Kako naj se goji pravo domoljubje. nZa dolžnost in za pravico Vsak pošteno, zvesto stoj; če bo treba pa desnico S serčnim upom dvigni v boj!" Cesarska pescm, V času, v katerera se šopiri samopašnost in materijalizem, razvijaje svojo zastavo z geslom: nUbi bene, ibi patria" (kjer je dobro, tam je domovina), dandanes, ko se socijalizem inanj ali bolj glasno pridiguje ter se snielo in drzovito iz vseh kotov vriva mej človeško društvo; zdaj je skrajni čas, da se resno razmotrava, kako bi se oviralo tem podkopavnim nameram, ki žugajo razrušiti vse vezi, ki so do zdaj veljale svete, ki so trdno vezale ali še vežejo posamezne ude male družine, podložnike in predpostavljene, državljane in vladarje. Treba je, da se po umni vzgoji prihodnji rod onemogoči delovauje onih prekucuhov in brezvestnih Jjudf, ki ščuvajo narod zoper narod, ter tako ovirajo razvoj človeške izomike in razlivaje nezmerno tugo tnej človeštvo! Pač se more narodni prapor visoko vihteti, in ni treba raztrgati mejnarodne vezi; vezi, ki družijo narod z narodom, namreč vezi v zadevah gospodarstva, omike, nravstvenosti. — Duh časa terja, da postane vsaka vzgoja narodna; vender pa, narodno svojstvenost (značaj) prav poznavši, naj bi narodna vzgoja vender ne pozabila in prezrla občne človeške in nravstvene svesti. — nNajsvetejše narodnega duha pa je," tako pravi znani pedagog dr. Lindtner, Jezik, in kdor hoče v to svetišče naroda vstopiti, se mora v nekaki meri unarodoviti (nacijonalizirati). Psihologično brezumno je tedaj, ako se koirni, kateri se trdno drži svoje narodne posebnosti, očita »jezikova nespamet", kakor je največja neslanost, kakemu naiodu v eneiii hipu ponujati svobodo, jemati pa narodnost". In Schiiffle piše: ,,V jeziku naobraženega naroda se čuva zavetje njegove duševne narave. Zatiranje jezika občuti vsaki posamezni ud uaroda tako, kakor bi mu jezik izdrl; tacega zločina na vsem narodu so pač le suroveži zmožni". — Jezikova narodnost ljudi najtrdnejše vkup veže; te vezi umni vzgojnik ne sme trgati in rezati, uiaiveč mora vzgojevati v narodnem duhu, za narod tako, da postane poedinec svest svoje narodnosti, svest svojih dolžnosti do naroda. nČlovek sam je kakor dob posekan". To naslombo na celoto terjajo ideje prava in popolnosti, sovršenstva. Kako to doseči, pokazal bodem pozneje, ko bodem govoril o doiuoljubji v obče. A umestno se mi je zdelo, omeniti najpoprej jezikove narodnosti, ker se nam Slovencem v tem oziru marsikaj naopačno očita. Ako se kdo vzgoja samo kot poedinec brez ozira na raziuere do državnega društva, imemijemo to vzgojo individualno, osebno ali posebuo vzgojo; ako se pa poedinec kot ud kake države ali kakega naroda smatra, ter v to vzgoja, da bi, tem raziueram vstrezaje, namen življenja po mogočosti dosegel, tako je taka vzgoja socijalna, družbina vzgoja. Ako pa govorimo o individualni, sosebno o inoralični vzgoji, je v tem tudi uže vzgoja glede razmere napram drugim ljudem, se ve tudi le kot poedincem ali posameznikom, zapopadena; ali kakor rečeno, tu je le govor o drugih kot poedincih, ne pa kot organične vkupine. Socijalna vzgoja mora gojencu poraagati, da svojo svrho življenja in svoje dolžnosti kot člen državnega društva po pravi poti more doseči in izvršiti. Ni zadosti torej, da ga vzgojnik seznani z občnimi razmerami državnega življenja, nego napeljati ga tudi niora, da ve v posebnem poklicu in stanu na pravi način živeti, občncmu blagru po svojem koristiti ter tako svojo namero dognati. Tu smo na razpotji: cerkev, država, narodnost, — 0 prvej nam danes nij govoriti; narodnost omenjal sem spredej: tedaj o razmeri do države! Nekateri mislijo, da je nepotrebno očigled ljudske šole o vzgoji za državo govoriti. A celo v višjih krogih se še nahajajo pomanjkljivi nazori o državnih razmerah; kaj hočemo reči o srednjih in nižjih stanovih? Se pa li moja dozdanja razprava z na čelo postavljenim vprašanjem strinja? Da! Ako reči ne poznam, ako nisetn poučen o njeni koristi, dobrodelnosti i. t. d., jo bodem li raogel i — na ukaz čislati ali celo ljubiti? — Uvidim pa, da setn satn — kakor hrast posekan, da se mi je okleniti celote, vkupine, potem bodem uvidel, da rai korist, priležnost, katera iz tega izvira, tudi dolžnosti naklada, kajti: »roka roko umiva". Imam pa čut, da sem obvezan, da sein hvaležen deželi, državi, v kateri sem bil porojen, katera me redi in vzdržuje, od katere dan na dan toliko dobrot prejemam — i tako napram narodu, ljudstvu, mej katerim in s katerim v ozki zvezi živim — tako roi mora vest veleti: nPovračuj to dobro z zvestobo in udanostjo!" Je ta čut vzbujcn, mu dam ime — domoljubje, patrijotizem; kajti doraoljubje, patrijotizem, se razodeva v posebni naklonjenosti do dežele, dižave, naroda, v kateri ali mej katerira sem zagledal svet in živim, in — v resnem prizadetji, njej ali njemu (deželi, državi, narodu) kadarkoli ali kakorkoli, tedaj če bi bilo tieba tudi posebnih žrtev, darovati v s e po besedah našega pesnika (Cegnar - ja): nAko ti sila krivična preti, Tvegamo za-te življenje in kri!" B"Sladko je za domovino umreti1', rekli so stari Rimljani, kar naj se gotovo tako razumi: svest, da smo svojo dolžnost v službi domovine storili, tolaži nas še v smrtni uri, in uže pogani so bili mnenja, da čaka vojaka, kateri je za sveto dolžnost svoje življenje žrtvoval, po smrti veliko plačilo. Glede socijalne vzgoje za državo, domovino, naj se tedaj vzgojitelj ravna po sledečih občnih vodilih: 1. Socijalna vzgoja naj se opira na individualno in na tej ne nasprotuje. Socijalna vzgoja se ne more ob enem z individualno pričeti, a tudi ne stoprav tedaj, ko je individualna uže čisto dognana. 2. Rejenec se mora po svoji zmožnosti seznaniti z državnirn organizmom in življem tcr se smatrati kot ud tega organizma. 3. Vzgojitelj mora v vzgojenci vzbuditi spoštovanje in ga nakloniti za pokorščino do državnih in deželnih postav in ukazov in do organov, kateri te postave in ukaze nadzorovati in izvrševati morajo. 4. Rejenec mora uvideti in spoznati, da posameznik le v iu po združbi s celoto, in celota zopet le s posamezniki in po posameznikih raore uspešno napredovati. To spoznanje bo najsigurnojše vzbudilo, gojilo in ukrepilo ljubezen do domovine, duha edinstva, ter srce unemalo za občni blagor. 5. Najnavadnejše sredstvo socijalne vzgoje pa je pouk iz zgodovine, geografije, državopisa (statistike), o postavah, državni ustavi in v — veroznanstvu. ... Bogoverje da zvuk najtanjši struni vesti, bogoverje je gibalo (motor) najblažjih činov, bogoverje najdoločnejše uči, kaj je dolžnost. — Vernejši, nabožnejši, vestnejši je človek, tem trdnejša bode njegova ljubezen do domovine, tem neomajljivejša njegova zvestoba. Tak človek ne bode nikoli svoje domovine zaničeval, če tudi pomanjkljivosti zapazi, nego v blagem zatajevanji samega sebe bode po svoji moči skušal te pomanjkljivosti odstraniti, položaj zboljšati. Kdor pa svoje domovine ne ljubi, tudi nima srca, do svojih, ne do svojih dobrotnikov; kratko: ta je brezsrčen, nevesten, izmeček človeštva. V izbujo domoljubja služijo tudi narodna, državljanska, dinastična praznovanja in razne ljudske veselice. Poglejmo k sosednemu, neraškemu narodu! Vzbudil ga je Fichte se svojimi govori, Arndt se svojimi pesmi, Jahn se svojim sistemom telovadbe itd. Kaj so stari potovalni pevci od grada do grada, ki popevajo junaške čine? Kaj je ilijada, anejida? Kaj so slepi pevci južnih SlovanovV — Vse nam kliče: nZa domovje se vzdignimo!" To velja, za vse kraje, naj so blizo zemeljskih tečajev ali kraj zemeljskega ravnika, naj jih obliva to ali ono morje! Drugače še pa je pri nas v lepi Avstriji! Oj draga Avstrija! kaj te tako trdno druži in veže, da proroški duh črke: A, E, I. 0, U tolmači: MAustria erit in orbe ultima?" — *) Slavni rod Habsburžanov je rod plemeniti, ščit vere in narodov! nVse za dom in za Cesarja, Za Cesarja blago, kri." To je geslo pravega Avstrijana, kateri si Avstrije brez cesarja iz staroslavne Habsburške rodovine misliti ne inore! Prav zatorej sem na čelo kot moto temu spisu postavil par stihov iz v srci vsacega Avstrijana blagodoneče cesarske himne. Kakor blagoslov vskipi iz prs Avstrijana pobožni vzdih: nBog ohrani, Bog obvari, Nam Cesarja, Avstrijo!1' Ta, tako rekoč, Avstrijanu prirojeni čut bode učitelj lehko v nežna srca učencev vcepil, prav za prav v njih vzbujal, tem laglje, ker: Bkar iz srca pride, se srca prime". — ,,Trdno dajmo se skleniti: Sloga pravo moč rodi; Vse nam bo lehko storiti, Ako združimo moči." nSloga jači, nesloga tlači", je slovenski pregovor, in to nam v spomin kliče tudi našega z vsimi prednostnii viteštva oblagodarjenega cesarja veleporaenljivo geslo: »Viribus unitis" (z združenimi močmi), geslo, po katerem se ravnajo mravlje in čebele, geslo, katero nam pridigujejo egiptovske piramide in vsa velikanska podjetja in dela pretečenih vekov in zdanjega časa! — To spoznanje naj prvič učitelja presega, in potem bode v šoli in drugod pravo besedo najdel: Avstrijani smo! V tem nas ne ločijo ne jezik, ne šege, ne vera, ne druge različnosti; vsi smo sinovi ene iste veličastne Avstrije: *) Avstrija najdalje na zemlji bo stala. Pis. 18* nBrate vodi vez ediua Nas do cilja enega; Živi Cesar, domovina: Večna bodi Avstrija!" Da! večna bodi — bode —¦ Avstrija! Razgrnimo liste zgodoviue! Kolikokrat je Avstriji žugal propad! ali kakor hitro so si vladar in ljudstva segli v roke, kadar so ljudstva njegov prestol obstopila, slavno premagani bili so burni časi: kakor feniks iz pepela, pornlajena, krepkeja poravnala po konci se je Avstrija! nKakor skala vsi stojimo Zoper moč sovražnih čet, In ko zmago zadobimo, Krepko se razlega spet: Bog ohrani nam cesarja, Močne Avstrije Vladarjal" (Fiiodemus.) Ako je učitelj takih čutil navzet, gotovo bode znal tudi v srcih svojih učencev primerni odmev vzbuditi, in vestni učitelj bode dobil pot, da tudi v najzadnji koči ne ostane nepoznano naše pravo geslo: ,,Vse za Boga, cesarja in domovinc!" Ferdo VigdL