V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...366 KOČEVAR, Vanja, dr., asistent z doktoratom, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, vkocevar@ zrc-sazu.si Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku – 2. del Zgodovinski časopis, Ljubljana 73/2019 (160), št. 3–4, str. 366-411, cit. 368 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En.) Razprava predstavlja etnične znake, ki so v zgo- dnjem novem veku določali slovensko etnično skupnost, pri čemer je najpomembnejše mesto zavzemala slovenščina. Predstavljen je po- skus aplikacije tristopenjskega modela razvoja etnične identitete Slovencev od najohlapnejše skupnosti etnične kategorije prek etnične mreže z lastnim knjižnim jezikom do etnične skupine ali etnije ob pojavu narodnega gibanja ob koncu 18. stoletja. Poleg tega študija ugotavlja, da ta razvoj ni bil linearen, saj lahko v 17. in 18. stoletju govorimo o dobi »baročnega zastoja etnogeneze«, ko so deželne identitete prekašale pomen etničnih. Ključne besede: Slovenci, identiteta, jezik, etnična znamenja, etnonimi. KOČEVAR, Vanja, PhD, Assistant with a doctorate, the Scientifi c Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Milko Kos Historical Institute, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, vkocevar@zrc-sazu.si Did the Slovene Ethnic Identity Exist in the Pre-National Period? Collective Identities and Amplitudes of the Importance of Eth- nicity in the Early Modern Period (Part II) Historical Review, Ljubljana 73/2019 (160), No. 3–4, pp. 366–411, 368 notes Language: Sn., (En.) The treatise presents ethnic markers defi ning the Slovene ethnic community in the early modern period, with the Slovene language being the most prominent one. It features an attempted application of a three-stage model of development of Slovenes’ ethnic identity, ranging from the loosest community, an ethnic network with its own standard language, and an ethnic group upon the emergence of the national movement in the late 18th century. Additionally, it is pointed out in the treatise that the development was not a linear one, as in the 17th and 18th century we speak about the age of “Baroque standstill of ethnogenesis”, when provincial identities surpassed the importance of ethnic identities. Key words: Slovenes, identity. language, ethnic markers, ethnonyms Vanja Kočevar Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (2. del)*1 * 1. del: Zgodovinski časopis 73 (2019), 1-2, str. 88–116. Etnična znamenja Slovencev kot etnične skupnosti Kot je bilo omenjeno že v prvem delu pričujoče študije,1 se pri opisovanju etnoloških značilnosti Slovencev v predmodernih obdobjih opiram zlasti na koncept etničnih znamenj (ethnic markers)2 belgijsko-ameriškega antropologa Pierra L. van den Bergheja, ki jih deli na tri poglavitne vrste:3 1) fenotip,4 2) etnično uni- formnost ali zunanji videz, ki je delo ljudi (oblačila in pokrivala), ter 3) vedenjske (behavioristične) značilnosti, kot so: obnašanje, govor, vedenje, običaji, ezoterična znanja itd. Ker se v tej razpravi, kot rečeno, ne bom spuščal v polemiko med in- strumentalističnim5 in primordialističnim naziranjem etničnosti, se bom omejil na drugo in tretjo vrsto etničnih znamenj, ki so kulturno, in ne biološko pogojene.6 Začenjamo torej z zunanjim videzom ali etnično uniformnostjo. Kot iztoč- nico vzemimo Trubarjev opis ljudstev (jugovzhodne) Evrope, ki ga najdemo v reformatorjevem nemškem posvetilu prvega dela hrvaškega Novega testamenta tedanjemu češkemu kralju Maksimilijanu iz leta 1562. Besedilo bo v nadaljevanju razprave še večkrat služilo kot referenca, zato na tem mestu kratko predstavljam njegov pomen za preučevanje etnične slike 16. stoletja. V spisu se neposredno omenja deset ljudstev (Völckern,7 völckern vnnd Nationen8): Turki (Türcken, Türck), (Zgornji) Nemci (obern / from[m]en / Gottſeligen Teutſchen,9 Teutſchen10), Hrvati (Crobaten,11 Crobaten / die man ſonſt Huſern nen[n]t),12 kajkavski Sla- 1 Raziskave, predstavljene v študiji, so potekale v sklopu projekta »Družbena in identi- tetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom Habsburške monarhije«, šifra: J6-7069 (A). 2 O skupnih točkah in razlikah konceptov etničnih znamenj (ethnic markers) in kulturnih markerjev (cultural markers) gl.: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 94 (opomba 23). 3 Berghe, Biologija nepotizma, str. 98. 4 Prav tam, str. 98–103. 5 Barth, Introduction, str. [9]–27. 6 Razpravo o genetskem izvoru slovanskih in staroselskih prednikov današnjih Slovencev je leta 1995 prispevala Petra Leben-Seljak (Leben-Seljak, Etnogeneza Slovencev, str. 549–558). 7 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 430, 438, 455. 8 Prav tam, str. 448. 9 Prav tam, str. 430. 10 Prav tam, str. 439. 11 Prav tam, str. 439. 12 Prav tam, str. 438. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) | 366–411 367 V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...368 vonci13 (die Windiſchen oder Sclauen, Die Sclauen die man ſonſt Beſſiacken nennt,14 Beſſiacken15), Slovenci (Der obern Windiſchen Ländern / gemeines Volck,16 Creyneriſch vnd Oberwindiſch guthertzig Volck,17 Windiſch Bauren vnnd Beurin,18 Creineriſch19),20 Italijani (Wahlen,21 posredno: auff Wäliſch,22 Wäliſche,23 Wäliſch24), Dalmatinci (Dalmatiner,25 Dallmatiner26), Bosenci (Boßner27), Srbi (Sürffen,28 Syrffen,29 Siruier30) in Bolgari (Bulgarier31).32 Poleg naštetih se omenja še neidentificirano ljudstvo »Iliri« (Illyriſch […] Volck33) in neimenovana orientalska ljudstva (bey den Orientiſchen 13 Sintagma »kajkavski Slavonci« je arbitrarno poimenovanje, ki služi le za distinkcijo od današnjega pojma Slavonije. 14 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438, 15 Prav tam, str. 444. 16 Prav tam, str. 439. 17 Prav tam, str. 440. 18 Prav tam, str. 443. 19 Prav tam, str. 445. 20 Pri Slovencih nato loči, kot omenjeno zgoraj, med etničnim jedrom (Wölche aber in Lands Crein / Vnderſteyer vnd Kernten ſitzen vnnd jr Wonung haben), zahodnim delom, kjer so opazni moči italijanski in hrvaški vplivi (Die am Kharſt / vnd in der Graueſchafft Görtz vnd Hiſterreich ſitzen / der ein theil halt ſich auff Crobatiſch / der ander auff Wäliſch / mit Sitten vnd Glauben.) in prehodnim območjem (die Windiſchen Märcker / die in Mätlinger Boden / vnnd vmb Newenſtatt / Türckfeld / vnnd in derſelbigen Gegendt wonen / ſeind ſchier auch der Art vnd Sitten / wie die Crobaten vnd Sürffen / die vor den Türcken / vnd auß der Türckey zu jnen gefl ohen ſeind.) (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439). 21 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438. 22 Prav tam, str. 439. 23 Prav tam, str. 453. 24 Prav tam, str. 453. 25 Prav tam, str. 438, 444. 26 Prav tam, str. 438, 455. 27 Prav tam, str. 444. 28 Prav tam, str. 439. 29 Prav tam, str. 444. 30 Prav tam, str. 455. 31 Prav tam, str. 444. 32 Avtor ljudstva nekajkrat izrecno našteje tudi sam: »… das arm Chriſtlich Windiſch vnd Crobatiſch Volck / wölches an den Türckiſchen Gräntzen / vnd vnder den Türcken / in Boßna / in Seruia / in Bulgaria / vnd in denſelbigen vmbligenden Ländern wonet (die alle ſich der Windiſchen Sprach gebrauchen / vnd, eins das ander nach notturfft verſteht) für eine Art / Eigenſchafft / Sitten / vnd Religion habe …« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 429–430). Sintagmo »Windiſch vnd Crobatiſch Volck« verjetno lahko razumemo kot slavonsko (kajkavsko) in hrvaško ljudstvo. Ko v pričujočem spisu Trubar govori o Slovencih vsaj uvodoma doda še predpono »obern«. Nato navede ljudstva, ki živijo ob turški meji, vendar pod krščansko oblastjo: »… die Crobaten / Dalma- tiner / die Windiſchen oder Sclauen« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438). Kot posredno navajanje ljudstev lahko razumemo tudi skupni opis krščanskega ljudstva jugovzhodne Evrope, ki se sooča s Turki: »das Creineriſch / Illyriſch / Windiſch / Crobatiſch / Dalmatiniſch / Boßnariſch / Sürfi ſch vnd Bulgariſch Chriſtlich arm Volck / auch vmb ettlich Türcken …« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 445). V slednjem opisu lahko sklepamo, da s »kranjskim ljudstvom« misli Slovence, saj se Windiſch bržkone nanaša na kajkavske Slavonce. Poleg tega navaja Hrvate, Dalmatince, Bosance, Srbe in Bolgare. Pridevnik Illyriſch ostaja neidentifi ciran. 33 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 445. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 369 Völckern34). Z navedbo jezika oziroma navad pa je posredno govora tudi o Čehih (Behömiſche35), Hebrejcih (Hebreyſchen ſprach36) ter Madžarih (Vngeriſche […] Eigenſchafft37). Sklepali bi lahko, da je govora tudi o bosenskih muslimanih. Ko Trubar namreč govori o odnosu Turkov do katoličanov v Bosni, opiše njihove zločine nad nemuslimani, nato pa pove, da »se najdejo tudi pošteni, dostojni in skromni Turki in Turkinje …«,38 ki se nad kristjani ne znašajo in do preganjanih čutijo empatijo. Med njihovimi vrlinami nato navaja tudi zavračanje pijan- čevanja. Ti »Turki in Turkinje« naj bi namreč vidno vinjene osebe ozmerjali rekoč: »Pfui Pyana Suina / Pfui du trunckne Saw …«.39 Glede na dejstvo, da avtor pred nemškim prevodom navaja tudi izvirnik, ki nikakor ni v turščini, lahko sklepamo, da v danem primeru s »Turki« dejansko označuje bosenske muslimane. Po drugi strani lahko sklepamo, da ko Trubar govori o Turkih v Srbiji, verjetno misli tudi na njihovo etnično, in ne le versko pripadnost.40 Poleg ljudstev opis navaja tudi več dežel. Nekatere od teh predstavljajo politično-upravne tvorbe, pri drugih gre za označevalce etničnih območij določenih ljudstev, spet tretje bi lahko nastopale v obeh kategorijah. Pojavijo se: Bosna (Boßna,41 Boßnen42), Srbija (Seruia,43 Seruia oder Sirffey44), Bolgarija (Bulgaria,45 Bulgarey46), Württemberg (Landt Würtemberg47), Turčija (Türckey48), Hrvaška (Croatien49), Dalmacija (Dalmatien50), posredno Ogrska (Cron Hungern51), Slovenske dežele (Der obern Windiſchen Ländern52), posredno Slovenska marka (die Windiſchen Märcker53), Metlika ali današnja Bela krajina (Mätlinger Boden54), Kras (Kharſt55), 34 Prav tam, str. 445. 35 Prav tam, str. 453. 36 Prav tam, str. 453. 37 Prav tam, str. 438. 38 Izvirnik: »… ſittſam vnd beſcheiden Türcken vnd Türckin …« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 436). 39 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 437, 469. 40 Trubar glede odnosa »etničnih« Turkov do krščanskega bogoslužja zapiše tudi: »… dann die Türcken mögen das predigen in der Chriſten Kirchen wol dulden / aber das Glocken leutten keins wegs« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 431–435, 463–467). 41 Bosna se pogosto omenja v spisu, glej npr.: Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 429, 435. 42 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 455. 43 Srbija se pogosto omenja v spisu, glej npr.: Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 429. 44 Trubar Srbijo označi tudi s sintagmo (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 430–431). 45 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 455. 46 Prav tam, str. 431. 47 Prav tam, str. 431. 48 Turčija se pogosto omenja v spisu, glej npr.: Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 435, 439, 449. 49 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 452, 455. 50 Prav tam, str. 455, 51 Prav tam, str. 455. 52 Prav tam, str. 439. 53 Prav tam, str. 439. 54 Prav tam, str. 439. 55 Prav tam, str. 439, 444. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...370 Goriška (Graueſchafft Görtz56), Istra (Hiſterreich57), Kranjska (Crein58), Spodnja Štajerska (Vnderſteyer59) in Koroška (Kernten60). Ko Trubar v dotičnem spisu govori o slovenskih deželah,61 torej o pokrajinah, ki jih naseljuje ljudstvo, ki mu pripada tudi sam, sicer običajnim označevalcem doda še pridevek »zgornje« (Der obern Windiſchen Ländern),62 da jih s tem loči od sosednje »slovenske« dežele na drugi strani cesarsko-kraljeve državne meje, ki so jo naseljevali kajkavski Slavonci.63 Ti so sebe kroatizaciji navkljub še dolgo v zgodnji novi vek64 prav tako naslavljali kot Szlouenczi, svoj jezik kot Szlouenszki, svojo deželo pa z občnim imenom na Szlouenieh.65 Kljub skorajšnji identičnosti etno- in lingvonima Slovenci in kajkavski Slavonci predstavljajo dve ločeni etnični entiteti. Kajkavske Slavonce Trubar v dotičnem besedilu sicer naslavlja z označevalci: die Windiſchen oder Sclauen,66 Die Sclauen die man ſonſt Beſſiacken nennt67 in Beſſiacken.68 Dežele na cesarski strani državne meje, ki jih poseljujejo »njegovi« Slovenci, Trubar tu za potrebe razločevanja od sosednjih kajkavskih Slavoncev, označuje z besednima zvezama: Der obern Windiſchen Ländern (slednjo uporabi dvakrat)69 ter in den obgemelten obern Windiſchen Ländern.70 Slovence označi kot »Kranjce in Zgornjeslovence« (diſes Creyneriſch vnd Oberwindiſch guthertzig Volck).71 Slednjo besedno zvezo lahko razumemo kot dopolnitev sintagme Kranjci inu Slo- uenci oziroma Crainer vnnd Windiſchen v nemščini, o čemer je bilo že govora.72 Nato spregovori tudi o slovenskih kmetih in kmeticah brez predikata »zgornji«: Windiſch Bauren vnnd Beurin.73 Trubar z naštetimi besednimi zvezami gotovo ni označeval nobenih drugih dežel, kot slovenske, kar lahko dokažemo na primeru njegove kritike štiftarstva 56 Prav tam, str. 439. 57 Prav tam, str. 439. 58 Prav tam, str. 439, 444. 59 Prav tam, str. 439. 60 Prav tam, str. 439. 61 Glej: Štih, Konfrontacija, akulturacija in integracija, str. 10–12, 37, 42, 45, 47. 62 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439. 63 Sintagma »kajkavski Slavonci« je zgolj arbitrarni označevalec, ki ga pričujoča razprava uporablja za potrebe ločevanja od Slovencev. 64 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 41, 95, 107–108. 65 Glej: Vramec, Kronika Vezda, pag. 59r, 64r. 66 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438. 67 Prav tam, str. 438. 68 Prav tam, str. 444. 69 Prav tam, str. 439. 70 Prav tam, str. 443. 71 V prevodu (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 472) je besedna zveza Creyneriſch vnd Oberwindiſch prevedena kot: »kranjski in gorenjski ljudje«, vendar po mojem skromnem mnenju dejansko označuje vse Slovence kot etnično skupnost in jo gre razumeti kot besedilu prirejeno obliko besedne zveze Crainer vnnd Windiſchen. 72 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 206. Rotar, Toponimika in etnika, str. 465; Grdina, Pripadnosti in identitete, str. 17 (opomba 27); Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 103. 73 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 443. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 371 oziroma gradnje cerkva. Reformator kot primer navaja gradnjo nove lesene kapele, ki je poleti 1561 potekala »pri Gornjem Gradu na Spodnjem Štajerskem, štiri mi- lje od Ljubljane«74 (bey Obernburg / in vnderen Steyer / vier Meil von Labach).75 Nova kapela in romanje sta nastala, tako Trubar, zaradi neke ženske, ki je trdila, da Devica Marija noče več prebivati v cerkvi, ki so jo bili dvajset let poprej postavili na [Sveti] »gori pri Gorici in Solkanu«76 (auff dem Berg bey Görtz vnd Salcon).77 Svoj opis dogodkov, povezanih z gradnjo Marijinih cerkva na Gornjegraškem in Goriškem, avtor zaključi z besedami, da bi o podobnih dogodkih: »v gornjeslo- venskih deželah […] lahko napisal celo knjigo.«78 Upoštevajoč dejstvo, da sta v teh »zgornjesloveskih deželah«, kot jih v obravnavanem spisu naslavlja Trubar, tako Gornji Grad na Spodnjem Štajerskem kot [Sveta] Gora pri Gorici in Solkanu, lahko zaključimo, da se sintagma v danem besedilu nanaša izključno na slovenski etnični prostor ali slovenske dežele, ki po etnični sestavi seveda niso bile izključno slovenske. Prav tako besedna zveza obern Windiſchen Ländern ne označuje zgolj prebivalstva Slovenske marke in Metlike, ki pa ga tudi zaobjema. To kaže že začetek Trubarjevega opisa Slovencev: »Der obern Windiſchen Ländern / gemeines Volck / als die Windiſchen Märcker / die in Mätlinger Boden …«.79 Trubar je svoj opis slovenskega etničnega prostora ali »zgornjeslovesnkih dežel« razdelil na štiri dele, in sicer je najprej opisal 1) preprosto prebivalstvo pokrajin, ki jih v pričujoči študiji obravnavamo kot »prehodno območje«. Trubar sem prišteva Slovensko marko, Belo krajino (Metliko) ter okolico Novega mesta in Krškega, kjer je med prebivalstvom velik del hrvaških in srbskih beguncev pred Turki. Poleg tega, kot ugotavlja reformator, si je avtohtono in alohtono prebivalstvo po značaju in običajih podobno.80 Nato se Trubar posveti opisu 2) zahodnega roba etničnega prostora, kamor prišteva Kras, grofi jo Goriško in Istro. Za razliko od »prehodnega območja« ob meji cesarstva se alohtono prebivalstvo ne omenja, pač pa je govora o močnih vplivih sosednjih etnično-jezikovnih jeder, in sicer hrvaškega,81 74 Prav tam, str. 474. 75 Prav tam, str. 441. 76 Prav tam, str. 474. 77 Prav tam, str. 442. 78 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 476. Izvirnik: »… in den obgemelten obern Windiſchen Ländern / …« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 443). 79 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439. V prevodu (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 471) je pridevnik obern iz izvirnika izpuščen: »Preprosti ljudje omenjenih slovenskih dežel, ki prebivajo v Slovenski marki …« 80 Izvirnik: »Der obern Windiſchen Ländern / gemeines Volck / als die Windiſchen Märcker / die in Mätlinger Boden / vnnd vmb Newenſtatt / Türckfeld / vnnd in derſelbigen Gegendt wonen / ſeind ſchier auch der Art vnd Sitten / wie die Crobaten vnd Sürffen / die vor den Türcken / vnd auß der Türckey zu jnen gefl ohen ſeind« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439). Prevod (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 471): »Preprosti ljudje omenjenih slovenskih dežel, ki prebivajo v Slovenski marki, okrog Metlike, Novega mesta in Krškega, imajo v teh krajih skoraj enak značaj in običaje kot Hrvatje ter Srbi, ki so k njim pribežali pred Turki in iz Turčije.« 81 Trubar s tem bržkone misli jezikovne vplive cerkvenoslovanskega jezika hrvaške redakcije z močnimi primesmi čakavščine (Zgodovinski atlas Slovenije, str. 134). V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...372 in italijanskega,82 kar se kaže v običajih in veri prebivalstva na zahodnem robu »zgornjeslovenskih dežel«.83 Sledi 3) opis preprostega prebivalstva ožjega slovenskega »etničnega jedra«, kot ga imenujemo v tej razpravi, namreč dežele: Kranjska, Spodnja Štajerska in Koroška. Ti ljudje so po navadah in lastnostih podobni Nemcem, se po nemško tudi oblačijo, ženske pa na glavah nosijo posebej dolge tančice – peče.84 Trubar se nato posveti še 4) višjim slojem vseh »zgornjeslovenskih dežel«, rekoč, da deželna gosposka, grofje, baroni, vitezi in plemiči znajo dobro nemško, mnogi od njih pa tudi latinsko in italijansko. Prav tako mnogi meščani, duhovniki in menihi govorijo nemško.85 Po višjih slojih in inteligenci se Trubar ponovno vrne k ljudstvu rekoč, da preprost, neizobraženi človek govori le slovenski jezik. Za ljudstvo pravi, da je pošteno, zvesto, resnicoljubno, poslušno, gostoljubno, blago in da se do vseh ljudi, vključujoč tujce, prijazno in spoštljivo vede. Po drugi strani pa je reformator svojim rojakom zameril praznovernost.86 Po opisu verskih praks svojih rojakov Trubar navede še, da ubogo ljudstvo, ki živi na Kranjskem in na Krasu, tako kot sosednje Hrvate in kajkavske Slavonce (Beſſiacken) ogrožajo turški vpadi. Svoj opis Slovencev zaključi s kratko notico o tiskih v slovenskem jeziku.87 82 Zgodovinski atlas Slovenije, str. 134. 83 Izvirnik: »Die am Kharſt / vnd in der Graueſchafft Görtz vnd Hiſterreich ſitzen / der ein theil halt ſich auff Crobatiſch / der ander auff Wäliſch / mit Sitten vnd Glauben« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439). Prevod (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 471): »Ljudje, ki so doma na Krasu, v Goriški grofi ji in Istri, se v običajih in veri delno nagibajo k Hrvatom, delno pa k Lahom.« 84 Izvirnik: »Wölche aber in Lands Crein / Vnderſteyer vnd Kernten ſitzen vnnd jr Wonung haben / die halten ſich nach Art vnd Aigenſchafft der Teutſchen / klaiden ſich auch auff teutſch / allein das die Weiber tragen beſondere lange Schlayer am Kopff« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439). Prevod (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 471): »Tisti, ki živijo v deželi Kranjski, Spodnještajerski in Koroški, pa so po navadah in lastnostih podobni Nemcem, se po nemško tudi oblačijo, le da ženske na glavi nosijo posebno dolge tančice.« 85 Izvirnik: »Vnd der Obern Windiſchen Ländern / Lands Oberkeit / Grauen / Freyherren / Ritter / vnd die vom Adel / können gut Teutſch / vnd jr vil Lateiniſch vnd wäliſch. Dergleichen vil Burger / Prieſter vnnd Münch reden Teutſch« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439). Prevod (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 471–472): »Deželna gosposka, grofje, baroni, vitezi in plemiči zgornjeslovenskih dežel govore dobro nemško, mnogi od njih pa tudi latinsko in laško. Prav tako govori nemško precej meščanov, duhovnikov in menihov, toda preprost, nerazgledan človek govori le slovenski jezik.« 86 Izvirnik: »Aber der gemein vngewandert Man[n] durch auß / redet nur die Windiſche Sprach. Vnd ſie iſt ein gut erbar / trew / warhafft / gehorſam / Gaſtfrey / vnnd miltes Volck / das ſich gegen allen Frembden vnd jederman freuntlich vnnd wol haltet vnd erzeigt« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439). Prevod (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 472): »To ljudstvo je pošteno, zvesto, resnicoljubno, poslušno, gostoljubno in blago, ki se do vsakogar, tudi do tujcev vede prijazno in spoštljivo, je pa preveč in močno praznoverno, …« 87 Za razliko od označevalcev za slovenske dežele in ljudstvo označevalcu za slovenščino nikoli ne doda predikata »zgornji«, temveč navaja le die Windiſche Sprach (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 444). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 373 »Prehodno območje« ob meji z Ogrskim kraljestvom so torej zaznamovali močni vplivi hrvaško-slavonskega prostora. Istro je zaznamoval vpliv cerkvenoslo- vanskega jezika hrvaške redakcije s primesmi čakavščine, zahodni rob etničnega prostora pa italijanski vplivi. Medtem pa je bilo etnično jedro – dežele Kranjska, Spodnja Štajerska in Kroška podvrženo nemškim kulturnim in jezikovnim vplivom. Podobne etnične dinamike, kot so našteti procesi etnične fuzije, Trubar navaja tudi pri kajkavskih Slavoncih in Dalmatincih. Prvi naj bi imeli skoraj madžarske in hrvaške običaje ter lastnosti in se pri bogočastju držali hrvaških navad, le da so bile maše pri njih latinske.88 Medtem so bili Dalmatinci, kot zapiše Trubar, pol Italijani in naj bi imeli tudi skoraj italijanske navade in vero.89 Če se vrnemo k reformatorjevemu opisu dežel, ki jih v skladu z etnosim- bolistično razlagalno paradigmo razumemo kot slovensko etnično jedro, ki se v izvirniku glasi: »Wölche aber in Lands Crein / Vnderſteyer vnd Kernten ſitzen vnnd jr Wonung haben / die halten ſich nach Art vnd Aigenſchafft der Teutſchen / klaiden ſich auch auff teutſch / allein das die Weiber tragen beſondere lange Schlayer am Kopff«,90 lahko iz njega izluščimo nekaj podatkov, ki so pomembni za preučevanje zunanjega videza oziroma etnične uniformnosti. Po Trubarjevem opisu sodeč, so bile za slovensko etnično jedro v drugi polovici 16. stoletja značilne nemške navade in ljudska noša, z eno izjemo »posebno dolgimi ženskimi naglavnimi rutami«. Pri slednjih gre verjetno za peče. Slovence sta potemtakem od Nemcev, s katerimi so sobivali v notranjeavstrijskih deželah, ločevala zlasti slovenski jezik in omenjena izvirna posebnost ženske noše. Od južnih sosedov, ki so sicer govorili sorodne slovanske jezike, pa so jih ločile: meja cesarstva ter nemškim vplivom podvržene etnična uniformnost in vedenjske značilnosti. Kot eno najstarejših upodobitev peče bi morda lahko šteli sicer dobro znano perorisbo Albrechta Dürerja Vna Vilana Windisch iz leta 1505. Stanko Vurnik namreč domneva, da se je peča na slovenskem etničnem prostoru morda pojavila že pred 16. stoletjem.91 Gorazd Makarovič domneva, da je znameniti nemški umetnik portretiranko srečal na ozemlju Beneške republike in da je bila Rezijanka. Nadaljuje, da je bila portretiranka Slovanka, ki je govorila slovansko narečje.92 Sam pa zagovarjam stališče, da imamo portretiranko lahko za Slovenko in njen jezik za slovenščino. 88 Izvirnik: »Die Sclauen die man ſonſt Beſſiacken nennt / haben faſſt Vngeriſche vnd Crobatiſche Sitten vnd Eigenſchafft …« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438–439). Prevod glej: Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 471. 89 Izvirnik: »Dalmatiner ſeind halb Walhen / haben auch faſſt wälſche Sitten vnd Religion« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438). Prevod glej: Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 470–471. 90 Gl. op. 84. 91 Vurnik, Slovenska peča, str. 2–4. 92 Makarovič, Ko še nismo bili Slovenci, str. 90. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...374 Slika 1: Albrecht Dürer Vna Vilana Windisch (1505). Fig. 1: Albrecht Dürer Vna Vilana Windisch (1505). Na poročilo o posebnosti noše Slovenk naletimo tudi na začetku 17. stoletja na Koroškem. Letopis Celovškega kolegija Družbe Jezusove za leto 1604 tako navaja, da je jezuitskim pridigam incognito prisostvovala tudi neka gospa iz protestantskih plemiških vrst. Da bi dama iz protestantskega miljeja prikrila svojo pravo identiteto, naj bi se odela v oblačila, kakršna so nosile preproste Slovenke: »… vulgari slavonicarum mulierum habitu ...«93 Čeprav jezuitski letopisec ne navaja, kakšne so bile posebnosti oblek preprostih Slovenk, lahko sklepamo, da je bil najprepoznavnejši znak prav dolgo naglavno pokrivalo – peča. Navedek pa tudi kaže, da sta se noši slovenskih in nemških Korošic v tistem času jasno razlikovali. O posebnih naglavnih rutah se je ob koncu 18. stoletja v svojem Poskusu zgodovine razpisal tudi Anton Tomaž Linhart. Pri opisovanju oblačilne noše starih Slovanov je Linhart dodal še kratko poročilo o oblačilni noši svojih sodobnic, rekoč: »Zdaj nosijo Kranjice belo platneno naglavno ruto, ki jo imenujejo pęzha. Ker te besede, kakor kaže, ni moč razložiti s slovanščino, se mi zdi verjetno, da 93 Letopis poroča: »Exploratum habemus multis tantam audiendi ecclesiastae nostri iniectam cupiditatem, ut inter alias nobilissimae quaedam matronae noxia verecundia, metaque impediate vulgari slavonicarum mulierum habitu (ea series illius est curiositas, et larvam subinde lacernamque ingeniosus amor solet induere non infeliciter) eosdem occulte frequentarint, suo quod consequebatur postea, lucro ingenti« (Chronik des Jesuitenkollegs, str. 30–31). V nemškem povzetku latinskega izvirnika je sicer besedna zveza vulgari slavonicarum mulierum prevedena kot: »einer einfachen Slawin« (Chronik des Jesuitenkollegs, str. 357). Vendar ocenjujem, da lahko besedo vulgari slavonicarum upravičeno prevajamo kot »preprostih Slovenk«. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 375 je beseda nastala z zamenjavo soglasnikov in da se je prvotno pokrivalo Slovank imenovalo zhępa.«94 Delovanje procesov etnične fi sije, ki so slovensko etnično skupnost zajeli zlasti v 17. in 18. stoletju, je moč zaznati tudi pri slovenski etnični uniformnosti. Kot dober kazalnik napredovanja procesov njene notranje drobitve lahko služi primerjava zgoraj navedenih Trubarjevih opisov etnoloških posebnosti Slovencev iz leta 1562 z ugotovitvijo Valentina Vodnika, ki je v svoji Veliki pratiki leta 1795 o etnični (ne)uniformnosti svojih rojakov na Kranjskem med drugim zapisal: »V‘ sadershanji, jesiki, shiveshi, oblazhili je kraj od kraja raslozhen inu ſkoraj vſaka vaſs ima druge ſhege inu ſe hozhe s‘ drugih norza dęlat.«95 Po Vodnikovih navedbah sodeč, je lokalni partikularizem svoj vrh dosegel prav ob koncu 18. stoletja vzporedno s pojavom zametkov narodnega gibanja. Ob tem velja opozoriti, da Vodnikovih opisov s konca 18. stoletja ne moremo nekritično presajati v starejša obdobja, čeprav ni dvoma, da so določene pokrajinske razlike obstajale že pred tem. Kot ugotavljajo etnologi, pokrajinske različice ljudske noše v 15. in 16. stoletju še niso izpričane. Nanje naletimo v drugi polovici 17. stoletja pri Valvasorju, ki govori o Gorenjcih, Dolenjcih, Vipavcih, Kraševcih, Kočevarjih in vzhodnih Istranih.96 Na prelomu iz 18. v 19. stoletje, v času pojava narodnega gibanja torej, so na Slovenskem obstajali trije poglavitni tipi ljudske noše, in sicer: 1) panonski v Beli krajini, na vzhodu Spodnje Štajerske in v Prekmurju, 2) alpski na Koroškem, Spodnjem Štajerskem (razen vzhoda), Kranjskem (na Dolenjskem do Kostanjevice na Krki) in na Primorskem (razen Brkinov in Istre) ter 3) sredozemski tip, ki je bil razširjen v Istri, Brkinih in v nekaterih vaseh v okolici Trsta.97 Ljudske noše so se sredi 19. stoletja zaradi spremenjenih družbenih razmer znašle pod vse močnejšim vplivom meščanskih modnih tokov, čeprav so se v posameznih oblačilnih kosih ohranile do konca stoletja.98 Istočasno se je v krogih narodno zavednega meščanstva pojavila t. i. narodna noša, ki je v večini primerov temeljila na stilizirani gorenjski različici praznične ljudske noše. Ta je izražala pripadnost domačemu kulturnemu izročilu in slovenstvu ter so jo zlasti ženske nosile ob slovesnih priložnostih. Največji pomen je narodna noša dosegla v 20. stoletju med obema vojnama.99 Oglejmo si še tretjo skupino van den Berghejevih etničnih znamenj: vedenje, govor, običaje, ezoterična znanja ali druge vedenjske značilnosti neke skupine. Kot najpomembnejši med vedenjskimi etničnimi znaki van den Berghe navaja jezik.100 94 Linhart, Poskus zgodovine, str. 280. Komentar k Linhartovemu opisu gl.: Vurnik, Slovenska peča, str. 1. 95 Velika pratika ali Kalendar sa tu lejtu 1795, [str. 27, brez paginacije]. O tem glej: Pogorelec, Nastajanje slovenskega, str. 53. 96 Valvasor, Die Ehre, VI., str. 277–341. O tem: Vurnik, Slovenska peča, str. 1–24. 97 Žagar, Ljudska noša, str. 284–286. 98 Prav tam, str. 285–286. 99 Baš, Narodna noša, str. 305; Žagar, Ljudska noša, str. 285–286. 100 Berghe o pomenu jezika kot vedenjskega znaka etničnosti zapiše: »Način govora mnogo bolj natančno in zanesljivo postavi ljudi na njihovo mesto kot katera koli druga značilnost obnašanja. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...376 Svojo izbiro podkrepi z zgodovinskim primerom iz leta 1302, ko so Flamci v me- stu Brugge izvedli pokol nad francoskimi vojaki. Te so domačini prepoznali, ko Francozi zaradi določenih fonemov niso mogli izgovoriti fl amske fraze schilde en de vried (ščit in prijatelj).101 Do podobnega sklepa pa je prišel tudi Stane Južnič, ko je zapisal, da: »… je občutek skupnega jezika tista referenčna točka, okrog katere se praviloma izoblikuje etnična pripadnost.«102 Da je bil jezik pri številnih slovanskih ljudstvih v poznem srednjem veku in še v 16. stoletju razumljen kot ključno etnično znamenje, kaže več primerov. Michael Treichler na podlagi češke Dalimilove kronike iz leta 1314 ugotavlja, da stara češčina zgodnjega 14. stoletja še ni imela ustreznice za nemški izraz Volk, zato je za označevanje ljudstva uporabljala besedo jazyk.103 Avtorju kronike se je torej jezik zdel najpomembnejše etnično znamenje, ki je njegovo etnično skupnost ločevalo od nemške.104 S podobnim dojemanjem jezika se srečamo tudi slabi dve stoletji kasneje v naši bližnji soseščini. Hrvaški glagoljaš pop Martinac z Grobnika je pri svojem opisu bitke na Krbavskem polju (1493) v II. Novljanskem brevijarju iz leta 1495 med drugim zapisal: »Turci […] nalegoše na jazik hrvatski«.105 Janez Rotar je glede pomena besede jazik v zgornjem navedku zapisal: »Hrvaški pisec konec 15. stoletja pojmuje jezik ljudstva kot prvi znak entitete, prvi znak etnične pripadnosti in samosvojosti.«106 Podobno naziranje jezikove pripadnosti kot enega od ključnih temeljev za kolektivno, etnično pripadnost zasledimo tudi Seveda se jezika ali narečja lahko naučimo, toda sposobnost, da se tujega jezika naučimo brez opaznega naglasa, v obdobju okrog pubertete upade. Kvaliteta govora je zato zanesljiva (in težka za hlinjenje) oblika preverjanja, v kateri skupni je posameznik odraščal. Še več – znanje govorjenja tujega jezika si je težko pridobiti, razen če nimamo dolgotrajnih stikov z domačini, kar je še ena varnostnih značilnosti jezikovnega preverjanja« (Berghe, Biologija nepotizma, str. 104). O pomenu jezika govori tudi antropolog Stane Južnič (Južnič, Identiteta, str. 283–289), ki ugotavlja: »Jezik je potemtakem dobil posebno vlogo na prehodu od etničnosti k narodnosti in nacionalnosti. Ime jezika je praviloma ime naroda, ki ga govori, tako da se uveljavi enotno ime za standardizirani jezik in njemu pripadajoči narod. Poglejmo spet primer Baskov. Baskovski jezik (euskara) je baskovski narod. Ni druge združevalne silnice, saj celo živi v dveh državah, v Španiji in v Franciji. Baski sebe imenujejo Euskaldunak in to pomeni »tisti, ki govorijo po baskovsko«. Euskaldunak je zelo težko ozemeljsko določiti in celo kulturno je to težko narediti. Jezik pa je pokazatelj baskovskega domovanja« (Južnič, Identiteta, str. 286–287). 101 Berghe, Biologija nepotizma, str. 104. 102 Južnič, Identiteta, str. 283. Glede pomena jezika za etnično identiteto obstajajo tudi drugačna teoretska izhodišča in ogledi, glej: Štih, Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko, str. 8–51. 103 Treichler, Das von nationalen Motiven geleitete Handeln, str. 12. O pomenu jezika za etnično identiteto pri slovanskih ljudstvih glej tudi: Štih, Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko, str. 39–41. 104 Da je bil jezik res pomemben, dokazuje tudi tozadevni citat iz Dalimilove kronike, ki ga je njen avtor položil v usta nekemu češkemu plemiču: »Raje se s češko kmetico poročim, / kakor nemško kraljico za ženo bi imel. / Vsak hrepeni po svojem jeziku, / zato bo Nemka manj naklonjena mojim ljudem; / Nemka mi bo rodila nemške otroke / in v nemščini jih bo vzgojila. / In zato bo tuj jezik / prinesel deželi pogubo« (Rozman, Uveljavljanje češčine, str. 275). Več o tem v posebnem poglavju. 105 Rotar, Najstarejši domači zapis, str. 357. 106 Prav tam, str. 357. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 377 pri slovenskih reformatorjih dobrega pol stoletja pozneje. Na jezikovnem načelu je tako osnovan Trubarjev že omenjeni koncept slovenske Cerkve. Reformator je, kot opozarja Luka Vidmar, Ta evangeli svetiga Matevža leta 1555 posvetil: »PRAVI CERQVI Boshy tiga Slouenskiga Ieſika«, koncept pa je natančnejše obrise dobil v Cerkovni ordningi iz leta 1564.107 Poleg tega je treba poudariti, da so Trubar in drugi slovenski reformatorji kljub za zgodnji novi vek tako značilni terminološki »nedoslednosti« z različnimi označevalci vselej označevali isti označenec – slovenski jezik. Da je tako, ne nazadnje kaže tudi ocena Trubarjevega dela, nastala februarja 1560, v kateri anonimni avtor108 zapiše: »… a jezik ali govor, ki ga je avtor predstavil kot slovanskega, je omejen na posebnosti slovanskega jezika, ki ga uporabljajo v deželah Štajerski, Kranjski in Koroški, tako da bodo, če bodo ta prevod brali med tistimi Slovani, ki bivajo v zgornjih delih ogrskega kraljestva, v turčianski, moravski, liptovski109 in drugih sosednjih županijah, razumeli le malo ali skoraj nič. Enako je potrebno domnevati o Poljakih, Čehih, Moravcih, Rusih, Moskovitih, Ilirih in tistih, ki živijo v okolici Zagreba, da namreč tega prevoda ne bodo razumeli.«110 Na oceno je Trubar odgovoril že 8. marca istega leta, rekoč: »Dobri mož, ki je svojo sodbo o mojih knjigah izročil kraljevemu dostojanstvu, ni ne Kranjec ne Spodnještajerec, temveč Bezjak, morda utegne biti doktor Skalić. Sem pa kraljevemu dostojanstvu javno v posvetilnem pismu in prav tako v svoji poslanici, nanj naslovljeni, pisal, da hočem imeti za presojevalce in sodnike svojih spisov samo Kranjce, Spodnještajerce, Korošce, Istrane in tiste iz Slovenske marke, ne pa Bezjakov, Hrvatov, Čehov ali Poljakov.«111 107 Vidmar, Schönleben in koncept, str. 9; Vidmar, Koncept slovenske Cerkve, str. 14. Gl. tudi: Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 65–66; Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 100, 106, 110–111. 108 Trubar je domneval, da bi anonimni avtor utegnil biti v Zagrebu rojeni Pavel Skalić (1534–1575), ki bi na Dunaju lahko pregledal njegove spise (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 4a, str. 389 (opomba 7); št. 11, str. 59 (opomba 5). 109 Županije na ozemlju današnje Slovaške (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 4a, str. 390 (opomba 9)). 110 Prevod je prispeval Aleš Maver (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 4a, str. 389). Izvirnik: »… lingua tamen ipsa sen prolocutio‚ quam auctor sclavonicam posuit, est quidem sclavonica, tamen arctata et constricta ad illam saltem sclavonicae linguae proprietatem, qua provinciae Styria, Carniola et Carinthia utuntur, ita quod si ista translatio legutur coram illis Sclavis, qui in partibus regni Ungariae superioribus, in comitatibus Trinchiniensi‚ Arwa, Lypto et allis vicinis morantur, parum aut fere nihil sint intellecturi. Itidem de Polonis‚ Bohemis, Moravis, Russis, Muscovitis, Illiricis et his qui circa Zagrabiam sunt, sentiendum, quod videlicet translatio haec ab illis non intelligatur« (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 4a, str. 389). Izvirnik: AT-OeStA/ HHStA LA ÖA Krain 2, fol. 161v). 111 Izvirnik: »Der guet man, welcher sein judicium vber meine buecher der ku. w. vbergeben, ist kein Creiner noch Vntersteyrer, sonder ein Besyakh, mag villeicht herr doctor Schalichius sein. Nun hab ich der ku. w. offenlich in der epistula dedicatoria, dergleichen in meinem sendschreiben an sie geschriben, das ich allein die Creiner, Vntersteyrer, Kherner, Histerreicher vnd die Windischen Markheren, vnd nicht Besyackhen, Crobaten, Behaim oder Poln zum arbitros vnd richter meiner geschrifften haben will« (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 11, str. 59; Elze, Primus Trubers Briefe, št. 8, str. 61–64). V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...378 K slovenski etnično-jezikovni skupnosti se je Trubar prišteval tudi sam, tako je npr. leta 1557 v delu Ta pervi deil tiga noviga testamenta, ko je spregovoril o razlikah med slovenščino in hrvaščino, zapisal tudi: »Vn[d] wir Creiner vn[d] Windiſche[n] verſteen ſie nach aller notturft / vil böſſer / dann die Behemiſche oder Polniſche / oder der Wenden / Dergleichen ſie die vnſere.«112 Po drugi strani sta poleg etnične pri Trubarju opazni tudi deželna in lokalna identiteta. Reformator se je namreč pogosto deklariral kot Kranjec (Krainc,113 Creiner114) ali Raščičan (Rastčičer115), kar pa njegove hkratne slovenske etnično-jezikovne identitete ne zanika. Podobno sobivanje deželnih in etnično-jezikovnih identitet opazimo tudi, ko Trubar v že večkrat omenjenem spisu iz leta 1562 najprej zapiše, da trenutno uživa gostoljubje »blagih in pobožnih gornjih Nemcev« (obern / from[m]en / Gottſeligen Teutſchen),116 nato pa svojo geografsko lokacijo natančneje opredeli še z navedbo politično upravne entitete, rekoč: »… tukaj v württemberški deželi …« (im Landt Würtemberg),117 in samega kraja: »sedaj župnik v Urachu« (der zeit Pfarherr zu Vrach).118 Ocenjujem, da Trubarjevo kranjsko deželno in slovensko etnično identiteto lahko razumemo v razmerju del–celota, podobno kot pri sintagmi Kranjci inu Slovenci.119 Človekov individuum ne nazadnje gradi več identitetnih kategorij, med katere sodita tudi kategoriji prostora in ozemlja ter etničnost, ki se medsebojno ne izključujeta.120 Če se vrnemo na vprašanje pomena maternega jezika121 v zgodnjem novem veku, si velja ogledati še odziv katoliških krogov na Trubarjevo agitacijsko potovanje po Goriškem novembra 1563, med katerim je reformator po deželi pridigal v nemščini, slovenščini in italijanščini.122 Prav italijanske pridige so sprožile zaskrbljenost oglejskega patriarha Giovannija Grimanija, ki je o dogajanju na Goriškem obvestil nuncija na Dunaju Zaccaria Delfi na.123 Papeški nuncij je nemudoma prepoznal nevarnost širjenja protestantizma v italijanščini ter o tem obvestil kardinala in milanskega nadškofa Karla Boromejskega.124 V 112 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 21. 113 Gre za besedno zvezo: »skuzi Primoža Truberia Krainca« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 89, 121, 157, 267, 303). 114 Tudi pod večkrat obravnavani spis iz leta 1562 se je reformator podpisal kot Primus Truber Creiner (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 457). 115 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 267, 303. 116 Prav tam, str. 430, 462. 117 Prav tam, str. 431, 463. 118 Prav tam, str. 457, 489. 119 Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 11; Grdina, Pripadnosti in identitete, str. 17 (opomba 27). O tem tudi: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 102 (opomba 81). 120 Glej: Smith, National Identity, str. 3–8. O tem tudi: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 99–101. 121 Rotar, Najstarejši domači zapis, str. 358; Rotar, Die Nationwerdung der Slowenen, str. 28, 61–62. 122 Rajhman, Trubar, Primož. Slovenska biografi ja. http://www.slovenska-biografi ja.si/oseba/ sbi729148/#slovenski-biografski-leksikon (11. 7. 2019); Cavazza, Primož Trubar in Gorizia, str. 547–554. 123 Cavazza, Primož Trubar in Gorizia, str. 547–550. 124 Jožko Humar navaja, da je nuncij Delfi no pisal »beneškemu kardinalu Borromeu« Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 379 svojem pismu z 20. novembra 1564 je Delfi no med drugim zapisal, da je tudi Francija ostala neobčutljiva za protestantizem, dokler so ga širili v tujem jeziku, nato pa se je z njim »okužila«, kakor hitro se je novi nauk začel širiti iz Ženeve v francoskem jeziku.125 Papeški nuncij, ki je sprevidel, da bi Gorica lahko odigrala enako vlogo pri širjenju luteranstva v Italijo, kot ga je bila Ženeva pri širjenju kalvinizma v Francijo,126 je svoje pismo beneškemu kardinalu zaključil z besedami: »Glede na tako pomemben vzgled moramo z vsakim možnim in častnim zdravilom preprečiti, da se povsem ne okužijo ti kraji – med njimi Trst in Gorica – v katerih se govori italijanski jezik, zakaj od tega lahko pričakujemo le veliko zlo […]. In če bi, kar Bog ne daj, padlo goriško ozemlje v razvaline – in od tega prav gotovo ni daleč – bi bila vsa Furlanija v očitni nevarnosti, zakaj na tako okuženje močno vplivata medsebojno trgovanje in enakost jezika.«127 Pomen ljudskega jezika se je skupaj s pomenom etničnosti kot predmeta identifi kacije zlasti med družbeno elito v obdobju baroka v 17. in 18. stoletju zmanjšal, v slovenskem etničnem prostoru pa je v tem času postopno napredovala naravna germanizacija, ki je potekala po družbeni lestvici navzdol. Kljub delni izgubi pomena materinščina za mnoge ljudi nikakor ni izgubila čustvenega naboja, kot to kaže nekaj paberkov iz slovstvene produkcije 18. stoletja. Koprski škof Pavel Naldini je tako leta 1700 v svojem Cerkvenem krajepisu vzkliknil: »O, kako močna je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v njem!«128 Hipolit Novomeški pa se je leta 1715 že v naslovu svoje objave Bohoričeve slovnice (1584) označil za »ljubitelja slovenskega jezika«.129 Podobno kot v zgornjem primeru etnične uniformnosti so se procesi etnične fi sije odrazili tudi pri spreminjanju slovenščine.130 Do druge polovice 18. stoletja so tako na področju slovenskega etničnega jedra nastale tri pokrajinske različice knjižnega jezika, na prehodnem območju na vzhodu etničnega prostora pa dve varianti lastnega knjižnega jezika.131 Za opis razmer na predvečer pojava narodnega gibanja lahko ponovno posežemo po Vodnikovi Veliki pratiki, ki leta 1795 poroča: (Humar, Primož Trubar, str. 374), vendar je to bržkone napaka. Sklepam, da je dunajski nuncij pisal Karlu Boromejskemu, ki je bil kardinal in milanski nadškof (Encyclopaedia Britannica, St. Charles Borromeo. https://www.britannica.com/biography/Saint-Charles-Borromeo (30. 7. 2019)). 125 Navedek je povzet po Jožku Humarju (Humar, Primož Trubar, str. 374). 126 Humar, Primož Trubar, str. 374. 127 Navedek je povzet po Jožku Humarju (Humar, Primož Trubar, str. 374). 128 Naldini, Cerkveni krajepis, str. 328. 129 Celoten Hipolitov navedek se glasi: »… à quodam Linguae Slavicae, Amatore in communem utilitatem, ſtudioſae Juventuti, Interioris Auſtriae, Specialiter Dedicata« (Hipolit Novomeški, Grammatica Latino-Germanico-Slavonica, [naslovnica]). Prevod Kozme Ahačiča: »Nek ljubitelj slovenskega jezika jo še posebej posveča v splošno rabo ukaželjni mladini Notranje Avstrije« (Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 89). 130 Grdina, Slovenci. Jezik, str. 166–167; Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika, str. 24. 131 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 15, 19, 25, 212, 219, 236; Slovenski zgo- dovinski atlas, str. 134; Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 110. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...380 »Krajnſki jesik ſe na mnogo ſorto v‘ vuſtih tih prebivalzov ſkoraj v‘ vſaki vaſsi drvgazhi savija.«132 V tretjo skupino van den Berghejevih etničnih znamenj sodita tudi dve verski gibanji, ki ju lahko uvrstimo v polje ezoterike, gre namreč za štiftarje (Stifter) in skakače (Springer und Werfer). Prvo gibanje – štiftarji – je temeljilo na »nepooblaščeni« gradnji cerkva in kapel, ki so bile posvečene zlasti Materi Božji, pa tudi svetnikom. Namen »ustanavljanja« (stiften) sakralnih objektov, ki so bili postavljeni na oddaljenih, vendar izstopajočih krajih, je bil preprečevanje jeze svetnikov, ki naj bi se odrazila v naravnih nesrečah.133 Strah pred jezo svetnikov, epidemijami in naravnimi nesrečami, o katerih so govorili »jasnovidke« in »jasnovidci«, so med prebivalstvom običajno sprožile gradnjo cerkva, kot kažeta zgornja primera Svete gore in Gornjega Grada, ter bo- trovale nastanku mešanice poganskih in uveljavljenih katoliških verskih običajev. Nove cerkve so postale prostor verskega čaščenja, kjer so ljudje darovali votivne darove ali »žrtvene donacije« v obliki voska, konoplje, živine in drugih dobrin.134 Tovrstnim pojavom so nasprotovali zlasti protestanti, tako tudi Trubar ni izbiral besed, ko je govoril o »zludijevih babah«, ki so govorile o prikazovanju Matere Božje in njenih zahtevah po gradnji novih sakralnih objektov.135 Štiftarstvo se je v določeni obliki gradnje novih cerkva ohranilo še v čas katoliške obnove.136 Občasno je med samoniklim verskim gibanjem in Katoliško cerkvijo prišlo do nekakšnega sporazuma, saj je slednja priznala določene štiftarske cerkve in romarske poti.137 Nekatere od teh so se v 17. stoletju razvile v pomembna romarska središča za celoten slovenski etnični prostor, kot npr. Nova Štifta pri Gornjem Gradu na Štajerskem, Sveta gora nad Solkanom na Goriškem in Nova Štifta pri Ribnici na Kranjskem.138 Drugo versko gibanje so predstavljali skakači (Springer), imenovani tudi novi štiftarji. Podobno kot starejše gibanje so tudi skakači gradili cerkve in kapele, bistveni del njihovega bogoslužja pa je bilo samotrpinčenje, s katerim so se skakači, ki so verovali v skorajšnji nastop poslednje sodbe, želeli očistiti grehov.139 Tako kot štiftarje so protestanti ostro obsodili tudi skakače. Čeprav so bili nekateri duhovniki privrženci gibanja, je uradna Katoliška cerkev štiftarje obsodila, proti njim pa sta 132 Velika pratika ali Kalendar sa tu lejtu 1795, [str. 25, ni paginacije]. 133 Benedik, Štiftarji, str. 140; Pörtner, A Religion for the People?, str. 69–70. 134 Pörtner, A Religion for the People?, str. 70. Trubar o tem poroča kralju Maksimilijanu: »… vil tausent Windiſch Bauren vnnd Beurin kommen ſein / vil groß vnd klein Vieh / Klaider / Gelt / Wachs / Kertzen / Käß / Woll vnnd Flachs / auch anders gebracht / vnd der Junckfrawen Maria / die in der ſelbigen CapelIen jr Wonung ſoll haben / geopffert« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 443). 135 Trubar v svojem nemškem posvetilu hrvaškega Prvega dela Novega testamenta kralju Maksimilijanu iz leta 1562 opiše štiftarstvo na primeru gradnje nove cerkve pri Gornjem Gradu (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439–444, [prevod] str. 472–476). 136 Pörtner, A Religion for the People?, str. 70. Glej primer cerkve sv. Jožefa v župniji Dobrepolje: Valvasor, Die Ehre, VIII., str. 741. 137 Ožinger, Kriza cerkvenega življenja, str. 102. 138 Benedik, Štiftarji, str. 140. 139 Ožinger, Kriza cerkvenega življenja, str. 102. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 381 odločno nastopila tudi deželna kneza Karel II. in Ferdinand II. Skakaštvo se je v dveh valovih razširilo po velikem delu slovenskega etničnega prostora, in sicer se je v zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja razmahnilo zlasti na Kranjskem, v prvi tretjini 17. stoletja pa na vzhodu Spodnje Štajerske.140 Skupna značilnost obeh gibanj, tako štiftarjev kot skakačev, je v bila v tem, da sta se v sicer različnih časovnih obdobjih pojavili le v notranjeavstrijskih deželah in samo med slovenskim etničnim prebivalstvom, zato ju lahko uvrstimo med etnična znamenja, ki so v zgodnjem novem veku do določene mere zaznamovala Slovence kot etnično skupnost. Po drugi strani se je v prvi polovici 16. stoletja na skrajni jugovzhod Svetega rimskega cesarstva iz osrednjih predelov države med kmečko prebivalstvo do določene mere razširilo tudi nemško prekrščevalstvo.141 Da so zgoraj našteti etnični znaki kot jezik in imenjski fond lahko zanesljiv indikator pripadnosti določeni etniji in uporaben kriterij pri raziskovanju etnične sestave določenega ozemlja ali naselja v predmodernih obdobjih, kažejo tudi študije o etnični sestavi mest na slovenskem etničnem prostoru v srednjem in zgodnjem novem veku, ki temeljijo na teh dveh kriterijih.142 Ob koncu pregleda vedenjskih (behaviorističnih) etničnih znamenj si lahko ogledamo še nekaj opisov značajskih lastnosti Slovencev. Trubar je za svoje rojake zapisal: »To ljudstvo je pošteno, zvesto, resnicoljubno, poslušno, gostoljubno in blago, ki se do vsakogar, tudi do tujcev vede prijazno in spoštljivo …«143 Rotar ocenjuje, da so slednje navedbe zgodovinsko ustrezne.144 Četudi bi zgornjim Trubarjevim besedam nemara kdo očital romantično nekritičnost, je reformator po drugi strani svojim rojakom in domovini namenil tudi ostro, a konstruktivno kritiko, ko se mu je ta zdela potrebna. Tako je za svoje ljudstvo dejal, da: »… je pa preveč in močno praznoverno …«,145 v pismu Adamu Bohoriču iz leta 1565 pa je obžaloval »bedno rovtarstvo«, razširjeno v svoji domovini, ter zapisal: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.«146 140 Pörtner, A Religion for the People?, str. 70–71. 141 Ožinger, Kriza cerkvenega življenja, str. 100–102. 142 Študije o etnični in jezikovni podobi mest na Slovenskem: Valenčič, Etnična struktura, str. 137–139; Golec, Was bedeutet, str. 37–64; Golec, Regionalne razlike, str. 23–38; Golec, Etnično- jezikovna struktura, str. 401–410; Oman, Slovenci, slovenski jezik, str. 213–221. Boris Golec opozarja na past, v katero se lahko ujamemo pri ugotavljanju etnične pripadnosti na podlagi imenjskega fonda, saj so pisarji nemškemu jeziku prilagajali zlasti zapisovanje osebnih imen, medtem ko so bili priimki germanizirani v manjši meri (Golec, Etnično-jezikovna struktura, str. 403). 143 Izvirnik: »Vnd ſie iſt ein gut erbar / trew / warhafft / gehorſam / Gaſtfrey / vnnd miltes Volck / das ſich gegen allen Frembden vnd jederman freuntlich vnnd wol haltet vnd erzeigt« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 339–440). Gl.: Rotar, Die Nationwerdung, str. 46. 144 Rotar, Die Nationwerdung, str. 46. 145 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 472. Izvirnik: »Aber zuuil vnd zu groß Abergleubiſch …« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 440). 146 Prevod Antona Sovrèta po izvirniku: »Non dubitamus te perspicere ac non semel deplorare tristem hanc harum regionum patriae nostrae calamitatem ac barbariem: utpote, in quibus bonarum artium humaniorumque studiorum contemptus et neglectio passim iam turpiter dominatur« (Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, št. 51, str. 198–199). V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...382 Slovenska etnična identiteta: Od etnične kategorije prek mreže do etnije V skladu z modelom razvoja etničnih skupnosti Dona Handelmana in Anthonyja D. Smitha,147 ki je bil predstavljen v prvem delu te študije, bom na tem mestu po- nudil svoj poskus njegove aplikacije na slovensko zgodovino do pojava narodnega gibanja. Kot ključni kriterij za ocenjevanje »razvojne stopnje« etnične skupnosti model upošteva izgrajenost lastne identitete in na tej podlagi loči: 1) etnično kate- gorijo, 2) etnično mrežo in 3) etnično skupino ali etnijo. Ob tem kaže spomniti na Aristotelovo načelo, da se teorija vselej umika izsledkom opazovanja, saj bomo v danem primeru opazili, da razvoj slovenske etnične identitete ni bil linearen, temveč se v njegovi zgodovini pojavijo obdobja, ko so nanjo delovale močne sredobežne sile v obliki procesov etnične fi sije. Etnična kategorija Etnična kategorija je ohlapna skupnost, katere člane povezuje eno ali več etničnih znamenj. Njeni člani poenostavljeno povedano vedo bolj to, kaj niso, kot to, kaj so, in se določajo zlasti v odnosu do drugačnih. Ker je jezik najpomembnejše etnično znamenje vertikalnih ali demotskih etničnih skupnosti,148 kar so v predmoderni dobi bili tudi Slovenci, si najprej oglejmo, kako je bilo z razvojem slovenščine. Jezikoslovci ugotavljajo, da se je slovenski jezik razvil iz praslovanščine, ki so jo govorili Alpski Slovani149 med 8. in koncem 11. stoletja. V tem času se je slovenščina postopno začela ločevati od drugih praslovanskih narečij, ki so služila kot osnova za druge slovanske jezike. Potemtakem so Brižinski spomeniki, nastali med letoma 972 in 1039, zapisani v zgodnji slovenščini, ki je nato do 16. stoletja dobila že vse današnje narečne skupine, razen rovtarske, ki se je pridružila v 17. stoletju.150 Nastanek slovenske etnične mreže je tesno povezano z razvojem slovenščine v lasten jezik, nanjo pa so nedvomno vplivali tudi drugi dejavniki, kot npr. konsolidacija meje med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom okrog leta 1200.151 Poleg jezika se je izoblikovala tudi slovenska materialna, socialna in duhovna ljudska kultura,152 ki sodi v drugo in tretjo skupino etničnih znamenj, naštetih v prejšnjem poglavju. V tem kontekstu velja omeniti še, da so že v srednjem veku nastale tudi nekatere od temeljnih zgodb iz nabora slovenskega mitomotorja, katerih motivi so se nato pojavljali v ljudskem in kasneje tudi umetnem slovstvu. Tak primer predstavlja ljudska balada Pegam in Lambergar.153 147 Handelman, The Organization, str. 187–200. Gl. tudi Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta (del 1.), str. 94–95. 148 Smith, The Ethnic Origins, str. 78. 149 O Alpskih Slovanih glej: Štih, Konfrontacija, akulturacija in integracija, str. 12–40. 150 Grdina, Slovenci. Jezik, str. 166–167; Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. 151 Kosi, … quae terram, str. 58–71, 90–91; Slovenski zgodovinski atlas, 69–70. Gl. tudi Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 106–116. 152 Cevc, Genese der slowenischen Volkskultur, str. 559–580. 153 Golež, Re-creation of Ballads, str. 54–55, 57. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 383 Reformacija in nastanek slovenske etnične mreže Ne glede na ohlapnost etnične mreže, kakršno so na prelomu iz srednjega v zgodnji novi vek predstavljali Slovenci, je Janez Höfl er prepričljivo dokazal, da Trubarjeva evokacija svojih rojakov »Lubi Slovenci« leta 1550 ni bila reformatorjeva iznajdba nove skupnosti, temveč zgolj naslavljanje že obstoječe etnične entitete.154 Do identičnega sklepa je že pred tem prišel tudi Radoslav Katičić, ki je tozadevno zapisal: »Es kann daher nicht der geringste Zweifel bestehen, daß es zu Trubars Zeiten bereits so etwas wie ein seiner selbst bewußtes windisches [slowenisches] Volk gegeben hat.«155 Čas reformacije, zlasti leta med 1550 in 1584, ko je nastal slovenski knjižni jezik, lahko v skladu z izbranim teoretskim pristopom označimo za prehod iz etnične kategorije v etnično mrežo. Od izida prvih Trubarjevih del Katekizma in Abecednika do objave Dalmatinovega prevoda Biblije in Bohoričeve slovnice se je torej zgodil kvalitativni preskok.156 Poleg protestantske knjižne norme sta v tem obdobju nastali še dve novi kolektiviteti, in sicer koncept slovenske Cerkve157 ter zametek mita o etnični izbranosti,158 katerih avtor je prav tako Primož Trubar. Medtem ko je prvi tudi po zmagi katoliške strani v času katoliške dobe zaznamoval razmišljanje določenih cerkvenih krogov znotraj Ljubljanske škofi je, je drugi zlasti vplival na motivacijo protestantskih piscev. Slovenska etnična skupnost, katere člani so do sredine 16. stoletja vedeli predvsem to, kaj niso, da jih torej od sosednjih ljudstev loči poseben jezik in dolo- čene etnološke posebnosti, kot npr. da so Slovenke nosile posebno dolge naglavne rute, je dobila več vsebine in prerasla v bolj defi nirano etnično mrežo. Podobno kot drugod po Evropi je tudi na Slovenskem rodoljubni ali etno-nacionalistični moment odigral pomembno vlogo pri motivaciji reformatorjev, četudi je bila etnično-jezi- kovna pripadnost v času reformacije po svojem pomenu za konfesionalno, ki ji je tedaj pripadal nesporni primat na področju kolektivne identitete.159 154 Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 8. 155 Katičić, Ein Außblick, str. 18. Povzeto po: Pörtner, A Religion for the People?, str. 64–65. 156 Da so bila desetletja druge polovice 16. stoletja prelomna ne le na verskem temveč tudi na kulturnem področju, se je dobro zavedal tudi Trubar. Tako je reformator v že omenjenem posvetilu dela Ta celi Novi Testament württemberškemu vojvodi Ludviku 1. maja 1582 med drugim zapisal: »Denn vns vnd meniglich ist bewuſt / daß vor vier vnnd dreiſſig Jaren / kein Brieff oder Regiſter / vil weniger ein Buch / in vnserer Windiſchen Sprach zufi nden war / denn man hielts dafür / die Windiſche vnd Vngeriſche Sprachen / weren ſo grob vnd Barbariſch / daß man ſie weder ſchreiben noch leſen könne« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 270). 157 Vidmar, Schönleben in koncept, str. 9. Gl. tudi: Kerševan, Božja beseda, str. 31–32. 158 Smith navaja štiri mitološke motive, ki lahko sestavljajo (nacionalno) mitologijo: 1) izvor in poreklo, 2) osvoboditev in migracija, 3) zlata doba s svojimi junaki in sagami ter 4) izvoljeno ljudstvo (Smith, National Identity, str. 66; Smith, Ethno-Symbolism, str. 76, 93–94; Smith, The Ethnic Origins, str. 200–208). 159 Treichler, Das von nationalen Motiven geleitete Handeln, str. 2–22; Haug-Moritz, Luther in nemška nacija, str. 372–391. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...384 »Baročni zastoj etnogeneze« Razvoj slovenske etnične identitete ni bil linearen, temveč lahko po oblikovanju knjižnega jezika in koncepta slovenske Cerkve v drugi polovici 16. stoletja govorimo o »zastoju etnogeneze«.160 To seveda ne pomeni, da sta 17. in 18. stoletje prinesli kulturno nazadovanje. Prav nasprotno, konec neposredne osmanske nevarnosti, ki je splahnela med 5. avstrijsko-turško vojno (1683–1699), je za slovenski etnični prostor pomenil pravi gospodarski in kulturni razcvet. V tem času si je slovenska kulturna krajina nadela baročno preobleko, ki jo zaznamuje do današnjih dni.161 Baročna kultura je bolj kot pri ljudstvu, ki je poleg konfesije pomembno zaznamovalo reformatorje, svoj navdih iskala pri bibličnih zgodbah in antični mitologiji.162 Reformatorsko rodoljubje je zamenjal baročni deželni patriotizem.163 Absolutizem in prevladovanje dinastičnih interesov v zunanji politiki164 sta od vodilnih družbenih slojev zahtevala zavračanje etnične diferenciranosti.165 Konsolidacija državnega aparata pa je na prostoru habsburških dežel krepila deželne identitete, ki so bile še nekaj stoletij pred tem omejene zgolj na ozko skupino plemstva.166 Naštete družbeno-politične dinamike so imele za poledico procese etnične fi sije slovenske etnične mreže ter naslonitev nekaterih pokrajin na meji z ogrskim kraljestvom na hrvaško-kajkavski etnični prostor (kroatizacija).167 Na začetku obdobja katoliškega pismenstva se še srečujemo s sklicevanjem na etnično-jezikovno kolektiviteto, kot npr. v predgovoru Čandkovega prevoda Kate- kizma Petra Kanizija iz leta 1615, v katerem naletimo na formulacijo: »… lih kakòr popréj sa Némze, taku tudi ſedaj sa Krajnze inu vſeshlaht Slovénze …«168 Nakar 160 Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 161 Voje, Avstrijsko-turške vojne, str. 151–152; Slovenski zgodovinski atlas, str. 119. 162 Koruza, Barok. Književnost, str. 198. 163 Žvanut, Od viteza, str. 110–111. Janez Vajkard Valvasor je svojo fi lozofi jo patriotizma oprl na Platonov spis Kriton, o Sokratovem dolžnostnem čutu do domovine (Valvasor, Die Ehre, I., str. [8–9]; Platon, Apologija Kriton, str. 46–47). 164 Tilly, Evropske revolucije, str. 48, 56, 240. 165 Armstrong, Nations before Nationalism, str. 4; Armstrong, Pristop k nastanku narodov, str. 41. 166 Brunner, Land and Lordship, str. 139–199. 167 Janez Höfl er tozadevno ugotavlja: »Ko sledimo krepitvi deželnega partikularizma v 17. in 18. stoletju, v katerem izraza »Slovenci« in »slovenski« v takšnem vseobsegajočem pomenu besede tako rekoč izgineta, vidimo, da je šel razvoj prav v nasprotno smer« (Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 11); Golec, Nedokončana kroatizacija. 168 Canisius, Catechismus Petri Canisij, pag. 2. Čandek je v uvodu v svoj prevod Ka- nizijevega Katekizma (Augsburg, 25. marec 1615) o jeziku zapisal: »Dokler ſe pak takuſhne Bukvize nemoreo povſod dobyi, ali vékſhi Saklade iméti hozheo, kakòr kéj ty premoreo, katéri nyh potrebujejo, tako néj (Hvala Bogu) na takuſhnimi Bogabojezhimi Perſonami v’ Lublani doli ſhlu, katére h’Zhasty Boshji inu tim lubim mladim Otrozhizhom k’dobrimu, tudi drugim, katéri nesnajo Piſmu, s’Svetovanjem inu Pomozhjo ſe cilu volné najdeo, debi ta osgoraj iménovani Catechismus P. CANISII, v’letéh Bukvizah, najſi nikár s’malu dènarji, ſkusi nove malane Figure vun dan bil, katére k’vékſhi Zhaſty Boshji, lih kakòr popréj sa Némze, taku tudi ſedaj sa Krajnze inu vſeshlaht Slovénze cilu Pridne bodeo. Se taku ima dobru vupati, de letu dobru namiſhlenu Déllu vſém Bogashelnim Fajmoſhtram, duhovnim Paſtirjam, vſém Catholiſhkim Stariſhim inu Shumaſhtrom, tudi Duhovni inu Deshelſki Goſpoſzhini (katérim Isvelizhajne ſvoih Podloshnikou Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 385 je v 17. stoletju deželna identiteta vse bolj prednjačila pred etnično in jezikovno. Ker pa etnična identiteta ni izginila, se je s pričo krepitve občutkov pripadnosti političnim entitetam kranjsko ime začelo uporabljati kot etno- in lingvonim deloma tudi za Slovence izven same Kranjske (karniolizacija).169 Dober primer novih identitetnih razmer je prvi kranjski polihistor Janez Ludvik Schönleben, ki je bil po etnični pripadnosti po očetu Nemec, po materi pa Slovenec.170 Kot kaže, je Schönleben v Ljubljani odraščal v pretežno slovensko govorečem okolju, saj je zapisal, da nemščina ni njegov »prirojeni« (angeborner) jezik.171 Učenjak je bil izpričan kranjski patriot in se čudil, da: »… Ogri narodov ne razlikujejo po domovini in pokrajini, ampak po rodu«,172 kar kaže zelo jasen kontrast z razmerami v habsburških dednih deželah, kjer je bilo ljudem za razliko od Ogrskega kraljestva tisti čas očitno pomembneje, kdo je bil Kranjec, Štajerec ali Korošec, kot to, kdo je bil Slovenec ali Nemec. Po drugi strani se Schönleben v svoji pridigi Oeſterreichiſche Veste vnnd Vormaur iz leta 1675 tudi sam označil za Nemca, rekoč: »Wir Teutſchen pfl egen zuſprechen es iſt kein Veſtung ſo ſtarck verſperrt / daß nit ein Eſel mit Gold beladen hineindringen moͤge ...«173 Je kranjski polihistor z navedbo pri Filipu II. Makedonskem izposojenega reka mislil na svojo politično pripadnost Svetemu rimskemu cesarstvu nemške narodnosti ali na svojo etnično nemškost, pa ostaja predmet razprave. Poleg tega pri Schönlebnu opazimo tudi občutek pripadnosti nastajajoči habsburški monarhiji – Avstriji, ki je nastajala z vse tesnejšim povezovanjem dednih dežel pod žezlom avstrijske veje dinastije.174 Prav tako ostaja odprto vprašanje, ali je slovenska etnična identiteta v času t. i. »baročnega zastoja« ponovno zdrsnila na raven etnične kategorije, ali lahko tudi za čas 17. in 18. stoletja še vedno govorimo o slovenski etnični mreži. Po eni strani so se za etničnost ključni dosežki reformacije nadaljevali v katoliško dobo. Kozma Ahačič ugotavlja, da je kontinuiteta na ravni zgodovine jezikovne rabe in misli o jeziku očitna. Enotnost jezikovne norme, ki se je oblikovala v času protestantizma, so ohranjale izdaje lekcionarja, osnovanega na jeziku Dalmatinovega prevoda Biblije iz leta 1584,175 kar nazorno kaže Schönlebnovo napotilo za pisavo in branje iz leta 1672: »Zato pišemo po šegi rodu, govorimo pa po šegi pokrajine.«176 v’Sèrzi leshy) lubésnivu inu dopadlivu bode: …« (Catechiſmus Petri Caniſii, pag. 2–3). 169 Štih, Slovenci. Ime, str. 165; Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 11, 42, 47; Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 21–27, 98, 100, 232; Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 46–48; Golec, »Lubi Slovenci« [tipkopis]; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 170 Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben, str. 21–46. 171 Prav tam, str. 37. 172 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 128. 173 Schönleben, Oeſterreichiſche Veste vnnd Vormaur, pag. 7. O podobnih primerih s Koroškega glej: Domej, Klagenfurt und seine Slowenen, str. 278–279. 174 Schönleben, Dissertatio polemica, Pars posterior, pag. 167. O tem: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 104–105. 175 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 227–229. 176 Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika, str. 38. Pri citatu gre za prevod Brede Pogorelec iz latinščine: »Quare ſcribamus more gentis, loquamur more regionis …« (Schönleben, Evangelia inu lystuvi, [pag. 18]). V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...386 Na ta način se je navzlic postopni drobitvi zlasti v 18. stoletju knjižna norma ohranila, čeprav je bila Bohoričeva slovnica do leta 1715 pozabljena.177 Kulturno enotnost slovenskega etničnega jedra so v tem obdobju s svojim nadnarečnim pridigarskim jezikom ohranjali tudi redovni pridigarji, zlasti iz vrst domini- kancev, jezuitov in frančiškanov, ki so se redno selili po celotnem slovenskem etničnem prostoru.178 Slovensko pismenstvo, čeprav med letoma 1612 in 1672 ni bila natisnjena nobena slovenska knjiga, ni zamrlo, temveč se je nadaljevalo v rokopisni obliki ter proizvedlo kompleksen sestav literarnih besedil, ki so obsegala meditativno-pripovedno prozo, duhovno pesem in duhovno dramo.179 Povezovalno vlogo so odigrale tudi nekatere romarske poti, ki so bile pomembne za celoten etnični prostor.180 Slovenci kot etnična skupnost ali etnija ter začetki narodnega gibanja. Kot posledica procesov etnične fi sije v času »baročnega zastoja etnogeneze« in postopnega uveljavljanja nemščine181 se je položaj slovenščine skozi zgodnji novi vek do druge polovice 18. stoletja poslabšal do te mere, da je nemščina postala izključni jezik države, znanosti in omike.182 Kot znanilka sprememb na tem področju je leta 1768 izšla Kraynska Grammatika Marka Pohlina, ki je v predgovoru svoje rojake spodbujal: »Schämen wir uns nicht unſerer Muterſprach liebſte Landesleute! Sie iſt nicht ſo ſchlecht, als ihr es glaubet.«183 Konec obdobja baroka tako na Slovenskem zaznamuje z evropskimi racionalističnimi trendi navdahnjeno zanimanje za naravoslovje, zgodovino, ljudske običaje in slovenski jezik.184 Etnična in jezikovna pripadnost sta v Evropi vzhodno od Rena vse bolj postajali ključna stebra kolektivne identitete, kar se je odrazilo tudi pri spremembi fokusa zgodovinopisja. Medtem ko je baročna doba postregla z vrsto deželnih zgodovin in topografskih del, ki so jih za slovenski prostor prispevali Martin Zeiller, Janez Ludvik Schönleben in Janez Vajkard Valvasor, je v času razsvetljenstva ključni predmet zanimanja in samoidentifi kacije postalo ljudstvo. Prihajajočo novo družbeno paradigmo je dobro skiciral Anton Tomaž Linhart, ko je v Laibacher Zeitung 17. avgusta 1786 napovedal ukvarjanje z narodom, ki prebiva med Dravo in Jadranom, in čigar zgodovino so: »… bisher nur stuͤkweise, und zerstreut, in den Annalen der 177 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 87. 178 Prav tam, str. 233. 179 Ogrin, Slovenski rokopisi 17. stoletja, str. 25–26; Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 227. 180 Tako vlogo so imele npr. s strani Katoliške cerkve legitimirane štiftarske romarske poti, ki so bile omenjene že zgoraj (Ožinger, Kriza cerkvenega življenja, str. 102), ali pa t. i. »kranjsko romanje« (Krainer Wallfahrt) h grobu Heme Krške na Koroško, ki so se ga od 17. stoletja dalje udeleževali romarji iz Kranjske, Spodnje Štajerske, Istre in Furlanije (Wakounig, Hemma von Gurk, str. 153–154). 181 Golec, Slovenščina pred kazenskimi sodišči, str. 147–176. 182 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 36. 183 Pohlin, Kraynska Grammatika, pag. 11. 184 Vodopivec, Razsvetljenstvo, str. 115. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 387 Laͤnder, die sie bewohnt, aber niemal im ganzen Zusammenhange ihrer Schiksale und Begebenheiten gezeigt.«185 Linhartova napoved dela Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs,186 katere prva dva dela sta nato izšla v letih 1788 in 1791, jasno kaže na to, da je variirajoči pomen etničnosti po času baročnega premora začel ponovno naraščati. Etničnost in jezik sta tokrat presegla pomen, ki sta ga imela v času reformacije, ter kot kolektiviteti prehitela versko pripadnost in deželne identitete, vse dokler nista z revolucijo 1848 postala ključni aksiom političnega življenja pretežnega dela Evrope. Obdobje narodnega preroda, kot ga imenuje zgodovinopisje, je naposled zavrlo procese etnične fi sije ter spodbudilo dinamike etnične samoprenove. Z nastankom intelektualne elite, ki se je aktivno ukvarjala s slovenskim jezikom in posledično z interesi Slovencev kot skupnosti, lahko ocenimo, da je slovenska identiteta v tem času napredovala na raven etnične skupne ali etnije. Na slovenskem primeru se tretja stopnja Handelmanovega in Smithovega modela gradacije etničnih vezi potemtakem prekriva s fazo A Hrochovega modela razvoja nedominantnih narodov.187 Integralni označevalci za slovenski etnični prostor: Od Trostove Slauoniae (1587) do Primiceve Slovénie (1810) Z razvijanjem in nazadovanjem etnične identitete med Slovenci je povezan tudi (ne)obstoj integralnih označevalcev za slovenski etnični prostor kot celoto. Vprašanju, ki si ga zastavlja to poglavje, se je do zdaj največ posvečal Janez Höfl er, zato v nadaljevanju navajam njegove ugotovitve z nekaj dodatki in lastnimi opa- žanji. Ime Slovenija, s katerim danes označujemo slovensko nacionalno državo, se je po vsej verjetnosti pojavilo v Vodnikovem krogu na začetku 19. stoletja. Höfl er tozadevno opozarja, da gre za skovanko iz pridevnika »slovenski« po latinskem vzorcu. Za slovanska ljudstva je bilo sicer značilno, da so za poimenovanje svojih dežel uporabljali kar pridevniške oblike svojega etnonima (npr. Hrvatska, Sloven- sko, Polska, Česko …).188 Označevalec Slovenija je torej otrok slovenskega narodnega gibanja, kar pa še ne pomeni, da integralni označevalci za slovenski etnični prostor kot celoto ne bi bili obstajali že pred tem. Höfl er navaja več primerov rabe latinskih označevalcev: Slauonia, Sclavonia in Sclavenia za slovenski etnični prostor za čas srednjega in zgodnjega novega veka ter ugotavlja, da gre pri variantah tega označevalca za deželo, kjer živijo Slovani. Termin je tako poleg ozemlja današnje Slovenije v virih lahko označeval tudi sosednjo hrvaško Slavonijo, v svoji italijanski različici Schiavonia pa tudi Dalmacijo.189 Ne gre torej za domovinsko ime, ki bi bilo rezervirano izključno za slovenski etnični prostor, pač pa označevalec, ki je lahko označeval tudi njega. 185 Laibacher Zeitung, 17. 8. 1786, št. 33, [str. 3]. 186 Vodopivec, Razsvetljenstvo, str. 115. 187 Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 94–95. 188 Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 52–53, 69. 189 Prav tam, str. 14–17. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...388 Latinski označevalci so imeli tudi svoje nemške različice. Boris Hajdinjak navaja dve rabi nemških integralnih označevalcev za slovenski etnični prostor v povezavi s slovenskim kmečkim uporom leta 1515, in sicer je Sebastian Franck v leta 1538 objavljenem delu Germaniae Chronicon zapisal »Aufl auff im Windischen Land«, nakar je v pred letom 1561 objavljenem delu Spiegel der Ehren Clemens Jäger upor poimenoval »Bauern-Aufruhr im Windischland«.190 Dobro znana pa je tudi Trubarjeva navedba iz njegovega pisma Heinrichu Bullingerju iz leta 1555, da je sedemnajst let pridigal v »slovenski deželi« (Windischland).191 Po drugi strani lahko isti termin v virih, ki so sicer nastali na slovenskem etničnem prostoru, označuje tudi sosednjo deželo Slavonijo. Tak primer je nemški razglas o novem vinskem davku z dne 17. julija 1570, ki se med drugim nanaša na tuje vino, ki se je na Kranjsko uvažalo iz Ogrske (Vngern), Hrvaške (Crabaten) in Slavonije (Windisch lanndt).192 V nekoliko mljašem ukazu, ki je bil napisan v slovenščini, je nemški Windisch lanndt zamenjala slovenska sintagma »ys […] Besyakov«.193 Oba označevalca se torej nanašata na sosednjo deželo onstran meje Svetega rimskega cesarstva, ki so jo naseljevali kajkavski Slavonci.194 V zgodnjem novem veku sta tako latinska Slavonia kot nemški Windischland označevala politično in upravno entiteto Slavonijo s središčem v Zagrebu,195 poleg tega pa sta lahko služila tudi kot integralna označevalca za slovenski etnični prostor, ki sicer ni imel političnih, pač pa etnično-jezikovne atribute. Zato je pri ugotavljanju označenca vselej potrebna kontekstualizacija.196 Kot integralni označevalec za etnični prostor sta se uporabljali tudi slovenska in nemška sintagma slovenske dežele in windische Länder ali Lande.197 Trubar 190 Hajdinjak, Kmetje nimajo nobene pravice, str. 71. 191 Slovenski reformator je švicarskemu kolegu 13. septembra 1555 zapisal: »… und ans denselbigen 17. jar nacheinander in Windischland gepredigt …« (Elze, Primus Trubers Briefe, št. 2, str. 19–20; Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 3, str. 19). 192 Jug, Slovenski »Zapovedni list«, str. 75. 193 Celotna besedna zveza se glasi: »ys Vogrov, Hervatov, Besyakov« (Jug, Slovenski »Zapovedni list«, str. 79). Izvirnik: ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 416 (fasc. 285), pag. 1883–1898. Glej tudi: Neznani rokopisi slovenskega slovstva. Razglas za vinski davek iz leta 1570. http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_089/VIEW/ (3. 10. 2019). 194 Sintagma »kajkavski Slavonci« je arbitrarna. 195 Kajkavski Slavonici so svojo domovino po Antonu Vramcu še dolgo v zgodnji novi vek imenovali na Szlouenieh (Vramec, Kronika Vezda, pag. 59r, 64r). Nato pa se je slavonsko ime tako na teritorialnem kot tudi etničnem in jezikovnem področju kot posledica kroatizacije začelo umikati hrvaškemu. Medtem pa se je slavonsko po koncu osmanske oblasti nad pretežnim delom Ogrske (1699) v 18. stoletju razširilo na vzhod na celotno medrečje med Savo in Dravo. Zato se je »nova« Slavonija nekaj časa imenovala tudi Spodnja Slavonija (Sclavonia inferior) za razliko od stare ali Gornje Slavonije (Sclavonia superior) ob meji Cesarstva, kjer je slavonsko ime tedaj še sobivalo s hrvaškim (Hrvatska enciklopedija, Slavonija. http://www.enciklopedija. hr/Natuknica.aspx?ID=56610 (27. 7. 2019)). 196 Tak primer je pismo kranjskih deželnih odbornikov Hansu Ungnadu z 9. decembra 1563: »Ueber den abgang der bücher wird e. hrl. aus Fabian Kirchpergers, unseres und der landschaft kriegssecretari schreiben ansführliches vemehmen. E. hrl. weiß, daß Crabaten und Windischland fast verwüstet, verderbt und verarmt ist« (Elze, Primus Trubers Briefe, št. 43, str. 378). 197 Primer pisma Bullingerju s 13. marca 1557, v katerem Trubar med drugim zapiše: »… jr wöllet das keins wegs glauben vnd mich entschuldigen, dan solches hab ich weder jn windischen Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 389 se je tako v predgovoru v Novi Testament iz leta 1557 obračal k vsem dobrim in bogaboječim kristjanom, »kir v tih slovenskih deželah prebivate …«.198 V svojem posvetilu kralju Maksimilijanu v Prvemu delu Novega testamenta v hrvaškem jeziku iz leta 1562, s katerim smo se že večkrat srečali, naletimo na nemške različice sin- tagme, le da je avtor za razločevanje med prostoroma Slavonije in slovenskih dežel pri opisovanju slednjih dodal še pridevnik gornje (obern): »… Obern Windiſchen Ländern …«199 S podobnimi zloženkami pa so se označevali tudi etnični teritoriji drugih ljudstev.200 Koncept slovenskega etničnega prostora kot domovine in zaključene celote v 16. stoletju ni bil zgolj ad hoc iznajdba za potrebe pisemske korespondence, temveč koncept, ki je bil razširjen med intelektualno elito. Trubar je v svojem predgovoru h Katekizmu z dvejma izlagama iz leta 1575 ostro nastopil proti dvema katoliškima tiskoma, ki sta bila izšla leto poprej, in sicer katoliškemu katekizmu cistercijanca Leonharda Pacherneckerja iz Vetrinja201 in anonimni jezuitski disputaciji.202 Za slednji polemični spis Trubar zapiše, da je bil natisnjen »zu Grätz in Steyr / nahe bey vnſerm Vatterland«.203 Kar kaže, da je Trubar svoj Vatterland pojmoval po njegovih etničnih in ne po političnih deželnih mejah, čeprav so bile prve mestoma težko jasno določljive. Ko bi imel za svojo domovino zgolj Kranjsko,204 bi težko trdil, da ji je štajerski Gradec tako blizu. Poleg tega ima Trubar oba katoliška meniha, s katerima v omenjenem spisu polemizira, za svoja rojaka (»ſeind beide vnſere Landſleut«),205 čeprav je bil vetrinjski landen noch zu Rotenburg an der Thauber, vil weniger alhie weder an der cantzel noch in priuatis colloquijs die gedacht noch gered; …« (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 4, str. 23). Podobnih primerov je v reformatorjevi korespondenci še več. 198 Navedek povzet po: Trubar, Tiga Noviga, str. 15. O tem glej: Kerševan, Božja beseda, str. 24. 199 Gre za omembe: »Der obern Windiſchen Ländern / gemeines Volck …«, »Vnd der Obern Windiſchen Ländern / Lands Oberkeit / Grauen / Freyherren / Ritter / vnd die vom Adel / können gut Teutſch / vnd jr vil Lateiniſch vnd wäliſch.« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439) in: »durch betrug / von liederlichen Leutten vnnd von den geitzigen Pfaffen in den obgemelten obern Windiſchen Ländern / ſind auffkommen vnd gebawet …« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 443). 200 Trubar pozna tudi »(zgornje) nemške dežele« (»in disen obern teütschen landen«; »in teütschen landen«) in »laške dežele« (»jn walischen landen«) (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 69, str. 228; št. 81, str. 332; št. 28, str. 144). 201 Po Trubarju naj bi se naslov izgubljenega katoliškega katekizma glasil Compendium Ca- techismi Catholici in Slauonica lingua, per Quastiones, in gratiam Catholice iuuentutis propositum. Per fratrem Leonhardum Pachenekerum, professum ac Sacerdotem caenobij Victoriensis almi Cistiriensis ordinis, Graecij Styrie Metropoli, apud Zachariam Bartschium, Anno 1574 (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 199). Gl.: Domej, Klagenfurt und seine Slowenen, str. 277. 202 Jože Rajhman navaja, da je z disputacijo mišljen spis De vera et sacrosancta Christi, quam habet in terris, ecclesia militante assertiones theologicae, ki naj bi ga leta 1574 objavil nemški jezuit Heinrich Blyssen (Rajhman, Trubar, Primož. https://www.slovenska-biografi ja.si/ oseba/sbi729148/ (26. 7. 2019)). 203 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 199; Rajhman, Trubar, Primož. https://www. slovenska-biografi ja.si/oseba/sbi729148/ (25. 7. 2019). 204 Trubar se je, kot smo videli že zgoraj, poleg Slovenca imel tudi za Kranjca in Raščičana. 205 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 201. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...390 cistercijanec Leonhard Pachernecker po deželni pripadnosti verjetno Korošec.206 Kdo je bil drugi katoliški avtor – »ein Jeſuiter«, s katerim je polemiziral Trubar, ne vemo, očitno pa ga je slovenski reformator štel za svojega rojaka. Jože Rajhman navaja, da naj bi bil to nemški jezuit Heinrich Blyssen doma iz Kölna,207 vendar se zdi ta navedba netočna. Malo verjetno je namreč, da bi Trubar jezuita, ki je bil doma iz Porenja, imel za rojaka. Če je Rajhmanova navedba točna, pa je netočen sklep o Trubarjevem pojmovanju domovine, ki se pokriva s slovenskim etničnim področjem.208 Höfl er opozarja na še enega zgovornega pričevalca tega koncepta, in sicer na latinsko pesnitev Matije Trosta iz leta 1587, ki jo je učeni Vipavec dodal svojemu prevodu nagrobnega govora Jakoba Andreaeja za pokojnim Trubarjem. Pesnitev primerja pomen Martina Luthra in reformacijskega Wittenberga za Nemčijo (Germania) s pomenom Primoža Trubarja in Ljubljane za »Slovenijo«, kot Anton Sovrè prevaja Trostov označevalec Slauonia.209 Ključni verz se v Sovrètovem prevodu glasi: »Dókler bo Nemčija zvesta, cvelà bo Lutrova slava, / hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj; / dokler Slovenija bo zvesta, cvelà bo Trubarja slava, / hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj.«210 V času t. i. »baročnega zastoja etnogeneze« integralni označevalci za slovenski etnični prostor niso bili potrebni, ker je bila ljudem obravnavanega prostora njihova teritorialna oziroma deželna pripadnost pomembnejša od etnične in jezikovne. Medtem ko je v času karniolizacije zlasti v 17. in 18. stoletju, kot bomo videli v posebnem poglavju, ime Kranjci občasno označevalo vse Slovence, je do zdaj edini znani predlog politične karniolizacije Slovencev nastal »šele« leta 1906. Podal pa ga je romunski politični mislec Aurel Popovici, ki je v svojem programu z naslovom Die Vereinigten Staaten von Großösterreich predlagal preureditev Avstro-Ogrske v zvezo držav osnovanih na narodnih, in ne zgodovinskih, deželnih mejah. Čeprav se Popovici v svojem spisu vselej kritično opredeljuje do zgodovinsko- političnega principa, ki je vztrajal pri »nedotakljivosti tako imenovanih zgodovinskih individualnosti dežel«, ter namesto tega zagovarja nacionalno-politični koncept ločitve narodnosti po etnografskem ključu,211 je ravno v slovenskem primeru pokazal 206 Kidrič, Pachernecker, Lenart. https://www.slovenska-biografi ja.si/oseba/sbi400366/ (26. 7. 2019). 207 Rajhman, Trubar, Primož. https://www.slovenska-biografi ja.si/oseba/sbi729148/ (26. 7. 2019). O izvoru glej: Catolic Online. Heinrich Blyssen. https://www.catholic.org/encyclopedia/ view.php?id=1956 (26. 7. 2019). 208 Trubar je za svojega rojaka smatral tudi koprskega škofa Petra Pavla Vergerija, ki ga v pismu Bullingerju s 13. septembra 1555 prav tako označi kot »mein herr vnd landsman« (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 3, str. 19). Koper je v tem času ležal na robu slovenskega etničnega ozemlja, saj je mesto imelo slovensko zaledje. 209 Kot je bilo omenjeno že zgoraj, se označevalec Slauonia, ki ga uporablja Matija Trost, ne nanaša na nobeno politično-upravno tvorbo, temveč je v funkciji integralnega označevalca za slovenski etnični prostor. 210 Trostov izvirnik: »Dumque fi delis erit Germania fama Lutheri / Et laus doctrinâ parta superstes erit. / Dumque fi delis erit Slauonia fama Truberi / Et laus doctrinâ superstit erit« (Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 53, 69). 211 Popovici, Die Vereinigten Staaten, str. 291–292. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 391 tudi delno dovzetnost za zgodovinsko izročilo dežel, saj bi se po njegovem predlogu nacionalna državna entiteta za slovenski narod imenovala Kranjska (Krain), in ne Slovenija. Popovicijeva Kranjska je našteta na devetem mestu njegovega sezna- ma novih državnih enot znotraj cesarstva: »9. Krain – welches alle slowenischen Siedlungen umfassen würde.«212 Ko sta etnična in jezikovna pripadnost na prelomu iz 18. v 19. stoletje začela ponovno pridobivati pomen, se je hitro pojavil tudi nov integralni označevalec za celoten geografski prostor, na katerem je živelo slovensko ljudstvo. Tako nam je danes najstarejša znana omemba imena »Slovénia« ohranjena iz pisma Janeza Nepomuka Primica Valentinu Vodniku s 13. novembra 1810.213 Ni izključeno, da se novo ime za etnični prostor v Vodnikovem krogu ni pojavilo že poprej, vendar starejše omembe »Slovenie« trenutno še niso znane.214 Novi izraz se je postopno uveljavljal. Štiri leta pozneje mu je Primic v nemški obliki Slovenien priskrbel tudi prvo defi nicijo s seznamom teritorijev, ki jih domovinsko ime vključuje.215 Nova družbena paradigma, v kateri je ključni steber kolektivne identitete postala etnična in jezikovna pripadnost, se je na simbolni ravni dokončno uveljavil z objavo pesmi Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvetlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu pervimu, ki je bila objavljena v Novicah 4. septembra 1844.216 O Sloveniji kot integralnem označevalcu za slovenski etnični prostor 212 Prav tam, str. 308. 213 Omemba je ohranjena v akuzativu, Primic zapiše: »Moji Shtajarſki Slovénzi ſo na vakánzah sa Slovénio malo nabérali; eden na kateriga ſe narbolj sanèſem, ni ſhe priſhel, zhe je kaj múje vrednega nabrál …« (Primic, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca, št. 12, str. 42). O drugih omembah glej: Kidrič, Dobrovský in slovenski preporod, str. 158. 214 Glej: Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 52–53. 215 Primic je v svojem delu iz leta 1814 Slovenijo opredelil kot: »Unter Slovenien (»Slové- nſko«, »Slovénſka semlja«) verſtehen wir Krain und die Sloveniſchen (Windiſchen) Theile von Kaͤrnten und Steyermark; oder ſollte man nicht auch Weſt=Ungarn (die 3 Comitate Eiſenburg, Schimeg und Szalad) und Provinzial=Kroatien in glottiſcher oder Sprach=Ruͤckſicht dazu rechnen? wenigſtens mehrere Gruͤnde dafuͤr wurden in der Sprache nicht ſo ſchwer aufzufi nden ſeyn; denn auch hier wird im Weſentlichen Sloveniſch (oder Windiſch ſlovénſki) geſprochen, nebſt dem, daß das letztere (Provinzial=Kroatien naͤhmlich) noch zu Kaiſer Ferdinands I. Zeiten das Windiſche Land (D. i. Slovenien) hieß; und mithin wuͤrde nur das Militaͤr= oder Grenz=Kroatien in linguiſtiſcher beziehung das eigentliche Kroatien (Horvazka semlja) ſeyn?) ...« (Primic, Novi némshko-slovénshki bukvar, str. 122). Primic je k Slovencem prišteval tudi hrvaške kajkavce, ki so svoj jezik pred kroatizacijo imenovali »slovenski«. Podobno so Slovenci označeni tudi v Avstrijski nacionalni enciklopediji iz leta 1835, ker so med ljudstvi monarhije našteti kot šesti: »6) Die Wenden oder Winden, die richtiger Slowenen genannt werden sollten, in Untersteyermark, Kärnthen, Krain, Friaul, im nördl. Provinzial=Croatien und in einem kleinen Theile des weſtl. Ungarns an der ſteyermärk. Gränze, wo man dieſes Volk unrichtig mit dem Nahmen Vandalen belegt. Die Wenden in Krain unterſcheidet man in die Krainer und Slowenzen, die aber in ihren Dialecten nur wenig verſchieden ſind, und beyde eine arme Sprache reden. Die Geilthaler (Silauzi, Selauzi) in Kärnthen, gehören zu den Wenden« (Oeſterreichiſche National=Encyklopädie, Erster Band, str. 288). 216 Novi integrali označevalec za slovenski etnični prostor je tega dne uporabil že uvodničar, ki je za pesem Koseskega zapisal, da: »z gorečimi besedami pripoveduje, kar serce Slovenje vseskozi za našiga Vladarja občuti« (Kmetijske in rokodelske novice, 4. 9. 1844, št. 36, str. 141). Gl.: Slovenski zgodovinski atlas, str. 137. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...392 lahko potemtakem sklenemo, da se ta ponaša »zgolj« z dvestoletno tradicijo, da pa ni brez predhodnikov, ki so se pojavljali od srednjega veka pa vse do konca 16. stoletja. Po drugi strani je vojvodina Kranjska, ki je Slovencem slabi dve stoletji posojala svoje ime, po oceni Borisa Golca naposled postala kulturni, in ne politični Piemont slovenstva.217 Slovenska zgodba v tem pogledu ni brez vzporednic. Etnični prostor Italijanov so zgodnjenovoveški pisci označevali z antičnim označevalcem Italia,218 ali pa nemškim Wellischlandt219 in slovensko sintagmo laška dežela.220 Poleg tega imen niso spreminjali le etnični prostori, temveč tudi dežele. Za Irsko je bilo tako v rabi tudi ime Hibernia,221 Poljska je bila znana tudi kot Lechia. Za Nemčijo se pri Valvasorju uporabljata označevalca Teutschland in Germanien, pri čemer je treba poudariti, da ima prvi poudarjeno etnično konotacijo, saj označuje predvsem osrednje nemške predele Svetega rimskega cesarstva, medtem ko je drugi političen, ker se nanaša na celotno cesarstvo.222 Nizozemsko pa se pogovorno še danes pogosto označuje z imenom Holandija, čeprav gre pri tem le za eno od zgodovinskih pokrajin v državi. Naravni procesi, povezani z etničnostjo: Etnična fi sija, fuzija in preživetje Pričujoče poglavje obravnava procese, povezane z etničnostjo, ki so slovenski etnični prostor zaznamovali v zgodnjem novem veku. Kot je bilo omenjeno v prvem delu študije, gre za tri glavne skupine procesov, in sicer: 1) etnično fuzijo (asimilacija, amalgamacija in inkorporacija), 2) etnično fi sijo in 3) etnično preživetje.223 Vse naštete dinamike so se med 16. in 18. stoletjem pojavile tudi v slovenskem etničnem prostoru, vendar pa pri tem opazimo pomembno razliko med razvojem 217 Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 218 Ljubljanski jezuiti leta 1645 poročajo o navzočnosti vojaštva v kranjski prestolnici: »Čez poletje je v Ljubljani pod poveljstvom Janeza Krstnika Ferrara iz Milana in namestnika Frančiška iz Mantove taborila legija, ki so jo po večini sestavljali Italijani [ex parte Italia legio], predvsem ostanki čet, ki jih je po miru sklenjenem med Benečani in papeškimi ter ostalimi sprtimi italijanskimi knezi [scissos Italiae principes], potem ko so bili razrešeni prisege, za cesarsko stran nabral omenjeni poveljnik v pričakovanju večjih dodatnih čet, kakršne mu je uspelo nabrati v Italiji ali pri sosednjem karnijskem ljudstvu [quae vel Italia, vel vicinâ e gente Carnia]« (Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 150. Latinski pasusi so dodani iz izvirnika: Historia annua, str. 150). 219 Ime Wellischlandt za Italijo uporabijo kranjski deželni stanovi leta 1589, ko na dvor poročajo o težavah, ki sta jih v Bologni zaradi protestantske vere imela dva kranjska plemiška študenta. Incident lahko označimo tudi kot primer protonacionalizma in bo predstavljen v naslednjem delu študije (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Krnajsko, 1. reg., šk. 99 (fasc. 54), snopič 2, An die fürstliche durchlaucht wegen der herrn von Stubenberg und Wilhalben Gällen gefenkhliher ainziehung zu Wononia in Wellischlandt der relligion halber). Gl.: Žvanut, Od viteza, str. 64–65; Kočevar, Družbena in identitetna mobilnost [tipkopis]. Kot smo videli že zgoraj, je »nemške« in »laške dežele« poznal tudi Trubar. 220 Fran, Laški. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=la%C5%A1ki (29. 7. 2019). 221 Encyclopaedia Britannica. Hibernia. https://www.britannica.com/place/Hibernia (22. 7. 2019). 222 Kočevar, Identiteta kranjskih deželnih stanov, str. 148 223 Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 96–98. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 393 v etničnem jedru (Kranjska, Spodnja Štajerska, Koroška ter delno Goriška in Istra) in v »prehodnem območju« med slovenskim ter hrvaško-kajkavskim prostorom. Razlika med etničnim »centrom in periferijo« je sicer podrobneje predstavljena v naslednjem poglavju. Predele današnje vzhodne Slovenije je v zgodnjem novem veku zajel proces kroatizacije – etnične amalgamacije Hrvatov s kajkavskimi Slavonci ter naknadna etnična integracija slednjih s Hrvati. Omenjeni proces je raziskal Boris Golec, zato v nadaljevanju povzemam njegove ugotovitve. Golčeva študija je dinamike etnične fuzije s sosednjim hrvaško-kajkavskim etničnim jedrom prepoznala v naslednjih pokrajinah današnje Republike Slovenije: Kostel, Bela krajina, območje vzhodne Dolenjske med Gorjanci in Savo, Prlekija in Prekmurje.224 Dogajanje v naštetih pokrajinah pa dejansko predstavlja le obrobje širšega procesa premika hrvaškega imena proti severu. Velike migracijske tokove in posledične procese etnične fuzije je sprožilo osmansko zavojevanje zahodnega Balkana, ki je (srednjeveško) Hrvaško prizadelo zlasti po bitki na Krbavskem polju 9. septembra 1493, v kateri so Turki odločilno porazili njeno vojsko.225 Osmanski naskok na jazik hrvatski, kot se je izrazil zgoraj omenjeni pop Martinac z Grobnika,226 je imel za posledico selitve ikavskega hrvaškega prebivalstva proti severu, s čimer se je prek Gvozda v kajkavski prostor tedanje Slavonije razširilo tudi hrvaško ime.227 Na prelomu iz. 15. v 16. stoletje se je hrvaško ime že uveljavilo v prostoru med današnjim Karlovcem, Siskom in Jasenovcem.228 Vloga nosilca kroatizacije je pripadla hrvaškemu plemstvu kot nosilcu hrvaške samoidentifi kacije. Z njegovim premikom na sever so nastali pogoji za etnično amalgamacijo s kajkavskim prebivalstvom.229 Drugi pomembni dejavnik za uveljavljanje hrvaškega imena je bil konstantni osmanski pritisk, ki je narekoval sodelovanje slavonskega plemstva s hrvaškim. Oba sabora sta leta 1533 prvič zasedala skupaj, po letu 1558 pa nikoli več zasedala ločeno.230 Središče skupnega političnega življenja se je sicer premaknilo v slavonski 224 Golec, Nedokončana kroatizacija. 225 Osmani so kljub uničujočemu porazu hrvaške vojske proti Hrvaški še naslednji dve desetletji vodili strategijo vpadov, ozemeljska ekspanzija iz Bosne se je nadaljevala po padcu Knina in Skradine leta 1522 ter Ostrovice leta 1523 (Joksimović, Krbavsko polje, str. 17; Hr- vatska enciklopedija, Krbavska bitka. http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=33815 (26. 7. 2019); Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 50). 226 Rotar, Najstarejši domači zapis, str. 357. 227 Ime »Slavonija« je bilo pred koncem 5. avstrijsko-turške vojne (1683–1699) omejeno na zahodno območje med Savo in Dravo, v 18. stoletju pa se je razširilo na vzhod na celotno medrečje, ki je bilo prej pod osmansko oblastjo. Zato se je nova Slavonija nekaj časa imenovala tudi Spodnja Slavonija (Sclavonia inferior) za razliko od stare ali Gornje Slavonije (Sclavonia superior) ob meji Cesarstva, kjer je slavonsko ime tedaj še sobivalo s hrvaškim (Hrvatska en- ciklopedija, Slavonija. http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=56610 (27. 7. 2019)). 228 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 50. 229 Prav tam, str. 54. 230 Hrvatska enciklopedija, Sabor. http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=53915 (26. 7. 2019); Hrvatska enciklopedija, Slavonija. http://www.enciklopedija.hr/Natuknica. aspx?ID=56610 (27. 7. 2019). V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...394 Zagreb, vendar je pobudo prevzelo hrvaško plemstvo, ki je bilo v premoči. Poleg tega je bilo hrvaško ime prodornejše od slovenskega imena, ki so ga tedaj nosili kajkavci.231 V »ostankih ostankov nekdaj velikega in slavnega hrvaškega kralje- stva«, kot so združeno politično tvorbo po izgubah na račun Osmanov in Benečanov od šestdesetih let 16. stoletja dalje občasno naslavljali viri,232 sta se do konca 17. stoletja kljub določenemu odporu kajkavcev dokončno uveljavila hrvaška identi- teta in ime.233 Kot komentar bi lahko dodali, da se je amalgamacija dveh etničnih elementov naposled končala z integracijo kajkavcev s Hrvati. Proces kroatizacije, ki je bil zgoraj rudimentarno predstavljen, pa ni ostal omejen na področja »stare« Slavonije, temveč je, kot ugotavlja Golec, po tem, ko sta sosednji kraljevini v letih 1526 in 1527 dokončno prišli pod žezlo Av- strijske hiše, pljusnil tudi prek meje Svetega rimskega cesarstva v slovenski etnični prostor, oziroma njegovo »prehodno območje« (gre za pet pokrajin da- našnje Republike Slovenije: Kostel, Bela krajina, vzhod Dolenjske, Prlekija in Prekmurje).234 S prihodom v isti dinastični okvir se je precej sprostila meja med cesarstvom in kraljestvom, ki je bila prej ločevala govorce sorodnih slovanskih jezikov. Poleg hrvaškega plemstva, ki se je uveljavilo zlasti v Beli krajini, pa je v »prehodnem območju« pomembno vlogo v procesu kroatizacije odigral tudi velik delež alohtonega prebivalstva, ki je pred osmanskim nasiljem s področja zahodnega Balkana pribežal na Slovensko.235 Etnični procesi fuzije oziroma integracije so se na Slovenskem najprej pojavili v Beli krajini in Kostelu, obe pokrajini sta gravitirali proti središčem na drugi strani Kolpe, poleg tega sta ju od ostale Kranjske in slovenskega etničnega jedra ločevali geografski barieri Gorjancev in Kočevske, od katerih je slednja za povrh predstavljala še nemški jezikovni otok.236 Prvi plemiški dijak z Metliškega se je kot Croata v Ljubljanskem jezuitskem kolegiju deklariral že leta 1637.237 Hrvaško ime je začelo bledeti v drugi polovici 18. stoletja, potem ko je pokrajina leta 1751 prišla pod jurisdikcijo goriške nadškofi je in se je okrepil vpliv Novega mesta in Ljubljane kot upravnih in izobraževalnih središč.238 Kroatizacija je manj trdne korenine pognala v pokrajini, ki jo predvsem po letu 1919 imenujemo Prekmurje.239 Tja se je hrvaško ime širilo z duhovniki, ki so prihajali iz Zagreba, in s kajkavskim liturgičnim jezikom. Hrvaški etnonim se je med 231 Kajkavci so svoja etno- in lingvonim delil z nekaterimi drugimi slovanskimi ljudstvi: Slovenci, Prekmurci in Slovaki. 232 Hrvatska enciklopedija, Reliquiae reliquiarum. http://www.enciklopedija.hr/Natuknica. aspx?ID=52389 (26. 7. 2019). 233 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 54. 234 Prav tam, str. 51. 235 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439; Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 11–79, Slovenski zgodovinski atlas, str. 94–95. 236 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 81–82; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 237 Weiss, Semič in Semenič, str. 86; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 238 Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 239 Povezanost Prekmurcev s Slovenci onkraj Mure je skozi zgodovino variirala, gl.: Kerec, Prekmurska zavest, str. 65–70. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 395 Prekmurci pojavil sredi 17. stoletja, proces fuzije s hrvaško-slavonskim etničnim prostorom pa je nato ublažil nastanek prekmurske protestantske književnosti leta 1715 in nato še zlasti ustanovitev škofi je v Sombotelu leta 1777, ki je zajela celotno območje, ter naknadni razvoj prekmurske katoliške književnosti.240 S stališča etničnih dinamik bi od tedaj dalje lahko govorili o etnični proliferaciji in o Prekmurcih kot o lastni etnični mreži, ki se je po priključitvi kraljevini SHS leta 1919 inkorporirala k slovenskemu narodu.241 Zlitje s slovenskim, in ne hrvaškim narodom sta po Golčevih ugotovitvah naposled omogočila dva dejavnika, in sicer da so Prekmurci s Slovenci delili etnonim in da se je hrvaščina štokavizirala, s čimer se je od prekmurskega knjižnega jezika dodatno oddaljila.242 Hrvaški lingvonim se je pojavil še v Prlekiji. Kot ugotavlja Golec, so ga tudi tja zanesli hrvaški in na Hrvaškem šolani duhovniki, raba kajkavskega knjižnega jezika in bližina Varaždina, ki je bil do požara leta 1776 pomembno središče. Tako kot v drugih pokrajinah »prehodnega območja«, ki jih je zajel proces, je kroatizacija v zadnji četrtini 18. stoletja prenehala. Ko se je proces etnične fuzije s sosednjim ljudstvom končal, so se tudi v Prlekiji pojavile določene sledi etnične proliferacije. Vzporedno z reformami na cerkvenem in šolskem področju so se namreč v tem času pojavila tudi prizadevanja za oblikovanje posebnega vzhodnoštajerskega slovenskega knjižnega jezika.243 Terezijansko-jožefi nske reforme so med štiridesetimi in devetdesetimi leti 18. stoletja vsa navedena območja, ki jih je zajel proces kroatizacije, odtegnile od izobraževalnih in cerkvenih središč na območju hrvaško-kajkavskega etničnega jedra ter jih spravile pod jurisdikcijo ali vpliv drugih cerkvenih, upravnih in izobraževalnih središč: Gorice, Novega mesta, Ljubljane, Gradca in Sombotela. Reforme razsvetljenih absolutistov so »prehodno območje« tako odprle vplivom slovenskega etničnega jedra, nakar je proces etnične fuzije stekel v obratno smer. Do konca 18. stoletja je hrvaška identiteta v naštetih pokrajinah splahnela, s čimer so bili na predvečer »nacionalne« dobe ustvarjeni pogoji za njihovo etnično integracijo v slovenski narod.244 Medtem ko so bile posamezne pokrajine »prehodnega območja« v različno dolgih časovnih intervalih izpostavljene procesom etnične fuzije s sosednjima etničnima skupnostma, na območju slovenskega etničnega jedra v drugi polovici 16. stoletja beležimo izrazite procese etnogeneze ali razvoj slovenske etnične identitete iz etnične kategorije v etnično mrežo. Kar pomeni, da so se v času reformacije etničnim znamenjem, ki so se razvila v srednjem veku, pridružili še lastni knjižni jezik, koncept slovenske Cerkve in mit etnične izbranosti. Po tem smo 240 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 93–120; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]; Novak, Prekmurski knjižni jezik, str. 283; Škafar, Madžari o prvih štirih knjigah, str. 246–258; Slovenski zgodovinski atlas, str. 134–135; Kerec, Prekmurska zavest, str. 67. 241 Slovenski zgodovinski atlas, str. 168. Kosi, Srečevanje dveh svetov, str. 79–86. 242 Golec, Nastanek in razvoj slovenskih pokrajinskih imen, str. 331–332; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 243 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 121–136; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]; Slovenski zgodovinski atlas, str. 134–135. 244 Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. Slovenski zgodovinski atlas, str. 122–125. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...396 v t. i. katoliški dobi slovenskega pismenstva ali »baročnega zastoja etnogeneze« na področju etničnega jedra priča zlasti procesom etnične fi sije ali diferenciacije. »Zastoju etnogeneze« je botrovalo več razlogov, ki so bili podrobneje opisani že v zgornjem poglavju, zato se bom tu omejil zlasti na posledice, ki jih je za etničnost imel proces konsolidacije države ali krepitev uradniškega aparata.245 Procesi etnične fi sije so se v etničnem jedru odrazili kot nastanek treh pokrajinskih variant knjižne slovenščine: štajerske, kranjske in koroške.246 To pa še ne pomeni, da bi bila kontinuiteta knjižnega jezika, ki je nastal med letoma 1550 in 1584, prekinjena. Ahačič ugotavlja, da gre pri tem zlasti za posledico večanja razlike med tradicionalno normo zapisa in dejanskim govorom, kar se je odrazilo npr. v moderni vokalni redukciji. Knjižno normo je tako ohranjal zlasti Dalmatinov prevod Biblije, saj je Bohoričeva slovnica do leta 1715 veljala za izgubljeno, pri izgovarjavi pa se je uveljavilo Schönlebnovo načelo o pisanju po šegi rodu in izgovarjavi po šegi pokrajine.247 Razraščanje upravnega aparata je sprožilo krepitev deželnih identitet oziroma njihovo širitev na vse prebivalstvo dežele, poleg tega pa je proces sprožil krepitev dveh pokrajinskih identitet, gorenjske in dolenjske, ter nastanek ene nove – notranjske. Vse tri pokrajinske identitete so obstajale znotraj vojvodine Kranjske. Golec ugotavlja, da so se Gorenjci in Dolenjci verjetno pojavili v 17. stoletju, njihova identiteta pa je slonela na poznosrednjeveški razdelitvi Kranjske na deželne četrti. Ključni dejavnik utrditve teh dveh identitet je bila terezijanska razdelitev dežele na tri okrožja ali kresije med letoma 1748 in 1849, ko so se Gorenjcem in Dolenjcem z zamudo pridružili še Notranjci.248 Konsolidacija države v zgodnjem novem veku pa je imela še eno posledico, in sicer postopno germanizacijo, ki se je širila po družbeni lestvici navzdol. Napredovanje nemščine je omogočalo dejstvo, da se je v pretežnem delu Svetega rimskega cesarstva jezik največje etnične skupnosti v državi uveljavil pri zapisovanju v svetni upravi.249 V času humanizma je preboj v uradovalna besedila uspel še italijanščini, ki se je uveljavila tudi v nekaterih obmejnih pokrajinah v cesarstvu. Slovenščina se je v drugi polovici 16. stoletja uveljavila kot knjižni jezik, ne pa tudi kot pisni uradovalni. Sicer je bila slovenščina, kot lahko razberemo iz virov, govorjeni jezik na uradih, vendar je v uradovalnih besedilih do 19. stoletja njena vloga v primerjavi z nemščino neprimerno manjša.250 245 Koncept konsolidacije države je razvil ameriški sociolog in zgodovinar Charles Tilly in je podrobneje predstavljen v poglavju o vprašanju etničnega imena in karniolizaciji. Gl.: Tilly, Evropske revolucije, str. 240. 246 Slovenski zgodovinski atlas, str. 134. 247 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 87, 172, 231. 248 Golec, Nastanek in razvoj slovenskih pokrajinskih imen, str. 340–344; Slovenski zgo- dovinski atlas, str. 118–119. 249 Golec, Regionalne razlike, str. 25; Golec, Etnično-jezikovna struktura, str. 403; Slovenski zgodovinski atlas, str. 116–117, 136. 250 Gl.: Golec, Regionalne razlike, str. 23, 25; Ahačič, Zgodovina misli: protestantizem, str. 15–68. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 397 To so bili naravni pogoji, ki so omogočili postopno napredovanje nemščine na račun slovenščine. Napredovanje procesa lahko najbolje ponazori primerjava treh izjav, iz različnih časovnih obdobij. Prva je notica iz pritožbe kranjskih deželnih stanov iz oktobra 1527, v kateri Kranjci tožijo nad novim deželnim upraviteljem, rekoč: »Zato pa, ker je tujec in ne Kranjec, niti ne zna slovenščine, kar je od nekdaj izročilo in običaj.«251 Stanovska izjava daje slutiti, da je bilo znanje slovenskega jezika tudi na najvišjih stopnjah stanovske uprave ne le zaželeno, temveč tudi »izročilo in običaj«, del identitete dežele. Slabi dve stoletji pozneje, leta 1711 Hipolit Novomeški opiše precej drugačne jezikovne razmere v deželi. Kapucin tako poroča, da se kranjski izobraženci poleg materinščine naučijo še nemškega jezika: »… njega se najbolj in domala kot edinega, kot je navada v Avstriji, tudi po vsej vojvodini Kranjski naučijo v ljudskih šolah, na gimnazijah, v mestnih hišah, na sodiščih, pri obravnavah in pisanju. Če se tedaj zgodi, da govorijo v slovenskem jeziku, in če nimajo takoj pri roki ustrezne besede, le-to precej priberačijo iz nemščine, ki so se je naučili poleg maternega jezika, in mnogokrat delajo prav smešne, iz nemščine in slovenščine mešane stavke.«252 Po zgornjih navedbah sodeč je bila slovenščina v zgodnjem 18. stoletju v precej slabšem položaju kot v zgodnjem 16. stoletju. Razmere so se v 18. stoletju kot posledica konsolidacije države in jezikovne nivelizacije še poslabšale, saj je bila slovenščina v drugi polovici 18. stoletja v določenih krogih očitno deležna prezira.253 Le tako si namreč lahko razlagamo v prejšnjem poglavju navedeni Pohlinov apel rojakom iz leta 1768, naj se vendar ne sramujejo svoje materinščine.254 Poskusi načrtne jezikovne nivelizacije habsburške monarhije Jožefa II. v sklopu Gesamtstaatsidee v osemdesetih letih 18. stoletja pa so imeli prav nasprotne učinke od želenih.255 Z vidika procesov, povezanih z etničnostjo, sta konsolidacija države ter napredovanje nemščine ustvarjala pogoje za etnično inkorporacijo Slovencev številčnejši nemški etnični skupnosti oziroma za njihovo etnično raztapljanje. Ko bi čas preroda ne pognal procesov etničnega preživetja oziroma oživitve, bi Slovenci na prehodu v »moderno« lahko delili usodo slovanskih ljudstev ob Labi in Odri, ki 251 Izvirnik: »Dieweill er aber ain außlander unnd khain Khrainer ist, noch die windisch sprach nit khann, das auch von alten herkommen unnd der geprauch ist. Wie obenn steet, ain lanndtman zu ainem verweser furzunemen« (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 301 (fasc. 207), Gravamina kranjskih dež[elnih] stanov 1527–28, fol. 304). O tem gl. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 460; Vilfan, Struktura stanov, str. 178; Štih in Simoniti, Slovenska zgodo- vina, str. 139; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 253; Škrubej, Uradovalna slovenika, str. 368; Ahačič, Zgodovina misli: protestantizem, str. 16; Kočevar, Identiteta kranjskih deželnih stanov, str. 150. 252 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 204. 253 O položaju slovenščine v drugi polovici 18. stoletja gl.: Ahačič, Zgodovina misli: ka- toliška doba, str. 36. 254 Pohlin, Kraynska Grammatika, pag. 11. 255 Köntler, Madžarska zgodovina, str. 171, 173, 182. Gl.: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 98 (opomba 53). V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...398 so se raztopila med Nemci,256 ali Okcitancev in Pikardijcev, ki jih je po revoluciji inkorporirala la grande nation.257 Etnično jedro in prehodno območje V skladu z etnosimbolistično razlagalno paradigmo nastanka modernih narodov je za nastanek naroda kot politične entitete potreben obstoj predhodnega etničnega jedra,258 ki nato integrira manjše skupnosti na periferiji. V pričujočem poglavju bom na podlagi virov poskusil pokazati, da je raba tega koncepta za slovenski primer upravičena in da na njem lahko pokažemo dinamike, ki jih navaja koncept. Slovensko etnično jedro so v prednacionalni dobi predstavljali zlasti s Slovenci poseljeni predeli dežel Kranjske, Koroške in Spodnje Štajerske, k tem pa lahko prištejemo tudi slovenske predele Goriške in Istre. Kot je bilo omenjeno že v poglavju o etničnih znamenjih, ni dvomov glede tega, prebivalcem katerih pokrajin je bil namenjen jezik slovenskih protestantov. V začetku leta 1560 sta to namreč potrdila tako zunanji ocenjevalec Trubarjevega dela rekoč, da gre za jezik: »… ki ga uporabljajo v deželah Štajerski, Kranjski in Koroški …«,259 kot reformator sam, ko je poudarjal, da je za presojevalce sovjih spisov pripravljen sprejeti le: »… Kranjce, Spodnještajerce, Korošce, Istrane in tiste iz Slovenske marke …«260 Podobno je tudi Dalmatin v posvetilu svojega prevoda Biblije iz leta 1584 zapisal, da je namenjen: »… vsem pobožnim kristjanom v kneževinah Štajerski, Koroški in Kranjski, skupaj s priključenimi gospostvi Slovenske marke, Metlike, Istre in Krasa itd.«261 Knjižni jezik in koncept slovenske Cerkve, ki sta nastala na vrhuncu reformatorske dejavnosti na Slovenskem med letoma 1550 in 1584, sta nato ob podpori nekaterih starejših pesnitev iz orožarne etničnega mitomotorja omogočila, da je etnično jedro kljub procesom etnične fi sije, ki so se intenzivirali v obdobju t. i. baročnega zastoja etnogeneze, dočakalo dobo, ki jo zgodovinopisje običajno imenuje narodno prebujanje.262 Fisija se je odražala zlasti na krepitvi deželnih identitet, kar je spodbudilo nastanek štajerske, kranjske in koroške pokrajinske različice knjižne slovenščine na območju etničnega jedra.263 256 Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 16, 46. 257 Vilfan, Država in dežela, str. 59. 258 O etničnem jedru: Smith, National Identity, str. 37–42; Smith, Ethno-Symbolism, str. 28, 45–52; Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 98. 259 Prevod Aleša Mavra (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 4a, str. 389) po izvirniku: »…, qua provinciae Styria, Carniola et Carinthia utuntur …« (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 4a, str. 389). 260 Izvirnik: »… die Creiner, Vntersteyrer, Kherner, Histerreicher vnd die Windischen Markheren …« (Trubar, Pisma, Zbrana dela 10, št. 11, str. 59). 261 Prosti prevod izvirnika: »… allen Gottseligen Christen / in Fürstenthumen Steyr / Kernten / vnd Crein / sampt den Incorporirten herrschafften Windischen March / Metling / Ysterreich / vnd Carst / etc.« (Domej, Klagenfurt und seine Slowenen, str. 281). 262 Zgodovina Slovencev, str. 385–388. 263 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 15, 19, 25, 212, 219, 236; Slovenski zgo- dovinski atlas, str. 134. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 399 Delovanje kohezivnih sil znotraj etničnega jedra lahko opazimo na primeru razširjenosti Trubarjeve Cerkovne ordninge, ki so jo nato kljub deželnoknežji prepovedi uporabljali protestanti širom slovenskega etničnega prostora tudi izven Kranjske,264 ali pri fi nanciranju tiska slovenskega prevoda Svetega pisma.265 Skupni stroški tiska so znašali 8.000 goldinarjev, od česar so kranjski deželni stanovi prispevali 3.300, štajerski in koroški po 1.300 goldinarjev, preostanek pa so prispevali drugi podporniki. Naklada je znašala 1.500 izvodov, od česar je levji delež 870 pripadel Kranjski, Štajerski 330, Koroški pa 300 eksemplarjev.266 Da je etnično jedro drobljenju navkljub ohranilo določeno mero kohezije, so, kot omenjeno, pripomogli redovni pridigarji, ki so potovali po etničnem prostoru, in lekcionarji, temelječi na Dalmatinovem prevodu Svetega pisma.267 Kako so slovensko etnično jedro v času »zastoja etnogeneze« dojemali tuji opazovalci, nazorno priča odlok sombotelskega škofa Jánosa Szilyja iz leta 1780, v katerem je škof komentiral objavo prvih treh katoliških knjig Mikloša Küzmiča. Besedilo se sicer nanaša na t. i. prehodno območje, natančneje na Prekmurce, ki so v tem času v identitetnem smislu dejansko predstavljali lastno etnično mrežo s svojim knjižnim jezikom. V danem trenutku pa je za nas pomembno, kako si je škof predstavljal odnos prekmurščine do slovenščine na drugi strani cesarske meje. Ko spregovori o jeziku, ki se govori v »Slovenski krajini vandalske narodnosti« (Districtus Tothságiensis Nationis Vandalicae) njegove škofi je, Szily med drugim zapiše: »Dasi je ta jezik razširjen in se razteza od opatijskega mesta Sv. Gottharda [Monošter]268 v naši škofi ji skoraj do mejá Kranjske in si ga je prisvojilo kot domačega in skoraj skupnega sosednje štajersko, koroško in kranjsko ljudstvo na nemajhnem ozemlju …«269 Ta Szilyjev populus Styrus, Carinthius et Carniolus označuje prav slovensko etnično jedro, ki so ga očitno kot takega dojemali tudi tuji opazovalci. Szilyijev opis nam poleg tega odstira tudi pogled na dogajanje v »prehodnem področju«,270 o čemer je bilo sicer že več govora v poglavju o etničnih procesih in kroatizaciji, ki ga je zajela v zgodnjem novem veku. Kot »prehodno območje« lahko razumemo območja ob nekdanji meji med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom, in sicer: Prekmurje, ki je kot edini del današnje Republike Slovenije pred letom 1918 pripadalo Deželam krone sv. Štefana, Prlekija, območje vzhodne Dolenjske med Gorjanci in Savo, Bela krajina in Kostel.271 K prehodnemu 264 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 65–66. 265 Prihodnja raziskovanja tega vprašanja bodo morala upoštevati tudi gradivo kranjskih deželnih stanov: ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 88 (fasc. 54) 2 snopič 1–4. 266 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 194–211; Šmid, Über Entstehung und Herausgabe, str. 71–150; Domej, Klagenfurt und seine Slowenen, str. 280. 267 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 227–229, 233. 268 Dodatek avtorja razprave. 269 Škafar, Madžari o prvih štirih knjigah, str. 248. Prevod Ivana Škafarja po izvirniku: »Hinc licet Idioma istud late pateat, ac ab Oppido Abbatiae S. Gotthardi Dioccesis Nostrae fere usque fi nes Carniolae se diffuderit, illud que modica cum mutatione vicinus populus Styrus, Carinthius et Carniolus per non contemnendum terrarum tractum familiare, et quasi commune sibi reddiderit …« (Škafar, Madžari o prvih štirih knjigah, str. 250). 270 Rotar, Toponimika in etnika, str. 466. 271 Glej: Golec, Nedokončana kroatizacija. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...400 področju pa bi poleg zgoraj navedenih krajev lahko šteli tudi nejasno etnično mejo med Slovenci in Hrvati v Istri, ki se ni mogla opreti na upravne razmejitve.272 Na opise »prehodnega območja«, ki jasno kažejo razliko z etničnim jedrom, naletimo že v času reformacije. Trubar v svojem že večkrat omenjenem spisu iz leta 1562 zapiše: »Preprosti ljudje omenjenih [zgornjih]273 slovenskih dežel, ki prebivajo v Slovenski marki, okrog Metlike, Novega mesta in Krškega, imajo v teh krajih skoraj enak značaj in običaje kot Hrvatje ter Srbi, ki so k njim pribežali pred Turki in iz Turčije. Ljudje, ki so doma na Krasu, v Goriški grofi ji in Istri, se v običajih in veri delno nagibajo k Hrvatom, delno pa k Lahom [Italijanom]274.«275 Za razliko od slovenskega etničnega jedra, kjer se je od leta 1300 dalje kot jezik zapisovanja v svetni upravi namesto latinščine uveljavila nemščina in se je v drugi polovici 16. stoletja razvil slovenski knjižni jezik,276 sta prehodno območje, zlasti njegov jugozahodni (Istra) in severovzhodni del (Prlekija in Prekmurje), zaznamovala dva knjižna jezika iz hrvaško-slavonskega prostora. V Istri je bil tako močan vpliv cerkvenoslovanskega jezika hrvaške redakcije s primesmi čakavščine, v Prlekiji in Prekmurju pa je bil nekaj časa v rabi kajkavski knjižni jezik.277 Da se je del Slovencev na zahodu nosil »auff Wäliſch«, kot zapiše Trubar,278 pa je poleg ekonomskih razlogov prav gotovo vplivalo tudi dejstvo, da se je v času humanizma na zahodu kot jezik zapisovanja v svetni upravi uveljavila italijanščina in to vlogo prevzela ne le na območju Beneške republike, temveč tudi na obmejnih ozemljih, ki so sicer ležala na habsburški strani meje cesarstva.279 Proces etnične integracije s sosednjim hrvaškim prostorom so v drugi polovici 18. stoletja zavrle terezijansko-jožefi nske reforme, kot ugotavlja Golec, po katerih je bilo prebivalstvo na cesarski strani meje ponovno bolj navezano na škofi jska, izobraževalna in politična središča, ki niso ležala v hrvaškem etničnem prostoru,280 ter na ta način »prehodno območje« ponovno odprle vplivom slovenskega etničnega jedra, ki je s tem na predvečer »nacionalne« dobe dobilo priložnost za integracijo etničnega obrobja in jezikovno nivelizacijo (izenačevanje)281 do politične meje z Ogrskim kraljestvom. 272 Slovenski zgodovinski atlas, str. 136–137. 273 Dodatek avtorja razprave. 274 Dodatek avtorja razprave. 275 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 439. Izvirnik: »Der obern Windiſchen Ländern / gemeines Volck / als die Windiſchen Märcker / die in Mätlinger Boden / vnnd vmb Newenſtatt / Türckfeld / vnnd in derſelbigen Gegendt wonen / ſeind ſchier auch der Art vnd Sitten / wie die Crobaten vnd Sürffen / die vor den Türcken / vnd auß der Türckey zu jnen gefl ohen ſeind. Die am Kharſt / vnd in der Graueſchafft Görtz vnd Hiſterreich ſitzen / der ein theil halt ſich auff Crobatiſch / der ander auff Wäliſch / mit Sitten vnd Glauben« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438). 276 Golec, Regionalne razlike, str. 25; Golec, Etnično-jezikovna struktura, str. 403. 277 Slovenski zgodovinski atlas, str. 134. 278 Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438. 279 Slovenski zgodovinski atlas, str. 116–117, 136. 280 Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 281 O jezikovni nivelizaciji splošno in primeru Bele krajine gl.: Južnič, Identiteta, str. 286–290. O procesu jezikovne nivelizacije slovenščine v 19. stoletju gl.: Almasy, »… za Boga in véro, str. 495–497. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 401 Kljub temu je nekdanje »prehodno območje« še dolgo v čas slovenske narodne emancipacije ohranilo določene posebnosti,282 zato verjetno ni naključje, da sta prav v tem pasu po prvi svetovni vojni ne ozirajoč se na razglasitev Države Slovencev Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918, ki jo je pospremila velika manifestacija v Ljubljani, in njeno združitev s Kraljevino Srbijo 1. decembra,283 naslednje leto nastali dve sicer kratkotrajni in epizodni državni entiteti: Viniška (19.–26. april 1919)284 in Murska republika (29. maj–3. junij 1919).285 Vprašanje etničnega imena in karniolizacija Tako kot za mnoge druge demotske, vertikalne etnične kategorije in mreže je bilo tudi za Slovence v predmodernih obdobjih značilno, da njihovo ime ni bilo po- polnoma stanovitno.286 Razmere nazorno ilustrira Dalmatinov prevod Svetega pisma iz leta 1584, ki je v slovenščini naslovljen: »Biblia, tu je, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta / slovenſki, tolmazhena, ſkusi Jurja Dalmatina«, z nemškim podnaslovom: »Bibel/ daß ist / die gantze heilige Schrifft / Windisch«.287 Ljubljanski jezuiti so leta 1596 o tej objavi zapisali, da je bila Lutrova Biblija prevedena: »… in vernaculam Carniolorum linguam …«,288 nakar leto pozneje v korespondenci o Bibliji med Rimom in graško nunciaturo se srečamo še z italijansko oznako: »… Biblia in lingua schiava …«289 Vsi našteti označevalci: Slovenſku, Windisch, Carniolorum lingua in lingua schiava se nanašajo na isti označenec – slovenski jezik. Vprašanje etničnega imena je v zgodnjem novem veku postalo še bolj večplastno, saj smo v tem času priča tudi procesu karniolizacije – širjenju kranjskega etno- in lingvonima na slovensko prebivalstvo in pokrajine izven meja ožje vojvodine Kranjske.290 Proces je opazen v različnih virih. Ahačič je dinamiko prepoznal v delih piscev t. i. katoliške dobe slovenskega pismenstva, Golec pa na podlagi samoopredelitev izobražencev v srednješolskih in visokošolskih evidencah študentov ter ob posvetitvah 282 Kosi, Srečevanje dveh svetov, str. 83–85. 283 Perovšek, Slovenci in država SHS, str. 71–79. 284 Gl.: Weiss, Viniška republika. 285 Prekmurje je bilo ob nastanku Države SHS in njeni združitvi s Srbijo v Kraljevino SHS še vedno del Ogrske oziroma kasneje Madžarske sovjetske republike. Jugoslovanska vojska je ozemlje zasedla avgusta 1919, Prekmurje pa je novi državi uradno pripadlo s Trianonsko mirovno pogodbo 4. junija 1920 (Filipčič, Murska republika, str. 242; Kerec, Prekmurska zavest, str. 69; Slovenski zgodovinski atlas, str. 168). 286 O izvoru in razvoju etničnega imena »Slovenci« gl.: Štih, Slovenci. Ime, str. 165–166. O tem tudi v prvem delu pričujoče študije: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 101–105. 287 Domej, Klagenfurt und seine Slowenen, str. 281. 288 Historia annua, str. 19; Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 19. 289 Grazer Nuntiatur, 4. Band, št. 349, str. 376 (1597, oktober 25., Rim). 290 Sam terminus techicus je skoval Boris Golec, proces pa so prepoznali tudi drugi avtorji. Gl.: Štih, Slovenci. Ime, str. 165; Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 11, 42, 47; Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 21–27, 98, 100, 232; Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 46–48; Golec, »Lubi Slovenci« med, [tipkopis]; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...402 klerikov v Gradcu, Celovcu, Vidmu in na Dunaju.291 Za razliko od zgoraj obravnavane kroatizacije, karniolizacija ne sodi v skupino procesov etnične fuzije, temveč je šlo zgolj za spremembo označevalca za istega označenca.292 Glavni razlogi za širitev kranjskega imena prek meja dežele so: 1) da je vojvodina Kranjska geografsko predstavljala osrednje predele slovenskega etničnega prostora, 2) da je bila med štirimi notranjeavstrijskimi deželami etnično najbolj slovenska, 3) da je slovenščina (kranjščina) tod najdlje vztrajala med plemstvom in predstavljala tudi enega od stebrov njegove identitete,293 in 4) da se je deželna identiteta v zgodnjem novem veku s plemstva postopno širila na širše sloje prebivalstva.294 Zgodnjenovoveška Kranjska je bila potemtakem v očeh sodobnikov dojeta kot matična domovina ljudstva, ki so mu zato rekli Kranjci. Čeprav se s Kranjci izven meja Kranjske srečamo že prej, je proces najbolj opazen v 17. in 18. stoletju, zlasti na zahodnem delu slovenskega etničnega prostora, kjer je bila deželna identiteta prebivalstva šibkejša.295 Kranjska etno- in lingvonim sta se sicer pojavila tudi na Štajerskem in Koroškem, vendar v manjši meri, kar si lahko razlagamo z dejstvom, da sta bili severovzhodna in severna soseda starejši politični tvorbi od Kranjske in je imelo njuno prebivalstvo močnejšo deželno identiteto.296 Zato je kranjsko ime med štajerskimi in koroškimi Slovenci verjetno uživalo manjši ugled kot na Goriškem ali v Trstu. Razlog za krepitev deželnih identitet ali deželni partikularizem 17. in 18. stoletja297 bržkone odraža razraščanje tako deželnoknežjega kot stanovskega uradniškega aparata. Medtem ko so bile dežele v srednjem veku po ugotovitvah avstrijskega zgodovinarja Otta Brunnerja predvsem personalne in sodne zveze plemstva, ki se je k njim prištevalo, spoštovalo njihovo pravo ter svoje pravne spore urejalo pred njihovimi ograjnimi sodišči,298 so dežele v zgodnjem novem veku vse bolj postajale teritorialne enote z atributi državnosti. H krepitvi občutka 291 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 46–48; Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 292 Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 103. 293 Stone, Slovenski jezik, str. 232; Golec, Regionalne razlike, str. 25–26; Kočevar, Identiteta kranjskih deželnih stanov, str. 149–152. 294 Prim.: Golec, Kroatizacija in karniolizacija, [tipkopis]. 295 Boris Golec na podlagi matrik graške univerze ugotavlja, da je proces karniolizacije zajel zlasti ožje Goriško, Tolminsko, Idrijsko in Tržaško (Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 46–48). 296 Tri notranjeavstrijske dežele Štajerska, Koroška in Kranjska so bile od srednjega veka dalje med seboj tesno povezane na vseh področjih, vendar sta prvi dve v očeh dvora vsaj v drugi polovici 17. in v prvi polovici 18. stoletja, ko je bila karniolizacija na vrhuncu, očitno uživali večji prestiž kot Kranjska ali Goriška. To se je pokazalo ob dednih poklonitvah Leopoldu I. leta 1660 (AT-OESTA/HHStA OMeA ZA-Prot. 2, fol. 942) in Karlu VI. leta 1728 (Perizhoffer, Erb=Huldigungs Actus, pag. 54), ko sta deželna kneza stanovom v Gradcu in Celovcu prisegla privatim pred stanovskim odborom, medtem ko so se Kranjci morali zadovoljiti z zaščitnim pismom, da bo deželni knez spoštoval njihove privilegije. 297 Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 11. 298 Brunner, Land and Lordship, str. 139–199. Povzeto: Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 55–56; Kotar, Jezikovna identiteta plemstva, [tipkopis]. Gl. tudi: Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti, str. 227–256; Štih, Dežela Grofi ja v Marki in Metliki, str. 123–145; Komac, Od mejne grofi je do dežele. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 403 pripadnosti deželi so sicer pripomogli tudi turški vpadi, ki so med vsemi sloji prebivalstva spodbudili zavedanje o pomenu obrambe.299 Čeprav je dinastija gradila centralni uradniški aparat v Gradcu in na Dunaju, ki je položil temelje naddeželni avstrijski identiteti, je dežela za vse večji krog prebivalstva vendarle predstavljala osnovno teritorialno enoto. Krepitev deželnih identitet ali partikularizmov potemtakem lahko razumemo kot del procesa konsolidacije države, ki ga zaznamuje premik od posredne k neposredni vladavini, od razdrobljene k vsedržavni politiki in od relativne ločenosti države in gospodarstva h globoki vpletenosti države v nacionalno ekonomijo.300 Ameriški sociolog in zgodovinar Charles Tilly tozadevno razločuje med segmentiranimi državami,301 ki so evropski politični zemljevid pokrivale od konca 15. do sredine 18. stoletja, in konsolidiranimi državami,302 ki se pojavijo po letu 1750.303 Oprti na Tillyjev koncept lahko potegnemo sklep, da je proces krepitve deželne identitete potekal z ramo ob rami s procesom konsolidacije dežel od srednjeveških personalno-sodnih zvez plemstva prek zgodnjenovoveških teritorialnih enot z atributi državnosti do kronovin Avstrijskega cesarstva v 19. stoletju. Krepitev občutkov pripadnosti deželam je na slovenskem etničnem prostoru sprožila proces karniolizacije, ki se je v različnih pokrajinah odrazil z različno intenzivnostjo, glede na politično težo, ki jo je posamezna dežela imela v odnosu do Kranjske. Naštete dinamike so imele za posledico, da je bila prebivalcem notranjeavstrijskih dežel v 17. in 18. stoletju njihova deželna pripadnost pomembnejša od etnične in jezikovne, kar pa nikakor ne pomeni, da je slednja v tem času izginila. Oglejmo si nekaj paberkov o uveljavljanju in izginjanju kranjskega etno- in lingvonima kot označevalca za Slovence in slovenščino v zgodnjem novem veku. Nemara se z rabo kranjskega imena za označevanje Slovencev izven same Kranjske prvič srečamo v znani nemški žolnirski pesmi Ain newes lied von den kraynneriſchen bauern iz leta 1515, ki govori o »kranjskih kmetih«, čeprav obravnava boj s puntarji 299 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 111. 300 Tilly, Evropske revolucije, str. 240. 301 Tilly med lastnosti segmentiranih držav prišteva: medsebojno ozemeljsko prekrivanje, prisotnost notranjih avtonomnih območij (na Kranjskem Blejsko in Loško gospostvo, ki sta pripadali briksenski oziroma freisinški škofi ji), njihovi vladarji so se pri izvajanju oblasti opirali na korporacije s široko avtonomijo (zemljiške posestnike, Cerkev, mesta in trgovce), njihovi prebivalci so bili podložniki, in ne državljani, njihov birokratski aparat pa je bil še v razvoju, njihovo zunanjo politiko je zaznamovala predvsem dinastična politika njihovih vladarjev. Za razliko od naborniških armad konsolidiranih držav so bile za segmentirane države značilne najemniške in stalne vojske (Tilly, Evropske revolucije, str. 48). 302 Konsolidirani državi bi lahko rekli tudi moderna država. Tilly njen pojav datira v 18. stoletje okrog leta 1750. Njene značilnosti so: naborniške armade, sestavljene iz domačega prebivalstva, neposredno vladanje – birokratski aparat države seže do posameznih lokalnih skupnosti, prebivalci države so državljani, ta status jim določa dolžnosti in pravice, v javno življenje se vključuje vedno širši krog prebivalstva, država posega na vedno širše področje življenja posameznika (Tilly, Evropske revolucije, str. 56). 303 V zgodovinopisju naletimo tudi na drugačno nomenklaturo, npr.: »teritorialna država« (Simoniti, Teritorialna država, str. 47–75; Simoniti, Fanfare nasilja, str. 15–32) ali »zgodnjemoderna država« (Jerše, Besednjak oblasti, str. 255–278). Prav tako obstaja več teorij njenega nastanka, gl.: Jerše, Besednjak oblasti, str. 265–278. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...404 pri Celju.304 Omenjeni kmečki upor, ki je na začetku 16. stoletja zajel pretežni del slovenskega etničnega ozemlja, v virih sicer nastopa kot slovenski kmečki upor (»in der windischen paueren auffstandt«).305 Slovenski reformatorji 16. stoletja so za označevanje svojega ljudstva poleg slovenskega imena pogosto uporabljali sintagmo Kranjci inu Slovenci,306 nato pa se v 17. stoletju slovensko ime vse pogosteje umika kranjskemu tako kot označevalec za ljudstvo (Kranjci) kakor za jezik (kranjščina). Kljub temu niti slovensko ime niti kranjsko-slovenska sintagma ne izgineta popolnoma. Najdemo ju tudi pri avtorjih »katoliške dobe« Janezu Čandku (sa Krajnze inu vſeshlaht Slovenze), Andreju Jankoviču (Catholiskim Krainzom inu slouenzom, Krainzi inu Slouenzi) in Francu Mihaelu Paglovcu (lubi moy Crainzi, ali Slovenzi; tim Slovenzam).307 Ahačič ugotavlja, da je trend prevladovanja kranjskega lingvonima opazen zlasti od Schönlebnove objave lekcionarja Evangelia inu lystuvi leta 1672 dalje, in sicer tako v slovenskih kakor latinskih besedilih. Da pa ta »kranjski jezik« ni bil namenjen izključno Slovencem na Kranjskem, temveč celotni etnični skupnosti, Ahačič dokazuje z navedbo Kastelčeve formulacije iz leta 1682: »Ego infra ſcriptus vidi et perlegi hunc Sclavonicae genti noſtrae perquam neceſſarium libellum [...] in Carniolico idiomate editum«.308 Pomembna knjiga v kranjskem jeziku, o kateri govori Matija Kastelec, je bila torej namenjena »našemu slovenskemu rodu«. V letopisu Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove se z omembo »jezika Kranjcev«, kot omenjeno, srečamo že prvo leto 1596, ko jezuiti zapišejo, da so protestanti Lutrovo Biblijo prevedli »… in vernaculam Carniolorum linguam …«.309 Nato smo v prvi polovici 17. stoletja priča menjavanju označevalcev za jezik: lingua Slavonica310 in Carniolice.311 V zadnjih treh desetletjih 17. stoletja pa jezuiti navajajo predvsem »kranjske« pridige, pridigarje in jezik.312 Zgovoren je tudi primer iz leta 1685, ko anonimni letopisec poroča, da je v Ljubljanskem 304 Grdina, pripadnosti in identitete, str. 17 (opomba 27). Hajdinjak, »Kmetje nimajo nobene pravice, str. 71; Reprodukcija letaka s pesmijo: Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 143; Hajdinjak, »Kmetje nimajo nobene pravice, str. 73. 305 V potrditvi pravic trgu Pilštajn iz leta 1539 naletimo na določilo: »… etlich privilegien, freyhaitten, markhtrecht und genaden in briefl ichen urkhundt gehabt die inne vor etlichen jaren in der windischen paueren auffstandt durch denselben pundt genomen und verloren worden …« (SI PAM, 0001 Zbirka listin, št. 00343 (1539, april 20., grad Strassburg na Koroškem)). Kot smo videli že v podpoglavju o integralnih označevalcih za slovenski etnični prostor, Boris Hajdinajk ugotavlja, da sta tudi dva nemška pisca kmečki upor leta 1515 označila za slovenskega, in sicer Sebastian Franck, ki je leta 1538 v Germaniae Chronicon upor poimenoval kot Aufl auff im Win- dischen Land, in Clemens Jäger, ki je v Spiegel der Ehren pred letom 1561 dogajanje poimenoval »Bauern-Aufruhr im Windischland (Hajdinjak, »Kmetje nimajo nobene pravice, str. 71). 306 Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 11; Grdina, Pripadnosti in identitete, str. 17 (opomba 27). O tem tudi: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 102 (opomba 81). 307 Kozma Ahačič je prispeval raziskavo o lingvonimih za slovenski jezik v času »katoliške dobe« slovenskega pismenstva. Gl.: Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 21–27, 232. 308 Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 26. 309 Historia annua, str. 19; Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 19. 310 Historia annua, str. 33; Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 33. 311 Historia annua, str. 38; Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 38. 312 Gl.: Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 261–367. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 405 kolegiju preminil pater, ki je bil po rodu s Slovaškega, med njegovimi sposobnostmi pa letopisec omeni, da je tekoče govoril: »… latinski, italijanski, nemški, ogrski, kranjski in hrvaški jezik.«313 Proces karniolizacije lingvo- in etnonima je razumljivo najprej opazen na Kranjskem, kjer so Slovenci predstavljali etnično večino in je bila »kranjščina« tudi za plemstvo »naš jezik«.314 Od zadnje tretjine 17. stoletja dalje pa se s »kranjščino« in »Kranjci« vse pogosteje srečujemo tudi v drugih predelih slovenskega etničnega prostora, ki sicer niso bili del vojvodine, ki jim je posodila ime.315 Janez Höfl er je na podlagi analize jezuitskih anketnih knjig Preskusnega doma sv. Ane na Dunaju za čas med letoma 1648 in 1737 ugotovil, da so slovenščino kandidati iz Kranjske navajali s sintagmo lingua Carniolica, medtem ko so jo tisti, ki so prihajali iz Koroške, Štajerske, Goriške ali Istre, večinoma označevali kot lingua s[c]lavonica.316 V štirih primerih pa se s »kranjščino« srečamo tudi pri osebah, ki niso prihajale iz Kranjske, in sicer so »carniolicam« navedli: leta 1690 Stephanus Dinaricz z Reke,317 leta 1692 Štajerec Joannes Jacobous Fanton iz Maribora,318 leta 1726 Paulus Weiss iz Kitzbühla na Tirolskem ter leta 1731 Petrus Antonius Cobavio iz Tolmina.319 Slednji primer je še zlasti zanimiv, saj se pri plemiču iz Tolmina srečamo tudi s kranjskim etnonimom, Cobavio je namreč označen kot: »nobilis Carniolus Thulminensis Theologus«. Poleg »kranjščine« je bil vešč tudi furlanščine, nemščine, latinščine in italijanščine. Zdi se popolnoma verjetno, da je bil Tolminec označen za Kranjca zaradi svoje etnične pripadnosti, kot njegov prvi jezik se namreč prav tako navaja »kranjščina«.320 Goriški »Kranjci«, kot je omenjeni tolminski plemič, so produkt procesa imenjske karniolizacije321 Slovencev in slovenščine v tej deželi.322 Ob dedni poklo- nitvi Goriške komisarjem nadvojvode Karla II. leta 1564 so kmetje prisegli »še« v slovenskem (windisch) jeziku.323 V opisu Gorice Martina Zeillerja iz leta 1649 313 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 332. Izvirnik: »Virtute ac offi ciorum capacitate commendabilis idiomate Latino, Italico, Germanico, Hungarico, Carniolico, Croatico expedite loquebatur« (Historia annua, str. 332). 314 Stone, Slovenski jezik, str. 232; Golec, Regionalne razlike, str. 25–26. 315 Najstarejši znani primer je že omenjena nemška žolnirska pesem iz leta 1515. 316 Höfl er ob tem opozarja, da je isti označevalec lahko označeval tudi druge slovanske jezike, npr. slovaščino (Höfl er, Iz neke jezuitske anketne knjige, str. 106). 317 Verjetno Slavonec ali Hrvat, saj je kot njegov materni jezik navedeno: »… scit […] nativam sclavonicam …« (Höfl er, Iz neke jezuitske anketne knjige, str. 108). 318 Verjetno je bil etnični Nemec, saj so jezuiti kot prvi jezik navedli: »Callet linguam nativam germanicam« (Höfl er, Iz neke jezuitske anketne knjige, str. 108). 319 Höfl er, Iz neke jezuitske anketne knjige, str. 108–109. 320 Prav tam, str. 109. 321 Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]. 322 To še ne pomeni, da bi kranjsko ime popolnoma nadomestilo slovensko, v letopisu goriških jezuitov leta 1736 preberemo: »Pari zelo multoque affl uentis populi solatio institutae missiones; dum eodem tempore missionarii e collegio bipartitim ablegabantur ad slavis hic in montanis, inde in plano ad furlanos excolendos« (Historia Collegii Goritiensis 1712–1772, str. 758 [pag. 37r]). 323 Radics, Slovenska prisega udanosti, str. 1. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...406 najdemo sintagmo Slavonisch- oder Windische Sprach.324 Z omembo pridigarja v »kranjskem jeziku« (Carniolicae linguae concionator) pa se v letopisih goriškega jezuitskega kolegija prvič srečamo leta 1687,325 s čimer se označevalcema sclavo- nica ali slavonica lingua od osemdesetih let 17. stoletja dalje pridruži še kranjsko poimenovanje slovenskega jezika. Lojzka Bratuž navaja primer goriškega plemiča Giovannija Giuseppeja de Grazia, ki je svojega dvanajstletnega nečaka Atanasia v pismu leta 1779 opozarjal na pomen »kranjskega« jezika (lingua Cragnolina).326 Kranjsko ime se je uveljavilo tudi za Slovence in slovenščino v Trstu, kar lahko vidimo na primeru učbenika za učenje slovenščine Saggio grammaticale italiano-cragnolino iz leta 1811, ki je bil namenjen Italijanom. Učbenik je na osnovi slovnice Jerneja Kopitarja Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark iz leta 1809 in ob pomoči Valentina Vodnika sestavil tržaški prav- nik Vincenc Franul pl. Weissenthurn,327 ki je kot poseben didaktični pripomoček svojemu delu dodal tudi Vodnikovo jezikovno priredbo prve slovenske komedije Veſéli Dan, ali Matizhik ſe sheni. O tržaških »Kranjcih« in njihovem jeziku pa nekaj podatkov izvemo tudi iz korespondence, ki jo je avtor učbenika med julijem 1810 in oktobrom 1811 vodil z Valentinom Vodnikom. Franul je tako 20. julija 1810 iz Trsta Vodniku v Ljubljano med drugim pisal, da je navedel več stavkov: »… ki jih je zbral iz tukajšnjega kranjskega deželnega jezika …«328 Tržaški pravnik nato Vodniku zaupa še, zakaj je svojemu učbeniku dodal poseben didaktični pripomoček: »… tako sem se odločil, da za vajo svojih učencev komediji Ta véseli dan, ali Matizhek se sheni dodam italijanske opombe in pojasnila (to se mi zdi tudi dosledno, ker moji Italijani naravnost ljubijo komedije in ne morejo verjeti, da lahko tudi Kranjci uprizarjajo komedije) …«329 Na Spodnjem Štajerskem južno od Drave se prav tako srečamo z nekaj omem- bami kranjskega etno- in lingvonima.330 Prva dva primera sta že omenjena nemška žolnirska pesem iz leta 1515, ki navaja kranjske kmete v spopadu pri Celju, ter Mariborčan, ki je leta 1692 navedel, da govori »carniolicam commode«.331 Leta 324 Merian, Topographia provinciarum Austriacarum, pag, 119. O tem: Kočevar, identiteta kranjskih deželnih stanov, str. 150–151. 325 Historia Collegii Goritiensis 1615–1709, str. 309 [132r]. 326 Stavek z omembo »kranjščine« se glasi: »… desidero poi sapere se vi esercitate nella lingua Cragnolina, quale per voi e necesarissima …« (Bratuž, Slovenščina v goriških, str. 71–72). 327 O delu glej študijo Irene Orel: Orel, Prvi slovensko-italijanski slovar, str. 146–156. 328 Izvirnik: »Sie werden darinn verschiedene Grundsätze aufgeführt fi nden, die ich aus der dasigen krainerischen Landessprache gesammelt habe; …« (NMS, Vodnikiana, 806/l (1810, julija 20., Trst)). 329 Prosti prevod izvirnika: »… so entschloß ich mich zur Uibung meiner Lehrlinge die Komödie »Ta véseli dan, ali Matizhek se sheni« mit italienischer Anmerkungen, und Erklärungen (dieß scheint mir auch konseguent, weil meine Italiener die Komödien sehr lieben und nicht glauben können, daß auch die Krainer Komödien aufsetzen können) …« (NMS, Vodnikiana, 806/l (1810, julij 20., Trst)). 330 Golec ugotavlja, da je število kranjskih samoopredeljevanj na Spodnjem Štajerskem neprimerno nižje kot na zahodu in da so vsa omejena na južni del dežele, najdlje do Celja (Golec, Kroatizacija in karniolizacija [tipkopis]). 331 Höfl er, Iz neke jezuitske anketne knjige, str. 108. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 407 1734 je mestni magistrat v Slovenj Gradcu ob vizitaciji na vizitatorje med drugim naslovil tudi prošnjo glede slovenske pridige (Carniolica).332 Pri slovenjgraškem primeru vendarle velja upoštevati dejstvo, da je bil vizitator po vsej verjetnosti Kra- njec in je v protokol zabeležil lingvonim, ki mu je bil bližje. Po drugi strani primer kaže, da so označevalci Carniolica, ſlauonicè in wündische označevali isti jezik.333 Najmanj odmeva je karniolizacija zapustila na Koroškem, saj sta nam v tej deželi za zdaj znana le dva primera omembe kranjskega lingvonima. Prvi je predgovor v anonimni nemški prevod Bohoričeve slovnice, ki je izšel v Celovcu leta 1758. V njem se omenja »Erlehrnung der Windiſchen / und Craineriſchen Sprache«.334 Drugi je opis (jezikovnih) razmer v vasi Zagoriče, ki ga je leta 1782 podal bleiberški pastor Matthäus Ferdinand Knopf. Evangeličanski pastor sam sicer ni bil Korošec, temveč je prihajal iz Nürnberga na Bavarskem.335 Knopf je poročal, da je jezik njegovih slovenskih vernikov močno narečno zaznamovan ter dodal: »Pravi izvorni jezik je kranjski in tega se tudi poslužujem, ker tukajšnji jezik nima ne svojega slovarja ne slovnice, ju tudi imeti ne more. Zato sem delal takole: pri molitvah, evangelijih in berilih, spovedi, obhajilu, krstu, poroki, sprevidenju bolnikov sem se držal kranjskega jezika, pridigal pa sem v nemščini. Ob koncu pridige sem glavne misli in citate iz biblije podal v kranjščini.«336 Vendar tudi navedena primera še ne dokazujeta, da bi koroški Slovenci zase in za svoj jezik kdaj uporabljali iz kranjskega imena izvirajoče označevalce, temveč prej zavedanje, da narečja, ki se govorijo v deželi, pripadajo jeziku, ki se mu poleg Windisch reče tudi Crainerisch. Hkrati pa odsotnost kranjskih označevalcev in pojav koroške variante slovenskega knjižnega jezika v 18. stoletju337 tudi ne pomenita, da so bili Slovenci na Koroškem v 17. in 18. stoletju v kulturno-jezikovnem pogledu popolnoma ločeni od Slovencev v drugih deželah. Zgornji sklep potrjuje dejstvo, da so vsi koroški tiski v slovenščini, ki so nastali v drugi polovici 18. stoletja, temeljili na delih slovenske reformacije 16. stoletja.338 332 Vrhovnik, Nekaj o slovenskih pridigah, str. 35. 333 Prav tam, str. 33–35. 334 Grammatica Oder Windisches Sprach=Buch, pag. 5r. 335 Domej, Verska in jezikovna raznolikost [tipkopis], str. 14. 336 Citat navajam po prevodu Teodorja Domeja. Celoten pasus o jeziku se glasi: »Kajti jezik je po izvoru slovanski (»Sclavonisch«), vendar ima narečje in način, kako se izražajo, pokrajinske značilnosti (»ist nationell, d. h. nach den Gegenden eingerichtet«), in je mešanica (»Mischmasch«) vsega mogočega. Pravi izvorni jezik je kranjski in tega se tudi poslužujem, ker tukajšnji jezik nima ne svojega slovarja ne slovnice, ju tudi imeti ne more. Zato sem delal takole: pri molitvah, evangelijih in berilih, spovedi, obhajilu, krstu, poroki, sprevidenju bolnikov sem se držal kranjskega jezika, pridigal pa sem v nemščini. Ob koncu pridige sem glavne misli in citate iz biblije podal v kranjščini. Prevedel mi jih je Gr. Wurian, ki je oba jezika dobro razumel« (Domej, Verska in jezikovna raznolikost [tipkopis], str. 14–15). 337 Slovenski zgodovinski atlas, str. 134. 338 Skupina celovških jezuitov je leta 1744 objavila razširjen Dictionarium quatuor lin- guarum: videlicet Germanicae, latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appelatur) et Italicae, sive Hetruscae […], leta 1758 je bil objavljen zgoraj navedeni anonimni prevod Bohoričeve slovnice Grammatica Oder Windisches Sprach=Buch (Domej, Klagenfurt und seine Slowenen, str. 286). Katoliškima tiskoma se je po tolerančnem patentu leta 1783 (z letnico 1784) pridružila še protestantska publikacija Kristianske bukvize, v´katereh sa hishne gospodarje inu gospodinje, V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...408 Anonimni prevajalci slovnice so leta 1758 glede jezika zapisali tudi: »… auch die Windiſche Sprache (ſonderheitlichen in Caͤrnthen, und anderen angraͤntzenden, und benachbahrten Landſchafften) …«339 Po do zdaj pregledanih virih je na Koroškem kot lingvonim vselej najti windische Sprache. Ni pa izključeno, da se »kranjščina« ne bi mogla pojaviti v gradivu, ki je nastalo v kateri od župnij, ki jih je na Koroškem do leta 1787 imela Ljubljanska škofi ja.340 Kranjsko ime se je uporabljalo tudi kot naddeželna oznaka za Slovence, kar se kaže na primerih t. i. kranjskega romanja (Krainer Wallfahrt) in kranjske veljave ali»valute« (Krainer Währung). Prvo se je pojavilo v času katoliške obnove v 17. stoletju. Kranjskega romanja na grob Heme Krške v Krko na Koroškem so se letno udeleževali romarji iz Kranjske, Spodnje Štajerske, Koroške, Istre in Furlanije, torej iz krajev, kjer so nekdaj ležala posestva leta 1016 preminulega Heminega soproga Viljema II., in kjer je bila razširjena legenda o pravičnem plačilu.341 Ker so kraji, od koder so prihajali romarji, po večini ležali na slovenskem etničnem prostoru in ker se je kranjsko ime v 17. stoletju, ko je romanje nastalo, uveljavljalo tudi izven Kranjske, se je vsakoletnega obreda prijelo ime »kranjsko romanje«. Drugi primer je dejansko pomenil, da je imel beneški novec libernik (tudi: Libernigg, lira ali laški funt)342 na območju »kranjske veljave« (krainer Währung), poseben menjalni tečaj, ki ni bil omejena le na Kranjsko, temveč je zaobjemal tudi Goriško z okoliškimi glavarstvi, obmorske kraje in Celjsko četrt Štajerske.343 Ne povsem jasna meja pa bi, kot ugotavlja Vilfan, podobno kot solna lahko segala nekako do reke Drave.344 V drugih predelih notranjeavstrijskih dežel, kjer je za beneški novec veljal nižji tečaj, je veljala njegova »nemška veljava« (teutsche währung). Poimenovanji »kranjska« in »nemška veljava« sta po vsej verjetnosti koreninili v etnični dihotomiji notranjeavstrijskih dežel. Prva je pokrivala pretežni del območja, ki so ga naseljevali Slovenci, druga pa je veljala povsod drugod, kjer so bili v večini Nemci. Poleg tega so slovenski predeli Notranje Avstrije v zgodnjem novem veku na gospodarskem in monetarnem področju predstavljali precej specifi čen prostor, kar je omogočalo več dejavnikov. V obtoku so tod dolgo prevladovali beneški novci, občuten je bil močan beneški gospodarski vpliv, za povrh pa sta bila vse od srednjega veka dalje tod prisotna dva računska sistema, in sicer: bavarsko-avstrij- ski in veronsko-beneški. To je botrovalo razvoju posebnih razmerij med obema tudi sa druge stanove stareh inu mladeh ludi molitve se naidejo is psalmou vkup sbrane, ki je temeljila na Dalmatinovem molitveniku, objavljenem v letih 1584 in 1595 (Domej, Verska in jezikovna raznolikost [tipkopis], str. 12). 339 Grammatica Oder Windisches Sprach=Buch, pag. 3v. 340 Slovenski zgodovinski atlas, str. 100–101, 116–117, 122–125. 341 Miklavčič in Dolenc, Leto svetnikov, Drugi del, str. 665–669; Wakounig, Hemma von Gurk, str. 153–154. 342 Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov, str. 397. 343 Na območju »kranjske veljave« je imel beneški libernik višji tečaj 13⅓ krajcarjev, medtem ko je imel po »nemški veljavi« v preostalih predelih notranjeavstrijskih dežel nižji tečaj 12 krajcarjev, razmerje med obema veljavama pa se je skozi 17. stoletje še spreminjalo (Vilfan, Pravna zgodovina, str. 308; Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov, str. 407). 344 Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov, str. 406, 410–411; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 308. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 409 sistemoma, ki so okrog leta 1590 dobili zakonito obliko s priznanjem »kranjske valute«.345 Lokalne specifi ke so do izraza prišle med »Kipper- und Wipperzeit«, ko je po letu 1620 velika infl acija močno prizadela habsburške dedne dežele, medtem ko so se njene posledice v milejši obliki v Ljubljani pojavile šele kasneje.346 Z rabo kranjskega etnonima za celotno slovensko ljudstvo se srečamo tudi pri Janezu Svetokriškem: »… ali ſo Nemzi, krajnzi […], lahi, Shpanigary …«347 Sicer so pisci po kranjskem etno- in lingvonimu radi posegli zlasti, ko je bilo govora o Slovencih v širši slovanski druščini, s čimer so se izognili »terminološki« zmedi, ki je pogosto nastala, ko so bili našteti species: Slovenci, Slavonci, Slovaki in Lužiški Srbi ter genus Slovani.348 Tako se s »kranjščino« srečamo že pred začetkom karniolizacije v zbirki šestih slovanskih Očenašev v Bohoričevi slovnici iz leta 1584,349 v kateri je slovenska Gospodova molitev označena kot: Carniolana.350 Kot »ilirski ali kranjski jezik« (Illyrice seu Carniolanorum lingua) je slovenščina označena tudi v nekoliko mlajši latinski zbirki Očenašev v štiridesetih jezikih Hieronima Megiserja iz leta 1593.351 Kot Crainerice je slovenski Očenaš naveden v zbirki Oratio Dominica XL. Lingvarum Jana Reiterja (Johannes Reuter) iz leta 1675.352 Z zbirko Gospodovih molitev v dvanajstih slovanskih jezikih in latinščini se ponovno srečamo leta 1689 v Valvasorjevi Slavi,353 kjer je slovenščina zopet 345 Vilfan, Mestne računske knjige, str. 15. 346 Prav tam, str. 27. 347 Slovar jezika Janeza Svetokriškega. Kranjec. https://fran.si/iskanje?FilteredDictiona ryIds=139&View=1&Query=kranjec (22. 11. 2018)). V Slovarju jezika Janeza Svetokriškega sicer preberemo, da so pri tem mišljeni: »… prebivalci dežele Kranjske, tj. današnje Gorenjske, Dolenjske in Notranjske.« Vendar sam mislim, da je Svetokriški z besedo krajnzi vsaj v danem primeru označeval celotno slovensko ljudstvo. Skupna značilnost vseh etničnih skupnosti, ki jih našteva, je namreč bila, da v tem času niso živele združeno v nacionalnih državah, temveč so poseljevale več političnih entitet. Na podobno rabo označevalca Kranjci pri Valvasorju sta opozorila Boris Golec (Golec, Kroatizacija in karniolizacija, [tipkopis]) in Janez Höfl er (Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci, str. 42). 348 Terminološko zmedo je povzročalo dejstvo, da slovenščina do 19. stoletja ni imela različnih označevalcev za species – Slovence in genus Slovane, o čemer je bilo govora že v prvem delu razprave (Lencek, Note: The Terms, str. 94, 96). Poleg tega se je več slovanskih ljudstev označevalo z istim označevalcem »Slovenci«, poleg Slovencev so ga uporabljali tudi kajkavski Slavonci in Prekmurci, ki so nekaj časa predstavljali lastno etnično kategorijo. 349 Seznam nosi ime: Quinta tabella, quae, Cyrilicae, Croaticae, (cum quibus, ut plurimum Rutenica & Moſhovitica conveninnt) Boemicae, Lusaticae ſeu vandalicae, & Carniolanae linguae collationem continet: vnde, horum ſex vel, ſi vis, octo idiomatum, omnium cognatio, atquae adeo eadem origo, vel oculis ipſis, deprehenditur facilimè (Bohorič, Arcticae horulae, pag. 35–39). 350 Bohorič, Arcticae horulae, pag. 36–39. 351 Smolik, Megiserjevi knjigi, str. 400–401; Simoniti, Trubarjev izvod Prvega dela, str. 74. Zbirka nosi naslov Specimen quadraginta diversarum […] linguarum in je dobila tudi svojo nemško različico z naslovom Verdolmetschung des heiligen Vaterunsers in virzig Sprachen, leta 1603 pa še drugo razširjeno izdajo Specimen qvinqvaginta diversarvm atque inter se differentivm lingvarum […]. Slednji zbornik vsebuje tudi zbirko zdravamarij v različnih jezikih. Pod zaporedno številko 17 je Sclavonice & Carniolanorum Lingua. Navedeni so tudi slovenski: spev starčka Simeona iz Lukovega evangelija, začetek Geneze in začetek 50. (51.) psalma, ki vsi nosijo ime Sclavonice (Smolik, Megiserjevi knjigi, str. 401). 352 Smolik, Megiserjevi knjigi, str. 402. 353 O tem: Kidrič, Zgodovina slovenskega, str. 130. V. KOČEVAR: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ...410 označena kot Carniolicè,354 medtem ko Sclavonicè označuje kajkavščino,355 tedaj še imenovano slovenski jezik.356 Kot Carnice je slovenščina poimenovana tudi v zbirki Oratio Dominica in diversas omnino fere gentium linguas versa iz leta 1715.357 Kot kažejo zgornji primeri iz Spodnje Štajerske in Koroške, se je kranjsko ime severno in vzhodno od deželnih meja sicer pojavilo, vendar v veliko manjši meri kot znotraj meja same vojvodine ali na zahodu slovenskega etničnega prostora, kar je upoštevajoč večji prestiž Koroške in Štajerske popolnoma razumljivo. Kot primer lahko navedemo znani stavek Janeza Žige Popoviča (Johann Siegmund Popowitsch), ki je leta 1750 ob naštevanju slovanskih ljudstev o prebivalcih celjske četrti zapisal: »Meine Landesleute, die Viertelzillerischen Winden, nenne sich SLOWENZI, und ihre Muttersprache TO SLOWENSKO, welche Endung ganz Schwedisch lautet. Ich verlange diese Begrife niemanden aufzudringen.«358 Svojo zadnjo stopnjo je karniolizacija dosegla na prelomu iz 18. v 19. stoletje, ko je bilo kranjsko ime, kot kažejo navedbe Jerneja Kopitarja, omejeno izključno na Kranjsko in zahodni del slovenskega etničnega prostora. V predgovoru svoje že omenjene slovnice Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark iz leta 1809 je jezikoslovec za Slovence uporabljal označevalec Winden ter v opombi glede etnonima pojasnil: »Dieſe zum Citiren ſo bequeme Benennung iſt nicht ganz richtig. Nur die Steyriſchen und Kaͤrntniſchen Slaven werden zum 354 Slovenski (»kranjski«) Očenaš se glasi: »Ozha / naſh / kir / ſi / unebéſih / poſuezhénu / bodi / jimé / tvoje / pridik’nam / kraljestvu / tvoje / s’ idiſe / volja / tvoja / kakòr / nanebi / taku / naſemlji / kruh / naſh / v’ſakdainji / daj nam / dones / jnu / odpusti / nam / dulge / naſhe / kakòr / tudi mi / odpuſtimo / dulshnikom / naſhim / jnu / neupelaj / naſs / v’iſkuſhno / tamazh / reſhi / naſs / od / slega / Amen« (Valvasor, Die Ehre, VI., str. 274–275 [razpredelnica: »Zum Zweyten Theil zwischen Pag. 274 und 275.«]). 355 Valvasor, Die Ehre, VI., str. 274–275. 356 Gl.: Rotar, Viri Trubarjevega poimenovanja, str. 327–346. 357 Slovenski Očenaš: »CARNICE. / Otze nash kir ſzi v nebeſzih, / Poſzueſzenu bodi ime tvoje, / Pridi k nam kralyeſztvu tvoje, / Z idi ſze volya tvoja kako na nebi tak u na zemlyi, / Kruh nash uſakdainyi dai nam doneſz, / U odpuſzti nam dulge nashe kako tudi mi odpuſztimo dulshnikom nashim, / U ne upelay naſz v iszkushno, / Tamaſz reshi naſz od zlego; / Shake tvoje je kralyeſztvu, mutz cſeſzt vekoma. / Amen« (Chamberlayne, Oratio Dominica, pag. 81). 358 Popovič, Untersuchung vom Meere, pag. 337. Celoten sestavek se glasi: »Die Slaven unterscheiden sich von den Wenden durch eine besondere Aussprache, und viele eigene Woͤrter. Die Polen, Boͤhmen, Maͤhrer, Slowaken, Krobaten, Dalmatiner, Bosniaken, Raͤzen, Bulgarer, die eigentlich so genannten Slavonier, welche von dem Viertel Zilli an, zwischen der Sau und Drau, bis an die Donau hin wohnen etc. sind Slaven. Die Mundart der Russen, und vieler andern zu diesem grossen Reiche gehoͤrigen Voͤlker, habe ich, aus Mangel der Gelegenheit und der Buͤcher, nicht untersucht. Den Namen Slavonisch brauche ich, wenn ich die Slaven und Wenden, wie auch ihre Sachen, zugleich andeuten will. Denn die Russen, Polen, Boͤhmen, Maͤhrer, Slowaken, Krobaten, und uͤbrigen erstgenannten Voͤlker, sagen selbst, wie die Wenden, sie reden die Slavonische Sprache. Meine Landesleute, die Viertelzillerischen Winden, nenne sich SLOWENZI, und ihre Muttersprache TO SLOWENSKO, welche Endung ganz Schwedisch lautet. Ich verlange diese Begrife niemanden aufzudringen. Ich erklaͤre nur, in welchem Verstande ich besagte Namen in gegenwaͤrtigen Untersuchungen genommen habe. Es ist aber dieses ein Unterscheid, den ich selbst erst kaum seit einem Jahre beobachte. In dem Brife a. e. vornehme Gelehrten in Leipzig hatte ich diese Woͤrter noch nicht so deutlich auseinander gesezt, sondern von der dritten Seite an des Namens Slavonisch fuͤr Slavisch, und also als eines Gegensazes von Wendisch, mich bedienet; welches ich nunmehr selbst nicht gutheiße« (Popovič, Untersuchung vom Meere, pag. 337). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 3-4 | (160) 411 Unterſchiede von ihren deutſchen Mitbuͤrgern Winden, d. i. Slaven genannt; (denn Wende, Winde iſt das deutſche Synonymon fuͤr Slave, ſo wie Unger fuͤr Madjar, u. m. a.) eben deßwegen nennen ſie ſich auch ſelbſt Slovénzi, d. i. leute vom Slaviſchen Volksſtamme, nicht vom Deutſchen: der Geſammtnahme der Nation ward ein Species=Nahme. – In Krain hingegen, wo das ganze Land von Slaven bebaut wird, fi el dieſer Anlaß weg, und der Special=Nahme Krainer, (Krajnzi) gilt ausſchließend ſeit Mannsgedenken. – Sprache, Kleidung, lebensart iſt die naͤhmliche bey den Winden, wie bey den Krainern, aber nie wird der Krainer Slovénz im ſpecialen Sinne, und umgekehrt der Slovénz nie Krajnz genannt.«359 Kot komentar h Kopitarjevemu pojasnilu naj spomnim, da so se v starejših obdobjih »Kranjci« občasno pojavili tudi severovzhodno od kranjskih deželnih meja, vendar pa je na začetku 19. stoletja stanje brez dvoma ustrezalo Kopitarjevemu opisu. O karniolizaciji potemtakem lahko zaključimo, da je na prelomu iz 18. v 19. stoletje vzporedno s pojavom zametkov narodnega gibanja imenska dihotomija Krajnz–Slovénz dosegla svoj vrh, hkrati pa gre za obdobje vrhunca deželnih identitet. Kranjsko ime se je v dobi narodnega gibanja zlasti od leta 1848 dalje začelo vse bolj umikati slovenskemu, dobilo je tudi nemško deželno konotacijo in naposled po letu 1918 v novem državnem okviru postalo celo nezaželeno. Do danes se je ohranilo le v reliktih, na primer ponekod ob stari deželni meji v Posavju.360 Slovenci pri tej predmoderni terminološki »nedoslednosti« glede etničnega imena361 nismo nobena izjema. Poleg že omenjenih Lužiških Srbov (Luſati vel Wendi) in Estoncev (maarahvas, eestlane)362 so več etničnih imen poznali tudi Nemci, ki so bili znani tudi kot Tevtoni,363 italijanski pisci pa so jih imenovali z Alemanni ali Tedeschi.364 Italijane je po drugi strani isti nemški avtor lahko v istem besedilu enkrat označil kot Itaͤlianer, drugič kot Welsche, takisto je bilo z njihovim jezikom (Italianiſch, Welsch365 ali Waͤlliſche Sprach).366 Tudi v starejših slovenskih besedilih se srečujemo z Lahi, laškim jezikom in laško deželo.367 Pridevnik laški je namreč v slovenščini dobil negativen prizvok šele v dobi »klasičnega« nacionalizma, podobno kot je kranjsko ime pejorativno konotacijo za Slovence dobilo pri Hrvatih.368 (Seznam virov in literature ter povzetek sledita na koncu 3. dela razprave) 359 Kopitar, Grammatik der Slaviſchen Sprache, str. VI. 360 Golec, Nastanek in razvoj slovenskih pokrajinskih imen, str. 335; Golec, Kroatizacija in karniolizacija, [tipkopis]. Golec ugotavlja, da je kranjsko ime med Slovenci začelo hitro bledeti zlasti po tem, ko je bilo slovensko ime leta 1849 uradno priznano za enega od uradnih jezikov in ene od narodnosti v Avstrijskem cesarstvu. 361 Lencek, Note: The Terms, str. 93–97; Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 232. 362 Hipolit Novomeški, Grammatica Latino-Germanico-Slavonica, pag. 4r; Raun, Nine- teenth- and early twentieth century, str. 132. Gl.: Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta obstajala (1. del), str. 103–104. 363 Grdina, Pripadnosti in identitete, str. 17 (opomba 27). 364 Makuc, Historiografi ja in mentaliteta, str. 157, 184. 365 Glej opise Kranjske in Goriške nemškega pisca Martina Zeillerja: Merian, Topographia provinciarum Austriacarum, pag. 112, 119, 122. 366 Grammatica Oder Windisches Sprach=Buch, pag. [6r]. 367 Fran. Laški. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=la%C5%A1ki (23. 7. 2019). 368 Grdina, Med dolžnostjo spomina, str. 85.