-----   88   —-
Stanje Slovencov.
Presvitli cesar nas su dali 26. svečana letos ustavna listinu svojim narodom i su ukazali, da se i maju sbrati i deržati deželni i d e r ž a v n i zbori zato , da bi se pravice i svobode raznih stanov v deželah naseda cesarstva  razširile,   kakor   terjaju   potrebe   sadanjih časov.
Sada se pogovarjaju i posvetuju vsi narodi naše der-žave. očituju svoje želje i dokazuju svoje pravice, ktere doseči žele.
Ali mi Slovenci nimamo nikakih posebnih želj, ni-kakih posebnih potreb? ali ne želimo, da bi se i našemu narodu dale pravice, ktere mu greju, i da bi se te pravice   iz papirja   v djanje   upeljale,   se   dalje  razširile?
Imamo jih, pa jih moramo očitovati, da se na višjem mestu zve, česa potrebujemo i da se nam podeliti može, čto želimo. Zato se moramo priležno truditi mi domorodci slovenski, to je naša častna pravica i naša lepa dolžnost. Sada je zlati čas, da se pri vsakoj priložnosti pogovarjamo o potrebah naroda našega i kakošne može naj volimo v deželni zbor, da bodo sreča za deželo i narod. Blasri pisatelji slovenski so prijeli že mnogokrat za zlato pero spi-sateljsko i pisali iskreno o zadevah narodnih sebi v čast. narodu v prid. Mužka, odvažna i razborita beseda o pravom času izgovorjena ali napisana pridobi i izvojuje ne redko najlepše pravice tako kakor največje britke v vojski; pero je meč, samo da nije ovenčano kervavim lavorom kakor meč, nego je ocirano vejicoj palmovoj mira i blagoslova božjega.
Naj govorim tudi jaz sedaj, ko so deželni zbori pred durmi, odvažno pa mirno, i ako bi se mi kaka beseda pod pero m malo ojstreje obernula, to dojde samo od odtuda, ker goreče želim, čtogod ovde napišem, napisati koliko m<>Luče jasno i razlogi vtverdjeno. Beseda odvažno i mirno izgovorjena ne može škodovati. Ako peicox, He nocenoi z: ako sem rekel, nisem  vsekal.
Ktere su rasna druzih, vse narode več ali manj zade-vajočih potreb, še posebne potrebe Slovencov?   Sledeče:
Perva potreba: Naša narodnost ima javno v d e i za vi o b ve I j a ti.
To je najpervo, to je: conditio sine qua non, to nam je življenje, to je narodu našemu duša. Ne nameravani učeno i široko razlagati: v čem narodnost obstoji, nego hoču samo nekteru reči, da s vojn misel razjasnim. Narodnost obsega tiste narodu prirodjene pravice, ktere su narodu potrebne, da obstati može kakor narod drugim narodom jednopraven. Take po Bogu prirodjene pravice su, da se upelje v učilišča i v urade v Slovenii naš materinski jezik i da se v urade postave ljudi našega naroda, ki su v stanu zadostiti tem potrebam; dalje: da možemo tudi mi Slovenci svoje potrebe očitovati, kada se delaju za nas zakoni i postave, pa ne da nam jih napravljaju po tujem kopitu, drugi ljudje nepoznavajuči niti naš narod niti naše potrebe i da se nam onda zašile zakoni neprikladni, ktert nas žule na vse strani.
89
Drugi narodi uživljaju te pravice, zaeto bi se imele tiara kratili? Presvitli cesar su ustanovili i zaručili jasno i javno, da iinaju vsi prebivavci deržave „jednake pravice i jednake dolžnosti". Jim narodi imaju svoj materinski jezik v učiliščih i v vseh svojih uradih, oni se posvetuju i očituju svoje želje i potrebe, kada se za njih delaju zakoni: te pravice moramo zadobiti tudi mi, to terja jednakopravnost vsem narodom danas. Te pravice moramo si zadobiti ne samo na papirji, nego v djanji i v isti ti i. To je narodnost, za kteru se tako goreče zauzimamo i ju tako visoko cenimo.
Zapita možebiti   nekto:   Je   li   vam   narodnost   ime-nitneja  i  važneja od same svobode?
Na to odgovorimo odkritoserčno: Mi smo tverdo prepričani, daje narodnost med vsemi svetovnimi, političkimi pravicami najperva i najimenitnejša i najsvetejša pravica.  Mi znatno dobro ceniti svobodu, i ju cenimo tako visoko, kakor  vsaki drugi  narod,   pa  mi si svobode niti  misliti  ne  možemo  brez narodnosti.    Narodnost   je najžlahtnejši i najplemenitejši del svobode; svoboda brez narodnosti nije svoboda nego robstvo i sužstvo. Da to kratko kažem : n a r o d n o s t j e in 1 a d j a h n a, nje zna  i bujna svoboda sama.    Svoboda  je   podobna nježnoj devici, i  narodnost je  njena oživljajuča duša;   brez duše  ti je   samo   mertvo,   nečutljivo   truplo.  —  Svoboda  je podobna   plemenitomu   drevesu,   ktero   radja   obilno   ziatoga sadja  vsemu narodu  —  narodnost je tomu drevesu  koren. Drevo svobode se može  po nesreči  poškodovati, veje košate se niogu  oklesliti   i ogladiti  —  pa dokfe  je   koren   zdrav i čverst,   deblo   lehko   požene   nove   veje   i grane i se lehko opet lepo  obraste; podsekaj  naprotiv  drevesu koren i drevo ti  pogine,   možebiti da   stoji deblo ješče  nekoliko časa,   pa nije več poprejšnje drevo rodovitno, nego samo suha sušica. Narod, kteri svoju  narodnost   zanemara,   jezik svoj  zapusti i narodne pravice zgubi,  si je sam  koren svojega življenja podsekal;   on je umeri i sam si skopal černi grob  — sada njemu take nije treba nikake svobode na  tom svetu.   Dokle naproti   narod   svoju   narodnost začuva,   dotle on živi,   ako svobodu   zgubi,  ju   lehko  sopet   pridobi:   2KiBOMy ce Bce upiik i i. MepTBOMy jama m živomu se vse pripeti,   mert-vomu jama.
Svoboda brez narodnosti nije svoboda, nego varljiva obmana i goljufiva senca svobode. To bi rad prav jasno dokazal, pa da bi s tem nikoga ne žalil. Vsaki sam se lahko prepriča, kako bedna i kukavna svoboda bi to bila brez narodnosti, ako bi se smelo narodu reči: Na! to imaš svobodu, jaz ti ju dam, pa to ti povem, da se ne pod-stupiš upeljevati svoj jezik v učilišča, v svojem jeziku se ne smeš izobraževati, v tudjem se ne možeš, ti ostani tup i glup; — na, to imaš svobodu, pa da se ne prederznes, upeljevati svoj jezik v javne urade za mizu gospodsku, nego ti ostani med priprostom ljudinstvom; — na, to imaš svobodu, pa ti ne smeš očitovati svojih želj i se pozivati na svoje prirodjene pravice, kada se za te budu naredjali zakoni, nego zakone i postave budu naredjali za te drugi ne pazeč na potrebe tvoje. — Taka bi bila svoboda brez narodnosti.
Branimo zato krepko svoju narodnost, trudimo se, da spravimo v naša učilišča i v naše urade naš materinski jezik i ljudi našega uaroda, kteri su za to sposobni, i oči-tujmo svoje želje i potrebe, kadar se bojo začeli deželni i de rža v n i zbo r i i se bojo napravljali zakoni i postave za nas, da na postavni poti dobimo, čto nam gre po pravici pred  Bogom  in svetom.
Druga naša potreba: Slovenske pokrajine bi se imele sjediniti v jednu de želu i se dovoljiti vsem S 1 o v e u c o m samo j e d i n i sbor.
Veliko je naše cesarstvo, mnogo živi v njem narodov, pa — s žalostnim sercom ju rečemo — tako na drobne kuse razterganoga plemena nije v našej deržavi, kakor smo mi Slovenci, vtem smo mi — Bogu budi potuženo —  naj-
pervi izmed vseh. Slovencov nas je blizo 1,150.000, i smo razdeljeui na 7 kusov i bomo šli v 7 landtagov. V Krajn-skoj nas je blizo 400.000, v Štajarskoj 378.000, v Koruškoj 120.000, v slovenskom primorji v predeloma goričkom i terstjanskom 217.000, v kraljestvu benatskom, to je, v Uezii i na slovenskoj strani pri svetom Petru (San Pietro in parte Slavorum) 22 000, poslednjič v županii železnoj v Ugarskoj 60.000. Mi imamo zato pošiljati svoje poslanike na 7 deželnih sborov, na sbor krajnski, na slovensko-primorski v Poreč i Gorico, na landtag koruški, na landtag štajarski, na „congregacione di Venetia" i poslednjič na sam sabor ugerski. Temu bi nič ne bilo reči, ako bi bila ta razdertija naroda le komu k pridu, budi uže komuknli, nego je na vse strani vsem samo škodljiva; je škodljiva nam Slovencem, škodljiva našim susedom Nemcem i škodljiva samoj  visokoj  vladi našej.
Blagi namen ustavnih postav, ki smo jih dobili 26. svečana, je gotovo, da se imaju deželni sbori zato deržati, da bi mogle razne dežele visokoj vladi objaviti i odkriti svoje želje i potrebe i da bi se pravice i svobode razvile i razširile. Lep i krasen dar ta listina cesarska, — pa čto nam pomaga, ker mi Slovenci tako raz-derti i raztergani ne možemo se udeležiti te velike milosti cesarske? Mi tako razdrobljeni ne možemo svojih želj i potreb visokoj vladi javiti. Ovde samo jeden primer: Na deželni sbor koruški se ima sbrati 37 muž. Slovenci zna-šaju v Koruškoj jednu tretjinu prebivavcov, i vendar, ako svoje okoljnosti dobro prevdarimo, bi morebiti mogli s vsem svojim naporom, ako bi nam po sreči šlo, spraviti v zbor samo blizo šest do osem rojenih Slovencov. Cto se da oea-kovati za nas od tako sostavljenoga landtaga? V takoj manjini smo, da se skoro zgubimo, naše najiskrenejše želje se po večini glasov lehko odlože na stran, od naših največjih potreb se ide lehko k „tagesordnungi^. To je za nas žalostna, i pri vsem tom bi mi ne mogli nikoga kriviti; vsega toga kriva je samo naša razdertija. Malo bolje je za Slovence v štajerisch-landtagu. Slovenci benatski i ugerski su pak — ne zamerite — prave sirote, ovce od črede razkropljene. Tu smo povsuda kako malovažen privesek, smo tiste partes annexae, to se pravi po slovensko: v teh land-tagah smo povsuda peto kolo. Malo bolje se kaže Sloven-com v Kranjskoj i v primorji slovenskom, pa i oni ne mo<ru opraviti, koliko bi bilo želeti, oni niša ves narod, nego samo jeden njegov del, zato ne mogu javljati i odkrivati želje i potrebe celoga naroda, i čto je od vsega najvažnejše, njih beseda ne izda toliko, kolikor bi izdala beseda od celoga slovenskega naroda složno i jednoglasno izgovorjena.
Našim susedom Nemcem koruškim i štajarskim tako ne može biti prijetno, ako srno v deželnih sborih Slovenci med nje pomešani. Naše potrebe se od njihovih razlikuju, kakor noč i deri; tako se budu gotovo razlikovale tudi naše želje od njihovih. Največja naša potreba je, da mi. tudi obveljamo za narod drugim narodom jednakopraven, da se naša narodnost tudi pripozna. Nemcom pa za narodnost nič ni, to se pravi: za narodnost našu, svoju uže imaju; naša naj iskre nejša želja je: da bi se upeljal v učilišča naša i v urade naše materinski naš jezik; njim su take naše želje neprijetne, oni uže od nekada imaju svoj materinski jezik, to je nemečki, v učiliščih i v uradih; ako bi se te i tem podobne želje naše izpolnile, bi morala nemščina v učiliščih i v uradih v naših slovenskih krajih na toliko odstupiti i pripustiti mesto slovenščini, kakor ga ona po pravici zasluži. Uže več let se po najvišjih ukazih zaukažuje, da se ima upeljati slovenščina v učilišča i urade, v djanji se nam te pravice neprenehoma krate; v nižjih učiliščih imamo nečto slovenščine, v višjih je imamo pa ravno toliko, da nam skominu dela, samo toliko, da se vidi, kako bi imelo z materinskim našim jezikom po pravici biti, i kako po krivici nije.    Od vsega toga pa pogovarjati se v teh landtagah ne
90
bude prijetno, ker su narodnosti pomešane. Ako bi pak Slovenci vsi na j e d n o m sboru bili sbrani, bi svoja zelje, prošnje i pravice jednoduho sbrali i visokoj vladi predložili i čto bi presvetli vladar miloHtljivo poterdil, to bi nam bil zakon. Pomešani v deželnih sborih se Nemci i Slovenci samo mutimo, po narodnosti razdeljeni bi v večjej prijaznosti živeli i  ložeje  vsaki  svoje želje sostavili.
Ako bi Slovenci bili kakor narod sjedinjeni i se shirali samo na jeden jedini sbor, to bi bilo v prid i celoj deržavi našej. Časi su taki, da se moraju upotrebiti vse sile der-žavne, moč i sila deržave obstoji pa v moči poudov i narodov njenih; to može deržavi samo v prid biti, ako bi Slovenci, kakor narod, tudi svoje narodne pravice imeli i svoj deželni sbor, tta bi na svojih nogah stali; tako razdrobljeni ne možemo pomagati niti samim sebi, niti nekomu drugemu. — Tudi pri naj bolj ej volji nam visoka vlada tako razkropljenim pomagati ne može, v teh deželnih sborih, kde smo v večni manjšini, ne može naš glas prodreti i ješče manje do najvišjega prestola dopreti, naše skeleče rane ostanu nepoznane i nezaceljene; kolikor se pa krivice množe, toliko se zadovoljstvo manjša.
To bi jamačno ne bilo čisto nič krivoga, ako bi se mi v jeden celek, v Sloveniju, sjedinili — mi jednako ostanemo i živimo v našej deržavi, ako smo tako raztergani ali lepo sjedinjeni — razlika bi bila samo ta, da sjedinjeni v jeden celek bi bili Slovenci krepkeji podporniki deržavnih poduzetij.
To bi take nič ne bilo novoga, ako bi se vse pokrajine sjedinile. Stara Slovenija, pod imenom Gorotanija, je se prostirala mnogo dalje, nego bi se sadanja Slovenija. Gorotanija — ne Koruška — je obsegala celo sadanjo Krajnsko do gorotanskoga zaliva, kteri se ješče sada imenuje karnerischer ali quarnerischer Meerbusen , dalje sedanje slovensko primorje, knežiju goričku, furlaniju. čelu sadanju Korušku i v Tirolih do pogorja slovenskih Turov =± Windischtauern i do slovenske Motreje = \Vindisch-matrej, čelu sadajnu Stajarsku do Enže reke i do slovenskih Ograd zz: Windischgarten =zr Windischs:arsten v gor-njej Avstrii. Tadajna Stajarska je obsegla samo mesto Stajer s okolicu v Avstrii. Velik del velike Gorotanije se je po-tudjil, je zgubljen za naš narod; čto je propadlo, je propadlo; mi Slovenci sada živeči se deržimo slavenstva živečega i goreče želimo, da bi se sjedinili v Slovenii i dobili samo jeden jedini deželni sbor.
•        (Konec sledi.)
-----    95    -----
Stanje Slovencev.
(Konec).
Sjediojenje dosihmal zelo raztresenih Slovencov bi se tadi dosta lebko učinilo i storilo, ker su naše slovenske pokrajine dosta lepo okroglene, i se narodnosti slovenska i nemečka točno i ojstro delite i niste tako pomešane, kakof narodnosti v U^erskoj, nego meja gre naravnost od Zilje čez Belak (Villaeh) do Radgone (Radkcrsburg) i samo med Radgono i dolnjo Lindavo se razprostira jeden slovenski rokav proti severo. — Da nikto nam po krivici ne očita, da hočemo slovenski del Koroške i Štajarske mo-žebiti nekam zavleči, možebiti nekam v globoka Indija. Nečto takoga nam Slovencem niti v sanjah ne napade, ako bi se nam dovolil jeden jedini deželni sbor, to bi ostalo vse nepre-menjeno, kakor je bilo do sada, to bi se ne premaknola ni jedna ves, ni jeden terg, ni jedno mesto, ostal bi Dobrač kde sada stoji, ostalo bi Pohorje (BaherngebirgJ kde je do sada stalo s slovenskimi goricami vred, reke Zilja, Drava i Mora bi tekle i v napred tam, kde so do sada tekle, vsa razlika bi obstala v tom, da bi slovenski poslaniki sli mesto na sest landtagov, v Celovec, v Gradec i tako dalje, samo vsi na jeden deželni sbor, i ješči ti moži bi se vernuli po dokončanom sbora opet lepo na svoj dom.
Da nikto nas ne obreče, da hočemo dežele tergati, mi samo želimo to sjediniti, čto je nenaravno raztergano, to je slovenski narod; mi želimo samo to razločiti, čto je v pro-tinaravna smeso vkop stlačeno, čto se vkop ne slisi i samo nezadovoljnost uzrokoje i deržavi škoda naredja.
Mi se v istini nadamo, da se nam Slovencem bode do-zvolilo , sjediniti se v jeden celek v Slovenii i deržati jeden jedini deželni sbor; v toj sladkoj nadi, v tom radostnom očakovanji nas močno potverdoje ostava deželnih sborov izdana 26. svečana, kjer se veli, da sbor štajarski, krajnski, koroški itd. se skliče v poglavno mesto, ako cesar kako dragač ne sklene.
To je jasno — da se možejo deželni sbori slovenski sbrati tedaj kje drngje; kde? — to nam je vse jedno, kamorkoli presvetli cesar milostljivo nam zaokažo, radi pojdemo — brat k brata, Slaven k Slaveno.
Da bi se to na postavni poti doseglo, naj bi poslanci iz slovenskih dežel v prihodnjem pervem sboru vsak na svojem mesto to želja odkrili i lepo zagovarjali.
Tretja naša potreba: Bratska sloga s Horvatii ozajemnost s Slovani, osobito zavstrijanskimi.
V čem ta sloga i ozajemnost ima obstati, to se na-tenko i točno ne da naznačiti, v obče bi se to moglo tako-le izreči: Čtogod Slovenci, kakor narod, nameravamo, pišemo aii delamo, pri vsem na svoje najbližje sosede Horvate i na ostale avstrijanske Slavjane se ozirajmo. — Pravilo nam bodi: Nihil slavici a me alienom esse poto; to je po slovansko : Rto c^aBJaHCKO to Hame = čto slavjansko to naše.
Za sada je najpotrebnejše, da se bližamo i onda slo-žimo  v  književnem jeziko  horvatsko-serbskom.    To  lepo,
razgovetno i jederno slavjansko narečje pišu aže sada Horvati i Serbi njih šest milijonov. Ne da se oceniti, kako koristno i polezno bi bilo za nas Slovence, ako bi svoje narečje po malo tako polepšali, da bi se ž njimi v književnem jeziko složili. Cto bi mi Slovenci napisali, bi se čitalo po vsej Jogoslavii, lahko bi se knjige naše razprodale, ker bi ne imele za čitatelje samo Slovence, nego vse Jagoslavjane, nas več od sedem milijonov. Tu je veselje vzeti v pest pero, kada spisovatelj se spomeni, da pišočega razome zajedno Slovenci, Horvati i Serbi. Valjane knjige v književnom horvatsko-serbsko-slovenskom jeziko spisane bi se gotovo ložeje na svet izdajale i ložeje se razprodale^ nego spisane samo v jcdnom narečji. Mnoga izverstna knjiga se v slovenščini niti izdati ne može, ker bi se med Slovenci premalo kopcov našlo i bi spisovatelj za svoj trud i za svoj trošek na izdavanje knjige imel mesto dobička še le škodo. Kto rad v svojo gotovo škodu piše i se rad v svojo škodo trudi?
Da bi se Slovenci složili s svojimi najbližnjimi bratri i sosedi Horvati i Serbi, to bi nič ne bilo novoga, todi nič težkega; v pravopiso smo se s Horvati ože složili. Počeli smo od početka nekteri Slovenci pisati v ^Novice" sedanjim organičkim pravopisom, najpred samo poredko i po samim, onda jih je pristopovalo neprenehoma več i zadnjič je bil ta pravopis skoro nevedeč opeljan. Tako je bila perva najvažnejša i najtežja stopinja k slogi storjena.
Primimo se dela marljivo pri tej priči, brez ote-zanja. Krepko prijeto, na pol dokončano I Samo sledeče da očinimo: Kto hoče pisati izkločivo samo za Slovence, on naj piše i  v napred, kakor je pisal do sada.
Kto bi blagovoljno želel pisati ozajemno — on naj piše po slovensko, v povedih, stavkih (^Satzen) kratkih i ne zapletenih — naj namesto našega temnoga o: soditi, dob J imam veliko ribo, oni delajo — stavlja po horvatsko-serbsko u: suditi, dub, imam veliku ribUp oni delaju; — onda naj sklanja pridavna (adjectiva) s terdim soglas-nikom na: oga,omo,om: velikoga, velikomo, pri velikem, z velikim; mehka pridavna pa na: ega, emu, em: vročega, vročemo, pri vračem, z vročim. To bi bilo za sada dosta. — Sedanji horvatsko-serbski jezik ima pak — kakor naš slovenski, — todi nektere osobitosti, kojih bi mi ne imeli nasledovati, piše se na primer o: orao, dao, mesto /; orely dal; za pologlasnik pišo a: lovac, konac^ bolje: lovec, konec; po serbsko se koncovke množnikove z dvoj-nikovimi zamenjojo i pisme h se večkrat izpošča i se piše: rana, lieb, mesto: hrana^ hleb.
Dane so nam sada ostavne pravice, koje se bodo ješče dale dalje razviti in razširiti po deželnih sborih v deržavnom sboro. K tomo je pa neobhodno treba, da se po ostava astavno ravnati znamo, da se vemo naših pravic ostavnih dostojno složiti, da se dobro naočimo braniti jih, razvijati i dalje širjati jih. Pravica je samo tistemu k prida , kteri se je pametno složiti zna; n« vednomo i zaspanemu se zgobe i mo zaspe take najlepše pravice. Pozor tedaj, domoljubi^ časi so važni, naloga nam velika!               Matija Majar.