Za poduk iii kratek 6as. Madjari in njih navali na slov. Stajar. (Zgodovinski spominki; piše M. Slekovec.) (Dalje.) j Sledil mu je kot kralj Andrej, bratranec sv. Štefana, a tudi on se je imel vojskovati z domačini uporniki, ki so 1. 1052. zopet na slov. Štajar prihruli ter se polaslili Ptuja. Precej let je potem mesto z okolico zdihovalo pod kruto oblastjo nenasitljivih Ogrov. Še le nadškofu Konradu (1120—1147) se je posrečilo, pogoditi se z Ogri, da so mu vrnili Ptuj. Toliko več pa je imela trpeti okolica, ki je vsled tega celo podivjala. Okoli 1. 1160. so začeli Ogri okoli Ptuja zopet zelo rogoviliti in potem še cel6 mesto oblegati. Tolika predrznost je solnograškega ministerijala Friderika Ptujskega hudo razkačila. Mahoma je zbral svojc vojnike ter je odpodivši sovražnika, odvzel Ogrom vso zemljo do izliva Pesnice v Dravo, katero so še bili v lasti imeli. Kralj Gesa II. se je zaradi tega pritožil pri solnograškem nadškofu Eberhardu I. ter zahteval, naj nadškof Friderika pokara in v prihodnje enako početje zabrani.1) Po smrti ogerskega kralja Bele III. (23. apr. 1196), se je med njegovima sinoma, Kmerikom in Andrašem vnela večletna borba, v kateri je imel tudi slov. Štajar zopet trpeti. Ko je namreč Andraš, ki se je bil z orožjem vzdignil zoper svojega brata. kralja Emerika, premagan utekel k avstrijskemu vojvodi Leopoldu, napadli so Ogri slednjega dežele. Tudi na slov. Štajar so 1. 1199. prihruli ter zlasti v Ljutomerskih goricah hudo razsajali. Toda Friderik Ptujski jih je s pomočjo nemških vitezev, ki so se ravno takrat iz Palestine vračali, namreč pri Veliki Nedelji slavno premagal, jim odvzel plen ter priboril ves velikonedeljski okraj, namreč Veliko Nedeljo, Ormož, Središče in Sv. Miklavža z Ljutomerskimi goricami, kar je do takrat še pod Ogersko spadalo. Te lepe, a zelo zupuščene kraje je Leopold pridružil Štajarski, podložnike pa prepustil ptujskim gospodom. Slednji so nje kmalu potem s polovico desetine izročili nemškim križnikom ki so pri Veliki Nedelji ustanovili še zdaj obstoječo komendo nemškega reda.2) V prvi polovici 13. veka so se vršili, kakor na Ogerskem, tako ludi na Stajarskem veliki prevrati. Na Ogerskem so se za kralja Bele IV. naselili Kumani, ki so sicer pred Mongoli iz Ruskega bežali, a ko so slednji na Ogersko prihruli, ž njimi pustošili in po letih deželo pomadjarili. Kumanski^ madjarizem je poplavil Ogersko in za nekaj časa tudi Štajarsko. Ker po žalostnem koncu Friderika Bojevitega, poslednjega vojvode iz hiše Babenberške, ki je v bitki z Ogri ob Lilavi dne 15. junija 1246. 1. našel smrt, Štajarska ni imela postavnega vladarja, prisvojili so si jo 1. 1251. Ogri. Toda z ogersko vlado so bili štajarski plemenitniki zelo nezadovoljni. Zlasti jih je razžalil kraljev namestnikna Štajerskem, ki je Štajarce zaničljivo imenoval kupljene služabnike ogerske. Zato so se dne 7. ') Mnchar, Gesch. Steierm., IV., 435. *) Muchar, Gesch. Steienn., V., 31. maja 1253 v Ljubnem na gornjem Štajarakem posvetovali z deželnimi stanovi in so eeškega Otokarja II. izvolili za deželnega vojvodrj. Vsled tega je ogerski deželni glavar, grof Štefan Šubic iz Zagreba, moral Štajarsko zapustiti. Pa še v tistem letu je poslal kralj Bela, hoteč na vsak način pridobiti Šlajarsko za svojega sina Šteltana, omenjenega grofa Šubica z veliko armado zopet na Štajarsko. Ta je začel Ptuj z vso silo oblegati. Pa preden še je mesto prišlo Ogrom v oblast, jc Friderik Ptujski s pomočjo Seifrida Marenberžkega sovražnika nepričakovano napadal in pregnal. Na prigovarjanjo papeževo sklenil se je v Budi dne 3. aprila 1254. 1. mir, po katerem je Štajarska pripadla mladoletnemu sinu ogerskega kralja, Štelanu, Avritrija pa češkemu Otokarju II. Radi mladolelnosti novega vladarja štajarskega, Štefana, upravljal je Štajarsko imenovani Štefan Šubic iz Zagreba. Ali ž njim je bilo Ijudslvo kmalu zopet nezadovoljno, zlasli pa plemenitaši, ker Ogri niso hoteli potrditi njih pravic, pač pa so vsako še tako neznalno upiranje takoj s silo ukrotili. Najbolj pa je Štajarce razkačilo brezozirno postopanje proti Seifridu Marenberškemu. Po nedolžnem zarote obsojen, bil \e poklican v Gradec pred deželno sodnijo. Ker pa ni ob določenem času priSel, odpravil se je grof Štefan mahoma z vojaško trumo v Marenberg ter je začel Seifrida v njegovem gradu oblegati. Pa Hartnid Ptujski je zbral nezadovoljne deželane ter je s pleraenitniki Dravske doline udaril nad oblegovalce. Grof Štefan je komaj utekel v Maribor, a tudi od tod ga je Hartnid Ptujski podil proti Borlu, kjer bi ga bil najbrž živega zasačil, ako bi ne bil srečno Drave preplaval in na Ogersko utekel. Tam se je pri kralju in vojvodi pritožil zoper Štajarce, zlasti pa zoper Hartnida Ptujskega. Kralj Bela, razkaeen čez toliko nezvestobo, ukaže sinu Štefanu, naj se v precejšno armado takoj poda pred Ptuj ter naj ne miruje, dokler mesta in gradu ne dobi v svojo oblast. Hartnid Ptujski je sicer 1. 1258. oboje z velikim pogumon branil in odbijal sovražne napade, a dolgo se ne bi bil mogel držati. 0 pravem času je prišel Ulrik, bivši sekovški škof, kot solnograški nadškof iz Rima, kjer je bil palij prejel, pred Ptuj. S seboj je prinesel pismo Ogrom naklonjenega papeža, in vsled tega je bilo mesto Ptuj z gradom izročeno Ogrom, Hartnid Ptujski pa je moral plačati 1500, ali kakor trdijo drugi, celo 3000 mark v srebru. (Dalje prib.) Smešnica. Ko Lukarjev Nace dolgo in nepremično gleda na telegrafne žice, vpraša ga sosed: >Nace, zakaj, pa vendar gledaš na telegraf ?» — Nace odgovori: »Veš zalo: naš bogali župan je danes svojemu sinu poslal telegralično denar, in jaz čakara, kedaj da denar tukaj rairao smukne, morda kak goldinarček dol pade!«