchtag mit seinem hanndel und gwerb in die be-
rürt unnser stat Mettling gelegt und zu hallten vergunt. Legen und
vergunnen auch als regirunder herr und lanndsfürst in Österreich
Steir Kernndten und Krain wissenntlich mit dem brief also, daz
dieselben unser burger und ir nachkomen die gesst, so mit ir
waar und kaufmanschafft auf den bestimbten kirchtag komen,
in dieselb unnser stat Mettling laitten, da hallten des der vor-
gemellten mautt halben und in annder weeg gemessen und ge-
brauchen mugen von meniklich ungehindert. Davon gebieten wir
den edlen unnsern lieben getrewen allen unsern haubtlewten
graven freinherren rittern und knechten, Verwesern vitztumben
phlegern burggraven lanndrichtern burgermaistern richtern reten
burgern gemainden und allen andern unsern ambtlewten unnder-
tanen und getrewn ernstHch, und wellen daz sy obbenannten
unnser burger und ir nachkomen bey dem berurten unsserm ver-
gunnen und erlauben des bestimbten hanndels an denselben kirch-
tagen daselbs in der Mettling genntzlich beleiben und sy des
berublich gemessen lassen, und in noch den so mit irer waar dahin
komen daran kain irrung noch hindernuss tun noch des ye-
mannds anndern ze tun gestatten, in dhain weis als lieb in allen
und ir yedem sey unnser swere ungnad und straff zu vermeiden,
das mainen wir ernnstlich. Mit urkhundt des briefs, geben zu
Lyntz an sambstag sannd Symons und sannd Judas abennd der
heiligen zwelffpoten, nach Crisst geburde viertzehenhundert und
im zwayundnewntzigisten, unnsers kaisertumbs im ainsundviertzi-
gisten, unnserer reiche des römischen im drewundfunfftzigisten
und des hungrischen im vierunddreyssigisten jarenn.

Zunaj na pliki:
Commissio domini
imperatoris propria.

Orig. perg. (34 X 26-5 cm). — Na pergamentnem traku, potegnjenim skozi
pliko, visi deloma odkrhan pečat cesarja Friderika, okrogle oblike (premer
4-5 cm), od voska rdeče barve, položenega v skledico od voska naravne barve.

13 — 1493, december 1. Dunaj.

»Maximilian vonn gottes genaden römischer khunig« potr:
ju je pravice metliških meščanov, kakor jim jih je potrdil njegov
oče cesar Friderik (glej št. 7). Kdor bi ravnal proti določilom

44 M. Kos, Ljubljana: I

privilegija zapadel bo v kraljevsko nemilost in moral plačati "
»ain pene nemlich zwainczig marckh golds«. »Mit urkund diss
brieffs, gebenn zu Wienn am monntag nach sannd Lucein tag,
nach Cristi gepurdt tausenntvierhundert unnd im drewund-
newnzigisten, unnsers reichs des römischen im achten unnd des
hungrischen im vierdten jarenn.«

Zunaj na pliki:

Commissio domini
régis propria.

Na zunanji strani listine: R[egistra]ta Leonardus Ölhafen.

Orig. perg. (54 x 37'5 cm). — Pečat, ki je visel na pergamentnem traku,
potegnjenem skozi pliko, manjka.

14 — 1497, februar 19.

Andre Apprecharr daruje — iz razloga, ker bosta njegova
pokojna oče Hans in mati Barbara zopet deležna vseh molitev
in službe božje pri bratovščini sv. Rešnjega Telesa v Metliki, v
katero ju je sprejel Gregor Komolischtz, prost bratovščine, in iz
katere sta radi nekih vzrokov izstopila — omenjeni bratovščini
proti plačilu šestih funtov fenigov stolp, dvorec in kočo, ležečo
v Metliki pri (cerkvi) sv. Nikolaja, poleg hiše kaplana, ki opravlja
zgodnjo mašo. Obenem je prost (Andreja Apprecharr ja) sprejel
v bratovščino in ga oprostil vsake davščine, ki jo plačujejo drugi
bratje.

Ich Andre Apprecharr bekhenn furr mich und fur aH mein
erbenn und thue khundt offennlich mit dem brieff allenn den er
furkumbt die den sechennn horren oder lesenn, als der ersamer
unnd geistlicherr herr Gregor Komolischtz, diezeit brobst der
bruderschafft des hochwirdigenn gotslaichnames in der Metling
und all bruder gemainklichenn, mein liebem vatter herren Hansen
Apprecher lobHcherr gedachtnus unnd mein seilige mueter frawen
Barbara in die vorgemelt bruderschafft aingenommen und ver-
schribem habem, nachdem sie bedew vormals bey Iren guten lebem
lange zeit in der yetzgemelt bruderschafft gewessenn und etlich
ursachalbem daraus komen sein, also das sew schollenn widerumbt
hinfur aller andacht unnd gotesdiennst tailhafftig werdenn, das

Iz metliškega mestnega arhiva. 45

dann in der gantze bruderschafft gotslaichnames oder vonn iren
caplann besieht, nichtz ausgenommenn als die andrenn bruder und
stiffterr. Darumb hab ich ebemelter Andre Apprechar mit mein
guttenn willenn und auch zw der zeit da ichs mit recht woU
getann mocht recht und redlich gebenn gestifft unnd verschribenn,
gib auch und verschreib wissentlich in kraft des brieffs, denn
thurn hoff stat und gadenn in der stat Metling bey sand Nicla
nebem des fruemeser haws gelegenn. Solichenn vorgenannten tur-
ren und hoff stat hab ich gebenn mit allen den [rec]hten nutzen
kreftenn und freihält die dann darzw gehorent, nichtz ausge-
nommen als ichs selbs und meine vorvodern inne gehabt habem,
dem obgemeltenn brobst und bruderschafft goteslaichn[a]mes in
der Metling und aUenn iren nachkommenn. Sie muegen auch
damit handlenn und tuen als mit andren irenn aigen guet nichtz
ausgenommen. Auch hat mich der vorgemelt brobst auff mein
begerenn in die bruderschafft genommen und verschribenn, unnd
schol frey und ledig sein der jarlichen gab so die andrenn bruderr
gebenn und raichenn in die puxenn. Ich hab auch vonn im enphan-
gen die sechs phundt phening die mir zwgesprochenn sein war-
denn und las mich also gantz und gar von im benugen. Ob auch
yemanndt vorgemelten brobst unnd bruderschafft oder ir nach-
kommenn von dem egenanten turren und hoffstat dringen wolt
mit pesrrer rechtenn, so gelob ich ebemelter Andre Apprecharr
mit allen mein erben sew darauff schermmenn und mit recht ver-
treten als offt in des not werdet und tuet nach landesrechtenn
der grawschafft Metling. Tattenn wir aber des nicht, so was
schodenns sew daran nemmen, den versprechenn wir in abtragen
und widerlegenn, das ist aller unser gunst und gueter willenn. Des
zw urkundt unnd warer zewgnus hab ich mit vleisz gebetenn denn
edlenn und vesten Sigmundt Pyerschen, mein liebem vetteren die-
zeit haubtmann in der Metling, das er sein insidell auff disenn
brieff hat angehangenn, im und seinem erbenn an schadienn. Unnd
darundter ich obemelter Andre Apprechar mich verbint alles das
warr unnd stat zw halten was an disem brief begriffenn ist.
Gebenn nach Ghristi gepurt tawsenntvierhundertt unnd syben-
undnewntzigistenn jarr, des suntag reminiscere in der vastenn.

Orig. perg. (30 X 22 cm). — Pečat, ki je visel na pergamentnem traku,
potegnjenem skozi pliko, manjka.

46 M. Kos, Ljubljana:

15 — 1517, november 19.

Sigmund! Pierss hawbtman in der Mettling proda bratovščini
sv. Rešnjega Telesa v Metliki od svoje lastnine ein weinzehent
in der Bertschitz (Brčice) gelegen, auch fier hueben zw Dra-
goschendorf f (Dragomlja Vas) alles in Mettlingar pffar gelegen,
so ich von dem Appracharm gekhawfft hab.

Listino pečati izdajatelj, sopečatita jo pa Niklass von Turren
zw Grätz in Prymos Mettlingar.

Orig. perg. — Pečati, ki so viseli na pergamentnih trakovih, potegnjenih
skozi pliko, manjkajo.

16 — 1563, december 3.

Cristoff Gall von Gallenstain zum Lueg proda metliškemu
mestu za 190 renskih goldinarjev, s pridržkom predkupne pra*
vice za se oziroma svoje dediče in naslednike, od svojega lastnega
imetja zwo erpautter müllen, die in ainer löblichen lanndschafft in
Crain ansag sein, bey der statt Mettling, an dem prunn so undter-
halb des schloss und der statt entspringt, die ober helt zinsswaiss
Mathia Khoss, die rundter aber Markho Sundl, baidt burger da-
selbs in der Metling.

Listino je pečatil in lastnoročno podpisal izdajatelj, sopečatil
pa jo je Friderich von Wernegkh.

Orig. perg. — Pečata, ki sta visela na pergamentnih trakovih, potegnjenih
skozi pliko, manjkata.

17 — 1565, avgust 6. Metlika.

Hannss Ennglshauser, upravitelj na gradu Ig, proda od svo-
jega lastnega imetja metliškemu mestu: Erstlichen ainen wein-
zehenndt in Metlinger poden phar unnd gericht im perg Wer-
schytza (Brčice) genannt, welcher weinperg unnd sofill des in das
teutschhauss Metling gehörig abzunemen gelegen, namblichen den
fuerten thayl im perg daselb, den di übrigen drey thayl gebuern
dem comentheur des theutschen ordens zu Metling. Item mer ain
ganncze hueben zu Grabrauicz (Grabrovec), auch in Metlinger
phar unnd gericht gelegen, darauff jeczt Juri Khuntscher siezt
unnd zinsst jarlichen von der hueben zwainczigkh emper mosst


Iz metliškega mestnega arhiva. 47

und den gebürlichen zehennt vom getrayd, wie landsgebreuchig
drey fuerten thayll, dan die drey in das theutsch hauss Mettling
gehörig. Item di gewendlich robath laut des urbar register. Weiher
weinzehenndt unnd hueben ich inhallt unnd vermug zwayer un-
vermaylichter und genuegsam verfertiger khauffbrieff alls von
Sigmundt Theyt erhoffen unnd trauen Gedräut, weyllundt des
edlen unnd vessten Georgen Gumplers seligen eeleybliche thoch-
ter unnd weyllundt Mathesen Khorbinitz auch seligen gelassne
wytib, an mich laut derselben baider datum erkhaufft.

Listino je podpisal in pečatil izdajatelj, sopečatili pa so 1.
Dietrich von Auersperg, 2. Walthasser Rasp zu Altenlagkh, 3. Gri-
stoff Moser.

Orig. perg. — Štiri pečati, pritrjeni na pergamentnih trakovih, potegnjenih
skozi pliko, manjkajo.

18 — 1566, april 24. Dunaj.

Nadvojvoda Kari potrjuje — z insertom potrdilne listine
nadvojvode Ferdinanda z dne 15. marca 1524 Dunaj — metliške'
mu mestu njegove privilegije. — Analogna vsebina kot v potrdiU
nih listinah cesarja Friderika z dne 9. aprila 1457 (št. 7), oziroma
kralja Maksimilijana z dne 16. decembra 1493 (št. 13).

Orig. perg. — Pečat, ki je visel pritrjen ob pliko, manjka.

19 — 1573, maj 18. Ljubljana.

Hanns Joseph freyherr zu Egkb unnd Hungerspach...
lanndtsverweser inn Grain naznanja, da je Virich Khoberger
lanndtschrannschreyber kot zastopnik Katarine Schweytzerin ro^
jene von Wernegkh tej, z odlokom ograjnega sodišča (v Ljublja>
ni) za zapadle obresti, ki jih ji od vsote 22 goldinarjev dolguje
Melchior Semenitsch zu Siemitsch, nakazal: Annthonn Mälleckh
zu Woyandorf (Bojanja Vas) in Mettlinger gericht ain hueben,
diennt jarlichen zwen gülden rheinisch unnd traydtszehenndt von
der gannczen hueben, Martin Glementtschicz daselbst ain halbe
hueben, diennt ain gülden rheinisch.

Orig. perg. — Izdajateljev pečat, ki je bil pritrjen na pergamentnem
traku, potegnjenem skozi pliko, manjka.

48 M. Kos, Ljubljana:

20 — 1593, september 17. Metlika. I

Stephan Jagkhshitsch meščan metliški, proda metliškemu mestu%
za 900 renskih goldinarjev, s pridržkom predkupne pravice za se
in svoje dediče ter naslednike: Das alte geweste öde gemair in
der statt Möttling am thor zu der stattmaur aingefangen gelegen,
so man das alte gschloss nennt, zusambt einen grundt so zuvor
ain rossstal gewest, yeczo aber etlich gäden darauf geseczt, zwi-l
sehen Jansche Malletitschen und Martins Grille behausung gelegen,!
so von waillend khayser Maximilian hochlöblichister gedächtnuss
vermüg derwegen gefertigten donation brieff herrüret. Item
anderthalbe hueben zu Woyanssdarff (Bojanja Vas) oberhalb
Möttling gelegen, auf der ain hueben Anthon Molekhs sälligen
erben siezen, so jarlichen zwen rainische gülden und den thraid-
zehendt dient, auf der andern halben hueben aber Martin Cle-
menitsch want und auch jarlichen ain rainischgulden und die
zehentliche rechte, wie im Möttlinger poden der prauch ist, dient,
und von einer ganczen hueben im ganczen jar zwölff tag robath
schuldig zu thuen seind. Item der Wukhoukha geweste behausung
sambt derselben grundt und poden, in der statt zwischen ge-
meltten alten gschloss und Vlrichen Schmidts behausung gelegen.
Item ain akher zwen tag pau, am Galtschuerch (Galčji Vrh) ober-
halb der Schussicz (Sušica) zwischen Vrschule Wäldinin wittib,
luuan Dimecz und Jansche Maletitschen äkhern gelegen. Mer ain
akher drey tag pau, am püchl neben der Strassen so man gegen die
Werezicz (Brčice) ghet und neben Gottsleichnambs brueder-
schafft äkher gelegen. Item mer ain akher, undter der Wottschkha
(Bocka) und undter des Martin Hrastoukhi waingartten gelegen.
Item mer ain akher ain tag pau, zwischen obbemeltten püchl und
Omersse sällegen erben äkgern gelegen. Item mer ain akher zwen
tag pau sambt gartten darbey, zwischen Vrbans Jerschetitschen
und Michaeln Khaurans äkhern gelegen. Item ain wissn in der
Stattauen gelegen. Item mer ain gartten, zwischen Michaels Wo-
sitschen sälligen erben gartten an einem ortt stessend, am andern
an dem grundt zu der herrschafft Möttling gehörig. Diese alle
obbeschribne äkher und gründ auf gmeiner statt purgfrid und
gericht gelegen.

Iz metliškega mestnega arhiva. 49

Listino so pečatih in lastnoročno podpisali: L Hannss Gall,
2. Jacob Hauster phleger zu Grätz in Motlinger poden, 3. St&ffa-
nus Jagckhschitsch.

Orig. perg. — Na pergamentnih trakovih, potegnjenih skozi pliko, sta
ohranjena pečata podpisnikov pod 2 in 3.

Résumé.

L'auteur donne ici, avec une courte introduction sur les privilèges
municipaux à Metlika, pour une part intégralement, pour une part sous
forme d'extraits vingt documents tirés des arcliives de la ville de
Metlika. Les documents sont de l'époque 1365—1593 et concernent les
franchises générales, les redevances de de marché, les transactions de
la municipalité de Metlika pour l'achat, la vente, la mise en gage et
quelques affaires juridiques privées de bourgeois de Metlika.

Se en doprinos k etymologijam „Celovec",
„Hrvat" i. dr.

M. Markič — Ljubljana.

Izhodišče moje razprave je oblika „Ceblov'c", < Ca (ë, i) ba(é, i)
I (!') ovhcb, kakor se govori nekje v Zilski dolini. (Gl. P. Skok, Etnolog,
Ljubljana, knjiga VII., str. 74.)

Take sporadične oblike so ohranile bolj verno stari izgovor, kakor
obče oblike, katerih izgovor in prvotni pomen so zabrisale analogije
in včasih za eno besedo po več „ljudskih" etymologij. Primer: Račje
> Kroisenfeld > gruis campus > Kranichsfeld.

To mojo trditev dobro osvetljuje edinstven primer izgovorjave,
kakršno sem slišal samo enkrat v svojem življenju. Iz svojih dijaških
let se spominjam, kako je prišel v neko trgovino v Kranju kmet in
kako je, ko je zvonilo Ave Maria, začel na glas moliti Češčeno Ma-
rijo. Zaključil je molitev z besedami: „Čast bodi... s'nov' in svet'mo
d'hov". Očividno se je tu ohranil stari dajalnik u-jevske sklanje z
naglasom vred: „sinövi", „duhovi".

Koliko takih jezikovnih starin se je izgubilo, ker jih ni nihče
zabeležil !

Drug primer:

V okolici Kamnika pravijo domačini: „v Kamlc", očividno < „v
Kamnicč". Tudi nemška oblika slovenskih krajevnih imen je včasih
ohranila bolj zvesto prvotni izgovor, kakor so tudi narobe nemške
besede v slovenski izgovorjavi ohranile bolj zvesto prvotne glasove.
Na pr. „Franz" za slov. „Vransko", < „v Vranscé". Enako na Češkem
vas „Blansko", nem. „Pflanzen" < „v Blanscé".

Tudi v besedi „Horjul" za lat. „Forum Julium" „H" namesto
lat. „F" ni slovenska novotarija. Na kamenenih spomenikih one dobe
se večkrat čita: „FHECIT" namesto „FECU". Tako je razumljivo, da
je tudi v španskem jeziku večkrat prešel lat. „F" v španski „H".

1. Na drugi strani je treba pomisliti, da je že v predkrščanski dobi
polno krajevnih imen — theophoričnih, t. j. imenovanih po kakem božan-
stvu ali tudi po kakem temu božanstvu posvečenem predmetu in da
je v krščanski dobi mnogo paganskih svetišč ostalo na svojem mestu
in dobilo samo drugo ime.

Ne zadostuje pa, če se je kakemu imenu našel etymon. Treba
je dognati tudi, v kakem smislu se je rabil. Besedi „Aquileia" bi bil

Se en doprinos k etymologfijam „Celovec", „Hrvat" i. dr.

51

Dr. M. Markič

etymon: „aquila sc. avis" (aquilus
3. = črn), torej „aquila" = črna ptica.
Smisel: Ali se je imenoval kraj po
tem, ker se je tam nahajalo mnogo
orlov, ali pa je ime theophorično,
po Zevsu posvečeni ptici? Enako:
Adelsberg < *Adlersberg, Postoj-
na (=orel). Vlogo „orla" je igral
v germanski mythologiji „gavran„
(^^ga-" = velik, „vran" = črn). Odtod
„Vransko"? Morda je bil vran totem
kakega plemena: Vrani < Varni. —
Εύβοια — „dobra paša", namreč
za Heri posvečena goveda, i. t. d.

Nasledniki teh starih božan-
stev v krščanski dobi so bili nešte-
vilni svetniki in svetnice. „Sežana"
pri Trstu je imenovana po Suzani,
katere podoba se tam še nahaja
v stranskem oltarju. Tako je tudi
Lancovo pri Radovljici imenovano po Lamprehtu (Lampreht > Lanz).
Taki spomini v cerkvah, ki stoje na kraju paganskih svetišč, so zelo
pomembni. Jezikovne razlage same na sebi, katerih je lahko več enako
vrednih, niso in ne morejo biti odločilne.

Največ takih svetišč nosi ime Marije z najrazličnejšimi pridevki:
„Marija Pomagaj, Maria-Hilf, Maria Zeli, Maria Saal, Maria Rain,
Maria Loretto, Maria Worth, Maria Lees", na Valvazorjevem zemlje-
vidu za naše ntesce*^ i. t. d. Paganske predhodnice so bile večinoma:
,/sis", pa tudi >ημήτηρ, ki se je cesto istovetila z boginjo:

Μήτηρ = Μαγάλη Μήτηρ Κνβίλη =
= Magna Mater Cybele.
tudi Μίγύλη »fa. Κνβήβΐ] imenovano.

Nehote se nam vsiljuje kot etymon besede „Ceblovc": „Cybele",
se je izgovarjal v grščini kot na latinskih spomenikih stoji
večkrat „i" namesto „v" in narobe. Za končnico „-ovec" pri femi-
n\n\i „Cybele" imamo analogon: „Mitrovica" iz „Μήτηρ". (Besede Mitro-
vica ni treba izvajati iz Αημήτηρ). S tem bi bilo tudi razloženo, da se
govori nCeblovc" in ne „Cebwowc", (srednji 1!). Vse tri besede „Magna
Mater Cybele" so se rabile tudi samostojno. „Magna", gr. ^Μιγάλη*^ v

52 Dr. M. Markič, Ljubljana:

lat. besedi „Megalesia". Iz slov. „Velika" bi bil izveden „Velikovec".
Nemški „Völkermarkt" bi bila ljudska etymologia za „Velikermarki".

Dalje: „Windisch-Matrei" na Tirolskem neki nemški raziskovalec
izvaja iz hypotheticne oblike: „Matreium" ali „Matreia". Končnica je
ista kakor v besedah: Norela, Celeia, Aguileia. Etymon bi bil torej:
„Mater". Isti etymon tiči v besedi: „Mitrovica".

Seveda se dajo razlagati omenjene besede z jezikovnega stališča
še na mnogo drugih načinov. Na pr. „Matrei" < lat. „materia" ( = gozd)
< materia. Cf. Madeira < mäteria, Madrid < materita (= gozdiček).
Kakor rečeno, jezikovna razlaga tu ne zadostuje sama, treba čuti še
zgodovinarje in starinoslovce.

Malo verjetna in precej smela — tega se zavedam — je naslednja
etymologija. Ker pa je z jezikovnega stališča možna in se včasih na
prvi pogled najmanj verjetne trditve izkažejo pozneje pravilne, naj jo
vseeno navedem.

Cybelini svečeniki so se ime novali Κορνβαντες („/3" izg. kot „w".
Beseda zveni kakor kak particip praes. „v" je bil, kakor dokazuje
sanskrt, že v indoevr. prajeziku in fix, „n" pred soglasniki je pa tudi
sicer v oni dobi v nekaterih narečjih onemel Cf. Lack < Lonka. „Ko-
ρύβαντες" bi utegnilo pomeniti: „flagellantes" (flagellum = korobač).
Vsiljuje se misel: Ali ni morda Κορϋβαντες v zvezi s „pagus Crouuati?
Smisel: Ali je sploh to etymon za „Hrvat, Horvat, Crobot etc" ali pa
e dotični pisec manj znano besedo Κορύβαντες nadomestil po ljudski
etymologiji z bolj znano slično besedo: „Crouuati". Potemtakem se
prebivalci dotičnega „paga" niso imenovali toliko po narodnosti, kakor
po kultu in njegovem svečeništvu.^

J. J. Nikkola piše (Urslavische Grammatik, str. 8): Auch xbruati, be-
gegnet uns nicht nur im Namen der eigentlichen Kroaten, sonder an
mehreren Orten im Süden und im Norden: in Kärnten gab es einen
Kroatischen Gau, an den Karpathen wohnten die „weißen Chrovaten",
im Gebiete der Cechen gab es gleichfalls „Chrouati", an der Saale
fand sich eine Ansiedlung „Chruvati", wo jetzt Corbetta liegt, und
unter den russichen Stämmen war auch einer namens „Chorvati".'^

* Če so se tam vršili obredi Korybantov (nadaljevanje teh obredov je srednje-
veški flagelantizem; enaki obredi še dandanes pri Muhamedancih; tudi Židje imajo
svojo Klagemauer), potem je bilo opravičeno ime Klagenfurt, quaerimoniae vadum.

^ Glasoslovno bližje je „Horvat" besedi ^Κουρήτες" (Kybelini svečeniki na
Kreti). Grško-nem. slovar Menge (Verlag Langenscheidt, Berlin 1903) pravi: „A'or-
$ψε?< Jiinglinge, Ftirstensöhne), Κοι-ρΓ/τες, SSoIfl ftantltt in Aetolien am Pleuren"-

Κουρήτες je epska jonska oblika < *Κορ^ητες\

še en doprinos k etymologijani „Celovec", „Hrvat" i dr. 53

Seveda so to do sedaj samo ugibanja. Pri taki tvarini in tako
malo zanesljivih podatkih drugače ne gre. Ugank brez ugibanja ni
mogoče rešiti. Vsekakor bo treba še- novih ugotovitev, ki bodo naše
domneve ali omajale ali pa podprle.

Ni izključeno, da ste obe besedi : Kogißarrec (Kybelini svečeniki
v Phrygiji) in Kovqtjtsç navzlic morebitnim poznejšim (vsled pretol-
mačenj) različnim pomenom istega izvora. Prvotni pomen bi bil: „Kne-
ževiči". „junaki" — Kretsko-mykenska kultura je segala daleč na sever.
Gl. članek „Kretisch-mykenische Kultur". Wörterbuch der Antike von
H. Lamer. Verlag A. Kroner. Leipzig. —

Če se poleg „Hrvat^ nahajajo oblike: „Horvat" in „Hrovat", ni
treba misliti, da je oblika „Horvat" potekla iz madžarščine, kjer je
ta oblika sama po sebi umevna. V madž. se nobena Beseda ne za-
čenja z dvema konsonantoma. „0r" in „ro" se menjata tudi v drugih
jezikih. Prim. za nem. „/^oss" st. saks. „hross", angl. „horse".

II. Če pa slovensko ime „Celovec" ni theophorično in iz po-
znejše krščanske dobe, potem je najbolj verjetno, da je; mesto imenq^
vano po svojem ustanovitelju, koroškem herzogu z Bernhard"^

(1202—1256), Ni pa izvedeno iz polnega imena ustano vitel je vega, am-
pak iz ene izmed hypokorist. oblik: Betz, bav. Petz, Petzl. Cf. imena
Pötzl, Pötzlein (Pötzleinsdorf pri Dunaju). Slične tvorbe so: Pätz, Pa-
tzing, Putz, Putzl itd. (Gl. die Ratzel unserer deutschen Schülernamen
von Dr. Ed. Adamek. Wien. Verlag v. C. Konegen. 1894). Odtod s
slovensko končnico „B(p)etzl-ouc'^ in z „fausse régression": „Ceblovc".
Natančen analogon imamo v besedi ^Lancovo'^ za nem. „Lampreht"
pri Radovljici. Hypokor. oblika za „Lampreht" je nem. „Lanz". Odtod
s slov. končnico: „Lancövo". Pažnje vredno je: „o" za nemškim ,z",
srednji „/" za nem, „/". Enaka tvorba je „Skrlo^c" v Kranju (srednji
„/" in „6" za l-om) in „Drülovka" pri Kranju (srednji J").

Vse to so izvedbe s slov. končnicami iz nem. rodbinskih imen:
Sche(ö)rl, Droll. Glede končnice prim. še: Go'louc, Gobouc, Mackôuçitd.

„B" oz. „p" pred „c" je odpadel kakor v besedi „tic" < „ptič".
Med „c" in „/" je lahko odpadel samo z, e, 9, ali pa sploh ni bilo
tam nobenega vokala. To zadnje je jasno, če je oblika potekla iz
nem. „Petzl". Tudi narodna pesem ne pozna tam nobenega vokala.
Glasi se:

Od Cloaca pa do Marparga
Je hentan draga ceranga.

Kar se tiče oblike „Ceblouc", bi bila ta potem „die umgekerte
Sprechweise" iz „Beehre" in ne obratno. Pospeševala je to regresijo

54 Dr. M. Markič, Ljubljana : Še en doprinos k etymologijam „Celovec" . .

morda navadna sr. v. n. prepozicija pred lokali: „z(e)". Ta je cesto
prešla iz nem. lokala v slov. nominativ. Na pr. Crngrob «3 Z(e) Ehren-
gruben, v „caker" hoditi < z(e) acker. Nasprotno je iz slov. imen za-
četni „z" odpadel, ker so ga Nemci smatrali za prepozicijo. Cf. Agram :
Zagreb, in Asp.: Zasip, Auritz: Zägorica pri Bledu.

Ta druga etymologija slovenskega imena „Clojfc" seveda v
ničemer ne tangira ostalih zgorajšnjih izvajanj glede nem. imena „Kla-
genfurt" in imen „Velikovec", „Windisch-Matrei, „Hrvat" i dr.

Résumé.

Une autre c.ontribution aux étymologies „Celovec", „Hrvat" ...

I. La forme slov. sporadique Ceblouc pour allem. „Klagenfurt",
d'autre part les fréquents noms theophoriques : Marija Pomagaj, Maria
Saal, Maria Rain, Maria Wörth, Maria Lees etc. suggèrent l'accepta-
tion, si le nom est né dans l'époque préchrétienne, qu'étymon est
le nom d'une prédécesseuse de „Maria" dans l'âge gentil. Pour tel
se présente surtout Jsis", de plus Αημήτηρ, souvent identifiée à Μή-
τηο = Μεγάλη Μήτηρ Κυβέλη = Magna Mater Cybele. De „Cybele +
suff. slov. „-ovec" serait née la forme „Ceblo^c". Analogie: „Miiro-
vica". — Chaque de trois noms „Magna Mater Cybele" a été usé
séparément. Ainsi on peut expliquer aussi les noms „Windisch-Matrei"
< *Matrëia, „Velikovec" (allem. Völkermarkt) < Velika = Μεγάλη; d.
lat. „Megalesia". De même on peut mettre „Hrvat" en rapport à
Κορύβαντες ou Κουρήτες < *Koρfάτες.

D'après cela le nom „Hrvat" aurait été plus tôt un nom pour
le culte et ses prêtres qu'un „nomen ethnicum".

II. Pourtant si le nom „Celovec" est provenu de l'époque chré-
tienne, la plus probable est la dérivation du nom du fondateur de
la ville Klagenfurt: duc Bernhard (1202—1256), cependant pas du
nom complet, mais de la forme hypocoristique „Petzl" ou „Betzl".
„Petzl-\-suff. slov. „-ovec" = „Petzloifc". De cela: „Cloffc" comme
„tič" < nptič". Analogie exacte: „Lancovo" auprès de Radovljica
(allem. Lampreht) dérivé de la forme hypoc. allem. „Lanz".

Inventar na Kureščku iz leta 1727.

Viktor Steska — Ljubljana.

Ižanska podružnica Kurešček stoji na 833 m visokem hribu.
Cerkev je posvečena Kraljici miru in pribežališču grešnikov. Do
jožefinskih časov je bila tu božja pot, zato je bival ondi vedno
duhovnik, da je mogel ustrezati romarjem.

L. 1757. je bil ondi duhovnik Matija Crtanec. Ta je 5. nov. 1757
spisal seznam vseh duhovniških opravil na Kureščku in inventar
podružnice in duhovske hiše.

Zapiski, ki se tičejo cerkvenih opravil in cerkvenega inven-
tarja, so sicer poučni, toda se le malo ločijo od drugih običajnih,
redkejši in zato pomembnejši pa je inventar duhovske hiše, zlasti
ker je sestavljen v slovenskem jeziku.

Naslov celotnega spisa je: Inventarium, et notata Ecclae in
Kurefhek, filialis sub Parochia in Ig (Inventar in zapiski cerkve na
Kureščku, podružnici ižanske župnije).

Naslov hišnega inventarja se pa glasi v prevodu: Kratek
seznam stalnega inventarja na gori Kurešček, čudežne M. B., pri-
bežališča grešnikov, ki ga zapuščam jaz nevredni duhovnih Matija
Crtanec, ki tu 12 let delujem, svojim čč. gg. naslednikom, in sicer v
ta namen, da bi ga v teku časa pomnožili in ne pomanjšali. Pisal
sem ga v domačem jeziku, da ne bom nadležen besednjaku. (V
izvirniku: Sit Nomen Domini benedictum! Brevis Annotatio inven-
tarii perpetui in monte Kureshegk Thaumaturgae B. M. V. R. P.
quod ego indignus Sacerdos Mathias Certanz hic duodecim annis
operans meis futuris R. R., D. D. successoribus relinquo, et eo
quidem fine, ut illud successu temporis augeatur et non dimitma-
tur, ammoto autem idiomate vulgari, quod sequitur, ne dictio-
nario nimis molestus videar.)

Piscu se pozna, da se s pismeno slovenščino ni dosti ukvarjal,
ker piše nestalno, o ločilih nima pojma in postavlja vedno le
piko, za njo pa piše skoro vedno malo črko. Včasih se mala in
velika črka ne ločita. Mesto v piše vedno u. Rabi pa nekaj besed,
ki so sedaj zelo redke, n. pr.:

almara = omara; cog = zug = natega; finkust = binkošti;
brisla = brislja = brisača; futerial = futral; kambra = kamra;

56 Viktor Steska:

krušnica = posoda za kruh; lozânje (losaine) = rezanci, nudeljni,
beseda je na Notranjskem še živa; mar jeta (marietka) bržkone
pol maseljca; močnica = skleda za moko; plavne neške = plavnik;
plevnica = s plevami napolnjena podlaga v postelji; posla = po-
stelja; poti = potlej; pulpret je gotovo Pultbrett, pult; rezilnik;
rieml = remelj v pomenu okvir; rož = rošt, šentiš, šenteš = kre-
denca, Schenktisch; usekalnik = utrinjalec; vejnica = velnica.
Besede »slovnik« ni v nobenem besednjaku. »Železen slovnik v
peči« pomeni gotovo železno naslonilo v peči, na katero se drva
naslonijo, da se more podkuriti. Za klop rabi le »dolg stol«.

V kulturnem oziru pa priča inventar, da se življenjske
razmere v zadnjih dveh stoletjih niso dosti spremenile. Inventar
našteva posamezne predmete.

V zgornji sobi: Okrogla miza s 6 stoli (žeselni) in
8 klopicami (stolmi), pult iz trdega lesa s 5 predali za shrambo
denarja in drugih reči, omara za knjige, omara za obleko, kre-
denca (šentiš), v njej velik mizni prt iz dvonitnika (cvilha), drugi
pol manjši prt, trije prti za vsakdanjo rabo, 13 namiznih pftičkov
(= serviet) ene vrste, 6 prtičkov druge vrste, pet parov nožev in
14 žlic v škatli, trančirni nož z vilicami, en ducat (12) lesenih
krožnikov, dve laški maj oliki, steklenica za olje, večja steklenica
za shrambo olja, pločevinasta škrabijca za začimbo, lepa solnica
iz angleškega cina, 3 pisani slamnati podložki za sklede, 6 bokalov,
3 poliči, dva maseljca in ena marjeta (marietka), 3 grahasti ko-
zarci, en češki kozarec za pitje, velika steklenka in bakren vrč za
olje, dva lepa medena (mesingasta) svečnika in velik vrč za kis
in manjši vrč poleg enega bokala, dva pločevinasta svečnika, dva
utrinjalnica (usekalnica), slamnata pletenica za shrambo soli, vrč
za vodo, brislja (brisača), bronast možnar, težak 7 funtov, za
drobljenje hrena in popra; bronast likalnik za likanje masnih
srajc in koretljev; kladivo, klešče, sveder za vrtanje skal, nava-
den sveder, rezilnik in brusna osla; sekira, bradlja = sekira z
brado za tesanje (žaklaka); kavaleta (kobilica) za posteljo in ze-
lena zavesa; 24 slik z okviri, 14 pa brez okvirov, tehtnica, ki vleče
64 funtov; svetilka steklena, vinska kupa v futralu.

V stari hiši: Velika miza za 12 oseb, poleg nje velika
skrinja z devetimi predali za shrambo sočivja, kredenca s tremi
predali; v njej so: dve ponvi za zabelo, ena s tremi nogami za
pečenice in za peko potic; železen lopar, železne klešče in rešetka

Inventar na Kureščku iz leta 1727.

57

Mngr. Viktor Steska

(rož) za peko klobas, raj žel za
pečenko (= palica za peko);
železna grebljica (sierienk), za-
jemalka (šeferca), penenica
(Schaumlöffel, velike vilice za
jemanje mesa iz lonca, nož za
rezanje špeha,pločevinasta moč-
nica (Mehlschüssel), krušnica
(Brotschüssel), sekalce (Hack-
messer), lesen trinog, 2 veliki
železni reni, 3 manjše, pihavnik.
da se v ogenj z njim piha, 6 ve-
likih loncev ali piskrov in 6 več-
jih in manjših koz; tri velike
sklede in 4 srednje kmečke, 4
najmodernejše gosposke in oko-
li 10 srednjih in manjših; p'jt
latvic, četvere burklje, železna
krevlja (strgulja), lopar za vsa-
janje kruha, miza za 12 oseb in
2 klopi (dolga stola).

V kleti: Čeber (mi bi rekli kad) za kislo zelje, drugi čeber
iz trdega lesa in tretji iz mehkega.

V veži: omara, v kateri je pisker za maslo in v njem
železna žlica, strgalnik (ribežen) za krušne drobtine, valjar za
mlince in štruklje in rezance (lozânje; na Notranjskem še rabijo
to besedo), omelo in strgalo.

V spodnji kuhinji: Pred pečjo železen pokrov, v
peči železen »slovnik« (naslonilo).

V kašči (kasti) je skrinja, 4 vreče, mala vreča, da se nosi
žito v mlin; čeber za moko, čeber za otrobe, mernik, polovnica,
četrtinka, dve vejnici (velnici), greben za mikanje prediva, 32 le-
senih krožnikov in dva velika za trančiranje, tri sita za proso,
soršico in pšenico; rešeto, jerbas in svitek, dvojne plavne neške
in velike za peko kruha.

V kamri pri kašči: Tri postelje za duhovnike ali
»kakšnega poštenega človeka«; železen drog. Na sleherni postelji
je plevnica, blazina, dve vajšnici (aišenci), odeja (kovter), en par

58 Viktor Steska:

rjuh; posebe še plevnica za eno osebo, odeja in blazina; dva
sodca za shrambo žita; majhna miza, na kateri se o binkoštih
zapisujejo v bratovščino pred zakristijo.

Tukaj je tudi potrebno orodje: tolkač, rovnica, motika, lopata,
dva železna bata, dva krampa, dvojne gnojne vile in brus, da se
brusijo sekire in noži.

Zunaj kamre je velika skrinja za žito; gori na kašči so
dvojne senene vile, grablje, dva senena koša in majhen košek.

Dol v kleti sta dva čebra za žehtanje, večji in manjši;
lij za pretakanje vina v sode; tri barigljice, lijak, natega (cog) in
pipa; mesarica za sekanje mesa in velik nož za rezanje mesa.

Besedilo v izvirniku.

V tim zgurnim Cimri se lete reči naideio.

1. Ena okrogla miza 6. žeselnov inu osem stolou.

2. en pulpret iz terdiga lesa s petemi ladelci za denarie noter
hranit, al pak kai druziga.

3. ie ena Almara za guant noter obeišat.

4. ena Almara pak ie za buque noter postaulat.

5. ie en velk šentiš v katerim so lete reči.

6. ie en doug cuilšni parth za ta douga miza pred kambro katera
se ob finkušt nuca, poti ie en pou mainši cuilšni parth, inu
3. drugi za vsaki dan.

7. ie 13 cuilšnih miznih facanetelnou ene sorte inu 6 druge Sorte.

8. ie 5 parou nožou inu 14. žlic noter v škatli inu en trančier nož
z vilcami.

9. ie en tucat lesenih taleriou.

10. sta due Laški Majolki.

11. ie en glaž za oile nucat, eden pak za noter oile hranit.

12. ie ena plehasta škatelca za gvirc noter hranit.

13. ie en leip Engels cinast salc fasel.

14. so 3. pisani slamnati talarci za na mizo pod skledo diati.

15. ie 6. gmainfirtlnou, 3 poliči, 2 maselca in ena marietha.

16. so 3 grahasti glaži inu en Pemski za ven piti.

17. ie en velk glaž, inu en kuffrast varč za oile noter hranit,
item dua leipa mesengasta Laihterčka, ie en velk dober varč
za jesih sa delat, inu en mainši, ie tud en firtelski glaž.

Inventar na Kureščku iz leta 1727. 59

19. sta dva plehasta laihteria inu en usekavnik dober, eden slabi.

20. ie ena slamnata pletenica za sou noter hranit.

21. ie ena krugla za voda inu ena An tla al brisla zraven.

22. ie en bronast možnar, kateri 7 funtov vaga, za bron al poper
al kal drugega noter touči.

23. en pieglaisen tud bronast za masne srajce, parthi inu Ku-
rethelne pieglat.

24. ie en kladu, ene kleshe, en suedar, en Reziunk, ena osla za
kal brusit.

25. ie tud sueidar za skale vartat in restrelat s tim drugim
orodiam red.

26. ie ena sekiera za darva sekat, ena žaklaka za Terske tesat,
inu en železen klen, za razbijat en lesen bath.

27. so ene kavalete za posla gor diat, gor okul so zeleni firenki.

28. ie enih 24. pildou z riemlci, enih 14 pak brez riemlnou. železna
vaga, katera vleče 64 funtou.

29. ie ena podougasta glazounasta Laterna.

30. ie en dvafertlski glaž za vin noter v futerial.

V ti stari hiši.

ie ena velika miza za 12 peršon, zrauen ie ena velika škrinia
z devetemi ladelci za sočiuje noter hranit.

poti ie en Šenteš s tremi predali, noter se naideio use te po-
trebne kuhenske reči, due ponui za zabiela. ena ie s trem nogami
za pohaine, al tud potico noter speči, ie en železen lopar, en
železne kleše, en rož za klobase peči. en raižl za prata.

en železen šierienk. ena šeferca, ena Peinenca. ene vilce za
mesu vunkai z lonca jemat. en nož za špeh ali kal druziga reizat.
en sekalce za kaj seklat. ena plehasta močenca. ena plehasta km-
šenca. ena lesena sounica. en železen trinog, due veliki železni
rieni inu 3 mainši. en pihalnik za ogen pihat.

ie 6 Velik loncou, trie so cinasti za finkust. ie enih 12 sredneh
inu mainših loncou ali piskrou, ie enih 6 večih inu mainših koz.

poti so 3 velike sklede inu 4 srednie kmetske. so tud 4 sklede
nai modi gospoiske inu enih 10 srednih inu maihnih.

ie enih 5 latuc za mleku, so čvetere burkle.

ie ena železna kreula za dimnik ostargat zavola ognia. en
lopar za kruh usa jat. li

60 Viktor Steska:

Vtispodnihiši.
ie ena miza za 12 peršon, inu 2 douga stola.

S hiše v keudri.

ie čebar iz terdiga lesa v katerim ie staru kislu zeile, tam
pred kambro, ie tud en čebar iz tardiga lesa, eden pak iz mehkiga.

V veži je ena Almara, v kateri je en piskar za maslu, inu ena
železna žlica noter, za maslu stergat. ie tud ribežen za kruh ribat,
poti ie valer za mlince inu strukle, al pa lozaine delat, ie tud
omelu in stergalu.

V ti Spudni kuhni

ie pred pečo en železen pokrou, noter v peči en železen
slounik.

V ti zgurni kuhni tud toko.

Tanka iv kasti

so lete reči, ie ena skrinia za kai noter zahranit. so 4 žakli, en
meihen za v malen nosit.

ie en čebar za moka noter hranit, eden za otrobi, ie tud en
mernik, polounica inu četertinka, sta due veinci. ie en greben za
prediu mikat, ie 32 lesenih taleriou, inu dva velika za trančirat. so
3 sitta, prosenu, soržnu inu pšeničnu. ie en rešet za rounat. ie en
jerbas inu suitek. so dvojne plavne neške. inu te velke za kroh
peči v ti Spudni hiši.

Vkambriperkašti

so tri posle za duhoune, al kakšniga pošteniga človeka, ena
železna štanga, na eni sleharni posli ie ena pleunica, en poušter,
inu due aišenci, en par arjuh inu en koter ali koutar. ie tud posebei
ena pleuenca za ena persona, en koutar inu en poušter. sta dua
sodca za žitu noter hranit, ie ena maihna miza na kateri se ob
finkust v bratoušno sapisuieio tamkai pred žagradom.

tu potrebnu orodie ie tud tukai. namreč ena rounca, ena ma-
tika, ena lapata, dua železna batha, dva krampa, duoine gnoine
ville inu brus za sekiere ali nože brusit.

Zunaj kambre ie ena velika skrinia za žittu noter hranit, gor
na kasti so duoine sanene ville, ene grable, inu dua sanena koša,
inu en maihen košek.

Inventar na Kureščku iz leta 1727. 61

dol v keudri sta dua čebra za žehtat, en mainši, en veči. poti
je lij za vin noter v sode zlivat, so ene tri barigelce, en trahter,
en cog inu pipa, ie tudi ena mesarica za .mesu sekat, inu en velk
nož za mesu reizat. Konc.

Omnia ad maiorem Dei gloriam et honorem Beatissimae Vir-
ginis Mariae Reginae Pacis descripsi et conscripsi noctu circa
horam nonam anno Domini Millesimo Septingentesimo Quinqua-
gesimo Septimo mense Novembri di 5. in aede mariana in monte
Kureshegh. item relinquo Breviarum Rom. pro usu non habenti-
bus. (Vse sem k večji slavi božji in na čast preblažene D. M.,
Kraljice miru, popisal in spisal ponoči okoli devetih 1. 1757. 5. no-
vembra v Marijini hiši na hribu Kurešček. Tudi rimski brevir
zapuščam v porabo tistim, ki bi ga ne imeli.)

CathalogusLibrorum. 1. Flos seu vita Sanctorum Ita-
lice. 2. Hueber Mariai, festivale. 3. Diotalevi Fest, et Dom. Germ.
Mariale. 4. Similitudines s. Scripturae. 5. Dominic. Troyar. Ger.
6. Spinolae Meditationes. 7. Disking Semita perfectionis. 8. Admi-
randa Orbis Christian! Bonifacii Bagatta in fol. 9. Dom. et Festi-
vale Clementis Burgusiani. in fol. 10. Festivale Andreae Klemenčič,
Canonici Lab. in 4°. 11. Dominieale Germ. Andreae Graff.

Résumé.

»L'inventaire de la maison ecclisiastique de Kurescek de 1757.«

En 1757, l'abbé Mathias Crtanec a rédigé-l'inventaire de la maison
ecclisiastique de Kurescek, dont l'église appartient à la paroisse Ig près
de Ljubljana. L'intérêt principal de ce document porte sur le registre,
complet ou peu s'en Zaut, de tous les ustensils que possédait une maison
pareille de cette époque. Au point de vue de la linguistique, le document
est important, parceque composé en langue Slovène et contenant quel-
ques mots Slovènes même très anciens.

Kdo je — „divja horda"?

I. KostiÂl — Novo mesto.

Leta 1914. je izustil gimn. profesor Przybyszewski v preda-
vanju »ljudske univerze« v Rostoku (na Mecklenburškem) nepre-
mišljene besede:^ »Samo napol divja horda, kakršni so Srbi, Črno-
gorci in Hercegovci, je zmožna, da ima vedno v ustih take ne-
človeške kletvice kakor »Jewendi maikhu« (= stupro tihi matrem)
ali »Jewodi bas [frak] maikhu« (= stupret tibi canis [diabolus]
matrem). Slaba izgovarjava kaže, da je naučila gospoda P. nemško-
avstrijska mati govoriti; ves stavek pa kaže, da je bil g. P. (ger-
manist) hud šovinist in velik nevednež.

Prvo izmed navedenih kletvic namreč poznajo vsi njegovi
»Waffenbruder j i« v veliki vojni (Nemci, Madžari, Bolgari in Turki),
a tudi nekateri drugi evropski narodi.

Začnimo z »narodom mislecev in pesnikov«, ka-
kor se Nemci v svojem brezmejnem napuhu sami imenujejo, z
narodom, ki ima v zakupu vso civilizacijo in kulturo.

G. germanist bi lahko našel kletvico »ich sirt (serte) dir die
muoter« in »ich sirt dir 's weih« pogosto v »Ringu« Heinricha iz
Mittenweiler j a (XV. stoletje; izdal L. Bechstein v Stuttgartu 1851)
in v »Altdeutsche Gespräche«. Pomen je: stupro tihi matrem,
st. t. uxorem.

O cesarju Sigrsmundu (1368—1437) poroča njegov zvesti
biograf Eberhard-iz Windecka v knjigi »Buch vom Kaiser Sigis-
mund« (gl. A. Wyss, E. V. Windecks B. v. K. S., Leipzig 1894)
tole: »Kralj mi ni pošiljal denarja. Zato sem si vzel dopust, od-
jezdil v Konstanz ter nadlegoval kralja s prošnjami tako pogosto
in toliko, da se je razsrdil in je rekel, da mi bo mater posilil«
(»er wolt min muoter serten«).

Tako je govoril nemški kralj; tako je govorilo nemško ljud-
stvo, ko ni bilo več »napol divja horda«!

Madžari imajo najrajši kletvico »Baszom az anyadat«
(= futuo matrem tuam), včasih pravijo: »Az ördög baszsza a na-
gyanyadat« (diabolus futuat avam tuam). (Gl. »Anthropophyteia«,

1 Po stenogramu prof. Dreyhausena v Teplicah (ČSR).

Kdo je — »divja horda"? 63

VI. letnik, Leipzig 1909, str. 365, in roman L. Wolf a »Garra-
gan«, v Jutru z dne 27. VI. 1934: Madžarska operetna pevka Tôt
Mariska je »bruhnila strahovito ogrsko kletvico, ki je vabila
vraga, naj stopi z Garraganovo babico v vsega
obsojanja vredne stik e«)-

Kdor je bil med svetovno vojno le nekaj ur v bližini kakega
madž. oficirja, je gotovo slišal od njega grdo rečenico istega ka-
libra: »Lö-fasz a seg-ed-be!«

Tudi O s m a n i imajo kletvico »Stupro matrem tuam«. Imbro
Tkalac pripoveduje v »Uspomenah iz mladosti u Hrvatskoj« (pr-
votno nemški »Jugenderinnerungen aus Croatien»; srbski prevod
1926 v 194. zvezku, XXXIX. kolu knjig »Srpske književne za-
druge«, II. delu, str. 447), da je rekel pisatelj nekemu Mehmed-
begu: »Ana sene sitimi«. Tkalac pristavlja: »To je prostaška
psovka« in nadaljuje: »O, sramota«, povika Mehmedbeg, »a znaš
li ti, šta to naški znači?« — »Ne-ne znam«. — »Ao, hrsuza (obeše-
njaka)!^ Da to rečeš kom Tur činu, pravo bi ti glavo odsikô. O
nevaljali djaur, zaslužio je 50 štapa po tabanima«.

Matija Mažuranic citira v »Pogledu u Bosnu (1842) na str. 53
isto kletvico v obliki: »Ana sine sitim«. To je prevzel dr. Slavko
Ježič v svojo »Ilirsko antologijo« (1934) na str. 207. Pravilno se pa
glasi: »Ana sini sikeyim« = m. t. futuam.

Bolgari govorijo: »Da ti ebà majka-ta!« (= stupraverim
tibi matrem). — Toliko o »Waffenbruderjih«.

Kakor Nemci pravijo tudi Angleži: »I will bed with your
mother« (coneumbam matri tuae).

Iz ust francoskega vojaka - ujetnika sem slišal L 1917.
v ujetniškem taborišču v Aichi (pri Franzensfeste na Tirolskem):
»Je fous ta mere« (= futuo matrem tuam).

Istrski Lahi pravijo: »Putana to mare« (= scortum est
mater tua), Rumu ni pa: »Futa crucea mama ta« (= stupret
diabolus matrem tuam).

Današnji Grki uporabljajo formulo: »Gamo tin mâna su«
(= stupro matrem tuam). Albanci (Amavti, Škipetari) pa (ka-
kor Bolgari) le: »Ta cifša tat smma,« t. j. stupraverim tuam ma-
trem; tudi »ta č, tat motra« (= st. tuam sororem). — (V »Antho-
logie de la littérature chinoise», ki jo je izdal 1. 1933. Sung

' Ta »obešenjak« je bos. frančiškan Filip Pašalid, ki je bil naučil Tkalca
(dijaka) razne take osmanske stavke.

64 I. Koštial, Novo mesto: Kdo je — ,divja horda"

Nien Hsu, se bere, da je »faire l'amour avec sa mère ou avec sa
soeur « na Kitajskem hudo razžaljen je — toda to spada v drugo
poglavje.) — Zdaj pa še k Slovanom. S srbskima kletvicama
(dasi v spačeni obliki) smo začeli — najbrž je to le madjarski
Import, »made in Hungary« — kakor pri drugih narodih. Slo-
vaki imajo »Jebem ti mater« (gl. »Anthroph.« VI. 1. 1909, str. 365),
Poljaki »Jebc twoj^ mač«, Malorusj »Jebü tvoju mater«;
Rusi a) »e6y tboio Maib«, = stupro matrem tuam, b) »nepTb ëôt
tbok) MaTb« = diabolus stupret m. t. (gl. Anthrop.« VI. 1., 1909,
str. 281.). Avgust Kotzebue (znani dramatik) piše v svoji knjigi
»Das merkwürdigste Jahr meines Lebens« (1801, Berlin) na str. 73.
Reclamove izdaje: »Rusi imajo prav za prav le eno samo kletvico,
ki je pa tako krepka, da lahko nadomešča 100 nemških. Želijo
namreč svojemu nasprotniku, naj hudič posili njegovo
m a t e r, in to v še mnogo hujših izrazih, kot sem jih tukaj upo-
rabil, tako da bi si niti največji surovež glede na jasnost ne mogel
nič močnejšega želeti. Zares ne pretiravam, če trdim, da je izustil
vsak mojih spremljevalcev to kletvico vsaj 500 krat na dan in to
seveda skoro vselej ob najneznatnejših povodih. Slabo vzgojeni
Rusi uporabljajo to kletvico kakor poprej Francozi besedo mon-
sieur in kakor Angleži še danes svoj God dam — povsod
jo vpletajo«. — Židje te kletvice nimajo.

Résumé.

Wer ist eine wilde Horde?

In einem Vortrage auf der Volksuniversität zu Rostock nannte
1914 Professor P.. die Serben eine »halbwilde Horde«, da sie die Schimpf-
worte »jewendi majkhu« (= stupro tibi matrem) und jewodi bas [trak]
maikhu (= stupret tibi canis [diabolus] matrem) gebrauchen. Der Autor
dieses Artikels, Professor I. Koštial führt Beweise an, dass auch andere
europäische Völker die Schimpfworte kennen, nicht ausgenommen die
Deutschen, das Volk der Dichter und Denker. Im »Ring« des Heinrich
von Mittenweiler (XV. Jahrh.) steht öfters »ich sirt (serte) dir die
muoter« oder »ich sirt dir 's weih«. Sogar ein Träger der heiligen römi-
schen Krone deutscher Nation, Kaiser Sigismund (1368—1437), verab-
schiedete bei einer Gelegenheit seinen Biographen, Eberhard von Win-
deck, mit solchem Schimpfworte (»er wolt min muoter serten«).

Estetika slovenske arhitekture.

Jože Karloviek — Ljubljana.

Tajinstveno, preprosto in ljubko se zrcali naša kmečka hiša,
ki stoji sredi širnega polja in jo obdajajo vrtovi, zasajeni z bujnim
drevjem. Toda marsikdo je prepričan, da Slovenci sploh nimamo
svojega sloga, v katerem bi lahko gradili svoja poslopja in bi se
v njem kazalo naše čustvovanje. Dostikrat se misli, da je naša
kmečka hiša tako skromna in siromašna, da ne premore nobenih
izrazitih oblik in okraskov, s katerimi bi se ponašala in ki bi
uveljavili domačo arhitekturo

Kar čudno se nam mora
zdeti, kako da ne bi dali Slo-
venci v teku svojega dolgo-
trajnega življenja svoji hiši
posebnega izraza, ko imajo
vendar svoje navade in po-
trebe in svoja čustva. Prav
tako se naša pokrajina bolj
ali manj razlikuje od ostalih.
Kadar si je naš kmečki člo-
vek hotel postaviti svoj dom,
gotovo nii šel osnutkov iskat
v tujino, temveč gradil ga je
po svoje, kakor mu je prijalo
in kakor je bilo primerneje
razmeram, v katerih je živel.
Za zgradbo hiše je porabljal
gradivo, ki mu ga je nudila
narava v neposredni bližini,
medtem ko je dal hiši takšno
obliko in takšno lice, kakršno
je najbolje ustrezalo njego-
vemu okusu. Da nismo spoznali, kako lepa je slovenska hiša,
že mnogo prej, je bilo krivo to, ker se nismo znali poglobiti in
umisliti v bistvo naše arhitekture. Iskali smo namreč vedno
izraza in stavbenih elementov, ki jih imajo tuji slogi, tudi na
naši hiši.

Jože Karlovšek

66 Jože Karlovšek, Ljubljana:

Pri razvoju slovenske arhitekture je treba upoštevati tudi to,
da prodira še slej ko prej staroslovanska kultura v naše sodobno
življenje. Prvotna naša domovina je bila v Zakarpatju, od koder
smo prišli v dandanašnje slovenske pokrajine za časa, ko so se
preseljevali narodi, ter se nastanili v njih. Zato moramo pro-
učevati prvotno in sedanjo našo pokrajino in človeka v njej, ker
sta vplivala oba na razvoj naše arhitekture. Pri tem razvoju pa
so bili velikega pomena seveda še razni zunanji tuji vplivi, ki jih
je naš narod po svoje pojmoval in primerno prikrojeval.

V južnem evropskem kulturnem krogu je prevladoval kot
glavno gradivo kamen, ki je dal bistven izraz klasični stavbi.
Estetska stran arhitekture je obstojala v tem, da so bili noseči in
nošeni členi v plemenitem preračunjenem razmerju. Stene so na
površini razdeljene s statično smiselnimi členi, ki se združujejo
v tektonsko skladnost. S tem postane stena plastično slikovita
s poglavitnim arhitektonskim členom — stebrom. Pri bogatejših
poslopjih lepšajo poedine člene cesto ornamenti, ki so povzeti
po naravi in stilizirani v idealistični obliki ter prilagodeni svojemu
predmetu. Podani so plastično, ker so se pač razvili predvsem
na kamnu.

V severnem kulturnem krogu Evrope se je les prvotno naj-
rajše uporabljal, ker je nudil zbog severnega mrzlega podnebja
najboljšo snov za gorko bivališče. Proti vremenskim padavinam
je služila strma streha, na katero se je polagala velika pozornost.
Naprava lesenih sten je bila v kladni zvezi in sicer tako, da so
se polagala lesena bruna vodoravno drugo na drugo ali pa po-
stavljala navpično drugo poleg drugega. Zadnji način je bil po-
sebno priljubljen pri Normanih in stavba je dobila s tem po-
končni in višinski izraz.

Lahka obdelava lesenega gradiva in severnjaški spiritualizem
sta razvila ono staro fantastično - geometrično, pozneje živalsko
ornamentiko, ki jo občudujemo še dandanes. V njej se zrcalijo
severnjaški duh, tehnika in moč. Okras deluje na arhitektoničnih
členih ploskovno, jih prepleta in podreja abstraktnemu redu tako,
da se končno okras združuje s predmetom v enotnost. Obilno
okrašena stavba ne učinkuje več tektonsko, kjer bi se izražala
predvsem nosilnost v idealnih razmerjih, temveč do izraza pride
dekorativizem in gospodujoč izraz.

Kljub temu, da tvori Slovenija nekako središče glavnih kul-
turnih krogov, vendar opažamo, da prevladuje globlje pri nas

Estetika slovenske arhitekture.

67

SI. 1. Gorenjska hiša

Foto Kune

kulturni krog iz vzhoda. Ako pride v poštev na jugu humanizem,
na severu spiritualizem, vlada na vzhodu predvsem naturalizem.
Že v predzgodovinskih dobah so se vzhodni narodi bavili po-
večini s pastirstvom in poljedelstvom ter bili zaradi tega vedno
v dotiki z naravo. K tem narodom prištevamo tudi Staroslovane,
pri katerih se je razvilo namesto trgovskega in osvojevalnega
mirno življenje. Umetnost se je izživljala v liričnem čustvovanju;
s priprostimi ter naravnimi motivi hoče doseči občuten in sliko-

68 Jože Karlovšek, Ljubljana:

vit učinek. Ta izraz opažamo predVsem v naših starih srbskih,
ruskih in drugih katedralah, ki učinkujejo z mnogoštevilnimi
kupolami in stolpiči ter raznovrstnim gradivom pravljično in
pesniško.

Naša slovenska kmečka hiša se je s kulturnim napredkom
čedalje bolj izpopolnjevala in boljšala, zakaj med nami so se
širile tudi dobrine sosednih kultur, ki jih je pa naš človek po
svoje pojmoval ter prikrojeval po svojih potrebah in svojem
okusu. Naš dom se je razvijal od preproste in stvarne stopnje
do svojega razcveta. Sestavni deli so se razbohotili in dosegli lepo
skladnost s prijetnim videzom.

Da je naš človek vobče poljedelec, se opazi že na njegovem
domu, ki je najože zvezan z naravo. Stavbo prilagodi estetično
prostoru in okolici ter jo poveže s praktičnim vsakdanjim živ-
ljenjem. Kaj lepo odmeva to iz slovenskih narodnih pesmi. n. pr.:

V logu hišico mam,
ima dva cimra in hram...
Krog hiše lep gankec imam,
prav daleč se vidi od tam ...
Pred hišo lep vrtec imam,
ki z lepim je drevjem obdan...
Pred hišo lep garček imam,
prav lepo je z rožam obsjan ...
Pred hišo na klopi sedim,
natlačim tobak in kadim ...

Narodne pesmi ne opevajo zgolj hiše, nego celotno razpo-
loženje, ki ga obdaja narava. Polje, cestica, sadovnjak, vrt, lipa,
trtica, klop, rože, hodnik itd., skratka vse je združeno v lepem
soglasju. Zaradi tega gleda naš človek na svoj dragi dom vedno
v zvezi z okolico. SI. 1.

Slovenski hiši ne služi konstruktivna ali namišljena tektonika
za ono lepoto, kakor jo ima na primer južna, temveč hiša se
ponaša slikarsko z lepim ploskovnim soglasjem stavbenih elemen-
tov, kakor strehe, zidane in lesene stene, opaža hodnika, večjih
odprtin, močnih senc itd. Vse te ploskve so podane slikovi,to v
različnih enakomernih tonih, ki pa se vendar menjavajo v ličnih
odtenkih spričo naravne barve gradiva. Temneje poslikan pod-
stavek, okna, vrata, razne odprtine in drugi praktični stavbeni

Estetika slovenske arhitekture.

69

SI. 2. Vhod v kmečko hišo

81. 3 Hiša v Homcu pri Kamniku

70 Jože Karlovšek, Ljubljana:

Členi so motivi, ki pozive z močnejšim barvnim tonom večje svet-
lejše ploskve. To je tisto bistvo naše arhitekture, s katerim se
odlikuje naša stavbna estetika. Tu ne prihaja v poštev klasična
plastika in tektonika s profiliranimi členi, nego učinek večjih
barvnih ploskev, katere poživljajo posamezni manjši deli hišnih
elementov s svojim tonom nekako tako, kakor krase v slovenskem
ornamentu motivi na ploskvi. Vsa stavba prehaja nato s svojo
slikovitostjo ubrano v naravno okolico.

Nekatere tuje lesene hiše poudarjajo svojo konstrukcijo, ki
jo še olepšavajo z raznimi profili in izrezljanimi okraski. Na-
sprotno pa pokriva pri naši stavbi mirna ploskev opaža vso
sprednjo konstrukcijo balkonov, podstrešja itd. SI. 1. Balkoni se
vidijo zavoljo tega tako, kakor bi viseli v zraku, a velika streha
navidezno tlači spodnji del stavbe. SI. 3. Pri zidani hišii ne priha-
jajo kamnitni okvirii pri odprtinah in ostali zidci toliko do tek-
tonskega poudarka; ž njimi se marveč ustvarja nov barvni ukrasni
okvir ali rob. Okviri tvorijo lep prehod in okras med steno i,n
med okni, vrati, stenskimi slikami itd. Ožji in širši pasovi ali
zidci razkosavajo tako rekoč večjo ploskev na več delov, kakor na
primer srednji zidec pri enonadstropni hiši. SI. 5. Enobarven široki
rob podstavka posreduje zvezo med zemljo in stavbo, strešni pol-
krožni zidec pa veže steno najpreprosteje in najlepše s streho.
Večkrat je na čelni strani zidane hiše glavni zidec, ki loči spodnji
del stene od strešnega dela, pokrit z opeko, kar daje močnejši
barvni poudarek. Pri belo poslikani steni so podani okviri in pa-
sovi v naravni (kamnitni) sivkasti ali motni zeleni barvi. Pri
lahno rumenkasti steni, ki, ima s to barvo tudi za nas drug značilen
stenski ton, so zidci, okviri itd. običajno poslikani belo. Podsta-
vek je sivkast ali modrikastočrn.

Najlepši ornament na stenah so okna, porazdeljena tako
estetično in ritmično na njej, da se stene uveljavljajo še vedno
kot lepa ploskev. SI. 5. Okno je sestavljeno iz več členov, kakor
polkenc, okvira iz kamna ali ometa, omrežja in rož v cvetličnih
lončkih. SI. 4. Vse skupaj je slikovito okrasje, ki sestoji iz
naravnih uporabnih motivov in ob enem lepša enolično steno.
Polkenca so poslikana rjavkastordeče ali tudi cinobrastordeče,
na temnejši leseni steni pa skupno z okenskim okvirom belo, da
je barvna razlika večja od sten. Omrežje je sestavljeno po na-
vadi iz različno (baročno) zavitih ali ravnih palčič, tvorečih ne-
kako ploskev — kopreno, ki jo krasijo aplicirani posebni motivi.

Estetika slovenske arhitekture.

71

kakor srce, krog, zvezda, monogram, cvetke itd. Pri tujih omre-
žjih pa je to baš narobe, zakaj okras je podrejeno zvezan s kon-
strukcijo v popolno enotnost. Omrežje je poslikano belo ali
sivkasto, posamezni krasilni motivi pa tudi rdeče. SI. 4.

SI. 4. Okno na hiši v Domžalah

Enako kakor okna, prodirajo steno še vrata, posebno pol-
krožna, z občutkom, da dobe lepo mesto v njej. SI. 2. Vrata
imajo pogosto naslikan ali kamnit okvir, da napravljajo lep
arhitektoničen in barvni poudarek med steno in lesenimi durmi.
Krila vrat so obita z deščicami v vodoravni, korakajoči, zvezdnati
ali drugi obliki. Kadar imajo vrata polnila, so okrašena z rezljano
ornamentiko. Glavni motivi so romb, zvezda, rozeta, rastline v
vazah, ptičice itd.

Kjer je v steni praznina, se ne napravi slepo okno, temveč
se naslika kakšna sveta podoba ali pa se naredi vdolbina za božji
kip. Sem ter tja se dobe tudi na vrhu stene naslikani pasovi ali
obrobi (bordure) v obliki vencev ali geometričnih vzorcev, na
vogalih pa naslikana rustika v rdeči in črni barvi. Namesto kam-
nitih profiliranih okvirov in zidcev ali naslikanih obrobov in
pasov imajo nekatere hiše značilne ploščnate okraske iz ometa,
ki lepotičijo zlasti njih okna, vogale in glavni venec.

72

Jože Karlovšek, Ljubljana:

Kolikor je konstruktivno lesovje, kakor špirovci, lege, strop-
niki itd., pri napuščih vidno, ni okrašeno, temveč tvori že samo
po sebi za nas dovolj ukrasno členkovitost s svojim naravnim
ogrodjem. Leseni hodniki, ki so pri hišah bodisi lepotnega, bodisi
porabnega pomena, so polepšani na nekaterih posebno vidnih
mestih z izrezljanimi deščicami. SI. 1. Toda le-té niso reliefno ali
pa vedno tako izrezane, da bi bila deščica potem okrasni motiv v

SI. 5 Hiša pri Kamniku

obliki stebrička, ampak okrasek nastane tako, da se izrežejo med
dvema deščicama razlipni motivi, ki s temnim tonom ozaljšajo
leseno ploskev. Prav tako so poživljeni strešni čelni opaži z izre-
zanimi motivi, ki propuščajo hkrati svetlobo na podstrešje. Za
motive se uporabljajo krogi, kvadrati, zvezde, srca, kelihi, mon-
štrance, cvetke itd. Kakor na steni okna, tako prodirajo tudi na
opažih večje odprtine, ki s temnim ozadjem slikarsko učinkujejo
in imajo cesto občuteno oblikovane obrise. S strešnim napuščem
ali čelnim opažem je ograja hodnika zvezana s profiliranimi ste-
brički, ki učinkujejo na tem mestu kot posebno poudarjen ukras-
ni člen. Kakor na oknih so tudi na hodnikih cesto rože, med
katerimi je zlasti priljubljen gorenjski nagelj, ki z bujno rastjo
in obilnim cvetjem hišo poživlja in zaljša.

Da se oblaži velika streha ter da nima stena na pročelni strani
na vrhu preostrega zaključka, je priljubljen čop. Trikotna ali
trapečna zidana stena pri strehi, na čelni strani hiše, ima na

Estetika slovenske arhitekture. 73

vogalih odprtinice v obliki krogov, zvezd, src, rombov itd., skozi
katera dobiva podstrešje svetlobo in ki so obenem stenski okrasni
motivi. Te odprtinice so predeljene z razno obdelano strešno ali
zidno opeko, ali lesom, v najrazličnejših lepotnih likih, kakor
zvezdami, rozetami, žarki, kolesi itd. Pri novejših hišah, kjer niso
potrebne navedene odprtinice za svetlobo, pa imajo takšni motivi,
narejeni iz malte in poslikani, zgolj polepševalen pomen.

Slamnata streha, porasla cesto z mahom, daje srebrnosivka-
sto ali rdečkasto barvo, ki se lepo ujema z barvo lesene hiše.
Streha, krita s svetlordečkasto ali rjavkasto opeko — bobrovcem,
napravlja prijeten, miren vtis z zaokroženimi zobci. Naraven
sivkasti škriljasti krov se čedno podaja nasproti beli ali rumen-
kasti zidani steni. Najlepše pa pride leseni podstrešni opaž do
svojega izraza pri stari hiši, kadar je osenjen gorko rdečerjavo
— zlatožamasto od žgočega sonca in dima, ki se kadi s pod-
strešja.

Iz povedanega se vidi, da je stvaritelj naše hiše j ako previden,
kadar uporablja ornamente, ki jih namešča samo tam, kjer se
utegnejo res podajati. Napačno je, če se daje naši hiši nepotreben
in obilen okras, ker se kvari/ z njim baš namen, doseči sloven-
sko občutje. Ce zasledujemo načelo sodobne arhitekture, opazimo,
da se naše stavbarstvo precej ujema z njim, ker vsebuje skoraj
vsa njegova glavna pravila.

Sodobna arhitektura se je oblikovno povrnila k svojemu bi-
stvu, to je k smotru, ki ustreza namenu in pristnosti gradiva.
Pojavlja se osnovna stvarnost in zavrača se vsak okras, ki ne
izvira iz potrebe predmeta. Stavba je v najožji vezi z naravo in
prihaja vezano v okolico. Vsa noseča in nošena konstrukcija je
skrita v steni, kar se je doseglo posebno z uvedbo železobetona.

Slovenci imamo svoj izrazit slog, ki se ujema s sodobno splo-
šno stavbno mislijo. Zato se poglobimo v lastno zemljo in v
našega duha ter ustvarjajmo po svoji volji in pameti, ne pa po
zapovedih vnanje kulture. Ne silimo se s tujo arhitekturo, kajti
naša umetnost mora postati neprisiljen rezultat našega življenja.
Slovenski narod, kakor tudi ostali slovanski narodi so duhovno
domala neizrabljen odnosno zdrav rod, ki ga čaka še cvetoča
doba.

74 Jože Karlovšek, Ljubljana: Estetika slovenske arhitekture.

Résumé.

Zur Ästhetik der slovenischen Volksbaukunst.

In dem vorliegenden Aufsatz versucht der Verfasser einige Wesens-
züge des slovenischen Volksbaustils zu beschreiben und klarzumachen.
Einleitend wird das kulturelle Gebiet Sloveniens einerseits gegen die
Holzarchitektur des Nordens, andererseits gegen die Steinarchitektur
des Südens abgegrenzt. Der Verfasser sieht das baukünstlerische Schaf-
fen des slovenischen Volkes durch starke Fäden mit dem Osten ver-
bunden, wo die Urheimat der verschiedenen Stämme lag.

Die Grundriss und Raumtypenfrage beiseite lassend, beschränkt
sich der Verfasser auf die Analyse der äusseren Erscheinung des slove-
nischen Bauernhauses, vor allem also auf die Augestaltung der Haus-
und Dachaussenseiten. Man kann hier dieselben Prinzipien wahr-
nehmen, die auch für das slovenische Volksornament als solches
Geltung haben. Die Tektonik des Südens kommt in dem aus Stein
hergestellten Unterteil des Hauses nirgends zum Vorschein, ebenso
fehlt das Charakteristische der nordischen Holzarchitektur. Die
Gliederung der Wand, das heisst, die Verteilung der einzelnen Öffnun-
gen wie Tür, Fenster usw. in der Wandfläche, erfolgt einerseits nach
rein malerischen, andererseits nach poetischen Rücksichten. Der
Eindruck, den das Ganze sowie die Einzelteile auf das Gemüt und Auge
machen, ist durch die beiden Wirkungen gekennzeichnet und ist in
höchstem Masse stimmungsvoll. Diese dekorativ-malerische und poeti-
sche Art kommt auch in den vielen ornamentalen Formen und Einzel-
heiten, die an dem Aussenkörper des Bauernhauses ihren Platz, finden,
zum Ausdruck. Nicht minder treu folgt diesen Gesetzen die Ausgestal-
tung des Daches, sowie die Bemalung der Wände.

In Einzelheiten ist zu bemerken, dass grössere leere Flächen kaum
geduldet werden; ist dies irgendwo der Fall, so wird an die Wand
gleich ein Wandgemälde angebracht; wo grössere Partien des Holz-
gerüstes zum Vorschein kommen, werden sie durch ornamentales
Beiwerk verdeckt, die kahlen Gitter in den Fenstern mit Apliquen
versehen usw. Die Brüstung der langen Holzgänge wird weder als
tektonische Wand noch als unbelebte Fläche aufgefasst, sondern
ornamental-dekorativ gemustert; dabei ist es charakteristisch, dass
durch die ausgesparten Teile der dunklen Holzwand die weissbemalte
Fläche der Hauswand als Muster erscheint, das sich von der dunklen
Umgebung auf eben dieselbe Art abhebt, wie dies in den ornamen-
talen Werken der slovenischen Volskunst der FaU ist.

An Hand der Ausführungen des Vf. über diese sowie über viele
andere Einzelelemente des volkstümlichen Bauens gewinnt man das
Bild des genug scharf ausgeprägten slovenischen Volksbaustils.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih
in vremenskih prislovicah.

I. Šašelj — Št. Lovrenc ob Temenici.

Sv. Makarij, 2. januarja.

Kakršno je na sv. Makarij a vreme bilo, takšno prihodnjega
kimavca bo.

Svw Makarij jasen ali meglen, naznanja enako jesen.

Sv. Trije kralji, 6. januarja.

Če na sv. Treh kraljev dan jasen bo, za dolgo zimo hrani seno.

Če so na sv. Treh kraljev dan jamice polne vode, bomo imeli
v jeseni polne sode.

Na sv. Treh kraljev dan je dan za en petelinov kobalj daljši.

O Kraljevem se dan podaljša, kolikor bilka zine (ali: Kolikor
petelin čez prag skoči).

Od Božiča do sv. Treh kraljev če nastaja gosta megla, bo
veliko nevarnih bodljajev in še drugih bolezni doma.

Sv. Pavel, puščavnik, 15. januarja.

Če na Pavla dan je čist in jasen, bo zemlje sad v tem letu
krasen.

Če na sv. Pavla dan sonce sije, trikrat žito dobro dozori,
gornik dosti vina v sode vlije, in povolji kmetu se godi.

Če sv. Pavla dan je oblačen, je trebuh čez leto velikokrat
lačen; če ta dan megla stoji, bo mnogo bolnih ljudi.

Kadar sv. Pavla sneži ali deži, letina slaba in huda preti.

Sonce sv. Pavla puščavnika obilo žita in vina da, če pa sneži,
žito se podraži.

Sv. Pavla če jasno nebo, dobra bo letina, že stari poj o.

Sv. Anton, 17. januarja.

Če sv. Anton z dežjem prihaja, se dobro potem zemlja
napaja.

76 I. Šašelj, Št. Lovrenc ob Temenici:

Sv. Petra stol, 18. januarja.
Če sv. Petra stol mrazi, dolgo časa še zima trpi.
Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec
dan (ali: 40 dni).

Kolikor dni pred Petrovim stolom grmi, toliko po stolu zimi.

Sv. Fabijan in Sebastijan, 20. januarja.
Sv. Fabijan in Sebastijan sok v drevju poženeta.

Sv. Neža, 21. januarja.

Če gredo na sv. Neže dan žene na Kum bose, so potem po
polju žita kopice goste (ker bo dobra letina).

O preljuba sv. Neža, daj mi Sitarjevega Matevža — je rekla
dekle, ki je buhala z glavo v bukev pod Kumom, da bi moža
dobila. Druga pa je rekla: Preljuba sv. Neža, pripelji mi ženina
na vežo!

Sv. Neža kuram r.. odveze (da začno nesti).

Sv. Vincencij, 22. januarja.

Ce na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti.

Če na sv. Vincenca dan od strehe kaplje, bo obilo vina.

Če na sv. Vincenca dan sonce sije, dobro vino v čaše vlije.

Ce na sv. Vincenca dan sonce sije, svobodno se v vsaki mlaki
žito (proso) seje.

Če o sv. Vincencu sonce sije, se v jeseni kruha in vina užije.

Če na sv. Vincenca sonce peče, dobro vino dozori, ki po grlu
gladko teče, motne dela ti oči.

Če se na sv. Vincenca dan sonce le toliko pokaže, da bi mogel
kdo konja osedljati, bo isto leto dobro vino.

Če sv. Vincenc ima sončno vreme, dobro je za žito in vinske
gore.

Če sv. Vinka sonce peče, obilo vina v sode teče.
Kakor okoli sv. Vincenca bilo, tako čez leto ostalo bo.
Vince — sredozimce.

Vincencijevo lepo vreme prinese obilo vina.
Vrabci imajo na Vincencij evo zaroko, na Balantovo (Valen-
tinovo, 14. febr.) pa poroko.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 77

Spreobrni enj e
sv. Pavla, 25. januarja.

Bil je Savel, a postal je
Pavel.

Če je na sv. Pavla spre-
obrnjenje lepo vreme, bo do-
bro leto.

Če sv. Pavel na kopnem
primaha, sv. Jurij po snegu
prihaja.

Če sv. Pavel po vetru pri-
jezdi, se za njim rad dež
ugnezdi.

Če na sv. Pavla spreobr-
njenje sonce sije, bo obrodilo
proso.

Danes je sv. Pav (Pavel),
ko vsaka stara baba o mrazu
prav'. Pa berač berača vpraša:
Bratec, kje si zimo prespav?

Lepo in jasno Pavla spreobrnjenje, rodovitnega leta zna-
menje.

O sv. Pavla spreobrnjenju se zima lomi.

Spreobrnitev Pavla jasno vreme, obeta sadov lepo breme.

Sv. Pavel dene pol zime na kavelj.

Sv. Pavla spreobrnjenje na goro zimo spravi.

I. Šašelj

Svečnica, 2. februarja.

Ako je svečnica zelena, bo cvetna nedelja (ali: Velika noč)
snežena.

Ako na svečnico burja vleče, bo dobro leto, ako jug, bo slabo.
Ako na svečnico jug drži, bo še huda zima.
Bolje je volka v hlevu imeti, kakor se na soncu o svečnici
greti.

Če jazbec pred luknjo na soncu je zdaj (o svečnici), gre zopet
za štiri tedne v luknjo nazaj.

Če na svečnico deži, skoraj pomlad se glasi.

Če je na svečnico oblačno, nadejaj se dobre letine.

87 I. šašelj. Št. Lovrenc ob Temenici:

Če je svečnica topla, sončnega vremena, čebele bogate, dobre-
ga plemena.

Če na svečnico od strehe kane prej ko od sveče, ne bo še
kmalo konec zimske nesreče.

Če na svečnico prej kapne od strehe kakor od sveče, bo dobro

leto.

Če na svečnico sneži, se vigred že glasi.

Če na svečnico prej od sveče kakor od strehe kane, bo topla
pomlad (ali: bo kmalu zime konec).

Če na svečnico prej od strehe nego od sveče kane, še hujša
zima, kakor je bila dozdaj, nastane.

Če vzhaja na svečnico sonce na jasnem, je še hujša zima.

Če svečnica jasno zdani, zima še dolgo trpi.

Če zjutraj na svečnico, ko sonce vzhaja, od streh kaplje, neha
zima in je dobra letina; če pa na jasnem sonce vzhaja, bodo tudi
sodi jasni (prazni), če je pa oblačno, bodo polni.

Do svečnice mlaska, po svečnici praska.

Jasen in sončen svečnice dan, ženam obeta dobro za lan.

Kadar je svečnica na vedrem, ne nadejaj se lepe spomladi.

Kaplja če od sveče prej kakor od strehe teče, huda zima še
nori kakih sedem in dvajset dni.

Ko svečnica pride, skoraj zima odide.

Kolikor je o svečnici kopnih streh, toliko je o Božiču golih
rebri.

Kolikor pred svečnico škrjanec žvrgoli, toliko po svečnici
slišati ga ni (ali: toliko po svečnici molči).
Na svečnico pade prva iskra v zemljo.
Na svečnico in Blaževo lepo, veliko v jeseni vina bo.
O svečnici če burje ni, še malega travnja kaj ponori.
O svečnici mušice, pozneje še rokavice.
O svečnici mraz in sneg, kmalu bo zelen dol in breg.
Oblačna svečnica — vesela kmetica.
Prvo toplo iskrico — Bog nam da na svečnico.
Svečnica jasna — obeta čebelam hasna.
^____Svečnica prinese iskriça_„^^ ,. .^ ..^ ....

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 79

Svečnica vtakne v zemljo iskro.
Svečnice dan — zima je van.

Topla svečnica sneg in mraz prinese, mrzla pa oba odžene.
Zemlja bo v letu malo pila (ker bo suša), če je svečnica preveč
dobila.

Sv. Blaž, 3. februarj a.

Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.

Ljubi sv. Blaž, glej, da dežja daš!

Na Blaževo je vsega blaga (živine) god.

Svečnice dan — zima van. To je laž, pravi sv. Blaž.

0

Sv. Doroteja (Rotija), 6. februarja.

Odnaša rada sneg nam sv. Doroteja, če pa ne najde ga, ga
rajša še nareja.

Sv. Rotija navadno ima — vsako zimo največ snega.

Sv. Katarina, 13. februarja.
Bodi Katarina ali kres, če je mrzlo, neti les!

Sv. Valentin, 14. februarja.
Sv. Valentin ima (ali: prinese) ključe od korenin.

Stol sv. Petra, 22. februarja.

Kakršno je vreme na dan stola sv. Petra, takšno ostane do
velike noči.

Sv. Matija, 24. februarja.

Ako poje žvižgavec pred sv. Matijem, bo slabo vreme; ako
pozneje, bo dobro.

Če sv. Matije dan zmrzuje, še štirideset dni mraz prerokuje.

Po sv. Matiji ne gre lisjak čez led domu.

Sv. Matija led razbija (ali: prebija); če ga ni, ga pa naredi.

Sv. 40 m u č e n c e v , 10. marca.

Če 40 mučencev dan še zmrzuje, še 40 mrzlih noči prerokuje.
Kakršno je vreme na 40 mučencev dan, tako bo potem 40 dni.
Kakršno je vreme na 40 mučencev dan, takšno bo 40 dni čez
plan in ravan.

80 I. Šašelj, Št. Lovrenc ob Temenici:

Sv. Gregor, 12. marca.

Ce breskve pred sv. Gregorjem cveto, se štirji tovorniki za
eno tepo.

Če breskve pred sv. Gregorjem cveto, trije eno pojedo.
Ce na dan sv. Gregorja vleče veter, bo vetrovno do sv. Jurija.
Ce na Gregorjevo deži, bo dobro leto in bodo vse miši po-
ginile.

Ce o sv. Gregorju breskve cvetejo, se devet županov za eno
stepe j o.

O sv. Gregorju gre lisjak pred duri; če slabo je vreme, nazaj
več ne gre; če je pa lepo, gre za 14 dni domu.

O sv. Gregorju najvišji gorjanec na drvo potrka (orje).

O sv. Gregorju pravijo: Kmet dolgo njivo orje, klobuk po
strani nosi, pa staro ženo kruha prosi.

O sv. Gregorju se ptiči pare (ali: ženijo).

Po sv. Gregorju od vsakega vetra sneg kopni.

Sv. Gregor je materi kožuh kupil.

Sv. J e d e r t, 17. marca.

Ce ne prej, o sv. Jederti gotovo gorka sapica pripihlja.
Kolikor ima ovca o sv. Jederti jesti, toliko krava o sv. Juriju.
Sv. Jedert lepa — dobro letino obeta.

S v. J o ž e f , 19. m a r C a.

Ce je lepo vreme na Jožef ovo, naj veselo bo srce kmetovo.
Kakor Je vreme na Jožef ovo, bo do sv. Matevža; in kakor je
na sv. Matevža, bo do sv. Jožefa.

Sv. Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen.

Sv. Benedikt, 21. marca.

Ako se jajca na sv. Benedikta dan spravijo in pod kokos
denejo, so mladiči dobri za to, da jajca neso.

Ce na sv. Benedikta dan sneg leži, trava raste, če jo tudi z
blatom nazaj biješ.

Sv. Gabriel, 24. marca.
Sv. Gabriela če zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 81

Marijino oznanjenje, 25. marca.

Ako je na Marijino oznanjenje lepo in toplo vreme, je potem
še huda zima.

Ce na dan pred Marijinem oznanjenjem žabe v vodi regijajo,
led po Jurjevem nad njo se najde.

Kadar je šmarna v postu prav gorko, tudi prihodnje leto
bo toplo; če tega dne trto lahko izruješ, tisto spomlad nič več ne
zmrzuje.

Kolikor časa pred Marijinem oznanjenjem žabe v vodi reg-
ij aj o, tako dolgo po Jurjevem molčijo.

Marijino oznanjenje ima še svojo zimo.

Pomladanska Marija pripelje lastavice v deželo, jesenska
(mala maša) jih pa odpelje.

Sv. Rupert, 27. marca.

Ce ima Rupert lepe dni, se seno lahko suši.

Sv. Ruperta jasno nebo, bo malega srpana baš tako.

Sv. T i b u r C i j , 14. aprila.
O sv. Tiburciju polje zeleno, dobra bo letina, zrnje jekleno.

Sv. Jurij, 24. aprila.

Ako je na Jurijevo lepo vreme, bo dosti vina.

Ce je na dan sv. Jurija že zeleno (pripovedujejo o Hrvatih),
okinčajo Hrvatje sv. Jurija s zelenjem, če pa še ni, ga omečejo
z blatom.

Ce pred sv. Jurijem sadje cveti, mimo čajne leti (ne v čajno,
ker navadno pozebe in ne obrodi).

Ce se o sv. Juriju krokar lahko v žitu skrije, mlatič v jeseni
mnogo cepcev razbije.

Ce sv. Jurij v prazno luno gleda, mu vsa slana zelenja ne
spodjeda.

Jurijevska godina (dež) in Petrovsko sonce, to da vina.
Kadar je o mladem mesecu sv. Jurij, tedaj ni krme.
Kar pred sv. Jurijem odžene, se lahko s kolom odbije.
Kolikor dni so žabe pred sv. Jurijem regij aie, toliko dni po
sv. Juriju bodo molčale.

Je zmirom na potu kakor sv. Jurij na konju.

82 I. Šašelj, Št. Lovrenc ob Temenici:

O SV. Juriju naj se vrana v setvi skrije.

O sv. Juriju se vlezi v razor: Če vidiš kaj zelenega na njivi,
pusti rasti; če ne vidiš, pa podorji!

O sv. Juriju visoko žito — leto plodovito.

Šentjurijska luža in kresna suša dobro letino stori.

Sv. Jurij kaže duri.

Sv. Jurij zaukuri in odpre nam duri.

Sv. Jurija dan je pravi čas, da nam rž pokaže prvi klas.

Sv. Jurija dež in sv. Petra suša — raduje se kmetovalčeva
duša.

Sv. Jurija luža — o kresu suša.

Sv. Jurija moča in sv. Petra suša, to da kruha.

Sv. Marko, 25. aprila.

Če je na sv. Marka dan lepo, bo dosti vina.
Kolikor žabe pred sv. Markom regij aj o, prav toliko potlej
nehajo.

Sv. Filip in Jakob, 1. maja.

Če je na dan sv. Filipa in Jakoba lepo sončno vreme, ta dva
svetnika Hrvatje — tako pripovedujejo o njih — z vinom poli-
vajo, če pa dežuje, ju pa z blatom omečejo.

Kdor nima o sv. Filipu in Jakobu še voza krme, ni gospodar
svoji živini.

Sv. Filip napija, Zofija popi j a.

Sv. Florijan, 4. maja.

Če je na Florijanovo jasno, bo tisto leto mnogo požarov.
Če na dan sv. Florijana dežuje, potem celo leto dežja primanj-
kuje.

Fižol je najbolje saditi na dan sv. Florijana, pravijo po Do-
lenjskem, a Belokranjci pa pravijo, da se ta dan fižol ne sme
saditi, ker ga potem mraz »pofuri« = posmodi. Zato pa pravijo
sv. Florijanu »Fiirijan«.

Sv. Pankracij, Servacij in Bonifacij,
12., 13., 14. maj a.

Brez dežja Pankrac in Urban, dobre trgatve up je znan.

Če je sv. Pankraca dan lepo, bo vino močno.

Če na Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 83

6*

Če trjakov dan (12.—14.) dežuje, dobro letino oznanjuje.

Na sv. Pankracija dan se mora sejati lan.

Po dnevu sv. Servaca ni več slane.

Po sv. Servati ni mraza se bati.

Na dan sv. Bonifacija »vsa zadeva« pojema.

Po sv. Servaciju nič slane, po sv. Bonifaciju nič snega.

Pred sv. Servacijem ni poletja.

Sv. Pankracij, Servacij in Bonifacij ledeni so radi vsi. Če pa
prej slane ni bilo, tudi pozneje ne bo mrazilo.

Sv. Zofija, 15. maja.
Zofija — vino popija (ta dan je rad mraz).

Sv. Urban, 25. maja.
Če je sv. Urbana dan lepo, rado suši se po letu seno.
Če je sv. Urban brez dežja, bo trta dobro obrodila.
Če na sv. Urbana sonce sije, jesen polne sode nalije.
Če sv. Urban greje zelo, trgatev dobra bo.
Če sv. Urban suši in sv. Vid moči, bo prav za žejne ljudi.
Kakršno je vreme sv. Urbana, tako bo do malega srpana.
Kdor se hoče skoraj oženiti, naj se posti ves dan sv. Urbana.
Na dan sv. Urbana se ne sme delati nobene jedi iz moke,
ker sicer kruh vse leto zadahne.

Na dan sv. Urbana se ne sme kruh peči, ker je potem vse leto
plesniv.

Na dan sv. Urbana sonce gorko, obilno bo vina in bo sladko;
če pa ta dan prirosi, trta le cviček rodi.

O sv. Urbanu se mora viditi trta s hriba v hrib.

O sv. Urbanu žito ni še dobljeno, ne izgubljeno.

Sv. Urban glive (gobe) seje, sv. Primož jih pa povleče (po-
brana).

Sv. Urban jasen — jeseni hasen.
Sv. Urban muhe prižene.

Sv. Urban muhe prižene, sv. Erazem jih pa razdraži.
Sv. Urban, v cerkev ukovan, ne more ne v trsje, ne v vinski
hram.

Urbanovo sonce in Vidov dež, prav dobrega leta upati srneš.
Zaradi mraza bodi boječ, ko pride Urban s peči.

84 I. šašelj, Št. Lovrenc ob Temenici:

Sv. Kočij an, 31. maja.
Sv. Kocijan gobe seje, sv. Primož jih pa pobrana.

Sv. Medard, 8. junija.

Ako na sv. Medarda dan dežuje, 40 dni dež še naletuje.

Ce je na sv. Medarda dan lepo, bo vino sladko.

Ce je na sv. Medarda dan lepo, pripovedujejo o Hrvatih, ga
Hrvatje venčajo s zlatom, če je pa grdo, ga omečejo z blatom.

Ce je sv. Medard lep, je celo najlenejši kosec primoran spra-
viti seno suho in lepo pod streho.

Ce na sv. Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi.

Ce se sv. Medard kislo drži, do konca meseca ni praviih sonč-
nih dni.

Kakor bo vreme sv. Medarda se kazalo, takšno bo šest tednov
ostalo.

Kakor se Medard zdani, vreme 40 dni trpi.

Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec ostane.

Kakršen je dan sv. Medarda, takšnih dni je potem cela garda.

Kakršno je vreme na Medardbvo, tako bo 40 dni.

40 dni se nebo solzi, če na Medardovo iz njega rosi.

Sv. P r i m o ž , 9. junija.
Sv. Primož gobe seje.

Sv. Barnaba, 11. junija.
Ce sv. Barnaba deži, bodo v jeseni grozdja polne kadi.

Sv. Anton, 13. junija.

Sv. Anton žito (proso) seje, sv. Vid pa gre gledat tretji dan,
da-li gre žito van.

Sv. Vid, 15. junija.

Ce je na Vidovo dež, bo pšenica slaba in vino se babi.
Ce o sv. Vidu megla visoko drži, umirajo gospoda, če nizko,
pa kmeti.

Če trs pred sv. Vidom odcvete, dobrega vina nadejati se je.
Dež sv. Vida, ječmena ne kaže prida.
Dež o sv. Vidti, ni ječmenu k pridu.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 85

Megla na dan sv. Vida, je pšenica malo prida.
Megla sv. Vida in turška vojska vse vzameta.
Ne bojte se turške vojske, a bojte se sv. Vida rose.
O sv. Vidi se skozi noč vidi.

O sv. Vidi se noč in dan vidi; če se skrčiš — vanj trčiš, če se
stegneš — pa vanj dregneš.

Pred sv. Vidbm mube, napovedujejo dneve prav suhe.
Sv. Vid — češenj sit.

Sv. Vid, dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj!
Sv. Vida meglica pride po vince in pšenico.
Vidove megle se žito boji, če Murčar jo vidi, že o žetvi dvoji.

Sv. Janez krstnik = kres, 24. junija.

Ako se kukavica dolgo po kresu oglaša, draginjo prinaša.
Če kres deži, orehov ni.

Če na kresni dan dežuje, orehom slabo prerokuje.
Dež na sv. Janeza slabo leto nareja, sonce naj se rajši pratiki
smej a.

Do kresa suknjo oblači, po kresu pa s seboj vlači.

Dva sv. Janeza sta: eden dan krči (sv. Janez krstnik = kre-
sni), drugi ga izteže (sv. Janez evangelist = božični).

Kakršno je vreme kresnic, tako bo tudi žanjic.

Kolikor dni kukavica po kresu še kuka, toliko tednov po
sv. Mihaelu ne bo mraza.

Kukavica dolgo po kresu če kuka, dragota in glad v deželo
pokuka.

O kresi se dan obesi.

O kresi se delo umesi.

O kresu je tako dolg dan: Če bi zjutraj kravo gonil, ima zve-
čer že tele.

O kresu je tako dolg dan, da človek, če se skrči — vanj trči,
če se stegne — pa vanj dregne.

O kresu se mora v prosu vrabec skriti.

Pred kresom prosi, naj deži, potem prositi treba ni.

Sv. Ladislav, 27. junija.

Ako dežuje na dan sv. Ladislaja, dež prav dolgo še zemljo
napaja.

86 1. Šašelj, St. Lovrenc ob Temenici:

Sv. Peter in Pavel, 29. junija.
Ako na Petrovo dežuje, bodo orehi piškavi.
Če je na Petrovo dež, bo pšenica rjava; če ta dan grmi, so
lešniki piškavi.

Če dežuje na dan sv. Petra, gre potem ajda v kaščo (bo do-
bro obrodila).

Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna.
Kadar kukavica še po Petrovem kuka, ne bo dobro leto.
Na dan sv. Petra se ne sme iti na češnjo, ker bi človek padel
z nje; tudi kopati se ne sme, ker bi utonil.

Sv. Peter in Pavel lep, brez dežnika greš lahko daleč po svet'.

Obiskovanje M. D., 2. julija.

Če Marijinega dne ne bo lepo, se dež ves mesec ustavil ne bo.

Če Mati božja v dežju obiskuje, nazaj s hriba tudi v dežju
pripotuje, in dež za štiri tedne oznanjuje.

Če na Marijino obiskovanje deži, potem dež 40 dni trpi.

Če na obiskovanja dan ni lepo, dež ves mesec naletaval bo.

Drugi dan malega srpana lepo, tudi še 40 dni bo lepo.

Drugi dan malega srpana grdo, tudi še 40 dtii bo grdo.

Kakršno vreme ta dan, takšno bo potlej, ko čez 40 dni pride
nazaj.

Sv. U r h , 4. julija.
Kukavica se oglaša do sv. Urha.
Sv. Urh in sv. Marjeta kače paseta.

Sv. Ciril InMetod, 5. julija.
Dež na dan sv. Cirila in Metoda, orehe in kostanj ogloda.

Sv. Aleš, 17. julija.

Aleševa ajda (pred sv. Alešem sejana) je jelšava (ni dosti
prida).

Sv. Aleš soparen in suh, napravi za zimo si dober kožuh.
Veliki teden imajo duhovniki ajdovo setev (največ dela),
Alešev teden pa kmetje (ob ajdovi setvi).

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 87

Sv. Marjeta, 20. julija.

Ako je sv. Marjete dan deževen, lešnik bo tisto leto črviven.
Če na dan sv. Marjete deži, orehov pričakovati ni, seno se ne
more posušiti, lešniki bodo črvoviti.

Če sv. Marjete dan deževalo bo, težko boš pod streho spravil
seno.

Če ta dan grmi, lešnikov ni.

O prosu pravijo: O sv. Marjeti je latica (se latje vidi), o
sv. Jerneju je potica (je zrelo in ga manejo in jedo takrat potico).
Se drži kakor bi bil sv. Marjeti olje izpil.
Se drži kakor sv. Marjete ptič.
Sv. xMarjeta — grom in strelo obeta.
Sv. Marjeta kače pase.

Sv. Elija, 20. julija.

Ga varajo kakor svetniki sv. Elijo (ker mu nočejo povedati,
kdaj je njegov god, da ne bi preveč streljal = treskal. Ta dan rado
treska).

Kadar grmi, se vozi sv. Elija v nebo.
Sv. Elija se vozi v goreči kočiji.

Sv. Marija Magdalena, 22. julija.

Ako se sv. Marija Magdalena solzi, rado potem še bolj deži.
Sv. Magdalena če deži, dolgo slabo vreme nam preti.
Sv. Magdalena drobničarka (o sv. Magdaleni so zrele dtob-
nice = cibore).

Sv. Jakob, 25. julija.

Če je sv. Jakob lep, mrzli bodo svetki (božični), a obilna bo
jesen — je znano vsem ljudem.

Če na sv. Jakoba dan grmi, bodo orehi in lešniki piškavi.

Če na sv. Jakoba dan sonce sije, bo debela leča.

Če sv. Jakob žejo trpi, zima nič prida ni.

Čisti zrak o sv. Jakobi žitne shrambe polni (ali: ti shrambe
žita polni).

Jakobova ajda in Ožbaltova repa — je malokdaj lepa.
Kakor sv. Jakob dopoldne vremi, tako bo tudi pred Božičem

^ te dnL _ ,______..^..^ ,. .. ....,.____

88 I. Šašelj, Št. Lovrenc ob Temenici:

Na nebu megla sv. Jakoba dne, v prihodnje hudo zimo napove.
O sv. Jakobu gre grozdje na božjo pot, o sv. Jerneju pa
nazaj pride.

O sv. Jakobu se izselijo poštovke.
O sv. Jakobu pšenica zori ali zgori.

Pred sv. Jakobom tri dni lepo, rž prav dobro dozorela bo.

Smrdi kakor kozel o sv. Jakobu.

Sv. Jakob ima bučo, sv. Jernej pa nož.

Sv. Jakob ima bučo (za vino), sv. Jernej jo pa izprazni.

Sv. Jakob žito zori, čeprav se sonce kuj a.

Sv. Ana, 26. julija.
Sv. Ana pogačarka (o sv. Ani je zrela pšenica za pogače).

Porcijunkula,2. avgusta.
O porcijunkuli če je vročina, huda bo v prihodnje zima.

Sv. Lovrenc, 10. avgusta.

Ako je na sv. Lovrenca dan lepo, bo vsa jesen lepa.
Če je na sv. Lovrenca dan lepo, ali sv. Jakoba brez megle,
bo malo snega.

Če je na sv. Lovrenca dan lepo vreme, se vol smeje (ker bo
lepa jesen in dosti paše), če je pa grdo, se joka.
Če na sv. Lovrenca dan grmi, ni jezic.

Če je na Lovrenčevo grozdje mehko, potem bo vino sladko.
Če sv. Lovrenc v hladu mašuje, bo huda in trda zima.
Lovrence deževen nam vino sladi, lepa ajda moč po njem
dobi.

Lovrenc v vodo kamen vrže, ne hodi v njo, mrzla je že.
Na dan sv. Lovrenca se začne jesen.
O sv. Lovrencu je začetek jeseni.

Ob Lovrencu in Jerneju lepih dni, se vsakdo jeseni lahko
veseli.

Sv. Lovrenec če je jasen, tudi grozd bo str den, in viničar bo
glasen.

Sv. Lovrenec pa sv. Jernej lep, še dolgo v jeseni bo topel svet.
Sv. Lovrenec — vsaka voda ko zdenec.
Sv. Lovrenec že v rokavicah mašuje.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 89

Sv. Lovrence mašuje v rokavicah, sv. Jernej pa v kožuhu.
Sv. Lovrenca grozdje mehko, viničar obeta si vino sladko.
Sv. Lovrenca — vsaka voda iz zdenca.

Sv. Kasijan, 13. avgusta.
Kakršno vreme da Kasijan, bo ostalo še marsikateri dan.

Marijino vnebovzetje = velika maša,
veliki šmaren, 15. avgusta.

Jasna velika maša '— sladko vince prinaša.
Kadar je velika maša v kalu (luži = mokra), je mala maša v
prahu.

Kadar velikega šmarna sonce peče, takrat dobro vino v sod
poteče.

Kakor se je vreme na gospojnico skazalo, štiri tedne bo na-
prej ostalo.

O velikem šmarnu lepo, dosti grozdja bo.
Vehke maše sonce da — dosti vina sladkega.

Sv. Jernej, 24. avgusta.
Če je o sv. Jerneju zrel grozd dobiti, bo dosti sladkega vina

piti.

Kakor sv. Jernej vremeni, jesen vsa drži.

Na sv. Jerneja dan se ne sme orati.

Po vremenu sv. Jerneja, rada vsa jesen se nareja.

Sv. Jernej mašuje v kožuhu.

Sv. Jerneja če je slana, bo gotovo še zijala vrana.
Sv. Jerneja meglice popijejo strd za potice.
Tri dni pred sv. Jernejem in tri dni po sv. Jerneju je naj-
boljša ajdova paša (za čebele).

Obglavljenje sv. Janeza krst, 29. avgusta.

Če se na dan sv. Janeza glave zelje seka, ne stoji dolgo zelje
v kadi, ker se pohabi.

Deževen dan sv. Janeza glave stori orehe piškave.

90 I. Sasel j, St. Lovrenc ob Temenici:

Sv. Ilij, Ilj, Til, Tilen = Egidij, 1. septembra.

Če Ilij mine lepega dne, se lepa jesen upati sme.

Kakršno vreme prvi dan kane, tako rado ves mesec ostane.

Kakršno bo vreme sv. Ilj a kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.

Sv. Tilen deževen, ves mesec bo pust in reven.

Til oblačen, meglen, grda, deževna jesen.

Tila če jasno, gorko, štiri bo še tedne vedro.

Marijino rojstvo, mala maša, mali šmaren,

8. septembra.

Ako je na malo mašo lepo, bo potem dva meseca suho.
Do male maše na soncu, potem na peči (ali: na lesi, na vilah)
se otava suši.

Kakršno vreme na dan male maše nastane, rado potem še
dva meseca ostane.

Kakršno vreme na dan male maše, tako potem 30 dni odteče.

Kdor po mali maši kosi, na peči (ali: na lesi) suši.

Mala maša — v vsakem grmu paša.

Mala maša za suknjo vpraša in lastovke od nas beže.

O mali maši je konec čebelne paše.

O mali maši mora imeti ajda že črno zrnje.

Mati božja 7 žalosti, 15. septembra.

Če se na Marije 7 žalosti na polju dela, potem zemlja 7 let
ne obrodi.

Sv. Matej, 21. septembra.

Ce je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.
Na sv. Matevža vreme ugodno, tako bo ostalo štiri tedne
prüiodno.

Sv. Mavricij, 22. septembra.

Mavricija dan če sonce sije, pozimi huda sapa brije.
Mavricij a dan jasno nebo, vetrovi pozimi hudo brijo.

Sv. Mihael, 29. septembra.

Če na Miholovo sever vleče, veliko zimo in sneg obeče.

Če o sv. Mihaelu žerjavi še ne gredo, še pred božičem k nam

___^me ne bo............„.....____________..................^ _......^.....,.....................__________________.........____________

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 91

Če pred sv. Mihaelom jasna je noč, bo tudi zime velika moč.

Če ptice selivke pred sv. Mihaelom ne lete, se pred božičem
Tli bati zime trde.

Če sv. Mihael v želodu leži, obilno nam božič s snegom
pognoji.

Do Miholja na soncu, po Miholju na peči se otava suši.
O sv. Mihaelu če grmi, viharjev veliko pozimi buči.
O sv. Mihaelu žene hudič polhe spat.

Slana pred sv. Mihaelom če pada, tolikrat ob letu o trjakih
je rada.

Slana pred sv. Mihaelom obeta hudo zimo.
Sv. Mihael če veliko šišek da, zgodnja bo zima in veliko snega.
Sv. Mihael leto (za pašo) zapre, sv. Jurij ga pa odpre.
Več boš o sv. Mih olj i nakosil, ko o pustu naprosil.
Zdolec in sever z Mihaelom v boj, gorje ti pozimi i za pečjoj!

Sv. G a 1, 16. oktobra.

Sv. Gal deževen ali suh, prihodnjega leta ovaduh.
Sv. Gal je panj čebel ukral.

Sv. Gal suhoten oznanjuje, da ob letu suša pripotuje.
Topel, veder sv. Gal, suho bo nam poletje dal.

; S v. L u k a , 18. o k t o b r a.

Če na dan sv. Luka veter hladi, ni močno vino.

Sv. Luka — repo puka.

Sv. Luka — sneg osmuka.

Sv. Luka — sneg prikuka.

Sv. Luka — v roke huka (puha).

Sv. Lukež — repo (ali: repni) pukež.

Sv. Lukež — v roke hukež.

Sv. Uršula, 21. oktobra.

Če je na sv. Uršule dan lepo, bo za tri dni dež.

Če je na sv. Uršule dan lepo, vsaka lena baba lahko nastil
dobi (ker bo lepa jesen).

Dan sv. Uršule si zelje z zeljnika spravi, da ti ga vreme
Simona in Jude v nič ne pripravi.

Kakor je Uršula pričela, bo zima vsa izpela.

92 I. Sasel j. St. Lovrenc ob Temenici:

Kakršno vreme sv. Uršula prinese, tako se rado vso jesen
(ali: vso zimo) obnese.

Sv. Urša zelje v kad buša.
Sv. Uršula bo repo busala.

Simon in Juda, 28. oktobra.
Simon in Juda se s snegom probuda.

Vsi svetniki, 1. novembra.

Ako je na dan vseh svetnikov lepo vreme, bo drugo leto
čuda žira.

Deževni vsi sveti — pozimi hudi zameti.

Do vseh svetih grdo vreme, po vseh svetih pa lepo.

Mraz o vseh svetih pomeni, da Martinov dan bo lep.

Vseh svetnikov mraz — o Martinju topel čas.

Vsi svetniki radi prineso — kake dni vreme še lepo.

Sv. Lenart, 6. novembra.

Kakršno je vreme sv. Lenarta dan, tako bo do božiča.
Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič
v dolini.

Sv. Martin, 11. novembra.

Ako je na Martinje lepo, bo za tri dni grdo (ali: Sneg).

Če je na Martina jasen in sončen dan, bosta v treh dneh
pobeljena hrib in plan.

Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo potem
lepa zima; če je pa sončno in toplo, se je kmalu hude zime
nadejati.

Če je Martin lep, veliko da zimo, če je pa meglen, slabo
dobimo.

Če je Martinov plašč v meglo zavit, ba vsakdo še zime sit.

Če Martin sonce ima, pride rada huda zima.

Če Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu

gazi.

Če pred Martinom zmrzuje, je pred božičem povodenj.
Če se v sv. Martinu (vinska) buča z zelenim trtnim perjem
zamaši, bo drugo leto dobra vinska letina (ker trta dozori).
Če se oblači na Martina, bo nestanovitna zima.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 93

Če sv. Martin suši in zmrzuje, kmet voljno zimo pričakuje.
Če sv. Martin listje obdrži, huda zima sledi.
Če zeleni trta še o sv. Martinu, ne bo hude zime.
Če sv. Martin oblake preganja, nestanovitno zimo napravi j a.
Dež če je sv. Martina, potem pa zmrzlina, pozebe ozimina in
pride draginja.

Kadar je pred sv. Martinom leda po kalih (lužah), prihodnje
leto ne bo češenj.

Korenje se redi (debeli) do sv. Martina.

Martin na petek — ne bo debelega špeha.

Martinske noči pojedo volove moči.

Martinske noči vzemo blagu (živini) moči.

Snedena je Martinova kaša — sklenjena je letos paša.

Sv. Martin naj bo suh, da pozimi raste kruh.

Sv. Martin oblačen ali meglen, pride zima voljna ko jesen.

Za soncem sv. Martina takoj pride sneg, zmrzMna; pa četudi
ta dan prav dobro greje, tri dni se bab je leto šteje.

Sv. Elizabeta, 19. novembra.

Sv. Elizabeta na belem konju prijezdi.
Sv. Elizabeta — otepenka.

Sv. Cecilija, 22. novembra.

Sv. Cecilija če hudo grmi, dosti pridelka ob letu kmet dobi.
Sv. Cecilije grmenje, plodnega leta znamenje.

Sv. Klemen, 23. novembra.

Sv. Klemen zaklene, sv. Katarina grušta, sv. Andrej pa po-
kriva (s snegom).

Sv. Katarina, 25. novembra.

Sv. Katarine dan ne laže, če po sebi prosincu vreme kaže.
Vreme sv. Katarine tudi prosinca ne mine.

Sv. Konrad, 26. novembra.
Kakršen sv. Konrada dan, takšen bo malone ves svečan.

94 I. Šašelj, Št. Lovrenc ob Temenici:

Sv. Andrej, 30. novembra.

Andreja mraz — zima železna rebra.
Andrejev sneg — z žitom kreg.

Sneg, ki na sv. Andreja zapade, sto dni leži in žita mori.
Sv. Andrej naj bo suh, da pozimi raste kruh.

Sv. Barbara, 4. decembra.

Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča, kuri nam
v dolgi zimi peči in ognjišča.

Če se vidi na sv. Barbare dan na njivi strnišče (ker je malo
snega), se bo videlo potem vsaki mesec (ker bo tisto zimo malo
snega).

Preljuba sv. Barbara, da bi naše kokoši var'vala; pa še sv. Ka-
tarina, da bi še našega petelina!

Sv. Ambrož, 7. decembra.

Kar je žena, to je mož, pravi sv. Ambrož. Pa pravi sv. Blaž,
da je to laž.

Sv. Lucija, 13. decembra.

Kakršni so dnevi od Lucije do božiča, taki bodo meseci v
prihodnjem letu.

Lucija krati dan — je znano vsem ljudem.

Sv. Štefan, 26. decembra.

Če je na Štefanje burja, trta prihodnje leto nič kaj ne obrodi.
Dež na Štefanje obeta — le malo žita prihodnjega leta.

Nedolžni otročiči, 28. decembra.
Če nedolžni otročiči so oblačni, ob letu ne bodo kruha lačni.

Sv. Silvester, 31. decembra.
Bo iz dolga, kakor sv. Silvester iz starega leta.

Sv. Krištof.
Je velik kakor sv. Krištof.

Noe.

Toliko mu je za dom, kakor orlu za Noetovo barko.

Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. 95

Dodatek.

Sv. Gregor: Ti tega ne boš nikdar storil, kakor sv. Gregor
ne bo nikdar iz posta.

Sv. Filip in Jakob: Če sta mladega meseca sv. Filip in Jakob,
bo pokladanja strašno veliko, pa srečen bo, kdor ga posuši (ker
bo moča).

Sv. Medard: Na dan sv. Medarda se je začel vesoljni potop,
zato ta dan tako rado dežuje in še potem 40 dni.

Sv. Peter in Pavel: O sv. Petru mora biti proso že tako veliko,
da se vrana v njem skrije. — Vse obljubi kakor sv. Peter.

Sv. Marjeta: Ajdo je najbolje sejati Marjetni teden.

Sv. Marija Magdalena: Repo je najbolje sejati na dan sv. Ma-
rije Magdalene, da dobro obrodi.

Sv. Matevž — orehov otepavec. — O sv. Matevžu je vsaka
pečka (vsako sadje) zrela.

Sv. Mihael: Pšenico je najbolje sejati Mihaelov teden.

Sv. Lukež: Ječmen je najbolje sejati Lukežev teden.

Sv. Simon in Juda: Ko sta Simon in Juda mimo, gremo že
v zimo.

Sv. Voibenk: Dež sv. Volbenka, leto blagoslova nam da.

Sv. Martin: Če na Martinov dan sonce pokuka, čez tri dni
burja snega primuka. — Če stoji Martinova gos na ledu, pa mora
biti božiček na vodi.

Abel: Rž, v jeseni iz zemlje vzklila, je krvava, v spomin na
kri pastirja Abla, ki ga je brat Kajn na ržišču ubil (Slovenec
1. 1934.).

Résumé.

Die Heiligen in slovenischen Sprichwörtern und Wetterprophezei-
hungen.

Mitteilungen, gesammelt und aufgeschrieben nach der slovenischen
Volkstradition von Ivan Šašelj, langjährigem Pfarrer von Adlešiče in
der Bela Krajina (Weiss - Krain).

Albert Sic.

M. Gaspari — Ljubljana.

Z našimi narodopisnimi predmeti, zlasti s slovensko narodno
nošo, s pisanicami, vezeninami in pohištvom je tesno povezano
in spojeno ime profesorja Alberta Siča.

Dasi še ni do sedaj prispeval iz svojih veščih etnografskih
zakladov »Etnologu« nobenih člankov in razmotrivanj, je vendar
neposredno vplival s svojim praktičnim znanjem na nekatere
avtorje Etnologa, predvsem pa na pokojnega kustosa dr. Stanka
Vurnika, ki se je pri svojih etnografsko - znanstvenih razpra-
vah naslanjal pretežno na Sičevo delo in dognanja.

V novejšem času lahko po vsej pravijci imenujemo Alberta
Siča krmarja slovenskega narodopisja, kajti že 30 let se z veliko
vnemo bavi in zanima za vse, kar je izdelalo in gojilo naše ljud-
stvo v pretekh in sedanji dobi. Ker je poučeval na mestni višji
dekliški šoli in sedanji ženski realni gimnaziji poleg drugih pred-
metov tudi risanje, je imel dosti prilike, opozoriti in bodriti
učenke na krasne naše narodne motive, ki so jih ustvarile mar-
ljive roke naših babic in pradedov. Te motive je uporabljal pri
vsaki priliki. Ko je pa izbruhnila svetovna vojna, je pri pouku
ornamentike gojil le naše in slovanske motive. Razume se, da je
moral pri tem postopati zelo previdno, kajti tedanja šolska
oblast je bila skrajno nemško nacionalna in bi tega ne dopu-
ščala. Učenke pa so ga razumele, čutile so ž njim in slovanska
misel je šla po začrtani poti zmagovito naprej. Z nepopisnim
navdušenjem in vidnim veseljem so ustvarjale odlične kompo-
zicije narodnih motivov in po njih izgotavljale vsakovrstne
okraske pri svojih ročnih delih. A ne samo to, marveč so navdu-
ševale za našo narodno stvar tudi vse svojce, znanke in prija-
teljice izven šole. Že pred vojno se je Albert Sič strokovno bavil
s proučevanjem naših narodnih noš in je še danes eden naj-
boljših in naj veščih poznavalcev tudi vseh podrobnih značilnosti
narodne noše. Na teh temeljih si je pridobil domalega nezmot-
ljivo besedo kaj je v tem etnografskem področju pristno, pra-
vilno ali potvorjeno, kaj je naše ali tuje in kaj spada k tej ali
oni noši. L. 1919. je izšla njegova prva knjiga o slov. narodnih

Albert Sic.

97

nošah, katera je bila kmalu raz-
prodana, zato je priredil A. Sič
novo izpopolnjeno izdajo, ilu-
strirano z barvastimi podobami
slikarja M. Gasparija, katere
so slikane po navodilih avtorja,
deloma pa se naslanjajo na sli-
karja Kurz v. Goldensteina. Ob
svečanih prilikah, kongresih in
raznih prireditvah je Sič s svo-
jim strokovno - poljudnim zna-
njem ocenjeval in razvrščeval
nastop narodnih noš. Pregledal
je do potanjkosti vse avbe, za
vijače in obleke Gorenjk, skle-
pance in peče ljubljanskih oko-
ličank, Jalbe in poclje belokra-
njic, ošpetlje in zidane rute zi-
Ijank, kakor tudi male avbe in
»pintelče« rožnodolskih korošič
in ravno tako pozorno se je mu-
dil pri oceni primork in bene-
ških Slovenk. Sporedno z ženskimi nošami je posvečal vso pažnjo
tudi moškim. Izpraševal jih je po imenu, izvoru in starosti oblačil.
Hvalil je, kar je bilo pristno in naše, a grajal je v prijetnem,
šaljivem načinu spakedrano tujo našemljenost.

Da bi prodrla slovenska narodna umetnost tudi v vsako
meščansko hišo je prof. Sič izdal obširno in izčrpno ilustrirano
zbirko o narodnih vezeninah v 4 delih »Gorenjske, belo-
kranjske,bele in pisane vezenine«. Občinstvo je sprejelo
to lepo delo z velikim navdušenjem. Od tedaj je naše ženstvo
vsepovsod uporabljalo skoro izključno le naše narodne motive.
Že to dejstvo je bilo Albertu Siču v veliko veselje in zadoščenje
za marljivost in trud, ki ga je imel z nabiranjem takih motivov
po kmetih in v muzeju.

Za vezeninami je izdal tudi vzorce najznačilnejših naših
okraskov na pirhih in kožuhih z podrobnim opisom in barvastimi
risbami, ki jih je sam izvršil. Sledila je nato bogato ilustrirana
izdaja narodnega dekorja in motivov na orodju in pohištvu, za-
tem pa v istem formatu nova knjiga: »Kmečke hiše ip njih

Prof. Albert Sič

98 M. Gaspari:

oprava na Gorenjskem.« V uvodu te izdaje pravi A. Sič: »Da
podam nekaj gradiva, ki se potrebuje pri snovanju načrtov te
vrste in da vzbudim zanimanje širših krogov za naš domači slog,
sem sestavil to zbirko. Namenjena pa je tudi našim tehniškim,
obrtnim in obrtnonadaljevalnim šolam.«

V zvezi, s to narodno arhitekturo so izšle 1. 1923. tudi stenske
slike za nazorni pouk »Kmečka hiša in kmečka soba na Gorenj-
skem«. A. Sič je izdal tudi več kolekcij raznovrstnih razglednic,
med katerimi so najpomembnejše one z našimi pirhi, ter dvoje
serij z vezeninami in aplikacijami. Naš narodopisni strokovnjak
je bil tudi kot pisatelj zelo plodovit, ter se je stalno oglašal in
tudi v nemškem jeziku po revijah in po našem časopisju z raz-
nimi članki, ki so poučno in poljudno obravnavali slovensko
narodno umetnost. Po njegovih načrtih v slogu našega kmečkega
pohištva so si pustile mnoge privatne stranke izdelati priproste,
pa tudi luksuriozne opreme svojih sob in domov. Več sob morda
najlepše opremljenih ima veleindustrijalec F. Dolenc v svojem
gradu Preddvoru nad Kranjem ter tudi na svojem domu v Škof j i
Loki.

Že v teh kratkih potezah orisano življenjsko delo prof.
Alberta Siča nam svedoči, koliko zaslug si je nabral na področju
etnografije, kdor bi pa hotel njegovo marljivost podrobno pre-
gledati in beležiti, bi se čudil, kaj zmore sistematično prizade-
vanje in ljubezen za raziskavanje narodopisnega blaga, katero
bo še poznim rodovom v bodrilo in korist.

Tudi na kulturnem polju si je A. Sič s svojim delom postavil
zaslužen in najlepši spomenik.

A. Sičeva narodopisna dela:

L »Narodne vezenine na Kranjskem.« Ig. pl. Kleinmayr & Bam-
berg (1918—1919).

2. »Narodni okraski na pirhih in kožuhih.« Kr. zaloga šol. knjig in
učil (1922).

3. »Narodni okraski na orodju in pohištvu.« Kr. zaloga šol. knjig
in učil (1923).

4. Stenski sliki: »Kmečka hiša na Gorenjskem« in »Kmečka soba
na Gorenjskem«. Učiteljska tiskarna (1923).

5. »Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem.« Zvezna tiskarna
in knjigama (1924). ____

Albert Sič. 99

6. »Zlate avbe«, zbirka avbnih čel, izšla v »Ženskem Svetu« (1927),
Tiskovna zadruga. — Brošura: »O slovenskih narodnih nošah« (1919)
ter ilustrirana izdaja:

7. »Slovenske narodne noše.« Učiteljska tiskarna (1927).

8. Več serij raznovrstnih razglednic, od katerih naj bodo posebej
omenjene »Slovenski pirhi«, Marija Tičar, založba, in dvoje serij: »Slo-
venske narodne vezenine, ter aplikacije«, Čemažar i. dr., litogr. zavod.

9. Napisal razne folkloristične članke, tudi v nemškem jeziku za
revije, časopise i. dr.

10. Sotrudnik raznih mladinskih in drugih listov s svojimi spisi,
risbami in slikami.

11. Sodeloval s folklorističnimi podatki pri izdaji »Narodne enci-
klopedije«.

12. Napravil je razne načrte za vsakovrstne stavbe, zlasti za pohištvo
v domačem narodnem slogu in za razna obrtniška dela.

Résumé.

Albert Sič, ethnographe slovène.

L'auteur, Gaspari Maksim, décrit la vie et les travaux du professeur
Albert Sic (pr. Sitsche) qui s'occupe d'ethnographie slovène et traite
surtout les costumes nationaux Slovènes, l'architecture des bâtiments
paysans et le style ornamental national.


črnomaljsko kolo.

Dr. Martin Malnerič — Dubrovnik.

Folklorni institut Glasbene Matice v Ljubljani je izdal 2. zv.
slovenskih narodoslovnih študij, ki obsega razprave Franceta
Marolta: Tri obredja iz Bele Krajine — in Borisa Orla:
Mitos o mostu; izd. Gl. Mat., Ljubljana 1936, str. 95.
Delo Glasbene Matice je vredno vse hvale.
Že iiz mladih let poznam črnomaljsko kolo (metliškega ne
poznam), pa mi bodi dovoljeno pripomniti k stvari nekaj besed.

Črnomaljsko kolo je v ce-
loti čisto slično nemškim lajhom
(Lais, Leich; gotsko: lajkam —
plesati, slov. »lajhati«). Prvi del
črnomaljskega kola je pristna
sekvenca v glasbenozgodovin-
skem in glasbenoteoretskem smi-
slu. Motiv prvega dela, — melo-
dično soroden z »Alelujo«, kot
jo duhovnik poje ob Vstajenju,
— se nekolikokrat ponavlja, ena-
ko, kot pri »Aleluji«: z vedno
višjim početnim »Aj!...« —
Čudno, da še nobeden muziko-
log ni tega opazil! — To je pra-
vi »trop« v smislu glasbene zgo-
dovine (prim. »trope« Notker j a
Balbula, ki je umrl 1. 912.). Obe-
nem je ta del kola »predples«
(Vortanz), dočim je »most« za-
vršilni ples (Nachtanz) celokupnega kola — lajhanja. »Most«
pa je obenem antifoničen (kot da ga pojeta dva zbora, »respon-
sorium«: vprašanja in odgovori); poje in pleše se »most« vedno
hitrejše in hitrejše, da naposled konča »prestissimo«.

Črnomaljsko kolo je torej pridružiti nemškim in angleškim
ter francoskim (keltskim) sekvencam in plesom po načinu
»lajhov«.

Dr. Martin Malnerič

črnomaljsko kolo. 101

Ime »Brunka« je tudi ime deklice neke narodne pesmi iz
Perasta, v Boki Kotorski (kot sem nekje že omenil).

Niso torej Črnomaljke vzele te besede iiz metliškega kola,
odnosno od metliškega »pungerta«; v Črnomlju ni nikakšnega
»pungerta«, pa so torej Metličanke ime »Brunke« pokvarile.

Mislim, da je treba aranžiranje črnomaljskega kola za godbo
v načelu odobravati, ker v sekvenci se združujejo ples, petje in
godba; sekvence so menda sploh izšle iz godbe. — Noša Črno-
maljk v kolu nas spominja primorske.

O zgodovinskem ozadju korčulanske »moreške« bi nas mogla
(morda) poučiti opera Drja mus. Samuela Arnolda (t 1802):
Siege of Curzola. — Meni se črnomaljskemu kolu zdi mnogo
sličnejše kotoransko kolo, kot pa moreška. — »Most« ni pesem
(»Lied«), ampak — ples.

Toliko se mi, je zdelo umestno pripomniti povodom nave-
denih študijev, ki pa sicer zaslužujejo našo popolno pozornost in
naše vestno proučavanje.

Тегло на мозЂка у БЂлгарит-ђ.

Ст. Ватевт, — Софии.

Всестранното антропологично изучване на Б-Блгаригћ засегна
вђ широкт. разм-ћрЂ главата и гол^мината на лоба у живит-ћ и
черепа у мЂртвитћ. Налагаше се да се изучи и свдЂржимото на
лоба — мозтзка.

Изучването теглото на мозт>ка не само изц-ћло, но и на отд^л-
нигћ му части е правено и за други народи. ПравнтЂ се опити,
да се нам^ћри свотношението на гол-ћмината на мозЂка сђ душев-
нигћ пролви. Вђ всички времена, начинал отђ Gallen е правенг.
опиттј да се обнснигв душевнитћ проиви на видни хора сђ по-гол^-
мото тегло на мозЂка.

Наистина гол^ћмит-ћ интелектуални способности изглежда да
хармонираттЈ до известна степенв сђ гол-ћмото тегло на мозЋка.

Интелектуалнит^ проиви сл локализирани вг. разни части на
мозтзка, които по гол-ћмина, сЂставЂ и устроиство, сами за себе си,
както и вђ зависимостБ една отђ друга млчно се подаватт> на
физикална преценка. Овде по-мжчно става това, като се знае, че
функциит-ћ на мозЂка изц'ћло или на отд-ћлнит-ћ му части зависнтг)
отЂ функциит^ и на органи, стоноди далечг. отђ черепната областв.

Известна е разликама на теглото на моз-вка и вђ расово
отношение: народи особено примитивнит-ћ сж сђ по-лекЂ мозђкђ
вђ сравнение сђ по-културнит% народи — сђ по-теж-ћк-в мозђк-б.

Тази зависимостБ между теглото на мозт>ка и интелектуалнигћ
способности се приема огв едни автори, отђ други се отхв-врлм.
Разрешението на вЂпроса, обаче, не е само теоретическо, то има
и гол-ћмо практическо значение. Достагвчно е да се спомене раз-
ликата вг. теглото на мозЂка у деца и ВЂзрастни, у млже и жени,
за да се разбере практическото значение в-б приложението му за
изв-вршване по-тежка, по-гол^ћма или по-продЂлжителна умствена
работа.

Ако оценката на интелектуалнит-ћ способности на хора св по-
леки или по-тежки мозђци, не може точно да се установи, това
се дтзлжи на сложнит-ћ пронви, които сљ. намЂ 01це малко познати.
ВЂпр-ћки това признание, узнаването гол-ћмината на мозЂка, цент-вр-в

Тегло на мозЂка у Бт.лгари1%.

103

Ст. ВатевЂ

на интелектуалнит^ пронви, предс-
тавлАва един-в ценен-в приносЂ за
разрешение на много сложни про-
блеми вђ лично, расово и соци-
ално отношение на чов^ка.

Изследването на мозЂка е
правено по отношение теглото на
ц-ћлим мозЂКЂ и на отд^лнигћ
му части, които лесно могатг. да
се отд-ћлнт-б; такива сл напр.:
малкилтЂ мозЂКЂ, продЂлговатин
моз-бкђ, хемисферит^ и тЂнката
мозЂчна ципа. Опред-ћлено е на
е^колко мозЂЦи относително тегло
и обемЂГБ. Направено е сравнение
на теглото на мозЂка сђ други
разм-ћри на т^лото, гол-ћмината
на главата, рЂста и теглото на
т^лото.

Отварнне черепигћ на трупове отђ умр^лигћ вђ Александров-
ската болница или донесени случаино или на сљдебно медицински
случаи е ставало винаги за по-кђсо или по-дђлго време следЂ

СМЂрТБТа.

Тегленето на моз-вцит-ћ е извЂршено лично отђ мен-в вђ про-
д-влжение на н^ћколко години, начинан отђ 1897 г. като просекторЂ
a по-после като старши л-ћкарв на влтрешното и детско отд-ћление
и детска клиника вђ Александровата болница; частв от-б мозЂЦигћ
сл теглени от-в л-ћкарит-ћ на просектурата при паталого-анатоми-
ческии институтЂ, особено вђ последно време. Теглото на мозђцит^
на н-ћкои видни хора ми е СБободено отђ л-ћкарит-ћ, които сл пра-
вили аутопсиит^.

На всћки трупЂ, на които е изследванЂ мозгка, е отбелизано
името, вЂзрастБта, м^ћстораждането, занитието, клиническата и па-
талого-анатомическа диагноза, a главно вђ какво СБСтонние се е
намиралЂ: нормален-б по форма, консистенцин, хиперермиран-б, св
нарасти и др. На н-ћкои огб м-Бртвит^ т-ћла сл правени измЂрвании
на разм-ћрит-ћ на главата и дЂлжината на ц-ћлото гћло.

Теглото на мозЂка е опред-ћлено по следнин начинЂ. СледЂ
като се отвори черепЂтг. по приетигћ правила, разр^зва се Dura
mater и мозЂка bt> крал на малкин моз-бкђ и се изважда, оставл се

1041

Ст. ВатевЂ, Софин.

да се оцедн до 15 минути и следЂ това се тегли изц%ло, после се
опред^лн: относителното тегло, обемЂТ-в, тЂнката мозЂчна ципа,
малкинт-б мозЂКЂ и хемисферит-ћ.

СледЂ като се направнха необходимит-ћ разр-ћзи, всички отд-ћлни
части се претеглнха вкупом-в и така наново се опред^лише обвдото
тегло на моз-вка, следЂ като изтекла и влтрешната течноств на
мозЂка.

Глава п-врва.

ОбхцинтЂ изгледЂ на мозђцит^ у бглгарит-ћ по форма, по
бразди и гЂнки не се различава от-в тон на мозЂцит-ћ на другит-ћ
европеиски народи; мозЂцит-ћ които макроскопически сл пред-
ставлнвали изм^ненин, сл разгледани по отд^лно, както и мозђ-
u,Hrt на психично болни.

Изследвани сл само мозци^ на б-влгари от-б Царството, Маке-
донил, Тракин и Добруджа, Отбелнзано е и теглото на 19 мозЂка
на лица отђ чужда националностБ.

ТЕГЛО НА МОЗЂЦИТ-ђ.

Изследвани сх. мозђци на лица

   
По народностЂ
 ВтззрастЂ
 Мжжки
 Женски
 Обшо
 
   Деца отЂ 0—14 години
 406
 297
 703
 
   Мљже „ 15 — 100 „
 995
 —
 995
 
Б-влгари
             
Жени „ 15 — 85
 —
 435
 435
 
   Видни личности на 32—49 г.
 6
 —
 6
 
Чужденци
 ОтЂ разни народи 4 — 76 „
 14
 5
 19
 
Всичко
 1421
 737
 2158
 

1051

Тегло на мозЂка у БЂлгаритћ.

ТЕГЛО НА МОЗЂЦИТЂ У ДЕЦАТА.
Тегло на нормални мозђци.
Вђ ПЂрвин месецЂ отђ раждането теглото на мозЂЦит-ћ е ср-ћдно:

у момчета
у момичета
или ср^ћдно

1) Новородени

355 (6)
361,5 (10)
359 (16)

2) За п-врво
шестмесечие

573 (86)

455,3 (65)

522,46 (151)

3) За второ
шестмесечие

837,3 (54)

728,1 (37)

792,9 (91)

Или за п-врва година у момчета 675 (140) и у момичета 554
с102) или ср-ћдно 624,2 (242), или само вђ кран на ПЂрва година
(тигат-Б у момчета 888,6 (11) и у момичета 806 (9), ср-ћдно 851,4 (20).
■'^^ Сравнено св теглото на т-ћлото, което придава вт> пЂрвит^
шестБ месеци ва плти повече и вђ кран на годината три пљти
повече и р-встБта от-б 50 сантиметра в-б шеств месеца стига 60 сант.
и вг. кран на годината 70 сант. или само сг. 20 сант. Отђ това
се вижда, че моз-вка сравнително ст> теглото на т-ћлото придава
по-малко, обаче сђ р-вста придава много повече.

Видно е, че ооде отђ рождевието теглото на мозЂка у децата
от-Б мл^жкн н женски полђ показва едно различие.

ТЕГЛО НА МОЗЂЦИТЂ И РЂСТА.

Тегло на мозђцит^ и р-вста у децата
до школската в-взрастБ.

Момчета

Момичета

   МОЗТзКЂ
 РЂСГБ
    МОЗ-БКЂ
 р'БСтг.
 
   гр.
 СМ.
    гр.
 см.
 
При раждането
 355 (6)
 50,9
 (219)
 361,5 (10)
 50,2 (200)
 
П-Брвата година
 888,6 (11)
 68,9
 (25)
 806 (9)
 65,7 (16)
 
Втората „
 956,8 (53)
 77,2
 (31)
 911 (31)
 72,6 (11)
 
Трета „
 1068,9 (23)
 86,1
 (14)
 1037 (11)
 83,8 (21)
 
Четв-Брта „
 1151 (26)
 93,4
 (31)
 1131 (12)
 89,9 (10)
 
Пета ,
 1228 (12)
 99,0
 (14)
 1182 (4)
 96,8 (18)
 
Шеста „
 1278 (6)
 108,3
 (121)
 1113 (6)
 107,7 (99)
 

106,

Ст. ВатевЂ, Софин.,

Теглото на мозт>цит-ћ и рЂСта на децата
ВЂ школската ВЂзрастБ.

Седмата година
Осмата „
Девета „
Десета

Единадесета г.
Дванадесета г.
Тринадесета г.
Четиринадесета

Момчета

МОЗЂКЂ р-Бст-Б

гр. см.

1275 (9) 111,9 (305)

1162 (5) 116,0 (368)

1246 (5) 120,9 (327)

1201 (13) 126,2 (288)

1333 (7) 128,8 (330)

1302 (10) 137,1 (387)

1235 (10) 141,8 (359)

г. 1320 (11) 145,8 (363)

Момичета

МОЗТзКЂ
гр.

1174 (8)
1146 (5)
1151 (8)
1226 (3)
1182 (9)
1236 (14)
1159 (8)
И96 03)

р-БСТЂ
СМ.

112.0 (247)
115,9 (343)

121.1 (281)

126.6 (317)

133.4 (423)

139.5 (513)
145,8 (421)

150.7 (478)

Вг> таи вЂЗрастБ е видно, че телото на мозЂка у момчетата
нараства значително, но недостига огце ср-ћдното тегло на вЂзраст-
HHrt 1376,5, когато момичетата показватЂ се слшото тегло и то
близо до ср-ћдното тегло на 1230,8. , ,;,ч>ч

ВЂзрастЂ 15 — 20 годиина.

15 година

16 „

17 „

18 „

19 „

20 ,

21 — 50 година
51-100 „
МаксимумЂ
Мидимум-Б

Момчета

МОЗЂКЂ
гр.

1299 (8)
1315 (7)
1397 (7)
1406 (21)
1358 (14)
1361 (20)

1387 (501)
1355 (217)
стО (40)
950 (80)

Рђсттј
см.

154,1 (358)
161,0 (487)
163,5 (348)
165,4 (311)
167,9 (196)
168,9 (118)

Момичета

МОЗЂКТз
гр.

1250 (17)

1223 (13)

1233 (5)

1200 (5)

1178 (6)

1250 (19)

1237 (184)
1212 (73)
1810 (28)
840 (70)

р-вст-в

см.

153,9 (355)
155,1 (279)
156,0 (258)
156,5 (108)

156.8 (44)

156.9 (18) ,

Тегло на мозЂка у Бглгаригћ.

107

Ако направимт> единг. ободЂ прегледт> вђ по-гол-ћми групи от-в
ВЂзраст-б, 1це получимЂ следната прегледноств:

Новородени

1 година
2-5 „
6-10 .

11 — 14 .

момчета
355 (6)
675 (140)

1052.5 (114)
1231,7 (38)

1295.6 (38)

момичета
361,5 (10)
554 (102)
1002,3 (64) ^
1156,5 (30)
1209,7 (42)

ср-ћдно
359 (16)
624,2 (42)
1034,6 (178)
1198,5 (68)
1248 (80) ^

ОгБ това се вижда, че в-в краи на пЂрва година теглото на
мозЂка се увеличава почти два плти и у двата пола: вђ кран на
пета година — вђ три плти и че вђ следвахцит^ћ два петол-ћтин
се увеличава по-малко.

НЕНОРМАЛНИ МОЗЂЦИ.

МозтјЦит^, които сж представлнвали известни измененин отђ
нормалнигћ било, че сж били пЂлнокр-Бвни отђ ВЂЗпалителни про-
цеси, или п-вкЂ сж имали нарасти, показватЂ увеличение на теглото
втј сравнение сђ нормалнит-ћ, a психичнит^ мозђци наот>ки обхцо
намаление на теглото вђ сравнение сђ нормалнигћ.

Bj»3pacTb
 Нормални
 Паталогични
 Психични
 
ПОЛЂ
 ср.тегло
 бр.
 ПОЛЂ 1 ср. тегло
 бр.
 ПОЛЂ
 ср.тегло
 бр.
 
ОтЂ рожденин
до кран 1 год.
 мх^жки
 675
 140
 мжжки
 782
 15
 мл^жки
 590
 1
 
женски
 554
 102
 женски
 786
 19
 женски
 610
 1
 
ОтЂ 2 — 5 год.
 мжжки
 1052,5
 114
 МЛ^ЖКИ
 1046,5
 11
 мл^жки
 891,4
 7
 
женски
 1002,3
 64
 женски
 931,5
 13
 женски
 924
 5
 
ОтЂ 6—10 год.
 мжжки
 1231,6
 38
 млжки
 1320,2
 21
 м«>жки
 1060
 3
 
женски
 1156,5
 30
 женски
 1179,2
 9
 женски
 860
 2
 
ОТБ 11 — 14 год.
 мл^жки
 1295,6
 38
 мл^жки
 1395,4
 16
 мл;жки
 1125
 2
 
женски
 1209,7
 42
 женски
 1209
 9
 женски
 1320
 1
 

ОтЂ таблицата личи, че ненормалнит-fe мозђци надвишаватЂ
знднително теглото на нормалнит-ћ, a психичнит-ћ сл значително
намалени вђ теглото си в-в сравнение сђ нормалнит^.

У нормалнит-ћ млжки (330) максимумЂ е 1600 гр. у 12 годишно
селннче, минимумЂ 300 Софин 25 дни; D

108 Ст. ВатевЂ, Софил.

у нормалнит-ћ женски (238) максимумг е 1450 гр. у 12 годишна
гражданка, минимумг> 200 Софил 10 дни;

у паталогичнит^ мл^жки (63) максимумЂ е 1585 гр. у 10 год.
селннче, минимумЂ 260 Софин 3 дена;

у паталогичнит-ћ женски (50) максимумг е 1370 гр. у 1 год.
гражданка, минимумг. 230 Софин 2 год. microcephalus;

у психичнит-fe млжки (13) максимумЂ е 1300 гр. у 14 годишно
селинче, минимумг 500 граждани-в 4 год.;

у психичнигћ женски (9) максимумтз е 1320 гр. у 14 годишна
гражданка, минимумЂ 610 гражданка 8V2 месеца.

ОтЂ това личи, че вг. индивидуално отношение моз-бци у децата,
както млжки, така и женски, иматг. гол-ћми колебанин вг. разви-
тието на тегло на мозЂка дори в-б максимум-в превишава много
ср^ћдното тегло на ВЂзрастнит-ћ. Разликата у нормалнигћ млжки
моз-Бци е 223,5 гр., a у женскит^ћ е 219,2.

Тегло на мозт>ка отђ 15 — 20годишна вЂзраств.
Теглото на нормални моз-вси вђ ср%дната величина е:

   на млжет-ћ
 на женигћ
 
15 год.
 1299,8 (8)
 1250,3 (17)
 
16 »
 1315,3 (7)
 1223,1 (13)
 
17 „
 1397 (7)
 1233 (5)
 
18 „
 1406,3 (21)
 1200,6 (5)
 
19 ,
 1358,1 (14)
 1178,3 (6)
 
20 „
 1361,05 (20)
 1250,8 (19)
 
Ср-ћдно
 1365,7 (77)
 1233,3 (65)
 

Вђ таи вЂзраств теглото
на моз-Бка се приближава
кђмђ теглото ва в-взраст-
нит-ћ, не стигаики до ср%д-
ната на млжет^ само сђ
11,8 гр., a у женит-fe дори
превишава ср^дната сђ
3,2 гр.

Обхдг. сборт> на мжжки мозт>ци.

   Нормални
 Паталогични
 Психични
    
15 год.
 1299,9 (8)
 —
 1520 (1)
    
16
 1315,3 (7)
 1326,7 (3)
 1405 (2)
    
17 .
 1397 (7)
 1325 (2)
 —
    
18 „
 1406,3 (21)
 1448,75 (4)
 1300 (2)
    
19 „
 1358,1 (14)
 1360 (5)
 —
    
20 ,
 1361,65 (20)
 1366,4 (9)
 1320 (1)
 Обвдо
 
Ср^дно
 1365,7 (77)
 1370,6 (23)
 1375 (6)
 1367,3 (106)
 

Тегло на мозт.ка у БЂЛгарит*.

109;

МаксимумЂ

Нормални 1670
Паталогични 1750
Психични 1520

МинимумЂ

Нормални 1090
Паталогични 1090
Психични 1250

ОбвдЂ сборЂ на женски мозђци.

Тегло на мозЂка отђ 21-100 години.

БронтЂ на изм^рванит-ћ мозђци на млже и жени отђ 21 година
нагоре е значителенЂ и дава вђзможноств да се извадитг. правилни
обвди заклгоченин.

Ср-ћдното тегло на 889 мозђци на млже огб 21 — 100 години
е 1375,7 обаче разглеждани по отд-ћлно: нормални, мозђци сг. пато-
логични изм-ћнении било нарасти, било хиперемирани и мозђци сђ
видима нормална тЂканЂ, ала психично болни, забелизваме разлика:
нормалнитћ — 1377,6 (718) патологичнит-ћ сљ наи-тежки 1389,1 (97),
a душевно болнигћ 1339,6 (74) св 39 грама по-леки отђ нормал-
нит-ћ, което е наблк)давано и отђ други.

По в-БзрастБ.

МозЂЦит-ћ, както и теглото на т^ћлото, дори и р-вствта вт> на-
предналата ВЂзрастБ значително намалива тђи:

110 Ст. ВатевЂ, Софин.

Млжки мозЂЦи:

   21—50
 ' г.
 51—100 г.
 ср-ћдно
 
Нормални
 1387,1 (501)
 1355,8
 (217)
 1377,6
 (718)
 
Патологични
 1387,3
 (80)
 1398,4
 (17)*
 1389,1
 (97)
 
Душевно болни
 1344,9
 (60)
 1356,4
 (14)
 1339,6
 (74)
 
Ср-ћдно
 1383,2 (641)
 1356,4
 (248)
 1375,7
 (889)
 

ОтЂ нормални мозЂци максимум-б е билг. 1900 гражд. Софил
на 40 год., минимумЂ 950 селнн. ВакарелЂ на 80 год.;

от-б патологични моз-бци максимумЂ е билЂ 1920 гражд. М.Тг.р-
ново на 55 год., минимумЂ 1080 гражд. Пловдивђ на 32 год.;

отЂ психични мозЂци максимумЂ е билЂ 1950 селин. ГодечЂ,
царибр. на 32 год., минимумЂ 950 селнн. Фердинанд. на 23 год.

Женски мозтјци.

Ср-ћдното тегло отђ 350 моз-вка е 1236,7. Нормалнит^ћ — 1236,1
(257), патологичнит1Ј — 1268,4 (150), психичнит-ћ — 1239 (43). ,

   21—50 г.
 51—85 г.
 ср^дно
 
Нормални
 1237 (184)
 1212,8 (73)
 1230,1 (257)
 
Патологични
 1247,2 (44)
 1424,1 (6)**
 1268,4 (50)
 
Душевно болни
 1248,1 (35)
 1200 (8)
 1239,2 (43)
 
Ср-ћдно
 1240,2 (263)
 1226,2 (87)
 1236,7 (350)
 

МозЂцит-ћ у жени вђ отношение на намаление се различават-в
OTb млжкигћ cb свонта по-малка разлика, което се дђлжи на много
малко наблЈоденин, така че не е изклгочена една случаииостЂ.

Ако не вземем-в патологичнитћ, вђ случаигћ сг> психичнит-fe
имаме гол-ћмо намаление споредЂ вЂзраствта 48, 1 грама.

У нормалнигћ максимумЂ е билЂ 1800 гражданка отђ Софин
28 год., минимумЂ 840 гражданка отђ Софин 70 год.;

у паталогичнгћ максимуи-в е билЂ 1900 гражданка отђ Софии
58 год., минимумЂ 980 гражданка Дупн. 40 год.;

у психичнит-ћ максимумЂ е бнт> 1490 селннка Тулчанка 30 год.,
минииумЂ 950 гражданка отђ Т. Паз. 50 год.

* МозЂка на мжжт. 55 год. сђ тегло 1920 гр. страдаодЂ отђ Glyoma cerebralis
** Това увеличение дђлжи на извгнредни наблгоденин на проф. КлисуровЂ, коИто
претеглилЂ мозЂка на жена 58 г. ВЂзрастЂ — 1900 гр. страдавда отт. Tabes dorsalis

Тегло на мозка y БЂЛгарит1Ј. 111

Разликата между нормалнит-ћ мжжки и женски мозђци bi>
в-БзрастЂ 21 — 50 год. е 150,1 гр. вђ вЂзрасв 51 — 100 год. е
143 гр. или ср-ћдно 147,5 грама.

Относително тегло на мозЂцит-ћ.

ОтЂ изследованит^ 24 мозЂка y млже и 6 y жени ce устано-
внва, че ср-ћдното относително тегло на мозЂЦИт-ћ при максимумт>
1068 и минимумЂ 1044 е 1053,8, a y женит-ћ при максимумЂ 1055
и минимумЂ 1047 е 1049,8. Това значи, че мозЂцит^ћ y млжет-ћ сж
по-пл-Бтни отЂ женскит^, освенЂ това ce установнва, че по-малкит-ћ
на тегло мозђци иматЂ по-гол-ћмо относително тегло.

ОбемЂ на мозЂка.

ОбемЂТЂ на 24 мозг.ка y мжже сгставлнва при максимумг)
95,76 °/о и минимум-б 93,57% отђ теглото — ср-ћдно 94,84%; y б-т-fe
женски при максимумЂ 95,51% и минимум-в 94,74%, ср^дно 95,24%;
y 13-т'ћ деца отђ три месеци до 12 години отт> мжжки пол-б при
максимум-б 98% и минимумЂ 88,89% ср-ћдно е 96,37%; y 12-^
отг> 2V2 меседи — 5годишна вЂЗрастЂ огв женски полђ при макси-
мумт> 97,22%и минимумЂ 92,86о/о — ср-ћдно е 96,17%.

МозЂЦит^ y в-взрастни мжже и жени и деца отћ двата пола
при различно тегло показват-в различно относително тегло, обем-втЂ
имт> показва вт> тежкит^ — по-гол^ма разлика, вђ по-лекит^ —
по-малка разлика.

С-Ботношение на относителното тегло и обемЂТЂ ce установнва
Cb положителноств, че по-малкит^ по тегло мозђци сж сг> по-плЂтна
консистенцин вђ сравнение сђ по-гол^ћмит-ћ по тегло.

Résumé.

Le poids de la cervelle des Bulgares.

L'auter a pesé les cervelles de 2136 Bulgares, et examiné la cervelle
et ses diverses parties.

Le poids de la cervelle est comparé, pour hommes et pour femmes,
depuis la naissance, chaque année et chaque mois, jusqu'à 100 ans.

Un tableau du poids de la cervelle et de la longuer du corps est
également établi.

112 Ct. BaieBT), Coàpm : Terjio na MoaiKa y Bt^rapHTt.

Pour donner une revue du poids de la cervelle normale, voici quel-
ques chiffres:

   hommes
 femmes
 
nouveau-nés
 355 g (6 enfants)
 361 (16)
 
anné 1'"'^
 675 (140)
 544 (102)
 
2—5
 1052 (114)
 1002 (64)
 
6—10
 1231 (38)
 1156 (30)
 
11—14
 1295 (38)
 1209 (42)
 
15—20
 1365 (77)
 1233 (65)
 
21—50
 1387 (501)
 1237 (84)
 
51—100
 1355 (217)
 1212 (78)
 

11 en résulte que le poids de la cervelle des hommes est supérieur
à celui de la cervelle des femmes.

1920 g était le poids maximum, de la cervelle d'un homme de 55 ans,
950 g était le poids minimum, de la cervelle d'un homme de 23 ans.

Chez les femmes, le poids maximum était celui de la cervelle d'une
femme de 58 ans, 1900 g, le poids minimum, celui de la cervelle d'une
femme de 70 ans, 840 g.

Le poids de la cervelle aux altérations anatomo-pathologiques et
hyperémiques était sensiblement supérieur au poids de la cervelle nor-
male, tandis que celui de la cervelle d'épileptiques était sensiblement
inférieur à celui de la cervelle normale.

On a également fixé le poids spécifique:
chez 24 hommes, maximum 1068, minimum 1044, moyen 1053.8;
chez 6 femmes, maximum 1055, minimum 1047, moyen 1049.8;

et le volume de la cervelle:
chez 24 hommes, maximum 95.70 %, minimum 93.57 %, moyen 94.84 %;
chez 6 femmes, maximum 95.51 %, minimum 94.74 %, moyen 95.24 %;
chez 19 garçons (3 mois à 12 années) max. 98, min. 88.89, moyen 96.37 % ;
chez 12 fillettes (2 mois H k 5 a.) max. 97.22, min. 92.86, moy. 96.17 %.

Du poids spécifique et du volume de la cervelle, il résulte que la
cervelle pesant moins a plus de consistance que la cervelle pesant plus.
On a également étudié la cervelle de divers malades (TBC, pneumonie,
typhus), et on y a trouvé certaines irrégularités.

La cervelle des citadins, 1376 g (168) pèse moins que celle des pay-
sans, 1402 g (170), tandis que celle des femmes de la ville, 1256 g (36),
pèse plus que celle des femmes du village, 1230 g (62).

L'hémisphère gauche pèse plus que l'hémisphère droite chez 38
hommes, chez 10 femmes, l'hémisphère droite pèse plus que l'hémisphère
gauche. En comparaison avec le cerveau, le cervelet pèse plus chez les
femmes que ches hommes.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi.

Narodno blago, ki ga tu objavljamo, je
zbrala in zapisala pokojna Katarina
Zupanič iz Gribelj v letih 1894.—1895.
po nagovoru svojega sina, ki je bil ta-
krat gimnazijec v Novem mestu (1889
do 1897). Pobudo za zbiranje narodnih
pesmi, pripovedk, pregovorov, vraž
kakor tudi starih oblek in orodja so
dajali dijakom njihovi učitelji, profe-
sorji novomeške gimnazije posebno
Josip Šturm (pozneje osebni in politični prijatelj dunajskega žu-
pana dr. Luegerja), pater Lacko Hrovat, Rajko Perušek in Ivan
Vrhovec. Nagovarjali so dijake tudi za zbiranje nenavadnih besed
in topografskih imen. Prirodno, da so mladi dijaki doma na vasi
prvo vprašali starše in sorodnike, če bi kaj znali povedati. Tako
se je tudi Katarina Zupanič odzvala želji svojega sina in je
narekovala ali zapisala, kar je znala. Po njeni smrti (1921) se je
našel v zapuščini zvezek, v katerem so bile zapisane narodne
pesmi, pregovori^ izreki in nekaj jezikovnega blaga, ki so tu
priobčene. Verjetno je bilo več narodnega blaga, ker se zvezku
pozna, da je iz njega iztrgan precejšen del.

Griblje, velika vas ob Kolpi, ki šteje 110 domov, ležijo na
ozemlju belokranjskih Polj cev, in sicer na južni strani, tako, da
se dotikajo ozemlja Privršcev v adlešički župniji. Poljci — mora
se jih razlikovati od belokranjskih Poljancev — stanujejo med
Tribučami in Fučkovci na eni ter Metliko na drugi strani, na
levem bregu Kolpe, na najlepšem in najplodnejšem delu Bele
Krajnske. V politično-upravnem oziru spada ozemlje Polj cev v
občino Gradac, ki je danes (1936) teritorialno identična z župnijo
Sv. Martina v Podzemlju. Dodati bi bilo treba samo še Križevsko
vas pri Metliki in belokranjsko »Poljsko« bi bilo kompletno.

Poljci so po zanimanju pravi kmetje, privezani na brazdo,
ki le v sili napuščajo svoj dom. Njihove njive so ravne brez

šopek poljskih cvethc iz Gribelj v Beli Krajini.

115

Katarina Zupanič (1855-1921)

kamna in lakote ni tam niti v sušnem niti v deževnem letu. Zra-
ven tega imajo v goricah svoje vinograde: Krasinčani in Otočani
v Drašičih nad Metliko, Gribeljci pa na Plešivici (366 m), v
adlešički župniji. Ti ljudje imajo vsega dosti, samo težko pro-
dajo svoje pridelke, ker sta Ljubljana in Zagreb predaleč, doma
pa ni pravega konsumenta. Polj ci, posebno Krasinčani, so ponosni
in delavni ljudje, ali manj vedrega duha in manj okretni nego
n. pr. Privršci ali Poljanci, ki so kaj radi hodili kot »nemškarji«
na »Pajarsko« (Bavarsko). Poljci imajo tudi svoje posebno na-
rečje, ki ne nosi toliko srbohrvatskih oznak kakor privrško a

8*

116 t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

zopet ne toliko slovenskih kakor šokarsko ali osrednje belo-
kranjsko med Črnomljem in Drašičami. Naglas besed in ritem
govora je hrvatski, ali nimajo a za staroslovenski polglasnik
kakor Privršci, ampak je ta ostal. Gribeljci in Krasinčani ne
pravijo n. pr. volak ali volek, ampak vobk, ne pravijo niti bil
niti biw ampak: bvL Sicer se pa pri mlajši generaciji dobro
pozna vpliv slovenske šole, cerkve in slovenskega uradovanja,
ker že veliko ljudstva ume govoriti književno slovenščino.

Vedeti je treba, da je v času turških vojn in napadov (XV.
in XVI. stoletje) Belokrajna silno trpela, največ med vsemi
deli ozemlja med Bihačem in Ljubljano, ker so Turki prehajah
preko Bele Krajine, če so hoteli vpasti. na Dolenjsko ali v kočev-
sko stran, ali so se pa vračali, dospevši do Gorjancev. Na
kraju je ostalo belokranjsko polje skoraj prazno, brez prebival-
cev, kar nam spričujejo tudi hstine za leto 1524., ko se n. pr.
piše za Griblje, da ni ostal niti eden plug po turškem napadu
istega leta. Graščaki, ki so rabili podložnikov in delavcev, so
vabili begunce iz Bosne in Hrvaške, da se naselijo na opusto-
šenih poljih, ali Srbi, ki so bili pastirji in vojaki in nikdar gra-
ščinski podložniki so šli rajši v hribe na Gorjance, kjer se je
ustanovila organizirana vojaška granica za zaščito Kranjskega.
Pač pa so zasedli prazno zemljo hrvaški begunci, kmetje iz Like
in iiZ porečja Dobre in Mrežnice, ki so bili že prej graščinski
podložniki ali izjemoma slobodnjaki in vajeni poljedelstva. Tako
povedo n. pr. stari »prišverki« (domača imena) hiš in rodbin
v Gribljah in Krasincu, odkod so prišle: Šimec (vulgo Judbinjak)
iz Udbine; Pezdirec (vulgo Loparec) iz Lopara v Primorju, Sta-
rešinič (vulgo Švarščan) iz Švarče pri Karlovcu; bratstvo Brinci
iz Brinja v Liki, Krbavci iz Cerkvišč so prišli iz Krbave, Mušiči
iz Podzemlja (vulgo Gomirec) iz Gomirja itd. Nasproti Gribljam
leži na desnem (hrvatskem) bregu Kolpe vasica Mala Paka (vulgo
Srbélji) in v njem rodbina Srbelj, kar znači, da so jo ustanovili
Srbiji, ki so prišli od daleč. To znači, da se je v mali Beli Kra-
jini v miniaturi naselil zapadni Balkan z vsemi etnološkimi
posebnostmi. — Valvazor piše o Belokranjcih kot o Hrvatih,
slaveč njihovo hrabrost, ker so se kot lahka konjiča v bitkah
večkrat odlikovali.

Redakcija objavlja narodno blago, zbrano od Katarinke Zu-
panič in deloma od njenega moža tako kakor je zapisano v zvezku,

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

117

samo je v nekaterih krajih postavila polglasnik a mesto e, kjer
je bilo to evidentno, in je pri nenavadnih besedah zapisala v
pojasnitev tudi tuje, nemške ali latinske besede.

Pri čitanju belokranjskih pesmi se zapažajo precejšnje raz-
like tako, da jih lahko razdelimo v tri skupine. V prvo skupino bi
spadale najstarejše in pristne pesmi, ki so jih Belokranjci prinesli

Kolpa pod Gribljami

(Risba I. Vavpotiča)

S seboj z ozemlja med Uno in Kolpo, ki pa so danes večinoma
razdejane in razkroj ene z ozirom na vsebino, jezik, naglas in
izraz. Treba je pripomniti, da se variante starih pesmi belo-
kranjskih Poljcev nahajajo v okolici Karlovca in med Hrvati na
zapadnem Ogrskem, kamor so se izselili v dobi od XVI. do
XVII. stoletja isto z ozemlja med Uno in Jadranom.* V drugi
skupini so slovenske pesmi, največ pivske in nabožne, ki so jih
prinesli čez Gorjance zlasti organisti, učitelji, duhovniki in
uradniki. Tretjo, najmanjšo skupino tvorijo srbske pesmi, ki se

* Prim. n. pr. knjigo: »Jačke ili narodne pesme prostoga puka hrvat-
skoga po župah šoprunjskoj, mošonjskoj i železnoj na Ugrih. Skupio Fran
Kurelac. Zagreb 1871. — Cf. str. 11, Nr. 62 (»Divojčica potok gazi«); str. 49,
Nr. 221; str. 117, Nr. 411; str. 119, Nr. 416; str. 295, Nr. 655, 656; str. 299,
Nr. 674; str. 309, Nr. 1; str. 311, Nr. 8 (»Mali je vrtak ograjen, pun mi je rožic
nasajen«); str. 312, Nr. 9 (»Jezus je sadil vinograd«): str. 313, Nr. 12 (»2arki
oganj gori na 'noj črnoj gori«).

118 t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

pojejo največ v molu in ki so se razširile iz Žumberka, Marindola
in Bojane. To so posebno božičnice in novoletne kolednice. Treba
je pripomniti, da slovenska pesem in melodija ruši in izpodriva
z elementarno silo staro hrvatsko zapuščino ter tudi srbske pri-
dobitve, kar se opaža zelo po svetovni vojni.

Na kraju uvoda naj bosta v kratkih potezah prikazani živ-
ljenji obeh zbirateljev narodnega blaga, Katarine in Mikota Zu-
paniča.

Katarina Zupanič se je rodila v tistih časih, ko je
Bela Krajina še živela po starih običajih, ko so še ženice in moški
nosili belo obleko, ko so govorili patriarhalno — tako rekoč v
pregovorih, ko je znal malokdo pisati (zaznamovali so račune na
rovaših), ko so svatbe trajale po ves teden, ko so poljsko orodje
in druge potrebščine v glavnem izdelovali doma in zelo malo
kupovali na sejmih, ko so bili še vsi enako oblečeni, revni in
bogati. Takrat si gribelj ski gospodarji niso izposojali med seboj
denarja na dolžna pisma in pred pričami, ampak tajno, med šti-
rimi očmi. Zaupali so moški besedi in obrazu. V onem času,
leta 1855. — bila je Krimska vojna — se je narodila gospodarju
Juretu Pezdircu* (po domače »Grizinu«) iz Gribelj, h. št. 42, hčer-
ka, ki so jo v župni cerkvi v Podzemlju krstili za Katarino. Dan
rojstva je tedanji župnik, Jožef Grahek, pozabil zapisati, vendar
je verjetno, da se je mala »Rina« narodila v jeseni, nekje okoli
godu sv. Katarine — svetnice mučenice. Po materini strani je bila
v rodu s Starešiniči - Krajači s Krasinca, po očetovi pa z Jakleviči -
Makaruni iz Prilozja. Ta hiša je dala šolanega človeka, župnika v
nekdaj sekovskem delu južne Štajerske, Ivana Jakleviča (1778
do 1864), ki je umrl kot zlatomašnik v Selnici na Dravi blizu Ma-
ribora. Dekletce je začelo hoditi v šolo (2. XI. 1864) šele z deve-
timi leti v eno uro hoda oddaljeni Podzemelj, kjer je bila dve leti
po njenem rojstvu (1857) ustanovljena ljudska šola. V prvem in
drugem razredu jo je poučeval učitelj Ivan Barle, a v tretjem letu
učitelj Luka Kožuh. Verouk sta ji razlagala župnik Daniel Trček
(Tershek) in kaplan Rajmund Kalan. Z dvanajstimi leti je Grizi-
nova Rina končala šolo (1867) in je morala pomagati doma pri
kmetovanju. Najprej je gonila ovce na pašo, posebno v breg
Kolpe, a pozneje goveda v brezje, v Šutinko okolu Goranje lokve.

* Ime Pezdirec izgovarjajo Belokranjci Pazdénc, bližnji Hrvati kot Pozde-
rac, kar spominja na muslimanske stare Pozderce v porečju Une, v Bihaču.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

119

Kot Šestnajstletno dekle je začela delati po polju z motiko in
srpom. Le včasih je bilo vsakdanje delo in monotono življenje
prekinjeno s pohodom k maši in v vinograd na Plešivici, kjer
imajo Gribeljci svoje zidanice. Pri kopanju in prašenju spomladi
in na jesen ob trgatvi se je pelo in vriskalo, da je gora zvonila in

Griblje: Cerkev sv. Vida

(Akvarel M. Gasparija)

odmevala. Na vinorodni holm Priložnik, ki je do leta 1904. pri-
padal grajščini Pobrežju barona Apfaltrerna, so zahajali gribeljski
fantje in dekleta na delo, da si zaslužijo svojo dnevno »cvancigo«
(33 krajcarjev), pa da se zvečer vrnejo med petjem v domačo
vas. Ena prvih dolžnosti mladih deklet pri hiši je bila, trikrat na
dan prinesti sveže vode iz Kolpe, kar so dekleta enake starosti
najraje storile v družbi. Takrat so se mlade duše napajale od
pokrajinskih lepot, ki so jih ob sončnem zahodu slikali blago po-
ložni bregovi Kolpe s kranjske in hrvatske strani, kjer kristalno
čista reka prijetno šumlja po pesku, a vrbe in topoli se sklanjajo
nad vodo kot da bi žalovali nad bežnostjo časa in reke valov.

Grizinova Katarinka je ravno dopolnila 20 let, ko je po No-
vem letu 1876 zaprosil za njeno roko premožen posestnik in
trgovec, Miko Zupanič, in se z njo zaročil. Za doto ji je oče

120 f Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

zapisal 250 goldinarjev (tedanja cena za par velikih volov), »pii«
(ženitovanje) in »skrinjo« (posteljo, platnene obleke in bale
platna). Ni dolgo nosila zaročne »parte«, ker so ji že 9. februarja
pokrili glavo z »napletom« iz rdečih svilenih trakov in jo odpeljali
po debelem snegu ob zvokih koračnic (bas in dve violini) v Pod-
zemelj na poroko, ki jo je opravil župnik nem. vit. r., Franc
Dovgan. Iz tega zakona se je rodilo 8 otrok: sedem sinov in ena
hči, od katerih je danes še sedem živih. Pet jih je ostalo na kmetih,
trije pa so poslani v gimnazijo v Novo mesto. Najstarejši sin Niko
je postal doktor filozofije, član »Jugoslovanskega Odbora v Lon-
donu« in minister »Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev« v
Pašičevem kobinetu (1922—1923). Sin Mate je umrl za domovino
dne 25. marca 1917 kot dobrovoljec srbske vojske, dočim je sin
Mihalj postal carinski činovnik. — Življenje gospodinje Katarine
je bilo posvečeno vzgoji otrok, hiši, kuhinji in »gredam« (vrt za
zelenjavo). Četudi je bilo delo za eno osebo skoro nepremagljivo^
vendar ga je požrtvovalna žena opravljala sama. Spada pač k
navadi in dobremu imenu belokranjske gospodarice, da dela kot
črv in se muči, ne da bi mislila na odmor in počitek, ki ga zahteva,
fiziološki zakon od živega bitja. Zato belokranjske žene že po
drugem letu zakonskega življenja ocvetejo radi pretiranega dela,
ki nikakor ne odgovarja higienskemu življenju. Uboge Belokra-
njice pač same sebe zasužnjijo iz navade, po lastni volji. Gospo-
dinja Katarina se ni najbolj razumela s svojim možem, ker sta
bila preveč različna po nazorih življenja in po temperamentu.
Žena bi bila rada živela po starih patrijarhalnih običajih kakor
druge sosede, a njen soprog je bil Individualist brez sentimental-
nosti, ki se ni brigal ni za kmečki koledar pri obdelovanju polja,
ni za navade ob raznih godovih in praznikih, ampak si je usmerit
gospodarstvo in življenje po svoje, ne oziraje se na okolico. Ka-
tarina je imela mehko srce za vsakogar, najbolj seveda za svoje
otroke, za katere bi dala vse, tudi življenje. Revež ali nesrečnež
ni nikdar odšel od Zupaničeve hiše prazen ali nepotolažen, če se
je obrnil na gospodinjo, dočim je bil gospodar varčen ter strog
z berači in klateži. Leta 1911. je postala vdova in je živela do
smrti zasebno s svojo hčerko Maro. Najtežje ji ye bilo za časa
svetovne vojne (1914—1918), ko je odšlo vseh sedem sinov v
vojsko in je ostala sama doma. Štiri leta je živela v neprestanem
strahu za sedem mladih življenj, od katerih je bilo eno dano na

Šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini. 121

oltar bojnega boga — sin Mate se ni vrnil — dočim je sin Anton
prišel domov brez noge. Namesto, da bi jo bil kdo tolažil in ji
dajal poguma, so hišo gospodinje Katarine avstrijski žbiri in
feldžandarji neprestano nadzirah in jo trpinčili z vprašanji, kje
se nahajata oba sinova Niko in Matija. Grozili so ji z zaporom,
če tega ne pove. Neštetokrat so ji prevrnili vse prostore in pre-
taknili pohištvo, ne bi li našli kakšne veleizdajalske stvari. Čudno
je, da se ni nobena od rodoljubnih dam iz Ljubljane spomnila
gribeljske mučenice in ji prožila tolažbe. Saj je bilo znano in po
časopisih je bilo razširjeno, da je bil njen sin, ki je bil član Jugo-
slovanskega odbora v Londonu, od avstrijskih oblasti obsojen na
smrt in da je bila na njegovo glavo razpisana nagrada. V veliko
veselje ji je bilo, ko se je o Božiču 1. 1919. vrnil po devetih letih
iz emigracije v domovino njen prvorojenec Niko. — Radi presta-
nega trpljenja med svetovno vojno So ji polagoma popuščale
njene telesne in duševne moči. Na sv. Valentina dan 1. 1921. je
legla v bolniško postelj in 21. julija istega leta je dotrpela svoje
življenje.

Katarina Zupanič je zadnje tedne svojega življenja mirno
govorila o bližajoči se smrti, o svojem grobu in o razmerah v
rodbini, ko ona ne bo več med živimi. Na tolažilne besede sina
Nika, da bo še lahko ozdravela in da naj ne govori o smrti, ki je
še daleč, je odgovorila: »Čutim bližajoči se konec ali ne bojim
se smrti, ni me strah zemlje, ki me vzame vase, saj je to vsem
sojeno. Mestna gospoda se je odtujila zemlji in zato ima strah
pred njenim objemom, a mi kmetje pa ne, ker imamo nepre-
nehoma opraviti z njo. Z oranjem in kopanjem jo negujemo
kot dobro mater, da bi bila lepša in rodnejša. Zemlja je res naša
mati in mi kmečki ljudje smo njeni zvesti otroci. Življenje je
lepo in pisano, četudi je polno trpljenja, ali ni večno — umreti
moramo, vse nič ne pomaga. Če pa pride za kmeta čas preselitve
na oni svet in ga zemlja vabi v svoje naročje, ni ga tako močno
strah kakor gospoda, ki se ji je odtujil.«

Ko je čutila, da se ji bliža konec, je tri dni pred smrtjo
poklicala sosedo - šiviljo in ji rekla: »Mojega zdravja ne bo več,
sešij mi naglo obleko, da ne bo prepozno.« Hotela je namreč po
starem običaju biti v belokranjski obleki pokopana. Vse svoje
premoženje je pred smrtjo razdelila, ostal ji je samo še en pe-

122 f Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

telin. Za tega je naročila, naj ga zakoljejo,* ko bo prišel najstarejši
sin iz Beograda na pogreb, kajti v svoji materinski ljubezni se je
še v zadnjih trenotkih svojega življenja bala, da sin mogoče ne
bi bil v lastnem domu postrežen. Tisto poletje, ko je Katarina
Zupanič zatisnila svoje trudne oči, je bila vsa Bela Krajina iz-
redno bogato posejana s poljskimi cvetlicami naj pestrejših barv.
Z njimi so njeni znanci in prijatelji dobesedno zasuli njen mrt-
vaški oder.

Pokopal jo je podzemeljski župnik Gregor Gerar dne 25. ju-
nija ob sedmih zjutraj na pokopališču pri sv. Vidu v Gribljah,
kamor so jo pogrebci nosih skozi slavoloke, postavljene na čast
Sokolom. Ko je namreč ležala na mrtvaškem odru, so korakale
mimo hiše žalosti trume Sokolov v starodavno Pobrežje pri
Adlešičih, kjer je bil zlet novomeške sokolske župe. Po vrsti so
pristopali Sokoli in jo kropili, a sokolska fanfara iz Karlovca ji
je zaigrala tugovanko »Lipa ko povene«. Skladatelja Emil Adamič
in Zorko Prelovec pa sta ji zvečer ob povratku iz Pobrežja
zapela otožno žalostinko v slovo.

Katarina Zupanič je bila po zunanjosti visoke vzravnane po-
stave, bele polti, kostanjevih las, modrih oči in blagega pogleda.
Njen obraz je bil podblgasto ovalen s fino rezanim profilom.
Obličje je izražalo mehko dušo in blago srce, polno čuvstva in
razumevanja ne samo za svojce, ampak tudi za bližnje. Nikdar ni
nepovoljno govorila o drugih, za pravico in poštenje se je odločno
in hrabro zavzemala, vendar so bili njeni izrazi odmerjeni in
izbrani, kakor so bile tudi njene kretnje resne in dostojne. Najbolj
nesrečna je bila, če ni mogla komu postreči kot je treba, da se
zadosti dolžnosti starega belokranjskega gostoljubja v polni meri.
Njej sami je bilo v škodo, da je bila preveč dbbra za druge. Go-
vorila je čisto belokranjščino, da je bilo veselje poslušati sintak-
tične posebnosti in dialektične spretnosti njenega govora. Bila
je prava anima Candida. Živela je kot svetnica - mučenica.

* To nas nekoliko spominja na prizor pri Sokratovem umiranju (399 pr. Kr.).
Filozof Platon pravi namreč v svojem Razgovoru o nesm.rtnosti duše (Phaidon),
da je umirajoči Sokrat naročil svjemu učencu Kritonu: »Asklepiju smo dolžni
petelina. Da mu ga ne pozabite žrtvovati!« Z daritvijo bogu zdravilstva je
hotel grški modrijan povedati, da s smrtjo ozdravi ob bolezni življenja. Tu je
bil motiv daritve religijska filozofija, tam vroča materinska ljubezen in jugo-
slovenska gostoljubnost.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

123^

Miko Zupanič (1841 — 1911)

Portretirana je bila dvakrat. Prvič jo je narisal 1. 1904. akad.
slikar Ivan Žabota, drugi portret v olju pa je izdelal kot portretno
študijo na podlagi Žabotine risbe, raznih fotografij in lastnem
spominu akad. slikar Ivan Vavpotič.*

MikoZupanič, v Beli Krajini in po sosednjih hrvatskih
krajih splošna znana osebnost, se je rodil na Krasincu h. št. 18.
dne 28. decembra 1841 ter se je okrog 1. 1873. preselil v Griblje,
kjer si je kupil hišo št. 73 in posestvo. Ker v času njegovega

* Prim. študijo Stanko Vurnik, Belokranjica. Sep. odtis iz »Etnologa«
VIII.—IX. Ljubljana 1936.

124 t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

detinstva še ni bilo šole v podzemeljski župniji, ga je učil citati
in pisati finančni stražnik Tomaž Kuhinka, po rodu Ceh. Potem ]
ga je oče posai za eno leto v Adlešiče župniku Martinu Skubicu
(1852) v zaseben pouk. Ko se je vrnil na Krasinc je postal vaški |
»čoban« in je gonil na pašo drobnico več gospodarjev, za kar so i
ga v jeseni nagradili v denarju ali v naravi. Pripovedoval je, ;
kako je bilo tisti čas — okrog polovice XIX. stoletja »vukovito«
po belokranjskih stelnikih (Pajki, Zvoniki) in gozdovih med i
Gradcem, Črnomljem in Cerkviščami. Včasih so mu volkovi na \
paši poklali kar po pet ali še več ovac in si revež od žalosti ia \
joka ni mogel pomoči. Po pastirskih letih je šel v Gradac delat ;
v tovarno, kjer so vlivali in izdelovaU municijo za Avstrijo in ;
pozneje tudi za Francijo. Obenem je dobavljal žito in meso za i
tovarniške delavce ter si je tako že v mladih letih zbral prilično
vsoto denarja, katero je po očetovi smrti pomnožil z dedščino.
Ko se je nastanil v Gribljah je odprl špecerijsko trgovino in
gostilno, poleg tega pa se je bavil tudi s poljedelstvom. Ker so
takrat varovali hrvatsko mejo graničarji in finančni stražniki,
jih je imel mladi gospodar M. Zupanič na hrani, kar je donašalo
lep dobiček.

Bil je dvakrat poročen. S prvo ženo, ki mu je po enem letu i
skupnega življenja umrla, je priženil celo posestvo, a druga, Ka- ■
tarina, mu je prinesla (1876) rodbinski blagoslov — hiša se je
napolnila z otroki. Z varčnostjo in umnim gospodarstvom si je
gospodar Miko (= Nikolaj) ustvaril precejšen kapital, ki je nara- i
ščal iz leta v leto. Ker takrat ni bilo v Beli Krajini posojilnic, so j
se ljudje v sili zatekali k Zupaniču po denar. Posebno, ko so |
začeli Belokranjci trumoma hoditi v Ameriko po zaslužek, je bila i
Zupaničeva hiša tako rekoč izpremenjena v banko, kjer so si
ljudje izposojali in vračali denar. Kmetice, ki so od svojih mož
ali sinov dobivale iz Amerike dolarje, so jih kar doma v Gribljak;
menjavale. Tako je premoženje zelo narastlo tako v gotovini,-
kakor v hipotečnih obveznicah. Miko Zupanič je bil v času odi
1888 do 1900 najbogatejši človek v Beli Krajini. Imel je po vsej i
priliki v denarju okolu pol milijona goldinarjev, kar bi bilo danes
preko 10 milijonov dinarjev. Za pribl. 320.000 goldinarjev bi bil |
lahko (okrog 1. 1903.) kupil, ker so mu bile ponujene, graščine!
barona Apfaltrerna (Krupa, Pobrežje, Pusti gradeč), dalje Gradac i

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

125:

in v bližnji Hrvatski Ribnik. Vendar za velike denarne transak-
cije ni imel smisla, zato tudi do nakupa ni prišlo.

Povoljne gmotne razmere so napotile gospodarja Mikota, da
je dal svojega najstarejšega sina v šolo v Novo mesto (1887),
potem pa na univerzo na Dunaj, kjer je dovršil svoje študije

Belokranjci XVII. stoletja

(Po Valvazorju)

1. 1903. Ker isti do 1. 1908. iz političnih razlogov ni mogel dobiti
državne službe, ga je oče vzdrževal vse do emigracije v Srbijo
in mu pošiljal pomoč še tja do svoje smrti leta 1911. Vsekakor
se dr. Niko Zupanič ne bi bil mogel tako odločno zavzemati za
jugoslovensko ideologijo in njeno uresničitev, če ne bi imel od
doma materialne podpore in zaslombe.

Domači vasi Griblje, kjer so bile pred desetletji hiše veči-
noma lesene in temne, je gospodar Miko pomogel do lepšega
izgleda s tem, da je svojo hišo povišal »na pero« in da je na
razkrižju štirih cest (za Adlešiče—Vinico, za Črnomelj, za Kar-
lovec in za Metliko) sezidal novo enonadstropno belo hišo (1906).

126 T Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

Na stara leta ga je začel zapuščati spomin, kar je bilo na
škodo njegovemu denarnemu gospodarstvu tako, da je premo-
ženje začelo pojemati. Ob svoji smrti, dne 15. oktobra 1911 je v
poslednji svoji volji preostanek svojega premoženja ostavil svoji
soprogi in otrokom. Na Lukežovo, dlne 18. oktobra ga je ob mno-
gobrojni udeležbi sprovodnikov pokopal župnik Josip Rome.**

Miko Zupanič je bil po svoji zunanjosti in notranjosti na-
sprotje svoje žene Katarine. Bil je možak širokih pleč, bolj nizke
kot visoke postave, širokega čela in polnega obraza ter svetlega,
bistrega pogleda, poleg tega pa izvrsten jezdec, ki je vkrotil še
tako hudega konja — prava podoba kozaka. Po temperamentu je
bil sangvinik, hitro se je kretal in je tudi hitro mislil. Zanimale so
ga posebno prirodne vede, zlasti ljudska anatomija in patološki
pojavi na organizmih. Kadar je doma klal prašiče, je pri raz-
telesenju (razčinjanju) porabil vse hišne prostore in ves dan, ker
je študiral skroj organizma in njegovih posameznih delov. Zlasti
ga je zanimalo alkoholno vprašanje, kakor vpliv alkohloa na
človeški organizem itd. Če bi ga bila usoda zanesla v višje šole,
bi bil gotovo postal znamenita osebnost v kakšni prirodni vedi.

I. Narodne pesmi.

1. Sveti meni jasna mesečina.

Sveti meni jasna mesečina,
da bo potom lahko potovati,
da bom videl koju ljubil budem.

Ljubil budem Milico divojko,
milo ljubo, lepo vijolico,
vijolico kako ti rožico.

Lepa roža, ljuba moja ima:
črno oko kakti golobica,
slatka vusta kakti cukorova,
droben hodek kakti orličica.

2. Po Kranjskem, Koroškem...

Po Kranjskem, Koroškem
mi hajda zori,
jo ljubica ženje,
jo glava boli.
Tri dane je žela
tri snope ima,
poglejte ji roke,
kak žulje ima.

3. Lepo moje plavo oko tvoje.

Lepo moje plavo oko tvoje!
Naj je plavo i meni je drago,
tvoje oko, (v)sem junakom drago.

** »Jutro«, leto II., št. 600; »Iz Bele Krajine (f Miko Zupanič). Ljub-
ljana 1911.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

127

popom ljubo, ljubo i dijakom.
Zmotilo bi sunce i oblake,
kam ne bi na zemlji junake!

4. Milka moja duša.

Milka moja duša
snoč se mi sanjalo,
da je tvoje ličce
kraj moj'ga spavalo.

Kada se probudim,
žalosten se stanem,
ki tvojega ličca
kraj mojeg ne najdem.

5. Hribčki vsi so mi zeleni.

Hribčki (v)si so mi zeleni,
rožce vse več razcvetene.
Kada se zbudim,
ledik stan častim.
Res je, fanti ljubeznivi,
da ste jako zapeljivi,
ki tak dugo obetate,
da deklice zapeljete;
potem pa se, potem pa se,
nikdar več videt ne date.

6. Kopajte mi grobek.

Kopajte mi grobek,
u moj vinograd!
Nožice okrente
pod vinsko trtico,
glavico okrente
pod vinsko pipico!
Pipico okrente,
naj vince van curi,
naj se telo kripi,
ki se duša ni!

7. MajolSica...

Majol, majol, majolčica,
izvan si lepa pisana
iznoter vinca štrihana!
Ti si zato meni kriva
da mi streha krova nima!

Majol, majol, majolčica,
izvan si lepa pisana,
iznoter vinca štrihana!
Ti si zato meni kriva,
da mi žena čižam nima.
Majol, majol, majolčica,
i. t. d.

8. Ova mala čašica.

Ova mala čašica.
Sem in tam potuje,
našmu Ijub'mu Juretu
praf lepo nazdravljuje:
saj ti. Jure, dobro znaš
kaj ti je storiti:
vince van ispiti,
Ak ispiješ ovo čašo,
glažek obrniti,
vreden ti si ljubo našo,
ki te voli rožica,
Mare, galtrožica.

Živijo, živijo, živijo!

9. Ljub'ca, ljub'ca, kaj ti delaš?

»Ljub'ca, ljub'ca, kaj ti delaš

na zelenem travniku?«

»»Kaj ja delam — rožce pleveiu

da ti pušelc naredim

z rožmarina, majarona,

z nagelna rdečega.

S svilo ga bom ovijala,

s svilo ga bom zvezala,

na klobuk ti ga bom pripela,

z zlato to medenčico.

Ti boš hodil tam po Nemškem,
in po Gornjem Štajerskem;
tam te bodo 'spraševali,
kdo ti je ta pušelc dal?
Al 'maš ženo zaročeno,
al maš ljub'co ljubljeno?««

»Nimam žene zaročene,
imam ljubco ljubljeno.«

1281

f Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

10. Hoje, hoje, zelen bore!

Hoje, hoje, zelen bore,
širi grane ti na dvoje!
Tu se sečem mimo bora,
ja i moja draga.

Kaj si, cura, mislila,
kad si fanta videla?
Mislila sem, da je šala,
ljubit sam se dala.

11. Kisa pada, trava raste.

Kisa pada, trava raste,
gora zeleni;

Moj se dragi na vojnico spravlja
ja sam žalosna.

12. Na tepeške (Tepežni dan).

Res'te se, res'te!

Zdravi i veseli,

tusti i debeli,

kako na Božič,

tako po Božiču!

Da bi tako dugo živeli

da si bi nebesa zaslužili!

13. Juričku se sgnjalo ...

Juričku se sanjalo,
da so bili
štiri miši

v novi hiši,
slamo sekli,
ljubit sgm se dala.

14. Poslovljenje.

Vi fanti i dekleta,

vi ste nam za kratek čas,
pa nikar mi ne zamerte
ki jest moram it od vas.

Vi slovenske deklice,

vi se boste jokale

za nas mlade fante vse.

Oj ta soldačka sablja,
ta bo moja Ijobica,
ta me bo ljubila,
kedar jast umiral bom.

Vi slovenske deklice,

vi se boste jokale

za nas mlade fante vse.

Oj ta soldačka puška,
ta bo moja svetla luč,
ta mi bo svetila
kadar jast umiral bom.

15. Igraj kolo.

Igraj kolo, igraj kolo
u dvadeset i dva;
igraj kolo, igraj kolo
u dvadeset i dva!

Vu tem kolu, vu tem kolu
mlado momče igra;
Vu tem kolu, vu tem kolu
mlado momče igra.

Aj to momče, aj to momče
črne oči ima,

da me (h)oče, da me (h)oče
pogledati njima!

Aj to momče, aj to momče
medna usta ima,
da me (h)oče, da me (h)oče
poljubiti njima.

Ljubi junak, ljubi junak
koju ti je drago;
ljubi junak, ljubi junak
koju ti je drago!

(V sredini kola stoječi plesalec si izbere
dekle in skupaj zaplešeta v sredini pol-
ko, medtem ko kor poje:)

Sad se vidi, sad se zna
koji koga rad ima;
sad se vidi, sad se zna,
koji koga rad ima.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

129 i

16. Ko jačmen rumeni.

Ko jačmen rumeni,
se vidi tam z vasi,
ko jačmen rumeni,
se vidi tam z vasi.

Pa to me veseli,
ki hladni pir
moje srce hladi.

Ko galtrože cveto,
diši po vsem sveto,
pa to me veseli,
da njihov duh
po vsem svet diši.

Ko grozdje rumeni,
se vidi tam z vasi
pa to me veseli,
ki hladni mošt
moje srce hladi.

Tam v hladni senčici,
pri polni flašici,
pri nji pa jast sedim
in z glažkom govorim.

Prišel bo sodnji dan,
bo sojen [v]sak kristjan,
pa to me žalosti,
ko hladni grob
moje srce hladi.

17. Mike iz Metlike.

Sike, Mike,
iz Metlike,
torbo nosi
kruha prosi,
kaj izprosi
babi znosi,
kaj baba
ne stere
Mike požere.

18. Petelin je zapel.

Petelin je zapel,
danica je prišla,
je ljubček slovo vzel
se jokat je začel.

Ne jokaj ljubica,
ne žali mi srca,
čez sedem kratkih let
se bomo vidli spet.

Sedem let je preč,
kar ljubega ni več,
pred mojo kamro se
že travca zeleni.

19. Sedem sel je gledalo ...

Sedem sel je gledalo
kak je junak gubil glavo
za devojko mlado.

20. Kam če sokol sesti.

Mili Bože, kam če sokol sesti,
če-li v goro ali v ravno polje?
Ako sede v ono ravno polje
vse če polje žitom obroditi.
Ako sede v ono goro črno,
vsa če gora vincem obroditi.

Pevaj mi pevaj sokole,
tebi je vreme spevati,
meni mladi plakati:
starec mi seda na krila.

Volim se mlada ubiti,
nego starca ljubiti.

21. Ni na svetu lepšega.

Ni na svetu lepšega
niti veselejšega
nego s prijatelji
koji so veseli
skup živeti.

13ü

f Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

22. (V)zemte čača čašico.

(V)zemte čača čašico
i napijte zdravico:
Bog zna i k letu,
bomo-li na svetu
skup živeli.

23. Vince teče...

Vince teče, luč gori
zavolj tebe ženjoh ti.
Kolkor kapljic,
tolko let
Bog nam daj
na svet' živet!

Vince teče, luč gori
zavolj tebe mlada ti:
da bi živeli prav lepo,
da bi služili večnemu Bogu-

24. Zora puca...

Zora puca, dan se beli,
moje srce se veseli.

25. Devojčica vodo gazi.

Devojčica vodo gazi
noga se ji beli
mimo jaše mlad junak
pa se ji nasmeje:
gazi, gazi devojčica,
da bi moja bila!

Ki bi znala i vedila

da bi tvoja bila,

v mleku bi se umivala,

da bi bela bila;

sir, pogačo bi ja jela

da bi glatka bila;

s čikom bi se preščiknila

da bi tanja bila.

26. Hoja, hoja, Milka moja.

Hoja, hoja! Milka moja,
gde je roža rumena,

Nije meni, kaj ja moram
iz varoša odlazit,
več je meni, kaj ja moram
svojo drago ostavit.

Kupil si bom tri pištole
streljal budem kraj varoša,
vsim ljudima na veselje
svoji dragi na žalost.

27. Kadar jaz pa umrjem.

Kadar jaz pa umrjem,
dente mene v črni grob.
Meni ferkelj pa na grob:
to je bil vinski brat
pil ga je rad.

28. Lepe moje senokoše.

Lepe moje senokoše,
kadi mi rastejo bele rože,
bele rože, vijolice,
ki jih berejo devojčice,
vsaka svojem milodragu,
a ja tožna nimam komu.

Nabrala sem cvet rožic,
nesla sem jih v ravno polje,
v ravno polje, v Koprivnice;
tam moj dragi perom piše
i za mano premišljuje.

29. Dokler sem ja mlada bila.

Dokler sem ja mlada bila,
lepe gvante sem nosila,
zda tam v skrinjici leži,
ne maram ak mi ves strohni.

Jenga starca sem dobila.

Dokler sem ja mlada bila,
prav po koncu sem hodila
zda se vlečem kot megla,
kot da nisem mlada bla.

Rastejo rožice rumene
jako dalek proč od mene
Rožice rdeče od mene preč ,
mojega veselja ne bo več.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

131

30. Fanti se zbirajo.

Fanti se zbirajo,

dalek masirajo,

dalek, dalek v tujo stran,

kjer nobenga ne poznam.

Barka začne plavati,
Ljuba začne plakati.
Odrin' odrin' od kraja preč,
saj se ne bomo vidli več!

Sklenila je bele roke,
točila je grenke solze.

31. Na svetu lepši roži ni.

Na svetu lepši roži ni

kot je ta vinska trtica;

po zimi spi, v spomlad' cvete,

v jeseni vince nam daje.

Te druge rožce tud' cveto,
pa tega le ne storijo,
kaj je storila sama ta,
ki danes nas napojila.

32. Lovska.

Ja sem nas'ga jagra sin
in sem jagal po dolin,
juhe, juhe.

Vuk i medved skup stoji
lesica pa ven beži,
juhe, juhe.

Zda pa grem na polje rad,
vidim svoje dekle stat,
juhe, juhe.

33. Bog oča je stvari! žemljico.

Bog oča je stvaril žemljico,
zemlja rodila grozdjice,
grozdje nam daje moštek,
moštek nam daje vinček.

Vince je strilo bratca dva,
pijmo ga bratci obadva!

34. Mi smo bratci dva.

Mi smo bratci dva,
pijmo veselico!
Glažek vinca imamo,
(v)sak ga pol popijmo!
Pili, pili, pili
dobre volje bili,
dokle bomo mogh
stajati na noga(h)!
Koji neče piti,
z bučo ga vudriti!

35. Ančice mila, Ančice draga.

Ančice mila, Ančice draga,
sladek raj ti moj!
Kaj mi kratiš miH,
dragi pogled tvoj?
Ja ču iti ka 'nom,
taninem morju tam,
ja ču teba, duša,
iskat noč i dan.

36. Kaj se si ti dušica.

Kaj se si ti dušica
na me razsrdila,
da več nisi leto dan
z mano govorila,

Ak se meni pripeti
v tujo zemljo projti,
tamo meni vmreti —
potrudi se dušica
na moj grobek dojti,
ovak govoriti:
tute počivajte,
moga dragog kosti,
kojim nišam dala
u svoji mladosti
ljubavi zadosti!

Ti zelena travica,
ne budi mu žuhka,
kak mu nišam bila ja,
dok sam ga ljubila.

132:

f Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

Oj kopina, kopina,
lepo ga zagrli
kot sam ga grlila
dok sam ga ljubila.

37. Junak sadi vito jalvo.

Daj nam Bože dobro leto!

Junak sadi vito jalvo,

vito jalvo i zeleno.

Tri je leta ne obajde

a četrto se je šetal gledat.

Kada junak bliže do j de,

j al va ne da vu se gledat

od lepoti vitki jalvi.

Na jalvi sedi sivi sokol,

na jalvi sedi, v polje gledi,

kadi lovci lovko love.

Ona njih prelepo prosi:
ne lofte me, lovci moji,
ja vam nisem košutica,
nek ja jesem devojčica.
Mene mama mlado klela,
mlado klela i uklela,
da je (h)čerka odivljala,
odivljala, v goro prošla,
s košutami vodo pila
i z jeleni travo pasla.
Daj nam, Bože, dobro leto!

38. Vdrknil se je kraljeviče.

Vdrknil se je kraljeviče
čez tri gore nešetane,
čez tri polja zelena,
čez tri devojke nevenčane.

Fteče konj če kraljeviču.

Vdrknila se najstareja, !
ona konjca lepo moti,

kaj ga ona dalje moti, j

(v)se konjiček dalje ide. '

Vdrknila se je ta srednja,
ona konjca lepo moti,
kaj ga ona duglje motri,
(v)se konjiček dalje ide.

Vdrknila se ta najmlaja.
ona konjca lepo moti,
s prstenki mu škrebeče;
kaj mu ona bolj škrebeče,
(v)se konjiček bliže ide —
popala ga za grivico,
peljala ga kraljeviču.

Pak govori kraljeviče:
do zda si bila devojčica.
od sad budeš moja ljuba.

39. Potekla je hladna voda.

Potekla je hladna voda,
donesla je zelen venec
jako zelen i vzelenjen.
Gledale ga tri devojke,
gledale ga, čudile ga:
»kaj si venec tako zelen,«

»»Ne čudi se, da sam zelen,

nek se čudi, da nis bolje!

Tri me vile ovijale:

prva me je ovijala

z lepo rožo šipkovico,

druga me je ovijala

z lepo rožo galtrožo,

treta me je ovijala

z lepo svilo bombakovo.

40. Izrasel je zelen trsek.

Izrasel je zelen trsek

za oltarom Majki Boži,

na njem jesu tri grozdički.

Čuvala jih lepa Kate.

Mimo ide novomašnik:

»ovo si mi lepa Kate,

podaj meni jen grozdiček.«

»»Neču, neču novomašnik,

zakaj mene grozdja mirak gledi:

(v)saki duši jagodico,

Bogu ocu čehuljico.««

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

133

41. Izrasla je runka hruška.

Izrasla je runka hruška,
na nji jesu tri hruščice.
Hiti Peter pahco —
izbalal je tri hruščice.
Prva pala v vinske gore,
da bi gora obrodila:
da bi trta po vedarce
grebenica tri, četiri!

Druga pala v ravno polje,
da bi polje obrodilo:
da bi žito obrodilo,
(v)saki snopek po kopij enik,
rastavica tri, četiri!

Treta pala v naše selo,
da bi selo bilo veselo!
V našem selu devojčica,
ona ima troje prosce:
jedne ima od gospodi,
druge ima od meseca,
tretje ima od sunašca.

42. Pesem petelina in kokoši.

Petelin poje:

»Ar te kaj srček boli - i-i?«

Kokoš odpoje:

»»Pa kako, pa kako - ô-ô!««

43. Pesem basa in gosli.

Bas poje:

dunda bila, dunda boš,
Bog se smiluj, čija boš!
Vijolina (gosle) pojo:
cigo migo, cigo migo,
maček je na brigu,
cigo migo, cigo migo,
mačku figo, cigo migo.

44. Konjenik.

Pec'ga, der'ga, pec'ga, der'ga!
Kaj na konju, to pod konjom!

45. Glavica me boli.

Mi Bože, dragi!
Glavica me boli,
ki moj dragi,
jako dalek služi
vu Čakovskem gradu.
Pri mladome kralju
konja vrana jaše
svitlo sabljo paše.
Jela njega klela.

»Ne kuni me ljuba Jela!«
»»Kak te neču kleti,
ki me nečeš (v)zeti.««
»Volil bi te (v)zeti,
ali mi ne daju
vugrska gospoda.
Ti mi nisi, Jela,
roda gospockega,
nego ti si, Jela,
roda poštenoga;
poštena ti majka,
koja te rodila,
koja te kojila;
pošten junak hude
ki te ljubil hude.«

46. Po vrt špancira pobič mlad.

Po vrt špancira

jeden lepi pobič mlad;

na rami nosi

jeden lepi svitel gvir.

Nad njim se suče,

jeden lepi pisan tič:

»ljubi pobič, vstreli me nikar!

Povem ti nekaj lepega,

da se dobro oženil boš.

Ne jemlji si ta stare babe,

ker ona zmirom godrnja;

ne jemlji tudi srednje vdove,

ker je zmirom žalostna,

nek si vzemi mlado dekle,

ki je zmirom veselo.«

134

t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

47. Tičica golobček (svatovska).

Tičica golobček
ljubi mene v gobček!
Ti boš mene,
ja bom tebe
poljubila v gobček!

Ti si bela, ja sem len,
kdo bo naše žito plel?
Naj ga pleve kdo ga hoče,
da le nam dvem ne bo vroče!

Ti si moja golobica,
ja sem tvoj golobček!
Ti boš mene, ja bom tebe
poljubila v gobček!

Iše jedno malo
da se bo kaj znalo:
kušekaj ga, vinčekaj ga
primi ga za vrat!

Ti si moja,
ja sam tvoj.
Vsem nam
Bog pomagaj!

48. Hčerko vam peljamo
(svatovska).

Lahko noč, lahko noč,
dragi prijatelji!
Z vami Bog, z vami Bog,
z nami pa Marija!

Mamica, mamica,
(h)čerko vam peljamo,
nikdar več, nikdar več,
nazaj je vam ne damo.

Rasti, rasti rožica,
rožica rumena,
bodi, bodi ljubica,
ljubica ljubljena.

Rasti, rasti rožica,
rožica ti plava,
bodi, bodi ljubica,
ljubica ti prava!

Rasti, rasti rožica,
rožica rdeča,
bodi, bodi ljubica,
ljubica goreča,
oj, ljubica, rožica!

49. Zdravica.

Da bi iše dugo živeli,
da bi vsi posiveli
v manjem grehu,
večem obilenju!

50. Greh.

Greh

naj gre v meh!
Meh pukne,
greh

van smukne.

51. Jakovi.

Jakovi* so takovi: ,
na vse strani lakomi,

rit jim je rožena i

ni jim dobro složena. \

52. Metliški gradi.

V Metliki so lepi gradi,
vu tih gradih sami gladi:
jedu suhe slive i tropine,
da od glada ne pogine.

52. Uspavanka.

Dete hodi spat,
Bog je zlat,
da ti telo počini
dušica ne zgini!

53. Plesna.

Tri korake sem,
tri korake tam,
obrni se moja draga,
ja te rad imam.

* »Jakovi« pridevek rodbine Ja-
kovčič v Gornjih Gribljah.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

135 i

54. Štiri godci godejo.

Štirje godci godejo,
štiri rompotajo,
mlado Micko peljejo
doli na Hrvatsko.
Tancala sem tancala
po hrvatski strani
z jednim dečkom mladim,
brkatim Hrvatom.

55. Svetlo nebo.

Svetlo nebo odprto stoji,
gor se Marija veseli
z eno rdečo galtrožo,
ki je pred suncom trgana.

Trgali so jo angeli
Mariji so jo šenkali.

Marija plete krancel lep,
dekličom mladim ga daruje:
katera ta krancel obdrži,
ta se v nebesih veseli,
katera pa krancel dol spusti,
ta v dnu pekla leži.

56. PeteHnček lepo poje
(svatovska).

Petelinček lepo poje,

saj bo skoraj beli dan!

Stani gori nevesti mlada

saj že sveti beli dan!

Druge dekličke so po koncu

ti pa tako dugo spiš!

Stani gori nevesta mlada,

saj ti sveti beli dan!

(Komaj se ženin in nevesta po prebiti

noči odpravita spat, pa pridejo godci

pred njihovo spalnico pa godejo in po-

jejo to pesem. Med tem razplete kako
dekle nevesti čižmice in po tem šele
lahko ležita nemotena.)

57. Tam u Bosni zlati.

Tam u Bosni zlati,
tam so vsi kosmati,
tam se nič ne brijejo
sam' rakijo pijejo.

58. Božičnica žumberskega Vlaha.

Pomozi vam bog i čestit božič

i Novo mlado Ijeto rodovito!

Rodilo vam žitno polje

i vinska gora:

i svaka dobra sreča!

Svega dosta imali,

najviše božjeg mira i blagoslova,

daj vam ga dragi bog!

59. Božičnica marindolskega Vlaha.

Dobar dan, gospodar!
Danas vam je božji dan,
pred kuču vam zelen bor
i uz bor konjič tvoj,
na konjiču sinak tvoj,
na sinku je kapica,
na kapici grančica,
na grančici tičica.
Tičica vam popevala,
dobro jutro nazivala!
Rodila vam vinska gora,
žitno polje ponajbolje!
Ej, stari čača,
izneste mi komad kruha,
stara mama komad mesa,
mlada snaša povesance
djevojčica dvanajst jabučica!

II. Pregovori in izreki.

1. Kaj oči ne vidijo, to srce ne boli.

2. [V]se dobre mačehe lahko odpelješ na valu v Ljubljano.

3. Ki se ftaplja se za britve lovi.

136 t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

4. Ki bi bil Bog bolj i po bratu, bi ga imel.

5. Daj času časa!

6. Kada puše viničanka (jug), onda bo godina (dež).

7. Reži čas! (Hodi življenju brez strahu nasproti).

8. Kada se veže, se i mamu dobro zveze.

9. Ja bi tudi [ho] tel bit za župana samo ne znam kaj bodo
rekli ljudi (volilci).

10. Ako mož zapravi (imanje) je grdo čut, ako žena iše grje.

11. Takof je tat, da bi fkral nos izmed oči.

13. Voda nima duši.

14. Ognja je sam duh.

15. [Vjsaka stvar je jenpot prvič.

16. Mladim se smrt pripeti, stari pa morajo vmret.

17. Kmet je kmet ali ga kuhaj ali peci.

18. [K]do se ne spovrne, ni božji.

19. [Ho]če imet i krajcar i pipac.

20. Imaš me rad kot pas orguljice.

21. Dota gre po potu vrag ostane f kotu.

22. Zaman neče ni pop boga molit.

23. Kaj dojde sodcu pot pero i curi (dekletu) pot pas, ostane.
(Če sodnik podpiše sodbo ali če dekle zanosi, ni nič za predru-
gačiti).

24. Kega kača vgrizne se i martinčaka boji.

25. Mu gre stvar na roko kot ciganu žito.

26. [Vjsaki ga pogazi kot pasa f cerkvi.

27. Je nesrečen da bi se i f cerkvi nabol.

28. Ga ljubim kot trn f peti.

29. Trn izza mlada kaže kako bo špičast.

30. Teško je vučit starega vola vozit.

31. Pres starega vola ni brazdi.

32. Kaj je preveč, ni ni s kruhom dobro.

33. Kada se jena ofca striže si je i druga žihr v nadi.

34. Prekasno je po vojski streljat.

35. Se vbrdi (vpre) kot štatlif konj.

36. Več je do kraja sit samo oči mu iše niso. (Lakotnjak.)

37. Je kot gmajnska črešnja. (Ker lahko vsakdo po nji po-
seže.)

38. Gdo se ftaplja se za koso lovi.

39. Se drži kot zlo vreme.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini. 137

40. Koga sršeni oblezejo ga i piknejo.

41. Je dobra, da bi jo na rano privezal.

42. Se je dinarof nabral kot slepac mraza.

43. Ga stiska kot slepac biihu.

44. Lahko mu pas na repu pridnost nese.

45. Ako se tat otpravi, gvišno tudi opravi.

46. Meči pajsjo nogo na stol, ki (ko) pa zmirom doli biži.

47. O svetem Lovrenci [v] se so vode zdenci.

48. Magari je iz bukovega lesa, samo da je moškega telesa.

49. Ako praf je kot vrban (lesen in neroden) samo da bo
skrhan.

50. Kaj (kar) nji diši, ni meni ne smrdi.

51. Kakof je panj takove gredo žbele vanj.

52. Je res kot aman v očenašu.

53. Fina (lena) predica bo naprela kokotu (petelinu) hlače.

54. Je zbita kot turška fana. (Potepenka.)

55. Ja z okom ona skokom. (Skoči na mig očesa.)

56. Ki tadla (graja) ta kupi.

57. Pogodba cigajnska, plača moška.

58. [K]do moli boga se ne boji nikoga.

59. Bo pomoglo kot i Blažof žegn.

60. Slabo seme nigdar ne zataji.

61. Kruh je najbolji pajdaš.

62. Kada je moj sod mokr, sem [vjsakemu botr; kada je pa
sod suh je [v]sak botr gluh.

63. Delaj kot da boš vavik žif, moli kot da boš jutro vmrl!

64. Spanje zaleže več nek žganje.

65. Bolje je sebi pepel zgrinjat nek drugim zlato.

66. Se svetla ali je iše jako rijaf. (Slab zagovor.)

67. Narasla mu jekrma — žabi do vuh.

68. Ima dosti kaj i žaba dlak.

69. Snaha donese največo doto v šaka[h] (ako je delovna).

70. Kada kreblja gori je i metla dobra.

71. Ako ni drenovega je i bazgof dobar.

72. Ot lepega moža večpoti glava boli.

73. So parni kot cepič i palica.

74. So se sastali kot kosa i brus.

75. Par para vavik najde.

. „Zö-Velika ljubezen gre na vu^ta van. ^^^^^ . ^ ..... .

138 t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

77. Veliko pajdaštvo iše veče sovraštvo.

78. Bolj se boj jednega zločestega nek deset dobrih.

79. Jakina se ne boji dvejset zvezanih.

80. Beg je sramen ali je koristen.

81. [K]do ne laže naj mu hiša zgori.

82. Sita vrana lačni ne veruje.

83. [K]do si iz drugih bedake dela, sam bedak ostane.

84. Kaj si iskal si i našai.

85. Na drugih vidi prah, na sebi ni celega brvna.

86. Naredil je iz komar a — konja.

87. Drugim se je špotal a špot mu je v nadra pal.

88. Desetpoti premisli potle izreči.

89. Desetpoti premeri, onda odreži.

90. [K]do jezika špara, kruha strada.

91. Koliko je belih vran, toliko je dobrih mačeh.

92. Prebere se kot kuzlin (odpadek) od pasjega.

93. Je kot pajsja zdražba.

94. So složni kot kozji rogi f torbi.

95. Je pošten kot i vlaška torba.

96. Je pošten kot cigan f prazni hiši.

97. Se smeje kot cigan belemu hlebu.

98. Je lepa kot žabji pildak.

99. Je nedužna pod kolenom.

100. Dosti buki malo vuni.

101. Je prišel pre glas nek pais h (v) vas.

102. Kaj kikljo nosi se [v] se preprosi.

103. Od dela se samo val zdebelij.

104. Za po[h]falene jagode nosi majheno košaro.

105. [K]do ima jezik ima i roke.

106. Malo dinaruf — malo muziki.

107. Ima [v]sega samo [pjtičega mleka nima.

108. Za fingrot ljubezni — za koš besed.

109. Ji pristoji kot svinji sedlo.

110. Ji pristoji kot kravi boban.

111. On je za to kot i žaba za lešnike.

112. Boš našel za pajsjim zglavljem suhi govedini. (Pri bahaču
in požeruhu nič ne dobiš.)

113. Gledajo se kot pas i mačka.

114. Je šla k muškri svilo kupit.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini. 139

115. Bi šla baba v Rim ki bi imela s čim.

116. Oteplje z jezikom kot krava z repom.

117. Na pripognjeno drvo [vjsaka koza p . ša.

118. Se naroga sova senici kada ji reče glavanka. (Ker ima
sama debelo glavo.)

119. [Vjsaki prizanese, samo puška ne.

120. Če vse f tajiš, starost, refčino i bolezen ne boš f tajil.

121. Lep je domek i ako majhen kot kozji bobek.

122. I najbolja- služba je vrajža sestrica. (Težko onemu, ki
mora služiti.)

123. Kaj ni pred godom ni ni po godu.

124. Ne špotaj se drugemu teletu ker Bog da lahko tvojemu
detetu.

125. Kak se koscu streže tak mu kosa reže.

126. Bodi tiho kot da te ni!

127. Pozabljen kot da se ni narodil.

128. Fletan kot afin j a.

129. Lep kot ajngel.

130. Lep kot dan.

131. Dobar kot dobar dan.

132. Srce ti zmrzlo!

133. Puška te vbila!

134. Strela te vbila!

135. Crknil ne da bi!

136. Ni vreden tulik kos drva kulik je sam.

137. Len je da se mu neče ni oči odpret.

138. Mesto da bi voli mukali — kola cvilijo. (Če molči oni, ki
trpi, a vpije oni, kateremu ni nič hudega.)

139. Dar dara gleda.

140. Česa[r] ni, ni vojska ne [v]zame.

141. Ne glej na pesa nek na gospodara.

142. [VJsakega spoznaš po njegovih komoratih.

143. Kakof je sam takovega se pajdaštva lovi.

144. Slabi bodo časi kada bodo popi trgofci i sodci golobradci.

145. Ofefelil se je, ni berdaim* ni rekel. (Zgrudil se je brez
besede.)

146. Za njim ni sleda ni tora. (Brez sledu izginiti.)

* »b e r d a m« je postalo najbrže od nemškega vojnega klica »Wer da?«
in je po vojakih prineseno v Belokrajno.

140 + Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

147. Mar bi Nemcu pravil! (Če kedo stvar težko in počasi
razume.)

148. Izdahnai je, ni ham ni rekal.

149. Ima dinarof kaj i žaba dlak.

150. Zlega boga vživajo. (Trpijo. Hudo se jim godi.)

151. Bog zna, je-li to Bog dal, ali je to tako sojeno.

152. Dobro zrno kokoši doma pozobljejo, slabo zrno pa veter
dalek odnese.

153. Debeljačo (koruzo) do Petrova mrzlica trese. (Potrebuje
topline.)

154. Je jezen, da bi z njim kače troval.

155. Sada mu je kost na pravem mestu. (Zdaj je prišel pravi
trenotek zanj. Srbski: pala mu sekira u med.)

156. Muči kot žaba pod lapuhom.

157. Izgrižljiv kot osebunjsko prase.

158. Kokoši se ogovarjajo med seboj in tožijo pri petelinu:
»taka je, taka je, ta-a-aka--«, petelin pa veli: »»vse ste glih, vse
ste glih.««

159. Nemac izumi, Kranjac napravi, Hrvat plati.

160. Žepi, na popovskih halj al nimajo dna.

161. Hajde, bajde, lutrjan!*

III. Vraže, šege in navade.

1. Ako znaš za kakove tiče, ne povi tega pod streho — bi
ti se skuj aie.

2. Sv. Vida rosa je dobra rani j a za oči.

3. Ako prekoračiš dete, ne bo več raslo.

4. Kada začnejo jesti nove pridelke, se reče:

»Križi boži novine.
Da nam ne bo skomine!
Ciganici mrzlice.
Nam debele g . žice!«

* Hajde je domače ime (prišverek) stare gribeljske rodbine Dragoš —
kar pač pomeni, da se je dolgo držala protestantizma, kar je ostalo narodu
v spominu do danes.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini. 141

5. Hajda veli:

Deni mene v grebo, (grudo)
ja ču tebe k hlebu.

6. Ako se na oku jačmen napravi (v)zami srp pa ženji nad
okom i reci: jačmen ženjem snopa ni, jačmen ženjem snopa ni,
jačmen ženjem snopa ni; po tem pljuni i jačmen je otpravljen.

7. Ako je pomenek ot štakurof i žoharof i mišof, reci: glu-
ha bodi stvar! Drugači pridejo te živaHce iz tuje hiše pod tvojo
streho.

8. Kada imaš kvočku nasajeno, ne zvijaj trtic, drugači ti
bodo pod streho v jajcih sami podvitki.

9. Ako imaš kvočku nasajeno, ne pij vodi iz čabrici, drugači
bo kvočka jajca izpila.

10. Kada čuješ prvič kukavicu popevat, poljubi zemljo, potle
te ne bodo boleli zobi.

11. Ako vidiš na spomlad prej martinčaka nek kačo, pomeni
veselje; ako pa prej kačo, onda žalost.

12. Ako čuješ na tašče prvič kukavico popevat, boš celo leto
lačen.

13. Ako na potu po oprafkih najprej sastaneš moškega, boš
dobro oprava!, ako žensko, pa slabo.

14. Ako zagledaš rajfnikara (dimnikarja), se hitro popadi za
knjof, da boš imel srečen dan.

15. Ako se sraka dere polak hiši, boš dobil pismo.

16. Ako se vrana pri hiši dere, oznanja nesrečo.

17. Kada goniš voli f sanjam (sejm) pa se ogledajo nazaj, boš
jih gotovo prodal.

18. Kada se krava oteli i gre prvič na vodo, jo pokadijo z
žrjafko potrošeno z drobtinicami vuzanskega (velikonočnega)
kruha.

19. Melčak za mleko mest naj ima palico (držalo) iz kopino-
vega trna, onda ne bo mogla nij edina coprnica kravi mleka otet.

20. Coprnica hodi s košaro dojit tujo kravo, da s tem pri-
dobi mleko svoji kravi.

21. Kada je pir f hiši, naj gospodar ali gospodinja zakopa
pod pod zaklenjeno ključanico, i svati ga ne bodo preveč otrošili.

22. Pri odhodu na poroko vleče mlada (= nevesta) namizni
rob za sabo, dla bi se i njene sestre hitro povdale (omožile).

23. Ako se na piru kaj posodja razbije, bo sreča.

142 t Katarina Zupanič — Griblje ob Kolpi:

24. Ako kruh za pir dobro rata, kaže sreča.

25. Ako pri pohodu na poroko jako sneži, bo mlada rada
strgala (= čistila) lonce.

26. Ako se mačka od juga vmiva, kaže južno vreme, ako od
severa, mrzlo.

27. Ako lastavice nisko letajo, kaže godina (= dež).
(, 28. Kada kokoši po strehah letajo, bo kmalu sneg.

29. Večerna mavrica — jutranja godina; jutranja mavrica —
večerna godina.

30. Dosti grmljavini — malo godini (= deža).

31. Kada sova čovika, se negdo narodi, kada joče, je smrt
bHzu, kada vriska — bo pir (svatba).

32. Pri hiši, kadi začne kokoš kokorikat, bo smrt.

33. Ako na njivi izraste bela debeljača (koruza), kaže smrt;
ako pisana pa pir (= svatba).

34. Ako mrle gleda, bo nekdo od žlahti kmalu vmrl.

35. Ako mrtvaški sprovod najpre sestane žensko, bo prvo
ženska vrmla, ako pa sestane moškega, bo moški prvi vmrl.

36. Popadi mrliča za palač na nogi, pa te ga ne bo strah.

37. Ako je za mrtvim lepo vreme, bi bil iše rad živel, aka
pada godina, je žedan vmrl; ako je pa oblačno, je rad vmrl.

38. Kada nastane huda nevihta, velijo, da si je negdo (v)zel
življenje.

39. Božično vreme od juga — fantovska obljuba.

40. Pri ženitvi (= omožitvi) grde cure (= dekleta) ljudje
rečejo: kodelje se vdavajo, povesma ostajajo.

41. Ako se cura (dekle) zvečer vmiva, dobii starega moža.

42. Na pustni dan se mora jako plesat, da bi bila repa debela.

43. (K)do na pust ne je kiselega zelja, ga komari opikajo.

44. Na pepelnično jutro pred sunčnim vshodom denejo de-
kleta na lopar večje število vretenc koščene hrbtine in vsaka si
zapomni svoje vretence. Na to pozovejo pasa in ono dekle, ka-
tere vretence pes najprej zagrizne, se bo prvo vdalo (omožilo).

45. Kada gredo repo sejat, se mora nekdo debelo zlagat;
da se je kak debel človek vbil, potem bo repa debela.

46. Ako se pasa z metlo tuče — bo piščance žrl.

47. Na Veliko mašo (Veliki Šmaren) pred suncem donesi
rožo dolinarko, zahodi jo v hišno streho in varen boš pred kugo.

šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v BeH Krajini. 143

48. Ako greš sejat na grede, se ne smeš preobleč, drugači
se ti seme izprevrže v drugo seme.

49. Kada cvete raž, otrgaj klas, deni pecelj h (v) vusta i
obračaj ga; kolikor cvetov ti ostane na klasu, za toliko let se
pomladiš.

50. Kada začne padat toča, poberi prVo zrno, ga deni h (v)
vusta iin pojej — pa bo toča nehala.

51 Kada se pripravlja huda ura, daj nekoliko blagoslovljene
butare od cvetne nedelje na ogenj — pa te očuva nesreče.

52. Na badnji večer se ne smeš vsest na mizo, drugači se te
polotijo mozli (turi).

53. Na badnji večer o polnoči gre gospodinja s krebljo sokat
žareči panj v peči; če iskre veselo :(n jako frkajo, bodo se i
piščanci številno izlegli.

54. Kada dojde cura (dekle) od polnočnice domu, naj pri-
nese naročje drv; na to pa se naj gre hitro v špegail pogledat:
ako notri vidi svate, se bo prihodnji predpust vdala, če pa vidi
mrtvaški oder, bo vmrla.

55. Dan pred Jandrevom (sv. Andrejem) se naj dekle posti,
potem naj dene ponoči pod postelj kupico vode in izmoli tri
očenaše na čast sv. Jandričku, pa ji bo po noči pokazal njenega
bodočega moža.

56. Če si kam namenjen in bi rad imel lepo vreme, obečaj
petlaru (beraču) jajce in vslišan boš.

57. Kaida na Veliko soboto popoldan dekleta tečejo z žegnom
iz cerkvi se bo najhitrejša prva omožila.

58. Ako dojde na Novo leto v hišo najprej tuji moški, bo
leto srečno, če pa ženska, bo slabo.

59. Mrtvemu detetu je treba dati podobic in rožic v trugo,
da okrasi z njimi nebeška vrata; drugači mu sv. Peter ne bi dal
vale v raj, pa bi se sirotče potukalo okrog po trnju dokler bi
rožic nabralo.

60. Nož se ne sme postaviti na hrbet, ker bi se nanj duše
porezale.

61. Na Tri Kralje gre hišni gospodar na polje in ga blagoslovi.

62. Na badnji večer se dene krma pod mizo in se na Božič
zjutraj položi blagu (goveji živini).

63. Ako na piru dosti glažote (steklenic) pobijejo več bo
sreči v zakonu.

144:

t Katarina Zupanič —• Griblje ob Kolpi:

64. Ako kruh za pir rata, kaže sreča za mladi par.

65. Če se pod streho govori o golaznih (miši, podgane, žo-
harji i. t. d.) se mora pri izgovoru živalskega imena reči: gluha
bodi stvar!

IV. Nenavadne besede in izrazi.

v kolo iti = iti na zabavo, iti v vas
na ples

lasinka = bodeča nit pri pšenič-
nem klasu, fibrila

sončni prah = najmanjši del te-
lesa (atom); so hudobni duhovi
v podobi krvavega mačka, ki raz-
nesejo grešnika na sončni prah

pun kot jajce = do kraja poln

moker kot žlop = povsem pre-
močen

gor j i nek suh kruh = zelo slab
magarg^ — navihanec
vragat = vražji, razposajen
kisel kot vrisk = zelo kisel
podmurljiv = potuhnjen
bragi(e)še == široke platnene hlače
buhajiv = poln bolh
štrmilati = pohajkovati
lančenka = veriga za zavoro
smrdôvran =; smrdjivec
pekva, e = Bratpfanne
blazina = obtesan hrast za pod-
logo sten pri lesenih stavbah
na hero = poševno, postrani
zabuzniti se = potopiti se pod po-
vršino vode
stanje na pero = če je streha na
pročelju skrajšana in so okna
podstrešja vidna na podolžni
strani stavbe
dolenka, e = spodnja kiklja
robača, e = srajca, košulja
rajtar, a = širok klobuk iz sredine

XIX. stoletja
na harmak = po sili, nasilno
suh kot trn = zelo suh
poštrefgn = nagajiv, navihan
široka biti s kom = noseča biti
s kom»

orkl =: Urtheil, sodba
hrsag = ozemlje, dežela
grah, a = fižol

rogaš, a = mali beli fižol s črno
liso

čičgk, a = neka vrsta fižola
škrobotika, e =: vrsta jabolk v ka-
terih pri tresenju pečki šušljajo
štulača, e = jabolko zoženo pri
muhi

trdokožnica = vrsta kiselkastih
jabolk, ki s časom porumenijo

klagovati = tarnati (menda od
nem. klagen)

dobr kot materino mleko = zelo
dober

pošten kot suza materina = do
skrajnosti pošten

na dušek = takoj, v eni sapi (n. pr.
na dušek je izpil polič vina)

škuda = dva goldinarja

kolnica = pokrit dodatek pri podu
za vozove in slamo

Belokranjski pozdravi: Dohr dan!
Srečo Bog daj!; Bog!; Bog po-
mozi! (če se pije iz barilca);
Zdravo!; Na zdravlje!; Bog živi!

brbra = jezičen človek, žlobudra

črnjafka = modrica, podplutba

bradva = široka sekira na krat-
kem držaju (služi za drugo, fi-
nejše obtesavanje)

dr(v)nica = sekira z ozko ostro na
dolgem toporišču (za prvo, suro-
vo obtesavanje)

švapla, e = človek nerodnega in
težkega hoda

švaplati = nerodno hoditi; ne-
rodno preiskovati ali otipavati

Šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

145;

škalva, e = votlina v skali navadno
napolnjena z vodo

škrpel, a r= kamen

batuda, e = kamen

buzati = lizati

faček, a = nezakonski otrok

mrvo, mrviček = malo, ein Bischen

kosir = malo zakrivljeno rezilo za
kolje belit

zabrajsati = zamazati

japa, e = stari oče, starček

rošnja, e = malo česa, eine Weile

potulen = potuhnjen

prihuljen = sklonjen, ponižen, po-
niglav, pukljast

šmrdakniti ~ s silo vreči na tla

jafkati = tarnati, ihteti

žrnarji = ljudje v bučnem razgo-
voru ali prepiru

sfabljati = pokvariti

Niko, Nikica (v Žumberku in na
Bojacih) = Nikolaj, Miklavžek

belahgran = popolnoma bel

konjirati koga = jeziti koga, je-
mand sekieren

pokidrati kaj = ponesnažiti kaj

campati = udarjati z nogami

macola, e = veliko kladivo

kupljenik = mernik

hitati se = metati se, rokoborbo
voditi

balati = metati, lučati kamenje
mikati — čistiti (česati) volno
Miko, Mike, Mikič = Nikolaj (Mi-
klavža Belokranjci ne poznajo)
Jure,, Juraj, Jurič = Jurij
Jandre = Andrej
Jarne = Jernej

Anuška. Nuška = Ana. Anica
Talij an = Lah, Italijan
habrika, e = fabrika
luč. i — tenka treska za svetiti
baklja, e = kos brezovega stebla

za tesanje luči
osekniti se =1 opasti, posušiti se
prokšen, a, o = izbirčen v jedi

lučki, a, o = tuj
drokelj, a = tolmun
nehvusiten = lakomen, nenasitljiv
fuga = čop, šop (n. pr. škrjanec

ima fugo)
teleban (telembal) = debel človek.

velik in debel človek, ki počasi

misli

kolisnik = dolg in neroden človek

vojarin, a = deček (pastir), ki se
na »Križe« (Vnebohod) prvi zbu-
di in obleče, prvak, voditelj

lončigloja, e = deček (pastir), ki
na »Križe« zadnji vstane, če je
več dečkov pri hiši

čutan, a = zastaven človek

juš r= pravica

izvišati se = izgubiti moč in okus;
vino se izviša, če ni sod dobro
zatrjen

mrk, a = velik človek; po nemško
Kerl. Rabi se navadno v zvezi s
slabimi lastnostmi: ti grdi mrk
ti! Si videl onega lenega mrka?
Tako velik in zdrav mrk, pa neče
delat!

prasičati se = igrati se neko po-

stirsko igro s palicami
boho = klic zapreženim volom, da

se ustavijo
čo bajt! = poziv volovski pripregi,

da vozi na desno
vr hajs = poziv volovski pripregi,

da vozi na levo
štii nazaj! = klic volovski pripregi

za vmik nazaj
štukniti = zaklicati volom »štu«
bistahar! = klic konju, da vleče na

levo

höt! = klic konju, da vleče na
desno

éha! = klic za ustaviti konja
čiba, čibica = klic kokošim, da pri-
dejo domov jest
pajce, pajcek = prase, prašiček
zdenec, a = studenec
pir, a = svatba

10

1461

t K. Zupanič: Šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini.

mazana, e = liter in pol držeči vrč
polič, a (požonc) = vrč, ki drži pol

mazane
trovilo = strup

natraviti koga = inficirati koga

debeljača, e = koruza

žbela, e = čebela

klasunc, a = storž

mravunc, a = mravlja

zabunc, a = bela suknena halja
brez rokavov

zaje, a = lesena priprava za se-
zuvanje čevljev

kobiljača = trinožen podstavek za
škaf; prsno okostje pri perutni-
ni; kameniti pragi v rekah

škriljava, e r= klobuk

izbica, e = zunanji zid (nasip) pri
mlinu, ki omejuje žleb od zunaj
in na katerem leže zunanje osi
mlinskih koles

his, a r= lesen hram ali doma aH v
vinogradu

nagrohan, a, o = nabran, plesiran

oterač, a = brisača, Handtuch

mezdra, e = prepona med prsno
in trebušno votlino

nebôre = vešl Tako je nebore =
veš, tako je. Ti si nebôre zlo-
čestnik = ti si, veš, navihanec,

grabr, a = gaber, a

tâtina, e = velik tat

reber, i = bok, pobočje

plahta, e = rjuha za pokriti po-
steljo

pghgk, a = bet za tlačiti (meždžiti)
grozdje

hiljada, e — tisoč
jezero = tisoč ali pa brezštevilno
mnogo

tapun, a = zamašek na vrhu soda

belan, a = svetloplav človek

brunde kovati = kujati se

birič, a = pandur, policaj

napâriti nekomu = nagajati komu,
jeziti koga

medenka, e = knofljica

kolarin, a =: ovratnik

kasun, a = stojalo za luč

fiškal, a = advokat

brgnjati = nerodno prevračati,
brezobzirno stikati za čem

frbežan = nevstrašen, drzen (mor-
da od nem. verwegen)

lasen, a, o = lahek, spreten (kakor
veverica)

frovati se = prerivati se

kaštiga = kazen (iz italij.)

mirak = mnogo

Krajnc se smeje = to se pravi:
Mirna gora in semiški Gorjanci
žarijo od zahajočega sonca, za
temi hribi namreč stanujejo
Krajnci, dočim Belokranjci zase
nimajo skupnega imena, se ne
prištevajo niti k Hrvatom niti
Slovencem. Ce se Kranj c smeje,
bo lepo drugi dan.

Tiho bodi, črni Krajnc te bo! —
Tako plašijo v Beli Krajini pored-
ne in jokave otroke, ker so bili v
starih časih Kranjci iz krajev se-
verno od Gorjancev črno oblečeni
in tuji po izgledu in govoru, pa so
se jih otroci bali.

Résumé.

Fleurs des champs de Griblje en Carniole Blanche.

L'auteur publie chancons nationales, proverbes, superstitions et
coutumes de la Carniole Blanche, recueillis, en 1894 environ, par
Catherine Zupanič.

Les praenéanderthaloides
et les postnéanderthaloides et leur rapport
avec la race du Néanderthal.

Kazimierz Stolyhwo — Krakow

1. Définition du caractère morphologique du
type néanderthalien.

La notion du type néander-
thalien, spécifique pour un grou-
pe de l'homme fossile, s'est
formée graduellement à partir de
la seconde moitié du XIX siècle,
c'est à dire depuis qu'on a trouvé
les restes de l'homme fossile à
Néanderthal en 1856.

Bientôt après la découverte
des restes de Néanderthal et
que l'on ait avancé la concep-
tion, qu'on a à faire avec un re-
présentant d'une race humaine
fossile, plusieurs savant ont mis
en doute l'existence d'une race
pareille, dite race néandertha-
lienne, avant même que cette no-
tion ait acquis droit de cité. No-
tamment, sous l'influence de R.
Virchow, on a voulu consi-
dérer la trouvaille de Néander-
thal comme les restes de l'hom-
me actuel, défigurés par suite de facteurs pathologiques. Ces
objections se sont formées par suite de l'impossibilité de définir
strictement la stratygraphie de cette trouvaille.

La notion de la race néanderthalienne devait lutter avec de
sérieuses difficultés non seulement par suite des défauts dans la
définitions de la stratygraphie de la découverte de Néanderthal,
mais aussi par suite d'une appréciation fausse et parfois tenden-

Kazimierz StoJyhwo

10*

148 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

cieuse du caractère morphologique des restes de Néandterthal.
Car certainement les appréciations de ces restes par Oratio-
1 e t, H a r t m a n n, P r u n e r B e y, W i r c h o w et autres, étaient
tendencieuses.

Grâce aux études ultérieures des savants et surtout des études
de Fraipont, Lohest, G. Schwalbe et Boule (1923),
basées sur les nouvelles découvertes de Spy, de la Chapelle aux
Saints et aussi sur le contrôle des restes de Néanderthal, les
idées fausses des premiers oppositionnistes ont été démontrées et
de cette manière l'existence des Néanderthaliens en caractère
d'un groupe racial distincte a été clairement établie.

Un certain ensemble spécifique des caractères anthropolo-
giques qui paraissent dans ce groupe racial et le distinguent des
autres groupes humains sert de base à la diagnose du type néan-
derthalien. Parmi les caractères de cet ensemble comme les plus
importants figurent certainement les Tori supraorbitales, le men-
ton fuyant et la platycephalie. Les deux premiers caractères sont
spécifiques pour les Néanderthaliens tandis que le troisième ne
l'est pas, mais il se présente aves une intensité, qui ne se rencontre
chez aucune autre race humaine.

Si l'existence du groupe racial néanderthalien est déjà actuel-
lement reconnue par tous les antropologues et l'ensemble de ses
caractères mentionnés ci-dessus est admis spécifique pour ce
groupe, néanmoins les disputes concernant les nouvelles que-
stions liées avec le problème de la race néanderthalienne durent
touj ours.

Malgré un énorme progrés dans le développement de nos
connaissances de l'homme fossile le rang dans la classification
systématique du groupe néanderthalien reste jusqu'à présent
contestée et diversement interprétée par différents savants. Dans
le communiqué présent je désire présenter sur le fond des idées
des autres auteurs, mes idées basées sur les résultats des études
concernant ce problème et poursuivies depuis nombre d'années.

2. Le rang du groupe néanderthalien dans la
classification systématique de la famille

H o m i n i d a e.

Une question de principe, qui se rattache à la systématique
du groupe néanderthahen et qui interesse la totalité des anthro-

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport. .. 149

pologues est la question si ce groupe peut être compté dans la
catégorie systématique nommé espèce Homo sapiens.
Or, comme nous le savons, les avis concernant ce sujet étaient
et sont restés bien partagés.

Notamment certains savants considèrent le groupe néander-
thalien comme une forme tellement différente de l'homme con-
temporain, qu'ils l'excluent non seulement de l'espèce Homo sa-
piens, mais même du genre Homo. Tel, par exemple, Giuseppe
S e r g i comptait le Néanderthalien parmi un genre à part du
Paleoanthropus, en soulignant par lâ, que les différences entre
les Néanderthaliens et l'homme actuel sont si importantes qu'elles
doivent même être considérés plus grandes que les différences
entre espèces. Il est vrai que G. Schwalbe (1923) et M. B o u 1 e
(1923) se sont décides à placer le Néanderthalien dans le genre
Homo, mais dans une espèce d'homme tout à fait à part de
l'espèce Homo sapiens, notamment G. Schwalbea formé pour
le groupe néanderthalien une espèce distincte Homo primigenius
et M. Boule l'espèce Homo neanderthalensis. E. von E i c k-
s t e d t (1933) forme analogiquement du Homo primigenius seu
diluvialis une espèce distincte.

Cependant un grand nombre d'anthropologues ont considéré
ce sujet d'une manière tout-à-fait différente. Certains auteurs
déjà au XIX siècle, comme Busk, Huxley et Pearson se
sont déclarés partisans de l'opinion opposée à celles que nous
venons de citer et notamment ils admettaient, que le groupe né-
anderthalien appartient à l'espèce Homo sapiens. Cette opinion
fut acceptée par plusieurs anthropologues contemporains, et moi
aussi, après avoir fait des études conformes à ce point de vue,
j'ai dû l'adopter. J'ai taché de démontrer dans certains de mes
travaux, qu'il n'existe pas de différences fondamentales entre le
groupe néanderthalien et l'espèce Homo sapiens (1908). Je me
suis basé dans mes conclusions sur le fait, que les caractères
particuliers que nous envisageons comme les plus caractéristiques
pour le groupe néanderthalien ont pu être constatés, quoique
d'une manière sporadique, chez les différentes races humaines
actuels. De même il existe une quantité des formes transitoires
entre l'intensité de la manifestation de certains caractères dit
spécifiques pour le groupe néanderthalien et l'intensité de ces
caractères chez l'homme actuel. Nous avons donc à faire dans le

150 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

Suivant Skalifiska (1934).

cas des différences qui existent entre le groupe néanderthalien
et l'homme actuel point du tout avec des différences qualita-
tives mais seulement purement quantitatives. En pré-
sence de ce fait nous n'avons pas, à mon avis, de motifs suffisa-
ment sérieux pour affirmer, que le groupe néanderthalien forme
une espèce distincte du Homo sapiens.

Ce point de vue, que je viens d'exposer, été appuyé et reconnu
comme juste par de nombreux auteurs, tels que Birkner,
Hrdlička (1930), Obermaier (1911—1912), Weidenreich
(1928), pour ne citer que les plus connus. Mais il faut avouer,
qu'actuellement ce problème ne peut être définitivement résolu.
Car étant donné l'état actuel de la science, il nous est impossible
en général de préciser la question suivante, qui est fondamentale:
quelle différences, quelles caractères devons nous choisir de base
pour établir une classification rationnelle dans les limites de la
famille Hominidae.

La situation des anthropologues est particulièrement difficile
dans les questions concernant les formes humaines fossiles; en
les étudiant nous sommes condamnés à nous borner seulement au
critérium morphologique de l'espèce et nous savons, que non
seulement dans l'anthropologie mais dans les sciences biologiques
en général le critérium morphologique, même complété par le
critérium physiologique, — est souvent insuffisant pour servir de
base à la délimitation d'une espèce distincte.

Combien sous ce rapport sont plus faciles les problèmes
systématiques dans le domaine de la zoologie et spécialement de
la botanique, ou les études cyto - génétiques (le nombre des chro-
mosomes, le phénomène du poliploidisme etc.) suggèrent de
nouveaux critériums supplémentaires dans les questions du pro-
blème de la définition des espèces. Certains résultats des études
de Karpetschenko (Russie), M ü n t z i n g (Suède),^ S k a -
1 i n s k a (Pologne) etc., sont très intéressants à ce point de vue.

Il est possible que les études détaillées comparatives des
problèmes cyto-génétiques fondées sur une comparaison entre
les races humaines éclairciront la question de la classification du
genre humain. Hélas, jusqu'à présent ces études là font défaut;
d'ailleurs, elles ne nous seraient d'aucun aide par rapport à
l'homme fossile.

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 151

3. Le problème de la différentiation du groupe

néanderthalien.

a) Race néanderthalienne, prenéander-
thaloides et postnéanderthaloides.^

En passent au problème de la différentiation du groupe
-néanderthalien on doit, avant tout, souHgner, que les formes
typiques néanderthaliennes - comme les trouvailles de Néander-
thal, Spy, la Chapelle aux Saints, Le Moustier, La Ferrasie I et II,
La Quina et autres, — se rattachent à l'industrie moustérienne
du pleistocène moyen en Europe et que c'est sur elles que
s'est basée la notion primordiale de la race
néanderthalienne.

Vu une uniformité frappante de ces formes, il me semble
juste de conservez le nom de la race néanderthalienne seulement
à ce groupe, qui aurait donc le caractère d'un groupe racial typi-
que, — classique — si j'ose exprimer ainsi. Mais sauf ces formes
typiques nous connaissons encore d'autres trouvailles, qui démon-
trent une forte parenté morphologique avec la race néandertha-
lienne mais en même temps démontrent des nombreux écarts de
l'ensemble des caractères spécifiques à cette race.

Certaines de ces formes possèdent un ensemble de traits
caractéristiques identique à celui de la race néanderthalienne
classique du moustérien de l'Europe, mais développées d'une
telle manière, qu'elles s'écartent encore davantage de l'homme
actuel que les formes néanderthaliennes typiques. En même temps
nous trouvons d'autres formes, qui démontrent comme un affai-
blissement dans le développement des caractères dits néander-
thaliens et se rapprochent de la constitution morphologique de
l'homme actuel. Vû que les formes citées proviennent souvent de
trouvailles chronologiquement antérieures ou postérieures à
l'époque moustérienne en Europe et comme elles ne sont pas
rattachées territorialement exclusivement à l'Europe mais se
trouvent sur d'autres continents, la question surgit: quel est
le rapport de ces formes au groupe néandertha-
lien de l'époque moustérienne en Europe?

Cette question soulève des opinions très divergentes qui
conduisent parfois à des disputes passionnées. Je ne vais pas

' Le suffixe — o i d e est employé ici pour les formes ou l'on retrouve des
ressemblances morphologiques, sans tenir compte de rapports génétiques.

152 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

' La notion du «grand groupe de races neanderthaliennes«, deverait être
dénommé suivant la terminologie de Montandon: «grande race néander-
thaloide«, et suivant la terminologie de v. Eickstedt: «neanderthalider
Rassenkreis«.

examiner ce problème d'une manière détaillée, car je ne pourrais
pas épuiser l'immence littérature du sujet dans ce court commu-
niqué. Aussi, j'exposerai seulement les motifs de mon point de
vue sur ce problème. Je crois qu'en effet nous ne pouvons ad-
mettre dans la catégorie de la race néanderthalienne proprement
dite, toutes ces formes qui s'écartent dans des directions diffé-
rentes et à un degré divers de l'intensité caractéristique du déve-
loppement des caractères spécifiques de la race néanderthalienne,
et qui forment même parfois des groupes qui
ont un caractère de races distinctes. Toutes ces
formes possèdent néanmoins un ensemble de caractères spéci-
phiques pour la race néanderthalienne classique exprimé plus ou
moins fortement et présentent la même direction du développe-
ment morphologique ce qui démontre sans aucun doute une
grande parenté morphologique avec les formes né-
anderthaliennes typiques. Aussi je ne vois pas de raison suffisante
pour isoler complètement ces formes du groupe néandterthalien
et en faire des unités particulières hors des limites de ce groupe.

L'existence d'un lien de parenté, d'une base commune des
toutes ces formes en question nous permet de les considérer plus
au moins proches et appartenent au même grand groupe d'élé-
ments raciaux. C'est pourquoi il me semble juste de reunir toutes
ces formes sous le nom de races néanderthaloides et
en y incorporant la race néanderthalienne classique de l'Europe
créer le grand groupe de races néandertha-
lien n e s.^

Toutes ces races occuperaient réciproque-
ment et par rapport à la notion du grand groupe
de races n é a n d e r t h a 1 i e n n e s plus ou moins la
même position systématique que par exemple
les races particulières européennes et non eu-
ropéennes, comme p. ex. la race nordique, la
race méditerranéenne, la race arménienne, la
race indo-afgane, la race polynésienne etc.
occupent entre elles et par rapport à la notion
du grand groupe de races blanches.

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 153

L'existence d'un grand nombre de certaines particularités
chez les formes distinctes, appartenant au grand groupe de races
néanderthaliennes peut être considérée comme la conséquence du
fait, que ce groupe s'est différenciée en diverses formes locales,
conformément au différentes conditions du milieu. Si en outre dans
les périodes plus anciennes que la periode moustérienne ressor-
tent surtout les formes néanderthaloides dont les caractères spé-
cifiques sont plus accentués par rapport à l'homme moderne que
ceux des formes néanderthaliennes typiques, alors nous pouvons
les considérer plus primitives que la constitution morphologique
des formes néanderthaliennes typiques.

Ces formes plus primitives que le groupe néanderthalien
classique, qui s'éloignent le plus de la constitution morphologique
de l'homme actuel pourraient être embrassées sous le nom de
néanderthaloides in plus. Voyons quelles trouvailles
faites jusqu'à présent y doivent être comptées.

Dans la catégorie des néanderthaloides in plus il faut repor-
ter avant tout la mâchoire de l'Homo Heidelbergensis vu le carac-
tère de sa constitution morphologique, qui s'écarte de celle de la
mâchoire de l'homme actuel encore plus que les mâchoires de la
race néanderthalienne, mais s'en écarte en principe dans
la même direction.

De même dans la catégorie des néanderthaloides in plus il
faut ranger les restes humains de 24 personnes trouvés à Tschou-
Kou-Tien en Chine, queDavidsonBlack (1930, 1933, 1934)
a dénommé Sinanthropus pekinensis et von Eickstedt —
Praehomo sinensis (1933). Ces restes, de même que la mâchoire
de Mauer, possèdent sans aucun doute une constitution morpho-
logique plus primitive, que la race néanderthalienne, mais elles
démontrent cependant aussi une forte ressemblance avec les
particularités caractéristiques pour cette race. Je pense donc qu'
Aleš Hr d lička (1930) a défini avec raison la découverte du
Sinanthropus pekinensis comme une forme néandertha-
1 o i d e, qui présente seulement une déviation dans le
sensplusprimitif.

Le crâne de Steinheim sur Murr en Allemagne doit être aussi
reporté à la catégorie des néanderthaloides in plus, car il démon-
tre, ainsi que les trouvailles précédentes des propriétés plus pri-

154 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

mitives encore sous le rapport morphologique, que la race néan-
derthalienne. Quant à la fameuse trouvaille du Prof. Gorja-
novič-Kramberger (1906) à Krapina en Croatie, des débris
de squelettes de 10—12 personnes, qui, — bien qu'ils se rappro-
chent tellement sous le rapport de leurs propriétés morphologi-
ques aux formes typiques neanderthaliennes, que certains au-
teurs comme Boule etHans Virchowp. ex. les rapportent
directement à la race néanderthalienne, — font voir certains
écarts, surtout en ce qui concerne le caractère de la morphologie
des Tori supraorbitales. Ces écarts doiverft nous incliner, il me
semble, à ranger les restes humaines de Krapina dans la catégorie
des formes néanderthaloides in plus. (K. Stolyhwo 1927, 1928)
Cette appréciation de restes de Krapina s'impose d'autant plus,
que ces restes sont plus anciens, que la race néanderthalienne.

C'est un fait frappant, que presque toutes les formes connues
jusqu'à présent des néanderthaloides in plus [et toutes celles que
je viens de citer precédement!] — proviennent des pé-
riodes antérieures à la période moustérienne, — époque
à laquelle la race néanderthalienne vivait en Europe. Ainsi p. ex.
la mâchoire de Homo heidelbergensis est en général le plus ancien
débris de l'homme fossile provenant des plus basses couches du
pleistocène inférieur. La faune qui l'accompagne fait voir d'après
le Prof. Boule (1923) la plus stricte affinité avec la faune, qui
été trouvée dans les stations chelléennes — c'est à dire la plus
ancienne industrie préhistorique sur le territoire français.

Si on juge d'après les données stratygraphiques le Sinanthro-
pus était une forme moins ancienne, que l'Homo Heidelbergensis,
et qu'il vivait dans un milieu au climat chaud juste avant la
période glaciale ou même à son début dans la formation du loess
rouge du pleistocène inférieur. Le Sinanthropus était contempo-
rain du Rhinocéros, de l'Hyaena, de Machairodus etc. (F. W e i-
d e n r e i c h 1935, 1936). Le crâne de Steinheim se rapporte à
l'industrie achélléenne. 11 était contemporain de l'Elephas anti-
quus et du Rhinocéros Merckii. Le dit Rhinocéros Merckii appa-
raît en outre dans la faune, qui accompagne la découverte de
Krapina. Donc malgré certaines difficultés dans la définition
exacte de l'industrie du silex de Krapina, qui présente un certain
rapprochement avec l'industrie moustérienne, on peut supposer,
que cette découverte provient plutôt de la période acheulléenne.

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 155

Le fait, que les néanderthaloides in plus devancent
chronologiquentient la race néanderthalienne, ainsi que
la supposition déjà citée de l'existence du lien génétique entre
eux et la race néanderthalienne — vu les ressemblances morpho-
logiques de ces formes! — suggèrent la possibilité de donner aux
néanderthaloides in plus le nom de praenéanderthalo-
ides.

L'emploi de ce terme ne pourrait évoquer aucune objection
si absolument toutes les formes des néanderthaloides in
plus étaient antérieures à la race néandertha-
lienne. En réalité cependant, les formes des néanderthaloides
in plus proviennent non seulement du pleistocène inférieur (c'est
à dire de la période antérieure à l'époque moustérienne) mais
aussi du pleistocène moyen et nous pouvons démontrer leur exi-
stence contemporaine à celle des formes néanderthaliennes typi-
ques, liées à l'industrie moustérienne en Europe. Notamment nous
pouvons citer les restes du fameux Pithecanthropus erectus de
Java, provenant des couches du pleistocène moyen. Le vieilles
legendes, qu'attribuaient au Pithecanthropus une très grande anti-
quité, furent causées par les fausses définitions stratygraphiques
de cette découverte faites par E. Dubois, qui rapportait l'âge
du Pithecanthropus à la fin du pliocène, à l'aurore du pleistocène,
ce qui provoqua à son tour diverses opinions sur le problème
quelle place devait on octroyer à Pithecanthropus parmi les Pri-
mates.

Nous savons donc que certains savants justement à cause de
la grande antiquité apparente des restes du Pithecanthropus qui
suggérait des doutes, sur l'existence même de l'espèce humaine
dans cette époque, étaient enclins a y reconnaître les restes d'un
singe fossile, tandis que d'autres étaient portés à les considérer
comme une forme d'évolution intermédiaire entre le singe et
l'homme. De cette conjecture naqui une opinion, très répandu
d'ailleurs, que le Pithecanthropus est un prédécesseur non seule-
ment de la race néanderthalienne, race considérée alors par un
grand nombre d'anthropologues comme la plus ancienne race
humaine, mais aussi de l'espèce Homo: — que le Pithecanthropus
n'était pas encore un homme.

Cependant un tout autre point de vue se développait basé sur
les caractères morphologiques de cette forme. En admettant

156 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

même la grande antiquité de cette trouvaille certains auteurs
affirmaient que le Pithecanthropus était déjà un homme; que
s'était tout simplement une des formes fosilles humaines. Cette
assertion rejetée par de nombreux savants fût soutenue avec
succès par les résultats des études, malheureusement méconnues
et peu répandues de Guillaume Volz, qui constata que
le. Pithecanthropus provient du pleistocène moyen. Il serait donc
contemporain à la race du Néanderthal en Europe.

Cette interprétation que le Pithecanthropus est sans contredit
une forme humaine fût appuyée par la célèbre découverte du
Sinanthropus pekinensis —dont il a été question precédement et
qui présente une très forte parenté morphologique avec le Pithe-
canthropus erectus (Soll a s 1933). Vu, qu'il est déjà tout à fait
certain, que le Sinanthropus pekinensis était une forme humaine,
forme praenéanderthaloide selon ma classification, nous pouvons
ranger aussi le Pithecanthropus parmi les formes humaines prae-
néanderthaloides, avec cependant cette remarque complémentaire,
que cette forme ayant duré jusqu'aux temps postérieures au
Sinanthropus pekinensis est devenue contemporaine des formes
typiques neanderthaliennes.

Outre le Pithecanthropus nous connaissons encore une trou-
vaille, qui en répondant parfaitement sous le rapport morpholo-
gique à la notion du néanderthaloide in plus, nous suggère la possi-
bilité de l'unir à des formes antérieures aux formes typiques
neanderthaliennes et en conséquence de la définir comme un
praenéanderthaloide. C'est le crâne de Brooken Hill de Rhodesie
en Afrique du Sud. En comparaison avec toutes les découvertes
du groupe néanderthalien connues jusqu'à présent, ce crâne pos-
sède la particularité la plus caractéristique du
groupe néanderthalien notamment les Tori supraorbita-
les développés au plus haut degré. Malheureusement,
c'est une découverte dont la stratygraphie est tout à fait obscure
et incertaine. La présence dans ce crâne dé la carie de dents —
non observée jusqu'à présent chez les crânes paléolithiques —
suggère à bien des auteurs des doutes quant à son antiquité et la
supposition que c'est un crâne qui provient d'une époque posté-
rieure, peut être même des temps modernes, — comme l'affirment
certains savants!

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 157

L'existence de ces derniers néanderthaloides in plus c. a d.
du Pithecanthropus et du crâne de Brooken Hill ne doit pas être
considérée comme un fait qui contrarie la justesse de l'application
du terme praenéanderthaloides aux formes mentionnées qui
s'écartent plus fortement de l'homme actuel, que les représen-
tants de la race néanderthalienne proprement dite. C'est par ce
que le Pithecanthropus erectus est une forme qui existait vraisem-
blablement à la même époque que le Sinanthropus, dans les temps
antérieurs à la période moustérienne et qui persista seulement
jusqu'à cette période tandis que le crâne de Brooken Hill ne
peut servir d'argument ni pour, ni contre la conception mentio-
nnée, étant à vrai dire une trouvaille privée de valeur en ce qui
concerne sa provenance au point de vue de la stratygraphie.

En conclusion, il nous faut dire que le terme praeneandertha-
loide peut être appliqué à toutes les formes néanderthaloides in
plus, connues jusqu'à présent.

Il nous reste à discuter encore un problème en rapport avec
le groupe de praenéanderthaloides. Notamment, peut - on ad-
mettre, qu'au sein de ce groupe existaient des
races particulières, qui sur d'autres terrains ou bien à
d'autres époques auraient été des centres de formes néander-
thaloides, tout comme la race classique néanderthalienne était
dans la période moustérienne un centre pareil pour l'Europe?

Le problème mentionné, vu le nombre extrémment restreins
des matériaux, est évidement très difficile. Chaque tentative de le
résoudre ne peut avancer qvie des hypothèses, car nous ne pou-
vons absolument affirmer avec sûreté si les découvertes connues
nous ont révélé les représentents des races distinctes ou les for-
mes qui n'appartenaient pas à des groupes raciaux, mais présen-
taient les résultats de métissage.

Abordant le problème en question je me suis basé sur les dif-
férences constatés entres les praenéanderthaloides particuliers
aussi bien en ce qui concerne l'ensemble des caractères que l'inten-
sité de leur développement.

Je présente dans un chapitre à part — d'une manière général
d'ailleurs — les résultats de mes études conformes, poursuivies à
l'aide de la méthode des coupes de corrélation.

A présent je passe à l'examen des néanderthaloides qui
s'écartent plus faiblement, que la race néanderthalienne de la

158 Kazimierz Stotyhwo — Krakow:

constitution de l'homme actuel et que l'on pourrait appeler les
néanderthaloides in minus. Ces formes démontrent
des particularités, quoique parfaitement caractéristiques pour la
race néanderthalienne, mais déjà affaiblies et ammolies et même
parfois laissent voire ces particularités détachées, comme par ex.
uniquement les Tori supraorbitales où bien le menton fuyant.

Ce que nous dlevons constater en première ligne en abordant
les questions liées à l'existence de ces formes, c'est que le nombre
des néanderthaloides in minus connus jusqu'ici est sans compa-
raison plus considérable que celui des formes néanderthaloides in
plus: il ne m'est pas possible de les énumerer toutes ici! Je voudrais
ensuite appeler l'attention du lecteur sur la question du temps
auquel se rapportent ces formes. Notament, il faut souligner, que
jusqu'à présent nous avons une seule découverte certaine, une
seule forme néanderthaloidb in minus provenante des temps
antérieurs à la période moustérienne. C'est le
crâne d'Ehringsdorf, qui datte du acheulléen. Les néanderthalo-
ides in minus de Palestine, découverts par Miss G a r r o d et
Me C o w n prouvent l'existence des formes pareilles dans le
moustérien, contemporainement à la race néanderthalienne en
Europe. Tout le reste de ces formes néanderthaloides in minus,
connues jusqu'à présent — provient des périodes posté-
rieures au moustérien, et bien du pleistocène supé-
rieur mais aussi des périodes plus tardives préhistoriques, proto-
historiques et même actuelles.

Elles paraissent alors uniquement de manière sporadique à
côté des nouvelles formes humaines fossiles, qui se rapprochent
déjà très distinctement de la morphologie de l'homme actuel. Ces
nouvelles formes d'hommes fossiles remplacent graduellement et
nettement le groupe néanderthalien, qui s'éteint. Elles occupent
dans l'humanité une place de plus en plus dominante.

Le fait qu'on peut constater l'existence des formes néander-
thaloides in minus d'habitude (avec une seule exception — le crâne
d'Ehringsdorf) après ou tout au plus simultanément
avec la race du Néanderthal nous suggère que des
liaisons génétiques ont exister avec celle - ci et nous permet de
leurs appliquer le nom de postnéanderthaloides.

La question du rapport de la race du Néanderthal avec les
nouvelles races humaines, qui paraissent dans le pleistocène su-

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 159

perieur est un des plus curieux problèmes de la paleoanthropologie
justement vu l'existence de ces formes transitoires des post-
néanderthaloides. La disparition graduelle de ces formes post-
néanderthaloides pose le problème suivant: sont - elles la con-
séquence des changements dus à des mutations subies par la race
néanderthalienne, ce qui a pu conduire jusqu'à la naissance de
nouvelles races humaines de plus en plus proches de races actu-
elles? ou bien sont - elles issues des croisements du groupe
néanderthalien avec d'autres éléments raciaux, dont l'origine n'est
pas liée génétiquement avec les néanderthaliens? Dans l'un aussi
bien que dans l'autre cas, vu l'existence de nombreuses trouvailles
des formes postnéanderthaloides possédant à différents dégrés
d'intensité les propriétés caractéristiques pour ce groupe, de ces
formes, qui — comme je l'ai déjà dit — ont subsister jusqu'à nos
jours, nous pouvons affirmer, que la thèse de Schwalbe (1923)
qui prétend que la race néanderthalienne s'est éteinte com-
plètement encore dans la période moustérienne
sans laisser de traces — n'est point juste. Ce
dont on peut douter en ce rappelant le problème mentionée ci
dessus — c'est si les postnéanderthaloides formaient, ou bien
s'ils forment des races distinctes? Les postnéanderthaloides ne
sont peut être, que les réprésentants des autres races imprégnés
par suite de croisements de certaines particularités de la race
néanderthalienne, et présentant par suite ces particularités affai-
blies et amollies même souvent non pas dans leur ensemble spé-
cifique, mais séparément.

Il me semble, que ce sont seulement des trouvailles d'Ehrings-
dorf et de Palestine qui pourrait, peut être, être envisages comme
exemple de telles races hypothéthiques (au caractères des post-
néanderthaloides). Les postnéanderthaloides des périodes ulté-
rieurs au moustérien ne présentent probablement que les métis
du grand groupe des races néanderthaliennes avec des autres
races fossiles et actuelles. Néanmoins il se peut que certaines trou-
vailles nous font connaître des réprésentants des races postnéan-
derthaloides. Cette hypothèse se verrait appuyée par l'existence
aujourd'hui encore de certains éléments p. ex. db type austra-
loidal en Australie, au Sud - Est de l'Asie ainsi qu'en Afrique
(L e b z e 11 e r), un type que peut être devrions nous considérer
comme les traces des races postnéanderthaloides.

160 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

b) Les groupes morphologiques au sein du
grand groupe néanderthalien.

Je désirais présenter dans le chapitre précédent un essai de
classification du groupe néanderthalien, dont le point de départ
étaient les restes humaines provenants du moustérien de l'Euro-
pe, auquels j'ai uniquement conservé le nom de la race néander-
thalienne.

J'ai dénommé les formes fossiles apparentées morphologique-
ment et provenantes des différents terrains et différentes périodes
— néanderthaloides in plus, lorsqu'elles s'écartaient morphologi-
quement davantage de l'homme actuel, et — néanderthaloides in
minus si ces écarts étaient moins apparents, que ceux de la race
du Néanderthal. Comme les néanderthaloides in plus sont en gé-
néral plus anciens que la race néanderthalienne et les néander-
thaloides in minus à l'exception du crâne d'Ehringsdorf apparais-
sent contemporainement avec cette race ou à des périodes plus
récentes j'ai trouvé possible d'appliquer aux premiers la dénomi-
nation de praenéanderthaloides et aux seconds — celle de post-
néanderthaloides.

Cette manière d'envisager les choses est en 'conséquence im-
preinté d'idées évolutionistes. Cela provient du fait, que les écarts
par rapport à l'homme actuel se montrent plus considérable
lorsqu'on a à foire aux découvertes plus anciennes et lorsqu'on
s'occupe de trouvailles plus récentes en retrouve des formes plus
rapprochées de l'homme actuel.

Jusqu'à présent les divers auteurs dans les essais de classi-
fication de l'homme fossile, donc, entre autre de la race néander-
thalienne et des formes apparentées s'appuyaient non seulement
sur le critérium morphologique mais aussi sur le critérium chro-
nologique et géographique. Il me semble, qu'il serait plus juste
de baser la classification uniquement sur le critérium morpholo-
gique et seulement ultérieurement il faudrait confronter les ré-
sultats obtenus avec les données chronologiques et géographi-
ques.^

1 Dans mon travaille intitulé »Zur Frage der Differenzierung der fossilen
Menschenrassen« (Verhandl. der Gesellschaft f. Physische Anthropologie, 1927,
Stuttgart) j'ai englobé sous le terme »race neanderthalienne« aussi l'homme de
Krapina, que je range maintenent parmi les néanderthaloides in plus non seu-
lement par suite de considérations d'ordre morphologique, mais aussi parce qu'il
est plus ancien que les restes du Néanderthal.

Les praenéanderthaloides et tes postnéanderthaloides et leur rapport... 161

Conformément à ce point de vue que j'ai déjà mentionné
dans le chapitre précédent j'ai taché de faire l'analyse du groupe
qui nous interesse, en m'appuyant exclusivement sur les
caractères morphologiques des matériaux et en
les étudiant à l'aide de la méthode des coupes de corrélation. Une
fois j'ai pris en considération les différences dans le développe-
ment d'une des particularités les plus caractéristiques de ce
groupe, notamment les Tori supraorbitales, (K. Stolyhwo
1927, 1928, 1928 a) une autre fois je me suis basé sur plusieurs
caractères morphologiques les plus importants aussi bien métri-
ques que descriptifs, concernant soit la mandibule (K. Stolyh-
wo et B. Jasicki 1934) soit le cranium (K. Stolyhwo et
L. Sedlaezek, 1936). J'ai examiné ensuite les groupes obtenus
au point de vue des données géographiques et chronologiques.

Les résultats de ces travaux encore inachevées donnent
jusqu'à présent des indications très intéressantes. On voit, no-
tamment, que les groupes obtenus sur base des affinités morpho-
logiques, correspondent à certains groupes territoriaux et chrono-
logiques. Ainsi les crânes de Néanderthal, Spy et la Quina (dont
s'écarte distinctement le groupe de Krapina!^) semble être le
centre de la race néanderthalienne. La liaison constatée du Sinan-
thropus avec le Pithecanthropus, qui constitues un centre distincte
au Sud - Est de l'Asie et celle des crânes européens: d'Ehringsdorf
avec le crâne de Nowosiôlka, confirment en quelque manière la
justesse des termes avances dans ce travail.

4. Le grand groupe des races néanderthaliennes
comme la plus primitive forme humaine.

L'étude exacte des particularités morphologiques du groupe
néanderthalien possède sans contredit de la valeur non seulement
pour l'approfondissement de nos connaissances de ce groupe, mais
aussi elle peut nous aider à comprendre les questions liées avec
le problème de l'origine de l'homme. Car c'est en se basant sur
les études approfondies de l'homme fossile on pourrait décider
la question, si réellement le groupe néanderthalien constitue une

^ Mon affirmation des différences entre le groupe de Krapina et le groupe
néanderthalien typique, exposé, aussi jadis par Gorjanovié-Kramberger
et Duckworth a été confirmé par Menghin et Weidenreich.

162 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

forme primordiale de l'homme, comme l'affirment certains
savants.

11 est vrai qu'il existe d'autres hypothèses comme p. ex. l'hy-
pothèse embryo - pigmoidale de K o 11 m a n, l'hypothèse d'A m e-
g h i n o etc. qui s'efforcent de prouver, que paralèllement avec
le développement de la race néanderthalienne et même plus tôt se
sont développées d'autres formes humaines, même plus rappro-
chées de la constitution morphologique de l'homme actuel.

De même N. Zupanič (1911, 1919) étant d'avis qu' »une
race ne se modifie que par le croisement» suppose que «sans
doute, quelque part, en Eurasie, et à la même époque que
l'homme de Krapina, vivait l'ancêtre de r»homo europeus« déjà
supérieur physiquement et intellectuellement.»

Les conceptions théorethiques, citées plus haut semblaient
être confirmées par la découverte de Eoanthropus Dawsoni, dé-
crite en 1911 par Smith Woodwarth et faite à Piltdown
en Angleterre. Elle dérive, — paraît-il, — du pleistocène inférieur.
Puisque la constitution morphologique d'Eoanthropus Dawsoni
ne démontre pas de particularités caractéristiques pour le groupe
néanderthalien et se rapproche plutôt de la morphologie de
l'homme actuel, aussi, — en ce basant sur ce fait, — on a cru que la
justesse de l'hypothèse, que simultanément avec le groupe néan-
derthalien, vivait encore un autre groupe humain, plus rapproché
sous le rapport de la morphologie des races modernes fut prouvée.

L'hypothèse citée a semblé être confirmée aussi par les dé-
couvertes d'Oldoway en Afrique de même que par les trouvailles
de Leakey de Kanem et de Kanjera à Kenya en Afrique. Ces
trouvailles ont fait beaucoup de bruit. Néanmoins, dernièrement,
l'ancienneté des découvertes de Piltdown, d'Oldoway, de Kanem
et de Kanjera a été très fortement mise en doute, aussi bien par
les géologues, que par les archéologues.

En. présence de cette critique bien motivée, l'hypothèse de
l'existence d'un groupe fossile humain, plus ancien que le groupe
néanderthalien et en même temps plus rapproché par rapport de
sa morphologie à la morphologie de l'homme actuel que le groupe
néanderthalien, parait être dépourvue de documents paléoanthro-
pologiques. Au contraire les découvertes paléoanthropologiques
bien documentées au point de vue de la stratygraphie, semblent
intercéder en faveur de l'opinion, que ce le groupe néanderthalien

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 163

et spécialement ses formes praenéanderthaloides qui sont les
plus anciennes, les plus primitives' et répondent aux plus anciens
aspects de nos aïeux.

Les objections avancées contre cette conception, ces objec-
tions réduites en somme à reconnaître la race néanderthalienne
et surtout les praenéanderthaloides pour des formes trop spé-
cialisées pour qu'elles puissent devenir le point de départ des
races humaines actuelles, tellement différenciées!, ces objections
dans r état actuel de l'anthropobiologie semblent être justes en
principe. Néanmoins les tentatives de présenter d'autres formes
comme formes de départ de l'humanité (p. ex. des races aux
caractères très faiblement spécialisées comme p. ex. les Pigmées)
ne paraissent pas admissible pour le moment. Ces théories sont
trop peu élaborée au point de vue des considérations théorethi-
ques et privées de documents paléoanthropologiques. On ne
pourra les accepter, que lorsque' elles seront appuyées par des
arguments paléoanthropologiques suffisament documentés dans
le domaine de la stratygraphie.

Une question surgit à son tour: le groupe néanderthalien
a-t-il put subir des transformations suffisantes pour donner
naissance aux diverses races humaines contemporaines? et de
quelle façon cette évolution a-t-elle eu lieu? Dans cette matière
A. H r d 1 i Č k a (1927) et Weidenreich (1932) ont un point
de vue semblable; d'après eux il est tout-a-fait possible d'établir
une liaison entre les races humaines contemporaines et le groupe
néanderthalien et de faire dériver les formes contemporaines
alluviales de l'homme, exclusivement et sans intermédiaire, du
groupe primitif néanderthalien, en supposant qu'il a subi des
transformations graduelles par suite de la mutation. Cette manière
de voire me semble être pour le moment l'unique conception, qui
serait conforme au conclusions qui paraissent ressortit de nos
matériaux paléoanthropologiques. Evidement, il faut admettre
aussi l'action ds facteurs de la sélection qui, en collaborant avec
la mutation ont amené a des formes humaines aussi différenciées
qu'on les observe dans les études anthropologiques. Sans doute
les transformations ultérieures pouvaient être influencées d'une
façon supplémentaire par les facteurs du croisement, — je ne
compte pas de m'en occuper pour le moment.

164 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

Pour en finir je voudrais rappeler la très curieuse hypothèse
d'un anthropologue hollandais B o 1 k , mort dernièrement, qui
avance la théorie de la retardation (ou de la foetalisation) de l'or-
ganisme humain. Il essaye d'expliquer ainsi les transformations
du développement de ce genre, qui devaient apparaître dans le
groupe néanderthalien, pour qu'il puisse finalement atteindre les
formes actuelles de l'homme. Sa théorie pourrait expliquer aussi
les différences constatées entre les groupes particuliers des races
humaines.

Littérature

1930. DavidsonBlack: On an adolescent skull of Sinanthropus pe-
kinensis in comparizon with an adult skull of the same species
and with other Hominid skuUs, récent and fossil. (iPalaeonto-
logia Sinica) Peiping.

1933. DavidsonBlack;TeilharddeChardin, C. C. Joung

a n d W. C. P e i : Fossil man in China. The Choukoutien cave
deposits with a synopsis of our présent knowledge of the late
Cenozoic in China. (Geological Memoirs) Peiping.

1934. Davidson Black: On the discovery, morphology and envi-

ronment of Sinanthropus pekinensis (Philosophical Transactions
of the Royal Society of London) London.
1923. M. Boule: Les Hommes Fossiles, Elements de Paléontogie Hu-
maine. Paris.

1933. E. v. Eickstedt: Rassenkunde und Rassengeschichte der

Menschheit. Stuttgart.
1906. K. Gorjanovic-Kramberger: Der Diluviale Mensch von

Krapina in Kroatien. Wiesbaden.
1927. A. Hrdlička: The Néanderthal phase of man (Journal of the

Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland).

London.

1930. A. H r d 1 i č k a : The skeletal Remains of Early Man. (Smithsonian

Institution) Washington.
1911—1912. H. Obermaier: Der Mensch der Vorzeit. (Der Mensch

aller Zeiten) Berlin - München - Wien.
1923. G. Schwalbe : Die Abstammung des Menschen und die ältesten

Menschenformen. (Kultur und Gegenwart) Leipzig.

1934. M. Skalihska: Rola krzyzowania i mutacyj w powstawaniu

nowych typöw. (Zagadnienia Rasy) Warszawa.
1933. W. J. S o 11 a s : The sagittal Section of the Human Skull. (The

Journal of the Royal Anthropological Institute of Great Britain

and Ireland) London.
1908. K. Stolyhwo: Homo primigenius appartient - il a une espèce

distincte de Homo sapiens? (L'Anthropologie) Paris.

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 165

1927. K. Stolyhwo: Zur Frage der Differenzierung der fossilen Men-

schenrassen. (Verhandlungen der Gesellschaft für Physische
Anthropologie) Stuttgart.

1928. K. Stolyhwo: La question de la morphologie des Arcus super-

ciliares et Tori supraorbitales chez les Hominidae et les Anthro-
poidae. (Institut International d'Anthropologie, Ill-e Session,
Amsterdam) Paris.
1928. a. K. Stolyhwo: La race néanderthalienne est - elle homogène.
(Anthropologie) Praha.

1934. K. Stolyhwo et B. Jasicki: Resultat des recherches sur la

différentiation raciale des mandibules pleistocéniques. (Congrès
International des Sciences Anthropologiques et Ethnologiques.
Compte - rendu de la premiere session, Londres) Londres.

1936. K. Stolyhwo i L. Sedlaczek-Komorowski: Typy
morfologiczne czaszek ludzkich pleistocenicznych. (Sprawozda-
nia Polskiej Akamedji UmieJQtnosci Tom XLI) Krakow.

1928. F. Weidenreich: Die Morphologie des Schädels. (Der Schä-
delfund von Weimar - Ehringsdorf) Jena.

1928. F. Weidenreich: Entwicklungs — und Rassentypen des Homo
primigenius. (Natur und Museum) Frankfurt a. M.

1932. F. Weidenreich: Über pithekoide Merkmale bei Sinanthro-
pus pekinensis und seine stammesgeschichtliche Beurteilung.
(Zeitschrift für Anatomie und Entwicklungsgeschichte.)

1935. F. Weidenreich: The Sinanthropus population of Choukou-

tien (Locality 1) with a preliminary report on new discoveries.
(Bulletin of the Geological Society of China) Peiping.

1936. F. Weidenreich: Sinanthropus pekinensis and its position in

the line of Human évolution. (Peking Natural History Bulletin)
Peiping.

1936. F. Weidenreich: Observations on the form and proportions
of the endocranial casts of Sinanthropus pekinensis, other Ho-
minids and the great apes: a comparative study of Brain size.
(Palaeontologia Sinica) Peiping.

1911. H.>KynaHHh, Ope^aBaibe ropjaHOBHh-Kpamöeprepa y „Cpn-
CKOM reorpa4)CKOM JlpyuiTBy" 8. Xll. 1911 („CpncKH KfbH-
»eBHH r.aacHHK" XXVIL 12, nar. 960. Beorpa^.

1919. N. 2 u p a n i Č : Les premiers Habitants des pays Yougoslaves.
Ethnologie paléolithique et néolithique de l'Illyricum.) Revue
Anthropologique) Paris.

Kazimir Stolyhwo: Preneandertaloidi in postneandertaloidi ter njihovo
razmerje do neandertalske rase.

Znani poljski antropolog, Kazimir Stolyhwo, poskuša v ti študiji
podati klasifikacijo neandertalske skupine ter ima za izhodišče človeške
ostanke, najdene v Evropi, katerim je dal skupno ime neandertalske rase:

166 Kazimierz Stolyhwo — Krakow:

»Imenoval sem fosilne oblike morfološko sorodne in prihajajoče iz
različnih krajev in različnih dob — neandertaloide in plus, ko so se
morfološko bolj razlikovale od današnjega človeka, in — neandertaloide
in minus, če so bile te razlike manj občutne, kot one neandertalske rase.
Ker so neandertaloidi in plus vobče starejši, kakor neandertalska rasa
in se neandertaloidi in minus z izjemo ehringsdorfške črepinje po-
javljajo istočasno s to raso ali še v bližnji dobi, se mi je zdelo možno,
postaviti za prve ime praeneandertaloidi in za druge postneandertaloidi.

Ta način razglabljanja vsebuje torej razvojne ideje. To izvira iz
dejstva, da se razlike v razmerju do današnjega človeka pokažejo
močnejše pri starejših najdbah in da se najdejo pri kasnejših najdbah
oblike, ki so bolj podobne današnjemu človeku.

Doslej so se različni pisci esejev klasifikacije fosilnega človeka,
torej med drugimi tudi neandertalske rase in pa sorodnih oblik, opirali
ne le na morfološki kriterij, marveč tudi na hronološki in geografični
kriterij. Mnenja sem, da bi bilo pravilneje, postaviti klasifikacijo le na
morfološki kriterij in šele kasneje naj bi se primerjali dobljeni rezultati
s hronološkimi in zemljepisnimi podatki.^

Z ozirom na stališče, ki sem ga omenil že v prejšnjem poglavju,
sem skušal napraviti analizo skupine, ki nas zanima, opirajoč se iz-
ključno na morfološki značaj materiala in proučavajoč ga s pomočjo
metode korelativnih izrezkov. Enkrat sem upošteval razlike v razvoju-
jene najbolj karakterističnih posebnosti te skupine, zlasti supraorbitalne
Tori, (K. Stolyhwo 1927/28), drugič sem se oslanjal na več važnih morfo-
loških kot tudi metričnih in destriptivnih znakov. (K. Stolyhwo,
1928 a) (K. Stolyhwo in B. Jasicki 1934). Pregledal sem nato
skupine, ki sem jih dobil s stališča zemljepisnih in hronoloških po-
datkov.^

Rezultati teh še nedovršenih del dajejo doslej zelo interesantne
indikacije. Zlasti je videti, da odgovarjajo skupine, dobljene na bazi
morfoloških sorodnosti, gotovim teritorialnim in hronološkim skupinam.
Tako izgledajo črepinje iz Neandertala, Spy in la Quina, od katerih se
razločno loči krapinska skupina, kot središče neandertalske rase. Ugo-
tovljena zveza sinantroposa s pitekantroposom, ki tvorijo posebno sre-
dišče na jugovzhodu Azije, z evropejskimi lobanjami; ehringsdorfška z
lobanjo iz Novosjolka, potrjujejo nekako pravilnost v tem delu. (K.
Stolyhwo in L. Sedlaczek Komoro w ski, 1936.)

Velika skupina neandertalskih ras, kot naj primitivne j ša človeška
oblika.

^ V mojem delu pod naslovom »Zur Frage der Differenzierung der fossilen
Menschenrassen« (Verhandel, der Gesellschaft f. Physische Anthropologie, 1927,
Stuttgart) sem vključil v izraz neandertalska rasa tudi človeka iz Krapine, ki
ga sedaj postavljam med neandertaloide in plus ne le iz morfoloških ozirov,
marveč tudi radi tega, ker je starejši kot neandertalski ostanki.

^ Deloma sem predelal ta problem s pomočjo svojih asistentov dr. Jasiecki-
go in dr. Sedlaczka-Komorowskiego.

Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport... 167

Eksaktna študija morfoloških posebnosti neandertalske skupine ima
gotovo veliko vrednost ne le za poglobljenje našega znanja o tej skupini,
marveč nam ona lahko tudi pomaga razumeti vprašanja, povezana s
problemom človeškega izvora. Saj bi na podlagi poglobljenih študij
fosilnega človeka lahko rešili vprašanje, če res predstavlja neandertalska
skupina začetno obliko človeka, kakor zatrjujejo neki učenjaki.

Res je, da obstojajo druge hipoteze, kot na pr. embriopigmoidalna
hipoteza Kollmanova, hipoteza d'A m e g h i n o , ki skušajo do-
kazati, da so se razvile vzporedno z razvojem neandertalske rase, ali
celo še prej, druge človeške oblike, ki so celo bližje morfološki kon-
stituciji današnjega človeka.

Prav tako je bil N. Zupanič mnenja, »da se rasa ne izpreminja
kot le s križanjem« in misli, da so v paleolitiku obstojale človeške rase,
ki so fizično in intelektualno stale nad neandertalsko raso (1911; 1919).

Gori navedena teoretična mnenja je navidezno potrdila najdba
Eoanthroposa Dawsoni, ki jo je opisal leta 1911. Smith-Woodwarth,
na katero so naleteli v Piltdownu v Angliji. Podoba je, da izvira iz
kasnejšega pleistocena. Ker morfološka konstitucija eoantroposa D. ne
kaže karakterističnih posebnosti z neandertalsko skupino in se prej
približuje morfologiji današnjega človeka, se je mislilo, opirajoč se na
to dejstvo, da je pravilna hipoteza, da je istočasno z neandertalsko
skupino živela še neka druga človeška skupina, ki bi bila bližja z
ozirom na morfologijo modernim rasam.

Navedena hipoteza naj bi bila potrjena tudi z najdbami v Oldovaju
(Oldoway) v Afriki in z izkopaninami v Leakeju de Kanem in v Kanjeri
v afriški Keniji. Te najdbe so povzročile mnogo hrupa. Vendar se je v
zadnjem času močno začelo dvomiti o starosti najdb v Piltsdownu, v
Oldovaju, v Kanemu in Kanjeri, in sicer so te dvome delili geologi
in arheologi.

Z ozirom na to dobro motivirano kritiko izgleda, da nima hipoteza
o obstoju človeške fosilne skupine, ki bi bila starejša, kakor neander-
talska skupina, obenem pa z ozirom na svojo morfologijo, bila bližja
morfologiji današnjega človeka, kakor pa neandertalska skupina, za
sabo paleoantropoloških dokazov. Nasprotno, paleoantropološka od-
kritja, ki so s stališča stratigrafije dobro osnovana, nastopajo v prilog
mnenja, da odgovarja neandertalska skupina ter zlasti njene prednean-
dertaloidske oblike, ki so najstarejše in najprimitivnejše, najstarejšim
vzgledom naših prednikov.

Ugovori, ki se navajajo proti temu mnenju, in ki se omejujejo v
glavnem na to, da bi se smatrala neandertalska rasa in zlasti preneander-
taloidi za preveč specializirane oblike, da bi mogle postati izhodišče
današnjih človeških, tako različnih ras, izgledajo biti v današnjem stanju
antropobiologije načeloma pravilni. Poskusi, podati druge oblike, kot
oblike izvora človeštva (na pr. rase z zelo slabotno specializiranimi
znaki, kot na primer pigmejci) zaenkrat niso sprejemljivi. Te teorije
so premalo izdelane s stališča teoretičnih pogledov in manjkajo jim

168 Kazimierz Stotyhwo — Krakow: Les praenéanderthaloides et les...

vsi paleoantropološki dokazi. Ne morete jih sprejeti, dokler ne hodo
podprti s paleoantropološkimi argumenti, ki se jih da zadostno dokazati
v območju stratigrafije.

Ponavlja se še eno vprašanje. Ali je mogla neandertalska skupina
preživeti dovoljne izpremembe, da so iz nje nastale današnje različne
človeške rase in na kak način se je ta razvoj izvršil. V tej stvari imata
A. Hrdlička 1927. in Weidenreich 1932. podobno stališče. Po
njunem mnenju je prav mogoče ugotoviti zvezo med sodobnimi člo-
veškimi rasami in neandertalske skupino ter razvojno izvesti današnje
aluvialne oblike človeka izključno in brez posrednika iz primitivne
neandertalske skupine, če se predpostavlja, da je preživel postopne
transformacije na podlagi mutacije. To naziranje mi zaenkrat izgleda
kot edino mnenje, ki bi odgovarjalo sklepom, kakor izhajajo iz našega
paleoantropološkega materiala. Seveda je treba upoštevati tudi delovanje
selekcijskih činiteljev, ki so skupaj z mutacijo dovedli do tako različnih
človeških oblik, kot jih danes vidimo v antropoloških študijah. Brez
dvoma so pa na kasnejše transformacije naknadno vplivali tudi faktorji
križanja, s čemer se pa zaenkrat ne mislim baviti. Končno bi želel
omeniti še zelo zanimivo hipotezo holandskega antropologa B o 1 k a,
ki je pred kratkim umrl in ki nastopa s teorijo zastoja ali fetalizacije
človeškega organizma. Na ta način skuša razložiti izpremembe v raz-
voju tega rodu, ki so se morale pokazati v neandertalski skupini, da
je lahko končno dosegel današnje oblike človeka. Njegova teorija bi
mogla tudi raztolmačiti razlike, ki obstojajo med posameznimi sku-
pinami človeških ras.

„Mali kruhek" v Škofji Loki in okolici.

Rajko Ložar — Ljubljana.

Med poglavitne lastnosti ljudske umetnosti in obrtnosti sodi gotovo
ta, da ga ni predmeta, ki ga fantazija preprostega umetnika ne bi skušala
čim bolj olepšati in oblikovno poplemenititi. Dvojno je poreklo tega dej-
stva. Na eni strani skuša preprosti človek, kakor vsak človek sploh, na-
praviti predmet s tem, da mu da lepšo obliko in ga okrasi, vrednejši in
ga nekako dvigniti iz navadnosti in banalnosti; bil bi to izraz onega
prastarega nagona, ki tiči v človeštvu in ki se uveljavlja zlasti v estet-
skem okraševanju predmetov. Po drugi strani pa velika- večina teh ple-
menitejših oblik in okrasov temelji na prastarih prvinah. Nekoč, pred
stoletji in tisočletji, ko je bilo še razvito magično kultno mišljenje, so
te posebne umetniške oblike imele jako važno verstvenoi vlogo in pomen.
V teku zgodovinskega razvoja človeštva so se ti pomeni bolj ali manj
izgubili in se danes skoro nikjer, razen v znanstvenem obravnavanju,
ne zavedamo več, da so tedaj razne umetne oblike, živalske figure, razne
barve, recimo rdeča itd., imele prav poseben, lahko rečemo kultno - ver-
ski pomen. Kljub temu pa je ostala tu in tam stara izredna oblika in v
današnjem narodoslovju imamo vse polno primerov za to.

Med gradivo, ki se ga ta okraševalni estetski nagon preprostega
ljudstva prav tako dotika in polašča, ki pa je zadržalo tudi še mnogo
onih prastarih pomenskih elementov, sodi tudi pecivo najrazličnejših
oblik in to ne na zadnjem, temveč skoro na prvem mestu. Radi tega je
razumljivo, da je študij form, ki jih kaže pecivo, pri raznih narodih in
v raznih deželah zelo važna panoga narodoslovnega raziskavanja. Na
slovenskih tleh poznamo tako blago zlasti pod imenom »mali kruhek«,
ki ga peko še danes v Škofji Loki in njeni okolici. Nekoč so ga pa tudi
v drugih krajih naše domovine (n. pr. v Železnikih, v Kamniku itd.).
Vendar je ta oblika peciva samo en del one ogromne množice peciva
v obliki raznih figur, imenujemo ga podobnjaki, ki še danes živijo v
našem narodu in ki temelje v prastarih običajih dotičnega predela.

Namen našega spisa ni bil obdelati to zanimivo gradivo v celoti, ker
bi bilo to v kratkem času in na tesnem prostoru popolnoma nemogoče.
Med študijem se je namreč izkazalo, da je tudi naš »mali kruhek«,
čeprav je izmed vseh naših folklorno važnih peciv sorazmerno še naj-
bolj znan, doslej še popolnoma neobdelan. Ker pa je še obstoječih delav-
nic »malega kruhka« vedno manj in ta obrt sama od leta do leta bolj
izumira, je bila glavna dolžnost, da se ozremo zlasti na one delavnice,
kjer se pecivo še danes izdeluje. Poleg teh smo, naravno, morali navesti
tudi starejše nam znane zbirke modelov in peciva, ker so se pokazale
za študij gradiva zelo važne. Metodično bi bilo k spisu pripomniti, da

170 Dr. R. Ložar — Ljubljana:

se v njem loči ornamentalna in dekorativno - umetniška stran peciva
od mitološko - pomenoslovne in da za vsako izmed njiju odgovarja
poseben avtor/

I. Splošno o „malern kruhku".

»Mali kruhek« je lep, gorenjsko-škofjeloški izraz za vrsto peciva,
ki se pripravlja iz moke, medu, primesi popra in podobnih začimb.
Vendar ta izraz nikakor še ne pomeni, da imamo tudi v resnici eno samo
obliko »malega kruhka«. Dejanski obstoji še danes v Škofji Loki in
povsod, kjer se to pecivo izdeluje, toliko receptov, kolikor je gospodinj,
ki se s tem bavijo, kar je popolnoma razumljivo, ker konec koncev je
m. k. zadeva individualne kuharske in slaščičarske umetnosti. ObHki
»malega kruhka« se na ta način še nekako najbolj približuje pecivo, ki
ga izdelujeta Kobal in Sink v Škofji Loki, Grošelj v Selcih ter Železniki
in Dražgoše. Nasprotno pa so recepti, po katerih pečejo »mali kruhek«
v uršulinskem samostanu v Škofji Loki in v Ljubljani, dokaj različni od
imenovanih in se izdelek po mnenju dotičnih gospodinj ne more več
prištevati k vrsti »malega kruhka«. Zlasti pecivo iz uršulinskega samo-
stana v Ljubljani je tako različno od prej imenovanih, da nosi bolj
upravičeno ime poprovec (der Pfefferkuchen). Kuharska, odnosno sla-
ščičarska stran peciva pa nas v pričujočem članku ne zanima toliko in
jo prepuščamo tozadevnim strokovnjakom.^

^ Kot poglavje narodopisnega študija »mali kruhek« doslej pri nas še ni
bil obdelan. Pok. Stanko Vurnik pa je med drugim zbiral tudi gradivo za
študijo o njem in je dal v ta namen odliti v mavcu več modelov iz Etnograf-
skega muzeja. Vendar ga je prehitela smrt, da namena ni mogel izvršiti. »Mali
kruhek« se mimogrede omenja v novi knjigi J. Karlovška, Slovenski ornament,
Ljubljana 1937, str. 19. Reprodukcije št. 33—35 so narejene po modelih iz Sadni-
karjeve zbirke v Kamniku. V »Zeitschrift für österreichische Volkskunde«,
Wien, Jg. XII, 1906, str. 159, piše o modelih »malega kruhka« na Slovenskem
Otto Jauker, objavljajoč nekaj primerov v risbi (mož s košem, v katerega je
nagrabil otroke, ptica (gl. str. 181) ter srce z IHS in dvema goloboma). Spisa Wal-
terja Schmida, ki ga Jauker istotam navaja, ni bilo mogoče dobiti, ni pa izklju-
čeno, da misli Jauker poročilo W. Schmida o prirastku etnografskih zbirk našega
muzeja 1. 1906., Landesmuseum Rudolfinum in Laibach, Bericht für das Jahr
1906, Str. 16, kjer so reproducirane risbe istih modelov kot v Jaukerjevem
članku.

^ Naziv »mali kruhek« v pomenu der Pfefferkuchen velja po povedanem
za izdelke obeh samostanskih kuhinj. Uršulinke v Ljubljani rabijo n. pr. za svoje
pecivo izraz poprovec. Med pecivom samostanskih in svetnih hiš vlada velika
razlika ravno v pripravljanju testa; ker samostani recepte skrbno čuvajo, ni
mogoče ugotoviti, v čem ta razlika obstoji, vendar pa igra važno vlogo primes
medu in drugih začimb. Tudi se v samostanih porablja menda zmleta in že v
pecivu predelana moka, dočim se v svetnih hišah naravna. Zato se izdelki
svetnih hiš imenujejo »mali kruhek« v pomenu »der Lebkuchen« ali »Lebzelt«
in ni popolnoma pravilno, če ponekod imenujejo to pecivo »Pfefferkuchen«.
Na samostansko pecivo gledajo Ločani kot na blago, ki sploh nima nič opra-
viti z »malim kruhkom« svetnih hiš in ga tudi imenujejo »nunski lect«. Iz raznih
drugih izjav, ne samo v Loki, pa je bilo mogoče razvideti, da ni več nikake
jasnosti o tem, kaj je »mali kruhek«, kaj lect in podobno. Med posameznimi
vrstami in njih imeni danes ni več točnih meja.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. 171

»Mali kruhek« je tedaj izraz za ogromno zvrst peciva, ki prihaja
na mizo preprostega in meščanskega človeka posebno v zvezi s prazniki
cerkvenega leta. Toda tudi ob drugih prilikah ima pecivo važno vlogo,
tako zlasti ob svatbah, zarokah, obletnicah, jubilejih in podobno. Nekoč
je to in tako pecivo na mizi gospodinjstev brez dvoma imelo še večji
pomen, zlasti razni izdelki marcipana. Omenjamo, da pri naštevanju
jedi, ki morajo priti na mizo ob slavnostni pojedini, izgubljeni sin v
Drabosnjakovi igri istega na.slova imenuje tudi hleb marcipana, iz česar
sledi, da je bila slaščica tedaj v navadi. Za enak pomen »malega kruhka«
bi imeli še danes mnogo dokazov iz raznih šeg in običajev našega
ljudstva.

Glede na tehniko oblikovanja testa ločimo dve veliki vrsti: 1. »mali
kruhek«, ki se napravlja, oz. odtiskuje po izrezljanih modelih in 2. »mali
kruhek«, ki se napravlja s prosto roko, na roko. Pri prvi skupini ima
glavno vlogo forma ali model, v katerem se nahaja izrezljana ali izmo-
delirana figura (pod. 8). Gospodinja s pestmi natlači testo v izrezljano
in izdolbeno figuro, da se na ta način zapolnijo vse zareze in izdolbine,
ponekod pa se poslužujejo tudi manjših desak. To se godi še danes v
delavnicah, kjer nimajo stiskalnic, pri Plehanu v Ljubljani pa še hranijo
stiskalnico, s katero so svoj čas modele pritiskali na testo. Tako izobli-
kovana testena masa se nato dene v peč in se potem v posebnih okol-
nostih peče, oz. suši; izgotovljeno pecivo lahko traja mnogo časa, ne da
bi se pokvarilo.

Pri drugi skupini nastajajo vse oblike in figure brez modelov; gospo-
dinja izdeluje razna srca, hlebčke, živalske figure itd. le po fantaziji
in s spretnostjo svojih rok. Za posebne figure, recimo razne zvezde,
ubode in podobno, se rabi specialno orodje, spiralni in drugi linearni
okrasi na pecivu pa nastajajo navadno na ta način, da se silno tenko po-
valjane dolge testene niti pokladajo na kos, čigar površina se z njimi na
različne načine preplete. Kruh, napravljen s prosto roko, zahteva večjo
fantazijo in spretnost v oblikovanju in je radi tega pecivo neredko izpo-
stavljeno nihanju kvalitete, ne samo od strani recepta, temveč tudi glede
ornamentalnega okrasja. Kruh, napravljen iz modelov kaže v nasprotju
s tem večjo konservativnost form in kvalitete.

II. „Mali kruhek" iz modelov.

V sledečem pregledu omenjamo najprej one delavnice, ki še danes
peko kruh po modelih, nato pa nekatere zbirke form, ki so že dolgo časa
izven prometa. Da bi svoja izvajanja čim bolj ponazorili, smo mnogo
pozitivnih odtisov form reprcducirali v fotografskem posnetku. Važno
je pri tem pripomniti, da se zlasti za obstoječe delavnice nismo poslu-
ževali mavčnih odlitkov, temveč originalnega peciva, ki nam pokaže
formo in okras v popolnoma drugi luči, nego mavčni pozitiv. Eksaktna
študija o pecivu bi nujno morala tudi one modele, ki jih hranijo razne
muzejske in privatne zbirke, obravnavati samo na podlagi resničnih, v
testu izvršenih pozitivnih oblik.

172 Dr. R. Ložar — Ljubljana:

Delavnice. 1. Prva skupina izvira iz Škofje Loke. Javnosti je
morda radi tega bolj znana, ker se blago iz te delavnice okrog božiča in
velike noči prodaja na ljubljanskem trgu. Pri hiši, po domače »pri Roko-
vem Tinetu« (Novo predmestje št. 5), peče »mali kruhek« Marija Kobal,
vdova po Tinetu Kobalu. Na njenem domu slaščic niso pekli, temveč
poteka ta navada od moževe strani. Domačija pokojnega Kobala je stala
do 1. 1929. na Puštalu, kjer je Tine Kobal (rojen 1863, umrl 1933) pomagal
peči kruh že kot 7 leten deček svoji materi (rojeni 1834). Mati pa je
prevzela navado od svojih prednikov. Pri možu se je naučila peke žena
in z večjo ali manjšo upravičenostjo lahko trdimo, da se pri tej hiši peče
mali kruhek že od začetka 19. stoletja do danes.

Pri hiši hranijo še danes okoli 30 lesenih modelov, prvotno pa jih
je bilo več, ker jih je nekaj šlo na Ogrsko, nekaj pa v Ljubljano.' Modeli
so iz lesa medične češplje in hruške salcburgerice ter so v glavnem še
dobro ohranjeni. Pretežni del ima izrezljano formo samo na eni strani,
nekateri pa na obeh. Kdo je forme izrezljal? Marija Kobal pravi, da je
večino danes pri hiši še nahajajočih se modelov napravil pokojni mož
sam, ki je bil sicer po poklicu sobni slikar, a se je mnogo bavil z orna-
mentiko, delal med drugim tudi načrte za hiše ter je bil sploh podo-
barsko aktiven. Še danes so v rodovini trije moški potomci dobri risarji.
Motivov si ni izmišljal sam, nego je hodil ponje v cerkev, kjer se je zlasti
inspiriral pri ornamentiki oltarnih prtov in cerkvenih posod. Okoli
1. 1883., ko je bil star 20 let, je napravil Tine zadnji model. Med prvimi
pa je izrezljal tri forme in sicer: velik hlebček z monstranco (pecivo
hranijo, model izgubljen), srce s kelihom (model je še tu) ter zvezdo
(pecivo hranijo, model izgubljen).-

Nekateri modeli pa so pri hiši tujega izvora, čeprav se nikdo več ne
spominja tega, od kod so prišli. Le to vedo, da je nekoč Tine pripove-
doval, da je več modelov kupil od nekega tujca. Tujega izvora so sledeči
modeli: 1. sv. Miklavž v obeh oblikah, 2. jelen (pod. 1 zgoraj levo), 3.
jelen (pod. 1 zgoraj desno), 4. zvezda (pod. 2). Kruh so pekli in ga
še peko največ okrog dneva sv. Miklavža (za to priliko posebno živali,
n. pr. jelena), dalje za božič in sv. tri kralje. V poštev je prihajalo
pecivo tudi ob raznih svatbah, pogoste odjemalke pa so dekleta, ki
kupujejo srca, katera poklanjajo fantom. Blago se je razpečavalo po-
sebno po Poljanski dolini ter po Gradaškem, t. j. okolici Polhovega
gradca.

Tipologični inventar te delavnice obsega sledeče podobe: 1. člo-
veško figuro, 2. živalsko figuro, 3. razne abstraktne oblike in predmete.

1. Človeška figura. Sv. Miklavž v dveh variantah, večji 21 cm visok,
manjši 16'5 cm. Manjša figura brez škofovske palice. Dekle v narodni
noši, 16'5 cm vis. Dve ženski figuri skupaj, 11 cm vis. Pokrivalo imata
v obliki avbe. Otrok, punčka v povojih, 26 cm vis. 2. Živalske figure.
Jelen v dveh variantah, večji (pod. 1 zg. L), 18'5 cm vis., manjši (pod. 1

3 Izmed modelov, poslanih sestri na Ogrsko, omenjam jezdeca na konju
in vojaka s puško ter napoleonsko čako. V Ljubljani je Kobalove modele hranil
pok. profesor Jesenko.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici.

173

zg. d.), 10'5 cm vis. Večji stoji na travniku, ki je poln cvetic. Zajec (pod.
1), 5'5 cm vis., konj (pod. 1), 9'5 cm vis., petelin (pod. 1), 10'5 cm vis. in
golob. 3. Med ostalimi figurami ločimo take, ki posnemajo resnične
predmete in take, ki so čisto geometrične. V prvo vrsto sodijo n. pr.

Pod. 1. Mali kruhek pri Kobalu. (Jelena, zajec, konj, petelin.)

monštranca, 15'5 cm vis. z monogramom IHS, dalje naj raznovrstne j še
oblike src, ura (pod. 2) in podobno. Izvor teh motivov je jasen. Med
geometričnimi figurami pa je na prvem mestu omeniti okroglo ploščo,
kise imenuje hlebček, in za katerega nudi zelo lep primer podoba

174 j

Dr. R. Ložar — Ljubljana:

2 zgor., premer znaša 15 cm. V notranjem krogu se nahaja monogram
IHS, na prečki črke H sedi kraljujoči Jezušček z velikonočnimi simboli.
Črke se končujejo v obliki odprtih cvetnih čaš, telesa črk so pa po
večkrat prepasana in izgledajo kot nekake mehurjasto-cevkaste tvorbe.
Predlogo za ta tip črk bi bilo zanimivo ugotoviti. Dalje nahajamo šeste-
roogelno zvezdo (pod. 2) ter kolobar (pod. 2) ali svitek. Končno je
zastopan romb (pod. 2), motiv, za katerim tiči prastar erotičen simbol.

Pod. 2. Mali kruhek pri Kobalu. (Romba, hlebček, ura, zvezda, kolobar.)

Pecivo te delavnice se odlikuje po bogastvu drobnih dekorativnih
motivov, ki popolnoma zakrivajo vse prazne površine. Motivi so ali
okvirni ali polnilni. Med okvirnimi motivi je najbolj pogosta vzbokla
reliefna črta, sama ali pa flankirana s pravokotnimi ali poševnimi izrast-
ki. V zadnjem primeru se črta približuje motivu palmove vejice. Črta
je cesto razkroj ena v niz samih točk in jagod. Priljubljena je cik-cak
črta, bodisi enojna, bodisi dvojna, linearna ali plastična. Navadno je
vrhnji sloj peciva na robovih izoblikovan v tako plastično cik-cak bor-
duro, ki ima značaj prastarega »volčjega zoba« (Wolfszahnornament).

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici.

175!

Pod. 3. Mali kruhek pri Sinku v Stari Loki. (Riba, ovca, mali jelen, severni jelen,
petelin, golobček z oljkovo vejico, kozel s signaturo F. K, kozel, rak.)

Posebno lep tak primer nudi veliko srce. Na zunanjem obodu spodnje
plasti peciva nahajamo navadno vertikalne vzporedne kanelure, žlebove.
Med polnilnimi motivi so posebno pogosti liturgični, bodisi predmetni,
bodisi črkovni vzorci, iz katerih je razvidna odvisnost ornamentike od
dekorja cerkvenih paramentov, istočasno pa tudi navezanost tega

176 Dr. R. Ložar — Ljubljana:

peciva na navade cerkvenega leta. Tudi rastlinski in živalski motiv sta
zdaj večji del le še liturgično simbolična (trta, golobček). Točke, trnje,
vejice in podobno, zlasti zvezdice vseh vrst, polnijo prazne ploskve. Med
motivi pa nahajamo tudi vz'orec vrtečega se kolesa aH turbine.

2. Druga izdelovalnica malega kruhka se nahaja v Stari Loki. Pri
hiši št. 25, po domače pri Hudorevniku, katere lastnik je Jože Sink, peče
kruh njegova žena Helena Sink, pomaga ji pa njegova sestra Ivana.
Šinkovi hranijo veliko število modelov, gotovo jih je blizu 100. Zanimivo
pa je, da z izjemo enega samega ni bil noben model napravljen pri hiši,
temveč so jih Šinkovi nabrali v raznih krajih ter tako ustvarili doma
kar majhno zbirko. Po pripovedovanju Ivane Sink izvirajo modeli iz
sledečih krajev:

Največjo skupino tvorijo forme, ki jih je napravil neki Franc Kos
iz Škofje Loke, čigar signature imamo na figuri kozla (pod. 3). Izmed
reproduciranih form so Kosove naslednje: obe figuri kozla (pod. 3),
model šopka v vazi (pod. 4 levo), roža (pod. 4 zgor.), ki je zelo star
model in so ga kupili pred 4 leti pri Sv. Duhu in jelen z dolgim rogov-
jem (pod. 3 desno). Poslednjega imenujejo severni jelen. Na podlagi
stilne primerjave pa bi smeli Francu Kosu pripisati še nekaj drugih
modelov, brez dvoma tudi sijajno stiliziranega raka (pod. 3 spod.).

Drugo skupino predstavljajo modeli, ki so jih Šinkovi nabrali pri
Sv. Duhu pri Stari Loki na Gorenjskem (gl. str. 184). Za primer navajamo
model cvetja v košarici (pod. 4), izmed neobjavljenih pa figuro Marije s
sklenjenimi rokami ter več modelov rož. Za natančno analizo bi bilo
treba seveda po vseh ohranjenih formah napraviti novo originalno
pecivo.

Tretja skupina modelov izvira od strica Šinkovega očeta, pri kate-
rem se je reklo »pri finfarčku«. Tam je pekla kruhek stričeva žena, in
bi po starostnem računu bilo to blizu okrog 1. 1800. Modelov pa ni na-
pravil stric, temveč jih je kupovala žena večjidel pri že omenjenem
Kosu. Natančno se Šinkovi ne spominjajo več, kateri modeli so od tu.
Pri hiši hranijo končno še lesen model s petimi figurami na eni deski,
ki ga je izrezljal 1. 1892. Janez Sink, brat Jožeta Sinka; Janez se je učil
medičarskega obrta pri svečarju Dolencu v Ljubljani in je bil na ta način
medičar in modelorezec v eni osebi. Ta pojav je v preteklih stoletjih
za obrt značilen.* L. 1911. je poklonil Janez Sink veliko zbirko lesenih
form muzeju v Ljubljani, katere je prevzel ob svoji ustanovitvi Etno-
grafski muzej istotam.

Recept »malega kruhka« pri Šinkovih se v precejšnji meri razlikuje
od Kobalovega, pred vsem močno prevladuje med, za vzhajanje se rabi
pepelika; težko je doseči ostre in precizne oblike, kadar gre za fotogra-
firanje peciva, ne da bi pri tem trpela njegova kvaliteta. Če pa napravijo

* Prim. »Zeitschrift f. österr. Volkskunde«, V., 1899, str. 1, Adolf Kettner:
Schlesische Lebzeltformen. Tudi pri nas se .še mnogokje pravi pri hišah »pri
lectarju«. Zato bi bilo treba tudi iz naših krajev nabrati primere, kjer in ali je
bil modelorezec in lectar ena in ista oseba. O napisni tabli takega lectarja iz
Kamnika glej str. 184.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici.

177;

Pod. 4. Mali kruhek pri Sinku v Stari Loki. (Medaljon s sv. Katarino,
hlebček z GMB, roža, šopek v košarici, hlebček z monstranco v angelski slavi,
sadje v vazi, postiljon, sv. Jost, robidnice, ukrivljeno srce, Jezus v zibelki.)

12

178 Dr. R. Ložar — Ljubljana:

pecivo užitno po vseh predpisih, so forme okrasa popolnoma nejasne.
Največ se peciva proda o Miklavžu, ko so glavni interesent zanj otroci.
Peče pa se tudi o božiču, o sv. treh kraljih in za veliko noč; vendar tudi
sicer ni nedelje, da ne bi imeli Šinkovi nekaj »malega kruhka« na raz-
polago. O veliki noči kupujejo ljudje mali kruhek v večjih množinah
zato, da ga zmeljejo in dajejo namesto medu v potice. Mnogo ga pro-
dajo v Ameriko in Švico, razen po modelih ga delajo tudi iz proste roke.

Tipi. 1. Izmed človeških figur imamo zopet najrazličnejše otroške
podobe, izmed svetniških so pa novi sv. Jost (pod. 4), Marija s sklenje-
nimi rokami, Jezušček v zibelki (pod. 4) in sv. Katarina v medaljonu
(pod. 4). Izmed ostalih figur je zanimiv postiljon (pod. 4). 2. Med žival-
skimi figurami je na prvem mestu tkzv. severni jelen (pod. 3), model
Franca Kosa. Na reverzu tega modela se nahaja podoba ukrivljenega
srca (pod. 4), motiv, ki ga bomo kesneje še pogosto srečali. Nova je
riba (pod. 3), ovčka (pod. 3), golobček z oljkovo vejico v kljunu (pod. 3),
kozel, koštrun ter rak (pod. 3). Konja in zajčka niti ne omenjamo. 3.
Novo skupino predstavljajo pri Šinkovih samostojni rastlinski motivi.
Zastopani so hruška, sončna roža, robidnica (pod. 4 sp.) in roža (pod. 4
zg.). .Sem spada šopek v košarici ter roža s sadjem v vazi, model od
Sv. Duha (pod. 4). Imamo pa še lilijo, vrtnico in šmarnico. 4. Čistih
geometričnih oblik pri Šinkovih ni. V modelih vlada nekakšen realizem.
Pač pa je zastopan splošni hlebček, za kar navajamo posebno lep
primer hlebčka z monstranco v angelski slavi (pod. 4). Izmed mono-
gramov nastopajo: AM (Ave Marija), IHS, GMB (sv. trije kralji) in
drugi. Med predmetnimi motivi nastopajo srce, zvezda, ura, nov je pa
enajsterorogelni medaljon z doprsno podobo sv. Katarine (pod. 4).

Za natančno analizo form in okraskov peciva pri Šinkovih bi bile
treba napraviti mnogo pozitivnih oblik. Treba bi bilo ločiti posamezne
modelorezce, vendar pa je že iz navedenega jasno razvidna vloga rez-
barjev. Stilistično so ti modeli sila samostojni in značilni. Zelo malo
je ornamentalno - dekorativnih vzorcev, samostojnih sploh nič, kjer pa
nastopajo, so podrejeni. Glavni poudarek modelov leži v figuri, oz.
točneje povedano, v figuralnem pojmovanju vsega. Roža nastopa prav
tako v obliki samostojne figure, kakor sv. Jost, in žival enako, kakor
košarica. Lastna je vsemu pecivu izrazito velikopotezna, skoro k monu-
mentalnosti nagibajoča se razdelitev form, podajanje glavnih značilnosti
in skrbna kompozicija, predvsem pa stilizacija, ki ji ni para. Ce pogle-
damo figuro raka (pod. 3), bo težko odreči temu ljudsko-umetniškemu
izdelku glede na njegovo stilizacijo visoko umetniško vrednost.

3. V bližnji okolici Škofje Loke ne obstoji več prida delavnic »ma-
lega kruhka« po modelih, dasi ni izključeno, da je raztresenih po hišah
še mnogo form. Ugotoviti smo mogli le naslednje. V Selcih nad Škof j o
Loko ga od časa do časa peče po modelu Marija Grošelj (hiš. št. 61,
p. d. pri Piltaverju = Bildhauer), sicer pa ga izdeluje večjidel iz proste
roke. Grošljeva hrani 6 modelov iz mavca, ki jih je napravil 1. 1934.
njen mož Jože Grošelj, podobar, in ki predstavljajo: velikega parklja
(pod. 5), malega parklja, sv. Miklavža, jelena v dveh inačicah ter konja.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici.

179 i

Velikega parklja je napravil Jože
Grošelj po naročilu neke Ljubljan-
čanke. Kruh peče Grošljeva za
božič, veliko noč in Miklavža, si-
cer pa zlasti za godove. Baje peko
kruhek tudi v sosednji Cešnjici,
vendar nam ni o tem nič natanč-
nejšega znanega. Več podatkov ie
na razpolago za Železnike.

V tem kraju, ki je moral biti
svoj čas za »mali kruhek« jako
važen, izdeluje danes pecivo ena
sama gospodinja, Elizabeta Vid-
mar, Železniki št. 30. Pa tudi ona
ga ne peče več po modelih, temveč
ga izdeluje le še prostoročno. To
delo je pričela nekako pred 13 leti
(rojena je bila 1873. v Železnikih),
naučila se ga je pa pri Agati Lo-
trič, ki je bila doma iz Dražgoš
in ki se je preselila v Železnike.
Agata Lotrič je navado izdelova-
nja peciva prevzela od svoje ma-
tere, izročila pa jo je dalje svoji
hčeri Frančiški Globočnik, ki sta-
nuje danes v Poženku pri Cerk-
ljah na Gorenjskem (glej o tem
niže doli).

Vidmar jeva hrani še 5 lesenih
modelov in ti so: 1. enostranski
model s figuro konja, ki ga je na-
pravil pred 2 letoma neki izučen
podobar z Martinjvrha (rekli so

mu »pildhauer«, imena njegovega se ne spominjajo več); 2. model s
6 figurami, ki ga je napravil podobar - samouk Anton Klemenčič (umrl
pred kakimi 20 leti v Železnikih); figure predstavljajo konja, dedca s
kučmo na glavi in z mačkom v roki, žensko z jerbasom, ptiča, navadno
in uvito srce. 3. Model s tremi figurami od istega Klemenčiča s figuro
petelina ter ženske z jerbasom na glavi. 4. Sv. Miklavž. 5. Druga vari-
anta sv. Miklavža, oba delo Klemenčiča.

Pred več leti sta bili v Železnikih vsaj še dve, če ne tri pekarije
»malega kruhka«. Ana Benedičič (p. d. Štrajnerjeva, Železniki št. 20)
se spominja, da je svoj čas pekla »mali kruhek« tudi neka Jera Šmid,
doma v Železnikih, ki je pri njej Benedičičeva to- gledala. Enako ga je
pekla tudi neka Fajfarjeva Katra, ki se je tega naučila pri Agati Lotrič.
Po vsej priliki ga je pekel pred časom tudi neki mož, vulgo Lukač, toda
od nekdanje delavnosti živi danes tradicija samo še pri Vidmarjevih,
dočim jo je Globočnikova prenesla s seboj v Poženk.

Pod. 5. Veliki parkelj s Selc.

12'

180

Dr. R. Ložar — Ljubljana:

Na svojem domu (Poženk št. 38, p. d. pri Flegarju; omenjamo da
se v Poženku pravi še pri neki drugi hiši »pri Flegarju«) hrani Globočni-
kova lepo vrsto lesenih modelov, ki pa se že dolgo ne rahijo več, ker
dela podobnjake večjidel prostoročno. Ti modeli predstavljajo v ciklu
svetniških figur: sv. Miklavža, Kristusa na križu (pod. 6) in angela. V
ciklu svetnih figur: moško figuro v krilu (pod. 6), žensko figuro v dolgi,
zelo nagubani halji, moža z gorjačo v roki in s čopom nad čelom, ki ga
potem razrežejo, da napravijo iz njega rogove, tedaj parklja, ter punčko
v povojih. Rastlinskih motivov ni. V živalskem ciklu imamo ribo, konja
z odejo, ki mu med prednjima nogama raste grm, jelena, psa ter konja
v diru, prašiča, lisico, zajčka, puto ter konja s komatom. Na ostalih
figurah so zastopani hlebček s kelihom in dvema angelskima glavicama,
dvostranski model z monstranco in srcem, nad figuro monštrance letnica
1839, pod njo signatura VORBAN, in srce.

Po stilu rezbarij je mogoče lo-
čiti četvero rok: 1. 5 modelov, med
njimi oni s signaturo VORBAN, je
delo tega Vorbana, ki se je pisal
KOSHININA, kot nam povedo
modeli iz Etnografskega muzeja (gl.
str. 182): 2. 4modeU so delo neznane
roke, med njimi model križanja in
moške figure v krilu; 3. nadaljnji 4
modeli so zelo slabo delo tretje roke.
Sem spadajo forme ženske s koša-
ro, jelen v diru, riba in moški z gor-
jačo; 4. modele Miklavža, angela z
vejico, plavajočega angela in ženske
figure je napravil Anton Klemen-
čič, p. d. Pelnadarjev Tone iz Želez-
nikov, od čigar roke hrani nekatere
modele Vidmarjeva v Železnikih.
16 modelov je dobila Frančiška Globočnik pri svoji materi Agati Lotrič,
se pa ne spominja več natančno, kdaj, niti od koga bi bili. Med njimi
se nahaja tudi model ribe, ki je točna analogija podobnega modela pri
Sinku ter v Etnografskem muzeju v Ljubljani ter brez dvoma izdelek
iste roke. Morda ga je napravil Primož Žontar (gl. str. 184), morda kaka
druga roka, ki bi jo bilo treba ugotoviti.

V javnosti je končno po zaslugi Badiurovih vodnikov' znana zlasti
gorska vas Dražgoše nad Selci kot še delujoča pekarija »malega kruhka«.
Dejanski pecivo tu res pri celi vrsti hiš izdelujejo, toda le na roko.
Modele smo zasledili pri eni sami hiši, v Dražgošah pri cerkvi št. 8, kjer
hrani Frančiška Šolar en model jelena in en model Miklavža. Oba mo-
dela je pred kakimi 40 leti izrezal neki lovec. Iz Dražgoš je bila doma
Agata Lotrič, ki je boljšo tradicijo vzela s seboj v dolino.

Pod. 6. Modeli „malega kruhka«
iz Poženka.

' R. Badjura, Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem,
Ljubljana. 1933, str. 144.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici.

181 !

Razne zbirke
modelov za »m a I i
kruhek«. 1. Razen
obstoječih in še vedno
rabljenih modelov, po-
znamo v Sloveniji tudi
več zbirk form, ki pa
so že dolgo izven pro-
meta. Kot prvo je ime-
novati zbirko Etnograf-
skega muzeja v Ljub-
ljani. Po svojem izvoru
pripada večina modelov
istemu loškemu okro-
žju, kajti iz inventarja
je razvidno, da jih je
muzej nabavil ali od
Ante Gabra iz Škofje
Loke, ali od že omenje-
nega Janka Sinka v
Kranju. Majhno pred-
stavo o zbirki nam nu-
dita naši dve repro-
dukciji form in odlit-
kov. Izmed novih figu-
ralnih motivov imamo
na prvem mestu damo
s košarico, damo s pah-
ljačo (pod. 7) in friz
dvojčkov, harlekina in
jezdeca na konju v
dveh izdajah. Nov reli-
giozni motiv je Mati božja z detetom v naročju (pod. 7), ki je zanesljivo
kaka božjepotna podoba, v zbirki pa so zastopani tudi Miklavž, angel-
ček, parkelj in podobno.

Inventar živalskih figur prinaša kot nove motive prešiča, ptiča s
kremplji, jelena, ki je nekoliko drugačne oblike nego doslej navedeni
ter motiv odetega konja. Med predmetnimi motivi je vsekakor naj-
zanimivejši model zibelke, zelo pogost je model za košarico, ki kaže
posebej razvit plašč in posebej dno. Ravno pri tem modelu pa ni iz-
ključeno, da se je rabil za vlivanje voščenih predmetov, kakor hrani
Etnografski muzej sploh več kalupov za vlivanje voščenih figur. Popol-
noma nova je oblika bodala z živalsko izoblikovanim ročajem (pod. 7).
V zbirki imamo tudi rastlinske modele.

Skupina hlebčkov ne kaže novih inačic in form (pod. 7 in 8), prav
tako je med srci najpogostejši oni tip, ki ga že poznamo (pod. 8). Novo
pa je tkzv. zaročno srce, ki kaže v sredini sklenjene roke, kar naj po-

Pod. 7. Mavčni odlitki po modelih
iz Etnografskega muzeja.

182

Dr. R. Ložar — Ljubljana:

meni obljubo zvestobe (pod. 7). Nekateri primeri originalnega peciva
so razstavljeni v pultni omari Etnografskega oddelka.

Posebna važnost modelov Etnografskega muzeja tiči v tem, da jih
je cela vrsta signiranih in datiranih. Izpisanih imen ni mnogo, omenjamo
samo ime Koshinina Vorban na dveh modelih. Model inv. št. 3090 ima
na licu hlebček s signaturo KOSHININA VORBAN, na hrbtu pa letnico
1835 (pod. 8), inv. št. 3287 ima na licu hlebček z HIS ter isto signaturo,
na hrbtu pa srce z 1. 1831 (pod. 8). Ta Koshinina (= Košenina) je brez
dvoma istoveten z Vorbanom na modelu iz Poženka. Med nadaljnjimi
signaturami je HA zastopana na petih kosih: na velikem hlebčku z let-
nico 1857 (izročil A.
Gaber 1912), na ma-
lem hlebčku iz 1.1856.
(Izročil isti, zadnji
model je dvostran-
ski), ter še na treh
drugih Hlebčkih. Sig-
natura KC se nahaja
na modelu velikega
jezdeca, katerega je
izročil J. Sink. Na mo-
delu srca s kelihom
imamo letnico 1833.
na hlebčku z IHS let-
nico 1842, na podob-
nem letnico 1844. Na
podlagi teh signiranin
in datiranih modelov
bi se dali napraviti
tudi glede ostalega
gradiva kaki zaključki.
2. Naslednjo ljubljansko zbirko starih modelov hrani Narodni mu-
zej v tkzv. Grebenčevi zbirki narodnih in ljudskih starožitnosti. Zbirka
ni obsežna. Izmed človeških figur bi bilo omeniti moža s košem na rami,
ki predstavlja morda parklja, dalje moža s pokrivalom, ki odnaša v
naročju otroka (ta motiv spominja zelo močno na motiv desetega brata),
moža s krivci, žensko figuro, Miklavža itd. Živalske motive poznamo
vse že od drugod. Z letnico 1850 je datiran hlebček z veliko monstranco,
dočim nosi manjši v sredini letnico 1844. Izmed geometričnih oblik na-
stopa romb.

■ 3. Zelo veliko zbirko starih modelov hrani ljubljanska medičarska
tvrdka Plehan na Sv. 'Petra cesti. Sedanji lastnik tvrdke, Jakob Krhav-
čič, od časa do časa peče »mali kruhek« na roko, hrani pa v modelih
zanimive primere. Tu se nahaja tudi že omenjena stiskalnica ali preša
z letnico 1880 (1/12). Tipski inventar modelov je naslednji: punčka v
povojih, pas, sestoječ iz punčk, ženske figure, klovn ali harlekin, bider-
majerski gospod, jezdec na konju v več inačicah, sv. Miklavž, parkelj

Pod. 8. Dva signirana modela iz Etnografskega
muzeja.

z otroki, angelji, korpus križanega Kristusa brez križa itd. Živalske
figure: golobi, konji, petelini, jerebica in razne druge živali. Predmetne
figure: hlebčki, srce, krona, zvezda, podkev, kelih, košarica, grad itd.
Med geometričnimi figurami romb. Izmed rastlinskih oblik neke vrste
grah in želod. Na posebni formi nahajamo podobo dveh sklenjenih rok,
nad njima napis LIBE (= ljubezen); vendar ta model ni mogel služiti
za izdelavo »malega kruhka«, temveč kvečjemu za odtiskavanje teh dveh
motivov na kako mehko slaščičarsko tvarino. V zbirki se nahaja tudi
mnogo modelov iz gipsa, ki so služili za vlivanje voščenih figur.

Po pripovedovanju g. Krbavčiča so hranili do nedavnega tudi pri
medičarju Dolencu veliko zbirko form, ki pa so jih vse sežgali. Pri tem
Dolencu se je izučil rezljanja podob že večkrat omenjeni Janko Sink.

4. Izmed izvenljubljanskih zbirk modelov za »mali kruhek« je po-
sebno znana zbirka J. N. Sadnikarja v Kamniku. Po svojem značaju
predstavlja ta zbirka z muzealnim interesom ustvarjeno kolekcijo mo-
delov, kar popolnoma ustreza zbiralskim tendencam njenega lastnika.
Zanimiva je zbirka tudi radi tega, ker hrani modele iz Kamnika in No-
vega mesta, s čimer se naš seznam krajev, v katerih se je to pecivo
izdelovalo, pomnoži. Tudi tipologično predstavlja zbirka obogatitev do-
slej navedenega inventarja, kar bo razvidno iz sledečega. Še prav po-
sebej pa je omeniti tudi to, da se v zbirki nahajata datirana modela z
letnicama 1746 in 1749, s čimer bi imeU tudi najstarejše signature na
nam znanih kosih.

Motivično imamo v Sadnikarjevi zbirki sledeče vrste. 1. V človeških
figurah: dvojčke, friz punčk (gl. podobo v Karlovškovi knjigi, št. 33),
moža s košem (pod. 9), kmeta in kmetico v narodni noši iz ok. 1800,
(pod. 9; modela sta iz Škofje Loke), dva muzikanta (pod. 9; model iz
Novega mesta), jezdeca na konju (večkrat, gl. sliko pri Karlovšku št. 35)
m podobno. Izmed svetniških figur imamo Marijo z Jezusom (Kamnik), ki
je brez dvoma šmarnogorska božjepotna podoba Marije, dalje, sv. Mi-
klavža (pod. 9) v treh variantah (vse iz Kamnika, glej k temu opombo!)"
tri device v dveh variantah, ena izmed njih nosi na stranici letnico
1746 (les je razmeroma dokaj črviv, model izvira iz Kamnika), model 3
devic z letnico 1749, in končno Kristusa na križu, ob križu sv. Janez in
Marija, zelo lep model iz Novega mesta (pod. 9).

2. Izmed živalskih figur stoji na prvem mestu medved z basom, ki
se nahaja na hrbtu modela obeh muzikantov (pod. 9). Ta model je iz
1. 1775., kot nam pove letnica na velikem basu muzikanta na lični strani
(izvira iz Novega mesta). Dalje je zastopan v zbirki kozel, jelen (slika
št. 35 pri Karlovšku), večkrat, rak, dva golobčka, konj, ptič in riba. Med
predmetnimi motivi imamo zlasti zelo lep model kočije s konji (pod. 9),

" Na dan sv. Barbare (4. decembra) je v Kamniku letni semenj. Med ljud-
stvom je razširjeno izročilo, da hodi sv. Miklavž kupovat v Kamnik na semenj
sv. Barbare. Ta podatek dolgujem g. Sadnikarju. Ko smo že pri tem, naj omenimo,
da se nam čudno zdi, da nimamo iz Kamnika nobenega signiranega modela,
čeprav se pri Steletovih pravi »pri lectarju«. Tudi ni več jasno, kateri modeli
hi bili iz te hiše.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. 183

184)

Dr. R. Ložar — Ljubljana:

Pod. 9. Modeli iz zbirke Sadnikar v Kamniku. (Muzikanta, medved z basom,
kočija, križanje, kmetica, kmet v narodni noši, mož s košem, sv. Miklavž.)

verjetno iz časa okrog 1780. Model, ki izvira iz Novega mesta, nosi
signaturo I. L. Dalje nastopa uvito srce (Loka), košarica s heraldično
postavljenima golobčkoma (Novo mesto), ura v dveh variantah (Loka),
kratka sablja in zvezda (oboje iz Loke). Sablja ima držaj v obliki žival-
skega vratu. V geometričnih motivih imamo romb in hlebček. Izmed
rastlinskih motivov zelo lep model grozda.

Časovno imamo v Sadnikar j evi zbirki vsaj dve skupini, eno starejšo,
ki sega nekako od srede 18. stol. dalje proti koncu, in eno mlajšo, ki
sega od 18. stol. do konca prve tretjine 19. stol. V starejšo skupino
spadajo predvsem že omenjene tri device z letnico, dalje model muzi-
kantov in medveda z basom, Kristus na križu, kočija s konjsko vprego,
jelenji lov in mož s košem. Iz druge skupine zadošča, da omenimo samo
model kmeta in kmetice v narodni noši, ki sta za čas posebno karak-
teristična. Morda ni nezanimivo dostaviti, da hrani g. Sadnikar tudi
napisno tablo lectarja, ki je te modele izvršil. Izmed Signatur smo že
omenili I. L. na modelu kočije iz Novega mesta in N. P. na modelu
raka iz Škofje Loke.

5. Drugo zelo pomembno izvenljubljansko zbirko modelov, ki se nič
več ne rabijo, hrani posestnik Janez Žontar v Sv. Duhu pri Stari Loki
št. 38 (p. d. pri Matičku). Modele je izrezljal njegov stric Primož
Žontar, oče profesorja Žontarja v Kranju. Slednji mi piše, da je Primož
Žontar videl rezati modele doma. Pri kom, tega ni pripovedoval. Vse-
kakor se je naučil te umetnosti že zelo mlad, kar nam dokazuje model

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici.

1851

hlebčka s signature »Jäger iP. Ž. 19. F. 1879«, ki ga je Primož izrezal
kot lovec o priliki okupacije Bosne in Hercegovine. »Mali kruhek« sta
pri Žontarjevih pekli Primoževi sestri, Marjeta in Micka. Marija je
umrla 1. 1929. v starosti 80 let. Pekla pa ga je nato tudi mati Janeza
Žontarja, ki se je tega naučila pri njegovih tetah. Danes ga ne več.
Pokojni Primož je delal modele tudi po naročilu; nekateri od njih so
šli v Selško in Poljansko dolino, nekateri pa so prišli tudi v Šinkovo
zbirko v Stari Loki. Po cenitvi prof. Žontarja je napravil njegov oče
ok. 300 lesenih form, je pa stvar opustil, ko se je preselil radi sinovega
študija v Kranj in je ob tej priliki začel izdelovati rezljane skrinjice in
slično leseno robo.

Pri Sv. Duhu kažejo modeli naslednji inventar: 1. Svetniške in svetne
figure: sv. Jurij s čako na konju se bori z zmajem. Model nosi signature
Primož Žontar 1880. Dvostranski model, na licu sv. Miklavž, na hrbtu
figura orožnika z letnico 1879. Razkoračen možak v narodni noši, pokrit
na glavi s tkzv. smrtnico. Jezdec na konju, brez dvoma sv. Martin, ki
daje plašč beraču pod konjem, letnica 1880. Dalje več tipov punčk.
2. Živalske figure: konj, jelen, pes in zajec, prašič, divji zajec, lev,
medved itd. 3. Rastlinski ciklus: hruška s cvetjem, jabolko s cvetjem,
razno listje, robidnica, jagoda itd. 4. Predmetni in omamentalni ciklus:
srce v številnih inačicah, izmed katerih je posebno značilna ona s
signature P. Žontar, na licu, ter letnice 1878 na hrbtu (pod. 10). Na
robovih je srce izdelano v obliki vzporedno ter gesto nazobčanih ar-
kadnih lokov. Dalje hlebček v najrazličnejših inačicah, omenimo naj
samo enega, ki kaže enako bordure, sesteječe iz polkrežnih lokov ali
arkad (podoba 10). Romb nastopa z ovitimi robovi ter kaže značilen
kitasti Ornament kot berdurni vzorec, ki ga doslej še nismo nikjer
opazili (podoba 10). Ostalih motivov kot ura, puška, sablja, grb nekega
papeža itd., niti ne omenjamo.

Modeli vsebujejo tedaj naslednje datirane signature: P. Žontar 1877,
Jäger P. Ž. 19. F. 1879, Primež Žontar 1880. Nadalje imamo na njih
sledeče letnice: 1874.
1876, 1879, 1880 (dva
kosa), 1881 ter 1902
(na poslednjem se na-
haja stenografsko be-
sedilo). Iz tega je raz-
vidno, kdaj približne
je nastal večji del mo-
delov. Natančna ana-
liza form bi kesneje
lahke podrobneje ugo-
tovila, kaj je delo Pri-
meževe roke v zbir-
kah, ki smo jih doslej
navedli, tako zlasti pri

Šinkovih v Stari Loki. Pod. 10. Modeli P. Žontarja iz Sv. Duha.

186 î

Dr. R. Ložar — Ljubljana:

Ekskurz: Pecivo iz uršulinskih samostanov.

že spredaj st. 170, smo omenili, da pečejo »mali kruhek« tudi uršu-
linke v Loki in da se samostansko pecivo bistveno razlikuje od peciva
svetnih hiš, radi česar se tudi imenuje običajno »nunski lect«. Temeljna
razlika obstoji brez dvoma v pripravljanju testa, ki je ostalo kljub
poizvedovanju skrivnost samostanov. V uršulinskem samostanu v Škofji
Loki se nahaja preko 200 modelov ali form, po katerih napravljajo
pecivo naj raznovrstne j ših oblik. Značilno zanj je prevladovanje rast-
linskega motiva, ki obsega vse vrste rastlin, od najpreprostejše jagode
do velike rože. Poleg njega bi bilo imenovati še živalski motiv, v katerem
imamo zastopanega raka, ribo, kozoroga, zajčka itd. Med modeli se
nahaja le malo figuralnih motivov, omenjamo pa: nuno, angela in moško
figuro. Nekaj modelov nosi napise strogo liturgičnega značaja. Splošno
je za »uršulinski lect« liturgično-religiozna smer značilna.

Pod. 11. Pecivo iz Uršulinskega samostana v Ljubljani.

Poleg uršulinskega samostana v Loki je imenovati sestrski uršulinski
samostan v Ljubljani. Tudi ta hrani celo vrsto modelov; po nekaterih
izmed njih je napravljena reprodukcija (pod. 11). Ljubljanske uršulinke
peciva ne pečejo redno, niti za prodajo, temveč le ob slavnostnih prilikah
in za različna poklonila. Tako je treba razumeti modele, na katerih se
nahajajo številke, ki pomenijo leta ali razne jubileje, recimo 25 in 80
(=: 25, oz. 80 letnico). Še bolj nego modeli samostana v Škofji Loki, so
ljubljanski strogo liturgične vsebine, zlasti mnogo je na njih napisov
(n. pr. MARIA, IHS, GLORIA IN EXCELSIS DEO, ALELUJA in

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici.

187

podobno). Sicer pa imamo naslednji tipološki inventar. 1. Živali (rak,
riba, krokar, zajček, golobček, velikonočno jagnje); 2. rože (hrastov list,
lovorjev venec, šesterolist, jagoda, planika, grozd itd.); 3. ostale oblike
(hlebček, četverokot, romb, oval, Jezusovo srce itd.). Srca v navadni
obliki, ki jo poznamo iz Škofje Loke, tu ni. Popolnoma manjka v tem
samostanu figuralni motiv. Večje število modelov je izrezala uršulinka
M. Florijana.

Dejstvo, da imamo tako v Kamniku kakor v Škofji Loki in v Ljub-
ljani, končno pa tudi v Novem mestu lectarske obrti, in da se v teh
krajih ali vsaj v njihovi bližini nahajajo redovni samostani, bi govorilo
za to, da se je tradicija peciva razširila iz njih med posvetno ljudstvo.
Toda to zaenkrat ne more biti več nego domneva, kajti zlasti v loški
okolici še danes prevladuje ustno izročilo, da je navada izdelovati pecivo
take vrste prišla iz Železnikov in to je pač treba upoštevati. Deloma bi
mogla na to vprašanje dati pojasnilo danes natančna študija starih
zapiskov, kronik in podobnega, ako se v njih sploh nahaja kaka omemba
peciva. Če pa upoštevamo možnost, da so samostani tudi nekoč tako
skrbno hranili svoje recepte kakor jih danes, in da je v Selški in Po-
ljanski dolini razširjenega obilo podobarskega talenta, bo prej verjetno,
da imamo pred seboj dve popolnoma samostojni tradiciji izdelovanja
»malega kruhka«, za kar bi govorila tudi bistvena različnost peciva
svetnih in samostanskih hiš. Ni namreč verjetno, da bi »mali kruhek«
svetnih hiš predstavljal le pokvarjeni ali slabo ponarejeni, to je vulga-
rizirani recept uršulink.

III. Prostoročno izdelani „mali kruhek".

Sorazmerno mnogo obsežnejša in bolj razširjena nego prva skupina
peciva je druga, ki obsega na roko izdelano blago. Dočim ima pri prvi
obliki glavno vlogo leseni, mavčni ali glinasti model, ki enkrat narejen
lahko dolgo služi gospodinji pri peki, je pecivo druge skupine po svoji

Pod. 12. Zaročno (dvojno) srce
iz Železnikov.

Pod. 13. Zvezda iz Železnikov,^

188

Dr. R. Ložar — Ljubljana:

Pod. 14. Pecivo iz Železnikov (svatbeno)
v Etnografskem muzeju.

obliki in okrasu od modela po-
polnoma neodvisno in navezano
zgolj na fantazijo ter spretnost
dotične gospodinje. To pecivo
nastaja tako rekoč po improvi-
zaciji. Prav radi tega se lahko
zgodi, da je pecivo zelo lepo in
posrečeno, lahko pa tudi zelo
manjvredno, ker sta izvežbanost
in okus v mnogo večji meri za-
deva individualnega znanja go-
spodinje. V zvezi z našim gori
obravnavanim predmetom nas to
pecivo ne zanima v takšni meri.
ker je, kar se forme in okrasa
tiče, tako rekoč neizčrpno in
brezmejno; ravno radi tega pri-
pada temu pecivu velika pomeno-
slovna važnost, kar bo razvidno
iz spisa B. Orla. V svojih končnih
oblikah je s tem pecivom zvezana
današnja slaščičarska obrt, to pa
že daleč presega namen in mejo
našega spisa.

Zadošča nam zato, da ome-
nimo samo one delavnice »ma-
lega kruhka« na roko, ki smo jih
mimogrede spoznali. Še najbolj
razširjeno je to pecivo danes v
Dražgošah, kjer se peče kar v
štirih ali petih hišah. Ze ome-
njena Frančiška Šolar (Dražgoše
pri cerkvi, št. 8) izdeluje pecivo,
kakor nam ga kaže pod. 1, str. 213.
Improvizacija form in okrasa
je razvidna iz peciva takoj.
Popolnoma manjka človeški fi-
guralni motiv, živalski je pa
zastopan le v primitivni obliki, ki jo kažejo naše slike, kar je razum-
ljivo, kajti oblikovanje figure ni stvar vsakogar. Prevladuje ornamentalni
okras. Glede form je omeniti ukrivljeno srce, ki je nekaka specialiteta
dražgoških delavnic. Ta motiv smo srečali tudi na velikem hlebčku od
Kobalovih v Škofji Loki. Razen pri omenjenih hišah peko »mah kruhek«
te vrste še Marija Šolar, Dražgoše - Jelenšče št. 77, M. Pestot, Dražgoše
na Pečeh št. 55, ter še dve gospodinji.

V najožji zvezi z dražgoškim pecivom stoji, kakor smo videli že
pri kruhku po modelih, pecivo Frančiške Globočnikove v Poženku in

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. 189

Elizabete Vidmarjeve v Železnikih. Kakor vse kaže, je mati Frančiške
Globočnikove, Agata Lotrič, ki je bila v Dražgošah doma, vzela s seboj
boljšo tradicijo izdelovanja peciva, kajti tako pri njej, kakor pri njeni
daljni učenki Vidmarjevi, stojita kvaliteta izvedbe ter formalni okus
na zelo visoki stopnji. Tipologično prevladujejo v obeh hišah srca,
dvojna ali zaročna, kakor nam ga kaže pod. 12, zvezde (pod. 13), nasto-
pajo pa tudi pipe, pirhi in podobni motivi. V ornamentu prevladujejo
linearni vzorci, ki kažejo sila značilen spiralni in pentljasti okras. Zani-
mivo je, da je ta pri obeh hišah skoro enak, in da se v sličnih oblikah
pojavlja tudi na prostoročno izdelovanem pecivu pri Šinkovih. Sicer pa
zavije fantazija gospodinj kjer le more v rastlinski in sadni motiv, ki ga
upodablja z neverjetnim smislom za njegovo naravno obliko in občutje.
Zato sta posebno značilna dva primera iz Etnografskega muzeja v Ljub-
ljani, ki sigurno izvirata iz Železnikov (pod. 14), ker kaže njun stil iste
elemente, kakor zvezda od Vidmarjeve. Gotovo jih je izvršila kaka
njena prednica, morda sama Agata Lotrič.

Pod. 15. Pecivo z imeni iz Železnikov.

Na pecivo se stavljajo cesto razna dekliška in fantovska imena,
pogosteje seveda fantovska. Tak kruh prinaša včasih o božiču na ljub-
ljanski trg neka žena iz Železnikov (pod. 15). Zdi se pa, da so imena
posebno običajna pri tkzv. »krajčkih«, ki so razpolovljeni hlebčki in ki
imajo poseben erotičen pomen. Naše primere (pod. 2, str. 213) je napra-
vila Grošljeva v Selcih. »Krajčki« so poznani od Stare Loke do Sorice,
kjer jih peče menda Neža Kejžar v Zgornji SoricL

S prosto roko izdeluje »mali kruhek« v Poljanski dolini neka I. Ra-
movševa, p. d. pri Mihevku v Gorenji vasi pri Poljanah. Prevladujejo
podobni spiralno-pentljasti motivi. Sicer nam iz Poljanske doline ni
znana nobena druga gospodinja, ki bi podobnjake izdelovala. V Ljub-
ljani skuša pecivo poživiti sedanji lastnik Plehanove medičarije na
Sv. Petra cesti.

IV. Zaključno o „malern kruhku".

»M ali kruhek« in ljudsko podobarstvo. Ako pove-
dano povzamemo, naj še enkrat poudarimo, da je prvi del naše študije
predvsem študija o umetniški in zgodovinski strani peciva oziroma
modelov, po katerih se peče. Mitološko in kultno stran obravnava drugi

190 Dr. R. Ložar — Ljubljana:

del. Ločimo dvoje vrst podobnjakov: pecivo po modelu in pecivo, na-
pravljeno prostoročno. Izmed teh dveh skupin nas posebno zanima
pecivo po modelu.

Dejstvo, da imamo ohranjenih toliko lesenih form in nekaj mavčnih
oziroma glinastih, nas opravičuje, da smatramo to skupino važno tudi za
spoznavanje ljudskega podobarstva, zlasti rezbarstva.' Morda ni ta študij
nič manj važen nego obravnavanje izgotovljenega peciva, da pa se ga
poslužujemo, k temu nas upravičuje prav dejstvo, da je pri nastanku
peciva izrezljana lesena forma tako zelo važna. Zanimivo .je, da naha-
jamo največ delavnic »malega kruhka« po modelu v Škofji Loki in njeni
okolici, kjer imamo tudi sicer mnogo ljudskih podobarskih talentov;
Poljanska dolina je domovina Šubicev, Selška domovina Groharja in
drugih naših bolj ali manj znanih umetnikov. Vsaj v treh primerih
imamo zanesljive podatke, da je modele napravila podobarska roka:
pokojni Kobal je bil brez dvoma podobarsko nadahnjen, Grošelj v
Selcih je bil podobar po poklicu, Klemenčič iz Železnikov pa je bil
podobar - samouk, ki je napravil (po ustnem izročilu domačinov) tudi
mnogo kipov za znamenja in celo za cerkve. Podobarsko nadahnjena
sta bila tudi Primož Žontar in Vorbau Košinina, žalibog pa ravno o
poslednjem, čigar modeli sodijo glasom Signatur med zelo stare (okrog
1830—1840), ne vemo mnogo. Največji izmed izdelovalcev modelov je
po našem mnenju vsekakor Franc Kos, čigar signirani model hranijo
Šinkovi v Stari Loki in bilo bi zelo važno, če bi mogli izvedeti še kaj
več Dodrobnosti o rezbarskem delu teöa nadnovorecneöa modelorezca,

Obravnavanje po modelih napravljenega »malega kruhka« pri po-
glavju ljudske rezbarske umetnosti tedaj nikakor ni svojevoljno. V
primeri s prostoročno izvedenim pecivom je prva skupina nekako do-
mena moškega talenta in se ta karakter v delih jasno očituje; prevla-
dovanje figuralnega motiva, živalski žanr, monumentalno pojmovani
rastlinski motiv so poteze, ki označujejo moškega umetniškega duha.
Pecivo, napravljeno na roko, je v nasprotju s tem skoro absolutno orna-
mentalno-dekorativno, okrašeno navadno z rožami, sadnimi motivi, raz-
nimi črtami, vejicami, pentljami in podobnim, ti elementi pa so, če
smemo tako reči, značilni za ženski estetski čut. To pecivo je v mnogo
manjši meri vezano na konservativni stvarni čut, temveč je izraz tre-
nutnih čustev in domislekov.

Po signaturah, ki smo jih navedli in izmed katerih smo nekatere
skušali razrešiti, se ti na videz anonimni izdelki ljudske umetnosti vežejo
z resničnimi umetniškimi talenti, ki so se udejstvovali kot modelorezci.
Teh sicer ni mnogo. Na prvem mestu stoji Franc Kos. Ker imamo na
razpolago njegov signiran model, bi ob primernih stroških lahko dali
napraviti pecivo še po ostalih nesigniranih modelih ter dognali, kateri
so stilno produkt njegove roke in kateri ne. Signirane modele imamo

' Ta vidik se v dosedanjih obravnavah modelov za »mali kruhek« in sploh
izrezljanih modelov, kolikor jih je, ni upošteval. Tudi M. Haberlandt v svojem
delu »Oesterreichische Volkskunst«, Wien, 1911, o njih ne piše v zvezi z rez-
^barstViOni.;.,__________________.________________.....____________________........,

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. 191

tudi od Vorbana Košinine, tako da poznamo njegov stil. Več Signatur
je na razpolago za Primoža Žontarja. Sledili bi Kobal, Klemenčič, po-
dobar Grošelj, dalje manj pomembni; prezreti pa seveda ne smemo
samostanskih rezbaric (M. Floriana). Ostale signature (I. L., N. P., H. A.,
K. C., K. S. T.) bo težko razvozlati, ker nimamo na razpolago nikakih
podatkov. Z onimi, ki jih ugotavljamo, smo pa vsekakor odpravili vsaj
deloma anonimnost, ki tako rada vlada nad objekti ljudsko-umetniškega
in ljudsko-obrtnega značaja.

Vprašanje avtohtonosti in izvirnosti. S tem smo se
dotaknili nadaljnjega zelo važnega vprašanja. Spričo starejšega narodo-
pisnega gradiva, ki nam je na razpolago in ki nam zanj niso naši predniki
zapustili nikakih zanesljivih podatkov, le preradi mislimo, da je vse
neke vrste Import in posnetek tujega, od naših sosedov izposojena
zadeva. Zlasti »mali kruhek« je za to klasičen primer. Ker se v večini
publikacij, kjer se mimogrede omenja,^ označuje kot vzhodno-alpsko
blago, se ta oznaka kaj rada istoveti z vzhodno-alpsko-nemškim in
končno nastane vtis, da smo to stvar kratko in malo prevzeli od Nemcev.
Toda ni vse tako, kot bi se na prvi pogled zdelo. To, da smo razrešili
signature in deloma, n. pr. pri Grošlju v Selcih, dokazali, kako takle
model nastane po naročilu, pomeni že prispevek k rešitvi vprašanja
originalnosti našega »malega kruhka«. Grošelj je svojega parklja na-
pravil leta 1934. in sicer izven sleherne odvisnosti od kakih nemških
ali drugih »vzhodnoalpskih« vzorcev. Enako bi za izdelke Franca Kosa
zaman iskali analogij med vzhodno-alpskimi neslovenskimi podobnjaki.
Za Kobala smo zvedeli, da je hodil po svoje vzorce v cerkev, kar je
zelo konkreten dokaz za nastajanje ornamenta in motiva na naših tleh.
Še enkrat pa poudarimo, da se pecivo po modelih tesno drži ljudskega
podobarstva in samo če je upodabljanje kot tako vzhodnoalpsko-nem-
škega izvora, kar pa je nesmiselno, je tudi mali kruhek iz modelov svo-
jina vzhodnoalpskih Nemcev. Pomisliti moramo pa še sledeče.

»Mali kruhek« je samo del ogromne mase peciva, ki se izdeluje v
raznih podobah. Navada, dajati pecivu obliko živali, človeka, kroga,
osmice itd., gotovo ni edino slovenska in slovanska, temveč ravno tako
germanska, kakor romanska, z eno besedo, splošno človeška in pre-
naravna." O pomenu takega peciva ter o z njim zvezanih običajih bo
izpregovorila v prvi vrsti študija B. Orla. Nesmiselno bi bilo zato trditi.

" Tako zlasti v navedenem Haberlandtovem delu, Taf. 85, 86 in str. 137.
Važno pa je, da navaja Haberlandt na tabli 100, 8/9 tudi dva stara modela iz
Dalmacije, ki otvarjata možnost drugačne razlage. Kaj, če je navada napravljati
iz peciva figure po modelih, tudi odsev antičnega, kesneje pa zlasti samostan-
skega in sicer sredozemskega običajstva in navad? Prim. za antične modele iz
Ostie H. Eckstein, »Gebildbrote« v Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens,
Berlin 1930, 398/12.

" Obširno obdelava podobnjake najrazličnejših vrst H. Eckstein v pod našo
opombo 8 omenjenem članku velikega nemškega slovarja uver. Na kratko se
poučiš o tem gradivu v priročnem leksikonu Wörterbuch der deutschen Volks-
kunde von Oswald A. Erich und Richard Beitl, Leipzig, Kröner 1936, s. v. Ge-
bildbrote. V obeh navedenih delih se nahaja obilna starejša in novejša literatura.
Za opozorilo in za uporabo teh del dolgujem zahvalo B. Orlu.

192 Dr. R. Ložar —• Ljubljana:

da je ta navada prišla k nam od vzhodnoalpskih Nemcev, ko je mnogo
bolj realno misliti, da smo prevzeli od njih kvečjemu kak figuralni
motiv, kar pa za celoto še nič ne pomeni. Tako preseljevanje motivov
med posameznimi ljudskimi kulturami ni nič čudnega in ne dokazuje
še ničesar za avtohtonost kake navade ali običaja kot takega.

Vprašanje originalnosti in izvirnosti peciva ter pecivnih običajev
nima tedaj nič opraviti s potovanjem raznih motivov in podob, s katerim
se hočemo v naslednjem na kratko seznaniti. Pripomniti moramo seveda,
da ta pregled nikakor ne bo popoln, kajti v Ljubljani nimamo na raz-
polago nikakih znanstvenih obdelav po modelih oblikovanega inozem-
skega peciva, zlasti ne ilustriranih; ono, kar nam je prišlo pod roko, je
zgolj slučajno." Vendar za nekatere motive vkljub temu vsaj približno
lahko trdimo, da niso naši, temveč da smo jih nekoč od kjer koli že
prevzeli, najbrž seveda po posredovanju grajske in druge gospode, ki
je bila pretežno nemškega porekla.

Prevzeti motivi. Izmed figuralnega svetnega inventarja bi
bilo v prvi vrsti imenovati motiv punčk, bodisi samostojnih, bodisi
skupinskih, ki verjetno ni nastal na naših tleh; ni izključeno, da je kdaj
kak lectar prinesel tak model k nam.^^ Tudi motiv devic je splošno znan
in zlasti v nemškem narodopisju razširjen." Enako bi bilo sem šteti
razne variante jezdeca na konju. Ta motiv je pogost v nemški ljudski
umetnosti 17. in 18. stol., kjer predstavlja jezdec kakega kavalirja ali
viteza s širokim klobukom in perjanico." Jezdeci pri nas nosijo večjidel
huzarske kape in so nekoliko kesnejši, toda motiv sam brez dvoma ni
slovenski.** Tudi dama je rokokojski importiran motiv in bi si težko

" Na kratko je omenjeno te vrste pecivo v malem Erichovem in Beitlovem
»Wörterbuchu« (gl. op. 9) pod besedo Gebäckmodel. Tam citirane večje Rüti-
meyerjeve razprave v Ljubljani žalibog ni. Bogato ilustriran manjši spis, pod
naslovom »Die Kunst des alten Modelstechers« objavlja Karl Gröber v meseč-
niku »Atlantis« 1936, 754 si. Lepe primere objavlja tudi kratki članek v prilogi
»Die Frau«, Frankfurter Zeitung, 6. Dezember 1936. Zanimiv je star recept, ki
ga objavlja ta članek in ki bi ga bilo dobro preizkusiti.

" Za motiv punčk primerjaj »Atlantis« na navedenem mestu, dalje M. Höfler,
»Gebildbrote der Hochzeit«, Wien 1911, Suppl. Heft 7, der Zeitschrift f. oesterr.
Volkskunde, Fig. 16, S. 32. Prim. tudi K. Hahm, Deutsche Volkskunst, Breslau
1932, Fig. 27. Iz tega pa seveda ne sledi, da je ta motiv germanskega izvora.
Votivne punčke so poznala že provincialna ljudstva antike in so se v nekem
južnofrancoskem svetišču ohranile marmornate figure punčk oz. otrok v povojih,
ki so jako slične modernim. Prim. album »Hellas und Rom«, izdala H. Th. Bossert
in W. Zschietzschmann, Berlin 1936, Taf. 120 zgoraj. Iz grškega verstva nam
zaenkrat taka votiva niso znana, čeprav je tudi tu bila navada posvečati božan-
stvu zaobljubljene podobe, vsesplošna (E. Reisch, Griechische Weihgeschenke,
Wien, 1890).

12 Prim. Atlantis, 755.

" Prim. Atlantis, 756, model iz Emmericha, 17. stol. Dalje prilogo »Die Frau«.
Jezdec kot Turek na modelu iz Salzburga, gl. Hahm, n. n. m. fig. 27.

" Jezdec s huzarsko ali napoleonsko čako je pogost na Ogrskem; gl. L'ART
POPULAIRE HONGROIS, Budapest, 1928, tab. 224 irt 225. Za tem pokrivalom
čakaste oblike pa tiči pri nas verjetno kučma, zlasti ker ni povsod čelnice
(Schild).

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. 193

mislili, da je nastal med našim ljudstvom. Nastopa v raznih variantah."
Harlekin (ali morda celo Turek) je konec koncev vzorec, ki ga poznamo
izza visoke rokokojske umetnosti. Tudi muzikantje so produkt meščan-
skega žanra poznega 18. stol.^'*

V živalskem ciklu je zelo verjetno tujega izvora konj. Prvotno
najbrž ni nastopal samostojno, temveč je bil del vprege, vozil je kočijo,
kakor nam jo kaže en model pri Sadnikarju (pod. 9). Kesneje pa se je
iz tega konteksta iztrgal in pričel nastopati samostojno, toda njegova
odeja (pod. 1) še vedno razodeva njegovo provenijenco. Nedvomno pa
je konj s komatom (v Poženku) domačega porekla. Tudi jelen je tak
motiv, ki je prvotno tvoril del kake scene. Zelo verjetno je, da se je
iztrgal iz scene lova na jelene, ki je aristokratskograjski motiv nemškega
izvora.^' Našemu občutju jelenji lov ne prija, tem bolj pa jelen kot
samostojna figura. Tudi medved kot muzikant je humorističen motiv
18. stol., ki je take živalske aranžmaje ljubilo."

Glede navedenih motivov tedaj približno domnevamo, da niso na-
šega izvora, temveč, da so kakor koli prišli k nam. Pot, po kateri so se
priselili, ni jasna, toda najverjetnejše je, da so last vrhnjega t. j. go-
sposkega sloja, ki je nad našim ljudstvom kraljeval tedaj in je bil večji
del nemške krvi. Model dvojnega tkzv. zaročnega srca iz Etnografskega
muzeja je podaril muzeju neki I. Kummer iz Kranja, ki je ali posnel
sorodni nemški motiv, ali pa nemški model prinesel v Ljubljano
(pod. 7)." Toda mnogo važnejša nego ta grupa tujih motivov je nasled-
nja, ki obsega upodobitve, katere je modelorezce napravil neposredno
pred naravo, oziroma je to vsaj v veliki meri možno. Skupina je od prve
daleko večja. Delili bi jo v dva pododdelka: v prvega bi sodili motivi,
kateri so morda posneti po kakšnih domačih predlogah, n. pr. bakro-
rezih, podobicah, slikah in podobno, v drugega pa motivi, ki so pobrani
neposredno iz narave. Ni izključeno, da se tako glede prve, kot glede
druge v marsičem motimo, toda to nas ne odvezuje od dolžnosti, da
iščemo pravega odgovora na postavljeno vprašanje.

Motivi po predlogah. K motivom prve skupine, t j. k
onim, ki jih je modelorezce napravil po kaki domači predlogi, bi iz
svetniškega figuralnega cikla šteli sv. Miklavža (pod. 9), sv. Jošta
(pod. 4), božjepotno podobo Matere božje z Jezusom (pod. 7), Kri-
stusa na križu (pod 6, 9), odnosno samega brez križa, sv. Katarino v

'■'^ Za motiv dame gl. Atlantis, 756, dama s kolovratom; Haberlandt n. n. m.
Taf. 86/2, dama s šopkom, model iz 1. 1702. iz Perchtoldsdorfa.

1" Gl. Atlantis, 757, model iz Emmericha ter L'ART POPULAIRE HON-
GROIS, t. 225.

" Lep primer scene jelenjega lova prinaša Atlantis, 755. Muzej Sadnikar v
Kamniku hrani rog za smodnik z gravirano sceno lova na jelene, ki jih gonijo
psi. Na enem izmed modelov tega muzeja se nahaja jelen s psom, kar je gotovo
dokaz, da je ta figura povzeta iz neke predloge jelenjega lova.

Prim. kozla z zastavo ter z otrokom v košu kot zafrkacijo krojačev,
Atlantis 757.

" Natančno analogijo te oblike zaročnega srca gl. M. Höfler, Gebildbrote
der Hochzeit, fig. 7, tekst str. 6.

13

194 Dr. R. Ložar — Ljubljana:

medaljonu (pod. 4), ki je posneta po kaki ovalni sliki in podobno. Ti
motivi so skoro zanesljivo preneseni iz predlog. Glede svetnega figu-
ralnega cikla, dalje glede živalskega in rastlinskega cikla bi bili v zadregi
zastran odgovora, katere figure so nastale po kakih risanih ali slikanih
predlogah. Nedvomno pa je velikonočno jagnje (pod. 11) posneto po
liturgični predlogi.^" Iz cikla predmetov bi bilo tu imenovati zlasti veliki
hlebček z monštranco v angelski slavi (pod. 4), ki nam po svojem stilu
razodeva, da je posnet po kakem vezenem motivu na cerkvenem prtu,
ali po kaki podobni predlogi. Toda točen odgovor na to skoro ni možen.

V bistvu je namreč že prenašanje neke predloge v novo umetniško
tehniko ravno tako oblikovanje neke resničnosti, kakor če bi kdo risal
žival po naravi. In prav iz tega razloga teoretično tu ne moremo potegniti
jasnih mej med eno in drugo skupino, ker bi bilo zanesljivo rešitev
mogoče dobiti samo na podlagi natančnega, za vsak primer posebej
zbranega dokaznega gradiva. Ker pa tega ni več na razpolago, se vse
suče v mejah ugibanja. Ljudske umetnosti so po svoji naravi rade sestav-
Ijalne, t. j. pobirajo motive, ki so že drugje na razpolago, recimo v visoki
umetnosti. Novih motivov danes od ljudske umetnosti ne smemo več
zahtevati, kajti odkar se je izvedla med njo in med visoko umetnostjo
ločitev, je poslednja prevzela nalogo, ki jo je imela v predzgodovini še
ljudska, takrat edina poznana umetnost. Nehote zato prehaja prva
skupina motivov v drugo.

Motivi po naravi. Risano ali slikano predlogo nadomešča v
tej skupini konkretni predmet, ki ga modelorezec posnema in prenaša
v formo, po kateri se bo potem odtisnilo pecivo. V figuralnem svetnem
ciklu je na ta način nastala najbrž figura parklja (pod. 5), kmeta in
kmetice v narodni noši (pod. 9), figura nune, bidermajerski gospod,
moška figura, božični mož s košem ali deseti brat itd. Težko bi si
namreč mislili, da je modelorezec tudi te figure od kje prerisal. V
živalskem ciklu je na ta način nastalo poleg rastlinskega vsekakor
največ figur. Jelen, zajec, petelin, kozel itd. so brez dvoma motivi iz
neposredne narave in jih menda modelorezec ni prerisal iz kake pri-
rodoslovne knjige. Zoper to bi govorila zlasti živa realistika figur. Toda
izključeno ni, da so se figure goloba, petelina, zajčka in morda tudi je-
lena od svoje strani prikradle v inventar iz liturgičnih priprav in tekstov,
saj imajo vse te živali svojo točno označeno vlogo, zlasti v liturgiji
velikega tedna. Jelen, ki ga je izrezal pred 40 leti lovec v Dražgošah, je
seveda gotovo nastal pod neposrednim vtisom in vzorcem v naravi.'*
Iz rastlinskega cikla smemo prisoditi tej skupini pač vse, kar nastopa.
Zelo karakteristično je, da je rastlinski motiv razširjen zlasti v obeh

2" Podobno velikonočno jagnje prinaša Atlantis, str. 757 ter Haberlandt
n. n. m. Taf. 85.

21 Jelen predstavlja sploh enega najvažnejših in najzamotanejših živalskih
motivov. Provenienca je lahko trojna: 1. motiv prihaja ali iz scene jelenjega
lova, 2. ali iz inventarja liturgične simbolike, kjer predstavlja jelen simbol po
Kristusu koprneče duše ali 3. neposredno iz narave, za kar govori ravno model
v Dražgošah, ki ga je izrezal lovec. Izčrpneje bo o jelenu in njegovem mitološkem
pomenu spregovoril B. Orel.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. 195

samostanskih hišah ter na podobnjakih iz Železnikov in iz Dražgoš.
Je nekak produkt ženske roke in stila ženske umetnosti in je zanimivo
opazovati razliko med tem, kako upodablja rastlinski motiv neznani
modelorezec pri Šinkovih (Franc Kos), kako učenke Agate Lotričeve
in kako ga uršulinke. V ciklu predmetov in drugih naravnih oblik je
monštranca pri Kobalu nastala brez dvoma po primeru v cerkvi, isto-
tako so bodalo, srce, podkev itd. izšli iz konkretnega predmetnega
sveta. Glede košaric ni izključeno, da se je modelorezec držal kakih
starih podobic, ki kažejo figuro svetnika nad šopkom v košarici. Na-
rodni muzej hrani več primerov takih podobic sv. Valentina.^- Srčni
motivi pri Kobalu so zelo verjetno posneti po vezeninah, ne pa tako srca
in dvojna srca v Železnikih in Dražgošah (pod. 12, str. 213). Tu je v večji
meri sodelovala spontana oblikovalna fantazija, ki se je naslanjala na
približno predstavo tega naravnega organa. Izmed geometričnih oblik
bi bilo za krog, hlebček, krajček in romb težko najti konkretne predloge;
toda ravno na primeru romba zgovorno prihaja v ospredje prastara in
skoro povsod pozabljena magična mitološka miselnost, ki je nekoč za-
snovala romb kot čist erotičen simbol.^''

S tem bi nekako zaključili svojo dovolj nepopolno in pomanjkljivo
analizo izvora posameznih motivov. Preostajajo nam še dve, tri besede
o časovnem nastanku in umetniški vrednosti peciva. V glavnem imamo
opravka s tremi časovnimi skupinami peciva po modelih. Prva, starejša,
sodi še v 18. stol., zlasti v njegov konec in bi vanjo spadale figure
raznih jezdecev, dame (pod. 7), harlekina (Plehan), ptice (istotam),
konja s kočijo (pod. 9), križanja (pod. 9), muzikantov (pod. 9) in
medveda z basom (pod. 9) in podobno. Stilistično se ta skupina, za
katero imamo gradivo zlasti v Etn. muzeju v Ljubljani ter v Sadnikarjevi
zbirki v Kamniku, opredeljuje od ostalega gradiva po minucijoznosti
in igrivosti form, po snovnih tipih, ki nastopajo (vojščak, dama, kočija
itd.) in po nekem nenaturalističnem stiliziranju, ki se opaža zlasti na
linearnih efektih. V drugo grupo, katero bi stavili nekako od začetka
19. stoletja pa tja do srede stoletja, bi spadali predvsem modeli kmeta
in kmetice (pod. 9), nune (Plehan), postiljona (pod. 4), zlasti pa vsi
tako značilni živalski motivi, ki jih pripisujemo Francu Kosu, Vorbanu
Košininu in še drugim avtorjem. Značilno za to skupino je realistično
gledanje, ki se je izrazilo zlasti v nadpovprečnem živalskem stilu mo-
delov pri Sinku, pa tudi pri Vorbanu. Med ohranjenimi formami imamo
končno še tretjo najmlajšo skupino, ki je nastajala od srede 19. stol.
in ki prav za prav še vedno nastaja (Kobal, Žontar). Motivično se ta že
ponavlja, nove brstike kažejo le samostanske hiše.

" Zbornik »Krog«, Ljubljana 1933, str. 36, pa prinaša zelo lepo podobico
sv. Valentina ^ istim motivom šopka iz bogate zbirke podobic Pavla Wintra
v Ljubljani.

^3 Za romb kot erotičen simbol gl. H. Eckstein, n. n. m. str. 374 ter Höfler,
Gebildbrote der Faschings-, Fastnachts- und Fastenzeit, Wien 1908, Supl. Heft V.,
Zeitschrift für österr. Volkskunde, Fig. 23, 15/6. Ravno isto tudi za obliko srca
v njegovih najrazličnejših variantah.

196 Dr. R. Ložar — Ljubljana:

Kar se umetniške vrednosti modelov tiče, stoje daleč pred vsemi
drugimi motivi figure živali in rastlin. Res imamo tudi v modelih, ki so
bolj ali manj verjetno posnetek sekundarnih predlog, mnogo živega
naravnega občutja in resničnosti. Toda kljub temu je v njih tudi mnogo
shematičnega, tipi se ponavljajo, se polnijo z dekoracijo, da so cesto
preobloženi in učinkujejo maniristično (šablonsko). Vsega tega o žival-
skih in rastlinskih figurah ne moremo trditi. Način, kakor je zlasti Kos
izrezal vrsto živalskih figur, se zdi človeku kot pozni odsev onega dav-
nega živalskega stila evrazijskih ljudstev, izmed katerih smo konec
koncev prišli tudi mi Slovenci in ki našega ljudskega umetnika še danes
usposablja za mnogo uspešnejše in izvirnejše upodabljanje preproste
narave, nego pa za upodabljanje raznih kulturnih predmetov in
predlog.^*

Zusammenfassung.

»Mali kruhek« in .Skofja Loka und Umgebung.

In dem vorliegenden Aufsatz behandelt der Vf. das »mali kruhek« genannte
Gebildbrot Sloveniens. »Mali kruhek« (in wörtlicher Ubersetzung »das kleine
Brot«) ist besonders beliebt in Oberkrain, wo das Gebäck noch heute in ver-
hältnismäßig großen Mengen und in einer Anzahl von »Küchen« gebacken wird.
Der Vf. gibt einleitend einige Bemerkungen über das Bereiten des Teiges als
auch über das Backen des Gebildbrotes; es gibt hinsichtlich des Rezepts ver-
schiedene Arten des »mali kruhek«. (Starke Unterschiede auch zwischen dem
Gebäck der weltlichen Häuser und demjenigen der Klosterhäuser in Skof ja Loka
bzw. Ljubljana.) Sonst können aber zwei große Gruppen desselben unterschie-
den werden. Die 1. Gruppe bildet das aus Holz-, Gips- oder Tonmodeln ge-
preßte Gebildbrot, die 2. das mit freier Hand gemachte, geformte und gezierte
Gebäck.

Der Verf. gibt zunächst eine Ubersicht der noch tätigen Werkstätten des
aus den Modeln gepreßten »mali kruhek«, deren Zahl leider von Jahr zu Jahr
abnimmt. Es arbeiten noch je eine Küche (oder Bäckerei) in Skofja Loka, Stara
Loka, Selca, teilweise in Železniki, Poženk und Dražgoše. Ausführlich werden
besprochen die Geschichte der einzelnen Küchen, die Modelstecher, sowie das
Motiv- und Typeninventar des Gebäcks. Anknüpfend daran wird eine Übersicht
dej- verschiedenen Modelnsammlungen gegeben, die im Lande existieren, die
aber schon seit längerer Zeit außer Gebrauch sind (die Sammlungen des Etno-
graphischen Museums, des National-Museums, des Privatmuseums Sadnikar, der
Bäckerei Plehan, des Janez Žontar, der Klosterhäuser in Skofja Loka und Ljub-
ljana usw.). Das Gebäck der zweiten Gruppe wird sowohl in den erwähnten,
außerdem aber noch in einigen anderen Werkstätten verfertigt. Man kann
feststellen, daß die Hausfrauen das Pressen aus den Modeln schon stark ver-
nachlässigen zu Gunsten des aus freier Hand geformten Gebäcks.

Den Vf. interessiert in dem vorliegenden Aufsatz vor allem die erste
Gruppe, und zwar in kunstgeschichtlicher und bildkünstlerischer Hinsicht. Das
aus den Modeln gepreßte Gebäck scheint seinen Nachdruck auf der Seite der
»Form« zu haben, das heißt auf der Seite der Bildschnitzer-, Bildstecher- und
Bildhauerarbeit. Es wird eine Reihe von Namen eruiert, die tatsächlich bild-
künstlerisch tätig waren und die den Hausfrauen die Formen lieferten. An Hand
genauer Angaben wird das Werden einer Model verfolgt, woraus man ersehen
kann, daß unser »mali kruhek« in höchstem Maße einheimischer Herkunft und
Gesinnung ist. Es wird versucht, an Hand der Form- und Stilanalyse einzelne

O živalskem stilu gl. G. v. Merhart, Bronzezeit am Jenissei. Wien 1926.

»Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici. 197

Modeln zu Gruppen zusammenzufassen und sie auf Grund der signierten For-
men an bestimmte Künstlernamen zu binden. Es kommen dabei starke Begabun-
gen zum Vorschein (Franc Kos). Das Stechen der Gebäckmodel scheint Angele-
genheit des Mannes gewesen zu sein, weswegen man in dem gepreßten Gebild-
brot konservative und vor allem figurale Kunst wahrnimmt. Hingegen äußert
sich in dem aus freier Hand gemachten Gebäck, besonders in seinem Zierwerk,
echteste Frauenkunst, das heißt Ornamentkunst, derer Ausführung aber be-
trächtlichen Qualitätsschwankungen unterworfen ist.

Motivgeschichtlich unterscheiden wir etwa folgende Gruppen: 1. Zyklus der
Heiligenfiguren. (Starke Anlehnung an das Brauchtum des Kirchenjahres; außer-
dem große Rolle der Wallfahrtsheiligen aus der näheren Umgebung der Werk-
stätte. Die Vorlagen der Formen sind in der übrigen religiösen Volkskunst zu
suchen.) 2. Weltliche Figuren. (Völkisches [Bauer] und herrschaftliches Gut
mischen sich untereinander. Das letztere wahrscheinlich stark von außen, bzw.
von den höheren Schichten beeinflußt. Typenwanderung.) 3. Tierfiguren. (Teil-
weise Anlehnung an die Symbolik der Kirche, sonst größte Freiheit des Erfin-
dens, Realismus in der Auffassung des Gegenstandes; wohl die künstlerisch
wertvollste Gruppe.) 4. Pflanzliche Figuren. (Teilweise dasselbe wie in 3. Über-
wiegen des pflanzlichen Motivs in dem Gebäck der beiden Klosterhäuser.)
5. Abstrakte und geometrische Figuren. (Hervorzuheben der »hlebček« [das
Laibchen], »krajček« und die Rautenform. Näheres darüber bei B. Orel.) 6. Sach-
figuren wie Uhren, Monstranzen usw. (An Vorlagen ist in dieser Gruppe kaum
zu denken.)

Zeitlich unterscheiden wir in dem Gebäck 3 Gruppen: Die älteste stammt
aus der 2. Hälfte des 18. Jhs. (signierte Modeln bei Sadnikar); Die folgende
gehört der 1. Hälfte des 19. Jhs. an (stärkste Begabung Franc Kos). Die jüngste
Gruppe stammt aus der 2. Hälfte des 19. Jhs. und reicht dann in die Gegenwart.

Im Gegensatz zu der üblichen Praxis sind Vorlagen für die Reproduktion
in der Regel nicht nach Gipsabgüssen, sondern nach dem Gebäck selber, bzw.
nach den Formen hergestellt worden. Da in dem vorl. Aufsatz das Gebildbrot
nur vom Standpunkt der Volkskunst (und dies mit gutem Grunde) behandelt
worden ist, wird über andere Fragen und Zusammenhänge dieses wertvollen
Brauches in dem Aufsatz B. Orels ausführlicher die Rede sein.

Od kruha do „malega kruhka".

Boris Orel — Ljubljana.
I.

»Mali kruhek« spada glede na svoje številne oblike in podobe, v
katerih je spečen, v ono pomembno in važno vrsto peciv, ki jih narodo-
slovje kratko imenuje podobnjaki. Ako se ozremo po imenih naših
prazničnih kruhov in peciv, ki jih je lepo stvorilo slovensko ljudstvo,
n. pr.: miznjak, poprtnjak, božičnjak, stalnik, medenjak, je potemtakem
ime »podobnjak« docela točen slovenski narodoslovni izraz. Izbrali pa
smo si ga v prvi vrsti zaradi metodično pravilnega obravnavanja takega
pecivnega predmeta kot je mali kruhek, ki ga moramo vsekakor prika-
zati v luči mnogovrstnih drugih pecivnih in krušnih oblik (podobnja-
kov), ako hočemo vsaj nekoliko dognati njegov davni zmisel in pomen.
Že v samem škofjeloškem okraju, kjer se mali kruhek peče, živi sredi
ljudskih običajev podobnjak, ki je prav takšne kvalitete kot mali kru-
hek, pa se navzlic temu drugače imenuje, kar vse prihaja od njegovega
točno določenega obrednega pomena.

Kaj je prav za prav podobnjak? Podobnjak imenujemo vsako pe
civo, ki se javlja v neki obliki ali podobi, namerno izoblikovani s prosto
roko ali na podlagi modela. Tako lahko prištevamo k podobnjakom
v širšem smislu razne podolgovate ali okrogle oblike kruhov, potic,
kolačev, ki niso nastale slučajno, ampak iz one večne težnje, dati taki
božji stvari kot je kruh tudi tako zunanjo obliko, ki primerno ustreza
njegovemu svetostnemu pomenu. V ožjem smislu pa smatramo za po-
dobnjake vse one vrste peciva, ki jih peko v človeški ali živalski podobi
ter raznovrstnih rastlinskih, čistih geometričnih ter okraševalnih oblikah.
Ravno ti podobnjaki so za narodoslovje in v svetu uver izredno važni
in pomembni.

Narodoslovju pripada prav težka naloga, namreč dognati, kateri
podobnjaki so bili izoblikovani po pekovi hudomušni volji in kateri na
drugi strani izhajajo iz ljudske tradicije, iz davnih obredov ter običajev.
A tudi pri teh ljudsko-obrednih podobnjakih moramo ugotoviti, da
dandanes predstavljajo le še starodavne oblike, vsebine pa malo ali
prav nič. Romb kot stiliziran simbol »vulvae« nastaja danes mehanično
in se ga ne drži niti senca nekdanjega erotičnega pomena. Ta ugotovitev
velja tudi za razne štručice in zemlje. Med človeškimi podobami so v
kultno-mitološkem pogledu pomembni jezdec na konju, punčka v po-
vojih, itd., med živalskimi pa zlasti ptiči, petelin, kokoš, zajec, jelen,
konj, želva, riba, kozel, ovca, prašič L dr. Poseben podobnjak, ki je
tudi po ljubezenskem pomenu živ prispel v naš čas, je srce.

A prav tako kot podobe in oblike je važno in značilno tudi blago,
ki je iz njega spečen podobnjak. Pri tem zlasti mislimo na poper in med.

Od kruha do »malega kruhka«. 199

V ljudski medicini okvirjamo poper v tkzv. »Aphrodisiacum« (Afrodita
— grška boginja ljubezni). Poper je že od pradavnih časov visoko
cenjena dišava in začimba, ki neti ljubezen ter draži in stopnjuje spolno
moč. V Švici in Šleziji je doma pregovor: »Der Pfeffer hilft dem Mann
aufs Pferd, der Frau unter die Erd« (v Švici: »ins Grab«).* Zelo nazorno
nam dalje prikazuje ljubezensko funkcijo popra tepežni običaj, ki živi
ponekod v Nemčiji in med nemškimi kolonisti v Rusiji. Mislimo na
običaj, kjer se »tepežkati« pravi »pfeffern«. Tepežkarji hodijo okrog,
prosijo za poprnjake (Pfefferkuchen) in med drugimi takole pojo:

»Ich pfeffere eure junge Frau,
Ich weiss, sie hat das Pfeffern gern,
Ich pfeffere sie aus Herzensgrund,
Gott halt die junge Frau gesund.«^

Podobno kot poper velja tudi med za dragocen »Aphrodisiacum«.
Med z mlekom je v starem svetem pismu atribut božje dežele in kraja
blaženih, žrtvena jed za mrtvaške duhove in žrtveni dar sredi ljudskega
obredja, ki naj magično pospešuje plodnost zemlje.

II.

Preden preidemo k razpravljanju o malem kruhu in drugih sloven-
skih podobnjakih, menim, da je vsekakor treba pojasniti, kako razlaga
svetovno narodoslovje podobnjake in na kakšni stopnji so njegovi
sodobni izsledki o tem predmetu. Pripominjam, da sem se pri tem oziral
zgolj na nemško narodoslovje in to iz dveh razlogov: trenutno mi je
tozadevna nemška narodoslovna literatura najbolj pri roki, je pa nemško
narodoslovje (tu nikakor ne mislim na kakega tendenčnega razprav-
Ijača iz periferije kot je n. pr. koroški Graber, nego na številne narodo-
slovne avtoritete iz nemških kulturnih središč) v svojih širokih in
stvarno pisanih razpravah obseglo med drugimi tudi slovanske podob-
njake sredi običajev in navad ter tako tudi nanje deloma zgradilo svoje
izsledke; nekateri nam bodo delno izhodišče pri naši dokončni sodbi o
slovenskih podobnjakih.

Pri Nemcih so se ob podobnjakih obširneje razpisali mnogi znan-
stveniki. Starejša imena so: Rochholz, Lobeck, Höfler, mlajša pa: K.
v. Spiess in Eckstein.' Zbiranje gradiva o podobnjakih in njih razlaganje
je bilo življenjsko delo Maxa Höflerja iz Tölza.* Podobnjake je iz večine

* Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens = HDA, VI., str. 1570.
' Wilhelm Mannhardt, Wald- und Feldkulte, I., 1904, str. 267. HDA, VI,
Str. 1574.

" Zelo pristranski in prepovršen razlagavec je Rochholz, ki je kaj hitro
ugledal v podobi sv. Miklavža davno germansko boginjo Frô. Njegovi nasledniki
so v današnji hitlerjevski Nemčiji vsi oni pregoreči domoljubni pisatelji, ki
domala v vsaki podobi konja vidijo svetega konja germanskega boga Wodana

' Max Höfler: Gebildbrote der Hochzeit, Wien, 1911. Isti: Gebildbrote
der Faschings-, Fastnachts- und Fastenzeit, Wien, 1908. Isti: Neujahrsgebäcke,
Ztschr. f. Ost. Vkde. 1903, i. dr.

200 Boris Orel — Ljubljana:

tolmačil kot simbole rodovitnosti in žrtvenih odkupnin. Nekdanja dra-
gocena darila so nadomestili testeni posnetki, kajti božanstvu ali mrtvi
duši zadošča, prejeti v dar podobo mesto stvari same: in sacris simulata
pro veris.' Velika napaka Höflerja je bila, da je ta poglavitna tolmačenja
vse preveč posplošnil na vse podobnjake, zaradi česar je bilo njegovo delo
izpostavljeno ostrim kritikam različnih narodoslovcev. Popolnoma dru-
gače razlaga podobnjake Kari von Spiess,* ki pravi, da je misel na žrtev
predvsem stara prednje-azijska zadeva, za nemške podobnjake pa da
prihaja v poštev drug miselni red, ki se tiče arijskega praznika in poje-
dine, kjer so se darovi, ki jih je ob slavnostih občina skupno darovala,
tudi skupno zaužili. Razen Höflerja in Spiessa pa je za nas in za sodobno
pematologijo nedvomno najmerodajnejši prof. dr. F. Eckstein iz Frei-
burga i. Br., ki je prispeval v veliki »Handwörterbuch des deutschen
Aberglaubens« izčrpne in stvarne referate tako o podobnjakih kakor
tudi še posebej o kruhu, kolaču in o raznih vrstah peciva (Pfannkuchen,
Pfefferkuchen, Lebkuchen, Marzipan itd.).

Eckstein je v svojem referatu v imenovanem slovarju' ugotovil
šestero predstav, ki so njih izvirki deloma verski, deloma obče človeški
in ki se mnoge med seboj križajo:

L Fetišistična predstava, da moč duha ali boga biva tudi v njegovi
podobi in njegovih simbolih: v mistični elevzijski skrinji je bil prvotno
shranjen bog sam, pozneje pa simboli, pecivo v obliki aiôoïa.

2. Vera, da si človek lahko pridobi moč in vrline nekega živega
bitja ali boga ali simbola tedaj, kadar zaužije njega (prim. kanibalizem)
ali njegovega namestnika v podobi kruha. To velja prav tako za po-
jedanje A-B-C kolača kakor tudi za zauživanje boga v podobi človeka
ali nekega antropomorfnega simbola plodorodnosti iz testa.

Azteki v stari Mehiki so na priliko zauživali boga v podobi kruha.
Sredi njihovih obredov, ki so čarali rodovitnost koruznega polja, so
postavili kip boga Huitcilopohtlija iz testa ter ga žrtvovali. Pri tem
žrtvovanju so mu izdrli srce ter ga dali kralju, »kosti« pa so porazdelili
med ljudstvo. Z zauživanjem posameznih delov so vsi udeležniki obred-
nega slavja bili deležni moči žrtve. Poučen je tirolski običaj, ki pred-
stavlja po imenu podobnjaka zadnjo ostalino davnih testenih bogov:
tirolske žene so namreč še v 19. stoletju pekle iz zadnjih ostankov testa
spačeno figuro, ki so jo imenovale »bog«.'*

3. Sveti žrtveni obredi, ki magično silijo zemljo in vanjo vsejano
seme k plodnosti, ali obredi, pri katerih nastopajo testene podobe kot
simboli rodovitnosti. V to veliko poglavje spadajo človeške in živalske
podobe iz testa, ki igrajo pomenljivo vlogo sredi raznovrstnih obredov:
eni skušajo pričarati rast narave že o božiču in dalje ob novem letu,
veliki noči, drugi pa v času setve, žetve ter mlatve.

^ Wörterbuch der deutschen Volkskunde = WDV, Kröner Verlag, 1936,
Str. 226.

« WDV, Str. 226.

' HDA, III., Str. 376.

J. G. Frazer, Der goldene Zweig, Leipzig, 1928, str. 710.
» HDA, III., Str. 379.

Od kruha do »malega kruhka«. 201

Pri tezmoforijskem prazniku v Atenah so Grki hoteli izsiliti plod-
nost zemlje s tem, da so v sveto votlino vrgli prašiče; strohnele ostanke
so položili na oltar. Kdor je primešal ob setvi te ostanke zrnu, ta je
lahko pričakoval dobro žetev." Na Švedskem in Danskem pečejo o
božiču posebna božična peciva: Julkuse (Julkalb), Julgalt ali Julgris
(Julschwein), Julbock. Od teh peciv ima le Julgris imenu odgovarjajočo
podobo. Ti Jul-kruhi ležijo na praznični mizi tja do 15. januarja. Ostanke
primešajo posevku ali pa jih zaužijejo orači ter vprežne živali."

Dalje: v Srbiji peče kmetica pecivo v podobi prašiča.** Lužiški Srbi
so pekli nekdaj pred novim letom in pred sv. tremi kralji različne
živalske podobe iz testa: krave, ovne, gosi itd. ter jih pošiljali po deci
njihovim botrom; oni so potlej vtikali te podobnjake v klajo živini zato,
da bi odebelela.*^ Rusi pričakujejo 10. marca (t. j. na dan 40 mučenikov)
40 spomladnih ptic (škrjancev), z njimi pa še 40 drugih tovarišic. Dan
poprej si napeko »pirogov« v podobi srak in škrjancev. Drugi dan gredo
na polje ter veseli mečejo ptičje pecivo kvišku kričeč:

»Zavoronky, priletejte,
Krasnu Vesnu prinosite,
hlodnu zimu odnosite.«*'

Podobnega značaja kot pomladansko-setveni obredi so tudi žetvena
slavja, sredi katerih ubijajo žitnega duha ali demona v podobi človeka
ali živali oziroma njiju namestnika. V Wermlandu na Švedskem vzame
kmetica zrno od poslednjega snopa in speče iz njega kruh v podobi
majhne deklice. Ta kruh razdeli med vse domače ljudi, ki ga nato
pojedo.** V tem običaju čisto jasno nadomešča žitnega demona kruh v
podobi deklice.

Simboli rodovitnosti so tudi vsi testeni nadomestniki človeških spo-
lovil. (Prim. tkzv. razcepljence [Spaltgebäcke], dalje romb kot simbol
vulvae, ter razna peciva falične oblike). Glede na take podobnjake na-
vaja Eckstein v svojem referatu vse polno stvarnih primerov*' ter jih
kritično in previdno ocenjuje. Za nas trenutno ne prihajajo v poštev.

4. Kult raznih demonov (mrtvecev, duš in rastlinskih demonov),
zlasti kult hišnih duhov. V to vrsto prišteva zlasti božične podobnjake,
ki je njih namen ta: s spravnim živalskim darom oziroma z njegovim
krušnim nadomestnikom si prizadeva človek pridobiti naklonjenost
rajnih duš. Nasprotno pa opozarja ob božičnem kruhu Reuterskiöld**
na obrede rasti in na podobne živalske like iz kruha pri žetvenem

» HDA, III., str. 380.
1» HDA, III., str. 380.

** HDA, III., str. 381. t . ■ c, u

i-» Ivan Navratil, Slovenske narodne vraže in prazne vere, Letopis iîlovensKe

*^ Ivan Navratil, Slov. narodne vraže, LMS 1890, str. 87. in 88
*« J. G. Frazer, Der goldene Zweig, Leipzig, 1928, str. 698.

HDÀ, III., str. 385.
*5 HDA, III., str. 387—390.

HDA, IIL, str. 391.

202 Boris Orel — Ljubljana:

slavju. Včasi pa obe kultno-magični obliki t. j. obred rasti in čaščenje
mrtvih, prehajata drugo v drugo in ju je kaj težko ločiti. Duše rajnih
se pretvorijo v rastlinske demone.

Neko podobno razmerje vlada tudi med hišnimi demoni in hišnimi
duhovi. Grki so na določen praznik poklanjali hišnim in vodnim bo-
govom žrtvena peciva. Servij pa potrjuje, da so Rimljani darovali hišnim
bogovom pecivo.*' Po Macrobiju so v spomin na žrtve pekli »maniae«
in »maniolae« (testene možičke in otroke), ki so jih nekdaj za Tark-
vinija Superba dajali boginji Manii, božji materi Larov. Pozneje pa so
takšne testene figure obesili v otroški sobi za strašilo."

5. Živalske žrtve nadomestijo živalske podobe iz testa in sicer iz
varčnosti ali pa zaradi prepovedi žrtev iz filozofsko-religioznih motivov.
Revni so na priliko pri Egipčanih in Atencih smeli darovati testene
prašiče. Nasprotno pa je o Pitagorejcih poznano, da so žrtvovali pecivo
v živalski podobi le radi tega, ker jim je njih filozofsko-religiozni nazor
zabranjeval ubijati živali."

6. Prvotne poganske podobnjake razkroji krščanska razlaga. Na
mestu starih obrednih podobnjakov se pojavijo krščanski čudodelni in
sveti podobnjaki. Katoliški samostani kot ohranjevalci antične tradicije
so še dandanes zgledne in pomembne pekarnice podobnjakov. V Dale-
karliji je doma podobnjak z imenom »Jultutta (ali Tutta = Puppe).
Imenuje se tudi devica in pečejo ga v čast Božji Materi. Sv. Marija je
tu najbrž zamenila neko pogansko boginjo.^" Dalje: meklenburški »Ki-
njes-iPoppen, Kinnerges-Poppen," Has-Poppen« so zdaj pobožni betle-
hemski pastir j i.^* Poznane »tres illae sorores« se pojavijo v Münchenu
kot marcipan-pecivo in predstavljajo tri sv. device: Margareto, Barbaro
in Katarino.2^ V nemških običajih včasi tudi sojenice zastopajo sv. tri
kralje. Gornjenemški Nikolaus-Mannl, Klausenmandl, Samichlaus, Wild-
mannli ter dolenjenemški Sengter-Klas, Klaskerlchen, vsi kot različice
peciva sv. Miklavža, izvirajo že po svojih imenih iz prvotnih demonskih
figur.'ä

Razen naštetih poglavitnih magičnih opravkov in kultno-mitoloških
oblik pa seveda očituje podobnjak še vse polno drugih lastnosti. Ome-

" HDA, IIL, str. 392.

18 HDA, IIL, str. 392.
J. G. Frayer, str. 714.

" HDA, IIL, str. 393. V zvezi s pravkar navedenimi primeri je vsekakor
poučno in zanimivo slišati saško pripovedko iz krščanskega srednjega veka, ki
nam zelo lepo pojasnjuje izvor nekega podobnjaka: »Als Markgraf Friedrich
mit der gebissenen Wange bei einem Gelage nach Mitternacht ein Hasengericht
verlangte und der Hofkaplan wegen des Fastengebotes dagegen Einspruch
erhob, löste der Koch (Bauer war sein Name) die Schwierigkeit, indem er einen
Teighasen formte und zurichtete; seitdem heisst das Gebäck der .Bauerhase'
(= HDA, III., Str. 402). Prim. dalje Max Höfler: Gebildbrote der Faschings-,
Fastnaehts- und Fastenzeit, str. 29.

2» HDA, III., Str. 394.

" HDA, III., Str. 394.

" HDA, III., Str. 395. Prim. model treh devic iz 1. 1746. v Sadnikarjevi zbirki.
2» HDA, IIL, str. 395.

Od kruha do »malega kruhka«. 203

nimo naj zgolj, da podobnjak razproja silno moč kot prenosno ali
ljubavno čarilo.^* Tu opravijo svojo službo predvsem snovi, ki so pogo-
stoma v podobnjaku, to je poper ali med, ki smo ju ojasnili v prvem
poglavju naše razprave. Nadalje uporabljajo podobnjake za učinkovito
obrambno sredstvo proti zlonosnim čarovnicam in zavratnim bolezen-
skim demonom.

S tem smo v glavnih obrisih izčrpali notranjo vsebinsko plat po-
dobnjaka v luči tujih obrednih vzgledov.

III.

Slovenske podobnjake zlasti gorenjski mali kruhek je zunanje ob-
likovno in opisno obdelal Ložar. Nam preostaja le še naloga, prodreti
v njih vsebino.

Ko obiskujemo danes vse te žive in mrtve pekarnice malega kruhka
na Gorenjskem, okušamo sladkosti spečenega kruhka, gledamo to zapu-
ščenost številnih modelov ter hkrati poizvedujemo za vsem onim, kar
bi dalo malim kruhkom globljo osnovo v kultno - mitoloških pogledih,
se nam konec koncev razodenejo sledeča dejstva: 1. mali kruhek pečejo
ob raznih praznikih kot brezpomembno dodatno pecivo k poticam in
drugim prazničnim kruhom, 2. mali kruhek je svatbeno, godovno ali
ljubavno darilo, 3. mali kruhek je prešel v otroško sobo in v zabavni
prostor kmečkih fantov in deklet, 4. v kraju kjer se mali kruhek peče,
darujejo lesene žrtvene predmete, kar je brez dvoma značilno. —
Podprimo ta sodobna dejstva s skopimi poročili oziroma zapisi iz posa-
meznih krajev:

Škofja Loka in Stara Loka. Mah kruhek je nosil in ga
nosi tudi še danes sv. Miklavž otrokom. Običajni podobnjaki so: punčke,
živali in sv. Miklavž. Zlasti so pekli mali kruhek o božiču in sv. treh
kraljih. O veliki noči pa so delali pirhe, ki so bili iz malega kruhka in
okrašeni z zlato peno. Srce je poklonila fantu dekle, srčke so tudi
delili na svatbah. Vsak svat je prejel od neveste, tete in družice po en
srček, župniku pa je darovala nevesta veliko, s suhimi cvetlicami okra-
šeno srce. Takšno srce so tudi po navadi dajali kot vezilo za god. V
Stari Loki darujejo na dan sv. Štefana pri »ofru« lesene konje, krave
in prašiče.-'

Dražgoše. Mali kruhek pečejo ob raznih praznikih. Velik kupec
malega kruhka je sv. Miklavž, ki nosi otrokom živali, parkeljne in Mi-
klavže. O božiču je dobil fant od dekleta zvezdo iz malega kruhka v
spomin na betlehemsko zvezdo, ob novem letu srce, ob sv. treh kraljih
pa krajček. Če je bil v vasi mrlič v predpustnem času, so dekleta prinesle
s seboj mali kruhek, ga razrezale in ga pri »vahtanju« metale v fante.
Poročilo iz Dražgoš pravi, da to metanje kruhka nima nobenega poseb-
nega pomena in da je le izraz kmečke norčavosti in zabavnosti.

2' HDA, IIL, str. 401.

^' Povedali ga. Kobal, Škofja Loka in gdč. Marica Sink, Stara Loka.
2" Povedala ozir. sporočila gdč. Alojzija Jeglič, učiteljica v Dražgošah.

204 Boris Orel — Ljubljana:

Selca. Tudi tu je mali kruhek Miklavževo ali ljubezensko darilo.
Važen je krajček, ki o njem pravijo, da ga »lomijo« in dekleta dajejo
fantom o sv. treh kralj ih.^^

Železniki. Kakor povsod drugod: mali kruhek je v podobi
raznih živali in človeških figur Miklavževo darilo. Zelo važen je v tem
kraju mali kruhek, ki se imenuje krajček.

Zali log. Svoje dni so dekleta dajale ob novem letu fantom
krajčke.^*

S o r i c a. V Zgor. Sorici pečejo male kruhke, krajčke in velikonočne
»pirhe«, ki imajo obliko romba.^"

Vsa ta redkobesedna poročila ne govorijo o nikakih posebnih pome-
nih malega kruhka in tudi ne kažejo sledu ugaslih običajev in navad,
ki bi sredi njih kruhek igral izrazitejšo obredno vlogo. Ako še k tem
poročilom, oziroma zapisom dostavimo, da o gorenjskem podobnjaku,
ki se imenuje mali kruhek, nismo doslej zasledili nobenih omemb in to
niti v samostanskih ali župnijskih kronikah, niti v drugih ljudskih izro-
čilih; v narodni pesmi, pripovedki, pravljici ali legendi, nam potemtakem
preostaja ugibanje ali domnevanje brez prepričljivih dokazov. Tako na
priliko ob sv. Miklavžu in njegovih živalskih ter drugih darovih kaj
prelahko rečemo, da so kultno - magična ostalina, ki je priromala v
otroško sobo. A v tem primeru bi morala še živeti stara pecivna imena,
ki bi določno kazala na nekega Miklavževega prednika (prim. nemška
peciva: Nikolaus - Mannl, Wildmannli itd.). Morda tiči edina slabotna
sled, ki govori za škofjeloškega prednika sv. Miklavža in njegovega
spremljevalca parkeljna, v predvojni figuri moža s palico, ki v košu
odnaša otroke'" in ki se ji pridružujejo še druge, zelo podobne figure.
Verjetno, da je bil ta mož z otroci v košu prednik parkeljna, hkrati pa
naslednik kake prvotnejše demonske postave. V Škofji Loki ali Stari
Loki strašijo matere otroka kaj rade s ciganom, v Dražgošah z »mav-
zarjem« (mavzar je u beču, te bo snedu),'* v Železnikih pa grozijo: »Mož
pršou, punkl mou«.'^ S tem smo nekoliko osvetlili le podobo, ki so v njej
pekli mali kruhek. Misel pa, da bi bili Miklavževi pecivni darovi ostalina
nekdanjih žrtvenih darov nekemu demonskemu božanstvu rasti, nam
ovrže starološki ofer na praznik sv. Štefana s svojim lesenim živalskim
svetom, ki le v njem lahko gledamo zapuščino davnih žrtev.

K metanju malega kruhka pri dražgoškem »vahtanju« mrliča naj
pripomnimo, da je svojčas imelo veselje ob mrliški rakvi globlji namen;
pregnati strah pred mrličem ali pa varovati, da se ne bi mrtveca polastili
zli duhovi. Morda je bil mali kruhek nekdaj obrambno sredstvo pred
temi duhovi, ki so zlasti šarili v predpustnem času, ali pa je zgolj pre-

Povedala ga. Marija Grošelj, Selca.
28 Povedala ga. Demšar, Zali log.

Sporočil g. Železnik, šolski upravitelj, Sorica.

Bericht für das Jahr 1906, Dr. Walter Šmid, Landesmuseum Rudolfinum,
Ljubljana.

^' Sporočila gdč. A. Jeglič, Dražgoše; beč =z poseben vodnjak.
32 Povedala ga. Marija Grošelj, Železniki, stara 80 let.

Od kruha do »malega kruhka«. 205

ostanek davnih mrliških gostij in take pustne norčavosti, ki tudi pred
mrličem ne utihne.

Poleg src iz malega kruhka, ki so poznani simboli ljubezni ali pri-
jateljstva v ljubavnih in drugih običajih in ki nam jih ni treba posebej
pojasnjevati, preostaneta dve važni pecivni obliki in sicer: pirh ter —
krajček. Pirh iz malega kruhka v obliki romba ni samo soriška poseb-
nost, temveč med drugimi tudi idrijska:*'' na sredi ima rožo, s peno je
pozlačen, nanj pa je prilepljen listek z verzi. Tak idrijski velikonočni
pirh so pred leti sorodniki pošiljali materi za otroke. Pirh v obliki jajca
ali pirh v obliki romba, oba sta nekdanja simbola plodnosti. Ob romba-
stem pirhu jasno in razločno spoznavamo, kako mali kruhek ali kak drug
slovenski podobnjak izpremeni svoje splošno in v kultno - mitolcškem
oziru brezbarvno ime, čim prejme nek določen obredni pomen, danes
več ali manj zastrt. To velja v prvi vrsti za krajček.

Ker pa razpolagamo o krajčkih s takimi poročili oz. zapisi, ki na
njih podlagi sklepamo, da izvori krajčkov ne tiče toliko v malem kruhku,
kakor v drugih slovenskih krušnih oblikah, bomo o njih pozneje raz-
pravljali. Zdaj skušajmo dognati kultno - mitološko resničnost sloven-
skega kruha in zlasti drugih slovenskih podobnjakov. Iz teh dognanj
se nam bo odvilo bistvo krajčka, lažje in pravilneje bomo izrekli do-
končno sodbo o malem kruhku, in končno, kar je zelo važno, ustvarili
si bomo jasno in enotno sliko o našem podobnjaku sploh.

IV.

Ako na pobudo predmetne razprave pregledamo svet slovenskega
kulta in mitosa, najdemo predvsem to značilnost, da se božanstva, ki
imajo svoj izvor in dom v naturi t. j. v vodi ali ognju, kaj rada preobra-
zijo v hišne duhove. Velik povzročitelj take preobrazbe je ravno kruh
kot žrtveni dar, v katerem je izražena vsa čarodejna kmetova težnja
po hišnem blagostanju in obilni plodonosnosti polj. Za primer darovanja
kruha vodi kot simbolu plodnosti je značilna koroško-štajerska pripo-
vedka, ki je hkrati mitična razlaga postanka kruha na Slovenskem:

»To je bilo v tistih časih, ko naši pradedje še niso poznali rži in pšenice.
Tedaj je živel ob Dravi na Koroškem zelo bogat ribič. Vse svoje premoženje
si je pridobil s tem, da je pridno lovil ribe v Dravi. Poln hvaležnosti je vprašal
nekega dne Dravo: ,Mamica Dravica, s čim naj ti povrnem, ker si mi pomagala
do blagostanja?' Drava pa je rekla: ,Pojdi daleč po svetu. Tam v daljnem kraju
najdeš ljudi, ki imajo bel in ržen kruh; kupi mi od vsakega po en hlebec in mi
ga prinesi.' Ribič se je odpravil na pot in prišel v bogate, lepe kraje. Ljudje so
tam jedli, česar on dotlej ni poznal: lep kruhek. Kupil je dva hleba, kakor mu
je Drava velela. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pšeničnega in hleb rženega kruha
v Dravo. Nato je Drava začela naraščati in poplavila ves levi in desni breg.
Ko pa je voda odtekla, jela je zemlja odganjati lepo rž in rumeno pšenico.
Tako so ljudje dobili seme in začeli povsod sejati rž in pšenico.«^'

V tej pripovedki, ki naposled zelo lepo ponazarja prehod naših
davnih prednikov od lovstva k poljedelstvu, govori še natura sama ter

Povedala soproga notarja Sinka, Škofja Loka.
ä* Jakob Keiemina, Bajke in pripovedke slov. ljudstva, 1930, str. 323.

206 Boris Orel — Ljubljana:

med njo in človekom ni nobenih posrednikov v podobi božanstev.
Preostanke nekdanjih vodnih kultov najdemo danes v mnogih sloven-
skih običajih n. pr. v Beh Krajini, kjer donašajo dekleta na novo leto
vodi ali zdencu darove: kruha, jabolk in orehov.'" Višja mitična pred-
stavnost pa že obsega razna božanstva: Perico ali Božjo deklico. Božja
deklica, prvotno vodno božanstvo, ki so jo častili s kruhom, prihaja
tudi v človeška stanovanja: ...»Bil je viničar, ki je stanoval v tako
zvani dimnici. Ponoči se je rad spravil ležat na peč. Nekoč ga vzbudi
tako proti polnoči prasketanje ognja in drug ropot na ognjišču. Mož
odpre oči in ugleda ob kamnu ženo prekrasnega obličja; delala si je
gibanice in jih pravkar začenjala peči. To je bila Božja deklica...«."'
Podobno kot Božja deklica predstavlja Netek ali Natek," demon
ognja, tudi hišnega demona. Netek je do požrešnosti velik ljubitelj
kruha, štrukljev in drugih jedi. Rad ljudem ponagaja s tem, da odvzame
jedi tečnost: ješ in ješ, a sit nisi.'^ Preostanke kulta ognja, simbola
udarne in plodonosne sončne sile, vidimo v raznih slov. običajih, kjer
devajo v ogenj kruh oz. krušne drobtine. V Mežiški dolini mora speči
vsaka gospodinja na čast sv. Florijanu rumene »šnite«, ki morajo biti
prav take barve, kakor je žerjavica.'" Med vodne in ognjene demone
lahko uvrstimo vremenske in vetrne demone, ki pa njih krušnih darov
moramo iskati v primernih običajih in navadah. Tako n. pr. kadar
štajerski Slovenci pečejo kruh, darujejo majhen kolaček, ki je spečen
iz onega testa, ki ga iz korita postržejo (=; postružnik). Kolaček razlo-
mijo na štiri kose in jih dajo na okno. Štirje kosi pa morajo biti zaradi
štirih vetrov: na vsakega pride en kos kolačka, da v času peke ne pihajo
preveč okrog dimnika.*" — Naposled naj v zvezi z gornjimi običaji in
pripovedkami omenimo še pomladanske običaje kot preostanke nekda-
njih rastlinskih obredov. V Gribljah (Bela Krajina) vodijo pastirji Zele-
nega Jurija, drevesno božanstvo, in v pesmi prosijo zanj celo vrsto
darov med drugimi tudi:

Dajte mu pogači, da mu noga poskoči.
Dajte mu kruha, da ga ne bi muha.**

Na dan sv. Gregorja se ženijo ptiči in otrokom pravijo, da je danes
za vsakim grmom »štrukelj«. V Podzemlju pri Metliki pošiljajo starši
na ta dan otroke v grmovje, češ, da bodo tam dobili baril vina in povi-
tico, kar je ostalo ticam od »pira« (svatbe).*^

Čarodejna moč kruha se odraža v raznih slov. ljudskih pirpovedkah
in uverah. Na Koroškem poznajo navodilo, kako prikleneš koga nase.

« Prim. Ivan Šašelj, Bisernice II., str. 197.
3" Kelemina, str. 256.

38 Vinko'Möderndorfer. Narodno blago koroških Slovencev, Maribor 1934,
str. 13.

39 Möderndorfer, str. 46. , • , .. ci iae4 cf,- 8^
" J Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, 1884, str. 83.
" Prim. dr. Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi, lH-; str. 138.

•2 Ivan Navratil, Slov. narodne vraže in prazne vere, LMS 1890, str. b».

Od kruha do »malega kruhka«. 207

da te bo imel vedno rad in hodil vedno za teboj : daj psu košček kruha,
katerega si poprej trikrat segrel pod pazduho. Ko bo pes kruh pojedel,
se ne bo več ločil od tebe.*' Tudi ta uvera je doma na Koroškem: Nesi
ob polnoči hleb kruha okoli cerkve; srečal te bo mož, ki te bo kdaj
vzel.** — V dolenjski pripovedki kos kruha odreši volkodlaka zaklet-
stva.*' Na Koroškem dalje odpravijo nerodovitnost sadnega drevja
takole: Prvi krap, spečen na pustni torek zjutraj, vzamejo še vroč
iz sklede in tečejo z njim k drevesu, ki je bilo dotlej nerodovitno. Krap
pojedo na vrhu drevesa in dr^o medtem močno tresejo. Tako drevo
drugo leto gotovo obrodi.*" /

Kruh je učinkovito obtambno sredstvo (Apotrôpaion). Na Štajer-
skem so svoje dni verovali, da je zoper mrzlico dober star kruh.*' V
Kam.nu v Podjunski dolini na Koroškem mečejo na dan sv. Agate z
lesenega mostovža pri cerkvi v zbrano množico- tako zvane štručke v
obliki majhnih žemelj. Tem štručkam pripisujejo čudodelno moč: poma-
gajo proti različnim boleznim, proti obsedenosti, božjasti, telesnim bole-
činam, uročenosti itd. Obenem varujejo hišo pred strelo in lakoto.**

Na drugi strani pa zopet prinaša kruh škodo in zakletstvo. Belo-
krajinska pripovedka o vilah pravi med drugim: »...gre ponoči deček
iz malenice. Pri jami zapazi pred seboj belo ženo, ki mu ponuja kruh.
Deček odmaje z glavo, da ga neče, ter odide. Če bi bil vzel ponudeni
kruh, bi bil moral iti z Vilo ter biti pri njej makar tri leta.«*" Podobna
je naslednja belokrajinska pripovedka: »Mož je šel ponoči ob mesečini
čez slap in zapazil, da je molela iz vode roka, ki je držala kos kruha.
Tega se je mož prestrašil in je zbežal. Ko bi bil vzel kruh iz roke, bi ga
bila roka potegnila v vodo. Bila je namreč roka povodne Vile.«''"

Razen pri vilah srečamo kruh še pri nekih važnih mitičnih bitjih in
sicer: pri sojenicah in rojenicah, ki se pojavijo ob rojstvu človeka. V
Prekmurju je »stara slovenska navada, da na stol položijo vino, pogačo
pa kolač kruha, kadar se dete rodi. To pa delajo zato, ker so Sojenice
med rojstvom za stolom, pa čim bolje obložen stol najdejo, bolj srečno
življenje sodijo detetu, ki se na svet rodi.«'* S to navado je treba pri-
merjati dražgoško: Ko je bil rojen otrok, sta prišla boter in botra ter
prinesla materi oba skupaj en hleb kruha. Pozneje je dala botra pogačo
ali kar navadne hlebe kruha.'^ Kruh prinaša otroku srečo in ga varuje
pred uroki.

Kakor je kruh pozdravil človeka ob njegovem rojstvu, tako se tudi
ob njegovi smrti poslavlja od njega in ga spremlja v onostranost. Iz

*» Moderndorfer, str. 20.
" Keiemina, str. 324.
« Keiemina, str. 117.
»■^ Moderndorfer, str. 40.
*' Pajek, Črtice, str. 240.

«s Georg Graber, Volksleben in Kärnten, Graz 1934, str. 219.

*9 Keiemina, str. 188.

5« Keiemina, str. 212.

" Keiemina, str. 163.

*2 Sporočila gdč. A. Jeglič, Dražgoše.

208 Boris Orel — Ljubljana:

številnih pogrebnih običajev na Slovenskem odsevajo davni mrtvaški
darovi. Če je v Dražgošah umrl kmet, so domači po pogrebu delili na
pokopahšču revežem kose kruha. V Stari Loki pa je bila pred vojno ta
navada: Vsak sorodnik ali sosed, ki je šel za pogrebom, je dobil »trento«
t. j. hlebček belega kruha. In hkrati je moral pomoliti za dušo pokoj-
nega.'' Nasledniki nekdanjih mrtvaških žrtvenih darov so nedvomno
slovenske »prešce«, (preštice, preste), ki bi lahko o njih napisali posebno
poglavje. Prešce pečejo o vseh svetih in pravijo, da se z njimi odkupijo
uboge duše v vicah. Starološke prešce so mali hlebčki iz vseh vrst moke:
pšenične, ržene, ajdove, koruzne itd. Po te prešce pridejo otroci in
odrasli. Naberejo jih v koše in vreče, odneso domov in posušijo. Suhe
prešce potem porabijo.

Preobširno bi bilo in predaleč od naše predmetne razprave bi nas
vodilo, ako bi se zdaj bavili še z vsemi našimi prazničnimi in slavnost-
nimi kruhi ter pecivi. Doslej smo se omejili na najznačilnejše kultno -
mitološke in kultno - magične primere in v njih luči se že javljajo
prvi obrisi in tipi slovenskega podobnjaka. Opozarjamo na kolaček-
postružnik, na štručice iz Kamna ter na prešce. In tudi iz vrste naših
prazničnih in slavnostnih kruhkov in peciv bomo izločili le dva, ki sta
za nas edino važna in pomembna, namreč božični kruh ter ženitovanjsko
pogačo, ki predstavljata višjo razvojno stopnjo slovenskega kruha.

V božičnem kruhu se križata dve starodavni kultni obliki: kult,
posvečen mrtvim, in kult, ki si prizadeva že o zimskem božiču, ko se
sonce obrne, pričarati bližnjo pomladno rast prirode. Lepa in značilna
so imena slovenskih božičnih kruhov: božičnik ali božičnjak, poprtnik
ali poprtnjak, miznjak, stalnik, pomožnjak, močni kruh, ajčnjak, župnik
ali župnjak, kuc - kruh itd. Vsa ta pestra imena dokazujejo, kako glo-
boko je v našem ljudstvu zakoreninjen božični kruh in s kakšnim izred-
nim pomenom se ponaša. Ena imena prihajajo od praznika (božičnik),
od božičnega prta ali mize (poprtnjak, miznjak), druga od kruhove
stalnosti t. j. večnosti (stalnik), dalje od stare slovanske ljudske enote
(župnjak), o tretjih imenih pa lahko ugotovimo, da so njih viri kultno -
mitološki (kuc-kruh,'* močni kruh, pomožnjak). Na Štajerskem pravijo:
kdor je pomožnjak od devetih hiš, postane zelo močen." Božični kruh
torej pomaga človeku in živini do moči, zato se imenuje pomožnjak.
Sploh pripisujejo vsem božičnim kruhom podobne čarodejne lastnosti.
Na Štajerskem je na praznik sv. treh kraljev tak običaj : Zjutraj pri-
nese gospodinja na sv. biljo pečen kruh — stalnik zopet na mizo in
šele zdaj ga razreze gospodar. Vsa družina se zbere in gospodar moli
vsakemu kos stalnika proti tramu in vsak mora po njega skočiti. Više
ko skoči, više bo zrastel. Čez dan si podajejo sosedje in znanci močen
kruh ali stalnik. Od več hiš ko stalnik pokusiš, tem močnejši boš." V
Stari Loki in Dražgošah je doma božična uvera: Kdor pokusi devet po-

'3 Povedala gdč. M. Sink, Stara Loka.
'* Prim. Pajek, Črtice, str. 11.

" Navratil: Slov. narodne vraže in prazne vere, LMS 1886, str. 98.
'" Pajek, str. "3.

Od kruha do »malega kruhka«. 209

prtnjakov, je močan za devet korenjakov. V Dražgošah dalje odrežejo
poprtnjaku na dan sv. treh kraljev krajček, ki ga kot čudodelen pred-
met shranijo. Potem odrežejo vsakemu človeku kos poprtnjaka, prav
tako razrežejo en kos za živino, prašiče, psa, mačko, kokoši. Če kdo
pride v vas, mu tudi dajo kos poprtnjaka.'''

Med najstarejša poročila o slovenskem hožičnem kruhu prištevamo
poročilo J. Buchenhaina, ki je 1. 1844. v »Carniolii«'** med drugim tole
zapisal:

»Bei Möttling in Unterkrain werden zu Weihnachten 4 Brote ge-
backen, wovon eines aus Weitzen-, die drei anderen aber aus gemischtem
oder Kornmehl bereitet werden. Das Weitzenbrot wird überdies m i t
verschiedenen Verzierungen als Geflechten, Krän-
zen, kleinen Vögeln, Blumen (alles aus Teig u. von
Mädchenhänden geformt) sinnreich ausgeschmückt
(b o ž i č n i k) genannt u. hat eine zirkelrunde Form von dem breiten
Reste eines Siebes, in welchen man es hineinzwängt, bevor es in den
Ofen geschoben wird.«

Naravno, da je to poročilo o belokrajinskem božičniku za nas
izredno važno in dobrodošlo. Na podlagi tega poročila in še drugih, ki
govorijo o sličnih krušnih oblikah (prim. božične »civke« ali tičce v
Suhi Krajini), uvrščamo božični kruh ali božičnik v posebno vrsto slo-
venskih podobnjakov, kajti oblika božičnika je tu v nekem soglasju z
njegovim obrednim pomenom. Ob belokrajinskem božičnem podob-
njaku se spomnimo srbske »česnice« ali bosanske »krsnice«.'"

V prav isto vrsto podobnjakov kot božičnik spada tudi gorenjska
ženitovanjska pogača, ki s svojo zunanjo obliko upodablja vso bodočo
družinsko srečo in hišno blagostanje. Dražgoška pogača je bila na
priliko visoka in velika »kakor reta«. Stari Dražgošani se spominjajo,
da sta bili na svatbi dve pogači: ena starešinina, druga nevestina. Sta-
rešinina pogača je bila lepo »opušeljcana«, zgoraj pa je imela potak-
njene goreče svečice. Nevestina pogača pa je bila že pri peki takole
okrašena: na sredi sta bila ženin in nevesta iz kruha,
okrog njiju pa tički, miši, mucki ter pisana bande r-
ca, ob robu pa kita. Tema pogačama, ki so ju prinesle na svatbo
ženske, so običajno šli z godci nasproti. Pred hišo sta pogači prevzela
dva svata, ju dala na glavo ter priplesala v hišo. Na svatbi pa so bile
še druge manjše pogače, ki so jih prav tako posadili svatje na glavo
ter z njimi plesali. Pri tem so pazili, da so pogače skupaj trknile in da
so pušeljci zašumeli. Vsak ni znal plesati s pogačo, kajti bilo je težko,
nič držati in lepo trkati. Navadno so trikrat plesali s pogačami: po-
skušali so, če so mlinski kamni kaj trdni. Potem so šli k starešini:
»Mlinska kolesa imamo, ti jih prevzemi.« Sprva se jih je starešina
branil, končno pa jih je le prevzel. Pogače so nato nesli v stran, po

" Sporočila gdč. A. Jeglič, Dražgoše.
St. 103.

Prim. Dr. E. Schneeweis, Grundriss des Volksglaubens und Volksbrauchs
der Serbokroaten, Celje 1935, str. 160., 161.

u

210 Boris Orel — Ljubljana:

dokončani svatbi so jih razrezah in vsakemu svatu dali en kos za
domov."" — V dveh pogledih se nam razodeva pomenljivost gorenjsko-
dražgoške pogače. Prvič: na podobnjaku, ki im.a svoj globok izvor v
poročnem obredu, se pojavijo poleg živali tudi človeške figure, ki
izražajo svoj smisel in pomen, in drugič: v primeru nam je ohranjen
običaj vpeljevanja pogače kot simbola vsezajemajoče plodonosnosti.
Obredni prostor gorenjskega ženitovanjskega podobnjaka se spričo bo-
žičnega znatno porazširja in malone nalikuje pomladanskemu prostoru
maloruskega Jurija, ki hodi po posejanih poljih in nosi prižgano pla-
menico v roki, na glavi pa veliko rusko pogačo »pirog«.

Najstarejši opis gorenjske pogače in drugih svatbenih kruhov n. pr.
presneca, najdemo v Valvasorju. Najprej opiše Valvasor zanimiv fan-
tovsko-gorenjski običaj z ženitovanjskimi štručkami, potem pa pravi:

»Die Teta trägt mit sich ein Pressenz oder eine grosse Pogatscha
ins Bräutigams Haus, wann die Heimführung geschieht. Und solche
grosse Pogatschen (oder Strützel-Brote) werden also gemacht. Man
backt ein gross Leib Brods... Oben machen sie allerley
Zierraten und Guckelwerk von Teig. Nachdem solches
ist ausgebacken, stecken sie einige Büschel von Buchs-
baum oder auch wol von Brod oder Teig geformirt,
drein, so mit Rausch-Gold und Flock-Seide geziert
s e y n d. Solches Brod wird eine grosse Pogatscha genannt.

Den Pressenz bereiten sie aber auf diese Weise. Man wälgert
aus Teig runde Scheiben, so eines Messer-Ruckens dick, den Mittel-
Strich nach ungefähr anderthalb Werckschuhe breit seynd; dieselbe
backt man, wälgert alsdann einen Teig gar dünn aus, und legt eine
solche gebackene Scheiben in die Mitten drauf. Hernach schlägt man
viel Eyer in einen klein-geriebenen, starcken alten Käss... streuet
auch ziemlich viel gestossenen Pfeffers drein und thut
ein wenig Milch oder Milchraum dran... Alsdann überzeucht man
dieselbe mit den übrigen Teig, macht auch oben einige Zier-
rahten und Phantaseyen darauf, wie bey den Po-
gatschen.. .«"*

Iz tega dokazilno važnega opisa povzemamo: 1. pogača v Valva-
sorju se v glavnem ujema z dražgoškim svatbenim podobnjakom:

2. mimo svatbenih podobnjakov so v 17. stoletju na Gorenjskem pekli
tudi manjše podobnjake tako zvane presnece, ki so bili sestavljeni iz
testenih krožkov, nekakšnih okroglih mlincev, in ki so jih na vrhu,
kakor kratko in splošno pravi Valvasor, s fantazijami okrasili.

3. Valvasor nam mimogrede tudi pove, da je bila presnecova začimba
— poper. (Prim. poper v malem kruhku.)

Vse te slov. podobnjake: belokrajinski božičnik, gorenjsko pogačo
ter presnec v glavnem označuje okrogla geometrična oblika, kolo, na
njem pa so okrasno razmeščeni drugi, ljudstvu zgovornejši liki ter

"" Sporočila gdč. A. Jeglič, Dražgoše.

" J. W. Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Crain 1689, druga izdaja,
VI. knjiga, Str. 281—282.

Od kruha do »malega kruhka«. 211

figure. Drugačna je štajerska ženitovanjska pogača — bosman. Osnova
te pogače ni več geometričen lik, nego človeška figura sama. Pismeno
izročilo''^ prikazuje bosman takole: »Bosman je pogača v po-
dobi deteta, na kateri je videti celo gospodarstvo,
malih babik, petelinčkov, kravičk itd. Oče starašina
bosman prej, kakor mlada žena spat gre, med godbo in pesmami nevesti
v krilo položi. Ženski spol peva:

Darujemo ti bosman.
Zakona izgled, —
Da bi bila srečna,
dosti, dosti let!

Darujemo ti bosman,
Zakona izgled, —
Da bi ti dobila
Ljubeznih deklet!

Darujemo ti bosman.
Zakona izgled, —
Da bi v njem le pila
Sami sladki med! '

m.

Mlada žena vzame bosman in ga svojemu možu dâ. Med moškim j
petjem vzame mladi mož bosman in ga položi na mizo...« Z druge
strani nam magično poslanstvo bosmana do prozornosti jasno osvetljuje
štajersko-panonski mitos: »Medžimurci imenujejo čarodeja Vidovino.
On more kravam mleko začarati, kobilam žrebeta, svinjam prasce. i
Vidovina ima kapo, ki ga naredi nevidnega. On ve iz mesečine mleko
delati, iz pšenice pa speče vidov bosman. Bosman je pogača, ki
jo pečejo za gostovanje. Na njej stoje iz testa narejene kok o- \
ške, telčeki, kravičke i. dr. Vidov bosman stori, če;
ga je nevesta, da rodi same vojake, cesarje in kra-
1 j e.«"''

Oba bosmana, svatbeno-realnega in kultno-mitičnega, lahko vzpo-
redimo z belokrajinskim »nakolenčičem«, živim ženitovanjskim otro-
kom, oba imata svoje skrivnostno ozadje, davno demonsko božanstvo,
ki je neusmiljeno terjalo zase žrtveni dar, če se je hotel poročni par i
ubraniti njegovih zlih nakan in če je hotel priklicati v hišo kar največ Î
sreče in porodnega blagoslova, Vidovina je ime temu demonu, čaro- j
deju, ki celo sam peče bosman in ki v belokrajinski pripovedki straši !
tudi kot demon vetra. Na koncu koncev je čarodejni pek Vidovina*
nekak hišni demon in njegovo drugo ime je prav za prav — bosman. j
Na podlagi odgonetke imena bosman (= boesman, boeser man, prim.
dalje: bose, bozemann, Butzemann,"* t. j. hudobni mož, ki
otroke pobira) nam štajerska ženitovanjska pogača »bosman« \

«2 Pajek, črtice, str, 61—62.
«3 Keiemina, str. 93—94.

«* Prim. HDA, L, str. 1764. Prim. dalje Kari Gröber: Kinderspielzeug aus
alter Zeit 1928, str. 9.: Wir hören öfters von Puppen, die von der Jungfrau
am Tage der Verheiratung der Göttin der Ehe geopfert wurden. — Punčka
tudi predstavlja demona.

M*

212 Boris Orel — Ljubljana:

predstavlja enega izmed redkih slovenskih podobnjakov, ki tudi njih
mitična imena določno kažejo na božanskega prejemnika. S tem smo
posredno pojasnili zbledeli smisel sodobnih punčk v povojih, hkrati
pa deloma odgovorili na vprašanje, od kod ona, od pradavnih vekov
in pri vseh narodih udomačena materina grožnja otroku: »Mož pršou,
punkel mou« ali »Mavzar je u beču, te bo snedu«. Iz strohnelega smisla
punčk iz lecta nastajajo sejmska ljubezenska darila in igrače, mate-
rina grožnja z bavko, z divjim ali povodnim možem pa ustvarja
pravljico.

Še nekje je treba poudariti redko vrednost bosmana. Poznano in
kaj značilno je, da si naš davni magični človek pri svojem globoko
vernem obredju ni mogel ali znal žrtvenih darov ter božanstev pred-
stavljati v podobi človeške figure. Slovenci v resnici nimamo malone
nobenih starih kultnih figur, upodobljenih v lesu ali kruhku ali kaki
drugi snovi, zaradi česar je mimogrede prav lahko razložljivo, zakaj
se lutke in lutkovna gledališča ne morejo razviti iz naših tal. Nimajo
pač tradicije v ljudskih kultno-magičnih izdelkih. In ravno to občutno
vrzel zamašuje med redkimi podohnjaki v prvi vrsti — bosman.

V.

Doslej smo spoznali tri zelo značilne oblike slov. podobnjaka:
belokrajinski božičnik, gorenjsko pogačo ter štajerski bosman. V prvih
dveh primerih je osnova podobnjaka kolo, v zadnjem pa človeška figura.
V vseh treh primerih pa imamo opravka s takšnim tipom slov. podob-
njaka, ki so na njem lepo razpostavljene male človeške in živalske
figure ter rastlinski liki, kakor da uganjajo neko krasnopisje. O teh
malih figurah ter likih, ki jih nekaj predobro poznamo iz mnogoličnega
inventarja malega kruhka, lahko rečemo, da imajo navzlic krasilnemu
značaju svoj primeren in določen pomen. Tako na priliko ptičice in
cvetlice na belokrajinskem božičniku niso zgolj idilične podobe božične
blagovesti in radosti, ampak prinašajo iz starega kultnega sveta svoje
magične namene in zmisle: že sredi globoke zime pričarati plodovitost
pomladne zemlje ali pa prispodabljati duše mrtvih, ki na božični večer
in v drugih zimskih nočeh obletavajo svoje bivše zemeljske domove.
Tički, miši, mucki i. dr. ter sredi njih ženin in nevesta na gorenjsko-
dražgoški pogači so vsi znanilci zakonske blaženosti in podobe gospo-
dinjske sreče, prav isto velja za babike, kravičke, kokoške in petelinčke,
ki krasijo bosman. Živali in cvetlice na teh podobnjakih živijo torej
povsem samostojno življenje in jim ga red okrasja ne more uničiti. In
gremo še dalje ter trdimo, da zadohijo vse te figure in liki šele na
podobnjaku svoj primeren pomen. Kajti, ko se ta mali naturni svet
odloči od svoje matice-podobnjaka, zgubi izvečine oni smisel kot ga je
imel poprej. (Izjeme so taka božična peciva kot »civke« ali tičce iz
Suhe Krajine in ki so njih izvori drugje.) Takšen razvoj nam v prvi
vrsti potrjuje naše izkustvo ob malem kruhku, zlasti ob onem, ki ga
delajo s prosto roko. Poglejmo n. pr. dragoške pute in polže (pod. 1).

Od kruha do »malega kruhka«.

213

Pod. 1. Mali kruhek iz Dražgoš. Levo ukrivljeno srce (iz Železnikov?)
v Etnografskem muzeju.

O teh surovih primitivnih oblikah upravičeno domnevamo, da so po-
slednji in redki drobci nekdanjega živalskega sveta na gorenjski pogači.
In kaj predstavljajo danes vsi ti polži ah pute? Igrača otrok so in
predmet šaljivosti odraslih ljudi.

A po vsem tem naj takoj ugotovimo ravno nasproten razvoj :
pecivni ali krušni del, od matice odločen ali odrezan, zaživi samosvoje
življenje, ki se tako stopnjuje, da se še kruhova oblika izpreminja in
razvija. Oblike se namreč tvorijo tudi na tak način, da jih razganja
neka vsebina. Z drugimi besedami: vprašanje krajčkov, ki smo ga po-
prej začasno odložili, je postalo za nas trenutno važno. (Pod. 2).

Povrnimo se zopet k božičnemu kruhu ali bolje k dražgoškemu
poprtnjaku in dopustimo, da nam ljudska poročila predstavijo običaj

razrezavanja poprtnjaka na praznik
sv. treh kraljev.

V Dražgošah odrežejo poprtnjaku
na dan sv. treh kraljev krajček,
potem odrežejo vsakemu človeku v
hiši kos poprtnjaka, en kos pa razre-
žejo za živino, prašiče, psa, mačko in
kokoši. Če kdo pride v vas, mu tudi
dado kos poprtnjaka. Krajček, t. j.
prvi poprtnjakov reženj, velja za ču-
dodelen kruh. Svoje dni so ponekod
zataknili krajček v sobi za kljuko in
sicer le za malo časa, da ne bi hudobec-
mogel v hišo. Nekateri so krajček vsa-
ko leto shranili in v teku let se je
nabralo vse polno krajčkov. Drugi pa
so zopet vrezali krajčku tri križe. Ako
je imela krava telička, so ji dali malo

Pod. 2. Krajčka iz Selc.

214 Boris Orel — Ljubljana:

tega krajčka. Običajno pa so poprtnjakov krajček shranili do drugega
poprtnjaka in ga nato daU živini. ShraniH so ga baje zategadelj, da so z
njim copernike odvračali."'

Na ta opis poprtnjakovega krajčka navežimo takoj drug opis, ki
je prav tako iz Dražgoš in ki se tiče samostojnega ljubezenskega
krajčka na dan sv. treh kraljev. S tem opisom oz. s pripovedovanji
bomo dopolnili prejšnja kratka poročila o krajčkih iz malega kruhka:

Starejša Dražgošanka: O sv. treh kraljih smo se popoldne mladi
ljudje zbrali v kakšni hiši in plesali na orglice. Dekleta smo nakupila
cigar in krajčkov. Krajčke smo razrezale in jih razdelile med vse
fante. Za svojega fanta pa je vsaka še posebej pripravila mehur za
tobak, notri pa cigare in krajček. To smo dale skrivaj, ko je fant prišel
pod okno.""

Mlado dekle iz Dražgoš: Krajček pridejo iskat na dan sv treh
kraljev vsi znani in prijazni fantje. Vsem jih damo, svojemu fantu pa
večjega in lepšega. Najprej fantje priganjajo, naj krajčke damo, de-
kleta pa pravimo, da jih letos ne bo nič. Nazadnje jih pa seveda damo.
Ob prestopnem letu me zahtevamo od fantov krajčke. Fantje jih ne
dajo, ampak zopet le me njim,"'

Dražgoški očanec: Fantje smo strašno radi hodili po krajčke, S
tem smo imeli vzrok, obiskovati dekleta po hišah. Pri pobiranju kraj-
čkov smo brili norce, pogostokrat smo jemali s seboj koše brez dna.
Če je fant dobil od dekleta krajček, smo rekli: T'mo je pa krajček dawa,
ta ga pa šfma."^

Tako se glasijo ljudska izročila o obeh krajčkih.

Dočim je prvi krajček zares krajček t. j. prvi reženj božičnega
poprtnjaka, je drugi krajček, ki ga poklanjajo dekleta fantom, povsem
samosvoje pecivo v obliki razpolovljenega hlebčka in z imenom krajček.
Obema je torej skupno ime in oba se pojavita na isti dan t. j. na
praznik sv. treh kraljev. In ako še dalje primerjamo magični službi
obeh krajčkov, pri čemer moramo seveda pomisliti, da je ljubezenska
služba drugega krajčka že znatno zbledela, bomo v resnici našli tesno
povezanost in podobnost med obema krajčkoma. To si moremo raz-
ložiti v prvi vrsti na tak način, da vidimo izhodišče ljubezenskega
krajčka v božičnem poprtnjaku in njegovem krajčku. Skratka: ljube-
zenski krajček se je razvil iz poprtnjakovega krajčka ali pa rodil se je
vsaj v ozračju čudodelnih poprtnjakovih režnjev.

Zakaj je ravno krajček uročen s takimi čari? Preizkušena modrost
iz kultno-magičnih svetov pojasnjuje, da se čarodejna moč kakega pred-
meta prenaša tudi na njegove dele ali kose. In še celo več: v teh od-
rezanih ali odlomljenih kosih in delih se čarodejna moč znatno poveča.
Ta'resničnost se zlasti dotika krajčka, prvega poprtnjakovega režnja,
ki je učinkovitejši od poprtnjaka samega. Kakor hitro pa je poprtnjakov

* Sporočila gdč. A. Jeglič, Dražgoše.

Sporočila gdč, .\, Jeglič, Dražgoše,
*' Sporočila gdč. A, Jeglič, Dražgoše,
^ Povedal g. Šolar iz Dražgoš.

Od kruha do »malega kruhka«. 215

krajček postal v kmetovi hiši tako mogočen in na vse strani čudodelen
predmet, zna pregnati vsako nesrečo in tudi pomaga do sreče, zakaj
se ne hi ta njegova vseobsežna moč preizkusila tudi v svetu ljubezni.
Zakaj ne bi bil trikraljevski krajček dober za ljubezen in sv. trije
kralji so spoštljivi in cenjeni patroni samskih deklet?"" Fant je prišel
na sv. tri kralje v vas, dekletu se je hotelo njegove ljubezni, pa je
poseglo po krajčku oz. drugem kosu poprtnjaka (bržkone so se tudi
ostali kosi poprtnjaka imenovali krajčki ali pa so vsaj imeli približno
enak pomen ko prvi krajček) in mu ga darovalo. Kajti svoje dni je prav
gotovo živela ta uvera: ako fant zaužije trikraljevski krajček, vzklije
v njem ljubezen do dekleta, ki mu je krajček darovalo. Z vstopom
poprtnjakovega krajčka v ljubezenski svet, pa se je pričel polagoma
oblikovati podobnjak, ki se je nekega dne docela odločil od poprtnjaka,
kar se pravi: izvor ljubezenskega krajčka ni bil več v poprtnjaku, nego
v samem sebi. Takšen razvoj si lahko psihološko razložimo na več
načinov, na priliko: Vsako dekle skriva svojo ljubezen, zaradi tega je
tudi skrivaj dalo krajec ljubljenemu fantu (to se dogaja v Dražgošah
še danes). Rezanje poprtnjaka in razdeljevanje njegovih režnjev pa je
vendar javen prazničen dogodek, ki nasprotuje dekletovi bistveni težnji.
Medsebojno križanje teh dveh svetov, poprtnjakove javnosti in dekle-
tove skrivnosti pa je bilo kaj kmalu razrešeno. V teku časa, ki je v
njem tudi prvotna čarodejna sila krajčka ginevala, si je dekle omislilo
samostojno pecivo in njegovo enakovrednost s poprtnjakovim krajčkom
poudarilo s tem, da ga je speklo v obliki odrezanega oz. razpolovi j enega
hlebčka in si pridržalo staro ime krajček. Kajti s prenosom imena ču-
dodelnega predmeta se prenaša tudi njegov približni pomen. Značilno
je, da je ime krajček zelo priljubljeno, in se ga ne prideva samo po-
sebnemu ljubezenskemu podobnjaku, ampak tudi drugim predmetom.
Iz slovenskih običajev vemo, da se krajček imenuje tudi pisana ruta,
tobak, klobasa'" itd., naravno le tedaj, če je ljubezensko darilo. — Drugi
način razlage, ki je manj verjeten, pa bi bil ta, da je ljubezenski krajček
ustvarila zgolj pekova vaška iznajdljivost in se pri tem seveda zgledo-
vala pri poprtnjakovem krajčku. Naj bo že karkoli, dejstvo je, da je
bil krajček v svoji prvotnosti čudodelno sredstvo, zdaj pa je le še tajno
pismo dekliške ljubezni izvoljenemu fantu.

Po vsem tem smemo reči, da je krajček obstojal, ko še malega
kruhka ni bilo. Že pred malim kruhkom je krajček najbrž vseboval
važno ljubezensko netilo — poper, ki so ga, kakor nam poroča Val-
vasor, primešavali presnecu. Kakor na eni strani ne vemo za prve
oblike ljubezenskega krajčka, tako na drugi strani prav lahko ugoto-
vimo na podlagi današnjega podobnjaka, da je mali kruhek pospešil
njegov razvoj in v veliki meri vplival na njegovo dokončno blagovno

Prim. naše stanovske narodne pesmi v Streklju, IV., str. 538—545. (N. pr.:
»K sv. Trem kralom na kirfanje bom šla, tam bom prosila za moža.«) Sv. trije
kralji so tudi ponekod zamenjali tri sojenice. Poznana je koroška pesem:
»Je pa krajčič posvava po Dravci dovse« ... Prim. tudi »epifanijo« na praznik
sv. treh kraljev.

'" Prim. krajec v koroških običajih.

216 Boris Orel — Ljubljana:

vsebino in obliko. Pri tem mislimo na kvaliteto peciva, na krajčkove
obrobne okraske, na cvetlične like, na napis fantovega imena itd., kar
je vse v lepem soglasju s prizadevanjem dekleta, svoje »pismo« fantu
kar najbolj olepšati. Prvotna čarodejnost v krajčku se je razlila v lju-
bezensko misel ali čustvo, odmev tega pa je razrast primitivnih oblik
v baročno okrasje. Mimo krajčkov nam tak razvoj zelo ostro poka-
zujejo škofjeloška srca iz malega kruhka,'* ki so bohotno okrašena s
suhimi cvetlicami in migalicami. Skratka: iz krajčka je nastal neke
vrste mali kruhek. Živelo pa je v njem še toliko pomena, da se ni
oprijel presplošnega imena mali kruhek, ampak je ohranil svoje prvot-
no in značilno ime »krajček«.

Slednjič nam preostaja dražgoške ljubavne krajčke popolniti z
nekaterimi manj bistvenimi dejstvi. Sveti trije kralji s svojimi darili
ob betlehemskem Jezuščku vnašajo v naše razmotrivanje o krajčkih
moment darovanja. Pri tem ne mislimo toliko na ljubezensko darovanje,
kakor na ono obče medsebojno obdarovanje na praznik sv. treh kraljev
ali pa na novega leta dan. Iztočišča teh obdarovanj so mimo sv. treh
kraljev v starodavnih kultih, ki so njih ostaline današnje kolede. Nas
to trenutno toliko zanima, kolikor se dotika krajčkov. Značilno je, da
v Železnikih dajejo krajčke ob novem letu, in še značilneje, da v
Železnikih krajček jenja biti zgolj ljubavna zadeva med dekleti in
fanti. Skratka: v Železnikih je krajček obče darilo, ki se ga vsi po
vrsti poslužujejo: fantje, možje, dekleta. Ali naj si mar to razložimo
s slabim trškim vplivom in s propadanjem neke obredne prvotnosti?
Zoper to govorita dve dejstvi. Prvič: Železniki, v narodoslovno-socio-
loškem pogledu silno važen slovenski kraj, še danes dokazujejo, kako
znajo ohranjevati stare ljudske dobrine. Drugič: iz ljudskega pripove-
danja prosevajo določnejši obrisi takega obdarovanja, ki pa niso raz-
pad, nego nadaljevanje starih tradicij. Tako povedo ljudje v Ž., da so
dajale krajčke dekleta fantom, dekleta ženam in fantje možem. V
preteklih časih, ko so še obratovale znamenite in historično-sociološko
zanimive kovačije »vignjice«, je bilo natančno določeno, kdo dobi
krajček in kdo ga daje. Določen je bil dalje tudi kraj. Tako so n. pr.
le v kovačiji smele dajati dekleta - pomočnice svojim mojstercam
krajčke.'2 Ta običaj, ki bi njegove sledi utegnili najti v slovenskih cehih,
zelo spominja na rimske »strenae«,''' novoletna darila podložnikov višjim
osebam: patricijem, višjim uradnikom in celo cesarju. Vrhu vsega je
vredno omembe še sledeče dejstvo iz Železnikov: Vsak, ki prejme v
dar krajček ali kako drugo pecivo, ga dâ tudi domačim pokusit.'* Že
v Dražgošah smo ob razdelitvi krajčkov v gostilni videli, kako se vsi
slov. darovi čestokrat tudi skupno zaužijejo, na podlagi česar bi kar
mogli podpreti posebno najnovejšo teorijo glede podobnjakov in njih
izvorov (prim. mnenje Karla v. Spiessa)."

'* Prim. okrašena srca ge. Marije Rupar iz Škofje Loke, rojena 1867.
" Povedali ga. M. Grošelj in ga. Marija Lotrič, Železniki.
'3 HDA, V., str. 427.

" Povedala ga. Ana Benedičič (Štrajnarjeva) Železniki.
75 WDV, str. 226 ali 2. poglavje te razprave str. 200.

Od kruha do »malega kruhka«. 217

Ako končno primerjamo med seboj gorenjske podobnjake, ki so
več ali manj geometrične oblike, najdemo:

1. da je pomen romba, zvezde i. dr. podobnih oblik že davno
usahnil;

2. da sta oblika in pomen srca še primerno sveža, a sta splošna in
mednarodna (naš je način okraševanja);

3. da je krajček po obliki in po pomenu še najbolj živ in svojstven
gorenjsko-slovenski podobnjak, ki je tudi redek v svetovnem narodo-
slovju.

VI.

S krajčki smo se zopet primeknili k malemu kruhku. Po vsem tem,
kar smo slišali o slov. kruhu, o različnih naših podobnjakih ter končno
o krajčkih, sodimo, da je mali kruhek naslednik presneca, da so krajčki
edina oblika malega kruhka, ki se ga še drži svojstven pomen iz našega
kultno-magičnega sveta, da pa je sicer mali kruhek že tipično kulturno
pecivo, nastalo v 18. stoletju brez posebnih kultno-mitoloških ozadij.
Ob malem kruhku imamo opravka s slovenskim podobnjakom v čisto
drugem svetu ko doslej, ne več v svetu davnih pomenov ter obrednih
dejanj in tudi ne v svetu slov. mitosa, ki se iz njega smiselno odražajo
naši kruhi, veliki ter mali podobnjaki, nego v svetu slovenskega ljudsko-
umetniškega podobarstva. V tem svetu nahajamo žival, svetnika, člo-
veka ali rastlino, ki jih je naš ljudski umetnik izrezoval v modele ne
zaradi tega, ker je imel o njih tako ali drugačno uvero, ampak zate-
gadelj, ker so ga prisrčno zajemale s svojo bližino, ker jih je predobro
poznal iz narodne pesmi in iz realnega življenja: iz poljskih, lovskih
ali božjih potov. Tako ta živa slovenska predmetnost, ako ne po kultno -
mitoloških poteh, pa vsaj po ljudsko-umetniških in občih človeških ter
nabožnih, vhaja v podobo malega kruhka.

Prav gotovo predstavlja ta vrsta božjih in svetniških figur verno
slovensko predmetnost: sv. Miklavž, sv. Martin, sv. Jost, sv. Jurij,
Mati Božja, Jezušček, Kristus, angeli. Med njimi je zlasti pomemben
sv. Jost, patron zoper nevihto, točo in razne bolezni, poznan Škofji
Loki in njenemu okraju po bližnji božji poti ter prelepi legendi^" o
njem in o otroku, ki se je v nevihti izgubil. Ali se dalje ne zrcali naša
predmetnost v številnih človeških figurah iz realnega življenja? Na-
štejmo jih po vrsti: mož v krilu (ljudska noša iz 17. stoletja), kmet in
kmetica v narodni noši, žena s košarco, mož z otrokom v naročju
(kakor da ga pravkar odnaša od požara), muzikantje, nuna, dedec s
kučmo in mačko, žena z jerbasom itd. V zvezi s tem moramo naravno
omeniti vrsto živali: konj s komatom, riba in rak (poznana iz starih
slov. pratik ali svetniških legend), lisica, puta, polž, golob, zajec, kozel
itd. Ob jelenu, starem grškem in rimskem podobnjaku, ki zahteva po-
sebne mitološke razprave, naj zgolj opozorim na dražgoška imena Jelene
in Jelenšče, ki neizpodbitno pričajo, da so nekoč živeli jeleni na draž-

Prim. Joža Lovrenčič, Tiho življenje, str. 35. |

218 Boris Orel — Ljubljana:

goški gori, ter na gorenjsko narodno pesem o nesrečnem lovcu in
strašnem jelenu, ki

»na herbtu imel je masni plašč,
na čelu imel je kelih zlat,«"

da ne govorim o značilni podobi jelena v belokrajinskem mitosu."
Torej tudi jelen spada v našo predmetnost. In konec koncev: vsa ta
obsežnost cvetličnih in rožnih likov, različnih rastlin, drevesnih listov,
sadežev, je pač najzgovornejša in najglasnejša priča, kako je slov.
natura zakladala in zaposljevala našega ljudskega rezbarja. Vsa ta mno-
goličnost raznih figur in naturnih predmetov določno kaže, kako niso
mali kruhki prav nič vezani na kak poseben obredni pomen. Ljudsko-
umetniška tvornost se je ob raznovrstnih stvareh ustavljala, svobodno
in neovirano se je vnemala ter oblikovala in skoraj bi dejali, da mali
kruhek že ni več naše polje, t. j. polje uver in običajev, temveč da
prehaja v območja ljudske umetnosti, ki presoja in gleda s formalno-
estetskih vidikov. Od velikih in malih podobnjakov, važnih v kultno-
mitoloških pogledih, smo tako prišli do podobnjaka z imenom mali
kruheh, v katerem se je pomen docela potajil in v kratkem povsem
nedolžno spi del kultno - mitološkega inventarja prav tako kot davni
magično - kultni predmet kot igrača v otroški sobi. In vse one službe,
ki bi jih vsaj deloma moral izvrševati mali kruhek, izpolnjujejo prav za
prav naš praznični kruh in drugi prigodniški podobnjaki. Pomembno
izjemo predstavlja krajček, ki je edinstven po svojem izhodišču in
preobrazbi v mali kruhek.

Résumé.

Das slowenische Gebildbrot aus Oberkrain, genannt »mali kruhek<e, zeigt
uns im Lichte ähnlicher Beispiele bei anderen Völkern sowie nach den
Ergebnissen volkskundlicher Forschungen nichts dergleichen, was für seine
tiefere Bedeutung in der Gegenwart oder Vergangenheit sprechen könnte. Das
Gebildbrot zeigt sich uns ohne kultisch-mythologischen Hintergrund. Auf Grund
mündlicher iJberlieferung stellt die Abhandlung Folgendes fest. Erstens: Das
Gebildbrot »mali kruhek« wird zu verschiedenen Festtagen (Osterfest u. dergl.)
als bedeutungslose Beigabe zu »Potice« und anderem Festgebäck verfertigt.
Zweitens: Das Gebildbrot wird in verschiedenen Formen (also etwa in Form
von Herzen und anderen) als Geschenk bei Hochzeiten, Namensfesten und
unter Lieberleuten verwendet. Drittens: Daß das Gebildbrot in das Kinder-
zimmer Eingang gefunden hat (als Gabe des hl. Nikolaus) und daß es bei
den geselligen Zusammenkünften der Burschen und Mädchen eine Rolle spielt.
(In Dražgoše bewerfen die Mädchen zur Fastnachzeit beim »vahtanje« (Toten-
wache) die Burschen mit zerschnittenem Gebildbrot.) Überdies ist es für
das Fehlen des kultisch-mytologischen Hintergrundes beim Gebildbrote
bezeichnend, daß in Orten, wo das Gebildbrot gebacken wird (zum Beispiel
in Stara Loka), beim »ofer« (kirchlicher Opfergang) am Sankt Stephanstage

" Karel Strekelj, Slovenske narodne pesmi. L, str. 293—294.

'8 Izmed mnogih belokrajinskih narodnih pesmi o jelenu, prim. ono v »Bi-
sernicah«, II., str. 204. Prim. dalje podobo jelena na ženskih belokrajinskih
pasovih.

Od kruha do »malega kruhka«. 219

hölzerne Pferde, Kühe und Schweine, nicht aber Gebildbrote, geopfert werden.
Unter den Geschenken des hl. Nikolaus stellt der Mann aus Teig, der ein Kind
im Tragkorbe auf dem Rücken davonträgt, eine bedeutsame Figur dar, doch
wird sie heute mit dem Krampus verwechselt. Aus dem Gebildbrot »mali
kruhek« werden die sogenannten »krajčki« (Schörzel) gebacken, welche die
Form von halbierten Laibchen zeigen; diese werden von den Mädchen zum
Feste der hl. Drei Könige an die Burschen verschenkt (in Dražgoše, Selška
dolina). Hierauf fußend, beweist die Abhandlung an Hand der Beispiele aus
den slowenischen Mythen und Gebräuchen, daß alle jene Verwendungen,
welche dem Gebildbrote »mali kruhek« zukämen, das slowenische Festgebäck
übernommen hat, als da sind das Weihnachtsbrot oder der Hochzeitskuchen.
(Wichtig ist der Hochzeitskuchen aus Oberkrain, genannt »pogača« und der
jenige aus Südsteiermark, genannt »bosman« in Form eines Kindes.) Das einzige
Gebildbrot von eigener Form, welchem kultische Bedeutung zukommt, ist der
vorerwähnte »krajček«. Dieser »krajček« ist aber wieder nicht aus dem Gebild-
brot »mali kruhek« entstanden, sondern aus dem Weihnachtskuchen und seinem
»Schörzel«, welches am heiligen Dreikönigstage abgeschnitten wird, um beson-
deren Zauberzwecken zu dienen. Übrigens haben wir aber das Oberkrainer
Gebildbrot »mali kruhek« in eine völlig andere Welt einzureihen, als in die
Welt der alten Bedeutungen und Gebräuche-Handlungen oder als in jene des
slowenischen Mythos. Diese haben dem slowenischen Festgebäck sinngemäße
Form gegeben, das Gebildbrot »mali kruhek« enthüllt sich uns aber als ein Teil
der slowenischen Volkskunst. In dieser Welt finden wir Tiere, Heilige, Menschen
und Pflanzen, nach welchen unser Volkskünstler Gebäcksmodel geschnitzt hat,
nicht weil er mit diesen Formen den oder jenen Aberglauben verbunden hätte,
sondern weil er sie als ihn umgebend innig erlebte und sie ihm aus dem
Volksliede und aus dem wirklichen Leben völlig vertraut waren, sei es von
den Feldern, der Jagd oder den Wallfahrten her; so lebte z. B. der Hirsch,
der in dem Gebildbrote sehr oft erscheint, in den slowenischen Wäldern und
Bergen und wurde oft im Volksliede besungen.

Свадбени обичаји у Приштини, „Боја".

Светислав Душанић — Приштина.

Код Срба и муслимана у Приштини свадбени обичаји имали су
једну интересантну заједничку радњу, која се зове »боја«, a коју
су данас Срби напустили, или је тек ретко ко од њих још одржава,
дочим муслимани, као конзервативнији, a вероватно и за то што
је то њихов обичај, који су од њих и православни прихватили, join
и сада чувају и одржавају.

Пре него што би прешли на само описивање тога чина, изне-
ћемо све оно што се пре тога врпш и ради.

Три дана пре свадбе, венчања, дођу жене и девојке до младине
куће, где се веселе, играју и међу јој боју.

Чим гошће дођу у посету да виде младу и да се мало проведу,
буду послужене слатком и кафом. За то време млада »гове« т. ј.
стоји смерно, са рукама на пасу, у ћошку собе, где је ове гледају.
Док не дође нова свекрва ништа се не ради. Свекрва кад дође, она
донесе леблебије, жита, бонбона и новаца, па све то баца на младу
да би ова била сита, слатка и богата. Млада јој затим прилази,
клекне ва једно колено и пољуби је у руку, a затим пољуби и све
остале присутне без обзира на љихов узраст и године.

Кад се искупе све жене и женска родбина из »момчетове куће«
(мушкараца тај дан ту нема), онда метну столицу на сред собе на
коју млада седне, окружена са свију страна женама, a »бојаџика-.<
затим меће боју, т. ј. са бојом младој фарба косу.

Та се боја справлЈа на специјалан начин, и то овако:

Узму се борове шишарике, иотопе се у слану воду, a затим се
прже у шигњу, у коју је претходно налжвено мало уља. Кад се
довољно исирже, да се почну расцветавати, изваде се из тигња, па
се туцају у авану, a после просеју кроз сито. Тако истуцане се
опет прже у неком плитком суду, тањиру, и мешају се са прахом
од бакарног отпадка, талога, који се зове »рстк«. У ово се улије
она слана вода, a затим и вода у којој је скувано орахово уље.
Кад се овако справи боја, онда се узме вате на комадићу дрвета и
с тиме бојаџика маже младој косу, a жене за то време певају песму

Светислал Душанић: Свадбени обичаји у Приштини, »Боја«.

221'i

»одроди се лоза од гроза«, одроди се Лепа од рода, или већ како јој
је име, a затим ое стих понавља, и место одроди се од рода долази
од оца, мајке, брата, сестре и својштине. Разуме се да млада за то
време плаче. Кад се сврши са бојељем, млада дарује бојаџику са
кошуљом. После тога фарбања младој се коса повеже и она се
одводи у друту собу где остаје до сутрадан, не излазећи више пред
њих. Остатак боје бојаџика меће у филџан, из кога узимају жене
na том приликом мажу себи веће. Свекрва поседи два сата, па

Српкиње из Приштине у народној ношњи дошле на „Боју".

еатим са својом родбином одлази својоЈ кући, a мало затим одлазе
и други гости, тако да се у мрак сви разиђу. Сутрадан млада иде
у аман са другарицама да се окупа. Оне узму деф, па се тамо
играју и веселе. У купатило носи младина мајка и ручак, за све
њих. У суботу вече девојке се »зберају« код младе и у њеној соби
се целе ноћи проводе у песми и игри, заједно с' њом. То је опро-
штајно вече са другарицама и девојкапттвом. Пред зору ова одлази
да легне, да би ое мало одморила од свега тога, a њене другарице и
надаље играју, не лежу и не скидају се, да им се одело неби
хужвало. У јутро долазе »момчетови сватови«. Њих послуже са
слатком, хладном ракијом, кафом, мезом и врућом ракијом из

222 Светислав Душанић:

гинских чаша. Том пркликом једу »тигањицу« и мезе од печених
килића и пржене џигерице. Док још сватови пију врућу ракију иде
деверова погача по сватовима, на њој се налази марамица са пше-
кицом, леблеблијом и бонбонама и они у њу мећу у новцу дар за
младу. Кад ови погачу дарују, он је узме, марамицу са новцем
скупи и иде у собу где је млада, али пре него што би он ушао, на
]фалима га уставља »ашчика«, т. ј. жена која тај дан спрема јело
за сватове, и тражи од H>iera бакшиш, па тек онда да га пусти. Затим
настане пазаривање и погодба око величине бакшиша, који обично
не буде мали. Кад се напокон погоди и уђе, онда јој каже да је он
њен девер, a затим јој ломи погачу изнад главе заједно са при-
сЈтним девојкама, које се том приликом труде да ухвате што више
пшенице, леблеблије и бонбона са погаче и која окуси те погаче
пре ће се удати. Млада га затим љуби у руку, веже му деверску
мараму, a он излази и саопштава сватовима да је постао девер, с
њима се рукује a свирачи му свирају деверско коло и он им даје
бакшиш. После тога млада дарује сву родбину, a затим је изводе
брат или отац, предају је на кућним вратима деверу и пољубе се
с' њиме. Кад је она изашла из куће они је по имену три пута викну
да се врати, али се она не осврће ни одзива. Тиме показује да не
мари за ту кућу и да престаје бити њен члан.

Потом одлазе у цркву, a кад се из ове врате у младожењину
кућу, заустављају се на прагу те куће и уводе је прво у кујнл'.
На кухињским вратима једна јој нога, десна, буде унутра a лева
иа пољу, у авлији. Ашчика јој тад даје две погаче, које ова меће
под мишке »С берићет да дође«. Затим јој приноси сито са житом.
Млада захваћа то жито и прву шаку баца у кујну, a другу, не
окрећући се, преко себе у авлију. После јој приносе суд с' медоЈг
у који она умаче прсте обадвеју руку и с' њима маже горњи праг
изнутра и с' поља; чиме се хоће да каже да ће битж слатка као мед
и укућанима и оним изван куће. Онда прилази огњишту, узима
со и соли јела на њему. За то време свекрва седи у кујни и чека
младу да јој седне у крило, што ова и чини. Том приликом она
дарује свекрву са бошчом. У томе тренутку наилази један од мо-
мака, сипа под свекрву воду и виче »упиша се свекрва«, други којк
момак уграби свекрви бошчу, коју мора млада да откупи, дајући
за њу какву марамицу. Остали момци, у дворишту хватају свекра,
вежу га око паса и вешају на дрво, и њЈега млада мора да откупљује.
Сватови то све гледају и смеју се. После настаје игранка, јело к

Свадбени обичаји у Приштини, ^>Боја«.

223

пиће и долазак њене родбине, која се зове »првићари«, да јој чести-
тају. Сви се гости послужјују врућом ракијом. Кад се гости почну
разилазитн, сви морају младу да дарују, a она за то време са
девером седи код врата, иопраћа их у љуби у руку.

Српкиње „Приштевке" код младе на „Боји".

Увече je девер предаје младожењи, a пре тога Je жене уче o
првој брачној ноћи и o томе како ће ујутро да седне на кревет, да
би лакше на чаршаву остало крви од дефлорације, коју he, сутра-
дан, свекрва да покаже женама и да се похвали, како јој je снаха
била честита и поштена.

Zusammenfassung.

Der Autor, Svetislav Dušanic, schildert in diesem Artikel die
Hochzeitsgebräuche in Priština (Kosovo polje) besonders die „Boja",
das Färben der Haare der Braut vor der Trauung in ihrem Geburts-
hause in Anwesenheit der Mutter ihres Bräutigams und ihrer Jugendr
freundinnen.

Dodatek k „Slovenskim narodnim pesmim I."

J. Glonar — Ljubljana.

Ko je Štrekelj v spomladi 1896 »Slovenski matici« poslal rokopis
za 2. snopič »Slovenskih narodnih pesmi«, ga je po takratnem Matiči-
nem pravilniku dobil v oceno odsek, ki so ga tvorili Wiesthaler, Fr.
Lampe in Pleteršnik. Lampe je zahteval, da se naj 15 pesmi izpusti,
ker je njih vsebina pohujšljiva, Pleteršnik pa je predložil, naj se rokopis
Štreklju vrne, da ga primerno spremeni.* Štrekelj je inkriminirane pesmi
izločil iz rokopisa in jih shranil za poznejše čase, ko bi se naj kot nada-
ljevanje prvotnega »corpusa« izdalo še vse ono gradivo, ki bi se bilo
med časom njegovega izhajanja nabralo.

Ker ni pričakovati, da bo to nadaljevanje v doglednem času moglo
iziti, in ker bi »corpus« brez teh pesmi bil nepopoln, saj bi mu manj-
kal tako pomemben in starinski motiv, kakor je na pr. incest, se pri-
občujejo pesmi na tem mestu. Ker je Štrekljev način publikacije zelo
potraten (ne da bi pri tem svoj namen dosegel!), so priobčene tukaj
po načinu, ki ga je Štrekljev kontinuator uvedel v 16. snopiču SNP in
ga v zaključnem uvodu v IV. zvezek obširno motiviral. Vzete so iz
zbirke, ki jo je sestavil Štrekelj, ji dal naslov »Spotekljive, ki niso
smele biti vzprejete v I. zvezek«, in ki se danes hrani med rokopisi
»Državne biblioteke v Ljubljani«.

Brat umori sestro.

(Iz ljutomerske okolice.)
1.

»Stani, stani sinek Vanek,
no ženi nama na pašo!
Ženi pod visoko goro,
pod goro na zelen travnik
5 dva bela voljiča,
dva črna konjiča!«

»»Mati moja, mati draga,
mene jako glava boli.
Mati, naj sestrica žene
10 pod goro na zelen travnik
dva bela voljiča,
dva črna konjiča!««

Sestrica gnala na travnik
3od goro na zelen travnik.
1.5 Do polnoči je igrala,
po polnoči je spevala,
igrala, spevala,
da gora zvonila!

»Sinek, sinek, idi, idi
20 gledat, kaj sestrica dela,
pod goro visoko gledat,
pod goro na zelen travnik.

Sinek se je opravia,
sablico prpasa. —

25 »Sestrica, sestrica draga!
Jel češ z menoj greh včiniti,
al češ rajši mrtva biti?« —
»»Bratec, bratec moj preljubi!
Jaz čem rajši vmreti,

30 kak s teboj grešiti.««

On potegne svetlo sablo,
sestri odseka belo glavo.
Polna gora krvi stoji,
sestrica pa mrtva leži. —

* Obširno je ves ta spor opisan v uvodu IV. zvezka SNP, str. *25—*30.

Dodatek k »Slovenskim narodnim pesmim I.«

225'

35 »Sinek moj predragi!
Kaj sestrica dela?«
»»Mati moja preljubljena!
Sestrica pod goroj visokoj

lepe rožice si trga,
40 rožce bele no rômene;
venček bo delala,
Mariji ga dala.

1. Iz VO. XIX. G. XLVI., kjer kaže zapis nekaj stilističnih sprememb, ki
so pri Vrazu navadne. Pripisana je sledeča melodija:

Na 55 verzov razširjena stilistična varianta se nahaja v VO. 1. ^. Po tem pre-
pisu jo je Vraz natisnil v NPS. 84—87, z nekolikimi spremembami. - i^rim.
tudi Kuhačevo melodijo na ta tekst v njegovi zbirki IV., st. 1538. — ^ruga
Vrazova varianta se nahaja v Kastelčevem prepisu v njegovi ostalim (list 84 a),
ki jo je našel Jul. Polec.

2.

(Iz Frama.)

Marinka je gnala voličke past
le v zelene travnike
no tude v ograjene pašnike.
•■\nzel ji je nesel fruštekel,
5 fruštekel no južnico,
fruštekel no južnico.
»Le holaj, holaj Marinkica,
dopolni ti zdaj voljo mojo!«
»»Nikar ti, nikar ti, le Ranzel mlad,

10 le Hanzel mlad, preljubi moj brat!
Ptičke uže po luftu letajo,
ko naju bodo Bogu tožile.««
»Če mi ne dopolniš moje volje,
odsekal bom ti glavico proč.«

15 »»Nikar ti, nikar ti, Hanzel mlad,
Hanzel mlad, prebljubi moj brat!««

Fotegnol je Hanzel svetel meč,
odsekal Marinki glavo proč.

Voli so uže domu šli,
20 močno so erjuli,
po Marinki žalovali.

Mlad Hanzel je uže domu šel.
»Le kam je pa mlada Marinčica šla?«
»»Marinka si rože nabirala,
25 ker si je krancelj spletala.««

»Holaj, holaj Hanzel mlad,
kaj da imaš tak krvavi meč?«
»»Ena kača me na potu srečala,
močno proti meni sagala,
30 močno proti meni sagala:

odsekal sem ji le glavico proč.««

2. Zapisal O. C:af; pela Marinka Bobniča. — Iz CO. III. 30.

3.

(Gorenjska.)

».'^le močno glavca boli,
spod serčica ogenj gori.«

»»O kaj ti pravim, hčirka moja
pojdi v svitlo kamrico,
5 noter leži na belo postlico,
de bi tebi, hčerka, laglej bo.««

»Jest sim to use skušala,
meni vender neč laglej ni.«
»»O kaj ti pravim, hčirka moja,
10 pojdi, pojdi u keuder hladan,
notri boš pila vince slatko,
de bi tebi, hčirka, laglej blo.««

15

226 I. Glonar:

»To sim že use skušala,
pa mi ni neč pomagalo.«

15 »»Morda si, hčerka, noseča?««

»Saj nisim pervič zdaj,
sej sim devetič noseča.«

»»Oh, kam si jih, k(urba), dela bla?««

»Nekolko sim jih u zelene meje,
20 nekolko sim jih u bistre vode,«

»»O povej, povej, hčirka moja,
s kom si ti noseča?
Kdo ie liubček tvoj?««

»Ljubček moj je bratec moj.«

25 Na sveti je veči žalost ni,

kir je sestrica z bratcam noseča.

Ljubček je šel v deveto vas,

sestrica gre pa za njim:

»O čakaj, bratec moj, o ljubček moj!«

30 Bratec začne odhajati,

sestrica zad ostajati.

Sestrica je doli padla, omedlela,

rodila je sinka mladiga.

Bratec se nazaj povrne,
35 sestrici precej nož zapodi.

3. Neznanega zapisovavca. — Vzeta iz VO. XX. 52, kjer jo je zapisala
pisanja ne zelo vešča roka. Oblika bo v 6. verzu kaže na gorenjščino (= bto).
Snov te pesmi poznajo tudi Nemci; dunajski otroci pojo pri igri ostanek balade,
ki kaže isto vsebino. Nemška pesem se začenja: »Mariechen sass auf einem
Stein, es that ihr weh ihr Herzelein. Es kam zu ihr ihr Bruder her...« —
Prim. Zeitschrift für öst. Volkskunde, 1898, 211.

4.

(Ljubljanska.)

Marička sedi na kamenu, kamenu, kamenu,
Marička sedi na kamenu, kamenu.
Marička češe zlate lase,
Marička začne jokati.
5 Na to pristopi Karol brat:

»Zakaj pa jokaš, ti dekle?«
»»Zato, ker moram jutri umret.««
Nato jo sune Karol brat.
Marička je zdaj angelček
10 in Karol brat ie parkeliček.

4. Peli 1. avg. 1937 Majda Glonar in Jožica Zupančič, ki sta se je naučili
v osnovni šoli v Lichtenturnovem zavodu, kjer se poje pri rajanju. Vsi verzi
se ponavljajo kakor prvi.

5.

(Iz Bratonec.)

»Sinek Martinek, pa kan si odo ti?«

»»Jaj, lüba moja mati, na zelene travnike.««

»Sinek Martinek, pa ka si delao tan?«
»»Jaj, lüba moja mati, kobile paseo san.««

5 »Sinek Martinek, pa ka si vido tan?«
»»Jaj, lüba moja mati, tri bele deklice.««

»Sinek Martinek, pa ka so delale?«
»»Jaj, lüba moja mati, rožice trgale so.««

»Sinek Martinek, pa ka so z rožami?«
10 »»Jaj, lüba moja mati, vence plele so.««

»Sinek Martinek, pa ka so z vencami?«
»»Jai, lüba moia mati, k Mariji so devale.««

5. Zapisal .Štefan Kuhar. Pel Küharof Martin. — Prim. SNP L, št. 163.

Dodatek k »Slovenskim narodnim pesmim I.« 227

Sestra ubije brata.

6.

(Belokranjska iz Gribelj.)

Pasel Jure kojnce po logi zelenem,
vrača kojnce i majko zaziva:
»Salte m obet po Dorici, verni lubi moji!«
Cula majka, dobro ne dočula,
5 šale obed po sestrici Jelici.

Kaj bi mogel Jure obed obedvati,
to se začne s sestrico igrati:
Ajamusesem mulomalula!

»Nemoj, nemoj. Jure, moj brajenkol«
10 Nika j ne Jure maral,
meni se jako razmilelo,
popala sem nož iza pasa,
vbola sam ga pod belo srdašce,
zgrudil se je na zemlico černo.«

15 Gleda majka čez line visoke,
milo je čerko pitala:
»Kadi je tvoj Jure, brajenko?«

»»Jure meri černo zemlo s širokemi pleči.
Kaj ste slali obed po sestri Jelici,
20 kaj ne bi bili slali po njegovi lubi Dorici!««

6. Neznanega zapisovavca. — Iz okornega zapisa v Barletovi zbirki. Povedal
stari Urh na štev. 50.

Nezakonska mati otroka zavrže.

7.

(Gorenjska.)

Je tekla Urška v lep somenj
tam po zelenim gojzdiku.
Pa srečal jo je Anzelj nje,
tako je rekel Anzelj nje:
5 »Kam pa ti tečeš, Uršika,
po tim zelenim gojzdiku?«

»»Jez tečem pa tje v lep somenj
po tim zelenim gojzdiku.
Zdaj pa midva brž tje pojva,
10 tamkej, kjer fantje rajajo!««

»Kaj pa je tebi, Uršika,
da si tako prepadena?
Ko sva midva včas rajala,
si skozi lepš' prihajala;
15 zdaj pa, če si bolj rajala,
si skozi grš' prihajala?«

»»Ko tekla sim tje v lep somenj
DO tim zelenim goizdiku.

povila sinčika sim dva,
20 oba lepa, oba mlada,
zavila ju v pleničice,
vteknila sem ju v duplice.««

Tako je rekel Anzelj nje:
»Zdaj pa midva brž tje pojva!
25 Če midva živa najdeva,
ti kupil bom pšeničico,
pšeničice lodričico;
če midva mrtva najdeva,
ti vzel bom glavco, Uršika!

30 Kadar sta v zelen gojzdk prišla,
je segla Urška v duplico,
je vzela vunkej sinka dva,
oba lepa, oba mlada,
pa sta že bla oba mrtva.
Potegnil 'z nožnic ojster meč,
ie vr0el Urški fJlavco nreč.

7. Zapisal M. Valjavec. — Iz njegovega rokopisa, ki ga je hranil Miklošič.
Na koncu se tam še nahaja pripis: »Boste imele vse...«, kar kaže, da se je
pesem končala z nekakim mora ičnim naukom. — Verze 19—22 je Valjavec
v dialektizirani obliki (po zapisu v Preddvoru) priobčil v programu varaždinske
gimnazije za L 1858., str. 10.

15'

228

I. Glonar:

8. '

(Iz Roža na Koroškem.)

Jerca je šla v Radolco,

na lep semen v Radolco.

Tam jo je srečol lubi nje,

kaj ji še lubi hovori? '

5 »Čej si hodila, Jerca ti,

te tako dolgo v oštarijo ni,« i

»>>Sim lepe hvante oblačila, '1
si lepe čite spletala.««

Kaj ji še lubi hovori? ^

10 »Kaj hočeš meti, Jerca ti? j

Al' hočeš meti s krame kej,
bel hočeš meti pervi rej.«

»»Jaz nočem meti s krame kej, j

jaz hočem meti pervi rej.«« i

15 Prime jo za belo roko, J

pela jo v oštarijo. '

Ko sta en malo plesala, j

Jerca bleherna perhajala. ^

»Kaj, Jerca, tebe le fali, ',

20 da si taku bleherna? li

Prej, ko sva dalej plesala, j

Jerca, si lepa perhajala! '

Sda pa malo plesala,

si, Jerca, pa le bleherna.« '

25 »»Pokaj bi ne bila bleherna,
povila sim sinka mladeha!««

Kaj ji še lubi hovori:

»Kam si djala, Jerca, sineka?«

»»Zavila sim ha v pečico,
30 djala ha pod smerečico.

Taku sim jome še rekla:
,Obvari te Bog in Marija!"

Taku sim jome še rekla:
,Pokropi te merzla rosa!'««

35 Kaj ji še lubi hovori:

»Pojva jiskat, Jerca, sineka!

Al najdava sinka živeha,
pila boš vinca sladčeha;

al najdava sinka mertveha,
40 pila boš, Jerca, rudečeha!«

Sta šla jiskat sineka,
sta šlišava ha vekati;

dobila sinka živeha,

kupol ji je vinca sladčeha!

45 Pernesla sta ha v Radolco,
v Radolco u cerkvico.

8. Zapisal M. Majar. — Iz VO. XVI. F. 11—12.

Brat najde sestro.

9.

(Gorenjska.)

Romarce gredo na romanje i

v Golicjo k svetmu Jakopu. ^

Še so zašle v zeleni log, !

tam pa zgubile pravi pot. '
5 Tako romarce govore,

romarce prežalostne: i
»Da bi en človek prišel od kod,,
da bi pokazal pravi pot!«

Še komaj to izgovore, ■

10 že se zaslišijo stopnje. -

Po gojzdu pride jager zelen, '

jager zelen, lepo storjen. '

»Kaj delate tu deklice, *
da ste tako preplašene?«

15 »Me pa gremo na romanje
v Golicjo k svetmu Jakopu.««
Tako je rekel jager zelen,
jager zelen, lepo storjen:
»Dajte mi mlajšo romarco,

20 da vzamem jo seboj,

vam pa pokažem pravi pot
v Golicjo k svetmvi Jakopu.«

»Kje si pa, deklica, doma,
K si tak obraza belega?«
25 »»Jaz sem spod grada belega,
iz ene male kajžice.

Dodatek k »Slovenskim narodnim pesmim I.«

229

Pa nimam oča, matere,
pa druzga tud nobenga ne.
Le enga brata še imam,
30 pa še za tega nič ne vem.««

Segel je v aržet zidani,
dal ji je belih tolarjev:
»Le, le, nâ! sestrica moja,
za cerengo, za dotico!«

35 Segel je v aržet zidani,
dal ji je zlatih rumenih:
»Le, le, nâ! sestrica moja,
za cerengo, za dotico!
Ti si sestričica moja,

40 doma spod grada belega.

Preteklo je že dvajset let,

kar bil sem jaz od doma vzet.

K' je bil Türk beli grad razdjaU

je mlade nas seboj pobral.
4.5 Od tistihmal več slišat ni,

kako da se doma godi.

Ves čas se dobro mi godi,

le Türk domu me ne pusti.

Mol' ti za me, jaz pa za te,
M) pa tud za stariše ljube.

Ne bova se več videla,

u pesmih le se slišala.«

Sestrica žalosti omedli,
nikoli več bratca vidla ni.

9. Zapisal Jos. Levičnik. — Iz Novic XVII. (1859), str. 302.

10.

(Izpod Krna.)

Napravljajo se romarji
na presvete Lušarije,
zbere se jih sto in petdeset.
Ko pa prav daleč pridejo
5 oj prav daleč pod Beligrad,
jih sreča neki mlad gospod,
oj mlad gospod, galant gospod.
Zavprašajo ga romarji:
»Kod gre se na Višarije?« —
10 »»Saj bi vam 'tel povedati,
povedati, pokazati,
ko bi mi dali, kar želim.««

Romarji so obečali,
mu niso smeli zlagati,
15 k' so šli na svete Lušarije.
Gospod zbral s srede romarco.
O Bog daj kmalo trdi mrak,
ta trdi mrak, ta bel' oblak,
da b' šel gospod z romarco spat!

20 Bog dal je kmalo trdi mrak,
ta trdi mrak, ta bel oblak,
gospod je šel z romarco spat.

Gospod zavpraša rom.arco:

,A1 imaš oča, matere?'
25 »Očeta nimam, mater ne!«

,A1 imaš nunea al nune?'

»Nunea nimam, nune ne!«

,Ar imaš ujca al ujne?'

»Ujca nimam, ujne ne!«
30 ,A1 imaš svaka al teté?'

»Svaka nimam, tete ne!«

,AI imaš brata al sestre?'

»Sestre nimam, brata pač,

pa je v Belimgrad' za šribarja,«
35 ,üstan', ustan', sestra moja,

ti si zares sestra moja,

greva na svete Lušarije!'

Ko ona gor mi prideta,
se vrata same odprejo,
40 zvonovi sami zvonijo,
in maša sama se bere
od prevelikga veselja —
Pomagaj Jezus, Marija!

10. Neznanega zapisovavca. — Iz Zakrajškovega Goriškega letnika za 1, 1864,,
str. 218—219.

Mati prevaljena.

11,

(Iz .Škofljega gradca na Hrvaškem.)

Ženil se je Novak junak
spod Novoga, spod Beloga,
un mi bere Podnočicu,

Podnočicu devojčicu!
3 To počuje stara majka;
»Ne ženi se, Novak junak.

230

I. Glonar:

spod Novoga, spod Beloga.

Podnočice devojčice,

ke su lepše, te su lene —

10 mlado čedo pod pojasom.«
To počula devojčica,
rastuži se devojčica.
To je počul Novak junak,
zapital je tanko milo:

15 »Kaj je tebi, devojčice?
Jeli nemaš svatom dara?«
»»Ja ga imam, svatom dara,
ja ga imam, belo ruho,
mlado čedo pod pojasom.««

20 »Ne tuži se, devojčice.

podpri boke bele ruhe,
)ak porodi mlado čedo.
'ovij mi ga v koprivicu,

pošlji mi ga po Dunaju,
25 po Dunaju k stari majki,

k stari majki na kolena.«

»Boga tebi, mlado čedo,

ja te ne znam ni ne poznam,

čija s' roda i plemena.«

30 »Ja sam roda tvojga sina ■
i plemena tvoje snehe.«

11. Zapisal J. Tkalčič. — Iz Slovenskega glasnika X. (1864), str. 352.

Meniha.

12.

(Gorenjska.)

Leži, leži ravno polje,
na polju stoji klošter lep,
pa v njem menihov je štirnajst,
med tim' dva močno žaljeta.
5 Se ju je vprašal star vratar:
»Kaj vama je, meniha dva,
ker tako močno žaljeta?
Al zato tako žaljeta,
k' sta starše pustila doma?«
10 »»Midva zato ne žaljeva,
k' sva starše pustila doma;
midva zato le žaljeva,
k' sva ljubce pustila doma,
k' imava oba noseče.««

15 Tako je velel star vratar:
»Sta j'ma kej pustla živeža?«
»»Sva jima pustla živeža
en star pšenice rumene,
eno dežo masla rmeniga,

20 lodrico vinca sladkiga.««

Se sta prosila vratarja: :^

»Spusti naj' eno urico, i

oj eno urco al pa dve, j
al pa celo do belga dne.«

25 Še ju je spustil star vratar,
Tzzula sta brž coklice, '
obula črne škornice; ,

izsolkla sta brž kutice, ■
obolkla črne suknjiče;

30 odvezala sta štričike,
opasala sta pintice.

Se se vzdigneta in gresta,
kamor predeleč sta prišla,
deleč pod okno izbino.
35 V izbi pa peti sliši ta:
»Ajaj tutâj! moj ljubi sin!
tvoj oča je za mniha bil.«

12. Zapisal M. Valjavec. — Iz njegovega rokopisa, ki ga je hranil Miklošič.

Študent ob glavo dejan.
13.

Študent je študiral premočno,
de si je zmešal svojo glavo.
Sveto Trojico je premišluval,
kako so tri peršonc le en Bog.
5 Gor noj doli po mestu hodi,
še tako pravi, govori:
»Kar je v Ljubljani mladih frav,
sim že per vsih študentič spal,
per mladi rihtarci tri noči,
10 pa nisim stisnil skup oči.

Rihtarca pa ima sina dva
in rihtar ž njima se štima,
pa sta oba sina študentova.«

To je zaslišal rihtar mlad:
15 »Le sem, le sem, vi hlapci moji!

Hlapci hudi, nevsmiljeni!

De mi študenta vjamete

in ga na trančo peljete.

Na tranči bo sedel let' in dan,
20 de si bo prosel smrti sam.« j

Dodatek k »Slovenskim narodnim pesmim I.«

231

Hlapci študenta vjamejo,

in ga na trančo peljejo.

Na tranči je sedel let in dan,

de si je prosel smrti sam.
25 Kar je v Ljubljani kapucinarjev,

kapucinarjev, petrinarjev,

vsi za študenta prosijo,

de bi mu leben šenkali.

Noben ni mogel sprosit nič.
.30 Tako še študentič govori,

še tako pravi, govori:

»Ko bi moja mati vedla to,

kako se pač meni zdaj godi,

raji bi dala druzih pet,
35 de b' meni leben ne bil vzet.

Moja mati je sestra knezova
in botra cesarjova.«

Gospoda to zaslišati
študentu precej leben šenka.

40 Tako še študent govori,
še tako pravi, govori:
»No, kaj ti pravim, rabelj moj,
odsekaj mi mojo glavo preč!
Koder bi hodil, kjer bi bil,

45 bi nikdar več vesel ne bil.«

Rahel mu odseka preč glavo.
Storila se je gosta meglica,
polna nebeških angeljcov:
Vzeli so dušo in telo,
nesli gori so jih v sveto nebo^

13. Neznanega zapisavca (A. Smoleta?). — Iz ostaline M. Kastelca.

14.

(Iz Melec na Tolminskem.)

Studenteč, študenteč,
študenteč mlad
študirav je nuč jen dan;
študirav je sama sveta Trajica,
5 de si je zamotu saje glavica.
Gare n dal pa Dunaj pahaju je,
Ipu je žvižgav, še le lipš je piv:
»Kar jeh je na Dunaj lejdik dekliet,
pr usih sm ležau inu spav,
10 pr mladi rihtarc narvečkrat!«

Mladi rihtar mi v akn sedi,
use dobru sliš, kar študenteč gavari,
ven puošle pa beriče tri
in pusti študenta zviezati.
15 tje v paražuon ga pejlati:

»Nuotr baš ležau nuč jen dan,
de baš prasu smrti sam.«

Nuotr je ležau nuč jen dan,
še je ni prasu smrti sam.
20 Gaspudje se vkep zbiraje,
čes študenta sadba splitaje,
jen študentča vprašaje:

»Al češ mit glavca sikana,
al češ mit glavca šejnkana?«

25 »»Čajte, čajte, gaspudje vi!

-lest bam gavuru besidce tri:

Maje mat je bla buotra cesarjeva,

jenu bla sestra firštava;

maje mat je jmila tri gradi,
30 pa nje sina abednga nkuoder ni.

Gaspudje se druč zbiraje,
čes študenta sadba sklipaje,
jenu druč študenta vprašaje:
»Al češ mit glavca sikana,
35 al češ mit glavca šejnkana?«

»»Sntiencje je že splitana,
naj le ba še glavca sikana!««

Mlad mrgovt je patiegnu ven vojstrt

meč,

vrgu je študentu glavca preč.
40 Glavca tam na tleh leži,
dušica se v nebieseh veseli.

14. Zapisal Iv. Murovec, ki mu jo je pela njegova mati. Štrekelj je v svojem
zapisu skušal pokazati obenem podobo tamošnjega narečja. V knjižni sloven-
ščini je, z neznatnimi razlikami, pesem iz ust iste pevke zapisal J. Kokošar.
V Kokošarjevi zbirki se nahaja tudi fragment začetka, ki ga je zapisal I. Kenda.

15.

(Gorenjska.)

U Ljubljan' je bil študent,
k' se je učil močno,
de si je zmešal glavo.
Se tako pravi, govori:

5 »Kolkor je v' Ljubljani frav,
per vsaki sim že jez spal,
samo per rihtarc tri noči,
de nisim stisnil oči.

232 I. Glonar: Dodatek k »Slovenskim narodnim pesmim I.«

Ko to je slišal rihtar mlad,
10 pustil je študenta vjet.

Zdaj študenta vjamejo.

V ječi je bil let in dan,

de so bli pozabili zanj.

Še študenta vunkaj peljejo
15 k temu pisanmu znamenje.

Študent tak' prav', govori:
»Moja mat' je vsociga stanu,
pa nima več sinov
kot mene samiga.

20 Moja mat' ima devet gradov,
pa b' jih rada dala pet,
de b' mi življenje p'seno blo.«

Gospoda se spogledajo,
smert mu perzanesejo.
25 Tako študent govori:

»Jez sim perpravljen za smert,
li meni glavco preč!«

Od nebes glas perleti:

»Študent je po nedolžnim dal glavo:

glejte, sodniki, gor' zato.«

15. Zapisal M. Ravnikar-Poženčan. — Iz MP. IIL, 7.—8. Z neznatnimi spre-
membami natisnjena v SPKN. III. 45.—46.

16.

(Okolica Kranja.)

Binga, binga, bonga, mlad študent, mlad študent,

binga, binga, bonga, mlad študent.

Prvič na tranči zazvoni, zazvoni,

mladga študenta pa glavca boli,
5 mladga študenta pa glavca boli.

Drugič na tranči zazvoni, zazvoni,

mladga študenta na gavge peljejo,

mladga študenta na gavge peljejo.

Tretjič na tranči zazvoni, zazvoni,
10 Mlad študent prav' no govori;

»Moja mat' so teta firštova.

sestra so pa cesarjeva.

Gospoda se j' spogledova,

mladmu študentu lebna šenkova.
15 »Jaz pa nočem lebna šenkanga,

jaz pa nočem lebna šenkanga,

16. Fragment; zapisal Jan. Stanonik. — Iz zbirke Franceta Francetovega IV.,
št. 27.

Zusammenfassung.

Als »Nachtrag« werden hier jene slovenischen epischen Volkslieder
veröffentlicht, die 1896 nicht in das große, von Štrekelj redigierte
»Corpus« der »Slovenske narodne pesmi« aufgenommen werden
konnten, da sie als »anstößig« — sie handeln vom Inzest und ähnlichen
Motiven — von Štrekelj ausgeschieden werden mußten. Ausführlich
beschreiht den Fall der Verf., Štrekeljs Fortsetzer, in der Einleitung
zum IV., dem Schlußbande des »Corpus«, S. *25—*30.

Anthropologische Struktur der Slaven
im Lichte polnischer Untersuchungsergebnisse.

Inhalt: Einleitung. — Polen. Tschechen und Slovaken —
Slovenen und Serbo - Kroaten — Bulgaren — Ostslaven.

Jan Czekanowski — Lwôw.

Einleitung.

Mein alter Freund Niko Zupanič veranlaßte mich zum
Jubiläum des »Etnolog«, das im 33. Jahre unserer Bekanntschaft
gefeiert wird, einen Aufsatz über Polen zu schreiben. Ich glaube
aber, daß es besser sein wird, wenn ich statt dessen kurz die
Ergebnisse unserer Untersuchungen über die anthropologische
Struktur der Slaven zusammenstelle.

Daß die Slaven sehr heterogen sind, das ist allgemein bekannt.
Daß sie in der frühhistorischen Zeit ein vorwiegend nordisches
Volk gewesen sind, das haben schon die Untersuchungen von
Lubor Niederle nachgewiesen. Daß die Assimilation der
autochthonen Bevölkerung eroberter Gebiete die Hauptursache
der großen anthropologischen Unterschiede ist, die zwischen
nahe verwandten Völkern bestehen, kann nicht bezweifelt wer-
den. Worin aber das Wesen dieser Unterschiede besteht, das soll
den Gegenstand dieses Aufsatzes bilden.

Das Ergebnis unserer Untersuchungen bildete die Fest-
stellung, daß die Bevölkerung Europas, von den asiatisch und
afrikanisch beeinflußten Peripherien abgesehen, als ein Auskreu-
zungsprodukt von vier Rassenelementen anzusehen ist. Wenn
man die prozentuellen Anteile dieser Rassenelemente präzisiert,
so bekommt man die einfachste Basis, für die Beurteilung der
Unterschiede in der anthropologischen Struktur einzelner Völker.
Die Zusammenstellung derartiger analytischer Ergebnisse legen
wir unserer Schilderung zu Grunde.

Polen bildet den Ausgangspunkt unserer Betrachtungen nicht
allein deshalb, weil es in anthropologischer Beziehung am besten
erforscht ist. Polen ist, aller Wahrscheinlichkeit nach, das Aus-
gangsgebiet der großen Expansion des Slaventums, die in den
ersten Jahrhunderten unserer Zeitrechnung begonnen hat und so

234 Jan Czekanowski, Lwôw:

tiefgreifende ethnische Umwälzungen in Europa und Asien zur
Folge hatte. Mit Rücksicht darauf muß man mit der Möglichkeit
rechnen, daß sich in Polen die Ausgangsformen der gegenwärtig
so verschiedenen anthropologischen Strukturen slavischer Völker
erhalten haben.

*

SS »

Polen.

Ich habe schon vor einigen Jahren hervorgehoben, daß den
charakteristischen Zug der anthropologischen Verhältnisse von
Polen die Tatsache bildet, daß drei Viertel der Bevölkerung das
nordische und das lapponoide Rassenelement ausmachen, wäh-
rend auf die beiden übrigen Komponenten, das mediterrane und
das armenoide Rassenelement, bloß ein Vietel entfällt. Das Wesen
der Lokalunterschiede bildet, dieser Auffassung nach, die Ver-
minderung des Anteiles der nordischen Komponente zugunsten
der lapponoiden, mit der Verschiebung gegen Süden.

Jetzt sind wir schon besser über die anthropologische Struk-
tur von Polen orientiert und können hier zumindest vier ver-
schiedene anthropologische Formationen unterscheiden: Zunächst
haben wir in Nordpolen die kontinentale nordische
Formation, die neben der nordischen Majorität eine starke lappo-
noide Komponente aufweist; eine sehr charakteristische Eigen-
schaft dieser Formation besteht darin, daß die mediterrane Bei-
mischung stärker als die armenoide ist. Dieser Formation ist die
nordische Insel Wolhyniens zuzuzählen. Die Bevölkerung der
polnischen Karpaten und Sudeten weist eine Majorität des lappo-
noiden Rassenelementes, neben welcher eine starke nordische
Komponente auftritt. Eigentlich sollte man hier von einer alpinen
Formation sprechen. Um aber Mißverständnisse zu vermeiden,
werden wir sie mit dem Namen der karpatho-sudeti-
sehen Formation bezeichnen. Die armenoide und die mediter-
rane Beimischung sind unbedeutend, die erstere ist aber etwas
stärker als die letztere. Im Norden von dieser montanen For-
mation, bis zum subnordischen Saume der nordischen Formation,
dehnt sich die subnordische Formation aus, in der sich die
nordische und die lapponoide Komponente die Wage halten, die
armenoide Beimischung aber stärker als die mediterrane ist. Im

Anthropologische Struktur der Slaven im Lichte polnischer .. . 235

Südosten geht diese Formation in die karpatho - podolische
Formation über, die durch ihre starke armenoide Beimischung
und das Überwiegen der lapponoiden Komponente, der nordi-
schen gegenüber, gekennzeichnet ist. Die Verschiedenheit der
hier in Frage kommenden Formationen kommt in der folgenden
Zusammenstellung zum Ausdruck:

      Rassen
    
   Nordi-
 Medi-
 Arme-
 Lappo
 
   sche
 terrane
 noide
 noide
 
Kontinentale Nordische Formation
 %
 %
 %
 %
 
Nasielsk. Kleinadel
 59-0
 12-0
 9-6
 19-8
 
Zbiköw bei Warschau. Bauern
 52-9
 17-5
 10-3
 200
 
Kreis Mogilno in Großpolen. Landarbeiter
 49-2
 17-7
 5-5
 27-6
 
Subnordische Formation
             
Katowice in Schlesien
 38-5
 12-1
 14-8
 34-6
 
Oziaty Kr. Kobryn in Polesien
 33-3
 9.4
 17-7
 39-4
 
Kr. Koriskie in Zentralpolen
 33 1
 13-4
 16-4
 37-0
 
K a r p a t h o - s u d e t i s c h e Formation
             
Beskidbauern aus der Gegend von Sandez (S^cz)
 33-0
 8-0
 12 0
 47-0
 
Friedersdorf in Niederschlesien
 25-0
 7-0
 13-0
 55 0
 
Krakauer Gegend
 19-4
 12-3
 10-0
 58-3
 
K a r p a t h o - p 0 d o 1 i s c h e Formation
             
Borszczôw in Podolien
 30-3
 17-5
 21-0
 31-4
 
Kobryfi in Polesien
 277
 14-5
 22-3
 35-5
 
Kosôw in Pokutien (Huzulen)
 26-3
 15-6
 22-8
 35-3
 

Unsere kontinentale nordische Formation ist für die Gebiete
der großpolnischen, masurischen und kaschubischen Stämme
charakteristisch und umfaßt, aller Wahrscheinlichkeit nach, die
gegenwärtig deutschsprechenden Gebiete der polabischen Sla-
ven. Bei den frühhistorischen mecklenburgischen Wenden kommt
aber schon die germanische Beeinflussung dadurch zum Ausdruck,
daß die mediterrane Komponente stärker als die lapponoide ist.
In nordöstlicher Richtung scheint diese Formation das littauische
Gebiet und die sich anschließende polonisierte Zone des littau-
isch-weißrussischen Grenzgebietes zu umfassen.

Unsere subnordische Formation umfaßt das Gebiet der mit-
einander am engsten verwadten kleinpolnischen und schlesischen
Stämme, ausschließlich der karpatho - sudetischen Gebirgszone,
die von der dritten Formation eingenommen wird. Welche Ge-
biete diese beiden Formationen weiter im Westen umfassen,
wissen wir einstweilen noch nicht. Im Osten scheint sich unsere
subnordische Zone nördlich vom versumpften Gebiet Polesiens

236 Jan Czekanowski, Lwôw:

auszudehnen. Sie greift hier auf das weißrussische Gebiet hinüber
und scheint sich der nordischen Zone anzuschließen.

Die karpatho-podolische Formation ist für das ruthenische
Gebiet Polens charakteristisch. Auf seinen Südmarken verstärken
sich die mediterranen Beimischungen, die in den Mittelkarpathen
die Beeinflussungen seitens der alten rumänischen Hirtenbevöl-
kerung verraten und in Podolien entweder mit der rezenten ru-
mänischen Kolonisation im Zusammenhange bleiben, oder Spuren
alter Steppenbevölkerung darstellen. Die nordische Insel Wolhy-
niens ist wohl mit der alten Heimat der Ostslaven in Zusammen-
hang zu bringen.

Bei grober Schematisierung darf man sagen, daß die Grenzen
der nordischen und der subnordischen Formation im Großen und
Ganzen parallel den Küsten der Ostsee verlaufen und im Süd-
osten der karpatho-podolischen Formation Platz machen. Trotz
dieser hier in die Augen springenden ausschlaggebenden Rolle der
geographischen Faktoren, läßt sich doch auch jetzt noch ein Zu-
sammenhang der anthropologischen Struktur mit der alten ethni-
schen Gliederung in Polen nicht leugnen. Mit der Feststellung
dieser Tatsachen werden wir uns hier einstweilen begnügen.

Tschechen und Slovaken.

Über die anthropologische Struktur dieser Westslaven, die
schon südlich der Karpathen und Sudeten sitzen, sind wir noch
sehr ungenügend orientiert und hier ist doch die Antwort auf die
Frage zu suchen, wie waren die Träger dieser transmontanen sla-
vischen Expansion beschaffen und wie sehen gegenwärtig ihre
Nachkommen aus. Um wenigstens eine provisorische Antwort
geben zu können, werden wir uns auf die anthropologische Ana-
lyse der tschechischen und slovakischen Emigrantinnen stützen,
die von B. R o s i n s k i gegeben wurde. Es wurden hier Frauen
gewählt, da diese eine durch Ausleseprozesse der Emigration we-
niger entstellte anthropologische Zusammensetzung aufweisen.
Diese Daten, zusammen mit den frühhistorischen tschechischen
Schädeln aus Lecy Hradec, gestatten die folgende Zusammen-
stellung zu geben:

Anthropologische Struktur der Slaven im Lichte polnischer ... 237

      Rassen
    
   Nordi-
sche

ly/
 Medi-
terrane

0/
 Arme-
noide
of
 Lappo-
noide

%

200
24-5
 
Zbiköw bei Warschau, XIX. Jahrh.
Levy Hradec bei Prag, VIII.—XIl. Jahrh.
 /0
52-9
46 3
 /u

17-5
19-2
 70

10-3
9-5
 
Polnische Beskidbauern bei Sandez
Slowakische Emigrantinnen
Tschechische Emigrantinnen
Wehrpflichtige aus Koiiskie. Mittelpolen
 33-0
33 2
31-3
33 1
 8-0
11-2
11-3
13-4
 12-0
12-5
17-3
16-4
 47-0
430
40-1
37-0
 
Prager Schädel, XIII.—XVI. Jahrh.
Budenser, XVI.—XVIII. Jahrh.
Prager Schädel, XVIII. Jahrh.
 28-3
26-4
24-3
 15-7
197
21-7
 20 0
25-6
24-3
 35 4
28-6
30-0
 

Diese Zusammenstellung veranschaulicht zunächst, daß die
frühhistorischen Tschechen aus Levy Hradec eine sich der konti-
nentalen nordischen Formation Polens ganz enge anschließende
Population darstellen. Man darf infolgedessen schließen, daß
eine derartige anthropologische Struktur auch die erste tsche-
chische Expansion, wenigstens in ihrer höheren Schichte, gehabt
hat. Was die gegenwärtige tschechische und slovakische Bevöl-
kerung anbetrifft, so hat man bezüglich der Volksschichten mit
der Wahrscheinlichkeit zu rechnen, daß südlich der Karpathen
und Sudeten eine ganz ähnliche Bevölkerung sitzt, wie auf den
Nordabhängen, bis tief ins Vorgelände hinein. Die Deutschen
Nordmährens haben sich dagegen als recht typische Vertreter
der karpatho-sudetischen Formation erwiesen. Was aber Prag
anbetrifft, so läßt sich dort eine ganz andere Beeinflussung nach-
weisen. Die Prager Schädelserien schließen sich den Badensern
an. Es kommt hier also die Einwirkung der mitteleuropäischen
Mischbevölkerung, in welcher sämtliche Komponenten fast gleich
stark vertretten sind, zur Geltung. Wir sind noch nicht im Stande
die Gebiete dieser drei verschiedenen Formationen territorial ab-
zugrenzen. Ob die mitteleuropäische Mischformation innerhalb
von Böhmen ein geschlossenes Gebiet beansprucht, wissen wir
einstweilen noch nicht. Das ist aber wahrscheinlich, da sich die
Frager Schädel nicht allein den Süuddeutschen, sondern auch den
Slovenen anschließen.

Das merkwürdigste der bisher erzielten Ergebnisse bildet die
Feststellung, daß wir im Süden und Norden vom Gebirge eine in
anthropologischer Beziehung identische Bevölkerung haben, die
durch die Zone der karpatho-sudetischen Formation voneinander

238

Jan Czekanowski, Lwöw.

geschieden sind. Das andere Ergebnis bildet der Nachweis einer
bei den Tschechen, im Vergleiche zu den Slovaken, wesentlich
stärkeren Beeinflussung seitens der mitteleuropäischen Misch-
bevölkerung. Diese könnte dabei sowohl die Folge späterer
deutschen Einwirkungen, wie auch alter Zusammenhänge mit dem
slovenischen Gebiet darstellen. Um diese Frage zu beleuchten,
gehen wir jetzt zur Besprechung der westlichen Südslaven über.

Slovenen und Serbo-Kroaten.

Die Eigenart der westlichen Südslaven ist im hohen Maße
dadurch bedingt, daß sie sich auf altem illyrischen Boden, nach
der Expansion, weiter entwickelt haben. Die Überreste dieser
Autochthonen haben sich bis auf die Gegenwart in der Gestalt
von Albanesen erhalten. Unter dieser alten illyrischen Schicht
liegt aber eine ganz archaische Unterschicht, die sich der allaro-
dischen Formation des Kaukasus enge anschließt. Es soll infolge-
dessen gezeigt werden, daß sich im Gebiete der westlichen Süd-
slaven die Übergangsformen von der mitteleuropäischen Misch-
bevölkerung bis zur allarodischen Formation des Kaukasus er-
halten haben.

Das veranschaulicht die folgende Zusammenstellung:

Obige Tabele genügt um zu zeigen, daß die Slovenen in
anthropologischer Beziehung gegenwärtig den Charakter einer
mitteleuropäischen Mischbevölkerung haben müssen. Berück-

Anthropologische Struktur der Slaven im Lichte polnischer . . . 239

sichtigt man ferner, daß es bezüglich der frühhistorischen Slove-
nen, mit Rücksicht auf M a t i e g k a, nicht ze bezweifeln ist, daß
sie den frühhistorischen Tschechen sehr ähnlich waren, so darf
man daraus schließen, daß die Tschechen und Slovenen eine ähn-
lich anthropologische Evolution durchgemacht haben. Sehr merk-
würdig ist ferner die Tatsache, daß sich die Nordmakedonier den
Slovenen und den Nordwest - Bulgaren, wie wir später sehen
werden, so ähnlich erwiesen haben. Diese Tatsache ist meines
Erachtens in dem Sinne zu deuten, daß sich in der Zone des
serbo - bulgarischen Grenzgebietes die mitteleuropäische Forma-
tion sehr weit nach Süden eingekeilt hat.

Um die anthropologische Struktur der Serben zu verstehen,
muß man sich zunächst vergegenwärtigen, daß sich bei den Al-
banesen die allarodische Formation des Kaukasus in ihrer klassi-
schen Gestalt stellenweise bis auf die Gegenwart erhalten hat.
Ihre charakteristischen Züge bestehen darin, daß neben der arme-
noiden Majorität eine starke lapponoide Komponente auftritt und
die mediterrane Beimischung stärker als die nordische ist. Bei
den Serben ist infolge der anthropologischen Umwälzungen, von
denen die Slavisierung der illyrischen Unterschicht begleitet war,
die nordische Beimischung stärker als die mediterrane, und
die beiden Hauptkomponenten, vor allem die Armenoide, weisen
meistens eine weitgehende Abschwächung auf. Die ganze Struktur
der Serbo-Kroaten ist infolgedessen stellenweise sehr stark in
dter für die Slovenen charakteristischen Richtung verschoben. Es
ist dabei, schon aus rein geographischen Gründen, zu erwarten,
daß bei den Kroaten diese Verschiebung wesentlich stärker ist,
als bei den Serben, die in gewissen Gebieten den Albanesen noch
recht ähnlich sind.

Zum Schlüsse wäre noch zu erwähnen, daß man vom dynari-
schen Charakter der Serbo - Kroaten zu sprechen pflegt. Das ist
insofern richtig, da man mit dem Namen des dynarischen Typus
die armenoide Komponente und ihre nordische Mischform zu-
sammenzufassen pflegt. Wir beschränken den Begriff des dyna-
rischen Typus auf die nordische Mischform des armenoiden
Rassenelementes.

*

2401

Jan Czekanowski, Lwôw:

Bulgaren.

Die Eigenart der Bulgaren ist dadurch in erster Linie bedingt,
daß sich hier die frühhistorischen Slaven auf thrakischem
Boden weiterentwickelt haben. Die Beimischungen der türkischen
Bulgaren, die den gegenwärtigen Tschuwaschen am nähesten ver-
wandt waren, scheint dagegen sehr unbedeutend gewesen zu sein.
Auf Grund unserer Untersuchungsergebnisse darf man behaupten
daß den Kern der modernen Bulgaren die alte Bevölkerung der
Kultur bemalter Keramik bildet, die sich in wenig veränderter
Form bis auf die Gegenwart erhalten hat. Dafür sprechen jeden-
falls die Ergebnisse der von Krum Drontschiloff in Südwest-
bulgarien ausgeführten Untersuchungen. Wenn man diese Be-
obachtungen analysiert, so bekommt man folgende die Zusam-
menstellunö:

   K o m p o n e

Nordi- Medi-Arme-
sche terrane noide
 n t e n

]

Lappo-
noide
 Paläo-
asiati-
sche
 
   %
 %
 ?-ž
 %
 %
 
Bulgaren Kr. Samokov
Bulgaren Kr. Orchanie
Nordmakedonier Kr. Skoplje
 25 9
28-5
29 1
 24-4
23-3
22-7
 17-9

23-3
25-4
 32 0
23-3
23-6
 1-3
 
Alanen ukrainischer Steppe, VIII. Jahrh.
Bulgaren Kr. Pirdop
 24-4
22-9
 36-3
35-6
 23 9
22-9
 15-4
16 2
 2-3
 
Kultur bemalter Keramik. Bilcze Ztote. Polen
Bulgaren Kr. Dupnitza
 22-2
25-8
 42 0
44-9
 19-8
10-7
 14-9
16 9
 1-7
 
Bulgaren Kr. Trn

Kretenser Griechen aus Kydonia
 23-8
21-4
 50-2
51-6
 12 1
11-6
 13-1
15-6
 1 0
 

Die geringen Beimischungen des paläoasiatischen Typus sind
als Spuren der alten türkischen Bulgaren anzusehen, da diese
Komponente auch jetzt noch für die Tschuwaschen charakteri-
stisch ist. Abgesehen von dieser exotischen Komponente besteht
die Eigenart der modernen Bulgaren darin, daß der alte neoli-
tische Kern, den wir aus der Kultur der bemalten Keramik von
Polnisch Podolien kennen, einerseits von der mitteleuropäischen
Mischbevölkerung, andererseits von der Bevölkerung der medi-
terranen Küstenzone sehr stark beeinflußt wurde. Die mittel-
europäische Beeinflussung hat den engen Anschluß der Nord -
West-Bulgaren an die Nordmakedonier zur Folge. Die mediterrane
Beeinflussung verursacht dagegen die auffallende Ähnlichkeit der

Anthropologische Struktur der Slaven im Lichte polnischer ... 241

16

Südbulgaren und der kretensiscben Griechen. Die fast identische
Zusammensetzung der Bulgaren des Kreises Pirdop und der ala-
nischen Schädel aus Ukraina (Charkov) wird wohl dadurch be-
dingt, daß sich in den Alanen bis in die frühhistorische Zeit
hinein die Bevölkerung aus der Zeit der bemalten Keramik in
ähnlich beeinflußter Gestalt, wie in Bulgarien, erhalten hat. Dieser
engen Beziehung zur alten Bevölkerung der ukrainischen Steppen
und den Beimischungen des paläoasiatischen Typus ist ohne
Zweifel die so auffallende Ähnlichkeit der Bulgaren und der
Südrussen zuzuschreiben.

Zum Schlüsse wäre noch zu erwähnen, daß die nordischen Bei-
mischungen bei den Bulgaren ebenso groß wie bei den Serben
sind. Das wird wohl eine Folge der ähnlichen slavischen Über-
schichtungen sein. Die weitgehende anthropologische Verschie-
denheit der östlichen und westlichen Südslaven ist dagegen eine
Folge der Assimilation einer ganz verschiedenen autochthonen
Bevölkerung.

Ostslaven.

Über die anthropologische Struktur der Ostslaven sind wir
einstweilen noch am schwächsten orientiert. Die slavische Expan-
sion hatte sich hier über sehr ausgedehnte Gebiete ergossen und
assimilierte einerseits eine wenig zahlreiche finnische Bevölke-
rung, andererseits eine wesentlich dichtere, einst iranische Step-
penbevölkerung. Diesem Umstände ist es wohl zuzuschreiben,
daß die nordrussische Bevölkerung den Großpolen sehr ähnlich
ist, da sie im namhaften Teile ihre Zugehörigkeit zur nordischen
kontinentalen Formation bewahrt hat. Am Rande des Steppenge-
bietes hat sich dagegen eine Formation erhalten, die von E.
Cepurkovsky mit dem Namen des Rjasan-Typus be-
zeichnet wird, und wohl ein großrussisches Relikt der alten
Steppenbevölkerung darstellt. Sie scheint eine den Bulgaren recht
ähnliche anthropologische Struktur aufzuweisen. Die ukrainischen
Ruthenen, wenigstens im Westen vom Dnieper, haben eine iden-
tische Struktur, wie die Ruthenen des polnischen Steppengebietes.
Weiter im Osten werden sich wohl stärkere Spuren der alten
Steppenbevölkerung auch bei den Ruthenen wahrnehmen lassen.

242 Jan Czekanowski, Lwôw:

Das gleiche scheint auch in der Küstenzone des Schwarzen Mee-
res der Fall zu sein. Weiter möchte ich einstweilen den jetzt an-
gefangenen Arbeiten über die anthropologische Struktur der Ost-
slaven nicht vorgreifen.

Das hier entworfene Bild der anthropologischen Struktur sla-
vischer Völker ist einstweilen noch sehr schematisch und lücken-
haft. Es gestattet aber schon um eine allgemeine Orientierung
zu gewinnen.

Literatur:

J. Czekanowski: Le problème de la composition anthropologique
de la Bohême. Anthropologie (Prague). 1932, V. X. p. 200—207.

J. Czekanowski: Zur Rassenkunde der Serbo-Kroaten. Slavische
Rundschau 1934, p. 393—404.

J. Czekanowski: Czlowiek w czasie i przestrzeni. Warschau 1934.
Tržaška, Evert i Michalski.

J. Czekanowski: Les conditions anthropologiques de la Bulgarie
d'après les recherches du regretté Krum Drontschilov. Congrès
des Géographes et Ethnographes Slaves à Sofia 1936.

,ï. M a t i e g k a : Physische Anthropologie der Slaven im 9. bis 12. Jahr-
hundert. Korrespondenzblatt der Deutschen Gesellschaft für
Anthropologie, Ethnologie und Urgeschichte 1912, Jhrg. XLIII,
p. 84—88, 96.

L. Niederle:K otâzce o puvodnim typu slovanskem. Ateneum 1891.
E. Tschepourkovsky: Geograficzeskoje raspredielenije formy go-

lowy i cwietnosti krestjanskago naselenija preimuszczestwenno

Welikorossii etc. Moskwa 1913.

Vsebina.

Jan Czekanowski, Antropološka sestava Slovanov v luči
izsledkov poljskega proučavanja.

Jan Czekanowski, širno znani profesor antropologije na univerzi
v Lwovu trdi v tej študiji, da so Slovani krvno (rasno) heterogeni, da
so pa v davnini predstavljali narod pretežno nordijske rase. Glavni
vzrok antropoloških razlik med posameznimi zelo sorodnimi plemeni

Anthropologische Struktur der Slaven im Lichte polnischer .. . 243

16*

je iskati v asimilaciji autohtonega prebivalstva osvojenih ozemelj. Avtor
stoji na temelju, da so se v Evropi križale štiri rase ne glede na peri-
ferijo, ki je stala pod vplivom Azije in Afrike.

Poljaki.

Kar se tiče Poljakov zavzemata pri njih, pravi avtor, nordijski in
laponoidni rasni element tri četrtine (%), medtem ko izpolnita ostali
dve rasni komponenti, namreč mediteranski ter armenoidni rasni element
ostalo četrtino celote. Bitnost lokalnih razlik tvori po tem osnovnem
Dojmovanju zmanjšanje primesi nordijske komponente v prid lapo-
noidni s premikom v južni smeri. Razlikuje pri Poljakih štiri antropo-
loške formacije: 1. na severnem Poljskem kontinentalna nor-
dijska formacija, ki vsebuje zraven nordijske večine močno
laponoidno primes; udeležba mediteranske rase je močnejša nego arme-
noidna. 2. V območju poljskih Karpatov in Sudetov pokazuje prebi-
valstvo večino laponoidnega rasnega elementa z močno komponento
nordijske krvi, kar predstavlja karpato-sudetsko formacijo.
3 Na severu te gorske formacije do subnordijskega roba nordijske
formacije je razprostrta subnordijska formacija, pri kateri
se nordijska in laponoidna komponenta nahajata v ravnovesju, pri če-
mer pa je armenoidna primes močnejša nego mediteranska. 4. Na
jugovzhodu prehaja ta formacija v karpato-podolsko forma-
cijo, za katero je značilna močna udeležba armenoidne primesi in
pretežnost laponoidne komponente nasproti nordijski.

Čehi in Slovaki.

Čehi zgodnjega srednjega veka (Levy Hradec) predstavljajo pre-
bivalstvo, ki je bilo zelo blizu kontinentalni nordijski formaciji Poljakov.
Kar se tiče današnjega češkega in slovaškega ljudstva, je zelo verjetno,
da stanuje na jugu Karpatov in Sudetov popolnoma podobno prebi-
valstvo, kakor na severnih pobočjih teh dveh pogorij.

Slovenci in Srbo - Hrvati.

V antropološkem oziru kažejo sedanji Slovenci značaj srednje-
evropske etnične zmesi. V ranem srednjem veku so bili zelo podobni
tedanjim Čehom, iz česar sledi, da so imeli Slovenci in Čehi slično
antropološko evolucijo. Zanimivo je, piše Czekanowski, da so se severni
Macedonci pokazali podobni Slovencem in severozapadnim Bolgarom.
Ta pojav tolmači avtor v tem smislu, da se je v pas srbsko - bolgarskega
obmejnega ozemlja zagozdila srednjeevropska antropološka formacija.
Pri Srbih je zaradi antropoloških prevratov, spremljanih od poslove-
njenja ilirskega spodnjega sloja, nordijska primes močnejša nego medi-
teranska in obe glavni komponenti, predvsem armenoidna, pokazujeta
v glavnem dalekosežno oslabelost.

244 Jan Czekanowski, Lwôw: Anthropologische Struktur der Slaven ...

Bolgari.

Slabe primesi paleo - azijatskega tipa je treba smatrati za ostanke
turško govorečih Bolgarov, ker je ta komponenta še sedaj značilna
za Cuvaše (sorodnike prvobitnih Bolgarov). Posebnost sedanjih Bol-
garov se odraža v tem, da je stalo staro neolitsko jedro, ki je znano
po kulturi slikane keramike v poljski Podoliji z ene strani pod močnim
vplivom srednjeevropskega mešanega prebivalstva, z druge strani pa
pod vplivom mediterancev primorja.

Vzhodni Slovani.

Razprostiranje Slovanov proti vzhodu je imelo za posledico na eni
strani asimilacijo redko posejanega finskega prebivalstva, na drugi
strani pa iranskih stepskih rodov, ki so bili bolj številni. Na ta način
so Veliko-Rusi antropološko zelo podobni prebivalstvu Velike Poljske,
ker so zadržali dober del svoje pripadnosti k nordijski kontinentalni
formaciji. Na meji stepnega ozemlja se je pa ohranila formacija, ki jo
je E. Cepurkovsky krstil za rjazanski tip in ki predstavlja med
Veliko Rusi ostanek starega stepnega prebivalstva. Izgleda, da pokazuje
antropološko strukturo, ki je zelo podobna Bolgarom.

Srednjeveški zagovor iz Stične
in njegove paralele.

Balduin Saria — Ljubljana.

J. A. Glonar je v ČZN, XVII., 1922, 100 si. objavil neke srednje-
veške zagovore, ki so se ohranili v rokopisih ljubljanske Državne
knjižnice.* Na prvi strani stiškega rokopisa na pergamentu s signaturo
8/III, ki obsega Gregorija Velikega »Liber moralium« in ga je napisal
v drugi polovici XII. stol. cistercijanec Bernard v Stični,^ se nahaja
tale zagovor:

b. a. e. n. c. d. e. 1. m. I. n. n. u. n. s. i. i. i. +

In nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti. Amen. Sanctus Petrus
dum sederet supra petram marmoream, misit manum ad caput et dolore
dentium fatigatus contristabatur. Venit Jesus et ait: quare contristaris
Petre? Ait: venit vermis migraneus et devoravit dentes meos. Et ait
Jesus: adiuro te, vermis migranea, ut exeas et recédas et ultra famulum
Domini nostri non ledas. Amen.

Zagovor je poznejša roka prečrtala,

Ta zagovor proti zobobolu sodi po vsebini med najbolj znane
zagovore srednjega veka in novejšega časa. V nekoliko okrnjeni obliki
ga poznamo že v 9. stol.^ V nekem dunajskem rokopisu se glasi v
deloma nemški, deloma latinski obliki takole: Ob die würm in den
zenen sien, so scrib: In nomine patri et filii et Spiritus sancti, domini
nostri Jesu Christi, amen. Sanctus Petrus ambas manus ad maxillas
tenebat. Supervenibat Christus dominus noster, dicens: Quid habes,
Petre? Domine, vermes habeo, qui nomen habend nigranei,* qui dé-
vorant dentes meos et maxillas meas. Signum tuum, domine, super
famulum tuum, domine! ayos a. a., sanctus s. s., alleluia al. al. Und
segen dich damit zwen morgen und einen aubent und sprich als dick
driu paternoster und driu ave Maria, so wirt dir bas.'

* Zagovor je že prej objavil P. pl. Radies v svojem članku »Iz nekdanjih
samostanskih knjižnic v Stični itd.« Izv. M. Dr. Kr. XIII, 1903, 58. Po Glonarju
ga je še objavil J. Grafenauer, CZN, XXXII, 1937, 281, op. 15. Neke napake
v besedilu dosedanjih publikacij sem popravil.

^ O rokopisu prim. M. Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, str. 25.

' H. Bächtold-Stäubli pri J. Meier, Deutsche Volkskunde, 113. Germania,
Viertel j ahrschr. f. d. Altertumskunde, XXV, 70, nr. 10, iz cod. St. Gallen. 550:
»xps in ponte stabat tristis supervenit xps xps quid stas tristis pro illo kauallo
qui habet illum colorem & est illi homini qui habet nomen uerma habet
urescat & conputrescat & numquam aparescat uenit pater etc. etc.« Drugo xps
je napačno namesto »Petrus«.

' V stiškem rokopisu jasno vermes migraneus.

' Fehrle, Zauber und Segen, 48.

246 Balduin Saria, Ljubljana:

Iz 14. stol. ima R. Köhler, Kleine Schriften III 545 naš zagovor:
et Petrus, qui sedebat super petram marmoream, tenebat manum suam
et Caput suum et cepit contristari etc.

V novejšem času kroži ta zagovor v raznih oblikah, pri čemer
opažamo deloma prehod iz proze v vezano formo. Zunanja pripovedka
se včasih nekoliko spremeni, vsebina pa ostane v bistvu ista. Na pr.:

St. Petrus stund unter einem Eichenbusch, da begegnet ihm unser
lieber Herr Jesus Christus und sprach zu ihm: Petrus, warum bist du so
traurig? Petrus sprach: Warum sollt ich nicht traurig sein; die Zähne
wollen mir im Munde verfaulen. Da sprach unser lieber Herr Jesus
Christus:

Peter, geh hin in den Grund,

nimm Wasser in den Mund

und spei es wieder aus in den Grund."

Na Badenskem imajo pri zobobolu tale običaj.' Pred sončnim
vzhodom ali po sončnem zahodu mora človek k nekem potoku. Z vodo,
ki jo črpa iz njega, si usta izpira in jo nato zopet pljuva v potok. Pri
tem mora reči gornji zagovor. Na Württemberskem je stopil na mesto
Sv. Petra Job. Tamkaj je podoben običaj, kakor na Bavarskem, ali je
vsaj bil še v prejšnjem stoletju. Pri bolečinah zabovja črpajo vodo iz
vodnjaka z votlino dlani, s to vodo izpirajo usta, nakar to vodo zopet
izpljunejo v vodnjak, govoreč obenem: »Job, warum bist du so traurig?
Warum sollt ich nicht traurig sein, faulen mir meine Zähne ganz ein «
Iz vodnjaka se ne sme več piti voda."

Drugače se Job javlja, odgovarjajoč stari zavezi (knjiga Jobova),
kjer so opisana njegova trpljenja, v zagovorih proti tvorom in ustnemu
gnitju, kakor priča na pr. v Bavarskem gozdu razširjeni zagovor, ki
nalikuje našemu. Obelodanil ga je med drugimi H. Marzell pri Spa-
merju. Die Deutsche Volkskunde, L, 179:

Sitzt der heilige Job auf dem Mist,
Kommt zu ihm der Herr Jesu Christ.
Sagt zu ihm Herr Jesu Christ,

Warum er so traurig ist. 'f

»Ach, warum sollt ich nicht traurig sein?

Geht doch mein ganzer Mund in Faul.«

Sagt zu ihm Herr Jesu Christ:

»Nimm drei Strohhalm aus dem Mist

Und zieh sie durch dein Maul.«

nakar je dvigniti tri slamice iz gnojišča ter jih potegniti skozi usta.
Našim novejšim zagovorom zoper zobne bolečine še bolj podoben je

" H. Bächtold-Stäubli n. n. m.; Fehrle n. n. m.; Wolf, Beiträge z. deutschen
Mythologie, 1852, I, 255; Wuttke, Der deutsche Volksaberglaube d. Gegenwart,
231 (iz Westfalena).

' E. H. Meyer, Bad. Volksleben, 571.

8 Wuttke o. c. 527.

Srednjeveški zagovor iz Stične in njegove paralele. 247

neki drugi zagovor zoper ustno gnitje, v katerem se omenja tudi Job.
Najdemo ga v tkzv. Romanovi knjigi (o tej obširneje pozneje) in po
njej pri Wuttkeju, o. c. 2.34: Job zog über Land, der hat den Stab in
seiner Hand, da begegnet ihm Gott der Herre und sprach zu ihm: Job,
warum trauerst du so sehr, er sprach: ach Gott, warum soll ich nicht
trauern, mein Schlund und mein Mund will mir abfaulen, da sprach
Gott zu Job: Dort in jenem Thal, da fliesst ein Brunn, der heilet Dir
N. N. dein Schlund und dein Mund; im Namen Gottes itd. V württem-
berškem zagovoru nahajamo morda združitev teh dveh podobnih
zagovorov.

Ni se nam čuditi, da je ta zagovor, ki je razširjen po vsej zapadni
in južni Nemčiji ter v Avstriji, prešel končno tudi v čarodejske knjige.
Pravkar omenjena Romanova knjiga, v južni in zapadni Nemčiji zelo
razširjena čarodejska knjiga, ki o svoji prvotni izdaji pravi, da je
»gedruckt in Venedig«, vsebuje tudi naš zagovor. V neki novejši izdaji
iz Haspelove knjigarne v Schwab. Hallu se nahaja na str. 33 v nam že
znani obliki. St. Petrus stund unter einem Eichenbusch, da sprach
unser lieber Herr Jesus Christ zu Petro, warum bist du so traurig,
Petrus sprach: Warum wollt ich nicht traurig sein, die Zähne wollen
mir im Mund verfaulen, da sprach unser lieber Herr Jesus Christ zu
Peter: Peter geh hin in Grund und nimm Wasser in den Mund, und
spei es wieder aus im Grund H—i—\-. Amen.

Iz navedenih primerov" sledi, da je stiski zagovor zoper bolečino
zob močno razširjen, zlasti v južni in zapadni Nemčiji. Ponovna objava
le-tega sama po sebi ne hi bila torej upravičena, čeravno je že radi
svoje starosti zelo važen. Primerjava z ostalimi znanimi in delno pravkar
navedenimi variantami pa kaže, da se naš zagovor v marsičem raz-
likuje. Vnanjosti moremo na tem mestu seveda preiti, kakor na pr., da
sedi Peter v Stiškem zagovoru na marmornati skali," medtem ko sedi
pri drugih redoma pod hrastom ali hrastovim grmičem. O okrajšanih
čarodejskih besedah na začetku zagovora bomo govorili kasneje. V eni
točki se pa besedilo iz Stične bistveno razlikuje od drugih tekstov in

» Na druge primere me je g. A. Jaeoby-Luxemburg ljubeznivo opozoril,
zakar se mu tudi na tem mestu najlepše zahvaljujem. Žalibog nimam dotične
literature na razpolago. Zaradi popolnosti jih — čeravno samo kratko —
navajam: Mitt. d. schles. Gesellsch. f. Volksk, 6, 31; 8, 27; Zeitschr. f. Kultur-
gesch. 8, 304, 309, 311; Losch, Deutsche Segen-, Heil- und Bannsprüche v
Württemb. Viertelj. - Hefte f. Landesgesch. 13, 1890, 180; Lammert, Volks-
medizin u. med. Aberglauben in Bayern (1869), 237; C. Seyfarth, Aberglaube
u. Zauberei in d. Volksmedizin Sachsens (1913), 110 sl. itd.

*" O marmornem kamenu, na katerem sedi sv. Peter, prim. A. Jacoby,
Ons Hémecht Festschrift 1894—1924, 23 sil. R. Köhler, Kleine Schriften, III, 545,
beleži celo vrsto paralel k temu zagovoru, po katerih sedi Jezus ali sv. Apolo-
ni ja na marmornem kamenu. En primer je celo iz časa okoli 1. 1100. Po A.
Jacobyu je ta kamen v neki vezi z marmornim kamenom, ki ga ima neki
zagovor iz starega veka, ohranjen pri Marcelu Empiriku (iz 5. stol. po Kr. iz
Južne Galije): Très virgines in medio mari mensam marmoream positam habe-
bant etc. (R. Heim, Incantamenta magica Graeca Latina, Jahrb. f. Ph. 1. Suppl.
XIX, 546.)

248 Balduin Saria, Ljubljana:

kaže po mojem mnenju še prvobitni karakter tehle zagovorov. Dočim
namreč v novejših variantah nasvetuje Jezus iPetru izpiranje ust z
mrzlo vodo, kar naj bi posnemal oni, ki se poslužuje zagovora v po-
dobnem primeru, nahajamo v Stični na koncu zagovora pravcato zaro-
tilno formulo: »Adiuro te, vermis migranea,^^ ut exeas et recédas et
ultra famulum Domini non ledas«. Naravno, v nam bližjih časih je ta
formula zamrla, nadomešča jo, kar se tiče učinkovitosti, verjetnej.še
sredstvo. Toda podobne zarotilne formule so nam znane tudi v no-
vejših zagovorih, na pr. v zagovorih zoper putiko. Neki še posebej svoje-
vrsten zagovor vsebuje listič v arhivu bavarskega društva za narodo-
pisje in raziskavanje narečij (Bayerischer Verein für Volkskunde und
.Mundartforschung) v Würzburgu: Gügt und Gügtin, die gehen über
Land. Da begegnete- ihnen Christus. Christus spricht: »Gügt und Güg-
tin, wo wollet ihr hingehen?« »Wir wollen in der Menschin gehen.«
»Gügt und Gügtin, das sollst du nicht thun; du sollst nicht in der
Menschin gehen. Fuhre ein in den wilden Wald und auf einer grünen
Tanne und auf einen dürren Ast. Daran musst du zieren bis auf den
Jüngsten Tag.« Slične zagovore navaja E. Fehrle, Zauber und Segen,
52 si. Konec stiškega uroka je, kakor že omenjeno, pravcati eksor-
cizem,^^ ki ga je sicer najti v zagovorih le tedaj, kadar gre za pooseb-
Ijenje bolezenskih demonov, kakor smo ga pravkar navedli (Gügt und
Gügtin) — naziranje, kot ga sledimo navadno pri primitivnih narodih.
Znani so takšni zagovori predvsem zoper duševne bolezni, ki so ve-
ljale in še veljajo kot učinki hudobnih demonov. Blazniki so vprav
od demonov obsedeni: zli duh se nahaja v njih in ozdravitev je mogoča
samo z izgonom hudobnega duha potom eksorcizma. Vobče znana so
mesta iz nove zaveze, ki opisujejo izgon duhov, na pr. Matevžev
cvang. 8. 28 sli.. Markov 5, 2 sli. Acta Apost. 19, 12 sU. Redka je pa v
krščanskih zagovorih zarotitev živine. V nekem starem nemškem za-
govoru zoper črva se zaklinja črv in »črvica«.^'' Ne v nekem zagovoru,
marveč v nekem apokrifnem spisu novega testamenta nahajamo po-
dobno rotitev živali, ki je zelo poučna, ker nam kaže — o čemer bo
pozneje govora — izvor mnogih v zagovorih se nahajajočih legend,
ki se nam zde včasi tako čudne in nenavadne. Je to rotitev stenic v
apokrifnih Acta Joannis, p. 180 si.:" Janez potuje s svojimi učenci v

" Stiski zagovor ima na prvem mestu »vermis migraneus«, na drugem
ženski spol »vermis migranea«. Prepis pri Radicsu na tem mestu ni točen.
Mogoče je to še spomin na nekdanjo dvojno navedbo demonov. V starih
zagovorih ima namreč bolezenski demon cesto svojo žensko drugarico. Na pr.
črv in črvica, ali v doli navedenem bavarskem zagovoru »Gügt« in »Gügtin« itd.
Podobno že v nekem asirskem zagovoru (Textbuch zur Religionsgeschichte,
herausg. von Lehmann und Haas, 2. izd. 1922, 322 si.). Tudi v starorimski
religiji imamo cesto poleg moškega božanstva njegov ženski dopolnek:
Volumnus in Volumna, Liber in Libéra itd. Povsod torej dvojice demonov in
to radi večje sigurnosti rotitve (sive deus, sive dea).

^2 Besede »ut exeas et recedes« so dobesedno iz kat. krstnega obreda.

" Kuhn, Zeitschr. f. vergl. Spracht. XIII, 1864, 142.

" Neutestamentliehe Apokryphen, herausgeg. von E. Hennecke, 2. izd. 181.

Srednjeveški zagovor iz Stične in njegove paralele. 249

bližini Efeza, kjer ga v nekem prenočišču nadlegujejo stenice. Ko je
okoli polnoči steničja nadlega vse večja in večja, zagovarja Janez ste-
nice: »Stenice, rečem vam, bodite vse pametne in zapustite to noč vaše
bivališče, bodite mirne kjerkoli in ostanite oddaljene od božjih hlap-
cev!« Stenice ubogajo in ostanejo zunaj vrat. Drugo jutro pohite na
Janezovo zapoved zopet na svoja stara mesta.

Kar se tiče tipa našega zagovora, je že Glonar pokazal na to, da
gre tu za običajno obliko tzv. »Begegnungstypus« (tip srečanja). Pri-
marni primer premaganja demona ali ozdravljenja bolezni se pripove-
duje, bodisi v pripovedni obliki s pridodanim novim primerom, ki naj
po analogiji poteka kot prvi primer, bodisi v okrajšani obliki, kot da je
dani primer identičen s primarnim. V vsem orientalsko - poznoantično -
islamskem svetu nahajamo ta tip zagovora. Vedno in vedno se vrača
shema: Salomo" ali Mihael ali David, še celo Kristus ali kateri drugi
svetnik sreča nekega človeka, ki ga muči demon ali demonka, ki
grozi posebej plodu v materinem telesu ali na splošno človeku pri
porodu, svatbi itd., skratka ogrožanje človeka v nekem prehodnem
stadiju. Zagovoriti te demone ali jih vsaj napraviti neškodljive, to je
potem veliko dejanje dotičnega svetnika ali junaka, ki se nato pripo-
veduje tako rekoč kot prejudični primer. Koncem koncev lahko sledimo
temu tipu morda celo v babilonsko kulturo. Tu je Marduk, ki premaga
Labarta, starohabilonskega demona, ki ograža človeka in žival." V
Egiptu in Mali Aziji je kasneje poleg Salomona v glavnem pojav ko-
njeniškega svetnika Sisinniusa, ki premaguje demone.*'

Že v poganskih časih so povzemali pripovedovanje le-takšnih zago-
vorov iz mita ali religiozne legende. V Babilonu imajo ti zagovori cesto
dolg epičen uvod, kakor na primer pripovest, kako je Sin kravi, ki
povrže, pomagal, ali kako je rešila Ea božanstvo meseca v stiski. V
drugem delu teh pripovedk nam je dotlej lahko najti analogne
konsekvence za nov primer. Kakor je krava brez obotavljanj povrgla,
lahko tudi »dekle v porodni stiski rodi«, ali kakor je božanstvo
meseca bilo odrešeno zlih duhov, tako bodi tudi kralj rešen stiske.*"
Tudi egipčanski miti o Anubisu, katerega je pičil Skorpion in ki ga je
ozdravila Izis,*" ali o Horosu, ki ga je izlečil Thot,^" so bili, kakor nam
je znano, v rabi kot zagovori.^* Pri Grkih je bil v prvi vrsti Homer,

*5 Da so bili židje ponosni na svojo tajno umetnost izganjanja demonov,
ki so jo izvajali od Salomona, vemo med dr. iz Flavija Jožefa, antiqu. VIII,
44—49.

*" Br. Meissner, Babylonien u. Assyrien, II, 207; Weinreich, Arch. f. Rel.
Wiss. XXIX, 1931, 259 sl.

*' M. A. Winkler, Salomo und Karina, Stuttgart 1931.
18 Br. Meissner, Babylonien und Assyrien, II, 208.

*« Reitzenstein, Arch. f. Rel. Wiss. VIII, 1905, 165 sl., in obsežno Hel-
lenistische Wundererzählungen, 103 sU.

Pauly-Wissowa Realenc. VIII, 2447.

2* Nadaljnji primeri takih egiptovskih zagovorov pri A. Ermanu, Die
Religion der Aegypter, 296 sl. Tu tudi nekaj pripomb o postanku tega tipa
zagovorov. Prim. tudi Glonar, Sodobnost, 1933, 231.

250 Balduin Saria, Ljubljana:

katerega spevi so služili v ta namen. V Iliadi (V. spev) je na pr. opisano
kako ranjenega Diomeda ozdravi Atena. Njegove oči je že zajel mrak.
Tedaj ga obdaruje boginja z novim življenjem in mu govori verz 127/8:

άχλυν άϋ τοι άπ' όφ&αλμών έ'λον, ή πριν ixfjsv,
ό'φρ' ih γιγνώογ.γις {}μΙν &εύν ήόε χαι Άνδρα.

Citirane verze so kasneje uporabljali kot zagovor pri očesnih bolečinah,
kakor priča Lukian v svojem dialogu Charon 7.^"

Egipčanska tla so nam ohranila nekoliko papirusovih lističev iz
krščanske dobe, ki vsebujejo podobne zagovore s tkzv. tipom srečanja.
Semkaj je prišteti oba uroka, Oxyrrh. Pap. 1384, ki se danes nahajata
v Londonu (Grenfell - Hunt 11, 1915).^» Potekata iz 5. stol. po Kr.

1) ΆπήντηΟαν ήμιν τρεις ανόρες εν τ?] ερήμψ καϊ είπαν τω χυρϊω
'Ιεαον- "τις ενη ϋ-αραπία άρρώατοις"; και λέγι αντοϊς' "ελεον
άπέδωκα έλικας και ΰβύρναν έξέχνΟα τοις πεποι&όαι τω ονόματι
τον πατρός και άγιου πνεύματος και τον υιοΰ."

V puščavi so nas srečali trije moški in dejali so gospodu Jezusu:
»Kakšno zdravljenje je za bolnike?« On jim reče: »Olje sem dal od
maslinovega drevesa in miro sem izlival za one, ki verujejo v imenu
Očeta in Svetega Duha in Sina«.

2) Άγγελοι κυρίου άνΤιρ&αν πρός μέαον τόν ούρανόν, όφ&αλμοϋς
πονο <ν> ντες και αφύγγον κρατοϋντες. λέγι αύτοΐς ό κυρίου" "τί
άνήρβ-ατε αγνοί πανκάϋ-αροι"ϊααιν λαβΐν άνήλ&αμεν, ^Ιαώ Σα-
βαώθ-, δτι αοΙ δοινατός και οίΰχιρύς."

Angeli Gospodovi pridejo ν sredino nebes, bolni na očeh in gobo
držeč. In jim govori Sin Gospodov: »Po kaj ste prišli gori, vi čisti,
popolnoma čisti?« »Po ozdravljenje smo prišli, Jao Sabaoth, ker si
mogočen in močan.«

Po pravici domnevajo prvi izdajatelji, da poteka prvi teh zago-
vorov iz nekega apokrifnega evangelija, drugi pa bo prej pripadal
nekemu židovskemu, nego krščanskemu delu apokaliptičnega karak-
terja." Oba pa kažeta zopet, podobno kakor Janezov urok stenic,
jasno poreklo krščanskih zagovorov s tkzv. tipom srečanja, odnosno
odkod so črpali njih vsebino. Najbrž je bil cesto kak apokrifni
krščanski spis, iz katerega se je povzelo prvo čudežno ozdravljenje, po
katerega analogiji naj poteka nov primer. Kdor pregleda na pr. apokrifne

Heim, Incantamenta magica Graeca Latina, 495 si.
^ Preisendanz, Papyri Graecae Magicae. Die griechischen Zauberpapyri,
II, 195 si.

Grenfell-Hunt n. n. m. O prvem zagovoru: Apparently from a uncano-
nical gospel; o drugem pravijo: may well from a Jewish, rather then Christian
work of an apocalyptic character sim. to e. g. the Apoc. of Baruch or the Ase.
of Isaiah.

Srednjeveški zagovor iz Stične in njegove paralele. 251

spise nove zaveze, ki so jih odhčno izdah E. Hennecke in drugi,^"
lahko najde ohilico motivov, ki so bili primerni za podobne zagovore.^"
Poleg tega so sigurno komponirali nove legende, odnosno so se že
obstoječe variirale, če se v krožečih pobožnih legendah ni našlo dani
priliki ustrezajočega dejanja. Dejstvo pa, da so se uporabljale takšne
pobožne legende v obliki zagovorov za čarodejsko zdravljenje, vodi
koncem koncev na tla staroorientalske, v prvi vrsti babilonsko - asirske
kulture, pradomovino vsega čarovništva.*'

Stiski zagovor se razlikuje od drugih sorodnih zagovorov še po
uvodni vrsti črk.^" Takšne vrste sicer niso redke. Njih izvor je v hotenju
po skrivnostnem čaru, katerega imajo črke zlasti za analfabete. Določeni
razporedi in sestave črk vsebujejo magično moč. Radi tega si jih je
treba trdno zasidrati v spomin, da ostanejo učinkovite, torej ista ideja,
ki je bistvo zagovorov. Na čelo so postavljeni vsebinsko jasnim zago-
vorom ali pa tvorijo njihov zaključek, včasih so pa tudi vrinjene med
besedilo, da povzdignejo tajinstvenost, po drugi plati pa, da otežkočijo
njihovo rabo. Egipčanski čarovni papirusi pričajo o ogromni razširje-
nosti čarodejnih črk že v starem veku, pri čemer so bili najbolj pri-
ljubljeni vokali.*" A tudi sicer so bile tovrstne črkovne vrste zelo raz-
širjene v starem veku, kakor pričajo na pr. zagovori navedeni v delu
R. Heim, Incantamenta magica Graeca Latina, p. 555. To kar srečujemo
tu v prvih krščanskih stoletjih, je pa zgolj nadaljevanje starejših egip-

Neutestamentliche Apokryphen. In Verbindung mit Fachgelehrten in
deutscher Uebersetzung und mit Eeinleitungen herausgegeben von E. Hennecke.
2. Aufl. Tübingen 1924.

*" Da so takšne apokrifne pripovedke čudežev ali razodetja (apokalipse)
osnova mnogih naših zagovorov, je domneval že R. Reitzenstein, Poimandres,
299 sl., in nam še posebej jasno izpričuje primerjava s srednjegrškimi (pvXaxrrjQia
(zagovori), ki jih je zbral Vassiliev, Aneedota Graeco-Byzantina I (zlasti
str. 337 in 339). Podobno kakor v naših zagovorih hodijo Kristus in apostoli
ali Kristus in Peter po svetu, nenadoma zaslišijo velik hrup. Kristus izve od
svojih učencev, da je stiska tega ali onega človeka vzrok in nudi mu pomoč.
V čisti formi se kaže to v nekem zagovoru v cod. Parisinusu, 2316, fol. 426 v
(iz XV. stol.), na kar nas Reitzenstein 1. c. opozarja. Začetek je zgubljen Z
ozirom na stiski zagovor je posebno zanimiv neki (fvlaxrriQOv istega cod. Pa-
risinusa, v katerem srečuje Kristus neki ijfitxçàviov, ki piozroča ljudem glavobol,
ki ga pa Kristus prežene v puščavo.

" Antično-orientalske vplive, ki so učinkovali preko krščanstva na nemško
ljudsko verovanje srednjega veka, dokazuje sedaj zelo dobro Fr. Pfister,
Deutsches Volkstum in Glauben und Aberglauben, 120 sl.

2* Zgoraj str. 245 navedeni zagovor v nekem dunajskem rokopisu ima tudi
neko, sicer zelo primitivno črkovno čarodejstvo. Na koncu latinskega besedila
se tu dvakrat ponavljajo začetne črke besed ayos, sanctus, alleluia.

Zelo mnogo materiala nam nudi delo »Papyri Graecae Magicae, Die
griechischen Zauberpapyri«, ki jih je izdal K. Preisendanz v zvezi z drugimi
strokovnjaki, na pr. zv. L, 26, 28, 30 itd., ali zv. II., 110 sl., 140, 143, 164 sl.,
171, 177 itd. O antični črkovni magiji prim. poleg že po Glonarju v ČZN
navedenih razprav A. Dietericha, še F. Dornseiff, Das Alphabet in Mystik
und Magie, 2. izd. 1925. Dopolnitve k temu delu ima R. Hallo, Archiv f.
Religionswissensch. XXIII, 1925, 166 sl.

252 Balduin Saiia, Ljubljana,

čanskih običajev.-'" Znane so te tajinstvene črke — cesto združene v
nesmiselne besede — kot Ephesia grammata."^ Ali tudi tu lahko pokažemo
pot, po kateri je prišla ta vrsta čarodejstva k nam na zapad. Na
glinastih posodah, popisanih v notranjosti z rotitvami v aramejskem
jeziku, najdemo pogosto nesmiselne vrste črk.'*- Ti teksti so židovskega
izvora. Toda ravno židovstvo je — najbrž pod babilonskim vplivom —
razvijalo mistiko črk do največjega razcvita. Njegov odnošaj do »črke
postave«, in dejstvo, da je polagalo največjo važnost na popolnoma
natančno besedilo svetega pisma, ga je prisililo k temu. V Kabbali se
potem razvija mistika črk do vrhunca'"' in končno je prešla odtod v
literaturo srednjeveških čarodejnih knjig.'" Da dam domač primer, naj
opozorim na tem mestu samo na še leta 1920. vnovič natisnjen tkzv.
»Colomone Shegen«, kjer imamo na pr. na str, 9 sl„ 27, 53 si. itd. take
vrste čarodejnih črk.

Razrešitev takih črkovnih vrst je naravno komaj mogoče, zlasti
še radi tega, ker so se tekom časa navzlic skrbnemu izročilu tu in
tam vrinile po zmotnem prepisovanju ali razumevanju majhne spre-
membe v prvotno besedilo. V mnogih primerih gre tu za akrofonično
pisane svetopisemske izreke, kakor na pr. v tkzv. Zaharijevem žegnu,
druge cerkvene blagoslove ali vrste iz knjig, ki so se uporabljale za
vedeževanje."' Naj bo tu kot primer naveden tkzv. Benediktov blago-
slov, ki ga je po ljudskem verovanju vpeljal papež Leo IX. in ki naj
nas čuva pred vsemi demoni in boleznimi. Sestoji iz petero vrst črk:

C. S. P, B. :r= crux sancti patris Benedict!

C. S. S. M. L. = crux sancta sit mihi lux
N. D. S. M, D. = non draco sit mihi dux

V. R. S. N. S. M. V. = vade retro. Satana, numquam suade mihi vana
S. M. Q. L. I. V. B. = sunt mala. quae libas, ipse venena bibas.""
Da je v tem primeru mogoča razrešitev teh pet vrst črk, je izjemen
slučaj. Če se po naključju ne najde neko oporišče za razrešitev ali sicer
kakšna slučajnostna razlaga, ostane uganka čarodejnih črk veči del
nerešena." Tudi pri stiškem zagovoru je pomen posameznih črk
zaenkrat problematičen. Verjetno gre za neki svetopisemski stih, ka-
terega razjasnitev — če nam je prvotno besedilo v našem rokopisu
sploh še ohranjeno — bo morda prineslo kedaj naključje.

'» F. Dornseiff, Das Alphabet in Mystik u. Magie^, str. 52 si.

" O njih K. Wessely, Ephesia grammata, 1886; Kuhnert, PWRE, V, 2771 si.

R. Stiibe, Der Himmelsbrief, 45.
»3 F. Dornseiff o. c. 139 si.

Na te vplive je v tozadevni slovenski literaturi opozoril že 1. Grafenauer
v svojem temeljitem članku o »Duhovni hrambi« in nje postanku, CZN, IV,
1907, 9 si.

^ Pri stiškem zagovoru ni nikakor misliti na kak tajnopis, ker so
posamezne črke ločene po interpunktaciji.

E. Stemplinger, Antike und modeme Volksmedizin, 102.

A. Jacoby je podobne vrste črk zbral v Schweizer Archiv f. Volkskunde,
28, 1928, 81 si., in jih, kolikor gre, obrazložil. Njegova razprava mi žal ni do-
stopna.

Srednjeveški zagovor iz Stične in njegove paralele. 253

Résumé.

Ein mittelalterlicher Zauberspruch aus dem Kloster Stična
und seine Parallelen.

Der Verfasser behandelt im Vorstehenden einen mittelalterlichen
Zauberspruch gegen Zahnschmerz, der sich auf der ersten Seite der
jetzt in der Staatsbibliothek zu Ljubljana aufbewahrten Handschrift 8/III
(aus dem 12. Jahrh.) aus dem Kloster Stična in Unterkrain befindet. In
etwas verstümmelter Form kennen wir unseren Spruch schon aus einem
St. Gallener Codex des 9. Jahrh., weiters aus einer Wiener Handschrift
usw. Auch in neuerer Zeit ist er weitverbreitet, besonders in Süd- und
Westdeutschland, wofür der Verfasser eine Reihe von Beispielen an-
führt. Schließlich ist er auch in die Literatur der Zauberbücher überge-
gangen und man findet ihn z. B. im sogenannten Romanusbüchlein. Die in
der Stičnaer Handschrift erhaltene Form des Spruches scheint wesentlich
ursprünglicher zu sein, als die anderen bisher bekannten Varianten, da
sie unter anderem am Schluß eine regelrechte Beschwörung enthält. Was
den Typus unseres Zauberspruches anbelangt, handelt es sich hier um
die so häufige Form des sogenannten Begegnungstypus. Der primäre
Fall einer Heilung oder einer sonstigen Wundertat wird erzählt, wobei
in den christlichen Sprüchen Christus oder ein Heiliger das Wunder
tun. Analog diesem ersten Fall soll dann der neue Fall verlaufen,
bei dem der Spruch angewendet wird. Dieser Typus des Zauberspruches
findet sich in der ganzen orientalisch - spätantiken - islamischen Welt
Der Verfasser verfolgt ihn bis in den altorientalischen Kulturkreis, der
wohl der Ausgangspunkt für allerart Zauberei ist. Die christlichen Zau-
bersprüche dieses Typus schöpfen anscheinend die meisten der hier ge-
wissermaßen als »Präjudizfälle« erzählten Legenden, soweit es sich
nicht um freie Erfindungen handelt, aus der apokryphen Literatur, die
aber ihrerseits wieder von der altorientalischen Literatur beeinflußt ist.
Beim Stičnaer Spruch ist noch eine Reihe von Zauberbuchstaben, die
dem Spruch vorangestellt sind, zu erwähnen. Derartige Buchstabenreihen
sind uns auch sonst bekannt und können ebenfalls schon aus der
antiken Zauberliteratur nachgewiesen werden. Wie in den meisten
Fällen, lassen sich aber auch in unserem Falle die Buchstaben nicht
auflösen. Es dürfte sich in unserem Falle wohl um einen akrophonisch
geschriebenen Bibelspruch oder sonst eine kirchliche Benediktion
handeln.

Неіндогерманські племена
на теріторії України за часів Геродота.

в. ІДербаківський — Прага.

Відомий визначний югословянський вчений Ніко Жупаніч
в ріжних своїх статях показав, що в географічній номенклатурі
Югославії зустрічається досить імен, які поясняються не з індо-
європейської, а з гиттітської мови, і таким чином представляють
лінгвістичну нараллель до того антропологічного факта, що насе-
лення дінарське представляє мишанину нордійської раси з рассою
передньоазійською, до якої належало і населення гиттітської
держави (Chatti).

Ми знаємо, що більшість українського населення належить
теж до дінарської расси, а тому и в склад українського населення
мусіла теж входити расса передньоазійська, і се мусіло зазначитися
в старій номенклатурі географічній України. Hiissing^ як и Wirth^
вважає, що ціла передгеродотова топономастіка між Кавказом і
Альпами, як і багато імен народів є Каквазька. На жаль топонома-
стікою на Українській теріторії нїхто не займався з (штандпункту)
погляду кавказько-малоазійських мов. Такі назви рік, як Дон,
Дніпро, Дністер, пояснили з осетської назви „dan" = вода. А
осетську мову при тим вважають за іранську т. є індогерманську.
Але чи „dan" є корінь індогерманський чи кавказько-малоазійський
над сим не спинялися, і можна думати, що іранці позичили сей
термін у передньоазійської расси.

Що до народів живших за часів Геродота на теріторії тепе-
рішньої України, то багато з них суть безперечно кавказько-мало-
азійські, або як деякиі вчені звуть — яфетітські.

Такі напр. були Геродотові Ταύροι, які жили в Криму.

Ciassen^ в корні „taur" шукає значіння гори, бо в тирольських
Альпах є гирський криж „НоЬеп Tauren"; і з другого боку в
Кілікії істнують теж гори Taurus. В сих словах Classen^ бачить
останки вимерлих мов, якими говорило колишнє населення живше

' HUssing. Die Volkerschichte in Iran. Mitt. Antr. Ges., Wien 1916.

^ A. Wirth. Kassische Forchungen, Memnon. B. Ili , 19.

' K. Classen. Die Volker Europas zur jiingeren Steinzeit. 1912. S. 17.

Неірдогерманскьки племена на теріторії України за часив Геродота. 255

від Кавказу до Альп. Tomaschek'' теж каже що Ταύροι waren Stamm-
verwandte der Σίνόοι, Ψήοαιοι, Τορέται, Δόΰχοι, ζΐανδάριοι, Κερκέται oder
Ζνγοί (черкеське tsug — чоловік.), які всі були аборігенами Кавказа.
Але з другого боку Winh^ указує на те, що „taur" в черкеській
мові означає чоловіка taur -= Мапп, звідтіль слово κένταυρος, бо
„κεv^^ = черкеське Chen = кінь = Pferd; taur = Мапп. κένταυρος =
кінь-чоловік; аналогічно кретське Minotauros; Min = бик = Ociis,
і taur = Мапп; Minotauros = бик-чоловік. Цікаво, що в українській
мові збереглися слова миньо = бик; миня = корова. Κερκέται се є
стара форма теперітнього імени Черкеси. На Україні вживалося
на Київщині перед війною однаково и керез і через, в однім
і тім же значінню = ііЬег. От же відповідно Wirtii'y як і Classen'y
Ταϋροί = суть Кавказці.

Сінди і Меоти жили при Азовськім мори (Meotida); але Сінди
на півдні, починаючи від устя р. Кубані (ύπανις). Сінди Кубанські і
Сінди Малоазійські споріднені між собою. Миж Дніпром і Карпатами
жили Άγά9υρ6οι, Άλαζώναι ι Καλλιπίδαι. По словам Геродота се були
хліборобські племена. Tomaschek'' вважає їх за Трацькі племена.
Kretschmer'' не згоджуєтьсь з етимологією Томашека. 'Λγά&υροοι був
великій нарід, який простягався від Дніпра, аж на Карпати, аж до
вершин р. Магіз'а (Herodot. IV. 49 і 100), Αιονιαως ό Περιηγηΐης vers.
310). Classen* відносить Агатірсів теж до народів Кавказького пня.
Wirth' видносить Агатірсів до Кассіів, то б то до передньоазійської
раси до якої входять і Кавказьці. Vasmer, Hirt і Kretschmer
вважають їх Траками, але не зовсім слушно. Можливо що у них
була тилькі трацька королівська дінастія, або правляча верства^".

Алазони і Калліпіди напевне були мішані племена з хліборобів
передньоазійської расси (кавказької або хатської) и з Траків, які
представляли у них правляачу кляссу. Сі передньоазійські племена
ніколи не були винищені номадами до кінця і збереглися в горах
і густих лісах на північ вид степів у Губерніях Київській, Поділь-
ській і Волинській. Так само як в Дінарських Альпах і на Балканах
збереглися їхні родичи, що послужили основою південних словян.

* Tomaschek. Kritik d. altesten Nachrichten iiber den Skythischen Norden I.
Sitz. Ber. A k. Wiss. Wien. 1888. S. 721.

5 A Wirth. Kassisch? Forschungen. Memnon III. B. S. 30.

6 Tomaschek. Pauly Wissowa Realenc. B. L, s. 764; Sitz. Ber. Wien. Ak. Wiss.
Philol. Cl. B. 99. i 116. Die Alten Thraken.

' Kretschmer. Pauly-Wissowa Real Lex. Reihe II, I s 929.

* Classen. Die Volker Europas zur jiingeren Steinzeit. s. 16 i 66.
' A. Wirth. Kassische Forschungen. Memnon B. III. s 19.

^° V. Ščerbakivskyj. Zu Agathyrsenfragen Eurasie Septentrionalis Antiqua. B. IX.

256 В. Щербаківзький, Прага : Неіндогерманські племена на теріторії . . .

Завдяки збереженню одної ї тої самої расси на Балканах і на Українї,
расси субстратної передньоазійської, пояснюється не тільки незви-
чайна близькість фізічного, або антропологічного типа теперішнього
Українського народа і балканських словян, але теж і незвичайна
подібність в народній культурі і мистецтві народнім, яка вражає
кожного хто розглядав етнографічні музеї Балканські і Українські.
Як здається, при такій близости рассовій і культурній помяанутих
тут словянських народів и Малоазійсько-кавказьких між собою ся
близість мусить видбитися і в мовнім скарбі, і для пояаснення
деяких словяанських слів, іхнїх корнів треба шукати не тільки в
індоевропейскім та урало-алтайськім словниках, але теж у словниках
кавказько-малоазійських, на що здається словянські філологи до
сего часу звертали замало уваги. Рівно ж і навпаки для розуміння
передньоазійських фоссільних мов, моглиби придатися деякі сло-
вяанські словники а особливо Український. Було би бажано, щоб
на праці такого етнольога як Н. Жупаніь бильшу увагу звернули
по за межами Югославії.

Les peuplades nonindoeuropéennes sur territoire de
l'Ukraine à l'époque de Hérodote.

Résumé.

Dans Γ article ci-joint Γ auteur attire Γ attention des lecteurs sur Γ opinion de
M. Niko Zupanic Γ éminent savant jugoslave qui établit une relation entre le sub-
strat ethnique jugoslave et le substrat hittite du II millennaire av. I. Chr.-il signale
la relation analogue entre le substrat du peuple ukrainien et celui des peuples du
Caucase et de l'Asie Mineure c a. d. des proches parents des Chatti-Hitites et cite
les peuples de la souche caucasinne ou de Γ Asie Mineure qui habitaient Γ Ukraine
à Γ époque de Hérodote il cite: Άγάθ-νραοί, Άλαξωναι, Δανοάριοι, Αύαχοι, Κερκέται
ou Ζνγοΐ, Ψ(/σσιοι, ΣΙνδοι, Τορέται, Καλλιπίδαι et Ταύροι : Enfin l'auteur montre
que l'etimologie de certains mots ukrainiens pourrait être déduite des langues
faussiles de l'Asie Mineure et du Caucase.

V Sëerbakivskyj,
Prague 25. X. 1937.

Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik
sedanjih hominidov?

(Ob 80-letnici E. Dubois-ja)

Božo Škerlj — Ljubljana.

Pred 70 leti jeE.Haeckely svoji bistrovidnosti napovedal pred-
hodnika človeka, ga opisal, mu dal ime Pithecanthropus in izrazil
verjetnost, da ga moremo najti na robovih hipotetične, a potopljene
Lemurije. Pri tem je mislil predvsem na jugovzhodno Azijo, omenil
tudi Sundske otoke, in na vzhodno Afriko.

10 let pred to napovedjo se je rodil na Nizozemskem Eugen
Dubois, 20 let po nji se je pa izkrcal tridesetletni vojaški zdravnik
v kolonialni službi v Padangu na Sumatri z namenom, da najde
od Haeckel-a napovedani »missing link«. E.Dubois
je bil že kot lektor anatomije v Amsterdamu zaprosil nizozemsko vlado,
da mu dovoli izkopavanja na Sundskih otokih; ko pa je bila ta prošnja
zavrnjena, je mladi znanstvenik zapustil varno vseučiliško službo proti
nasvetu svojega šefa Fiirbringer-ja in se javil kot zdravnik v
Nizozemsko Indijo. Na Sumatri ni imel uspeha; preselil se je na Javo
in 1.1891. »po programu« odkril, kar je hotel — v rokah je imel dokaz
za nekdanjo eksistenco od Haeckel-a napovedanega pitekantropa.
Popis te najdenine je na tem mestu nepotreben. Važno pa je danes,
kako se dâ ta najdenina tolmačiti; kakšno vlogo je Pithecanthropus
v rodovniku hominidov lahko igral, ali je res vez med šimpanzoidi in
sedanjimi človečnjaki?

W e i n e r t je uvedel pojem summoprimatov, kajti vsi ana-
tomski in mnogi fiziološki dokazi govore za najbližnjo sorodnost člo-
veka s šimpanzom in gorilo. Anatomske posebnosti ne dopuščajo dvo-
mov, da spadajo ostanki pitekantropa v isto skupino sumoprimatov
(kar velja seveda za mnoge druge ostanke višjih opic in za vse doslej
odkrite ostanke hominidov). Za ta del torej ni vprašanja, da je Ö « -
bois imel prav (kar je tudi Schw alb e potrdil), ko je postavil pitek-
antropa med šimpanzoide in človečnjake. Tudi z ustvaritvijo novega
rodu Pithecanthropus je imel prav, kajti ta ni istoveten z rodom Homo.

Vprašanje pa je, ali je Pithecanthropus erectus predhodnik se-
danjih hominidov. Da so le-ti na svoji razvojni poti pretekU nekoč
tudi ta stadij, je več kot verjetno; noben anatomski dokaz ne
govori proti temu. Toda čas za razvoj in nekatere naj-
denine, ki do danes res še niso povsem varno datirane, ne govore
za to, da bi se razvih sedanji hominida iz pitekantropidov, vsaj ne iz
onih oblik, ki so bile najdene na Javi, pri Cou-kou-
tienu in pri Heidelberg u.

258 Božo Škerlj — Ljubljana:

Pithecanthropus erectus z Jave — tudi drugi primerek iz 1. 1937. —
se ne dâ točno datirati. Lahko je iz starega diluvija, lahko pa
tudi iz srednjega, kakor sodi Stein-Callenfels, Pithecanthropus
pekinensis je iz starega diluvija, toda je višje razvit od javanskega.
Prav tako iz starega diluvija je heidelberška spodnja čeljust in verjetno
tudi 1.1935. odkriti Pithecanthropus njarasensis. Sedanji hominidi bi
torej imeli precej časa za razvoj iz pitekantropidov tekom vsega
diluvija, toda le v primeru, da smatramO' pitekantro-
pide kot razvojni stadij, pri čemer pa moramo mi-
.sliti na to, da klasični Pithecanthropus erectus
kot predhodnik ne pride več v poštev (prim. za ta del
tudi F i s C h e r - ja , 1. c.!).

Skoro nobenega dvoma ni, da so se razvili neandertaloidi iz pitek-
antropidov, zato smatramo za pravilno, da govorimo o rodu Pithec-
anthropus neanderthalensis, ne pa o rodu Homo nean-
derthalensis! Neandertalec ni Homo in že po svoji anatomski speciali-
zaciji najbrže ne pride v poštev kot neposredni prednik pravih
današnjih hominidov. Še manj pa z ozirom na razvojni čas. Iz Evrope
vemo, da je neandertalec med staro- in mladopaleolitikom izumrl, torej,
kakor se je doslej zdelo povsem jasno, med musterienom in orinjasje-
nom. To naziranje pa močno prizadenejo najdbe na Olševi (B t o d a r ,
1. c.) in v drugih paleolitskih jamah zlasti naše ožje domovine. Olševa
je postavila na laž vse nazore, ki so postavljali orinjasjen v mrzlo, torej
v kakšno ledeno dobo. Po Olševi se zdi, da moremo govoriti o nekaki
preorinjaški kulturi — podobno kakor so opravičile najdbe v —
Vzhodni Afriki! Kdo je bil ustvaritelj te kulture? Na Olševi ni bil
najden, v Kenyji — v Oldowayu in v Kanamu in Kanjeri — je bil
v zvezi s to kulturo in s še mnogo starejšimi kulturami najden samo —
pravi Homo!

Ali nam — na drugi strani — krapinec res dokazuje, da je neander-
talec ustvaril tisto kulturo, ki je bila tam najdena? Da je neandertalec
poznal rabo ognja, da je tam zapustil ostanke kanibalske pojedine?
Kaj pa, če ni neandertalca v tisti jami presenetil novi Homo, ga pobil
in pojedel in pustil v jami razmetane ostanke? Dejstvo, da v Krapini
niso bili najdeni ostanki tudi pravega Hominis, bi moglo prav tako
dokazovati, da je to jamo po splošnem pokolju neandertalcev zapustil.
Na podobno razlago Krapine je — po Weinert-u 1934., 1. c. —
mislil svoj čas očividno tudi že Klaatsch. Podobne nazore izraža
M. Boule o možnostih pri Čou-kou-tienu, kjer so iz razbitih in ožganih
kosti sklepali, da je bila tamošnjim pitekantropidom znana poraba
ognja — in da so bili kanibali! Zakaj? Ali so hipoteze o istočasno
živečem pravem rodu Homo res tako slabo podprte?

Slednje vprašanje je treba pojasniti. Weiner t, Stolyhwo,
H e b e r e r i. dr. smatrajo vprašanje kanamske mandibule in kanjer-
skih lobanj za likvidirano, menda zlasti na podlagi Boswell - ovega
malo dokazujočega pisma proti L e a k e y - jevim trditvam. Postavimo,
da se mogoče te najdenine ne dado več povsem točno datirati, ostaneta

Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik sedanjih hominidov? 259]

le še dve dejstvi: da gre za izredno fosilizirane najdenine
(M o I li s o n pravi, da je kanamski odlomek mandibule najbolj fosi-
lizirana kost, kar jih je imel v rokah; za ta del se strinja tudi B o s w e II
v omenjenem pismu, 1. c.!) in da gre brez dvoma za pripadnika
rodu Homo! Nadaljnja najdenina, ki je povzročila več vprašanj.

Sl. (Fig.) 1. E. Dubois

kakor je dala odgovorov, je t. zv. Eoanthropus Dawsoni, ki spada ana-
tomsko in morfološko med Hominide ali vsaj med premočrtne njihove
predhodnike. Tudi ta najdenina se ne dâ točno datirati.

W e i n e r t je mnenja, naj si ne damo motiti teorij, odn. hipotez,
ki se dado prav verjetno podpreti z dokazi in dejstvi, od najdenin, ki
niso povsem jasne.* To je dokaj udobno stališče, toda v znanosti

* »Eines ist dabei sicher, daß wir Oldoway, Kanam und Kanjera nicht als
urmenschlich zu bezeichnen haben. Die darauf hinzielenden Veröffentlichungen

17*

260 Božo Škerlj —• Ljubljana:

nedopustno! Zagovorniki razvojne črte: šimpanz — pitekantrop
— neandertalec — sedanji človek pozabljajo, da je bil Pithecanthropus
erectus sporen še dobrih 35 let po odkritju in da so še 1. 1927., torej v
letu odkritja pri Čou-kou-tienu, trdili nekateri resni antropologi, da
pripada trinilska kalota velikemu šimpanzu. Kaj, če bi se čez nekaj
let, pa čeprav morda tudi čez 30—40 let, izkazalo, da je L e a k e y le
imel prav? Potem bi vsa stavba, ki jo je tako logično zgradil zlasti
W ei n e r t, ne držala ... Že danes pa moramo resno ra-
čunati s tem, da neandertalec ne spada med nepo-
sredne predhodnike današnjega človeka (prim. za ta
del tudi stališča Heberer-ja, V al lois-ja i. dr.!). Ni pa izklju-
čeno, da se je i današnji človek i izumrli neandertalec razvil iz pitek-
antropidov. Današnji človek v tem primeru najbrže preko stein-
h e i m s k e oblike.

Ce bi se izkazalo, da so današnjim hominidom podobne oblike
živele v začetku diluvija istočasno s pitekantropidi, bi ta hipoteza pred-
postavljala, da se je cepitev med obema rodovoma morala izvršiti že
nekako vsaj konec terciara, kmalu po razcepitvi pitekantropidov in
šimpanzov.

Zdi se torej, da je po današnjem stanju znanja
previdnost glede rodovnika hominidov prva zapo-
ved in da nima hipoteza o razvoju sedanjega člo-
veka iz neandertalcev prav nič več vrednosti kakor
druga, da so hominidi že od pitekantropidov ali celo
še preko njih šli svojo pot. Da so pa pravi hominidi živeli
istočasno vsaj z neandertalci, je danes več kot verjetno, če ne že do-
kazano (prim. za ta del nazor N. Zupanič -a, 1. c. iz leta 1919.).
Razne baje - kanibalske pojedine iz starega paleolitika v Evropi in
Aziji se ne zdijo dovolj dokazane kot res kanibalske. V mlajši dobi
je za ta del sumljiva edinole najdba Ofnet na Bavarskem; kanibalizem
pa tam ni dokazan, samo surovo pobijanje tudi žensk in otrok (M Ol-
lis on) in verjetno kultni pokop žrtev, ki so jim prej odsekah glave.

Če hočemo biti previdni, bomo danes morali priznati dve možnosti
za rodovnik hominidov kakor kaže rodovnik na sledeči strani.

Vsekakor pa je ob osemdesetletnici Dubois-ja
zelo verjetno, da predstavljajo Pithecanthropidae
vsaj prehodni razvojni stadij v zgodovini Homini-
dov in Pithecanthropus erectus Dubois eno nji-
hovih končnih oblik.

von Reck und Leakey sind jetzt so häufig und so deutlich widerlegt worden,
daß man aufhören sollte, die Ergebnisse unseres Stammes-
geschichtsforschung durch undatierbare Homo sapiens-
Funde, die z. T. in ganz belanglosen Resten vorliegen, zu stören.« (Pod-
črtal S.; Weinert, 1. c. 1937, str. 343.)

Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik sedanjih hominidov? 261

Summary.

Was Pithecanthropus erectus an ancestor of the recent Hominids?

Dubois's discovery of Pithecanthropus erectus remained for 36 years isolated
if we disregard the find of the Heidelberg mandible. Until 1937, when Black
discovered the Pekin man at Chou-kou-tien, the opinion that Pithecanthropus
erectus was only a huge chimpanzee, was repeatedly expressed. Today, however,
the former Pithecanthropoids are considered rather a genus of Hominidae,
including the following species: Pithecanthropus erectus, P. pekinensis, P.
heidelbergensis, and P. njarasensis. The Neanderthaloids probably were not
true ancestors of the modern Hominids, though their direct descendance from
the Pithecanthropoids may be assumed with great probability. The classical
specimens of Pithecanthropus erectus are too young to be included in the true
ancestry of Homo sapiens.

In reconstructing the pedigree of the Hominids we also have to consider
H. kanamensis and the Piltdown man, who both doubtlessly belong to the
genus Homo. The high mineralization of the Kanam mandible is out of question
and is admitted even by Boswell who doubts the high age of this find.
Weinert's opinion that conclusions based on well-established facts should not
be disturbed by ambiguous finds (Werner/, Hominidae, 1. c), cannot be wholly
accepted in positve science. Though we are not yet able exactly to date
certain remains, we must not adhere to dogmas.

On account of the actual remains known at present, we may admit two
varietes of the reconstructed pedigree of the Hominids, as shown in fig. 2. We
must suppose that either the Pithecanthropoids were present already before
the time of the Kanam and Piltdown men, or that they were not true ancestors

262 Božo Škerlj —-Ljubljana: Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik...

of modern man at aH. In the latter case, however, the form linking the Hominids
and Chimpanzoids would not be known as yet. Is Australopithecus africanus
hinting at such a form?

Slovstvo.

Boswell, P. G. H.: Human Remains from Kanam and Kanjera, Kenya

Colony. Nature, 9. III. 1935, London.
Boule, M.: Le Sinanthrope. L'Anthropologie XLVII/1—2, Paris 1937.
Brodar, S.: Paleolitik na Olševi. Zdravn. vestnik II/4, Ljubljana 1930.

— Raziskovanja v Potočki zijalki in nje problemi. Časop. zgod. narodop.,
Maribor 1931.

Fischer, E.: Anthropogenese. Hwb. Naturwiss. I. Jena, 1931.
Gieseler, W.: Abstammungs- und Rassenkunde des Menschen L, Oehrin-
gen, 1936.

Haeckel, E.: Natürliche Schöpfungsgeschichte. VI. izd., Berlin 1875.
Heberer, G.: Zur Altersfrage der ostafrikanischen Menschenfunde. Zschr.
Rassenk. 11/237, Stuttgart, 1935.

— Neuere Funde zur Urgeschichte des Menschen und ihre Bedeutung für
Rassenkunde und Weltanschauung. Volk u. Rasse XII/U—12, München
1937.

Keith, A.: L. S. B. Leakey, The Stone Age Races of Kenya. Nature, 2. II.

1935. (cit. po Eugenical News XX/43—44, Cold Spring Harbor, 1935.)
Leakey, L. S. B.: Adam's Ancestors. London 1934.

— The Stone Age Races of Kenya. Oxford University Press, London 1935.
Lebzelter, V.: Zur Altersfrage der ostafrikanischen Menschenfunde. Zschr.

Rassenk. III/202, Stuttgart 1936.
Mollison, Th.: Die Bedeutung neuerer fossiler Menschenfunde. Ber. 52.
Tagg. d. D. Ges. Phys. Anthrop., Speyer 1934.

— Zeichen gewaltsamer Verletzungen an den Ofnetschädeln. Anthr. Anz.
XIII/1—2, München 1936.

Stolyhwo, K.: Les praeneanderthaloides et les postneanderthaloides et leur
rapport avec la race du Neanderthal. Etnolog X/147—168, Ljubljana 1937.
Škerlj, B.: Homo kanamensis. Proteus III/12, Ljubljana 1936.

— Pithecanthropus und Homo. Zschr. Rassenk. VI/3, Stuttgart 1937.
Vallois, H. V.: Le Javanthropus. L'Anthropologie XLV/1—2, Paris 1935.
Weiner t, H.: Ursprung der Menschheit. Stuttgart 1932.

— Homo sapiens im altpalaeolithischen Diluvium? Zschr. Morph. Anthr.
XXXIV/456-468, Stuttgart 1934.

— Hominidae. Fortschr. Paläontol. 1/1937.

— Der neue Affenmensch — Pithecanthropus II von Java. Umschau, 80—83
(4.), Frankfurt a. M. 1938.

— Entstehung der Menschenrassen. Stuttgart 1938.

Županič, N.: Les premiers habitants des Pay Yougoslaves. Rev. Anthropo-
logique, Paris 1919.

Jugoslovjenska žetva.

Običaji i obredi s uporedbama.

Ivo T. Franić — Zagreb.

Seljak je bogobojazan, ali i
praznovjeran Ako i primi novo,
s nepovjerenjem dijeli se od sta-
roga. U stalnoj borbi za opsta-
nak, vječno razapet između stra-
ha i nade, on i u kršćanstvu stva-
ra zasebnu religiju. Izbrisavši
imena bogova, u novu vjeru une-
sao je bezimene demone. A gdje
je samo mogao, funkcije starih
bogova prenesao je na kršćanske
svece (sv. Ilija, sv. Petar, Blaž,
Vid, Ivan Krstitelj, Đurađ, Bo-
žić, Uskrs itd.).

Za zemljoradnika važi nje-
gov agrarni kalendar, koji se,
stvarno uzevši, nije ni danas iz-
mijenio od poganske pradobe. Svi
narodi sačuvali su kult sunca i s
njegovom zimskom solisticijom
povezali (25 XII) začetak nove
agrarne godine. Rim je dugo, i
poslije kršćanstva, sačuvao veliki
praznik »dies natalis soliš
in vic t i«. Perzija slavila je na
taj dan rođendan »Mi th ras a« u
pećini, a Feničani »Melkarta«.

Egipat rođenje Ozirisov o, a Grci D i o n i z o v o zadržali su za
6 januar. Krščanstvo uskladilo je rođenje Isusa s rimskim praznova-
njem. Tog dana su i Germani slavili svoj »J u 1«. Slavensku slavu pre-
krile su antičke i kršćanske koprene. Znademo da su slavili, ali ne
znamo šta.

Na 25 decembra sunce počinje da raste, pošto je 24 XII imalo
najkraći dan. Rast napreduje do 24 juna (Ivanjdan), kada dosegne
(Ijetneg solisticija) svoj maksimum. Od 25 VI počinje silaženje, da
24 XII završi svoj hod s minimumom trajanja dana. S tim u vezi ras-

Ivo T. Franić.

264 Ivo T. Franić — Zagreb: !

poređeni su i agrarni obredi i narodni običaji, s jasnim magičnim
primjesama.

Oko Ivanjdana počinje žetva godišnjeg napora i spremanje uroda.
Nije ni čudo onda, da je ona spojena s pjevanjem, igrankama, goz-
bama i veseljem.

Žetva se dijeli u 3 povezana, no, uistinu, zasebna posla:

1. sama žetva: rezanje klasova srpom ili kosom;

2. vezanje u snopove i nalaganje u kamare, stogove ili
plastove;

3. vršenje: odvajanje zrna od slame i čišćenje od pljeve.

U narodnim običajima i obredima koji su povezani uz ove poslove
izbija nekoliko jasnih primjesa i utjecaja:

a) svečovječanskih koji dosižu postankom u preistoriju i
zajednički su svima ili većini naroda; b) antike, grčke i rimske;
c) praslovjenskih poganskih; d) kršćanskih kojima je zamijenila ili
preodjenula poganske ostatke nova vjera; e) okolnih susjeda,
koji su neposredno ili migracijom namitali svoje; f) napokon preostaci
naroda koje su naši preci zatekli u današnjim nastanbama
i s njima se, u toku vremena, amalgamisali.

Prvoga dana ide se žeti poslije izlaska sunca, a kući se vraćaju
prije no što sunce zađe.^ Oko Đevđelije to tumače: »da bi hlebac
bio beo kao sunc e«.^ Vrijeme za žetvu nije svagdje isto. U Lo-
boru svaka strn koja nije pred Petrovom (29 VI) požeta mora se na
petrovski post zažeti.^ U Poljicama »taj in« (vrijeme) za žetvu pšenice
jest nedjelja dana pred sv. Ilijom (13 VII). Na Ilijino obično se poveže
u snopove.* Tamo pjevaju:

Žetvu žela moba Todorova
Na Iliju i na Mandalinu.
Ali Ile Mandi govorija:

»Savij, Mande, niz oblake trake,
A ja oču munje i gromove.
Da pobijem mobe Todorove.«'

Ozimica žanje se u Poljicama poslije pšenice.* U srezu Omoljskom
počinje oko sv. Prokopija (21 VII), oteže se do poslije sv. Ilije (2 VIII),
a često i do Preobraženja (19 VIII).^ U srezu boljevačkom započinju
odmah po Petrovdanu (29 VII) i traje do sv. Ilije (2 VIII).» Oko Đev-
đelije žetva počinje rano. Još u mjesecu maju. Počimu s ječmom, na-
stavljaju s raži i ovsem, da na koncu požanju pšenicu i urov. Bijelo
proso žanju istom u mjesecu julu. Ko žanje i poslije Petrovdana, ismje-
havaju ga.'

Od pradavnih vremena u Evropi se želo srpom i kosom.* Srp je
stariji i dokazan već u starijoj brončanoj dobi. Najmanje od II tisuć-
ljeća prije Krista." U zasutome koritu staroga toka Drave kod Tor-
čeca, sjeverno od Koprivnice, našao sam jedan srp iz mjedi," a drugi
iz željeza (rimsko doba). Naziv je indoevropski (grčki ći^Jtt], lat. sarpere,
sarpo, ir. serr., lat.: sirpe, sthn. s a r f, stsl. sr^pt, finski sirp, sirppi."
U srednjoj Evropi kosa je mnogo mlada od srpa. Niederle ju meće u

Jugoslovjenska žetva.

265

kasno latensko ili rimsko doba." Naziv »kosa« — kositi izraz je
sveslovjenski. Od Slovjena unišao je u novogrčki jezik (xoaiä), albanski
(kose) i madžarski (kasza).

U Poljicama su od starina žetelice žele žito srpom. Tek u novije
doba ga i kose s »napravljenom kosom« (metne se na kosu
željezna šipka, koja dijeli pšenicu da se ne »mrtovlasa«)." U Otoku
ljetina se kosi, ako
je rana i uspravna,
a žanje, ako je uleg-
nula. Ko ima dosta
radnika, taj požanje
i žito i ječam, a zob
se pokosi." U sre-
zu Omoljskome ži-
to žanju srpom, a
negdje se i kosi;
naročito ječam i
ovas.^^ U Đevđelij-
skoj kazi žanje se
jedino srpom."

Pračovječanska
je vjera u demone
i nastojanje da
ih se primjerom

magičnih sredstava sklone na službu čovjeku u korist, a one štetne
da se umilostivi ili u škodljivom dejstvu spriječi. Zato su bili propisani
izvjesni običaji i obredi. Jedni sa zadaćom prosidbenom, (ovi su obično
primjenjivani prije dotičnog važnog posla), ili zahvalnom, kad je posao
već srećno završen. I stari Slovjeni obraćali su se bogovima i demonima
koji su gospodarili s prirodnim silama koje su dolazile u obzir. Ü
prvome redu suncu, kao najvažnijem gospodarskom činiocu. No u tim
običajima imade već toliko stranih utjecaja (grčkih, rimskih, german-
skih i orijentalnih, pa mjesnih varijacija, kršćanstva s novim kalendarom
svetaca itd.) da se iskonska slovjenska jezgra ne da rekonstruisati."
Ali je sigurno da ona postoji amalgamisana u utjecajima, no sa duhom
slovjenskim i mistikom našom.

Žetva je, prirodno, vrlo važan događaj u agrarnom životu seljačkog
naroda. Pa nije nikakovo čudo, da je isprepletena brojnim narodnim
običajima i obredima. Već Ibn Rosteh'* zapisao je o starim Slovjenima
poganskog perioda, da su pred žetvu uzimali u šaku prosina zrna i,
uzdignuvši pogled k nebu, govorili: »Gospode, ti koji si nas
opskrbio hranom, daj nam je i danas u obilju!« U Šuš-
njevu gelu i Čakovcu i danas, prije no što se late posla, kažu: »p o-
mozi Bože i Majka Božja, da bi rodilo i da bi ga bilo
sto vagon a«."

Na mnogim mjestima prvi snop požanje i poveže višestruko do-
maćina. Ovoga ustoboči, dok drugi snopovi ostanu ležati.^" U Đevđe-

Žeteoci žanju. Borje, srez Ivanec.

266 i

Ivo T. Franić — Zagreb:

lijskoj kazi, kada se prvi puta zažnije, bilo sirovo ili suho, mora se
odmah vezati jedan snopić — snopče — »niva da se ža-
ra d u v e«. Kada domaćin ili domaćica donese ručak, najmlađi »žitvar«
(žeteoc) uspravi ono snopče pred domaćinom ili kime bilo, razapne
preko klasja neku maramu i kaže mu: »ajarlija b i r i k j e t'« Do-
tični baci na to nekoliko metalnih novaca na maramu. To nazivaju

»snop ispra-
u V a j n e«. To čine
i drugim ukućani-
ma, ako iziđu na
njivu. A ako je nji-
va pokraj puta, či-
ne to svakome
znancu koji naiđe,
a on baca metalni-
ke u maramu.^'

U Otoku, čim
se ujutro dođe na
njivu, načupa se ži-
ta ili ječma i pletu
užeta.^^ A plete se
poput konopa od
krova i zametne od
tri struke.Uža ne

pletu djevojke, već žene.^* U srezu boljevačkom užeta prave muškarci.
Užeta se broje na krstove. Svaki krst treba 17 užeta.^^

Na Kosovom polju, kada počnu prvoga dana žnjeti, okrenu ruke
iza sebe i odrežu srpom tri klasa sa strnikama; zadjenu ih odostraga
za pojas »da ih ne boli polovina« (krsta).^° Taj običaj vlada i
u Bosni.Oko Đevđelije prva se rukovijet pojasom zaveže oko polo-
vine, da ne bi žeteoca zabolila krsta i slabine, dok žanje. To klasje
svaki žeteoc ponese uveče svojoj kući i objesi ga, da stoj i.^'

Žanje se na rukovijeti (koliko se može jednom rukom uzeti). U
Poljicama rukovijeti meću na »stav e«.^-' U Otoku, gdje kose, za
koscem ide žena koja »rukovjeta« (srpom skuplja otkose na male
rukovijeti). Otkos ima da pada na žito koje stoji, a zob na zemlju.^*
U Đevđeliji po dvije rukovijeti, metnute na jedno mjesto, čine »p u-
iog«.^' »»Stave« i »pulozi« vežu se u snopove. Ako se koja žetelica
mijenja na tabU, ne smije joj se u Šušnjevu selu i Čakovcu dati svoj
srp u ruke, da s njim dalje žanje, već ga se baci na zemlju, a ona ga
podigne i onda žanje, da se onaj »ki te izminja ne umori i ne
p o r i ž e«.^"

Snopovi slažu se u »granice« ili »devetake« (od 9 snopova)u
Donjim Poljicama zovu ih »k 1 a d n j e«.^^ U Otoku, obično, predvečer
»s n a š a j u« snopove i slažu ih u »devetake« ili u »krstov e« od
17 snopova. Slaže se i jedan i drugi tako, da polože jedan snop, a
klasje mu zaklope s klasom drugoga snopa u istome redu. Na ova

Žetelac i žetelica. Slaganje rukoveti. Borje, srez Ivanec.

Jugoslovjenska žetva.

2671

dva, ali unakrst, me-
tnu druga dva, i ta-
ko redom uvijek 2
do 2 i unakrst. Po-
slednjim, kojega me-
tnu u sredinu, »z a-
k 1 o p e«. Po broju
krstova računaju ko-
liko će, otprilike, bi-
ti vreća hrane. Ako
je snoplje teško, bi-
će »platno« (isplati-
će se).

U Varošu »kr-
stak« ima 17 ili 21
snop. Krstak se odo
zgor »o b a t k o m«
(štap debeo kao prst,
dugačak do 2 metra,
dolje zaoštren) »p r i-
b o d e«.^" U srezu
Omoljskome slažu u
»p e t i n j e«, a posle
u »k r s t i n j e« od
po 13 snopova.^' U
srezu boljevačkome
»petinje« imaju če-
sto i po sedam sno-
pova, a »krstinje« po
petnaest. Na njivi
se čitavi dan ori pjesma i veselje.

Kao što oranje i sjetva, tako je i žetva u starih Slovjena imala
brojne običaje nabožnog značenja, pune molitava, žrtava ili magičnih
obreda i zaklinjanja, od kojih su se sačuvali samo okljaštreni preostaci
u svih slovjenskih ogranaka. Bilo je i žrtava, pa i krvnih.''"

Kada žetelice svrše jednu tablu u Otoku, zagrle se i vraćaju otkuda
su i počele, pjevajući:

Slaganje krštaka.

Na kraj, na kraj, mobo moja,
Ladole milo, oj, lado, oj!
Na kraju je ladna voda.

Ladole mile, oj, lado, oj!
Ladna voda, mlad vojvoda,
Ladole mile, oj, lado, oj!

U Šušnjevu selu i u Čakovcu propisan je i jelovnik za taj dan:
ujutro jedu »rizance«, začinjenu palentu, »palentu i m liko«;
o podne dobivaju dva jela. Jelo im se donosi na njivu u košari na
glavi. U košari su lonci s jelom, žlice, hljeb i zdjela. A sve je pokriveno
s bijelim ubrusom. Svi jedu iz jedne zdjele, no svaki ima svoju žlicu.
Ako nema dovoljno žlica, onda se dvoje od domaćih izmjenjuju. Što
ostane od prvoga jela, dade se psu, ili istrese na njivu.

268;

Ivo T. Franić — Zagreb:

Kako žetveni obredi nisu prosidbeni, već zahvalni, to su i žrtve i
glavne svečanosti zadržane za konac žetve. U Crnoj Gori najmlađa
žetelica zadnjeg dana žetve isplete od pšeničnih klasova »desarku«
koja se čuva 1—3 godine, obješena na čardaku. A ispletena je tako
vješto, da se sama nikada ne pokvari.'^ U Pečenjevcu i selima oko
Leskovca na kraju žetve mlađarija isplete od naročite gomilice pre-
ostaloga žita (osobito pšenice) tzv. »božju bradu«. Tu kitu iz
klasja povezu crvenim koncem, zakite raznim cvijećem i nose doma-
ćinovoj kući. Ovdje se pohrani pod strehom gdje čeka do sjetve slije-
deće godine. Tada je skinu, orune nešto od zmja i ovo najprvo posiju.
Mnogi opet s tom »božjom bradom« okite stožer na gumnu.'*
U obližnjem selu Brejanovcu spremaju »božju bradu« u hambar
za žito, gdje ostaje čitave godine.^^ I u Bugarskoj kod žetve prvi ili
poslednji rukovijet klasova žrtvuju sv. Blažu ili poljskom demonu.*'
Kod Bjelorusa, mjestimično, donesu prvi snop žita kući i postave ga
u sobi pred ikonom." U penzenskoj i simbirskoj guberniji, kada povezu
poslednji snop, obuku na njega sarafan, a odozgo mu metnu kapu
»kokošnik«. Na to ga, uz pjesmu, odnesu u dvor gospodarev, gde
se žeteoci počaste.'^ U Češkoj prvi požnjeveni snop zovu »ded«, kojega
žeteoci, isto tako pjevajući, odnose kući gospodarevoj.'* I u Nje-
amčkoj se načini iz poslednjeg klasja napravljenog snopa lutka.'" U Ha-
liczu spreme tri klasa iz prvog podvoza žita."

SI. 1. Žetelački vijenci i krune. Zbirka Etnografskoga muzeja Zagreb.

Jugoslovjenska žetva. 269

U Otoku, kada moba dožanje, i vezač sveže i zadnji snop, uspravi
ga okomice na zemlju, i svi pozabadaju u njega svoje srpove. Vezač
klekne, a ostali s njime oko snopa i mole »Pozdrav Gospi«. Kada
ustanu, najstarija žena proturi ruku kroz snop sve do tla i zagrabi
zemlje. Ovu zemlju uveze se u maramu i čuva kao lijek od maternice
(malo od nje raskvase pa napajaju bolesnika). Kad se dokučilo zemlje,
izvlače klas iz strnike, i pletu vijenac, pjevaj uči:

Diva Oliva žito dožela
2ito dožela, tri vinca isplela.
Žitom j i splela, vinom zalila.
Prvog je splela žita pšenice,
Drugog je splela vina lozice,
Trečeg je splela zdravlja i veselja.
Koji je splela žita pšenice.

Onaj nosite u naše polje,
Ne bi 1 nam polje rodilo bolje

Koji je splela zdravlja, veselja,

Otaj nosite u naše selo.

Da nam je selo zdravo, veselo!

Kada vijenac dopletu, odrežu roj te s tkanice i svezu vijenac, pa*
idu kući na »d o ž e o n i c u« (večeru) uz pjesmu.

.Sunašce se lugom kralo
Ladole mile! Oj, lade, oj!*
To ne bilo jarko sunce.
Već to bio brat i seka.
Seka bratu poručuje:
»Dojd do mene, moj brajine!«
»Ne mogu — ti, seko, dojti.

Dok ne rodi vrba grožđem,
Suvi javor jabukama,
Bili pelin bundivama.
Mudra bila mlada seka.
Kitila je vrbu grožđem,
Suvi javor jabukama,
Bili pelin bundivama.'**

U Loboru, kada se dožanje poslednji snop, baci se u vis i kaže:
»Bog dej tako visoku pogaču!« Potom ispletu vijenac iz
klasja i poljskoga cvijeća. Djevojka, koju smatraju najljepšom, mora
donijeti na njivu svetačno odijelo, na glavu joj postave vijenac kojega
nosi domaćinovoj kući. Uz nju ide jedan mladi dječak s kiticom za
škrljakom. Oko njih se okupe ostale žetelice i čitavim putem pjevaju:

Dime idime. Boga molime.
Boga zmožnoga, sunca oštroga.
Je 1 so nam doma visoka gospoda.
Nosimo dar, pšeničen venčec.

Bodo nam dali forent prezenta.
Lepe zafaljujeme mi žnalice.
In onda ista, ka ga je rihtala,
I mi si skupa lepe falime.

Vijenac kod kuće preda gospodaru, a on dade djevojci i dječaku
po koji srebrni novac (sekser), a svima pred kuću donese vina, da na
dvorištu piju prije no što uniđu pod krov'" na večeru.

U Slišanima, kad je žetva na izmaku, i ostane nepožnjevena samo
jedna rukovijet, žeteoci to vlaće razdvoje i u njih zabiju svoje srpove.
Po tome tu kitu iščupaju skupa sa srpovima, pa ih jedna žetelica od-
nese u hambar, gdje čeka dogodišnje prvo sijanje.'" U Ozrimu, okolina

Ponavlja se iza svakog retka.

270 Ivo T. Franić — Zagreb:

Peći, povezu »brad u« crvenim koncem. Onda svi žeteoci pođu oko
»brade« s desna na lijevo, kako se sije, — i obiđu je triputa. Po tome
jedan od žetelaca priđe i poveže sve srpove sa slamom, pa pošto i on
obiđe za njima triputa, baci ih prema suncu i vrača: čije se sapište
okrene od čovjeka, umriječe ove godine; a koje se sapište okrene prema
njemu, — ostaće.'" I u Đakovu u Slavoniji na dan »dožetve« pletu
ženske pšenični vijenac koji metnu domaćini ili najstarijem žeteocu na
glavu, koji će, kada dođe kući, uz svirku gajdaša i pjevanje, objesiti
u kući o klin.'" U Ukrajini, Podoliji i Voliniji, kada načine poslednji
snop, uz pjesmu spletu vijenac i metnu ga lijepoj djevojci na glavu,
koja će taj snop predati gospodaru i pozdraviti ga, da je žetva svršena.'"
U mnogim krajevima pletu se trougaoni i četvrtasti vjenčići iz pše-
ničnog klasja koji se drže pred ikonama.*" U Skopskoj Crnoj Gori zovu
ih »1 e s a r k a m a« i pletu ih od crvenke - pšenice." Ovaj način raširen
je svuda po Evropi. U Francuskoj ga krste: »bouquet de b 1 e«. U
Sibinju objese ga u crkvi, u Zuriškom kantonu pred Kristovo raspeće.'"
U Marčanima, sreza čazmanskog, savske banovine, ostavi se jedna ru
kovijet klasja nepožnjevena. Ove požanje najstarija žena i odabere
najbolje klasove iz kojih jedna žetelica isplete »vijenac«. Uplete
se u njega i bijelog cvijeća »Ivančice«. Ona koja je splela vijenac
nosi ga na glavi, praćena od svih žetelica i kod kuće metne vijenac na
glavu domaćini ili domaćici (već koga prvo susrete). Kod ulaza u dvo-
rište posiplju je žitom. Vijenac se spremi u sobu i čuva do Tri Kralja,
a žeteoce se počasti. Kada svećenik ide blagoslivljati kuće, blagoslovi i
ovaj vijenac. Zrnje se iz njega izvadi prije proljetnog sijanja i metne
u vreću sjemena iz kojega će se sijati. Sjeme iz žetelačkog vijenca
najprvo se posije.*^ U Srijemu žetelački vijenac vjesi do Matijeva, a
onda se njegovo zrnje posveti u crkvi i primiješa ostalome sjemenu.
U srezu boljevačkome na sredini njive ostane uvijek nekoliko strukova
nepožnjevenih. Njih zovu »božja brada«. Jedna od djevojaka po-
veže ove strukove i okiti ih cvijećem. Kada se požnje čitava njiva, pa
kada se uveče pođe kući, onih se nekoliko strukova iščupa iz zemlje
zajedno sa žilama i ponese kući. Tu ih domaćina ili domaćica lijepo
splete i pohrani na suhome mjestu. Kada u jesen ili na proljeće počnu
sijati pšenicu, domaćina uzme one strukove, oruni ih i pomiješa im
zrnje s onom pšenicom koju je namijenio za sijanje, da bi se »žito
rađalo čisto i bez glavnice, i da bi bolje rodil o«.*'

U Kragujevačkim selima ostave na njivi tzv. »mladu« (jer je
mlada nekada imala »smiljevac« kao vjenčanu kapu, nakićenu paunovim
i puranovim perjem, smiljem i drugim cvijećem). To je bilo nekoliko
ostavljenih klasova iz kojih se načinilo' kao »smiljevac« ili kao
»trak u« i okitili raznim šarenim cvijećem. To bi se ostavilo na nji-
vama, da ptice pozoblju zrnje." U Hercegovini žito svuda obžanju,
samo nasred njive ostave nešto klasja, koje nikada ne diraju, »z a
ptičice božj e«.** U Krnjiću u Bosni ostave na svakoj njivi po tri
rukovijeti ovsa (prosa) — nekih 50 strukova — jedan u sredini, a u
dva ugla svagdje po jedan iz istog uzroka.** Prije žetve u Bosni kuće-
domaćina meće jednu rukovijet klasja pod krov.*^ U srezu fočanskom

Jugoslovjenska žetva. 271

ostavlja se rukovijet klasja nepožnjeveno u polju »za hranu pti-
cama božjima«.*" Na Popovom Polju ostavljaju neotkinut jedan
klip kukuruza na stabljici kao »dar z e m 1 j i» što je pustila da je
kukuruz tako uspio.*^ Na ostrvu Menu, u Istočnom moru, kada se ovas
požanje, baci se jedan snop na njivu s riječima: »ovo je za J e d:!
(boga Odina)! To neka njegovi konji na Badnje veče po-
zobaju«." Oko Knina u Dalmaciji zadnji se snop »dovršak« spali
na vatri od smrekovih grančica. Oko vatre igraju neoženjeni." Oko
Đevđelije ostavlja se na zadnjoj njivi »na dedu Gospod brada«,
ili »b o ž j a b r a d i č k a« t. j. pusti se jedan kvadratni metar žita ne-
požnjeveno. Čim se ostavi brada, svaki žetelac baca svoj srp u zrak,
govoreći: »U d gudina sus zdrave; du gudina živi i zdra-
vi da bidme!« — »Gospu d povikje da dade. Nije na
nego sus torbička, on na nas sus vrejčička !«"

Poslije okončane žetve u Otoku daju najbolju večeru u mobi »d o-
ž e o n i c u«;*** u srezu boljevačkom »večeru«;*" oko Đevđelije »žitvar-
sku večeru« ili »krčmu« t. j. posljednju večeru radi žetve
(žnijanja).*'

II.

Ako se kani odmah vršiti, žito se vozi kući i slaže u »k a m a r e«,
»plastove« ili »stogove«. Žito se mlati cijepovima ili vrši na
»gumnu« (»guvnu«, »armanu«) konjima, ili s volovima. Vrši se ga-
ženjem kopita, odnosno papaka, ili oko Đevđelije pomoću »dikaj ne«.
(Dvije 7—8 cm debele daske, združene, a na prednjoj strani povijene
kao saonice, podešene za sklizanje. S gornje strane jedno naročito drvo
utvrđuje jednu dasku uz drugu. Na ovo su pričvršćena užeta s jar-
movima, da bi se »d i k a j n e« vukle. Odozdo daske dikajne načičkane
su kremenjem i noževima testerastih sječiva, pa kada klizi po »vrahu«
[rasturenom snoplju], a čovjek, na njoj sjedi, ona stabljike drobi ili
siječe."") U Bugara susreće se i brana za vršidbu koja plazi na četiri
grede koje su usječene."' Osamljen je vršidbeni kamen u Pirdopskom,
selo Celopeč.*'^ Zanimivi su valjci za vršenje iz kamena ili iz drveta, s
utesanim udubinama ili zabijenim željeznim klinovima."'

»Gumno« ili »a r m a n« mora se prije vršidbe uvijek pročistiti,
ugnjesti. U Otoku kažu gumno se mora prethodno »u d i I a t i« (očistiti
od trave) i »utambati«, da bude ravno kao tepsija."* U Otoku to
rade tako: ukopa se u zemlju »stožer« (okrugao stupac). Za njega se
veže »j e d e k« (uže). — Na kraju jedeka nalazi se željezna ili drvena
kvaka. Na konje se meće »ogrije«, a za ogrije zakvači se kvaka.
Konji se nagone oko stožera, dok se jedek ne namota. Onda se okrenu
na obratnu stranu. Tako se radi, dok se gumno ne »u t a m b a«. Po
tome ga ravnaju motikama i gvozdenom lopatom i »sadilavaju s
d i 1 a č o m«. Gumno se »sadil a« »k o s i c o m«. (Kosica je stopu du-
gačka, a dva prsta široka; dolje je oštar brid, a gore su leda, u sredini
leđa su ušice za držak.) U Primorju i Dalmaciji ima gumna popločanih
i s kamenom."'

272

Ivo T. Franić — Zagreb:

SI. 2. Gumno ili arman.

Foto Etnografski muzej u Zagrebu.

Kada se mlati cijepovima, pet do šest ljudi udara »cijepovima«
(mlatovima) naizmjence, t. j. u dva reda (dok jedna strana udara, druga
čeka) po klasju od kraja gumna pa prema stožeru. U Poljicama kažu
»uzimati k 1 a s«."" Omlaćena struga goni se, dok se redom ne
stjera u rupu od stožine, gdje se još malo bolje prižme cijepovima.
Ostalo klasje na kraju se ovrsi i s konjima. Mlačena slama ne kida se
kao vršena i upotrebljavaju je za pokrivanje krovova.

»Vršaj« — »vrah« — »v r a« (80—100 snopova, koliko se od-
jednom može da izvrši) nalaže se ovako: najprvo se s kamare uzme
najbolji snop i metne na vršaj. Zatim se nasađuju ostali snopovi (raz-
vezani); no uvijek tako, da klasje dođe prema gore, a strnika dolje.
Kad će početi da vrši, domaćina skine i onaj snop sa stožera, odriješi ga
i baci odozgora na vršaj. Općenito je pravilo: i dok se vršaj vrši, i dok
se žito veje, niko ne smije na gumnu (armanu, guvnu) da pije vode
»da ne bi udarila kiša i pokisnuo vršaj«."" Na guvnu ne
dozvoljavaju ni da se jede hljeb.""

Konji se prežu za vršidbu tako, da im grive, po mogućnosti, budu
okrenute prema unutra. Uže je vezano za stožer, a na kraju užeta nalazi
se kuka, kojom se zakvače konji za ogrije. Na svakom ogrlju nalazi se
petlja. Počinje se s obale (s kraja) i tjera prema stožeru (sredini). Kada
se uže oko stožera omota do kraja, konji se okrenu, i sada idu od
stožera prema obali gumna (prema kraju). Ujutro, dok je vršaj još
čitav, obrće se vilama; u podne, kada se slamke ositne na 10—15 cm
dužine, s grabljama, a poslije, kada se slama sasma isitni i žito padne
tlolje, obrnjuje se drvenom lopatom, da se izgruje i da na njemu ne

Jugoslovjenska žetva.

273!

SI. 3. Valjak za vršenje po Hristi Vakarelskom. Sofia.

ostane ništa do ko-
šuljice.'*' U Poljica-
ma, kad se izažme
klas, prva slama is-
pliva na površinu,
splavi se s grablja-
ma, a s vilama baci
u pojatu. Dok se va-
di slama, konji se
hrane."" U Otoku,
kada spreme slamu,
čiste vršaj od čiste
slame ili »tari«. Kada
ga očiste »p r o r o-

guljaju ga« t. j. od obale (kraja) grabljama ili drvenim lopatama ga
izdižu na stupac. Zupcima grabalja prave brazde u vršaj u, pa kada ga
izroguljaju, izgleda kao da je pooran. Onda opet uvode konje da dalje
stupaju. Kada konje izvedu, zgrecaju grabljama »tar« (isprebijanu slamu)
i to od stožera na obalu. Vržaj se zgrne na stožer."" U Lužnici i Nišavi,
kada dođe na red da se na vršaju zrno »s r e v a« k stožeru, pa da se
vije, domaćina, ili jedan od vršača presiječe s lopatom gumno na četiri
strane, od kraja u pravcu stožera, da se tako na gumnu dobije krst."'
U srezu boljevačkom onaj koji pravi krst ide od zapada k istoku i od
.sjevera k jugu i govori: »Vo imja Oca, i Sina i Svjatago Du-
ha. Neka tako bude!« A pravi krst zato, da bi se i dogodine
krstile krstine na njivi, i da Bog blagoslovi ra d."- Poslije toga
počnu svi radnici s grabljama i lopatama da guraju žito k stožeru »n a
k u p« (na gomilu). — U đevđelijskoj kazi vršaj beru u obliku groba
u smjeru zapad—istok, da bi ga se mogla vijati, đuvao jug ili sjever."'

Danas već, skoro
općenito, vrše strojem,
bilo na pogon s konj-
skom snagom, bilo tje-
ran »V a t r e n k o m«
(lokomobilom). Ovo
sretstvo izmjerilo je i
opisane načine, koji su
sve do najnovijeg vre-
mena bili uobičajeni u
našem narodu. Ta pro-
mjena utjecala je i na
vijanje (vjetrenje)žita.

U ranije vrijeme
zgrnjena se hrpa vje-
trila tako, da se ovrše-
no žito s lopatom ba-
calo uzgor (u vis), :i
vjetar popuhuje i čisti SI. 4. Dikajne. Po crtežu Stevana Tanovića. Đevđelija.

18

274 Ivo T. Franić — Zagreb:

ga od pljeve. Ako se kod vejanja vidi na gumnu prosjaka u Poljicima
smatraju to srepom i govore: »Bože, lipa vitra i prosjaka«."* Kada
ima na hrpi već malo žita, a nema većeg vjetra, treska se lopata s rukom
i trepće žitom. To zovu »p r o t o č i t i«. U Otoku već su zarana počeli
vijati »vjetrenjačom«. Ispod vjetrenjače zrna se izgrću »o g r e-
bi i com«. Žito uvijek privijaju."" U đevđelijskoj kazi, kada počne prvi
da veje, mora da se prekrsti. Vije se vilama, a kada se skoro sva slama
odvoji od žita, lopatom, da bi se žito od pljeve i zemlje očistilo. Klasje,
koje se nije orunilo, izdvaja se metlom za vrijeme vijanja, te se sutradan
baca ponovno na vršaj. To klasje zove se »skuval«."' Ako izgleda
na kišu, ili treba i ostale vršaje brzo opremiti, a nema vjetra, zgrne se
žito u pljevi i pohrani pod krovom gdje čeka na red, da se proveje.
Kada se ovejano žito ne može odmah da spremi u hambar, već mora
na gumnu da prenoći, u Lužnici i Nišavi baci se u tu gomilu žita sjekira,
nož ili srp, da prenoći u žitu. Niko ne zna zašto se to radi. Ostalo je
od starine i tako treba da se čini."'

U nekojim selima postoji običaj, da svaki gospodar, kada okonča
vršidbu, zakolje za ručak ili za večeru pijetla."' Pravoslavni oko hrvat-
skog Karlovca, kada sve žito »dovrše«, vežu snašu na stožer i tu je
drže vezanom sve dok ne obeća, da će dati »d o v r š a n i c u« (obično
vruća pogača, sir i piće).""

Kada se u niškome srezu ovrsi poslednje žito (ječam, ovas ili što
drugo), zakolje se pijetao ma kakove boje, i to na samom stožeru na
gumnu, tek što se slama digne, tako da sva krv iscuri u pšenicu. Poslije
sijač uzme nešto pšenice i sipa ju kroz probušenu slanicu, zatim kroz
srebrni prsten i probušen sunčogled. Kad se žito prenosi kući, odnesu
i ove stvari. Suiičogled objese u žitnici i ne diraju ga više. Okrvavljeno
pomiješaju poslije s ostalim žitom. Upotrebljava se za mljevenje, a i
za sijanje do godine. Pijetla pojedu uposlenici. Glavni dio dobije orač.
Toga dana ni kod njih se ne daje ništa iz kuće, ni na poklon, ni u
zajam, ni na koji drugi način.

Kada se sije »j e s e n j i c a« (ozimica), uzme se nekoliko pregršti
od onog žita koje je u svoje vrijeme, poslije vršidbe, pokapano s pijet-
lovom krvlju, pa se naspe u bijeli ubrus, a u sredinu se turi jedno jaje
(simbol rodnosti). Od ove pšenice treba nešto posijati."" I Rusi, po
svršetku žetve, kolju pijetla. Gruzini kolju pijetla na gidži (najbolja,
najčistija i najkrupnija gidža s grožđem), i to na novo ljeto, gdje ga i
ostave privezana."'

U nekim selima Vranjskog okruga, oko Surdulice, tom zgodom se
ne kolje pijetao. Ali, kad se završi žetva, s onom metlom s kojom čiste
gumno, očiste i stožer i zakite s raznim cvijećem. Te večeri počaste
se svi uposlenici u domaćinovoj kući. Kažu: »dajemo krčmu«.""

Pijetao je simbolična životinja. iPretskazuje vrijeme od kojega je
ovisna ljetina, a i brani je. Leže se iz jajeta. A jaje je simbol plod-
nosti. Pijetao je i ptica Peruna, gromovnika, koji gospodari nad obla-
cima. Njemci su ga isto tako žrtvovali svome gromovniku Donaru.""

Jugoslovjenska žetva. 275

Ima i drugih žrtava zahvalnica u vezi sa žetvom. U mnogim po-
drinskim mjestima, kada zamijese prvi put tijesto iz novoga brašna,
otkinu parče, načine iz njega križ i prilijepe ga povisoko nad vratima,
gdje ostaje, dok sam od sebe ne otpadne."' U Dragačevcu, čim se samelje
prvo brašno od novog žita (i kukuruza) i zamijesi u naćvama, uzme se
malo tijesta, načini krst i prilijepi na istočnim kućnim vratima."" U
Levču domaćica neće ni početi da mijesi, dok ovim tijestom ne namaže
unakrst tri mjesta gornjeg kućnog praga i kućne grede."" Po neke to
rade na Veliku Subotu. Samo tada u tijesto umiješaju i ljuske od crvenih
jaja."" Prvo se čini, da pšenica poraste do praga ili grede, a drugo da se
kuća očuva od svake bolesti.""

U Krniću u Bosnoj, kad domaćica načini od prvog samljevenog
brašna tijesto, načini krst, ali ga prilijepi više naćava, gdje ga više niko
ne dira. Kada se od ovog prvoga brašna ispeče hljeb, svakome, ko naiđe
pored kuće, dade se po komadić, a naročito siromasima i djeci. Ne
nadođe li niko, onda ga domaćica odnese u susjedovu kuću i dade sva-
kome parče govoreći: »vidi, kako mi je lijep hljeb«.""

U Hessenu u Njemačkoj od posljednjeg nedovršenog snopa samelje
se žito i umijesi kruh za sirotinju.""

Sve su ovo očigledne žrtve nekom slovjenskom božanstvu rodnosti.
No kojemu, danas se pod sigurno više ne zna. Iz poganske pradobe
znademo, da su zemljoradnički radovi izričito spojeni kod spominjanja
Svantovidovih svečanosti. O velikoj svečanosti poslije žetve u Svanto-
vidovom hramu u Arkoni, koje su bile spojene s brojnim žrtvama, uzeo
je Svećenik iz ruke božjeg kipa rog, u kojem je bilo vina, i po stanju
vina, što je od prošle svečanosti preostalo, pretskazivao bi rod slijedeće
godine. Po tome bi taj ostatak vina izlio do nogu kipa, a rog bi, uz
zazivanje boga i uz molitvu, iznova napunio. Medu zavjetnim darovima
isticao se ogromni medeni kolač, veći od čovjeka. Svećenik bi se postavio
iza kolača i obratio sabranom puku s pitanjem, da li ga vide? A kad
bi mu narod odgovorio, da ga vidi, iznova bi od boga molio obilan rod,
da ga narod na godinu iza kolača ne bi vidio, t. j. da tako velik bude
taj zavjetni kolač.'" Taj se običaj do danas baš ovako sačuvao na raznim
mjestima Slovjenstva. U Hercegovini o Božiću pita domaćina iza čes-
mice ukućane: »mil am lise« (vidim li se?). Kada mu odgovore, da se
vidi, zaželio bi, da do godine česmica bude tako velika, da se ne bi
vidio."

U jugozapadnoj Rusiji zakriva se otac za božični kolač i pita ženu
i djecu, da li ga vide. Po tome sudi na buduću žetvu.'* Slično iznosi A.
Iliev bugarsko porijetlo o zadušnicama. I tamo svećenik iza hljeba pita
ljude: »Vidite li me seljaci?«'' Ruski narod stvorio je zasebnu pre-
dodžbu o nekakovom božanstvu »P1 u g« kojeg su naročito zazivale
kolede, i »U š e n a« koji se slavi na badnje večer.'*

U pučkoj tradiciji ruskoj i balkanskoj, koja se sačuvala sve do
današnjega dana, spominje nam se sv. Blaža u funkciji gospodarskoj,
napose kao zaštitnika stada. (Bio je pastirom u Kapadocijskoj Cezareji).
Nije danas više jasno, da li je on namjerno od crkve same, ili mimo

18«

276 Ivo T. Franić — Zagreb:

nje po samom puku, po sličnosti imena, poistovjećen sa staroslovjenskim
poganskim bogom zemljodjelstva Volosom. (ßXdatog = BaJi0CT> - Bjiacb,
ro;iOC'b - rJiacib). U Rusa sv. Blažu posvećuje se prva odrezana ruko-
vijet ploda, a zovu je »Vlasiojovym b radinim vlasima«.
Kod toga postoji običaj, da se vežusuzlom. Kažu: saBHBaTia,saB'bsaTTa
Bo;iOCy öopOAy! — Prema tradiciji ruskoj, bugarskoj i češkoj sv. Blaž
je zaštitnikom stada. A Veles, Volos razvio se iz kućnih demona u
boga gospodarstva i stada. Pa Niederle, s pravom, zaključuje, da je
ispravnije uzeti, da je na sv. Blaža prenesen kult Veles-Volos, no ob-
ratno, kako su sudili Miklošič, Veselovskij i dr. da je Veles nastao
iz sv. Blaža.'"

Kada smo već kod ovih žrtava, neće biti suvišno, da ukažemo na
nekoje potpuno istovjetne i kod prvog oranja i sijanja, kada su one
molitvene, a ne zahvalne. Po istovjetnosti biće namijenjene jednom te
istome božanstvu ili demonu. U Pečenjevcima, prije no što započnu sa
sijanjem, zakolju pijetla na stožeru na gumnu. Pijetao se skuha i pojede
na njivi,"* a čine to zato, da im pšenica poraste visoko kao stožer, a zrno
bude crveno kao pijetao.'"

U Lužnici, uoči dana kada će da počnu sa sijanjem, iznesu malo
žita iz hambara i zapale uz žito voštanu svijeću. Žito okade, a na istom
mjestu zakolju pijetla. Nekoji nadnesu pijetla nad samo žito, da po
neka kap krvi kapne i u samo žito, a nekoji uzmu samo glavu i iz nje
iscijede malo krvi u žito. Na mrsan dan pijetao se poruča; inače se
ostavlja za slijedeći. To žito smatra se kao »molitveno« i na njega se
prituri žita koliko je potrebno." U nekim kućama u Masurovcu, kada
izvade iz torbe sjeme, kolju pijetla ili pile i krvlju nakapaju to sjeme.
U selima oko Pirota, ako nemaju pijetla, kolju pile. U Nišavi glava
zaklanom pijetlu mora da pane ravno u samo žito. Žito, nad kojim je
zaklan pijetao ili pile, meću u kući na zemlju i pale voštanu svijeću;
na raonik stave živi ugljen i s njim okade žito. Po tom ga presipaju
i nose na njivu. Kada orač otiđe na njivu, nekoliko se puta prekrsti, a
onda zakopa u brazdu glavu onog pijetla, odnosno pileta. Kada žene od
zaklanog pijetla ili pileta zgotove ručak, nose ga na njivu.'"

Ovim podacima nije potreban dalji komentar.

Kada se okonča vršidba oko Đevđelije mladići prave »d ž a m a 1 u«.
Obuku se kako mogu nakaradnije (naročite kape, zvonca), ogarave se
na licu i onda oko 8 sati otpočnu igrati po kućama. Nađu i ko će da
im svira i udara u »d a i r e« (tamburin). Odigraju kolo, dva, i nakon
što su ih nadarili ječmom, pšenicom itd. idu u drugu kuću. Oko
ponoći načine odmor na sred sela. Donesu krupne slame, nalože vatru,
posjedaju oko nje i pjevaju. A kažu da to čine, da bi »d a j r e d ž i j a«
zagrijao daire, jer zbog noćne vlage koža popušta, a daire onda ne
odjekuju dobro. Poslije toga nastave igranjem do zore.

Obučeni su: neki imaju kožuh naopako, a o pojasu opasani su
uzetom, na kome vjesi desetinu »d ž a n g a r a k a« (velikih zvonaca),
pa kada igraju, prave zaglušnu buku. Neki udaraju u praznu, s prijeda
obješenu kantu. Neki bi obukao dugu bijelu košulju, opasao se pojasom

Jugoslovjenska žetva. 277

i zabradio ženskom maramom, opasao poderanu žensku kecelju, zadje-
nuo za pojas preslicu, vezao uzicom vreteno, pa oponašao predenje.
Za njom muž nosi dijete, načinjeno iz krpa, pa, ponekad, opali majku
s djetetom po leđima; pa kao da se dijete rasplakalo — sam oponaša
dječje glasove — pa se onda trsi, da ga ušutka.

Džamalare svako lijepo dočekuje i dariva žitom, samo da ga što
bolje »blaguslove« — »b 1 a g u š o v e !« Džamalar koji ide s ma-
garcem ili s konjem i sakuplja žito, blagosiva: »Gospod da ti
dade (ako je muž) kol k o tip ci j i (u čemu žito nosi) tolko
ženi, kolko zrnca, tolko deca!

Od žita džamalari dadu nešto crkvi, iiešto prodadu da dokupe što
im treba za večeru, da se bogato sprovesele. Večera se kuha i blaguje
u polju, obično na nekom gumnu. Te večeri isto tako udaraju daire.

Ovo je obredna igra i usko, po čitavom svome karakteru, povezana
s agrarnim kultom s obradom zemlje. Ima mnogo srodnosti s kultom
eleuzijskih i olimpijskih svečanosti grčkih, kao i Saturnalia rimskih.'"

III.

Pregledavši značajnije žetvene običaje i obrede Slovjena, a napose
južnih, pa zgodimice i Germana, radi uporedbe spomenuću i rimske
svečanosti u vezi sa žetvom.

I Rim je imao sjetvene običaje i obrede »f e r i a e s e m e n 11 n a e«,
a u julu i augustu žetvene svečanosti. Spadali su među tzv. »p o p u-
laria s a c r a« koje je svaka obitelj, bez naročitih privilegija, i bez
učešća svećenika, mogla da sama obavi.

iPrethodila im je pokajnička žrtva »krmače« (»porca praecida
nea«), koja se na svakom seljačkom dvorištu prinosila prije požnjavanja
pšenice, žita, prosa, graha i repičina sjemenja za mrtve i za eventualne
propuste kod sahrane. Bogovi oranica i podzemlja povezani su, pa se
dobra žetva može iščekivati samo kod zadovoljenih i smirenih pod-
zemnih sila. Prethodno Janusa su se sjetili darom tamjana i vina,
Jupitra novim darovima i molitvama za blagostanje kuće i dvorišta.
Utroba žrtvovane krmače i jedan dar u vinu prinesao bi se podzemnoj
boginji Ceres.*" Drugi običaj, pred samu žetvu, vjerojatno uz učešće
svećenika, bio je tzv. »p r a e m e t i u m« tj. prva rukovijet žetve u čast
božice Ceres. Na selu bile su ove svečanosti povodi, da puk dade oduška
osjećajima radosti i zahvalnosti svim mogućim načinima pjevanja i
plesanja.*"

Muški bog zemljoradnje i njezina blagoslova bio je Saturn. Sve-
tište mu je bilo na kapitolinskom uzlazu."- Kroz čitavu godinu, izuzevši
njegove praznike u decembru, noge na božanskom kipu bile su omotane
i kao svezane vunenim povojima, da bi se talismanski osiguralo
blagoslov koji od njega proizlazi i njegova nevidljiva prisutnost preko
obvezivanja njegova kipa. Činodejstvovalo se, ne kao obično pokrivene
(velato), već s otkrivenom glavom (aperto capite). To su krstili »1 u c e m
t a c e r e« — (praviti svijetlo)."'

278 Ivo T. Franić — Zagreb:

Saturnus bio je i bog drveća i bog vinogradarstva. Zato je vjero-
jatno i njegova svečanost »saturnalia« metnuta u decembar, kad
je zemlja već mirovala, kada su svi poljski radovi bili dovršeni, urod
pospremljen, pa se moglo posvetiti samo nesmetanim užicima. Satur-
nalia započinjala su 17 decembra i trajala 7 dana, dakle, do 24. A to je
bio današnji badnjak, najkraći dan u godini, dan umiranja sunca koje
je u minuloj agrarnoj godini izvršilo svoju misiju. Na 25 XII slijedio je
zimski solisticij, »dies natalis soliš invicti« (rođendan nepo-
bjediva sunca). U mnogim religioznim sistemima ovi poslednji dani
imaju značenje jedne blagoslovljene i opće obnove prirode. Karakter
ove svečanosti bio je: radost i sloboda, raspušteno veselje, gozbe i dari-
vanja. Robovi su smjeli jesti pred svojim gospodarima, negdje i s njima
zajedno, pa da ih ovi kod stola i posluže. Tih dana moralo se odgoditi
svako neprijateljstvo, sudovi su mirovali, a izvršenje kazna odgađalo."'

Druga svečanost u slavu žetve jesu »Consualia«, istovremeno i
na uspomenu otmice Sabinjanki. Consus je bog zemlje i poljoprivrede,
neka vrst Tellumo i Dis Pater-a. Svetkovala se tri puta u godini: u
nonama Julia: žrtvovali su svećenici na žrtveniku kojeg bi se iskopalo
iz zemlje. Glavna proslava bila je, međutim, na 21 augusta, prije no što
su započela žrtvovanja Ops Consivia u Regii. Quirinalski flamin i
vestalinske djevice skrbili su za žrtve koje su ovamo pripadale. Održa-
vane su circenzijske utrke na kolima i s konjima bez konjanika.
S ljudima su svetkovale i tegleće životinje, konji i mule, koje su se toga
dana, ovjenčane cvijećem, odmarale od posla i dobro hranile. Ovi obi-
čaji i trke potsjećaju na Eleuzinske, Olimpijske i druge trke Grka, koje
su se isto tako, većinom, obdržavale nakon okončane žetve."* Treći put
svetkovana su consualia 15 decembra, kao uvod u Saturnalia.

Postojao je u Rimu i zaseban red »C o 11 e g i u m trat rum A r-
V ali um«, čiji je svećenički znak bio jedan vijenac iz klasja s bijelom
vrpcom. Tim je i označen kult kao boginje polja i oranica. Osnivaocem
toga CoUegia smatra se Acca Larentia, žena pastira Faustulusa i
othraniteljica Romulova.

Collegium upotpunjavao se koopcijom iz članova najuglednijih
rimskih obitelji. Na čelu kolegija stajao je »Magister«, a birao se na
svečanostima svake godine u Gaju božice D e a Dia. Zastupao ga
»p r o m a g i s t e r«; a imali su svog »f 1 a m i n a«, i zamjenika »p r o-
flamin a«. Ministrovali su im »Čamili i«, koji su morali da budu
»f rat rimi« i »m a t r i m i« isto tako članovi iz najboljih familija
rimskih građana.""

Funkcije braće bile su redovite i neredovite. Središte religioznih
dužnosti bila je služba božici rimskih poljana »D e a D i a«, identična
s Tellus, Ceres ili Ops, srodna Fauni i Flori.

U mjesecu maju, kada su prvi poljski plodovi dozreli, i kad je
trebala da započne žetva, vršili bi svoje bogoslužne čine u božičinom
gaju, na desnoj obali Tibera, na »via C a m p a n a«. Pripremni obredi
obavljali su se u gradu u kući magistrovoj. Svečanosti nisu bile vezane
na fiksirani datum, već bi ih početkom godine navijestio magister i

Jugoslovjenska žetva. 279

to ili za 17, 19 i 20 ili na deset dana doenije 27, 29 i 30 maja. Prva slava
»d om i« vršila se u kući magistra ili protomagistra u gradu; najsvečaniji
dio obavio bi se u božičinom gaju, a treći opet »kod k u ć e«.

Obred prvoga dana: jutarnja služba, a poslije podne zajednička
gozba braće i kamila. U rano jutro žrtvovalo bi se Dea Dii tamjana i
vina, malo suhih plodina tj. cerealia od minule godine i zelene tj. svježe
od ove godine. Okolo se dijelilo lovorikom ovjenčane kruhove i miro-
pomazana slika Dea Diae. Slijedila bi kratka sjednica kao zaključak
ovog bogoslužja. Nakon što bi se braća okupala, došla bi poslije podne
opet skupa. Prvo bi jeli braća i četiri dječaka dvoritelja (camilli); zatim
bi žrtvovali tamjana i vina, našto bi dječaci, uz pomoć slugu, odnesli
nešto od jela, napose iz uroda ove godine, na žrtvenik (»f r u g e s
libatae«); a onda su dobili pomast i vijence. Po tom bi još jednom
dodirnuli plodine Ceres i išli k večeri. Ostaci ove, pomast i ruže iz
vijenaca, razdijelili bi se i ponesli kući, čim bi se braća, nakon uobiča-
jenog pozdrava »f e 1 i c i t e r« (srećno) razišla. Drugog dana nije bilo
svetkovanja. Slijedećega dana (19 ili 20 maja) sastali bi se rano izjutra
u gaju Dea Diae pred vratima. U ovome gaju, bile su i razne zgrade i
postrojenja: hram, veliki žrtvenik, i više ognjišta za žrtvovanja, te
oltara; jedan tetrastylos i circus.

Počelo se pokajničkom žrtvom. Prinosio ju je magister od dva
praseta i jedne »bijele krave« (njezina bi se utroba metnula na
jedan žrtvenik u cirkusu). Iza toga sva bi braća u tetrastylosu blagovala
od prasadi i pila od njihove krvi. Po tom bi u procesiji s prekrivenim
glavama i od Romula određenim vijencem klasja, urešeni bijelom
vrpcom oko glave, pošli gore u gaj, gdje bi magister, u ime sviju, žrtvo-
vao ugojeno jagnje, čija bi se utroba, radi znakova, brižno pretražila.
Poslije toga svi bi darivali s tamjanom i vinom i vratili se u hram, gdje
bi prikazali darove u loncima, dok bi magister i flamen pred hramom
prinesli drugu žrtvu.

Zatim bi dva brata otišli sa slugama, da donesu »p 1 o d i n e«, koje
bi braća jedan drugome iz ruke u ruku dodavali, dok ne bi došle natrag
u ruke sluge. Izgleda da je to bilo jedno posvećivanje novih plodina,
kod česa treba predmijevati jednu obrednu oranicu, posvećenu, u blizini
gaja ili u njemu samome. Na to bi sva braća otišla u hram, molila se,
otvorili vrata i smjestili na obronku, sjeli na kamene klupe i dali da se
narodu, koji se ovdje sakupio, dijele hljebovi ovjenčani lovorikom, miro-
pomazane slike itd. Napokon bi se hram zatvorio, a sluge odstranile.
Slijedio bi ples oko oltara (tripudium), kod česa bi se braća raspasala,
podijelila u tri skupine i pjevala starinske pjesme, čiji bi se tekst među
braću porazdijelio. Bile su to: kratka molitva Marsu i Larima.""

Iza toga bi se birao magister i flamin za slijedeću godinu. Po tom
bi slijedila zajednička gozba.

Napokon bi se braća zaputila u cirkus gaja, gdje bi jedan dječak
dao znak za početak trka s kolima. Išlo bi se samo na b i g a m a, k v a-
d rigam a i tzv. desultores. Kao nagrade dijeljene .su paome i
srebrni vijenci (vjerovatno klasja). Na to bi se braća povratila u grad,

280 Ivo T. Franić — Zagreb:

u kuću magistrovu, gdje bi još jednom blagovali, žrtvovali tamjana i
vina, pa darivani vijencima, mioanirisima i plodinama, razišli bi se.

Trećeg i zadnjeg dana — završetak svečanosti — obavio bi se istim
običajima i ceremonijama kao i prvi dan.""

Napokon bila je žetvena svečanost i u čast božice Ceres. I jezik, i
terminologija u kultu, kao i svećenice potječu iz grčke Italije. I hram
njezin na brdu Aventinu, na ulazu u cirkus, izveden je skroz na grčki
način. Prije proslave (u avgustu) žene su se morale kroz devet noćiju
sudržati od svakog odnošaja s muževima. Onda bi dolazile na proslavu
u bijelim haljinama (simbol čistoće), i okićeni s vijencima zreloga klasja,
prvijenaca u plodinama.""

Kao što smo u našega naroda vidjeli žrtvovanje prvijenaca od
novoga brašna, tako je i u Rimu postojala prastara zahvalna svečanost
za prvi užitak novo dobivena žita tzv. »F o r n a c a 1 i a«. Tada se uživao
prženi »Far«, prastaro nacionalno zrnje Italije. A pržilo se u krušnim
pećima, čiji je zaštitnik bila božica »F o r n a x«, otud i svečanostima
ime »f o r n a c a 1 i a«. Doba je spadalo u februar, no praznik bio je
pomičan. Slavile su se po kurijama, pod nadzorom »Curio m a x i -
mus«-a, koja je unaprijed naviještala i dane. Slavilo se svečanim goz-
bama, a kod tog su uzele učešća zajednički sve kurije. Koji ne bi došli,
nazvali bi ih »s t u 11 i« (budale), jer da nisu znali više da nađu ni svoje
kurije. Takove budale slavile bi svoje zasebne »f o r n i k a 1 i j e« na dan
Kvirinalija 17 februara tj. na posljednji termin. Zato se taj dan nazvao:
»Stultorum feria e«.""

Pregledali smo svečanost žetve u našega naroda, kod ostalih Slov-
jena, kod ostalih susjeda, i napokon u antici. Svima je zajednička vjera:
da je uspeh žetve uslovljen od podzemnih demona, koje se kod sjetve
molitvama i žrtvama odobrovoljiti, a kod žetve zahvalnicama naklonima
učiniti mora. Sjetva je neizvjesnost, žetva je radost nad uspjesima. Osi-
gurava se kontinuitet rodnosti prenosom sjemenja iz prošlogodišnje
žetve u novogodišnju sjetvu.

U Rimu žrtvovanju prvijenaca nove žetve prethodi žrtva klasja iz
prošlogodišnje. Svagdje je nosilac rodnosti sunce, izvor svjetlosti i
topline. Za njegove solisticije vezani su obredi, običaji i svečanosti.

Krvne žrtve ostale su do danas. Iako ne svuda. Žrtvuje se pratilac
boga svijetla i gromovnika pijetao. U Rimu svinja, simbol sreće i bla-
goslova, kod nas glasnik vremena. Svagdje su svečanosti žetve spojene
pjesmama, gozbama, igrama i veseljem. U Đevđeliji vidimo i s krabu-
Ijama kao na Saturnalijama. To je pračovječanski motiv. Iza napora,
muka, straha, dolaze dani užitka i radosti. Ali dolazi nova godina. Tre-
baće nove pomoći starih sila. I njima se žrtvuju pijetlovi, no i prvijenci
užitaka. Kršćanstvo je kanaliziralo te poganske preostatke u svoje vode,
ali iskonsku pogansku karakteristiku nije moglo da zatoni. Ono čovje-
čansko jače je od svega.

Jugoslovjenska žetva. 281

Résumé.

Die Ernte in Jugoslawien (Sitten u. Bräuche, ihre Anwendung und Ver-
breitung).

Der landwirtschaftliche Kalender des Ackerbauers, solar und lunar an
die Bearbeitung des Bodens gebunden, hat sich auch noch bis heute seit der
heidnischen Urzeit kaum verändert. Vom Tage der Sonnen-Erstehung angefan-
gen (25. XII.) bis hin zum Erntefest als Abschluß der Ernte zieht sich eine
Kette der verschiedensten magischen Handlungen, alle mit dem einen Ziel: die
Fruchtbarkeit und den Ertrag der Ernte zu vermehren. Beim Ernten selbst
unterscheiden wir 3 von einander geschiedene Handlungen: 1. des Mähen oder
Schneiden des Getreides; 2. das Binden der Ähren und das Schlichten: in Kreuze
(am Feld) oder in Tristen (am Dreschplatz); 3. das Dreschen (absondern der
Fruchtkörner von der Ähre und Reinigen von der Spreue).

Bei den Erntegebräuchen und -Handlungen sehen wir deutlich verschiedene
Einflüsse: a) Allgemein-urmenschliche, die, mit wenigen Ausnahmen allen Völ-
kern gemeinsam sind und als die unbedingt ältesten bis in die graue Vorgeschichte
hinein stammen, b) Die antiken Einflüsse, vornehmlich griechisch-römischen
Ursprungs, c) Die urslawischen Einflüsse aus der Heidenzeit, d) Das Christen-
tum, e) Die Einflüsse der umgebenden Völker und deren Kulturen, f) Die
Überbleibsel derjenigen Völker, die dieses Territorium noch in der Zeit vor
der slawischen Einwanderung bewohnten und sich mit diesen nach deren
Einwanderung amalgamierten.

Die alten Gebräuche bestimmen die Zeit der Ernte sowie auch die dazu
zu verwendenden Werkzeuge. Die Ernte selbst ist ein Freuden- und Festtag.
Von den früher üblichen Opferhandlungen sind jetzt nur mehr Symbole übrig-
geblieben: das Hochheben einer Handvoll Getreidekörner mit dem Gebet um
Fruchtbarkeit und Segen; das Binden der ersten Garbe das »Gottesbärtchen«
(Božja bradica), das entweder am Feld gelassen oder unter dem Giebel aufbe-
wahrt wird, usw. usw. Die Schnitter flechten einen Erntekranz, welchen
der Hausherr mit Speise und Trank ablöst. In einigen Gegenden ist es üblich,
ein par Armvoll Halme ungemäht am Felde stehen zu lassen für die Vöglein
des Himmels. — In anderen Gegenden wieder wird die letzte Garbe (»dovršak«),
auf Tannenreisern verbrannt; um dieses Feuer tanzen die Unvermählten, was
uns deutlich den Ursprung dieser Bräuche in den alten Opferfeierlichkeiten
zeigt. Das Fest schließt mit dem Nachtessen »dožeonica« genannt.

Das Getreide wird auf dem Trettplatz gedroschen (»Arman« und »Gumno«
genannt). Man drischt entweder durch treten der Pferde- oder Rinderhufe; in
diesem Falle befindet sich inmitten des »gumno« ein Pflock (»stožer«). Oder
man drischt mit Hilfe einer »dikajna«, einem Schlitten ähnlichen Gerät, das
an der Unterseite Feuerstein und sägeartige Schneiden hat, welches von Ochsen
auf dem ausgebreiteten Getreide herumgeschleift wird und die die Ähren
schneidend zerdrückt. In diesem Falle befindet sich kein Pflock (stožer) auf
dem Dreschplatz (Arman). Wo man das Stroh ganz haben will, wird mit
der Hand gedroschen.

282 Ivo T. Franić — Zagreb:

Das gedroschene Getreide wird gereitert: in früherer Zeit, indem man es
mit der Schaufel in die Höhe warf, dann später durch Schütteln auf Sieben und
jetzt mit eigens konstruirten Reitern. In einigen Gegenden, wenn das letzte
Getreide geerntet wurde und das Stroh geräumt wird, schlachtet man einen
Hahn am Dreschplatz, damit sein Blut in das unter der Triste gebliebene
Getreide fließt. Dieses mit Blut getränkte Getreide wird in den Samen für
das nächste Jahr gemengt.

Es gibt auch besondere Bräuche, wenn man das erste Brot aus dem neuen
Weizen bäckt; es wird da z. B. ein Kreuz aus Teig geformt und an die
Haustüre geklebt.

In Südserbien, in der Ungebung von Devđelija, gehen nach beendeter Ernte
.Masken mit Musik herum und tanzen in den Häusern, um Segen auf die Frucht
heranzubeschwören, wofür sie dann mit Getreide belohnt werden.

Dies ist ein zeremonieller Tanz im agraren Kultus des Bodenbaues, welcher
uns an den eleusinischen und olympisch-griechischen Kult erinnert oder an die
römischen Saturnalien.

(Im obigen Artikel werden eine Menge Urbeispiele aus der slawischen
Mythologie angeführt, aus der römischen Religion und deren Bräuchen, im
besonderen der typische Orden »Collegium fratrum Arvalium«. — Außerdem
ist eine reichhaltige Bibliographie angegeben.

Opaske.

1 J. Lovretić: Narodni Običaji u Otoku. Zb. Ž. O. J. SI. II, str. 272. Pop
Dena Debeljaković: Косово поље. Срп. Етн. 36. VII—321.

- Стојан Тановић: Српски народни Обичаји у 'BeBbeaHCKOj кази. Срп. Етн.
36. XLIV,' стр. 337.

■' Josip Kotarski: Lobor: Spremanje priroda. Zb. Ž. O. J. SI. XXI—182.

* Frano Ivanišević: Narodni običaji u Poljici. Obrađivanje zemlje, str. 117.
Zb. Ž. O. J. SI. IX.

" Сава Мил. Милоеављевнћ: Српски народнн обичају из среза Омољског.
Срп. Етн. 36. XIX, 364.

" Саватије Грбић: Српски народни обичаји из среза Бољер.ачког. Срп. Етн.
36. XIV, 264.

' Vidi opasku pod 2, str. 335.

" Lubomir Niederle: Slovanske Starožitnosti. Dilu III, sv. 1, str. 100.

" Niederle ibid. J. Matiegka: O tvarech srpu a jich uživani v dobe pred-
historicke. — Českv Lid., Praha III., 359. A. Bezzenberger. Zur Geschichte der
Sichel. Mannus 11. Schräder: Reallexikon. 763.

" Iz moje vlastite zbirke. Iskopine 1927 u Torčecu kod Gyekenyes-a.

" Niederle, ibid. 101, op. 1.

" ibid. 103,

Vidi op. pod 4.

" Vidi op. pod 1.

>" Vidi op. 5,

" Vidi op. 2.

" Niederle II, kult. oddil, str, 243.
" Niederle, dil. 1П, S. S. 112.

" Juraj Božićević: Običaji u Šušnjevu selu i u Čakovcu. Običaji kod gospo-
darskih poslova, Zb. Ž. O. J. SI. XV—207.

Jugoslovjenska žetva. 283

Dr. Edmund Schneeweis, Grundriß des Volksglaubens und Volksbrauchs
der Serbokroaten. Str. 218. — Саватије M. Грбић, ibid. (op. 6), str. 264.
*' Tanović, ibid. 337.
22 J. Lovretić (op. 1), Str. 272.
2" Frano Ivanišević, ibid. (op. 4), str. 118.
2' Lovretić, ibid. 381.

2" Pop Dena Debeljaković, ibid. (op. 1), str. 322.
2« Schneeweis, ibid. (op. 20), str. 224.
2' Tanović, ibid. 335.

28 Luka Ilić, »Varoš«, Branje usjeva. Zb. Ž. O. J. SI. XXIV—165.
2» Milosavljević, ibid. (op. 5), str. 365.
'» Niederle, S. S. III, 112.

'' Поп Атанасије Петровић: Скопска Црна Гора. ОбичаЈи при посдовима и
у раду. Срп. Етн. 36. VII—430.

'2 Др. Сима Тројановић: Главни српски жртвени обичаји. »Жртве уз жству
и вршидбу.« Срп. Еш. ЗборниЕ XVII, стр. 17.

33 Стоиловт, A : Брада на нивата. Софин 1903. Мариновв Гради бр. 140; брада
на дедо Господа; кишка на дедо.

3* Niederle, ibid. III, sv. 1, str. 112.

35 СнегиревЂ: Руские простонародни празники. IV. 84.

3" Trojanović, ibid. (op. 32), str. 19.

3' J. Bystrom: Zwyczaje zniwiarskie w Polsce. Krakov 1916—49.

38 J. Lovretić: Narodni običaji u Otoku. Zb. Ž. O. J. SI. II, 382 i 383.

3" Josip Kotarski, »Lobor«. Zb. Ž. O. J. SI. XXI, str. 182.

*" Trojanović, ibid. 25.

" Iz vlastitih zabilježaka.

*2 Dr. E. Schneeweis, ibid., str. 224. Ilić Srpski narodni običaji, str. 183.

*' Оаватије M. Грбић: Орпски народни обичаји из среза Вољевоког. Срп.
Етн. 36. XIV, стр. 264.

" S. Trojanović, ibid. 18.

Lilek: Volksglaube und volkstümlicher Cultus in Bosnien und Herze-
gowina. Wiss. Mitth. aus Bosnien und Herzegowina IV. Opferungen beim Säen
und Ernten. S. 436.

*" Schneeweis, ibid., str. 224.
*' Tanović (vidi op. 27), ibid., str. 337.
*8 J. Lovretić, ibid. (op. 38), str. 382(3).
" G. Грбић, ibid. (op. 43), Str. 266.
"" Tanović, ibid.

"' Hristo Vakarelski: „Изђ веодествената култура на бглгарит-ћ". Изв*стин
на народниа етнографски музеи в Софиа. Год. XII 1936, стр. 80, сл. 19.
"2 Vakarelski, ibid., str. 80—81, si. 20.
"3 Vakarelski, ibid., str. 82, si. 22, i 83, si. 23.

J. Lovretić: »Otok«, ibid. (op. 48), str. 274.
"" Ivanišević, ibidem, op. 23.

V. Grbić, ibidem (op. 49), str. 267.

Tanović (op. 47), ibidem, str. 340.
•'^ Ivanišević, vidi op. 55 ibid.

"" Cijepovi su štapovi ili poduži kolci iz hrastovine ili jablanovine, odnosno
oskoruše, lijepo obrađeni, u vrhu zarezani, gđe se nalazi svežanj od praseće
kože, o kojem vjesi glavica od cijepa. Debeli kraj cijepa drži se u rukama,
a tanjim se mlati.

284 Ivo T. Franić — Zagreb: Jugoslovjenska žetva.

J. Lovretić. Otok, ibid. (op. 54), str. 275.

"' Владимир M. Николић: Из Лужнице и Нишаве. Обичаји уз пол.гкс по-
слове. Срп. Бтн. 36. XVI, стр. 260.

"2 Savatije Grbić, ibid. (op. 56), str. 266.
«' S. Tanović, ibidem (op. 57), str. 341.

Fr. Ivanišević, ibid. (op. 58).
^ N. Begović: Život i običaji Srba Graničara, 236.

Dr. Sima Trojanović: Glavni srpski žrtveni običaji. S. E. Zb. XVII—21.
«7 A. C. ХаханоЂ: Празнование Новог Года у ГрузинЂ. Етнографическое обо-
зрение. Књ. III.

"8 Trojanović, ibid. (op. 66), str. 29.

"" Неколико привредних народних обпчаја од Ст. Мијатовића. Карађић,
свеска септембар-октобар, 1899.

™ Niederle Lubomir: Slovanske Starožitnosti, 11—240.

'' J. Bystron: Zwyczaje zniwiarskie w Polsce. Krakov, 1916—263. Hubert
et Mause: Mela'jiges d'histoire des religions Paris. 1909—93—100.

" Čubinski. Trudy III, 348.

Niederle. S. S. Ž. 11—240 (op. 70). Sravni i Včstnik Slovanski Filologie a
Starožitnosti. Praha II, 286.

Veselovskij: Pas. VII 108. Кликатт, плугу (г. 1649).
Charuzin: Етнограф. Обозр-ћнис. Москва 1897 — 147.
Niederle S.: St. Z. III - 1, str. П?.

Niederle. S. S. Z. Dil II, str. 113, op. 4. Machal Nakres .34. Afanasiev
1—696. Zibrt: Vyrocni obyceje 245, 281. R. Krek: Veles, Volos und Blasius.
.\rchiv für Slawische Philologie I—134.

'" Ivo T. Franić: Narodni običaji i obredi uz prvo oranje i sijanje u srezu
Slavonsko-požeškome. Glasnik Etn. muzeja u Beogradu X—38. S. Trojanović:
Glavni srpski žrtveni običaji. Srp. Etn. Zb. XVII—15—16.

Ivo Т. Franić: spom. djelo. Glasnik Etn. muzeja u Beogradu, knj. XI,
str. 32—33. Vladimir Nikolić: »Iz Lužnice i Nišave.« Srp. Etn. Zb XVI, 258.
'" I. Franić, op. cit. (pod 77), str. 33. Nikolić, op. cit. (pod 77), str. 259.

S. Tanović, op. cit. (op. 63), str. 342.
8» L. Preller: Römische Mithologie. Berlin 1883, II, str. 4.
81 Op. cit. pod 80. str. 9.
8* Op. cit. (81), str. 14.
83 Op. cit. 17,
Op. cit. 18—19.

85 Heuzen: Acta Fratrum Arvalium. Berlin 1874. Preller, op. cit., str. 29—30.
Preller, op. cit. 33, Acta Fratrum Arvalium, ibid.

Objašnjenja u opaskama:

Zb. Z. O. J. SI. — Zbornik za život i običaje Južnih Slavena (izdanje Jugo-
slavenske Akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu.

Срп. Етн. 36.: Српгки Етнографски Зборник (издаје Српска Акадб-МиЈа наука
Београд).

S. S. Ž (S. S). Lubomir Niederle: Slovanske Starožitnosti, dio L И, 1П, IV.
Wiss. Mitth. z= Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und Herze-
govina.

Станционнни смотрителБ и Н. Н. Ланскан.

(Из семеиннх воспоминании.)

Н. ПреображенскиИ — Лгоблнна.

Мои дндн Семен Иванович Преображенскии бвгл сбш канцелн-
риста духовного правлении в городе Кннгинине Нижегородскои
губернии. Родилси там же в 1863 г., вмшел из духовного училиш,а
в чиновники, („в приказние", как тогда говорили) содержал почто-
вук) станцик) в селе Б. Лкшенв Кннгининского уезда, умер и по-
хоронен в 1902 г. в селе Аламасове Ардатовского уезда.

Службу он начал в г. Василвсурске. Старвш смотрителв, при-
учавшии новичка к делу, наказвтвал ему опасатвсн „чик-брик двор-
инчиков". C ними труднее ладитв, чем с „пикусами", (т. е. разно-
чинцами, no городскому одетами) и мужиками, („мужик, хотб он
и раз-велсн, и цепв у вего на бргохе, всегда свое место помнит").
В качестве поучителвного примера к зтим наставленинм смотрителв
соободил Сем. Ив. и ниже изложеннни случаи, добавив, что „теперв,
(т. е. после воли) нам полегчало. Важнне персонн почитаи что не
бнвагот в вотчинвт. A ранвше мн no струнке ходили".

Мне, к сожаленик), неизвестно, как звали расскасчика. Пере-
дак) ero воспоминанБШ возможно точно, но, конечно, no памнти,
CG слов Сем. Ив., гостившего у нас в Нижвем Новгороде летом
1901 г. в бнткостБ мок) учеником приготовителБного класса тог-
дашнеи ниже городскои первои гимназии.

НаталБН Николаевна Пушкина вБ1шла замуж за генерала П. П.
Ланского 18 иголн 1844 г. и скончаласБ 26 ноибра 1862 г. (Вере-
саев. Пушкин в жизни, ВБшуск IV, на стр. 189. Москва, издателвство
„Недра" 1927.)

Лгоблнна, 10 февралн 1938.

Попал ^ тогда, что твое же дело, совсем зеленвш в чужои уезд
да раз чутБ 6б1ло и не погиб в зтом же Василе из за дворннскои
фанаберии. Сижу н раз вечером, летом с книжкок) на откосе. Вижу:
приехала какан то барБшн и огорчаетсн, что нет перевоза. Смо-
трителБ еи говорит:

286 H. ПреображенскиИ — Лкзблннн :

— He изволБте беспокоитБсн, ваше превосходителвство, паром
сеичас подадут. БудБте лЈобезнБт немиожко толбко обождатБ, по-
камест перепрлгут лошадеи.

Барвшн не захотела заити на станциго, a села на лавочку ва
волБном воздухе. СмотрителБ мне наказал не отходитб от нее на
случаи, не будет ли каких приказании, и сам убежал к нмгцикам.

Барвшн, пожилан, но виднан, соскучиласБ ждатв и поинтере-
соваласБ, что у менн за книжка? ^ сказБшак): „Пушкина стихи,
ваше пр-во."

— A, — говорит, — зто л1обопБ1тно. Прочтите мне что ни-

буДБ. —

^ прочел. Она улБ1бнуласБ и спраишвает: „Нравнтси вам Пу-
шкина стихи? Bbi с чувством читаете."

H roBopro: „Помилуите, ваше пр-во, зто наш перввш писателв,
всем известен."

— Что же говорнт про него? —

— Жалегот, ваше пр-во, что рано помер. Зто болвшое горе
длн изнш,нои словесности. Если 6bi да послал ему Бог жену по-
лучше, он 6б1 пожил подолвше и евде болБше прославилси.

Тут барвшн как взглннет ва менн, и улБхбатБСл перестала, и
спрашивает:

— A откуда вам зто известно?

Мне 6б1 помолчатБ, a и, (зх, молод 6б1л !) no глупости отвечак);

— Зто всем известно, что Пушкина жена довела до смерти.
Она встала и говорит оченБ строго:

— Запомните себе, что никогда не следует повторнтБ с чужих
слов, чего вб1 сами не знаете. Мне зто лучше известно. Супруга
Пушкина вичем не повинна в ero смерти... A вам нечего тут
стонтб! Ступаите спроситБ, готов ли паром? Не до ночи же мне
ждатБ!

H поклонилсн и пошел на станциго. СмотрителБ менн спраши-
вает: „Что зто tbi, брат, некстати разговорилсн с барвшеи? Смотри,
зто генералБша JlaHCKafl из Петербурга. C неи лучше не свнзкзватБсл.
У нее все началБство бвшает в гостих. Уронит кому-нибудБ сло-
вечко: tbi и не узнаешв, a вБ1летишБ со службв! в два счета."

^ рассказал, как 6б1ло дело, и говорго, что ве понимак), на что
она обиделасБ. A смотрителв вБ1тараш,ил на менн глаза и говорит:

— Ну, спасибо, братец, вот раздолжил! Ведв таким манером
с тобои оченБ легко совсем пропадешБ! Да разве tbi не знаешв,
что генералБша и естБ вдова Пушкина сочинителн, вторБш браком

СтанционнмИ смотрителв и Н. Н. Ланскан. 287

за Петром Петровичем Ланским? О, Господи, что мне с гобои де-
латв! Поди, спрлчБСл куда-нибудБ подалБше, не попадаисн еи
на глаза!

Так н и просидел на сеновале, пока не подали паром и не
увезли генералвшу за Волгу. Потом долго, сколбко меснцев, ходили
МБ1 как в воду опу1ценнБ1е. Да видно уж по молитвам родителеи
Бог помиловал. ГенералБша, надо 6б1тб, никому ничего не сказала,
и все так и обошлосБ.

Résumé.

L'employé des postes et Madame Natalie de Lanskoy.

De ses mémoires familiales l'auteur raconte le déclaration faite par la veuve
Pouchkine è un employé des postes de Vassilsoursk: ,L'épouse de Pouchkine
n'est pas du tout coupable de sa mort".

Lite ratura.

Dr. Phil. Eisa Mahler. Die russische Totenklage. Otto Harassowitz, Leipzig, 1936.

Nekaj drobcev stare slovenske besede
iz mengeških krstnih knjig.

Dr. Anton Z d e š a r. C. M. — Ljubljana.

L Od leta 1584. do 1593.

Danes velja za spisovanje matic pravilo in navada, da ne vpisuj
v matice nobenih drugih kot strogo uradnih stvari. Ni bilo vselej tako
in ljubitelj naših starožitnosti pravi danes včasih po pravici in z ve-
seljem: »Hvala Bogu, da ni bilo!« Vsaj podpisani sem to občutil, ko
sem iskal po krstnih knjigah mengeške nadžupnije in pri tem naletel
na nemalo prav mikavnih stvari.

Rojstna in krstna knjiga v starodavnem »Mengušu« se začenja —
v kolikor je je ohranjene — z enim zadnjih dni februarja 1584. ter
je po starosti druga v ljubljanski škofiji (prva je po pričevanju »Leto-
pisa ljubljanske škofije« krstna knjiga v Šentvidu pri Stični iz 1. 1524.,
tretjo pa imajo v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani iz 1. 1588.).

Kolikor se da posneti in spoznati iz samih krstnih knjig, je bil 1.1584.
za župnika v Mengšu Lucas à Sittich, »canonicus Laybacensis,
parochus et pastor, rector Ecclesiae S. Michaelis in Monspurg«. Krstna
knjiga ga omenja zadnjikrat 1. 1592. L. 1584. se omenja kot kaplan
Mihael Perdan. L. 1585. pa trije drugi kaplani: Krištof Trey-
b e r, »coadiutor Eccl. S. Michaelis in Monspurg nec non capellanus
Adm. Rdi. et Venerabilis Dni. Lucae à Sittich«, pozneje župnik v
Trebnjem; Matija Pfeiffer, pozneje župnik v Cemšeniku, Jurij
Warl (po Pokornu: Barle iz fPraš), nekaj pozneje »coadiutor« v
Kranju.

Po župniku Luku à Sittich se javi kot župnik Jurij V e 11 a n
(Vellanus, Vellano), vsaj 1. 1593. Bil je italijanske (furlanske) narod-
nosti in v krstno knjigo vpisuje včasih tudi italijanski. Ali je bil
Caharija Rosman, ki je včasih vpisan kot krstitelj, tudi kaplan,
sama krstna knjiga ne pove. Tako do 1. 1593.

Iz teh prvih desetih let bodi naštetih samo nekaj krstnih imen, ki
so bila tedaj v navadi pri naših ljudeh v Mengšu in v okolici. —
Adam, Eva (na te dve imeni so krščevali posebno decembra, rimski
martirologij ima Adama in Evo dne 24. decembra) — Ahac — Aita
— Astazija, Stazija — Andre — Alena, Alenka —
Anica, Anuš, Anuša — Balant — Baste, Waste, Boštjan,
Wostjan — Baltižar, Boltižar, Woltizer — Blaže —
Caharija — Cenko (Novak) — B e n k o (Iskra) — Daniel —
Farona — Femija — Halijana — Jera, Jerra, Jiera,
G i e r a, G e r r a, Gera, pa tudi že Jedert — Jakopec, Jakše,
Jakob — Jeffa (pred kakimi 50 leti je bilo med narodom še nemalo.

Nekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških krstnih knjig. 289

19

seveda starejših Jef in Jefk) — .lerni — Juri — Jožef je zelo
redek — Hanše, Hanže — Kancijan — Katra, Katri a,
Katruš, Katruša — Kristina — Kuna — Lavre — Lukan

— Kolastika — Majdalena, Majda — Melicheor, Me-
lihor, Melihar — Miklov, Miklàv — Matevž — Matjaž

— Marko — Mara, Mare, Marina, Marinica, Maruš, Ma-
ruša, Maruška (Marina je bila prav pogosto, Marij še ni bilo,
ali so pa vsaj prav redke in pridejo v navado šele potem, ko je po
zmagi nad Turki pri Dunaju Inocencij XI. postavil praznik Marijinega
Imena) — Marjeta, Margeta (tudi pogosto) — Neža, N e ž i c a

— Pangrac — Polona — Primož — Ratija, Retija, Ratuš,
Ratuša, Ratka, Radka {— Dorotheja) — Špela, Špelica —
Tomec — Urih — Urša, Uršana — Valant — Vid —
Samuel — Neža Jakolnova, »mežnarjeva filia ex Lak« (Loka)

— Polona Kolenčeva — Zofija Marnova.

II. Isaac Bohemus.

Iz krstnih knjig je videti, da so kaplane kot »amovibiles« menjavali
in prestavljali skoraj redno po veliki noči. L. 1593. je bil v Mengšu
župnik Jurij Vellano. Poleg zgoraj imenovanega Caharije Rosmana
je bil tedaj za kaplana še Jurij Marinus. L. 1593. pa pride po
veliki noči za kaplana IsaacBohemus (Boemus, Behem, latinizirano
menda ali za Böhm ali za Čeh?). Iz krstne knjige se zdi, da je ostal v
Mengšu do konec aprila 1598. Na njegovo mesto je prišel tedaj Blaž
Švar, kajti Böhma potem ni več citati do 1. 1600.; tedaj je pa Švar
zapustil Mengeš in v aprilu 1600. se Böhm vrne in ostane do aprila 1603.

(Ko je nuncij Ivan Salvago 1. 1607. vizitiral kraje južno od Drave, so morali
pred njega tudi vsi naši znanci iz Mengša; 20. okt. 1607. so se zagovarjali pred
njegovim sodiščem v ljubljanskem škofijskem dvorcu Jurij Vellan, tedaj še
vedno župnik v Mengšu, gori imenovani Krištof Treyber, Matija Pfeiffer, Jurij
Warl, tedaj že »coadiutor« v Kranju, Blaž Švar, tedaj župnik na Vačah, in Izak
Böhm, tedaj župnik v Dolu.)

L. 1599. nastopi neki Andrej Scalinus, »Goritiensis, coopera-
tor Monspurgensis«, in ostane do 1. 1605. Morda je bil tudi Kaspar
Smuk (Schmugkh), ki se 1597. imenuje »divinorum tunc temporis
administrator in Menguš«.

Za Böhmom pride 1. 1603. Matija Frigillius (brez latinskih
koturnov najbrže Matija Omersa [Omerzaj, ki je 1. 1639. zapisan
kot boter pri nekem krstu v Mengšu) in ostane do 1. 1607.

L. 1604. pride kot »cooperator« Anton Güstin (?) (iz krstne
knjige podpisani ni mogel z zagotovostjo pogoditi njegovega pravega
imena), ki pa ostane samo eno leto. — Oktobra 1605. se vpisuje kot
krstitelj in cooperator Janez Pomlad e, ki ostane vsaj do 1. 1607.
Od tega leta pa do 1. 1639. so krstne knjige izgubljene (uničene).

To so torej gospodje, ki so od 1. 1594. do 1. 1607. zapisaU marsikatero
slovensko besedo v mengeško krstno knjigo. Samo Andrej Scalin,
Anton Güstin in Kaspar Smuk morda ne.

29Q Dr. Anton ZdešarN

Začel je Izak Böhm, ki je 1. 1594. vpisaval v krstno knjigo razne,
po navadi malo hudomušne opombe o botrih in sicer v »Knittelverzih«.
Niso ti »verzi« ne kaj posrečeni ne kaj duhoviti, ali slovenski so in pa
malo tedanjih časovnih razmer gleda iz njih. Po Böhmovem zgledu je
to »pesnikovanje« ostalo v teh krstnih knjigah vse do 1. 1662.

Na dan sv. Egidija (1. septembra) 1594. se Böhm prvikrat malo
fazhudi nad botri nekega nezakonskega otroka (»cuius pater nescio«)
in pravi: »Ti so šli, koker bi nim rep zavezal. Sam Pavel Sapell se je
poštenu rešel. Daj mu Bog dobru. Amen.«

Naslednji dan (2. septembra) že »zapoje« Böhm:
»Baste je bil boter veliki,
Oli v nega starosti se špota ni bal,
Se je pobral,

Koker bi ga bil zasmodel.« ,i

9. septembra so se mu nekaj zamerili neki botri iz Podgorja, ki je
spadalo tedaj pod mengeško župnijo, in udari po njih:
»Podgorci

L: Niso hoteli dati ovsa (?), norci!

Od kersta so ubižali,

Koker bi bili farovž zažgali.«
Na Praznik Povišanja sv. križa (14. sept.) krene po »Mengušanih«:

»Veliki Mengušanje

Nemajo v faravžu znanje.«
Po nekem krstu »ex Vranšic« (= Rašica) je zapisal latinski:

Non tibi obest puerilis aetas.

Si fueris mente perfectus;

Nec semel proderit aetas.

Si fueris parvulus sensu.«
Konec julija 1595. pove o neki botri in ji vošči:

»... se je lipu rišila,

de bi dolgu živa bila. Amen.« — Najbrže so se že takrat
»reševali« s kakim darom za krstitelj a.

Drugače pa 9. januarja 1596.:

»Ex Jariš je keršen Boštjan,

Kir je pankert jemenvan,

Saj je njega oča S ... čič.

Je bodel k Alenki, hud tatic,

On je za vin tim (?) veselu dal...

Boter je Jakob Smole inu Tomaž,

Ž nima dvema Klepovko botro imaš.«
Drugod pravi istega leta: »Daj Bug srečo, de bi še k lejtu na ta
dan kerševali podružniki.«
Dne 17. marca 1597. piše:

»Barbara ... se je poštenu rešila.

Daj Bug, de bi dolgu živa bila.«

Xekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških krstnih knjig. 291

19«

Se lepše so se morali »rešiti« drugi, o katerih zgovorno »poje«:
»Iz Loke, fare naše,
Kir se dapernašajo urne maše.

Je keršen zakonske sin Štihav, (oče se je pisal štih!)
Saj sem mu z botri Mihel ime zglihav;
Materi je ime Margeta,
Ona je detetu dobru perjeta.
Veliki boter je Mihel Demal,

Kir je sabo Jurja Vindiša pdegal (morda »pridegal«)
Še vejdeti tudi imaš:

Ž nima dvejma Uršo .... brotro (sic!) imaš.«
Po 11. oktobru 1597. piše:

»Po menguškem semnu ta dan

V tim sedem inu devetsedtem le j tu

Je keršana zakonska hči Jurjava .... iz Jariš,

Katere je mati Maruš.

Comp(atrini) Matevž Smrekar, Marina Klepovka, Helena

Dornica.«

Po krstu, dne 5. decembra 1597. »poje«:

Andre Glušič, sin Nežicin, iz Loke,

Kir sturi z dobriga žita veliku moke,

Je poslav hčer svojo Lucijo h kerstu.

Katero je deržal Andre Mežnar na svojim perstu.

Maruš je mati nje, botra Ratuš Grogorjeva,

Zraven je perstopila Buteška Helena.

Decembra ta deseti, ene srede.

So bile le same, brez mož, tri sosede.«

Po 1. aprilu 1598. želi botru, ki se je dobro »izkopal«:
»Aj, de bi veselu matika nasajal!
Grogorič se je lepu rešel.
De bi ga Bug.... (nečitljivo).«
28. marca 1598. se pritožuje nad botro »iz Dragumina« (danes
Dragômelj), »de je delžna ostala«.

Aprila nato je Böhm odšel. Njegova naslednika, Blaž Švar in Andrej
Scalin, nista nič »pesnikovala«. Samo Blaž Švar je aprila 1600. pred
odhodom zapisal te besede: »In nomine Domini. Obari vas Bugh. Nič
za zlu ne vzimite. Vas in nas vsih poročim Bogu.«

Ko se je istega aprila Böhm vrnil, je zapisal:
»Stur Bug dober začetik.

Tu je bil ta dan po sv. Jurju, kader je bil petek.«
Julija 1600. poje zopet:

»Boter veliki je Adam Presen,

Kir je bil prešel h kerstu nikar cilu jesen,

Poštenu se je inu lepu rešel,

Kir je Purnat Anico iz kersta nesel.«

292 Dr. Anton Zdešar:

17. septembra pa se malo pojezi nad botro »Faronp«,
Katera se je pobrala
Inu je le en repar dala.
Ti drugi so se dolbru (!) deržali:
Daj nim Bug ostati v deželi.«

Hudi grešniki pa so bili neki botri iz Stoba; tako poje o njih:

»Iz Stoba iso bili botri,

Kir so se skazali koker lotri.«
Zdaj našteva:

»Jerni.... je dolžan en firtel,

Lukan.... je dolžan en firtel« in tako so dolžni še Kašper
in dva Primoža ter dve ženski, vsak »en firtel«. Naposled sklene:

»Ti so bili dolžni zavolo Uršice

... ove hčere per kerstu

Inu nisu ništer v farož se oglasili —

Dal Bug nim drobru (!),

Koker ona so nam sturili.«

15. januarja 1601. pohvali Podgoree:
»Lipu so pokoršino začeli —

De je le Kamničane ne načeli« (?, morda »ne želi«, češ
da le ne bi nosili v Kamnik krščevat in da se tam ne bi začeli »reševati«)
2. julija 1601.:

»Na večer svetiga Uriha
Tebi napravim drugiga.
Je keršen z jemenam Jakopec
.... z Nadgoric,

Kateriga je boter Matevž, za botro Valpurga ...,

Z nima dvema je perstopil Martin,

Ta kerst je sturjen trden.

Ti so vsi sosedje.

Pridejo spet okuli srede.«
Pa tudi brez verzov je dne 17. julija 1602. vpisal neki krst slovenski:
»Petrašev sin Jakob je keršen na S. Alexa dan v tem lejtu 1602. Mati
je Helena Comp(atrini) Flere Johan, Andre Mežnar, Jera Šunkarica.«

Po 8. aprilu 1603. Böhma ni več čutiti v Mengšu. Njegova nasled-
nika, Matija Omerza (Frigillius) in Janez Pomlade sta le po malem
stopala po Bohmovih stopinjah. In še to, kar sta napisala, je skoraj
nečitljivo. 22. junija 1603. je Frigillius zapisal o botrih iz Stoba:
»Vsi so iz Stoba,

So peršli prez hleba.« Druga roka je »hleba« prečrtala in
zapisala »kruha«.

13. julija 1603. zopet isti Frigillius:
»Vsi so iz Uranšice,
Niso pernesli potice.«

Nekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških krstnih knjig. 293

Oktobra je nekdo zapisal (morda Frigillius):

»Le^ta kir je le-to pisal,

Se je dobru za en trunk flisal.

Oli . . . ica iz Domžala

Se je damo po'brala

Inu ni nič za vinu dala.«

Na to razvado popivanja po krstih je bržkone vplivala institu-
cija 1 i k o f a (Litkauf, Leitkauf, Weinkauf), »ki je prišel med slo-
vensko ljudstvo iz germanskega prava«* in ki se je plačeval in zapijal
v potrditev pogodb. Ta likof sega daleč nazaj v srednji vek in se je
kot pravna institucija držal med Slovenci daleč notri v novi vek. »Še
v 17. (in 18.) stoletju ga je slovensko običajno pravo priznavalo za
bistven, konstitutiven element pogodbe in tudi ljudski sodniki so za
izrekanje sodba zahtevali in dobivali svoj likof.«* Tudi zaroke pred
poroko so se sklepale z zamenjanjem prstanov in so jih potrjevali z
likofom.' In tako daleč je šla moč te navade, da, kdor je n. pr. »prodal
vinograd, pa se je skesal in ni hotel iti pit likof, je bil obsojen, da mora
vinograd prodati in piti likof v potrditev pogodbe«. Pri tem pitju likofa
»so bili udeleženi sodniki in stranke«.'

To odkupnino »od judovščine« so imenovali, če so krste vpisovali
latinsko, »licovium solvere«. Beseda »rešiti se od judovščine« pa kaže
tudi, da so smatrali krst — ali je bila ta interpretacija pravilna ali ne,
transeat! — za neko vrsto pogodbe, za nekak odkup. Zato se matičar
parkrat tudi huduje nad botri, ki niso hoteli piti likofa, četudi so ga
plačali. Kar je bilo pri drugih obveznih likofih navada, so prenesli
tudi na krst.

Vse to pa seveda samo osvetljuje in pojasnjuje, recimo: omiljuje
to razvado, dasi je ne utemeljuje in opravičuje. Prej ko slej je bila
ta navada razvada in rana cerkvene discipline.

V skromnih ostankih krstnih knjig od 1. 1607. do 1639., kar jih ni
uničenih, se iz posameznih besedi vidi, da so nasledniki Böhmovi še
naprej »pesnikovali«, ali nikjer ni moči spraviti te besede v kak stavek.
Skoraj redno so zapisavali slovensko, odkod so bili krščenci, n. pr.'iz
Stüde, iz Topol, iz Pišate, iz Dubeniga (Dulbeniga, Dolbeniga, Dubev-
niga), iz Jariš, iz Šemarice (Šmarca), iz Vranšice (Rašica), iz Humeca,
Flemeca (Homec) itd.

IIL Od leta 1639. do 1662.

Ko se 1. 1639 zopet oglasi mengeška »muza«, pa poje vse drugače
kot prej. À la Böhm imamo samo eno, — »pesnik« se ne da ugotoviti —
z dne 4. novembra 1639., ki se glasi:

* Dr. Met. Dolenc, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, str. 164.

* L. C, str. 169.
" L. C, str. 307.

* L. C, str. 387.

294 Dr. Anton Zdešar:

»Le-te iste so lih paršle,
Obeniga farja nejso doma nesle,
So jo pa k Mekinske farr permerei (= primerile).
De se nej tem botram zamerel.
Lih donas je enega Bogu poročel.
Marino na ta sve j t parporočel.
Manihi be bili karševali (= krščevali)
• Ale nas preveč reznašale (= raznašali).
Bulše je, de je far karstil.
Eno karšenico Bogu dobil.

Če ote kaj, Gospudje, za zlu uzete (= vzeti) j

Imate odpustite (= odpustiti)

Mene v gostje povabite (= povabiti).«
Tuja roka je to »pesem« prečrtala in spodaj pripisala: »Bene scripsit,
stulte egit. Capuzin.«

Drugače pa so vsi »pesniški izlivi«, kar jih je od 1639. do 1662.
v mengeških krstnih knjigah, samo variacije ene glaviie teme, namreč:

»Le-ta in ta se je od judovščine rešil

Inu je zato veselo za toliko in toliko vina gori trešil.«

Ali se je to »gori - treskanje« začelo že kmalu po 1. 1607., ali šele
pozneje, ne moremo reči. — Vsaj 2. julija 1639.: »eodem dfe se je
rešila od judavšine Špela Fortunovka, inu je vesela gori za dva firtelna
vibavšene- dala.« Jurij Podboršik se je »rejšil« inu »za eden fertel
vipavšine gori trejšil«, Matevž Jenko »se je rešil ter je za eden bokal
vina gori trešil«, še drugi se je »rešuv in za dva firtelna jupavšine veselu
gori trešiv«, zopet drugi »se je rešol inu je veselu za eden firtel terrana
gori strešol«. Juri Smole »se je rešev« in je »trešev«.

Gori pa treskajo »za firtel vina, vipavšine, jepavšine, jepavšene,
ipavšine, jupavšine, vibavšene in vibavšine in pa bipavšine«, pa tudi
»za fertel terrana, teranine, za firkel terana, dobriga, černiga, za dva
firkelna marvijana, z tri firkelne dobriga therana«; Eva Klaverka je pa
»za en firtel marvina gori položila«.

Po navadi so dali za vino »veselu«, ena »iz nje dobre vole«, drugi
»nikar nerad, temič cilu z dobro volo«, drugi »rad inu volnu tudi veselu«;
druga je gori »trišila veselu tudi radovolna«, druga »veselu tudi rado-
volnu«, »rada nu veselu«, »iz svoje dobre vole«, »radovolnu po stari
navadi« in »z dobro volio«.

Za veznik služi našim »pesnikom«; inu, nu, ter, jenu, jenui, jenoi.

Po navadi je bila mera »eden, en firtel, firtil, fertel, firkel, ferkel«,
»eden bokal, bokav«, in nekdo je dal »za tri poliče jupavšine«.

Navadno se je vsak »od judovšine, judovšne, judavšne, rešil, rešel,
odrešil«, drugi se je od judošine »otel«, drugi »odcepel«, odtegnel«,
»odkupil«, kaka botra se je pa tudi »od judovšne odlušila«, celo »od-
lupila«.

Tako splošna je bila po lokalnem pravu navada tega »gori treska-
nja«, da so beležili to celo uradno v latinskem jeziku: »A judaica lege

Nekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških krstnih knjig. 295

liberatus est«, »de judaismo se liberavit atque antiquo de more com-
patrinis suis se liberalem exhibuit«, »qui more solito unam vini am-
phoram solvit«.

A tudi prestopki so vestno zapisani, n. pr. »enkrat, da je Wotra
utekla«, ali pa: »Marina... autem statim domum aufugit«. Drugim
uhajačem je matičar posvetil posebno »pesem«, n. pr.

»Jera... se je od judovšine plačala,
Kadar je pred rajtingo unkaj zbežala.
Na pusodo ni hotela prositi.
Stare navade ni hotela dopolniti.«
L. 1648. (16. jul.):

»Mož nu žena sta zbežala,
Prej den sta judovšino dala.«
Videti je, da so morali botri pri plačanem vinu tudi sodelovati;
kdor ni hotel, je dobil zbadljivko, n. pr.

»Marina ... je res za eden firtel vina dala,
vender je še vselej judina ostala
Jenui se je skrivaj damu pobrala.«
Po navadi so samo »gori treskali«; pa tudi drugače: Marina n. pr.
»se je rešila inu je z dobro voljo za dva firtelna vina oblubila«.

Ne vem, kako je šla »wotra«- Marina 1. febr. 1641. domu, o kateri
pravi matičar, da je

»bokav vipavšine na mizo trešila,
se ga je pa zaužila«(?)

Jakob----se je 17. dec. 1645.

»od judavšene odtegnel

jenu je za en firkel jupavšene veselu gori telebel.«
10. marca 1646. se je

»Anica od judovšine odlupila,

po stari navadi z ipavšino odrišila«.
26. okt. 1646. '

»se je Maruš ... od judavšine rišila,

Lukeža... je zakonska žena bila,

Zatu se je poštenu skazala

Inu ja za dva firtelna vina dala«.
Par dni pozneje je druga »za en firtel vina gori rnahnila«.
24. nov. 1646. beremo:

»Anže se je po stari navadi izkazal

Inu po vsih dobri voli za judavšino reskazal.

Zatu se je pustil zapisati

Inu (v) judavšino pusihmal nič več oči vtikati.«

13. febr. 1647. se je

»Jeffa od judavšine odlušila

Inu je za en firtel ipavšine gori telebila.«

296 Dr. Anton Zdešar:«

29. sept. 1647. se je

»boter Juri od judavšine odkupil

Inu je radovolnu po stari navadi en firtel vina kupil,

De ga nebodo pusihmal za juda vprašali,

Temuč za pokorniga botra v menguški fari deržali.«
17. avg. 1648.

»je Juri redlih per kerstu obstal.

Stare navade judavšine se ni zbal

Inu je radovolnu za dva firtilna dal.

Pusihmal se nebode tožnikov bal.«
11. okt. 1648. je zapisano:

»Neža, Andreja Jošteta gospodin(7')a,

Za judavšino nam je kupila dniga {-dvojega) vina,

Poštenu se je per kerstu zaderžala.

Se nebode pusihmal judovskiga terjan(J)a bala.

Letà je ta prava stara pravica.

Katero spričuje le-ta pisana risnica.«
24. okt. 1648. zopet:

»Tišlerica iz Loke, Špela,

Ta se je od judovšine otela.

Se je rada v pokoršino vdala

Inu je za en firtel ipavšine dala.

Kir bodo pusihmal karšivali.

Bodo le-to za risnico deržali.
28. nov. 1648.:

»Matevž Grašik in Maruš Šetralka

Per kerstu v cehi sta plačala enaka.

Od judovšine sta se otela

Inu sta le-to pravico prejela.

De nebodo judovšine več dajala.

Dokler staro navado rada sta obstala.«
1. febr. 1649. piše matičar:

»Eva, Tomaža Vidca žena,

Dusihmal brumna nu poštena.

Po stari navadi per kerstu je bila.

Od judovšine se je rišila.

Za en firtel ipavšine se skazala.

Se nebo judovskiga terjanja bala.«
7. febr. 1649.:

»Andre Malaprav se je od judovšine otel.

Kadar je per kerstu en firtel ipavšine gori vzel.

Le-ta je ta stara navada inu pravica.

Katero spriča le-ta pisana resnica.

V pokoršino se je radovolnu vdal.

Se ne bo pusihmal judovskiga terjanja bal.

Nekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških krstnih knjig. 297

26. febr. 1849.:

»Marina Joštovka se je od judavšine rišila

Ter je veselu za eden fertel therana gori trejšila.

Pusihmal se nebode judavšine bala,

Kir je po stari navadi judavšino plačala.«
Kmalu nato:

»Ta novi boter Peter Šaric

Kir je stoječ v ti vasi.

Se je pohlevnu od judovšine odrešil.

Kadar je za en firtl vina gori trešil.«
17. febr. 1641. je »Dominus Wolff za tri firtelne jupavšine gori

trešev.«

6. nov. 1642. sta bila pri krstu dva botra. Oba sta se »skazala«. Kajti:
»Juri Šterbec et Thomas Versko so se od judovšine rešila
Jenuj sta vsak za eden firtel vina gori telebila.«

9. sept. 1644. je Tomaž Terdina »za dva firkelna gori tresel«,
boter Štefan pa »za dva firkelna marvijana«.

17. avg. 1647. je »Uršula, Joannis Šunkar uxor,« za štiri firtelne

ipavšine gori trišila«.
Najbolj se je ohnesla Alenka Kodermanica, ki je 8. okt. 1645.

»za šest firtelnov gori tresnila«.
Najresolutnejša med vsemi pa je bila Maruš Pajkovica, ki je 20. avg.

Ié45. »za en firtel ipavšine veselu gori tarbušnila«.
Drugače zopet x\nže Dornik, ki se je 25. okt. 1641.

»... od judovšine rešil

Inu je bil mošno odrešil

Inu je za eden firtl vina dav,

Alli je bili pešten bokav.

Z njega mi je enu napill.

Bug otil, de bi čez tri dni zupet boter bili.«

5. okt. 1643.:

»Adam Bakovnik in Marina Mežanka

Sta se od judovšine rešila

Jenui so vsakateri za eden firtel gori trešila.«

6. nov. 1643. se je Magdalena Šikotinka

»za en firtel jepavšine rišila.

Od judovske sosešine inu tudi od nih dežele.«

18. aprila 1648.

»je Neža Čerinka za eden bokav vina denariov gori na
miza veselu trešila«.
Kolikor se da ugotoviti, je od 1639.—1662. kakih 70—89 krat
poudarjeno, da se je kdo na opisani način od judovščine rešil.

Posebno pridno sta to »gori - treskanje« vpisovala G r e g o r i j
Sušni k, ki je kaplanoval v Mengšu od aprila 1641. do februarja 1645.,
in njegov naslednik Sebastijan Lapius (Lap, tega imena je še

298 Dr. Anton Zdešar:

danes dosti v kamniški okolici), ki je bil mengeški kaplan od februarja
1645. pa vsaj do 1. 1650.; od tedaj do 1. 1656. je zopet vrzel v krstnih
knjigah. Oba se odlikujeta z lepo, čitljivo pisavo. — Tudi Jurij P o-
g a č n i k, ki je bil za kaplana, kolikor se vidi iz krstnih knjig, od aprila
1641. do naslednjega 1. ,1642., je nekajkrat zapisal »to pisano risnico«.

L a p je enkrat ves vpis nekega krsta sestavil v latinskih heksame-
trih. Takole mu poje njegova latinska muza (7. febr. 1648.):

»Septima (ut est scriptum) sacrato est fonte lavatus
Nomine Gregorius, thalami legitima proles,
Chrysmate sacrato hunc Sauerl Laurentius* unxit;
Cui pater est Jakob Lapius cum coniuge Alenka.
Schartius (Sarec) — ut cognomen habet — cum nomine

Primož

Adstiterat, modo solito praesente patrina
Kucherii uxore (ut dicit) cum nomine Gera,
Adfuit et testis, orbatus coniuge Varlech.«

Ker je bilo vino pri tedanjih krstih tako imenitno, se ni čuditi tudi
naslednjemu Lapovemu poročilu z dne 5. maja 1646. o pijanem mežnarje-
vem hlapcu: »Factum est primum miraculum anni 1646,, quum Dimiz
editui famulus neglexit baptismum et per negligentiam istam fecit
magnum stulizismum, nequaquam aulicismum, sed grobanismum, quum
apud Dobravic detinebatur terano.«

Ko se 1. 1639. zopet začno krstne knjige, župnikuje v Mengšu
B a 11 a z a r W ii z , ki je bil vsaj od 1. 1643. naprej »protondtarius apo-
stolicus«. Tudi on je zapisal v krstno knjigo nekatero »gori - treska-
nje«, dokaz, da se je vpisavalo s popolnim odobravanjem krajevne »du-
hovske gosposke«. Tudi njegov naslednik, ki ga je 1. 1648. poslal v
Mengeš kot »Vicarium Generalem et Supremum« samostan oo. cisterci-
janov v Dunajskem Novem mestu, resni in učeni g. Laurentius
F r i a t, »Philosophiae doctor et SS. Theologiae baccalaureus formatus«,
ni odpravil tega »gori-treskanja« in vpisavanja, marveč je trajalo tja do
1. 1662. Potem ga pa ni več opaziti.

V 30 letni vojni in še potem so polke pdrazdeljevali kar po po-
sameznih kronovinah, ki so morale s težkimi žrtvami prenašati to vo-
jaško nadlogo. Da to ni moglo dobro vplivati na civilno prebivalstvo,
je umevno. Vendar v krstnih knjigah ni skoraj nobenega sledu o kakem
moralnem propadanju mengeškega in okoliškega ženstva, vsaj do 1. 1650.
ne, po katerem je vrzel do i. 1655. Samo enkrat se omeiii neki neza-
konski otrok »militis seu beračonis cuiusdam«.

Oddelek vojaštva je bil bržkone tudi v Mengšu. Za bližnjo okolico
nam pa to jamčita dva krsta. 11. julija 1649. je bil krščen v Mengšu
»Joannes Franciscus, sin Janeza Kassal, lUustrissimi Comitis a Tilli
Leitinandt, et Dominae suae Mariae Elisabeth legitimus filius«. Za botra

Tedaj kaplan v Mengšu.

Nekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških krstnih knjig. 299

sta bila »Illustrissimus Dominus Comes Joannes Franciscus Nagarolk
et nobilis ac generoea Domina Maria Spizikin, nata Ramschisl«.

Ta »campania Comitis a Tilli« je bila, v kolikor se vidi iz krstnih
knjig, v Loki pri Mengšu.

Isti Nagarolla je bil septembra istega leta za botra pri Šunkarjevih
v Malem Mengšu in tedaj se imenuje »cons'titutus capitaneus imperialis«.

1. maja 1650. je bil krščen Nikolaj, zakonski sin nekega očeta
Heissel, iz regimenta mušketirjev, nastanjenih na Homcu. Botra sta mu
bila Nikolaj Hartmann, od istega regimenta mušketirjev, in Nikolaj
Klosthaier(?), od regimenta grofa Tillija.

L. 1647. se je pojavila okoli Kamnika kuga. Iz krstne knjige se da
sklepati, da je bilo v Podgorju nekako taborišče (in campo) za obolele
in za take, ki so imeli sumljive znake te bolezni. Tedaj je bilo rojenih
v taborišču pet otrok, ki so bili v sili krščeni. Pozneje so v Mengšu
dopolnili nad njimi predpisane, prej opuščene obrede, nad tremi 15. febr.
1648. in nad dvema 5. aprila istega leta.

Dne 4. julija 1589. je bil za botra pri nekem krstu (Marjete, hčere
Jerneja Ručigaja) iz podružnice Loka Rdus. Dnu s. Thomas
Chroön, canonicus Laybacensis, ki je bil leto prej (1588.) v Sekovi
posvečen za mašnika in je istega leta prišel v Ljubljano kot kanonik
in stolni pridigar, torej na isto mesto, ki ga je imel od i. 1531. do 1540.
Primož Trubar.

Ό μΰ&ος όηλοΐ, da po naših najstarejših krstnih in sploh matičnih
knjigah, ne samo v mengeških, lahko pobere marsikatero dobro zrno
zgodovinar, slavist, teolog itd. Ali ne velja tudi tu — mutatis mutandis
—, da bi bilo dobro te »koščke pobrati, da konca ne vzamejo«? Vsaka
krstna in matična knjiga — vsaj starejša — je samo v enem izvodu na
svetu in zato neprecenljive vrednosti. Ce se izgubi, je izgubljena za
večne čase. Ali se ne bi mogle in morale naše kulturne institucije intere-
sirati, da se take eventualne nepopravljive izgube preprečijo? Videant
consules!

R e S u m e .

Etliche Bruchstücke älterer slovenischer Sprache aus den Taufmatriken

in Mengeš.

Die Geburts- und Taufmatrik der Pfarre von Mengeš in Ober-Krain,
welche im Jahre 1584 beginnt, ist dadurch bemerkenswert, daß sie bei
den eingetragenen Namen der Getauften und ihrer Paten einige gereimte
Bemerkungen in slovenischer Sprache enthält. Es sind das meistens
Knittelverse, welche sich in schalkhafter Weise über das getaufte Kind,
besonders aber über die Paten äußern, falls diese nach verrichteter
Taufe nicht für Wein spendeten, wie es damals üblich war, so sind sie
in der Randbemerkung der Matrik schlecht davongekommen. Als erster

300 Dr. Anton Zdešar: Nekaj drobcev stare slovenske besede iz...

führte diese Gewohnheit der Kooperator Isaac Bohemus im Jah-
re 1594 ein und die Randbemerkungen setzten sich bis zum Jahre 1662
fort. Den Ursprung dieser keineswegs guten Sitte des Weintrinkens
nach der Taufe ist wahrscheinlich in der den Slovenen bisher fremden
Institution des »Leitkaufs« (Weinkaufs) zu suchen und man nannte
diese Sitte »licovium solvere«.

Problem povzročitve metamorfoze
možganske lobanje z ozirom na kranijski
indeks pri Jugoslovenih.

Predavanje na XVII. mednarodnem kongresu za
antropologijo in prazgodovinsko arheologijo
v Bukareštu, dne 4. septembra 1937.

Niko Zupanič — Ljubljana.
I.

Na svetovnem demografskem sestanku v Rimu (1931.) sem
predaval o fizij o - etnični metamorfozi narodov s posebnim ozi-
rom na Jugoslovene, dokazujoč, da so bili Jugosloveni zgodnjega
Srednjega veka v glavnem nositelji ksantodolihocefalije (nor-
dijske rase) a da so se v toku 1300 let, kolikor časa bivajo že na
jugu temeljito spremenili. Zgradba možganske lobanje današnjih
Jugoslovenov je namreč postala bolj kratka in široka, kompleksija
je potemnela in le višina rasti je ostala približno ista. Danes
pripadajo Jugosloveni več rasnim tipološkim kompleksom ali v
glavnem visokemu dinarskemu tipu temne kompleksije, kratke
glave in visoke postave. Na kraju svojega rimskega predavanja*
sem omenil, da bom o vzrokih spremembe govoril o drugi priliki
in to obljubo sedaj izpolnjujem.

Pri spremembi kakega telesa je treba misliti ali na substanco
ali na obliko pred in po metarmofozi, kakor tudi na časovne faze,
v katerih se je izvršilo preoblikovanje. V našem primeru se bomo
bavili z jugoslovensko lobanjo zgodnjega Srednjega veka in se-
danjosti v glavnem s stališča kranijskega indeksa, ki se ga je pred
nekaj desetletji smatralo za najvažnejše obeležje, da celo kot
kriterij za evropske rase, ki pa je danes doveden na svoje pravo

* N. Zupanič, Zur physio-ethnischen Metamorphose der Völker mit
besonderer Rücksicht auf die Südslawen. (Verhandlungen des Internationalen
Kongresses für Bevölkerungsforschung. — Rom 7.—10. Sept. 1931. — Heraus-
gegeben von Prof. Corrado Gini, Bd. III., str. 167—76. — »Comitato Italiano
per lo studio dei problemi della popolazione.«) Rim 1933.

302 Niko Zupanič;

mesto in reduciran na svoje pravo vrednoto. Vsekako pokazuje
sprememba oblike horizontalnega obsega možganske lobanje tudi
druge morfološke spremembe na njej. -

Naravno se pri tem pojavlja vprašanje, zakaj in na kak način
se je pri Jugoslovenih izvršila metamorfoza lobanje in' na to
vprašanje bi radi dali svoj odgovor.

Že leta 1907. sem trdil v predavanju o Ilirih na seji Dunaj-
skega Antropološkega društva, da so imeli Jugosloveni v času
svojega prihoda v Norik, Panonijo, llirik in Tracijo v glavnem
nordijsko (ksantodolihocefalno) zunanjost ali da so se v 13 sto-
letjih svojega bivanja na jugu rasno spremenili. Sicer takrat
nisem razpolagal s popolnoma zadovoljivim in dovoljnim ma-
terialom, da bi mogel s primerjanjem priti do popolnoma trdnih
rezultatov, ali antropometrična obdelava jugoslovenskih lobanj
zgodnjega Srednjega veka po anatomu K. Toldtu (1912.)^ in
V. Giuffrida-Ruggeri-u (1908.)^ je potrdila moja domnevanja in
nazore, da so bili Jugosloveni pri prihodu na jug v glavnem
dolihocefalni in da so se v tem oziru težko kaj razlikovali od
Nemcev pokopanih v vrstnih grobovih (Reihengräber). Dolgo se
je namreč mislilo, da so bili Jugosloveni a priori kratkoglavci in
da so posebno v alpskih deželah pokvarili plemenito germansko
dolihocefalijo.

Kaj še! Ni sence o tem!

V začetku XX. stoletja so bile jugoslovenske lobanje od-
kopane na več nekropolah in to na ozemljih, ki so bila nekdaj
slovenska (Gornje Štajersko, Dolnja Avstrija), kakor tudi na
Kranjskem in južnem Štajerskem, katere dežele so še danes
slovenske. V nadvojvodstvu Nižje - Avstrijskem se nahaja slo-
venska nekropola Köttlach pri mestu Gloggnitz; na Gornjem
Štajerskem: Krungl pri Aussee, dalje Hohenberg pri kraju Stei-
nach - Irdning, potem v dravski banovini nekropole: Bled, Srednja
vas v Bohinju, Stari trg pri Slovenj Gradcu, Ptujski grad, Haj-
dina. Središče (Polstrau). Vsa ta grobišča so dala skupno 86 lo-

C. T o 1 d t, Die Schädelformen in den österreichischen Wohngebieten
der alten Slawen — einst und jetzt. Wien 1912.

*V. Giuffrida-Ruggeri: Contributo all' antropologia fisica delle
regioni Dinariche e Danubiane e dell' Asia Anteriore. (Archivo per 1' antropo-
logia publicato dalla Societa Italiana d' antropologia, vol. XXX, fasc. 1, str. 127
do 180.) Firenca 1908.'

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 303

banj, ki jih je Karel Toldt naredil za predmet svojih antropo-
metrijskih in morfoloških študij. Skoraj istodobno je laški an-
tropolog Giuffrida Ruggeri meril in opisal jugoslovenske lobanje
iz vrstnih grobov na Bijelem brdu v Slavoniji in iz Ravne Trešnje
v Bosni, pri čemer odpade 57 edinic slavonski grupi iz XI. stoletja,
dočim pripada bosanska skupina XIII. do XIV. stoletju. Te pri-
padajo pravemu — one zgodnjemu Srednjemu veku.

V pogledu na razdelitev v kategorije po kranijskem indeksu
je dalo 86 lobanj iz Norika, t. j. iz vzhodnih alpskih dežel, a iz
zgodnjega Srednjega veka sledeče odnose: 38,4 % dolihokranija,
.'52,2 % mezokranija in samo 9,3 % brahikranija, medtem ko so
dali toliko slavljeni germanski vrstni grobovi (po Joh. Ranke-u)
14 % brahikranih lobanj, t. j. 5 % več kakor pri Jugoslovenih.
Pri tem je treba še omeniti, da je tisto malo jugoslovenskih
brahikranijskih oblik pripadalo subbrahikranijski skupini, med-
tem ko se hiperbrahikranijske in ultrabrahikranijske sploh niso
pojavile. One antropologe, ki trdijo, da je planokcipitalna brahi-
cefalija slovanskega ali aziatskega izvora in da se razlikujejo od
kurvokcipitalne brahicefalije (homo alpinus), opozarjamo na to,
da se ni pri Jugoslovenih zgodnjega Srednjega veka pojavil niti
en primer planokcipitalne oblike. Jugoslovenske lobanje ranega
Srednjega veka se odlikujejo po dolgi zgradbi, ki pa ni pretirano
izdolžena, nego se absolutno vzeto drži sredine, kar tudi kranijski
indeksi dopovedujejo, ker jih največ spada v skupino 74—77.
Kot posebno morfološko lastnost je treba beležiti več ali manj
dolgo izvlečeno, v podobi stožca koničasto zoženo zaglavje,
ki se nahaja v 73,7 % primerov jasno izraženo, v 21,2% ne koni-
často, ampak le zoženo, in v 5,1% primerov enakomerno zaokro-
ženo. Za morfologijo je važen pojav cesto se pokazujočega dvi-
ganja temena od bregme nazaj preko ravnine temena iznad
ušesa, kakor tudi spuščanje od vrha proti zatilnici v podobi
skoraj ravne, zelo nagnjene ploskve, ki sega od obeliona do pri-
bližno sredine gornje luskine. Kar se tiče obraznega skeleta,
izgleda, da so ozki obrazi v večini, položaj čeljusti je pri lobanjah
iz Krungla ortogonaten, drugače se pa javlja alv-eolarna prognatija
lahko — in redko močneje izražena.

Pri Jugoslovenih Slavonije je bilo v XI. stoletju (lobanje iz
Belega brda) celo 50 % dolihokranije, 35,6 % mezokranije in
14,3 % brahikranije, torej v celoti 85,8 % dolihoidnih oblik.

304 Niko Zupanič:

II.

Da vidimo, kake so danes kranološke prilike Jugoslovenov,
za kar imamo veliko materiala, ker so A. Weisbach, L, Glück,
E. Zuckerkandel, N. Zupanič, A. Z. Nosov, S. Vatev, J. Deniker,
.T. Žujovič, K. Drončilov, B. Zamik, V. Lebzelter, B. Škerlj, J. Mi-
halski itd. mnogostrano proučevali jugoslovenska plemena: Slo-
vence, Hrvate, Srbe in Bolgare. V našem primeru se bomo ozirali
le na antropometrične podatke in morfološka opazovanja na
mrtvem materialu, na lobanjah. Tu pride najprej v poštev 60 no-
vodobnih (XIX. stol.) slovenskih in 80 srbohrvatskih lobanj z
jadranskega primorja, ki jih je A. Weisbach" znanstveno obdelal.
K temu je dodati še 33 novodobnih slovenskih kranijev, in sicer
28 iz prirodoslovnega dvorskega muzeja na Dunaju (Naturhisto-
risches Hofmuseum) in 5 iz anatomskega instituta dunajskega
vseučilišča, ki jih je proučil slavni anatom K. Toldt.*

Povprečno meri pri Slovencih sedanjosti (po A. Weisbachu)
največja lobanjska dolžina 175 mm in največja širina 146 mm, kar
daje dolžinsko - širinski indeks 83,4, zaradi česar spadajo Jugo-
sloveni alpskih dežel v kategorijo izrazite brahicefalije. Ta indeks
se giblje poedinsko znotraj oddaljenih mejnikov od 75 do 95 na
ta način, da zavzemajo dolihoidi 23,3 kratko zgrajene lobanje
pa 76,6 %. Na teh so udeležene hiperbrahikrane lobanje s 30 %.
Prostornina (kubatura) meri povprečno skoraj malo (1406 ccm)
in višinski indeks (76) pokazuje hipsicefalne oblike. Sprednji del
lobanje je v sagitalni (strelni) smeri prilično vbočen, je visok s
širokim čelom in je le malo daljši od sagitalno bolj sploščenega
srednjega dela lobanje. Obraz je med obema arcus zygomatici
vrlo širok, zožen bolj na zgoraj kot na spodaj, nosni koren zmerno
širok in nosna odprtina je leptorina. Sprednji del glave je bolj
nizek in kratek, ima ozko čelo; zaglavje, ki je vobče bolj majhno,
pokazuje močnejše izbočenje, bolj kratko interparietalno kost
in receptaculum. Nosne kosti tvorijo po večini ostre in ven štrleče
nosne hrbte tako, da se bolj plosnati nosni hrbti redkeje po-
javljajo.

' A. Weisbach, Die Schädelformen der Slovenen. Wien 1912. — Idem,
Die Serbokroaten der adriatischen Küstenländer. Berlin 1884.

' C. T o 1 d t, Die Schädelformen in den österreichischen Wohngebieten
der Altslawen einst und jetzt, str. 272—276. Dunaj 1912.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 305

Srbohrvatske lobanje (80 najnovejšega časa (XIX. stol.)
iz jadranskih primorskih krajev so v položaju norma verticalis
največ zaokrogljene do široko ovalne, v normi temporalis visoke in
kratke z malo vidljivim, plosnatim zaglavjem, ki izgleda od spodaj
pogledano zelo kratko in slabo vzbočeno tako, da leži foramen
occip. magnum zelo daleč zadaj; od zadaj pogledane lobanje so
po večini okroglaste do popolnoma okrogle (68), samo redko
peterooglate (11) ali četverooglate (1), ker tubera parietalia le
redko izrazito izstopajo. Veliko, vedno ortognatno obličje ima
zelo močne ižesne kosti (Jochbeine), četverokotne očesne votline,
velike nosne kosti, ki se z redko izjemo stikajo v ostrem hrbtu
(73), kakor sploh pri Srbohrvatih, ni videti malih, skoraj zafrknje-
nih noskov, ki jih pogosto srečavamo pri Čehih in Poljakih. Lo-
banjska votlina zavzema povprečno prostor od 1524,55 ccm, ki se
kreče med 2120 ccm in 1830 ccm, tako da Srbohrvati v tem oziru
prekašajo vse narode bivše avstroogrske monarhije. Največja
dolžina lobanje meri 175 mm in največja širina 147 mm. Index
cranii povprečno 84,0, je na ta način samo neznatno višji nego pri
Slovencih v alpskih deželah. Tako imajo današnji Jugosloveni
Ilirika v glavnem kratko, brahicefalno obliko glave. Razdelitev
dolžinsko - širinskih indeksov na kategorije daje pri Srbohrvatih
jadranskega primorja: 1,2% doHhokranije, 15% mezokranije in
83,7 % brahikranije, ki ima pretežno večino. Med temi brahi-
kranijskimi lobanjami se nahaja več nego polovica (53 %) hiper-
brahikranijskih oblik (indices 85 do 93).

III.

Pri primerjavi Jugoslovenov zgodnjega Srednjega veka in
sedanjosti v pogledu na obliko možganske posode, obliko nje-
nega horizontalnega oboda, ki ga nekako označuje index cranii,
se vidi da je bila starim Jugoslovenom lastna podolgovata zgradba
(tvorba) možganske posode, medtem ko je ta pri Jugoslovenih
sedanjosti kratka, široko - elipsoidna ali zaokrogljena. Jezikovno
so Jugosloveni ostali isto, kar so bili pri svojem prihodu na jug,
namreč Slovani, v kranijološkem pogledu pa si stojita ostro na-
sproti nekdaj in sedaj: nekdaj so bili dolihocefalni, sedaj pa so
brahicefalni, da, dobrim delom celo hiperbrahicefalni. To je ma-
tematično trdno dokazano in o tej metamorfozi lobanje ne more
več obstojati nikak dvom.

20

306

Niko Zupanič:

Razdelitev lobanjskih indeksov na kategorije: pri Jugoslovenih
ranega Srednjega veka in sedanjosti radi primerjave.

Da bi bila primerjava jugoslovenske lobanje iz dobe Vil. do
XI. stoletja in sedanjosti bolj nazorna, to se pravi, da bi laže
videli prvotno podolgovato in preoblikovano kratko tvorbo, do-
našamo fotografije dveh tipičnih jugoslovenskih lobanj: iz zgod-
njega Srednjega veka (a) z alpskega ozemlja (nekropola Krungl),
premerjeno od K. Toldta, ter sedanjo jugoslovensko lobanjo (b) z
otoka Lošinja, ki jo je meril Weisbach. Pri prvi (a) iznaša največja
dolžina možganske posode 196 mm, največja širina 136 mm, naj-
manjša čelna širina 100 mm, horizontalni obseg 450 mm ter index
cranii 69,39; pri drugi (b) pa so dognane sledeče mere: največja
dolžina 176 mm, največja širina 148 mm, višina 136 mm, hori-
zontalni obseg 521 mm, kubatura 1598,25 ccm, index cranii 84,0.

IV.

Sedaj pa nastane vprašanje po vzroku preoblikovanja mo-
žganske lobanje Jugoslovenov v toku trinajstih stoletij, kolikor
so po svojem prihodu na jug prebili v Noriku, Panoniji in Iliriku.
Ta problem je bil načet že pred svetovno vojno na V. skupščini
»Nemškega in Dunajskega Antropološkega društva« in sicer
leta 1911. v Heilbronu,"' a ker učena diskusija ni bila končana.

^ Korrespondenzblatt der deutschen Gesellschaft für Anthropo-
logie, Ethnologie und Urgeschichte, XLIl. Jahrg., No. 8—12, str. 110—115. Braun-
schweig 1911.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 307

Morma verticalis.

Norma temporalis.

Dve tipični jugoslovenski lobanji: a. iz zgodnjega Srednjega veka (VII.—X. stol.),
b. iz sedanjosti (XIX. stol.). — Zwei typische südslavische Schädel: a. aus dem
frühen Mittelalter (VIT.—X. Jahrh.), b. aus neuster Zeit (XIX. Jahrh.).

20*

308 Niko Županid:

se je nadaljevala sledečega leta (1912.) kot glavna točka programa
in razporeda predavanj na XL11I. »Občnemu zboru nemškega
antropološkega društva v Weimar-ju«.'' Debate se je udeležilo
večje število znamenitih antropologov, kakor: K. Toldt, E. Baelz,
.1. Matiegka, A. Schliz, E. Cepurkovsky, J. Schiff, E. Loth, F.
Reitzenstein, B. Ankermann, Feliks Luschan in Jan Czekanowski
in pri čemer je K. Toldt s svojim predavanjem o kraniologiji
starih Slovanov naredil uvod v diskusijo. On je takoj postavil
vprašanje, da li kraniološke razlike nekdanjosti in sedanjosti
govorijo za ali proti postopnemu preoblikovanju dolge tvorbe
staroslovanskih lobanj v kratkoglavce bilo pod vplivom okolnega
sveta, bilo iz katerega koli vzroka? On se je izrekel proti pred-
postavki tu dejstvujočega vpliva okolnosti in proti dosti razšir-
jenemu nazoru, da napredujoča kultura žene lobanje v širino.
Kar se tiče planokcipitalnih lobanj sedanjih Slovencev (40,9 %),
one predstavljajo K. Toldtu tako svojevrstno specifično skupino,
da se mu zdi sploh nemogoče njihovo direktno izhajanje iz po-
dolgasto zgrajenih staroslovanskih lobanj, ki imajo v obliki pi-
ramide zaostreno zaglavje. K. Toldt navaja kot glavni vzrok
velikega preokreta v zgradbi jugoslovenske lobanje popolno
zamenjavo dolgoglavega staroslovanskega pre-
bivalstva z brahicefalnim ljudskim elementom,
ki je živel v njih domovini ali pa je prišel kot
novosel. On misli na brahicefalne dotoke Nemcev na Kranj-
sko ter Štajersko iz Salcburškega, Tirolskega in iz jugovzhod-
nih ozemelj Srbohrvatov. Češki učenjak J. Matiegka pri-
pušča razne momente pri preoblikovanju ljudstva, posebej pri
metamorfozi dolihocefalne oblike v brahicefalno s pristavkom, da
se je substitucija res deloma izvršila. Tudi postopna preobrazba
tipov zaradi zunanjih vplivov ali zaradi kake notranje razvojne
tendence se mu zdi utemeljena s splošnega stališča biologije.
A. Schliz prisoja dinarskemu tipu Jugoslovenov keltski izvor.
E. Loth ni mogel pritrditi izvajanjem K. Toldta, češ da se
njegovi teoriji protivijo nekatera dejstva. Kar se tiče vplivov
brahicefalije, ki jih je imela prinesti Slovanom germanska in-
vazija, pripomni, da narodi naseljeni ob Donavi niso bili nikakor

"Korrespondenzblatt der deutschen Gesellschaft für Anthropo-
logie, Ethnologie und Urgeschichte, XLIII. Jahrg., No. 7—12, str. 72—97. Braun-
schweig 1912.

Problem Dovzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 309

vedno brahicefalni, ker da so bile prazgodovinske lobanje v
severni Švici kakor tudi na Bavarskem dolihocefalne. Za Jana
Czekanowskega so procesi substitucije pri stalnih velikih
spremembah, kakor v našem primeru verjetne, za kar naj bi go-
vorila raziskovanja antropologa A. Schliza. Poleg tega misli, da
bi se dalo pri soglašanju o prvobitni pripadnosti Slovanov k
nordijski rasi in pri uvaževanju znanstvenih rezultatov Rusa
Čepurkovskega mezocefalne, temne, nizko rasle prebivalce z
bregov Visle dovesti v zvezo z južnimi Finci.

Vse to so trditve, od katerih se ni dala nobena dokazati, ali
vendar se je najbolj uvaževala hipoteza K. Toldta, njegov sub-
stitucijski proces. Mi pa stavimo vprašanje: Od kod naj bi prišli
brahicefalci k Slovencem, ko pa so bili prvotno i nemški Bavarci
i Srbohrvati zgodnjega Srednjega veka dolihoidni? Mi ostanemo
pri našem starem nazoru iz leta 1907., ko smo pri gori omenjenem
dunajskem predavanju o Ilirih trdili sledeče:' »Pri preiskovanju
vzrokov telesne spremembe evropskih narodov se zavrže hipoteza
Schaffhausena, Rankea, Baera, Nyströma in Virchowa in se
prisodijo v notranjosti snujoče moči telescem hromatina jajčnih
in semenskih celic, ki po stalnih pravilih dednosti prihajajo izob-
likovane na površje in tako na eni strani v izvestni meri stalnost
ras vzdržujejo, na drugi strani pa iste razdevajo in preoblikujejo.
Melanobrahicefalni rasni element se udejstvuje probojno pri
krvnem mešanju z drugimi rasami in nastopa zmagujoč posebno
v borbi proti ksantodolihocefalnemu elementu. Gornja mezoce-
falija in najnižja brahicefalija izgleda, da niso stalne, ampak po
večini prehodne oblike.«

Sedaj pa, da navedemo nekaj dejstev kot dokaz za nevzdrž-
nost na eni strani substitucijske teorije K. Toldtove in njegovih
sledbenikov, na drugi strani kot dokaz za metamorfozo dolge
zgradbe starih jugoslovenskih lobanj v kratke, povzročene po
rasnem križanju dolihocefalnih Jugoslovenov zgodnjega Sred-
njega veka z nekim domačim brahicefalnim prebivalstvom, ki
ga za sedaj zaznamujemo z x.

Ako bi imeli prav K. Toldt in njegovi pristaši, t. j. če bi bili
dolihocefalni Jugosloveni zgodnjega srednjega veka mehanično
zamenjani s kakimi tujimi novoseli, potem bi morali pri Jugoslo-

' N. Ž u p a n i c , Telesna metamorfoza narodov na našem jugu. (»Dom
i Svet«, XX, str. 561--563.) Ljubljana 1907.

310

Niko Zupanič:

venih že v srednjem veku (po priliki 1000—1500) nastopiti isti
rasni odnosi, kakor nam jih je ugotovil A. Weisbach za sedanjost,
t. j., pri njih bi moralo biti v Alpah (Slovenci) 2,1 % dolihokra-
nije, 21,5 % mezokranije in 76,5 % brahikranije. Isto bi bilo priča-
kovati pri srednjevekovnih Jugoslovenih jadranskega primorja
(pri Srbohrvatih); 1,2^0 dolihokranije, 15% mezokranije, 83,7%
brahikranije. AH nič takega! Obenem je za pripomniti, če bi bili
dolihoidi Jugoslovenov srednjega veka enostavno mehanično za-
menjani s kakimi pridošlimi kratkoglavci, potem bi izginil tudi
jugoslovenski jezik s svojimi dolihocefalnimi nositelji, ravno
zato, ker bi pri takem izrinjenju ne bilo prišlo do kake simbioze.
In kdo naj bi bili ti tuji brahicefalni nasilneži n. pr. v Dalmaciji
in Bosni? Kako se je glasilo njihovo ime?

Nič takega! Mi imamo matematično natančne dokaze za to,
da se je jugoslovanska dolih ocefalija zgod-
njega Srednjega veka počasi in postopno v
toku stoletij zniževala, ko ni naenkrat izginila
v korist brahicefalije, ampak je v začetku največ procentov od-
dala na prehodne oblike mezocefalije.

Spremembe v kategorijah kranijskega indeksa pri Jugoslovenih

raznih obdobij.

Iz mezocefalije je v toku stoletij izrasla brahicefalija in iz te
pa hiperbrahicefalija. Tako ima bosanska nekropola Ravna
Trešnja" z dobe XIII—XIV. stol. 26 % dolihokranije, 47,3 % me-

"V. Giuffrida-Ruggeri, op. c. 1. c.

" Č. Truhelka, Kulturne prilike Bosne i Hercegovine u doba prehisto-
risko. (Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, XXVI, str. 109—110.)
Sarajevo 1914.

'" U. V r a m , Crani della Carniola. (Atti della societa Romana die antro-
pologia, vol. IX., str. 151—160.) Rim 1903.

" V. Giuffrida-Ruggeri, op. c. 1. c.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 311

Norma temporalis.

Norma verticalis.

Dve ilirski lobanji: c iz dobe zgodnjega železa (1000.—400. pred Kr.), d iz dobe
rimskih cesarjev. — Zwei illyrische Schädel: c aus der Eisenzeit (1000—400 vor
Chr.), d aus römischer Kaiserzeit (ungefähr I.—VI. Jahrh. nach Chr.).

12 Niko Zupanič:

zokranije in 26,3 % brahikranije. Srednjeveške lobanje vobče
iz Bosne in Hercegovine imajo po proučavanju Č. Truhelke 12 %
dolihokranije, 38,2 % mezokranije in 49,8 % brahikranije.^- Poj-
dimo naprej in oglejmo si Slovence iz epohe XIV.—XVI. stol.,
t. j. iz dobe novega veka! To so lobanje iz Ljubljane^^ pri katerih
je brahikranija že v večini in tudi že nastopajo hiperbrahicefalne
oblike, ki niso bile zapažene v zgodnjem Srednjem veku. Na
osnovi te matematične razdelitve lobanjskih oblik po raznih
časovnih obdobjih se pač vidi, da se ni mogla izvršiti nikaka
substitucija s tujo brahicefalijo, nego da je kratke lobanjske
oblike ustvaril doma čas sam, in sicer na tak način, da so doli-
hocefalci zginjali v korist mezocefalcev, a da so mezocefalci
zopet prehajati v brahicefalce tako, da se na kraju na račun teh
poslednjih množijo okroglaste, t. j. hiperbrahicefalne oblike mož-
ganske lobanje. To pa ne pomeni nobenega mehaničnega delova-
nja, ampak izvestno notranje, izvestno biološko proceduro, ki
se je mogla vršiti glavno zaradi krvnega mešanja, glavno zaradi
križanja rasnih elementov. Geni brahicefalije nekega ljudstva (x),
ki je stopilo v sožitje z Jugosloveni zgodnjega Srednjega veka, so
se uveljavili v oplojenih jajčnih celicah in so po preteku stoletij
zmagonosno prodrli na dan po zakonu dednosti. Ti geni brahi-
cefalije so postali dominantni v zadnjih stoletjih srednjega veka.
Istočasno z brahicefalizacijo Jugoslovenov je bila izvršena tudi
glasovna sprememba njihovega jezika, posebno osrednjega dela,
štokavščine, ki je pokazala najmočnejšo fonetično evolucijo.

V.

Katero je tisto kratkoglavo ljudstvo ki se je udejstvo-
valo pri dolgem filogenetskem procesu brahicefalije prvotno
ksantodolihocefalnih Jugoslovenov? Ni nam treba daleč hoditi,
ampak lepo doma ostati, kjer bomo to enigmatično neznanko (x)
tudi našli.

Zgodovina nas uči, da je bilo jugoslovensko ozemlje v Sta-
rem veku naseljeno od IHrov in da so bili neki predeli v IV. in
III. stol. pred Kr. od Keltov osvojeni ter zasedeni. To so bili
n. pr. Tavriski, Karni in Latoviki v vzhodnih alpskih deželah,
Skordiski pa v Posavju tam do Singiduna (Beligrad) in reke

1* č. Truhelka, op. C. 1. C.
" U. Vram, op. c. 1. c.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na . . . 313

Morave. Japodi na južnem Kranjskem in gorskem Hrvaškem so
predstavljali ilirsko-keltsko mešanico v etnološkem in kulturnem
pogledu. V glavnem je ostalo sedanje jugoslovensko ozemlje do
prihoda Rimljanov ilirsko. Sicer so bila mnoga mesta in predeli
rimske pokrajine Dalmacije poromanjeni ali ilirski jezik se je
ohranil v današnji albanščini. Preko te etnične osnove na zapad-
nem delu trupa Balkanskega polotoka so se v začetku VII. stol.
razlili Sloveni (Jugosloveni, SxXavtivoi), ki so si ostanke Ilirov
(Rabn, Arbanasi) in Ihro-Romane kot nižji socialni sloj podvrgli
in z njimi stopili v sožitje po sprejetju krščanstva v VIII. in
IX. stoletju. Po našem mišljenju so v glavnem ti staroseli, to
autohtono iUrsko ljudstvo, zanesli gene brahicefalije v spolne
celice pridošlih Jugoslovenov.

Ali to izgleda skoraj nemogoče, ker so se stari antični Iliri
po A. Weisbachu odlikovali z dolgo zgradbo možganske lobanje
(25,5 % dolihokranije, 38,8 % mezokranije, 35,7 % brahikranije) in
so dolihoidne oblike lobanj znašale 64,3 %. Taki dolgoglavi Iliri
pač ne bi mogli preoblikovati ksantodolihokefalnih Jugoslovenov!?
Pač! Če namreč pojasnimo izvestno veliko metodično napako
v razpravi A. Weisbacha, bomo videli, da so Iliri le doprinesli
brahicefalijo Jugoslovenom ranega Srednjega veka.

A. Weisbach piše namreč, da so stare bosansko-hercegovin-
ske lobanje (98), katere je proučaval kot enotno skupino, pripa-
dale obdobju od dobe brona do izhoda rimskega vladanja, torej
približno do prihoda Jugoslovenov. Ta epoha pa pomeni enormno
časovno dimenzijo od približno 1500 let ali še več. Ali svoje-
dobnih skeletov iz Bosne in Hercegovine, ki so časovno daleč
ločeni, ne moremo vreči skupaj v eno košaro, ker stoletja dopri-
nesejo pri prebivalstvu dosti sprememb. Zaradi tega smo prisi-
ljeni iz zbirke starih bosanskih lobanj A. Weisbach-a izločiti
7 lobanj iz Jezerin (v bližini Bihaca), ker pripadajo La Téne
kulturi in pridamo k temu še 3 lobanje iz Vitla pri Prozoru v
gorski Hrvatski in eno lobanjo iz Vinče v predvojni kraljevini
Srbiji, vse iz La Téne dobe. Tako dobimo 11 lobanj, od katerih
je 54,5 % brahikranih.

Poglejmo si kraniološke prilike Ilirika iz dobe rimskih
cesarjev (1—600 po Kr.)! Zaradi tega moramo zopet iz bosanske

314 i

Niko Zupanič:

lobanjske zbirke A. Weisbacha'* izločiti precejšnje število, nam-
reč lobanje iz nekropol: Stolac pri Mostarju, Hodbina med reka-
ma Neretvo in Bunico, Lipa pri Lijevnu v zapadni Bosni, Gradac
pri Neumu na morju, Batiči pri Visokem v Bosni, Zenica pri
Sarajevu, skupaj 23 lobanj, od katerih je 13,04 % dolihokranij-
skih, 30,43 mezokranijskih in 56,52 % brahikranijskih. Pet
eksemplarjev od teh je ekstremno kratkoglavih (hiperbrahikra-
nijskih), kar je pač treba podčrtati. Te lobanje niso bile odko-
pane v večjih mestih, kjer bi se bila naselila gospoda in prišleki
iz Italije ali iz Helade, ampak na ladanju (na kmetih), kjer so
životarili potomci prazgodovinskih in antičnih Ilirov.

Brahicefalna večina podeželskega prebivalstva llirika iz dobe
1—600 po Kr. znači ono neznanko x, ki jo iščemo in ki je povzro-
čila brahicefalizacijo Jugoslovenov v poznejših stoletjih Sred-
njega veka.

Kategorije kranijskih indeksov pri Jugoslovenih v VIL—X.
stoletja in pri Ilirih I.— VI. stoletja po Kr.

Narodi
 'm"

a
s
 Dolihokranija
 Mezokranija
 Brahikranija
 Hiperbra-
hikranija
 
68 69 70 71 72 73 74
 75 76
 77 78 79
 80 81 821 83
 81
 85 86
 87 88
 
Jugosloveni
VII - X.
stoletja
 86
 2J 1 2 5 5 7 11
 10 9
 131 8 S
 i| 2! 5:-|-
 1 1
    
33 = 38,4 »/o
 45 = 52,2%
 8 = 9,3%
 0,0%
 
Iliri
I -VI. stol.
po Kr.
 23
 -l-l-l ll ll-l-
 13 2 11
 2 114
 -
 2 2
 -
 1
 
   2 = 8,7 »/o
 8 = 34,8 »/o
 83 = 56,5%
 

Dolihocefalci teh Ilirov stoje napram dolihocefalcem Jugoslo-
venov zgodnjega Srednjega veka kakor 8,7 : 38 in obratno brahi-
cefalci prvih proti drugim 9,3 : 56,5. Iz te primerjave je pač dosti
razvidno, kdo je komu prinesel brahicefalijo in vzel doliho-
cefalijo. Mislimo, da smo s tem doprinesli dokaz za rasno
preoblikovanje Jugoslovenov pri njihovem prihodu v Panonijo,
Norik in llirik po brahicefaliji tamošnjega rimskega provincial-
nega prebivalstva, t. j. romaniziranih in neromaniziranih Ilirov
ter Keltov v kratkoglave Slovence in Srbohrvatov, vsled rasnega

A. Weisbach, Crania bosniaca. (»Glasnik« Zemaljskog muzeja, XIII,
str. 391, 397.) Sarajevo 1901.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 315

križanja kakor smo trdili" že leta 1907. Torej ni treba predpo-
stavljati alpskih Nemcev ali kakega drugega naroda kot brahi-
cefalno zameno (substitucijo), kakor to hoče K. Toldt.

Kot dopolnilo dodajemo se konec na.še razprave'*' o »Etno
genezi Jugoslovena« (1920): »I općenje Jugoslovena sa karpat-
skim plemenima kao: s Hunima i Avarima možda je imalo izve-
sna uticaja na preobraženje fizičkog tipa Jugoslovena. Bar done-
kle mogli su ti varvari natrositi krv Jugoslovena melanobrahi-
cefalijom ali ta tuda primeša nije bila dovoljna, da probije na
dno. Tek kad se Jugosloveni počeše intenzivnije krvno mešati
s autohtonima u Noriku i Iliriku, nastupila je melanobrahicefalna
embriološka sila svoj plodotvorni put u docnijem Srednjem veku.
Da još jedamput ukratko ponovimo, u čemu se autor razlikuje
od teorije anatoma K. Toldta u pogledu transfomacije dugoglavih
Jugoslovena ranog Srednjeg veka u kratkoglave Srbe, Hrvate i
Slovence današnjeg doba: Toldt tvrdi, da su dolihocefalni Jugo-
sloveni bili odstranjeni na jedan način mehaničke, spoljašne
prirode. No, mi tvrdimo, da su se Jugosloveni preobrazili zako-
nom unutrašnje, fizijolo.ške prirode. Brahicefalni autoh-
toni, koje su Sloveni zatekli u Noriku, Pano-
niji i Iliriku, nisu mimoišli krv Jugoslovena
već su prošli kroz nju. Kaošto n. pr. reka Rodan gubi
svoju individualnu struju, progutana Ženevskim jezerom, tako
su i starosedioci Ilirika poplavljeni od Slovena izgubili (sakrili)
svoju rasnu individualnost. No, to bijaše samo prividno, jer

N. ž u p a n i ć , Telesna metamorfoza narodov na našem jugu. (»Dom
in svet«, letnik XX., str. 562, Ljubljana 1907.): »Vsi arijski narodi: Tračani, He-
leni, Iliri, Kelti in Sloveni so bili ob času svojega prihoda na jugovzhodni evrop-
ski polotok fizioantropološko enaki: veliki, belokožni (colorito roseo), modrooki,
rdečkasto-plavolasi (7rv{ii)oi), dolihoidni; sčasoma (približno v 2000 letih) so iz-
gubili svojo ksantodolihocefalijo na jugu gorskega pasa, ki ga tvorijo Alpe in
Balkan. Zapustili pa so v zunanjosti podjarmljenih narodov neizbrisne spomine
bolj subtilne nevidne narave. O njih bi morala antropologija pretresati. — Srbi
se imajo za svoj današnji tip zahvaliti največ Iliriom po letu 600. po Kr., ko so
bili fizioantropološko nekako slični današnjim Srbom. Zgodila se je medsebojna
krvna, plemenska izmena, samo z razliko, da ona melano-brahicefalija, katero so
Iliri in lliro-Komani predali Srbom po krvnem mešanju, vedno bolj probija na
dan in zmagonosno izpodriva ksantodolihocefalijo, dokler ne bodo Srbi nazadnje
postali približno ono, kar so danes pravi Arbanasi.«

" N. Ž u pa nič. Etnogeneza Jugoslovena. (»Rad« 222, Jugosl. Akademije
znanosti i umjetnosti, str. 192—193.) Zagreb 1920.

316 Niko Županić:

stvaralačka moč krvi i rasnog izvora radila je latentno i prosle-
dila svojim putem po zakonima mešanja krvi i hereditarnosti.
I kao što reka Rodan (Ron) kod Ženeve prostrujuvši dubinom
jezera Lemana opet iskače svojom individualnom strujom, tako
se pojavi krvna struja brahikefalije ilirskih starosedilaca u Jugo-
slovenima Novog veka i sadašnjosti.«

Ena od obeh ilirskih lobanj (c), ki ste predočeni v tem spisu,
je izkopana na glasinački visoki planoti (Bosna), v nekropoli
Čitlna, in pripada dobi zgodnjega železa (1000—400 pred Kr.);
druga (d) pa izhaja iz Hercegovine, iz nekropole Stolac, južno
od Mostarja in spada v dobo rim.skih cesarjev. Prva lobanja ('^^)
predstavlja v normi verticalis podolgast oval z ozkim čelom in
topim zaglavjem: največja dolžina lobanje 176 mm, največja
širina 133 mm, širina čela 93 mm, index cranii 75,5. Druga lobanja
(d): visok brahicefal tenkih kosti, od zgoraj pogledana (norma
verticalis) izgleda okroglasta, čelo zelo široko, zatilni del plosnat,
od zadaj pogledana je peterooglata, obraz širok, nosni koren
poglobljen, nosna duplina velika in mezorina, očesne votline so
velike in štirioglate; kraniometrijske dimenzije: največja dolžina
lobanje 178 mm, največja širina 141 mm, širina čela 98 mm, index
cranii 80,1.

Na koncu še nekaj besed o kraniologiji Ilirov. Kakor smo že
navedli, so bili Iliri v dobi prvega železa (v halštatski epohi 1000
do 400 pred Kr.) v veliki večini dolihoidni, kajti nekropole na
Glasincu, vzhodno od Sarajeva, so dale 73 /c dolihoidnih lobanj-
skih oblik in le 27 % brahicefalnih, medtem ko so bili Iliri (in
Tliro-Romani) La Tene dobe in razdobja 1—600 po Kr. po večini
brahicefalni. To znači, da so se tudi Iliri prazgodovinske in rane
antične dobe (1000—1 pred Kr.) spremenili v pogledu oblike
možganske posode. Če se nas vpraša, kdo bi jih bil utegnil spre-
meniti, odgovarjamo: P e I a z g i.To je temno (rjavkastordeč-
kasto) predarijsko prebivalstvo Balkanskega polotoka. Posredno

N. županić, Tragom za Pelazgima. Prilog preistorijskoj etnologiji
Slovenije (trupa Balkanskog poluostrva). Zagreb 1922. — Idem, Les prcn{i^rs
habitants des paijs Yougoslaves. (Extrait de la »Revue Anthropologique«, pag.
30.) Paris 1919: »Dan cette etude nous avons donne aux populations neolitiques
et eneolitiques de la peninsule balcanique le nom de »Pelasges«. Un vieux poete
hellene a dit de ceux-ci qu'ils etaient tres ancienne et sortis de la »terre noire«,
c'est-ä-dire antochtones et de teint fonce. AI äge du bronce, ils transverserent
les tribus helleniques et se mellerent aux Thraces et aux lUyriens etablis entre

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na . .. 317

SO tedaj Pelazgi odvzeli tudi prvotno dolihoidnim in plavim
Jugoslovenom podolgasto zgradbo lobanje in posebno njihovo
svetlo kompleksijo. Pač pa izgleda, da so Jugosloveni svojo visoko
postavo in okončine v glavnem nasledili od svojih pradedov
zgodnjega Srednjega veka in mogoče nekoliko tudi od antičnih
Ilirov, ki so bili tudi nordijskega izvora.

Zum Problem der Ursache der Umformung
des Hirnschädels mit Rücksicht auf den Index cranii
bei den Südslaven.

Vortrag gehalten auf dem XVII. Internationalen
Kongresse für Anthropologie und prähistorische
Archéologie in Bukarest (1937).

I.

Bei der Veränderung eines Körpers hat man an die Form oder an
die Substanz vor und nach der Metamorphose sowie an die Zeit, in
welcher die Umgestaltung vor sich gegangen, zu denken. In unsereni
Falle werden wir den südslavischen Schädel von einst und jetzt haupt-
sächlich vom Standpunkte des Index cranii behandeln, welcher vor
einigen Dezenien noch als wichtigstes Merkmal, ja als Kriterium der
europäischen Rassen war, später aber auf seinen richtigen Wert
zurückgeführt wurde. Jedenfalls zeigt eine Veränderung der Form des
Horizontalumfanges des Gehirnschädels auch andere morphologische
Veränderungen an demselben an.

Natürlich taucht dabei die Frage auf, warum und auf welche Weise
die Schädelumformung bei den Südslaven stattfand, welche Frage zu
beantworten wir auf dem Internationalen Kongresse für Bevölkerungs-
forschung in Rom (1931) versprochen haben.'

l'Adriatique et la mere Noire; à l'époque de la Téne, les Celtes s'infiltrèrent
à leur tour parmi les lllyriens. Emfin, au commencement du moyen âge, appa-
rurent les Yougoslaves qui, descendus des plaines sarmates et des Carpathes
dans la Pannonie et la péninsule balcanique, se mêlèrent à l'amalgame ethnique
déjà possesseur du sol. Or par la force de l'herédi té et de la loi de »retour«,
le sang des anciens Pélasges qui coule dans leurs veines les a transformés physi-
quement dans une large mesure; si bien qu'à leur arrivée dolichocéphales
dehaute taille, blonds aux yeux bleus et à la peau claire, ils sont maintenant
les représentants de ce que l'anthropologie moderne nomme la »race adriatique«
(homo adriaticus = h. dinaricus) brachycéphales de grande taille à cheveux
bruns.«

' N. Ž u p a n i é , Zur physio-ethnischen Metamorphose der Völker mit
besonderer Rücksicht auf die Südslaven. (Verhandlungen des Intern. Kongr. für
Bevölkerungsforschung, Bd. III., pag. 176.). Rom 1933.

318 Niko Zupanič:

Schon im Jahre 1907 hetonte ich im Vortrage-' über die lUyrier,
gehalten in der Wiener Anthropologischen Gesellschaft, daß die Süd-
slaven zur Zeit ihrer Ankunft nach Noricum, Pannonien, Illyricum und
Thracien hauptsächlich nordisches, xantodolichocephales Aussehen be-
saßen, daß sie sich aber in 13 Jahrhunderten ihres Lebens daselbst in
rassischer Beziehung verändert haben. Zwar stand mir damals weder
genügendes noch einwandfreies Material zur Verfügung um durch
Vergleichung zu ganz festen Resultaten zu kommen, aber die anthropo-
metrische Bearbeitung südslavischer Schädel aus frühem Mittelalter
durch den Anatomen C. Toldt (1912)^ und V. Giuffrida-Ruggeri (1908)'
bestätigte später vollends meine Annahme, daß die Südslaven bei ihrer
Ankunft nach dem Süden hauptsächlich dolichocephal waren und sich
in dieser Hinsicht von den deutschen Reihengräber - Kranien kaum
etwas unterschieden. Lange Zeit dachte man nämlich, die Südslaven
wären a priori kurzschädlig gewesen und hätten besonders in den Al-
penländern die edle germanische Dolichocephalie verdorben. Keine Spur
davon!

Am Anfange des XX. Jahrh. wurden aus mehreren Nekropolen
südslavische Schädel gehoben, und zwar in Gebieten, die ehemals slo-
venisch waren (Ober-Steiermark, Nieder-Oesterreich), wie auch aus der
Südsteiermark und Krain, welche Länder noch heute slovenisch sind. Im
Erzherzogtum Nieder-Oesterreich befindet sich die Nekropole Köttlach
bei Gloggnitz, dann in der Ober-Steiermark: Krungl bei Aussee, Hohen-
berg bei Steinach-Irdning; dann in der Dravska banovina die Nekro-
polen: Bled, Srednja vas in Bohinj, Stari trg bei Slovenj Gradec, Ptujski
grad, Hajdina, Središče (Polstrau). Alle diese südslavische Nekropolen
lieferten insgesammt 86 Schädel, welche C. Toldt zum Objekt seiner
anthropometrischen und morphologischen Studien machte. Chronolo-
gisch gehörten diese Schädel dem frühen Mittelalter (VII.—X. Jahrh.)
an. Fast um dieselbe Zeit maß und beschrieb der Italiener V. Giuffrida-
Ruggeri' die südslavischen Schädel aus dem Reihenfriedhof auf Bijelo
Brdo in Slavonien und aus Ravna Trešnja in Bosnien, wobei die 57 Stück
slavonischer Schädel dem XL, und die bosnischer dem Zeitabschnitte
XIII.—XIV. Jahrh. angehörten. Diese sind in das eigentliche und die
ersten in das frühe Mittelalter zu stellen.

Die 86 frühmittelalterlichen Schädel aus Noricum, d. h. aus den
östlichen Alpengebieten, ergaben bezüglich des Index cranii folgende
Kategorien: 38,4 % dolichokrane, 52,2 % mesokrane und nur 9,3 % bra-

^ N. zupanič. Die Illyrier. Ein Profil aus der historischen Physioanthropo-
logie der Balkanhalbinsel. (Sitzungsberichte der .Anthropologish Gesellschaft
in Wien 1906/07.) Wien 1907.

3 C. T o 1 d t, Die Schädelformen in den österreichischen Wohngebieten der
alten Slaven — einst und jetzt. Wien 1912.

'V. Giuffrida-Ruggeri, Contributo all' antropologia fisica delle
regioni Dinariche e Danubiane e dell Asia Anteriore. (Archivo per l'antropo-
logia e la etnologia publicato dalla societa Italiana d' antropologia, vol. XXX,
fasc. 1, pag. 127—180.) Firenze 1908.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na . .. 319

chvkrane Formen, wogegen die berühmten germanischen Reihengräber
aus der Periode II.—V. Jahrh. nach J. Ranke 14 % brachykrane Schädel,
also 5 % mehr als bie den Südslaven ergaben. Dazu ist es beachtenswert,
daß auch die wenigen südslavischen Brachykranen der subbrachykranen
Grupe angehörten, während hyperbrachycephale und ultrabrachycephale
Schädel überhaupt fehlten. Diejenigen Anthropologen, welche behaupte-
ten, daß die planoccipitale Brachycephalie slavischer oder asiatischer
Abkunft sei zum Unterschiede der kurvoccipitalen Brachycephalie (homo
alpinus) machen wir aufmerksam, daß bei den Südslaven des frühen
Mittelalters nicht ein einziger Fall von planoccipitalen Formen vorge-
kommen ist. Die frühmittelalterlichen südslavischen Schädel zeichnen
sich durch einen Langbau aus, der nicht übertrieben lang, sondern ab-
solut genommen in der Mitte steht (Mittellangbau), was auch die Indices
cranii anzeigen, da die meisten in die Gruppe 74—77 fallen. Eine be-
zeichnende morphologische Eigenschaft ist das mehr oder weni-
ger lang ausgezogene, kegelförmig zugespitze Hin-
terhaupt, welches in 73,7% Fällen deuthch ausgebildet, in 21,2%
nicht zugespitzt, sondern nur verschmälert, und in 5,1 % gleichmäßig
gerundet vorkommt. Für die Morphologie ist beachtenswert das recht
oft erscheinende allmähliche Aussteigen des Scheitels vom Bregma an
nach hinten bis über die Ohrscheitelebene hinaus, wie auch das Abfallen
des Scheitels gegen das Hinterhaupt in einer fast ebenen, sehr geneigten
Fläche, welche vom Obelion bis ungefähr gegen die Mitte der Ober-
schuppe hinausreicht. Was die Form des Gesichtskelettes anbetrifft,
scheinen die schmalen Gesichter in der Mehrheit zu sein und die Kiefer-
stellung ist bei den Schädeln aus Krungl ortognath, sonst aber kommt
alveolare Prognathie in leichtem und selten in höherem Grade vor.

Die Südslaven Slavoniens waren in XI. Jahrh. (Schädel von Bijelo
Brdo) sogar 50 % dolichokran, 35,6 % mesokran und 14,3 % brachykran,
also im ganzen 85,8 % dolichoid.

II.

Nun wollen wir sehen, wie es mit den kraniologischen Eigenschaften
der heutigen Südslaven steht, wofür wir viel Material besitzen, da A.
Weisbach, A. Z. Nosov, S. Vatev, N. Zupanič, K. Drončilov. B. .Škerlj
die südslavischen Stämme: Slovenen, Kroaten, Serben und Bulgaren vieh
fach anthropologisch untersucht haben. Hier sollen jedoch nur anthro-
pometrische Daten und morphologische Beobachtungen an totem Ma-
terial, an Kranien, m Betracht gezogen werden. Da sind zuerst 60 mo-
derne (XIX. Jahrh.) slovenische und 80 kroatische Schädel der adria-
tischen Küustenländer, welche A. Weisbach"' wissenschaftlich bearbeitet
hat, zu berücksichtigen. Dazu sind noch 33 neuzeitliche (XIX. Jahrh.)
slovenische Schädel zu nehmen, und zwar 28 Stück aus dem Natur-

A. Weisbach, Die Schädelformen der Slovenen. Wien 1912. — Idem,
Die Serbokroaten der adriatischen Küstenländer, Berlin 1884.

320 Niko Županid:

historischen Hofmuseum in Wien und 5 Kranien aus dem anatomischen
Institut der Wiener Universität, welche C. Toldt gemessen hat."

Durchschnittlich beträgt (nach A. Weisbach) die größte Länge des
modernen Slovenenschädels 175 mm und die größte Breite 146 mm, was
den Längen-Breiten-lndex 83,4 gibt, wonach die Südslaven der Alpen-
länder in die Kategorie ausgesprochener Brachycephalie gehören. Dieser
Index bewegt sich im einzelnen innerhalb der weiten Gränzen von 75—95
in solcher Weise, daß die Dolichoiden nur 23,3 ausmachen, die kurz-
gebauten Schädel aber mit 76,6 % beteiligt sind. Der Rauminhalt ist
durchschnittlich nahezu klein (1406 ccm) und der Höhenindex (76) zeigt
hipsictphale Formen an. Das Vorderhaupt in sagittaler Richtung ziem-
lich stark gewölbt, ist hoch mit breiter Stirne, nur wenig länger als das
sagittal tlachere Mittelhaupt. Das Gesicht zwischen Jochbrücken sehr
breit, nach oben weniger als nach unten hin verschmälert, die Nasen-
wurzel mälMg breit, die Nasenöffnung leptorhin. Das Vorderhaupt ist
niedriger und kurz, hat eine schmälere Stirne und das mehr kleine
Hinterhaupt besitzt eine stärkere Sagittalwölbung und ein kurzes Re-
ceptaculum. Die Nasenbeine bilden in großer Mehrzahl scharfe, vor-
springende Nasenrücken, da flachere Nasenrücken nur seltener vor-
kommen.

Die Serbokroatischen Schädel (80 cf ) der heutigen Bevölkerung der
adriatischen Küstenländer sind in der Oberansicht meist rundlich bis
breitoval, in der Seitenansicht hoch und kurz, mit wenig sichtbarem,
flachem Hinterhaupte, das von unten gesehen sehr kurz und flachbogig
erscheint, weshalb das Foramen occ. magnum sehr weit hinten liegt;
in der Hinterhauptansicht sind sie meist vorherrschend rundlich bis
vollkommen rund (68) nur selten (11) fünf- und viereckig (1), weil Tubera
parietalia fast immer nur undeutlich vortreten. Das große, immer
orthognate Gesicht besitzt sehr starke Jochbeine, viereckige, große Au-
genhöhlen und mit seltenen Ausnahmen (7) große, in einen scharfen
Rücken zusammenlaufende Nasenbeine (73), wie überhaupt bei den
Serbokroaten fast nie kleine, förmlich aufgestülpte Naschen vorkommen,
denen man häufig bei den Cechen und Polen begegnet. Die Schädelhöhle
nimmt einen Raum von durchschnittlich 1524,44 ccm ein, welcher
zwischen 1120 ccm bis 1830 ccm schwankt, womit die Serbokroaten alle
Völker der gewesenen österr.-ungar. Monarchie übertreffen. Die durch-
schnittliche größte Länge des Schädels mißt 175 mm und die größte
Breite 147 mm. Der Länger-Breiten-Index durchschnittlich 84,0 und ist
so nur unbedeutend größer als bei den Südslaven der Alpenländer, so
daß die heutigen Südslaven des Illyricums durchwegs brachycephal sind.
Die Verteilung der Lägenbreitenindices in einzelne Kategorien ergibt:
1,2 % Dolichokranie, 15 % Mesokranie, 83,7 % Brachykranie, welche
bei den Serbokroaten die vorherrschende Majoritet bildet. Unter den
brachykranen Schädeln finden sich mehr als die Hälfte (53 %) hyper-
brachykrane Formen (Indices 85—93).

" C. T o 1 d t, Die Schädelformen in den österreichischen Wohngebieten der
Altslaven — einst und jetzt, pag. 272—276. Wien 1912.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 321

Fette Linie: Südslaven des frühen Mittelalters (VII.-X. JahrhO; - dünne Linie: Südslaven der Gegenwart (XIX Jahrh.).
Debela črta: Jugosloveni zgodnjega Srednjega veka (VIL—X.) stol.); tenka črta: Jugosloveni sedanjosti (XIX. stoL).

21

322

Niko Županic:

III.

Wenn man nun die Südslaven des frühen Mittelalters mit denen
der Jetztzeit bezüglich der Form des Gehirnschädels, der Form seines
Horizontalumfanges, welche beiläufig der Längenbreitenindex ausdrückt,
zum Vergleiche heranzieht, so sieht man, daß den Südslaven der
Langbau des Schädels eigen war, während die heutigen Südslaven
hauptsächlich kurzköpfig sind. Sprachlich sind die Südslaven dieselben
— Slaven — geblieben, während sich in kraniologischer Hinsicht das
Einst und Jetzt fremd gegenüber stehen; denn früher waren sie dolicho-
cephal, jetzt sind sie brachycephal, zum Teil noch dazu hyperbrachy-
cephal. Das ist mathematisch bewiesen und darüber kann kein Zweifel
mehr bestehen.

Verteilung der Indices cranii in Kategorien: bei den Jugoslaven
. des frühen Mittelalters und der Jetztzeit des Vergleiches wegen.

IV.

Es entsteht nun die wichtige Frage nach der Ursache dieser Meta-
morphose des südslavischen Gehirnschädels während der 13 Jahrhun-
derte, soviel sie in Noricum, Pannonien und Illyricum seit ihrer Ankunft
im Süden verbracht haben. Diese Frage wurde schon vor dem Weltkriege
auf der 5. Versammlung der »Deutschen und Wiener Anthropologischen
Gesellschaft« in Heilbron' im Jahre 1911 in Angriff genommen und dann
die Diskussion als besonderer Punkt der Tagesordnung auf der XLIII.
»Allgemeinen Versammlung der Deutschen Anthropologischen Gesell-
schaft in Weimar«" fortgesetzt. An der Debatte nahmen teil mehrere

' Korrespondenzblatt d. Deutschen Gesellschaft für Anthropologie,
Ethnologie und Urgeschichte, XLII. Jahrgang, No. 8—12, Pag. 110—115. Braun-
schweig 1911.

" Korrespondenzblatt d. Deutschen Gesellschaft für Anthropologie,
Ethnologie und Urgeschichte, XLIII. Jahrgang, No. 7—12, Pag. 72—97. Braun-
schweig 1912.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 323

21*

nennenswerte Anthropologen, wie: C. Toldt, E. Baelz, J. Matiegka, A.
Schliz, E. Cepurkovsky, I. Schiff, E. Loth, F. Reitzenstein, B. Ankermann,
Fei. Luschan und Jan Czekanowsky, wohei C. Toldt's Vortrag über die
Kraniologie der Altslaven die Einleitung in die Diskussion machte.
Dieser Anthropologe stellte gleich die Frage, ob die kraniologischen
Verschiedenheiten von einst und jetzt für oder gegen eine allmähliche
Umgestaltung der langgebauten Altslavenschädel zu Kurzköpfen spre-
chen, sei es unter dem Einflüsse der Umwelt, sei es aus irgend einer
anderen Ursache? Er spricht sich aus gegen die vielfach verbreitete
Ansicht, daß die fortschreitende Kultur den Schädel breiter machte.
Was die planoccipitalen Schädel der modernen Slovenen (40,9 %) an-
belangt, stellen diese C. Toldt eine so spezifische Gruppe dar, daß ihm
eine direkte Ableitung derselben von langgebauten, mit pyramidenförmig
zugespitzen Hinterhaupt versehenen Schädeln überhapt unmöglich er-
scheint. Der Hauptursache nach führt C. Toldt den großen Umschwung
hinsichtlich des südslavischen Schädelbaues auf den völligen Ersatz
der langköpfigen altslavischen Bevölkerung durch bereits in deren Ge-
bieten vorhanden gewesene oder durch neu hinzugekommene brachg-
cephale Volkselemente. Er glaubt an brachycephale Zuzüge der Deu-
tschen nach Krain und Steiermark aus dem Salzburgischen — Tirol und
aus süddöstlich gelegenen Wohngebieten der Serbokroaten. Der tschechi-
sche Gelehrte J. Matiegha läßt verschiedene Momente bei der Um-
gestaltung der Bevölkerung zu, speziell bei der Umwandlung der dolicho-
cephalen in die brachycephale Form zugebend, daß eine Substituierung
zum Teil wirklich stattgefunden hat. Auch eine allmähliche Umbildung
der Typen unter äußeren Einflüssen oder infolge einer inneren Entwick-
lungstendenz ist ihm vom allgemeinen biologischen Gesichtspunkte
begründet. A. Schliz fühhrt den dinarischen Typus der Südslaven auf
keltischen Ursprung zurück. E. Loth konnte den Ausführungen C.
Toldt's nicht beipflichten, da einige Tatsachen seiner Theorie wieder-
sprächen. Was die Einflüsse der Brachycephalie anbelangt, welche die
germanische Invasion zu den Slaven gebracht hätte, bemerkt er, daß die
der Donau entlang angesiedelten Völker keineswegs stets brachycephal
waren, da sogar in der Nordschweiz wie auch z. B. in Baden die prähisto-
rischen Schädel dolichocephal waren. Für Jan Czekanowski sind die
Substitutionsprozesse bei den dauernden großen Veränderungen, wie
in unserem Falle, viel wahrscheinlicher, wofür die Untersuchungen des
Anthropologen A. Schliz sprechen würden. Nebenbei meint er, daß
wenn man der Ansicht über die ursprüngliche Zugehörigkeit der Slaven
zur nordischen Rasse beistimmt und dabei die Ergebnisse der Unter-
suchungen des Russen Cepurkovsky berücksichtigt, so würde man wohl
die mesocephalen dunklen, kleinwüchsigen Bewohner des Weichsel-
beckens mit den südlichen Finnen in Zusammenhang bringen müssen.

Das alles sind wohl Behauptungen, von denen keine bewiesen
werden konnte, wobei jedoch die Hypothese C. Toldt's, sein Substitu-
tionsprozeß, am meisten beachtet wurde. Aber von wo hätten die
Brachycephalen zu den Slovenen kommen sollen, da ja ursprünglich
sowohl die deutschen Bajowaren als auch die Serbokroaten des frühen

324 Niko Zupanič:

Mittelalters dolichoid waren. Was uns anbelangt, so bleiben wir bei
unserer alten Ansicht vom Jahre 1907, wo wir in dem oben erwähnten
Vortrage über die lUyrier unter anderem erklärten:' »Beim Forschen
nach den Ursachen der körperlichen Transformation der europäischen
Völker werden die Flypothesen von Schaffhausen, Ranke, Baer, Nyström,
Virchow verworfen und die im Inneren gestaltende Kräfte den Kör-
perchen des Chromatins" der Ei- und Spermazellen zugeschrieben,
welche sich nach festen Regeln der Vererbung äußern und einerseits in
gewissen Maße die Beständigkeit der Rassen bewirken, anderseits die-
selben zerstören und umbilden. Das melanobrachycephale Element
betätigt sich bei den Blutmischungen mit anderen Rassen durchschla-
gend und siegreich, besonders gegenüber dem xantodolichocephalem
Elemente. Die obere Mesocephalie und die unterste Brachycephalie sind
keine bleibende, sondern meistens Übergangsformen.«

Nun wollen wir einige Tatsachen anführen als Beweis für die Un-
haltbarkeit erstens C. Toldt's und seiner Anhänger Substitutions-
theorie, zweitens Beweise für die Metamorphose des Langbaues südsla-
vischer Schädel in den Kurzbau, bedingt durch Rassenkreuzung der
frühmittelalterlichen dolichocephalen Südslaven mit einer einheimischen
brachycephalen Bevölkerung, die wir für jetzt mit x bezeichnen.

Falls C. Toldt und seine Anhänger Recht hätten, d. h. wenn die
frühmittelalterlichen dolichocephalen Slovenen und Serbokroaten durch
fremde kurzköpfige Ankömmlinge mechanisch substituiert worden wä-
ren, dann müßten bei den Südslaven schon im späten Mittelalter (etwa
zwischen 1000—1500) beiläufig dieselben rassischen Verhältnisse herr-
schen, wie wir sie heute nach A. Weisbach sehen, d. h. sie müßten in
den Ostalpen (Slovenen) 2,1 % Dolichokranie, 21,5 % Mesokranie und
76,5 % Brachykranie innehaben; ebenso in den adritischen Küsten-
ländern (Serbokroaten): 1,2 % Dolichokranie, 15 % Mesokranie, 83,7 %
Brachykranie. Zugleich wäre zu bemerken, daß, wenn die dolichoiden
frühmittelalterlichen Südslaven durch eine zugewanderte kurzköpfige
Bevölkerung mechanisch ersetzt worden wären, wohl auch die süd-
slavische Sprache mit ihren dolichoiden Trägern verschwunden wäre,
weil es bei so einer Verdrängung zu keiner Symbiose gekommen wäre.
Und wer hätten doch diese fremden kurzköpfigen Verdränger z. B. in
Dalmatien und Bosnien sein können? Wie lauten die Namen dieser
Völker?!

Nichts davon! Wir haben mathematische Beweise dafür, daß sich
die südslavische Dolichocephalie des frühen Mittelalters langsam mit den
Jahrhunderten verminderte, indem sie nicht gleich zu Gunsten der
Brachycephalie verschwand, sondern anfangs das meiste von ihren
Perzenten an die Ubergangsformen, d. h. an die Mesocephalie abgab.

" N. Zupanič, Die Illyrier, 1. c.

" d. h, den Chromosomen beziehungsweise Genen, Erbfaktoren.

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ... 325

Kategorien der Indices cranii bei den Jugoslaven verschiedener

Zeitabschnitte.

Ort und Zeit
 Dolicho-
cephalie
 Mesoce-
cephalie
 Brachy-
cephalie
 
Südslaven der Ostalpen VII.— X. Jahrh.
 38,4 »/o
 52,2 %
 9,3 %
 
Südslaven derXIII.-XIV. Jahrh. (Bosnien)
 26,3 %
 47,3 »/o
 26,3 %
 
Bosnische Schädel des Mittelalters nach C. Truhelka^"
 12,0 "/o
 38,2 %
 49,8 «/o
 
Schädel aus Ljubljana XIV.-XVl. Jahrh.
 0,0 o/o
 20,0%
 80%
 
Südslaven der adriatischen Küstenländer XIX. Jahrh.
 1,2 "/o
 15%
 83,7 %
 

Aus der Mesocephahe erwuchs mit den .Jahrhunderten die Brachy-
cephalie heraus und aus dieser die Hyperbrachycephahe. So besitzt die
bosnische Nekropole Ravna Trešnja^-' aus der Zeit XIII.—XIV. Jahrh.:
26 % Dolichocephahe, 47,3 % Mesocephalie und 26,3 % Brachycephalie.
Mittelalterliche Schädel im Allgemeinen aus Bosnien und der Herze-
govina zeigen nach der Untersuchung von C. Truhelka 12 % Dolicho-
cephalie, 38,20 % Mesocephalie und 49,80 % Brachycephalie. Gehen wir
weiter mit der Zeit und sehen wir uns die Slovenen aus der Epoche
XIV.—XVI. Jahrb., d. h. aus dem Anfange der Neuzeit an. Nämlich die
Schädel von Ljubljana, wo die Brachycephalie schon in Majorität ist
und auch schon hyperbrachycephale Formen auftreten, welche im frühen
Mittelalter fehlten. Gegen Ende und am Anfange der Neuzeit des Mittel-
alters da gab es in Ljubljana" keine Dolichocephalie, wohl aber 20 %
Mesocephalie und 80% Brachycephalie. Aus dieser mathematischen Ver-
teilung der Schädelformen nach verschiedenen Zeitabschnitten ist wohl
ersichtlich, daß da kein mechanischer Wechsel, keine Substitution durch
fremde Brachycephalie stattfinden konnte, sondern daß die kurzen Schä-
delformen die Zeit zuhause in der Heimat schuf, und zwar auf solche
Weise, daß die Dohchocephalen hauptsächlich zu Gunsten der Meso-
cephalie schwanden und die Mesocephalen wieder in brachycephale
Schädel übergingen, wobei sich schließlich auf Rechnung dieser letzteren
rundliche, d. h. hyperbrachycephale Formen vermehren. Das bedeutet
aber keine mechanische Arbeit, sondern einen inneren, einen physio-
logischen Vorgang, welcher hauptsächlich durch Blutmischung, durch
Rassenkreuzung vor sich gehen konnte. Die Genen der Brachycephalie
einer Bevölkerung, welche mit den Südslaven des frühen Mittelalters
in Symbiose trat, machten sich in befruchteten Eizellen geltend und
drangen mit der Zeit siegreich nach dem Gesetze der Vererbung vor.

" Č. Truhelka, Kulturne prilike Bosne i Hercegovine u doba prehisto-
riko. (Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, XXVI, pag. 109—110.)
Sarajevo 1914.

Giuffrida-Ruggeri, op. c, 1. c.

" U. V r a m , Crani della Carniola. (Atti della societa Romana di antropo-
logia, vol. IX, pag. 151—160.) Roma 1903.

326 Niko 2upanič:

Diese Genen der Brachycephalie sind in den letzten Jahrhunderten
des Mittelalters dominant geworden. Nebenbei sei bemerkt, daß zu
gleicher Zeit paraleli mit der Brachycephalisation der Südslaven auch
die Umformung der serbokroatischen Sprache, besonders des štoka-
vischen Dialektes, in lautlicher Hinsicht stattgefunden hat.

V.

Welche kurzköpfige Bevölkerung mag wohl bei der Umbildung der
ursprünglich xanthodolichocephalen Südslaven ins Spiel gekommen sein?
Wir brauchen nicht in die Ferne zu schweifen, sondern schön zu Hause
bleiben, wo wir diese Bevölkerung (X) auch finden werden.

Wir wissen, daß das südslavische Gebiet im Altertum von lllyriern
bewohnt wurde und daß einige Landschaften im IV. und III. Jahrh. a. Chr.
n. von Kelten erobert und besetzt wurden. Das waren z. B. die Tau-
risker, die Kamen und Latobiker in den östlichen Alpenländem, die
Skordisker im Savegebiet bis nach Singidunum (Beograd) und an der
Morava. Die Japoden in Süd-Krain und Hoch-Kroaten stellten ein illyro-
keltisches Gemisch in ethnologischer und kultureller Hinsicht dar.
Hauptsächlich blieb jedoch das heutige südslavische Gebiet bis zur An-
kunft der Römer illyrisch. Zwar wurden viele Orte und Gebiete der römi-
schen Provinz Dalmatien romanisiert, aber es bheb die illyrische Spra-
che im heutigen Albanesischen erhalten. Uber diese ethnische Grund-
lage auf dem Rumpfe der Balkanhalbinsel ergossen sich im Anfange
des VII. Jahrh. die Slovenen {Süaslaven,2:xlavrjvoi) aus, welche die Reste
der Illyrier (Rabn, Arbanasi) und der Illyro-Romanen (Vlachen) zur
unteren sozialen Schichte herabdrückten, um später, nach der Annahme
des Christemtums, mit ihnen in Symbiose zu treten. Das begann bereits
im Vlll. und IX. Jahrh. Nach unserer Ansicht brachte hauptsächlich
dieses altansässige illyrische Volk die Genen der Brachycephalie in die
Geschlechtszellen der angekommenen Slaven.

Aber das könnte kaum möglich sein, da sich ja die alten Illyrier
nach A. Weisbach durch langen Schädelbau auszeichneten (25,5 % Do-
lichocephalie, 38,8 % Mesocephalie, 35,7 % Brachycephalie) in dem die
dolichoiden Schädelformen 64,2% ergaben. Solche langschädliche Illy-
rier hätten wohl die Südslaven nicht umbilden können! Doch! Wenn
wir nämlich auf einen großen methodischen Fehler bei
A. Weisbach aufmerksam machen, so wird sich die Sache klären und
wir werden sehen, daß die Illyrier doch den frühmittelalterlichen Süd-
slaven die Brachycephalie beigebracht haben.

A. Weisbach schreibt nämlich selbst, daß die alten bosnisch -
herzegovinischen Schädel (98 Stück) die er kolektiv als ein Ganzes be-
handelte, der Zeit von der Bronzeperiode bis zum Ende der Römer-
herrschaft, also ungefähr bis zur Ankunft der Slovenen, angehörten.
Diese Epoche macht aber eine enorme zeitliche Dimension von etwa
1500 Jahren oder noch mehr aus. Die zeitlich so weit getrennten Skelette
der jeweiligen Bewohner dieses Landes kann man aber doch nicht in
einen Korb werfen, da ja Jahrhunderte bei einer Bevölkerung manche

Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z ozirom na ...

327

Fette Linie: Siidslaven des frühen Mittelalters (VIL—X. Jahrb.); dünne
Linie: lUyrier der römischen Kaiserzeit (I.—VI. Jahrb.).

Veränderung mitbringen können. So sehen wir uns gezwungen, aus der
alten bosnischen Schädelsammlung A. Weisbachs die 7 Schädel von
Jezerine (unweit von Bihac) auszuscheiden, weil sie der La Téne-Kultur
angehören und wir noch dazu 3 Schädel aus Vitlo bei 'Prozor in Hoch-
Kroatien und einen Schädel aus Vinča in Serbien, alle aus der La
Téne-Periode geben, so bekommen wir 11 Schädel, von denen 54,5 %
brachykran sind.

Sehen wir uns weiter die kraniologischen Verhältnisse Illyricums
aus der Zeit der römischen Kaiser (1—600 p. Chr. n.) an! Wir müssen
deshalb wiederum von der bosnischen Schädelsammlung A. Weisbachs"

" A. Weisbach, Crania bosniaca. (Glasnik Zemaljskog muzeja, XIII,
pag. 391, 397.) Sarajevo 1901.

328 Niko Zupanič: Problem povzročitve metamorfoze možganske...

eine ziemliche Anzahl von Exemplaren wegnehmen, nämlich die Schädel
aus den Nekropolen: Stolac bei Mostar, Hodbina zwischen den Flüssen
Neretva und Bunica, Lipa bei Lijevno im westlichen Bosnien, Gradac
bei Neum am Meere, Batidi bei Visoko in Bosnien, Zenica bei Sarajevo,
im Ganzen 23 Schädel, von denen 13,04 % dolichocephal, 30,43 % meso-
cephal und 56,52 % brachycephal sind. Fünf Exemplare von diesen sind
extrem kurzköpfig, hyperbrachycephal, was wohl zu unterstreichen ist.
Diese Schädel wurden wohl nicht in größeren Städten gefunden, wo
sich etwa Herrschaften und Ankömmlinge aus Italien oder Griechen-
land angesiedelt hätten, sondern auf dem flachen Lande, wo gewiß die
Nachkommenschaft der alten Illyrier ihr Dasein fristete.

Dadurch glauben wir einen sicheren Beweis er-
bracht zu haben, daß die dolichocephalen Slovenen
nach ihrer Ansiedlung in Noricum und Illyricum
durch die Brachycephalie der römischen P rovinzial-
bevölkerung, d.h. der romanisierten und nicht roma-
ni s ierten Illyrier und auch Kelten zu kurzköpfigen
Slovenen und Serbokroaten umgeformt worden sind.

Zuletzt noch einige Worte über die Kraniologie der Illyrier. Wie
wir gesehen haben, waren die alten Illyrier der Hallstattzeit (1000—400
a. Chr. n.) hochgradig dolichoid, denn die Nekropolen von Glasinac,
östlich von Sarajevo, lieferten 73 % dolichoide Schädelformen und nur
27 % brachycephale. Das heißt, daß sich auch die alten Illyrier in der
Zeit von 1000 a. Chr. n. bis zur Christi Geburt bezüghch des Gehirn-
schädels verändert haben. Falls man die Frage stellt, wer sie verändert
haben mag, so antworte ich: die Pelasger."' Das ist die dunkle (bräun-
lichrote) vorarische Bevölkerung der Balkanhalbinsel. Mittelbar beraub-
ten also die P e I a s g e r auch die ursprünglich dolichocephalen und
blonden Südslaven des Langbaues ihres Schädels, besonders aber auch
ihrer hellen Kompleksion. Aber die hohe Statur und die langen Extremi-
teten scheinen die Südslaven lUyricums meistens von ihren frühmittel-
alterlichen Urahnen und wahrscheinlich etwas auch von den antiken
lllyriern nordischer Abkunft geerbt zu haben.

N. Zupanič, Les premiers habitants des pays Yougoslaves. (Extrait
de la »Revue Athropologique«, 1919, pag. 29, 30.) Paris 1919. — Idem, Tragom
za Pelazgima. Zagreb 1922.

Izročilo Tomaža Steleta.

Narodno blago iz Tunjic pri Kamniku.

Dr. F r. Stele — Ljubljana.

Narodno blago, ki ga tu priobčujem, sem zapisal pred letom 1903.,
po pripovedovanju svojega starega očeta Tomaža Steléta, ki je bil rojen
v Tunjicah pri Kamniku dne 16. decembra 1818. in tam na svojem domu
1j. št. 17, kjer je pred mojim očetom gospodaril, umrl dne 28. febr. 1903.
Danes obžalujem, da njegovih besed nisem ohranil v pristnem, častitljivo
starinskem jeziku, v katerem nam jih je otrokom pripovedoval, ampak
sem iz prvotnih zapiskov priredil sedanjo, nekam literarno obliko.
Čitatelj bo iz obsega teh zapiskov tu-
di opazil, da sem mu mnogo vpra-
šanj, pobujen po dr. K. .Štreklju, za
katerega sem zbiral narodne pesmi,'
namenoma stavil, da ugotovim, če
živi še v njem n. pr. izročilo o Pe-
gamu in Lambergarju, o morskih
deklicah, o škratih, o divjih možeh,
o Rojenicah, o čudežnih kačah, o
Kljukcu in o Jakcu - hudobcu, ki me
je v otroški domišljiji posebno za-
nimal.

I. Žena — kača.

1. — Neka francèzna (sam raz-
laga, da to pomeni gospa) na Malem
gradu v Kamniku je rekla, da ne bo
na Šutino v cerkev hodila. Spreme-
nila se je v pol deklico pol kačo. Vsak
dan je pretepala mežnarja s ključi,
ko je prišel dan zvonit. Nek zelo
pobožen prost jo pana na sto let. Ta

prost je bil tako pobožen, da je Bog na njegovo prošnjo čudeže
delal. Nekdaj je bila zelo huda letina in on je dajal revežem žita.
Nekega dne pride hlapec in pravi: »Ljudje so prišli, žita pa ni več.«
Prost mu reče, naj gre v shrambo, kjer ga bo dobil. Hlapec gre in najde
vse polne žitnice.

Dr. Fr. Stele :

' V Slov. nar. pesmih so priobčene večinoma pod psevdonimom France
Francetov.

330 Dr. Fr. Stele:

Neki vojak jo je imel rešiti in jo je dvakrat udaril, pa vsakokrat
je skočila vanj; v tretje se je tako ustrašil, da je zbežal in ostala je še
ukleta. Pod zemljo ima vse zaklade zakopane. Nekdo je hotel na Šutino
v cerkev, pa je bil ubogvov (gologlav), kar zagleda vrata, katerih na-
vadno ni bilo. Radoveden jih odpre in bil je v podzemeljski duplini,
kjer je videl lepo ženo in kup zlata. Žena mu pravi, naj nabere zlata,
kolikor hoče. Da bi več lahko vzel, gre domov po klobuk. Ko pride
nazaj, ni bilo ne vrat ne nič.

Rešil jo bo oni, ki bo spal v zibki, narejeni iz trovrhate smreke,
ktera zraste na sto let.

2. — V Majlond na Laškem je sezidal nek paler cerkev, ki ima
360 zvonikov. Neka francèzna ga vpraša, če bo še ktero. On odgovori:
»Eno na Dunaju, eno pa v Rimu.« Ker ni hotela, da bi bila še drugje
taka cerkev, ga da iz kože dejati. Takoj je sledila božja kazen. Spre-
menila se je v kačo, ki je hodila okoli in okoli cerkve po šini. Nek
vojak bi jo bil rešil, če bi se postil ob suhem kruhu in ji prinašal vsak
dan mleka. Bil je tâmbr. Postil se je in nosil ji vsak dan mleko. Ko
ga nese zadnjikrat, sreča ga hudoba v podobi očeta in matere. Prosita
ga, naj ju kam pelje in kaj kupi, ker sta napravila dolgo pot. Vojak stori
to. Ko prinese kači mleka, skoči ta vanj in ga požre, ker je prišel
prepozno.

3. — Oče je imel tri sine, pa ni vedel, kateremu bi zapustil bajto
in katerega bi poslal v službo. Zato jih pošlje po svetu in reče: »Kateri
prinese najlepšo suknjo, bo imel bajto.« Najmlajši pride v neko gra-
ščino, kjer je bilo vse mrtvo, živina, psi, ljudje, vse je spalo kakor bi
bilo ukleto. V notranjščini sreča kačo, ki ga vpraša, kaj išče. »Službe,«
pravi, »za eno leto.« Kača pravi: »Ostani. Drugega dela ne boš imel,
kakor mene boš štriglal.« »Kdo mi bo jesti dajal?« vpraša. »Notri imaš
vse narihtano,« mu odgovori kača. Ko leto preteče, pravi fant, da bi
rad za Ion suknjo. »Notri pojdi in najlepšo izberi!« Vzel je najbolj
oportano. Ona dva brata pa sta prinesla le bolj slabe. Njegova je
bila bajta.

Drugič jih pošlje oče po svetu in pravi: »Tistega bo bajta, ki pri-
nese najlepši klobuk.« Zopet gre najmlajši h kači in izbere ob letu
najlepši klobuk. Zopet je bila bajta njegova.

V tretje jih pošlje oče; »Tistega je bajta, ki pripelje najlepšo ženo.«
Zopet gre najmlajši v tisti grad. Na koncu leta pravi: »Kje bom dobil
ženo?« Kača pravi: »Glavo mi odsekaj!« On pravi: »Ne, toliko si mi
dobrega storila.« »Moraš!« reče kača. Odsekal ji je glavo in postala je
lepa žena. Vse je postalo živo, kučarji (kočijaži) in vse. V zlato kočijo
se vsedeta in se peljeta domov. Bajto prepustita bratoma ter gresta na
grad in se poročita. Men pa so dal z rešeta pit pa s prato po rit.

IL O kačah.

1. — Ta bela kača je sam hudič. Ako jo hočeš ujeti, napolni
ferkelško steklenico z mlekom in če zamašiš steklenico s cvekom iz
bele leske, ne more ven. Druga reč je ne zadrži.

Izročilo Tomaža Steleta. 331

2. — Če ujameš belo kačo in oblizneš, boš vse vedel.

3. — Nekdo je rekel, da bo vse kače poklical. Spleza na drevo,
pogrne spodaj rjuho in reče: »Če ta bela pride, molite zame!« Zapiska
na ključ in ta bela kača pride, ga zbije z drevesa in požre. Nato zleze
na rjuho, druge pa se postavijo okrog nje.

4. — Kača hodi tudi krave sesat. Nekdo je imel kravo, ki je vsak
dan hodila v gozd, pa ni imela nič mleka. Šel je za njo in videl iz
grmovja prilesti kačo, ki se je kravi ovila okolu noge in jo sesala.

5. — Neki planinski pastir je opazil, da mu vsak dan nekaj popije
mleko v koči. Zato je pripravil las in smole in to nastavil. Drugi dan
je našel med skledami kačo, dolgo kot žrd. Požrla je z mlekom vred
ono zmes in crknila.

6. — Nekje je hodil otrok vedno, ko so mu dali kruha, ven. Vpra-
šali so ga, kam hodi in dejal je: »Kruha nosim mojemu ptičku.« Šli so
za njim in videli, kako je prišla kača, zvila se mu pred noge in jedla
kruh. Oče je kačo ubil, toda tudi otrok je umrl.

7. — Na Veliki Šmaren je zapovedala neka gospodinja dekli, naj
gre za krave travo kosit. Ker dekla ni hotela iti, vzame sama koso in
pravi: »Misliš, da se ne reže!« Kar se izmota iz tal kača in se ji ovije
okolu vratu. Veliko je hodila po božjih potih, predno je odpravila kačo.

III. Jakec — hudobec.'

1. — Naš prednik Tomažek je kačje srce snedel, zato ga nihče ni
mogel ubiti, znal pa se je tudi spreminjati. Bil je zelo dober z Jakcem
(hudičem). Znal je tako streljati, da je hodila krogla vedno po isti
luknji, ki jo je prvič naredil. Prišel je v Križko planino, kjer je Jakec
svoje gamse pasel, z namenom, da mu katerega odstreli. Na griču je
zagledal Jakca v rdeči kapici, ki se mu je smejal in dejal: »Ne boš ga
vstrelil, ker se danes zjutraj nisi umil!« Tomažek pa se je uscal hitro
v dlan in se umil. Pomeri in vstreli in zadel je. »Nisem vedel, da imaš
šternico v riti,« je rekel nato Jakec, ki od takrat ne pase več gamsov
na Križki planini.

Tomažek je tako dobro streljal, da je odstrelil križkemu gospodu
(graščaku) petico iz roke, ne da bi ga zadel.

Ko so ga prišli križki hlapci lovit v vojake, so ga videli, da je šel
pred njimi v kožuhu v volnak (uljnjak); na drugi strani pa je skočil ven
črn maček. Tomažka pa ni bilo nikjer. Vprašan, kje je bil, pravi:
»Med vami.«

Njegov oče je bil Luka. Ko je bil na smrt bolan, je ležal za pečjo,
pa je še svojega sina, ki ga ni ubogal, malo pred smrtjo za ušesa stresel.
Nič mu ni bilo človeka ustreliti.

' Jakec pomeni isto kot hudoba, hudič. Pri nas so se v moji mladosti do
skrajnosti izogibali besede hudič, ker so jo smatrali za velik greh. Imenovali so
ga le hudoba, hudik, peklenšček ali Jakec. V tej zvezi opozarjam na člančič
V. P., Zadnja čarovnica v Dolini gradov, »Jutro«, 16. aprila 1937. Čarovnica je
priznala, da je imela na Kleku ljubčka peklenščka, Jakca po imenu.

332 Dr. Fr. Stele:

2. — Šuštar je šival in opazil, da baba nekaj med moko stresa in
je vedno polno. Ko gre baba proč, vzame nekoliko tiste reči. Ko pride
domov, reče ženi: »Peci!« Žena odgovori: »Imam samo ferkel moke.«
Ko pa Šuštar tiste reči natrosi notri, so bile polne neške. Pojavi se
Jakec in reče: »Zapiši se mi!« Šuštar: »Danes še ne.« Nato gre k te-
hantu in vse pove. Tehant mu reče: »Ko pride, prižgi svečo, ne pusti
mu je vgasniti in kani mu v knjigo.« Jakec pride. Šuštar mu kane trikrat
v knjigo. Jakec zbeži. Šuštar pa odnese knjigo k tehantu.

3. — Bil je graščak, ki je zelo trpinčil ljudi. Nek kmet je imel zelo
lepe konje. Zapove mu pripeljati hrast s koreninami na Veliki Šmaren.
Ko pride na mesto, je tam sedel mož s par konji. Kmet reče: »Pojdiva!«
Oni pa: »Se še ne mudi.« Nato poči z bičem, da se zemlja strese in
hrast je bil že na vozu in mož, ki je bil sam hudič, ga odpelje. Jakec
pravi kmetu: »Pojdi po gospoda, da bo pokazal, kam naj denem.«
Trikrat ga je poslal, graščak pa ni hotel priti. Nato gre Jakec sam gori,
ga prime za lase, pripelje doli in ga vrže ob tla rekoč: »Tu sta tvoj oče
in mati, bom pa s tremi fural.« Graščak se je takoj spremenil v konja
in odšel ž njim.

4. — Neka mati je zmirom jokala, ko je otroku rezala kruh. Fant
pove to v šoli gospodu. Ta mu naroči naj vpraša mater. Vpraša jo in
mati odgovori: »Oče tvoj te je hudobi zapisal.« Fant pove to v šoli.
Gospod mu reko: »V pekel moraš po cegelc, s katerim te je zapisal.«
Dajo mu jabolko. To zavali in gre za njim. Pride pred velik gozd v
roparsko kočo. Žena roparjeva ga skrije pod kad in pove to roparju,
ko pride. Ta ga ima zelo rad in ko odhaja, mu reče: »Poizvedi tam, ali se
mi je mogoče zveličati.« Nato gre fant naprej. Pred peklenskimi vrati se
jabolko vstavi. On vstopi. Glavar skliče vse hudobce, pa nobeden ni
imel njegovega listka. Nazadnje ga dobi pri nekem prav šepastem
hudiču. Za roparja mu reko, da se more zveličati, če vsadi v gozdu
palico in kleči zraven in joka toliko časa, da palica ozeleni. Na potu
pove to roparju, ki se takoj poda v gozd. Fant je hodil v šolo in postal
duhoven. Enkrat gresta z mežnarjem obhajat po velikem gozdu, kar
zadiše jabolka. Gresta gledat in vidita zeleno palico polno jabolk in
belega golobčka, ki zleti proti nebu. Tako je bil ropar rešen.

5. — Nekdo, ki se je hudiču zapisal, je naredil luknjo v jelko in
rekel hudiču, ki je prišel ponj: »Ce si tak, pa notri žlezi!« Hudoba gre
notri, oni pa zabije luknjo s cvekom od bele jelke (samo ta ga drži!).
Hudič pravi: »Saj te še dobim!« Oni pa gre po duhovna. Tega prosi
hudič, naj ga izpusti. Odpre, in hudič gre ven. Duhoven pa reče sedaj:
»Ne verjamem, da bi bil notri, dokazi!« Hudič zleze v luknjo, ta pa jo
zabije in ga pana do sodnega dne.

6. — Nek gospodar ni mogel na Sv. Višarje. Duhoven pride doli in
ga vpraša: »Kaj imaš, da ne moreš gori?« »Enega psa imam, ki mi tako
zvesto služi,« odgovori. Ko prideš domov, ga precej ustreli!« mu naroči
duhovnik. Ko je prišel domov, je vzel puško, pes pa je stekel trikrat
okrog hiše, slednjič pa položil gobček na prag in zacvilil. Gospodar
mu reče: »Le miren bodi, saj te še ne bom.« Nato pa se pes zakadi vanj
in ga vsega raztrga. Pes je bil namreč hudič.

Izročilo Tomaža Steleta. 333

7. — Bil je v Luči nekdo, ki je šel vsak večer plesat. Na kvaterni
teden so mu branili, pa je le šel. Dobil je enega, ki je šel ž njim plesat.
Plesala sta toliko časa, da je Lučan že cokle obrabil in se je naredila
že velika jama v zemlji. Ko je dan zazvonilo, ga je oni, ki je bil sam
hudič, spustil, toda bil je že mrtev.

8. — Gospod iz Smlednika je divjega prašiča obstrelil in ga zale-
zoval. Daleč v gozdu zagleda na hrastu sedeti črnega moža, ki ga je
ujel. Zato ga povabi na kosilo. Zunaj je grmelo in se bliskalo, da se je
zemlja stresala. Graščak pravi: »Ce je sam hudoba, ne bo premaknil
gradu.« Žena in hčeri so odšle ven. Pri igri je graščak že vse zaigral,
sedaj pa sta igrala za najmlajšo hčer. Graščak je zopet izgubil. Dedec
se zvali po tleh in umre, grad pa se razvali. Neki pastir je pasel ovce in
hodil okrog razvalin. Zleze notri in dobi dekleta, ki je sedelo pri kupu
denarja in mu reklo: »Če bi se bil ti danes zjutraj umil, bi bil ves denar
tvoj.« Večkrat je še hodil pastir pozneje okoli, pa ni mogel nič več do
tistega kraja.

9. — Gvardjan je rekel kuharju v kloštru: »Gostija bo, jelena bo
treba.« »Se še ne mudi,« je odgovoril kuhar. Tako se je ponavljalo^ vsak
dan in je prišel dan pred praznikom. Zopet reče gvardjan: »Treba ga
bo,« kuhar pa zopet: »Se ne mudi.« Drugo jutro gleda gvardjan skozi
okno in vidi kuharja stati na pragu. Kar pripodi hudič jelena, kateremu
so tekle krvave solze, ker ga je podil iz devete dežele. Gvardjan je
spodil kuharja, jelena pa ni pustil ustreliti.

10. — Na Štajerskem je bil jager, ki je vse zadel, kar je videl.
Imel je dva psa. Ko je bil na smrtni postelji, pokliče duhovna. Ta pride
in jager mu pokaže dlan, kjer je imel vdelano sveto bridko martro. To
so mu zrezali ven. Puško pa so obesiU na steno. Ko je umrl, je prišel
nazaj, vzel puško s stene in psa sta odšla za njim. Za kazen bo jagal do
sodnega dne.

11. — Hudič je hodil k nekemu mesarju po meso. Drugi mesarji
mu reko: »Odsekaj mu roko, bomo videli, zakaj je vedno v rokavicah.«
Mesar to stori. V rokavicah so bili kremplji. Hudič pravi: »Ali ti dam
eno okoli ušes! Kaj pa je, če grem v deveto deželo po meso!« in ga ni
bilo več.

IV. Zmaj.

1. — Lintvern prebiva v jezerih in močvirjih. Kadar pride na suho,
gre vse drevje za njim po tleh, ker ga z repom pobije. Nekdaj so mu
ljudi dajali.

2. — Sv. Marjeta je imela hudo mačeho. V istem kraju je bil
lintvern, kateremu so ljudi dajali. Tudi Marjeto mu je mačeha poslala.
Marjeta odpaše pas, dene ga lintvernu okrog vratu in ga žene okoli. Ko
mačeha to vidi, pravi: »Saj sem dejala, da je Marjeta coprnica.« Marjeta
žene zmaja mimo gradu in ves grad se je tresel. Nato pride sv. Jurij,
njen brat in ga prehode.

3. — Bil je ribič, ki je vjel ribo z zlatimi luskinami. Razsekal jo je
in dal ženi tri kose, psici tri in kobili tri. £ena je porodila tri fante,
z zlatimi lasmi, kobila tri žrebeta z zlato grivo, psica pa tri pse. Ko

334 Dr.- Fr. Stele:

tantje dorastejo, vzamejo vsak enega konja in psa in gredo po svetu.
Pridejo v velik gozd. Tam izkopljejo jamo in napeljejo vanjo vode.
Zgovore se, da se vrnejo ob letu sem in če bo voda kri, je znamenje,
da je eden nesrečen.

Najmlajši gre in pride v mesto, ki je vse s črnim prevlečeno, ljudje
so pa žalostni. iPri mestu je namreč bilo jezero, kjer je prebival lintvern,
kateremu so dajali ljudi. Ravno sedaj je prišla na vrsto francèzna.
Mladenič se napoti ž njo k jezeru in ko zagleda lintverna, pravi psu:
»Gop Šverin!« Pes se zakadi v lintverna in ga drži, da ga fant lahko
pobije. Francèzna mu da pol prstana in kos srajce. Potem gresta v
grad; tam ga pokaže dekle in pravi: »Ta je mene rešil.« Ponoči zagleda
zunaj veliko svetlobo. Gledat gre in dobi babo, ki pravi: »Ali se smem
pritakniti psa?« »Le!« ji odgovori in precej so se on in pes in konj
spremenili v kamen.

Drugi brat opazi, da je voda krvava in se napoti iskat brata. Pride
v isto mesto in isti grad. Hoče se s francèzno poročiti, ker mu je bila
všeč. Tudi on zagleda ogenj, in isto se mu je zgodilo kakor prvemu.

Tretji brat opazi kri mesto vode in gre iskat bratov. Pride v isto
mesto in grad in vidi ogenj. Gre gledat in baba ga prosi, če se sme
dotakniti psa. »Nič!« ji odgovori. »Konja?« »Nič!« In vse se je zopet
izpremenilo v živa bitja. Šli so v grad, tam pa se je najmlajši brat
poročil s francèzno.

V. Pasjeglavci.

1. — Oče je imel fanta in dekleta. V borštu je naredil hišo in ju zaprl
notri, da nobeden ni mogel ven. Fant odpre streho in gre na peslajnar-
sko (pasjeglavsko) streho lecet jest in doli trgat — peslajnarji imajo
namreč strehe iz lecta. Ker jim je po človeškem mesu zadišalo, pridejo
ven in vprašajo: »Kdo je?« Fant; »Marija z angelci«. To se je zgodilo
trikrat. Četrtič pa reče sestra, da bi šla ž njim. Fant ji pravi; »iPojdi,
samo smejati se ne smeš.« Pridejo peslajnarji: »Kdo?« »Marija z
angelci«. Tedaj pa se sestra zasmeje in ju vjamejo ter zapro v klet.
Dekleta speko prvega. Ko odidejo nekam na lov, zapovedo ženi, naj
jim tačas fanta speče. Žena ga vzame iz kleti in pravi, kažoč na lopar:
»Tule gori sedi, te bom enmalo pogičkala.« Fant pa pravi: »Pa ti sedi!«
Baba sede, fant pa jo pahne v peč, kjer se speče, in gre. Ko pridejo
peslajnarji domov snedo starko in gredo fanta lovit. Ta se skrije pod
drevesne korenine in jim s tem zmeša sled, da ga niso dobili.

2. — K nekemu gospodu je prišel peslajnar in rekel, da kupi hlapca,
če ga proda. Gospod ga ni hotel dati, hlapec pa je rekel: »Le dajte me!«
Bil je namreč silno močen. Peslajnar ga zgrabi; hlapcu pa nič ni po-
magala njegova moč in se je peslajnar zagnal ž njim v mimotekočo
vodo.

VI. Merkvičarji.

Merkvičarji so pol človek pol merkvica (opica). Veliko jih je.
Enkrat so zapazili neko deklico in njihov ta veliki si jo je izbral za
ženo. Ko so prišli ponjo, jih je bila polna streha.

Izročilo Tomaža Steleta. 335 j

VII. Divji možje.

1. — Divji možje so pokopani na Križki planini. Pastirji so hoteli
odpreti grohove, pa niso mogli.

2. — K nekemu kmetu na planini je hodil divji mož. Vse mu je
pojedel. Enkrat pa pride tja tudi komedijant z medvedom. Ko pride
divji mož, se spusti z medvedom v pretep. Vse sta polomila. Ko je
divji mož odšel, je medved crknil. Čez leto pride divji mož zopet in
vpraša kmeta: »Ali imaš še hudo muco?« »Še,« odgovori kmet in
divjega moža ni bilo nikdar več.

3. — Divji možje so po zimi vpili nad kmetom: »Pavr, sej bob!«
Pavr ga je sejal in ker je bilo zmrzlo, je zletel za kraj. Divji možje so ga
pobrali in snedli. Spomladi pa ga je bila polna njiva.

VIII. Divje deklice.

Divje dekhce prebivajo v planinah v zijalkah. Ena je hodila k
nekemu možu ležat. Mož misli, da je to njegova žena in pravi: »Kako
da vedno tako mrzla prideš?« Žena jo zaloti, pa ji popravi dolge kite.
Ker je bila žena ž njo tako dobra, je poslej ni bilo več.

IX. Čarovnica.

Neka žena je bila coprnica. Njena krava je imela vedno veliko
mleka. Coprnica umre. Hči gre mlest in vpraša očeta, ali naj pomolze
do konca. »Da,« reče oče. Hči stori tako, sosedova krava pa pride proč.
Mož jo seveda plača. Duhovnik pa mu reče: »Nesi mleko v gmajno,
skoplji jamo in izlij ga notri.« Mož stori tako, zleze na drevo in glej,
vse, kar ima mleko, pride skupaj in vzame po eno kapljo tega, kar ga
je res imela.

X. Kljukec.

Kljukec je bil zelo špasljiv in je vedel vse kunšti. Upijanil je
divjega moža in ga z ločni na tla pribil ter ga prisilil, da mu je vse
kunšti povedal, samo tega mu ni hotel povedati, čemu je jezica v
sredi oreha.

Ko so ga enkrat obesili, je visel otep slame. Enkrat pa se je spre-
menil v štor. Nanj je položil Mlačan' koš piskrov. Kar se Kljukec
izmuzne in vsi piskri so se pobili. Nazadnje so ga pa le obesili. Obešen
je bil v Zijalkah pri Kranju.

Kmet je nesel fronke v mesto. Kljukec ga sreča in mu reče: »Daj,
bom jaz nesel.« Kmet mu da. Kljukec gre, plačuje fronke in podstavlja
klobuk, tako da ima mesto gosposke zopet vse on. Potem pa nese
denar kmetu nazaj.

XI. Bratje — orli.

Mati je imela tri fante, katere je zmerjala z orli. In spremenili so
se vsi v orle in odleteli. Sestra se napravi na pot in jih gre iskat. Našla

1 Mlačan, prebivalec Mlake na meji Tunjic in Komende, kjer izdelujejo
lončevino.

336 Dr. Fr. Stele:

jih je V neki graščini, pa ni smela k njim. Zvedela pa je, da jih reši,
če sedem let ne bo nič govorila. Nekoliko poprej se je poročila s
kraljem tiste dežele. Kralj je bil na potu in mutasta žena je porodila.
Kuharica pa jo je črtila. Vzela je fanta, ga spustila po vodi, ženi pa
podvrgla psička. Fanta pa je pobral orel. Prav tako se je zgodilo z
drugim in tretjim sinom. Sedaj pa pokliče kralj ženo na odgovor. Ker
noče govoriti, jo dene na grmado. Zažgo jo, pa noče goreti. Kar se
prikažejo trije jezdeci na belih konjih, v naročju pa drži vsak enega
fanta in reko: »Ljuba sestra, spregovori, rešeni smo. Tu imaš fante.«
Sedaj ona vse pove. Nato so dejali kuharico na grmado in prav rado
je gorelo.

XIL Roparji.

1. — Dvanajst tobakarjev je počivalo na neki gori. Kar zagledajo,
da v neki hiši hodi luč od zgoraj navzdol. Gredo gledat in dobe dva-
najst roparjev, ki so ljudem devali na prsi žerjavico, da bi jim dali
denar. Šest roparjev pobijejo in zmečejo na kup. Eden pa gre potem
na rihto in vse pove. Zato je smel nositi tri leta tobak zastonj.

2. — Mlinarica je bila sama pri hiši. Dvanajst roparjev jo napade.
Drugje niso mogli v hišo kakor skozi lino zgoraj. Mlinarica odseka
vsakemu glavo, ko jo pomoli skozi lino, in ga potegne notri. Glavar
pogleda zadnji notri. Mlinarica mahne, on pa se hitro umakne in ostane
živ. Rad bi se maščeval nad njo in jo povabi na pojedino. Mlinarica
pride. Roparji so imeli vjeto neko žensko. Ti so odrezali roki in ji
živi rezali jermena s hrbta. Ko so pijani pospali, vzame mlinarica odse-
kano roko in zbeži. V hiši pa so imeli roparji vse preprežno s špago,
in takoj so zapeli zvonci. Roparji so rekli: »Svinja je tu« in jo vderejo
za njo. Ona pa sreča nekoga, ki je vozil listje. Ta jo je skril na voz.
Roparji je niso dobili. Sedaj pa mlinarica povabi roparje na pojedino.
Oni pridejo. Mlinarica predloži glavarju v pokriti skledi ono roko. Ko
jo zagleda, zaškriplje z zobmi. Nato planejo vojaki, katere je imela
mlinarica skrite, iz kotov in jih pomore.

XIII. Rojenice.

Rojenice so duhovi. Ti pridejo ob rojstvu človekovem in pojejo ter
odločijo, kako bo živel in umrl. Slišijo jih vsi.

XIV. Morske deklice.

Morske deklice so pol ribe pol ženske. Žive v morju in tako lepo
in glasno pojo, da, čeprav s štukom (topom) streljajo, ne morejo pre-
buditi tistih, ki so zaspali ob njih pesmi in jih bodo požrle.

XV. Molitev k sv. Trem kraljem.

Kdor hoče izvedeti, kedaj bo umrl, se mora ob suhem kruhu postiti
in moliti k sv. Trem kraljem. Vse to pa mora storiti o sv. Treh kraljih.
Zato pa mu ti tri dni pred smrtjo povedo, kedaj pride smrt.

Izročilo Tomaža Steleta. 337

22

XVI. strupeni pot.

Padar in študent sta hodila okoli. S fantom so rože govorile m
zato je vse vedel, za kaj so. Padar mu reče: »Kadar boš imel od pota
premočeno srajco, ovij jo in izpij tisto vodo. Bodo še bolj govorile.«
Fant stori tako in umre.

XVII. Okamenela lovca.

Dva lovca sta hotela na Sv. Višarjih streljati na Mater Božjo, a
sta okamenela. Še danes ju kažejo.

XVIII. Škratje.

Nekdo se je norčeval, da bo od tistih, ki so hodili po vosek, škrate
kupil. Dali so mu tri drekače (drekobrce). Imel jih je za pečjo in
vsega so mu nanosih. Pri spovedi mu naroči spovednik, naj jih izpusti
na polje. Ubogal je in jih je izpustil in bili so zopet hrošči.

XIX. Volkovi.

1. — Tobakarja je zalezoval volk. Ko se mu približa, mu ponudi
palico. Volk jo zgrabi in nekaj časa se vlečeta. Potem pa pade tobakar
vznak, volk pa zbeži.

2. — Mati se je peljala na gosti s tremi otroci. Volki so šli za
njimi, konja sta drla, kar sta mogla. Da se volka odkriža, jim vrže
mati najstarejšega otroka. Ko tega raztrgajo in jo zopet dobite, vrže
drugega. Tretji, najmlajši, dekle lepo prosi, naj je ne vrže, pa nič ne
pomaga. Ko pride domov, pove, kaj je naredila. Sin zagrabi sekiro in jo
ubije.

3. — Volkovi so zasledovali godca. Ta se postavi ritenski, začne
ubirati strune in nobeden se ga ni dotaknil.

XX. Smrt.

1. — K nekemu duhovnu so poslali, naj pride obhajat in spovedovat.
Ta pa pravi, ker je bilo ponoči: »Če umrje, ga pa zjutraj gori prinesite.«
Res je bolnik umrl in prinesli so ga gori. Vstal je v rakvi in bil spo-
vedan, nato pa legel nazaj. Duhoven pravi zbranim: »Nihče naj nikoli
tega ne stori!«

2. — Neko pastarico je ubila strela. Vsako noč je hodila k dekli,
ki je morala ž njo hoditi. Vedno pa je vzela s seboj luč. Vprašala je
nekega frančiškana, ki ji je rekel: »Le hodi ž njo, glej pa, da ti luč
ne ugasne.« Dekla uboga. Ko sta obhodili vse posestvo, pastarica izgine
in reče: »Rešila si me.«

3. — Dva človeka sta si obljubila, da pride tisti, ki bo preje umrl,
drugemu povedat, kako je na onem svetu. Eden zboli. Drugega začne
skrbeti in hoče dogovor preklicati. Hitro se odpravi k bolniku. Ko pa
pride tja, bolnik ne more več govoriti in kmalu nato umre. Ko enkrat
leži pod drevesom, pride mrtvec in mora ž njim eno uro daleč na
pokopališče. Kadar sta bila deset korakov oddaljena med seboj, je
mrtvec govoril. Ko sta prišla do pokopališča, je bilo toliko mrličev tam,

338 Dr. Fr. Stele:

da sta komaj mogla notri. Mrtvec pravi: »Odeni me!« »S čim?« vpraša
oni. »Vzemi prsti in jo vrzi po meni!« Oni vrže prst in mrtvec in
množica sta izginila. On pa je stal na pokopališču kakor iz sanj zbujen.
Nikoli pa ni hotel povedati, kaj mu je mrhč med potjo povedal,

XXI. Duhovi.

V nekem gradu je vsakega, ki je hotel notri spati, vrglo ven. Nek
častnik si upa in gre notri spat. V vsak ogel prižge eno svečo in se dela
kot bi spal. Ob enajstih pride duh, gre trikrat po sobi in posluša, če
oni spi. Potem potrka na steno, ki se odpre. Ven vzame štiri sveče in
jih prižge mesto častnikovih. Nato vzame ven zlatnino in jo čisti. Ko
pride dvanajsta ura, zapre zopet omaro, pogasi svoje sveče, prižge
zopet častnikove, gre trikrat po sobi gori in doli ter posluša, če oni spi
in gre. Drugo jutro potrka častnik na steno, ki se odpre. Tam dobi
veliko zlatnine in se odpravi. Duha pa ni bilo nikdar več.

XXII. Krčmar — ropar.

Nekdo je vola prodal, nato pa na oštariji pil in povedal, da ima
denar. Dva fanta ga začneta tepsti, da bi jima dal denar. Dene ga v
klobuk in ga nista dobila. Nato gre nazaj v gostilno in to pove, ker ne
ve, da sta bila to birtova sinova. Birt reče sinoma: »Fantje, jamo kopati
Ga bom že jaz.« Mož pa vse sliši, stopi za vrata in ubije birta. Nato
ga vrže sinoma skozi okno, da ga pok opij eta. Obleče se v birtovo
obleko in gre meldat. Stražniki pridejo in sprašujejo, kam sta očeta
pokopala.

XXIII. Zaklad v Frajmanovi jami.

V Frajmanovi jami je veliko bogastvo. Vsak ga lahko dobi, samo
cagav ne sme biti. Nek mandelc leta in ti hoče ugasniti luč, pa mu je
ne smeš pustiti. Nekdo maha s sabljo, pa nič ne naredi, samo bati
se ga ne smeš.

XXIV. O Kristusu in sv. Petru.

1. — Vöhernik ni nobenemu nič hotel dati. Kristus naroči sv. Petru,
naj ga gre prosit. Ta gre in res pregovori vohernika, da da mernik
pšenice in še vrečo po vrhu. Kristus reče (Petru: »Ali boš nosil?« On:
»Ne.« Kristus: »Postavi pod pod!« Potem gresta dalje. Čez nekaj
časa pa se vrneta in vprašata, kaj dela vohernik. Reko: »Mrje.« Soba
je bila polna hudičev, ki so mu nagajali. Kristus reče Petru: »Vzemi
pšenico in pojdi v hišo.« Peter gre in strese pšenico po tleh. Hudiči
so vzeli vsak po eno zrno in odšli. Vohernik je bil rešen.

2. — Kristus in sv. Peter prideta mimo kovačnice. Kristus reče,
da se lahko podkuje, če nogo odrežemo. To tudi stori. Ko pa odideta,
stori kovač isto. Ko pa hoče nogo pritisniti nazaj, ne gre. Gre za
Kristusom, da se vrne in jo dene nazaj. Kristus mu reče: »Ne delaj
čudežev brez mene!«

Izročilo Tomaža Steleta. 339

3. —• Kristus in sv. Peter sta prišla k roparju in ropotala z denar-
jem. Ropar ju hoče oropati. Kristus reče Petru: »Odpaši pinto!« Peter
to stori in vrže pinto roparju okrog vratu. Ta postane precej konj.
Vzameta ga in ga ženeta v vas h kmetu. Dasta mu ga za eno leto v
službo. Po letu prideta in ga zahtevata nazaj. Kmet pravi: »Kupim ga.
Vse kamenje mi je sam zvozil.« Pa ga ne dasta. Vzameta ga in
peljeta na mesto, kjer sta ga izpremenila, odvežeta mu pinto in bil
je zopet človek. Dasta mu denar, katerega sta dobila za to, ker je služil
in pravita: »To ti dava, da boš vedel, kaj je zaslužen denar.«

XXV. o Turkih.

1. — Turki so hoteli k Sv. Primožu. Ko so bili na hribu, je nastala
taka megla, da so mislili, da gredo naprej, šli so pa nazaj.

2. — Tudi v Tunjicah so hoteli Turki ropati, pa so jih od cerkve
postrelili s štukam (top). Potem jih ni bilo več.

3. —■ Prišli so tudi v Podgorje. Vsi ljudje so zbežali iz vasi. Pri
Žurbiju so imeli človeka, ki je bil kruljev. Ta se je skril v votlo drevo
pred hišo. Turek je šel od hiše do hiše in vtikal v slamnate strehe
gorečo gobo. Kruljevee pa zleze iz drevesa in vzame gobo iz strehe.
Vse hiše razen Žurbijeve so zgorele.

XXVI. Kralj Matjaž.

Kralj Matjaž leži in spi z vojsko v tisti gori, kjer so hribje skupaj
prišli. Ako mu človek vleče sabljo iz nožnic, je ne more potegniti,
ko jo bo pa kedo zamogel, bo Matjaž vstal in bo konec sveta.

XXVII. Pegam in Lambergar.

(Pesem je slišal, a je ni več znal).

Pegam je stanoval v Begunjah, Lambergar pa v Zapricah. Imela sta
vojsko med seboj. Lambergar je šel v Begunje nad Pegama. Pri odhodu
mu reče mati: »On ima tri gvalé (glave), ker je velik coprnik. Glej
samo, da mu srednjo odsekaš.« Ko je prišel, je bil Pegam ravno pri
kosilu. Zato pravi Lambergarju, naj pride k njemu na gostijo. Lamber-
gar pa mu odgovori:

»Jaz se nisem pršu gostvat, ampak vojskvat.«

Nato sta se udarila. Odsekal je Pegamu srednjo glavo, jo še v zraku
ujel in jo odnesel pred cesarja.

XXVIII. Bobek.

Bobek je bil grozen orjak. Rojen je bil v Žejah pri Štepku. Ime
ima odtod, ker so ga našli v bobu. Postal je vojak, v vojski pa je ta
velikemu Turku glavo odsekal. Imel je konja, ki je samo rebulo pil.
Ko je šel čez Moste domov, je tako dirjal, da so šipe iz oken letele.

22»

340 Dr. Fr. Stele:

Cesar mu je dal pismo z zlatimi puštobi, da pri hiši ne bo treba
plačevati davka, dokler bodo hranili klobuk.'

XXIX. Štempihar.

Štempihar je bil rojen v Velesovem. Močen je bil tako, da je tri
cente tobaka nesel — bil je namreč tihotapec.

Ko je nekoč na punklju spal, so ga dobili stražniki in mu vzeli
tobak ter ga odnesli v neko klet. Ko se Štempihar zbudi, gre v klet
po tobak in pravi: »Dajte mi tobak!« »Ponj pojdi!« mu odgovore, on
pa: »Sami ga boste dali.« Nato je vrgel vrata doli, vzel tobak, ga dejal
z eno roko na ramo in rekel: »Boglonaj, ker ste ga shranili,« in odšel.

Pri nunah je videl veliko bariglo in vprašal, če jo sme dvigniti.
Dovolile so mu. On jo je privzdignil in tako vrgel, da se je vsa razbila.
Nune so videle, da bi bil dober za vojaka. Zato so poslale ljudi ponj.
Ko so prišli, je ravno late obrezoval. »Kaj delaš?« ga vprašajo, on nato:
»Cveke belim.« Nato je prijel za lato in vse naenkrat pobil.

Njegovega brata Joža so zaprli. Pa pride pred zapor in pravi:
»Joža, v kot stopi!« Nato udari po vratih, da so se razletela, in brat
je bil rešen.

Tudi cesar je zvedel o njem. Poklical ga je na Dunaj, kjer se je z
nekom metal. Ta ga je tako ferderbal, da ni bil nič več tako močan.
Ko je nekoč skozi okno gledal, ga je nekdo ubil.

XXX. Lavdon.

Cesar Jožef ni mogel Belega grada notri vzeti. Postavi se pred
vojake in pravi: »Kedo si ga upa?« Oglasi se jih več, ki reko, da bodo
zgubili tavžentsto ljudi. Kar stopi ven Lavdon, ki je bil takrat še
gmajnar in reče: »Jaz bom zgubil največ deset mož.« Cesar mu izroči
vse poveljstvo. Lavdon se preobleče v Turka, gre v mesto in hodi tam
z nekim Turkom. Med drugim ga vpraša tudi, kje je pulferturen. »Ravno
kar sva šla mimo,« pravi oni. Lavdon vzame baklo in jo vrže notri.
Potem gre nazaj med vojake in reče vsakemu vzeti vrečo in jo napol-
niti z zemljo. V eni noči so naredili hrib, izza njega potem streljali
in mesto zavzeli. Kar pridejo po morju Turki, sonce pa se je že nagi-
balo k zatonu. Lavdon pade na kolena in moli Boga, naj sonce vsaj
za dve uri počaka. Res je počakalo in Turek je bil premagan. Lavdon
je šel v mesto in zapovedal, da ne sme nihče več streljati. Nasproti
so mu pa prinesli ključe na zlatem talarju.

XXXI. Cesar in ogljar.

Ogljar je kuhal oglje, za kosilo pa cmoke. Cesar pride in vpraša,
kaj kuha. »Cmoke,« odgovori. Ker je bil cesar lačen, jih je rad jedel.
»Sedaj pa ti k meni pridi,« mu reče. Res je prišel v mesto. Cesar mu

' »Dokler bodo hranili klobuk,« ali »Dokler se klobuk pri hiši ne zmenja«
pomeni: Dokler moški rod ne izumre.

Izročilo Tomaža Steleta. 341

je dal veliko zlata, sužnjem pa je zapovedal, naj ga dobro pogoste. Ko
je odhajal, je dejal cesarju: »Ti znaš pa bolje cmoke kuhati ko jaz.«

XXXII. Omelec.

Po boju s Francozi so ostali od eskadrona, v katerem je bil Vmevec
(Omelec), trije možje, on, en častnik in en prostak. Imeli so štiri žakelj-
čke zlatnikov. Ko so videli, da se ne ubranijo napada, so spravili
žakeljčke z denarjem vred v zemljo in napravili na vrhu hribček. Oba
druga dva sta bila ubita, samo Vmevec je še vedel za denar. Doma je
povedal to nekemu kmetu, ki je imel gimnazijo in tudi nekaj zemlje-
vidov. Zmenila sta se, da poj deta na Francosko. Ker ni imel denarja,
je Vmevec ukradel svojemu sinu sto goldinarjev iz kurjega gnezda.
Na potu so za ta denar pili. Sin pogreši denar, jo udari za njimi in
jih dobi pri pijači. Vzame očetu denar in ga pelje domov. Tako je ostal
zaklad nedvignjen.

Pozneje so ga šli še enkrat iskat, toda gora se je tako tresla, da
ga niso mogli izkopati.

Enkrat so si stali Francozje in naši nasproti v razdalji enega kilo-
metra. Na sredi je bil francoski voz s strelivom. Vmevcu je zmanjkalo
streliva. Splazil se je k vozu in ga nakradel. Komaj je stopil korak
od voza, je priletela bomba in raznesla voz. Nato gre za bežečimi in
pride v vas. Pogleda v prvo hišo in vidi vse narihtano. Prav tako v
drugi, tretji in v vseh. Nikjer pa noče jesti, češ, lahko da je zastrup-
ljeno. Na koncu vasi pa dobi klet z železnimi vrati. Ustreli v pleh in
vrata se odpro. Tako namreč lahko vsaka vrata odpreš. V kleti dobi
kruha, špeha in vina. Vsega nabere in nese tovarišem.

XXXIII. Zapriški Jaka.

Zapriški Jaka je bil silno velik in grozno močan. Živel je na zapri-
škem gradu, od koder ga je graščak poslal v soldate. Bil je pri ogrskih
huzarjih. Imel je konja, s katerim je prejahal vso francosko armado,
se na koncu obrnil, drvil nazaj in se vstavil na istem mestu, kjer je bil
poprej e. Nobena sablja ga ni zadela.

Enkrat zadene v nekem borštu na enega izmed ta velikih sovraž-
nikov. Ko vidi, da mu ne more ujiti, se udari ž njim. Jaka ga premaga
in mu pobere vso obleko razen srajce. Že je zopet na konju, pa se mu
zazdi škoda lepe srajce, ki jo je oni imel. Skoči doli in mu sleče srajco,
pod njo pa dobi cel pajerkel zlàtov.

Francozi so enega naših ustrelili. Zato so naši zapalili vas. Med
požarom so plenili. Jaka pride v neko hišo; tam dobi tri krvave klobase
in otroka, katerega nese na polje. To pove havtmanu, ki mu je plačal
klobase po zlatu in mu rekel: »Poglejte ali je fant ali dekle.« Bil je
fant. Havtman vzame fanta za svojega in nihče mu ni smel drugače
reči, ko je zrasel, ko havtmanov sin.

Na stara leta je prišel Jaka nazaj v Zaprice, kjer je umrl sto
!et star.

342 Dr. Fr. Stele:

Résumé.

Les contes de Thomas Stele.
Folklore de Tunjice près de Kamnik.

Thomas Stele, qui a reconté à son neveu, dr. Fr. Stelè, avant 1903
les contes vivants dans la tradition du peuple qu'on publie ici, est né le
16. déc. 1818 à Tunjice (district de Kamnik) où il est également mort,
le 28 février 1903. Le P'' groupe de ces contes traite des femmes transfor-
mées en serpents qui peuvent être sauvées par ceux qui réalisent certai-
nes conditions: 1° La femme-serpent de Mali grad à Kamnik que le peuple
appelle Véronique sera sauvée par celui qui dormira dans un berceau
fait du bois dun sapin qui croît tous les 100 ans. 2° La femme-serpent
de la cathédrale de Milan aurait pu être sauvée par un soldat, s'il avait
jeûné au pain sec et lui avait apporté chaque jour du lait. 3° Elle fut
sauvée par un garçon qui était 3 ans à son service. Le II' groupe
s'occoupe des serpents. 1° Le serpent blanc est le diable lui — même, on
peut l'attraper par du lait. 2° En léchant le serpent blanc, on acquiert
la faculté de savoir tout. 4° Le serpent suce le lait des vaches. 5° Il vient
boire du lait. Le IIP groupe raconte du diable que le peuple appelle
»Jakec« (Jacquot): 1° Le prédécesseur fabuleux de la famille Stelè To-
mažek (le petit Thomas), parce qu'il avait mangé le coeur d'un serpent,
ne pouvait être tué par personne, il pouvait aussi se transformer, et
trompa même le diable, Jakec. 2° Jakec veut avoir un pacte signé, mais
le cordonnier le dupe. 3° Le diable vient prendre le châtelain qui
malltraitait les gens. 4° La délivrance du garçon que son père avait
donné au diable, et le salut du brigand qui prie devant le bâton implanté
jusqu'à ce qu'il reverdisse. 5° Le diable est emprisonné dans un trou
bouché avec une goupille de sapin blanc. 6° Le diable transformé en
chien. 7° Le diable emporte l'homme qui dansait aux Quatre-Temps.
8° Le châtelain perd son jeu avec le diable, l'homme noir. 9° Le diable
chasse devant soi le cerf du monde des fables (deveta dežela). 10° Le
diable achète de la viande. — Le IV« groupe parle des dragons vivant
dans les lacs et les marais, auxquels on immole des gens. 2° St. Georges
sauve du pouvoir du dragon sa soeur Marguerite. 3° Le garçon aux
cheveux d'un blond doré délivre du dragon la fille du châtelain. —
V' groupe: sur les cynocéphales qui ont les toits en pain d'épice.
— VP groupe: sur les créatures moitié hommes moitié singes. — VIP
groupe: sur les hommes sauvages dont les tombeaux se trouvent sur
la Kriška planina. — VHP groupe: sur les jeunes filles sauvages qui
habitent les grottes des montagnes. — IX' La sorcière dérobe le lait de
la vache de sa voisine. — X' Kljukec, grand buffon, enivra l'homme
sauvage, apprit de lui tous les secrets à l'exception de celui, pourquoi
le zeste se trouve au milieu de la noix, et savait se transformer. —
XP La soeur sauve ses trois frères, transformés en aigles, en gardant
le silence pendant sept années. — XIP: sur les brigands. — XlIP Les
»Rojenice«, espèce de fées, viennent à la naissance d'un enfant et, par
leur chant, fixent sa destinée. — XIV' Les sirènes, moitié poissons, moitié

Izročilo Tomaža Steleta. 343

femmes, vivent dans l'océan et, par leurs chants, endorment ceux qui les
écoutent. — XV*^ A celui qui jeûne et prie à la fête des Trois Mages, ils
annoncent trois jours avant la mort, quand il mourra. XVP La sueur
extorquée d'une chemise imbibée de sueur contient du poison et tue le
garçon qui savait parler avec les plantes et connaissait leur force curative.
— XVIP Deux chasseurs, qui voulaient faire feu sur la statue de la Ma-
done à Sv. Višarje, sont transformés en pierre. — XVIIP Scarabées
transformés en gnomes. — XIX^ Contes concernants les loups. —
XX'^ De la Mort. — XXP Le fantôme du château. — XXIP L'aubergiste-
brigand. — XXIIP Le trésor dans la grotte de Frajman. — XXIV« Le
Christ et St. Pierre. — XXV^ Les Turcs. — XXVP Le roi Mathias. —
XXVIP Fragment de la chanson nationale de Pegam et Lambergar. —
XXVIIP Le géant Bobek. — XXIX^ Štempihar le Fort. — XXX= Le
général Laudon devant Belgrade. — XXXl^ L'empereur et le charbonnier.
—• XXXIP Omelec dans les guerres françaises. — XXXIIP Jacques le
Fort de Zaprice.

Bol

p. Skok — Zagreb

Prijatelju dni Niki Županiču
prigodom šezdesete godišnjice.

Splitski Roman Palundu-
zulus postade redovnik u sa-
mostanu, koji je osnovao
Petrus Cerni u Selu u Polji-
cima,^ ostavivši kod kuće u
Splitu dva sina Petra i Pavla.
Od svojih mnogobrojnih ze-
malja, koje su se prostirale
izvan Splita, ili bolje izvan
Dioklecijanove palače: a Zu-
nano ili danas Žnjan, in
Calamito, danas Trstenik, a
sancto Ysydoro, danas Sući-
dar, a Sancto Cassiano, danas
Sukojišan, in Spalazulo, da-
nas Spalaćuni, a Spinunti,
danas Spinut^ (sve imena u
neposrednoj okolini Splita),
pokloniše kasnije braća vino-
grad a Balio samostanu sv.
Petra u pomenutom Selu, gdje im otac postade redovnik. To je bilo
oko god. 1096.^ Ime njihova oca bez sumnje je romansko, kako se
vidi već po dočetku mzulus, u kojem treba gledati dva sraštena la-
tinska deminutivna sufiksa 'Uceus i :eolus.* Osnova ovome imenu

P. Skok

Kartular Petra Crnoga izaći će naskoro u izdanjima Srpske kraljevske
Akademije u redakciji Viktora Novaka zajedno sa mojim lingvističkim ko-
mentarom.

' O ovim imenima mjesta uporedi moje radove u Nastavnom Vjesniku,
sv. XXIII, p. 349 (Nr. 14), p. 342; Dolazak Slovena na Mediteran, p. 212.
ä V. Račkoga Documenta historiae chroaticae, p. 177.

' Upor. arcuceus > arcuzo, danas Lučac u Splitu i Gaudiolus > starodalm.
Gausulus, V. Časopis pro moderni filologu, VI, p. 144, Nr. 6. Deminutivni se
suiiksi često udvostručuju. UpoT. pipčicak, peteŠTćak u Žumberku (katolici).

Bol 345

nije posvema jasna zbog toga što se ne nalazi u drugim potvrda-
ma. Ali se dade s priličnom izvjesnošču naslutiti. Srednjovjekovni
Romani u dalmatinskim gradovima zovu se vrlo često po ime-
nima riba. Palund^ može biti romanski izgovor za naše polanda.
Ovo naše ime morske ribe sakriva u sebi grčki akuzativ Jtrjlaßiöa^).

Mjesto koje smo naveli važno je zbog dva razloga. Ono
sadrži, kako smo vidjeli, jedno dosad neobjašnjeno romansko-
splitsko lično ime. Ali sadrži i, pored gore navedenih, još jedno
romansko mjesno ime: a Balio., koje dosada nije također bilo
objašnjeno.

Na citiranom se mjestu ne kaže pobliže gdje se je nalazila
vinea a Balio poklonjena samostanu u Selu. God. 1192 darovala
je na istome mjestu svoju zemlju (terra) neka Splićanka Marcula
Neslane samostanu opatica sv. Benedikta u Splitu.® U doku-
mentu, gdje se to darivanje pominje, ne kaže se pobliže gdje se
nalazila terra que est a Balio. Oko god. 1119 darovao je Gronda,
sin splitskog Romana, koji se zvao Prestancius Basamure,^ filius
Anch, istom samostanu opatica svoju zemlju na istome mjestu.
Ali i ovaj put piše se samo terra ubi dicitur Abal bez daljih
indikacija za ubiciranje. Ovaj put piše se prijedlog a zajedno
sa imenom mjesta, ali se ne piše na koncu -o. Ime mjesta ne lati-
nizira se dakle i stoga valja zaključiti da Abal sadrži čisti ro-
manski splitski izgovor.

Da se u onome a sakriva zaista prijedlog, to saznajemo iz
grafije koju čitamo god. 1281, kad se pominje terra de Ballo,^ koju
ostavlja kožar Radoš, Radosius pelliparius, dakle bez sumnje
splitski Sloven, crkvi sv. Dujma u Splitu sa naređenjem da se iz
dohotka od 20 sekstara ulja što se dobivaju sa poklonjene zemlje
pale svijeće na dan svetih Triju Kralja u noći (in nocte Epi-
phanie).

Upor. Zeitschrift für romanische Philologie, sv. L, p. 525 i sv. LIV, str. 474.
* Upor. Smičiklas, Codex diplomaticus Regni Croatiae, etc., sv. II, p. 33, 257.
Basamura je imperativni compositum. Prvi dio sadrži glagol basiare
»ljubiti«, a drugi je dio kolektivni plural mura »zidovi«. Basamura znači »onaj
koji ljubi zidove«. Ovaki se imperativni nadimci češće susreću u dalmatinskim
srednjovjekovnim gradovima. Upor. moj rad »O simbiozi i nestanku starih Ro-
mana u Dalmaciji i na Primorju u svijetlu onomastike«. Razprave (Ljubljana),
sv. IV, s. 10 i 32. Ostala dva lična imena Gronda i Anch nejasna su.

8 V. Smičiklas, Codex diplomaticus Regni Croatiae etc., sv. VI, p. 381.

346 P. Skok, Zagreb:

Ime mjesta, u kojem su se nalazile pomenute njive i vino-
gradi, glasilo je dakle u splitskom romanskom izgovoru Bal.

U današnjoj slovenskoj toponomastici najbliže splitske oko-
lice nalazimo naziv Bol na putu što vodi iz Splita u Solin, dakle
na teritoriji izvan Dioklecijanove palače. Po ovom imenu bila je
nazvana i gradska ulica u Splitu: Bolska ulica.^ Promjena nagla-
šenoga romanskog a u naše o (Bal > Bol) nalazi se i inače u
pretslovenskim imenima mjesta splitske okolice (primjer: Mas'
sarum > Mosor), kao i u pretslovenskoj toponomastici dalma-
tinskoj uopće (primjer: Cattarum > Kotor).

Bol u neposrednoj splitskoj okolici nije nikada bio ime na-
selja, nego ime zemljišnih čestica, ono što Nijemci zovu Flur-
name, a Francuzi lieu dit. Ali ime Bol dolazi u Dalmaciji i kao
ime naselja na ostrvu Braču. Ovdje nemamo za nj doduše onako
starih potvrđenih romanskih naziva kao u Splitu, jer se brački
Bol pominje god. 1184, i to sasvim u srpsko-hrvatskom obliku
zajedno s prijedlogom u istom jeziku. Te godine pominje se
Comes Bratko na Bolu.^°

Kad se danas na licu mjesta ispita teren i toponomastika
koja se na nj odnosi onda se dobivaju ovi veoma važni podatci
za poznavanje razvitka naselja Bol, pa se na taj način može
nadoknaditi ono što nam ne daju pisani dokumenti. Današnji
Bol nalazi se na morskoj obali istočno od brda koje se zove u
narječju onoga kraja Koštilo. Narod zove manje brdo pored Ko-
štila Koštilce. U jeziku ovoga kraja razlikuje se opća riječ kaštie(l)
(na pr. Kaštiel Lćde u samome mjestu). Ova je riječ nastala od
ital. castello. Na Koštilu ima tragova starih zdanja. Prema tome
u nazivu brda Koštilo treba tražiti stariju posuđenicu, koja je
nastala od latinskoga castellum. Koštilo pokazuje istu promjenu
nenaglašenoga romanskog a > o kao i opća naša posuđenica
kostel.^^ Pored toga nalazimo u Koštilu jošte i promjenu roman-

' Upor. moj Zweiter vorläufiger Bericht über die toponomastische Berei-
sung Dalmatiens (Anzeiger der phil. - bist. Klasse der kaiserl. Akademie der
Wissenschaften Wien, 1915, Nr. XXVI.) S. 4.

" Smičiklas: Codex diplomaticus, sv. II, p. 190 i Ciccarelli: Osservazioni
suir Isola della Brazza e sopra quella nobiltä, I, Venezia 1802, p. 105—6.

" Upor. Revue des Etudes slaves, t. VII, p. 182. Lat. dočetak :um može
imati kadikad zamjenu 'O: vino, Diklo, Dicmo. I ovo može također biti kriterium
starosti naziva Koštilo.

B61 347

skog otvorenoga naglašenoga e > i kao na primjer i u splitskom
imenu Flrule za ferulae}^ Iz ove lingvističke analize izlazi da je
naziv brda starija posuđenica negoli opća riječ kaštte(l) u bolskom
dijalektu.

Toponomastika ovoga kraja potvrđuje ovu lingvističku
analizu. i ' 4^^]

U blizini Koštila nalazi se ime brda Vidovica. Imena brda
nazvana po sv. Vidu kristijanizuju nazive iz poganske slovenske
mitologije.^^ Na starije slovensko uređenje u ovome kraju upu-
ćuje naziv Županov dvor.^^ Ovako se zove jedan dio Bola na
istoku sjeverno od crkve Sancta Maria de Bolo poviše sv. Libe-
rata. Do Županova Dvora vođi Siagna. Ovako se zove jedan dio
strmog Bola. Riječ Stagna pozna samo Vrančić u značenju
»platea«.^^ Inače za ovu riječ nemamo drugih potvrda iz hrvatskih
vrela. Danas je očuvana samo u slovenačkom kao n. pl. stdgna
i kao f. pl. stsgne u značenju »Triebweg für das Vieh, gewöhnlich
zwischen zwei Zäunen«.^® Navodim samo ova imena mjesta koja
očevidno dokazuju da je Bol veoma staro slovensko naselje.

Jedan arheološki podatak veli nam da je Bol kao naselje
postojao i u vizantinsko vrijeme. Našao se u njemu tegurium sa
natpisom crkve sv. Teodora.Kao i svi vizantinski gradovi
dalmatinske teme imao je dakle i on u vizantinsko vrijeme vi-
zantinskog sveca za zaštitnika. Neko naselje, valjda kakav rim-
ski praedium rusticum, villa, nalazio se, sudeći po arheološkim
ostacima, ovdje još ranije u rimsko doba prije vizantinskog na-
selja. Kao i drugdje u Dalmaciji, tako i ovdje slovensko naselje
nastalo je na ranijem pretslovenskom.^®

" Upor. Nastavni Vjesnik, sv. XXIX, p. 230.

" Upor. Starohrvatska prosvjeta, n. s., sv. II, 74 u interesantnom članku
Peisker - Pilar, Koje su vjere bili stari Sloveni prije krštenja.

" Upor. naša imena mjesta Županja, Županje u selu Žrnovi iznad Korčule
i Županjac u Bosni.

" Upor. Miklošič: Etymologisches Wörterbuch der slav. Sprachen, p. 328.
Upor. Pleteršnik, Slov.-nemški slovar, sv. II, p. 572. Riječ je potvrđena
i u starocrkvenoslov. jeziku: crurm »platea«, v. Miklošič, Lexicon palaeoslove-
nico - graeco - latinum, p. 899, a u etimologičkoj je vezi sa stidza > slov. steza,
srp.-hrv. staza, kako je več Miklošič, Etym. W., p. 328 dobro učio.

" Upor. Vjesnik hrvatskog arheološkog društva, sv. XI (1889), p. 65.

" Upor. moje djelo Dolazak Slovena na Mediteran, p. 177 i si.

348 P. Skok, Zagreb:

Tradicija, koja i danas postoji u Bolu, veli da se najstariji
Bol nije nalazio ondje gdje je danas, uz morsku obalu, nego više
među brdima, ili bolje pod brdima,^® ondje gdje se danas nalazi
dio Bola koji se zove Podbdrje, a izgovora se u dijalektu ovoga
kraja Polbärje?° Ova tradicija biće ispravna, kako nas uče isto-
rija i današnja topografija ovoga mjesta. Kao obalsko naselje bio
je Bol izložen gusarskim napadajima. Zbog toga moralo je biti
staro naselje dalje od obale. Današnji Bol uz morsku obalu nastao
je sav u mletačko doba, kada je igrao važnu ulogu. Pored toga
nalazimo i ovdje naziv Obala. Ali ovaj naziv nema nikakove veze
sa morskom obalom, već se ovako zove uzvišeni teren, koji se
spušta od Markove Kuće na novom putu (napravljenom od Fran-
cuza) niže Podborja sve do onog dijela ovoga primorskog gra-
dića koji se zove Rudina, upravo pred općinsku kuću. Ovaj naziv
terena ide upravo u neku ruku okomito na morsku obalu i nema
s njom nikakove veze. Ovaj naziv dolazi od ob% + vala (Vrančić
piše obvala), od postverbalne izvedenice od glagola valjati ili
valiti, i znači »zid, bedem, saeptum, vallum«. Po svoj prilici bilo
je tu u stara vremena zemljano utvrđenje za obranu. Današnje
značenje riječi obala »brijeg mora ili rijeke, ripa« sekundarno
je.-^ Iz ovoga topografskog naziva jasno vidimo da je najstariji
Bol bio zaštićen »obalom« od navala gusara sa strane današnje
morske obale. Toj zaštiti služio je i castellum na brdu. Od toga
castelluma očuvalo je Koštilo trag u današnjoj toponomastici
Bola.

Iz ovih se razmatranja vidi koliko nam mogu poslužiti topo-
nomastika i ispitivanje terena pri rekonstrukciji istorije starih
naselja. Samo ispitivanja ne smiju da budu čisto lingvistička.

1" Teren Bola i toponomastiku koja se na nj odnosi studirao sam u aprilu
ove godine na licu mjesta. Pomagao mi je g. inspektor u m. I. Babić, na čemu
mu ovdje najljepše zahvaljujem. G. Babić, potomak stare plemićke porodice
porijeklom iz Bosne, pozna vrlo dobro istoriju Bola, jer se i sam intenzivno
njome bavi.

2° Oscilacija u izgovoru Polborje i Polbarje opaža se neprestano. Ta osci-
lacija dolazi odatle što se u ovom dijalektu zamenjuju neprestano o i a. Ispravno
je bez sumnje samo Podborje, čime se označuje naselje pod borovima. Ali kako
školovani ljudi znaju da je o dijalekatski izgovor za a u književnom jeziku,
stavljaju a, kad hoće govoriti književno, i na ono mjesto gdje je ispravno samo o.

21 Upor. Akad. Rječnik, VIII, p. 303, 492. Obala dolazi kao naziv za bre-
žuljak (u Makarskoj), kao naziv zemljišta (u Poljicima) i kao ime naselja ili
mahale (Tuzla).

Bôl 349

nego se moraju naizmjence kontrolirati lingvistička saznanja i
stvarna ispitivanja.

Nakon ovih konstatacija vratimo se ispitivanju postanja
predslovenskog toponima Bol. Utvrdili smo da je romanski iz-
govor glasio Bal. Utvrdili smo, nadalje, i to da je splitski Bol bio
u neposrednoj blizini Dioklecijanove palače. Brački Bol bio je u
brdu, ne na obali kao danas. Položaj jednoga i drugoga Bola ima
nešto zajedničko. Oba su mogla biti zemljana utvrđenja, splitski
za Dioklecijanovu palaču, brački za ono utvrđenje na brdu, za
castellum, protiv navala gusara. Vrlo je vjerojatno da oba naziva
Bal i Bol potječu iz istoga latinskoga vrela. Latinski naziv za
zemljana utvrđenja i palisađe je vallum. Ova se riječ očuvala do
danas u romanskim jezicima.^^ Promjena početnoga konsonanta'
x> > b opaža se već u vulgarnom latinitetu i značajka je dobrome
dijelu vulgarno-latinskih riječi.^^ Na ovaj način najlakše se ob-
jašnjava starodalmatinski romanski oblik Bal. Slovenski izgovor
Bol već je gore objašnjen.

Résumé

L'auteur examine les formes historiques a Ballo (a. 1096, 1192),
Abal (a. 1119), de Ballo (a. 1281) des documents émanant de Split, y
reconnaît le lieu dit Bôl (près de Split, en dehors du palais de Dioclétien,
sur la route vers Solin) et établit dans Bal la prononciation romane du
dialecte de la principale ville dalmate. Ce nom de lieu donne lieu à la
comparaison avec Bôl, nom d'une bourgade située au bord de la mer
sur l'île de Brač, dont quelques vestiges archéologiques permettent de
postuler l'existence aux époques romaine et byzantine. A l'époque slave,
la mention d'un »comes Bratco na Bolu«, en 1184, nous porte à considérer
Bol comme une agglomération ayant quelque importance déjà au temps
de la première occupation de l'île par des Slaves.

Bol de Split et Bol de Brač sont homonymes ayant sans doute la
même origine. Pour arriver à la dépister, l'auteur examine l'emplacement
de Bol de Brač et la toponymie de son territoire. D'après les indications

Upor. Meyer-Lübke, Romanisches etymologisches Wörterbuch, 3. Aufl.,
Nr. 9135. Ernout-Meillet, Dictionnaire étymologique de la langue latine, p. 1030.

Upor. Parodi, Del passaggio di v in b e di certe perturbazioni fonetiche
nel latino volgare. Romania (Paris), XXVIl (1898), p. 177—245, naročito p. 204
i. si. Ovamo bi išla i naša tuđica u Dalmaciji balatura, ako je ispravna Parodijeva
etimologija koju daje na citiranom mjestu. Ovamo ne idu naše tuđice bolta,
Bale (ime mjesta u Istri) za Valle, jer se naše b osniva u ovim slučajevima na
bilabijalnom spirantu današnjih furlanskih dijalekata.

350 P. Skok, Zagreb: Bôl

des indigènes, il établit que Bol de Brač, au bas moyen âge, ne se
trouvait pas, comme aujourd'hui, au bord de la mer, le site actuel
remontant à l'époque vénitienne, mais dans l'endroit situé près des
montagnes, là où se trouve aujourd'hui Podborje. Tout attenant à
Podborje, deux montagnes portent les noms de Koštilo et Koštilce
(forme deminutive du premier mot), appellations dont l'origine ne peut
être autre que castellum. A quelques centaines de pas plus loin de
Podborje, on rencontre une levée de terain s'étendant en bas vers la côte,
jusqu'à Rudine, levée qui, tout en étant assez loin du bord de la mer,
porte le nom d'Obala, au sens de »saeptum, vallum« et non pas au sens
actuel de »hord de mer ou de cours d'eau«.

Bol de Split et Bol de Brač ont ceci de commun que tous les deux
permettent l'interprétation d'un »ensemble formé par la levée et la
palissade servant à la défense militaire«, de ce que les Latins appelaient
vallum, mot entré dans le lexique roman. L'analyse linguistique de Bol
nous mène, d'autre part, aussi à la même source, b au lieu de v étant
un phénomène phonétique appartenant déjà au latin vulgaire et le chan-
gement de a accentué en o étant propre à la toponymie ancienne de ces
contrées.

A la toponymie slave de la première époque il faut attribuer Stagna,
proprement »platea, place«, mot attesté en ancien slave ecclésiastique
et dans les parlers Slovènes modernes, et Županov dvor, proprement
»la cour de župan, fonctionnaire de l'ancienne administration slave«,
deux noms de quartier de Bol. A l'ancien dalmate de Split appartient,
par contre, le nom d'homme Palunduzulus, déminutif dérivé du nom
de poisson polanda au moyen du suffixe -uzulus, dans lequel se sont
soudés -uceus et -olus latins.

Avarské nálezy na Moravé.

Josef Skutil — Brno.

Otázka poměru slovansko-avarského patří k jedněm z nej-
důležitějších problémů slovanských starožitností a nepochybně
také k jedné z velice důležitých otázek předrománské střední a
východní Evropy doby stěhování národů vůbec; jest známo, že se
na tuto otázku odpovídalo s hlediska historického různě a
mnohdy téměř diametrálně, a rovněž tak tomu bylo i při studiu
otázky poměru Avarů a středoevropských československých
kmenů.

K řešení avarské otázky byla především povolána archeologie
maďarská a v Uhrách bylo možno očekávati nejzávažnější odpo-
vědi a definitivní rozluštění otázky avarské, leč památky keszthe-
lyského typu byly získávány i v sousedních zemích.

Také na Moravě známe dnes již několik avarských nálezů^
a není potřebí pochybovati o tom, že systematický budoucí archeo-
logický výzkum i tyto dosavadní avarské nálezy značně rozhojní
a že bude možno podrobněji je roztříditi. Dosavadní avarské
moravské nálezy jsou pak tyto.

V Biu čině (okr. Židlochovice), odkud je známa řada slo-
vanských nálezů, byly získány r. 1933 dr. I. L. Červinkou na
pohřebišti »na Malém kopci« ve východní části osady avarské
nálezy, a to vedle střepu s vlnovkou 3 nádoby.

V Dunajovicích Dolních (okr. Mikulov), kde bylo vy-
kopána větší slovanské mladší kostrové pohřebiště, bylo při
kopání odvodňovacího kanálu r. 1931 zjištěno avarské pohřebiště,
prvé toho druhu na Moravě. Z těchto dunajovických výkopů jsou
zachovány v Oddělení moravského pravěku Moravského zem-
ského musea 4 nádoby. Nej důležitější jest však zachráněný in-
ventář bronzový a to především nákončí 15,3 cm dl., 3,1 cm šir.,
0,5 cm sil., jiné nákončí, dále 8 exemplářů zcela stejných bron-
zových, masivních, malých nákončí, prolamovaných, z nichž

^ Podrobněji o všech těchto nálezech viz v mé práci Avarské nálezy na
Moravě, 1937, Litovel, str. 1—48, 13 ilustrací.

352 Josef Skutil, Brno:

pouze jeden exemplář je celý, jiný kus je přeražen a z ostatních
jsou zachovány pouze vrchní nebo spodní polovice, dále 16 drob-
ných, silně patinou poškozených závěsků. Dále pocházejí z duna-
jovického inventáře 2 velké přezky a zvláštní vrtulovitý, po-
stříbřený a silně patinovaný předmět; konečně je zachováno i
několik nezřeteln5'ch bronzových, silně patinovaných, zcela drob-
ných zbytků.

Železný inventář dunajovických hrobů proti těmto bronzům
byl poměrně chudý; jest to zbytek silně rzí porušeného sekáče,
menší zbytek srpu, silný zbytek ocílky a 4 atypické úštěpy pa-
zourkové. Konečně byl získán malý rozdrobený přesUnek z lup-
kové břidlice, plástevnatě rozpadl>', 14 skleněných korálků. Dol-
nodunajovické pohřebiště patří tedy dosud k nejbohatšímu po-
hřebišti toho druhu u nás na Moravě.

V H e v 1 í n ě (Höflein, okr. Jaroslavice) byly získány avarské
kusy a to velice dobře zachovalé bronzové nákončí, 4 kruhovité
bronzové ozdoby s vrubovitým okrajem, nesoucí postavy lidské,
sedící na obracejícím se netvoru, dále 3 malá ostře profilovaná
nákončí, bronzovou přezku a bronzovou silnou ozdůbku, zakon-
čenou dvěma proti sobě obrácenými zvířecími hlavami. Z inven-
táře, jehož nálezové okolnosti není bohužel možno více kontro-
lovati, jest videti, že běží o jeden z nej typičtějších moravských
keszthelyských nálezů vůbec.

Na známém opevněném Hradišti nad Znojmem, kde jest
zjištěno neolitické osídlení a které patří k jednomu z nej zná-
mějších velkomoravských hradišt, byly také nalezeny avarské
trojboké šipky.

V K r u m v í ř i (okr. Klobouky) byly nalezeny r. 1822 dvě
železné mísy, dvě bronzové zápony k pasu se šamýrem z úponek,
s motivem noha v poskoku.

Na známém hradisku na »Star>'ch Zamcich« u Líšně (okr.
Brno - venkov) byly také získány trojboká šipka, přezka, roz-
tržené udidlo, fragment železného exempláře asi z postroje, malá
prolamovaná bronzová ozdůbka s úponkovým ornamentem, bron-
zové masivní lité pobíjení s úponkovitým, ostře řezaným, spirá-
lovitým dekorem, fragmentarni záponkovitý exemplář, vrchHko-
vitá a silná litá knoflíkovitá ozdůbka, podobná jiná ozdůbka,
tenký plechový, vrchlíkovitý a nezdobený kus, fragment lité pro-

Avarské nálezy na Moravě. 353

23

lamované bronzové ozdůbky se zařezávanými hranami, 2 toulco-
vité nestejně velké kusy, plechové kusy s nýty, kromě toho ještě
2 malé fragmenty plechové.

Na rozsáhlém a významném pohřebišti ve Starém Městě
u Uher. Hradiště, pocházejícím z konce doby říše velkomorav-
ské z IX. a X. stol. a poskytnuvším importovaný šperkový in-
ventář byzantský a orientální, byly získány také avarské nálezy
keszthelyského typu. Tak již r. 1925 bylo získáno 11 železných se-
ker považovaných za avarské a materiál nepochybně keszthelyské-
ho typu byl pak získán na staroměstském pohřebišti v dětském
hrobě č. 191, další keszthelysk>' materiál byl získán v hrobě č. 307.

Nej známějším moravským avarským nálezem, je nález po-
h o ř e 1 i c k ý ; běží o masivní těžké řemenovité nákončí se šar-
nýrem s bohatou figurální, čtyřikráte se opakující ozdobou.

V Předměstí Ostrožském (Ostroh Uherský) získána
těžká sekera s rozšířeným ostřím.

Ve Vlkoši (okr. Kyjov) prokopal r. 1927 A. Šín kostrové
hroby; u jedné kostry bylo kování s vědérkem, u druhé ruky
trojbřité šipky řezem spečené a motouzem svinuté, na prsou bron-
zová přazka, u třetí dětské kostry nebylo ničeho.

Také ve Vranovicích byly získány důležité avarské
hrobové nálezy; v Moravském zemském museu jest zachováno z
tohoto nálezu 5 nádob, železni" inventář vranovický jest zachován
neobyčejně fragmentarne; je to především jednobřitá poškozená
šavle, kopí, obuch s ostny, chatrný zbytek srpu, dále řada větších
a menších fragmentů železných předmětů a to prutovitých obrou-
ček, trubičkovitý fragment; jak je videti, běží o poměrně bohatý
nález.

Toto jsou dosavadní moravské keszthelyské nálezy, pochá-
zející většinou z jižní Moravy, avšak není pochyby o tom, že v
staroslovanském hradištním inventáři je jistě daleko více kesz-
thelyských elementů; keszthelyská kultura, dočkavší se zejména
ve východních Alpách franckých vlivů, žila z valné části v slo-
vanské kultuře především na Moravě a na Slovensku, jak zej-
ména ukázal I. L. Červinka a akceptoval J. Eisner.

I když dosavadní archeologické nálezy nemohou naprosto
uspokojivě a definitivně odpověděti na otázku slovansko-avar-
ského poměru v našich zemích, což je otázka historicky neoby-

354 Josef Skutil, Brno: Avarské nálezy na Moravě.

čejně důležitá a souvisí asi přímo s otázkou ne-li samotného pří-
chodu, tedy alespoň nej staršího pobytu slovanských kmenů v
našich zemích, jistě že tyto nálezy platně přispějí — až je syste-
matský archeologický výzkum ještě dále rozmnoží — k osvětlení
všech otázek a problémů všech období, kdy Slované žili na jevišti
středoevropském po rušných obdobích celé první poloviny a
ještě prvních století druhé půle prvního milénia naší éry i dalších
několik století v pravěku, než se plně zapojili do historie stře-
dověké románské Evropy.

Résumé.

Avarísche Fundstädte in Mähren.

Josef Skutil.

Eines der wichtigsten Probleme der slavischen Altertumskunde ist
das slavisch-avarische Zusammenleben in der nachrömischen Zeit in
Mittel- und Osteuropa. Zur Lösung dieser Frage ist in erster Linie die
ungarische Archäologie berufen, jedoch tragen auch die mährischen
Funde viel dazu bei.

Die bisherigen avarischen Fundstätten in Mähren sind:

B 1 u č i n a, dann der größte Fundort Dunaj ovice Dolní, wo
das Bronzeninventar den größten Teil der Ausgrabungen darstellt; in
H e V1 i n (Höflein) haben wir die typischen Keszthely Funde. Weitere
Orte sind Hradiště über Znojmo, Krumvíř, »Stare Zamky«
in Líšeň. Funde von Keszthely-Typus haben wir in Staré Město in
Uher. Hradiště. Kleinere Fundorte sind in der Vorstadt des O s t r o h
Uhersky, weiter in V1 k o š und in Vranovice.

Elemente der Keszthely-Kultur, die später durch den frankischen
Einfluß ersetzt wurden, finden wir auch in altslavischer Kultur in
Mähren wie auch in der Slovakei.

Mährische Funde lösen die Frage nicht, sondern bringen nur etwas
mehr Licht in das Problem.

Značenje barvnega atributa v imenu
„Crvena Hrvatska".

Predavanje na IV. kongresu slovanskih geografov
in etnografov v Sofiji, dne 18. avgusta 1936.

Niko Županić — Ljubljana.

Zgodovinsko - geografsko ime Crvena Hrvatska (Croatia Rubea
t. j. Rdeče Hrvatsko) se javlja prvič v latinski pisanem Letopisu popa
Dukljanina v zadnji četrti XII. stoletja, ki je bil potem še v Srednjem
veku preveden na hrvaščino. Uporaba imena pa sega gotovo daleč
nazaj, najmanj na konec IX. ali začetek X. stoletja, ko se je vršila
hrvatska narodna skupščina na Duvanjskem polju, ker se je pop Duk-
Ijanin gotovo naslanjal na starejše predložke (spise) in pa na ustno
izročilo naroda. Isti duvanjski sabor in razdelitev Dalmacije na »Belo«
(Croatia Alba) in Rdečo Hrvatsko (Croatia Rubea) omenja okoli polo-
vice XIV. stoletja beneški letopisec Andrej Dandolo s pripombo, da
se je v njegovem času imenovalo celokupno primorje Dalmacija a
gorsko ozemlje Hrvatska, kar bi pač govorilo za to, da v XIV. stoletju
pač niso več rabili obojih imen: »Crvena« — in »Bela Hrvatska«. Kakor
domneva V, Klaič^ je A. Dandolo verjetno prevzel ti dve imeni iz istega
starega spisa, kakor pred njim pop Dukljanin.

Letopis tega starega kronista ni ostal pozabljen niti v Novem veku,
kakor kažejo dela dubrovniških zgodovinarjev: M. Orbini-a (»II regno
de gli Slavi«), I. P. Lukareviča (1551—1615) in Gj. Rastiča (1671—1735),
ker vsi trije omenjajo staro razdelitev celokupnega dalmatinskega pri-
morja na »Belo« in »Rdečo Hrvatsko«, čeravno sta bila ta dva geograf-
ska naziva pri narodu že izven porabe. Na kraju je vredno omeniti
še historika Pavla Rittera - Vitezoviča (1652—1713), ki je v svojem
hrvatskem nacionalnem čustvovanju in obenem jugoslovanskem kultur-
no političnem stremljenju napolnil pojem Crvene Hrvatske z mnogimi
jugoistočnimi balkanskimi pokrajinami in ga razširil, kakor piše F.
Šišić:^ »U političnom pak pravcu, polazeći sa stanovišta, da »ilirski«
znači koliko »slovenski«, a slovenski koliko »hrvatski«, Ritter je prvi
izrekao misao ujedinjenja Hrvata, Srba, Slovenaca i Bugara s imenom
hrvatskim nazvavši »Crvenom Hrvatskom« Srbiju, Mace-
d on iju. Bugarsku i Traciju (Odriziju) a »Planinskom Hrvatskom«
(Croatia Alpestris) Kranjsku, Korušku, Štajersku. I grbove dao je svim
tim zemljama, što prave koji su tada bili u upotrebi, a što izmišljene,
u djelcu Stemmatographia sive armorum Illyricorum delinatio.

'V. K1 a i ć. Crvena Hrvatska i Crvena Rusija. (»Hrvatsko kolo«, knji-
ga VIII, str. 112—113). Zagreb 1927.

* F. Š i š i ć. Povijest Hrvata u vreme narodnih vladara, str. 30, Zagreb 1925'.

23*

356 Niko Županić, Ljubljana;

descriptio et restitutio (Beč 1701), od kojih su najpoznatiji iUrski, to
jest polumjesec i zvijezda, srpski, to jest krst i četiri ropske potkove
(docnije preudešene u čirilsko pismo S [C]) i bugarski, to jest usprav-
Ijen lav.«

Po kulturnem i političnem preporodu Hrvatov v XIX. stoletju so
se hrvatski i srbski zgodovinarji bavili često s problemom Crvene Hrvat-
ske, če je vobče kdaj postojala in res segala tako daleč proti jugu
do Valone ter nadalje kaj bi imel pomeniti barvni atribut »crven« tega
zgodovinsko-geografskega imena. Neobičen je namreč pojav, da nosijo
nekateri vzhodno evropski narodi pa tudi pokrajine barvne atribute,
ker kaj takega ni zapaženo v Evropi ni v klasični dobi ni v Novem
veku, pač pa beleži take pojave zgodovina Srednjega veka. Vkljub
mnogostranemu raziskovanju pa je ostal pomen stributa »Crvene« in
»Bele Hrvatske« do danes (1936) v megli mistike, ki tem bolj draži
radovednost zgodovinarja, etnologa in lingvista. Posebno odkar se je
med katoliškimi in pravoslavnimi Srbohrvati — to je med Hrvati in
Srbi — razvil kulturno politični antagonizem, poudarjajo nekateri hrvat-
ski značaj južne Dalmacije tudi na podlagi geografske lege in razpro-
stranjenosti »Crvene Hrvatske« popa Dukljanina. Hrvatski političar
Franjo Šupilo je v začetku XX. stoletja izdajal v Dubrovniku list
»Crvena Hrvatska«, dočim so srbski zgodovinarji in publicisti poudar-
jali srbski karakter južne Dalmacije. Sploh imajo barve veliko vlogo
pri delovanju človeške psihe in magično moč kot atributi ali oznake
narodov, armad, strank in društev. Izza vlade bizantinskega cesarja
Justinijana I so znane ogorčene borbe med »modrimi« in »zelenimi«,
kakor so bili carigrajski meščani — posebno na hipodromu — politično
razdeljeni.

Kakor sem že omenil, ne morem za svojo osebo sprejeti nobene
dosedanje razlage (L. A. Gebhardi, A. Pavič, V. Klaič, M. Šufflav, P.
Skok) atributa »Crvene« in »Bele Hrvatske«. Mislim pa, da barvni
atributi narodov, dežel in morij, kakor n. pr. »Crvena« in »Bela Hrvat-
ska«, »Bela Srbija«, »Črna Bolgarija«, »Rdeča« in »Črna Rusija«, »Sinji
Turki« (Köke Turki), Črno morje. Rdeče morje itd. pomenijo geograf-
sko orientacijo, strani horizonta ali neba, seveda s stališča ali pogle-
dišča tistega, ki se je orientiral, ki je določil geografsko lego dotičnih
narodov, ozemelj in morij. Zdi se mi, da zaznamovanje strani neba z
barvami prvotno ne izvira od Slovanov in sploh ne od Indoevropejcev,
posebno ne onih v Evropi.

II.

Vrnimo se k izvoru, vrnimo se h kroniki popa Dukljanina, ki je
pri kraju XII. stoletja prva zabeležil ime Crvene Hrvatske in iz katerega
so skoro vsi kronisti ter historiki črpali, ki so pozneje omenjali to ime
v svojih spisih.

Po imenu neznani pisatelj pop Dukljanin, ki je bil najbrže katoliški
duhovnik v Baru, pripoveduje v IX. poglavju svoje Kronike o nekem
hrvatskem kralju Budimiru, da je izza njegovega vladanja papež Štefan

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 357

pozval V Rim učenega Konstantina, ki da je s svojimi govori spreobrnil
mnogo ljudstva. Na potu čez Hrvatsko ga je sprejel Budimir in ko se
je bil Konstantin od papeža posvečen za meniha z imenom Ciril zopet
vrnil k Budimirju, je temu kralju razlagal Kristov evangelij in vero v
sveto trojico. Kralj je potem sprejel krščansko vero in je bil krščen
skupno s svojim ljudstvom. Kralj Budimir je nato sklical na Duvanj-
sko polje veliko narodno skupščino, katere so se udeležili kardinali in
škofi, kakor tudi odposlanec grškega carja Mihajla. Tu so doneseni prvo
zakoni za zaščito cerkve in njene pravice, zatem je dal mestom zakone
in jim odredil dohodke. Razdelil je tudi ozemlje svoje države in določil
pokrajinam meje. Ozemlje obsegajoče porečje rek tekočih z gorovja
v morje proti jugu je imenoval Primorje (Maritima), a ozemlje rek
tekočih z gorovja v veliko reko Dunav, Srbija (Surbia). Primorje je
zopet razdelil na dva dela: prvemu delu od Duvna do Vinodola (Valde-
vino) je dal ime »Bela Hrvatska« (Croatia Alba), ki se imenuje
tudi dolnja Dalmacija. V tem delu je kraj Budimir soglasno s papežem
Štefanom ustanovil solinsko nadškof ij o s podložnimi škofijami v Splitu,
Trogiru, Skradinu, Rabu, Zadru, Ninu, Osoru, Krku in Dubrovniku.
Ozemlje izmed Duvna in Drača je kralj imenoval Rdeča Hrvatska
(Croatia Rubea), ki se zove tudi Gornja Dalmacija, a tu je imela svojo
oblast Dukljanska metropolija. Srbijo, ki se imenuje tudi Zagorje, je
razdelil v dve pokrajini: prvo od reke Drine v zapadni smeri do Borove
planine, ki se zove tudi Bosna, drugo pa od iste reke Drine v vzhodni
smeri do reke Laba i Skadarskega blata, ki j o imenuje Rasa (Rassa).
Z drugimi besedami povedano, meja med primorsko Hrvatsko in za-
gorsko Srbijo je imela teči nekje po vododelnih gorskih višinah izmed
Jadrana in Ponta v jugovzhodni smeri od gore Dinare.

To mesto popa Dukljanina se glasi v latinskem izvirniku'' cap. IX:
Inter haec mortuus est rex Svetimirus et accepit regnum (filius)
eius Budimir nomine. Regnante vero rege B u d i m i r o misit papa
Stephanus litteras ad venerabilem virum Constantinum doctorem,
vocans eum ad se. Audierat enim de eo quod sua praedicatione converti
fecerat innumerabilem gentem et ob hanc causam desiderabat eum
videre. Itaque Constantinus, vir sanctissimus, ordinavit presbyteros et
litteram lingua sclavonica componens, commutavit evangelium Christi
atque Psalterium et omnes divinos libros veteris et novi testamenti de
graeca littera in sclavonicam, nec non et missam eis ordinans more
graecorum, confirmavit eos in fide Christi et valedicens omnibus, quos
ad fidem Christi converterat, secundum apostolicum dictum Romam
pergere festinabat. Dum autem pergeret transiens per regnum regis
Budimir, honorifice ab eo suspectus est. Tunc vir dei Constantinus,
cui nomen postea Kyrillus a papa Stephano impositum est, quando
consecravit eum monacum, caepit predicare regi evangelium Christi et
fidem sanctae trinitatis. A eius praedicationem rex Budimir credidit

зЛетопис попа Дукљанпна (Латинска редакција с Орбинијевим
талијанским преводом), cap. IX. Уредио Ф. Шишић. (Српска Краљевска .\кадемија,
посебна издања, књига LXVII, филозофски и фиполошки списи, 18.) Београд -
Загреб 1928.

358 Niko 2upanić, Ljubljana:

Christo et baptizatus est eum omni regno suo et effectus est orthodoxus
et verus sanctae trinitatis cultor. — Advenientes itaque cardinales et
episcopi inevenerunt regem in planitie Dalmae, a quo eum magno
honore et reverentia suscepti sunt. Tunc гех iussit congregari in eadem
planitie Dalmae omnes populos terrae et regni sui. Inter haec, dum
populi congregarentur, advenerunt legati nobiles et sapientes, missi ab
imperatore Michaelle, Leo et loannes, et alii sapientes, qui a rege et
cardinalibus honorifice suscepti sunt. — Post haec secundum Continen-
tiam privilegiorum, quae lecta coram populo fuerant, scripsit privilegia,
divisit provincias et regiones regni sui ac terminos et fines eorum hoc
modo: secundum cursum aquarum, quae a montanis fluunt et intrant in
mare contra meridianam plagam, Maritima vocavit; aquas vero, quae a
montanis fluunt contra septentrinalem plagam et intrant in magnum flu-
men Donavi, vocavit Surbia. Deinde Maritima in duas divisit provincias:
a loco Dalmae*, ubi гех tum manebat et synodus tunc facta est usque
ad Valdevino vocavit Croatiam Albam, quae et inferior Dalmatia di-
citur, cui inferiori Dalmatiae consensu domini papae Stephani et lega-
torum eius, instituit Salonitanam ecclesiam metropolim, suh cuius re-
gimine has ecclesias statuit, videlicet: Spalatum, Tragurium, Scardonam,
Arausonam, quod nune est castellum Jadrae, Enonam, (Teninium),
Arbum, Absarum, Veglam et Epitaurum, quod nune dicitur Ragusium.
Item ab eodem loco Dalmae usque Banbalonam civitatem, quae nune
dicitur Dyrrachium, Croatiam Rubeam vocavit, quae et superior Dal-
matia dicitur. Et sicuti inferiori Dalmatiae Salonitanam ecclesiam
constituit metropolim, similo modo superiori Diocletanam ecclesiam
pro iure antiquo statuerunt metropolim, — Surbiam autem, quae et
Transmontana dicitur, in duas divisit provincias: unam a magno flumine
Drina contra occidentalem plagam usque ad montem Pini, quam et
Bosnam vocavit, alteram vero ab eodem flumine Drina contra orientalem
plagam usque ad Lapiam et (ad paludem Labeatidem), quam Rassam
vocavit.

Pop Dukljanin navaja v 9. glavi svoje kronike razne dogodke in
imenuje razne zgodovinske osebe v zvezi s temi dogodki, od katerih
nekateri izgledajo na prvi pogled od drugod prineseni in v hrvatsko
zgodovino vpleteni, ali ni naš namen tukaj proučevati, kaj je vero-
dostojno, kaj ni. Za nas je važen opis razdelitve na stare pokrajine,
posebno pa geografska lega »Crvene« in »Bele Hrvatske«.

Naš kroničar iz Duklje omenja še enkrat »Crveno« in »Belo Hr-
vatsko«, in to v 28 in 29. poglavju, kjer je govora o kralju Tešimiru,
ki da je bil oženjen s hčerko bana Čedomira iz Bele Hrvatske in da
je imel z njo dva sina, Prelimira in Krešimira, pa da je bil Prelimir
po očetovi smrti osvojil vso Rdečo Hrvatsko, medtem ko je mlajši brat
Krešimir s svojim starim očetom po materi premagal bosanskega bana
in na kraju zavladal tudi nad Belo Hrvatsko. To se je zgodilo nekako
v sredi X. stoletja, ko je umrl bolgarski car Peter (968) in so Bizantinci

* Stari hrvatski prevod: »Od Dalme do Valdevina prozva Hrvate Bile, što su
Dalmatini nižnji.«

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 359

^ M. Sufflay, Srbi i Arbanasi, str. 112. Beograd 1925.

podvrgli svojemu gospodstvu vso Bolgarijo, cap. XXVIII: Postquam
autem creverunt pueri misit Tiscemirus filium suum socero suo, qui
Croatiam Albam dominabatur, mandans ei ut congregaret populum et
iret supra banum Bosnae. Ipse autem cum Prelimiro filio suo congregans
parentes suos et populum Tribuniae, venit praeliare contra banum, qui
Praevalitanam regionem regebat. Banus itaque congregans populum
suum paravit se ad bellandum. Dum autem commiteret bellum, cecidit
banus et mortuus est. Cecidit et Tiscemirus et vulneratus est, postea
moruus est. Predimirus autem, eius filius, vicit proelium et coepit totam
Croatiam Rubeam et coronatus est rex. Caepitque dominari terram et
regnum patrum suorum. Cap. XXIX: Cresimirus autem frater eius, cum
avunculo pugnantes, praedaverunt Uscople et Luca et Pleva. Banus
autem Bosnae, videns quod ante eos stare nequibat ad pugnam, fugit
ad regem Ungariae, Deinde Cresimirus cepit totam Bosnam et domi-
navit eam. Defuncto etiam patre matris suae, dominavit Croatiam Al-
bam. Cap. XXX: Eo tempore defunctus est Bulgarorum imperator
Petrus nomine, qui sedebat in civitate Magna Preslava et Graecorum
imperator, congregans validam fortitudinem gentis suae, obtinuit totam
Bulgariam suoque subiugavit imperio.

Če ne pozneje, v X. stoletju sta bili v navadi, kot izgleda, obe imeni:
»Crvena« in »Bela Hrvatska«.

Kaj pomeni prav za prav barvni pridevek pri »Crveni« in »Beli
Hrvatski«? Ali ima morda zemlja, kamenje skupno z nebom in
ozračjem v »Beli Hrvatski« bolj svetlo, belo barvo in v »Crveni Hrvat-
ski« rdečkasto? Ali je morda narod nosil v prvi belo in v drugi rdečo
obleko? Danes n. pr. se imenuje prebivalstvo črnomeljskega sreza, t. j.
predela izmed Gorjancev in Kolpe »Beli Kranjci« (Belokranjci) ravno
zaradi njihove bele noše za razliko od ostalih Kranjcev s črno pobar-
vano in bolj meščansko skrojeno obleko. Belokranjci, četudi imenujejo
svoje rojake onstran Gorjancev »Crne Kranjce«, sebi nikdar ne dajejo
nikakega skupnega imena, pa tudi ne naziva »Belokranjci«. To ime je
novo iz XIX. stoletja in književno, umetno ustvarjeno, ker najbližji
čmokranjski sosedje, novomeški Podgorci (Stopiče, Podgrad) imenu-
jejo svoje bele sosede južno od Gorjancev »Hrvate«. Ime »Belih Kranj-
cev« nima torej nikake zveze z dalmatinsko Belo Hrvati j o iz meglene
davnine, kakor bi to hotel zgodovinar M. Šufflay.°

Poglejmo bolj natanko besedilo letopisca popa Dukljanina, morda
pa on sam pokazuje pot k objasnitvi problema barvnih pridevnikov
pri obeh Hrvatskih, saj sta ti pokrajinski imeni obstojali verjetno še
pod kraljem Budimirom, morda na prelomu IX. na X. stoletje. Pop
Dukljanin piše »Croatiam Albam, quae et inferior Dalmatia dicitur ...«
to se pravi, da je bila Bela Hrvatska identična z dolnjo Dalmacijo in
»Croatiam Rubeam vocavit, quae et superior Dalmatia dicitur...«, t. j.
Crvena Hrvatska, ki pomeni isto kot gornja Dalmacija. Če bi ta poja-
snitev bila v zvezi z »bel« odnosno »rdeč«, potem bi imela oba barvna
pridevnika izvesno geomorfološko značenje, ker bi v tem primeru Cr-

360 Niko Zupanič, Ljubljana:

vena Hrvatska predstavljala visoki gorski svet južno od Duvna, a Bela
Hrvatska nižji svet v smeri proti panonski ravnici. Ali tako tolmačenje
ne izgleda dosti prikladno in sprejemljivo, kakor bi bil to primer, če
bi bil pop Dukljanin napisal, da pomeni Croatia Rubea južno in Croatia
Alba severnozapadno Dalmacijo.

Poglejmo kaj pravijo o tem predmetu zgodovinar V. Klaič" in drugi
znanstveniki, katerih mišljenje je on zbral in ocenil v svoji študiji o
»Crveni Hrvatski« in »Crveni Rusiji«. V. Klaič trdi, da se je spomin
na Crveno Hrvatsko ohranil edino na skrajnem jugu današnje Črne
gore, in sicer v imenu župe Crmnice (Cermenica, od črTjmtnb, st. slov.
rdeč). Pri tem se spominja »rdeče Rusije« (Čermnaja Rus, Červonnaja
Rus, lat. Russia rubra), ki je nekdaj obsegala v glavnem dve kneževini,
namreč Haličko na severni strani Karpatov in okoli gornjega Dnèstra
in zatem Vladimirsko, ki sta se pozneje spremenili v kraljevini Halič
(Galicija) in Ludomerijo (Vladimiri j o). V zgodnjem Srednjem veku, še
pred ustanovi j en jem ruske države, sta stanovali na ozemlju teh kraljevin
dve slovanski plemeni, namreč Hrvati in Duljebi, ki jih omenja naj-
starejši ruski letopis, imenovan tudi Nestorjeva kronika, po kijevskem
menihu istega imena (f H16.). Ta kronika navaja Hrvate na treh mestih,
kar govori zato, da je bilo to pleme v X. stoletju več ali manj odvisno
od knezov v Kijevu, dokler ni sv. Vladimir 1. 993. povel vojsko na njih.
Ali Lj. Hauptmann, ki priznava Belo in Veliko Hrvatsko, ne dopušča
Nestorjevim Hrvatom ruske etnične pripadnosti, ker da je Nestor mi-
slil na Hrvate okoli Krakova, pa jim pomika bivališče na zapad. S tem
se ne strinja V. Klaič, trdeč, da so bili Hrvati rusko pleme na skrajnem
vzhodnem robu Bele Hrvatske, ki da je znatno oslabela po izselitvi
bojevitih plemen Hrvatov in Srbov na jug. Na vsak način, da so Hrvati
prebivali v neposredni bližini ruskega plem.ena Duljebov, ki jih Nestor
dvakrat z njimi vred navaja. Duljebi so v toku časa dvakrat spremenili
svoje ime, enkrat v Bužane in drugikrat v Volinjane (Velinjane). Zelo
je značilno, pravi Klaič, da se je ime Bužani vrezalo v spomin onih Hr-
vatov, ki so za časa bizantinskega cesarja Heraklija osvojili Dalmacijo
in premagali tamošnje Obre in da se je spomin na reko Bug in Bužane
obdržal v južni Hrvatski počevši od VII. stol. skozi ves Srednji vek.
Zanimivo je, kako se je pleme Duljebov ali Bužanov širilo v zapadni
smeri proti reki Sanu, pritoku Visle, in kako so v ozemlju izmed Buga
in Sana dobili zopet posebno ime, ker se tu javlja mesto Črven in po-
krajina istega imena. Na zemlji Duljebov-Bužanov-Volinjanov je torej
obstojalo v X. stol. mesto Crvenj (Czerwien), po katerem so ostala
okolna od njega zavisna mesta dobila ime Črvenska mesta, a dotično
ozemlje je dobilo naziv Červonnaja Rus ali Rdeča Rusija (Rot Reussen,
Russia Rubra). Vzhodno gališka geografska imena, kakor n. pr. San,
Sambor, Švica, Lomnica, Bistrica, Bug, Perešmišl (Przemysl) spominjajo
V. Klaiča na enako glaseča se hrvatska imena na jugu: Samobor pri
Zagrebu, Sana in Sanica, Sanska župa, Bužani izmed Otočca in Gospiča,
Primišlje (gornje in dolnje) pri Slunju. Tak prenos in ponavljanje, da ni

V. Klaič, op. C. str. 112—133.

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 361

samovoljno, ampak je osnovano na prastarem običaju, da izseljenci
navadno imenujejo reke, gore in naselbine v svojih novih prebivališčih
z imeni iz svoje stare domovine.

V. Klaič je končal svojo živo pisano študijo o Crveni Hrvatski z
besedami: »Za sada kao da samo jedno ime smeta. Čini se u prvi mah,
da gradu Červen in Cervenskoj oblasti nema traga u južnoj Hrvatskoj.
Ali zar ne postoji u južnoj Crnoj gori i sjevernoj Arbanaskoj još i
danas županija Crmnica ili Črmnica s rijekom istoga imena, zar nema
ondje još i županija Kučevo, pa zar se nije oveča oblast od dvije žu-
panije i više mogla prozvati imenom ruskoga grada Červena ili Črmna,
koje se poslije proširilo na čitavu zemlju od grada Drača na sjever do
Duvanjskog polja? Grad Červen spominje se u Rusiji doduše prvi put
god. 981 ali je zato ipak mogao postojati već više stoljeća, možda još u
ono doba, kad je pleme Duljeba od god. 563 onako strašno stradalo od
nasilja divljih Avara ili Obara, dok se nije za kralja Sama i nakon
poraza Avara pod Carigradom god. 626 oslobodilo teškoga ropstva
svoga. Pa kad su Hrvati malo zatim na poziv cara Heraklija jurnuli u
Dalmaciju, da do kraja stru vlast avarsku nad Slavenima i u toj zemlji,
zar nijesu mogli jednu polovinu oslobodjene zemlje prozvati Crvenom
Hrvatskom po gradu Červenu u Rusiji?«

Pri vsem temeljitem in obširnem opisu Rdeče Rusije in Rdeče
Hrvatske V. Klaič ni mogel dokazati etnične zveze med obema in še
manj pojasniti, od kod izhaja in kaj pomeni barvni pridevek »crven«.

Zanimiva je pripomba L. A. Gebhardija (Geschichte des Reiches
Hungarn und der damit verbundenen Staaten, III, 279—281) iz 1. 1781.:
Zato, da imajo Slovani navado imenovati večjo deželo belo, manjšo pa
črno ali pa tudi rdečo, nudi primer »Bela-« in »Rdeča Hrvatska« ter
»Črno Ogersko«.

A. Pavić piše v svoji študiji »Cara Konstantina VII. Porfirogenita
De administrando imperio«, glave 29—36 (Zagreb 1906.): »Mi se mo-
žemo dosjetiti da se donji Hrvati u Dalmaciji prozvaše bijeli, Bjelo-
gorci, valjada po onom dobro znanom Strabonovom ,Albion' i Ptole-
mejevu ,Albanon oros', što biješe u njihovoj zemlji, a gornji da se
prozvaše crljeni (Crmnogorci: Crnogorci, kao što Crmnica: Crnica,
Obramnica: Obranica) opet po nekoj gori crvenog u onim krajevima, jer
još danas ima ,crveni brijeg' brdo između Crmnice i Paštrovića u
Crnoj gori. — Još u 15 i 16 veku dva Srbina Crnu goru više Zeljigova
i Skoplja pišu Črmna — Crmna gora, a to je Crvena gora. Tako kaže
Daničić, koji ona dva pisca cituje u akad. riječniku s. v. Crna gora, pak
još dodaje, da se ona Crna gora može biti prije doista zvala tako, t. j.
Crmna gora — Crvena gora. Da li se nije i Dukljanska arhontija, danas
Crna gora, u kojoj je nekoč bila Croatia rubea, iznajprije zvala Crmna
gora? Kada je prezbiter Dukljanski svoju kroniku gradio, onda zacijelo
da Croatia Alba i Croatia rubea u Dalmaciji više nijesu postojale.
On ih zacijelo nije iz prsta izsisao, nego ih je našao u kojoj starijoj
knjizi. A koja bi to knjiga već mogla biti ako nije onaj .libellus Gotho-
rum' za koji kaže da ga je u svojoj kronici ,ex sclavonica lingua" preveo
,in latinam'.«

362 Niko 2upanić, Ljubljana:

Ostroumni in duiioviti hrvatski historik, Milan Sufflay, isto po-
mišlja V svojem članku »Zagonetka popa Dukljanina. Crvena i Bijela
Hrvatska« (»Obzor«, br. od 23. svib. 1925) o vzrokih imenovanja »Crvene
Hrvatske«. Tudi on dokazuje obstoj župe Crmnice ali Crmnice na jugu
Črne gore, in dodaja, da se je nahajala v njenem sosedstvu še druga
župa Kučevo okolo Budve (Budva cum Cuceva, Cucceui in Budva), ki
izhaja kakor pri plemenu Kuči iz arbanskega besednega korena kuč
»rdeč«, pa zaključuje: »Da H je snena slika o Crvenoj Hrvatski imala
uticaja na postanak imena drevne župe Crmnice i susednoga kraja
Kučeva, a posredno i na postanak plemenskog imena Kuči (arbanski kuč
,crven'), ili su pak imena spomenutih župa služila kao podražaj za
izronjenje davnih uspomena iz pradomovine, to nije lasno odlučiti.«
Ime Kučeva, prema barskom popu leži uz kraj bliže varoši Budvi. No,
zapravo bila su to tek dva imena, arbansko i slovensko, za jednu te
istu oveću pokrajinu između Budve i Skadarskog blata. »... Još danas
postoji na sjeveru i istoku Elbasana gorska pokrajina Čemrenika. Od
te pokrajine po svoj prilici nosili su biskupi propaloga rimskoga grada
Skampe u srednjem veku uz naslov ,episcopi Vregenses' i ponešto iskva-
reni naslov ,episcopi Cenicenses'. Pokrajina ,Cermanica' ili .confini di
Tessalia' spominje se god. 1603. Baš za ovu također staru crvenu po-
krajinu bilo bi vrijedno ispitati, da li u njoj ima napadnih geoloških
formacija, koje su diktirale njeno ime, ili je pak ona čista tvorevina
slavenskoga sjećanja na daleku pradomovinu?«

Naš širokopotezni lingvist, P. Skok, tolmači' barvne atribute »Bela
Hrvatska« in »Crvena Hrvatska« pri Dukljaninu kakor tudi »Bela Hr-
vatska« pri Konstantinu Porfirogenitu kot plod sterilnega srednjeve-
škega etimologiziranja. Na ozemlju Dukljaninove Bele Hrvatske se je
namreč nahajalo mesto L a b, a stara srbska država Raša se je po njem
razprostirala ad Lapiam et Lap, kar gotovo meri na župo in reko
Lab, pritok Sitnice na Kosovem polju. Tu je menda nastopila znana
slovanska likvidna metateza alb > lab, ali je treba pripomniti, da so ti
koreni predslovanski, morda celo predindoevropski, kakor n. pr. pri
Labi na severu (Albis), kar je Konstantina Porfirogenita zavelo k iden-
tifikaciji z latinskim albus — bel. Tako bi dobili pri obeh pisateljih
»Belo Hrvatsko«. »Nije nikakova smijelost ako uzmemo, da je izvor
Dukljaninov stvorio po gradu ili plemenu Lab, Bijelu Hrvatsku (Croatia
Alba). I ovdje je sredovječna etimologija bila na poslu. I uzor po kojem
je nastala njegova Croatia rubea može se lako dokučiti. On je mogao
lako pomješati arnautska plemena, od kojih su neka valjda već onda
nekoja bila na putu slaviziranja, sa slovenskim Hrvatima. Ime današnjeg
crnogorskog plemena Kuči, koje je očito arnautski kuk < cocceus
trebao je samo da prevede sa drugom lat. bolje poznatom riječi rubeus
i Crveni su Hrvati tu.«

Navedeni poskusi tolmačenja barvnih atributov rdeč in bel, ki se
nahaja v zgodovinsko-geografskih imenih Croatia Rubea in Croatia
.\lba, me ne morejo zadovoljiti, ker nimajo pravega pomena in pravega

'P. Skok, Kako bizantinski pisci pišu lična i mjesna slovenska imena.
(»Starohrvatska prosvjeta« L. 71—72.) Zagreb - Knin 1927.

Zna ienje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 363

M. P r a w d i n, Tschingis - chan. Der Sturm aus Asien. Stuttgart 1934.

Smisla. Izgledajo mi preveč izumetničena in za lase privlečena. Zato
bom poskusil sam podati razlago teh nenavadnih pridevnikov narodom
in deželam.

ni.

Čitajoč pred kratkem zanimivo knjigo* o življenju in vojnih po-
hodih najsilnejšega zmagovalca narodov, Džingis-kana, sem si beležil
navade mongolskih in turških narodov, kakor tudi njihove etnološke
posebnosti. Tako sem naletel v tej knjigi na mesto, ki nam bo pojasnilo
kaj pomenijo barvni atributi pri narodih in zemljepisnih imenih. Bilo
je leta 1224., ko sta se mongolska poveljnika (örlök) Subutai in Džebe
po zmagi na reki Kalki vrnila domov ter cele tedne poročala gospodarju
Džingis-kanu, kod sta vse vodila njima izročenih 30.000 konjenikov,
katere narode sta premagala in na kateri strani sveta prebivajo novi
podložniki. In pri tej priliki so se cesto slišala za orientacijo imena barv:
modra, rdeča, bela, črna in višnjeva.

Džingis-kan je izhajal iz mongolskega nomadskega plemena Kiut-
biirčigin (sivooki Kiuti) v gornjem porečju reke Onona. Njegov oče
.Tesugei-bagatur (J. »močni«), ki je nosil v spominu enajst svojih pred-
nikov, je poveljeval taborišču (ordu) 40.000 šotorov in je kot zaveznik
Kitajcev premagal tatarskega poglavarja Temudžina. To je bilo leta
1162. — konjskega leta (morin) — in vrnivši se zmagonosno domov v
svoj tabor, je zatekel svojega prvorojenčka — porodila ga je izza voj-
nega pohoda njegova najljubša žena Ölön-eke (mati oblak), kateremu
je dal ime Temudžin, po stari mongolski navadi, naj ime človeka spo-
minja na najvažnejši dogodek ob njegovem rojstvu. Ta Temudžin je
sčasoma postal največji osvajač v svetski zgodovini: Džingis-kan (1162.
do 1227.), ker je samo »Večno modro nebo« (»Menke Köke Tengri) za-
povedalo, da zavlada vsem narodom in da si nadene to ime. To božjo
voljo je oznanil narodu šaman Gokču-Teb-Tengri (G. zaupnik neba).
In Džingis-kan je z ognjem in mečem zvaril državo, ki je segala od Tihe-
ga oceana do našega Jadrana, od sibirskih taj g do nebotične Himalaje:
najsilnejša državna tvorba, ki je kdaj postojala na zemeljski obli.
' Temudžin je bil nomadskega barbarskega pokolenja in ni umel ni
citati ni pisati, ker njegovi Mongoli sploh niso poznali ni pisma ni pi-
sanih del. Šele pod njegovim vladanjem je bilo uvedeno uigursko (vzhod-
no turško) pismo, na katerem so pisali zapovedi in zakone. Ali zato je
Temudžin šel skozi težavno in trnjevo šolo življenja, ki je izb rušila
njegove prirojene pozitivne lastnosti do briljantne popolnosti. To so
bile v prvi vrsti bistrina duha, močna volja, hrabrost, izdržljivost do
skrajnosti, talent za organiziranje ljudstva, okretnost in prisotnost duha
V nevarnosti itd.

Po očetovi smrti je mladi Temudžin zgubil ne samo oblast nad
domačim plemenom, ampak vse, celo šotor in svojce. S časom pa je
vse povrnil in premagal po vrsti vsa sosedna plemena tako, da je
1. 1206. postal kakan, t. j. vladar vladarjev z imenom Džingis-kan. Od

364 Niko Zupanič, Ljubljana:

leta 1211. do 1216. je vodil vojno proti Kitaju in leta 1215. je zavzel
Peking. Mongolska vojska ni zmagovala samo zaradi hrabrosti in iz-
držljivosti, ampak zaradi prvovrstne organizacije in izurjenosti v vojnih
vedah. Džingis-kan je namreč ustanovil svojevrsten glavni štab (jurt -
dži), ki je deloval v njegovem taborišču (ordu) in kamor so morali
prihajati na vežbo vsi plemenski glavarji ter oficirji. Tu so se učih
umetnosti obleganja utrjenih krajev in mest s pomočjo lestev, s peskom
napolnjenih vreč, velikih oblegovalnih ščitov ter oblegovalnih strojev za
metanje kamenja. Vsakemu plemenu je bilo naloženo, da si preskrbi
material za obleganje trdnjav, ki je bil spravljen v arzenalih pod nad-
zorstvom posebnih oficirjev. Tako je devet let po Džingis-kanovi smrti
mobilizacijski ukaz spravil na noge 600.000 mož, ki jih je peljal nad
Evropo njegov vnuk Batu-kan.

Slovane bo zanimalo, kaki so bih začetki oblastne sfere (ulus)
Kipčaka ali »dražave zlate horde«, kateri so bili Rusi podložni nekaj
stoletij. Ko je namreč Džingis-kan izvel prvo večjo organizacijo svojih
vojnih sil, jih je hotel poizkusiti v novi vojni. Zato je poslal svojega
prvega sina Džučija v spremstvu generalov (örlök) Subutaja in Džebeja
proti severozapadu, da pokori neka bojevita plemena onstran državne
meje. Po zmagi nad Naimani je Džuči prekoračil Altai in je v stepi
podvrgel Kirgize, potem se je obrnil nazaj preko Sajanskega gorovja ter
osvojil zemljo Merkitov in Orijatov. V bitki je padel tudi merkitski
glavar Tuhtu-beg, stari sovražnik Džingis-kana. Oče, zadovoljen z uspehi
svojega sina, je priredil Džučiju slovesen sprejem ter mu podaril ravno
osvojene dežele kot posebno oblastno sfero (ulus) zapada, v kateri je
pozneje vladala Džučijeva dinastija, posebno ko si je njegov sin Batu-
kan podvrgel še nadaljnje severozapadne predele Azije in zemljo
Rusov 1236.—1242.).

Ali že prej, po prvem pohodu na Evropo, sta se leta 1224. Džingis-
kanova poveljnika, Subutai in Džebe, vrnila po porazu Rusov na reki
Kalki v kakanovo taborišče in cele tri tedne pripovedovala vzrado-
ščenemu gospodarju o neizmernih daljinah, deželah in narodih, ki sta
jih premagala in osvojila. Ker takrat niso imeli generalštabnih kart in
zemljevidov, sta morala opisovati smeri vojnega pohoda ter geografsko
lego dežel in narodov tako, da so se v poročilu neprestano slišala imena
barv: modra, rdeča, črna in vijoličasta (ljubičasta). Mongoli namreč
in gotovo tudi Turki izražajo v barvah strani ob-
zorja (sveta), in sicer pomeni: modra barva vzhod,
rdeča jug, bela zapad, črna sever in ljubičasta (vi-
joličasta) sredino."

" Danes zaznamujejo v južni Mongoliji vazalna področja države (chochun)
z imeni dotičnih plemen, ki so zopet razdeljena na eelo vrsto kneževin, a ta se
zopet razlikujejo z geografskimi pridevniki strani neba, n. pr. Dzun (vzhodna),
barun (zapadna), dunda (srednja), dau (severna), ubur (južna). Tudi častne na-
slove knezov dajejo za laglje razlikovanje kohunov (chochunov) ali aimakov,
n. pr. Dzasa-wan, Darchan-wan. (H. C o n s t e n, Weideplätze der Mongolen
Bd. IL, 19. Berlin 1919). Naslov Wan (knez) je kitajskega izvora in se je nahajal
združen z mongolskimi častnimi nazivi, dočim so Mandžurci dajali podložnim
knezom - upraviteljem častni naslov heile in b e i s e.

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 365

Duh varuh plemena Kiut-Burčigin je spremljal mongolsko vojsko
V vse dele starega sveta in je doprinesel k zmagi nad narodi vseh petih
barv.

Sedaj lahko razumemo, zakaj so do najnovejšega časa imenovali
azijski narodi ruskega vladarja »belega carja«, namreč ravno zato, ker
so ga smatrali za direktnega naslednika in dediča »zapadne države« ali
Kipčaka. Belo je barva zapada.

Ako po vsem tem navedemo mongolski način zaznamovanja strani
sveta v našem slučaju, v slučaju »Crvene« in »Bele Hrvatske«, potem
dobimo lepo enačbo Crvena Hrvatska = južna Hrvat-
ska in Bela Hrvatska = zapadna Hrvatska. Seveda je
prvi slučaj točen in sprejemljiv, če se posmatra delitev s stališča na
Duvanjskem polju, kamor je sklical kralj Budimir narodno skupščino
in kjer je dal meje svojim pokrajinam. »Bela Hrvatska« sicer ne leži
prav na zapadu od Duvna, ampak bolj v severozapadni smeri, aU treba
je pomisliti, da v mračnem zgodnjem srednjem veku niso imeli možnosti
za nataično določevanje orientacije v prostoru.

Konstantin Porfirogenit piše okoli polovice X. stoletja, da so Hrvati
lirika prišli s severa iz Bele Hrvatske in jim pravi Βελοχρωβάτοι {jyovv
ϋοπροι χρωβάτοι in po novejših raziskavanjih bi se imela ta Bela Hrvat-
ska razprostirati nekje izmed gornje Visle in izvornega porečja Labe.
Najstarejša ruska kronika (Nestorjeva) pa omenja na severu samo
Hrvate brez kakega pridevka, ki so se 1. 907. pod knezom Olegom skup-
no z drugimi ruskimi plemeni udeležili vojnega pohoda na Grke. Leta
993. pa je ruski knez Vladimir peljal vojsko na Hrvate, kakor piše ome-
njena ruska kronika. Kje so stanovali ti Hrvati? Mislim, da v vzhodni
Galiciji, morda do Sana, dočim bi Konstantinovim BeHm Hrvatom ostala
zapadna Galicija tam do češko-šleske meje. Za posmatrača iz Kijeva ali
iz Carigrada so bili Hrvati med izvornim porečjem Lahe in gornjo Vislo
vsekakor zapadni — beli Hrvati, dočim so bili istočno-gališki Hrvati več
ali manj domači Hrvati, ki se jim je v okviru ruske države kmalu ime
izgubilo.

Tudi Kitajci so zaznamovali nekatere mongolske narode z barvnimi
atributi. Tako so n. pr. imenovali bolj kulturne Hungirate — pri katerih
se je Džingis-kan oženil — in Ongute, severozapadne sosede Kitaja,
»Bele Tatare«, vsa ostala mongolska plemena pa »Črne Tatare«, kar
pač pomeni južne in severne Tatare. Porečje Kerulena in Onona, osrčje
mongolskega sveta leži namreč skupno z ozemljem Keraitov, Merkitov,
Oiratov in Bargutov severno od domovine Hungiratov ter Ongutov,
kitajskih sosedov.

Uigure, kulturno turško pleme južno od izvirov Irtiša, ki je imelo
zgodaj v Srednjem veku svojo državo, agrikulturo in pismenost, ime-
nujejo drugače Koke-Turke (sinje Turke), t. j. vzhodne Turke, kar so
tudi v istini.

Poraja se vprašanje, kdo je imenoval južno Dalmacijo »Crveno
Hrvatsko«? itd. Ali so to storili Slovani iz svojega prvobitnega besed-
nega zaklada in po kakem prvotnem običaju, ali so to storili Bizantinci,

366 Niko Zupanič, Ljubljana:

ki so zapisali ta imena v zgodnjem srednjem veku? Mislim, da je treba
temu iskati vzroka pri turških in mongolskih narodih, posebno pri
tistem, ki je bil v zgodnjem srednjem veku s Slovani v najožjih in naj-
dolgotrajnejših Stikih na jugu in na severu, na vzhodu in na zapadu,
pri Obrih (Avarih). Ti so prišli iz onih krajev, kjer stanujejo še danes
vzhodno turški in mongolski narodi, tam od mandžurske meje in debe-
lega kitajskega zida. Izgleda, da so pravi Avari, ki so jih Kitajci imeno-
vali porogljivo Žuan-žuan (črvja zalega), povzročili prve izpade Hunov
proti zapadu. Vsekakor je bila zgradba velike avarske države okolu leta
400 po Kr. dovršena in je segala z v daljave odmaknjenimi mejami od
Karašarja v istočni Tarimski kotlini tam do severne Koreje. Nekaj
časa so jim bili podložni tudi Heftaliti (»Beli Huni«), ki so pozneje kot
zavezniki Avarov ustanovili okoli sredine V. stoletja veliko državo v
skitski Mezopotamiji, v porečju Oksusa in Jaksartesa. Heftalite so pre-
magali zapadni Turki in se polastili Sogdijane in Baktrije. Avari (Obrï
pa so naposled prišli v ozemlje med Uralom in hrbtom Kavkaza iii
od tu so se leta 558. pomešani s Kavkazci in turškimi Bolgari napotili
proti zapadu ter si podvrgli večino Slovanov. Kot njihovi gospodarji so
gotovo izveli tudi politične organizacije, ustvarili pokrajine in njihovo
upravo, pri čemer so Slovani sprejeli razne izraze iz pravnega, vojaškega
in kulturnega področja. Tako je bilo pozneje pri Srbih, Bolgarih in Gr-
kih, pri katerih so osmanski Turki ostavili velik del svojega besednega
zaklada. Avari sicer niso bili upravno in drugače tako tesno povezani
s Slovani in je že čez tisoč let kar jih ni, pa vendar so jezikoslovci izlu-
ščili iz slovanskih jezikov nekoliko avarskih besed. Tako n. pr. so po
P. Skoku" obrskega izvora sledeči pojmi: b a n od bajan (starohrV.
bojan), pan (starejše hpan) od xotnàvoi;, župan," tepci (od tapu),
bilje g, beleg z glagolom beležiti (od tur. korena bil, bel ~ znati),
knjiga, kalpak - klabuk, belčug (= prsten) itd. Po mišljenju P. Skoka
so Obri spadali iz lingvističnih ozirov v skupino severno turških naro-
dov, ali pa so vsaj izposojevali važne termine iz turških jezikov. V
leksičnem pogledu pokazuje obrski jezik največjo sorodnost s turškimi
Bolgari na Volgi (Čuvaši). Zato je prirodno misliti, da so Obri ustvarili
pokrajinska pojma »Crvena« in »Bela Hrvatska«, saj je zgodovinsko
dokazano, da so v začetku VII. stoletja zavzeli skupno s Slovani Ilirik
in da so se razpršeni očuvali v nekaterih krajih Hrvatske tam do X. sto-
letja. Z izginotjem Obrov iz področja zgodovine v naših krajih, izgine
tudi navada zaznamovanja narodov in dežel z barvnimi atributi. Taka
etnična in geografska imena so se ohranila do danes samo s prepiso-
vanjem in prevzemanjem iz najstarejših zgodovinskih spisov, ne da bi
se vedelo kaj pomenijo. .

" p. Skok, Južni Sloveni i turški narodi. (»Jugoslovenski istoriski časopis«,
IL, 1—15.) Beograd 1936.

" Po našem mišljenju beseda župan ni turškega, ampak predtračanskega,
pelazgijsko-alarodskega izvora. (Prim. N. Zupanič, Zupan in župa. Résumé?
des communications présentées à la 6-e section du IV-e Congrès des géographe?
et ethnographes slaves à Sofia — 1936.) .

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 367

Ko SO Obri prišli v sredini VI. stoletja v Zakarpatju med Slovane,
ki so v glavnem še tam skupno prebivali, se je tam, kakor vse prilike
kažejo, začelo veliko mešanje in preseljevanje. Verjetno so Obri tirali s
seboj na vojnem pohodu proti Frankom, proti Polabju, Cehe Srbe in
Hrvate, pri čemer je seveda dober del še ostal doma, na vzhodu. Pri
rodno je, da so rekli polabskim Srbom »Beli Srbi« in Hrvatom v Šleziji
»Beli Hrvati«, kar so pozneje zabeležili Bizantinci.

368 Niko Županić, Ljubljana:

Pri Srbih postoji izraz »beli svet«, ne da bi se znalo kaj to prav za
prav pomeni. Morda pa je to dediščina iz obrskih časov in pomeni
»zapadni svet«, kakor pri »Beli Hrvatski«. Na to me navaja običaj, da
se pridevnik »belosvetski« daje pri Srbih navadno osebam, ki po svojem
poklicu niso baš častne in ki so produkt bolj zapadne kulture. Tako
n. pr. sem v Belem gradu večkrat slišal za kako moralno sumljivo, po
modi oblečeno žensko »belosvetska devojčura« ali za kakega moškega
klativiteza »belosvetska bitanga«, »protuva sa belog sveta«. Ker take
osebnosti navadno niso prihajale iz balkanskih dežel, ampak iz avstrij-
skega zapada, znači morda belosvetski toliko kakor »franački«^^ ali
danes »švabski«, to je človek od zapada za razliko od domačega patriar-
halnega Balkanca. Morda je tako, a sigurnih dokazov za to nimamo.

IV.

Ker že govorimo o barvah kot atributih narodov in dežel, naj nam
bo dovoljeno, ko smo vprašanje »Crvene« in »Bele Hrvatske« rešili,
dotakniti se še nekaterih podobnih primerov izven slovanskega sveta. Tu
mislimo n. pr. na Rdeče morje. Belo morje. Črno morje. Bele Hune,
»Črne« in »bele ljudi«.

Rdeče morje leži med Arabijo in afriškim kontinentom ter pred-
stavlja vodno zvezo med Sredozemskim morjem in Indijskim oceanom.
Herodot imenuje ta zaliv (II, 158, IV, 41—42) Έρυ&ρά d-άλατα, ki se izliva
v ocean istega imena (II, 11, 159). Že prej so Grki slišali pri Egipčanih
o Rdečem morju (Aischylos pri Strabonu, I, 33) in njegovi škrlatni
strugi. Ktesias si je barvo morja razlagal od nekega studenca, ki je
prinašal v morje rdečo vodo in jo barval. Sam je mislil, da daje posebno
lomljenje sončne svetlobe morju rdečo barvo, ki pa lahko pride tudi od
okolnega gorovja, zardelega od notranjega žara. Drugi zopet pravijo,
da je morje dobilo ime po Perzejevem sinu Erythrasu, ki je baje vladal
v onih krajih (Strabo, XVI, 779). V novejšem času, v dobi procvita
prirodoznanstva in znanstvene eksaktnosti, pa so Brugsch, Ebers in Ed.
Meyer izvajaH ime od rdečega ozemlja, kakor so Egipčani imenovah
Libijo in Arabijo za razliko od črne zemlje v dolini Nila in v tem
spoznali egipčansko zaznamenovanje morja, ki so ga Grki po tolmačih
prevzeli. V resnici pa ima Rdeče morje intenzivno sinjo barvo, ki pre-
haja iznad koralnih čeri in pragov v zelenkasto nijanso in je zaradi
močnega izhlapevanja bolj slano kot druga morja. Torej so vse prejšnje
pojasnitve krive in atribut rdeč pomeni južno smer, ker Orient imenuje
strani sveta po barvah." Torej Rdeče morje = južno morje.
Rdeče morje so krstili najbrže Egipčani ali njihovi sosedje Arabci ali
Perzijci.

" Pri Balkancib, posebno pri Novogrkib se imenuje evropski zapad (Abend-
land) i'iJa/iii'a in zapadnjakΦ()ά7;ίος. Navadni črni kavi se reče v kavarnah ä la
franca za razliko od turške.

" W. Sturmfels, Etymologisches Lexikon der deutschen und fremd-
ländischen Ortsnamen, str. 127. IL verbesserte in vermehrte Auflage. Berlin-
Bonn 1931.

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 369

Enako ime kot Rdeče morje je nekdaj imel Indijski ocean, ki je
bil znan v najstarejših časih pod pojmom Okeanos, kot morje na jugu
Azije, ki so si ga potem predstavljali kot zunanje in oblivajoče zemljo,
krožno kot horizont. V starem veku so mu rekli Ή ερν&ρα &άλααΰα
(Herodot), Έρυ&ραΐος πόντος (Dionys. Perieg.), (Rubrum mare), (Pomp.
Mela) in šele Ptolemej ga je nazval Ίνδικόν Πέλαγος. Izgleda, da je
prvotno nosil Indijski ocean ime Rdečega morja kot morje na jugu
azijskega kontinenta.

Sredozemsko morje, to je zaprto morje med Evropo, Afriko in
sprednjo Azijo, imenuje Palybios Ή ε'αω ϋ-άλαοβα, Pomp. Mela Internum
mare in šele Solinus mu je dal v III. stol. po Kr. ime Mediterra-
neum mare. Egipčani so mu rekli ivat (wazj -ur = »morje veHko«,
Asirci: tihamti rabiti = veliko morje ali tihamti jaunai = grško
morje. Tihamti Uliti »gornje morje« je značilo Kaspijsko morje in
iihamti sapliti »dolnje morje« = Perzijski zaliv. Hebrejci so ga ime-
novali jam-ha acharon »zadnje morje«, t. j. zapadno morje, za razliko
od Mrtvega morja na vzhodni strani Palestine. Novogrki imenujejo
Sredozemsko morje Ή μεαόγειος (&αλάοαα), Turki pa a k de niz i »Belo
morje«, kar pomeni zapadno morje, ker pač leži na zapadu Anadolije.

Kar velja v velikem za Sredozemsko morje to velja tudi za Egejsko
morje Αιγαίον πέλαγος (Benečani so ga v Srednjem veku izprevrgli v
Archipelagos), ki ga imenujejo Turki Ak deniz = zapadno morje,
Bolgari »Belo morje« in GτkiΊIäaπρη θάλασσα. Verjetno so Bolgari in
Grki prevzeli to imenovanje od Turkov, ki so prodrli kot osvajači M.
Azije v XI. stol. do Nikeje in Arhipelaga.

V starem veku se je imenovalo Črno morje ΙΙόντος''Αξεινος(Ϋίηά3.τ,
Euripides), to je negostoljubno, divje morje, po ljudski etimologiji, ki
pa se je pozneje popravilo in dobilo ime Πόντος Εύξεινος, gostoljubno
morje, pri Teokritu pa Σκν&ικός πόντος. Nemški slavist M. Vasmer"
trdi, da je Εύξεινος iranskega izvora, ker da so bih prebivalci južne
Rusije iranski Skiti, ki so tu ustvarili mnoga geografska imena. M.
Vasmer razlaga ime iz iranskega korena (avest), ayjaena — »temen« in
se poziva na Euripida, ki je imenoval Črno moTJe Πόντος μέλας, kar naj
bi značilo prevod starega imena "Αξεινος. Imamo pomisleke proti tej
razlagi, prvič, ker je ime Skit bolj kolektivni kakor etnični pojem, ter
na ta način malo pove, drugo, ker ne bi tak prevod imel s stališča Skitov
nikakega pravega pomena, in tretjič, ker imamo morda boljšo razlago
korena 'Αξεινος iz alarodskega (jafetitskega) jezika. Ime bo najbrže
predskitsko, prastaro in bo v zvezi s korenom Vkš »aqua«, ki se nahaja
n. pr. v rečnih imenih" 'Αξος, Αχοη, 'Αρ-άξης, Ώξος, Ί-αξάρτης, Άξιος
(Vardar),'Αξεινος. Od tod ima svoje ime tudi stepska reka Aksiakes

" M. Vasmer, Untersuchungen über die ältesten Wohnsitze der Slaven.
I. Iranier in Südrußland, stran 20, 60. Leipzig 1923.

K. O Š t i r, Alarodica, str. 280. (»Razprave« L, Znanstvenega društva za
humanistične vede v Ljubljani.) Ljubljana 1923.


370 Niko 2upanić, Ljubljana:

(Tiligul), ki teče med Dnestrom in Bugom ter se izliva v Pont." Euripid
imenuje P. Euksin Πόντος μέλας morda v pesniškem, simboličnem po-
menu. Kakor vemo, izražajo vzhodni narodi strani sveta v barvah in
potem bi tolmačenje iz iranščine:"J^itvog = črn, značilo »severno morje«,
kar pa ne bi bilo prirodno vsled tega, ker je Pont ležal na jugu od bivališča
Skitov. Pač pa so Turki Osmanlije Πόντος Άξεινος s pravom prozvali
Kara deniz = Črno morje = Severno morje, ker res leži na severu
turške Anadolije. Isto velja za novogrško ime Μαύρη ϋ-άλαοοα, za katero
bi bilo zanimivo dognati, dali je starejše ali mlajše od turškega.

Gori smo omenili »Bele Hune« ali Heftahte, ki so bili v osrednji Aziji
nekaj časa podložni Avarom, pozneje (okoli sredine V. stoletja) pa so za-
vzeli kulturno ozemlje Sogdijane in Baktrije in so često vodili vojno s svo-
jimi perzijskimi sosedi, posebno izza vladanja kralja Perozisa. Nas za-
nima, zakaj so se imenovali »Beli Huni« ali zato, ker so res pripadali
narodom svetle antropološke kompleksije (nordijcem) ali morda iz
kakega drugega vzroka. Njih popisuje bizantinski historik Prokopij kot
narod, ki se je razlikoval od ostalih Hunov i telesno i po kulturi, ker
da niso pravi nomadi, ampak obdelujejo dobro zemljo. Oni da so edini
izmed hunskih plemen, ki se odlikujejo po belobi telesa in po obrazih,
ki niso grdi. PROCOPII DE BELLO PERSICO, I, 3: Χρύνω öh %ατΐρον
Περόζης ό Περα&ν βαοιλεύς πρός τό (Μννων τών Έφ&αλιτ&ν ε&νος, οίίΰπερ
λευκούς όνομάζουΰιν, noUßov περι γΤις ορίων διέφερε, λόγου τε άξιον
ατρατόν άγείρας έχ'αύτούς ί^ει. Έφ&αλΐται δε Οϋννικόν μεν έ'&νος είΰί τε
και ονομάζονται, ού μέντοι άναμίγνινται tJ επιχωριάζρνοιν Οϋννων τιαεν ών
ήμεΐς ϊομεν, επει ούτε χώραν αυτούς δμορον έ'χουαιν ούτε πη αυτών αγχιοτα
ώκενται άλλα προΰοικοϋΰι μεν Πέρΰαις προρ βορραν ανεμον οϋδε πόλις Γοργώ
ονομα προς αύταΐς, ποϋ ταΐς Περΰών έοχατιαΐς εΰτιν, ένταϋϋ-α δε περι γης
ορίων διαμάχεΟ&αι πρός αλλήλους ε'ΐώ&αοιν . ού γαρ νομάδες είοΙν &6περ
τά αλλα Ούννικά ε&νη άλλ'έπΙ χώρας άγα&ης τίνος εκ παλαιού Ίδρύνται .
ταϋτά τοι ού δε τινα έαβολήν πεποίηνται πώποτε ες Ρωμαίων την γην δτί μή
ξύν τΦν Μήδων Οτρατώ . μόνοι δε Ούννων ούτοι λενκοί τε τα οώματα και
ούκ αμορφοι τας όψεις εΙοίν. Recognovit I. Haury, vol. I, Lipsiae MCMV.,
in aedibus Β. G. Teubneri.)

Heftaliti naj bi bili po poročilu Prokopija bolj evropski ljudje,
prijetnih obrazov in svetle kompleksije nasproti od pisateljev poudar-
jani hunski »nigredo pavenda«. Ali vseeno se ima proti temu pomisleke,
ker so morda Bizantinci to karakteristiko Heftalitov podali na osnovi
drugega imena »Beli Huni«, ki je bilo že staro in pri njih v običaju,
saj se je že leta 395. po Kr. pojavilo za Hune, ki so prodrli preko
Kavkaza v Perzijo. Morda so to bile horde Hionitov in je ono ime
prešlo na njihove naslednike Heftalite z namenom, da bi se moglo
azijske Hune razločevati od evropskih. M. Kiessling" pomišlja na

1° N. županić. Reka Erak. Prilog istoriji borbi naroda za prevlast nad
južnom Rusijom u drugoj polovini IV stoleća posle Hrista. Etnolog IV., str. 119.
Ljubljana 1930.

" Pauly-Wissova, Real Encyklopedie der classischen Altertumswissen-
schaft, VIII., 2610.

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 371

možnost, da je izraz »Beli Huni« skovan specielno za hunske Alane,
ki so jih Huni premagali, potem pa se z njimi združili v državno orga-
nizacijo. Alani so bili visoke rasti in lepi, zmerno svetlih (žoltih) las,
sicer pa Hunom enaki po srčnosti in okretnosti v boju (Ammiani Mar-
cellini, Rerum gestarum lib. XXXI, cap. 2, 21): »Proceri autem Halani
paene sunt omnes et pulchri, crinibus mediocriter flauis, ocolorum tempe-
rata toruitate terribiles et armorum leuitate veloces, Hunisque per omnia
suppares uerum ictu mitiores et cultu, latrocinando et uenando ad usque
Maeotica stagna et Cimmerium Bosporum, itidemque Armenios diseur-
rentes et Mediam. (Recensuit notisque selectis instruxit V. Gardthau-
sen, vol. II. Lipsiae MDCCCLXXV.) M. Kiesslingovi hipotezi naspro-
tuje W. Sieglin," ker da so bili Alani doma v Kavkaziji, dočim so
Heftaliti prodrli iz centralne Azije, in da bi oni imeli pač pripadati
iranski jezikovni grupi. To je vse mogoče, mogoče pa je tudi, da so
Perzijci imenovali Heftalite »Bele Hune« = zapadne Hune za razliko
od onih, ki so ostali na vzhodu, v vzhodnem Turkestanu. Kaj gotovega
je težko reči.

Barvni pridevniki pa značijo pri gotovih narodih tudi socialne
razlike, socialne stopnje. Tako n. pr. se imenuje pri Rusih nižji delovni
sloj naroda črn (iepHb,f)črni narod, kar mislim da je ostalo od Mongolov,
ki so tam bivali in vladali v srednjem veku. Še danes se n. pr. delijo
Torguti puščave Gobi v štiri socialne razrede: 1. Tzagan jase »bele
noge«, 2. Kara jase »črne noge«, 3. d a r k h a n, 4. lame. Tzagan
jase predstavlja plemstvo, kara jase je najnižji sloj, ki mora plačati
davek, darkhan znači maloštevilen srednji stan, ki je nastal iz »črnih
nog« ali je bil pri tem oproščen plačevanja davkov; tudi lamam, to
je duhovniškemu stanu, ni treba ni davkov plačevati niti služiti v vojski.

Pri Chalcha Mongolih spadajo poljski delavci, obrtniki in lovci
v društveni sloj »Črnih ljudi« (Chara hun) in nosijo kratek čop las,
da se jih lahko na zunaj razlikuje od sloja lam.

Končujem to historično - etnološko študijo v prepričanju, da sem
navel dosti primerov za dokaz, da pomenijo pri orientalskih narodih,
posebno pri Mongolih in Turkih (morda tudi pri Kitajcih), barvni
atributi narodov in pokrajin v glavnem strani sveta in da pomeni
»Crvena Hrvatska« južno — in »Bela Hrvatska« zapadno Hrvatsko, ker
so se ravno mongolski in turški narodi v zgodnjem srednjem veku
naselili med Slovani in prinesli k njim tudi ta običaj. Ker je bil v
Evropi razširjen v zapadni smeri nekako do gornje Lahe in Jadrana,
bi rekli, da izhaja od Obrov, katerih oblast se je od VI. do VIII. stoletja
razprostirala do teh mej.

\V. S i e g 1 i n, Die blonden Haare der indogermanischen Völker des Alter-
tums, Str. 33—34. München 1935.

" H. Haslund-Cristensen. Zajagan, str. 107. Stuttgart 1935.

372 Niko Zupanič, Ljubljana:

Résumé.

Die Bedeutung des Farbenattributes
bei dem Namen Rot-Kroatien.

Vortrag auf dem IV. Kongresse der slavischen Geographen
und Ethnographen in Sofia, 1936.

Der historisch-geographische Begriff Rot-Kroatien (Croatia Rubea)
ward zuerst in der Chronik des Popen Dukljanin im letzten Viertel des
XII. Jahrh. erwähnt, welche später noch im Laufe des Mittelalters in
die kroatische Sprache übersetzt wurde. Der Gebrauch dieses Namens
reicht ohne Zweifel noch tiefer in das frühe Mittelalter zurück, wenig-
stens ins IX. oder in den Anfang des X. Jahrb., in die Zeit der Volks-
versammlung auf Duvanjsko polje in der südwestlichen Bosna, weil
sich der Pfaffe Dukljanin gewiß auf ältere geschriebene Vorlagen und
auch auf die Volkstradition gestützt hat. Dieselbe Volksversammlung,
auf welcher der vermeintliche kroatische König Budimir Dalmatien in
Weiß-Kroatien (Croatia Alba) und Rot-Kroatien geteilt haben soll,
erwähnt um die Mitte des XIV. Jahrh. auch der venezianische Chronist
Andrea Dandolo m.it der Bemerkung, daß man zu seiner Zeit das
gesamte Küstenland Dalmatien und das gebirgige Hinterland Kroatien
nannte, was dafür sprechen würde, daß damals die toponymischen
Benennungen »Weiß- und »Rot-Kroatien« außer Gebrauch geraten
waren. Nach V. Klaič erfuhr A. Dandolo diese zwei Namen aus der-
selben Quelle wie der Pop Dukljanin vor ihm.

Es ist nicht unsere Aufgabe zu untersuchen, inwieweit die Angaben
des Popen Dukljanin in sachlicher und chronologischer Hinsicht richtig
sind, ob und wann überhaupt der Reichstag von Duvanjsko polje getagt
haben mag, denn uns interessieren nur die Namen Rot- und Weiß-
Kroatien, die zweifellos im frühesten Mittelalter existiert haben. Schreibt
ja auch der byzantinische Kaiser Konstantin VII. über Weiß-Serbien und
Weiß-Kroatien, welche Länder jenseits der Magyaren (Türken) und Pe-
čenegen, irgendwo zwischen der Elbe und dem Quellengebiet der Weichsel
gelegen sein mögen und von wo die Serben und Kroaten Illyricums zur
Regierungszeit des Kaisers Heraklius (610—142) gekommen wären. Uns
interessiert hauptsächlich, was die beiden Farbenattribute »rot« und
»weiß« in Verbindung mit dem Landesnamen zu bedeuten haben.

Nach der Angabe des Popen Dukljanin hieß der Teil des ostadriati-
schen Küstenlandes, zwischen Vinodol (Valdevino) und Duvno »Croatia
Alba«, und der Teil zwischen Duvno und Drač (Dyrrachium) »Croatia
Rubea«. Weiß-Kroatien nenne man auch Nieder-Kroatien und Rot-
Kroatien, auch Hoch- oder Ober-Kroatien. (Cap. IX.: Deinde Maritima
in duas divisit provincias: a loco Dalmae, ubi rex tum manebat et
synodus tunc facta est usque ad Valdevino vocavit Croatiam Albam,
quae et inferior Dalmatia dicitur... Item ab eodem loco Dalmae usque
Banbalonam civitatem, quae nunc dicitur Dyrrachium, Croatiam Rubeam
vocavit, quae et superior Dalmatia dicitur). Nach dieser Umschreibung

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 373

würden vielleicht die Farbenattribute gewisse geomorphologische Be-
deutung haben, indem »weiß« das niedrige Gelände und »rot« Hochland
zu bezeichnen hätte?

Der kroatische Historiker Vjekoslav Klaič ist der Ansicht, daß
die Kroaten der ältesten russischen Chronik auf dem Gebiete Rot-
Rußlands, wo einst die Duljebi und Volinjane erwähnt wurden, gewohnt
hätten und sie nach ihrer Ankunft an der Adria das Küstenland zwi-
schen Duvno und Drač Rot-Kroatien genannt hätten zur Erinnerung
an die alte Heimat im Norden.

Interessant ist die Anmerkung von L. A. Gebhardi (Geschichte des
Reiches Hungarn und der damit verbundenen Staaten, III, 279—281)
aus dem Jahre 1781: Die Namen »Weiß- und Rot-Kroatien« sowie
»Schwarz-Ungarn« böten Beispiele dafür, daß die Slaven die Gewohn-
heit hätten, große Länder »weiß« und kleinere »schwarz« oder auch
»rot« zu nennen.

Der scharfsinnige und geistreiche kroatische Geschichtsschreiber
Milan Sufflay betont das Bestehen des Gaues Crmnica oder Crmnica
im Süden Montenegros und setzt dazu, es bestehe in der Nähe noch
eine andere župa, Kučevo, bei Budva, welche etymologisch demselben
albanischen Worte »kuč- rot« enstammt, wie der Name des montene-
grinischen Stammes Kuči, wobei er sich fragt, ob nicht vielleicht das
nebelhafte Bild von Rot^Kroatien Einfluß auf das Entstehen des Na-
mens der uralten župa Crmnica und des benachbarten Kučevo gehabt
hätte, oder aber vielleicht die Namen der genannten zwei župen Veran-
lassung zum Zweck der Erinnerungen an die Urheimat gegeben hätten.

Der großzügig veranlagte Linguist Petar Skok, erklärt die Farben-
attribute »Bela Hrvatska« und »Crvena Hrvatska« beim Popen Duklja-
nin sowie »Bela Hrvatska« bei Konstantin Porphyrogenetos als Frucht
des sterylen mittelalterlichen Etymologisierens.

Die angeführten Deutungen der Farbenattribute »weiß« und »rot«
bei den historisch-geographischen Namen Croatia Rubea und Croatia
Alba können mich nicht zufriedenstellen, da sie keinen richtigen Sinn
haben. Sie sehen zuviel gekünstelt aus und wie bei Haaren herangezogen.
Deshalb werden wir versuchen unsere eigene Erklärung dieser unge
wohnlichen Attribute der Völker- und Ländernamen zu geben.

In Europa kann man keinen Schlüssel zur Lösung dieser rätselhaf-
ten Farbenattribute finden und deshalb werden wir uns in unseren
Gedanken nach Asien begeben. Die Chroniken nämlich, welche die
Taten des Welteroberers Džingis-chan schildern, erwähnen, daß der
Bericht, welchen die mongolischen Generäle Subutai und Džebe nach
ihrer Rückkehr aus dem Westen, aus der weißen Welt, ihrem Herrn in
seinem Zeltlager (Ordu) am Flusse Onon gaben, sehr farbenreich war.
Ganze Wochen hörte der Chacan mit Wollust zu, wie seine Feldherren
mit 30.000 anbetrauten Reitern unermeßliche Weiten zurücklegten,
eine große Anzahl von Völkern besiegten, bis sie schließlich die sarmati-
sche Ebene erreichten und die Russen an der Kalka niederwarfen (1224).
Da es damals keine Generalstabskarten gab, mußten die Generäle die
Richtungen der Kriegszüge und die geographische Lage der Länder

374 Niko Zupanič, Ljubljana:

umschreiben und so hörte man fortwährend die Farbennamen: blau,
rot, weiß, violett, die als Attribute zu Völker- und Ländernamen gesetzt
wurden. Die Mongolen und die Türken bezeichnen nämlich die Him-
melsrichtungen mit den Farben, und zwar bedeutet: die blaue Farbe
den Osten, die rote den Süden, die weiße den Westen, die schwarze
den Norden und die violette die Mitte. Der Schutzgeist des Stammes
Kiut-Bürcigin begleitete das mongolische Heer in alle Richtungen der
alten Welt und verlieh ihnen den Sieg über die Völker aller fünf Farben.

Nun können wir verstehen, warum die asiatischen Völker bis in
die neueste Zeit den russichen Herscher »den weißen Zaren« nannten,
deshalb eben, weil sie ihn für den direkten Folger und Erben »des
Staates im Westen« (Kipčak = goldene Horde) hielten. Weiß ist die
Farbe des Westens.

Wenn wir nun die mongolischen Bezeichnungen der Himmelsrich-
tungen in unserem Falle anwenden, so bekommen wir für »Rot-Kroatien«
= Süd-Kroatien und für »Weiß-Kroatien« = West-Kroatien, was im
ersten Falle voUkomen, im zweiten so ziemlich den Tatsachen entspricht,
selbstverständlich, wenn man die Orientierung von Duvno vornimmt,
wo der angebliche legendäre König Budimir sein adriatisches Küsten-
land in »Weiß« und »RotnKroatien« geteilt haben soll. Sonst ist aber
Rot-Kroatien, welches von Duvno (Županjac) bis nach Drač (Durazzo)
gereicht hätte auf Grund sicherer historischen Quellen nicht beglaubigt;
denn die Chronik des Dukljanin stellt ein Gemisch von Wahrheit und
Dichtung dar.

Die weißen Kroaten des Konstantin Porphyrogenetos sind die
West-Kroaten, und zwar in Böhmen und Schlesien, wogegen die Kroa-
ten der Nestor-Chronik die einheimischen, die russischen Kroaten in
Ostgalizien und Wolhynien bedeuten dürften.

Auch die Chinesen bezeichneten einige mongolische Völker mit
Farbenattributen. So z. B. nannten sie die höher kultivierten Hungiraten,
von wo Džingis-chan seine Braut geholt hat, wie auch die Onguten, die
nordwestlichen Nachbarn Chinas, »Weiße Tataren«, alle übrigen mon-
golischen Stämme aber »schwarze Tataren«, was wohl die Tataren im
Westen und im Norden von China bedeutete. Das Flußgebiet des
Kerulen und Onon, das Herz der Mongolenwelt, liegt nämlich zusam-
men mit dem Gelände der Keraiten, Merkiten, Oiraten und Barguten
im Norden der Wohngebiete der Hungiraten und Onguten, welche
chinesische Nachbarn waren.

Die Uiguren, welche im Süden des Flusses Irtiš wohnen und welche
im frühen Mittelalter eigenen Staat, Agrikultur, eigene Schrift und
Literatur besaßen, nennt man dort Köke-Türken (blaue Türken), d. h.
östliche Türken, was sie auch in der Tat sind.

Nun entsteht die Frage, wer mag Süd-Dalmatien Rot-Kroatien ge-
nannt haben? Taten das die Slaven mit Hilfe ihres Sprachschatzes und
nach ihrer Sitte, oder haben es die Byzantiner oder sonst jemand getan,
welche diese Farbenattribute der Länder im frühen Mittelalter verzeich-
net haben? Ich denke, man müsse diese Ursache, diese Sitte, bei jenen

Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. 375

mongolischen und türkischen Völkern suchen, welche im frühen Mittel-
alter sowohl im Osten wie im Westen, im Süden wie im Norden in enger
und lange dauernder Berührung standen. Das konnten hauptsächlich die
Avaren sein, welche am Anfange des V. Jahrh. in Hochasien ein großes
Reich besessen haben (Žuan-žuan bei den Chinesen), welche aber mit
der Zeit nach Westen vordrangen und um 558 schon mit den ostslavi-
schen Anten am Dnepr in Berührung kamen.

Etliche Jahre später trafen die Avaren, die mit Bulgaren und wahr-
scheinlich auch mit den kaukasischen Völkern (Cerkessen, Čečenzen,
Lesghiern) verstärkt waren, mit den Franken an der Elbe feindlich
zusammen, wobei sie siegreich waren und dadurch günstige Verhältnisse
für das Vordringen der Slaven in das Elbegebiet schufen. Natürlich
mußten sie früher die ganze slavische Heimat jenseits des Karpaten-
bogens passiert und sich untertänig gemacht haben, wobei sie einzelne
Stämme nach dem Westen mitgerissen haben. In erster Linie mußten
sich dieses Los die Serben, Kroaten und Cechen gefallen lassen, wobei
sie dann von den neuen Herrschern »Weiße Serben« und »Weil5e
Kroaten« genannt wurden zum Unterschiede von denjenigen, die im
Osten zurückgebheben waren und mit welchen später, im X. Jahrb.,
die russischen Herrscher Krieg geführt haben. Nach dem Abzüge der
Longobarden breiteten sich die Slaven überall südlich des Karpaten-
bogens aus und um das Jahr 614 nahmen sie im Bunde mit den Avaren
auch Dalmatien ein. Die avarische Herrschaft über die einzelnen slavi-
schen Stämme war nicht besonders fest in administrativer Hinsicht und
manche Völker befreiten sich nach kurzer Zeit, aber es sind doch
etliche sprachliche Überbleibsel im südslavischen Sprachschatze als Erin-
nerung geblieben, z. B. ban (Statthalter) aus bojan(?), pan (älter hpan)
aus xonüvoc, tepci (aus tapu), biljeg-beleg mit dem Zeitwort beležiti
aus dem türkischen b i 1 oder bei- Wissen (knjiga = Buch, kalpak -
klabuk (Mütze, Hut), belčug (Ring) etc. Die Avaren dürften nach den
Ausführungen der modernen Linguistik der Gruppe der nordtürkischen
Völker gehört haben, oder sie entlehnten wenigstens wichtige Termina
aus der türkischen Sprache. In lexikaler Hinsicht zeigt die avarische
Sprache Verwandschaft mit den türkischen Bulgaren oder Cuvašen
der Wolga an. Deshalb wäre es natürlich zu denken, daß die historisch-
geographischen Begriffe »Weiß^Kroatien« und »Rot-Kroatien« unter dem
Einflüsse der Avaren entstanden sind. Sie haben sich ja, wie Konstantin
Porphyrogenetos schreibt, unter den kroatischen Südslaven bis ins
X. Jahrh. als zerstreute Enklaven erhalten. Mit dem Verschwinden der
Avaren aus südslavischen Gegenden ist auch die Gewohnheit der Be-
zeichnung der Länder und Völker mit den Farbenattributen verschwun-
den. Solche ethnische und geographische Namen haben sich durch das
Abschreiben ältester Geschichtsquellen erhalten, ohne zu wissen was
sie bedeuten.

376 Niko Županić, Ljubljana: Znaćenje barvnega atributa ...

Solche Bezeichnungen der geographischen Namen mit Farbenattri-
buten begegnet man auch im Altertume: Das Rote Meer zwischen dem
asiatischen und afrikanischen Kontinente liegend hieß bei Herodot
Έρυ&ρα &άλαττα, welches in den Okean desselben Namens mündet. In
der Tat besitzt das Rote Meer eine grünlich-blaue Farbe und hier bedeu-
tet »rot« wohl südlich, wie beim Indischen Okean (Ή ερν&ρα ϋ-άλαααα,
Rubrum mare). Also dürften schon die Aegypter (oder Araber oder
Perser) die Himmelsrichtungen mit den Farben bezeichnet haben.

Die Türken nennen das Mittelländische Meer »a k d e η i z i«
Weißes Meer, was westliches Meer bedeutet, weil es eben im Westen
Anatoliens liegt. Ganz natürlich haben sie dem Meere im Norden Klein-
asiens den Namen Schwarzes Meer »kara deniz« gegeben, welches
früher Πόντος ετιξεινος hieß.

z wuměískich wothlosow serbskeje přazy.

Josef Páta — Praga.

Delnjolužiski filolog Bog. Šwjela je w zahrjebskim Sve-
slavenskim Zborniku 1930 přazu pola delnjolužiskich Serbow
wopisal w nastawku: Pšěza hu dolnolužyskich Serbow.

Šwjela swój folkloristiski nastawk skonči ze slowami delnjo-
serbskeho pěsnjerja Fryco Rochi wo serbskej přazy (Lužica
1887, str. 30):

To kólasko w ruce, na kuželi bant,
na glowe ten hujšpurny pisany šant,
tak serbojske žowča wše na pšězu du
a wjasole wšykne tam gromaže su — atd.

Tak je prěnikróč Šwjela po-
kazal na wumělske wothlosy
serbskeje přazy w serbskej lite-
ratur je. Hewak njeje hač dotal
nichtó na to kedžbowal.

Prěni nadrobny wopis serb-
skeje přazy je nam Jan Arnošt
Smoleř we swojich Pěsničkách
II. 1843 podal. Najnowiše wo-
pgsy mamy wot B. Šwjele w
Lužicy 1928, 81—83 (s něšto do-
dawkami we Sveslav. zborniku
1930) a wot Meto Foby: Mósčan-
ska pšěza. Lužica 1928, 86, wědo-
mostne pojednanje na podložku
cyleje znateje literatury čitař na-
maka we Schneeweisowej knizy
Feste und Festbräuche der Lau-
sitzer Wenden, 1931, str. 228 a n.

Nochen so tu nadrobnje zaběrač z wumělskimi wothlosami
serbskeje přazy, chcu jenož na někotre příklady pokazaé.

Josef Páta.

378 Josef Páta, Praga:

Hornjolužiski budžiceřski pěsnjeř Handrij Zejleř je
we swojich pěsnjach wětšinu serbskeho ludoweho žiwjenja
wukhowaí. Tež wědomostny džělacer namaka w jeho hrónčkach
wjele dobrého a spušćomneho materiala k spoznaću serbskeje
ludoweje materieine je, duchowneje a towařšneje kultury.

Tuž namakamy tež w Zejler j owych pěsnjach wothlosy serb-
skeje. Přazy, Dokelž pak Zejleř swoje hrónčka na někajku znatu
ludowu melodiju pisaše, bórzy je so jeho báseň mjez lud dostala
a tu razšěriía kaž druha narodna pěseň. Zda so mi, zo Zejlerjowe
prazne hrónčka starše přazowe pěsnje wučiščachu docyía! Po-
darmo so džensa prašamy po starých serbskich pražných spě-
wach, wšitcy znaj a jenož Zejlerjowe hrónčka z pěsnjow:

Přadla je Marja kudžalku a Šwórčo, bórčo,

šćebotajo rěča naše koleska...

»Přadía je Marja kudžalku« ma šesć hrónčkow. Namakamy
ju we wšěch serbskich spěwnikach, wosebje we 4. wudaču Fied-
lerjoweho Towařšneho spěwnika za serbski lud (Budyšin 1927,
čis. 144). Tam namakamy tež druhu wobljubljenu pěseň Šwórčo,
bórčo, šćebotajo... čis. 121. Pěseň ma tu 5 hrónčkow a započina
SO takle:

Šwórčo, bórčo, šćebotajo
rěča naše koleska ...
Khmana přaza dyrbi hrajo
hic wot ruki holiča.

Spěšná ruka khwalbu dawa,
njech je wulka ab o mala,
a tak tež přez kolesko
rosče domej bohatstwo.

Samsne čislo hrónčkow kaž »Swjateje Marije reje«, tak »Na
prazy« namakamy w najnowišim wudaču serbskeho spěwnika
za Šulu Naše spěwy II. Budyšin 1931 wot B. Krawca a M.
Nawki, str. 73 a 60. Delnjoserbski přeložk Swj. Marije reje
wočišca H. J o r d a n we swojim spěwniku Nowe a stare serbske
arije za dwa glosa (Budyšin 1900), str. 25:Pšědla jo Marija
kuželku. Melodije wobeju pěsnjow su zapisane na serbskich
gramofonowych tačelach w Prazy 1929, kotrež je za Česku aka-
demiju wědomoscow sčinila parižska firma Pathé pod wjedže-

z wuměískich wothlosow serbskeje přazy. 379

njom znateho pražského fonetika prof. Joz. Chlumskeho a při
serbskich tačelach za moj eho wědomostneho dohlada. Tačele
serbske (hromadže 13) su w archiwje Čěskeje akademije, kaž tež
Towařstwa přečelow Serbow w Praze, kotrež je při přewjedže-
nju zapisow a wobstaranju wosobow a srědkow sobuskutkowaío.
Pěseň »Swjateje Marijna reja« je zapisana na čis. 1859, pěseň
»Na prazy« na čis. 1860.

Pěseň »Swjateje Marijna reja« so spěwa do džensa ze wšěmi
hrónčkami (6), ale pěseň Šwórčo, bórčo, šćebotajo... jenož z 5
hrónčkami. A tuta pěseň je prěnjotnje měla 15 hrónčkow!

Namakamy j u w Zhromadženych spisach Handrij a Zejlerja
(zrjadowal a wudaí dr. A. Muka) we III. zwjazku 1888, str. 313
do 317. A přečitamy — li tuto pěseň, kotraž je prěnikróč wušla
w Jórdanowej Jutrničcy 1842, 2, hnydom widžimy, zo je tu
zhrónčkowana cyla serbska přaza ze wšim, štož k přazy sluša:
dobre přihotowanje cyleje přazneje wuprawy, kolo w porjadku
— »rjenje sprawowane, z tukom pěknje namazane: wjerči so
kaž myslička a po hercu holička...« Dobra přaza dawa tež dobre
džerženje a rjanosč platej:

Wzmiče sej duž ródnje trjene
džělo mjehke, wloknite,
z pazdžerjow budž wurjedžene,
žwaki rózno skobajče ...

Tak pěsnjeř dawa dobre rady serbskim holcam a tohodla
tež svoju báseň nadpisa: Spěw za předliče. Jeho pěseň Je
čistý folklor. Widžimy, kak je so Zejleř ze serbskej přazu derje
zeznal! A kak je wažnosč serbskeje přazy zdoraznil:

Z kolebki pak hač do rowa
kóždy so do platu khowa:
tuž tež jara zdobné je,
zo tu naša přaza kče!

Bohužel přaza je w serbskej Hornjej Lužicy hižo dawno
wotkčěía! Ale wobě pěsničcy Zejlerjowej stej hač dotal žiwej!
Mjenje je znata treća Zejleřowa prazna pěseň: Přaza (Nawij
sej kudžalku, holička atd), we Fiedler j owym spěwniku wočiščana
pod čis. 122.

380 Josef Pata, Praga:

Přaza je wšak hišče džensa žiwa w zasonjenej serbskej holi.
Rjenje je nam ju serbski moleř Měréin Nowak we swojim
cyklu »Serbska domizna« wumolowat. Wumolowal je tež wobrazk
k rjanej Zejlerjowej legendže »Swjateje Marijna reja« w najno-
wišim albumje: Z lužických národních písní (ed. VI. Zmeškal,
Praha 1937, 11).

A žiwa je hišče džensa serbska přaza w Delnjej Lužicy.
Pěseň Rochowu citowachmy horjeka. Tež najwjetši delnjoserbski
basnik Mato Kósyk je něšto pěsnjow serbskej přazy wěno-
waí. Namakamy je w Zgromažonych spisach Mata Kósyka III. 1
(ed. B. Š w j e 1 a, Budyšin 1929) str. 28 a n. Staj to dwaj wa-
riantaj pěsnje Pši pščzy (Wjasola tež samotna ja pšědu —
Gaž ja wjacor sama pilňe pšědu ...), w kotrejž Kósyk kaž Zejler
folkloristiscy serbsku pšězu wopisuje. Bole wumělscy a poetiscy
su napisane dalše pěsnje: Tšipšělnice, Nimapšělnica,
Njezwěrna pšělnica.

Njetrjebam dokladowač, zo je tež najwjetši hornjoserbski
pěsnjeř Jakub Bart-Čišinski we swojich pěsnjach serb-
sku přazu zwěčnil. Je to wosebje rjana idylka Přaza w knizy
Serbske wobrazki (Budyšin 1908, str. 68). Bě napisana, hdyž hišče
tež w Horuje j Lužicy přaza kčěješe:

Khwalče wonka, nutřka sedžče!
Wječor po Was přijedu.
Slowa tkajče, kudžel předžče! —
Pěkné wašnja w Serbach su!

Džensa su te pěkné wašnja snadž hižo jenož w čichich a
sčěmnělych Blotach. Jenož tam móžeše Hendrych Nowy-
B ó r k o j s k i napisač swój wobraz z Bórkow »Serbska
p š ě z a« (Budyšin 1928, w Mukowej Prěnjej serb. džiwadlowej
zběrcy: Doíojcnoserbske žiwadlowne gry, licba 3).

Rjenje je serbsku přazu Jan Dobrucki we swojim po-
wědaňčku Handrij, serbski khěbjetař, 1908, wopisal.
Sym jeho rjadki wo serbskej přazy we swojej Serbskej čitancy
(Praha 1920, čis. 19) wočiščal.

Móžu hišče přispomnič, zo je pódia moleřa Nowaka tež
serbski komponista Bjarnat Krawc do swojich spěwnikow
a harmonizaci j ow serbsku přazu zarjadowal. Wosebje dyrbju

z wumělskich wothlosow serbskeje přazy. 381

pokazač na jeho rjane zkomponowanje pěsnički Š w ó r č o .
bórčo, ščebotajo za měšany khor we spěwniku W u 1 k a
! u b o s č (Budyšin 1928).

Poetiscy najlubozniši wobrazk serbskeje přazy je tola Čišin-
ski we swojim madrigalu »P ř a z a« (Formy, 1888, 100) podal:

Na zemju sněh dyrkotacu pada;
wětr hroznje z nim hraje,
róže na wokna saje.
Rjenje won so hlada.
Woheň we khachlach praskoce,
khofej w horncu so plepoce.
Holiča přadu.

Bajki za khachlemi wowka jim baje —

hólcy spěwaju pod woknami serenadu —

do jstwy hospoza jim kaza.

Na reju hólc swoju holičů čaza.

W reji na ličkach róžow zakčěwa pychá.

Wětr pak haluzy wonka na wokna dycha ...

Njezbožowny serbski lud, kotryž džensa snadž hižo swoje
pěsnje spěwač njesmě..! Snadž je hižo tež na serbskej přazy w
Blotach spěw womjelknyl, poslědni wuček serbskeho zhromad-
neho spěwanja, kaž je w džensnišich hrozných swětowych po-
měrach tež w ludowych šulach a towařstwach po cytej serbskej
a slow janské j Lužicy womjelknyl...

Résumé.

About the echos of the Lusatian Serbian people's custom
of spinning in art.

The author settles, that B. Šwjela was the first one, who in the
year 1930, reminded of the echos, that the Lusatian Serbian custom
of spinning had in art. The first one, who describet this custom in every
detail was Jan Arnošt Smoler (1843). A scientific treaty considering
any accessible source can be find in the book by Schneeweis: »Feste und
Festbrauche der Lausitzer Wenden« (»Feasts and feast-rites of the
Lusatian Wends«), 1931, p. 228 foUwing.

382 Josef Pata, Praga: Z wumělskich wothlosow serbskeje přazy.

Then the author cites some songs by Handrij Zejler, Mato Kósyk
and Jakub Bart-Čišinski, further the pictures by Měrthin Nowak, the
theatrical picture by Hendrych Nowy-Bórkojski, the tale by Jan Dobru-
cki and the compositions by Bjarnat Krawc.

The peoplee's custom of spinning among the Lusatian Serbians is
not living any more to-day. Only in Blote (Spreewald) we can find it
now and then. However, the whole population sang the songs of spin-
ning till recently, when the Lusatian Serbian people's songs were
expelled from schools and societies and prohibited by the authorities ...

Donesek k zgodovini vprašanja

. . o^

Rajko Nahtigal — Ljubljana.

I.

Ko sem bil 1. 1913. imeno-
van za izrednega profesorja
slovanske filologije s posebnim
ozirom na slovenski jezik in
književnost na univerzo v Gra-
dec, sem se seveda takoj se-
znanil in kmalu dobro spopri-
jateljil z direktorjem univerzi-
tetne biblioteke in privatnim
docentom za socialno in gospo-
darsko zgodovino s posebnim
ozirom na naseljevanje in agrar-
stvo, Čehom Janom Peiske-
rom. On je bil tedaj pred krat-
kim, 1. 1910., v Stuttgartu izdal
razpravi o slovanskih starožit-
nostih („Streitfragen aus der
slavischen Altertumskunde" in
„Neue Grundlagen der slavi-
schen Altertumskunde. Ein Vor-
bericht«), avl. 1914. je obdelal
V II. delu znane angleške zgodo-
vine The Cambridge Medieval
History dve poglavji „The
Asiatic Background" in „The
Expansion of the Slavs", ki jih
je angleška kritika označila za

„splendid work" (J. Šimák, Jan Peisker, v Praze 1933., str. 31, v izdaji
češke akademije). Ob tem zanimanju (sledil je tudi študijam L. Hau p t-
manna, ki je 1.1915. v Mitteilungen des Instituts für österr. Geschichts-
forschung XXXVI. 230 natisnil razpravo „Politische Umwälzungen unter

Rajko Nahtigal

384 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

den Slovenen vom Ende des 6. Jahrh. bis zur Mitte des 9. Jahrb.", kjer
je govoril tudi o Hrvatih) se je Peisker obrnil name z vprašanjem,
kako sodim o etimologiji imena Hrvat. Želel je, naj mu svoje mnenje
napišem v obliki pisma, katero je hotel objaviti. Storil sem mu po
volji in napisal nekoliko zakasnjeno (gl. doli) pismo z dne 23. marca
1915., obsegajoče osem oktavnih strani pismenega papirja, toda objave
mu radi časovnih nepriHk nisem dovolil. Ko se je po prevratu oživilo
razpravljanje o poreklu imena Hrvat, sem naprosil Peiskera, da mi
da pismo na razpolago, vendar ga nisem nikjer uporabil. Ker pa v
primeri z doslejšnjimi razglabljanji še vedno podaja neko, do neke
meje morda odločilno novo misel, ga na željo gosp. urednika Etnologa
objavljam sedaj v njegovem časopisu.

Pismo je Peisker zelo cenil in to omenil še v dopisu 30. septembra
1924., s katerim mi ga je vrnil: „Geehrter Freund, von Prof. Haupt-
mann höre ich, dass Sie Ihre treffliche Abhandlung über die Etymo-
logie des Wortes Hrvat benötigen, daher beeile ich mich, dieselbe
Ihnen zur Verfügung zu stellen." Za moj nazor se je zelo zanimal
tudi prof. 1. Milčetič, član Jugoslavenske akademije, ko se je poleti
1918. zdravil v nekem graškem sanatoriju^, ter me nagovarjal, naj
napišem članek za akademijo, kar mi je svetoval že prej tudi prof.
M. Murko, tedaj moj kolega v Gradcu (gl. pismo). O tem pa je
zvedel končno še V. Jagič (tudi sam sem mu poročal), pa mi je
11. julija 1918. pisal iz Payerbacha ob južni železnici: „Za 3/4 svesku
„Archiva"^, koja če se vrlo polagano štampati, jer u Njemačkoj
štamparije može biti još gore trpe nestašicu, nego li kod nas — dobro
bi mi došao koji god članak Vaš ili Peiskerov. To bi se moglo upo-
trebiti još da dodje pod kraj godine. Osobito me zanimaju Vaše, i
ako mi dosada nepoznáte kombinacije glede postanja hrvatske državne
organizacije, u kojoj sam ja vazda slutio tudji upliv, ja sam se domišljao
avarskomu, a Vi možda znate što drugo i bolje. Pa zar se bojite to

^ Ostala mi je od tedaj vizitka, katere vsebino naj kot signum temporis in
znak Milčeticeve dobrote navedem: „Grac 10./8. 1918. Mnogopoštovani g. pro-
fesore! Moj bivši učenik, poručnik i medicinar bečki, Šantl, koji ovo donosi, donio
mi je iz Varaždina koješta za kolegu Nemanida" (mišljen je bil vpokojeni šolski
nadzornik D. Nemanič, pisec znanih študij o čakavskem narečju). „Uzimljem si slobodu
pa i Vam šaljem od toga nešto domačega brašna kano znak našega poznanstva.
Pozdravlja Vaš Um. Prof. I. Milčetič".

^ T. j. XXXVII. letnika Jagidevega Arhiva za slovansko filologijo, ki je izšel šele
I. 1920. Prejšnji XXXVI. letnik pa je že iz 1. 1916.

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 385

iznijeti na vidjelo ? bojite li se kao južnoslovenski Kunik^ vike i krika
hrvatskih Ilovajskih^?" Zadnje se nanaša na to, da takrat (gl. doli
pismo) nisem hotel s svojim mnenjem v javnost.

Moje pismo Peiskeru, katerega liste je Peisker skupaj sešil, je
oddano ljubljanski univerzitetni biblioteki in se glasi'' (v pripombah
pod črto so pridejana potrebna pojasnila):

Hochgeehrter Herr Direktor!

Ich komme infolge Unwohlseins und Mangels an einzelnen Quellen
erst heute zur Einlösung meines Versprechens. Ich kann dies aber
auch heute nur halb tun, da mich die Beschäftigung mit der Frage
überzeugt hat, dass da eine detailliertere Studie vonnöten wäre;
ausserdem halte ich die Veröffentlichung meiner weiteren Ausführung
dieser Tage für inopportun. Doch habe ich die Absicht auf Anraten
des Kollegen Prof. Murko, bei nächster bester Gelegenheit eine entspre-
chende Notiz, bzw. Abhandlung der Agramer Akademie einzuzenden.

Der Ausdruck Hrvät, gen. -ata (vgl, die Akzentuierung im
Agramer akad. Wörterbuch) ist an sich sprachlich nicht s.-kroat., bzw.
slavisch. Darauf weisen die Betonung und das Suffix hin. Wir finden
keine andere einheimische substantivische Bildung mit dem Suffix
-at-, wie man sich schon aus den grammatischen Werken Miklosich',
Daničič, Maretič oder Leskien's überzeugen kann. Das slav. adjekti-
vische Suffix -at- wie in bögat, bràdat usw.' hat urspr. steigende

^ Petrograjskega akademika A. A. K u n i k a (1814.—1899.) življenjsko delo je bilo
„Die Berufung der schwedischen Rodsen durch die Finnen und Slaven. Eine Vor-
arbeit zur Entstehungsgeschichte des russischen Staates". 1.- 11. (St. Petersburg 1844./5.).
Po Jagidevi zgodovini slovanske filologije (Petrograd 1910., str. 654) se je Kunik pred
vsemi sodobniki odlikoval v tem, da je bil lingvistično dobro podkovan, kar mu je
omogočilo lotiti se rešitve vprašanja o poreklu Rossov, ustanoviteljev stare Rusije.
Od njega je med dr. tudi bibliografski pregled vprašanja o Varjagih kot eden izmed
dodatkov h knjigi B. Doma, Kaspij (Petrograd 1875., str. 445 si.). — Ruski historik
D. I. Ilovajskij (roj. 1832.) se je z veliko vnemo, toda v mnogem nekritično boril
proti normanski teoriji ter objavil poleg drugega РазБ1Скан1н o начал* Руси (Москва
1876., druga izdaja 1882. z dodatki 1886. in 1902.). — Sodoben pregled o tem vpra-
šanju je od B. A. Mošina Варлго-русскиА вопрос (Slavia 1931. X. 109sl.). Prim. tudi
A. Л. Погодин, Варнги и Pycb (Записки pycc. научн. института в Б-ћлград^ћ, вмп. 7,
стр. 93. Б-ћлград 1932).

■* Na vrhu je Peisker napisal s svinčnikom „Nachtigall", v pismu pa je neke
vrste podčrtal z barvastim svinčnikom in nekaj pripisal (gl. pismo).

^ Prim. sloven. adj. osàt proti subst. osSt iz osltb, cerkv.- slovan. осђтђ ; -tt-
je tudi v sloven. habàt, hsbät (Jurčič, Deseti brat „v koprivah in hebatu"), čak. habàt,
gen. habtà (gl. E. Berneker, Slav. etymol. Wörterbuch str. 410 chЂb·L·tЂ); splošnoslovan.
svat je tvorjeno s pridevniškim -at- in je tudi naglas srbskohrv. svat proti svat,

386 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

Betonung auf dem suffixalen *-ät- aus *-at-, während gen. Hrvata auf
Betonung der Kasusendungen zurückgeht (*Hrvatá^). Interessant ist
es, dass man heute so auch Fremdwörter wie bänät, gen. -áta, mágnat,
gen. -áta oder surogät, gen. -áta betont^ Dazu kommt, dass man das
heutige Hrvät auf keine einheitliche urslav. Lautform zurückführen
kann, wie z. B. das allgemein slav. Слов-ћнинЂ oder auch *СБрбинЂ
— *Cbp6b f. coU.^ Im Laurentiustext der aruss. Chronik lesen wir xpo-
вате, хрвате, храватн (2 mal), хорватн und хорватБСКБШ, bei Dalimil
Charváty, im Poln. Karwat (vgl. slovinz. karvatk „Mann", „Bauer"^),
im Sorb. Krobota^". Man vgl. noch in der Legende des h. Wenzel

rus. plur. сватн, gen. сватов (Кошутић P., Примери књиж. јез. рус. III. Речник. Бео-
град 1926^ стр. 264) proti сватоввн (kakor смноввл) prvoten, drugi pa analogen.
' Intonacija je bila tu seveda -á.

' Peisker je to preciznost razlikovanja s pomočjo naglasa primerjal z Röntge-
novimi žarki.

' Z -bp- je označen palatalni odtenek sonantnega (samoglasniškega) r (v pismu
prvič pomotoma -tp-).

' Tu je v pismu pripomba pod črto: „ähnl. wie Slave—>- Sklave".
"V staročeščini se nahaja tudi Chrvat (J.Gebauer, Slovník staročeský
1.530), kar je lahko iz -гг- in -гт>- (prim. doH staropolj. Chrwaci); danes se češki
piše Chorvát poleg Charvát (Pravidla českého pravopisu. V Praze 1921 ). J. Polívka
je ternu posvetil celo poseben članek „Chorvát, Charvát či Chrvát?" (Slovanský
sborník 1884., III. 156 sl.). Chorvát je novo, Charvát pa po stari „temni" narodni
tradiciji. Iz pisav v Kosmovi kroniki (zač. XII. stol.) zaključuje H. Batowski, Materjat
j^zykowy czeski w „kronice Czechów" kanonika praskiego Kosmy (Slávia occidentalis
1930., IX. 32) fonetični obliki Chrovaťi in Chruaťi, mesto katere je bolj upravičeno
Chrvaťi. V stari poljščini se je v XIV. stol. rabilo Chrwaci plur., kar more
biti le iz -rT>- (A. Brückner, Stownik etymol. j^z. pol., str. 176, pod charwaňc); poleg
Chrwaci je bilo tudi Krwaci (v poljsko-ogrski kroniki XIII. stol., Slávia III. 210, morda
s tujim k) in od XVIII. stol. zbog neke disimilacije KIwaci, vrh tega pa še Charwaci.
S. Linde, Stownik j^z. pol., 2. izd., str. 327 in 221, navaja Karwat, z Karwackiej zemi,
kar je najti pri M. Bielskem 1597. in M. Blažowskem 1611. (P. Šafařík, Sebrané spisy
II. 322-3). Dandanes se po akademični izdaji poljskega pravopisa (Pisownia polska,
Krakow 1936.) piše Chorwat, Chorwacja, Chrobata, Chrobacja ter Kroacja. Prim.
razliko v naslovih: „Т. Wojciechowski, Chrobacya. Rozbiór starožytnošci slowiaňskich
I. (Krakow 1873)" ter „E. Boguslawski, Pocz^tki Chorwacji illirijskiej (Krakow 1893.)".
O slovin karwatk, ki ne spada sem, gl. doli. Tudi Slovenci imajo različna imena,
priimke Hrvat, Hrovat (prim. v Valjavčevi avtobiografiji. Knezova knjižnica II. 184.
Hrovaško) in Horvat, kar jepač ogrsko-kajkavsko. Prim. pri Gjalskem (Savre-
menik 1915, X. 253): lički „Ervati" više vrijede od varaždinskih „Horvatov". Ker je
tudi srbskohrv. Hrvat v korenskem delu dvoumno (-Ђг- ali -гЂ-), morali bi tedaj
imeti, ako naj bi oblike odgovarjale srbskohrvatski, ruski Хорват ali Хрват (Хроват),
poljski Charwat ali Chrwat enozložno, gornjeluž. Chorwat ali Chrwat, dolnjeluž.
Charwat ali Chrwat, češki in južnoslovanski pa v obeh slučajih češ. Chrvát, južno-
slov. Hrvat (v hrv.-glag. napisu iz 1.1100. na Krku „kralb hrlvatlskl tj. brv-). Gl. še doli.

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 387

хорватн", in der Legende des h. Ivan (Chroatorum ducis filii) корвац-
Koro u. sonst, ksiav. хрЂватинЂ (cf. bulg. хрг.ватинг „Räuber"). Wäre
der Ausdruck alt allgemeinslavisch, Hesse sich die vorliegende Buntheit
in der Wiedergabe des Namens schwer erklären. Spuren des Namens
gab es ja noch oder z. T. schon in späteren Jahrh. in Galizien, Böhmen,
bei den Sorben, in Steiermark^^ und in Kärnten. Auch diese Namen^*
variieren verschiedenartig. Die älteste lat. Benennung datiert aus dem
J. 852 (Trpimirus dux Chroatorum) und Konst. Porph. schreibt Χρωβάτοι
— Χρώ/3ατος'3_ Nach allem dem fällt demnach sehr ins Gewicht, dass
wir das Suffix -at- in Eigennamen gerade um die Karpaten herum in
diesem Namen selbst und in den Bezeichnungen für skythosarmatische
Stämme haben wie Σαρμάται, Συρμάται, Παραλάται und Äύχάτaι^'^
Soviel ich aus der vergl. idgerm. Thematologie ersehen konnte, könnte
das Suffix als namenbildend am ehesten iranischen Ursprunges sein.^*

V Vostokovskem tekstu, v minejnem pa вг кровати, v češkem prevodu „do
Charvdt" (Sbornik staroslovanskychi üterärnich pamätek o sv. Väciavu a sv. Lidmile.
V Praze 1929., str. 18 in 27).

" Ko sem bil v vojnem času kot sodnijski tolmač za ruščino pozvan v Ober-
zeiring v Nizkih Turah na severnozahodnem Štajerskem, sem tam v lokalnem časopisu
Tauernpost od 25. avg. 1917. bral ime Th. in A. Krabath, „Urlauber in Federhaus".
Od Sv. Mihaela dalje v dolini Mure pa je Kraubath. Sicer gl. V. Klaič, Hrvati i
Hrvatska. Ime Hrvat u povijesti slavenskih naroda. Drugo izdanje. (Zagreb 1930.), o
Hrvatih med Slovenci pa L. Hauptmanna gori navedeno študijo „Politische
Umwälzungen unter den Slovenen", str. 256 si., ter M. Kosa, Slovenska naselitev na
Koroškem (Geogr. Vestnik 1932., VlII. 112 si.). Starejši spis je Selicetti - Liebenfels,
Pagus Croati (Beiträge zur Kunde Steiermark. Geschichtsquellen. Bd. VI., 96 sl.,
1868.). Gl. še J. Mal, Nova pota slovenske historiografije? (Čas XVII., 185 sl., 1923.);
J. Mal, Probleme aus der Frühgeschichte der Slowenen. Ljubljana 1939.

" Namreč iz tujih virov, oblike so podrobno naštete pri L. Nie d er le. Slo-
vanske starožitnosti II. 1, str. 485, še podrobneje pa P. Safafiku (Sebrane spisy
II. 322sl.; gl. tudi F. Rački, Documenta, str. 418 sl., K. Zeuss, Die Deutschen und
die Nachbarstämme, str 608, ter R. H e i η z e 1, Über die Hervararsage, str. 85 (gl. doli).

" Sicer še Agamatae, Θιααμάται Ίαξαμάται, Χαριμύται, Σαυόαράται; prim. tudi
ilirske Delmate, naš Logatec iz ilir. Longaticum, Oseriate i. dr., ni pa tega sufiksa v
imenih traških plemen. Končaj -at- je tako čest in značilen za iransko-ilirska etnična
imena, da ne prihaja v poštev vprašanje o pluralnem formantu oset.-tcä, ker je -at-
lahko tako svoja abstrakcija kakor drugovrstni -at- v slovan. bradati, lat. barbätus,
lit. barzdotas i. dr- Za iranščino prim. Σαυόαράται iz *sau-dar-at- = Μελάνχλαινοι
„Črnoplaščniki" ali Σανρομάται iz *sau-röm-at- „Crnolasci" i. pod. (V. Miller,
OceTHHCKie зтгодв! 11120, Москва 1882; H. Lommel, Archiv für slav. Philol. 1926.,
XL. 153; H. Jacobsohn, Σκνϋ-ικά, Zeitschrift für vergl. Sprachforschung 1927.,
LIV. 268 i. dr.). Sprejet pa je bil tuji sufiks z σ, dasi je bil kratek, s čimer se sklada
naglas na koncu, medtem ko bi pri praslovanskem " z rastočo intonacijo to ne bilo
mogoče.

388 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

Nach dem Agramer akad. Wtb. könne man aus den Beispielen in
den älteren Wörterbüchern und in der Literatur mitunter nicht
erkennen, ob es als Volksnamen oder für einen Menschen aus dem
Lande Kroatien gebraucht ist. Noch 1618 wird der Agramer Bischof
„biskup ХрБватомБ и Словинк)" genannt.^' Ebenso und noch mehr
begrenzen die Geltung des Namens Hrvät die Angaben in den
Königstiteln. Dasselbe lehrt uns die Entwicklung der kroatischen
Geschichte. In dem Kampfe zwischen Ljudevit von Unterpannonien
mit den Franken, welchen der „dux Guduscanorum" Borna half,
standen sich im Ganzen und Grossen auch „Kroaten" und „Slovenen"
gegenüber. Die vorgeführten Erwägungen führen mich aber auch
dazu, der Erzählung Konst. Porph. nicht jeden Wert abzuprechen und
sie a limine abzuweisen, wie das geschehen ist.^* Konst. Porph. nennt

" V prvi ohranjeni knjigi kajkavske književnosti, 1. Pergošica prevodu
Verböczyjevega Decretum tripertitum iz I. 1574. se razlikuje med „Slovenci" in
»Horvati" (Зборник за историју, језик и књижевност српског народа, прво одељ.,
књ. 5, стр. 3), kjer si je Slovene misliti severno, Hrvate južno od Kolpe v stari
Hrvatski (M. Murko, Slavia 1925./6., IV. 520-1). Tudi I. H ab del ič piše v knjigi
„Zerczalo Marianzko" iz I. 1662. v naslovu „uszem szlovenzkoga i horuatczkoga
naroda kerfzhenikom", v „Opomenku" h knjigi pa govori o razlikah »slovenskega"
in .horvatskega" jezika, pod katerimi so Habdelič in njegovi sodobniki razumeli, pod
„slovenskim" jezik »slovenskega orsaga" (poznejše civilne Hrvatske), pod „horvatskim"
pa jezik ozemlja gornje Hrvatske južno od Save in Kolpe (V. Jagič, Archiv für slav.
Philol. 1910., XXXI. 529, 531). V slovenskih protestantovskih knjigah XVI. stol. na-
hajamo pri Trubarju v predgovoru k Evangeliju sv. Matevža I. 1555.: »drigači
govore z dostimi besedami Kranjci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci
ter Bezjaki (t. j. kajkavci), drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati". Podobno
je v „Registru" pri Dalmatinovi Bibliji 1584.: „Register nekaterih besed,
katere krajnski, koroški, slovenski ali bezjački, hrvacki, dalmatinski, istrianski
ali kraški se drugače govore". Prim. tudi v cirilskih „Artikulih" iz I. 1562·
v posvetilu „Словиномв, Хрватом". To staro razlikovanje je dalo že J. Kopitarju
povod, da je pisal v petem pismu iz februarja 1810. Dobrovskemu: „Ich glaube Trubern
und Kercselich mehr als dem Salagius, was die Kroaten betrifft, dass nähmlich
nördlich der Kulp eigentlich keine genetischen, sondern nur geographische Kroaten,
genetisch aber Winden, slovenzi, sind (И. Игич, Писвма Добровскаго и Копитара,
str. 85). Prim. tudi M. Šuff lay, Sveslavenski zbornik, str. 222 (gl. doli): »Hrvatsko
ime imalo je svoj najsnažniji centar izmedu Zrmanje i Cetine, a naročito u okolini
Knina i Nina". Dubrovčanom je bil njih jezik le »slovinski" (V. Jagič, Archiv
für slav Philol. XIII. 397, 1891.).

Prim. V. Jagič, Ein Kapitel aus der Geschichte der südslavischen Sprachen
(Archiv für slav. PhiIoL 1895., XVII. 47) ter V. Oblak, Eine Bemerkung zur ältesten
südslav. Geschichte (ib. 1896., XVIII. 228). Novejše nazore gl. Α. Margulies, Histo-
rische Grundlagen der südslav. Sprachgliederung (ib. 1926., XL. 197), ν gornjem
smislu pa Ν. Županič, Bela Srbija. Primedbe Jagičevom shvatanju K. Porfirogenita
o dolasku Hrvata i Srba (Zagreb 1922., separ. otis. iz „Narodne Starine") i. dr.

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 389

7 kroatische Stämme mit Namen, welche nach Dalmatien erst im
Anfange des Vll. Jh. gekommen wären: Κλουχάς, Λύβελος, Κοαίντζης,
Μονχλώ, Χρώβατος, Τονγα, Βονγα. Dieses Gebiet lag doch in einer sehr
nahen Interessensphäre Bysanz' und Konst. Porph. mochte sehr gut
griech. Berichte davon gehabt haben.Etwas hist. wahres muss hier
durchklingen. Die Namen selbst kehren später unter den ältesten
Stammnamen nicht mehr wieder, wenn man von Hrvät, Tugomeri und
viell. noch Bužani absieht^^. Ein „Kukari" aus Ελουκάς abzuleiten^',
geht wohl nicht. Das rasche Verschwinden der Namen würde sich
durch ihre teilweise Fremdheit leicht erklären (vgl. in der aruss. Ge-
schichte das baldige Verschwinden der normannischen Namen; im
X. Jh. herrscht schon^" Volodimir). Mit den Namen hat es seine
Schwierigkeit. Ich erinnere mich, das Jagič seinerzeit im Vorbeigehen
hinsichtlich Tuga — Vuga (Buga) an etwas avar. gedacht hat^^ (vgl.
ban aus Boeanos^^). Ist nicht Μονχλώ viell. germ. Muchilo (bei Förste-
mann^^)? Auch anderes könnte aus dem Germ, am leichtesten zu

" Prim. T. Bury, The treatise „De administrando imperio" (Byzantinische
Zeitschrift 1906., XV. 517).

" Prim. V. Klaic, Hrvatska plemena od XII. do XVI. stolječa (Rad Jugoslav.
akademije, knj. XXX. 1 sl. Zagreb 1879.). Gl. tudi M. Šuff lay, Hrvati u sredovječ-
nom svjetskom viru (Sveslavenski zbornik. Zagreb 1930, str. 235 „VI. Savez hrvatske
šlahte: Dvanaest plemena kraljevine Hrvatske 1350—1459").

" V. Klaic 1. c^, str. 15 in 34, ter F. Šišič, Povijest Hrvata (Zagreb 1925.. str.
278, prip. 27). Od Sišiča med dr. navedeno češ. kluk „momak" se izvaja iz nem.
klug (J. Holub, Strucny slovnik etimologicky jazyka československeho. Druhe vydäni.
V Praze 1937., str. 104), pa tudi druga izvajanja iz к1ЂкЂ „tramea" ali кт>1кт>, klika
„poples" ne zadovoljujejo. F. Miklošič, Die Bildung der slav. Personennamen (Wien
1860.), ne pozna nobenega takega ali podobnega imena. Toda naj se tudi prizna
zveza med obema imenoma, bi to ne dokazovalo slovanskega porekla.

^° Tu je Peisker vstavil še ime Svjatoslava, Volodimirovega očeta. Zadnje ime
bi bilo bolje pisati strus. Volodimerl z t.

" Prim. gori citat iz Jagičevega pisma.

Stoji za gr. βοεάνος = bojan (bajan), sed. ban, gen. bana in bana.

E. Förstemann, Altdeutsches Namenbuch I. Personennamen. Zweite Auflage.
Bonn 1900., str. 1132. Krajevni imeni kakor Mohliči v Liki ali Mohliče na Koroškem
(Etnolog 1934., VII. 80 sl.), ki sta verjetno s tem v zvezi, sta za vprašanje o poreklu
imena seveda brezpomembni, dokazujeta pa neslovanskost imena že s A po o. Prejem
imena na jugu je moral biti v obliki *Moh'bl-. I. Mikkole razlaga iz avarščine s
pomočjo imena kutrigurskega kneza Μοϋγελ je povsem neverjetna (Archiv für
slav. Philol. 1927, XLI. 159), K. Oštirja iz ilirskotraškega osebnega imena Mucalus
(Etnolog 1926./7., I. 33) pa preoddaljena. Sicer pa ne prilagam dandanes vsemu temu
posebnega pomena. Glavno je dejstvo, da je ime tuje.

390 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

erklären sein.^* Die Erzählung Konst. Porph. hat einen Niederschlag
bei Kačič: Na 640 dodoše Rvati od gore Babine u Dalmaciju ... a
prozvaše se Rvati od niova bana komu Rvat ime biše. Auf diese
Weise wären später nach der bereits geschehenen Besiedlung der
südslav. Länder durch die Слов-ћне Stämme z. T. anderer Nationalität
gekommen, welche einen Staat und neuen Namen für die Bewohner

Tu sem pač predvsem mislil na Κοσέντζης, ki ga ne gre oddeliti od sloven.
krajevnega imena Koseze, brv. (v Liki) gen. pl. Kaseg, in ki s svojim sufiksom izpričuje
germanski vir. Menjavanje praslovan. dž > sloven. z in g \e pri produktih progresivne
palatalizacije, ki je bila vezana tudi na značaj samoglasnika po goltniku (gl. pisec,
„Slovanski jeziki", Ljubljana 1938., str. 39 sl.), nahajati tudi sicer, n. pr. knez proti
kneginja, steza proti rus. ни зги не видатв i. pod. Prim. o tem sedaj Fr. Ramovš,
Praslovansko kas^gt „Edling" (Razprave Znanstven, društva za humanist, vede 1925.,
11. 303). Tu je najti tudi pretres druge literature o tem imenu, kakor hipotez P.
Lessiaka (Carinthia 1913, L 163) o osetinsko-iranskem ter K. Oštirja (Etnolog
1926./7., I. 1) o ilirsko-traškem poreklu i. dr. Njim se pridružuje še J. Mikkole
(I. c.) iz turščine (avarščine) s koš „tabor", košun „vojska" in sufiksom -či, kar v
primeri s prejšnjim ne more priti v poštev, ter 1. Modestina (Nastavni Vjesnik 1926.,
XXXIV. 115 sl.) hrvatska (primerja ime Kosinjac), ki ne odloča. Za germansko poreklo
imena Koseze se je izrekel M. V asm er, Edlinge ~ Kazaze (Сборник Β честБ на
проф. Л. Милетич (Софин 1933., str. 164); da so Kosezi bili Hrvati, pa L. H a u p t m a η η,
„Politische Umwälzungen unter den Slovenen vom Ende des 6. Jahrh. bis zur Mitte
des 9. Jahrh." (Mitteil, des Instituts für österr. Geschichtsforschung 1915., XXXVI. 263)
in „Kroaten, Goten und Sarmaten" (Germanoslavica 1935, III. 345 sl.). Κ temu prim.
v narodni pesmi „Hrvati su roda gospodskoga" (D. Segvič, Hrv. kolo 1928, IX. 207).
J. Kelemina, Goti na Balkanu (Čas. za zgodov. in narodop. 1932., XXVII. 120 si.)
sledi Lessiaku. V germanščini bi se moglo morda najti tudi ime, podobno Αόβελος,
v Lobo, zlasti kot drugi del imen Fridolob i. dr. (Förstemann 1. c, str. 1061). V sufiksu
-el- bi lahko tičal posebno za germanščino značilni deminutivni sufiks. Navaja se
ib. 1063. tudi ime Lovi, gen. Loves(heim). Zdi se mi pa, da ni historične nujnosti,
da bi morala biti vsa imena etnično enotna. Tako so n. pr. bili pod Valerianom in
Gallienom združeni roparski pohodi Karpov, Gotov in njih zaveznikov (Pauly, Real-
Encyklopädie III. 1609., gl. še doli). Ob pohodu Hrvatov je vsekakor moral biti
soudeležen tudi germanski element. Prim. pri Tomi Arbid.: „Gothi a pluribus diceban-
tur, et nihilominus Sclavi,... qui de Polonia seu Boemia venerant." Iz splošne literature
o sedmih imenih naj navedem še: V. K1 a i d, Imena sedmero brade, što su tobož
Hrvate dovela na jug (Vienac 1886, str. 446), vidi v njih personifikacijo sedem
hrvatskih plemen; I. Modestin, Imena petorice brade i dviju sestara na početku
hrvatske povijesti (Nastavni Vjesnik 1912, XX 605), jih veže s toponomastiko v Liki
in polemizira o tem v več člankih v Nastavnem Vjesniku (1926., XXXIV. 9, 115;
1928., XXXVI. 288; 1929., XXXVII. 105) s F. Šišidem, M. Gavazzijem in zlasti P. Skokom;
o F. Šišidu, Povijest Hrvata (Zagreb 1925., str. 278) gl. gori; P. Skok pravi v
odklonilnem odgovoru I. Modestinu (Starohrvatska Prosvjeta 1928, n. s. II. 173), da
so imena že na prvi pogled neslovanska ; o J. M i k k o 1 a (Archiv für slav. Philol.
1927., XLI. 158 sl.) turško-avarski teoriji je bilo tako isto že gori govora (ime Hrvat
Mikkola izloča); K. Oštir (Etnolog L, 32 sl.) razlaga vse iz ilirščine in traščine.

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 391

ihres Staates geschaffen hätten (vgl. ähnl. in Russland, in Bulgarien
und in der Lombardei). Dies würde aber eine Stütze für den Hinweis
Brauns^' sein, dass Harvada der Hervararsage wäre bei den Bastarnen
durch die germ. Lautverschiebung (um das III. Jh. vor Chr.)^^ aus
Karpat- entstanden, worin wir auch den Namen Κάρποι^"^ mit dem
Suffix -at- suchen können, welche Karpen schon früher als die Goten
auch nach Dazien und schliesslich nach Pannonien (III. Jh.n.Chr.) kamen.
Harvada der germ. Sage ist nicht nur das Gebirge, sondern auch
das Volk an den Karpaten, und daraus liesse sich lautlich slav. Hrvat-
überaus leicht erklären.Der Held der Sage hat auch einen ganz

^5 O Браун, РазмсканЈн Β области готославннских отношен1А (Сборник отд^ћл.
русс. изнка и словесн. 1899, т. 64). Prim. R. H ei η zel, Über die Hervararsaga (Sitz.-
Ber. dunajske akademije 1887., CXIV., zv. 2) in poročilo o tej knjigi V. J a g i d a,
Slaviscbes in nordischen Sagen (Archiv für slav. Philol. 1888., XI. 305 sl.), v katerem
Jagid, str. 307, odobrava Heinzelovo pojmovanje „undir Harvada fjöllum" naravnost
kot „Hrvatske gore". K temu mestu spada najbolj Peiskerov pripis ob robu druge
strani pisma: ,Χρωβάτοί: Xriivatt: Harvada-fjollum (Hervararsage) führen auf einen
topischen Namen Καρη-άτης, у^Х.ЛХух. Ανταρι-άται, epirot 'Ορέσ-ται, thes. Ιΐερέα-ται
u. a. [Marquart]". Prim. I. Marquart, Osteuropäische und ostasiatische Streifzüge.
Leipzig 1903.

Mlajši dobi pripisuje „Lautverschiebung" H. Hirt, Indogerm. Grammatik 1.223.

Kot Καρτίοόάκαι (gl. Paulys Real-Encyclopädie der classischen Altertums-
wissenschaft. Neue Bearbeitung von G. Wissowa. III. 1608 sl., Stuttgart 1899.) so
Trakom, v daljši meri pa tudi Irancem sorodnega rodu. M. Vasmer (Studien zur
alban. Wortforschung I. 24 sl.) smatra Καρπάτης ορος za traško, po etimologiji pa
ime spominja na alb. karpe „skala" (A. Walde - J. Pokorny, Vergl. Wörterbuch der
indogerm. Sprachen Π. 580; K. Oštir, Etnolog I. 11). Zato bi bilo bolje videti v imenu
ilirsko tvorbo, slično iranskim. Nahaja se pri Ptolomeju ter je sicer nepoznano v
v antični in srednjeveški literaturi; v rabo ga je spravila šele doba humanizma
(K. Jireček, Историја Срба, Београд 1922, str. 35 prip.). Ne more pa biti dvoma, da
je ime samo na sebi že staro in da se imenuje gorovje po narodu, ki je prebival
ob njem (prim. sloven. Gorjanci, nem. Uskokengebirge). Pri tem se zopet lepo vidi
različnost obeh sufiksov, slovan. in ilirsko-iran. -at-, gorat proti Karpati, izražujočih,
prvi obilico, drugi pa narodno pripadnost (prim. razvoj slovan. -it-jo-). Kako pa se
prastara imena dolgo drže, naj omenim n. pr. iz Metodovega Žitja, VIII. pogl.,
епискоупБСТво вђ Панонии, a iz žitja Konstantinovega XV. pogl., Кочелг (Kocelj)
KHASb панонеск.

To je seveda umeti cum grano salis. Jasno je, da ni mogoče izhajati iz ene
praslovanske oblike, ki bi ji bila podlaga stnord. Harfada, ako se to tako pravilno bere,
o čemer gl. še doli. Vendar tudi v tem slučaju, ako bi se hotela ta etimologija —
dato, non concesso — zagovarjati, ni treba, kakor trdi M. Vasmer, Die Urheimat
der Slaven (Breslau 1926., str. 126 si.), da bi moralo biti izhodišče praslovan. *Chorpad-
(po recenziji M. Rudnickega, Slavia occidentalis, 1929, VIII. 531 *Chorbat-). Z ozirom
na strus. дротЂ „корје" (F. Miklošič, Etymol. Wörterb., str. 51) proti stnord. darradr,
anglosaško daro}) ali slovan. sytl. proti stnord. sadr, got. sajJs (A. Walde - J. Pokorny,

392 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

ähnlich klingenden Namen.^' Diese ganz gut möglichen Zuzammenhänge
sind gewiss sehr interessant und dürfen nicht, wie das neben Jagic
bes. Brückner getan hat,^° einfach prinzipiell abgewiesen werden. Die
Sache verdient eine nähere Untersuchung; denn mit einer einzigen
Schablone der Namenserklärung (alles Schimpfnamen — Brückner,
nach der Natur der bewohnten Ortlichkeit wie z. B. Poljane, Poljaki
u. ä. — Jagic usw.)^^ ist und kann die Sache nicht abgetan sein.
Berneker gibt leider nicht die Namen^^ und einen Uberblick über die
Deutungen. In einem gewissen Zusammenhang mit der Geschichte
des Namens Hrvat steht schliesslich auch die alte Bezeichnung für

Vergl. Wörterb. I. 867, II. 444, C. Uhlenbeck, Arhiv für slav. Philol. 1893.. XV. 486)
ter indoevr. *septmto- „sedmi" proti germ. *sefun[)o-, *se§undo-, starosaško sivondo
(K. Brugmann, Grundriss der vergl. Gramm, der indogerm. Sprachen, zweite Bearb.,
I. 2, Str. 697) lahko pridemo na podlagi drugega germanskega narečja (R. Much v
J. Hoopsa Reallexikon der germamischen Altertumskunde H. 452, Strassburg 1913.-5.,
predpostavlja *Harbö[)a ali Harföda kot posredni obliki med Karpati in nord. Harvada)
— saj je bila „Lautverschiebung" splošnogermanska —, a to seveda narečja v bližini
Karpatov do *Horvat-. Del Bastarnov je bil že ok. 2. stol. pred Krist. nad severno-
zahodnimi Karpati v bližini izvira Visle v sosedstvu drugih Germanov (Hoops, Real-
lexikon I. 177). Predpolagano *Horvat bi po praslovanskem zakonu odprtih zlogov
(prim. pisec. Slovanski jeziki, str. 16 s!.) dalo po poljsko-lužiški metatezi Hrovat-,
kar imamo (prim. iz 1. 852. dux Chroatorum, pri Konstantinu Porfirogenetu Χρώβατος,
v ustanovni listini praške nadškofije Chrouati, strus. Хровате i. dr.), medtem ko ne
nahajamo ruskega „polnoglasnega" *Horovat- in južnoslovanske-češkoslovaške me-
tateze s podaljšanjem o > a *Hravat- (redki primeri s Krav-, Hrav- niso jasni in
odločilni). Ker pa rabi Konstantin Porfirog., ki piše hrvatska imena, kakor so jih
njegovi poročevalci slišali, in pri tem za sonantni (samoglasniški) r skupini ιρ, ερ
(P. Skok, Kako car Konstantin piše hrvatska imena mjesta? Nastavni Vjesnik 1916.,
XXIV. 663, 665), le Χρώβατος (K. Jirečka, Историја Срба, str. 50, mnenje, da je
ro i. dr. za sonantno r, ni utemeljeno), moramo smatrati, da je prešla poljsko-lužiška
oblika z metatezo deloma tudi na jug, podobno kakor n. pr. severnoslovan. rob
„suzenj" (prim. pisec, Akzentbewegung in der. russ. Formen- und Wortbildung.
Heidelberg 1922., str. 271 sl.). Poleg omenjene oblike pa sta pri vseh Slovanih, na
severu predvsem v starejši dobi, še drugi z redukcijo v korenskem zlogu in sicer s
polglasnikom po r kot *HrT>v- in s samoglasniškim r iz *Htrv-, kar se najlepše vidi
iz staropolj. Chrwaci (dvozložno) poleg Charwaci ter starorus. Хрвате poleg Хорвате.
Staročeš. Chrvaty (tudi v enem rokopisu Dalimilove kronike poleg Charvaty v
drugih) in južnoslovan., srbskohrv. Hrvat je lahko za oboje, kakor je bilo že gori
rečeno, ker je tudi iz Hrlv- postalo Hrv- (gl. Slovanski jeziki, str. 132 sl.). Videti v
pisavi X. stol. Χρώβατος še sled prv. HrT>v- je pač izključeno, toda tudi v Chroatorum
iz I. 852., čemur odgovarja na Koroškem I. 954. in pago Crouuati, 1. 961. pa Crauuati,
češ.-Iat. Chrouati, ne more biti o odsev t (prim. 1. 850. Brisnuz za -bcb, zač. IX. stol.
Guduscani — enkratno God- je drugače razlagati, v čedadskem evangeliju Crepuco
za -љк1>, Zelebor za ζί>1- i. pod.). Reducirano Hri.v- predpolaga obliko s samoglasnikom
po r, oblika s sonantnim r pa bi se bila mogla pojaviti v poljščini iz *Horv- po slučajih

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 393

die Slovenen — Carantani (heute in Korošec — Kärnten). Nach Miki.
Et. Wtb. steckt im urspr. carantani die Bezeichnung für ein keltisches
Volk. Trotzdem wurde dieser Name bei den Slaven für die Slovenen
ziemlich weit bekannt (čech. Korutany, bei Nestor Хорутане).^^ Wir
finden wieder den Wechsel von k- und ch-^"* und können ihn hinsichtlich
Nestor nur durch die Annahme erklären, er oder seine Quelle hätte
dies durch ein germ. Medium hindurch erfahren.^' Bei Nestor ist es im
Cap. III. (Mikl. Ausgabe) zu lesen, welches eine Fortsetzung der Ein-
leitung nach Georgius Hamartolus ist und eine schon eigene, nicht
griech., leider unbekannte Quelle voraussetzt^^. —

že pralehitskega krajšanja, kakor je n. pr. polj. karw. „vol, bik, star vol" (J. Karlowicz,
Slownik gwar polskich 1. 318) proti krowa iz *korva (prim. J. Rozwadowski v Gra-
matyka j^z. pol., t. zv. „zbiorowa", w Krakowie 1923., str. 163), ter se zopet od tod
dalje razširiti. Mogoče sta se redukcijski obliki razvili tudi neposredno pri pretvorbi
iz germanske podlage, ko je naglas prešel na posebni slovanski končaj sufiksa -ati.
Ilirsko-traški naglas (K. Oštir, Etnolog I. 11) je pač preoddaljen, da bi mogel priti
v poštev. Staročeš. Charváty pri Dalimilu (iz zač XIV. stol.) za severnosrbsko ozemlje
(prim. „V srbském jazyku jest země, jiežto Charváty jest jmě". Fontes rerum bohe-
micarum III. 6) ne more imeti ar le grafično za sonantni r, ki se sploh navadno
drugače beleži (ir, er, ri), že ker je potrjeno s tradicijo. So še danes tri vasi Char-
vatice (Polivka I. c), v Ottovem Slovníku Charvatce, v sosedstvu starega ozemlja,
okrajih Mlade Boleslave, Roudnic in Teplic, na Moravském vas Charváty blizu Olo-
múca, priimek Charvát odličnikov XV. stol. (Ottův Slovník XII. 79) i. dr. Zato mora
biti ar prevzeto iz starih poljsko-lužiškosrbskih narečij, kajti nahajati v tem prehodno
stopnjo razvoja ara še izpred metateze je nemogoče, ker je ni. Dolžina Charvát na
-át lahko dokazuje naglas na koncu. Stčeš. karhan, karchan (posoda) poleg sed.
krhanice kaže po Bernekeru, Etymol. Wörterb., str. 666, „eher auf fremden (wenn
auch noch unbekannten) Ursprung" ; prim. še nepojasnjeno češ. charba — charpa
poleg chrpa, polj. chaberek iz charb- „plavica". V. Flajšhans, Náš jazyk mateřský (v
Praze 1924.), str. 86, trdi o Charvátih, ki so bili naseljeni ob gornjem toku Labe,
Cidlině in Jizeře, da „podnes nářečí svědčí o původu odchylném", in ib. str. 93,
da so „tyto kmeny (Charvátů). .. udržely až podnes své měkké a rázovité nářečí —
a dospěly také asi nejdříve k jakýmsi prvkům státní jednoty". V opisu čeških na-
rečij od В. Havránka (Československá vlastivěda III. Jazyk, Praha 1934.) se za severo-
vzhod omenjajo črte, ki spominjajo na lužiško srbščino, tako str. 151 dat. sing, mase
-oj za -ovi (n. pr. bratroj), str. 155 vokal z r (er) za sonantni r i. dr. V stari dobi
sta se ozemlji seveda dotikali in jezika prehajala drug v drugega; to isto pa je bilo,
kakor je deloma še sedaj, tudi na severovzhodu proti poljščini. Prim. tudi nasprotno
izposojenko polj. Laha za reko nem. Elbe kakor češ. Lahe proti luž. Lobjo (prim.
F. Liewehr, Zeitschrift für slav. Pbilol. XV. 66 si, 1938.), Mlajše je luž. kral po češ.
král, medtem ko je polj. król, rus. королБ. Germanizacija velikega ozemlja je tu
mnogo izpremenila, pa so izginila mnoga stara češko - lužiško - poljska prehodna
narečja, kakor se to da n. pr. še dokazati za ozemlje med Dolnjo Lužico in Poljsko.
Druge, novejše oblike v slovanskih jezikih so prišle v rabo pod različnimi tujimi
vplivi. O vprašanju možnosti drugega izhodišča imena izven germanščine gl. doli

394 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

Hiermit schliesse ich meine kurzen Ausführungen, welchen ich
auch keine Literaturangaben beigab, um nicht den Brief noch mehr
auszudehnen. Neugierig bin ich, was Sie, hochgeehrter Herr Direktor,
zu allem dem sagen werden. Ich bitte aber nochmals, es öffentlich
vorläufig nicht zu verwenden. Zu irgendeiner weiteren Auskunft
(event. betreffs der Literatur), bzw. Diskussion bin ich natürlich sehr
gern bereit, da ich ja von Ihnen selbstredend nur lernen kann. Meine
Uberzeugung verdichtet sich aber dahin, dass in dem Namen oder

pri pretresu literature predmeta. Pač pa je tu še omeniti, da slovansko-fonetična
različnost imena na jugu, imajoča zvezo s severom, kaže na etnično mešan,
kombiniran, a ne hkrati izvršen pohod t. zv. Hrvatov „Gorjancev" in bi se skoro
zdelo, da so se „Hrovati' oddelili in dalje preselili med Slovence. Prim pri Konstan
tinu Porfirogenilu (F Rački, Documenta str 271): Άπο oh Χροίβάτων rtov ΐλΟ-ύντων
ev Αελματία διεχωρίσϋ^η μέρος τις, και έκράτηαε το Ίλλνρικον και τι)ν Παννονίαν.

Ta stavek je v pismu vrinjen in mi ni več prav jasen. Mišljeno je menda
ime Hervadr.

30 V. Jag i d, Archiv für slav. Philol. 1901., XXIII. 612; A. Brückner ib. 1900.,
XXII. 246.

3' Kje se je A. Brückner o tem izrazil, ne morem več dognati, toda gl. n. pr.
Slavia 1924./5. III. 211 Dudlebi „cienki, chudy јак duda, dudocienki« i. dr. Za V.
Jagiča prim. Archiv für slav. Philol. 1913., XXXIV. 283. — V pismu je k temu
mestu še pripomba pod črto: Čechen sind z. B. nach den einen „Kebsweibersöhne",
nach den anderen „Dickichtsbewohner" usw. tn der Oststeiermark bedeutet es
„fesche Burschen". Prvo razlago je večkrat ponovil Α. Sobolevskij (prim. Archiv
für slav. Philol. 1905., XXVII. 244, ter še v Jagičevih recenzijah A. Sobolevskega spisov,
ib. 1897., XIX. 279 in 1913., XXXIV. 283). Druga razlaga je od V. Jagiča, Archiv 1913,
XXXIV. 283. Prim. še k temu izjavo A. Brücknera (Zeitschrift für vergl. Sprach-
forschung 1910., XLllI. 306), da more ime Čeh izvirati iz vsega mogočega in nemo-
gočega in da je zato nerazložljivo; v Slavia 1924./5., 111. 213, pa izvaja, da je morda
okrajšano osebno ime Česlav, Čestmir, ali pa v zvezi celo s korenom čbh- „kihati".

з^ To obžaluje tudi A. Brückner v Zeitschr. für vergl. Sprachforschung, 1. c-

^3 Za prenos imena prim. Kranjci—Krainer za Slovence ali različno rabo imena
Ilirci v raznih dobah pri Srbohrvatih (gl. n. pr. K. Jireček, Ottüv Slovnik Naucny
1897., XII 521 si. pod Chorvatsko).

3* K temu je v pismu pripomba pod črto: „Vgl. Preis. Denkm. chiftofür к-кжвдо."

K. Oštirja razlaga k > h v Hrvat s pomočjo ilirskega mediuma (Etnolog
1926./7 , 1. 10 si.) je za rus. Хорутане neuporabljiva, pa tudi za Hrvat malo verjetna
in nepotrebna. Germanski vir izpričuje pisava Charentariche, Charintariche v listinah
iz IX. stol., Charentania v kroniki za X. stol. i. dr. (gl-Fr. Kos, Gradivo II. 451).

3^ Za Nestorja omenja H. НиколБСКИо, Ki. вопросу o русских писвменах
(Изв-ћстии no русс. лзБ1ку и словесн. L 16-7, 1928) „свнзб древнеАших .., летописних
преданиА с западно-славннскими CKasaHHHMH" in „чертБ! предшествовавшего литера-
турного влиннин западного славннства".

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 395

Wortbildung Hrvat nichts urspr. Slav. steckt,^' und dass dessen Auf-
kommen im Süden irgendw^ie mit der Erzählung Konst. Porph. zusam-
menhängt. Die weiteren Wege der Erklärung werden erst näher fest-
zulegen sein. Dabei zweifle ich jedoch nicht, dass die Wortbildung
in den Rahmen Karpat-, Sarmat- etc. hineingehört.

Indem ich Sie, hochgeehrter Herr Direktor, vielmals um Entschul-
digung bitte, dass ich mich nicht nur verspätet habe, sondern mein
Versprechen auch sonst nicht ganz und voll einlösen kann, wie Sie
wohl gütigst einsehen werden, bin ich mit besonderer Hochachtung Ihr

ergebenster

Graz, 23. März 1915. Nachtigal

II.

Bibliografski pregledi prejšnje literature o imenu Hrvat so bili v
novejšem času večkrat podani, toda noben od njih ni popoln in si
tudi ni stavil naloge kritičnega pretresa,^* kar je umevno, ker so jih
podali, z eno izjemo, le nejezikoslovci, historiki. V sledečem pretresu
puščam starejše razlage pred nastankom slovanske filologije na strani
(gl. o njih pri Niederleju, Iljinskem in Novaku).^^ Opozoril bi le k
razlagi Konstantina Porfirogeneta Χρωβάτοι „οί την πολλών χώραν
κατέχοντες" na Β. Arnima ν Zeitschrift für slavische Philologie 1932,
IX. 137. si., ki sluti povod za razlago v podobnem srednjeturškem
izrazu, kakor je to pokazal v nekih drugih slučajih.

V dobi porajanja slovanske filologije je vprašal Kopitar Do-
brovskega v že omenjenem petem pismu iz 1. 1810.^9: „Existirt eine

3' Kakor hoče n. pr. A. Β r Ü ckn er še 1924./5. v Slavia III. 210, sklicevaje se
na slovanske pridevniške tvorbe kakor bradat, torej Hrvat, človek s „*hrvo", kar
naj bi bilo z L. Geitlerjem (gl. doli) enako lit. szarvas „oklep, bojna oprava", toda
ne glede na drugo, že slovanska akcentologija, ki je Brücknerju neznana in je tudi ne
upošteva, onemogočuje tako apodiktično trditev. To in kar v pismu še sledi, je bilo
tedaj 1. 1915. in je še sedaj novo ter neovržno.

3» L.Niederle, Slovanske starožitnosti, II. 484 si. (v Praze 1906). — F. Š i š i č,
Ime Hrvat i Srbin (Годишњица H. Чупића 1922, кн>. 35. — Γ. Илбинск1Н, Κ зти-
молог1и имени chi.rvati. „хорват!." (Јужнословенски филолог 1922./3., III. 26 si. —
Zupani č Ν., Prvobitni Hrvati. II. Etimološko tumačenje imena „Hrvat" (Zbornik
kralja Tomislava 192i, str. 293). — F. Sišič, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih
vladara (Zagreb 1925, str. 236). — V. Novak, Hrvat (ime) v Narodni enciklopediji
1. 844 (1929). - Rus J., Kralji dinastije Svevladičev (Ljubljana 1931.), str 200 si. „K
etimologiji imena Hrvat". — Katic L., Pregled povijesti Hrvata. Zagreb 1938, str. 14sl.

3' B. H Γ и ч, Источники длн истор!и славннскоИ филолог1и (Сборник отд-ћл. русс.
АЗБжа и словесн. 1885, т. 39, стр. 85 и 109).

396 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

solche evictio über die alten Sitze der Kroaten auf und an den
Karpathen? Die blosse Namensähnlichkeit der Karpathen ... ist zu
unverlässlich." Dobrovsky mu je nato odgovoriP': „Karpath und
harwat, horwat, hrwat, mögen immer einander gar nichts angehen,
weil die alten Carpi an den Karpathen die Charwaten (Χρωβατοι) auch
nichts angehen, so ist es aus Konstantin, da er sogar die Tagereisen
vom schwarzen Meere bis dahin angibt, erweislich, dass die Kroaten
da Sassen, ehe sie nach Süden rückten. Dass sie den geographischen
Namen carpatus in harwat verdrehen konnten, ist leicht zu glauben."
V Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (Vindobonae 1822.,
Str. 213 sl.) pa Dobrovskj^ ν delu o besedotvoritvi nedoločno, toda
povsem kritično išče slovanski koren v Hrvat: Хрват, Dalm. et Boh.
Харват, Croat. Хорват, Carn. Хроват, apud Micaliam Hrrivat et Hervat
(i. e. Хрват, Херват), apud Vuk plane Рват pro Хрват, Croata, apud
Constantinum Porphyrogennetam Χροβατος. Qui a гора nomen hocce
gentis deducunt, corfundunt sonos affines quidem, sed tamen diversos.
Хрват, Харват, supponit radicem хрв cujus significatum difficulter
determines Vide, quod sequitur, Хрев." In na to: „Хрев Croat. et
Illyr. truncus arboris, stirps. Micalia penes Hrev habet etiam Hreb"
(po akademičnem Rječniku pa je tudi še hrek). „Utrum Хрват a Хрев
apte deducatur, quaeri possit." Mnogo manj kritično obravnava ime
P. Šafafik. V razpravi „Pfehled närodnych jmen v jazyku slovan-
skem" (Čas. Češ. Mus. 1835. IV.. Sebrane spisy III. 415) navaja ime
pod končajem -at (str. 440-1), v delu „Slovanske starožitnosti" (Praha
1836./7., Sebrane spisy I.—II,, Praha 1862./3.) pa izvaja Hrvat iz slovan.
hrib-b, hrbbbfb in *gT3rb'b (češ. hrb — chrb), kjer naj bi bil b prešel
•v v, a slovan. „Hrvat" ali „Horvat" bi se bilo v tujih ustih izpremenilo
v „Karpati" (Sebr. spisy I. 245, 532, II. 322). Proti tej etimologiji,
kateri je sled najti že v XVIII. stol. (pri G. Dobneru in M. Katančiču),
se je skoro sočasno obrnil K. Zeuss, Die Deutschen und die Nach-
barstämme (München 1837., str. 608), „ker vsa slovanska narečja labial
natančno razlikujejo, tudi južni Slovani sami ... Povsem nedopustna
je zveza s traškim Καρπάτης". Navaja mnenje Dobrovskega, toda
opozarja za „hrv" na izmrlo nem. heru „gladius" (t. j. got. hairus,
starosaško heru i dr.), ki mu po Lindeju nahaja paralelo v polj. karwat
„kratek meč v podobi noža"; potem bi se, pravi, k „Chorwati" lahko
primerjalo nem. Cherusci, le da bi bil pomen težko združljiv s čestim
krajevnim imenom, ki ni iz narodnega izveden, temveč samostojen.
Seveda „heru" iz korena (s)ker- ali ker- (Walde - Pokorny 1.460) ne
more prihajati v poštev.

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 397

Starinoslovci in etnografi sledečih let, R. Kaulfuss, K.
Czoernig, I. Cuno, M. Drinov, P. Cubinskij in zapoznelo G. Mair ter J.
Ružič so prevzeli pod vplivom Šafafikove avtoritete njegovo razlago, le
da Czoernig na drugem mestu omenja tudi Dobrovskega „chrw", in da
Cuno misli poleg veze imena Karpatov s „chrebetü" na istovetnost
„Chrobatov" s traškimi Κρόβνζοι, kjer bi se bila izvedla metateza, ki
bi iz Karp morala dati Krap ali Krep.^" Naj omenim tu še delo poljskega
historika starejše šole, E. Bogusiawskega, Poezatki Chorwacji
illirijskiej (Krakow 1893,), ki istoveti Hrvate s Karpi,

F. Miklošič, Die Bildung der slavischen Personennamen (Wien
1860., Denkschriften dunajske akademije Χ. 112 sl.) navaja pod štev. 432
„Hrvatinü ХрЂватинЂ croata. Hrvatin s. mon. 40. 89. 226. 237. creuatim
urk. von Almissa 1245", pod štev, 433 pa „Hrüv- ХрЂВ- lucta. Man. vgl.
asl.rüv luctari. Hrvoje s. mon. 206. 220. 224 etc." Iz tega se vidi, da je
smatral ime „Hrvat" za slovansko, osebno ime Hrvoj pa drugačnega
postanka. To zadnje pa je z ozirom na svoje historično nahajanje le
menda deminutiv za Hrvatin (prim. M. Sufflay, Sveslav. zbornik 1. c.
str. 222). V Lexicon palaeoslovenico - graeco - latinum (Vindobonae
1862./5., p. 1098) omenja pod хрЂватинЂ oblike хорв- iz ruskega
letopisa in харБВ- ter хар'в- iz dveh Safafikovih srbskih zbornikov
XIV. in XVI. stol. Pisava харвв- spominja na stcksl. Zogr., Mar. отђ
МарЂка; vendar ji je težko pripisati tako starost, pa je povod iskati
prej na zahodu v izgovoru in pisavi (prim. Haruati v hrvatski redakciji
letopisa popa Dukljanina i. dr.). V etimološkem slovarju (Wien 1886.,
str. 91) podaja pod chrüvat- le oblike: „asl. hrbvatmi), nsl. hrvat, b.
(t. j. bolg.) hrTivatint räuber, p. (t. j. polj.) karwat, r. chrovate nest.".
Pri cerkvenoslovan. citatu „hribvatin'b sova, spida tichonr. 2. 441, 448"
(t. j. H. Тихонравов, Памнтники отреченнои русскои литературм.
Санктпетербург 1863) mora biti pomota, „spida" nam. „aspida". Prim.
P. Šafafik, Sebrane spisy II. 733 v popisu narodov s konca XIV. ali
zač. XV. stol, ki pa je po svojem postanku iz starejše dobe, pač že

*° Kaulfuss R., Die Slaven in den ältesten Zeiten bis Samo (Berlin 1842,
str. 17 sl., 22). — Czoernig K., Ethnographie der österr. Monarchie, II. 29 sl. (Wien
1857). — Cuno J., Forschungen im Gebiete der alten Völkerkunde. I. Die Skythen
(Berlin 1871,str. 231). — M. Дринов, Заселен!е Балканскаго полуострова Славннами
(Москва 1873, str. 61 si.). — П.Чубинск1И, Трудм зтнограф. - статист. зкспедиши
в западно pyccKiß краА VII, 457 (Санктпетербург 1877). — G. Mair, Die Aisten
und Neuren und die Hyperboreer-Sage. Ein Beitrag zur Geschichte des Bernstein-
handels. (Programm des k. k. Staats - Gymn. in Pola 1900., str. 6). — J. Ružic,
O staroj i novoj postojbini Hrvata (Zagreb 1903, str. 17).

398 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

ΧΠ.—XIII. stol.: „харватинв аспида или сова". Naj tu mimogrede še
omenim, da se tri vasi na Grškem pri Atenah, v Tesaliji in v Argolidi,
starejše hrvaške kolonije, po nemških kartah imenujejo Charwati
ali Kharwati (N. Županič, Хрвати код Атине. Старинар VI. 97.,
Београд 1914).

D. D an i cid, Основе срп. или хрв. језика (Београд 1876, str. 211
sl), je izvajal Hrvat iz korena *sar- »čuvati, braniti" s sufiksoma va
in ta, kakor v pridevnikih bogat, bradat; iz istega korena bi bilo
tudi „hrana". V delu „Korijeni" (Zagreb 1877, str. 218) ponavlja eti-
mologijo in dodaja osebno ime Hrvoje. Beseda *horna > južnoslovan.
hrana se še danes izvaja iz kor. ser- „sorgend obacht geben, schützen,
bewahren" (Walde — Pokorny II. 498, Berneker I. 398), prim. lat. ser-
vare, slovan. ohraniti, toda niti korenski del hi^rv-, niti sufiks -at- (gl.
gori) ne pripuščata te razlage. Sočasno z Daničičem je poleg odklo-
nitve Šafafikove razlage podal L. Geitler („Etimologija imena Hrvat"
v Radu Jugoslav. akad. 1876, XXXIV. 111 sl., prim. tudi ib. XXXVII. 213;
češko „Etymologie jmena Hrvat, Chorvat" v Listy filol. 1876., III. 87 sl.)
podobno etimologijo s korenom *sarv-, iz katerega naj bi bilo med
dr. lit. šarvas „oklep, bojna oprema," šarvutas „oborozen" in slš.
charviti se „braniti se". Že J. Baudouin de Courtenay je v
recenziji (Филол. записки 1879, I. 44, v pos. odtisu str. 6) pokazal
fonetične težave, ki se upirajo tej etimologiji: lit. šarv- bi moralo v
južni slovanščini v stari besedi odgovarjati srav-. Temu je pritrdil V.
Jagič v oznanilu v Archiv für slav. Philol. 1880., IV. 174, a dodalo
bi se lahko še to, da slovaš. charvat' sa, charvit' sa „braniti se" (gl. še
doli) in kar je takega, n. pr. rus. харва „mreza na losose" (Јужнослов.
филолог III. 27) nima nič opraviti z litavsko besedo in še manj z ime-
nom Hrvat in da je tudi sufiks v šarvutas drugega značaja. Tega se
ne zaveda tudi še A. Brückner, Wzory etymologji i krytyki zrodlowej
(Slavia 1924./5., III. 209 sl.), ki z nekimi izpremembami sprejema Geit-
lerjevo razlago in istoveti sufiks s poljskim v brodaty. Geitlerja po-
pravlja v tem, da mu je lit. šarvas iz sk, ki bi naj dalo v slovanščini
h, za kar se sklicuje na svojo razpravo „Slavisches ch-" (Zeitschrift
für vergl. Sprachforschung 1923., LI. 221 sl.); toda tako zahtevanega
*skürv- ali *skorv- nikjer ni. K slovaški besedi pa pridružuje še kaš.-
slovin. charwänc „zitni snop za hrano živini", kar v etimološkem
slovarju (Krakow 1927., str. 176) postavlja celo na čelo kot geslo etimo-
logiji imena Charwaci i. dr., ki eno z drugim nima seveda nič opraviti.
Charwanc je iz chartanc k charleč „bolehati", kar je v prevojnem
razmerju s chyrac in chory iz *chwor- (prim. Berneker, Etymol. Wörtb.

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 399

str. 414). O G. Iljinskega etimologiji (Јужнослов. филолог 1923.,
III. 28), ki z ene strani tudi povzema neke stvari od Geitlerjeve razlage,
z druge pa pokaže njene težave glej doli. Fonetične težave Daničiceve
in Geitlerjeve etimologije sta omenila v pregledu razlag tudi J,Polivka
(Slovansky sbornik 1884., III. 156) in Gr. Krek, Einleitung in die slav,
Literaturgeschichte (2. izd., Gradec 1887., str. 250). Polivki se sploh
zdi etimologija temna. Pač pa so za gotovo dobo sprejeli zlasti
Geitlerjevo etimologijo historiki, kakor F, Rački, K, Grot, T. Smi-
čiklas, J. Perwolf in W. Tomaschek,'*^ Prisvojil si jo je tudi A. Kotik,
Naše pfijmeni (Praha 1895., 2. izd, 1897., str, 69). V starejšem spisu
„Ocjena starijih izvora za hrv. i srb. poviest srednjega vieka" (Knji-
ževnik II., 1865. in v posebnem odtisu str. 23) je Rački sledil še
Safafiku. Omembe vreden je tudi spis Račkega „Biela Hrvatska i biela
Srbija" (Rad 52, 1880), v katerem Rački izreka, da Hrvati na Visli
in Dnepru niso bili istovetni s češkimi in južnimi.''^ Perwolf se
sklicuje na Miklošičevo Vergl. Stammbildungslehre str. 182, kjer se
obravnava sufiks -atij, toda Miklošič tu imena Hrvat ne navaja, pri-
devniško -at- pa, kakor je že bilo pojasnjeno, sploh ne prihaja v
poštev, V delu Славине, их взаимнБШ отношен1н и свнзи (Варшава
1886) V poglavju o Hrvatih (I, 47) ne govori o imenu, pač pa str, 7
istoveti Hrvate s Karpi — Karpiani, Že na prvi pogled nemogočo
etimologijo je postavil K. Pen k a, Origines ariacae (Wien 1883.,
str. 128). Hrvat naj bi bilo iz ievr. *sru-a-t < *kru-a-t in pomenski
istovetno s SloveninTj „podloznik, suženj". To čudno razlago je zavrnil
G. Krek, Einleitung in die slav, Literaturgeschichte (2. izd. Gradec
1887., str. 250 sl.). Ievr. *Meu- je slovan. sl- v slovo, slysati itd. Krek
govori poleg tega tudi o težavah drugih razlag.

K, Müllenhoffa Deutsche Altertumskunde, ki so jo od drugega
dela dalje izdali njegovi učenci, se II. 377 (Berlin 1883), kar je obdelal
O. Pniower (2. izd. 1906. je od M. Roedigera), le s Zeussovimi
argumenti obrača proti stari Safai'ikovi razlagi. L. 1887. pa je dunajski
germanist R. Heinzel objavil študijo „Über die Hervararsage

F. Rački, Documenta historiae chroat. periodam antiquam illustrantia (Zagreb
1877., str. 272—3). — K. Грот, Изв-ћст1н Константина Багрннороднаго o Сербах и
Хорватах (Санктпетербург 1880, str. 87 si.). — T. Smičiklas, Povijest Hrvata, I. 89
(Zagreb 1882.). — Per woIf J., Slavische Völkernamen (Archiv für slav. Philol, 1884,
VII. 625 si.) — Tomaschek, Die alten Thraker (Sitzungsber. dunajske akade-
mije 1893., zv. 131, str 91).

" K temu prim. V. Jagič, Archiv für slav. Philol. 1881., V. 494 in id., Спомени
мојега живота, II. 85 (Београд 1930).

400 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

(Sitzungsber. dunajske akad, CXIV., zv, 2, str. 85), v kateri je našel
in razlagal „Harvada fjöU" kot „gore Hrvatov" ter s tem otvoril
plodonosno smer iskanja vezi imena Hrvatov s Karpati. O tem je
pritrdilno poročal V. Jagič, Slavisches in nordischen Sagen (Archiv
für slav. Philol. 1888, XI. 307), kjer obenem, sklicevaje se na Barsova,
Очерки русс. историч. географ1и (2. izd., Варшава 1885), popravlja
Heinzela, da ni potrebno zaradi Zeussa, str. 622, ki postavlja Hrvate
ruske kronike med Dneper in Dnester, misliti na dvojne Hrvate, še
ob Karpatih, ker so prvi prebivali bolj severnozahodno. Za Heinzelom
so prišli drugi germanisti, oziroma nemški lingvisti z deloma novimi
etimologijami, vmes pa je zaznamovati Polivkovi podobni (gl. gori)
izjavi dveh domačinov, T. Maretiča, Slaveni u davnini (Zagreb
1889, str. 73) „da je dosad mnogo učenijeh ljudi mislilo o etimologiji
jednoga i drugog (t. j. Srbov) imena, ali nijedno mnijenje nije takvo,
da bi ga današnja filologička nauka mogla primiti. Tako su dakle
imena Hrvat i Srbin još uvijek tamna" in P. Budmanija v Rječniku
Jugoslavenske akademije 111, 712 sl, (Zagreb 1887—1891) „postane se
ne zna". To nekoliko neodločno stališče je ne samo kritično, temveč
tudi psihološko umljivo, za kar so še pozneje primeri. Z germani-
stične strani se je oglasil najprej primerjalni jezikoslovec H. Hirt,
Die Deutung der. german. Völkernamen (Beiträge zur Geschichte der
deut. Sprache und Liter. 1894., XVIll. 518), ki je pod štev. 27 „Chor-
v\^aten" primerjal germanske HarOdes v Ariovistovi vojski in Χαρονδες
pri Ptolomeju. Slovan, h kaže cesto na izposojenko, v razmerju k -va-
bi bil -и- redukcijska stopnja („Tiefstufe"), a po prevojnem razmerju
je mogoče zvezati s tem tudi Cherusci iz *herut-ski, ki jih je omenil
že Zeuss. Hirtu je odgovoril R. Much, Die Deutung der. german.
Völkernamen ib. 1895., XX. 12 sl.), ki ugotavlja za pravilno obliko
Harudes (ne z -a-) in smatra, da ne gre tega imena spravljati v ne-
posredno zvezo s ,Chorwati", ker so ta in vse druge oblike po Mi-
klošiču nastale iz Chrüvat-; prevojno razmerje s Cherusci bi bilo tudi
tako možno. Morda je ime kakega dela Bastarnov, ki so se utopili
v Slovanih. Izhodna oblika Chrüvat- bi pa mogla biti tudi iz germ.
*hmzüat- (*xruwat-) < *kruäd-, kar bi kakor lat. cervus, kelt. *кагџо8
„jelen", lit. karve, slovan. krava pomenilo „rogato žival". Naj bi bile
tudi neke fonetične možnosti, je obe, nedvomno precej prisiljeni podme-
ni prišteti mnogim podobnim papirnatim, v zraku visečim etimologi-
jam. Nemogoča pa je zadnja že samo zbog tega, ker ni Miklošičevo
Chrüvat- edina izhodna oblika. Najpomembnejša izmed germanističnih
hipotez je že v pismu omenjena Th. Braun a, Разнскан1Н в области

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 401

готослав. отношен1и" (Сборник отд^л. русс. нзнка 1899, т. 64, стр.
105, 173), ki prav za prav ponavlja R. Heinzela, je pa predvsem znana
pod njegovim imenom, da je ime Hrvati po germanskih Bastarnih
izpremenjeno ime Karpatov, medtem ko je Heinzel pravilneje izhajal
od imena naroda („Chorvaten-Berge"), a,po starem, predgermanskem
narodnem imenu so dobile ime tudi gore (gl. gori). Braunovo razlago
so prevzeli A. Pogodin, Из истор1и слав. передвижен!!! (Санктпет.
1901, стр. 89), L. Niederle, Slovanske starožitnosti 1. 297, 428,11.
484 sl. (Praha 1902, 1906), P. Diels, Die Slawen (Aus Natur und
Geisteswelt Nr. 740, str. 51, 1920.)44 in F. Šišic, Povijest Hrvata u
vrijeme narodnih vladara (Zagreb 1925, str. 189), a prim. tudi referat
G. Herrmanna v Paulys Real-Encyklopädie der klass. Altertumswiss.
X. 1999 (Stuttgart 1919.), po katerem se ime Karpatov z ene strani veže
s traškim narodom Karpov, z druge pa je dalo preko Hartat)afjöll
ime slovanskim „Chorvatom", Proti pa so se izrazili A. Brückner
v recenziji Braunove knjige (Archiv für slav. Philol. 1900., XXII. 246)^'
in v razpravi Slavia 1924./5., III. 211 (gl. gori), V. Jagič v oceni Pogo-
dinove študije (ib. 1901, XXXIII. 612), A. Sobolevskij v oceni
Niederlejevih Slovanskih starožitnosti (Журнал Минист. народн. про-
св-ћвд. 1904., junij, Str. 461 sl.in 1906., november, str. 195) ter M. Vasmer,
Die Urheimat der Slaven (Breslau 1926, str. 126 sl.). Brücknerju
je ta razlaga „grundfalsch, der Name ist ein urslavischer und dient
allen möglichen Slaven"; toda neenotnost slovanskih oblik v zvezi z
njihovim tujim fonetičnim in besedotvornim značajem to izpodriva.
Jagič nahaja razlago „bei weitem nicht so glatt und leicht, wie es
bei Braun und nach ihm bei Pogodin dargestellt wird". Zdi se mu,
da bi se moglo misliti na tvorbo kakor v Gorjane, Doljane, ako bi
se dalo dokazati, da je obUka kakor Hrvačanin prvotna (take pa ni!).
Domneva o dveh praoblikah, iz katerih bi se izvajale tuje hro- in
hör-, mu je „gewiß falsch", toda iz ene je še manj mogoče izvajati
vse razne slovanske. Sobolevskij smatra na prvem mestu za
prvotno obliko хрЂват- z s po r; iz nje bi bilo gr. χρώβατοι, lat.

" Obširnejši recenziji sta napisala A. V e s el o v ski j v Изв-ћст1Н отд-ћл. русс.
Азика и словесн. 1900, V. 1, ki na str 15. pripominja Harfada — Хорвати, ter J.
Kulakovskij v Журнал Минист. народн. просв-ћвд. 1901, febr., str 500, ki se tega
neposredno ne dotika. O oc.ni A Briicknerja, Archiv für slav. Philol. 1900, XXII.
244 si. gl. dalje gori.

" Dielsu je ime še »nepojasnjeno", toda »najverjetnejša" se mu zdi zveza s Harvada.
V članku »Slaven" v M. Ebert, Reallexikon der Vorgeschichte, XII. 251 (Berlin 1928.)
govori o Hrvatih na str. 290 sl., o imenu pa je le posredno umeti, da je neslovensko.

<5 Prim. tudi Kwartalnik histor. 1902 , str. 281. in 1905, str. 113

402 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

croati, a dokazujejo mu jo v Lavrentjevskem rokopisu ruskega letopisa
razen poznega хорват- druge, kakor хров-, храв-, хрв- iz хрг.в-.
Ime bi bilo po apelativnem (občnem) samostalniku, a primerja za to
kaš. karwatk „kmet" (po F. Tetzneru, Die Slowinzen und die Leba-
Kaschuben, Berlin 1899., str. 2). Na drugem mestu pa opozarja, da
je nepotrebno predpolagati plemensko edinstvo raznih Hrvatov, ako
je ime prvotno občno, kakor n. pr. sbrbib aH poljaninT.; če pa je ime
narodno, potem je stvar drugačna, toda misli, da je hrávat pomenilo
nekako „молодец", dasi je izvor besede začasno popolnoma nejasen.
Kakor sem že gori pokazal, ne moremo izhajati le s hr-bv- in tudi v
tujem -ro- ne gre videti odseva -гт>-. Zakaj bi moralo biti rus. хорватТ)
pozno, ne pove, saj govori proti temu baš navedena kašubska beseda,
ki pa je sicer zase poznejša. St. Ramutt, Stownik jezyka pomorskiego
czyli kaszubskiego (w Krakowie 1893, str. 68) pojasnjuje karvótk
„rybak pomorski, noszqcy karvótk^", kar je ib. „surdut albo raczej
dtugi kaftan, Jaki noszq rybacy nadmorscy w Pomorsce (tv powiatach
l^borskim i stupskim"^^). A. Brückner, Síownik etymologiczny jezyka
polskiego Str. 221 tudi navaja karwatka „suknia krotka", celo „kar-
watka z deski" „trumna" (t. j. rakev) in izvaja besedo od imena
Hrvatov. O Vasmerjevem ugovoru, da bi Harfada moralo dati
*Horpad-, sem podrobneje govoril že gori (tam tudi o M, Rudnickega
oceni Vasmerjevega dela). >!

Druge germanske veze, podobne domnevam Zeussovi, Hirtovi
in Muchovi, sta v novejšem času iskala še J. Leers in J.Rus.
Prvi je v raznih poljudnih sestavkih, o katerih govori M. Vasmer
v Zeitschrift für slav. Philol. 1936, XIII. 329, spajal ime Hrvatov z
germanskimi (gotskimi) Hreidgotar, kar označuje Vasmer „vom Stand-
punkt der Slavistik ganz bombensicher falsch". „Die Lautgezetze, die
man kennen muß . . . protestieren ganz unzweideutig gegen diese
Deutung." Iz gornjega imena bi namreč v slovanščini nastalo le
*Hri(d)gTjt- aH *Hri(d)gut-, če se izhaja iz germ. gaut-, a srbsko-

** Čudno je, da F. L o r e n t z , Slovinziscbes Wörterbuch, I. (St. Petersburg 1908.)
teh besed ne navaja. Tudi Z. G1 o g e r, Encyklopedya staro-polska ilustrowana, III.
21 (Warszawa 1902) pozna le „karwat, rodzaj szabli, której nazwa, zdaniem Karto-
wicza, powstata od Chorwatów"; nasprotno J. Karlowicz, Slownik gwar polskih»
I. 318 (Krakow 1900.) ima le gornje karwatka in karwatek s še drugimi citati.
Severnozahodno od Gdanskega, zahodno od mesta Wejerowa (nem. Neustadt) ležeča
vas Charwatynia poleg Karwatyno v listinah pa nima imena od Hrvatov, temveč
od kaš.charwatynia .stara opuszczona budowla" (B. Šlaski, Przyczynki etymologiczne.
C) Sloworód nazw miejscowoáci: Jastarnia i Charwatynia. Prače filolog. XVIL 136 sL
Warszawa 1937.).

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 403

hrvatsko bi to bilo *Hrigat, gen. *Hrigta, ne pa Hrvat, ki je Vasmerju
iz prv. *H'brvat-. Rus pa ustvarja za vir imena Hrvat gotsko obliko
Hro[)gutans, kar je po Vasmerju 1. c. „für die Deutung des Kroaten-
namens ebenfalls völlig unbrauchbar". Zavrnila sta to teorijo tudi
J. Kelemina, Časopis za zgodov. in narodop. 1932., XXVII. 133, 135
(„ni mogoče", „brez pomena") in A. Vaillant, Revue des etudes slaves
1931., XI. 268 („la forme *Chürvatü n'a rien ä faire avec le germ.
Hrothi"). Prim. še oceno Α. Mayerja, Nast. Vjesnik XLI. 86 sl.

Novo, iransko smer etimologiziranja je otvoril A. Pogodin,
Зпиграфическ1е сл^дн славннства (Pycc. филол. в-ћстник 1901,
XLVI. 3) z opozoritvijo na obliki imena arhonta v Tanaisu Χορύα&ος
ali Χορούα&ος na tanaidskih napisih II.—III. stol. po V. Latysova
Inscriptiones antiquae orae septentrionalis Ponti Euxini II. № 430 in
445 (Petropoli 1890). Izhajati je po njem od Χορούα&ος, a objasnjevala
sta ime V. Miller, Зпиграфичесше сл-ћдн иранства на Κ)γ% (Жур-
нал. Минист. народн. просв%1ц. 1886, oktober, str. 258) in F. Ju st i.
Iranisches Namenbuch, str. 172 (Marburg 1895.) iz iranščine: prvi iz
osetinskega hor „solnce" in Hat „ležišče", drugi s prevodom „seine,
zugethane. Freunde habend". Poleg teh dveh razlag je še v III. delu
Müllenhoffove Deutsche Altertumskunde III. 114 (Berlin 1892.), izda-
nem od M. Rödigera „Χορύα&ος zd. (t. j. zendsko) huraodha schön
gestaltet". Pogodinu pa se zdi verjetneje, istovetiti ime s slovan.
H-brvatb (prim. tudi istega Из истор1и слав. передвижен1п. Санкт-
петерб. 1901., str. 87 sl.), omenja pa težavi or za sr in th za t, od
katerih skuša prvo odstraniti s čudno trditvijo, da kaže o za * na
ruska tla, kjer je v končnem rezultatu prešel ђ v o. Ravno v Rusiji sta
se redukcijska samoglasnika mnogo dalje držala nego na jugu, kjer
sta bila v starocerkvenoslovanščini IX. stol. še polnovredna (gl. pisec,
„Slovanski jeziki" str. 8, 115). Toda naslanjajoč se na Pogodina,
Millerja in Justija je uvel K. Jireček iransko teorijo, t. j., da je ime
Hrvat iranskega porekla, s svojo Geschichte der Serben I. 71 (Leipzig
1911, v prevodu J. Radoniča, Историја Срба 1.69, Београд 1911,
v drugi izdaji I. 50, Београд 1922) v historijo. Dosleden lingvistični
zagovornik iranske teorije pa je postal M. Vasmer. Že 1. 1921. jo
je v Deutsche Literaturzeitung (Spalte 508 sl.) omenil, pojasnjujoč
χορύα&οζ iz iran. *haurvatar „Viehzüchter", podrobneje pa je o tem
govoril v spisu Untersuchungen über die ältesten Wohnsitze der
Slaven I. Die Iranier in Südrußland (Leipzig 1923., str. 56),"^ kjer

Oceno gl. H. Lom m el, Archiv für slav. Philol. 1926, XL. 150.

26·

404 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

smatra razlago v Miillenhoffovih Starožitnostih radi dh — d za nepo-
jasnjeno, Millerjevo in Justijevo pa pomensko težavno. Sam z vpra-
šanjem predlaga hu-urva^a- „amicus". Proti Pogodinu pa se izraža
za neslovanskost imena HЂrvatin'b, ki nima slovanske etimologije in
izgleda kot izposojenka. Končno pravi v Zeitschrift für slav. Philol.
1936., X111. 330: „Germanisch sieht er (t. j. ime Hrvat) nicht aus. Ich
habe ihn aus dem Iranischen erklärt". K iranski teoriji je prestopil
tudi Α. Sobolevskij v spisu Русско-скивсие зтгодн (Изв-ћс™
отд-ћл. pycc. нзБжа и словесн. 1921., т. XXVI., стр. 9, Петроград 1923.).
V nasprotju s svojim prejšnjim mnenjem (gl. gori), da je ime Hrvat
slovansko, misli tu, da je neslovansko in da je začetno кг- staroiran.
hu-, gr. i*-, a končaj -at- je neredko v imenih skitskih plemen; s sta-
robaktr. ravah- n. „svoboda" bi bil prvotni pomen „dobro-svobodni".
Ime Χορονάταζ (tako piše) dokazuje, da je skitsko pleme Hrvatov
živelo ok. Krist. roj. blizu Azovskega morja, a ime bilo v rabi tudi
kot osebno. Pozneje bi se bilo pleme razbilo, združilo z nekolikimi
slovanskimi skupinami ter jim dalo ime. Med slovanskimi oblikami
imena navaja kot domnevano starorusko *Х'БрЂвате, pač samo radi
tega, da bi mogel navezati na staro ime, za kar pa ni nikjer jasne
in trdne oslombe. Kakor je videti iz številnih, popolnoma razUčnih
poizkusov, tanaidskega osebnega imena z ustja Dona ni tako lahko
razložiti iz iranščine. Slutiti sled imena Karpatov kot narodnega imena
je nemogoče. Po vsej verjetnosti pa je besedna tvorba iranska, toda
izvajati iz nje ime Hrvatov, ni prave, hodne poti. Ne oziraje se na &
bi iz tako stare dobe pričakovali pri vseh Slovanih enotno prvotno
obliko *Horvat-, iz katere bi se morale dati razlagati odgovarjajoč
slovanskim glasoslovnim zakonom vse druge oblike v posameznih
slovanskih jezikih, tako predvsem pri Rusih, toda o kakem ruskem
„polnoglasnem" *Horovat- ni ne duha ne sluha, in kako bi bilo raz-
ložiti iz *Horvat- slovanske nazive kakor Hrtvat- i. dr. Vse kaže, da
se s tem imenom sploh spuščamo v meglene domneve, za kar je lep
primer Sobolevskega komentar. A. Brückner (Slavia III. 211)
vidi v obeh imenih le slučajno podobnost brez najmanjšega pomena,
toda njegovo stališče prvotnoslovanske razlage na Geitlerjev način je
tudi nevzdržno (gl. gori). Nasprotno nahaja L. Niederle, Manuel de
l'antiquite slave (Paris 1923., str. 91) v imenu, najdenem od Pogodina,
„Г attestation la plus ancienne", medtem ko Braunove hipoteze zbog
ugovorov ne stavlja več v ospredje, da, celo splošno rezervirano pravi:
„Le nom des Croates demeure obscur quant a son etimologie". K
temu pripominja M. Vasmer v oceni (Zeitschrift für slav. Philol. II.

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 405

541, 1925.), da bi enačba chtrvati: Καρπάτης ορος morala že zdavnaj
izginiti iz slovanskih starožitnosti, ker bi Harfada dalo južnoslovan.
*Chrapod (gl. gori). A. Meillet — A. Vaillant, Le slave commun,
2. izd., str. 507-8 (Paris 1934), se sklicujeta prosto na Sobolevskega:
„le nom... *X"rvati est tellement proche du nom sarmate Χορούα&ος,
que Sobolevskij (Izvestija XXVI, 1923) admet qu'il est d'origine
iranienne."

S tanaidskim imenom je spojil poizkus nove indoevropsko-slovan-
ske etimologije G.Iljinskij, K зтимолог1и имени chtrvat-b „хорват"
(Јужнослов. филолог 1922/3, III. 29). Izhajajoč iz premise, da more biti
slovan. h tudi za indoevr. kh, nastavlja bazo *khereu- „rezati, sekati",
a iz različnih oblik korenov so izšle različne oblike imena; *kh'fu- >
*сНђп)-, *khfüa- > *chr-bO-, *kh(e)roa- > *chrov-. Ta lingvistična igrača
je pri predpostavki gotovega praslovanskega narodnega imena pač
nesmiselna. Slabost vse konstrukcije je opaziti tudi v tem, da podpira
domnevani prvotni pomen »bojevnik, junak, zaščitnik" s srbskohrv.
hrvati se, iz katerega izvaja tudi Hrvoje (gl. gori). Tu mu je že ured-
ništvo pripomnilo, da je A sekundaren, pač protetičen (ne „no не-
споразуму", gl. pisec, Slovanski jeziki, str. 184) k splošnoslovan. rt vati,
in vprašanje je, ako ni slovaško charvat'sa i. dr. (gl. gori) tudi s tem
v zvezi (prim. slovaš. ardza za rja iz ^rbdj-, hržat' „rezgetati" iz τ%·
i. pod.). K temu naj radi kuriozitete pripomnim, da je že svoj čas
J. Rattkay, Memoria regum et banorum Dalmatiae, Croatiae et
Slavoniae (Viennae 1652., druga izdaja 1772.) izvajal Hrvat od
hrvati „ab luctando". Nezadovoljnost z dotedanjimi etimologijami
in, zdi se, tudi psihološki moment, da „старо и велико словенско
племе" kakor Hrvati že samo po sebi mora imeti prvotno slovansko
ime, je navelo še M. Budimira, Хрват (Šišičev zbornik, Zagreb
1929, str. 609) do novega poizkusa iz indoevropščine, in sicer v zvezi
s študijem začetnega slovan. A-, ki naj bi bil nastal tudi iz sk, a na
podlagi tega veže Hrvat z gr. οκϋρος „bela glina" iz *skor-uo-s, lit.
širvas „siv", strus. cepeHbift „bei". Tako ime bi bilo dobilo hrvatsko
pleme po izrazito svetlem pigmentu.''* Budimirove etimologije s sk so
zvečine nove, toda po Hujeru 1. c. (gl. doli) „ne vždy dost pfesvedčive".
Walde- Pokorny I. 409, izvaja lit. širvas, sloven. sren, rus. серен i. dr. iz
*ker-. Zlasti pa ni Budimir upošteval dejstva različnih starih oblik imena.

Brez specialne etimologije, le na splošno se je izjavil F. Ramovš,
Praslovensko kaseg „Edling" (Razprave Znanstv. društva za humanist.

Beležki o Budimirovi razpravi gl. od O. Hujera, Listy filol. 1931, LVIII. 76,
in N.Županica, Etnolog 1931, IV. 245.

406 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

vede 1925., II. 317 sl. „Reci moramo vsaj to, da je izvajanje imena
Hrvat iz iranščine v glasovnem oziru verjetnejše kot vsaka druga
dosedanja razlaga. Zgodovina tudi ne ugovarja temu, nasprotno, do-
voljuje možnost, da so Hrvati sarmatsko pleme . . . Verjetno je, da
so bili oni Hrvati, ki so v VII. stol. prišli na Balkan, že močno po-
mešani z različnimi rodovi, predvsem germanskimi, s katerimi so se
udeleževali vojnih pohodov. Tako nam je znano, da so se z Longobardi
selili v Italijo tudi odlomki Sarmatov (gl. Kos, Gradivo I, št. 74), ki
so se Langobardom priključili ali v Panoniji, ali pa tudi v Podkar-
patju. Na vsak način je vsaj toliko jasno, da ni nobenega tehtnega
razloga, ki bi ugovarjal nazoru, da so Hrvati sarmatskega rodu."
Prim. v istem smislu tudi F. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega
jezika L, str. 10 sl. in 82 (v Ljubljani 1936). Vpraša se le, ali ni ločiti
med poreklom imena in poreklom ali etničnim značajem plemena,
oziroma plemen, ki so nastopali z njim ali bili imenovani po njem.
Na splošno pravi tudi P. Skok (Starohrv. prosvjeta n. s. 1928, II. 173)
k imenom Konstantina Porfirogeneta: „Ova su imena več na prvi
pogled neslovenska", neodločno pa V. N o v a k v pregledu v Narodni
enciklopediji I. 844 : „Ime Hrvat . . . ostaje još uvijek nejasno ... i
nije sigurno, da je ono slovensko".

Tanaidsko ime kot „prvi pojav imena Hrvat" je dalo pobudo tudi
N. Županiču, Prvobitni Hrvati (Zbornik kralja Tomislava, Zagreb
1925., str. 291 sl.) tolmačenja s pomočjo kavkaških jezikov, „koji",
kakor pravi Zupanič, str. 295, „pripadaju alarodijskom skupu po-
put starih Pelazga i Etruščana". Sled mu nahaja v lezg. Xhurava
„Community" s pluralnim sufiksom th (d, t), pa bi ime tedaj značilo,
„zajednicari, pleme, narod". Naslednje leto pa je Zupanič, Harimati,
Študija k problemu prvobitnih Hrvatov (Etnolog 1926./7., I. 131 sl.)
zvezal Hrvate z imenom naroda Harimati, ki so po sporočilih zač.
VII. stol. prebivali ob Črnem morju in ki so po Županiču bili kav-
kaški, alarodski narod. Zveza obeh imen mu je razložljiva po alarodskem
zakonu menjavanja glasov b/p oo m oo w. Končno Zupanič še v
omembi Budimirove etimologije (Etnolog 1930., IV. 245) poudarja,
„da se je hrvatsko ime prvič pojavilo na istočni obali Azovskega
morja ... in da mora tudi lingvist to upoštevati kot kažipot".

Alarodistiki ljubljanskega prof. K. O š t i r j a odgovarja pri Rusih
šola N. Marra s svojo jafetitsko teorijo (prim. H. Mapp, 514)eTHHecKafl
TeopHfl, MocKBa 1924, druga izd., Bany 1928). Ta operira s t. zv.
„marrovskimi", ne posebno dober glas uživajočimi elementi. Kako to
izgleda, naj pokaže razlaga imena Hrvat iz Sarmat sedanjega lenin-

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 407

grajskega akademika N.Deržavina, Славнне и Византин в VI в.
(HsbiK и литература, 1930, VI. 47): „Перввш компонент скревденного
племенного наименованин хорват составллет спирантизованнни
зквивалент по окагоодеи группе основн salWsar, a второи-то же
племенное наименование mat, но с иннм губннм озвончением -vat;
его окак)1цал форма имеетсн в племенном наименовании вотиков,
a без перебон плавного г в t в наименовании „мари", как сами
себн назнвак)т черемисн. Β целом, племенное наименнование
хорват не толбко исторически, но палеолингвистически и палео-
зтнологически вскрнвает ближаишее родство их с сарматами —
сербами: оба они лвлаштсл лишб диалектическими вариантами ободе-
го палеозтнологиского архетипа — сармат". Obe imeni, Hrvatov
in Srbov, sta le dialektični varianti skupnega Sarmat! Tudi poročilo
L. Kopeckega v Slavia 1932., XI. 214, imenuje to etimologijo
„доволбно страннук)". Deržavinova razlaga se naslanja pač na Mar-
rovo, ki v svoji, meni nedostopni moskovski izdaji, str. 21, ime deli
v sestavna dela hor-vat. O različnih slovanskih starih oblikah se tu
povrhu seveda ne vodi nobenega računa.

Smeri Županičevi sledi L. Hauptmann, ki v razpravi Kroaten,
Goten und Sarmaten (Germanoslavica 1935., III. 345 sl.) pripisuje
Hrvatom alansko (t. j. iransko) in kavkaško poreklo. Ker je o tem
S t. Stanojevič v recenziji (Jugoslov. istor. časopis 1935, I. 534/5)
podvomil, je Hauptmann obrazložil svoje stališče v novi razpravi
v istem zgodovinskem časopisu (1937, III. 53 sl.). Res je, kar pravi
Hauptmann o Meki in Medini in da „ni najljepša etimologija sama
za se još nije nikakav dokaz. Tek historija odlučuje . . .", toda resnično
je tudi, da kaka tudi od historikov priporočena razlaga imena ni
sprejemljiva, ako se temu jezikovna dejstva upirajo. Mora pač biti
oboje v skladu v smislu Meringerovega „Wörter und Sachen". Ako
naj je bilo iransko, ozir. kavkaško pleme Hrvatov za časa hunskega
navala vrženo med Slovane ob gornji Visli, kjer so se poslovanili,
tedaj bi za tako rano dobo morali, kakor je že bilo rečeno, pričakovati
enotno, iz Χορόαϋ·ος, ozir. ·ού- fonetično izvedljivo ime; tega pa ni,
ne enega ne drugega. Drugače izgleda alarodska teorija pri K.Oštirju.*'
V tretji razpravi (str. 1 Osi.) izvaja *Ch'brvati> iz ilirsko-traškega
in že predindoevropskega narodnega imena Karpatov s tem, da

K. O š t i r, lllyro-Thrakisches (Архив за арбанаску старину, језик и етноло-
гију 1923, 1.103 sl.); id., Vorindogermanische (= alarodische) Zahlwörter auf dem
Balkan (ib. 1925, 11.263 sl); id., K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog
1926./7. 1. 1 sl.).

408 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

je il.-tr. k bil aspiriran, naglas pa mogel biti na koncu. Alarodska
razlaga Karpatov nas tu dalje ne zanima. Imena Χορούαϋ-ος se ne
dotika, Harfada pa odklanja, „ker ni bilo med Praslovani in med
Pragermani nikakih stikov". Toda brez ozira na veljavnost imena
Harfada je reči, da za to tudi ne gre, ker bi bilo potem predpostavljati
enotno slovansko obliko imena; kar se pa tiče ilirsko-traškega izvora,
je ta, kakor je bilo že gori omenjeno, vse preoddaljen. Tudi Ramovš
(Razprave II. 307) odklanja traško razlago imena Κοαέντζης (gl. gori)
zbog „casovne in krajevne oddaljenosti". Oštirjeva etimologija pa se
je dopadala posebno M.Sufflayu, da je v Novostih 1925., ll.apr.
očital Sišiču, zakaj je ni prevzel.

H koncu je omeniti še „turško" teorijo. Kakor sem v uvodu
povedal, je bil Jagič mnenja, da se v imenih pri Konstantinu
Porfirogenetu skriva avarski izvor; za ime Hrvatov je bil pač mnenja,
da je domače, slovansko. Toda tudi to je skušal A. Wir t h, Geschichte
Asiens und Osteuropas 1,252 (Halle 1904./5.), izvesti iz osebnega imena
bolgarskega kana Kuvrata (prim. Hauptmannov črtež o Slovanih ok.
550, Jugoslov. istor. čas. III. 54, na katerem so Kutriguri nameščeni
ob spodnjem Dnepru vzhodno od Slovanov); sicer pa seveda ta
razlaga ne potrebuje nobene posebne ovržbe. J. Peisker je bil iz
socialnozgodovinskih razlogov mnenja, da je onih hrvaških dvanajst
plemen smatrati za pohrvačene bivše germanske ali turške gospodarje
(prim. F. Šišič, Hrvatsko kolo 1910, VI. 114). Zlasti pa se je zavzel za
avarsko-turško hipotezo J. Mikkola, Avarica, 1. Zur Wanderung
der Kroaten (Archiv für slav. Philol. 1927., XLI. 158) in Samo und
sein Reich (ib. 1929., XLII. 87 sl.). V prvi razpravi sicer izloča ime
Χρώβατος (gl. gori), v drugi pa se odločno izreka proti zvezi z imenom
Karpatov in teh s staronord. Harvadafigll. Prvotne oblike imena Hrvat
so mogle biti po Mikkoli X'brv-, χην- ali хђгчл)-. Ime Karpati je uče-
njaška tvorba in nima nič opraviti s Harvada. Zato je mogoče Har-
vadafigll umeti, kakor je to že Heinzel storil (gl. gori), le kot gorovje
Hrvatov. V korekturni noti pa še pristavlja, da je brati v novi izdaji
Hervararsage od J. Helgasona (Kodanj 1924) Handa- in Hanadafigli
(Hauada- ?). Poleg tega navaja še meni nedostopno študijo J. Šaro-
voljskega Сказан1е o меч-ћ Тгорфинг-ћ III. 207 sl. (Kijev 1906). Vidi se,
da mesto v sagi ni jasno in dopušča razno branje; vendar stvar s tem,
zlasti tudi z ozirom na veliko germanistično avtoriteto Heinzelovo,
ki pravi 1. c. str. 85 „Die Lesung HarvadafjöU ist wohl sicher", in
njih, ki so mu sledili, ne more biti že dognana.'" Pa ako se to tudi
pripusti, ime Hrvat s svojimi raznimi oblikami je le tu, pa tudi Pto-

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 409

lomejev Καρπάτης ορος, alb. karpe (g-1. gori), tvorba z etničnim sufiksom
-at- i. dr. in neizbežna predpostavka pretvorbe v germanskih ustih
ob Karpatih brez ozira na eksistenco nordijskega Harfada. Gre le za
pravilno zvezo.

III.

Na podlagi vsega rečenega se more smatrati kot dognano in kot
nadaljnje izhodišče:

1. Ime Hrvat, gen. Hrvata s prvotnim naglasom na koncu je
tvorjeno, kakor sem pokazal v pismu 1.1915., s sufiksom, ki je drug,
nego slovanski pridevniški -ät- z rastočo intonacijo, katera izključuje
naglas na koncu, in ki sicer ni znan v slovanskih jezikih. S tem
skupno pa je tudi začetni H- znak tuje besede. Po vrhu se koren
Hrv- ne da razložiti iz slovanskih jezikov, kakor so nazorno pokazali
tudi vsi poizkusi od Dobrovskega do danes. Besedna tvorba je tedaj
tuja, neslovanska.

2. Sedanji nazivi za sedanje južnoslovanske Hrvate v slovanskih
jezikih ne nadaljujejo morebitnega enotnega, splošnoslovanskega imena,
temveč so zvečine nove, celo po tujem vplivu prevzete oblike tega
imena: rus. кроат poleg хорват, mrus. хорват, polj. Chorwat poleg
Chrobota, luž. Krohota, češ. Chorvat poleg starega Charvat in Chrvat,
slovaš. Horvat, kajk. Horvat, sloven. Hrvat poleg narod. Hrovat. Najbolj
je razširjeno imenovanje po madž. Horvat.

3. Tudi stari slovanski nazivi, celo pri istem narodu ne pripuščajo
enotne praslovanske oblike. Izvajati jih je zvečine iz dublete *Hr'bv-
in *Нђпј-: *Hr'bv- se da sklepati iz stpolj. Chrwat (enozložno) in strus.
Хрват, ^H'brv- s sonantnim r pa iz stpolj. Charwat in strus. Хорват.

Prim. tudi W. Streitberg, Urgermanische Grammatik (Heidelberg 1896.,
str. 136): „stisl. Harfada"; O. Bremer, Ethnologie der germanischen Stämme
H.Paul, Grundriss der germanischen Philologie, III.762, Strassburg 1900.): „Die Glei-
chung Harfada = Carpathi ist unsicher" (z ozirom na Heinzelovo „Berge der Chor-
vaten"); R. Much v J. Hoops, Reallexikon der germanischen Altertumskunde, II.
452 (Strassburg 1913.—15.): „HarvadafJQU"; H.Hirt, Handbuch des Urgerraanischen,
1.102 (Heidelberg 1931): „Harfada fjöll = Carpathi". W. Willmanns, Deutsche Gram-
matik (3. izd., Strassburg 1911., str. 43), pa pravi, da je smatrati za le redek slučaj,
ako se v staronordijščini enkrat imenuje Harfada fjgll, beseda, ki se od glasa do
glasa strinja s Carpathi. O bivanju in selitvah številnih različnih germanskih plemen
okrog Karpatov prim. razpravo E. Schwarza, Die Frage der slawischen Landnahme-
zeit in Ostgermanien (Mitteilungen des österr. Instituts für Geschichtsforschung,
XLIIL 221 sl., § 14. i. dr., 1929.). Za neke teh podatkov se moram zahvaliti kolegu
J. Kelemini. < ■

410 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

Staropoljske oblike s k- so nastale ali po tujem vplivu ali pa je
razmerje Krwat: Chrwat podobno, kakor je dial. krzest: nav. chrzest,
gen. chrztu. Stčeš. Chrvat in južnoslovan. Hrvat je lahko za *Hrhv- in
*Нч>ги-, a ne more biti n. pr. za *Нђгђу-. Poleg omenjenega pa imamo
še: v staroruščini Хроват in Храват, kar kaže, da je piscu bilo ime
tuje; v staročeščini kot najnavadnejše Charvat, ki ne more biti jezi-
kovno češko (neverjetno tudi za ai-b v tuji besedi), temveč je najbrž
izposojeno iz drugega slovanskega narečja; v stari srbohrvaščini ckvslo-
van. Харвват, sthrv. Harvat, ki se zdi zahodnodialektično in knjižno.

4. Imena v starih tujih virih morajo imeti za podlago obliki
*Hrov- in *Horv- (nedokazljivo *Hruv- in *Härv-), v katerih se začetno
H- menja s K-, Ch- (prim. podobno lat. Carantani, strus. Хорутане):
gr. Χρωβάτοι pri Konstantinu Porphyrogenetu, Κρωβάτοι pri Theophy-
laktu Kontinuatu, Κροάτιοι pri Chalkokondyli, Κραβάτοι pri Zonari,
Χορβάτοι pri Cedrenu, Χωροβάτοι pri Nikephoru Bryenniju; arab.
Harvatin (Hor-) pri arabskem pisatelju Mas^udiju; lat. Tφimirus dux
Chroatorum v listini iz 1. 852., za koroško ozemlje in pago Crouuati,
Crauuati, Chrouuat, Croudi v listinah iz 1. 954., 961., 977., 993., na sed.
Štajerskem Kraubat (gl. gori); Chrovati in Chrouati v ustanovni listini
praške škofije iz 1.973., Chrowati, Crhuati, Ghrwati, Crouati, Hrouati
i. pod. pri Kosmi (gl. gori); za kraje Chruuati, Cruvati, Crovate,
Curewate, Curbatia v nemškolatinskih kronikah, za vasi Crubate iz
1. 1055., Gravat iz 1. 1086., sed. nem. Korbetha; anglosaško Horithi
(Horothi, Horigti) pri Alfredu (871—901).

5. Tvorba imena s končajem -at- za ljudstvo iz Zakarpatja nujno
sili pridružiti ime številnim enakim iranskim in ilirskim na -at-, Kar-
patov samih kot prvotnega imena naroda in drugih, posebno tudi
okoli Karpatov, kakor Sarmatov i. pod. V slovanščini se je pri tem
pridržal a za tuji kratki a ali zbog značilnosti imenske tvorbe, ali po
naslombi na slovansko pripono. Da pa α v slovanščini ni istoveten z
a v domačem sufiksu, dokazuje naglas na končajih imena, ki bi bil,
kakor je bilo že gori rečeno, pri prvotno dolgem a z rastočo into-
nacijo nemogoč.

6. Imena kakor iran. Χορόα&οζ (-ov-) ali kakršno koli germansko
*Harfaäa kot produkt germanskega premika soglasnikov (Lautver-
schiebung) iz Karpat- brez ozira na eksistenco v staronordijski Her-
vararsage ter ilirskotraško *k'arwSt'- iz karpat- niso mogla biti, niti
eno, prevzeta v praslovanski dobi kot enotno izhodišče, ker bi potem
morali imeti v slovanskih jezikih v korenskem zlogu formuli tort
odgovarjajoče reflekse, izvzemši morebitno poljsko-lužiško Hrov-; ni

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 4H

pa nikjer ruskega polnoglasnega Horov-, a tudi ne dokazljivega češko-
slovaško-južnoslovanskega Hrav-.

7. Pri pohodu Hrvatov na jug so nedvomno bili soudeleženi tudi
Germani, kakor dokazuje poleg drugega vsaj sožitje z njimi Kosezov.

8. Pri razselitvi Hrvatov na razna slovanska ozemlja (kajti njih
ime ni slično n. pr. imenoma Poljane ali Slovène, ki sta se že prvotno
nahajali brez medsebojne zveze tu in tam) se je povsod samostojno
in popolnoma na novo sprejelo ime, kakor ga je dotični oddelek
Hrvatov prinesel s seboj ter ga je zagospodovano slovansko ljudstvo
dojelo, na jugu začetkom VII. stol.

9. Ker je težko domnevati neko doseljeno iransko pleme s prvot-
nim imenom *Hrovat- ali *Horvat-, oziroma *Hrüvat- ali *Hürvat- za
Karpati, pri čemer bi bili povrhu težko umljivi dubleti s samoglas-
nikom pred in po r, vse nagiba k temu, kar dalje izvajam z vso
rezervo, da bi se le iskala neka veza z imenom Karpatov in njihovo
prikarpatsko germansko obliko iz dobe, ko so tam vsekakor bili
Germani in prejeli staro nekdanje ime. Tedaj bi bila dubleta Hrov-
morala nastati v poljsko-lužiškem območju. Redukcija *H'brv-, polj.
Charv- iz *Horv- je mogoča po poljsko-lehitski okrajšavi, kakor n. pr.
v kanu proti krozva ali charpy proti chropy i. pod. Reducirano ^Hj-bv-
se edino odteguje neposredni razlagi. Toda redukcijski obliki sta se
razvili lahko naravnost iz germanskih, ko se je naglas pri pretvorbi
uveljavil na posebnem slovanskem končaju Narodnostno mešani,
kakor so bili Hrvati, so mogli po svojih različnih elementih, slovanskih
in germanskih, nositi s seboj tudi temu odgovarjajoče različne oblike
imena, ki so se pri prevzemu pojavile lahko takisto na razen način,
ta ali ona morda celo naravnost po tuji germanski izgovarjavi. Toda
ugibanjem so odprta premnoga in daljna pota. Drugo izhodišče iz
dublet *Hrüv- in *Hürv- bi bilo jezikovno predvsem z ozirom na
slovanske oblike tudi oprijemljivo, toda sicer teže izvedljivo, zlasti
prostorno in zgodovinsko pa brez vsake oslombe.

412 Rajko Nahtigal, Ljubljana:

R e S u m e.

ОбозрЂние содержании статви „К истории вопроса
об имени Hrvat"

В 1915 г. автор по желаниго И. ПеАскера, тогда директора университетскоп
библиотеки в Грац-ћ, изложил в βηλϊ писвма, которое ПеАскер хот-ћл опубликоватБ,
короткое разсуждение об зтимологии имени славннского народа Хорватов, в котором
на основании новнх и евде до сих пор не внсказанних аргументов, главнмм образом,
из области акцентологии и образованин слов доказнваетсн неславннскио источник
имени. Но всл-ћдствие обстонтелБСТв тогдашнего времени писбмо по npocb6t автора
осталосБ неопубликованнБш. Теперв оно по желаник) редактора журнала публикуетси,
a с приложением комментарии (1), критического разбора литературм предмета (II)
и резулБтатов, Koxopfaie автор считает постигнутБ1ми (III). Β главном, они сводитсн
κ сл*ду101цему:

1. Имн Hrvat, род. Hrvata с первоначалвннм ударением на конц-ћ слова обра-
зовано помовдвк) суфикса, которно отличаетсн от слав. -at- в прилагателвннх словах
с восходншеИ интонациео, исклгачагошеА ударение на конц*, и KOTopbifl неизв-ћстен
в славннских нзмках. C зтим вм^ћсгћ и началБное Н- знак чужого слова. Сверх того
корен Hrv- невозможно о6ђнснитб из славннских избжов, как наглидно показали вс^
опБ1ТБ1 CO времен Добровского дoнБIнt. Образование имени как слова, таким образом,
неславннского происхожденин.

2. Теперешние славинские названин гожнославАНСкого народа Хорватов, которвш
перечислнготсн, в славннских нзБшах не продолжение ожидаемого единого обшесла-
вннского имени, но в болшинств-ћ новбш, даже под чужим, особенно венгерским,
влиинием припнтБ1е формв! зтого имени.

3. Древние славннские названии, даже у тогоже народа, как на пр. стполв.
Chrwat вoзлt Charwat и др., не позволнгот возстановлении одноА обвдеА праславннскоД
формм. Стчеш. Chrvat и сербохорв. Hivat могут битв обмснимм и из Hrbv- и из
H-brv-; HO чеш. Charvat, должно бнтв, инославннское итд.

4. Имена в старих чужих источниках, которвш перечислигатсн, предполагавдт

фОрМБ! Hrov- И Horv-, в К0Т0рБ1Х НЗЧаЛБНОе Н-, боЛБШеК) ЧаСТБГО, 3aMtHHeTCH Κ-, и

KOTOpblX нелБЗН производитБ из Hrav- и Hurv-,

5. Образование имени народа из Закарпатвн помовдбк) суфикса -at- требует
причислитБ его многочисленнБШ подобнБШМ иранским и иллириИским с -at-, И TO
Карпатов самих как первоначалБного имени народа, и народов, особенно около
Карпатов, как Сарматов и др. При зтом короткое α чужого суфикса сохранилосв,
или вс*дствие характерного зтнического наименованин, или под влиннием славннского
суфикса, HO без ВБфавненин их по отношеник) κ интонации и удареник).

6. Имена, как иранское Χορόα9-ος (-ov-), или какое 6б1 то ни 6б1ло германское
*Harfada как продукт германскоА Lautverschiebung из Karpat-, или иллириоско-
трацкое *K^arwat^- iz Karpat-, не могли 6biTb приннТБШИ в праславлнскуго зпоху,
потому что тогда сл^довало 6б1 ожидатБ изм-ћнениИ звукового сочетанин в род-ћ tort ;
HO кром-b полБско-лужицкого Hrov- HtT ни русского полногласного Horov-, ни
гожнославннского-чешскословацкого Hrav-

7. При переселении Хорватов на кзг несомн-ћнно участвовали и Германцм, как
доказнвает, между прочим, совм-ћстное пребнвание с ними „Косезов".

Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. 413

8 При разселении Хорватов в разнвге славннские земли (так как их ιiм^ нелвзи
приравниватв на пр. именам Полнн или Слов-ћн, которие находилисв тут и там без
прежнеИ свизи между собоИ) имн Хорватов било приннто везд-ћ самостонтелвно и
как вполн-ћ новое в том вид-ћ, в каком соств-ћтствукзшиА отрлд Хорватов принес его
с собоА, a покореннмД славннскиИ народ его переннл, на lort в нaчaлt VII. стол.

9. Так как врид ли можно предполагатв переселение в Закарпатве нового
иранского народа с первоначалвним именем *Hrovat- или *Horvat-, относителвно
*Hravat- или *Hurvat-, при чем бнло бм трудно поннтб и дублетм имени, все
склонлет κ тому (что ВБ1Сказв1ваетсл толвко как предположение), всетаки находитв
свнзБ с именем Карпатов и его прикарпатскоИ германскоо формоА с того времени
когда там жили ГерманцБ! и приннли старое имн; a как из германскоИ формм
вБШодитБ славннские, подробн-be обЂнсннетси. Внходитв из дублет *Hruv- и *Hurv-
трудн-ће и исторически и территориалБно без опорн.

o ношењу крста у Ибарском Колашину
и пећкој нахији.

Митар С. Влаховић — Београд

Многа села чувају од старине дрвени крст са лепим дуборезом,
a нека скупоцени метални крст. Крсти се носе у пролеће ради
плодности. Ако je у селу један крст носе га наизменично: Једне
године један крај села a друге други, или се тако ређају братства
сваке године. Нека села имају ло два крста. ПостоЈи обичај да
више села носе крстове на један дан. Тако у Чевчу носе крст за-
Једнички на Марковдан Лепавићи, Андрићи и Продановићи. Крст
су донели ш Црне Горе кад су се доселжли Андрија и Продан, па
га поклонили Лепавићима као најстаријим становницима тога краја,
да га заједничкж носе. У тај крст немају »исе« новији досељеници.
Чечево, Резала и Тушићи носе крст заједничк.и на први дан Тро-
јица. Они се скупе код цркве свете Петке и пођу на »запис« код
Писане Букве и после редом од записа до записа. У четБртак, први
после Тројица, носе крст на Превоју где je запис Мобина Буква.
У Брњачком крају се носи крст на Опаоовдан. Запис je на Пресјеци
код старе црквине. У Брњаку на месту Спасојевик, где су два дуба,
je запжс и ту се »обрну« »крстоноше« 5 јула, по старом, на светог
Петра Коришког.

На први дан Тројида донесе се из десет села четрнаест крстова
код цркве у Придворици. Свако село скупи се око свог крста тог
дана, па сељаци сваког села иду заједнички цркви певајући »Po-
čno ди помилуј нас, Гооподе, Господе, Господе помилуј нас!« To се
каже »господамо«. Жене не иду за крстом него чекају на сред села
под записом, алж иду сви мушкарци од пет година па даље. У
цркви кад се сврши црквени обред пођу сви на »заједнички запис
свих села« где се читају молитве. Одатле се разиђу крстоноше сваки
у своје село и пођу од зашса до запжса и по »гувна« у селу. Кад
дођу на гувно окрену се трипут око стожера, па прођу кроз кућу
која има двоја врата и трипут се окрену. Кад обиђу село и све за-
писе скупе се крстоноше једног села у средини свог села под запи-
сом, и чекају свештеника, јер он мора да дође тог дана у свих
десет села. За све време док обилазе записе и гувна »господају«.

o ношењу крста у Ибарском Колашину и пећкој нахији. 415

Пошто свештеник сврши обред око записа скупљени народ,
међу којим je и женскиње, игра и пева. Код сваког главног записа
у селу се изнеое јело: сир, »гагње пите«, хлеб и друга јела. Од пића
обично ракија. Сваки домаћин донесе ту: у један чанак просејано
пшенично брашно, у други со са сириштем (coagulum) и у чистој
марами пшениде. Најглавније je да се изнесе со и сириште.^ Кад
поп очита над свим тим, онда се зове: »очитано жито«, »очитана
CO«, »очитано брашно« и »очитано сириште«. Очитано се жито чува
и посеје као прво жито од године. Очитано С€ брашно замеси са
»водицом« освећеном тог дана и испече као хлеб. У тај се хлеб
стави и очитана со, па се и хлеб зове »очитани хлеб«. Од тога хлеба
једу сва чељад из куће π дадне се од њега и свој стоци.

После тога свега одреди се на скупу ко ће носити крст идуће
године. To мора бити младић нежењен и у свему исправан. Младић
који je верен или има намеру ускоро да се жени моли да му се да још
за ту годину крст да га носи. Кад се предаје крст од једног младића
другоме, за идућу годину, сви присутни пољубе крст и честитају
га младићу. Дотични га чува у својој кући са поносом као највећу
светињу годину дана, када ће га понети пред целим селом.

На планини Мокрој, код Чечева, има језеро код кога се доносе
први крсти (литија) од године, a το Je на Марковдан, трећи дан по
Ђурђевдану. Ту дођу мушкарци из сваког села посебно са својим
крстом и тако се донесе десет до дванаест крстова тог дана. Свако
село се граби да прво дође на језеро, па се иде ноћу и осване код
језера. Колапшнска села су имала од старине »златан крст« и
носили га заједнички на то језеро, на поменути празник. Верује се
ко има тај крст да има плод у пољу. Због тога се »Пецка Нахија«
(Метохијанци) старала да отме тај крст, па су због тога крста биле
честе туче између Колашицама и Метохијанаца. Зна се и за неко-
лико убистава због тога крста. На неки начин су добили Метохи-
јанци тај крст, који je данас, по казивању Колашинаца, у селу
Бање или у Леочину^ Откад су добили Метохијанци тај крст носе
га кријући неколико људи и то ноћу, на поменуто језеро, и »погру-
жавају« га (»погружавати«) — потапају га у језеро у исти дан.
Иначе Метохијанци долазе у масама на Марковдан без крста пошто
га крију.

Употребљава се за сирање млека.

416 Митар C. Влаховић, Београд: 0 ношењу крста у Ибарском Колашину ...

Село Бање — Општина рудничка — носи крст на први дан
Духова и на Богојављење, a село Дрен други дан Духова. Бање
има два дела у том крсту, па га зато и носи на два поменута праз-
ника. Сваки домаћин из Дрена донесе у понедељак, рано пре по-
четка литије, зелене траве са цвећем, или гранчица са дрвећа или
жита и свеже у »денчић« (снопић), па то ставе у ред пред црквом,
a свештеник или његов заменик изабере један денчић и рече: »Чије
je ово тај he носити идуће године крст«. Тако се деси да један исти
носи више година крст. Који добије таЈ дан крст, даје ручак сутра-
дан у својој кући већем броју људи.

Zusammenfassung.

Das Kreuztragen in Kolašin am Ibar und Nahija von Peč. Kolašin
liegt am Flusse Ibar bei Kosovska Mitrovica, die Nahija von Peč befin-
det sich aber westlich von ihm. Kreuze werden nicht getragen wie in
anderen Ortschaften, sondern besitzt jedes Dorf oder auch mehrere
Dörfer zusammen ein gemeinsames Kreuz, das in Frühlingsfeiertagen
wegen der Fruchtbarkeit der Felder getragen wird. Falls eine Famihe
(Gemeinschaft) übersiedelt, nimmt sie das Kreuz als ihr Eigentum in
die neue Siedlung mit. Das Kreuz bekommt der vorwurfslose, von allen
ausgewählte Junggeselle zum Schutz. Die Kreuze werden getragen über
die Felder und die Dreschtenne und dann wird gesegnet (očita): der
Weizen, das Mehl, Salz und die Säure (die saure Milch verursacht). Aus
dem gesegneten Mehl wird Brot gemacht, das alle aus der Familie und
auch das Vieh zum Essen bekommen.

Auf dem Gebirge Mokroj befindet sich ein See, zu welchem den
dritten Tag nach St. Georgfeier (Markov dan) die ersten Kreuze des
Jahres getragen wurden. Aus zehn Dörfer werden zwölf Kreuze hieher
gebracht und in das Wasser getaucht. Die Dörfer aus Kolašin haben von
jeher ein »goldenes« Kreuz gehabt. Wegen des Aberglaubens, daß, wer
dies Kreuz besitzt, auch Segen im Felde hat, sind mehrere heftige Feind-
seligkeiten entstanden, in denen auch Menschen zugrunde gegangen
sind. Auf irgend eine Weise bemächtigten sich dieses Kreuzes die aus
Metohija, die es jetzt heimlich und versteckt vor denen aus Kolašin
zum Wasser tragen, ohne ihn aber kommen sie immer sehr zahlreich.

Paleolitske najdbe ob Nevljici.

Iz p r i r o d op i s n e g a oddelka Narodnega muzeja

v Ljubljani.

Predhodno poročilo.
Fran Kos — Ljubljana.

Ob regulaciji Nevljice* pri vasi Nevlje, občina in okraj Kam-
nik, so naleteli delavci pri kopanju jaška za novi mostni opornik
na kostne ostanke kvarternega proboscida, Elephas primigenius.
Na vabilo kr. banske uprave dravske banovine in kamniškega
občinskega urada je pričelo vodstvo prirodopisnega oddelka
Narodnega muzeja v Ljubljani dne 16. marca 1938. na omenjenem
kraju z odkopavanjem fosilnega favnističnega in drugega prehi-
storičnega gradiva.

Na vseh profilih obsežnega najdišča sem mogel med petro-
grafsko različnimi sloji ugotoviti le dva kulturna horizonta.

V profilu zgoraj ležeča, mlajša, približno 4—8 cm debela
kulturna plast iz drobnega proda in peska, ognjišče z ogljem in
pepelom, je bila stisnjena med gornjo plast finega kremenovega
peska ter spodnjo plast debelega proda in peska. Obseg ognjišča
je bil okroglo 4—5 m v premeru. Na raznih delih, posebno pa
zbrani na enem kraju ognjišča, so se našli sileksi, ki so najbrž
le naravne oblike in jih je mogoče uporabljala človeška roka, mo-
goče pa so tudi izdelki človeške roke. Zanimivo je predvsem to,
da so se našli ti kresilniki akumulirani v glavnem na enem kraju
ognjišča. Njih oblike so tipološko negotove, »retuše« neizrazite.
Poleg teh predmetov so se našli kresilnikovi odlomki, kar dela
vtis, da je bilo mogoče nekaj teh objektov izdelanih odnosno
uporabljenih na licu mesta. Nekateri kažejo skoro sledove obra-
be, drugi gotovo sledove kotaljenja. Na kraju, kjer je bilo največ

• Ime Nevljica je verjetno sorodno z imenom ruske reke Neve in morda
pomeni »močvirnico«. Pripomba redakcije.

27

418

Fran Kos, Ljubljana:

Najdišče neveljskega kvarterja.
V ozadju vas Nevlje s farno cerkvijo in župniščem. Spredaj nova struga Nevljice.

takega »orodja«, so se našla tudi cela ali pa surovo načeta jedra
sileksov. Favnističnih ostankov je malo, med njimi en zob
(Equus?).

Temnosiva, približno 40 cm debela plast peščene gline tvori
v profilu globoko pod zgornjo kulturno plastjo ležeči starejši
fosilni horizont (382.5 m abs. v.). V tej plasti sem našel fosilne
ostanke mladokvarternih sesalcev, Arvicola sp. (polovica spodnje
čeljustnice) in Elephas primigenius (večji del skeleta). Kostni
ostanki so bili v horizontu neenakomerno raztreseni na približno
110 m''^ veliki horizontalni ploskvi. Vsi pa so ležali na približno
15 cm debelem poilovčenem pasu (Verlehmungszone), nikdar pa
v njem ali pod njim. Poleg omenjenih fosilnih ostankov se je
našlo nekoliko do sedaj še nedoločenih kostnih fragmentov
fosilne favne tega horizonta. V bližini neke mamutove kosti je
ležal v sivi glini lepo retuširan mikrolit iz homogenega, nežila-
vega, temnega sileksa; tipično aurignaciensko rezilo odn. pra-
skalce (Klingenkratzer-Mikrolith). V tej plasti nisem našel drugih
izdelkov človeške roke kakor tudi ne ostankov moluskov.

Tudi v drugih, razen navedenih plasteh, se niso našli niti
fosilni ostanki favne niti artefakti.

Paleolitske najdbe ob Nevljici. 419

Da bo mogoče točno označiti posamezne horizonte v profilih,
po možnosti ugotoviti njihovo, kakor tudi kronologijo nevelj-
skega kvarterja v celoti, se raziskujejo posamezne plasti'Z ozirom
na njih petrografsko in mineraloško kakovost, pripravljajo ana-
lize oglja in lesa iz kulturnih plasti ter analize cvetnega prahu
(ev. tudi diatomej) vseh slojev. Prav tako se primerja zbrani
arheološki inventar z znanimi tipi.

Obširneje poročilo o neveljskih najdbah bo sledilo, ko bodo
končana navedena dela.

Die Paleolithenfunde an der Nevljica.

Am neuen Flußbett des Nevljieabaches, in der Nähe von Nevlje,
Gemeinde und Bezirk Kamnik, Nordwest-Jugoslavien (Slovenien), wur-
den bei einer Ausgrabung im März 1938 zufälligerweise Mamutknochen-
funde gemacht.

Bei weiterem, planmäßigen Graben wurden zwei Fundhorizonte
freigelegt.

Zunächst eine obere Kulturschichte mit Kohle, Asche, spärlichen
Knochenfragmenten und typologisch unsichern Silex-»Artefakten«.

Sodann eine untere Kulturschichte, oberhalb einer Verlehmungs-
zone mit Knochenresten von Elephas primigenius, Arvicola sp. und
typischem Aurignacien - Klingenkratzermikrolit.

27*

K proučavanju rasnosti Lužičkih Srbov.

Wojćech Kočka — Poznan.

W. Kocka.

Antropološke prilike v srbskih
Lužicah so bile do sedaj nerazi-
skane. Splošna opazovanja z ozi-
rom na antropološko strukturo
Lužičkih Srbov se nahajajo v ne-
katerih srednjeevropskih sintezah
poljskih in nemških avtorjev. V
novejšem času je šele izšla rasna
monografija tega ozemlja, ki služi
tudi za podlago sledeči razpravL

Günther predvideva v svoji
»Rassenkunde des deutschen Vol-
kes«, da se jezikovno ozemlje
lužičkih Srbov najbrž ne razlikuje
od sosednjih ozemelj, sklepa pa
po izgledu njemu znanih ljudi
iz Spodnjih Lužic na antropogeografske otoke vzhodne in
vzhodno baltske rase. Ta domnevna opazovanja so pravilna, velja-
jo pa tudi za omenjena sosednja ozemlja, ker imamo tam opravka
z germaniziranimi Srbi, ki rasno pač komaj morejo pokazati
nemško infiltracijo, saj so se jezikovno in kulturno germanizirali
šele v zadnjih stoletjih. Ta proces germanizacije ni mogel imeti
naravno na deželi nobenih antropoloških premen in prevlad za
posledico. Mnogo bolj moramo računati z dejstvom, da imajo
velika ozemlja zahodno in vzhodno od Lužic njej odgovarjajoč
karakter, ki se ne odlikuje samo po onih vzhodnih in vzhodno-
baltskih otočnih skupinah, marveč čigar glavni sestavni del pred-
stavljajo ravno tile rasni tipi. Nov dokaz temu je pred kratkim
prineslo tudi delo: »Ludnošč rubiezy luzycko-sl^sko-czeskiej«
Poljaka 2ejmo-2ejmisa, v katerem je znanstveno rasno raz-
iskoval in analiziral prebivalstvo neke vasi v Šleziji in čigar iz-
sledki so nasprotni rasnim impresijam Giintherja in predvsem

K proučavanju rasnosti Lužičkih Srbov.

421

zavračajo tezo Eickstedta, v kateri sicer ta avtor priznava velike
vzhodne vplive pač v Lučicah, istih pa ne vzame v obzir za
Slezijo ter mu izpade ta provinca predvsem nordijska. Zelo
ostro je dojel antropološke prilike v Lužicah poljski antropolog
Jan Czekanowski v svojih delih: »Zarys antropologii Polski« in
»Czlowiek w czasie i przestrzeni«, v katerih zaznamuje tiste po-
krajine kot beskidsko-sudetske formacije, ki pripadajo srednje-
evropskim antropološkim provincam, v kateri ima laponoidni
(vzhodni in vzhodnobaltski po Güntherju in Eickstedtu) rasni
element absolutno oz. relativno premoč.

Sedaj bi hotel podati še rezultate svojih raziskavanj z ozirom
na lužiške Srbe in to radi malega prostora v izvlečku. Raziska-
vanj a sem vršil v etnografsko čistih srbskih vaseh v okrožju
Budyšin in Kamjenc v Zgornjih Lužicah. Analize raziskanih
individujev sem izvedel po Czekanowskega* metodi sličnosti in
dosegel sledeče rezultate:

Gornja tabela predstavlja procentuální delež štirih antropo-
loških osnovnih elementov analizirane serije srbskega prebival-
stva, ki nastopa deloma v svoji čisti obliki, deloma v obliki šestih
mešanih tipov. Iz mešanih tipov sem računsko spravil deleže
odgovarjajočih osnovnih elementov na dan. Sledeča tabela nam
podaja deleže štirih osnovnih antropoloških elementov obenem
z njihovimi mešanimi tipi izražene v %%:

* Czekanowski Jan, Metoda podobieňstwa w zastosowanin do badaň
psychometrycznych. Lwów 1926.

* Po Czekanowskem sestoji evropsko prebivalstvo iz zgornjih štirih rasnih
elementov, ki med seboj križani dado zopet šest mešanih tipov. V evropskih
populacijah nastopa teh 6 mešanih tipov, poleg njihovih 4 osnovnih form z
redkimi izjemami.

422

Wojčech Kočka, Poznaň:

Izračunavanje deležev posameznih rasnih elementov v kaki
populaciji ima to prednost, da moremo z njegovo pomočjo popol-
noma eksaktno dognati rasni značaj te populacije in jo potem
predvsem dobro med seboj primerjati. V potrditev zgoraj ome-
njene teze, da imajo sosedna ozemlja zapadno in vzhodno od
Lužic njej odgovarjajoč karakter, prinašam rezultate nekaterih
analiziranih antropoloških serij iz teh pokrajin v sledeči tabeli
druge poleg drugega, da jih je mogoče laže primerjati:

   Rasni elementi
 v %%
    
Populacije
 lapo-
noidni
 nordij-
ski
 arme-
noidni
 sredo-
zemski
 
Lužice (okraj Budyšin in Kamjenc)
 47,2
 24,9
 20,3
 7,7
 
Forchheim pri Bambergu
 46,3
 33,9
 8,5
 11,2"
 
(Gornja Frankovska)

Friedersdorf Kr. Lauben
 55,0
 25,0
 13,0
 7,0
 
(Šlezija)
Krakovska
 58,3
 19,4
 10,0
 12,3
 

Ta tabela nam prinaša popolnoma jasen dokaz k trditvi, da
spadajo Lužice s svojimi zapadnimi in vzhodnimi sosedi v sred-
njeevropsko antropološko provinco, kjer ima prevlado laponoidni
rasni element, kakor je to formuliral Czekanowski. Nordijski
element pade šele na drugo mesto.

Analiza lužičke populacije pa nam prinaša še en zelo važen
rezultat. Imel sem namreč priliko dognati, da pokazuje vzhodni
rasni element, drugače znan kot temno pigmentiran, v Lužicah
zelo svetlo barvo oči. In sicer ima kar 48 % vseh laponoidnih

K proučavanju rasnosti Lužičkih Srbov. 423

individujev čiste modre oči in nasprotno samo 22 % ima rjave
oči, ki so tipične za to raso. Barva oči ostalih 30 % Laponoidov
pa kažejo prehodne stopnje med modro in rjavo barvo. Ta ne-
pričakovan rezultat je tem važnejši, ker nam dokazuje spremembe
rasnih lastnosti, ki veljajo v splošnem kot konstantne.

Zur Rassenkunde der Lausitzer Serben.

Die anthropologischen Verhältnisse in der serbischen Lausitz waren
bisher unerforscht. Allgemeine Besprechungen bezüglich der anthropo-
logischen Struktur der Lausitzer Serben fanden sich in einigen Syn^
thesen Mitteleuropas bei polnischen und deutschen Forschern. Erst
neuerdings erschien eine rassenkundliche Monographie dieses Gebietes,'
die als Grundlage zu nachstehender Abhandlung benutzt wurde.

Günther nimmt in seiner »Rassenkunde des deutschen Volkes« an,
daß das Sprachgebiet der Lausitzer Serben sich wahrscheinlich nicht
abhebt von seinen Nachbargebieten, schliebt aber nach dem Aussehen
ihm bekannter Menschen aus der Niederlausitz auf anthropogeographi-
sche Inseln der ostischen und ostbaltischen Rasse. Diese Beobachtung
ist richtig, wird aber wohl auch für die erwähnten Nachbargebiete
gelten, da wir doch dort mit germanisierten Serben zu tun haben, die
rassisch kaum deutsche Infiltrationen aufweisen dürften, da sie erst
in den letzten Jahrhunderten sprachlich und kulturell germanisiert
wurden. Dieser Germanisationsprozeß hat auf dem Lande natürlich
keine anthropologischen Verschiebungen und Überschichtungen mit
sich geführt. Wir müssen vielmehr annehmen, daß weite Gebiete west-
lich und östlich der Lausitz einen ihr entsprechenden anthropologischen
Charakter besitzen, der sich nicht nur durch jene ostischen und ost-
baltischen Inselgruppen auszeichnet, sondern deren Hauptbestandteil
eben die Rassentypen darstellen. Einen Beweis dafür hat neuerdings
auch die Arbeit »Ludnošč rubiezy luzycko-sl^sko-czeskiej« von Zejmo-
Žejmis erbracht, in der eine Dorfpopulation aus Schlesien rassenkund-
lich analysiert wurde, und deren Ergebnisse in Widerspruch stehen zu
den rassenkundlichen Impressionen von Günther und vor allen Dingen
die These Lichstedts widerlegen, nach welcher der Verfasser wohl für
die Lausitz starke ostische Einflüsse geltend macht, diese aber für
Schlesien nicht annimmt, indem er diese Provinz überwiegend nordisch
erscheinen läßt. Sehr scharf hat der polnische Forscher Czekanowski
die anthropologischen Verhältnisse der Lausitz und ihrer Nachbar-
gebiete in seinen Werken »Zarys antropologu Polski« und »Czlowiek
w czasie i przestrzeni« erfaßt, in denen er jene Gebiete als der beski-
disch - sudetischen Formation der mitteleuropäischen anthropologischen

1 Köcka W., Frzycznek do antropologu Serbo-Luzyczan Slavia Occiden-
talis. T. XVI., Str. 150, Poznan 1938.

424

Wojčech Kočka, Poznaň:

Provinz angehörig bezeichnet, in der das laponoide (= ostische und
ostbaltische nach Günther und Eickstedt) Rassenelement dan absolute,
beziehungsweise relative Ubergewicht hat.

Nun möchte ich meine Ergebnisse betreffs der Lausitzer Serben
auszugsweise darstellen. Die Forschungen wurden von mir in ethno-
graphisch rein serbischen Dörfern der Kreise Budyšin und Kamjenc
in der Oberlausitz vorgenommen. Die Analyse der erforschten Indivi-
duen habe ich nach der Ähnlichkeitsmethode von Czekanowski^ durch-
geführt und folgende Ergebnisse erreicht:

Die obige Tabelle stellt den prozentuellen Anteil der vier anthro-
pologischen Grundelemente der analysierten Serie der lausitzer Popu-
lation dar, die teils in ihrer reinen Form und teils in Gestalt ihrer
6 Mischtypen auftreten. Aus den Mischtypen wurde der Anteil der
entsprechenden Grundelemente rechnerisch herausreduziert. Die fol-
gende Zusammenstellung zeigt uns den Anteil der vier anthropologi-
schen Grundelemente samt ihrer Mischtypen in % % ausgedrückt.

- Czekanowski Jan, Metoda podobieňstwa w zastosowanin do badaň
psychometrycznych, Lwów 1926.

• Nach Czekanowski setzt sich die europäische Bevölkerung aus obigen
vier Rassenelementen zusammen, die untereinander duch Kreuzung gemischt
sechs Mischtypen ergeben. In europäischen Populationen treten diese 6 Misch-
typen neben ihren 4 Grundformen mit nur wenigen Ausnahmen auf.

K proučavanju rasnosti Lužičkih Srbov. 425

Die Anteilberechnung der einzelnen 4 Rassenelemente in einer
Population hat den großen Vorteil, daß man mit ihrer Hilfe ganz exakt
den rassischen Charakter dieser Populationen erfassen und sie vor allen
Dingen miteinander gut vergleichen kann. Um die oben erwähnte
These, daß die Nachbargebiete westlich und östhch der Lausitz einen
ihr entsprechenden Charakter besitzen, zu beweisen, stelle ich die
Ergebnisse einiger analysierter anthropologischer Serien aus jenen
Gebieten zu Vergleichungszwecken in der folgenden Tabelle neben-
einander.

Populationen
 Rass

lapo-
noid
 äeneleme

nor-
disch
 nte in

arme-
noid
 %%
Mittel-
meer-
ländisch
 
Lausitz (Kreise Budysin und Kamjehc)
 47,2
 24,9
 20,3
 7,7
 
Forchheim bei Bamberg (Oberfranken)
 46,3
 33,9
 8,5
 n,2
 
Friedersdorf Kr. Lauban (Schlesien)
 55,0
 25,0
 13,0
 7,0
 
Krakauer
 58,3
 19,4
 10,0
 12,3
 

Diese Tabelle liefert den schlagenden Beweis dafür, daß die Lausitz
mit ihren westlichen und östlichen Nachbargebieten in die von Czeka-
nowski formulierte mitteleuropäische anthropologische Provinz der
Vorherrschaft des laponoiden Rassenelements zu setzen ist. Das nor-
dische Element nimmt erst die zweite Stelle ein.

Die Analyse der lausitzer Population brachte uns noch ein anderes
sehr wichtiges Ergebnis. Ich hatte nämlich Gelegenheit festzustellen,
daß das als dunkel pigmentiert bekannte ostische Rassenelement in
der Lausitz eine sehr helle Augenfarbe aufweist. Und zwar besitzen
48 % aller laponoiden Individuen rein blaue Augen, dagegen nur 22 %
weisen braune Augen auf, die als typisch für diese Rasse gelten. Die
Augenfarbe der übrigen 30 % Laponoiden weist Übergangsstufen zwi-
schen blau und braun auf. Dieses unerwartete Ergebnis ist umso wich-
tiger, als es uns auf die Veränderung rassischer Eigenschaften hinweist,
die im allgemeinen als konstant gelten.

Др. Сима Тројановић.

Петар Ж. Петровић — Београд^

С. Тројановић

Пред крај прошлога века јавља се
Ихивљи покрет домаћих писаца на срп-
ској националној науци. Широко поље
етнолошких истраживања и проучавања
чекало je још увек спремне радникр да
забразде по његову пољу. Међу првим
радницима на том пољу био je, у почетку
Еише као дилетант него као етнолошки
стручњак, Сима Тројановић, који je, тек
после накнадних етнолошких и музеоло-
шких студија, успео да постане њен пра-
ви и први претставник.

Др. Сима Тројановић рођен je у
Шапцу 15 фебруара 1862 год. (по новом
кал.). Похађао je школе у Шапцу, Вин-
ковцима иу БеоградЈ-, a матуру je поло-
жио у Берну. Студирао je у Цириху и
Вицбургу, a докторат положио у Хајделбергу 1885 год. из биолошке
групе с антропологијом. Био je наставник и професор гимназије
у Чачку, Лозници и у БеоградЈ'. Слушао je етнолошка и музео-
лошка предавања четири семестра у Минхену, Прап' и у Бечу, a
HO повратку у отаџбину постављен je за шмоћника кустоса у На-
родном музеју у Београду. Год. 1901 Тројановић Je постао управник
новооснованог Етнографског музеја у Београду. На тоЈ дужности
je био пуних двадесет година. За професора етнологиЈе на Фило-
зофском факултету у Скопљу изабран je 1921 год. Умро Je у Бео-
граду 21 новембра 1935 год. као пензионисани универзитетски про-
фесор.

Научни рад пок. Тројановића био Je плодан, разноврсан и може
се поделити углавном на три дела: биолошко-антрополошки, етно-
лошки и на музеолошки.* Његови научни радови нису Још довољно
оцењени. По своЈ прилици наЈуспелиЈи су му биолошко-антропо-

^ Библиографију Тројановићевих радова видети у Γ л a с н и κ у Ε τ н ο -
графског музеја у Београду, књ. VII 143.

Др. Сима Тројановић.

427

Емило Цветић Никола Зега Сима Тројановић В. Дробњаковић Ннко Жупанић М. Л. Лапчевић

Директор С. Тројановић са особјем Етнографског музеја у Београду, 1920.

428 Петар Ж Петровић, Београд: Др. Сима Тројановић.

лошки, најмногобројнији су етнолошки, a најзначајнији музеоло-
шки радови. Занимљиво je истаћи, да je Тројановић све три научне
гране обрађивао подједнаком војбом и без прекида почев од својих
првих радова (18S9 год.) па до последњих. Благодарећи личном
здрављу, необичној вољи, прегнућу и одличним везама, поред оста-
лих и са Јованом Цвијићем, он je на нашој науци радио скоро пет
деценија и успео je да положи основ данашњем Етнографском
музеју у Веограду.

На тако опсежном и плодном пољу етнолошког рада Тројано-
вић je дЈ^боко заорао своје довољно неизоштрено перо. Разор je
био д\'бок, плод бујан, али за њега непрегледан и непречишћен.
Тројановић je располагао огромном етнолошком грађом, коју je
сабрао посредно или непосредно поглавито међу Стбима. Али Тро-
јановић, нажалост, нине био систематичар да лу сакупљену грађу
среди по захтевима савремене науке, да je до краја исЕористи, па
штавише она je, због тога, и њему самом остала довољно незапа-
жена. Ипак оно што се несумњиво мора признати Тројановићу као
етнолошком писцу и истраживачу, он je први, после Вука, еве-
страније заинтересовао научни свет o животл^, обичајима и особи-
нама српског народа. Његови радови o Проклетијама, o Убијању
стараца, Трепановању, Снахачењу, Кувади и др. били су веома
запажени и предмет су још и данашњих интересовања наших и
страних писаца.

Zusammenfassung.

Dr. Sima Trojanovič, Direktor des Ethnographischen Museums in
Beograd, später Professor an der philosophischen Fakultät in Skoplje,
wurde geboren 15. II. 1862 und starb am 21. XI. 1935 in Beograd. In
seiner wissenschaftlichen Tätigkeit beschäftigte er sich mit Forschun-
gen über biologische, anthropologische, ethnologische und museolo-
gische Fragen. Die Grundlagen des heutigen Ethnographischen Mu-
seums in Beograd stammen von ihm. Nach Vuk Karadzic stellte er sich
ali seine Lebensaufgabe, bei den Wissenschaftlern ein vielseitiges Inte-
resse für das Leben, die Gebräuche und Eigenschaften der serbischen
Nation zu erwecken. Einige seiner Arbeiten waren sehr geschätzt und
in großer Erachtung und sind noch heute Gegenstand des Interesses
unserer und ausländischer Schriftsteller.

Sotrudniki „Etnologa" v prvem desetietju.

Andrejka dr. Rudolf, načelnik notranjega ministrstva, Beograd.

Brejčeva Mia, ban. uradnica, Ljubljana.

Breznik dr. Pavel, gimn. profesor, Ljubljana.

Bučar Vekoslav, publicist, Ljubljana.

Burian dr. Vaclav, univ. lektor, Ljubljana.

Czekanowski dr. Jan, univ. profesor, Lwôw.

Dušanič Svetislav, gimn. profesor, Priština.

Ehrlich dr. Lambert, univ. profesor, Ljubljana.

Filipovič dr. Milenko, univ. profesor, Skoplje.

Franič L Ivo, direktor Etnografskega muzeja, Zagreb.

Gaspari Maksim, akad. slikar in restavrator Etnografskega muzeja, Ljubljana.
Glonar dr. Joža, univerzitetni bibliotekar, Ljubljana.

Grba dr. Milovan, profesor višje pedagoške šole v p., narodni poslanec, Zagreb.

Karlovšek Jože, gradbeni tehnik, Ljubljana.

Keiemina dr. Jakob, univ. profesor, Ljubljana.

t Koblar Anton, dekan, Kranj.

Kocka dr. Wojéech, kustos muzeja. Poznan.

Kos dr. Fran, kustos Narodnega muzeja, Ljubljana.

Kos dr. Milko, univ. profesor, Ljubljana.

Koštial L, gimn. profesor v p.. Novo mesto.

Kotnik dr. Fran, prosvetni inšpektor v p., Celje.

Kriss dr. Rudolf, zasebnik in znanstvenik, Berchtesgaden na Bavarskem.

Kus-Nikolajev dr. Mirko, vodja kulturnega oddelka pri OUZD, Zagreb.

Lacroix Jean, lektor francoskega jezika na univerzi v Ljubljani.

Ložar dr. Rajko, kustos Narodnega muzeja v Ljubljani.

Maister Hrvoj, ban. uradnik, Ljubljana.

Mal dr. Josip, direktor Narodnega muzeja, Ljubljana.

Malnerič dr. Martin, advokat, Dubrovnik.

t Mantuani dr. Josip, direktor Narodnega muzeja v p., Ljubljana.
Markič Mihael, gimn. profesor v p., Ljubljana.
Mrkun Anton, župnik, Dobrépolje na Dolenjskem.
Murko dr. Matija, univ. profesor v p., Praga.

Nahtigal dr. Rajko, predsednik Akademije znanosti in umetnosti, univ. pro-
fesor, Ljubljana.
Orel Boris, bančni prokurist, Ljubljana.
Oštir dr. Korl, univ. profesor, Ljubljana.

Odavic Pera, inšpektor ministrstva v p., srbski književnik, Beograd.

Pata dr. Josef, univ. profesor, Praga.

Pavel dr. Avgust, profesor, Sombatelj, Ogrsko.

Pavičevič M. Mičun, inšpektor Glavne kontrole in književnik, Zagreb,
t Peisker dr. Jan, univ. profesor v p., Nemški Gradec.
Petrovič dr. 2. Petar, kustos Etnografskega muzeja, Beograd.

Preobraženski dr. Nikolaj, univ. lektor, Ljubljana.

Radojčic dr. Nikola, univ. profesor, Ljubljana.

Rus dr. Jože, univ. bibliotekar, Ljubljana.

Saria dr. Balduin, univ. profesor, Ljubljana.

Simonič Ivan, gimn. profesor, Kočevje.

Skok dr. Petar, univ. profesor, Zagreb.

Skutil dr. Josef, kustos muzeja, Brno na Moravskem.

t Stanojevič dr. Stanoje, univ. profesor, Beograd.

Stele dr. France, univ. profesor, Ljubljana.

Steska Viktor, msgr., referent za bogočastje v p., Ljubljana.

Stolychwo dr. Kazimierz, univ. profesor, Krakow.

Šašelj Ivan Feliks, duh. svetnik in župnik v p.. Št. Lovrenc ob Temenici.

Scerbakivskyj dr. V., univ. profesor, Praga.

Škerlj dr. Božo, univ. docent, Ljubljana.

t Trojanovič dr. Sima, univ. profesor, Skoplje.

t Tuma dr. Henrik, advokat in sociolog, Ljubljana.

Vatev dr. Stefan, univ. profesor, Sofija.

Vlahovič dr. Mitar, kustos Etnografskega muzeja, Beograd,
t Vurnik dr. Stanko, kustos Etnografskega muzeja, Ljubljana.
Zdešar dr. Anton, spiritual na zavodu sv. Stanislava, Št. Vid nad Ljubljano.
Zega Nikola, upravnik Etnografskega muzeja v p., Beograd,
t Zupanič Katarina, posestnica in gospodarica, Griblje ob Kolpi v Beli Krajini.
Zupanič dr. Niko, dopisni član Srpske Kraljevske Akademije znanosti, bivši
minister, direktor Etnografskega muzeja v Ljubljani, Ljubljana.

Vsebina — Tables des Matières.

stran

Anton Mrkun: Ljudska medicina v Dobrépoljski dolini — La mé-
decine populaire dans la vallée de Dobrepolje....... 1

M. M. Павићевић: »Горски вијенац« као народно дело. — М. М.

Pavičevič : Le »Gorski Vijenac« comme oeuvre du peuple ... 11

I. K o Š t i â 1 : O oselniku — Coffin du faucheur.......22

M. K o s : Iz metliškega mestnega arhiva — Tirés des archives de la

ville de Metlika...............25

M. Mar kič: Še en doprinos k etymologijam »Celovec«, »Hrvat« i. dr.

— Une autre contribution aux étymologies »Celovec«, »Hrvat« . . 31.

V. S t e s k a : Inventar na Kureščku iz 1. 1757. — L' inventarire de la

maison ecclesiatique de Kurescek de 1757 ........ 55

I. K o š t i â 1 : Kdo je »divja horda?« — Wer ist eine wilde Horde? . . 62
I J. K a r 1 o v š e k : Estetika slovenske arhitekture — Zur Ästhetik der

slovenischen Volksbaukunst...........65

1. Š a š e 1 j : Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih
prislovicah — Die Heiligen in slovenischen Sprichwörtern und Wetter-
prophezeihungen ...............75

M. Gaspari: Albert Sic — Albert Sic, ethnographe slovène ... 96

Dr. M. Malnerič: Črnomaljsko kolo — »Kolo« von Črnomelj . . 100
Ct. Ватевг: Тегло моз-вка y Б-Блгарит-ћ. — St. Vatev: Le poids de

la cervelle des Bulgares............. 102

K. Ž u p a n i Č : Šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini — Fleurs

des champs de Griblje en Carniole Blanche........114

K. Stoîychwo: Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides
et leur rapport avec la race du Néanderthal — Preneandertaloidi in
postneandertaloidi ter njihovo razmerje do neandertalske rase . . 147

R. L o ž a r : »Mali kruhek« v Škof ji Loki in okolici — »Mali kruhek« in

Škofja Loka und Umgebung............169

B. Orel: Od kruha do »malega kruhka« — Vom Brot zum Gebildbrot 198

C. Д y ш a H и h : Свадбени обичаји y Приштини, »Boja«. — S. Dušanič:

Hochzeitsgebräuche in Priština, »Boja«.........220

v J. G 1 o n a r : Dodatek k »Slovenskim narodnim pesmim« — Nachtrag

zu den slovenischen Volksliedern..........224

J. Czekanowski: Anthropologische Struktur der Slaven im Lichte
polnischer Untersuchungsergebnisse — Antropološka sestava Slovanov

v luči izsledkov poljskega proučavanja.........233

B. S a r i a : Srednjeveški zagovor iz Stične in njegove paralele — Ein
mittelalterlicher Zauberspruch aus dem Kloster Stična und seine
Parallelen................. 245,

stran

В. LU.ep6aKÍBCbKHĚ: Не!ндогермансвк1 племена на lepiTopii Украши за
часЈв Геродота. — V. Ščerbakivskyj: Les peuplades nonindoeu-
ropéennes sur territoire de 1' Ukraine ä 1' époque de Hérodote . . 254

B.yS k e r 1 j : Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik sedanjih homini-
dov? — Was Pithecanthropus erectus an ancestor of the recent
Hominids?.................257

I. T. F ranic: Jugoslovjenska žetva — Die Ernte in Jugoslawien . . 263
H. ПреображенскиИ: СтанционнмИ смотрителБ и H. H. Ланскан. —
■ N. Preobraženski:L' employé des postes et Madame Natalie
de Lanskoy................285

Dr. A. Zdešar: Nekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških
krstnih knjig — Etliche Bruchstücke älterer slovenischer Sprache aus

den Taufmatriken in Mengeš...........288

•/ N. 2 u p a n i é : Problem povzročitve metamorfoze možganske lobanje z
ozirom na kranijski indeks pri Jugoslovenih — Zum Problem der
Ursache der Umformung des Hirnschädels mit Rücksicht auf den

Index cranii bei den Südslaven...........301

Dr. F. Stele: Izročilo Tomaža Steleta — Les contes de Thomas Stele 329

P. Skok : B61 — B61..............344

J. S k u t i 1 : Avarské nálezy na Moravě — Avarische Fundstätte in Mähren 351
N. Zupanič : Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«

— Die Bedeutung des Farbenattributes bei dem Namen Rot-Kroatien 355
J. Pata: Z wumělskich wothtosow serbskeje přazy — About the echos

of the Lusatian Serbian people's custom of spinning in art . . . . 377
R. N a h t i g a 1: Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat —

OöoaptHHe содержанин статБи .K истории вопроса об имени Hrvat". . 383

M. C. В л a X o в и h : O ношеау крста у Ибарском Колашину и пећкој
нахији. — М. S. Vlahovič: Das Kreuztragen in Kolašin am Ibar
und Nabija von Peč..............414

F. Kos: Paleolitske najdbe ob Nevljici — Die Paleolithenfunde an

der Nevljica................417

W. Kočka: K proučavanju rasnosti Lužiških Srbov — Zur Rassenkunde

der Lausitzer Serben..............420

П. Ж. n e t p 0 B ii h : Др. Сима Тројановић. — P. Ž. Petrovič: Dr.

Sima Trojanovič...............426