Janko Valjavec: UMAZANE ROKE



	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Janko Valjavec, 2021

	Vse pravice pridržane.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134285

	Cena: 13,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 93601027

ISBN 978-961-7134-28-5 (ePUB)





	Zgodba je preplet zgodovinsko izpričanih

	in izmišljenih dejstev.





	Sobota, 10. junij

	Komisar Konrad Starman je sedel v tajništvu in se nejevoljen pripravljal na tipkanje. Delo s pisalnim strojem je

	sovražil; delo s pisalnim strojem z nemškimi tipkami je sovražil dvakratno. A tokrat ga oddelčna tajnica Angela ne bo rešila pred to tlako, zaradi hude pljučnice jo je njen zdravnik v torek poslal v bolnišnico na Golnik. Kako ji je uspelo zboleti na pragu poletja? Mar ne sodi pljučnica, tako kot prehlad, angina in gripa, med nadloge mrzlih dni? je pomislil, ko je izvedel za njeno bolezen. Potem se je spomnil besed svoje pokojne mame, ki je rada rekla:

	“Človek nikoli ni tako mlad, da ne bi mogel umreti, in vreme ni nikoli tako lepo, da ne bi mogel česa stakniti.“

	Poln skrbi je včeraj dopoldne poklical v bolnišnico in skušal Angelo dobiti k telefonu, vendar mu je ženski glas na drugi strani žice povedal, da to žal ni mogoče, ker ima bolnica visoko vročino in se zelo slabo počuti. Odvrnil je, da kliče s kranjske policije in da bi v tem primeru želel govoriti z zdravnikom, pristojnim za gospo Virant. Ko se je v slušalki oglasil moški glas, se je predstavil z uradnim položajem vred in sogovorniku povedal, da je zelo zaskrbljen za svojo sodelavko, ker ni več mlada, prekoračila je štirideseto leto, in kot mu je kot medicinskemu laiku znano, je pljučnica za starejše ljudi precej nevarnejša kot za mlajše. Zdravnik, predstavil se je s priimkom Šter, se je s tem strinjal, pacientka je bila po njegovem mnenju resno bolna, da pa se bodo zanjo on in njegovi sodelavci potrudili po svojih najboljših močeh.

	Konrad je povlekel stol k mizi, v pisalni stroj znamke Olympia vstavil tri liste belega papirja, med katerimi sta tičala dva črna kopirna lista, počil s členki krepkih prstov, zavzdihnil z glasom v usodo vdanega in udaril prvo črko, ne da bi mu tako kot že tolikokrat doslej uspelo zadeti dve tipki hkrati. Ko se bo nabralo dovolj smiselno razporejenih črk, bo nastalo poročilo o sumu poskusa posilstva, ki bo hkrati poročilo o napadu civilne osebe na nemškega vojaka v četrtek zvečer v kranjski gostilni Stari Mayr.

	A niso skušali posiliti vrlega pripadnika Wehrmachta, temveč je prav nič vrli pripadnik Wehrmachta poskušal posiliti natakarico, ta pa se ga je ubranila s prvim trdim predmetom, ki ga je zatipala in ki se ni držal pohotneževega telesa. Štirje pehotni vojaki so v vojašnici dobili dovoljenje za prost izhod v mesto Krainburg, zadnje ure popoldneva so preživeli ob praznjenju vrčkov piva v gostilni, v kateri jih je pred stotimi leti praznil slovenski pesnik France Prešeren. Ko se je približala policijska ura, jih je natakarica, enaindvajsetletna Breda Sever, opozorila, da bo morala kmalu zapreti. Složno so plačali zapitek in mirno zapustili gostinsko sobo, v kateri razen njih – morda pa tudi zaradi njih – že nekaj ur ni bilo nobenega civilista. Prečkali so kratek hodnik, stopili do izhoda in zapustili gostilno, natakarica je za njimi zaklenila vrata in odšla za točilno mizo, kjer natakaricam dela nikoli ne zmanjka. Toda ni dolgo delala v miru, zaslišala je udarce po zaprtih vratih in moški glas, ki je v nemščini odločno zahteval, naj mu odpre. Preden je to storila, je, prav tako v nemščini, vprašala po razlogu, zakaj bi razbijajoči rad noter.

	“Pozabil sem cigaretnico,“ je skozi les rekel moški.

	Breda je nemško sicer slabše govorila kot razumela, a uspelo ji je povratniku dopovedati, da mu jo bo ona prinesla. Odšla je v gostinsko sobo, kjer so prej sedeli vojaki, in s pogledom ošinila dolgo mizo, pokrito z belim prtom. Cigaretnice na njej ni bilo. Sklonila se je in pogledala pod mizo, toda tam so bila le tla, čakajoča na večerno pomivanje. Vrnila se je do vhoda in skozi še vedno zaprta vrata čakajočemu povedala, da zadevnega predmeta ni mogla najti.

	“Odprite, pomagal vam bom iskati,“ se je ponudil vojak.

	Nič hudega sluteča Breda ni videla razloga, zakaj ne bi zaupala uniformirani osebi, odklenila je vrata in takoj sprevidela, da je naredila napako. Očitno pijan mlad moški jo je iz veže začel porivati proti sobi in jo ob tem grabil vsepovsod. Glasno je zakričala, tedaj je bila razen nje v gostilni še Neža Pogačnik – na pisalnem stroju z nemškimi tipkami Nescha Pogatschnik – ženska, ki naj bi pomila tla. Pravzaprav jih je že pomivala, toda onstran notranjega vrta, ki je zavzemal osrednji del gostilne. Pozneje je preiskovalcem povedala, da razen običajnega in zelo nadležnega šumenja v ušesih v času dogodka ni slišala ničesar drugega.

	V gostinski sobi je sopeči vojak mlado Bredo potisnil na mizo in ji začel trgati obleko z lepo zaobljenega telesa. Punci njegovo početje ni bilo všeč, zato je mrzlično tipala naokrog in naposled zatipala rešilno bilko v obliki praznega steklenega pivskega vrčka. Krčevito ga je zgrabila za ročaj in napadalca udarila po glavi. Morda je bil udarec prešibak, morda ga je ublažila kapa, morda pa vojak ni bil samo navaden pehotni, temveč tudi zelo pohotni vojak, z dejanjem je nadaljeval in prišel skorajda do točke, ko se poskus posilstva pretvori v posilstvo. Tedaj pa ga je zadel nov udarec, dovolj močan, da se je revica lahko izvila izpod težke gmote uniformiranega mesa in zbežala iz prostora. Prisebno je z zunanje strani zaklenila vrata in vojaka spremenila v ujetnika, sicer ne vojnega, zato pa dobro zaprtega: v zunanjo steno gostinske sobe je bilo resda vzidano precej veliko okno, vendar je bilo zamreženo dovolj na gosto, da se odrasel moški ne bi mogel izmuzniti med kovinskimi palicami. Breda je nato naredila tisto, kar je pametno narediti, če si žrtev kaznivega dejanja: poklicala je policijo. Civilno policijo, telefonske številke vojaške ni poznala.

	Druga oseba, s katero je govorila z razburjenim glasom, je bil komisar Konrad Starman, tisti večer dežurni policist pri kranjskem kripu, kriminalistični policiji. Pozorno jo je poslušal, ji zastavil nekaj vprašanj in ji nato zagotovil, da se bo takoj odpravil proti kraju zločina. In se tudi je, vendar pikolovsko gledano ne čisto takoj. Zaradi vpletenosti nemškega vojaka je moral po protokolu obvestiti dva svoja kolega, če je mogoče kolega imenovati dežurnega pri gestapu in dežurnega pri varnostni službi, od katerih v nasprotju s Konradom nobeden ni bil v civilnih oblačilih. Konrad je imel na sebi lahko sivo poletno obleko, h kateri je sodil prav tako siv klobuk, ki pa je bil med telefonskim pogovorom varno zataknjen na kljukico obešalnika za vrati dežurne pisarne. Dežurni gestapovec je imel podobo sturmscharführerja Holgerja Manharda, ki ga komisar ni dobro poznal in ga tudi ne bi želel bolje spoznati. Bolje je poznal dežurnega pri varnostni službi, poročnika Siegwalda Waldhelma, ki pa ga ne bi želel spoznati še bolje. Gestapovec je bil v stanju, v katerem bi si marsikdo želel videti gestapovca, če bi že moral imeti opraviti s katerim. Bil je zdolgočasen in je mirno prepustil Konradu vodenje preiskave dogodka v gostilni Stari Mayr, čeprav je bila – ne ravno hudo – poškodovana tako pomembna oseba, kot je – razen za uniformiranega sovražnika – nedotakljivi nemški vojak.

	Na kraju dogodka so vsi trije preiskovalni organi lahko ugotovili, da je prijaviteljica, natakarica Breda Sever, po telefonu povedala čisto resnico, o tem sta pričala njena natrgana bela bluza z nekaj manjkajočimi gumbi in vojak, ki ga je pohota med ujetništvom v gostinski sobi povsem zapustila, napolnila pa ga je zaskrbljenost, da je morda vendarle storil kaj, česar niti okupator v okupirani deželi ne sme storiti. Sledov krvi na njem ali na vrčku, ki ga je dvakrat udaril v glavo, ni bilo videti, zato pa je imel Karl Hirsch, kot se je poskusni posiljevalec pisal, na čelu krepko buško, ki se je svetila celo ob – zaradi možnosti letalskega bombardiranja – pridušeni svetlobi. Konrad je pridno pisal v beležnico, dogodek je bil delikaten, v nadaljnjih postopkih bo pomembna vsaka podrobnost. V svoje zadovoljstvo je ugotovil, da sta oba nemška častnika, ki sta prišla z njim, bolj naklonjena slovenski natakarici kot pa nemškemu vojaku. To bo zelo pomembno, če bo zadeva prišla pred eno izmed sodišč, s katerimi Nemci na zasedenih ozemljih niso skoparili. Z marsikom, ki je po njihovi presoji že kaj zagrešil, pa so znali opraviti tudi brez sojenja.

	Medtem ko je komisar polnil beležnico in se pogovarjal z natakarico, v nemščini seveda – čistilka Neža se je sicer pojavila, a ker je znala samo materinščino, je smela povedati le to, da ni ničesar videla, slišala pa je le običajno nadležno šumenje v ušesih – je Waldhelm, dežurni predstavnik Sicher-heitsdiensta poklical v vojašnico in se z nekom na ustreznem položaju dogovoril, da bo v mesto in v gostilno poslal patruljo, ki bo vse manj pijanega vojaka pospremila do zaporniške celice, ki je tičala, to je vedel celo civilist Konrad, v stražarnici vojašnice. Kaj se bo zaradi napada na civilistko zgodilo z njim, bo odvisno tudi od poročila, ki ga je dan in pol po dogodku z okornimi prsti v treh izvodih tipkal komisar, ves čas sledeč želji, da bi čim bolj razbremenil krivde po njegovem mnenju nič krivo natakarico Bredo.

	Le še nekaj stavkov mu je manjkalo do odrešilne zadnje pike, ko je poleg pisalnega stroja zazvonil telefon. Prekinil je tipkanje, dvignil slušalko in se oglasil s halo. Na svoje veliko presenečenje je zaslišal glas ženske, ki bi, če bi bila zdrava, zdajle tipkala po njegovem nareku – ne, zdajle ne bi več tipkala, ker bi že zdavnaj končala; ko je bila ona za pisalnim strojem, je povzročala rafalne zvoke, medtem ko je Konrad zdaj z enim zdaj z drugim prstom sprožal le posamezne strele.

	“Kako si?“ ga je vprašala Angela.

	“Kako sem? To bi moral jaz vprašati tebe! Zdravnik mi je včeraj po telefonu povedal, da je tvoje stanje resno, ti pa si zdajle slišati … kako bi rekel … zdrava? Da, zdrava.“

	“In tudi sem, ne še čisto, a vendarle na pravi poti do popolne ozdravitve. Ravno zaradi tvojega včerajšnjega klica zdaj jaz kličem tebe, rada bi se ti zahvalila. Karkoli si že rekel zdravniku, pomagalo je.“

	“Rekel sem mu le to, da sem policist in da tudi ti delaš na policiji v Kranju.“

	“Točno za to tudi gre. Povedali so mi za tvoj klic, kmalu zatem sem dobila prvo tableto novega zdravila, ki se imenuje penicilin. Zvečer sem dobila drugo tableto, ponoči sem se pošteno prepotila, vročina pa mi je padla s štirideset na sedemintrideset in pol.“

	“Penicilin, si rekla? Slišal sem zanj, a ga je menda zelo težko dobiti, večina ga gre iz tovarne naravnost na fronto, kjer ga vojaški zdravniki dajejo ranjencem. Preprečuje vnetje ran, zaradi njega je precej manj gangren in amputacij udov, kot bi jih bilo sicer.“

	“Nekaj ga je po tvoji zaslugi prišlo tudi do mene, čeprav sem civilistka.“

	“Če res po moji, bom srečen do konca svojih dni, ki bo pri mojih letih prav kmalu.“

	Angela se je zasmejala in vprašala:

	“Upokojitev pred zadnjo uro pa menda vendarle nameravaš dočakati?“

	“Svinja sanja o koruzi, jaz pa o upokojitvi.“

	To je bilo, vsaj kar se Konrada tiče, res. Pri svojih štiriinpetdesetih letih je imel do izpolnitve vseh pogojev za upokojitev še slabo leto, čas pa mu je čedalje počasneje mineval, a ne zato, ker ne bi rad opravljal svojega dela, pač pa zaradi ljudi, s katerimi ga je moral skupaj opravljati od nesrečnega leta 1941.

	“S čim si se ukvarjal, ko sem poklicala?“

	“Tipkal sem.“

	Angela se je spet zasmejala in rekla: “Tipkal si z dvema prstoma, iskal tipke in trpel zraven, poznam tvoj odpor do pisalnega stroja … Končati bom morala, da ne bom izkoriščala prijaznosti medicinske sestre, ki mi je dovolila telefonirati. V bolnišnici bom ostala še nekaj dni, penicilin mi morajo dajati naprej, da bo dosegel poln učinek.“

	Konrada je pogovor s prebolevnico tako razvedril, da je poročilo igraje dokončal. Nič več ga ni pestil strah za Angelo, s katero si nista bila samo šef in tajnica, temveč sta bila tudi dobra prijatelja, ki sta drug drugega obiskovala na domu skupaj s člani svojih družin, če so ju bili ti pri volji spremljati. Prijelo ga je, da bi poklical ženo Rino, ki je vedela za Angelino pljučnico in je bila prav tako kot on v skrbeh za prijateljico. Že je segel po telefonski slušalki, a je tedaj na vrata tajništva nekdo potrkal.

	“Herein,“ je rekel; da bi rekel naprej, čas in kraj nista bila prava.

	Med podboji se je pojavila okrogla glava šestnajstletnega Seppa Beckerja, sina Sigmunda Beckerja, stotnika pri varnostni službi. Fant je bil zaenkrat premlad za vojaka, a to se utegne kmalu spremeniti. On bo vsak dan starejši, Nemčija pa zaradi čedalje večjih izgub svojega vojaštva novači čedalje mlajše rekrute. Fant je sicer še hodil v šolo, vendar nerad, mnogo raje je delal kot kurir pri policijskih in vojaških oddelkih v Kranju ter s tem zaslužil toliko, da je bilo za pošteno žepnino. Vedno je bil dobre volje, kar za njegovega očeta ne bi zatrdil nihče, ki je bil nekaj časa prisiljen ostati z njim v istem prostoru.

	“Karawanken Bote!“ je po nepotrebnem glasno zavpil Sepp in na mizo pred Konrada odložil današnjo izdajo časopisa, ki je bil do podjarmljenega naroda tako prijazen, da je bil dvojezičen. Članki v slovenščini so bili celo pred tistimi v nemščini, oboji pa so radi hvalili uspehe sicer ranljive, a nepremagljive nemške armade. Komisar se je mlademu možu, ki je bil, uren kot vedno, že v odhajanju, zahvalil, nato pa s pogledom ošinil masten naslov na prvi strani.

	Začel se je napad na trdnjavo Evropo, je sporočal slovensko razumečim bralcem.

	Komisar, trenutno brez nujnih obveznosti, se je odločil, da bo najprej poklical ženo, ki je bila že upokojena in ob tem času ponavadi doma, potem pa bo bral. Ko se je oglasila, ji je povedal, kar je Angela povedala njemu, in ji s pleč odstranil breme vsaj ene skrbi. Časi so bili takšni, da ji jih bo ostalo še dovolj. Ko je bila črna slušalka spet na vilicah, je v roke vzel časopis in z zmernim zanimanjem prebral tisto, o čemer je doslej predvsem poslušal po radiu. In to ne samo po nemškem ...

	Kot policistu višjega ranga mu ob zasedbi Gorenjske, ki so jo pred tremi leti hitro in učinkovito izpeljali germanski sosedje, ni bilo treba oddati radijskega aparata, prav tako mu ga niso zamenjali za takšnega z omejeno valovno dolžino. Toda tudi on bi se znašel v nemajhnih težavah, če bi gestapo ugotovil, da posluša tuje, prepovedane radijske postaje. Za izkrcanje v Franciji je izvedel v torek zvečer na angleškem radiu BBC in nato primerjal njegovo poročanje s poročanjem radia Berlin, obe postaji je v večernih urah njegov sprejemnik na srednjih valovih lovil enako dobro.

	Nekajletne izkušnje so ga naučile, komu gre bolj zaupati: vsekakor BBC-ju. Uspehi zaveznikov, o katerih je poročal, so v resnici pomenili uspehe, medtem ko si bil ob poslušanju nemškega radia lahko prepričan, da taktični premiki v resnici pomenijo bežanje.

	In kaj piše Karawanken Bote, glasnik nemške resnice na Gorenjskem?

	Med drugim je pisal tole:

	Nihče na svetu ne bo niti najmanj dvomil o tem, da je sedaj po Anglo-Amerikancih začeta invazija sredi francoske zapadne obale smelost prve vrste. S tem je sovražnik prišel v veliko odločilno bitko te vojne, za katero je bil dolgo časa upal, da se ji lahko izogne, ki jo je pa politični razvoj kategorično zahteval. Temu primerno so se Angleži in Severnoamerikanci na vse mogoče načine oboroževali za spopad z orožjem in ne samo pripravili milijonsko število čet, ampak v večmesečnih pripravljalnih delih izkoristili vse moderne tehnične pripomočke tja do najmanjših роdrobnosti. Tudi nemške priprave za to odločilno bitko niso nič manj obsežne, kajti vse vojno dogajanje od jeseni 1942. leta naprej je stalo v znamenju odločitve, ki jo je oborožena sila pričakovala na Zapadu. Mi smo na vzhodni fronti opustili široke predele zemlje, v Italiji smo se bojevali samo z zadržujočim odporom, izpraznili Rim, in domovini smo morali naložiti, da vztraja nasproti izzivajočemu bombnemu terorju. Vendar so se izkazali kot pravilni preudarki nemškega vodstva, ki ni hotelo tratili z razpoložljivimi bojnimi silami. Napočil je dan, zaradi katerega smo zavestno nastopili navzdoljno pot te vojne z vsemi njenimi ponižanji. Sedaj lahko izrekamo zavest, da se izkrcajočemu se sovražniku stavi nasproti najboljša oborožena sila na svetu, opremljena z najodličnejšimi iznajdbami Nemčije, dobro vseskozi izvežbana in v vsakem oziru vešča vojnega rokodelstva.

	Kakšna neumnost, je pomislil Konrad. Vsi nemški porazi in umiki v zadnjem poldrugem letu naj bi bili zgolj posledica hranjenja moči za tisto pravo fronto, ki je nastala v torek. Kot avstro-ogrski vojak v prejšnji vojni je bil štiri leta priča podobnim časopisnim lažem v slogu od poraza do poraza proti končni zmagi. Avstro-Ogrska je novembra 1918 ob vseh delnih dočakala še dokončen poraz in tudi Tretji rajh ga bo. Ne še takoj, a ga bo, o tem je bil prepričan že kako leto. Nič ni imel proti takšnemu razpletu; čeprav je bil njegov oče avstrijski Nemec, ki je po selitvi na drugo stran Karavank nekje izgubil en n v priimku, se je imel sam od malih nog za pripadnika maminega naroda, slovenskega.

	Zadnje čase se je pogosto spraševal, kaj bo prišlo prej: konec vojne ali njegova upokojitev. Te si je zelo želel, a je konec vojne pričakoval še bolj nestrpno. Ne zaradi sebe, njega ne bodo vpoklicali niti, ko bo Nemčija na tleh brcala v zadnjih vzdihljajih, temveč zaradi sina Dušana. Njega so vpoklicali pred letom in pol, ko je bil študent zadnjega letnika medicine. Gorenjska formalno ni bila del Tretjega rajha, je pa gauleiter Friedrich Rainer Gorenjcem septembra 1942 podelil varljiv blagoslov, nemško državljanstvo – dva meseca zatem so se na tej vsaj na videz pravni podlagi začeli nabori za fante, rojene v letih 1916 do 1926. Dušan je bil rojen na začetku leta 1918, spočet je bil v času očetovega dopusta med boji na soški fronti. Zaradi znanja medicine je postal vojaški bolničar, kar pa je bil spet varljiv blagoslov. V bitkah resda ni sodeloval z orožjem, vendar je ranjence dostikrat reševal med brenčanjem krogel. Ena ga je že zadela, v zadnji zimi. Naredila mu je luknjo skozi meso na levem boku in mu poleg desetih dni v bolnišnici prinesla enomesečno okrevanje doma.

	Ko se je po izteku zelo kratkega meseca poslavljal od očeta, mame, sestre in nečakinje, je v zraku obviselo vprašanje: Se vidimo zadnjikrat?

	Kolikor že je bil Konrad naklonjen porazu Hitlerjeve Nemčije, sam k njemu tudi zaradi Dušana ni nikoli ničesar prispeval in tudi v prihodnje ne bo. Ni sodeloval s partizanskim odporom, čeprav so mu to ponudili – če so mu res. Približno pol leta po začetku vojne sta ga na njegovem domu v Čirčah v večernih urah obiskala dva moška, stara okrog petindvajset let. Ponudila sta mu vohunsko delo, posredovanje podatkov s policije Osvobodilni fronti. Bila sta brez orožja, v civilnih oblačilih in nista nosila simbolov pripadnosti nobeni organizaciji, sta se pa opredelila za partizana. Takoj je posumil, da gre za provokacijo in ju poslal na gestapo, da bi preveril njegovo lojalnost nemškim oblastem. Ponudbo je odločno zavrnil. Pa če bi bila tudi v resnici partizana, zavrnil bi jo vseeno. Če bi ga razkrinkali kot sodelujočega v odporu, bi ga ustrelili, sina pa kot navadnega soldata poslali v prve bojne vrste. Zadostoval bi klic iz Kranja gauleiterju, ki je imel v nacistični hierarhiji dovolj visok položaj, da je lahko vplival na premeščanje vojakov, ki so jih doletele kazni zaradi grehov očetov in drugih sorodnikov.

	Vendar je Konrad na svojem policijskem, komisarskem položaju za rojake med to prekleto vojno vedno naredil, kar je lahko, ne da bi imeli Nemci njegova dejanja za izdajo ali upor. Predvsem si je prizadeval, da so, če so zagrešili kaznivo dejanje, Slovenci prišli pred civilno sodišče in ne v brezpravno gestapovsko mesoreznico, ki je zmlela vsakogar, ki je padel vanjo. Povsem političnih primerov mu niso dodeljevali, a je po politiki zdaj smrdelo marsikaj, kar bi bilo v miru zgolj kriminal. Tako je bilo tudi s primerom, o katerem je pravkar napisal poročilo, primerom civilistke Brede Sever, ki je bil obenem tudi primer vojaka Karla Hirscha.

	Prebral je Karawanken Bote do konca. Na zadnji strani so bili kot prepotrebno okno v svet normalnosti objavljeni mali oglasi, ljudje so še vedno prodajali krave in bike, kupovali harmonike, nekateri bi se celo ženili. Bral je:

	Stalni železniški nameščenec z nekaj premoženja, star 33 let, želi v svrho eventuelne ženitve znanja z značajno, ljubeznivo žensko v starosti od 25 do 30 let, ki ima veselje do ustanovitve lastnega doma. Cenjene dopise pod „Strojni ključavničar“.

	Veliko sreče, ključavničar, je pomislil, upam, da boš našel pravi ključ do nje. Jaz sem ga, brez oglasa.

	Odložil je tanki časopis, vstal s stola in ležerno stopil proti vratom pisarne kriminalistov, da bi se tam lotil pisarniškega dela, ki ne zahteva klepanja po pisalnem stroju, pač pa staro dobro pero, pomočeno v črnilo. A še preden je prišel do kljuke, so se levo od njega brez trkanja odprla vhodna vrata tajništva in v prostor je vstopil obersturmführer Rudolf Messner, šef kranjskega gestapa. Če kdo, potem bi on lahko Konradu zagrenil preostale mesece do upokojitve, iz katerega izmed številnih razlogov, o katerih ni želel vnaprej razmišljati. Ni pozdravil ne s heil Hitler ne kako drugače, temveč je takoj rekel:

	“Sie werden nach Assling gehen! Sofort!“

	Na Jesenice mora? In to nemudoma! Zakaj?

	Takoj je izvedel: Messnerjev kolega, sturmführer Clemens Druschke, šef jeseniškega gestapa, bi rad govoril z njim.

	Nehote je pogoltnil slino, si vzel trenutek za razmislek o slišanem, nato pa vprašal:

	“Sam ali v spremstvu?“

	Gestapovcu je zadovoljen – ali pa se je opazovalcu takšen samo zdel – nasmešek spreletel obraz.

	“Sami,“ je rekel.

	“Naj kaj vzamem s seboj?“

	“Običajne stvari. Pisalo. Beležko. Lisice.“

	Konradu se je odvalil kamen od srca: po naštetih pritiklinah sodeč ga na Jesenicah potrebujejo v vlogi komisarja in ne v vlogi zaslišanca, ki bi se moral zagovarjati zaradi svojih grehov, s katerimi bi ga seznanili šele, ko bi v prostoru z minimumom pohištva sedel na neudobnem stolu, v oči pa bi mu svetila dvestovatna žarnica.

	“Priskrbite si avto in se odpeljite!“ je gestapovec nadaljeval z ukazi.

	“Razumem.“

	Ni uporabil vojaške besede jawohl, uporabil je civilni besedi ich verstehe.

	Messner ni imel več česa povedati, obrnil se je na petah svojih do bleščanja zloščenih črnih škornjev in zapustil tajništvo.

	Konrad si je na še vedno močno lasato glavo poveznil klobuk, odšel v komisarsko pisarno in vzel zmeraj pripravljeno torbo z osnovnimi pripomočki za delo na terenu. V pisarni razen njega trenutno ni bilo žive duše, sicer si jo je delil s kolegoma Žumrom oziroma Schumrom in Novakom, a sta bila odsotna zaradi takšnih ali drugačnih službenih opravkov, kriminala kljub vojni ni zmanjkalo. Sosedje so si še vedno skakali v lase zaradi mejnikov med parcelami, žeparji so se še vedno smukali po tržnici in neprevidnim nakupovalkam kradli denarnice iz cekarjev, pijani možje so še vedno pretepali svoje nič krive žene, spretni lopovi so še vedno vlamljali v hiše, ko stanovalcev ni bilo doma. Ni pa bilo več kriminala, ki bi vključeval orožje, ni bilo, med drugim, oboroženih ropov in krivolova. Marsikdo se je najbrž znašel v skušnjavi, da bi podrl kakšno srno, a si je ob zagroženi kazni za posest orožja premislil; kazen je bila seveda smrt po hitrem postopku.

	Kranjska policija je v svojem voznem parku premogla premalo avtomobilov, da bi celo policistom višjega ranga zagotovila po enega za stalno uporabo. Da pa je bilo v vsakem trenutku na voljo vsaj eno vozilo, je skrbel član pomožnega osebja Gregor Sitar, civilist v modri delovni obleki.

	Konrad ga je našel tam, kjer je vedel, da ga bo, v majhni pisarni ob veliki garaži, ki ni bila prazna. S prevozom k sreči ne bo težav – če te pokliče gestapo, si ne moreš privoščiti čakanja niti zaradi objektivnega razloga.

	“Najbrž potrebuješ avto?“ ga je z nasmeškom vprašal po naravi dobrovoljni Gregor, ko ga je zagledal med vrati pisarne.

	“Če rabim meso, grem v mesnico, če rabim pijačo, grem v vinotoč, če rabim avto, pridem k tebi,“ je rekel Konrad in, ker je Gregor človeka rad zapletel v pomenek, dodal:

	“Mudi se mi.“

	“Kam si namenjen?“

	“Na Jesenice.“

	“Potem dobiš dekavca.“

	Dekavec je bilo ljubkovalno slovensko ime za nemški avtomobil znamke DKW. Konrad je tokrat dobil svetlo sivega s temno sivo platneno streho. V preteklosti ga je že vozil, zato je vedel, da ne zmore kakšnih hudih pospeškov, je pa zato zanesljiv in se ne kvari tako pogosto kot nekateri drugi avtomobili iz policijskega voznega parka. Nekajkrat je že obstal na cesti, prepuščen prastari metodi za reševanje problemov: znajdi se! Vedel je tudi, da se zložljiva streha tega dekavca med spuščanjem rada zaskoči, zato se je odločil, da bo vozil z dvignjeno ne glede na to, kakšno bo vreme.

	Gregor mu je avto zagnal, Konrad pa je sedel vanj in se iz pešca spremenil v voznika. Pred sedanjem je z glave snel klobuk, zaradi visoke postave bi ga pritisnil ob streho in ga sploščil. Naravnal je sedež, da so imele njegove dolge noge dovolj prostora za neovirano upravljanje s pedali, nato je odpeljal. V vzvratnem ogledalu je videl, da mu je Gregor pomahal. Rad je imel to staro klepetuljo, bilo mu je kar nekoliko žal, ker se je moral tako na hitro posloviti. Ko pa je bil na odprti cesti, mu je misli poneslo štirideset kilometrov proti severu, na Jesenice. Kaj ga čaka tam? Če bi ga potrebovala civilna jeseniška policija, ga ne bi skrbelo, marsikam so ga že poslali, da je pomagal s svojimi bogatimi izkušnjami s kriminalom vseh vrst. A v gestapovsko gnezdo se nikoli ne odpraviš z lahkim srcem, ob poznavanju čudovitih gestapovskih metod že ne …

	Zamišljen je tako močno pritisnil na stopalko za plin, da je celo leni dekavec na ravnini nad Kranjem razvil spodobno hitrost. Pri tabli z napisom Naklas je zavrl, da je upočasnil vožnjo, ob tem pa je pomislil, da Nemci Nakla niso preimenovali zato, ker se jim je slišalo kot Nah Klo, blizu stranišča; preimenovali so ga zato, ker so preimenovali vse slovenske vasi in mesta, ki so jih počastili s svojo okupacijo. Enako se je zgodilo imenom ulic v mestih. V Krainburgu so zdaj imeli Adolf Hitler Platz, Goethe Platz, Schillerstrasse, Albrecht Dürergasse, torej so bili trgi, ulice in ceste poimenovani po velikih sinovih nemških mater. A Konrad mednje ni prišteval Adolfa Hitlerja, ki bi ga na kratko opisal z dvema besedama, ki se začenjata s črko n: nor in nevaren. Zaradi svoje težko razumljive norosti je v nevarnost spravil mnoge ljudi, tudi njegovega sina Dušana, in bil odgovoren za smrt zeta Staneta, moža hčerke Lade. Zato je bil Konradov odnos do Adolfa skorajda oseben, v njem ni videl samo človeka, ki stoji na čelu rajha, temveč tudi človeka, ki bi ga z največjim veseljem s svojo veliko pestjo mahnil po gobcu, da bi se zvrnil po tleh in med vstajanjem izpod trapastih brkov pljuval svoje slabe zobe – še bolje pa bi bilo, če sploh ne bi vstal.

	K sreči mi gestapo ne more videti v glavo, je pomislil. Gestapovske metode zanj niso bile skrivnost, službeni opravki so ga večkrat pripeljali v bližino prostorov, kjer so zasliševali ujetnike. Kriki bolečine so se globoko zarezali vanj in ga napolnili z občutkom nemoči, ker za svoje rojake ni mogel storiti ničesar. Naj bi vpadel v zasliševalnico in zavpil: “Aufhören!“?

	In čez dobre pol ure, če ga ne bo pustil čakati pred vrati svojega službenega brloga, bo imel kot mož nasproti možu opraviti z enim od njih, ki je povrhu še na visokem položaju, drugem od zgoraj na Gorenjskem. Z Druschkejem še nikoli ni govoril, ga je pa med njegovim obiskom pri gestapovskih kolegih v Kranju videl z razdalje petih metrov. O njem je šel glas, da naokrog hodi s pasjim bičem in da ga tudi rad uporabi. Na ljudeh. Do živali je menda bolj prijazen, zlasti do psov. Ti so baje pri srcu tudi samemu Hitlerju, videl je nekaj fotografij z njim v družbi ovčarja, nemškega seveda. Ne samo s psi, rad se je pustil slikati tudi z majhnimi otroki, nemškimi seveda, a je imel Konrad občutek, da se ti manj radi slikajo z njim, nekateri so bili videti prav nesrečni v njegovem naročju. Lastnih otrok ni imel, ali pa so jih podanikom zamolčali, da bi firer deloval asketsko, predan le eni ljubici, Nemčiji. Kakšna usoda ga bo doletela po vojni, če se ne bo skril v kakšno dobro skrito luknjo in ga bodo zmagovalci dobili živega? Zanj bi bila najbrž sreča, če bi torkovo izkrcanje na severni francoski obali uspelo, tako bi do njega prej prišli Američani ali Angleži kot pa Rusi. Ti mu kot njegove mnogokratne žrtve ne bi sodili in ga ustrelili. Krožile so govorice, da ga bo dal Stalin zapreti v kletko, nastlano s slamo, in da ga bodo kot kakšno cirkuško žival postavljali na ogled v ruskih mestih, začenši z Leningradom. Če se bo res zgodilo tako, ga bo moralo varovati precejšnje število krepkih ruskih vojakov, da razjarjena množica ne bo razdrla kletke in živali po imenu Adolf raztrgala na koščke …

	Klanec pred vasico, njemu znano kot Dobro Polje, je dekavec komaj zmogel, a komaj je v nasprotju s skoraj že ujel zajca in tudi Konrad se je počasi, a vendarle privlekel do vrha. Čakala sta ga še dva manj strma klanca, prvi pred odcepom proti Brezjam in drugi po odcepu proti Begunjam. Nato je sledila ravnina vse do Jesenic, kjer je nekaj hitrosti razvil celo avtomobil, ki bi mu morali po Konradovem laičnem mnenju zamenjati batne obročke, bate, blok s cilindri ali kar ves motor.

	Ob pogledu na obcestno tablo z napisom Assling se je nehote nasmehnil, dovolj dobro je znal angleško, da je vedel, da tistim, ki jim je english materni jezik, nemško ime Jesenic ne bi pomenilo nič lepega. Toda ni se bilo bati, da bi te kraje prav kmalu obiskal kak britanski ali ameriški turist, le kakšen sestreljeni pilot se je morda začudil, skozi kakšno mesto ga bodo peljali – če ga ni preveč zanimalo, kam ga bodo peljali in kaj se bo z njim zgodilo na cilju.

	Parkiral je ob železniški postaji, od tam do končnega cilja je bilo le nekaj sto metrov. Z desnico je prijel torbo, si po izstopu iz avtomobila poveznil klobuk na glavo in se odpravil. Med hojo je premišljeval, da bi zdajle raje tipkal z dvema prstoma, kot pa se na dveh nogah bližal zloveščemu gestapovskemu kvartirju. Toda kaj bi lahko storil, tukaj in zdaj? Stisnil rep med noge, se obrnil, se odpeljal domov in se skril pod ženino krilo v upanju, da so črni možje pozabili nanj? Čutil je bolj negotovost pred neznanim kot pravi hromeči strah, a je tudi negotovost nekam izpuhtela v trenutku, ko ga je ustavil stražar, ki je z brzostrelko Schmeisser MP 40, za Slovence šmajserico, visečo spredaj prek trupa, stražil, kar so mu kot nekomu, ki zna ubogati, ukazali, da mora stražiti.

	“Kdo ste?“ je vprašal prišleka in se vanj zastrmel s privajeno strogim pogledom.

	Konrad mu je povedal.

	“Imate dokumente?“

	Konrad jih je imel.

	“Kam greste?“

	Konrad mu je povedal tudi to. Messner mu v Kranju za popotnico ni dal nobenih papirjev, ki bi mu dovoljevali vstop v prostore gestapa na Jesenicah, a vojak se je na slišano odzval tako, kot so ga naučili, odšel je v malo stražarnico in nekam telefoniral. Ko je končal, je z niti prijaznim niti neprijaznim obrazom civilistu dovolil mimohod; civilist v ta človeški kurnik tokrat ni prišel prvič in je razpored prostorov v njem poznal dovolj dobro, da je vedel, kam mora zaviti, če hoče priti do glavnega petelina, čeprav je doslej, bolj v vlogi kurirja kot kriminalista, obiskoval le petelinčke na nižjih položajih.

	Druschke je imel pred svojo pisarno v nasprotju z Messnerjem, ki je imel v Kranju pred svojo pisarno človeškega psa čuvaja z nižjim gestapovskim činom, prav nič psu čuvaju podobno tajnico, ki je seveda nosila uniformo. Sivozeleno, ženske v črni Konrad doslej še ni videl in je upal, da je tudi nikoli ne bo. Napis na vratih tajništva mu je povedal, da bo imel opraviti s Haupthelferin, ki se piše Kuhn, ime pa ji je Magda. Tako kot Goebbelsovi ženi, je prešinilo Konrada. Nemogoče je bilo v Nemčiji, z okupiranimi ozemlji vred, ne vedeti, kako je ime soprogi ministra za propagando. Časopisi so bili polni njunih fotografij, posnetih v družinskem krogu s kakimi petimi otroki, ki se jim je vsem ime začenjalo na črko H, če sta bila že Magda in Joseph rojena pred časi, ko sta najpomembnejša Nemca postala dva H-jevca, Hitler in Heinrich Himmler.

	“Herr Starman?“ ga je s prijetno vljudnim tonom vprašala tajnica, ko je zaznala njegov prihod. S temnorjavimi lasmi in še temnejšimi očmi je bila bolj podobna Italijanki kot Nemki. Morda je vprašala tudi Herr Starmann, njegov priimek so Nemci dosledno pisali z dvema n-jema, čeprav je imel v rojstnem listu samo enega.

	“Ja. Guten Tag,“ je pozdravil Konrad.

	Začuda mu je odzdravila z normalnim guten Tag in ne s trapastim heil Hitler; bila je v nemški uniformi in naletel je že na kar nekaj uniformiranih žensk, ki so imele rade zven firerjevega priimka, prihajajočega iz lastnih ust. Morda je civilno odzdravila zato, ker je bil obiskovalec v civilni obleki in razoglav, klobuk, v poletnih mesecih nebodigatreba modni dodatek, je snel pred vstopom v tajništvo.

	“Pričakovali smo vas,“ je nadaljevala Magda. Morda je rekla tudi pričakovala sva vas, toda kako boš to vedel pri jeziku, ki ne pozna dvojine?

	“Na pot sem odšel takoj, ko sem izvedel, da bi sturmführer Druschke rad govoril z menoj, o čemer me je obvestil obersturmführer Messner. Če sem pozen, sem zato, ker so mi dali počasen avto,“ je Konrad pojasnil razloge za svoj prihod v tem in ne v prejšnjem trenutku.

	“Niste prepozni,“ je rekla Magda, “kar prav ste prišli. Gospod Druschke trenutno nima obveznosti, takoj se vam bo lahko posvetil.“

	Odšla je do vrat na svoji desni, jih odprla, vstopila v sosednji prostor, zaprla vrata za seboj in jih čez nekaj trenutkov odprla z druge strani.

	“Izvolite naprej,“ je povabila čakajočega.

	Ta je stopil mimo nje in se znašel v veliki pisarni z dvema mizama. Za tisto pred zadnjo steno je sedel okrog trideset let star moški v črni uniformi, s temnimi gostimi lasmi, ki je ob pogledu na precej starejšega kolega vstal in po predpisih pozdravil s heil Hitler. Komisarju ni preostalo drugega, kot da mu vrne z istim, ob tem pa je, ne prvič, v sebi dodal: Naj kar živi, toda v Stalinovi kletki.

	Druga miza je stala desno od vhoda v pisarno, po pozdravu se ji je gestapovec približal z debelo kartonsko mapo v roki, sedel, prineseno položil predse ter gostu pokazal na stol nasproti čez mizo. Konrad je hitro sedel in spet globlje zadihal. Če je bilo pred minuto v njem še nekaj treme, kot se ljubkovalno reče strahu pred soočenjem z zahtevno situacijo, je zdaj povsem izginila. Situacija je bila že tu, izkazani mu sprejem pa mu ni obetal ničesar slabega. Druschke ga ob vstopu v svoj hram ni začel grdo gledati, ni se začel poigravati z bičem; kakega biča sploh ni bilo nikjer videti.

	“Gospod komisar, povedali so mi, da se ne ukvarjate s politiko, temveč se dosledno držite zgolj policijskega dela,“ je začel gestapovec. “To je eden izmed razlogov, da sem dal poklicati ravno vas. Vendar se pri zadevi, ki vam jo bom predstavil, politiki ne bo mogoče povsem izogniti. Ste že slišali za Črno roko?“

	“To je organizacija bele garde, ki izvaja likvidacije civilistov v Ljubljani in okolici,“ je vedel povedati Konrad.

	“Prav imate, toda tu je še pomemben dodatek. Obstaja še ena Črna roka, ki so jo ustanovili četniki, vi jih morda poznate kot plavo gardo. Ti črnorokci delujejo na Gorenjskem.“

	“Tudi za njih sem že slišal. Kot vem, so manj aktivni od belogardistčnih.“

	“Drži, njihove akcije je moč prešteti na prste ene roke, ne pa tudi žrtev. Decembra lani in januarja letos je plavogardistična Črna roka tu na Jesenicah likvidirala nekaj ljudi, za katere je sumila, da sodelujejo s tako imenovano slovensko Osvobodilno fronto. Po podatkih, s katerimi razpolagamo, so tudi v resnici sodelovali z njo. Nekaj mesecev je mirovala, nato pa je v noči na prvi april likvidirala šest oseb, za katere nam povezave z odporniškim gibanjem niso povsem jasne. Storilci so bili štirje in vsi so nam znani. Zaradi političnih razlogov, o katerih zdajle ne bom govoril, jih nismo aretirali, smo se pa pogovorili z vsemi skupaj in z vsakim posebej. Podrobnosti so v temle dosjeju,“ je s kazalcem potolkel po mapi na mizi. “Po najinem pogovoru boste tu pri nas dobili svojo začasno pisarno, da ga boste v miru proučili.“

	Druschke je malo postal, nato pa nadaljeval:

	“Kaj si jaz osebno mislim o Črni roki in njenih dejanjih, za primer, o katerem bo govora, ni pomembno, kajti dobil sem ukaze z Bleda.“

	Na Bledu je bil glavni sedež gestapa za Gorenjsko, kar je Konrad dobro vedel.

	“Obersturmbannführer Pörsterer je na začetku aprila odločil, da mora Črna roka nehati z likvidacijami, sicer bodo njeni pripadniki primerno kaznovani. Kot sem rekel na začetku, politiki se v najinem pogovoru ne bo mogoče povsem izogniti. Poglejte, gospod komisar, človek je za nas vreden toliko, kolikor ve, kolikor pomembnih podatkov skriva v svojih možganih. Znamo ga prisiliti, da nam jih izda, verjemite mi! Toda za to mora biti živ, mrtvi ne govorijo. Črna roka se je z likvidacijami vmešala v naše delo, zato ukaza z Bleda ni težko razumeti, je tako?“

	Konrad je prikimal in odgovoril s kratko besedo, ki ima v slovenščini in nemščini enak pomen:

	“Ja.“

	Ne, ni bilo težko razumeti, kaj mu hoče povedati gestapovec na drugi strani mize.

	Bo tako tudi v nadaljevanju?

	“Pred tremi dnevi, v sredo, pa se je zgodil nov umor v slogu Črne roke, več boste o njem izvedeli iz dosjeja. Če povem na kratko: okrog enajstih zvečer so štirje zakrinkani moški s pretvezo, izrečeno v nemščini, da so policisti, vstopili v hišo vašega fotografa Antona Burniga.“

	Našega? Torej Slovenca. Konrad je bil prepričan, da se v resnici piše Burnik, Nemci so iz k-ja na koncu besede radi naredili g, toda to bo razbral iz dosjeja, zaradi ene črke sogovornika Druschkejevega kova ne prekineš … Ali pač, slovenščine tudi njemu ni treba mrcvariti po nemarnem.

	Odkašljal se je in rekel:

	“Gospod se najbrž piše Burnik, s črko k na koncu.“

	Druschke ga je pogledal naravnost v oči, se nasmehnil in mirno dejal:

	“Da se piše Burnik, ste rekli? V redu, pri vašem delu je pomembna natančnost. Tudi pri mojem, zato vas bom popravil: gospod se je pisal Burnik, v pretekliku, kajti eden od obiskovalcev ga je od blizu ustrelil v glavo, da je bil takoj mrtev. Dogodku je bila priča njegova žena, ki je niso ustrelili ali kako drugače poškodovali. Fotograf je imel zaradi strank doma telefonski priključek, žena je, potem ko si je opomogla od šoka, poklicala policijo. Na kraj dogodka sta odšla dva pripadnika varnostne službe, ki sta med drugim ugotovila, da so storilci na mizo položili bel list papirja z odtisom črne roke, česar žena zaradi smrtnega strahu ni opazila.“

	“Je bila roka odtisnjena s pomočjo prave roke ali je bila narisana in pobarvana?“ se je v Konradu prebudil kriminalist; ne, ni se prebudil šele zdaj, ves čas, ko je poslušal Druschkejevo pripovedovanje, je bil čuječ, zdaj pa je dobil priložnost za prvo vprašanje.

	“Pomislili ste na prstne odtise?“ se je nasmehnil mladi gestapovec.

	“Tako je. Če bi nekdo prebarval lastno dlan in jo pritisnil na papir, bi bilo to tako, kot bi odtise vzel samemu sebi. Njihova kakovost bi bila seveda odvisna od gostote uporabljene barve.“

	“Žal je bila roka narisana in pobarvana.“

	“Je bila narisana prostoročno ali je bila obrisana kot šablona?“

	“Na to pa nismo pomislili. Vidite, gospod Starman, zaradi takšnih podrobnosti potrebujemo preiskovalca vašega kova, opazili boste stvari, ki smo jih mi spregledali. Prej sem vam povedal, da je eden od razlogov, da sem dal poklicati ravno vas, apolitičnost. Drugi razlog so vaše izkušnje. V dvajsetih letih, odkar zasedate položaj, ki pri nas ustreza komisarskemu, ste razrešili več umorov, tudi bolj zapletenih, pri katerih morilec ni bil očiten, temveč ste ga morali odkriti z uporabo metod, ki so znane le vam.“

	“Če me občutek ne vara, nobeden ni bil tako zapleten, kot bo tale vaš.“

	“Povedal vam bom še nekaj bistvenih stvari, ostalo boste prebrali v dosjeju. Torej: umor fotografa Burnika je zelo podoben šestim umorom, ki jih je Črna roka zagrešila v noči na prvi april. Štirje zakrinkani moški s klobuki, poveznjenimi nizko na čelo, predstavljanje za policijo, en strelec, list s črno roko in še nekaj drugih podrobnosti.“

	“Kaj pa uporabljeno orožje?“

	“Pri njem se podobnosti nehajo. Decembra, januarja in aprila so uporabili pištolo luger devet krat devetnajst milimetrov. V sredo pa so uporabili pištolo mauser sedem celih petinšestdeset krat sedemnajst milimetrov.“

	“Vam je uspelo dobiti kroglo ali se je razletela?“

	“Dobili smo jo. Obtičala je v fotografovih možganih, štiri centimetre od lobanjske kosti na nasprotni strani, kot je vstopila. Poslali smo jo na Bled, kjer imajo forenzični laboratorij, v katerem dela tudi balistik. Njegovo poročilo boste prav tako našli v dosjeju.“

	“Domnevam, da znamka pištole ni edina razlika med tem zadnjim in preteklimi umori.“

	“Prav domnevate. Pomembna razlika je tudi, da osumljenci tokrat dejanja ne priznajo. Včeraj sem se pogovoril z vsemi štirimi in vsi so svojo vpletenost zanikali. Zatrdili so mi, da spoštujejo aprilski ukaz o prepovedi samovoljnih likvidacij. Trije so Jeseničani, ti so fotografa sicer na videz ali zaradi poklica poznali, vendar niso ničesar vedeli o njegovem morebitnem političnem delovanju. Če uporabim izraz, ki je zdaj moderen: ni se pojavil na njihovem radarju.“

	“Kaj pa četrti, tisti, ki ni Jeseničan?“

	“Milutin Ludviger, ja. On je iz Ljubljane … ne, pravzaprav je iz Litije.“

	Druschke je uporabil nemško ime mesta, Littai, Konrad je potreboval sekundo ali dve, da si ga je prevedel v slovenščino.

	“On za fotografa Burnika še ni nikoli slišal, vsaj tako mi je zatrdil. Saj res, da ne pozabim! Med prvoaprilskimi umori in tem najinim je še ena povezava – ali pa tudi ne. Kot veste, so v noči na prvi april črnorokci ubili šest ljudi. Nameravali so likvidirati še nekoga, vendar so zgrešili hišo. In ta je bil fotograf … no, je še, ker je še živ. Naključje ali ne, to boste morali vi ugotoviti.“

	“Kaj so bile po poklicu druge žrtve?“

	“Na pamet ne vem, ne želim pa premetavati dosjeja, urejen je po časovnem zaporedju. Priporočam vam, da ga tako tudi berete. Vem le, da so bili različnih poklicev. In obeh spolov.“

	Konrad je prikimal. O prvoaprilskih umorih so tudi v Kranj prišli nekateri podatki, na primer, da so bile tri žrtve ženskega in tri moškega spola.

	A kot pri vseh podobnih likvidacijah je bilo med govoricami o njih tudi veliko ugibanj in domnev, ki pa jih njemu doslej ni bilo treba preverjati.

	“Rekli ste, da ste aprila odkrili vse štiri črnorokce in jih zaslišali. So povedali, po kakšnem ključu so izbrali žrtve?“

	“So, so, odgovorili so na vsa vprašanja, ki smo jim jih zastavili, v to ste lahko prepričani. Žrtve je določila ženska po imenu Mica Pivk.“

	Kdo, je že skoraj vprašal Konrad, a si je premislil. Saj bo povedal, doslej mu je gestapovec podatke nizal po logičnem zaporedju, kot človek, ki ima izkušnje s policijskimi preiskavami ...

	“Gotovo ste že slišali za Katoliško akcijo?“

	“Seveda. Ustanovil jo je papež z eno svojih okrožnic pred kakimi dvajsetimi leti.“

	“1922,“ je bil po nemško natančen Druschke. “Prvotno ni bila politična organizacija, nato pa je to postala in je postajala vedno bolj, tudi v vaših krajih in med vašim narodom. Pustiva zdaj to, za kaj se zavzema, za nas je pomembna, ker se bori proti komunizmu, ki je pri vas pognal globoke korenine. Ruvamo jih in ruvamo, a se pojavljajo nove in nove.“

	“Lahko vprašam, če sodelujete z njo?“

	“S Katoliško akcijo? Kakor kdaj in kakor kdo. Z njo je povezana bela garda. Kot veste, ima na Gorenjskem lepo število postojank. Pa jo ima tudi na Jesenicah?“

	“Ne,“ je Konrad poznal pravilen odgovor.

	“In je tudi ne bo imela, čeprav si za to prizadeva! Jaz svetohlincev ne maram in belogardistične postojanke na Jesenicah ne dovolim! Med najbolj gorečimi navijači zanjo je Mica Pivk, članica Katoliške akcije, vendar se mora zadovoljiti s plavo gardo, ki ima na Jesenicah in okolici precej članov. Kot goreča protikomunistka sodeluje z njo, tudi z njeno tako imenovano državno obveščevalno službo, ki ima sedež v Ljubljani, po naših podatkih z vlakom večkrat potuje tja na posvet. Vodstvo četnikov je ukazalo svojim jeseniškim članom, da morajo biti bolj aktivni v boju proti komunistom, izdelavo seznama točno določenih oseb za likvidacijo pa je prepustilo Mici Pivk. Ta tudi izdeluje letake s črno roko in jih pošilja naokrog vsem, ki jih ne mara, ne samo pristašem komunistov. Ljudje, tudi Nemci, so se zaradi tega že obrnili name, strah jih je groženj s smrtjo, ki so pripisane pobarvani risbi črne roke. Če mene vprašate, je baba po naravi zamerljiva in hudobna in je za žrtve likvidacij določila ljudi, ki jih sovraži. Če so še komunisti, pa toliko bolje.“

	“Kakšne črne roke izdeluje, pobarvane ali odtisnjene?“

	“Pivkova je vseh muh polna, ne bi me začudilo, če bi vedela, da nas prstni odtisi lahko pripeljejo do nje. Smo pa ugotovili, da obriše lastno roko in jo nato pobarva s tušem. Pod njo napiše kako grožnjo, včasih neposredno s smrtjo, včasih na splošno kot kmalu bo zate prišel čas plačila.“

	“So slike črne roke, ki jih naredi ona, enake kot tiste, ki so jih vaši ljudje v sredo našli ob ubitem fotografu Burniku?“

	“To boste morali vi ugotoviti, lahko pa vam zagotovim, da so bile podobe črne roke, ki smo jih našli pri nekaterih žrtvah prvoaprilskih likvidacij, delo Mice Pivk. Ta je trenutno noseča, do poroda nima več veliko, zato nje tokrat nisem dal pripeljati na zaslišanje. A so mi na uho prišle govorice, da otrok, ki ga pričakuje, ni plod njenega moža Jake, pač pa Milutina Ludvigerja, nedvomnega strelca tako pri decembrskih in januarskih kot tudi pri aprilskih likvidacijah.“

	“Verdammt,“ je ušlo Konradu.

	“Se strinjam,“ se je namuznil gestapovec. “To pa še ni vse. Eden od članov likvidatorske četverice je bil aprila Jaka Pivk.“

	“Ne pa tudi decembra in januarja?“

	“Ne. Kot boste kasneje prebrali, januarja in decembra likvidatorji niso bili štirje.“

	“So podrobnosti aprilskih umorov na Jesenicah meščanom in okoličanom znane?“ je vprašal Konrad.

	“Nekatere so, živih je ostalo precej prič.“

	“Jeseničani torej vedo, da so k žrtvam prišli štirje zakrinkani moški s klobuki, da so se izdajali za policiste in govorili nemško ...“

	“Slabo nemško,“ je dodal Druschke.

	“Ljudje vedo tudi, da je streljal le eden med njimi in da so ob žrtvah pustili liste s črno roko?“

	“Tako je.“

	“Najbrž ste že sami posumili, da bi lahko v sredo zvečer nekdo zgolj želel prevaliti krivdo na Črno roko in nad fotografa poslal štiri moške, ki so bili dobro podučeni o modusu operandi prejšnjih likvidacij?“

	“S tem ste zadeli bistvo, gospod Starman! Najti boste morali odgovore na številna vprašanja. Plavogardistična Črna roka da ali ne? Če ne, kdo? Partizani? Bela garda? Kaka druga politična organizacija? Kaka kriminalna organizacija?“

	“So vam znani fotografovi politični nazori?“

	“Ne. Nikoli ni storil ničesar takšnega, da bi mi postali pozorni nanj.“

	“Je kdaj zagrešil kakšno kaznivo dejanje?“

	“Če ga je, ga niso zalotili.“

	“Nepopisan list?“

	“Nepopisan list. In vi boste pisali nanj!“

	“Ich verstehe,“ je ne prvič danes rekel komisar.

	“Čudežev od vas ne pričakujem, pričakujem pa, da boste prišli precej dlje, kot smo mi. Slišal sem, da nestrpno pričakujete upokojitev, je to res?“

	Bi imelo smisel zanikati nekaj, kar ve vsevedni gestapo?

	“Res je.“

	“Do polne upokojitve vam manjka še devet mesecev,“ je bil spet natančen Druschke. “Da bi vas vzpodbudil, sem se odločil, da se boste lahko upokojili z vsemi ugodnostmi takoj, ko boste brez sence dvoma ugotovili, kdo so možje, ki so umorili fotografa Antona Burnika. Ne, da bom natančen, bom rekel takole: najti morate človeka, ki je streljal, in ga zapreti!“

	Konrad ni čutil potrebe, da bi gestapovca vprašal, kaj se bo zgodilo z njim, če primera ne bo uspešno razrešil. Zagotovo mu ne bo treba za kazen delati dlje, lahko pa …

	Na tem mestu se mu je misel, milostna do njenega lastnika, raje ustavila.

	“Danes natančno proučite dosje, ki smo vam ga pripravili, potem pa naredite načrt za delo na terenu,“ je nadaljeval Nemec, ki po naglasu sodeč ni bil iz Vzhodne marke. “Od vas zahtevam, da delate tudi jutri, čeprav je nedelja. Je to problem? Hodite k maši?“

	“Ne.“

	“V ponedeljek točno ob devetih se spet oglasite pri meni, najbrž se vam bodo do takrat porodila kakšna vprašanja,“ je rekel gestapovec in čez mizo pred komisarja porinil mapo, ki jo je imenoval dosje. Nato je vstal, odšel v tajništvo in izmenjal nekaj besed s tajnico.

	“Pridite!“ je od vrat pozval Konrada. Ta je vstal in še on odšel v tajništvo.

	“Gospodična vas bo odpeljala do prazne pisarne in vas pustila samega, vendar se lahko obrnete nanjo, če boste kaj potrebovali. Pred odhodom vam bo izročila dokumente, ki vam jih bom dal pripraviti. Uspešno delo vam želim!“

	Po teh besedah se je napol vojak, napol policist s činom sturmführerja obrnil in se vrnil v svojo pisarno, Konrad pa je Magdi sledil iz tajništva na hodnik in po njem do enih izmed vrat za vogalom. Pisarna, v katero je vstopil, je bila špartansko opremljena, premogla je eno mizo, en stol in en telefon. Nobenih omar, nobenih fikusov, še obešalnika za klobuk ni bilo, zato ga je odložil na rob mize. Ko je dvignil pogled, mu je pozornost pritegnil temen madež na levi steni, dober meter od tal. Bil je sicer prebeljen z apnom, vendar je še vedno odstopal od okolice. Konrad se je rahlo zdrznil ob misli, iz kakšne snovi je in kako je prišel na steno.

	Zavedal se je, da niso vsi pogovori gostov z gostitelji v tem poslopju tako nedolžni, kot je bil njegov pravkaršnji. Res je dobil težko nalogo, toda sodila je na njegovo poklicno področje in ni se je bal. Bil je vešč kriminalist in ravno nekaj zapletenih umorov, ki jih je uspešno razrešil, je predstavljalo vrhunec njegove policijske kariere. Vendar zapletenih umorov ni veliko – pred štirinajstimi dnevi je imel tako opraviti s prav nič skrivnostnim detomorom. Sedemnajstletnica je po porodu tako dolgo sedela na novorojenčku, da se je zadušil, prijavila jo je kar njena mama. Primer se ga je vseeno globoko dotaknil, tako kot vsi zločini, v katerih so bili žrtve otroci. Ne bi ravno trdil, da se veseli razmotavanja zavitega umora fotografa, toda Anton Burnik je bil vsaj odrasel, morda je celo sam pripomogel k svoji nasilni smrti, s političnim delovanjem za to ali ono strujo. Morda je imel celo krvave roke; v sredo so likvidirali njega, mogoče pa je on kdaj v preteklosti – maskiran ali ne – likvidiral koga drugega, njegovi rojaki so se med nemško okupacijo zagrizeno pobijali med seboj.

	Ko je sedel za mizo, mape ni takoj odprl, v mislih je pred tem želel obnoviti Druschkejevo pripovedovanje. Med njim ni delal zabeležk, ne bi mogel dovolj hitro pisati – ne moreš pa gestapovcu reči, naj govori bolj počasi, ali ga ustaviti, da ti bo ponovil, kar ti je prvič ušlo. A prepričan je bil, da je s svojim že po naravi dobrim, a tudi izurjenem spominom memoriral bistvene postavke. Žrtev: Anton Burnik, po poklicu fotograf. Kraj zločina: njegova domača hiša, natančneje kuhinja. Čas smrti: sreda, 7. junij, okrog enajstih zvečer. Osumljenci: štirje zakrinkani moški, eden izmed njih strelec. Vzrok smrti: krogla iz pištole, iz bližine izstreljena v glavo. Priče: žrtvina žena. Sledovi: krogla sedem celih petinšestdeset krat sedemnajst milimetrov, list papirja s črno roko.

	Druschke je omenil, da so dokumenti v dosjeju razvrščeni po časovnem zaporedju in res je bilo tako, tudi sam bi izbral takšno metodo. Čisto na vrhu je bilo poročilo gestapa o umoru Augusta Straussa (zaradi natančnosti je avtor zapisal tudi slovensko ime Gustelj Štravs), ki se je zgodil 22. decembra 1943 dvajset čez šest zvečer pred žrtvino domačo hišo. Na truplu so storilci pustili list s črno roko. V preiskavi je gestapo ugotovil, da je streljal Milutin Ludviger, okolico pa sta nadzorovala Janko Trojar in Janko Soklič. Dva dni pozneje je sledil umor Viktorja Svetine. Streljal je Ludviger, stražil pa je Soklič. S slednjim se je gestapo izčrpno pogovoril, povedal je, da sta bili obe likvidaciji povračilo za umorjenega Franca Planinca, predsednika gorenjske plavogardistične organizacije, ki so ga ubili pripadniki partizanske varnostno-obveščevalne službe.

	Sledila je predstavitev Ludvigerja, Trojarja in Sokliča, toda Konrad se je odločil, da bo to bral nazadnje, zaenkrat je hotel zasledovati samo potek dogodkov.

	19. januarja 1944 so pod vasjo Potok našli mrtvo Jožico Kunstelj, ki je izginila nekaj dni prej. Ubil jo je Ludviger, poleg sta bila Soklič in moški, za katerega je Soklič vedel le, da mu je ime Slavko, Ludviger ga je na Jesenice pripeljal iz Ljubljane iz le njemu znanih razlogov.

	Konrad se je vprašal, zakaj se je neizprosni gestapo pri prvih treh likvidacijah jeseniške oziroma jeseniško-

	-ljubljanske Črne roke omejil na pisanje poročil, ukrepal pa ni, čeprav so mu bili storilci znani. Domneval je, da se odgovor skriva na sedežu gestapa za Gorenjsko na Bledu in da bo tam tudi ostal, skrit pred njim. Druschke mu je povedal le najnujnejše; in če mu je zamolčal lastno vlogo in vlogo svojega šefa pri predhodnih umorih, bi to njemu znalo znatno otežiti iskanje polne resnice o tem zadnjem, sredinem.

	Posvetil se je naslednjemu poročilu, obravnavalo je spomladanske likvidacije. Prva žrtev v noči na prvi april je bil Franc Markelj. Ne, ni bilo čisto tako, njega so le obiskali kot prvega, ni pa tudi kot prvi umrl. Njegova žena Frančiška je kasneje povedala, da je okrog pol enajstih nekdo potolkel po vratih stanovanja in v nemščini zahteval, naj takoj odprejo. Franc je res storil tako in vstopili so trije zakrinkani moški, eden pa je ostal na hodniku. Zahtevali so, naj se takoj obleče. Ubogal jih je, stisnili so ga medse in odpeljali. Čez kako uro in pol je žena pred vrati zaslišala stokanje. Odprla je, na pragu je okrvavljen ležal njen mož Franc. Povedal je, da so ga, ko so prišli na najbližje mračno mesto, večkrat zabodli in ustrelili ter ga pustili ležati na vrtu neke hiše. Ker so mislili, da je mrtev, se niso več pretvarjali z nemščino, pogovarjali so se v slovenščini. Z zadnjimi močmi se je privlekel do doma in na pragu obležal. Žena je kljub policijski uri sina poslala po zdravnika, ki je ranjenca takoj poslal v bolnišnico na Golnik, kjer pa je podnevi umrl.

	Med njegovim umorom in umorom fotografa so bile podobnosti, a tudi razlike. Burnika niso odpeljali, ampak so ga ubili doma. To bi se morda, zgolj morda, dalo pojasniti s tem, da je Markelj živel v večstanovanjskem poslopju, Burnik pa v enodružinski hiši, kjer ni bilo treba misliti na preveč bližnje sosede. Druschke mu je povedal, da je bil prav v vseh primerih strelec Ludviger. Toda Marklja so tudi zabodli. Kdo ga je? Ludviger, dva, trije, vsi štirje? O tem je poročilo molčalo, čeprav ga je gestapovec s priimkom Felber napisal po pogovorih z vsemi štirimi moškimi. Morda je bilo pomanjkljivo zato, ker je bil Geheime Staatspolizei bolj geheime in staats kot pa polizei.

	Nadaljeval je z branjem. Naslednji, ki ga je v noči na prvi april iskala zamaskirana četverica, se je usodi žrtve izognil. To je bil Jože Žerjal, fotograf po poklicu. Iskali so ga na napačnem naslovu, da bi našli pravega, se niso potrudili. Konrad je domneval, da je gestapo tudi do tega podatka prišel med pogovori z morilci, ki to vsaj v tem primeru niso bili.

	Je bila med Žerjalom in Burnikom, fotografoma, poleg poklica še kakšna povezava? Lahko bi bila, enega je Črna roka hotela umoriti, a ji to ni uspelo, drugega ji je. Sta oba za partizane razvijala fotografske filme, kako drugače za napačne ljudi uporabljala svoje veščine? O tem bi morda kaj vedela Burnikova žena, vdova pravzaprav, ki možu s svojimi izjavami ne more več škodovati. Lahko bi se pogovoril tudi z Žerjalom, ki pa zagotovo ne bo hotel pljuvati v lastno skledo in bo povezave, ki bi ga lahko kompromitirale, zagotovo utajil.

	V Felberjevem poročilu je ujel opombo, da so se črnorokci po Jesenicah in okolici prevažali z avtomobilom. Od jeseniške železniške postaje so se odpeljali proti Javorniku in se ustavili pred večstanovanjsko hišo, v kateri sta z majhnim otrokom živela zakonca Gusti in Leopold Pajer. Kaj se je zgodilo z otrokom, ni pisalo, njegova starša pa so odpeljali od doma in ju likvidirali ob železniški progi, zjutraj je njuni trupli odkril progovni nadzornik.

	Naslednja postaja smrtonosne četverice je bila delavska baraka na Javorniku z devetimi strankami, iskali in našli so dvajsetletno Maro Kelih. Tudi njo so hoteli odpeljati v noč, a se jim je z vsemi močmi uprla. Eden, bil je zamaskiran s smučarsko kapo, je vanjo izstrelil devet krogel, da je bila takoj mrtva. Ob truplo je nato njegov kolega odvrgel list s črno roko.

	Zadnji dve žrtvi sta bili mati in sin. Prvotno so nameravali ubiti samo sina, invalidnega krojača Adolfa Oblaka, toda ko so vanj izstrelili dve krogli, je nadnje planila mama Ivanka in enemu z obraza potegnila krinko, črno krpo, ostala ji je v roki. Razkrinkani moški je tistemu s pištolo ukazal, naj jo ubije, in res je vanjo izstrelil tri krogle.

	In kdo so bili heroji, tako pogumni, da so si upali streljati na invalida, starko in dvajsetletno dekle, ki je, kot je prebral, tako slabo videlo, da ni moglo opravljati svojega poklica? Bili so: dva stara znanca iz decembra in januarja, Milutin Ludviger in Janko Soklič, ter dva novinca, Jaka Pivk in Janez Dežman.

	Pobrskal je za podrobnejšimi zapisi o njihovih zaslišanjih na gestapu, a jih v dosjeju ni bilo – čeprav mu je Druschke povedal, da so zaslišali vse štiri in da so odgovorili na vse, kar so jih vprašali. Zato se je posvetil njihovim karakteristikam. Najdaljša sta bila zapisa o Ludvigerju, strelcu, in Sokliču, organizatorju. Pri prvem je komisarja presenetila starost: imel je komaj triindvajset let. Na fotografiji je bil z očali podoben študentu ali mlademu kaplanu. Pri fari svetega Vladimirja, zavetnika morilcev, je prešinilo Konrada. Soklič jih je imel dvaintrideset, vseeno mu je uspelo izgubiti skoraj vse lase, na sliki jih je bilo le za ušesi videti nekaj. Izkušeno policijsko oko je hitro ujelo novo podobnost, ki ju je povezovala mimo morilskih pohodov: imela sta skupni naslov bivališča. In to ne na Jesenicah, temveč v Ljubljani. V Ljubljani, v Šiški? Tudi prav, ko bo obiskal enega, bo obenem obiskal tudi drugega. Kdaj? Jutri! Najprej pa bo obiskal fotografovo vdovo, ki ji je ime … Slavka. Starost: osemindvajset let.

	Da je našel ta podatek, je moral nadaljevati s časovnim potekom dogodkov, povezanih s Črno roko. Lotil se je poročila o zadnjem, sredinem umoru. V nasprotju s prejšnjimi poročili ga niso pisali gestapovci, temveč ga je sestavil Sebastian Mock, pripadnik varnostne službe, se pravi obveščevalne organizacije Sicherheitsdienst, morda je bilo zato bolj natančno kot Felberjevo. Ali pa zato, ker nameravajo Nemci krivce tokrat kaznovati … Baje …

	Mock je imel čin hauptscharführerja, njegov kolega Pohl s činom oberscharführerja se je odzval na Slavkin telefonski klic ob triindvajsetih in štiriindvajset minut. Skupaj sta odšla na naslov, ki jima ga je navedla. Naletela sta na prizor, ki ga je prej po telefonu zmedeno opisala. V kuhinji je na tleh ležal mlad moški (devetindvajset let) brez znakov življenja, z vstopno strelno rano na čelu, a brez izstopne rane na zadnji strani glave. Na mizi je ležal list papirja z narisano črno roko. Ženska je bila tedaj že toliko pri sebi, da je lahko bolj natančno povedala, kaj se je zgodilo. Okrog enajstih je nekdo močno potolkel po hišnih vratih, z možem sta takrat sedela za kuhinjsko mizo in se pogovarjala. Moški glas je zavpil: “Aufmachen, Polizei!“ in še nekaj, česar žena ni razumela, čeprav je nemško sicer dobro znala. Anton se je najprej obotavljal, nato pa je vstal, odšel v vežo ter odprl vhodna vrata. Vstopil je zakrinkan moški, za njim še trije. Vsi so imeli spodnji del obraza prevezan s črno ruto ali šalom in na čelo spuščene klobuke. Mož se je pred njimi umaknil nazaj v kuhinjo, a so mu trije sledili, eden pa je ostal v veži. Prvi je po slovensko rekel: “Tu imaš, bandit!“, dvignil roko in ustrelil. Ženska ni mogla povedati, ali je uporabil desnico ali levico. Razen maskiranih obrazov posebnih znakov na četverici ni zaznala, mislila je, da bodo ustrelili tudi njo in je bila preveč preplašena, da bi zaznavala podrobnosti, predvsem je gledala pištolo. Ko je odjeknil strel, je stala v kotu na koncu kuhinje, kamor se je nagonsko umaknila. Trojica se je, ko je žrtev padla na tla in obležala, obrnila in odšla v vežo, kjer jo je čakal četrti. Zvoka avtomobilskega motorja ženska ni slišala ne pred umorom ne po njem.

	Mock in Pohl sta se po pogovoru z nesrečnico oglasila pri sosedih, dve hiši stojita dovolj blizu Burnikove, da bi stanovalci lahko slišali strel, morda pa skozi okno tudi opazili kaj, kar bi bilo lahko v pomoč preiskovalcem. Vendar sta morala policista v obeh hišah ljudi prebuditi, zmedeno so odgovarjali na vprašanja, zaključila sta, da nihče ni ničesar ne videl ne slišal. Mock je ob koncu poročila sklepal, da gre za politični obračun. Burnik naj bi delal za odporniško gibanje, to naj bi nakazovala beseda bandit, ki se tako v nemščini kot v slovenščini uporablja za partizane in njihove privržence. Nazadnje je predlagal, naj zadevo preišče gestapo, upoštevaje podobne likvidacije v preteklosti.

	Glavna razlika je, da so osumljenci aprila priznali, tokrat pa ne, mu je rekel Druschke. Konrad je med branjem dosjeja odkril nove razlike. Burnika so ubili z enim samim strelom, aprila tako skromni niso bili pri nobeni žrtvi, Maro Kelih so ustrelili kar devetkrat. Odpeljati od doma Antona niso niti poskušali, pač pa so ga zrinili v nasprotno smer, v notranjost hiše. Dogajanje je potekalo hitro, brez odvečnih besed. Ker so ženo Slavko pustili živeti, so se morali zavedati, da bo policiji povedala, kaj je možu rekel strelec, preden je pritisnil na petelina. Kot bi se hoteli potruditi, da bo svetu znano, da je res morila Črna roka in ne katera druga organizacija, ne manjka se jih tod okoli. Denimo, da bi Burnik sodeloval z Nemci oziroma njihovimi domačimi pomagači: v tem primeru bi bila likvidator VOS, partizanska organizacija, ki bi z banditom želela preiskovalce napotiti v napačno smer. Sledi do sebe bi skušala zabrisati tudi vsaka druga organizacija, ki ni Črna roka, bi pa hotela, da ljudje mislijo, da je. Njen način dela je na Jesenicah resda splošno znan, a prav vse podrobnosti zagotovo niso pricurljale v javnost, od tod bi lahko izvirale razlike med zadnjim in prejšnjimi umori.

	Konrad si je moral že na tej točki priznati, da ne bo zlahka zaslužil predčasne upokojitve in se pred Druschkejem pojavil s trdnimi dokazi o identiteti storilcev. Že identiteta enega bi zadostovala, strelca, toda če mu bo uspelo odkriti njega, bo odkril tudi ostale. Je bil tudi tokrat krvnik Milutin Ludviger, po rodu iz Litije, trenutno živeč na istem naslovu kot njegov četniški kompanjon Soklič? Mladenič ima posebno znamenje: nosi očala, ki pri ljudeh njegovih let niso ravno pogosta, ponavadi jih nosijo tisti, ki iz takšnega ali drugačnega razloga preveč berejo. Poročilo o preiskavi fotografove smrti jih ne omenja. A očala imajo za preiskovalce neko neprijetno lastnost: mogoče jih je sneti. Tako kot bi se nekdo lahko trudil, da bi izpadel črnorokec, velja tudi obratno: črnorokec bi se lahko trudil, da ne bi izpadel črnorokec. Še zlasti, če mu je gestapo likvidacije odločno prepovedal. Ludviger je najbrž kratkoviden, očala za daljnovidnost nosijo starejši ljudje. Kroglo je prvi moški izstrelil iz neposredne bližine, tarčo bi zadel tudi, če bi očala pred vstopom v hišo vtaknil v žep in bi bil napol slep. Druschkeju bi s tem poslal sporočilo: ni bil Ludviger, kajti Ludviger nosi očala!

	Če je bilo tako, je moral biti fotograf plavi gardi tako oster trn v peti, da je prekršila prepoved vodstva gorenjskega gestapa z začetka aprila. Kaj je pravzaprav tvegala s kršitvijo? Bo likvidatorje po dokazani krivdi obersturmbannführer Pörsterer zvlekel na Bled in jim navil ušesa ali pa jih bo dal kot mačke utopiti v slikovitem jezeru in bi bil otoček s cerkvijo zadnje, kar bi videli? Potem je tu še nejasna povezava med nosečo Mico Pivk in Ludvigerjem, ki naj bi bil oče prihajajočega otroka, likvidacij pa naj bi se udeleževal v družbi Jake Pivka, moškega, kateremu je nasadil rogove. Mica naj bi tičala v ozadju aprilskih umorov, kako pa je povezana s tem zadnjim? Se ji je Burnik tako močno zameril, da je svojemu ljubimcu Milutinu ukazala, naj ga pospravi ne glede na to, kaj bo rekel in naredil strahu vreden gestapo?

	Tuhtanja bo zaenkrat dovolj, si je ukazal Konrad. Priti bo moral do podatkov, ki jih v dosjeju ni, potem bo spet tuhtal, obogaten z njimi. Za začetek bi se bilo dobro pogovoriti z ljudmi, ki kaj vedo o primeru. Prav bi mu prišlo, če bi se še enkrat dobil z Druschkejem, imel bi kar nekaj vprašanj zanj, tudi političnih. Toda počakati bodo morala do ponedeljkovega dopoldneva, ko ga bo črni mož spet spustil v svoje svetišče. Kako, kdaj in s čim so ubili Burnika, je zdaj že dokaj dobro vedel. Pa je dokaj že ujel zajca? Dokaj prav bo, če bo podrobnosti o sredinem umoru slišal iz ust priče, vdove Slavke Burnik, tokrat v slovenščini, jeziku, v katerem je mislil in sanjal.

	In kje gospa živi?

	Prekleta nemška imena ulic! Na Jesenicah se je pred vojno dobro znašel, večkrat ga je domača žandarmerija, nameščena v Rajmontovi hiši, poklicala na pomoč. Vedel je, kje je Cerkvena ulica, vedel je, kje je Kosova ulica, vedel je, kje je Na Pejcah, vedel je, kje je Krekov trg, vedel je, kako lahko hitro najde kogarkoli izmed tisočev Jeseničanov. Toda kje je Richtergasse 21? Fräulein Magda, hilfe!

	In gospodična Magda mu je res znala pomagati. Od nekod je potegnila zemljevid Asslinga in komisarju iz Krainburga pokazala, kje stoji hiša, v kateri prebiva Slavka Burnik. Mimogrede je ujel, da imajo tudi tu Adolf Hitlerstrasse, doslej mu je bilo to védenje prihranjeno. Med vojno na Jesenicah doslej ni dobil nobene naloge, ki bi zahtevala delo na terenu.

	“Zemljevid kar obdržite, najbrž vam bo še kdaj prišel prav,“ mu je rekla zatem.

	Konrad se ji je zahvalil in jo vprašal:

	“Boste vi jutri tu?“

	“Ne, jutri bo tukaj le dežurno osebje. Saj res! Gospod Druschke je za vas pripravil dovolilnico, s katero boste lahko vstopili v poslopje. Tu imate tudi pooblastilo, da delate po nalogu gestapa.“

	“Hvala,“ je rekel komisar in oba dokumenta pospravil v žep suknjiča.

	“Boste danes še prišli sem?“ je zanimalo Magdo.

	“Ne. Kaj naj storim z dokumenti, ki sem jih pustil v pisarni?“

	“Dajte jih v predal mize, tu pa imate ključ, da ga boste zaklenili. In še enega, da boste zaklenili pisarno.“

	Konrad je naredil tako, kot mu je naročila prijazna tajnica, nato pa z dvema ključema in dvema papirjema v žepih ter z zemljevidom v roki odšel do začasno svojega avtomobila. Richtergasse, Sodnikova ulica, naj se je imenovala po nekom s priimkom Sodnik ali splošno po sodnikih, ki sodijo po službeni dolžnosti, je bila od sedeža gestapa za sprehod le nekoliko preveč oddaljena.

	Hiša, v kateri je živela – sama ali z otroki, to bo kmalu izvedel – Slavka Burnik, je bila sicer stara, toda od zadnje prenove še ni moglo preteči veliko Save. Zelena barva pročelja ni bila zbledela od sonca in poševnega dežja, gnanega z vetrom. Pogreb pokojnika je bil včeraj, dokaj hitro, hitro še zlasti ob upoštevanju za vdovo neprijetnega dejstva, da so mu morali iz glave izvleči kroglo. Toda Nemci so zahtevali hitre pokope, tudi v Kranju je bilo tako. Da je bil v hiši pred kratkim mrlič, je pričala črna zastava na drogu, pritrjenem na stebrič kovinske ograje balkona v gornjem nadstropju. Možnost, da je Slavka doma, se mu je zdela večja od možnosti, da je ni: pogrebu sledi pogrebščina, naslednji dan pa je čas za pospravljanje. Tega ni malo, za kropivci ni moč pospravljati sproti, eden sledi drugemu in vsak si želi vsaj kratke pozornosti žalujočih. Burnik je bil fotograf, poklonit se mu niso prišli samo sorodniki, sosedje in znanci, gotovo je imel širok krog stalnih strank, ki pa se najbrž niso udeležile pogreba, temveč so se mu prišle priklonit ob mrtvaški oder. Verjetnost, da je vdova zdaj doma, je povečevalo tudi to, da dan po pokopu svojca žalujoči ponavadi ne hodijo na obiske, prej bi bilo pričakovati, da je k Slavki prišel na obisk sorodnik, morda prijateljica – vendar bo moral pogovor opraviti na štiri oči …

	Na hišnem pragu je opazil, da je ob vhodnih vratih nameščeno stikalo zvonca, smrtonosni četverici v sredo zvečer ne bi bilo treba tolči po lesu, lahko bi preprosto pozvonili. Z razbijanjem pa so hoteli pri ljudeh znotraj ustvariti vtis nujnosti, časa niso izgubljali ne pred umorom ne med njim in ne po njem, hitrost se jim je gotovo zdela pomembna in potrebna. Na drugi strani vrat kot stikalo je bila zvonca pritrjena majhna kovinska tabla, ki je prišlekom, ki bi se radi fotografirali, z umetelnimi črkami sporočala, da so prišli na pravi naslov. Konrad se je spomnil, da so črnorokci v noči na prvi april nameravali ubiti tudi fotografa Žerjala, vendar so zgrešili hišo. Katera je prava, bi, če bi jim pamet v naglici delala prav, lahko ugotovili po tabli ali izvesku. Zakaj je lov odprt ravno na fotografe, bo moral še ugotoviti, morda pa je poklic nepomemben, naključen …

	Na njegov pritisk na stikalo, ki je povzročil predirljiv zvok ne prav daleč v notranjosti hiše, se dolgo ni nihče odzval. Nato je Konrad s svojim kljub starosti še vedno dobrim sluhom zaslišal drobne korake, ki so se približevali vratom.

	“Kdo je?“ je iz notranjosti dobil vprašanje, postavljeno z ženskim glasom.

	“Policijski komisar Konrad Starman,“ je komisar Konrad Starman povedal po resnici; da bi se noter skušal prebiti s kakšno pretvezo, se mu ni zdelo potrebno.

	“Kaj bi radi?“

	Vprašanje ni bilo slišati neprijazno, je pa bilo v njem moč zaznati kanec naveličanosti.

	“Preiskujem smrt vašega moža,“ je Konrad nadaljeval z resnicoljubnostjo.

	“Saj sem že vse povedala,“ je tudi ženska na drugi strani vrat najbrž povedala po resnici.

	“Verjamem, toda jaz sem Slovenec, morda mi v za oba domačem jeziku lahko poveste kaj, česar nemškim preiskovalcem niste mogli ali znali.“

	Zaslišal je obračanje ključa v ključavnici – seveda, ženska, ki ji nepovabljeni gostje pred očmi umorijo moža, bo še dolgo zaklepala hišo tudi podnevi.

	O ljudeh, ki jih bo srečal, se Konrad vnaprej ni trudil oblikovati predstave; tudi če bi si jo o Slavki Burnik ustvaril, ga s svojo zunanjostjo v živo najbrž ne bi z ničimer presenetila, kvečjemu morda s tankimi obrvmi, ki so ji usločene visoko na čelo dajale videz začudenja: med pogovorom z njo je potreboval nekaj minut, da se prividu čudenja sam ni več čudil. Bila je srednje ženske višine, kostanjevorjavih kratkih las, imela je rjave oči in bel, morda bled obraz, ki je bil, upoštevajoč dogajanje preteklih dni, kljub sončnemu skoraj-poletju razumljiv. Oblečena je bila v črnino, ki jo bo nosila … koliko časa? Pol leta, eno leto? Dolžina formalnega žalovanja ni bila enaka v vseh koncih Gorenjske.

	“Zakaj so poslali še vas?“ je gospa Burnik vprašala za glavo višjega obiskovalca; zaradi gledanja navzgor so se njene obrvi pomaknile še bolj proti lasem.

	“Najbrž bi tudi vi želeli, da bi bili morilci vašega moža kaznovani?“

	“Za šest spomladanskih umorov ni nihče odgovarjal, zakaj bi zdaj za enega? Vojna je in veljajo neki drugačni zakoni kot v miru, toliko že vem.“

	“Tokrat je drugače, rekli so mi, da bodo storilci kaznovani.“

	“Kdo vam je to rekel?“

	“Clemens Druschke.“

	“Glavni gestapovec? Ali sodelujete z njim … z njimi? Od kod sploh ste, nikoli vas še nisem videla?“

	“Prihajam iz Kranja, poklicali so me na pomoč samo zaradi umora vašega moža.“

	“Prav,“ se je vdala Slavka. “Stopite naprej, če ste že tukaj, sosedje zagotovo že kukajo skozi okna. Zanima jih, kaj dan po Tonetovem pogrebu pri meni počne moški.“

	“Moški, ki bi bil lahko vaš oče,“ se je ves čas resni ženski nasmehnil Konrad.

	“Težko, mrtev je že sedem let, vi pa mi delujete še kako živi,“ se Slavka še vedno ni nasmehnila, je pa z zadnjimi besedami pokazala vsaj nekaj dobri volji podobnega.

	Komisar ji je sledil skozi vežo v kuhinjo, kjer se je zaradi policijskih izkušenj povsem samodejno začel ozirati za krvavimi madeži, vendar jih ni bilo videti ne na tleh ne na steni. Burnika so ustrelili v čelo, krogla ni izstopila, ob vstopu je le manjša količina krvi brizgnila iz rane. Ko pa se je zgrudil, je krvavel na rumen linolej, ki ga ni težko oprati in obrisati. Pomislil je, kako se je morala med čiščenjem počutiti Slavka. Madeži so bili še pred nedavnim del njenega moža, s katerim je pred prihodom morilske četverice prijetno kramljala ...

	Pod oknom je stala miza. Sedla sta vsak ob eno daljšo stranico, Konrad s hrbtom proti oknu.

	“Bi kaj popili?“ je vprašala Slavka, ki ji je prihod gosta prebudil čut gostiteljice, ki so ji ga v zadnjih dneh kropivci najbrž še okrepili. “Imam vino in žganje.“

	“Samo kozarec vode bi, prosim.“

	Konrad je od nekdaj popil veliko vode, pogosto je bil žejen. V pisarni je imel na mizi vedno litrsko steklenico, ki jo je, če ni imel opravkov na terenu, med službo napolnil dvakrat. Marsikateri obiskovalec je, ko je zagledal steklenico s prozorno tekočino in komisarja s kozarcem v roki, pomislil, da ga mož na stolu brez sramu cuka. Njega je to zabavalo, nikoli se ni trudil s pojasnjevanjem, da pije navadno vodo. Tudi njegovi šefi – in zvrstilo se jih je kar nekaj skozi desetletja – so morali to sami ugotoviti.

	Slavka je vstala, stopila do omarice na steni, ven vzela kozarec in ga napolnila pod pipo nad umivalnikom. Kozarec je bil popolnoma čist, a voda se mu je zdela nekoliko bolj trpka od kranjske. Morda pa je trpek okus prinesel s seboj, zrak na Jesenicah zaradi železarske industrije, ki je vojni navkljub ali ravno zaradi nje delala s polno paro – in tudi z mnogo dobesedne pare, ni bil najboljši.

	“Hvala,“ je rekel, ko je bila čaša prazna.

	“Če boste še, povejte, lahko pa si natočite tudi sami,“ je Slavka vztrajala pri vlogi dobre gostiteljice.

	Kakšna pa je kot priča umora? je pomislil Konrad. Če je slaba, mu njena gostoljubnost ne bo prav nič pomagala ...

	“Žal ne gre drugače, morali boste še enkrat podoživeti smrt svojega moža. Morda vam bo laže, če bom jaz spraševal, vi pa odgovarjali, s primerom so me dokaj dobro seznanili.“

	Slavka je prikimala.

	“Torej: v sredo ob enajstih zvečer sta z možem sedela v kuhinji in se pogovarjala ...“

	“Ne spomnim se več, o čem.“

	“Verjamem, toda to ni pomembno. Tole pa bi lahko bilo: ste slišali zvok avtomobilskega motorja?“

	Slavka je malo pomislila in rekla:

	“Ne, a zdi se mi, da sem slišala loputanje vrat.“

	“Avtomobilskih?“

	“Najbrž, prepričana pa nisem.“

	V noči na prvi april so se črnorokci po Jesenicah in okolici prevažali z avtomobilom. Redka vozila policija sicer ponoči včasih res ustavi, a še vedno ima človek, ki po mestu hodi peš, precej večje možnosti, da ga bodo možje v takšni ali drugačni uniformi povprašali po dovoljenju, da je ob tako pozni uri lahko zunaj. Nekateri avtomobili so zelo tihi, črnorokci, če so res bili oni, pa do Burnikove hiše najbrž niso pridrveli s polnim plinom, temveč so se pripeljali počasi, tako da so vrata, ki so jih ob izstopanju odprli in zaprli, povzročila glasnejši zvok kot motor – v tem primeru je Slavka slišala prav. Čeprav … Če nekdo na cilj prispe z avtom in se mu zelo mudi, bo vrata pustil odprta, da ob vrnitvi ne bo izgubljal časa z njihovim odpiranjem ...

	“Na kaj ste pomislili, ko ste zaslišali razbijanje po vratih?“

	“Nisem imela časa razmišljati. Pa tudi treba mi ni bilo, takoj zatem sem zaslišala, da je policija in naj ji takoj odpremo.“

	“V nemščini?“

	“Ja.“

	“Ste najprej verjeli, da je res policija ali ste takoj pomislili na prevaro? Na Črno roko?“

	“Verjela sem, da je policija.“

	“Vaš mož tudi?“

	“Najbrž.“

	“Vam je kaj rekel?“

	“Ja … Ne … Pravzaprav se ne spomnim.“

	“Veste pa, da se je obotavljal, preden je odšel odpret?“

	“A ne dolgo.“

	“Vi ste ostali v kuhinji?“

	“Ja.“

	“Je mož kuhinjska vrata pustil odprta in ste imeli neoviran pogled vse do vhodnih vrat?“

	“Pustil je priprta, nisem videla čisto do začetka veže.“

	Konrad je pomislil, da morda ne bi bilo slabo kakšen podatek zapisati. Spomin je imel res dober, a se je zavedal, kako varljiv zna biti. Torbo je med sedanjem odložil ob nogo mize, zdaj se je sklonil, ven vzel beležnico in s črnilom do vrha napolnjeno nalivno pero, zaprto s pokrovčkom in shranjeno v podolgovati vatirani škatlici. Izučilo ga je, kakšna packarija se lahko zgodi, če pero naokrog prenašaš nezaščiteno. Za začetek je zapisal, da je Slavka slišala loputanje avtomobilskih vrat, to se mu je zdelo pomembno.

	Zdaj prihaja za ubogo žensko najtežji del, je pomislil.

	“Vaš mož se je začel umikati skozi vežo nazaj proti kuhinji, ko je videl, da na pragu stojijo zamaskirani moški. Je skušal vrata ponovno zapreti in jih zakleniti?“ jo je vprašal.

	“Do tja sicer nisem videla, toda mislim, da ne. Skoraj takoj zatem, ko jim je odprl, sem videla, kako se bližajo.“

	“Ste se jih prestrašili?“

	“Pa še kako!“

	“Kaj ste pomislili ob pogledu nanje?“

	“Da so člani Črne roke.“

	“Da je ta morila v prvoaprilski noči, ste vedeli, to ste mi že omenili, je tako?“

	“Je. O njej smo slišali že prej, pozimi. Aprila so ljudje nekaj časa govorili samo o njeni moriji.“

	“Ste kdaj pred sredinim večerom pomislili, da bi se lahko pojavila pri vas?“

	“Ne, nikoli.“

	“Najbrž se niso predstavili, niso rekli 'Mi smo Črna roka' ali kaj podobnega?“

	“Ne.“

	“S čim so imeli zakrite obraze?“

	“S črnimi rutami. Ali s šali, nisem prepričana.“

	“So imeli na glavi klobuke?“

	“So.“

	“Vsi?“

	“Za zadnjega nisem prepričana, ostal je v veži in ga nisem dobro videla. Pravzaprav sem videla samo senco.“

	“Saj res!“ je prešinilo Konrada. “Je v veži luč?“

	“Je.“

	“Kje je stikalo?“

	“Dve sta, eno je levo od kuhinjskih vrat, drugo pa je pri vhodnih vratih, tako da lahko luč prižgemo na obeh koncih.“

	“Jo je vaš mož prižgal, preden je odprl?“

	S Slavkinega obraza je za nekaj trenutkov izginil izraz začudenja, nadomestil ga je izraz negotovosti.

	“Tega pa ...“ je začela, a ne dokončala. Nato je rekla: “Prižgal jo je, zdaj se spomnim, sicer ne bi mogla videti sence.“

	“V kuhinjo so torej prišli trije moški. So bili vsi oboroženi?“

	“Ne, samo prvi.“

	“S pištolo?“

	“Ja.“

	“Jo je držal v levi ali desni roki?“

	“Mislim, da v desni. Tako je, v desni roki jo je držal.“

	Konrad se je spomnil, da je hauptscharführer Mock v svojem poročilu zapisal, da gospa Burnik ni vedela, ali je strelec pištolo držal v desnici ali levici. Zdaj se je zgodilo to, na kar je že dostikrat naletel: priča se je, ko je od travmatičnega dogodka preteklo nekaj časa, spomnila več kot po samem dogodku, ko je bila še v šoku.

	Zapisal je podatek v beležnico, nato pa vprašal:

	“Je bil visok ali nizek? Je imel velik trebuh?“

	Spomnil se, kaj je prebral v Druschkejevem dosjeju o plavogardističnem likvidatorju Milutinu Ludvigerju: da je nizke postave, natančneje meter in petinšestdeset centimetrov.

	“Bil je bolj visok. In suh.“

	Konrad je pisal.

	“Ste še sedeli, ko so prišli v kuhinjo?“

	“Če se prav spomnim, sem vstala, ko so bili še v veži.“

	“Ste stali pri mizi, ko je moški streljal?“

	“Ja, potem pa sem se umaknila v kot, tamle, mislila sem, da bo ustrelil tudi mene.“

	“Preden je streljal, je nekaj rekel. Kaj?“

	“Tu imaš, bandit.“

	“V slovenščini?“

	“V slovenščini.“

	“Kakšen glas je imel? Visok? Nizek? Star? Mlad?“

	“Nekaj srednjega, brez kakšnih posebnosti.“

	“Kaj pa njegov naglas?“

	“Nanj nisem bila pozorna.“

	“Je rekel tu imaš v pravilni slovenščini ali tle maš po gorenjsko?“

	“Tle maš je rekel.“

	Konrad je pisal. Dodal je tudi pripombo, da je Ludviger po rodu iz Litije, kjer govorijo pravilnejšo slovenščino kot Gorenjci.

	“Za vas se niso zmenili?“

	“Pogledali so me, ko so prišli v kuhinjo, potem so se obnašali, kot da me ni.“

	Konrad je zaznal, da je Slavka postala med pogovorom še bolj bleda, tudi njene ustnice so bile bolj rožnate kot rdeče.

	“Se dobro počutite?“ jo je vprašal.

	“Malo sem šibka,“ je priznala.

	“V zadnjih dneh najbrž niste prav veliko jedli?“

	“Ne, ni bilo časa.“

	“Lahko si zdajle kaj pripravite, jaz bom počakal, nikamor se mi ne mudi.“

	“Ne, pozneje bom skuhala večerjo. Moram … moram se navaditi, da kuham samo za enega.“

	Konrad je sočutno prikimal in vprašal:

	“Imate otroke?“

	Če jih ni bilo zaznati, še ni pomenilo, da ne obstajajo, lahko bi bili v gornjem nadstropju ali pri sorodnikih.

	“Ne.“

	“Kako dolgo sta bila z možem poročena?“

	“Pet let.“

	“Ste vi lastnica hiše, je bil lastnik mož, oba morda?“

	“Edini lastnik je bil Tone, podedoval jo je po starših, bratov in sester ni imel.“

	“Pa vi, imate brata ali sestro?“

	“Imam sestro, ki živi na Koroški Beli, kjer sem včasih živela tudi jaz. Poročila se je en mesec za menoj, zdaj ima že tri otroke.“

	V to, zakaj Slavka in Tone nista imela otrok, Konrad ni želel drezati, v ozadju bi lahko tičali zdravstveni razlogi, ki so povsem osebna stvar, in povsem nepomembna za policijsko preiskavo.

	V mislih se je vrnil nekaj vprašanj nazaj, nekaj ga je še zanimalo v zvezi s strelcem. Hitro je našel nit in vprašal:

	“Moškim so se najbrž videle samo oči?“

	“Najbrž.“

	“Je imel kdo med njimi očala?“

	Slavka se je zazrla mimo komisarja in skozi okno ter brskala po spominu.

	“Ne,“ je naposled odgovorila.

	In Konrad je spet pisal.

	“Ali morda veste, zakaj so možu rekli bandit?“

	“Ne,“ je rekla Slavka, a Konradu, izkušenemu spraševalcu, ni bilo slišati povsem prepričljivo.

	“Res?“

	“No, nekateri pravijo partizanom banditi.“

	“Je vaš mož simpatiziral z njimi? Delal zanje?“

	“Ne vem.“

	“Niste pa prepričani, da ni?“

	“O politiki se nisva pogovarjala.“

	Konradu ni bilo treba z njenega obraza prebrati, da laže: lagala bi vsaka ženska, ki bi trdila, da se med vojno z lastnim možem ne pogovarja o politiki. S kom pa naj se? Z župnikom? On se z njim že ne bi, spovedna molčečnost gor ali dol …

	“Ste prepričani?“ je sogovornico obzirno vprašal in morda malce manj obzirno pogledal; želel je, da ve, da ji ne verjame.

	“Vsekakor sem prepričana, da se o politiki nočem pogovarjati s človekom, ki dela za gestapo, čeprav je Slovenec,“ se je z rahlo ostrino v glasu odzvala na komisarjev pogled.

	“Razumem. A predvsem bi rad delal za vašega moža Toneta in seveda tudi za vas, oba si zaslužita, da bi bili storilci kaznovani, kdorkoli že so. Vendar imate povsem prav, ker mi ne zaupate, to bi bilo v teh časih zelo lahkomiselno.“

	“Odkar sem odrasla, me ljudje nimajo za lahkomiselno.“

	“Bojim se, da sva se znašla v slepi ulici. Če vam je moža umorila Črna roka, je bil povezan z odporniškim gibanjem, vi pa se o tem raje ne bi pogovarjali z menoj, je tako?“

	“Čisto prav ste ugotovili!“

	“Vašo hišo je policija po umoru gotovo natančno preiskala?“ je Konrad zamenjal temo in upal, da se mu bo po ovinkih uspelo vrniti k prejšnji, k Burnikovemu političnemu predznaku – tudi takšnega vijuganja se je naučil med tisoči pogovori v svoji karieri.

	“Tako je. Vse so preobrnili, še zdaj nisem vsega pospravila.“

	“Najbrž je hišo preiskal gestapo?“

	“Za preiskave so strokovnjaki, tudi vaš Druschke je bil nekaj časa tu.“

	“Sta kaj govorila?“ je Konrad preslišal zaimek vaš.

	“Na kratko.“

	Tega mu mladi gestapovski kujon ni omenil: morda se mu ni zdelo potrebno – ali pa za tem tiči kaj drugega?

	Prepričan je bil, da si bo to vprašanje zaradi ne povsem jasnega odnosa Nemcev do primera Burnik med preiskavo še večkrat zastavil.

	“Nemško menda dobro govorite?“ je zastavil novo vprašanje, tokrat Slavki.

	“Če pa Nemci nočejo govoriti slovensko! Tri leta so že tukaj, imela sem dovolj časa, da se naučim, pa tudi prej sem že nekaj znala.“

	“Večer po umoru pa k vam ni prišel gestapo?“

	“Ne, prišla sta dva v uniformi varnostne službe.“

	“Jih razlikujete?“ je presenečeno vprašal Konrad; inačic nemških uniform je bilo toliko, da se še on včasih ni znašel med vsemi tistimi barvami, kroji in našitki.

	“Poznam vse nemške uniforme. Delam v Šiviljstvu Pokljukar. Izdelujemo predvsem predpasnike, delovne halje in delovne obleke, pa tudi druge izdelke iz blaga. Poleg tega tudi popravljamo vse v zvezi z oblekami, z Nemci imamo sklenjeno pogodbo za čiščenje in vzdrževanje uniform, predajo nam jih skupaj z listkom o njihovi oznaki. Pravzaprav ne delam samo kot šivilja, včasih tudi prodajam, poleg delavnice imamo industrijsko trgovino.“

	Konrad se je med svojo kar dolgo kariero pogovarjal z mnogimi ljudmi, iz mnogih razlogov, ki so jih narekovale preiskave zločinov in prekrškov. Nekateri so govorili kot naviti; nekateri so molčali kot riba; nekateri so lagali, kot pes teče; nekateri so samim sebi skakali v besedo; nekateri so bili vzvišeni; nekateri so bili preprosto preveč pijani, da bi izustili kaj smiselnega. Najraje je imel stvarne in umirjene sogovornike, ki so brez olepšav znali povedati bistveno – Slavka Burnik je doslej že dokazala, da sodi mednje. To z uniformo je bil dober primer: nenavadno se ti zdi, da civilistka zna razločiti uniforme različnih nemških služb – ona pa ti nemudoma ponudi smiselno razlago.

	“Sta oficirja v sredo zvečer preiskala hišo?“ je nadaljeval z vprašanji.

	“Ne.“

	Zato torej tega ni v poročilu – hišo je preiskal gestapo, a ni našel ničesar, kar bi fotografa povezovalo z uporniki. Če bi kaj našel in bi mu Druschke to zamolčal, njegova pot iz Kranja na Jesenice ne bi imela smisla, ta podatek je bil ključnega pomena: če bi pri fotografu našli kaj, kar bi ga povezovalo s partizani, bi ga to povezalo tudi s Črno roko kot njihovo sovražnico, dodatek preiskavi v obliki možganov nekega komisarja pa ne bi bil potreben.

	“Je gestapo zaplenil moževe fotografije? Negative?“

	“Zaplenil je vse, kar se mu je zdelo sumljivo, a še nisem pogledala, kaj vse manjka.“

	“Je vaš mož vodil knjigo strank?“

	“Ne, ni se mu zdelo potrebno, imel je zelo dober spomin, zapomnil si je vsakogar, ki je bil kdaj pri njem.“

	“So k njemu kdaj prišle stranke, ki so se vam zdele sumljive?“

	“Na kakšen način?“

	“Samo trenutek … Kje v hiši je studio?“

	“Levo iz veže, gledano od tukaj.“

	“Je bil kdaj kdo v studiu dlje časa, kot bi bilo potrebno za fotografiranje?“

	Slavkin obraz je preletela senca negotovosti.

	“Jaz nisem …“ se ji je negotovost zajedla tudi v govorico, stavka ni dokončala.

	“Torej bi bilo to mogoče?“

	“Včasih sem pomislila, da nekateri moški dolgo ostanejo notri,“ je rekla po kratkem razmisleku. In dodala: “Ti so tudi večkrat prišli.“

	“Samo moški?“

	“Ja.“

	“Ste koga poznali?“

	“Ne,“ je rekla po tokrat malce predolgem premoru, da se v komisarju ne bi dvignila jasno zaznavna zastavica pozornosti.

	“Bi bili njihovi obiski lahko politične narave?“ se je Konradu zares uspelo vrniti k temi, od katere se je prej oddaljil.

	“Ne.“

	“Zagotovo?“

	Spet malce predolg premor in nato:

	“Tone ni bil takšen.“

	“Kakšen?“

	“Političen,“ je Slavka še vedno branila ideološko nevtralnost mrtvega Toneta.

	“Ste hodili v studio, ko je mož delal?“

	“Če je bilo kaj nujnega in če je bil sam.“

	“Ali domnevate, da je z moškimi, ki so bili dlje časa pri njem, igral karte?“

	“Morda,“ je rekla Slavka in se končno le nasmehnila; tudi njej je bilo to slišati neumno. Ob njenem nasmehu je celo Konrad, ki žensk ni rad ocenjeval po zunanjem videzu, zaznal, da je prav prijetna na moški pogled, marsikatera ženska pa bi ji bila takšnega obraza nevoščljiva.

	“Vem, da so moja vprašanja za vas neprijetna, toda zagotavljam vam, da jih postavljam le kot kriminalistični komisar,“ se je čutil dolžnega pojasniti, čeprav je vedel, da z vdovo, gledano z običajnega policijskega cilj-posvečuje-sredstva stališča, z njo dela v rokavicah.

	“Vi se torej ukvarjate samo s kriminalom, nič s politiko?“ je zdaj on dobil malce bolj osebno vprašanje.

	“Tako je.“

	“Rada bi vam verjela, toda ...“ ni dokončala stavka.

	Je morda, zgolj morda, zaznal željo, da bi se rešila nekega bremena, ki jo teži?

	“Tisti, ki ti rečejo, da jim lahko zaupaš, so ponavadi najmanj zaupanja vredni,“ je rekel Konrad in se vprašal, kako bo ženska razumela te sicer dostikrat resnične besede.

	“Mogoče bo vseeno prav, če vam povem o moških, ki so prihajali k Tonetu. No, samo o enem moškem, tistem, ki sem ga poznala.“

	“Mi lahko poveste, kako se piše?“

	“Lojze Možina.“

	“Kje ste ga spoznali?“

	“V šoli. Nisva sicer hodila v isti razred, toda bil je razgrajač, o njem se je veliko govorilo.“

	Jaz pa si bom morda zaželel govoriti z njim, je pomislil Konrad.

	“Torej, vedela sem, kako se piše,“ je nadaljevala Slavka. “Ko je prišel k nam, sem mu dvakrat jaz odprla vrata, toda ni me prepoznal, jaz pa se tudi nisem hotela delati znane. Potem sem pred nekaj meseci izvedela, da je odšel v gozd k partizanom.“

	Ne bom se pogovoril z njim, je pomislil Konrad.

	“Torej zaradi njegovih obiskov sklepate, da je bil mož povezan z uporniki?“

	“Ne samo zaradi obiskov. Nekega večera sem Toneta nujno potrebovala in sem ga odšla iskat v temnico, kjer je razvijal fotografije, pred tem pa sem ugasnila luč v studiu, da ne bi od tam prišla svetloba. Videla sem nekaj povečav, ki so se sušile, na njih so bili moški in ženske v uniformah. Na glavi so imeli kape z zvezdami.“

	“Ste ga vprašali, od kod mu posnetki?“

	“Ne, nisem hotela drezati vanj.“

	“Poznate Jožeta Žerjala?“

	“Fotografa? Poznam.“

	“Ste vedeli, da ga je v noči na prvi april iskala Črna roka, da bi ga ubila, vendar je zgrešila hišo?“

	“Prvič slišim.“

	“Z vašim možem sta se najbrž poznala, zaradi poklica. Sta bila bolj konkurenta ali bolj prijatelja?“

	“Mislim, da ne eno ne drugo, a sta se kar dobro razumela. Včasih sta se slišala po telefonu, enkrat je eden želel kakšen nasvet, drugič drugi. Osebno je bil morda dvakrat, trikrat pri nas.“

	“Je prišel sam ali je bil še kdo z njim?“

	“Sam je bil.“

	Konrad se je zamislil in se vrnil k prejšnji temi. Rekel je:

	“Hvala, da ste mi zaupali moževo povezavo z uporniki, to je za primer zelo pomembno, morda odločilno.“

	“Upam, da zaradi iskrenosti ne bom imela kakšnih težav.“

	“Ne, tudi če bi izvedel, da ste kakorkoli pomagali možu, tega ne bi prenesel gestapu.“

	“Saj nisem sodelovala!“ je ogorčeno rekla Slavka.

	“Oprostite, uporabil sem napačno besedo.“

	Slavka je mirneje rekla:

	“Slišati je bilo, kot bi me hoteli povezati z uporniki.“

	“Ne, ne, brez skrbi. Verjamem, da je imel vaš mož skrivnosti, ki jih ni bil pripravljen deliti z vami. Še enkrat se vam opravičujem.“

	“Je že v redu,“ je rekla Slavka. “Zdite se mi dostojen človek, ki ne bo zlorabil moje slabosti.“

	“Slabosti?“

	“Slabosti, da. Tako me je težilo, da vam nisem vsega povedala, da sem popustila in o Tonetu govorila slabo.“

	“Zdaj vam bom morda jaz povedal preveč, toda po mojem mnenju sodelovanje z uporniki ni nujno nekaj slabega.“

	“Nenavadne besede za nekoga, ki dela za gestapo,“ se je rahlo nasmehnila gospa Burnik. “Toda brez skrbi, nikomur vas ne bom zašpecala.“

	“Bi si zdaj lahko ogledal fotografski studio?“ je vprašal komisar, ki ni želel, da bi pogovor zašel pregloboko v politične vode.

	“Seveda, pojdite za menoj,“ je rekla Slavka, vstala in zapustila kuhinjo. V veži je odprla vrata na levi strani in ko je Konrad prišel za njo, se je zazrl v velik prostor, ki mu je bilo že na prvi pogled videti, čemu je namenjen. Na levi strani je stal stol brez naslonjala, za njim je viselo belo platno. Zraven je bilo videti nabor ozadij, prvo je prikazovalo idilično plažo s palmami na levi in morjem na desni polovici. Nad stolom je poševno visela velika svetilka s širokim ščitnikom, na trinožniku malo nazaj je bil nameščen fotoaparat. Za njim je stala miza z dvema od prvega različnima fotoaparatoma ter raznim priborom in pripomočki, še več fotoaparatov je tičalo v omari ob zadnji steni. Na prvi steni je viselo veliko ogledalo; tako veliko, da se je celo visoki Konrad v njem lahko videl od glave do čevljev, ko se je obrnil proti njemu.

	Sem se zredil? je pomislil, ko se je zagledal v polni širini; namesto da bi si odgovoril, je raje pogledal drugam. Na desni strani so bila vrata, za katera ni bilo težko ugotoviti, kam vodijo: v temnico.

	“Je odklenjeno?“ je vprašal žensko ob sebi, ki se ni trudila z razlago, kje je kaj in čemu je kaj namenjeno.

	“Je, za ta vrata sploh nimamo ključa.“

	“Grem lahko noter?“ je Konrad vljudno vprašal.

	“Lahko.“

	Obrnil se je na desno, naredil nekaj korakov, odprl vrata in se znašel v temnici, po širini večjem prostoru kot po dolžini, zadnja stena je bila najbrž na drugi strani prva stena hiše, desno od vhodnih vrat. Slavka je prišla za njim in prižgala luč, da je sobico preplavila šibka rdeča svetloba, ki v nasprotju z običajno rumeno nepopravljivo ne škoduje filmom in fotografskemu papirju. Na dolgem lesenem pultu ob zadnji steni so se vrstile steklenice in vrečke s kemikalijami, nikjer pa ni bilo opaziti fotografij ali negativov. Enako je bilo tudi spredaj v studiu. Seveda, gestapo je odnesel celotno gradivo in ga natančno pregledal, morda ga pregleduje še zdaj – a če Druschke z njim ni igral kakšne čudne igre, doslej ni odkril ničesar, kar bi fotografa povezovalo s partizani. To je pravkar spretno uspelo odkriti njemu, vendar bo moral še premisliti, kaj to pomeni za primer – toda pozneje, v samotni notranjosti avtomobila.

	Slavko bi že skoraj vprašal, če bo njej nepotrebni fotografski studio zdaj oddala v najem, a si je premislil, to ga čisto nič ne briga. Naenkrat je začutil močno potrebo, da bi za vdovo, ki mu je kljub čustveni bolečini razkrila podrobnosti o dogajanju zanjo nedvomno najtežjega večera v življenju, in mu je po boju v sebi zaupala še moževe – skoraj zagotovo – nevarne skrivnosti, rekel ali storil kaj prijaznega, preden se poslovi.

	“Vam prinesem kaj iz trgovine?“ jo je vprašal po kratkem razmisleku. “Ali pa vas do tja zapeljem z avtomobilom, da ne boste hodili peš in nosili cekarja?“

	“Ne, ne, hvala, a imam vse, kar potrebujem, sorodniki so mi v preteklih dneh marsikaj nanosili.“

	“Storili si boste uslugo, če si boste po mojem odhodu skuhali večerjo in pojedli kaj toplega.“

	“Naredila bom tako,“ je vdano rekla gospa Burnik.

	“Imate kaj proti, da vas ponovno obiščem, če bom želel še kaj vedeti?“

	“Ne, nič nimam proti, vi kar pridite.“ Tudi to je izrekla z vdanostjo v glasu.

	“Boste šli v ponedeljek na delo?“

	“Ne, šele v torek, v ponedeljek bom še doma, marsikaj moram postoriti.“

	“Hvala vam in na svidenje.“

	“Na svidenje.“

	Zadnje besede sta oba izgovorila v fotografskem studiu, kamor sta se vrnila po kratkem obisku temnice. Iz studia je Konrad odšel v vežo in nato v kuhinjo ter pobral torbo, ki jo je pustil ob mizi; če bi pozabil nanjo, se mu to ne bi zgodilo prvič. Zunaj je bilo še vedno svetlo, celo povsem svetlo. Pogledal je na uro. Šele pol osmih? Pričakoval je, da bo precej več, med pogovorom s Slavko je izgubil občutek za čas, zdelo se mu je, da sta se pogovarjala celo večnost, najbrž zato, ker mu je bilo zelo neprijetno drezati v vdovo z mučnimi vprašanji.

	Na poti pred hišo je nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil, imel je občutek, da se s tem postopkom znebi nekaj nakopičene negativnosti, tega neizogibnega sestavnega dela svojega poklica. Potem je stopil do avtomobila, pritisnil na gumb za vžig, zapeljal vzvratno do ceste, prestavil v prvo ter potlej vse do Kranja vozil naprej in naravnost. Med vožnjo je imel o čem premišljevati. Kakšni so rezultati prvega osebnega pogovora v primeru Burnik? Mešani? Da, mešani. Slavka mu je res razkrila kar nekaj novih podatkov, a so imeli žal neko slabost: nasprotovali so eden drugemu. Tone Burnik je najbrž delal za partizane, morda samo kot fotograf, morda tudi kako drugače, s tem je postal hodeča tarča za politične nasprotnike. Toda to se ne sklada s telesno višino sredinega strelca. Milutin Ludviger, plavi likvidator rdečih, je majhen, moški, ki je izstrelil kroglo v Burnikovo glavo, je visok. Povrhu je govoril v kleni gorenjščini in ne v ljubljanščini podobni litijščini. In spet novi toda: toda Ludviger bi se lahko v otroštvu selil sem ter tja in nekaj časa živel tudi na Gorenjskem, ali pa bi se lahko kako drugače navzel gorenjske izgovorjave besed. Zdaj ta zaenkrat še vedno glavni osumljenec – priče se motijo, to ve vsak kriminalist – skupaj s Sokličem živi v Ljubljani, jutri ju bo razveselil s svojim obiskom. Na dvojni pogovor se mora dobro pripraviti – ali pa tudi ne, na pogovor s Slavko se ni pripravljal skoraj nič, a se je dobro odvijal, lepo jo je pripeljal do točke, na kateri je bila pripravljena spregovoriti o moževih stikih z eno od političnih struj, ki med vojno delujejo v Sloveniji – ki je zanj, Konrada, še vedno obstajala.

	Gregor Sitar ni veljal samo za zgovornega, veljal je tudi za skrbnega in pedantnega moža. Morda je bil v kakšni stvari tudi malomaren, a za zaupani mu vozni park policijskih enot v Kranju je zgledno skrbel, vključno z doslednim preverjanjem količine goriva v avtomobilih. Lahko si bil prepričan, da boš imel poln rezervoar, ko boš vozilo odpeljal iz garaže. Konradu je pogled na kazalec za bencin povedal, da je lahko brez skrbi ne le danes, temveč bo lahko brez skrbi tudi jutri, ne bo obtičal na cesti med Ljubljano in Kranjem, ko se bo vračal z izleta v kraljestvo generala Rupnika. Če pa bi res obtičal, bi se znašel v lepi godlji: kje dobiš bencin v nedeljo, ko so črpalke vse pogosteje zaprte tudi med tednom, ker nimajo česa prodajati?

	Morda v lekarni?

	Nekoč je prebral, da so konec prejšnjega stoletja, ko so bili avtomobili na cestah še redkost, bencin prodajali v lekarnah. Na istem mestu je prebral tudi, da se je s povečevanjem števila avtomobilov zrak v mestih krepko izboljšal, ker se je zmanjšalo število konj, ti so bili dotlej najpomembnejše prometno sredstvo, ki je svoje fige brezbrižno odložilo kjerkoli. A je Konrad opazil, da se število teh živali na cesti zadnje čase spet povečuje. Trave še ni primanjkovalo in je tudi ne bo, ni pa bil prepričan, da bo tako tudi s konji – še ena vojna zima in marsikateri kopitljač bo končal na krožnikih mesa in ne trave željnih Evropejcev.

	Ko je pripeljal v Kranj, je z vožnjo nadaljeval do konca mesta, peljal čez kokrški most in pet minut zatem parkiral na poti pred domačo hišo v Čirčah. Lahko je bil prepričan, da Rina zaradi njegove celodnevne odsotnosti ni v skrbeh, navadila se je na možev delovni čas, ne po uri, pač pa po potrebi. In navadila se je na telefon v spalnici, ki je lahko zazvonil ob katerikoli uri dneva ali noči ter jo že mnogokrat za mnogo ur prikrajšal za družbo očeta njenih dveh otrok. Bila je že upokojena in Konrad se ji bo z veseljem kmalu pridružil – če bosta izpolnjena dva pogoja: da bo on odkril morilca Toneta Burnika in da bo gestapovec Druschke držal dano besedo.

	Ob slovesih in snidenjih se že zdavnaj nista več poljubila, je pa Konrad svojo Rino rad z dlanjo nežno potrepljal po licu; a je moral zaradi svoje velike fizične moči paziti, da je nežno res ostalo nežno. Kot policist se je srečeval tudi s primeri družinskega nasilja in ne le enkrat se je vprašal, kakšen bi bil rezultat, če bi s takšno silo, kot je – pijan ali trezen – moški, ki se je znašel v policijski obravnavi zaradi nasilja med štirimi stenami, udaril svojo šibkejšo ženo, on, močnejši, udaril njega ter mu dal okusiti lastno zdravilo. Vendar se nikoli ni spozabil – če bi že koga moral mahniti, bi najraje mahnil kakega nacista, vsako leto so mu bili bolj zoprni.

	Najraje bi seveda nokautiral Adolfa – a bi mu pred tem dal možnost, da zamahne prvi in pokaže, koliko ga je v jahalnih hlačah.

	Žena se je svojega moža komisarja ob vrnitvi domov že pred leti odvadila spraševati, če je lačen. Njegovi obroki na terenu so bili ali pa jih ni bilo, jedel je, ko je lahko in kjer je lahko, zato pa takrat bolj obilno. A v delo se je pogosto tako zatopil, da je prezrl oglašanje želodca, tudi danes je bilo tako. Na Jesenicah je iz predvojnih časov poznal nekaj dobrih gostiln, znal bi jih brez zemljevida najti, čeprav so bile zdaj na nemških naslovih, toda zdelo se mu je, da se je gestapa z Druschkejem kot glavno jedjo opoldne tako nasitil, da mu je apetit zakrknil. Zdaj se mu je povrnil, težko je čakal večerjo, zato si je za predjed privoščil dva kosa kruha, namazana s slivovo marmelado.

	Po večerji je bilo še dovolj dnevne svetlobe za delo na vrtu. Nemci so urine kazalce ljudem ukazali premakniti eno uro naprej ravno z namenom, da bodo po garanju v službi doma lahko postorili še kaj zase. Rini je dopoldne pri prijateljici končno le uspelo dobiti semenski fižol, še eno od zdaj redkih dobrin. Za sajenje fižola je na začetku junija že precej pozno – toda jutri je nedelja in v ponedeljek bo pozno še bolj. Pravila zakonca sicer nista imela nikjer zapisanega, toda neuradno je veljalo, da fižol – v zelo ravnih vrstah – vedno posadi mož, spremlja njegovo rast in, ko je dovolj visok, poskrbi za prekle kot oporo, da ne bo rasel v širino, pač pa v višino.

	Potem je za Konrada napočil najprijetnejši del tedna – sobotni večer, ko si je privoščil cigaro na domačem balkonu. Kadilci cigaret so se mu zdeli kot sužnji, ki morajo svoje mamilo prižgati vsako uro, sicer postanejo nemirni, razdražljivi in popadljivi do okolice. On ne bi postal ne nemiren ne razdražljiv ne popadljiv, če bi moral kdaj svoj sobotni obred izpustiti, toda vsaj zaenkrat za to ni bilo potrebe. Ko se mu je pred pol leta ponudila priložnost, jo je zgrabil z obema rokama, od katerih je ena držala denarnico, in si preskrbel izdatno zalogo kakovostnih cigar – ki pa so bile kakovostne samo zanj, žena je vonj po tlečem tobaku slabo prenašala. Zato nikoli ni kadil v hiši, niti v najhujšem mrazu ne. Na balkon je prinesel stol, počasi puhal dim, otresal pepel čez ograjo in mislim dovolil, da blodijo tam, kjer jim je drago. Včasih je premišljeval o policijskem primeru, s katerim je bil trenutno zaposlen; včasih je popolnoma pozabil, da je policist; včasih je premišljeval o preteklosti; včasih ga je poneslo v prihodnost; včasih se je v mislih pogovarjal s člani družine; včasih je vzpostavil mentalni stik z ljudmi, na katere med tednom ni nikoli pomislil. Vedno je pokadil le eno cigaro in nikoli ni sobote zamenjal s katerim izmed ostalih šestih dni; navade se je oprijel pred tridesetimi leti in upal je, da bo zadnjo cigaro pokadil v svojem zadnjem tednu na tem kljub vojni še vedno lepem svetu.

	Tokrat je premišljeval o nesrečni Slavki, o njenem začudenem izrazu, ki kot bi prekrival žalost; premišljeval je, kako ji je en sam strel iz pištole postavil življenje na glavo; premišljeval je, zakaj z možem nista imela otrok; premišljeval je dovolj dolgo in dovolj globoko, da je ugotovil, na kaj je danes na Jesenicah pozabil: na Slavkine sosede. Lahko bi jih obiskal in jih izprašal, časa je imel več kot dovolj. Res je Mock v svojem poročilu zapisal, da jih je moral v sredo zvečer prebuditi in da niso ničesar ne videli ne slišali – a so morda zagrizeni patrioti, ki nikakor nočejo sodelovati z Nemci. Fotograf je delal doma, zagotovo so ga skrivnostni moški, o katerih je pripovedovala Slavka, obiskovali ob različnih urah dneva. Kaj pa ponoči? Morda je kateri izmed sosedov med gledanjem skozi okno koga prepoznal, ga povezal s to ali ono gardo, skupino, organizacijo. Da je eden od Burnikovih obiskovalcev odšel v partizane, je bil podatek, ki se je Konradu zazdel na trhlih nogah. Poznal je primer iz okolice Kranja, neki fant je bil pri partizanih, četnikih in belogardistih, le da morda ne v tem vrstnem redu, še preden je dopolnil dvajseto leto. Potem so tu še ovaduhi, ki se za nekaj časa pridružijo kateri izmed enot političnih nasprotnikov, včasih na lastno pobudo, še pogosteje pa na pobudo nadrejenih v kdo bi vedel kakšni hierarhiji. Slavka je zgolj slišala, da je znanec Lojze Možina odšel v partizane. Od koga? Od dežurne klepetulje ali od koga bolj verodostojnega? Fotografije uniformiranih ljudi z zvezdami na kapah pa tudi ne pomenijo kot pribito, da so na njih tvoji somišljeniki – lahko prikazujejo ravno ljudi, ki se jih moraš bati, ker ti nekega večera utegnejo potrkati na domača vrata ...

	Ko je Konrad debel rjavi ogorek zmečkal v pepelniku, je bil manj prepričan, da je bil Tone Burnik povezan s partizani, kot takrat, ko je cigaro prižgal.





	Nedelja, 11. junij

	Rina je zjutraj odšla k prvi maši, Konrad ni. Že dolgo ni videl cerkve od znotraj in ni nikoli začutil potrebe, da bi jo. Bil je veren, a na svoj način. Organizirana religija se mu je zdela podobna prostituciji: zadovoljuje neko človekovo potrebo, vendar je zgolj slab nadomestek za tisto pravo. V Boga je trdno verjel in bil je prepričan, da ga je človek ustvaril po svoji podobi, v resnici pa je precej bolj zapleten – a ne vsemogočen, sicer svet ne bi bil takšen, kot je. Morda nekoč bo postal vsemogočen – ali pa tudi ne, vsekakor se bo trudil, da bi. Stvarjenja vesolja in življenja na Zemlji si brez njega ni znal predstavljati, si je pa zlahka predstavljal, da bo po smrti preprosto mrtev in da njegova duša brez telesa ne bo vedela, kaj početi, zato bo še sama legla k večnemu počitku. Grehu se je izogibal in ta mu je vrnil z istim ter se tudi on z leti vse bolj izogibal njega. Žene s svojimi pogledi ni skušal prepričati in ona ni skušala prepričati njega, naj hodi k maši – no, morda ga je dvakrat na leto malce podrezala. Nemci o njegovi veri ne bi imeli pripomb, če bi jo poznali. Pravzaprav so jo: v Tretjem rajhu in na okupiranih ozemljih si imel, če si izpolnjeval obrazec za izdajo kakšnega osebnega ali posebnega dokumenta, kar se veroizpovedi tiče, tri izbire: protestantisch, katholisch in gottgläubig. Lahko si se opredelil za protestanta, lahko si se opredelil za katolika, lahko si se opredelil za verujočega v Boga, četrte možnosti nisi imel. Če si bil ateist, agnostik, mohamedanec, budist ali animist, si moral to obdržati zase. In vseeno izpolniti obrazec.

	Ponoči je najprej deževalo, nato pa se je zjasnilo in nebo nad Gorenjsko je bilo zjutraj kot oprano. Vožnja proti Ljubljani po betonski cesti je bila prijetna; še prijetnejša bi bila, če bi bila bolj tekoča, po Medvodah so ga kar naprej ustavljale nemške in mešane nemško-slovenske nadzorne skupine, ki jim je moral dokazovati, da se ima z dokumenti podkrepljeno pravico voziti tja, kamor se vozi. Zemljevid Laibacha se je spomnil vzeti s seboj. Naslov, na katerem sta živela Janko Soklič in Milutin Ludviger, je bil v spodnji Šiški, ki pa na nemškem zemljevidu ni bila označena kot zemljepisni pojem. Konrad je potreboval nekaj zgrešenih poskusov, da je našel pravo stanovanje, priimkov na vratih ni bilo, na poštnih nabiralnikih pa so bile samo številke – seveda, stanovalci niso želeli, da bi jih bilo mogoče prelahko najti v časih, ko te lahko išče nekdo, ki si ga ne želiš uzreti na domačem pragu.

	Vrata mu je odprla lepo rejena mlada plavolaska s kodri, ki so pred nedavnim prišli izpod navijalk. Ob pogledu na obiskovalca ni zasijala od prijetnega presenečenja nad prijaznim obrazom, namrgodeno in nepremično ga je gledala ter čakala, kaj ji bo povedal.

	“Dober dan,“ je pozdravil Konrad in vprašal: “Gospoda Janka Sokliča iščem, sem prišel prav?“

	“Kdo pa ste vi?“ je ženska vprašala njega.

	Povedal ji je, a ni dobil vtisa, da bi položaj kranjskega komisarja nanjo naredil poseben vtis, še naprej ga je gledala, kot bi bil nebodigatreba, ki bi ga najraje gledala v hrbet.

	“Ali tukaj prebiva Janko Soklič?“ je moral še enkrat vprašati.

	“Ja, ja,“ je ženska nejevoljno priznala.

	“Je vaš mož?“

	“Ja, ja.“

	“Rad bi govoril z njim.“

	“Ne morete.“

	“Moram!“

	“Ne morete!“

	“Zakaj ne?“

	“Ni ga doma.“

	“Kje pa je?“

	“Ne vem.“

	“Se bo kmalu vrnil?“

	“Ne vem.“

	“Kdaj je odšel od doma?“

	“Včeraj.“

	“Noči ni prespal doma?“

	“Saj sem rekla, da je od doma odšel včeraj!“

	“Kaj pa Milutin Ludviger?“

	“Kaj je z njim?“

	“Tudi on živi tukaj, je tako?“

	“Podnajemnik je, svojo sobo ima,“ je rekla ženska; malce več besed je morda spravila skupaj zato, da obiskovalec ne bi posumil na tesnejšo povezavo med Ludvigerjem in Sokličevimi; kaj Konrad ve, ona ni vedela, nekaj previdnosti pa v teh časih lahko prekleto prav pride.

	“Govoriti moram z njim.“

	“Tudi z njim?“

	“Odpeljite me k njemu!“ je skoraj zavpil Konrad, ki ga je začenjalo minevati potrpljenje zaradi ženskinega pišmeuhovskega odnosa do njega.

	“Prav, prav, ne razburjajte se,“ je rekla plavolaska in dodala: “Pojdite za menoj!“

	Sledil ji je po hodniku mimo nekaj odprtih vrat do zaprtih vrat desno pred zadnjo steno. Ženska se s trkanjem ni trudila, pritisnila je na kljuko in obiskovalcu ponudila necenzuriran pogled na fanta, ki je sedel za mizo in čistil razstavljeno pištolo.

	V živo je bil Milutin Ludviger videti še mlajši kot na fotografiji; čeprav je sedel, je bilo očitno, da je nizek. Videti ni bil prav nič nevaren, a kako močno lahko človekov videz vara, je Konrada izučilo že na začetku policijske kariere.

	“Komisar je prišel,“ je rekla ženska, ki je bila najbrž Sokličeva žena, in ju pustila sama.

	“Kakšen komisar ste?“ je vprašal mladenič, brez naglice zavil dele pištole v krpo in jih pospravil v predal mize.

	“Policijski,“ je rekel Konrad in zaprl vrata. “Prihajam po naročilu gospoda Druschkeja, gotovo ga poznaš.“

	“Ne prav dobro.“

	“Jaz sem slišal drugače. Si ti ustrelil Antona Burnika?“

	Zakaj bi ovinkaril?

	“Fotografa? Sem že Druschkeju povedal, da ga nisem.“

	“Ga je Soklič?“

	“Ne.“

	“Pivk?“

	“Ne.“

	“Dežman?“

	“Ne.“

	“Si prepričan?“

	“Popolnoma.“

	“Kdo pa ga je?“

	“Nimam pojma.“

	“Kje si bil v sredo zvečer?“

	“Ne spomnim se.“

	“Vsaj malo pomisli, preden odgovoriš!“

	“Ne spomnim se.“

	Konrad je stopil čisto do njega, se z rokama z vso težo oprl na mizo, da je zaškripala, in rekel:

	“Dobro me poslušaj, ti morilski pankrt! Odgovarjal boš na moja vprašanja, sicer te bom za pete odvlekel v Kranj in te zaprl, jutri zjutraj pa te bom lepo zapakiranega dostavil Druschkeju na Jesenice. Tokrat nimaš njegove podpore, tako kot si jo imel pri prejšnjih likvidacijah. Čas je, da tudi ti ugotoviš, da gestapo ni človekoljubna organizacija, ki ima rada proste strelce. Še enkrat te vprašam: kje si bil v sredo zvečer ob enajstih in kaj si tam počel?“

	Z Ludvigerjevega ozkega obraza je med komisarjevimi besedami izginil nasmeh, nemirno se je presedel na stolu, pogledal navzgor in pogled takoj spet povesil.

	Če v rokah nimaš pištole in pred teboj ne stoji nemočna žrtev, nisi tako pogumen, je pomislil Konrad.

	Do smrkavca pred seboj je čutil večji gnus, kot ga je pred dvema tednoma čutil do detomorilke. Punca je bila nekoliko duševno zaostala, Ludviger je bil povsem priseben.

	“Bil sem v Bati,“ je rekel skozi stisnjene zobe.

	“Ob enajstih zvečer najbrž nisi kupoval čevljev?“

	“Ne, bil sem nad trgovino, kjer je sedež DOS-a.“

	“Državne obveščevalne službe četnikov?“

	“Ja.“

	“Kaj si počel pri njih? Si dobil naročilo za nove likvidacije?“

	“Ne, bil je sprejem za Mutimirja Petkovića.“

	“Ki je …?“

	“Sodelavec Draže Mihailovića.“

	“Je prišel iz Srbije?“

	“Ja.“

	“Po kaj?“

	“Po Sokliča.“

	“Je bil tudi on tam?“

	“Je. Prišla sva skupaj, odšel pa je prej kot jaz, ker je moral Petkoviću priskrbeti nastanitev.“

	“Kdaj sta odšla onadva?“

	“Okrog desetih.“

	“Ti pa?“

	“Malo po polnoči, imam mesečno dovolilnico za gibanje med policijsko uro.“

	“Kje je zdaj Soklič?“

	“Na poti v Srbijo.“

	“S tem Mutikašo?“

	“Mutimirjem.“

	“Karkoli že je!“

	“Ja, včeraj sta odpotovala, potujeta čez Madžarsko.“

	“Se bo Soklič sestal z Mihailovićem?“

	“Tak je načrt.“

	Kako prikladno: Soklič in Ludviger sta alibi drug drugemu, Soklič pa je povrhu še odpeketal na obisk k svojemu četniškemu šefu v Srbijo.

	“Kdo je bil v sredo zvečer še v Bati?“

	“Veliko nas je bilo, vseh nisem poznal.“

	“Na listek napiši nekaj tistih, ki si jih, in ki niso na poti v Srbijo!“

	Mladi Slovenec s srbskim imenom je prijel za ročaj predala, da bi ga odprl.

	“Počakaj!“ je zavpil Konrad. “Listek in pisalo ti bom dal jaz, ne segaj v predal, če ti jaz tega ne dovolim!“

	Iz torbe je vzel beležko, iztrgal list in ga skupaj z nalivnim peresom položil na mizo.

	Fant je napisal šest imen, nobeno komisarju ni ničesar pomenilo. Domneval je, da pripadajo plavogardistom; in domneval je, da jih bo, če se jih bo odločil iskati, težko našel. Tudi če bi jih – če je Ludviger fotografa Burnika ubil na njihov ukaz, bi mu zagotovili lažen alibi.

	“Zdaj pa vstani in stopi tjale v kot!“

	“Zakaj?“

	“Preiskal bom sobo, zanima me, kakšne igračke skrivaš.“

	“Za preiskavo potrebujete nalog!“

	“Vojna je, ti butelj! Če ti ni kaj prav, se pritoži Draži Mihailoviću!“

	V predalu mize je ležala le razstavljena pištola, ki jo je Ludviger čistil ob njegovem prihodu. Bila je znamke Luger, še eno prav takšne znamke je našel na dnu omare ob steni, skupaj z eno beretto, dvema brzostrelkama, tremi bombami in s toliko municije, kot bi nekdo nameraval pobiti pol Slovenije. Seznanjanje z različnimi modeli orožja je sodilo med komisarjeve delovne dolžnosti, pištolo mauser, kakršna je ubila Burnika, bi takoj prepoznal. Po omari je pregledal še druga mesta, ki bi lahko skrivala kaj smrtonosnega, celo pod posteljo je pogledal, toda tam je bila samo škatla s fotografijami pomanjkljivo ali nič oblečenih deklet.

	Ob pogledu nanje se je Konrad spomnil govorice, ki mu jo je navrgel Druschke, govorice, da naj bi Milutin pobožni Jeseničanki naredil otroka.

	“Poznaš Mico Pivk?“ ga je vprašal

	“Poznam.“

	“Kdaj si zadnjič govoril z njo?“

	“Pred kakima dvema mesecema.“

	“Ti je ona rekla, da Anton Burnik dela za partizane?“

	“Kolikokrat bom moral še povedati, da tega Burnika nisem poznal?“

	“Veš pa, da je mrtev?“

	“Kaj ne bi vedel, Druschke me je zaradi njega v petek dal pripeljati na Jesenice!“

	“Skupaj s Sokličem?“

	“Tako je.“

	“Vaju je izprašal skupaj?“

	“Ne, vsakega posebej.“

	“Si kot otrok ves čas živel v Litiji?“

	“Kaj?“

	“Samo odgovori!“

	“Kot otrok sem ves čas živel v Litiji,“ je togotno odgovoril Ludviger.

	Konrad se ni imel za poznavalca slovenskih narečij, toda zaznal je, da njegov sogovornik ne zavija po gorenjsko. Po ljubljansko morda, po gorenjsko zagotovo ne. Tukaj imaš bi kvečjemu izgovoril kot tuki maš, ne pa kot tle maš, kakor je povedala Slavka. Narečje se ni ujemalo, telesna višina se ni ujemala, pištole se niso ujemale, nosil je očala, s svojim alibijem pa je bil prepričljiv – najbrž res ni on ustrelil fotografa Burnika. Prav bi mu prišlo, če bi govoril še s Sokličem, ki pa je bil organizator in ne izvrševalec likvidacij, povrhu je bil me-nda tudi on v sredo zvečer v četniški jazbini nad trgovino Bata in bi najbrž povedal isto kot tukaj prisotni nevaren mlad pes.

	A bi bila lahko še vedno kriva plava garda, le da z likvidatorsko skupino v drugačni sestavi, Sokliču in Ludvigerju, ki jima je gestapo aprila prepovedal ubijati, pa bi četniki zagotovili masten alibi, precej naj bi jih bilo ob istem času na istem kupu. Toda odposlanec vojvode Draže Mihailovića zagotovo ni prišel iz Srbije samo zato, da bi kril hrbet dvema slovenskima četnikoma, poleg tega je odpeketal u zavičaj, še preden ga je policija utegnila kaj vprašati. Če mu Ludviger ni natvezil zelo skrbno pripravljene zgodbe, ni on ustrelil Burnika.

	“Zakaj si imel aprila nalogo, da ubiješ tudi nekega fotografa, Žerjal se piše?“ je Konrad skušal najti povezavo med dvema žrtvama, eno nesojeno in eno pravo.

	“Če mislite, da bom priznal, da sem koga ubil, se motite,“ se je posmehnil Ludviger.

	“Si član organizacije, ki si pravi Črna roka?“

	“Mar ne sodi ta k beli gardi? Jaz sem pri plavi, to priznam.“

	“Danes ne zapuščaj stanovanja, razumeš?“

	“Tudi na sprehod ne smem?“

	“Kakšen sprehod! V zapor sodiš, smrkavec, ne pa na cesto! Pa okno odpri, tu notri smrdi!“

	Po teh besedah je Konrad zapustil prostor, v katerem je res vladal neprijeten vonj, mogoče zaradi olja za čiščenje orožja, ki ga je Ludviger nalil v ribjo konzervo in jo položil na mizo, da bo vanjo pomakal krpo ter z njo gladil sestavne dele svojega arzenala, morda umazanega od smodnika, ki se sprosti ob izstrelitvi krogle: če pred kratkim ni streljal na Jesenicah, je morda kje drugje.

	Sokličeva – verjetno – žena je v kuhinji ropotala z lonci; ko je šel obiskovalec mimo odprtih vrat, ga je samo ošinila s pogledom in ropotala naprej. Tudi on ni čutil potrebe, da bi ji kaj rekel v slovo, neprijaznim ljudem se je najraje izognil. Vprašal se je, če Soklič na poti v Srbijo kdaj pomisli, da je doma v stanovanju skupaj pustil svojo mlado boljšo polovico in pohotnega triindvajsetletnika, ki ima pod posteljo fotografije golih žensk, morda pa je naskočil celo neko tercijalko in si z njo privoščil akcijo, ki ni ravno katoliška.

	Pogovor z Ludvigerjem se mu ni zdel brezploden. Nasprotno: ker je mladi očalar omenil belo gardo, se je odločil, da se bo še danes pogovoril z Mico Pivk in ne bo čakal do jutri, kot je nameraval prej. Druschke mu je povedal, da si ženska zelo prizadeva za ustanovitev belogardistične postojanke na Jesenicah. Morda se je, ker je blejski gestapo nove likvidacije plavi gardi prepovedal, povezala s kakšno drugo skupino in njej naročila, naj obračuna z – morda – rdečim Burnikom.

	Ni se odpeljal naravnost na Jesenice, temveč je naredil ovinek do domačih Čirč. Zjutraj mu je Rina povedala, da na nedeljsko kosilo pride hčerka Lada z vnukinjo Jerco. Tega nikakor ni želel zamuditi, že zdavnaj je spoznal, kaj je zanj najpomembnejše na svetu: družina.

	Dekleti sta bili že v kuhinji, ko je malo po poldnevu vstopil vanjo.

	“Spet delaš v nedeljo,“ mu je ne preveč strogo poočitala hčerka, ki je bila očetovega dela na petek in svetek vajena iz časov, ko je še živela doma. Pred petimi leti se je poročila v bližnje Hrastje, pred štirimi leti je rodila hčerko, lani pozimi pa je postala vdova. Njen mož Stane je padel v Rusiji kot nemški vojak, kar jo je tako prizadelo, da so se nekaj tednov bali za njeno duševno zdravje. A to je bilo v osnovi trdno kot pri njenih starših, opomogla si je in se trudila živeti naprej v vlogi vdove in mame. S taščo sta se že prej dobro razumeli, skupno žalovanje ju je še bolj zbližalo, skupaj sta se odločili, da se snaha ne bo vrnila v Čirče, bo pa očeta in mamo redno obiskovala. In ju tudi je.

	Ko je Konrad med kosilom sedel v krogu svojih deklet, se je nekajkrat znašel v skušnjavi, da bi jim povedal za Druschkejevo obljubo o predčasni upokojitvi, če uspešno razreši neki zapleten jeseniški umor. A se je zadržal, vse skupaj je bilo še preveč negotovo, zlasti Rini ne bi rad vzbujal lažnega upanja, da kmalu ne bo več edina upokojenka pri hiši, kar bi ji bilo zelo prav. Da mu v pokoju ne bo dolgčas, je bil prepričan, vedno se je znal s čim zaposliti in celo pri ne največji hiši je vedno dovolj dela, če ga le hočeš videti. Že nekaj časa je imel v načrtu beljenje prostorov v pritličju. Apno je bilo mogoče dobiti brez težav, so pa bile težave z barvo v prahu. Iskal jo je že, vendar so v trgovini v Kranju imeli le rdečo, z ženo pa sta bila ljubitelja modrih odtenkov. Morda bi jutri pogledal po trgovinah na Jesenicah …

	Mudilo se mu ni nič, po kosilu si je privoščil pol ure skoraj brezskrbnega sedenja v prijetni družbi – v kateri pa je nekdo manjkal: sin, brat in stric Dušan, ki je bil od njih trenutno najbrž bolj oddaljen kot Hitler, krivec, da je, namesto da bi začenjal kariero zdravnika, vsak dan nosil glavo na prodaj kot vojaški bolničar.

	Mož, oče in ded Konrad ni maral dolgih, obotavljivih poslavljanj. Ko je prišel čas, da gre, je odšel zelo na hitro. V avtomobilu je preveril stanje bencina. Bilo je zadovoljivo, še nekajkrat se bo lahko pripeljal do Jesenic in nazaj, če bo treba, in najbrž tudi bo. Njegov prvi cilj je bil sedež gestapa, da bo v dosjeju poiskal naslov Mice Pivk. Včeraj ga je sicer videl, a si ga ni zapomnil. Dovolilnica z Druschkejevim podpisom mu je utrla dobro zastraženo pot do začasne pisarne. Bila je zaklenjena, tako kot jo je pustil, in tudi mapa je bila v predalu, kjer ji je bilo mesto.

	Mica je živela na Javorniku; tam je pred vojno imel službene opravke, zdaj pa ima nemški zemljevid in se ne bo izgubil ...

	Res se ni. Hiša družine Pivk je stala na dnu klanca, v bližnji okolici ni bilo videti nobenih znakov življenja. Ljudje se ob nedeljah držijo doma, na varnem pred patruljami, ki prečesavajo mesto na preži za sumljivimi osebami; ker so ulice bolj prazne, ima vsak pešec ali kolesar večjo možnost, da ga ustavijo, kot med bolj obljudenimi dnevi v tednu. Upal je, da se doma drži tudi ženska, s katero bi se rad pomenil.

	Ni upal zaman, vrata mu je po zvonjenju odprla majhna in zelo noseča rjavolaska, ki je bila videti starejša od enaintridesetih let, kot jih je imela sodeč po zapisu v dosjeju. Njene rjave oči so se vprašujoče zavrtale v obiskovalca, ki se je ob tem spomnil na neko drugo žensko, Slavko Burnik, in njene usločene obrvi, s katerimi Micine ravne obrvi niso mogle tekmovati v umetniškem vtisu.

	“Dober dan,“ je pozdravil, “sem komisar Konrad Starman, po nalogu sturmführerja Druschkeja preiskujem umor Antona Burnika. Ste ga poznali?“

	“Koga? Druschkeja?“ se je posmehnila Mica.

	Slabo smo začeli, je pomislil Konrad in mirno rekel:

	“Ne, Antona Burnika.“

	“Ah, njega! Sem. Enkrat sem se fotografirala pri njem. Tudi njegovo ženo poznam, nekajkrat sva govorili pred cerkvijo, pozdraviva se, če se srečava. Marsikoga poznam, veste?“

	“Ste ga vi določili za žrtev Črne roke?“

	Mica je komisarja nekaj trenutkov nepremično gledala, nato pa se je glasno zasmejala. Če bi moral Konrad z eno besedo opisati njeno trenutno duševno stanje, bi izstrelil: samozavestno.

	“Vi ga pa pihnete,“ je rekla, ko se je nehala smejati.

	“Torej ga niste?“

	“Nikakor ne.“

	“Zanikate, da sodelujete s Črno roko?“

	“Pa tudi z rdečo, zeleno in kodrlajsasto.“

	“Ste zdajle sami doma?“

	“Sama. Je to nosečnicam prepovedano? Potrebujejo nenehen nadzor?“ je veselo vprašala.

	“Vašemu možu je ime Jaka, je tako?“

	“V njegovem rojstnem listu piše, da je Jakob.“

	“In ga trenutno ni doma?“

	“Bi radi tudi njemu postavljali neumna vprašanja?“

	“Je doma ali ga ni?!“

	“Ne, ni ga, šel je na lepše!“

	“Morda veste, kdaj se vrne?“

	“Nimam pojma, ker ga nimam na vrvici.“

	Konrad je ugotovil, da pri tej ženski s spraševanjem ne bo prav daleč prišel. Toda saj so še drugačni načini …

	Ne da bi vprašal za dovoljenje, je vstopil v hišo.

	“Kam greste?“ je za njim zavpila Mica in za njim tudi odšla.

	Konrad se ni zmenil zanjo, mirno je ena za drugimi odpiral vrata, ki so iz veže vodila v druge prostore. Ko si je na hitro ogledal vse, razen tistega, ki je bil zaklenjen, je vstopil v največjega, v izbo. Levo od vrat je stala masivna omara brez vidne ključavnice. Res ni bila zaklenjena, lahko je odprl vrata in pogledal v notranjost. En del je bil namenjen oblekam, v drugem so bile škatle z dokumenti in različnimi predmeti različnih namenov, od čevljev do sušilca za lase. Celo zastava je ležala notri, položena ob zadnjo steno. In to ne kakršnakoli, bila je njemu pošteno zoprna rdeča nacistična zastava s črno svastiko v belem krogu.

	To je prvo vrgel ven, sledili so še drugi predmeti.

	“Kaj počnete?“ je za seboj zaslišal glas. Če bi moral njegov ton opisati z eno besedo, bi rekel: jezen.

	Tudi tokrat ji ni odgovoril, priložnost za prijaznost in obzirnost je zapravila pred vhodnimi vrati s tem, ko ga je naravnost izzivala, da bi pobesnel. Iskal je pištolo, brskanje po omari je bilo pri Ludvigerju uspešno, našel je cel arzenal, med katerim pa na smolo hitre rešitve primera ni bilo mauserice. A tukaj ni bilo nobenega orožja, vsaj v omari ne. Toda saj je še dosti primernih skrivališč v tako velikem prostoru …

	Celo v krušno peč je pogledal, vendar ne tam ne drugod v izbi ni našel ničesar, kar bi nosečnico, ki ga je med iskanjem obkladala z ne najbolj krščanskimi besedami, povezalo z umorom Antona Burnika ali vsaj s Črno roko.

	Toda saj so v hiši še drugi prostori …

	Odšel je v vežo, jo prečkal in se ustavil pred vrati nasproti izbe. Od prejšnjega kukanja v prostore je vedel, da so zaklenjena, luknja ključavnice pa prazno zeva pod kljuko.

	Kdo zaklepa sobo v hiši pri belem dnevu? Tisti, ki ima kaj skriti, seveda!

	“Odprite!“ je ukazal Mici, ki bi mu dihala in sikala za ovratnik, če ne bi bila za to premajhna.

	“Nimam ključa,“ je rekla in se zasmejala, jeza zaradi komisarjevega samovoljnega lomastenja po hiši se je umaknila njeni dobri prijateljici samozavesti. “Mož ga je vzel s seboj, niti za trenutek se ne loči od njega.“

	“Tudi prav,“ je zamrmral Konrad.

	Ko je prej stopil iz avtomobila in se približeval hiši, je ob njej s kotičkom očesa ujel leseno drvarnico. Zdaj je odšel iz veže in zunaj zavil levo. Kot je pričakoval, je bila v drvarnici sekira, natančneje: tri sekire treh različnih velikosti. Iz tnala je izpulil največjo in se vrnil v hišo, do točke, s katere je pravkar odšel, pred zaklenjena vrata sobe nasproti glavne izbe.

	“Res škoda, ker nimate ključa,“ je rekel Mici. “Potrebovali boste mizarja.“

	Nato je tako visoko dvignil sekiro, da je zadela ob strop.

	Še preden jo je spustil in s kovino udaril po lesu, je za seboj zaslišal:

	“Počakajte, odklenila bom!“

	Izpod svoje nosečniške obleke je v prsnem predelu potegnila rjavo vrvico, na kateri so viseli trije ali štirje ključi. Konrad se je vprašal, če bo tudi rojevala z njimi na prsih. Do nosečnic je običajno čutil nekakšno toplo naklonjenost, toda tale tu se je pošteno trudila, da bi mu postala zoprna.

	Ko je vstopil v sobo, z nekaj prvimi pogledi ni zaznal nič takšnega, kar bi upravičevalo zaklepanje vrat. Na mizi pod oknom je stala črna singerica, poleg nje pa so bili naloženi kosi blaga različnih barv in velikosti. Preostanek mize je zavzemal pisalni stroj, ob njem se je belil kupček praznega papirja. Še več blaga je bilo na komodi ob nasprotni steni. Ta je imela s sobo neko skupno lastnost: bila je zaklenjena. Ko jo je poskušal odpreti z levico, je Konrad v desnici še vedno držal sekiro. Rahlo jo je dvignil, pogledal Mico in jo vprašal:

	“Bo šlo zlepa ali bo šlo s sekiro?“

	Šlo je zlepa, kar je omogočil eden izmed ključev, ki so bili še pred kratkim na toplem v Micinih nedrjih.

	V komodi so bili lepo zloženi perilo in kosi lažjih oblačil. Na dnu je bilo metrsko blago, ki pa ni ležalo povsem vodoravno, na levem koncu je bilo nekoliko privzdignjeno. Odmaknil ga je in zagledal kovinsko škatlo s ključavnico, ki je bila, kako nenavadno, zaklenjena.

	Pomislil je, da bi imela celo tako velika sekira, kot je ta v njegovi desnici, nekaj težav, preden bi razbila robustno reč na dnu komode. Pred nedavnim je prebral, da sta dva Francoza izdelala škatlo, ki beleži podatke o poteku leta in ostane cela tudi, če letalo strmoglavi in se na tleh raztrešči na koščke. Tedaj je pomislil, zakaj iz materiala, iz katerega je narejena, ne izdelajo kar celotnega letala; zdaj je mimogrede pomislil, če je izum Francozov, ki sta mu dala ime črna škatla, po videzu podoben črni škatli pred njim.

	S sekiro mu ni bilo treba kresati isker z udarci kovine ob kovino, Mica je vedela, kaj ji je storiti: uporabiti mora še en ključ iz svoje prsne zakladnice.

	Pokrov je moral dvigniti Konrad sam, in ko ga je, je zagledal do bleščanja očiščeno pištolo, ki jo je zaradi svojega, na izobraževalnih tečajih pridobljenega znanja, prepoznal, bila je Sauer 38H 7,65-krat sedemnajst milimetrov. Poleg nje je ležala manjša in podolgovata kartonska škatla z naboji. Kaliber te pištole se je do zadnjega milimetra ujemal s kalibrom pištole, ki je izstrelila smrtonosno kroglo v čelo Toneta Burnika, le znamka ni bila prava. Vendar bi se balistik na Bledu lahko zmotil, tako kot se lahko zmoti vsakdo – za preiskavo pod mikroskopom je imel na voljo le poškodovano kroglo, ki je potovala skozi lobanjsko kost in skozi skoraj celotno možgansko tkivo odraslega moškega. Po drugi strani pa so bile nemške balistične knjige zelo natančne, tako natančne, da bi se vešč strokovnjak težko zmotil pri določevanju prave znamke v zločinu uporabljenega orožja. Ta dvom bo treba razrešiti, in to tako, da bo šla Micina svetleča pištola na Bled, jutri jo bo izročil Druschkeju, ta pa jo bo posredoval naprej …

	Preveril je, da ni nabita, v svoji karieri je naletel na kakšen ducat – k sreči nikoli smrtnih – nesreč zaradi lahkomiselnega ravnanja z orožjem, neprevidneži so se največkrat ustrelili v nogo. Vtaknil je pištolo v notranji žep suknjiča; pri marsikom bi bil ta premajhen za tolikšen kos železnine, a on je imel kot velik in krepak dedec velik in širok suknjič z velikim in širokim žepom. Jo bo dobila nazaj – je ne bo dobila nazaj, to ne bo odvisno od njega, a ne bi ga presenetilo, če bi jo, vse od začetka okupacije je vedel, da Nemci nekaterim izbrancem dovoljujejo več kot navadnim smrtnikom. Takšni izbranci so tudi plavogardisti; če bi gestapo pri kom drugem dobil takšno orožarno, kot jo je on dopoldne pri Ludvigerju, bi ga usmrtil po hitrem postopku. Tudi Mica je sodila med izbrance, le da Konrad ni vedel, zakaj. Njenega balansiranja med belčki, plavčki in Nemci mu ne Druschke ne dosje nista zadovoljivo pojasnila – a je bil vseeno prepričan, da gestapo proti njej ne bo ukrepal ne tako ne drugače, ko mu bo jutri dostavil njen pihalnik.

	V levi stranski žep suknjiča je vtaknil še tri naboje, da bo blejski balistik – dvomil je, da imajo gestapovci na Gorenj-skem več kot enega – lahko preveril vzorec žlebičev, ki jih na izstreljeni krogli pusti notranjost cevi pištole. Če bo ugotovil ujemanje z vzorcem žlebičev na krogli iz Burnikove glave, bo morala Mica pojasniti, kakšna je bila njena vloga pri sredinem umoru – je zgolj priskrbela orožje ali je prispevala še kaj več? Osebno ni bila prisotna, ženska se sicer lahko maskira v mo-škega, da pa je sedem, osem mesecev noseča, bi težko skrila, trebuhi debeluhov so drugačne oblike kot trebuhi bodočih mater. Tudi Slavka kakega obilnega vampa pri kom izmed moških, ki jih je njen mož spustil v hišo, ni omenila. Eden je ostal v veži in ga ni dobro videla, govoril pa je tako ali tako samo prvi, strelec, ki je bil suhe in visoke postave. Mica si tudi prej osebno ni mazala rok, ne pozimi ne spomladi, med dokazanimi likvidacijami Črne roke – kolikor mu je bilo znano, pa z rastjo trebuha ne raste tudi želja po ubijanju. Moralo bi veljati ravno obratno, zaradi rasti novega življenja v njej bi morala nosečnica bolj ceniti sleherno človeško življenje.

	A tako je v neki prijazni teoriji, v kruti praksi pa sedemnajstletnice sedejo na novorojenčka in ga zadušijo ...

	“Kdaj bom dobila pištolo nazaj?“ je Konrada iz misli iztrgala lastnica smrtonosne igračke.

	“Vam vrabci vletavajo v proso?“

	“Kaj?“

	“Nič, nič. Pištolo boste dobili, če bo Druschke tako odločil.“

	Mica je iz žepa pri dnu svoje na trebuhu močno napete modre obleke izvlekla škatlico cigaret, eno vzela ven, si jo vtaknila v usta in jo prižgala z vžigalico iz škatlice, ki jo je prav tako imela v žepu. Presenečeni kadilec ene cigare tedensko Konrad se je vprašal, če dete v njenem trebuhu lahko na kakršenkoli način zazna učinke tobaka; tudi če jih bo zaznalo, kašljalo najbrž ne bo. Tudi Mica ni kašljala, vdihovanje dima ji je celo prignalo nekaj rdečice na sicer rumenkasta lica.

	Ko je komisar med pregledovanjem notranjosti komode iz večje črne in kovinske škatle vzel manjšo rjavo in kartonsko škatlo z naboji, je na dnu prve uzrl preganjen, s črkami in številkami pisalnega stroja popisan list papirja. Pozornost je z dim puhajoče nosečnice zdaj preusmeril nazaj nanj, prijel ga je in ga razgrnil. Uzrl je vrstice z imeni in priimki, ob njih pa hišne naslove. Naštel je triindvajset zapisov, štiri za ženske, ostali so bili moški. Kaj hitro se mu je posvetilo, kaj drži v roki: seznam Micinih sovražnikov, o njih mu je včeraj pripovedoval Druschke.

	S prstom je šel od prve do zadnje vrstice, a Antona Burnika ni bilo na listu.

	“Če bo kdorkoli od ljudi na tem listu umrl nasilne smrti, bom poskrbel, da boste imeli opraviti z gestapom na Bledu,“ je z odločnim glasom rekel ženski ob sebi in seznam vtaknil v desni žep suknjiča. Jutri ga bo dobil v roke šef jeseniškega gestapa – vsaj takšen je bil njegov prvi sklep. A si je hitro premislil in se odločil, da bo papir uničil. Na njem bi bilo lahko ime upornika ali več upornikov, ki jih gestapo še ni zaznal, on pa bi mu jih ponudil kot na pladnju. Tega nikakor ne bi želel: naj bo to njegov skromen prispevek k odporu proti grdim ljudem, ki jih ne on ne večina njegovih rojakov niso vabili v svojo lepo domovino.

	Kot redoljuben človek je neuporabljeno sekiro vrnil tja, kjer jo je dobil, v drvarnico. Bi jo uporabil za razbijanje vrat ali je ne bi uporabil – tega mu ni bilo treba več vedeti.

	Mica je s cigareto v roki prišla za njim, spet samozavestna.

	“Se vam ne zdi čudno, da vas je Druschke poklical zaradi ene same likvidacije? Če ste pametnejši, kot ste videti, boste ugotovili, da vas je potegnil v igro, ki jo igrata on in njegov šef na Bledu, Pörsterer proti generalu Rösenerju,“ je rekla in potegnila dim iz cigarete.

	“Kaj mislite s tem?“ jo je presenečeno vprašal.

	“Če vi lahko omenjate Bled, ga lahko tudi jaz, bova videla, kdo jo bo slabše odnesel pri Rösenerju,“ je rekla Mica, odšla v hišo in za seboj zaprla vrata.

	Slabše odnesel pri Rösenerju, je v sebi ponovil Konrad. Zakaj bi jo on slabo odnesel pri njem? General Rösener je bil vodja varnostne službe za Gorenjsko, ki je imela sedež na Bledu, tako kot gestapo. Slišal je že za trenja med tema dvema zoprnima organizacijama, vendar nič določenega. Potreben bo premislek, a ne tukaj in zdaj ...

	Pogovorov z morilci in zarotniki je imel za danes vrh glave. Jutri bo imel svojemu začasnemu šefu Druschkeju kaj povedati in pokazati, ne bo mu mogel očitati, da se je v nedeljo samo praskal po mehkih delih telesa ali se fijakal z avtomobilom sem ter tja. Sedel je v dekavca, speljal in čez dobro uro je bil v Čirčah. Doma se je najprej preoblekel, nato pa je raztrgal seznam Micinih – skoraj zagotovo – sovražnikov na drobne koščke in jih vrgel v smeti. Koš je bil skoraj povsem poln, zato ga je odnesel pod balkon, kjer je na varnem pred dežjem stala kovinska samokolnica z odpadki in čakala, da jo odpelje do smetišča na robu vasi ter jo tam reši bremena. Po smeteh brskajo samo otroci, nobenemu izmed njih pa niti približno ne bo prišlo na misel, da bi raztresene koščka papirja sestavil v celoto, dojel smisel in najdbo odnesel najbližjemu gestapovcu.

	Hčerke in vnukinje ni bilo več na obisku, zato pa je bila še vedno doma žena, ki se je iskreno zanimala za moževo policijsko delo. Povedal ji je, s kakšnim primerom se mora – kajti res se je moral, izbire mu niso dali – ukvarjati, in kaj je doslej počel, da bi ga pripeljal h koncu. Tako kot že večkrat doslej mu je tudi tokrat prišlo prav, da je na glas in pred poslušalcem naredil obnovo, nekaj nejasnosti je med pripovedovanjem postalo bolj jasnih – se je pa zato pojavilo nekaj novih skrivnosti.

	Še vedno pa ji ni povedal, da morda kmalu ne bo več nosil glave na prodaj kot policist.

	Proti večeru sta zakonca Starman odšla na sprehod, malce daljši, šla sta vse do Prebačevega. Tam je imel Konrad prijatelja Jako Maslja, ki je tako kot je bil vajen ob nedeljah, sedel pred hišo na koncu vasi proti Voklu in srkal pelinkovec, ki ga je sam zvaril. Ponudil ga je tudi Konradu, ki pa ga je odklonil, pelinkovec je nanj že v manjših količinah deloval nenavadno. Ni bil pijan, vseeno pa so se mu misli tako zavozlale, da je izgubljal nit pogovora. Tudi Jaka ni bil videti pijan, ni bil kakšen pijanec, poznal je svojo mero, bilo pa je očitno, da mu je pijača dobro dela, smejal se je in se šalil, da sta se še Konrad in Rina nalezla dobre volje. Pogovor je seveda nanesel tudi na neizbežno temo, na vojno.

	“V pol leta je bo konec,“ je menil Jaka. “Do takrat pa nas čaka še lep šmorn.“

	Konrad se je strinjal z njim.

	Rina pa je imela ločeno mnenje:

	“Vojna bo trajala še eno leto, po njej pa še šmorna ne bomo imeli,“ je rekla.





	Ponedeljek, 12. junij

	Čeprav podnevi ni pil alkohola, se je Konrad ponoči prebudil z glavobolom, ne najhujšim v življenju, a vendarle dovolj močnim za prezgodnjo budnico. Takoj je vedel, kakšen vzrok ima: duševna napetost, ki se je prelila v telesno. Če imaš opraviti z gestapom, so skrbi neizogibne. Od sobotnega dopoldneva naprej se je ves čas zavedal, kako nevarna organizacija ga je poklicala na pomoč, organizacija, ki bi se ob najmanjši napaki lahko obrnila proti njemu. Po končanem delu ga morda ne čaka predčasna upokojitev, pač pa Nacht und Nebel, noč in megla, ki sta vzeli že marsikoga, ki je v zadnjih desetih letih padel v nemilost Hitlerjevih vazalov. Nevarnosti se je še jasneje zavedel po Micinih besedah o igri med gestapom in varnostno službo, z napačnimi potezami bi se utegnil zameriti še eni nevarni nemški združbi. Nosečnica se mu je prefinjeno maščevala za brskanje po hiši, vanj je zasadila seme dvoma o vsaj zanj uspešnem izidu naloge: od njega pričakujejo, da primer razreši in ugotovi, kdo je ubil Antona Burnika, a če mu to uspe in odkrije, da je morilec nekdo, za katerega neka organizacija noče, da se njena vloga pri zadevi razkrije drugi organizaciji, se lahko znajde v resnih težavah.

	Njegovi glavoboli niso bili prav pogosti, vseeno pa dovolj pogosti, da je vedel, kako se spopasti z njimi. Previdno je vstal iz postelje, prižgal luč in pazil, da ne bi prebudil Rine, ki je imela rahel spanec, in če jo je ponoči kaj predramilo, je težko zaspala nazaj. Odšel je v kopalnico, odprl stensko omarico z ogledalom na sprednji strani in segel po steklenički z aspirini. Vendar tablet ni smel vzeti na prazen želodec, izkušnje so ga izučile, da bi ga potem zoprno pekel nekaj ur. Odšel je v kuhinjo in za seboj zaprl vrata, da zvokov, ki jih bo povzročil, ne bo slišati v spalnico. Poiskal je ponev, mast in jajca ter tri ocvrl na oko. Skrbno je pazil, da ni nič beljaka ostalo surovega, sicer bi imel občutek, da jé smrkelj. Jajca je pojedel skupaj s kosom kruha in medtem premišljeval, kako se počuti človek, ki sredi noči zasliši razbijanje po vratih, pospremljeno z besedami v bevskajoči nemščini.

	Upal je, da tega ne bo nikoli izvedel.

	Ko je opravil, zaradi česar je vstal, je pospravil za seboj in se vrnil v spalnico. Uspelo mu je priti na svojo stran zakonske postelje, ne da bi prebudil Rino. Ko je kakih deset minut ležal, je začela govoriti. Toda ne njemu, govorila je nekomu v sanjah.

	“Kolo! Hočem kolo!“ je nekajkrat ponovila, nato pa utihnila. Najbrž je dobila kolo ...

	Minilo je novih deset minut in začutil je, da sta aspirina začela učinkovati. Takoj zatem se mu je zavest izklopila, zaspal je in spal sen brez sanj vse do šestih, ko je na nočni omarici zadrdrala budilka, tako glasna, da bi še človeka na smrtni postelji spravila vsaj v sedeč položaj. Ni vstal le Konrad, vstala je tudi Rina, rada je začela dan skupaj z možem ob zajtrku in po njem ob turški kavi. A njun jutranji obred je bil v nevarnosti, pravo kavo je bilo čedalje teže dobiti, divka in proja pa sta bili klavrn nadomestek zanjo. Konrada glava ni več bolela, vendar ni bil prepričan, da ga do zaključka primera Burnik ne bo še kdaj. Spet je pomislil na upokojitev. Pokojnino bo imel solidno, plačo je imel več kot trideset let večjo od plače tovarniških delavcev in če oni lahko preživijo s svojo pokojnino, bo tudi on s svojo. Dragih konjičkov ni imel, je pa kdaj kupil kakšno knjigo, vse od otroštva je rad bral. Najbolj so mu bili pri srcu francoski pisatelji, k Hugoju, Zolaju in Balzacu se je redno vračal, zlahka pa je prebavil tudi lahkotnejša Dumasa, očeta in sina, nazadnje je prebral Črnega tulipana. Čeprav je bil njegov očetov jezik nemščina, nemških knjig ni bral, materni jezik mu je zvenel precej lepše. V zadnjih desetih letih se je ob poslušanju radia večkrat vprašal, kako bi bilo slišati, če bi se Adolf Hitler s kakšnega balkona drl v slovenščini …

	Iz spalnice je odšel v klet po trske, časopisni papir in drva, nato pa v kopalnico, kjer je zakuril ogenj pod grelnikom. Ko se je dovolj razplamtel, je zaprl kovinska vratca in zapustil kopalnico. Po zajtrku in kavi je bila voda dovolj topla, da se je lahko okopal v kadi, napolnjeni več kot do polovice, še preden je sedel vanjo. Tudi kopanje je sodilo med njegove navade, novi teden je želel začeti vsaj kot čist človek, če ga že kot nov ni mogel. Ko se je nato otrl z brisačo, si je nadel sveže perilo in pristrigel vseh dvajset nohtov, pripravno zmehčanih od tople vode. Sledilo je britje, odstranil je vse kocinje na licih, bradi, vratu in tudi nad zgornjo ustnico. V svojem življenju je le dva tedna nosil brke, vredne tega imena. Tedaj je že bil poročen, Rina jih ni prenesla in tudi samemu sebi se je z dlakami pod nosom zdel tuj. Da se je videl v ogledalu na stenski omarici, se je moral skloniti, nameščena je bila dovolj nizko, da je sebe lahko videla tudi trideset centimetrov nižja žena. Vanj je zrl obraz moškega srednjih let, valovitih črnih las, osivelih le za ušesi, modrih oči kot darilom arijskega očeta, pravilnega nosu in majhnih ust z ustnicami srednje debeline ter z brado, ob kateri bi si boksar srednje kategorije polomil koščice v prstih, če bi se njegova bojevita pest našla v skušnjavi in mahnila po vabeči tarči. V mladih letih so mu nekateri rekli, da je lep, nekateri, da je grd, zdaj, pri štiriinpetdesetih, se za njegov videz nihče ni zmenil. Nihče razen žene, ki je menila, da z leti postaja vse bolj čeden; on pa jo je v šali oštel, da v resnici misli čuden, in ne čeden.

	V omari v spalnici je na obešalnikih zanj viselo šest čistih in zlikanih srajc, k Rininim navadam je sodilo, da mu jih je v nedeljo pripravila za ves delovni teden. Nadel si je še temnomoder suknjič in črne hlače, s tem je bil pripravljen, da odide med ljudi, ki obleko svojega bližnjega ponavadi zgolj ošinejo s pogledom, nanjo pa postanejo pozorni le, če ji česa manjka ali ima kaj preveč – madež od omake, na primer.

	“Želim si, da bi šel današnji kelih mimo mene,“ je Konrad pred odhodom rekel ženi.

	“Za nekoga, ki ne hodi k maši, si dobro podkovan v Svetem pismu.“

	“Dobro veš, da sem bil tri leta ministrant, nekaj se me je moralo prijeti.“

	“Ko boš upokojen, te bom prepričala, da boš spet začel hoditi v cerkev, ne bom pustila, da boš umrl kot pogan,“ je z nasmehom na obrazu rekla Rina.

	“Ko me boste dali v zadnje olje, ne pozabite na kis in sol, da si bom na drugem svetu lahko pripravil solato,“ ji je Konrad nasmeh vrnil.

	Od doma se je rad odpravil v prijetnem vzdušju. Vedno se ni izšlo, najbolj je sovražil, če sta se z ženo ločila po prepiru, kar se jima je v mlajših letih dogajalo pogosteje kot zdaj v zrelih. A je nato že prvo ponovno snidenje ponavadi prineslo zgladitev njunega strašnega spora, orkana v kozarcu vode.

	Vožnja proti Jesenicam je bila hkrati lažja in težja kot včeraj. Lažja zato, ker na cesti ni bilo toliko nesrečo izzivajočih kolesarjev, ki so suho nedeljsko popoldne izkoristili za izlete in vijuganje od ene bankine do druge, težja pa zato, ker ga je tokrat čakal težji pogovor. Ne bo imel opraviti s spletkarsko žensko, temveč z gestapovcem, ki je bil spletkarski na še precej nevarnejši način. V soboto je bil do njega sicer prijazen, toda hladno prijazen, tudi ob njegovih nasmehih Konradu ni postalo ravno toplo pri srcu. Ne bi bil presenečen, če bi mu za pete obesil katerega izmed svojih vohljačev, da bi nadziral njegove poti in dejanja. Zato včeraj Micinega seznama političnih, osebnih ali obojih sovražnikov ni raztrgal na javnem kraju; če bi to dejanje uzrlo vsevidno gestapovsko oko, bi ga nato neka gestapovska usta utegnila vprašati, zakaj je skušal uničiti dokaze, pomembne za primer, ki so mu ga blagovolili zaupati v reševanje.

	Tudi tokrat je parkiral na avtomobilov željnem parkirišču ob železniški postaji. Nato se je s torbo v roki odpravil proti nekaj sto metrov oddaljenemu sedežu tajne državne policije. V torbi je imel Micino pištolo in tri naboje zanjo ter list s seznamom prič, ki bi znale povedati, kje je bil Milutin Ludviger v času umora fotografa Burnika. Najpomembnejši podatki pa so bili zapisani v njegovi glavi, opremljeni s spodobnim spominom. Prepričan je bil, da mu med svojo obnovo pred Druschkejem ne bo treba pogledovati v beležnico, ta njegov za-vsak-primer pripomoček.

	Magda ga je bila videti vesela na način, na kakršnega si vesel človeka, ki si ga spoznal pred dvema dnevoma in moraš imeti z njim opraviti po službeni dolžnosti – morda celo za odtenek bolj.

	“Zgodnji ste,“ je rekla in pokazala proti uri na steni, ki je kazala dvajset do devetih.

	“Raje vidim, da jaz čakam na druge, kot da drugi čakajo name,“ je rekel; rekel malo zato, da je kaj rekel, in malo zato, ker je bilo res.

	“Jaz tudi,“ je rekla kljub nemški uniformi simpatična ženska in se posvetila delu, izpolnjevanju obrazcev, ki se jih pod Nemci ni manjkalo, celo gestapo jih je moral pošiljati na različne naslove. K sreči je bil tudi Clemens Druschke po nemško redoljuben in moža, ki bi mu bil po starosti lahko – lahko, a raje ne – oče, ni pustil čakati dosti čez dogovorjeno uro.

	Konrad mu je opisal obisk pri Slavki Burnik; opisal mu je obisk pri Milutinu Ludvigerju; opisal mu je obisk pri Mici Pivk. Lahko bi mu povedal še dosti več, kot mu je, toda znal je ločiti pomembno od nepomembnega. Da ima Slavka obrvi, ki ji dajejo videz skoraj nenehnega čudenja, na primer, je sodilo med nepomembno. Med pomembno, na primer, je sodilo, da je bil moški, ki je ustrelil njenega moža, višje postave in da ni nosil očal; ter da se to ujema z Ludvigerjevim zatrjevanjem, da fotografa ni ustrelil on. Napisal je celo, s kom je bil v sredo zvečer v družbi, izvolite pogledati!

	In Druschke je pogledal in rekel:

	“Mutimir Petković … Ime mi je znano, vendar ne vem, od kod.“

	“Pomočnik Draže Mihailovića je.“

	“Res je, zdaj se spomnim. In kaj počne on v Ljubljani?“

	“Prišel je po Janka Sokliča, skupaj sta odšla v Srbijo.“

	“Kdaj?“

	“V soboto.“

	“Verdammter Scheißkerl!“ je zavpil Druschke in s pestjo udaril po mizi, ki tega najbrž ni doživela prvič. “V petek je bil pri meni, sedel je, kjer zdajle sedite vi, toda niti z besedo mi ni omenil, da naslednji dan odhaja v Srbijo. To mi bo plačal!“

	“Moške z Ludvigerjevega seznama bi jaz sam težko našel, da bi jih povprašal, če so bili v sredo zvečer res v njegovi in Sokličevi družbi. Vendar imam občutek, da ni lagal, tudi orožje, ki sem ga našel pri njem, se ne ujema, čeprav ga ni bilo malo. To pa še ne pomeni, da Antona Burnika ni ubila plava garda, lahko bi vodstvo nadenj poslalo moštvo v drugačni sestavi in poskrbelo, da bodo imeli tisti iz aprilskega pohoda alibi.“

	“To je seveda mogoče. Ste ugotovili, če je bil Burnik povezan s katero od vaših organizacij, ki se nam motajo pod nogami?“

	Niso moje, je pomislil Konrad, na glas pa je rekel:

	“Njegova žena meni, da je sodeloval s komunisti.“

	“Povejte mi podrobnosti!“

	Konrad mu je razložil, da so k fotografu prihajali sumljivi moški, tudi eden, ki ga je Burnikova na videz poznala, tisti, za katerega je pozneje izvedela, da je odšel k partizanom; in da je nekoč pri možu videla fotografije uniformiranih ljudi z zvezdami na kapah; in da to dvoje po njegovem mnenju ni zadosten dokaz Burnikovih zvez s komunisti.

	“Takole sem premišljeval: če bi delal za belo gardo, bi bili na fotografijah lahko ljudje, ki jih je imel za nasprotnike; moški, ki se je pridružil partizanom, pa bi bil lahko vohun, ki prav tako dela za belo gardo. Povedali ste mi, da bi s to raje kot s plavo sodelovala Mica Pivk. Pri njej sem našel tole pištolo,“ je rekel Konrad, segel k nogi, odprl torbo in iz nje vzel še vedno svetleči se sauer.

	“Njegov kaliber se ujema s kalibrom krogle, ki je tičala v Burnikovih možganih, le da naj bi bila ta izstreljena iz mauserja. Napake se dogajajo, zato sem pri gospe Pivk vzel tudi tri naboje. Na Bledu bodo lahko opravili primerjavo, morda so belogardisti, če so bili seveda oni, vendarle uporabili prav tole orožje.“

	“Dobro ste izkoristili nedeljo,“ je Nemec pohvalil Slovenca. “Torej: plavogardistična Črna roka v neznani sestavi z neznano pištolo ali belogardistična Črna roka v prav tako neznani sestavi, a s pištolo Pivkove?“

	“Ali kdo tretji.“

	“Kdo bi še lahko bil?“

	“Vsakdo, ki je slišal pripovedovati o likvidacijah prvega aprila in je želel krivdo naprtiti Črni roki.“

	“Maščevanje in ne politika?“

	“Tako je.“

	“Malo verjetno je, da bi kar štirje ljudje zaradi nekakšne zamere tako močno sovražili Burnika, da bi kljub policijski uri tvegali obisk pri njem.“

	“Bolj verjetno je, da ga je sovražil le eden, a si je ta znal priskrbeti sodelavce. Lahko bi jim tudi plačal.“

	“Predlagam vam, da nadaljujete tam, kjer ste ostali,“ je rekel Druschke. “Gospa Burnik vam je povedala, da so k možu prihajali sumljivi moški. Tudi nam se mnogi moški zdijo sumljivi, takšne preverimo, zaslišimo in jih fotografiramo. Priskrbel vam bom osem fotografij Jeseničanov, ki smo jih že kdaj imeli v postopku zaradi suma sodelovanja s komunisti, osem fotografij Jeseničanov, za katere vemo, da so povezani z belo gardo, in osem fotografij plavogardistov. Pokazali jih boste Burnikovi vdovi, ne da bi ji povedali, kdo so, morda bo koga prepoznala.“

	Druschke je vstal, zapustil pisarno in se v tajništvu nekaj časa pogovarjal z Magdo. Nato se je vrnil za mizo in rekel Konradu:

	“Malo bova morala počakati.“

	Čakala sta molče in gledala vsak v svojo smer neba. Magda je izpolnila šefov ukaz in v nedvomno skrbno urejenem arhivu poiskala fotografije štiriindvajsetih moških. V Druschkejevi pisarni jih je na mizo med moška položila v treh vrstah in povedala, v kateri vrst je katera politična skupina. Konrad je preletel obraze. Poznal ni nikogar in nikomur ni na nosu pisalo, za katero stran navija.

	“Gospodična Magda, označite fotografije s svinčnikom na hrbtni strani! Komunisti dobijo črko k, belogardisti w in plavogardisti b.“

	Tajnica je naredila tako, pogledala šefa, ki ni pogledal nje, zato je zapustila pisarno.

	Druschke je nato rekel Konradu:

	“Zdaj jih pomešajte in jih takšne tudi položite pred gospo Burnik. Na vašem mestu ne bi odlašal!“

	“Ne bo mi treba, v soboto mi je povedala, da bo danes še doma.“

	“Nato se vrnite sem in mi poročajte, kakšen je bil rezultat!“

	Na to je Konrad lahko odvrnil le:

	“Ich verstehe.“

	Druschke je dobil Micino pištolo, tri naboje in Ludvigerjev seznam prič, on pa štiriindvajset fotografij. Magda jih je prinesla z mapo, vtaknil jih je vanjo, to pa v torbo. Potem je odšel. Brez pozdrava, ker ni vedel, kako pozdraviš gestapovca, ki ga boš kmalu spet videl.

	Z auf Wiedersehen, mein lieber Herr že ne.

	Po zdaj mu že dobro znani poti se je od železniške postaje odpeljal proti hiši Burnikovih. Med vožnjo je premišljeval, kako je gestapo prišel do fotografij moških, ki jih je zdajle imel v torbi. Z belogardisti in plavogardisti najbrž ni bilo večjih težav, povabili so jih na pogovor z dodatkom za slikanje in jim morda ob tem zagrozili, da jih bodo dobili po prstih, nosu in zobeh, če bodo sodelovali z Angleži ali Američani. Kaj pa komunisti? Malo je verjetno, da so jim na sedežu gestapa zgolj zagrozili s kaznijo, če se ne bodo pokesali svojih rdečih grehov; Konrad bi prej verjel, da jih je kazen že doletela, kmalu po fotografiranju. Ali pa že prej ... Njihovi obrazi sicer niso kazali znakov nasilja, a človek ima na telesu še dosti mest, občutljivih na udarce in na druge grobe pristope do mesa in kosti. Če so mrtvi, so jih morali ubiti ne tako davno nazaj, sicer bi se sled od njih do Toneta Burnika zabrisala ali izgubila pomen. In še: kako to, da med obravnavo upornikov ni nihče izdal njega, fotografa, in se ni še on znašel na fotografiji kot sovražnik Nemcev, potreben kazni ali vsaj nadzora? Kazen ga je pravzaprav že doletela, tista najhujša, toda niso ga ubili Druschkejevi ljudje, sicer bi bil on, Konrad, zdajle v Kranju in ne na Jesenicah …

	Slavka je bila, kot je pričakoval, doma, njegov ponovni prihod je sprejela – kako presenetljivo – z začudenjem, ki pa bi lahko tokrat skrivalo nejevoljo, ker so jo spet zmotili v njenem žalostnem miru. A kratek nasmeh je vseeno zmogla in Konrad se je takoj počutil bolj dobrodošlega.

	“Najbrž bi radi, da greva v kuhinjo, kjer me boste spet zasliševali?“ ga je vprašala na hišnem pragu.

	“Ne bom vas zasliševal, le nekaj fotografij vam bom pokazal.“

	“Domnevam, da so na njih ljudje, in ne naravne lepote,“ je Slavka uganila, kam komisar taco moli.

	Konrad je prikimal, ji sledil v kuhinjo in sedel na stol, na katerem je sedel v soboto. Odprl je torbo, iz nje vzel mapo s fotografijami moških, te pa v štirih vrstah po šest položil na mizo pred Slavko. Ogledala si jih je, nato pa dvignila pogled in rekla:

	“Nekateri so prav prijetni na pogled, bi mi radi priskrbeli novega moža?“

	“Ne, seveda ne. Poskusite se spomniti, če je kateri od teh moških kdaj obiskal Toneta in se z njim zaprl v studio, tako kot ste mi povedali predvčerajšnjim. Saj je bilo tako?“

	Slavka je prikimala, se sklonila nad mizo in začela vsaj na videz skrbno pregledovati obraze mož, od katerih ni bil nihče videti starejši od štiridesetih let. Čelo se ji je nagubalo, ustnice so se ji zožile, obrvi pa so se ji še nekoliko dvignile.

	“Tale,“ je rekla in s prstom pokazala na drugo fotografijo v drugi vrsti.

	Konrad jo je brez besed pobral z mize in jo vtaknil v svojo beležnico med platnicami in prvim listom. Vpričo Slavke ni želel pogledati oznake na hrbtni strani, a po spominu bi rekel, da je prepoznala belogardista.

	“In tale,“ je pokazala na prvo fotografijo v četrti vrsti. Za moškega na njej se Konrad ni mogel spomniti, v katero skupino sodi, je pa tako kot prvi pristal v beležnici, ločen od podob ostalih politično aktivnih Jeseničanov in okolišanov.

	“Še kdo?“ jo je vprašal po krajši tišini.

	“Ne, končala sem,“ je rekla Slavka.

	“Potem sem končal tudi jaz. No, vsaj za danes, morda pa vas bom moral še kdaj nadlegovati.“

	Pobral je fotografije z mize in jih shranil, se zahvalil ter se poslovil. Naglo je odšel proti avtomobilu pred hišo, mudilo se mu je pogledati na hrbtno stran fotografij z moškima, ki ju je prepoznala Slavka. Sedel je za volan, odprl torbo, ven potegnil beležnico, jo odprl in pogledal oznaki. Za prvega je pravilno domneval, da ima črko w, za weisse Garde. Drugi je imel črko b, za blaue Garde.

	Malo mešano? Kaj to pomeni? Ob prejšnjem obisku mu je Slavka po notranjem boju povedala za skrivnostne obiskovalce, ki naj bi bili rdeči odporniki, zdaj pa sta se pojavila še belogardist in plavogardist. Je bil Tone Burnik mirovni posrednik, h kateremu so hodili vsi po vrsti, da bi svojim nasprotnikom sporočili – kaj? Ne, kaj takšnega, kot je mirovni posrednik med različnimi gardami, v Sloveniji zagotovo ne obstaja.

	Kateri skupini je bil fotograf napoti, je bilo zdaj ravno toliko jasno kot na začetku preiskave.

	Kaj pa, če je delal za varnostno službo na Bledu? je prešinilo komisarja. Sicherheitsdienst je delovala bolj pritajeno kot gestapo, ki je odkrito lovil in uničeval nasprotnike režima. Predvsem je bila obveščevalna organizacija, uporabljala je vohune, agente, tajne sodelavce. Če ne bi bilo tistih zadnjih Micinih besed, ne bi nikoli pomislil, kar je pomislil zdaj: da bi bil Burnik lahko tajni agent, ki je zbiral podatke pri vseh po vrsti, komunistih, četnikih, domobrancih. Morda Druschke to ve, vendar mu ni povedal, ker je hotel, da se primera loti neobremenjen z razprtijami med gestapom in varnostno službo. Bo, če bo dregnil v to gnezdo, postal človek, ki preveč ve, človek s tarčo na hrbtu, v katero bo nekdo ustrelil po končani preiskavi primera Burnik? Ne, Druschke najbrž ne sumi, da bi bil fotograf lahko obveščevalec varnostne službe, in tudi on mu tega ne bo povedal; povedal mu bo le, katera moška je prepoznala Slavka.

	Še prej pa si bo privoščil kosilo.

	Odpeljal se je do gostilne Peklar, ki mu je bila med jeseniškimi oštarijami najbolj pri srcu. V preteklosti, pred vojno, je ne le enkrat imel službene opravke v teh krajih, tudi celodnevne, predolge, da bi bil od prihoda do odhoda brez hrane. Parkiral je v senci pod košatim kostanjem, da ob vrnitvi ne bo sedel v pločevinasto peč. Pomislil je, da je za kosilo ura še nekoliko prezgodnja, vendar je bil prepričan, da ga ne bodo odslovili s povabilom, naj pride pozneje. Nato se je spomnil, da tja hodijo jest tudi delavci, ti pa ponavadi pridejo na kosilo že pred dvanajsto. Samega sebe je dojemal kot delavca, torej bo v gostilni jedel pravi človek ob pravem času v pravi družbi ...

	Osrednja gostinska soba je bila res že precej polna, za mizami so sedeli tako moški v delovnih oblekah kot ženske v delovnih haljah, pa tudi gostje v navadnih oblačilih, uradniki, uslužbenci, praktikanti, administratorke ... Na postrežbo mu ni bilo treba dolgo čakati, do njegove mize je pristopila natakarica zrelih let in mu po kratkem pozdravu povedala, kaj imajo danes na jedilniku. Odločil se je za goveji golaž s polento, zeleno solato in jabolčni zavitek.

	“Dva jabolčna zavitka,“ je rekel sladkosnedi Konrad, ko mu je natakarica že obrnila hrbet. Obrnila je glavo in čez ramo rekla:

	“Dobite.“

	Lačni komisar je bil tudi žejen komisar, obžaloval je, da v gostilni ne strežejo navadne vode. No, če bi jo naročil, bi jo zagotovo dobil, vendar skupaj z ocenjujočim pogledom, češ, kaj je s tem skopuhom, da si za pitje še malinovca noče privoščiti.

	Med čakanjem na hrano, torej v času, ki bi ga lahko koristno porabil za premišljevanje o svoji morda zadnji službeni nalogi, je k njegovi mizi prisedel moški, ki je bil videti pijan na prvi pogled in tudi na vse ostale poglede.

	“Mi boš plačal en pir?“ je vprašal komisarja ter se pri tem zibal naprej in nazaj na stolu.

	“Bom, če ga boš spil kje drugje, in ne za mojo mizo.“

	“Miza ni tvoja,“ se je razhudil moški, star kakih štirideset let, neobrit in razmršen, z vodenimi sivimi očmi in močno izraženimi podočnjaki.

	Konradu ni bilo do prepira, rad bi le jedel v miru, ko bo dobil hrano na mizo. Iz suknjiča je potegnil denarnico, iz nje vzel bankovec za pet mark, ga podržal v roki in rekel:

	“Tvoj je, če se presedeš tja,“ je pokazal proti mizi, ki se je ravno izpraznila. Trije moški, ki so sedeli za njo, so odhajali proti izhodu.

	“Daj mi jih deset, pa grem!“

	“To je preveč,“ je rekel Konrad, “že zdaj si pošteno pijan, z desetimi markami boš utonil v pijači.“

	“Jaz utonil v pijači? Pazi, kaj govoriš!“ se je razburil pijanec.

	Tedaj je do mize prišla natakarica, na pladnju je prinesla, kar je Konrad naročil za kosilo.

	“Tine, kolikokrat sem ti že rekla, da ne nadleguj gostov!“ je jezno rekla moškemu, ki se je sam povabil za komisarjevo mizo – komisar pa je tako rad jedel v miru. Med jedjo se je tudi pogovarjal nerad, razen z družinskimi člani, kar na njegovo srečo moški na drugi strani mize ni bil.

	“Oprostite za tole,“ je rekla natakarica in iz njenega glasu je bilo čutiti, da ji je res žal miru nekega gosta. “Nadležen je kot muha, stokrat smo ga že napodili in stokrat je prišel nazaj.“ Poravnala je koder las, ki ji je padel na čelo, in vprašala: “Vas je precej skupaj. Bosta dovolj dva kosa kruha ali vam prinesem še kakšnega?“

	Omenjena kosa kruha sta bila že na mizi, na pladnju, kar je opazil tudi Tine.

	Stegnil se je čez mizo, gornji kos prijel z roko in ga ponesel k ustom.

	“Prinesite mi še dva … ne, naj bodo raje trije,“ je rekel Konrad, ki je ob drugi hrani rad prigriznil kruh, včasih celo ob juhi.

	“Tine, pojdi domov spat! Takoj!“ je natakarica strogo rekla pijančku, ki je mirno žvečil, kar si je prisvojil.

	“Če mi gospod da deset mark,“ je postavil pogoj za odstranitev samega sebe iz gostilne.

	“Ne dam ti desetih mark. Zdaj ko si brez dovoljenja vzel moj kruh, jih tudi pet ne boš dobil,“ je rekel Konrad in začel jesti golaž.

	Tine se je nagnil naprej, iztegnil roko in v njegov krožnik pomočil kos kruha, ki si ga je pravkar odlepil od ust.

	Konrad se je dvignil s stola, odšel na drugo stran mize, dvignil tečneža v stoječ položaj, ga z levo roko prijel pod stegni, z desno pod pazduhama, ga kot kakega pijanega in ne ravno lepega otročiča vzel v naročje ter ga odnesel iz gostinske sobe, nato pa skozi vežo in ven na dvorišče. Ko ga je odložil, ni bil niti najmanj zadihan, breme ni bilo težko.

	Ko se je vrnil, se je po sobi razleglo ploskanje. Gostje so dobili brezplačno predstavo in po končani predstavi pač ploskaš, najbrž pa je imel kdo izmed stalnih gostov tudi osebno, Konradovi podobno izkušnjo s pravkar odstranjenim – prav tako stalnim – gostom.

	Vprašal se je, kaj bo storil, če se bo pijanček vrnil. Naj mu prisoli dve tako krepki zaušnici, da se bo hipoma streznil? Vedel je, da tega ne bo storil, fizičnemu nasilju se je izogibal že od otroštva – a ne iz strahu pred nasprotnikom, pač pa iz strahu, da bi nasprotnika preveč poškodoval.

	Toda Tineta ni bilo nazaj, njegov pijanski kompas ga je usmeril novim kozarcem naproti, najbrž pa tudi naproti novim težavam. Konrad je vse do zadnjega ugriza v zadnji jabolčni zavitek lahko jedel v miru. Čez nekaj minut sta k njegovi mizi sicer prisedli dve mladi ženski, a se zanj, starega dedca, nista zmenili, premočno sta se zatopili v pogovor o ljudeh, ki sta jih poznali; ti ne bi bili preveč zadovoljni, če bi slišali, kaj imata povedati o njih. Za kosilo je dobil račun za dobrih sedem mark. Ko je potegnil denarnico iz žepa, ga je natakarica vprašala:

	“Bi kaj popili?“

	Za trenutek ga je imelo, da bi naročil brizganec, ki bi se mu po hrani lepo prilegel, a si je premislil. K na napake prežečemu Druschkeju je hotel priti popolnoma trezen, izkušnje so ga naučile tudi tega, da že majhna količina alkohola lahko povzroči izgubo potrebnega nadzora nad jezikom, tega pa si nikakor ni mogel privoščiti.

	Iz veže ni takoj zavil na dvorišče, najprej je zavil točno v nasprotno smer, prehodil deset metrov, zavil levo, naredil še nekaj korakov in vstopil v stranišče. Moško. Nista ga zanimala ne pisoar ne straniščna školjka, zanimala ga je pipa nad umivalnikom. Odprl jo je in z dlanjo, spremenjeno v skodelico, zaustavil tok curka vode, da je lahko pil. Nato se je pogledal v ogledalo, ki mu je povedalo, da je primernega videza za ponovni obisk gestapa.

	“Vi ste pa že skoraj naši,“ je rekla Magda, ko je obiskovalec vstopil v tajništvo.

	“Bom pri vas dobil tudi plačo?“ se je nasmehnil Konrad; psiholog, ki bi ga prineslo mimo, bi bil z njegovim vprašanjem zadovoljen, duhovitost je zanesljiv znak, da človeka skrbi še niso čisto dotolkle.

	“Za plačo ne vem, lahko pa dobite kavo,“ se je nasmehnila Magda, psiholog pa je bil še vedno odsoten in zato ni mogel poiskati vira njene negestapovske prijaznosti na sedežu gestapa.

	“Z veseljem,“ je rekel komisar; marsikaj je imel rad, med drugim tudi pravo kavo.

	“Gospod sturmführer ima pri sebi ljudi, ne vem, koliko časa bodo notri, zato se razkomotite. Bi kaj brali? Časopis?“

	“Lahko,“ je rekel Konrad in sedel na stol ob z borovim lesom obloženi steni.

	“Izvolite!“ je rekla Magda in mu izročila današnji Völkischer Beobachter, najbolj nacističen izmed obilice nacističnih časopisov, ki so izhajali v Nemčiji ali Avstriji, ki pa je ni bilo več. Že pred začetkom vojne je postala dežela Ostmark kot del rajha razdeljena na sedem upravnih enot, imenovanih gau, pod gau Carinthia, ki ga je vodil gauleiter Friedrich Rainer, pa je sodila tudi Gorenjska, nekdaj del Avstro-Ogrske, ki je bila ob rojstvu Konradova uradna domovina.

	Časnik se je na prvi strani bahal, da je Kampfblatt der nationalsozialistischen Bewegung Großdeutschlands, bojni list nacionalsocialističnega gibanja velike Nemčije. To pa je bilo tudi vse, kar je prebral, kajti tedaj so se odprla vrata Druschkejeve pisarne. Ven so prišli trije moški, dva v sivozeleni uniformi in eden v civilnih oblačilih. Ta je s pogledom ošinil Konrada, ki je v pozdrav vstal s stola. Civilist je pogledal proti vratom tajništva, nato nazaj proti njemu in namrščil čelo, kot da se skuša spomniti, od kod pozna tega krepkega moža. Konrad je imel dober spomin za obraze, a radovedneža še nikoli ni videl. Njegovo zanimanje zanj mu je pustilo neprijeten občutek. Časi so bili takšni, da ti je že malenkost dala misliti; če je kje pravo mesto za preganjavico, je to sedež gestapa.

	Z moškimi je iz pisarne prišel tudi Druschke. Konrada je pozdravil skoraj kot starega znanca in ga povabil naprej.

	“Kava za gospoda Starmana je kuhana,“ se je vmešala Magda.

	“Popil jo bo pri meni,“ je odločil šef.

	Popil jo je pri njem, a mu nekako ni teknila.

	“So fotografije kaj pomagale?“ je vprašal Druschke, ko je bila gostova skodelica prazna.

	Konrad je predenj položil sliki dveh moških in rekel:

	“Burnikova vdova je prepoznala ta dva.“

	Gestapovcu ni bilo treba pogledati na hrbtno stran, da bi vedel, kakšne barve je kateri od dvojice na črno-belih fotografijah; očitno si je svoje stranke dobro zapomnil.

	“Beli in plavi,“ je rekel.

	“K njima moramo prišteti še enega rdečega, ki se ga je gospa Burnik spomnila zadnjič.“

	“Vse barve torej?“

	“Vse. Če se vdova ni zmotila, so k njenemu možu hodili partizani, belogardisti in plavogardisti.“

	Druschke je kakih deset sekund premišljeval, nato pa vprašal:

	“In v katero skupino sodi gospa Burnik? Je za rdeče, bele ali plave?“

	Konradu se je zdelo tako samoumevno, da se Slavka ne ukvarja s politiko, da ni vedel, kaj odgovoriti. Da pa ne bi ostal tiho, je rekel:

	“Med pogovori z njo nisem dobil vtisa, da je naklonjena katerikoli politični skupini. Če bi bila, bi bila najbrž opredeljena enako kot mož, vendar v tem primeru tudi po smrti ne bi omenjala njegove usmeritve, da ne bi vzbujala pozornosti.“

	“Če ga je ubila plavogardistična Črna roka, bi morala ženska na fotografijah prepoznati samo rdeče, le sodelovanje z njimi bi Burnika spravilo na seznam za likvidacijo. Plavi in beli se zaenkrat še ne pobijajo med seboj.“

	“Vendar pa enako kot za plavogardistično velja za belo-gardistično Črno roko, ki bi posnemala aprilske likvidacije Ludvigerja, Sokliča in ostalih dveh,“ je rekel Konrad.

	“Če se je ženska zmotila, ko je prepoznala nekoga, ki naj bi odšel v partizane, pa so ji moža ubili komunisti, ker je sodeloval s plavimi ali belimi ali obojimi. Torej smo spet na začetku,“ je rekel Druschke.

	“Morda pa ne,“ je menil Konrad. “Zdaj imamo eno fotografijo belogardista in eno fotografijo plavogardista. Opazil sem, da ste ju prepoznali, ne da bi obrnili sliki in pogledali, katera črka je zadaj. Povejte mi njuni imeni in naslova, obiskal ju bom ter ju vprašal, zakaj sta obiskovala Burnika.“

	Druschke je odkimal.

	“Ne, to ni vaša stvar, z njima se bom pogovoril jaz. Zelo rad bi se pogovoril tudi s komunistom, toda zaradi njega ne bom hodil v gozd,“ je rekel z nasmehom, kakršnega izoblikujejo ustnice človeka, ki meni, da je izrekel nekaj zabavnega. Nato se je zresnil in nadaljeval: “A se strinjam z vami, nismo na začetku, storili smo nekaj korakov naprej. Če naredim kratek povzetek: Burnika skoraj zagotovo ni ubila skupina, ki je ubijala v noči na prvi april, in tudi ne skupina, ki je ubijala decembra in januarja. Kar pa ne izključuje plave garde, lahko bi nad fotografa poslala Črno roko v drugačni sestavi. O tem morda kaj ve Mica Pivk, njeno pištolo bodo na Bledu še danes natančno pregledali. Če je likvidator uporabil njo, bo morala baba povedati, komu jo je posodila. Povedati bo morala tudi, če je na Jesenice privabila belogardistično Črno roko, ki ji je ideološko bližja od plavogardistične Črne roke, s katero je sodelovala v preteklosti. Ker je gospa Burnik na fotografijah prepoznala moška, od katerih je eden še pred nedavnim delal za plavo, drugi pa za belo gardo, bi bila lahko spet vpletena Mica Pivk kot vezni člen med obema gardama, le da bi se zaradi obiskov belih in plavih Burnik zameril komunistom, ki so ga ubili z oponašanjem metod Črne roke. Takšnega oponašanja je bilo doslej pri vaših rojakih že dosti, uspešno pa ga uporabljamo tudi mi, z ustanavljanjem Gegenband.“

	Konrad je dobro vedel, kaj gestapovec misli z besedo Gegenbande: raztrgance, ki oponašajo partizane in namenoma počno svinjarije, da bi jih priskutili ljudem.

	“Tudi zaradi takšnih stvari je primer tako težak. O Črni roki je na Jesenicah znanega toliko, da bi jo lahko oponašal vsak, ki ima na razpolago pištolo, ruto ali šal, nekaj podobno mislečih prijateljev in željo, da bi Anton Burnik nehal tlačiti zemljo,“ je končal Druschke.

	“Kaj pa civilisti?“

	“Kakšni civilisti? Burnika tako ali tako niso ubili vojaki.“

	“Ne mislim civilistov v običajnem smislu,“ se je popravil Konrad. “Mislim na ljudi, ki se ne ukvarjajo s politiko in za umor ne bi imeli političnega motiva.“

	“Kakšnega pa?“

	“Osebno zamero, na primer.“

	“Stari dobri kriminal torej. V slogu tiste Angležinje, Agate Christie, sem si prav zapomnil?“

	“Prav. Maščevanje, pohlep, zavist, ljubosumje, strah, veliko je razlogov, zakaj ljudje morijo.“

	“Strah? Zakaj pa strah?“

	“Denimo, da se je nekdo bal, da bo Burnik v prihodnosti naredil nekaj, kar mu bo škodovalo. Vojna je in marsikaj se dogaja na krajih, ki naj bi bili daleč proč od oči javnosti. Fotograf bi lahko videl kaj, kar naj bi ostalo skrito, in so ga utišali zaradi skrbi za lastno varnost.“

	“Morda je skrito dogajanje tudi fotografiral in bi se neka skupina ljudi bala, da bodo posnetki prišli v napačne roke,“ je Druschke pograbil začeto temo.

	“Ne, to ne,“ je menil Konrad. “Ne ujema se z načinom usmrtitve, niso preiskali njegovega studia in temnice, pomembno jim je bilo le, da Burnik umre in skrivnost odnese s seboj v grob, če je seveda bila kakšna skrivnost. Lahko pa bi bil motiv povsem drugačen, nemara maščevanje.“

	“Na koliko umorov ste naleteli v svoji karieri?“ je vprašal gestapovec.

	Komisar je malo pomislil in odgovoril:

	“Na kakih petdeset.“

	“Ste dobili vse morilce?“

	“Dobili ni prava beseda. Nekaj jih je po umoru naredilo samomor, trije ali štirje so zbežali v tujino in se je za njimi izgubila vsaka sled. Prav v vseh primerih pa smo ugotovili, kdo je morilec.“

	“Torej imate pri umorih stoodstoten uspeh?“

	“Vedeti morate, da je večina umorov preprostih. Sosed v jezi udari soseda s sekiro, ker je prepir zaradi zemlje šel predaleč, mož pride pijan domov, udari ženo, ki pade in si razbije glavo, nekoga odpustijo iz službe in se maščuje nad šefom. Ponavadi se v primer poglobiš samo zato, da boš verodostojna priča na sojenju.“

	“Kateri pa je bil vaš najtežji primer umora, ki ste ga preiskovali?“

	Komisarju tokrat ni bilo treba premišljevati.

	“Umor zdravnika pred sedmimi, osmimi leti. Nekdo ga je do smrti potolkel z železno palico, ko je zvečer odhajal iz ordinacije.“

	“Poslušam,“ je rekel Druschke in se nagnil naprej.

	“Morilec je bil njegov nekdanji pacient, ki ga je krivil, da mu je z napačno terapijo uničil zdravje, trpel je tudi hude bolečine, ki so se z zdravljenjem zelo poslabšale. Dolgo smo bili v slepi ulici, potrebnih je bilo veliko zaslišanj, preden smo naleteli na uporabno sled.“

	“Ko pripovedujete o razreševanju primerov, vedno govorite v množini. Ste tako skromni ali ste imeli pomočnike?“

	“Sodelavce,“ je dejal Konrad. “Zelo redko sem delal povsem sam.“

	“Primer Burnik obdelujete sami. Je to za vas problem?“

	“Ne delam sam, vi mi pomagate. Če bo potrebno, boste zagotovo pritegnili še vaše podrejene. Pomagala so mi vaša poročila, vaš arhiv fotografij. Tudi tista dva, ki ju je vdova prepoznala kot redna obiskovalca svojega moža, boste vi preverili. Če bi potreboval sodelavca, ki bi hodil z menoj na teren, bi to povedal.“

	“Najpozneje jutri zjutraj bom izvedel za balistične rezultate primerjave krogle iz Burnikove glave s kroglami, ki ste jih vi prinesli, v balo slame jih bo inženir izstrelil iz pištole Mice Pivk. Še danes bom dal sem privesti moška, ki ju je prepoznala vdova, morala mi bosta pojasniti, zakaj sta zahajala k fotografu. Predlagam, da si popoldne vzamete prosto – ne, ne povsem prosto, od vas pričakujem, da naredite načrt, kako boste ravnali ob različnih razpletih balistične preiskave in mojih pogovorih s pripadnikoma obeh gard. Pisarna vam je še vedno na voljo, lahko pa odidete tudi domov v Kranj, če menite, da vam bodo tam misli bolje tekle.“

	“Raje bi se odpeljal v Kranj, v rezervoarju avtomobila, ki ga uporabljam, ni več veliko bencina. Do jutri ga nameravam pustiti v garaži policijske postaje, kjer bodo poskrbeli za to.“

	“Katero znamko vozite?“

	“DKW.“

	“Ni ne vem kaj, od Jesenic do Kranja pa vas bo že pripeljal, ne da bi mu kaj odpadlo,“ se je namuznil gestapovec in mu zaželel varno vožnjo.

	“Jutri ob devetih bodite spet pri meni! Doslej ste bili vedno točni, meni točnost o človeku veliko pove. Heil Hitler!“ je strumno izstrelil, ko je vstal in iztegnil desnico malo nad višino rame.

	“Heil Hitler,“ je malo manj strumno odgovoril Konrad; morda celo premalo strumno, pa tudi desnice ni iztegnil. Zavedal se je, da Nemci pri ljudeh druge narodnosti, ki delajo zanje, lojalnost preverjajo tudi s pomočjo odziva na ta nacistični pozdrav. A se je takoj pomiril, Druschke je bil danes zelo dobre volje, celo varno vožnjo mu je zaželel. Toda obenem se je zavedal, kako hitro se pri ljudeh, ki imajo v svojih rokah toliko moči, kot je ima on, dobra volja zna spremeniti v nasilnost, včasih zadošča že ena sama napačna beseda. Med pogovori z gestapovcem je bil vedno napet kot struna tudi zato, ker se je izogibal ponižujočemu klečeplazništvu, ki mu je bilo odvratno. Strinjal se z Jovanom Veselom Koseskim, ki v svoji hvalnici Kdo je mar pravi: Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti.

	Na poti z Jesenic v Kranj se je peljal mimo odcepa za Vrbo, srečne vasi domače Veselovega antipoda Franceta Prešerna, ki se je zdaj imenovala Velben, vendar se ne bo več dolgo. Nemcem niso ravno štete ure, toda kot je razbral iz novic na radiu BBC, je izkrcanje v Normandiji dobro potekalo, zaveznikom je z operacijo umetnih pristanišč, imenovano Mulberry, že uspelo vzpostaviti most med severno obalo Francije in južno obalo Anglije. Lahko so brez težav pri pristajanju ladij dovažali nove enote, novo orožje in novo opremo. Nastala je druga velika fronta, prva je bila tista na vzhodu. Sovjeti so se proti zahodu hitro pomikali, kar je spremljal na zemljevidu in skrbno pazil, da na njem ni ničesar označil, tudi to bi ga lahko spravilo v težave. Nemci bi ga ob pogledu nanj obtožili, da se veseli njihovih porazov in ga, strokovnjaki za kazni, neusmiljeno kaznovali. Poleg tega so Američani in Angleži prodirali po italijanskem škornju navzgor. Kazalo je, da se bodo zaenkrat med seboj še precej oddaljene enote na koncu srečale v Nemčiji, ki pa se zlepa ne bo vdala, Hitler bo zagotovo dal vpoklicati starce in otroke, morda celo ženske. Vprašal se je, kaj se bo po vojni zgodilo z nacisti, z Druschkejem, na primer. Če ga bodo zajeli partizani, ga nedvomno čaka smrt, pred tem pa zaslišanja, pri katerih bodo mogoče sodelovali tudi tisti, ki jih je nekoč zasliševal on. Morda se bo v obupu skliceval celo nanj kot na človeka, ki lahko potrdi, da ni takšna zverina, za kakršno ga imajo. Če se bo to zgodilo, bo povedal resnico o sodelovanju z njim, doslej je potekalo brez uporabe nasilja proti komurkoli, ki je bil vpleten v primer Burnik.

	Pa bo tako tudi danes popoldne, ko bo Druschke dal privesti belogardista in plavogardista, ki ju je prepoznala Slavka …?

	Tok misli mu je v Podbrezjah mahoma ustavil moški, ki je stopil na cesto, se postavil pred avto in mahal z nekakšno rumeno palico. Konrad je tako močno zavrl, da so zacvilile gume, glavo pa mu je poneslo proti vetrobranskemu steklu. Moški se je približal zdaj nepremičnemu dekavcu, odprl vrata na sopotniški strani in sedel na prosti sedež.

	“V Naklo grem,“ je rekel.

	Krasno, je pomislil Konrad, še en pijanec, danes imajo piko name.

	“Skoraj bi vas povozil,“ je rekel moškemu, ki je bil približno njegovih let in je bil videti vsaj po zunanjosti precej bolj urejen kot tisti, ki ga je opoldne odnesel iz gostilne Peklar.

	“V Naklo grem,“ je ponovil in dodal še nekaj besed, ki jih komisar ni razumel, preveč momljajoče jih je izrekel.

	Naj ga vrže ven ali naj ga pelje teh nekaj kilometrov do Naklega?

	Odločil se je, da ga bo peljal, sicer bo počakal na naslednji avtomobil in pred njim ponovil svoje nepremišljeno ustavljanje smrtonosnih predmetov na kolesih.

	“Prav, pa greva,“ je rekel in speljal.

	Jeseniški pijanec je smrdel kot razbit sod piva, od tega ni prihajal nikakršen vonj.

	“Brata 'mam,“ je rekel mož.

	“V Naklem?“ ga je vprašal Konrad in pogledal, kaj drži v roki. Ni bila kratka palica, pač pa v tulec zvit rumen letak. Če ga je kje mimogrede pobral in je na njem komunistična propaganda, je to zanj lahko smrtno nevarno. Nemci izgovora, da ga je pobral v pijanosti, zagotovo ne bi šteli za olajševalno okoliščino.

	“V Naklu,“ je odgovoril pijanec.

	Je pravilno v Naklem ali v Naklu? je prešinilo komisarja, a je misel takoj pregnal, ni bil pravi čas za ukvarjanje s slovnico.

	“Mi pokažete letak?“ je vprašal sopotnika.

	“Kaj?“

	“To, kar držite v roki.“

	“Aja,“ je dejal moški in vozniku podal zviti rumeni papir.

	Konrad je z enim očesom na cesti in enim na stegnu pogledal, kaj je dobil; dobil je reklamo za novo trgovino z oblačili v Kranju. Vrnil jo je tistemu, ki mu jo je dal. Ta jo je spet zvil in rekel:

	“ 'mel sem nesrečo.“

	“Kdaj?“

	“Leta dvanajst.“

	“Kakšno nesrečo?“

	“Na glavo sem se udaril,“ je povedal s svojim momljajočim glasom, a dovolj razločno, da ga je Konrad razumel in da se mu je posvetilo: moški, ki ga vozi, ni pijan, temveč se je ob nesreči pred tridesetimi leti tako močno udaril v glavo, da je utrpel poškodbo možganov. Najbrž je bil nekaj časa v komi, naletel je že na podobne primere. Nekoliko se je razjezil nase, ker ga je imel za pijanca, v resnici pa je bil le revež brez prevoza, ki bi rad obiskal brata. Namenoma ali nagonsko je uporabil predmet živahne rumene barve, ki je na cesti in ob njej najbolj vidna, zato ima večina prometnih znakov rumeno podlago.

	V Naklem (v Naklu?) je počakal nasproti furmanske gostilne Marinšek in moškega na sosednjem sedežu vljudno vprašal:

	“Bo v redu, če vas odložim tukaj?“

	“Bo dobro,“ je dobil odgovor in še:

	“Pa hvala.“

	Vse do policijske postaje v Kranju je Konrad premišljeval o njem in o predsodkih, ki jih je zagotovo deležen. Če ga je on zamenjal za pijanca, ga je zagotovo še marsikdo. Že tako ima težave zaradi svojega stanja, potem pa se še ljudje po krivici spravljajo nanj … Tedaj ga je prešinilo, da je možu, tedaj še fantu, nesreča morda rešila življenje. Doživel jo je leta dvanajst, s tako močno možgansko okvaro ga med letoma štirinajst in osemnajst zagotovo niso poslali v strelske jarke. Vprašanje pa je, če se sam svoje sreče v nesreči zaveda. Dvomil je, da bo še kdaj naletel nanj, da bi ga vprašal – ali pač, kdove, kako dolgo se bo še vozil na relaciji Kranj – Jesenice, preden bo s primerom Burnik – kakorkoli že – zaključil.

	Gregor Sitar je bil še vedno v majhni pisarni na koncu garaže. Tako zavzeto je s peresom pisal v zvezek, da komisarjevega vstopa sploh ni zaznal.

	“Pišeš dnevnik?“ ga je ta vprašal, ko je stal pred mizo. Gregor ni slovel samo po tem, da rad govori z drugimi, temveč tudi po tem, da govori sam s sabo: je dnevnik kaj drugega kot pogovor pišočega z beročim v isti osebi?

	“Ne, ne,“ je zanikal skrbnik voznega parka policijske postaje v Kranju, zaprl zvezek, ga shranil v predal, ga zaklenil, ključ pa vtaknil v prsni žep delovne obleke. Pri skrivanju svojega pisanja je bil tako dosleden, da še nikoli nihče ni pokukal v njegov dnevnik, čeprav so nekateri poskušali.

	“Kako se obnese dekavec?“ je vprašal moža, ki je omenjeni vehikel vozil tri dni.

	“V klanec bolj slabo potegne, sicer je v redu.“

	Tedaj se je Gregor začel smejati; kaj smejati, krohotal se je na ves glas, da ga je Konrad presenečeno gledal in čakal, da bo nehal in ga bo lahko vprašal po razlogu za takšen izbruh hrupne veselosti.

	“Oprosti,“ je rekel Gregor, ko je prišel k sebi, “toda rekel si natanko tisto, kar dojenček reče v šali, ki sem jo slišal predvčerajšnjim.“

	“Kakšen dojenček, v kakšni šali?“

	“Ti jo bom povedal. Torej: pred trgovino stojita dva vozička z dojenčkoma. Eden vpraša drugega: Kako si kaj zadovoljen s svojo mamo? Ta mu odgovori … ha, ha … prekleto, saj bom povedal, odgovori mu: V klanec bolj slabo potegne, sicer pa je v redu.“

	Potem ga je spet zvil smeh. Smejal se je tudi Konrad, toda bolj Gregorju, ki je imel neki poseben, nosljajoč smeh, ki je bil nalezljiv, kot pa šali.

	“Ga boš še potreboval?“ je mož z bolj zariplim obrazom vprašal moža z manj zariplim obrazom, ko sta se oba nehala smejati.

	"Bom.“

	“Kako dolgo?“

	“Ne vem, neki primer imam na Jesenicah, ne vem, kdaj bom končal. Rad bi, da napolniš rezervoar, jutri zjutraj pa bom prišel po avto.“

	“Prav, prihranil ga bom zate. Je razen bencina še kaj? Upam, da nisi pustil spuščene strehe, ko je deževalo.“

	“Ne, ves čas sem imel dvignjeno. Se vidiva jutri, zdaj pa pojdi v dnevnik zapisat, da si bil danes petnajst do štirih zelo dobre volje.“

	“Ne pišem dnevnika,“ je protestiral Gregor.

	“Jaz tudi ne,“ je rekel Konrad in iz garaže odšel ven, v sončno junijsko popoldne. Do doma ni imel tako daleč, da ne bi mogel iti peš. Pot, ki ga je čakala, je najbrž prehodil več kot tisočkrat v preteklih petintridesetih letih, odkar je postal mlad, nadebuden policist; tako nadebuden, da je hitro napredoval in pri petintridesetih letih zasedel položaj orožniškega stotnika; od tod ni imel več kam napredovati, ker ga policijska politika in vodilni položaji niso zanimali. Nemci so iz njega naredili komisarja kriminalistične policije, novega preimenovanja po vojni pa si ni preveč želel.

	Na kokrškem mostu je srečal mladega moškega, ki je pot pred seboj tipal s pomočjo bele palice. Izognil se mu je, pogledal za njim in se vprašal, če je slep od rojstva ali je žrtev vojne. Tudi v drugi vojni so vojaki lahko oslepeli, ponavadi zaradi eksplozij v bližini – čeprav, kolikor mu je bilo znano, vojskujoče se strani niso uporabljale bojnih strupov. V prvi vojni je bilo drugače, septembra 1918 se je udeležil bitke pri Bovcu, v kateri so nemške in avstrijske sile proti italijanskim uporabile iperit. Čeprav je bil na varni strani, je nekaj razredčenega plina prineslo tudi do njegove enote in oči so njega in njegove tovariše še dolgo pekle. Po vojni je iz časopisa izvedel, da je takrat oslepelo veliko italijanskih vojakov. V tej vojni bojnih plinov najbrž ne uporabljajo zato, ker ga imajo vse strani, tista, ki bi ga uporabila prva, bi bila takoj deležna povračilnega blagoslova z dodatkom, namenjenim maščevanju. Prepričan je bil, da so znanstveniki v zadnjih petindvajsetih letih razvili obilico novih strupenih plinov, ki jih v prejšnji vojni še ni bilo. Sam se na to področje ni spoznal in se tudi ni želel spoznati, slišal pa je za Zyklon b, ki so ga izdelali v Nemčiji, zagotovo pa so ga imele tudi že druge države.

	Ob prihodu domov je doživel prijetno presenečenje, pričakale so ga vse tri njegove punce in vse so bile dobre volje.

	“Dušan je pisal,“ je Rina spregovorila takoj, ko je vstopil v kuhinjo.

	Da ni sporočil nič slabega, je razbral z njenega in Ladinega obraza, še Jerca se je veselosti nalezla od mame in babice.

	Žena Konrada ni pustila v negotovosti, takoj mu je povedala bistveno:

	“Zdaj stalno dela v bolnišnici, ne pošiljajo ga več po ranjence na bojno črto.“

	Očeta Konrada je najprej prijelo, da bi zavriskal, nato se je oglasil skeptik v njem: fronta se stalno premika in zato se premikajo tudi poljske bolnišnice, z njimi pa Dušan. Če so ga razporedili nazaj, v zaledje, ga lahko tudi naprej, bliže bojem. Toda dekletom ni želel pokvariti veselja, še sam je naredil veder obraz in srčno upal, da ga bo takšnega lahko obdržal vse do konca vojne, ki pa bo prišel – kdaj? Če bi bil vedež, ne bi bil revež, pravi pregovor, toda tudi poznavanje dneva konca vojne ti ne bi dosti pomagalo, še trije dnevi se zdijo preveč.

	Ko se je pozneje v spalnici preoblačil, se je spomnil, da je na Jesenicah pozabil pogledati za barvami v prahu, ki jih primešaš apnu, če nočeš, da so stene bele – če pa bi rad, da bi bile zares bele, apnu primešaš kravjeke. S takšno mešanico pobarvane stene so sicer najprej videti sive, vendar le, dokler se ne posušijo, potem so takšne barve kot mleko. A na ta način ne bo pleskal sten, pač pa le strop. Da ne bi spet pozabil, je na svežem robcu naredil vozel, ta ga je doslej vedno spomnil, na kar ga je moral. Še nikoli ni zabodeno strmel vanj in se spraševal, kaj počne na njegovem šnajcu – ki ga zdaj v juniju zagotovo ne bo uporabil za brisanje smrkavega nosu, uporabil ga bo za brisanje potnega čela, tako kot ga je danes.

	Ob pogledu na telefon se je spomnil še nečesa: da je nameraval poklicati bolno tajnico Angelo; tako kot bi bila Dušanova premestitev v zaledje lahko samo začasna, bi bilo lahko tudi njeno nenadno izboljšanje lahko zgolj začasno, penicilin gor ali dol.

	Kakšen poseben zgled optimizma pa nisem, je pomislil.

	V bolnišnico je poklical, ko sta Lada in Jerca odšli in s seboj odnesli razlog za odlašanje. Dobil je ustrežljiv ženski glas, ki je vedel povedati, da je gospa Virant v tako dobrem stanju, da lahko pride k telefonu.

	“Prosim?“ je vprašala tako živahno, da ni moglo biti dvoma: njeno stanje se v zadnjih dveh dneh ni prav nič poslabšalo.

	Tudi Rina se je na telefonski klic odzvala s prosim, medtem ko je on vedno rekel halo.

	“Spim poleg telefona,“ je nekoč dejal ženi, “kadarkoli me lahko pokliče kdorkoli, jaz pa naj ga še prosim, da bo kaj povedal?“

	“Kako si?“ je vprašal, kar ga je najbolj zanimalo.

	“Odlično. Zdravnik mi je rekel, da bom lahko odšla domov še pred nedeljo, če bo le zdravljenje še naprej potekalo tako uspešno.“

	“Lepo. Ti je kaj dolgčas?“

	“Malo pa res. Ne vem, kaj bolj pogrešam, dom ali službo.“

	“Bomo videli, če boš službo še tako pogrešala, ko boš dobila novega šefa,“ je rekel bolj za šalo, a mu je bilo takoj žal.

	“To še ne bo tako kmalu, ti boš delal še skoraj celo leto.“

	“Ali pa tudi ne,“ je rekel; odločil se je, da njej pove za Druschkejevo ponudbo in ji v grobem opiše primer Burnik.

	“Če ga boš razrešil jutri, boš že jutri upokojen?“ je z nezadovoljstvom v glasu vprašala Angela, ko je končal.

	“Ne, ne,“ ji je hitel zatrjevati, “prvič, znašel sem se v slepi ulici in drugič: tudi gestapo nima čarobne palice, da bi zamahnil z njo in preskočil vse birokratske ovire v postopku za upokojitev.“

	“Zanimivo, da si mi rekel, da si se znašel v slepi ulici, tako kot si mi že tolikokrat. Nato pa si zamahnil s čarobno palico in rešil primer,“ je bolj vedro rekla Angela.

	“Če ti je zelo dolgčas, te prideva z Rino obiskat,“ se je ponudil.

	“Hvala, a raje ne, obiski so takoj po kosilu, kosilo pa je ob pol enih. Za nekoga, ki je v službi, pa čeprav zadnji dan, je to prezgodaj,“ je rekla in se zasmejala.

	Počasi sta se šef in tajnica začela poslavljati in se naposled tudi poslovila. Konrada stroški telefonskega klica niso prav nič skrbeli – ker je moral dostikrat delati doma in klicati zaradi službenih potreb, je imel ob plači pavšalni dodatek v višini štiridesetih mark za uporabo telefona. V juniju službeno še ni klical in se mu je nabralo nekaj rezerve. Pomislil je, da bi poklical Slavko, ko je že ravno pri aparatu. Povedala mu je, da se bo z jutrišnjim torkom vrnila na delo. Prav bi mu prišlo, če bi vedel, kdaj pride domov, da bo temu prilagodil svoj urnik. Od Slavke mu je misel poneslo k njenim sosedom. Dve hiši sta stali dovolj blizu, da bi občasni gledalec skozi okno lahko opazil, če je kdo k fotografu na obisk prišel večkrat, kot zahtevata fotografiranje in prevzem izdelanih fotografij. Morda bo kdo prepoznal koga od moških s fotografij, ki mu jih je izročil Druschke, plavo- in belogardista, čeprav se najbrž držijo načela, ki še kako velja v teh časih: Brigaj se zase, pa boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Že v manj napornih časih je moral iz prič, skoraj prič in morebitnih prič pogosto vleči podatke s tako težavo, kot da jim vleče težko prisluženi denar iz mošnjička.

	Na koncu premlevanja misli o ljudeh, vpletenih v primer Burnik, se je odločil, da Slavke ne bo poklical: naj v miru preživi večer.

	Dolgega junijskega dneva pa še ni bilo konec; ker je Rina na kuhinjski mizi, prekriti z odejo, pridno likala, je za delo poprijel še sam, v vlogi lenuha si nikoli ni bil všeč. V tistem delu kleti, ki mu je velikodušno rekel delavnica, se je lotil sestavljanja nove knjižne omare. A samo lotil, tako da vidi, kako to gre, dokončno jo bo sestavil v sobi. Še prej pa bo podrl in odstranil staro ter na novo pobarval stene; morda bo takrat že upokojen. Omaro je kupil pred dvema tednoma, da bi nadomestila sedanjo, ki je postala premajhna celo za skromno domačo knjižnico. Knjige v slovenščini so še izhajale, čeprav ne tako pogosto kot pred vojno, zlasti ne prevodi: saj jih imate v nemščini, sie sollen nur Deutsch lesen!

	Nein, danke!

	Maja je kupil vse tri dele Jalnovih Bobrov, ki so se mu zdeli bolj primerni za otroke kot za odrasle, v slovenščini pa so le bili, zato jih je prebral od začetka do konca. Mnogo je bilo razlogov, zakaj se je človek veselil poraza Nemčije: njemu, med drugim, ne bo treba več prežati za novo nemško skovanko – rekorderko v številu črk. Zaenkrat je vodila Motorradseitenwagenspezialist, ki jo je slišal med prenosom motorističnih dirk po radiu. V slovenščini s šestimi besedami: strokovnjak za vožnjo motorja s prikolico.

	Popolnoma prepričan je bil, da tudi ruskih knjig po vojni ne bo bral. Ruski pisatelji – pesniki pa še manj – mu niso bili blizu že zdaj; morda zato, ker so se prevajalci zaradi sorodnosti jezikov preveč zvesto držali originala, ruščina pa je njegovim ušesom – Boris je dober voznik rečejo Baris harošij šafjor! – zvenela kot kak jezik, ki ga cmokajoče govori otrok z govorno napako.

	K večerji se je odpravil z mislijo, kaj vse se zna spremeniti, če bodo v slovenski državljanski vojni zmagali slovenski rdeči, ki se bodo povezali s sovjetskimi rdečimi.





	Torek, 13. junij

	Četrto pot do Jesenic v štirih dneh je Konrad prevozil, ne da bi ga kdo ustavil in se mu vsilil za sopotnika ali da bi ga kdo povprašal po dovolilnici, ki se je je nemška birokracija morda domislila šele včeraj. Dekavec je bil ne le poln bencina, Gregor ga je tudi pošteno očistil, da ga je bilo veselje pogledati. Dekavca namreč, čeprav je bil za nekatere tudi Gregor prikupnega videza za starega dedca.

	Kjer je ležala kakšna njiva, so kmetje okopavali krompir in se trudili okrog drugih poljščin, ki bodo pozimi nemara pomenile razliko med polnim in praznim želodcem. Tudi koruza je že pokukala iz zemlje, vendar je bila še prenizka, da bi zastirala pogled okrog ovinkov. Konrad je v svoji šoferski karieri edino prometno nesrečo doživel ravno zaradi koruze, konec avgusta zrasle do polne višine. Rasla je na obeh straneh ceste in čeprav ni vozil prehitro, je vseeno vozil dovolj hitro, da mu ni uspelo pravočasno zavreti, ko se je z desne pred njim nenadoma pojavila skupina treh srn. Zadnjo je zadel, njemu ni bilo nič, srni je bilo, obležala je na tleh in se stresala v krčih. Vozil je službeni avtomobil, primer, zaradi katerega se je odpravil na pot, je zahteval prisotnost pištole na boku. Srninega trpljenja ni mogel dolgo gledati, prislonil ji je cev ob lepo glavo, pogledal stran in sprožil. Umirila se je, odnesel jo je v prtljažnik, opravil svojo službeno obveznost, nato pa mrtvo žival odpeljal na sedež lovske družine v Hrastju in jo predal nekemu možu v zelenem, a ni bil nemški vojak.

	Gregorju pa je predal spredaj vdrt avto.

	Na cesti se je sicer najbolj bal otrok z njihovimi žogami, obroči, psi in vsem drugim, zaradi česar so lahko nenadoma stekli kamorkoli, ne da bi jim bilo mar, če je med njimi in njihovim ciljem cesta. Takoj ko je pred seboj uzrl dečka ali deklico, je stopil s plina, čeprav je bil otrok oddaljen še tristo metrov. K takšni previdnosti je pomemben delež prispevala usoda sodelavca Ivana Mesca, ki je z avtomobilom zbil osemletno deklico, da je umrla v njegovih rokah. Ni zmogel živeti z občutkom krivde, tri mesece po usodnem dogodku se je na domačem podstrešju ustrelil s službeno pištolo.

	Tokrat vse do cilja skozi avtomobilska stekla ni videl niti enega otroka. Večji so bili že v šoli, za manjše pa je bilo še prezgodaj. Na začetku Jesenic pa je zato uzrl lepo oblečeno mlado mamo z zelenim otroškim vozičkom in se spomnil na šalo, ki mu jo je včeraj povedal Gregor. Nasmehnil se je in se vprašal, kako bi se odzval gestapovec Druschke, če bi jo povedal njemu. A tega seveda ne bo storil, v prostorih gestapa se ni bil pripravljen šaliti, že zaradi vseh tistih moških in zagotovo tudi žensk, ki jim med zaslišanji ni bilo do smeha. Do njega se je Druschke doslej vedel … kako bi rekel? Korektno? Da, korektno, ni mu dajal vedeti, da je zanj pripadnik nižje rase; nekateri kranjski gestapovci so to storili ob vsaki priložnosti.

	Nacistična obsedenost z arijsko raso se mu je zdela trapasta. Kako se ima lahko nekdo, ki je videti kot Adolf Hitler, za superiornega? Ali Goebbels s svojim podganjim obrazom? Ali Himmler, ki je takšen, kot bi ga zavrgla mongolska mati, ker česa takšnega ni hotela trpeti v svoji jurti?

	Haupthelferin Magda Kuhn je bila tudi tokrat videti kot iz škatlice, a žal iz vojaške. Bila je počesana, odišavljena in skrbno naličena in kar je bolj pomembno, bila je prijazna ter pripravljena nakloniti nasmešek napol Slovanu, ki se je tudi tokrat pri njej pojavil precej pred deveto uro. Dobil je kavo in dobil je napeto čtivo, ki se mu reče Völkischer Beobachter. Tokrat ga je prebral od začetka do konca, ker se Herr Druschke ni in ni izvolil pojaviti. Magda je povedala, da je außen, zunaj.

	Prvemu članku je bilo naslov Eisenhovers Rezept Verdorben, Eisenhoverjev načrt pokvarjen.

	Govoril je seveda o izkrcanju v Normandiji, o tem, kako so ameriški in angleški vojaki obtičali na obali in zaradi močnega nemškega odpora ne morejo naprej, še malo in obrnili se bodo ter se klavrno vrnili v Anglijo čez Rokavski preliv. Pod nosom naj bi se invazijske enote obrisale tudi za pomoč francoskega odpora, ki se je izkazal za šibkega, razdrobljenega in nesposobnega.

	Na drugi strani tankega časopisa ni bilo več vojaških tem, zamenjali so jih potopisi, podlistki, kronike, gospodarstvo, kultura, mali oglasi … Nekateri članki so se mu zdeli zanimivi, vedno je rad izvedel kaj novega, kaj, kar mu je potrdilo, da tudi v tako nori državi, kot je Tretji rajh, ni vse čisto noro.

	Na zadnji strani pa spet: vojni prispevek, fotoreportaža o desantu na Hrvaškem, s katerim so skušali ujeti Tita. Naslov ji je bilo Der Sprung ins Bandennest, Skok v bandino gnezdo. Fotografije so prikazovale pogumne nemške vojake tako na zemlji kot na nebu, v drugem primeru padalce, ki se spuščajo proti sovražnim tlom. Konrad je o tem nekaj že vedel, iz nemških in britanskih virov. Vedel je, da so Nemci operaciji dali ime Rösselsprung, Skok šahovskega konja, in da je bil njen cilj dobiti Tita živega ali mrtvega. Vedel je tudi, da so desant izvedli v nekdanji Bosni, zdaj delu Nezavisne države Hrvatske. Na radiu BBC so poročali, da je operacija doživela popoln polom in da se je Titu uspelo umakniti na varno. Radio Berlin pa je seveda to, da so Tita pregnali iz njegovega banditskega gnezda, prikazal kot uspeh in dodal obvezno frazo 'Sovražnik je utrpel hude izgube'.

	Če bi Konrada kaj lahko kot zasliševanca spravilo na trd stol na kakšnem gorenjskem sedežu gestapa, so bili to prijatelji. Imel je tri zelo dobre, pet srednje dobrih in še več tako dobrih, da se jim je še vedno lahko reklo prijatelji in ne le znanci. Dobro je vedel, kako nemški zasliševalci pletejo mrežo priznanj: pritisnejo na enega sumljivega, ta jim pove za tri nove, te privedejo na zaslišanje, vsak pove še za dva, tri, štiri. Vsi njegovi prijatelji niso bili tako previdni pri besedah in dejanjih, kot je bil on. Če bi, na primer Karl, ki je imel dolg jezik, na napačnem kraju in ob napačnem času bleknil kaj pikrega o Hitlerju, bi lahko pritegnil pozornost napačnih ljudi. Gestapo bi ga povabil na pogovor, ki bi bil na začetku prijateljski, nadaljevanje pa bi bilo odvisno od podatkov, ki bi jih zbrali o njem, na primer s hišno preiskavo, s katero bi, na primer našli komunistični letak, ki ga je mimogrede pobral, da bi imel na primer s čim podkuriti drva v štedilniku.

	Takšni primeri so se dogajali.

	In potem bi že načetega Karla tresli kot hruško, da bi od njega padla imena njegovih komunističnih sodelavcev. Zatrjevanje, da jih nima, zasliševalcev ne bi potešilo. Da bi ga nehali tresti, bi navedel tri svoje prijatelje, eden med njimi bi bil lahko tudi Konrad Starman. Še njega bi vzeli pod drobnogled in med njegovimi sodelavci, ki so imeli morda samo enkrat opraviti z njim, hitro našli koga, ki bi zatrdil, da se mu zdi politično sumljiv. Preverili bi njegova dejanja, preverili bi njegove besede, preverili bi njegove stike z ljudmi, kaj obremenilnega bi se že našlo, nihče ni brezmadežen, za vrhunske strokovnjake za iskanje madežev že ne. Potem bi še njega tresli kot hruško; da gestapo zlomi vsakogar, ki ga hoče zlomiti, ni dvomil. So bolečine, ki jih lahko preneseš, in so bolečine, ki jih ne moreš, če si še takšen junak.

	O Titu je prvič, drugič in najbrž tudi tretjič slišal ravno med pogovorom s prijatelji. Na začetku se mu je zdel kot nekakšno mitološko bitje, zdaj naj bi bil tu, zdaj tam, naredil naj bi zdaj to, zdaj ono, njegove partizanske enote naj bi Nemcem prizadejale zdaj veliko materialno škodo, zdaj velike človeške izgube. Da ne gre samo za govorice tistih, ki so si želeli velikega vojskovodje, ki bi deloval kot močna vez med razdrobljenimi enotami med Jadranom in Donavo, med Triglavom in Vardarjem, je začel verjeti, ko so začele o njem poročati tuje, zanesljive radijske postaje. Operacija Skok šahovskega konja, o kateri je pisalo celo v nacističnem trobilu, je potrjevala, da na območju, ki se mu je še pred štirimi leti reklo Jugoslavija, deluje močan nasprotnik, nad katerega so Nemci pripravljeni poslati enote, ki bi jih še kako potrebovali na glavnih bojiščih.

	Mnogokrat od začetka vojne se je vprašal, kako bi se odločil, če bi bil mlad ter bi ne bil razpet med družino in službo: bi prostovoljno odšel v gozd, prijel za orožje in se kot partizan aktivno boril proti sili, ki namerava izbrisati njegov narod z obličja sveta? Da ga v resnici namerava izbrisati, ni dvomil. Če bi Nemci v vojni zmagali, bi se po njej ponemčevanja lotili še mnogo odločneje, kot so se ga že zdaj. Slovenci, ki to ne bi bili več dolgo, bi morali oddati vse knjige v slovenščini, visoko bi se iz njih dvigali plameni na grmadah. Nobenih dvojezičnih časopisov, kakršen je bil Karawanken Bote, ne bi bilo več. Slovenska imena in priimke bi dokončno ponemčili, to so že zdaj naredili v uradnih dokumentih. Slovenščino v javnosti – in zasebnosti – bi prepovedali ter določili hude kazni za kršitelje. Njegova generacija in morda še dve za njo bi se še upirale, a s pojemajočimi močmi, potem bi bilo delo za Nemce opravljeno. Ko umre poslednji Mohikanec – kdo se zaradi tega vznemirja? Mohikanci zagotovo ne, ker ni več nobenega. A o Mohikancih obstajajo vsaj poročila, o Slovencih niti teh ne bi bilo več, kot narod-drobiž bi izginili brez sledu, zgodovino pišejo in brišejo zmagovalci. Sredi enaindvajsetega stoletja med Panonsko ravnino in Jadranom ne bi več živel noben Janez, noben Matej, noben Vinko, noben Branko, nobena Alenka, nobena Jelka in nobena Bojana.

	Če je premišljeval na takšen način, je odgovor na vprašanje, ali bi se kot mladenič brez obveznosti pridružil partizanom, brez težav našel: seveda bi se! A komunist nikakor ne bi postal; tako kot se ni videl v cerkvi, obdanega z verniki, ki kvišku dvigajo svoja srca, tako se ni videl na partijskem zborovanju, obdanega z verniki, ki kvišku dvigajo svoje stisnjene pesti.

	Ura je bila več kot deset, ko se je Druschke končno le pojavil in pozval čakajočega, naj mu sledi.

	To, da je bil außen, mu očitno ni dobro delo, bil je nataknjen, mrko se je držal, govoril je z osornim glasom.

	“Kaj napredka?“ je na kratko vprašal Konrada. Ta ni vedel, kako bi mu odgovoril. Včeraj je dobil nalogo, naj si vzame odmor in premišljuje o nadaljnjih korakih, napredek bi se lahko zgodil kvečjemu v njegovi glavi. Pa se je?

	Še preden je sam karkoli rekel, je rekel gestapovec:

	“Pištola, ki ste mi jo prinesli včeraj, ni prava, na Bledu niso ugotovili ujemanja krogel, ki ste jih vzeli Mici Pivk, s kroglo iz glave ustreljenega. Plavogardist in belogardist, ki ju je na fotografijah prepoznala Burnikova vdova, pa sta mi zatrdila, da fotografa nista poznala in da ga nista nikoli obiskala. Glede na okoliščine, v katerih sta to izjavila, sem jima verjel. Zato vas še enkrat vprašam: kaj napredka?“

	“Premišljeval sem,“ je dejal Konrad, ko je v sebi na hitro premlel sveži novici, “da bi se pogovoril s sosedi Burnikovih, dve hiši stojita čisto blizu, vsaka na eni strani.“

	“S sosedi sta se pogovorila že idiota iz varnostne službe,“ je zagodrnjal Druschke.

	Rekel je idiota, je pomislil Konrad. Tako neprijazna beseda res kaže na nasprotja med gestapom in varnostno službo …

	“Z njimi sta govorila po umoru, ponoči, prebudila sta jih, bili so še pod vplivom sna. Res so povedali, da niso ničesar videli ali slišali, toda pogovarjali so se le o dogodkih tistega večera.“

	“In?“

	“Jaz bi jih vprašal, ali so k Burnikovim videli večkrat prihajati iste ljudi, pokazal bi jim tudi fotografije, ki ste mi jih priskrbeli.“

	“Potem naredite to!“ se je skoraj zadrl gestapovec, obmolknil za nekaj trenutkov, se zagledal v neko točko v pisarni, nato pa je spet pogledal Konrada in mirneje vprašal:

	“Boste govorili tudi z Burnikovo, ki nam je naredila lepo zmešnjavo?“

	“Tega nisem nameraval, danes je prvič po moževi smrti odšla na delo. V službi je ne bi rad nadlegoval.“

	“Zakaj pa ne, prav prijetna je na pogled. Govoril sem z njo, ogledal sem si jo, in če se zadeva ne bo kmalu premaknila naprej, jo bom povabil sem ter jo za začetek vprašal, katera barva ji je najbolj všeč.“

	Konrad je pomislil, če je gestapovec pijan. Govoril je drugače kot ponavadi, gledal ga je drugače kot ponavadi, morda si je, ko je bil zunaj, privoščil kozarček ali dva. Če je bilo tako, je sodil med tiste osmoljence, ki zaradi alkohola ne postanejo veseli, ampak razdražljivi; takšnih je, to je dobro vedel, na svetu več kot preveč. Ni pa vedel, zakaj takšni ljudje pijejo – da bi kdo hotel prostovoljno biti razdražljiv, bi težko verjel.

	Potem se je spomnil moža, ki ga je včeraj ustavil v Podbrezjah. Njega je po krivici osumil, da je pijan … Če bi to ponovil pri tečnem gestapovcu: prava figa!

	Komaj je čakal, da zapusti neprijetno družbo, ki zanj ni bila preveč prijetna niti, ko je bila dobro razpoložena. Vstal je in rekel:

	“Takoj se bom lotil dela.“

	“Ljudje so zdajle v službi, morda so tudi sosedje Burnikovih zdoma,“ je Druschkeju, kakršnakoli je že bila njegova današnja težava, pamet še delala prav.

	“Vsaj poskusim lahko,“ je odgovoril Konrad in brez pozdrava odšel. Kmalu po začetku vojne je sklenil, da ne bo nikoli prvi pozdravil s heil Hitler, vedno bo samo odzdravil. Vendar tega v treh letih ni nihče opazil, kranjski nacisti so živel Hitler! navdušeno zavpili takoj, ko so koga zagledali; če je bil to on, jim je pač vrnil z istim. Druschke ni zavpil za njim, da je pozabil na zdravje njegovega vrhovnega šefa, le vstal je in od mize za obiskovalce odšel za mizo, namenjeno samo njemu.

	Med hojo proti avtomobilu je komisar premišljeval, kakšne so možnosti, da ob pol enajstih koga od Burnikovih sosedov dobi doma; in premišljeval je, kam se bo dal, če bo moral čakati do treh, štirih. Da bi sedel v svoji začasni pisarni na sedežu gestapa, mu niti najmanj ni dišalo, čeprav najbrž ne bi škodilo, če bi še enkrat natančno pregledal dosje o primeru, zdaj ko ima nove podatke, ki jih je pridobil od živih virov. Predvsem pa ga je zanimalo, zakaj je Slavka med pogostejšimi in sumljivejšimi moževimi obiski prepoznala moške iz vseh treh skupin njegovih rojakov, ki so se različno odzvale na oblast, ki so jo tujci vsilili Sloveniji. Vseh treh skupin, če kot četrte ne računa raztrgancev, teh podlih oponaševalcev partizanov. Nato je našel odgovor: fotografski arhiv gestapa ima napake. Če bi njega vprašal kdo, za katerega bi bil prepričan, da ni ovaduh, bi mu rekel: Ves gestapo je ena sama napaka.

	Parkiral je na s peskom posuti poti, ki je s prav tako peščene ceste vodila do Burnikove hiše, avto tam ne bo nikomur v napoto. Slavka je v službi, poštar, če ga danes še ni bilo sem, pa se tudi ne bo mogel razburjati, da so ga zaparkirali, kajti pošto dostavlja na kolesu, trenutno najpomembnejšem prevoznem sredstvu svojih rojakov. Če je stal na poti, z obrazom, obrnjenim proti cesti, je bil en sosed desno, drugi pa na nekoliko večji razdalji levo od njega. Kam naj gre prej? Ker ni bil Buridanov osel, se je brez težav odločil za hišo na – niso prevladali ideološki razlogi – desni. Na zunaj ni kazala nobenih znakov življenja, v juniju pa niti po dimu iz dimnika ne moreš sklepati o obljudenosti. Do vhodnih vrat si moral premagati tri stopnice, in ko si jih, si lahko, ker nisi želel preverjati zaklenjenosti vrat, za devetdeset stopinj obrnil starinsko okroglo stikalo z narisanim, že skoraj zbledelim zvončkom.

	Ni še zvonilo dolgo, ko je Konrad že zaslišal odpiranje vrat v notranjosti. A zunanja vrata se niso odprla, kar skozi zaprta je prodrl ženski glas, ki bi rad vedel:

	“Kdo je?“

	Konradu je v glavo pribrenčala poredna misel, da bi na kratko dejal samo jaz, vendar je tudi takoj odbrenčala iz nje, glasno je rekel:

	“Policija, komisar Konrad Starman.“

	“Kaj bi radi?“

	Kaj mi je danes? je pomislil Konrad – kajti v glavo mu je spet pribrenčal glede na situacijo neprimeren odgovor na preprosto vprašanje: “Svetovni mir!“ Ko je tudi ta odbrenčal, je rekel:

	“Prihajam zaradi umora vašega soseda Toneta Burnika.“

	“Nič ne vem,“ je rekla ženska z one strani.

	Na tej strani vrat je Konrad potrpežljivo dejal:

	“Policist sem in znam vprašanja postavljati tako, da si marsikaj v spomin prikličejo tudi ljudje, ki so bili prepričani, da ne vedo ničesar. Bi, prosim, odprli, da se ne bova pogovarjala skozi vrata?“

	“Ste res od policije? Slovenske?“

	“Saj me slišite, slovensko govorim, z gorenjskim naglasom. Tudi uradno izkaznico imam.“

	“Porinite jo skozi režo pod vrati!“

	Konrad je poskusil, a ni šlo, najbrž je bil prag višji zunaj kot znotraj in je bila zato reža na tej strani ožja.

	“Ne gre,“ je rekel.

	“Kako naj vem, da niste kakšna baraba?“ je rekla ženska; to je rekla upravičeno, kar bi lahko potrdil njen sosed Tone Burnik, če ne bi bil mrtev, vendar ravno zaradi tega.

	Vrata niso bila samo lesena, pač pa so premogla tudi steklo rumene barve, na sredini ga je navpična letvica delila na dve enako veliki pravokotni polovici, višji kot širši. Bilo je le delno prozorno, postavo v notranjosti je videl motno. Če ne bi govorila, ne bi vedel, katerega spola je. A domneval je, da ženska njega vidi jasneje, ker je bila zunaj svetloba močnejša, vsekakor je lahko zaznala, da je moški na pragu visok in širok, takšnega pa se, bodi moški ali ženska, bolj bojiš kot kake suhe južine.

	“Spustil se bom po stopnicah do dna,“ je predlagal. “Videli boste, da sem oddaljen nekaj metrov, odprli boste vrata, pokukali ven, jaz pa vam bom vrgel svojo izkaznico.“

	“Ni treba,“ je rekel ženski glas, “verjamem vam.“

	Zaslišal je obračanje ključa v ključavnici, vrata so se odprla, ne ravno na stežaj, a dovolj, da si je lahko ogledal lastnico glasu. Stara je bila okrog štirideset let, njen obraz je bil še vedno mladostno gladek, toda lase je imela popolnoma sive, počesane na prečo na sredini glave. Če ne bi z leti postal nekakšen strokovnjak za določanje človekove starosti, bi ji prisodil čez šestdeset let – a ne samo obraz, tudi glas je pričal, da ji starost šele iz daljave maha s svojo zgubano roko.

	Konrad pa je v svoji roki z gubami za začetnike še vedno držal izkaznico, pomolil jo je mladostni sivolaski, ki pa je ni niti pogledala, vrnila mu jo je, rekoč:

	“Na policijske izkaznice se ne spoznam, lahko bi mi pokazali tudi člansko izkaznico kakšnega društva.“

	“Resnično, ni se me vam treba več bati, policist sem. Rad bi vam pokazal nekaj fotografij, prav bi nama prišla miza in stol, da ne bova sedela na stopnicah,“ je rekel in si na obraz bolj ali manj uspešno privabil smehljaj, ki naj bi bil vzpodbuden.

	“Izvolite naprej,“ se je opogumila previdna ženska, nemara sta jo prepričala mehak komisarjev glas in njegov po potrebi dobrodušen obraz. Sledil ji je skozi vežo, iz nje sta na levi vstopila v kuhinjo – ki pa z oknom ni bila obrnjena v želeno smer. Želeno zato, ker ljudje veliko časa preživijo v kuhinji, ženske pripravljajo obroke, otroci za mizo pišejo domače naloge, moški berejo časopise – zdaj ta, zdaj oni občasno pogleda skozi okno, že zato, da preveri, kakšno je vreme. Mimogrede uzre človeka, ki stopa proti Burnikovi hiši – seveda, če bi bilo okno obrnjeno proti njej in bi gospa ali gospod … saj res, kako se tukaj pišejo?

	“Mi lahko zaupate vaš priimek?“ je vprašal gospo, ki se je postavila pred štedilnik in čakala, kaj bo sledilo.

	“Mulej.“

	“Bi, prosim, sedli?“

	Naredila je tako, Konrad pa tudi.

	“Za nasilno smrt vašega soseda zagotovo veste, v noči po dogodku sta vas obiskala dva preiskovalca, da bi vas vprašala, če ste kaj videli ali slišali. Saj je bilo tako?“

	“Je, toda z njima je govoril mož, jaz ne znam nemško.“

	“Moža zdajle najbrž ni doma?“

	“Ne, dela.“

	Odprl je torbo, iz nje vzel štiriindvajset fotografij in jih v štirih vrstah razporedil po mizi.

	“Dobro si oglejte obraze na slikah in se poskušajte spomniti, če ste kdaj koga izmed moških videli priti k Burnikovim.“

	“Ne verjamem, kuhinjsko okno gleda ravno v nasprotno smer, spalnica pa je na zadnji strani hiše.“

	“Gotovo ste kdaj zunaj, pometate, grabite listje, delate na vrtu.“

	“To že, ampak k sosedu tudi takrat bolj malo gledam.“

	“Vseeno poskusite!“

	Gospa Mulej je pogledala en obraz za drugim, nato pa zmajala z glavo.

	“Nikogar še nikoli nisem videla, če pa sem ga, sem že pozabila,“ je rekla.

	“Mislite, da bi lahko vaš mož kaj več vedel?“

	“Ne verjamem. Kot sem rekla, tudi iz spalnice se ne vidi do Burnikovih vrat.“

	Malo je pomolčala, nato pa nadaljevala: “Vidi pa se iz hčerkine sobe v zgornjem nadstropju.“

	“Zdajle je najbrž v šoli?“

	“Ne, doma je, bolna je.“

	“Hudo?“

	“Bilo je hudo, a je zdaj že precej boljša, pljučnico ima. Jo je imela.“

	“Je dobila penicilin?“

	“Penicilin? Kaj je to?“

	“Zdravilo proti pljučnici.“

	“Ne, zdravnik ji je predpisal samo aspirin in nekaj za zniževanje vročine, ne spomnim se točno, kako se imenuje, a zagotovo ni bil penicilin.“

	“Koliko je stara?“

	“Hčerka? Dvanajst.“

	“Torej zdajle leži v svoji sobi?“

	“Tako je.“

	“Bi lahko govoril z njo?“

	“Lahko, ponjo grem.“

	“Je že dovolj zdrava, da bo lahko vstala iz postelje?“

	“Že.“

	“Dobro, potem pa kar.“

	Mama Mulej je zapustila kuhinjo in se čez dve minuti vrnila s svetlolaso deklico s kitami, rdečimi lici in navihanim nasmehom na obrazu. Konradu se ni zdela niti naj-manj podobna bolniku. Še on je njej privoščil nasmeh in ji rekel:

	“Jaz sem Konrad, kako pa je tebi ime?“

	“Anica.“

	“Policist sem, preiskujem grdo reč, ki se je v sredo zgodila pri Burnikovih. Gotovo si že slišala za to?“

	“Sem, neki moški so prišli in ustrelili gospoda Burnika.“

	“Mama mi je povedala, da se iz tvoje sobe vidi do sosedovih vhodnih vrat.“

	“Mhm,“ se je z medmetom strinjala Anica.

	“Si tisti večer, se pravi v sredo, kaj videla? Slišala? Avto morda?“

	“Ne, takrat sem bila najbolj bolna, bledlo se mi je.“

	“K Burnikovim je gotovo prihajalo veliko ljudi?“

	“Seveda, hodili so se slikat.“

	“Na mizi so fotografije štiriindvajsetih moških. Rad bi, da si jih dobro ogledaš, in mi poveš, če si koga videla hoditi k Burnikovim. Hočem reči, bodi pozorna na tiste, ki so prišli večkrat, trikrat, štirikrat, petkrat in tako naprej.“

	“Ni problema,“ je veselo rekla deklica in se pogladila po levi kiti.

	Anica je na sliko, ki jo je trenutno gledala, pritisnila prst, kot bi se bala, da jo bo odnesel veter, v resnici pa najbrž zato, da se ne bi zmedla med množico obrazov. Konrad se je spomnil, kako so se mu kot otroku odrasli zdeli podobni drug drugemu, če so le bili istega spola; če bi mu pri dvanajstih kdo rekel, naj opiše moškega, ki ga je pravkar srečal na cesti, bi najbrž rekel, da je imel oči, nos in usta, za podrobnosti bi se spraševalec lahko obrisal pod nosom. Z leti se mu je sposobnost opažanja podrobnosti krepko izboljšala; najnovejša podrobnost, ki jo je opazil, je bilo neujemanje Aničinih kit z ležanjem v postelji – deklica z dolgimi lasmi, ki bi zaradi bolezni ležala v postelji, bi jih imela razpuščene, da bi bilo glavi udobneje na blazini. A ni prišel raziskovat, kako bolnega otroka imajo pri Mulejevih, prišel je ugotavljat, koga so videli prihajati k levemu sosedu, gledano z njihovega praga.

	“Zakaj so na slikah samo moški?“ je vprašala punca, ko je njen desni kazalec pripotoval do zadnje fotografije.

	Saj res: zakaj so na slikah samo moški? Zlasti odporniško gibanje je imelo v svojih vrstah veliko pogumnih žensk; ženska, Mica Pivk, pa je bila menda pomemben – vsaj kljubovalen, če že ne pomemben – ud obeh desnih gibanj, plavega in belega. Potem se je spomnil: Slavka je k možu videla prihajati samo moške, zato sta se z Druschkejem zapičila vanje in v njihove fotografije.

	Medtem ko je premišljeval, kako bi Anici pojasnil zadevo, o kateri kot otrok ni smela vedeti preveč, je deklica rekla:

	“Od tistih s slik nikogar nisem videla, sem pa k Burnikovim večkrat videla priti neko žensko.“

	Cherchez la femme, je pomislil Konrad, išči žensko. To nepisano kriminalistično pravilo se je tudi v njegovi karieri večkrat izkazalo za uporabno.

	“Jo poznaš?“

	“Ne.“

	“Jo lahko opišeš?“ je vprašal in upal, da ne bo rekla, da ima oči, nos in usta.

	“Najbolj sem si zapomnila torbo.“

	“Misliš žensko torbico, takšno za na ramo?“

	“Ne, ona je imela vedno večjo črno torbo, držala jo je v roki.“

	“Kovček? Veš, kakšen je kovček?“

	“Vem, a ni bil kovček, bila je torba, takšna bolj mehka, z dvema ročajema.“

	“Kaj si še opazila na ženski?“

	“Vedno je bila lepo oblečena, na glavi je imela včasih bolj majhen, včasih bolj velik klobuk, lase je imela bolj svetle in ne prav dolge. No, čisto kratkih pa tudi ne.“

	“Ob kateri uri je ponavadi prišla?“

	“Kmalu zatem, ko sem jaz prišla iz šole.“

	“Je kdaj prišla, ko si bila zunaj?“

	“Tudi.“

	“Potem si jo dobro videla. Se spomniš še česa na njej?“

	Anica je napeto premišljevala in ob tem s svojimi modrimi očmi gledala proti koledarju na steni, nato pa rekla:

	“Nos ima kot kljun.“

	“Anica!“ se je vmešala mama Mulej. “Ni lepo ljudi opisovati z živalskimi deli telesa.“

	A Konrad je bil s takšnim odgovorom zadovoljen, za vsak primer pa je vprašal:

	“Hočeš reči, da njen nos ni raven, temveč je ukrivljen?“

	“Ja, kriv je,“ je rekla deklica in se zahihitala.

	Ko je Anica omenila žensko, je komisar najprej pomislil na Mico Pivk. A ona ni svetlolasa, njen nos pa je raven in oster prav tako kot tisto, kar ima v ustih, da lahko jezika.

	“Mi morda lahko poveš, koliko je stara, leto gor ali dol?“

	Dobro je vedel, da jo bo s tem vprašanjem spravil v zadrego, otrokom se vsi odrasli zdijo stari. A koliko stari?

	“Je bila približno toliko stara kot tvoja mami?“ ji je skušal pomagati.

	“Ne, ne toliko,“ je punca v nasmehu pokazala dva široka sprednja zoba, “nič sivih las ni imela. Stara je bila tri… ne, petindvajset, nekaj takega.“

	“Si jo v zadnjem tednu kdaj videla, mislim po tistem, ko je umrl gospod Burnik?“

	“Ne,“ je takoj rekla Anica, a se je nato popravila: “Veliko ljudi je prišlo kropit, nekatere ženske so imele pajčolane in je morda nisem prepoznala. Pa še bolna sem bila in nisem veliko gledala skozi okno.“

	Konrad je pobrskal po možganih in skušal iz njih izbezati še kakšno vprašanje, vendar zaman.

	“Hvala ti, Anica, zelo si mi pomagala,“ je rekel, kar je iskreno mislil, Anica pa je dobila še za odtenek bolj rdeča lica. Komisar je bil prepričan, da se za njeno zdravje ni treba več bati, čeprav proti pljučnici ni dobila penicilina.

	Naslednje njegovo vprašanje je bilo namenjeno mami.

	“Kako se pišejo v hiši levo, gledano od vas in Burnikovih?“

	“Žvan.“

	“So odrasli v službi, otroci pa v šoli? Bi bil zdajle lahko kdo doma?“

	“Samo dva živita tam, oba sta stara šestdeset ali sedemdeset let. Sin je umrl zaradi španske gripe, obe hčerki pa sta se poročili zdoma.“

	Omemba španske gripe je v Konradu prebudila neprijeten spomin. Tudi sam jo je staknil in komaj preživel. Kadar mu je temperatura toliko padla, da je lahko premišljeval, je mislil na to, kako trapasto bi bilo takole umreti: veliko vojno je preživel z nekaj manjšimi ranami, povzročenimi z različno velikim orožjem, zdaj pa naj ga ubije nekaj tako majhnega, da se s prostim očesom sploh ne vidi. A si je popolnoma opomogel, čeprav je njegov obraz že dobil vijolično barvo, znanilko smrti pri tej bolezni, za katero si zdravniki še zdaj niso bili enotni, koliko žrtev je zahtevala. Ocene so se gibale od nekaj milijonov do nekaj deset milijonov.

	Vesel tudi tega, da je kljub letom danes pri dobrem zdravju, je pobral razstavljene fotografije z mize in jih vtaknil v mapo, to pa v torbo. Še enkrat se je zahvalil, najprej sivolasi mami, nato pa še plavolasi hčerki. Za trenutek ga je prijelo, da bi jo prijazno potrepljal po pametni glavi, a si je premislil. Za to je bila vendarle že nekoliko prevelika, pa tudi najbolj primerno ne bi bilo, če bi se dotaknil otroka, ki ni v sorodu z njim; v svoji karieri je naletel tudi na moške, ki so jih trepljali iz nekih drugih razlogov, ne iz prijaznosti.

	Da mu Žvanovih dveh ne bo treba loviti po Jesenicah, je ugotovil takoj, ko se je s stopnic pred vhodnimi vrati Mulejevih spustil na dvorišče in pogledal mimo Burnikove hiše: starejša ženska in po videzu še starejši moški sta delala na vrtu. Ko je prej zlezel iz avtomobila, ju bodisi ni opazil bodisi ju še ni bilo zunaj, sicer bi najprej zavil levo in ne desno. A tako, kot se je obrnil, je bilo kar prav, izvedel je, da k fotografu niso prihajali samo moški, temveč tudi najmanj ena ženska. In že se je spomnil prvega vprašanja, ki ga je pozabil postaviti mali Mulejevi: je redno prihajati videvala le eno žensko ali jih je bilo več? To bo moral odkriti sam ...

	Gospa Žvan je čepe pulila plevel, gospod Žvan pa je malo stran od nje precej živahno za svojo starost, ki ga je obdarila z globokimi gubami, vihtel dolgo motiko. Večje pregrade med Burnikovo trato in sosedovim vrtom ni bilo, mejo je predstavljal le dobrih deset centimetrov visok betonski robnik. Konrad ga je zlahka prekoračil, stopil na razor in se znašel med zelenjavo na različnih stopnjah zrelosti in velikosti. S čim si bosta Žvanova v naslednjih mesecih popestrila jedilnik, ni imel časa ugotavljati, ženska se je vzravnala in rekla:

	“Nič ne bova kupila.“

	“Potem je pa v redu, ker jaz nič ne prodajam,“ je rekel komisar in se predstavil. Za uvod se je razgovoril o sredini smrti pri sosedovih in ugotovil, da sta stara zelenjavarja tako kot drugi Jeseničani prepričana, da je Toneta usmrtila Črna roka.

	“Sta takrat kaj videla ali slišala?“

	“Nič, nič,“ je rekel moški, ki je imel usta nekoliko postrani; morda je bil takšen po naravi, morda ga je po eni strani zadela blažja kap, morda mu proteza ni bila povsem prav.

	Konrad si ni mogel kaj, da ne bi opažal tudi podrobnosti, ki s primerom, ki ga je raziskoval, niso imele nikakršne zveze; se mu pa je nekajkrat zgodilo, da se je malenkost, ki jo je zaznal mimogrede, pozneje izkazala za pomembno.

	“To sva že povedala tistima Nemcema, ki sta naju ponoči prebudila,“ je dodal oča Žvan.

	“Zna kdo od vaju nemško?“ je Konrada zanimalo, kako so se sporazumeli.

	“Ne, ampak eden je za silo tolkel po naše, razumela sva, kaj se je zgodilo pri Burnikovih.“

	Spet nekaj novega! Da je eden izmed pripadnikov varnostne službe govoril slovensko, doslej ni vedel. Spet podrobnost ...

	“Sta pogosto na vrtu?“ je vprašal ne ravno iz potrebe; odgovor je poznal: pri njem doma so imeli manjši vrt od tega, ob katerem stoji zdajle, a je plevel zahteval skoraj vsakodnevno prisotnost pridnih rok.

	“Vedno se najde delo,“ je rekla gospa Žvan.

	“Gospod Burnik je bil fotograf, gotovo je k njemu prihajalo veliko ljudi?“

	“Toliko, da na vrtu ne bi dosti naredila, če bi se zmenila zanje,“ se je spet oglasil gospod Žvan.

	“Potem si gotovo nista zapomnila ženske, ki je večkrat prišla s črno torbo?“

	“Mislite hčerko Gruberjeve Cilke?“ je v odgovor vprašala Žvanova.

	“Koga?“ se je začudil Konrad.

	“Z Gruberjevo Cilko sva včasih skupaj delali v tovarni, zdaj sva obe že dolgo upokojeni.“

	“Je Jeseničanka?“

	“Ne, živi na Hrušici.“

	“In kako je ime hčerki?“

	“Marta, če sem si prav zapomnila. Ko sva s Cilko še delali skupaj, sva nekajkrat obiskali druga drugo, ona je prišla k nam, jaz pa k njim. Marta je bila takrat še otrok. Ko sem jo po precej letih spet videla, je najbrž ne bi spoznala, če ne bilo tistega nosu.“

	“Ki je ukrivljen?“

	“Tako je, že ko je bila otrok, je imela kljukastega, zdaj ko je odrasla, se ji še bolj pozna.“

	“Sta kdaj govorili?“

	“Ne, ona se mene zagotovo ne spomni, premajhna je bila, jaz pa se nisem hotela delati znane.“

	“Kdaj je začela hoditi k Burnikovim?“

	“Točno ne vem, a zdi se mi, da pozimi. Lani jeseni je še ni bilo, ko pa so se letos spomladi začela dela na vrtu, sem jo kmalu prvič videla.“

	“Kako pogosto je prihajala?“

	“Ne morem reči, najbrž nisem bila vedno zunaj, ko je prišla.“

	“Približno?“

	“Kaj jaz vem, morda sem jo videla enkrat na teden, na deset dni morda.“

	“Je prihajala ob različnih urah dneva ali vedno ob isti?“

	“Čisto ob isti ne, približno enako pa vendarle, okrog enih, preden sem šla pripravljat kosilo. Veste, oba z možem sva bila včasih zaposlena in sva se navadila, da imava kosilo bolj pozno.“

	Konrad je besede gospe Žvan kar vpijal. Končno preverjen podatek, navedli sta ga dve nepovezani priči. Dobil je celo ime in priimek redne obiskovalke: Marta Gruber. Kraj bivališča: Hrušica. Kakšne politične barve je, pa bo moral še ugotoviti.

	Medtem ko sta se komisar in vrtnarka pogovarjala, je vrtnar stal poleg njiju in se čedalje bolj muzal. Naposled je rekel:

	“Tudi jaz sem nekaj opazil v zvezi s to Marto.“

	“Kaj?“ je hlastno vprašal komisar.

	“Nikoli ni prišla, ko je bila Slavka, Burnikova žena, doma, če veste, na kaj mislim?“

	Konrad je vedel, na kaj misli, toda … Toda – kaj? Bi bilo mogoče, da …

	Osel si, ga je na lepem prešinilo. Ne Buridanov, ampak takšen na dveh nogah, ki tičita v čevljih številka sedemin-štirideset. Kakšni rdeči, beli, plavi ali kodrlajsasti! Antona Burnika je ustrelila njegova žena Slavka, ki je odkrila, da jo mož vara z Marto Gruber, kriv nos gor ali dol! Cherchez la femme! In to kar tisto, ki si jo imel ves čas pred svojim ravnim nosom in je videti kronično začudena!

	“Sva kaj pomagala?“ je vprašal gospod Žvan.

	“Pa še kako!“ je odgovoril Konrad, se zahvalil in jo ucvrl proti na Burnikovi poti parkiranemu avtomobilu. Ko pa je sedel vanj, je ugotovil, da sicer ve, da se mu mudi, a da ne ve, kam. Vedel je le, da ne naravnost k Druschkeju, pravkar zgrajena konstrukcija je bila vendarle še na preveč majavih nogah, da bi pridrvel na sedež gestapa in vpil hevreka! Najraje bi se že naslednjo minuto pogovoril s Slavko in jo zasul z vprašanji. Ko je imel enkrat v rokah osumljenca, je dobro vedel, kako ravnati z njim. Toda ženska, ki je morda samo sebe naredila za vdovo, je trenutno v službi. Dvomil je, da ima šiviljstvo Pokljukar sobico, kjer se policisti lahko v miru pogovarjajo z zaposlenimi, osumljenimi umora zakonca. Torej kam? Hevreka! V gostilno Peklar! S polnim želodcem je laže – če ne laže, pa vsaj raje – mislil; nekaj časa namreč ne bo počel nič drugega kot to: mislil bo in mislil, malo počival in mislil naprej. Os, okrog katere se bodo vrtele misli, pa se bo imenovala Slavna Slavka.

	Gostilna je bila približno enako polna kot včeraj. Sedel je za mizo, za katero je brkat moški z vilicami nabadal zadnje koščke hrane s krožnika, kar je obetalo, da bo kmalu odšel in ga ne bo skušal zaplesti v pogovor o vremenu; o čem drugem se je bilo v teh časih z neznanci nevarno – in neumno – pogovarjati. Z jedilnika je izbral kruhove cmoke, kranjsko klobaso in špinačo. Skušnjavi, da bi si privoščil tudi pivo, se je uspešno uprl. Po manjših količinah alkohola je včasih bolje mislil – včasih pa se mu sploh ni ljubilo misliti. Tveganja, kaj ga bo doletelo tokrat, si raje ni privoščil.

	Moški z drugega konca mize je plačal in odšel, je pa na izpraznjeno mesto takoj sedel drugi moški, s še gostejšimi brki.

	“Dober dan,“ je pozdravil in takoj nadaljeval:

	“Žena mi kar naprej govori, da imam majhno plačo, toda kdo je danes nima? Za hrano pa še imamo, je tako?“

	Pa smo tam, je pomislil Konrad in na glas rekel:

	“Tako je.“

	Starša sta si vzela dovolj časa za njegovo vzgojo, ne bi bilo v njegovi naravi, če bi brkaču zabrusil, naj drži gobec in se briga zase. A sam od sebe tega ni nameraval storiti, nadaljeval je:

	“Danes bom moral podaljšati šiht, mojster nam je dopoldne povedal, da smo dobili veliko naročilo. Veste, za vojsko delamo, ležaje izdelujemo, ti so zelo pomembni pri mnogih strojih, tudi vojaških.“

	Konrad se je po teh dveh stavkih dokončno prepričal, koga ima pred seboj: poklicnega provokatorja. Uporabljali so jih Nemci, v pogovor so bolj ali manj spretno zapletli bolj ali manj naivnega neznanca kje na javnem kraju in mu nastavili vabo: kdor bi se zdajle začel zanimati za vrsto ali cilj omenjenih ležajev, bi imel kaj kmalu težave z dokazovanjem, da je želel samo malce pokramljati.

	Prijelo ga je, da bi s tem moškim naredil, kar je včeraj naredil s pijancem: ga dvignil v naročje in odnesel ven. Toda današnjega vsiljivca je bilo precej več skupaj kot včerajšnjega, njegov križ pa ni bil več, kar je bil včasih. Ne bi želel, da bi ga po neumnem usekalo v njem; to se mu je enkrat že zgodilo, ko je dvignil vrečo cementa med betoniranjem pri sosedu. A saj obstajajo tudi fizično manj naporni načini, da se znebiš nekoga, zlasti če si policist …

	Iz notranjega žepa suknjiča je potegnil izkaznico, jo porinil pred moškega in mu rekel:

	“Dobro poglejte, kaj piše!“

	Brkač ga je ubogal in prebral, kar je pisalo, ter si ogledal, kar je bilo na fotografiji. Ko je spet dvignil pogled, je bil videti bolj kot le malo zmeden.

	“Deset sekund imate, da izginete, sicer vas bom aretiral zaradi suma izdajanja vojaških skrivnosti!“ mu je zagrozil Konrad.

	Za provokatorjem se ni ravno pokadilo, toda če bi bila tla gostinske sobe prekrita s prahom, bi se zagotovo, tako hitro je bil pri vratih.

	Čez pet minut je komisarju nasproti sedel še en moški, brez brkov in brez namena, da bi se pogovarjal s človekom, ki je tako kot on v gostilno prišel zato, da bo jedel. A Konrad ni prišel samo jest, prišel je tudi premišljevat, kako se domneva, da je Antona Burnika umorila Slavka Burnik, ujema s tistim, kar je o primeru izvedel doslej; ujemalo se je dobro, odlično. V sredo uporabljena morilna pištola ni pripadala ne plavogardistični Črni roki ne belogardistično usmerjeni članici katoliške akcije Mici Pivk, pač pa nekomu neznanemu. Druschke mu ni omenil, da bi v noči umora katera izmed patrulj legitimirala sumljive pešce ali si zapisala registrsko številko sumljivega avtomobila – ker ne avtomobila ne sumljivih pešcev sploh ni bilo. Zato tudi sosedje niso mogli slišati hrupa. Edini hrup je povzročil strel iz pištole, ki pa je odjeknil v zaprtem prostoru, v mestu, okrog katerega pogosto poka podnevi in ponoči, Jeseničani so se na takšne zvoke že navadili. Da bi zgodbo o Črni roki naredila bolj prepričljivo, si je Slavka izmislila moške, ki naj bi obiskovali moža – in sicer pripadniki odporniškega gibanja, kar je podkrepila z omembo fotografij ljudi z zvezdami na pokrivalih, fotografij, ki naj bi jih nekoč opazila v temnici. Za dobro vago je navrgla še nekoga, ki ga je poznala, hodil naj bi na obisk k možu, dokler ni odšel v partizane. Ko ji je prinesel fotografije simpatizerjev treh različnih političnih usmeritev, je napačno domnevala, da ji kaže samo slike upornikov, in na videz dva prepoznala – če že nista onkraj dosega, v partizanih, in ju bo gestapo našel doma ter ju zaslišal, bosta priznala, da sta hodila na avdienco k samemu papežu, ne le na obisk k njenemu možu. Tisti, ki naj bi Antona ustrelil, naj bi bil višje postave in naj ne bi imel očal; da je v prejšnjih primerih streljal neki Milutin Ludviger, ki je majhen in nosi očala, ni mogla vedeti, ta podrobnost ni pricurljala v javnost. Ob pravih likvidacijah v noči na prvi april priče očal najbrž niso opazile, ker je Ludviger nosil smučarsko kapo, ki jih je deloma zakrila, poleg tega pri človeku, ki v tvoji prisotnosti maha s pištolo, opaziš predvsem pištolo.

	Zaradi Burnikove žene kot morilke pa so se pojavila tudi nova vprašanja, na katera bo moral odgovor še najti. Kje in kako je Slavka dobila pištolo, je še najmanj pomembno. Morda jo je vzela možu, ki jo je imel kje shranjeno zaradi varnosti, vojna je; morda jo je priskrbela prav za umor, kar ne bi bilo težko, vojna je. Po zločinu jo je skrila nekje v hiši. Pripadnika varnostne službe nista imela razloga za preiskavo, tako kot vsi pred njim, Konradom, sta verjela zgodbi o štirih zamaskiranih moških. Če je bila ženska pametna, in to je po komisarjevem prepričanju vsekakor bila, se je pištole naslednji dan znebila. Lahko bi jo vrgla v Savo, ki je med to vojno že marsikaj požrla na svoji poti proti Beogradu. In še: če je bila Marta Gruber ljubica Antona Burnika, zakaj je k njemu prihajala z vpadljivo torbo? Erotičnih pripomočkov, kakršen je bič za mazohiste, najbrž ni bilo v njej. Ko mu je Mulejeva Anica povedala zanjo, je pomislil na propagandni material, ker tedaj še ni vedel, da Martini obiski – hvala, gospod Žvan! – niso imeli političnega predznaka. Lahko bi bilo takole: tudi ona je bila poročena in je še vedno, s prazno torbo je odšla od moža zato, da bi v njej kaj prinesla domov, kot izgovor, kot kritje. Če je bilo tako ali približno tako, se Marta ne piše več Gruber, Gruber se je pisala in se še vedno piše njena spoštovana mama Cilka, o kateri je govorila – tudi vam hvala! – gospa Žvan. Ta je po upokojitvi s svojo nekdanjo sodelavko izgubila stik, zato ni mogla vedeti, ali se je njena zdaj odrasla hčerka poročila in se preselila. Tudi če se je, jo bo našel, pa naj se zdaj odziva na priimek Dreisiebner, gestapo premore kar preveč podrobno evidenco bivališč prebivalcev zasedenih območij. Redno jo ažurira že zato, da preverja, kdo je zapustil toplo domače ognjišče in se, prostovoljno ali ne, preselil v prepišno neudobje pod drevesnimi krošnjami.

	Med jedjo mu je kot kakšnemu farovškemu hlapcu postalo vroče. Segel je v žep po robec, da bi si z njim obrisal potno čelo. Na njem ga je pozdravil ne pretrdo zavezan vozel in ga spomnil, na kar ga je moral spomniti: da mora tu na Jesenicah po trgovinah pogledati za barvami v prahu. Kdaj Slavka konča z delom, ni vedel, si bo pa čas do takrat, ko se bo skupaj z avtomobilom utaboril pred njeno hišo, vsaj nekoliko skrajšal z nakupovanjem. Pospravil je robec nazaj v žep, pojedel do konca, plačal in zapustil gostilno. Odpeljal se je do trgovine Fajdiga, ki ga je zadnjič videla pred vojno. Še vedno je stala na istem mestu kot takrat, le da se ni več imenovala Fajdiga, pač pa Feidigger. Če bodo imeli barvo, jim vrnitev priimka v nemško obliko odpustimo, je pomislil, ko je vstopil skozi vrata in sprožil zvonček nad njimi.

	Bil je kar malce razočaran, ker so modro barvo res imeli. Zato ker bo zelo hitro sledilo nedelo, ki ga je v potrpežljivih zrelih letih enako sovražil kot v nestrpni mladosti: čakanje. Morda pa ga vendarle ne bo toliko! Presenetilo ga je, ko je pogledal na uro in videl, da je že deset minut čez dve, spet je lahko ugotovil, da ima slab naravni občutek za čas. Če trenutno zelo zaželena Slavka dela od šestih do dveh, bo kmalu doma. Lahko pa ima šiviljstvo, kjer je zaposlena, drugačen delovni čas. Mar mu ni omenila, da včasih dela tudi kot prodajalka? Da, omenila mu je, trgovine pa zagotovo ne zaprejo ob dveh. A to so stvari, ki niso odvisne od njega, moral se bo prilagoditi …

	Ni se mu bilo treba kaj dosti prilagajati, Slavka Burnik je bila že doma, vrata je odprla po tretjem zvonjenju.

	Ko je stala pred njim, jo je nekaj trenutkov le gledal. Zdela se mu je nekoliko drugačna kot ob preteklih obiskih – a se je potem zavedel, da je pravzaprav drugačen on, drugače doživlja njen začuden izraz, ki ni nič drugega kot slab poskus amaterske igralke pri sogovorniku vzbuditi videz nedolžnosti. Morda je tudi Slavka zaznala spremembo na komisarju, obrvi so se ji spustile s čela, obraz pa ji je preletela senca zaskrbljenosti.

	“Je kaj narobe?“ je vprašala, ko sta se nagledala drug drugega.

	“Pravzaprav je res,“ ji je odgovoril in dodal:

	“Pojdiva raje v kuhinjo.“

	Med hojo skozi vežo je premišljeval, da bi mu malce več priprav na ta pomemben pogovor prav prišlo. A je bil prepričan, da se bo tudi tako znašel, zasliševanja so bila močna plat njegovega policijskega dela.

	“Poznate Marto Gruber?“ je vprašal vdovo, ko sta bila nameščena vsak na svojem stolu in se spet gledala.

	“Marto Gruber? Ne. Bi jo morala?“

	“Jaz pa mislim, da jo poznate, vsaj kot ljubico svojega zdaj pokojnega moža, če že njenega imena ne veste.“

	Slavki je zaskrbljenost izginila z obraza, nadomestilo jo je ogorčenje.

	“Tone ni imel ljubice,“ je rekla. Slišati je bilo prepričljivo in odločno – precej bolj prepričljivo in odločno, kot bi si Konrad želel.

	“Svetli lasje, ukrivljen nos, vam je zdaj kaj bolj znana?“

	“Ukrivljen nos? Ne, ne poznam je.“

	“Prihajala je k možu, ko vas ni bilo doma, okrog enih.“

	“In kaj je pri tem nenavadnega? Moj mož je bil, kot veste, poklicni fotograf, veliko ljudi je prihajalo k njemu, ob enih, ob desetih, ob pol dvanajstih, ves dan je bil na razpolago strankam. Jaz nisem mogla ostajati doma samo zato, da bi jim odpirala vrata in preverjala, kakšne nosove imajo,“ je rekla Slavka s pridihom zajedljivosti.

	“Ljudi je fotografiral predvsem za dokumente, je tako?“ jo je vprašal komisar.

	“Tako je.“

	“In teh ne potrebuješ vsak teden.“

	“Skoraj vsak teden,“ se Slavka ni niti najmanj zmedla. “Nemci si kar naprej izmišljujejo nove dovolilnice in prepustnice, kmalu boš potreboval izkaznico s sliko, da boš lahko v trgovini kupil kilo kruha.“

	Da je v teh besedah nekaj resnice, Konrad ne bi mogel zanikati.

	“Ta Marta je vašega moža redno obiskovala od zime naprej,“ je vztrajal pri postopnem razgrinjanju svojih argumentov.

	“Pa kaj ste se zapičili v neko žensko s krivim nosom! Mislila sem, da preiskujete umor. Ste pozabili, da je Toneta ubila Črna roka, ker je držal s komunisti?“

	Kmalu se bom branil jaz in ne ona, je pomislil komisar in dejal: “Pokazal sem vam štiriindvajset fotografij moških in vas vprašal, če koga prepoznate kot moževega rednega obiskovalca.“

	“Nisem pozabila, brez skrbi!“

	“Prepoznali ste enega belogardista in enega plavogardista.“

	Slavka se je rahlo zdrznila, nato pa odločno vprašala:

	“Imate pripadnike raznih gard lepo razvrščene po barvah?“

	“Jaz ne, pač pa gestapo.“

	“Morda je gestapo kaj pomešal. Morda ste vi kaj pomešali. Morda sem jaz kaj pomešala. Morda so se pomešali kar sami, nekateri so danes pri eni gardi, jutri pri drugi. Če bi me radi česa obdolžili, povejte naravnost, ne pa da se smukate kot mačka okrog vrele kaše!“

	Konrad se je znašel v dilemi: naj ji zdaj naravnost pove za sum, da je ona ubila moža ali naj še naprej previdno ovinkari? Kot izkušen zasliševalec je še tako lažnivega osumljenca znal stisniti v kot, pri Slavki pa se mu ni izšlo, vsaka njena izjava se je ujemala – ni pa se ujemal njen spremenjeni odnos do njega, bila je izrazito kljubovalna. Kljubovalnost pa je za zasliševalca dvorezen meč, k njej se zatekajo tako tisti, ki so krivi, kot tudi tisti, ki so nedolžni. Po hitrem razmisleku se je odločil, da je zaenkrat še ne bo obtožil, da je svojega moža s tega sveta odstranila lastnoročno. Prej se bo pogovoril s skrivnostno Marto, pa tudi z izmuzljivo Slavko še nista rekla zadnje besede, k njej se bo vrnil z novimi podatki in bolje pripravljen.

	“Tone ni bil tip moškega, ki bi si omislil ljubico. Če bi ga poznali, bi vam bilo to popolnoma jasno. Ena ženska v njegovem življenju mu je bila čisto dovolj, včasih celo preveč,“ je gospa Burnik rekla sama od sebe.

	“Bojim se, da vas ne razumem.“

	“Če ni tičal v svojem studiu in se ukvarjal s fotografskimi stvarmi, je pa tamle v izbi sedel v naslanjaču in bral,“ je pokazala proti steni na Konradovi desni, za katero je moral biti prostor, v katerem še ni bil. “Bral je kot obseden, knjige, časopise, revije, zlasti ga je zanimala znanost, nova odkritja na različnih področjih. Pogosto sem obžalovala, da z njim ne delim zanimanja za te stvari.“

	“Hočete reči, da je bil vedoželjen?“

	“Mislim, da bo to kar prava beseda.“

	“Za vas ni imel časa, kako pa je našel čas za komuniste?“

	“Tudi pri tem me je izključil,“ je rekla Slavka in hitro dodala: “No, saj tako ne bi hotela sodelovati.“

	“Veren najbrž ni bil?“

	“Ne. Govoril je, da je vera opij za ljudstvo, karkoli že to pomeni.“

	Konrad je vedel, kaj rek pomeni in kdo je njegov avtor, nakazoval je Burnikovo levo usmerjenost.

	Je njegova usmerjenost sploh še pomembna? je vprašal sebe, žensko na drugi strani mize pa:

	“Zakaj je, po vašem mnenju, k možu zahajala mlada ženska? S torbo v roki?“

	Slavka si je vzela čas za premislek, nato pa rekla:

	“Na misel mi prideta dve možnosti …“

	Na tem mestu je za trenutek postala, potem pa nadaljevala:

	 “Ne, pravzaprav je samo ena možnost: nosila je filme v razvijanje.“

	“Za odporniško gibanje?“

	“Morda, morda pa kar zase. Nekateri so naravnost obsedeni s fotografiranjem, škljocnejo vsako kuro, ki jim prečka pot. Ste pogledali, kaj piše na tabli ob vhodnih vratih?“

	“Da na tem naslovu dela fotograf Anton Burnik, ste na to mislili?“

	“Piše tudi razvijanje filmov in izdelava fotografij.“

	“Amaterji so k njemu nosili negative, ki so jih poslikali sami, in dobili izdelane fotografije na papirju?“

	“Tako je. Res ne vem, zakaj ste morali človeka, ki se ne more več braniti, obtožiti, da je bil nezvest. Pa četudi bi bil res, kakšno zvezo bi to imelo s Črno roko? Ta ne pobija nezvestih mož, razen če vi veste kaj, o čemer jaz nimam pojma.“

	“Torej vztrajate pri zgodbi, da so prejšnji teden v sredo zvečer vstopili štirje zakrinkani moški, tisti, ki je vstopil prvi, pa je ustrelil vašega moža?“

	“To ni nobena zgodba, to je dejstvo!“ je rekla Slavka s povišanim tonom.

	“Zakaj ste mi tako prostodušno povedali za njegove stike s komunisti?“

	“Prostodušno? Zakaj pa prostodušno? Kaj to pomeni?“

	“Pravkar ste mi očitali, da sem nezvestobe obtožil mrtvega človeka. Ali rek O mrtvih samo dobro za vas ne velja?“

	“Če želim, da policija prime morilce in zato povem, kar se mi zdi pomembno – mar to ni dobro?“

	Konrad si je moral priznati, da je vdova dosledna pri obrambi svojih izjav iz njegovih prejšnjih obiskov. Verjel ji je tudi, da za Martine redne prihode ni vedela. In če ni vedela, ni imela razloga za ljubosumje, še posebej ne za ljubosumje morilskih razsežnosti. Zaradi pretirane želje po hitri upokojitvi je bil prenagel, naredil je napako in se preveč oprijel prastarega razloga, zakaj se en zakonec znebi drugega ...

	“Žal mi je, če sem vas razburil,“ je rekel spokorniško.

	“Seveda ste me razburili! Čutim, da me nečesa sumite. Česa? Da sem najela Črno roko, da ubije mojega moža, ker me je varal?“

	Konrad ji ni hotel naravnost reči, da je posumil, da je bila Črna roka kar ona sama, raje je pogovor obrnil drugam.

	“Bi mi še enkrat opisali moškega, ki je ustrelil vašega moža?“ je vprašal.

	“Zakaj?“

	“Ker je pomembno za preiskavo. Prejle ste rekli, da želite, da policija dobi storilce.“

	“Prav. Tisti, ki je streljal, je bil visok, a manjši od vas, govoril je z gorenjskim naglasom, več ne vem, ker sem bila preveč zaposlena s smrtnim strahom.“

	“Hvala,“ je rekel Konrad. “Še enkrat: žal mi je, če je prišlo med nama do nesporazuma, toda preveriti moram vse možnosti. Ko se je pojavila ženska, ki je obiskovala vašega moža samo med vašo odsotnostjo, se je preiskava premaknila v novo smer. Mi zamerite moje ugibanje?“

	“Ne,“ je rekla Slavka, “samo ponovila vam bom, da Tone ni imel ljubice, ženske so ga preprosto premalo zanimale. Kako to vem, pa vam ne bom povedala.“

	Komisar k temu ni imel pripomb, le nekaj se mu je začelo dozdevati. Še enkrat se je zahvalil in odšel. Na sedež gestapa, potreboval je Magdo in njeno urejeno evidenco Oberkrainerjev.

	“Marto Gruber bi radi našli?“ ga je vprašala, ko ji je izrazil svojo trenutno največjo željo. “Ali morda veste, kje živi?“

	“Na Hrušici.“

	Za kraj je uporabil nemško ime, Birnbaum. Na Gorenjskem je najbrž za vse kraje vedel, kako jih imenujejo zavojevalci, drugje v Sloveniji pa za čisto vsako vas ne bi znal povedati, kako se ji reče po nemško. Spodnja Kungota? Ni imel pojma in ni čutil potrebe, da bi vedel – čemu bi, saj se bo kmalu spet imenovala – na transparentih bo pisalo Svobodna – Spodnja Kungota.

	“Če vem za kraj bivališča, osebo laže najdem,“ je rekla glavna jeseniška gestapovska tajnica, ki vsaj v odnosu do Konrada nikoli ni pokazala značilne gestapovske oholosti.

	“Jo že imam,“ je rekla, iz kartoteke potegnila evidenčno kartico in vprašala: “Naj vam prepišem njen naslov?“

	“Prosim.“

	Preden je Magda kartotečni list vrnila v evidenco, jo je Konrad vprašal:

	“Ima morda kakšno politično oznako?“

	“Ne, samo osebni podatki so, tudi oznake verdächtig nima.“

	Besedo verdächtig, sumljiv, je gestapo pritaknil osebam, za katere ni bilo pravih dokazov, da sodelujejo z odporniki, vendar so iz takšnega ali drugačnega razloga pritegnili njegovo pozornost, morda so zgolj nasedli takšnemu provokatorju, kakršnega je komisar nagnal iz gostilne Peklar.

	Vzel je listek z Martinim naslovom iz Magdinih rok, se zahvalil in rekel:

	“Zdaj grem, a se bom še vrnil, če me le niste siti.“

	“Na sedežu gestapa boste vedno dobrodošli,“ je dejala Magda s tako prijetnim nasmeškom na obrazu, da ji ga je Konrad moral vrniti, čeprav si kakšne posebne dobrodošlosti pri gestapu ni želel.

	Zvesti dekavec ga je čakal na parkirišču ob železniški postaji, ves pregret od vročih sončnih žarkov, ki so se med voznikovo odsotnostjo vztrajno upirali v pločevino in platno. Ko je sedel v notranjost, ga je v hipu oblil pot. Mahoma se je odločil, da bo dvignil streho, pa če se bo tudi zataknila in bo avto postal lovilec vode ob kakšni plohi, vročina je bila vendarle prehuda. Spomnil se je članka v časopisu tik pred začetkom vojne, članka, da so v Ameriki v avtomobile začeli vgrajevati umetno hlajenje, ki je kos tudi najhujši vročini, prva je to naredila firma Packard. Takrat je pomislil, kako prijetna mora biti vožnja v hladnem otočku sredi poletne pripeke; in pomislil je, če bo sam dočakal takšno izkušnjo. Zaenkrat je imel v lasti Opel P4, ki mu ni bilo mogoče dvigniti strehe, tako da je v vročini vozil z odprtim oknom, vendar mu to ni bilo pogodu, premočno mu je pihalo v glavo. Pred tremi leti je sredi poletja staknil vnetje dlesni, prav lahko bi bila kriva prepišna vožnja. Pri vožnji z odprto streho te pred prehudim pišem nekoliko varuje sprednja šipa, tistih nekaj kilometrov do Hrušice mu zagotovo ne bo načelo zdaj dobrega obzobnega zdravja.

	Nekje v njem je tičal podatek, da ima Hrušica skoraj tisoč prebivalcev. Imela je temu ustrezno število hiš. Veliko hiš. Trikrat je moral vprašati za pot, kar pa zaradi dvignjene strehe ni bilo težko. Gruberjevi so živeli v veliki in lepi hiši, imeli so vrt in črnega psa, ki ga je pozdravil z besnim laježem. Najbrž je ta izza vogala privabil majhno rjavo – in sivolaso žensko njegovih let, ki je v rokah nosila kovinsko vedro. Če je bilo kdaj kaj v njem, zdaj ni bilo več, ker je bilo prazno.

	“Dober dan,“ jo je vljudno pozdravil.

	“Dober dan,“ je odzdravila ženska in dodala: “Lep avto imate.“

	“Vi pa lepo hišo,“ ji je vrnil poklon.

	“Ste se izgubili ali ste prišli k nam?“

	“K vam sem prišel. Jaz sem Konrad Starman, policijski komisar.“

	Ženska se je vidno prestrašila, ponesla prekrižani roki k prsim in vprašala:

	“Je bila kakšna nesreča?“

	“Ne, ne,“ ji je hitel zagotavljati Konrad, “preiskujem neki zločin, ki se je zgodil na Jesenicah. Imel bi nekaj vprašanj za Marto Gruber. Saj živi tukaj?“

	“Res živi tu, toda trenutno je ni doma, pri zaročencu v Radovljici je.“

	“Morda veste, kdaj se vrne?“

	“Najbrž bo prespala tam,“ je rekla ženska nekoliko v zadregi; po nepotrebnem, Konrad ni bil predstavnik moralne policije, ki bi ogorčeno skočila v zrak ob novici, da bo neporočena punca prespala pri svojem enako neporočenem fantu.

	“Bo jutri dopoldne doma?“

	“Ne, uči v meščanski šoli na Jesenicah, ponavadi mora biti ob sedmih že tam.“

	“Kaj pa uči?“

	“Naravoslovje.“

	“Ste vi njena mama, Cilka?“

	“Sem, sem. Vi pa veliko veste!“

	“Za vas mi je povedala gospa Žvanova, s katero ste včasih skupaj delali.“

	“O, Katra, saj res! Že sto let je nisem videla. Čakajte, no … Mar ni ona soseda tistega fotografa, ki ga je ubila Črna roka?“

	“Zaradi tega sem tudi tukaj. Kako veste, da je bil Žvanov sosed fotograf, če že dolgo niste bili pri njih? Tone Burnik je imel devetindvajset let, najbrž je začel delati tam nekje pri dvajsetih.“

	“No, na to vprašanje pa ni težko odgovoriti. Tudi njegov oče Jernej je bil fotograf. Ko sem delala na Jesenicah, sem se hodila k njemu slikat, ko pa sem že bila tam, sem obiskala še Katro.“

	“Vaša hčerka je pogosto prihajala k Tonetu. Morda kaj veste o tem?“

	“Vem, vem. Nosila je razvijat filme.“

	“Ali veliko fotografira?“

	“Ne, ni nosila lastnih filmov, pač pa šolske. Vodi fotografski krožek, ker pa vojna že tako dolgo traja, ni več mogoče dobiti kemikalij za razvijanje, fiksiranje in kar je še takih reči, da fotografija pride na papir, če veste, kaj mislim.“

	“Vem,“ je rekel Konrad, ki je res vedel, njegov prijatelj Darko je sam razvijal filme in mu je nekoč razkazal ves postopek nastajanja fotografije v temnici.

	“Tiho bodi!“ se je na lepem zadrla.

	Komisar jo je presenečeno pogledal, Cilka pa je rekla:

	“Ne vi, pes. Tiho, Sultan!“

	In Sultan je res utihnil, čeprav je pet metrov proč od njega še vedno stal človek, ki sicer ni bil poštar, a s svojim izrednim vohom je morda zaznal, da gre za uradno osebo, potrebno odločnega protesta pasjih glasilk. Konrad se je spomnil, kaj mu je v nedeljo na Prebačevem povedal prijatelj Jaka: da pes laja na poštarja zato, ker misli, da ga s tem prepodi; celo žival se rada počuti koristno.

	Od psa je pogled usmeril nazaj k njegovi lastnici.

	“Vaša hčerka torej vodi fotografski krožek na meščanski šoli. Ker ni mogoče dobiti sestavin za izdelavo fotografij, je posnete negative nosila k fotografu, ki zaradi svojega poklica te sestavine še lahko dobi. Fotografije in filme je nosila v črni torbi, je tako?“ je vprašal, da bi bil popolnoma prepričan, da je Cilko, preden je nadrla psa, prav razumel.

	“Za torbo ne vem, najbrž jo dobi v šoli, vse drugo pa ste prav povedali.“

	“Z Marto bi se rad pogovoril. Kdaj ponavadi pride domov?“

	“Kadar ne gre v Radovljico, okrog pol dveh.“

	Pred Konradom se je odstrla še ena tančica skrivnosti: Marta je k Tonetu Burniku ob enih hodila zato, ker je takrat konec pouka. Prihajala je peš, torej …

	“Kako hodi v službo? Peš? S kolesom? Z avtobusom? Z avtomobilom?“

	“Z avtomobilom? Ne, kje pa, nima ga. Ponavadi se odpelje s kolesom. Če dežuje ali je premraz, pa gre na avtobus.“

	“Če se ne motim, stoji meščanska šola blizu Burnikovih?“

	“Ne motite se, v desetih minutah je bila pri fotografu, če je šla peš.“

	In je tudi šla peš, najbrž zaradi torbe, ženske imajo že tako ali tako težave na kolesu, zaradi krila. Dvomil je, da ji na šoli pustijo poučevati v hlačah, ki jih nosijo nekatera naprednejša dekleta.

	“Kako to, da vaša hčerka lahko uči? Pouk je samo v nemščini, učitelji pa so Nemci.“

	“Njen oče, moj mož, je po rodu Avstrijec, po novem Nemec. Pri Martini zaposlitvi so to upoštevali, nemško pa tako ali tako govori enako dobro kot slovensko.“

	“Tudi moj oče je bil Avstrijec,“ si je Konrad privoščil osebnoizpovedni stavek.

	“Zato lahko delate pri policiji. Kakšen položaj, ste rekli, da imate? Komisionar?“

	“Komisar,“ jo je blagohotno popravil in dodal:

	“Z vašo hčerko se bom pogovoril jutri dopoldne v šoli. Ali morda poznate razpored odmorov?“

	“Ne čisto dobro, vem pa, da je glavni med pol deseto in deseto. Vendar tam ne govorite slovensko z njo, da ne bo imela težav!“

	“Brez skrbi, ne bom … To bi bilo vse, hvala.“

	“Čakajte, še nekaj vas moram vprašati! Kaj bi Marta lahko vedela o smrti Toneta Burnika?“

	“Najbrž nič, toda preverjamo vse, ki so redno hodili k njemu, morda je kdo mimogrede videl ali slišal kaj pomembnega, kaj sumljivega.“

	“Še ne veste, kdo so bili tisti, ki so ga ubili?“

	“Ne, nekaj sumov imamo, ki jih moramo še preveriti,“ se je Konrad izognil neposrednemu odgovoru z besedami, ki jih je v svoji karieri že dostikrat namenil radovednim, a nepooblaščenim osebam.

	“Govori se, da je bil zraven Janko Soklič z Jesenic.“

	“Vem, tudi on je med osumljenci.“

	“Upam, da jih boste dobili. Toneta sem nekajkrat videla, ko sem se šla slikat k njegovemu očetu ali na obisk k Žvanovi Katri. Bil je simpatičen fant, nekoliko zadržan, ampak lepo vzgojen in je spoštoval starejše. Res ga je škoda.“

	“Potrudil se bom po svojih najboljših močeh,“ je rekel komisar, se zahvalil in odšel do avtomobila ob spremljavi Sultanovega lajanja, a manj besnega kot ob prihodu. Pes je najbrž na svoj način izražal zadovoljstvo, da je spet nekoga uspešno pregnal. Konrad je verjel, da živali ne samo čutijo, temveč tudi mislijo, seveda manj ostro kot ljudje, velike razlike pa so tudi med posameznimi vrstami: bolha, na primer, je bolj zabita od opice, čeprav obe nastopata v cirkusu. Pri njem doma so imeli sivega mačka, imenovanega Pop, ki se je rad potepal, se grel na soncu ali ob štedilniku, pregnal vsakega psa, ki se je drznil vtakniti vanj, nekoč se je spopadel celo z gadom, ki se je priplazil na njegovo ozemlje; spopad se je končal neodločeno, nihče ni bil poškodovan ali zastrupljen.

	Na Sultana je pozabil takoj, ko je sedel v avto, kajti ustrežljiva Cilka mu je natrosila toliko podatkov, da jih bo razčlenjeval vse do Kranja, začenši tukaj in zdaj. Marta ima zaročenca, k fotografu je hodila zgolj po opravkih za krožek, ki ga vodi v šoli. Najbrž ni bila Tonetova ljubica, čeprav tudi te možnosti ne gre povsem izključiti. Slavka bi lahko izvedela, da k njenemu možu redno prihaja mlada ženska, to bi ji utegnil prišepniti nekdo, ki se rad vtika v zadeve drugih ljudi in dela zdraho. Ne, to ne bo držalo, Slavka je sama rekla, da je ženska k njenemu možu zagotovo prihajala po opravkih, ko ji jo je omenil. Da ni mogoče dobiti kemikalij za razvijanje filmov in izdelavo fotografij, je verjel, on je komaj prišel do uboge barve za beljenje sten. Burnik je imel kot podjetnik svoje grosistične vire za nabavo kemikalij, to se ujema z Martinimi oziroma šolskimi potrebami po pomoči profesionalca. Slavko to razbremenjuje, po krivici ji je pripisal, da je sama ustrelila svojega moža in si izmislila Črno roko ter moževo sodelovanje s komunisti.

	Mater, sem kiksnil, je pomislil tri kilometre pred Kranjem, ko se je spomnil, kako prepričan je bil o umoru iz ljubosumja zaradi besed starega, a nabritega gospoda Žvana.

	Besede mater, sem kiksnil je ob raznih priložnostih že dostikrat uporabil sam pri sebi in pred Rino, drugim jih je prihranil, ker bi moral preveč razlagati. Izvirale so iz šale, ki mu jo je pred kdo bi vedel, koliko leti povedal kdo bi vedel kdo, šale o dveh menihih, ki igrata golf. Eden je zelo pobožen, drugi pa ne. Kadar od blizu zgreši luknjo, zavpije: Mater, sem kiksnil. Pobožni ga skuša prepričati, naj ne uporablja tako pohujšljivih besed, a ga ne uboga. Na lepem z jasnega udari strela in scvre pobožnega meniha, z neba pa se zasliši glas, ki reče: “Mater, sem kiksnil!“

	Vsakdo je rad koristen in Konrad je domov prispel slabe volje. Počutil se je popolnoma nekoristnega pri reševanju Burnikovega umora, delal je ovinke in se spet znašel na izhodiščni točki, z zlajnanim vprašanjem: kdo so bili štirje zakrinkani moški, ki so fotografa obsodili na smrt z obtožbo, da je bandit? Morda bi se moral bolje seznaniti z značajem žrtve, nekaj malenkosti mu je o njem navrgla Slavka, nekaj Cilka, toda povedali sta dosti premalo, da bi si lahko ustvaril celovito sliko o njem. Bil je zadržan, miren, ukaželjen, predan svojemu delu, najbrž tudi delu za odpor. Kaj pa ljubezen – ljubezen do žene? Slavka je o njem govorila stvarno, brez silovitih čustev, ni jokala ob spominu nanj, nekaj je manjkalo … Ravno ljubezen med dvema zakoncema? Morda res. Kakšen odnos sta imela v tem primeru – in, ali je to pomembno? Visokemu moškemu s pištolo je bilo prav malo mar za njun odnos, ko je v Toneta izstrelil kroglo. Pa vendar …

	Čutil je, da se nekaj ne ujema – toda kaj?

	“Danes smo pa zamišljeni,“ mu je rekla Rina med tiho večerjo.

	Povedal ji je, v kako nenavadno smer je danes na videz zavil primer Burnik. Žena z njegovim ravnanjem ni bila ravno zadovoljna.

	“Ubogo žensko, ki so ji pred lastnimi očmi ubili moža, bi skoraj obtožil, da ga je ubila kar sama,“ ga je pokarala.

	Kaj mu je preostalo drugega: povedal ji je za Druschkejev obet upokojitve po skrajšanem postopku.

	“Tvoj zadnji primer bo tudi najtežji, je tako?“ mu je žena postavila upravičeno vprašanje.

	“Če ga ne bom razrešil, ne bo moj zadnji,“ je zagodrnjal Konrad in si iz steklenice natočil kozarec belega vina za boljši spanec.





	Sreda, 14. junij

	Med vožnjo proti Jesenicam je malo naprej od odcepa za Begunje srečal dva tovornjaka, polna nemških vojakov s karabinkami. Upal je, da niso namenjeni v Drago, kjer bodo spet streljali talce. Pri Nemcih je morda najbolj sovražil usmrtitve civilistov, ki se proti njim niso pregrešili ne tako ne drugače; če bo po vojni na tem svetu ostalo še kaj pravice, bodo morali tisti, ki so izdajali ukaze o pobojih, odgovarjati, z začetkom pri samem vrhu, pri Adolfu Hitlerju, in s koncem pri kakem Druschkeju in njegovih kolegih pri gestapu. Tistih, ki so streljali, ni krivil, navadni vojak mora izpolnjevati ukaze, kakršnikoli že so. Zlahka si je predstavljal, kaj bi se zgodilo s Hansom, Dietrichom ali Gerdom, ki bi svojemu poveljniku rekel, da v civiliste ne more streljati, ker mu vest tega ne dovoljuje: za zgled drugim bi on končal pred puškami. Sam se je v prejšnji veliki vojni za las izognil temu, da bi ustrelil nedolžnega človeka, Avstrijca, ki je pripadal Jehovovim pričam in se je zaradi svoje vere uprl, da bi prijel za puško. Šel je skozi kolesje vojaških sodišč, končalo se je z obsodbo: smrt z ustrelitvijo. Za izvršitev kazni so določili njegovo četo, njegov vod in njegov oddelek z ducatom vojakov. Stotnik, ki je sestavljal strelski vod, jih je potreboval šest, vsakega drugega. Tako kot so stali na poligonu, jih je začel izbirati iz vrste. Vojaki v oddelku so bili razvrščeni po telesni višini, Konrad je bil največji, prvi, lihi, stotnik zato ni začel z njim. Tisto noč ni spal, mučila ga misel, kaj bi bilo, če bi bil izbran on. Vedel je, da bi ukaz izvršil, ni pa si znal predstavljati, kako bi potem živel z občutkom krivde. Ni dvomil, da bi pošteno zavrtal vanj …

	Na bojnem polju je morda ubil več nasprotnikovih vojakov, vendar za to ni vedel, streljal je tako kot drugi, preveč zaskrbljen za lastno življenje in zdravje, da bi gledal, kam letijo krogle iz njegove puške. Streljal si kot avtomat, pritisnil si na sprožilec, krogla je poletela skozi cev in se pridružila drugim kroglam, kako boš vedel, če se je nekdo zrušil zaradi tvoje. A nekoč se je bil prisiljen udeležiti boja mož na moža. Med dvema strelskima jarkoma je proti njemu z naperjenim bajonetom planil visok brkat vojak, ki mu je iz oči sijala želja po ubijanju. Konrad je bil mlajši in okretnejši od njega, izmaknil se mu je in mu v trenutku, ko se je obrnil, v trebuh zaril prejšnji dan nabrušen bajonet. Ko ga je izvlekel, je brizgnila kri ter ga poškropila po uniformi in obrazu. Italijan je izpustil grgrav zvok in se zazrl vanj. Nič več ni bilo morilske sle v njegovih očeh, zamenjala jo je sla po življenju. Nato pa žalost, kot bi se poslavljal od nečesa nedokončanega, nedoseženega, lepega. Prijel se je za trebuh, padel na kolena in tako obstal nekaj trenutkov. Še enkrat je dvignil glavo in pogledal človeka, ki ga je ubil. Nato je padel z glavo naprej in obležal na kamnitih tleh. Konrad je kot zamrznjen obstal ob njem in se boril z navalom silovitih čustev. V zamaknjenosti bi zlahka postal plen novega nasprotnikovega vojaka. A ga je tovariš še pravočasno prijel za nadlaket in ga odvedel do strelskega jarka, obe strani sta se umaknili, nesmiselno klanje je bilo za tisti dan končano.

	Jesenice niso bile med njegovimi najljubšimi slovenskimi mesti, pogrešal je razgled, odprtost, prostranost. Celo v sončni svetlobi dolina ni nudila veselega vtisa, to jutro pa je bilo oblačno in sivo, čutil je morečo utesnjenost, ko se je po glavni cesti pripeljal dol v mesto in se začel vzpenjati. K sreči se premična streha ni zataknila, že sinoči jo je potegnil naprej in jo pritrdil. Čeprav med svojimi pogostimi potmi proti Burnikovim ni vozil tik mimo nje, je dobro vedel, kje stoji meščanska šola. Z lahkoto je parkiral na skoraj praznem parkirišču, ki bo moralo še dolgo čakati, da si bodo učitelji s svojimi plačami lahko kupili avtomobile in ga napolnili. Ko je vstopil v mogočno poslopje iz nekih drugih arhitekturnih časov, se je opomnil, da mora slovenščino pustiti zunaj. Naredite mi to deželo spet Nemško, je rekel Hitler v Mariboru. Morda je s tem mislil samo Spodnjo Štajersko, toda tudi v drugih zasedenih pokrajinah so se Nemci pridno držali te zapovedi. Starejši domorodci iz podjarmljenih območij bodo pomrli, za njimi bodo prišle nove generacije, izučene v nemških šolah. Čez trideset let bodo slovensko govorili samo še starci – in kaj je trideset let za tisočletni rajh!

	Ne bo vam uspelo, je pomislil Konrad, ko je hodil skozi pritličje šole, vaš vlak bo kmalu odpeljal in se ne bo več vrnil, tudi na postajo na Jesenicah ne.

	Z očmi je iskal kakšno orientacijsko točko, ki mu bo povedala, kako priti do Fräulein Lehrerin Marta Gruber. Takšno točko je res našel, in to ne majhno. Za leseno klopjo, samevajočo na hodniku za vogalom, je sedelo dobro rejeno zlatolaso arijsko dekle. Komisar je nehote pomislil, kako močno se mora razlesti modrook in plavolas arijec, da ga drugi arijci nehajo šteti za svojega; in pomislil je, če ima pravi arijec lahko slabe zobe, tako kot jih ima Hitler. Učenka, ki je bila najbrž današnja dežurna, ni imela slabih zob, nasprotno, imela je močne in široke, skoraj konjske zobe, ki jih je bilo vsekakor več kot dvanajst, kot jih premorejo usta rezgetajoče živali.

	“Grüß Gott,“ je pozdravila prva, kot se ob srečanju dveh oseb mlajši spodobi. Konrad je bil nad pozdravom nekoliko presenečen, versko obarvane pozdravne oblike bogdaj v zadnjih letih ni prav pogosto slišal. Odzdravil ji je – zakaj pa ne – z istimi besedami in jo vprašal, kje je tajništvo.

	“Najprej mi morate povedati svoje ime in razlog obiska,“ je reklo dekle in seglo po zelenem zvezku, ki je na obiskovalce čakal na razpraskani površini klopi.

	“Sem komisar Konrad Starman, prihajam iz Kranja, razlog mojega obiska je uraden, govoriti moram z učiteljico Marto Gruber,“ je zlatolaski povedal tako, kot bi povedal odraslemu, čeprav ni mogla imeti več kot petnajst let.

	Odprla je črnilnik, vanj pomočila pero in čisto počasi in z jezikom v kotičku ustnic v zvezek zapisala, kar je pravkar slišala. Konrad je pogledal na uro: sedemnajst minut čez devet.

	“Rekli so mi, da imate glavni odmor ob pol desetih. Sem pravilno obveščen?“ je vprašal, se nasmehnil, nasmeh dobil nazaj in povrhu še zagotovilo, da je z glavnim odmorom res tako.

	“Tajništvo je v prvem nadstropju. Na vrhu stopnic morate zaviti levo, nato potrkajte na prva vrata … na desni strani, na levi so okna,“ je deklica skušala biti natančna, kar ji je tudi uspelo.

	Konrad je minuto pozneje že trkal na belo pobarvana vrata in ko je zaslišal herein, pritisnil na kljuko ter vstopil.

	Za veliko, s kupi papirja obloženo mizo pred zadnjo steno prostora s številnimi omarami ob dveh stranskih stenah je sedela plavolaska srednjih let, ki je bila videti, kot bi pravkar prišla od frizerja, kodri na glavi so si ob popolni zavitosti pošteno zaslužili svoje ime.

	Konrad se je ob pogledu nanjo spomnil Sokličeve žene, na katero je naletel z navijalkami narejenimi svaljki, ki so ji dajali smešen videz.

	Ko se je po pozdravu in odzdravu prav nič smešna tajnica vprašujoče zazrla vanj, je še njej povedal, zaradi koga je šolo počastil s policijskim obiskom.

	“Če se vam ne mudi, bi vas prosila, da sedete tjale,“ je pokazala proti mizici in stolu v vrzeli med dvema nizoma omar. “Do odmora je še deset minut, nato vam bom iz zbornice pripeljala gospodično Gruber.“

	Čeprav Konrad ni bil utrujen, mu je prijalo, da je lahko čakal sede. Pogled se mu je sprehodil po prostornem tajništvu in se ustavil na vsepovsodnem obrazu Adolfa Hitlerja, ki je na retuširani uokvirjeni fotografiji visel na nasprotni steni nad sivimi kovinskimi omarami.

	Eh, Dolfe, Dolfe, je brez obžalovanja pomislil, vsak dan večje možnosti imaš, da boš bingljal tudi zares, in ne samo kot slika.

	Morda se je Rado preveč zatopil v misli na obete, ki jih Dolfetu ponuja prihodnost, morda je zaradi zavozlanega primera Burnik postal nervozen – a poskočil je na stolu, ko je zazvonil šolski zvonec. Pa je našel še en razlog, zakaj starčki ne hodijo v šolo, mladina ne skače v zrak ob nenadnih zvokih, naj so še tako predirljivi.

	Tajnica s sveže pečeno frizuro je držala besedo in mu pripeljala želeno Marto Gruber. Zapovedal si je, da je ob prvem srečanju ne sme takoj pogledati naravnost v nos, toda naredil je točno to. Res je bil kljukast, a kaj bi to – ob drugem pogledu je Konrad opazil njene lase: bili so blond in niso bili blond. Glavo so ji krasili prameni v kakih sedmih odtenkih, od barve kamiličnega čaja do barve kostanjevega medu. Skupaj z velikimi temnorjavimi očmi je bila zelo prijetna na pogled, naj se gre nos lepo solit! Ko je stala pred njim, je začutil potrebo, da ji seže v roko. Vstal je in to tudi naredil, upajoč, da njegova dlan ni potna zaradi odziva telesa na nenadno drdranje šolskega zvonca; njena je bila vsekakor popolnoma suha.

	“Iskali ste me,“ je po rokovanju navedla preprosto dejstvo. “Razumela sem, da ste policist. Inšpektor, komisar, poročnik, detektiv, kaj drugega?“

	Glas je imela prijetno topel in prijazen, nemščino je govorila z rahlim avstrijskim – čeprav ne koroškim –naglasom, domneval je, da je njenega očeta na Jesenice zaneslo iz kake bolj severne dežele, ali pa je njegov in mamin naglas združila in izdelala nekaj čisto svojega – kar so stoodstotni Nemci večkrat rekli tudi njemu in njegovemu nemškemu naglasu.

	“Komisar sem,“ ji je odgovoril in da je ne bi pustil v negotovosti, ki jo pri vsakomer zbudi zanimanje policije zanj, nadaljeval:

	“Prihajam zaradi smrti fotografa Antona Burnika.“

	Za trenutek bi njene obrvi lahko tekmovale s Slavkinimi, radovedno so se dvignile, še preden pa ga je utegnila kaj vprašati, je on vprašal njo:

	“Prav nama bi prišel prostor, kjer bi se lahko v miru pogovorila. Ali morda veste za kaj takšnega?“

	“Vem za učilnico za glasbeni pouk, ki je ob tem času prazna, včasih grem jest tja, ker imam mir,“ je Marta razkrila, da pri jedi nimajo radi miru samo psi, pač pa tudi mlade učiteljice meščanskih šol.

	“Ne bi vas rad prikrajšal za malico, skušal bom biti kratek,“ je rekel Konrad, ki mu ne bi mogli očitati, da mu ni mar za sočloveka, če si le rok ni umazal z zločinom.

	Odšla sta, učiteljica spredaj in policist za njo, zapustila sta tajništvo, zavila levo, šla po hodniku, srečala nekaj učencev in se napotila naprej od stopnišča. Ustavila sta se v prazni učilnici, ki pa je bila prazna samo mladine, ne pa tudi klopi in stolov, za zadnjo vrsto je stal celo klavir in za njim lesen oder s štirimi stopnicami, brez dvoma namenjenimi stopalom članov šolskega pevskega zbora.

	“Vi ste Slovenec, je tako?“ ga je vprašala Marta, ko je za njima zaprla vrata; vprašala ga je še vedno v nemščini.

	“Natančno toliko, kot ste vi, moj oče je bil avstrijski Nemec, mama pa čistokrvna Slovenka, s pomembno razliko: vaša starša sta še živa. Včeraj sem bil pri vas doma na Hrušici, govoril sem z vašo mamo, gospo Cilko, povedala mi je, kje in kdaj vas lahko dobim,“ je v slovenščini rekel Konrad; dvomil je, da kakšen šestnajstletnik z vohunskimi ambicijami stoji na oni strani vrat z ušesom prislonjenim ob luknjo ključavnice.

	“Želeli ste z menoj govoriti o fotografu, ki ga je umorila Črna roka,“ je zdaj v jezik matere Cilke prešla tudi lepolasa učiteljica.

	“Zdajle bom tvegal, da boste jezni name, toda povedal bi vam rad tako, kot sem takrat mislil: ko sem izvedel, da ste redno hodili k njemu, sem bil prepričan, da sta bila ljubimca.“

	“Ne, nisva bila ljubimca,“ je brez užaljenosti v glasu rekla Marta in nadaljevala: “Sčasoma pa sva postala dobra prijatelja, ki se imata o čem pogovarjati.“

	“Vi na tej šoli vodite fotografski krožek,“ ji je Konrad nizal podatke, ki so jih nanizali njemu. “Ker niste mogli nikjer več dobiti kemikalij, potrebnih za razvijanje filmov in izdelavo fotografij, ste negative nosili k profesionalcu, ki je do kemikalij še lahko prišel. Da ste lahko izdelane fotografije nesli varne pred mečkanjem, ste uporabljali torbo.“

	“Domnevam, da vam je to povedala moja mama.“

	“Ne, za torbo so mi povedali sosedje Burnikovih.“

	“Saj, sosedje! Pri zgornji hiši sta na vrtu večkrat delala starejša moški in ženska, ki sta se neuspešno trudila skriti, da ju zanima moj prihod.“

	“Ne smete jima zameriti, gospodična, to sta bila Žvanova dva. Gospa Žvan, ime ji je Katra, je bila sodelavka vaše mame, vas se spomni še kot otroka in je bila zato pozorna na znano osebo.“

	Konrad je upal, da ga Marta ne bo vprašala, po čem si jo je zapomnila. Ni, namesto tega je vzkliknila:

	“Zato se mi je torej zdela znana!“ Nato je tiše nadaljevala: “Najbrž bova počasi prišla do tega, zakaj sem vam še vedno sumljiva ...“

	“Ne, ne, ničesar vas ne sumim, predvsem bi rad vedel: je Tonetova žena Slavka vedela za vas?“

	“Vedela zame? Kot koga? Kot kaj? Povedala sem vam že, da sva bila samo prijatelja! Še dotaknila se nisva nikoli … no, morda sva se, a po naključju in le za trenutek.“

	“Sprašujem, če je gospa Burnik vedela za vas kot mlado, lepo žensko, ki redno obiskuje njenega moža.“

	“Narobe ste vprašali!“

	“Kako pa bi moral?“

	“Če je ženska, s katero zdajle govorite, vedela za mladega, morda lepega moškega, ki je hodil k Tonetovi ženi Slavki in morda še hodi.“

	“Ne razumem ...“

	“Torej o nečem le vem več od vas, ki veliko veste o meni.“ Besede je Marta izrekla z zadovoljstvom v glasu, ne pa tudi škodoželjno. Konrad je čutil, da bi mu res rada pomagala. Dodala je: “Žal se moram ponavljati: s Tonetom sva med mojimi obiski postala prijatelja, ki ju zanima nekaj istih reči, na primer moje področje oziroma moj učni predmet, naravoslovje.“

	“Imam prav, če rečem, da je bil ukaželjen?“

	“Prav, čeprav to besedo danes redko slišiš.“

	“Tudi Burnikova mi je omenila moževo željo po znanju.“

	“Prepričana sem, da vam je omenila le tisto, kar je bilo dobro zanjo.“

	“Nimate najboljšega mnenja o njej?“

	“Kakšno mnenje imaš lahko o človeku, ki si ga videl le na fotografiji?“ se je Marta z vprašanjem izognila odgovoru.

	“Se nista nikoli srečali?“

	“Ne.“

	“S Tonetom se nista pogovarjala samo o naravoslovju, je tako?“ se je Konradu začelo nekaj dozdevati.

	“Na začetku samo o tem,“ je odgovorila učiteljica. “Toneta je zelo zanimal nastanek vesolja, o tem je vedel precej več od mene. Povedal mi je za teorijo francoskega astronoma Georgesa Lemaîtrea, po kateri je vesolje nastalo iz ene same točke, ki jo je imenoval praatom. A tudi jaz sem imela nekaj knjig, ki jih on ni imel, pa tudi revij, začela sva si jih izmenjavati, tudi zaradi njih sem potrebovala torbo, ki ste jo omenili, ne samo zaradi fotografij. Nekoč mi je zaupal, da se z ženo bolj malo pogovarjata, a ni mislil na vesolje, mislil je na čisto vsakdanje pogovore."

	"Zaupal vam je, da njegov zakon ni srečen?" je vprašal Konrad, ki je o tej temi že nekaj vedel, še več pa slutil.

	"Kako bo srečen, ko pa je imela žena drugega moškega! On jo je imel še vedno rad, jaz imam zaročenca, zato sva s Tonetom ostala samo pri pogovorih, verjemite mi!"

	"Verjamem vam, brez skrbi! Je bil prepričan, da ima drugega moškega, ali je zgolj slutil?"

	"Dokler ni prejel pisma, je samo slutil, z njim je dobil potrditev."

	"Kakšnega pisma?" se je začudil Konrad in se napel v pričakovanju novih, pomembnih podatkov.

	"Ni vedel, kdo je pošiljatelj, ker ni bilo podpisano, pravzaprav niti napisano ni bilo, natipkano je bilo na pisalnem stroju."

	"Vam ga je pokazal?"

	"Je. Nekoč, ko sem prinesla negative, je bil duševno čisto na tleh. Pred njim je na mizi v studiu ležalo odprto pismo, najbrž mi ga je dal prebrati zato, da bi ga vsaj jaz skušala prepričati, da si je nekdo z njim privoščil neokusno šalo."

	"In kaj je pisalo?"

	"Ne prav veliko, nekdo ga je suhoparno obveščal, da njega, Antona Burnika, žena Slavka Burnik vara z Metodom Slaparjem z Javornika."

	"Z Javornika?"

	"Da, pisec je navedel celo točen naslov tega Slaparja, a sem ga pozabila."

	"Kdaj je bilo to?"

	"Pred kakimi tremi tedni."

	Konradu so se od napetosti čuti izostrili, primer Burnik se je tako čudno zasukal, da ni želel, da bi mu ušla kakšna podrobnost. Začutil je tudi Martino olajšanje, ker o pismu, naslovljenem na pokojnega prijatelja, pripoveduje nekomu, ki se mu zdi pomembno.

	"Ste v zadnjih dneh, torej dneh po smrti gospoda Burnika, kdaj pomislili, da bi bila njegova žena Slavka lahko kakorkoli povezana z njo?" Po premisleku je dodal še: "Ne kot še ena žrtev, pač pa kot krivka?"

	"No ... Enkrat ali dvakrat sem res, toda to bi bilo nemogoče ... Razen če je povezana s Črno roko in ji ga je izdala."

	"Sta se s Tonetom pogovarjala tudi o politiki?"

	"Ravno toliko, da vem, da je bil pacifist. Povedal mi je, kako je bil vesel, ker ga ni zajel nabor v nemško vojsko."

	Konrad je v mislih računal: Tone Burnik se je rodil leta 1914 – naboru je ušel, ker je bil za dve leti prestar.

	"Je po vašem mnenju sodeloval z odporniki?" je komisar vprašal za vsak primer, čeprav je že vedel, kakšen bo odgovor.

	"Ne, prepričana sem, da ni."

	"Zakaj pa ste potem pomislili, da bi ga žena lahko izdala Črni roki?"

	"Kot mi je znano, tudi tisti, ki jih je umorila pred nekaj meseci, niso bili kakšni zagrizeni komunisti. Zadostovalo bi, da bi Slavka poznala koga, ki je blizu Črni roki, in mu omenila, da Tone dela za bandite, kot jim pravijo njihovi nasprotniki."

	Konrad je moral sam pri sebi pohvaliti Martino previdnost: ker ni poznala njegove politične usmeritve in ker je v teh časih vsaka beseda lahko nevarna, je uporabila izraz banditi, nato pa dodala še, da jim tako pravijo njihovi nasprotniki – s tem se je zavarovala, vzbudila videz nevtralnosti.

	"Če bi bili na mojem mestu, torej na mestu policista, bi več pozornosti namenili Tonetovi ženi?"

	"Vi ste na svojem mestu: jo boste?"

	"Sem ji jo že in ji jo bom še," ji je zagotovil komisar, pogledal na uro, zmajal z glavo in rekel:

	"Pa sem vam odžrl odmor, za malico vam je zmanjkalo časa."

	"Ne, niste, naslednjo šolsko uro imam prosto," se je nasmehnila Marta in dodala: "Slišala sem, da za pretekle zločine Črne roke ni nihče odgovarjal. Je to res?"

	"Res."

	"Pa so storilci znani? Mislim, z imeni in priimki?"

	Konrad se je zaradi tako neposrednega vprašanja znašel v zadregi: tega nepooblaščeni osebi ne bi smel povedati, toda tale simpatična nepooblaščena oseba je bila tako pripravljena pomagati, da je zanjo naredil izjemo in ji odgovoril:

	"So, od prvega do zadnjega."

	"Jo bodo tudi zaradi Tonetovega umora odnesli brez kazni?"

	"Ne, če so bili oni, je ne bodo."

	"Če so bili oni? Bi bil lahko tudi kdo drug?"

	"Lahko," je priznal komisar in upal, da ni povedal preveč. Za vsak primer je dodal:

	"Tale pogovor ostane med nama, velja?"

	"Velja."

	Segla sta si v roko. Konrad je skrbno pazil, da v stisk ni položil preveč moči – v preteklosti se mu ni zgodilo le enkrat, da je lastnik roke, ki jo je malomarno stisnil s primežem, ki mu je gledal iz rokava, zavpil od bolečine.

	Drug za drugim sta, tako kot sta prišla, odšla iz učilnice in se poslovila nad stopnicami, nato je Marta odšla naprej po hodniku, Konrad pa se je spustil v pritličje, kjer ga je spet nagovorila rejena dežurna zlatolaska.

	"Vi ste gospod Konrad Starman, je tako?" je z uradnim tonom vprašala, ko se je približal njeni klopi.

	"Prav ste si me zapomnili," jo je vikal, čeprav je bila skoraj še otrok; če je ona uradna, je lahko tudi on.

	"Zapisati moram čas vašega odhoda," je rekla in to tudi storila, spet z jezikom v kotičku naravno zelo rdečih ustnic.

	"Red je red," je zamrmral Konrad, se poslovil z auf Wiedersehen, zavil okrog vogala in zapustil šolo. V času, ko je bil notri, je zunaj začelo deževati, pravzaprav bolj pršeti kot zares deževati, ravno toliko vode je padlo z neba, da mu je dostikrat nadležen klobuk prišel prav tudi na začetku poletja in je v avto sedel s suhimi lasmi. Nebo je bilo res oblačno, a pred njim je bila zelo jasna naloga: miselno razčlenjevanje Martinih besed.

	Za začetek: ni mož varal žene, pač pa je žena varala moža. Ne Tone Slavke z Marto, pač pa Slavka Toneta z Metodom. Nekdo, ki se rad vtika v tuje zadeve, si je vzel čas in napisal ovaduško pismo. Ne, ne napisal, natipkal! Na službenem pisalnem stroju? Na zasebnem? Kdo ima danes doma drag pisalni stroj? Pred kratkim ga je videl pri Mici Pivk, stal je na mizi ob šivalnem stroju. In Mica Pivk živi – kje? Na Javorniku! In kdo se rad vtika v zadeve drugih? Prav ta do zob noseča kadilka Mica! Ne bo iskal Metoda Slaparja, temveč bo obiskal njo, ona pa mu bo povedala zanj, da mu ne bo treba prositi za podatke na sedežu gestapa. Kje živi Mica, si je dobro zapomnil, vozil je kot avtomat, roke so bile na volanu, glava pri Slavki. Je imela Marta prav in je res ona nad lastnega moža poslala morilsko četverico? Četverico? Sploh ne bi bili potrebni štirje, dovolj bi bil namig enemu samemu zagrizenemu protikomunistu, da Tone Burnik zaudarja po rdeči nevarnosti. Kdo je tisti večer videl štiri črnorokce? Slavka, Slavka in nihče drug kot Slavka. Ni kiksnil, kot je pomislil včeraj, punca res izpolnjuje vse pogoje za glavnega osumljenca – ki pa se ga ne bo lotil tako nepripravljen in tako naglo kot prvič: najprej Mica, nato Metod, šele nato Slavka.

	"Že spet vi?" je jezno siknila Mica, ko se je brez obotavljanja, brez zvonjenja in brez trkanja pojavil v njeni kuhinji. V zaprašenem kotičku možganov mu je tičal podatek, da je njenemu možu ime Jaka in da bi tudi on utegnil biti pomemben člen pri likvidaciji fotografa, toda tako kot prvič ga je tudi drugič počastil s svojo odsotnostjo – vsaj videti ga ni bilo nikjer.

	"Dober dan tudi vam," je prijazno pozdravil Konrad. Upal je, da bo šlo zlepa – drugače sploh ne bo šlo, dovolj dobro se je poznal, da je vedel, da kakšnega hujšega maltretiranja noseče ženske ni sposoben, naj je še tako zoprna.

	"Vam prinesem sekiro, da ne boste sami hodili ponjo v drvarnico?" ga je vprašala v svojem strupenem slogu.

	"Tokrat bo šlo brez orodja. Metoda iščem."

	"Mojemu možu ni ime Metod."

	"Vem, Jaka je. Metod, ki ga iščem, se piše Slapar."

	"Potem ga iščite drugod, tu se pišemo Pivk!"

	"Ne vem, kje živi."

	"To ni moj problem."

	"Ga poznate ali ne?"

	"Morda bi ga prepoznala, če bi ga srečala. Pripeljite ga, pa bomo videli!"

	"Vi imate pisalni stroj, je tako?" se je Konrad odločil, da se žilave nasprotnice loti z drugega konca.

	"Mi ga boste odnesli, tako kot ste odnesli pištolo?"

	"Anton Burnik je pred tremi tedni dobil pismo, natipkano s pisalnim strojem," ji komisar na vprašanje ni odgovoril.

	"In? Prepričana sem, da jih je na svetu na milijone."

	"Jaz pa sem kot policist prepričan v nekaj drugega: iz natipkanega besedila je po obliki črk mogoče določiti, na katerem pisalnem stroju je nastalo, velja podobno kot za prstne odtise, zanje ste gotovo že slišali, vsak človek ima drugačne."

	Konrad ni imel pojma, kaj se je zgodilo s pismom, ki ga je prejel fotograf, toda Mica naj misli, da je v njegovih rokah.

	Nosečnici se je na obrazu prikazala sled negotovosti. Vzela si je toliko časa, da je premlela, kar je slišala, nato pa rekla:

	"Slaparjeva živita na vrhu klanca."

	"Metod in še kdo?"

	"Njegova mama."

	"Je Metod zdajle v službi?"

	"Ne."

	"Ste prepričani?"

	"Sem."

	"Ali dela popoldne?"

	"Ne."

	"Torej je doma?"

	"Ne."

	"Kje pa je potem?"

	"V šoli."

	"V kakšni šoli?"

	"Vajeniški."

	"Koliko pa je star?"

	"Sedemnajst."

	"In z Burnikovo Slavko, ki jih ima osemindvajset, sta par?"

	"Seveda sta."

	"Kako to veste?"

	"Ker sta se držala za roke."

	"Kdaj?"

	"Ko sem bila na obisku pri njegovi mami."

	"Vpričo vas sta se držala za roke?"

	"Nista vedela, da sem pri njih. Prišla sta v kuhinjo, ko sta me zagledala, sta si roki izpustila."

	"Torej Metodova mama ve za njuno zvezo?"

	"Seveda ve, saj ni duševno zaostala."

	"Je bilo takrat edinkrat, da ste ju videli skupaj?"

	"Ne. Od nas se dobro vidi gor k Slaparjevim, večkrat sem videla Slavko, ko se je pripeljala s kolesom."

	"Zakaj ste Tonetu napisali pismo?"

	"Zdelo se mi je prav, da ve. Kaj bo naredil, pa je čisto njegova stvar."

	"Listka s črno roko pismu niste priložili?"

	"Ne. Zakaj?"

	"Kaj veste o Burnikovem političnem delovanju?"

	"Nič. Bi kaj morala?"

	"Zakaj ste ljudem pošiljali grozilna pisma s sliko črne roke?"

	"Kdo vam je to rekel?"

	"Vi se vtikate v zadeve drugih, drugi pa se vtikajo v vaše. Ali vaš mož Jaka ve, da otrok, ki ga pričakujete, ni njegov, temveč Ludvigerjev?" je ostro vprašal Konrad.

	"To je laž!" je zavpila Mica, obraz pa ji je zalila rdečica.

	"Kako naj vem, da ni laž to, kar ste mi povedali o Burnikovi Slavki in Slaparjevem Metodu?"

	"Vprašajte njegovo mamo, pa se boste prepričali! Ona je zdajle najbrž doma, vsaj videla sem jo pred hišo, ni še dolgo tega."

	"Vse dobro želim vam in otroku, ki ga pričakujete," je mirno dejal Konrad, "toda če ste prekršili kakšen zakon, boste rodili v zaporu. Gestapo vas tokrat ne bo zaščitil, v to ste lahko prepričani. Zakaj ne bi raje živeli mirnega življenja in pustili svetu, da se vrti po svoje, in ljudem, da živijo, kot pač živijo?"

	Mica je bila videti presenečena nad komisarjevim spravljivim tonom in kar ni našla pravih besed, da bi mu ustrezno odgovorila.

	"Srečo imate, da ne živite na Jesenicah," je naposled rekla in si prižgala cigareto.

	Konrad ni vedel, kako bi si razložil te besede. Je bila to grožnja, da je ne bi poceni odnesel, če bi bil na dosegu njenega vpliva na raznobarvne likvidatorje, ali je bila zgolj ugotovitev, da je železarsko mesto velik kotel, v katerem tako brbota, da mora pravoveren meščan poseči po kuhalnici in pomešati, da se človeška godlja ne prismodi?

	Še vedno je verjel v moč besed prosim in hvala, s slednjo na ustnicah je Mico zapustil in odšel iz hiše. Srce mu je še dobro služilo, do vrha klanca bi zlahka prišel peš, toda k Pivkovim se raje niti na dvorišče ne bi več vračal, zato se je navzgor peljal. Od Slaparjevega praga se je res ponujal neoviran pogled vse do Pivkovih. Človek, ki ni kratkoviden, bi na takšni razdalji brez težav prepoznal drugega človeka, zlasti če ga pozna od prej.

	Hiša je bila stara in ni imela zvonca, vendar vhodna vrata niso bila zaklenjena, lahko je vstopil brez razbijanja po njih. Na Metodovo mamo je naletel takoj, ko je bil notri, v veži je bila sklonjena nad škaf, iz katerega se je kadilo, dišalo je po pralnem milu, tudi nepolicist bi ugotovil, da ne pripravlja hrane za prašiče. Ko je stopal proti njej, se je vprašal, če je tokrat na pogovor primerno pripravljen – ali na dva pogovora, kolikor jih bo pač potrebnih. Česa z napaberkovanimi podatki o njem lahko obtoži peričinega sina? Kršenja devete božje zapovedi? On pa mu bo po svetopisemsko odgovoril z blagor čistim v srcu, katerikoli od osmih blagrov je že to ...

	Ko je gospa Slapar zaznala prišleka, se je vzravnala in si šla s pordelo roko prek čela. Bila je videti utrujena, na obrazu je imela za žensko na začetku srednjih let izrazite gube. Konrad je že zdavnaj opazil, da obrazi žensk ostanejo dlje časa gladki od moških, če niso ravno kmetice, ki jih je izsušilo sonce, ali kadilke, ki jih je izsušil dim. Polt ženske pred njim je bila bolj rdeča kot rjava, živela je v kraju, kjer kraljuje industrija in ne poljedelstvo. Ko je bil med njima samo škaf, se ji je nasmehnil, jo pozdravil, se predstavil in jo seznanil z nekaterimi podatki iz preiskave umora Antona Burnika, da bo vedela, s kom ima opraviti: s tistim, ki bi rad odkril krivca. Nato je začel z vprašanji. Prvo je bilo:

	"Poznate gospo Slavko Burnik?"

	"Ne. Ja," je bila neodločna.

	"Ja ali ne?"

	"Ja."

	"Je prihajala k vam na obisk?"

	"Je."

	"Zaradi vas?"

	"Ne."

	"Zaradi Metoda?"

	Ženska je v odgovor zamomljala nekaj nerazumljivega, kar pa je Konrad imel za pritrditev.

	"Sta bila par? Fant in dekle?"

	"Kolikokrat sem mu rekla, da je prestara zanj, a je bil ves neumen nanjo," je zavzdihnila gospa Slapar.

	"Ste vedeli, da je poročena?"

	"Sem."

	"Ali veste, da je zdaj vdova?"

	"Vem."

	"Kdaj je bila zadnjič pri vas?"

	"Pred desetimi, štirinajstimi dnevi."

	"Še pred moževo smrtjo?"

	"Ja."

	"Je zadnji teden zagotovo ni bilo?"

	"Ne vem, nisem vedno doma, pospravljam po hišah."

	"Metod je zdajle najbrž v šoli?"

	"Ja."

	"Govoriti moram z njim. Kdaj pride domov?"

	"Čez kako uro."

	"Ga lahko pričakam tukaj pri vas?"

	"Seveda. Toda stopite raje v kuhinjo, da ne boste stali. Kar za menoj pojdite!"

	Kuhinja je bila majhna, a dokaj svetla kljub kislemu vremenu, ki je gornjo Gorenjsko ovilo v odtenke sive barve. Morda so k občutku svetlosti prostora pripomogle stene, pobarvane svetlorumeno. Tudi rumena ni slaba, se je Konrad spomnil na delo, ki ga čaka, na barvanje domačih sten – toda zdaj bo ostal pri modri, ko jo je že ravno kupil. Sedel je za mizo tako, da mu je bilo okno za hrbtom, iz neznanega razloga mu je bil takšen položaj ljubši v tujih hišah, ne pa tudi v domači.

	"Boste vino?" ga je vprašala gospodinja, ki ni pospravljala samo tujih hiš, tudi tu, v domači kuhinji je bilo čutiti skrbno roko. Surove talne deske so bile ne le povsem čiste, pač pa tudi zglajene in svetle od pogostega ribanja.

	"Ne, hvala, ne smem, v službi sem," je vljudno pojasnil zavrnitev prijazne ponudbe, pri čemer ni bil povsem iskren, včasih je tudi med službo spil kaj alkoholnega – če je njegovo delo prevečkrat zahtevalo dolge ure čakanja, ki ga je lažje prenašal, če je bil malo brljav.

	"Hrano pa si zagotovo lahko privoščite. Bi kaj pojedli? Dopoldne sem naredila krompirjevo solato z jajci."

	Konrad se je posvetoval z želodcem. Družno sta ugotovila, da bi se jima jed, ki jo ponuja gospa Slapar, lepo prilegla.

	"Bi, prosim," je rekel.

	Dobil je skoraj poln krožnik krompirja in jajc; čez tri minute je bil prazen, Konrad je imel tudi usta velika in prostorna. Če bi bilo po njegovem, bi bile žlice lahko večje od zdajšnje običajne velikosti.

	"Bi še malo suhega mesa?" gostiteljica ni bila prepričana, da je gost dobil dovolj, najbrž zato, ker je tako hitro pojedel. "Včeraj sem ga skuhala, dvakrat, da je šla sol iz njega. Za naju z Metodom ga je bilo preveč, danes pa je še vedno dobro. Boste?"

	"Bom," je rekel komisar in v nagrado za odločnost na pravkar izpraznjen krožnik dobil pošten kos lepo dišečega rožnatega mesa.

	"Kje ste ga našli?" je vprašal. Rina letos za veliko noč ni mogla nikjer dobiti suhega mesa; po njenem mnenju je bilo to del tradicije, po Konradovem mnenju pa je bilo preprosto okusno.

	"Pospravljam tudi pri mesarju Resniku, ne vem, če ga poznate. Včasih mi da kakšno klobaso, zaseko ali meso, ne kot plačilo, kar tako, ker je dobrega srca."

	"Kako vam je ime, če smem vprašati?"

	"Lenka sem."

	"Bojim se, gospa Lenka, da se je vaš sin znašel v težavah," je rekel. Ženska mu je bila všeč po človeški plati, bila je precej več kot le formalno prijazna. Kljub nenavadnemu obisku je delovala brezskrbno, kot človek brez hudih bremen na plečih. To se utegne kmalu spremeniti, zdelo se mu je prav, da jo pripravi – kajti sebe je že pripravil na to, da je rosno mladi Metod povezan s Črno roko in da bo gestapo kmalu vanj usmeril svoje vroče žaromete.

	Lenka se je zdrznila in vprašala:

	"Kaj pa je naredil?"

	"Ste pri njem kdaj videli list s črno roko?"

	"Ne, nikoli. Ne ukvarja se s politiko, premlad je."

	Konrad se s tem ni mogel strinjati. Dovolj star in dovolj zrel je bil, da je ljubimkal s popolnoma odraslo in celo poročeno žensko. Poleg tega so partizani lani tam, kjer so lahko, razglasili splošno mobilizacijo za fante, starejše od šestnajst let in jo zlepa-zgrda tudi izvajali. Ne, pri sedemnajstih je bil dovolj star za politiko in za iskanje somišljenikov – če niso bodoči somišljeniki poiskali njega in mu oprali možgane.

	"Ima morda kje skrito pištolo?" je vprašal.

	"Pištolo?" je vprašala Metodova mama; vprašala nič več brezskrbno. "Kje pa, nima je, prepričana sem, da ne, pameten fant je, ve, v kakšne težave te lahko spravi orožje."

	"Vaš sin ima ljubezensko zvezo s precej starejšo žensko. Je Slavka njegovo prvo dekle ali je imel pred tem kakšno drugo, tudi starejšo?"

	"Ne, Slavka je prva. Saj ga bo minilo ali pa se ga bo ona naveličala, njuna zveza nima prihodnosti," je prepričano rekla Lenka.

	"Zdaj ko je njen mož mrtev, je zanju manj ovir kot prej, mar ne?"

	"Da bi se poročila, mislite? Ne verjamem, kaj pa bi rekli ljudje?"

	Konrad je z vprašanjem o Metodovi morebitni prejšnji ljubezni meril na točno določeno morebitno prejšnjo ljubezen: na Mico Pivk, ki živi in kadi le za pošten lučaj proč od Slaparjevih. Če bi bila nekdaj ljubimca, bi ga lahko potegnila v svojo malo križarsko vojno proti komunizmu. Morda ni noseča z Milutinom Ludvigerjem, ampak z Metodom Slaparjem, iz pogovora z Druschkejem je komisar razbral, da je njen mož Jaka nekakšna klavrna figura. Morda je precej starejši od nje – njej pa prija mlado meso še bolj, kot je njemu pravkar prijala suha svinjina. A je nato, ugibajmo naprej, Metod spoznal Slavko, očem bolj všečno od Mice, omrežila ga je, postala sta par, uboga Mica pa je izvisela, noseča ter obsojena na lastnega klavrnega moža. In se, spletkarska, kot je, maščevala: s pismom Slavkinemu možu. Prejel ga je tri tedne pred nasilno smrtjo, ki jo je zagrešil – kdo? Je Slavka ugotovila, da lahko Metodovo nekdanje gibanje v krogih plave in/ali bele garde napelje na svoj morilski mlin in mu je – tako kot njemu, komisarju – natrosila laži o Tonetovi povezavi s komunisti ter ga prepričala, naj s svojimi kompanjoni iz Micinih časov izvede likvidacijo v slogu Črne roke?

	Tok misli mu je zmotil ropot iz smeri vhodnih vrat, slišati je bilo, kot bi kdo v čevljih stopil v hišo; a ni prišel v kuhinjo, koraki so nekje v veži poniknili.

	"Metod je doma. Ponavadi gre najprej v svojo sobo. Grem ponj?" je vprašala Lenka.

	"Prosim."

	Metodova mama je od štedilnika, pred katerim je stala tako med pogovorom kot med komisarjevo zatopljenostjo v lastne misli, odšla do kuhinjskih vrat, jih odprla in jih pustila odprta. Čez nekaj trenutkov je bilo slišati odpiranje nekih drugih vrat in Konrad je ujel, kako je ženski glas rekel:

	"Zdravo, Metod. Pridi v kuhinjo, gospod s policije te čaka."

	Potem je omenjeni gospod s policije slišal zelo hitre in zelo glasne korake, odpiranje še enih vrat – in potem nič več. Kaj se je zgodilo, mu ni bilo treba dolgo ugibati: fant jo je ob omembi policije nemudoma pobrisal, najprej iz sobe, nato še iz hiše. Urno, kot je le mogel ob svoji postavi in ob svojih letih, je planil pokonci, stekel iz kuhinje v vežo, od tam pa ven na dvorišče, od koder je v hrbet videl urno mlado postavo, kako teče po klancu navzdol. Vedel je, da s svojo omejeno okretnostjo nima nikakršne možnosti, da zelo okretnega begunca ujame, zato se je ustavil, se zasukal na petah in se vrnil v Slaparjevo hišo. Lenka je stala v veži, videti je bila malo zmedena in malo v zadregi.

	"Žal mi je, ne vem, kaj ga je prijelo," je rekla.

	"Jaz vem, kaj. Prestrašil se je, ko ste mu omenili policijo," je zagodrnjal Konrad, jezen nase, ker ni sam odšel iskat mulca v njegovo sobo, kjer bi ga zlahka ujel, le med podboje vrat bi se postavil. Kaj pa zdaj? Da bi se obrnil na Druschkeja, mu razložil nastalo situacijo in ga prosil, naj svojim možem naroči, naj najdejo in aretirajo sedemnajstletnika, se mu nikakor ni zdelo sprejemljivo, kot Slovenec ne bi nikoli uporabil gestapa, da bi zanj izsledil drugega Slovenca. V preteklih treh letih ni storil nič takšnega, da bi ga kot patriota pekla vest, in tega ne bo storil zdaj, ko že diši po koncu vojne.

	"Saj se bo vrnil, le glavo si mora zbistriti," je bila optimistična Metodova mama.

	"Ali morda veste, kam bi se lahko zatekel?" jo je vprašal komisar.

	"Nič mi ne pride na misel."

	"Ima prijatelje?"

	"Največ se druži z Urbanom in Francijem."

	"Ali živita v bližini?"

	"Franci je domačin, Urban pa je z Jesenic."

	"Pojdiva v kuhinjo, povedali mi boste njuna naslova."

	"Za Urbanovega ne vem čisto natančno."

	"Ali veste, kako se piše?"

	"To pa vem, Jelovčan."

	V kuhinji je Konrad iz torbe vzel beležnico in pero ter zapisal, kar mu je povedala gospa Slapar. Nato jo je prosil še, naj mu opiše pot do hiše, v kateri živi Franci Ambrož, pri njem se je nameraval najprej ustaviti. V mislih na bližnjo prihodnost je hitro našel oviro: če bo Metod prijatelju naročil, naj ga skrije in živi duši ne črhne o njem, bo njegov obisk zaman. Kar je v Ljubljani v nedeljo rekel Milutinu Ludvigerju, ni povsem držalo: policija, vsaj kriminalistična, tudi v vojnih časih potrebuje nalog za hišno preiskavo. Pooblastila, ki mu ga je v Druschkejevem imenu izročila tajnica Magda, ni hotel uporabiti, to ne bi bilo dosti drugače, kot če bi Ambroževe obiskal gestapo in jim domovanje obrnil na glavo.

	Kako je poba sploh videti? Lahko si je ogledal le njegovo ozadje, kako skupaj z nevidnim ospredjem drvi po klancu navzdol s hitrostjo tekača na srednje proge.

	"Imate kakšno sinovo fotografijo?" je vprašal Lenko, ki je bila trenutno videti zamišljena.

	"Imam."

	"Bi jo, prosim, prinesli?"

	Zapustila je kuhinjo in se kmalu vrnila s fotografijo srednje velikosti v roki. Položila jo je na mizo pred komisarja, ki si jo je skrbno ogledal; v desetletjih policijskega dela je pridobil sposobnost, da si obraz, ki si ga mora vtisniti v spomin, tudi zares vtisne. Metod je bil čeden fant, goste lase, najbrž rjave, je imel rahlo valovite, na desni strani čela so mu segali tik nad obrv. Njegove oči so bile temne in velike, ustnice mu je vihal nasmeh. Obraz je imel okrogel, a ga je na dnu zaključevala koničasta brada z jamico na sredini. Če je Slavka že izbrala deset let mlajšega moškega, je vsaj izbrala takšnega, ki je prijeten na pogled.

	"Kako visok je?" je vprašal njegovo mamo.

	"Meter in sedeminsedemdeset centimetrov," je Lenka znala odgovoriti na vprašanje, na katerega nekatere matere za svoje otroke ne bi znale.

	"Imate razen njega še kakšnega otroka?" je zanimalo Konrada; ne le k prijateljem, mladi mož bi se lahko zatekel tudi k sorodnikom in pri njih zaprosil za azil.

	"Imam tudi hčerko, Danico."

	"Ali živi tukaj z vama?"

	"Ne, pred tremi leti se je poročila v Žirovnico."

	"Kaj pa vaš mož?"

	"Pred dvema letoma je umrl zaradi bolezni."

	Konrad je sočutno prikimal; žal mu je bilo dobre ženske, ki je tako kot pred sinovo vrnitvijo iz šole zdaj spet stala pred štedilnikom, z zametki solz v očeh. Upal je, da si Metod ni nakopal tako hudega zločina, da ga bo v kremplje dobil Druschke, ki je čedalje bolj nervozen, ker nikakor ne more najti krivca za smrt Antona Burnika. Bal se je, da se bo pošteno znesel nad mladim osumljencem, ko ga bo dobil v pest. Ko mu je Lenka povedala, da ima tudi hčerko, si je kar oddahnil, nekdo ji bo vendarle lahko stal ob strani, če je Metod svoje življenje zavozil zaradi zatrapanosti v vse bolj skrivnostno Slavko. Da se zaradi nečesa počuti krivega, je dokazal s svojim begom pred policijo.

	Po tetah, stricih in drugih bolj oddaljenih sorodnikih družine Slapar Lenke ni spraševal, begunec bi se navsezadnje lahko skril tudi pri bratrancu v tretjem kolenu ali pri prababici z artritičnimi koleni. Kot njegova zavetišča so seveda prišli v poštev tudi domovi političnih somišljenikov, če jih seveda ima. Sodeč po hitrosti teka je bil zagotovo obut, bosonog človek bi tekel drugače, cesta je peščena, poskakoval bi zaradi zbadanja kamnov in kamenčkov. Tudi oblečen je bil, kot se spodobi, mama je prišla ponj prehitro, da bi se lahko preoblekel, na Javorniku ali na Jesenicah ali kjerkoli s svojim videzom ne bo vzbujal pozornosti, lahko se bo gibal tako svobodno, kot se človek le lahko svobodno giba v okupirani deželi. Da se bo kmalu vrnil domov, kot je menila njegova mama, je sam močno dvomil, njegov velik strah pred policijo je obetal daljše skrivanje.

	Ne, Metoda Slaparja ne bo lahko najti; če pa ga ne bo našel, bo reševanje primera Burnik spet obtičalo na mrtvi točki in napredka lačnemu Druschkeju še neznano količino časa ne bo imel ponuditi česa oprijemljivega. Morda je njegova upokojitev odvisna le še od sedemnajstletnika, ki zna hitro teči in se morebiti zna tudi dobro skriti ...

	Slavka, ga je na lepem prešinilo. Njegova punca. Le kdo bi bil primernejši od nje, da ga skrije? Morda v gornjem nadstropju hiše, karkoli že je tam, pod streho bo, dobil bo nekaj za pod zob in nekaj za pod hrbet, da bo lahko ležal. Fant zaradi maminih preveč odkritih besed – in njegove neprevidnosti – ve, da ga išče policija, ne ve pa, kaj je ta doslej počela v zvezi z njegovo zadevo in pri kom vse je bila na uradnem obisku pred obiskom pri Slaparjevih. Da je bila pri njegovi Slavki, morda s svojimi mladimi, kriminala nevajenimi možgani ne bo pomislil, bo pa zato pomislil, da bo na varnem v njeni hiši na Jesenicah. Pa še o svežih novicah glede svoje, se pravi njune zadeve, se bo lahko pogovoril z njo. In dal duška svoji strasti do čisto prave ženske … Toda Slavka je zdajle v službi, hiša je zaklenjena in Metod ne more noter ... ali pač? Lahko bi imel ključ, da bi vstopil, kadar bi sam hotel, in pričakal svoje dekle s pripravljenim ljubezenskim gnezdecem. Ne, ne bo šlo, poba je pred policijo zbežal na vrat na nos, najbrž ključa ni vzel s seboj. Morda pa ... Morda pa ima Slavka tako kot mnogo previdnih ljudi za vsak primer en ključ vhodnih vrat skrit v bližini hiše, za kakšnim cvetličnim koritom ali pod klopco, ki stoji ob desni steni. Ali pod kakšnim nerabnim orodjem, ki je bilo nekoč namenjeno delu na vrtu. Možnosti je cel kup, sam je z iskanimi in najdenimi rezervnimi ključi že vstopal v hiše, ko to ni ogrozilo zakonitosti preiskave. Brez izkušenj na to možnost nikoli ne bi pomislil. Izkušnje, izkušnje … Zaradi njih ga je Druschke tudi poklical na pomoč. Se bodo še enkrat izkazale?

	Če je Slavka svojemu ljubemu Metodu povedala za skrivališče, bi ta lahko na cilju svojega vse manj brezglavega bega poiskal ključ in odšel v hišo, misleč, da je v njej na varnem. Tekel je po klancu navzdol, proč od Jesenic. Če bo hotel priti do Burnikove hiše, bo moral nekje, kjer se bo prepričal, da ni nikogar za njim, narediti pošten ovinek. Najbrž ne bo celo pot tekel, oziral se bo čez ramo, upehal se bo, ne bo želel vzbujati pozornosti ... Če takoj sede v avto in odbrzi po najkrajši poti do Burnikovih, ga morda lahko prehiti!

	"Hvala in na svidenje," je rekel Lenki, pograbil klobuk in torbo ter stekel do avtomobila. Vozil je hitro, kot je le mogel po ozkih cestah z ostrimi zavoji, in v rekordnem času pripeljal do Slavkinega domovanja. Skoraj do Slavkinega domovanja, avto je pustil pred Mulejevo hišo. Dvomil je, da bo kdo prišel ven in negodoval, da je zaparkiran, ker ima v garaži avto. Brez torbe in brez klobuka je stekel do Burnikove hiše in mimo nje. Skril se je za široko deblo hruške, proti Žvanovim. Katre in njenega moža tokrat ni bilo na vrtu; če bi bila, se nadležnemu pojasnjevanju igranja slepih miši kljub zrelim letom ne bi mogel izogniti.

	Po le nekaj minutah nepremičnega čakanja je, z enim očesom kukajoč izza drevesa, zagledal postavo, ki je s ceste zavila na Burnikovo pot. Metodovo fotografijo si je dobro vtisnil v spomin, obraz je bil pravi. Fant je izginil za hišo ... morda je šel po skriti ključ. Komisar je hitro odšel proti desnemu vogalu hiše in pred njim počakal. Ko se je Metod vrnil, ga je zagrabil pod levo pazduho ter mu s svojo telesno močjo odvzel možnost, da jo spet pobriše. Poba je v desnici v resnici držal ključ.

	Izkušnje, hvala!

	Konrad mu je kovinsko vstopnico v hišo s prosto roko vzel in ujetnika, ki je rital in z udi opletal okrog sebe, odvlekel do vhodnih vrat, jih odklenil in potisnil Metoda v vežo. Vstopil je še sam, za seboj zaklenil in ključ vtaknil v desni hlačni žep. Fanta, pordelega od teka in hitre hoje, je prijel za nadlaket, ga odvedel v kuhinjo, ga posadil na stol, na katerem je ponavadi sedela Slavka, sam pa mu je sedel nasproti. Čeprav mlad in uren, zbežati zdaj ni imel kam. Vhodna vrata so bila zaklenjena, kuhinjsko okno pa je bilo zaprto in pripravno nameščeno za širokim moškim hrbtom.

	"Jaz sem komisar Konrad Starman, tisti policist, pred katerim si zbežal, kot bi ti gorelo za petami. Prosim, da najprej poveš svoje ime in priimek," je strogo uradno začel pogovor, ki bi se mu zlahka reklo zaslišanje osumljenca. Ta bo pripovedoval o tako pomembnih stvareh, da si jih bo zasliševalec brez dvoma zapomnil tudi brez pomoči pisala in papirja.

	"Metod Slapar," je fant vedel, kdo je.

	"Zakaj si bežal?" je dobil malce težje vprašanje.

	"Prestrašil sem se," je odgovoril zasliševanec in bil videti prestrašen še zdaj.

	"Česa?"

	"Policije."

	"Zakaj se je bojiš?"

	"Vojna je, marsikoga so odpeljali od doma, vrnil pa se ni nikoli več."

	Temu ni bilo moč oporekati, bilo je res. Tako bi beg pred spolitizirano policijo upravičil nedolžen človek. Kako nedolžen/kriv pa je Metod?

	"Kako si spoznal Slavko Burnik?" ga je vprašal.

	"Koga?"

	"V čigavi hiši sva zdajle, ti genij?" je komisarja kar privzdignilo na stolu. Sovražil je, če so se osumljenci zatekali k bedastim odgovorom.

	"V Burnikovi," je zamrmral fant.

	Konrad je, spet zahvaljujoč izkušnjam, dobro vedel: zasliševanci se v grobem delijo na manj in bolj žilave. Po prvi oceni je Metod sodil med prve, v njegovem glasu ni bilo ne samozavesti ne kljubovalnosti, dveh odzivov bolj žilavih. Le pravilno ga bo moral voditi proti bistvu, resnici o podlem umoru vedoželjnega fotografa ...

	 "Torej, kako si spoznal Slavko Burnik? In pazi, da boš govoril resnico, resnico in samo resnico, sicer te bom zaprl v najmanjšo celico na Jesenicah, kjer boš imel čas premišljevati, če se ti laganje splača!"

	Metod je pogoltnil slino, da mu je poskočilo izrazito adamovo jabolko, in rekel:

	"Spoznal sem jo marca na Jožefovem sejmu, na stojnici je prodajala predpasnike. Enega sem kupil za mamin rojstni dan. Ne, nisem ga, samo hotel sem ga kupiti, a ko sem šel proti stojnici, me je po rami potrepljal prijatelj Urban."

	"Si ga kupil ali ga nisi?" ga Konrad ni dobro razumel, vendar tokrat ni imel občutka, da se nalašč dela neumnega.

	"Bom povedal. Urban me je povabil na pivo, odšel sem z njim do točilnega pulta, ki je bil postavljen kakih sto metrov stran. Izpraznila sva vsak svojo steklenico in se pogovarjala, nato je Urban nekam odšel, jaz pa sem se vrnil k stojnici s predpasniki. Vendar ni bilo nobenega več. Slavka, no, takrat še nisem vedel, da ji je tako ime, je rekla, da ji je zelo žal, neka ženska je pravkar kupila zadnje tri. Povedal sem ji, da sem ga nameraval podariti mami za rojstni dan, ki ga bo praznovala jutri."

	"Torej nisi kupil predpasnika?" je vprašal komisar, ljubitelj jasnega neba nad podatki, ki jih je pridobival.

	"Bom povedal. Prodajalka je rekla, da mi ga bo naslednji dan prinesla domov, če ji dam svoj naslov."

	"Zakaj ne bi ti naslednji dan prišel do stojnice in ga kupil tam?" mu je Konrad postavil vprašanje, ki se je ponudilo kar samo.

	"Ker se je tisti dan sejem končal."

	"Razumem. Nadaljuj!"

	Skoraj bi že dodal in drži se bistva, a si je premislil, tudi malenkosti znajo biti dostikrat bistvene.

	In mladi mož je nadaljeval:

	"Slavki sem dal naslov, ampak nisem verjel, da bo res naredila, kar je obljubila. Mislil sem, da se me hoče le na lep način znebiti. Naslednji dan je bila nedelja in je res prišla, tedaj ko je bila moja mama pri drugi maši. Dala mi je predpasnik in rekla, da mi ga podarja, ker sem ji všeč. Bila sva sama in se je kar zgodilo, saj veste ..."

	Tudi to bi bilo lahko pomembno: Slavka je naskočila Metoda, in ne Metod Slavke. Saj ne, da ne bi verjel v romantiko in v ljubezen na prvi pogled, toda ... toda ne pri tako preračunljivi ženski, kot je bila takrat še bodoča vdova Burnik. Začelo se mu je dozdevati, kam bo v nadaljevanju pes pomolil svojo krvavo taco.

	"Si vedel, da je poročena?"

	"Najprej nisem, nato pa sem izvedel."

	"In te to ni motilo?"

	"Malo."

	"A ne preveč?"

	"Bil sem ... bil sem ..." je Metod iskal prave besede.

	"Bil si do ušes zatrapan vanjo," mu je pomagal Konrad. "Si imel kdaj prej že kakšno punco?"

	"Ne."

	"Po vajinem prvem ... srečanju pri tebi doma sta se začela redno sestajati, je tako?"

	"Je."

	"Pri tebi?"

	"Ja."

	"Nikoli pri njej?"

	"Ne."

	"Tvoja mama ni imela nič proti?"

	"Je, je, na začetku je bila zelo huda, a se je potem unesla."

	"Hočeš reči, da se je sprijaznila z vama kot ne ravno krščanskim parom?"

	"Nekaj takega."

	"Je vedela, da je Slavka poročena?"

	"Je."

	"Jo je poznala že od prej?"

	"Od ... Na ... kako se že reče? Na videz, tako, ja."

	Če bi moral Konrad v tem trenutku oceniti intelektualne sposobnosti mladega pohotnega čuka, mu ne bi dal najvišje ocene. Pred odgovori je večkrat postal in iskal prave besede, čeprav je bilo vprašanje čisto preprosto, včasih celo namigujoče. Komisar je najprej mislil, da tako dela zato, ker skrbno tehta, kakšen odgovor bo zanj najugodnejši, nato pa je ugotovil, da je stvar bolj preprosta: z jezikom, ne, pravzaprav z možgani je precej počasnejši kot z nogami. Toda intelektualne sposobnosti niso edine, ki lahko krasijo človeka, štejejo tudi resnicoljubnost, spoštovanje do starejših in želja pomagati. Metod mu je bil po človeški plati simpatičen, upal je, da vendarle ni storil tistega, za kar se je že od prvih korakov njegovega bega bal, da je.

	"Si kdaj kršil policijsko uro?" ga je vprašal po kratkem razmisleku.

	Mladeniča so na lepem zelo zanimale gube na namiznem prtu, pogladil jih je kakih trikrat, nato pa dejal:

	"Sem."

	"Kdaj?"

	"Mislim, da je bilo maja."

	"Kdaj?" je presenečeno vprašal Konrad. Takšnega odgovora ni pričakoval, pričakoval je, da sta prišla že do junija.

	"Maja, čisto na začetku meseca."

	"Maja si kršil policijsko uro? Zakaj?"

	"Zaradi motorja."

	"Kakšnega motorja?" se je komisar rahlo razjezil, fant se mu je zazdel vendarle prehud strokovnjak za ubiranje stranskih poti.

	"Mojega. Ne, najinega, spomladi sva rabljenega kupila skupaj s prijateljem Francijem, zdaj je pri njem."

	"In z motorjem si se vozil med policijsko uro?"

	"Ne."

	So šle še moje intelektualne sposobnosti v maloro in ne znam več voditi zaslišanja? se je vprašal Konrad. Metod je na vsako vprašanje po njegovi oceni odgovoril po resnici, toda odgovoril je le s potrebnim minimumom in nič več. Naj se gre motor lepo solit, naj takoj odgovori na tisto pravo, ključno vprašanje!

	"Si ti ustrelil Toneta Burnika?"

	"Ne," je fant odločno odkimal z glavo.

	"Kdo pa ga je?"

	Vprašani ni takoj odgovoril, prav dolgo pa se tudi ni obotavljal.

	"Slavka," je rekel.

	Konrad mu je tudi pri tem odgovoru verjel. Odvalil se mu je kamen od srca. Če je tudi vse ostalo v zvezi z umorom potekalo po zdaj spremenjenih predvidevanjih, marljiva mama Lenka ne bo za dolga leta ostala brez svojega naivnega sina, morda niti za en dan ne.

	Zdaj je Metod vendarle nekaj povedal sam od sebe:

	"Jaz ga nisem mogel."

	"Ti je Slavka rekla, da jo mož pretepa?" ga je vprašal Konrad, ki se je skušal po novem vživeti v Slavkino debelo kožo in ne več v Metodovo tanko.

	"Kako to veste?" je vprašal fant z usti, na stežaj odprtimi od presenečenja.

	"Ker sem trikrat starejši od tebe in ker sem že dolgo policist. Ti je pokazala modrice?"

	"Ne, rekla je, da ve, kam jo mora udariti, da se ne pozna."

	"Aha. Zato je bil v tvojih očeh videti še bolj zloben, je tako?"

	"Je."

	"Potem ti je v trenutkih, ko ti je bilo lepo ob njej, začela govoriti, kako bi raje živela s tabo. Je omenila tudi poroko?"

	"Tudi."

	"Začel si verjeti, da vama je njen mož, baraba, zverina in nasilnež, v napoto?"

	"Res sem to verjel, zelo sem jo imel rad."

	"In jaz zdaj verjamem tebi," je rekel Konrad, da bi ga vzpodbudil k vztrajanju pri odkritosti. "Takrat se je na Jesenicah na veliko govorilo o umorih Črne roke. Nekega dne ti je omenila možnost, da bi lahko njo okrivila za moževo smrt, mar ne?"

	"To je bilo maja, na sredini meseca," je fant spet dokazal, da si dogodke najlaže zapomni koledarsko.

	Komisar se je počutil kot župnik pri spovedi, ki mora bezati grehe iz farana, ker ta ni povsem prepričan, da se bo zanj, hudega grešnika, našla odveza.

	Metod je le redko dvignil pogled z namiznega prta, spokorniško je strmel vanj, oropan sposobnosti zanj prenapornega laganja. Skrbno se je izogibal srečanju svojih oči s Konradovimi, medtem ko je ta mladeniča ves čas skrbno opazoval, da mu ne bi ušlo nobeno čustvo na lahko berljivem obrazu.

	Med koliko kandidati ga je izbrala Slavka? je vprašal sebe, Metoda pa:

	"Si se takoj strinjal, da se ga znebita?"

	"Ne, kje pa, bil sem proti, zdelo se mi je grozno, toda potem je nehala prihajati k meni. Dela kot šivilja in kot prodajalka, nima vedno vnaprej določenega delovnega časa. Zato je možu lahko prikrila, da je bila pri meni, mislil je, da so jo pridržali v službi. Ko je en teden ni bilo, sem jo obiskal tam, kjer je šivala. Zelo se je prestrašila, rekla mi je, da moram takoj oditi in da bo proti večeru ona prišla k meni domov."

	Seveda, je pomislil Konrad, ni sodilo v njene načrte, da bi jo v javnosti videli govoriti z drugim moškim, pa čeprav še svetlozelenim.

	"Potem je spet prihajala in o možu pravila slabe stvari, ti pa si se poleg tega, da si bil jezen nanj, tudi bal, da te bo zapustila. Nazadnje si popustil in privolil, da se ga znebiš na nasilen način."

	Metod h komisarjevi obnovi svoje preteklosti ni imel kaj dodati, molče je še naprej gledal v beli prt.

	"Kdo je priskrbel pištolo, ti ali ona?"

	"Ona, ne vem, kje jo je dobila."

	Bo že povedala, si je mislil Konrad, na glas pa je rekel:

	"Načrt ti je tolikokrat ponovila, da si do podrobnosti vedel, kaj moraš storiti, je tako?"

	"Rekel sem ji, naj mi napiše, da bom vse, kar moram storiti, lahko ponavljal in se dobro pripravil, a ni hotela."

	Fant še ni prerastel knjige z naslovom Zločin za začetnike, je ne ravno presenečen pomislil Konrad in vprašal:

	"Si ti naredil list s črno roko?"

	"Ne, ona."

	"Si bil zamaskiran ali se ji to ni zdelo potrebno?"

	"Okrog glave sem si ovil šal, če bi me slučajno kdo videl, dala mi ga je ona."

	"Si imel na glavi klobuk?"

	"Sem."

	"Po Slavkinem naročilu?"

	"Ja."

	Smrtonosna lisica je mislila na vse: če bi na večer umora kdo videl, da se okrog hiše Burnikovih smuka čuden tip in bi to pozneje povedal policiji, bi to podkrepilo njeno zgodbo o maskiranih moških. Človek, ki bi v teh časih videl nekoga zahomotanega do vrha glave, bi se mu na daleč izognil ali se hitro vrnil v hišo. Nemalo moških, nevarnih za zdravje in življenje, se je v zadnjih treh letih motalo po Jesenicah v nočnem času. Če pa zakrinkanega Metoda ne bi nihče opazil, tudi prav, zgodbi o kar štirih moških ne bi mogla oporekati nobena pretirano natančna priča, ki bi se zapičila v dejstvo, da je videla le enega.

	"Si vadil streljanje?"

	"Ne, ni mi bilo treba, moj prijatelj je lani nekomu ukradel pištolo, šli smo v gozd in streljali v drevesa."

	Da je mladost norost, ve celo slovenski pregovor; Konrad pa je vedel, kakšni nevarnosti so se izpostavili smrkavci, ki so pokali v gozdu. Civilist z orožjem gestapu ni nikdar premlad za kazen, ki jo bo izvršil z nekim drugim orožjem, le milostni strel bi morda prišel iz pištole ...

	"Pištole ti ni bilo treba imeti doma, Slavka ti jo je pripravila nekje blizu hiše, mar ne?"

	"Res jo je, pod klopco, kjer je skrit ključ za vsak slučaj."

	"Najbrž od doma do Burnikove hiše nisi hodil po glavnih cestah, temveč si ubiral stranske poti?"

	"Šel sem tudi čez vrtove in sadovnjake."

	"Si naletel na kakšno patruljo?"

	"Eno sem videl, a sem se ji že od daleč izognil, niso me opazili."

	"V bližini Burnikovih si si zavezal šal čez obraz, se približal hiši, poiskal pištolo, potem ... potem pa kaj?"

	"Moral sem na vso moč potolči po vratih in v nemščini zavpiti, da je policija in da morajo odpreti."

	Fant je rekel moral. Ne, ni mu bilo treba, človek ima celo po cerkvenem nauku svobodno voljo – če mu je ne vzame pokornosti podobna slepa zaljubljenost in je prepričan celo v to, da mora ubijati.

	"S svojimi besedami povej, kaj se je zgodilo potem!" je komisar želel, da ključne trenutke opiše fant sam in ne da ga – kot odrasli kobacaja za roko – vodi on, tako kot ga je doslej.

	"Gospod Burnik je odprl vrata. Vanj sem nameril pištolo in mu rekel, naj gre v kuhinjo."

	Seveda, spet Slavkino navodilo: kuhinjo je zaradi linoleja, keramičnih ploščic in emajliranih površin najlaže očistiti krvavih madežev – le ledeno hladen um pomisli tudi na takšne higienične podrobnosti ...

	"Kaj je naredila Slavka?"

	"Najprej nič. Stopila je tjale," je pokazal proti kotu na svoji desni strani, nato pa umolknil. A le za trenutek, potem je planilo iz njega:

	"Nisem mogel pritisniti na petelina. Nisem mogel ... Ne potem, ko sem ga pogledal v oči. V njih je bilo ... ne, v njih ni bilo ... saj ne vem, česa ..."

	"Si ga takrat videl prvič?"

	"Prvič."

	"Pred teboj ni stala pošast, ki ti jo je naslikala Slavka, stal je človek. Na smrt preplašen človek, ki je želel živeti. To si videl v njegovih očeh, kar pomeni, da imaš vest."

	"Stal sem pred njim in mu meril v glavo, ne vem, kako dolgo. Potem se je ob meni pojavila Slavka, mi potegnila pištolo iz roke, stopila nekaj korakov nazaj in ga ustrelila v čelo. Pogledala me je in kot bi se ne zgodilo nič posebnega, rekla: Sem kar vedela, da ne boš mogel."

	Konrad je pogledal na zapestno uro. Kazala je sedem minut do dveh. Včeraj se je Slavka z dela vrnila kmalu po drugi uri. Ker njen delovni čas šef ali šefi včasih podaljšajo zato, da prodaja v trgovini, ne more biti prepričan, da bo tudi danes tako zgodaj doma, najbrž ji kot vdovi dodatne marke prav pridejo. A če bo prišla zdaj in bo našla vhodna vrata zaklenjena, na notranji strani pa bo v ključavnici tičal ključ, bo vedela, da je nekdo v hiši. Pa tudi odkleniti ne bi mogla ...

	Vstal je in stopil proti vhodnim vratom. Ko se je znašel pred njimi, se je spomnil, da je ob vstopu po zaklepanju vrat z notranje strani izvlekel ključ iz ključavnice in ga vtaknil v hlačni žep. Vseeno, čaka ga odločitev, kaj bi bilo boljše za lomljenje Slavkine močne volje po upiranju: da Metoda najde skupaj z njim v kuhinji ali da fanta pošlje domov k mami in morilko pričaka sam. Da njega ne bo aretiral, je bil že odločen, niti poskusa uboja mu ne more naprtiti. Res je zagrešil nekaj prekrškov, a naj mu bodo ti oproščeni, ker je v odločilnem trenutku pokazal, da ima srce na pravem mestu. Nekaj stvari morata še razčistiti, ko pa bosta končala, mu bo dovolil oditi ...

	Vrnil se je v kuhinjo in sedel za mizo. Metod je imel tako kot pred slabo uro njegova mama pordele oči; ko je bil sam, se je moral soočati s silovitimi čustvi.

	"Nadaljujva," mu je rekel Konrad. "Kaj se je zgodilo potem, ko je Slavka ustrelila moža?"

	"Pištolo je dala nazaj meni in mi naročila, naj jo vržem v Savo skupaj s šalom in klobukom. Rekla je, da se naslednjih nekaj dni ne smeva videti, potem pa bo ona obiskala mene. Pištolo in ostalo sem odvrgel še isti večer. Od takrat ne morem spati, preganja me to, kako ... kako hladnokrvno ga je ustrelila, sprašujem se, kako bi mi šele bilo, če bi ga jaz. Z menoj lahko naredite, kar hočete, sprejel bom vsako kazen, vem, da sem tudi jaz kriv."

	"Kaj bo s teboj, ne bo odvisno od mene. Moral boš pričati na sodišču, kjer ti bodo neprizanesljivi ljudje zastavili precej več vprašanj, kot sem ti jih zastavil jaz," je rekel Konrad, ki je bil zdaj v mislih že pri Druschkeju: kako gestapovca prepričaš, naj nekomu prizanese s pretirano kaznijo, če pa z njo ne prizanese niti povsem nedolžnim?

	"Za kateri poklic se učiš?" je z zmerno prijaznim glasom vprašal fanta, da bi ga odvrnil od misli na dogodke sredinega večera. Ti so se mu zdeli zadovoljivo pojasnjeni.

	"Za strojnega ključavničarja."

	"Boš delal v železarni?"

	"Bom, smo se že vse dogovorili."

	"Boš Slavko obiskoval v zaporu?"

	"Ne, z njo sem opravil."

	"V tvoje dobro upam, da si res," je rekel Konrad. "Najbrž si že sam ugotovil, da te ni imela zares rada."

	"Potrebovala je nekoga, ki bo ubil njenega moža kot črnorokec, zdaj to vem."

	"Spoznala sta se na Jožefovem sejmu, torej marca. Na začetku vajinega znanstva je imela drugačen načrt, usmrtitve Črne roke prvega aprila pa so ji dale novo zamisel. Mož, fotograf in strasten bralec, je bil skoraj ves čas doma, težko bi ga bilo kje pričakati in ubiti proč od hiše."

	"Zakaj je hotela, da umre?"

	"To mi bo povedala ona. Ne bi rad ugibal, čeprav mi na misel pride kar nekaj razlogov."

	Ura je bila že krepko čez dve. "Zdaj greš lahko domov," je rekel Metodu, ki se je že nekaj časa nemirno presedal na stolu. Ni bil tako zabit, da se ne bi zavedal, kako negotova je njegova usoda.

	"Naj mami povem, kaj se je ... kaj bi kmalu naredil?"

	"Če ji ne boš ti, ji bo povedal kdo drug. Povej ji tako, kot si povedal meni, naj bo to del tvoje kazni! In obljubi mi, da se ne boš ukvarjal s politiko! Z nobeno, niti po vojni ne, razumeš?"

	"Razumem. Ne bom se, obljubim," je rekel Metod in dodal: "Hvala vam."

	Konrad je vendarle dočakal, da se je nekdo zahvalil njemu, imel je občutek, da se je v zadnjih dneh le on zahvaljeval drugim, za vsako malenkost. Ko je poklapani Metod zapustil hišo in je zaklenil za njim ter izvlekel ključ, se je spet enkrat lahko vprašal: kaj pa zdaj? Bo gledal v zrak, se pravi v strop kuhinje, vse do neznano dolgo oddaljenega trenutka, ko bo končno zaslišal obračanje ključa v ključavnici? Da Slavka ob vsakem prihodu domov vrata odklene z rezervnim, ki se trenutno greje v njegovem žepu, je dvomil. Rezerva, ki jo redno uporabljaš, ni rezerva.

	A saj kuhinja ni edini prostor v hiši …

	Odšel je v vežo, od koder so se na levi vrata odpirala v že ogledani fotografski studio, na desni pa – kam? Pritisnil je na kljuko, stopil korak naprej in se znašel v veliki, po nečem neugotovljivem dehteči izbi, ki je spominjala na knjižnico. Ob dveh stenah sta stali skoraj do stropa segajoči omari s policami, polnimi knjig. Približal se je desni omari, preletel nekaj naslovov in odkril, da je imela Marta prav, ko je rekla, da se je mož Tone zanimal za znanost. V svoji zbirki je imel enciklopedije, leksikone in dela z zanimivimi naslovi. V oči mu je padel Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor nekega Hermanna Noordunga. Obšel ga je občutek, da bo knjiga s takšnim naslovom nekoliko pretežko čtivo zanj, zato je brskal naprej. In tudi nazaj, knjige so bile razvrščene po abecednem redu avtorjev. Pokojni Burnik je moral biti pravi poliglot, naletel je na dela v nemščini, francoščini, angleščini in celo ruščini. In kajpak v slovenščini, na gornji polici leve omare je odkril roman Alamut Vladimirja Bartola. O njem je bral same pohvale, kot nalašč bo zanj, občasnega, trenutno pa zdolgočasenega ljubitelja pisane besede v maternem jeziku.

	Čeprav sta bila v izbi dva naslonjača, se je odločil, da bo raje bral v bolj domači mu Burnikovi kuhinji. Odšel je tja, sedel na svoj stol in začel brati, kar je kljub letom lahko še vedno počel brez očal za starostno daljnovidnost. Njegovi obroki branja so bili ponavadi dolgi eno uro, redko več; pri vseh stvareh moraš biti zmeren – če že ne pri vseh, pa vsaj pri tistih, pri katerih si lahko. Ko po debeli uri še vedno ni bilo ne duha ne sluha o Slavki, se je prisilil, da je bral še dvajset minut, potem je imel črnih črk, besed in stavkov za nekaj časa dovolj. Doma si je do naslednjega obroka branja ponavadi vzel vsaj dve uri odmora, med katerim je počel kaj drugega.

	In kaj bom počel zdaj?

	Spet to vprašanje, ki si ga tolikokrat zastavi ... Če pa je lahko kjerkoli ob katerikoli uri. Eden izmed razlogov za nestrpno pričakovanje upokojitve je bil urnik. Upokojenski urnik. Zaradi narave svojega dela ni bil deležen blagoslova stalnosti, ko človek ta torek ob treh popoldne počne isto reč, kot jo je prejšnji torek ob isti uri, in lahko upravičeno pričakuje, da jo bo tudi čez sedem dni. Sam se je stalnosti zaenkrat najbolj približal z ritualnim kajenjem cigare v sobotnem večeru – a tudi to mu ni bilo zagotovljeno, ocenjeval je, da enega od sedmih, osmih sobotnih večerov preživi v službi, ali, kot je včasih rekel Rini: nesreča je vedno noseča. On pa je babica, dosegljiva ob sleherni uri dneva in noči. Resnici na ljubo ne bi mogel zanikati, da ima skromen urnik že zdaj, vendar ga kar naprej krši; če ga ne bi imel, ne bi imel česa kršiti.

	Prekleto čakanje!

	Če se bo Slavka domov vrnila šele ob osmih zvečer, bo za kuhinjsko mizo našla živčno razvalino, ki ji bo, vesela človeške družbe, planila v objem, namesto da bi jo ledeno hladno zaslišala. Med brezdeljem misli prosto frfotajo naokrog, vsaj z njegovimi je bilo tako. Na lepem se je vprašal: Sem naredil napako, ker sem Metodu pustil oditi? Misli so še malo zafrfotale in že je bil prepričan, da jo je res. Slavke tako dolgo ni domov zato, ker jo je – še vedno – njen fant posvaril! Res mu je rekel, da je z njo opravil, in verjel mu je – takrat. Zdaj pa je vanj zagrizel zelo lačen črv dvoma. O Slavkinih prijateljskih in sorodstvenih vezeh ni vedel ničesar, posvarjena bi se lahko zatekla nekam, kjer je ne bi nihče ne iskal ne našel. Tam bi v miru premislila o resnosti svojega položaja in nemara ugotovila, da potrebuje novo identiteto. Nemci so kar naprej spreminjali izkaznice, potrdila in dokazila, njihovi kakovosti zato tiskarji niso mogli posvetiti ne potrebne pozornosti ne zadostne natančnosti. To so izkoriščali ponarejevalci, slabo narejen original je seveda laže ponarediti kot dobro narejen, grafično zahteven original. Sam je med vojno aretiral tri, štiri ponarejevalce in upal, da v zaporu ne bodo prišli do pribora za ponarejanje odpustnic ali pomilostitev. Morda pa so že, arest je valilnica iznajdljivosti ...

	Z vsako minuto je bil bolj prepričan, da željno pričakovane Slavke ni zadržalo delo prodajalke, temveč Metodovo nespametno obvestilo, da doma nanjo preži visok in širok policist v civilnih oblačilih. Punca bo takoj vedela, o katerem nebodigatreba ji pripoveduje. Ali pa ga je izdal avto. Res ga je parkiral zelo blizu vhoda v Mulejevo hišo, da bi bil s ceste čim manj viden, vendar bi vseeno lahko vzbudil pozornost nekoga, ki po svetu hodi z odprtimi očmi in napetimi čuti zaradi vse pogostejšega zanimanja policije zanj.

	Zdaj njegove misli niso več prosto frfotale naokrog, našle so cilj: prisiliti Konradove noge, naj ga popeljejo na lov za Slavko. Hitro in takoj!

	Zapustil je kuhinjo in hišo in stekel do sosedove poti, sedel v avto ter hitro speljal, preklinjajoč, ker beseda hitro ravnodušnemu dekavcu ne pomeni istega kot njemu. Zaradi dobrega prostorskega spomina je dobro vedel, kje tiči slavno Šiviljstvo Pokljukar, če se le ni tja od leta štirideset preselilo na novo, poslu bolj naklonjeno lokacijo. Ni se, se je pa zdaj imenovalo Näherei Poklukar. Poklukar, brez črke j, da Nemci ne bi imeli težav z izgovarjavo. Vedel je tudi to, da trgovina premore od delavnice ločen vhod, in ko je bil spet pešec, je stopil proti njemu, s težko pogrešljivo torbo v roki. Ko je odprl vrata, se mu je od srca odvalilo težko breme: med blagom mnogoterih vrst in barv na različnih stopnjah predelave in obdelave, od surovega platna in metrskega bombaža do dokončanih halj in predpasnikov, je kraljevala Slavka Burnik, ki si jo je v zadnjih nekaj dolgih minutah najbrž bolj vroče želel videti kot lastno ženo.

	Kupcev v trgovini trenutno ni bilo, kar mu je povsem ustrezalo.

	"Me zdaj niti v službi ne boste več pustili pri miru?" je vprašala namesto pozdrava. S prijaznostjo se ni več trudila, odvrgla jo je včeraj, skupaj s svojo čudaško masko začudenosti.

	"Dober dan," je komisar vseeno vljudno pozdravil in takoj dodal: "Z menoj boste šli!"

	"Kam?"

	"Lahko izbirate: gestapovski zapor ali zapor jeseniške kriminalistične policije."

	"Nikamor ne grem!"

	"Če bo treba, vas bom dvignil in nesel. Toda mislim, da to ne bo potrebno, ko vam bom povedal, kar morate slišati in se vam bo posvetilo, kakšen je vaš položaj."

	"In kaj moram slišati?"

	"Za začetek tole: danes sem govoril z Metodom Slaparjem."

	Da so se je te besede dotaknile, je bilo zaznati po sicer polnih ustnicah, ki sta se stisnili v dve ravni črti.

	"S kom?" je vprašala s šibkim glasom; tako šibkim, da se je odhrkala in še enkrat vprašala:

	"S kom?"

	"S fantom, ki bo na sodišču pričal proti vam."

	"Zaradi česa?"

	Konrad je zaradi nekajdnevnih izkušenj z njo in zaradi več kot le nekajletnih izkušenj z zločinci vseh vrst pričakoval, da se ne bo kar tako vdala – a se bo, če ne tu in takoj, pa pozneje in kje drugje. Sam bi jo raje predal kriminalistični policiji, pri njej je imel nekaj znancev. Vsaj pred vojno je z nekaterimi dobro sodeloval, Druschkejevo pooblastilo pa bi zagotovo odprlo tudi vrata civilne zaporniške celice. Čeprav morilka, je bila Slavka Burnik vendarle Slovenka – vendar bo težko preprečil, da se bo vodilni jeseniški gestapovec nadnjo znesel v skladu s svojim položajem in predvsem v skladu s svojo naravo. Gestapovec ne postaneš zato, ker si bil dober skavt, ki je počasnim starkam pomagal prečkati prometno cesto; Slavko bi lahko podvrgel torturi že zato, ker je moral več dni tipati v mraku in svojemu šefu na Bledu predolgo ni mogel ponuditi, kar je zahteval od njega.

	"Ker ste ustrelili svojega moža," ji je zdaj vendarle povedal čisto naravnost.

	"Mislila sem, da sva s to temo opravila že včeraj."

	"Včeraj še nisem vedel, da ste poiskali naivnega fanta, mu zmešali glavo in ga napeljali na umor moža."

	Slavka ga je nekaj trenutkov nepremično gledala, nato pa rekla:

	"Vi ste za policista povsem nesposobni. Morali bi iti na kmete, s svojo postavo bi bili morda primerni za hlapca."

	Konrad je požrl že marsikatero pikro nezadovoljnih strank – bo pač še eno več. Še preden je utegnil odgovoriti, je šivilja in prodajalka v eni osebi nadaljevala:

	"Prav, priznam, poznam Metoda Slaparja. Res je, nekaj mesecev sta bila v mojem življenju dva moška hkrati. Zakaj pa ne – eden je bil boljši v enih stvareh, drugi v drugih. Če bi bila moški in bi si omislila mlajšo žensko, bi mi drugi moški zavidali, tako pa ... Dobro veste, s katero besedo bi me označili ljudje, če bi vedeli."

	"Vedela je Metodova mama."

	"A samo ona."

	"Motite se. Pozabili ste na Mico Pivk."

	"Ona je koza!"

	"Koza, ki je vašemu možu napisala pismo."

	"Kaj?"

	"Vam ni povedal?"

	"Ne!"

	"Niste vedeli, da Tone ve za Metoda?"

	"Ne!"

	"Ste prepričani?"

	"Popolnoma."

	"Vedela je tudi Marta Gruber."

	"Spet ta Marta Gruber!" je jezno rekla Slavka. "Nazadnje bom še res začela verjeti, da je Tone kaj napletel z njo."

	"Bila sta samo prijatelja," je Konrad branil pokojnikovo zvestobo.

	"Saj je vseeno."

	"Na sodišču ne bo vseeno."

	"Ste Metoda že zaprli?"

	"Zakaj? Nobenega kaznivega dejanja ni zagrešil."

	"Od kdaj umor ni kaznivo dejanje?"

	"In koga naj bi umoril?"

	"Ste res tako zabiti ali se samo delate?"

	Konrad se je v tem trenutku res počutil nekoliko zabitega – malce pozno se mu je posvetilo, da bo Slavka za moževo smrt okrivila Metoda.

	"Torej ne priznate, da ste v sredo zvečer ustrelili moža Toneta?"

	"Seveda ne, ker ga je ustrelil Metod."

	"V sodelovanju z vami?"

	"Vi pa res nič ne veste! Metoda sem se naveličala in sem mu pred dvema tednoma povedala, da je med nama konec. To je slabo sprejel, toda mlad je, prepričana sem bila, da se bo hitro sprijaznil z dejstvom, da nisva več par."

	"Vi pa ste se vrnili v možev objem?"

	"Z objemi je bil mož bolj skop," je mirno rekla Slavka. "Pred enim tednom sva zvečer sedela za mizo v kuhinji, ko je nekdo potolkel po vratih in v nemščini zahteval, naj odpremo vrata. Prepoznala sem Metodov glas, nameravala sem Tonetu reči, naj se pritaji, a je takoj vstal in odšel odpret. Metod je imel čez obraz ruto in v roki pištolo. Tone se je umaknil v kuhinjo in tam dobil kroglo v glavo, da se je sesedel ob štedilniku. Pošteno sem se prestrašila, mislila sem, da se je Metodu zmešalo in bo ustrelil tudi mene. Vendar je povesil pištolo in mi rekel, da sva zdaj končno lahko zares skupaj, in mi naročil, naj policiji povem, da je kriva Črna roka, sicer bo povedal, da sva načrt pripravila skupaj. Potem me je pustil samo in odšel. Ostalo menda veste."

	Ne, Konrad ni vedel ostalega, nikakor ni vedel ostalega. Dva človeka sta mu o istem dogodku povedala različno zgodbo, vsak na svoj način prepričljivo. Bi bil mladi, rahlo zabito delujoči Metod sposoben tako spretno odigrati vlogo spokornika, da bi prevaral policista, ki zaradi upokojitve preveč hlepi po hitrem zaključku primera, ki mu gre že pošteno na živce? Fant je imel vlažne in rdeče oči, ko se je spominjal dogodkov sredinega večera. Toda vlažne in rdeče oči si človek lahko prikliče tudi tako, da čeznje potegne z oslinjenim prstom. Če dobro pomisli: takšne je imel šele, ko se je on vrnil v kuhinjo od vhodnih vrat, ker je mislil, da je v njih pustil ključ ...

	"Ne verjamem vam," je vseeno rekel Slavki.

	"Kaj vam je natvezil Metod?" je vprašala ta.

	"Da ste vi ustrelili moža."

	"Laže. Ste ga vsaj zaprli?"

	"Ne ... še," je zamomljal Konrad. "Bom pa zaprl vas. Greva!"

	Odprl je torbo, iz nje potegnil lisice, enega izmed obveznih policijskih pripomočkov za delo z osumljenci na terenu. Stopil je okrog pulta, žensko zasukal in ji vklenil roke na hrbtu. Izguba osebne svobode je bila dostikrat tisti prelomni trenutek, ko se je osumljenec zavedel, da je napočil čas, da se vda tudi notranje. A ne Slavka. Zaničljivo je zrla v prazno in molčala.

	"Naj koga obvestim, da bo trgovina ostala prazna?" jo je vprašal.

	"In da me vidijo takšno?" se je namrdnila. "Odpeljite me od tod, vi velika opica!"

	"Res se pošteno trudite, da bi vas odpeljal naravnost na gestapo, k opici, ki binglja z višje veje od mene! Kdaj boste sprevideli, da so dokazi proti vam preveč trdni, da bi si lahko privoščili ignoriranje človeka, ki vam vsaj do neke mere lahko pomaga?"

	"Nikar me ne nagovarjajte, naj lažem, raje do priznanja pripravite Metoda!" se nikakor ni hotela vdati.

	Konrad jo je odločno, a ne grobo odvedel iz prodajalne in do avtomobila. Pomagal ji je, da je sedla na sopotnikov sedež, zaprl vrata za njo in sedel za volan.

	"Kako naj sedim z rokami za hrbtu?" je vprašala, ko se je nekajkrat presedla.

	"Tako, da se držite bolj naprej," ji je svetoval komisar, ki je doslej na sosednjem sedežu vozil že mnogo vklenjenih osumljencev. Da morajo imeti roke zadaj in ne spredaj, ga je izučilo, ko je pred nekaj leti moški z rokami, vklenjenimi na trebuhu, med vožnjo prijel za volan in ga silovito zasukal proti sebi, da je avto zletel s ceste. K sreči je pristal na ravni njivi in ne v navpičnem prepadu; mimo prepada sta peljala pred slabim kilometrom.

	Z nagovarjanjem Slavke, naj prizna, se med vožnjo ni trudil. Odločil se je, da jo bo čez noč pustil v jetniški celici kriminalističnega zapora, se vrnil domov, jutri pa se bo spet odpeljal na Jesenice, aretiral še Metoda in oba osumljenca stlačil v isti prostor. Zanimivo bo poslušati, kaj si bosta imela povedati, soočena z grožnjo smrtne kazni. Ni dvomil, da mu bo uspelo dognati, kaj je kdo zagrešil. Nova vprašanja za oba so se mu že zdaj porajala, do jutri se jih bo nabralo kar nekaj. Čeprav je le eden pritisnil na sprožilec, sta lahko še vedno kriva oba. Šele ko bo stehtal delež krivde za vsakega posebej, bo stopil oziroma sedel pred Druschkeja in mu povedal, da je primer razrešil, v upanju, da se mu rešitev ne bo zdela preveč banalna za izpolnitev obljube o upokojitvi rešitelja.

	Na sedežu jeseniške civilne policije trenutno ni bilo v službi nikogar, ki bi ga poznal. Sprejel ga je majhen starejši moški, ki je v svet gledal kot miš iz moke. Do prišleka je bil najprej odrezav – a se je to v hipu spremenilo, ko mu je pod nos pomolil Druschkejevo pooblastilo.

	"Kaj je storila?" je vprašal in pokazal na vklenjeno Slavko.

	"To je zaupen podatek, ki ga žal ne morem deliti z vami," se Konradu po hladnem sprejemu ni zdelo vredno truditi z dolgovezenjem. "Osebno mi odgovarjate zanjo, dodelite ji posebno celico in ji nudite vse obroke, ki gredo zapornikom." Po teh besedah je molčeči Slavki snel lisice in s tem Rezarju, kot se je policist pisal, na obraz priklical še več gub, kot jih je že imel.

	"Naj jo vklenem?" je zaskrbljeno vprašal Kranjčana.

	"Kot sem rekel: zdaj je vaša skrb in vaša odgovornost."

	Vtaknil je lisice v torbo in odšel, ne da bi Slavki namenil pogled ali besedo v slovo. A je med ves čas zložno vožnjo proti Kranju skoraj ves čas mislil nanjo; kadar ni mislil nanjo, je pa na Metoda. Jutri ga bo poiskal v šoli, vedel je, kje vajence usposabljajo za bodoče delo v železarski industriji. Če je morilec on, je motiv za umor jasen in star kot človeštvo: odstranitev tekmeca. Če pa je morilka Slavka, je bolj zapleteno: moža bi se lahko namesto s strelom v glavo znebila z mnogo manj nasilno metodo, ločitvijo.

	Doma je dobil obilen obrok, ki je bil zanj bolj kosilo kot večerja. Med jedjo je Rini povedal, da se je število osumljencev v primeru, ki ga preiskuje od sobote naprej, zmanjšalo na dva.

	"Da bi ga umorila lastna žena?" se je začudila. "Ne verjamem!"

	"Jaz pa zlahka. Ko sem jo spoznal, se je pretvarjala in igrala žrtev, ko pa sem jo obtožil umora, se je njeno obnašanje do mene povsem spremenilo."

	"Če ga je – zakaj ga je?"

	"Podrobnosti bom moral še iz nekoga izbezati, a se mi že nekaj svita. Z možem je bila nezadovoljna, če že ne kar nesrečna. A če bi se ločila, ne bi izgubila le njega, temveč tudi dom. Kot vem, je bila hiša last Antona Burnika in nikogar drugega, on pa jo je podedoval po starših. Po njegovi smrti bi jo v skladu z zakonom podedovala vdova, dvomim, da je imel pri devetindvajsetih letih sestavljeno oporoko z drugimi upravičenci."

	"Torej ga je ubila zaradi koristi?"

	"Takšne ali drugačne, norost je pri njej izključena. Upam, da bo jutri pripravljena sodelovati, danes se mi je naravnost posmehovala."

	"Sta imela otroke?"

	"Ne."

	"Kako dolgo sta bila poročena?"

	"Pet let."

	"Čudno. Morda je bil kriv mož in je z umorom želela priti do hiše, pa še do novega, plodnega moža."

	"Njen fant, Metod, se mi res zdi zelo ploden."

	"Zakaj nisi aretiral tudi njega?"

	"Ker je bil tako prekleto prepričljiv ..." Konrad je za trenutek obmolknil, nato pa nadaljeval: "In zaradi njegove mame Lenke, poštene ženske, žal mi je je bilo."

	"Ti je že kdaj kdo rekel, da imaš mehko srce?" ga je z nasmehom na ustnicah vprašala žena.

	"Samo ti," se je nasmehnil še mož.

	"Zame je mehko kot mehko kuhano jajce."

	Konrad je pogledal skozi okno.

	"Še vedno je dovolj svetlo, da bi lahko obral nekaj češenj."

	"Na spodnjih vejah so še precej zelene."

	"Vem. Vzel bom lestev, da bom prišel do zrelih."

	"Toda pazi! S svojo težo se ne smeš opreti na vejo."

	"Ne bom se. Mi, prosim, prineseš cekar z ročajem, da ga bom lahko kam nataknil?"

	Skrbna gospodinja Rina je seveda dobro vedela, kje tiči omenjeni cekar, odšla je ponj in se z njim v levici, svoji boljši roki, vrnila k možu. Ta ji ga je odvzel z desnico, odšel iz kuhinje v vežo in se po stopnicah spustil v klet, iz nje pa je odšel naprej v garažo, kjer je vzporedno z oplom ob daljši in zunanji steni na tleh ležala lesena lestev, ravno dovolj dolga oziroma kratka, da se je še dalo zapreti vrata. Konrad jih je zdaj odprl, odložil cekar, lestev odvlekel na vrt in jo poskusil postaviti ob češnjo. Najprej ni šlo, ob deblu ni našel dovolj širokega razmika med vejami. Po nekaj poskusih mu je le uspelo. Lestev z deblom sicer ni bila popolnoma poravnana, a kaj je na tem svetu popolnega? Odšel je v garažo po cekar, se vrnil do češnje in se začel vzpenjati po klinih. Ko je stopil na predzadnji klin, je na eno od manjših vej, ki je poganjala iz večje, obesil cekar in začel trgati sadeže, ki jih je iz svojega položaja lahko dosegel. Ni jih bilo ravno veliko, češnje imajo navado, da bolj na gosto rastejo proti koncu vej. Kljub ženinemu svarilu je zapustil lestev in stopil na vejo, debelo kot slonov rilec. Najprej se je oprl z manjšo težo, nato z večjo. Nič mu ni počilo pod nogami. Vrnil se je na lestev, snel cekar in z vsemi svojimi sto desetimi kilogrami stopil na preverjeno vejo. Spet je obesil cekar, ki se je zdaj, ko je bil bliže bogatejšim grozdom češenj, hitreje polnil. Nekajkrat je pogledal navzdol, da bi preveril, če ga je Rina prišla nadzirat, vendar je ni bilo. Ko je potrgal, kar je lahko dosegel, je pogledal navzgor. Nad njim je bila še ena debela veja, ki bi jo lahko dosegel, če bi dvignil levo koleno in stopalo in nato za seboj potegnil desno nogo. Poskusil je in šlo je. Cekar je sicer ostal pod njim, vendar bo tudi od tod lahko metal češnje vanj, ne da bi mu bilo treba ob tem prevečkrat reči mater, sem kiksnil. Počasi se je pomikal proti zunanjosti krošnje, zdaj je lahko dosegel najbolj zrele češnje. Le še malo ...

	Tedaj je naredilo resk, istočasno je Konrad začutil, da je izgubil oporo pod stopali. Padal je kaka dva metra, roki pa sta mrzlično tipali za oprijemom. Našli sta ga v eni izmed vej, padajoči jo je zgrabil z vso močjo mišic zgornjih okončin, obvisel za nekaj trenutkov, nato je spet resknilo in spet je padal, tokrat so ga zaustavila šele travnata tla, pokošena prejšnji teden. Pristal je na nogah, na levi bolj kot na desni. Ta je zdržala silo, ki je delovala nanjo, leva je ni. V gležnju je začutil ostro bolečino, klecnil je, izgubil ravnotežje in padel na zadnjo plat. Ko se je postavljal pokonci, je spet obremenil levo nogo in skoraj bi znova pristal na tleh. Poskusil je bolj nežno, z levo nogo je najprej rahlo, nato pa močneje pritisnil. Zaradi bolečine mu je postalo jasno, da mu je, ker po rokah ni znal hoditi, za premikanje kot nemazohistu preostala le ena možnost: poskakovanje po desni nogi. Ob njem je ležal prevrnjeni cekar, ki ga je njegovo padanje sklatilo z veje, češnje so se raztresene rdečile na zeleni podlagi. Nekako se ni počutil, da bi jih pobral. Obrnil se je in odskakljal z vrta, čez dovozno pot proti garaži ter v klet. Med skakljanjem po stopnicah navzgor je blagoslavljal oporni drog, ki so se ga ob gradnji hiše po kdove čigavi želji odločili vzidati v desni zid od vrha do dna stopnišča. Rina je bila tam, kjer je pričakoval, da bo: v kuhinji – sicer ni bil pristaš načela Kinder, Küche, Kirche, ki naj bi veljalo za sodobno žensko, le čas večerje se je približeval, žena pa je bila tista, ki jo je vedno pripravila in je bila zato pri štedilniku. Le da v nasprotju z Lenko – kje je že to! – proti njemu ni bila obrnjena z zadnjo platjo.

	"Mislim, da sem si zlomil nogo," je rekel, ko se je zasukala proti njemu in ga zaradi skakljanja začudeno pogledala.

	"Si padel s češnje?" ga je vprašala, ne da bi potrebovala čas za podrobnejšo analizo videnega.

	"Zlomila se je veja pod menoj. Takoj lahko začneš s pridigo."

	"Ne bo pridige. Dobro veš, da se ne spravljam na nemočne in pomoči potrebne."

	"In na uboge na duhu," je dodal Konrad.

	"Te boli?"

	"Če imam levo nogo v zraku, še nekako gre, če pa se oprem nanjo, me svinjsko zaboli."

	"K zdravniku moraš!"

	"Kako? Me boš naložila v samokolnico in me s svojimi petdesetimi kilogrami lastnoročno dostavila pred kranjsko ambulanto?"

	"Ne, Tone te bo peljal tja."

	"Kateri Tone? Burnik? On je mrtev."

	"Si se udaril tudi v glavo?"

	"Ne. Zakaj?"

	"Ker bi po vseh teh letih že lahko vedel, da imaš soseda, ki mu je ime Tone, piše se Krč, po poklicu je voznik tovor-njaka in je trenutno doma. Vsaj bil je, pred desetimi minutami sem ga videla skozi okno. Nekaj je nosil v rokah, morda spet kaj gradi."

	"Ah, ta Tone, vedno priden kot mravlja. Težko bom takle zlezel v kabino tovornjaka, prva stopnica je previsoko, da bi se do nje od tal odrinil z zdravo nogo."

	"Pa kaj ti je?! Saj te ne bo peljal s tovornjakom, ampak z avtomobilom."

	"On ima samo tovornjak, deutza."

	"Mi imamo trenutno en avto v garaži, eden pa stoji pred hišo. Kot vem, sta oba vozna."

	"Oprosti, malo sem zmeden."

	"Se res nisi udaril v glavo?"

	"Morda sem med padanjem z njo zadel ob kakšno vejo, vendar me nič ne boli."

	"Mogoče zato, ker te noga boli toliko bolj."

	"Boš šla ti po Toneta? Kaj, če me ne bo hotel peljati?"

	"Potem ga bom spomnila, kolikokrat si mu pomagal pri betoniranju, ko je gradil prizidek. Ti pa raje sedi, da ne boš sredi kuhinje stal na eni nogi kot kakšna čaplja."

	Konrad jo je ubogal. Ko je odšla, si je pretipal glavo od čela do zatilja. Nobenih poškodb ni našel. Je pa odkril, da mu je levi gleženj pošteno zatekel.

	Odskakljal je v spalnico, odprl veliko omaro in se sedeč na postelji preoblekel iz obleke za neformalno obiranje češenj v obleko za formalen obisk pri zdravniku. Nato se je vprašal, kako se bo z vzhajano in bolečo nogo jutri odpeljal na Jesenice. Odgovor, ki ga je dobil, je tičal nekje na kratki daljici s krajiščema težko in nemogoče.

	Rina se je hitro vrnila, in ne sama, pač pa v družbi zaželenega tovornjakarja Toneta, ki je še vedno vozil, čeprav jih je imel že čez šestdeset, nemara le nekoliko redkeje kot v mlajših letih. Goste lase je imel tako osivele, da so bili skoraj beli, z modrimi očmi in rdečim obrazom je Konradu včasih deloval kot francoska trikolora – človeka, čigar obraz bi ga spominjal na nemško nacistično zastavo, k sreči še ni srečal. Karkoli je že pravkar počel, srajce in hlač ni imel umazanih od malte ali betona, v vlogi voznika je bil primeren za pot k zdravniku.

	"Kako gre?" je vprašal poškodovanega soseda.

	"Malo sem polomljen. Bi me z avtomobilom odpeljal do ambulante?"

	"S tistim dekavcem, ki stoji zunaj?"

	"S tistim, ja."

	"Je službeni?"

	"Tako je."

	"Prav, greva."

	"Naj grem z vama?" je moža Konrada vprašala žena Rina.

	"Ne, ni treba, le mojo zdravstveno knjižico prinesi."

	Rina je odšla v spalnico, kjer sta stali dve omari, ena velika za oblačila in ena majhna za lepo urejene potrebščine, med katerimi sta bili tudi dve zdravstveni knjižici. Vzela je moževo in se vrnila v kuhinjo, napolnjeno z dvema moškima. Sedečemu je izročila knjižico, ta pa je vstal in rekel:

	"Zdaj pa na pot, šofer!"

	In sta šla iz kuhinje in iz hiše, manjši je hodil, večji je skakljal. Tone je sedel za volan, Konrad pa se je okorno namestil na sopotniški sedež, ki ga je moral poriniti močno nazaj, da je svoji levi nogi omogočil položaj brez bolečega pritiskanja ob tla avtomobila.

	"Prosim, da paziš, kako voziš, avto je last policije," je rekel vozniku, ko sta zavila na glavno cesto.

	"Brez skrbi, prevozil sem že več kot milijon kilometrov."

	"Ampak s tovornjakom!"

	"Se ti zdi, da tega pritlikavca slabo vozim?"

	"Ne, dobro ti gre. Užival bi v vožnji, če me noga le ne bi tako prekleto bolela."

	Na motorni pogon do ambulante ni bilo daleč, prispela sta v desetih minutah. Konrad je moral priznati, da Tone tudi navaden avto vozi kot profesionalec. Izkazal se je tudi po izstopu. Poskakujočega je pospremil v čakalnico, sedel na, kot se za soseda spodobi, sosednji stol in rekel, da bo čakal skupaj z njim, dokler bo potrebno. Pred Konradom sta bila dva čakajoča, moški in ženska, oba starejša od njega. Moški je hitro opravil, ženske pa ni in ni bilo iz ordinacije. Moža sta si čakanje popestrila s kramljanjem. Konrad je opazil, da Tone pogosto začne stavek s poznaš tega in tega, nato pa mu pove pol življenjepisa tega in tega. Komisar pa je njemu orisal nekaj tudi za občinstvo zanimivih primerov iz svoje pisane kariere. Denimo primer čevljarja, ki je rad postaval na pragu delavnice, oblečen v delovni predpasnik, ki mu je segal do kolen. Pod njim je imel hlače spuščene, pod hlačami pa ni imel nič. Čevljarna je stala tik ob cesti, mimo so pogosto hodili ljudje, v bližini je stala dobro obiskana trgovina z mešanim blagom. Ko je tako stal na pragu in je mimo prišla ženska, je dvignil predpasnik ter se pretvarjal, da si z njim briše smrkav nos. S tem ji je ponudil pogled na svoje mednožno premoženje, ki je bilo menda kar precejšnje. Neka ženska ga je prijavila, obiskala ga je policija, odnesel jo je z opominom zaradi pohujšanja. A odnehal ni, še naprej si je pred mimoidočimi ženskami brisal nos. Spet ga je ena od neprostovoljnih gledalk prijavila in spet ga je obiskala policija. Tokrat je dobil denarno kazen. Ni zalegla, čevljar je nadaljeval s svojim razkazovanjem. Tretjič je dobil štirinajst dni zapora. To je pomagalo, vendar le za nekaj mesecev, potem se je spet postavil na prag in prežal na žrtve. Znova so ga zaprli, znova se je nekaj časa brzdal, potem pa spet začel. Ta vzorec se je nato ponavljal in se morda še, le da se on, Konrad, že nekaj let ni ukvarjal s takšnimi, glede na škodo, ki so jo utrpele žrtve, dokaj nedolžnimi primeri.

	"Najbolj sem si zapomnil besede, ki jih je izrekel, ko sem ga drugič zaprl. Rekel je: Ko bi vi vedeli, koliko bab gre večkrat zaporedoma mimo mene."

	Ko je ženska končno prišla iz ordinacije, se je za njo med vrati pojavila medicinska sestra in po nepotrebnem glasno zavpila:

	"Naslednji!"

	Naslednji je bil Konrad. Sestri je izročil zdravstveno knjižico in opazil, da je nemudoma preverila, če jo je njegov delodajalec v zadnjih šestih mesecih potrdil z uradnim žigom. Ker jo je, ni imela pripomb, pacientu je dovolila, da odskaklja v sosednji prostor, v zdravnikovo ordinacijo.

	"Pozdravljeni, gospod Starman, pa se spet vidiva," ga je veselo pozdravil doktor Repovž. S Konradom sta se že večkrat srečala, vendar še nikoli kot zdravnik in pacient, vedno le kot zdravnik in policist. Pri svojem delu se je pogosto srečal s primeri, ko je bil nekje nekdo poškodovan ali mrtev. Odpeljali so ga k zdravniku ali pa je ta prišel na kraj dogodka in oskrbel poškodbe – ali pa je oznanil smrt.

	"Dober večer, gospod doktor," je odzdravil Konrad, ki je bil vesel nepričakovanega srečanja z znancem. Oton Repovž je bil dobrodušen starejši mož z bradico in očali, podoben je bil profesorju, ki ga imajo študenti radi. Z njim je bilo, če je zanemaril neprijetne okoliščine, vedno prijetno sodelovati.

	"Ste padli s češnje?" je vprašal zdravnik, ki je seveda takoj opazil komisarjevo poskakovanje.

	"Kako pa to veste?" se je začudil vprašani.

	"Ker je vsako leto junija in na začetku julija isto: ljudje padajo s češenj. Tiste, ki padejo z vrha, pripeljejo k meni, tisti, ki padejo s prve veje, pa name niti ne pomislijo. S kakšne višine ste padli vi?"

	"S srednje, kakih pet, šest metrov je moralo biti, nekoliko se me upočasnile veje."

	"Vidim, da ste si poškodovali levo nogo. Pokažite!"

	Konrad, ki je že sedel, je iztegnil svojo dolgo nogo in privihal hlačnico.

	"Gleženj vam je pošteno zatekel, precej bolj kot zateče pri izvinu. Najbrž imate zlom golenice ali mlečnice ali kar obeh. Pravo stanje lahko pokaže le rentgen, ki pa trenutno seveda ne dela, mavčarna prav tako ne. Dal vam bom napotnico za slikanje, od tam vas bodo najbrž poslali v mavčarno, kjer znajo poravnati tudi kakšno kost, če je potrebno. Zjutraj ob sedmih se zglasite v rentgenološki ambulanti. Do takrat vam bosta vsaj nekoliko pomagali deščici, ki vam ju bova namestila s sestro. Vas zelo boli?"

	"Preveč."

	Odšla sta v majhen sosednji prostor, kjer je pacient legel na belo posteljo, tako ozko, da je bila komaj dovolj široka za njegovo postavo.

	"Sestra, prerežite mu levo hlačnico, nato mu sezujte čevelj in nogavico!" je rekel zdravnik.

	Sestra je storila tako, potem je nekam odšla in se vrnila z dvema belima deščicama, ki ju je, vsako na eni strani gležnja, zdravnik obvil s povojem, in še del noge zraven.

	"Sestra Ivanka, zdaj pa pojdite po dve bergli. Saj veste, kje so?"

	Sestra, pegasta rdečelaska na prehodu iz mladosti v zrelost, je odgovorila, da ve, in odšla iz ambulante, najbrž v kakšno skladišče.

	Med njeno odsotnostjo sta doktor in komisar obudila spomine na nekaj primerov, pri katerih sta sodelovala vsak v svoji funkciji.

	Ivanka se je vrnila z dvema berglama iz lahke kovine.

	"Najprej ju bomo naravnali na vašo velikost. Sestra, raztegnite ju do konca!"

	Spodnji del bergle je bilo mogoče potegniti iz zgornjega in s tem uravnati njeno dolžino. Ko je bila na maksimumu, ju je sestra izročila Konradu, ta pa je z njuno pomočjo naredil nekaj enonožnih korakov.

	"Bolje je že od poskakovanja, mar ne?" se je nasmehnil doktor Repovž in dodal: "Vi tukaj malo vadite, jaz pa vam bom napisal papirje."

	Konrad je z berglama kruncal sem ter tja po prostoru in se privajal novemu načinu hoje.

	Ko je zdravnik prinesel papirje, mu je rekel:

	"Za vas noč ne bo prijetna. Potrebujete kaj proti bolečinam?"

	"Prosim."

	"Lekarna je zdaj zaprta, toda kakšno stekleničko tablet premoremo tudi tu."

	Konrad je vse, kar je dobil, vtaknil v žepe suknjiča, ker zaradi bergel v rokah ni mogel nositi ničesar.

	Ob slovesu sta si moža segla v roko, doktor je pacientu zaželel hitro okrevanje, nato je bil ta spet v čakalnici, kjer je poleg Toneta zdaj sedelo kar pet ljudi. Konrad, sovražnik čakanja, je bil vesel, da ni prišel pol ure pozneje.

	"Kako je? Je zlomljena?" je zanimalo soseda.

	"Ne vem še, rentgen zvečer ne dela, izvedel bom šele jutri zjutraj. Boš imel čas, da me boš peljal?"

	"Brez skrbi, zate se bo že našel," se je nasmehnil Tone in Konradu na glavo poveznil njegov klobuk, sebi pa svojega. Kmalu, pred sedanjem v avtomobil, sta ju spet snela. Celo Tone, mož srednje velikosti, ni mogel voziti z njim. Cestnih zapor se jima kljub policijski uri ni bilo treba bati, komisarjeva izkaznica je bila napisana v nemščini, s priimkom Starmann. Tudi najbolj zarukan kmet s Švabskega, ki ga je doletela sreča, da so ga poslali v zmerno mirno Slovenijo namesto na nikoli mirno fronto, bi vedel, da pomeni prosto pot za njenega lastnika in njegovega voznika. A ju ni nihče ustavil, brez motenj sta se pripeljala v temne Čirče. V nasprotju z vožnjo tja se med vožnjo nazaj nista pogovarjala. Konrad je premišljeval o jutrišnjem dnevu, ki ne bo takšen, kakršnega je načrtoval pred trapastim štrbunkom s češnje.

	"Te zelo boli?" ga je na cilju vprašal Tone, ki si je sosedov molk razlagal kot posledico telesnih muk.

	"Malo manj kot boli zob, a ne dosti manj," mu je odgovoril poškodovanec, se spet enkrat zahvalil in se s sosedom dogovoril, da jutri pride ponj ob devetih. Odločil se je, da na slikanje noge ne bo odšel takoj ob sedmih zjutraj, temveč bo pred tem opravil zelo, ampak res zelo pomemben telefonski klic.

	Rina ga je pričakala s skrbjo v glasu in očeh. Povedal ji je lahko le tisto, kar je povedal Tonetu: kako je s kostmi v gležnju, bo izvedel jutri; danes je izvedel, da sta tam dve. Med pogovorom z ženo so se mu oči začele zapirati, z njeno pomočjo se je preoblekel v gornji del pižame, noge sta zaradi opornic pustila gole. Takšen je odšel v spalnico, parkiral bergli ob steno, zlezel v posteljo, se obrnil na desni bok in takoj zaspal.





	Četrtek, 15. junij

	Prebudil ga je neprijeten občutek. Ko se je dovolj predramil, se je zavedel, kaj mu je: zaradi padca s češnje mu boleče kljuva v levem gležnju, stisnjenim med dve deščici. Legel je na hrbet, a bolečina se ni prav nič zmanjšala. Se je pa iz trenutka v trenutek počutil bolj budnega. Segel je po ročni uri, ki je ponoči počivala na nočni omarici in je premogla tri kazalce, ki so se zeleno svetlikali v temi. Bilo je dvajset do treh. Nočna prebujanja mu niso bila tuja. Nekje je prebral, da bolj, kot je človek star, pogosteje je deležen prekinitev sna. Ni bil lačen, ni bil žejen, njegova prostata je bila še dovolj majhna, da ga ponoči ni tiščalo na stranišče, zato je samo ležal, strmel v temo in skušal izključiti bolečino. To mu je deloma celo uspelo, po zaslugi intenzivnega miselnega obnavljanja primera Burnik. Za vsak dan od sobote naprej je natanko vedel, kaj je počel in kako si je preko zablod utiral pot do rešitve primera – ki pa še ni bil povsem rešen, ob enem storilcu je imel dva osumljenca. Metodov motiv je bil jasen. A Slavka? Kaj je z njenim motivom? Rina je včeraj omenila možnost, da Anton Burnik ni mogel imeti otrok, njegova žena pa si jih je zelo želela. Morda pa ji je šlo zgolj za materialno korist, za hišo v stoodstotni Tonetovi lasti. Naslednja skrivnost je bila: zakaj še ni zanosila z Metodom? Takle mlad žrebec ne pomisli na zaščito, ko enkrat zajaha kobilo – razen če ga kobila brez nje ne pripusti k sebi. Morda pa je vendarle noseča, a še precej manj kot trebušasta Mica Pivk. Zakaj je bil umor sploh potreben, bodi motiv hiša ali otrok? Kot noseči zakonolomki Slavki ne bi bilo težko doseči uradne ločitve. Potem bi se preselila v hišo otrokovega očeta, Metod in Lenka sta v njej živela sama, sestra in hčerka je bila poročena drugje. Burnikovo hišo bi pustila Tonetu, tako ali tako ni bila nikoli njena last.

	Potem se mu je posvetilo: vsa ta vprašanja o Slavki bi dobila nov pomen, če bi obstajal še tretji moški v njenem življenju, tako skrivnosten, da bi si zaslužil ime Gospod X. V preiskavi se ni pojavil ne tako ne drugače, nihče ga ni omenil, sam ga ni ne srečal ne slišal govoriti, star bi bil lahko dvajset ali pa petdeset let. Slavka bi v tem primeru imela enega moškega, ki ga ni ne ljubila ne potrebovala, drugega moškega, pravzaprav še fanta, ki ga ni ljubila, a ga je potrebovala, da bi s sveta spravil onega prvega in ji priskrbel hišo, potem pa še tretjega moškega, ki ga je ljubila in potrebovala, da ji hišo, ki jo je podedovala po prvem, ker ga je ubil drugi, napolni z otroki, po katerih je hrepenela. Tega slednjega, Gospoda X, ni želela ali mogla uporabiti za morilca zakonitega moža, v njegovih očeh je hotela, morda celo morala ostati neomadeževana. Hiše naj ne bi imel, sicer bi se tudi v tem primeru lahko ločila, se preselila k njemu in neki drugi dom napolnila s svojim potomstvom. Če je res tako, potem je prvič v življenju naletel na žensko, ki si zasluži pridevnik usodna. Pa tako uboga se mu je zdela ob prvem srečanju, z očmi in obrvmi, ki kot da na vsak način hočejo vedeti, kdo je ubil njenega Toneta. Kaj bi dal, da bi se lahko zjutraj odpeljal na Jesenice, aretiral Metoda, ga spravil v zapor, kjer bi nato Slavko potegnil iz njene celice, jo odpeljal v zasliševalnico, preveril njeno današnjo sposobnost upiranja, jo soočil z Metodom in v pogovor počasi vpletel Gospoda X! Namesto tega bo nogo nastavil pred rentgensko ploščo, da bodo zdravniki videli, kakšne posledice je padec s češnje pustil na njegovi levi spodnji okončini ...

	Nato mu je le uspelo znova zaspati. Kot bi bilo v naslednjem trenutku, je zazvonila budilka, ki jo je naravnal na sedmo uro, ob osmih je nameraval poklicati svojega nekajdnevnega šefa Clemensa Druschkeja. Kdaj bo muhasti gestapovec prišel v svojo pisarno, če sploh, ni mogel vedeti. Orientiral se je po delovnem času kranjskega gestapa, pa še ta je bil neuraden. Na glavnih vratih ni visel listek z napisom Gestapo Krainburg, Arbeitszeit 8h – 18h. Med opravljanjem jutranjih obredov, vsaj tistih, ki sta mu jih dopuščali nerodni oporni deščici, je svojo glavo pripravljal na pogovor za primer, da mu bo Druschkeja uspelo dobiti k telefonu.

	Uspelo mu je. Ne sicer takoj, telefonistka ga je povezala s tajnico Magdo, ki se je oglasila po dolgotrajnem zvonjenju – a je nato takoj k aparatu poklicala Druschkeja. Konrad, sedeč na postelji, se je odkašljal, globoko vdihnil, se brez pozdrava predstavil, nato pa rekel:

	"Odkril sem, kdo je umoril fotografa Antona Burnika."

	"Brez sence dvoma?" je vprašal Druschke.

	"Le neka težava je še," je rekel komisar in pogoltnil slino.

	"Kakšna?"

	"Osumljenca sta dva."

	Konrad je na tej točki pogovora pričakoval težke besede in očitke, da primer ni rešen, če sta osumljenca dva, a Druschke je le mirno vprašal:

	"Imata ta dva osumljenca imeni?"

	"Slavka Burnik in Metod Slapar."

	"Fotografova žena?" je Konrad iz slušalke zaslišal presenečen glas.

	"In njen sedemnajstletni ljubimec. Kriva je morda le ona, kriv je morda le on, morda pa sta umor pripravila skupaj in zdaj krivita drug drugega."

	"Ste ju aretirali?"

	"Burnikovo sem, zdaj je v zaporu kriminalistične policije na Jesenicah. Fanta sem nameraval aretirati danes, a ga žal ne bom mogel."

	"Zakaj ne?"

	"Nogo sem si zlomil, ob devetih grem na rentgen tu v Kranju, nato pa bom imel najbrž nekaj časa nogo v mavcu in ne bom mogel voziti avtomobila."

	Iz slušalke nekaj časa ni prišel noben zvok, oseba na drugem koncu žice je premišljevala.

	"Kako, ste rekli, da se piše osumljenec?" je nato postavila vprašanje.

	"Slapar. Metod Slapar."

	"In star je sedemnajst let?"

	"Tako je. Hodi v vajeniško šolo, tam sem ga danes nameraval aretirati."

	"Brez skrbi, za to bomo poskrbeli mi. Nekaj mi povejte: ste prepričani, da morilec Antona Burnika ne more biti nihče drug kot eden izmed teh dveh?"

	"Popolnoma."

	"Črna roka je izključena?"

	"Brez dvoma."

	"Torej ste uspešno opravili svojo nalogo," je mirno rekel Druschke in prav tako mirno nadaljeval: "Zadeva je za vas zaključena. Slavka Burnik. Metod Slapar. Njuni imeni imam v glavi in vem, kje ju lahko najdem. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da mi bosta povedala prav vse, kar se tiče njune vloge pri smrti Antona Burnika."

	"Še neka stvar je," je takoj po teh gestapovčevih besedah rekel komisar, nekoliko v strahu, da se utegne sogovornik na hitro posloviti. "Se še spomnite obljube, da mi boste omogočili predčasno upokojitev, če bom primer uspešno razrešil?"

	"Aber natürlich," je bil kratek Druschke.

	"In še velja?"

	"Seveda. Vašo zadevo bom takoj predal gospodični Kuhn, pri tem ima izkušnje, in moja beseda tudi nekaj velja. Od vas pa pričakujem, da boste napisali podrobno poročilo o preiskavi. Napisali vi osebno in ne narekovali, ker ste obravnavali tudi zaupne podatke. Rok nimate zlomljenih, lahko boste tipkali. Saj res: znate tipkati?"

	"Nekoliko," je rekel Konrad.





	Epilog

	Neodobreni obisk Janka Sokliča pri prvem četniku Draži Mihailoviću v Srbiji je razbesnel gorenjske gestapovce. 28. junija 1944 so se v civilnih oblačilih odpravili v gornje nadstropje Bate (današnja Nama). Zaradi nesporne sposobnosti pridobivanja podatkov so izvedeli za skrivni način, kako z zobotrebcem skozi majhno luknjo ob vratih pozvoniti v pisarni Državne obveščevalne službe plave garde. Ko je neki nič hudega sluteči slovenski četnik odprl, so izvlekli pištole, aretirali okrog trideset oseb, preiskali prostore in zaplenili vse dokumente, ki so jih našli. Pregledali so tudi Sokličevo ljubljansko stanovanje in aretirali – in zaradi jezikanja oklofutali – Sokličevo ženo ter podnajemnika Milutina Ludvigerja. V njegovi sobi so našli orožje različnih vrst in lepo zalogo streliva. Ko se je Soklič vrnil iz Srbije, so ga poklicali na zagovor k vodji gestapa za Gorenjsko Aloisu Pörstererju, ki mu je ukazal, naj napiše poročilo o obisku pri Mihailoviću ter ga skupaj z razvitimi fotografijami, ki jih je posnel v Srbiji, izroči Druschkeju, ta pa bo vse skupaj pregledal in z varnostno oceno vred posredoval nazaj njemu. Iz dokumentov, ki jih je gestapo zaplenil v Bati, je bilo očitno, da se nameravajo plavogardisti/četniki ob prvi priložnosti povezati z Angloameričani in Nemcem, nekajletnim zaveznikom zaradi skupnih sovražnikov komunistov, in mu zariti nož v hrbet. To so okupatorji sumili že prej, toda zdaj, po izkrcanju v Normandiji, je bila premoč zaveznikov očitna, zato so delovanje plave garde onemogočili. Niso pa onemogočili delovanja nekaterih posameznikov: Soklič in Ludviger sta dobila službo pri nemški varnostni službi. Malo zato, da bi ju imeli pod nadzorom, malo zato, ker sta veliko vedela o komunističnem in nasploh odporniškem gibanju. Na Gorenjskem Črna roka ni več delovala. Zato pa je bila v zadnjem letu druge svetovne vojne toliko aktivnejša njena sorodnica, belogardistična Črna roka, ki je v Ljubljani, njeni okolici, na Dolenjskem in Notranjskem civiliste dostikrat na zverinske načine morila vse do maja 1945.

	Janko Soklič je ob nemški kapitulaciji zbežal čez spet veljavno jugoslovansko severno mejo in proti novi oblasti, ki ni bila njegove barve, deloval v tujini. Nato se je skušal vrniti v državo, da bi se sestal s političnimi somišljeniki. Na meji so ga zalotili, identificirali in mu sodili. Med zaslišanji je izdal veliko podatkov, ki so osvetlili medvojno delovanje Črne roke na Gorenjskem. Bil je obsojen na smrt, usmrtili so ga 10. junija 1948. Tudi Milutinu Ludvigerju je ob koncu vojne uspelo pobegniti v tujino. V nasprotju s Sokličem se ni nikoli več vrnil v domače kraje. Zatekel se je v Brazilijo in umrl leta 2008 v Sao Paulu v starosti 87 let.

	10. decembra 1944 sta Jaka in – nič več noseča – Mica Pivk odpotovala v Ljubljano, kjer sta poročala belogardistični obveščevalni službi in od nje dobila nova navodila za delovanje na Jesenicah. Za njuno pot so izvedeli vosovci, pripadniki partizanske varnostno-

	-obveščevalne službe, in nameravali izkoristiti priložnost ter vedno previdno Mico takoj po izstopu na železniški postaji na Jesenicah likvidirati. Vendar sta z možem izstopila na strani proti železarni in od tam odšla proti domu na Javorniku. Med potjo sta ju prestregla vosovca Otmar Novak in Janez Por. Novak je Mici začel izrekati smrtno obsodbo, vendar govora ni dokončal, ženska je izpod pelerine potegnila pištolo in ga ustrelila v prsi, da se je zgrudil. Por je tedaj zbežal, Novak pa je na kraju dogodka čez dvajset minut umrl. Ob koncu vojne sta se oba, Mica in Jaka, tako kot Ludviger zatekla v Sao Paulo v Braziliji.

	Clemensu Druschkeju je leta 1945 v uniformi protiletalskega topničarja uspelo pobegniti v Avstrijo in kasneje v Nemčijo, kjer je opravljal več različnih služb, med drugim je bil tudi gostilničar. Leta 1978 je bil obsojen na plačilo 5.000 mark, ker je ustrelil in hudo ranil pijanega mladeniča, ki je hotel vlomiti v njegovo gostilno. Leta 1984 so mu na deželnem sodišču v Heidelbergu sodili zaradi suma umora partizana Lovra Ažmana, ki je januarja 1942 umrl med mučenjem na sedežu jeseniškega gestapa. Zaradi pomanjkanja dokazov je bil 24. oktobra 1984 oproščen.

	Jaka Maselj je umrl 18. marca 1967. Pokopan je na pokopališču v Šenčurju.

	Konradu Starmanu, po novem upokojencu, želja po poznavanju resnice ni dala miru in je po treh tednih ponovno poklical Druschkeja. Ta mu je takoj dal vedeti, da nima veliko časa zanj, a mu je povedal, da bo za umor Antona Burnika odgovarjala le njegova vdova. Slavka Burnik je bila obsojena na petindvajsetletno zaporno kazen, vendar je odsedela le eno leto – ker je bilo iz zasežene dokumentacije razvidno, da jo je zasliševal gestapo, torej sovražna politična policija, jo je oblast takoj po vojni izpustila na prostost. Januarja 1946 se je poročila z Vladimirjem Rutarjem in imela z njim tri otroke, družina je živela v Burnikovi hiši v ulici, ki se ni več imenovala Richterjeva.

	V šestdesetih letih dvajsetega stoletja sem bil kot nekajleten otrok v varstvu pri ženi Jake Maslja, Francki. Večkrat je na obisk prišel prijazen sivolas stric, ki se mi je iz mojega pritlehnega položaja zdel visok kot gora. Nekoč me je mama pripravila do tega, da sem ga vprašal, kakšno je kaj vreme tam zgoraj.

	Kako se je smejal, ko je slišal tako odraslo vprašanje iz otroških ust!





	O AVTORJU



	Janko Valjavec (1962) nas v svojih kriminalno-zgodovinskih romanih razveseljuje s humornim cinizmom, spretno vpletenim v napeto dogajanje. V ospredje postavlja vsakdanje ljudi, ki se tako ali drugače srečujejo s tegobami in težavami pogosto nehvaležnega in krivičnega življenja. A v vsem slabem je tudi nekaj dobrega, in to je tisto, kar resnično šteje.

	V pisateljskih vodah Janko Valjavec vztraja že od leta 1991, sprva kot avtor časopisnih člankov in krajših zgodb (Obračunska obdobja, 2017), v zadnjem času se posveča predvsem pisanju romanov. Umazane roke so njegov osmi roman, pred njim so izšli: V vodi mrtve Savke, Traktor, Jožef Šenk v JLA, Gobar, Akvarij, Grobar in Dolgčas. Rdečo nit, ki jih povezuje, avtor povzema tako:

	»V človekovem življenju se kar naprej nabirajo negativnosti. Neprijaznosti ljudi, prepiri v družini, zdravstvene in finančne težave, vedno je kaj, kar slabo deluje na nas. Negativnostim se z leti do določene mere naučiš izogniti, a povsem izogniti se jim ne moreš. Zato jih moraš predelati, nevtralizirati. Meni pri tem pomaga pisanje. Zelo. Ko predem svoje zgodbe, hitro zaidem v bolj vedre vode, mojim likom se začnejo dogajati prijetne stvari, vzdušje postane humorno. Po odzivu bralcev vem, da jim je to všeč; in vsak bralec, ki se je nasmejal ob nekem določenem odstavku, je lahko prepričan, da sem se ob tem odstavku jaz kot pisatelj razvedril, če že ne tudi nasmejal; in da sem bil, ko sem tisti dan končal s pisanjem, boljši. Lažji. Znosnejši. Bogatejši.«