f Josipu Aničiču v spomin Ob letu smo Te spremili na zadnji poti. Iz vrta so Te pozdravljale zadnjikrat cvetice, Tvoje Ijubljenke, klicale so Ti vse po vrsti zadnji pozdrav. Ravno tako otožno Te je spremila mladjna, ki si ji bil ljubeči oče in vzgojitelj — ter Tvoje ljudstvo Te je spremilo, ki si mu bil svetovalec in prijatelj. — Spremili smo Te, dragi upravitelj, zamišljeno, ker Te je tako nenadoma ugrabila smrt in ker smo čutili, da si bil nekaj posebnega! — Toda Stvarnik, ki ne šteje dnevov tako kot mi, Te je vzel nam, da nadaljujemo Tvoje delo. Nisi delal šablonsko ne pompozno. Sam tako notranje zgrajen, si se zavedal, da je treba braniti pravo kulturo, kulturo duha in srca, ki jo potiska današnja družba tako rada v kot. Dobro si se zavedal te kulturne dolžnosti in krepko si jo podpiral v šoli, v ožjem družabnem krogu, pa tudi med širokimi plastmi naroda. In zato Te je vsakdo vzljubil. Vsakdo je čutil tisto notranjo vez s Teboj v sebi: mladina, narod, tovariši, vsakdo je čutil v Tebi osebnost z urejeno notranjostjo — in vsi smo prejemali toliko. da si nam ostal živ kot nekdaj — v spomitiu, od katerega še vedno nekaj prejemamo! Pa je danes tako malo vzgojiteljev, ki so vzgojitelji že s tem, da so! To je odlična poteza Tvoje osebnosti, — zavidali bi Ti skoro zanjo! — Kljub vsem izpremembam, ki jih je že prinesla nova zmaterializirana doba — doba senzacij — doba, ki je poplitvila ljudi, — si ostal konservativen v svojem kulturnem poslanstvu, vodil si ljudi do pravih vrednot življenja. Bil si mož širokega obzorja, sprejemljiv za vse, kar je dvigalo duha. Bil si resen in ljubezniv, nesebičen in temeljit, delaven in požrtvovalen, duhovit in dovtipen, resnicoljuben in plemenit, vesten, znal si prav trpeti (Istrijan, vojna) — z eno besedo: bil si mož s srčno kulturo. Odlično si nastopal kakor nastopa avtoriteta. Kako lepo se je delalo s Teboj, vedo tisti, ki so delali s Teboj. Bil si objektiven, sodoživljal si sleherni dogodek v nas in z nami, delaven kot čebelica. Kakor si se brigal nesebično za dvig gospodarstva in šolstva, tak boš ostal med nami odslej! Tovariši, ljudstvo in mladina vedo, kaj so prejeli od Tebe. Umreti si moral sicer v najlepši moški dobi, a dovršil si polno dobo življenja v svojem poklicu. Ohranili Te bomo trajno v hvaležnem spominu. Počivaj v miru, dragi tovariš. -ej.-